10 Dr. PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
Dr. IVAN PRIJATELJ:
DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
i.
Pod konec XVIII. in v začetku XIX. stoletja je Slovenija le z redkimi glavami, izbranimi možmi, segala v ozračje takratnega višjega duševnega življenja evropskega. A te izvoljene glave so res mislile v ozkem kontaktu z vso obširno, visokoumno Evropo. Škof Herberstein, glava prvega, filozofsko podstavljenega slovenskega janzenizma, si je dopisoval z odličnimi nizozemskimi zastopniki tega verskomiselnega po-rix kreta. Ime^Zoisa, učenca modenske viteške akademije v Reggiu in vzgo-jenca francoskih enciklopedistov, je bilo znano v Parizu. Linhart se vzgaja sicer na Dunaju pri avstrijskem prosvetljencu Sonnenfelsu, a zaključuje svoj nemški muzni almanah s člankom «o koristi prirodne filozofije», prevodom iz angleščine, polnim navdušenja za prirodo-slovje, astronomijo itd. On tudi prevaja malo let po izidu francoskega izvirnika v slovenščino znamenito Beaumarchaisovo komedijo o Fi-garu, ki je odigrala pomembno vlogo v veliki francoski revoluciji. Za časa francoskega medvladja na Slovenskem občujeta Vodnik in Zois z odličnimi Napoleonovimi učenjaki in pisatelji.
Po Napoleonovih vojskah se Slovenija skoraj docela zapre v mnogo ožji idejni krog Avstrije, in sicer one Avstrije, ki postane na dunajskem kongresu središče evropskega državnega sistema ne vsled idejne sile svojih duševnih velikanov, ampak vsled pretkanih diplomatskih umetnij Metternicha, prekanjenega zavirača vseh naprednih koles razvitka. Ona Avstrija, ki je pod Marije Terezijo in_ Jožefom II še v visoki meri pospeševala znanstvo in položila soliden temelj dunajski medicinski šoli, prirodoslovnim vedam; in tehničnim umetnostim, kakor tudi pravo-znanstvu, začne igrati prvi instrument v nazadnjaškem restavracijskem koncertu diplomatov, v znanosti in umetnosti pa prihaja ob ves svoj sloves. V predmarčni dobi se goji do izvestne mere samo še jezikoslovje, popolnoma pa zamro filozofija, zgodovina in državno pravo, hira tudi literatura, discipline, katere s posebno pozornim in zavidnim očesom zasleduje policijsko oko postave, glavni regent dobe. Neredni
Dr. PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV. H
avstrijski zgodovinarji1 kažejo nekako tendenco, daj3i_^zvaHli v razlaganju te prikazni dobršen del krivde na katoličanstv onemških Avstrijcev, in poudarjajo, da so se sploh vse katoliške nemške province «neznatno udeleževale duševnega razcvita protestantskih Nemcev, ker sejie nahaja,jped probuditelji in mojstri,literature od Klopstocka do Goetheja jterjSchillerja, med^viidilnim^filozofi od Leibnitza preko Kanta do Hegeia noben katolika. Pravijo, da se tudi katoliški Bavarci in Westfalci duševno niso bogve kako odlikovali. In tudi v deželah, kjer sta živeli obe konfesiji druga poleg druge, da so ostajali katoliki v tem oziru v ozadju, n. pr. na Švabskem in v Švici, kakor tam dokazuje razvoj od Schillerja in Schubarta dc^U^rj^in„|^Lorikeja, tu od Bodmerja in Lavatera do GottfriedaKellerja». Utegne biti nekaj resnice na tem, da v prevesni meri na avtoriteti slovneči katolicizem ni dajal toliko pobud znanstvu in umetnosti nego svobodno preiskovanje protestantizma. Ajodejstvo, da si noben nemški, tudi katoliški rod, ni dal tako lehko in s tako neznatnimi protesti jerobovati od policijskega birokratskega režima, kakor baš avstrijski Nemci, to dejstvo je treba ipak v precejšnji meri pisati na rovaš tudi njih duševno sterilnemu, neumovalnemu in veseljaško-neskrbnemu značaju. Najtipičnejši duševni izraz Dunaja v predmarcu, takozvani «Volksstuck», ki je dosegel v Raimimdu svoj višek, jejjotekej pravzaprav iz fejaških <<hajwurtiad>>, kakor je opomnil že Scherer. Njegov pendant v glasbi je Strauss-Lannerjev dunajski valček, duševni reservoar današnje plehke in omledne dunajske operete. Izjeme potrjujejo pravilo! Saj je res bilo par takih častnih iz-jemnikov, ki so šli za svojo globljo mislijo in zavetnejšim čuvstvom svojo — skrito in zaprto pot, n. pr. GrjHgarzer, ki pa se je potem, ko snuje hotel Metternich koniiscirati celo njegovo, nemške Habsburžane proslavljajo«) dramo «Konig Ottokars Gluck und Ende», zaprl v svojo mračno zagrenjenost, s skepso in brez navdušenja spremljajoč vse sodobno stremljenje na duševnem poprišču.
Po julijski revoluciji 1830. se začno resda tudi med avstrijskimi Nemci gibati posamezni udje pod mrtvaškim Metternichoviai prtom. Aw značilno je, da jim položi prvo besedo na jezik Anastazij Griin, učenec našega Prešerna v Klinkowstromovem zavodu, s svojimi «Spa-ziergange eines Wiener Poeten» (1831.), katerim Metternich seveda ne dovoli vstopa v državo. Tudi Lenau kaže, kakor da bi se hotel vreči v javno borbo s sistemom, a se skoro nato rajši zateče v ameriške pra-
1 N. pr. Friedjung, Oesterreieh v on 1848 bis 1860. Sturtgart und Berlin, II., 298.
12 Dr. PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
gozde, odkoder vprašuje švabskega Uhlanda, kako stoji s svobodo v Avstriji. Vrnivši se na Dunaj, se zapre v svojo sobico in vase ter bojuje zaprte verske boje s samim seboj v «Savonaroli» in «Albingencih». Lenau zapade blaznosti, Raimund konča s samomorom, Grillparzer se zagrize v zakrknjeno mračnost. A kaj dela ostalo avstrijsko, zlasti dunajsko nemštvo, ki si lasti duševno nadvlado nad celo vrsto mladih, po kulturi in luči stremečih narodov, posebno slovanskih? Vse njihovo bistvo je bil že Schiller zajel v primerno majhno posodico s tem, da jih je nazval «fejake»; pritegnil mu je Grillparzer, imenujoč<^> njih rezidenco «Capua der Geister». Tudi zgodovinar Friedjung si pri vsem svojem prizadevanju, aa bi rešil njih slavo, ne more kaj, da bi ne zapisal stavka, dobro označujočega predmarčno nemško-avstrijsko r duševnost: «Umgaukelt vera der Heiterkeit Wiener Lebens gingen Man-ner wie Raimund und Lenau, in Melancholie versinkend, ihren ein-samen Weg.»2
Avstrijsko-nemško z n a n s i v o je za silo životarilo samo še v nekaterih policijskemu očesu manj vidnih in opasnih panogah. Filozofi in zgodovinarji, kakor Bolzano> Rembold, Weintridt, Schntller so morali v pokoj, ali celo iz države, nič bolje se ni godilo znanstve-nikotn-teologom, kakor Rosminiiu, Guntherju, stremečim za tem, da sprijaznijo teologijo s filozofijo, živo prepričanim, da je cerkev tudi zatočišče svobode vesti in mišljenja, ne pa v prvi vrsti orodje avtori-tetne vlade nad duhovi, kar je katoličanstvo pod vodstvom 1.1821. zopet dopuščenih jezuitov taktično postajalo cd dne do dne bolj. V tenki struji v Avstriji dovoljenega znanstva je našel zavetje oni empirični izkustveni duh točnih ved, ki je dobival ienak dušek v redkih neroman-tičnih publicističnih organih, namenjenih razumništvu, n. pr. v Schrey~ vogelovem «Sonntagsbtatti» oni duh, ki je dihal in vejal v umovih izobraženejšega razutnnišiva, se krepil v Griliparzerju in se končno zgostil v napeto-zagrizeno bojaželjno ozračje nemškega liberalizma šestdesetletnikov.
V verskem in cerkvenem življenju je bil v novem stoletju tudi v Avstriji kakor v drugih državah ponehal boj za razna verska načela, za sv. trojico, za včlovečenje Kristusa, za milost ali zasluženje, za pokoro, prosto voljo itd. Še ves svoj čar in zanimanje pa je obdržalo med sodobniki vprašanje cerkvene vlade nad duhovi ne samo v verskih, ampak tudi političnih zadevah. Borbo za novo formo koordinacije in delne subordinacije cerkve nasproti državi je bil vzel nase Jožef II. in
* Friedjung, o. c. II., str. 304.

Dr. PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV. 13
njene rezultate uzakonil v takozvanem jožefinizmu, ki je ostal z nekaterimi izpremembami v veljavi do 1.1850. Verskih dogem. se. cesar mjljotikal, pa^ajedaldne 17. decembra 1781. nazjaaniti papeževemu nunciju, da podrejuje svoji cesarski oblasti vse, «kar v cerkvi nima zna-čaja^božje, ampak človeške iznajdbe in uvedbe». Takozvani «placetum * regium», to se pravi, pravico odločevanja, ali se smejo objavljati pape- * zeve poslanice in uredbe državljanom, je začei Jožef izvajati strožje ; nego njegova mati. Papeževa proidetja krivovercev in njih zaščitnikov ' je dal iztrgati iz molitvenikov avstrijske duhovščine. Najvažnejša na-redba njegovega prosvefjenega absolutizma pa je bila ta, da je dovolil dopisovanje škofov in duhovščine s papežem samo preko svoje državne oblasti. Razne redove in samostane, ki so bili poprej podrejeni narav-nost papežu, je podredil dotičnim lokalnim škofom in tem dal s tem širši delokrog. Papežu je v upravi pustil samo častne pravice in posve-čevanje škofov. A škofe, o katerih so trdili navdušeni cesarjevi pristaši, > da je šele Jožef II. dal njim s cerkvijo vred svobodo, namreč svobodo * . od Rima, njih je vklepal njegov sistem v še strožji, ker bližji in posvetni * a državni absolutizem, zahtevajoč od njih v posvetnih in cerkveno- * • upravnih stvareh brezpogojne pokorščine. Skoraj vsa višja duhovščina T .! v Avstriji je potegnila s cesarjem, med njo v prvi vrsti tudi ljubljanski škof Herberstein. Svojim nasprotnikom, čijirTcetaje"" obstajala zlasti iz razmenihov — cesar je namreč odpravil v državi okrog 700 samostanov, in to takih, ki se niso bavili s šolstvom in občekoristnim socialnim delom — tem svojim strastnim nasprotnikom je dovoljeval cesar pisati celo pamflete zoper svoj sistem, ker ni hotel delati mučenikov. Najbolj se je nasprotovalo cesarjevemu pc^zanju v odredbe glede službe božje, kateri je cesar kot trezna, praktična natura odvzel ves prepompozni blešč in sijaj in zanjo določal celo število sveč. V svojem praktičnem *     stremljenju je prihajal pogosto do naravnost kurioznih naredb, kakršna ,„ je bila n. pr. ona, da naj se mrliči ne pokopavajo več v lesenih krstah, * marveč v rjuhah, s čimer se bodo ščitili gozdovi in razvijala tekstilna \ industrija. Vražarstvo je preganjal in prepovedal neredko z babjever- * skimi primesmi zvezana božja pota iz prepričanja, ker je bilsam na sebi globoko verna natura.3 Da ga ni vodil pri teh njegovih odredbah samo državni interes njegovega prosvetljenega absolutizma, se razvidi iz tega, da tako faktično ustanovljene avstrijske državne cerkve niti poizkušal ni ločiti od Rima.
Z jožeiinizmom, ki se — kakor rečeno - ni vtikal v verske notra-njosti in gospodaril več ali manj po svoje z vnanjostmi, je prav dobro
s I riedjung, o.C II., str. 430—433.
14 Dr. PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
izhajala takrat tudi v Avstriji precej razširjena, iz Bejffiie došla verska f ,— struja, imenovana j a n z e a i z e m.4 Ta struja je bila nastala na Fran-coskem zaradi pomanjkanja oživljajoče notranjstvenosti v katoliški cerkvi. V življenje jo je pozvala opozicija zoper jezuite, katerih naj-slabejša stran, njih ohlapna morala, je postala stalna tarča janzenistov. Ta struja je tuaTTnla dosegla prehodno uničenje redu iezusovcev.j -t Glavno stremljenje janzenisiov si je stavilo za svoj cilj, vso teologijo presnovati in preroditl s pomočjo doslednejšega in čistejšega nauka Avguštinovega o milosti, obenem pa ostati v rimsko-katoliški cerkvi.5 Ta svoj cilj so izkušali janzenisti doseči na ta način, da so obračali pogled vernikov od ceremonijalne pobožnosti v verska občutja v duhu in srcu, da so v ta namen podajali ljudstvu sveto pismo v poljudnih prevodih in mu pisali številne molitvenike, pridig ovali strogo nravnost in asketično pokoro.
Ljujtetvp, viseče na vidnih znakih nevidne milosti božje, ljubeče bolj predmete kakor ideje, ni imelo pojmovanja niti za hladni, računajoči Jožefov vnanji racionalizem, niti za zgolj notranjo rigorozno pobožnost janzenistov. Ono se ie rajši zatekalo v cerkve preprostih mendikantskih redovnikov, n. pr. frančiškanov, goječih veselo, so-cialno versko udejstvovanje potom svečanih maš, procesij, bratovščin itd. To je tudi bilo vzrok, da je imel iožefinizem nekaj časa namero, odpraviti h?.di ta red, česar pa vseeno ni storil.
Takšne so bile verske razmere in takšno je bilo razmerje med verskimi činitelji in verniki za časa kratkotrajne vlade Jožefa II. Višja duhovščina je bila racionalistično-jožefinska, ako se je čutila bolj kot državno-cerkveno uradništvo; bila je janzenistična, ako je imela zmisel bolj za versko razglabljanje, pri čemer je niso prav nič motile hladno-trezno praktične naredbe, tičoče se po njenih mislih itak samo «vnanjih disciplin». (Izraz iz pastirskega pisma ljubljan. škofa Herbersteina!) Verske prakse nižje duhovščine, po izobrazbi neznatno razločujoče se od ljudstva, pa so se precej krile z verskimi potrebami in zahtevami preprostih ljudskih vrst. Ta_ duhovščina s frančiškani na čelu se ni veliko rinila v ospredje in je vršila svojo duhovnopastirsko službo deloma kakor je vedela in znala, deloma in najbolj pa v skladu s simpatijami svojih preprostih ovčic.  ,
4  P. Quesnell, eden izmed prvoboriteljev janzenizma, je dejal: «Kralji so maziljenci božji, in k njih nogam bi se morali kardinali plaziti, če niso drugega kakor kardinali.» (Schill, Die Constitution «Unigenitus». Freiburg, 167, str. 29.)
5  Prim. Schill, o. c. str. 15.
Dr PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV. 15
Pgjožefovi smrti pa se je začel polagoma krušiti verski jožefinizem. Nekaj malega je bil od svojih naredb nazaj vzel že cesar sam, n. pr. na-/^ redbo o pokopavanju v rjuhah, ki je delala najbolj slabo kri. Razločneje pa je začela kriti vlada Leopolda 11. v malo opaznih oblikah vladni umik z bojišča najpriljubljeiiejših idej XVIII. stoletja k porevolucijskim konservativnim doktrinam.0 Cesarska resolucija z dne 17. marca 1791. je odpravljala cerkvi zoprna generalna semenišča in ustanavljala zopet f&* vu\ diecezanska bogoslovska učilišča, zagotavljalo se je, da se nanovo.-ne bodo več odpravljali samostani in iž njih ne odnašale dragocenosti; uvajala se je zopet bera; +udi latinščina pri javni službi božji, nadomeščena "po Jožefu z narodnim jezikom zlasti v petju, se je zopet vzpo- xj y^ stavljala v prejšnjem obsegu, vrhutega se je izpreminjalo jožefinsko zakonsko pravo in dovoljevalo zopet cerkvi, da sodi nad zakonci.7 Ostale
*                                          i        ^-^im m mr-,jr            X     . -     ¦                        /                                   ......
naredbe jožefinizma so ostale dalje v veljavi, tako zlasti «placelum regium»: prepoved neposrednega občevanja duhovščine s papežem.
Leopoldov naslednik cesar Franc je zavladal že docela pod vriskom strahov francoske revolucije. Pod njegovo vlado se je začela revizija Jožeiove razpredelitve med državno in cerkveno versko-politično avtoriteto. Dočim je smatral Jožef II. rimsko cerkev za konkurentinjo pri državni oblasti, je videla vlada Franca veliko nevarnejšo pošast v revolucionarnih idejah časa, s katerimi se je treba bojevati z vsemi silami in se v ta namen poslužiti cerkve kot glavne zaveznice. Pnčne se izrabljanje cerkve v državne namene in ugajanje cerkvi v njene svrhe: nekako vzajemno zavarovanje orestola in oltarja. Vendar je Franc obdržal še v
"¦*• *V# ji*«™-»Vi.>7st««.^sp«^'''-.:^,.__,.„.-.-,. pB                       J          ¦'          -Milil) ^fniHpii             *»«*rfW*Ei-".-      '     H ¦                                                **
veliki meri prosto roko nasproti cerkvi, takoj ob začetku novega stoletja je ugodil n. pr. pritožbam in željam, naj bi cerkvenih stvari v državnem območju ne upravljali laiki. V državnem svetu in pri gubernijih je nastavil za naučne in bogocastne referente duhovnike, seveda Jožef in-4 ce. Državni in konferenčni svetnik, nekak papež avstrijske državne, po Jožefu neproklamirane cerkve, je bil od 1802. do 1828. Martin I. orenz, neoporečni duhovnik, a strog prosvetljenec. Cesarju samemu ni bil po godu. Bolj nego ta mu je bil pri srcu dvorni župnik Jakob Frint, mož poln katoliške vneme, nestrpen zoper vse to, kar se je razvijalo po njegovem mnenju pod časovnim geslom nevere in freigeistovstva, pravzaprav pa pod reakcijskim pritiskom predmarca. Frint je bil tudi cesarjev spovednik, ki pa se je bolj briga1- za pobožno življenje državljanov,
6  Prim. J. Scheller, Oesterreichs Einfluss auf Deutschland und Europa, Stuttgart, 1829, II., 20.
7  Lriedjung, o. c. II., str. 435.
16 Dr, PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
nego za kakšno eventualno Rimu ugodnejšo izpremembo razmerja cerkve do države. \[ Rimu so t*a kljub njegovi pobožnosti smatrali za
TgMfhif ii iww«mGHgateSW-<ii<wlg                     "                          J     «-?                      I                                                                 »La"Wiliti ww i Mustek
pnsjgša^rikrite avstrijske državne cerkve, izvajane via facti. Frint je bil nasprotnik jezuitov, in njegov učbenik verstva ie figuriral med pre-povedanimi knjigami na indeksu. Zakaj Rim oficielno ni nikdar priznal avstrijskega jožefinizma, in vsa tozadevna dunajska prizadevanja 1833. do 1834. so bila brezplodna. — Vsi ti in drugi cerkveni funkcionarji v državi so bili najprej birokrati, kakor n. pr. študijski ravnatelj Stifft, ali oni vsemogočni duhovni referent med leti IS29.—1848. Jtistel, ki je rekel: zame ni tridentina, jaz poznam samo najvišje ukaze.s Pod vlado teh mož resda n; dobivala višjih hierarhičnih, škofovskih ali kanoniških mest duhovščina, vdana v verskih in političnih vprašanjih # Rimu, a prav tako in še bolj so se preganjali vsi oni duhovniki in po-svetnjaki, ki so se drznili misliti in delovati svobodneje in po svoje. Pri sebi pobožni ljudje, v javnosti ter sosebno v politiki pa ne krop ne voda, zmerni sredinjaki, so bili najbolj po volji tem zakletim birokratom. Svobodna cenzura jožefovih časov se je odpravila, pisati se ni smelo ne zoper papeško politično oblast in tudi ne zanjo. Jurist cerkvenega prava na dunajski univerzi, slovenski učenjak Dolinar, je ob priliki dejai svojemu kolegu teologu: «5^ državljanskim zakonikom vas ujMjein; dajte mi drugačen zakonik in bom učil drugače!» V neomajni svoji veljavi se je še vedno bleščal dekret z dne 3. marca 1792. s svojim predpisom, da se mora vsak duhovnik čutiti «v cerkvi za uradnika». Zakaj cerkev je bila ravno tako državna naprava kakor policija in so-dišče. Frančeva vlada je torej dovolila pač marsikatero koncesijo sv o-jim uradniškim duhovnikom' in njih verskim tendencam, tudi je toleri-rala in od strani Metternicha naravnost pospeševala uvajanje rimske pravovernosti potom^ioffbauerjevega vedrega katoličanstva, a z oficial-nim Rimom je živela skoraj v istem razmerju kakor Jožefova. Tako je n. pr. dala v roke skoraj vse nadzorstvo nad podukom župnikom in dekanom, svojim zvestim uradnikomf kateri so se morali zopet od svoje strani pokoriti nadzorstvu gubernskih uradnikov. Duhovniki so vodili pogosto tadi posvetni višji študij kot ravnatelji. Ipak se mora reči, da je začela vlada zlasti po dunajskem kongresu v marsičem rahljati vezi praktično-suhe treznosti, s katerimi je bila zvezala cerkev. L. 1815. se je zopet dovolilo romanje s tem pristavkom, da ostane še dalje prepovedano izganjanje hudiča na božjih potih. Tudi cerkveni pomp se je zopet dopustil s procesijami in obhodi. L. 1821. se je iznova dovolil
8 Friedjung, o. c. II., str. 438.
Dr. PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV. 17
^ vstop v državo jejujj^;^in.sicer na gajiških tleh, potem ko je bil temu redu utrl pot dve leti poprej častivredni Klement Maria Hoffbauer, iz-poslovavši svojemu redu li^uorijanskih redemptoristov nastanitev na Dunaju. Kljub vsemu temu popuščanju je obstojala rieproglašena, a prakticirana avstrijska državna cerkev ves predmarec in celo preko marčnih dni. Šele kongres škofov 1.1S49. in 1.185J^^lenjeni koukor-^To^i »c<rr$-ft dat jo je nadomestil s papeško cerkvijo na ta način, da jo je izvil iz podrejenosti in^jo priredil državi, razdelivši oblast obeh institucij po principu vzajemnega zavarovanja obojestranskih interesov. A že v predmarcu so bila v*Avstriji na delu stremljenja, pridobiti rimski kunji moč in besedo ne samo v verskih, ampak tudi političnih zadevah, To težnjo je takrat enako odločno odklanjalo jožeiinsko uradniško duhovniško, kakor tudi svobodneje misleče izobraženstvo, dajajoč mu vzdevek: ultramontansrvo.
Duševno življenje predmarčnega avstrijskega razumui-š t v a ni gnalo bogve kako visokih valov, vendar je preživljalo zlasti v verskem oziru v dobi od nastopa Jožefa II. do izbruha revolucije precej razločne plime in oseke. V času izdajanja Jožefovih reform je zlasti na Dunaju zarajal vseh spon oproščeni razum s tako razpuščeno strast-jo in sočno zabeljeno psovalnostjo na adreso rimske ortodoksije, kakor bi prve človek ne prisodil miselno Jenemu Dunajčanu, ko bi ne upošte-val za gonilno silo druge one pristno dunajske lastnosti, dajati s psovkami in zabavljicami duška svojemu «hamurju» in lehkomiselnemu temperamentu. Menihi so odlagali redovniške halje (n. pr. Blumauer i. dr.) in se gnali v boj zoper stari red z brošurami in s pamfleti s tako zaletelostjo, da je vsa ta kampanja, katero je odbijala nasprotna stranka z enakim orožjem, morala voditi k neizogibni površnosti in takšnemu cinizmu, dajsejga je moral mladi oproščeni razum prej ali
* slej same sramovati. Katoliško meništvo je postalo in ostalo dolgo časa stalna tarča vsega izobraženstva. Moderno pa je postalo koketiranje z racionalističnim protestantizmom. «Naj se imenuje zaenkrat še toleranca, kar je modri monarh izrecno dovolil spisom in osebam protestantov. Skoraj vsak napredni korak avstrijskih reform približuje vladajočo cerkev tolerirani in je nov neovrgljiv dokaz, da se po protestantih že zdavnaj prakticirani principi, kolikor so eno in isto z zahtevami zdravega razuma, ne samo tolerirajo; ampak tudi odobravajo in uveljav-2lO ljajo,» je pisal 1.1876. Dunajčan K. L. Reinhold, mladi razbarnabit, ki je še^dvanajst let poprej olj razpustitvi jezuitskega redu prelival grenke solze in obetal svoj živ dan ostati zvest jezuitskim načelom, pajfi^že
2
18 Dr. PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
1.1782. prestopil k protestantizmu.9 Vse je hotelo naenkrat samo mi-sliti, in značilno je, da v provincah celo resneje nego v prestolici. Neki bogat celovški fabrikant Fr. Paul v.Herbert n. pr. je popotoval naravnost v Jeno, da se seznani s Kantovo filozofijo; odtam si je vzel s seboj nekega mladega filozofa, ki je poročal dne 14 maja 1791. že imenovanemu Reinholdu iz neznatnega pokrajinskega Celovca: «Herber-tova hiša so Atene! Možje, mladeniči, žene in dekleta — z eno besedo vse se peča s filozofijo' Vsi z navdušenjem gore zanjo, in sicer iz naj-plemenitejšega povoda, iz potrebe po boljši religiji.**0
A to rajanje prostega razuma ni bilo dolgotrajno. Skgro so prišli naduho jvstiijsjpm, k ljubi komodnosti nagnjenim in v duši filistrskim Nemcem daljnji sluhi o irrozovitostih velike francoske revolucije, katere edine v vsem kolosalnem pokretu je mogel dojmiti površni fejaški duh. Te je pojmil in se je — prestrašil. Revolucija in vnicevanje ter ubijanje jim je bilo eno in isto. Temu razpoloženju je prišla na pomoč še sodobna pozna nemška romantika v takšni obliki, v kakršni je stopila v glave avstrijskih Nemcev in v avstrijske uradne — službe. Ako se je bila Jožefova doba sprla z rimskim duhovništvom in meništvom, se je začela nji sledeča Leopoldova in zlasti Frančeva ž njima zopet pola-goma sprijaznjevati, proces, ki ga pfigpešiše: prav posebno premaga Napoleona, takorekoč reprezentanta nemirnega, prevratnega francoskega duha. Kakor poprej vse po filozofiji, tako zahrepeni sedaj po viharnih vojnih letih marsikatero srce po religiji, ne več mračno-miselni in asketični, ampak blaženi in življensko-bodri. Verska smer preprostih mendikantskih redovnikov dobiva vedno več pristašev. Dojleidokaj
us^omu* ov^rajjp^jdfilojanje dunajsktga ljudskega apostola Hoffbauerja rodi §a49ve Enoindvajsetletni jurist, sin višjega dunajskega poplemeničene-
, (ff? )fouyu#r^ga uradnika, Josef Olb.mar Rauscher, začne 1818. z drugimi visoko-^*    r* šoki zahajati k patru Hoffbauerju, hodi najprej vsak teden, potem tri-J" krat na teden k spovedi in nazadnje vsak dan k obhajilu, piše jambične Y tragedije in pesmi, v katerih eni iz 1.1819. pravi, da je po večurni molitvi in meditaciji v Hoffbauerjevi_družbi sklenil: «Nicht in monehiseh-
•   diisterer Frommigkeit dem Herrn zu dienen, sondern in milder, liebe-
*   voller Heiterkeit.»11 Mati, sicer verna žena, bi rada, da bi postal urad-» nik, da bi pomagal mlajšim bratom in sestram h kruhu. Sin res dovrši l pravo, a se kljub temu odloči za bogoslovje. V zadnjem hipu se mati
9 Robert Keil, Wiener Freunde, Wien, 1883, str. 10. i° ibid., str. 2-1
" E.Guglia. ReligiSses Leben in Wien 1815—1830; Alig. Ztg., 1891, pril. z dne 5.-6. juri.
Dr. PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV. 19
zateče k cesarju Francu po pomoč. Cesar jo sprejme v avdijeuci in ji . reče: «Ljuba gospa, ako vam je prav, bom dal stvar preiskati po poli- * ciji...»12 Ali je mati v uporabo tega značilnega birokratičnega sred- *t sta privolila ali ne, se ne ve; Rauscher je postal 1.1823. duhovnik in " poznejši glavni preporoditelj avstrijskega katoličanstva.
Rauscherjev slučaj je tipičen za tedanjo čustveno razpoloženo mla-dino, uvrščujočo se v procesijo, ki se je zgrinjala za dunajskim ljudskim apostolom, propovedujočim veselo, socialno katoliško versko življenje. S to strujo enostavno čustvenega katoliškega udejstvovanja se je skoro zbližala in v nekaterih slučajih naravnost strnila druga četa starih lepo-umnikov — romantikov. Ti so odnekdaj polagali glavno težo svojega zanimanja v čustvo, sedaj pa so prihajali podobno kakor Chauteau-briand v svoji, takrat Jako čitani knjigi «Le genie du christianisme» do krščanstva spričo njegove lepote in te lepote prikladnosti za poezijo in umetnost. To so bili nekaki umetnostni kristjani. Nemška romantika je rodila polno takih miselnih dekadentov, zlasti v .Nemčiji, kjer pa jim ni bila sreča mila, vsled česar so se začeli zatekati v Avstrijo, kjer jih je porabil Metternich v državni kanceliji v svoje birokratske namene. Edlen takih je bil n. pr. gladki, gizdalinski svetovnjjak Friedrich von Gentz, ki je živel koncem stoletja v Berlinu najrazuzdanejše življenje in stopil v začetku novega stoletja v avsjrijsko državno službo, v kateri se je povzpel do nekakega oficialnega vladnega stilista diplomatskih aktov. Od donia protestant je pisal že 1. 1803. znameniti Raheli: «Ko bi imel srečo, biti katoličan!» In dne 14. novembra 1804. se je takole izpovedal isti visokoumni romantični dami: «Izza kakih šestih let me je privedlo k različnim, meni samemu nepričakovanim rezultatom moje neprestano premišljevanje o vzrokih in poteku velikih zmešnjav naših dni; k temu se je pridružila moja globoka žalost nad političnim propadanjem Nem-s čije, zvezana z nekim nespravljivim srdom zoper počenjanje napačnih prosvetljencev in plitvih apostolov humanitete.» A prestopil Gentz kljub temu ni v katolicizem, čeprav je še 1.1811. pisal isti Raheli, da je postal « docela kristijan». Prestopali pa so v trumah iz protestantizma drugi, in sicer — značilno za dobo! — iz istega vzroka, iz katerega se je koncem prejšnjega stoletja izpreobračalo toliko katoličanov k prote-stantizmu: zaradi protestantovskega «koketiranja s prosvetljenci»!13 V Avstrijo je priromal nemški publicist Adam Mtiller in že 3 1805. prestopil h katoličanstvu. Stari dunajski prosvetljenec, pisatelj raznih drz-
32 Friedjung, o. c. II., str. 474.
13 E. Guglia, Fried. v. Gentz und die kath. Kirche.  Jahrb. der Leo  Gesell-schaft, 1899, str. 82.
2*
20 Dr. PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
'?-
<3<
nih zabavljic zoper papeško nadvlado v Jožefovih časih, Haschka, mu je bil za krstnega botra in je pisal Reinholdu na Nemško: «jaz sem se čudil nad njim, nad seboj in nad vsem skupaj »14 L 1808. je našel končno na Dunaj svojo not eden izmed voditeljev nemške romantike, Fried-/-^^tf^/rich Schlegel. Qn_La se je bil pokatoličil že pred prestopom ernožoltih mej obenem s svojo duhovito ženo Dorotejo, hčerko Žida Mendelsohna. Leto kesneje je bil že c, kr. dvorni sekretar. Začel je takorekoč uradno uvajati romantično literaturo in publicistiko. L. 1810. je ustanovil časopis «Oesterreichischer Beobachter», ki ga je pa že prihodnje leto izročal Pilatu, tudi c. kr. dvornemu tajniku in doglavniku Metternicha. Sam Schlegel je nato ustanovil nov list «Das deutsche Museum» (1812. do 1813.), postal legacijski svetnik in dobil od papeža Kristusov red. Fried. v. Schlegeiovemu primeru so sledili še drugi nemški romantiki, pred vsemi Zacharias \X erner, nekdanji prijatelj in ožji idejni pristaš največjih sodobnikov v poeziji in filozofiji na Nemškem. Ta mož je bil > trikrat oženjen in je nekdaj v Varšavi plaval v mesenih užitkih. L. 1811.
*  se je v Rimu pokatoličil, prejel tri leta kesneje mašnikovo posvečenje in 1 nastopil nato na Dunaju svojo glasovito pridigarsko kariero. O tem
*  bivšem romantičnem dramatiku pravi dobro Hieronim Lorm, da je do-
*  besedno «skočil z gledališkega odra na prižnico».15
Vsi ti romantiki so bili dionizijske nature, ki so se kopali v mladosti vjhitnem sladostrastju, v poznejših letih pa v dušnem. Vsi so živeli tako, kakor pravi Orillparzer o Cahariji Wernerju točno in pravilno: «Im Sinnenrausch, im Rausch des innern Sinns.» Frjejd^^S-Chlegel je napisal v mlajših letih svojo znamenito «Lucindo», roman sladostrastja,
¦ rit.|___;___                                       J .                                                         --Ji-,,,-                                                                                                             ¦¦¦/,..-.¦                                                                                   J
v katerem hoče najti srečo za človeka v neki sublimno-iizioloski "čutnosti. Vsem tem romantičnim konvertitom je služila katoliška mistika in askeza kot vir novih živčnih senzacij.
Mnogi iz teh in še mnogoštevilnih drugih (n. pr. baron Penkler, ^^^^.^rM^ndski slikar Klinkowstrom, v. Buchholz, grof Fried. Stolberg, Kle-ment Brentano, Ludwig v. Hailer, Josef v. Eichendorff i. dr.) romantičnih zanesenjakov, deloma hkratu katoliških izpreobrnjencev, zastalno ali začasno prihajajočih na Dunaj, so se kmalu začeli uvrščati v sprevod, ki se je snoval za čarobno prikaznijo o. Klementa Marije Hoff-bauerja, preprostega, gorečega moža iz naroda, v katerem je dobila v Avstriji dolgo zanemarjena struja enostavnega, neumovalnega, veselega socialnega katoličanstva svojega voditelja, propovednika,  da «ve-
14  Rob. Keil, o. c. 87.
15  H. Lorm, Uber oesterr. Zeitungsvvesen vor 1848, Zollingova «Gegenwart» XXIX., št 67.
CM

Dr. PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV. 21
ra ne sedi v glavi, marveč v srcu človeškem».1G O. Hoffbauer (roj. 1751. v Tašvicah na Moravskem, umrl 1820. na Dunaju) se je naačil citati m pisati kot samostanski pek, je živel potem nekaj časa kot puščavnik pri nekem božjem potu blizu Znojma, kesneje v nekem gozdu blizu Tivolija pri Rimu. Sprejet 1. 1783. v redemptoristovski red sv. Alfonza Liguorija, s katerim je kot starčkom še osebno govoril, je izkušal od 1. 1809. dalje ta red uvesti tudi v Avstrijo, kar se mu je eno leto pred smrtjo tudi res posrečilo. Česar bi ne bili nikoli dosegli romantični lepo-umni zanesenjaki, to je izvršil ta skromni, neuki menili. Preprost in vneto pobožen, kakor je bil, ni pridigoval visokih estetičnih ekstaz in užitkov katoličanstva, tudi ne kot janzenisti mrke in enostavnim dušam težko zapopadljive notranjosti, tudi ni polagal tolike važnosti na aske-zo, temveč na dobrodelnost, sočutje, veselo pobožnost; celo humor je bil v njegovih pridigah in cerkvenih prireditvah. Na Hoifbauerja se naslanja ona katoliška smer, ki je zmagala leta 1855. s konkoidatom, in tudi ves današnji katolicizem srednje Evrope. Kot na takega je pokazal 40 let po njegovi smrti njggov največji ureiwc^ki^iii3LB^?J^' Katoliška cerkev ga je proglasila najprej za blaženega in nato dne 20. maja 1909. obenem z devico orleansko za svetnika. Redempioristov^/JL^V« cffe vernikov srca in preprostega čuvstva, so se poslužili kot svojih predhodnikov zastopniki umovalne vere papeževe observance, jezuiti, ki so se mogli res že dve leti za redemptoristi zopet naseliti \ Avstriji. P. Hoffbauer je imel ogromen uspeh med preprostim ljudstvom; elitno gardo njegovega pristaštva pa so tvorili konvertitski romantiki, skoraj vsi uradniki državne kancelije onega Metternicha, ki se je želel v rahli opoziciji ostalega visokega avstrijskega uradništva zlasti potem, ko je po padcu Napoleona sam zasedel vodilno mesto v restavracijskem evropskem koncertu — malce bližati Rimu. Cajjarija Werner je dejal, da pozna tri velike može dobe: Napoleona, Goetheja in Hoffbauerja. Možje ostale višje uprave, posebno pa zastopniki znanosti na univerzah, so odklanjali romantike in tudi Rimu vdanega katolika Hoff-bauerja; oni so še vedno častili Jožefa II. kot nekakega narodnega in državnega svetnika.:7 O izobraženem občinstvu pa se mora reči, da se je vsaj v drugem desetletju novega stoletja precej razločno nagnilo zopet k pozitivni veri. Duh, ki je bil v dobi prosvetljenstva potrgal vse vezi, a obenem pri nedc:iatni umstveni fundaciji tudi izgubil vsako podlago, je zahrepenel po opori in vezeh. Po časovni razburkanosti se je
10 Alphons v. Klinkowstrom, Fried. August v. Klinkowstrom und seine Naeh-kommen, Wieu 1877, str. 129 in dalje, 17 rriedjung-, o. c. II.,  atr. 448.
22                   ALOJZIJ GRADNIK: KAKO TE ČAKAM...
marsikdo oziral po trdnem, mirnem otoku. V avstrijskem duševnem življenju tudi inteligentnih vrst je stopilo zopet na prvo mesto verstvo. Pisa-^^/^teljica Karolina Pichler pripoveduje v svojih «Spominih»(Wien, 1844), da so v njeni mladosti v njih hiši občevali izobraženci, ki so tajili vse razodete resnice: «Bili so med njimi tudi visoke časti vredni in stiogo pravoljubni ljudje, da sem naravno morala priti do prepričanja, da se da živeti tudi brez pozitivne religije povsem v skladu dolžnosti in do-stojnosti.» Kot odrastlo ženo jo zgrabi to katoliško gibanje patra Hoff-bauerja in romantikcv: podobno poslednjim hodi tudi ona zopet k maši v ospredje cerkve, posluša pridige, sprejema zakramente m si išče posebnega izpovednika. Odlične romantike izpoveduje Hoffbauer sam, nji pa najde nekega patra Marcelijana sam učeni orientalist Hammer-Purgstall.18 — Mimogrede prihajajo na Dunaj tudi drugi odhčui nem-
P_^^ški romantiki, ostajajoči še pri literaturi, n. pr. Tieck s svojo sestro gospo Bernhardi, in celo teoretska glava vsega nemškega romantizma, Mp/Cf*f*ihvLg. Wil. v. Schlegel, pride 1808. z gospo Stael citat svoja znana pre-JfFvudf davanja o «dramatični umetnosti in literaturi* (Heidelberg 1809—11); 200 vnetih poslušavcev iz najboljših krogov ga posluša.19
18  E. Guglia,  Relig. Leben in Wien. L c.
19  Rob. Keil, o. c. str. 10.                                            (Dalje prihodnjič.)
ALOJZIJ  GRADNIK:
KAKO TE ČAKAM . . .
Kako te čakam, o kako te čakam! Ko pride v hišo gost moj, črni mrak, ki ž njim prihajal k meni si — na prag
strmeča vprašam: «Sam si»? «Sam», mi reče O, da bi vedel ti, kako me peče beseda ta ledeno celo noč.
Vso dolgo noč je moja postelj prazna, vso dolgo noč premolim kakor blazna, ime presladko tvoje jecljajoč.
<Ž2§>
Dr.PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.   77
Dr. IVAN PRIJATELJ:
DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV. <,m,)
/   -                                      i »Jf*.
V prvem in drugem desetletju novega stoletja, v takozvanih desetletjih prostovoljnih pridigarjev, je mogočno naraščalo katoliško versko gibanje, spontano kipeče iz src in veselo vabeče duhove. Takrat se je tega notranjega gibanja polastila takšna vnanja naprava, kakor je država, in zgodilo se je ž njim, kakor z enako duševnim, dasi temu nasprotnim gibanjem koncem prejšnjega stoletja. Prav tako kakor sedaj verski čut je rajala takrat osvobojena misel prosvetljenosti. Pa Je prišla država v osebi Jožefa II. in jo je uklenila — njo brezbrežnico in nesmrtnico! — v ozke, praktične,
'          .......¦.......,l*l,|l'lHilifff»ii1,j»-lrt---"¦¦lili.....MMB^»W»L1|gL<~^>»._J.|Tllilir»i
efemerne ojnice državnih potreb ter jo s tem korenito kompromitirala. Isto_|e^edaji naredila Frančeva vlada s prav tako nesmrtnim in večnim verskim čuvstvom. Iž njegove nebeške obleke si je skrojila in sešila policijski plašč. In takoj je potihnil še nedavni veseli klic: «Nazaj h katolicizmu!» — Dne 20. novembra 1815. je bila podpisana alijanca, ki se je imenovala «sveta»: čisto navadni posvetni interesni dogovor vladarjev, obenem pa enoglasna veroizpoved raznovernih državnikov, praktičen pakt, zavit v tako sentimentalno obliko, kakor je dotlej Evropa v takih aktih še ni videla. Religija, ki je bila že malone dve desetletji prostovoljno tu, se je sedaj uradno predpisovala in dekretirala. S tem se je storil nad njo, kakor nekdaj nad prosvetljeno mislijo, zločin kompromitacije. Na mah je izginilo hrepenenje po nji. Seveda so k temu pripomogli tudi še drugi, stranski vzroki. Groza francoske revolucije, hčerke osvobojene misli, se je razprševala in iž nje so se začele prikazovati konture pravih in velikih demokratskih idej tega orjaškega pokreta. Avstrijski državniški pomočnik Friedrich von Gentz, ki je kot malokdo sodoživljal vse peripetije teh časov, je tipična slika preobrata dobe, ki je nastopala. Mož, kateri je 1.1804. še mislil, da ga «potek velikih zmešnjav» privaja k «nepričakova-nemu rezultatu», namreč v/Varno krilo katoliške cerkve, je po srečno izvršenem dunajskem kongresu, deset let pozneje, postal zopet
78   Dr.PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
hladni, gladki svetovnjak, ki se je v prostih urah začel baviti celo z eksaktno znanostjo, namreč botaniko. Sedaj se je glasila njegova izpoved tako-le: «Ti predmeti, bavi se ž njimi, kakor hočeš, so bolj sorodni z zemljo, nego z nebesi.» Njegov najboljši prijatelj, izpreobrnjenec Adam Miiller, ga 1.1817. zastonj pregovarja, češ,
*   kako more živeti, «že trideset let/brez Boga, t. j. brez prave mo-
-   litve, brez zakramentov, brez obhajila, brez živega občestva tolaž-be». Oentz mu odgovarja: «Res je, da je bil neki čas, ko sem bil bližje, nego sem danes, idejam in čuvstvom, o katerih vi želite, da naj bi vladale nad menoj. Ali naj vam z ozirom na tisti čas povem vso resnico? Evo je: nedostajalo mi je takrat, kakor nimam tudi sedaj osnovnega prapogoja za pravi sprejem vašega nauka, zmožnosti vere v to, proti čemur se ustavlja moj razum.»20 Tu imamo zopet razum, in sicer kot samoodločujoč faktor v glavi moža, ki je sam sodeloval pri državnem aktu, omejujočem vlado istega razuma pri podložnikih s pomočjo predpisov neke oficialne religije. Kako se visoki državniški razum sedaj, ko je zopet na konju, zase brani vsakih, zlasti tudi religioznih vezi in spon, za svoje pod-ložnike^pa kuje vsakovrstne okove z religioznimi povezami, vidimo #j iz pisma istega MetternichovegaJsepetavca, Gentza, ki piše 1.1819. prijatelju Adamu Miiller ju: «Vse je izgubljeno, ako se zopet ne
-  vzpostavi religija... Nikdar pa se ne vzpostavi religija kot vera,
¦ - ¦     ..¦¦¦¦¦-¦.¦¦-¦-¦ ... -
*   ako se ne vzpostavi poprej kot državni zakon.»
Po veliki francoski revoluciji, ki je tako mogočno dvignila glas za človeške pravice, po navdušenih osvoboditeljnih protinapo-leonovskih vojnah, v katerih so se začele narodnosti zavedati sebe, po splošni evropski razgibanosti, ko je v naj oddaljenejših krajih, n. pr. na Španskem, v južni Italiji, v Varšavi, kakor svetla raketa eksplodiralo geslo: «ustava!» — je izdala «sveta alijanca» staro škrbasto protigeslo: «status quo ante!» Narodi naj ne mislijo, naj se ne mešajo v državne posle, ampak naj lepo delajo in molijo, so rekli ovlasuljeni državniki, ki niso sami molili in so delali — po svoje lepo po starem. Pričela se je doba kongresov, mrzlično in krčevito zaposlena ob eni sami ideji: kako bi zgnala vznemirjene ovčice zopet v prejšnje staje. To politiko so izpregledale razumnejše glave že za časa dunajskega kongresa, a tudi kovači duševnih spon niso bili povsem sigurni v svojem početju. Dne 31. decembra 1814. je pisal Gorres v listu «Rheinisches Museum»: «Vni-
E. Guglia, Relig. Leben in Wien. 1. c.
Dr.PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.   79
cujoče čuvstvo nestalnosti dela, ki ga grade, jih spremlja pri vsem njihovem dejanju in nehanju, in zato se tudi ne ustvarja stavba, ki bi držala.» A dne 20. januarja 1815., ko je bila že Avstrija prevzela «sveto» vodstvo, se je vpraševal isti Nemec v istem listu: «Kdo nam je porok zoper nazadnjaške tendence, ki jih je Avstrija očitovala od nekdaj?» In vsem kongresnim silam je zaklical naslednji proroški «mene tekel»: «Nikar ne stavite in ravnajte ma-gnetnice v magnetski meridian... vse vaše mogočne oblasti ni dovolj, da bi v najmanjši igli uravnala tečaje ter izprevrgla njeno privlačnost in odbojnost.»21
In v resnici: kakor da bi bili magnetizirani od nevidnega svetovnega fluida, so se odvrnili duhovi vse izobražene Evrope stran od starega reda. Sicer se jejzdelp, da je bil duh francoske revolucije premagan v Napoleonu, aJ.slQCas.no je silil mogočno na dan pri drugih ventilih.y«Pravica osebnosti», «narodnost», «konstitu-cija» so se imenovali švigajoči zublji, katerih ognjišča so bila zlasti srca mladine. Zastonj je dušil Metternichov mrtvaški prt njih plamene. Nemško burševstvo je živelo takrat svojo najznamenitejšo zgodovino, da, moglo bi se o njem naravnost reči, da je delalo zgodovino. Takrat so se državniki «alijance» sešli na kongres v Cahe, ki so ga zaključili 15. novembra 1818. z zaupanjem, da so vrgli senco na solnčne žarke mladih liberalnih idej. Ti zaključki so povzročili usodno razdraženost med mladino, ki jim je odgovorila z znanima atentatoma Sanda in Loninga. Spričo vseh teh in takih obžalovanja vrednih izbruhov nezadovoljnosti in raz-draženosti visoki državniki niso mislili na nič drugega, nego na to, kako bi jih udušili s še strožjimi omejitvami. Dne 7. septembra 1819. se je otvoril Frankfurtski zvezni zbor, ki je uzakonil tako-4 zvane karlovovarske zaključke, obsegajoče posebno ostre utesnitve tiskovne svobode. Celo pokorna avstrijska ljudstva so začela mrmrati in si šepetati o revoluciji, ki je bila izbruhnila na Španskem, Portugalskem, v južni Italiji in na Grškem. Metternich je postal nemiren in je sklical v novembru 1819. na Dunaj nov kongres, da še tesneje nategne narodom verige. Za edino zdravilno sredstvo je proglasil geslo: Proč z vsemi novotarijami, vse naj ostane pri blagih starih navadah! Tako se je* za silo krpal današnji dan, kako naj se iz te krparije razvije solidna in trdna bodočnost, na to niti
21 W. Menzel, Reise nach Oesterreich im Sommer  1831. Stuttgart,  1832., str. 56—57.

80   Dr.PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
mislil ni.22 Dunajski kongres je 1.1820. izdelal takozvane «Wiener Schluss-Akte» kot dopolnilo k podobnim protokolom iz Karlovih varov. S takimi in enakimi «akti» in komentarji jeJVietternich me-nil daJbo «ganaj» sl§ duhove, brodeče ne, samo v posameznih gla-vah, amjggkjže v celih ljudstvih. A gibanje je naraščalo. Zlasti po-kret italijanskih karbonarijev, kličočih po ustavi, Metternichu ni dajal spati. Ti zarotniki so si bili v Neapolju izvojevali že pravi pravcati parlament. To je bil nevaren zarodek. Metternich je sklical 1820. nov kongres v Opavo, na katerem se je sklenilo sklicati wt Ckx*44t'z& prihodnje leto kongres v Ljubljano in nanj povabiti kralja obeh r^ Sicilij, da se mu da nekoliko neupogljivejša hrbtenica v občevanju.' ž njegovim ustavohlepnim ljudstvom, ki ogroža^ mir avstrijskih birokratov v zgornji Italiji.
0<yžumarja do srede maja 1821. je dajala naša Ljubljana sredi svojih tesnih zidov stanovanje celi armadi najvišjih dostojanstvenikov in državnikov, približno tisoč visokorodnim aristokratom vseh aliiranih držav, trudečim se zaustaviti kolo časa. Prišlo je Njegovo Veličanstvo, najvišji gospod Avstrije Franc I. sam s česa-rico Karolino in mnogimi nadvojvodi, pripeljal se je ruski car, nekdaj tako romantično-svobodoljubni zaščitnik pravoslavnih Grkov, v katerega humansko idealnost je takrat verjel še sam Puškin; Aleksandra je spremljalo kakih sto ruskih plemenitašev; javil se je knez modenski. Druge zvezne države so poslale svoje ambasa-derje. Dne 8. januarja je dospel v Ljubljano končno tudi Fernando, kralj obeh Sicilij. Privolil je v vse, kar so mu predpisali visoki^" zaščitniki. V Neapolju se je odpravil parlament in vzpostavil zopet absolutizem. Na zvit način je ukanil Metternich carja vseh Rusov s tem, da ga je najprej pridobil za načelo, obsojajoče vse novotarije, naperjene zoper absolutno državno oblast. Ko je ruski samodržec enkrat podpisal to načelo, je prišel Metternich nekoč v njegovo ljubljansko stanovanje in ga s pretkanimi umetnijami preveril, da sedaj dosledno tudi ne sme več ščititi Grkov, ki so se bili baš takrat uprli turškemu nasilstvu. Evropskim zastopnikom pa je zvitorepi avstrijski kancler šepetal na ušesa, da se bojuje za neodvisnost Evrope zoper pretečo pravoslavno-slovansko univerzalno monarhijo.23 Že dne 25. januarja je mogel knez Metternich z veliko
22  Oesterreich unter der Regierung Franz I. und der Staatsverwaltung des Fiirsten Metternich. Stuttgart, 1836.—1841., zv.IL, str. 77.
23  Ibid. II., str. 155.
Dr.PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.   81
zadovoljnostjo beležiti v svoj dnevnik: «Končali smo, diplomatska bitka je dobljena, zdravi človeški razum je zmagal.»24 S svečanimi cjejkvenimi slovesnostmi, z zvonenjem in maševanjem, s plesi in razsvetljavami, z gledališkimi predstavami, koncerti in dineji ter promenadami je praznovala visoka družba v Ljubljani oni 24. marec, ko so avstrijske čete po kratki borbi slovesno vkorakale v
^Neapolj.
Dvajseta leta, na katera se je ljubljanski kongres takoj na po-četku zavalil kakor težka grobna plošča, pomenjajo v avstrijskem duševnem življenju popoln preobrat. Dočim se je v prejšnjih dveh desetletjih novega stoletja vse z veseljem in hrepenenjem oklepalo vere, se sedaj vera uvaja in predpisuje odzgoraj, skoro bi se moglo
¦jvareči uradno. Dvorni župnik Frint strogo pazi, da se religiozni predpisi vrše v življenju državljanov, izkuša torej cerkveni duh uvajati navzdol, dočim se navzgor ne briga veliko za to, da bi se cerkev oprostila od jožefinskega jerobstva in spravila z Rimom. Pomaga mu pri tem poslu policijski predsednik Sedlnitzkv, čigar detektivi in zaupniki obenem nadzorujejo Frinta in njegove duhovnike. V učne zavode uvaja ta novi pobožni jožeiinizem študijski direktor Stifft. Glavni akterji verskega udejstvovanja postanejo redemptoristi ali liguorianci, ki se pa pojmirti Hofibauerjevi toliko izpremene, da delujejo (po poročilu Schnellerjevem) «mi-stično s pomočjo temnega čuvstva in slutnje, pietistično z notranjo pobožnostjo, asketično z vnanjimi znaki ponižnosti in misionsko v že dobro katoliškem cesarstvu».25 Na podlagi redemptoristov, pro-stoljudskih misionarjev, zidajo dalje učeni jezuiti. Že nad trideset let odpravljeni, starodavni cerkveni pomp se zopet uvaja pri pro-*. cesijah in na božjih potih, nadškofa dunajskega smejo pri slovesnih obhodih nositi zopet v zlatih nosilih. Posti se poostrujejo, in gostilničarjem se prepove pri eni in isti mizi servirati postne in mesne jedi.26 S posebno pazljivim očesom zasledujejo ti pobožni birokrati znanost in znanstvenike, izmed katerih mora marsikateri
24  Peter v. Radics, Metternich und Gentz auf dem Laibacher Congresse, Argo, 1892., str. 90.
25  Schneller, Oesterreichs Einfluss auf Deutschland und Europa, H., str. 395. Torej ne samo jožefinci in janzenisti, marveč tudi redemptoristi postajajo v dvajsetih letih mrkejši!
26  E. Guglia, 1. c.
6
82   Dr.PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
iz dežele.27 S še večjo strogostjo pa se gleda, da se učni in vzgoje-valni zavodi preskrbe s tem uradnim krščanstvom kot z nekakim serumom, ki naj državljane že v nežni mladosti imunizira zoper kugo sodobnih svobodnih stremljenj. Vzgoja in pouk se polagata najrajši v roke duhovnikom, menihom in romantičnim konvertitpm. Eno takratnih vzgojevalnic si lehko ogledamo odbližje, namreč > |0mkowstr6mov penzionat v dunajski Florijanijevi ulici št. 96. Idejo za ustanovitev tega zavoda sta dala p. Hoffbauer in Adam Mtiller28 1.1811. na Dunaj priseljenemu inozemskemu slikarju, pro-testajitu Friedrichu Augustu Klinkowstr6mu, ki je takoj po svojem prihodu stopil v Metternichovo službo. Kako je Metternich skrbel, da dobe njegove kreature dotirana mesta, prikladna ali nepriklad- * na svoji strokovni izobrazbi, se razvidi iz Klinkowstromovega pisma z dne 12. oktobra 1812.: «Grof Metternich bi me bil že nastavil pri akademiji upodabljajočih umetnosti, pa ni bilo nobenega praznega mesta ... Ustanovi pa se tu vzgajališče za višje plemstvo, na katerem dobim mesto kot... predstojnik ... Dado mi okrog 12U0 tolarjev in prosto stanovanje.»29 Khnkowstroma sprejme dne 13. septembra 1814. p. Hoffbauer v katoličanstvo; za priči sta mu Josef Anton Pilat in Friedrich von Schlegel, «moža po znanosti in ugledu enako slavna», se pristavlja v prestopnem atestatu. O ustanavljanju vzgajališča, ki ga je imel voditi ta izpreobrnjeni holand-ski slikar, poroča njegov sin: «Kršcanstvo v njega vsezdružujoči in vsepronicujoči moči» se je vzelo zavodu za vodilo. Vsled pri-zadevanja Adama Miillerja, da bi se penzionat čim prej otvoril, «so
27  Povodom VVeintridtove afere toži stari abbe Dobrovsky Kopitarju v pismu z dne 30. januarja 1820.: «Ali so res odstavili Weintridta? Kam pa to naposled privede? Zdi se, da se približujejo kuriji. O Josephi tempora! Kaj takega se ne sme reči in tudi pisati ne.» (Jagič, Istočniki, L, str. 450.) — VVein-tridt je bil profesor verstva na dunajski univerzi, dober govornik, entuziast umetnosti, ki se je v svojih predavanjih v oduševljenosti za lepoto včasih oddaljeval od katol. dogem. Vodil je pogosto svoje učence (Bauernfelda, Mor. Schwinda, Rauscherja) na kmete ter jih ob prirodi vnemal za poezijo in umetnost. Povsod svo]nos vtikajoči predmarčni špioni so ga ovadili, češ, da vodi dijake v krčme in ž njimi popeva razposajene pesmi. L. 1819. ovaden, je prišel 1820. po aferi praškega filozofa duhovnika Bolzana tudi sam v preiskavo. Odstavljen od službe, je še nekaj časa živel na Dunaju, zbirajoč okrog sebe tedanjo najboljšo mladino (skladatelja Schuberta, grofa Lanckoroiiskega, poznejšega ministra Stadiona). Nazadnje je postal dekan v vinorodnem Retzu, kjer je tudi umrl. (VVurzbach, Biogr. Lexicon, LIV, str. 63.)
28  Wurzbach, o.C, IX., str. 156; XII., str. 104.
29  Alphons von Klinkowstrom, o. c. str. 129.
Dr.PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.   83
se vršile vse priprave pod pokroviteljstvom nadvojvode Maksa de Este z velikimi stroški». Kljub temu se je mogel otvoriti zavod šele 1.1818. — O učnih metodah in duhu, vladajočem v tem vzgajališčUj^l^^^ ig nam pripoveduje ravnateljev sin naslednje: « Neprestano nadzorstvo nad gojenci je vršilo šest inštruktorjev, po navadi visoko-šolcev višjih fakultet... Dva inštruktorja (eden *pri večjih, drugi pri malih) sta imela vsak dan nadzorstvo. Tako je torej zadela ta služba slednjega inštruktorja samo dvakrat na teden in pa še vsako tretjo nedeljo. Ponoči je bilo vseh šest tako porazdeljenih v spalnicah, da je mogel seči njihov pogled povsod po prostorih, osvetljenih s svetiljkami. Med 11. in 12. uro je imel sam Klinkowstrom svoj inšpekcijski obhod skozi vse hišne prostore. Učiteljsko osobje je izpopolnjevalo 18 na zavodu nastavljenih učiteljev, po navadi tudi vseučiliščnikov. Gojenci so smeli pod nadzorstvom obiskovati pač javne izložbe kakor panorame, menežarije, cirkuse in podobno, dočim jim je bil obisk gledališča strogo prepovedan. «Klinkow-
.   ¦    ..., ...... ..-,¦¦¦•                                                                                                           ¦                                                                                                                                                                  ..                                                                                                             .                                                                                                                                              .....                                                                                                                                                                                        .                                                                                                                                                                                                                                                                                                             .                                                                                                                     . ... _ ,,
strom behielt sich auch, auf den Ausspruch der heil. Schrift ge-stiitzt: Wer die Ruthe spart etc, ausdrucklich das Recht der kor-perlichen Ziichtigung bei den Eltern vor ... Nach erlittener Zuchti-gjung musste stets der Delinquent niederknien und ein kurzes Gebet verrichten, um Gott fiir die Beleidigung um Verzeihung zu bitten und fiir die heilsame Bestrafung zu danken.»30
S to svojo pedagogiko je dosezal Klinkowstr6m ravno nasprotno od tega, kar je nameraval. Kot tipično in za vso nadarjenejšo mladino, vzgajajočo se v tem in podobnih zavodih, značilno prikazen naj navedem slučaj grofa Antona Aleksandra Auersperga (Anastazija Griina), gojenca tega zavoda. Ta je vstopil v jeseni ^^^•^•t-1819. v Klinkowstromov institut. Iz pisem,.!1 ki jih je pisal ravnatelj materi mladega grofica na Turen pri Krškem, se da približno skle-pati na vzgojeslovne metode njegove. V teh pismih govori pobožni ((5) slikar-vzgojitelj mnogo o prstu božjem in o tem, kako se sam osebno trudi pregnati mlademu grofiču iz glave razne slabe last-nosti, kakor ponos, jeznoritost in slabost za lepi.spol. Svoja pisma sklepa z željo: «Naj bi mi Bog še nadalje podelil svojo milost!» V splošno označbo se mora reči, da se je omejevala vzgoja v tem zavodu «na jako hvalevredno telesno odgojo in na verske vaje», kakor pravi Franki v svojem zapuščinskem članku. V duševnem
30  Ibid. str. 313 in 332.
31  V izpiskih priobčila iz zapuščine Frankla pod naslovom:  «Anastasius Griins Jugend» Neue Freie Presse, 1896, št. 11.334.
6*
84   Dr.PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
oziru pa se je vsaj nadarjenejša mladina postavljala svojemu ravnatelju in tendencam njegove struje odločno po robu. Posebno z mladim Auerspergom so imeli prave križe in težave. Z božje poti v Marijino Celje, ki jo je napravil Klinkowstrom s starejšimi učenci, se je povrnil mladi kranjski grof «s trajnim gnusom« (nach-wirkend angeekelt), kakor poroča ravnatelj materi. Duhovnike začne Auersperg naravnost mrziti, vsled česar ga očem strogo graja v pismih: «uospod Klinkowstrom se pritožuje, da javno kažeš za takega dečka, kakor si ti, smešno nespoštovanje do du-hovskega stanu in se pri tem sklicuješ na primer svojih staršev, da se vrhutega nečeš pokoravati verskim vajam.» Naposled mu grozi z duhovskim konviktom, kjer se bo ravnalo ž njim kot z mladičem, ki neče prav storiti (wird als ein Uebelgerathener be-handelt). Da take metode in pretnje grofiču niso priljubile vere in - njenih služabnikov, se razvidi že iz tega, da se nahaja v njegovi " beležnici iz tega časa med karikaturami tudi komična podoba au-* hovnika, kateremu sapa odnaša klobuk in cerkveno puščico.
Evropska mladina, vzgajajoča se v takih in podobnih zavodih tedanjega, od zgoraj diktiranega vzgojeslovja, rastoča v ozračju onodobnega na_ zunaj «svetega», na znotraj pa zelo «nesvetega» pokroviteljstva, ta mladina je našla svoj najvišji izraz in svojega 5^*-^j ženijalnega glasnika v Byj^nu, brezdvomno največjem liriku 19. stoletja. Ali takšnega, kakršen je bil na dnu svojega velikega srca tajvehki pevec svobode v času največje nesvobode kotjcglas vpjigčega v puščavi, kot junak, ki se je postavil po robu vsej sveti alijanci in se šel borit za to svoje prepričanje« med mali grški narod, kjer mu je v neznatnih Missolungah zavratno zastavila y< smrt njegovo pogumno pot, takšnega so mogli pojmovati le najboljši duhovi podraščajoče mladine. Byron se je v vseh evropskih deželah in v vseh narodih mnogo posnemal, a po večini se je kopirala njegova plemenita užaljenost in zagrenjenost v potvorjeni obliki nekega kujajočega se «spleena», v podobi nekega vase za-—•v            maknjenega, obupnoindividualnega estetizma. Tudi eden največjih
^u^PtoC-v)njegovih učencev, Puškin, je nekaj časa posnemal zgolj njegove vnanje alure. A že zelo zgodaj, ko je uvidel, kam plove kongresno jerobstvo, ko je spoznal, da omahuje njegov ljubljenec car Aleksander v Metternichovo naročje, je z žgočo ironijo zaklical, da «ne bo več sejal v suženjske brazde živih semen», češ: «pasite se mirni narodi; poziv časti vas ne zbudi! Čemu čredam darovi svobode? Črede se morajo klati ali striči; dediščina njihova iz roda v
Dr.PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.   85
rod je jarem s kraguljčki in bič.» A tri leta pozneje je že v mirno-veličastnem poklonu doumel vso velikost Bvrona, pišoč Zukov-skemu: «Byron ni bil samo mojster umstvene poezije, ampak jo je tudi udejstvil v praktični poeziji. Napoleon na skali sv. Helene
;• in Byron v Missolungi, evo dveh poetičnih svetilnikov, razsvetlju-jočih našo globoko noč.» Kljub takim globokim spoznanjem in pri-poznanjem v privatnih pismih je ruska romantika še cela desetletja trgala samo Bvronov kraljevski poetični plašč in iž njega šivala svoja oblačilca.Priti je moral veliki publicist Bjelinskij, ki je 1.1843. zaklical ruskemu romantizmu: «Ti si proglasil Byrona za pevca obupa in egoizma, za blodni komet, ozarjajoč svet s krvavo zarjo... Dobričina! Jaz ti povem, da ga nisi razumel, tega Byrona, nisi razumel ne njegovega ideala, ne njegovega patosa, ne njegovega genija, ne njegovih krvavih solz, ne njegovega brezupnega in ponosnega, na samega sebe oprtega obupa, ne njegove duše, tako nežne, krotke in ljubeče, kolikor mogočne, neupogljive in
^6velike! Byrpn— to je bil Prometej našega stoletja, prikovan na skalo, razkljuvan od kraguljev; mogočni genij, ki je k svoji nesreči pogledal naprej in ne videč v somračni daljavi obljubljene zemlje bodočnosti, jejproklel sedanjost in ji napovedal sovraštvo, nespravijivo in večno; noseč v svojih prsih trpljenja milijonov, je ljubil človeštvo in preziral in sovjažil ljudi, med katerimi se je videl osamljenega in zavrženega s svojo ponosno borbo, s svojo nesmrtno bolestjo. Ne komet, blodeč in brezličen, je bil on, ampak novi duh, boreč se za človeštvo z ognjenoperjaničasto čelado na glavi, s plamenečim mečem v roki, z žezlom bodoče zmage, bližnjega zmagoslavja.«32
4         VjAvstriji je vzbudil Byronov silni, po svobodi koprneči duh
krepke odklike zlasti pri Poljakih in Cehih. A že kmalu je v teh narodov državnorazvaljeni in podrti narodni koči to občečloveško skrb, iščočo strehe, odrinila od ognjišča druga, bližja skrb, kako bi na bornem ognjišču ne ugasnil zadnji plamenček narodne dušev-nosti. Potrebnejše je bilo peti pesmico, harmonizirano po odlomkih tradicionalne narodne popevke.
Kako pa je duševno živelo gospodujoče pleme, avstrijsko nem-štvo, v teh duševno j erobskih mračnih časih, ono pleme, ki se mu ni bilo treba tresti od dne do dne za svoj narodni obstoj? Dunaj
32 Bjelinskij, Zbrani spisi, Kijev, IV., str. 54.
•
86   Dr.PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
-----------------------------------------------------.--------------------------------------------------------,--------------------------------------------------------------.-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------L.
je v tem oziru značilen. Dunajski umetniki in literatje se niso zbirali v kakšnem muznem hramu, ampak najrajši v neki gostilniški beznici, prosluli «Ludlamshohle», kjer se je culo več dvoumnih ^ju^vh, anekdot in kosmatih dovtipov, nego .vznesenih duševnih produktov.
/?L/vi^ " > 1^ *em <<mraku bogov», pravi Menzel v svojem «Popotovanju v ^Avstrijo 1.1831.», da žive Dunajčani kakor na «otoku blaženih» (str. 125). Ako isti avtor dalje trdi: «Dunajčani delajo iz triumfalnega pohoda vesel Bakhov obhod, in njihovi vjeti narodi — Madžari, Slovenci, Čehi in Lombardi — se sami smejo ž njimi», se mu more v drugem delu njegove trditve veliko manj pritegniti, kakor če pravi dalje: «Čeh se pojavlja na Dunaju povsod potlačen, srdit, in kjerkoli sem videl kakšen prav nezadovoljen obraz v najvese-lejšem mestu na svetu, je bil gotovo češki», ali — pristavimo mi — slovanski. Merodajni avstrijski in v Avstrijo se zatekli romantiki niso niti po vnanje — kakor ruski — poizkušali stopati po stopinjah velikega britanskega Prometeja, smelega tatu ognja svo-bode. Kako? Saj so bili po večini dobro plačani in odlikovani uslužbenci Metternichove državne kancelije! — Res je seveda, da se podraščajoča-nadarjenejša nemško-avstrijska mladina ni strinjala ž njimi. Ne govorim o takih redkih častnih izjemah, kakor Grill-parzer, Lenau, Raimund, ki so v samoti trpeli ali zapadali blaznosti, ampak o povprečnejši boljši mladini. Ta pa se je orientirala, kakor smo videli v Auerspergovem slučaju, naravnost strastno svobod-
'^^iyyf njaško, freigeistovsko. Ona dunajska mladina, ki je — kakor smo slišali — 1.1809. v trumah oblegala predavalnico A. W. Schlegla, je bila postala v dvajsetih letih, v letih državnega uvajanja katolicizma v življenje pod egido «svefe alijance» — docela drugačna. Ko je 1.1827. imel na Dunaju slavni brat prejšnjega, Friedrich von Schlegel, javna predavanja o filozofiji življenja, prihodnje leto o filozofiji zgodovine, je moral predavati — pred praznimi stoli.33 Avstrijskonemška literarna mladina zadnjih dvajsetih in naslednjih tridesetih in štiridesetih let se je torej odločno odvrnila od pozne, misleno dekadentne nemške romantike, in sicer ne zato, da
33 Slovenski dunajski visokošolec Perko je pisal o tem predavanju Matiju Čopu dne 17. junija 1827. naslednje značilne vrstice: «Lo Schlegel generalmente a Vienna in riguardo alla filosofia gode di pocchissimo credito, e delle sue pre-lezioni dice Rembold, che 1'autore stesso non s'intende e che sono oltre modo prolisse ed oscure; egli non ha piu di 25 uditori, e questi (si figuri) sono mag-gior parte di mercanti, i quali ci vanno solamente per poter poi dire: ci sono' stato; e rimproverargli altri che non ci sono stati.»

Dr. PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.   87
bi se po vzgledu Bvronovem oklenila borbe za občečloveško svobodo in pravice osebnosti, ampak zato, da bi se oprijela nekega stremljenja, ki si je krčilo svoj pot nekako po sredi med novim svobodoljubjem in med skrbjo za narodnost in samobitnost, porojeno v romantiki. Z Grillparzerjem3*'na čelu je začela ta mladina^v/j ^M^ gledati na pozno nemško romantiko kot na nezdrav povratek v mračnjaštvo in praznoverje. Vzorniki so ji postali pesniki tako-zvane «švabske šole», združujoče v sebi obe takrat moderni gesli: svobodomiselno tendenco in nacionalni značaj. V vseh duhovih se je mogočno dvigalo narodno čuvstvo, dobivajoče duška v tako-zvani domovinski poeziji (vaterlandische Poesie). Nasproti tej ten- /^/ denci sta stopala v ozadje dnevnega zanimanja celo Schiller in-^""   » Goethe. V to ozračje ni nikakor več spadalo splošno navdušenje/ za onega Schillerja, ki je za to mladino bolehal na «preidealneni grštvu», tudi ne za onega Goetheja, o katerem se je trdilo, da je «bolj pesnik vseh narodov nego svojega naroda».35 Švabska šola je gojila liriko, ki se je kakor nalašč prilegala času. Kdor hoče videti, s kakšnim navdušenjem so se je oklepali mladi avstrijsko-nemški pisatelji, naj si prečita zanosno proslavljanje poetov te šole pri sodobniku Seidlitzu. Kot veliki mojster švabskih poetov se je proslavljal Ludwig Uhland, pesnik, kateremu ni mogla prav nič / i?A,S..A/sCfo* škoditi v očeh mladega naraščaja neka prilična kratka neugodna %',    * ocena Goethejeva. Oni Uhland, ki je sedel v wurtenberškem de- (' želnem zboru in s krepko, ognjevito besedo zagovarjal svobodno mišljenje in svobodne državljanske naprave, oni vnanji Nemec, ki je nekaj let pozneje izrekel znane besede: «Ako slišim govoriti Avstrijca, mi je, kakor bi začul glasove Jadranskega morja», se je / v tej dobi najbolj čital in — posnemal. Lenau in Griin sta bila nje- ..• ^f*-*-«* gova častivca. Poslednji mu je tudi posvetil svojo prvo pesniško 7»^») zbirko «Spaziergange eines Wiener Poeten» (1831.), kateri je iz- ' bral za moto Uhlandove verze:
«Auf! gewalt'ges Oesterreich! Vorwarts! thu 's den anderen gleich! Vorwarts!»
Istega Uhlanda je — kakor že omenjeno — izpraševal Lenau iz
34  Prim. A. Sauer, Grillparzers gesammelte Werke, Vorrede XXVI.
35  Prim. Jul. Seidlitz, Die Poesie und die Poeten in Oesterreich im J. 1836, Grimma, 1837, str. 13.
88   Dr.PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
prostovoljnega ameriškega prognansjtva, hrepeneč po domovini: «LJrfland! wie steht 's mit der Freiheit daheim?»36
Uhlandova poezija je bila kakor ustvarjena za to, da vpliva na «> avstrijsko mlado poezijo: o svobodi je pripovedovala in mladosti
*  in moči in veselju in zdravi, sočni ljubezni, njenem hrepenenju in sladkih srčnih ranah v prosojnih, jasnih in izbrušenih verzih. Naraščaj, ki ni smel črhniti niti besedice v javnih vprašanjih, v ozko zaključenih zborovanjih državnih jerobov, h katerim ni imel pristopa, je pač od hipa- do hipa vrgel v te tajne kabinete kakšen srdit pogled ali kakšno ogorčeno besedo, zlasti in posebno pa se je za to odrinjenost odškodoval in se izživljal na pisanih livadah življenja, na tleh, ki se je mogel na njih vsaj malo razmahniti. Življenje postane parola teh mladih poetov, in sicer življenje, razumljeno in pojmovano docela v zmislu Uhlandove poezije: «Bald ist 's die Siissigkeit der Liebe, die Feier der Frauenschonheit, die Sehnsucht nach ihrer Huld, die Freude iiber die Zuneigung, welche den Dichter begeistert, bald wieder Wehmuth iiber ihre Kalte, Sor-
-'S^€f%e *ur inr Wohl,» karakterizira prav dobro Seidlitz37 oni element, *jki je posebno priljubljal Uhlandovo poezijo mladim avstrijskim pesnikom. Po svoje sta recipirala to poezijo zlasti Lenau in Griin. Njuno razmerje do Švabov označuje graški nemški literarni zgodovinar Seuffert z naslednjimi besedami: «Lenau und Griin theilen den Cult der Natur miteinander. Er verbindet beide mit den jiinge-ren schwabischen Dichtern, mit denen sie auch politisches Inter-
*  esse oder religioses Grubeln vereinigt. Er nahrt auch in beiden
*  den Sinn fiir die Volksballade, wie sie Uhland mit tiefdringender, '+¦ miterfindender Gelehrsamkeit sich aneignete.»3s
Kar se tiče svetovnega naziranja, se mora o tej avstrijski mladini reči, da ni imela posebnega zmisla za sistematično filozofsko mišljenje. V tem oziru so bili ti mladeniči le preveč sinovi one Avstrije, ki nijrodila nobenega znatnega filozofa. V umovih mladih svobodnjakov se je daleč z dna temno oglašal racionalizem davne prosvetljene dobe. K tem sestavinam so se mehanično primešavali odkliki filozofskega nauka Hegela, sodobnega srednjeevropskega in vzhodnoevropskega filozofskega boga. A te mišljenjske kali je
36  Prim. članek Lud. Aug. Frankla «Uhland in Wien», Die  Presse,  1863, štev. 23.
37  Prim. Seidlitz, o. c, str. 14.
."¦: v
B. Seuffert, Anastasius Griin, Deutsche Revue, 71, str. 375.
Dr.PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.   89
gojila manj nagnjenost do sestavnega mišljenja in bolj kljuboval-nost nasproti osovraženi cenzuri, ki je v Avstriji z enako strogostjo izganjala iz knjig hegelijanstvo kakor tudi racionalizem pro-svetljenstva, dasi so bili najvišji jožefinski birokrati, kakor smo videli v Gentzevem slučaju, v duši pravzaprav racionalisti. A ker so se bili zvezali pri državnem vodstvu z duhovniškimi pietisti v svrho, da_vzjpQstaviio med nemirnimi podložniki «religijo kot. za^^crr  &>k kon», religijo,,. ki je sami niso imeli, so morali potom cenzure pre^^vv*** $iu ganjati ne samo modno hegelijanstvo, ampak tudi svoj prosvet-o-t? tgkn -Ijenski nazor. 2e parkrat citirani Seidlitz pravi v tem oziru o pred-^t Kjk*u> do marčni cenzuri: «Was moderne Anschauung ist, oder worin dem Rationalismus oder einer fiegeFschen himmelstiirmenden Idee das Wort geredet ist, — anathema sit!»39 — Vendar moramo reči, da tako navdušenega pečanja z nemško romantično filozofijo, kakor n. pr. v Rusiji, v Avstriji ni bilo. ^načilen za nemško-avstrijsko umstveno življenje je Grillparzer, ozlobljeni zaprtnjak in zaniče-vatelj vsake strokovnjaške učenosti, ki je posvetil znanemu Davidu Straussu, pristašu levega, socialno se orientujočega potomstva Hegelovega, naslednji epigram:
«Was machst du, Freund, soviel Spektakel, Kehrst uns den Glauben um nach neuer Regel? IcJL.mindestens glaub' lieber zehn Mirakel, Als Einen — Hegel.»
Takratna avstrijska mladina je stremela — po avstrijsko. Klicala je po svobodi, kakor je to delal njen zastopnik Griin v «Izpreho-dih» in v «Zadnjem vitezu». A kakšna naj bi bila ta svoboda, zlasti tudi v svojih miselnih temeljih, s takimi vprašanji si ni ubijala glave. Tega niti ni smatrala za potrebno. Svoboda je bila v Avstriji w           ,>#
* «sploh» zabranjena, zato se je mlada generacija navduševala zaOTJiZ/iA* svobodo «sploh». Vjferah poezije ji je bil v tem oziru precej,pri sjrcu patetični proklinjevatelj tiranov, mladi Schiller, katerega je uprav takrat W. Menzel visoko dvigal nad objektivnega Goetheja. Za glavni vrelec poezije pa je ta mladina proglašala čuvstvo, ali pravzaprav oni pristno bajuvarski ali naravnost «dunajski» — «Gemuth», ki so ga bili kot glavno poetično gibalo sicer že romantiki posadili na pesniški prestol, .češ, da mora poleg njega poklekniti na stopnice prestola suhi, mršavi razum. Odločujoča pesniška tendenca je bila, da naj se ostane pri čuvstvu in naj se v leposlovje
39 J. Seidlitz, o. c. str. 28.
90     ALOJZIJ  GRADNIK:  O SAJ NE MOREM RECI TI BESEDE...
preveč ne vmešava razum, da bo poezija istinito subjektivna in ne zapade preveč objektivizmu, pravcu, ki je med tedanjimi poeti užival majhno ceno. Za to razpoloženje nam je najboljša priča že opetovano citirani sodobnik Seidlitz, ki piše: «Aber in dem trocke-nen sandigen Tone dieser (Objektivitats-)Dichter bewahrt es sich neuerdings, dass eine Philosophie sich wohl zur Poesie des Geistes, doch nicht zur Braut des Gemiithes gestalten lasst, und wenn auch die Hegelsche Lehre durch einige ihrer Principien sich eher zur Poesie hinneigt, als der schroffe Fels des kantischen Idealis-mus, so konnte uns daraus hochstens eine neue Objektivitatsschule erwachsen, nur noch schroffer, abgeschlossener als die Goethe'-
40
»                                                                             (Dalje prihodnjič.)
sche  40
40 Ibid.str.35.
D^D
ALOJZU GRADNIK:
O SAJ NE MOREM REČI TI BESEDE . . .
O saj ne morem reči ti besede... Če sem ti ko duhteča roža, vtrži! Če sem ti kakor časa vina, drži, o drži me pri ustah in me pij, da zadnja kaplja v tebi izkopni.
Ne misli na poznejše moje bede, O nič, prav nič naj te ne moti zdaj! Potem? Kar je storjeno, je storjeno. Potem me rožo z nogo razcefraj, potem me čašo trešči v belo steno, da bo ti v slast še smrti žvenketanje.
Ker vem, da kot razbite tvoje sanje, kot bolečina, kes in kot zločin bom vedno še hodila ti v spomin.
136  Dr. PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
Dr. IVAN PRIJATELJ:
DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV. (mm
Vobče pa se mora reči, da si avstrijsko-nemška duševnost ni iskala duška tolikanj v pesmi in romanu, kakor tudi ne v takšnih vedah, kakršne so filozofija, zgodovina in državoznanstvo, katere vede je vrhutega strogo nadzorovala cenzura; notranji avstrjjsko-
&f$ojk?Š$šLŠ&Q0VQ^ se je najbolj izživljal v gledališču. Veselo in dobrodušno ljudstvece se ni rado zaklepalo vase, se ni ljubilo pogrezati v učene kabinete, ampak je najrajše rajalo v družbi, gledalo in se dalo gledati. Zato bi se moglo reči, da je treba iskati duševnega avstrijskega Nemca v predmarcu predvsem v gledališču. In sicer ne tolikanj v «Burgtheatru», ipak znamenitem muznem hramu, T^rf^f ^/ustanovljenem po Jožefu II., stoječem razen kratkih presledkov
(^                 na čelu nemških gledališč skozi vse XIX. stoletje, ampak mnogo
bolj v dunajskih predmestnih gledališčih. Tu so Dunajčanje z največjo radostjo posečali zlasti neusahljive, neštevilne burke svojega skoropisca Johanna Nestroya, ki je samo med leti 1832. in 1845. napisal in spjravil na oder 42 svojih burk, v katerih je povrhu sam igral glavne, povečem komične osebe. Ta šaljivec, ki se je s svojim površnim, a premetenim, pogosto ciničnim in frivol-nim razumom, s praznim srcem, predvsem pa s skrajno spretnim in šjpičastim jezikom nečuveno in brezobzirno norčeval iz svojih Dunajčanov, iz sebe, iz vseh časovnih struj, ki je 1.1848. karikiral v eni in isti igri predmarčne birokrate in hkratu tudi borivce za svobodo, je bil ljubljenec avstrijskega nemštva. Značilno za pred-marčno dunajsko občinstvo je, da v «Burgtheatru» nekako nikdar
^r-Uzj^+JUiv&i mogel prodreti Grillparzer, zaljubljenec v habsburško in avstrij-i D sko veličino, zraven pa tudi najmočnejši dramatični, zlasti tragični talent avstrijskih Nemcev, kljub temu, da sta ga oba najzmožnejša ravnatelja tega zavoda Schreyvogel in Heinrich Laube znala ceniti in izkušala pripraviti do uspeha. «Burgtheatrov» Nestroy je
XjU^<^eAAs-|Ci3bil Bauernfeld, «glavni rezoner predmarca»,41 mož umetniške plit-
41 Friedjung, II., str. 348.
Dr. PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV. 137
vosti, a spretnega salonskega dialoga in takšnega pretkanega in bodičastega peresa, ki je znalo obrazorožiti vse tope rdeče svinčnike cenzorjev in visokih birokratov. Največji rekord je v tem oziru dosegel Bauernfeld 1.1847. s^vj)joj^eseloigro «Grossjahrig», v kateri je slikal glavnega junaka Hermanna, predstavljajočega avstrijsko ljudstvo, kako ga vodi za nos njegov jerob Blase s svojimi pomočniki (Metternich s svojimi birokrati). Dunajčani so imeli svoj «Mordshetz», ko je ta jerob ob splošnem posmehu z odra dvornega gledališča razlagal karikirano državno in dvorno modrost. Igra bi najbrž ne bila prišla na dvorno pozornico, da se ni <. zanjo zavzel minister grof Kolowrat, ki si je dal to zasmehovanje * neljubega mu kolega Metternicha igrati najprej na svojem gradu. J Kot minister je potem tudi našel sredstva, s katerimi je spravil igro v «Burgtheater». Pred vprizoritvijo je vprašal grofa Kolow-rata kot poznavatelja igre nadvojvoda Ludwig, kakšna je igra, ki se bo igrala; Kolowrat se je hlinil, češ, da je povsem nedolžna. Nadvojvoda je šel gledat igro in je po predstavi rekel ministru grofu Kolowratu: «Ich hab' das Stiick gesehen — ich komme doch darin vor, und Sie eigentlich auch.» Grof Kolowrat je bil namreč v svoji jezici na državnega kancelarja prezrl, da so se v igri, uprizorjeni na dvornem gledališču, zasmehovali: Metternich, nadvojvoda Ludwig in grof Kolowrat, torej ves triumvirat, ki je svojevoljno vladal namesto slaboumnega cesarja Ferdinanda, imenovanega «Dobrotljivega».42 V prihodnjem letu 1848. so odleteli vsi trije; njihovim kreaturam, birokratom, in teh poslednjih kre-aturicam, neštevilnim cenzorjem, so se polomila gosja peresa in rdeči svinčniki, avstrijski jetnici, duševnosti, so se za kratek čas odprla vrata in okna, da so se potem še za eno desetletje na novo *    zapekala in zaprla.
Leta 1848. je bila prodrla nasilno, potom revolucije svoboda v politiki in upravi, svoboda v čuvstvovanju in mišljenju. Zmago-slavila je meščanska demokracija, podpirajoča prirodne pravice osebnosti in vseh korporacij — a njeno zmagoslavje je bilo kratkotrajno. Končno sta izšli iz boja edini zmag;ovavki absolutistična država in ž njo zvezana ortodoksna rimsko-katoliška cerkev, ki sta si uravnali medsebojno razmerje v konkordatu. Po tem paktu je postala nekaka oficialna nadzornica, pokroviteljica in čuvarica
duševnosti v Avstriji cerkev. Zatorej se nam je v tem kratkem    xA4C&*
---------------
42 Ibid. 350.
138  Dr. PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
pregledu, obravnavajočem duševno življenje v Avstriji v prvi polovici XIX. stoletja, z nekaterimi besedami dotekniti delovanja onih odličnih cerkvenih dostojanstvenikov avstrijskih, iz katerih različno nijansiranih nazorov je izšel končno kot zmagovavec konkordatni duh.
Najmočnejša miselna glava te dobe, obenem najbrž največji sistematični filozof Avstrije je bil nemškočeški rojak, praškDvse-učiliški profesor verstva Bernard Bolzano (1781.—1848.), du- \h~h-hovnik, izboren pridigar, genijalen matematik in samostojen mislec, v svoji prikazni prava sokratična postava. Stal je trdno in preverjeno na tleh krščanstva in tega svojega svetovnega nazora ni dokazoval tolikanj iz verskega razodetja, marveč predvsem iz prepričanja, da nobena druga doktrina ne nudi človeku toliko življenjske sreče in dušne plemenitosti kakor krščanstvo. Poznal je dobro Kanta in ves racionalizem ter se trudil ves svoj živ dan, priti od Kantovega čistega razuma potom logičnih dokazov k takozvanim objektivnim resnicam. Svoje etične principe je dokazoval kot postulate razuma, ne samo kot zahteve praktičnih potreb. Eden njegovih prevnetih prijateljev, litomefiški semeniški ravnatelj Fesi, je ustanovil na podlagi njegovih naukov skrivno «krščansko zvezo». To je dalo povod uradnemu preganjanju mojstra, zakaj skrivna društva so bila v Avstriji strogo prepovedana. Bolzana, ki s to zvezo ni imel nikakršnih stikov, so prisilili, da je! 'moral izstopiti iz svoje univerzitetne službe „ zlasti zato, ker je odrekel praškemu nadškofu vsako izjavo, o * kateri bi se bilo moglo misliti, da ž njo preklicuje kakšne svoje ! «krive nauke». Prepovedalo se mu je izpovedovanje in tudi privatno poučevanje. Najhujše pa ga je zadela cenzurna prepoved, da ne sme dati ničesar več v tisek. Njegovo delo «Religions-wissenschaft» so izdali njegovi učenci 1826. v štirih knjigah na Bavarskem brez njegovega imena. Eno leto kesneje je prav tako izšla njegova znamenita «Wissenschaftslehre», na kateri bazirajo takšni sedanji avstrijski filozofi, kakor Bolzanov ožji rojak Hus-seri, profesor filozofije v Gottingenu, in Meinong v Gradcu.
Drugi mož, ki se je kot redek Avstrijec v tem času ukvarjal s spekulativnim umovanjem in se v tem oziru bavil posebno z mislijo, kako bi spravil katolicizem s sodobno filozofijo, je bil tudi «nemškočeški rojak, po imenu Anton G u n t h e r , učenec Bolza-' nov, rojen 1783., v duhovnika posvečen 1821. Za svoji stroki je smatral filozofijo in teologijo in je ves čas svojega življenja kole-
Dr. PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV. 139
bal med obema poklicema. Ne zapuščajoč nikdar tal katoliških dogem — kakor je to včasih delal umetniški zanesenjak Wein-tridt — se je oklepal bolj romantike, nego Bolzanovega racionalizma, pri čemer je v svojih spisih rad.disputiral s Schellingom in Hegelom, braneč katoliški svetovni nazor ne kot božje razkritje, ampak kot nauk, sloneč na logiki in morali. Razpolagal je z raz-boritostjo in celo s humorjem, vsled česar je našel med mladimi bogoslovci v Avstriji in Nemčiji več učencev nego Bolzano. H Guntherjevemu dunajskemu ožjemu krogu je pripadal n. pr. pridigar dunajske stolnice Veith in kanonik Greif, vzgojitelj poznejšega kardinala Schwarzenberga. A že v tridesetih letih so se začeli množiti v vrstah teologov strogo rimske observance njegovi nasprotniki. Dunajski papežev nuncij je dejal ob priliki nadškofu «. Schwarzenbergu: «Gimtherjeva pot ni sieer protikatoliška, pač * pa nepotrebna in nevarna.»43 Ob nastopu papeža Pija IX., ki se • je v začetku splošno smatral za prijatelja takozvanega liberalnega * ». katoličanstva, za kakršno more veljati tudi Giintherjevo, se je - . izboljšala Giintherjeva idejna pozicija, čeprav mož  gmotno ni • * nikdar živel sijajno ob skopi plači iz dokaj kočljive službe cenzorja  filozofskih  in  bogoslovnih  del.  Morebiti  zategadelj   tudi nikdar ni prišel do tega, da bi bil svoj strogo umovalni katoliški svetovni nazor predstavil sistematično; ljubil je bolj aforistično pisavo, tudi mu že od prirode ni bilo dano, izražati se lehkotno, razvidno in poljudno. Najsimpatičnejša njegova črta je njegov pogum, s katerim se je boril prav tako vztrajno zoper panteizem in racionalizem nemške romantične filozofije — kateri se je vendar imel zahvaliti za marsikaj44 — kakor tudi zoper pojmovno igračkanje skolastike.45 Bil je prepričan dualist, trdeč, da izvajajo - * duševne in telesne forme bistvovanja svoj neposredni postanek * t od osebnega Boga, neprestano ustvarjajočega, v katerem dose- * » zajo tudi zopet svojo enoto. Zategadelj je tudi imenoval svoj nauk * * «kreacijsko filozofijo». Nasprotoval je vsakemu monizmu, spiri-tualističnemu kakor tudi materialističnemu. Ajta svoj nauk je mogel nemoteno razvijati samo nekaj časa, končno so ga posta-\qj vili vj^imu v preiskavo.
Z Gtmtherjem v tesni zvezi stoji delovanje Johanna Emanuela            j j
V e i t h a, tudi nemško-češkega rojaka, rodom Žida. Ta mož, ki \^^.^.//Ci^r
4S C. VVolfsgruber, Friedrich Kardinal Schwarzenberg, I., str. 136.
44  Od romantike je imel zlasti neko skrivnostničasto kopreno v izražanju.
45  Friedjung, II., str. 458. — Istemu avtorju sledim v glavnem tudi dalje.
140  Dr. PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
bil v mladosti odločen od strogo pravovernega očeta za rabina, se je s silo iztrgal očetovi oblasti in dovršil medicinske študije na Dunaju, kjer je bil od leta 1816. do 1821. ravnatelj živinozdrav-niške šole. V desetletju konvertitov se je dal tudi on izpreobrniti po p. Hoffbauerju in je postal iz človekoljubnega homeopata in živinozdravnika najprej redemptorist, potem učen teolog in svoje-časni prvi pridigar v Avstriji. A liguorijanci, postajajoči okrog leta 1830. vedno mrkejši in zagrizenejši v svoji enostavni rimsko-verski vnemi, so začeli po strani gledati učenega židovskega kon-vertita, zlasti tudi zato, ker Veith ni odobraval njihovega omalovaževanja pozitivne znanosti. Znan je njegov izrek: «Slepi verniki prav tako usmiljenja vredno šepajo, kakor slepi znanstveniki«.
Leta 1831. je postal pridigar v dunajski «štefanki». Bil je sicer ) -tJ~. 9k^ {y.majhne postave, brez mimičnih govorniških talentov, a deloval je z ognjevitostjo čuvstva, presenečal z izobrazbo, očaroval z uglajeno besedo in se prikupljal s prirodnostjo in humorjem. Njegova del$.wiqst je bUa pbčudovankvredna. Izdal je 41 knjig priSig^^' jirt^je^^pisafr a nikdar memofiral, mnogo molitvenikov in več zvezkov novel, pesmi ter aforizmov. Na_ stara leta je oslepel. V tem življenjskem položaju so mu stregle plemenite ženske, med njimi literarno delavna sestra že omenjenega Wein-tridta. Umrl je leta 1876.
Krog, ki se je zbiral okrog Giintherja in Veitha, je imel svoje posebne nazore v cerkvenopolitičnih vprašanjih: obenem s stremljenjem, zvesto ostati v rimski cerkvi, so tijmožje prepovedovali popolno neodvisnost cerkve od države, zahtevajoč, da tudi cerkvene nauke prešine filozofski duh. To so bili takozvani «libe-T^cuToh t ralni katoliki», ki so dobili prav takrat svojega teoretika v grofu Montalambertu in svoj program v istega grofa knjigi «Dolžnosti katolika» (1843); borili so se enako odločno zoper pritisk in izrabljanje cerkve od strani jožefinizma, kakor zoper takozvano ultramontansko strujo, ki je pod vodstvom liguorijancev in jezui-tov pridobivala tudi v Avstriji vedno večjo moč. Otinther se je izrecno po robu postavil sisTejriu, ki je ¦— po njegovih lastnih besedah — «umel dresirati mašnika, uradnika in mušketirja za cerkveno in državno gamašno službo». Ta krog je zamerjal tudi avstrijskemu episkopatu,* da * ši brez ugovora da komandirati iz državnega sveta jožefinsko «policijsko cerkev». Zato njega pristaši tudi niso dobro izhajali z dunajskim nadškofom Mildejem, neoporečnim duhovnikom in redkim plebejcem na tej stolici, zato
¦..                                                                                                                                                                                 ¦    ¦ ¦
Dr. PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV. 141
pa preverjenim jožefincem, ki je v «vnanjih disciplinah» rajši poslušal državni svet nego Rim, ki je bil bolj duhovnik nego politik, ki ni odklanjal samo «liberalnih katolikov», ampak tudi novodobne bojevite liguorijance, poudarjajoč bolj etične vrednote krščanstva in oklepajoč se vzvišenega primera Kristovega brez filozofskih špekulacij in političnih tendenc. V viharnem letu 1848., ko je močno narastel v socialnem življenju demokratizem, v duševnem individualizem, ko je tudi v Avstriji razširjal Ronge svoje «nem-ško katoličanstvo» — pred dvajsetimi leti smo rekli podobni struji «modernizem», danes ji pravimo «reformizem» — je nadškof Milde duhovnikom prepovedal vmešavanje v strankarske boje, dočimjsose Giintherjevci s Veithom na čelu združili z liguorijan- 'V^Ls* o-Y~<*j) < skimi zastopniki bojevite cerkve. Najdelavnejša člana obeh ne-jožefinskih struj, Veith in Sebastian Rrunner, prvi Giintherjevec, drugi <<ultr^montanec>>, stajsJmpno nastopala zoper vse revolucionarje in individualiste v pridigalit v novo ustanovljenih «društvih katolikov» in časopisih (Veith je nekaj časa izdajal list «Auf-warts», Brunner trajno svojo drastično pisano «Kirchenzeitung»), dokler se ni po_r4;emagii jevolucije in poj/zhodu Rauscherjeve zvezde poslednjajstruja otresla Veitha in leta 1851. v Rimu ova-/ -3 ch dj$ajQuntfier ja krivo verstva.
Dotedaj še vedno vladajočemu cerkvenemu jožefinizmu je klenkalo — kakor vsem drugim njega birokratičnim praktikam — pravzaprav že v revoluciji leta 1848. kot taki. Saj je bilo njeno geslo: svoboda! Samo da so različne stranke različno ume vale cerkveno svobodo. Svobodo so zahtevali za cerkev nemški škofje, zbrani pod predsedstvom kardinala Schwarzenberga v Wiirz-burgu, in sicer v tem zmislu, da naj hierarhija sama ureja verske zadeve brez umešavanja države. «Liberalni katoliki» so umevali pod cerkveno svobodo popolno ločitev cerkve od države, meneč, da bo šele potem vera kot taka vabila ljudi v cerkev s svojo notranjo prepričevalnostjo in ne več s pomočjo države, za katere časne koristi se ne bo cerkvi poslej tudi treba več izpostavljati in eventualno kompromitirati svojih večnih principov. Svojevrstno se je zavzela tudi v revoluciji zmagalna meščanska demokracija za svobodo cerkve. V znanih §§ 13. do 19. kromefiških osnovnih zakonov je postavljala* naslednje smernice za razmerje med cerkvijo in državo: vsem državljanom se jamči svoboda veroizpovedanja in bogočastja (§ 13.); država ne priznava nobeni cerkvi predpravic in nihče se ne sme siliti k bogoslužju
142  Dr. PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
njemu tujega veroizpovedanja (§ 14.); posebna postava naj uredi razmerje med cerkvijo in državo, zlasti glede cerkvenega imetja in volitve cerkvenih predstojnikov (§ 15.); državljani vseh kon-fesij so ravnopravni (§ 16.); uvaja se civilni zakon (§ 17.); vede in njih pouk so svobodne (§ 18.); javni pouk se vrši na državne stroške, ne da bi nanj vplivale verske družbe (§ 19.). Končna formulacija, ki jo je sprejel takrat že mrtvi kromefiški državni zbor dne 6. marca 1849., je vendar dišala še precej po jožefinizmu in se je glasila; Država varuje in nadzoruje cerkev; cerkev je neodvisna v vseh svojih notranjih zadevah; cerkvene predstojnike volijo občine in sinodi; cerkveno imetje oskrbujejo cerkvene občine pod nadzorstvom države.46
Ko so poslanci v Kromefižu na tak način osnovali in sklepali osnovne zakone, da ž njimi prerode razmajano državo, je Schwar-zenberg - Stadionovo ministrstvo kovalo na tihem v Olomucu «cesarsko» ustavo. Ko so prišli ministri do verskopolitičnih zakonov, seveda tudi v tem vprašanju niso pritegnili k posvetovanju nobenega ljudskega zastopnika, tudi nobenega privatnega verskega učenjaka, ampak oba tedanja najvišja cerkvena dostojanstvenika. Ministrski predsednik je vprašal za svet svojega brata, salzburškega nadškofa kardinala Friedricha Schwarzenberga; ta pa si je pridružil kot sotrudnika mnogo močnejšo cerkveno glavo, nego je bil on sam, nekdanjega salzburškega teološkega profesorja, sedanjega monoštorskega opata in ravnatelja orientalske akademije na Dunaju, Rauscherja.i   .
A^^SffO) Josef Otmar Rauscher, ki je bil že od 1.1844. profesor za filozofijo med vzgojitelji mladega Franca Jožefa in že skoraj dvajset let previden svetovavec Metternicha, katerega je kot dovršen jurist in oprezen cerkveni diplomat polagoma in neopazno pripravljal na odpravo cerkvenega jožefinizma, ta velenadarjeni mož stopi v akcijo. Na njegov nasvet se sprejme v oktroirano ustavo z dne 4. marca 1849. naslednja 2. točka cesarskega patenta: «Vsa-ka od postave spoznana cerkev in versko društvo ima pravico, službo božjo očitno v družbi opravljati (gemeinsame offentliche Religionsiibung); ona ureduje in oskrbuje svoje zadeve samostojno; ostane v posestvu in vživanju naprav, ustanovitev in zalog, ki so za njene duhovske, šolske in dobrodelne namene odločene;
46 J.Apih, Slovenci in 1848. leto. V Ljubljani 1888, str. 249 in 253.
Dr. PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV. 143
vunder je, kakor vsako drugo družtvo, splošnim deržavnim postavam podložna».47
S to točko oktroirane ustave je bil v principu že odpravljen cerkveni jožefinizem. Šlo je samo še za to, kako se bo ta princip praktično uvedel v cerkvenopolitično življenje. Za ta novi naskok sta se želela kardinal Schvvarzenberg in Rauscher preskrbeti z avtoritativnejšimi poverili. Nasvetovala sta ministrsvu, naj ono skliče kongres avstrijskih škofov na Dunaj. Stadion se je nekaj časa branil, ker se takšno pritezanje večjega števila svetovavcev ni prav skladalo z dosedanjo birokratično prakso. A duševno že/*' precej bolehen se je končno vendarle vdal. Zadnjega marca 1849 so se razposlala vabila vsem cislitvanskim škofom, skoraj samim neaktivnim jožefincem, ne segajočim kardinalu Schwarzenbergu po rojstvu, opatu Rauscherju po duhu niti do kolen. Kongres škofov na Dunaju je trajal od 30. aprila do 17. junija 1849, in njegovi glavni zaključki, izročeni ministrstvu so bili: samoobsebi umevna zahteva, da se odpravi nadzorovanje neposrednega občevanja ško-fov s papežem in verniki; način, kako naj se opravlja služba božja, se_prepušča samo škofom; vzpostavlja se kanonično zakonsko pravo in pravica sodbe nad zakonci; pri nameščenju škofijskih in opatskih stolic imajo glavno besedo škofje; samostani smejo prosto in neposredno občevati s svojimi predstojniki v Rimu in sobrati v inozemstvu; v vodstvo bogoslovnih študij se država -ffima več vtikati; cerkvi se mora zagotoviti odločilen vpliv tudi pri vsem posvetnem pouku; duhovščina ima pravico izrekati cerkvene kazni nad verniki, ki te kazni zaslužijo. — Škofje so bili torej skoraj v vseh točkah podrli cerkveni, jožefinizem, samo posebnih pravic episkopalne cerkve nasproti rimski kuriji se niso odpovedali, ampak so si jih še pomnožili s tem, da so si zagotavljali glavno besedo pri podeljevanju škofovskih in opatskih stolic.48 Odpravljala se je torej podrejenost Rima državi, a utrjevala avtonomija škofov nasproti sv. stolici.
Rauscher je imel s svojimi načrti srečo že takoj v začetku zlasti v tem oziru, da se je^ravno takrat odločilo bogočastje od notranjega ministrstva in se "podelilo naučnemu, in pa v še eni okoliščini, da je postal prvi avstrijski minister za uk in bogočastje grof Lev Thun, mož, ki je bil glede narodnosti Čeh in prijatelj
Slovenija, dne 16. marca 1849, str. 85. Friedjung, o. c. II., str. 479.
144 Dr. PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
Jungmanna, Palackega in Šafafika, glede znanosti pristaš herbar-tijanca Exnerja, kot človek prijatelj in podpornik nesrečnega du-hovskega misleca Bolzana, kot politik sovražnik centralizma in(W germanizacije, vse to v — teoriji, ki pri njem ni bila močna in življenjsko dosledna; v praksi pa je bil Thun poslušen rimski katolik, zvest sluga cerkve in obenem zvest sluga državnega sistema, kateremu je služil.
Škofje so pol leta čakali, preden je ministrstvo zavzelo svoje stališče nasproti njih zaključkom. Največja ovira je bil nemški liberalec in novi justični minister Schmerling. Pa tudi ves kabinet, ki se je polagoma pripravljal, da vzpostavi absolutizem, se je po-mišljal, deliti svojo moč s kakšno drugo oblastjo, četudi s cerkveno ; to tem manj, ker je imel izkušnje, da je šla v času pravkar potlačene revolucije madžarska, italijanska in poljska duhovščina pogosto z narodom. Celo papež Pij IX. je leta 1848. blagoslavljal t italijanske vstaše, ki so šli v boj zoper avstrijske tlačitelje, kar ¦ ' je delalo slabo kri v najširših vrstah celo globoko pobožnih Av-- ¦ strijcev. Z druge strani pa se mora reči, da je tudi Rauscher z vsem svojim stremljenjem v cerkvi in državi podpiral in zastopal absolutizem in centralizem. Deloval je na to, da se Ogrska, do-sedaj tudi v cerkvenem oziru v marsičem samostojna, docela zlije zAvstriio, a v to jo more prisiliti samo Rim, kar bo pa ta storil edino v tem slučaju, ako sklene Dunaj s sv. stolico konkordat. Končno se je posrečilo Rauscherju začetkom decembra 1849 v triurni avdienci pri Thunu spraviti stvar v tok. Thun je pod pretnjami škofov pregovoril mladega cesarja zoper Schmerlingovo opozicijo, in dne 18. ter 23. aprila 1850. sta izšla oba zakona, ki sta s pozitivnimi določbami odpravljala jožefinizem. Teoretične utemeljitve teh določb so izšle potem leta 1855. ob formelnem zaključku konkordata z Rimom.
Rauscher, ki je od 29. januarja 1849. sedel na škofovski stolici v Gradcu, je zmagal na vsej črti. Že 6. aprila mu je bil pisal Thun: <<Dosedanji uspehi so pravzaprav docela Vaša zasluga. Jaz pri tem nimam druge, kakor da sem nasprotoval ovirajočim vplivom.» /tStrtiA dne 24. aprila 1850. je pisal Rauscherju ljubljanski škof Wolf: «Vaša ljubeznivost je v naših stvareh izvršila nekaj velikega, in še velikega pričakuje od vas božja cerkev; pa Bog vas je ob-
Dr. PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV. 145
daril z darovi, s katerimi se Vam to posreči lažje nego kateremukoli iz nas».49
V konkordatu si je bila priborila cerkev svobodo in povrhu te . svobode še nekaj nadvlade nad državo, zlasti na šolskem in za- • konskopravnem polju. Svoje svobode ni poslej izgubila v Avstriji l : nikoli več; pač pa je morala to, kar si je bila vzela v teh časih obnavljajočega se absolutizma preveč na izrecno državi pripadajočih popriščih, v dobi obnovljene ustave državi zopet vrniti. To korekturo je izvedel v Avstriji v 60tih letih zavladavši nemški konstitucionalni liberalizem, ki je leta 187CK sicer odpravil kon-kordat, a pustil cerkvi vse one svoboščine, ki jih je od zakono-dajavca sam zahteval za svoje posvetne, kulturne in gospodarske družbe in korporacije.
II.
Rekonstruirati svetovni nazor slovenskih kulturnih delavcev predmarčne dobe je težavno delo že iz enostavnega vzroka, ker so ti prvi prebujenci in preporoditelji dotlej kulturno zanemarjenega naroda pisali za primitivne potrebe ljudstva, daleč odteg-njene od svetovnega modrovanja, ali pa so se bavili kot znanstveni ali literarni specialisti s predmeti, ne zahtevajočimi kot neobhodni predpogoj od svojega obdelovatelja podrobno zaokroženega svetovnega nazora, pogosto tudi ne puščajočimi jim v ta namen potrebnega časa in ne dajajočimi jim neposrednega nagiba ter pobude. Dela je bilo veliko na vseh koncih in krajih, in sicer docela začetnega. Čas za modrovanje in filozofsko poobčevanje ter ozmišljanje je ležal še v daljnji bodočnosti. V koliko je ta ali oni naših kulturnih delavcev teh časov za svojo osebo prišel do samostojnega svetovnega naziranja, se nam torej ne razodeva tolikanj iž njegovih prespecialnih ali preenostavnih, preprostemu narodu namenjenih spisov, kolikor bolj iž njihovih biografij, črpa-jočih gradivo tudi iz drugih, zlasti korespondenčnih virov. K tej težavi se pridružuje še ona v tedanji Avstriji splošna okoliščina, da se v oni dobi vseobčega politično-nazadnjaškega pritiska od-zgoraj miselno samostojni ljudje niso posebno radi izpostavljali s svojimi pravimi nazori, posebno če so se v njih ločili od oficial-nih doktrin, ampak so jih rajši hranili zase. Ako se kljub tej primitivnosti tedanje naše duševnosti in omejenosti svobodnega izražanja polotim kratke informativne skice svetovnega nazora na-
49 Friedjung, o. c. II., str. 495.
10
146  Dr. PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
ših predmarčnih preporoditeljev, storim to iz prepričanja, da brez take skice visi ideologija naših pomarčnih kulturnih delavcev v zraku, in pa iz mnenja, da so stali naši predmarčniki ipak še vedno v taki stiki s svetovno mislijo, da se da iž njih življenja in delovanja nagrebsti vendar toliko iskric, da se bo videlo, kako je objsvetovnem duševnem ognju ponižno plapolal tudi naš skromni slovenski miselni zubelj.
Pravi cilj naših kulturnih delavcev te dobe je delo ob probuji naroda, to se pravi: želja, ljudstvu, oziroma ljudskim drobcem tedanjega Slovenstva vdihniti zavest, da so ena narodna individualnost, ki ji gre v širokem svetu mesto poleg drugih mogočnih individualnosti človeških, zlasti pa slovanskih. Pred to restavracijo ljudskih mas v narod pa gre delo ob medsebojni probuji in vzgoji preporoditeljev samih med seboj. Značaj tega in takega dela tedanjih naših mož povzročuje, da njih umovi ne tekmujejo na svetovnem poprišču, kjer se krešejo misli v požar svetovnih naziranj, ampak se udeležujejo teh tekem bolj iz daljave kot reflektorji. Vendar pa jta daljava ni prevelika že iz ozirov geografske lege našega ozemlja, ležečega sredi Evrope, okoliščina, ki navdaja našega Vodnika s ponosno zavestjo o Iliriji kot «prstanu Evrope». Naši preporoditelji se nam torej predstavljajo v tedanjem svetovnem miselnem vrvežu kot skrbni pastirji, čuječi pri svojih čredah, kureči ogenjčke, medsebojno se zoveči in oddajajoči samo odmeve svetovnih glasov, ki se odbijajo od skal naše domovine. Za vse glasove tega evropskega koncerta seveda še nimajo organov. Na primer mogočni glasovi o pravicah državljanov pri preuredbi držav pri njih še ne* nahajajo sodelujočih ušes in ust. Z letom 1781. pride na avstrijski prestol Jožef II. in ž_njim neizprosni nemški centralizem, ki ogroža obstoj vseh nenemških njrodpv„.v Avstriji in prebuja iz narodnega mrtvila Cehe ter Madžare. Slovjencev ta Jožefova tendenca ne splaši v veliki meri. Edini šolnik Kumerdej, ki je že pod Marijo Terezijo pisaril na Dunaj, da se preprosti človek najboljše uči vršiti državljanske in krščanske dolžnosti potom pouka v materinščini, se morebiti nekoliko prestraši in začne obenem z Japljem kovati — vseslovan-sko slovnico. Mogočni glasovi velike francoske revolucije koncem XVIII. stoletja se jako oslabljeni odzovejo v slovenskem jeziku. Beaumarchaisovi kriki po pravicah tretjega stanu so skoraj docela zabrisani v Linhartovem «Matičku». Dne 20. aprila 1797. naša Ljubljana med svojimi zidovi prvič prenočuje Napoleona, velikega
Dr. PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV. 147
krotilca razburkanih duhov takratne Francije in Evrope, vladarja, ki si "v schonbrunnskem miru dne 14. oktobra 1809. prisvoji večji del slovenskih pokrajin. Vodnik mu poje zahvalno pesem, nikakšen državniški slavospev, na preprosti pastirski svireli mu «žvrglja» pesmico, prekipevajočo ojl srečnih občutkov, da mu mogočni vladar pusti v miru in na očitnem planu pasti njegove ovčice. Tujci so se^trgali za našo ugodno ležečo zemljo, in nobeden naših ljudi niti sanjati ni smel, da bi tudi naš narod mogel imeti pri teh transakcijah kako besedo. Ko se v drugi polovici prvega leta francoske vlade nad Slovenci začne govoriti na Dunaju najprej o tem, da po Napoleonovi ženitvi z avstrijsko princezinjo pripadejo «Ilirske province» zopet Avstriji, kesneje o tem, da jih dobi kak nemški knez renske zveze, takrat najrazboritejša slovenska glava te dj^e. Kopitar, izrazit «avstroslavist», sanja po dunajskih listih narX4>^W^I podlagi prvih govoric navdušene «patriotične fantazije», v katerih v duhu zre Avstrijo ob obeh plateh Donave do Črnega morja — slovansko, z Dunajem kot sedežem slovanske akademije; ob povodu drugih govoric pa piše dne 24. avgusta 1810. Zupanu značilne besede: «Pravijo, de bote Wtirzburgarski! Dobro sa vas, quia saltem dominum haberetis, qui servos nollet occidi et proprio interesse.. .»50 Torej najboljše glave so se čutile za sužnje, ki so že srečni pri edini zavesti, da jih njihov gospodar samovoljno in iz egoističnih ozirov — ne mori. Ko je Kopitar naposled uvidel, da iz omenjenih govoric ne bo nič in da se je začel zares uvajati na Slovenskem francoski državni red, je bila njegova želja, ki jo je naravnost hrepenel sporočiti v posebni promemoriji velikemu Napoleonu, ta, da bi združil mogočni francoski vladar svoje podložne Slovence in Hrvate — v enotnem pravopisu.51 Pričakovanja, ki jih je torej gojil tedanji najprosvetljenejši Slovenec nasproti državi in vladarju, soJMla sedaj fantastično-smela, sejdajjčudaško-skromna, a tikala se niso niti od daleč pravic vladarja, oziroma naroda pri vladavini, ampak edinole gojitve narodnega jezika kot prvega in najpotrebnejšega izrazila započete kulture naroda. Glavne zahteve velike francoske revolucije po soudeležbi širših plasti naroda pri vladanju države so šle torej brez sledu mimo ušes Slovencev kot naroda in kot posameznikov.
Drugače je bilo s filozofskimi idejami tedanjega racionalizma, prosvetljenosti in humanitete, ki so na Francoskem zrahljale in
50 Iztočniki... Jagiča II, 204.
31 Prim. mojo razpravo «Slovenščina pod Napoleonom« v «Vedi», L, 1911.
10*
148  Dr. PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
pripravile tla za revolucijo. Francoski enciklopedisti, nemški pro-svetljenci in zlasti zapozneli nemški humanist Herder s„ svojimi slavospevi na Slovane so si pridobili pri Slovencih navdušene učence. Leto 1780. se mora smatrati v tem oziru za nekak preval. V tem letu je nekazna, skopa in sterilna preteklost zadnjič javno visoko vzplapolala v leščerbi, imenovani Pohlinove «Pisanice», da je potem — umrla. Že izbera oblike te publikacije, namreč «muznega almanaha», je pokazala, da se je starina na vso moč potrudila, da bi vsaj na zunaj držala korak z mladino. Ta sloven-
•   ski «muzni almanah» je izšel kot drugi tak pojav v Avstriji samo , tri leta za dunajskim nemškim, imenovanim «Wienerischer Musen-; almanach», ki je predstavljal prvi pojav te vrste literature v Av-
•   striji. «Pisanice» so bile nemško dete, edini plod slovenske klasicistične poezije. Nosilo je to dete na sebi vse znake papirnate na-škrobanosti in izumetničene napihnjenosti baroka, brez njega deli-katne precioznosti. Namesto poslednje se je v njem bohotno šopi-
~\ rila neokusna banalnost v predstavah, slikah in izrazih. Započet-noo /VK^^ik te izdaje je Marko Pohlin, katerega dela simpatičnega samo njegova neizmerno plodovita marljivost — napisal je sam skoraj več, nego sta producirali dve celi stoletji pred njim — in navdušena ljubezen do domovine; ta mož vzbuja vtisek, kakor da bi hotel sam z malim krogom sobratov po stanu nadomestiti v zadnjem hipu vse to, kar so zamudili njegovi stanovski tovariši skozi stoletja. «Pisanice» vsebujejo kuriozne rezbarije in besedne igrače
•   zapečnjakov iz samostanskih celic, oddaljenih od naroda in njego-- vega duha. Sam samcati Vodnikov «Sadovolne Krajnz» je nekak
kazavec v prihodnjo, takoj v prihodnjem letu se začenjajočo dobo, ko se jame poleg drugih gesel oglašati tudi geslo o sodelovanju naroda samega pri gradnji njega kulture. O kakšni svobodnejši misli samoumevno še ni duha ne sluha v tej pred mogotci klečeplazni meniški poeziji.
Z vstoličenjem Jožefa II. v prihodnjem letu 1781., pomenjajo-čim obenem vstoličenje racionalizma v Avstriji v obliki cesarjeve doktrine, imenovane «jožefinizem», si poišče takoj duška tudi svobodnejša misel na Slovenskem. Izobraženejših mož takratne Ljubljane se poloti želja po gojitvi znanosti. Iščoč kontinuitete s prošlostjo se domislijo nekdanjega ljubljanskega znanstvenega •^^o^nr^^ruštva «Academia operosorum», ki od leta 1725. ni več delovalo, in gajeta 1781. zopet obude v življenje. Z razločnim migljajem na to, da se pokopava stari, miselno neplodni čas in napoveduje novi
Dr. PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV. 149
v duhu svobodomiselnih modernih idej, nastopi pri otvoritveni seji dne 5. aprila 1781. mladi- ognievitj učenec dunajskega prosvet-     . ljenca Sonnenfelsa, A.T.Linhart, in govori med drugim: «0, j4v$~ /C*^ gospodje! Ko bi le mogli iz zgodovine naše domovine izbrisati tega pol stoletja (odkar je bila zamrla ,Academia')! Ko bi mogli dobo predsodkov iz letopisov tega mesta, nekdanjega zavetišča domovinskih Muz, porajajočega pozneje njihov grob, ko bi mogli to dobo, pravim, iztrgati iz letopisov in jo pogrezniti v noč pozab-ljenja, da bi se izgubila in ne povrnila nikdar več!» Svoj navdušeni govor zaključuje Linhart z značilnim novodobnim geslom: «Saj imamo svobodo mišljenja injtožefa na prestolu!»52 Sangvi-njčni prosveilienee Linhart je moral skoro nato uvideti, da mlado drevesce, ki ga je s tolikimi upi zasajal, ne bo ozelenelo, nikar še prinašalo sadu. Vrtnarji, ki naj bi ga bili gojili, člani prerojene «Akademije», so bili za skupno delo prerazličnega mišljenja. Saj je bil med njimi najizrazitejši zastopnik dobe, ki jo je Linhart pokopaval, Marko Pohlin, ne imenuje pa se v njihovem številu mož, -ki je imel postati velikodušni pokrovitelj slovenskega prosvetljen- \     ** stva in prvega romantizma — baron Žiga Zois.                     /*r*rt'T\Gt0' U
Duhovniški element je v takratnem razumništvu na Sloven-    ^       L~^ skem po številu vobče, visoko prekašal, lajjike. Zato je zanimivo zvedeti, kakšno stališče je zavzemala duhovščina nasproti novim idejam časa. Večina izobraženejšega klera se je strinjala s svojim     ^ -   . škofom grofom Karlom Herbersteinom, vladikujočim v Ljub- jfq ljani od 1772. do 1787. in izdavšim žejakoj v prvem letu Jožef o veP^*^*"^8^ vlade značilno pastirsko pismo.53 V tej poslanici ljubljanski škof
52  Protocollum Academiae Operosorum ... (rokopis v ljubljanskem muzeju, Linhartov govor ponatisnjen v «Izvestjih muzejskega društva», X., str. 78. in si., po Viktorju Steski).
53  Hirtenbrief an die Geistlichkeit und das Volk der Lavbachischen Diozes. Lavbach, 1780. En izvod samostojne izdaje (iz 1 1782.) tega znamenitega Her-bersteinovega pastirskega pisma — najbrž unicum! — hrani ljubljanska licejka. Dimitz (Geschichte Krains, IV., str. 210) pozna ta dokument časa samo po izvlečkih pri Seb. Brunnerju, polemizujočem s Herbersteinom. 2e on omenja, da se je to pismo na Dunaju ponovno ponatiskovalo in je izšel leta 1781. na Dunaju tudi njega francoski prevod. V celoti so ga ponatisnila «Acta Hist. Eccl. Nostri Temporis», IX., 1783, pag. 144—195, in še petnajst let pozneje ga je sprejel P. Ph. Wolf v svojo knjigo: «Qeschichte der Veranderungen in dem religiosen, kirehlichen und wissenschaftlichen Zustande der osterreichischen Staaten unter Josef II.», 1795, str. 334 in si. (Prim. Loeschejevo razpravo o novi Trubarjevi občini v «Jahrb. der Ges. fur die Gesch. des Prot. iri Oesterreich», 29 (1908), str. 70 in si.).
150                             JANKO GLASER: JUTRO.
z vnemo poizkuša spraviti cerkev v sklad z jožefinizmom, pri-
_____¦~atK-------------ČL-..,—.......— ,f—-—i m  —fr tJtl].r.-—~.- rr__rjt........¦¦¦¦- ¦--¦¦                                                               ..."'.                                                                *    v.
pravljajoč duhove v pomirjevalnem zmislu na to, če $e utegnejo tu ali tam v bodočnosti opustiti kake pobožne vaje, ki__«se^ne tičejo niti duha, niti dostojanstva^katoliške cerkve». Škof oprede-ljuje razmerje cerkve do države v tem zmislu, da ima država skrbeti za uredbo vnanjih razmer («za vnanjo disciplino«), cerkvi pa pripada oskrba notranjih razmer, ali tega «kar se pravzaprav imenuje religija». Zastopniki religije v cerkvi so škofje, nad katerimi vrši vrhovno nadzorstvo papež v toliko, da ohranjajo verske nauke čiste in nepopačene. ISfaj se torej verniki ne razburjajo, ako modri monarh izpremeni v cerkvi kaj takega, kar se tiLe_&arno ^liaM^isjcipJine« in ^^^^^.J:^})^.!^7^^ ki so državi in cerkvi enako na kvar. V meništvu škof ne vidi nikakšrie neobhodno potrebne sestavine sistema krščanskega nravoslovja. Ako bi se tudi vsi samostani odpravili, bi vera vsled tega nič ne trpela, tem t manj, ker hoče cesar obračati posebno pažnjo na to, da se vzgoje
*  pobožni, izobraženi in skromni dušni pastirji, ki bodo oznanje-
•  vali ljudstvu čiste verske nauke. Škof brani tudi cesarjev tolerančni patent, češ. da ima vsakdo prirojeno pravico, držati se one verske stranke, ki se zdi njemu po njegovi preudarnosti in vestni preizkušnji prava. Že 4z4-ega.kratkega.PAsnetka glavnih misli rjer-bej3tdnjgiy.Q^a rjasjtj^lcej^pispja se vidi, da je cesar Jožef II. v zmislu svojih tendenc poo^sej pravici stavil ljubljanskega škofa v^m^ drugim njegovim av^tjjjskim kolegom v vzgled.
(Dalje prihodnjič.)
JANKO GLASER:
JUTRO.
Petelini v sivo jutro pojo, že zbegali so nad dolino temo; skoraj splašena odbežala bo. Že dviga na vzhodu se zarja, zlat greben dneva-klicarja.
cž^
204  Dr. PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
Dr. IVAN PRIJATELJ:
DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV. (Mj,)
Po4_ škofom Herbersteinom se na Slovenskem razvijeta dve verski smeri, katerima pripada skoraj vse izobraženejše duhov-ništvo. To sta smeri jožefincev in janzenistov. Slovenski jože-finci so veren posnetek avstrijško-nemških svojih kolegov; to so racionalisti in pred vsem uradniki, zvesti vršitelji ukazov onega Jožefa II., ki je strogo izvajal «placetum regium», omejeval število samostanov, krepil škofovsko oblast v škodo papeževe, prepovedoval v zmislu trezne razumnosti cerkveni pomp in v zmislu prosvetljenosti utesnjeval romanje na božja pota, služeča pogosto razen verske vneme tudi vražarstvu in babjeverstvu. Kakor nemški, so bili tudi slovenski čisti jožefinci v duhovniški praksi formalistični birokrati, zvesti sluge svojega gospoda; v svoji notranjosti so bili zastopniki čistega razuma, sovražniki vsega zamikanja v čuvstva. Zato so mrzili kontemplativno meniško življenje. A to črto so imeli skupno z vso razboritejšo generacijo te in še prihodnje, prve romantične dobe. Ime «menih» je bilo prav tako odurno 2^^ Jakobu Zupanu, kakor Kopitarju; iz samostanov so bežali tako na Kranjskem kakor na Dunaju (Vodnik, Linhart, Kuralt itd.). In kakor dunajski jožefinski prosvetljenci izpred konca stoletja, tako so tudi naši tiste dobe na skrivnem koketirali s svobodnim preiskovanjem protestantov in naročali njih knjige. V tem oziru j/vv^v^v-« < nam je ohranil neki anonimni pisec, ki je začetkom devetdesetih let XVIII. stoletja prepotoval tudi Kranjsko in svojo pot popisal v posebni knjižici,54 zanimiv dokument. Ta turist poroča, «da se na Kranjskem mnogo čita». O kranjski duhovščini pa piše na-
*  slednje: «Med prosvetljenci je posebno mnogo duhovnikov, izmed
*  katerih sem se z nekaterimi seznanil v glavnih mestih Ljubljani in Celovcu. Omika in olika teh teologov mi je te može takoj pri-
-  kupila, še bolj pa njih poznanje sveta in njih pametne teološke
34 Reise von Venedig iiber Triest, Krain, Karaten, Steuermark und Salz-burg.   Frankfurt, Leipzig  1793,  str. 52, 42—43.
Dr. PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.  205
vednosti. Ne samo, da so jim znani najboljši spisi protestantskih bogoznancev, ampak oni so zanje tudi vneti, znajoč ceniti njih vrednost. Sam sem bil priča, kako so katoliški duhovniki v knji- ¦ garnah Ljubljane in Celovca kupovali spise protestantskih teo- T logov in si naročali zopet nove.»55
S to jožefinsko strujo je dobro izhajala in pogosto celo v enih in istih glavah mirno skupaj živela ona starejša, sama na sebi bolj cerkvena in verska, nego državna in filozofska smer, ki se je imenovala janzenistična. Slovenski janzenisti sami si sicer nikoli niso pridevali tega imena, ker so se izogibali sitnostim iz Rima, odklanjajočega janzeniste kot sektante. Kljub temu je mislil in čuvstvoval soglasno s tem evropskim pokretom večji del slovenskega izobraženejšega klera med leti 1780. in 1848. Kakor francoski, nizozemski ali nemško-avstrijski je bežal tudi slovenski janzenizem iz «vnanjih disciplin», katere je prepuščal državi, s svojo vero v notranjost človeka, zroč edini zmisel vere v čuvstvih in doživljajih premišljevanja, vsled česar je seveda lehko izhajal z jozefinizmom, vladajočim v «vnanjih disciplinah«. Podobno racionalističnemu jožefinizmu je nastopal tudi on, ki je bil pravzaprav pietistično dete, za individualizem, torej tudi za večjo oblast škofov nasproti papežu, dalje za to, da se različnim narodom in najširšim ljudskim masam napravijo dostopni notranji verski doživljaji, vsled česar je pospeševal razvoj verske literature v narodnih jezikih. V tem se je sicer nekoliko ločil od jože-finskih birokratskih centralistov, ki niso radi videli, ako so se duhovniki bavili s spisovanjem knjig, zlasti nenemških. A v tem oziru so zatisnili tudi uradniški jožefinci radi eno oko ali tudi obe, ako je šlo izključno za verske knjige, odvračajoče podložnikom pogled od vnanjih državnih disciplin, kjer je lehko tem bolj ne-moteno gospodoval njihov prosvetljeni razum. Končno so odklanjali janzenisti prav tako radikalno seveda iz notranjih razlogov svoje vere ves vnanji cerkveni blišč v raznih obredih in romanjih, kakor so to delali jožefinci iz svojih trezno-raciona-lističnih vzrokov. Na vnanje vidne znake nevidne milosti božje je
55 Slovenski duhovnik Martin Kuralt je preložil 1.1782. pridigo koroškega pastorja Hagena, «de bi ona tudi med takim ludem, kateri li v verah nifo glih, k' miru, pridobru, kakor tudi k' dopolnenju namiga fvetliga zefarja volje inu sapovdi perpomagvala*. (ZMS, XIV., str. 32. — Prim. tudi to, kar piše dr. Ilešič o onodobnem spodnještajerskem »duhovniku Kavčiču, zaupniku protestantov*, ČZN. L, str. 130).
206  Dr. PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
vedno jako veliko dalo meništvo vseh redov. Odtod mržnja jože-fincev in janzenistov zoper redovnike, ugajaj oče ljudskim verskim instinktom s ceremonijami, bratovščinami itd. fierberstein je že 1.1783. izdal bogoslužni red, v katerem je menihom «prepovedal vse devetdnevnice in posebne pobožnosti, celo maše in litanije z blagoslovom«. (Gruden, Janzenizem v našem kulturnem življenju, c ;                Cas, X., str. 179.) V zgodovini slovenskega janzenizma je važno,
da je ta verska struja v svojem prvem stadiju koncem XVIII. in v  začetku  XIX. stoletja brezdvomno  mnogo  koristila  ne  samo razširjenju verskega čuta v najširših plasteh naroda, ampak tudi   r razvoju slovenske literature pri tedanjem njenem pretežno reli-
¦ ¦    ¦ ¦   ¦
' gioznem značaju; v drugi polovici predmarčne dobe, ko se je začela tudi na Slovenskem razvijati krepkejša posvetna literatura, pa jo je začela ovirati ne samo zato, ker je bila ta verska struja sama na sebi pietistična, neposvetna, ampak zlasti zato, ker je postajala vedno bolj mrko nestrpna, čim manj je prihajala v dotiko z ginečim, posvetno-spretnim jožefinizmom.
V tem zadnjem stadiju je to versko strujo na Slovenskem dobro označil Matija Čop, ki je 1.1831. poslal Šafafiku o nji naslednje podatke: «Za te očiščene verske nazore, ki jih je prinesel s seboj deloma že o n i č a s, se je imela zahvaliti Kranjska predvsem ljubljanskemu škofu grofu Karlu Herbersteinu, dalje kanoniku in ravnatelju bogoslovnice Schwarzenbachu, ki ga je škof Herberstein poklical v Ljubljano, potem doktorjema bogoslovja, izobraženima na dunajski univerzi, Juriju G o 1 m a -j e r j u in Juriju Zupanu, ki sta danes že mrtva. Takrat se je med drugim občutila tudi potreba novega prevoda svetega pisma — Zupan je posebno silil na to delo in je bil njega glavni revizor; Golmajer je preložil na Zupanov predlog «Sv. Mafho» (franco-??/ skega janzenista Mezanguva) itd. — Ti očiščeni verski in moralni nazori, katerih se je držal izza časa škofa Karla Herbersteina in se jih povečini drži še sedaj večji del kranjske duhovščine in katerim se ima kranjsko ljudstvo v prvi vrsti zahvaliti za svojo versko in moralno izobrazbo, s katero se odlikuje pred svojimi slovanskimi in neslovanskimi sosedi, se navadno imenujejo jan-z e n i s t i č n i, čeprav ne povsem po pravici, ker naša duhovščina zaradi njih nima sitnosti z Rimom in se s kurijo ne nahaja v takšnem razmerju kakor pravi, .takoimenovani j a n z e n i« t i na Nizozemske m.» Cop imenuje naše janzeniste neprave samo zato, ker niso imeli sporov z Rimom. A v te spore se niso
Dr. PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.  207
zapletali, jih niso iskali, ker se iz oportunizma javno niso prištevali k tej od jezuitov in Rima proskribirani sekti in ker so se sami izogibali celo tega imena. V resnici pa so čitali knjige njenih pristašev, bili deloma (za Herbersteina to vemo) v dopisovanju z nizozemskimi janzenisti in delili vse njihove nazore. Poslednje dejstvo potrjuje tudi Čop, ki v nadaljnjih svojih pripombah svetuje Šafaffku, naj se o pravih janzenistih informira v naučnem slovarju pod začetnicami: «Jansen (Jansenismus) — Portroval des Champs — Unigenitus (Bulle)» ter nadaljuje: «Kar je tam povedano o francoskih janzenistih, velja tudi o naši duhovščini: ,Janzenisti so se... izkazali vredne boljšega dela izobražencev na Francoskem. Da so poizkušali oprostiti poduk bogoslovja hier- ^c^rC^ico arhičnih okov in pospeševati natančnejše poznavanje sv. pisma7^r>j*^L--&^ med ljudstvom, da so nasproti brezmiselni navidezni pobožnosti 7«' in mrtvemu formalničanju poudarjali resno soudeležbo duha in srca pri opravljanju pobožnosti ter strogo nravnost v življenju, to_ so bile njih neutajljive zasluge, poleg katerih izgledajo njih pretiravanja neprestane pokore in samomučenja, s katerimi so mislili kot učenci Avguština najboljše dokazati svojo resnobo do posvetitve, vsaj mnogo bolj opravičljivo nego ohlapna načela«rj jezuitizma'.» Ko je navedel to označbo iz naučnega slovarja, o kateri izrecno trdi, da se v bistvu prilega tudi slovenskim janze-nistom, zaključuje Čop: «Stvar bi se morala omeniti, ker je bistveno vplivala na izobrazbo našega ljudstva, toda imen: janzenisti, portrovalisti, ki so osovražena sektantska imena, ne smete na noben način rabiti, sicer se midva oba grdo zameriva naši duhovščini. Ničesar ne najdete pri naših duhovnikih pogosteje nego spise francoskih takoimenovanih janzenistov, kakega Nicola, Besoigna, Mezanguva (posebno poslednjega avtorja v Rimu pre-4 povedano ,Exposition de la doctrine chretienne'...) itd. itd. Najbolj so nasprotovali tem takoimenovanim janzenistom menihi — sedaj sta se obe stranki ublažili in se na ta način približali.              </-k-c
Eden najbolj vplivnih takoimenovanih janzenistov je bil med dru-   >^vnuyi ' Z-i > grmi sedanji škof Ravnikar.»56                                                     ^'^aJ^^^^
Iz tega zanimivega citata znamenitega sodobnika in opazo-vavca te struje v njeni poslednji fazi, Čopa, se razločno vidi, da se slovenski janzenisti v bistvu niso razlikovali od drugih evropskih  zastopnikov  te  verske   struje.  Pridevek   «takoimenovani»
56 ZMS., L, str. 147.
208  Dr. PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
(janzenisti) daje Cop očividno onim slovenskim in tudi drugo-narodnim pristašem tega pokreta, ki iz oportunizma niso iskali sporov s sv. stolico. V poslednjem odstavku svojih izvajanj namiguje  Čop  na  tretjo  versko  stranko,  ki  je  živela  takrat na
^wC^7-3Mt^l0VenSkem-
trvr**r»c«rv tc^L.  Ta stranka, ki smo jo videli živeti, od časa do časa skoraj H*  Jj^&°tar^  tucn  v takratnem  avstrijsko-nemškem  duševnem življenju,   je   bila   stranka   mendikantskih   r e d o v n i k o v,   zlasti frančiškanov, vršeča versko udejstvovanje bolj v bližini in po okusu širokih ljudskih slojev v obliki vedre družabnosti, vidnih in glasnih cerkvenih pobožnosti, obhodov, ceremonij, bratovščin in romanj. Razločevala se je bistveno od jožefincev, da ni toliko raz-umarila, kakor oni, od janzenistov, da se ni poglabljala v takšna verska premišljevanja in v takšen asketizem. Na čelu so ji stali oni preprosti mašniki, ki sta jih v skupni družbi preganjala57 in zasmehovala jožefinec in janzenist — menihi, najprej v Avstriji še   dovoljeni   mendikantski   samostanci,   v   drugem   desetletju XIX. stoletja pa se je na to staro strujo oprl pri svojem delo-. ^^usianju pater Hoffbauer in od tretjega desetletja dalje so naslonili Jtg-* nanjo svoje delo v Avstrijo zopet pripuščeni jezuiti.
O dejanju in nehanju te tretje verske struje na Slovenskem ne vemo mnogo, ker se ni udejstvovala tolikanj v literaturi, živeč bolj v nižavah, v bližini neukega ljudstva, bolj vršeč praktično dušebrižništvo nego pisateljevanje. Kljub temu imamo dokument, ki nam spričuje, da so zlasti slovenski frančiškani, stoječi tej stranki na čelu, vodili borbo proti janzenistom tudi z literarnimi proizvodi, ki pa se nam žalibog niso ohranili. Za tak dokument smatram naslednje mesto v pismu, ki ga je pisal Kopitar Šafaffku dne 8. julija 1831.: «Sic franciscani nostros Rigoristas vocant' Luterjani58 und lassen sie in ihren Vaudevilles auf modrijani (Kluglinge) reimen.»59 O teh sporih frančiškanov z janzenisti pri-
57  Novomeški prost Peršič (1790—1797) je izkušal izpodriniti tamošnje frančiškane z gimnazije, češ, da «dajejo dijakom napačne pojme o religiji in državljanskih dolžnostih, da goje zaupanje v svetnike, oznanjajo čudeže, ki jih cerkev ni potrdila, vsiljujejo rožni venec in križev pot». (Prim. Ilešič, Novomeški prost Fran Nikola Peršič, IMD., str. 71 in dalje.)
58  Ko je škof Herberstein vprašal nekega ljubljanskega sodnika, kakšno mnenje imajo ljudje o njem, svojem škofu, mu je ta dejal: «Večinoma pravijo, da ste že napol lutrovski». Istemu škofu so Ljubljančani baje vzdeli priimek «lutrovska lasulja«. (Gruden, Cas, X., str. 186.)
59  ZMS., L, str. 109.
u
tZ* f~0
Dr. PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.  209
^4
poveduje nekaj malega tudi že navedeni neimenovani nemški popotnik.60 Kakor se vidi, se je spor pletel o tem, da so neučeni praktični verniki frančiškanci očitali janzenistom, uravnavajočim svoje versko mišljenje in čuvstvovanje po učenih nemško-prote-stantovskih teologih in francosko-janzenističnih knjigah — lutrov-stvo in modrijanstvo. A nič manj niso menda prizanašali ti frančiškanski pridigarji racionalističnim jožefincem61 duhovskega in posvetnega stanu, žigosajoč jih s priimkom «freigeistovstva» in «freiverstva». S takšnimi napadi se je zlasti izpostavljal med ljudstvom jako popularni pridigar, ljubljanski frančiškan pater Paškal Škrbinec, o katerem se pripoveduje, da so ga 1.1813. tik pred njegovo premestitvijo na Dunaj «freigeisti» po noči na frančiškanskem mostu/J dejansko napadli.62 Povod za ta napad pa morebiti ni dalo samo patrovo zbadljivo pridigovanje, ampak tudi njegovo privatno življenje, ki po Čopovem pričevanju ni bilo nič manj ko vzgledno.63
tA ¦ '¦
60  Reise von Venedig itd. str. 43.
61  Jožefinci in prosvetljenci so streljali zopet nazaj. 2e gori omenjeni jože-finec Kuralt ima v svojih rokopisih naslednje zabavljive verze na frančiškane:
«Die stolz und wohlgenahrt (sie) hier im Schnee mit blossen Fiissen sehen, o sagt, verniinftige Freunde, mir, wie mag's um ihre Kopfe stehen.»
Zraven   stoji   tudi  poizkus  kratkega  slovenskega  prevoda  teh  stihov:   «Per nogah ste toko — koko je pa z glavo?» (ZMS., XIV., str. 40.)
62  Lj. zvon, II., str. 667.
63  Prim. Šafafik, Geschichte der siidslawischen Literatur, Prag, 1864, str. 39. — K Čopovi oznaki patra Paškala, natisnjeni v Šafafikovi knjigi, je pristavil K.P^j^t-^s^oi^jOB^rnbi, najnenjeni Šafaf iku privatno, da je bila^ Škrbinčeve, zgodnje smrti v dvajsetih letih kriva «vita dissolutissima ebriosa et impudentiae  , omnis plena». (ZMS., L, str. 153.) — Sicer pa se mora vobče reči," dd "s^bflL^j^ vfaJ%Za t" nl4yj V spolnem oziru v krogih posvetne in duhovske inteligence vseh smeri v A© a^a f\<
tej dobi precej — ohlapni. (Prim. ZMS., XIV., str. 67 in 75.) V^tem pogledu se ^ ^v«^. *5*. ne sme izvzeti najbrž niti Zoisov krog zakrknjenih fantov, o čemer priča zbirka 6 .narodnih pesmi Zoisove nabire z nasJovom «Viže», polna erotičnih in naravnost lascivnih narodnih poskočnic. Kopitar dunajskih časov ima te verze še iz Zoi-
2     sove hiše tako dobro v spominu, da v korespondenci z Dobrovskim neredko/^^rst-servira jovialnemu češkemu abbeju kakšno mastno jedilce. Kar se tiče Kopi-      / tarja samega, ki je bil tudi izšel iz tega kroga, seveda v poznejših letih, ko je gospodarja te vesele družbe, Zoisa, že trla bolezen, piše ta dne 3. decembra i809. Zoisu o samem sebi naslednje: «To je moja najmočnejša stran, da si ni- * sem v svesti nobenega nemoralnega dejanja in imam celo in puneto lubrico bolj nego kak puščavnik, si non ma virginite (kdo bi mogel to, ki je bral »
14
„N
210  Dr. PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
Te in takšne so torej bile tn_verske struje, v katere seje •^^.jhjjSšLslovenska duhovščina tja do konkordatnih dni. Z ozirom na razvoj slovenske literature so bili največjega pomena janzenisti v pozitivnem in negativnem zmislu. Elegantni svetovnjaki in pro-svetljenci jožefinisti so bili namreč bolj uradniki germanizujoče vlade nego narodni kulturni delavci; nepretenciozni frančiškani pa so v svoji pogosteje govorjeni nego pisani verski besedi bolj laskali ljudskim instinktom in razvadam slovniško zanemarjenega jezika, nego se brinih za to, da bi dvigali ljudstvo na višje kulturno stališče, povečini zaradi njih skromne izobrazbe njim samim nedostopno, ali da bi izobraževali jezik kot izrazilo za višje kulturne svrhe. Vse drugače stoji stvar z janzenizmom. Ako čujemo * v 7^^;Copa, ki je imel v dobi «Kranjske čebelice* sam najhujše boje z janzenisti, tako povzdigovati pomen dela, izvršenega po slovenskih janzenistih, si tega ne moremo razlagati drugače kakor z dejstvom, da se je ta struja ob svojem početku in tudi še ob prelomu stoletja, ko je ob nji v «vnanjih disciplinah* še neoslabljen vladal jožefinizem, omejevala izključno na «notranje discipline«, bolj razvijajoč svoje versko-prosvetno delo, nego s svojim mrkim rigorizmom moteč delovanje posvetnih literatov, ki se neposredno itak ni dotikalo njenega področja. Ko pa se je v drugi polovici predmarca začel umikati in odzgoraj dol krušiti jožefinizem, ko je začel na njegovem mestu dvigati glavo, oproščen njegovega birokratskega jerobstva, najprej vedro-socialno vabeči in gradeči Hoffbauerjev in potem bojni redemptoristični in jezuitski katolicizem, takrat je postal tudi janzenizem bojevitejši in mrkejši, nego je bil že itak po svojem bistvu. V restavracijski dobi, po tolikih
Horaca?), vendar pa mon>puceIage doslej še vedno na razpolago.« — V nrave takratne duhovščine nam dajejo vpogled Kopitarjeva pisma Zupanu. Pod 13. junijem 1812. čitamo v enem takšnem pismu: «Nihil-ne mei meministi? Nescio quid de te cogitem. Num te collegarum corrupit exemplum, fruges consumere natorum?... Sic_tu talentum defodies, vmo te dedens an gulae, an quem vix nomino cxnnxmPqui secundum Horatium fuit ante Helenam teterrima belli cau-sa.» (Verz, ki se4u nanaša nanj Kopitar, se nahaja v Horacijevih «Satirah», L, / ^3, v. 107.) In ko se zaradi te oznake duhovniških nravov strogomoralni janze-i gfst Zupan razjezi, mu odgovori Kopitar še določneje: «Reci, kar hočeš; jaz vem, kaj imajo opraviti kaplani: kartanje, prebiranje časnikov, čenče, gostije, pijančevanje, ut cunni/ne meminerim, qui te ita exterruit, ut ne nominetur quidem.» (Istočniki, II., str. 241, 245.) Škof Herberstein je v svoji janzenistični rigoroznosti te nrave med duhovščino na Kranjskem precej odpravil, zato pa je bil tudi «der gehasste, gefurchtete Herberstein». (Prim. ZMS., VI., str. 238; IX., str. 237, in XIV., str. 73.)                   ,-             . .     n    r.t   c\          Sy—: .
Dr. PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.  211
završenih in pripravljajočih se prevratih so vse absolutistični državnosti služeče duševne struje krepkeje natezale svoje vezi. V tej dobi se je tudi janzenistom pomračil oni visokoumni in svetli pogled na svet in življenje, ki je odlikoval francoske započetnike tega individualističnega verskega gibanja, in pozni njih slovenski epigoni v sredini avstrijskega predmarca so začeli na vse načine ovirati posvetno literarno produkcijo ter metati svobodno ustvar-jajočim umetnikom kamenje pod noge.
V svojih prvih, boljših letih pa je bil slovenski janzenizem zvest zlasti onim načelom te evropske verske struje, po katerih se je ta praktično udejstvovala na ta način, da je razširjala molitvenike in pobožne knjige med široke kroge ljudstva.64 Docela v tem zmislu se je škof Herberstein pobrigal že v prvih osem-
ctV^
desetih letih za prvi celotni katoliški prevod sv. pisma in je po^~ / 2-i%.2j% veril vodstvo tega dela svojemu tajniku Japlju. Ta si je kot pre- ^a^jM^
2j q lagatelje pridružil šolnika Kumerdeja ter duhovnike Šraja, Trav-   -^w^s^u5 J na, Skrinjarja, Riharja in Matevža Wolfa. Novi prevod sv. pisma? -*w-e*!~<L je začel izhajati 1.1784. in je bil 1.1804. dovršen.   Vrhutega so - Ry^M - > janzenisti spisali in izdali celo vrsto molitvenih in pobožnih bukev,
^0^med katerimi je ljudstvo najrajši posegalo po «Sv. maši», molit-veniku francoskega janzenista Mezanguva, prevedenem 1.1797.
«?d'X.P° Gohriajerju, izdanem 1.1813. v trinajsti izdaji po Ravnikarju in izišlem 1.1826. že v 16. izdaji. Z ozirom na to, da so — kakor smo culi — tudi naši janzenisti radi posezali po protestantskih teoloških knjigah, bi mogli skoraj reči, da je protestantizem, sedaj vsaj posredno, že drugič ugodno vplival na razcvit slovenske knjige in kumoval tudi pri prevodu prvega katoliškega sv. pisma slovenskega.
Takšno je bilo duševno obličje slovenske duhovščine, edinega sloja v ljudstvu, ki je predstavljal s kmetstvom neko izvestno zvezo in podlago kulture bodočega naroda, ostajajoč pri njem, kakor ostaja pastir pri svoji čredi. Znan je Prešernov nemški verz, ki izpričuje, da govore slovensko samo še osebe «služabniškega stanu». Tudi Kopitar piše podobno, da so Slovenci «skoraj samo hlapci in dekle», in zraven dostavlja: «a tudi župniki in kaplani».65 Posvetna inteligenca slovenska se je izobraževala po nemško in se ponašala z nekakim svobodomiselnim kozmopolitizmom, ki pa
64  Prim. von Schill, Die Constitution «Unigenitus», str. 16.
65  Istočniki, L, str. 10.
14*
212  Dr. PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
ni bil v resnici nič drugega kakor jalovo polutanstvo in plitvo materialistično nemško  «freigeistovstvo.»06
Vendar pa je živela zunaj teh treh, v pretežni meri verskih strank ob prelomu stoletja na Slovenskem še druga, izbrana četica mož, ki se je bila osvestila svojega naroda in se zavzela za njegov preporod v zvezi z najnaprednejšim gibanjem evropske misli in s polagajnem temeljev slovenski posvetni literaturi. Tem redkim laikom osvobojeni razum ni bil vzel idealizma, ampak jim ga je celo pomnožil. Prestopivši začarani krog dotlej edino iz-veličalnega oficielno-religioznega nazora so se ti možje zavedeli svoje ožje, individualne in širše, narodne osebnosti. Plamteča baklja teh idej, velika francoska revolucija, osvetljujoča pravice doslej neuvaževanih stanov in posredno tudi narodov, jim je iskrila pogled in jim obžarjala torišče. Po prekoračenju cerkvene ideologije in posezanju po protestantskem svobodnem preiskovanju se je prihajalo v bližino predhodnikov reformacije, humanistov, in k njih studencu, k duševnemu življenju starih Grkov. Vstal je nov humanistični val, prihajajoč k nam zlasti na ramah p^ /v^jgemškega pisatelja Herderja, čigar delo «Ideen zur Philosophie der Geschichte der Menschheit» je bilo odkrilo širokemu svetu Slovane in mnogim slovenskim narodno še spečim razumnikom — oči. Istega pisatelja zbirka «Stimmen der Volker in Liedern», obsegajoča narodne pesmi najrazličnejših narodov, jim je v očeh užgala narodni žar in jim navdala srce z navdušenjem za narodnega duha kot pratvoritelja kulturnih lepot in vrednot. Pod vplivom vseh teh idej so se izločevali iz števila kratkovidnih materialističnih svetovnjakov nekateri daljnozorkejši idealisti in se družili v krožke. Ti krožki so bili bolj umovalnega značaja pri onih Nemcih, ki so takrat nastopali svojo najživahnejšo filozofsko dobo; pri Slovanih, zlasti zapadnih, pa je bolj vplival Herder nego Kant na ustanavljanje krožkov narodno-preporodnega značaja.
Culi smo o Herbertovivhiši v Celovcu, v kateri so se možje, mladeniči, gospe in gospodične bavile s filozofijo «iz najpleme-nitejšega povoda, iz potrebe po boljši religiji«. Tudi Ljubljana je ob tistem času imela mecensko hišo, v kateri so se zbirali izobraženi možje okrog plemenitega, učenega in izkušenega enci-Lj ff^ "fc-^Jdopedista — Zoisovo hišo na Bregu. A delovanje teh mož, zbira-jočih se ob Zoisu, ni bilo obrnjeno zgolj v umovalne sfere, marveč
66 Prim.Vraz, Dela, II., str. 134.          _                                       ,
/e ^j^M^/Lif^ *xsud kx/*>c**-* t*5/j><Lr /&-*»> sfcL*>   (?7^V<X/
Dr. PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.  213
je bilo posvečeno v prvi vrsti narodnemu preporodu slovenskega naroda in njegovega jezika. Sicer so se tudi v tem krožku gojile razne vede, n. pr. prirodoslovje (zlasti mineralogija), starožitnosti, zgodovina, jezikoslovje, latinska epigrafika itd., a vse to v ozkem stiku z domovinskimi interesi. Kar se ni bilo 1.1781. posrečilo duševno raznorodnim obnoviteljem akademije «operosorum», takoj po obnovi razpadlega učenega društva ljubljanskega,"7 to je dosegel baron Zois sam: njegov krožek je postal prava pravcata narodna akademija slovenska in njegova hiša slovenski nacionalni muzej. Ti možje, ki so se zbirali v Zoisovi hiši* so položili temelje poznejši slovenski literaturi in kulturi. Na' njihovih tradicijah se je razvijalo vse duševno življenje slovensko v prvi polovici XIX. stoletja. Zategadelj moramo z nekaterimi črtami orisati najprej duševne fiziognomije vsaj glavnih članov te družbe.08
Predstavimo si najprej hišnega gospodarja in živo središče tega kroga, barona Žiga Zoisa, velikega Slovenca,69 sinu pri- ,/'>,. seljenih italijanskih očetov in slovenske matere, bogatega industrijalca in visokoumnega poznavatelja ved in umetnosti. Najmlajša ?in najrazboritejša glava družbe, Kopitar, ga opisuje v svojenr^SoyvC/^ prvem pismu Dobrovskemu z naslednjimi besedami: «Baron Zois tvori kulturno središče na Kranjskem. On ni samo pospeševatelj, marveč v visoki meri tudi poznavatelj slovanščine. Olagftlsko in   v. /j
67  O tej učeni družbi pravi Zois, da je razpadla zavoljo tega, ker so nje člani v svetovnem oziru vlekli vsak na svojo stran. Znani nemški stihotvorec in štajerski gimnazijski profesor, v svojih mladih letih še sin prosvetljene dobe, od restavracijskih let dalje katoliški romantik, Anton Zupančič, izpričuje tudi nekaj podobnega z besedami: «Morebiti si bomo mogli razlagati razlog nje propada, ako pomislimo, da iz nekega redu, ki si je prisvojil znanstveni mono-pol, ni bil izvoljen noben član.» (Prim. Zupančičev članek «Historische Fragmente iiber die krainerische Poesie, Laibacher Wochenblatt, 1806, štev. 33—34.) Zupančič meri s to opazko na jezuite, katerih red pa je bil v času obnavljanja «akademije» itak že odpravljen. (Odpravil je jezuitski red papež Klement XIV. 1.1773., papež Pij VII. pa ga je 1.1814. zopet poklical v življenje.) Zupančič je torej imel.v mislih najbrž eksjezuite.
68  O zanimivem, dasi seveda brezprimerno manj pomembnem istodobnem krožku slovenskih Štajercev v Gradcu prim. Ilešičevo razpravo v ČZN, II., str. 22.
69  V nekem pismu na Vodnika pravi Zois, da on sam kakor tudi večina takratnih Slovencev, ne piše posebno pravilne nemščine, pristavljajoč: «...v ostalem pa smo mi le Slovani in se brigamo za svojo materinščino*. (Vodnikov spomenik, str. 58.)                                                                     ^  ^Vc^r^a-^ /»va^k^ž^
214  Dr. PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
, f\-<5j&/K
isgAj. )J<*r
cirilsko bere spretne je, nego gospodje strokovnjaki. Skoraj slednje leto okrog Velike noči prihajajo italijanske opere v Ljubljano; zanje je baron Zois prejšnja leta -vedno pokranjčeval najpriljub-ljenejše melodije 70 in poizkus ni bil nečasten, celo Lahom se je zdel cantabilissimo, bolj nego nemški... Kranjske učenjake: Jap-lja, Linharta, Kumerdeja je preskrboval baron Zois s knjigami... profesor Vodnik ima kot slavist pri njem prost obed.»71 L. 1799. 2.1^ pride v njegovo hišo dijak Kopitar za tajnika in postane črez devet let velikega Dobrovskega najljubši korespondent in pozneje njega ^oq naslednik v slavistiki.                                                                      9
Narj.ol italijanski plemič, izšolan v modenski viteški akademiji v Reggiu, ostavi umetnostne in pokrajinske lepote Italije in vzljubi naše gorenjske planinske doline s poetično ljubeznijo. <<BohtnisJ^a dolina, ki jo imamo za našo Toskano», piše Kopitar Dobrovsfcemu, * vabeč ga v Zoisovem imenu na Kranjsko. Velerodni aristokrat, pri katerem se ne zamudi oglasiti nobena visoka, skozi Ljubljano popotujoča osebnost, od jeze malone joka, ko ga učenjak Dobrov-sky v privatnem pismu titulira z ekscelenco.72 Pri francoskih filozofih izobraženi baron se na vso moč trudi, da bi iznašel organ, ki bi uspešno služil prosveti slovenskega preprostega ljudstva, in pride na idejo, napraviti za tako glasilo staro našo domačo «pratiko», edini književni vademecum takratnega našega kmeta iz davnine, bukvice, v katerih okorne podobice svetnikov kažejo kmetiču važne dneve in različna primitivna znamenja prorokujejo vreme in nebesne izpremembe. K temu aparatu hoče Zois pri-klopiti in takorekoč preprostemu človeku v hišo in v roke vtihotapiti prosvetno čtivo, za katero daje uredniku Vodniku skrbna navodila, češ, da naj v priklopljeni tekst uvrščuje popularne član-čiče iz področja različnih ved, samo nikakih «Bibel- und Fabel-geschichten», v prikupni, domači obliki. S temi bukvicami, ki «so v rokah vsakogar«,73 hoče ljudstvu takorekoč neopazno vsiliti prosveto. Ko se mu ideja s pratiko in Vodnikom kot urednikom obnese, stopi Vodnik pod njegovim vodstvom s pravim pravcatim Časnikom — prvim v naši literaturi! — z «Ljubljanskimi novicami (1797.—1800.) med ljudi. Posestnik fužin in plavžev v Bo-
70  Par takih prevedenih kupletov Zoisovih se nam je ohranilo. (Prim. Vech, L, str. 231.)
71  Istočniki, I., str. 9.
72  Ibid. str. 295.
73  Glej Zoisova pisma Vodniku v «Vodnikovem spomeniku«, str. 46.
Dr. PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.   215
hinju in rudnikov v Mislinji pozna vse planinske kotičke, vse pastirske koče in vse pašnike naših Bohinjcev ž njih domačimi, slovenskimi imeni in jih hodi z intimno ljubeznijo gledat in razkazovat raznim visokorodnim osebam, ki se mude na posetu pri njem. Tam na licu mesta s strokovnjaško vnemo in veščo besedo razlaga svojim gostom svojstva in posebnosti prirodnih zakladov naše rodne grude. Nato se vrača v Ljubljano in se, sedeč med svojimi učenimi in poslovnimi knjigami, spomni napol slovenskega «distika», ki ga je videl začečkanega na velikem oltarju sv. Janeza, Bohinjskega. Potem sede in sporoča ta okrnjeni verz svojemu hišnemu pesniku^ gorskemu kaplanu Vodniku, da ga uporabi in izpopolni. Od tega anonimnega duševnega proizvoda prehaja na doposlane mu izvirne pesniške izdelke Vodnikove Muze in jih razglablja in o njih razpravlja v zvezi s tem ali onim poglavjem iz poetike z isto strokovnjaško vnemo in isto veščo besedo, s kakršno je poprej govoril o mineralogiji. Pri teh svojih tehnično-poetičnih razpravljanjih ne pušča nikdar z vidika namenov ljudskega prosvetljevavca in racionalističnega prosvetljenca, bodisi da Vodmku polaga na srce: «Vse, kar poteka izpod vašega peresa, mora biti napisano v ljudskem tonu in za ljudstvo,»74 bodisi da mu ob načrtu «slovensko-zgodovinske pesnitve» daje naslednje svete: «Grške in rimske mitologije se morate docela izogibati; iz istega vzroka tudi različnih po nji na slovanska imena prenesenih božanstev, ki se smejo pridržati edinole v svojem prvotnem pomenu in o katerih menim, da bi se lehko dobro podala v sistemu staroslovanskega umskega verstva (Vernunft-Religion), ako se ne narede iž njih prvotni maliki, ampak samo z ozirom na princip ,dobrega in slabega' označeni predniki itd. Druga božanstva, ki so se v jeziku ohranila do danes, kakor škrat, mora, 4 veša itd., bi se morala rabiti tako, da se izpodbijajo predsodki, zmote, prazne vere itd., ki so ž njimi v zvezi.»75 — V tem citatu nam jasno stopa pred oči oni Zois, ki je — vzgojen sicer v Bat-teuxovem klasicizmu in sodobnem humanizmu — z modrim pre-miselkom odlagal ves formalizem šole, kadar mu je šlo za vsebino drugega sodobnega gesla, prosvetljenosti, za takrat oboževani razum, čigar podlago je smatral Zois pri uvajanju svojega
74  Ibidem, str. 52.
75  Ibid. str. 61. — O Zoi"su, učitelju Vodnika v pesniški tehniki dobro razpravlja dr. Grafenauer v «Knezovi knjižnici*, XXII., Liublj. 1918, str. 108 in dalje,
216  Dr. PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
naroda v kulturo za mnogo važnejšo in prikladnejšo nego malone vse izumetničene doktrine klasicistične poetične šole.
Zois je bil prosvetljenec, deist,. dopuščajoč Boga, kraljujočega visoko nad svetom, učenec onega Voltairja, ki je dejal: «Si Dieu n^existait pas, il faudrait 1'inventer, mais toute la nature nous crie qu' il existe.» A z abstraktnimi filozofsko-verskimi idejami si najbrž ni bogve kaj ubijal glave.76 Bližje mu je bila zemlja in na nji ta njegov ubogi, zanemarjeni, a zato nič manj ljubljeni narod, katerega je želel v zmislu treznega razuma osvoboditi predsodkov, zmot in vražarstva, da postane deležen blaginj kulture. Pri slovenski nabožni literaturi, vsaj v prvi polovici svojega življenja, Zois ni sodeloval. Najbolj pri srcu mu je bila ustanovitev in okrepitev slovenske posvetne literature in je tudi može svojega krožka navajal na to polje. Pri prevajanju prvega slovenskega katoliškega sv. pisma ni bil udeležen. V drugi polovici svojega življenja
je ohromel. V tem stanju je začel iskati stikov z neko srčno teologijo in se je tudi zanimal za drugi prevod sv. pisma po izvirniku, započet 1.1811. po Jakobu Zupanu. V tej dobi se je tudi čutil sina cerkve, in Ravnikar je bil njegov spovednik.77 V svojih^; zdravih letih je bil vesel značaj, brez predsodkov, poln sorazmernosti humanistične izobrazbe. Ostal je vse življenje fant, kakor njegov učenec Kopitar. Bil je jako dostopen humorju^jn krepkemu, naravnost sočnemu dovtipu, pri čemer pa je vedno gledal, da se ni prestopalo estetskih ojnic. Ob grotesknem humorju znane Blum-auerjeve travestirane «Enejide» se je naravnost delektiral, a njegovega nadaljevatelja Scheberja zmašilo je odklonil odločno in drastično z Biirgerjevimi verzi:
«Merket wohl das dictum Cacatum non est pictum.»78
Sam si je bil napravil že omenjeno zbirko poskočnic, med narodom nabranih  dovtipnih in  pikantnih štirivrstičnic,  ki jih Je*^ naslovil «Viže».
78 Kakor poroča Cop Šafafiku, je bila večina knjig Zoisove biblioteke, ki jo je po baronovi smrti kupila država za licejko, «prirodoslovne vsebine, zraven tudi mnogo zgodovinskih, slavističnih in slovenističnih ... Leposlovnih in modro-slovnih del ni skoraj nič, posebno nobene nemške knjige te vrste. Tudi grških in latinskih klasikov ni, razen nekaterih bizantinskih v latinščini«. (ZMS, L, str. 148.)
77  ZMS, L, str. 112.
78  Vodnikov spomenik, str. 51.                                          C^f  J^C^^^rrtž^^ ^-\3^*v.'
0-Kn .   J<jL/<Wi  '^hs^AJ>J ^?f>** - >y^/            "fV /^sCr V.....       srj*G^r
Dr. PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.  217
Ko je pisal Čop za Šafafika svojo bibliografsko zgodovino slovenske literature, je bil pustil mesto za karakteristiko Zoisa prazno, češ, da naj tega moža označi in oceni Kopitar, skozi čigar roke je Čop pošiljal svoj rokopis. Kopitar je pri tej priliki opomnil, da je Zoisa opisal sicer že profesor Richter in da on sam ne utegne/dati izčrpne ocene svojega mecena. Vendar je že tu pristavil, da fe Richterjeva oznaka «pregroba za tega finega duha», dodavajoč zaenkrat od svoje strani naslednjo kratko karakteristiko tega izrednega moža: «Zois je bil vzpodbujajoč, s^iihimin
vztrajnim ognjem za vse lepo in dobro sodelujoč mecen na Kranj-
-——           „
skem, najbogatejši in najizobraženejši in zato tudi najboljši mož L'^Kranjske. Vo&nik je imel pri njem prosto hrano samo zato, ker se je ukvarjal s slavistiko; tudi jaz sem slaviziral samo na njegovo pobudo, dajal kranjski poduk kontesi Bellegarde na njegovo povabilo (in to je bil vzrok moje slovnice), Ravnikar mu je
<LJbil (po meni) od tu priporočen in je bil njegov izpovednik. Ravnikar je razumel finega duha moža mnogo globlje nego njegov posmrtni in nepoklicani biograf, in tudi njemu je Zois koristil pri njega prizadevanjih. Zoisov oče je bil doma iz Bergama, po-stavši s kupčijo na Kranjskem milionar je dobil od Marije Terezije za patriotične darove baronstvo."".. a on je bil še brez učene izobrazbe, vendar velikodušen in na Kranjskem obče priljubljen. Svojim otrokom pa je dal izobrazbo, in majoratni gospod Žiga baron Zois je bil metalurg in mineralog, njegov brat Kari botanik, ne navaden, marveč comme il faut.»79
S Zoisom v najožjem prijateljstvu je živel in deloval Anton Tomaž Linhart, od barona za devet let mlajši mož, mehka, poetična natura, z gorečim žarom prosvetljenca v glavi in srcu. L. 1878. izstopi iz zatiškega samostana, ker smatra klošter  za
* zbor komedijantov, o katerih pravi, da menijo, kakor da bi «imeli eni edini privilegij za zlobnost in nevednost».80„ Radujoč se nad tem, da zopet diha prosti zrak in da lehko uživa «srečo življenja ter lepoto sveta», študira na Dunaju pod Sonnenfelsovim vodstvom policijski, trgovski in finančni tečaj. Po vzgledu dunajske nemške baroške poezije začne skladati nemške verze, zloži in izda 1.1780. tragedijo «Miss Jenny Love», «črno kakor Shakes-
79  ZMS, L, str. 112.
80  ZMS, XV., str. 52.,

218  Dr. PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
peare», katerega imenuje v pismu na prijatelja Kuralta «vzviše-nega».81 Vrnivši se v Ljubljano postane tajnik škofa Herbersteina, ^/f pozneje okrožni šolski nadzornik,, izda na način dunajskega muz-nega almanaha «Blumen aus Krain» (1781.). Povodom te zbirke pravi sicer skromno, da si od tega «šopka cvetlio obeta edino to srečo, da mu kaka deklica, neznana kakor on in nežna kakor on, da brati v svojih očeh: « Razumem vas»; a skoro postane poguiri-nejši in proglasi za cilj svoje knjižice namen, da bi zvezal «domo-vino vseh krasnih stvari», Italijo, «z nemškim okusom in krasoto Alp». — Igrivi dunajski rokoko raja po tej zbirki, v ozadju brne , glasovi meditativne in izumetničeno-zamišljene klasicistike. Prva napoved etnografske romantike, vzeta iz Herderjevega humanizma, se oglaša v tem, da je v zbirko zašla narodna pripoved c Pegamu in Lambergarju, uklenjena v šepajoče Homerjeve heksametre. A nad vsemi temi' iz sodobnosti sosedov privzetimi gesli zmagoslovi svobodnjaški, po življenju sezajoči klic, ponavljajoč in vpoštevajoč klasicistični Horacijev vzklik: «Carpe diem!» Članek o «prirodni filozofiji», opojno navdušen za prirodoslovje in astronomijo, preveden iz angleščine, zaključuje nežnolično zbirčico.
Po vzgledu svojega gospodarja in delodajavca, škofa Herber-%uAt*&ftt >s*ema> Postane tudi Linhart član ljubljanske prostozidarske lože, "navdušen za takrat moderne cilje tega društva, stremeče po svobodi vere in mišljenja, po borbi s praznoverstvom in zaprtim meništvom. Član te prostozidarske lože ni samo Linhart, ampak večina takratnih prosvetljencev, med njimi tudi poznejši naš pes-nik Vodnik sam. Obnovitev akademije «operosorum» navda Lin-% harta z najsmelejšimi upi. V tej družbi vidi vstajati slavo domovine kot «oboževanja vredne boginje» od mrtvih. V že omenjenem nemškem otvoritvenem govoru proslavlja obnovitev te učene družbe kot «prerjod iz teme na sijajni tir», kot «herkulični prehod« in je ponosen na to, da se je s to družbo ponovila zveza, «katere namen ni nič manjšega nego prosvetljenost naroda». A družba, v katero je bil mladi prosvetljenec že vložil filozofsko-politično razpravo «0 Likurgovi zakonodaji», je že po drugi seji zaspala. Takrat je Linharta doletela sreča, da je mogel prenesti   .
81 Prim. o tej  tragediji sedaj  dr. Kidričevo notico:   «Primerek Linhartove Miss Jenny Love», ČJKZ, L, str. 213.
Dr. PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.  219
svoje upe in načrte v hišo barona Zoisa, o katerem piše istočasno sam, da_rnu «izkazuje čast svojega prijateljstva*. Škof Herber^^^^«W^; stein začne 1.1783. bolehati in propadati dušno in telesno, vsled^-česar izgublja silo, da bi še nadalje vzdrževal okrog sebe strastne svobodomiselce, ki se je bil ž njimi obdal. Tekom svoje dolgo-trajne bolezni se ta započetnik kranjskega janzenizma očividno korenito izpremeni. Linhart ga ob priliki imenuje v pismu na Ku-ralta «infuliranega noroglavca». In Kuralt sam, ta Linhartov pri- c ) jatelj in somišljenik najbrž že iz zatiškega novicijata, je po podatkih Finkela, zgodovinarja lvovske univerze, pozneje rad pravil svojim poljskim prijateljem in kolegom, med katere ga je bila zanesla usoda, da je on postal duhovnik na prizadevanje Herber-
>jjfsteina, ki ga je izpočetka napravil za svojega (dvornega) kaplana in ga v teh letih klonitve duhom odpustil iz službe zaradi pridige, v kateri je Kuralt kot navdušen prosvetljenec izvajal načela mo-» ralnosti samo iz človeške narave, ne pa iz razodetja. Kuralt, ki -je imel, tako kakor nekateri drugi tedanji ljubljanski duhovniki in bogoslovni profesorji tudi v praktičnem življenju precej široko-
269srčne pojme o morali, je odšel potem na Francosko, nato na Dunaj in dobil končno mesto na lvovski univerzitetni biblioteki. Linhart pa je stopil v Ljubljani v državno službo, kjer je bil «angestellt, an-gefesselt, angesch\voren». Kljub uradni zaposlenosti ga je srce strastno vleklo na literarno poprišče. A značilno za Linhartovo
Lnnaziranje je to, da se ni po vzgledu laika Kumerdeja pridružil duhovnikom, prevajateljem Herbersteinovega prevoda slovenske biblije, o katerem piše Linhart Kuraltu, da kot človek sploh ne želi, da bi izšel v celoti, ker je mnenja, da «čitanje biblije človeka
4 ne osreči». Pač pa izrecno pristavlja, da mu je kot Kranjcu in ljubitelju slovenščine ipak na tem ležeče, da ta prevod izide do konca. V tej poslednji opazki se že čuti na Linhartu vpliv onega Zoisa, pod katerim je po Prešernovih besedah «steze popustil A N^/0(Jcr^7J-nemškega Parnasa», direktiva onega barona, o katerem sporoča Linhart dne 26. maja 1784. Kuraltu, mudečemu se mimogrede na Dunaju pri tamkajšnjih prosvetljencih: «Jako prijetna so mi bila Vaša poročila o Denisu in Swi&tenu in Vaših upih na pomoč teh dveh mož, jako prijetno mi je bilo lepo jutro, ki ga razpenjate nad našo slovensko literaturo. Tako sem mislil jaz zlfnojimi pri-
220  Dr. PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
jatelji vred, katerim sem čital Vaše pismo... Ne smem ravno imenovati moža, kateremu ste s tem povzročili izredno veselje. Poznate ga od strani velikodušnosti, kateri on ne jemlje plemenitosti z nobeno željo po zahvali, niti s težnjo, da bi bil imenovan.»82 Odslej dalje je Linhart ves Zoisov, tako, da bi se mogel imenovati naravnost praktični vršitelj baronovih visokoumnih narod-noprosvetnih idej. L. 1785. je vlada nenadoma odpravila filozofsko fakulteto na ljubljanskem liceju. Povod za to odredbo je dal profesor metafizike na tem zavodu, neki Novak, najbrže rodom Ceh, ki je predaval, da človeška duša ni neumrjoča in izpoved nikakšna božja institucija.83 Ob tej priliki piše Linhart Kuraltu: «Jaz nisem bil nikdar Novakov zaupnik, nikdar branitelj nesmrtnosti moje duše, nikdar prijatelj Novaku nasprotne stranke — ampak meščan in človek sem — in zato me boli v moji ubogi duši, da bi se zaradi prepira kakih dveh nefilozofskih profesorjev filozofije nadepolni mladini vse dežele zaprl pot do filozofije. Vrhutega to niti niso bili naši rojaki, ampak tujci, ki so jedli naš kruh.»84 To mesto dobro označuje Linharta, kakršen je bil postal
•   pod Zoisovim vplivom. Prejšnji strastni svobodomiselc in navdu-' šeni občudovatelj prirodne filozofije se zdaj neče več vtikati v
*   umovalne spore, ampak je ves in docela človek ter praktični meščan svojega naroda, čigar izobrazba mu je sedaj edina pri srcu. Dne 8. decembra 1786. vzklika v pismu na Kuralta: «Prijatelj! O, da bi tudi Vas imeli tu in da bi skupno delovala na vzgoji naroda! Kako krasne nade!»
Izobražencev je imela takratna Ljubljana dobršen krog. A moža, ki sta bila popolnoma dorastla duhu časa in nalogi narodnih prosvetiteljev v njem, sta bila pravzaprav samo Zois in Linhart. Stopila sta si bližje in postala nerazločljiva, razdelivši si vloge po svojih zmožnostih ffa ta način, da je deloval Zois kot bolj iniciativna83 in manj produktivna moč, Linhart pa obratno. r              Ako je Zois poizkušal s slovenskimi kupleti za italijanske pevce,
&$L&L' <f{. <t$$ PQSisLi'mhar^ naravnost ustanovitelj slovenskega gledališča, za katero je spretno priredil dve igri in ju tudi vprizoril. Zlasti
82  ZMS., XIV., str. 61.
83  Vseučiliški zbornik, str. 14.
84  ZMS., XIV., str. 69.
85  «Baron Zois... vsa gibajoča in vplivajoča sila naših del», piše Linhart dne 18. febr. 1785 Kuraltu v Lvov.
Dr. PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.  221
pomenljiv je njegov «Matiček», znamenita komedija velike revolucije, Beaumarchaisov «Figaro», ki se je nekaj malega let po francoski primieri igral v Ljubljani: «nicht nur der Sprache nach ins krainische, sondern auch der Sache nach nach Krain iiber-tragen, und namentlich letzteres sehr gllicklich», sodi prav dobro Čop. (ZMS., L, str. 101.) Z verzi se prejšnji nemški pesnik sedaj v dobi slovenskega prosvetnega dela ni več ukvarjal, pač pa je skupno s Zoisom posvečeval otrokom Vodnikove Muze skrbno pažnjo, in Zois ni pozabljal, vračajoč Vodniku v kritiko doposlane pesmi, pristaviti svojemu odgovoru: «Moja in .prijatelja^Linharta kritika». Dočim je Linhart na Dunaju pod Sonnenfelsom gojil juristično-politične vede, se je v Ljubljani v zmislu Zoisovih na-učnih nagnjenj poprijel domače zgodovine, torej humanistične vede. V svoji «Zgodovini Kranjske«, izišli 1.1788./89. v dveh zvezkih, se nam kaže predvsem kot prosvetljen preiskovavec in po resnici stremeč zgodovinar, ki izkuša s kritičnim nožem prodreti do čistih virov. Isto kritično stališče zavzema nasproti možem, ki so se pred njim bavili z istim predmetom, «zaradi njih nagnjenja do čudežnosti», kar mu je istovetno s «pretirano versko vnemo>>.88 Za vzornika v zgodovinski stroki ima Antona v Gorli-cah in Schlozerja; zlasti poslednjega rad in pogosto citira. Zgodovinske periode opira «na deželo samo», na «narode», ki so stanovali v nji», ne pa na «zgodovino cesarjev, tudi ne na vero». Besedo «revolucija» ljubi in označuje ž njo slednji svobodnejši in povečani pokret duha. Govoreč o pohodu Marka Avrela v deželo Markomanov se mimogrede navdušuje za njegovo «vzvišeno filo-zofijo» in govori o «plemeniti trpeči duši» njegovi. Kar se tiče narodne in slovanske zavesti, sta ga Herder in Schlozer navdala s ponosom in navdušenjem za veličje Slovanov: «Da noben narod ne zasluži pozornosti zgodovinarja, filozofa in državnika v toliki meri, kakor Slovani, o tem je učeni svet že ene misli», se glase njegove besede. A sklep njegovih razmišljanj je tak, da «če bi se državna veda naučila, s pravim imenom imenovati vsoto združenih sil, na katere se opira država, po največji enorodni sili, bi se morala Avstrija prav tako kakor Rusija imenovati slovanska država». Ta slovanski kredo Zoisovega kroga čitamo tudi v delih etnografa in prirodoslovca Hacqueta, ob tem času profesorja ana-
86 Versuch einer Geschichte von Krain und der iibrigen siidlichen Slaven, Laibach 1788—1789. Predgovor k I. delu.
222
PASTUŠKIN: LJUBOSUMNA.
> tomije in kirurgije v Ljubljani, pozneje ga srečujemo kot stalen :>v "Vefren v Kopitarjevih spisih in pismih. V predgovoru II. dela svoje zgodovine Linhart z obžalovanjem premišljuje o Slovanih, «kaj pomenijo za Avstrijo in kaj bi lehko pomenili*. Njegovo kritičnost označuje to, da obžaluje, da je v veliki slovar ruske akademije (Petrograd 1786) zašel kot slovanski jezik tudi «ilirski, dočim se pojavlja pravi ilirski, ki ni slovanski, potem tudi pod imenom albanski».                                                                        (Dalje prihodnjič.)
0^3
PASTUŠKIN:
LJUBOSUMNA.
A njej uhaja vzdih na vzdih, v uho potajno mi šepeče: «V poljubih teh razpaljenih je ni, je ni — najvišje sreče.
Težak mi sum ne da miru, da ti le ude moje ceniš; za to, kar tli v očeh mi tu, za dušico se malo meniš.
Ko ti tako drhtim v rokah od vneme tvoje vsa brezumna, me lastne je lepote strah in vsa sem nanjo ljubosumna.»
Pobijam sum: «Kaj le v očeh vsa tvoja dušica je skrita? Iz vseh prebelih udov   teh le dušica se tvoja svita.
Naj šine v ta, naj v oni kot, nikjer ne more mi uteči, s poljubi srebam jo povsod, v poljube znam jo vso nastreči.»
In više slast zaplapola, zdaj ni več samo nebotična, skoz nebes šviga do Boga in je vse več kot le pravična
Sledu več ljubosumja ni, v molitev združena sva eno: «Zahvaljen, Oče, da ljudi si ustvaril nas moža in ženo!»
cg^>
Dr.PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV. 263
Dr. IVAN PRIJATELJ:
DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV. mm
Ločila je Zoisa in Linharta samo smrt, ki je poslednjega nenadoma zalotila 1.1795. Za Zoisa ni pomenilo to nič drugega, kakor da se je pogreznila v zemljo polovica njegove osebnosti, njegovo izrazilo in glasilo. «Mern^sejgo_ Linhartovi smrti jnič več ne ljubi, bolan sem, slabe volje, otožen, nemiren itd.», piše. Vodniku y Bohinj in pristavlja: «Solze bom žrtvoval nepozabnemu prijatelju — iti ga skoro posetil v grobu.»S7
Iz šole teh dveh mož je izšel Vodnik, ki je združil v sebi v ^/^h^p €& znanstveno skromnejši, zato pa svojemu nerazvitemu narodu mnogo prikladnejši obliki nagnjenja obeh visokoumnih mož. Zois in_Linhart sta bila prišla iz velikega sveta vjnalomestno središče svojega kmetiškega naroda, Vodnik pa je stopil s planinskega Koprivnika v njuno visoko akademijo. Sicer je bil tudi njegovemu duhu čas že poprej vtisnil svoja neizbrisljiva znamenja. Docelajr >^ smisla prosvetljenstva je bil odložil meniško haljo in odšel med ljudstvo, za katero vse svoje življenje ni spisal nobenega molitve-nika, kakor so to delali njegovi janzenistični stanovski tovariši. Edino, kar bi se moglo iž njegovih spisov šteti v to stroko, je bil šolski katekizem, ki ga je priredil po naročilu francoske medvlade, naklonjene slovenščini, v katerem pa se nahaja poleg običnega verouka tudi poduk o zemljedelstvu in lepem vedenju, poln huma-š nitete in praktične življenjske modrosti. Pač Zoisu na ljubo se peča Vodnik tudi z mineralogijo, numizmatiko, zgodovino in domačo epigraiiko; a z vsem svojim srcem je na drugi plati Zoisovih interesov, tam, kjer se posluša narod, kako ta govori, poje in se ponaša v svojih običajih. Od bere s te strani se Vodnik vrača v svojo sobico, k svoji pisalni mizi, kjer poizkuša iz odlomkov restavrirati 2.<*o jezik, ki bi ga razumel vsak seljak, a ki bi se obenem prilegal umetnim klasicističnim zahtevam tedanjega svetovnega okusa. «Mi
87 Vodnikov spomenik, str. 51. — Umrl je Linhart soglasno s svojim na-   ~ Ž^SLziranjem. Dne 5. dec. 1808. piše Kopitar Zoisu: «Linhart starb als Freygeist.» /c^A«*T~ A
264 Dr.PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
moremo kranjlke flovenfke befede poifkati fem ter tje po desbeli rastreiene inu na to visho fkup nabrati zhifto ilovenihino», piše v predgovoru svojih «Kuharskih bukev». Besednega zaklada nima noben sodobnik tolikšnega kakor Vodnik,~priznava sam poznejši genijalni, osebno precej gorki mu Kopitar. Na podlagi tega narod- <^ nega izrazoslovja poizkuša Vodnik ubirati poetične strune. 2e kot menišca ga je obhajala ta želja v Pohlinovih «Pisanicah». A samostanski njegov učitelj mu ni znal dati v roke nič drugega, nego dvakrat izposojeno klasično in klasicistično «pišvo postransko«, katere «žvrgljanje» je pač moglo napolniti kloštrsko celico, ni pa p bilo takšno, da bi se bilo moglo razlegniti črez svobodno plan našega podeželskega narodiča in mu preiti na jezik in v uho. Zois, ki je bil sam izomikan ob takrat veljavni italijanski in francoski klasicistični poetiki, ga sicer ni mogel opozoriti na drugo formalno svobodnejšo in živejšo prosodijo, nego na ra-cionalistično Boileaujevo in Batteuxovo; zato pa je baron s pridom plel iž njegovih verzov trivijalni plevel in privzdigoval za umetnost prenizki ton njegovega poetičnega izraza.88 Iznajdljivost, dovtip, um in okus v izrazu je iz zapadnih literatur prenesel k nam Zois in ga vcepil v Vodnikove verze. S tem se je Vodnik sicer znebil napihnjenega in naškrobanega nemškega baroka Pohlinovega in Devovega, izpod čigar našopirjenega krila so se pri vsaki priliki prikazovali banalni koturni. A pri vsem tem je Vodnikovi Muzi še vedno manjkalo žive in zdrave rdečice življenja. To je Zois čutiU in ker je že vedel, kje jo iščeta Herder in Biirger, je tudi Vodnika napotil najprej na narodne pesmi Ossiana in Fingala, potem pa na slovensko narodno popevko kot na studenec žive vode, v kateri naj se okoplje Vodnikova Modrica, da se izpremeni v slovensko Vilo. Kakor galantni kavalir Zois, začne tudi Vodnik nabirati preproste slovenske narodne pesmice, v prvi vrsti vesele, poskočne in dovtipne. Poslej postane tudi njegova Muza živahnejša, včasih naravnost razposajena, erotičnodpvtipna, a nikdar nedostojna. Sem-tertja se zateka h Grku Anakreonu po šale in domislice. Kljub vsemu temu delu ob njegovem literarnem talentu Vodniku nedo^ staja še glavnega, kar bi naredilo iž njega pesnika, namreč močnega, individualnega čuvstva. Pesnik Vodnik ni bil, pač pa izvrstni # narodni prosvetitelj v vezani in nevezani besedi. Naj je izdajal in pisal «Pratiko» ali svoje «Novice», vedno je znal ljubko kramljati
Glej v tem oziru zelo zanimiva Zoisova pisma v «Vodnikovem albumu«.
Dr.PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŽIH PREPORODITELJEV. 265
z ljudstvom. Obenem pa je neprestano skrbel, da bi povzdignil jezikovno izrazitost svojega naroda, zavedajoč se, da bi s tem povečal njegovo kulturno dovzetnost. Z veliko slovnico in slovarjem bi bil rad kronal svoje delo. Premajhni znanstveni talent je povzročal, da je ž njima okleval, dokler ga ni v slovnici prehitel mladi Kopitar; končno je mogel izdati vsaj praktično šolsko slov-nico, kateri je bil po svoji naturi bolj kos. Slovar pa mu je ostal v rokopisu. Tako je deloval v Vodniku Zoisov vpliv.
A tudi Linhartova pobuda je živela in dejstvovala v njem ne samo v želji po ustanovitvi slovenskega umetnega pesništva, ampak zlasti tudi v zgodovinarstvu. Tudi na tem polju se je povzpel samo do šolske knjige «Geschichte des Herzogthums Krain» itd. Še pod konec svojega življenja se je ukvarjal z opisom rimskih    -,         *.
kamenov naše domovine^ «~ >< ^^        H>™/*"f^ *tTTČ^,,
G Vodnikovem značaju in svetovnem naziranju je pisal Kopitar Šafafiku dne 9. maja 1831.: «... sic ille, primo Franciscanus, tum Jansenista & demumEpicureus helvetianus,professusgrammaticum, nec per unum versum šibi constabat sive in grammatica sive in aliis.»89 Ako to označbo slečemo duhovito pikre zlobe, brez katere
^-se Kopitar skoraj nikoli ni izražal o Vodniku, moramo reči, da je v nji karikirana ena črta, ki je ostro ločila Vodnikov od Kopitarjevega značaja: prilagodljiva razvojnost, stoječa bližje pesniku, prisluškujočemu različnim glasovom življenja, nego znanstveniku, ravnajočemu se po trdno začrtanem idejnem ravnilu. Genijalni Kopitar ostroumno vidi svoj cilj, proti kateremu stremi neizprosno dosledno in avtokratično, ničemur se ne prilagajajoč, ničesar ne vpoštevajoč; on vidi edino in zgolj svoj znanstveni smoter. Zatorej se kmalu pokaže nedostopnega za nova, svobodnejša, zlasti poetična gesla, kopitar Je gotov in zasušen.že v mladeniški dobi; on se ne razvija, ampak samo v svoji stroki bogati. On je gibčen
* in žareč takorekoč na eni sami liniji: na svoji znanstveni poti, o kateri se zaveda, da si jo je udaril in razčistil sam v vztrajnem in
^ neumornem delu. Vodnik je skromen talent, prihajajoč iz ljudo-mile družbe pesnikov in ljudskih družabnikov, poslušajoč na levo in desno, sprejemajoč od povsod vtiske, po katerih dela sebe in
X uravnava svoje delo. Času primerno sleče svojo redovno obleko in se prilagodi prosvetljenim ciljem časa in družbe. Njegov svetovni nazor se neprestano razvija; res, da ni tako trdno zvezan,
S9 ZMS., L, str. 103.
266 Dr. PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV,
y               zato pa tudi ne tako trdovraten kakor Kopitarjev. Cop, ki je imel
71 ^R^-fčffot učenjak ravno toliko stika s poezijo, kolikor Kopitar z jeziko-slovjem, je pripisal gorenji oznaki Vodnika izpod Kopitarjevega peresa Šafafiku dne 7. novembra 1831. naslednje: «Qegen Vodnik ist Kopitar unwillig; seiner inconstantia ungeachtet, hat er doch ;-•>. wesentliches geleistet.»90 Njegovo nevztrajnost označuje Čop v svojih lit.-zgodovinskih doneskih za Šafafika kot ono voljno prilagodljivost, ki jo je Vodnik vedno kazal s tem, da je bil «vobče odnekdaj jako podvržen vplivom, najprej patra Marka, potem X, Japlja in Kumerdeja, pozneje Kopitarja, končno pa Ravnikarja in njegovih pristašev». (Z. M. S., L, str. 149.) Kakor ves Zoisov krog; tudi Vodnika rahlo objame ozračje sodobne francoske filozofije. Morebiti mu res kakšne Zoisove opazke posredujejo nekakšno poznanje in vpoštevanje filozofije onega Andriena Helvetija, ki je trdil, da je samoljubje edini praktični življenjski motiv, vsled katerega človek stremi po ugodju in odklanja neugodje. A glede tega samoljubja je hotel tudi Helvetij, da ne sme biti nikoli epikurejska sebičnost, ampak bodi vedno v soglasju z občno blaginjo, najvišjo zapovedjo, vsebujočo zlasti širjenje izobrazbe kot najvišjo legislatorično nalogo. («Tout devient legitime pour le salut pu-blic.») Kakor se je delala Helvetiju z očitkom epikureizma krivica, tako je tudi Kopitarjev izraz «Epicureus helvetianus» na Vodnikovo adreso ena onih njegovih pikrih invektiv, kakršnih se «veliki <^r gromovnik» nikoli ni mogel zdržati proti osebam, ki se glede značaja, znanja in zanimanja niso skladale ž njim. Poleg vplivov francoske filozofije91 čutimo v Vodniku razločne humanistične klice, ki so se skrbno gojile v Zoisovi hiši. S tega vidika je najbrž treba razlagati tudi znane Vodnikove verze:
«Operto eno roko
Na Galio imam, Ta drugo pa Grekam
Priazno podam.»
Da bi bil Vodnik kdaj janzenist, skoraj ne morem verjetlKopi-tarju, naj tudi podpira njegovo mnenje poročilo, ki ga je poslal dne 10. janarja 1815. dunajskemu policijskemu predsedniku Ma-gerju njegov ljublj. zaupnik Ant. pl. Scheuchenstuel in ki se glasi:
90 ZMS., L, str. 116.
81 Vplivi francoske racionalistične filozofije so se kazali tudi v tem, da je -9»m#- v M?k* bil Vodnik član druge (francosko-ilirske) ljubljanske prostozidarske lože. (Corr. v tem zmislu gori str. 218.)
Dr.PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV. 267
«Valentin Vodnik, gewesener Franziskaner, dann strenger Janse-nist in der Seelsorge, endlich, wie er erscheint, religioser Indifferen-tist... »92 Vodnikova svobodna, življenjaradostna in dobrodušna vedrost se pač ni mogla vgozditi v ozko, svetomržno moralo janzenizma. Vodmkje^bjl vesel značaj, ki se je na Zoisovih sim-DOzi|ih z mnenje udeleževal veseljačenja in šal, osoljenih s francoskim espritom in zabeljenih s šegavostjo slovenskih narodnih poskočnic, ki pa je sveto in z drhtečo dušo posluhnil, kadar je baron povzel resno svojo besedo o prosveti naroda, izkoreninja-nju vraž in praznih ver, o izobraževanju narodnega jezika ter o tem, kako bi se v tem jeziku položil temelj literaturi. Kakor pri vseh avstrijskoslovanskih preporoditeljih je tudi pri članih Zoisovega kroga in posebej še pri Vodniku filozofsko umovanje ter zanimanje za državne teorije stopalo v ozadje pred praktičnimi narodnoprosvetnimi nalogami. Teh nalog pa ni med Slovenci razumel nihče bolje nego Vodnik, kije zlasti za časa francoskega inedvladja edini doumel pomen dobe, premagal celo svojo prirojeno ekpmpdn#qst in v tem oziru naravnost prekosil samega sebe. Ako je bil v Zoisovem krogu baron žila organizacije, je bil Vodnik c te organizacije roka, delujoča iz naroda za narod.
Iz te družbe se je 1.1808'. oddelila in dvignila v široki svet jije misleča glava, Kopita r, ki je v tem letu kot bivši Zoisov tajnik . / odšel na Dunaj, da študira jus. Da pravično presodimo Kopitarjevo skrajno dinamično, iskrečo se in vendar tako trdno opesno duševnost, se moramo ozirati na dvojni milije, ki je v njem živel: ljubljanski in dunajski, ter vpoštevati dvojne dokumente njegovega duha: njegove spise in njegovo korespondenco, imajočo pogosto obliko učenih traktatov.
Iz nekega pisma, ki ga je pisal Zois baronu Erbergu, vemo, da se je bavil Kopitar za časa svojega tajnikovanja v Zoisovi hiši posebno marljivo s klasičnim študijem. Humanističnih tradicij, prinesenih iz akademije na ljubljanskem Bregu, ni zatajil Kopitar nikoli niti pri svojem znanstvovanju niti v svojem svetovnem nazi-ranju. On je humanist, zanimajoč se za najrazličnejše narode, ne tolikanj s stališča etnografije, katero vedo pozneje pod vplivom romantike ipak imenuje «zalega konjička»93, ampak predvsem s stališča — jezikov. Naglo in z lehkoto popusti krušni juristični
92 Glej «Veda», L, str. 588. 1,3 Istočniki, II., str. 257.
268 Dr.PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.             .
študij in se z vsem žarom svoje duše posveti oni duševni vedi, ki je pravo dete humanizma — jezikoslovju. Kakor so smatrali italijanski humanisti prostoljudski italijanski jezik za vredno in dostojno posodo literature, zahteva tudi Kopitar, da se izobrazi in razvije slednji jezik količkaj enotnega tipa in ozemlja kot samostojen jezik. On je jezikoslovec, ljubeč narečja, katerih vsako mu je enako ljubo.
Kopitarjevi filozofi so zadnji veliki humanisti XVI. stoletja. Možu skrajno sangviničnega temperamenta služi v svetovnem na-ziranju za geslo izrek: «Ne quid nimis!»94 In njegovi možje so oni misleci, ki stoje tik pred reformacijo, pred protestantovskimi radikalci, katerih baš zaradi njihovega «nimis» ne mara. Zlasti Luther mu ni pri srcu: «Ego Lutherum nunquam potui amare»,05 piše ob priliki Jakobu Zupanu. Z največjim spoštovanjem pa govori o humanistu Erazmu Rotterdamskem, po čigar naukih naravnost uravnava svoje mišljenje. Kakor znano, se je boril ta predhodnik reformacije v prvi vrsti s sholastičnim jezikovnim barbarstvom, ki se je bilo razpaslo v cerkvi. Da ga izkorenini, je Erazem nanovo izdajal Aristotela in one cerkvene očete, katerih jezik sloni še neposredno na jeziku grških filozofov, Hieronima, Hilarija, Ambroža in Avguština, spravljajoč obenem starogrško filozofijo do nove veljave. Erazmovo geslo slove: «Omnis fere rerum scien-tia a graecis auctoribus petenda est». — Podobno in z izrecno navedbo svojega vzornika se izpoveduje nekoč Kopitar Zupanu: «Erasmi modo sapiens ... aequitatem colo ... et sanam socraticam philosophiam».9G In v nekem pismu, ki ga piše Hanku, mu služi Erazmovo ime kot naziv za zmernega, modrega moža v nasprotju z ekstremnim Lutherom.97
Razen globoke humanistične podlage je prinesel Kopitar iz Zoisove hiše rahlo, splošno obeležje in razpoloženje prosvetljen-stva. Kakor vsa inteligenca izpod konca XVIII. stoletja, je tudi on mrzil meništvo. Beseda «menih» mu je psovka.98                           žjo^
Prišedši 1.1808. na Dunaj, se Kopitar kot precej postaren študent doceia zakoplje v knjige. Obide ga želja, da bi študiral Kanta. Par tednov po svojem odhodu iz Ljubljane piše dne 20. novembra
94  Ibid., str. 226.
95  Ibid., str. 250.
90 Ibid., II., str. 258.
97 Ibid., II., str. 28. Prim.tudi istotam str. 191.
9S Ibid., L, str. 15 in 162.
Dr.PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŽIH PREPORODITELJEV. 269
1808. Zoisu naslednje (neizdano) pismo: «. ..Tudi kantovec moram postati; zakaj tudi naše učne knjige (na univerzi) so kantov-ske. Zategadelj prosim v priloženem pisemcu gospo Repičevo, da mi pošlje svojega Kanta in kantovce, ako te knjige kake dve leti lehko pogreša.» V dobrem letu se Kopitar na Dunaju nekoliko ogleda tudi po ljudeh ter razpozna v duševnem vetru, ki piha. S tako dovzetnim umom, s kakršnim razpolaga on, takoj uvidi, da so Jožefovi časi že davno minili, da s polnim parom vozi Fran-čevo barko Metternich s svojimi pomagači, romantičnimi kon-vertiti: Friedrichom Schlegelom, Caharijem Wernerjem i. dr. Že kot pesniki to niso njegovi možje, ker mu manjka vsak zmisel za njihove dionizijske erupcije. Eno ali drugo njihovo delo je ipak čital. Dne 30. septembra 1810. citira v pismu na Dobrovskega neko mesto iz drame «Wanda, Konigin der Sarmaten», pristavljajoč, da avtor tega dela, Werner, «ni njegov pesnik»." Ko najde končno štiri leta kesneje tudi izpreobrnjeni Adam Mtiller pot na Dunaj in zavetje v Metternichovi pisarni, označuje Kopitar Dobrovskemu dne 2. februarja 1813. vse to novokatoliško gibanje z naslednjimi besedami razločne antipatije: «Schlegel je dobil tekmeca v terci-jalskem katoličanstvu (in %ad-oAixlotuq> anilissimo), Adama Miil-lerja, kateremu bi pa jaz za trajno bodočnost prorokoval komaj boljšo srečo, nego jo je izkusil v Draždanah in Berlinu. Sovražim prenapeto druhal in je ne pustim v svojo bližino. (Odi hvpo-criticum vulgus et arceo). Sikofanti ne bodo videli nebeškega kraljestva, ne brezbožni, ne prepobožni (nec¦ dd-soi, nec vJisgd-soi).*10*
Pač pa občuje Kopitar s Friedrichom Schlegelom, romantičnim preporoditeljem klasičnih študij in izdajateljem dunajskih, od Metternichove politike inspiriranih -publicističnih organov. O njem piše Dobrovskemu dne 14. junija 1813., da ga je prosil, naj bi mu napisal za njegov «Museum» o najstarejši državni uredbi Slova-* nov.101 Kopitar res sodeluje pri Schlegelovih izdanjih. In kmalu se mu malce poleže vsaj njegova direktna mržnja do teh neokatolikov, vsiljujočih se v prve vrste Hoffbauerjeve procesije. V pismu, ki ga piše dne 24. junija 1814. Dobrovskemu, že čutimo, kakor da bi poizkušal nekako braniti pred eventualno ironijo nekega berlinskega Žida one pobožnjake, ki jih je še nedavno sam imenoval «tercijal-ske katolike»: «Vaš Žid Wolf je sedaj tukaj spoznal fantastične
89 IMA, L, str. 299.
100  Ibid., L, str. 324.
101  Ibid., L, str. 343.    /
270 Dr.PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPOROD1TELJEV.
katolike, Schlegela, patra Hoffbauerja, nuncija itd. in — odhaja v ^c<ryvC^d^perlin, da bo tam pravil o nas anekdote. Talent za laži ima v obilni meri. Lepe stvari pridejo rta dan. Schlegel v izpovednici nekdanjega pušča^vnika^ Hoflb^auerja, držeč v roki rožni venec in križajoč se na kmetiški način, kot bodoči ustanovitelj kakega novega meniškega reda, ali vsaj državni tajnik Nj. Svetosti itd. Pismo grofinje Stollbergove gospe Schlegelovi o neki čudodelni nuni pri Mainzu. Pilatova žena... z dvema sestrama, vse izpre-obrnjene po patru Hoffbauerju. (In babke so še povrhu lepe in zane-šenjaštvo se jim poda še interesantneje.) Kako se bodo Berlinci smejali, križali in kako bodo — nikolaizirali!»103 Ako se pomisli, da je bilo gibanje v resnici prav takšno, česar ne taji tudi Kopitar (urednik nekdaj Schlegelovega «Beobachter»ja, c. kr. dvorni sekretar Pilat, je n. pr. patru Hoffbauerju javno ministriral!103), potem lehko čutimo v tendenci tega Kopitarjevega popisa in v njegovi želji po zavrnitvi eventualnih Wolfovih «laži» — rahlo zbližan je našega rojaka s tem dunajskim pokretom. Seveda naravnost istovetiti se s temi sladostrastniki religije ni bil v stanu nekdanji učenec Zoisovega kroga, vendar pa zamenjuje sedaj izraz «tercijal-¦ stvo» s prizanesljivejšo besedo: «zanešenjaštvo». Pri vsem tem Kopitar nikoli ni ljubil niti poezije nemških romantikov. Poleg nekaj Wernerja vemo, da je čital samo še romane katoliškega 1^^^- viteza Fouqueja.104 Njegov najljubši nemški pisateli je veliki pogan Goethe. «Jaz ga imam namesto vseh Nemcev,» piše Zupanu, obžalujoč, da je ta njegov prijatelj na Kranjskem lehko žalosten, da še ni dobil v roke prvega, takrat ravnokar izišlega dela «Dich-tung und Wahrheit», «tega sijajnega čtiva».105 T       ^*J         Nj^caj mesecev kesneje kakor Kopitar je prišel na Dunaj Jakob
|fup a n, potem ko je bil dne 7. februarja v Ljubljani dosegel duhovniško posvečenje. Prišel je bil v avstrijsko prestolico, da se pripravi na bogoslovni doktorat, ki ga je v jeseni istega leta tudi zares napravil. Za časa svojega bivanja na Dunaju je mnogo občeval in se sprijateljil z rojakom Kopitarjem, kateri je ostal tudi po njega odhodu na Kranjsko v stalni korespondenci ž njim, pošiljajoč mu razne slavistične knjige z namenom, da napravi iz dobro podkovanega orientalista povrhu še slavista. A Zupan je
103 Ibid., L, str. 387.
103  Eug. Guglia, Religioses Leben in Wien 1815,—1820, 1. c.
104  Istočniki, L, str. 356.
108 Ibid., I., str. 166; II., str. 231.
Dr.PRIJATELJ: DUŽEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV. 271
bil že takrat svojevrsten človek. Ako je bil Kopitar odkrito za-dirčen, samozavesten kritik ljudi in del, je imel Zupan po Kopitarjevih besedah «strašno nagnjenje do jezuitskega stikanja glav», do zbiranja anekdot in dovtipkarskega jezikanja na podlagi tako nabranega gradiva. Inigl je živo željo, še kam visoko priti. En dan po njegovem odhodu z Dunaja (dne 13. septembra 1809.) je pisal Kopitar o njem Zoisu: «Odkar sem ga bližje spoznal, se bojim, da ga bodo spletke ambicije, h katerim je jako nagnjen, izneverile čistejši ljubezni do znanosti in do slavizma. Toda če bo le večkrat Vas (Zoisa) poslušal, nisem zanj več v skrbi. Odlikuje -ga. legp znanje jezikov, zraven pozna^skoraj[vso učeno chronigue scanda-lguse; tu^jnj^sjijasneje, nego njegovi pokrovitelji...»
Pokrovitelj Zupanov je bil njegov stric, ljubljanski kanonik Juri Zupan, iz Čopovega opisa že znani nam janzenist iz Herber-steinovega kroga. Kakor stričevo, je bilo tudi mišljenje drja. Jakoba Zupana janzenistično, s to razliko, da je bil nečak mnogo izobraženejši in učenejši janzenist, spadajoč v družbo onih kranjskih duhovnikov izza preloma stoletja, ki so se pri svojih študijah posluževali ne samo izrecno janzenističnih, ampak tudi protestan-tovskih in po protestantih navdihnjenih katoliških bogoslovnih del.108
Po svojem povratku z Dunaja Zupan res razširja med mladimi kranjskimi izobraženci Kopitarjeva pisma in v ta namen dopo-slana mu slavistična dela, a še marljiveje izkuša razviti v srcih svojih znancev pristno janzenistično miselno pobožnost. V ta namen mu mora Kopitar z Dunaja pošiljati vedno nove zbirke raznih molitvenikov te smeri izpod peres nekega Brunnerja, Schwarza itd. Dne 28. junija 1812. pošilja Zupan dva taka molitvenika mlademu ribniškemu graščaku Rudežu, ki se ravno ženi, «da bi njegovemu znanemu dušnemu stanju nekoliko pomogel». Skoro nato
108 Zupan se je ob času svojih dunajskih študij za teološki rigoroz spri-jateljil z Johannom Jahnom, ki je bil do 1.1806. na dunajski univerzi profesor orientalskih jezikov, biblične arheologije in dogmatike. Odslovljen s te stolice zaradi tega, ker se je v svojih izsledkih približeval protestantskim teologom, je živel poslej na Dunaju kot metropolitanski kanonik. Kopitar v svojih pismih, ki jih pisari Zupanu v Ljubljano, temu pogosto pošilja Jahnove pozdrave. Kakor vsi janzenisti je bil Zupan hud nasprotnik redovnikov, zlasti jezuitov. Značilno za Kopitarja, že prijateljsko občujočega z dunajskimi romantičnimi katoliki, in za Zupana, janzenista, je to", da sporoča Kopitar Zoisu dne 6. dec. 1814. iz Pariza med drugim tudi naslednje: «Za Zupana prinesem cel zavoj protijezuitskih knjig.»  (V letu obnove redu jezusovcev!)  Največ srda zoper
272 Dr.PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
pa hoče imeti malone vsa ribniška inteligenca od Zupana po en izvod Brunnerjevega molitvenika: n. pr. mirovni sodnik Abram, notar Gatterer itd. Z ozirom na prošnjo nekega pl. Fichtenaua sporoča Zupan Rudežu, naj še malo potrpi, češ, da ima 10 novih Brunnerjev pri knjigovezu. Ta molitvenik Brunnerja, v miselno meditacijo zaverovanega janzenista, se je imenoval «Der auf-geklarte Christ». (Prim. Gruden o. c. Čas, X., str. 181.) Tudi mladi Rudeževi nevesti pošilja Zupan takoj po poroki molitvenik nekega Schneiderja.107
%*Cf ^^^^^P^^SIl-S^-^^^1)^ mSLi° občuje v Zoisovi hiši. Stari baron vidi rad živahnega, malo posebnega moža, o katerem obenem s Kopitarjem misli, da bi mogel pomagati slovenščini na noge. A tudi nasproti njegovim verskim idejam ne ostane popolnoma ravnodušen ubogi, hromi trpin. V tem oziru je značilno pismo, ki ga piše Zupan dne 14. okt. 1812. Rudežu: «Baron Zois mi pravi pogosto, da mu je žal, da ni študiral dveh reči: grščine in bogoslovja. Grščina ... je slavistu neobhodno potrebna ... Bogoslovje, ne ravno šolsko bogoslovje, ampak neko srčno bogoslovje, neko življenjsko bogoslovje pa je vsakomur, premišljujočemu o sebi in svoji okolici, potrebno v svrho notranjega pomirjenja in reševanja vedno iznova se nudečih fenomenov na pozorišču sveta. Religija je in ostane vsekdar najvišje in najsvetejše človeštva.» Nekdanji učenec francoskih racionalistov, prijatelj onega Linharta, ki je kot človek in mislec imel čtivo biblije za nepotrebno, neude-2.6^ leženec pri Herbersteinovem prevodu sv. pisma, pozdravlja sedaj
jezuite je nakopičil Zupan v znani svoji pesmi, ki jo je dne 20. marca 1832. sporočil Čop Prešernu v Celovec in v kateri se nahajajo verzi:
Istine  prestol netlen;  himb  krušijo  žezel Bodoni,
Veli Gerson, Lambertin, Van—Sviteni, doba Klemenov:
Bujih kon basni grozil, stud veka kohemlenih ver bab:
Josipa nedorote mam ljuda papertje — mostiri. —
Muka povrednim Kersnik; ščit Inigo Heriodiadam:
Velbljud Kersniku rokljor; roj Iniga brojnik tisučov:
Iva peč mučeniči; dvor Iniga kali sledili. —
Oh!  oh! negudnost vremen! oh! emiru sluga raspelo...
... Vrelo kanil, prevaril, kadilnik homerjen Demetrov...
... Ej! ej! nastavnik pajdaš! kvar Krista Demetrove knjige.»
(Zbornik MS., VI. str. 187. — Istotam glej tudi Čop-Pintarjev nemški prevod te učenj aško-čudaške slovenščine.)
107 Zupanova pisma Rudežu v ljubljanski licejki.
Dr.PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV. 273
v betežnem stanju in ob začetku restavracijske dobe z veseljem Kopitarjevo misel, da naj bi Zupan in Ravnikar izdala novi slovenski prevod biblije po izvirniku. Novi prevod se začne pripravljati 1. 1811. pod njegovim pokroviteljstvom. Kopitar očituje v vprašanju te verske literature še vedno značaj učenca Zoisovega prosvetljenega kroga izpred konca stoletja.   V tem času poroča Dobrovskemu, da je kot cenzor rešil življenje nekemu spodnještajerskemu molitveniku s tem, da je v rokopisu «črtal nekaj praznih, plitvih in praznovernih mest», pristavljajoč: «Da bomo imeli vzorec tega narečja». Kopitar je torej tudi kot pospe-ševatelj te verske literature predvsem filolog, v ostalem pa je v njem še največ treznega humanista. Ko mu Zupan javlja, da se misli poleg dela ob svetopisemskem prevodu lotiti tudi prevoda Kempčanove «Hoje», dotlej že štirikrat prevedene na s[ovensko^lj^JjL«wvq piše Kopitar Dobrovskemu dne 14. junija 1813.: «Zupan se spravlja na prevod (sedaj tudi med modnimi učenjaki) tako slovečega Kempčana.»108 V čutno lepoto grških in latinskih klasikov zaljubljeni Kopitar sicer ni prijatelj čuvstveno verske meditativne literature, vendar priporoča Zupanu prevod Kempčana, toda samo tak, ki bi obstal pred sodiščem filologa in kritika. Obenem porablja to priliko, da razodene Zupanu svojo «profession de foi», ki sem jo deloma že navedel in ki se glasi v celoti tako-le: «Tu autem Kempensem philologice debes edere, id est cum inspectione omnium quot potes editionum, ergo critice. Opus est nune in moda et apud nostros mvsticos (pri dunajskih Hofibauerjevih zanesenjakih), quorum ego, Erasmi modo sapiens, aliquos mihi amicos subinde aufziehe.   Vix non Kempensem Homero anteponunt et Ciceroni! — Ego aequitatem colo, (cum non sit occasio violandae justitiae imperii causa, sicut Caesar dietitabat) et sanam socrati-cam philosophiam.»109 V tej izpovedi je ves Kopitar, kakor se je bil *    notranje razvil v nekdanjem Zoisovem krogu in kakršnemu ni bilo usojeno ostati neizpremenjenemu v dunajskem desetletju pridigarjev in zapovedanem katolicizmu predmarca. Njegovo izpre-obrnitev (vsaj vnanjo) od antičnega stoicizma k državnemu katolicizmu je napovedovala že njegova zgorajšnja opazka o vpošte-vanju  ozirov   na   državne   interese   («violanda  iustitia  imperii causa»). To mesto o Cezarjevem geslu ima Kopitar iz Cicerono-
108 Istočniki, L, str. 342. 108 Ibid., II. str. 258.
18
274 Dr. PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
vega spisa «De officiis» (lib. III.), kjer pripoveduje Cicero, da je imel Cezar vedno na jeziku neki Euripidov verz, ki ga on tako-le prevaja:
«Nam si violandum est ius, regnandi gratia violandum est: aliis rebus pietatem colas.» (Prim. C. Suetonius: Divus Julius, lib. I. cap. 30.)
Ta Evripidov verz pa se nahaja v njegovih «Feničan-kah», kjer grški dramatik obravnava konflikt med bratoma Polinejkom in Eteoklom, ki sta si glasom očetove oporoke delila vladarstvo na ta način, da sta vladala vsak en dan. Ko Eteokles r prelomi pravo in se sam polasti vlade, utemeljuje ta postopek z izrekom: eItieq yccQ ddmelv XQV, ivQavvidoc, nsQi udhkiotov ddizEiv %M edoEpelv %QE(bv. (Euripides «Feničanke», verz 524—525.)
Odtod se da pridobiti za Kopitarjev svetovni nazor važna ugotovitev, da je bil Kopitar pripravljen modificirati svoj stoično-humanistični nazor v zmislu verske krajnosti, ako so to zahtevali vladni, državni interesi. Kopitar je torej tudi kot^ vernik samo Avstrijec, državni vladni vernik.
*fc***^i.i^:-'-,>- ¦    '.V'\
Ob tem času je nastopala svojo pot po Evropi Chateaubrian-dova knjiga «Le genie du christianisme», knjiga nastala iz po-revolucijske in ponapoleonovske utrujenosti, kličoča po prerodi-tvi vsega življenja in mišljenja v krščanstvu, ki ga je priporočala in na srce pokladala zavoljo njega prav posebne sposobnosti za poezijo in umetnost, knjiga, ki je stavila «Tassa nad Homerja in Saint-Pierra nadTeokrita».110 Janzenistično strogo čuvstveno verni ^upan ni zapazil njene restavracijsko-politične tendence, njene bližine k «Demetrovim knjigam», in se je kot bodoči pesniški diletant dal popolnoma očarati umetniško-sirenskim njenim glasovom. Zategadelj je razširjeval to knjigo obenem z najpriljub-ljenejšimi svojimi janzenističnimi molitveniki. Kopitar je tudi nasproti entuziazmu za Chateaubrianda ohranil svoje rezervirano stališče humanista, toda humanista, občujočega ne več s Zoisom njegovih moških let, ampak že z dunajskimi konvertitskimi romantiki. Pisal je Zupanu dne 10. aprila 1811.: Chateaubriand ni kaj moj, de fi lih Kriftxxx [kristijanstvo] fhtimam: on ga ne sa-itopi.»m
110  Brandes, Hauptstromungen, L, str. 31.
111  Istočniki, II., str. 218.
Dr.PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV. 275
Jasno je, da Kopitarja ni vezalo na Zupana nič drugega, nego upanje, da bi on utegnil oživotvoriti njegove slavistične načrte na Kranjskem: Da mu bo zbiral narodne pesmi in pregovore ter prevajal in izdajal nekatera najvažnejša cerkvena dela,  zlasti sv. pismo po originalu. Zato ga je pogosto imenoval «spes nostra» in mu klical: «Ergo noli me confundere!» 112 A niti novi prevod^u^u^-^A«^ sv. pisma, na katerem sta delala Zupan in Ravnikar, ni izšel,      /v ^o^h morebiti zato, ker Kopitar in Dobrovsky nista iznašla novega^V^T^o pravopisa, na katerega so s tiskom čakali v Ljubljani.113 V rokopisu se je prevedlo Mojzesovo petoknjižje, in še to označuje Marn kot delo Ravnikarja samega.114
V slovenski javnosti je nastopil Zupan šele 1.1828. in v naslednjih letih v «Kranjski čebelicb s svojo izumetničeno prigodno poezijo. Zupanove prispevke je označil dobro Čop Šaiafiku dne .?• 27. junija 1831. z besedami: «Teh Zupanovih stvari ne razumejo pogosto niti Kranjci, deloma zavoljo mnogih namigavanj itd., deloma (in še bolj) zavoljo njegovega samovoljnega jezika, v ka-terem se nahaja marsikaj, kar se ne da zagovarjati. V ostalem pa je večina teh pesmi ne ravno poetična, pa vsaj ne brez zanimivosti, kakor je sploh ves mož sicer bizarna, ajaikakor ne nezani-miva,poatava. Predvsem pa zasluži njegovo zanimanje za Kranjsko in za vse slovansko vpoštevanja in njegova mnogostranska izobraženost vsega spoštovanja, ki ga tukaj tudi uživa.114a V času sodelovanja pri «Čebelici» se je nahajal učeni in čudaški janzenist, že sredi preiskav, v katere se je bil zapletel pred "svojimi jožefin-skimi predstojniki, upogibajočimi se pred nastopajočo bojujočo cerkvijo. Ti mu niso očitali samo njegovega vjobleki in vedenju se z|memarjajočega čudaštva, ampak zlasti to, da se kot profesor bibličnih študij na ljubljanskem liceju ne more ločiti od nekdaj predpisanih, takrat že odpravljenih knjig Johanna Jahna. Ovadbe zoper Zupana je podpiral posebno z ozirom na vnanjo njegovo zanemarjenost škof Wolf, sam eleganten jožefinski svetovnjalc.
Dvorna študijska komisija je zapovedala, naj krajevne oblasti določijo različne osebe, ki bodo Zupana opazovale, če je res bla-, zen, kakor je trdila ovadba bogoslovskega ravnatelja. Takrat se
112  Ibid., II., str. 182 in 184.
113  Glej «Veda», L, str. 423—426.
114  Jezičnik, XV., str. 68. — Prini. tudi Carniola, 1916, štev. 2.
i«a ZMS., L, str. 108. O čudaštvu Zupanovem glej Wiesthalerjev članek v «L.i. zvonu», 1885. in moj v ZMS., IX., 1907.
18*

276 Dr. PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
je Zupan zatekel v javnost. Na praznik sv. Petra in Pavla dne 29. junija 1832. je nastopil v šentpeterski cerkvi pred neštevilno množico s pridigo, v kateri je z drznim pogumom ožigosal pred-marčne cerkvene in posvetne oblasti in označil svojim nazorom primerno nekatere nauke oficialne cerkve za neresnične. Tudi pri semestralnih bogoslovskih izpitih je baje nastopal premalo ponižno — po besedah njegovega predstojnika — «z neprimernimi deklamacijami o svobodi in liberalnosti», z napadi «na predstojnike in na tendence javnih naprav in vlade». Prišel je pred preiskovalno komisijo, katera mu sicer ni mogla dokazati krivo-verstva, a je vendar dognala, da Zupan prostodušno in jezikavo -*jyv <uL&4<J&°vori zoper celibat,115 češ, da papež nima pravice, odvzemati duhovnikom najsvetejših prirodnih prav, da emfatično zahteva svobodo znanstvenega preiskovanja, da izpodbija tridentinum ter se ostro izraža o cenzuri in vladajočem policijskem duhu. — Na podlagi rezultatov te preiskave je bil Zupan z najvišjim odlokom z dne 13. septembra 1835. prognan v Celovec, katerega ni smel brez dovoljenja policije zapustiti in kjer je 1.1852. pozabljen umrl. Biljejeden zadnjih znatnih slovenskih janzenistov, ki se je v enem svojih mnogoštevilnih slovenskih epigramov odkrito priznaval k tezam francoskega janzenista Ouesnela, prepovedanim od cerkve; bil je mož, ki je proslavljal škofa Herbersteina, s katerim se je ta
.        .                                                                                                    .....<-¦
vSrska struja pri Slovencih začela, dočim se je z Zupanom samim
116
A j       končala
Kopitar je že jako rano spoznal, da Zupan ne bo opravičil upov, ki jih je on stavil vanj. V nadomestilo za to izgubo je prenesel svoje nadeje na Matevža Ravnikarja, katerega že 13. februarja 1813. odlikuje z nazivom «spes mea»,117 naslov, ki ga je prej podeljeval samo Zupanu. Dne 14. junija istega leta poroča o njem Dobrovskemu: «To je mož, kakor ga mala kranjska literatura še ni imela. Et hic vir hic est, qui biblia vertit denuo, et lexico illaborat, et tua prolegomena leget».118 Ravnikar izda že
115  Kljub temu, da je bil Zupan zoper duhovniški celibat, se je kot pravi puritanski janzenist z ostalimi ljubljanskimi, od njega mnogo bolj omejenimi pristaši te verske struje strinjal v sodbi, da predstavljajo nekatere svobodnejše erotične domislice Prešernovih pesmi — «scandalum». (Glej «Ljub. zvon», 1882., str. 50.)
116  Primeri mojo razpravo o Zupanu v ZMS., IX., str. 14—27, in Wies-thalerjevo v «Ljub. zvonu», 1885., st. 31 in dalje.
117  Istočniki, II., str. 252.
118  Ibid., L, str. 343.
Dr.PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV. 277
če  slovenske u
1.1813. Gallov «Pripomoček, Boga prav spoznati« in priredi v 12. izdaji Golmajerjev prevod «Sv. maše» francoskega janzenista Mezanguva ter že s tema delcema sijajno opraviči Kopitarjeve, vanj stavljene upe v onem zmislu, v katerem je Kopitar spisal svojo slovnico in v katerem je s pomočjo Vuka postal soustanovitelj novodobnega srbskega književnega jezika: po Kopitarjevih navodilih postavi Ravnihar slovenski literarni jezik na temelj pro-stonarodne govorice in postane s tem činom «oČL slovejiske proze».
Kar se tiče svetovnega nazora tega zaslužnega moža, moramo reči, da je bil Ravnikar — po Čopovem pričevanju — «edennaj-„ vplivnejših takoimenovanih janzenistov na Kranjskem». Ko se7/ je obrnil Ravnikar 1.1814., ko je že bila Ilirija pripadla zopet Avstriji, na Kopitarja s prošnjo, da bi ta posredoval pri glavnem nadzorniku ljudskih šol na Dunaju, Kranjcu Spendou-u, v tem zmislu, da bi se dajale otrokom po deželi v ljudski šoli tudi pod zopetno avstr. upravo v roke slovenske učne knjige, je pisal Kopitar Zoisu dne 26. maja 1814.: «Ako bi si hotela vaša milost vzeti trud, trpeti Ravnikarja^prav pogosto okrog sebe in si ga približati, to se pravi: polagoma in brez škode za njegovo vnemo itd. ga razjanzenirati, tedaj bi postal to daleko naš najboljši pisatelj.» Dasi je torej pripadal Ravnikar k tej stranki, ki vobče ni iskala bojev s sv. stolico, vendar se je moral iti 1. 1830. pred
svojim imenovanjem za tržaško-koprskega škofa —-v Rim za-
govariat                                               ,<o>v-^-^w» ^ /U**^/ <?&r •*¦«  ^a^^-vc^«
Ravnikarjev janzenistični vpliv je prišel posebno do veljave za časa francoskega medvladja, ko je bila vsa pokrajinska inteligenca janzenistične in preprostoverske observance v naših krajih v strahu, da bi utegnili svobodnjaški nazori francoskega racionalizma «okužiti» tudi naš pošteni narod. Takrat je pred Francozi zbežal iz Ljubljane ravnatelj filozofije (7. in 8. gimn. razred) Franc Wilde. «Ker mu je znano bilo,» piše Ravnikarjev biograf,119 «kak-šen duh de vladuje francoskim modroslovcam, je Ravnikarja nagovarjal, de naj bi se izpraševanju iz modroslovstva podvergel in po njemu to učitev prevzel.» Ravnikar je kot ravnatelj in profesor dogmatike na knezoškofijskem semenišču napravil ta izpit; ne ve se, zakaj je glavni organizator šolstva v francoski «Iliriji», abbe Zelli, napravil za nadzornika vsega šolstva malo pomemb-
119 Življenje ... Matevža Ravnikarja etc. Novice 1845. Priloga k štev. 50.
278 Dr.PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH- PREPORODITELJEV.
iDcdltoJ^ nega kanonika Wallanda, Ravnikarja pa za kanclerja akademije, na kateri je bil tudi profesor. Vladal je seveda itak močnejši Ravnikarjev duh,120 in sicer docela v- strogo moralističnem, janzeni-stičnem pravcu. Gori navedeni Ravnikarjev anonimni biograf piše: «Blažnima možama Wallandu in Ravnikarju ima krajnska dežela zlasti hvalo vedeti, de je domača šolska mladost tudi ob času Francozov pri svojim blagim in nepopačenim duhu ostala.» — Strah starih, poštenih Kranjcev pred razuzdanim francoskim duhom je bil prazen; prvič že zato, ker je francosko medvladje trajalo samo kratko dobo, drugič zato, ker je maršal Marmont sicer preosnoval šole in upravo, a je, namenoma ščiteč mišljenje, nrave in običaje v vojni pridobljenih podložnikov, zlasti tudi pri-držal prejšnje uradnike, označivši jih uradno za dobro kvalificirane sile, tretjič pa iz tega vzroka, ker je klical iz Pariza v Ljubljano na vplivna mesta može, ki so bili vse prej nego brezverski libertinci. Tako je prišel v januarju 1812. v Ljubljano za bibliotekarja in urednika uradnega lista poznejši znameniti romanopisec Charles Nodier, čuvstveni romantik in izrecni nasprotnik racionalizma. Mišljenje tega moža, s katerim so občevali vsi znatnejši takratni slovenski izobraženci, dobro označuje njegova kritika nekega italijanskega učbenika morale v «Telegraphu». V tem svojem članku obžaluje Nodier, da italijanski pisec pri sestavljanju svoje knjige ni vpošteval evangelijev in nadaljuje: «Pozabiti bi ne bil smel tudi ,fioje za Kristusom', knjige, o kateri pravi filozof 1 KsJcj*k Fontenelle, da je najlepša knjiga, prišedša iz človeških rok, po evangeliju, ki ni človeško delo.» Nodier spoznava za pravo samo ono moralo, ki «temelji na popolnem znanju naših slabosti, ne pa na ponosnih hipotezah človeške filozofije*. Dalje govori o «teatra-ličnem stoicizmu» in «pompoznem samozatajevanju kakega Sene-ka», izraža svojo antipatijo do Larochefoucaulda in svojo simpatijo za Plutarha zaradi onega njegovega prostodušja in človekoljubja, ki «delata razum prijeten»; tudi Rousseau mu je ljubši kot človek nego kot filozof.
120 O vplivu Ravnikarja na ljubljanskem liceju poroča Čopov korespondent Mazek dne 23. dec. 1824.: «VsX profesorji stoje sedaj pod klobukom Rav.nikar-jL.» (Carniola, IX., str. 24.) In v istem letu, ob priliki Ravnikarjevega kompeti-/lr-fc> -Tr^ ranla za gub. svetnika mesto v Innsbrucku piše Cop Terleju: «. ..meni ie sdf de ga bo fhe grevalo — nikoli is dushele ni bil, perklanja fe mu vfe po želim' Kranju ...» (Carniola, I., str. 218.)
Dr.PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV. 279
Ako bi bili Francozi zavladali na Slovenskem v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, bi bil njihov duh morebiti res razpihal racionalistični plamen, ki je takrat plapolal v Zoisovem krogu. Sedaj pa so bili drugi časi: čuvstvena romantika je silila v naše kraje ne samo iz Nemčije, marveč — kakor vidimo v Nodier-jevem slučaju — tudi že iz Francije. Zato tudi Francozi kot vladarji na Slovenskem v miselnem oziru niso vplivali nič drugače, kakor je istodobno na nas vplivala Nemčija. Ost^reji^betežni Zois se je sam oziral p&J&iažilih neke «srčne teologije» in začel podpirati Jzdajo^nabožne literature. Razumarstvo je klonilo ne samo v glavah našega redko sejanega razumništva, ampak tudi v umo-vih avstrijskih jožefincev, ki so po revolucijskih in napoleonov-skih nemirih jeli posezati po oporah dekretirane vere ter se v dunajskem «desetletju pridigarjev» (1810.—1820.) začeli deloma tudi sami za svoje osebe odrekati racionalizmu, in prav tako tudi na Francoskem, kjer je začela nad ruševinami duševnega sveta razpenjati enotno streho iz gradiva starih srednjeveških idealov restavracijska filozofija de Maistra, de Bonalda in Chateau-brianda.
Kopitarja so ravno tako kakor poprej na Zupana vezali sedaj        J^^^ na Ravnikarja v prvi vrsti jezikovni in narodno-prosvetni interesi/'0 *¦ Kar se tiče mnogoštevilne bogoslovske in nabožne literature, ki p jo je skriptor dvorne biblioteke po Zupanovih naročilih pošiljal v Ljubljano najbrž tudi za Ravnikarja (n. pr. mnogoštevilne Mezan-guye, dne 25. februarja 1810. tudi v Rimu prepovedano «Expo-sition de la doctrine chretienne»), je moral o priliki to slovstvo krstiti z izrazom «teološki prah».121 Ta ironični izraz je izkušal pozneje pred malce užaljenim Zupanom ublažiti z naslednjo opombo: «... pulvis theol. je tako razumeti, da sem [s to stroko] samo naprašen: prederti politiconi, ki vfe na-pak salt6pite!»122
Jajizenist. Kopitar torej ni, bil; ni pa bil tudi «Freigeist» Linhartovega kova. Stal je z eno nogo na tradicijah francosko-racio-nalističnega Zoisovega kroga (in sicer na bolj humanističnem, nego razumarskem njega segmentu), z drugo pa že v narodno-preporodni nemški romantiki. «Freigeiste» je naravnost sovražil. ^./'5^/t^4
121  Tudi Erazem Rotterdamski, humanistični vzornik Kopitarjev, imenuje cerkev, duhovništvo, dogme, cerkveno moralo «smrdljivo zelje teologije». (Glej Chamberlain, Grundlagen des XIX. Jhdts., II., str. 892.)
122  Istočniki, II., str. 205; glej tudi istotam 196, 201, 206.
280           PAUL VERLAINE-A. DEBEL JAK: JESENSKA PESEM.
Dne 4. decembra 1812. je pisal Zupanu o bas takrat umrlem Ljubljančanu, gostu Zoisove hiše: «Ubogi Franc Repič... bil je zdrav duh in ni slepo molil za Freigeisti.»123 Mož jako ekstremnega temperamenta je v filozofiji in religiji odklanjal vse ekstremne smeri, ostajajoč v glavnem oni zmerni humanist, kakršen je bil izšel iz Zoisovega kroga. Vendar pa dunajsko ozračje ni ostalo brez vpliva nanj. «Čeprav kristijanstvo štimam», je pisal — kakor smo slišali — že 1.1811. Zupanu. In to noto je začel v dunajskem milijeju ubirati vedno razločneje in odločneje. Poudarjati je začel ne samo krščanstvo, ampak po ^^Jfidjkv^h romantikov še posebej kato- f licanstvp zlasti nasproti kristijanom drugih veroizpovedanj. Ta nota se mu je začela krasti neredko tudi v njegovo strokovno delo. Dne 24. septembra 1815. poroča Dobrovskemu, da se je spri s poljskim slavistom Bandtkejem, po veri protestantom, pristavljajoč, da je moral proti drugovercu varovati svoje katoliško stali-šče.124 Kako se je v poznejših letih trudil, da prisodi Cirila in
Mgjflfjg^Samaii RIT1"- Je znano iž njegovih spisov; kakor so tudi znani izrazi, s katerimi se je boriLs češkimi protestantskimi pre-poroditelji Šafafikom in Palackjm (zlasti v knjigi «Hessychii discipulus»): heterodoxi, hussitae fanaticL historici pleni zeli, ducti insanabili odio in eccelesiam occidentalem, vespertiliones protestantes de persecutione papistica lamentantes etc. jf  -h*JhL&, &
123 Ibid., II., str. 250.                       A          / /                                            j    j    f
124 Istočniki, L, str. 410.                                           (Dalje prihodnjič.)
PAUL VERLAINE-A. DEBELJAK:
JESENSKA   PESEM.
Na goslih lok              Dušim se bled              V stran grem od hiš
ihti v dolg jok            in ves prevzet,             v jesenji piš,
jeseni,                          ko ura bije,                  ki gori, doli
bridko gorje                se starih dni               me hud in ljut
zajeda v srce                spomin budi                ko list osut
se meni.                       pa solza lije.                 podi okoli.
PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.    329
Dr. IVAN PRIJATELJ:
DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV. (Mi,)
Outako ostro izraženi katoliški tendenci Kopitarjevega, delovanja bi človek mislil, da prihaja iz primerno globokega, filozofsko fundiranega katoliškega prepričanja. A tega pri njem nismo našli, pač pa smo videli, da ohranja Kopitar i napram janzenistom i napram racionalističnim jožefincem i napram dunajskim zanese-njaškim neokatolikom svojo «sanam socraticam philosophiam», svoje reservirano humanistično stališče. Ker si pxLbrezobzirni odkritosti njegovega značaja ne moremo misliti, da bi se bil Kopitar ravnal po onih ital, humanistih, katerih izrek se je glasil: «Intus ut libet, foris ut moriš est», moramo iskati vzroka njegovemu agresivnemu katoličanstvu drugje. Jaz mislim, da »leži ta vzrok v Kopitarjevem političnem prepričanju in v njegovih nazorih o Slo-vanstvu. Kopitar je izšel iz svoje slovenske domovinice, v kateri je krepko koreninil in katero je ljubil s plernensko-žarko ljubeznijo, odkoder pa je prinesel obenem primerno izožen politični horizont. Slovenec je bil od nekdaj z dušo in telesom Avstrijec in za Kopitarja kot čistokrvnega Slovenca so bile črnožolte meje sveti, začarani ris, preko katerega ni šel njegov pogled. Ako je on fantaziral (v svojih znamenitih «Patriotische Phantasien»), so plavale njegove sanje samo nad Avstrijo, ako je gradil jezikovni in narodni dom svojemu narodu, je zabijal stebre svoje stavbe globoko v avstrijska tla.  Z Linhartom in Hacquetom jey
L~/.
cuCf
smatral Avstrijo pravzaprav za slovansko državo.124 Nadejal seCTc! je, da bo Avstrija vse storila za pretežno večino svojih slovanskih podložnikov in jim preskrbela sredstva za sijajno kulturo. Imenovanje enega samega Nestoroviča za nadzornika rumunsko-srbskih šol v južni Ogrski 1.1810. ga je navdajalo z upom, da se Avstrija tudi v oni polovici države prej ali slej opre na «pet osmin ogrskih Slovanov» in «zlomi kontumacijo dveh osmin Kalmukov-Madža-
124 Ibid., L, str. 204.
330    PRIJATELJ:  DUŠEVNI  PROFILI  NAŠIH  PREPORODITELJEV.
rov».125 V duhu je videl delovati na Dunaju slovansko akademijo, za katero je izdelal že tudi «adreso» in jo objavil v II. let. «Vater-iandische Blatter» (str. 411). Dobrovskemu je pisal o teh svojih avstrijsko-slovanskih upih in načrtih: «Kakšni ideali mi izprele-tujejo glavo! In ne! Izkušnja ne sme povzročiti, da bi obupal... Na Dunaju mora rezidirati slovanska akademija. Tu je torišče Slovanov z juga in severa, z zapada in vzhoda. O fortunatos nimium ^sua si bona norint! Pa puste, da si domišlja Rusija!» Trezni, skep-"tično avstrijski, češki abbe je odgovarjal Kopitarju na vse te smele sanje njegove z bridkimi reminiscencami. Klical mu je v spomin, * kako so avstrijski birokrati v kali zatrli podobno češko društvo v Pragi, «češko hromado», kako je Avstrija spravila Češko ob svobodo, gmotno blagostanje in nazadnje še ob jezik, ironično pristavljajoč: «Morebiti so pa drugi Slovani manj sumljivi, nego vrli Čehi, katerih jezik se je dolgo imel v Avstriji za uporniški (po novem za revolucijski) jezik. S pomočjo nemških ljudskih šol so hoteli izkoreniniti ves slovanski duh in vso vnemo. To se jim je tudi že precej posrečilo.» S trpko resignacijo modrega starca je
^^^^^iJ^h^M^^J^^^hJ^0 fel ^ila note'a' ako bi bila dala, ali vsaj dati hotela Slovanom lastnoTzobrazbo.»12(i Glede smelih načrtov Kopitarjevih o centralni slovanski akademiji pa je pisal navdušenemu slovenskemu avstroslavistu: «Ruska cesarska akademija se naj poniža za podružnico? ... bojim se, da Vas bo Vaša vnema predaleč zapeljala.»127 Dobrovskega bojazen se glasi kot prerokovanje, v katerem, kako_r_da bi že slutil modri abbe onega Kopitarja zadnjih njega let, ki je postal cenzorsko orodje Sedlnitz-•¦ "' kega in ki je ob priliki denunciral skromnega učenjaka šafafika * 'Žaridf— panslavizma«.1"8 — Rusija je bila Kopitarju pri njegovih >, avstro-slovanskih načrtih na potu. Storila ni takrat za južne in zapadne Slovane nič niti Avstrija, niti Rusija. Kljub temu je Kopitar ves čas svojega življenja od Avstrije vse pričakoval za
125 Glej Kopitars KI. Schriften, 34, 70 ter primerjaj «Vedo», L, str. 328—330. Ob tej priliki je Kopitar izražal za one čase presmelo željo in nadejo, da se   • pod Nestorovičem »osnujejo ne samo vztočne (pravoslavne) gimnazije in akademije, marveč (v Karlovcih) tudi ena univerza (štirje milijoni menda zaslužijo eno)   s  samimi  lastnimi   srbskimi  profesorji« ...
12,i Dne 25. aprila 1810. je pisal Kopitar Zoisu: »Avstrija nad vse, ako le hoče: Južni Slovani bi bili vsi naši, rajši nego ruski, ne glede na versko in jezikovno sorodstvo, da bi jim naredili le dober obraz.» (Veda, L, str. 333.)
127  Istočniki, L, str. 91—157.
128  Prim. «Naši zapiski«, VI., str. 173 in «Zbornik» MS., I., str. 199.
PRIJATELJ:  DUŠEVNI PROFILI  NAŠIH  PREPORODITELJEV.    331
Slovanstvo, Rusijo pa jejsovražil. Sicer je rekel, da zaradi tlačan-stva;'25' prav^aciajLJS..zato, ker mu ni šla v avstrocentralne njLgoye načrte.
Ti kulturnopolitični oziri so tudi v veliki meri povzročili, da je >^C*yfXj Kopitar začel mnogo ostentativneje poudarjati svoj katolicizem,**^^*^^*-^ nego bi to pričakovali na podlagi njegovega umerjenega humanističnega svetovnega nazora. Avstrija je postajala v predmarcu vedno bolj uradno in dekretirano katoliška. TaJkonfesij_a jo je ločila že na zunaj od Rusije in Prusije. Kopitar je mrzil eno in drugo teh dveh držav in je vedno očitneje podčrtaval med raz-ličnimi faktorji, ločečimi njegovo Avstrijo od sosed — tudi kato-lištvo. Kopitar je bil torej v izraziti meri kulturnopolitičen katolik. Slovanstva ni sovražil, kakor so mu pogosto očitali nekateri Rusi
12M Ibid. 1., str. 324. — Antiruskih mest v Kopitarjevi korespondenci kar mrgoli. Na primer dne 27. aprila 1814. piše Zoisu: «Ako me vse ne moti, se zdi, da bo Ilirija ostala skupaj (po Napoleonovem porazu). Kako daleč na jug in vzhod pa se bo naš (avstrijski) interes skladal z ruskim, se ne ve. ... Ako bi jaz bil minister, mislim, da bi že znal preprečiti delo ruskim emisarjem. Oni imajo veliko prednost, da govore k verskim bratom, zato pa je vse drugo na tehtnični skodeli Avstrije, samo ako se ne zamudi položiti nanjo. Sed quo Musa tendis? Desine sermones referre deorum ...» In ko je prišel v Ljubljano organizirat novo prevzete »Ilirske province« grof Saurau, bivši avstrijski poslanik v Petrogradu, je pisal Kopitar Zoisu dne 1. junija 1824.: «Vi bi pač lehko uspešno omenili neko idejo o naših in turških Slovanih na jugu možu, ki Ruse iz Petro-grada pozna in — sodi. Zdi se, da vsi naši ministri rajši gledajo na sever, * odkoder so doma, kjer so študirali in popotovali, nego na jug; zato pa gledajo J Rusi toliko nepremičneje tja dol, in mi bomo hoteli zapreti vrata, ko bo krava • že zunaj. Dii meliora.» — Primeri značilno karakteristiko Kopitarja izpod * peresa njegovega djumijskega znanca, barona^HoTmavrja: «Kopitar, ein kraine-rischer Winde... eine durch und durch realistische, kurzangebundene und derbe —.Natur, so-dass_er — in Wien — nur durch sein polizeiliches Walten durch- und ^emporkommen komite... politisch ein Todfeind der Russen, das Haupt der geheimen Ueberwachung ihrer Umtriebe... Kopitars Terrainkenntnis wiirde, wenn man seinen Rath befolgt, zwischen den unirten und nicht unirten Griechen Oesterreichs viel Zerwjirfnis, viele ungeschickte Proselytenmacherei verhindert, gar  manche   russische  Pulverwiirste   und  Lunten  entzweigehauen   haben.   Er
au^s^t^,sichjber  derlei .MjsSgriffe,^tfitS.....UJlg|§Li]pt  und  unumwunden  mit
tielsjejdem^pott. sejb^jm^djiem taglichen Vvlrthstisch zum weissen Woll4Jt>r^^^J am alten Fischmarkt...» (Taschenbuch fur die vaterl. Gesch., Berlin, 1847, strafr/t^-^,    j^^e/ 292.) Vobče se mora reči, da je Kopitar^prvi Slovenec, ki ima določen narodnfj-^-fcžf*o r>^*3? politični nazor,  ki zavestno  išče ne  samo  za Slovence,  ampak  tudi  za vseO Jugoslovane spas v Avstriji, seveda v takšni Avstriji, o kakršni  «fantazira» on, namreč slovanski Avstriji.
332    PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
in Čehi129a, nasprotno: ljubil ga je po svoje, po tedanjeslovensko, t. j. po avstrijsko. V Avstriji je kljub vsem razočaranjem in kljub nedostatku najmanjših ugodnih znamenj iskal težišča slovanske bodočnosti in kulture. Tu na zapadu in v bližini Nemcev! Kopitar je bil odločen zapadnjak, posebno pa navdušen učenec nemške znanosti. «Nemci so pač dečki v znanstveni stroki. Villiersov spis o nemškem šolstvu poznaš? Glavna njegova misel, da so Francozi proti Nemcem v takšnem razmerju kakor Sardanapal proti Sokratu, postaja vedno točnejša, čimbolj človek premišlja c/Kx aki/H*/**to stvar», piše Zupanu dne 10. junija 1813. Appendini mu je bil za 50 let zaostal, ker ni znal nemško. In glede dalmatinskega abbeja Sivriča, prišedšega pod Napoleonom v Ljubljano, je svetoval Zupanu: «Fac ut a te iiat tedescus theologus ex italo.»130 Z ozirom na «Slovensko društvo», ki ga je 1.1810. v Gradcu ustanovil Prištine, je pisal ustanovitelju pismo, o katerem sporoča Dobrov-skemu: «Jaz sem jih svaril, naj ne natrobijo Nemcem ušes o naših slovanskih prednostih (Primic je rad ponavljal Herderjeve
129a ^?^_5!yLrJ:YišS,eJše ocene je bil deležen Kopitar v tem oziru med Srbi, med katerimi je onidan n. pr. Ljubomir Stojanovič povsem pravilno opredelil razmerje velikega našega rojaka do slovanstva s tem, da je zgostil svojo sodbo v trditev, češ, da je bil Kopitar sicer avstrijski patriot, «a!i njegov austrijski patriotizam nije bio nemačkb. (Srpski književni glasnik, 1921, str. 590.) — Glede Kopitarjeve karakteristike tudi sicer opozarjam na ta zanimivi članek Stojanoviča, čigar končni rezultati bodo povečini obveljali. Ko bo ugledni srbski zgodovinar dobil pred oči mojo razpravo v «Vedi» L, in pričujoče «profile», upam, da bo nekoliko modificiral samo par svojih označb, n. pr. svoje mnenje, da Napoleonova «Ilirija» ni vplivala na Kopitarja, in pa oznako Kopitarjevega svetovnega in religioznega naziranja. Še ena trditev prof. Stojanoviča po vsej verjetnosti v celoti ne bo držala, ko se bo med prejšnjimi avstrijskimi Slovani v sedanji njihovi državni svobodi razvilo neovirano preiskovanje njihove politične zgodovine, namreč naslednja: «Na oslobodjenje nisu mislili (ni austr. južni Sloveni) ni ostali slovenski narodi u Austriji ne samo onda, več tako reči do samog raspada Austrije. Svi su oni tražili do poslednjeg momenta da obezbede svoje nacionalno razvijanje ,n okviru austro-ugarske Monarhije'« (str. 599). Nad Avstrijo so bili obupali kmalu PO letu 1848. ne samo mnogi češki, marveč tudi južnoslovanski (med poslednjimi tudi slovenski) razboritejši možje. Samo da so pričakovali svojega razjarmljenja od Rusije. Odtod pri Slovencih po letu 1867. beg mladine v Rusijo. (Prim. tudi članek prof. Radojčiča «Svetozar Miletič o jedinstvu Srba, Hrvata i Slovenaca» v novosadskem «Jedinstvu», 1921, br. 521, o »ljubljanski resoluciji* z dne 1. decembra 1870; ponatis v «Njivi», L, str. 215—219.)
130 Ibid., II.,  str. 191  in 258.
PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.    333
slavospeve Slovanom!), ampak oznanijo naj rajši namen, da se              ča^c
hočemo ob izobrazbi dvigniti v bližino Nemcev. »131
V nemški znanosti romantične dobe je Kopitar odkril svoj talent in svoj pravi poklic, ki mu je pripadel kot prirodna dediščina njegovega plemena. Mandat za ta svoj poklic je Kopitar že jako zgodaj jemal iz rok Dobrovskega, ki je glede češčine tako kakor Kopitar z ozirom na slovenščino v izključno nemških spisih132 rekonstruiral prosvetne osnove svojega naroda, predvsem jezika njegovega. 2e dne 25. aprila 1810. je Kopitar pisal Zoisu, da mu je neki prijatelj patriarha slavistike sporočil, da Dobrov-sky stari. «Bogve, če ne-feži nazadnje vse na Vašem tajniku! Do-br^v^kj^dajg^rekel temu* svojemu prijatelju: Kopitar, to ie chlap (dečko), kar me dela vrlo ponosnega, nam pulchrum est laudari a laudato viro, meni pa naj bo vsaj vzpodbuda k pridnosti in vztrajnosti. Saj nisem tako za nič drugega na svetu, saltem in grammaticis, ad quae natus videor, facite ut possim excellere.»
Kopitar je sijajno izvršil nalogo, ki mu jo je usoda poverila med Slovenci. Iz slovenskega jezika je naredil stavbo, utemeljeno globoko v narodu in oličeno na pročeljih v skladu z drugimi slovanskimi jezikovnimi stavbami. To delo je izvršil že s svojo slovnico. Sam ni nič slovenskega spisal; to so delali njegovi učenci v domovini, ko je on v tujini v tujem jeziku pomagal ustanavljati in razvijati novo slavistično vedo. Svoje slovenske učence je znal organizirati s pošiljanjem dopisov in knjig in jim pridruževati za pomočnike zastopnike raznih slovenskih pokrajin m narečij, s čimer je pospeševal literarno in narodno zedinjenje dotlej tudi v jeziku provincijalno razkosanih Slovencev. Iste prakse se je posluževal glede kulturne komunikacije med Slovani. «Slovani morajo držati skupaj!» je bil zaklical že v enem prvih svojih pisem Dobrovskemu, klik, ki se je iz Dobrovskega ust odzval kot odmev zopet nazaj.133 In Zupanu je pisal dne 7. junija^u^^ ' 1811., da se je seznanil z južnoštajerskim duhovnikom Jaklinom in mu svetoval, naj stopi z Ljubljančani v dotiko. «Morebiti vam
131  Ibid., L,  str. 177.
132  Kar se tiče Kopitarjevih izključno nemških pisanj, se mora reči, da je ^ Kopitarja  že  Čop zbodel, ko  je pisal v svojih bibliografskih prispevkilifsTa^^ Šafaffka, poslanih preko Kopitarja: «Q_Kopitarju se je sicer sploh tako^malo
vedelo,  če  zna  pisati  po kranjsko,  kakor  o  Dobrovskem, če zna pisati po češko*. (ZMS., L, str. 149.)
133  Istočniki, L, str. 35, 43.
334    PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
skoro piše. Morebiti pa bi ga ti kot pridni iskavec pristašev v ljubezni lehko prehitel? Karjspada^ skupaj ropra skupaj držati; tako Slovani vobče, kakor posebej Kranjec s svojim najbližnjim sorodnikom na Štajerskem, Koroškem, provincijalnem Hrvaškem in na Blatnem jezeru. Sed 1. amore opus est, nosti s. Paulum, non vanitate; 2-do amore; 3-tio amore et sic in infinitum!»
To visoko pesem ljubezni je znal, ko je šlo za zedinjenje" na-
roda, zapeti mož, kateremu v njega privatnem življenju ni bil dan
takorekoč niti najmedlejši topli žarek ljubezni. Kopitar bi bil lehko
imel prijateljev na moč, ker se je vse z zaupanjem obračalo na
dunajskega dvornega bibliotekarja in odličnega slavista. Zanj pa
ni bilo nič tako nujno, kakor iztikati za napakami vsakega znanca
~čr1-&fe&1 ^n stav^ v pretirano luč. Svoje dopisnike je neredko poučeval,
v  kako se<Jrriajo vesti, kako ga morajo tituliratifftogosto je kritiko-
) val celo njih pisavo v pismih in način, kako so" zlagali pisma. Pri
/ nastopu zoper njegove sovražnike mu je bilo dobrodošlo vsako
\    sredstvo. Bil je cel sovražnik svojih sovražnikov in polovični pri-
jatelj svojih prijateljev, pogrešajoč one lastnosti, iz katere prijatelj prijatelju rad kaj dobrohotno izpregleda. Kopitar je bil ob-/  lasten in jeznorit značaj, ostroumen in ostrojezičen, ošabnež, ki ni  tehtal svojih  izrazov:   njegova  pisma mrgole samih  norcev, tepcev, smrkavcev, šarlatanov in oslov. In na ta svoj občevalni J jezik je bil kot pravi gorenjski kmetiški fant menda celo ponosen: X    «Der  alte  Grobian  Kopitar»  se je nekoč podpisal  v pismu na G    Zupana."4
Vrlega, poštenega, nekoliko udobnega samouka, bivšega me-/ nišca Vodnika, je zbadal, kadar in kjer je mogel, dokler je bil ta / še pri življenju in celo po njegovi smrti. Njegovo smrt je javil \ Dobrovskemu tako mimogrede, v kratki, zaničljivi opazki v pismu: «Vodnik prae nimiae sanitatis mortuus est». Vodnikov slovar, njegovo življenjsko delo, je izkušal izpodriniti, želeč, da bi on sam ali. kdo drugi prehitel Vodnika tudi s slovarjem, kakor ga je bil on že s slovnico.   Ker pa sam ni nanagloma zmogel tolikšnega dela, je vzpodbujal Primica, naj mu dobavlja slovarsko gradivo. 3%!
c  -V Ivan P r i m i c, doma iz Šmarja na Dolenjskem, je bil dovršil
°^'q /S 'ljubljansko gimnazijo, kjer ga je Vodnik vnel za slovenščino. Ob
tem času študira Primic v Gradcu pravo. Mladenič je entuziast
svoje materinščine («unsere herrliche Sprache» jo imenuje), dela
134 Ibid., II., str. 239.
PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI  NAŠIH PREPORODITELJEV.    335
slovenske verze in jih pošilja svojemu bivšemu profesorju Vodniku v korekturo. — V štajerski prestolici zbere okrog sebe petnajst bogoslovcev, ki se trikrat na teden shajajo, čitajo Kopitarjevo slovnico in se vadijo v materinščini s prevodi iz evangelijev. Primic je njihov lektor.1""' Na tak način ustanovi Primic prvo društvo v svrho gojitve slovenskega jezika pod imenom «Societas slovenica», kar daje ognjevitemu zanesenjaku povod sanjati že o nekaki bodoči «Academie des inscriptions Slavonnes». Člani tega društva si stavijo za svojo nalogo, nabirati o počitnicah po deželi slovenske izraze, se pridružujejo kot Štajerci h kranjsko-slovenski literaturi in se vesele, da francoska vlada v «Iliriji» tako pospešuje slovenski jezik. Ne odobravajo sicer vojnih kontribucij Fran-cozov med Slovenci, a se navdušujejo ob francoski literaturi, ob kateri misli zlasti Primic, da bo visoko vzrastla tudi slovenska: «Zadivljen gledam v duhu našo literaturo, kako se za prvenstvo bori s ponosno, a večinoma samo po petelinski (francoski) posneto literaturo prepirljivih Germanov! O che gusto!» Primičeva želja kakor Kopitarjeva gre za tem, da se zedinijo vse slovenske pokrajine v enem literarnem jeziku, h kateremu naj vsa narečja našega ozemlja prispevajo svoje doneske in nasvete. Z razlogom, da se odslej, odkar je Kranjska francoska, ne bodo več mogli jemati uradniki za Spodnje Štajersko s Kranjske, prodre Primic ^^fL)pri graških visokih uradnikih in doseže 1.1812. ustanovitev prve
avstrijske državne stolice za slovenski jezik v Gradcu, na kateru^Sv^ postane on prvi učitelj 60tih učencev.136 Z nekaterimi teh svojih slušateljev, po večini teologov, popotuje ob počitnicah od župnišča do župnišča, od zidanice do zidanice, navdušujoč takratno mlado spodnještajersko duhovščino za domačo literaturo z oduševlje-nimi deklamacijami Vodnikove «Ilirije oživljene». Zakaj uverjen je, da samo iz župnišč morejo priti «učitelji ljudstva, pravi z entu-4 ziazmom za svoj vzvišeni, božji poklic navdani učitelji ljudstva (ne zgolj bravci maš)»; na posvetno inteligenco, zaverovano v svoj neposredni gmotni dobiček in ljubo, v šolah privzgojeno nemščino, ne računa, to so mu «egoisti», za kakršne ima «večino, ali vse juriste ž njih čedno druščino«. A tudi med duhovščino, zlasti štajersko, se ima najprej boriti s. težkimi ovirami svojega ideal-
135 prjm- Primičevo pismo Vodniku% z dne 13. maja 1810. («Vodnikiana» v ljubljanskem muzeju.)
130 Istočniki, I., str. 272.
336    PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
•f
nega dela, namreč z onimi veseljaškimi nravi, ki jih je bil med kranjsko duhovščino vsaj deloma odpravil janzenistično-strogi Herberstein.137 V tem oziru piše Primic Zupanu: «Napnimo torej, * ^Hfragi prijatelj, vse mogoče sile, "da vzbudimo naše svečenike iž njih nevredne letargije, de bojo vfaj eni, zhe ne vfi, vender rajfhi bukve, papir ino pero v' roke jemali, kakor bokal ino te preklete kvarte — na krajnikim vender farji na pol niio tako rasvusdani —
¦ ¦
ampak na DolanMm Shtajerfkim njim ga v' shertju ino pijan-zhuvanju ni para po želim fvejti, to lo shivine: Bogu [e fmili! Kaj je to sa enp_ ftrafhno pohujfhanje sa kmezhke ludi! — De njim povem, dokler fe ne bodo farji pobollhali, nebo flovenlhina kviiko prifhla. Jes li sa tega volo tukaj tudi per ihtajerfkih bogo-[lovzih (teologih) vfo miijo persadenem, de bi v' njih en malo duha ino lubesni sa flovenfhino vdihnil; en malo mi je gratalo, pa so li redki, kterih fe kaj prime.»138 Primičev idealizem je plapolal tako visoko, da je mladenič snoval v Gradcu že izdajo slovenskega časopisa.139 Navdušenja mu ni jemalo niti to dejstvo, da se mu je slušateljstvo neredko razbegavalo v gorice in da je ob času trgatve čitala ž njim Kopitarjevo slovnico samo trojica: Smigoc, Cvetko, Modrinjak.
^Kljub tem težkočam je baš Primic vzgojil one preporoditelje, ki so narodno prebudili naše Slovenske gorice, da so dale pozneje k^jJugoslovanom onega Stanka Vraza, ki se je s hvaležnostjo spominjal teh Primičevih učencev, pišoč v svojih «Guslih i tambu-rah»: «Na početku toga veka razvedrilo se je nebo nad rodnom bratjom u gornjih stranah naše domovine (najpače medju Murom i Dravom), i uzniklo cvetje slovensko na polju duševnom. Tu se je skupila u tabor jedan (bez dogovora) sva mladež uznešena za krasno, dobro i krepostno. I mladež ta bi smatrala ostale tobože slobodnomisleče Slovence, ponoseče se s nekakvim svetoobčan-stvom   (kosmopolitismom)   kao   nekakve   nemačke   slobodnjake,
137  Glej ZMS., IX., str. 237.
138  Ibid., II., str. 298. — Prim. Modrinjakovo «Molitev na Boshizo Slovenko*, ohranjeno v Primičevi zapuščini: «Jedrn ivetiju Vinfzhaka (Bakha), — Drugi lepu Lublenku (Venero), — Nekoteri Tershinfzhaka (Merkurija), — Drugi Jagrov Lovlenku (Diano), — Jedni fe karte igraju, — Na takšno, visho imaju — Ja paganinfko veru.» (ZMS., VI., str. 238.) — Prim. tudi moj sestavek "^Donesek k jezikovni in socialni zgodovini slovenski.« (Naši zapiski, 1909, str. 78.)
139  Ibid., L, str. 321.
PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.    337
koreči jih materijalistami, koji dobro naroda podlažu koristi svo-joj posebnoj.»140
Primic je najizrazitejši slovenski romantik, ki v vročem čuv-stvu raztaplja «egoizem» in «materijalizem» mrzlega prosvetljen-stva ljudi, ne imajočih ušes niti za humanizem, edino toplo noto tega miselnega pravca, ki se je sicer močno odzivala specialno v takih naših redkih prosvetljencih, kakor so bili Zois, Linhart, Vodnik, in ki je kakega Kopitarja izvabila iz prosvetljenstva v romantiko. Samo še semtertja spominja Primic, da nadovezuje na to dobo. V svojih zapiskih141 za nastopno predavanje si zabeležuje misel, da hodijo evropski misionarji na Kitajsko in v Kalifornijo, vzklikajoč: «Zakaj bi mi v naši skupni domovini ne nosili kulture tja, kjer lučrazumaše brli in kjer z izobrazbo neukih narodov lehko pridobimo državi nove pokrajine v notranjosti njeni.» Nemški apostol humanitete, Herder, daje Primicu najmočnejše pobude, in niti Kopitar na Dunaju, ki ima ob vsaki priliki Herderja na jeziku, se toliko ne trudi, da bi populariziral med avstrijskimi Nemci Herderjeve nazore o Slovanih, kakor to dela Primic v graškem «Aufmerksame», kjer uvaja ponatiske poglavij iz «Ideen zur Philo-sophie» etc, govoreče o Slovanih z besedami: «Naše občinstvo bi se imelo iz več ko enega vzroka brigati za pravo in pravilno poznanje slovanskega naroda — človek samo to spoštuje in ljubi, kar je spoznal — ignoti nulla cupido... Adelung, Vater, Arndt, Herder, Schlozer in mnogi drugi slavni nemški pisatelji naj bi služili vsem nemškim piscem za vzor humanitete in ljubezni do pravice, in kmalu bi padla sramotna pregraja, ki nas dotlej v našo lastno pogubo že tako dolgo loči v mislih in dejanju.» Avstrijske mogotce, strašeče se pred preporodom svojih Slovanov, obdol-žuje, da niso uvaževali takih izrekov «svojega velikega rojaka Herderja», kakor so naslednji: «Čast naroda je v veliki meri od-<* visna od njega materinščine; na materinščini se vozi čast kake dežele. Na njo se mora več dati, njeno čistoto bolj čuvati, nego čast najnežnejše ljubice.» Primic je entuziast svoje materinščine, o kateri pravi, da ima vse lastnosti «glavnega ali izvirnega jezi-ka»: starost, prirodi najbolj odgovarjajoča poimenovanja stvari, konformnost z najstarejšimi jeziki sveta, neko slikovito bistvo, ovajajoče v izrazu bolj prirodno-hieroglifski nego umetno-knji-
140  Stanko Vraz, Dela. U Zagr. 1864, II.,  str. 134.
141  Citiram po papirjih, ohranjenih v Primičevi zapuščini vjjub. licejki.
22
338    PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
ževni jezik, prirodno preprostost, ono lastnost vseh glavnih in izvirnih jezikov, da je umeven vsem dialektom in nazadnje celo ne-dostatek izrazov za stvari, ki so*postale potrebne šele kesneje. Kot gojitelj svoje materinščine Primic romantično-zaverovano zre v fiabsburžane na prestolu, katerim «v slavo njih humanosti in srčne dobrote» priznava, da «ni bila usoda Slovanov, živečih pod njih blagim žezlom nikdar tako težka kakor njihovih nesrečnih bratov v drugih deželah», pristavljajoč: «Od nekdaj se je s Slovani v Avstriji bolj človeško postopalo.» V takšno obliko se je prelil humanizem prosvetljenstva v Primicu, predstavljajočem v r ostalem že tip sodobnega romantika z dušo in telesom.
Primic pobija kot polnokrvni, žarki romantik egoizem praktičnih materialistov in racionalistov s plamtečo besedo. Kakor vsi romantiki ljubi srčno izlivanje v dopisovanju s cuvstvenimi ženskami. Neki devojki, ki mu toži, da njen ženin Karel nima zmi-sla za take ideale, piše: '«Sebičnost, egoizem, ta strašna peklenska pošast, ki je v naših dneh okužila srca večine ljudi, je izvir vse nesreče in bede na svetu. Dopovejte svojemu Karlu s toplo besedo, če hoče svoj visoki poklic kot človek in državljan doseči, naj se z vso močjo trudi, da premaga egoizem s pravo ljubeznijo do ljudi. Kako lepo in resnično je, kar pravi o tem Schiller: ,Lju-bezen je privlačnost duhov, ljubezen je lestvica, po kateri se dvigamo k podobnosti božji/ ,Bodite popolni kakor je vaš oče v nebesih popoln/ pravi božji ustanovitelj naše vere. Slabo človeštvo je obledelo pri tej zapovedi, zato se je izrazil določneje: ,Ljubite se med seboj.' — Kako izvrstno slika prav tisti nesmrtni pesnik kričeče nasprotje med ljubeznijo in egoizmom: ,Egoizem in ljubezen/ pravi, ,ločita človeštvo v dva docela neenaka rodova, katerih meje se ne strnejo nikoli. Egoizem doseza svoje središče v samem sebi, ljubezen ga stavi izven sebe v osišče večne enote. Ljubezen stremi po enoti, egoizem je samota; ljubezen je sovlada-joča grajanka cvetoče svobodne države; egoizem je despot opu-stošene državne tvorbe/ Take in enake besede, toplo in krepko položene vašemu Karlu na srce, lehko povzročijo najsijajnejše učinke. Mogočno pretresljiva in neodoljiva je sila ideje velikega, dobrega in lepega.»
Ljubezen je Primicu, kakor vsem romantikom, ona silna vzmet, ki dviga človeka v višje stanje romantične blagodati, v stanje «lepodušja», razumljenega v zmislu nemške pesniške romantike, ne pa umovalne ruske, ki je dajala temu nazivu že privkus ne-
PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.    339
bogljenstva, želje in nemoči, dvigniti se v višine romantično-umovalnega zrenja. Tej romantični ljubezni do ženske kot filozofskemu gibalu ni nihče izmed Slovencev pel zanosnejših slavo-spevov nego Primic. Omenjeni svoji prijateljici piše: «Kakšne božanske iskre more izkresati iz naših nizkih duš ljubezen! Njen sveti ogenj požira vsako sebično nagnjenje, in čisteje ohraniti deviškost srca ne morejo niti načela, kakor to stori ljubezen, ču-ječa nad plemstvom srca. O da svet tako onečaščuje in ponižuje to nebeško čuvstvo, ki vendar ščiti vse veliko in vzvišeno v človeški naravi in tako zmagoslavno brzda smrtnega sovražnika vsake nravnosti in vsake prave sreče, egoizem! Ljubezen je najlepši pojav oduševljenega stvarstva, vsemogočni magnet sveta duhov, studenec pobožnosti in najvzvišenejše kreposti — prava, čista ljubezen prihaja iz sfere boljšega sveta, iz božje prirode same. (To ni malo in nizko, ki se meri z velikim in visokim, to je absolutno veliko samo, ki se posnema v zalem in lepem, uzadovolju-joč se v nravnosti, to je zakonodajatelj sam, to je Bog v nas, igrajoč se s svojo lastno podobo v čutnem svetu.) Lepa, ljubeča duša ne pozna nobene slajše sreče, pravi Schiller, kakor da vidi, kako se svetost v sebi posnema in vresničuje zunaj sebe, da objema v čutnem svetu svojega neumrljivega prijatelja.»
Kakor večina nemških romantikov, je bil tudi Primic goreč in navdušen katolik, o čemer pričajo ne samo različni sestavki v
¦
njegovi 1.1814. v Gradcu izdani knjižici «Novi Nemfhko-Slovenfki Bukvar», ampak tudi naslednje mesto iz že omenjenega pisma neznani njegovi prijateljici: «Predvsem pa navdajte svojega ženina — tega vas silno prosim in prosim, za to vas pri vsem, kar vam je sveto in drago na vso moč rotim — navdajte ga s toplim in čistim zmislom in globoko spoštljivostjo za osrečujoče resnice religije... bodite mojemu ljubljenemu gojencu ne samo ljubica, ampak tudi skrbna in misleča mati ter ljubezniva, nežna sestra. Govorite z vam lastnim spoštovanjem o verskih predmetih in visokem namenu vnanje službe božje, kijp navadno večina mladih ljudi omalovažuje, smatrajoč se za bogve kako pametne, ako lehko-miselno zro na najčastitljivejše predmete naše vere... Močno bi vam tudi priporočal marljivo čitanje najmodrejše, najresničnejše in najsvetejše vseh knjig — biblije. To je najvzvišenejša knjiga na svetu. Kar imam dobrega na* sebi, se imam zahvaliti čitanju te božje knjige.» In v neki beležki svoje zapuščine pravi ta najver-nejši učenec nemških konvertitskih romantikov, zaverovanih v
22*
340    PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
srednjeveške cerkvene ceremonije: «K Bogu vodeče slike in vtiske nam vzbujajo cerkveni obredi, zvonovi, orgije in petje ter posebno predavanja naših učiteljev. Glej Goethe: Wilhelm Mei-sters Lehrjahre, Bekenntnisse einer schonen Seele, 6. knjiga.»142 Poleg teh notranjih romantičnih vzmeti sta v Primicu delovali še dve takorekoč objektivni gibali: od prosvetljencev podedovana želja po prosveti naroda, pri njem romantično strastno obžarjena, in pa tajnostnosladka sanja o slavi, misel o tem, da bo njegovo ime živelo v pokolenjih. Te dve sta jasno izraženi v njegovem nastopnem predavanju, ki ga je imel dne 11. aprila 1812. kot novo-nameščeni profesor na graški stolici za slovenski jezik. Naj navedem začetek tega njegovega govora:143 «Slovenci! Velik in vzvišen in svet je naš smoter, ki se zanj borimo: da povedemo človeštvo iz temne ječe mraku, nevednosti v lepo, vedro deželo svetlobe, prave prosvete. Tisoč zaprek in težav v najstrašnejših, najgroznejših postavah se kopiči pred našimi pogledi liki orjaško gorovje. Toda, nikar obupati, bratje! Pogumno na boj, da si za-vojujemo obljubljeno deželo! Zakaj pogum pridobi zmago, in samo vztrajnost, možata vztrajnost vodi k cilju! — Dobro bo zmagalo in mora nadvladati nad zlom! Množilo se bo od dneva do dneva število častivcev velikega, dobrega in lepega! Novo solnce sreče izide na našem obzorju! In potem pozdravljena, ljubljena, draga domovina! Upihana je iskra! Razširjalo se bo stremljenje po poduku od večjih občin tja v zakotne koče gorjancev. Pro-sveta — in kaj je ta drugega kakor plod poduka? — bo jasneje zročega poljedelca vodila nasproti darežljivi prirodi; in bogateje bo ta plačevala pot njegovega smotrenega dela. Naučil se bo (v čisti materinščini mnogo hitreje podučevan veliko lažje in skoreje) jezika svojih zakonov in nič več ne bo buljil v dajatve svojih davčnih knjig kakor v hieroglife; izginilo bo nezaupanje in nove vezi bodo spele bodočo generacijo z ljubljeno domovino!
Handelt, o Freunde, durch Handlungen zeigt sich der Weise, Zeichnet mit Thaten die schwindenden Gleise Euerer fliichtig entrollenden Zeit!
142  o Primičevem navdušenju za katoliško religijo (in še posebej za njeno liturgijo), filozofijo in poezijo prim. §§47. in 48. njegovega «Nemško-Sloven-skega Bukvarja», ki ju je ponatisnil Marn v «Jezičniku», XXIII., str. 12—13.
143  Po konceptu, ohranjenem v njegovi zapuščini v ljubljanski licejki.
PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.    341
O da bi mogel te tehtnopomembne besede krotkega, človekoljubnega pesnika Salisa z zgovornostjo Demostena in Cicerona za-grmeti vsem onim, katerim je podelila priroda moč in zmisel ter sreča sredstva in priložnost za pospeševanje dobrega, da bi mogel te besede z neizbrisljivimi potezami zapisati v njih duše! Qua-tenus nobis denegatur diu vivere, relinquamus aliquid, quo nos vixisse testemur. (Plin. L. III. Ep. 7. Ker nam ni dano dolgo živeti, zapustimo potomcem spomenik, ki bo pričal o nas.) ,Ali ni mar sladka tolažba,' pravi častitljivi srbski Anacharsiš Obradovič, ,misel, da bodo naša imena živela in draga našemu narodu zaradi dobrega, storjenega zanj, ko bodo naše kosti že zdavnaj prah? Po dolgih stoletjih bodo naši vnuki še govorili o nas in naš spomin bo bodočim pokolenjem ljub in drag.'
Tega idealnega mladeniča, ki ga je bila sama ljubezen in ki je dne 11. avgusta 1810. pisal Vodniku :«Mir in edinost naj bi bilo geslo vseh slovenskih pisarjev,» tega hvaležnega Vodnikovega učenca je poizkušal Kopitar izrabiti v svoje proti Vodniku naperjene namene. Ker bi bil rad tudi s slovarjem prehitel Vodnika, pa ni mogel sam tako naglo zbrati gradiva, je naročil Primicu, naj 3? H"mu izpisuje izraze iz Trubarja. Primic se je dela lotil, a zato, da je gradivo pošiljal Vodniku skupaj s takimi in podobnimi opomini: «Naj gledajo, de bodo Njih lexikon fkoro med ludi dali: sa pet ran boshjih, naj nikar dalje ne zhakajo.» Moral je najbrž tudi Kopitarju svetovati, naj sodeluje pri Vodniku, ker se je Kopitar obregnil z naslednjimi besedami v pismu na Zupana: «Primitz iz Gradca bi igral rad spravljavca med menoj in Vodnikom. O ho-minem molestum! Jaz nimam nič zoper Vodnika kakor to, da je figulus in po mojem mnenju breznačelen igravec, ne pa miselc v svoji stroki; zraven pa se hoče ponašati kot vodnik slavistike, česar ne morejo dopustiti oni, katerim je tudi pri srcu blaginja in * čast slavistike. Torej pustimo, naj se stvar razvija, kakor se ve in zna: virtus ex contentione magis elucebit: ayad-rj 6' LQig ijds (}Qo%oioi.lil To je bilo 18. avgusta 1810. Leto pozneje se je mudil Primic na Dunaju in je obiskal tudi Kopitarja. Val je zadel ob kamen. Zmisel Primičevih pogovorov s Kopitarjem je najbrž bil, da ne gre samo kritično rušiti, ampak tudi praktično graditi, da bi bil čas, da se neha z žigosanjem patra Marka in njegovih epi-gonov («Kop. mi je že ad nauseam preddemonstriral, da je bil
144 Istočniki, II., str. 201.
342    PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
p. M. slepar.>>145) in da se že enkrat začne «proti njim delati strenue pro viribus ter praktično pokaže, da niso imeli prav. To bo napravilo dobri stvari prijatelje,» pristavlja, «in rodilo več dobrega nego vse kričanje in zmerjanje njih, ki so se motili in ki jih je treba podučiti in potrpežljivo prenašati; jaz mislim, da naj bo car-stvo znanosti svobodno in prosto vsakega despotizma — toleranca naj bo suprema lex.» Od tega sestanka dalje je bil pretrgan prt med Primicem in Kopitarjem, ki je tako rad žigosal marciteto, sam pa praktično ni napisal nič slovenskega. Odslej Kopitar Pri- i^l mica samega dolži marcitete in se tudi sicer, pogosto po krivem, znaša nad njim. Ob svojem posetu si je bil Primic izposodil za tri * dni Franulovo slovnico od Kopitarja, ki je imel to delo v dveh izvodih. Obdržal pa jo je nekoliko dlje časa («... pomislite, kaj se da storiti v treh dneh, posebno ako ima človek toliko opravkov kakor jaz v moji službi,» piše Zupanu), tudi je čakal prilike, da bi jo iz Gradca po kom poslal, da bi Kopitarju prihranil poštnino. In kaj stori nato Kopitar? «Zmerja me z nepoštenjakom, ki ni vreden njegovega prijateljstva etc. etc. Ako ga kaj vprašam, mi piše: ,Abecedar, sam se uči, jaz sem se tudi moral, ali: uči se še nekaj let, preden si boš upal, druge učiti. Ko bi brali njegova pisma.»146 Teh pisem Zupanu ni bilo treba citati, ker je pisaril Kopitar tudi njemu o Primicu v jako malo izbranih izrazih: «S Primicem nečem imeti nič več opraviti, ker je zarobljenec, a se ima vendar za visoko omikanega Grka. Est incorrigibilis. Svojo grožnjo moram držati, ker mi je pri svojem obisku s silo odnesel neko knjigo,^ kar me je zelo sekiralo. Lopovov (Schufte) ne maram za prija- " telje.»147 In kaj stori nato Primic? On obžaluje, da človek Kopitarjevega «znanja in na njegovem mestu nima majhno več humanske filozofije.» Videč, da Kopitarjeva osorna zadirčnost mnogo škodi vzajemnemu delovanju male četice slov. pisateljev, pravi: «Vsak dan molim Boga, da bi se vsi zanimajoči se nad nami vendar tako pogubno ne pohujšali!» In pristavlja maloupno in otožno: «Toda bojim se, da bo moja molitev že prekasna!»
«Lepodušje» in praktična marljivost Primica, izdajatelja raznih slovenskih šolskih knjig in prvega državnega učitelja slovenščine, nista spravila ostroumnega in ujedljivega Kopitarja z.mla-
145  Ibid., II., str. 274.
146  Ibid., II., str. 286.
147  Ibid., II., str. 237.
PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.    343
deničevo gramatično nebogljenostjo. Pridružil se je še ta osebni prepir zaradi poizkusa pomiritve z Vodnikom in pretveza z «od-neseno» knjigo. Kakor vse svoje osebne zamere, je Kopitar tudi to prenesel na literarno polje. Ko je namreč Primic izdal 1.1813. svoja «Nemfhko-ilovenika branja», pošteno, čeprav dokaj nerodno delce, ga je Kopitar v dunajski «Literaturzeitung»-i tako raztrgal, da si Dobrovsky, ko je skoro nato Primic zapadel blaznosti, ni mogel kaj, da bi dunajskemu slavistu ne pisal: «Kakšno nesrečo vendar lehko povzročijo recenzenti!» Kopitar nato Dobrovskemu hladno in brezčutno: «Dixisti et olim de Primitz: kakšno nesrečo vendar lehko povzročijo recenzenti. Sed primum non in causa re-censio, quia ante auch (v)snorivit, obnorovit (hoc nos verbum habemus) ob puellam (punicam lepam) superbam et indignam; tum vero non ego recensui, sed alius, melior me .. .»148
«Vita brevis, ars longa!» si je bil izbral Primic149 za svoje geslo, kakor da bi slutil svoj bližnji konec. Mladenič sicer res ni bil originalna glava, a bil je najgorečnejši slovenski romantik nemškega kova s slovenskim in slovanskim entuziazmom, v jeziku brez znanstvenih ambicij, zato pa poln praktičnih slutenj, v kate-
148  Istočniki, L, str. 388, 392. — Na poslednjem mestu pravi Kopitar v pismu na Dobrovskega, da samo njemu in Zoisu sporoča o tem, da on ni napisal omenjene recenzije o Primicu, «ostali naj mislijo, kar hočejo«. In res čitam v Kopitarjevem pismu na Zoisa z dne 28. dec. 1813. naslednje mesto: «Odkar je strastni človek v resnici postal nesrečen, pogosto mislim na eno svojih pisem njemu, kjer sem ga, z ozirom na njegov predlog, da bi on Vas, škofa i. dr. osebno pozval k pospeševanju slavizma, vprašal: Ali ste blazni? — Vendar pa recenzija njegovih ,Branj' ni moja, čeprav z večino stvari povsem soglašam. Akoravno slovanska stolica v Gradcu morebiti s tem preneha, vendar je izgubila dobra stvar ž njim morebiti edinole nevarnega zagovornika. On je imel zaradi nje že spopade z Nemci itd. Meni so ljubši tihe in temeljite glave kakor Ravnikar, čeprav jaz sam pogosto nisem dovolj tih. A nevarno dobri stvari ne postane moje govorjenje nikoli, ker sem vendar zmernejši in ker samo dokazano trdim.» Kljub tej decidirani izjavi Kopitarjevi vse okoliščine govore, da je bil Kopitar avtor omenjene kritike, in Miklosich, ki je dobro poznal slog svojega učitelja, jo je tudi sprejel v njega «Kleinere Schriften» (str. 211 in" dalje). Tudi Marn ni dvomil, da bi ta recenzija ne bila Kopitarjeva. (Prim. «Jezičnik», XVIII., str. 21—24 ter XXIII., str. 11.) V tem slučaju bi torej imeli opraviti s podobnim značilnim aktom Kopitarja, kakor pri oni priliki, ko mož v svoji avtobiografiji trdi, da on od Zoisa ni dobival nikakih izrecnih denarnih podpor, iz njune korespondence pa so take podpore iz prvih Kopitarjevih dunajskih let razvidne in izdatne.
149  V svojem pismu na Vodnika z dne 29. novembra 1811. (pismo je v ljubljanskem muzeju).
t
¦
344    PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
rih je n. pr. Vodniku nasvetoval že razne splošnoslovenske in slovanske izboljšave, ki si jih je pozneje naša književna slovenščina prilastila. Njegova največja zasluga pa ostane, da je k duševnemu življenju v na^o^ejrnduhu probudil Mali Štajer in pridobil vladno sankcijo javni gojitvi slovenščine med onimi štajerskimi Slovenci, ki so se v privatnih krožkih že pred njim shajali, n. pr. na onem znanem kongresu 1.1804. v župnišču pri Sv. Urbanu Modrinjak, Narat etc. z namenom, da izdado slovar (Istoč., II., str. 301—303)
in še prej (koncem XVIII. stol.) na sestankih «na vrtu» pritlične graške hišice gospe Wastlnove, kjer so se spodnještajerski študenti
zbirali vsak večer, si pripovedovali velike dogodke francoske revolucije, obravnavali Kantovo filozofijo in prirodno pravo brez predpisanega komentarja,»pretresali najnovejše pojave literature in politike in prepevali pivske in druge pesmi. (Prim. Ilešič, Iz prvih časov romantike, ČZN., II., str. 22, 28.) — Vse te in take iskre narodne probuje je zbral Primic v^ogenj narodnega preporoda spodnještajerskega, izjcaterega je neposredno potem švignila ^arka pesniška dujša^Stanka Vraza.
Nekako v sredi med humanističnim prosvetljenstvom Kopitarja njegove prve dobe, ko dunajskega slavista še ni bil objel državni katolicizem, in med zanosno romantiko Primičevo stoji koroški pre-/' ''poroditelj Urban J aj ni k. Samotež najprej sodeluje s klasicističnimi pesmicami Vodnikovega stila pri celovškem listu «Carinthia» v družbi z lokalnim nemškim pesnikom Fellingerjem, s katerim se vzajemno prevajata.150 V istem listu ponatiskuje Herderjev opis Slovanov. Kopitar si ga pridruži za korespondenta, ki mu v številnih (šenei&danih) pismih sporoča koroško in rezijansko besedno in narodopisno narodno blago.151 Primic, ki tudi stopi v dopisovanje z Jarnikom, dobi v tem celovškem kaplanu nadomestilo za izgubo Kopitarja. Kar Primicu tako dopade na Jarniku, je to, da je «pravi apostol Kristusa in sv. Cirila, mož duha in srca». Jarnik tudi Pri-micu pošilja s Koroškega «dragocene prispevke», posebno slovarske, da jih ta odpravlja Vodniku v Ljubljano. Jarnik je tudi vnet za
150  Glej Scheinigg, Urban Jarnik, Kres, IV., str. 40—45.
151  Kopitarju mnogo bolj dopade Jarnik kot sotrudnik nego Primic zlasti iz tega vzroka, ker deluje v slogi z Nemci. Prim. njegovo pismo Dobrovskemu z dne 14. junija 1813.: «Na Koroškem slavizira celovški mestni kaplan Jarnik v najlepši harmoniji s tamkajšnjimi Nemci. Priobčuje v tedniku ,Carinthia' marsikatero slovensko pesem (svoje začetniške skladbe), k čemur dobavlja neki Nemec (Fellinger) kar vis-a-vis metrični prevod.»  (Istočniki, L, str. 343.)
_______________ANTON VODNIK: KAKOR ČOLNARJI...___________345
to, da bi Slovenci sprejeli «ilirsko službo božjo», zoper katero se je bil Kopitar že v svoji slovnici in pozneje tudi v dopisu na Pri-mica izrekel, češ: «De ritu Illvrico iam nosti ex mea Gram. ubi de mvsteriis latine celebrandis. Popi sunt rustici: qui latine discit, alia quoque discit humaniora. Ma^lrjLjiur_die, ..Staatssprache sla-visch. Religionssprache parum refert.» K tem Kopitarjevim besedam, k tej zanimivi cerkveni in narodnopolitični veroizpovedi humanista in državnega vernika, pristavlja Primic: «Jes pa menim, da bi ne bilo preilabo, ako bi duhovni po slovenfko mefhu-vali.»152
152 Istoč., II., str. 286 in 301.                                   (Dalje prihodnjič.)
ANTON VODNIK:
KAKOR ČOLNARJI ...
Kakor čolnarji stojimo na bregu večera.
Z dlanjo nad čelom gledamo v deželo dneva, ki pod nami dogoreva
kot neznani, tuji svet-------
(Mogoče, da že davno kdaj smo s čolni se peljali mimo ...)
Čez nekaj hipov spet — ko globlje še v večer skrivnostni
ženejo nas jadra, od večerne zarje rdeča...
in sami sebe v sijaju dneva zremo,
motno, motneje kakor v poluspanju —
(ah, vedno, vedno slajši je azur! ...)
šepečemo: Kako smo čudno se izpremenili
v teku nekaj nemih ur ...
O, to mora biti silno daleč v večer iz dneva! ...
/«\_e>€L^^,    -w*-e/L?"itw,         - y<je;     uoSA^a, t -n»A^
390    PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
Dr.IVAN PRIJATELJ:
DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV. w>
>$W^U &*» J?P. Primičevi dušni omračitvi se oklene Jarnik Kopitarja in uravna svoje delovanje po željah dunajskega slavista. Dne - 29. aprila 1815. piše Kopitar Dobrovskemu: «Ravnikar v Ljub-ljani, Jarnik v Celovcu in Vuk v Karlovcih etc. — so moja edina tolažba za Cisdanubijce.»153 Izmed mnogoštevilnih podučnih, pobožnih in slavističnih Jarnikovih del je za njegovo svetovno naziranje morebiti najvažnejša knjižica «Sber lepih ukov za flovenfko mladino» (V Celovcu 1814.), za sestavo katere mu je Kopitar poslal češkega Ezopa154 in najbrž tudi srbski Rajičev .^ y<Cvetnik». V tej knjižici se nam Jarnik razločno kaže kot pro-svetljenega jožefinca, ki hoče podučevati narod, da ne bo med njim razširjenih toliko^praznih ver in krivih pojmov o svetih re-
"T —»lili J T----"l^^*^|      |---Jl!»"*-JIj..-.i»—-                                                              .     MnHiipi. .M iri..M. lLj Hr"       " ""       I   III   '"¦"   ••' i i-,,,   ...i,    ,M"-ni»-lliH»-'
ceh, božjih potih itd.155 V tem oziru sta v tem delcu zlasti zanimiva sestavka: «Rasgovor med enim fajmofhtram ino eno farmanzo od shegnanih rezhi» ter «Rasgovor med enim fajmofhtram ino eno kmetizo od boshjih potov.»156 Jarnikova borba je torej veljala onim pojmom v mišljenju naroda, ki jih je razširjala in podpirala -7 "U^ ¦' v ljudstvu po Jakobu Zupanu žigosana literatura «kohemlenih ver bab», to je, pietističnomistična molitveniška slovenska literatura raznih redovnikoy zlasti v XVIII. stoletju, kapucinov (k temu redu je pripadal tudi nemški mistik Martin Kochem), frančiškanov, jezuitov ter avguštincev, katerih zadnji, najmarljivejši zastopnik v^Je bil pri nas Marko Pohlin. Zoper to literaturo, ki je (kakor n. pr. * kapucinec otec Rogerij v pridigi za Veliki petek) hotela natančno šteti, «kolk kapelz je Jesus preliu sa nafs», «kaj je ran prejeu», ki je v molitvenikih razširjala med ljudstvom različna prerokovanja o prihodnjih rečeh, o Antikristu in koncu sveta ter razna
153  Ibid. L, str. 403.
154  Ibid., L, str. 386.
155  Scheinigg, 1. c. str. 98.
156  prjm# dr. Hešič, Srbski pisatelj Jovan Rajič in Urban Jarnik. ZMS., VIII., str. 165.
PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.    391
pisma, ki so jih bojda pisali razni svetniki iz nebes, ki je raznim «kroftnim» molitvam pripisovala po več tisoč let odpustkov (Po-hlinov molitvenik ima molitev z 80.0001etnim odpustkom!), zoper to literaturo so se borili vsi jožefinsko-prosvetljeni pisatelji in tudi vsi nabožni pisatelji janzenistično-resnega verskega pojmov<wiu*M vanja.157 Sicer moramo z drjem. Glonarjem priznati, da je bila «ta (redovniška) literatura nastala iz notranje potrebe globoko vernega naroda, ki je v težkih časih iskal duši hrane in srcu utehe»158; tudi se je naivno-poetični genij naroda v teh duševnih produktih mnogo svobodneje razmahoval, nego v učenih skola-stičnih, prosvetljenskih ali janzenističnih produktih, vendar pa se mora reči, da je storila kultura velik korak naprej, ko je zatrla to — tudi v jeziku bolj ljudskim instinktom nego slovnici laska-jočo literaturo in odprla naivno-poetični narodovi duši drugi, ne-vražarski nabožni in zlasti posvetni ventil. Posvetnemu pesništvu je stala ta literatura naravnost na potu, in značilno je, da se naša profana pesem razmahne šele v dobi prosvetljenstva.
Kakor Korošcem Jarnika, tako je dala tudi Goričanom prvega njihovega preporoditelja baš doba prosvetljenosti, zvezana z dobo romantike, namreč Valentina Staniča, banjskega in ročinjske- /u » A_ ga kaplana, o katerem pravi Leveč,159 «da so bile njegove pridige' "\ vse drugačne, nego se slišijo v sedanjem času. Navadno nij hodil na prižnico, ampak opravljal je vse pred oltarjem, tudi se v svojem govoru nij strogo držal svetih rečij, ampak prešel je večidel proti koncu na kmetijske ali sploh gospodarske predmete; gospodarje je učil, kako, kedaj in kaj naj sejejo in sade, gospodinjam je razlagal, kako naj skrbe za domačo živino, kako naj kruh peko in kako naj goje otroke itd. Po opravilu, posebno po večernicah, pa so zapeli kako novo pesem ter se je učili tako dolgo, da so jo vsi znali. Kako močno je petje ljubil, se vidi tudi iz tega, da se
157  Prim. Fr. Rebol, Cas, III., str. 68, 72, 125 in 206.
158  Dr. Glonar v Ljublj. zvonu, XXXVI., str. 508. — Podoben vzrok, kakor dr. Glonar, ali morebiti romantičen, srednjeveškemu katolicizmu prijazen razlog je utegnil imeti pred očmi Čop, ko je goriškemu Italijanu Saviu, želečemu se učiti slovenščine, pisal dne 31. januarja 1828.: «Die neueren Sachen von Raunikar, Salokar etc. wiirde ich kaum anrathen; sie haben reine krainische Vocabeln (bis auf die willkurlich neugeschmiedeten), aber wenig krainischen Geist.» (Veda, IV., str. 113.)
159  Leveč, Valentin Stanič, V Gorici, 1873, str. 15. O Staniču je napisal (še nenatisnjeno) disertacijo dr. Joža Lovrenčič in rezultate svojih preiskav objavil v članku «Goriški memento». (Čas, XV., str. 68—72.)
392    PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
je včasih o mraku fantom pridružil ter z njimi vred popeval; da, kedar so napravili ples, se je celo sam dva ali trikrat po plesišči zasukal.»
Z zopetno priklopitvijo «Ilirskega kraljestva« k Avstriji in ustanovitvijo «svete aliance» na dunajskem kongresu leta 1815. se tudi na Slovenskem zapro vrata za prosvetljeno dobo. V Avstriji zavlada pravi pravcati «predmarec», nad katerim sicer oficialno še vedno visL ofrlak Jožefinizma. a tako, da. pod tem oblakom živahno brsti in klije rimsko-katoliška restavracija. Na Slovenskem pa sedi posvetni in duhovski jožefinec samo še v
p
uradih, sicer pa se na duhovskem polju razmahne bolj nego v 'jT /prpsvetljeni dobi — j a n z e n i s t, dokler ga ne izpodrine pravoverni katolik redovniškega Hoffbauerjevega kova, dočim se dvigne med laiki sijajni val naše klasične Čop-Prešer-nove romantike, oprte na svetovne horizonte in zasidrane v romantični umovalni filozofiji nemški.
Razmahu janzenizma pride prav ta okoliščina, da zasede dne 8. septembra 1816. ljubljansko škofovsko stolico Avguštin_ Gruber, mož, ki se je znal bolj prilagajati izpreminjajočim se razmeram časa, nego vtiskati jim svoj pečat. Sledeč prosvetljenemu duhu časa je bil izstopil leta 1783. iz avguštinskega samostana, se potem vzgojil v jožefinskem generalnem semenišču za duhovnika, "p\-v>^4f:,- prilagajoč se janzenističnemu160 in pozneje svetoaliančnemu rimskemu verskemu gibanju s spretno upogljivostjo, ki jo Wurzbach karakterizira tako-le: «Stets mild und liebreich, selbst tief glaubig und eben darum gemassigt und gerecht gegen andere, that er Wunder in der Besiegung des hartnackigsten Indifferentismus, namlich solcher, die obwohl ohne Glauben, iibrigens sittlich tadel-los leben und dadurch allein ethisch schwachere zum Unglauben verleiten.»161 O tem možu, ki je postal črez osem let solnograški nadškof in kesneje najožji somišljenik kardinala Schwarzenberga, zmagujočega s pomočjo genijalnega Rauscherja, sporoča Kopitar Zoisu poleti 1816. privatmfTn sigurno vernejšo karakteristiko: «Njegova Svetost papež je imel baje pomisleke zaradi ljubljanskega škofa,   ker pravijo,   da je bil nekdaj framazon (kar rad
* 160 O Gruberjevem razmerju do janzenizma je poročal ljubljanski gubern-ski svetnik Mayr leta 1820. naslednje: «Man weiss es wohl, dass der Bischof diese Parthey nicht liebet, der er jedoch ofters nachzugeben fiir rathlich findet.» (ZMS., IX; str. 11.)
161 VVurzbach, Biogr. Lexikon, V., str. 378.
PRIJATELJ: DUŽEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.    393
verjamem; sedaj je eden najprevidnejših prilagodljivcev, lavirer-jev). Cesar se je pa zategadelj lastnoročno sporazumel s sv. očetom. Utrumque audivi ab idoneis auctoribus.»
Pod tem škofom je lehko zavladal še mnogo bolj vsemogočno, nego za časa francoskega medvladja, janzenist Matevž Ravnikar — v veliko korist razvoju slovenskega jezika.   Po dunajskem
'- - ¦       ¦ ¦¦       ¦     ¦        ¦ ¦¦¦¦¦       ¦.      ¦' ¦ ¦                                                                                   "       ¦¦¦                                                                                                                                                               ¦ ¦      ¦                                                                                                   ..-..,
kongresu je nastala splošna tožba, da duhovščina zaseda uradniška mesta študijskih resortov» ;162 celo zvesti sotrudnik predmarč-nega režima, Kopitar, je pisal že dne 26. maja 1814. Zoisu: «Žalibog da referirajo in glasujejo v študijskih zadevah sami duhovniki.» Slovenščina je profitirala od te okoliščine ne samo zato, ker so bili poleg maloštevilnih laičnih amaterjev takrat pri nas zlasti duhovniki oni faktorji, ki so se v širših vrstah zanimali za izobrazbo svoje materinščine, ampak še posebno zategadelj, ker je prišel sedaj na Kranjskem do odločilnega vpliva na šolstvo oni Ravnikar, ki bi se mogel imenovati praktični izvršitelj genijalnega Kopitarjevega načrta, tičočega se preporoda slovenskega jezika. V Ravnikarju je Kopitar našel vsaj deloma moža, kakor ga je bil v širšem obsegu odkril v Vuku za srbščino.
Svoj jezikovnopreporodni načrt je bil razvil Kopitar že leta 1808. v svoji slovnici, kjer je v naslednjih besedah opisal težave, s katerimi se ima v jezikovnem oziru boriti slovenski pisatelj, in nasvetoval te-le pripomočke, ki bi se dalo ž njimi v okom priti tem težavam: «... predstavimo si kranjskega pisca. Z osmim ali desetim letom je zapustil očetno slovansko ognjišče, da se vzgaja v nemškem mestu po Nemcih v nemškem jeziku za nemškega državnega služabnika. Sedaj mora svojo slovansko materinščino, ki je v tej starosti itak še ne obvladuje v njeni celoti, pridno pozabljati, da mu postane naklonjena vladarica Teutona. Naj se mi ne oporeka, da se v mestih vendar tudi kranjsko govori. 4 (Trubarjevi nemčizmi) so cvetke iz mestne kranjščine... Ti mestni otrobi so oni jezik, ki ga bodoči pisec čuje v letih svoje mladostne izobrazbe... Pogostejše občevanje naših kranjskih pisateljev s kmetom, posezanje po latinsko pisanih delih v svrho prevajanja namesto po nemških, čitanje spisov v takih slovanskih narečjih, ki ne morejo ničesar vedeti o Nemčiji, popolni, a kritični in zlasti točni slovar in — namesto vsega tega stalna stolica kranjskega  jezika  na teologiji,   to bi bila   sigurna,   nezmotljiva
162 Glej ZMS., IX., str. 236.

!
394    PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
sredstva zoper to zlo! Posebno stolica bi razširila v celokupnem stanu duhovnikov kot ljudskih učiteljev (najizobraženejših in ima-jočih največ časa) ono navdušenje za lepi slovanski jezik, ki oduševlja doslej samo posamezne amaterje: s pomočjo takih učencev, ki so po svojem poklicu razdeljeni po vsej deželi, bi kranjski leksikograf kakor z mrežo zajel celotni besedni zaklad, in nobena beseda, nobeno reklo bi mu ne ušlo. Naši slovanski bratje na severu in jugu, ki nas imajo še za docela ponemčene in — mi sami bi ostrmeli nad svojim izdavna podedovanim bogastvom. Kmalu bi mrgolelo dobrih kranjskih knjig vsake vrste !»163 Za stolico slovenskega jezika, o kateri je vedel, da je že med leti 1795.—1797. pod Debevcem obstajala na ljubljanskem bogoslovju in izza prvih devetdesetih let tudi v Pragi in Požunu za češčino in slovaščino, se je Kopitar neprestano potezal in jo večkrat omenjal v pismih Dobrovskemu in Zoisu. Sčasoma je upal dobiti poslušna ušesa tudi pri vladi. Dn§ 1. junija 1814. je pisal Zoisu, da ga ravnatelj dvorne biblioteke, dvorni svetnik Ossolinski, pri vsaki priliki odlikuje in da ga ljubijo tudi starejši soskriptorji, «v kolikor to zavisi od njega», nadaljujoč: «Ko bom enkrat imel glas v zboru dvorne knjižnice, bom mogel kaj prispevati k ustanavljanju in izboljšanju slovanskih šol v Avstriji; na ta način dobim delokrog, ki si ga želim in ki si mu upam delati čast.»
V zmislu teh Kopitarjevih načrtov je stopil v akcijo daroviti t' ^GLAF*v^fcd^enec dunajskega slavista, Ravnikar, študijski ravnatelj v Ljub-. '    ljani, ki si je bil globoko,: i srcu vzel gori navedeno mesto v Kopitarjevi slovnici. Dne 10. avgusta 1815. je ljubljanskemu guber-niju predlagal ustanovitev take stolice, in s cesarskim odlokom z dne 15. decembra 1815. je že dobila ljubljanska bogoslovnica javno učilnico slovenščine, prostovoljno dostopno za vsakogar in obvezno za bogoslovce in vse one, ki poslušajo poduk v kmetijstvu. O Veliki noči dne 16. aprila 1817. je pričel s predavanji na IP&c*           tej stolici Metelko, semeniški duhovnik in Ravnikarjev učenec, po
<n>**^   j ^^vtf^em nazoru epigonski janzenist. Ves vesel je javil Kopitar Dobrovskemu dne 23. marca 1817.:  «... cathedram carniolanam '""'Z'"- jam habent a paschate, docet Metelko (Dolenec), Ravnikari disci-pulus, optimae spei.»164 A Ravnikar si ni bil vzel k srcu samo Kopitarjeve najsrčnejše želje po ustanovitvi stolice za slovenski
163  Kopitar, Grammatik, str. 53—56.
164  Istočniki, L, str. 424.
PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.    395
i
jezik, ampak tudi njegovo kategorično zapove4^da„mora slovenski pisatelj vzeti svoj jezik k m e t u iz ust, ne pa meščanu. V tem oziru je on sam praktično — Kopitar je bil samo genijalen teoretik!
—  v roke vzel pionirski prapor, začel pisati svoje nabožne knjige glede izrazoslovja in zlasti tudi glede dikcije in skladnje kolikor mogoče tako, kakor govori preprosti seljak na deželi. Na tak
način je postal Ravnikar oče slovenske proze. In Zci njim ni sel ^^^s^J^Tc^, samo njegov prvi učenec Metelko,  ampak tudi  Jerin, Burger, /uZt***-; %$ Zalokar, Potočnik... cela dolga vrsta nabožnih pisateljev in pridigarjev. «Kmalo je prišlo kajt dobro pisanih slovenskih bukev na dan, in duhovni govori na prižnicah so bili prosti gnusne soderge in v lepši in čistejši slovenščini zglasovani.»165
Vsi ti možje so bili od prvega do zadnjega strogi, rigorozni
—  janzenisti, izvzemši njih daljnjega protektorja — Kopitarja. P lt>-7»-</W Ta se je že v začetku drugega desetletja XIX. stoletja pogoste^ norčeval iz janzenizma Zupana, najučenejšega pristaša te verske/y^^/ew 1 struje, zdaj pa se je — dasi je bil iz Zoisovega kroga in po    /<x-*/? svoji naturi skozi in skozi humanist — v tem desetletju dunajskih redemptorističnih   pridigarjev   rahlo   približeval   liguorijancem,
vendar pa nikakor še jezuitom, čakajočim v ozadju, da vzemo v roke dediščino Hoffbauerjevih restavracijskih katolikov. Dne 27. marca 1816. se Kopitar še jako značilno izpoveduje Zupanu: «Equidem si extremo opus est, malo jansenisticum, quam laxisti-cum; sed — virtus est medium vitiorum, et utrimque reduc-tum!»166 Iz te izpovedi vidimo, da je bil Kopitar še vedno pristaš zmerne «zdrave sokratične filozofije» in samo v skrajnem slučaju, ako bi se moral izreči za kakšno krajnost, pripravljen: stopiti rajši na stran janzenistov, nego jezuitov. To ali ono krajnost r^-j'** f**+ v naziranju je bil pripravljen priznati samo v slučaju, ako bi se <*-*j* / W zanjo izrekel vladar («imperii causa»). Iz tega razloga je tudi pozneje stopil na stran jezuitov, ko je njih stranka zadobila moč pri vladi. Pravoveren in popoln pristaš naših janzenistov torej > Kopitar ni bil, pač pa so janzenisti šli za njim črez drn in strn, ne samo v tem, da so mu tako sijajno udejstvili omenjeni dve točki njegovega življenjskega programa glede poduka in pisanja slovenščine, kakor mu ga je lepše udejstvil samo še Vuk glede srbščine, ampak tudi v tem, da so si ž njim vred nad deset let
165  Mam, Jezičnik, IX., str. 4—5. *
166  Istočniki, II.,  str. 267. — Zadnja polovica stavka le citat iz Horaca (Epist. L, 18, verz 9).
396    PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
ubijali glave, kako bi iznašli za Slovence novi nekombinirani črkopis, ki naj bi ga potem prevzeli še drugi katoliški Slovani Avstrije. Ta črkopis, nekak večrn* Kopitarjev «konjiček», je imel postati vidno znamenje in nekaka završitev Kopitarjevega avstro-slavizma. — Kopitar je neprestano silil v Dobrovskega, da bi mu ga pomagal iznajti in sankcionirati, a brez uspeha; končno je leta 1820. ob priliki Dobrovskega poseta na Dunaju, pozval tja kopico slovenskih svojih pristašev, med njimi tudi Metelka. Tako
«.L*-* «njfifL%L nastala metelčica, ob kateri sta se imela skoro ostro spoprijeli H*1** dva okusa in dva — svetovna nazora.
A preden sta trčila drug ob drugega Kopitarjeva politika v zvezi z epigonskim kranjskim verskim janzenizmom ter filozofsko-literarni, svobodni in posvetni romantizem Čop-Prešernov, je poizkusil napraviti sunek proti janzenizmu faktor, o katerem se je mislilo, da je na Slovenskem že za zmerom mrtev, kateri pa je faktično imel po kratkem neuspehu zavladati črez par desetletij v zvezi z naraščajočo enako strujo v Avstriji po vsem Slovenskem. Ta faktor je bil stari meniški, jezuitski, frančiškanski, kapucinski itd. katolicizem, ki je bil zatrl našo reformacijo, ki je gospodoval v naši katoliški dobi.in bil v osebi Marka Pohlina legel v grob, nad katerim sta si roke podala zavladavša prosvetljenost in janzenizem. V grobu s tem katolicizmom so ležali razni katoliški redovi, njega nositelji, zlasti jezuiti. Edini frančiškani so še životarili na tem grobu in poizkušali v pridigah — P, Paskal Škr-binec! — in igricah — Kopitar pravi: «vodeviljih» — rahlo opozicijo zoper «freigeiste, frejvirce, frejvirstvo»167 in modrijanstvo .. Takrat je na Dunaju začel zmagovati p. Moffbauer in utirati pot
^^y«/^^redemptoristom ali liguorijancem, predhodnikom jezuitov, sveta Stolica je leta 1814. zopet obnovila red očetov jezusovcev, francoska restavracijska literatura Chateaubrianda, de Maistra, de Bonalda, Ballancha, za ktero so stali jezuitje, je začela na razvalinah revolucij in vojn slaviti lepoto in moč rimske legitimitete, Metternich, glava «svete aliance», se je začel približevati Rimu
^yfc' /L2j   in ie končno leta 1821. dovolil jezuitom vstop v Avstrijo. Okoli
virC^fX|^of|bauerja se je na Dunaju tesnila ne samo konvertitska nemška
"^^   romantika iz Metternichove dvorne kancelije,  ampak ob njem
seje zbiral v večernih urah tudi krog univerzitetnih dijakov, med
njimi oni Rauscher, ki je leta 1819. po več urah, prebitih s Hoff-
167 Prim. Marti, Jezičnik, XXIII., str. 32.
PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.    397
bauerjem v molitvi in meditaciji, sklenil Bogu služiti «ne v mračni poroznosti, ampak v milem, ljubkem veselju*. Takrat se je tudi na Slovenskem pojavilo par malih Hoffbauerjev z razločnim namenom, da razdere in razrahlja vezi strogega janzenizma z vedrim, socialnim, «laksnim» naukom jezuitov in drugih redovnikov. Prvi slovenski Hoffbauer se je imenoval Mihael H o f -m a n in je bil že starejši mož. Sredi XVIII. stoletja se je bil izšolal pri jezuitih in je postal kanonik v Novem mestu. Tu je preveč prijateljeval s frančiškani, s čimer ni bil zadovoljen njegov predstojnik, jožefinski prost Peršič. Za časa francoskega med-vladja, ko je bil novomeški kapitel odpravljen, se je potikal po raznih gorenjskih župnijah. V dobi, ko je bil moral tudi na Kranjsko že prodreti glas o delovanju dunajskega ljudskega apostola, je začel tudi Hofman med leti 1818.—1826. v Kranju in pri frančiškanih v Ljubljani prirejati ljudske misijone ali duhovne vaje.16' — Drugi slovenski izraziti ljudski apostol, ki se je poizkusil kakor Hoffbauer na Dunaju proti jožefincem udejstviti na Kranjskem proti jožefincem in janzenistom, je bil Friderik Baraga. Svojo kariero je pričel podobno kakor Rauscher in jo končal docela' drugačno. Kot jurist dunajske univerze je namreč tudi on pripadal k dijaškemu krogu Hoffbauerja, zahajal k temu redemptoristu na razgovore in k izpovedi. Kakor Rauscher je tudi on prestopil od juristarije na bogoslovje. Leta 1823. je postal duhovnik. V svoji prvi kaplanski službi v Šmartinu pri Kranju je poizkusil v duhu dunajskega svojega učitelja obnavljati oni način verskega udej-stvovanja, ki sta ga bila pred štiridesetimi leti odpravila jožefi-nizem in janzenizem. Ustanovil je bratovščino «srca Jezusovega» in organiziral versko vnete ženske v družbo «kronaric Matere Božje». Pri prvi bratovščini je imel za pomagača nekega črev-ljarja iz ljubljanskega Gradišča, v drugo pobožnost pa je sprejemal članice sam in jim posojal svojo rokopisno knjižico «Buk-vize kronarz Matere Boshje». Tem članicam je tudi kupoval črne, višnjeve in bele rute, da je ž njimi izpodrival rdeče. S tem je seveda nastopal pravtako proti «mesenosti», kakor so to delali oni janzenisti, ki so postajali moralno vedno mrkejši in strožji, odkar je ob njih strani kopnelo njih prejšnje zavezništvo, jože-finsko prosvetljenstvo. Toda janzenisti so bili zoper vsak vnanji pomp, ceremonijami in socialni verski hrušč in trušč, oni so hoteli,
168 prjm_ dr. Gruden,  Janzenizem  v našem kulturnem  življenju,  Čas, X., str. 188.
398    PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
da si človek krepi svojo vero v srcu, ne pa v vnanjostih bratovščin in organizacij. Zato so odobravali, da je jožefinizem odpravil vse bratovščine in jih reduciral «nur auf eine, namlich jene der thatigen Nachstenliebe». A Baraga je bil mnenja, da je bilo s tem odpravljeno nekaj, «kar je bilo dobro, in uvedeno marsikaj, kar ne nadomesti starega dobrega», kakor se je izrazil v pre-
iskavi, ki mu jo je naprtil jožefinski škof Wolf.169 Wolf takrat 3 «d
najbrž še ni vedel, da tudi že na Dunaju v Metternichovi dvorni kanceliji izpodriva ta jezuitska Hoffbauerjeva struja, ki jo tu med vnetimi ženskami uvaja Baraga, prejšnje državno verstvo jože-finizma. Par let pozneje je v Zupanovem slučaju že nastopil v intencijah te smeri, ki jo je tu v Baragu preganjal! Baragu je stopil v pot pač v zavesti, da ne bo imel pri tem drugega zoper sebe, kakor kvečjemu skromni frančiškanski red, v katerem edinem je že nad štirideset let za silo životarila ta verska struja.170 Glede karakteristike Wolfa v Zupanovi pravdi pa sem mnenja, da se škof-jožefinec v tem slučaju ni postavil po robu najučenejši glavi slovenskega takrat še splošnega janzenizma tolikanj iz tega vzroka, ker je morebiti začutil, da je začela v Metternichovi kanceliji pihati jezuitska sapa, s katero je kesneje 1.1850. — kakor smo videli — tudi on potegnil, marveč Zupanu je kot eleganten e^&ar /v^oV'js$Ltovnjak (kakršen je bil Wolf v vsem svojem nastopu) najbolj 'zameril njegovo v obleki in občevanju nemarno čudaštvo.171 Do dvajsetih let dalje so se sicer tudi že naši duhovniško-uradniški jožefinci v tajnih aktih borili zoper «sektantski duh172 mračne, člo-
169  O škofu Wolfu je pisal dne 10. aprila 1824. Čop Terleju: «Zum Bischof von Laibach ist ernannt worden — der Gubernial-Rath Wolf von Triest — kaj fe ti sdi? Pa fhkoda ko bi govoril, fej vem de ravno tako miflifh, kakor jeft.» (Objavil 2igon v «Carnioli», L, str. 217.)
170  Baragov župnik Kalan je Wolfu poročal, da je bil Baraga zapeljan «nur durch frommelnde Weibspersonen, den bekannten Schuster von der Gradischa-Vorstadt, meistens aber durch das gegebene Beispiel des Franziskaner-Convents zu Laibach». (Glej moj članek «Baraga med jožefinci in janzenisti»  v  «Zborniku»  MS., IX., str. 13.)
171  Prim. Wolfovo poročilo (ibid., str. 17—19), v katerem se mož šele na drugem mestu obrača zoper Jahnova dva učbenika, ki ju je Zupan že dolgo rabil pri svojih predavanjih, pristavljajoč, da to ni prav, ker ju je «vlada po pravici odpravila».
172  Za «sektante» niso prejšnji jožefinci nikoli smatrali janzenistov, kakor niso svoje verske smeri smatrali za posebno avstrijsko državno cerkev; sedanji Metternichovi jožefinci so že toliko «rimski», da govore o «sektant-stvu» svojih nekdanjih zaveznikov.

PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.    399
vekomržne stranke, ki težko blaži in kljubuje nalik angleškim prezbiterijancem, istotako malo se ozirajoč na spoštovanje postavne cerkvene kakor tudi najvišje državne oblasti, razen če jo morebiti rabi v svoje svrhe».173 Janzenista Zupana ni obsodil tolikanj Wolf, temveč dunajska študijska dvorna komisija, katere poročevavec, profesor dogmatike Pletz, je sicer res pristavljal, da se škof Wolf trudi, da odpravi kranjski janzenizem,174 a ljubljanski policijski predsednik Sicard je prihodnje leto referiral na Dunaj glede škofa nekaj čisto drugega: «Velik del tukajšnje duhovščine se nagiblje na stran janzenistov. Ti so si izkušali pola- ^ goma pridobiti tal, kar se jim je tudi posrečilo, ker je bil knezo-škof popustljiv ob času, ko so si nekateri dovolili, delati mu očitke e njegovem brezhibnem vedenju, in ni dovolj poudarjal svojega neodvisnega stališča. Dajal je namreč izpočetka soareje, h katerim je vabil tudi dame. Zavoljo tega so mu delali nekateri grajalne očitke, ki jih je tudi vpošteval s tem, da je soareje opustil. Ker pa je prirejal knezoškof še vedno slednji večer v svojem stanovanju partijo na karte, katere se udeležujejo vsak dan grofica Stuben-berg, grofica Lichtenberg in upokojeni major Eschermann, je dal s tem zopet priložnost za nove opazke, katere se sicer ne delajo knezoškofu naravnost v obraz, pač pa se razširjajo pod roko in se pečajo s škofovim intimnim razmerjem do grofice Stubenberg,/^/ J%~L in kakor se je dognalo, so nekateri tako predrzni, da ne imenujejo te dame nič drugače, kakor škofica».175
Iz vsega tega vidimo, da Gruber in Wolf, oba ljubljanska škofa 20ih in 30ih let, torej dobe, v kateri so pri dunajskih centralnih uradih   zamenjavali   prosvetljene   jožefince, nekdanje   prijatelje janzenistov, vedno bolj pravoverni možje rimskega kova, nista 2^ o mogla odločno nastopiti proti janzenizmu, prvi kot «lavirer» in ""nekdanji framazon, drugi iz ozirov na svoje privatno življenje, dasiravno  sta  bila  že   oba   «Rimljana»,   seveda  v  prvi  vrsti «dunajska». y    V Baragovem slučaju iz leta 1828. je škof Wolf nastopil v 5 /Mzmislu še starega, neizpreobrnjenega jožefinizma. Barago je nam-        -^f^b^i reč premestil zaJcaplana v Metliko med najmrkejše janzenistične^ /L&T®r&%
duhovnike, ki so ga dejansko pretepali176 in._suyali, vsled česar je^^oL© /^žs --------------
173  Zbornik MS., IX., str. 10.
174  Ibid., str. 27.
175  Veda, L, str. 70.
176  Prim. Benkovičev spis v «Voditelju», IV., str. 501.
400    PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.

Uk ft*

vneti Hoffbauerjev učenec zapustil domovino in odšel misijonarit Indijancem v Ameriko. VJstem času je drugLHoffbauerjev učenec, Rauscher, bil že glavni .svetovay.ec Metternichov in je šel že velikim častem (vseučiliškega profesorja, cesarjevičevega vzgojna, škofa in kardinala) in še večji vlogi, namreč vlog^pre-magavca jožefinizma, nasproti. Baraga ni zapustil na Slovenskem
jL^fS^ %*** sicer nobenih direktnih učencev, samo nekaj knjig (med njimi dolgo časa najpopularnejši slovenski molitvenik «Dušno pašo»), a deloval je v Avstriji njegov součenec iz fioffbauerjeve šole, Rauscher, in primerno vplival tudi na naše bogoslovne študije, iz katerih je skoro izšel mož, ki bi se mogel imenovati posreden
* ZjfesrJ*^ Baragov učenec — Luka Jeran. Ta mož, v katerem se je poosebil v tftffi""fcauscherjevega konkordata, je pravi premagavec jožefinizma in janzenizma na Slovenskem. In samo pri popolni neobdelanosti godovine slovenskega duševnega, filozofskega in religioznega razvoja se je moglo dogoditi, da so se v naši znanstveni literaturi177 poizkusili imputirati janzenistični nagibi in elementi baš onemu možu, ki je ž njimi pri nas najradikalneje pometel.
Preden vstopimo v svetišče najlepšega in najvišjega — dasi-ravno bolj akademskega, ne širokega in v ljudske mase ne segajo-čega — pokreta slovenskega duha, Čop-Prešernovega roman-tizma, se prestavimo v duhu v začetek dvajsetih let prejšnjega stoletja in si dajmo na podlagi dosedanjih naših ugotovitev račun o konstelaciji takratne naše duševnosti. Prosvetljenstvo je bilo L 1819. s Zoisom in Vodnikom umrlo. Prvotni visokoumni janzeni-zem Herberstein-Japljev, ki je nekdaj, zatopljen v svoja religiozna doživljanja, oprta na francosko portrovalsko literaturo in po pro-svetljenstvu očiščena od primesi popularnih koncesij ljudskim instinktom, dobro izhajal s prosvetljeno Jožefovo doktrino, je z jože-finizmom vred kopnel. Kot samoten njegov preostanek je štrlel še edini Zupan, podoben čudaški, neotesani gori učenosti, v slovensko javnost in čakal, da se spopade z oficialnimi zastopniki cerkve in ž njih vladnimi pokroviteljice precej razjožefiniziranim; prilagodljiva. Janzenizma je bilo sicer še vse polno na Slovenskem, a to ni bil več Francoz, ampak pravi pravcati Kranjec, ni /-sH>GM^i43il več individualni, filozofsko izšolani vernik, ki se je oprt ob
&sv^fi&€t*>%-*

177 Prim. dr. Grafenauerja Zgodovino novejšega slovenskega slovstva. L, str. 148, in se posebej istega pisatelja članek «Jeranqy problem», Dom in svet, XXX., str. 12. — Pravilnejšo sodbo o Jeranovem razmerju do janzenizma razvija dr. A. Ušeničnik v «Casu», XI., str. 98—119.
PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.    401
sv. Avguština po robu postavljal jezuitskemu univerzalizmu. Tedanji naš kranjski janzenist je bil prejšnjega našega francoskega janzenista epigon, ki. sije bil ohranil iz visokih duševnih darov svj4e.ga prednika edino! e kulturno najnesimpatičnejšo lastnost,^ moralno tesnosrčnost, izpremenivši jo v mrki zelotizem. Edino, simpatična in kulturno velepomembna je bila vloga, ki jo je slov; janzenizem vršil v Kopitarjevem imenu in njegovem načrtu vzkre-sitve Slovencev kot naroda. Kakor vemo, se je Kopitarjeva formula glasila: Slovenec je samo še kmet, pa kaplan in župnik, torej duhovnik; zatorej naj poslednji vzame kmetu iz ust pristni in nepokvarjeni jezik, ga naj soglasno s Kopitarjevo slovnico spravi v gramatično pravilni sklad s staroslovenščino in drugimi slovanskimi jeziki, obogati in osveži literaturni jezik na podlagi vseh slovenskih dialektov (Kopitarjeva jezikovno «zedinjena Slove-nija»!), in v tem jeziku naj piše samo to, kaLzanima kmeta in kar kmetxapi. Kopitar je za svojo osebo pač mislil, da potrebuje preprosti seljak poleg nabožnega slovstva tudi nekaj posvetne literature, v prvi vrsti one, ki jo je sam snoval od pamtiveka, in ki se nam je ohranila kot narodno blago. Njegov najposlušnejši učenec, Vuk Karadžič, jejgrevedel v prosto srbščino sv. pismo ter nabiral in izdajal narodne pesmi in pripovedke. Slovenski učenci dunajskega pokrovitelja pa so stvar razumeli v zmislu svojega janzeni-stično-epigonskega obskurantstva in so mislili, da potrebuje slovenski kmet samo molitvenikov in kvečjemu še kakšnih utilitarnih kmetijskih bukev. Narodno blago je v Kopitarjevem zmislu malce nabiral edini prosvetljeni janzenist Zupan, obskurantski178 janze-nisti pa so se v posvetnem slovstvu povzdignili kvečjemu do kakšne moralistične basni ali do istotake Krištof Schmidove «ma-le povesti». — Tretja duševna struja, redovniška> je delovala bolj z govorjeno, nego pisano besedo, s pridigami, bratovščinami, socialnimi pobožnostmi in se je pri teh prireditvah in v molitve-nikih, izdanih kot pomagala za te prireditve, posluževala pokvarjenega vulgarnega jezika brez slovničnih ambicij.
178 «Obskurantski» ni nikakšna psovka, kakor je svoj čas menda mislil dr. Lončar, ocenjujoč moje stališče nasproti drju. Mahniču in njegovi kulturni struji na Slovenskem (prim. «Veda», IV., str. 459, predzadnji stavek). To je literarnozgodovinski terminus technicus za kulturne delavce in struje, predpisujoče ljudskemu ali narodnemu pisatelju za merilo in ravnilo, preko katerega n e s m e stopiti — zgolj mišljenje in okus ljudskih mas.
26
402    PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
To niso bila tla, ki bi bila iž njih organično zrastla visokoumna posvetna literatura in vzcvetla poezija. Da je takratno slovensko duševnost ipak visoko in sijajno vzbočil poetični val, je moral priti sunek od drugod in zraven je morala ta sunek v našo dušo lansirati mogočna individualnost. In res je prišel ta sunek iz antike *v in filozofske nemške romantike; podelil pa ga je naši narodni psihi jcč4\  /TrkMatija Čjop in izoblikoval France Prešeren.
Čopovo glavno zanimanje tvorijo jeziki, vendar ne — in to je razloček med njim in Kopitarjem — jeziki kot stavba sama na sebi, marveč jeziki kot shramba človeškega duševnega ustvarjanja. Bolj nego jezikoslovje zanima Čopa literatura. O Kopitarju skoraj ne vemo, dali je kdaj hodil v gledališče. Čop pa že v prvem ohranjenem nam pismu, ki ga piše nekaj tednov po svojem pri-\ hodu na dunajske visoke šole, poroča, da je rad zahajal že kot ljubljanski gimnazijec h gledališkim predstavam, da je na svojem popotovanju na Dunaj porabil poldrugodnevni odmor v Gradcu v to, da je tam videl tri predstave, ki jih z značilno kritično samozavestjo označuje kot dolgočasne. Tudi prvi dunajski vtiski, ki jih sporoča svojemu ljubljanskemu profesorju Ramovšu, se tičejo gledališča in literature. Veliko manj ga zanimajo ostale znamenitosti Dunaja, o katerem pravi, da mu «ne bo tako skoro popolnoma všeč». Zaupnih duš pogreša, sam sebi se zdi kot v gozdu drevo med drevesi, ne zanimajočimi se drugo za drugo. Med so-dijaki ni inozemcev, na katere se je najbrž veselil, da bo lehko občeval ž njimi pri svojem razsežnem jezikovnem znanju, prinesenem iz Ljubljane. Zato živi «povečini zase in za knjige», obiskuje obe javni in dve izposojevalni knjižnici in vedno bolj se \ mu zdi, da «zanj ne bo lepšega življenja, kakor tiho življenje kaplana na deželi». Pri dobri, stari kranjski mamici stanuje, živeč od instrukcij, ki so se takrat na Dunaju lehko dobile. Zdi se, da Čop ni sledil samo materini želji,180 ko je po enoletnem dunajskem študiju 1.1817. vstopil v ljubljansko bogoslovnico, ampak svoji misli, da bo mogel v «tihem življenju kaplana na deželi» živeti med knjigami, med edino družbo, ki mu je bila po srcu. Večjih družeb v podobi stalnega gostilniškega omizja, veselih družeb, Cposvečenih dovtipu, poeziji in — vinu, se je Čop izogibal in vina
179 Zbornik MS., VI., str. 170—171.
igo Prim. Leveč,   Odlični  pesniki  in pisatelji  slovenski.   Zvon,  V.  (1879), str. 99.
PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.    403
sploh ni pil. Ko je bil po prihodu iz Lvova že eno leto v Ljubljani   ^ profesor, je pisal dne 7. julija 1828. svojemu italijanskemu prijatelju Saviu v Benetke: Zdravnik «mi svetuje, da se moram bolj gibati in malo vina piti pri obedu (kar sem sicer po navadi opuščal) in več občevati z ljudmi (svet, ki ga morem tukaj težko iz-   \ polniti, ker nimam tukaj nikogar, čigar druščina bi mene ali kogar <, /" bi moja druščina posebno zanimala ...).»
čop je poznal eno veliko strast, namreč strast za študij in knjige. Kot dunajski dijak je že 1.1817. razen v univerzitetni biblio-teki in izposojevalnicah mnogo tičal zlasti v tamkajšnji dvorni knjižnici,181 ob kateri priliki se je brezdvomno osebno seznanil ,>" tudi s svojim znamenitim rojakom, skriptorjem Kopitarjem. Kotu^ profesor lvovske gimnazije je porabil takoj prve velike počitnice 1.1823. v to, da je popotoval na Dunaj .študirat v isto knjižnico literaturo.182 Ž^jako zgodaj je za^eljudi sam nakupovati knjige in zbirati svojo lastno knjižnico. V ta namen je obračal vsak vinar, kiw mu je preostajal od njegove plače. Da si poveča svoj fond za nakupovanje knjig, je tudi prevzemal poduk v jezikih po privatnih hišah. O svojem profesorjevanju na Reki pravi sam, da mu je nakladalo mnogo šolskih opravil, da pa je kljub temu «moral žrtvovati še nekatero uro privatnemu podučevanju, da si kupi vsaj nekaj najpotrebnejših knjig, katerih nedostatek je tam močno občutil>>.183 Na Reki je bil za stanovanje in hrano domači učitelj v , v hiši nekega Tomašiča (brata takratnega dalmatinskega guber-natorja), čeprav je bilo njegovi tihi naturi «otepanje z otroki jako težavno».184 Lvov je bil zanj vabljivo mesto, ne samo zato, ker je imelo to mesto «univerzo, akademijo, dve gimnaziji itd. in 50.000 prebivavcev, med njimi znatno plemstvo in bogato trgov-stvo», ampak tudi zato, ker bi si tam vsaj z jezikovnimi lekcijami lehko mnogo zaslužil».185 Kot profesor in kesneje bibliotekar v Ljubljani je dajal Čop raznim osebam privatne ure v najrazličnejših jezikih. Dne 13. januarja 1832. piše Šafafiku, da je zamenjal \ Ljubljani službo humanitetnega profesorja za bibliotekarsko, za «ein mir mehr zusagendes Geschaft».186 A to mu je bila samo po
181  Veda, IV., str. 225.
182  Ibid., 105.
183   Ibid., 103—104.
184  ZMS., VI., str. 173.
185  Ibidem.
186  Prim. tudi Veda, IV., str. 108.
26:
404    PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
nagnjenjih, ne pa po dohodkih ugodnejša služba; zakaj tudi v tej službi je bil primoran, izgubljati mnogo časa z jezikovnimi lekcijami. «Sedaj dajem eno francosko lekcijo po nemško in eno italijansko po francosko pri tukajšnjem [ljubljanskem] gubernatorju... eno angleško po nemško in eno nemško po italijansko (neki Rim-ljanki), vsako po 3 ure na teden in bom moral prihodnjič prevzeti še eno angleško po angleško (s sinom tukaj živečega Angleža), človek izgubi s tem veliko časa in nima bogve kaj od tega. In tako komaj utegnem, da bi kaj pametnega delal, posebno ker rad porabljam znatni del svojega časa za.lastno čitanje .*. ,»187 Denar, ki si ga je tako služil, je uporabljal predvsem za nakup knjig. Dne > 7. julija 1828. je pisal Saviu: «Za lepe knjige, ki ste si jih Vi na- ' kupili v Benetkah, Vas zavidam. Jaz za svojo osebo pač še vedno izdajam mnogo denarja za knjige; sedaj jih naročam z Dunaja, sedaj iz Lvova, sedaj iz Trsta. »188 Kot strasten zbiratelj inpožira-telj^knjig je bil Čop znan vsem, ki so bili ž njim v dotiki. Dne c^8,marca 1828. mu je pisal njegov ožji rojak Golmajer iz Istre: «Kakor razvidim iz Tvojega pisma, si še vedno tako zateleban v knjige, kakor si bil.»189 To njegovo ^glavno strast, zbada tudi znani Prešernov sršen:
«V Ljubljani je dehur, ki noč in dan žre knjige, od sebe pa ne da najmanjši fige.»
Kot človek, ki se rajši pomenkuje s knjigami nego z ljudmi, je bil Čop bolj zase premišljujoča natura, uživajoča življenje in njega lepoto bolj v destilirani obliki literarno fiksiranih misli in čuvstev, nego v neposrednem konkretnem doživljanju od osebe do osebe, od ust do ust. Umevno je, da so imela na takega človeka, ki je žiyel bolj v sebi nego v svetu, njegova duševna razpoloženja večji vpliv, nego ga imajo po navadi na človeka, ki ima odprte čute za pestre pojave vnanjega sveta. Odtod se da razlagati, da piše Čop nekomu že dne 1. marca 1820., torej še pred svojim odhodom v svojo prvo službo na Reko: «... es argerte mich, dass ich mich so sehr von meinen Launen beherrschen lasse».190 Pretežno bivanje in zaposlenje v abstraktnem svetu je povzročalo, da je bil
187  ZMS., I., str. 120—121.
188  Veda, IV., str. 382.
189  Čopova zapuščina v ljub. licejki.
190  Koncept pisma v zapuščini.
PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.    405
precej otopel za menjajoče se realne dogodke obdajajočega ga -sveta, ali da je bil — kakor zatrjuje samo sebi na več mestih191 — «raztresenp„', OfL-preobilnega regipiranja nLiehko prehajal k PLoduciranju, lastnost, ki jo je z avtokritično strogostjo imenoval /j. ^<lLnoJb,ojB.-nagnjenje do odlašanja«. Dne 13. januarja 1832. je pisal X/. Jq Šafafiku: «Jaž" sem pravzaprav nekoliko len človek, kLjdelo jtad odlaša.» In 15. oktobra istega leta se je obtožil istemu aSresaTu: «Jaz'1šem len, raztresenxlovek in odlašam„YSLL na jutri, od poletja na-^rno.* A v svojem zadnjem pismu "Šafafiku z dne 26. februarja 1834. se je izrazil o svojem značaju, dejanju in nehanju takole: «To zimo živim v takšni raztresenosti — zaposlenost tega ne morem imenovati — da nikakor ne morem priti do kakšne pametne stvari. Razen biblioteških opravkov ne delam drugega, kakor da dajem jezikovne ure, vsak dan približno pet ur, ki mi pa jemljejo z letanjem tja in nazaj najmanj sedem ur časa.» Dalje piše Čop Šafafiku, da si mora to zimo — najbrž ravno za nakup knjig, mogoče tudi za vzdrževanje študirajočih dveh bratov in sestre Marije, ki mu je gospodinjila — zaslužiti s temi urami -več, nego znaša njegova plača. Potem nadaljuje, da bi si bil potrebni denar zaslužil tudi z literarnim sodelovanjem pri dunajskih «Jahrbiicher der Literatur», ko bi se ne bil zaradi «Čbelice» in 3a0nete]čice spri s Kopitarjem, dostavljajoč za_jiiegov značaj jako karakteristične besede: «...woraus ich mir frevlich um so weni-geFmache, da mir das halbe Faulenzen der Sprachmeisterev b.es-ser..behagt,*und am Ende auch eintraglicher ist. Vonjiterariscfiem x Ehrgeiz aber findet sich ohnehin in mir nicht ein Funken.V92

. ¦    ¦ ¦
191  ZMS., L, str. 100, 124, 130.
192  Ibidem, str. 130.
(Dalje prihodnjič.)
D^
PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.     455
esj
Dr. IVAN PRIJATELJ:
DUŠEVNI PROFILI NAŠIH
PREPORODITELJEV. mj,)    ~    ,
Nagoni in pogoni za duševno produkcijo so pri različnih ljudeh različni. Najmogočnejši nagon je pač elementarna in silna želja po oblikovanju tega, kar se trga iz tvoje notranjosti, da dobi vnanji izraz. A za neposredno vzpodbudilo in sprožilo duševnega dela^puži seveda najprej ugodje, ki ga ima sam človek nad svojim delom, potem pa tudi veselje nad priznanjem od strani drugih, torej literarna ambicija. Ta poslednji motor, kMemelji v • ''ljubezni do sebe, je torej Čopu popolnoma manjkal. To dejstvo nam tudi do neke mere lehko/služi v razlago za njegovo «pero praznovajoče».
A močnejši nego ta zadnji pogon deluje v naturi duševnega delavca prvotni nagon, elementarna potreba po doumevanju in oblikovanju. Ta nagon pa se je pri Čopu izživljal na široko za-        7^ ^ ^^snovani prvi njegovi stopnji, na receptivni, tako da mu ni pre--^-*!~v,-j ostalo bogve kaj razmaha za drugi njega stadij, za produktivni. o 1'^V.V ^ Čop se je učil jezika za jezikom, požiral knjige v vseh znanih      ^       / mu jezikih, kupičil v svojem duhu filološko-literarne in estetske vednosti. V ta namen je uporabil že v mladosti večino svojih nemajhnih nagonskih energij. Prišedši potem v zrela leta, v dobo produkcije, se je začutil trudnega ne samo za proizvajanje, ampak celo za novo razširjanje svojega znanja. Ko ga je njegov prijatelj Savio vprašal, ali ne misli k svojemu obširnemu znanju^v^"-^^* jezikov pridružiti še izučenje orientalskih jezikov, mu je pisal Čop dne 31. januarja 1828. značilne besede: «Na orientalske štu- « dije, posebno na študij sanskrta, sem pač pogosto mislil, toda •* zaenkrat  imam  malo  poguma,   da  bi  se  česa   takega  polotil;  * mislim, da je moja moč zlomljena, z menoj pojde navzdol — jaz ; » sem v mnogih ozirih nesrečen.»192 V tem položaju bi bil zmožen ' vzpodbosti njegov zdelani in utrujeni nagon edino kak čuvstveni dražljaj, kaka ostroga ljubezni ali ogorčenja, torej sovraštva...
192 Veda, IV., str. 108.
456     PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
Toda čuvstvo ljubezni, ki bi bilo zmožno razmahniti njegove produktivne sile, je bilo pri njem izpodrezano in podlomljeno, in sicer na polju erotične ljubezni: O Čopovem čuvstvenem življenju nam je bilo do zadnjega časa prav malo znanega. Nedavno
v6; fc^sžjpi&ig našel dr. Žigon v Levčevi zapuščini zanimiv dokument, ki je toliko dragocenejši, ker je potekel iz Prešernovega peresa. Ta Prešernov dokument in neka Čopova pisma193 nam nudijo vpogled v čuvstveno kamrico «v mnogih ozirih nesrečnega« Čopa.
Čop je bil prišel v jeseni 1820. za profesorja na Reko. Tri-indvajsetletni mladi mož je tu dobil vstop v hišo in družino an-gleškega trgovca Mosesa Mossingtona, v kateri je podučeval francoski jezik. Ta družina se je že po enem letu preselila z Reke v Benetke, Čop pa leto kesneje v Lvov. A kljub veliki oddaljenosti je ostal Čop v pismenih stikih z Mossingtonovimi, zatrjujoč, da se čuti «zelo navezanega» na v s o obitelj (pismo z dne 6. aprila 1822.). Na Čopove dopise je odgovarjal povečini najstarejši Mos-singtonov sin. Polagoma pa je Čop iz opreznega izraza: «na vso obitelj» še posebej izločil eno osebo družine, najstarejšo (a vendar
fw /f®*^e ^° radostno) hčerko «Miss Mary» in že natančneje opre-/ delil svoje razmerje do nje, ki je bilo razmerje tihe, a najbrže vroče — ljubezni. Dne 21. marca 1823. je k pismu, naslovljenemu na najstarejšega brata, pripisal naslednji, nekoliko pogumnejši zaupni postscriptum: Izmislil sem si načrt, ki naj Vam ga iz-povem. Meni se zdi prelesten, a bojim se, da se Vam zazdi nor. V tem slučaju Vas prosim, da molčite o njem; s tem me obvarujete smešnosti, ki se ji izpostavljam pred svojimi znanci... Moj načrt je torej ta, ^arasnubim Vašo najstarejšo sestro. Ali strmite ali pa se smejete olftem predlogu? — V nadaljnjih izvajanjih izkuša Čop ovreči razne morebitne ugovore, med katerimi navaja mladost devojke, o kateri meni, da je stara 16 let (imela pa jih je šele 15), oddaljenost od domačih, konfesijo, večjo ali manjšo nagnjenost njeno do njega, pristavljajoč o svoji vnanjosti, da zna sestra javaljne «ceniti bolj ko to druge lastnosti*, denarno vprašanje, zatrjujoč, da mu ob deklici ni za denar, ampak za
lin.   ¦'»     lS.ni"— m    i«.
njene, njemu drage lastnosti. — Brat in starši niso zaenkrat nič povedali devojki o Čopovi snubitvi, češ, da je"še premlada, ker le šele v petnajstem letu. Pustili so ga čakati in se nadejati do pri-
193 prjm- ^rja. 2igona članek «Nov fragment iz Prešerna«, Slovan XV., str. 127.
PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.     457
hodnjega leta. Med tem časom je Čop bratu deklice opetovano zatrjeval, da goji še vedno isto nagnjenje do njegove sestre. Delal je načrt, da o počitnicah 1825. obišče Mossingtonove v Benetkah. Takrat je pisal Mossingtonov sin Čopu svoje usode-polno pismo z dne 3. novembra 1824. iz Benetk v Lvov: «... oprostili boste, da se nisem preveč podvizal o stvari, ki je zame najmanj rečeno prav neprijetna; izkratka: opustiti morate vse misli na kakšno združbo z mojo sestro. Sarnoglavo jekle se protivi spoznati pot do svoje sreče ter ima za vraga nekake romantične misli, da je pri izbiranju moža treba obojestranskega nagnjenja. Takega čuvstva da^na doslej ni čutila za nikogar; in ako bi ne občutila takega nagnjenja, da bi vse svoje žive dni rajša ostala sama, nego hotela premeniti svoj stan. Toda istočasno zatrjuje, da si šteje zelo v čast ter da jo j ako veseli, ker mislite Vi tako dobro o nji; in prosi, da bodite preverjeni o njenem velespošto-vanju do Vas, v.Jrd^grrMjgu, da si izvolite družico za življenje, ki bo bolj umela osrečiti Vas.»194
Up miniii iiiMi.il*inipiiilii  ¦           v.                                                                                                              <0MHuf
S to odpovedjo mlade Angležinje je bila rahločutnemu Čopu vsekana srčna rana, ki se mu do smrti ni zacelila. O tem nam priča Prešeren, ki je bil pod svežim vtiskom Čopove smrti v svojo nemško pesem-obsmrtnico na nepozabnega druga zapisal naslednjo tercino, katero pa je pozneje iz cenzurnih ozirov zopet izključil, tako da do zadnjega časa ni bila znana:
«Nun ist vorbei der innern Stiirme Toben, Der Liebe Schmerz, er ist nun ausgelitten, Die unerwiedert Dir die Brust gehoben.»
Čopovo srce je bilo s tem ljubezensko opustošeno, da mož dolgo več ni mislil na obnovitev razmerja do kake druge ženske. Dne 27. julija 1828. je pisal Saviu, da mu zdravnik iz zdravstvenih razlogov svetuje, «da se vsekakor oženi», k čemur je Čop pripomnil, da ima zoper ženitev «vsakovrstne pomiselke».195
--------------                                                                                                                                                •
194  Ibid., 119.                                                                                                     r    *
195   Veda,   IV.,   str.   382.  — Šele  o  zadnjih   letih   Čopovih   pripoveduje Ernestina  Jelovškova, da  je  «Baragova nečakinja,  vdova pl. Hoffern, ljubila-^.   ,. ^ „ knjižničarja Čopa, ob čemer se je Baragovo pobožno sorodstvo silno zgražalo«. («Spomini na Prešerna», str. 129; prim. tudi Kopitarjevo pismo Metelku,
Archiv fur slav.Philologie, XXX, str. 468, in XXXII, str. 307.) O tej Čopovi zvezi z žensko sicer ne vemo bogve česa, a vendar izgleda (že po gori omenjenem «zgražanju» pobožnega  sorodstva),  da  gre  tu  za bolj  realistično  razmerje,
458     PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
VJ^em ljubezenskem navfragiju je_izgubil Čop svežost čuvstev in prožnost ljubezni tudi za druge predmete, ker mu ni bilo dano, kakor pesniku Prešernu, da bi bil to nesrečo svojega srca, ob kateri se mu je duh brezdvomno še dolgo mudil, izlil v duševne stvore in se ž nje oblikovanjem znebil nje težeče more. Ta nesreča mu je orala po srcu in mu jemala oni čuvstveni razmah, ki je predpogoj za vsako duševno ustvarjanje. 2e_jzza_mlada malo nagnjen k družabnosti, se je zapiral vase in v svoje knjige in omejeval svoje občevanje na najožji krog svojih prijateljev. Stalnih večernih gostilniških družb se Čop ni udeleževal, tudi onih ' ne, v katere so zahajali njegovi intimni prijatelji, kakor n. pr. Prešeren i. dr., čeprav so bili ti gostilniški klubi v takratni Ljubljani jako v navadi. Pač pa se zdi, da je bil Čop velik ljubitelj L#wew" popotovanj, za katere je rad uporabljal počitniške mesece. Tako Y je poleti 1822. napravil zj^eke zlet v Benetke (tušem pač tudi z namenom, da vidi ljubljeno Miss Mary) in v Pariz. Njegovo pot iz Lvova na Dunaj o počitnicah 1823. sem že omenil. Poleti 1828. je prepotoval vso zgornjo Italijo do Milana.196 V letnih mesecih 1832. je prehodil Gorenjsko, Koroško in si ogledal Solno-graško in Monakovo.197 V jeseni 1834. je bil v Pragi, kjer se je se3ajrnl_^_Č^l^oyskim, Jungmannom in Palackim.198 Značaj Čopov torej splošno ni bil nagnjen k družabnosti. Pač pa je ta tihi mož ljubil posamezne prijatelje, zanimajoče se za literaturo.
jz^ -^*Wmf- Tak je bil Savio, sin goriškega okrajnega glavarja, študirajoč hbl na ljubljanskem liceju fiziko in občujoč s Čopom 1.1818., ko je bil Čop dve leti ljubljanski bogoslovec. Ko je temu svojemu pri-Mo« jatelju irrljubitelju literature Čop pisal v Gorico, čakajoč na profesorsko službo na Reki, pismo z dne 8. marca 1820., mu ni v tem pismu navedel samo obširne zaželjene francoske, italijanske in nemške literature o starih provencalskih pesnikih in trubadurjih, ampak mu je tudi sporočil:  «Docela se zamikam nazaj v čase,
>^V^^^v^v kakršnem so takrat in pozneje živeli tudi Prešeren, Kastelic in Smole, družba, ki ni veliko dala na posvečene vezi sv. zakona. V slučaju Čopa, znanega po svoji resni naturi, se ipak zdi, da je bilo «zgražanje pobožnega sorodstva« malo na mestu, razen ako se je to sorodstvo spotikalo že nad tem, da nečakinja Baragova misli na zvezo z možem, ki  ni bil cerkveni vernik.
196  Veda, IV., str. 103, 105, 385 in 391. *— V.....jeseni  1829. je bil Cop na
Dunaju. (ZMS., IX., str. 5).
197  ZMS., L, str. 122.
198  ZMS., VI., str. 183; ibid., L, str. 126.
PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.     459
ko sva se še pogosto pomenkovala o podobnih predmetih, na katere tako rad mislim nazaj.» — Zajnman|e.__zaJiterajuro in zategadelj vzajemno nagnjenje je ^vzbudil najbrže Lorj^Judi_v Andreju Smoletu, poznejšem lepoumnem trgovcu in bohemu, ki j4~^3**f* A* je že leta 1823. hotel «posnemati zasluge vrlega škotskega Mac-phersona» s tem, da je zbiral in hotel izdati zbirko slovenskih narodnih pesmi199, možu, ki je v tistih letih mnogo «v opravkeh» popotoval po Hrvaškem, Slavonskem, Sremu, Bački, Banatu in iskal «[erbfkih bukel», pišoč Čopu, svojemu tozadevnemu mentorju, da «fe ti fpodni ljudje slo zhudjo zhes to, de imo mi tok Serbianfkmo jesik nagnen». Isti Smole je Čopa, profesorja na Reki, izpraševal «savol tiftih Illvrfkeh sgodbe» in mu dne 24. februarja 1823. pisal v Lvov, da je na svojem trgovskem potovanju v Benetke kupil «zelga Alfieri 22 sveskov, Petrarca, Tafsoni, nekaj od Bvron &c.»200 Literarni interes je poleg bližnjega roja-štva zvezal v družbo tudi Čopa in Prešerna. A o tem pozneje. Cop_je imel dvojno domotožje: pontaliji in po"domovini. Ko je prešla leta 1822. reška gimnazija, na kateri je služboval, v madžarske roke, je pisal svojemu profesorju Ramovšu v Ljub--" ljano dne 1. avgusta 1822., da rajši nego v Dalmacijo bi šel za profesorja v Koper «že zaradi bližine Trsta, Italije, Kranjske».201 Seznanivši se poleti istega leta ob Kvarnem z gališkim guber-natorjem baronom Hauerjem, kateri se je ž njim pogovarjal v več jezikih in se uveril o njegovem «ogromnem znanju»,202 sprejme službo humanitetnega profesorja v Lvovu in piše od tu prijatelju Saviu, juristu v Paviji, da si ni mogel kaj, da bi ne napravil pred svojim odhodom z Reke zleta v Benetke in Padovo, pristavljajoč: «.. .Potem ko sem stal par let takorekoč ob vratih evropskega raja, se nisem mogel dlje zdržati, da bi se v njem malo ne ogledal, posebno ker me je čakala daljnja ločitev od njega». Lvov sicer hvali kot mesto z mnogimi omikanci, nadarjeno mladino in obilnimi učnimi sredstvi, zraven pa pristavlja:

•mmavMn.
199   Carniola, IX., str. 16.
200  Zbornik MS., VI., str. 175—176. — Tudi profesor matematike in astronomije na ljubljanskem  liceju med leti  1827.—1834., Schulz-Strasznitzki, piše/O   ».      /L. 'svojemu  prijatelju  na  Dunaj,  da  mu  je  postal  Cop  ljub,  ker  je bil  on'v
Ljubljani edini, kateremu je Schulz lehko «z qzirom na znanost, umetnost in življenje izlival srce». (Zbornik MS., TX., str. 6.)
201  ZMS., VI., str. 173.
202   Carniola, IX., str. 31.
460     PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
«Rajši bi imel, da bi mi moje razmere dovolile, slediti Vam... Zavidam Vas za Italije klasična tla, kjer človeku govori vse, vzpodbujajoč mu duha — tu je vendarle Sarmacija. Imel sem priliko opaziti, da se nahajajo v Padovi vendar še ostanki stare učenosti... tudi v Milanu se prav razveseljivo giblje literatura. Menim, da bom še sam prosil morebiti za mesto nemškega jezikovnega učitelja, če se kakšno ob priliki izprazni na kakšnem znatnem učnem zavodu Zgornje Italije.»203 Dve leti pozneje dne 19. novembra 1824. se zahvaljuje istemu Saviu, da je dirigiral k njemu v Lvovu nekega Perka, čigar družba mu je tem ljubša, ker pravi Čop, da «nima sicer itak skoraj nikogar v Lvovu, s katerim bi bližje občeval». (Par ljudi je Cop pač imel tudi v Lvovu, s katerimi se je prijateljsko družil, n. pr. Boloza-Antoniewicza in pesnika Zaleskega, s katerima si je še pozneje, ko je bil že v Ljubljani, pogosto dopisoval.) O došlem rojaku Perku pa piše Saviu značilno: «Sedaj lehko ž njim prav prijetno preživljam nekatero minuto, ne samo v literarnih pomenkih, ampak tudi v spominih mrltalijo in mojo^domovino.» Končno pa pravi v istem pismu: «Vobče seveda želim, priti v svojo domovino ali v njeno bližino.» V j^adovo bi šel, deloma, ker mu to mesto, v katerem bi lehko uspešno nadaljeval svoje znanstvene študije, sploh ugaja, «deloma ker ni daleč od Kranjskega«.204 O Čopovih prizadevanjih, J priti z daljnjega severa v domovino ali pa v zgornjo Italijo, govori " vsa njegova korespondenca. Dunajski visokošolec, Čopov ožji *^f*A-{¦¦¦¦ rojak in podpiranec Golmajer, mu piše dne 16. februarja 1825., ¦L^j^^&bC je bil po njegovem naročilu pri vplivnern Wildeju, bivšem pfedfrancoskem študijskem ravnatelju ljubljanskem. Wilde, ki je Čopu «jako naklonjen», mu odsvetuje prositi za izredno stolico nemškega učitelja v Padovi, pač pa mu polaga na srce, da bi se potegnil za kakšno stolico na filozofiji, ki se bo našla zanj v Vidmu, Vicenzi ali Veroni, mestih, ki bi bili kakor «nalašč zanj». V prihodnjem letu že pošilja Čop omenjenega Perka, takrat vi-u/<xa /•-sokošolca na Dunaju, h Kopitarju, da bi se ta potegnil pri dvornem svetniku Langu v tem zmislu, da bi dobil Čop mesto na ljub-rt*r*c© / Ijanski gimnaziji. Po svojem razgovoru s Kopitarjem sporoča Perko Čopu dne 5. novembra 1826., da mu hoče Lang dati prvo prosto humanitetno mesto na ljubljanski gimnaziji («che da parte
y\n
203  Veda, IV., str. 103—104.
204  Ibid., str. 107.
PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.     461
sua Ella potesse essere sicura di ricevere la cathedra di Lubiana, ma che presentamente non sia ufficialmente nota ancor nissuna appertura di cathedra in codesto ginnasio»). Lang upa, da bo mogel Čopa premestiti iz Lvova v Ljubljano pod konec šolskega leta 1827., kar je tudi res storil. Lang je bil nevoljen, da se je hotel Čop potezati za stolico učitelja nemškega jezika v Benetkah, in je Kopitarju dejal: za take stolice imam 40 do 50 mladih ljudi, a za humanitetne razrede mi manjka sposobnih sil.205
Predmet Čopovih intenzivnih študij je tvorila filologija, ne toliko v njenih jezikoslovnih podlagah, kolikor na njenih estetskih višinah. V tem oziru je zanimivo Čopovo pismo, ki ga je pisal dne 15. decembra 1820., torej nekaj mesecev po svojem prihodu na Reko, svojemu projektorju Wildeju na Dunaj; v njem pravi Čop: «Ko sem se pripravljal, da odidem po dokončanem III. let-~ niku filozofije z Dunaja v Ljubljano, da se tam posvetim bogo^ slovju, ste bili Vi tako prijazni, da ste mi namignili, da bi se pripravil za profesorsko službo, zlasti v stroki filologije. Zategadelj sem posvečal vsak trenotek, ki mi ga je dovoljevala teologija, i;--,    katere sem dovršil tri letnike, filološkim in estetskim študijem, ki
¦   -< -sem jih od nekdaj gojil s posebnim veseljem. V decembru prošlega
leta [dne 2. dec. 1819.] sem se podvrgel konkurznemu izpitu za humanitetno mesto na reški gimnaziji, in sem bil tako srečen, da sem ga z najvišjim odlokom z dne 7. septembra t. 1. tudi dobil. Sicer sem ž njim čisto zadovoljen; vendar bi želel biti nameščen v kraju, ki bi ne bil tako zelo brez vseh literarnih pomožnih sredstev za moje nadaljnje študije, kakor je Reka, in zato se hočem poslužiti vseh sredstev, ki bi mi lehko pomagala v to svrho. Ker sem se doslej mnogo bavil s filologijo, s teorijo lepih ved, z zgodovino literature in sem v ta namen velik del važnejših grških, latinskih, francoskih, italijanskih, španskih, portugalskih, angleških pisateljev čital v njih izvirnih jezikih in sem tako antično kakor tudi nemško literaturo proučil, kolikor se da, v polnem obsegu, bi bil pri volji, ob priliki razpisanega natečaja za stolico Ju*- c^ estetike na dunajski univerzi podati nekatere dokaze svojega *^.v o^o / delovanja .. .»206                                                                                       &
V obsegu filologije se je Čop najbolj bavil z zakladnico te stroke, s staro grško in latinsko klasiko. Zraven pa je «za po-
Po Čopovi zapuščini v licejki v Ljubljani. Koncept v Čopovi zapuščini v ljubljanski licejki.
462     PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
sladek» neprestano posezal tudi po lepih in literarno zgodovinskih knjigah novejših romanskih in germanskih literatur. To nam spri-čuje sam v svojem lastnem pismu na Savia z dne 13. oktobra 1822., kjer pravi: «Na Reki sem se pečal seveda najbolj s svojo pravo stroko, s staro klasično literaturo, kajpak da si nisem mogel kaj, da bi se ne Dosladkal^tudi z novejšimi, posebno ako so mi prihajali v roke zanimivi sodobni pojavi: West-6stlicher Divan — VVanderjahre (Goetheja) — fiouwald — Tiecks Gedichte — u4>*+ Indische Bibliothek — Lamartine (tega pesnika ,Meditations poetiques' je naravnost ljubil) — Manzoni (ki mu je bil drag207 ' ne samo kot pesnik in pisatelj, temveč tudi kot literarni teoretik, imajoč ,o poeziji globlje nazore, nego celokupni italijanski in francoski estetiki') — Ricciarda — Biaggiolijev Dante itd. in še posebno Byron ter W._Scot,t poleg Th. Moorea itd.»208 V klasični filologiji je po pravici smatral Nemce za voditelje. Že 19. nov. 1824. je pisal Saviu: «Najsijajneje se sodobno obdeluje v Nemčiji pač staroklasična filologija. Vsa Evropa najbrž sedaj nima po-kazati toliko trdnih filologov, kakor Nemčija sama.»209 In dne 31. januarja 1828. je zopet sporočal istemu prijatelju: «Mene zanimajo predvsem dela Nemcev v stari filologiji, postajajoča vedno važnejša in številnejša.»210 Zanimivo je, kako je tak temeljit in pasioniran klasični filolog, kakršen je bil Čop, sodil o staroklasič-nem študiju na licejih in univerzah — iz svoje izkušnje. Cop je namreč par let oskrboval tudi stolico grškega in latinskega jezika ro^'/^""^wfi^Miiverzi v Lvovu.211 Njemu se je zdelo to, kar se je takrat podajalo iz klasične filologije dijakom licejev in slušateljem univerz, preveč zaradi mučenja vseh dijakov z mrtvima jezikoma in premalo, da bi se res zmožnim odprl klasični svet in da bi se napravili iž njih resnični filologi.212
v -icic^A jfc&of Poleg klasične filologije, pravi Čop, da se je bavil zlasti mnogo z angleško literaturo, ker je «v tem jeziku in literaturi dajal pogosto ure» in «mnogo razlagal Shakespearja, Bvrona itd.». Posebno Bvronove tercine in oktave je visoko čislal, obžalujoč, da
mGK^-s^vrr^      207 Z Manzonijem se je želel tudi osebno seznaniti, pa ga ob času svojega L3         bivanja v Milanu ni našel v tem mestu. (Glej Veda, IV., str. 111 in 391.)
208  Veda, IV., str. 104.
209  Ibid.,  str. 107.
210  Ibid., str. 112.
211  Leveč, Zvon, 1879., str. 100.
212  Veda, IV., str. 108.
'
PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.     463
jih nemški prevajatelji tako nasiljujejo.213 Pošiljajoč Saviu dne 21. marca 1828. Medwinove «Pogovore z lordom Byronom», je svojega italijanskega prijatelja opozarjal na sestavke o temjiaj-
. večjem liriku XIX. stoletja, ki jih je napisal Goethe v svojem časopisu «Kunst und Alterthum»: «V tem Goethejevem listu se nahaja tudi v prejšnjih številkah marsikaj o Byronu, posebno o i^t,* njega Manfredu, Don Juanu, katerega imenuje Goethe ,grenzenlos geniales Werk, menschenfeindlich bis zur herbsten Grausamkeit, menschenfreundlich in die Tiefen siissester Neigung sich versen-kend'.»214 Byronovih teoretskih nazorov o poeziji Čop sam ni delil, pač pa je imel najvišje mnenje o njegovi lastni umetniški sili. In samo obžalovati moramo, da Čop ni imel več tvornega impulza, da bi bil tako kakor Goethe Nemcem in Bjelinskij Rusom pokazal Slovencem v vsej njegovi monumentalnosti mogočnega angleškega protestanta proti zgrinjajočemu se mraku svete ali-jance. — Jako se je Čop zanimal tudi za ognjeno - romantično postavo Shelleva in je obžaloval, da tako dolgo ni mogel priti v posest njegovih spisov. Dne 1. junija 1828. je pisal Saviu: «Skoraj nič drugega njegovega ne poznam, kakor to, kar stoji v Med-winovih »Pogovorih (z lordom Byronom<). Njegove pesmi se do-sedaj na kontinentu niso dale lehko dobiti, nekatere utegnejo biti celo na Angleškem redke, ker so tako razkričane — najbrž celo bolj nego zaslužijo — zakaj Angleži hlinijo v takih stvareh čudno priderijo, kar je pogosto doživel sam Byron, ki je pa tudi vso hinavščino Angležev neprizanesljivo razkrinkal, kar mu jaz štejem v veliko zaslugo.» Čop upa, da bodo v neki započeti frankfurtski izdaji angleških pesnikov izšla tudi Shelleveva dela, s katerimi se jako želi seznaniti.215 Ali se mu je to pozneje posrečilo, se ne ve. V svoji biblioteki ni imel Shelleya, pač pa mnogo del Shake-spearja, Byrona, Th. Moorea, W. Scotta, Bulwerja, Miltona, Gold-
^sjmitha itd.216 — TejTieljito zveden je bil Čop v italijanski litera-Grp /WX/. <€ turi, katero je poznal vso od starejših do najnovejših pesnikov in pisateljev obenem z obravnavajočimi jih literarnozgodovinskimi in kritičnimi spisi. V jiantologiji je bil tako verziran, da je hotel -     italijanski učenjak Savio nasloviti na njegovo ime neko svojo lite-    ' rarnokritično poslanico, kar pa je skromni Čop odklonil, češ, da
213  Ibid., str. 115.
214  Ibid., str. 257.
215  Ibid., str. 266.
216  Prim. dr. Žigon, Čopova biblioteka, Slovan, XV., str. 88 in 142.
464     PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
217
bi bilo njegoyo.Jme Italijanom preneznano in prebarbarsko.
^ ^<aa, y| tBobro je poznal Čop tudi špansko literaturo. Imel je Vsvoff biblioteki več del Lopeja de Vega, Cervantesa, Calderona, Camoesa
rfL. m-^^k.fl^d. — Z nemško leposlovno in kritično literaturo se je bavil že izza dijaških let in je imel o njenih glavnih predstaviteljih svojo lastno, na čitanju temelječo sodbo. Pozneje, ko ga je okupirala bolj klasična filologija, angleška, poljska literatura ter romanske literature, je tekoče nemške leposlovne proizvode izgubljal malo iz evidence. Dne 31. januarja 1828. je pisal Saviu: «Dati obzor najnovejšega v nemški literaturi, Vam sedaj ne morem: že nekaj časa sem se — v druge študije zatopljen — manj zanimal zanjo, r kakor poprej.»218 Čopovi ljubljenci med Nemci so bili romantiki, brata Schlegela, Tieck itd. Nad vse pa mu je šel Goethe. Iz del l^i. nemškega olimpijca ni samo najvišje cenil poetičnih umotvorov, ampak tudi kritične Goethejeve sestavke. Govoreč s Savi jem o teoriji romana, je pisal temu svojemu prijatelju dne 21. marca 1828.: «Kako je treba vzeti historični roman, o tem je Goethe... z malo besedami naznačil čisto pravilno (oprostite mi ta nedostojni izraz, ako gre za Goetheja).»2i9 Kako podrobno je poznal fifora^*. Gf^°P francosko literaturo, od provencalskih trubadurjev do sodobnega mu Lamartinea, sem že omenil; posamezne dokaze za to njegovo znanje nudi že večkrat citirana korespondenca s Saviem.
-rtu, ous&i-pk« pit~iz slovanskih literatur je poznal Čop najbolje poljsko. Njegovo službovanje v Lvovu ga je naravnost zvezalo s poljskim duševnim življenjem, nahajajočim se baš tedaj v krasnem romantičnem raz-cvitu. Že dne 19. novembra 1824. je v tem oziru sporočil Saviu iz Lvova: «Sedaj se bavim v prvi vrsti s^poljskim jezikom in literaturo, ki sta zame kot Slovana in tudi sama na sebi zanimiva. Za to imam tukaj seveda najlepšo priliko, knjige, gledališče in
217  Veda, IV., str. 252. — Kakor je Čop ljubil Italijo in njeno kulturo, vendar ga to ni motilo, da bi je ne gledal s kritičnim očesom. Povodom nekega spisa «o romanu», hvalisajočega italijansko slovstvo črez mero, je pisal dne 21. marca 1828. Saviu, da kaže pisec poleg zmožnosti «vendar še italijanske slabosti, ako n. pr. Italijo neprimerno hvaleč imenuje »domovino misli in iznajdb', ali če na eni strani ošabno trdi, da Jtalijani nimajo potrebe posnemati nikogar' (v nekaterih stvareh še prav jako!), na drugi strani pa priznava, da je italijanska literatura posneta po staroklasični, potem je to očitno proti-slovje». (Ibid., str. 259.)
218  Ibid., str. 111.
219  Ibid., str. 259.
PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.     465
posebne veščake te literature.»220 Po svojem prihodu iz Lvova v Ljubljano je pisal istemu adresatu dne 31. januarja 1828.: «Največ časa sem posvečal (razen klasičnim študijem) nekaj let sem poljski literaturi, ki me je vedno bolj privlačila, deloma kot slovanska, deloma pa tudi, ker kot taka ni neznatna: ona ima izvrstna dela skoraj v vseh strokah, zlasti pa v poeziji in v zgodovini, posebno v nacionalni, ki je sama na sebi tako zanimiva. V literarnem svetu Poljske se sedaj giblje, zlasti pod vplivom Nemčije, novo življenje, vendar ostaja narodnost neizbrisljiva poteza poljske literature; tudi narod se mi je od več strani priljubil; ima mnoge plemenite, ljubeznive lastnosti; največja njegova napaka je neverjetna lehko-mjsdnost.>>221 Z drugimi slovanskimi literaturami in tudi s slovensko se je začel podrobneje baviti, ko so ga Šafafik in Kopitar ter L^Wpozneje Prešeren izvabili iz receptivnega zatišja na produktivno
torišče. Z ruskim jezikom in literaturo se je bil najbrž precej Qf-^ v-t**-*^ blizu seznanil v Lvovu, malo bolj od rok pa sta mu ostali srbo-   ^ hrvaščina in češčina, tako literaturi kakor tudi jezika.222              ^f^/ <hr^
Po vsem tem vidimo, da je imel Čop v evropskih jezikih in še posebno literaturah zelo obširno, za naše tedanje razmere naravnost tako ogromno znanje, da ga je Prešeren po vsej pravici na-zval «velikana učenosti». V literarni zgodovini in estetiki je stal % . , Čop pač na vrhuncu svoje dobe. In naravnost obžalovati je, da '' je bil po svoji naturi in usodnih zgodbah svoje duševnosti tako malo razpoložen k produkciji. Maloštevilnost tega, kar je izročil javnosti, otežkočuje karakteristiko njegovega estetskega in svetovnega nazora. Zatorej si moramo tudi pri označevanju njegovega duševnega profila pomagati s podatki iž njegove korespondence in iz dopisov o njem.
Za oznako Čopovih literarnih in estetskih nazorov je velike * važnosti pismo, ki ga je pisal dne 22. novembra 1829. takratni ^^»ljubljanski licejski profesor Schulz-Strasznitzki svojemu prijatelju, zdravniku Socherju, na Dunaj o svoji ljubljanski družbi. V njem pravi Schulz: «Včerajšnji dan sem prebil povečini s Čopom, ki mi postaja vedno ljubši, kolikor bližje se ž njim seznanjam. On je sicer v estetičnih stvareh čestivec bratov Schlegelov, vendar
220  Ibid., str. 107.
221  Ibid., str. 112—113.
222  Prim. ZMS., L, str. 127 in 131 ter Carniola, L, str. 220.
30
466     PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
so njegovi moralni nazori mnogo višji nego teh dveh bratov, kar mi zelo dobro de.»223
Kar je moralo na Schlegelih Čopa najbolj privlačiti, to je bilo njuno njegovemu tako sorodno zanimanje za najrazličnejše svetovne literature. Ime spretnega uvajatelja raznih poetičnih, zlasti romanskih pesniških oblik v nemško romantiko, Augusta "VVilhel-ma Schlegela, imenuje Čop v svoji korespondenci s Saviem v zvezi z dantologijo, vprašujoč svojega dopisnika dne 17. februarja 1828., «ali pozna A. W. Schlegela starejše razprave o Danteju v Biirgerjevi ,Akademie der schonen Kiinste' in Schillerjevih ,Ho-rah' iz leta 1795.» Takrat, pravi, je A. W. Schlegel še mislil, da se italijanske tercine v nemščini ne dajo objemno rimati. Čop občuduje, kako se je nemška verzifikatorična tehnika tekom trideset let tako povzdignila. Isti A. W. Schlegel, ki je leta 1799. povodom svojega prevoda 11. speva Ariostovega epa v «Ateneju» smatral prevod celega Orlanda še za bravurnost, se je «v kratkem času povzdignil tako neizmerno visoko», da Čop kar strmi.224 — Tudi Friedricha Schlegela imenuje Čop v dopisovanju s Saviem prvič v zvezi s svetovno literaturo, namreč z Bvronom, katerega je našz^l literarni učenjak pravilno cenil najvišje kot pesnika, dočim mu kot literarnemu teoretiku, podobno kakor Goethe, ni pripisoval bogve kakšne besede, s čimer je tudi zadel pravo. Dne 18. februarja 1828. piše Čop Saviu: «Friedrich Schlegel, ki v II. zv. svoje ,Qeschichte der Literatur' lordu Byronu nekako ni dajal cene, ki mu gre, je sedaj v silno važnem pripisu k svoji recenziji Lamar-tinea lepo pripoznal mogočnost Bvronove poezije.» Dalje omenja Čop razlog, zaradi katerega se mu «med drugim zdi ta pripis tako važen», označujoč s tem v gotovi meri smer svojega estetskega nazora: «...zato, ker postavlja Schlegel v njem poleg dveh vrst poezije, ki ju razločuje nova šola, še eno tretjo kot potrebam našega časa posebno primerno, namreč ,resno miselno
223  ZMS., IX., str. 6.
224  Veda, IV., str. 114. — A. W. Schlegela omenja Čop tudi v pismu na Savia z dne 6. sept. 1828., strinjajoč se ž njega sodbo o Metastasiju in uvrščajoč se na njegovo stran v njega debatah z italijanskimi literarnimi zgodovinarji. (Ibid., str. 389.) Kako so bili Čopu spisi tega teoretika romantičnega poetičnega sloga pri srcu, se razvidi tudi iz naslednjega mesta v pismu na Savia z dne 1. junija 1828.: Fr. Schlegel izda kompendij celotne filozofije. «Jaz za svojo osebo pa se bolj veselim na A. W. Schlegela zbrane kritične spise, ki so izšli za zadnjo Veliko noč v dveh zvezkih.» (Ibid., str. 266.)

PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.     467
poezijo'.»223 Naziv se Čopu sicer ne zdi zadosten, pač pa se vidi iz vsega, da mu je taka smer zelo simpatična, najbrž kot nekako protivesje takrat vladajoči romantični čuvstveni zanesenosti. V eni važni in načelni stvari pa je Čop povsem sin romantike, namreč v tem, da mu je umetnost avtonomna kot najvišja funkcija človeškega duha. Govoreč o neki italijanski razpravi «o romanu», pripominja: «V svojem naziranju o romanu kaže pisec nepotrebno bojazen v historičnem in moralnem oziru — roman ne spada niti v področje zgodovine niti morale, marveč v področje poezije, in bas zato, ker gleda pisec nanj premalo kot na produkt umetnosti, postaja njegovo naziranje nezadostno.» V podkrepitev svojega mnenja pošilja Saviu neko Goethejevo sodbo o historičnem romanu iz njegovega časopisa «Kunst und Alterthum».226 Vobče dobiva človek iz fragmentarnega dopisnega materijala vtisek, da se je Čop nagibal od romantične roječe čuvstvenosti bolj k prirodni resničnosti, nekako bolj v zmislu antike nego romantike, morebiti tudi že v zmislu prehoda od Schellinga k Schlegelu. Romantična razigranost, izlivajoča se v ironijo in paradoks, Čopu ni bila po vkusu. O knjigi «Scienza nuova» starega italijanskega pisatelja Viča, ki so ga italijanski romantiki kovali v nebo, piše Čop Saviu dne 1. maja 1828., da se mu zdi v knjigi «marsikaj krivo in marsikaj nepotrebno — in namenoma — paradoksno, kar mi je najmanj po godu». Nato citira o Viču Goethejevo sodbo iz knjige «Aus meinem Leben».227 Tudi svojega priljubljenega Bvrona je pojmoval Čop veliko bolj naravno nego romantiki, iščoči v njem skrivnostne demoničnosti: «Vseh onih sataničnih stvari v Kainu ne vidim, ki jih nahaja Fr. Schlegel v njem, razen v tem, kar govori in dela satan, kar je pa naravno.»228 Po tem, da je Čop ljubil resno miselno poezijo in sovražil hoteno dovtipkanje in paradoks-* no domisličanje, pa si ga ne smemo predstavljati v njegovih nazorih kot dolgočasnega pusteža. Nasprotno: duhovita groteska mu je napravljala največje veselje. Povodom nekega Montijevega «Sermone sulla Mitologia» piše: «... meni se je zdel izboren. Nič mi ni bolj v zabavo, kakor če se neumnosti duhovito servirajo.» Sam romantik je naravnost užival neke francoske in italijanske
225  Ibid., str. 117.
226  Ibid., str. 259.
227  Ibid., str. 262.
228  Ibid., str. 265.
30*
468     PRIJATELJ: DUŽEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
parodije na romantično šolo.229 V njegovi ljubezni do resničnosti in prirodnosti je prihajalo pač do izraza to važno dejstvo, da je «»^^k.<5 o^Xž^op izšel pravzaprav iz zdravočuthe grške antike. Ob priliki nekih italijanskih prevodov iz stare klasike piše Čop Saviu: «Ne vem, ali res nimajo Italijani (kakor tudi mnogi drugi literarno izobraženi narodi) res nobenega zmisla za homerski jezik in poezijo, ali pa je njihov jezik nesposoben, podati homeričnost — najbrže oboje. Posebno se mi zdi italijanski jezik preučeno-izobražen, da bi izrazil homerično resnico in preprostost enako resnično in preprosto.«230 Za največje pesnitve svoje dobe je smatral Bvrono- p ~»j*-yrrt < vega Don juana, Goethejevega «Hermanna in Dorotejo* in -M|ckiewiczevega «Pana Tadeusza». Ali kakor je ljubil duhovitost Angleža, nravstveno dostojanstvo Nemca, se zdi, da je na prvo mesto stavil bogastvo in raznolikost življenja, poetično živahnost - in oduševljenost prirode, predvsem pa homerično enostavnost in -I- preprostost solnčnega Poljaka. Čop je bil romantik v glavi z antiko v mozgu. Kadar se mu je romantika vzvila previsoko pod oblake, je ostajal on v čutni sorazmernosti in na blagodejnem solncu svoje antike. Zato se je njegovo oko uprlo v mogočne, pokojno vznesene kroge krožečega orla Mickiewicza in se ni zazrlo za drhtečo rajčico, mavrično ptičico, za Slowackim. «Polj-ski poeziji preti, da se kakor najnovejša francoska izrodi v pusto fantastičnost, zlasti pri ljudeh, ki hočejo nadkriliti Mickiewicza. Nov dokaz za to je Slowackega Kordjan... ,dessen unnothige !iexereyen und Teufeleven ... mich ... wenig zum lesen ein-laden'»,231 je pisal Čop okrog 1828. nekemu Poljaku. Navdušeno pa je šel Čop za romantiko, kjer je lomila okorele pregraje francoskega klasicizma in se potapljala v gibke valove južnega solnca ali se vlagala v grandiozne linije angleškega in nemškega duha. In v tem oziru mu je bil zopet Mickiewicz veliki pionir. Povodom njegovih «Dziadov» je pisal dne 7. marca 1828. Saviu: «Mickie-wicz dela v poljski poeziji epoho; oprostil jo je francoskega jerob-stva, veljajočega dolgo časa za vzor, in jo približal bolj angleški - +e 'v^.- cXJn zlasti nemški. Mnogi ga posnemajo. Jako srečno je uvedel v ¦     poljsko poezijo balado in obnovil nedavno sonet, kar se mi zdi še

posebno pomenljivo zategadelj, ker se utegnejo Poljaki na ta način
229  Ibid., str. 387.
230  Ibidem.
231  Carniola, L, str. 219.

PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.     469
približati južni poeziji, ki je v prejšnjih časih srečno vplivala na poljsko.*232
Iz vsega tega se vidi, da je Cop v svoji estetiki združil antiko ^S^n romantiko, in sicer na ta način, da je na periferijah, kjer je romantika v svojem dionizijskem poletu prestopala kroge antične sorazmernosti, ostajal pri prvi. Klasična lepota, antično merilo sta bila Čopu kakor vsem velikim dobam in velikim duhovom v sferah lepih umetnosti mera in vaga, nekak zlati korektiv zoper staro okorelost in novo zaletelost.
Prihajam k Čopovemu svetovnemu nazoru.
Po vsem tem, kar smo ugotovili o njegovi izobrazbi in razvoju njegovega estetičnega naziranja, je naravno, da je treba iskati korenin Čopovega svetovnega naziranja v antiki in vrha v zvezi antike z romantiko.
Ena osnovna misel je, ki se liki rdeča nit vleče skozi umovanje antike in se v romantiki, v Čopovem času moderni struji, koncentrira v veliko utripajoče srce ter razplete v vseobjemajoče žilice romantičnega centralnega pojmovanja: To je misel o enoti vsega stvarstva, ideja panteizma. Od Grka Anaksagora ter njegovega nauka o smotreni uredbi vesoljstva, preko Platonovega idealizma in prirodne filozofije peripatetikov se izoblikuje ta nazor v osnovno tezo stoikov, učečih, da tvori vesoljstvo eno enotno življenjsko celoto in da niso posamezne stvari nič drugega nego iz celote izoblikovani in opredeljeni stvori ene in večne tvoritve božje pra-sile, imanentne vsemu stvarstvu. Ta stari panteizem pretrga potem za mnoga stoletja krščanski dualizem z osebnim, zunaj stvarstva kraljujočim in v njem ustvarjaj očim, od sveta različnim Bogom. A tudi v krščanski dobi ne umrje zastalno stoični in novoplatonski nazor o «panenteističnem» božanstvu, imanentnem vesoljstvu in imajocem predhodnika v Platonovi «najvišji ideji» ter naslednika v prirodni filozofiji Giordana Bruna, v Spinozovi «causa sui», v Leibnizevi «najvišji monadi», v Bohmejevem «praognju.»233
232  Veda, IV., str. 254 in 255.
233  Prim. Oskar F. Walzel, Shaftesbury und das deutsche Geistesleben des XVIII. Jahrh. (Germ.-rom. Monatsschrift, 1909., str. 423) in M. Joachimi, Welt-anschauung der Romantik, Jena, 1905., str. 33 in si. — V poznavanje duševne zveze  antičnega  in  romantičnega nazora dobro  uvaja  drja. Puntarja  knjiga
O
470     PRIJATELJ: DUŽEVNI PROFILI NAŽIH PREPORODITELJEV.
Prva umetniška romantika s svojimi vzvišenimi pojmi o umetniku se navdušeno oprime tega nazora, trdečega, da v pesniku, umetniku sploh, ustvarja prvotni, v vsem navzoči in vse oživljajoči duh, ta «svetovni duh», duh vesoljstva, ta prvi umetnik, ki je po neizmernih prostorih raztrosil brezštevilna telesa z ono umetniško-oblikujočo prasilo, ki še vedno deluje kot delna sila v vsakem (od Boga poklicanem umetniku. Filozof nemških romantičnih pesnikov, Friedrich Schlegel, na več mestih izrecno pojudarja zvezo svoje estetike z antično in odkazuje n. pr. glavni izrazni romantični formi, namreč «simbolu» isto vlogo, katero je igrala v antiki mitologija.
Morebiti ni delovala nobena literarna struja v takšni tesni zvezi s sodobnim filozofskim pokretom, kakor so delovali in uravnavali svoje stremljenje in umetnostno snovanje romantiki v skladu s svojedobno idealistično filozofijo, zlasti pri Nemcih. Zveza med poeti in filozofi je bila takrat najožja. Eden najznačilnejših nemških romantikov onega časa, Novalis, je naravnost trdil, da je razločevanje med poezijo in filozofijo površno in škodljivo delo. Filozofija da ni nič drugega nego teorija poezije. Poezija pa da je vse in vsako dejanje ter nehanje človeškega duha, stremečega po tem, da najde «skrivno besedo», ki naj razreši vse uganke notranjega in vnanjega sveta.234 Zraven je romantika spravljala obenem v ozko zvezo s filozofijo in poezijo tudi religijo, češ, da namen religije tudi ni nič drugega, nego pomiritev nasprotij življenja v harmoniji enotnega naziranja, pri dosezanju katere naj religija nikar ne stavi razumu ovir, temveč naj mu daje zadnji zalet in poslednjo globino.                                                  (Dalje prihodnjič.)
«,Zlate črke' na posodi Gazel ali problem apolinične lepote v Prešernovi umetnosti. Ljub., 1912.» zlasti z mnogoštevilnimi citati iz nekaterih del tozadevne ogromne literature. Naj zavzema človek že kakršnokoli stališče nasproti glavnim tendencam drja. Puntarja — prepričanega «arhitektonikarja» — glede /f~\                tehnično-formalnega pesniškega ustvarjanja tistodobnih umetnikov, eno mora
/ywvvfG>U>   Puntarju priznati: da je prvi pri nas globlje proučil važno zvezo romantike z >*-antiko.
234 Novalis, Schriften, 4.AufI.I., str. 201 in 286; II., str. 240.
PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.     521
Dr. IVAN PRIJATELJ:
DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV. mo
Kritična filozofija Kantova je bila dognala sposobnosti razuma in določila njegove meje, zraven pa se ni bila izognila dualizmu med čistim in praktičnim razumom. Stremljenje neposrednih Kantovih naslednikov v filozofiji, takozvanih romantičnih nemških miselcev, je šlo za tem, da se vzpostavi enota svetovnega nazora. To enoto je izkušal doseči Fichte v svojem popolnem subjekti-vizmu na ta način, da je postuliral svoj «čisti ali brezkončni jaz» in proglasil ves vnanji svet za iluzijo, ki zadobiva videz realnosti šele v aktu samospoznanja individualnega «jaza», delca absolutnega subjekta. Vse je duh, in ves vidni svet ni drugega nego njegov simbol. Tudi vse človeško duševno delovanje obstoji iz samega proizvajanja prispodob. Tako so tudi najvišje predstave človeštva n. pr. predstave o osebnem Bogu in osebni neumrjočnosti le zasilni simboli. — Pravi filozof romantike pa je Schelling. Pri^Z^^II^ q njem je najbolj razvita glavna črta romantikov: stremljenje po                 /
neskončnosti, rojenje v sfere neomejenosti in brezbrežnosti. On plava bolj v gledanju, nego da bi se potapljal v kritično preiskovanje, on operira bolj s simboliziranjem, nego z razkrajanjem. Snovnosti posveča več pažnje od Fichteja; imenuje jo spečega 2T"r^Tex duha, duha v ravnotežju; duh pa mu je gibljiva, nastajajoča mate-j/*-) rija. Iz prirode dela Schelling v svoji filozofiji, ki jo nazivlja * «naturno filozofijo«, velik sistem, trdeč, da je priroda potekla iz razuma, a tako, da tvori ž njim neprestano enoto. Subjekt in objekt predstavljata zanj večno istost. Absolutni princip (Schel-lingov «pravzrok»), praluč, sveteča na dnu vseh stvari, mu združuje subjekt in objekt v enoto na ta način, da prevladuje v prirodi bolj objekt, v duhu pa bolj subjekt. Schelling oduševlja prirodo in je prepričan, da se nahajajo sile, delujoče v duhu, tudi v prirodi, iz katere se je duh razvil. Zategadelj imenuje Schelling prirodo in pozneje tudi zgodovino — «Odisejo duha». Ves razvoj v prirodi se vrši potom izenačevanja sil in protisil («potenc in polaritet»),
522     PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
stoječih med seboj v takšnem razmerju, kakor si stojita v zavesti subjekt in objekt. Samo končna bitja imajo protisile zunaj sebe, neskončna pa v sebi. Na to podlago postavlja Schelling tudi svoj religiozni nazor, ki bi ga mogli imenovati filozofski teizem. Kakor je mnenja, da se je mogla absolutna enota razviti s pomočjo v nji obseženega in pomirjenega nasprotja, tako tudi trdi, da Bog kot osebnost eksistira samo na ta način, ker je v njem nekaj nebožjega, ki postaja božje. V svojem spisu zoper Jacobija235 pravi Schelling, da se teizem ne da zgraditi na podlagi naturalizma iz racionalističnega Boga, kakor se tudi ne da iz breznaturnega Boga navadne teologije utemeljiti eksistenca prirode. Najvišja ' potenca organičnega življenja, torej duha, mu je umetniško ustvarjanje. Umetnost je Schellingu kot filozofu najvišje, ker mu «takorekoč odpira najsvetejše, kjer v večnem in prvotnem edinstvu, rekel bi, z enim plamenom gori to, kar je razdrobljeno v prirodi ter zgodovini in kar mora iti vedno narazen v življenju in delovanju in prav tako tudi v mišljenju.»236
Vseobsežno završitev nemške romantične filozofije, nekako kupolo spekulativnega mišljenja ter zadnjo postajo pred modernim ^znanstvenim pozitivizmom tvori Hegelov sistem. V primeri s sub-jektivisti Kantom, Fichtejem in Schellingom je Hegel že bolj realistična natura. Njegov nazor bi se mogel imenovati nekak realizem v romantiki. Romantična brezmejnost, ki je bila dosegla v Schellingu vrhunec, deluje v Hegelu dalje v tem zmislu, da izkuša Hegel v oblike nastajajoče misli preliti oblike življenja, resničnega življenja. V ta namen mu služi njegova znamenita dialektična me-
235  Jacobi in Hamann sta bila glavna kritika romantične filozofije. Ha-mann, «severni mag» imenovan, je nastopil že zoper Kanta, češ, da se z analitično metodo, ne da priti do zadnjih elementov. V eksistenco stvari, ležečih zunaj nas, in tudi v najvišje nevidno bitje Boga moremo samo verovati. Vere, ki ni stvar razuma, ne sme soditi razum. Vera gre preko spoznanja. Kjer se spoznanje ustavi, nam pomaga vera, oni_bqžji genij, ki ga je že Sokrat višje cenil, nego vso modrost sveta. Jacobi pa je znan kot kritik Kantove «stvari na sebi», sodeč, da je Kant s postulatom svojega «Ding an sich» prestopil območje izkustva, kar sme storiti samo vera, ne pa znanost. Prvotni povzročitelj vseh stvari, Bog, se odkriva samo veri. Boga ni mogoče poznati, vanj se da le verovati. V svoji debati z Lessingom, kateri si je mogel misliti Boga samo kot «svetovno dušo», je priznal Jacobi, da on osebnega Boga ne more dokazati, da pa dela on skok, nekak salto mortale iz znanja v vero. Tožil je, da je po srcu kristijan, po razumu pogan. (Hoffding, Oeschichte der neueren Philosophie, II., 25;  121—124;   129—133, 233.)
236  Prim. Hoffding, o. c. II., str. 189 in si.
PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.     523
toda. 2 njo se Hegel loči od svojih predhodnikov v tem, da trdi, da Absolut ni niti mrtvo bivanje (substanca), niti mirujoča subjektivnost, ampak proces, življenje, snov in duh, torej — enota obeh. Za primero delovanja zavesti «svetovnega duha» mu služi snovanje individualnega duha, o katerem trdi, da v svojih stopnjah razvoja posnema samo faze «svetovnega duha», ki «je imel potrpljenje, prehoditi v neizmernosti časa te forme in prevzeti ogromno delo svetovne zgodovine, v katere slednji je izoblikoval vso svojo vsebino, ki je je bil zmožen».237 «Svetovni duh» se je torej udejstvo-val v svetu po metodi, po kateri snuje še sedaj individualni duh, po dialektični metodi, katere bistvo obstoji v naslednjem: Vsak pojem in vsaka stvar vsebujeta v sebi, kakor hitro ju opredeliš, obenem tudi svojo negacijo. Vsaka trditev predpostavlja in vsebuje obenem tudi zanikanje, tezo in antitezo, obe pa zedinja sinteza, višja enota, združujoča v sebi pozicijo in negacijo. Ako Afzamemo n. pr. najabstraktnejšo vseh misli, pojem bivanja (Sein), si pojma bivanja ne moremo misliti brez pojma nebivanja (Nichtsein). Sinteza obeh pojmov, bivanja in nebivanja, pa je nastajanje (Wer-den). Dialektična metoda hoče pokazati, da je vesoljstvo zvezano med seboj kakor razvojne stopnje duha, da je prava formula za vse, kar je: vse je duh in duh je vse. Odtod Hegelov zaključek, da je tudi zgodovina, torej vsota dogodkov človeške prirode — objek-tiviran duh, da je torej resničnost razumna in boj zoper njo upor zoper duha. Odtod znameniti Hegelov konservativni kvietizem.
—  Hegelov sistem se deli v tri dele: 1.) v logiko, ki Hegelu ni samo nauk o formah mišljenja, ampak ideja principa, ustvarja-jočega in urejajočega vesoljstvo v zmislu dialektične metode; 2.) v prirodno filozofijo, ki od svoje strani razpada zopet v mehaniko, fiziko in organiko, tri stopnje prirode, prehajajoče druga v
4    drugo ne prirodnim, neposrednim potom, ampak posredstvom pojmov (ker leži za Hegela razvoj edinole v izpremembah pojmov)
—  to je najslabotnejša stran Hegelovega sistema — in 3.) v filozofijo duha, v katere prvem delu se bavi Hegel najprej s «subjek-tivnim (ali individualnim) duhom», s tem, kar imenujemo danes psihologijo; nato prehaja k svojemu znamenitemu «objektivnemu duhu» (zakladnici dokumentov socialnega in duševnega življenja, ki si jih podeljuje človeštvo od roda do roda) in završuje z «abso-lutnim duhom», najvišjo enoto subjektivnega in objektivnega duha.
Predgovor k «Fenomenologiji duha», 1807.
524     PRIJATELJ:.DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
Ta tretja stopnja je domena «svetovnega duha», h kateremu se povzdigne človek s pomočjo filozofije, umetnosti in religije. Reli-. gija se po Hegelu loči od filozofije-kot prvotnejši stadij od poznejšega v tem, da vidi v podobah, kar ugotavlja filozofija pozneje in za njo v pojmih. FUozofija neče^ podreti religije, marveč izkuša samo v veri obseženo resnico preliti v obliko misli. Verske dogme so Hegelu filozofski začasni simboli. V nasprotju s tem fiegelovim precej racionaliziranim verskim pojmovanjem je osnoval najodlič-•eA>u. <^a^SS^ verski filozof nemške romantike, Schleiermacher, svoj psihološko bolj utemeljeni verski nazor, v katerem sicer tudi dopušča, da se versko pojmovanje neprestano razvija in «se simbolično cvetje dogem osiplje v naročje misli», kljub temu pa Schleiermacher ugotavlja, da še vedno ostaja na mestu neki čuvstven ostanek, ki je dal pobudo k tvorbi dogem, čuvstvo neposredne zveze ali cd-visnosti individualnega principa od univerzalnega.238
Da je Čop dobro poznal to nemško romantično filozofijo, stoječo v ozki zvezi z romantično poezijo, za katero se je on zlasti in v prvi vrsti zanimal, je več ko verjetno. Da je čital Schellinga, imamo vrhutega direkten dokaz v njegovi korespondenci. Dne 31. januarja 1828. je pisal Čop Saviu: «Lepo je, da v Italiji tako živahno cvete študij Danteja; a skoraj isto se lehko pohvalno reče o Nemčiji; da, duha velike pesnitve bodo ljudje v Nemčiji polagoma boljše spoznali. V tem oziru je med drugim zanimiv neki starejši članek v časopisu ,Kritisches Journal der Philosophie, herausgegeben von Schelling und Hegel'... napisal ga je brez dvoma Schelling sam, ki kaže tudi sicer, da pozna Danteja.» Nato sledi naslednja dolga Čopova parenteza o nemških znanstvenikih: «2e leta 1803. je pisal Schelling v svojih Vorlesungen iiber das akademisehe Studium: ,Nicht geistreich aber unglaubig, nicht fromm und doch auch nicht witzig und frivol, ahnlich den Un-seligen, wie sie Dante im Vorgrund der Holle existieren lasst, die etc. — und die Holle nicht aufnahm, weil auch die Ver-dammten keine Ehre von ihnen haben wiirden, haben vornehmlich de_utsche Gelehrte mit Hilfe einer sogenannten gesunden Exegese, einer aufgeklarten Psvchologie und sehlafen Moral alles Spekula-tive und selbst das subjektiv-Svmbolische aus dem Christentum entfernt' etc.» Čop pošilja Saviu to mesto sicer v prvi vrsti zaradi Schellingovega   prevoda   spornega   Dantejevega   izraza   «alcuna
238 Prim. Hoffding, o. c. II., 233.
PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.     525
gloria» s «keine Ehre», a obenem značilno za svoj filozofski in religiozni nazor, pač soroden Schellingovemu, pristavlja: «ich konnte mich nicht enthalten, aus Veranlassung des ,keine' [Ehre], diese so w a h r e Stelle herzuschreiben.»239 V tem Čopovem pritrjevanju Schellingu je seveda obseženo najprej Čopovo obsojanje hladnega in suhoparnega racionalizma, kateremu so bili vdani takrat nekateri nemški učenjaki še izza prosvetljene dobe, obenem pa se čuti iž njega Čopovo soglasje z romantično, specielno Schel-lingovo spekulativno filozofijo in v zmislu miselnega subjektivizma simbolično pojmovano religijo. Potemtakem bi torej lehko ugotovili Čopov religiozni nazor kot filozofsko - simbolični nazor v zmislu Schellingovega in Hegelovega sistema. — V istem pismu postreza Čop Saviu na njegovo prošnjo s podatki o najnovejših pojavih v svetovni literaturi in filozofiji. Glede poslednje pravi kratko in značilno: «V filozofiji se zdi, da najbolj vlada Hegel.»2'*° Na drugih mestih in obširneje se Čop v svoji Jjrecej pičlo^ ohranjeni korespondenci sicer ne spominja Hegela. In vendar je bil to pravi njegov filozof, ki je obvladoval njegov svetovni nazor. Podatke za to svojo trditev imam najprej iz osebne, resda že tretje roke. Leta 1907. sem na Dunaju mnogo občeval z vpoko-jenim ministrskim svetnikom, sedaj že umrlim drjem. Johannom Schulzem von Strasznitzkim, čigar oče Leopold Kari, poznejši lvovski, univerzitetni in vdjjnajski tehnični profesor, je bil o^^^^4^'^7 1827.—1834. licejski profesor v Ljubljani in prijatelj Čopov. Kakor mi je zatrjeval Schulz-sin, je njegov oče še v poznih letih posebno rad govoril o Čopu in o tem, kako je za časa svojega službovanja v Ljubljani vodil dolge filozofske razgovore s Čopom, izkušajoč tega svojega prijatelja odvrniti od Hegelovih nazorov ter ga iz-preobrniti k Jacobijevi filozofiji, katere pristaš je bil Schulz sam, a vsi njegovi poizkusi da so bili brezuspešni.241 Nekako potrdilo teh * spominov Schulza-sina na pripovedovanja očeta nahajam sedaj v publiciranih Čopovih pismih na Savia. L. 1828., ne še prav eno leto po Schulzevem prihodu v Ljubljano, res čita Čop, pač pod vplivom teh svojih disputov s Schulzem, spise Jakobija in piše dne 7. marca 1828. svojemu italijanskemu prijatelju: «Ravnokar čitam v nekem pismu Hamanna (v Fr. H. Jacobija ,Delih', IV. zv.): ,kako mi je
239  Veda, IV., str. 109—110.
240  Ibid., str. 112.
241  Prim. ZMS., IX., str. 6.
526     PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
pogodu Galianijeva knjiga Della Moneta!'... Ali poznate to ali kako drugo delo Galianijevo?... V istega Jacobija delih nahajam izvleček iz knjige Oiordana Bruna ,De la causa, principio et Uno'. — Ali se vidi v Italiji še kaj Brunovih del?»242 To mesto mi pa ne^služi samo v podkrepitev Schulzevega dokumenta, govorečega o" diskusijah nemškega jacobijanca in slovenskega he-gelijanca (kateri je začel najbrž pod Schulzevim vplivom citati Jacobija), ampak v njem je obsežen še en nov prispevek o Čopovem zanimanju za še enega odličnega, samostojnega misleca, •S*     j         Giordana, kar vse govori za to, da je bil Čop izrazit filozofski
p ^>m. Kar je seveda tudi samo ob sebi umevno: človek, ki se zanima za jezike v prvi vrsti zaradi v njih obsežene literature, umetnosti in estetike, se mora zanimati tudi za filozofijo, v kateri nahaja to duševno snovanje svojo najvišjo ocenitev.
Kaj več se iz maloštevilnih spisov in dosedaj znanih pisem Čopovih ne da pridobiti za ugotovitev svetovnega nazora našega «velikana učenosti»; za vse ostale podatke se moramo zateči k — Prešernu, v .čigar duševno ognjišče je stresal Čop tudi svojega duha žerjavico, daje tam zaplamtela v žaru genijalnih «Poezij» našega plemenskega narodnega genija.
O tem, kakšna je bila Prešernova osebnost, kakor je bila
potekla iz rok prirode, kako se je razvijala pod vplivom izobrazbe
in pod vtiski dobe, kako se je zaokrožila in završila v podobi
svojevrstnega svetovnega naziranja, o vsem tem nam je marsikaj
^^eruv^^4)0vedalo naše ne več neznatno prešernoslovje.
Vsi podatki, ki nam jih nudi literatura o Prešernu, so edini v tem, da je bil naš veliki pesnik brez posebnih vnanjih, to se pravi, telesnih prednosti in spretnosti. Po postavi je bil sicer «prej velik nego majhen»,243 v mlajših letih jako slok, kot štiridesetletnik «korpulenten».244 Imel je «čelo belo in neprevisoko»,244 «usta majhna», kar spričujeta obe dami, ki sta nam ga popisali, kakor se tudi strinjata v trditvi, da je imel «posebno drobne oči», ali, kakor se izraža njegova hči: «Oči _siye in bolj majhne, je imel le na pol odprte». Te pa najbrž niso bile «sanjave», kakor po vsej priliki napačno razlaga popis Jelovškove Finžgar;245 pogled nje-
______:____                                                                                              V
242  Veda, IV., str. 255.
243  [Betty Koglova] Kakšen je bil Preširen, Slov. narod, 1875., štev. 72.
244  Ernestina Jelovšek, Spomini na Prešerna. Lj. 1903., str. 5.
245  Fr. S. Finžgar, Dr. France Prešeren, Kat. obzornik, VIII., str. 109.
PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.     527
gov je delal drugačen vtisek, zakaj njegova hči pristavlja izrecno: «... njegov pogled je bil navadno resen in je dajal očem nekaj motnega, vsled česar so ljudje uganili, da gleda temno». Soglasna je sodba dam o tem, da je imel pesnik majhne noge in roke. Koglova pravi, da je imel «noge čedne, roka mu je bila mesena, a_ne velika»; njegova hči pa poroča po materini pripovedi: «In čeprav je bil kmečki sin, imel je majhne roke in noge». Hoja njegova je bila vse prej nego reprezentativna; o nji piše Jelovškova takole: «Hodil ni nikdar pokoncu, ampak bil je navadno nekoliko upognjen. Korakal je naglo, hud pa je skoro tekal; včasi zopet je stopal neskončno počasi in povešeno. Stopinje so mu bile kratke in goste, in eno nogo je vlekel nekoliko za seboj.» Slično se ga spominja tudi Matija Torkar, pišoč v svojih spominih:246 «fiodil je bolj s pobešeno in prihuljeno glavo, nosil dolge^za ušesa sče-sane lase, z nazaj proti zatilniku pobešenim cilindrom. Na vnanj-ščini je bilo videti, da kot pesnik in modrijan ni dosti maral za nove šege v oblačilih.» O načinu, kako se je nosil, pripominja Koglova: «Nosil je precej dolge lase (Jelovškova: «zelo goste, mehke in svetle, tem^norujave, skoro črne, zelo dolge») pa temno obleko, po tedanji šegi večjidel frak. Nikoli ga nisem videla v svitli obleki, a vedno s cilindrom na glavi.» Njegovo obleko je opisoval Janez Trdina svojim dijakom na Reki z besedami: «Na glavi je imel strašno velik cilinder, dolg frak, čez katerega je pozimi še stari plašč iz debelega ruškega sukna, za večnost narejen, ogrinjal.»247 A Viktorju Steski je v tem oziru pravil dobri pesnikov znanec Sertič tole: «Nosil je navadno črno obleko in sicer tako dolgo (časa), da ni bila več dostojna za takega moža. Dr. Chrobat mu je ob taki priliki dejal: »Prijatelj, pojdi h krojaču in naroči si novo oblačilo, tak ne moreš že nikamor/ Prešeren je šel, naročil obleko in jo takoj oblekel, ko jo je dobil. In stara pesem se je ponavljala^248 Z ozirom na vse te vnanjosti svoje osebe vzklika Prešeren sam v svojem nemškem sonetu v «Carniolii» 1840.:
«,Nichts tragt an ihm des Dichtergeisfs Geprage,
,Wie kommt', fragt mancher, ,dieser Mensch zum Singen'...?»
246  Mat. Torkar, Nekoliko črtic iz mojih mladih let. Dom in svet, VIII., str. 547.
247  Finžgar, 1. c, str. 106.                                                                            .
248  Viktor Steska, Paberki o Prešernu, Kat. obzornik, V., str. 21.              [A^kJ^
528     PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
Z ozirom na oni dar vnanje prirode, v katerem se najbolj očituje in neposredno razodeva notranja priroda človeka: z ozirom na govorico Prešernovo, sosi vse priče v tem edine, da so bile izrecno vnanje kvalitete pesnikovega govora v soglasju z ostalimi vnanjostmi njegovega značaja skromne in neznatne, notranje pa tako izredne, kakor je bil izreden njegov genijalni duh. 2e iz visokošolskih njegovih let imamo pismo njegovega ožjega rojaka in kolega na dunajski univerzi, Mat. Golmajerja, v katerem ta poroča Čopu, da so hoteli sošolci Prešernu preskrbeti neko in-strukcijo, nadaljujoč: «... allein weil sein Ausseres so wenig ver-spricht und er eine langsame Sprache hat, so hat er nicht ge- * fallen.»249 Fr. Sertič je pripovedoval Viktorju Stesku, «da je imel v govoru malo hibo, da se mu je jezik nekoliko zatikal, kakor bi jecljal; če je bil pa že bolje volje, se mu je vez razrešila in šlo mu je gladko.»25(y Tudi Fr. Leveč, ki je v svoji biografiji Prešerna251 vestno porabil vse avtentične popise našega pesnika, poroča podobno: «Govornik naš pesnik ni bil; od rojstva je imel to napako, /Ys ^-e<f.{ja je nekoliko jecal; posebno pervo besedo je težko izpregovoril, a kedar je prišel v ogenj, letele so mu besede iz ust, kakor lep solnčni dan bučele iz panja.»
Moške družbe ni iskal, razen v svojem običajnem gostilniškem krogu, v katerega je zahajal posebno v zadnji tretjini svojih let vsak večer. A tudi v teh družbah je sedel ponavadi tih in molčeč, razen kadar sta ga razvnela pogovor in vino. V takem položaju se je razvezala njegova skopa in težka govorica v elastično zgovornost, iskrečo se od duhovite šale in šegave zbadljivosti. Dobro opisuje Leveč njegovo domiselno in kombinatorično zmožnost: «Preširen je bil eden tistih berzo mislečih, silno nadarjenih in bistroumnih ljudi, ki v vsaki izpregovorjeni besedi, v vsaki opa-ževani situvaciji, v vsaki pripovedovani dogodbi, kakor bi trenil, najdejo svojo zanimivo stran, katere navaden človek ne vidi. V
»t-
njegovih ustih spremenilo se je vse v verz, dovtip, sarkazem, ircP nlJoS Razume se, da so se mogli v njegovi družbi dobro počutiti samo možje s širokosrčnim, lehkotnim,- duhovitim, za umetnost dostopnim umom; ozkosrčnim, suhoparnim, filistrskim dušam, iz kakršnih je obstojala takrat povečini ljubljanska uradniška inteli-<L genca, pa je moral biti naravnost kamen spotike. In res ga ozna-
249  Ljub. zvon, 1902., str. 634.
250  Viktor Steska, 1. c, str. 22.
251  Zvon, 1879., str. 51.
PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.     529
čuje dr. Uhrer, ljubljanski policijski predsednik, leta 1845. tako-le: «Uber seine Redlichkeit lasst sich nichts Nachtheiliges sagen; aber bei seinem Hange zum Trunke, und zur Sinnlichkeit, bei seinen excentrischen Grundsatzen (mišljena je njegova svobodo-miselnost) und bei seiner Tadelsucht, welche — die eigenenj^ehler iibersehend — alles andere launenhaft und riicksichtslos geiselt, ist ihm die offentliche Meinung nicht giinstig, und deswegen ward er auch bei seinen Bewerbungen um die Advocatur nicht beriick-sichtigt; was ihn freylich erbitterte.»252 Jako dobro ga je v tem oziru opisala Betty Koglova, označujoč njegovo razmerje do moške, zlasti birokratične družbe: «Na policiji mu niso mogli nič. Splošno so mislili, da bi bil Preširen izvrsten advokat (kar je tudi bil; Leveč trdi, da ni nobene pravde izgubil), a adyjgkacije mu ^3samo zatojiijso dali, ker je bil ,f r e i g e i s t*. Birokratje ga nijso iskali, ampak samo neodvisni možje; družbe nobene nij kalil, govoril je malo, a govor njegov je bil sarkastičen, dovtipen in dobro osoljen... Njjcpjj^nijsem nič slabega o njem slišala, temveč milo-vali so Preširna kot povsod preziranega ženijalnega moža, kar je sam najbridkeje čutil, pa se vendar nikoli proti nobenemu nij pri-,^^^ tožil. Nego v svojih prsih je nosil svoje bolečine, otožen in hud na usodo, se je vsak dan bolj vinu udajal, in kdo se upa zaradi - tega prvi kamen vzdigniti nanj.»
Kar se tiče Prešernovega nagnjenja do pijače, se mora reči, da se je začel pesnik vdajati vinu zlasti v zadnji dobi svojega živ- /v>./D ljenja253 pod vtiskom nezgod, ki so se v duševnem in telesnem

252  Bleiweisov zbornik, str. 256.
253  Glej, Leveč, I. c., str. 53. — Janez Trdina v svojih, po Finžgarju v izvlečkih priobčenih predavanjih (Kat. obzornik, VIII., str. 104) sicer trdi, da je bil • že od pete šole član neke «Studentenweinvertilgungskommission», \a bogve če ni to legenda, nastala na ta način, da je ljubljanska farna dogodke ' starejših let projicirala v mlada leta. Trdinova izvajanj a so tudi sicer precej subjektivno pobarvana. O poznejših letih imamo avtentično poročilo Sreznjev-skega iz leta 1841., v katerem ta kot Rus, nenavajen večernega obiskovanja /^,c gostilen, piše svoji materi: «. ..večer pa — vi mi ne bodete verjeli, mila mamica — vsak večer prebijem v tej ali drugi gostilni, kjer se zbirajo naši znanci pri vinu (sicer pijem jaz le po pol maseljca, t. j. polno kupico in še
to mešam z vodo). Naši znanci so dr. Prešeren (on je izmed najboljših živečih pesnikov kranjskih), dL. Horvat — advokat, knjižničar in nekoliko profesorjev. Vsi ti pijejo vino kakor vodo.» (Dom in svet, 1899., str. 166.) — «Po dr. Chro-   r   /pf\ batha n. pr. je prišel vsak večer [v gostilno] hlapec, da ga je varno spremil domov.» (Ernestina Jelovšek, o. c, str. 107.)
34
530     PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI,NAŠIH PREPORODITELJEV.
oziru zgrinjale nad njim, zvest resigniranemu svojemu načelu in odloku, ki ga je javno izrekel v svojih pesmih:
«Te leta, ki so meni,še ostale, cel dan iz pravd koval bom rumenjake, zvečer s prijatlji praznil bom bokale, preganjal z vinom bom skrbi oblake.»
Pristavek «s prijatlji* je tu važen in resničen, dokazujoč, da Prešeren ni bil habituelen pijanec, ki bi bil pil samo zaradi pijače. Takšni pij o sami. V tem oziru je podal pravo razlago temu Pre-šernovemu nagnjenju do večernih pivskih družeb v gostilnah v že navedenih svojih spominih stari častitljivi duhovnik Mat. Tor-kar, pišoč: «Ako je včasih nagnil kozarec, pač ni kapljice izpljunil iz ust. A če je zvečer šel v kako krčmo, ni šel zaradi pijače, temveč, da je opazoval svet in slišal kako novo; kjer, pa ni našel dovtipoVi plačal je maseljček, ne da bi ga pokusil in odšel naprej.» — K temu je treba pripomniti, da vsi viri pritrjujejo Ernestini Je-lovškovi, ki po materinem pripovedovanju poroča, da ga je mati videla pijanega samo enkrat, in še takrat je bila tega ona kriva.25* Dočim je torej Prešeren iskal le izbrano moško družbo in je celo v tej najrajši molčal, razen če sta mu vino in ugodna prilika razvezala jezik in umetniški temperament, sa_zili, da je rad posedal* k ženskam, zlasti k mladim, s katerimi ga je mikalo kramljati. Njegova hči beleži, da «je rad dvoril deklicam», in tudi gospa Koglova pripoveduje, da je ljubil družbo deklet, pristavljajoč, da je z ženami in deklicami najrajši govoril o erotičnih stvareh, in sicer v duhovito-dvoumni obliki. V gostilni «pri Metki» se je kot večerni gost pogosto oglasil v kuhinji, kjer so se gostilničarične hčerke v kratkih rokavcih sukale okrog ognjišča. Pri tem je imel navado, da se je rad s prstom doteknil lepega lakta ene izmed živahnih hčerk. Ta ga ni nikoli zamudila s kuhalnico udariti po prstih, dokler mu ni tega kategorično prepovedala. Od tu ima baje postanek njegova pesem: «Da ne smem si ukazala — belih rok se doteknit'». Gospa Koglova še pristavlja naslednje: «Večkrat sem slišala svojo mater in svoji sestri reči, ko so njegovega najljubšega pogovora znamenja na njem opazile: JDoktor, če ne molčite, boste dobili eno po hrbtu!' In včasi jo je tudi res dobil.» -
254 Ernestina Jelovškova, o. c, str. 9. — Tudi Betty Koglova poroča v citiranem  članku:   «... dasiravno  ga  je večkrat malo  imel, vendar  nikoli ni
¦   j*-~*   c*  c%   *****
bil popolnoma pijan
PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.     531
Vse to govori za to, da je bila v Prešernu razvita krepka, zdrava čutnost, okoliščina, ki je važna za umevanje njegovega razmerja do nemške romantike.
A tudi v njegovih odnošajih do ženske je značilno, da se je dai naš pesnik voditi predvsem neposredni prirodnosti, dočim ga je vsaka formalnost in oblizanost priučene, običajne olike odbijala. Kot človek, ki je tudi na sebi zanemarjal pravila bontonskih form, se ni približeval umetnim oklepom ženskih src takozvane višje družbe. Za nevesto, je rekel dr ju. Chrobatu, da si izbere «tako kakšno čedno in brhko hišno», z gospicami pa da ne mara «imeti ničesar opraviti». To je pozneje tudi storil, ko je začel svoje in- „ timno razmerje z duševno nedorastl(/mu Ano Jelovškovo, s čimer ' se je zapletel v 4- ne sicer formalno, a stvarno podobno — ira- ,
si \
gedijo, v kakršne se zapletajo pogosto naši izobraženi krm tiski SjjKwi in kakršnih eno je tako plastično naslikal Janko "Kersnik -v svoji «Jari gospodi». Med ostalimi njegovimi lastnostmi ysi viri soglasno potrjujejo njegovo izredno_dLbrosrčnost, ljudomilost in daiežljivost.
Prevesna težnost sposobnosti Prešernove osebnosti je bila .lorej pomaknjena globoko v notranjost in se niti malo ni zmenila za ravnotežje z izrazi vnanje nature. Na površno oko in uho Prešeren ni delal vtiska. A bili so hipi, ko je tudi navzvun zasijal njegov genijalni duh, ki je v viharjev jeznih in mrkih tedanji naši domačiji v zvezi s Čopovim duhom svetil kakor luč v temi, ko se je na vso rast vzpel um, ki je v «Arabje puščavi» iz neplodnih tal pognal visoko v zrak kakor vitka palma na oazi. Pa malo je bilo takrat ljudi v Ljubljani, ki bi bili zmožni se udeleževati njegovega zamišljenega, v lastni notranji svet pogreznjenega pomenka, saj je bilo celo malo takih, ki so se znali radovati nad njegovim od časa do časa razigranim temperamentom, iskrečim se od domislic, pol-4 nim epigramatične soli in duhovite šale. Večina plitvpformalistične ^uradniške in vnanjematerijalistične meščanske gospode takratne Ljubljane je videla v njem samo zanemarjenega «jezičnega dok-tona».
Tovarišija in prijateljstvo, osebno drugovanje in vzajemno izmenjavanje čuvstev in misli je igralo v tisti dobi pomanjkljivega javnega življenja veliko vlogo. Mnogo tega, kar dandanes pri iz-omiki duha, ustvarjanju značaja in formiranju svetovnega na-ziranja opravlja tisejt, časopisni in knjižni, se je takrat podeljevalo medsebojno od osebje do osebe, od ust do ust. Duševne zveze med
34*
532     PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
prijatelji so bile zadnje visoke šole za mladino, stremečo po tem, da se duševno dvigne nad povprečno izobraženstvS.
PlSŠgren je imel dva prijatelja: Čopa in.Smoleta. Družba obeh teh mož je za našega pesnika značilna po reku: povej mi, s kom občuješ, in povem ti, kdo si. Arvcr^rx Andrej Smole je bil sin bogatega ljubljanskega žitnega trgovca in špediterja. Bil je izobražen v jezikih, ki naj bi mu bili služili pri trgovini, ki jo je sprejel po očetu. Smole je v resnici, kakor smo že omenili pri Čopu, mnogo popotoval po kupčiji. A pri tem ni nakupoval samo žita, ampak iztikal obenem marljivo za knjigami in si jih nabavljal. Cital je Petrarca, Ariosta, Molierja in -^Shakespearja v originalu. Veselje do literature je bil najbrže oni kit, ki ga je združeval s Čopom, kateremu je Smole dopisoval v r Lvov v drastični ljubljanščini. Iz nekega teh njegovih pisem se /-° vidi, da je Copu-dijaku —¦ kakor tudi drugim dijakom — pomagal oBenem z denarjem. Prim. njegov list z dne 1. avg. 1824., v katerem piše Čopu: «Če so Vam gune goldinarji odveč, tok prosim jih pošlijte an Hrn. Blas Chrovat, Jurist in Wien... Ce jih pa še nucate, jih pa le obderžijte dokler se Vam poljubi, ker veste de če se jih Vam glih več poljubi, Vas s veseljam poslužim.»255 Denarja namreč Smole ni obračal po trgovsko skrbno in varčno po rokah, nasprotno: prav lehko mu je uhajal izpod palca, posebno v literarne in veselo-zabavne namene. Navdušen po Ossianu je nabiral
/V/o-* -1*^4%e v Prvm dvajsetih letih slovenske narodne pesmi, ki jih je nameraval izdati že leta 1823., a jih je začel priobčevati šele v «Ce-
/""L&e-t-     belici». r^uj>pel^                                                     lepo hčerko
ljubljanskega steklarja Zeschka, ga je vrgla povsem na veseljaško plat. Leta 1827. je zabredel s svojo trgovino v konkurs in za nekaj let pobegnil v inozemstvo,250 odkoder se je vrnil v prvih tridesetih
*  letih s tako pokvarjenim živčevjem,  «da ni mogel hoditi brez
*  opore, akoravno še ni bil štirideset let star».257 Po svojem povratku iz inozemstva je živel deloma v Ljubljani, povečini pa je bival v
t čistem zraku na Gorjancih v gradnlP^reseku, ki mu ga je bila ku-
*  pila mati, katera si je bila ob konkurzu zasigurala svoje imetje z t intabulacijo. S  tem  imetjem  je  mati  gospodarila pozneje  tako
srečno, da je poplačala vse pri konkurzu oškodovane upnike. Ker
255  ZMS., VI., str. 178.
256  L. Pintar, Satura, Lj. zvon, 1911., str. 406.
257  Ernestina Jelovšek, Spomini na Prešerna, str. 37.
PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.     533
je neekonomični in ljudomili Andrej na svojem gorjanskem gradiču izvajal svoje graščaške pravice napram podložnim kmetom jako ohlapno in muje bilo vseeno, ako tlačani vrše svoje tlačanske obveznosti, ali ne, češ: «Boga zahvalim, da mi hočejo kaj dati, saj jim nisem nič posodib,258 mu je morala mati pomagati tudi z denarjem, kar je storila na ta način, da je zarj^p^r^gdišču deponirala glavnico 12 tisoč goldinarjev, od katerih je smel sin rabiti
objesti.259
Andrej Smole je bil duša, silno navdušena za slovensko litera-turo, zlasti pesniško. Sam sicer ni imel produktivnih talentov, a bil je entuziastičen uživatelj in pospeševatelj umetnostne literature. V času, ko je ]i)ila po Vodnikovi smrti slovenska Muza v javnosti malone docela onemela, je pisal dne 24. februarja 1823. Čopu v Lvov: «Štedentje zmeram Kranske pesem kujejo pa sem zdi de neč pravga vkupej ne spravjo. Če jest zdej to velko gra-šino^Ernsdorf dobom tok pridem k vam v vas, potlej grevo na rajže7"se bovo kej navučla, in ke dam pridevo hočvo mi dva kej počet — mene jezi de so Kranci tak zaspanci.»260 Prešeren je Smoleta označil Čelakovskemu z besedami: «Smole... je premožen kupec, za Kranj šino posebno vnet, in zraven dovolj podučen (zna laško, francosko in englendarsko do verha) vunder brez posebnih >^ pisarskih darov.»261 Prešeren je v njem ljubil njegovo razmah-njeno, nezaprto široko naturo, njegov dionizijski polet, bohemsko-brezskrbni značaj življenja, njegov idealizem, iščoč po celem svetu «bratoljubja oltarje», in ono njegovo srce, kateremu je sam postavil spomenik v prekrasni osmrtnici z besedami: «Bolj'ga srca ni imela Ljubljana.» Družilo je oba prijatelja tudi svobodomiselno v/prepričanje. Ernestina Jelovškova pripoveduje v tem oziru naslednje: «Ljudje so moji materi vedno zatrjevali, da je Prešeren : *
258  Prim. Janez Trdina, Dolenjci, Slovan 1884., str. 213 in moj sestavek «Dvoje Prešernovih pisem», ZMS. IV., str. 193.
259  Kako je pod konec svojega življenja Smole svoj grad prodal, se preselil v Ljubljano in zasnoval na temelju izkupička s Prešernom pravo pravcato literarno izdajateljsko družbo, v kateri je nanovo izdal obe Linhartovi komediji, Vodnikove pesmi, svoj prevod «Varha», v kateri je kanil izdati v svojem prevodu iz angleščine še igro «Norenje sreče», Malavašič-Kotzebujevo «Stisko» in započeti izdajanje političnih «Ilirskih novic» z literarno prilogo «Ilirski Merkur«, o vsem tem prim. moj članek «Dvoje Prešernovih pisem« (ZMS., IV., str. 193—198).
200 ZMS., VI., str. 177. 261 Ibid., str. 179.
534                     MIRKO PRETNAR: LE2EC V TRAVI.  __________
• ^ nikdar ne vzame, dokler bode občeval s Smoletom, ki je sprijen
C J ,prostomislec'.»262
Pri vseh teh ozkih vezeh, obstojajočih v sorodnih literarnih zanimanjih in enakem suverensko-malomarnem pogledu na prak-tično življenje, pa se mora reči, da je bilTSmole le bolj prijatelj Prešerna kot človeka, drug njegovega življenja, kompanjon ne-filistrskega kljubovanja malomeščansko-ozkosrčni okolici, soude-ležnik hipnoveselega gostilniškega «klubovanja>^p/i časi, iz katere «vseh bolečin se pozabljivost pije», potem ko se jima je obema v to svrho zaželjeni idealistični napoj v obliki vzvišene ženske ljubezni bil odrekel. Drug Prešernovega duha, tihi sobesednik skrivnostnih snovanj njegove dušežveliki mentor njegovih idejnih
iskanj in umetnostno-izraznih prizadevanj pa je bil in ostal do prezgodne smrti —^Matija Cop.             (Dalje prihodnjič.)
282 Ernestina Jelovšek, Spomini na Prešerna, str. 35. — Prim. tudi istotam str. 70: «Moja mati je dejala, da ga nikdar ni videla iti s kom drugim kakor s Smoletom; če ni bil v večji družbi gospodov, je bil sam. Zdi se mi, kakor bi se bili ljudje bali jezikov, ,če bi bili prevežrpbčevali ž njim.» -"
I                   It       /V    t           f ¦          /________
MIRKO PRETNAR:                                                        ^
LEŽEČ V TRAVI.
Koliko solne je, naj jih preštejem, kar mi jih sveti s čarno močjo? Kača na pesku — samotno se grejem, — bel dijamant krasi ji glavo.
Komu naj dam vse skrite dragulje, komu poklonim naj krono zlato?
Kot cvetje iz češenj se name vsul je spomin tvoj z novo omamno močjo.
588     PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
Dr. IVAN PRIJATELJ:
DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV. (Da«,)
Čop in Prešeren sta si bila najbližja rojaka in sta se srjrijateljila že v zgodnjih dijaških letih. Tomo Zupan pripoveduje mično .r^J v |. v^ogodbico o prvem njunem sestanku leta 1812. v sobi r^insjtega /župnika, h kateremu sta se bila pnšla istočasno poslovit, nanovo odhajajoč v ljubljanske šole. Prešeren se je odpravljal v tretji razred mestne ljudske šole, ki je bila takrat pod francosko vlado slovenska,263 a tako, da- so se v nji kakor tudi v kmetiških ljudskih šolah dajali tudi osnovni pojmi francoščine. Čop vpraša malega Prešerna: «Deček! mi li znaš povedati, kaj se pravi ,prav dobro' francoski?» «Tres — bien», se vprašanec brez pomisleka odreže. Čop... pohvali dete Prešerna rekoč: «Le lepo napreduj, mali, potem utegne še kaj biti iz tebe».264 B^ojt dijaka latinskih šol sta si postala Prešeren in tri leta starejši Čop najožja prijatelja, ki sta zlasti o počitnicah skupaj prebila marsikatero urico. Prešernova sestra Mina je pripovedovala Levcu, «da o počitnicah skoraj ni bilo dne, da ne bi bil prišel ,žirovniški študent* Preširna obiskat. Ta je navadno ali v svoji sobi bral, ali s knjigo v roci pri sv. Marku v travi ležal. Kedar je prišel Čop, brala sta skupaj po več ur, ali v živem razgovoru hodila ob savskem brodu, ali sprehajala se po lepi okolici. »265 / y>,* *>n "rl^Med teti 1820. do 1827., ko je bival Čop na Reki, oziroma v /ž)x +**J. 2c€«X^W;,e slcer usoda začasno osebno ločila Čopa od Prešerna, -» l'«v kateri je v jeseni 1821. odšel na dunajsko univerzo. A tudi v tenr>^ fJ caYu ju je združevalo prijateljsko dopisovanje. Njunih pisem iz te dobe se nam ni sicer nič ohranilo, vendar pa o eksistenci takega dopisovanja lehko s precejšnjo sigurnostjo domnevamo po pismih, ki sta jih pisarila Čopu dunajska Prešernova sodijaka, Golmajer
n
263   prjm<   Čopovo   opazko   v   Šafafikovi   «Qeschichte   der   siidslawischen Literatur«, str. 59.
264  Tomo Zupan, Iz Preširnovega življenja, Ljub. zvon, L, str. 271. 205 Zvon, 1879., str. 35.
PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.     589
in Perko, in ki so ohranjena v Čopovi zapuščini. Tako piše n. pr/^V* dne 1. junija 1823. Golmajer Čopu, da je dobil mesto učitelja pri Klinkowstromu,  «v zavodu, kjer je Prešeren^, in omenja med imeni dunajskih, Čopa pozdravljajoči dijakov na prvem mestu Prešernovo   ime.    Isti   dopisnik   dne   15. januarja   1824.   Čopu podrobno razlaga vzroke, iz katerih je moral Prešeren zapustiti Klinkowstr6mov  zavod.   In   zopet   dne  23. novembra 1824.   rraro  ^ javlja, da gre Prešernu dobro.  Dne 21. maja 1825. mu pop|suje,rx^. > *.-, »^ kako je po dokončanih študijah peš zapustil Dunaj in kako so ga z Dunaja pospremili CliroJbatj^Preseren, filadnik i. dr., med potjo veselo popivajoč, prav do Perchtoldsdorfa, kjer so se kordialno poslovili. — Že znani nam Perko, ki je Čopa v Lvovu obiskal, dopisuje Čopu kot dunajski dijak in v svojih dopisih ne pozablja pristaviti kaj malega tudi o Prešernu. Dne 10. oktobra 1826. napr./^^^ f^XLxj Čopu sporoča, da je Prešeren to leto zgodaj odpotoval v domo-       t&irjtee* vino; a dne 5. novembra 1826. omenja naravnost Čopovo pismo na Prešerna, katerega temu ni mogel izročiti osebno, ampak mu       mu -  '* ga je pustil na univerzi. [«Non ho potuto vedere ancora il sig. Prefhern, ma ho messo la lettera speditami aH' universita, ove come spero (se mai e a Vienna) 1' avra fra poco.»]  V Perkovem pismu z dne 5. maja 1827. pa imamo direktno potrdilo, da je v teh dijaških letih tudi Prešeren dopisoval Čopu. («Preschern e arrivato             *ty*
per far il primo esame di rigore; egli La saluta e dice diAyolerla^^C<fe/, f^« scrivere.»)266 V jeseni leta 1828., ko je Prešeren vstopil v'prakso-^u^f^-.« h-pri ljubljanskem advokatu dr. Baumgartnerju in je bil Čop že eno^       <pt*?rK leto ljubljanski humanitetni profesor, je združila Ljubljana oba          q*>
prijatelja zopet v  osebno,  za  našo  literaturo tako  plodonosno1   ^ v*: * zvezoyV teh zadnjih dvajsetih letih, ko je SrrLok„pjp_^ejmrjeJnem ^^^k kojikurzu in nesrečni ljubezni bival.v inozemstvu, ko se je bil Preše^                                                                          in delo-
vanje še z vročim, nerazočaranim idealizmom ter z vzbujenim in razcvitajočim se velikim pesniškim talentom svojim, takrat se je iz srečne Čop-Prešernove zveze porodila «Čebelica*, v. katere/^/eyfrto '* okrilju je prvič v večji množini zagledala svet legorasla deca \ Prešernovih poezij.
Kakor smo videli, je bil čop človek, zakopan v knjige, živeč v študijah, uživajoč v leposlovju klasiko in romantiko, na ta način za silo pozabljajoč v duševnih užitkih na svojo osebno srčno
266 Vsa ta pisma v Čopovi zapuščini v ljubljanski licejki.
!
590     PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
rano, ki mu jo je bila vsekala ngjTagana ljubezen. Podobno prevaro 5"b3. (Joi svojih čuvstev je imel skoro doživeti tudi njegov prijatelj Prešeren.    '
Nič nam ne nudi globljega pogleda v Prešernovo osebnost in še posebej v sklad njegove duševnosti kakor analiza razmerja našega pesnika do ženske. Prešeren je bil po naturi in izobrazbi svojega uma, kakor bomo še videli, močno in izrazito idealistična
tJkM^tn *>***tfffiaya. Bil pa je obenem po svojih nagonih in fizični prirodi svoji krepak, zdravočuten človek. Jaka erotika je značilna komponenta njjegove pri r ode. Da bi bil kot že dorasel dijak erotično Tako malo vzbujen in podučen, kakor poroča njegova hči, trdeč, da ga je kot šestnajstletnega mladeniča šele doma veliki hlapec «poučil prijazno o razliki med obema spoloma in o medsebojnih razmerah»,267 si pač ne more misliti nihče, ki pozna življenje kmetiških otrok in mnogotere prilike, v katerih se deca na kmetih poduči o teh stvareh. V skladu s Prešernovo idealistično izobrazbo pa bi utegnilo biti to, kar sporoča po.materini pripovedi ista dama o njegovem bivanju na stanovanju pri neki dunajski vdovi in njeni •    hčerki, trdeč, da pesnik ni ugenil postranskih namenov, ki sta jih
ŽCvi' /^Luu<*i2L$^ lehkoživi Dunajčanki z ozirom nanj.268 Da je Prešeren že v
'   dijaških letih rad pogledal za kakšnim lepim ženskim obrazkom,
potrjuje sam, ko piše dne 14. marca 1833. Čelakovskemu, «de
jse mu je ljubezen z' nekakšino Gospodično v Gradcu le zavolj
/       '"V) lLga poderla, ker ji je premalokedaj  pisal»,269 označujoč na ta
način sam površnost in vnanjost teh in takih mladostnih znanj.
287 Ernestina Jelovšek, o. c, str. 10.
268  Ibid., str. 12.
269  ZMS., VI., str. 180. — To  razdrto  graško  ljubezen omenja Prešeren v-- Ai "^CXu/v> -tudi v pismu na Čopa z dne 24.—31.marca 1832., ko mu piše iz Celovca v
Ljubljano: «V_Qradecjsi ne upam nič več pisati.» (Ljub. zvon, 1888., str. 691.) Istemu Čopu piše iz istega mesta dne 5. februarja 1832., da je tu neka Celov-čanka napravila nanj takšen vtisek, da «ne sme nekdo o njem nič zvedeti*.
W^'>8h «>H&mv^Ibid., 568.) Dalo bi se tu misliti na «lepo Reziko nemškuto», ali pa morebiti TIc-Cmc (Z%q na '— Julijo- V dobi, ko je Prešernu «tride.seto leto predla Parka», pa <j I l pravi sam vzvišeno šaljivo, da «nobena ga deklet še ni ljubila». V sonetu «Dve sestri videle...», nastalem najbrž leta 1831., sicer trdi, da je pobegnil pred pogledom neke lepotice kakor srna «v prejšnjih časih osterljena*, vspomnivša se «stare rane». *i*     A ta «stara rana»  je po vsej verjetnosti izraz poetične hiperbole; več
jtOfS*: ^# Z^^ejanske resnice pa bo v Prešernovi stanci iz istega leta 1831., ki je najprej bila brez naslova in jo je poet pozneje značilno naslovil: «Prva ljubezen«, menim v naslednjih treh verzih te pesmi:
PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.     591
Z enointridesetim letom pa je dospela Prešernova idealistično-duševna in krepka čutno - fizična natura do silnega moškega izbruha, njegovi duševni toki in prirodni šoki so se razcveli v krasno, opojno cvetko njegove ljubezni do Julije.270 V osmrtnici,posvečeni Čopu, govori Prešeren o silnem «notranjem žaru» (innere Glut) ne samo Čopove, ampak pač tudi svoje prirode. Pri oznaki pesnikove ljubezni do Julije, si ne moremo misliti, da bi bil žarek, ki je tako sijajno obžaril Primičevo hčerko, iz Prešernovih prsi šinil na dan samo zato, da doseže in obsine njo, o kateri se nam sporoča, da je bila resjiežna, a n^ne^o^eJbnoUL^_deyp|ka. Popek je dosegel stadij, v katerem se je moral razviti v cvet, in hčerka ljubljanskega trgovca je bila pač tak vnanji in vidni povod, kakršni so bili vsi formalni vzorci, ki sijihjej^Igren izposojeval od romantike in nji priljubljenih pesnikov, zla^_od„JtaJjjana A;4a I^trarka, po čigar vzgledu tudi Prešeren s srcem za ljubljeno J damo užganim «ji želi v Jjub^ni_y, uJlJ^ durskp. O kakšni zavestni pesniški fikciji seveda kljub temu neu smemo govoriti. Da_Prešereri ni bil sanjač, a^pa^^i^knJcon-kreten cjojrek, da jejudi^ulijo resnično ljubil, to dokazuje dokaj konkretnih podrobnosti^^njegovih pesmih.271 AJgrjeserett.nL ljubil samo take Julije, kakršna je posedala v družbi staromodnih tet in ljubljanskih dam, ki «so si brusile jezike in si štele na perste per kafeti, kar jih ni in kar jih je ljubil device», ampak on je v nji ljubil
«Domače sem lepe poznal dekleta, dežel sem tujih videl hčere zale; bila srca ni prostost men' odvzeta.«
S to  pesmijo  datira začetek ljubezni  do  Julije.   (Prim. o  tem  dr. 2igonovo temeljito razpravo «Letnica 1833. v Prešernovih Poezijah* v ČZN. 1906.)
270  Podrobnejšo analizo Prešernovega razmerja do Julije in Ane glej v moji razpravi «Drama Prešernovega duševnega življenja« v posebni štev. «Naših zapiskov«, III. (1905.), št.   10 in 11.
271  Proti  Stritarjevi  proglasitvi Prešernove ljubezni do  Julije  za zgolj pesniško  fikcijo,  za  kar bi  to  ljubezen   svojega  očeta  rada  proglasila  tudi   p. Ernestina  («Spomini», str. 7), je odločno nastopil Murko v svojih «Mislih k r'^---^*^*^ <$/ Prešernovemu življenjepisu*  (Lj. zvon,  1901., str. 134.)  in  že poprej  v svojih univerzitetnih predavanjih; v istem zmislu je razpravljal o tem ljubezenskem
vprašanju prof. Korš v uvodu k svojemu ruskemu prevodu Prešerna, v delu,/          ^~^
za katero mu je pisec teh vrst dobavljal gradivo. Dalje prim. V. Steska (Kap^Vv-?^ /Zc/ejf', obzornik,  1901., str. 27.), dr. Tominšek  (Lj. zvon,  1905, str. 544.)  in dr. Zigon (v citirani razpravi).
592     PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
kot v vidni realizaciji obenem vse one idealistične pritikline, s katerimi — vzetimi iz svoje prepolne idealistične duše — je bil orisani obdal predmet svoje ljubezni. Prešeren je gledal «sled sence zarje onstranske glor'je», vtisnjene v oltar, ki si ga je bil naredil iz Julije. In ko je gledal to po svoje in iz sebe narisano «podobo nebeške lepote», so se mu hladile želje «ljubezni verne», to je: njegovega idealističnega stremljenja po lepoti. Julija je dala njegovemu idealu realno »ime», in pesnik se morebiti niti sam ni zavedal, da zliva z lepoto ideala, nosečega slučajno ime «Julija», v en akord lepoto noči, svetle zarje, dneva porodnice, jutra, poldneva, mračnega hladu večera, samote, nepokoja mesta, rože, tiče, vsakega kamena, z eno besedo: lepoto vsega vidnega sveta, od katere je imel pesnik v duši neminljiv, neizbrisljiv občutek in o kalgrjjc.bila pravzaprav v njegovih pesmih «yedna, sama govorica». A «gospod» vsega tega poslednjega ni bilo že več Julijino «ime», ampak v to «ime» zajeta ona idealistična težnja, s katero je pesnik obdal svojo
nezavestno iluzijo. Ko.....je pozneje spoznal to iluzijo, je pesnik
mirno ločil realno podlago njeno — «lgpp_ stvar» — od tega, kar ji je bil dodal iz svoje duše, oi^^ožtva«.
Ljubezen do Julije je pomenjala za Prešerna ono srečno zlitev njegovih čuvstev in čutov, s katero je razmeroma še mladi pesnik tako zmagoslavno krotil in uglašal «življenja zmede». Bila je ta ljubezen zanj kombinirani žarek one «svetlobe zorne», o kateri pravi:
«Le nji teme kraljestvo je pokorno,
samo njo ubogajo viharjev sile.»
Bila mu je ta ljubezen «zvezda na visokem nebu». In naj je še tako razsajal «piš ob hudi uri» lastnih instinktov, in naj so se še tako «tepli valovi» in je «udarjal grom» sodobne splošne reakcije pred-marca, pri svitu te zarje je «na razjasnjenem azuri» njegove duše kraljeval mir in na morju javnosti in v kotlu njegovih čuvstev in nagonov je utihal zanj šum viharja. Prešeren je že takrat vedel, da so slučajne sestavine in slučajni odnošaji realnega življenja, ki sodoločajo individualno življenje visoke, idealne osebnosti, sovražni in nasprotni idealističnim težnjam njenim — o tem spoznanju priča njegovo mladostno «Slovo od mladosti» — vedel je torej že takrat Prešeren za «jezo sreče», t. j. usode, a takrat je imel še oči uprte v svoj realizirani ideal in je mirno rekel:
PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.     593
«AkLie tako vihari jeza ja-eče.
nebo se koj zvedri krog moje barke.»
;;¦;¦;:¦:
T*
*-    tj

V teh dveh stihih vidimo Prešerna še v polni idealistični samozavesti kot krotitelja' «jeze sreče», kot polnosilnega gospodarja «barke» svojega življenja. Toda pesnikova ljubezen ostane neusli-Tesana, in sicer v oni moški dobi, ko njegova krepko-čutna natura ne more več živeti od samega «neba», ko njegova noga stremi po tem, da stopi na «zemljo». «Svetloba zorna» Julije se začne zavijati v zemeljske megle. In_k.o. se mu, že oddaljuje izpred oči, se^rnu pogled še enkrat upre v njegov ideal, in najlepša njegova pesem mu prikipi iz prsi: «Sonetni venec», v najbolj belem marmorju okameneli oni hip, ko
«Sijalo solnce je podobe zale, pogleda tvoj'ga pil sem žarke mile, ljubezni so cvetlice kal pognale».
A obenem so v tem ljubezenskem spomeniku že začrtane sence one noči, v katero je imel pesnik pasti poslej:
«Zhežaie_so te sanje kratkočasne,
bilo~fjIisk''"nagel upanje je celo,
ki le temnejši noč stori, ko ugasne.»
Pesnik, kakor da bi čutil, da se s tem spomenikom, nagrobnikom svoje ljubezni, poslavlja od svojega ideala, krasnega, a zanj težkega kot gola, večna, neizpolnjiva ideja, da se poslavlja v korist resničnega življenja, «življenja noči», v katero kmalu «noben žar'k ne bo svetil», v korist realnosti, razločujoče se od idealnosti kakor se razločuje telega od zrakoplova.
Prihajal |e čaSj. ko je začela,Prešernu postajati njegova idealna ljuhfizeiitežka,   mučna  in  bridka  kakor   «šoIz   grenkih  kupa». Njegova zdravočutna priroda je začela spraševati po ženski, ki bi mu bila dušna in telesna družica. Bližal se je odločilni trenotek, ki je zahteval od Prešerna, da združi idealne zahteve svoje duše z realnostjo, da stopi na trdna tla. Tguprehod se ni posrečil   *   1   * pesn,iku.   Morebiti je bila že sama po sebi premalo v soglasju njegova vnanjost ž njegovo notranjostjo, da bi bil mogel upati na vsaj približno duševno in telesno ter socialno enakorodnost, sa^  ^ smo culi, da je Chrobatu govoril o «kaki hišni». Tudi je bil padec^ njegov iz nebes na zemljo v Julijini ljubezni prestrmoglav, da bi // se bil  mogel ustaviti v primerni  višini.  Bodi  temu kakorkoli:
38
594     PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
*~J      f        IS      *
Prjšejsp^rjpprej — z očmi, uprtimi v zvezdo «visoko na nebu» — gospodar «barke» svojega življenja, se sedaj zlije z realnostjo, z elementom in poslane val, ki ga.giblje element in goni vihar. Pesnik stopi v intimno razmerje zpAno Jelovškovo, mladim, čednim dekličem, do neverjetnosti naivnim, malo inteligentnim, pri svojih in pesnikovih?|reh^ffezakonskih otrokih skoro nesrečnim bitjem, ne osrečuj očim tudi pesnika. Prešeren, je poizkušal Ano izobraziti, nosil ji je knjige, vodil ž njo prosvetljene pogovore, dajal ji novcev, da bi hodila v gledališče. A kakor pripoveduje njena hčerka Ernestina, se jzdi, da je hodila. Ana menda rajši kramljat h gledališki gostilničarki in dajat pri zopetnem svojem blagoslovljenem stanju ljudem v zobe sebe in njega.
Spoznavši brezuspešnost svojih visokih prizadevanj, zvezati svojo življenjsko usodo z bitjem svojega idealizma, se je Prešeren združil z navadno ,^zemljanko», odpahnjen od?n?božtva» se_Je oklenil «smrtnice» Ane in se zapletel v težke brige in bridkosti, ki jih je nosil možato, čeprav s sklonjeno glavo in ginečimi življenj-skimi silami. Namesto prejšnje idealne «solz grenkih kupe» hrepenenja je pil sedaj iz še grenkejše realne lončene posode življenja. Globok pogled v to trpko stanje, v katero je bilo privedlo to razmerje Prešerna, nam nudi «čudovit in skrivnosten» dogodek, ki ga po materinih lastnih besedah sporoča v svojih «Spominih»272 pesnikova hči: «Neko nedeljo popoludne je prišla (Ana) k njemu; bil je nenavadno dobre volje. Dejal je, da se čuti zelo srečnega, da ima hčerko; kadar umrje, bode vsaj kdo plakal za njim. ,Tudi ti boš jokala; izpoznaš še-le, kaj imaš, ko me že več ne bo, kajti sedaj me ne umeš! ... S tem sem le hotel reči, da sem srečen, ker imam bitje, kateremu je moje življenje res potrebno... O, ko bi tudi tebe mogel res osrečiti!' — ,Vzemi me, saj veš, da bi bilo to moja največja sreča.' Prešeren je globoko vzdihnil, podprl se s komolci, zakril oči ter se zamislil. Črez dolgo se je sklonil — bil je za deset let starejši. Nato je vstal, prijel mojo mater za rameni ter jo potisnil ven rekoč: ,Idi sedaj...!'» Sedaj, ko smo se v glavnih obrisih seznanili s Prešernovo osebnostjo v njenih prirodnih sestavinah, nagnjenjih in svojstvih, lehko pristopimo h kratki označbi najizrazitejših poti poetove misli, h karakteristiki one končne zaokrožene duševnosti, ki ji |Xr»^pravimo svetovno naziranje.
S*J*Jhj>®^ip\
272 Ernestina Jelovšek, o. c, str. 46.
PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.     595
Prve direktive Prešernovemu pogledu na svet in življenje je dal brezdvomno Matija Čop, ki je kot bivši dunajski modroslovec^^ XZ^* in   za_pjofesorski  izpit  iz  klasične  filologije  se  pripravljajoči    /            /
ljubljanski teolog sigurno mnogo občeval z višjegimnazijcem in^-^ ožjim rojakom Prešernom, kakor je to delal glasom znanega nam /hmC v-v*2$ pisma v tem času z Goričanom Saviem, zanimaj očim se za literaturo. Od Čopa se je Prešeren po vsej verjetnosti že v teh letih navzel globokega zmisla za najboljše poete grškega in rimskega .-   .klasicizma, zlasti za elegike, tako mnogo govoreče tudi umu in
srcu tedanjega modernega človeka. Nemška romantika s Fried-/}Jia^^C*  ^ richom Schlegelom na čelu je baš takrat vzbujala nov interes za proučevanje staroklasične literature. Lehkg si mislimo, da je Čop že takrat zainteresiral mladega Prešerna tudi za starejšo itali- _. jansko poezijo, za katero je istotako kazala takrat gospodujoča » nemška romantika posebno umevanje in navdušenje.
Veselje do izobrazbe v materinem jeziku so budila v tistih letih predvsem predavanja Metelka, prvega od države nastavljenega Af^tiiAC^
javnega   predavatelja   slovenščine   na   Kranjskem,   in   sicer   na
'• m ji m 111* ju__r-                          ^***^^*r      **+t^\i
ljubljanskem bogoslovju. Ta predavanja so smeli v zmislu najvišjega odloka z dne 26\ decembra 1815. poslušati tudi dijaki liceja,^/^^;^ ^ tedanje gimnazije.  Kakor trdi Mara,273 je tudi Prešeren poslušal ^<Lr*&***^ Metelka, ki je bil začel s svojimi predavanji dne 16. aprila 1817. /^,r± ^^cftjt To stolico slovenščine je bil s pomočjcf Kopitarja izposloval in predavateljsko mesto na nji pridobil^Metelku ravnatelj filozofskih študij ljubljanskih,5>Matevž Ravnikar, ki je med leti 1815.—1817.,|/L         ^
stanujoč z Metelkom, semeniškim ekonomom in spiritualom, pod v isto semeniško streho, pisal svoje «Zgodbe sv. pisma za mlade ljudi», polagajoč zlasti s to knjigo one smernice razvoju knjižne t   slovenščine, pojcaterih'si jepridobil v slovenski literaturni zgodovini ime «očeta slovenske proze». Ravnajoč se po zgledu onega Rav-nikarja, ki si je bil svoje jezikovnorazvojne smernice priredil po Kopitarjevih nasvetih, se je oprl Metelko s svojimi duhovniškimi • ^Oict učenci na preprosti in nepokvarjeni jezik kmeta, ne prihajajočega * * mnogo v dotiko z mestnim, slovenščino kvarečim prebivalstvom. * Uspeh te stolice je bil velik.  Skoro se je razlegla s prižnic cele * t ^dežele enotnejša, slovniško pravilnejša in blagoglasnejša slovenska beseda. Pa tudi v novih, v prvi* vrsti nabožnih knjigah, ki so jih
'¦¦   ¦¦¦¦: ¦¦-,>>.   .
začeli v obilnem številu pisati in izdajati Kopitarjevi, Ravnikarjev!
273 Jezičnik, IX., str. 28.
38*
596^   PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
in Metelkovi učenci, se je razodeval jsti jezikovni napredek. Ko pride stvar enkrat v tok, običajno ena evolucija brzo vodi za seboj drugo. Lajški učenci, po teh učiteljih v slovenščini vzgojeni in zanjo ogreti, so se že po dobrih desetih letih tako izpopolnili, da so — po__prayici čuteč se nejijžje od svojih nekdanjih učiteljev — posegli po novi. višji stopnji razvoja domače literature. In na — O&lo te nove evolucije in v opozicijo s staro sta stopila bas Cop o-f. ^7 /re/oin Prešeren z. almanahom «Cebelico». Toda o tem pozneje.
Kar   se   tiče  Prešernovega   svetovnega  nazora,   si   moramo misliti, da je prinesel poet že iz dosedanjega drugovanja s Čopom neko izvestno orientacijo v pogledu na syet in življenje. Ta je mogla  sloneti  edino  na  staroklasičnem  naziranju  z  vzbujenim  p c-,    M          zmislom za naziranje romantikov, polagaj očih baš v tistem času
' J.N rnriogem oziru mostove med svojim in starih Grkov duševnim i                svetom. — V jeseni 1821. je pnsel Prešeren na Dunaj, v siroki>^
svet, v ozračje misleče avstrijske mladine, v dotik z oficialnim^ duhom časa stare generacije in v kontakt z opozicijskimi težnjami mladega pokolenja, v ono gibanje, ki se je bilo začelo s kongresi A*. ^n končalo z revolucijo leta 1848. Tresljaji tega pokreta izpreletu-jejo in napolnjujejo tudi Prešernovega duha. Prešeren je na lastne oči videl, kako se je zaključeval sredi maja 1821. v Ljubljani eden izmed kongresov. Videl je razsvetljena okna, za katerimi je Metternich s pretkanimi zvijačami pridobil diplomate Evrope za Jo, da se skujejo in nadenejo verige narodom. Ko je prišel Prešeren na Dunaj, je tu našel docela drugačno tendenco na barometru družabne atmosfere, zlasti med mladino, nego je bila ona, ki bi jo bil našel, recimo, deset let prej. Desetletje prostovoljnih pridigarjev, vedre restavracije katolicizma, je bilo pri kraju. Med dunajsko inteligentno mladino je bilo sedaj zavladalo mnenje, da je Metternich zato pripustil redernptoriste in jezuite v državo, da izvrši «neki teman, velik načrt vlade», stremeč po tem, da s poi^^g^jjjiov^^j^ov in bratovščin izvede, vseobče duševno rpbstvo.274 Tudi je vedela ta mladina, da redemptoristični kon-vertiti v sporazumu z Metternichom ustanavljajo takšna vzgaja-lišča, kakršno je bil znani nam Klinkowstromov zavod. In ako se je slučajno sama vzgajala alf'ako je sama poducevala v takih zavodih, je začela kazati .odpor proti temu izrabljanju vere h'€/t*^/e "^^^reakcijske državne svrhe. V tem svojem odpornem zaletu se je
Prim. Eugen Guglia, 1. c.
PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.     597
začela ta mladina obračati proti veri sploh in se oklepati smelega,
čeprav neredko brezciljnega «freigeistorsfva». Tipjčni predstavitelj ^-«^'&«^ft^
te  mladine  je  renitentni  Klinkowstromov   gojenec  grof  Anton ^
Auersperg, poznejši pesnik Anastasius Oriin. Auerspergu pa je bil jfa v^fi o.,
v  imenovanem  institutu   inštruktor   in   drug  —  naš   Prešeren.                 /
Prijateljstvo in somišljeništvo, razvivše se med obema mladeni-
čema, je bilo tudi vzrok, da je moral naš pesnik stran od Klinkow-
stroma. Veleinteresanten dokument o tem dogodku iz Prešernovega
življenja tvori Golmajerjevo pismo Čopu z dne 15. januarja 1824.,
ki ga je leta 1902. odkril v Čopovi zapuščini pisec teh vrst.275 V^aHS-^t*  C*
tem pismu Golmajer poudarja zlasti naslednje, za naša izvajanja -~f^4^^> o^^
važne stvari: «Prešeren je presvoboden in preodkritosrcen, da bi
mogel ostati v tej hiši, zakaj tukaj je exempli causa kakor v
kakšnem semenišču; kdor se zna bolje hliniti, ta boljše izhaja.
Liguorijanci so se menda popolnoma polastili Klinkowstroma; on
sam ima seveda pri tem najboljšo voljo, kljub temu ne ustvarja
drugega nego hinavce, ne izvzemši inštruktorjev; mi učitelji^smo 9VČW*-
na boljšem, pri nas zadostuje, ako točno prihajamo in ne oznanju-//Ut^
jemo nevere in krivoverstva. Pjrešeren pa je n. pr. bral premalo/*1
mpli&enikov_ kakega Passyja  ali  Frinta278  in  drugih  duhovnih
nabožnih knjig ter se preveč ukvarjal s posvetnimi, grškimi in
^latinskimi klasiki, s Homerjem, Hesiodom, Evripidom, Sofoklom, Plavtom, Tibulom, izmed katerih so zadnji nekaj posebno pregrešnega, ker vsebujejo komedije. Vedeti moraš namreč, da ne sme hoditi noben gojenec zavoda, kakor tudi noben inštruktor, v ,- ! gledališče, naj bi se predstavljalo tudi najboljše delo. Semtertia^ je Klinkowstrom pri Prešernu našel tudi druge knjige, kakor Boc-caccija, Guarinijevega ,Pastor fido', Ovida itd. Tudi ni hodil Prešeren nikdar k izpovedi ter k obhajilu in ne vsak dan k maši, premalo mu je dvoril. Zadnji udarec pa mu je zadala ta okoliščina, dsT je čital'grof Auersperg knjige iz njegove knjižnice, pri čemer je naletel tudi na pregrešne, tojejimel od Prešerna ključ do njih; to jg dalo Kiinkowstromu povod, Prešerna odpustiti.*
V tem Golmajerjevem pismu so za naša izvajanja pomembe polni zlasti podatki o tem, kako se je Prešeren kot pravi Čopov učenec tudi za časa svojega dunajskega jurističnega študija še
>< nadalje bavil s čitanjem in proučevanjem staroklasičnih pisateljev,
275  Priobčil je to pismo L. Pintar v «Ljub. zvonu», 1902., str. 633.                 A-L* /0
276  Prim. gori str. 81.
598     PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.

zlasti elegikov, kako je užival staroitalijansko poezijo tudi Jh 5" oddaljen od mentorja, po čigar posredovanju se mu je bila priljubila, in naposled: kako se je Prešeren pod vplivom gesel dunajske napredne mladine odvračal od^take vere in takega katolicizma, kakor se je ob tistem času državnim potom po Metternichu uvajal v življenje in izrabljal v restavracijsko - nazadnjaške namene. Ako je pisaril Klinkowstrom Auerspergovi materi na Kranjsko, da mladi grof «javno kaže neko za dečka smešno omalovaževanje duhovskega stanu»,277 ako poroča Wolfgang Menzel v svojem literarnem potopisu, da se dunajsko ljudstvo «na cesti norčuje iz liguorijancev»,278 so nam znana iz Ernestininih !^jr          „«Spominov»  tudi glede Prešerna dejstva, porojena iz podobne
*mentalitete; njegova hči nam pripoveduje, da je n. pr. Prešeren ob priliki, ko se je veselil sina, dejal Ani: «Moj sin ne bode nikdar duhovnik, in če bi bil — tedaj ni moj otrok»; ko je Ana vmešavala v njuno razmerje šentpeterskega župnika Svetličiča, se je baje izrazil, da «se poslej ločita njiju poti... naj pa vzame — župnika Svetličiča»; dalje pripoveduje hči po materini pripovedi, da je bil vesel tudi hčerke, češ, da bo po njegovi smrti vsaj kdo plakal, pristavljajoč: «Moja sestra ne bode jokala po meni, kajti tercijalka nima srca»; da je bil hud na svojo Ano, ko je bila šla se izpovedat duhovniku, kateri jo je izpraševal o neznanih ji «sodomskih grehih», dajajoč duška svoji nevolji v naslednjem poduku: «Če misliš, da se že moraš spovedati, povej meni in jaz ti nasvetujem spovednika, kajti še je nekaj pametnih duhovnikov«; sam zase pa da je bil mnenja: «Nič ni za moža bolj poniževalnega — skoro bi rekel onečaščujočega — kakor spoved...  Ce krivice ne poravna,
mu ne more dati odveze noben duhovnik.
279
»
K
Iz vsega tega se vidi, da je bila Prešernu že od mladosti pot verskega doživljanja po časovnih razmerah j ako zagrenjena in da je izmed oficialnih voditeljev na tej poti — duhovnikov — uvaževal le redke izjeme in še te priporočal — drugim, ne sebi.
Vjtem se je temeljito ločil od večine zastopnikov takratne nemške romantike, tvoreče v ostalem ozračje, v katerem je dihala njegova Muza. Nemški romantiki so se v pretežni večini nagibali
-
277  Glej  Franklov sestavek *«Anastasius  Griins  Jugend». Neue fr. Presse, 1'896, Nr. 11.334.
278  W. Menzel, o. c, str. 133.
279  Ernestina Jelovšek, o. c, 43—44, 46; prim. tudi 78, 25—26.
1   (



PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.     599
h katolicizmu in veri. Kakor smo culi, so tq_delali povečem v starejših svojih letih kot disidenti in utrujenci dokaj razuzdanega mladostnega življenja, stremeč po novih subiimnih užitkih in senzacijah. Prešeren je temeljil kot sin mladega, prirodnega naroda preveč v zdravi čutnosti, tudi je bil vzgojen preveč ob lepoti krep-kočutne grške antike,280 da bi bil prenašal poetične doživljaje svoje duše v nadnaravne sfere, ko se je lehko pesniško izživljal bodisi v neposredni prirodi, bodisi v onih oblikah, v katere sta bili prirodo dvignil^ in 30 poplemenitili antika in italijanska renes*anca.
Kljub temu pa se mora reči, da je P^^SŠSULM^SSSL^^^ n^ sin^j^r^j^sr^mjyjjike, čeprav ne zgolj njen pevec. Kakor nemš^^^^T^^ in sploh vsi romantiki je tudi Prešeren poet čuvstva par excellence. Ta pesniška struja je očividno tudi bila,   ki ga je napolnila zio**"***?* ljubeznijo do vsega ljudskega in narodoslovnega,  posebno pa z
*q smislom za narodno pesem. Primeriti Je treba samo njegove čudovito lepe prepesnitve narodnih pesmi, n. pr. «Lepe Vide». Pri roman-        M tikih se je~^Preseren naučil tudi ceniti umetnost in staviti njen" '"»-^ ^/v pomen na najvišjo stopnjo duševnosti. Od romantikov ima tudi svojo univerzalnost. Kakor pesniki te smeri išče tudi on umetnostnih oporišč v tujih literaturah, vendar bolj v oblikah, nego v vsebini. Z ljubeznijo do romanskih poetov so brezdvomno Čopa
jre*$hi njega napolnili nemški romantiki, n. pr. do Petrarka, katerega je A. W. Schlegel mojstrsko prevajal, do Guarinijevega «Pastor fido», priljubljenega vsem romantikom, do Boccaccia itd. — Temeljito pa se loči naš gorenjski fant od onih utrujencev rafinirane kulture, ki so stopnjevali fizične doživljaje v neke sublimne in se dajali za to ceno duševno vezati. Zato tudi spirale Prešernovega duševnega razvoja niso tako skodrčane, ampak celo takrat, kadar štrle proti obupu ali se povešajo v resignacijo, prirodno enostavne
* in klasično umerjene. Večina nemških romantikov je iskala v starejših letih stalno nekega miru in novega užitka v bolj ali manj vnanjem katolicizmu, dočim je Prešeren samo mimogrede posegel po podobnem «leku» in «hladilu». Vobče pa je ostal Prešeren vse svoje življenje «Freigeist», kar pri njem ne pomeni človeka vulgar-^>-e-<0 k«T"v] nega pojmovanja te smeri, ampak «samostojno mislečega«      ^~?
280 K poznanju tesne zveze Prešernove poezije z antiko z ozirom na pesniško dikcijo prinaša nekaj doneskov L. Pintar v svojih «Književnih drobtinicah« (ZMS., IV.); o njegovi idejni potopljenosti v duševni svet starih Grkov'in Rimljanov govori dr. Puntarjeva knjiga: »Zlate črke na posodi Gazel> itd.
600     PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
človeka. Zato pri Prešernu zastonj iščemo eksaltacij raznih nemških romantikov. Mladi Prešeren, ki je rajši izgubil košček kruha, nego da bi hodil po pobožnjaških kolotečinah umetnostnih kalku-lantov in konvertitov, je moral v tem oziru čutiti naravnost odpor, tako, kakor ga je čutila v dobi, ko se je on na Dunaju šolal, vsa dunajska mladina, ki je — kakor smo culi — leta 1809. še oblegala kateder A. W. Schlegela, leta 1827. pa pustila njegovega brata Friedricha predavati pred praznimi klopmi. Z ozirom na svetovno naziranje je moral Prešeren — podobno kakor Grillparzer281 — o romantiki misliti, «da je nezdravo omahnila nazaj v temo in vra-žarstvo».
Vsajmamenja kažejo, da so simpatije mladega Prešerna veljale
oni delni struji nemške romantike,   ki je v nasprotju z glavno
Schlegelovo   šolo   v   svojih   stremljenjih   predvsem   podčrtavala
narodni   značaj   ter   svobodomiselne   tendence,^C
t, j. takozvamj<šyabski šoli» z Uhlandom na čelu. Podobno kakor
"r<       v pesmih Griina in Lenaua, se čutijo razločni sledovi Uhlandovega
^r* ^ KsJ^pliva P1"! Prešernu282 in Stanku Vrazu. Uhlandova poezija odmeva
j)d prostodušja, veselja, mladosti, zdrave ljubezni, želja in sladkih
bridkosti srčnega nagnjenja. Podobno tudi Prešernova v prvi dobi.
281  Prim. A. Sauer, Grillparzers Gesammelte Werke, predgovor str. XXVI.
282  Naj navedem iz Uhlanda samo par sozvočij v dikciji:
«Ihr Saiten, tonet sanft und leise» (Teelied).
«Dass sie (pesniki) ernst und diister blicken,
ihre Saiten traurig tonen,
dass von Lust sie wenig singen,
aber viel von Schmerz und Sehnen...»
Prešernova pesem «Prekop» močno spominja na Uhlandovo «Des Sangers Wiederkehr». Poznavatelj Prešernovega izražanja takoj ria prvi pogled občuti podobnost dikcije, ako prečita n. pr. takele verze Uhlandovega soneta «Ver-machtnis».
«So ich Geliebte! der nur dich gefeiert,
verblute fern von Dir in Liebesschmerzen;
schon decket meine Wange Todesblasse.
Wann deinen Sanger Grabesnacht umschleiert,
empfange du das treuste aller Herzen
in des Sonettes goldenem Gefasse.»
Kakor Uhland tudi Prešeren posebno ljubi stanco za pomembnejše, večje snovi; oba pesnika pojeta romance z asonancami, v katerih pa^Uhland opeva
izključno španske, a Prešeren domače predmete itd. itd.


PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.     601
«Dekletom» kliče pesnik v prvi svoji tiskani pesmi, naj vstopijo v kolo z mladeniči. Še_bo]j pa so romance takega značaja, da se^ mora o njih reči, da so napisane v Uhlandovem tonu. Plemenske ^e-f v/i^h** razlike utemeljujejo seveda tudi izrazito raznohcnost obeh pesnikov. Uhlandove pesmice so bolj vesele popevke nemškega potujo- . čega rokodelskega pomočnika, ki si na daljnji beli cesti kroži številne poskočne «viže» o vincu v obcestni gostilni, o prigrizku v nji in še številnejše o zali krčmarjevi hčerki, ki mu streže. Prešeren pa se kaže v svojih prvih pesmih zdaj kot gorenjski kmetiški fant, ki marsikatero lepo noč presloni in prekramlja pod oknom svojega dekleta, potem zopet kot študent, preklinjajoč na pepelnično sredo Pust, da mu je «mošnjico rejeno djal popolnoma na suho» in omožil njegovo «mlado deklico nezvesto». Iz večine Prešernovih romanc zveni žalost in tožba zaradi hladne in nezveste devojke. Slovenski pesnik se ne raduje tako naivno nad prirodo kakor nemški imenovane struje. V tem oziru je spevana Uhlandova poezija popolnoma v duhu srednjeveških nemških spomladanskih praznikov na prostem. Prešeren se nagiblje bolj na jug, se oklepa italijanske umetnosti, ki se izprehaja v umetnostnih dvorcih, noseč pod gubami lepotno zaodetih form od ljubezni ranjeno srce. Njegova ljubezen do pičice nalikuje skritemu žaru italijanskega pesnika, ki se je pri svečani procesiji zagledal v lepo lice device in ga opeval vse svoje življenje. Prešeren.,ne gre za švabskimi liriki v tem, da bi kakor oni dolgo prepeval o pozdravljanju in poljubljanju na cvetoči livadi, o cvetlicah, polju, sinjem nebesu in solnčnem zraku — v lehkotnih, poskočnih in pojočih ritmih; on pripoveduje; ojern, ^ako mu je bilo v cerkvi gorje rojeno iz dveh dekliških oči in kako se je vsega njegovega bistva polastila :^o ¦ 5^3 ljubezen žgoča, ur^čujoča, breznadejna, neuslišana. Ne veseli ga več svet in pisana priroda, v Išvrjjo sobico se zapira in izliva svojo bolest v otožne, umetniško spletene sonete.
PreJejnovjLjoezija je vzrastla v romantiki, v tem morebiti ^^ najkompliciranejšem literarnem pravcu, prebogatem najraznovrst-
)    "     w  '"" »iX.—Tfn—.^.nuim----—nnr—%jj___li.hji.Ii ----T———*¦   in-
nejših^ gesel, med seboj pogosto tako različnih, kakor sta si različni že gori omenjeni dve gesli: eno, propovedujoče katoliško versko vdanost, drugo proglašajoče svobodomiselstvo. Dva podobna tečaja romantične struje se nam odkrivata tudi v tem, da romantika izda parolo o svetovni literaturi, o obogačenju domače literarne umet-
¦m
nosti s snovmi in oblikami umetnostnega iskanja vseh narodov in časov na eni strani,   na drugi strani pa se potaplja v lokalno
ir*t<v.<.J~wo   ,«*A
V-tH-u-A^
602     PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.

intimnost,   v rudimentarno snovanje lastnega rodu,   v narodno
pesem,   običaje,   nrave itd.   Nekateri romantiki imajo izrazitejši
zmisel za ena gesla, drugi za druga.  Mislim, da literarna zgodo-
/V      vina še do danes ni do dna izčrpala romantičnih gesel iz enostav-
J ¦ "nega vzroka, ker je čuvstvo, ta* glavni živelj romantike, sploh neizčrpljivo. — V dve veliki četi deli romantike med raznimi drugimi sestavinami tudi bridka, globoka in trpka svetovna bol, disharmonija med življenjem in idealom, najprej med lastnim življenjem in lastnim idealom in potem med tedanjim javnim, oficialnim, političnim življenjem, kakor ga je narodom predpisovala «sveta alianca», in med idealom življenja, po kakršnem so v imenu svojih posameznih narodov stremeli romantični pesniki-preporoditelji. 9 T Prvi izmed teh dveh čet je stal na čelu veliki Bvron, pesnik «brez- V upnega in ponosnega, na samega sebe oprtega obupa», pesnik, ki «je ljubil človeštvo in preziral ter sovražil ljudi, med katerimi se je videl osamljenega in zavrženega s svojo ponosno borbo, s svojo nesmrtno bolestjo» (Bjelinskij), pesnik genijalnih del, ki so bila «menschenfeindlich bis zur herbsten Grausamkeit, menschen-fr&undlich in die Tiefen sussester Neigung sich versenkend* (Goethe). To jejbila poezija priklenjenega titanstva, na^^aio jpred-ma^ca prikovanega pr.ometej.stya, časovne srčne in umstvene za-grenjenosti^Drugi četi tedanjih romantikov pa je to svetovno bol več ali manj zaslanjala ter odrivala v ozadje neka bližja domača skrb za upostavitev, preroditev in okrepitev plemenske, narodne samobitnosti, katero so izkušali ti pesniki rekonstruirati z namenom, da svoj narod uvedejo v kulturno družino s tem, da so gojili, požlahnjevali svojega plemena narodno pesem, ožjvljali narodne obifiaje, nrave itd. K tej-Mrugi četi spadajo skoraj vsi slovanski romantiki, k nji se v starejših, zrelejših letih pridružujejo med njimi celo oni, ki v mladih letih začenjajo kot bvronisti (n. pr. Puškin, Mickiewicz). — Prešeren spada po ysem_skladu svoje dušev-
C^^Jbosti in značaju svoje Muze v Bvronovo četo. In res se že 1.1833. ž lqti_ prevajanj a Bvronove «Parisine».283 A že samo dejstvo, da si je naš pesnik izbral to Bvronovo ljubavno delce v poslovenitev, znači, da on ni bil tolikanj borec javne svetovne boli, kolikor bolj elegik individualnih srčnih kriz in od časa njemu samemu pri-zadethVbolesti. Obenem pa se Prešeren že v tej zgodnji dobi na-giblje If^drugi četi, ko se v družbi s Smoletom mnogo bavi z na-
283 Prim. Ljub. zvon, 1882, str. 52.
ALOJZ GRADNIK: ARDEGAST.                              603
rQde2_Lesmiio, kateri se pozneje po KorytkpypnyELihgflujMUub- j^pc^ ^jano posveti še intenzivneje, dokler ne sporoči dne 12. decembra 1843. Vrazu: «Ich arbeite gegenwartig an krainischen Liedern/v>-^-. die den Bauernburschen gefallen werden».284 V skladu z gesli Bvronovega kroga in v soglasju z ideali «švabske šole*" pa ostane Prešernu v javnem in zasebnem stremljenju in delovanju trajna zvezda-vodnica— svobodomiselnost.                  (Dalje prihodnjič.)
284 Glej Ljub. zvon, 1900, str. 821, in primerjaj naslednje razprave: Dr. K. Štrekelj, Prešeren in narodna pesem, ZMS., III., str. 1—22; dr. Ivan Prijatelj, Emil Korytko, JMD., XIX., str. 1—24, 79—81; dr. Fr. Kidrič, Paberki o Korvtku in dobi njegovega delovanja v Ljubljani, Ljub. zvon, 1910, od 298 str. dalje ter istega pisca doneske v ČZN.,  1910,  snopič 3.-
D2S3
ALOJZ GRADNIK:
ARDEGAST.
«Pošilja sle k Slovenom nas Bajan, naš poglavar in obrski kakan, da zdaj njegovo sprejmete oblast čez zemljo to, ki bo njegova last.»
Zamislil se je mračen in teman, potem pa je izprožil svojo dlan in: «Le kot gostje sprejmite to čast!» jim je odvrnil strogo Ardegast.
«Kdo je, ki solnce ga obseva božje, tako mogočen, da nad nami vlada? Navada naša je, da tuje kraje
lastimo si, ne da nam tujec daje ukaze v naših. Takšna bo navada, dokler bo ta-le .meč orožje.»
<Ž^>
650              DUŠEVNI  PROFILI  NAŠIH  PREPORODITELJEV.
DR. IVAN  PRIJATELJ:
DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV. (mm
Svobodomiselna tendenca se Prešernu vsiljuje pod pero bolj v mladih, dunajskih letih, ko prevaja pesnik celo izrazito nemško-
i-L—       ''   i-.    ......    " ' i in—m«'**1""" ¦"   .....i"1"«......n»   »mu      m                                         -.¦-¦- ; ¦-'   -    ¦                             ...,.:.    .,,...    ..-j
nacionalno Kornerjevo pesem «Liitzow's wilde Jagd», pač zato, ker žari iž nje močan plamen svobode, ki hoče kar vse «rabeljne
¦niWiiiii.il ji iliilL|iiiCT-"r~'""""                ......Tnrrfrnrp '"i i
zatret' in tirane». Take aktualno-agitatorske tendence pozneje ne nadhnljajo več sorazmerno-umetniških gub njega lastnih pesmi, v katerih ipak veje krepak dih svobode, a svobode filozofskega mišljenja. Prešeren tudi ne postane tako izrečen časovni pesnik kakor oba sodobna mu avstrijskonemška učenca «švabske šole», aJjrun in Lenau. Ta dva namreč govorita v imenu naroda, ki se pripravlja za naskok, da zavzame politične trdnjave. Prešeren govori navidezno bolj v svojem imenu, nego v imenu svojega naroda, ki še ni čakal pripravljen pred vrati časa, ampak je imel priti šele po njegovi smrti. Pri tem pa temelji Prešeren tako globoko v svojem plemenu, da tudi takrat, kadar govori sam zase, govori in misli obenem za svoj narod.
Kakor smo culi, je veljala takrat v poeziji evropskih narodov predvsem parola o «srcu» (Gemiith). Pesniki so si prizadevali biti čim najbolj lirični in subjektivni; filozofija in miselna poezija ni uživala posebne veljave, češ, da ni zmožna postati «nevesta srca». Menzel s svojim nastopom zoper Goethejevo miselno ali «objek-tivno» poezijo je štel mnogo pristašev. Prešeren ni šel za temi pesniki in ni sledil takim mimohodnim geslom. Naj je tudi šel tok njegovega pesniškega doživljanja v pretežni meri skozi živelj srca in čuvstva, vendar je neprestano prepljuskoval v območje onega razuma, ki določno zaokroža Prešernovo duševnost. Že pri slovesu od mladosti naš pesnik priznava, da je «zgodaj okusil sad spoznanja«. Gradeč svoji pesniški duši najsijajnejše gradove v zračnih višinah svojega čuvstvenega idealizma, obenem s treznim očesom, z ostrim pogledom motri okoli sebe in pod seboj ne-kazno, materialistično resničnost in njeno za večino ljudi vsemogočno oblast. Kljub temu se mu ne zahoče po toplem naročju,
DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.              651
ne po topem stanju te mehanične resničnosti, marveč v dnu srca se mu rajši tožijpo «temni zarji» idealistične mladosti. Kot pesnik, kot umetnik romantične dobe, odlikujoče poeta s posebnim, vzvišenim poslanstvom in poklicem, s suverenskim ponosom gleda na one, ki «grabijo d'narje vkup gotove, si kupujejo gradove, v njih žive brez trpljenja«. Umetniška šetnja v lepi božji prirodi, «koder se nebo razpenja», v tem zanj mnogo lepšem «gradu brez vratarja«, zraven pa tudi miselno kretanje v sferah duha njega bolj vabi, nego «sence košate, stezice zložne, cvet dišeč po medi, sad brez potu».
Prešeren zavzema med onodobnimi pesniki prav posebno stališče s tem, da v svojih poezijah ne kaže samo veselja do zgolj čuvstve-nega doživljanja, ampak očituje hkratu krepko nagnjenje do umo-vanja. Njegovo tozadevno kretanje v območju uma se je brez-   ^ dvomno vršilo v tesni duševni bratovščini s Čopom in je značilno/^^ ^f%. za enega in drugega. Jasen dokaz za to trditev vidim v znani nem-J ški osmrtnici na tega visokoumnega mentorja njegovega, katera dela vtisek, kakor da bi se v nji poet izpovedoval in javno raz-govarjal o zadnjih tajnostih svojega pogleda na svet in življenje na podoben način, kakor se je najbrž večkrat privatno pomenkoval s tem prijateljem svoje duše, ko je ta še živel. Filozofski panteizem sodobnega nemškega romantičnega modroslovja diha iz te znamenite pesmi. Čopovo smrt, njegov prehod iz individualnega, dvomov, kesanja, bolesti in_srčnih ran polnega lastnega bitja v neskončni živelj vesoljstva opisuje tukaj pesnik kot srečen povra- 'fe^s»r*~'%% tek — domov, poslužujoč se pri tem prav spretno najpriljubljenej-šega izrazoslovja te filozofije. O Čopu, potapljajočem se v valovih Save, pravi:
«Im Hintergrunde schautest du die kahlen Giganten Oberkrains mit kiihnem Baue, rings um dich rauschten sanft der Save Wellen, die dir zu sprechen schienen: ,uns vertraue'; ob deinem Haupte segelten die schnellen weissflock'gen Wolken hin; der Freud' erschlossen fieng an die Brust von hehrer^Lustzu schwellen.»
Tu se priteza in vabi za pričo vsa priroda, da poviša lepoto onega hipa, ko človeško bitje zapusti individualne okove svojega telesa, da se zlije s prirodo v eno, povrne v svojo praenoto. Smrt se tu ne predstavlja kot rušiteljica, ampak kot «zadnja ljub'ca», vodeča
652              DUŠEVNI  PROFILI  NAŠIH  PREPORODITELJEV.
človeka pred oltar združitve s praenoto. Ni ga kmalu pesnika, ki bi bil smrt kot voditeljico na tej poti iz «življenja ječe» klical bolj zanosno, kakor je to storil Prešeren v znanih verzih:
«Prijazna smrt, precjolgo se ne  mudi:
ti  ključ,  ti  vrata,  ti  si  srečna   cesta, ki pelje nas iz bolečine mesta
tja, kjer trohljivost vse verige  zgrudi.»
In v osmrtnici na drugega svojega dobrega prijatelja, Andreja Smoleta, v drugi takšni filozofski izpovedi svoji, ponavlja pesnik v drugi obliki isto panteističnp misel, govorečo, da
«težka človeku ni zemlje odeja,                                 '
vzamejo v sebe ga njene moči.»
Fichtejev «čisti in brezkončni jaz», Schellingov «pravzrok» in Hegelov «svetovni duh», udejstvujoč se v vidnem svetu in postopoma pritezajoč vse vidno, individualno stvarstvo v svoje vesoljno območje, v območje panteistične združitve v absolutni enoti, se jasno  in  prosojno  zrcali  iz naslednjega  apostrofa na umrlega
Čopa:
«Der VVeltgeist sandte aus der lichten Halle, dich abzurufen zu des Lichts Genossen, den Genius ab; im hellesten Krystalle der reinsten Woge loscht' er aus den Funken, aufjdass er rein zuriick zum.Urlicht wahe.»
In če poslušamo druge Prešernove pomenke z umrlimi in živimi prijatelji, povsod opažamo, da vodi pesnik ž njimi filozofske razgovore, ovajajoče v njem dobrega poznavatelja sodobnih miselnih stremljenj. Vjiagrobnem napisu Korvtku in obenem življenjskem poslovim od tega svojega prijatelja, ki je deloval par let pod njegovim vodstvom in umrl v njegovih rokah, se tolaži žalujoči poet s Hegelovo mislijo, "SŠue^prilatelj sicer umrl kot človek, a kot duh še dalje živi v svojih delih, ki jih je vložil v zakladnico «objektiv-nega duha» človeštva, ki je netrohljiva:
«Der Mensch muss  untergehen, dj_e Menschheit bleibt;  fortan wird mit ihr das bestehen, was er fiir sie gethan.»
Večnost «objektivnega duha» mu daje garancijo, da individualna smrt človeka, obdarjenega s krepkotvornim in res kaj trajnega
DUŠEVNI  PROFILI  NAŠIH PREPORODITELJEV.              653
ustvarivširn duhom, nejpomeni zanj konca, ampak Fenisu podobno preroditev v sferah «objektivnega duha», misel, ki jo Prešeren iz-
¦¦-¦¦¦-¦¦¦   ¦..   ,.. ......
raza v pesmi «V spomin Valentina Vodnika». — A tudi svoje razgovore in debate z živimi prijatelji podkreplja Prešeren pogosto z izrazi, ki kažejo njegovo verziranost v sodobni nemški filozofiji, obenem govoreč o njegovi pripadnosti k tem miselnim strujam. Naš pesnik je po vsej verjetnosti poznal in najbrže tudi izpovedoval Hegelov nauk o razumnosti vsega resničnega. Njegovo odločno avtonomno-kulturno stališče nasproti ilirizmu se da sicer razlagati tudi iz instinktov elementarne zasidranosti pesnikove v osrčju njegovega slovenskega plemena, vendar govori Prešernova krepko zavestna argumentacija in filozofska terminologija v dopisovanju z Vrazom tudi za to, da se je naslanjal tozadevni njegov y> r«-^ nazor obenem na svetovno prepričanje njegovo. Značilne so v tem oziru zlasti naslednje besede iz pesnikovega pisma Vrazu z dne 26. oktobra 1840.: «Ich wiinsche iibrigens nicht nur dem Pan-slavismus, sondern auch dem Panillirismus das beste Gedeihen; glaube jedoch, dass man bis zum Erntetag alles Aufgesprossene stehen lassen soli, damit der Herr (to ITavJ am jiingsten Tage das Gute werde von dem Schlechten ausscheiden konnen».285
Prešernove misli o svetu in življenju, ki so bile vzele svoj zalet iz filozofskega izhodišča vseh tedanjih romantikov, iz schellin-gizma, zadobe široki okvir v Hegelovem panteizmu, v tem vse-obsežnem sistemu takratne izobražene Evrope. V ta vzneseni svet «misli visokoletečih» se dvigne Prešeren v prijateljski družbi s tihim družabnikom svojega pesniškega poklica, s Čopom. Z roko, vloženo v prijateljevo desnico, in v zaupanju v moč svojega idealističnega stremljenja po lepoti, utelešeni v oboževani devojki, se dviguje naš pesnik v vzvišeno «deželo duhov» in kroti «teme kraljestvo«, t. j. kruto mehaniko resničnosti. Politični pritisek pred-marca ga sicer omejuje; «kropiv krdelo» borniranega in utilitarističnega jan.zenističnega mišljenja in slovstvovanja sicer nemilo^f^ «A«t a duši «nebogljeno cvetjeV njegove poezije, jemljoč mu «rejo»; «skeleče misli, da Slovenec ne ljubi matere vanj upajoče», potem pa misli, da mu «zase vneti ni mogoče» niti devojke, vidne opore in utelesbe njegovega stremljenja po lepoti, devojke, s katere «pre-blago pomočjo podporno» bi si upal lažje drobiti «skrbi verige» svojega življenja in «železje okorno» težke dobe: vse to mu sicer
285 ZMS, IV., str. 192.

654              DUŠEVNI  PROFILI NAŠIH  PREPORODITELJEV. __________
značilno elegično barva njegove pesmi, a mu vendar ne izpodrezuje poetičnih kril. V svojih idealističnih ljubezenskih «željah» Prešeren 7^-  najprej doživi popoln porazvJulija se izreče za drugega. Skoro '    nafoŽugrabi Prešernu nenadna smrt prijatelja njegovih «misli», (*fs Qoj?a- Ob Čopovem truplu še enkrat in najlepše visoko vzlete misli njunega skupnega umstvenega stremljenja. Ta hip je nebo-tično okamenel v omenjeni nemški osmrtnici Čopu. Ne dolgo potem, ko je pokopal prijatelja, pa obide Prešerna čut osamljenosti in maloupnosti. V tej osamljenosti in zapuščenosti, nesreči in bridkosti se zapre v svojo sobico in se začne tolažiti in tešiti z dolgo, ^najelegičnejšo tožbo svojo. Stanca za stanco se zliva na papir, /;6wMTdokler ni gotova najdaljša njegova «pesem mila» — «Krst pri Savici».
Ne da bi se spuščal v podrobni umetnostno-kritični razbor te poeme, naj poizkusim tukaj posneti iz tega dela samo one črte, ki imajo pomen za ugotovitev in označbo pesnikovega filozofskega in religioznega pogleda na svet in življenje. V tendenci te Jirsko-epske pesnitve Prešeren proslavlja krščanski supranaturalistični svetovni nazor, kažoč njega triurni ne samo epsko, ampak skoraj in za trenotek oklepajoč se ga tudi lirsko. Ko pesnik dokonča pesnitev, ko^Jegično jzzveni zadnji njen verz: «Nič več se nista videla na svetu», mu — odleže. Izdavajoč skoro nato «Krst» v ari^v." *-*/»^posebni knjižici, postavi na čelo izdaje sonet «Matiju Copu», od-y kritosrčen, jasen in dragocen komentar, v katerem se pretresljivo pogovarja s «prijatla dragimi mani» o tem, kaj je on sam v svojem svetovnem naziranju doživljal po tolikih udarcih usode. Z drugimi besedami pripoveduje Prešeren v tem sonetu-komentarju to-le: Ko sem spoznal, da mi utelesbe mojega idealnega stremljenja po lepoti, zaželjene device, ni mogoče doseči na zemlji, ko sem se morjd ločiti_od_ tebe z mislijo, da se ne vidiva nikoli yjL jrajrvetu, talcmtje Jbila za trenotek «lek» moji ljubezni in_«jiJ[a^no»^jTioji ločitvi od tebe krščanska misel, da se zopet srečamo^na onem svetu. Obenem s tvojim truplom sem položil v grob «bolečine neizpolnjenih želja» ljubezni in momentano tudi «visokoleteče misli» filozofije, za katero sva se skupaj navduševala. In zares ter stalno in neporušno srečen je pravzaprav samo «ta, kdor z Bogo-
Acfcmilo up sreče unstran groba v prsih hrani». Blagor vernikom! Moj trajni nazor pa ti "je znan; o njem veš, da ne more več seči preko groba:  «srce veselo in bolno, trpeče vpokoj'le bodo
&±* groba globočine», ne pa nadgrob ne višin e.v Jaz ostanem G 53- • ^6
DUŠEVNI  PROFILI  NAŠIH  PREPORODITELJEV.               655
zvest «potrpežljivosti mili» in «zadnji ljub'ci — beli smrti» ter svojemu panteističnemu prepričanju, da
«težka človeku ni zemlje odeja, vzamejo v sebe ga njene moči...»
Tojgovori. po mojem mnenju prvi Prešernov dragoceni, «Krstu» na čelo postavljeni komentar.
Pri presojanju Prešernovega «Krsta» (ki je bil — zelo značilno! — tudi Vrazu, vzrastlemu v istem svobodomiselnem časovnem/f/v^./ ^-^ ozračju, kakor Prešeren, «schwer verstandlich»286) in pri uporab- /nnl&ft&JŠK. ljanju te pesnitve v svrho označbe Prešernovega svetovnega in verskega naziranja se mora za prvim pesnikovim komentarjem, gori razbranim uvodnim sonetom na Čopa, vzeti v poštev in za podlago drugi pesnikov lastni komentar te elegije, nahajajoč se v Prešernovem pismu Čelakovskemu z dne 22. avgusta  1836. Ta drugi Prešernov komentar h «Krstu» se glasi v prevodu tako-le: «Prosim, da presojate moj najnovejši proizvod Kerft per Savizi... kot metrično nalogo, s katere rešitvijo je bil v zvezi namen, da si    ^ pridobim naklonjenost duhovščine. Prevajatelj sv. Avguština [Cela kovsky je bil izdal v češčini sv. Avguština delo ,De civitate dei'], ^-e^>^4^ \ upam, da ne bo obsodil tendence teh par kitic. Duhovni gospodje so bili topot z menoj zadovoljni in mi hočejo tudi prejšnje moje grehe odpustiti; sicer bi mi bilo ljubše, ako bi moje pesmi kupovali, nego da jih hvalijo.»286a
Povsem zadovoljive analize tega važnega pesnikovega komentarja še nimamo^Prvi, ki se je je polotil, je bil ruski prelagateljj^ Prešerna, Korš, ki je temu pesnikovemu dokumentu kratkomalo^nDcrr-^ odrekel vso resnobo, češ, da ima naš pesnik tudi nekatere druge' pesmi s katoliško-versko tendenco, kakor n. pr. «Šmarno goro»; dalje, da se protivi temu Prešernovemu komentarju že «sam fakt posvetitve poeme spominu vroče ljubljenega Čopa»;  a možnost «metrične naloge» ne dopušča dejstvo, ker je vendar Prešeren tudi pred «Krstom» že pesnil v tej meri in kitici.287 — Nasproti Koršu bi omenil, da on ni poznal ironične in pjotijanzenistične šaljive tendence «Šmarne gore» in je po vsej priliki mislil, da naš pesnik ' ^C,«*^«* v tej pesmi ljudem resno priporoča — romanje. Čopu je Prešeren
286 LMS.,  1877, str. 159. 286a Ljub. zvon, II., str. 110.
287 Korš, Stihotvorenija Frafhca Preširna, Moskva, 1901, str. LXVIII.
656               DUŠEVNI  PROFILI  NAŠIH  PREPORODITELJEV.
(S
po vsej verjetnosti posvetil to poemo zato, da se je v uvodnem sonetu lehko pomenil ž njega «mani» o tem, v kakšno dušno stanje ga je vrgla osamljenost po njega smrti. Vprašanje «metrične na-loge» pa se da razumeti tako, da je bila ne samo za Prešerna, ampak tudi za slovensko literaturo pesnitev tako številnih stane, -^torej vrlo težke forme — bravurnost.288
.J^Drugi, ki se je bavil s to Prešernovo objasnitvijo «Krsta», nahajaj očo se v pismu na Čelakovskega, je bil_dr. Jos. Tominšek,
kije prvi proglasil to mesto v Prešernovem, sicer docela resno a^v^ pisanem pismu za — sarkazem. Dr. Tominšek je svoje mnenje strnil v vzkliku: «Y celi svoji slovstveni zgodovini bi težko našli kaj tako pereče sarkastnega, kakor je tisti Prešernov stavek, oči-vidno nalašč odet^v suhoparno resno, skoraj v uradnem slogu prikrojeno obleko.»289 — Dasi jaz za svojo osebo ne izključujem neke samoobtožne ironije enega posebno jarkega mesta v gori navedenih vrsticah Prešernovega pisma, si vendar glede celotnega
*   pasusa ne morem misliti, da bi bil slovenski pesnik svojega slovan-v skega literarnega, a osebno neznanega prijatelja, neposvečenega v
'   ; vse podrobnosti slovenskih razmer — begal z dvoumničanjem. .. Prešeren tako decidirano govori o «metrični nalogi» in tako izrecno podčrtuje «tehdenco teh par kitic», da ne vem, kje bi v tej
*   jasnosti mogla ležati senca sarkazma. Drugačna je seveda stvar z ono opazko o pridobitvi.naklonjenosti janzenistične duhovščine,
.Ceiakov,skemu v.vseh njenih borniranih tendencah dobro poznane sJ ^^^/PftaBSM&^PD0-^ in Prešernovih pismih. Tukaj je šala oči-4»mM - c-vjdna in je brezdvomno izzvala odkrit.smehljaj na lice zlasti onemu . w^*& A^JCelakovsketmi, ki je vedel, da se Čop in Prešeren v svojem boju^J*^^ 5v-l<r*Hnc«v nista ustrašila še vse drugih mož, n. pr. avstrijskih predmarčnifr^^^^^ . .+>     v y.'S birokratov, niti vsemogočnega vladnega vernika in vladnega na-r^,   , #-^o de^ff^iista tejupzenistom, svojim pornagačem, prilagojenega este^J^TJ^ L^ife— Kopjjtarja. Prešeren je v «tendenci teh par vrs,tic» docela«? f^t-k^o sn*4 ^^rYs^*onferrt)dkritosrčno in pri svojem dušnem stanju povsern^g,* -tip^r foS^-umljivo blagroval vernike, ne pa sebe; a potem, ko je videl, da so^/gj ¦    /j-f       bili «gospodje topot ž njim zadovoljni«, je lehko šaljivo pisalo pKsvM* '    Celakovskemu, da je imel poleg vsega postranski namen, pridobiti
288  prjm> dr. Jos. Puntar, Sonitus de formulario, Čas, XIII., str. 186. («Der ^ '$<'Teufel mache fiinfzig soleher Stanzen nach», Goethe.)
289  Dr. Jos. Tominšek, Temeljna vprašanja o Prešernovem «Krstu pri Sa-'^vvv«? -   vici», Ljub. zvon, 1905, str. 557.
i   .-'¦¦¦

DUŠEVNI  PROFILI  NAŠIH PREPORODITELJEV.              657 '
si naklonjenost duhovščine, saj je vedel, da bo češki pesnik razumel to njegovo šalo, ko bi tudi ne bil pristavil, da mu ni kdovekaj do tega, če ga «gospodje» hvalijo.
>^^retji, ki se je v zvezi s syj3iimi temeljitimi metrično-tehničnimi -_. šTumjami o Prešernu bavil z bistvom~SKrsta>>, je bil dr. ZrgurirOn   %    r>?«,^ je najprej v Matičnem «Zborniku» za leto 1906. poizjg^^^veliko ' Dolemičnp vehemenco proglasiti to_Prje|erjipvo pesnitev za sliko narodno-kulturnega boja, ki ga je bojeval Prešeren v zvezi s Co-pom in Kastelcem (Čertomir — Prešerin; Droh — Čop; Avrelij — Kastelic!) proti nazadnjaški, janzenistični, «valjhunski» duhovščini v duhu naprednega krščanstva svojega «pravegaduhovnika», pro-povedujočega v Kristovem zmislu mir in ljubezen med narodi. V tej svoji razpravi se tudi dr. Zigon bavi s tem mestom Prešernovega pisma, vzklikajoč: «Ironija za ironijo! Kar krvav žolč!»290 To_svojo domnevo, o «Krstu» kot nekakem «Schliisselromanu» je dr. Zigon lehko podpiral razen z nekaterimi notranjimi momenti že s tem samim vnanjim dejstvom, daJPrešeren i v pesnitvi i v tretji kitici uvodnega soneta samega sebe primerja s Črtomirom; 2 iS zdi pa se mi, da je dr. Zigon prezrl, kako naš pesnik v zaključni X.\f kitici uvodnega soneta oddeljuje in precizira svoje od «vere Bogo-P0^-"" f*»**/ 052flfle» raLzhčnp, panteistično stališče. Tudi se mi zdi, da ^dr. 2jgp&LLyL-jL
V  #-;
v tej razpravi bistvo «Krsta» položil v krščanstvo «pravega duhov- ^s™**" nika», dočim po Prešernovi lastni izjavi (v uvodnem sonetu) pesni-*W**»**^
tev oznanjuje dosego sreče onkraj groba, ne popisujoč tolikanj
boja med «valjhunsko» in «nevaijhunsko» duhovščino na tem sve-^^*^^ tu, kolikor bolj izpolnitev vseh tukaj neizpolnjivih^čiljev na onem Ti^^^ctu
Ako° motrimo Prešernov svetovni in včrski nazor v zmislfe**! ?^T^ ,    dosedanjih naših izvajanj v ozkem kontaktu s Čopovim, moramotv*^a>- 7^
-fo»wr^i^a -«1   *•*
7^^^%
priznati, da Prešeren, kakor tudi Čop, ni bil eden tistih, ki so v svoji y duševnosti a priori odklanjali vsake krščanske elemente. Po vsej a^v f*
verjetnosti je tudi on po Čopovem vzgledu pritrjeval Schellingu, obsodivšemu one nemške racionalistične znanstvenike,  «welche     .   Kiiy7 mit Hilfe einer sogenannten gesunden Exegese, einer aufgeklarten A/«jr*«*<. Psychologie und schlafen Moral alles Spekulative und ^elbst^Jj^ZJ^ das S u b j e k t i.v - S y m b- o 1 i s c h e aus dem Christenthum ent^^T^'"iT fernt haben». Prešeren je torej brezdvomno imel — že iz Čopove ¦*-***' '^r**^

290 Avgust Zigon, Tercinska arhitektonika v Prešernu, ZMS., VIII., str. 113./^ /" M**
42

658             DUŠEVNI  PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV.
(
družbe — zmisel za «filozofsko-simbolične» elemente krščanstva. Vendar je bila značilna črta njegove duševnosti ves čas njegovega življenja takšna svobodomiselnost, ki njenemu poznavatelju in^ presojevatelju ne dovoljuje označbe Prešerna kot brezpogojnega cerkvenega vernika. In vendar je šel Prešeren v «tendenci» «Krsta» dalje od Schelling-Copovega vpoštevanja krščanstva v zgolj filozofskem in simboličnem zmislu! Tej svoji pesnitvi je naš veliki pesnik po svojem lastnem, zame resnem zatrdilu dal «tendenco->, položil v osnovo tezo, «da srečen je le ta, kdor z "Bogomilo up sreče unstran groba v prsih hrani», torej tezo o osrečujoči veri v osebno neumrjočnost, o veri v zagrobno življenje in poplačilo, iz-kratka: o krščanskem verskem nazoru. To je ona «tendenca teh par kitic», ki o nji govori Prešeren v pismu na Celakovskega. Kako nam je soditi o tej tendenci? Po mojem mnenju tako in v ozki zvezi s tem, kar pravi o tem sam Prešeren v uvodnem sonetu, v tem intimnem pomenku s «prijatla dragimi mani», ko to «ten-denco» izrecno in direktno izraža: Dragi Čop, ko sem ves nebogljen in osamljen potreboval «hladila» za večno ločitev od tebe, ko sem iztegoval roke po «leku», ki bi mi ozdravil rano one ljubezni, o kateri sem nekdaj upal, da me osreči na zemlji, sem vzkliknil: ) Blagorfvernikom, ki morejo še kakor Bogomila upati na dosego ( vsega tega, za kar jih je prevarilo življenje, na — onem svetu, v ( zagrobnih višinah. Človek moje duševnosti pa lehko upa samo še ^^^TM) upokojitev srca v — Sgroba globočinah» ...
Naš odlični prešernoslovec dr. Žigon, se je v zadnjih letih še enkrat povrnil h «Krstu» v predgovoru k svoji «Prešernovi čitan-ki».' Tukaj več tako ne zasidruje bistva te pesnitve v Prešeren-Čop-Kastelčevem literarno-kulturnem boju, ampak mnogo bolj v onodobnem romantičnem naziranju, češ: Prešeren je opeval v «Sonetnem vencu» romantični «kaos» osamljene individualnosti. V «Krstu» pa opeva, kako se Črtomir — pesnik sam — ukloni razvoju, novo nastopivšemu krščanskemu principu, principu nadčloveške skrivnosti«, «svetu mistike» — drugemu tečaju romantike. Pogled, ki dozori v Črtomiru in povzroči njegovo izpreobrni-tev, pomeni: «prestop iz subjektivne smeri — v objektivno razumevanje in presojanje sveta, človeštva, življenja. Prestop, ki pa se v ,Krstu' druži še z drugim momentom: z uklonitvijo lastne subjektivnosti, posebej subjektivne volje — Višji Volji, ki je i z -
____________DUŠEVNI  PROFILI  NAŠIH PREPORODITELJEV.               659
v u n nas ter za nas Objektivnost; druži torej s prestopom in uklo-nitvijo — samega sebe v službo Objektivnosti.«291
Ta originalni, dasiravno precej izumetničeni način gledanja na osnovno idejo «Krsta» bi se dal spraviti v zanimiv sklad s Hege-lovo filozofijo, nemškim romantikom priljubljeno in — kakor smo ugotovili za Čopa in za Prešerna — tudi našim romantikom poznano. Mislim namreč na oni kardinalni Hegelov nauk, po katerem se Absolut v podobi «objektiviranega duha» udejstvuje v realnih zgodovinskih dogodkih — tukaj v nastopu krščanstva — zaradi česar je torej «resničnost razumna in boj zoper njo upor zoper duha».292 — Vendar ostajam jaz za svojo osebo zlasti z ozirom na Prešernov uvodni sonet h «Krstu» pri svojem gori označenem          *
pojmovanju «tendence» te pesnitve. Zoper Žigonovo filozofsko-mistično razlago «Krsta» govori meni ne samo Prešernova noto- ^-e^A^M/* rična nenaklonjenost vsaki mistiki, ampak v prvi vrsti Prešernovo ^-f^ -w<»%u lastno zatrdilo o takšni «tendenci teh par kitic», ki bo katoliški ****** duhovščini dopadla, zatrdilo, obseženo v zame važnem drugem komentarju pesnikovem, ki ga dr. Žigon v tej svoji zadnji razpravi niti ne vpošteva več, opirajoč se bolj na svojo lastno, nekoliko verbalistično in abstraktno, dasi — kakor rečeno — vrlo zanimivo umovanje. Čeprav rad priznam, da je zlasti oni podton, v katerem Prešeren v rečenem pismu na Čelakovskega označuje kot postranski namen svoje pesnitve «pridobitev naklonjenosti duhov-ščine», očividno avtokritično-ironičen, vendar ostajam pri svojem mnenju, da je imel naš pesnik v «Krstu» tendenco, blagrovati krščanske vernike, med katere pa ni prištel — sebe. Nekaj podobnega je storil, ko je v svoji romantični nostalgiji na način vseh romantikov v znanem sonetu: «0 Vrba, srečna, draga vas domača» blagroval preprostega, neukega človeka prirode, in pa takrat, ko je zapel svoj pretresljivi nemški sonet, začenjajoč se s kitico:
«Wohl ihm, dem fremd geblieben das Erkennen, die giffge Frucht, gereift am Baum der Siinde! Warum kam von den Augen weg die Binde, die mir die Strahlen barg, die nun so brennen?»
291  Avgust 2igon, Krst pri Savici, Ljub. zvon, 1918, str. 427.
292  Glej gori na str. 523. in primerjaj moje «Predhodnike in idejne utemeljitelje ruskega realizma«, str. 107—108.
42*
660               DUŠEVNI PROFILI NAŠIH  PREPORODITELJEV.
Tako je Prešernov  «Krst»  umevala tudi naša mladoslovenska %wfK^literarna generacija, v prvi vrsti v osebi Stritarja, čigar pesnitev «Samotar» naravnost parafrazira isto idejo.293
Po natančnem preudarjanju sem torej jaz^za svojo osebo prišel do uverjenja, da je Prešeren tudi* v času dovršitve «Krsta» ostal zvest filozofsko-religioznemu nazoru nemške romantične panteistič-ne filozofije Schelling-Hegelove, v katero ga je bil po vsej verjetnosti uvedel Čop, in da je to svoje od ljubljanskega duševnega milijeja «oddvojeno mišljenje« reservirano skril v zadnjo kiticofc5"^f" svojega intimnega pomenka s Čopom, postavljenega na čelo tej «pesmi misli». To je po mojem mnenju globoka notranja logika te elegije, katere dozdevna vnanja nelogika je nam vsem delala toliko * preglavic, da sem jaz ob nji moral večkrat misliti na Bjelinskega izrek: «Elegiki niso bili nikdar logiki«.
A bil je Prešeren ne samo močan logik, ampak naravnost izrazita filozofska glava. On ni ostal samo dosledno zvest tedanji najvišji formi filozofskega mišljenja, Hegelovemu panteizmu, ta-
~~k 4&o*i#4*tef:d^1 ^° se ^e °^ mrtvem čopu v svoji nemški osmrtnici poslavljal ^Ji^j^l) l   od svojega prijatelja in filozofskega mentorja, dalje tedaj, ko je osamljen v «Krstu» blagroval mnogoštevilno krščansko srenjo, ne 'if^crf^ t$ifO pa sebe, in tačas, ko je leta 1840. ob^nekaki Smoletovi sedmini temu drugemu svojemu prijatelju klical v grob panteistično slovo, da^težka človeku ni zemlje pdeja», ampak Prešeren je tudi še pozneje nadalje pazljivo zasledoval razvoj svojedobnega filozofskega mišljenja velikega sveta. Ko se je v drugi polovici 30tih let od mojstrove doktrine oddelila takozvana flegelova levica s Straus-som in Feuerbachom na čelu, si je naš pesnik naročil novo Straus-C^rwv^°vo delo «Leben Christi» in ga leta 1838. dajal citat tudi svojim znancem, s pristno prešernovsko hudomušnostjo n. pr. znanemu ^|e^^/f^a^zjnjstu,  vodiškemu župniku Arku.294 In  še več!  AkoHšeTne '1^r^o^f'-j varam v svoji razlagi Prešernovega trostišja, naslovljenega «Bog», imamo v tem epigramu dokaz, da je naš pesnik iz hegelizma moderno evolucioniral v pravcu Hegelove levice in  da je poznal specialno tudi Feuerbachovo smer. Kakor znano, se je bil Feuer-bach v svoji izrazito realistični |iaturi odpovedal Hegelovemu idealizmu, propovedujočemu transcedentno enoto «svetovnega duha», in proglasil za človeka — za to edino merilo vseh stvari — kot
293  Glej mojo «Stritarjevo antologijo« str. 76.
294  LMS., 1875, str. 158.
DUŠEVNI  PROFILI  NAŠIH PREPORODITELJEV.              661
edino eksistentne zgolj fenomene, to je: pojave vidnega sveta: Enote v svetu ni, ampak je samo različnost in množina. Tudi razumne kontinuitete resničnosti ni. Vsaka prihodnja minuta požira prejšnjo brez ostanka in izginja sama v sledeči. Nič ni stalnega. Trajen je samo brzeči razvoj. Vse je gibanje in izpreminjanje. Ni enotne roke, ki bi vse uravnavala v enoto, zlasti pa nobene trans-cedentne. Vse je nastajanje.295
In kaj pravi Prešeren v svojem epigramu «Bog»?
«Kar je, beži;  al beg ni Bog, ki vodi vekomaj v ne-bo, kar je bilo, kar je, kar bo.»
Po ljubeznivosti drja. Zigona sem dobil vpogled v prepis sedaj v ljubljanskem muzeju založenega rokopisa, po katerem je Levstik leta 1866. prvič natisnil ta epigram. Rokopis ni lastnoročno Prešernov, ampak načrtal ga je s staro, tresočo roko na trd, raskav ^.     * papir s svinčnikom stari, betežni Kastelic tako-le:
«Prešerinova  vera.
Kar je beži
Al beg ni Bog?
Ki vodi vekomaj v ne-bo
Kar je, kar blo je in kar bo.»
Pri tem pripominjam, da je Kastelic besedico «ni» pozneje vrinil med besedi «beg» in «Bog» in pa v p r a š a j je postavil za izrazom «Bog» v majhno razdaljo. — Ta vprašaj je najzanimivejša posebnost in novost, ki jo nudi Kastelčev edini ohranjeni^o^^Te^i, nam zapis! Ta vprašaj izpreminja dosedanjo negacijo drugega *L*>* p*rz* stavka v retorično vprašanje, torej v pozitivno trditev, tako da bi se dal epigram v prosti prozi rekonstruirati nekako tako-le: Bistvo vesoljstva je beglo izpreminjanje. Nič drugega ko beg ni tudi ono bitje, ki ga imenujemo Boga in ki vodi, je vodilo in bo vodilo vekomaj v nebitje (smrt) vse ono, kar je, kar je bilo in kar bo.
Sicer bi se ta epigram dal razložiti tudi vzmislu Hegelove teze, antiteze in sinteze na nasledni način: bitje (Sein) večno pre-
295 prjm-  m0je   «Predhodnike  in  idejne  utemeljitelje  ruskega  realizma«, str. 381.
662
DUŠEVNI   PROFILI   NAŠIH   PREPOROD1TELJEV.
haja v jiebitje_ (Nichtsein, za kar, ima Prešeren dujhovito, čeprav slovniško nepravilno besedno igro: «ne-bo»), stalno je samo na-stajanje (Werden).290 ToSa Prešeren tako poudarja bas «beg» vsega obstoječega, da prihaja človek nehote do uverjenja, da našemu pesniku ni ostala neznana tudi zadnja faza tedanje filozofije, da je torej skupno s flegelovo levico evolucioniral ob roki ^/A e*. w Feuerbacha in to v onih 40tih letih, ko sicer ni več veliko, delal, ^e^ou* cy«/«4n v oni gluhi provinci, ki se takrat nikakor ni odlikovala z bogve tCL» /..&L% kak0 živahnim filozofskim mišljenjem! Ena osnovna misel tudi sicer razločno odseva z dna vseh Prešernovih pesmi zadnje njega dobe, namreč ona, do katere je bil prišel skoraj v istem času znameniti ruski feuerbachijanec Aleksander Hercen: «Ako se vprašamo po cilju in namenu vsega, potem je cilj vsega —' smrt.» Iz kolikih pesmi zveni tudi pri starejšem Prešernu ta misel! — Ali je Prešeren kdaj v resnici čital — kakor je čital Davida Straussa — tudi kakšno Feuerbachovo delo, n. pr. njegovo takrat slovečo knjigo «Wesen des Christenthums» (1841), ali pa se je seznanil s Feuerbachovo smerjo, v oni dobi jako moderno, samo potom publicistike,'razširjajoče v člankih ta pogled na svet in življenje, o tem molče naši dosedanji viri.
Vsekakor pa se mi zdi, da se mi je posrečilo dokazati, da je
bil naš plemenski genij ne«.samo velik poet, marveč tudi izrazita
filozofska glava, dvigajoča se pri vsej takratni naši društveni
y^^^Ky-   duševni oskodnosti in pri vseh težkih okoliščinah svojega živ-
¦fež^Svo' Jjenja v visoki svet tedanjih najboljših umov Evrope.
f%^<^Q  ^^K                                                                                     (KonLC prihodnjič>)
296 Glej gori na str. 523.
714     PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV
DR. IVAN PRIJATELJ:
DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV. (Ko„eo
Kopitarjev in Čop-Prešernov svetovni in narodno-kulturni nazor sta bili najvišji duševni emanaciji slovenske duševnosti v dobi slovenskega preporoda. Kakor bi se dala Kopitarjeva ideja slovenske kulture, naslonivša se najprej na naš janzenizem in prilago-divša se pozneje na Dunaju jezuitsko-redovniški smeri — vse iz interesov njegovega avstroslavizma! — primerjati z žerjavico, ki je raztrošena po vsej slovenski zemlji zažarela pod pepelom časovnih okoliščin — neprestano jih upoštevaje — tako bi se dal Čop-Prešernov nazor o tem, kako naj se razvija slovenska dušev-nost, prispodobiti osamljenemu visokemu plamenu, dvigajočemu se brez vsakega oportunizma in upoštevanja relativnih razmer iz osrčja našega plemena v višine najvišjih individualnih stremljenj obeh naših Dioskurov in iskanj najboljših istodobnih duhov Evrope.
Umevno je, da sta si morala ta dva v bistvenih stvareh različna si nazora priti prej ali slej v opreko. Tako Čop, kakor tudi ^^Prešeren sta bila v slovenščini učenca Kopitarja in njegovih ožjih pristašev, slovenskih janzenistov. Po Marnovem zelo verjetnem poročilu sta kot srednješolca obiskovala slovenske kurze Metelka, Kopitarjevega in Ravnikarjevega učenca, v ljubljanski bogoslov-nici. Ob svojih različnih bivanjih na Dunaju je Čop pridno zahajal v_dy^rng biblioteko h kustosu Kopitarju. Tudi Prešeren piše čopu, da je kot dunajski jurist četrtega leta ob priliki pokazal zvezčič slovenskih pesmi «visokemu gromovniku», ki mu je svetoval, naj jih pusti še nekaj let ležati, potem pa naj jih opili.297 Vrhutega je Kopitar Čopu samo nekaj mesecev po njega premestitvi iz Lvova v Ljubljano poveril nalogo, da napiše za Šafafika bibliografski pregled slovenske literature, s čimer je pravzaprav šele on vklenil Čopovo «pred praznovajoče pero» v slovenistično delo, kar je priznal Čop sam, pišoč dne 31. januarja 1832. Šafafiku: «Ta interes
T
M V
Ljubljanski zvon, 1888, str. 570.
PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV     715
sta mi pravzaprav šele Vi in gospod Kopitar takorekoč vsilila — poprej sem se zanimal skoraj samo za poljske stvari.»298 Ko je Cop dne 27. junija 1831. poslal preko Kopitarja Šafafiku rokopis svojega literarnozgodovinskega elaborata, je spremil Kopitar to pošiljko s pismom* Lolnim laskavih besed o Čopovih doneskih: «Es smdJjeTjJicJie, fiir Sie nur des Copierens bediirfende Beitrage, und ich zwd|le, ob Sie sonst woher so brave Vorarbeit erhalten haben konnen... Zhop ist milder Recensent und von extensivem Vergleich-Qesjchtskreis.» SamjLto Kopitarju ni bilo všeč, kar je Čop v teh prispevkih Šafafiku izdajal o kranjskih «takozvanih jan-zenistih», češ: to bi utegnilo v Rimu škodovati našim janzenistom — Kopitarjevim slovstvenim pomočnikom — ker so tudi na Francoskem portrovaliste radi spravljali v zvezo s protestanti.
Skojo nato pa je prišlo do ostrega spopada med Kopitarjevim in Čop-Prešernovim narodno - kulturnim nazorom. Povod za ta konflikt stajiali «Čebelica» in «metelčica».299
Že dne 21. januarja 1830., ko se je bilo na ljubljanskem guber-niju sklenilo, da mora I. zv. «Čebelice», češ, da je časopis, iti na Dunaj v cenzuro, je Čop, poznavajoč Kopitarjev estetični nazor, pisal temu kot cenzorju, da se mora zoper njega pritožiti, češ, da je Kopitar (kakor se milo in vljudno izraža Čop), «razvajen po lepoti slovanske narodne poezije, nasproti umetnim pesnitvam Slovanov preravnodušen, ako ne naravnost trd, nepravičen». Čopu pa da je posebno na tem ležeče, da «izide v slovenščini vendar enkrat kaj p o s v e t n e g a».300 — Kako je Kopitar cenzuriral rokopis L zv. «Čebelice», nam ni znano, posebno ugodno gotovo ne, in sicer prav iz istega razloga, ki mu ga je Čop izkušal že vnaprej izpodbiti. Pošiljajoč Kopitarju dne 16. maja 1830. končno vendar v tisku izišli I. zv. «Čebelice» Čop ponovno in podrobno zagovarja proti dunajskemu slavistu takšno idejo literature, kakršni je bila posvečena «Čebelica». Ako ta almanah Kopitarju ne ugaja, pravi Čop, da leži vzrok v tem, ker ima Kopitar samo «kme-
298  ZMS-> U str. 118.                                                 ^ ^ ^^^ y    ^ a^Q "flft/L ^
299  Ker se v tem pregledu duševnih slovenskih struj ne morem spuščati v               \> podrobnosti tega znamenitega kulturnega spopada in moram iz zadeve iztisniti
samo glavne preporne ideje, za katere je šlo, opozarjam čitatelja, zanimajočega    0 se za posamezne faze te afere, na zelo pregledno študijo dr j a. Zigona, naslov- "/Lm^^ ljeno «Nekoliko stvari izpod Čopovega in Prešernovega peresa« v ZMS., V, A  Q str. 89 do 122.
300    ZMS., V., str. 95.
716     PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV
tiske čitatelje» pred očmi. «Čebelica» pa «je vzbudila več zanimanja, nego se je pričakovalo, zlasti med ljudmi, katerim je bila predvsem namenjena, namreč med izobraženejšimi, zakaj kmetom, za katere itak mnogi pišejo, ni bila določena». Skoro nato je Cop še enkrat precizno in jasno formuliral svoje od Kopitarjevega naravnost nasprotno stališče glede potov, ki naj nanje v danem stadiju krene slovenska literatura: «Vobče bi bil to največji dobiček, ki bi se dal pričakovati od ,Čebelice' in podobnih podjetij, ako bi se na domači jezik obrnila pažnja izobražencev in bi se ti zainteresirali za njega gojitev ... Jaz kmeta, zlasti kranjskega, jako spoštujem (saj sem sam kmetiški sin); toda z literaturo, menim, ga_pustimo pri miru, posebno s poetično. Zanj ni druga t literatura, kakor tista, ki jo dela sam. Ta je sicer, ako je dobra kakor srbska, tudi izobražencem po okusu, poezija izobražencev pa ostaja kmetu tuja — razen redkih izjem: pri tem pa vendar menim, da tudi neposredno posnemanje ljudske poezije ni priporočljivo; ljudska poezija je nezavesten produkt, in kakor hitro se naj reproducira z zavestjo in namenom, ne prihaja po navadi nič drugega na dan, nego a f e k t a c i j a. A tu ni mesto, da bi vam te nekoliko ostro izrečene misli razvijal in utemeljeval. To stvar sem omenil deloma zato, ker ste Vi priporočili posnemanje Srbov — in sicer najpoprej in brezpogojno — deloma pa, da Vam pokažem, s kakšnega stališča jaz gledam na ,Čebelične' pesmi.»301
Docela isti literarni nazor je delil s Čopom njegov drug Prešeren in izkušal zanj vneti tudi Vraza, mudečega se v januarju 1837. v Ljubljani, kar se mu je tudi posrečilo, kakor se da posneti iz besed, ki jih je sporočil Vraz Muršcu: «Nam treba, kaj se narodnost med srednim stanom budi, zakaj dokler se duh takih ljudi ne očuti, je našo pisanje, če, bogve! kakkoli verstno (kla-sičko) zapstonj — mlatev prazne slame — zakaj kmet je preprost, kaj bi se k našim mislam podignol; ino pak smo že tak odrejeni, kaj nemoremo s telom ino dušom k njemu —« v njegovo življenje stopiti. Naše mišljenje je k šegi, ki po mestah kraljuje, priklenjeno.
301 ZMS., V., str. 96 do 97. — Podobno misel je imel Čop pred očmi, ko je leto pozneje pisal Šafafiku: «Ako imenujete Vi srbsko (umetno) literaturo literaturo poulične druhali, bi naše književnosti po njenem namenu ne mogli imenovati drugače, kakor kmetiško. Seveda je kmet v mnogem oziru upoštevanja vrednejši, nego to, kar se navadno imenuje druhal; toda literatura, upoštevajoča predvsem ali naravnost izključno zgolj kmeta, je vendar prava revščina.« (ZMS., L, str. 106.
'
PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV     717
Če se ravno hapimo kaj v prostem obleči — za krožaj prostega duha (einfacher Ideenkreis) pisati — se moremo dosti trapiti (bi lehko rekel) same sebe za norce meti; ino če močno delo spravimo ino sami sebe preglednemo, vidimo, kaj smo si samo debele čohe oblekli, duša ino lice pa še je le tajisto ostalo. TaksePrešern t o ž i ino pravi, kaj je vsa naša pisarija za proste ljudi — pretvarjanje (affectation), v katerem ne živosti, da naše življenje ne je med njimi.»302
To so bili popolnoma novi glasovi v slovenski estetiki, diametralno nasprotni literarnemu programu, ki ga je bil načrtal slovenski literaturi Kopitar in ki so ga temu tako vneto vršili njegovi pomagači-janzenisti. Ta Kopitarjev program se je, kakor smo videli, glasil: Slovenski pisatelj, piši samo tako, kakor govori kmet, ki je daleč oddaljen od «mestnih senc», in piši samo to, karjieposredno r a b i kmet. — Kakor je bil ta nauk velikega kul- # turnega pomena v prvem, primitivnem stadiju tedanjega slovenskega slovstvovanja, tako se je izprevrgel v okorno cokljo na .' sijajni parnaški strmini, na katero sta slovensko poezijo dvigala ; Čop in Prešeren, pričenjajoč svoj znameniti boj zoper kmetiško » «afektacijo» inteligentnih piscev, zoper «pretvarjanje», zoper «debelo čoho», zoper «robljenje debelo po gorjansko», zoper «petje po sili» brez poklica od strani Minerve in usum Delphini rustici. Bil je to boj individualnih talentov zoper na kopito nategnjeni utili-tarizem, zoper ljudi, ki so zahtevali, da naj se po slovensko poje samo to, «kar treba je pri hiši, za hleve treba, treba je na polji... kar kmet in meščan s pridom sliši», izpovedujoč celo glede poezije, te nebeške poslanke, da je njim na nji «u t i 1 e zrno, d u 1 c e pleva» — sporno načelo tega znamenitega boja, postav-* ljeno v tako žarki satirični luči v bojno polje po Prešernu v njegovi «Noyij3jsariji». Proti temu, dotlej edino veljavnemu načelu se je borila «Čebelica» s svojimi najboljšimi, zlasti Prešernovimi prispevki, proti njemu je nastopal čop v svojih dopisih Kopitarju — očetu tega načela. — Kopitar je bil to — kakor rečeno — izprva plodovito načelo postavil iz jezikovnih ozirov, z namenom, da «kakor z mrežo polovi», zajame ter inventarizira pristno, nepokvarjeno slovenščino po deželi. Dasi so začeli pozni izrastki tega načela neljubo zoževati zlasti razmah resnične poetične individualnosti,  tlačiti k tlom posebno polet  svobodne osebnosti,  so se
302 Vraz, Dela, V., str. 154.
718     PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV
končno izopačili tudi glede jezika v ono na_^nj^^trjri[j^vJ^sko>>, na drugi strani pretirano puristično in neologistično kopito, ki ga tako kavstično smeši Prešeren v «Novi pisariji».
Za^ impulzi vne j šim Prešernom je šel končno v ta javni boj tudi — po Prešernu že dlje časa drezani303 — Čop. Ponemčil je Čela-kovskega oceno «CefceIice» iz «Časopisa češkega muzeja» 1832 in tej oceni pristavil od sebe nekaj opomb, v katerih je najprej izvajal, da so slovenski janzenisti, izvršujoč Kopitarjev program, slovenščino sicer leksikalično očistili in slovnično popravili, da pa se kljub temu ne smejo ponašati, kakor da bi bili s tem v razvitosti dohiteli že druge slovanske jezike: «Dokler je namreč , jezik omejen samo na to, da izraža pojme preprostega kmeta, in dokler ni sposoben, služiti za izrazilo v višjih krogih življenja in znanosti, dotlej si ne sme lastiti naziva izobraženega jezika (saj čist jezik imajo tudi divjaki)». Pri nas pa ljudje nečejo vedeti, da še celo kmet čuti, da se mora višji, predmet izraziti tudi z izbranejšo besedo. «Naj dajo našemu kmetu kaj boljšega, nego so mu dajali starejši kranjski pisci v nemčujočih frazah in nego mu dajajo nekateri novejši s samim slovničnim in leksikalnim umet-ničenjem, pa jim ne bo izostalo priznanje tudi od strani kmeta. Napačni nazor, kakor da bi bil kmetov jezik že sam na sebi stil, spretno graja dr. Prešeren v svoji satiri ,Nova pisarija', v pesmi, ki je v mnogem oziru zanimiva.»304
S tem Čopovim in Prešernovim nastopom je bil dobil krepke sunke in razpoke Kopitarjev program slovenske kulture in literature tam, kjer se je bil v rokah janzenistov izkrivil v estetičnem oziru v rovtarski utilitarizem in v jezikovnem v gorjansko primitivnost ter pretirano izumetničenost.
Iz tega boja se je povodom Čopove reprodukcije Čelakovskega članka v «Ilirskem listu», omenjajočega mimogrede tudi slovenski črkopis, izcimila vroča «črkarska pravda* ali «abecedna vojna*, naperjena navidez zoper «rnetelčico», pravzaprav pa iznova le zoper eno centralnih Kopitarjevih idej. Čop, ki je v tem boju v polemični indignaciji najbolj stopil iz svoje neproduktivne rezerve, je dobro vedel, da se tudi tu bori zoper samega Kopitarja, in je
.r'iiM1,J_1|ll'i"**---i.....¦¦¦                                    -¦     •    ¦                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                 ¦   *    -                              ¦¦.
303  Ljub. zvon, 1888, str. 570.
304   Illvrisches Blatt z dne 6. februarja 1833., str. 25—26. — Iz istega vzroka Čop ne priporoča Saviu, učečemu se slovenščine, spisov Ravnikarja, Zalokarja itd. (Glej gori, str. 391.)
PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV     719
to v svojih privatnih dopisih njemu tudi naravnost povedal.305 Ali je Čop obenem tudi vedel, kaj je pomenil ta posebni črkopis dunajskemu avstroslavistu, ni znano, pač pa verjetno. Kopitar se je že cela desetletja ukvarjal z mislijo, da ustvari v nasprotje z vzhodnimi, pravoslavnimi Slovani, stremečimi v območje Rusije, njemu nepriljubljene, enoten črkopis «zahodnim Slovanom, pišočim z latinico, zaenkrat vsaj Cisdanubijcem», črkopis, ki bi družil «zapadno eleganco s cirilsko enostavnostjo«.306 Neprestano je silil v Dobrovskega, naj izumi in s svojo avtoriteto sankcionira tak črkopis. Za časa Napoleonove «Ilirije» je Kopitar pisaril Zupanu, naj Sivrič, ki je bil poklican po Marmontu v Ljubljano, da uvede v «Ilirijo» srbohrvaščino, «potom modre despotije» uveljavi tak črkopis, ki mu ga hoče on s pomočjo Dobrovskega sestaviti.307 Iz^ «Ilirije», je upal Kopitar, bi se raba tega črkopisa raztegnila na vse Slovane avstrijskega območja, pri čemer je Kopitar trdno veroval, da prej ali slej ne pade samo «Ilirija» nazaj k Avstriji, ampak da bodo končno avstrijske tudi «obe plati Donave do Črnega morja».308 Po vseh teh prirastkih je^bila njegova trdna vera, da__rjostane Avstrija — slovanska, zapadno-slpvanska država.
Po več ko desetletnem brezuspešnem tozadevnem prizadevanju njegovem je naposled ob jžrkopisnem shodu na Dunaju 1820. povodom obiska Dobrovskega prišla na dan «metelčica» — kom-binacija deloma preinačene latinice in deformirane cirilice. Ker so bili v gori opisani «Čebelični» pravdi janzenisti potegnili v razpravo tudi ta črkopis, se je Čop — potem ko je bil že Prešeren ošvrknil to stvar s sonetom «o kaši» — temeljito vrgel v boj s članki, izhajajočimi v «Ilirskem listu» v marcu in aprilu 1833_. pod * naslovom «Slowenischer ABC-Krieg». Čop je v teh sestavkih navedel mnogo razlogov zoper «metelčico», a najvažnejši se meni zdijo oni, kjer je v njih govoril duh, izšolan na okusu — antike. S stališča tega naziranja in okusa je Čop protestiral proti poizkusu: «die romischen Zeichen zur Bezeichnung anderer Laute
305  ZMS., V., str. 100 in 105.
306   Istočniki, L, str. 160. — Dne 21. aprila 1814 je pisal Kopitar Zoisu: «Unser neues Alphabet wird auch machtig antirussisch wirken, wenn es nur einmal im Gange ist...»
807 Ibid., II., str. 199. 308 Ibid., str. 185.
720     PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV
zu verwenden oder das lateinische Alphabet durch barbari-schjjT^uren zu entstellen».309
"Ttrdi' ta boj antičnega in tisočletnega zapadnega okusa proti
ekskluzivni,   doktrinami   zablodi  posameznega,   čeprav  v |-svoji
H 2^vaj%a   stroki genijalnega učenjaka st^^ojgjii^^ejeren dobojevafct-zma-
goslavno, dasi sta imela naposled opraviti z naravnost sirovimi
Kopitarjevimi  napadi,  katere  je  Prešeren  nazadnje  pariral  z
r~    c,       enakim samo duhovitejšim orožjem. Posledica tega boja je bila,
*"&G$k o4f%^ je ceip šolska oblast zavrgla «metelčico». Tako je tudi tukaj
koncem   koncev   zmagal   Cop-Prešernov   svetovni   okus   zoper
diktatorsko310 svojevoljo posameznika, Kopitarja, priznava-
joč temu velmožu veljavo v iilologiji in odrekajoč mu jo v
e&J: etiki.3"
Tretji predmet, zaradi katerega sta trčila Čop in Prešeren ob Kopitarja, je bila priderija, pretirano vohanje nemoralnosti v literaturi. Oni Kopitar, ki je bil v svoji privatni korespondenci, katere | nam je danes precej znane, glede izraza vse prej nego moralistično ozkosrčen (kar je samo ob sebi umevno pri prišelcu iz Zoisovega kroga), oni Kopitar, ki je kot cenzor k Prešernovim verzom: «Da Helenina lepota, tolkanj mož pred Trojo smrt — Ni pozabljena, le pesem sama brani» pripisal kvanto: «An tu putas Helenam dedisse Homero»,312 je pač samo na ljubo svojim sotrud-nikom, janzenističnim oskosrčnežem in jezuitom, v tej točki med seboj enakim moralnim ekstremistom, katerih obojih «krajnostim»
309   Illyrisches Blatt, Beilage, Nr. 14 z dne 6. aprila 1833., str. 8. — Tudi Prešeren, istotako vzgojen ob antični sorazmerni lepoti, jejmg^valjxmetel-čico» — _«kf evjjfco*. (Ljub. zvon, 1888, str. 569.)
310  Prim. naslednje mesto Čopovega pisma Kopitarju z dne 12. maja 1833.: «Dadurch ,dass Sie durch eine Reihe von Jahren bevnahe der einzige Mann von Talent und Gelehrsamkeit waren (bis aui den, so viel ich weiss, gar nicht herrsuchtigen Dobrowsky), der in slawistischen Sachen das Wort fuhrte, haben Sie sich an eine gewisse Dictatur in diesem Faehe angewohnt». (ZMS., V., str. 102.)
311   K znanemu markantnemu mestu svojega soneta «Apel in črevljar», glasečemu se: «Le črevlje sodi naj kopitar», je pripisal Prešeren opombo: «Da se nas ne bo napačno umelo, pripominjamo, da gramatično stroko puščamo gosp. K. veljati kot njegovo ,kopito'. Ta izrek omejujemo torej zgolj na njegovo estetično sodbo.» (Illyrisches Blatt, Beilage, Nr. 30 dne 27. julija 1833.)
312   Glej drja. Grafenauerja vzorno objavo: «Iz Kastelčeve zapuščine*. Ljubljana, 1911., str. 49.
PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV     721
-
se je pridruževal «imperii causa» ter «regnandi gratia», poizkusil kompromitirati ljubljanskega cenzorja «Čebelice», Čopa, kot člo-    j&sf*<ifk>. veka, «prezirajočega katoličanstvo in nravnost».313 Vse to povo^r^ Arfic4^ dom  nekaterih  malce svobodnejših,  a zato  duhovitih  erotični!!)/   / verzov Prešernovih! Čop je spoznal vso pobeljenost in licemerstvo Kopitarjevega narodno-kulturnega nazora, vso hinavščino onega            ^
Kopitarja, ki je podpiral doma janzenizem, na Dunaju v tem časif^
že jezuitizem, dve nestrpno moralistični struji, ne da bi bil v srcu        „ -*~ >
sam pristaš ene ali druge teh struj. «Cebelica» ni našla milosti '               J
&
vKopitarjevih očeh zaradi njegovega ozira na kranjske janzeniste in na teh ljudi nazor o pisanjih za preprosto ljudstvo, kateremu ni bila namenjena. Nobenega veselja ni imel Kopitar nad tem izrednim pojavom slovenske poezije zaradi svojega ozira na jezyj[te, na katerih pomoč je bila pričela računati država, Kopitarjeva alfa in ornega. Ali ni imel Čop v mislih vse te dvoličnosti Kopitarja, ko mu je v svojem zadnjem pismu pisal naslednje besede: «Diese Leute, die theils aus jansenistischem Fana-tismus und eigener Beschranktheit, theils aus j e s u i t i s c h e & Selbstsucht das Volk in fortwahrender Minorennitat zu erhalten' suchen...»?
Zastopajoč odkrit, svoboden in dosleden svetovni nazor v srcu fo-fL« * </Vt-m i n v javnosti je Čop z žgočo ironijo zabrusil Kopitarju na njegovq/W*«^*x*Av opazko o Ljubljani kot «malem mestu», za katero se to kar za veliki svet ne spodobi, v obraz odgovor: Zato se naj postopa z nami kakor z malimi otroki, zato se naj presoja naša literatura zgolj s stališča mladinskega slovstva. Po vašem mnenju bi se moral za Slovence izbirati «čim najnežnejši izraz», in to za oni narod, ki sam najrajši kroži krepko-erotične popevke! «Fiir ein solches Volk muss freylich, so wie ein eigener, orthodoxerer * Katholizismus, so auch eine eigene, strengere Moral existiren, und nicht eine solche, wie fiir die iibrige Welt.»314
S tem, da je IV. zvez. «Čebelice», zaradi katerega se je vršil ta moralistični boj, kojičnp_vendarle izšel, je^knagal Čop-Prešer-lH ?J ;w<»* nov svobodni svetovni nazor nad ozkosrčno*Ttra*jnostjo, zastopano vsaj po Kopitarju gotovo hinavsko in oportunistično z ozirom na njegove domače sotrudnike, janzeniste, in še posebej na jezuite,
813 Prim. ZMS., V., str. 102.
314 ZMS., V., str. 103. — Ko bi bila ta boj že takrat ob «Čebelici» javno -   dobojevala Čop in Prešeren, bi ne bili imeli pozneje naši Mladoslovenci toliko <- * -;   otepanja z istim naziranjem Jerana in Mahniča!
46
722     PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV
s^šftt***'
j - h .Diipravljajoče se na Dunaju pod Rauscherjem, da pridejo do vlade. Zmagal je vsaj via facti svobodni, umetnostno-avtonomni nazor, ki se v svojem svobodnem poletu ni podrejal nobenim konfesional-nim moralnim kodeksom; zmagal je z ozirom na Kopitarja nad neodkritosrčnim oportunizmom, prilagajaj očim se raznim kraj-nostim «imperii causa».
Da se ta sijajna zmaga svobodnega svetovnega nazora v slovenski kulturi ni bolj in trajneje uveljavila, je bila kriva nenadna Čopova smrt, ki je bila obenem smrt «Čebelice». Edini preostali nositelj tega nazora, Prešeren, je stopil poslej v ozadje, goječ ga dalje v svojih vedno redkejših pesnitvah, v ožjih prijateljskih družbah in dopisovanjih. V korespondenci z Vrazom ga je celo samotež izpopolnil na neko stran, ki je postala aktualna šele po Čopovi smrti, v dobi «ilirizma». 7^,                 «Ilirizem» je bil odrastek literarnega panslavizma, ki ga je
koncipiral Jan K o 11 a r v Jeni,_jia tem ob prelomu stoletja blaženemjrtoku nemških romantičnih univerzitetnih profesorjev in zanrešenjaških «buršev». O tem nemškem pokretu je izrekel nemški zgodovinar Treitschke naslednjo docela pravilno sodbo: «V srečnem nepoznanju resničnega sveta se je tukaj goli doktri-narizem lehko veselil svojega prepričanja, se predstavljal za nezmotljivega in govoril svoje akademične monologe.»315 In nič manj ni točna sodba drja. Murka o postanku in bistvu Kollar-jevega po vzorcu romantičnega pangermanstva in nemške romantične filozofije prikrojenega literarnega vseslovanstva, glaseča se takole: «Od nemških idealističnih filozofov imel je Kollar svoje primerjanje in generalizovanje na podlagi nedostatnih faktov ali pa popolnoma abstraktno mišljenje brez njih. Svojega pesniškega 4          panslavizma ni stvar j al samo po primeru pangermanizma, ampak
tudi njegovo filozofično mišljenje ga je vodilo, ko je hotel združiti kar čez noč v jeden organizem ves slovanski svet brez brige za njegovo ogromno prostranstvo, za njegove politične razmere in , o . tisočletne jezikovne, kulturne in verske razlike.»316 — Del tega *\j*~^p6kreta je bil Gaj^Vrjazjavjjjrizem, ki je stremel po kulturni, predvsem jezikovni unifikaciji južnih Slovanov. Ta pokret se je — kar se zlasti danes pogosto docela napačno predstavlja — temeljito razlikoval od političnega in samostojno-državnega pokreta naših
315  Treitschke, Deutsche Geschichte im XIX. Jhdrt., II., str. 407.
316   Glej  Murkovo temeljito razpravo:   «Jan  Kollar», LMS.,  1894,  str. 97.
PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV     723
dni. Jan Kollar je končal kot «k. k. Vertrauensmann» dunajskega"!^^, <^*a, dvora in tudi Gaj se je grel na dunajskem vladnem solncu.         '9W'
Ilirizmu se je po robu postavil naš Prešeren, ne iz pomanjkljive w}\j? slovenske in slovanske orientacije, ampak na podlagi boljšega in globljega tozadevnega spoznanja. Prešeren ni bil za eliminiranje kulturnih vrednot, v katerih prvo vrsto spada bas literarno razvit jezik, marveč za njih potenciranje v svrho udejstvitve vseh narodnih sil in najširše razprostranitve kulture, katera edina dela narod sposoben za razumevanje enotnejše integracije istorodnih plemen. Kljub Prešernovi ozki zvezi z nemško romantično duševnostjo sitno v njegovi mentaliteti imeli že opetovano priliko poudarjati, koliko zmisla za čutnost, prirodnost in organičnost si je bil v^svoji individualnosti ohranil taJkxepki sin slovenske gorenjske nature. Istega samozavestnega slovenskega kova je bil sicer tudi Kopitar. In res se je tudi ta protivil apriorističnim mehaničnim konstrukcijam ilirizma, a njegov tozadevni razlog je bil drugačen, namreč ta, daje hotel Kopitar izvesti druge, svoje doktrinarne stavbe ter 1^9 jih udejstviti potom diktature «imperii [austriaci] causa». Prešer-nox.^cpjjalno pesniški duh pa se ni kretal v nobenih drugih okvirih kakor v brezmejnem življu nature in kulture, v življu, kateri izključuje vsako samovoljo, priznavajoč edini organski razvoj. Slovanski svet je bil tudi Prešernu impozantno, ogromno poprišče, navdajajoče ga s samozavestjo in ponosom, a ppprišče, na katerem se uveljavlja svobodna volja vseh, ne pa diktatura ft&g-Z/Zj* posameznikov ali poedinih delov. Tako vsaj jaz razumem njegove ^J^T-J^l znamenite verze iz «Krsta»:                                                             A. *   „
«Največ sveta otrokom sliši Slave, tja_bomq našli pot, kjer nje sinovi sijprosti vol'jo vero in postave.»
Proti Kollarjevi ideologiji, sloneči na številčnosti, ki je mnogo pomembnejša za civilizacijo, nego za kulturo, je Prešeren poudaril svoj naturnejši in kulturnejši nazor in je__zajdical_«J)ahačem čvetero bolj množnih Slave rodov»: Po vaših umetnih konstrukcijah naj bi torej slovanska natura v kulturnem oziru za bogve kako dolgo izgubila štiri svoje kulturno že žive elemente: Bde Hrvate, Rusine, Slovake in Slovence! Tem štirim naj bi bila v bodočnosti ob pre-nezadostnem znanju oktroiranega jezika odvzeta možnost govoriti kulturno; tem štirim naj bi bilo usojeno «lajati», to se pravi:
ostajati v neukosti.
46*
724     PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV
Prešeren je bil res v prvi vrsti izraževatelj svoje individualne pesniške misije, spričo katere je odklanjal vsako paktiranje z ljudskim okusom, vsako «afektacijo». A k tej nezavestni, tako-rekoč nagonski misiji, prejeti iz rok Apolona, se je družil njegov zavestni poklic, o katerem se je jasno zavedal, da ga je pozvan vršiti v kulturnem razvoju svojega naroda. «Pesnujoč je služil le svojim čustvom in nikomur drugemu», je nekoč pisal ^fefef dr. Ilešič317 docela tendenčno, pustivši v nemar Prešernove lastne besede, obsežene v pismu na Vraza: «Tendenca» naših pesmi in ostalega literarnega delovanja ni druga, kakor gojiti našo materinščino; ako imate vi drugi cilj, ga boste težko dosegli. Združitev vseh Slovanov v en književni jezik ostane po vsej verjetnosti samo pobožna želja.. .31S Proti navedeni Ilešičevi trditvi govore tudi decidirane besede, ki jih je pisal Prešeren Čelakovskemu: «2ivah-na vnema, ki jo razvijajo Cehi, nas navdaja z veseljem in upanjem na boljšo bodočnost za Slovane; mi se le bojimo, da bi naša narodnost poprej ne propadla. »319
Kollarjev panslavizem je bil aprioristična zračna stavba. Ni pa bil tudi kot tak brez pomena in koristi. Nasprotno: mogočno je pospešil vzajemno spoznavanje in moralno podpiranje Slovanov
317   Dr. Fr. Ilešič, Prešeren in Slovanstvo, Ljubljana, 1900, str. 43.
318   LMS., 1877, str. 161. — Ko je Vraz dne 1. avgusta 1837. Prešernu odgovarjal na to pismo, sta si bila oba moža glede pomena materinščine za narodno izomiko še jako blizu. Vraz je takrat samo želel, da bi kranjski pisatelji ne pisali: lepiga, z bogam, marveč pravilnejši vzhodnoštajerski in prekmurski obliki: lepega, z bogom; sicer pa se je Vraz Prešernu izpovedal
__ docela v duhu poslednjega, «dass einJVolk_nur durch seine Sprache vor der
***- ganzljchenEntsittlichung gerettet werden kann; dass es ohne Beachtung der
Sprache  kein  Nationalgefiihl  und  ohne  Nationalgefuhl  keine  Tugend  —  als
allenfalls die der Demuth und der blinden Furcht vor Gott etc. geben kann...
Ein Volk in fremder Sprache bilden zu wollen, ist beilaufig gesagt — bessere
Friichte vom Weinstocke  erwirken zu wollen, wenn man  einen Nuss- oder
Apfelzweig  darauf  propft...  Wenn  wir  unser- Volk  heranbilden  wollen,   so
miissen wir vereint wirken, in die Sprache eine Einheit bringen, wenigstens in
die Formenlehre derselben». (Glej dr j a. Kidriča «Korespondenco med Prešernom
in Vrazom», ZMS., XIII., str. 39.) — Da je Prešeren pristal takrat k Vrazovim
«filološkim nazorom» jezikovno zedinjene Slovenije in sam prevzel omenjene
^J .f\ štajerske oblike, ki JjtLie. .odobraval ..pokojni Čop in ki jih je kesneje uvedel
Al»t* /\>fc3f~t^v naš književni jezik Luka Svetec,-bi bil Vraz morebiti ostal pri slovenščini.
*            (Prim. Vrazovo pismo v LMS., 1875, str. 165.)
319    Ljub. zvon, 1882., str. 111—112, — Prim. tudi moj sestavek «Več Prešerna!« v Ljub. zvonu, 1900., str. 724 in dalje.
PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV     725
med seboj; dal je kulturnim delavcem vseh slovanskih narodov smer in idealen polet, da so šli na delo, ne sicer naravnost po načrtih Kollarjeve stavbe, vendar pa v zavesti mogočnosti Slovan-stva vsakteri izmed njih na trdih, realnih tleh neposrednih potreb svojih posameznih plemen. Tudi Gajev jezikovni uniformizem se  GT**/ je  le   deloma uresničil,  pač pa, je mnogo bolj na široko krepko prispeval k temu, da se v. naših dneh uresničuje in se bo še vse širše.uresničevalo državno .edinstvo med južnimi Slovani — ta realni, politični cilj, za katerega udejstvitev se je moglo v tedanjih in še poznejših razmerah delati z nedolžnejšo pretvezo jezikovnega edinstva. Takih in podobnih koristi se je tudi Prešeren^TK^Z. JMr nadejal od ilirizma, zato ga javno ni pobijal, pišoč Vrazu: «Unter-/sw"Vv* /w" dessen auch verkehrtes Streben ist besser als Apathie gegen alles/' Vaterlandische.»
320
Najvišje   Prešernovo   narodnokulturno   načelo   je   bil   znani pedagoški aksiom,  da moraš narodu, ako ga hočeš izobraziti, pisati v njegovem lastnem, najlažje razumljivem jeziku. «Besser^ ein Schweinehirt seyn, als iiber alle Todten gebieten!» se je glasila  po   realističnem   Homerju  parola   Prešerna  —  romantika, obdarjenega z močnim realnim čutom. Prosveto Slovencev si je stavil naš pesnik za svojo nalogo. In s pomočjo prosvete je upal, da pridejo tudi Slovenci do svobode: «Prost ko je bil očakov — Naprej naj bo Slovencev dom! — Naj zdrobe — Njih roke — Si spone, kjer jim še teže!» Do tega cilja se je nadejal prispeti samodelno ob istočasni vzajemni podpori med seboj sporazum-ljenega Slovanstva: «Otrok, kar ima Slava — Vsi naj si v roke sežejo ...» A tu se ni ustavil njegov genij! «2iye_jiaj vsi narodi!»      "^j^u vzklika končno Prešeren v svoji znameniti «Zdravljici» kot pravi sin humanistične kulture. Kakor se poteguje Goethe v svojem " «Faustu» za «Menschheit-Krone», kakor zahteva Schiller v svoji T-*-*** himni na Nemce od svojega naroda, da se koncem koncev bori za «Krone des Menschenadels», tako prorokuje tudi naš genij svoje-<<^c^XL«A mu narodu svobodo le preko prosvete, one visoke prosvete, ki bo naredila iz narodov samo sosede ene velike srenje — svetovne
¦¦¦¦¦'¦¦                               tMRnMMW
kulture, imajoče enega kulturnega sodnika, a ta eden bodo Vsi
V genijalnem pojavu Prešernovem je bila dosegla slovenska duševnost svoj zenit. Kakor tenak, vitek, nebotičen obelisk stoji
320 LMS., 1877., str. 161.
726     PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV
njegov duševni lik še danes pred nami. Iz osrčja slovenske zemlje raste v najvišje tedanje svetovno ozračje — še do danes ne-spoznan...
Za Čopom in Prešernom so nastopili v slovenski javnosti — taroslovenci in za temi Mladoslovenci, naš[ politični preporoditelji.^x^ **Nedostaja mi prostora, da bi na tem mestu obširneje risal duševne profile mož teh dveh pravcev. Zadostuje naj za enkrat samo par
*j^»Ssu , opazk o tem, kako se je v poznejši slovenski kulturi gospodarilo Jf. Ane*i/e/s Prešernovo dediščino.

/w
xj *&
Vodja Staroslovencev je bil dr. Janez B1 eiweis. Objektivni očenjevatelj javnega delovanja «očeta slovenskega naroda» mora pri njem strogo ločiti dve periodi: prvo pred začetkom šestdesetih let in drugo od tega mejnika dalje, v dobi avstrijskega ustavnega življenja; kot prehod iz ene v drugo dobo se mora presojati druga polovica absolutističnih, petdesetih let. Najznačilnejšo luč meče na Bleiweisa stališče, ki ga je ta zavzemal v eni in drugi dobi do — J er a na. V%rvem obdobju svojega delovanja med Slovenci se je Bleiweis posluževal Jeranove pomoči pri izučevanju slovenščine. V štiridesetih letih je prinašal jezikovne članke, vmes tudi protiilirske doneske tega disidenta ilirizma in nekdanjega Vra-zovega_ dojBistiilm.321 V ostalem pa je urednik «Novic» v tej dobi še predstavljal tip predmarčnega dunajskega racionalističnega inteligenta, vzgojenega v onem empiričnem, izkustvenem duhu točnih ved, ki je vejal v umovih tedanjega avstrijsko - nemškega izobraženejšega razumništva.322 Bil_ je Bleiweis__vseskozi suhoparna, praktična natura, kakor ustvarjen za urednika «kmetijskega in rokodelskega« lista. Primitivne razmere takratnega Slovenstva so nanesle, da je moral biti ta list dolgo časa obenem glasilo celokupne slov. kulture. \3prosvetnem oziru si je Bleiweis v njem stavil za nalogo, iztrebiti v narodu vražarstvo. Izogibajoč se sicer verskih vprašanj se urednik «Novic>>_ni,^strašil, puliti plevel babjeverstva tudi tam, kjer se je to bilje šopirilo — na polju naboženstva. Tu je prvič prišel v opreko z Jeranom, ki je Bleiweisa obdolžil somiš-
321  Glej «Novice», 1848, štev. 29 do 52 s presledki. — Ti in še drugi proti-ilirski nastopi Bleiweisovi (n. pr. ob priliki «luninega jezika« Razlagovega leta 1852.), urednika «Novic» niso niti malo motili, nastopiti v letu 1875. s prikrito obdolžitvijo, kakor da bi bil edini krivec neuspeha slovenskega ilirizma — Prešeren.
322  Glej gori, str. 12.
PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV     727
ljeništva z nemškim svobodomiselnim krščanstvom, kakršno je po revoluciji razširjal po Avstriji neki Ronge.323 Na ta napad je dal Bleiweis odgovoriti svojemu sotrudniku v «Novicah» na naslov Jeranovega lista: «,Novice', ktere že skoraj 10 let kažejo, da so tako dalječ od ,Rongeta' kakor od ,Ultramontanizma', že zamorejo
321
same na sebi porok biti, da nič napačnega ne pride va-nje.» Prihodnje leto je trčil Bleiweis ob Jerana zaradi svojega-prega-njanja zamaknjenk in krvotočnic, ki so se bile v tistih nemirnih letih zelo razpasle po Slovenskem, in pa zaradi nekega potopisa tržaškega'- prosta Verneta, opisujočega tudi poganske lepote Rima.325 Takrat in po tem povodu je tudi med slovensko duhov-ščino krožilo pismo, v katerem se je tejc odsvetovalo od naroče-vanja «Novic», češ, da so veri nasprotne, kakor omenja po Ciglerju dr. Lončar.326
Ta spopad z Jeranom, zastopnikom ozkosrčno-verskega obskurantizma,327 je bil poslednji javni akt Bleiweisov, v katerem je ta še krepko podčrtal svoje, od Jeranovega različno stališče pj^mM^U^^^ohodomiselcsi in katero je Bleiweis po pričevanju ljudi, poznavajočih ga od blizu,328 ohxanjl tudi še v dolga poznejša leta,— za sebe. Ne tako v javnosti! Tu je bil Bleiweis pri svojem kulturno političnem delu med narodom navezan v pretežni meri na sotrudnike one duhovske inteligence, ki se je bila v konkordatnem času orientirala skoraj docela v duhu Jerana, učenca Sebastiana, A^r 7% Brunnerja, bojevitega pomočnika Rauscherjevega. Bleiweis ni bil nikdar idejni borec, nikdar uživatelj lepotij avtonomne, neutili-taristične umetnosti, pač pa je bil po vsej svoji naturi praktičen človek, živeč v vsakdanjih svojih in svojega naroda brigah, brez potrebe posezanja v višje sfere duševnosti. Zato se je v želji, biti in ostati «oče slovenskega naroda», obstojajočega po ogromni večini  iz  preprostih  in  primitivnih  ljudskih  mas,  najbrž  brez
823 Zgodnja danica, 1851, štev. 33.
324  Novice, dne 27. avgusta 1851., str. 108.
325  Prim. Zgodnjo danico, 1852, str. 184 in 192 ter Novice, 1852, str. 372 in 380.
326  Bleiweisov zbornik, str. 82 in 171.
327    Prim. drja. Grafenauerja   »Zgodovino   novejšega   slov. slovstva«,   II., str. 161.
328  N. pr. prof. Ivana Zupana; po ljubeznivem osebnem sporočilu brata mu /Vcv„ "Z*-/* monsign. Toma  Zupana.  Isti  je  svojemu bratu med drugim  tudi  pravil,  da
Bleiweis ni hodil k drugim nego k državnim mašam.
728     PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV
posebne tenkovestnosti, polagoma vdal smeri, ki mu jo je diktiral Jeran. Očllestdesetih let dalje kažejo «Novice» v oziru svetov-nega in estetskega nazora docela Jeranovo lice, izkaženo še povrhu z lastnimi strastnimi krči dvoličnega in diktatorskega človeka.329 Kpjgitar redivivus, brez znansfvene genijalnosti dunajskega slavjsta!
2ivela je sicer poleg Jeranovih, v razjožefiniziranih in razjan-
zeniziranih bogoslovnicah380 vzgojenih duhovnikov na Slovenskem
še druga, dasi manjša četica katoliških svečenikov, učencev tako-
zvanih «liberalnih katolikov» Oiintherja in Veitha331: Einspieler,
yfb^4^l&,:rM.S^isL Majar, Trstenjak, Raič in Zlatoust Pogačar (o poslednjem
^^^^^mi je monsign. Tomo Zupan, ki je ž njim v svoji mladosti mnogo
Ifc e^*?     občeval, nedavno izrecno potrdil, da je bil učenec in pristaš Giint-
"*** herjev). Najbrž eden izmed teh je 1.1849., ko so na Dunaju zbrani in konkordat pripravljajoči avstr. škofje obsodili «poganjanje za narodnost« kot «ono omotljivo vabljenje», sicer milo pa odločno zavrnil tO enunciacijo škofov,332 dočim je «Zgodnja danica» po tem povodu na eni strani trdila, da «poglavitni del narodovnosti je in ostane vera», na drugi pa ugotavljala, da «so narodovnosti po svojim izhodu od zlega (a malo), ker v grehu, poslednjič izvirnim svoj začetek imajo».333 Naravnost s svojim podpisom pa 'Z^^^^uJj^^^P'1^eT (po J- B- Hirschlerju) izpovedoval vse glavne teze <<liberalnega katolicizma*, n. pr. ločitev cerkve od države, cerkvene sinode z udeležbo nižjih duhovnikov in laiških vernikov, uvedbo materinščine v obrede, «zrušenje brezženstva duhovnikov» (to malo bolj oprezno) itd., zaključujoč svoje članke, naslovljene «Sedajno stanje cirkve», z besedami: «Zad segovati po srednem veku, se mi zdi velika in zlo nevarna napaka.»334 Zciper konkordat-ske škofe nastopa posredno tudi Trstenjak v «Sloveniji», 1849., str. 247, dočim Einspieler vzklika: «Menihi pa svoboda.n^uka!»
vi
Ot ¦ *&Y<%**}-      329 Bleftveisa te dobe je ostro, a resnično portretiral dr. 2igon v «Ljub. L *       zvonu», 1920, od str. 460 dalje.
330   prjm> dr\a. A. Ušeničnika spis «Jeranov problem», Čas, XI., str. 103.
331  Glej gori, str. 138 — 141.
332  Slovenija, 1849, str. 225.
333  Zgodnja danica, 1850., str. 150.
334  Slovenija, 1849., str. 309, 317, 320. — Johann Bapt. Hirschler, po čigar knjigi «Die kirchlichen Zustande der Gegenwart» je Einspieler posnel te svoje članke, je živel od leta 1788. do 1865. in je bil od 1837. dalje profesor krščanske morale na univerzi v Freiburgu. Zaradi svojih reformnih predlogov je doživel mnogo preganjanj od «ultramontanske» stranke.
•
PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV     729
Kako sodi o Thunovem konkordatu Matija Maj ar, prim. ZMS., VIL, str. 48. («Da bi černi muri vse požerl.»)
Poleg_ J^eranoyega_ konkordatnega je torej sredi prejšnjega stoletja med slovenskimi duhovniki vjesnici živel tudi Giintherjev <<l]beralni katolicizem«.335 Nekateri teh in drugih duhovnikov so sicer zase ostali temu pravcu zvesti tudi pozneje. Trsjtejtijak in Raič sta se baš kot taka tudi pridružila «Sloyenskemu narodu*, glasilu
^^ŽrMladoslovencev, dolgo koketirajočemu  s  to  duhovniško  strujo.
Za večino pa velja to, kar velja za Pogačarja, ki je v prvih pet-T^eJ^ desetih letih sprejemal in prenočeval skozi Ljubljano v Rim potujoče nemške zagovornike obtoženega Giinther j a, kar mi je pravil monsign. Tomo Zupan, pristavljajoč značilno: «Veste, s filozofskimi podlagami verstva se takrat naša duhovščina ni bog-vekaj ukvarjala; ko je bila smer v Rimu prepovedana, so se ji naši ljudje polagoma pač odpovedali!» Vendar je pastirski list škofa Pogačarja z dne 6. septembra 1875. še sad tega duha.336
Delpv,SS.le in prizadevanje Staroslovencev je organiziralo in probudilo slovenski narod na širino, potisnivši nivo slovenske duševnosti v nižino s tem, da se je odpovedalo Prešernu, pahnivši njegov visoki, bolj na njegovi genijalni osebnosti, nego na širokih masah temelječi nazor v — pozabljivost. MJadoslovenci so našega genija le deloma dvignili na svoj ščit. V naturah vseh naših voditeljev najrazličnejših političnih in kulturnih struj poznejših časov je živelo več elementov Kopitarjevega in Bleiweisovega, nego Prešernovega duha: dvoličnost, obskurantizem iz oportu-nizmaj^imperii austriaci causa» = Kopitar; «imperii sui causa» = Bleiweis in nasledniki), diktatorstvo, nestrpnost... Marsikaj je v tem oziru zakrivilo tudi naše avstrijsko robstvo. Naj bi torej vsaj sedaj v svobodni Jugoslaviji zasijala Slovencem ljubko-domača in
4 hkratu svetovnovisoka, mila ter svobodna zvezda Prešernovega duha! Zakaj šele takrat, ko se bo to zgodilo, bomo lehko rekli, da nismo več Kopitarjev in Bleiweisov, temveč Čopov in Prešernov narod...
335  Dr. Grafenauer me je popolnoma po nepotrebnem že dvakrat (Zgodovina nov. slov. slovstva, II., str. 21 in DiS., XXVII., str. 374.) pokrovitelj skor pod-učeval, da ne ločim te struje, katero je — kakor znano — Lev XIII. imenoval «pestis perniciosissima» in o kateri je dr. Mahnič toliko pisal v svojem »Rimskem katoliku«, od — laičnega liberalizma in svobodomiselstva!!
336  Glej mojega «Kersnika» II.—III. del, str. 66—67.