fe o pedagoikem tečaju v tjubljanl Ob čitanju vabil v našem stanovskem glasilu za udeležbo pri pedagoškem tečaju v letošnjih počitnicah v Ljubljani sem se spo-mnil na svoja prva službena lcta, ko smo mladi učitelji sami mislili na izboljšanje pouka in vzgoje. Brez načrta in nasveta od katere koli strani smo iskali po knjigah rešilne poti, ki bi nas osvobodila okovov uglajene Herbartovske pedagogike. Zdi se mi, da smo se pod vplivom stikov z drugimi narodi na obmejnem ozemlju, s poznavanjem naroda in njegovih osobin, približali novim učnim in vzgojnim načelom. Mnogo ovinkov smo napravili pri iskanju novih poti, mnogo sil smo v svojem mladostnem zaletu potrošili brez haska, vendar jc bilo vse to potrebno. Kant pravi: »Samo volja k dobremu je absolutno dobro.« Tako je tudi z izobrazbo. Vrednost ima tista večna žeja po spoznanju resnice, ki gori v nas. Večno iskanje samcga sebe, iskanje potov k vedno novim smotrom, je nenapisan zakon življenja, ki se mu pokori vsa priroda in tudi človek, ves tvarni in duhovni svet. Ali je mogoč postanek v toku življenja? Poslušam nekatere mlade tovariše, ki se trkajo na prsa, češ, mi že vse to znamo, saj smo se učili na učiteljišču. Tisto znanjc kmalu skopni in potem ostane duševna praznota. Priznati pa moramo, da so taki samozadovoljneži redki. Ob predlanskem tečaju v Ljubljani smo videli dnevno preko 200 učiteljev, ki so prišli gasiti duhovno žejo na tečaj, ne samo ob besedah predavateljev, temveč ob mislih, ki jih pove eden ali drugi izmed tovarišev v pogovoru ali v debati, to je, v osebnem stiku z večnimi iskalci novih duhovnih oblik pridcmo do novih spoznanj in novih pobud za nadaljnje delo. Program predavanj na tečaju, ki je bil objavljen v listih, je sicer precej raznovrsten, toda iz vsega se vidi želja spoznati slovenskega človeka, njegov duhovni obraz, njegove življenjske prilike in iz teh spoznanj najti boljše načine vzgoje in pouka. Vsak učitelj, ki se trudi ob rešitvi teh vprašnj, bo gotovo dobil na tečaju novih pobud za svoje delo; zato bo gotovo tečaj dobro obiskan.