potlej o svojem času na dnevni red djan in poslednjič še le pride na sklepanje. Candussiev predlog je imel biti po takem ponioeek, sklenitev zbora odložiti. Naši so pa to zapazili in brž se pogovorili, da danes mora biti sklep. Komaj tedaj Candussi v seji svoj nasvet prebere, že se oglasi poslaaec Črne in nasvetuje: ker dolgo zborovanje deželi stroškov prizadeva, — ker je že rečeno , da se danes zbor sklene, in ker je Can-dussi-ev nasvet tak, da ni dvomiti, da ga vsa zbornica enoglasno sprejme, da naj ga zbor za nujnega spoznava, ter brž v današnji seji razpravi, da bo mogoče, zbor končati. Temu nasvetu se dr. Rismondo ustavlja, rekoč, da samo nasvetovavec ima pravico, nujnost svojega predloga nasvetovati, drugi pa ne. R. je pa že vedel, zakaj mu ni nujnost po volji, tem bolj se je od slovenske strani na nujnost sililo. Glavar dene nasvet zastran nujnosti na glasovanje, že naprej zagotovljen, da bo znana slovenska večina za nujnost glasovala; al — al kaj se zgodi? — Na povelje „Feuer" se po naključbi ena slovenskih pušek ne sproži; vstalo je samo 9 zbornikov. To osodepolno glasovanje je bilo tedaj vzrok, da se je moral zbora sklep po želji Lahov odložiti. O zadevah, ki so bile v seji 10. t. m. na dnevnem redu, ne bom govoril; omeniti pa moram, da je bilo po dr. Deperis-overa nasvetu konec seje sklenjeno , da naj bode naslednja seja koj drugi dan v četrtek 11. t. m. 11. dne t. m. — Se burniši glas ko unidan se je razlegal danes po mestu, češ, da drevi bo škandal, bodo demonstracije v zbornici. Vedelo se je, da se bode bral protest, samo to se ni vedelo, kakošne podobe da bo, ker po našem opravilniku ne sme zbor protestov sprejemati. Naši poslanci se na tihem modro pomenijo in so na vse pripravljeni. Na dnevnem redu ni druzega, kakor Candusi-ev predlog. — Seja se začne; gnječa, kakor unikrat. — Potem ko je bila Candussi-eva zadeva obravnana, prosi dr. Rismondo besede ter naznani, da ima naznaniti neko „petičijo" nekterih velikih posestnikov. Podpisanih je kakih 30—40 posestnikov, skoraj samo iz Fur-lanije; iz Gorice sledeči: Emil baron Formentini, Ferd. vitez Maffei; predsednik kmetijske družbe Aleksander žl. Glaricini, Anton žl. Persa, Katarina vdova Nardini, Alojzi Tausani, Anton grof Strassoldo, 1 ali 2 juda, in — gospod prvostolni prepozit Avgust baron Co-delli-Fabnenfeldski (kot oskrbnik Contavelle-eve sirot-nišnice). Izmed zbornih poslancev so kot veliki posestniki peticijo podpisali: Candussi, Sikst baron Codelli, (prepozitov brat), Del-Torre, Dottori (ves čas bolan). Senzacijo so tudi še nektera druga laška imena izbu-dila, ker so bila priča, koliko premore agitacija. — Kako puhli so razlogi v protestu, misli si že lahko vsakteri sam. Rismondo ni pristavil druzega, ko nasvet: „naj bi slavni zbor pritrdil, da se peticija deželnemu odboru izroči, da jo z undanjim (3. t. m.) večininim sklepom vred ministerstvu pošlje." Ker sta v protestu gg. Gor j up in glavar grof Pace imenovana in grajana, sta imela lepo priliko, opravičevati se. Deželni glavar grof Pace napove toraj zboru, da, ker je prisiljen zoper osebni napad zagovarjati se, mora predsedniški stol za nekaj časa zapustiti, naprosi podpredsednika dr. Doliaka, da naj med tem predsedništvo prevzame. Grof Pace (prosi predsednika besede. — Slovesen trenutek!): „Gospoda! V 6 letih je danes prvikrat, da sem prisiljen kot poslanec spregovoriti ... So trenutki v človeškem življenji, v kterih mu razmere brzdo potrpežljivosti iz rok vzamejo, da je primoran, ne maraje za nič in nikogar, naravnost povedati, kar misli. Jez nisem sicer dolžan pred nikomur opravičevati se, zakaj sem glasoval, kakor sem giaso- Iz deželnih zborov. Goriški deželni zbor. V Gorici 12. jan. 0 — Po poboju 3. t. m. si niso dali Lahi mini. Kaj si umislijo? Vprežejo svoje ljudi in hajd v Furlanijo nabirat med velikimi posestniki podpisov za — protest zoper to, kar je bila zborova večina v omenjeni seji sklenila. Pa — pssst! tega ni smel nihče vedeti; al da se nekaj plete in snuje, to smo si lahko mislili. Kedar se pa naši sosedje česa lotijo, je Čas tresti se(?!). Ko smo tedaj 10. t. m. zapazili, da se laški poslanci zdaj tu zdaj tam po ulicah zbirajo in v tesnih krogih glave vkup tiščijo, komu bi ne bilo jasno, da kaj namerjajo? In res je bil že počil tak glas in zdel se tim verjetniši, čim dalje so se poslanci pred vsejo v stranskih sobah mudili. Cujte tedaj, kaj se je godilo dalje; vredno je, da se popiše na drobno. Seja 11. t. m. je imela biti končna letošnja seja, ker so bila vsa opravila že dovršena. Pa to ni bilo menda Lahom po godu; za njihove namene je bilo — kakor se je pozneje pokazalo — neobhodnje potrebno, sklep zborovih sej še vsaj za 24 ur odložiti, kajti njih golobček s protestovimi podpisi ni bil še priletel iz Furlanije nazaj. In res skuje poslanec Candussi nek nov nasvet: lanska suša je morala biti nasvetu podlaga. Bil je namreč predlog Candussi-ev ta-le: „Naj bi visoka vlada, kedar gre za odpustke na davkih zastran uim, grozdne bolezni itd. tudi sušo v vrsto tacih nadlog štela in posestnikom tudi zavoljo škode po suši, odbitek na davkih dovolila." — Vsak nasvet pa mora biti po opravilnem redu popred v seji razložen in podprt ter kacemu odseku v naprejšnji pretres izročen, ----- 30 ----- -----31 — i „1 kpr se v protestu celo nad osebno pošte-val i ai \ • j • i. ostjo (galantuomo) mojo dvomi, moram na vsa usta ^vedati, da sem ravno kakor pošten mož za Winkler-j^oriupov predlog glasoval. Glasoval sem, ker sem to koristno spoznal, za koristno za vso deželo sploh ?n za veliko posestvo posebej; vodilo me je le blagostanje deželino in nikar pristranost; nisem se toraj izneveril niti volivcem svojim, niti interesom velikega sestva. jez nisem mož raznih barv; le eno barvo mam* geslo moje je pravičnost. Očita se mi, da sem se svoji zastavi izneveril. Gospoda! 200 let že [poznava in spoštuje moja rodovina le eno zastavo. V senci tiste zastave sem tudi jez od mladih nog iz-reien. Tej zastavi vselej zvest ostanem; povzdigoval in nosil jo bom visoko vsikdar — zastavo avstrijsko!" Te s celo nenavadno navdušenostjo in preverjenostjo govorjene besede so zbornike in poslušavce tako elek-trizirale, da takega vnetega, naravno-prisrčnega ploskanja in bravo-klicanja ni pisatelj teh vrst še nikdar in nikjer slišal. Bilo je pa to v vsakem oziru pomenljivo ploskanje (v prvo smo videli naše poslance ploskati) tim naravnejše, čim manj smo kaj tacega pričakovali. — Zastopniki znane stranke med poslusavci so se nam prav smilili, reve! — Za Pace-tom je govoril Gorjup blizo tako-le: „Jez nisem nikogar prosil, da naj me voli, in po časti, izvoljenemu biti, nisem nikdar hrepenel; slišal sem marveč praviti, da sem bil le vsled nekega kompromisa med laškimi in slovenskimi volivci velicega posestva izvoljen. Lahi so hoteli po vsi sili nekega gospoda v zbor pripraviti; Slovenci niso marali ga voliti, hoteli so imeti Slovenca; pogodili so se toraj tako: Glasujte vi (Slovenci) za našega kandidata in mi vam izvolimo vašega. — Politiškega programa nisem nikoli priobčil; tudi svojih politiških misli volivcem nikdar razodel; toraj do laških posestnikov nikakih posebnih dolžnosti nimam. Glasoval sem ne glede" na narodnost, samo kakor ste mi vest in pravičnost velevali. Takrat ni sicer pravega konflikta med narodnostima; al to naj naravnost povem, da, ko bi kdaj res tak konflikt nastal, glasoval bi jez raji za svojo narodnost" itd.... Eismondo, oj nesrečni Rismondo,... gotovo, kar živi, ni še take blamaže doživel. Jecljal je nekaj razvezanih besedi in ni hotel še celo svojega poprejšnjega nasveta več^ formulati; moral ga je siliti glavar. Na to nasvetuje Orne prestop na dnevni red (pripro-stim bravcem povemo, da je to toliko kot kak predlog „pod klop vreči.") Rismondo ne ve skor kaj ugovarjati, ostane pa pri svojem nasvetu. — Tu povzame besedo bistroumni Gorjup: „Dasiravno, pravi, je prebrana „peticija" prav za prav le protest, in bi ga toraj zbor, ko bi hotel, lahko nazaj zavrnil, hočem mu vendar milost skazati, ter dam veljati, daje prošnja, in da je pripuščeno vzeti jo v obravnavo. Al, poglejmo zdaj, kaj bi bil nasledek, ko bi zbor Rismondov nasvet sprejel. Udaril bi samega sebe po ustih in protesto-val zoper to, kar je unikrat sklenil. In deželni odbor bi moral z eno roko potrjeni sklep zastran prenaredbe volitnega reda sprejeti, z drugo pa protest zoper ta sklep ministerstvu predložiti. Kje je tu umnost? Dalje, v čem obstoji konštitucijska parlamentarnost? Ali ne v tem, da se manjšina večini podvrže? Je li pripuščeno, da pobita manjšina zoper postavno storjen sklep večinip protestuje? To bi bil pravi „circulus vitiosus." Zadnjič, nonudivši dr. Rismondo-u prijateljski svet, naj bi za svoj protest kake druge poti poiskal, češ, da naj ga ali naravnost namestništvu ali ministerstvu pošlje, ali po časnikih razglasi, podpre tudi on Črnetov na-SV^?r.avo!)' ~ Risa*ondo, zahvalivši se Gorjupu za dobri svet, ne ve več kaj odgovoriti, in vdL se v pomilovanja vredno osodo. (Smeh med poslanci in poslusavci.) Za Crnetov predlog so glasovali razun znanih naših možakov tudi — oba Rit ter j a in Višini. In to je, kar je storilo zmago veličastnejšo. Nauk: Kdor družim jamo koplje, sam va-njo pade. Tako se je tedaj končala 12. seja in četrta sejna doba deželnega zbora goriškega.*) —- Deželni glavar spregovori k sklepu nekoliko primernih besedi ter za-kliče: Bog živi svetlega cesarja! Zborniki in poslusavci ponavljajo 3krat: Bog živi! Iz deželnega zbora štajarskega. Iz Gradca 16. jan. ^ V današnji seji je interpe-liral dr. Razlag vlado zastran ravnopravnosti slovenskega jezika z nemškim v šoli in vradih. Živo je popisal , da slovenski jezik še nima tistih pravic, ktere bi moral po cesarjevih besedah imeti, in ktere bi tudi lahko imel, če bi se le postave dobro spolnovale. Zapisniki so nemški, vloge in razsodbe za Slovence ravno tako in tudi po šolah se slovenščini hudo godi. Še graško vseučilišče nima posebne stolice za slovansko jezikoznanstvo, kajti slovenski jezik se razlaga tam le za prvence. Tudi v pravoslavni fakulteti ni potrebnih slovenskih razlaganj v nekterih predmetih, ki bi se čisto lahko po vaški razlagali v prid slušateljev in dežele. Poprašal je tedaj , ali ne bi bila vlada pripravljena a) ravnopravnost po deželi vresničiti na podlagi že danih postav; b) c. kr. uradnijam, odvetnikom in bilježnikom naročiti s slovenskim narodom v pisanji in govorici v slovenskem jeziku opravila opravljati, in če niso jezika zmožni, jim veleti, do kterega časa se ga morajo naučiti; c) učiteljem spodnjo-štajarskim slovenskega jezika nezmožnim zapovedati, v kterem času se morajo jezika privaditi; d) skrbeti, da se vsled vstanovitnega pisma slovenskim potrebam vstreže in nekaj predmetov slovenski razlaga. — Na ta vprašanja bomo, kakor je bilo zagotovljeno, skvro odgovor dobili. Da bi 3e ie vlada ne opirala preveč na mnenja uradnij , ktere bo gotovo v tej reči na tanko izpraševala, ampak na posebna mnenja ljudstva, ktera naj bi se na tanko pozvedela. Prepričani smo, da bodo okrajni predstojniki in odborniki tako odkritosrčno povedali svoje želje, kakor so to storili možje Gornjega grada, kterih pritožbo Vam tukaj od besede do besede pošiljam. Glasi se tako-le: „Blagorodni gospod doktor! Naš prečastiti poslanec! Zaupljivo se drznemo Vas za dve reči prositi, ena zadeva celjsko glavno šolo, druga pa našo gornje-grad-sko okrajno uradnijo in sodnijo. i. Zastran celjske glavne šole. Od nekdaj je bilo za naše otroke težavno v glavni celjski šoli obdržati in za gimnazijo ali realko pripravljati. Dokler so še naše farne šole samo nemške bile, se učenci niso nobenega jezika naučili in so tudi v dušnem razvitku jako zaostali. Ako so jih stariši v Celje v tretji (zdaj četrti) razred poslali, morali so ubogi fantje ubijati se z učenjem, da so na prašanja iz nemške slovnice, katekizma itd. brez razumljenja odgovarjati mogli, drugače so jih iz šole spodili ali v drugi (zdaj tretji) razred stopiti prisilili. Da je na taki način naša mladež v prvem ali celo še v drugem letu na glavni šoli v podučnih predmetih malo napredovala, se lahko previdi. Se le na gimnazii so se naši učenci poleg latinskega jezika toliko v nemškem izurili, da so tudi popolnoma razumeli, česa so se učili. Odkar so se farne šole predrugačile in se v njih najpred slovenski jezik ter na podlagi tega nemški jezik uči, imamo nekaj več koristi od njih. Otroci se pa vendar ne morejo *) Kar se tiče tistega gosp. zbornika, kteri je v predzadnji seji glasovanje o nujnosti preslišal in zamudil, odpuščeno mu bodi zdaj vse r potem ko nam je njegova „feli* culpa" k tako častni zmagi pripomogla. Piše -----32 nemškega jezika v tako kratkem času toliko naučiti, kolikor je potrebno, da bi v četrtem razredu nemško slovnico brez slovenskega razlaganja razumeli. To slovensko razlaganje nije samo za naše, ampak tudi za otroke druzih krajev neobhodno potrebno in mi imamo pravico ono zahtevati, ker je glavna šola za slovenske otroke celega nekdanjega celjskega okroga osnovana Pa vendar ni slišati, da bi učitelj četrtega razreda celjske glavne šole kdaj pri učenji slovenščine se poslužil; on vedno le nemški podučuje, ko da bi le nemške otroke pred sebo imel. S tem se nam velika krivica godi. Naši otroci v šoli zaostajajo, marsikteri mora v tretji razred nazaj stopiti, kjer spet nemškega učitelja ima, drugi morajo celo za zmirom šolo zapustiti in to večidel zarad tega, ker je učba neprimerna. Toraj prosimo Vas, prečastiti gospod doktor, da bi blagovolili to našo pritožbo slavnemu deželnemu zboru predložiti in nasvetovati, naj bi se sklenilo, da se mora pri učbi na glavni šoli v Celji na slovenske učence ozir jemati in da morajo zarad tega učitelji te šole slovenski jezik popolnoma znati, to je, da so zmožni iz nemškega jezika v slovenski in iz slovenskega v nemški jezik pravilno prestavljati. Dokler bomo v tej šoli nemške ali slovenske učitelje imeli, ki se niso slovenske gramatike učili, ostane napredek v učenji za Slovence prazna reč. 2. Zastran gornjegradske okrajne vradnije in sodnije. Znano Vam je, da naš okraj z malimi izjemki je slovenski. Ljudje na hribih še besedice nemške ne razumejo, pa je vendar pri naši gosposki v Gornjegradu vse nemško. Trdi Slovenci nobenega slovenskega pisma ne dobivajo iz pisarnice. Pri zaslišanji se po slovenski odgovarja in po nemški v zapisnik zapisuje ter pod nemške ne svoje besede d& zaslišanec svoj križ ali svoje ime. Da to nije prav, prosta pamet previdi. Toraj Vas prosimo, da tudi zavoljo te nadloge v deželnem zboru nasvetujete, naj bi se sklenilo, da vsa pisma, ktera se iz okrajne uradnije ali sodnije pošiljajo osebam, ki ne znajo nemški, morajo slovenska biti in da vsi zapisniki naj bodo pisani v tem jeziku, kterega zaslišanec razumi. Da bi se omenjeni prošnji uslišali, želijo sploh prebivavci gornjegradskega okraja, kar mi s svojimi podpisi potrjujemo. Meseca decembra 1865. Sledi 38 podpisov okrajnih predstojnikov in odbornikov. Deželni zbor kranjski. V 17. seji dne 18. prosenca je za veliko posestvo novovoljeni vitez Gutmannsthal pod prvosedstvom Codelli-jem obljubo storil. Potem podpera gosp. Kapelic svoj nujni nasvet, naj se dovoli podpora iz deželnega zaklada pogorelcem v Vrhu (Schweinsberg), s tem, da je predlanskim od 40 hiš jih pogorelo 36 s hlevi in druzimi poslopji vred, da še ti reveži ničesar živeti nimajo, tem manj si morajo sezidati novih poslopij, da je tedaj treba urno priskočiti. Ta predlog se je izročil finančinemu odseku. — Poslanec dr. Zupan poročuje v imenu finančinega odbora, naj se dovoli 600 gold. za kmetijsko in obrtnijsko razstavo, ki jo misli kmetijska družba leta 1867 napraviti. Dr. Blei-weis povdarja, da kmetijska družba ni mogla in še zdaj ne more podati ves stroškovnik, a da se lahko previdi, da bode precej denarjev trebalo, ako se pre-vdarijo različni stroški, ktere na drobno našteva. Ope-raje se na zadnjo razstavo v Ljubljani leta 1844, na predlansko v Zagrebu in na lansko v Celovci misli, da bode najmanj 10000 gld. treba, in največe podpore se nadja kmetijska družba od deželnega zbora, ker bode gotovo ta razstava celi deželi na korist. Neče razlagati, da so take razstave za vsako deželo velikoimenitne, temveč s kratka pove, da lih ie vpeljal leta 1789 fran- cozki direktorij, ker je vse obrtnijstvo po revolucii potrto bilo, ktero je pa po teh razstavah zopet oživelo. Ce ne dobi kmetijska družba izdatne podpore iz deželnega zaklada, bode težko mogoče to misel izpeljati v djanje. O tem pa, koliko naj se da iz deželnega zaklada, ne stavi nobenega predloga. — Dr. Toman povdarja važnost tacih razstav za celo deželo; če se povsod take razstave napravljajo, tudi Kranjska ne more zaostati. V prvo je dolžan deželni zaklad kaj dati, ker bo kupčijska zbornica težko kaj dati mogla. Ker se pa stroškovnik Še predložil ni in se ne ve, koliko bi dostojno bilo dati iz, deželnega zaklada, predlaga, naj zbor v principu dovoli podpore, da pa deželni odbor preiskuje, koliko vtegnejo iznašati stroški, in za leto 1867 naj primeren znesek postavi v deželni proračun. Guttman z živo besedo podpera važnost razstave in predlog dr. Tomanov, da naj si deželni zbor šteje v posebno čast pospeševati take razstave. Dr. Costa pravi, da se ne bo toliko zarad lOOletnega družb, obstoja napravila ta kmetijska in obrt-nijska razstava — kakor se bere v poročilu finančinega odseka — temveč zarad preimenitnega in važnega pomena za celo deželo. Ne kmetijska družba, temveč odsek, ki se bode volil iz kmetijske in kupčijske družbe, iz mestnega in deželnega odbora, bode vodil to razstavo ; tudi podpora 600 gold. je kaj pičla in kmetijska družba se je le na čelo postavila in 1000 gold. podpisala. Dr. Zupan opravičuje stališče odborovo in da je temu povod bila sama prošnja kmetijske družbe. On misli, da 600 gold. ni tako malo, če se pomisli, da se je za občno kmetijsko in obrtnijsko razstavo na Dunaji leta 1867 le 15.000 gold. dovolilo iz državnega zaklada. Sploh pa nima nič zoper dr. Tomanov predlog, ki nič ne prejudicira. Pri glasovanji je obveljal predlog dr. To~ manov. — Po predlogu deželnega odbora se potrdi prodaja nekega zemljiščinega kosa v srenji zaloški. — Dr. Bleiwei8 poročuje o predlogu deželnega odbora, naj se dovoli pomoč revežem na Dolenskem. Naj-pred prečita dopis deželne vlade dne 5. t. m., v kterem je na drobno popisana revščina in stiska prebivalcev v okrajih Trebno, Zatičina, Novomesto, Žužemberk, Kostanjevica in Krško, da nikakor ne bodo zadostile posameznih podpore ter da se pričakuje iz deželnega zaklada izdatna pomoč. Deželni odbor posebno povdarja, da je revščina na Dolenskem hujša od lanske na Notranjskem ; kteri se je 1000 goldinarjev dovolilo, ter nasvetuje: 1) naj se dovoli iz deželnega zaklada revežem na Dolenskem 2000 gold. iu izroči deželni vladi;. zraven pa, ker je sila strašno velika in bo za vse potrebe 34670 gold. trebalo in ker se ne d& po odbitka teh 2000 gold. ostanek dobiti po milodarih, 2. naj se pomore iz državnega zaklada, kakor se je že družim deželam, kadar so bile v velicih stiskah, pomagalo in 3. naj se tudi iz tistega zaklada, ki je namenjen obdelovanju dežele, podeli znesek, če bi trebalo v pomladi kupovati semenega žita. — Posl. Mulej misli^ da bi se dovolilo 3000gold. za vso deželo, ker še tudi na Notranjskem silna lakota razsaja. Dr. Toman pravi^ da te revščine vzrok ni le lanska slaba letina, temveč grozni davki, ki našo deželo na laški meji bolj teže kakor druge oddaljene; če so tedaj po teh nenavadnih in velicih davkih oslabele deželne moči, je najprvo državni gosposki sveta dolžnost, da tudi vedno zvesti in udani kranjski deželi priskoči, kakor je že pripomogla menj revnim deželam. Dr. Bleiweis ostane pri tem, da se 2000 gld. za Dolence obrne, da pa tudi g. Muleju vstreže, naj se 1000 gold. tudi podeli No-tranjcem in temu nasvetu se pridruži tudi Mulej. Cesarski namestnik baron Bach razloži, da je še za No-tranjce zaklad s 3000 gold., ktere sta darovala Njih Vel. cesar Ferdinand in cesarica Maria Ana posebno za ------ 33 ----- okraja Postojno in Senožeče, da pa jih deliti ima le oblast grof Grriine. Po tem razjasnilu odstopi Mulej 0d svojega predloga, kterega pa dekan To man sopet sprejme tako, da bi se tudi revežem v hribih okraja gamnik in Brdo pomagalo s 1000 gold. Sklep je obveljal po odborovem predlogu. V 18. seji dne 20. prosenca je cesarski namestnik baron Bach bral pismo, po kterem je Njih Veličanstvo njemu poslalo 2000 gold., da se zlajša revščina na Do-lenskem, za ktere po predlogu pl. Wurzbacha izreče deželni zbor se slava-klici najgorkejo in ponižno hvalo. Baron Bach je odgovoril na vprašanje g. Svetca zarad oproščenja slovenščine na tukajšnji gimnazii, da se je in bode vlada vedno držala ukaza dne 22. julija 1860 št. 10225, — da od 718 učencev 24 oproščenih ni toliko število, da je med tem le eden — sin uradnika — rojen od slovenskih starišev, ki so pa več časa v nemških krajih živeli in se tedaj sin ni mogel do dobrega izuriti, sploh pa, da ne izvirajo te prošnje za oproščenje iz nejevoljnosti (Abneigung) zoper slovenščino, temveč iz bojazljivosti (Besorgniss) in nevarnosti, da bi v splošnem spričalu ne dobili kake „ungeniigende Note"; da se pa tudi nemški učenci nauče lahko slovenščine, bode vlada, pripoznaje njeno važnost, vprihodnje skrbela, da se napravi poseben razred, v kterem se bode slovenščina učencem nemškega rodu predavala v nemškem jeziku. r Potem je poročevalec Kromer bral poročilo odbora , ki se je posvetoval o vladinem predlogu zarad ustanovitve novih političnih uradnij (gosposk) na Kranjskem. Odbor predlaga, naj se ne vpeljejo novi politi-Čini uradi, dokler se ob enem ne prenarede sodnijske in finančine oblastnije. S tem * predlogom so bili, ko se je občni razgovor pričel, vsi zadovoljni, ne tako z drugim predlogom, da bi se pri tej reorganizacii vsa dežela razdelila v 24 okrajev (kantonov) po 20000 duš. Cesarski namestnik razjasni stališče vladino, potem pa dr. Costa v daijem, jasnem in krepkem govoru zavrača razloge odborove, ki je najbrže mislil vpeljati poprejšnje okrajne komisarijate, sploh policijske urade, da se ni na to mislilo , kako bi se srenjam pomagalo na noge samostojnega delovanja, da se je premalo oziral odbor na to, ali bomo zidali na podlagi birokratičnega mehanizma, ali na podlagi samouprave: ako se misli, da vsaki človek je kotel, v kterem bi znalo zavreti kaj državi nevarnega, potem je sedanjih 30 okrajev še veliko premalo! (dobro! dobro!) potem bi se pa zopet povrnili časi, ko so na kolodvoru in v gledišči sprem-ljavali vsacega žandarji! (dobro!) Okrožna glavarstva leta 1850 so se napravila pod drugo vlado in na drugih podlogah, kakor se zdaj žele. Posebno se upira stavku v sporočilu, da ni mogoče svobodno življenje v občinah; in če je to res, zakaj niso sedanje gosposke bolj pomagale, da bi se samostojno občinsko življenje bilo izbudiio ? (Prav dobro!) Nikakor mu ne gre v glavo, kako bi 24 samostojnih komisarijatov in 24 samostojnih sodstev prve stopnje manj stroškov prizadevalo, kakor polovica teh uradov, posebno če se bode dokaj opravil izročilo okrožnim srenjam ali velicim županijam, potem se tudi okrožna glavarstva ne bodo vtikala drugače v srenjske reči, kakor če bi to zahteval državni prid in tudi ne bode trebalo toliko navodov (komistjonov.) Dr. Costa predlaga tedaj , da bi se še — kolikor mogoče — manj ko 12 okrožnih glavarstev ustanovilo^, naredile pa velike županije, kakor jih že imajo na Češkem in Moravskem, kar bi veliko manj stroškov prizadelo, posebno če bi bile nektere službe le častne in brez plačila, in tako bi se tudi pomagalo državnim finan-cijam. — Baron Schloissnigg, kot prvosednik v odboru, zanikava, da se je mislilo s temi 24 komisarijati napraviti policijsko državo, odbor tudi ni mislil reči, da je za zmirom nemogoče svobodno življenje v občinah , ker je spoznal, da je svobodno občinsko življenje ravno slovanskemu deblu prirojeno. (Dobro!) — Dr. Zupan predlaga, naj se čez ta vladin predlog prestopi k dnevnemu redu, ker se nič ne more določiti na tanko. Al tega predloga ni nihče podpiral, tudi sam dr. Zupan ne. Baron Apfaltrern je se pikavnim govorom najbolj le predgovornike narodne stranke grabil in podperal je birokratične ideje. Gosp. S vete c graja odborovo stališče, ki se le ozira na okrajne gosposke kakor smo jih v prejšnjih Časih imeli. Al to ni prav; mi vemo iz verjetnih virov, da si prizadeva vlada kolikor mogoče samoupravo oživeti, da misli še več opravil izročiti občinam in da tudi misli velike županije osnovati, kakor že zdaj imamo samostojne odbore za marsiktere stvari. Občinstvo le želi, da se brž ko mogoče izkopa izpod varstva birokracije, in enkrat prične samo vladati. Okrajni komisarijati bodo tako malo svobodno življenje prebudili, kakor so to zamogli sedanji političini uradi skoz 16 let. Zato podpera predlog dr. Costov. — Dr. Bleiweis iz zgodovinskega stališča dokazuje, da smo že samostojno občinsko življenje uživali pod francozko vlado, ko so bile me-rije ustanovljene. Ko poda načrt, kako so bile osnovane županije od leta 1810—13, sklene z besedami, da smo na Kranjskem že imeli samostojno županijsko življenje, tedaj ga lahko zopet imamo! — S tem je občni razgovor končan, prihodnjič se prične razgovor o posameznih predlogih. 22. dne tega meseca se je nadaljevala ta razprava na drobno. Dr. T o man želi, da v 1. nasvetu odborovem namesti ,,kronovina" se reče „ Vojvodina" kranjska, ker uno ime se je iznajdlo ob času centralizma, to pa zdaj tudi vlada sama rabi. Potem zagovarja narod kranjski, da ni tako okorn za srenjska opravila, kakor ga je Kromer popisal, in da se bojo že dobili možje za županovanje pripravni; saj je vendar samostojno srenjsko gibanje že last bila staroslovanska. (Dobro!) Gruttman govori zoper okrajna glavarstva, ter pravi, da ljudstvo hoče majhne okrajne gosposke in da so vsi uradi skupaj. — Svetec dokaže, da s 24 okrajnimi gosposkami bode le vse bolj zmešano, kakor vredjeno. Ker jih po nasvetu odborovem odleti 6, ne bojo tisti okraji, ki gosposko izgubijo, nikakor zadovoljni. Zakaj da je odbor 24 okrajnih gosposk nasvetoval, pa ni težko uganiti. On je hotel staro gospodstvo kantonskih predstojnikov vzdržati; da pa vendar se more nekoliko pobahati, da mu je tudi varčnost (šparovnost) bilo vodilo, je od 30 sedanjih okrajnih gosposk odbil 6, in ker bi po takem tudi odpadlo 6 sodniških gosposk, se v vsem skupaj naredi le 48 politično-sodniških gosposk namesti 60 sedanjih. — Poslanec Brolich pravi, da je autonomija (samouprava) soseskina le veša, ktera človeka zapeljuje. — Poslanec Mulej zahteva, naj se mu očividno razloži dobrota okrajnih zastopništev; zel6 se hu-duje nad tem, da se uradnije v eno mer tako strastno napadajo. On je za okrajne županije, ne pa za okrajna zastopništva. — Predsednik pl. Wurzbach zopet ponavlja, da nihče ni žalil uradnikov, bičala se je le birokracija. (Dobro! pravo!) — Njih eksc. baron Schloissnigg misli, da županije (merije) pod Francozom leta 1810—1813 niso bile tako izvrstne, kakor se popisujejo; brani birokracijo, da je vendar tudi marsikaj dobrega storila v Avstrii, in pravi, da namesti ces. birokracije pride potem županijska birokracija. — Baron Apfaltrern trdi, da je autonomist, pa vendar hoče 24 okrajnih gosposk; naposled pa trdi — kar nikomur ni znano bilo — da je deželni zbor že odbil okrajna zastopništva?! — Dr. Costa izvrstno pretresa - 34 - govore Kromerja, Muleja, Apfaltrerna in Schloissnigga. Dajte soseskam vse, kar ni treba, da bi cesarske gosposke v rokah imele! — pravi — in prav bo na vsako stran; soseske bojo na svojih nogah stale brez vajetev gosposkinih ondi, kjer jih ni treba; kjer so pa potrebne, morajo biti; al kolikor mogoče, malo naj jih bode, in potem bo tudi stroškov manj. Birokracija je Avstrii se malo pomagala; cesarji sami so vzroki velikodušnih prenaredeb v starih in novih časih. — Dr. Zupan se v predlogu svojem nanaša le na državni zbor. — Poročevalec Kromer naposled v dolgem govoru zagovarja odborov nasvet, da bi dežela dobila 24 okrajnih (kantonskih) gosposk. Al brez vspeha so bila vsa priporočila: s 15 glasovi zoper 14 je padlo 24 kantonskih gosp6sk; s toliko večino pa je padel tudi dr. Costov predlog. Ker ni bilo moč, več samostojnosti rešiti županijam, je bila stranka srenjskega napredka zadovoljna, da je saj odbila staro kopito 24 okrajnih gospčsk.