VET-PAVLA
SP. n. cerkvenim upravništvom!
Tej številki smo priložili obrazec za prošnje na županstva, s kas terimi cerkv. upravništva predlagajo, naj se v občinski proračun vsta* vi jo postavke za kult in oerkv. uslužbence. K temu obrazcu pripo» min jamo:
1.	Ta obrazec velja v celoti samo za goriško pokrajino. Duhov= niki drugih pokrajin naj poiščejo številko prefektove okrožnice v uradnih aktih pristojne prefekture.
2.	Dali smo ponatisniti posebej gorenji vzorec prošnje brez našte< vanja posameznih točk za cerkvene potrebščine, ker niso povsod enake potrebe in enake navade. Vsak naj pripiše prošnji, kar njega zadeva. Tiskovine se dobč v Katoliški knjigarni v Gorici.
3.	Izvodov rabite toliko, kolikor je duhovnikov v fari; če imate podružnice z lastnimi cerkovniki itd., je treba županstvu predložiti za vsako podružnico izpolnjeno tiskovino.
4.	Ker bi moral biti občinski proračun do- 31. oktobra končan in
potem 14 dni razpoložen na vpogled Občinarjem, naj se vsak sobrat potrudi, da ne zamudi roka.	F. Š.
Amministrazione ecclesiastica di............................ ■
N.o....... ...........................................li.........1923
Oggetto: Contributi del Comune per le spese di Culto.
AH’ on.	MUNICIPIO
di............................
Il firmato	, parroco, (curato, vicario, cappellano
amministratore) della chiesa di	chiede all’ onor. Municipio in base
al decreto del Ministero della Giustizia e degli affari di Culto dd. 28 giugno 1928 N.o 3205, e in base all’ordinanza pubblicata da S. E il Prefetto nel Bollettino Atti Ufficiali della R. Prefettura di Gorizia N.o 29, pag. 318 sotto il N.o 14734 Rag. dd. 16-7 1928 A. VI., affinchè voglia cod. onor. Municipio iscrivere nel bilancio comunale per l’anno 19 sotto il titolo: spese obbligatorie tutte le somme, che il nostro comune contribuiva per il Culto, sia in base a titoli speciali, sia che esse abbiano fondamento su disposizioni di legge oppure su vecchie consuetudini".
Precisamente poi mi permetto di domandare :
1. per il parroco (curato, vicario, cappellano) L
2- „ 3. „ 4- „
5.	„
6.	„
7- * 8. „ 9. „ 10. „ 11. „
il sagrestano	L
l’organista	L
il coro	I-
il tiramantici	L
l’assicurazione della chiesa, organo, mobili e delle campane	L
per il mantenimento della casa canonica L la seconda messa	L
le processioni ed altre spese impreviste L
........L
Totale: L
Ringraziando anticipatamente per la gentilezza si firma con distinta stima:
? Današnji številki smo priložili obrazec pristopnic za Apo-rUZrUI • stolstvo mož in fantov, ki jih ima Katoliška knjigarna v zalogi. 100 izvodov stane 5 lir.
ZBORNIK
SVEČENIKOV SVETEGA PAVLA
Martin Jurhar:
De castello Mariae et Martae.
(Lumina. — Joannes 11, 1.)
Resna reč ie — smrt; resna reč je pa tudi — Requiem: sacrimi prò defunctis. Daritev Jezusova — nebeškemu Očetu: za rešitev neumr joče duše. Vesela in ve; iičaistna so čuvstva eelebranta v zelenih, rdečih, zlatih in belih paramiamtih; pa kako ganjen in vtopljen v veličino več? nosti je mašnik — in nigris. Vsaka maša ima svoj — evangelij; evangelij mrtva? ške maše pa je evangelij — vstajenja! Tisti razgovor med Marto in Jezusom nam razgrne pred dušo celo znamenito enajsto poglavje Janezovega evangelija. Poglavje, ki ima tako krasne stavke in krasne misli, krepke resnice in čudo le? pe nauke. Vzemimo jih par, pa si jih oglejmo malo' pobliže!
I.
Domine, ecce: quem amas, infirmatur
(Jean. 1, 3).
Lazar zboli. Sestre se spomnijo —: Go? spoda. Njemu zaupajo, njega poprosijo, njemu naznanijo. Ah. koliko skrbi in te? žav, koliko bridkih zadev imam kot du? liovnik! Zakaj neki se ne obrnem vedno in takoj h — Gospodu?! Zakaj izčrpa? vam prej vso svojo iznajdljivost, pa brskam po knjigah, pa se posvetujem s tovariši.. .! Nazadnje, nazadnje, ko vse odpoveduje, se še le obrnem h — Go? spodu. Ali imam tako malo vere, in tako miallo zaupanja? Prva beseda, prvi svet, prva molitev v vseh vprašanjih lastnega zveličanja in pastirstva med ovčicami bi m'i moral biti klic — Domine! Ne, Go? spod moj, ne smem in nočem te več ta? ko zapostavljati Ti bodi in boš luč in moč mojih temnih in trpkih dni, Ti soln? ce moje bodočnosti. Ti — o Gospod!
E c c e ! Glej, glej! Saj verujem v Tvo?
jo vsevednost, vsepričujočnost. Pa izraz moje domačnoisti do Tebe svojega Do? broitnifca in Očeta, je ta »ecce«; izraz mojega zaupanja, moje prošnje, da se s poisebno' pozornostjo ozreš na moje ra? ne, na moje zadeve in skrbi!
Domine, ecce! Glej mojo cerkvico, kako je revna! Tvoja je: rad bi Ti jo opremil krasno, veličastno! —- Glej mo? jo spovednico! Delavnica Tvojega usmi? I jena je: rad bi v njej odpustil vse grehe vsem ljudem celega sveta, pa jih osrečil z milostjo in zastavo izvoljeni a! Ecce eonfeissionale! — Glej mojo lečo, pridiž? niča je Tvoje resnice, Tvojega nauka, Tvojlih potov življenja! Rad bi jo posta? vil lečo pravice in resnice pred vse na? rode in sloje, pa jim dopovedal, da je — le eno potrebno! Ecce cancella praedi? cantisi — Boce mensam sacri convivii, glej obhajilno, angelsko mizo: o sveta večerja Tvojega Telesa in tvoje Krvi! Rad bi vedno začenjal, vedno začenjal, nikdar končava!, nehaval... Vedno nove trume lačnih pravice in žejnih res? niče, lačnih ljubezni in žejnih tolažbe, lačnih sreče in žejnih zveličanja, lačnih Boga in žejnih združenja z Jezusom . ..
—	Ecce hunc gregem! Glej na čredico mojo! Očetje in matere, možje in žene, bratje in sestre, starčki in deca, delavci, gospoda: za katere duše rešitev sem pri; šel? Kaj ne — za vse! Saj bi jih rad po? svetil, zveličal vse! pa ne vem, ne znam, ne morem! Domine, ecce!! Glej pr oble? me tvojega Kraljestva!
Quem amas! Ljubezen tvoja je ne? izmerna, saj ljubiš vse, to vem in veru? jem. A ksiko sladko čutim še le, da lju? biš i — mene! Koliko stokrat sem naro? du pisal in pravil in pridigal, da ga Bog
—	ljubi; a kako premalo se zavedam, da ljubi: — i mene. Da bi se pač mašniki Gospodovi živo zavedali tega čudovitega privilegija našega; stanu, da nas Jezus
—	ljubi, in to s prav posebno odlično
— 178 —
liube/nijo! In kako me je sram da se mu zato pravzaprav nisem še nikoli po= steno zahvalil! Kako me je sram, da ostaja moja ljubezen do njega tako mas lenlkositna, da me v ljubezni do njega nadkrilljujejo priproste duše, morda da= leč nadkriliujejo. Ali ni trenutno zdajle moja naj večja naloga, da dvignem svojo ljubezen do njega na višjo, višjo, m nos go višjo stopinj o! — Pa kar zadeva bliž« njega. N. pr. mojega sobrata: quem amas. Domine. Mojega sobrata ljubi sam Bog. sam Jezus! Kako ne bi mu bil dober i jaz! Kalko ne bi potrpel ž njim! Kako ne bi mu šel na roke, kjer le mo= rem! — Pa verniki moji! Kako ne bi za* nje molil, zanje delal, zanje vse storil, če pomislim, da jih obseva in ogreviai — sveta ljubezen Gospodova! Kako ne bi za njih blagor, časni in večni, žrtvoval vse, vse — samo, da bo dobro za nje! Glej — Jezus jih ljubi! Fantek in mo-žek, quem amais, o Jesti! Ženkiea, deklica, quam amas, o Domine, ecce! In dalje! Ali me ne sprašujejo vse zvezde neba, vse cvetke sveta, vse kaplje morja: onem amais, o domine! Za gospoda me imajo. Kaj je moje gospodstvo, če ne ljubezen, velika mašniška ljubezen do Boga, velika pastirska ljubezen do ov= čile! Ali se mi ne svetlika iz vsakega otroškega in beračevega očesa, pogleda pomenljivo vprašanje: quem amas, o Domine? Vprašanje o moji ljubezni prh de — na veliko tehtnico.
I n f iir m a t ur. Firmus est =' trden je! Žal da ni! Infirmiatur: slaboten je, bolesten,, rahel! In sicer — trajno. Glagol iz= raža; trajnost, stanje, ki se prej slabša ko boljša. Ja, ko bi se reklo: firmatur : krepi se! Ampak: infirmatur — ne! Ža= lostno stanje. Bolan je! Celi svet! Celi narod! Cela fara! Cela rodbina! Bolan na telesu, bolan na — duši! Slab — hira — boleha — umira! O prostranost, o sve= tovnost tega hiranja, umiranja. Dolina solz — bolnica orjaška! Celo — mladost umira, ker vene tudi — cvet. Pa duše v« no: infirmatur totum genus humanum! Pa duhovno: infirmatur et piuis et sane? tus et sacerdos —! Sedem zakramentov
ima božji otrok: pa še — infirmatur. Dvojno milost ima, hrani se ob božji hrani: pa še — infirmatur. Na križ se naslanja, angel ga spremlja, krona ne= beška se mu blesti nasproti: pa še — im f irmatur !
Tudi tole bi bilo dobro, da bi se mi duhovniki dodobra zavedali revščine, pod katero ječi človeštvo sploh; zlasti pa revščine in nedostatnosti, ki smo ji podvrženi — sami. Bomo se grehov in napak bolj uspešno otepali, z ljudmi bolj potrpeli, na Boga bolj zaupali, ve* like probleme svojega poklica bolj na* valili na ukrepe svete Previdnosti božje!
Jaz sodim, da v našem poklicu pome* ni nekaj velikega stavek = Domine, ec* ce: quem amas. infirmatur!
Unio apostolica.
Letno zborovanje
Apostolska Unija je imela 17. sept. t. 1. tik pred duhovnimi vajami, svoj let* ni sestanek. Je. že precej napredovala. Po petletnem obstanku — šteje 53 čla* nov. Od teh jih je v goriški nadškofiji 29 -f 7 aspirantov; v tržaški 7 .+ 5 aspi* rantov, v reški 5. Na »Vestnik« je naro* čenih 56 duhovnikov, na nemško glasilo 26. Ker ima moderator precej pisarije z mesečnimi odgovori — naj sodah poš* Ijejo s sheduìo tudi kuverto z svojim naslovom in znamko. Dekan Novak je imel referat: Je li apostolska Unija ve* liko breme za duhovnika? Župnik Ign. Leban je nazorno in prepričevalno raz* ložil pomen vpisa dnevnih dohodkov in izdatkov. Da je Unija izboren spi* ritual je prepričevalno pa drastič* no obemem dokazal g. Peter Zorzin. Odcepili smo se od nemške Unije in smo ustanovili za vse tri škofije svojo samo* stojno. Za moderatorja je bil enoglasno izvoljen dosedanji. — Dom. Janež. Za Trst asistent Kjuder, za Reko Kalan. Ta dva naj se obrneta na moderatorja, da zvesta svoje dolžnosti. Sodah trž. in reške škofije naj pošiljajo svoje shedule ne več v Studeno, ampak asistentu svoje
179 -
škofije. — Po duhovnih vajah je bil še kratek sestanek, ki se ga je udeležil Prevzvišeni, ki je tudi član Unije — in sicer vesten — kakor sporoča mode* ra tor. Župnik Jan. Rejec priporoča »me* sečno obnovo«. Zdi se mu prikladno naj se v ta namen zbere nekaj bližnjih so* dalov, da skupno opravijo mesečno re* kolekcijo. Prevzvišeni nas je povabil naj bi se enkrat na leto pri njem zbrali. Iz* rekla se je tudi želja, da bi prišli skupaj v Gorico vsaj enkrat na leto na dvo* dnevno obnovo: to je prejšni večer in drugi dan — tako bi sad vsakoletnih petdnevnih duhovnih vaj nikakor ne izostal. Age, quod agis!	Srečko.
Ailoiziij Novak:
Je li apostolska Unija veliko breme za duhovnika?
Zbral sem si ta referat, ker sem sam imel skozi več let ta izgovor, da duhov* nik v dušnem pastirstvu ne najde do* volj časa, da bi resno mogel vršiti zah* teve, ki jih stavi nanj Unija. Zdaj teče 11. mesec, odkar zapisujem večer za ve* čerom shedulo, zato mislim, da smem že povedati svoje mnenje in svojo sodbo o tern, če je Unija res veliko breme za nas.
Ako se imenuje urejeno življenje bre* me, tedaj je seveda tudi naša Unija bre* me. O tem ni treba disputirati. Saj Ti predpisuje vsak dan 11 obveznih in 5 neobveznih vaj in duhovnih vežb.
V bistvu pa naša Unija ne predpisuje skoro nič drugega., kar od nas zahtevajo sacri canones. Tem smo* se pa podvrgli, ko smo bili »in sortem Domini vocati«. Le poglejmo nekoliko, po vrsti, dolžno* sti kanonov in Unije. — Namen Unije je vzdržati duhovnika zglednega v nje* g o vem notranjem in zunanjem živi j e* nju. Isto zahteva od nais can. 124. Oan. 125. nam predpisuje večkratno sv. spo* ved — Unija nam jo ukazuje vsaj dva* krat v mesecu. Istotako se strinjata v zahtevi dnevne meditacije, vizitacije Naj svete jšega, molitve sv. rožnega ven* ca,, spraševanja vesti, Te da hoče Unija naj napravi sodai še vsak dan examen
particulare. Can. 126. hoče. da opravimo vsaj vsako tretje leto duhovne vaje. Unija nam jih predpisuje vsako leto, za kar ji pa bomo gotovo ob smrtni uri zelo hvaležni. Pri tej točki zahteva Unija še eno vajo, namreč: recolectio men* strua. Tega v kanonih ni. Priporočajo jo pa vsi učitelji notranjega življenja. Kdor je že poskusil s to vežbo, vč, kako koristna je. Can. 129 tirja od duhov* nilka: studia eelasiastica. Unija nam jih predpisuje dnevno po pol ure. Če po* vem iz lastne skušnje to, da me je šele dnevna dolžnost vpisovanja v shedulo pripravila do rednega dnevnega študija sv. disciplin in dolžnost vpisovanja o tem, če sem bral sv. pisma predpisano poglavje, do rednega čitanja sv, pisma — sem se s tem sicer javno obtožil bivše nepokorščine do sv. kanonov, a doka* zal sem ob jednem veliko korist in upra* vičenost zahteve naše Unije, da dnevno vpisujemo račun o našem dejanju in ne* banju.
Iz 11 mesečne skušnje moram reči, da se mi je v začetku edino veliko breme zdela zahteva Unije, naj dnevno vpisu* jem ne le uradne, ampak tudi svoje za* sebne dohodke in stroške. Če sem se prej javno obtožil svojih prestopkov proti kanonom, naj se pa zdaj pohvalim
—	ne vzemite mi za zlo — da sem v uradnem zapisovanju cerkvenih, poso* jilničnih in takih dohodkov in stroškov, kjer se je šlo za tuj denar, bil od nekdaj zelo vesten — tudi mašne intencije mi menda pred večnim Sodnikom ne bodo delale preglavic — a da je bilo treba pi* sati zasebne izdatke za tobak in žveplen* ke ter kuhinjske in podobne potrebščine
—	to je bilo pa zame, odkrito povem, res hudo breme. Še danes ne vem, čemu bi bilo to' dobro in sem prav radoveden slišati referat o tem, ki je danes na dnev* nem redu. Seveda sem se sčasoma tudi temu priv adii, ker je treba pač discipli* no držati.
Še ena točka dnevnega reda dela pre* glavico: Surgere bora statuta (saltem una bora ante missam). Takole, ako živi je* nje teče normalno kakor v kakem klo*
180 —
štru, ni to nobena žrtev. Človeku pride tista ura vstajanja v mesO' in kri. Za nas duhovnike v diaspori, hočem reči na de* želi, je pa to včasih po izredno čuječih nočeh nemajhna težava. Unija nam uka* zuje iti oh 10. spat in po 7 urah spanja vstati, opraviti jutranjo molitev in pol ure meditacije. Pripoznam, je žrtev; več* krat je treba skrajšati 7 ur spanja zaradi potrebne ali večkrat tudi manj potrebne, včasih pa prav nič nujne čuječnosti prejšnjega večera — pa je žrtev valde salutaris, ker če ne opraviš meditacije v jutranji tihoti in zbranosti, je z 99% verjetnosti tudi v dnevnem dirindaju opravil ne boš.
Sklenem. Apostolska unija ni veliko breme za duhovnika. Predpisuje mu po veliki večini le to, kar mu je po kanonih itak ukazano. Velja pa tudi glede naše Unije pravilo: Ad impossibilia nemo tenetur. Ako si kedaj izjemoma tako preobložen z delom, da ne moreš izvr* šiti kake zahteve, napraviš zvečer pač v shedulni kvadratič Petrov križec na* mesto Andrejevega. V splošnem pa se drži zlatega reka: Serva ordinem et ordo servabit te.
Ignacij Leban.
Dolžnosti dnevnega vpisovanja dohodkov in stroškov.
Mailo bolj posveten je moj referat o dolžnosti dnevnega vpisovanja stroškov in dohodkov. Gotovo se zdi temu ali onemu to nepotrebno, ker je zadovo* Ijen, da se krijejo njegovi stroški z do* hodki. Toda ustanovitelj naše Unije je najbrž imel zelo tehtne vzroke, da to zahteva. Po mojem mnenju se duhovnik s tem zapisovanjem obvarje raznih ne* prijetnosti, ki jih povzročajo1 sem ter tje dnevniki, v katere se ne vpisujejo do* hodki in stroški. Vsled rednega vpisova* nja pa zapazi takoj vsak član, v kakem stanu je njegova bilanca. Reg. gen. na* ročuje: Circa res temporales suas ordi* nem studeant habere; quare acceptorum et expensairum semper rationes exacte adnotatas custodiamo
Poglejmo, kaj naj vpisuje sodai med dohodke in kaj med stroške:
1.	Med dohodke naj vpiše vso dopol* nilno kongruo, kar je prejel za prodane naturali je, štolnino prošnje, nagrado za kršč. nauk, mesečno tudi, koliko je pre* jel za sv. maše. To zadnje je še posebej važno, ker še enkrat pregleda, ali je vsa* ko sv. mašo zabeležil ali ne, ali je zazna* mo val, če je sodai župnik, katere sv. maše je daroval za semenišče; ravnota* ko vise ustanovljene sv. maše.
2.	Med stroške naj vpiše vsak dan, kaj se je potrošilo za hrano in navadne potrebščine — dobro gospodinjstvo zah* teva, da se kupi za več mesecev skupaj. Letni stroški za kurjavo — najboljše, da se kupi drva za celo leto, ali vsaj za večji del leta. Dalje izdatke za obleko in obutev se morajo' tudi sproti zabele* žiti. Ravno tako za davke, zlasti pri nas, ki se plačujejo v obrokih — seveda naj* boljše je. če je denar pri rokah, da se plača naenkrat vse; s tem se prihrani čas, stroške in večkrat obrestne kazni. Tudi stroške za tobak naj se vsak dan zapisuje, da se ve, koliko se izda za ta sport. Istotako za vino ali drugo pijačo. K temu naj se dodajo stroški za razno opremo, ki si jo je kdo nabavil. Posebej naj ima vsakdo tudi natančen zapisnik vseh terjatev — ako je tako srečen, da jih ima — da ne pride kdaj do prereka* njia. Posebno naj ima vsakdo zapisane vse dolgove in ali je plačal obresti. Ta pregled naj ga pripravi do tega, da zmanjša od leta do leta to neprijetno breme. Naj beleži tudi, ali in kdaj je plačal služabnico in druge posle, katere je primoran naieti. So'dal naj ne žabi na svojo oporoko, tudi če ima le pičlo imetje ali tudi dolgove. Ako umrje du* hovniSk brez oporoke, imajo dediči, pa tudi njegovi naslednik duhovnik, mar* sikatere težave. Razen tega pa zahteva že kanonično' pravo, da imej vsak du* hovnik svojo oporoko. Sodali naj sled* njič pomisli ob stanju svojega imetja, da moli vsak dan: suppliciter peto... ut mag is magisque perficiar in špiritu paupertatis.
181
Še natančnejši seznam dohodkov in stroškov se zahteva za vse cerkve, društva, bratovščine itd. Kaka zmeda n asta« ne po smrti duhovnikovi, ako ni vodil natančno dnevnika O' tujem denarju, ve le tisti, ki se je moral pečati s tako za« devo. Dnevnik naj se vodi tako, da se lahko vsak dan naredi črto in se doženc blagajniško stanje. V društvih je prišlo največkrat do raznih nesoglasij radi dnevnika. Najbolj natančen pa bodi v tem oziru duhovnik, ki vodi kak denar« ni zavod in ima v to svrho postavno cerkveno dovoljenje. Vse načelstvo in nadzorstvo naj čuti njegovo natančnost. Poseben dnevnik naj vodi duhovnik, ki ima nadarbinsko premoženje in ga sam obdeluje, zlasti kar se tiče njiv in vino« gradov. Po par letih lahko preračuni, ali se mu izplača tako obdelovanje in ali bi ne bilo boljše, da bi se dalo v zakup.
Sodai naj ima posebej za cerkev, za sv. maše, za vsako bratovščino itd., svo« jo škatlico in v njej dotični denar. Ako bi si kdaj izposodil iz kake škatlice, naj dene listek v dotično škatlico, na kate« rem se to zabeleži.
Torej sheduila ima namen, da se na« tančno in vestno vknjižuje sodalu po« verjeni denar; pa tudi, da ve, kako je z njegovim lastnim imetjem.
Mons. Mihael Arko:
Spomini iz pastirstva.
(Dalje.)
Minulo je blizo 20 let odkar je prispel po opravkih v Idrijo godoviški župnik t Alojzij Bobek. Imel je ugodno poštno zvezo, da je došel krog enajste v naše mesto, opravil pri uradih, popoldne še drugo in se ob četrti uri zopet lahko vračal domov.
Prej vedno vedrega lica, brezskrben in vesel prišel je takrat zamišljen, mol« čeč, očitno se je poznalo, da ga nekaj skrbi.
Pri obedu smo govorili prav navadne reči, a on se ni vtikal v naše pogovore, niti poslušal nas, njegove misli so bile
drugod. Na zadnje odloži vilice in nož, potegne iz žepa časopis in ga pomoli meni.
»Na. beri na zadnji strani!«
Iskal sem kaj zanimivega, a ker nisem dobil, mu list zopet vrnem.
»Ali nisi zapazil nič posebnega? Po« glej vsaj številke zadnjega loterijskega izžrebanja!«
Ubogam in berem: 5, 71, 6, 42, 7. Ker nisem stavil v loterijo, me tudi ni zani« malo, zato sem tudi sedaj mehanično vrnil časnik.
»Ali res nič ne opaziš? Poglej ven« dar, da so izžrebane številke 5, 6 in 7!«
Saj res, to je pa nekaj posebnega, kar se ne zgodi vsaki teden.
»Gotovo ne, in za me imajo te šte« vilke poseben pomen. Le poslušajte!
V naše župnišče je večkrat zahajal domač revež, ki je skoraj vsaki dan do« bil kaj kosila. Kaj malega je tudi rad pomagal, kolikor mu je naduha in sta« rost dopustila. Razcepil nam je počasi drva in jih znosil v kuhinjo. Takrat je še kozarec vina po vrhu dobil.
Pred par meseci je umrl. Prejšnji te« den mi po maši prinese postrežnica kavo in pripoveduje, da se ji je po noči prikazal znani revež. Bil je v beraški obleki kakor navadno, stal je ob njeni postelji ter ji rekel razločno: »Vi ste mi veliko dobrega storili, ako hočete ze« meljske sreče, pa stavite 5, 6, 7, pa kma« lu!« Na to je zginil. Bila sem popolno čuječa in ker sem ga prej poznala, se nisem nič bala in si vse natanko zapom« nila. Prosim, tu ste dve kroni, katere danes s pošto pošljite g. dekanu v Idrijo, da stavijo za me 5, 6, 7.
Odgovorim, da bom še jaz iz svojega nekaj pridal in vse odpravil z današnjo pošto. Po zajutrku napišem nakaznico za 5 kron g. dekanu, položim na pisalno mizo in 5 kron denem na vrh. Ob osmi uri grem v šolo, kjer sem vso zadevo pozabil. Ko se vrnem v svojo sobo, za« gledam na pisalniku tolar za 5 kron in nakaznico. Še enkrat preberem pa pra« vim: Neumnost! 5, 6, 7 so čudne števil« ke, ki se med 90 tovarišicami kar zgube.
182 —
Vtaknem 5 kron v denarnico, raztrgam nakaznico in vržem v nabiralni koš in vso zadevo sem pozabil.
Danes vzamem na pošti časnike, da na vozu lahko berem, posebno še ako dobim kako nevšečno družbo. Začudeno berem, da so bile res dvignjene številke 5, 6, 7. Sem li dolžan povrniti postrežb niči in koliko? Ali je tu restitucija na mestu?«
Pri mizi smo sedeli jaz, oba gg. kape* lana in tudi katehet Oswald je prisedel. Soglasno smo rekli, da je dolžan za to* liko odškodovati postrežnico kolikor bi bila dobila za 2 kroni, nekako blizu 3000 kron. S tem je bila zadeva končana in govorili smo zopet navadne reči, po; zneje sploh pozabili na to.
O priliki kanonične vizitacije v Go= doviču sem g. župnika spomnil, da v de* kanijski železni blagajni ni še njegove* ga testamenta. Kolikrat se zgodi, da so* rodniki zavohajo, ga prebero in če se iim zdi neugoden, ga uničijo. Saj se je že kuverta od testamenta dobila, seve raztrgana, a zadnje volje ne. Kake sit* nosti ima dekan kot škofijski komisar pri zapuščinah svojih duhovnikov, ako ni vse določeno; je pa pravilen testa* ment, pa gre vse gladko in strogo v smislu pokojnega.
»Potrpi še malo! Ravnokar urejujem svoje imetje, menim, da pridem kmalu k tebi in bova skupno vse določila. Spi* šem kar v svoji pisarni in ohraniš tudi moj testament med onimi naših tovari* šev.«
Pozneje sem zvedel, da mu je umrli oče — okrajni zdravnik — zapustil 12 tisoč kron, pa je imel svoje prihranke v raznih hranilnicah naložene, in de* narni zavodi niso mogli tolikih svot lah* ko pripraviti, so se zavezali na obroke. Zato je čakal, da ima vse v rokah in potem testamentarično določi, koliko gre v ta namen, koliko drugam.
Koncem poletja 1910 sem spremljal svojega g. kaplana na novo mesto. Pre* stavljen je bil iz Idrije v Kamnik. G. kaplan bi se bil rad poslovil od znanega župnika, pa sva stopila v župnišče. Za* čudim se, ko vidim g. župnika — obraz
zabuhel in zatekel, bolnik toži, da ga glava boli in mrzlica stresa. Pred 14. dnevi bil je še v Idriji zdrav in vesel.
»Jutri se povrnem in takrat dalj časa lahko ostanem, sedaj se nama mudi do vlaka. Saj ne bode hudega, morda le na* vadni šen.«
Ko drugo popoldnč pridem v župni* šče, dobim g. župnika v agoniji, brez za* vesti. Podeliti sem mu zamogel le sv. olje, ponoči je umrl
Izroče mi 4 hranilne knjižice, češ, to je vsa gotovina, kar naj izročim sodniji, testamenta tako ni. Tri knjižice so bile na ime župnika vsaka 3.000 kron, četrta na ime njegove postrežnice tudi za 3.000 kron.
Spoznal sem iz tega, da je svoje imetje uredil, da bi bil prišel k meni radi te* stamenta, a ga je smrt prehitela.
V takih slučajih dobi tretjino zapu* ščine cerkev, drugo tretjino sorodniki, zadnjo reveži one občine, kjer je žup* nik nazadnje služboval. Kot škofijski komisar sem zastopal cerkev, kot več* letni hišni prijatelj tudi sorodnike, se* stre in brata=frančiškana, občino pa g. župan.
Pri sodniji sem razložil, komu se iz* roči knjižica na ime postrežnice, druge tri se razdele postavno. A ugovarjal je g. župan, ker bi s tem zgubili njegovi re* veži 1000 kron. Navajal je, da se ime poljubno izbere za vsako vlogo, kar se pa glede onega berača govori, je pri* pomnil jurist, da so takim bajkam lah* ko verjeli še v srednjem veku, danda* nes razsoden človek ne.
»Prav, bode pa postrežnica vložila po svojem advokatu ugovor.«
Obravnava se je odložila. Pisal sem postrežnici, ki se je bila na drugo službo na Dolenjsko preselila. Dal sem ji navo* dila, kako naj se potegne za svoje pra* vice. — Ona je bila že zdavnaj pozabila na 5. 6. 7.
Ker se je vse ujemalo, deželno sodi* šče niti vseh prič ni klicalo k obravnavi, le mene so pozvali in odločili, da se knjižica izroči v polni veljavi postrež* niči, vse tožbene stroške — tudi advo* kata — plača ostala zapuščina.
VERBVM DEI
.... HOMILETIČNA PRILOGA ZA NOVEMBER	..
Ivan Kovačič:
Praznik vseh svetnikov.
Vsak, kdor živi v tujini, ločen od svojih dragih, je vesel, če dobi kratko poročilo od svojih domačih. Radosti mu bije srce, ko prebira pismo svoje dobre matere, in ves srečen je, ko izve, da se jim doma dobro godi. Z veseljem prebira tudi opomine svoje matere, ker ve, da prihajajo iz ljubečega materinega srca, ki živi in bije le za njegovo časno in večno srečo.
Ljubi verniki! Tudi mi živimo v daljni tujini, ker ločeni smo še od svojih dragih bratov in sester, ki so pred nami zapustili solzno dolino in odšli v Očetovo hišo. Vemo pa, da živimo v občestvu svetnikov, da občujemo, da smo združeni s svetniki. Gotovo nas torej zanima, kaj nam sporočajo naši dragi prijatelji iz nebes. Kako nas vabijo iz solzne doline, iz puste tujine gori, kjer bo Bog obrisal vse solze, kjer smrti ne bo več, ne trpljenja, ne jokanja.
Poslušajte torej danes kratko sporočilo, ki ga nam pošilja zmagoslavna Cerkev iz rajskih višav.
Vsi svetniki in svetnice božje pa prosite za nas, da se gotovo vidimo v nebesih!
❖ ❖ *
1.	— Kako se godi svetnikom in izvoljenim v nebesih?
»Ljubi verniki na zemlji!« govore nam danes presrečni prebivalci sve^ tih nebes; »naša sreča se ne da popisati. Naša sreča je neizmerna, naše veselje neskončno. Za kratek tek pozemskega življenja, za kratko dobo, ki smo jo prc^ živeli v službi Gospodovi, uživamo sedaj prebogato plačilo. Sedaj okušamo, kas ko Bog ljubi svoje izvoljence, kako velika, neskončna je njegova ljubezen do nas. O, ko bi mogli z besedami prav povedati, kaj vse uživamo, kaj imamo in kaj smo dosegli! Vse besede, vsi jeziki ne morejo izreči in popisati naše sreče. Zato pa vas, dragi verniki, iskreno vabimo: Pridite in poglejte!
2.	— Kako ste pa prišli v večno veselje, v nebesa?
»Izkusil smo tudi mi, da nebeško kraljestvo silo trpi,« odgovarjajo nam trume izvoljenih.
a)	»Boga je treba bolj slušati, nego ljudi,« kliče nam zbor apostolov. »Hud boj nas je čakal, ko smo šli po svetu med tuje in neznane narode, med pagane. Kolikokrat smo bili lačni in žejni, kolikokrat preganjani in zaničevani. Kolikokrat so nam pod kaznijo prepovedali govoriti v imenu Jezusovem! Vse smo premagali, vse prestali, vse pretrpeli. V veselih in bridkih urah poslušni svojemu Učeniku smo tudi v nebesih z njim združeni in nič več nas ne more ločiti od ljubezni Kristusove.«
b)	»Tudi naša pot je bila posuta s trnjem,« kličejo nam nepregledne
vrste mučencev. »Ves svet nas je sovražil, ves svet nas je preganjal, ves svet se je boril proti nam in mi proti vsemu svetu. Bojevali smo se brez merilnega orožja, vendar smo vse junaško premagali. V naših vrstah so se borili in ju* naško umirali nedolžni otroci, ki niso še poznali življenja, ponosni mladeniči in nežne device, utrjeni možje in zveste žene in sivolasi starčki. Padala je četa za četo, a padala nepremagana z zmagoslavnim vzklikom:	»Kristus živi! Kristus
zmaguje! Kristus vlada!« Jokali smo sicer in žalovali, svet pa se je veselil; a na*
ša žalost se je izpremenila v veselje in tega veselja nam ne more nikdo več vzeti. Danes, po končanem boju, po priborjeni zmagi, lahko ponosno zakličemo: »Dober boj smo bojevali!«
c)	»Mi nismo prelivali krvi za sveto vero,« pripovedujejo nam sv. spo* znavalci vseh časov in stanov, a živeli smo v žalostnih časih, sredi hudobnega sveta. Po dvojni poti smo prišli semkaj v nebesa: po poti nedolžnosti in po poti pokore. Poglejte v naših vrstah angelsko čistega sv. Alojzija, poglejte ljub* kega sv. Stanislava, poglejte druge v nežni mladosti zamrle cvetke, poglejte v naših vrstah sivolase može. Vse svoje življenje niso omadeževali krstne nedolž« nosti; čisti so prišli iz duhovne kopeli sv. krsta, neomadeževano so prinesli krstno obleko svoje duše pred sodbo. Danes so oni častno spremstvo Jagnjeta, v nebes sih hodijo za njim in prepevajo pesem, ki je nikdo drugi ne zna. Veseli povzdis gujejo danes svoje glasove in vam kličejo: »Blagor tistim, ki so čistega srca, ker Boga bodo gledali!«
»V svojih vrstah pa imamo tudi ljudi, ki so prišli semkaj po poti pokos re. Bili so grešniki, bili so že na robu propada, bili so izgubljene ovce, ki so pa našle pot nazaj v pravi hlev edinoizveličavne cerkve. Danes so v nebesh žive pris če božjega usmiljenja, ki noče smrti grešnika, temveč da se spokori in živi. S spokornim Davidom kličejo danes: »Božje usmiljenje bom prepeval na veke!«
Nasproti nam prihaja nepregledna vrsta sv. devic, žena in udov. Kaj nam pa govore? »Imeli so nas za slabotne, in vendar smo bile močne!« tako nam pra* vijo. »IHočna je bila naša duša, branila se je z božjo pomočjo proti nakanam za* peljivega sveta, premagale smo satana in ukrotile svoje lastno hudo nagnenje. Ži* vele smo v podobnih ali pa še v hujših razmerah kot ve, naše vrstnice doli na zemlji. Zaupale smo v Boga in On nas je rešil. Po milosti božji smo, kar smo.«
»Predragi verniki na zemlji! Spoznali ste, da nismo bili rojeni svetniki, spoznali ste, da je bilo naše življenje podobno vašemu doli v solzni dolini. Trpeli smo kakor vi, v grešnih nevarnostih smo bili kakor vi, tudi padli smo kakor pa* date vi, a smo zopet vstali. ,Nebeško kraljestvo silo trpi’; tega smo se vedno za* vedali, zato smo vse storili, kar se da storiti za nebesa, vsega smo se ogibali, kar vodi na stransko pot pogubljenja. Bili smo silni, zato smo si priborili božje kra* Ijestvo, odkoder vam kličemo:
Bratje naši, za nami, mi smo z vami!« Amen.
Stanko Stanič.
Za verne duše.
(Vzeto iz različnih virov.)
»Odločeno je človeku enkrat umreti«, pravi sv. pismo. In to dejstvo zadene vsakega, pa ne vemo, ne kdaj, ne kako, ne kje. Danes nas je pripeljala sv. Cerkev na pokopališče. Zakaj, čemu? Ali zato, da si ogledamo grobove? Ne, tega namena Cerkev ni imela, pač pa, da molimo za duše rajnkih. Da prosimo Boga usmiljenja za verne duše, to je namen današnjega dne, kajti »sveta in dobra je molitev za rajnke« pravi Bog sam v sv. pismu. To je tudi namen mo* jega današnjega govora, podžgati Vas v goreči molitvi za verne duše.
Ogledati si pa hočemo najprej vendarle par grobov! Podajmo se torej v duhu na pokopališče! Železna vrata zaškripljejo, že smo med križi, že smo med grobovi.
Prvi križ, prvi grob! Petleten otrok. Mati, ali je bil krščen otrok? Da, on je bil krščen! Hvala Bogu! Otrok je med angelici, stopimo dalje!
Drugi kamen, drugi grob! Osemnajstletno dekle. Bila je lepa dekle, naj*
boljša pllesavka v vasi. Še se spominjamo njenega pogreba. Grobar, odkoplji grob, odpji trago! Kaj se bojite, čemu tiščite nosove? Ubogo delklle, kakšno si? Sém, sčm, ljudje, glejte milijone črvov, kako se goste! Mladeniči, bliže, po= glejte, te zapejjive črne oči! Ni jih več, v vsaki očesni votlini en črn črv. Mla= denič, poglej njene kot nagelj rdeče ustnice! Ni jih več — gole čeljusti z vrsto belih zob. Poglej jo, ki si jo tako želel poprej! Ali ne? Torej zakrite grob, ne motimo črvov pri pojedini!
Tretji križ — tretji grob! Petindvajsetdeten mladenič. Pred nekoliko leti smo ga pokopali. Grobar, odkoplji! Ha, ni več lesa, ni črvov, ni mesa, le kasti so* še. A tak si, fant! Kako- tanke so roke, kako dolgi so prsti! Ali je to tvoja moč? Naprej! Naiprej!
Četrti spomenik — četrti grob! Grob vaškega bogatina — že davno- po>-kcpanega. Odkopljimo! Nič, nič — le zemlja, le zemlja, le prst, — to je bo* gastvo?
Peti spomenik — peti grob! Kdo je tu? Morda zdravnik, morda o d vet* nitk, morda trgovec; ni več brati na kamnu. Glej, tudi ta je moral umreti! Glej, tam šesti grob — tam spi duhovnik. Ha, tudi ta! Glej in tam vojak, in tam cela družina. Vse, vse je zemlja zakrila. Tu beremo ime tega, tam ime onega, tu se napis ne da več brati, tam je zlomljen križ, tam še znamenja ni več Čigav grob? Nihče ne ve!
Dalje, dalje, pustimo mrtve spati. Na sredi pokopališča smo. Pa če* mu je tu cerkev, čemu cerkev na pokopališču? In cerkev polna živih ljudi, du* hovnik pred oltarjem? Kaj delajo? Mašnik mašuje za rajnike, ljudje molijo za* nje. Čemu vse to, saj smo jih videli v grebeh mrtve, gnile, sprhnele.
Da, videl si tamkaj njihova lepa telesa — a duše, njihove duše žive. Duša človekova je neumrjoča. To je vera vseh časov, vseh narodov, vse zgo* dovine. Že stari Cicero, pogan, je zapisal: Kakor iz narave vemo, da je Bog, tako iz soglasja vseh narodov vemo. da je duša neumrjoča. Uči nas tega pa tu* di namen duše same, ki je častiti Boga, kar pa bi ne bilo potrebno, ko bi duša večno ne živela.
Vrh tega vsega je duša tudi duh — duh pa je večen, ker ne more pro* pasti kakor telo. Končno pravi pa tudi Bog sam v evangeliju: »Ne bojte se ti* stih, ki vam ubijejo telo — duše pa vam ne morejo umoriti.« (Mat 21, 28.) Duša je torej neumrjoča — to je tudi nauk sv. katoliške Cerkve, to je prepričanje nas vseh.
Glejte torej — videli smo tamkaj res telesa gniti, katerih oživeti mi ne moremo več. duše so pa neumrjoče, te so se ločile od teles ob smrti in žive večno. Toda, kam so te šle ob ločitvi? Odgovarja nam sam Bog v sv. pismu po pr roku Ecehijelu (12,7): »Prah se povrne v zemljo, odkoder je vzet, duša pa se vrne k Bogu, ki jo je dal.«
Torej telesa gredo v grob — duše pa k Bogu. Po kaj? Po plačilo svoje gredo, gredo pred sodbo, kakor nas uči apostol Pavel (Hebr. 9, 27): »Določeno je človeku enkrat umreti, potem pa sodba,« kajti »lahko je Bogu na dan smrti povrniti vsakomur po njegovih potih.« (Ecidi. 11, 28.) Pa to je tudi samo na sebi umevno: namen tvoj je Boga častiti in mu služiti. V koliko in kako si to storil, bo Bog sodil in plačal.
Tisti, ki so Popolnoma pravični, slišijo besede: »Še danes boš z me* noj v raju.« Krivičneži, v smrtnem grehu umrli, pa besede: »Poberite se od mene, prokleti, v večen ogenj!« (Mt. 25, 41.)
Torej, ali greš v nebesa, ali prideš v pekel. Če so duše onih, k iv grobeh leže. v nebesih, je molitev zanje brezpotrebna, če so pa v peklu, je vsa molitev
zastonj, ker od tam ni rešitve. Čemu torej molitev? Zato, ker mi katoliški kristjani ver jemo no nauku sv. Cerkve še v tretje, začasno pl aedo, vice.
Da bomo vedeli, da verskih resnic ne verjemo tjavendan, hočemo se tudi drugače o tem prepričati.
Pomislite: star, velik, zakrknjen grešnik se spove tik pred smrtjo. Ali je šel v pekel? Ne, ker je v milosti božji. Ali je šel v nebesa? Upajmo! .Od= puščeni so mu grehi, vendar vse časne kazni niso odpuščene. Torej mora pre= stati še časne kazni, z nebesi ni nič. Ne preostaja drugo, kot še en kraj, kjer bo zadostil in se očistil — in to so vice.
Isto nas učijo tudi cerkveni očetje Ter tul jan, sv. Avguštin in drugi v vseh časih.
Uči to resnico tudi sv. Duh sam v knjigi Makabejcev, ko nas nagovarja, naj molimo za rajnke. Molitve pa ne potrebujejo ne pogubljeni ne zveličani, torej morajo biti še tretji, ki jo potrebujejo in to so duše v vicah.
Še jasnejše pa, predragi v Gospodu, spoznamo to resnico iz besed sv. Pavla (3, 13. Kor.): »Če koga delo zgori, prejme škodo, sam pa bo zveličan, ali tako kakor po ognju.« To se pravi, če kdo dobro dela in živi, pa pri tem ven? darle malenkosti zagreši, bo zveličan, pa le po ognju, to je potem, ko se bo oči? stal v vicah. Torej sv. Pavel že uči, da so vice.
In glejte, predragi, sv. Cerkev nam danes kliče v spomin to resnico, a spomniti se moramo pri tem tudi, da je tamkaj v vicah veliko, veliko duš, ki trpe strašne bolečine: ogenj, tema, nepokoj. Ogenj žge, peče in šviga v zadnji kotiček duše. Kakšne pa so šele duševne bolečine same? To so želja in hrepe? nenje po Bogu, h kateremu so namenjene, pa ne morejo, ker jih tare časovna kazen vic. Grozne so njih bolečine in zato si žele naše pomoči; posebno današ? nji dan kličejo, rekel bi, s trpinom Jobom: »Usmilite se me, usmilite se me vsaj vi, prijatelji moji!« In mi, predragi v Gospodu, mi jim, kakor nas uči sv. pismo, cerkveni očetje in vesoljna sv. Cerkev, lahko pomagamo.
Nehote mi prihajajo tu v spomin tisti časi, ko so Turki in Saraceni od? vajah iz južne Evrope ljudi v sužnost v daljno Afriko. Imel je pa španski kralj navado, da je vsako leto nabral veliko denarja, opremil ladjo, z imenom Reši? teljica, katera je odplula v Afriko, da odkupi jetnike. Ko je ladja dospela v Afri? ko, so se ji nesrečni sužnji, polni upa, od vseh strani približevali, vprašujoč, če je prišla odkupnina zanje. Vprašal je mož, če je poslala žena; vprašal oče, če so poslali otroci; vprašal brat, če so poslale sestre. In pomislite veselje tistih, ki jim je odkupnina prišla; nasprotno, pa tudi žalost tistih, ki jim ni prišla. Letos še ne, letos še ne, in zopet napoči stara sužnost!
Glejte, tem jetnikom podobne so duše v vicah. Pa more li do njih la z odkupnino? Da, mi smo v občestvu med seboj — v občestvu svetnikov, med nami in dušami obstoja zveza. In kakšna je ta odkupnina?
V prvi vrsti molitev zanje. Darujmo jim večkrat prelepi rožni venec, spomnimo se jih, ko doni zanje zvon. In danes, danes pa naj bo vsa naša mo? litev zanje darovana.
Skrbimo, da se darujejo za duše v vicah svete maše. Nekrvava daritev nove zaveze ima neizmerno izprosilno in zadostilno silo. Krasen zgled nam daje sv. Cerkev sama, ki dovoljuje duhovnikom današnji dan tri sv. črne maše.
Pa še nekaj, predragi, toliko in tolikokrat Vam prigovarjamo in Cer? kev tako izrecno to želi: Hodite pogosto k sv. obhajilu, darujete namreč lahko tudi dobrote sv. obhajila za duše v vicah.
Najrajši pa pozabljamo na neko odkupnino posebne vrste. To so od? pustki, odpustki časnih kazni, katere deli sv. Cerkev izven zakramenta potem,
ko je greh že odpuščen. Čislajmo torej, cenimo in pridobivajmo si odpustke, kajti mnoge izmed njih obrnemo lahko dušam v prid.
Dober kristjan pa vsako svoje delo obrne dušam v prid, rekoč: »Bodi za duše v vicah.«
In zakaj vse to? Da jih čimprej rešimo trpljenja, in tem prej odpremo vrata nebeška. To zahteva krščanska ljubezen od nas.
In čemu vse to? Da bodo te zveličane duše tudi potem za nas pro; sile v nebesih, ko bo morda nas zadela tista kazen, ki jo one danes prenašajo. Pomagajmo mi njim in one bodo nam!
Torej nikakor ni edini in pravi znak ljubezni do rajnkih krasna truga, kupi sveč, veličasten pogreb, marmornat kamen, okinčan grob, čeravno je vse to lepo, ampak pravi znak ljubezni je molitev zanje.
In le tedaj jim šele lahko tudi pojemo:
Blagor mu, ki se spočije, v hladni zemlji mirno spi.
Lepša zarja njemu sije, lepše solnce rumeni.
Ivan Kovačič:
XXIII. pobinkoštna nedelja.
0 mlačnosti.
»Deklica ni mrtva, ampak spi!« je rekel Jezus Kristus o Jajrovi hčerki; tako bi rekel lahko tudi o duši mlačnega človeka: »Ta duša ni mrtva, ampak spi!« Ker sta si pa spanje in smrt sestri, je tudi spanje mlačnega kristjana znamenje bližajoče se dušne smrti. Mlačen kristjan ni namreč ne sovražnik, ne prijatelj bo= žji, ampak je tako nekako v sredi, ali bolje rečeno: na robu ob nevarnem prepadu je. In koliko je takih! Koliko, na zunaj poštenih, ne čuti v sebi nikake ljubezni do Boga, nobene gorečnosti za dobro! Njihove svetiljke, ali niso bile nikoli prh žgane, ali pa so ugasnile, ker niso imele olja. To, glejte, je mlačnost! To je bole= zen, ki pahne več duš v pekel, kakor kuga teles v grob.
Premislimo danes: odkod izvira mlačnost.
Viri in vzroki mlačnosti so različni:
1.	— V nekaterih ljudeh je zamrla in ugasnila vera. Posušile so se ko* renine, ki jih je otroku vsadila v srce verna mati, vcepil skrbni oče, — posu* šilo se je potem deblo in zato ni pričakovati nobenega sadu. Vera je korenina, temelj krščanskemu življenju; če je ta v človeku enkrat ugasnila, potem iščeš zastonj pri njem upanja, zastonj ljubezni. In koliko jih je, ki že ne verujejo več, da s smrtjo ni vsega konec, ki ne verujejo ne v plačilo, ne v kazen, ne v nebesa, ne v pekel, v večnosti! Ali se je torej čuditi, če taki ne skrbe več za svojo dušo, se ne zmenijo za dobra dela in žive tako tjavendan?
2.	— Drugi menijo, da je zadosti, da so krščeni. Mislijo, da dobrih del ni treba; dovolj jim je, da so pred svetom pošteni in na dobrem glasu. »Kdor veruje in je krščen, bo zveličan,« s tem Kristusovim izrekom se tolažijo; a ne pomislijo, da je Kristus tudi rekel: »Ne vsak, ki mi pravi: Gospod! Gospod!...« in »drevo, ki ne prinaša dobrega sadu, bo posekano in v ogenj vrženo.«
3.	— Nekateri mislijo tudi da se pride v nebesa kar tako — brez težave. Vsaka gorečnost v tem oziru se jim zdi odveč. Drugi mislijo zopet ravno na*
188
sprotno, da je namreč zveličanje nekaj nedosegljivega, nekaj nemogočega. V takih mislih izgube potem vse upan je in ves pogum in gorečnost ter ne store za nebesa nič. Ti ne mislijo na Kristusove besede: »Kar je nemogoče pri lju= deh, je mogoče pri Bogu; prosite in boste prejeli.«
4.	— Marsikdo je tudi že vzgojen v mlačnosti. Starisi ga niso nikdar resno učili, nikdar svarili in niso pomislili, da, kar bodo otroka naučili v mia* dosti, bo znal celo življenje. Kdor je blizu ledu, ga mora zazebsti tudi, če je sam še tako gorak. Jedi torej čudno, če postanejo mladi ljudje mlačni, če ne vidijo nič dobrega na stariših in predstojnikih? Čemu bom molil, hodil v cer* kev, prejemal sv. zakramente, saj tudi starisi, učitelji, gospodarji tega ne de* lajo! Tako navadno govore.
5.	— Peti vzrok verske mlačnosti je nespameten strah pred ljudmi. Ne* kateri se boje, da ne bi se kdo iz njih norčeval ter jim dajal zasramljive prh imke; zato hodijo bolj poredkoma v cerkev in malokdaj k sv. zakramentom. Kaj se pravi to drugega, kakor iz strahu pred ljudmi postavljati dušo v nevar* nost?
6.	— Mnogi se izgovarjajo tudi s pomanjkanjem časa. Za vse dobe čas, za Boga in dušo ga pa nimajo. Toda ali ni le eno potrebno? Kaj pomaga člo= veku če ves svet pridobi, na svoji duši pa večno škodo trpi? Kdor išče samo svet, izgubi nazadnje nebesa in svet!
7.	— Nekateri se ne morejo ogreti in vneti za pravo krščansko živ* Ijenje, ker vidijo, da se grešnikom dobro godi. A ne pomislijo, da taki greš* niki morda prejemajo plačilo v tem življenju za dobro, katero so storili. Ne* kateri tudi menijo, da greh ne more biti tako strašno hudo, ker Bog grešnike tako poredkoma očitno kaznuje. Da, če bi Bog greh kaznoval v trenutku, ko ga kdo naredi: ko bi nečiste oči takoj oslepele, bogokletni jezik takoj otrpnil, tatinske roke se pri ti priči posušile, ko bi nečistnika takoj strela zadela in pi* janca kap, seveda, potem bi bilo greha gotovo manj. Tako pač človek le pre* rad predrzno zaupa v božje usmiljenje in postane mlačen, prestopa božje in cerkvene zapovedi in se nazadnje takorekoč navadi.
8.	— Ne manjka pa tudi takih, ki se nasrkajo mlačnosti iz slabih knjig in časopisov. So pač še tako preprosti in lahkoverni, da mislijo, da je vse res, kar je tiskano, in ne prevdarijo, da papir vse prenese in da se za denar tiskajo najgrše laži in najostudnejša obrekovanja.
9.	— Slednjič zapelje marsikoga v mlačnost zdravje, sreča, bogastvo,
mladost.
V neki vasi v Švici so obhajali sv. misijon. Neka žena, ki je bila zelo vdana pijači, je prav pridno hodila k pridigam. Božja milost jo gane in za trdno sklene, da se bo poboljšala. Res gre inse prav skesano izpove misijonarju. Ko pa pride domov, odpre omaro, da bi vzela ven obleko, in glej, tu ugleda ste* klenico, polno pijače. Izkušnjava je velika. »Še enkrat,« pravi, »ali to mora biti tudi zadnjikrat!« Nastavi na usta, požre in — se zgrudi mrtva na tla. V nekem drugem kraju, tudi v Švici, je bil pa 1. 1839. sv. misijon. Tam je bil tudi pi* janec, ki že veliko let ni bil pri izpovedi. Na prigovarjanje neke pobožne gospe obljubi, da pojde k izpovedi v petek zvečer. A pride petek in ne gre. V soboto gre potem v mesto Genf v sejem, se zopet upijani. Ko pride domov, pade po stopnicah in obleži mrtev na mestu.
Bodi torej še tako mlad, še tako zdrav in močan: ne zaupaj! Smrt je ne* izprosna, in vedno je resničen pregovor: Mlad more, star mora umreti!
Ivan Kovačič:
XXIV. pobinkoštna nedelja.
Prilika o kvasu, o katerem govori današnji sv. evangelij, je po nauku cerkvenih očetov podoba krščanske veve. Kakor namreč kvas vse testo, v kas tero se dene, vzdigne in da kruhu pravi okus, tako vzdigne vera naš razum, srce in voljo k Bogu in daje najmanjšim čednostim neizmerno vrednost, katere bi brez vere ne imele. Zato pravi sv. apostol Pavel: »Vsakdo mora verovati, kdor hoče k Bogu priti; zakaj brez vere ni mogoče Bogu dopasti.«
Človek brez vere je to, kar je kruh brez kvasu. Kruh brez kvasu je sicer kruh, a ni za rabo; tako je tudi kristijan, ki je brez vere, sicer po imenu kristjan, a to ime samo mu nič ne pomaga pred Bogom. In koliko je sedaj na svetu Ijudij, ki so vzrastli in se morda že postarali, a niso še prekvašeni s kvas som sv. vere. Kaj bo s takimi? Vse njih življenje na tem svetu je brez pomena, brez vrednosti in izgubljeno za vselej!
Dva glavna vzroka sta, da toliko kristjanov ne mara za sv. vero, dva vzroka, ki ležita kakor dva težka kamena na poti v večnost mnogim v izpods tiko in pogubo.
❖ * *
1.	— V knjigi modrosti beremo: »Posledica napuha človekovega je ods pad od Boga.« Resničnost teh besed potrjujejo vsi časi v človeški zgodovini in potrjuje jo tudi sedanji čas. Zaradi napuha prav veliko število ljudi noče ves rovati; zdi se jim, kar vera uči, vse preslabo, prenizko, prevsakdanje in preš malo učeno. Bog pa zahteva od nas, da imamo vse za resnico, kar je razodel, ker je On sam na sebi resnica in torej ne more ne goljufati ne goljufan biti. Kdor dvomi o verskih resnicah, kaže s tem nezaupanje do Boga, neskončno svetega, resničnega in pravičnega.
In vendar ne manjka kristjanov, ki nočejo svojega razuma vkloniti božjemu razodetju in si upajo o veri dvomiti, jo zaničevati in zasmehovati. Odkod vse to? Iz napuha. Zopet in zopet se ponavlja, kar se je zgodilo že v raju. Tedaj je rekla kača Evi: »Oči se vama bodo odprle in bosta kakor bos govi!« In Evi je dopadla napuhnjena misel, da bosta z Adamom enaka Bogu, in vtrgala je prepovedani sad. Tako je tudi še sedaj. Napuhnjeni človek si dos mišlja, da je Bogu enak in presoja verske renice predrzno po svojem plitvem razumu in hoče Bogu svete dajati, kako bi moral to in ono narediti, da bi bilo prav. Po pravici primerja sv. Pavel takega človeka z lončeno posodo in pravi: Ali se sme lončena posoda pritožiti proti tistemu, ki jo je naredil, češ, zakaj si me naredil tako in ne drugače? Lončar stori z delom svojih rok, kar hoče; je tudi razbije. Tako tudi nikdo ne sme božjih del in naukov predrzno in lahko* miselno presojati in obsojati, ker delo božjih rok in božjega uma je sveto in nedotakljivo. In vendar se tolikokrat zgodi, da ljudje zabavljajo čez verske resnice bodisi po gostilnah, delavnicah ali v kaki drugi družbi. Takim veljajo besede psalmiste ve: »Oni, ki v nebesih prebiva, se jim smeje in Gospod jih bo kaznoval.«
Ne manjka vzgledov v zgodovini, ki nam pričajo, kako nevarno je, vdajati se verskim dvomom iz napuha. Pred leti je umrl na Nemškem 91 let star učenjak, Dòllinger po imenu. Bil je visok cerkven dostojanstvenik. A pri vsej učenosti v svoji glavi, imel je tudi velik kos ošabnosti v svojem srcu. Ko je bil 70 let star, prišel je navskriž s cerkveno oblastjo in ostal tako trdovraten v tem, da je odpadel od vere in začel hudo pisati zoper kat. cerkev. Bog mu je prizanašal; prijatelji so ga prosili, naj odneha ter se izpreobrne; on je sicer spoznal, da je na napačni poti, a pregovoriti se ni pustil od nikogar in na noben
190
način, da bi svojo zmoto popravil. Izgovarjal se je vedno: »Kaj bodo pa ljudje rekli, ako priznam, da sem se zmotil!« In res je umrl trdovraten in nespoko* ren, četudi je živel nad 90 let. Glejte, tako udari Bog tistega, ki nasprotuje njegovim naukom in hoče biti njemu za učenika.
Prvi vzrok nevere je torej napuh. In ravno zato, ker je na svetu toliko napuha, je tako silno malo žive vere; in kolikor več je v ljuudeh napuha, toliko manj je vere.
2.	— Drugi vzrok nevere je grešno, nečisto življenje. Sv. apostol Pavel pravi: »Mesen človek ne razume tega, kar pride od Duha božjega« in zato ima versko resnico za neumnost. Kot dokaz zato je sv. Avguštin, ki je bil v svojih mladih letih velik grešnik in je zato zašel v ostudno manihejsko krivoverstvo. Dokler je bil suženj svojega mesenega poželjenja, obračal se je s studom od vsega, kar je bilo božjega in vse verske skrivnosti so se mu zdele neumnost.
Vsi krivoverci in odpadniki od katoliške vere se imajo za svoje krivo* verstvo in odpadništvo zahvaliti nečistosti. Luter, Zwingli, Rouge in drugi so vsi zaradi te strasti odpadli in začeliučiti kriv nauk in druge zapeljevati. An* gleški kralj Henrik VIII. je bil poprej najhujši nasprotnik krivoverca Lutra; dobil je od papeža celo naslov »zagovornik vere«. Toda ista strast, ki je zape* Ijala Lutra, bila je vzrok, da je tudi on odpadel od vere. Pregnal je svojo pravo ženo in vzel si drugo; a kmalu je tudi to zavrgel in za to še druge štiri po vrsti.
Toda, čemu bi našteval še dalje dokaze iz zgodovine? Saj nas vsak* danja skušnja dovolj uči, kdo so tisti, ki se najrajši in največkrat norčujejo iz verskih resnic ter taje Boga, neumrjočnost duše in pekel! Ali so to morebiti dobri, pošteni in nedolžni ljudje? Ne, to so navadno trdovratni, zastarani ne* čistniki, ki jim že z obraza odseva notranja pokvarjenost in propalost.
Predragi! Edino zanesljivo varstvo v življenju, edino zagotovilo srečne večnosti nam je sveta vera. Varujmo se torej sovražnikov svete vere, zlasti napuha in nečistosti! Ponižno in čisto srce rado veruje, ker ono je vpodob* Ijeno po presv. Srcu Jezusovemu. Ono najde v veri neprecenljivo veselje, tolažbo, moč in najslajši mir. In to bomo našli v sveti veri tudi mi vsi, če si'ohranimo čisto in ponižno srce. Amen.
Ciril Metod Vuga:
XXV. pobinkoštna nedelja.
(Za zahvalno nedeljo.)
»Bratje! hvalo dajemo vselej Bogu za vas vse ... ko vemo, da je od Bo* ga vaše izvoljenjč ... in kako ste se od malikov k Bogu obrnili, služiti ži* vemu in pravemu Bogu.«
(Tesal. 1.)
Predragi, danes imamo zahvalno nedeljo, in tudi naša dolžnost bi bila, da se Bogu zahvalimo za vse dobrote, ki nam jih je že skazal, in nam jih še skazuje. Pravim: to bi bila naša dolžnost, in tudi je naša dolžnost. Pa — kako malo ljudi je na svetu, ki bi bili Bogu prav res hvaležni za njegove dobrote. Vse, kar so in kar imajo, vse so prejeli od Boga, a za vse to nimajo nobene zahvalne besede! Grda je ta nehvaležnost, in grd je tudi človek, ki je nehva* ležen!
Danes vam hočem opisati dobrote, ki ste jih prejeli od Boga, in vašo nehvaležnost, katero vračate Bogu za njegove dobrote! Naj bi vas moje be*
sede ganile, da se tudi vi s hvaležnostjo obrnete k Bogu, služiti živemu in pra* vemu Bogu!
Predragi kristjan, le premisli nekoliko samega sebe in premisli tudi svoje življenje. Kdo te je ustvaril? — Bog! Od njega imaš življenje, in to živs Ijenje ti je dal Bog zato, da se po njem zveličaš.
Kako visok poklic!
Vse dni svojega življenja bi moral misliti na to: Za nebesa me je vstvaril Bog, zahvaljujem Te, o Bog, za to milost!
Bog bi bil lahko namesto tebe napravil ptico, ribo, rastlino, žival ali kamen, ki bi na cesti zletal iz kota v kot — a ne! Bog te je ustvaril človeka — za nebesa!
Pa recimo tudi: Bog te je ustvaril človeka; pa bi te bil lahko poklical na svet kje drugje, v daljnih deželah, v Afriki, v Aziji, v Avstraliji, kjer so še divjaki, kjer nimajo prave vere.Lahko bi bil prišel na svet med pagani ljudožrci, ki ljudi jedo, tam bi živel razdivjano, pa bi namesto Boga molil kako žival, kako kačo . .. kakor se tem godi. — A ne! Bog te je poklical na svet med krščanskim narodom, kjer je že razširjena sv. vera, — to milost ti je dal pred milijoni drugih ljudi, ki še zmiraj ničesar ne vedo ne o Bogu ne o pravi veri.
Kako velika milost, kako velika sreča!
In da bi ti polajšal pot v nebesa, ti je dal vse pripomočke: dal ti je duhovne s učenike, dal ti je sv. zakramente, svojega edinorojenega Sina je po* slal na svet, in On je na križu izkrvavel za Tebe in On te poprašuje s križa: Moj sin, kaj nisem storil vse za tebe?!
Predragi kristjan, če vse to premisliš, potem se mora res ganiti tvoje srce, se mora ganiti — k hvaležnosti!
Kaj?! — Ali bi ne	moralo biti tako! O, da, razumem te. Zdaj	ko sem
ti vse te dobrote in milosti božje poklical v spomin, zdaj se je v	tebi	nekaj
zganilo, — vsaj nekaj — zganilo se je v tebi spoznanje, da si bil svojemu Bogu nehvaležen!
Predragi, ali te to spoznanje ne boli? Saj je pač bridko in grenko spo* znanje! Vse ti je Bog dal, k najvišji časti te je poklical, svoje nebo drži nad tabo odprto, da prideš k Njemu, — a ti si do zdaj žalil svojega Boga, nehva= ležen si mu bil, in bežal si pred nebesi, katere je Bog tebi pripravil!
Pred nebom in zemljo stojiš grd. — s pečatom nehvaležnosti na čelu.
1.	Vse si od Boga	prejel, a ti se Mu zato niti ne zahvališ;
2.	Vse si od Boga	prejel, a ti rabiš te božje darove zato,	da	ž	njimi
Boga celo žališ! — Le poslušaj, dokazalti bom ta.
Bog ti je dal zdravje; ko boš bolan, potem boš šele vedel, kaj si iz* gubil z zdravjem. Veliko, preveliko ljudi je na svetu bolnih;; o, ko bi ti videl, kaj vse trpč bolniki po hišah, po bolnišnicah, po norišnicah, tedaj bi zatisnil oči pred tem trpljenjem in bi bežal pred njim, ker je strašno, prestrašno! A ti si zdrav, zdravih udov, zdravega telesa, — a zato se Bogu niti ne zahvališ, zato nimaš nobene zahvalne besede za svojega dobrega nebeškega Očeta! Nehvas ležnež!
Bog ti je dal hrano, on te preživlja. — Koliko je na svetu revežev, brez hrane, brez strehe! Lakota jim gleda iz oči, pomanjkanje se jim bere na obrazu, in stradajo otroci in žene, in stradajo očetje in gospodarji, in večkrat se jih polastuje obup in v obupu si večkrat končajo nesrečno življenje! O, koliko je na svetu gorja in solza! Če bi se stokanje vseh ubogih ljudi združilo v en sam mogočen klic, tedaj bi se ta cerkev potresala in podrla, če bi se vse solze združile v en sam velik tok, tedaj bi se ta cerkev z vsemi skupaj potopila! . . .
A tebe je Bog preskrbel, pokrepčan in sit ležeš zvečer k počitku; —
a zato nimaš za Boga nobene zahvale, kakor živinče, ki Boga ne pozna, ki nima duše, kakor živinče, za katero je vseeno, ali ga zakoljejo danes ali jutri! Ne; hvaležnež! ...
A to ni še zadosti, to ni še vse; z dobrotami, s svojimi zdravimi po; čutki, ki si jih od Boga prejel, ti Boga še žališ.
Bog ti je dal jezik, da moliš, da druge dobro učiš in jih pripravljaš na pravo pot; — a ti z jezikom lažeš, govoriš grdo, celo preklinjaš, in druge po; bujšuješ in zapeljuješ, in pogubljaš duše, katere je ta tvoj Bog s svojo krvjo odrešil!
Dal ti je ušesa, da poslušaš dobre nauke in svete, da poslušaš božjo besedo in se po nji ravnaš; — a ti večkrat poslušaš rajši nauke zapeljivega sveta, poslušaš krive preroke, sovražnike božje in sovražnike svojega izveliv Čanja!
Dal ti je roke, da jih povzdiguješ k molitvi in da ž njimi opravljaš poštena dela. — Pa se najdejo, ki z rokami škodujejo svojemu bližnjemu, vzdigujejo jih celo nad svoje starše in počenjajo ž njimi stvari, o katerih ni, da bi tukaj govoril.
Dal ti je noge, da hodiš v cerkev, po poteh poštenih, po tisti ozki poti, ki pelje v nebesa. Pa vidimo, kako hodijo po krivih potih, v slabe tovaršije, v nevarne in pregrešne kraje, tekajo in se opotekajo po tisti široki poti, o ka; teri pravi Jezus, da pelje v pogubljenje.
Dal ti je oči,, o, kako krasen dar! Koliko ljudi je na svetu slepih! Ubogi! A ti imaš jasne oči, da lahko gledaš stvarstvo božje, da v tem stvar; stvu še bolj spoznavaš Boga in ga še bolj ljubiš; — a ne! Dobimo kristjane, ki večkrat celo proti nebesom grdo gledajo, grdo in sovražno gledajo proti staršem in proti svojemu bližnjemu; gledajo stvari nespodobne in grešne, strast vzbujajo z očmi in druge mamijo in motijo in zapeljujejo v greh.
Dal ti je srce, in za vse, kar ti je dal, te Bog prosi: Moj sin, daj mi nazaj svoje srce! A ti, ne! Svoje srce, ki bi moralo goreti samo v ljubezni do Boga, ki bi moralo biti Bogu popolnoma darovano, to srce daješ ti svetu, dajaš ga svojim strastem, dajaš ga satanu!
Človek, kaj imaš še, s čemer bi ne bil grešil? Katerega božjega daru nisi porabil zato, da si ž njim Boga žalil! Grešen stojiš pred Bogom, grešen in nehvaležen! In ta tvoja nehvaležnost žali tvojega Boga, in ta tvoja nehvalež; nost boli tvojega nebeškega Očeta!
V sv. evangeliju beremo, da je Jezus Kristrs nekoč ozdravil 10 goba; vih. Pa samo eden je prišel in se Jezusu zahvalil, drugih devet se ni zahvaalilo niti z eno besedo. Ta nehvaležnost je bolela Jezusa. Potožil se je in rekel: »Ali ni bilo 10 očiščenih, kje je drugih devet? Nobenega ni, da bi se zahvalil.«
Enako toži in kliče Bog še danes: Kje so tisoči in tisoči, katere sem ustvaril in jih obdaril z vsemi dobrotami? Ni jih. da bi se zahvalili, ah, še ža; lijo me s tistimi darovi, katere sem jim dal! — Grešnik, ali pa veš, kaj čaka ti; ste, ki žalijo Boga?
Glej, kako malo si moder: nebesa so ti na ponudbo, a ti si izbiraš pekel.
Glej, kako si nesrečen; ker vol pozna svoje jasli in svojega gospoda, a ti svojega Gospoda nočeš poznati. Iz njega, ki ti hoče biti prijatelj, si de; laš sovražnika!
Kaj si misliš, grešnik, ti — zgubljeni sin! Kajne, vest sem ti izprašal in ti si moraš priznati: res, grešen sem in nehvaležen! Kaj boš storil?!
Glej, ena pot ti je odprta, da se povrneš: Spoznavaj svojega Boga iz celega srca in bodi mu hvaležen za vse dobrote iz celega srca. Njemu daruj
193
vse svoje čute, njemu daruj svoj razum, svojo voljo, svoje srce, njemu daruj se vsega! To bo prava hvaležnost, to bo prava ljubezen do Boga! In Bog, kaj bo storil? Pozabil bo tvojo nehvaležnost, in vesel te bo nazaj sprejel — svojega izs zgubljenega sina. In sprejel te bo enkrat tudi v svoja nebesa, in vsa nebesa se bodo razveselila, ko boš vstopil, in veličastni, mogočni hosana bodo pretresali nebeške prostore, hosana tebi, hosana, ker si bil mrtev, a si oživel, hosana, ker boš živel — na veke! Amen!
Ivan Kovačič:
Zadnja pobinkoštna nedelja.
»Poslal bo svoje angele s trombo in velikim glasom.« (Mat. 34, 31.)
»Tri reči so mi nerazumljive« pravi modri v sv. pismo stare zaveze, »in četrte celò ne vem: orlovega pota na nebu, kačjega pota na skali in ladij h nega pota sredi morja.« — Zares tri težke uganke v naravi! — Naravna postava zahteva, da pade vsaka težka stvar na zemljo. Orel, kralj ptic pa se vzdržuje brez vsake opore v vrtoglavi višini in, kolikor višje se dvigne, tem bolj var* nega se čuti, tem lažje in okretnejše je njegovo gibanje in — ne pusti sledu. — Nidi to uganka? — Kača nima ne rok, ne nog, ne plavut na svojem dolgem in okroglem životu, in vendar beži čez skalo hitro in varno, ne da bi pustila sled. Njen beg je kakor plavanje po trdih kamenitih tleh: kdo more to razlo* žiti? — Ladij a sredi globokega morja nima nad sabo- drugega, kot nebesni obok, okrog sebe ne drugega kot vodeno planjavo, in vendar pride do svojega zaže* ! j enega čilija, kod je plavala, pa se ne pozna. Kako čudno, kako- težko umljivo!
Kaj je pa četrto, o čemer pravi modri, da tega ne ve, ne razume? — »To je pot moža v mladosti.« — To je brezprimeirna lahkomiseljnost mladine, ki della velikokrat ravno nasprotno od tega, kar bi ji koristilo;. — ki, daisi ima pamet, ravna nespametno in dela večkrat ravno- tisto, kar ji je v pogubo.
Ako vprašamo od let vpognjenegla starčka: »Česa bi si še želel na sve* tu?« — Kaj bi nam odgovoril? — »Ah!« bi vzdihnil marsikateri: »Želel bi, da bi postal še enkirat mlad ter začel svoje življenje z nova.« — Zakaj pa? — »O, v marsičem bi hotel drugače ravnati, nego sem ravnalo svoji mladosti. Mladost je norost, je nagla, nepremišljena, drvi navadno- po napačnih potih. Sede starost odpre človeku oči. — O, da bi mogel zopet postati mlad!« — Jedi ta obsodba in obtožba mladosti upravičena? — Žal, da le preveč!
1.	— Mladost je imeniten, važen del življenja, ki ga imamo od Boga; ona se po pravici imenuje doba cvetja. Kar je pomlad med letnimi časi, to- je mladost med dobami življenja. Čegava pa je mladost? Komu bi jo morali po-vsej pravici posvetili? Gotovo nikomur drugemu, nego Bogu. — Res, da Bog ne zameta nobene starosti. On sprejme z očetovsko ljubeznijo tudi moža in starč* ka, ki se obrne k njemu. Prav posebnos-e pa čuti počaščenega, če mu kdo-daruje nedotaknjeno, neomadeževano mladost. Ali mu jo pa tudi večina današnjih mladeničev in deklet v resnici daruje? — Žal, da ne!
Zaslepljena o-d strasti daruje sedanja mladina le prevečkrat svojo s sijem nedolžnosti ožarjeno mladost grehu in razuzdanosti, božjemu sovražniku* satanu. Njemu, začetniku vsega zla, njemu, povzročitelju vsega gorja, njemu, zagrizenemu sovražniku človeškega rodu, daruje, kar bi morala vestno- in skrb* no čuvati in varovati, kar bi morala darovati edino*le — Gospodu Bogu. Je*li mogoče to razumeti? Najnaravnejših in naj pravičnejših dolžnosti, ki jih na* luga božj a služba, ne izpoln ju je, temveč zapravlja naj dragocenejše, kar ima, v službi greha in satana. Jedi to razumljivo?
194 —
2.	— Mladost ustvarja podlago in odločuje za vse poznejše življenje. — Sam Sv. Duh pravi: »Mladenič ne odstopi o-d poti, katere se je privadil, tudi v starosti.« — Kako skrbno bi se moral torej mlad človek varovati vsake slabe navade! Saj mora vendar premisliti, da ga bo vsaka slaba navada, ki se je oprh me, spremljala skozi cek> življenje. — Česa nas pa uči izkušnja? — Jedi mo= goče to verjeti? — Prav grda navada j e bogokletstvo in prekiliinjevanje. Kje pa najdemo' najhujše preklinjevaJce? Ravno med mladimi moškimi. — Grda navada jenezmerno popivanje. Kje pa ima nezmerno popivanje največ pristašev? Ravno med mladeniči. — Ena naj pogub nejših navad je nespodobno, nesramno govorjenje. Kier se pa to največkrat sliši? Ali ne tam, kjer se mladi ljudje shajajo? — Kaj smemo od tega pričakovati za prihodnjost? Nič drugega, kakor da bo ostala taka mladina celo življenje sužnja nečistosti. To vemo, to vidimo, to lahko otipljemo. Samo nekdo tega ne ve, samo nekdo tega ne vidi, samo nekdo tega ne razume: — mladina. Nidi to nerazumljivo?
3.	— Mladina ni na svoji poti brez voditeljev. — Ljubeči starisi, vestni dušni pastirji in vzgojitelji jo spremljajo. Vse, kar zmore ljubezen in gorečnost za zveličanje duš, poskušajo, da bi jih poučili, opominjali, svarili. »Poslušajte naše prošnje in opomine!« kličejo stariši otrokom. »Živite, kakor vas uče in na« vajajo duhovniki. Kar vam oni reko, sloni vse na neizpremeljivi podlagi res« niče. Porok so vam za to ne le leta ali desetletja, ne: marveč stoletja in tisoč« letja.« — Kaj bi bilo pametneje, kakor da bi se mladina teh naukov in oporni« nov hvaležno oprijela? AH se pa to res godi? Ravno nasprotno!
Stariši.dožive večkrat, da otroci njihovih naukov ne poslušajo, da jih celo naravnost zameta j o in zaničujejo; duhovniki morajo priti do prepričanja, da so pridigallli gluhim ušesom. Namesto da bi poslušali besedo ljubečih starišev in skrbnih duhovnikov, poslušajo mladi ljudje po večini rajši zapeljivi glas lah« komjiselnih tovarišev in goljufivega sveta, ki tiči v hudem in je božji sovraž* nilk. — Zakaj pa? — Mislijo — li ti otroci, da so stariši njihovi sovražniki, ki jim žele hudo? Nikakor ne! Oni ljubijo stariše iz srca in, če jim oče ali mati umrje, odkritosrčno žalujejo in se ne dajo potolažiti. In vendar se tako ve« dejo. Kako čudno! Zares, modri, prav imaš! Nerazumljiva je pot moža v mia dosti.
4.	— Zlasti dve pregrehi sta, ki povzročata strašno razdejanje med mladino: nečistost in nezmernost. — Nečistost — kdo tega ne ve? — je prava kuga za dušo in telo. Ona izmozguje telo, da začne pešati in bolehati; slabi pa tudi duh. , oropa človeka njegove časti, ga zasužnjuje in poniža celo pod žival. — Nič boljša ni nezmernost. Ona pahne —• rekel bi — edino pravega Boga s prestola in postavi na njegovo mesto— trebuh. Tudi ona onečasti človeka, vnliiči njegove zdravje, uropa mu premoženje, ugled in dobro ime in, kar je naj« hujše, pahne človeka v družbi s svojo sestro, nečistostjo, nazadnje v večno pogubljenje. To' vse ve mladenič: učil se je tega že v šoli in slišal pozneje isti nauk še večkrat, večkrat; vidi morda tudi pred seboj žalostne in svarilne vzg le« de takih, ki jih je nečistost in nezmernost upropastila. — a kakšen je vspeh? Silno malo je mladi ljudi, ki žive čisto in zmerna večina je v pogubnih hkovih nečistosti in nezmernosti. Nidi to nerazumljivo? — O da bi se izmodrili in spo'« znali!
»Tri reči so mi nerazumljive;« — tako pravi modri — »orlova pot na nebu, kačja pot na skali in ladjina pot sredi morja. In četrte celò ne razumem: l^oti moža v mladosti.« — Zares! Nerazumljiva nam je v marsičem popolnoma napačna pot mladine; zato se smemo čuditi, alko sv. Pavel svojemu učencu še posebej naroča: »Opominjaj mladeniče,naj bodo pametni!«
Predragi v Kristusu! Najdi velja naše današnje premišljevanje samo mladim ljudem? Ne! Namenjeno je vsem: otrokom in odrastlim. Otrokom kliče: »Ljubi otroci! Vi stojite na pragu mladosti. Ne izvolite si torej ob vstopu v njo nespametne poti lahkomiseljnosti in greha, temveč naravno, pametno in umljivo pot čednosti!« — Odrastle naj'pa naše sedanje premišljevanje vzpod* budi, da si resno vest izprašajo. Kdor hodi morda še v odrastlih, zrelih letih po zgrešeni, neumiljivi poti greha, naj ne odlaša, zapustiti to pot in vrniti se na ozko in trnjevo, ki vodi v življenje. Kdor pa že hodi po poti čednosti, naj vztraja na njej do konca.
Bodimo v resnem trenutku — resni! Danes ob sklepu cerkvenega leta bodi obrnjen naš pogled na poslednjo sodbo, ki nam jo opisuje v današnjem evangelju Kristus sam. Ne dajmo se slepiti od sveta; živimo po Kristusovi besedi! Nebo in zemlja bosta namreč prešla, njegove beseda pa ne bo prešla! Amen!
Zapiski.
Srečko Gregorec.
Nekoliko statistik za postojnsko in vipavsko dekanijo.
Duhovnija	Potrebuje duhov.	Službuje duhov.	Dala duhov.	+	Dalo duh. ljudi
Postojna		2	2	2		2028
Hrenovica ....	2	2	2		1450
Košana		2	1	0	2	
Matenja vas					
(Štivan)	1	1	1		550
Nadanje selo					
(Šmihel)	I	1	1		1150
Orehek		1	0	1		423
Razdrto		I	0	0	— 1	
Senožeče	.	2	1	0	-2	
Slavina		2	1	4	+2	425
Studeno		2	2	1	— 1	1250
Suhorije		1	1	0	-1	
Št. Peter na Kr. .	1	1	0	— 1	
Trnje		1	1	0	— 1	
Vreme		2	1	1	— 1	1350
Ubeljsko		1	0	1		492
Skupaj . . .	22	15	14	-8	
Vipava 		2	1	4	+2	392
Budanje		1	1	i		1068
Col		1	1		- 1	
Goče		1	1	2	+ 1	425
Lozice		1	1		-1	
Planina		1	1	3	+2	262
Podkraj		1	1		— 1	
Podraga		1	1		— 1	
Slap		1	1		— 1	
Št. Vid		2	1	2	+ 1	532
Šturije		1	1	2	+1	700
Ustje		1	1		-1	
Vrabče 		1	1		— 1	
Vrhpolje ....	1	1	3		274
Skupaj • • • |	16	14	17 |	+1	
Ne pozabimo na ministrante.
Ministranti so po nekaterih krajih res reveži po zimi, ko morajo klečati na mrzlem kamnu večkrat če c pol ure Zato ni čuda, če dobi marsikateri revma* tizem, ali se prehladi. Še večji revček je tisti, ki pride ves zmrznjen v slabi obleki, v raztrganih čevljih v mrzlo cer* kev posebno pri podružnicah. Zatorej je dobro, ako se da strežniku pod ko* lena kako staro blazino ali staro prepro* go. Pa tudi duhovnik naj skrbi zase v tem oziru. Če stoji na samem kamnu, ro* pota v čevljih, se mu lahko spodrsne — najbolje je, če je ne samo ob prazni* kih, ampak vsak dan vsaj po stopnjicah in poleg menze nekaka preproga. Skr* bimo v tem oziru zase in za služabnike!
Iv. B.
Izseljeniško vprašanje.
Izseljeniško vprašanje se torej že v Vatikanu obdeluje. Prav. Vendar si bomo morali tudi sami pomagati, če bomo hoteli vsaj nekaj izseljencev rešiti za večnost, včasih tudi za časnost. Ima* mo do njih isto krščansko obveznost, kot do župljanov (lastnih), vsaj toliko pa, kot sploh do misijonstva. Moje skromno mnenje, dobljeno iz pisem mo* jih izseljencev na Francoskem in slovem skega dušnega pastirja med njimi (gosp. Valentin Zupančič, bivši župnik v Pol* hovem Gradcu), je sledeče:
1. Ordinarijat naj strogo zahteva, da sestavi vsak voditelj župnije status iz*
£^*-9 /
»	_c.
»

■7
' 'v >■' /
/)
J
7 >'r> ž h
seljencev (z vsemi naslovi), kolikor je mogoče pozvedeti zanje od domačinov. To je potrebno, ker so Slovenci za Ita; lijane zapisani, in jih zato slovenski du; hovnik, kedar jih obiskuje, le z veliko težavo najde ali pa sploh ne. Če bi se mu poslal prepis status;ov, bi jih lahko našel.
2.	Skrb za dober tisk: listi, svetni in nabožni, knjige, ne le leposlovne, tudi verske. Marsikaj bi sami plačali, če bi jim šel na roko domači duhovnik, ali včasih tudi kaj brezplačno, ali po znn Žani ceni.
3.	Kjer so razmere za to, ustanoviti kat. društvo.
4.	Ako bi jih izseljeniški duhovnik ne obiskal, naj bi šel kateri iz škofije, ki zna jezik dotične države. Nekaj bi se menda že žrtvovalo in nabralo v ta na; men.
Knjiga za tebe.
V zadnjem svetem letu je bil poleg drugih med blažene prištet tudi turinski duhovnik Jožef Cafasso. Marietti je iz; dal o njem življenjepisno knjigo »II bea; to Giuseppe Cafasso«, katero ie napisal mons. Carlo Salotti. V XII. poglavju (consigliere ed ispiratore) berem, kako ie blaženi Cafasso svetoval duhovni; kom, kaj naj storé preden napišejo opo; roko.
Preden delaš testament, opravi devet; dnevnico, v kateri premišljuj o smrti. Prvi dan premišljuj, da je smrt gotova, negotov pa čas, kraj. način smrti. Drugi dan premišljuj, kako zdravnik pove, da je bolezen smrtna in da ni več upanja, da bi ozdravil. Dispone domui tuae, quia morieris tu et non vives. Tretji dan si predstavi, kako umiraš: že pojemaš, duhovnik ti priporoča dušo. (NB. Pri nas na kmetih duhovnika najbrže ne bo zraven, ker nas je malo in smo preveč narazen. Da bi nas le kateri previ,del!) Četrti dan premišljuj, kako si izdihnil; že si mrlič, oči so zaprte, jezik tih. roke in noge negibne. Oblečejo te v mašno obleko (NB. Ali jo imaš pripravljeno, da ne bo treba po sakristiji iskati, kate;
ra bi bila dosti strgana, da je ne bo ško; da za v grob? Če nimaš, kupi!). Že ležiš na parah, s križem v rokah; na mizici gori lučka. Peti dan premišljuj, kako te položč v trugo, katero zabijejo. Šesti dan si predstavljaj pogreb. Zvonovi žal; no pojo. spremljajo te sorodniki, prija; tel ji, tišti, katerim si kaj dobrega izka; zal. Sedmi dan premišljuj in moli obred; ne molitve pred pogrebom. Osmi dan si predstavljaj, kako te spusté v grob. tru; go zakrijejo s prstjo in — odidejo. Sled; njič deveti dan premišljuj o ničnosti sveta, njegovih radosti, njegovih zakla; dov. Celo najljubše osebe treba zapu; stiti.
Ko si opravil devetdnevnico, pomoli prav goreče k Bogu, potem pa začni oporoko. Zelo pazljivo premisli dolž; nosti, ki si jih imel v življenju, da po; praviš v oporoki, če si prej kaj zanema; ril. Izberi dediča, preudari, koliko maš in miloščine mu boš v oporoki naložil. Zapečateno oporoko izroči zanesljivi osebi, naj jo vestno hrani.
Tako blaženi Cafasso. V imenova; nem življenjepisu najdeš na str. 317 do 322 njegovo duhovno oporoko. Obsega 15 točk. Tolle. lege.

Noročniltoni ..Zbornika" !
Čč. gospodom, ki niso še poravnali naročnine, prilagamo položnico in prosimo, da čimprej nakažejo dolgujoči znesek.
Uprava „Zbornika“.
Izdajatelj: Zbor svečenikov sv. Pavla. Oblastvom odgovarja: Stanko Stanič. Tiska: Katoliška tiskarna v Gorici.
Zbornik svečenikov sv. Pavla
Izhaja mesečno s homiletično pri\ogo „Verbum Dei“
\Jrz&mštvo\ Stanko Stanič, kurat, Piedimonte del Calvario (Gorizia).
Uprava: Tipografia Cattolica, Gorizia - Riva Piazzutta 18.
Naročnina: Za Italijo je naročnina vključena
v udnini „Zborasvečenikov“, ki znaša 251ir letno. Udn no pošljite na blagajnika, Mons. Anton Berlot, stolni kanonik, Gorizia, Via Dreossi 17. ali pa na upravo „Zbornika“. Za inozemstvo: stane „Zbornik“ 201ir-^60 Din. — 8 šilingov. Poštno-ček. račun Trst št. 11/1714, Ljubljana 20.441, Wien 6Ò.107.
Zilissiroann <&fessele.. Gorica
T vomici! or tj el j, harmonijev in klavirjev
Corso Verdi štev. 30
(Ste»novanje: Via Ponte Isonzo št. 17)
Izdeluje cerkvene orgle vsake velikosti in vseh sistemov, točno in vešče, iz najboljšega gradiva. Popravlja in uglaša orgle, harmonije in klavirje po nizkih cenah. - Izdeluje harmonije in klavirje vseh velikosti. Za orgle: cena za register na dva mannaia z omaro pod 10. registri 3TOO lir, nad 10. registri 2 700 lir. - V zalogi poseben tip klavirjev, moderna konstrukcija, s križanimi strunami, s polnim oklopnim okvirjem. Cena 4'500 lir. Za vse izdelke dolgoletno jamstvo.
Priporoča se čč. duhovščini za obisk in naročila.
S. HNA.TYSZYIV
Priporočamo častiti duhovščini
RESTAURANT
JRI TREH KRONAH u
(Lastnik Anton Malnič)
BORICA, VIA CARDUCCI ŠT. I» f
Izvrstna kuhinja, vipavska, briška in kraška vina.
Točna in domača postrežba.
CVETLIČARNA
GORICA
Piazza della Vittoria N. ©
Sveže cvetlice, poročni šopki in mrtvaški venci.
Naša
zavarovalnica
se nahaja v Gorici ulica Barzellini 2.
A. RAVNIK.
L’ U n i o n
I. KACIN v Gorici
Piazza N. Tommaseo 29
Domača tovarna za izdelovanje orgelj, harmonijev in glasovirjev. - Popravlja in prenovljuje tudi stare orgije. Tvrdka ima najbolj trpežni in zanesljivi sistem, to se je izkazalo da je tvrdka v času 3 let postavila 25 orgelj.
Garancija za naprej 15 letna.
mersevanF
I Gorica - Piazza Cavour 9-- - Stoini trcj 9 desno - Gorica
I Zaloga šivalnih strojev, dvokoles, gramofonov, samokresov, pušk ter vseh potrebščin k navedenim
predmetom
GLAVNO ZASTOPSTVO DVOKOLES „BIANCHI,

<
i
4
Brata Abuja - Borica
ulica sv. Antona 4
4 Zaloga vipavskih, briških 4	-----in istrskih vin.---------

r
►
►
►
►
►
k
JOSIP LIPICER
izdelovatelj cerkvenih posod, o-rodja in lestencev
v Gorici
ulica Morelli štev. 17
Posrebruje in pozlačuje v ognju in prenavlja stare predmete po kar se da nizki ceni. Splošno lastni izdelek.
Andrej Fiegel

Restavracija in gostilna
s prenočiščem.
p
!»
J TRAVNIK	TRAVNIK |
-*( !» «¥WW¥WWW¥W¥WWi?Wif¥WW¥ls*
r
JOSIP CULOT
GORICA - RAŠTEL 2
Trgovina na drobno in na debelo igrač in devocionalij. - - - Specialitete športnih oprem in sandalov.
---------------------------. . ’ .. . - -■
Dr. L. MERMOLJA
zobozdravnik-specijalist za ustnè in zobne bolezni
Gorica, Travnik 5-11 — Od 9-12 in 3-5
JOSIPIM PODGORNIK
RESTAVRACIJA CENTRAL v GORICI, CORSO VERDI 32 Se priporoča p. t. rojakom.-- —

Andrej Golja, Gorica
Travnik 22
trgovina hišnih kuhinjskih potrebščin.
S
«
s
«j A « & ******** A A A A A A A A A A A A A A A A A J
!»
&
^ ^	Moderna tvrdka	^ ^
in skladišče cerkvenih predmetov
FRANC LEBAN
GORICA - VIA DUOMO št. 7
Priporoča preč. duhovščini že izdelane cerkvene predmete, kakor: svečnike, svetilke, kelihe, monštrance, srebrne in kovinaste itd. ♦♦♦♦»♦♦♦ Popravljajo se že rabljeni predmeti s pozlačevanjem in posrebrovanjem v ognju.
^ Delo solidno. Cene brez konkurence. ^
-----------------------------------