Dialoška
razsežnost
DEMOSA
Slabo se konča za človeka, kadar hoče izigrati naravni tek stvari. In naravni tek stvari je, da se rodijo in umrejo - iz kroga v krog. Svet je porajanjc in preminevanje. Na stopnji neživega se to kaže kot nespremenljiv zakon, kot vnaprejšnja določenost. Na nižjih razvojnih stopnjah življenja se to odraža kot neusmiljena tekma in boj za obstanek. Pri ljudeh in v človeški družbi pa je ta jasnost zakrita. Človek se venomer skuša izgoniti preminevanju in celo preraja-nju. Kot je z ontičnega gledišča posameznika to nekako razumljivo in smiselno, pa postane v družbe-nih institucijah absurdno in grozljivo.
V človekovi naravi je da se povezuje v institucije. Sam je nomočen. A v naravi institucije. da se prera-jajo in preminevajo. Če seme ne pade v zemljo in ne umrje, ne obrodi sadu. Če institucija noče preminiti niti se preroditi, če hoče ostati »večna«, bo najprej okostenela in postala grozljiva, nato pa bo po neizo-gibnem zakonu narave kljub vsemu prešla. Enostranski sistem ima vse lastnosti »večne« insti-tucije. Izigrati hoče modro zasnovan naravni red.
VečstranSkarski sistem omogoča prerajanje in pre-minevanje, omogoča kroženje, omogoča temo in izbor. Vse to seveda na specifično družbeni ravni. In sicer ttm bolj, čim bolj je odprt za - ne tako izrazito institucionalizirana - družbena gibanja ter pobude (projekte) posameznikov.
Naravni red je videti krut. A je od vsega znanega najbolj pravičen. In edini omogoča napredek. Če ne bi bilo preminevaja, bi se slabo razraslo čez vse meje in bi zadušilo to, kar je dobrega.
In v tem je upanje, ki ga DEMOS prinaša našemu rodu. Da, v resnici vsemu narodu, čeprav navidez
predvsem zapostavljenim. Če je del organizma priza-det, je to slabo za cel organizem.
Na področju gospodarstva je to spoznanje že pre-cej prodrlo. Zlasti v politiki pa še mora.
To je globoko etično vprašanje. Etična spoznanja so last vseh ljudi in tudi zavezujejo vse ljudi. Ne smemo pa pozabiti, da je etika izšla iz verstev. Zato je prv, da ob novih usodnih problemih upoštevamo njihov etični pogled in nasvet. Na molitvi za mir v Assisiju so predstavniki domala vseh svetovnih verstev soglašali v tem, da na svetu ne bo miru, dokler ne bodo razrešena temeljna vprašanja pravič-nosti.
Zato je DEMOS svojo največo zmago že dosegel. S tem, da je sploh zaživel. Ker je zaživel, je zakon konkurence prisilil vladajoče v prerajanje. Samo za-radi opozicije in njenega vse večjega osredotočenja v DEMOS - združeno opozicijo - so začeli nekoliko drugače in bolje delati, ravnati. Zlasti pa govoriti.
Največja prihodnja naloga demokratične opozicije Slovenije ni zmaga na spomladanskih volitvah. To bi bilo sicer dobro za narod in je morda celo nujni pogoj. Kakor koli, prihodnja naloga demokratične opozicije je, da v bodoči pluralni sknpščini uveljavi novo politiČDO in gospodarsko stralegijo Slovenije. Da končno odpravimo temeljne neenakosti in naj-večja žarišča krivic. Dotlej ne bomo izšli iz krize. Dotlej ne bo sožitja in ne bo miru. Za nikogar.
V kakšni zvezi je vse to z dialogom? In posebej z dialom inštitucij? Politični in gospodarski sistem, ki ga hoče vpeljati opozicija, je nujen za dialog inštitu-cij. Svoboda združevanja in političnega delovanja na eni stani ter svoboda gospodarskega delovanja s pra-vico do lastnine na drugi strani sta nujni pogoj za dialog institucij. Enako, kot je spoštovanje človeko-ve osebe in temeljnih človekovih pravic pogoj za dialog tned posamezniki. Dialog je mogoč le med enakopravnimi. Prav tako resnično sodelovanje.
Dialog je pravzaprav mogoč le med ljudmi. Zakaj potem govorimbposebej o dialogu inštitucij ? In pri tem trdim, da je ta še na nižji razvojni stopnji? Zato, ker se ljudje.ko delujejo v institucijah, obnaSajo do drugih še slabše, še bolj s pozicij moči in oblasti kot sicer. Morda tudi zato, ker si institucije prilastijo večinoma ljudje, ki hlepijo po moči in nadvladi. Zato tudi poskušajo preprečiti svobodno oblikovanje dru-gih - torej konkurenčnih institucij. DEMOS potem-takem je in mora biti jamstvo za svobodno združeva-je dialoško usmerjenih Ijudi in s tem oblikovanje ter preoblikovanje dialoško usmerjenih institucij. To je upanje in spodbuda za prihodnost.
DAMIJAN DOLINAR