Sodobna slovenska poezija
i.
S pobožnimi koraki se bližam reki, v mraku potuhnjena voda sopeče diha med bregovi, svet zamaknjeno gomazi in me vabi s seboj in vedno spet zeleno zaregljajo žabe; močvirje je vseobsežna dežela, po kateri se vedno tipam s suhimi prsti, ne znam se pognati plavalnih dlani, da bi se plavutasto pregrebla po gostem medprostorju alg in plodilne vode; iz vsakega očesa med zablodelimi poganjki utripa vame življenje v spolzki koži, repato in lačno, dokler ne zleze na majavih nogah na suho, na moje nabrežje, in dobi glas.
II.
V nabuhlem kokonu iz rastlin premikam nešteto nožic, da reka kipi in ne neha utripati, da v peščenem hlastanju ne zmanjka korakov, ki puščajo paritveno sled; a preden bi nepreštevne tipalke dosegle plimo ali razkrile ostalino med prodniki, se vse spet premakne naprej, še nekaj podorov dalje, nekaj sunkov globlje v jutri, in brezglasni milijoni se preselijo -odnese me pekoče razdejanje, da ne morem ostati v svoji še včeraj udobni podobi iskalke, ampak se učim izmuzljive umetnosti v krogotoku razsejanih teles.
III.
V strugo so mi vrgli razglašen klavir iz ljubosumne gluhosti, da so valovi zagodrnjali čez zvenečo krsto, in tipke so se razsule po dnu - samo pijana šahovnica v pesku, razparana križanka brez navodil - a kaj ko zvenenje besed ne preneha, ovija me vztrajno kakor haloga, ne morem nikamor, ne navzgor ne naprej, zapletena sem v ubito omaro glasnine sredi bohotne račje zeli; med strunami zdaj brbotajo notni zapisi iker in zračnih mehurčkov in v meni skladajo glas reke, da se zliva čez neme lobanje prodnikov.
IV.
Z obraza mi dežuje v gladino in kaplja za kapljo se zabada v zeleno rjuho brez konca, tiho razvito z bale med prepadne bregove; pri robu jo gubajo race v parih in ribe in vedno spet sitni komarji, vendar se zmečkanina izravnava, saj jo s krastavimi dlanmi zategujem v odmerjeno strugo in v tok -voda si in v vodo se povrneš, šepetajo stranice iz klesanca in mrzla tkanina se spodmika, še preden jo z izpranimi prsti izvezem za boljše dni, ki so v tankem trenutku pred previsom le še begav, preslišan vodopis.
V.
Čoln telesa je trdno privezan, da se pozibavam v volji vetra, ki poljublja reko z rumenimi listi in me vedno spet zažene v predolgi nihaj po kalužnem rokavu; toda nekoč sem imela krpo jadra, da me je ponesla po valovih skozi radovednost slavcev in žab in v prepirljive roje mušic enodnevnic, dokler nisem videla, da se za razbitim kalejdoskopom skriva nabrežje in na njem razprostrte peruti na mrtvo pijanih bukev in trepetlik, ki ne dosežejo več ničesar - z njimi v brezodmevni gladini še naprej utapljam konopljine vrvi.
VI.
Že dolgo pisem v reko, list za listom, v sepetu drevesnih pismenk, medtem ko čaplje utihnejo in postojijo, negibno, in broneni vodomec prhne pod veke mahu; v poslednjem vetru pred mrakom poletavajo grenke risbe s kože - ne zarase se več čez razklane kosti - in z mene se levijo vedno daljse besede, v pločevino tolmuna raztreseni koledar, da bi se prečrkovala v jesen, pa so med stegni otrple breze in gole vrbe vedno večje kaplje krvi, ki padajo med sence v valovih, zažirajo se v vodo in splavljajo življenjsko sled.
Iz knjige Voda, ki izide leta 2012.