SVETKOVA MAMA O SVOJEM ŽIVLJENJU
SVET, Kl GA Nl VEČ
Marija Svetek iz Zadvora se je rodila 11. septembra 1891, torej še v prejšnjem stolelju, v času, ki je bil drugačen od današ-Hjega. Od takrat pa do zdaj se je videz vzhodnega dela Ljublja-ne, kot tudi Ljubljane nasploh, zelo spremenil. Drugačne so bile tudi navade in obnašanje Ijudi. Toda svet, kakršen je bil ta-krat, dogodki iz tistih dni, so se Mariji Svetek živo vtisnili v spomin. Tam, kjer je zdaj Psihiatrična bolnišnica v Polju, pri-poveduje, je imel grof Auersperg živalski vrt; od Studenca pa vse do Fužin so bili nasadi visokih murv. Spominja se prvega letala, ki je letel nad Ljubljano, pogreba Antona Aškerca, \d so se ga udeležili vsi slovenski narodnjaki, pogreba Adamiča in Lundra, pa potresa iz leta 1895, ki je močno porusil Ljublja-no...
Marija Svetek, njen dekli-ški priimek je Jekovec-Bajer, je otroška leta preživela pri maminem bratu na Studencu. O teh letih ne govori rada, niso ji ostala v lepem spomi-nu. Kako tudi, saj je bila ta-krat bolj lačna kot sita. Stric ni imel skorajda nič zemlje, pridelali so le nekaj krom-pirja in ječmena, pri hiši pa je bilo z njo vred 15 otrok. Osnovno šolo je obiskovala v Polju, nato se je leto dni šo-lala pri uršulinkah v Ljublja-ni, ko pa ji je bilo 17 let, se je zaposlila v Bonačevi karto-nažni tovarni in bila tako ena prvih industrijskih delavk v našetn mestu.
Svetkova mama o vsem tem razmišlja in pripoveduje ob skodelici kave, včasih pa njene besede dopolni še sin Edo, ki mu je mati, skupaj z drugimi otroki, ko so bili še majhni, večkrat pripovedo-vala o svojem življenju. Sino-vim besedam Svetkova mama pritrjuje s kitnanjetn glave. Včasih pa še doda: »To je bilo že daleč. Ampak res je bilo tako.«
Leta 1915 se je Marija Je-kovec-Bajer poročila z Jože-tom Sveticom, doma iz Slap. Mož ob poroki še ni imel 24 let, kar je takrat štelo za pol-noletnost, ampak nekaj me-
secev manj, tako da je moral zanj jamstvo podpisati njegov oče. Mož je bil izučen mizar in še pred poroko je v Šentpetru na Krasu, današnji Pivki, kjer je bilo takrat pomembno že-
lezniško križišče za Trst in Reko, sezidal hišo. Pričakoval je, da bo tam dobro zaslužil. Toda leta 1922 so Italijani zahtevali, da morajo vsi tatn-kajšnji prebivalci sprejeti nji-hovo državljanstvo. Zato so Svetkovi najprej odšli v Pod-peč, nato pa se naselili v Zad-voru. Medtem so se Svetko-vima rodili štirje otroci: Mari-ca, Jože, Lado in Janez, naj-
mlajši Edo pa se je rodil že v Zadvoru leta 1934.
»Vsi ljudje okoli nas so sfe tako hitro naučili italijansko,« obuja spomine na leta v Šentpetru Svetkova mama »jaz pa nisem in nisem znala tako govoriti. Pa sem se spomnila zakaj: ker sem se v šoli učila nemško.«
V Zadvoru so se pričela »suha« leta. Ni bilo zaslužka, otroci so bili majhiy. Ziveli mo v najemnem stanoVanju in imeli niso niti kr-pice zemlje, da bi jo obdelali. » Mama je pomagala na njivah, da je preživela pet otrok, a lakota je bila kljub temu vsakdanji gost v naši hiši,« se spominja teh let najmlajši sin Edo.
Ena tistih stvari, ki so se močno vtisnile Svetkovi mami v spomin, je let letala nad Ljubljano, ki ga je vodil eden prvih letalcev pri nas, pa tudi na svetu, Edvard Rusjan iz Gorice. Ljubljančani so takrat imeli priložnost prvič vi-deti letalo. »Sploh ni mogel leteti, kar skakal je. Pa lako velika ko-lesa je jmel,« se smeji ob tem spominu Svetkova mama.
Že dve Ieti stanuje Marija Sve-tek pri hčerki Marici v Polju, prej pa je živela pri sinu Edu v Zadvo-ru. Mož ji je namreč umrl že leta 1958. Ponoči, ko ne more spati, se ji doživljaji iz njene mladosti najbolj živo vračajo v spomin. Po laki noči zjutraj vstane bolj pozno, pozajtrkuje in gre na-vadno še malo v posteljo. Šele potem zares vstane. Včasih po-maga brisati posodo in opravlja druga podobna, Iažja opravila. Odpravi se tudi na dvorišče ali ulico. »Stopiti pa ne morem več hitro, čeprav sem vedno zlahka hodila.«
Mariji Svetek želimo, da bi med svojimi domačimi preživela še mnogo zdravih, srečnih let, da bo lahko osmim vnukom in vnu-kinjam, pa- pravnuku in dvema pravnukinjama pripovedovala o tem, kaj vse se je dogajalo včasih in kako so v tistih letih živeli Iju-dje.
Besedilo in slika: DARJA JUVAN