Hrvatska plemena od XII do X VI. sto-Iječa. Napisao Vjekoslav Klaic. U Zagrebu. Tiskom Dioničke tiskare. 1897. Profesor Vjekoslav Klaic ni samo ploden pisatelj, ampak je tudi vrlo umen razisko-vavec starejše dobe hrvaške zgodovine. Pred nekimi leti je izdal znamenito razpravo „Ime Hrvat", s katero je dokazal, da se je ime Hrvat nahajalo med vsemi slovanskimi narodi kot plemensko. Nedavno je izšla omenjena razprava v „Radu" jugoslovanske akademije, a je ob jednem tudi posebej pretiskana. Pisatelj se je po lastni izjavi lotil raziskovanja hrvaškega državnega življenja od XII. do XVI. veka in je našel za zgodovino hrvaških plemen in hrvaškega plemstva v srednjem veku mnogo gradiva, s katerim se more točno dokazati pristnost znanega „memori-jala", ki se pripisuje spletskemu arhidija-konu Tomažu, pisatelju zgodovine prvostolne cerkve spletske in tudi najstarejše zgodovine hrvaške. V tem memorijalu se pripoveduje, kako so starejšine ali knezi dvanajsterih hrvaških plemen 1. 1102. izvolili kralja ogrskega Kolomana za kralja Hrvaške in Dalmacije. O tem znamenitem zgodovinskem viru je pisal že pokojni dr. Rački u književniku" (I. str. 375—383.) in dokazal av-tencijo in aksiopistijo njegovo prav temeljito. Ker pa madjarskim zgodovinarjem vsebina tega memorijala ni všeč, ker se da po njem dokazati popolna samostalnost hrvaške države v oni dobi, trdili so in še trdijo, da ta memorijal ni pristen, marveč da je kasneje sestavljen v prid Hrvatom. Ce so tako ravnali madjarski šoviniški zgodovinarji Sza-lay, Horvath, Pesty in drugi, ne čudimo se niti najmanje, pač pa lahko zamerino sicer bolj treznemu izdajatelju Fesslerjeve zgodovine ogrske države, zgodovinarju Kleinu, ki se je mogel lahko prepričati o pristnosti tega starega spisa po razpravi Račkega, potem ne bi bil napisal o njem iste neresničnosti, kakor zgoraj omenjeni zgodovinarji. Obširno zbrano gradivo za poznavanje hrvaškega državnega življenja od XII. do XVI. veka potrjuje tudi aksiopistijo omenjenega memorijala še točneje, podaje pa tudi popolno sliko življenja, javnega in zasebnega prava hrvaškega plemstva, ki je izšlo iz dvanajsterih plemen. To gradivo je dalo učenemu zgodovinarju tudi podlago, da je napisal pripravno razpravo za večje delo o hrvaških plemenih v srednjem veku. Ta razprava je razdeljena na štiri poglavja. V prvem poglavju navaja in razjas-njuje pisatelj vse razprave, v katerih se splošno omenjajo hrvaška plemena, in še posebej dvanajstero plemen in njih posebni plemenski naslov (nobilitatis titulus) nasproti ostalim prebivavcem hrvaškega kraljestva. V jednem listu banovca Mihajla Zivko-viča iz 1. 1459. se razjasnjuje nasledno pravo „vseh plemiče v dvanajsterih rodov hrvaškega kraljestva". V drugi listini iz 1. 1350. se dokazuje, kako si je rodovina Virevic, četudi ni pohajala iz nobenega roda dvanajsterih hrvaških plemen, pridobila plemstvo, ker je ta rodovina sklepala zakone z udi omenjenih plemen. Nadalje se dokazuje, da naslov plemstva hrvaških plemen ne izhaja šele od kralja Kolomana, ampak že iz dobe narodne dinastije, celd od onega časa, ko so Hrvati prišli s severa ter zavzeli rimske pokrajine Dalmacijo, Ilirik in Panonijo. Tudi se je točno znalo za vse ude teh plemenitih rodovin in tudi za njih pravice. Glavna pravica pa je bila, da so bili plemiči prosti vseh davkov; in ravno radi tega se je tudi toliko pazilo, kdo pripada kateremu hrvaških plemen in plemenitih rodov. V drugem poglavju ugiblje pisatelj, kako je nastal plemeniti naslov hrvaških plemen. Ko je v VII. veku osvojilo sedem ali osem hrvaških plemen rimske pokrajine Dalmacijo, Ilirik in Panonijo, podvrgla so in iz-premenila v kmete vse poprejšnje prebivavce teh pokrajin, namreč latinske in slovanske, kolikor se je bilo teh semkaj naselilo že pred Hrvati med 1. 548.— 611. Po tem bi se mogle raztolmačiti tudi razlike v narečjih hrvaškega jezika na zemljišču kasnejše hrvaške države. Ni mogoče določiti, koliko je rodovin od teh sedem ali osem plemen ostalo precej izpočetka v Dalmaciji in koliko jih je šlo v Ilirik in Panonijo, ali vsekako je bil manjši del onih, ki so prišli semkaj, zakaj v teh krajih je bilo tudi v poznejših časih pogostnejše ime slavensko od hrvaškega. Pisatelj rabi za panonsko Hrvaško ime „Slo-vinska zemlja" tudi v drugih svojih zgodovinskih spisih, celo v poljudnih. Mi tega ne moremo odobrovati, četudi je to ime v zgodovini teh krajev znano, ali tudi ta zemlja je pripadala od najstarejih časov k hrvaški kraljevini, pa je tudi še dandanes njen najvažnejši del, saj stoji v njem današnje glavno mesto Zagreb. V poljudne spise ne spada taka delitev; zakaj bi se neki še sami delili in pomagali nasprotnikom, ki so že tako preveč razkosali naše slovanske dežele, a posebej še hrvaške! Pisatelj se tudi ni lotil raziskovanja o hrvaških plemenih v „slo-vinski" zemlji, kar gotovo ne bi bilo brezuspešno, četudi je bila sila teh plemen le v Dalmaciji tako jaka, da niso dala samo deželi svoje ime, marveč so tudi pohrvatili vse prebivavce. O življenju hrvaških plemen v nekdanji Dalmaciji in kasnejši Hrvaški od VIL do XII. veka vemo malo. Po ustnem izročilu XIII. veka se nam sporočuje, da so se množila ta plemena v stoletjih na razne načine, tako da jih je bilo že v XI. veku na Hrvaškem med Gvozdom (Veliko Kapelo) in Cetino (do-tično Neretvo) dvanajst (oziroma trinajst). Kakor dalje pravi to poročilo, je imelo teh dvanajst hrvaških plemen v svojih rokah vse politične pravice v hrvaški državi, izmed teh plemen so se volili bani hrvaških banovin in župani hrvaških županij; slednjič so imeli pravico voliti kralja, ko je izmrla vladajoča dinastija v kraljestvu. Teh dvanajst (oziroma trinajst) plemen je slednjič v po-četku XII. veka priznalo Arpadovica Kolo-mana za kralja ter ž njim 1. 1102. sklenilo „pacta" ali državno pogodbo, s katero je zavarovalo sebi in po tem tudi hrvaškemu kraljestvu stare pravice in povlastice za vse poznejše veke. Potem našteva pisatelj vseh dvanajst plemen, katerih starejšine so 1.1102. sklenili pogodbo s kraljem Kolomanom, kakor nam pripoveduje Tomaž arhidijakon v omenjenem glasovitem memorijalu. V tretjem poglavju omenja pisatelj zgodovino vseh dvanajstih plemen. Pri zgodovini vsakega plemena je navel vse vire, kateri omenjajo njegova imena. Vsi ti viri so verjetni; ne more se niti najmanje dvomiti, da so bili starejšini teh plemen zares prisotni pri sklepanju pogodbe s kraljem Kolomanom. Za vsa plemena ima precej podatkov, le za pleme Svačičev jih ni, čeravno je bil iz tega rodii zadnji narodni hrvaški kralj Peter Svačič, ki je padel v borbi s Kolomanom na Gvozdu 1. 1102. Posebno mogočni so bili Mogorovici v Liki, zakaj njih pleme je štelo čez 50 hiš, med katerimi so se kasneje proslavili najbolje Berislavici, Babonožiči, Utišenovici itd. Najznamenitejša je bila hiša Draškovičev, ki je 1. 1490. štela čez 35 moških glav. Celo pleme Mogoro-vičev je imelo koncem XV. v. do 3500 duš. Plemena so pa sledeča: 1. Kačici okoli mesta Omiša v Dalmaciji; kasneje jih je bilo tudi v Liki. Iz tega plemena je bil glasoviti pesnik Andrej Kačic-Miošič. — 2. Kukari v Lučki županij i okoli mesta Skradina. — 3. s u b i č i tudi v Lučki županiji okoli Bribira in Ostrovice. Ogrsko-hrvaški kralj Ljudevit Vel. je razdelil ta rod; ono betev v Dalmaciji je popolnoma premagal, drugi pa je dal 1. 1347. grad Zrin pri Topuskem; od tega gradu so dobili pridevek Zrinski. To je bil najmogočnejši rod Subicev ter se je v zgodovini najbolj proslavil. — 4. Cudo-rn i r i č i v Zadru in v okolici tega mesta. — 5. Svačič i. O tem plemenu ne moremo niti uganiti, kje je bilo naseljeno in kaj se je dogodilo ž njim v poznejših časih. Samo to vemo, da je kneževski rod Nelepica, ki je v prvi polovici XIV. veka gospodoval v mestu Kninu v kninski županiji, izšel iz tega plemena. Morda je to pleme svoje prvotno ime izpremenilo. V XV. veku se spominjata v okolici kninski plemeni: Bučiči in Unčani, katerima v poprejšnjih vekih ni sledu; morda sta ti plemeni izšli od Svačičev? Ali tudi za to ugibanje nimamo nobene podpore. — 6. Mogorovici izpoČetka okoli Belgrada blizu Zadra, po tatarskem navalu na Hrvaško 1. 1242. pa tudi v Liki, kjer so ostali do osvojitve tega kraja po Turkih 1. 1526. Od tukaj so se razbežali mnogi rodovi v svobodno Hrvaško. Med njimi so najznameni-teji Draškovici. — 7. G u š i č i, že za narodne dinastije znano pleme, so bili nastanjeni v sidraški županiji v bližini dalmatinskega Belgrada. V XII. veku se je preselila jedna betev (morda tudi več betev) v županijo krbavsko, kjer je bil rod Kurjakovičev od tega plemena tako znamenit, da se v spomi-nikih nič več niti ne omenja pleme Gušičev. Le oni rod tega plemena, ki se je bil preselil v županijo Gačko (okoli Otočca) pod knezi Frankopanskimi, se je vzdržal do današnjega dne. — 8. Lapčani in Kari-nj a ni. Oni so stanovali prvotno okoli gornje Une in gore Plješivice, kjer se nahaja še dandanes mesto Lapac. Tukaj je imelo to pleme svoj grad, a delilo se je na mnogo rodov. Jeden se je naselil na jugu Velebita okoli mesta Karina, od tega tudi njihovo ime Karinjani. Bili so pa čisto ravnopravni v vsem z Lapčani. — 9. Poletčiči. O tem plemenu vemo prav malo. Stanovalo je v Buški županiji okoli današnjega Perušiča. — 10. Se manje vemo o Lasničičih ali Lisničičih. Bržkone je to pleme razpalo prav zgodaj ali pa je izpremenilo svoje ime. — 11. Jamoneti se sicer omenjajo skoz tri veke, vendar vemo prav malo o njih. Prebivali so v Lučki županiji in okoli Nina. V XV. veku jih nahajamo tudi v krajih med Uno in Savo. — 12. Tugomerici ali Tugomirici so prebivali izpočetka v podgorski županiji na podnožju Velebita v Primorju nasproti otoku Pagu. Glavno mesto jim je bilo današnji Bag ravno v sredini omenjene županij e. (Konec.) Hrvatska plemena. Napisao Vjekoslav Klaič. [Konec.] V četrtem poglavju našteva pisatelj ona plemena, katerih imena se ne nahajajo v memorijalu arhidijakona Tomaža in ki so nastala na različen način od XII. do XV. veka. Ta plemenita plemena so postala bodisi tako, da je popolnoma raz-palo katero staro pleme in je iž njega izšlo več novih z novimi imeni, bodisi, da se je oddelila od starega plemena jedna betev ter se izpremenila v samostalno pleme s posebnim imenom i. t. d. Tako so bržkone nastala plemena: Stupič, Kršelci, Humljani, Neb-ljusi, Lagodušici, Vireviči, Cubraniči, Bučiči, Unčani, Kremeničani, Limici, Tišemiri, Dži-viči, Slavogosti. In slednjič je navel pisatelj Naši „Pogovori" bi bili kakor spiski iz davno minulih srečnih, mirnih časov, ko bi se nekoliko ne ozrli tudi na to, kar se sedaj godi okrog nas. Med tem, ko krotko in preprosto s svojimi mladimi prijatelji kramljamo o poslanih pesniških proizvodih, vrši okrog nas boj ne za malenkostna vprašanja, n. pr. o slovenskem heksametru, temveč na jedni strani za umetniška pravila sploh, na drugi strani pa za neomejeno pesniško svobodo. In oni, ki se bore za neomejeno pesniško svobodo, so tako odločni, kakor bi bili že zmagali. Zlasti v jedni stvari smo si hudo nasprotni, ker namreč mi zahtevamo, da se mora pesnik kakor vsak umetnik ozirati na nravni zakon, a naši protivniki trde, da nima nravnost v umetnosti nič opraviti, ker je umetnost sama sebi namen. Tudi se posme-hujejo onim, ki se še drže tega načela. Marsikateri naš znanec je čimdalje neza-upnejši proti nam in našim nazorom, in čudna sila ga vleče, da bi se udal s celim srcem modernim nazorom o umetnosti sploh in o pesništvu posebej. Ne moremo prikrivati, da nikakor nismo brez zanimanja in čutenja v tem boju; priznavamo, da nam prizadeva hude bolečine to divje vrvenje, ki — to uči izkušnja —¦ ki zamoriva in pokončuje najlepša čustva, a polni srca z nemirom, nezadovoljnostjo, celo s sovraštvom do lastnih rojakov. Vendar pa se niti najmanj ne bojimo, da bi kdaj ti moderni nazori v umetnosti prevladali ali obveljali. Saj poezija s svojimi pravili ni šele od včeraj, da bi se smelo danes prevrniti, kar se je včeraj določilo: marveč poezija je tako stara kakor človeški rod, ž njim je živela, ž njim napredovala in nazadovala. Ako trde novejši pesniki, da poezija izražaj pristna človeška ču- še tudi osem dvomljivih plemen in sedem takih imen, ki bi mogla biti plemenska. Ker so tudi Slovenci brez dvoma živeli razdeljeni na plemena in rodove, bilo bi vredno preiskati najstarejše zgodovinske spomenike, ki sploh omenjajo Slovanov v alpskih deželah. Gotovo bi se našlo kaj gradiva za takšno razpravo, kakoršna je omenjena. Ne bi li te moje vrstice vspodbodle katerega naših slovenskih zgodovinarjev, ki se bavijo z našo najstarejšo zgodovino, da poišče takih podatkov, kakor je storil profesor Klaič za Hrvate? Trud bi se izplačal s tem, da bi točneje poznavali zgodovino svoje najstarejše dobe. j. st. stva, skladamo se tudi mi s tem popolnoma; opozarjamo pa na to, da je v nekaterih dobah človeštvo jako propadlo in ž njim tudi poezija. Zakaj da bi morali imeti ravno sedanjo — moderno — poezijo za vrhunec umetnosti? Ne, marveč oziramo se na poezijo vseh časov in narodov, da spoznamo, kaj je najboljše in najlepše. Ako imaš tako vzvišeno stališče, potem lahko pregleduješ in primerjaš in presojaš to in ono, ne da bi te mogla zmotiti kaka malenkost. Gotovo ima tudi sedanji tok nekoliko dobrega, kar je in bo pesništvu v prid. Gotovo je pravično zahtevati, da naj pesnik ne gleda samo na obliko, ampak na pravo pesniško vsebino, in ta vsebina naj tudi ne bo prazna igrača, gola domišljija, ampak naj kaže življenje, naj izraža istino. Toda poleg tega trdimo, da samo golo življenje, sama čista istina nikakor ni poezija, in da se ne sme vse prevesti v poezijo, kar nam kaže življenje. Domače živali in gnoj so potrebne, istinite in koristne stvari: toda nikakor niso za salon, ampak so za hlev. Najbolj želimo pokazati, da velja nravnost ali nravni zakon tudi v poeziji, to se pravi: kakor je za naše življenje to dobro, ono pa slabo, kakor so nekatera dela blaga, druga pa grešna: tako je tudi v poetičnih izdelkih jedno dobro, drugo pa grešno in nedovoljeno. In nikakor ni resnično, da pesniku ni nič mari za to, ali je kaj nravno dobro, ali morda grešno. Kako bi neki moglo biti drugače ? Saj priznava tudi nova struja, da se v umetnosti zrcali življenje. A za življenje velja brezdvomno nravni zakon: torej je jedino to dosledno, da velja nravni zakon tudi za umetnost. Vsakdo ve, da vidimo v prirodi stvari v perspektivi. Ker pa kaže slikarstvo pri- Pogovori.