356
Valentin Polanšek
Pet pesmi
VAL NOVIH MELODIJ
Množični pogovori
o starih betežnostih,
dosti obnavljanja,
starega že kot prva sled
homo sapiensa,
še in še prisluškujemo
in pritrjujemo,
prenašamo težave, ne da bi tarnali,
se gremo glumače
zaradi neke tuje usode,
zraven pa smo z mislimi
daleč stran pri svojih prikritih rečeh.
Kaj je smisel diha,
glasu
in besede?
Sam sebi postajaš grezilo
v mikavne, a zanikane zmotljivosti,
katere nepremagljivo štrle iz samote.
Ne priznavamo sebi boli,
ki je največje razodetje
sebe samemu sebi,
da si obstoječa kreatura
že iz temine kamene dobe
z nerazvitimi slutnjami,
ki se skrivnostno
spajajo v simbole.
Ura pred koncem
je kratka kot nit na motki,
kjer drugi odvijajo
svojo potrpežljivost
za tvoj uspeh.
Zato se še z eno besedo
zaleti v neizogibno pozabo,
preden te odslovijo
kot deseto brigo.
Šaljivcev ne mara
pekel,
niti v nebesih za njih ni zanimanja.
Kakšna ugotovitev za smeh!?
Mar ni torej smeh zgolj človeška zadeva, izvrsten navihanec, ki ne umrje z ljudmi?
357
Pet pesmi
RAZLAGA O SMEHU
358
Valentin Polanšek
MUŽEVNI MAJ    Občutimo prisebnost,
kot bi nas družila dobra jazz-band
iz sosednega nočnega zakotja,
ko se nemirno premetavamo
v tujski sobi,
da dobimo občutek črnca,
ki ima lepotični obroč v nosnicah
za ritualni tamtam.
Tako se hujskamo
za potep,
da bi zatulili kot levinje
s sveže orošenimi dojkami!
Vsi gangliji trzajo v sladki krvi in vročem medu.
Ladje upanja, zvrhano polne, se zasidrajo v zalivih vigrednih zenic!
NA NIČLI    Ko trepečeš pred jutrišnjim dnem, so tebi banalne vsakdanje stvari pomemben izvor tolažbe. Najteže se ločiš od lastne preverjenosti, ker si jo sam poveličal, a jo zdaj kot laž izgrebeš iz samega sebe, in tako izbrskaš dobršen del samega sebe iz srca. Kako se klofutaš za navidezna junaštva, nikjer ni zaslombe, kar se tiče samega sebe. Koga naj že briga tvoje jadikovanje,
češ, zgubljeno, zapeljano jagnje si, ki trmasto sili
v gorečo kočo podobnih ovnov!? Nihče te ne bo lovil kot gverilca. Tvoje zablode niso razvojne faze splošnih napredovanj.
359
Pet pesmi
EMBRIONALNE
SLUTNJE
Zopet vidim
prizadevnostne stvari,
kako se razdajajo,
da ne bi bile kot izpete pesmi,
katerih nihče ne posluša,
(da ne bi izumrle,
tako nenačrtovano končale),
sredi sladkega hotenja.
Spet enkrat se protivi
en del mojega bistva
amorfni skušnjavi,
pri čemer noben angel ne poje
o umiranju,
in noben vrag ne veruje
v konec
te večne sedanjosti.