SILVESTER VOGRINEC

KARATE BOJEVNIK





DVOBOJ





ABV Ptuj



Silvester Vogrinec

KARATE BOJEVNIK

1. knjiga: BELI GALEB

2. knjiga: DVOBOJ





Izdala: Akademija bojevniških veščin Ptuj



Naslovnica: Robert Vogrinec



Lektorirala: Darinka Rojko Pičerko



Tisk: DesignStudio d. o. o., Maribor



Ptuj, 2013





CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana



821.163.6-311.2



VOGRINEC, Silvester

Karate bojevnik. [Knj. 2], Dvoboj /

Silvester Vogrinec. - Ptuj : ABV, 2013



ISBN 978-961-92706-2-2



264971008





KARATE BOJEVNIK



DVOBOJ





Silvester Vogrinec





Visoko dvignjen meč



je pekel,



pred katerim



drhtiš v strahu;



pojdi naprej



in dežela blaženih



bo tvoja.





(Mijamoto Musaši,



samuraj)





Junak lahko premaga

na tisoče sovražnikov,

največji zmagovalec

pa je tisti,

ki je premagal sebe.



(Damapada)





1.





Prva evropska univerziada.

V razkošni športni dvorani Olimpic v Rimu so

se pred tri tisoč gledalci zvrstili najboljši karateisti

starega kontinenta. Organizator je postavil devet

tatamijev, oblazinjenih borišč, od katerih je bilo

osrednje dvignjeno meter visoko. Med borišči so

stali elektronski semaforji, ki so beleželili tekmo-

valne rezultate.

Otvoritveni govor je imel Jacques Delocourt,

generalni sekretar svetovne zveze karateja WUKO.

Povedal je, da si karate že več let prizadeva, da bi

postal olimpijska disciplina. Po številčnosti sodi

med štiri najbolj množične športe na svetu. V zad-

njih nekaj desetletjih je prerasel ozka nacionalna

obeležja japonske borilne veščine in se transformi-

miral v mednarodni šport. V svetu ga vadijo mno-

ge ugledne osebnosti, od predsednikov držav in



7

kraljev do glasbenih in filmskih zvezdnikov. Film

je karateju naredil izjemno reklamo in ga približal

ljudem, vendar je nemalokdaj tudi popačil njegovo

pravo vrednost.

V nadaljevanju je Delocourt orisal olimpijsko

problematiko ter podal smernice za rešitev. Rekel

je, da je Mednarodni olimpijski komite ob zvezi

WUKO pred dvema letoma priznal še eno svetov-

no federacijo, ITKF. Problem je nastal, ko je komi-

te ugotovil, da zvezi gojita dve različni obliki kara-

teja, športno in tradicionalno. Kot pogoj za spre-

jem karateja med olimpijske športe je bila postav-

ljena zahteva po poenotenju tekmovalnih pravil.

Delocourt je dejal, da je o tem že govoril s pred-

sednikom ITKF, Hidetako Nišijamo, in da obstaja

možnost združitve obeh zvez.

Poudaril je tudi pomembnost razvejenosti

tekmovalnega sistema. Tako je na primer zveza

WUKO, razen vsakoletnih evropskih prvenstev,

vsako drugo leto organizirala svetovna prvenstva

in svetovne pokale. Leta 1987 je bila v Titogradu

ustanovljena Mediteranska zveza karateja, s čimer

je veščina postala sestavni del sredozemskih iger.

Tudi začetek evropske univerziade je sodil v pri-

zadevanja po razvejenosti tekmovalnega sistema.

Sodniki, trenerji in ostali poznavalci karateja

niso mogli prezreti diplomatičnosti Delocourta, ki

se v svojem govoru ni hvalil z dejstvom, da je

WUKO po številu držav članic neprimerno moč-



8

nejša federacija od ITKF, da je mnogo bolje orga-

nizirana in da svoje tekme redno izvaja. WUKO je

do tega leta pod streho spravila že devet svetovnih

prvenstev za razliko od ITKF, ki jih je izvedla le

štiri. Tudi razvejenost tekmovalnega sistema zveze

tradicionalnega karateja se ni mogla primerjati z

razvejenostjo športnega karateja. Zato so mnogi na

tihem upali, da bo WUKO, če ne bo naletela na

sodelovanje ITKF, samostojno stopila v družino

olimpijskih športov.

Delocourt je v zaključku toplo pozdravil ude-

ležbo sovjetskih reprezentantov. Karate je bil v

Sovjetski zvezi dolga leta prepovedan. S priklju-

čitvijo te pomembne države si je WUKO pridobila

nove prednostne točke v športnem političnem boju.

Za konec se je Delocourt zahvalil organizato-

rju, italijanski zvezi karateja, ki se je posebej izka-

zala že prejšnje leto, ko je izpeljala 23. evropsko

prvenstvo v Genovi.

Zadnje Delocourtove besede so bile Barcelona

‘92, pri čemer je dvignil dva prsta v znak zmage,

victory. S tem je namignil na možnost, da se karate

pojavi že na naslednjih olimpijskih igrah.

Sledil je otvoritveni program. Ob spremljavi

godbe na pihala so se v velikem stilu pojavile

italijanske mažoretke v rdečih uniformah in mini

krilih. Strumno so korakale mimo tribun in obšle

dvorano. Za njimi so prišli fantje, oblečeni v sred-

njeveške kostume živih barv. Mahali so z velikimi



9

zastavami zelenorumenih barv in jih metali visoko

v zrak. Naslednja točka so bili gimnastičarji, ki so

izvedli nekaj atraktivnih skokov, premetov in salt.

Program in ambient sta bila naravnost spektakular-

na, atmosfera je žarela od pričakovanja.

Dopoldne prvega dne je bilo tekmovanje v ka-

tah, vezanih tehnikah zoper namišljenega nasprot-

nika. V ekipni konkurenci so Španke med ženska-

mi naredile pravi podvig, ko so premagale Italijan-

ke, petkratne evropske prvakinje. Dolgolase Špan-

ke so svojo kato izvedle lepše, bolj prepričljivo, pa

tudi po videzu so prekašale možačaste Latinke.

V posamezni konkurenci je zaradi odsotnosti

favoritke Rastellijeve iz Italije zmagala simpatična

Nemka Simone Schweiger. Druga je bila veteranka

San Nicolas iz Španije. Tretje mesto pa je osvojila

tekmovalka v vzponu, Francozinja De Lakis, ki je

navdušila s kato unsu.

Med moškimi ni bilo večjih presenečenj. Prva

je bila ekipa Italije, ki je daleč za seboj pustila

Španijo in Francijo. V disciplini kate posamezno je

rutinirano zmagal že proslavljeni šampion Macc-

holi iz Italije. Kljub solidni tehnični izvedbi nje-

gove kate niso nikogar navdušile. V zadnjem času

je bilo pri njem zaznati močan upad volje in na-

vdušenja, zato je bilo samo še vprašanje časa, kdaj

bo obesil kimono na klin. Resnici na ljubo, če bi se

pisal kako drugače, medalje na univerziadi gotovo

ne bi dobil. Drugi je bil sin Thomasa Morrisa,



10

Predsednika sodniške komisije WUKO. Morris, ki

je redno užival protekcijo sodnikov, je bil tega dne

še posebej brez moči in sinhronizacije gibov. Po

visokih ocenah, ki jih je prejel za mlačno izvedbo

kate niseiši, so ga gledalci izžvižgali. Tretje mesto

je znova pripadlo Italijanu, in sicer mlademu Bian-

chiju, ki pa si je zaslužil višje mesto od dose-

ženega.

Popoldne se je tekmovanje nadaljevalo z ekip-

nimi borbami. Vse oči so bile uprte v štirikratne

svetovne prvake, Angleže. Čeprav v njihovi repre-

zentanci ni bilo nekaterih slavnih imen, kot bi bili

Thompson, Charles, McKay, Otto in Etiene, ker

niso imeli študentskega statusa, so še vedno pred-

stavljali favorite. Temnopolte angleške reprezen-

tante je vodil najboljši trener na svetu, David

Ticky Donovan.

V borbah se je pomerilo štiriindvajset ekip. Ita-

lijani so v močnejši skupini B v prvem kolu pre-

magali Fince z visokim rezultatom 4 : 1, v drugem

krogu pa deklasirali Grke s 5 : 0. V tretjem kolu so

se srečali z močno ekipo Francije. Prvo borbo so

tesno dobili, v drugi so bili poraženi. V tretji borbi

sta se sestala dvakratni italijanski evropski prvak

in francoski svetovni prvak. Italijan je tesno zma-

gal. Četrto borbo so izgubili, tako da je zadnji meč

odločal o zmagovalcu. Domačini so glasno spod-

bujali svojega tekmovalca Marka Sordija, ki je ta-

koj na začetku povedel s 3 : 0. Z zrelim in taktič-



11

nim vodenjem borbe mu je uspelo ohraniti razliko

in zmagati s 5 : 2. Gledalci so podivjali od navdu-

šenja.

Toda v četrtem kolu je sreča Italijanom obrnila

hrbet. Sestali so se z Angleži, ki so jih pregazili

kot tornado in si izborili vstop v finale.

Pred ekipnim mečem za zlato medaljo so stekle

borbe za bron v obeh skupinah. V lažji skupini A

je Avstrija premagala Škotsko, v skupini B pa sta

se spopadli Italija in Turčija ter prikazali srečanje,

vredno svetovnega prvenstva. V prvi borbi, polni

preobratov, je Marko Sordi premagal Turka Ha-

sana. Naslednji dve srečanji so Italijani izgubili.

Četrti meč sta izvedla Alberto Mollica in Halef

Ali. Rezultat je bil 2 : 2. V skupnem seštevku so

Turki vodili za eno borbo. V odločilnem meču je

Murat visoko vodil zoper Italijana Panija. Tik pred

koncem pa mu je Murat s premočnim nožnim

udarcem, ura mavašijem, zlomil nos. Zaradi tega je

bil diskvalificiran, Italijani so izenačili. O zmago-

valcu je odločala razlika v točkah. Gledalci so bu-

rno pozdravili sodniški seštevek, po katerem je

bron pripadel Italiji.

Po dramatičnem boju za tretje mesto je v priča-

kovanju finalnih borb dvorano zajel novi val vzne-

mirjenja. Vsi so bili prepričani, da bodo Angleži

zlahka opravili z Norveško, ki je veljala za outsi-

derje. Zanimivo je bilo, da Norvežani sploh niso

nameravali tekmovati v ekipni konkurenci in so se



12

premislili v zadnjem trenutku.

Obe reprezentanci sta imeli visokorasle borce.

Angleži so bili odločni in zaverovani vase, Norve-

žani pa so se nervozno pomenkovali s trenerjem, ki

jim je dajal zadnje napotke.

Prva sta se spopadla Williams in Olaf. Čvrsti

Norvežan je svojega nasprotnika tako zdeloval z

ročnimi tehnikami, da je osvojil naklonjenost gle-

dalcev. Drugi meč je izboril Alan Harris in Angle-

žem vrnil samospoštovanje. V tretji borbi so zno-

va blesteli Norvežani, ko je Thorp premagal Fitz-

geralda. V četrto borbo je selektor Ticky Donovan

poslal šampiona Bena O'Briana. Njegova naloga je

bila zmagati in izenačiti ekipni rezultat. Toda

O'Brian nikakor ni našel ustreznih tehnik zoper

neprijetnega Marthinusa. Borbo sta končala z nere-

šenim izidom 5 : 5.

Srečanje med Anglijo in Norveško je vedno

bolj spominjalo na dvoboj med Italijo in Turčijo.

Gledalci se niti v sanjah niso nadejali tako presun-

ljivega finala. Bodo Angleži z zmago v peti borbi

izenačili izid in odnesli zlato medaljo zaradi razli-

ke v točkah? To so se vsi spraševali. V glavnem so

zaupali v izkušeno angleško ekipo, po drugi strani

pa so vse bolj občudovali ledene vikinge.

V zadnji, najbolj atraktivni borbi, sta se soočila

angleški prvak Jim Rowan in norveški šampion

Niclas Krell. Oba sta bila prekaljena tekmovalca,

vendar Rowan ni zdržal pritiska. Krell ga je na



13

koncu dvakrat presenetil z ročnim direktom, džako

zukijem, in zmagal. Norveška je s 3 : 1 osvojila

zlato medaljo.

Ura je bila dvaindvajset in gledalci so polni

vtisov zapuščali dvorano.





* * *





Naslednji dan so bile borbe posamezno po

težnostnih kategorijah.

Mednarodni japonski sodnik Koidži Sakuro se

je usedel za glavno mizo in pozorno spremljal prve

boje. Bil je nosilec visokega mojstrskega naziva

kjoši, kar je pomenilo, da ima v karateju osmo

stopnjo črnega pasu ali 8. DAN. Sakuro je živel v

Parizu in opravljal funkcijo šefa inštruktorjev

evropske veje ISKF, ki je imela svoj sedež v ZDA.

V karateju je obstajalo mnogo stilskih zvez, ki so

gojile različne pristope h karateju in so bile članice

ene od centralnih federacij, WUKO ali ITKF.

Razen sodniške vloge v WUKO je bila Saku-

rova naloga, da išče mlade talente za ISKF. Le-ti

so se nato šolali v ZDA in postali profesionalni in-



14

štruktorji karateja.

Sakuro si je zabeležil nekaj tekmovalcev iz

prvega dne, toda pravega šampiona še ni našel.

Stara imena ga niso zanimala. Le-ti so postali že

preveč prevzetni, Sakuro pa je iskal kandidata, ki

bi razen visoke tehnične pripravljenosti pokazal

tudi določene moralne in duhovne kvalitete. To se

mu je zdelo najbolj pomembno, kajti v tehničnem

smislu ni bilo težko oblikovati karateista. Izgraditi

nekomu pozitivne značajske lastnosti, ki jih morda

nima, pa je bilo sizifovo delo.

Težnostne kategorije so ga pustile hladnega. Še

vedno ni videl tistega, kar je želel. Ko pa se je pri-

čela absolutna kategorija, sta mu pozornost zbudila

kar dva tekmovalca. Izžarevala sta neko notranjo

moč. V oči ga je zbodel način, kako sta se gibala.

Center moči sta imela skoncentriran v hari, v pre-

delu trebuha. To je bila lastnost vrhunskih mojst-

rov karateja. Na tekmovanjih jo je med borci redko

zasledil, ker je večina tekmovalcev posedovala

moč v zgornjem delu telesa, v prsnem košu.

Prvi od njiju se mu je zdel znan. Bil je visok

črnec simpatičnega obraza, nekoliko podoben

temnopoltemu Francozu Emanuelu Pindi, najbolj-

šemu borcu na svetu. Ko je stopil na tatami, se je

na semaforju pokazalo njegovo ime, Marcelino

Brimapande. Sakuro si ga je zabeležil.

Drugi, visoki plavolasec, mu je bil popolnoma

neznan. Z elektronske table je prebral ime, Robert



15

Resnik, in oznako YU. Zanimivo je bilo, da sta oba

tekmovalca prihajala iz iste dežele, iz Jugoslavije.

Poznal je borce iz te države. Sloveli so kot trdi in

grobi karateisti, kar je bilo dobro, ko je šlo za

nasprotnike, in slabo, ko je šlo za sodnike, ki niso

bili naklonjeni premočnim kontaktom.

Najprej si je ogledal Marcelinovo borbo zoper

angleškega šampiona Alana Harrisa. Marcelino je

zablestel takoj na začetku in za lepo krožno brco

mavaši geri, dobil dve točki, ipon. Nato mu je

uspelo narediti še en notranji krožni udarec ura

mavaši, in prejel je nov ipon. Sledil je bliskovit

ročni udarec džako zuki, za katerega so mu sodniki

dodelili vazari, eno točko. Marcelino je vodil s 5 :

0. Zmaga je bila tako rekoč njegova, saj je potre-

boval samo še eno točko.

Potem se je Anglež predramil in pokazal, zakaj

je šampion. Drugega za drugim je plasiral prodor-

ne džako zukije in dobil štiri vazarije. Situacija je

postala kritična, saj je Harris vedno bolj pritiskal z

napadi. Pet sekund pred koncem je Marcelina po-

tisnil na rob tatamija in kazalo je, da bo izenačil

rezultat. Tedaj pa je Marcelino skočil naprej in s

povezavo dveh ročnih udarcev osvojil šesti vazari

ter zmagal.

Sakuri je bila borba zelo všeč. Imela je vso

dramatičnost velikih mečev.

Nato se je osredotočil na Roberta, ki ni imel

sreče pri žrebu. Za nasprotnika je dobil svetovnega



16

prvaka v težki kategoriji Španca Hoze Ortiza. Mo-

čni Hoze je napadel brez obotavljanja. Bil je trdno

prepričan v hitro zmago nad neznanim tekmoval-

cem. Toda Robert je prestregel njegov nalet z uširo

gerijem, nožnim udarcem iz obrata . Hoze je končal

na tleh. Gledalci so poskočili in navdušeno zaplos-

kali. Celo Sakuro je spontano vstal. Ta mladi borec

je bil resnično vreden njegove pozornosti. Uširo je

bil eden najbolj zahtevnih nožnih udarcev, zato so

ga tekmovalci zelo redko izvajali, še redkeje pa

zanj prejeli kakšno točko. Skoraj nikoli pa celega

ipona, s katerim je povedel Robert.

Španec se je naglo pobral, zarenčal in se podal

v nov napad. Toda spet je doživel presenečenje!

Dobil je brco v glavo, mavaši geri. Za uspešno

akcijo so sodniki Roberta nagradili z novim ipo-

nom. Gledalci so bili spet na nogah.

Sedaj se bo videlo, iz kakšnega testa je ta

Resnik, je pomislil Sakuro, kajti vedel je, da se

Hoze ne bo predal zlahka. Ni bil zaman šampion

svoje generacije.

In Sakuro se ni motil. Španec se je trdno odlo-

čil, da bo na koncu on tisti, ki bo slavil zmago, za-

to je napel vse sile in osvojil dva vazarija.

Hoze se je boril kot lev, toda Robert je znal

varovati prednost, ki jo je dosegel na začetku boja.

Znal je izkoristiti Hozejevo zaletavost in preveliko

željo po zmagi, v kateri je izgoreval. V zadnjih

treh sekundah borbe je Robert še enkrat kaznoval



17

Špančevo nepremišljenost in osvojil vazari. Zma-

gal je s 5 : 2. Bilo je prav neverjetno, da je nezani

tekmovalec deklasiral aktualnega svetovnega prva-

ka. To se je zelo redko zgodilo. Ali je bil Hoze

preutrujen, morda celo bolan, ali pa je bil mladi

Resnik izjemen talent.

"Bravo!" je bil navdušen Sakuro. "Tako se dela

pravi karate!"

Po tej borbi je Robert pritegnil veliko zaniman-

ja tako med gledalci in sodniki kot med trenerji in

tekmovalci. Vsi so se spraševali, kdo je ta mladi in

neznani dinamit, ki je zrušil legendarnega Španca.

V drugem krogu je znova prvi nastopil Marceli-

no. Tokrat je imel za nasprotnika temperamentnega

Italijana Alberta Mollico, ki se je izkazal že v

ekipnih borbah. Ta meč je bil pravi spopad dveh

velikanov karateja. Tekmovalca sta izmenično be-

ležila točko za točko. V nekem trenutku je Marce-

lino premočno udaril Italijana. Za to so mu izrekli

opomin, njegov nasprotnik pa je prejel vazari.

Marcelino je dobesedno v zadnji sekundi ize-

načil in borba se je končala z rezultatom 5 : 5. Ko

je glavni sodnik na tatamiju hotel dati znamenje za

podaljšek, je Marcelino pokazal na Albertovo oko,

nad katerim je pričela teči kri. Sodniki so razvelja-

vili predhodni vazari in Marcelinu dodelili nov

opomin s kazensko točko ipon, s čimer je Italijan

zmagal. Jugoslovanski navijači in člani reprezen-

tance so na tribuni začeli jezno žvižgati, toda Mar-



18

celino jih je umiril tako, da je položil prst na usta.

Ta njegova športna gesta je izzvala aplavz med

gledalci. Sakuro se je zadovoljno nasmehnil. Pra-

vilno je ocenil tega visokega črnca. Pozval ga bo k

ISKF, ne glede na to, če ga bo Mollica potegnil v

repasaž za bronasto medaljo ali ne.

Ker je bilo Marcelinovo nadaljevanje na tek-

movanju odvisno od tega, ali se bo Mollica prebil

v finale, je Sakuro spremljal Italijana v tretjem ko-

lu, ko je le-ta delal z Nemcem. Na žalost Mollica

ni izpolnil pričakovanj. Nasprotno! Izzval je celo

incident, zaradi katerega je bila univerziada pre-

kinjena. Sredi borbe je Mollica, nezadovoljen s

sodniško odločitvijo, zapustil tatami. Takoj zatem

se je vrnil in hotel obračunati s sodniki. Na prizo-

rišče je planila še njegova sestra in s histeričnim

jokom poskušala vplivati na sodnike. Zmeda je

bila popolna. Gledalci so se ob incidentu imenitno

zabavali, saj je na trenutke postal celo komičen,

najbolj takrat, ko so trije redarji vlekli Mollicovo

sestro iz dvorane in je enemu splezala na hrbet ter

ga cukala za lase. Toda za Marcelina je to pome-

nilo konec tekmovanja. Ostal je brez možnosti za

repasaž.

Sakura je zdaj zanimalo, kako se bo odrezal

Robert.

V drugem kolu je Robert z džako zukiji prema-

gal Švicarja s 4 : 1, v tretjem kolu pa je s 6 : 0 de-

klasiral Čeha Havla. Enako superiornost je pokazal



19

v borbi zoper velikega Rusa Ivana Dobičenka.

Dvakrat ga je prestregel z uširo gerijem, ki je bil

očitno njegova specialka. Na koncu ga je še s teh-

niko deaši baraj zrušil na tla in akcijo zaključil z

džako zukijem. Za Rusa je bila to nepozabna lek-

cija iz karateja.

V petem kolu se je Robert potegoval za vstop v

finale. Delal je z norveškim asom Olafom, ki je

imel neustavljive ročne tehnike, s katerimi se je z

lahkoto prebijal skozi absolutno kategorijo. Njego-

va prednost je bila tudi višina, saj je meril čez dva

metra in je bil za glavo višji od Roberta. Odločni

viking je nasprotniku kmalu dal občutiti prodor-

nost svojih udarcev. Za silovit džako zuki si je

prislužil vazari. Toda že v naslednjem trenutku ga

je Robert presenetil z močno brco v rebra. Norve-

žanu je kar vzelo sapo. Njegov nasprotnik pa je

prejel ipon.

Ko si je Olaf opomogel, je nemudoma krenil v

napad. Z eksplozivnim džako zukijem v glavo se je

Robertu oddolžil za mavaši in izenačil rezultat.

Borba je postajala vedno bolj napeta in od treh

minut, kolikor je uradno trajal meč, ni pretekla niti

polovica.

Norvežan je stopnjeval napade in si na vso moč

prizadeval osvojiti nove točke. Pri tem se je v celo-

ti opiral na svoje dolge roke in na telesno premoč.

Toda Robert se je izkazal kot neulovljiv borec.

Bliskovito se je gibal zdaj naprej, zdaj nazaj in



20

vstopal v skoku z ročnimi direkti, kizami in džako

zukiji. Bil je kot iz gume. Njegov stil je navdušil

gledalce, ki so z burnim aplavzom nagradili vsako

uspešno akcijo. Polfinalno borbo je dobil z rezul-

tatom 5 : 2.

Sakuro se je zadovoljno smehljal. Robert je

dokazal, da je inteligenten borec. Znal je prebrati

nasprotnika in poiskati ustrezno taktiko zoper nje-

ga. A še bolj od tehnične dovršenosti je Sakura

prevzela veličina Robertovega duha. Po zmagi nad

Norvežanom je Robert stopil k svojemu nasprotni-

ku in mu ponudil roko. To je bila povsem običajna

gesta med tekmovalci. Toda Olaf, ki očitno ni pre-

nesel poraza, ga je grobo odrinil. S tribun se je

zaslišalo glasno neodobravanje. Marsikdo je priča-

koval burno Robertovo reakcijo, ampak le-ta se je

samo mirno priklonil in Norvežanu dal lekcijo iz

samoobvladovanja. Gledalci so spontano zaploska-

li, Olaf pa se je osramočen umaknil s tatamija.

Sakuro je z radostjo v srcu pomislil, da je

Robert idealni karateist za ISKF. Brez dvoma bi

bil najboljši v svoji generaciji.

V finalih absolutne kategorije se je Robert ses-

tal z italijanskim tekmovalcem Markom Sordijem,

ki je bil glavni adut domače publike. Čeprav je bil

precej nižji od Roberta, je predstavljal nevarnega

nasprotnika. Njegov karate je bil izrazito raciona-

len. V borbi je rad fintiral s kratkimi sunki in se

pretvarjal, da bo izvedel kakšno akcijo. S temi laž-



21

nimi gibi, imenovanimi vabila, je hotel izzvati nas-

protnikove napačne reakcije. Tako je trznil enkrat,

dvakrat, njegov nasprotnik pa se je odkril ali sko-

čil nanj, kar je Sordi kaznoval z vazarijem ali

iponom.

Vsi, ki so spremljali dotedanje Robertove in

Markove borbe, so si obetali vznemirljiv, drama-

tični finale. Vendar ni bilo tako. Robert se je

poigraval z nasprotnikom, ki mu preprosto ni bil

kos. Točke je osvajal s kizamijem, džako zukijem,

mavaši in ura mavaši gerijem, urakenom. Prikazal

je bogat in širok repertoar karatejskih tehnik, ki jih

je znal izvesti v pravem trenutku in iz vsakega po-

ložaja. To je bila prava poezija karateja.

Čeprav so gledalci v začetku navijali za doma-

čega tekmovalca, so se izkazali za dobre poznaval-

ce karateja in z vedno večjo naklonjenostjo aplav-

dirali Robertovim atraktivnim tehnikam.

Ko se je ob izteku borbe na semaforju prikazal

rezultat 6 : 1 v Robertovo korist, so že vsi skandi-

rali njegovo ime. Postal je prvak v absolutni kate-

goriji!

Obstopili so ga člani jugoslovanske reprezen-

tance, pa tudi ostali tekmovalci. Vsak mu je želel

čestitati.

Da, to je pravi karateist za nas! si je rekel

Sakuro.

Japonski inštruktor je opazil tudi prijateljstvo

med Robertom in Marcelinom, ki sta se med vso



22

univerziado spodbujala in si nesebično stala ob

strani. Sakuri je bilo to sila všeč. Verjetnost, da

bosta oba pristopila k ISKF, se je s tem močno

povečala.





23

2.





V znamenitem rimskem hotelu Palace je bila

večerja s plesom za vse udeležence evropske

univerziade. V dvorani desnega krila hotela so se

nahajali sodniki in funkcionarji zveze WUKO ter

delegati posameznih držav. Med svečano večerjo

so si izmenjevali vtise, navezovali poznanstva in

se neformalno lotevali perečih problemov športne

politike. V jedilnici levega krila zgradbe so se za-

bavali tekmovalci in trenerji. Seveda ta ločenost ni

dolgo trajala. Kmalu po večerji so se vsi pomešali.

Najprej so zaplesali dunajski valček, nato so sledili

disko hiti.

Sakuro je zagledal Roberta in Marcelina, ki sta

se za mizo pomenkovala s prelepo rjavolasko, ka-

tere dolgi kodri so v slapu padali čez njena ra-

mena.

"Dober večer. Dovolite mi, da vas za trenutek



24

zmotim."

Japonski mojster se je predstavil in rekel, da je

z zanimanjem spremljal Robertove in Marcelinove

borbe. Robertu je čestital za zmago.

"To je moja punca," je dejal Robert in pokazal

na brhko rjavolasko.

"Nataša Merc," se je nasmehnila in Sakuri po-

nudila roko.

Japonski mojster je bil očaran nad njeno lepo-

to. Od blizu je bila še lepša kot od daleč in njen

nasmeh ga je ponesel daleč v mladost.

Ko se je zbral, je dejal: "Marcelino ..."

"Prosim, kar Lino mi recite. Tako me vsi kli-

čejo."

"Prav, Lino. Vas pa sem že videl tekmovati

pred univerziado, kajne?"

"Morda na kakšnem mednarodnem turnirju. Bil

sem na prvem tekmovanju za svetovni pokal ..."

"Tako je!" Sakuro je plosknil z dlanmi. "Pred

dvema letoma v Budimpešti!"

"Da. Ampak bojim se, da mi športna sreča tudi

takrat ni bila naklonjena. Izpadel sem že v prvem

kolu. Nisem se ravno izkazal."

"O, izkazali ste se bolj, kot si mislite!" je za-

trdil Sakuro.

Lino je skomignil z rameni, Sakuro pa je na-

govoril Roberta.

"Vi ste se na mednarodni sceni pojavili kot

strela z jasnega! To je vaš prvi nastop?"



25

Robert je prikimal.

"In še tako uspešen povrhu!" je vzkliknil Sa-

kuro. "Kako dolgo trenirate karate?"

"Deset let."

"Deset let? Le kje ste se do sedaj skrivali?"

Robert se je nasmehnil. Sakuro je spraševal

dalje.

"Katero mojstrsko stopnjo imate?"

"Oba z Linom sva nosilca 2. DAN-a."

"V katerem stilu karateja?"

"Lino v godžu-rjuju, jaz pa v šotokanu."

Sakuro je prikimal in se obrnil k Nataši.

"Kaj pa vi, Nataša, ali se tudi ukvarjate s kara-

tejem?"

"Samo kot gledalka. Drugače vadim kendo. "

"A res?! Saj to je čudovito! Kdo poučuje sa-

murajsko mečevanje v Jugoslaviji?"

"Sensej (1) Takajuki Šioda. Njegov dodžo (2) se

nahaja v Ljubljani, v slovenskem glavnem mestu."

"Slišal sem že za Slovenijo. Naj pomislim,

kdaj? Aha, ko sem bil na mediteranskih igrah v

Titogradu. Baje je Slovenija najbolj razvita jugo-

slovanska republika, drži?"

"Tako pravijo," je skromno pripomnil Robert.

"Torej vi trije živite v Ljubljani."

"V Ljubljani študiramo in treniramo borilne

_____________

(1) Učitelj.

(2) Šola.



26

veščine," je pojasnila Nataša. "Smo pa iz različnih

krajev. Robert je s Ptuja, Lino iz Gvineje Bissau,

jaz pa iz Kranja."

Sakuri je bila trojica zelo všeč. Bili so naravni,

odkriti in sproščeni. Niso se trudili, da bi nanj na-

redili vtis, kot je to počela večina karateistov, ko

so se znašli pred japonskim mojstrom. In ravno

zato so mu ugajali. Posedovali so skromnost in ne-

ko notranjo lepoto, ki je ni bilo moč prezreti.

"Pravzaprav se zanimam za vas s čisto določe-

nim namenom," je s prikritim zadovoljstvom začel

Sakuro. "Ali ste že slišali za ISKF?"

"Seveda!" je zatrdil Lino. "To je mednarodna

šotokanska federacija karateja, najboljša stilska

zveza na zahodni polobli!"

"Vodi jo Terujuki Okazaki," je pripomnil Ro-

bert. "Zanj pravijo, da je najboljši japonski inštruk-

tor in da se je po Nakajamini smrti najbolj približal

bistvu karatejske tehnike."

"Vidim, da ste dobro obveščeni. Potem ste

morda slišali tudi za akademijo ISKF?"

Robert in Lino sta se spogledala.

"Na žalost o njej ne veva nič," je rekel Lino.

"Nič ne de." Sakuro je zamahnil z roko in začel

pripovedovati. "Nahaja se v Philadelphiji v ZDA.

Tam živi Okazaki. Na akademiji ISKF se šolajo

bodoči profesionalni inštruktorji. Študij traja tri le-

ta in je zelo naporen. Okazaki je perfekcionist, za-

to je precej zahteven do svojih študentov."



27

"Kako poteka šolanje?" je vprašal Robert.

"Program je sestavljen iz fizičnega in teoretič-

nega dela. Kandidati vsak dan vadijo karate, od

kihon tehnik do kat in kumite sparinga ter borb.

Velik poudarek je namenjen tudi telesni kondiciji,

zato študentje redno tekajo, kolesarijo ter delajo z

utežmi in fitnes napravami."

"Divje!" se je oglasil Lino.

"Kakšen je teoretični program?" je zanimalo

Roberta.

"Ah, vključuje različne predmete! Mislim, da

jih je nekaj čez štirideset. Dinamika telesa, kine-

ziologija, športna medicina, metodika treninga,

psihologija, filozofija, etika, organizacija dela ...

Vseh se niti ne spomnim. No, na koncu študija

kandidati pišejo diplomske naloge. Okazaki jih na-

to pošlje japonski zvezi JKA, ki jih potrdi ali

ovrže. Kdor svoje triletno šolanje uspešno zaključi,

dobi isto verifikacijo kot njegov japonski kolega in

tako postane ne samo inštruktor ISKF, temveč tudi

inštruktor JKA."

"Kakšen je pogoj za vpis na akademijo?" je

vprašala Nataša.

"Kandidat mora imeti najmanj 2. DAN, dokon-

čano srednjo šolo in številna priporočila."

Sakuro je pomenljivo pogledal Roberta in Lina

ter rekel: "Kot predstavnik evropske ISKF vaju

vabim na našo akademijo. Izpolnjujeta vse pogoje

in vajinega pritrdilnega odgovora bom zelo vesel."



28

Robert in Lino sta bila zaprepadena. Da bi se

lahko celo življenje ukvarjala s karatejem in jima

pri tem ne bi bilo treba skrbeti za denar! To so bile

sanje vsakega resnega karateista.

"Z vama lahko gresta tudi vajini punci," je do-

dal Sakuro. "Zveza vam bo priskrbela stanovanje,

za njiju pa službo."

"Sensej, ne vem, kaj naj rečem," je dejal Ro-

bert, ki se je ob tako neverjetni ponudbi zbral prej

kot Lino. Le-ta je z odprtimi usti, ki so mu lezla v

nasmeh, strmel v japonskega mojstra. "Vaša po-

nudba je sanjska, ampak za nas je povsem nepri-

čakovana. Če se z Linom vpiševa na akademijo,

nam bo to čisto spremenilo življenje. O tem se mo-

ramo najprej pogovoriti."

"Razumem," se je strinjal Sakuro. "Svoj odgo-

vor mi lahko poveste jutri pri zajtrku. Od vašega

selektorja sem izvedel, da nocoj še ne odpotujete,

mar ne?"

"Da. Jutri si bomo ogledali Rim," je rekel

Robert. "Šele zvečer gremo domov."





29

3.





"Sensej, žal mi je, ampak vašo ponudbo mo-

ramo zavrniti," je rekel Robert naslednjega dne v

restavraciji hotela Palace. "Vso noč smo se pogo-

varjali o tem in lahko mi verjamete, da je bila odlo-

čitev zelo težka."

Sakuro ni skrival razočaranja.

"Kako to?" je vprašal in si na kruh začel mazati

margarino.

"Preveč obveznosti nas veže na dosedanji na-

čin življenja," je odvrnil Robert. "Svojih dolžnosti

ne moremo kar tako prezreti. Saj veste, džiri." (1)

"O, vidim, da ste poznavalec bušida!" (2)

"Sensej, mene štipendira Gvineja Bissau," se je

vmešal Lino. "Pogodbeno sem se dolžan po diplo-

mi vrniti v domovino in ji služiti s svojim znan-

jem."

___________________________________________

(1) Čut za dolžnost.

(2) Etični kodeks samurajev, japonskih bojevnikov.



30

"Mislim, da bi se ta pogodba dala odkupiti," je

menil Sakuro.

"Morda res," je rekel Lino. "Ampak bojim se,

da mi vest ne bi dovolila, da domovini obrnem

hrbet zaradi osebne koristi. Ko je v Gvineji divjala

vojna proti kolonializmu, so me poslali na varno,

na šolanje v Prago. Tega ne morem prezreti."

"Kaj pa vi, Robert?"

"Jaz sem obljubil svojemu učitelju Šiodi, da se

bom po tem tekmovanju posvetil musa šugju, res-

nemu preučevanju borilnih veščin. Sensej Šioda

me je vzel za uči dešija, svojega internega učen-

ca."

"Mar trenirate tudi kendo?"

"In iaido ter kendžicu. Ampak sensej Šioda je

zame mnogo več kot samo učitelj mečevanja."

Sakuro je dvignil obrvi in vprašal: "Nataša, ali

ju ne morete pripraviti do tega, da bi se premislila?

Kaj si ne želi vsa mladina v Ameriko?"

Nataša se je nasmehnila.

"Gospod Sakuro, tudi jaz si želim v ZDA," je

vzdihnila. "Toda če Robert in Lino ne bi imela ču-

ta dolžnosti, ju ne bi mogla spoštovati."

"Prav imate," je s težkim srcem priznal Sakuro.

"Vidim, da ste častni ljudje, zato sem vam tudi po-

nudil sprejem na akademiji."

Sakuro je iz žepa potegnil svoje vizitke ter jih

izročil Robertu in Linu.

"Če si bosta kdaj koli v življenju premislila, va-



31

ju bo ISKF čakala odprtih rok."

Nato je segel v kovček po knjigo.

"Ker vidim, da razumeta bušido, vama podar-

jam delo japonskega pisatelja Jukia Mišime."

Knjiga je bila pisana v angleščini, tako kot so

se tudi sporazumevali. Njen naslov je bil On Ha-

gakure, The Samurai Ethic in Modern Japan ali

Prekrito z listjem. Etika samurajev v sodobni Ja-

ponski. Šlo je za Mišimine komentarje k staro-

davnemu delu Jamamota Cunetoma, ki je v Ha-

gakureju podal osnove samurajskih pravil obna-

šanja. Robert je poznal Cunetomov nauk. O njem

mu je pogosto pripovedoval sensej Šioda. Toda sa-

mega dela še ni bral.

"Gospod Sakuro," ga je nagovorila Nataša.

"Ali nam lahko poveste kaj o sebi?"

"Kaj pa vas zanima?"

"Kdaj ste začeli trenirati karate?" je vprašal

Robert.

Sakuri so se zaiskrile oči. To je bila njegova

priljubljena tema.

"Ko sem vpisal študij ekonomije na Taku Daju,

tako namreč pravimo univerzi Takušoku v Tokiju.

Tam se je nahajal najmočnejši univerzitetni karate

klub v Japonski."

"Kdo je vodil treninge?"

"Ponavadi so jih imeli sempaji, starejši učenci,

kot Vatanabe, Kondo in drugi. Včasih je prišel tudi

Nakajama, direktor JKA. Prvo leto pa nas je dvak-



32

rat obiskal sam Gičin Funakoši."

"Oče japonskega karateja?"

"Da. Spominjam se ga kot majhnega starčka

živahnih oči. Tedaj je bil star že blizu devetdeset

let in je nekaj mesecev zatem umrl. Kot veste, je

njegovo delo nadaljeval Masatoši Nakajama."

Sakuro se je zamislil in začel pripovedovati:

"Funakoši je bil impresiven mož, poln modrosti in

očetovske ljubezni do karateistov. O njem krožijo

številne zgodbe, toda najbolj mi je ostal v spominu

po pripovedovanju senseja Okazakija.

Okazaki mi je povedal, da je bil sila važen in

ponosen, ko mu je Funakoši dodelil črni pas. Bil je

mlad, nestrpen in poln samega sebe. Ob neki pri-

ložnosti mu je Nakajama velel, naj odide v kot

dvorane in prevzame začetniško skupino. Ko je

prispel tja, je presenečen zagledal Funakošija, ki je

neopazno sedel ob steni. Okazaki se je razveselil.

To je bila enkratna priložnost, da se izkaže.

Takoj na začetku se je pričel dreti nad učenci:

'Ne! Ne! Ne! To je grozno! Ti ne ločiš desne noge

od leve. Postavi se tako. Utihni! Ne postavljaj

neumnih vprašanj!'

Čez čas je zaslišal slaboten glas: 'Okazaki,

pridi k meni za trenutek.'

Dojel je, da ga kliče Funakoši.

'Gotovo mi bo čestital za strogo metodo,' je

pomislil.

V hipu je stal pred starim mojstrom in se mu



33

globoko priklonil.

'Da, gospod?'

'Si ti nosilec črnega pasu?' je vprašal Funakoši

z visokim drhtečim glasom.

'Seveda, gospod! Vi sami ste mi ga podelili.'

'Kdo ti ga je dal?' je z nejevero vprašal.

'Vi, gospod. Se ne spomnite? Jaz sem Okazaki.'

Funakoši je bil tedaj že zelo star in aktivno ni

več poučeval. Okazaki je mislil, da je mojster tako

senilen, da se ničesar več ne spomni.

'Ne, ne,' je odvrnil sensej, 'ne spominjam se, da

bi ti jaz dal črni pas. Pokaži mi svoj udarec.'

Okazaki je izvedel oi zuki.

'Mar je to udarec, vreden mojstra? Mislil sem,

da so moji črni pasovi močni in hitri.'

'Da, gospod!' je vzkliknil Okazaki in začel

udarjati z vso močjo.

'Grozno, Okazaki! Ni mogoče, da imaš ti črni

pas. Ti ne bi mogel nikogar udariti.'

'Seveda bi!' je kriknil Okazaki. Opazil je, da so

vsi v dvorani prenehali trenirati in se zagledali

vanj.

'Potem pa mi pokaži!' je ukazal Funakoši. 'Na-

padi me! Poskušaj me udariti! Dokaži, da nisi sla-

bič.'

Okazakija je popadel slepi bes spričo mojstro-

vih besed. Bil je mlad in nepremišljen, obseden z

željo, da se dokaže. S prodornim krikom kiai je

divje napadel. Funakoši je imel roke na hrbtu in je



34

negibno stal. Karateisti so se zbali zanj, saj je bilo

videti, da bo prvi udarec prejel naravnost v obraz.

Toda stari mojster se je v zadnjem trenutku umak-

nil in zuki je končal v prazno. Potem je sledilo ne-

pozabno doživetje za vse prisotne. Okazaki je po-

besnelo udarjal, Funakoši pa je živahno poskako-

val okrog njega. Mlademu karateistu se je zdelo,

kot da preganja prikazen. Funakoši je bil zdaj tu,

zdaj tam in vsi Okazakijevi udarci so šli v prazno.

'Je to vse kar zmoreš, Okazaki?' ga je dražil

sensej.

Okazaki je še bolj podivjal. Z vso močjo se je

pognal vanj in treščil v steno.

Čez nekaj minut se je zbudil na tleh. Okrog

sebe je uzrl zaskrbljene obraze.

'Kaj se je zgodilo?' je zmedeno vprašal.

'Zgrešil si me, Okazaki,' mu je odvrnil Funako-

ši. 'Poseduješ mladost, moč in tehniko, pa vendar

nisi mogel udariti osemdesetletnega starčka. Ne

pozabi tega, ko boš treniral svoje učence. Če jim

boš poklonil vso svojo pozornost, ljubezen in ra-

zumevanje, potem te ne bodo napadli, ko boš ne-

kega dne tako star in slaboten, kot sem jaz. Zdaj pa

te prosim, da nadaljuješ z vadbo svoje skupine.'

Okazaki mi je zaupal, da ga nobena izkušnja v

življenju ni tako streznila, kot ta s Funakošijem.

Dojel je, da sta lahko preveliki ego in napuh naj-

bolj neumna in nevarna stvar na svetu."

Vsi so za trenutek obmolknili. Ob misli na Fu-



35

nakošija so jih preplavila globoka čustva. Karate je

ogromno dolgoval temu izjemnemu mojstru in vi-

zionarju. Brez njega bi bila veščina “prazne roke”

zagotovo drugačna, prazna in osiromašena duhov-

ne globine.

"Kakšni so bili vaši treningi na Taku Daju?" je

čez čas vprašal Robert.

"Vadili smo po šestkrat na teden, od ponedelj-

ka do sobote. Vstajali smo ob šestih za jutranje

keiko treninge, ki so trajali po eno uro. Takrat smo

tekali in izvedli na tisoče zukijev in gerijev v maki-

varo (1) in sutanavaro. (2) Po zajtrku smo šli na

predavanja. Včasih sem bil tako utrujen, da sem

zaspal kar sredi ure."

Sakuro je naredil požirek kave in nadaljeval.

"Popoldanska vadba se je začela ob pol štirih

in je trajala dve uri. Sestavljena je bila iz tehnik

kihona, ki smo jih delali na prazno, iz kat in

jakušoku kumiteja. (3) Prostih borb takrat še ni

bilo. Dvakrat na teden, ob torkih in petkih, smo

imeli še večerne keiko treninge."

"To je bil peklenski tempo!" je pripomnil

Lino.

"Drži. Od petdesetih brucev, ki so se vsako leto

vpisali v klub, jih je že po dveh mesecih polovica

_______________________________

(1) Oblazinjena deska.

(2) Vreča.

(3) Oblika dogovorjenega sparinga.



36

odnehala."

"Ali je res, da je bil sensej Gičin nasprotnik

tekmovanj?" je vprašal Lino.

Sakuro je pritrdil in rekel: "Funakoši je menil,

da bi karate s tekmovanji izgubil pravo vrednost

borilne veščine. Bil je tudi proti prosti borbi, ker je

trdil, da realna borba ni omejena s športnimi

pravili. Boriti se v omejenih pogojih pa zanj ni bil

več resnični karate."

"Kljub temu so tekmovanja zaživela," je pri-

pomnil Lino.

"Da. Toda šele po Funakošijevi smrti. Leta

1957 je Nakajama organiziral prvo vsejaponsko

prvenstvo. Ampak že prej smo poznali tekmovanja.

Rekli smo jim 'prijateljska srečanja', čeprav so

ponavadi bila vse drugo, samo prijateljska ne. Šlo

je za srečanja med univerzitetnimi klubi. Taku Dai

je najpogosteje sodeloval z univerzami Vaseda,

Mejidži in Rikjo."

"Ste tudi vi tekmovali na prvem japonskem

prvenstvu?" je zanimalo Natašo.

"Ne. Tedaj sem bil še začetnik. Zelo dobro pa

se spominjam tistega tekmovanja. V medijih se je

govorilo, da bo na prvenstvu veliko mrtvih, kar bi

bilo povsem v skladu s šinken šobu, tradicijo borb

na življenje in smrt. Vendar se ni zgodilo nič po-

dobnega. Poškodb je bilo zanemarljivo malo."

"Takrat je zmagal Hirokazu Kanazava, kajne?"

je dejal Robert.



37

"Da. Bil je prvi v borbah in v katah. Dva dni

pred tekmo si je zlomil roko, vendar ga je mama

pregovorila, da je nastopil."

"Njegov največji tekmec je bil Mikami, drži?"

je pripomnil Lino.

"Mikami in Kanazava sta prihajala z različnih

univerz. Prvi je bil z univerze Hosej, drugi pa s

Taku Daija. Bila sta tudi prva inštruktorja, ki ju je

šolala JKA. Ker sta skupaj trenirala, sta zelo dobro

poznala drug drugega. Naslednje leto je na vseja-

ponskem prvenstvu Kanazava znova zmagal v ka-

tah, v borbah pa so ob njem za prvaka razglasili še

Mikamija."

Sakuro si je dolil kave.

"Potem je Mikami zaprosil Okazakija za po-

moč. Le-ta ga je pripravil za naslednje prvenstvo.

Mikami je tedaj premagal Kanazavo v obeh disci-

plinah."

"Divje!" je zaključil Lino.

"Kdaj ste postali inštruktor?" je vprašal Robert.

"Ko sem leta 1961 diplomiral iz ekonomije, so

me povabili v JKA. Kasneje so me poslali k Oka-

zakiju v ZDA, on pa mi je zaupal delo v Parizu."

"Sensej, kaj menite o športnem in tradicional-

nem karateju?" je hotel vedeti Robert. "Se je iz-

vorni duh v športnem karateju res izgubil?"

"Poglejte, karate se je v zadnjih treh desetletjih

v tehničnem smislu naglo razvil. Danes je veliko

bolj dovršen, kot je bil v Funakošijevem času. In



38

velika zasluga za to gre ravno tekmovanjem. Tek-

movalni pristop h karateju goji tudi zveza tradicio-

nalnega karateja. Kljub zelo jasnim opredelitvam

med modernisti in tradicionalisti je od vsakega po-

sameznika odvisno, kaj in koliko bo potegnil iz

karateja. Mariskdo lahko leta in leta vadi tradicio-

nalni karate, vendar ne čuti samurajskega duha. Po

drugi strani pa športni karateist, ki se na špartanski

način podreja urjenju in živi samo za trenutek na

tatamiju, lahko poseduje močno izražen bojevniški

duh."

K mizi je stopil selektor jugoslovanske repre-

zentance, Božovič.

"Gospod Sakuro, oprostite, nerad vas prekin-

jam, ampak čez deset minut se bomo z avtobusom

odpeljali na ogled Rima."

Ko je Božovič odšel, je Sakuro dejal: "Tako,

prijatelji, napočila je ura slovesa. Jaz se s svojo

ekipo opoldne vračam v Pariz, zato se zvečer ne

bomo več videli. Ampak maja se bomo srečali na

evropskem prvenstvu v Titogradu, velja?"

"Če naju bo selektor vključil v reprezentanco,"

je rekel Lino.

"Glede na to, kaj sta pokazala na univerziadi,

sploh ne dvomim."

Zaželeli so si srečno pot. Sakuro pa je še enkrat

poudaril, da njegova ponudba za ISKF ostaja od-

prta.





39

4.





Marko se je zagledal v sliko na kaminu. Z nje

se je smehljala družina Sordi; oče Fabio, mati Ana,

starejši sin Franko in mlajši Marko. Fotografija je

bila posneta ob Gardskem jezeru na enem od

nedeljskih piknikov, ki so se jih morali udeleževati

zaradi očetovih klientov. Fabio je vodil ugledno

odvetniško firmo, ki je imela podružnice po celi

Italiji. Pred tremi leti je ustanovil še družbo METI,

ki se je ukvarjala z investiranjem v nepremičnine.

Zastopal je vplivne stranke; bančnike, politike in

poslovneže. Zaradi tega je bilo družabno življenje

sestavni del njegovega poklica. Ker je bil zelo

uspešen poslovnež, si je družina Sordi lahko pri-

voščila razkošno življenje. Imeli so luksuzno vilo

v Rimu, šest avtomobilov, luksuzno jahto, stano-

vanja v Milanu, Neaplju, Palermu in vikendico na

Sardiniji. Marko nikoli ni bil prikrajšan za nobeno



40

materialno dobrino. Dobil je lahko vse, kar si je

zaželel. Pa vendar bi vsa bogastva sveta zamenjal

za eno samo stvar, za očetovo pozornost. Spomin-

jal se je, da je bil tudi na tistem pikniku prikrajšan

zanjo. In če bi si kdo pobliže ogledal fotografijo,

bi opazil njegov grenak nasmešek. Oče je takrat na

ribolov vzel samo Franka, njemu pa je rekel: "Ti

ostani z mamo in ji pomagaj. Za ribolov si še pre-

mlad. Ko zrasteš, boš lahko šel zraven."

Marko je vedel, da je bil to samo izgovor. Tudi

ko je postal večji, se nič ni spremenilo. Oče je

zmeraj našel razlog, da sta se mu z bratom izmuz-

nila. Franko je bil pač njegov ljubljenec, najstarejši

sin, ki bo nasledil očetovo pisarno.

Tako je Marko največ časa prebil ob mami, ki

ga je vzgajala z ljubeznijo in nežnostjo. Mama je

poučevala književnost na gimnaziji in je sinu že

zelo zgodaj prebudila veselje do pisane besede,

zato se je Marko odločil, da bo šel po njenih sto-

pinjah in študiral književnost. Toda oče je bil proti.

Za sina je želel bolj praktičen poklic, s katerim bo

lahko naredil kariero. Na koncu sta z mamo morala

popustiti in Marko se je vpisal na ekonomsko fa-

kulteto, čeprav mu matematika sploh ni ležala.

Sedaj, po štirih letih študija, ni mogel dokon-

čati niti drugega letnika in grozila mu je izključitev

z univerze. Le kako naj to pove očetu, ki misli, da

se sin nahaja v zadnjem letniku? In kako naj tek-

muje s Frankom, ki je diplomiral kot najboljši prav-



41

nik v svoji generaciji in prevzel očetove stranke v

Neaplju? Ne, ta boj je bil izgubljen! Izhoda ni bilo!

Marko je čutil, kako ga življenje vedno bolj duši,

utesnjuje.

Vse je poskusil, da bi si pridobil očetovo spo-

štovanje in naklonjenost. Celo karate je začel treni-

rati zato, da bi dokazal, da je lahko enako uspešen

športnik kot Franko. Njegov brat je bil namreč

dvakratni svetovni prvak in petkratni evropski

prvak v kendu.

In ko je Marko postal državni prvak v srednji

kategoriji, ga je oče prvič v življenju pohvalil,

odprl šampanjec ter slovesno izjavil, da ima dva

sina, ki sta rojena borca, da se po njunih žilah

pretaka dedova kri, ki je bil polkovnik v Mussoli-

nijevi vojski in da bosta zagotovo najboljša tudi v

svojem poklicu.

Seveda je oče od Marka pričakoval, da bo v

karateju dosegel enake rezultate kot njegov brat v

kendu. Marko je za las zgrešil zlato medaljo na

evropskem prvenstvu v Genovi, enako pa se mu je

zgodilo na univerziadi, ko se je v finalu celo

osmešil. In to pred domačo publiko! Še sreča, da

ga oče ni videl, ker je bil poslovno zadržan. Kljub

temu pa to ni spremenilo dejstva, da je bil drugi in

ne prvi. Spomnil se je svojega osnovnošolskega

tekmovanja v plavanju. Star je bil devet let in je

osvojil drugo mesto. Kar razganjalo ga je od

ponosa. Ko je očetu pokazal diplomo, mu je le-ta



42

dejal: "Zakaj nisi bil prvi? Drugo mesto nič ne po-

meni. Drugega si nihče ne zapomni." Biti drugi je

za očeta pomenilo isto kot biti zadnji, torej zguba,

poraženec. Fabio je preziral poražence. Trdil je, da

so leni in strahopetni in da se ne potrudijo dovolj

za tisto, kar hočejo. Po njegovem mnenju je lahko

človek z močno voljo in trdim delom dosegel vse

na svetu.

Marko je zapustil dnevno sobo. Po marmornih

stopnicah se je napotil v prvo nadstropje družin-

ske vile. V svoji sobi je poiskal ključ od pod-

strešja, kamor se je vedno zatekel, ko je bil pobit

in otožen.

Čeprav se je na podstrešju pogosto zadrževal,

so bile stene polne pajčevine. V zraku se je čutil

vonj po vlagi. Prah je v debelem sloju prekrival

odvečno staro pohištvo. Marko je imel tukaj svoj

zaklad, veliko skrinjo iz obdobja beneške repub-

like, v kateri je hranil spominke iz otroštva. To so

bile razne igrače, albumi s fotografijami, kosi

oblek, prve smuči, pravljice na ploščah in v knji-

gah, slikanice, pobarvanke, skratka za nekoga kra-

ma, zanj pa neprecenljiv zaklad.

Marko je še zmeraj rad prebiral Grimmove in

Andersenove pravljice ter antične pripovedke. V

njih je odkrival čisto drugačen svet od tega, v kate-

rem je živel. Na podstrešju se je počutil kot na naj-

bolj odljudenem otoku, na katerem je lahko bil, kar

koli je želel, gusar, princ, pustolovec, igralec, čaro-



43

dej.

Pobrskal je po skrinji. Iskal je vrv, s katero mu

je Franko naredil gugalnico, ko je bil še majhen.

Pomislil je na Julijo, nesmrtno ljubljeno Julijo,

in na Bruna, najboljšega prijatelja. Bili so triperes-

na deteljica. Nerazdružljivi v igri, zabavi in življe-

nju. Skupaj so hodili v vrtec, v osnovno in v sred-

njo šolo. Z Brunom sta celo študirala na isti fakul-

teti in trenirala v istem karate klubu, z Julijo pa sta

bila par še iz srednje šole. Načrtovala sta poroko,

dom in kup otrok, ki se bodo podili okoli njiju.

Ampak zdaj je bilo vse izgubljeno. Povsem nepri-

čakovano, brez opozorila, se je v enem samem tre-

nutku sesul ves njegov svet. Izginil je pod kupom

pepela kot antično mesto Pompeji, ki ga je prekrila

lava, da za njim ni ostala niti sled.

Tudi z njim bo tako. Izginil bo v večni temi in

umiril utrip trudnega srca. Najprej bodo za njim

žalovali. Prvi teden jim bo morda še hudo. Neka-

teri bodo govorili, da je bil razvajen bogataš, dru-

gi, da je bil nesrečna duša, tretjim bo ostal v spo-

minu kot karateist, njegov oče pa ga bo imel za

strahopetca in zgubo. Edino mama in njegov veli-

ki, zaščitniški brat Franko bosta žalovala dlje kot

drugi. Toda z leti bo tudi v njunem spominu vedno

bolj bledela slika nanj, dokler nekega dne ne bo

nihče več položil rož na njegov grob.

Marko je vzel list papirja in napisal poslovilno



44

no misel. Potem je poiskal gredo, na kateri so po-

zimi sušili meso in čeznjo vrgel zanko.





45



5.





Franko je skozi jekleno rešetko maske ocenje-

val svojega nasprotnika, Danca Larsena, ki je stal

za črto na drugi strani tekmovalnega podija. V

Tokiju je potekalo svetovno prvenstvo v kendu, ki

se je odvijalo vsaka tri leta. Glavni favorit, Franko

Sordi, je bil v življenjski formi. Brez težav je pre-

magoval konkurente in se pred več tisoč gledalci

že tretjič nezadržno vzpenjal k najvišjemu nazivu

med mečevalci.

Čeprav je bil kendo sodoben tekmovalni šport,

so bili mečevalci videti kot starodavni japonski

vitezi, samuraji. Bojevali so se na tatamijih z dvo-

ročnimi bambusovimi meči, imenovanimi šinaj. V

disciplini ito šobu so uporabljali en meč, v nito

šobu pa dva, od katerih je bil eden dolgi ali daito,

drugi pa kratki ali šoto. Nosili so zaščitno opremo,

ki je vsebovala masko men, rokavice kote, oklep za



46



prsni del do ter oklep za boke in bedra ali tare.

Borbe so trajale pet minut. Zmagal je tisti me-

čevalec, ki je prvi dosegel dve točki, ali tisti, ki je

do konca srečanja zbral največ točk. Sodniško ži-

rijo so sestavljali glavni sodnik, dva "sprednja" in

en "zadnji" sodnik. Trije sodniki so se nahajali na

borišču, eden pa je sedel izven tatamija. Svoje

odločitve so signalizirali z belimi in rdečimi za-

stavicami, ker je bil en tekmovalec širo ali beli,

drugi pa aka ali rdeči.

Franko je v svetu mečevalcev predstavljal živo

legendo. Pravili so mu Kensej, Svetnik meča. To je

bil vzdevek največjega mečevalca Mijamoto Mu-

sašija, ki je živel v obdobju fevdalne Japonske v

16. in 17. stoletju. Mnogi so bili prepričani, da je

Franko inkarnirani Musaši. Tudi sam je verjel v to.

Med borbo je namreč slišal notranji glas, ki ga je

zanesljivo vodil v zmage. Menil je, da njegov vod-

nik ne more biti nihče drug kot Musaši, saj ga je

usmerjal na podlagi znamenite Knjige petih prsta-

nov ali Gorin no šjo.

Musaši se je rodil v provinci Mimasake. Prve

lekcije mečevanja je dobil od očeta. Ko je bil star

13 let, je v dvoboju ubil prvega nasprotnika. V

mladosti je sodeloval v zadnji veliki samurajski

bitki pri Sekigahari, vendar se je boril na strani

poražencev proti šogunu (1) Jejasu Tokugavi. Po

__________________

(1) Vojaški vladar.



47

bitki se je vrnil v rodno vas, kjer pa ostal dolgo. V

Kjotu je izzval na dvoboj mojstra Genzaemona

Jošioko, vodjo ugledne šole in ga premagal. Den-

šičiro, Genzaemonov mlajši brat, ki je bil bolj vešč

mečevalec, je zahteval zadoščenje. Toda Musaši je

tudi njega porazil. Nato se je sto samurajev iz šole

jošioka sklenilo maščevati Mijamotu. Postavili so

mu zasedo v gozdu. Musaši je posekal na desetine

mečevalcev in med bojem razvil svoj značilni bo-

rilni slog z dvema mečema.

Do devetindvajsetega leta se je boril v 60-ih

dvobojih in vedno zmagal. Nato se je spopadel s

takrat najboljšim mečevalcem Sasaki Kodžirom,

utemeljiteljem šole ganrju. Srečala sta se na majh-

nem otoku pred številnimi pričami. Musaši si je iz

vesla naredil leseni meč in se z njim boril proti

Kodžirovi dolgi katani, samurajski sablji. Njun

duel velja za najbolj znameniti mečevalski dvoboj.

S to zmago je Musaši postal največji mečevalec v

Japonski in za življenja ni več našel dostojnega

nasprotnika.

Musaši je bil skoraj vse življenje ronin, samu-

raj brez gospodarja, volk samotar, ki se je potepal

po deželi in težil k popolnosti svoje veščine. Proti

koncu življenja se je umaknil v jamo Rejgandu

zraven budističnega samostana Ugandži, kjer je

napisal svoje največje delo in umrl.

Franko je tudi na začetku borbe v ito šobu

zoper Larsena zaslišal Musašijev glas, ki mu je go-



48

voril: Sprosti se, ampak pazi, da ti misli ne bodo

tavale. Skoncentriraj se. Umiri misli, toda bodi

pozoren. Ne glej tistega, kar ti hoče prikazati nas-

protnik. Ne bodi površen. Spremljaj ga. Preučuj

njegov ritem, način gibanja. Napadi odločno, brez

obotavljanja.

Franko se je premaknil bliskovito kot misel in

izvedel nidan vazo, kombinacijo dveh udarcev v

kote in men. Ker je bil telesno izredno močan, je s

takšnim silovitim naletom pogosto osvojil točko.

Toda tokrat je bilo drugače. Larsen je odločno

odbil oba udarca. Bil je kot stena, niti za hip se ni

zmedel. Ko je to spoznanje prodrlo v kotiček Fran-

kovih možganov, se je iz nezavidnega položaja

poskušal rešiti s korakom nazaj in zamahom v

naprotnikov do. Toda bil je prepozen. Danec mu je

zadal uničujoč udarec v glavo.

Sodniki so dvignili rdeče zastavice, ker je bil

Larsen aka. Sprednji sodnik je oznanil: "Men ari!"

(1)

Franko še nikoli ni tako hitro izgubil točke.

Običajno bi se ga polotil obup, a ker je v sebi živo

čutil Musašijevo prisotnost, ga je to pomirjalo. Se-

daj je vsaj vedel, pri čem je. Odkril je nasprotnikov

adut. Larsen je svoj stil boja gradil na fizični moči.

Čeprav je bila to pogosto tudi Frankova prednost

pred ostalimi tekmovalci, ga je zvonjenje v glavi

______________________________________

(1) Uspešno izvedena tehnika v nasprotnikovo glavo.



49

opozorilo, da bo moral spremeniti taktiko, saj tako

močnega borca še ni srečal.

Popusti, da bi zmagal, mu je svetoval Musaši.

Franku je bilo jasno, katero tehniko mora upo-

rabiti, da bo lahko izkoristil Larsenovo izjemno

moč. Po večkratnih obojestranskih napadih se je

Danec zagnal z nidan vazo. Sordi je napad pariral

in za hip potisnil šinaj proti nasprotniku. Danec je

reagrial s še močnejšim pritiskom, Franko pa se je

s korakom hiraki aši naglo umaknil nazaj in na

stran. Larsen je izgubil oporo. Zaneslo ga je na-

prej. Sledil je bliskovit Frankov udarec po nasprot-

nikovi glavi. To je bila izvrstno izvedena tehnika,

imenovana hiki men, ki se je običajno izvajala v

cubazeriaj šobu, boju iz kratke razdalje.

V zraku so zavihrale bele zastavice.

"Men ari!" je vzkliknil sodnik in dvignil belo

zastavico. Franko je izenačil rezultat.

Kaj naj zdaj naredim? se je spraševal. Larsen

bo previdnejši. Ne bo se več pustil presenetiti.

Ucurakasu to ju koto, je zaslišal Musashija.

Franko je razumel japonsko in v prevodu je to

pomenilo nekaj podobnega kot pozitivni transfer.

Najprej ni vedel, za kaj gre, potem se je spomnil

poglavja v Musashijevi knjigi , ki jo je poznal na

pamet. Ta koncept je govoril o načinu, kako pri-

praviti nasprotnika do tega, da postane nepreviden.

Taktika je temeljila na istem principu, kot je bilo

možno nekoga okužiti z zehanjem in utrujenostjo.



50

Nasprotnika se je zavajalo s počasnim gibanjem

po borišču, nakar je sledil nagel napad.

In res. Larsen je postal bolj okoren, njegova

budnost je popustila. Sprejel je Sordijevo hipno-

tično ravnodušnost do boja.

Ko je krenil v mlačen napad in dvignil šinaj

visoko nad glavo, da bi zadal men uči, je Franko

usekal kot kobra in ga prestregel s tehniko debana

cuki. Z vrhom meča ga je sunil v zaščiteni predel

grla. Bilo je naravnost čudovito, da je Italijanu

uspel prav cuki, ki se je od vseh udarcev najbolj

poredko uporabljal.

"Jame!" (1) se je zadrl sodnik in prekinil

akcijo.

Franku je dodelil zmagovalno točko, dvignil

belo zastavico in glasno rekel: "Šobu ari!" (2)

Danec je šele v trenutku poraza spregledal

Sordijevo taktiko. Italijan ga je drugič mojstrsko

prevaral in pokazal, da je za zmago potrebno mno-

go več kot samo telesna moč. Larsen je moral priz-

nati, da je bil Italijan pravi šampion nad šampioni.

Tekmovalca sta zavzela čepečo držo sonkjo,

pospravila meče, vstala, se priklonila drug druge-

mu in zapustila borišče.

Franko se je uvrstil v finale. Poznavalci so za-

dovoljno kimali, gledalci pa navdušeno ploskali.

____________________________

(1) Stoj!

(2) Konec boja, zmaga!



51

Italijan je izpolnil pričakovanja.

Oče, še ena zmaga! je pomislil Franko. Dragi

brat, naslednja bo zate.

V nadaljevanju prvenstva so sledili repasažni

boji.

Franko se je medtem poskušal zbrati in osre-

dotočiti na svojega glavnega tekmeca, Japonca Ka-

ta Džirohančija. Evropski kolegi so ga opozorili,

da je Džirohanči tajno japonsko orožje, s katerim

želi dežela vzhajajočega sonca zrušiti dolgoletno

evropsko vladavino, ki jo je v kendu zagotovil

Franko Sordi. Džirohančija so privlekli iz nekega

šintoističnega samostana, kjer se je uril v eni od

najbolj tradicionalnih in legendarnih šol mečevan-

ja džigen-rju. Zraven kenda je vadil še iaido in

kendžicu. Iaido je bila veščina hitrega potega sa-

murajske sablje iz nožnice s ciljem posekati nas-

protnika. Izvajala se je skozi kate, tehnične vzorce,

ki so se nanašali na realne situacije. Kendžicu pa

se je delal s pomočjo katačijev, vezanih sparingov

s partnerjem, pri čemer se je uporabljal boken,

leseni meč.

Ko je Franko opazoval njegove prejšnje bor-

be, je videl, da je Katov stil precej nenavaden, ven-

dar učinkovit. Džirohanči je s svojim ekstrava-

gantnim nastopom zmedel nasprotnike in se narav-

nost poigraval z njimi.

Nič ne de. Že pokažem Japoncem, kdo je pravi

šampion, je sklenil Franko. Iz najbolj skrite luknje



52

lahko privlečejo svoje najboljše mečevalce. Vse jih

premagam! Mogoče so res briljantni poslovneži in

veliki samuraji, toda jaz sem še večji samuraj, še

sijajnejši mečevalec, jaz sem gladiator 20. stoletja,

potomec Rimljanov, Cezarja, Avgusta, Marka

Avrelija, mož, ki so vladali svetu in zgradili enega

največjih imperijev pod soncem. Jaz sem ne-

premagljiv! Spremljajo me duhovi največjih bojev-

nikov in ob meni je mojster nad mojstri, Mijamoto

Musaši!

Ko je spiker pozval oba finalista na tatami, je

temperatura v dvorani skokovito narasla. Mnogi so

v boju med Džirohančijem in Sordijem videli dvo-

boj vzhoda in zahoda, za večino pa je predstavljal

borbo za najvišji naziv in Musašijevo dediščino

nepremagljivega samuraja.

Franko je zavzel mentalno držo, imenovano

hišigo to ju koto, ko se mečevalec do nasprotnika

vede tako, kot da ga bo uničil z eno samo potezo.

Sordi se je kot orel pognal na Japonca in ga želel

prestrašiti. Toda Džirohanči je bil vse drugo, samo

lahek plen ne. Ko se je ubranil Frankovega naleta,

je sam prešel v divji napad. Italijana je potisnil na

rob borišča. Za trenutek je obstal in počakal na

nasprotnikovo reakcijo. Franko je imel tri možnos-

ti: da se umakne v levo, da se umakne v desno ali

da poskuša presenetiti Džirohančija z direktnim

napadom. Kato je kot računalnik obdelal vse tri

možne pozicije in ocenil Sordijev borbeni značaj.



53

Zaključil je, da bo Italijan najverjetneje poskušal

slednje. In ni se zmotil. Franko je skočil proti Ja-

poncu ter izvedel men uči. Toda Džirohanči je po-

tezo blokiral in mu z nasprotne strani zadal udarec

v desno stran maske. Japoncu je uspela tehnika

men kaeši migi men.

Kato je z 1 : 0 povedel zoper Italijana.

"Nikome!" (1) je vzkliknil sodnik in dal znak za

nadaljevanje boja.

Džirohanči je znova napadel in Franko se mu

je komaj umikal. Japonec je bil tako silovit v

svojih akcijah, da je Sordi s težavo lovil sapo. Tis-

to, kar je sam začel kot hišige to ju koto, se mu je

kot bumerang vrnilo nazaj. Sedaj je on postal žrtev

tornada, ki je divjal po njegovi obrambi.

Džirohančijevi udarci so bili tako hitri in na-

tančni, da ga je zajel val brezupa. Je naposled le

naletel na boljšega mečevalca od sebe? Ker ga je

Musašijev glas dolga leta uspešno vodil, je v njem

naraslo prepričanje, da je nepremagljiv. Toda očit-

no se je zmotil, kajti Japonec je bil neustavljiv.

Franko je globoko v sebi predal boj in čakal na

milostni udarec, ki mu bo vzel naziv svetovnega

prvaka in končal njegove sanje.

Ne! je prispel krik iz njegove duše. Ne nori!

Džirohanči ni nič boljši od tebe! Podlegel si nje-

govi iluziji. Ki o korosu! Dovolil si mu mentalni

__________________________________

(1) Ponoven začetek po doseženi točki.



54

nadzor. Potisnil te je v defenzivo. Otročarija! Ka-

ko si lahko nasedel takšni šolski taktiki? Nisi ne-

močen. Vsak položaj je dober za protiudarec.

Ampak ne morem prodreti v njegov ritem! je

ugovarjal Franko v svoji notranjosti.

Munen muso! je dejal Musaši. Osvobodi se ne-

gativnih misli! Dovoli telesu, da ga vodijo instin-

kti. Zaupaj vame!

Sordi se je sprostil in umiril. Musaši ga bo

znova vodil.

Njegove roke so samodejno izvedle tehniko

harai kote. Nasprotnikov meč je zbil na stran in ga

skušal udariti po roki. Džirohanči se je komaj

ubranil. Nato je Franko krenil v novo akcijo. Japo-

nec je odskočil. Ko je pomislil, da je varen in je za

kratek čas obmiroval, ga je Sordi bliskovito udaril

z mečem v glavo. To je bila Musašijeva tehnika ni

no koši no hjoši ali udarec dvojnih bokov. Naziv je

izhajal iz posebnega načina gibanja. Najprej se je

mečevalec v lažnem napadu pomaknil naprej, nato

pa še enkrat, ko je zares napadel.

S sodniško odločitvijo men ari je Franko izena-

čil rezultat in se vrnil iz sveta odpisanih.

Džirohanči je vedel, da bo Italijan poskušal

izkoristiti njegovo zmedenost in bo prišel kot po-

vodenj. Zato ga je nameraval prehiteti.

Tedaj pa se je zgodilo tisto, čemur mečevalci

pravijo tataj no sen. Gre za situacijo, ko tekmoval-

ca napadeta istočasno. Če pri tem oba izvedeta juko



55

datocu ali uspešno tehniko, ki prinese točko, kot se

je to pripetilo Sordiju in Džirohančiju, potem

sodniki razglasijo ajuči. Za ajuči pa se ne podeljuje

točka.

Dve sekundi zatem je sodnik oznanil konec

boja. Izid srečanja je bil 1 : 1.

"Hikivake!" (1) je objavil sodnik.

Gledalci so bili na nogah. Neverjetno! Nihče si

ni mislil, da bi se finalna borba lahko končala ne-

rešeno. Pa vendar se je zgodilo. V takšnih prime-

rih so sodniki odločali o zmagovalcu z glasovan-

jem ali zahtevali podaljšek boja, v katerem je zma-

gal tisti mečevalec, ki je prvi osvojil točko. Sod-

niki so tokrat imeli priložnost, da bi lahko brez

boja dodelili zmago Japoncu in Niponu (2) povrnili

staro slavo, toda poznavalci so vedeli, da se to ne

more pripetiti. Razloga sta bila dva. Prvič, takšno

dejanje bi bilo nečastno, in drugič, Franko je bil

preveč ugleden in spoštovan mečevalec celo med

Japonci, da bi ga bilo možno kar tako odrezati.

"Enčo hadžime!" (3) se je glasilo novo sod-

niško povelje.

Franko in Džirohanči sta bila napeta kot struna.

Zavedala sta se, da bo o izidu borbe odločala teh-

nična dovršenost, v katero sta vložila dolga leta

_____________________________

(1) Neodločen rezultat.

(2) Dežela vzhajajočega sonca.

(3) Začetek podaljška.



56

napornega treninga. Svoj delež k rezultatu bo se-

veda prispevala tudi športna sreča, na katero pa se

kot vrhunska mečevalca nista zanašala. V podalj-

šek boja sta stopila s trdnim sklepom, da postaneta

svetovna prvaka.

V napadu sta bila sedaj previdnejša. Nista se

več predajala ognjevitim naskokom.

Franko je poskušal doseči točko z učiotoši va-

zo. Džirohančijev udarec je odbil navzdol, potem

pa zamahnil proti njegovi roki. Toda Japonec je

pravočasno reagiral in se rešil iz pasti.

Nato je Kato izvedel kacugi men. Šinaj je

naslonil na levo ramo in poskušal izzvati Frankov

napad. Ko je Italijan menjal držo, je bliskovito

udaril proti njegovi glavi. Ampak Franko se je

uspešno izmaknil.

Tekmovalca sta krožila drug okoli drugega in

oprezala za novo priložnostjo. V tehničnem smi-

slu sta bila božansko dovršena, vrhunska borca,

prava eksperta v mečevanju. Finale svetovnega

prvenstva še ni imel tako razburljive in nepredvid-

ljive borbe.

Večina gledalcev ju je glasno spodbujala. Ne-

kaj je bilo takih, ki so od napetosti nemo obsedeli,

drugi pa so se živčno basali s hrano, ki so jo proda-

jali na tribunah. Nihče ni mogel z gotovostjo reči,

kateri od njiju bo zmagal.

Franka je znova nagovoril Musaši.

Kage o ugokasu to ju koto. Aktiviraj senco!



57

To je bila tehnika, ki se je nanašala na situaci-

jo, v kateri je bilo nemogoče oceniti nasprotnikove

namere.

Sordi je zakoračil naprej in se pretvarjal, da bo

silovito napadel. Džirohanči je reagiral in se sam

pognal v napad. Franko se je umaknil naprej in na

stran, kakor da bi šel mimo nasprotnika in zadal

bliskovit udarec v nasprotnikova rebra. Zaključna

tehnika, ki se je imenovala nuki do, je bila tako

eksplozivna in prepričljivo izvedena, da je Japonec

kar obstal na mestu.

Franko je slavil zmago. Znova je postal svetov-

ni prvak, tretjič zapored! Takšnega podviga še

nihče ni dosegel. Visoko je dvignil šinaj in ga z

obema rokama držal nad glavo. Dvorana je odme-

vala v skandiranju njegovega imena. Celo japonski

sodniki in inštruktorji, ki so tiho upali, da bo zma-

gal njihov rojak, so mu spontano zaploskali. Fran-

ko Sordi je bil največji. Utelešeno božanstvo meča,

Kensej. Reinkarnirani Mijamoto Musaši no Kami

Fudživara no Genši.

Po svečani podelitvi medalj in pokalov se je

napotil v ekskluzivni hotel Suzuki, v katerem je

zadnji teden bival. Japonska kendo zveza je v nje-

govem hotelu pripravila gala banket za vse udele-

žence prvenstva. Vodilni ljudje zveze s predsedni-

kom Imagavo so povabili Franka na večerjo. Jedli

naj bi v posebni sobi. Želeli so mu izreči priznanje

za tekmovalne dosežke in se pokloniti njegovemu



58

mojstrstvu.

Franko je pred večerjo nameraval skočiti še pod

prho in se preobleči v smoking.

"Gospod Sordi, telegram," mu je dejal receptor.

Zraven ključa mu je izročil modro ovojnico.

Franko se je napotil k dvigalu. Nestrpno je

odprl kuverto. Ob novici iz domovine je prebledel.

Vanj je udarila kot strela z jasnega. Za hip je pov-

sem izgubil občutek za čas in prostor. Nato se je

naglo vrnil do recepcije.

"Prosim, povejte gospodu Imagavi, da me ne

bo na večerjo," je naročil receptorju. "In rezervi-

rajte mi karto za nočni polet v Rim."





59

6.





Robert in Lino sta se sklanjala nad šahovnico

in igrala vei ki, kitajsko igro vojne strategije. Vei

ki se odvija z majhnimi belimi in črnimi kamenčki

na plošči, ki ima devetnajst vertikalnih in horizon-

talnih linij. Cilj igre je osvojiti čim več nasprotni-

kovega polja. V preteklosti so vojni strategi s po-

močjo vei kija razvijali svoje taktične sposobnosti.

Sčasoma je igra dobila vedno več filozofskih zna-

čilnosti, tako da danes predstavlja igralčev odnos

do sveta in življenja nasploh.

Robert se je vei kija naučil od Takajukija Šio-

de. Japonci so se dolga stoletja navduševali nad

kitajsko kulturo in tradicijo ter prevzeli mnoge

običaje iz njihove bogate zakladnice. Tako je v 8.

stoletju med Japonce prispela tudi omenjena igra,

ki so jo preimenovali go.

"Spet si me potisnil v nemogoč položaj," je zav-



60

zdihnil Lino.

"Ni brezizhodnih situacij," je odvrnil Robert.

"Spomni se Sun Cuja."

Sun Cu je bil veliki kitajski vojskovodja in

vojni teoretik, ki je živel v 6. stoletju pred našim

štetjem. Napisal je najstarejše delo o strategiji in

taktiki z naslovom Umetnost vojskovanja. Robert

in Lino sta se dokopala do druge izdaje te knjige,

ki jo je leta 1982 natisnila založba Globus iz Za-

greba. Sun Cujeve ideje sta poskušala prenesti v

karate in v vei ki.

"Ti, ki si s Sun Cujem pisal njegovo knjigo, bi

že našel rešitev, ampak jaz je ne vidim," je rekel

Lino.

"Menda se ne boš predal?"

"Mi preostane kaj drugega?!"

Robert je pogledal na uro in vzkliknil: "Groza!

Zamujam na trening. Nataša bo besna."

Ob ponedeljkih in sredah je Robert vadil samu-

rajsko mečevanje pri Šiodi, ostale dni sta z Linom

hodila na karate.

"Takole se zmeniva," je dejal Robert. "Do jutri

razmišljaj o rešitvi. Če ti ne bo uspelo, bova za-

menjala poziciji. Jaz bom nadaljeval s tvojimi

kamni, ti pa z mojimi, velja?"

Lino je prikimal, si podbočil brado in se znova

zapičil v ploščo.

Čez pol ure je obupal. Naj je še tako tuhtal o

Sun Cujevih strategijah, izhoda ni našel. Seveda bo



61

Robert v trenutku rešil pozicijo, mu citiral

Umetnost vojskovanja in taktiko, ki jo je spregle-

dal. Linu ni šlo v glavo, kako je bilo mogoče, da

sta oba brala isto knjigo, vendar sta jo tako različ-

no razumela.

Nalil si je kozarec mleka in stopil na balkon

študentske sobe. Večerni aprilski zrak mu je napol-

nil pljuča. Pred očmi so mu zaplesali beli in črni

kamni vei kija. Robert ga je čisto obnorel z igro.

Pogledal je v oblačno nebo. Preplavilo ga je

domotožje. Le kaj neki delajo mati, oče, sestra

Ateja? V Gvineji je bil dan in toplo sonce je grelo

njegove najdražje. Mati je bila kot kuharica zapos-

lena v mestni bolnišnici. Verjetno je prav zdaj pri-

pravljala kosilo. Ateja je delala kot medicinska

sestra v isti bolnišnici. Oče je vozil buldožerja na

gradbiščih. Njegova domovina je stopala po poti

izgradnje in težko pridobljene svobode, ki so si jo

izborili v enajstletni vojni zoper portugalski kolo-

nializem.

Že dve leti sta minili, odkar je zadnjič obiskal

Gvinejo. Verjetno se je marsikaj spremenilo. Prej-

šnji teden mu je Ateja pisala, da se je preselila k

babici, ki je zbolela in ne more več sama skrbeti

zase. Druga novica, ki jo je izvedel, je bila nepri-

merno boljša in ga je navdala s ponosom. Ateja se

je kot najlepša ženska Gvineje Bissau udeležila

izbora za miss sveta. To pa še ni bilo vse! Njegova

mala sestrica je postala miss fotogeničnosti in ugled-



62

na francoska hiša Chanel jo je želela zaposliti.

Ateja je ponudbo zavrnila. Dejala je, da jo svet

mode ne zanima, da se je izbora udeležila samo

zato, ker je želela promovirati domovino in da svo-

je življenjsko poslanstvo vidi v vlogi medicinske

sestre. Lino je občudoval Atejin humanizem. Red-

kokatero mlado dekle bi se odpovedalo blesteči

karieri modela. Slava, denar, občudovanje so bile

sanje večine ljudi. S te perspektive je bilo služenje

drugim neekonomično, potratno. Toda Lino in

Ateja sta imela svoja merila, ki so bila tuja potroš-

niški miselnosti ter nezdružljiva z materialističnim

pogledom na svet.

Lino si je moral priznati, da je bil Robert tisti,

ki je s svojim zgledom in z zgodbami o samurajih

v njem prebudil upornika, romantičnega junaka, ki

je jezdil divjega vranca in z mečem v roki jurišal

nad krivice sveta ter branil nemočne in zatirane,

Ateja pa mu je pomagala spoznati, da se je ta junak

ves čas nahajal v njem in da kot speči kralj počiva

v vseh ljudeh. Toda potreben je nekdo, svetel

zgled, da predrami zaspalega heroja in mu vlije no-

vih moči.

Kot včeraj mu je bil pred očmi trenutek, ko sta

se z Robertom prvič srečala. Pred Filozofsko fa-

kulteto so štirje rokerji napadli dve študentki. Ena

od njiju je bila Nataša, ki je kasneje postala Rober-

tova punca. Zbrala se je množica zijal in nepriza-

deto opazovala, kako je eden od rokerjev pretepal



63

svoje bivše dekle, Natašino cimro. Tedaj se je

vmešal Robert in čisto sam ugnal nepridiprave. Na

koncu ga je vodja rokerjev poskušal zabosti v

hrbet. Posredoval je Lino ter ga uspaval z mavaši

gerijem. Od takrat sta postala velika prijatelja.

Toda njuno prijateljstvo je moralo prestati še

vrsto težkih preizkušenj, predvsem zaradi razha-

janja med Robertom in nasilnim trenerjem karate

kluba Sokol, Viktorjem Kostolomcem. Lino je

imel Kostolomca za boga številka ena. Robert je

na republiškem prvenstvu pred nabito polno dvo-

rano Kodeljevo zrušil to živo legendo in prikazal

tako dovršen karate, kot ga Lino še nikoli ni videl.

Kostolomec je po porazu zapustil slovenski ka-

rate in se kot inštruktor zaposlil pri Kubotovi med-

narodni zvezi karateja IKA, ki ga je poslala v Mad-

rid, kamor se je preselil z družino. Karate klub So-

kol, ki je bil največji ljubljanski klub, je razpadel,

saj Viktorjevi učenci niso imeli dovolj organizacij-

skih sposobnosti.

Robert in Lino sta s treningi nadaljevala v ka-

rate klubu Študent, ki ga je vodil Samo Krajnc.

Samo jima kot karateist ni bil dorasel, vendar sta v

njem videla predvsem prijatelja in ne trenerja. Ro-

bert je v borilnih veščinah napredoval pod nadzo-

rom senseja Šiode, Lino pa se je učil karateja od

Roberta.

Zapihal je hladen veter. Lina je zmrazilo. Vrnil

se je v sobo. Odprl je hladilnik, toda hrana mu ni



64

dišala.

Ulegel se je na posteljo in se zagledal v strop.

Prevzela ga je misel na Nino. Pogrešal je njene

vroče ustnice ter pogled, poln zaupanja in ljubezni.

Odkar je diplomirala in se pred dvema mesecema

vrnila v Zaire, je življenje izgubilo velik del sijaja.

V trenutkih samote mu niti karate niti Robert nista

mogla zapolniti praznine, ki ga je razjedala. Od

hrepenenja po ljubljeni je čutil skoraj fizično bole-

čino. Ali jo bo sploh še kdaj videl? Tega ni vedel.

S študijskimi pogodbami sta bila vezana na svoji

domovini. Pa tudi po preteku obveznosti je ostalo

vprašanje, kateri od njiju bi se odrekel patriotskim

občutkom in prišel živet k drugemu. Torej je zanj

izgubljena? Ne, s to mislijo se ni mogel sprijazniti.

Poiskal bo način, da bosta spet skupaj.

"Zdravo!"

Njegov cimer, Abdul iz Gabona, je glasno

vstopil in ga iztrgal iz Nininega objema. Podoba

ljubljene je zbledela.





65

7.





Tistega dne, ko je bil pogreb nesrečnega Marka

Sordija, nalivu ni hotelo biti konca. Debele kaplje

so poskakovale po zemlji, dežnikih in neusmiljeno

bobnale po krsti. Bilo je, kakor da samo nebo ža-

luje za prezgodaj ugaslim življenjem.

Čeprav so na rimskem pokopališču San Augu-

sto shranjevali le še žare, so imeli Sordijevi tam

družinsko grobnico, v kateri so počivale štiri gene-

racije.

Ob odprtem grobu so se izmenjevali govorniki.

Vsakdo je podal svoje videnje življenja in smrti.

Fabio Sordi jih ni poslušal. Njegove misli so bile

ujete v trenutek bolečine, ko se je povzpel na pod-

strešje in zagledal obešenega sina. Krik groze mu

je zastal v grlu, ni se mogel premakniti. Ko si je

opomogel, je stekel k njemu in ga snel z grede. Za-

hvalil se je nebu, da ga ni Ana prva našla. Njeno



66

materinsko srce tega ne bi preneslo. Potem je vzel

sinovo glavo v naročje in zajokal tako, kot še niko-

li v življenju.

"Smrt je lahko vzvišena in lepa, lahko pa je

tudi kruta. Toda kadar pride, pride prezgodaj in

ponavadi nismo pripravljeni nanjo. Čeprav nas že

od zibelke dalje spremlja na vsakem koraku, se je

bojimo, jo zavračamo. Naš dragi prijatelj Marko

Sordi pa se je ni bal. Stegnil je roke proti njej, jo

privil na svoje prsi in si jo naredil za prijateljico."

Fabio se je zdrznil in pogledal govornika. Ni

ga poznal.

"Kdo je to?" je šepetaje vprašal sina Franka.

" Signor (1) Paolo Licata, selektor državne re-

prezentance. Karate zveza ga je poslala."

Fabio je prikimal in se ozrl okrog sebe. Šele

sedaj je opazil, da polovico množice tvori mladina,

ki je Marka poznala prek karateja, bodisi da so bili

njegovi klubski kolegi ali navijači.

Licata je opisal svoje prvo srečanje s pokojni-

kom in nadaljeval:

"Marko je bil sijajen karateist, izvrsten borec in

tehnik. Njegova prisotnost v reprezentanci je obo-

gatila našo ekipo in ji dala nov polet. To smo še

posebej začutili na univerziadi, ko je poskrbel, da

v ekipnem delu nismo izgubili borbenega duha.

Svojim tovarišem je vedno predstavljal vzor tekmo-

____________

(1) Gospod.



67

valca in prijatelja. Tako mnogo bi še lahko dal re-

prezentanci, vendar ga je prezgodnja smrt iztrgala

iz naše sredine.

Spoštovana družina Sordi, v imenu Karate zve-

ze Italije vam izrekam najgloblje sožalje. Vaša bo-

leča izguba ljubljenega sina je velika izguba tudi

za italijanski karate.

Marko, tebi pa za vse, kar si naredil za karate,

še zadnjič izrekamo: 'Hvala!'

Dragi kolega, karateist, mojster in tekmovalec!

Tvoja poslednja borba je končana. Počivaj v miru.

Soremade. Jasume hejvani, Marko-san! "

Štirje pogrebci so dvignili krsto in jo s pomo-

čjo vrvi začeli spuščati v grob. Pristopil je fra

Michele, pater, ki je bil prvi govornik.

"Prah si in v prah se povrneš!"

Zvrstil se je dolg mimohod. V mučni tišini je

bilo slišati tiho ihtenje žensk in občasno pokašlje-

vanje. Na krsto so v poslednje slovo padale vrtnice

in pesti blatne zemlje. Svojci in najožji znanci so

ostali do zadnjega.

Franko je zagledal Bruna Venierija. Dobro ga

je poznal še iz otroštva. Bil je Markov najboljši

prijatelj. Toda nikjer ni bilo bratove punce Julije.

"Bruno, ma dove va Julija? " (1) je zanimalo

Franka. "Mama pravi, da je že dolgo ni bilo v naši

hiši."

______________

(1) Kje je Julija?



68

"Kolikor vem, je odpotovala k teti v Neapelj.

Bilo ji je prehudo, da bi se udeležila pogreba."

Bruno mu zaenkrat še ni nameraval povedati

resnice o Juliji. Ko je izvedela za Markovo smrt, jo

je popadel neznosen občutek krivde. Nenehno je

jokala, se obtoževala. Potem je nekega dne spaki-

rala svoje stvari in odšla v samostan Santa Lucia,

kjer je njena teta živela kot redovnica. Brunu je

pustila kratko sporočilo, kje se nahaja in izrazila

željo, naj je ne išče.

"Je bilo med Markom in Julijo vse v redu?" je

hotel vedeti Franko.

"Zakaj ne bi bilo?"

"Samo vprašal sem."

"Marko in Julija sta se vedno imela rada, to

veš. Zadnje čase sem Marka bolj malo videval, ker

ga je reprezentanca povsem okupirala."

Tedaj je k njima stopil visok karateist. Franku

je podal roko.

"Giani Corvo. Z Markom sva bila najboljša

kolega v reprezentanci."

Franko ga je vprašal, ali morda ve za vzrok te

tragične nesreče. Ko je Giani zanikal, je Franko iz

žepa izvlekel zmečkan list papirja.

"Ne morem razumeti, kaj je brat mislil s tem

sporočilom."

Na listu je pisalo: "Žal mi je, ni mi uspelo."

"Ali bi kateri od vaju vedel za pomen teh be-

sed?"



69

Bruno je odkimal. Giani je namrščil obrvi in

naposled dejal: "Marko se je po univerziadi zelo

spremenil. Postal je zadržan in nerazpoložen. Ne-

kaj ga je razjedalo, ampak niti meni se ni zaupal.

Zdi se mi, da ga je poraz v finalih dotolkel. Goreče

si je želel zmage. Nekoč mi je priznal, da je v kara-

teju samo zaradi brata in očeta, da bosta lahko

ponosna nanj."

Franku so se zarosile oči.

"S kom se je boril v finalu?" se je vmešal

Bruno.

"Z Robertom Resnikom iz Jugoslavije. Borba

je bila prava grozljivka. Resnik se je dobesedno

izživljal nad Markom, ki ni našel ustrezne taktike

zoper njega. Mislim pa, da ga je najbolj potrlo dej-

stvo, da so domači gledalci na koncu boja navijali

za Resnika."

"Kako je to mogoče?!" se je vznemiril Franko.

"Marko je bil v ekipnem delu tekmovanja

enkraten in gledalci so ga imeli za narodnega juna-

ka. Ko je premagoval nasprotnike v individualni

konkurenci, je bil zanje nič manj kot božanstvo z

Olimpa. Zato so bili toliko bolj neizprosni, ko je

izgubljal. Razočaral jih je in užalil. Vzel jim je nji-

hov ponos in to so mu odkrito pokazali."

Robert Resnik, prikrajšal si mojega brata za

zmago, je pomislil Franko ter stisnil pesti, in

morda tudi za življenje!





70

8.





Robert je komaj dohajal senseja Šiodo. Tekla

sta okrog Bohinjskega jezera. Za aprilsko deževno

vreme je bil presenetljivo lep popoldan.

Robert se je veselil, da bo preživel vikend v

treningu in meditaciji s sensejem. Pričelo se je nje-

govo intenzivno šolanje uči dešija. Dogovorila sta

se, da bosta poleti tri mesece neprekinjeno vadila

borilne veščine. Do takrat pa sta Bohinj obiskovala

čez vikende.

V Ukancu, najmirnejšem delu bohinjskega

kota, kjer se glasovi izgubljajo v zeleni mehkobi

smrekovega gozda in pritajenem šumu slapa Savi-

ce, sta si najela bungalov. Le-ta se je nahajal v naj-

bolj samotnem delu Ukanca in je bil kot nalašč za

njun trening.

Šioda se je ustavil in vprašal: "Kam pelje ta

pot?"

"K slapu Savice."



71

"Je to tisti slap, o katerem je pisal vaš največji

pesnik?"

"France Prešeren, da."

"Kakšen je že naslov pesnitve?"

"Krst pri Savici."

"Kaj pa slap, ali se ga splača ogledati?"

"Mar še niste bili zgoraj?"

"Ne."

Robert ni mogel verjeti, saj je Šioda živel v

Sloveniji že šest let.

"Ah, sensej, potem morava obvezno gor. To je,

kakor da živite v Egiptu, a ne obiščete piramid pri

Gizi."

In sta se povzpela k slapu.

Robert je bil vedno znova prevzet nad močjo

vodne mase, ki je grmela z vrha žive skale in dir-

jala v brezno. Ta veličastni prizor ga je navdajal s

strahospoštovanjem. Občudoval je prekipevajočo

silo narave in se vzradostil ob misli, da je tudi sam

del tega stvarstva.

Šioda je razigrano stekel do samega roba slapa,

ki je bil zavarovan z jekleno žico. Spremljal je

vodni padec v prvo kotanjo, od tam pa globoko

navzdol v rečno strugo, ki se je izlivala v Bohinj-

sko jezero. Robert se mu je pridružil. Skupaj sta

strmela v meglico, ki se je dvigala ob vznožju sla-

pa. Pogled na divjo peno in trušč, ki se je stotero-

krat odbijal od skal, ju je omamaljal. Stala sta kot

začarana.



72

Minila je dobra ura, preden sta se odtrgala od

magične moči slapa. Polna vtisov sta se vračala

proti jezeru. Šioda je sklenil, da bosta vsak dan

obiskala slap. Roberta je zaprosil, da mu pove, o

čem govori Krst pri Savici.

"V uvodnem delu je Prešeren opisal boje med

Karantanskimi Slovenci v 8. stoletju v času pokri-

stjanjevanja. Knez Valjhun se je boril v imenu kri-

ža, glavni junak Črtomir, v katerem se zrcali usoda

slovenskega naroda, pa za stare poganske bogove."

"In kdo je zmagal?"

"Črtomir se je s svojo vojsko zatekel v Ajdov-

ski gradec. Valjhun ga je ponoči, ko se je Črtomir

nameraval prebiti skozi obroč, presenetil in napa-

del z devetkrat močnejšo silo. Pesnik pravi, da to

ni bil boj, ampak mesarsko klanje."

"Torej je bil Črtomir premagan?"

"Da, vendar je padla tudi polovica kristjanov."

"Kaj pa Črtomir?"

"Preživel je."

"Ali je naredil sepuko? " (1)

V japonski tradiciji je veljal običaj, da si je

moral samuraj po porazu vzeti življenje. To je od

njega zahteval bušido, nepisani etični kodeks

pravil. V nasprotnem primeru je izgubil čast. Brez

časti si samuraj ni mogel zamisliti svojega obstoja.

Postal je zaničevan kot plazilec.

____________________

(1) Ritualni samomor.



73

"Obšla ga je misel na samomor," je dejal

Robert, "vendar tega ni storil."

"Vem, da krščanska vera nasprotuje sepuku,

ker uči, da je bog ustvaril življenje in da ga ima

edino on pravico odvzeti. Ampak Črtomir ni bil

kristjan, mar ne? Kaj ga je zadržalo? Maščevanje?"

"Ne. Ljubezen. Spomnil se je na Bogomilo,

svojo izvoljenko."

Šioda je privzdignil obrvi.

"Žensko srce je neosvojljiva trdnjava," je pri-

pomnil sensej. "In kaj je bilo z revežem? Je pri

Bogomili našel tolažbo?"

Robert se je odkašljal in rekel:

"Bogomila je prestopila v krščanstvo in pre-

pričala Črtomira, da ga je sprejel še on. Na žalost,

zaradi Bogomiline zaobljube dane Bogu, nista

smela živeti skupaj."

Šioda je tlesknil z rokami in vzkliknil:

"Saj sem vedel, da se to ne bo dobro končalo!"

Nato sta se vse do koče pogovarjala o razlikah

med vzhodno in zahodno kulturo, še posebej med

japonsko in evropsko, ki se je nanašala na viteštvo

in samurajski kodeks.

Po večerji sta igrala vei ki in tega dne nista

trenirala borilnih veščin.

Šioda je odpeljal Roberta k jezeru. Dolgo časa

sta sede meditirala.

Preden sta legla k počitku, ga je sensej vprašal,

če mu lahko priskrbi izvod Krsta pri Savici.



74

9.





Franko je na polico trofej položil nov pokal

svetovnega prvaka. Nanj je bil še posebej ponosen.

Znova je dokazal, da je prvi, najboljši, nepremag-

ljiv. Japonskega favorita je ugnal v kozji rog in

poteptal njihove upe na zmago. Japoncem je poka-

zal, da je večji Japonec od njih samih, pravi in edi-

ni Mijamoto Musaši! Mojstrsko je obvladal pravila

igre tako na tatamiju, kot v življenju. In življenje

zanj ni bilo nič drugega, kot ena sama bitka, ki jo

je bilo potrebno dobiti. Zmagati za vsako ceno,

pohoditi slabiče, storiti vse potrebno, da bi se pri-

šlo na vrh. To ga je naučil oče Fabio Sordi. Njegov

oče si je iz nič ustvaril imperij moči, ki se je razte-

zal po vsej Italiji. Fabio Sordi je bil rojen borec,

šampion, mož, ki je bil predestiniran za največje

podvige. In Franko je šel po njegovih stopinjah.

Družinski imperij bo razširil izven meja Italije.



75



Kajti tudi Franko je bil zmagovalec, gladiator, sa-

muraj nove dobe.

Njegova neapeljska pisarna je bila urejena kot

mavzolej uspešnosti in viteštva. Po stenah so vise-

le diplome, priznanja ter častni nazivi, ki si jih je

pridobil v svojem poklicu in poslovanju. Sredi pi-

sarne, ki je bila velika kot kakšna dvorana, je stala

orgomna miza iz temnordečega mahagonija z dve-

ma usnjenima stoloma. Še pet takšnih naslonjačev

je bilo pri oknu, kjer se je nahajala točilna miza z

izbranimi pijačami. Omara s knjigami je segala do

stropa, s katerega je visel kristalni lestenec s sma-

ragdno kroglo. Prostor je krasilo več kot sedem-

deset pokalov, ki jih je Franko osvojil na tekmo-

vanjih v kendu. Krona vsega pa so bili meči. Naj-

več je bilo katan, samurajskih sabelj, nekaj je bilo

dvoročnih viteških mečev, mušketirskih floretov,

gladiusov ter kratkih legionarskih mečev iz obdob-

ja antike, z dvema čeladama in pravokotnim šči-

tom. Ob vratih je stala še lutka, odeta v samurajski

oklep iz 18. stoletja. To je bila zbirka, ki bi se je

razveselil vsak muzej. Največjo dragocenost, ka-

tano iz obdobja Momojama, pa je Franko hranil

doma. Zanjo je odštel pravo bogastvo in ni je bil

pripravljen deliti z drugimi.

Iz tega centra moči je Franko nadziral poslo-

vanje neapeljske podružnice, ki je pokrivala vso

južno Italijo. Njegovo delo bi moral prevzeti Mar-

ko, sam pa bi se pridružil očetu v Rimu in začel



76

posegati v evropski prostor. Zdaj je bilo vse dru-

gače. Vsi načrti, ki sta jih z očetom skrbno pri-

pravljala, so padli v vodo, kajti Fabio ni zaupal

nikomur. Govoril je: "Družina je povezana s

krvnimi vezmi, vsi ostali so samo tujci. Tujec pa te

bo prej ali slej izdal."

Franko je zadnje čase pogosto mislil na premi-

nulega brata. Ni in ni mogel razumeti, zakaj si je

vzel življenje. Zakaj je to storil? Čakala ga je ble-

ščeča prihodnost: diploma, služba, denar, moč,

ugled, poroka z Julijo. Le kaj več si je lahko želel?

Hudiča, pa tudi v karateju ni bil slab. Saj je bil

prvak Italije! In kaj potem, če ni zmagal na univer-

ziadi? To še ni bil konec sveta. V sebi pač še ni

čutil prave volčje lakote po uspehu. Z očetom bi

mu že pomagala razviti potrebno ostrino, tisto, če-

mur poslovneži pravijo killer instinct, morilski

nagon za biznis. Sicer pa je to bilo Sordijem pri-

rojeno. Samo vprašanje časa je bilo, kdaj bi se v

Marku prebudilo, razvilo do popolnosti.

Kaj se je torej zgodilo z nesrečnim bratom?

Zakaj se je zlomil? Bruno in Giani, ki sta po po-

grebu večkrat obiskala Franka, sta trdila, da je kriv

Resnik. Marka je ponižal na tatamiju in mu vzel

voljo do življenja. Franka sta nagovarjala, naj se

maščuje, naj v duhu vendete (1) zahteva kri za kri.

Z veseljem bosta šla z njim nad malopridneža. To

____________________

(1) Krvno maščevanje.



77

sta dolgovala Marku.

Ljubljeni brat, ne vem, če si vedel, kako sem te

imel rad, je pomislil Franko. Skupaj bi lahko osvo-

jila svet, skupaj bi mu vladala. Zakaj si odšel tako

zgodaj? Umrl si ponosno kot pravi samuraj. Neus-

peh si plačal z življenjem. Neki Jugoslovan je pre-

kinil tvojo bleščečo pot.

Franko si je vroče zaželel pogledati v oči tega

Resnika. Kaj je bilo v njem, da je Marko odpove-

dal? Kakšna črna duša se je skrivala v tem karate-

istu? Je bil človek ali vrag? Robert Resnik je raz-

žalil družino Sordi. Iz la familie (1) se nihče ne

sme norčevati in ostati nekaznovan.

Sklenil je, da bo poiskal Resnika. Ni si še bil

na jasnem, kako se mu bo maščeval. Toda ko se

bosta srečala iz oči v oči, bo že vedel, kaj mu je

storiti.





___________

(1) Družina.



78

10.





"Napadi me!" je velel Šioda na jutranjem spre-

hodu.

"Ampak, sensej," se je uprl Robert, "vi ne poz-

nate karateja."

"Morihej Uješiba (1) je rekel, da je boj v se-

demdesetih odstotkih sestavljen iz udarcev in v

tridesetih odstotkih iz ruvanja. Verjemi, dobro po-

znam atemi vazo. (2) Brez pomislekov me lahko

napadeš."

Šioda ni bil samo mojster samurajskega meče-

vanja, ampak je bil tudi mojster aikida, ki ga je

poučeval v Kendo klubu Musaši Ljubljana.

Robert se je naprej obotavljal, potem pa je

ubogal senseja. Nekajkrat je s srednjo hitrostjo za-

mahnil proti njegovi glavi. Ko se je prepričal, da

___________________________

(1) Utemeljitelj veščine aikido.

(2) Tehnike udarcev.



79

Šioda zelo dobro obvlada eskivažo (1), je stopnje-

val napade. Sensej se mu je z lahkoto izmikal in

samo blokiral udarce. Robert je bil impresioniran

nad njegovim aikido aši sabakijem, delom nog.

Šioda se je gibal tako, da je Robertove linearne

napade usmerjal v prazno.

"Zdaj pa dajva zares!" je velel Šioda.

Robert se je v skoku pognal naprej. Odločil se

je za kizami zuki, direkt z vodilno roko v obraz. Ko

je bil še v zraku, je za trenutek zadržal pest, ker se

je želel prepričati, v katero stran bo odskočil sen-

sej. Ko je videl, da je Šioda obstal na mestu, je

zadal udarec. Napad je bil tako hiter, da bi v

športni borbi gotovo osvojil ipon.

Tik preden je pest zadela svoj cilj, ga je skozi

roko spreletela strahotna bolečina, podobna elek-

trošoku.

Šioda je izvedel zuki uke. Namesto da bi bloki-

ral, je Roberta udaril v podlaket. To je storil s teh-

niko nakadaka ipon ken, s pestjo, ki je imela iz-

dvojen srednji členek in se je popularno imenovala

zmajeva glava. Le-ta je omogočila večjo koncen-

tracijo moči na majhno površino, kar je botrovalo

neprimerno hujši bolečini, kot je bila običajna

posledica udarca.

Ko je Robert spet lahko premikal roko, se je

podal v nov napad. Toda Šioda ga je prestregel z

______________________

(1) Obrambni način gibanja.



80

mavaši cumasaki gerijem, s krožno brco, ki jo je

zadal z vrhom nožnega prsta v Robertovo bedro.

Spričo te tehnike je Robertova noga odrvenela, v

trebuhu pa je začutil slabost.

Med padcem je zamahnil proti sensejevi glavi.

Šioda ga je zgrabil za roko ter mu med biceps in

triceps zaril prst, ipon nukite. Roberta je zagrnila

tema.

Ko je čez čas odprl oči, ni občutil nobene bole-

čine. Tudi ohromelost je izginila. Z lahkoto je

vstal. Bil je kot prerojen.

"Sensej, kaj se mi je zgodilo?"

"Izgubil si zavest."

"Da, to vem. Ampak kako je mogoče, da se

zdaj počutim bolje kot zjutraj, ko sem vstal."

"Stimuliral sem tvoje centre moči."

"Kako?"

"S pritiskom prsta na določeno točko."

"Kot pri akupresuri?"

"Da. Mi ji pravimo kacu. Z njo sem te vrnil iz

dežele senc."

Robert je bil poln vprašanj. Niti sanjalo se mu

ni, da obstaja tako učinkovita veščina, kot jo je

izkusil na lastni koži.

"Sensej, vaš način borbe . . To ni bil aikido."

"Da in ne. Gre za kjušodžicu, veščino, ki te-

melji na udarcih v vitalne predele. To učenje je del

aikida. V osnovi izvira iz tradicionalnega karateja

in kung fuja. Toda nekateri eksperti jo prakticirajo



81

kot samostojno veščino."

"Kako je mogoče, da sem od udarca v roko

izgubil zavest?"

"Vsaka točka džintai kjušo lahko povzroči

nezavest. Nekaj takih točk je celo smrtonosnih," je

pojasnil Šioda. "Točka, v katero sem te prvič uda-

ril, ta na podlakti, se imenuje šakutaku."

"Kaj pa ta na roki?"

"To je vandžin. Tista na spodnjem delu bedra

pa je fukuto."

"Sensej, me boste naučili kjušodžicu?"

"Seveda."





* * *





Robert je udarjal v leseno lutko z zarisanimi

točkami džintai kjušo. Na sprednjem delu mu je

Šioda označil šestnajst točk, na srednjem delu

trinajst in na zadnjem delu telesa enajst točk.

Sensei mu je povedal, da obstaja še mnogo več

vitalnih predelov, ampak da naj se za začetek

osredotoči na te.

Z rumeno barvo so bile zarisane tiste točke, ki

so povzročajo ohromelost in izgubo zavesti. Tak-



82

šne so sejdon, gensej, murosame, kjosen in druge.

Z rdečo barvo pa so bile zaznamovane smrtonosne

točke, kot tendo, kasumi, džinču in druge.

Sensej mu je razkril tudi različne načine udar-

cev, ki so bili posebej oblikovani za kjušodžicu.

To so bili na primer udarec s členkom kazalca, ki

se je imenoval ipon ken uči, popularno pa so mu

pravili feniksovo oko, hiraken uči je bil udarec s

členki štirih prstov, znan kot leopardova šapa, na-

kadaka nihon ken uči ali dvoglavi zmaj je bil uda-

rec s členki dveh prstov, nukite uči ali roka kopje

se je imenovala skupina udarcev, ki se je izvajala z

iztegnjenimi prsti, naj je šlo za udarno površino

enega, dveh ali več prstov.

"Učinkovitost kjušodžicuja je odvisna od različ-

nih faktorjev," mu je razlagal Šioda. "Najpomem-

bnejši so štirje. Prvi je moč udarca. Če je udarec

slaboten, potem bo tudi učinek napada na določeno

točko zmanjšan. Drugi faktor je lokalizacija udar-

ca. Bolj ko je udarec oddaljen od točke džintai

kjušo, slabši je učinek. Tretji je način izvedbe

udarca. Pri tem je zelo važno, kakšno pest bomo

oblikovali kot orožje. Pomembna pa sta tudi smer

in tok udarca. In zadnji odločilni faktor je natreni-

ranost osebe, ki prejme udarec. Bolj ko je posa-

meznik vzdržljiv in čvrst, manjši je učinek kju-

šodžicuja."

Sensej mu je dejal, da razen točk džintai kjušo,

ki so namenjene predvsem za boj in samoobrambo,



83

obstajajo še tako imenovani moksa centri. Te točke

se uporabljajo izključno za zdravljenje in stimula-

cijo moči. Njihovo poznavanje je za borilne veš-

čine izrednega pomena. Robert se je razveselil, ko

mu je Šioda obljubil, da ga bo naučil tudi osnov

dela z moksa centri.





84

11.





Telovadnica je odmevala od borbenih vzkli-

kov. Karateisti so trenirali džiju ipon kumite, po-

sebno obliko dogovorjenega sparinga. Delali so go

no sen, napad po nasprotnikovem napadu. En ka-

rateist je napadal s poljubnimi tehnikami, njegov

partner pa jih je moral blokirati in izvesti protina-

pad.

Giani Corvo je stopil k Samu Krajncu, trenerju

Karate kluba Študent.

"Martin Vlah," se je lažno predstavil, "iščem

Roberta Resnika."

Samu je natvezel kup laži o tem, da je iz Mari-

bora, da sta z Robertom stara prijatelja in da ga

nujno potrebuje.

"Roberta že lep čas ni bilo v klub," je vzdihnil

Samo. "Odkar so mu prenehala predavanja na

faksu."



85

"Kje ga lahko najdem?"

"Doma na Ptuju."

Giani je vedel, da sta si Ptuj in Maribor zelo

blizu. Sama ni upal vprašati za naslov, ker bi ga

kot Robertov prijatelj moral poznati.

"Na Ptuju ga ni," je odvrnil Giani. Želel je

izvedeti za čim več krajev, na katerih se Resnik

zadržuje.

"Kaj pa v njegovem ljubljanskem stanovanju

ste ga že iskali?"

"Izgubil sem naslov."

Tokrat je bil Giani pripravljen tvegati. Samo

mu je nič hudega sluteč povedal ime ulice in šte-

vilko ter velikodušno dodal: "Če ga ni tam, potem

poskusite pri njegovem prijatelju Linu. Ta bo za-

gotovo vedel, kje je."

Samo mu je povedal, da Lino živi v študents-

kem domu FSPN na Bežigradu.

Gianni se je zadovoljno namuznil. Zahvalil se

je Samu in izginil kot kafra. Upal je, da bo trener

Karate kluba Študent pozabil nanj.





* * *





"Kako je šlo?"

"Odlično!" se je zarežal Giani.



86

Franko in Bruno sta ga čakala v sobi hotela

Union.

"Izvedel sem vse, kar nas zanima."

Od Markove smrti sta minila dva meseca. En

mesec se je Franko boril z demonom maščevanja,

drugega je porabil, da jim je priskrbel lažne potne

liste. Čeprav je kot odvetnik zastopal mnoge klien-

te, za katere je menil, da lahko to izvedejo z levo

roko, zadeva ni stekla povsem gladko. Vsi so nam-

reč zatrjevali, da so pošteni ljudje in da se z nečed-

nimi posli ne ukvarjajo. Šele ko je enega trdo pri-

vil, je dosegel svoje. Brez lažnih potnih listov niso

smeli v Slovenijo. Če so želeli nekaznovano izpel-

jati svoje namere, potem so jih enostavno morali

imeti.

Druga težava je bil Resnikov naslov. Kje iskati

malopridneža? Seveda bi lahko ta podatek brez

težav dobili od italijanske karate zveze, toda s tem

bi opozorili nase in kasneje bi jih to pokopalo. Za-

to so poizvedovali na lastno pest. Pri tem je obsta-

jala nevarnost, da bodo prebudili pozornost Resni-

kovih znancev, ampak to je bil riziko, ki so ga mo-

rali sprejeti.

V ta namen so se zavarovali na več načinov.

Na primer, bivali so vsak v svojem hotelu in se na-

skrivaj sestajali. Poizvedoval je samo eden, Giani,

ker je znal slovensko. Napad na Resnika so name-

ravali izvesti ponoči, ko jih nihče ne bo videl.





87

"Parla!" (1) mu je ukazal Franko.

"Najprej sem bil v Študentu," je poročal Giani.

Karate klub jim je bil glavna iztočnica. Giani je

zanj izvedel že na univerziadi.

"Tamkajšni trener mi je povedal, da je Resnik

iz Ptuja. Poiskal sem ga v imeniku. Ker telefon ni

prijavljen na njegovo ime, sem moral poklicati pet

Resnikov, preden sem dobil pravega."

"In?" se je oglasil Bruno.

"Njegova mati mi je rekla, da je v Ljubljani."

"Kje?" je hotel vedeti Franko.

"V Erjavčevi 5 ima najeto stanovanje."

"Si šel tja?" je vprašal Bruno.

"Saj vem, kaj smo se dogovorili," je nejevoljno

odvrnil Giani. "V akcijo gremo skupaj."

"Tako je!" je pribil Franko. "In da nobeden od

vaju tega ne pozabi. Resnik je moj!"

Giani je zelo spoštoval Franka, ne samo zato,

ker je bil Markov "veliki" brat in šampion v kendu,

ampak tudi zato, ker je užival precejšen ugled med

italijanskimi poslovneži. Ugled je pomenil moč in

Giani se je tega dobro zavedal. Toda z Resnikom

je imel svoje načrte. Če ga bo prvi ujel, ga bo po-

šteno pretepel. To je bilo najmanj, kar je dolgoval

Marku. A tudi Franko kasneje ne bo imel nič proti,

če bo Resnika zmehčal in ga pripravil zanj.

"Kaj če ga tam ne bo?" je vprašal Bruno ter se

____________

(1) Govori.



88

premestil na stolu.

"Stanovanje bomo izmenično opazovali tako

dolgo, dokler ne pride," je odgovoril Franko. "Če

je v Ljubljani, se bo moral prej ali slej prikazati."

"Nisem vama še vsega povedal," se je vmešal

Giani. "Bil sem tudi pri njegovem prijatelju Linu."

"Neumnež! To je bilo čisto odveč!" se je razje-

zil Franko.

"Morda," je dejal Gianni, "ampak izvedel sem

same koristne stvari. Resnik ima v Kranju punco,

Natašo Merc. Klical sem jo. Tudi ona mi je po-

trdila, da je Robert v Ljubljani."

"Bedak!" je vzkliknil Franko in se prijel za gla-

vo. "Ti si navaden norec!"

Gianni je skomignil z rameni.

"Tole ti bo morda bolj všeč. Lino mi je rekel,

da Resnik trenira kendo."

"Kendo?!" je poskočil Franko.

"Da. In iaido, kendžicu ter aikido. Pri nekem

Takajuki Šiodi. Dobil sem celo njegov naslov."

Gianni je prebral z listka: "Kodeljevo 25."

"Kendo, ha!" je zamrmral Franko. Bojevnik v

njem mu je zašepetal, naj prekriža meč z Resni-

kom. Tokrat je prvič v življenju dobil priložnost,

da to stori zares.

Bomo videli, kakšne bodo okoliščine, si je re-

kel.

Toda misel na dvoboj ga ni več zapustila.





89

12.





Zastrla je okno in prižgala luč.

Bil je večer in bila je sama.

Solze so ji polzele po licih. Ni jih mogla usta-

viti, ni jih znala ustaviti. Zakopala je obraz med

vlažne dlani.

Obljubila mu je, da bo pogumna, da razume.

Prisegla je njemu in sebi. Sveto je obljubila.

Zdaj pa te solze in ta jok, ki ji je stresal telo.

Ni si znala pomagati. Pogrešala ga je. Pogre-

šala je njegov nasmeh, njegov glas, njegove nežne

besede, ki so ji prinašale toplino, se gnezdile v nje-

ni duši.

Pogrešala je njegovo bližino, njegov dotik,

objeme, šepet v noči in trenutke, ko sta se preda-

jala ljubezni ter gorela v strasti teles.

Silno ga je pogrešala.

In solze je niso potešile.



90

Jok – brez tebe.

Solza – s tabo.

Vedno s tabo.

Velika solza.



Odložila je pisalo.

Solza je padla na črke in jih razmazala.

Ko so jo preplavila čustva, jih je vedno skušala

prenesti na papir. Potem ji je bilo lažje.

Z Robertom sta imela skrivni dnevnik, v kate-

rega sta vnašala svoje misli, občutenja, skupna do-

živetja, fotografije, razglednice z izletov. Zaupala

sta mu vse, kar je bilo povezano z njuno ljubezni-

jo. Včasih sta pisala skupaj, včasih vsak zase. Vča-

sih je bil dnevnik pri njej, drugič spet pri njem.

Dnevnik ni bil vezan v usnje, ne okrašen z zla-

timi črkami, ne obrobljen z zlatimi nitmi. Bil je na-

vaden zvezek s trdimi platnicami. Toda za njiju je

imel neprecenljivo vrednost.

Na notranjo stran je zapisala:





Vse je lepo, vse –



tudi ta tišina,



ki v naročju me drži.



Zaprem oči,



pogledam vase in



slišim vodo, ki šumi, šumi ...



Čeprav je bil dnevnik njun, skupen, je bila Na-



91

taša prva, ki je začela pisati vanj. Zato so bili prvi

listi posvečeni njemu, Robertu, in trenutku, ko ga

je prvič uzrla. In drhtenju, ki ga je čutila, ko je

hodil mimo nje, ko je ni opazil, ker se je skrila v

gruči sošolk, da bi prikrila svoja čustva. Takrat mu

je posvetila pesem z naslovom Ti.





Mineva ... mineva čas



brez tebe.



Ali misliš kaj na mene?





Ti, ki rad si v ženski družbi,



ti, s svetlimi lasmi.



Ti! Hej, ali slišiš?





Kličem te, ker všeč si mi,



saj omamil si me



z modrimi očmi.





Ko zazrem se vate,



čutim, da sem nora nate.



Čutim tisto tvojo moč,



ki želela bi jo vsako noč.





Zato nikar ne hodi mimo,



poglej me, kaj ne vidiš,



da v oblasti tvoje sem moči?





In vedi, čakala bom nate,



92

le nate vse noči,

od tod do večnosti.



Potem je nekega dne stopila k njemu in ga

ogovorila. Od takrat se je vse odvijalo z vrtoglavo

naglico. Ples v hotelu Turist, prvi poljub pred štu-

dentskim domom, praznovanje novega leta, prvič

skupaj, združena v ljubezni. Robert je bil njen prvi

in – zadnji, je prisegla.

Tako ji je narekovalo srce.

Dogodki, ki so sledili, so ju nosili, vrtinčili,

premetavali. Robert se je moral dokazati v kara-

teju. Ampak kljub temu sta našla čas zase.

Bil je petek, naporen dan, vznemirljiv dan.

"Ob 11.00 izpit iz arhivistike. Dobila osmico,"

je takrat zapisala v dnevnik. "Kosilo v Maksiju. S

teboj. Prešine te ideja. Stečeva h govorilnici. Po-

kličeš: ' Halo?! Da li je tamo centrala Internacio-

nala? Mi bih za četiri dana.'

Ob 14.55 se z zelencem odpeljeva v mesto Za-

gi. Taksi do hotela. Soba 405. Pravi raj!

Potep po Ilici. Zamudiva večerjo v hotelu. Gre-

va v samopostrežbo in si kupiva toast, sir, ananas,

šveps, cezarja. Za prvo noč nič drugega ne potre-

bujeva."

Zagledala se je v fotografiji, ki sta bili prilep-

ljeni na tisti strani. Na eni je bil Robert. Sedel je v

kavarni ob oknu, skozi katero se je videlo na trg in

tramvaje. Na drugi sliki je bila Nataša, nasmejana



93

in srečna. Nekaj zvedavih obrazov je zrlo vanjo.

Robert, ki je tudi rad pisal pesmi, je skoval tele

verze:





Veter šumi, listje šumi,



v mojem srcu pa iskra žari.



Njeno ime zmeraj potiho gori,



a tokrat za roko me drži.





Drži me skozi parke otožne,



skozi ulice z meglenimi lučmi,



skozi misli starega mesta,



skozi čas kralja Tomislava.





Njena moč je šala neizčrpna,



vesela pesem. Tihi stisk dlani,



poljub v stranski ulici,



nežna blaznost, ki drhti.



"Pet do osmih," je brala dalje. "Tramvaj!

Grička vabi v svoj sijaj."

V dvorani Vatroslava Lisinskega sta poslušala

rok opero Grička vještica. Uživala sta ob neponov-

ljivi izvedbi Josipe Lisac, ekstravagantne estradne

pevke, umetnice.

Nazaj sta se napotila peš, ker sprva nista vede-

la, da je dvorana tako blizu hotela.

Tedaj se je porodila še ena izmed Natašinih pes-

mi:



94



Kazalec se s kazalcem krije,



tam v cerkvi polnoč bije.



V plašče tople sta odeta.



Pod svetilko to gorečo,



zaželita kopel si penečo . .





Dnevi v Zagrebu so hitro minili. Prehitro.

Nataši se je znova utrnila solza.

Listala je dalje po spominih. Vikend v hotelu

Radin, poletje na Bledu, Moravske Toplice pozimi ...

Polno je bilo lepih trenutkov. Morala si je priz-

nati, da jo je Robert razvajal. Zakaj pa ne? Rad jo

je imel. Zadrhtela je ob tej misli.

Z Bleda je zaslišala njegov glas. Prihajal je čez

vodo in nežno drsel po gladini jezera. Klical jo je z

ljubkovalnimi imeni, tako kot takrat, ko sta veslala

po jezeru. To ji je bilo neznansko všeč.

Ko bi le bil tukaj, ob njej! Pa čeprav za kratek

čas. Le zakaj mu je dovolila, da jo je zapustil?

Trapa! si je rekla. Ne bodi tako sebična. Tvoj

bo celo življenje. Pusti ga, da počne tisto, kar ima

razen tebe najraje na svetu, borilne veščine.

Razum jo je tolažil, ji navajal argumente, toda

srce je vpilo po njem. Kričalo.

Zzrriin ...

Nekdo je pozvonil.

Kdo bi lahko bil? se je zdrznila. Mama in ata

sta čez vikend odšla k sorodnikom. Robert je treni-



95

ral s Šiodo. Prijateljic pa v Kranju skoraj ni več

imela. Študij in življenjske poti so jih popeljale na

različne konce Slovenije.

Zzrriiinn ...

Morda je njena cimra s faksa, Jasna?

Zzzrriiinnn ...

Zvonec se je vedno bolj predirljivo oglašal.

Nekdo je bil nestrpen.

Stekla je k vratom. Obšla jo je čudna slutnja.

Sunkoma je odprla vrata.

"Ti?!" ji je ušel vzklik.

"Jaz," je s pritajenim glasom dejal in razširil

roke.

Vrgla se mu je v objem.

"Mili, kako je to mogoče?"

Potisnil jo je v hodnik in jo naslonil na steno.

Pogledal jo je v oči.

"Poklicala si me," je šepnil.

Začel jo je poljubljati po vratu.

"Rekel sem ti, da če si me boš dovolj močno

želela, bom prišel."

Ni mogla verjeti, da je bil zares ob njej. Ga je

priklicala s svojim hrepenenjem, z močjo svoje lju-

bezni? Sta bila tako tesno povezana? Je njuno srce

že bilo kot eno?

"Kaj pa Šioda ...?" je hotela vedeti.

"Pozabi na Šiodo."

Z roko ji je segel pod krilo in jo privzdignil.

"Tu sem," je dahnil, "samo zate."



96

Nič več ni spraševala. Nič več se ni čudila. Bil

je z njo. In edino to je bilo pomembno.





* * *





Sedela sta v kuhinji in zajtrkovala.

"Kako dolgo boš ostal?" ga je vprašala.

Nasmehnil se je.

"Kako dolgo želiš, da ostanem?"

Udarila ga je v ramo.

"Ne draži me," je užaljeno dejala.

Zavedala se je svoje obljube. Dovolila mu je,

da celo poletje trenira s Šiodo in sedaj se ni imela

pravice pritoževati. Čeprav je bila žrtev velika, je

bila vesela zavoljo Roberta. Vedela je, da so to bile

njegove sanje.

"Čez vikend ostanem," je rekel.

Torej sta imela na razpolago še dva dni in dve

noči!

Naglo je vstala in mu sedla v naročje. Z obje-

mom ga je skoraj zadušila.

Ko se je pomirila, ga je vprašala: "Zakaj ti je

Šioda dovolil, da me obiščeš?"

Robert jo je navihano pogledal.

"Rekel je, da tako glasno misliš name, da motiš

radijske in televizijske valove. Baje so se mu prito-



97

žili z RTV-ja. Moral me je spustiti."

Pocukala ga je za lase.

"Važič!" je z narejeno jezo vzkliknila.

"Dobro. Okej. Vse bom priznal," se je branil,

"samo ne skalpiraj me."

"No ...?"

"Šioda me je naučil kjušodžicu, precej nezna-

no, vendar nadvse učinkovito borilno veščino. Ob

priliki ti jo pokažem."

"Tako hitro si osvojil novo veščino?"

"Seveda," je z zaigranim ponosom rekel in na-

daljeval. "V bistvu gre za nadgradnjo karateja. Ker

temelji na preučevanju človeškega telesa, jo bom

lahko sam izpopolnjeval. Šioda mi je pokazal

osnove in mi dal potrebne rokopise. Ker bova pre-

šla na nove stvari, je menil, da si lahko privoščiva

malo civilizacije. Čeprav ga je po moje najbolj

skrbelo za mačko."

"Mačko?"

"Da. Nisi vedela, da si je nabavil mico maco?"

"Ne."

"Ime ji je Felicija. Je čistokrvna mešanka. Ne

vem, zakaj ji ni dal kakšnega japonskega imena,

ampak kaj hočeš. Morda je vraževeren, ker Felicija

pomeni srečo. Kakor koli že, čez poletje jo je zau-

pal sosedom, ki imajo sedemletno hčer, idealno

družico za njegovo mačko. Mislim, da se rahlo bo-

ji, da bo muca pozabila nanj, če bo predolgo

zdoma."



98

Nataša se je usedla nazaj na stol.

"Mi še vedno ne smeš povedati, kje trenirata?"

"Na žalost, ne. Šioda pravi, da je to v skladu s

tradicijo uči dešijev."

Nataša je prikimala in se vdala v usodo.

"Veš, Linu še vedno ne gre v glavo, da si se

odrekel evropskemu prvenstvu," je čez čas rekla.

"Počuti se krivega. Meni, da si to naredil zavoljo

njega, ker ni dobil poziva."

"Neumnost! Lepo sem mu razložil, da mi tre-

ningi s Šiodo pomenijo več od vsake tekme na

svetu. Tekmovanja so koristna na začetku, ko si

nabiraš izkušnje. Takrat so nepogrešljiva. Ko pa

dosežeš določen nivo, niso več tako važna. Sicer

še vedno lahko rekreativno tekmuješ za svoj klub,

vendar zase vem da mi ničesar več ne morejo po-

nuditi. Šioda mi je odprl oči. Zmaga ni glavni, ne

končni cilj borilnih veščin."

"Linu boš moral to še velilkokrat povedati."

Robert se je zamislil.

"Oh, skoraj bi pozabila, " je dejala Nataša.

"Včeraj je klical neki Martin Vlah. Tebe je hotel."

"Nikoli še nisem slišal zanj."

"Rekla sem mu, da si verjetno v Ljubljani."

"Ni povedal, za kaj gre?"

"Ne. Misliš, da je kaj važnega?"

"Dvomim."

"Kaj naj mu rečem, če bo znova klical?"





99

"Nič. Bo že moral počakati do septembra, ko se

vrnem v Ljubljano."





100

13.





Za Bežigradom je Lino izstopil iz avtobusa.

Vračal se je z večernega treninga iz karate kluba

Študent.

Ponavadi je bil po vadbi karateja čisto prero-

jen, toda tokrat mu trening brez Roberta ni nudil

tistega popolnega doživetja, ki ga je bil vajen. Pa

ne da bi se v Študentu slabo počutil. Nikakor ne.

Fantje so bili okej. Le brez Roberta mu je bilo

pusto.

In ko se je počutil osamljenega, ga je pričelo

dušiti domotožje. Misel na Nino pa je bila kot sol

na odprto rano. In zmeraj, ko je šel skozi podhod

na Dunajski cesti, se je spomnil na rokerja, ki sta

tukaj hotela posiliti njegovo Nino. To ga je vedno

znova navdalo z nemočnim besom. Še posebej za-

to, ker je bilo njuno dejanje naperjeno zoper njego-

vo prijateljstvo z Robertom. Grda, umazana, ma-



101

ščevalna spletka je sprva dosegla svoj namen.

Vendar ne za dolgo. Lino je na republiškem prven-

stvu spregledal, kdo je njegov sovražnik in kdo

prijatelj. Z Robertom sta po tekmi polovila vse ne-

pridiprave, ki so jima zagrenili življenje. Dva od

njih je za poskus posilstva doletela zaporna kazen.

Zatopljen v misli in spomine, se je skoraj zale-

tel v prikazen, ki je zrasla iz tal.

"Hudiča!" mu je ušla psovka.

Nagonsko je naredil korak nazaj in izpustil

torbo.

Le od kod se je vzel? ga je prešinilo.

Neznanec je bil sam, srednje visok in ni dajal

vtisa, da je posebej močan. Lina si je očitno izbral

za žrtev. Zakaj in čemu? Na to si ni znal odgovo-

riti. Ampak več kot jasno je bilo, da ne gre za na-

vadni roparski napad.

Lino se je zavedal, da v Sloveniji živi zelo ma-

lo ljudi, ki so mu kos v boju mož na moža. Običaj-

no bi se takšnemu napadalcu zasmejal v brk in ga

položil z dvema brcama v glavo. Toda na tem ne-

znancu je bilo nekaj čudnega, nekaj nevsakdan-

jega. Zdel se mu je kot kakšen nindža. (1) Ves je

bil odet v črno. Nosil je črn pulover, črne hlače,

temne lakaste čevlje in črno kapuco z dvema reža-

ma za oči, ki so se bleščale kot žerjavica. Lina je

spreletel srh. V teh očeh je tlelo sovraštvo, s kakrš-

________________________________

(1) Plačani morilec v fevdalni Japonski.



102

nim se še nikoli ni srečal.

Druga nenavadna stvar, ki jo je opazil, je bila

ta, da je napadalec v rokah držal boken, lesen ja-

ponski meč.

Lino je poznal to orožje. Robert ga je nekajkrat

peljal na treninge kendžica in ga poskušal navduši-

ti za samurajsko mečevanje. Linu se je zdelo nes-

miselno, da bi vadil neko starodavno veščino, v

kateri ni videl praktične vrednosti za samoobram-

bo. Niti slučajno si ni mogel predstavljati, da bi se

kdaj lahko znašel v situaciji, ko bi ga napadel kak-

šen mečevalec in bi mu poznavanje osnovnih udar-

cev z bokenom olajšalo obrambo.

Moral bom improvizirati, si je rekel. Z orožjem

ali brez njega, tale pritepenec ne bi smel biti

prevelik zalogaj zame.

Toda neznančeve oči so ga streznile.

Ne, ta zlodej je mojster meča! je zaključil. Ne

smem se prenagliti.

Demonske oči so gorele v sovraštvu. Za trenu-

tek so se mu skoznje odprla vrata pekla. Uzrl je

hudiča, lobanje, razkosana trupla, žive mrliče, ki

so bljuvali kri. Spreletel ga je srh, od katerega so

se mu naježili lasje. Grozljiv prizor ga je ohromel.

Njegov um je bil paraliziran.

Sajmendžicu! Hipnoza! ga je prešinilo. Ta tip

me hoče hipnotizirati!

Robert mu je pravil, da obstajajo mojstri, ki

obvladajo kudži kiri, črno magijo borilnih veščin.



103

Vendar niti v sanjah ni pomislil, da bo kdaj naletel

na takšnega demona. Sajmen je bila tehnika mag-

netiziranja, s katero je lahko miš prepričala mačko,

da ima pred seboj leva.

Toda Lino je čutil, da je nepridiprav res tako

zlovešč, kot je bil videti. Zdelo se mu je, kot da zre

v obraz same smrti.

"Kaj hočeš?" je nervozno vprašal Lino. Počasi

se je umikal pred napadalcem, ki še vedno ni izre-

kel nobene besede.

"Prijatelj, upam, da me nisi zamenjal s kom

drugim," je rekel Lino in se trudil, da bi njegov

glas zvenel čim bolj vedro.

Lino je za hrbtom začutil zid. Ostal je brez ma-

nevrskega prostora.

Tepec! se je razjezil nase. Dovolil sem mu, da

me je zamotil. Zdaj nimam več izhoda. Treba bo v

akcijo.

Lino se je odločil za nožni direkt mae geri. Z

brco v roke mu bo izbil meč in ga zasul z udarci.

Zdaj! si je rekel.

Trenutek zatem mu je silovita bolečina šinila

po nogi.

Mečevalec se je umaknil na stran in ga udaril

po golenici. Ko je Lino padal naprej, ga je nezna-

nec treščil po glavi. Lino je brez glasu obležal.

Čez čas je prišel k sebi. Lovil je sapo. Okrog

njega je bila tema.

Spoznal je, da ima čez glavo poveznjeno poli-



104

vinilasto vrečko. Roke je imel zvezane na hrbtu

in nekdo mu je tiščal koleno na prsi. Zaradi tega je

še težje dihal.

"Kje je Robert Resnik?" je zaslišal glas, ki se

mu je zdel znan. "Je v Ljubljani? Govori! Odbila ti

je poslednja ura. Kje je?!"

Nekje je že slišal ta glas. Komu je pripadal?

"Ali je na Ptuju?!"

Šele nato je dojel, da ga neznanec sprašuje po

njegovem prijatelju in pomislil, kaj ta razbojnik

hoče od Roberta.

"Je v Kranju?!"

Nepridiprav je vedel tudi za Natašo. To ni bilo

dobro.

"Govori, gnida! Kje je Robert Resnik?!"

Sledila je nova serija vprašanj, ki so se ponav-

ljala v nedogled. Kje je Resnik? Kje ...?! Kje ...!?

Lino je molčal.

Naposled je s hripavim glasom izdavil: "Ne

vem! A četudi bi vedel, ti tega nikoli ne bi pove-

dal. Hudič te vzemi!"

"Pasji sin! Gnida! Črv!"

Na Lina se je usula ploha kletvic. Vedno bolj

se je dušil in izgubljal zavest.

"Cvri se v peklu!" so bile zadnje besede, ki so

odmevale v noči.

Na črnih krilih je poletel onstran zavese, v te-

mo, v deželo brez bolečine, v domovino večne tiši-

ne, tja, kjer je vladal neskončni mir.



105

14.





Megla je počivala nad Bohinjskim jezerom. Le

tu in tam je bilo slišati osamljeno petje ptic. Oaza

sredi Alp se je lenobno prebujala.

Bilo je precej sveže.

V zraku je dišalo po iglavcih.

Smreke so se spoštljivo umikale zgodnjemu

obiskovalcu, ki je delal dolge korake.

Robert Resnik se je vračal iz Kranja. Bil je za-

dovoljen in pomirjen. Natašina ljubezen mu je vlila

novih moči. Potreboval je njeno razumevanje in

spodbudo. Brez njene privolitve bi se stežka vrnil

v brezčasni svet uči dešija, v svet borilnih veščin,

v katerem sta obstajala samo učenec in njegov uči-

telj. Nataša se je znala umakniti, znala mu je dati

prosto pot.

Nekje globoko v gozdu se je oglasila kukavica.

Robert je naglo korakal dalje, kakor da je ni slišal.



106

Morda bi ga kdo zaradi tega lahko imel za vsiljivca,

za grobijana, ki ne sodi v spokojno bohinjsko

idilo. Toda Robert je bil z njo povezan bolj, kot se

je zdelo. Tako, kot se jutro veseli dneva, se je tudi

Robert veselil ponovnega srečanja s sensejem.

Oba, bohinjsko jutro in Robert, sta bila v pričako-

vanju. Živela sta za trenutek snidenja in popolno-

ma sta se mu predala.

Robert je v mislih ugibal, kaj mu je Šioda tok-

rat pripravil. Česa novega ga bo naučil? Je bila v

borilnih veščinah sploh še kakšna skrivnost, ki je

ni poznal? Pobliže si je želel spoznati aikido. Toda

to veščino lahko vadi tudi med študijskim letom,

ker je sensej aikido poučeval vzporedno s samuraj-

skim mečevanjem. Morda pa obstaja še kakšna taj-

na veščina kot kjušodžicu, ki je bila znana le ozke-

mu krogu ekspertov. Kdo ve. Vsekakor bo kmalu

izvedel.

Ko je zagledal kočo, se ni mogel več premago-

vati. Stekel je proti njej kot da bi se bal, da bo izgi-

nila.

Pogledal je skozi okno in si oddahnil.

Šioda je po turško sedel sredi sobe. V naročju

je pestoval Felicijo. Mačka je zadovoljno predla.

Za Roberta je bil to eden najlepših prizorov, kar si

jih je mogel zamisliti.

Njegov sensej ga je čakal.

Ni bil samo privid utrujenega bojevnika, samu-

raja. Bil je resničnost, kažipot sredi zmede življe-



107

nja. Izvir resnice in modrosti.

Šioda je dvignil pogled in pomahal Robertu,

naj vstopi.

Kako je vedel, da ga opazujem? se je spraševal

Robert.

Vrata so bila odklenjena. Nič hudega sluteč je

stopil skozi dveri. Senseja je želel čim prej pozdra-

viti.

Tedaj pa, ojoj, mokro presenečenje! Na glavo

mu je padla vrečka, polna vode in ga zmočila. Po-

gledal je navzgor proti vratom, nato pa Šiodo.

"Sensej, to sploh ni smešno," se je namrdnil.

"Tudi ni bilo mišljeno kot šala."

Šioda mu je vrgel brisačo.

"Pridi, nekaj ti bom pokazal."

Sensej je spustil mačko na tla. Na dan je privle-

kel veliko kartonsko škatlo podolgovate oblike.

Vanjo je zaprl Felicijo, ki se je temu silno upirala.

"Prosim, pridrži škatlo," mu je rekel Šioda.

"Pazi, da ti Felicija ne uide."

Robert ga je ubogal, čeprav je bil še ves moker.

Sensej je vzel krožnik, vanj nalil mleko. Nasta-

vil ga je pred škatlo.

"Felicija je hudo lačna," je pripomnil sensej.

"Od včeraj je na postu."

V roke je vzel boken in se postavil v borbeni

položaj džodan no kamae.

"Ko ti bom dal znak, odpri škatlo na obeh stra-

neh," je velel Šioda. "Če bo Felicija prišla ven na



108

moji strani, jo bom mahnil. Če bo prišla ven pri

krožniku mleka, jo bova pustila, da v miru pozaj-

trkuje."

Robert je dvomil, da sensej zares namerava

udariti svojo ljubljenko. Ni mu bilo povsem jasno,

za kaj gre.

"Zavrti škatlo!" je velel Šioda. "Dvakrat v levo

in trikrat v desno."

Robert je zasukal škatlo.

"Zdaj jo odpri!"

Robert je napeto opazoval, kje se bo prikazala

Felicija. Ali bo prišla pri mleku ali pri Šiodi?

Menda je ne bo kresnil? se je za trenutek

ustrašil Robert, ko je zagledal odločni izraz na

sensejevem licu.

Čez čas se je Felicija z dvignjenim repom poja-

vila pri Robertu. Mirno se je napotila h krožniku

ter začela srebati mleko.

"Odlično!" je vzkliknil Šioda.

Robert je prikimal, čeprav še vedno ni razumel,

kaj mu sensej želi povedati.

"Daj jo nazaj v škatlo!" je ukazal sensej. "To

bova še trikrat ponovila."

In vsakokrat je Felicija izbrala krožnik

mleka.

"Si videl?!" je radostno vzkliknil Šioda. "Feli-

cija je zmeraj vedela, kje preži nevarnost. Kljub

lakoti in dezorientiranosti se ni zmotila. Tebi to

prej ni uspelo."



109

"Živali imajo pač bolje razvit instinkt od ljudi."

"Ha, motiš se! Verjemi, ljudje imamo večji

senzitivni potencial od živali, saj je naš nagon po

samoohranitvi podkrepljen še z intuicijo in inte-

lektom. Živali čutijo samo živo nevarnost, ki odda-

ja agresivne signale, medtem ko mehanske nevar-

nosti niso sposobne zaznati. Poglej samo, koliko

psov in mačk leži povoženih ob cestah.

Na Divjem zahodu so svojčas pobili na tisoče

bizonov. Niti ob poku puške se živali niso zaveda-

le nevarnosti, ki je prežala nanje. Lovci so iztrebili

cele črede, bizoni pa so stali na kupu tako dolgo,

dokler se zadnji ni zgrudil pod streli."

"Zakaj je potlej Felicija začutila nevarnost, jaz

pa ne?"

"Tvoj šesti čut se nahaja v latentnem stanju, to-

rej v precejšnji meri še spi. Razlog je tehnološki in

civilizacijski napredek, ki je povzročil, da v naravi

nimamo več enakovrednih sovražnikov."

Šioda je vzel Felicijo v naročje.

"Vem, da misliš, da sem si Felicijo priskrbel iz

sentimentalnih razlogov," je rekel sensej, nakar jo

je ljubeče pogledal in se nasmehnil. " Hai. (1) Delo-

ma to drži. Mačka je izvrstna družba nekomu, ki

živi sam. Toda moj glavni motiv je bil preuče-

vanje. Od živali se človek lahko marsikaj nauči.

Svoj čas sem imel številne hišne ljubljenčke: psa,

___________

(1) Da.



110

petelina, papige, kobilice, pajke. Opazoval sem

njihovo obnašanje, navade, predvsem njihove

borbene sposobnosti. Sicer pa dobro veš, da je

karate nastal iz opazovanja živalskih gibov."

"Sensej, še vedno mi niste pojasnili, čemu

najin mali eksperiment s Felicijo in z mano?"

Robert se je pogladil po mokrih laseh.

"Hai. Da boš lažje razumel, ti bom povedal

zgodbo o starem Kijokoru in njegovih treh sino-

vih," je začel Šioda. "Kijokoru je bil ugleden

samuraj iz province Tadžima. Nekega dne ga je

obiskal znameniti mečevalec Cukahara Bokuden.

Kijokora se ga je zelo razveselil. Čutil se je po-

čaščenega. Pozno v noč sta pila sake (1) in se, kot

je bilo v navadi med samuraji, pogovarjala o umet-

nosti mečevanja in vojskovanja. Kijokoru je ome-

nil, da ima tri sinove, ki že nekaj časa sledijo stezi

meča. Bokudena je zaprosil, da bi testiral njihovo

borilno spretnost. Slavni mečevalec je takoj pristal

in rekel gostitelju, naj pokliče najmlajšega sina.

Kijokoru se je začudil, ker je mislil, da bo Boku-

den to storil naslednji dan, ko bi se z njimi dvobo-

jeval pod oklepom. Potem pa je videl, kako se je

Bokuden postavil ob vrata in visoko dvignil leseni

meč. Nemudoma mu je postalo jasno, kakšen test

si je omislil njegov gost in moral je občudovati

Bokudenovo mojstrstvo.

________________________________

(1) Japonska alkoholna pijača iz riža.



111

'Esa!' je zaklical Kijokoru. 'Pridi sem!'

Ker so bile stene v japonskih sobah v glavnem

iz tankega lesa in papirja, je Kijokorov glas odme-

val po hiši.

Najmlajši sin je planil v sobo. Bokuden ga je

udaril po glavi, ne premočno, vendar dovolj, da se

je Esa zložil po tleh. Ko se je mladi samuraj zave-

del položaja, v katerem se je znašel, je osramočeno

sedel v kot sobe.

'Koniši!' je Kijokoru poklical drugega sina.

Ta je bil previdnejši in se je za las izognil Bo-

kudenovemu meču. Oče je bil zadovoljen.

'Josa!' se je tretjič zadrl Kijokoru.

Najstarejši sin je zastal pred vrati in zaklical:

'Oče, prosim, naj tvoj gost spusti meč, da bom

lahko v miru vstopil."

Robertu se je razjasnil obraz. Sensej mu je

znova na svojstven način posredoval lekcijo.

"Veš, Japonci šestemu čutu za nevarnost pra-

vimo haragej. Z ustreznim treningom je haragej

moč razviti do te mere, da deluje kot nezmotljiv

radar. To bo tvoja naslednja naloga.





112

15.





"Halo, Nataša?"

"Lino, si ti?"

"Da."

"Slabo te slišim. V telefonu šumi."

"Meni tudi. Verjetno je kriva centrala. Nataša,

je Robert pri tebi?"

"Ne. Od kod kličeš?"

"Iz bolnice."

"Kaj ti je? Ali si bolan?"

"Ne. Poškodovan. Pravzaprav mi ni nič. Maj-

hna praska, buška."

"Praska? Buška? Lino, ne nakladaj! Povej, ka-

ko hudo si poškodovan, če ne, bom v minuti pri

tebi."

"Ne skrbi, z mano je vse v redu. Oskubili so

me samo za nekaj las in polepšali s par šivi. Danes

grem ven."

"Kaj se ti je zgodilo?"



113

"Včeraj zvečer me je napadel neki tip."

"Je bil sam?"

"Da."

"Če imaš ti šive, kaj je šele z njim. Si ga spravil

v šok sobo?"

"Na žalost ne. Nisem se ga niti dotaknil."

"Se hecaš? Je bil deset metrov velik, ali kaj?"

"Ne boš verjela. Bil je manjši in šibkejši od

mene."

"Ne razumem ..."

"Napadel me je z bokenom."

"Z lesenim mečem?"

"Da. Bil je mečevalec."

"Kako je to mogoče? Je bil iz našega kluba?"

"Ne vem."

"Kako da ne?"

"Obraz je imel zakrinkan."

"Kaj je hotel od tebe?"

"Ravno zato kličem. Iskal je Roberta."

"Roberta?!" se je ustrašila Nataša. "Zakaj?"

"Ni povedal. Ampak ne boj se. Robert bi z njim

opravil z levo roko."

Lino jo je želel pomiriti, čeprav niti sam ni

verjel besedam, ki jih je izrekel. Napadalec je bil

vrhunski mojster. V to ni bilo dvoma.

"Nataša, kje je Robert? Moraš ga posvariti."

Nataša se je nervozno ugriznila za ustnico.

"Halo? Si še tam?" je vprašal Lino.

"Da. Ampak ne vem, kje je. Ni hotel povedati.



114

Ko je odhajal, je rekel, da gre za eno od pravil, ki

veljajo za uči dešije."

"Hudiča! Pravi trenutek si je izbral, da se gre

samuraja."

"Lino, kaj bova naredila?"

"Kaj pa lahko narediva? Sam bog ve, kam sta

se Robert in Šioda zavlekla. Če je Šioda želel, da

vadita nekje na samem, potem ju nihče ne bo našel.

Niti midva. Ne preostane nama nič drugega, kot da

čakava."

"Ampak to lahko traja vse do septembra."

"Nič hudega. Dokler je s Šiodo, je varen. Ko pa

se bo vrnil, bo že vedel, kaj in kako. Saj veš, da

njega nihče ne užene."

Lino je vedel, da jo bo z naslednjimi besedami

zelo vznemiril, toda ni šlo drugače. Moral jo je

opozoriti.

"Nataša?"

"Ja?"

"Bojim se, da napadalec ve zate. Lahko se zgo-

di, da te bo poiskal."

V slušalki je nastala mučna tišina.

"Nataša, si še tam?"

"... da."

"Prišel bom k tebi."

"Ne, ne. Ne hodi! Ni treba. Saj znam poskrbeti

zase."

Lino je vztrajal, da bo prišel, toda Nataša je

odložila slušalko.



115

16.





Opazoval je mojstra Šiodo, kako je zavzel bor-

beni položaj haso no kamae. Boken je držal verti-

kalno z desne strani telesa. Robertu se ni niti san-

jalo, kaj namerava sensej. Boj z lesenim mečem je

bil nekaj čisto drugega kot borba s šinajem, bam-

busovim mečem. To je bil tudi Šiodin namen. Že-

lel mu je prikazati razliko med športnim kendom in

samurajskim kendžicujem.

Na treningih so sicer izvajali kendžicu, vendar

samo v obliki katačijev, dogovorjenega sparinga.

Tako so na primer vadili nihon kendo kato, ki

vsebuje sedem sparingov z dolgim mečem in tri s

kratkim mečem. Tudi deset katačijev iz šole ejšin

rju so delali. Na Bohinju pa mu je Šioda razkril

Musašijevo “šolo dveh mečev kot enega” , ali hjo-

ho niten iči rju. Na zahodu je dolgo prevladovalo

mnenje, da Musaši ni zapustil nobenih tehnik me-

čevanja, da se je ohranila zgolj knjiga Petih prsta-



116

nov. Zunaj Japonske je bilo zelo malo poznavalcev

Musašijevega sloga mečevanja. Niten iči rju je

imela več različnih vej in naslednikov. Najbolj

znan je bil mojster Imaj Masajuki Nobukaco, de-

seti vodja smeri Terao Nobujukija. Musašijeva šo-

la je bila sestavljena iz treh sekcij sparingov. Ito

seiho so bili katačiji z dolgim mečem. Teh je bilo

dvanajst. Kodači seiho, kratki meč, je imel sedem

sparingov. Sekcija nito seiho, dva meča, dolgi in

kratki, pa je imela pet Musašijevih katačijev in de-

set sparingov, ki so jih oblikovali njegovi učenci.

Toda to, kar je sensej zdaj delal z njim, je bilo

čisto izven konteksta tradicionalnega kendžica,

nekaj neobičajnega. Tega še nikoli niso izvajali v

klubu. Šioda je želel, da se z bokeni pomerita v

prosti borbi. To je bilo sila nevarno. Udarec z lese-

nim mečem po glavi je bil smrtno nevaren. Tako se

je končal dvoboj med Musašijem in Kodžirom.

Očitno je sensej zelo zaupal v svoje mečevalske

sposobnosti. Ali pa je precenjeval Robertove, če je

mislil, da bo njegov učenec lahko nadzoroval svoj

meč. Kakor koli že, Šioda je vztrajal pri resničem

boju. Dejal je celo, da bosta poslej pogosto delala

proste borbe z lesenim mečem. Tako so se urili

tudi rimski gladiatorji. Musaši je po duelu s Kodži-

rom celo nehal uporabljati katano in se je boril sa-

mo še z lesenim mečem. Rekel je, da ni pomembno

orožje, ampak človek, njegov duh. To je bilo pov-

sem v nasprotju s samurajskim prepričanjem v ma-



117

gično moč katane, ki še danes velja za najbolje

kovani meč na svetu. Mnogi so tudi prepričani, da

je Musaši med dvobojem s Kodžirom doživel sato-

ri, prosvetljenje, ki mu je odkrilo nove horizonte v

mečevanju.

"Udariva!" je velel sensej.

Robert se je v začetku zadrževal. Napadal je s

polovično močjo, udarce je skušal čim bolj kontro-

lirati. Potem je spoznal, da je Šioda izredno vešč

mečevalec in je povečal tempo napadov.

Kljub temu se v prvem duelu z bokeni ni naj-

bolje znašel. Čeprav se je držal zlatega pravila

mečevanja, ki pravi: "Kontroliraj center in si

ustvari priložnost za napad," tega v kendžicu ni

bilo možno doseči na enak način kot v kendu. V

športnem boju sta mečevalca ohranjala kontakt

prek šinaja. S kensenom, gibanjem vrha meča, se je

poskušalo kontrolirati nasprotnikov meč in doseči

tako imenovani ken o korosu. Nasprotnikov šinaj

se je potiskal, odrival ali udarjal. S tem so se kva-

rile možnosti napadalčevih akcij, obenem so se

ustvarjali pogoji za napad. V kendžicu ni bilo stika

prek mečev. Nasprotnikove namere je bilo potreb-

no zaznati na večjo razdaljo. Šioda mu je rekel, da

je tudi to del vadbe harageja.

Druga stvar, ki je Roberta zbodla v oči, je bila

razlika v načinu izvajanja udarcev. V kendu so bili

zamahi s šinajem krajši, medtem ko so bili v ken-

džicu daljši in globji. Tudi aši sabaki je bil druga-



118

čen. Pri kendu so se mečevalci v glavnem premika-

li s kratkimi, hitrimi, drsečimi koraki, protinapad

pa včasih izvedli s skokom. Medtem ko je Šioda

uporabljal navaden korak, včasih pa je izvedel tudi

obrat uširo tenkan.

Robert je močneje stisnil držaj bokena in napa-

del s cukijem, vbodom v Šiodine prsi. Sensej se je

nahajal v položaju vaki no kamae. Z zamahom kiri

age je od spodaj navzgor odbil Robertov meč in

mu svojega nastavil na vrat. Sensejeva reakcija je

bila dovršena, izvedena s popolno kontrolo.

Mečevalca sta se priklonila in sedla.

"Ta zadnja akcija se imenuje omoto dai go no

šidai no koto," je spregovoril Šioda, "in je ena od

petih osnovnih situacij, ki jih v svoji knjigi Gorin

no šjo opisuje Musaši."

"Sensej, vaš timing (1) je neprekosljiv," je

iskreno priznal Robert in lovil sapo. "Ne vem, če

se bom sploh kdaj približal vaši sposobnosti reagi-

ranja."

"Neumnost! Seveda se boš! Treba je samo

vztrajno trenirati in meditirati. In nikar se ne pod-

cenjuj! Tvoj timing se približuje mojemu veliko

hitrje, kot si misliš."

Robert je čez čas rekel: "Učitelj, nekaj vas že

dolgo časa želim vprašati. Kdo vas je navdušil za

mečevanje?"

________________________________

(1) Pravočasna borbena reakcija.



119

"Ha!" se je nasmehnil Šioda in odvrnil: "Samu-

rajski filmi, predvsem Toširo Mifune. Ko sem bil

majhen, je bil največji japonski zvezdnik. Igral je v

vsakem filmu o samurajih. Vsi smo želeli biti tak-

šni kot on, častni, močni, pogumni in nepremag-

ljivi."

Ko je Šioda govoril o Mifuneju, so mu oči kar

žarele od navdušenja. Robert je bil vesel zavoljo

tega. S sensejem sta delila isto inspiracijo, kajti

tudi Roberta je za borilne veščine navdušil filmski

igralec, Bruce Lee. Potem sta se ves dan pogovar-

jala o svojih junakih.

Zvečer je Šioda dal Robertu še nekaj napotkov

za meditacijo: "Preden zaspiš, se osredotoči na štiri

slabosti, s katerimi se mečevalec sooča. To so pre-

senečenje, strah, dvom in izgubljenost. Vedi, da

nihče ni povsem osvobojen teh ovir. Premagaš jih

lahko samo tako, da ceniš trening. Vadba, učenje

in nenehna duhovna rast te bodo popeljali k cilju, h

kateremu hrepeniš. Premagaj druge tako, da boš

prerasel sebe. Mečevanje je oblika boja s temi šti-

rimi slabostmi. Jutri pa se bova lotila Musašijevih

pet situacij boja. Lahko noč."





* * *





Robert in Šioda sta tekla po koritu reke Most-



120

nice. Čeprav je opoldansko sonce neusmiljeno

žgalo, so jima drevesa nudila prijetno senco in

svež zrak.

Šioda se je čez čas ustavil. Sedla sta na klop.

Ne da bi ga Robert kar koli vprašal, je rekel: "V

tradiciji bojevnikov je bil dvoboj zmeraj eden od

osrednjih elementov dogajanja. Srečaš ga od bib-

lijskih zgodb, na primer o Davidu in Goliatu, prek

viteških turnirjev do revolveraških obračunov na

Divjem zahodu, vse do današnjih tekmovanj. Se-

veda mu je tudi samurajsko izročilo posvečalo

veliko pozornosti. V času japonskih državljanskih

vojn so se bitke odvijale kot boji mož na moža.

Kasneje je dvoboj dobil odločujočo vlogo v sooče-

njih med samuraji, ki so iskali popolnost v meče-

vanju. Opisal ti bom nekaj dvobojev, da boš lažje

razumel, da v spopadu ni pomemben samo timing,

ampak tudi haragej."

Robert ni vedel, ali se je senseiju razvezal jezik

zaradi njunega sinočnega pogovora o samurajih ali

pa je to bil del njegovega urjenja. Kakor koli že,

vedel je, da so Šiodine pripovedi tisto, kar ga za-

nima.

"V obdobju ere Ejšo, za časa vladavine šoguna

Ašikage, je zadnja novica pretresla glavno mesto

Kjoto. Nekdo je na dvoboj izzval Očiaj Torazae-

mona, uglednega mečevalca. Očiaj je vodil eno od

osmih šol kendžica, ki so bile aktivne na področju

Kjota in okolice. Imel je štirideset let in je bil na



121

vrhuncu svojih moči, mojstrskih sposobnosti ter

intelektualne in duhovne zrelosti. Očiaj je bil obe-

nem visoke in močne postave. Izzvati njega na

duel je bila čista norost.

Vznemirjenje je še bolj naraslo, ko se je izve-

delo, da bosta mečevalca v dvoboju uporabila ka-

tane, prave sablje in ne lesene meče. To je pomeni-

lo, da se bo boj odvijal do bridkega konca. Ta iz-

zivalec je moral biti zelo pogumen, ali pa se je

enostavno utrudil od življenja. Vsi v Kjotu so se

spraševali, kdo je, kajti nihče ga ni poznal. Edino,

kar so vedeli o njem, je bilo, da prihaja iz okrožja

Kanto.

Na dan dvoboja so meščani Kjota odhiteli k

samostanu Kijomizu, kjer je bilo prizorišče obra-

čuna. Očiaj je že bil tam in vsi so nestrpno priča-

kovali izzivalca. V razplet dvoboja ni nihče dvo-

mil. Ko pa se je pojavil mečevalec iz Kanta, so se

prisotni začeli loviti za glavo. Prišlek je bil mlade-

nič, star okrog sedemnajst let. Bil je nizke in drob-

ne postave. Kako se bo ta zoperstavil močnemu

Očiaju?!

'Kakšna škoda mladega življenja,' so mrmrali

gledalci.

Očiaj se je namrdnil. Zmaga nad malim, šibkim

mečevalcem ne bo ravno povečala njegove slave.

Ampak izhoda ni bilo. Ta pritepenec si je drznil

izzvati njega, velikega Očiaja, zato si je zaslužil

smrtno kazen.



122

'Mladenič bi moral izbrati bokene. Potem bi

mu Očiaj mogoče prizanesel,' so modrovali ljudje.

Poslednja misel, ki se je podila Očiaju po glavi,

pa je bila: 'Izziv tega capina je žalitev mojemu

imenu!' Nato je zavzel najbolj varni borbeni polo-

žaj, čudan no kamae, z vrhom katane v središču

prsi.

Mečevalec iz Kanta je počasi izvlekel meč, ki

se je zableščal na soncu. Na veliko presenečenje

vseh je spustil katano ob desnem boku in razkril

svoje prsi. Za Očiaja je bila to še ena žalitev. Jezno

je kriknil in napadel s kiri oroši, vertikalnim

udarcem naprej. Vsi so že videli mladega mečeval-

ca v luži krvi, ko se je pripetilo nekaj neverjetnega.

Kot po čarovniji je katana mladega mečevalca pri-

stala na Očiajevem vratu. Toda mladenič ni zase-

kal z mečem, temveč ga je samo pridržal nad nas-

protnikom. Rezultat dvoboja je bil jasen. Če bi

želel, bi mladi samuraj z lahkoto ubil Očiaja.

"Sensej, na takšen način ste me vi premagali

včeraj," se je oglasil Robert.

"Ne povsem," je odvrnil Shioda in naredil kret-

njo z roko. "No, mladi mečevalec je počasi vrnil

sabljo v tok in zapustil šokirane meščane Kjota.

Šele ko je izginil s prizorišča, so meščani prišli k

sebi.

Mečevalec iz Kanta je kasneje postal znan kot

Cukahara Bokuden."

"Bokuden?" se je zdrznil Robert. Sensej mu ga



123

je pred kratkim omenjal v zvezi s testom harageja.

"Da," je pritrdil Šioda. "Japonci verjamemo, da

je Bokuden bojevnik, ki se rodi na vsakih petsto

let. V svojem dolgem življenju je pobil čez tristo

samurajev, pripadnikov sovražnih družin. Njegov

način boja se je imenoval hitocu tači, kar pomeni,

da je svoje nasprotnike premagal z enim samim

udarcem."

Robert je že hotel vprašati, kakšno zvezo ima

haragej z zgodbo, ki mu jo je pravkar povedal, ko

ga je sensej prehitel z razlago: "Zelo pomembno je,

da zna mečevalec pravilno oceniti svojega nasprot-

nika. Očiaj je videl samo zunanjost Bokudena. Ni

ga bil sposoben začutiti. Zato je izgubil."

Šioda se je zagledal v majhnega kuščarja, ki je

švignil čez potko in nadaljeval: "Na podlagi hara-

geja lahko že vnaprej predvidiš borbo. Veliki

mečevalci so samo pogledali nasprotnika in že so

vedeli, če lahko zmagajo ali ne.

Nekoč je neki ronin, (1) ki je iskal slavo kot

mečevalec, obiskal daimja, (2) v predelu Šimane.

Slišal je, da se v njegovi službi nahaja samuraj, ki

je izvrsten mečevalec. Ronin je izzval samuraja, ki

pa ga je samo ošinil s pogledom in rekel, da dvo-

boj ne bi imel smisla, ker mu ronin ni dorasel. Ro-

nin se je užalil in od velikaša zahteval, da dovoli

____________________________________________

(1) Samuraj brez gospodarja.

(2) Velikaš, fevdalec, pripadnik vojnega plemstva.



124

duel. Daimjo je bil namreč lastnik in gospodar tega

samuraja, zato je razpolagal z njegovim življenjem.

Velikaš je odobril dvoboj in vsi so odšli na vrt.

Mečevalca sta vzela lesene meče.

Nekaj časa sta se opazovala, nato pa istočasno

napadla ter udarila drug drugega po telesu.

Samuraj ga je vprašal: 'Ali si začutil?'

'Bila sva enako hitra,' je odgovoril ronin.

'Ne, jaz sem zmagal,' je odvrnil samuraj.

'Niti slučajno!' se je razburil ronin. 'Bila sva

enaka.'

Ker se nista mogla zediniti, sta se dogovorila,

da ponovita duel.

Znova sta napadla in znova se je ponovila ista

situacija. Samuraj je nato še dalje trdil, da je bil

hitrejši, medtem ko mu je ronin ugovarjal. Da bi

dokončno razrešila spor, sta sklenila, da bosta upo-

rabila katane.

Tudi tretjič sta zamahnila istočasno. Prisotnim

se je zdelo, kakor da gledajo ponovitev prejšnjih

dveh spopadov. Toda tokrat je na nogah ostal samo

eden, in to samuraj. Svojemu gospodarju je poka-

zal mesto, na katerem se ga je roninov meč dotak-

nil, vendar ga ni poškodoval. Samurajeva sposob-

nost predvidevanja in harageija je bila na vrhun-

skem nivoju."

"Sensej, ne vem, če je danes možno kaj takega

začutiti," je pirpomnil Robert. "Samuraji so se bo-

rili v resničnih spopadih, ko je šlo za življenje in



125

smrt. Zato so lažje razvili haragej."

"Motiš se. Duh je večen in ne dela razlik med

dnevom in nočjo. Pomembna je predanost. Ključ je

v tem, da se moraš povsem prepustiti nebeški sili

in ji dovoliti, da te vodi."

Šioda si je popravil vezalke na adidaskah in

nadaljeval: "Še en primer harageja sem ti hotel na-

vesti. V 10. stoletju sta živela Minamoto Micuri in

Taira Jošifumi, ki sta bila velikaša in slavna bojev-

nika. Njuna slava je bila tako velika, da so se mno-

gi spraševali, kdo je boljši. Ta radovednost je zaje-

la celo njune samuraje. Ker pa sta Micuru in Joši-

fumi cenila drug drugega, ni obstajala verjetnost,

da bi se kdaj sešla na bojnem polju. Zato so se sa-

muraji odločili, da bodo sporekli svoja gospodarja.

Do Jošifumijevih ušes so prinesli sledeča ogo-

varjanja: 'Micuru pravi, da ste strahopetec. Naspro-

tujete mu v vsem, toda bojite se spopasti z njim.'

'Kako lahko reče kaj takega!' se je razjezil Joši-

fumi. 'Zelo dobro poznam njegove sposobnosti in

njegov način razmišljanja. Tudi on dobro pozna

mene. Ne razumem, zakaj me nenadoma žali.

Ampak če se želi boriti z menoj, sem mu na voljo!'

Te besede so bile nemudoma posredovane Micu-

riju.

Potem ko sta si izmenjala kopico izzivov, sta

se odločila, da se bosta srečala na bojnem polju.

Dogovorila sta se za kraj in datum. Ker sta bila oba

daimja, se nista smela soočiti sama, ampak sta se



126

določenega dne pojavila vsak s po petsto samuraji.

Jošifume je rekel Micuriju: 'Današnja bitka bo

nesmiselna, če se bosta spopadli najini vojski.

Midva želiva izvedeti, kdo je boljši, zato se izog-

niva nepotrebnemu krvoprelitju in se bojujva

sama.'

'Prav to sem ti hotel tudi jaz predlagati,' je

odvrnil Micuri.

Velikaša sta na svojih močnih konjih odjahala

na jaso. Vzela sta lok in pripravila prvo puščico.

Konja sta najprej mirno krenila, nakar sta se poda-

la v divji galop.

Ko sta se dovolj približala drug drugemu, sta

izstrelila puščici in oba zgrešila. Nato sta še trikrat

ponovila napad.

Samuraji so medtem mrzlično razmišljali: 'Če

bo umrl moj gospodar, potem bo vse njegovo imet-

je pripadlo nasprotniku. To pomeni, da bom jaz

postal ronin, ali da bom moral storiti sepuko, ali pa

maščevati gospodarja.' Nobena od možnosti samu-

rajem ni bila všeč. Zato so začeli obžalovati svoje

neprimerno ravnanje in moliti bogove za gospo-

darjevo življenje.

Jošifume in Micuri sta petič pojahala drug proti

drugemu. Izstrelila sta puščici natančno v center

nasprotnikovega telesa. V zadnjem trenutku sta se

zasukala v pasu tako, da so ju puščice samo opla-

zile.

Tedaj je Jošifume vzkliknil: 'Oba sva dala vse



127

od sebe, ampak še vedno sva v sedlu. Kaže, da

bogovi hočejo, da živiva naprej. Midva nisva stara

sovražnika, zato prenehajva z bojem, dokler še

lahko. Tako ali tako se nisva želela pobiti, temveč

izvedeti, kdo je boljši.'

Micuri se je strinjal, zato sta oba umaknila svo-

jo vojsko. Od tedaj sta postala najboljša prijatelja

in nihče več ju ni mogel pripraviti do tega, da bi se

sporekla."

Robert je pogledal senseja, ki je vstal in si pre-

tegnil noge.

"Ko se srečata dva enako dobra mečevalca,

morata vedeti, kdaj je čas, da odnehata. Tudi to je

haragej," je povzel Šioda in dodal, "v nasprotnem

primeru lahko pobijeta drug drugega."





128

17.





"Mea kulpa ... mea kulpa ..." (1)

Besede so kot tiha molitev prihajale iz ust mla-

de nune, ki je klečala na kamnitih tleh samostana

Santa Lucia. Objokan obraz, na katerem so se suši-

le solze, je zrl v razpetega Nazarenčana. Poskušala

je moliti. Iskala je ustrezne besede, vendar so ji

misli vedno znova uhajale k izvoru bolečine.

"... mea kulpa," je bilo vse, kar je spravila iz

sebe.

Občutek krivde jo je vrtinčil, ji jemal sapo in jo

gnal na rob obupa. Dolge tedne je že odklanjala

hrano, živela le ob kruhu in vodi, zaprta v temačni,

majhni samostanski celici. Častne sestre so vse po-

gosteje trkale na njena vrata. Bile so v skrbeh za

njeno telesno in duševno zdravje. Celo mati pred-

nica jo je dvakrat obiskala ter jo poskušala prepri-

______________

(1) Moj greh.



129

čati, da bi se sprehodila po vrtu. Upala je, da ji bo

narava vrnila voljo do življenja. Vendar zaman.

Sestra Fiora se ni mogla iztrgati iz objema breziz-

hodnosti, ki ji ga je povzročal pečat krivde.

"Jagnje božje, ki odvzemaš grehe sveta," je

naposled izdavila. "Pomagaj mi!"

Toda Jezusov obraz je ostal nespremenjen, za-

topljen v lastno trpljenje in nemoč na križu.

"Eloi, Eloi, lama sabaktani?" (1) je v hudi

stiski kriknila in ponovila Jezusove besede.

"Gospod, zakaj me nisi obvaroval pred skuš-

njavo?! Zakaj si dovolil, da sem zapadla v greh?"

je tožila in vila roke proti Križanemu. "Zakaj si

dovolil, da sem svojega ljubega zapeljala v smrt?!

Zavoljo mene zdaj njegova nesmrtna duša tava in

ne najde počitka. Zakaj si zakrknil moje srce in mi

naložil tako velik greh? Zakaj?!"

Zarila si je nohte v obraz in zavpila:

"Ne! Ne! Ne! Odpusti mi, Gospod! Odpusti mi

te bogokletne besede! Mea kulpa! Za vse sem sa-

ma kriva! Satan me je skušal, a sem popustila. Mea

kulpa!"

Vrgla se je s krvavečim obrazom na tla.

"Pomagaj mi, Gospod!" je ihtela. "Očisti me

greha! Pomagaj prešuštnici in morilki! Ne zapusti

me, o Gospod!"

Sestra Fiora je čez čas zaspala. Izčrpanost jo je

______________________________________

(1) Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?



130

naposled premagala. Toda niti kratki spanec ji ni

prinesel želenega miru. Mučile so jo vizije izgub-

ljenih duš, ki so stegovale svoje posušene roke.

Prihajale so iz najbolj oddaljenega, mračnega dela

onstranstva. Ena duša se je iztrgala iz množice.

Sestra Fiora je prepoznala svojega ljubega. Čez

pokopališče ji je šel naproti. Njegov obraz je bil

čudno spačen. Med zobmi je držal rdečo vrtnico.

Zaradi trnov mu je z ustnic kapljala kri. Na nogah

in rokah je nosil zarjavele verige. Hodil je s teža-

vo. Zdelo se je, kakor da bo vsak čas omagal. Čez

ramena mu je visel še en par verig.

Sestra Fiora se je s krikom groze prebudila iz

sna.

"Moj Bog! Po smrti bom odšla v pekel!"

Po samostanu se je razleglo bitje zvonov. Ura

je bila pet. Čas za jutranjo molitev. Sestre so hitele

po vlažnih hodnikih. To jutro se jim je zdelo še po-

sebej hladno in sveže. Ena od sester je pripomnila:

"Tako je, kot da bi nekdo umrl."

Sestra Fiora je strmela v prazno.





131

18.





Nad Bohinjskim jezerom je vzšlo sonce.

Robert ga ni videl.

Tudi oblakov ni videl, ne ptic na nebu.

Slišal je veselo žvrgolenje, ki je prihajalo iz

krošenj dreves, vendar ničesar ni videl.

Tudi ne dreves, ki so ga obkrožala.

Vonjal je cvetice, zeleno travo.

Ampak videl ni ničesar.

Občasno je zaslišal sunke vetra z leve in desne

strani glave, včasih pa so se ustavili tik pred njego-

vim čelom.

"Ko boš v popolni temi, bo vzšlo tvoje duhov-

no sonce. Tedaj boš lahko slišal bitje zvonov mno-

go prej, kot bodo zazvonili, občutil boš list, še pre-

den bo padel in videl boš puščico veliko prej, kot

bo izstreljena, kajti razvil boš oko uma. Zaupaj ha-

rageju, dobro ti bo služil, ko bo tvoje življenje v



132

nevarnosti."

Robert je z bokenom poskušal parirati sunkom

vetra, toda njegova prizadevanja so bila nerodna in

jalova.

"Ne poslušaj vetra. Veter je počasen glasnik,"

je rekel Šioda. "Napade moraš začutiti z vsem

svojim bitjem."

Robert je še trikrat zaman nastavil boken, tedaj

četrtič, pa mu je uspelo. Odbil je Šiodin leseni

meč.

Snel si je temnozeleni trak in radostno vzklik-

nil: "Uspelo mi je, sensej, uspelo!"

Šioda se je prizanesljivo nasmehnil.

"Sreča ni haragej. Še veliko treninga naju

čaka."

"Kdaj bom razvil haragej?"

"Tega nihče z gotovostjo ne more reči. Ampak

ko ga boš prvič zaznal, boš vedel, da je bil to hara-

gej."





* * *





Robert in Šioda sta večerjala. Sensej jima je

pripravil blago zelenjavno juho.

"Zvečer ni dobro obremenjevati želodca," je



133

prvega dne pojasnil učitelj. "Telo je potem kot za-

cementirano in ki (1) s težavo priteka vanj."

Robert se je kmalu prepričal v resničnost sen-

sejeve izjave. Ko je pred spanjem odšel k jezeru in

v mesečini izvedel pekinško formo, vajo taj čija, še

nikoli v življenju ni občutil tolikšne energije in

polnosti v telesu. Zajel ga je nekakšen nevidni

eterični fluid. Telo se mu je zazdelo peresno lahko.

Za trenutek je pomislil, da se bo dvignil s tal in

poletel pod nebo.

"Sensej, od prve izkušnje s satorijem (2) nene-

hno razmišljam o tem, kako je treba živeti. Kaj je

prava Pot?" je Robert vprašal po večerji.

"Včasih so govorili, da vse ceste vodijo v Rim.

Podobno je z življenjem in z duhovnostjo. Vse se

steka k enemu Izvoru in enemu Cilju. Nekdo lahko

gre po poti Kristusa in doživi razodetje, nekdo la-

hko gre po poti Bude in doživi razsvetljenje, nekdo

lahko sledi Krišni in doseže nirvano, nekdo lahko

gre po stezi borilnih veščin ter doživi satori. Kaj je

torej prava Pot?

Mnogo je poti duhovnega razvoja, vendar vse

peljejo k enemu in istemu Izvoru, pa naj prihajajo

z Vzhoda ali Zahoda. Izvor je skupna dediščina

kristjanov, budistov, hindujcev, sikov in vseh dru-

gih. Kljub kulturnim in religioznim razlikam osnov-

_______________________________________________

(1) Življenjska energija, ki prežema stvarstvo.

(2) Razsvetljenje. Gre za dogodek iz zgodbe Beli galeb.



134

ni nauk ostaja nespremenjen."

"Kakšen je nauk, ki govori o Stezi?"

"Delaj dobro, ogibaj se zla, očisti svoje misli.

Ne veži se za ljudi, predmete ali kraje. Bodi svo-

boden kot orel v višavah."

Robert je pozorno poslušal.

"S skromnostjo premagaj ponos, z ljubeznijo

sovraštvo, z radodarnostjo se zoperstavi sebičnosti,

z dobroto premagaj zlo, z resnico pa lažnivca. Daj

vsakemu, ki te prosi.

Če želiš premagati nemir, potem meditiraj. Ko

dosežeš mir, boš našel vse, za čimer si težil v živ-

ljenju."

Robert je vpijal sensejeve besede. Okušal je

njihov najbolj skriti pomen.

"Veš, da je Mijamoto Musaši zapisal svoje

principe budo-a, (1) ki niso zajeti v Knjigi petih

krogov? Jih želiš slišati?"

Robert je prikimal.

"Ne zavij s svoje poti, ne bodi sebičen, ne raz-

mišljaj samo o užitkih in zabavah, ne obžaluj stor-

jenega, ne zavidaj drugim, ne žaluj, ko se poslav-

ljaš od ljudi, ne želi si hiše in ne veži se za stvari,

ne teži k slavi in častem, ne boj se smrti in ne raz-

mišljaj o njej, spoštuj bogove, toda ničesar ne za-

htevaj od njih, misli samo na to, kako se boš boril."

Šioda si je zavihal rokave kimona.

_____________________

(1) Steza borilnih veščin.



135

"Spominjam se kaligrafij, ki so visele v dodžo-

tu senseja Jazaemona. Bilo jih je šest. Pravil jim je

Šest misli za izpopolnjevanje. Naučiti smo se jih

morali na pamet.

Prva se je glasila: 'Budo se začne in konča s

spoštovanjem. Kdor ne spoštuje drugih, si ne za-

služi, da se ukvarja z borilnimimi veščinami. Spo-

štovati je treba mlajše, starejše, prijatelje, pa tudi

nasprotnike. Od vseh se lahko nekaj naučimo.'

Druga misel je postavljala zahtevo po samo-

kontroli: 'Brez samokontrole smo nevarni sebi in

drugim. Edino s samoobvladovanjem postanemo

gospodarji svojega življenja.'

'Zaupati je treba v notranjo moč in prisluhniti

glasu srca,' je govorila tretja misel. 'Z odločnostjo

se je potrebno soočati z izzivi.'

Četrta misel se je zavzemala za harmonične

medčloveške odnose v okolju, v katerem živimo.

Želja po učenju, ki jo je potrebno nenehno go-

jiti, je bila peta misel. Če se zadovoljimo samo z

zunanjimi atributi znanja, kot so diploma ali

akademski nazivi, potem se pravemu znanju še

nismo približali.

Zadnja misel pa je za osnovni smisel življenja

postavljala duhovni razvoj. Mnogi zmotno iščejo

smisel v materialnem bogastvu. To jih pelje samo

v nemir in strah pred izgubo. Le soočanje z naj-

globljimi bojaznimi vodi k odrešitvi in svobodi

duha."



136

"Sensej, zakaj so ljudje slepi za resnico? Zakaj

je nočejo sprejeti?"

"Poznaš zgodbo o treh modrecih, ki so poku-

šali kis?"

"Ne."

"Konfucij je prvi pokusil kis in rekel, da je

kisel, Buda je dejal, da je grenak, Lao Ce pa je

trdil, da je sladek.

Resnica nikoli ni za vse enaka. Vsakdo jo

pojmuje po svoje, ker jo gleda skozi lastne pro-

jekcije, skozi svoj ego. Ko pa se le-ta utrne, se

razgrne Shabd, veliki Tok življenja. Tedaj se člo-

veški pritoki zlijejo v eno samo morje univerzal-

nosti, v enotni ocean večnosti."

"Sensej, nocoj ste mi toliko povedali o Stezi,

pa vendar se mi zdi, da so ta spoznanja že ves čas

počivala v meni. Kako je to možno?"

"Hai. Ko jabolko dozori, samo pade na tla.

Seme je bilo ves čas prisotno v njem. V tebi je

vzklilo seme razumevanja. Modrec išče resnico v

sebi, nevednež jo poskuša dobiti od drugih. Neka-

terih stvari se ne da naučiti. Ne moreš se naučiti

satorija niti harageja niti timinga. To je stvar dozo-

revanja.

Poglej na primer Musašijevo Knjigo petih

prstanov. V njej je toliko nedorečenosti. Musaši je

na več mestih celo priznal, da nekaterih vidikov

bojevanja ne more razložiti. Lahko jih praktično

pokaže, ampak pojasniti jih ne more.



137

Nekoč so Musašija vprašali, kako doseči zma-

go v boju. Odgovoril jim je s serijo vprašanj.

'Ali lahko hodite po robu med dvema tatami-

jema?'

'Lahko,' so pritirdili sogovorniki.

'Kaj pa če je ta linija sto metrov dolga?'

'Lahko.'

'Kaj pa če se ta linija ne nahaja na tleh, ampak

na več kilometrov dolgem robu utrjenega gradu, z

vsake strani pa zija prepad?'

Sogovorniki so obmolknili, Musaši jim ni hotel

ničesar več pojasnjevati. Zen in meč sta se v njem

združila na neponovljiv način. Njega nihče ni učil

mečevanja. Bil je samouk, vendar je vse razumel.

Njegovo seme je dozorelo. Ničesar mu ni bilo po-

trebno iskati pri drugih. Vse je našel v sebi."

Robert je bil ganjen spričo sensejeve modrosti.

Mnogo stvari mu je postalo bolj jasnih. Začutil je

hvaležnost do učitelja. Ko pa mu je hotel razkriti

svoje občutke, ni našel pravih besed, zato se je

samo globoko priklonil.





138

19.





Franko je sedel na robu hotelske postelje.

Čakal je Bruna in Gianija, ki sta zasledovala

Lina. Upali so, da jih bo po napadu odvedel do

Resnika, ko ga bo skušal posvariti. Toda minil je

teden dni, Resnika pa še ni bilo na spregled. Napad

na Lina so izvedli z enim samim namenom, da po-

spešijo pojavljanje Roberta Resnika.

Ko je Franko z bokenom v roki stopil pred Li-

na, se je moral silno krotiti.

To je najboljši prijatelj morilca mojega brata!

Frankova sodba je bila porazna za zdrav ra-

zum. Jeza, bes in sovraštvo so ga zajeli kot potres.

Dotaknili so se najbolj skritih globin njegove duše.

Zavrela mu je kri. Uničujoče strasti so ga tako

prevzele, da se je ustrašil samega sebe.

Le kaj bo, ko se srečam z Resnikom, ko pa se

niti pred njegovim prijateljem ne morem obvlada-



139

ti?!

Franko je vedel, da mora čim prej najti Resni-

ka. Dlje ko je čakal, manj se je imel v oblasti. Črne

misli so ga vedno bolj oblegale in se kot temni

oblaki zgrinjale nadenj. Tudi razvoj dogodkov mu

ni šel na roko. Zaslišanje Lina v bežigrajskem pod-

hodu ni obrodilo sadov. Lino je molčal kot grob.

Franko je premleval, ali je črnec trmast kot mula in

bo raje izdihnil, kot izdal Resnika, ali pa res ne ve,

kje se nahaja. Takrat v podhodu je bil Franko tisti,

ki je pretepel Lina. Zasliševal ga je Giani, ker je

edini znal slovensko. Franko je upal, da črnec ne

bo ugotovil, da sta bila dva navzoča na njegovem

zaslišanju. Lažje so se potuhnili, če je Lino menil,

da Resnika išče samo ena oseba.

Giani je vstopil in se brez besed zrušil v na-

slonjač.

"E?" (1) je bil nestrpen Franko.

" Nada! (2) Velika nula. Bastardo (3) se je pog-

reznil v zemljo. Tega Resnika je težje izslediti kot

Carlosa Šakala." (4)

Giani je utrujeno pripomnil: "Z Linom ne bo

nič. Slepa ulica."

_______________________________________

(1) In?

(2) Nič.

(3) Kletvica (pasji sin).

(4) Mednarodni terorist, ki ga je policija dolga leta zaman

iskala.



140

"Kje je Bruno?"

"Straži pred FSPN-jem. Čez dve uri ga moraš

zamenjati."

Čez dan sta Lina vedno zasledovala dva, pono-

či pa samo eden. Ker so se bali, da jih ne bi odkril,

so se podnevi večkrat menjali. Imeli so zelo izdela-

no zasledovalno taktiko. Če je šel Lino na primer v

trgovino, mu je eden sledil tja, drugi pa ga je zatem

spremljal po ulici. S tem so do najmanjše mere

zmanjšali verjetnost, da jih spregleda. Toda po ted-

nu dni se je ta možnost drastično povečala, kajti

Lino je kmalu postal pozoren na tri obraze, ki so se

nenehno pojavljajo v njegovi okolici. Še posebej

sumljiv mu je bil Giani, ki se je pri njemu zanimal

za Resnika.

"Nekaj bo treba ukreniti," je rekel Giani in si

obrisal nos. Prejšnjo noč se je prehladil na straži.

"Tako ne gre več naprej."

"Si," (1) se je strinjal Franko, ki je imel že

pripravljen novi načrt. "Obiskali bomo Resnikovo

punco!"





_________

(1) Da.



141

20.





Tema je bila tako nepredirna, da se ni videl niti

prst pred nosom. Robert je zaman oprezal za

špranjo, skozi katero bi lahko prišla svetloba.

Zunaj je sijal poln mesec, toda v sobi je bila

noč brez zvezd. Šioda je skrbno zastrl okna.

Tudi potem, ko so se Robertove oči navadile

na temo, ni mogel razbrati niti sence v prostoru.

"To bo odločilni test za tvoj haragej," mu je

predhodno dejal Šioda. "Dobro se pripravi, kajti

svoje življenje vlagaš vanj."

Robert ni vedel, kakšen bo test harageja, toda

verjel je Šiodi, da bo zanj napočil trenutek smrtne

nevarnosti. Sensej se ni šalil.

Trikrat je globoko vdihnil in se poskušal spros-

titi. Vzravnal je hrbet. Sedel je v tradicionalnem

japonskem položaju seiza no kamae, s spodvitimi

nogami. Že dolgo je bilo, odkar se je navadil na ta



142

za Evropejce neprijetni način sedenja.

Mir, popoln mir, je ponavljal in globoko dihal.

Čutil je, kako se mu telo polni s kisikom.

Zbistrile so se mu misli in čutila.

"Zaupaj v haragej. Sprejmi ga. Dovoli mu, da

se pojavi," mu je med treningi prigovarjal Šioda.

"Ne poslušaj zvokov iz okolice, ne glej in ne von-

jaj. Haragej ni fizično čutilo. Haragej deluje na

mentalnem nivoju, zato mora biti tvoj um kot

gladka površina jezera, tih in nevznemirjen. Šele

tedaj bo lahko pravilno deloval."

Robertova zavest je polagoma tonila vse glob-

lje. S stresnega nivoja betha se je spuščala na mi-

selni nivo alfa. Padala je skozi raven theta in se

ustavila na spodnji meji med nivojem theta in del-

ta, na sami meji med budnostjo in spancem.

Pred Robertovimi očmi se je prikazalo jezero,

prav takšno, o katerem mu je govoril Šioda.

Morda je celo Bohinjsko, ga je prešinilo.

Na gladini vode sta se pojavila dva lika. Eden

je bil bel, drugi črn. Čez čas sta dobila ostrejšo po-

dobo in Robert ju je prepoznal. Bila sta dva brata,

samuraja iz obdobja Muromači. Čeprav ju še nikoli

ni videl, je vedel, kdo sta. Šioda mu je pripovedo-

val o njiju. Živela sta v prvi polovici 15. stoletja,

ko so Japonsko pretresale državljanske vojne. Bila

sta bogata daimja iz močnega klana Masahide.

Imela sta velika posestva ob severozahodni obali.

Prvemu bratu je bilo ime Kamome, Galeb. Bil



143

je iskren in pošten mož, plemenite drže. Na šogu-

novem dvoru je užival velik ugled, ker je slovel

kot najboljši mečevalec tistega časa in kot izvrstni

poznavalec bušida.

Drugi brat je bil Karas, Vran. Ljudje so se ga

bali zaradi njegovega zahrbtnega in maščevalnega

značaja. Na dvoru je ves čas spletkaril zoper šogu-

na Ašikago, toda ničesar mu niso mogli dokazati.

Priče so umirale ponoči, brez zunanjih znakov

boja. Šušljalo se je o njegovih zvezah z nindžami.

Robert se je skušal otresti misli na samuraja iz

Masahide, toda slike so se vrstile druga za drugo.

Pred njim je oživela stara zgodba.

Zakaj sta se mi prikazala? se je spraševal. Za-

kaj vdirata v moje misli?

"Poveži se s svojim atributom, Široi kamome!"

Glas je prihajal iz neke druge dimenzije, iz ne-

kega drugega časa in prostora. Pripadal je Šiodi.

Spomnil se je, da mu je sensej dal bojevniško

ime Beli galeb. (1)

Dejal mu je: "S tem si postal hikari no senši,

bojevnik svetlobe. Nikoli ne pozabi na svoj atribut.

Široko razpni krila in poleti visoko v svobodo."

Robert se je prepustil vizijam z jezera.

Videl je mladega samuraja, kako teče po hod-

nikih dvorca in kliče: "Gospod! Gospod!"

Vdrl je v sprejemno sobo fevdalnega gospoda

_____________________________________________

(1) Opisano v romanu Karate bojevnik 1: Beli galeb.



144

Kamomeja in ga zatekel v družbi tajnika Muraoke.

"Kako pa se obnašaš?!" ga je nadrl sivolasi Mu-

raoka.

Mladi samuraj je padel na kolena in se s čelom

dotaknil tal. Ves zadihan je rekel: "Gospod, ulovili

smo nindžo!"

"Nindžo?" se je začudil Galeb.

"Hai!" je dahnil samuraj.

"Pri vseh bogovih, kako?! Govori!" mu je velel

Muraoka.

Samuraj se je za trenutek obotavljal, potem pa

izdavil: "Prikazal se je pri glavnih vratih in zahte-

val, da vidi našega gospodarja."

"In kje je zdaj?" je vprašal Galeb.

"Straža ga je zadržala pri vhodu."

"Hočeš reči, da je še živ?!" je poskočil Mu-

raoka.

Samuraj je zmedeno pirkimal.

"Neumneži! Nesposobneži!" je vzkipel Murao-

ka. "Zdaj je lahko že pred temi vrati. Se tako va-

ruje gospodarja?!"

Galeb je ukazal tajniku, naj se pomiri, nato pa

velel samuraju: "Pripeljite ga!"

"Gospodar želi njegovo glavo," je pripomnil

Muraoka.

"Ne, hočem ga živega!"

"Ampak, gospod, to je lahko past," je vztrajal

tajnik. "Ne izpostavljajte se po nepotrebnem."

"Živega!" je bil odločen Galeb.



145

"V spremstvu desetih bušijev," (1) je dodal Mu-

raoka.

Mladi samuraj je odhitel.

Muraoka je medtem prepričal Galeba, da si je

za pas zataknil dva meča. Sam se je oborožil z

lokom in puščicami. Bil je vrhunski mojster kjuda.

(2)

Deset samurajev je privedlo v črno oblečenega

nindžo brez kapuce. Galeb se je začudil nad nje-

govo starostjo. Imeti je moral čez petdeset let. V

akcije so ponavadi pošiljali mlajše nindže. Samu-

raji so ga prisilili, da je pokleknil.

"Kaj hočeš od našega gospodarja?" ga je nepri-

jazno vprašal Muraoka. Lok je držal spuščen, ven-

dar je bil v popolni pripravljenosti za strel. Nindži

ni zaupal niti za trenutek.

"Gospodar Masahide, to, kar vam imam pove-

dati, je samo za vaša ušesa," je spregovoril nindža.

Samuraj Kato mu je pod vrat nastavil sabljo in

jezno rekel: "Mar misliš, da smo nori in te bomo

pustili samega z našim gospodom?!"

Nato je samuraj pogledal Galeba in zaprosil:

"Gospod, dovolite, da mu snamem glavo. Jasno je,

kaj hoče od vas."

S Katovim predlogom so se strinjali tudi ostali

samuraji. Galeb jih je utišal z dvigom roke in vpra-

____________________

(1) Samuraj.

(2) Lokostrelstvo.



146

šal: "Nindža, kako ti je ime in od kod prihajaš?"

"Sem Abe Sadato iz Ige," je odvrnil. "Gre za

vašega brata."

"Karasa?"

"Hai," je pritrdil nindža in se za hip obotavljal.

"To mi gre težko z jezika, ampak vaš brat nas je

najel, da ..."

Kato, ki je ves čas stal tik ob nindži, ga je

udaril z ročajem katane.

"Lažnivec lažnivi!" je vzkliknil samuraj. "Ali

trdiš, da je brat našega gospodarja povezan z va-

mi?! Z morilci in tatovi?"

"Kato, obvladaj se ali zapusti prostor! Naj se

nihče več ne dotakne nindže, dokler ne ukažem

drugače!" je zagrmel Galeb.

Samuraj se je ubogljivo priklonil in odmaknil

od Sadata.

"Nindža, če lažeš, dobiš mojo puščico," ga je

opozoril Muraoka.

"Gospod, jaz sem tako ali tako mrtev človek,"

je rekel Sadato. "Ko bodo moji bratje nindže iz-

vedeli, da sem vas obiskal, me bodo zagotovo

ubili. Ampak naj se zgodi kar koli, Nipona (1) ne

morem izdati."

"O čem govoriš?" je bil nestrpen tajnik.

"Počasi Muraoka," ga je prekinil Galeb, nato

pa vrašal nindžo: "Zakaj vas je moj brat najel?"

___________________

(1) Japonska.



147

"Hotel je, da ukrademo načrte mojstra Jama-

sačija."

Galeb se je zdrznil. Jamasačijevo delo je bilo

javna skrivnost. Mojster se je domislil nove, revo-

lucionarne izgradnje bojnih ladij, ki naj bi Japon-

ski zagotovila primat na morju.

"In kaj naj bi z njimi?" je navidez mirno

vprašal Galeb.

"Vaš brat jih namerava predati Kitajcem."

Besede so bile kot hladen tuš za prisotne. Za-

vladala je mučna tišina. Niti Muraoka se ni upal

oglasiti.

"Zakaj?" je komaj slišno vprašal Galeb.

"Cesar Jong mu je obljubil, da ga bo postavil

za novega šoguna."

Tokrat je med samuraji završalo kot na sejmu.

Vsi so vedeli za ekspanzijsko politiko kitajskega

cesarja Jong Loja iz dinastije Ming. Le-ta se je že

sedemkrat pojavil na obalah Indije, Arabije in

vzhodne Afrike. Cesar se je zavedal, da si mora

pokoriti Japonsko, če želi postati suveren gospodar

morja. Nipon bi lahko z izdelavo novih ladij pov-

sem prekrižala Jongove načrte. In čeprav so bile

osvajalne težnje kitajskega cesarja grozljive, so

bile vsaj jasne in razumljive, medtem ko je bila

izdaja najbolj umazano in gnusno dejanje, za sa-

muraja popolnoma nedojemljivo, nesprejemljivo

početje. Da bi Japonec prodal domovino zaradi

osebnih koristi?! Nikoli! To bi lahko storil samo



148

bolan, izprijen človek. Ne, nindžine besede niso

mogle biti resnične. Še posebej ne v zvezi z bratom

njihovega gospodarja.

Kato je izvlekel sabljo in jo pridržal nad Sada-

tovo glavo. Čakal je na najmanjši gospodarjev

znak.

"Mojster Jamasači je mrtev," je potiho nadalje-

val nindža. "Vaš brat se bo čez tri ure sestal s ki-

tajskim vohunom blizu otoka Sado."

"Ti torej trdiš, da ima Vran dokumente?" je

obotavljivo vprašal Galeb.

"Hai. Osebno sem mu jih predal," je skesano

priznal nindža. "Tedaj še nisem vedel, da jih na-

merava izročiti Kitajcem."

Za trenutek je spet zavladala mrtva tišina.

"Ali veš, kje se Vran misli sestati s Kitajcem?"

je vprašal Galeb.

"Hai."

"Možje, osedlajte konje!" je velel Galeb. "Čez

deset minut je zbor na dvorišču."

"Toda, gospod, menda ne verjamete lažem

podlega nindže?" je ugovarjal Muraoka. "Morda

gre za past."

"Muraoka-san, sedaj ni čas za ugibanja," ga je

opmnil Galeb. "Če je res to, kar trdi nindža, potem

je vsaka minuta usodna za Nipon."

"Gospod, dovolite da jaz vodim odpravo," je

predlagal Muraoka. "Prosim, ostanite doma."

"Ne," ga je zavrnil Galeb. "Vem, da te skrbi za



149

mojo varnost, ampak prepričati se moram na lastne

oči."

Kmalu zatem se je petdeset samurajev pognalo

v dir čez hribe in doline. Jahali so kakor vihar in

nič jih ni moglo ustaviti. V dveh urah so dosegli

gozd blizu kraja Takada. Na Galebovo veliko ža-

lost so tam naleteli na Vrana in njegovih deset

samurajev.

"Dragi brat, kaj ti tukaj iščeš?" ga je namesto

pozdrava vprašal Vran.

"To sem jaz hotel vprašati tebe," je rekel

Galeb.

"Oh, mi smo na lovu," je odvrnil Vran. "Zasle-

dujemo starega medveda, ki že nekaj časa pleni tod

okoli."

Galeb je pokazal na nindžo.

"Ali poznaš tega človeka?"

"Še nikoli ga nisem videl," se je zlagal Vran.

"Torej nimaš Jamasačijevih načrtov za izgrad-

njo ladij?"

"Seveda ne," je še naprej tajil Vran. "Kakšna

neumnost je to?!"

"Potem ne boš imel nič proti, da vas moji ljudje

preiščejo."

"Niti slučajno!" je vzkliknil Karas, izvlekel nož

in ga zalučal v Sadata. Nindža je brez glasu padel s

konja. Vnel se je kratkotrajni, a krvavi boj, v kate-

rem so bili Karasovi samuraji posekani kot klasje.

Na koncu je v sedlu ostal samo še Vran.



150

"Predaj mi dokumente!" mu je velel Galeb.

"Nikoli!"

Galeb ga je pozval na dvoboj. Vran je sprejel

izziv.

Samuraja sta razjahala in se napotila drug proti

drugemu. Njuna oklepa sta se bleščala v opol-

danskem soncu. Strah zbujajoči rogovi na čeladah

so zakrivali nebo.

"Kakšna kri se pretaka po tvojih žilah, da si

pripravljen izdati domovino?!" ga je nadrl Galeb.

"Če bi bil v Japonski vsaj en pogumen mož, ki

bi se ob meni upal zoperstaviti šogunu Ašikagi, mi

ne bi bilo potrebno iskati zaveznike na tujem."

"Šogun je zakoniti vladar. Zakaj bi to spre-

minjali?"

"Ah, dragi brat, ti si bil vedno zadovoljen z

drobtinicami," je odvrnil Vran. "Jaz pa želim celi

kolač."

"Oče se obrača v grobu zaradi tebe. Tvoja sra-

mota bo padla na ves naš rod."

"Ne bo, če postanem šogun. Saj veš, da zgodo-

vino pišejo zmagovalci," mu je zbrusil Vran. "Si-

cer pa starega nisem maral. Oče je zmeraj imel

rajši tebe. Ti si bil njegov ljubljenček, prvoro-

jenec."

Vran je divje udaril in izvedel nekaj silovitih

napadov. Vendar nihče od prisotnih ni dvomil v

izzid dvoboja. Galeb je bil nepremagljiv mečeva-

lec. To je bilo razvidno že na začetku duela. Kamo-



151

me je med bojem rotil brata, naj se preda, stori

sepuko in reši družinsko čast. Toda Vran je bil

kakor obseden z demoni. Renčal je kot kakšen

peklenšček in brezumno napadal.

Galebu je postalo jasno, da bo moral ubiti bra-

ta. Srce se mu je trgalo spričo misli, da si bo uma-

zal roke z bratovo krvjo, vendar ni imel druge iz-

bire. Šlo je za prihodnost Japonske, za njeno svo-

bodo, za čast. Džiri, dolžnost do šoguna in domo-

vine, je morala biti nad bratsko ljubeznijo.

V trenutku odločilnega udarca se je zgodilo ne-

kaj neverjetnega, nekaj, kar je vse navdalo z gnu-

som in odporom. Vran je zavihtel meč in ga vrgel

v Galeba. Medtem ko je le-ta blokiral katano, je

Vran segel pod oklep in prislonil bambusovo cev-

ko pred usta. V brata je izstrelil strupeno puščico.

Kamome se je zgrudil.

Galebovi samuraji so strmeli v mrtvo gospo-

darjevo telo. Niso mogli verjeti, da pred njihovimi

nogami leži največji med junaki, plemeniti samu-

raj, ki je s svojim utripom srca dajal smisel njiho-

vemu življenju.

Ko so se zavedali, je Vran že odjezdil na svo-

jem iskrem žrebcu.

Planili so za njim. Dosegli so ga na obali, ko se

je poskušal vkrcati v čoln, ki ga je čakal.

"Umri, izdajalec!" je kriknil Muraoka in izstre-

lil puščico. Jeklena ost se je zapičila v Karasov

vrat. Vran je omahnil v morje. Ker je imel na sebi



152

oklep, je potonil kot kamen. Z njim pa tudi načrti

mojstra Jamasačija.

Posledice drame o Galebu in Vranu so bile

daljnosežne. Japonska zaradi izgube načrtov ni

mogla v osvajanja. To jo je rešilo pred kitajsko

invazijo. Ker Kitajska ni bila sposobna posodobiti

mornarice, izdelava starih džunk (1) pa je bila dra-

ga, je izgubila pomorski vpliv in se omejila na

obrambno politiko. Neučinkovitost njene mornari-

ce so izkoristili japonski gusarji, ki so pričeli neus-

miljeno ropati po kitajski obali.

Iz zgodbe o zaroti je sredi intrig in izdaj po-

nosno vstal lik poštenega, pravičnega samuraja,

Galeba. V ljudskem izročilu je postal sinonim sa-

murajskih vrlin in se neizbrisno vtisnil v legende o

japonskih vitezih.

Ob koncu vizij se je Robert zmedel.

Kako mi bo to koristilo pri harageju? se je

čudil.

Tedaj je znova zaslišal Šiodo:



"Ko tema želi prevladati nad svetlobo,

bo neizogibno prišlo do boja.

Če temni element poskuša doseči položaj,

ki mu ne pripada,

in želi vladati namesto služiti,

ga bo zadela zmajeva jeza."

________________________________

(1) Posebna vrsta kitajske jadrnice.



153

Robert se je spomnil, da je zmaj v kitajski

mitologiji predstavnik nebes.

Nenadoma ga je prešinilo: ' Sensej Šioda je

Kinrju, Zlati zmaj. To je njegovo bojevniško ime in

njegov atribut, tako kot je moj Beli galeb.'

Sensej torej prihaja! Napočil je čas preizkušnje.

Robert se je še enkrat poglobil vase. Prišel je

do samih nebeških vrat svoje duše. Zagledal je

simbol jina in janga, simbol, ki ga je videl med

satorijem.

Iz kroga jina in janga je vzletel prečudovit ga-

leb. Razprl je svoja velika krila nad Robertovo

glavo.

Dobro je. Zdaj me varuje moj budo atribut.

Zmaj je prihajal.

Robert je začutil naval adrenalina.

Še malo in že bo pri njem.

Najprej so v temi zažarele ognjeno rdeče oči. Iz

njih je zrasel ogromni Zlati zmaj.

Bruhal je ogenj.

Dvakrat je stegnil kremplje proti Galebu in

dvakrat je zgrešil.

Robert se je umaknil na stran in se sunkovito

zakotalil naprej.

Rezilo je siknilo skozi zrak in izginilo.

Šioda je prižgal luč. V roki je držal katano.

Robertu je postalo jasno, da se mu je sensei

prikradel za hrbet in ga napadel s tehniko džudži.

To sta bila dva udarca, vertikalni in horizontalni,



154

ki sta v zraku zarisala križ.

Šioda je počasi vrnil katano v tok.

Priklonil se je Robertu. Nato je tako močno

objel svojega varovanca, da so zaškripala rebra in

zastokale kosti.





155

21.





Nataša ni več uživala v teku. Njen džoging je

postal nočna mora. Bežala je pred dvema zasledo-

valcema.

Zaenkrat je še držala varno razdaljo, toda moči

so jo zapuščale. To sploh ni bilo čudno, saj je pre-

tekla že šest kilometrov. Ko je obkrožila športni

park in se je hotela vrniti domov, sta se izza dre-

vesa pojavila dva mračna tipa. Zaradi večera in

teme ju je zagledala zadnji hip. Komaj se je rešila

prvega napada.

Nazaj proti domu ni mogla, ker sta ji presekala

pot. Zato je stekla proti centru mesta. Upala je, da

bo naletela na koga, ki ji bo pomagal. Ker pa je

bila nedelja zvečer so bile ulice Kranja puste, ka-

kor da bi v mestu izumrlo vse živo. Njeno upanje

je naglo splahnelo. Zanesla se je lahko samo na

svojo hitrost in vzdržljivost.



156

O, bog, je pomislila. Daj mi moč! Pomagaj mi,

da se rešim.

Toda zasledovalca sta se vztrajno približevala.

Pomislila je na Roberta in solze so ji stopile v

oči. Ko bi le bil ob njej! Z lahkoto bi ustavil ti dve

zverini. Tako pa je bilo vse odvisno od nje. Prise-

gla si je, da če se živa in nepoškodovana izvleče iz

nevarnosti, bo začela trenirati karate.

Ampak kaj sta ta dva hotela od nje? Manijaki

ponavadi ne napadajo v paru. Tako vsaj prikazu-

jejo filmi. Nato se je spomnila pogovora z Linom.

V trenutku ji je bilo vse jasno. Nasilneža nista

želela nje, temveč Roberta. Lino jo je svaril pred

tem. Celo v Kranj je pridrvel, a ga je nagnala, češ

da ne potrebuje varuške. V resnici mu ni hotela

pokazati, kako zelo je zaskrbljena. Zdaj ji je bilo

žal, da je bila preveč pogumna.

Ko je stekla po Žagarjevi cesti, ji je srce razbi-

jalo kot noro. V ušesih ji je šumelo. Pokonci jo je

držala samo misel na policijsko postajo. Če ji uspe

priti do tja, bo rešena.

V teh zadnjih odločilnih metrih se jo je vedno

bolj lotevela panika.

Zakaj ne odnehata? Mar ne vesta, da je poli-

cija blizu?

Manjša ko je bila razdalja med njo in zasle-

dovalcema, večjo nemoč je občutila.

Napadalca sta tekla kot za stavo. Še malo in

zgrabila jo bosta za lase, za trenirko, potem bo nju-



157

na.

Toda Nataša ni vedela, da sta tudi preganjalca

imela že čez glavo tega teka. Niti približno nista

računala, da bo napad v športnem parku spodletel

in da jo bosta morala preganjati po celem mestu.

Toda zdaj je bilo konec lova. Še malo ...

Nataša je zaslišala cviljenje gum in s kotičkom

očesa uzrla avtomobilske luči. Rešitev?!

Črni mercedes je pridrvel po ulici. Nataša je

pogledala nazaj in v zadnjem hipu odskočila. Li-

muzina je zavila na pločnik.

To naj bi bil rešitelj?!

Nagonsko je brcnila v vrata, ki jih je odprl voz-

nik mercedesa. Skočila je na pokrov motorja. Še

preden so si nasilneži opomogli od presenečenja,

je že stekla za vogal.

Policija! Končno!

Ko se je obrnila, za njo ni bilo nikogar več.

Zasledovalci so odnehali. Bila je rešena.





158

22.





"Ohajo gozaimas, (1) Robert-san."

Robert se je s težavo predramil.

" 'jutro," je zamrmral. "Koliko je ura?"

Pogled skozi okno mu je razkril zgodnje, sveže

jutro.

"Pol šest," je odvrnil Šioda. Njegov obraz je

žarel od veselja.

"Sensej," se je uprl Robert, "vsaj danes bi si

lahko privoščila malo oddiha. Včerašnji test me je

izčrpal."

"Hai. Omedeto gozaimas. In čestitam ti zanj,"

je dejal sensej. "Danes bova počivala."

"Čudovito," je zamomljal Robert in se obrnil

na drugo stran. "Zbudite me za kosilo."

"Ije, ije!" (2)

___________________

(1) Dobro jutro.

(2) Ne, ne.



159

Šioda je potegnil odejo z Roberta.

"V mislih imam drugačen počitek. Rad bi na

Triglav!"

Robert ga je debelo pogledal.

"Rad bi postal pravi Slovenec!"

Šioda se je nasmehnil spričo Robertove neje-

vere.

"Mar nisi rekel, da Slovenec ni pravi Slovenec,

dokler se ne povzpne na Triglav? In da je Triglav

za vas to, kar je za Japonce Fudžijama?"

Robert je počasi prikimal.

"Potem moram na Triglav!" je odločno izjavil

Šioda. "Naj bo Triglav nagrada za najine uspešne

treninge."

"Kako to mislilte?"

"Zaenkrat lahko zaključiva z vadbo. V tem

kratkem času si presegel vsa moja pričakovanja."

Robert je molčal.

"Zakaj ta kisli obraz? Pomisli samo, kako te bo

vesela Nataša. Prav je, da imata tudi vidva nekaj

od poletnih počitnic. Pojdita na morje. Imejta se

lepo."

"Kaj pa vi, sensej? Kaj boste počeli?"

"Ne skrbi zame. Saj nisem otrok. Poleg tega

imam Felicijo. Vzpon na Triglav bo moje največje

doživetje."

"Sensej, še pred koncem poletja me morate

obiskati na Ptuju. Peljal vas bom v toplice in vam

razkazal mesto."



160

"Velja," se je strinjal Šioda. "Koliko časa bova

potrebovala, da prideva na Triglav?"

"Dva dni. Danes lahko greva čez Komno in po

Dolini Triglavskih jezer do Doma Planika. Jutri pa

gor na Triglav."





* * *





Ob sedmih sta se Robert in Šioda odpravila na

pot. Najprej sta obiskala Dom na Komni, ker je

sensej želel videti čim več triglavskih koč.

Nato sta jo mahnila mimo Jagrove skale na

Orlič, kjer je Šioda ves prevzet strmel nad Črnim

jezerom.

Pot sta nadaljevala po Lopučniški dolini mimo

Bele skale in v dveh urah dosegla Kočo pri Tri-

glavskih jezerih. Senseja je ves čas razganjalo od

navdušenja. Kot razigran otrok je postopal okrog

in pogosto zapustil označeno planinsko pot. Vse

ga je zanimalo.

Med Robertovimi komentarji je vzklikal samo:

"O, oh, ooo!"

Robert se je spomnil na Baša, največjega ja-

ponskega pesnika, in na njegov haiku, v katerem je

občudoval kraj Macušima.



161

Zapisal je:



"O, Macušima!

O, Macušima, o!

O, Macušima!"



Če bi Bašo v prispodobah opisal lepoto kraja,

bi zgrešil bistvo zena. Zaradi tega je samo vzklikal

ime kraja. Podobno je počel Šioda. Robert se je še

enkrat lahko prepričal, kako je njegov sensej pre-

žet z zenom.

Namenila sta se po Dolini Triglavskih jezer, ko

je Šioda nenadoma zavil s steze proti Zgornji Ko-

mni. Robert je stekel za njim.

"Sensej, sensej!" je zaklical. "Zašli ste s poti!"

Šioda je obstal in prislonil prst na usta.

"Pssst! Tu nekje so. Semkaj!"

In že je izginil med drevjem.

Robert ga je komaj dohajal.

"Kaj je sensej? Komu sledite?"

"Slišal sem mlade medvede."

"Kaj? Menda se šalite?"

"Ije. Mislim, da sva blizu."

"Sensej, nikar. Morava se vrniti. Če še ne ves-

te, medvedi so lahko nevarni. Še posebej nevarne

so medvedke, ki ščitijo mlade."

"Mladiči so se čudno oglašali. Kot da so v ne-

varnosti. Ti nisi ničesar slišal?"

"Ne. In najbolje bo, da se vrneva."



162

Sensej ga je potegnil za roko.

"Poglej!"

Pred njima se je pojavil nevsakdanji prizor.

Pod plazom kamenja je ležala medvedka. Okrog

nje sta stopicala dva mladiča in žalostno tulila. Ko

sta uzrla Šiodo in Roberta, sta preteče zarjovela.

Sensej ju je nagovoril z nežnim glasom. Počasi se

jima je približal. Robert je pričakoval, da bosta

skočila na učitelja, vendar sta pričela samo žalost-

no cviliti.

Šioda je pokleknil k medvedki.

"Še je živa," je zaključil, "ampak bojim se, da ji

ni pomoči."

"Kaj bova naredila?"

"Ne vem," je iskreno odvrnil sensej. "Kaj veš o

medvedih?"

"Nič takega, kar bi lahko pomagalo."

"Koliko jih je v Triglavskem narodnem par-

ku?"

"Nekateri pravijo, da medvedje tukaj sploh ne

živijo."

"Očitno se motijo."

"Vsekakor jih ni veliko."

"Kolikšne možnosti imata za preživetje?" je

vprašal Šioda.

Robert je skomignil z rameni.

"Hm. Kaže, da imava samo dve izbiri," je na-

posled rekel sensej. "Medvedka lahko odneseva do

koče, ali pa ju pustiva tukaj in o tem obvestiva pri-



163

stojne ljudi."

"Eno od pravil Triglavskega parka zahteva, da

se živali pustijo pri miru," je dejal Robert.

Iz pogovora ju je premotilo težko lomastenje,

ki je prihajalo iz gozda.

"Upam, da ne gre ata medo," se je oglasil

Robert.

"To bi bila še najboljša rešitev za mladiča," je

rekel Šioda.

"Ne pa tudi za naju."

Ugibanju je bilo konec, ko sta medvedka pri-

čela tuliti. V odgovor je prišlo mogočno rjovenje.

Hip zatem se je pojavil veličastni primerek rjavega

medveda. Ko se je vzpel na zadnje tace, je segel

pod krošnje dreves.

Robertu je poskočilo srce. Zaželel si je, da bi

imel pri sebi katano. Potem se je zavedel, da nima

niti noža.

S Šiodo sta se znašla v pasti. Okrog njiju so

bile visoke stene, edina pot v gozd pa je vodila

mimo razjarjenega medveda. Roberta se je polotila

panika.

Tedaj je sensej storil nekaj neverjetnega, na vi-

dez samomorilskega. Zakoračil je proti medvedu.

Menda se ga ne misli lotiti golih rok, je preši-

nilo Roberta. Medved ga bo raztrgal.

"Ieeeii!"

Krik je kot meč zarezal v ozračje in se grozeče

odbil od kamnitih sten.



164

"Kaj za vr ...," je izustil Robert. Ni mogel ver-

jeti svojim očem.

Medved se je zamajal, spustil na vse štiri in se

umaknil s steze.

"Pridi!" je Šioda pozval Roberta. Le-ta mu je

sledil kot v snu.

Preden sta zašla v gozd, sta se še enkrat

obrnila.

Mladiča sta poskakovala okrog medveda, ki se

je sklanjal nad mrtvo družico.

"Narava vedno poskrbi za neprekinjen tok živ-

ljenja," je pripomnil Šioda. "Le kako sem sploh

podvomil v to?"

Ko sta se vrnila na stezo mimo Triglavskih

jezer, je Robert naposled spregovoril: "Neverjetno,

sensej! Kako je mogoče, da ste samo s krikom od-

vrnil medveda?! Kaj takega še nikoli nisem videl!"

"Pravil sem ti že, da so mojstri v preteklosti

lahko s krikom ubili ptico v letu ali ustavili tigrov

napad. Veščini so rekli kiaidžicu. Sicer pa kiai tako

ali tako sam uporabljaš pri karateju in kendu. Znan

ti je njegov zastrašujoč učinek."

"To že, ampak takšen kiai mi ne bi nikoli

uspel. Še vedno ne morem verjeti, da je kaj takega

sploh mogoče."

"Zakaj ne? Operni pevci lahko s svojim gla-

som zlomijo steklo in kristal. Če je v kriku dovolj

energije, je z njim mogoče marsikaj doseči. Slišal

sem za mojstra, ki je lahko s kijaijem ustavil krva-



165

vitev iz nosu. Neki drug mojster pa je s krikom

obujal mrtve.«

Robert je molčal.

"Zvok ima nesluteno moč," je nadaljeval Šio-

da. "Jogi z mantro (1) vpliva na duhovni razvoj. In

Biblija pravi: 'Na začetku je bila beseda.' Jezus pa

je z besedo obujal mrtve."

"Ampak, sensej, to je mit, legenda. To se ni

zgodilo."

"Misliš? Doživel si satori, videl si, kaj zmore

kiaidžicu, in še vedno ne verjameš?"

Robert je ostal brez besed.





_______________________________________

(1) Sveti zlog ali beseda, ki se uporablja pri meditaciji.



166

23.





Ko je Franko stopil v viteško dvorano, ga je

ptujski grad dokončno osvojil. Kot mečevalca in

sodobnega samuraja ga je nezadržno pritegnila

zbirka hladnega sečnega in bodnega orožja. Raz-

stavljene so bile sablje in meči vseh vrst, od pe-

hotnih, konjeniških do oficirskih, huzarskih, mor-

nariških in lovskih. Tu so bili rapirji, spadi, jata-

gani, palaši, meči udrihači. Franko se je kot pijan

opotekal med njimi.

Giani mu je prevajal besede vodiča: "To orožje

je italijansko, avstrijsko, nemško, madžarsko in

turško. Datirano je z znaki mojstrov, ki so jih iz-

delali. Zbirka zajema orožje od 16. do 19. stoletja."

Franko si je kot v snu ogledal še bojne sekire,

kladiva, turške bate, sulice in helebarde.

Strelno orožje je bilo zbrano v piramidaste sku-

pine. Tu so se našle pehotne in lovske puške, arke-



167

buze, muškete, džeferdarke, karaše pa tudi dva

lovska samostrela.

Frankovo pozornost so zatem pritegnili oklepi,

štirinajst konjeniških in pehotnih oklepov deželnih

najemnikov. Od tega je bilo sedem originalov iz

16. stoletja, ostali so kot ponaredki datirali iz 19.

stoletja. Najbolj razkošen od vseh je bil ploščni

oklep milanskih vojvod Viscontijev, ki je bil nare-

jen po slogu iz 15. stoletja.

Ob oklepih so stale topovske cevi. Tako ime-

novana kača iz 14. stoletja in sokolica s šestimi

prstani iz 15. stoletja. Mali bronasti signalni top je

izviral iz druge polovice 16. stoletja, možnar s

cevjo in topom pa iz 18. stoletja.

Po stenah je viselo mnogo čelad in šlemov.

Nad vhodom sta bila obešena perzijski šlem in

okrogel ščit, na steni pri kapeli pa enaindvajset

nemških pehotnih šlemov.

Vodič je povedal, da je bila viteška dvorana

središče grajskega in družabnega življenja ter pri-

zorišče bogatih sprejemov in prireditev.

Franko se je razgledal po prostoru. Dvorano je

pokrival mogočen, a skromen klasicistično štuki-

ran zrcalni strop, ki je počival na velikih konklav-

nih grlih. Ogromen šesterokotni lestenec je bil

ovešen z gosto mrežo steklenih vrvic.

Pozornost so mu pritegnili portreti velikašev.

Najbolj znani med njimi so bili ukrajinski hetman

Bogdan Hmelnicki, vodja znanega upora iz 17. sto-



168

letja, in njegov sin Timos, veliki vezir Mehmed

Koprili, ruski car Aleksej Mihajlovič, transilvanski

knez Mihaly Apafy, moskovski general Aleksej

Kovanski, kozaški general Ivan Genco in turški

sultan Mehmed IV.

Iz viteške dvorane je skupina turistov stopila

skozi kamniti portal z ušesastimi podboji in se zna-

šla v grajski kapeli. Oltar s sliko Svete družine je

datiral iz začetka 18. stoletja.

Vodič je rekel: "V kapeli se je redno opravljala

verska služba za lastnike gradu, njihovo služinčad,

morebitne goste in sorodnike. Le ob največjih cer-

kvenih praznikih se je morala tudi grajska družina

odpraviti v mestno župno cerkev."

Največji zaklad kapele so predstavljali mašniš-

ki plašči. Nekaj je bilo celo baročnih. Na stenah so

visele še štiri slike iz 17. stoletja: Bičanje Kristusa,

Marijino oznanjenje, Kuga v felistejskem mestu

Azotu in Mučenje sv. Andreja.

Ko se je skupina vrnila v viteško dvorano, da bi

nadaljevala z ogledom gradu, je Franko obsedel na

leseni klopi v kapelici. Bil je poln vtisov. Pred

njim so oživeli prizori iz srednjeveškega življenja,

viteški turnirji, zvok roga, ki je pozival na lov, ba-

ročna glasba, nedeljska maša, večeri ob kaminu,

grajske gospe, ki so vezle umetelne prte. Zavidal je

lastnikom ptujskega gradu.

Kdo so že bili? se je poskušal spomniti. Ah, da.

Ptujski gospodje, nato nemška družina Leslie in



169

rodbina Herberstein. Po vojni je bil grad naciona-

liziran. Hm, vodič je rekel, da so potomci Herber-

steinov še vedno živi.

Franko pa se ni navdušil samo nad srednjeveš-

kim Ptujem, temveč tudi nad rimskim Poetoviom.

Z Brunom in Gianijem so si predhodni dan ogle-

dali mesto in mitreje.

Pred prihodom rimskih vojakov so tu živeli

Kelti in staroselci. Na desnem bregu reke Drave je

bila za časa cesarja Avgusta nameščena osma le-

gija ali legio Augosto, za njo pa trinajsta legija ali

legio Gemina. Zgodovinar Tacit je prvič omenil

Ptuj, ko so se tukaj zbrali vojaški poveljniki iz

Podonavja in za novega cesarja oklicali Vespazi-

jana.

Ko so zgradili most čez Dravo, je postal Ptuj

pomemben trgovski, carinski in upravni center. Po

letu 102 pa je s premestitvijo trinajste legije na Do-

navo dobil status civilnega središča in naziv Colo-

nia Ulpia Traiana Poetovio. V 2. stoletju je dobil

celo škofijski sedež za ta del Panonije. Skozi

Poetovio so potovali številni rimski cesarji.

V 4. stoletju so mesto porušili Vzhodni Goti, ki

so prodirali proti Italiji. Preživeli prebivalci so se

umaknili na grajski grič in na današnjo Panoramo.

Do 6. stoletja so živeli pod stalnim pritiskom ger-

manskih plemen in Hunov.

Po smrti kneza Koclja v 9. stoletju je Ptuj z

okolico dobila v fevd salzburška nadškofija. Mesto



170

se je tedaj pričelo naglo razvijati.

In v takšnem prečudovitem kraju živi morilec

mojega brata! je prešinilo Franka.

Ob tem spoznanju je moral večkrat globoko

vdihniti.

Resnik, tokrat se mi ne izmuzneš! Tukaj te bom

čakal do sodnega dne!

Franku kaj drugega tudi ni preostalo, saj so iz-

rabili že vse možnosti. Od Lina niso ničesar izve-

deli o tem, kje se nahaja Resnik. Poskus ugrabitve

v Kranju pa jim je klavrno spodletel.

Presneta divja mačka! se je razjezil Franko, ko

je pomislil na Natašo. Še zdaj ga je bolela roka, ko

mu je zaloputnila vrata avta. Z rent a carom so

imeli precej težav, ko so morali pojasniti, kako je

nastal utor na vratih mercedesa. Z denarjem so na

koncu le zgladili neprijetno situacijo.

In presneti Giani! Zakaj ni počakal, da se Bru-

no prikrade Nataši za hrbet?! Vse je hotel sam

narediti. Pokvaril je presenečenje in Nataša je

ušla.

Franko je zaslutil, da bodo z njim še težave.

Giani pač ni bil timski igralec. Ni znal podati žoge.

In zaradi njegove zaletavosti je morda Nataša po-

liciji že posredovala njihov opis. Mogoče pa jih

zaradi teme ni dobro videla? Upanje je vsekakor

obstajalo. Toda tvegati niso smeli. V Kranju se ne

bodo več prikazali.

Kaj pa, če Roberta ne bo na Ptuj? je tuhtal



171

Franko. Potem se bo ob začetku študijskega leta

zagotovo pojavil v Ljubljani.

Toda Franko je nekako čutil, da se bosta kmalu

srečala, in to prav na Ptuju.





172

24.





"Robert nimaš pojma, kako sem te vesel."

Lino je prijatelju stresel roko in ga povabil v

sobo.

"Kdaj si se vrnil?"

"Pred dvema urama."

Robert je sedel na ponujeni stol, Lino na po-

steljo. Študentske sobe niso bile velike.

"Končal sem s treningi. Šioda mi je pokazal

toliko novih stvari, o katerih se mi ni niti sanjalo.

Sensej je pravi magic man." (1)

Robertov obraz se je zresnil spričo Linovega

zaskrbljenega videza.

"Kaj je narobe?"

"Torej ne veš, kaj se je dogajalo med tvojo

odsotnostjo?"

"Dogajalo? Za božjo voljo ..." Roberta so obšle

_____________________

(1) Čarodej, čudežnik.



173

mračne slutnje. "Ali se je Nataši kaj zgodilo? Kli-

cal sem jo pred eno uro, ampak nihče ni dvignil

slušalke. Kaj je z njo?"

"Pomiri se. Z Natašo je vse v redu."

Lino mu je prinesel kozarec mineralne vode.

Potem mu je povedal vse o napadu na Natašo.

"Trije so jo hoteli zvleči v avto? Čudno. Kaj

pravi policija?"

"Menijo, da je šlo za poskus posilstva," je od-

vrnil Lino. Za hip je pridržal kozarec, iz katerega

je nameraval narediti požirek in rekel: "Toda jaz

imam o tem svojo teorijo."

"Kako to misliš?"

"Prepričan sem, da so napadalci iskali tebe."

"Mene? Od kod ti ta ideja?"

Lino mu je povedal, kako je bil napaden v

bežigrajskem podhodu.

"Maskirani mečevalec sredi Ljubljane? Never-

jetno!"

"Vem. Še sam ne bi verjel, če se ne bi zbudil na

urgenci," je rekel Lino in se prijel za glavo, kjer je

še vedno občutil buško.

"Je s teboj vse okej?"

"Moja glava je trda kot kamen. Čudi me, da se

malemu nindži ni zlomil meč." Lino se je nasmeh-

nil, nato pa z resnim glasom dodal: "Robert, čuvaj

se tega mečevalca. Hiter je kot blisk. Nekaj zastra-

šujočega je v njem. Mislil sem, da me bo ubil."

Lina je vedno spreletel srh, ko je pomislil nanj.



174

"Se spomniš, kako si mi govoril o sajmendži-

cu? O hipnozi in črni magiji? Ta tip jo obvlada," je

dejal Lino.

"Si prepričan?"

"Stoprocentno!"

"Morda se motiš. Kudži kiri je zelo redka veš-

čina."

"Verjemi mi. Ta mečevalec jo pozna."

Robert ni hotel vztrajati. Menil je, da se je do-

mišlija poigrala z njegovim prijateljem. Malo je

bilo verjetno, da bi kakšen Evropejec lahko postal

nindža najbolj skrivnostne šole te veščine. Kudži

kiri se je gojila samo še v najbolj oddaljenih gora-

tih predelih Japonske.

"In ni povedal, zakaj me išče?" je vprašal Ro-

bert.

"Ne. Niti besedice ni spregovoril. Šele ko mi je

nadel vrečko čez glavo, so me začeli zasliševati."

"So? Misliš, da jih je bilo več?"

"Dva, prav gotovo. Ta, ki me je zasliševal, je

bil večji od malega nindže. To sem začutil, ko me

je tiščal k tlom. In ko iz mene niso ničesar izvlekli,

so se lotili Nataše. Prepičan sem, da je to ista

banda."

"Torej so najmanj trije?"

"Da," se je strinjal Lino. "Veš, veliko sem pre-

mišljeval, kdo bi lahko bili. Poskušal sem se spom-

niti podrobnosti, ki bi odkrile identiteo napadalcev

in zdi se mi, da sem enega prepoznal."



175

"Res? Koga?"

"Tistega, ki me je zasliševal."

"Ampak saj ga nisi videl."

"Drži. Toda prepoznal sem njegov glas. To mi

dolgo časa ni dalo miru. Ko me je spraševal, je

skušal prikriti svoj običajni način govora. Zdaj v to

sploh ne dvomim. Nekaj dni pred napadom, me je

obiskal v Študentu in se zanimal zate. In ko sem

zadnjič srečal Krajnca, je ta potrdil moje slutnje.

Malopridnež te je iskal tudi v klubu. Izdajal se je

za tvojega prijatelja. Krajnc mu je nič hudega slu-

teč povedal, kje živiš, kako je ime tvoji punci in

meni. Zato so se nas tako sistematično lotili."

"Kdo je ta nepridiprav?"

"Martin Vlah."

"Vlah?"

"Ga poznaš?"

"Nisem ga še srečal. Ampak Nataša mi je pove-

dala, da jo je pred časom klical Martin Vlah in se

zanimal zame. Ko sem se vrnil v Ljubljano, sem

poklical domov in tudi mama mi je rekla, da me je

iskal neki Vlah."

"Madonca! Najprej Ljubljana, potem Kranj,

zdaj pa še Ptuj. Ni dvoma. To je ista banda!"

"Le kaj hočejo od mene?"

"Kdo ve. Najbrž nič dobrega. Morda gre za

maščevanje."

"Ne poznam nikogar, ki bi me tako sovražil."





176

"Kako da ne?! Viktor, Jovo, Mirč . . (1) Cel

spisek jih je."

"Hm. Prav imaš. Samo ne vem, kaj dela meče-

valec zraven."

"Mogoče ga je kdo najel."

"V Sloveniji poznam vse mečevalce, toda no-

beden ni tako dober, kot praviš, da je ta."

"Ne vem," je odgovoril Lino. Čez čas je vpra-

šal: "Kaj bova ukrenila?"

"Jutri obiščem Natašo. Moram jo pomiriti, čep-

rav sem prepričan, da je varna in da si v Kranj ne

bodo več drznili."

Robert je vstal in se napotil k vratom.

"Potem bom odšel na Ptuj."

"Ne brez mene!" je bil odločen Lino. "Ne do-

volim ti, da se sam spopadeš z njimi."

Robert ga je prijel za rame in dejal: "Hvaležen

sem ti za skrb, ampak to je moj boj."

"Niti slučajno. Tudi jaz moram poravnati svoje

račune."

Lino ga je prepričeval tako dolgo, dokler Ro-

bert ni popustil.

"Dobro," je sklenil Robert, "ostani v Ljubljani,

pokličem te s Ptuja."

"Raje bi šel kar s teboj."

"K Nataši?"

"Okej, okej. Samo obljubi, da ne boš sam pos-

___________________________________________

(1) Osebe iz romana Karate bojevnik 1: Beli galeb.



177

kušal obračunati z njimi."

"Velja. Pojutrišnjem pridi na Ptuj."

Lino je zadovoljno prikimal.

Zdaj se bo vse uredilo, je pomislil. Samo da se

je Robert vrnil.





178

25.





Prebudila se je sredi noči. Ni vedela, ali sanja

ali res počiva v Robertovem objemu.

Zazrla se je v njegov speči obraz. Da, bil je on,

princ njenih sanj. Njegove sproščene poteze so iz-

žarevale mir, ki je napolnjeval sobico, v kateri sta

ležala.

Spomin na minuli večer se je vrnil kot rahla

sapica, ki je prerasla v tornado. Prišel je tiho in

nepričakovano. Poljubil jo je na čelo, na usta, jo

privil k sebi in jo znova poljubljal po obrazu. Pri-

čela je neustavljivo jokati. Jokala je zaradi strahu,

ki ga je preživljala, zaradi nevarnosti, v kateri se je

znašla, zaradi občutka nemoči. Jokala je tudi zara-

di samote, prazne postelje, njegovih dotikov, ki so

ostali potem, ko je odšel, pa tudi, ker jo je razume-

vajoče potrepljal, ko je govorila neumnosti in zato,

ker ga tako dolgo ni bilo. Potrebovala ga je kot



179

sonce in zrak, kot hrano. Življenje brez njega se ji

je zdelo nesmiselno. Bil je njena pot v raj.

Božal jo je po laseh, jo tolažil. Drhtela je.

Njegove besede so polagoma pregnale vse skrbi

tega sveta. Začutila je olajšanje. Spreletel jo je val

ugodja. Ljubezen jo je napolnila, kot napolni de-

ževnica presušeni studenec. Prinesla ji je počitek

od utrujenosti, upanje v obupu, novi val moči,

radosti.

Na misel ji je prišla stara japonska pesem.



Z veseljem

v revni gorski koči

bom prebivala,

šivala, predla,

zemljo obdelovala

in v mrzlem gorskem potoku prala,

če bova le živela skupaj.



Tako je čutila tudi ona.

"Želim si te," je komaj slišno dahnila. "Pridi!"

Odneslo ju je v njeno sobo. Omahnila sta na

kup odej in razmetanega perila. Trgala sta kose

oblek drug z drugega, se sestradano predala ljubez-

ni. Svet je zanju prenehal obstajati. Čas se je usta-

vil. Nekje daleč v nespoznavni točki vesolja je pla-

vala njuna zavest. Utripala sta v večnem akordu

ljubezni, v edini resničnosti vesolja.

Spomin na njuno združitev je zdaj, ko ga je opa-



180

zovala sredi noči, v njej prižgal novo strast. Za-

gorela je kot plamen, kot živa bakla, ki je ni bilo

moč pogasiti z vodo. Takšen ogenj se je potešil

edino z ognjem.

Smuknila je pod odejo ter se brez zadržkov

prepustila domišljiji in najbolj skritim željam.

Robert se je predramil zavoljo prijetnih občut-

kov sredi svojega rajskega vrta. Neka čudežna to-

plota se je širila po njegovem telesu.

Z enim samim gibom je odgrnil odejo. Zagle-

dal je Natašo, kako se sklanja nadenj. Pomirjeno je

spustil glavo na blazino in se predal njenim spret-

nim rokam in rdečim ustnicam, ki so ga prekrile s

poljubi.

Zajeli so ga modri koncentrični krogi. Kri v

njegovih žilah je zavrela. Zaprasketale so iskre.

Zažarelo je sonce, ki je spremenilo noč v bleščeč

dan.

Nataša je začutila njegovo vznemirjenje, ki se

je bližalo vrhuncu. Prenehala ga je dražiti. Ko se je

nekoliko umiril, je sedla nanj. Najprej se je gibala

počasi, potem pa vse hitreje.

Robertove zenice so se v temi samodejno raz-

širile. Že samo bežen pogled na Natašo ga je

spravljal iz uma. Dolgi rjavi kodri so ji v valovih

padali čez ramena. Prijel jo je za prsi. Božal je

njene vitke noge. Prijel jo je za pas in lovil njen

ritem.

Kmalu sta izgubila vso razsodnost. Padel je ber-



181

linski zid. Zrušile so se pregrade, ki so v ujet-

ništvu držale njun primarni nagon.

Potem pa je v najvišji točki naslade eksplodira-

lo sonce. Iskre so poletele v neskončnost vesolja.

Ostal je samo občutek poniranja.

Nataša je omahnila na Roberta.





182

26.





Sestra Fiora je naslonila glavo na okno hitrega

vlaka.

Pokrajina je švigala mimo kot za stavo.

Ni je zanimala.

Niso je zanimala polja, gozdovi, hiše, niti lju-

dje, ki so na postajah vstopali in izstopali. Tudi

njihovi pogledi, ki so bolščali v mlado nuno, je

niso motili. Njene misli so bile drugje. Pri očetu, ki

ga je že drugič zadel infarkt in je ležal v rimski

bolnišnici. Zdravnik mu je rekel, da uživa preveč

začinjeno in mastno hrano.

"In testenine! Omejiti jih morate na minimum."

" Ma, signor dottore, sono Italiano! (1) Ne mo-

rem živeti brez testenin."

"Z njimi pa tudi ne. Hrana vas bo spravila v

prezgodnji grob."

______________________________________

(1) Ampak, gospod doktor, jaz sem Italijan!



183

Zdravnik se ni motil. Njen oče je bil nepobolj-

šljiv gurman, in če bo nadaljeval v tej smeri, ne bo

daleč prišel. Jezila se je na očeta, ker je bil neod-

govoren do sebe in do tistih, ki so ga imeli radi. V

zadnjem času je življenje zanjo postalo sveto. Zato

je tudi zapustila samostan Santa Lucia, ker so ji

rekli, da je njen oče v smrtni nevarnosti in da jo

potrebuje.

Toda redovniške halje ni slekla.

"Takoj ko mu bo bolje, se vrnem," je obljubila

materi prednici.

"Nikar ne hiti, otrok moj. Živi te potrebujejo

bolj kot mrtvi."

Sestra Fiora je vedela, da opatinja misli na

Marka Sordija, na ljubega Marka, zaradi katerega

Fiora ni imela počitka ne podnevi, ne ponoči, ne v

gorečih molitvah, ne v postu.

In ravno zavoljo Marka se je znašla na vlaku,

ki je peljal v Slovenijo. Če bi ji kdo pred odhodom

iz samostana dejal, da bo odpotovala v drugo

državo, bi mislila, da se mu je zmešalo. Toda

skrivnostne so Gospodove poti.

Mama ji je v bolnišnici izročila pismo.

"Od Bruna je."

Fiora ga ni hotela vzeti. Sedaj ni bila več Julija

Bianchi. Preteklost je bila pokopana. Zato je odšla

v Santa Lucio.

Toda mama je vztrajala in Fiora je naposled le

odprla kuverto.



184

Bruno je pisal:

" Cara mia! (1)

V želji, da te odrešim krivde, ki si si jo nalo-

žila, ti sporočam, da je Robert Resnik tisti, ki je

odgovoren za Markovo smrt. To je razvidno iz

Markovega poslovilnega sporočila: 'Žal mi je, ni

mi uspelo!' Resnik je slovenski karateist, ki ga je

premagal v finalih na univerziadi. Marko ni prene-

sel sramote, zato si je vzel življenje.

S Frankom bova poiskala tega Resnika. Plačal

bo za Marka! Oko za oko, zob za zob! Mar biblija

ne uči tako?!

Zato, draga Julija, vrni se domov! Ne trpinči se

po nepotrebnem. Bog razume in odpušča, a odpus-

titi si moraš tudi sama."

"Ne!" je kriknila Fiora. "To ni res!"

Mama jo je začudeno pogledala.

"Ne," se je zdrznila Fiora, "takoj moram v Slo-

venijo!"





_______________

(1) Draga moja.



185

27.





"Stoj!"

Iz avta so planili trije neznanci.

"Ali si ti Robert Resnik?"

Robert je prikimal. Takoj mu je bilo jasno, kdo

so. Čakali so ga pred njegovim blokom v Ciril -

Metodovem drevoredu. Naposled so se le srečali.

Dva sta nemudoma planila nadenj, tretji je

ostal zadaj.

Robert je spustil potovalko. Pravkar je z opol-

danskim vlakom prispel iz Kranja. Mar ga bodo

napadli kar sredi belega dne? Pred pričami? Očitno

so jim živci čisto popustili.

Giani je sprožil svojo dolgo nogo v mae geri,

toda Robert je s polkrožnim blokom harai uke od-

bil njegov napad. Gianija je zaneslo.

Robert je odskočil in se dvakrat zasukal okrog

svoje osi. Veliki kitajski strateg Sun Cu bi bil za-

dovoljen. Dosegel je pozicijo, v kateri nasprotnik



186

ni mogel izkoristiti svoje številčne premoči. Posta-

vil se je tako, da je imel pred seboj drugega napa-

dalca. Za njim se je opotekel prvi. Čisto zadaj se je

nahajal tretji, ki pa ni kazal znakov, da se želi vme-

šati.

Robert je spoznal, da ima opravka vsaj z dve-

ma ekspertoma karateja. Torej se ne sme obotav-

ljati. Poleg tega so napadalci dajali vtis neizpros-

nosti. Več kot očitno je bilo, da jim ni do pogo-

vora.

Robert bi se lahko zaklel, da jih še nikoli v

življenju ni srečal. Le kaj so imeli proti njemu, da

so se ga tako vroče lotili? Toda zdaj ni bil čas za

razmišljanje. Moral je ukrepati.

Bruno ga je napadel s serijo ročnih udarcev,

nato pa obstal.

Za tega capina bo treba najti boljšo taktiko, je

pomislil Bruno. Preveč zlahka mi parira.

Bruno je postopoma krajšal razdaljo do nas-

protnika. Približati se mu je želel do točke, ko bi

lahko z drsečim korakom juri ašijem vskočil vanj

in ga onesposobil z ročnim džako zukijem.

Toda Robert je bil hitrejši. S skokom suri aši

in z udarcem prve roke je prestregel Brunovo na-

mero.

Robert je tokrat prvič v praksi uporabil znanje

iz kjušodžica. Bruna je z nakadaka ipon ken člen-

kom udaril v džintai točko uto, ki se nahaja med

očesoma v korenu nosu. Bruno je tako naglo izgu-



187

bil zavest, da ni utegnil niti krikniti.

Robert je skrbno izbral vitalno točko. Odločil

se je za takšno, ki povzroči samo nezavest ali

ohromelost. Pazil je, da ne bi po pomoti udaril v

katero od smrtonosnih točk. Tega si nikakor ne bi

mogel oprostiti, kajti trdno je sklenil, da smrtonos-

nih udarcev ne bo nikoli uporabil. Toda moral jih

je poznati, da se jim je lahko izognil.

Ko je Giani po Brunovem knockoutu prišel k

sebi, je navalil s serijo krožnih brc mavaši gerijev.

Toda njegovi udarci so bili netočni in počasni.

Robert ni okleval. S seikenom, prvima dvema

členkoma pesti, je treščil Gianija v prsno kost, v

točko, ki se imenuje taču.

Tudi Giani je zdrsnil na tla. To je bil drugi

knockout, ki ga je Robert tega dne dosegel z veš-

čino kjušodžicu.

Nato je Robert zakoračil proti Franku. Šele

sedaj je opazil, da le-ta v desni roki drži boken.

Mali nindža! je spreletelo Roberta. Mečevalec!

Franko je dvignil meč in zavzel borbeni polo-

žaj čudan no kamae. Vrh meča je držal v višini

srca.

"Nič ti ne bom naredil," je glasno dejal Robert.

"Samo vedeti hočem, zakaj ste me napadli."

Zazdelo se mu je, da ga mečevalec ne razume.

Potem je zaslišal besede v italijanščini.

"Assasino! (1) Ti si ubil mojega brata, Marka

_______________

(1) Morilec.

188

Sordija!"

Robert je za silo obvladal italijanski jezik. V

srednji šoli se ga je učil dve leti.

"Marka Sordija?!" se je začudil Robert. "Bojim

se, da gre za pomoto. Nikoli še nisem slišal zanj."

Franko mu je z nestrpnostjo povedal, kdo je bil

Marko Sordi, kako je umrl in da je prepričan, da je

Robert odgovoren za njegovo smrt.

"To je nesmisel!" se je branil Robert. "Tvoj

brat je moral imeti še kakšen drug razlog za svoje

dejanje. Veliko karateistov izgubi na tatamiju,

ampak zato ne naredijo samomora."

"Ti si kriv!" je zavpil Franko. "Nič drugega me

ne zanima!"

Italijan je dvignil meč, Robert se je umaknil

nazaj.

Toda Franko ni napadel. Rekel je: "Slišal sem

da si mečevalec. Ali imaš boken?"

"Da, zgoraj v stanovanju."

"Pojdi ga iskat!"

"Želiš da se spopadeva z meči? Duel?"

"Hočem šinken šobu, dvoboj na življenje in

smrt!"

Franko se je celo sam zdrznil ob svojih bese-

dah. Demon maščevanja je spregovoril. Zver je

zapustila kletko. Franko ni imel ne moči ne volje,

da bi se še držal na vajetih. Toda če je hotel biti

iskren do samega sebe, potem si je moral priznati,

da ni vedel, ali je ta dvoboj želel zaradi Marka ali



189

zato, da se kot mečevalec preizkusi v resničnem

spopadu. Kakor koli že, oba razloga sta se mu zde-

la dovolj dobra, da izpelje svojo namero do konca.

"Nič ne bo iz tega. Poglej naokrog!" mu je ve-

lel Robert.

Franko je videl ljudi, ki so prišli na balkone.

Tudi na pločniku se je že zbrala skupina radoved-

nežev.

"Policija bo v petih minutah tukaj," je dejal

Robert.

"Si časten mož, Robert Resnik? Ali si straho-

petna žaba?"

Robert je pokazal na Bruna in Gianija in rekel:

"Tu leži tvoj odgovor."

"Potem mi povej, kje se lahko dobiva, da rešiva

najin spor."

"V Ljudskem vrtu."

"Jutri?"

"Navsezgodaj, ob šestih. Počakal te bom ob

ribniku. Šla bova v gozd, kjer naju ne bo nihče

motil."

"Kaj bo z njima?" je vprašal Franko. Mislil je

na Bruna in Gianija. "Če bosta ostala tu, ju bo

prijela policija. Potem ne bo nič z dvobojem, kajti

tudi mene bodo poiskali. Ali pa je to tvoj načrt?"

Robert se je sklonil h Gianiju in mu s kacu,

metodo akupresure, vrnil zavest. Isto je storil z

Brunom.

"Zdaj pa pojdite!" jim je velel.



190

Franko se je še zadnjič obrnil k Robertu. Res-

nik je bil povsem drugačen, kot si ga je predstav-

ljal. Njegova dejanja so ga presenečala. Njegovo

borilno mojstrstvo je bilo vrhunsko, neobičajno,

skoraj nestvarno. Upal je le, da je Resnik tudi v

mečevanju tako dober.

"Moram ti povedati, da sem trikratni svetovni

prvak v kendu."

"Jutrišnji dvoboj ne bo podoben kendu," je od-

vrnil Robert.

Franko se je strinjal. Športni boj s šinajem je

bil nekaj povsem drugega kot borba z lesenimi me-

či. Mečevalec v športnem oklepu si je lahko pri-

voščil napake, v realnem duelu z bokenom pa je bil

vsak udarec usoden. Čeprav se jutri ne bosta borila

s katano, je bil leseni meč prav tako smrtonosen

kot samurajska sablja. Kodžira v dvoboju z Musa-

šijem ni rešila niti njegova stodvajset centimetrov

dolga dai katana, ki ji je pravil “motika za suše-

nje” . Samuraji so do tedaj verjeli, da ti daljši meč

zagotovi zmago. V nadmoč katane nad bokenom

pa sploh nihče ni dvomil. Toda Musašijev leseni

meč je dokazal nasprotno, ko je Kodžiru razbil lo-

banjo.

Robertova pripomba je Franku dala vedeti, da

ni zgolj navaden športni borec. To ga je razvese-

lilo. Morda je končno naletel na dostojnega nas-

protnika.

"Še vedno si lahko premisliš glede dvoboja," je



191

polglasno dejal Robert. "Tvoje maščevanje ne bo

obudilo Marka."

"Se bom pa vsaj veliko bolje počutil," je bil od-

ločen Franko in se vprašal, ali je iz Resnika spre-

govoril strah. Zato je v slovo zabrusil: "Glej, da se

jutri prikažeš!"

"Brez skrbi," je odvrnil Robert. "Že zaradi Na-

taše in Lina bom prišel!"

Franko je razumel namig. Tudi Resnik je želel

poravnati račune. Odlično! To mu je povsem ustre-

zalo. Padle so težke in odločilne besede. Umika ni

bilo več.





192

28.





"Julija?!"

Sestra Fiora je stopila mimo zaprepadenega

Bruna, ki je odprl vrata hotelske sobe.

Franka je kar dvignilo iz naslonjača. Ni mogel

verjeti svojim očem.

"Julija, kako si oblečena?!"

"Zaobljubila sem se Gospodu."

Franko jo je prijel za roko.

"Sedi, Julija, sedi!" ji je velel.

"Ne, hvala. Raje bom stala."

"Kako si nas našla?" je vprašal Bruno, ki ga je

Julijina prisotnost spravljala v zadrego.

"Tvoje pismo," mu je odgovorila in ga privle-

kla na dan.

Preko italijanske karate zveze je kontaktirala s

slovensko zvezo in dobila Robertov naslov. Na

Ptuju se je nastanila v hotelu Super Li. V recepciji

se je pozanimala za tri Italijane. Ker so spremenili



193

imena in prikrivali svojo narodnost s tem, da je

pred drugimi govoril samo Giani v slovenščini, jih

je odkrila šele potem, ko je receptorju podala nji-

hov natančen opis. Toda vsega tega jim ni namera-

vala razlagati.

"Julija, vesel sem, da te vidim, ampak zakaj si

nas poiskala?" je hotel vedeti Franko.

"Da vas odvrnem od največje napake v življe-

nju. Ne smete pogubiti svoje nesmrtne duše. Jaz

sem se pregrešila bolj kot kdor koli drug, zato mi

verjemite."

"O čem govoriš? Niti besedice ne razumem," je

bil zmeden Franko.

"O Robertu Resniku. On ni ničesar kriv. Jaz

sem odogovorna za Markovo smrt."

"Kakšna neumnost je to?"

Franko je pogledal Bruna, ki je skomignil z ra-

meni.

"Marko si je vzel življenje zaradi mene," je z

grenkobo v glasu izjavila sestra Fiora, "ker sem se

mu izneverila."

Franko ni mogel skriti vznemirjenosti ob nje-

nih besedah.

"Hudiča, kaj blebetaš?!" je planil.

"Zapustila sem ga, ko me je najbolj potreboval.

Na faksu mu ni šlo. Izključili so ga, ker ni mogel

dokončati drugega letnika."

"Neumnost! Marko je bil pred diplomo!"

"Ne, ni res. Nameraval je povedati očetu in te-



194

bi, ampak bal se je vajinega razočaranja. Zato je

odlašal. Zmaga na univerziadi mu je res veliko po-

menila, vendar Resnika ne moreš kriviti za to. Če

ga ne bi premagal on, bi ga pa kdo drug."

Franko je dolgo časa molčal.

"Ampak zakaj, Julija? Zakaj?!" je naposled le

vprašal.

"Zakaj sem ga zapustila?"

Franko je prikimal. Upal je, da mu bo resnica

prinesla olajšanje.

"Zaradi trenutka norosti, neprištevnosti. Misli-

la sem, da sem se zaljubila v drugega."

Bruno se je potil.

"Toda motila sem se. Marka sem zmeraj ljubi-

la. Še danes ga. Ko bi le lahko kaj spremenila ..."

"Kdo je bil?!" je z jezo v glasu vprašal Franko.

"Mar je to sploh važno?"

"Meni je prekleto pomembno!"

Bruno je začutil Julijin pogled. Vedel je, da ga

ne bo izdala, ampak dalje ni mogel tajiti. Breme je

bilo prehudo.

"Jaz sem bil," je priznal.

"Ti?!" Franku je poskočilo srce. "Ti?! Najboljši

Markov prijatelj?!"

Nato je Franko z naraščajočim besom vprašal

Julijo: "Je Marko vedel za vajino zvezo?"

"Da. Sama sem mu povedala. Z Brunom sva

začela hoditi. Nisva želela, da bi izvedel od koga

drugega."



195

"Kako prekleto obzirno!" je zarenčal Franko,

stopil do Bruna in ga tako silovito treščil v vrh

brade, da je poletel čez naslonjač in pristal na

stekleni mizi, ki se je zdrobila pod njegovo težo.

"Ti, ... ti Brutus! Kako si mogel?!" je kričal

Franko.

Toda Bruno se ni premaknil.

"Spravi mi to podgano izpred oči!" je velel

Gianiju. "Izgini!"

Franko je bil besen tudi na Gianija. Proti nje-

govi volji je napadel Roberta pred blokom. S tem

je na mah uničil njihovo skrbno varovano identite-

to. Če bo Franko dotolkel Roberta bo moral v za-

por, kajti priče ga bodo zlahka prepoznale. Že od

ponesrečenega napada na Natašo je vedel, da bodo

z Gianijem same težave. Toda Bruno?! Ta izdaja-

lec, ta potuhnjeni pes! Kako ga je mogel tako pre-

slepiti? Z njim bo še posebej obračunal. In Julija?!

Vlačuga! Zapustila je Marka. Naj bo prekleta!

"Zginite! Vsi zginite! Nikogar nočem videti!

Da se mi nihče več ne prikaže!" je rohnel Franko.

"Kaj boš naredil?" je bila zaskrbljena Julija.

"Proč! Proč od mene!"

"Zapomni si, da je Resnik nedolžen. Nič mu ne

smeš storiti!"

Franko je potiskal Julijo proti vratom. Potem je

izrekla besede, ki jih ni želel slišati.

"Franko, vsi nosimo del odgovornosti za Mar-

kovo smrt. Vsi smo ga izdali, vsak na svoj način.



196

Tudi ti in tvoj oče. Preveč sta pričakovala od nje-

ga. Nista mu dovolila, da bi zaživel po svoje. Mar-

ko je zmeraj izpolnjeval tuje želje in tuja pričako-

vanja. Zanj in za njegova hotenja ni bilo prostora.

Spreglej resnico, Franko. Resnica te bo odrešila.

Ko boš spoznal svoje zmote, pa si ne pozabi od-

pustiti. Odpuščanje je ljubezen do samega sebe in

do Boga. Jaz tega dolgo časa nisem razumela."

Franko je z otožnim glasom dejal: "Prosim te,

Julija, pusti me samega."

Sestra Fiora ga je pogledala v oči in odšla.





* * *





Frankov svet se je podiral.

Skrbno izdelana podoba o njegovem bratu se je

rušila.

Vse je prišlo tako nepričakovano, tako izne-

nada.

Vsaka beseda, ki jo je izrekla Julija, ga je žgala

kot razbeljeno železo, položeno na gnojno rano. In

bolj ko se je poglabljal, skušal razumeti, bolj ga je

bolelo.

Počutil se je ogoljufanega, prevaranega. Svet

se mu je zdel pokvarjen, črviv. Življenje se je vrte-



197

lo v začaranem krogu. Izhoda ni bilo; ne zgoraj, ne

spodaj, ne levo, ne desno. Nikamor ni mogel ube-

žati. Priklenjen je bil z verigami Zemlje.

In pogrešal je brata. Zdaj si je želel njegove

družbe bolj kot kdaj koli prej. Želel je nadoknaditi

vse izgubljene trenutke, ki jih je nepovratno odpla-

vil tok časa.

Nenadoma ga je iz omotične brezizhodnosti

predramil potres, ki je zajel njegovo telo. Bilo je,

kakor da v hitrem vlaku drvi po makadamu. Stisnil

je zobe. Potres je postajal neznosen. Zbal se je, da

se bo zdaj zdaj razletel, da bo meso zapustilo kosti

in da se bo raztelesil.

Tedaj pa je bilo v trenutku vsega konec. Kot iz

katapulta je poletel pod strop sobe, kjer je ostal v

lebdečem stanju. Ozrl se je nazaj in videl svoje te-

lo, kako leži na tleh hotelske sobe. Ob misli, da bi

se vrnil vanj, ga je spreletel občutek odpora. Obr-

nil se je proč.

V daljavi je uzrl zvezdo in ji sledil.

Prebijal se je skozi bodljikav gozd. Trnje se mu

je zabadalo v meso, toda ni odnehal. Neka neus-

tavljiva sila ga je gnala naprej. Hodil je po blatnem

močvirju, polnem vsakovrstne golazni. Komarji in

pijavke so mu sesali kri.

Na koncu je prispel do porušenega mesta. Tam

ga je čakala prelepa zlatolaska v prosojni tančici.

Nekaj angelskega je bilo v njej. Pomahala mu je,

naj ji sledi.



198

Šla sta čez kamniti most, ki se je tresel in stokal

s človeškimi glasovi. Z leve in z desne je zijal pre-

pad, ki mu ni bilo konca. Franku se je zvrtelo. Za-

vedel se je, da če naredi samo en napačen korak,

bo pogubljen za zmeraj.

Tedaj je nehote opazil nekaj, kar mu je ustavilo

utrip srca. Noge njegove lepe vodnice se niso doti-

kale tal. Ves se je naježil. Zlatolaska je lebdela pol

metra visoko in neslišno drsela skozi zrak. Čeprav

se je sprva zgrozil, mu je nekaj govorilo, naj ji

sledi. In res. Varno sta prišla čez.

Kmalu sta se znašla pred starim dvigalom, ka-

kršna so uporabljali v rudnikih premoga. Stopila

sta vanj. Dvigalo je zaškripalo in kovinska kon-

strukcija se je zamajala. Toda tokrat ga ni bilo

strah. Zaupal je zlatolaski z angelskim obrazom.

Dvigalo se je najprej premikalo počasi, potem

pa naenkrat šinilo s svetlobno hitrostjo. Opazil je,

da se vzdigujeta ne samo nad zemljo, ampak tudi

nad oblake, luno, sonce in nad zvezde. Odneslo ju

je višje, kot je kdaj koli mislil, da je sploh mogoče.

Čez čas je spoznal, da je prispel v nebeške vi-

šave, do samih vrat raja. Zlatolaska jih je odrinila

in skozi je posijala svetloba, tisočkrat močnejša od

dnevne luči.

Franko si je zastrl oči.

"Če želiš vstopiti, potem odloži meč," je rekla

zlatolaska.

Franko je šele sedaj opazil, da za pasom nosi



199

katano.

Kako je to možno? Zakaj je nisem že prej vi-

del? V gozdu in v močvirju bi mi prav prišla.

"Odloži meč!" mu je znova velela zlatolaska.

"Franko! Franko!"

Glas je prišel z leve.

Zagledal je mladega samuraja divjega videza.

V njem je takoj prepoznal svoj idol, svojega vodni-

ka, Mijamoto Musašija. Nesmrtni mečevalec je bil

star nekaj čez petindvajset let in na vrhuncu moči.

"Franko, čaka naju nedokončano delo."

Franko Sordi se ni mogel upreti pozivu. Stopil

je k Musašiju. Slavni mečevalec se mu je nasmeh-

nil in ga potrepljal po ramenu.

Franko je sedaj natančno vedel, kaj mora sto-

riti.





200

29.





Robert se je nahajal v meditativnem položaju

zazen.

Bil je vznemirjen in njegove misli so drvele z

nadzvočno hitrostjo.

Znašel se je v brezizhodni situaciji. Potisnjen

je bil ob steno. Proti svoji volji se bo moral spo-

pasti z nekom, ki ga sploh ni poznal. In ta mladi

Italijan ga je krivil za smrt svojega brata. Kako je

bilo to mogoče?! Zakaj ravno njega, ki nikomur ni

želel nič žalega? Vse to je bilo tako nesmiselno,

brez pomena. Vzeti nekomu življenje zato, da bi

kdo dosegel notranji mir. To je bilo pošastno!

In vendar Robert ni mogel obsojati Italijana.

Razumel je njegovo bolečino, njegovo izgubo,

frustracijo in zmedenost. Nekdo je moral biti kriv.

In ker ljudje redko kdaj iščejo odgovornost pri

sebi, je potrebno najti krivca drugje.



201

Kaj pa, če je res bil kriv? Kaj če si je Marko

Sordi vzel življenje zaradi njega? Ta misel se mu

je zajedla kot rakasta rana. Če ji bo dovolil, da se

razraste, ga bo do jutra povsem uničila.

Ne. O tem bom premišljeval kasneje, si je dejal.

Zdaj se moram osredotočiti na šinken šobu, na

dvoboj zoper najboljšega mečevalca na svetu.

Mu bo kos? Je že pripravljen na takšno preiz-

kušnjo? Tega ni vedel. Kdo danes sploh še računa

z duelom na življenje in smrt? Res, šel je skozi test

harageja, toda tisto je bilo nekaj drugega. Čeprav

je bil test nevaren, je zaupal senseju. Nekje v pod-

zavesti si je mislil, da ga Šioda le ne bi poškodo-

val. Toda kdo ve, lahko se je motil in mu je že

takrat pretila smrt.

Roberta so napadli novi dvomi. Sensej je rekel,

da lahko dober mečevalec zazna nasprotnikovo

moč in spretnost. To naj bi mu omogočil haragej.

Poskušal se je spomniti, kaj je začutil ob pogledu

na Sordija z mečem v roki. Ali ga lahko premaga?

Glede tega si ni bil na jasnem. Je to pomenilo, da

še ni pripravljen za resni spopad?

Nenadoma je poskočil, kajti v levem ušesu je

zaslišal prodoren sensejev glas: "Ne boj se jutriš-

njega dne. Zaupaj svojemu samurajskemu čutu.

Tvoje telo in zavest sta postala eno. Videl boš

ognjeno puščico, kako se ti bliža. Vedi, da nevar-

nost prihaja nadte. Haragej ti bo pomagal. Zanesi

se nanj!"



202

"Toda ne pozabi na bistvo boja," ga je opomnil

sensej. "Z nasprotnikom moraš postati eno. Tvoj

duh se mora stopiti z njegovim. Tvoja zavest o tebi,

tvoj ego, mora izginiti. Staliti se mora kot sneg na

soncu, izginiti kot tema, ki se umakne svetlobi, kaj-

ti ego je tema, je noč, ki ti prikriva resnični pog-

led, vidik, obsijan z lučjo, pogled svetlobe."

Sensejeve besede so ga nekoliko pomirile. Ni

se več upiral dvomom, ki so ga mučili. Vedel je, da

bodo najhitreje izginili, če se jim bo prepustil. Vse

to so bile samo stresne misli, ki so se napajale iz

njegovega strahu.

Videl je vrtince energij, ki so plesali v divjem

ritmu, v meglici, v neki čudni svobodi in neredu.

To je bil primarni kaos, nedefinirani potencial, iz

katega je vse nastalo. Počasi so se začeli oblikovati

prvi liki. Najprej krog. Znotraj njega dve solzi,

bela in črna, jin in jang. Krog energij se je vrtel v

smeri urnega kazalca. V črnem polju se je pojavila

ženska, v belem pa moški. Robert je sprevidel, da

je to začetek življenja, izvor radosti, kreacija veso-

lja. Preplavil ga je mir, prežet s simfonijo tišine.

Vanj se je prikradel občutek izčrpanosti spričo

intenzivne meditacije. Nehote se je spomnil besed

iz Bhagavadgite: "Duša, ki se giblje v svetu čutov

in ohranja te čute v soglasju . ., najde mir in po-

čitek."

Odločil se je, da obnovi moč s serijo kanjijev,

položajev rok, ki se jih je naučil od Šiode. Indijci



203

tem držam prstov pravijo mudre. Znanje o mudrah

temelji na subtilni zaznavi energij, ki prihajajo iz

vesolja in se prek vrhov prstov kanalizirajo v te-

lesu.

Poučeni razlagajo, da je vsak prst povezan z

enim od petih elementov. Tako je palec povezan z

elementom ognja, kazalec z zrakom, sredinec z

etrom, prstanec z zemljo in mezinec z vodo. Ti

elementi vplivajo na nemoteno delovanje notranjih

organov, vendar niso omejeni samo na telesne

aktivnosti. Njihovo ravnovesje vpliva na vse nivo-

je našega bitja, na telesno, etrsko, astralno, men-

talno in duhovno raven.

Poleg tega je vsak element povezan še s planeti

in z vesoljem. V naši galaksiji se element vode ve-

že na Luno in Merkur, zemlja na Zemljo in Saturn,

eter na Venero, zrak na Jupiter in Uran, ogenj pa

na Sonce in Mars.

Robert je začel z gijan mudro ali položajem

modrosti. Pritisnil je vrhove palca in kazalca, osta-

le prste pa iztegnil in razširil. Ta mudra deluje zo-

per duhovno napetost in dezorientiranost. Prečiš-

čuje misli in povečuje sposobnost koncentracije.

Veliki modreci, kot Buda, Mahavira, Vivekanada

in drugi, so pogosto upodobljeni v položaju gijan

mudre.

Nato je izvedel še pet kanji drž, in sicer pran

mudro ali položaj življenja, šank mudro ali položaj

za moč mišic, apan mudro ali energetsko držo, pri-



204

tva mudro ali položaj zemlje in zadnjo, kronsko

mudro, ki je s stiskom vrhov prstov povezala vse

elemente. Robert je vsako mudro držal po petnajst

minut.

Na koncu seanse je bil kot prerojen. Okopal in

osvežil se je v kozmični energiji. Zdaj je bil pri-

pravljen tudi za najtežje preizkušnje. Odločitev o

tem, ali bo živel ali ne, je prepustil kozmosu in

ritmom vesolja.





* * *





"Ne moreš si misliti, kako mi je žal, da sem za-

mudil," je tarnal Lino.

Z Robertom sta bila v kuhinji in pravkar je iz-

vedel za razplet dogodkov.

"Res bi rad videl, kako si knockoutiral tista dva

Italijana. Kjušodžicu je prava stvar, kajne?"

"Da, zelo je učinkovit."

Lino se je lotil vegetarijanskih specialitet, ki

jih je pripravila Robertova mama.

Po večerji je vprašal: "Torej se boš res boril s

Sordijem?"

"Nimam izbire."

"Seveda jo imaš. Prijavi ga policiji. Zdaj veš,



205

kdo je. Z Natašo bova pričala zoper njega in nje-

gova pajdaša. Gotovo bodo izgnani iz Slovenije,

morda celo končajo pod ključem."

"S tem se ne bi nič rešilo. Zapor Sordija ne bi

spametoval. Maščevanje je trdovratna reč. Ko člo-

veka enkrat zagrabi, ga zlepa ne izpusti več."

"Vseeno. Dajva, pokličiva policijo."

"Ne, to ni moj način. Jaz imam rad čiste raču-

ne. Če kdo misli, da mu kaj dolgujem, potem sem

mu na voljo."

"Tvoje stališče ni preveč zdravo. Na nenaraven

način ti bo skrajšalo življenjsko črto. Razmisli!"

Toda Robert se ni dal prepričati. Lina je od

skrbi začela boleti glava. Dobro je vedel, kako ne-

varen nasprotnik je italijanski mečevalec.





206

30.





Ljudski vrt, 6.00.



Ribnik, jutranja rosa,

otožna vrba

med lokvanji in mahom.



"Veš, k ribniku zelo rad prihajam. Še posebej

zjutraj, ko ni nikogar," je dejal Robert svojemu

temnopoltemu prijatelju. Na klopi ob vodi sta ča-

kala na Franka in šinken šobu. "Prisluhnem tišini,

tu in tam se oglasi kakšna žaba, in vedno pomislim

na Baša."

"Japonskega pesnika?"

Robert je Linu že pripovedoval o njem.

"Da. Napisal je haiku, ki razkriva vesoljno

skrivnost."

"Res? To pa moram slišati!"

Robert je rekel:



207

"Furuike ja

kavazu tobikomu

mizu no oto."



"Krasno," je nejevoljno pripomnil Lino. "Mi jo

zdaj še prevedeš, prosim, da ne bom v nevednosti

umrl?"

Robert se je nasmehnil in dejal:



"Stari ribnik ...

žaba vskoči

– štrbunk!"



"In to je ta velika resnica?"

Lino ni mogel prikriti razočaranja.

"Če ji znaš prisluhniti, potem je."

Lino je nazadovoljno odkimal in rekel: "Meni

nič ne pove."

"Ko je učitelj zena vprašal Baša, kaj je resnica,

ki je obstajala pred našim svetom dualnosti, je pes-

nik videl žabo, kako skače v ribnik in zaslišal zvok

vode, ki je prekinila tišino. Japonci v tem haiku

prepoznavajo izvor življenja."

"Ali zato, ker je življenje prišlo iz vode?"

"Ne, tukaj ni mišljena evolucija. Gre bolj za to,

da je skok žabe za Japonce tako pomemben dogo-

dek, kot Adamov izgon iz raja, kajti v njem se

zrcali resnica, ki odkriva skrivnost stvarjenja."

"Še vedno ne razumem."



208

"Tišina starega ribnika obstaja izven časovnega

okvira, razteza se v vesoljno neskončnost, zvok

vode pa je mehurček na tej reki tišine. Ta mistična

atmosfera izvira iz odsotnosti misli, od transcen-

dence vzroka in posledice."

"Se mi že svita. Torej gre za občutenje, ki ga

doživiš ob pesmi."

"Da, za nekaj takega. Čeprav je haiku mnogo

več kot samo poezija. Haiku je čisti zen. Zena pa

ne moreš intelektualno razložiti ali čustveno dojeti,

kajti zen presega ozke intelektualne in emocional-

ne okvire. Zen je bolj meditativna, mistična izkuš-

nja, ki pomaga duši pri osvobajanju od zemeljskih

spon."

Lino je zadovoljno prikimal.

"Robert, še vedno mi ni jasno, kako se lahko

pogovarjaš z mano o poeziji in zenu, ko veš, da se

boš čez nekaj trenutkov moral spopasti na življenje

in smrt. Jaz bi bil sila nervozen, ti pa si tako miren

..."

"Tudi to je zen."

"Kako?"

"Neki redovnik zena se je sprehajal po gozdu.

Nenadoma sta ga napadla dva tigra. Poskušal jima

je uiti, vendar je padel po skalovju. Ujel se je za

korenino in obvisel nad prepadom. Tigra sta kroži-

la nad njim, renčala, pod njim pa je zijalo kamnito

brezno. Da je bila njegova zagata še večja, je prišla

miš in začela glodati korenino, za katero se je dr-



209

žal. In veš, kaj je storil?"

"Kaj?"

"Zagledal je rdečo jagodo in vzkliknil: 'Kako

čudovito, kako veličastno!'"

"Torej se mu je utrgalo?"

"Ne, sploh ne."

"Kaj pa?"

"Njegovo opažanje je bil čisti zen."

"Se pravi, ko se nahajaš v smrtni nevarnosti in

občutiš mir, to je potem zen?"

"Ne. Ko si v smrtni nevarnosti in si sposoben

zaznati lepoto življenja, to je zen," je bil potrpež-

ljiv Robert. "Vendar se na te lepote ne vežeš. Ob-

čuduješ jih, obenem se zavedaš, da bodo obstajale

tudi potem, ko te ne bo več. S tem se priključiš

nesmrtnemu toku življenja."

Lino se je zamislil. Robert je vstal in se pre-

tegnil.

"Ampak motiš se, če misliš, da me nič ne skrbi.

Samo norca ni strah," je dejal Robert. "Toda bolj

kot zase, me skrbi za Sordija. Njegova duša je za-

šla. Jeza mu je zameglila razum. To je lahko po-

gubno za oba."

Robertov obraz se je nenadoma zmračil. Lino je

uzrl Franka, ki se jima je bližal.

"Bona sera, signori," (1) je pozdravil Italijan.

Lino se je zdrznil. Takšen je torej človek, ki ga

_________________________

(1) Dobro jutro, gospoda.



210

je preganjal v snu, mu povzročal nočne more. Zdaj

ga je prvič videl brez krinke. Ne, ne sme ga predol-

go gledati v oči. Lahko je uročen.

"Gremo?" je vprašal Sordi.

Robert je prikimal in rekel: "Mislil sem, da bo-

sta tvoja prijatelja prišla zraven," je dejal Robert.

"Zato sem dovolil Linu, da me spremlja. Če te nje-

gova prisotnost moti, bo odšel."

"Ne, lahko ostane. Moja kolega sta se morala

vrniti domov."

"Upam, da nista imela kakšnih posledic zaradi

včerajšnjega spopada."

"Nikakor. Odpotovala sta iz drugih razlogov."

S tem je bil pogovor končan.

Mala povorka se je napotila v gozd. Prvi je

hodil Robert, za njim je šel Franko, zadnji je bil

Lino. Šli so po stari, zapuščeni trim stezi, mimo

prve jase, čez lesen mostiček in po potki do druge

jase.

"Teren ni ravno idealen," je pripomnil Franko.

Jasa je bila zelo majhna. Bolj je predstavljala

križišče različnih gozdnih poti kot čistino sredi

dreves.

"Dvoboj lahko tudi preloživa, če želiš," mu je

dejal Robert.

"Ne, ne. Bo že v redu."

Franko je čutil prisotnost Musašijevega duha.

Z njim ob sebi je bil nepremagljiv. Z Robertom se

mora boriti danes, zdaj in tukaj. Musaši in Marko



211

to pričakujeta od njega. Izvlekel je boken, ki ga je

zavil v hotelsko rjuho.

Tudi Robert je prijel za meč. Njegov boken je

bil bolj vitek od Frankovega.

"Si ne boš premislil?" ga je še zadnjič vprašal

Robert.

"Nikoli. Naj se dvoboj začne!"

Franko se je postavil v džodan no kame, držo,

v kateri je meč dvignil nad glavo.

Marko, napočil je najin trenutek! je v sebi re-

kel Franko. Obljubim ti, da bo pesjan umiral po-

časi in v agoniji.

Obidžakasu to ju koto, je zaslišal Musašija.

Franko je vedel, kaj to pomeni. Prestrašiti mora

nasprotnika. Taktika je izvirala iz Musašijeve voj-

ne doktrine hejho, kjer je pisalo, da je sovražnika

moč zastrašiti že z zunanjim videzom, z zelo dol-

gim mečem ali z glasom. Franko je to tehniko zelo

rad uporabljal. To je bila tista moč, za katero je

Lino mislil, da je sajmendžicu. Vendar je bila

mnogo bolj preprosta od črne magije, zato pa tudi

bolj učinkovita. Franko ji je tedaj v bežigrajskem

podhodu dodal še svoje iskreno sovraštvo, kar je

pogubno delovalo na Lina.

Ko je Franko vrgel pogled na Roberta, se mu je

zazdelo, da ga ne bo posebej težko ustrahovati.

Njegov nasprotnik je namreč nerodno stal v bor-

benem požaju vaki no kamae, s spuščenim boke-

nom ob desni strani.



212

"Ei!" je kriknil Sordi in napadel.

Ker je Roberta želel mučiti, se je odločil za ka-

do ni savaru. Tehnika je učila, da če zadeneš posa-

mezne dele nasprotnikovega telesa in ga raniš, bo

njegova celotna moč popustila.

Toda v trenutku zmagoslavja, je Franka sprele-

tela strahotna bolečina. Izpustil je meč in se nagon-

sko prijel za roko. Robert mu je z diagonalnim

udarcem zlomil dva prsta.

Franko ni mogel verjeti. Le kako si je dovolil,

da ga je Resnik preslepil s tako poceni trikom?!

Za videzom nebogljene miške se je skrival planin-

ski lev.

"Zdaj lahko končava," je rekel Robert.

"Ne! Samo podcenil sem te."

Franko se je vrgel proti meču in ga med preva-

lom naprej mae ukemi pobral s tal. Zlomljena je

imel samo mezinec in prstanec. Takšna malenkost

ga že ne bo ustavila. Čvrsto je prijel za ročaj boke-

na in obnovil moč, arata naru ni koto.

Jaz sem Franko Sordi, si je rekel, največji me-

čevalec na svetu!

"Za Marka!" je zavpil in se pognal v nov na-

pad.

Franko je prihajal tako silovito in neposredno,

da ga je bilo skoraj nemogoče ustaviti.

Toda Robert je izvedel micu no uke, vbod v

nasprotnikove oči. Franko je bil prisiljen parirati.

Ker se je nahajal v močnem zaletu, mu je uspelo



213

vstopiti v nasprotnikov borbeni prostor. Z levim

ramenom je udaril Roberta v prsi. Musaši je tej

tehniki pravil mi no atari ali udarec s telesom.

Robert se je znašel na tleh. Odkotalil se je k

drevesu, vendar ni utegnil vstati. Franko je že bil

ob njem in zamahnil. Odločil se je za soko o nuku,

za izbijanje dna. Musaši je učil, da ko se boriš z

nasprotnikom, ki je tik pred porazom, se lahko

zgodi, da je v njem še nekaj borbenega duha, ki ne

priznava konec boja. Tedaj je treba z odločno akci-

jo zlomiti njegov duh.

In res! Izkazalo se je, da je Robertov duh še

zelo aktiven, kajti izvedel je kokoro o sasu, vbod v

srce. Franko je moral odskočiti.

Robert je pridobil čas, da je lahko vstal.

Franko ga je napadel z en no atari, z vseobse-

gajočim udarcem, ki je bil zelo blizu športnemu

kendu. Z enim samim gibom ga je udaril v noge, v

roke in v glavo. Tehnika je bila izvedena tako moj-

strsko, tako bliskovito, da ji Robertovi refleksi ni-

so bili kos. Zaradi udarca v roko, je izpustil boken.

Sordi ga je imel zdaj natanko tam, kjer je želel,

razoroženega in nebogljenega.

Pokončaj ga! Takoj! je zaslišal odločen Musa-

šijev glas.

Ne! Trpeti mora! se je uprl Franko. Tako kot

trpim jaz!

Z udarcem v trebuh je Franko nameraval

Roberta zrušiti na tla. Potem ga bo lahko v miru



214

mrcvaril dalje.

Toda Robert je naredil nekaj, česar Italijan ni

pričakoval niti v sanjah. Zbežal je proti gozdu.

"Strahopetec!" je kriknil Franko.

Pognal se je za njim.

Robert je stekel okrog velikega grma. Kmalu je

bil znova na jasi in še preden ga je Sordi dohitel, je

že držal meč.

Franko je zaklel. Resnik ga je znova ukanil in

to v največjem Musašijevem stilu.

Vedno pričakuj nepričakovano! je govoril Mu-

saši. Sam je bil živi zgled tega pravila. Svoje so-

dobnike je z nepredvidljivostjo spravljal iz uma.

Zmeraj je naredil tisto, česar nihče ni pričakoval.

Včasih je zbežal pred enim izzivalcem, drugič se

ni obotavljal spopasti niti s stotimi. O njem so go-

vorili, da je bil tako dober, da je samo pogledal

mečevalca in je že vedel, s katero tehniko ga lahko

premaga. In ko ga je enkrat premagal v duhu, se

mu je zdelo nesmiselno, da bi vzel še njegovo živ-

ljenje. Kajti življenje je cenil nadvse.

Franko je bil besen nase.

To je že drugič, da sem se osmešil!

"Mislim, da je čas za jocude o hansu," je mirno

dejal Robert.

Hudič pozna Knjigo petih prstanov! Spoznanje

je Franka zadelo kot elektrošok. Seveda, saj je

vsak njegov gib prežet s hejhojem. Kako da tega

nisem že prej spregledal. Znova in znova ga pod-



215

cenjujem.

Franko je vedel, kaj pomeni jocude o hansu ali

osvoboditi štiri roke. To je bila situacija, ko je bilo

treba dvigniti roke in odnehati od zastavljenih

načrtov.

"Ne," je dahnil Sordi. "Do smrti!"

Oba mečevalca sta istočasno napadla. Odjek-

nil je krik kiai, ki je paral ozračje. Franko je prvič

začutil Robertovo resnično moč in veščino. To ga

je za trenutek zmedlo. Umaknil se je na stran.

Presneto! je zaklel v sebi. Ta boj moram nemu-

doma končati. Kensej, pomagaj mi! Zdaj!

Franko je izvedel največjo Musašijevo specil-

ko, omote dai go no šidai ali povratni udarec. Za-

mah z bokenom je šel od spodaj diagonalno proti

nasprotnikovi glavi in se vrnil po isti liniji nazaj.

Franko se je v tej tehniki povsem spojil z Mu-

sašijevim duhom. Tokrat ni bil več samo Franko

Sordi, šampion kenda, ampak inkarnirani Kensej,

Svetnik meča.

Roberta je zalila kri. Udarec mu je prebil

arkado in zasekal dolgo rano na čelu. Kri mu je

butnila na oči ter ga zaslepila.

Robert je pokleknil.

Musaši, napočil je moj trenutek! si je dejal

Italijan. Maščevanje Franka Sordija!

Visoko je dvignil meč za kiri oroši, za pos-

lednji in usodni udarec.

"Ne!" se je vmešal Lino in stekel proti Italijanu.



216

Toda bil je predaleč, da bi lahko pravočano

posredoval.

Robert, Robert ...

Klic je prihajal iz največjih globin njegove du-

še in pripadal senseju Šiodi. Spomni se na šesti

čut. Z očesom svojega uma lahko slišiš neslišno in

vidiš nevidno. Zaupaj harageju!

V zadnjem delčku sekunde se je Robert zako-

talil na stran. Sordijev udarec je končal v prazno.

Robert je šinil kvišku in zamahnil. Italijan je

boleče kriknil. Zgrudil se je na tla. Imel je zlom-

ljeno ključnico.

"Ne, ne, ne ... To ne more biti res," je zastokal

Franko.

Robert ga je premagal na enak način, kot je to

počel Musaši, ko ni hotel ubiti svojih nasprot-

nikov.

Franko je uvidel, da je bil preveč zaletav, pre-

več prepričan v zmago. Sla po maščevanju ga je

povsem zaslepila. In prvič v življenju, ko meče-

vanje ni bilo igra, kar si je vedno želel, mu je

spodletelo. Izneveril se je Marku, pa tudi Mu-

sašiju.

"Pokončaj me!" je velel Robertu. "Ti si največ-

ji mečevalec pod soncem. Takšnega kot si ti, še

nikoli nisem srečal. Ubij me!"

"Se boš tako zlahka vdal?"

"Premagal si me, mar ti to ne zadostuje? Me

moraš mučiti?"



217

"Ne. Rad bi ti povedal, da tvoj boj še ni kon-

čan. Jaz nisem noben morilec. Nočem tvojega živ-

ljenja."

"Ampak rekla sva šinken šobu, do smrti."

"To si dejal ti. Jaz nočem ničesar od tebe."

Franko je bil zmeden. Naposled je izdavil:

"Nočem več živeti."

"Ves čas si bil svoj največji sovražnik," je od-

vrnil Robert. "Mar ne veš, da junak lahko premaga

na tisoče nasprotnikov, toda največji zmagovalec

je tisti, ki premaga sebe?"

Franka je zajel vihar čustev. Preplavila sta ga

razočaranje in nemoč. Visel je nad prepadom. Ni

vedel, kaj naj stori.

"Življenje je največji dar, ki smo ga prejeli," je

nadaljeval Robert, "in ti bi ga kar tako zavrgel?"

"Življenje brez časti je ničvredno," je retorično

odgovoril Franko. "Samuraj mora umreti!"

Je bil to bušido ali so to bile besede njegovega

očeta?

Prvi je zmagovalec, vsi ostali so poraženci! je

govoril Fabio Sordi svojima sinovoma.

Bušido pa je zahteval, da si poraženec vzame

življenje. Je Marko zato umrl? Ali je bil to glavni

razlog? Je imela Julija prav, ko je rekla, da sta mu

z očetom vsilila svoj način življenja, svoje prepri-

čanje, da sta zatrla njegovo bit in ga pahnila v

brezizhodno situacijo? So bili res vsi odogovorni

za Markovo smrt: on, oče, Julija, Bruno?! In Res-



218

nik, je bil on najmanj kriv?! Franko se je bal po-

gledati resnici v oči. Kajti če je to držalo, potem je

bilo njegovo breme strahotno, nevzdržno, potem si

ni zaslužil, da še živi.

"Boriš se v Musašijevem stilu, vendar ne spo-

štuješ življenja," je dejal Robert. "Zakaj?"

Ampak Musaši mu je velel: ‘Ubij! Pokončaj

sovražnika!’

Vizija mladega samuraja je bila jasna. Kaj pa

stari, zreli, modri Musaši, tisti, ki so mu pravili

Kensej, Svetnik meča, tisti, ki je pred koncem živ-

ljenja napisal Knjigo petih prstanov, bi tudi on re-

kel: ‘Ubij?!’

"Visoko dvignjen meč je pekel, pred katerim

drhtiš v strahu, pojdi naprej in dežela blaženih bo

tvoja," je Franko citiral Kenseja. "Musaši pravi, da

smrt pelje v raj. Musaši se izreka za smrt."

"Ne. Musaši pravi: 'Ne boj se živeti. Ne boj se

izzivov, ki ti jih prinaša veter življenja. Pogumno

se soočaj z njimi.' To je njegova misel," je dejal

Robert. "Veliki mojster karateja Šošin Nagamine

je rekel: 'V mladosti sem mislil, da je napad naj-

boljša obramba, potem pa sem spoznal, kaj pomeni

imeti veliko srce.' Potreben je buši no nasake. Sa-

muraj mora gojiti nežnost v srcu, če ne, postane

bussa, grobijan. Grobost pa vodi v samouničenje."

Franko je molčal.

"Ti si izjemen poznavalec Kensejevega boje-

vanja," je nadaljeval Robert, "vendar nočeš prizna-



219

ti, da je bil Musaši proti sepuku. Če poznaš njego-

vo življenjsko pot, potem veš, da je imel svoja pra-

vila, svoj kodeks, ki ni bil vedno v skladu z buši-

dom. Spoštovanje življenja, ki je bilo za bušido

nesprejemljivo, je bilo eno od njegovih temeljnih

pravil."

Franko je moral priznati, da Resnik govori res-

nico.

"Če bi si moral človek za vsako napako vzeti

življenje, ne bi nikoli dosegel modrosti," je povzel

Robert. "Pot k popolnosti pelje preko številnih

čeri. Pogosto pademo, se obtolčemo, a vedno se je

treba pobrati in nadaljevati pot."

Franko se je globoko v sebi strinjal z Resni-

kom, toda besede razuma so ga težko dosegle. Srce

ga je vodilo po stezi obupa v dolino duhov in pri-

kazni, ki se jih ni mogel otresti.

Pred očmi so se mu zvrstili Marko, Julija, Bru-

no, Giani, oče in Musaši. Vsak se ga je usodno do-

taknil in vsak je nekaj pričakoval od njega. Marko

je želel ljubezen in pozornost, Julija je govorila o

odpuščanju, Bruno je hotel prikriti svojo krivdo,

oče je želel zmage in uspeha, Giani in Musaši pa

sta zahtevala maščevanje. Kako naj zadovolji vse?

Kako naj jim ustreže? Za nekatere želje je bilo pre-

pozno, za druge ni našel moči.

In sredi vseh likov je stal Resnik, božansko do-

vršen, nepremagljiv borec, ki ga je poskušal iztr-

gati iz rok samouničenja. Vsaka njegova beseda,



220

vsako njegovo dejanje je bilo prežeto z neko neze-

meljsko skladnostjo. Bil je tako popoln, da se je

zdel nestvaren. Bil je utelešenje zen bojevnika.

Med dvobojem se je stopil s Frankom in ga potol-

kel z njegovim orožjem, z Musašijem. Ali pa je bil

Resnik Musaši? Pravi Musaši? Tisti, obsijan z luč-

jo modrosti, tisti, ki je spoznal skrivnost zvezd in

postal tacudžin, popolno človeško bitje? Dokler

Franko ni srečal Resnika, ni vedel, da takšni moj-

stri še živijo. Ali bi lahko tudi sam postal tacu-

džin? To je bil vsekakor velik izziv. Toda, ali je

zanj imel dovolj moči? Ga je življenje sploh še

vezalo na ta svet?

"V vsakem od nas se nahajata Vran in Galeb,"

je rekel Robert. "Prvi je izdajalec vsega, kar je

plemenito, drugi je njegov dobri in pošteni brat.

Poznaš zgodbo?"

Franko je odkimal in Robert je začel pripove-

dovati. Ko je končal, so Italijanu privrele solze.

Zgodba o dveh bratih, samurajih, ki sta šla vsak

svojo pot, se ga je dotaknila na čudežen način. Ra-

zumel je, da sta brata kljub temu, da sta bila različ-

na kot dan in noč, tvorila nekakšno nepojmljivo

celoto, jin – jang in krog je sklenjen. Črno v belem

in belo v črnem.

Toda kaj je to pomenilo zanj? Je v tem sploh

tičal kakšen smisel?

Prevzel ga je občutek, da se izgublja. V glavi

se mu je zvrtelo. Zaprl je oči v upanju, da mu bo



221

bolje, toda vrtiljak je ponorel. Pričelo ga je nositi,

vrtinčiti. Pritisk je postajal nevzdržen. Zavest ga je

komaj še dohajala. Na najvišji točki omotice, bole-

čine in besnenja je vse naenkrat potihnilo, obmi-

rovalo.

Tema. Mir. Tišina. Brez oči in brez giba je

nepremično lebdel v črnini noči.

Kriki, blagi, oddaljeni, komaj slišni. Nemi kriki

mrtvih ust iz tisočerih ugaslih grl.

Dim, megla, smrad po žveplu in trohnobi.

Trganje. Drhtenje v notranjosti.

Velika črna vrana.

To je bilo prvo, kar je videl. Sedela mu je na

prsih in kljuvala v krvavo rano, zaradi katere bi

moral biti mrtev. Ali je bil mrtev? Ne. Še vedno je

čutil, videl, slišal. Morda je bila smrt takšna? Mo-

goče je bila samo boleče nadaljevanje življenja, ki

je teklo v neskončnost.

Odgnal je vrano in sedel. Bil je večer. Okrog

njega se je valil dim. Ob sebi je zagledal truplo. Na

levi je bilo še eno, na desni pa še dve.

Vstal je. Nahajal se je na griču. Trije posušeni

hrasti so vili svoje gole veje v črno nebo.

Vrane. Trop mrkih vran je brskal po mrličih.

Med negibnimi telesi so ležali meči, kopja in muš-

kete. Bojno polje! Da, na tem griču je divjala neus-

miljena bitka, ki se je odvijala do poslednjega

diha.

Šel je med mrliče in odganjal vrane, te gnusne



222

mrhovinarje. Posmehljivo, a hkrati grozeče, so mu

odgovarjale s krakanjem in se za njegovim hrbtom

vračale k mrtvim telesom.

Svet, ki se je ponujal njegovemu pogledu, je bil

puščava senc, brez ene same sapice življenja. Zem-

lja je bila suha, razpokana in ognjene barve. Neda-

leč od griča je bilo krvavordeče morje, ki je izgin-

jalo v temnooranžnem obzorju.

Ozrl se je proti griču. Na vrhu je stal mogočen

črni križ. Ampak prej ga tam še ni bilo!

Križ je oživel. Vrane so poletele v noč. Še pos-

lednji posmeh mrhovinarjev?

Z nelagodnostjo se je odpravil dalje. Mrtvi

svet, ki ga je obdajal, mu ni ničesar ponujal. Ka-

mor koli je pogledal, vsepovsod je bilo enako, ti-

ho, mračno, negibno. Ali bo sploh kam prišel? Je

bilo možno zapustiti to mrtvilo? Smerokazov ni

bilo. Kako naj najde pravo pot?

Nad morjem je uzrl belo piko.

Galeb.

Nežno, kakor da bi jadral, je drsel čez obzorje.

Njegovi kriki so bili kot pesem, ki je dramila dušo.

Krožil je nad Frankom, kakor da bi ga vabil, naj

mu sledi.

Franko je ubogal. Šel je za galebom.

Pred njima se je začelo daniti. Na horizontu je

vzhajalo sonce. Franka se je polotilo vznemirjenje.

Že se je bal, da nikoli več ne bo uzrl svetlobe, zdaj

pa je bil priča rojstvu novega dne. Zanj ni bilo lep-



223

šega prizora.

Pričela sta se vzpenjati na hrib. Ob vsakem ko-

raku je začutil vedno večjo radost.

Še malo! si je prigovarjal. Slutil je, da je pred

njim nekaj lepega, nekaj veličastnega.

Prispel je na vrh in očaran obstal. Pred njim je

bila zelena, sončna dolina, polna radosti, smeha in

življenja. Njena moč in lepota sta bili nezemeljski.

Hvaležno je pogledal galeba. Snežnobeli kralj

morskih višav mu je pomahal s krili in se spustil v

dolino.

Franko je doumel, da je bila to zanj poslednja

preizkušnja, zadnja odločitev, tista dokončna, v

kateri je moral izbrati med življenjem in smrtjo,

med Galebom in Vranom. Ali bo poraženec in se

prepustil črni roki smrti ali se bo vzdignil na krilih

življenja in nadaljeval tam, kjer Marku ni uspelo.

Odgovor, ki ga je dobil skozi vizijo, je bil ja-

sen. Prinesel mu je preporod in olajšanje. Dvignil

je roke proti nebu in na ves glas zavpil: "Kamome!

Široi kamome! " (1)

Robert in Lino sta mu pomagala, da se je

postavil na noge.





______________

(1) Beli galeb.



224

Spremna beseda:



ROMAN O BORILNIH VEŠČINAH





Roman o borilnih veščinah ima dolgo in plod-

no tradicijo, čeprav je v književnosti slabo razis-

kan in pomanjkljivo obravnavan. Zgodbe, ki se jih

loteva ta zvrst, so stare več kot 2000 let. Prvi ro-

mani so se pojavili v 14. stoletju na Kitajskem.

Vendar Kitajci za romane niso imeli posebnega

književnega termina, temveč so zanj uporabljali

oznake drugih literarnih zvrsti. Kljub temu v prvi

skupini romanov, pri kitajskih delih o kung fuju,

najdemo veliko sorodnosti z evropskim viteškim

romanom, ki je nastal v 13. stoletju. To je še pose-

bej razvidno v junaškem etosu, ki je osnovno vo-

dilo protagonistov. Viteške romane so razvijali in

negovali tudi Japonci v zgodbah o samurajih. Na

razvoj sodobnega romana o borilnih veščinah pa je

najbolj vplivala filmska industrija in druge knji-

ževne smeri.

Razvoj svetovnega romana o borilnih veščinah

delimo na tri faze:



225

1. Roman o kung fuju.

2. Roman o samurajih.

3. Sodobni roman o borilnih veščinah.



Posebno obravnavo ima tudi nacionalni roman:

4. Slovenski roman o borilnih veščinah.





1. SVET JUNAKOV IN BORILNIH VEŠČIN





Junakom v svetovni mitologiji pripada posebno

mesto. Ko se človeštvo, ali posameznik, znajde v

težavah, je junak tista luč, ki kaže pot na svetlo

stran življenja. Pri tem ni pomembno, ali so junaki

resnične osebe ali so plod domišljije. Poznamo

mitološke, zgodovinske, literarne, filmske junake.

Junake krasijo številne lepe lastnosti: so pogumni,

zvesti, močni, pametni, ljubeči, prijazni, skratka

takšni, kot si sami želimo biti.

Junaki se pojavljajo tudi v borilnih veščinah.

In kaj so borilne veščine? So sredstvo fizičnega,

psihičnega in duhovnega razvoja. Borilne veščine

so sistemi metod vadbe telesa in duha z namenom

učinkovitega bojevanja. Ločimo goloroke in obo-

rožene načine borbe. Beseda se izvorno pojavlja

kot martial arts, kar pomeni »umetnost bojevan-

ja«. Izraz martial izhaja od rimskega boga vojne



226

Marsa. Naziv martial arts se je prvič pojavil v 15.

stoletju v Evropi. Borilne veščine so tesno pove-

zane z razvojem in preživetjem človeštva na vseh

koncih sveta. Danes se vadijo v rekreativne, samo-

obrambne in tekmovalne namene.

V borilnih veščinah so junaki izredno pomem-

bni. To so mojstri, ki posedujejo zavidljivo stopnjo

izurjenosti in moči, ki jih postavlja za svetli vzor.

Najprej so se junaki borilnih veščin pojavili v ki-

tajskih romanih o kung fuju, nato pa še v japonskih

zgodbah o samurajih. V sodobnosti je največji

ideal predstavljal filmski igralec in mojster Bruce

Lee. Za seboj je potegnil celotno filmsko indust-

rijo, ki se je začela ukvarjati z borilnimi veščinami

kot s posebno žanrovsko zvrstjo. Filmi so imeli

velik vpliv tudi na razvoj sodobnega romana o bo-

rilnih veščinah.





2. ROMAN O KUNG FUJU





Kitajski roman o borilni veščini kung fu se

imenuje vuksija. Izraz vuksija pomeni »bojevnik,

junak«, lahko pa ga prevedemo tudi kot »junak

borilnih veščin«. Zlog vu ponazarja »bojevniški«,

»vojaški« ali celo »oborožen«, medtem ko ksija

pomeni »časten«, »viteški« in »junaški« ali »junak«. Mojster borilnih veščin, ki sledi pravilom



227

ksija, se imenuje ksijake, »sledilec ksija«, ali jo-

uksija, »potujoči ksija«. Junaki vuksije so pona-

vadi zavezani pravilom viteštva, ki od njih zahteva,

da varujejo šibke in revne ter popravljajo storjene

krivice. Zaradi tega kitajski heroji ne služijo gos-

podarjem, pripadnikom vrhnjih družbenih krogov,

kajti sami izhajajo iz nižjih, revnejših slojev. Vuk-

sije se borijo proti zatiralcem, zavzemajo se za

pravičnost, nemalokdaj pa z dobrimi deli iščejo

odrešitev za grešna dejanja iz preteklosti. Kitajsko

izročilo ksije včasih pride v nasprotje z bojevniš-

kim kodeksom drugih dežel, kot je na primer ja-

ponski bušido, kodeks samurajev, ali viteštvo

srednjeveških evropskih vitezov ali celo kodeks

revorverašev z ameriškega divjega zahoda.

Na prve zapise o vuksijah naletimo med leti

300 – 200 pred našim štetjem. Takrat jih prvi ome-

nja filozof Han Fej, ko v svoji knjig Han Fejzi

navaja, da so bili pripadniki enega od petih druž-

benih slojev v t. i. Obdobju pomladi in jeseni (771

– 476 pred n. š.). Oče kitajskega zgodovinopisja

Sima Čijan jih v delu Zapisi velikega zgo-

dovinarja omenja v povezavi z Džuan Džujevim

atentatom na kralja Liaoa iz Vuja.

2.1 Značilnosti romanov o kung fuju



Večina zgodb se dogaja v starodavni in sred-

njeveški Kitajski. Nekateri romani so realistični,



228

drugi imajo primesi fantastike. Borilne veščine so

obvezni element in protagonisti morajo znati kung

fu. Mojstri obvladajo vu šu, či gong, orožja in aku-punkturo. Ljubezen in romatični zapleti so stalnica

romanov. Protagoniste spremljajo mlade lepotice,

ki se na koncu kot v pravljici združijio s svojim

izbrancem in živijo srečno do konca dni. Junaki so

pogosto srečajo z raznimi zarotami, ki jih morajo

preprečiti. Heroji se v zgodbah ravnajo po viteš-

kem kodeksu ksija, ki je podoben mitu o Robinu

Hoodu. Tako kot je bil Robin Hood odpadnik, so

tudi vuksije pogosto izobčenci, ki se borijo za pra-

vico. Čast in pravičnost sta osnovni vodili juna-

kov. Vlada je prikazana kot pokvarjena, njeni za-

koni ne delujejo v dobrobit ljudstva. Džiangu, v

prevodu »reke in jezera«, je družbeno okolje pri-

padnikov borilnih veščin, v katerem se odvija zgo-

dba. V njem se nahaja raznolika in pisana množica

zanimivih posameznikov.



2.2 Zgodnja dela o kung fuju



Zgodbe o junakih ksija so stare več kot 2000

let. V času dinastije Tang (618 pred n. š. – 907 n.

š.) so jouksije postali junaki legendarnih povesti,

kot so Suženj Kunlun, Trinajsta gospa Jing, Mo-

rilec Rdeči trak, Bradati bojevnik. Njihova slava je rasla tudi v obdobju dinastije Song (960– 1297).

Na prve pomembne romane naletimo v obdob-



229

ju dinastije Ming (1368 – 1644). V 14. stoletju sta

nastali dve pomembni deli, ki tvorita t. i. Štiri ve-

like klasične romane kitajske književnosti. Prvi

roman, z naslovom Vodna meja, je napisal Ši

Naj'an (okoli 1296 – 1372). Govori o Song Džian-

gu, ki je bil znan pod vzdevkom »Varuh pravice«

in je vodil skupino 108 upornikov, ki niso želeli

služiti skorumpirani vladi. Luo Guangdžong (ok.

1330 – 1400) pa je napisal Romanco Treh kraljes-

tev, zgodovinsko kroniko o fevdalnih gospodih in

njihovih podložnikih, ki so poskušali obnoviti di-

nastijo Han. Guangdžong je bil Naj'anov učenec.

Druga dva velika klasična romana ne sodita v lite-

raturo vuksija.

Obdobje dinastije Čing (1644 – 1912) je pri-

neslo nov razvoj romanov o kung fuju, ki so se

obogatili z detektivsko tematiko. Junaki ksija so

začeli sodelovati s sodniki in drugimi uradniki v

boju zoper kriminal. Najbolj znane so bile zgodbe

o sodniku Bao Džengu, ki je bil resnična oseba in

kitajski narodni junak. Takšne so Bao Dženg pre-

iskuje središče Čalk, Sedem junakov in pet gen-

tlemanov, Bao Dženg preiskuje metuljeve sanje

itd.

Romani o kung fuju so bili izredno priljubljeni

med ljudstvom. Vlada jim ni bila naklonjena, ker

so ustvarjali protivladno vzdušje in pozivali k vsta-

ji. V času dinastij Ming in Čing so oblasti romane

vuksija prepovedali in zažigali, zato se je izgubilo



230

veliko število del. Kljub temu so preživeli in do-

čakali moredno ero.



2.3 Sodobni roman o kung fuju



Začetek 20. stoletja in obdobje med leti 1960 -

1980 veljata za Zlato dobo romanov o kung fuju.

Prvi pisatelj, ki si je ustvaril sloves sodobnega kla-

sika vuksija, je Ksjang Kajran, bolj znan pod vz-

devkom Pindžjang Buksiaošeng. Njegovo glavno

delo iz leta 1921 nosi naslov Potepuški vitezi iz Dži-

anga in je leta 1928 doživelo filmsko ekranizacijo.

V Šanghaju je deloval še drugi ugledni avtor, Džao

Huanting. Napisal je delo Kronike zvestih pote-

puških vitezov med leti 1923 - 1927. V 30-ih letih

so se romani razširili v Peking in na sever. Najbolj

so zasloveli pisatelji, ki so postali zani kot Pet ve-

likih mojstrov severne šole. To so bili Huandžu

Loudžu z romanom Mečevalci z gore Šu, Baj Ju z

Dvanajst kovancev, Vang Dulu z Železnim žerja-

vom, Dženg Džengjin s Kraljem orlovih krem-

pljev in Džu Dženmu z delom Sedem nagrobnih

plošč. Posebno pozornost je požel Vang Dulu

(1909 – 1977) s petimi knjigami Pentalogija Že-

leznega žerjava, ki so izšle med leti 1938 - 1942.

Po četrtem romanu iz te serije je bil leta 2000

posnet znameniti film Prežeči tiger, skriti zmaj, ki

je obudil zanimanje za filme o kung fuju.



231

Ko je leta 1949 prišla na oblast kitajska komu-

nistična partija, je prepovedala romane o kung fu-

ju. Konec 60-ih let se je zaradi prepovedi literatura

vuksija razširila na druga kitajsko govoreča podro-

čja, kot sta Tajska in Hong Kong. Slednji je bil te-

daj pod angleško oblastjo. Lijang Jušeng in Džin

Jong sta razširila nov pristop pisanja romanov, ki

je postal znan kot »nova šola«. Vnesla sta nove

elemente, in sicer mistiko ter romanco iz drugih kultur. Njuna dela so izhajala kot serije za časopise

in magazine. Še posebej je zaslovel Džin Jong (ro-

jen 1924), ki je na Zahodu bolj znan pod imenom

Luis Ča. Med leti 1955 - 1972 je napisal 15 ro-

manov, s katerimi je postal najbolje prodajan avtor

književnosti vuksija vseh časov. Njegova dela so

Knjiga in meč, Kondorjeva trilogija, Leteča lisica

z zasnežene gore, Juejev meč, Pol bogovi in pol

hudiči, Meč umazan s kraljevsko krvjo, Smrto-

nosna skrivnost, Nebeški meč in zmajeva sablja

idr. Medtem so na Tajskem zasloveli pisatelji Vo-

long Šeng, Sima Ling, Džunge Čingjun, kasneje

pa še Ksijao Ji in Gu Long. Nekoliko pozneje sta

se uveljavila še Ven Ruj'an in Huang Ji. Najbolj

znana ženska pisateljica je Čen Ju'huj, ki je zaslo-

vela z romanom Dva junaka Tjen – Guan. Njena

značilnost je, da piše v duhu Džin Jonga.

Po letu 1980 se je začela uveljavljati nova ge-

neracija post-vuksija, v kateri najbolj izstopa Ju



232

Hua (rojen 1960). Njegova romana Kronika trgov-

čeve krvi in Živeti že sodita med klasike. Danes so romani o kung fuju najbolj priljubljeni v Kitajski,

Tajski, Hong Kongu in Singapurju, doživljajo pa

tudi vedno več prevodov v angleščino.





3. ROMAN O SAMURAJIH





Romani o samurajih se v osnovi delijo na zgo-

dovinske romane in romane o borilnih veščinah.

Pripovedujejo zgodbe o neustrašnih japonskih bo-

jevnikih, ki so živeli po kodeksu pravil, imenova-

nem bušido. Izraz samuraj pomeni »tisti, ki služi«.

Samuraj je brezrezervno vdan svojemu fevdalnemu

gospodu, daimju. Zanj je brez razmišljanja pri-

pravljen dati svoje življenje. Nasplošno je samuraj

pripravljen umreti vsak trenutek, saj mu kodeks

bušida zapoveduje preziranje smrti. Zato je izredno

pogumen bojevnik, ki je svoje borilne veščine pri-

peljal do popolnosti. Za pasom nosi katano, samu-

rajsko sabljo, ki simbolizira njegovo dušo. Je pri-

padnik vladajočega vojaškega razreda. Tisti, ki

prekrši bušido, mora izvesti ritualni samomor,

znan kot hara kiri ali sepuko. Samuraji so se ime-

novali tudi buši dan.

Samuraji so se pojavili v 8. stoletju. V obdobju

Hejan, ko je cesarska vladavina dosegla svoj vrhu-



233

nec, so branili t. i. Divji vzhod zoper barbarsko

ljudstvo Ajnu. V 12. stoletju so prerasli v vojaško

elito in zavladali deželi skozi bakufu, vojaško vla-

do, ki ji je načeljeval šogun. V obdobju miru, treh

stoletij Tokugavinih šogunov, pa so se iz vojaške

kaste prelevili v uradnike. V 19. stoletju so s t. i.

Mejidži restavracijo ali ‘obnovo cesarske oblasti’,

doživeli svoj zaton.



3.1 Značilnosti romana o samurajih





Zgodbe se v glavnem odvijajo v fevdalni Ja-

ponski. V osnovi se romani delijo na tiste, ki te-

meljijo na borilnih veščinah, predvsem mečevanju,

in na zgodovinske romane, ki opisujejo velike

samurajske bitke in posamezne vojskovodje. Kot

podzvrst se pojavljajo detektivski, ljubezenski,

fantastični romani in trilerji. Junaki živijo po samurajskem kodeksu bušidu. V ospredju je vazal-

sko - seniorski odnos med samurajem in njegovim

gospodarjem. Povzdigujejo se vrline, kot so čast,

pogum, zvestoba in preziranje smrti. Eden osred-

njih motivov je junaška smrt. Glavni protagonisti

so samuraj, nindža, zenovski menih, zapeljiva

gejša. Kot stranski liki se pojavljajo trgovec,

obrtnik in kmet.





234

3.2 Japonski roman o samurajih



Zgodbe o samurajih so se v ustnem izročilu po-

javile v obdobju Hejan (794 – 1185). Prvi zapis

zgodb datira v 12. stoletje, in sicer po letu 1120.

Obsežna zbirka 31 knjig nosi naslov Antologija

zgodb preteklih dni (Kondžiki monogatari).

Avtorstvo pripisujejo Minamoto Takakuniju. V

njej je več kot tisoč zgob, vendar pa legende o sa-

murajih zajemajo le manjši del pripovedi. Nato so

sledila tri dela: Zgodbe o Hogenski vstaji (1156),

Zgodbe o Hejdži (1159 – 1160) in znamenite

Zgodbe o Hejkah (1180 – 1185). Te povesti so

imele značaj družinskih kronik o vojaških dogod-

kih. Leta 1688 je Ihara Sajkaku (1642 – 1693)

napisal pomembno delo Zgodbe o samurajski ča-

sti (Bukekiri monogatari), ki vsebujejo 27 pripo-

vedi. Tukaj je samurajska mitologija podana v iz-

razitejši obliki. Sajkaku velja tudi za začetnika ja-

ponskega modernega romana.

Zgodbe o japonskih bojevnikih so položile te-

melj samurajski motiviki. Vendar je treba ločiti,

kdaj gre za zgodovinske romane, kdaj pa za dela s

tematiko borilnih veščin. Izhodiščni avtor zvrsti je

brez dvoma Ejidži Jošikava (1892 – 1962) z de-

lom Musaši, ki opisuje življenje najboljšega japon-

skega mečevalca Mijamoto Musašija. Roman, ki

predstavlja trilogijo, je med leti 1935 - 1939 izha-

jal v nadaljevanjih v časopisu Asahi Šinbun. Doži-



235

vel je tudi več filmskih ekranizacij, med katerimi

je najbolj znana trilogija režiserja Hiroši Inagakija

z naslovom Samuraj, v kateri igra glavno vlogo

znameniti Toširo Mifune. Jošikava je napisal šte-

vilne romane o samurajih, kot so Tajko, Nova

zgodba o Hejkah, Šinran, Minamoto Joritomo

idr., vendar nobeno delo ni doseglo kvalitete in

slave Musašija.

Samurajske tematike se lotevajo številni ja-

ponski avtorji. Med njimi najbolj izstopata dve

deli, ki sodita v visoko književnost. Ugledni pi-

satelj Jasuši Inoue (1907 – 1991) je napisal roman

Prapor samuraja Furina Kazana (1953). Zgodba

pripoveduje o briljantnem vojaškem strategu Kan-

sukeju, ki je v službi pri vojskovodji Šingenu Ta-

kedi. Po romanu je režiser Hiroši Inagaki leta 1969

posnel istoimenski film. Drugo delo pripada eni

največjih pisateljic 20. stoletja, Šusaku Endo

(1923 – 1996). Njen roman Samuraj (1980) obrav-

nava enega prvih stikov med Vzhodom in Zaho-

dom v 17. stoletju. Obe deli sodita med zgodovin-

ske in leposlovne romane.

Žanrska dela o samurajih, v katerih so v ospre-

dju borilne veščine, piše Dale Furutani (rojen

1946), ki sicer živi v ZDA. Njegova trilogija Sa-

murajeve skrivnosti: Smrt na križišču (1998),

Ubij šoguna (1999) in Maščevanje palače iz žada

(2000) govori o samuraju Macujami Kazeju, ki

obljubi svojemu umirajočemu gospodarju, da bo



236

poiskal njegovo devetletno hčer. Vidnejši avtor

žanra je tudi Takaši Macuoka (rojen 1947). Naj-

bolj znana sta njegova romana Oblak puščic

(2002) in Jesenski most (2004).

Med mlajšimi pisatelji velja omeniti Kejičiro

Rjuja z romanom Meč kurtizan (2008) in Toši-

juki Macumota z delom Samuraj (2011).



3.3 Nejaponski roman o samurajih



V to skupino sodijo avtorji, ki niso japonski pi-

satelji, vendar obravnavajo samurajsko tematiko.

Najvidnejše delo je roman Jamesa Clavella Šo-

gun iz leta 1975. To zgodovinsko delo opisuje

vzpon šoguna Jejasu Tokugave, doživeto skozi oči

angleškega mornarja Johna Blackthorna, ki ga po

brodolomu naplavi na japonsko obalo. Blackthor-

nov lik sloni na resnični osebi, Williamu Adamsu.

Blackthorn si pridobi šogunovo zaupanje, postane

samuraj in dobi vzdevek Andžin, kar pomeni »na-

vigator« ladje. Roman je postal svetovna uspešni-

ca, po kateri so leta 1980 posneli TV nadaljevanko

z igralcema Richardom Chamberlainom in Toširo

Mifunejem.

John Allyn je leta 1970 opisal eno največjih

zgodb o samurajih z naslovom: Zgodba o 47.

roninih. Kasneje jo je leta 2011 v drugačni obliki

ubesedil Dimetrios C. Manolatos v 47. roninih.



237

Vedno znova so se je lotevali tudi japonski pisa-

telji. Posnetih je bilo več filmov. Izvorno je bila

napisana leta 1706, z naslovom Čušingura, kot

bunraki, igra za lutke. Avtorji so Izumo, Šoraku

in Senrju. Opisuje resnični incident iz 18. stoletja,

ko so zvesti samuraji maščevali smrt svojega gos-

podarja, vendar so na koncu morali po šogunovem

ukazu storiti sepuko, ritualni samomor.

William Morel je avtor dveh romanov o mla-

dem samuraju, mojstru mečevanja Tonomoriju pod

naslovom Daimjo (1983) in Daimjeva osvojitev

(1985). Še eno odlično žanrovsko delo je leta 1986

prispeval Douglass Bailey: Šimabara.

Za ljubitelje Clavellovega Šoguna je Michael

R. Zomber leta 2009 napisal roman Šogun Jemi-

cu: Vojna in ljubezen v 17. stoletju Tokugavove

Japonske. Shane Jiraiya Cummings je leta 2011

prispeval dva krajša romana o prigodah jamabušija

Kajdena ( Nindža v megli in Zmaj v dimu). V no-vejšo generacijo pisateljev sodijo A. M. Deaton,

Simon Alexander Collier, Robert Reade, Phil

Davison, David Walters, Rhian Hunt, Luke

O'Hara idr. K samurajski motiviki so določeni

avtorji dodali novo podzvrst. Kaura Joh Rowland

je prispevala detektivsko zvrst o preiskovalcu Sa-

nu Ičiru, I. J. Parker pa o detektivu Akitado,

ljubezenski roman je dala Gail Cukijama, triler

sta napisala George MacBeath in Ned Green-



238

wod, fantastiko pa je dodal Benjamin Martin.





3.4 Mladinski roman o samurajih





Mladinski roman je izredno pester in bogat.

Zelo cenjena avtorica je Lian Hern, ki je v letih

med 2002 in 2004 zaslovela s trilogijo Saga o

Otorijih. Mladi Takeo Otori, kateremu pravijo tudi

orientalski Harry Potter, se je najprej izuril v

smrtonosni veščini nindžica in magije, potem pa se

je moral dokazati še kot samurajski vojskovodja.

Saga je kasneje dobila še dve nadaljevanji: Hero-

nov bridki jok (2006) in Široka nebeška mreža

(2007). Veliko ime si je ustvaril Chris Bradford s

serijo osmih romanov Mladi samuraj (2008–

2012). Glavni junak Jack Fletcher se v Japonski

17. stoletja uri za bojevnika. Opazno je tudi delo

Carrie Asai, ki je med leti 2003 - 2004 napisala

šest romanov o mladem dekletu Heaven Kogo z

naslovom Samurajsko dekle. Posneli so že TV

serijo, ki je v hipu osvojila srca mladih. Med vid-

nejše avtorje sodijo še Erik C. Haugaard, Jon

Scieszka in Lensey Namioka.





239

4. SODOBNI ROMAN O BORILNIH

VEŠČINAH





Na oblikovanje sodobnega romana o borilnih

veščinah so v veliki meri vplivali hoolywoodski

filmi in druge književne smeri, predvsem pa

receptura bestselerjev oz. »prodajnih uspešnic«.

Medtem ko so bili romani o kung fuju in samurajih

krajevno omejeni na Kitajsko in Japonsko, je

globalizacija, ki jo je prinesel internet, razširila

dogajanje na ves svet. Tudi borilne veščine niso

več omejene samo na kung fu in samurajsko meče-

vanje, ampak se pojavlja cela paleta različnih

veščin.





4.1 Značilnosti sodobnega romana o borilnih

veščinah



Zgodbe se po večini dogajajo v sodobnosti, v drugi

polovici 20. stoletja in začetku 21. stoletja, na vseh

koncih sveta. Junake ne vodijo zmeraj plemeniti,

požrtvovalni motivi, ampak imajo tudi osebnostne

napake, so polni dvomov in občutkov krivde. Po-

glavitna oblika je akcijski triler, prisotni pa so tudi

elementi fantastike, grozljivke, detektivke, erotike

in športnega romana.



240

4.2 Sodobni roman o borilnih veščinah



Utemeljitelj zvrsti je Eric Van Lustbader (ro-

jen 1946). Zaslovel je s serijo šestih romanov o

nindži Nicholasu Linnearu, ki so se zvrstili med

leti 1980 - 1995. Knjige nosijo naslove Nindža,

Miko, Beli nindža, Kajšo, Plavajoče mesto in

Druga koža. Romani so akcijski trilerji s pridihom

erotike. To formulo je uspešno uporabil še v dru-

gih delih. V Džianu (1986) in Šanu (1998) mojster

borilnih veščin, Jack Marock, poskuša izpolniti

očetovo željo, vendar se znajde v mednaroni zaroti

in se spopade s smrtonosnim nasprotnikom, last-

nim bratom Ničirenom. Druga dela so še Črno srce

(1983), Nula (1987), Francoski poljub (1989),

Črno rezilo (1993), Umetnost ubija (2002), idr.

Lustbader je med leti 1977 - 1997 zasnoval tudi

fantastično serijo petih romanov Bojevnik sončne-

ga zahoda. Zanimiv je podatek, da je Robert Lud-

lum, znameniti avtor uspešnic o Jasonu Borneu,

dovolil Lustbaderju, da nadaljuje zgodbe o njego-

vem junaku. Do leta 2012 jih je Lustbader napisal

že sedem.

Na Japonskem so že pred Lustbaderjem pisali

romane o nindžah, in to zelo kvalitetne. Futaro

Jamada je avtor Zapisov koga-ryu nindžica iz leta

1958, po katerem so posneli tudi film. Rjotaro Ši-

ba je leta 1959 napisal Grad Ovis, za katerega je



241

prejel japonsko literarno nagrado Naoki. Tomojoši

Murajama je med leti 1962 - 1971 zasnoval seri-

jo petih romanov Šinobi o legendarnem, zgodovin-

skem nindži Išikavi Goemonu. Po knjigah so pos-

neli tudi uspešno TV serijo. V letih 1984 - 1985 je

Tecu Jano napisal serijo petih romanov z naslo-

vom Kamuijevo bodalo. Na žalost so omenjena

dela dolgo časa ostala znana samo znotraj Japon-

ske in so šele v začetku 21. stoletja dobila angleške

prevode, zato niso vplivala na oblikovanje žanra.

Od nejaponskih avtorjev so se s tematiko nindž

ukvarjali še Piers Anthony, Brett Wallace, Derek

Finnegan, Robert Asprin, vendar bolj v obliki

»lahke« beletristike. Šele Lustbader je bil tisti, ki

je dvignil nivo zvrsti in mu predpisal standarde.

Kot zanimivost velja omeniti, da so se nindže po-

javile leta 1964 tudi v romanu Iana Fleminga o

tajnem agentu 007 Jamesu Bondu pod naslovom

Živiš samo dvakrat. Kvaliteten roman je leta 1985

napisal znani mojster nindžica, Stephen K. Hayes:

Tulku: Zgodba o sodobnem nindži, v katerem sta

mladi Ken Odate in njegov mojster Kozo Macutani

na sledi nindža morilcu.

Leta 1979 je izšel Šibumi avtorja Rodneyja

Williama Whitakerja, znanega kot Trevanian

(1931 – 2005). Ob izidu knjige so imeli kritiki te-

žave, ker niso vedeli, kam bi uvrstili to delo. Zvrst

romana o borilnih veščinah še ni obstajala. Roman



242

pripoveduje zgodbo o Nicholasu Heiju, bivšem

morilcu, ki je obrnil hrbet preteklosti in kot asket

začel iskati razsvetljenje, vendar je potegnjen v

zaroto vohunskih služb. Don Winslow si je leta

2011 zamislil nadaljevanje z istim junakom pod

naslovom Satori. Leta 2013 naj bi posneli film z

Leonardom DiCapriom.

Marc Olden je napisal več izvrstnih romanov

na temo kriminalk z borilnimi veščinami. Njegovi

junaki se soočajo z običaji samurajev, jakuz, gejš v

sodobni Japonski in po svetu. Najbolj znana dela

so: Džiri (1982), Dajšo (1983), Gajdžin (1986),

Oni (1987), Meč maščevanja (1989), Kisaeng

(1991). Olden je začel kariero z »lažjimi« romani o

borilnih veščinah in se je šele kasneje prelevil v

resnejšega pisatelja. Tako je že med leti 1974 -

1975 zasnoval serijo osmih romanov o Črnem sa-

muraju Robertu Sandu, ki maščuje smrt svojega

senseja. Leta 1986 je izšel roman Nicka Christi-

ana z naslovom Ronin, ki je solidno žanrsko delo.

Richard La Plante je med leti 1992 - 1997

napisal serijo štirih trilerjev o preiskovalcu Willi-

amu Fogertyu in njegovem pomočniku, mojstru

borilnih veščin Josefu Tanaki. Naslovi romanov so

Mantis, Leopard, Blus sterodiov in Umor z mis-

lijo. La Plante je v žanr prispeval tudi fantastično

zvrst, in sicer z deloma Tenge: Bojevnik z dušo

(1988) in Tenge: Smrtonosni udarec (1990).





243

Barry Eisler je s svojimi deli dosegel izjemno

slavo. Nekateri ga imajo za Lustbaderjevega nas-

lednika. Zaslovel je z dvema serijama akcijskih tri-

lerjev. Prvo je zasnoval med leti 2002 - 2011 ter

obsega sedem romanov o bivšem vojaku Jacku

Rainu, ki postane plačani morilec. Naslovi knjig so

Dež, Težki dež, Nevihta, Morilski dež, Poslednji

morilec, Rekvijem za morilca in Navezanost. Druga serija dveh knjig pa govori o vojaku t. i. »črnih

operacij« Benu Trevenu v romanih Prelomnca

(2009) in Pobegni (2010).

Še eden kvalitetni avtor je John Donohue s sa-

go o mojstru borilnih veščin Connorju Burkeu,

preiskovalecu umorov in vojaškem svetovalcu

ameriških elitnih sil. Trilerji se imenujejo Sensej

(2003), Deši (2006), Tengu, gorski škrat (2008) in

Senca Kage (2011).

Velik prodajni uspeh je leta 2003 v Rusiji po-

žel Boris Akutin z romanom o nindžah, z naslo-

vom Prevoz diamantov. To je deseta knjiga v seriji

dvanajstih romanov o detektivu Erastu Fandorinu

v 19. stoletju cesarske Rusije. Delo je leta 2011

doživelo prevod v angleščino.

Arthur Bradley je leta 2006 napisal prvenec,

ki je v hipu postal eno najboljših del žanra, Posto-

pek izločitve. Zgodba v stilu Ludlumovega Bour-

neja in trilerjev Jamesa Pattersona govori o zaroti

in poskusu atentata na predsedniškega kandidata.

Glavna protagonista tega izvrstnega akcijskega tri-



244

lerja sta detektiv, mojster džuda, Adam Reece, in

njegov brat, odvetnik Eliot. Istega leta je Goran

Powell zasnoval iskreno, izpovedno delo Zmaji:

Mojstri borilnih veščin na poslednji preizkušnji,

ki pripoveduje, kako se je kot karateist v mojstr-

skem testu šole kjokušinkai spopadel s tridesetimi

nasprotniki v posameznih zaporednih bojih.

Artur Rosenfeld je avtor dveh trilerjev o moj-

stru borilnih veščin in patologu, doktorju Xsenonu

Pearlu v delih Sezona sekanja (2007) in Tihi uči-

telj (2009). V žanr je leta 2007 prispeval tudi fan-

tastični roman Krokodil in žerjav: Roman o nes-

mrtnosti in apokalipsi. Zgodba pripoveduje o bra-

tu in sestri, Sanfengu in Zetjan, ki zahvaljujoč vad-

bi či gonga živita že 3000 let v Kitajski. Svetu gro-

zi kataklizma, smrtonosna bolezen, ki nikomur ne

prizanaša. Brat in sestra v tej apokalipsi postaneta

nasprotnika.

Bryan Matheson je leta 2011 napisal Čoke,

športni roman o mešanih borilnih veščinah MMA.

Ka Van Vyk je avtor dveh del o karate knokoutu z

naslovom Sančin in Jancu (oba leta 2012). Chris

Parker pa je v zvrst vnesel grozljivko, in sicer z

romanom Kyoki (1988).





245

5. SLOVENSKI ROMAN O BORILNIH

VEŠČINAH





Zaenkrat je slovenski roman o borilnih vešči-

nah še mlada zvrst in nima veliko del. Vendar se

bo to v prihodnosti zagotovo spremenilo, saj se

bodo te tematike lotevali tudi drugi avtorji.

5.1 Značilnosti slovenskega romana o borilnih

veščinah



Slovenski roman ima trenutno značilnost šport-

nega romana. Protagonisti tekmujejo in se ukvar-

jajo s svojimi nastopi na borišču in v ringu. Kraj

dogajanja je v glavnem Slovenija. Zgodba se od-

vija linearno, včasih deloma retrospektivno. Junaki

skozi preizkušnje osebnostno rastejo. Osebe roma-

nov so tekmovalec, trener, lepa punca oziroma

žennska, zvesti prijatelj, zagrizeni nasprotnik.



5.2 Slovenski roman o borilnih veščinah

Začetnik zvrsti slovenski roman o borilnih vešči-

nah je Silvester Vogrinec. Leta 1995 je napisal

Karate bojevnik 1: Beli galeb, zgodbo o mladem

Robertu Resniku, ki pride študirat v Ljubljano.

Spoprijatelji se s temnopoltim študentom Linom iz

Gvineje Bissau in začne trenirati karate v ljubljan-



246

skem klubu. Novi krog prijateljev mu prinese

prestižno delo redarja v diskoteki. Robert se

zaljubi v lepo Natašo, s katero postaneta par.

Stvari se zaostrijo, ko pride v spor z nasilnim

trenerjem Viktorjem. Zapusti klub in si najde

drugega. Na tekmovanjih njegovi stari prijatelji

postanejo nasprotniki. Celo z Linom prideta

navzkriž. Razplet sledi na državnem prvenstvu.

Nadaljevanje z Robertom Resnikom je sledilo leta

2013 v romanu Karate bojevnik 2: Dvoboj, v kate-

rem se glavni protgonist sooči z maščevalno jezo

najboljšega mečevalca na svetu.

V Gladiatorju je Silvester Vogrinec leta 2009

opisal svet kontaktnih borilnih veščin, kot so kik-

boks, K1, boks in ultimate fight. Benjamin Marolt

postane šampion in se zaplete z mariborskim pod-

zemljem. Svet slave in bogastva ga povsem prev-

zame, zato ni več dovzeten za vodstvo trenerja Mi-

lana Prosenice. Življenje se mu zaplete tudi v lju-

bezni. Trenutek streznitve pride, ko izgubi naj-

dražje, vendar pa je takrat že prepozno.

Esad Babačič je leta 2010 napisal biografijo

Trdobojec: Zgodba o Dejanu Zavcu v dvanajstih

rundah, vendar knjiga nima značaja leposlovnega

dela.





Vlado Novak



247





Silvester Vogrinec

KARATE BOJEVNIK 2 :

DVOBOJ





Izdala:

AKADEMIJA BOJEVNIŠKIH VEŠČIN PTUJ





Naslovnica:

Robert Vogrinec





Lektorirala:

Darinka Rojko Pičerko





Tisk:

StudioDesign d. o. o., Maribor





1. izdaja





Naklada: 200 izvodov





Cena: 18,00 €





Ptuj, 2013





Document Outline


Diapozitiv1 (2)

Karate bojenik 2. knjiga za tisk

Diapozitiv1 (1)