© p _ @ _. Iz Gorice. f Vinko Črnic. Zopet je izgubil naš mili narod zvestega sinii in mi učitelji drazega tovariša in marljivega sotrudnika na polji narodnega šolstva. Svetega Matije dan (24. pr. m.) smo spremili s tužnim srcem k zadnjemu počitku ljubega prijatelja Vinka Črnica, učitelja Št. Peterskega in urednika Goriške »Šole«. Banjki Vinko je bil rojen 3. januvarija 1845. 1. v Št. Petru pri Gorici in y rojstnem kraji je tudi preživel ves čas svojega 411etnega življenja. Znana prislovica sicer pravi, da človeku ni mogoče postati »prerokom« v domačiji, vender bi ne mogel tega trditi o ranjkem Vinku. On je bil temveč pri svojih sovaščanih priljubljen in spoštovan in ker so mu bile domače razmere vsake družine v rojstnej vasi popolnoma znane uže iz otroških let, bilo mu je tem lažje vspešno individualno vzgojevati švojo šolsko mladino. Njegov oče Blaž, ki je imel malo posestvice ter je opravljal ob enem službo cerkovnikovo, bil je mož, ki ni poznal ne jeze, ne strasti, ne sovražnika. Mir in ljubezen v družini mu je bil najdražji zaklad, mirnost in potrpežljivost pri vzgoji lastnih otrok najsvetejša dolžnost. Eazumljivo je tedaj, da je taka vzgoja dobrodejno vplivala na mladega Vinka, ter da mu je pozneje v učiteljevanji vzgled dobrega očeta pomirujoče na strani stal v viharnih trenotkih šolske vzgoje, ko sta prav mirnost in potrpežljivost najboljši podpori šibkej človeškej naravi učiteljevej. Oče Blaž je pa tudi modro skrbel za izšolanje svojih otrok. Začel je zgodaj pošiljati je v šolo v bližnjo Gorico. Tudi naš Vinko je pridno dohajal v tedanjo Goriško normalko in pozneje v gimnazij, kateri je dovršil 1. 1867. Istega leta prestopi v tedanje dvoletno moško učiteljišče Goriško in ž njim vred tudi prezgodaj umrli Avgust Leban, poznejši vadničen učitelj, ki je bil skozi ves gimnazij odličen dijak, in ki je bil ranjkemu Vinku ne le drag součenec, ampak tudi pozneje zvest prijatelj in mil tovariš. To se mi ,je zdelo omembe vredno, ker ni bil redek slučaj, da so takrat in tudi pozneje triletno moško učiteljišče Goriško obiskovali pripravniki, ki so uže dovršili 7. ali 8. šolo. Ko je dovršil ranjki Črnic učiteljišče 1. 1869., ni bilo še učiteljskih služeb, da bi si je človek izbiral, kakor bi hotel. Črnic pa tudi ni bil mož, da bi mu bilo vsako mesto dobrodušlo. Z ene strani je menda visoko uvaževal svoje štiniije tcr videl, da ga dobri oče k službovanju ne sili, z druge strani mu je pa težko delo ločiti se od rojstnega kraja, kateri je vse življenje tako goreče ljubil, ali je pa sploh hotel izomikati se še bolje. Naj si bode temu kakor hoče, on stopi prihodnje šolsko leto v Goriško višjo kmetijsko šolo, katero s prav dobrim vspehom dovrši 1. 1871. Tega leta prestane tudi izpit iz telovadbe in orgljanja. Črnic je imel namreč v rojstnem kraji strica, ki je bil omikan mož, dober posestnik in velik prijatelj cerkvene glasbe, tako da ni le brezplačno opravljal orgljarstva v domačej dekanijskej cerkvi, ampak je tudi cerkvene pevce brezplačno poučeval, da, celo je iz lastnega odškodoval. Učenec tega blazega moža je bil poleg svojih bratov uže iz otroških let tudi naš Vinko. Tu se je navdušil za glasbo, tti se je začel nčiti glasboslovja, kar je pozneje tudi vestno nadaljeval, tako da je bil ves čas svojega učiteljevauja tudi orgljavec. Tekoj po dovršitvi kmetijske šole se ponudi Črnicu prilika postati najprej nadomestujočim in še pred koncem 1871. leta začasnim podučiteljem v rojstnem kraji. Umrl je namreč v začetku decembra 1871. 1. dotedanji Št. Peterski učitelj Josip Zorn, brat sedanjega Goriškega knezonadškofa Alojzija. Ta je bila Črničeva prva in edina služba. Leto pozneje napravi izpit učiteljske sposobnosti s prav dobrim vspehom, vsled česar je postal začasen učitelj. Za stalnega učitelja in voditelja IHk plačilne vrste je bil potrjen dve leti potem. Človek se mora čuditi tej skromnej karjeri Črnifievej, ako jo primerja z njegovimi študijami in izpiti. In vender je bilo tako. Jako neugodna mu je bila izpeljava deželne šolske postave iz dne 16. oktobra 1875. 1., s katero so se učiteljske plače na novo uredile, vsled česar je bil ranjki Vinko še le nekaj tednov pred smrtjo prestavljen v II. plačilno vrsto, kar je bil (po menenji šolnika, ki je imel večkrat priliko ga opazovati) uže davno zaslužil z ozirom na njegovo zmožnost in odlično delovanje. A še več ga je menda zavirala lastna ljubezen do rojstnega kraja. Tako n. pr. je bilo pred nekaj leti razpisano nadučiteljsko mesto na nekej večrazredni ljudski šoli. Črnic ne le ni tega mesta prosil, ampak celo kompetentnega moža, ki mu je k terau prigovarjal, ni hotel ubogati. Da bi ga bila k temu le skromnost silila, ne morem si misliti, ampak gotovo se mu je zdelo težko zapustiti rojstno vas. Pa če tudi se sam nikdar ni silil na površje, vender si je uže zgodaj pridobil zaupanje svojih tovarišev. L. 1881. je bil v okrajnej učiteljskej skupšfiini izvoljen v c. kr. okrajni šolski svet kot zastopnik učiteljstva, v stalen odbor in za poslanca v deželno učiteljsko skupščino. Pri ustanovitvi učiteljskega društva septembra 1884. 1. je bil enoglasno izvoljen za predsednika. V okrajnem šolskem svetu je previdno deloval ter si pridobil občno spoštovanje sb svojim dostojnim in mirnim postopanjem. Prav tako se je skazal kot urednik »Šole«. Marsikatero zdravo misel o našem šolstvu je prinesla »Šola« iz njegovega peresa. »Šola« je bila veren obraz njegovega delovanja v šoli. Zadnji čas jo je skorej večinoma zalagal se svojimi spisi, in ko on ni mogel več vsled bolezni, prenehala je tudi »Šola«. Kar je bil v »Šoli« proti zunajnemu svetu, to je bil v šoli proti svojim učencem: mož na svojem mestu. Naj ljubši predmet mu je bil materni jezik, o njem je največ pisal v »Šoli« in njega je z veliko ljubeznijo in vspehom uoil svojo šolsko mladino. On ni bil uCitelj zarad plače, on je bil učitelj iz ljubezni. To kaže dovolj odgovor, s katerim se je hotel odkrižati večkratnim opominom svoje skrbeče soproge. Črv bolezni, ki se rau je že pred nekaj leti vgnjezdil v pluča, razjedal mu je od dne do dne telesne moči, tako da so mu vidno pojemale. In kako bi nel — Tesna soba, mnogobrojno število učencev (po 120 in še več brez nadaijevalcev) in zraven tega pa še ona gorečnost, s katero je ranjki Vinko poučeval, morala bi ugonobiti še tako krepko telo. Moči so mu mej poukom večkrat tako opešale, da ni mogel dalje, dokler mu skrbna soproga ni prinessla kaj juhe ali gorkega mleka, da se je nekoliko okrepčal. Vsi opomini soprogini, naj se uže zarad nje in ubogih otročičev varuje, niso nič izdali, in ko ni znal druzega odgovoriti, rekel je: I kaj pa če tukaj umrjem! V šoli umreti je za učitelja častno, kot za vojaka na bojišči. In tako je tudi bilo. Umrl ni sicer v šoli, a umrl je zarad šole. Dne 22. pr. m. zjutraj se je še precej krepkega čutil, bil je tudi dobre volje in je še sam prehodil sobo, da bi premenil posteljo. A komaj se nasloni na-njo, zbledi — ter izdihne svojo dušo, zapuščaje soprogo z nepreskrbenima otročičema. Pogreb je bil dostojen. Udeležil se ga je visokorodni gosp. deželni šolski nadzornik vitez Klodič-Sabladoski, gosp. okrajni šolski nadzornik Vodopivec, okoli trideset gg. učiteljev in učiteljic iz okraja, šolska mladina z nadomestujočim gosp. učiteljem in mnogo občinstva iz vasi. Gotovo bi bilo prišlo k pogrebu tudi več Slovencev iz Gorice, ker ranjki Črnic je mnogo let sodeloval pri čitalničnih veselicah sam in se svojim pevskim zborom, a bil je pogreb ob nepriležnem času predpoldnem. Učitelji so mu peli v cerkvi latinsko mašo in na grobu »Jamico tiho«. Ob rakvi so viseli venci s trakovi darovani po c. kr. okrajnem šolskem svetu in učiteljihtovariših. Tako tedaj, dragi Vinko, si dovršil tek pozemeljskega trpljenja, postal si žrtev svojega poklica. Z Bogom, Vinko, v miru počivaj! M-a. Iz Kostanjevice. Slavno društvo »Narodna Šola« je kakor uže več let, tudi letos za poslano mu malo vsoto tukajšnji šoli poslalo prav mnogo različnega šolskega blaga. Za to dobroto prekoristnega društva se v imenu šolske mladine prisrčno zahvaljujeva Alojzi Gab,Lavosl. Abram, načelnik kraj. šolsk. svi-ta.nadučitelj. Iz Ljubljane. Muzikalno in deklam. akademijo bodo 19. t. m. napravili kandidatje in kandidatinje c. kr. izobraževališč za učitelje in učiteljice, katere bodeta vodila c. kr. učitelj godbe gosp. A. Nedvčd in H. Gerstner. Imenovana akademija bode na korist podpornemu zakladu ubogim pripravnikom in se bode vršila v telovadnici c. k. izobraževališča. Vspored je prav zanimljiv in obširen. Tudi v slovenskem jeziku bode se pelo in deklamovalo in sicer: »Jeftejeva prisega« (deklam.), »Domovina«, »Vojaci na poti« (moška zbora), »Nazaj v Planinski raj« (mešan zbor). Besede k spevom dobivale se bodo pri blagajnici po 20 kr. Vstopnina je: s sedeži 1 gld. 50 kr. in 1 gld., brez sedeža 60 kr. Za sedeže se zglaša pri gosp. C. Till-u. — Odbor »Slovenskega učiteljskega društva« je v seji v 11. dan t. m. ukrenil, da bode društvo izdajalo knjižice za šolske knjižnice, katerih nam zdanji čas zelo treba. Vse gg. učitelje m ggspdč. učiteljice in sploh prijatelje slovenske šolske mladine tedaj prosimo, naj nam pripomorejo pri tem važnem početji.