Vinko  Vinič: Mladost. — Narjan Pretko: Na prijateljevem grobu.
343
Na nekem jutranjem  svojem  izprehodu    ležno podal mehur nazaj. Mrkli njegov obraz
sem govoril s čednikom.
„Tobaka?" vprašal je kratko, ter primerjal svojo pipo z mojo. Dal sem mu mehur.  Natlačil si je svojo   tepko  in  hva-
mi je ostal dobro pred očmi. Na nekaj mojih radovednih vprašanj je odgovoril s kratkim „da" in „ne", obrnil mi hrbet ter odšel na svoje priljubljeno mesto.
Mladost
O jezdec brzi, postoj, postoj,
kam vodi pobliskoma vranec te tvoj ?
„Rekli so: tvoja mladost pred tabo po tej-le je cesti odšla in vso prelestno sladkost vseh lepih in solnčnih dni, vso srečo tihih, jasnih noči s sabo pelja . . . Zajezdil sem vranca iskrega, pohitel čez polja zelena, dirjal čez hribe, gore in doli,
prejezdil deročih voda bregove, premeril temnih gozdov lesove: a moje mladosti še ni, še ni . . ."
Huj, ti starec, kje si že, kje! Iskre za vrancem lete.
A v daljavi tam, glej, tam za starcem kdo tak počasi prihaja — in solnčne vodi, prejasne dni in tihe sladkosti prelestnih noči in jabolka mladega raja . . . ? Mladost njegova, ti si?!
Vinko   Vinič
Na prijateljevem grobu.
(V spomin J. P-u.)
Na tvoj grob prerani treba ni spominka; senči naj samo ga vrba žalostinka.
Z vetrom bodo tiho šepetale veje: „Tu pod nami strte spe srca nadeje."
II.
Tje čez pozabljene grobove zavel je dih pomladi nove in zemlji cvetje vsul v naročje. Zvonovi s stolpov se oglašajo, radosti polno vest prinašajo: Vstajenje je, Velika noč je.
Tedaj na tvoji so gomili
ti prvi beli zvončki vzklili,
in cul sem 'tajno njih zvonjenje:
„Lahn6 mu spanje v jami je,
in Oni, ki nad nami je,
ga skoro prebudi v vstajenje."
Narjan Pretko.