Dr. Andrej Gogala 
Rodil se je leta 1962 v Ljubljani. Osnovno in srednjo šolo je obis oval v Ljubljani, maturiral junija 1981 na 1. gimnaziji Ljubljana-Bežigrad. Viso ošols i študij biologije – razis ovalno teh­niš e smeri je opravil na Biotehniš i fa ulteti Univerze v Ljubljani, diplomiral maja 1987. Kot študent je za ve… …lan ov v reviji Proteus prejel nagrado Kav…i…evega s lada. Do toriral je iz biološ ih znanosti leta 1997 na Bioteh­niš i fa ulteti Univerze v Ljubljani, do tors a disertacija: Divje …ebele Slovenije: favnisti…na, biogeografs a in e ološ a analiza. 
Septembra 1992 je nastopil pripravništvo v Prirodoslovnem muzeju Slovenije v Ljubljani. Od leta 1997 je  ustos za entomologijo. Je …lan Slovens ega entomološ ega društva in uredni  revije Acta entomologica slovenica. Razis uje slovens o favno stenic (Heteroptera) in divjih …ebel (Apoidea). 
Cebele Slovenije 
Andrej Gogala 

Cebele Slovenije 
Andrej Gogala 
Fotografije: Andrej Gogala, Ivan Esenko (str. 54). Strokovni pregled: Janko Božic, Matjaž Kuntner, Danilo Bevk in Janez Gregori. Jezikovni pregled: Tomaž Sajovic. Oblikovanje in prelom: Iztok Sajko. Izdala in založila: Biološki inštitut Jovana Hadžija, Založba ZRC, ZRC SAZU. Zanju: Matjaž Kuntner, Oto Luthar. Tisk: Collegium graphicum d. o. o., Ljubljana. Naklada: 700 izvodov. Prva izdaja, prvi natis. Ljubljana, 2014. 
Slika na naslovnici: Samica kaspijske dolgorožke (Eucera caspica). Na zadnji strani: Gimnasticni prijem delavke kranjske cebele (Apis mellifera carnica) med obiskom borovnicevega cveta. 
Izid knjige je podprla Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS (ARRS). 
Digitalna verzija (pdf) je pod pogoji licence CC BY-NC-ND 4.0 prosto dostopna: 
https://doi.org/10.3986/9789612547530 

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 
595.799(497.4) 
GOGALA, Andrej, 1962­Cebele Slovenije / Andrej Gogala ; [fotografije Andrej Gogala, Ivan Esenko]. 
- 1. izd., 1. natis. - Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2014 ISBN 978-961-254-753-0 277049088 
© 2014 Andrej Gogala, Biološki inštut ZRC SAZU, Založba ZRC, ZRC SAZU Vse pravice pridržane. Noben del te izdaje ne sme biti reproduciran, shranjen ali prepisan v katerikoli obliki oz. na katerikoli nacin, bodisi elektronsko, mehansko, s fotokopira­njem ali kako drugace, brez predhodnega pisnega dovoljenja lastnikov avtorskih pravic (copyrighta). 

Ljubljana 2014 

Vsebina 
Uvod … 7 Taksonomija in sistematika cebel … 8 Biologija cebel … 16 Zbiranje in prenašanje hrane … 27 Izbircne cebele … 38 Gnezdenje … 47 Kukavicje cebele … 55 Samci … 61 Raznovrstnost divjih cebel … 70 Kraški rob premore tudi endemicno vrsto cebele … 80 Družbeno življenje vitkih cebel … 86 Poti in stranpoti evolucije … 99 Razvoj družbenosti pri žuželkah … 106 Družine in rodovi cebel … 118 


Uvod 
Cebele so kot opraševalke mnogih rastlin nepogrešljive za obstanek kopenskih življenjskih združb. Njihove prednice so bile ose, ki so živalski plen zamenjale za pelod in medicino s cvetov rastlin cvetnic. Rastline izlocajo medicino v cvetovih prav zato, da bi privabile opraševalce, pelod pa je z beljako­vinami bogata hrana, ki zadošca za razvoj cebeljega zaroda. 
Clovek že dolgo ceni medonosne cebele, ki jih goji za pri­dobivanje medu, voska in drugih dobrin cebeljega panja. Vse bolj se tudi zaveda pomembne vloge cebel pri opraševanju ra­stlin, ki je potrebno za dobro rodnost. Toda le malo ljudi po-leg domace cebele pozna tudi množico vecinoma samotarsko živecih vrst, ki nam medu in voska ne morejo dati, vendar imajo pri opraševanju prav tako pomembno vlogo. Ponekod gojijo nekatere samotarske cebele in cmrlje, ki so uspešnejši pri opraševanju nekaterih kulturnih rastlin, kot sta paradi­žnik in lucerna. 
Vecina cebeljih vrst je zaradi clovekovih dejavnosti vedno bolj ogrožena. Clovek unicuje njihova gnezdišca z izsekava­njem živih mej, požiganjem grmovja, oranjem njiv prav do gozdnih robov in pozidavo vedno vec ozemlja. Vire hrane jim unicuje z »izboljševanjem« travnikov, na katerih namesto ži­vopisnega cvetja raste le še trava, ki je za cebele zelena pu-šcava. Na vedno vecjih površinah monokultur, med katerimi izginja vsako naravno rastje, vecina cebel nima kaj iskati. Poleg tega jih clovek unicuje tudi neposredno, s škropljenjem insekticidov, ki jih razpršuje vsepovsod. S herbicidi pa unicu­je še tisto malo cvetocih rastlin, ki so se uspele zasejati med polji, potmi in cestami. 
. Suhi kraški travniki vsak mesec menjajo svojo podobo, v vsaki izmed njih pa so bogat življenjski prostor, domovanje raznovrstnih cebeljih vrst. Konec junija ali julija zacveti oblasti luk (Allium sphaerocephalon). 

Taksonomija in sistematika cebel 
Cebele pripadajo redu kožekrilcev (Hymenoptera), ki je med najraznovrstnejšimi redovi žuželk. V okviru tega reda pri­padajo podredu ozkopasih os (Apocrita) in infraredu želatih os (Aculeata). Ozkopase ose imajo mocno zožitev telesa med prvim in drugim clenom zadka. Prvi clen zadka je postal negibljivo povezan z oprsjem in ga imenujemo propodeum ali priprsje. Želate ose pa imajo leglico preoblikovano v želo, orožje za lov plena in obrambo. Želo je povezano s strupnimi žlezami. Pri osah izlocek omrtvici plen, pri cebelah pa služi preganjanju ali unicevanju napadalcev. 
Kožekrilci so žuželke s popolno preobrazbo. Medtem ko imajo rastlinske ose prosto gibajoce se licinke, so licinke že­latih os brez nog in povsem odvisne od staršev, ki jim preskr­bijo hrano. Najbližji sorodniki cebel so ose grebace, ki za hra-no svojemu zarodu lovijo živalski plen. Cebele so v svojem razvoju živalski plen zamenjale s pelodom in medicino ali cvetnimi olji, ki jih najdejo na cvetovih rastlin kritosemenk. Te so se razvile v kredi in v tem obdobju srednjega zemelj­skega veka so se razvile tudi cebele. Toda številnejši fosilni ostanki cebel so ohranjeni le iz mnogo poznejšega obdobja. Tedaj so bile razvite že vse današnje družine in tudi mnogi rodovi. Zanimivo je, da je enako evolucijsko pot ubrala tudi skupina os iz družine Vespidae, poddružina Masarinae. Tudi te so prešle z mesojedega na vegetarijanski nacin življenja in zbirajo pelod in medicino za svoje potomstvo. Toda bile so veliko manj uspešne od cebel in so pri nas zastopane z eno samo vrsto, medeno oso (Celonites abbreviatus). 
Starejši avtorji so vse cebele združevali v družino Apidae, Michener (1944) pa je cebele razdelil v šest družin. Od tedaj naprej se je delitev na vec družin splošno uveljavila, vprašlji­vo je bilo le njihovo število. Ker pa se je uveljavilo združeva-nje vseh os grebac v eno samo družino (Sphecidae), je prišlo do neravnovesja v klasifikaciji. Gauld in Bolton (1988) sta zato cebele spet združila v eno samo družino in jih skupaj z grebacami povezala v naddružino Apoidea. Zelo malo je na­mrec znakov, ki cebele na splošno locijo od grebac. Vsi ti zna­ki so le prilagoditve na zbiranje peloda. Tako so dlake pri ce­belah vsaj na nekaterih delih telesa resaste, da lažje zadržijo pelod, prvi cleni stopalc na zadnjih nogah pa so podaljšani in splošceni. Z njimi cebele strgajo pelod s telesa. 
Strokovnjaki, ki preucujejo posamezne skupine cebel, združitve v eno samo družino niso sprejeli, saj bi se tako po­drla njihova nižja klasifikacija. Goulet in Huber (1993) sta zato obdržala delitev cebel na enajst družin, poddružine os grebac pa dvignila na raven družin. Vse skupaj sta združila v naddružino Apoidea, ki jo delita na neformalni skupini Api­formes (cebele) in Spheciformes (ose grebace). Engel (2005) je opozoril, da ima ime Anthophila prednost pred imenom Api­formes, saj je starejše. Uporabil ga je že Latreille leta 1804. Ime pomeni »ljubitelji cvetja«, zato je za cebele zelo primerno. 
V grobem cebele delimo na kratkorile in dolgorile cebele. Prve imajo kratek jezicek ali rilcek, druge dolgega. Jezicek je podaljšana spodnja ustna, s katero cebele ližejo medicino v cvetovih. Prekrit je z dlacicami, da se ga medicina bolje opri-me. Obdan je z drugim parom celjusti, ki tvori cev, po kateri medicina tece v usta. 
Razvršcanje živih bitij v sistematske skupine temelji na prisotnosti ali odsotnosti dolocenih znakov ali lastnosti. Prisotnost koškov na zadnjih golenih prica o sorodnosti me-donosnih cebel, cmrljev in drugih cebel s koški, ki jih zato združujemo v družino Apidae. Ostale dolgorile cebele, ki pe­lod prenašajo na nogah, vendar ne v koških, temvec v copih dlak, smo združevali v družino Anthophoridae. Vendar se cebele s koški niso razvile iz skupnega prednika obeh družin, temvec so nekaterim clanicam nekdanje družine Anthopho-

Na cvetu lepljive kadulje pociva zakrinkana cebela vrste Hylaeus communis, pripadnica družine opnark (Colletidae). 
ridae bolj sorodne, kot so te ostalim clanicam iste družine. Družina Anthophoridae torej ni vkljucevala vseh potomcev svojih prednikov. Taka sistematska skupina je parafileticna in za sodobno sistematiko ni sprejemljiva, saj naravnega ra­zvoja ne prikazuje pravilno. Roig-Alsina in Michener (1993) sta zato cebele iz nekdanje družine Anthophoridae vkljucila v družino Apidae, ki sta ji pridružila tudi do tedaj samostojno družino Ctenoplectridae, družino Fideliidae pa sta pridružila družini Megachilidae. Po njuni klasifikaciji, ki ji sledimo tudi v tej knjigi, cebele uvršcamo v osem družin, od katerih jih šest živi v Evropi. To so Colletidae, Halictidae, Andrenidae, 

Ena najpogostejših vitkih cebel (Halictidae) je vrsta Lasioglossum fulvicorne, ki ni izbircna in obiskuje tudi tevje (Hacquetia epipactis). 
Melittidae, Megachilidae in Apidae. Zadnji dve družini obse­gata dolgorile cebele, ostale so družine kratkorilih cebel. 
Alexander in Michener (1995) pa sta v filogenetski raz­iskavi kratkorilih cebel ugotovila, da je družina Melittidae parafileticna, ker so se iz nje razvile dolgorile cebele. Zato sta družino Melittidae razdelila v vec družin. Po njuni klasifika­ciji poleg družine Melittidae v ožjem smislu obstajata tudi družini Dasypodidae in Meganomiidae. Prvi dve sta zasto­pani tudi v Evropi in Sloveniji. Poleg tega sta nekdanjo druži-no Oxaeidae kot poddružino pridružila družini Andrenidae. Po njuni klasifikaciji torej locimo devet družin cebel, od ka-


.	 Zvoncicna žagorožka (Melitta haemorrhoidalis) med dežjem pociva na suhem, v cvetu zvoncice, svoje hranilne rastline. Melittidae so majhna, a zanimiva družina cebel. 
. Dvobarvna pešcinarka (Andrena bicolor) se prebudi že v zgodnji pomladi in obiskuje prve cvetove, med katerimi je tudi pasja cebulica (Gagea). Rod Andrena je najobsežnejši rod družine Andrenidae in vseh cebel v Evropi. 
.	 Samec Dufourjeve kožuhaste cebele (Anthophora dufourii) odletava s cveta skrecnika (Ajuga). Lepo se vidi njegovo dolgo sesalo, znacilno za dolgorile cebele, kakršne so pripadnice družine Apidae. 
terih jih v Evropi živi sedem. Njuna razdelitev družine Me-littidae ni bila potrjena v vseh poznejših raziskavah in ostaja vprašljiva. Raziskava Danfortha in sodelavcev iz leta 2006 pa celo predpostavlja, da so se Melittidae med prvimi locile od ostalih cebel, tako kratko kot dolgorilih. Dasypodainae, med katere uvršcamo cebele hlacarke, naj bi se locile prve in bile tako sestrska skupina vsem ostalim cebelam. Tega razi­skava Micheza in sodelavcev (2009), ki upošteva tako mole-kulske kot morfološke podatke, ni potrdila, a tudi ne ovrgla. 

Obsežni družini znosk (Megachilidae) pripada tudi zlata dišavka (Osmia aurulenta). Gnezdi v praznih polžjih hišicah in najraje obiskuje cvetove metuljnic, kot je turška detelja (Onobrychis). 
Divje cebele so postale zelo zanimiva skupina zaradi svo­jega pomena pri opraševanju rastlin, ki je tudi gospodarsko pomembno. Toda vsi, ki se skušajo ukvarjati z njimi, mocno pogrešajo novejšo dolocevalno literaturo. Za srednjo Evropo je najnovejši dolocevalni kljuc za vse rodove Schmiedekne­chtov iz leta 1930. V njem seveda manjkajo mnoge pozne­je opisane vrste in vecina sredozemskih. Za celotno Evropo je objavil kljuce za dolocanje Friese (1894–1901), vendar ni uspel obdelati vseh rodov. Novejši kljuci obravnavajo posa­mezne rodove, podrodove ali skupine vrst ali pa so zemlje­pisno omejeni na posamezne države, kot so Švica, Nemcija ali Avstrija. Kdor želi dolocati vrste divjih cebel, mora zato zbrati obsežno literaturo. 
Literatura 
Alexander, B. A., C. D. Michener 1995: Phylogenetic Studies of the Families of Short-Tongued Bees (Hymenoptera: Apoidea). The University of Kansas Science Bulletin, 55: 377–424. 
Engel, M. S. 2005: Family-group names for bees (Hymenoptera: Apoidea). American Museum Novitates, 3476: 33 str. 
Gauld, I., B. Bolton 1988: The Hymenoptera. Oxford University Press, Oxford. 
Goulet, H., J. T. Huber 1993: Hymenoptera of the world: An identifi­cation guide to families. Canada Communication Group, Ottawa. 
Michener, C. D. 1944: Comparative external morphology, phylogeny, and a classification of the bees (Hymenoptera). Bulletin of the American Museum of Natural History, 82: 151–326. 
Michez, D., S. Patiny, B. N. Danforth 2009: Phylogeny of the bee fam­ily Melittidae (Hymenoptera: Anthophila) based on combined molecular and morphological data. Systematic Entomology, 34: 574–597. 
Roig-Alsina, A., C. D. Michener 1993: Studies of the Phylogeny and Classification of Long-Tongued Bees (Hymenoptera: Apoidea). The University of Kansas Science Bulletin, 55: 123–173. 


Biologija cebel 
Ker si cebelje licinke ne morejo same iskati hrane – predniki cebel in drugih želatih os so namrec imeli zajedavsko živece licinke, ki so izgubile sposobnost gibanja – jim morajo hra-no pripraviti samice. Samci pri skrbi za potomstvo nimajo vloge in kmalu po oprašitvi samic poginejo. Vecina cebel je samotarskih. Samice si skopljejo gnezdo v tla ali odmrl les ali pa uporabijo obstojece votlinice, najpogosteje rove v lesu, ki so jih napravile licinke hrošcev. Stene celic vecina cebel premaže z vodoodbojnim izlockom iz žlez v zadku, ki hrano varuje pred vlago in okužbo. Cebele iz družine Megachilidae pa namesto tega obložijo stene celic s snovmi, ki jih najdejo v okolici. V tako pripravljene celice samice znosijo pelod in medicino, ki ju zmešajo in oblikujejo v kroglico, pri nekaterih vrstah pa je mešanica tekoca. Nekaj vrst cebel namesto me-dicine uporablja cvetna olja, ki jih izlocajo cvetovi nekaterih rastlin. Pri nas so take rastline pijavcnice (Lysimachia). Na njihovih cvetovih nabirajo hrano cebele iz rodu Macropis, ki so se jim prilagodile. Za zbiranje olj imajo samice posebne kr­tacke na nogah. Z njimi popivnajo cvetna olja, potem ko pre­bodejo celice v cvetu, ki jih vsebujejo. Na pripravljeno hrano cebele odložijo jajcece in pri vecini vrst celico takoj zaprejo. 
Cebele se razlikujejo po življenjskih navadah in prilagodi­tvah na svoje rastlinske gostiteljice. Slovenske vrste so velike od 3 mm do 2,5 cm, kolikor lahko merijo velike lesne cebele (Xylocopa violacea in X. valga). Najdaljše cebele na svetu so v termitnjakih gnezdece znoske vrste Megachile pluto iz Indo­nezije, ki v dolžino merijo skoraj 4 cm. Najtežje pa so samice 
Samica cebele oljarke (Macropis europaea) na cvetu pijavcnice. Na zadnjih nogah tovori pelod, pomešan s cvetnim oljem. . 
Lesna cebela (Xylocopa violacea) je s približno 2,5 cm naša najvecja cebela. . 


Med najmanjšimi so zakrinkane cebele. Samica vrste Hylaeus imparilis na socvetju hermelike. 
lesnih cebel vrste Xylocopa latipes iz Indije in jugovzhodne Azije, ki imajo prek kril skoraj 7 cm razpona. 
Pelod se cebelam med obiskom cvetov ujame med dlaci­ce na telesu, ki so vecinoma resaste, da bolje zadržijo pelo­dna zrna. Za prenašanje vecje kolicine razsutega tovora pa potrebujejo posebne organe, v katere spravijo pelod, ki ga z nogami postrgajo s telesa. V ta namen so se pri razlicnih sku­pinah cebel razvile dlake na razlicnih telesnih delih. Vecina vrst ima cope dlak za nošnjo peloda na zadnjih nogah, zno­ske ga prenašajo v krtacki na spodnji strani zadka, pešcinske cebele uporabljajo poleg nog tudi koške na zadnjem koncu oprsja, nekatere vitke cebele pa ga nosijo na nogah in zadku hkrati. Zakrinkane in lesne cebele prenašajo pelod kar v gol­ši, skupaj z medicino. 

.	 Prašniki ustnatic, kot je žajbelj, podrgnejo cebelo volnarko (Anthidium manicatum) po hrbtu. 
. Pelod si nato cebela s srednjo nogo postrga s hrbta. 


Cebele in njihove rastlinske gostiteljice so se v razvoju medsebojno prilagodile. Prašniki gozdne košenicice (Genista sylvestris) podrgnejo ravno po krtacki za prenašanje peloda na spodnji strani zadka glavate dišavke (Osmia cephalotes), ko ta sega po medicini v cvetu. 
Cebele imajo tako kot drugi kožekrilci haplo-diploidno dolocanje spola. Iz oplojenih jajcec se razvijejo diploidne samice, iz neoplojenih pa haploidni samci. Pravzaprav spol dolocajo aleli gena, ki morajo biti za razvoj samice razlicni. Haploidni zarodek, ki ima le en sam niz kromosomov, se razvije v samca. V samca se razvijejo tudi diploidni zarodki z enakima aleloma na homolognih kromosomih, vendar so neplodni. Pri medonosnih cebelah delavke požrejo diploidne licinke samcev, še preden se ti razvijejo v odrasle živali. 
Licinke se navadno razvijajo od 1 do 3 tedne in si nato naredijo kokon z izlockom iz svojih žlez, ali pa preprosto otrpnejo. Mnoge vrste v takem stanju prezimijo. Pri drugih vrstah pa se licinke preobrazijo prek bube v odrasle osebke, ki prezimijo v svojih celicah. Pri nekaterih vrstah (družina Halictidae in poddružina Xylocopinae) odrasli osebki takoj izletijo, po paritvi pa samice poišcejo zavetje, ki je pogosto kar rodno gnezdo, v katerem prezimijo. Vecina vrst ima le eno generacijo v letu (monovoltine vrste), mnoge pa imajo dve (bivoltine vrste). Ni nujno, da ima vrsta enako število ge­neracij na leto na vsem svojem obmocju razširjenosti. Mnoge vrste, ki so v središcnem obmocju bivoltine, imajo na sever-nem robu razširjenosti le eno generacijo, saj je toplo obdobje leta prekratko za dve. 
Pri mnogih cebelah je razvita dolocena oblika družbe­nih skupnosti. Ce si samice delijo le skupni vhod v gnezdo, vendar vsaka pripravlja svoje celice, njihovo skupnost ime­nujemo komunsko. Pri evsocialnih vrstah pa samica doživi rojstvo svojih hcera. Te kot neoprašene delavke ostanejo v njenem gnezdu in vanj nosijo hrano, na katero matica leže jajceca. Vcasih ležejo jajceca tudi delavke in iz neoplojenih jajcec, ki jih matica ne najde in ne požre, se razvijejo samci. Pri nekaterih evsocialnih vrstah iz družine Halictidae obsta­jajo pred rojstvom prvega zaroda poldružbene (semisocialne) skupnosti samic, ki so si navadno sestre in so vse oprašene. Toda ena med njimi si pribori vodilni položaj in odloži vecino jajcec v gnezdu. Ko se razvijejo njene hcerke, sestre napodi. Evsocialne vrste so se neodvisno razvile v družinah Halicti­dae in Apidae, vendar so vrh razvoja s trajnimi skupnostmi dosegle le v poddružini Apinae. 
Veliko vrst cebel ne pripravlja lastnih gnezd. Namesto tega išce gnezda drugih vrst in v celice, kjer je že pripravljena hrana, odlaga svoja jajceca. Takim vrstam pravimo kleptopa­razitske vrste. Jajcece gostitelja unici že samica pri odlaga­nju jajceca ali pa parazitska licinka v svojem prvem stadiju, ko ima razvite mocne celjusti. Nato se zacne prehranjevati z zalogo, ki jo je zbrala gostiteljica. 
Cebele so vrstno najštevilnejše v zmerno toplih sušnih predelih, kot so Sredozemlje, srednja Azija in Kalifornija (Michener 1979). Vzrok za to je manjša vlaga, ki sicer ogroža zaloge peloda in medicine v cebeljih gnezdih. Glive in bak­terije, ki se lahko razmnožijo v gnezdih, ce vlaga razredci higroskopicno medicino, so ena glavnih nevarnosti, ki preti cebelam. V prevec razredceni hrani se lahko cebelje licinke utopijo. V sušnih predelih je poleg tega najvec raznovrstnega cvetja, ki nudi cebelam hrano. Po predvidevanjih so se cvetni­ce razvile v sušnih predelih južne celine Gondwane, z njimi pa so se razvile tudi cebele. Medtem ko so se cvetnice dobro prilagodile na vlažno podnebje, naj bi bile cebele še vedno najuspešnejše v svojem prvotnem okolju. Gozdovi vlažnejše­ga podnebja zmernega pasu so veliko revnejši z rastlinskimi vrstami, ki jih oprašujejo žuželke, kot pa travišca. Kljub veliki raznovrstnosti cvetja v arkticni tundri pa je tam zelo malo ce­beljih vrst. Vendar so se nekatere vrste cebel prilagodile tudi življenjskim razmeram v visokih gorah in v polarnem krogu. 
Polilekticne ali mnogobralne vrste cebel zbirajo pelod in medicino z razlicnih vrst rastlin. Cebele s kratkimi jezicki sicer lahko pijejo le na cvetovih z lahko dostopnim nektar­jem, medtem ko dolgorile cebele obiskujejo predvsem cve­tove z globokim cvetnim žrelom. Nekatere vrste cebel pa so specializirane za zbiranje peloda na nekaj ozko sorodnih rastlinskih vrstah. Tako imenovane oligolekticne ali malo­bralne cebele so odvisne od svojih rastlinskih gostiteljic in lahko uspevajo le tam, kjer rastejo. Obratno pa navadno ne velja, saj lahko iste rastline oprašujejo tudi nespecializirane vrste cebel. Obdobje dejavnosti malobralnih vrst je casovno usklajeno z obdobjem cvetenja njihove rastlinske gostiteljice, preostalo leto pa preživijo v mirovanju kot licinke v gnezdih. Izbircnost jim zagotavlja varen vir hrane, dokler se razmere v okolju ne spremenijo. Vodi tudi v razvoj velikega števila cebeljih vrst, saj se vsaka prilagaja svojim rastlinam. 
Na podlagi podatkov iz Severne Amerike ugotavlja Miche­ner, da je najvecji odstotek oligolekticnih vrst na obmocjih, kjer je ob istem casu dejavnih najvec cebeljih vrst. Najvec oli­golekticnih vrst je namrec v kalifornijskih pušcavah (od 60 do 62 odstotkov), visokih gorah (50 odstotkov) in kalifornij­skih obmocjih s sredozemskim podnebjem (od 40 do 50 od­stotkov). Na vzhodu Združenih držav jih je manj kot 28 od­stotkov. Michener razlaga visok odstotek oligolekticnih vrst v pušcavah in gorah s kratko sezono ugodnega vremena za cvetenje rastlin, zato so vse vrste cebel dejavne istocasno. Z vezanostjo na posamezne vrste rastlin se izognejo tekmova­nju za vire hrane. V tropskih predelih, kjer nikoli ne zmanjka cvetja, je zelo malo oligolekticnih vrst. V Francoski Gvajani so jih našli le približno dva odstotka. 
Poleg kleptoparazitskih cebel živi v cebeljih gnezdih še veliko drugih parazitov in komenzalov. Izmed drugih kože­krilcev se v cebeljih gnezdih razvijajo licinke os mravljaric (Mutillidae), os iz družine Sapygidae, zlatih os (Chrysididae) in nekaterih najezdnikov, med katerimi so v družinah Ga-steruptionidae in Leucospidae izkljucno vrste, ki parazitirajo v cebeljih gnezdih. Samice vseh teh os išcejo cebelja gnezda in vanje odlagajo svoja jajceca. Samice os mravljaric tudi pi­cijo cebeljo licinko, da jo omrtvijo, in nato nanjo odložijo jaj-cece. Vecina licink se hrani z licinkami cebel, nekatere tudi z zalogami hrane. Stalni pritisk parazitov je bil verjetno med najmocnejšimi dejavniki, ki so pospeševali razvoj družbenih skupnosti pri cebelah. Z njihovim razvojem je namrec po­stalo gnezdo bolje branjeno pred vsiljivci. Med osami so tudi plenilci cebel. Ose grebace iz rodov Philanthus in Cerceris za hrano svojim licinkam lovijo odrasle cebele. 
V cebeljih gnezdih parazitirajo muhe iz družin Bombylii­dae, Drosophilidae in Sarcophagidae. Samice odložijo jajceca v gnezdo ali pred vhod vanj, njihove licinke pa se nato hrani­jo z zalogo hrane v gnezdu, vcasih tudi s cebeljimi licinkami. 

Muhe debeloglavke (Conopidae) pa na cvetovih cakajo odra­sle cebele. Ob priložnosti nanje odložijo svoje jajcece, njiho­va licinka pa se nato razvija v telesu odrasle cebele. Licinke nekaterih vrst muh trepetavk (Syrphidae) živijo v gnezdih cmrljev, kjer se v glavnem hranijo z odpadki, vcasih pa tudi s cebeljimi licinkami. 
Med hrošci so pomembni zajedavci samotarskih cebel v družinah Meloidae in Cleridae. Licinke prišcnjakov (Melo­idae) se na cvetovih oprimejo cebel, ki jih odnesejo v svoja gnezda. Tam nato med razvojem pojedo vsebino gnezda. Li­cinke cebeljih volkov (Trichodes) iz družine Cleridae pa mo-rajo najti cebelje gnezdo same. Tudi one nato pojedo njegovo vsebino. 
V cebeljih gnezdih živijo tudi nekatere vrste pršic. Vecina se jih hrani z ostanki peloda in iztrebki ter cebelam ne škodi­jo. Nekatere vrste pa sesajo hemolimfo cebel. V zadnjem casu je cebelarstvo mocno prizadela pršica Varroa destructor, ki se je na medonosno cebelo preselila s svoje dotedanje gostitelji­ce, azijske cebele (Apis cerana). Pri njej parazitira le na zalegi trotov in ne naredi veliko škode. Pri novi gostiteljici pa napa­da tudi licinke delavk in odrasle cebele ter lahko mocno osla-bi družine. V gnezdih cmrljev lahko najdemo tudi predator-ske pršice, ki se hranijo z drugimi vrstami pršic v cmrljevem gnezdu. Nekatere vrste pršic pa so za cebele celo koristne. Ker se hranijo z bakterijami in glivicami, ki so najvecja nevarnost za cebeljo zalego, preprecujejo okužbe v gnezdu. Pri nekate­rih afriških in indijskih vrstah lesnih cebel (rod Xylocopa) se je razvilo svojevrstno sožitje med cebelami in pršicami, ki so znane izkljucno iz cebeljih gnezd. Cebele imajo v prvem zad­kovem clenu razvito posebno kamrico (acinarium), v kateri 
. 
Hrbtonosec (Leucospis dorsigera) zabada svojo leglico skozi les v gnezdo samotarske cebele v njem. 

. 
Cmrljevka (Volucella bombylans) je muha trepetavka, zelo podobna cmrljem. Jajceca odlaga v gnezda cmrljev, v katerih se razvijajo njene licinke. 



prenašajo pršice iz rodu Dinogamasus. Pršice ležejo jajceca na cebelje bube, kjer se njihove licinke hranijo s kožnimi izlocki in verjetno preprecujejo glivicne okužbe (Madel, 1975). Tudi druge vrste pršic se oprimejo cebel, da jih te prenesejo iz sta­rega gnezda v novega na njihovih telesih. 
Na cvetovih prežijo na cebele rakovicasti pajki (Thomisi­dae). Pred vecino pticev so cebele bolj ali manj varne zaradi strupenega žela. Vendar pa ta ne moti nekaterih vrst, kot je cebelar (Merops apiaster). Nekateri sesalci in ptici unicujejo cebelja gnezda. Med najusodnejšimi je clovek, ki lahko okolje tako spremeni, da cebelam onemogoca preživetje. 
Literatura 
Madel, G. 1975: Vergesellschaftung der Milbenart Dinogamasus 
villosior mit der ostafrikanischen Holzbiene Xylocopa flavorufa. 
Entomologica Germanica, 1: 144–150. 
Michener, C. D. 1979: Biogeography of the Bees. Annals of the Mis­souri Botanical Garden, 66: 277–347. 


Zbiranje in prenašanje hrane 
Cebele morajo svoj zarod oskrbeti z veliko peloda, ki je hrana licink. Prenašanje peloda ni enostavno opravilo, zato so se cebelam razvili posebni organi. Vanje zbirajo pelod, ki jim ga poleg medicine nudijo cvetovi rastlin. 
Ko danes opazujemo cebele, ki neumorno letajo s cveta na cvet, da bi nabrale dovolj peloda in medicine za svojo zalego, si le težko zamislimo, kakšen je izgledal svet brez njih. Pelod je potoval od prašnikov do semenskih zasnov le z vetrom in vodo. Živobarvnih cvetov, ki nas navdušujejo s svojo lepo-to, ni bilo. Pelod, ki vsebuje veliko beljakovin, pa so koncno nekatere žuželke zacele jesti, saj je zelo hranljiv. Ceprav so v cvetovih naredile veliko škode, so vendarle na svojem telesu prenašale pelod s cveta na cvet. Tako tudi danes živi mnogo hrošcev. Opraševanje z žuželkami je zanesljivejše od opraše­vanja z vetrom. Vetrocvetke morajo rasti v gostih sestojih. Nasprotno pa so lahko žužkocvetke na redko posejane v goz­du, saj jih žuželke ne obišcejo nakljucno, temvec išcejo njiho­ve cvetove. Scasoma so rastline žuželkam olajšale iskanje z živobarvnimi vencnimi listi in vonjem. To pa so bile gotovo rastline, ki so imele prašnike in semenske zasnove v istem cvetu. Rastline, ki jih imajo locene – kot današnji iglavci –, se niso mogle razviti v žužkocvetke, saj žuželke, ki bi se prehra­njevale z njihovim pelodom, ne bi oprašile semenskih zasnov. 
Predniki cebel so lovili živalski plen, s katerim so se pre­hranjevale njihove licinke. To še vedno pocnejo ose grebace, najbližje cebelje sorodnice. Odrasle ose pa se prehranjujejo z medicino, ki jim zagotavlja dovolj energije. Rastline, ki so v cvetovih poleg peloda ponudile še medicino, so imele gotovo prednost. Žuželke so v cvetu naredile manj škode, ce so na­mesto peloda iskale medicino. Pelod pa so vseeno prenašale, saj se je oprijel njihovega telesa. 
Osje licinke potrebujejo za svojo rast veliko beljakovin, ki so v živalskem plenu. Veliko beljakovin pa je tudi v pelodu, ki so ga ose prinašale na svojem telesu v gnezdo, potem ko so se na cvetovih napile medicine. In neka skupina os grebac je zacela svoji zalegi pripravljati pogace iz peloda in medicine. Cvetnega prahu pa se ne da prinesti v gnezdo tako kot žival, ki jo primeš z nogami. Cebelam se je moral razviti ucinkovit nacin prenašanja peloda. 
Za najprvotnejše danes živece cebele so dolgo veljale drobne zakrinkane cebele (Hylaeus), ki so le slabo odlaka­ne in imajo le kratko sesalo za medicino, ki se je razvilo iz drugega para celjusti. Pelod prenašajo skupaj z medicino v golši. Je to najprvotnejši nacin prenašanja peloda? Je slaba odlakanost zakrinkanih cebel prvotna? Pokazalo se je, da so kožušcek izgubile, ker ga niso vec potrebovale, potem ko so zacele pelod prenašati v golši. Slabo so odlakane tudi mno­ge zajedalske cebele, ki ne pripravljajo lastnih gnezd, temvec svoja jajceca odlagajo v gnezda drugih cebel. Ker jim ni treba znašati peloda, ne potrebujejo kožušcka, zato so ga izgubile. Take so pohajkovalke (Nomada) in krvave cebele (Sphecodes). Njihove sorodnice iz istih družin, ki same pripravljajo hrano svojemu potomstvu, so gosto odlakane. 
Tudi najbližje sorodnice zakrinkanih cebel so dlaka­ve. To so cebele opnarke (Colletes), ki imajo prav tako zelo kratko sesalo in se zato lahko pasejo le na cvetovih z lahko dostopno medicino. Pelod pa prenašajo na gosto odlakanih zadnjih nogah in na priprsju (propodeumu). Prav dlake so tiste, po katerih se cebele locijo od os grebac. Pri osah so dlake vedno le enostavne, pri cebelah pa so resaste, da lažje zadržijo pelod. Verjetno so prvotne cebele prenašale pelod povsod na telesu, kjer se jim je razvil kožušcek. Pozneje pa so se jim razvili posebni organi za prenašanje peloda. Ti so se razvili povsem samostojno pri razlicnih skupinah cebel, zato so zelo razlicni. 
Najvec cebel prenaša pelod na zadnjih nogah. V ta namen so zadnje noge gosto odlakane. Opnarke prenašajo pelod predvsem na zadnjih stegnih, pešcinske cebele (Andrena) na stegnih in golenih, kožuhaste cebele (Anthophora) na gole­nih. Rekorderke v kolicini nošenega peloda pa so hlacarke (Dasypoda), ki imajo na zadnjih golenih in stopalcih debela copa dolgih dlak, s katerima lahko nosijo toliko peloda, da jim že pet do šest poletov po pelod zadostuje za opremo ene zarodne celice. 
Drugace prenašajo pelod cebele iz družine znosk (Mega­chilidae). Gosto dlakavo krtacko za prenašanje peloda ima­jo na spodnji strani zadka. Listorezke (Megachile) spravljajo pelod nanjo z nogami. Ko so že polne peloda, vendar še obi-skujejo cvetove, da bi se napile medicine, držijo zadek visoko v zrak, da ne bi peloda obrisale ob cvet. Njihove sorodnice, dišavke iz rodu Osmia, pa na cvetovih z zadkom udarjajo po prašnikih in tako nanj zbirajo pelod. 
Vitke cebele (Halictidae) so po nacinu nošnje peloda ne­kje vmes med znoskami in rodovi, ki nosijo pelod na nogah. Nekatere vrste uporabljajo za prenašanje v glavnem zadnje noge. Toda vecina vrst nosi pelod poleg tega tudi na spodnji strani zadka. So torej vitke cebele obdržale prvotnejši nacin prenašanja peloda, ki se je pri nekaterih vrstah razvil v pre­našanje le na nogah, pri znoskah pa v prenašanje na zadku? Temu v prid govori dejstvo, da so dlake za nošnjo peloda slabše razvite pri vrstah, ki ga nosijo na zadku in na nogah hkrati. Tudi med dolgorilimi cebelami so vrste, ki pelod pre­našajo na skoraj vsem telesu, in sicer primitivne znoske iz rodu Pararhophites. Živijo v pušcavskih predelih Azije in se­verne Afrike. 
Lesne cebele (Xylocopa) so gosto crno odlakane, vendar na njih nikoli ne vidimo kaj dosti peloda. Prenašajo ga namrec v glavnem v golši. Ta nacin prenašanja peloda je pri njih zagoto­vo drugoten, saj imajo še vedno dlake, ki pa jih ne uporabljajo. 


. 
Pešcinska cebela (Andrena alutacea) prenaša pelod na zadnjih nogah in na priprsju. 

. 
Vitka cebela vrste Lasioglossum puncticolle prenaša pelod na spodnji strani zadka, priprsju in na zadnjih nogah. 

. 
Najvecje cope dlak za prenašanje peloda imajo cebele hlacarke (Dasypoda hirtipes). Uporabljajo jih tudi za pometanje peska pred vhodom v gnezdo. 


Pri cmrljih, medonosnih cebelah in tropskih neželatih ce­belah je šel razvoj v drugo smer. Goleni so se jim izoblikovale v koške za pelod. So plošcate in na zunanji strani vbocene. Šcetine izrašcajo le na robu in so ukrivljene navznoter, tako da tvorijo košek skupaj z vboceno golenjo. Cebele si pelod strgajo s telesa s pelodno krtaco, ki jo imajo na notranji stra­ni splošcenega prvega clena zadnjih stopalc. Ko nato nogo prepognejo, pelod na njej potisnejo v košek na zunanji strani goleni. Da se bolje drži v kepici, ga ovlažijo z medicino. 

Težave s prenašanjem peloda so torej razlicne vrste cebel rešile na razlicne nacine. Zelo težko je ugotoviti, kateri nacin je prvotnejši. Verjetno nobenega izmed današnjih ne more-mo razglasiti za takega, kot so ga imele prve cebele. Te so bile v znašanju peloda gotovo manj ucinkovite od vseh današnjih vrst, zato se njihov nacin ni nikjer ohranil. Povsod ga je iz­podrinil ucinkovitejši, ki omogoca prenašanje vecje kolicine peloda, vendar cebel ne ovira med letom. 
Niso se samo cebele prilagodile svojim rastlinskim gosti­teljicam, tudi mnogi rastlinski cvetovi so se v razvoju pri­lagodili cebelam, ki jih oprašujejo. Cvetovi ustnatic (Lamia­ceae) imajo prašnike skrite v celadastem zgornjem vencnem listu. Ko cebela zleze v cvet, da bi dosegla medicino, pritisne 

Majhne cebele, kakršna je pritlikava vitka cebela (Lasioglossum politum), prašnike nagrizejo s svojimi celjustmi, da pridejo do peloda. 
na vzvod, ki prašnike nagne navzdol, da se dotaknejo cebe­ljega hrbta in nanj odložijo pelod. Pri metuljnicah (Fabaceae) pa se spodnji vencni list, na katerem pristane cebela, pod nje-no težo upogne in sprosti prašnike, ki se dotaknejo cebeljega trebuha. Cvetovi lucerne (Medicago), ki je pomembna krmna rastlina, s prašniki cebelo tako udarijo po trebuhu, da se jih medonosne cebele izogibajo. Za opraševanje lucerne zato go-jijo listorezke vrste Megachile rotundata. Te imajo krtacko za prenašanje peloda na trebušni strani zadka, torej ravno tam, kamor udarijo prašniki v cvetu lucerne. 
Vecina prašnikov v rastlinskih cvetovih se med zorenjem vzdolžno razpre in izpostavi lepljiva pelodna zrna, ki se ob dotiku oprimejo cebeljega telesa. Mnoge manjše cebele že pred tem prašnike nagrizejo s svojimi celjustmi, da pridejo do peloda. Nekateri cvetovi pa imajo cevaste prašnike, ki se odprejo le z manjšo luknjico na koncu. Iz takih prašnikov morajo cebele stresti pelod z brencanjem, ki povzroca treslja­je. To dobro znajo cmrlji in še nekatere cebele, druge pa ne, med njimi so tudi medonosne cebele, ki zato ne morejo dobro opraševati paradižnika. Za opraševanje paradižnika v rastli­njakih zato gojijo cmrlje. 
Cvetovi srhkolistnic (Boraginaceae) so bogat vir medi-cine. Toda vhod v ozko cvetno žrelo pri gabezu in rdecem korenu preprecujejo prašnice, ki so na korenu zrasle s cve-

Gabezova pešcinska cebela (Andrena symphyti) s kratkim jezickom ne doseže medicine v gabezovem cvetu. Zato s celjustmi naredi režo v cvetni venec in od zunaj pride do skrite medicine. 
tnim vencem, prašniki pa so združeni v prašnicni stožec, ki pelod skriva v notranjosti. Nekatere cebele pelod stresajo iz stožca z brencanjem, druge pa prašnicni stožec stresajo z nogami. Gabezova pešcinska cebela (Andrena symphyti) je 

Dolgojezicna dišavka (Osmia apicata) s svojim dolgim jezickom doseže medicino v dolgem in ozkem cvetu rdecega korena. 

zmožna obeh nacinov, nima pa dovolj dolgega jezicka, da bi dosegla medicino. Zato od zunaj na korenu pregrizne cvetni venec in tako pride do medicine (Teppner, 2011). Ta vrsta je malobralna in obiskuje v glavnem le gabez (Symphytum). Dolgojezicna dišavka (Osmia apicata) pa obiskuje le cvetove rdecega korena (Onosma). Med zbiranjem peloda je slišati zvok, podoben šelestenju papirja. Povzrocajo ga suhi opnasti vršicki prašnikov, ko jih cebela trese z nogami. Pelod pade iz prašnicnega stožca na cebelo, ki visi pod cvetom. Z dosegom medicine dolgojezicna dišavka nima težav, saj je njen jezicek skoraj tako dolg kot telo. 

Pelod, stresen iz prašnicnega stožca, pade na trebušno stran cebele. 
Literatura 
Gogala, A., B. Surina 2011: Foraging behaviour of the bee Osmia apica­ta Smith, 1853 (Hymenoptera: Megachilidae). Acta entomologica slovenica, 19 (2): 139–144. 
Teppner, H. 2011: Flowers of Boraginaceae (Symphytum, Onosma, Cerinthe) and Andrena symphyti (Hymenoptera-Andrenidae): Mor­phology, Pollen portioning, Vibratory pollen collection, Nectar robbing. Phyton, 50 (2): 145–180. 


Izbircne cebele 
Michenerjeva hipoteza predvideva razvoj oligolekticnih (ma­lobralnih) vrst na obmocjih z velikim številom razlicnih vrst cebel. Te naj bi postale oligolekticne, da bi se izognile tekmo­vanju za vire hrane. Torej naj bi najprej prišlo do množicne speciacije polilekticnih vrst, ki bi šele nato, ko bi se že cepile v razlicne vrste, postopno postale oligolekticne. Toda kateri je tisti dejavnik, ki je populacije locil med seboj, da so se lah­ko razvile v razlicne vrste? Tega hipoteza ne razloži. Problem je rešljiv le, ce predpostavimo, da so bile vrste oligolekticne že prej, preden so se zacele deliti na vecje število vrst. Ce je vrsta, prilagojena na doloceno rastlino, živela na ozemlju, kjer je ta rastlina postajala vedno redkejša, je lahko preživela le v primeru, da je zamenjala gostiteljsko rastlino. Ker so na razlicnih zemljepisnih obmocjih pogoste razlicne gostiteljske rastline, je bila reproduktivna izolacija, ki vodi v razvoj loce­nih vrst, vzpostavljena. Primer dveh zelo sorodnih oligolek­ticnih vrst cebel, ki živita na locenih ozemljih in zbirata pelod dveh razlicnih rastlin, sta Colletes succinctus in C. hederae. V Sloveniji živi C. succinctus v predalpskem, preddinarskem in subpanonskem obmocju in nabira izkljucno pelod jesenske vrese (Calluna), C. hederae pa živi v submediteranskem in di­narskem obmocju, kjer zbira pelod bršljana (Hedera). Vrsti sta si tako podobni, da je bila razlika med njima razpoznana šele pred nekaj leti (Schmidt in Westrich, 1993). Obe letata pozno poleti in jeseni in pri obeh parazitira ista vrsta klep­toparazitske cebele, ki se še ni razvila v loceni vrsti – Epeolus cruciger. Po takšnem premisleku bi torej oligolekticnost vodi-la v razvoj velikega števila razlicnih vrst in ne obratno. 
Vresina opnarka (Colletes succinctus) na svoji hranilni rastlini. . 
Bršljanova opnarka (Colletes hederae) zbira le pelod bršljana, ki cveti pozno jeseni. . 


Tak tok dogodkov bi pojasnil, zakaj je raznovrstnost cebel v tropskem gozdu manjša kot v zmerno toplih sušnih prede­lih. V tropskem gozdu je tako velika raznovrstnost rastlin, da v dosegu cebelje naselbine uspeva le nekaj primerkov po­samezne vrste rastlin. To je premalo, da bi zadovoljilo potre-be oligolekticnih cebel. Le cebele, ki zbirajo pelod razlicnih rastlin, lahko preživijo v takem okolju. V tropskem gozdu prevladujejo polilekticne vrste, ki so enakomerneje poseljene in težje tvorijo reproduktivno locene populacije, ki bi vodile v razvoj velikega števila vrst. V zmerno toplih sušnih obmo-cjih pa posamezne rastlinske vrste uspevajo v obsežnih, str­njenih sestojih, ki lahko prehranjujejo številcne cebelje na­selbine. Tu so se lahko razvile oligolekticne cebele, ki so se s prilagoditvami na razlicne rastline scasoma razvile v veliko število vrst. Oligolekticnost je gensko pogojena in se ohra­nja v posameznih rodovih. Tako poznamo v Evropi rodove in celo družino (Melittidae), kjer so vse vrste oligolekticne. 
Zgodaj spomladi, ko pri nas cvetijo vrbe, leta zelo veliko oligolekticnih vrst, ki so specializirane za nabiranje peloda na vrbah. Vrst, ki so vezane na rastline iz drugih družin, je v tem casu razmeroma malo. Poleg tega lahko na vrbah naj-demo tudi veliko nespecializiranih vrst. V tem casu so vrbe izdaten vir hrane in verjetno se je oligolekticnost razvila, ker cebelam ni bilo treba iskati drugega vira. 
Vedeti moramo, da je pelod nekaterih rastlin strupen (Roubik, 1989). Zato nabiranje peloda v evoluciji preizku­šene vrste rastlin zagotavlja uspeh, eksperimentiranje z nepreizkušenim pelodom pa lahko povzroci propad zaroda. Oligolekticnost je konzervativnost, ki oligolekticnim vrstam 
.	 
Rana pešcinarka (Andrena praecox) svoj vir peloda in medicine najde na vrbovih macicah. 

.	 
Grabljišcna pešcinarka (Andrena hattorfiana) zbira rdec pelod ilirskega grabljišca (Knautia illyrica). 


zagotavlja obstanek brez tveganja, dokler se razmere v oko­lju toliko ne spremenijo, da izgine njihov vir hrane. Morda so bile celo že prve cebele oligolekticne. To bi pojasnilo zelo hiter razvoj razlicnih vrst cebel in vseh danes poznanih ce­beljih družin že kmalu po njihovem pojavu v obdobju krede (145–66 milijonov let pred sedanjostjo). Ose grebace, ki še danes živijo podobno kot nekdanji predniki cebel, so veci­noma vezane na doloceno vrsto plena. Vse lovijo le dolocene skupine žuželk ali pajkovcev. Plen mora biti tudi prave veli­kosti. Cebele so torej izbircnost zelo verjetno že podedovale. Specializiranost prvih cebel na dolocene gostiteljske rastline je morda pripomogla tudi k hitremu razvoju cvetnic, saj so imele rastline, ki so s svojimi cvetovi privabljale cebele, zane­sljive opraševalce. Cebele namrec niso njihovega peloda nosi­le na cvetove drugih vrst rastlin, kjer bi propadel, temvec so zanesljivo poiskale cvet iste rastlinske vrste. 
Sedivy in sodelavci (2008) so na podlagi raziskave rodu klešcark (Chelostoma) postavili hipotezo, po kateri oligolek­ticne vrste vkljucijo v prehrano dodatne rastlinske vrste, kadar jim primanjkuje cvetov, na katere so prilagojene s svo­jo presnovo ali vedenjem. Od razpoložljivosti razlicnih cve­tov naj bi bilo odvisno, ali bodo postale polilekticne ali pa se bodo ponovno vrnile k oligolekticnemu zbiranju peloda s cvetov starega ali novega rastlinskega gostitelja. 
Na Krasu in ponekod drugod v Sloveniji živi Graeffejeva opnarka (Colletes graeffei), opisana po primerkih, ki jih je pri Tolminu našel švicarski entomolog Eduard Graeffe, ko je de­lal v Trstu. Obiskuje izkljucno cvetove lepega luka (Allium pulchellum) in se ne zmeni za na istem mestu istocasno cve­toci gredljati luk (Allium carinatum), ki ga imajo mnogi bota­niki le za podvrsto iste vrste. V Sloveniji je torej Graeffejeva opnarka monolekticna vrsta, vezana na eno samo hranilno rastlino, na Slovaškem pa obiskuje rumeni luk (Allium fla­vum) in v Ukrajini vrsto Allium waldsteinii. Zanimiv je tudi 

Pelod zlatic vsebuje strupeni ranunkulin, kar pa ne moti vrst, ki so se mu prilagodile. Klešcarka vrste Chelostoma emarginatum zbira le pelod zlaticinih cvetov. 
primer pešcinske cebele vrste Andrena pellucens, ki leta jeseni in je ena najpozneje dejavnih samotarskih cebel. Na Balkanu vkljucno s hrvaško obalo obiskuje jesenski podlesek (Colchi­cum autumnale) in sorodne vrste, v Sloveniji pa izkljucno ru­meno cvetoce košarnice iz rodov Leontodon in Crepis, ceprav na istem travniku cveti tudi podlesek. 
Med družbenimi vrstami cebel skorajda ni oligolekticnih vrst. Edina izjema je alpski cmrlj vrste Bombus gerstaeckeri, ki zbira pelod preobjed (Aconitum). Družine družbenih vrst morajo v svoje gnezdo znesti veliko vec hrane kot samotar-ska cebela, ki vzreja le skromno število (nekaj deset) svojih potomcev. Družbene vrste v svojih gnezdih vzrejajo vec sto-tin licink. Za toliko lacnih ust se v bližini gnezda težko najde dovolj istovrstnih cvetov. Družbene vrste so poleg tega dejav-


. 
Samec preobjedinega cmrlja (Bombus gerstaeckeri) se hrani na preobjedi. 

. 
Graeffejeva opnarka (Colletes graeffei) med obiskom visecega cveta lepega luka. 

. 
Jesenska pešcinarka (Andrena pellucens) na dimku (Crepis). 


ne dalj casa kot traja obdobje cvetenja posamezne rastlinske vrste, zato morajo biti sposobne najti vedno nove vire hrane. Prisiljene so iskati hrano na cvetovih razlicnih vrst rastlin. Nekatere vrste iz tropskega rodu Trigona priložnostno zbira­jo za hrano svojim licinkam celo mrhovino (Roubik, 1989). Podaljševanje obdobja dejavnosti, ki je pogoj za razvoj druž­benosti, je torej v nasprotju s prilagajanjem obdobja dejavno­sti cebel na obdobje cvetenja gostiteljske rastline, ki poteka pri oligolekticnih vrstah. Razvoj oligolekticnih na eni in so-cialnih vrst na drugi strani je divergenten. Prilagoditev na oligolekticno življenje in tesna povezava z gostiteljsko rastli-no preprecujeta razvoj družbenosti. Evsocialne vrste cebel so se razvile le v družini Halictidae in v poddružini Apinae, kjer je vecina vrst polilekticnih. V družini Andrenidae, ki je z vrstami najštevilcnejša družina cebel pri nas, ni niti ene evsocialne vrste. Vecina vrst v tej družini je oligolekticnih. 
Literatura 
Roubik, D. W. 1989: Ecology and natural history of tropical bees. Cambridge University Press, Cambridge. 
Schmidt, K., P. Westrich 1993: Colletes hederae n. sp., eine bisher unerkannte, auf Efeu (Hedera) spezialisierte Bienenart (Hyme-noptera: Apoidea). Entomologische Zeitschrift mit Insektenbörse, 103: 89–112. 
Sedivy, C., C. J. Praz, A. Müller, A. Widmer, S. Dorn 2008: Patterns of host-plant choice in bees of the genus Chelostoma: the con­straint hypothesis of host-range evolution in bees. Evolution, 62–10: 2487–2507. 


Gnezdenje 
Cebele gnezdijo na razlicne nacine. Mnoge skopljejo rove v tla, druge pa poišcejo primerne luknje v lesu, denimo za­pušcene rove lesovrtih hrošcev, razpoke med kamenjem ali votla rastlinska stebla. Vecina vrst celice v gnezdu premaže z lastnim izlockom, cebele znoske iz družine Megachilidae pa jih obložijo z blatom, peskom, kašo iz zgrizenega listja, rastlinsko smolo, košcki rastlinskih listov ali rastlinsko vol-no, postrgano s kosmatih rastlin. Nekatere vrste iz teh snovi gradijo prostostojece celice v skalnih vdolbinah ali na vejah. 
Najprvotnejše znoske (Megachilidae) prebivajo v pušca­vskih predelih. Svojih celic v pesku ne obložijo z nicemer, saj to v sušnih razmerah ni potrebno. Tudi cebele tesarke (Lit­hurgus), ki so v naših krajih zastopane z dvema vrstama, svo­jih v les zvrtanih rovov ne oblagajo. Naceloma pa je treba v vlažnejših predelih zaloge peloda in medicine zašcititi pred vlago. Cebele smolarke iz rodu Heriades uporabljajo smolo za zarodne celice v lesu ali steblih, smolarke loncarke (Anthidi­ellum) pa iz smole oblikujejo loncke, ki jih prilepijo na kamne ali rastline. Vrsta Trachusa byssina, ki gnezdi v tleh, poleg smole uporablja tudi košcke rastlinskih listov. Listorezke (Megachile) s celjustmi izrezujejo košcke listov z rastlin in jih nosijo v svoja gnezda, kjer z njimi obložijo zarodne celi­ce. Dišavke (Hoplitis in Osmia) liste zgrizejo v kašo, s kate­ro gradijo predelne stene v gnezdih, nekatere vrste pa tudi cela gnezda v skalnih razpokah. Cebele zidarke iz podrodu Hoplitis istoimenskega rodu in podrodu Chalicodoma iz rodu Megachile gradijo prostostojeca gnezda iz blata in peska, pri­lepljena na kamne. Vec sosednjih celic še dodatno obložijo s peskom. Male zidarke (Hoplitis) vcasih za svoje gnezdo upo­rabijo staro zapušceno gnezdo velike zidarke (Chalicodoma). Klešcarke (Chelostoma) in gadovceva zidarka (Hoplitis adunca) 

. 
Velika klešcarka (Chelostoma grande) prinaša tovor rdecega grabljišcevega peloda v rov v starem lesu senika na planini. 

. 
Solinska cebela (Pseudapis bispinosa) gnezdi v tleh. V svoj rov je prinesla tovor rumenega peloda. 




uporabljajo blato za gnezda v rovih v lesu. Cebele volnarke (Anthidium) strgajo dlacice s kosmatih rastlin in s to rastlin­sko volno obložijo celice za svoje licinke. Gnezdo zaprejo s kamencki in drugimi snovmi. 
Rdecedlake dišavke (Osmia rufohirta) in še nekatere vrste dišavk si za gnezdo izberejo prazno polžjo hišico. Znotraj jo obložijo s kašo iz zgrizenega listja, s katero oznacijo tudi zu­nanjost hišice. Nato vanjo znosijo pelod in medicino, odloži­jo jajcece in gnezdo zaprejo z zgrizenim listjem in peskom. Hišico nato odkotalijo med rastlinje, kjer jo dobro skrijejo. Njihov trud je lahko zaman, ce gnezdo najde zajedalska zlata osa. Medtem ko je lastnica na paši, zleze v hišico in vanjo odloži svoje jajcece. Iz njega izlegla licinka se prehranjuje s hrano, ki jo je zbrala cebela, njeno licinko pa umori. Dvo­barvne dišavke (Osmia bicolor) svojo polžjo hišico zakrijejo z borovimi iglicami, ki jih najdejo v okolici. 


. 
Za zaprtje vhoda v gnezdo cebela volnarka (Anthidium manicatum) poišce primerne kamencke. 

. 
Dvobarvna dišavka (Osmia bicolor) z borovimi iglicami zakrije polžjo hišico z gnezdom. 


.	 Trizoba dišavka (Hoplitis tridentata) listje zgrize v kašo, s katero gradi celice v gnezdu. 
Razlicne vrste cebel so posebno gosto naseljene na krajih, kjer v naravi pride do motenj v sicer sklenjenem vegetacij­skem pokrovu. Na takih krajih namrec lažje najdejo prostor za svoja gnezda (Westrich, 1996). Bregovi rek, steze, jase, nastale s padcem dreves, zemeljski plazovi, cistine, nastale po požaru, vse to so motnje v okolju, ki so jim cebele prilago­jene tako, da jih s pridom izkoristijo za gnezdenje v tleh ali odmrlem lesu in s pašo na cvetocih rastlinah, ki zrastejo na novo odprtih površinah. Z izsekavanjem drevja je torej clo­vek skozi stoletja vracal naravo v zgodnejše stopnje zarašca­nja, ki so cebelam posebej ugodne, in oponašal naštete na­ravne spremembe. Zidovi so postali nadomestna gnezdišca 

. 
Bledoroga zidarka (Hoplitis pallicornis) na svojem gnezdu v skalni vdolbinici. 

. 
Lepeletierjeve zidarke (Hoplitis lepeletieri) prenocujejo v celicah rodnega gnezda, zgrajenega iz peska. 




za mnoge vrste, prilagojene gnezdenju v naravnih stenah. Lahko recemo, da je clovek stoletja živel v sožitju s cebelami, s katerimi si je delil delno preoblikovano naravo, od katere so imeli korist tako ljudje kot cebele. Gospodarjenje cloveka z naravo pa se je v casu industrijskega razvoja in intenzivne­ga kmetijstva mocno spremenilo. Uporaba pesticidov, velike površine monokultur, izsuševanje zamocvirjenih predelov, unicevanje gozda za gradnjo in poljedelstvo, odlaganje od­padkov ter betonski zidovi so razdrli sožitje s cebelami, ki skupaj z drugimi želatimi osami izginjajo iz naseljenih pre­delov hitreje od katerekoli druge skupine žuželk (Day, 1991). 
Na svojem vrtu lahko cebelam pripravimo gnezdilne pri­pomocke v obliki v les izvrtanih lukenj, trstike, bambusa in podobnih snovi. Zašcitene morajo biti pred dežjem in obrnje-

Listorezka vrste Megachile ligniseca prinaša košcek lista v bambusovo steblo, gnezdilni pripomocek za cebele. Foto: Ivan Esenko. 
ne na soncno stran. Cebele, ki se naselijo v take pripomocke, so predvsem rdece (Osmia bicornis) in rogate dišavke (Osmia cornuta), pa tudi nekatere listorezke (Megachile). 
Literatura 
Day, M. C. 1991: Towards the conservation of aculeate Hymenoptera in Europe. Nature and Environment Series, No. 51. Council of Europe Press, Strasbourg. 
Westrich, P. 1996: Habitat requirements of central European bees and the problems of partial habitats. V: Matheson A. et al.: The conservation of bees. Academic Press, London. 


Kukavicje cebele 
Nekatere cebelje vrste ne pripravljajo lastnih gnezd. Išcejo gnezda drugih, pogosto sorodnih cebel ter vanje odlagajo svoja jajceca. Ker je njihovo vedenje podobno vedenju ptic kukavic, jim pravimo kukavicje cebele. Vsaka vrsta zajeda le pri eni ali nekaj sorodnih gostiteljicah. Njihova licinka se iz­leže pred licinko gostiteljice, jo umori in se nato prehranjuje s pripravljeno zalogo hrane v celici. Krvave cebele (Sphecodes) pa unicijo jajcece gostiteljice že med obiskom njihovega gnez­da. Rod z najvec vrstami kukavicjih cebel so pohajkovalke (Nomada), ki so zelo podobne osam. Letajo nizko nad tlemi in preiskujejo kraje, kjer bi lahko gnezdile njihove žrtve. Ko­nicaste cebele (Coelioxys) imajo konicast zadek, ki se koncuje v ost, ki jo tvorijo zadnji zadkovi obrocki. Z njo samice koni-

Na gnezdišcu pešcinskih cebel vrste Andrena vaga lahko vidimo tudi osam podobne pohajkovalke vrste Nomada lathburiana, ki svoja jajceca odlagajo v njihova gnezda. 

. 
Pohajkovalka vrste Nomada integra zapušca rov svoje gostiteljice, pešcinske cebele Andrena humilis. Na zadku in zadnji nogi vidimo rumen pelod, ki se je pohajkovalke prijel med odlaganjem jacec. 

. 
Konicasta cebela (Coelioxys polycentris) ima konicast zadek, s katerim prebode steno celice v gnezdu gostiteljske vrste. 




Stelis nasuta je tatinska zajedavka v gnezdih cebel zidark (Megachile parietina in 
M. pyrenaica). 
castih cebel predrejo stene celic v gnezdih njihovih sorodnic cebel listorezk (Megachile) in odložijo jajcece. 
Vitke cebele iz rodov Halictus in Lasioglossum kopljejo svoja gnezda v tla in jih opremijo s pelodom in medicino, s katerima se hranijo njihove licinke. Parazitsko živece kr­vave cebele poišcejo gnezdo vitke cebele in na pripravljene zaloge hrane znesejo svoja jajceca. Vitke in krvave cebele so sorodne. Gotovo so tudi prednice krvavih cebel nekoc pri­pravljale lastna gnezda. Kako so prešle na parazitsko živ­ljenje? 
Med opazovanjem dogajanja v gnezdih vitkih cebel vr­ste Halictus scabiosae so me presenetili osebki, ki so letali od gnezda do gnezda in skušali zlesti v katerega izmed njih. Njihovo obnašanje je bilo nenavadno podobno obnašanju pa-razitskih cebel, ki išcejo gnezda svojih gostiteljic. Toda to so bili osebki iste vrste kot osebki v gnezdih. 


. 
Krvava cebela vrste Sphecodes puncticeps zapušca gnezdo gostiteljice, vitke cebele vrste Lasioglossum puncticolle. 

. 
Solinske kukavicje cebele (Pasites maculatus) zajedajo pri solinskih cebelah (Pseudapis bispinosa). 

. 
Nepovabljena gostja pri kožuhastih cebelah vrste Anthophora retusa je kukavicja cebela Melecta luctuosa. 


Med prebiranjem clankov drugih opazovalcev življenja cebel sem zasledil, da so podobno letanje nekaterih osebkov od gnezda do gnezda opazili tudi pri drugih vrstah vitkih cebel, na primer pri vrsti Lasioglossum malachurum. Pri tej vrsti so tovrstni osebki skušali iz gnezda izgnati cebelo, ki ga je izkopala. Ce jim je to uspelo, so si prihranili naporno kopanje in zaceli so znašati hrano za lastno potomstvo. Lah­ko si predstavljamo, da so podobno živele tudi prednice pa-razitskih krvavih cebel. Ko so izgnale lastnico iz gnezda, v katerem je že bila pripravljena zaloga hrane, je verjetno niso zavrgle, temvec so jo uporabile za razvoj lastnega potomstva. 
Nato so nekatere izmed njihovih potomk prenehale izganjati lastnice gnezd. Le še pritihotapile so se vanje in odložile svoja jajceca. To pa je že življenjski slog krvavih cebel. Toda za razvoj posebne vrste, ki bi živela izkljucno na zajedavski nacin, je potrebna tudi osamitev, ki bi preprecevala križanje med parazitsko živecimi in gnezdecimi osebki dotlej enotne vrste. Ta ni mogoca, dokler oboji živijo v istih gnezdih. Ko so zajedavsko živeci osebki zaceli odlagati svoja jajceca tudi v gnezda cebel druge vrste, ceprav sorodne, je bil omogocen razvoj posebne kleptoparazitske vrste. Ce so na njihovem obmocju izumrli njihovi gnezdeci vrstniki, je bila potrebna izolacija vzpostavljena. 

Samci 
Samci vecine samotarskih cebel se izležejo pred samicami. Pri mnogih vrstah, ki gnezdijo v tleh, išcejo samice na gnez­dišcih. Kjer so gnezdišca z veliko cebeljimi gnezdi, lahko opa­zujemo množice samcev, ki letajo sem in tja nad tlemi. Ta-koj, ko se iz zemlje prikaže deviška samica, nanjo prileti vec samcev, ki se skušajo spariti. Lahko nastane klobcic teles, ki se zakotali po tleh. To lahko opazujemo na vecjih gnezdišcih opnark, pešcinskih cebel ali pripadnic rodu Panurgus. 
Pri vrstah, ki gnezd nimajo na skupnih gnezdišcih, in pri vrstah, ki gnezdijo v lesu ali votlih steblih, samci cakajo samice pri hranilnih rastlinah. Spomladi lahko ob vrbah ali drugih cvetocih drevesih opazujemo množice hitro letajo-cih samcev pešcinskih cebel, ki išcejo samice. Samci mnogih drugih vrst pa svoje cvetoce rastline varujejo pred tekmeci. 

Par vrbovih opnark (Colletes cunicularius) na gnezdišcu. 


. 
Sedemtrni volnarki (Anthidium septemspinosum) med parjenjem na grašici. 

. 
Dva samca se skušata na gnezdišcu spariti s samico vrste Panurgus banksianus. 

. 
Samec Rogenhoferjeve pešcinarke (Andrena rogenhoferi) ima dolge celjusti, s katerimi med parjenjem zgrabi samico za vrat. 


Vsak izmed njih brani svoje obmocje pred drugimi samci in jih napade takoj, ko jih zagleda. Pogosto samci preganjajo tudi druge vrste cebel. Parjenje s samicami se dogaja na cve­tovih ali v njihovi bližini. Tako vedenje je znacilno za mnoge znoske (Megachilidae). Ko sem prvic našel orjaške volnarke (Anthidium florentinum) na obali v Ankaranu, sem opazoval velikega samca, ki je s svojega grma krvenke (Lythrum) pre­podil tudi vsako samico, ne le druge samce. Šele potem, ko sem tega samca s premocno izraženim egom ujel, sem lahko opazoval samice na cvetovih in pare med parjenjem. Samci 

Znoski vrste Protosmia tiflensis se parita na hranilni rastlini pokoncnem cišljaku (Stachys recta). 
orjaških volnark so vecji od samic, verjetno zaradi tekmo­vanja z drugimi samci za pravico do parjenja. Na koncu zadka imajo nevarne trne, ki jih lahko uporabijo v borbi s samci, menda pa z njimi tudi dražijo samico, ko jo prime-jo in jo spodbudijo k parjenju. Podobno vedenje in trne na zadku imajo tudi samci drugih volnark in mnogih znosk. Samci nekaterih listorezk (Megachile) in tudi nekaterih dru­gih vrst imajo mocno razširjene in splošcene clene stopalc prednjih nog. Z njimi samici prekrijejo oci, ko jo naskocijo. Tako preprecijo, da bi jim pobegnile, saj ne morejo leteti, ce ne vidijo. Samci nekaterih vrst pešcinskih cebel (Andrena) pa imajo mocno podaljšane celjusti, s katerimi zgrabijo samico za vrat. 

Par cebel zidark (Megachile manicata) med parjenjem. Samec samici zakriva oci s prednjimi nogami. 
Samci zakrinkanih cebel (Hylaeus) si izberejo cvetlico za svoje pocivališce in razgledišce, s katerega poletajo po svo­jem obmocju. Opazoval sem samca vrste Hylaeus nigritus, ki je travne bilke v bližini pocivališca oznaceval s svojim vo­njem, tako da je obnje podrgnil trebušno stran, ko je lezel po bilki z vrha navzdol. 
Pri avstralski vrsti Leioproctus muelleri iz družine opnark samci naselijo gnezdilni rov, ki ga je skopala samica, in ga branijo pred drugimi samci. Imajo velike glave in dolge ce-ljusti, s katerimi se s tekmeci borijo za gnezdo in samico v njem, verjetno pa prepodijo tudi morebitne zajedavce. 
Cebelji samci išcejo samice z vidom in vohom. Vohalne cu­tnice so na tipalkah, zato imajo samci vecinoma daljše tipal-

. 
Samec zakrinkane cebele (Hylaeus nigritus) opreza za samicami s svojega razgledišca. 

. 
Samec navadne kožuhaste cebele (Anthophora plumipes) ima belo obrazno masko in dolge šcetine na stopalih srednjih nog. 




ke kot samice. Ne le da imajo tipalke samcev trinajst clenov in ne dvanajst, kolikor jih imajo samicine, tudi posamezni cleni so daljši. Posebno izrazito je to pri dolgorogih cebelah iz rodov Eucera in Tetraloniella. Samci nekaterih vrst imajo tipalke tako dolge kot telo. Kjer je samcev veliko, se zvecer pogosto zberejo k skupinskemu pocitku v številcnih grucah, ki kot grozdi visijo z rastlin. Nekoc sem v Strunjanu opazo-val take grozde dolgorogih cebel vrste Eucera nigrifacies. K skupinskemu pocitku se lahko zberejo tudi samci grintov-cank (Halictus scabiosae), ki cez dan zalezujejo samice. To je družbena vrsta cebel, zato družabnost samcev pri njih ne preseneca. A zbirajo se tudi samci mnogih samotarskih vrst. 
Dejstvo, da se samci izležejo pred samicami, izkorišcajo rastline kukavicevke iz rodu macjih ušes (Ophrys). Njihovi 

Triunguline se zbirajo v gruco, ki jo lahko cebelji samci zamenjajo za samico. 
cvetovi so podobni samicam cebel ali os in tudi podobno di­šijo. Privabljajo neizkušene samce, ki se skušajo spariti s cve-tom in pri tem poberejo vrecke s pelodom. Ko poskusijo še na drugem cvetu, ga oprašijo. Opraševalci vec vrst macjih ušes so dolgoroge cebele, drugih opnarke ali pešcinske cebele. 
Podobno lahko prevarajo samce tudi triunguline, licinke prvega stadija hrošcev prišcnjakov (Meloidae), ki so zajedav­ci v cebeljih gnezdih. Triunguline se zberejo v gruce števil-nih osebkov na izpostavljenih mestih. Vereecken in Mahé (2007) sta opazovala, kako take gruce licink prišcnjaka vrste Stenoria analis privabljajo samce bršljanovih opnark (Colletes hederae). Samci se skušajo spariti z gruco triungulin, te pa se pri tem oprimejo njihovega telesa. Verjetno prišcnjaki pri­vabljajo samce cebel z vonjavo, ki je podobna vonju njihovih samic. Ko se samci sparijo s pravo samico, lahko triunguline prestopijo in nazadnje prispejo v gnezdo, kjer se nato hrani­jo. Tudi samci se vracajo v gnezda in pri tem lahko odložijo svoje slepe potnike. 
Literatura 
Houston, T. F., G. V. Maynard 2012: An unusual new paracolletine bee, Leioproctus (Ottocolletes) muelleri subgen. & sp. nov. (Hyme-noptera: Colletidae): with notes on nesting biology and in-burrow nest guarding by macrocephalic males. Australian Journal of Entomology, 51: 248–257. 
Vereecken, N. J., G. Mahé 2007: Larval aggregations of the blister beetle Stenoria analis (Schaum) (Coleoptera: Meloidae) sexually deceive patrolling males of their host, the solitary bee Colletes hederae Scmidt & Westrich (Hymenoptera: Colletidae). Annales de la Société entomologique de France (N. S.), 43 (4): 493–496. 


Raznovrstnost divjih cebel 
Cebele so vecini ljudi poznane po domacih medonosnih ce­belah in cmrljih, vecina ostalih vrst, ki vecinoma živijo sa­motarsko, je širši javnosti bolj ali manj neznana. A cebele so po številu vrst med najbolj raznovrstnimi kožekrilci. Po ce­lem svetu jih je približno 20.000 vrst. Z osami grebacami jih druži struktura telesa, predvsem oblika pronotuma, hrbtne­ga dela prvega clena oprsja. Od njih se razlikujejo po organih za nošnjo peloda. Cebele so se lahko razvile šele potem, ko so se v srednjem zemeljskem veku razvile rastline kritosemen­ke. Te so na svoje cvetove vabile žuželke, da so jih opraševale. Cebele so bile pri tem delu veliko bolj ucinkovite od hrošcev in mnogih drugih žuželk. Mnogi rastlinski cvetovi so zato postali po obliki prilagojeni cebelam in njihovi spolni organi so postali varneje skriti pred celjustmi grizocih žuželk. Žal je prvotni razvoj cebel zavit v skrivnost, saj poznamo en sam fosilni primerek cebele iz srednjega zemeljskega veka (mezo­zoika). Cebelo vrste Cretotrigona prisca so našli v jantarju iz New Jerseyja v Združenih državah Amerike, ki je nastal v pozni kredni dobi. To pa ni kakšna primitivna cebela, temvec delavka družbeno živece vrste, pripadnice skupine neželatih cebel. Te so danes razširjene v tropskih predelih, nekoc pa so živele tudi v Evropi. Ker zbirajo drevesno smolo in jo sku­paj z voskom iz svojih žlez uporabljajo pri gradnji gnezd, ni nakljucje, da so najdene v jantarju, fosilizirani smoli. Vsa da­našnja raznovrstnost cebel se je ocitno razvila zelo hitro po njihovem pojavu, ko so imele na voljo veliko ekoloških niš. 
Veliko cebeljih vrst obiskuje le cvetove dolocene rastlin­ske družine, rodu ali celo ene same vrste. Prilagoditve so lah­ko morfološke, še pogosteje pa predvsem vedenjske. Glede na razmere v okolju pa se stopnja izbircnosti lahko spreminja. Izbircne vrste lahko ob pomanjkanju njihove izbrane hrane 

Laponska pešcinska cebela (Andrena lapponica) na cvetu borovnice. Ta je njena izbrana hranilna rastlina skoraj povsod, kjer živi. 
obiskujejo tudi drugacne cvetove in pocasi lahko postanejo neizbircne. Zanimiv primer za tak razvoj sem našel tudi v Sloveniji. Laponske pešcinske cebele (Andrena lapponica) so znane po tem, da obiskujejo cvetove borovnic in nekaterih drugih vresnic po Evropi. V osrednji Sloveniji in v Alpah sem jih našel le na cvetovih borovnic. Presenecen sem bil, ko sem raziskoval cebele na Snežniku, naši najvišji nealpski gori. Na Snežniku so laponske pešcinske cebele pogoste, ceprav borovnice tam sploh ne rastejo. Obiskujejo tako razlicne ra­stlinske cvetove, kot so vrbove macice in popon (Helianthe­mum). Ta zemljepisno locena populacija boreomontanske vr­ste na južnem robu razširjenosti je ocitno postala polilektic­na, kot pravimo vrstam, ki niso izbircne. Smo prica razvoju nove vrste ali preobrazbi obstojece? Kdo ve. Vidnih razlik v morfologiji nisem opazil. Je pa zanimivo, da je Ebmer tudi v avstrijskih Alpah opazoval laponske pešcinske cebele na poponu in vrbi. Vrsta se torej lahko prilagodi razmeram v okolju. 

Skupno število v Sloveniji kdajkoli najdenih cebeljih vrst dosega število 563. To ne pomeni, da toliko vrst še danes živi v državi. Med njimi jih je bilo mnogo najdenih le enkrat ali dvakrat, nekatere poznamo po enem samem primerku. Te vrste so verjetno le obcasni gostje, ki v zanje ugodnih le­tih razširijo svoje obmocje razširjenosti. Slovenija je na meji razširjenosti mnogih sredozemskih vrst. Nekatere smo ne­kaj let zapored redno opazovali, jih pogrešili za nekaj let in jih nato spet našli. V tem primeru gre za naravno nihanje v številcnosti in razširjenosti populacij, na katere vplivajo vre­menske razmere in številcnost razlicnih zajedavcev. 
Vremenske razmere se lahko od leta do leta mocno razli­kujejo. Vec sušnih poletij zapored je zelo neugodno vplivalo na mnoge poleti dejavne cebelje vrste. Nekaj na Krasu nekoc pogostih vrst, ki sem jih po letu 2006 pogrešil, sem kasneje našel v predelih z nekoliko vlažnejšo mikroklimo, kakršna je v dolini hudournika Raše, ali na višji nadmorski višini, re-cimo na Slavniku. Ta primer nam nazorno prikazuje pomen velikosti obmocij z ohranjeno naravo za obstanek vrst. Te se lahko ob ekstremnih vremenskih razmerah ohranijo le v za­tocišcih. Kadar je suša, so to vlažnejše doline in vrhovi, ob drugacnih vremenskih razmerah pa druga obmocja. Ce neko zašciteno obmocje, v katerem želimo ohraniti redke vrste, ni dovolj veliko, da bi vsebovalo tudi taka potencialno po­membna zavetišca, se vrste v našem rezervatu na dolgi rok ne morejo ohraniti. 
Raznovrstnost cebel je posebej visoka v Sredozemlju in podobnih toplih in zmerno sušnih okoljih. Število vrst v Evropi mocno upada od sredozemskega juga proti severu ce-line. Že zaradi tega lahko pricakujemo, da bo vecina novo odkritih vrst pri nas sredozemskih. Toda vseeno se sprašuje-mo, ce pretežno toplejše podnebje v zadnjih letih ni vzrok za širjenje teh vrst proti severu. Za nekatere vrste to lahko trdi-mo. Vzhodnomediteranska vrsta cmrlja Bombus haematurus se je razširila v srednjo Evropo iz Panonske nižine. Ker so cmrlji razmeroma dobro poznani, je možnost, da bi to zna-cilno vrsto v preteklosti spregledali, neznatna. V Sloveniji jo je prvi opazil in fotografiral leta 2007 Janez Grad v Dolu pri Ljubljani, kasneje pa je primerek blizu Ormoža ujel Aljaž Je­nic. O pešcinski cebeli vrste Andrena albopunctata je E. Graef­fe leta 1902 zapisal, da živi le v južni Istri. V Sloveniji sem jo našel prvic leta 1999 v Secoveljskih solinah, kasneje pa še na vec krajih v Istri in na Krasu. Za ostale vrste težje trdimo, da so v Sloveniji novi priseljenci, ceprav bi mnoge, ki smo jih v zadnjih letih našli na Kraškem robu, to lahko bile. A za nekaj vrst imamo dokaze, da so bile tu že prej. V zbirki sem namrec našel primerke iz prejšnjih let, ki niso bili pravilno doloceni. 
Vpliv temperature na razvoj je dobro raziskan pri vrsti Megachile rotundata, ki jo gojijo za opraševanje lucerne in je poleg domace cebele najbolje raziskana vrsta (Dorn in We­ber, 1988). V Sloveniji živi v submediteranskem, subpanon­skem in predalpskem obmocju, torej tam, kjer je povprecna letna temperatura višja od 8 oC. Diapavza pri njej poteka v stadiju dorasle licinke, ki se spomladi zabubi in preobrazi v odraslo cebelo. Toda preobrazba poteka le pri temperaturah, ki so višje od 19 oC. Pri nižjih temperaturah licinke ostanejo v diapavzi in poginejo po dveh letih, ce ne docakajo ugodne temperature v naslednji sezoni. Licinke poginejo tudi, ce se temperatura zviša nad 40 oC ali pa pade pod -30 oC. Tempera­ture pod niclo licinke zdržijo le, ce se prej nekaj casa privajajo nizkim temperaturam blizu 0 oC. Med dokoncno preobrazbo mora ugodna temperatura trajati dalj casa. Pri stalni tempe­raturi 30 oC traja preobrazba do izleganja od 21 do 24 dni. Ce je temperatura nižja, poteka preobrazba dalj casa. 
Kraški rob je obmocje, izjemno bogato s cebeljimi vrsta-mi, in prostor, kjer sem v zadnjih letih prvic našel vec vrst. Posebej izjemno je pobocje pod Kavcicem nad Rakitovcem. Ob skalnem robu, tik ob meji s Hrvaško, sem na le nekaj me-trih razdalje našel kar tri nove vrste. Med njimi je bila tudi endemicna, pred tem le po nekaj primerkih iz sosednjih dr­žav poznana istrska žagorožka (Melitta tomentosa). Že leto pred prvo najdbo žagorožk sem na istem mestu fotografiral samico znoske iz rodu Hoplitis pri zapiranju gnezda v suhem robidinem steblu. Ko sem v letu 2009 tam našel še samce, sem ugotovil, da gre za meni nepoznano vrsto. Ni je bilo v nobenem izmed kljucev za dolocanje vrst. Šele po pregledu literature sem odkril, da gre verjetno za vrsto podrodu Mic­reriades. Do prave dolocitve pa sem prišel šele po opozori­lu strokovnjaka za to skupino, da je bila leta 2005 opisana 

. 
Listorezka vrste Megachile rotundata na ozkolistni nokoti (Lotus tenuis). 

. 
Samica znoske vrste Hoplitis mazzuccoi pri zapiranju gnezda v votlem steblu robide. 



vzhodnomediteranska vrsta tega podrodu, Hoplitis mazzu­ccoi, in locena od njene zahodnomediteranske sorodnice. Naši primerki pripadajo ravno tej, od Avstrije in Slovaške do Turcije razširjeni vrsti. Ker o življenjskih navadah vrste še ni bilo nic znanega, so moja opazovanja pomembna, žal pa nisem zanesljivo ugotovil, s katero snovjo gradi svoja gnez­da. Le domnevam lahko, da je to pesek oziroma ilovica. V letu 2009 sem ob tako imenovanih Istrskih vratih našel še pešcinske cebele vrste Andrena nuptialis, ki so zbirale pelod ametistaste možine (Eryngium amethystinum). Tudi te vrste v Sloveniji še nismo poznali in se je prav lahko v toplejših letih k nam razširila iz Hrvaške. 
Ce je težko zanesljivo trditi, da je neka vrsta nova prise-ljenka, je še težje dokazati, da je vrsta izginila. Ce je ne naj-demo, je morda le nismo iskali ob pravem casu. A pri vrstah, ki obiskujejo le cvetove izbranih vrst rastlin in jih v casu cvetenja neuspešno išcemo vec let zapored, smo lahko sko-raj gotovi, da je tam vec ni. Tako je s Cerkniškega jezera in Ljubljanskega barja po nekajletnih poletnih sušah izginila crnikasta žagorožka (Melitta nigricans), ki obiskuje cvetove krvenke (Lythrum salicaria) na mocvirnih obmocjih. Zelo sem bil vesel, ko sem primerke te vrste v letu 2008 našel na Radenskem polju pri Grosuplju, v kasnejših letih pa sem jo ponovno opazil tudi na Barju. Žagorožka vrste Melitta dimi­diata obiskuje cvetove metuljnic iz rodu Onobrychis (turška detelja). Edino najdišce vrste v Sloveniji je Jarški prod ob reki Savi pri Crnucah. Zadnja najdba je iz leta 1995, zato skle­pam, da je vrsta v Sloveniji izumrla. S cebelami bogato obmo-cje ob Savi pri Ljubljani je žal postalo odlagališce gradbenih in drugih odpadkov in kaže iz leta v leto slabšo podobo. 
Okolje mora zadostiti vec potrebam cebelje vrste hkra-ti, da ta lahko živi na nekem obmocju. Podnebne razmere morajo vrsti ustrezati. V okolju mora biti primeren prostor, kjer cebela zgradi sebi primerno gnezdo. Blizu tega gnezdi-

Crnikasta žagorožka (Melitta nigricans) je v zadnjih letih izginila v delu svojega nekdanjega obmocja. Posnetek je z Radenskega polja, kjer se je ohranila. Obiskuje cvetove krvenke in zbira njen delno zeleni pelod. 
šca mora biti dovolj hranilnih rastlin, ki jih vrsta obiskuje. Poleg vsega tega pa nekatere vrste (družina Megachilidae) potrebujejo gradivo, ki ga uporabljajo za gradnjo gnezd. Ce le eden izmed teh pogojev manjka, vrsta ne more živeti v da­nem obmocju. Vcasih je nujno, da se razlicni tipi vegetacije prepletajo in stikajo. Tako mnogo vrst cebel gnezdi v starem odmrlem lesu, ki ga najde v starih drevesnih sestojih. Hrano pa, nasprotno, nabira le na rastlinah, ki cvetijo izkljucno na travišcih. Ce za gradnjo zarodnih celic v gnezdu uporablja smolo, potrebuje v bližini tudi sestoj iglavcev, ki smolo izlo-cajo. Gozdni robovi, ki mejijo na travišca, so zato za te cebele nujen življenjski prostor, brez katerega ne morejo preživeti. 
Dalmatinska dišavka (Hoplitis dalmatica) je primer cebele, ki ima še posebej veliko zahtev (Westrich, 1996). Gnezdi le v skalnih razpokah, ki so tako ozke, da živali, vecje od nje, ne morejo vanje. Gnezdo zgradi iz prežvecenih košckov li­stov popona (Helianthemum), zarodne celice pa obloži s cve­tnimi listi rdececvetnih rastlin, npr. lana (Linum tenuifolium) ali krvomocnice (Geranium sanguineum). Pelod, s katerim se hranijo licinke, nabira izkljucno na rastlinah iz družine Dip-sacaceae, npr. Knautia ali Scabiosa. Da bi vrsta lahko gnez­dila, mora torej v bližini ozkih skalnih razpok na soncnih krajih najti kar tri razlicne, a tocno dolocene vrste rastlin. Ni cudno, da je vrsta zelo redka. Pri nas živi predvsem na travnatih gorah Primorske in Notranjske. 

Divje cebele se vsekakor razlicno odzivajo na spremembe v okolju. Nekaterim gre bolje, drugim slabše, v splošnem pa lahko recemo, da so mocno ogrožene. Nekoc je clovek s svo­jim vplivom celo pomagal pri širjenju cebeljih vrst. Ustvarjal je travnike in pašnike, kjer so cebele našle hrano na bogato cvetocih rastlinah. V lesenih zgradbah in slamnatih strehah je bilo na voljo dovolj možnosti za gnezdenje. Nekaj povsem drugega je sodobno kmetijstvo. Na travnikih rastejo le trave, ki so vetrocvetke in cebelam ne nudijo hrane. Zgradbe so be-tonske. Za zatiranje škodljivcev se uporabljajo insekticidi, ki morijo tudi divje cebele. Nekdanji pašniki se zarašcajo. Širje­nje pozidanih površin pa napreduje vedno hitreje. V južnem Secuanu na Kitajskem so zaradi prevelike uporabe pesticidov v osemdesetih letih preteklega stoletja cebele poginile. Zato morajo hruškova drevesa opraševati rocno, kar je zamudno in zahtevno delo. Americani so izracunali, da bi pri njih tako delo stalo približno 90 milijard dolarjev. 
Literatura 
Benjamin, A., B. McCallum 2008: A world without bees. Guardian Books, London, 298 str. 
Dorn, M., D. Weber 1988: Die Luzerne-Blattschneiderbiene und ihre Verwandten in Mitteleuropa. Neue Brehm-Bücherei 582, Witten-berg. 
Engel, M. S. 2000: A new interpretation of the oldest fossil bee (Hyme-noptera: Apidae). American Museum Novitates, 3296, 11 str. 
Gogala, A. 2009a: Mediterranean bee species, newly recorded in Slo­venia (Hymenoptera: Apoidea). Acta entomologica slovenica, 17 (1): 73–78. 
Gogala, A. 2009b: Hoplitis mazzuccoi (Schwarz & Gusenleitner) in Slo­venia and Micreriades species of the East Adriatic coast (Hymenop­tera: Megachilidae). Acta entomologica slovenica, 17 (2): 93–98. 
Jenic, A., A. Gogala, J. Grad 2010: Bombus haematurus (Hymenoptera: Apidae), new species in the Slovenian bumblebee fauna. Acta ento­mologica slovenica, 18 (2): 168–170. 
Westrich, P. 1996: Habitat requirements of central European bees and the problems of partial habitats. V: Matheson A., et al.: The con­servation of bees. Academic Press, London. 
Kraški rob premore tudi endemicno 


vrsto cebele 
Vremenske spremembe zadnjih let so zelo neugodno vplivale na mnoge vrste divjih cebel. Hude poletne suše so verjetno povzrocile, da so se mocno zmanjšale ali izginile populacije vrst, ki so dejavne v poletnem casu. Njihove hranilne rastli­ne niso cvetele ali pa morda niso izlocale dovolj medicine v cvetovih. Zmanjšanje števila divjih cebel je opazno tudi v predelih, ki se niso spremenili zaradi clovekovih posegov in dejavnosti, denimo na Krasu in v Alpah. Prizadete so tudi zgodnjepomladanske vrste, ki se zaradi toplih zim prebudi­jo prezgodaj, nato pa jih preseneti mrzlo vreme zaradi vdora hladnega zraka. Ce sem torej pogrešal mnoge vrste, ki sem jih bil vajen opazovati v preteklih letih, pa sem v Slovenski Istri našel nekaj toploljubnih sredozemskih vrst, ki jih nisem videl nikdar prej. Nekatere izmed njih so zelo redke in v mu-zejih po svetu premorejo le nekaj primerkov njihove vrste. O njihovem življenju in navadah se, seveda, ve še toliko manj. Toplejše vreme tem vrstam ustreza in so se razširile na nova obmocja. 
Ko sem se septembra leta 2007 vracal z vrha Kavcica nad Rakitovcem ob Kraškem robu, sem na cvetovih piramidaste zvoncice ob skalni steni opazil precej velike in krepke cebele, ki so imele zadnje noge obložene s pelodom. Takoj sem ugo­tovil, da gre za nekaj posebnega, za vrsto, ki je še ne poznam. Ulovil sem primerek, nato pa sem se lotil fotografiranja. Fo­tografsko dokumentiranje vedenja cebeljih vrst je namrec dejavnost, ki se ji v zadnjih letih prvenstveno posvecam na svojih pohodih po naravi. Cebele so letale s cveta na cvet, vendar ne prehitro, tako da se jim je bilo mogoce približati. Težava je bila ta, da ob obisku cveta cebela vtakne glavo vanj, in kar tedaj vidimo ali fotografiramo, je v glavnem le njen zadek. Za dobro fotografijo pa bi se je moralo videti vec. Pri­ložnost za to je ob njenem priletu ali tedaj, ko cvet zapušca. Ujeti pravi trenutek pa sploh ni lahko. 
Ujeti primerek sem pozneje dolocil za cebelo žagorožko vrste Melitta tomentosa, ki je bila po literaturi sodec znana le po dveh primerkih iz okolice Reke na Hrvaškem, po kate­rih je vrsto leta 1900 opisal nemški naravoslovec Heinrich Friese (1860–1948), eden vodilnih poznavalcev divjih cebel tedanjega casa. Delal je v avstrijskem Innsbrucku. Da bi do-locitev potrdil, sem fotografijo cebele poslal Denisu Miche­zu v Belgijo, trenutno najboljšemu poznavalcu cebel iz dru­žine Melittidae. Potrdil je mojo dolocitev in mi poslal svojo doktorsko disertacijo, ki ima v prilogi tudi njegovo revizijo rodu Melitta, spisano s sodelavcem. Ta je v obliki clanka iz­šla šele decembra leta 2007. Zanimalo ga je tudi, ce mu lah­ko pošljem kakšen primerek za gensko analizo, saj od vseh vrst rodu Melitta le pri tej še ni uspel izvesti te preiskave, ki pokaže sorodnost z drugimi vrstami. V njegovem delu sem prebral, da je poleg tipskih primerkov uspel po raznih muzej­skih zbirkah najti še pet primerkov vrste, ki kažejo na njeno razširjenost na obmocju Kvarnerja in Istre. Na Hrvaškem je bila najdena še v Kacjaku pri Crikvenici in na otoku Krku, v Italiji pa na Opcinah, torej na Kraškem robu. Tam jo je leta 1855 našel v Trstu delujoci entomolog Eduard Graeffe, ki je objavil tudi veliko najdb s slovenskega ozemlja. Na listku je zapisal, da je primerek, samcka, našel na zvoncici. Ker so vse vrste cebel žagorožk oligolekticne, torej nabirajo le pelod ne­kaj izbranih rastlinskih vrst, je bila to potrditev domneve, da živi Melitta tomentosa v sožitju z zvoncicami. Od zvoncic je odvisna tudi najpogostejša vrsta žagorožk v Sloveniji, vrsta Melitta haemorrhoidalis, ki pa obiskuje druge vrste zvoncic in je na piramidasti še nisem opazoval. Predvidoma sta z istr­sko žagorožko v bližnjem sorodstvu. 

Samica istrske žagorožke (Melitta tomentosa) na cvetu piramidaste zvoncice. Posnetek je nastal na Velem Badinu avgusta leta 2008. 
H. Friese je v opisu zapisal, da je »brezhiben« parcek, torej samca in samico nove vrste, 23. avgusta leta 1890 ob Rjecini pri Reki našel Antun Korlevic. To je bil prvi hrvaški visoko­šolski predavatelj entomologije, rojen leta 1851 blizu Višnja­na v Istri. Nekaj casa je služboval na hrvaški gimnaziji na Reki, kjer je osnoval tudi krajevni prirodoslovni muzej. Leta 1890 pa je bil že zaposlen na gimnaziji v Zagrebu, kjer je od leta 1898 do 1913 predaval gozdarsko zoologijo in entomolo­gijo na Kraljevi gozdarski akademiji. Kožekrilci so bili skupi­na, s katero se je najvec ukvarjal, objavil je tudi vec del o njih. Na Reki je leta 1886 gostil H. Frieseja in ta je po primerkih, ki jih je takrat zbral, opisal vec vrst divjih cebel. Eno izmed njih je po njem poimenoval Andrena korleviciana. Ta vrsta pe­šcinske cebele je razširjena tudi v submediteranskem delu Slovenije (na Krasu in v Istri) in v dolini Kolpe, poleg tega je znana še iz Italije. Njena razširjenost je še premalo zna­na, tako kot tudi razširjenost istrske žagorožke, ki je morda doma tudi dlje proti jugu. 

Ko sem istrske žagorožke prvic našel, je bil 15. septem­ber, cas, ko se njihova dejavnost pocasi koncuje, zato samci niso bili vec živi. Da bi našel še drugi spol, sem se na Kavcic v letu 2008 odpravil 12. avgusta. Izbral pa sem tako vetro­ven dan, da cebele niso letale, in bil sem že skoraj preprican v neuspešen obisk. Nazadnje pa sem v enem izmed cvetov piramidaste zvoncice vendarle našel samca, ki je tam pocival in cakal na boljše vreme. Spece cebele so lahko odlicna pri­ložnost za fotografiranje, saj mirujejo. Vendar je veter tako majal stebla zvoncic, da je bilo fotografiranje povsem nemo-goce. Raje sem samcka ujel in ga pozneje poslal Denisu Mi-chezu za genske analize. Že dva dneva prej, 10. avgusta, sem na Velem Badinu nad Socergo, torej nedalec stran, opazoval samce cebel, ki so obletavali cvetove piramidastih zvoncic. Žal so bili prehitri, da bi jih fotografiral ali ujel, še nagledati se jih nisem mogel dovolj dobro, toda skoraj preprican sem bil, da gre za iskano endemicno vrsto. To sem lahko potrdil 
19. avgusta, ko sem na istem kraju na grebenu, in samo tam, našel tako samce kot tudi že samice, ki so obiskovale cvetove na visokih steblih zvoncice. Tako kot pri vecini samotarskih cebel se tudi pri žagorožkah samci izležejo prej kot samice in tudi prej poginejo. Fotografirati sem uspel le samice, sam­ci so bili spet prehitri. Po vseh naštetih opazovanjih pa sem lahko zakljucil, da so istrske žagorožke monolekticne, da obiskujejo le rastline ene same rastlinske vrste, piramidaste zvoncice. Cvetovi zvoncic drugih vrst jih niso zanimali. To pa je najverjetnejši razlog za majhno obmocje, na katerem te cebele živijo. 
Piramidasta zvoncica (Campanula pyramidalis) je toploljub­na vrsta z ilirsko-jadransko razširjenostjo. Raste od severne Italije do Albanije, v submediteranskem in tudi pravem me-diteranskem rastju s crnim hrastom. Posebno dobro uspeva 

Doslej poznana najdišca istrske žagorožke (Melitta tomentosa) so v treh državah, vendar na zelo majhnem obmocju, zato jo lahko obravnavamo kot endemicno vrsto. 
po skalnih stenah Kraškega roba, kjer lahko raste v skalnih razpokah. Razširjenost cebele, ki je odvisna od nje, je lahko le manjša od razširjenosti rastline in se verjetno spreminja zaradi vpliva vremena, zajedavcev in še mnogih drugih de­javnikov. Ce je res omejena na Kvarner, Reko in Kraški rob v Sloveniji in okolici Trsta, kot nam kaže trenutno poznavanje, pa bi bilo treba še preveriti. 
Literatura 
Britvec, B. 2001: Prof. Antun Korlevic – prvi hrvatski visokoškolski nastavnik entomologije – povodom 150. obljetnice rodenja. Ento­mologia Croatica, 5 (1–2): 77–83. 
Friese, H. 1900: Neue palaearktische Bienenarten. Entomologische Nachrichten, 6: 85–87. 
Gusenleitner, F. 1991: Wildbienenforschung in Österreich. V: Bienen und Wespen. Bestechende Vielfalt. OÖ Landesmuseum, Linz & Tiroler Landesmuseum Ferdinandeum, Innsbruck. 
Michez, D., C. Eardley 2007: Monographic revision of the bee genus Melitta Kirby 1802 (Hymenoptera: Apoidea: Melittidae). Annales de la Société entomologique de France (N. S.), 43 (4): 379–440. 
Topic, J., L. Ilijanic 2005: Campanula kapelae, the new species? within Campanula pyramidalis agg. Natura Croatica, 14 (3): 249–253. 


Družbeno življenje vitkih cebel 
Vitke cebele ali brazdarke (Halictidae) so za družboslovne biologe (sociobiologe) izjemno zanimiva skupina. Med nji-mi so samotarske vrste, vrste z razlicnimi oblikami prepro­stih skupnosti in vrste s pravimi družbami. V naših krajih so zanimive predvsem vrste rodov Halictus in Lasioglossum. Nekoc smo jih združevali v en sam rod (Halictus), danes pa se je uveljavila delitev na dva. V rodu Halictus so vrste s sve­tlimi pasovi iz resastih dlak na zadnjih robovih obrockov zadka, vrste rodu Lasioglossum pa svetlih pasov nimajo ali pa so ti na sprednjih robovih obrockov. Za samice obeh rodov je znacilna brazda na hrbtni strani zadnjega obrocka zad­ka. Pravzaprav je to vzdolžna proga brez dlak na sicer gosto dlakavem obrocku. Po tem znaku samice obeh rodov najlaže prepoznamo. 
Izmed vseh divjih cebel so prav vitke cebele tiste, na ka­terih gnezda najpogosteje naletimo. Rade namrec gnezdijo na ilovnatih, slabo zaraslih zemljišcih, zato so mnoge poti in steze za njihova gnezdišca zelo pripravne. Gnezda spozna-mo po kupih izkopane zemlje, na vrhu katerih je okrogla, na notranji strani zglajena odprtina. Ce pogledamo v tako odpr­tino, lahko skoraj vedno opazimo glavo cebele stražarke. 
Samotarske vrste so v obeh rodovih. Samice teh vrst po prezimitvi izkopljejo rov, od katerega vodijo stranski hodni­ki do zarodnih celic. Vanje znosijo pelod in medicino, na to zalogo hrane odložijo jajceca in celice zaprejo. Zasujejo tudi hodnike, ki celice locujejo od glavnega rova. S tem je njiho­vo delo opravljeno. Iz jajcec se izležejo licinke, ki pojedo pri­pravljeno hrano, se zabubijo in preobrazijo v odrasle cebele. Število samcev in samic je izenaceno. Kmalu se sparijo, nato pa samice poišcejo primerno zavetje, v katerem otrple prezi­mijo. Samci jeseni poginejo. 
Pri družbenih vrstah zaležejo prezimljene samice vec za­rodov v letu. V prvem zarodu navadno prevladujejo samice, ki so pri vecini vrst manjše od svojih mater. Ostanejo v njihovih gnezdih in prevzamejo vsa dela, tako da se lahko mati posve-ti zaleganju jajcec za naslednji zarod. Pozno poleti se izleže zadnji zarod samcev in samic, ki se je razvijal v vecjih celicah z vecjimi zalogami hrane. Samice tega zaroda po prezimitvi zasnujejo svoja gnezda. Celice v gnezdih družbenih vrst so tesno ob rovih, tako da so cebele z njimi v stiku. Pri nekaterih vrstah ostanejo celo odprte. Cebele skrbijo za njihovo cistoco in z medicino dodatno hranijo razvijajoce se licinke v njih. Tako so bile dorasle licinke, ki so jih stehtali, do 60 odstotkov težje od zalog hrane, ki jih cebele sprva pripravijo v celicah. 
Le pri eni vrsti družbenih vitkih cebel lahko taka skupnost traja vec let. Matice obrobljenih brazdark (Lasioglossum mar­ginatum) živijo do šest let. Njihove hcerke se po velikosti ne locijo od matic. Ce jih samci oprašijo, odidejo na prezimova­nje in naslednje leto zasnujejo lastno gnezdo. Ce pa ostanejo neoprašene, pomagajo v gnezdih svojih mater. Pravzaprav se šestletne skupnosti obrobljenih brazdark ne razlikujejo moc­no od enoletnih skupnosti drugih vrst. Medtem ko imajo za­dnje vec zarodov v enem letu, zaležejo obrobljene spomladi le en zarod, nato pa obmirujejo v poletni diapavzi, med katero lahko preživijo poletno sušo, škodljivo njihovim celo sezono dejavnim sorodnicam. Jeseni se iz gnezd prikažejo le samci, ki morajo mlade samice poiskati v njihovih gnezdih. Šele v novi pomladi iz podzemlja pridejo samice, delavke in mlade matice, da pripravijo hrano za nov zarod. 
Naceloma so vse samice vitkih cebel, ne glede na velikost, sposobne razmnoževanja. Toda ce postanejo delavke, se jim jajcniki ne razvijejo v polni meri. Nekatere delavke vendarle odlagajo neoplojena jajceca, iz katerih se lahko razvijejo samci, ce jih ne najde matica in požre. Ce pa matica pogine, se zacne tekmovanje med delavkami za vodilno vlogo. Tista, ki si to vlogo pribori, postane nadomestna matica. Spari se s samcem in poskrbi za potomstvo prav tako dobro, kot bi to storila prvotna matica. Pri mnogih vrstah tudi zasnova gnezda ni odvisna od ene same samice. Pogosto po vec prezi­mljenih in oprašenih samic zasnuje skupno gnezdo. Vendar si med njimi scasoma ena pribori vodilni položaj in posta­ne matica. Drugim soustanoviteljicam gnezda se jajcniki ne razvijejo do zrelosti. Torej matica na neki nacin zadržuje ra­zvoj jajcnikov pri svojih delavkah. Vendar raziskovalcem še ni uspelo odkriti feromona, kemicne snovi, ki bi jo izlocala matica in tako vplivala na delavke. Taka snov je znana pri domacih cebelah. Michener meni, da matica vpliva na delav­ke le psihološko. Za matice je znacilno, da zlasti v obdobju pridobivanja vodilne vloge grozijo sostanovalkam tako, da se v rovu med srecanjem na hitro zaletijo vanje, nato pa se umaknejo. Zato so raziskovalci napravili zanimiv poskus s cebelami v ujetništvu. Izbrali so same mlade samice s še nezrelimi jajcniki. Omogocili so jim, da so si skopale gnez-do v zemlji med dvema stekloma, razmaknjenima za toliko, kot je širok rov. Tako so lahko opazovali dogajanje v gnezdu. Normalno bi bilo, da bi ena od cebel scasoma postala matica in zacela leci jajca. Raziskovalci pa so v rov porinili železno kroglico, ki so jo lahko po rovu od zunaj vodili z magnetom. S kroglico so se zaletavali proti cebelam na enak nacin, kot bi se matica proti delavkam. In ucinek? Nobeni od cebel v gnezdu se jajcniki niso razvili. 
Skupnosti cebel rodu Lasioglossum v Avstraliji se mocno razlikujejo od pravkar opisanih skupnosti cebel istega rodu v Evropi in Ameriki. Pri avstralskih vrstah ostanejo vse sami­ce plodne, ceprav živi v istem gnezdu po vec generacij cebel hkrati. Vsaka koplje in oskrbuje svoje celice, v katerih vzredi svoj zarod. Ena od cebel v gnezdu pa prav tako kot pri evrop­skih vrstah opravlja naloge stražarke pri vhodu. Stražarjenje je zelo pomembno, saj cela vrsta zajedavskih žuželk izkori-šca hrano, ki jo v svoja gnezda znosijo vitke cebele. Prav lažje zavarovanje gnezd pred zajedavci je bila po vsej verjetnosti tista prednost, ki je pogojevala razvoj družbenosti pri vitkih cebelah. 
Ene od zajedavk v gnezdih vitkih cebel so kar njihove bli­žnje sorodnice krvave cebele (Sphecodes). Vdrejo v njihova gnezda, kjer na že pripravljene zaloge hrane odložijo lastna jajceca, jajceca, ki so že v celicah, pa požrejo. Pomembne zaje­davke so tudi ose mravljarice (Mutillidae). Brezkrila mravlje­lika samica teh os poišce gnezdo vitkih cebel in skuša vdreti vanj. Ce ga straži stražarka, mora skopati svoj rov, ki pod ze­mljo doseže cebeljega. V borbi, ki sledi, navadno mravljarica s celjustmi usmrti cebele ali pa jih izrine iz rova. Skozi trdo hitinjaco mravljaric cebele namrec ne morejo zariti svojega žela. Sedaj osa mravljarica postane stražarka gnezda, ki ga mora braniti predvsem pred drugimi mravljaricami. Navad-no vhod zapre z zemljo in v gnezdu pocaka, da cebelje licinke dorastejo. Tedaj jih pici, da jih omrtvici in nanje odloži svoje jajcece, iz katerega se izleže licinka in zacne žreti svoj plen. 
Ko sem se spomladi sprehajal po Komenskem Krasu, sem na poti naletel na gnezdišce grintavcevih brazdark (Halictus scabiosae). Po velikosti domacim cebelam podobne grintov-canke so nosile pelod v svoja gnezda na dvignjenem, polo-žnem zemljišcu, kar zagotavlja, da se voda ne zadržuje na njem. S paše so se vracale povsem rumene od peloda, ki so ga prenašale na zadnjih nogah in na spodnji strani zadka. Vide-val sem jih tudi poleti in pozneje sem se odlocil, da jih bom v naslednjem letu natancno in redno opazoval. 
Grintovcanke zlahka locimo od drugih vitkih cebel, saj imajo njihove samice na zadku rumene precne proge za razli­ko od drugih vrst, ki imajo proge bele barve. So tudi med naj-vecjimi vrstami vitkih cebel. V Sredozemlju so med najpogo­stejšimi vrstami in tako tudi na Krasu niso redke. V hladnejših predelih Slovenije pa ne živijo. Njihovo vedenje sta opazovala že Knerer in Plateaux-Quenu v južni Franciji blizu Marseilla. Ugotovila sta, da oprašene samice prezimijo v rodnem gnez­du, ki ga spomladi obnovijo. Najvecja od samic prevzame vo­dilno vlogo in postane stražarka in matica hkrati. Pogosto se zgodi, da drugim cebelam ne dovoli vstopa v gnezdo, ceprav prinesejo pelod. Preden se izleže prva generacija delavk, jih napodi in si morajo izkopati lastno gnezdo. Vcasih pa zase­dejo že izkopano gnezdo kakšne druge vrste vitkih cebel. V prvem zarodu so skoraj same samice, le 5 do 10 odstotkov je samcev. V naslednjih zarodih se nato delež samcev povecuje, tako da se v zadnjem poletnem zarodu izenaci s številom sa-mic. Samice zadnjega zaroda oprašene prezimijo. 
Po dolgem zimskem obdobju mirovanja so se grintovcanke na opazovanem gnezdišcu aprila prebudile. Trije rovi so se pojavili na natanko istih mestih, kjer so bili prejšnjo jesen. To potrjuje, da grintovcanke zimo prebijejo v rodnem gnezdu. Tako je že vnaprej jasno, da jih je spomladi v vsakem gnezdu po vec, v mnogih gnezdih celo prevec. Dopoldne izletavajo na polete do cvetja, saj se morajo po mirovanju okrepiti. Seveda pa v gnezda ne nosijo nicesar. Med njimi še ni razlik. Gnezdo stražari tista, ki je slucajno pri vhodu. Ko se ji od zadaj približa druga, prva odleti, druga pa jo zamenja ob vhodu. Posamezne cebele sploh niso vezane le na svoje gnezdo. Ogledujejo si tudi vsa druga gnezda v bližini, ki jih, kot kaže, lahko obišcejo, ne da bi jih tamkajšnje stanovalke prepodile. Videl sem tudi cebelo, ki je v bližini poskušala kopati na svoje, nato pa se je vrnila v rodno gnezdo. Ena je zlezla v bližnje gnezdo manjših vitkih cebel druge vrste, vendar se je morala umakniti. Ocitno imajo grintovcanke v tem zgodnjem obdobju povsem prosto izbiro svojih prihod­njih prebivališc. Lahko ostanejo v rodnem gnezdu, toda ce je to prenaseljeno, se morajo odlociti za kakšno drugo možnost. Ce je v drugem gnezdu na gnezdišcu še prostor, se lahko pridružijo njegovim prebivalkam. Lahko pa izkopljejo lastno gnezdo. V njem gotovo ne ostanejo same, saj njene vrstnice preiskujejo vsa gnezda v bližini svojih in se ji gotovo hitro pridružijo, kajti v njihovih rodnih gnezdih vlada pre­naseljenost. V tem obdobju nisem opazil nikakršnih naspro­tij med grintovcankami. 

Položaj pa se je v zacetku maja mocno spremenil. V vsa­kem gnezdu je ena od cebel prevzela vodilno in s tem tudi stražarsko vlogo. Opazoval sem cebelo, ki je s pelodom prile­tela do gnezda, vendar je stražarka ni pustila vanj. Od casa do casa je poskušala znova, a stražarka je bila nepopustljiva. Veliko cebel je letalo po gnezdišcu in iskalo gnezda. Ocitno so jih matice izgnale iz njihovih gnezd in so morale najti dru­gega. Že Knerer je ugotovil, da v posameznem gnezdu ostane le od dva do pet osebkov. Razen cebele, ki si je s pelodom zaman prizadevala priti v gnezdo, še vedno nisem videl no­bene, ki bi ga prenašala. Verjetno si je izgnanka skušala s pelodom pridobiti naklonjenost stražarke. 
V drugi polovici maja so cebele koncno pridno zacele no-siti pelod v svoja gnezda. Pripravljanje zalog hrane za prvi zarod je bilo na vrhuncu. Presenecenje pa me je cakalo v za-cetku junija. Ko sem obiskal gnezdišce, sem v dveh gnezdih namesto cebel našel mravlje. Ocitno jim je uspelo zasesti gnezdi, v katerih so bile gotovo že cebelje licinke, slastna hrana za mravlje. Na manjšem od dveh gnezdišc, ki sem ju opazoval, je tako ostalo eno samo gnezdo. Ko sem gnezdišce obiskal naslednjic, je izginilo tudi to. Možno je, da je posta-lo žrtev ose mravljarice. Mravljarico vrste Myrmilla mutica sem namrec našel na gnezdišcu in za mravljarice tega rodu je znano, da zajedajo pri vitkih cebelah. 
Mislil sem že, da je to gnezdišce izumrlo, a sem na svoje veselje v neposredni bližini našel vhod v novo gnezdo. Ver­jetno ga je ustanovila ena od samic, ki so sprva delale kot delavke. Tudi Knerer poroca, da se junija pojavijo nova gnez­da samic, ki jih matice napodijo iz svojih gnezd, preden se izležejo njihove prve potomke. Te namrec postanejo delavke in tedaj postanejo soustanoviteljice gnezda matici odvec. 
Da so v tem casu mnoge cebele postale brezdomke, sem lahko opazoval na vecjem gnezdišcu v bližini. Letale so od gnezda do gnezda, vendar jim stražarke nikjer niso dovolile vstopa. Opazoval sem celo boj med tako cebelo in stražar­ko ob vhodu. Skušali sta piciti druga drugo, nazadnje pa je vsiljivka popustila in zletela v rov, ki ga je ocitno že sama izkopala, saj je bila v njem sama. Verjetno pa v njem ni dolgo ostala sama, saj je bilo na gnezdišcu še veliko brezdomk, ki so iskale nova prebivališca. 
V drugi polovici junija sem opazoval edino preostalo gnezdo na manjšem gnezdišcu. Poleg stražarke sta bili v njem še dve delavki. Ena je nosila v gnezdo pelod nenavadne sivomodre barve, druga pa obicajnejšega rumenega. Ocitno 

Delavka grintovcank se vraca v gnezdo s pelodom na nogah in spodnji strani zadka. 
posamezna cebela nabira le na istovrstnih cvetovih. Grin-tovcanke so dobile ime po grintavcih (Scabiosa), na katerih se rade pasejo. Sam pa sem jih videval predvsem na rume­nih košarnicah. Junija so bili to primožki (Buphthalmum), avgusta pa otavcici (Leontodon). Poleg tega sem jih videl tudi na glavincih (Centaurea), ki imajo pelod bele barve. Poleg ru­menega peloda je bil na cebelah, ki so se vracale v gnezda, najpogosteje prav beli pelod. 
Sredi julija so se izlegle mlade cebele. Za gnezdo, ki je na­stalo v juniju, je bil to prvi zarod, za gnezda, ki so obstajala od pomladi, pa drugi. V gnezdu, ki sem ga opazoval, sem poleg stražarke in dveh delavk opazil cebelo, ki je letala na krajše po­lete in se vracala v gnezdo brez peloda. To je znacilno vedenje mladih cebel, ki letajo na svoje prve polete in šele spoznavajo okolico. Hkrati sta se na gnezdišcu pojavili dve novi gnezdi, ki se jima je pozneje pridružilo še eno. Ocitno mlade cebele niso vse postale delavke v gnezdih svojih mater, temvec so nekate-

Preden spet odleti, se delavka preprica, da v bližini gnezda ni nevarnosti. 
re med njimi ustanovile lastno. To pomeni, da so jih verjetno oprašili samci. Knerer je delavke preiskoval in med delavkami junijskega zaroda ni našel nobene oprašene. Julija pa je bilo 9 odstotkov delavk osemenjenih. Torej je v drugem zarodu delež samcev že dovolj velik, da osemenijo nekaj mladih ce­bel, ki lahko nato ustanovijo lastna gnezda. V novih gnezdih pa je bilo že od zacetka, ko sem jih prvic opazil, po vec cebel. Kako je to mogoce? Kmalu sem dobil odgovor na to vpraša­nje. Na gnezdišcu sem opazil cebele, ki so priletele od drugod, se ustavile ob vhodu v vsako od gnezd in skušale zlesti vanj. Ker jih stražarke niso pustile vanje, so odletele naprej. Verje­tno na ta nacin cebele zapolnijo vsako novo gnezdo. Tako ni treba matici nikoli sami nabirati peloda in pustiti gnezda brez varstva. To delo opravljajo delavke, matica pa stražari v gnez­du. Ocitno je, da bi brez nastajanja novih gnezd cez leto cebe­le izumrle. Prevec njihovih gnezd namrec unicijo zajedavci. Nova poletna gnezda zagotavljajo obstanek vrste. 

Tega nacina nastajanja novih gnezd ni opisal še nihce. Knerer sicer omenja od gnezda do gnezda letajoce cebele pri vrsti Lasioglossum malachurum. Opazoval jih je spomladi v casu nastajanja gnezd in ugotovil, da skušajo zasesti že ob­stojece gnezdo. V tem primeru iz njega izrinejo ustanovite­ljico gnezda. Ce jim ne uspe, pozneje skopljejo lastno gnezdo. Vendar pri tej vrsti matice ne trpijo vrstnic v svojem gnezdu. Gnezdo vedno ustanovijo same in same znosijo vanj hrano za svoj prvi zarod. Pozneje v gnezdu kot delavke delajo nji-hove hcerke. 
Letanje nekaterih cebel od gnezda do gnezda sta opazo­vala Knerer in Schwarz tudi pri avstralski vrsti L. mesemb­ryanthemiellum. Domnevala sta, da svoja jajceca odlagajo v razlicna gnezda ali pa so to cebele, ki so jih iz njihovih gnezd izgnali zajedavci in išcejo nova gnezda. Kakor pri vseh av-stralskih vrstah se tudi pri tej matice ne locijo od delavk, vse so namrec plodne. 
Grintovcanke so zacele letati po pelod, ko je sonce ogrelo zemljo, kar se je zgodilo med osmo in deveto uro zjutraj. V hudi opoldanski vrocini so prenehale izletavati, tako da so pelod znašale le nekaj ur na dan. Popoldne je bilo videti le stražarko pri vhodu. Okoli pete ure popoldne so vhod zaprle z zemljo in tako zaprt je ostal do naslednjega dne. Vhod je bil zaprt tudi med dežjem. 
Nekoc sem med opazovanjem iz gnezda zaslišal kratko brencanje, zzk-zzk! Takoj zatem je iz gnezda izletela delavka. Brencanje v gnezdu je znano pri cmrljih, ki s tem oznanjajo svojo nadrejenost nad delavkami, brencijo pa tudi v nevarno­sti. Ocitno je to grožnja plenilcem ali podrejenim. Verjetno je tako tudi pri grintovcankah. Verjetno sem slišal brencanje matice, ki je iz gnezda na pašo napodila delavko. 
V zacetku avgusta se je nad gnezdom, v katerem je že do-rasel en zarod mladih cebel, pojavil velik kup sveže izkopane zemlje. Ocitno so cebele poglobile rov, da so napravile pro-stor za nove celice, v katerih bodo vzredile še zadnji zarod v tem letu. Za gnezda, ki so nastala julija, bo to prvi zarod, zato nad njimi ni bilo toliko izkopane zemlje. 
Na mestu, kjer je bilo spomladi gnezdo, ki je pozneje iz­ginilo, se je pojavila odprtina, ki je vodila v rov. Videti pa ni bilo nobenega prebivalca in tudi odprtine ob mojem nasled­njem obisku ni bilo vec. Po vsej verjetnosti je gnezdo zapustil zarod zajedavcev, verjetno os mravljaric, ki je zrasel v njem. Tudi pri mravljaricah, tako kot pri cebelah, namrec prezimu­jejo le oprašene samice, zato se morajo samci in samice pred jesenjo še spariti. 
V drugi polovici avgusta so cebele prenehale nositi pelod v gnezda. Ce je katera priletela v gnezdo, je bila brez njega. Še vedno pa so gnezda stražile stražarke pri vhodih. V zacet­ku septembra sem zjutraj v gnezdu opazil samca, ki je nato iz njega odletel. Videl sem tudi samca na cvetju. Ocitno je dorasel zadnji, povsem reproduktivni zarod cebel. Samci se 

Osa mravljarica vrste Myrmilla mutica lahko zasede gnezdo grintovcank. 

Družabni so tudi samci grintovcank, ki se zvecer zberejo k skupinskemu pocitku. 
mocno razlikujejo od samic. Imajo dolg, valjast zadek in ve­liko daljše tipalnice, s katerimi zaznavajo vonj samic, ki jih išcejo na cvetju. 
Ker se samci vedno izležejo prvi, sem pricakoval, da bom mlade samice videl pozneje. Proti koncu septembra sem prišel na gnezdišce, preden so cebele odprle gnezda. Tako sem videl cebelo, ki je z glavo, kot buldožer, izrinila zemljo iz rova. Takoj zatem sta iz gnezda zleteli dve mladi samici. Okrog treh popoldne sem ju videl, ko sta se druga za drugo vrnili vanj. Stražarka je po njunem prihodu do polovice zle­zla iz rova in se razgledala po okolici. 
Preden se mlade samice v hladni jeseni do naslednje po­mladi zaprejo v svoja gnezda in v njih otrple prezimijo, si morajo nabrati še dovolj mašcobe v svojih telesih. Brez te re-zervne mašcobe dolge zime ne bi preživele. Ceprav jih samci oprašijo že jeseni, pa jim jajcniki dozorijo šele spomladi, ob spomladanski hrani. Samci jeseni poginejo, potem ko opra­vijo svoje edino poslanstvo, samice pa spomladi poskrbijo za obstanek vrste. 
Literatura 
Gogala, A. 1990: Grintovcanke: življenje divjih cebel. Proteus, 53 (3): 83–89. 
Knerer, G. 1969: Brood Care in Halictine Bees. Science 164: 429. 
Knerer, G. 1973: Periodizität und Strategie der Schmarotzer einer 
sozialen Schmalbiene, Evylaeus malachurus K. Zoologischer Anzei­
ger. 190: 41–63. 
Knerer, G. 1980: Biologie und Sozialverhalten von Bienenarten der 
Gattung Halictus Latreille. Zoologische Jahrbücher. Abteilung für 
Systematic, Ökologie und Geographie der Tiere. 107: 511–536. 
Knerer, G., M. Schwarz 1978: Beobachtungen an australischen Fur-chenbienen. Zoologischer Anzeiger. 200: 321–333. 
Michener, C. D. 1990: Reproduction and Castes in Social Halictine 
Bees. V: Engels W.: Social lnsects. Springer-Verlag Berlin, New 
York. 


Poti in stranpoti evolucije 
Leta 1859 je izšla knjiga »O nastanku vrst z delovanjem na­ravnega odbiranja«, ki jo je napisal Charles Darwin. Sproži-la je uveljavitev znanstvenih spoznanj o evoluciji, stalnem prilagajanju in spreminjanju živih bitij v boju za obstanek. Ta spoznanja so mocno vplivala na najrazlicnejša polja clo­vekovega razmišljanja in delovanja. Žal pa so mnogi zamisel razumeli in še razumejo le kot pravilo o »preživetju najmoc­nejšega«, ki ima pravico izriniti in uniciti vse »manjvredne«. Ta ideja je prišla prav brezobzirnim kapitalistom in tudi ustvarjalcem mitov o vecvrednih rasah in narodih. Gre za veliko poenostavitev in napacno razumevanje Darwinove ideje. A do izkrivljanja in izkorišcanja zamisli velikih duhov cloveštva je v cloveški zgodovini prihajalo redno. 
V resnici so pred živimi bitji, ki si prizadevajo preživeti med množico živih in neživih nevarnosti, zelo razlicne mo-žnosti. Ena med njimi je v resnici ta, da osebki postajajo ve­dno vecji in mocnejši. Tako postajajo varnejši pred plenilci. Toda spomnite se usode dinozavrov. Težava velikih živali, ki prej ali slej vedno izumrejo, je v omejenih virih hrane. Vsaka živalska vrsta ima glede na svoje potrebe v okolju do-loceno kolicino virov, ki jih lahko izkorišca za hrano. Ce so osebki živalske vrste majhni, jih lahko z omejeno kolicino hrane preživi vec kot velikih osebkov. Z vecanjem velikosti osebkov neke živalske vrste se torej nujno manjša število osebkov te vrste. In zakaj je to pomembno? Naravno odbira­nje, ki usmerja evolucijo živih bitij, izbira med nakljucnimi spremembami v dednini živih bitij, ki ustvarjajo raznolikost med osebki. Kadar se razmere v okolju spremenijo (lahko se spremeni podnebje, pride do epidemije bolezni ali karkoli drugega), preživijo le osebki, ki bolje prenašajo spremenjene razmere. Med velikim številom osebkov neke vrste se hitro najdejo taki, ki so na nove razmere bolje pripravljeni. Ce pa je osebkov neke vrste malo, je veliko manj možnosti, da so med njimi tudi taki, ki lahko preživijo v novem okolju. Prežive­tje le najvecjih in najmocnejših torej kratkorocno zagotavlja varnost osebkom, na dolgi rok pa vodi v izumrtje vrste, ki se ne more prilagoditi spremembam. 
Obstaja tudi druga pot, ki jo lahko uberejo živa bitja v evo­luciji. Lahko se povezujejo v družbene povezave osebkov iste vrste ali pa se povežejo v sožitja z drugimi, pogosto povsem drugacnimi vrstami živih bitij. V družbeni skupnosti živimo tudi ljudje in brez medsebojne pomoci v zgodovini zagotovo ne bi preživeli. Tudi za sožitja bitij zelo razlicnih vrst lahko naštejemo celo vrsto primerov. Lišaji so združbe gliv in eno­celicnih alg. Živijo lahko na golih skalah, kjer ne gliva ne alga ne bi mogli preživeti samostojno. Drevesa v gozdu živijo v povezavi z glivami, ki razkrajajo odpadlo listje na gozdnih tleh. Orhideje imajo tako drobna semena, da sploh ne mo-rejo kaliti, ce jim pri tem ne pomaga gliva. Prežvekovalci ne bi mogli preživeti brez drobnih enocelicnih bitij v vampih, ki jim pomagajo prebaviti celulozo. Školjke in korale v mor­jih v svojem tkivu gostijo enocelicne alge, ki jih oskrbujejo s hrano, pridobljeno s fotosintezo. Ob globokomorskih vrelcih vroce mineralne vode živijo veliki crvi, ki sploh nimajo preba­vila. Živijo na racun mikroorganizmov v svojem tkivu, ki iz­korišcajo bogate mineralne vire. Na kopnem pa je vsepovsod prisotno eno najpomembnejših sožitij med rastlinami in ži­valmi, od katerega smo odvisni tudi ljudje. Gre za sožitje med rastlinami cvetnicami in njihovimi opraševalci. Rastline se ne morejo premikati, opraševanje s pelodom drugih osebkov pa je nujno za zagotavljanje raznovrstnosti potomcev. Pelod se lahko prenaša z vetrom, kar izkorišcajo mnoge rastline. Take rastline pa morajo rasti v gostih sestojih. Nekatere rastline so ubrale drugo pot. Na svoje cvetove vabijo žuželke. Poleg peloda jim ponujajo medicino v medovnikih, na cvetove pa opozarjajo z barvitimi vencnimi listi in dišavami. Žuželke, predvsem cebele, metulji, muhe trepetavke in druge, izkori-šcajo ponujeno hrano zase in za svoje potomce, rastlinam pa je z njihovim letanjem od cveta do cveta zagotovljena opraši­tev. Na ta nacin pridobljeni plodovi predstavljajo pomemben delež naše hrane in hrane živali, ki jih gojimo za prehrano. Od cebel in drugih opraševalcev smo torej odvisni tudi ljudje. 
Medonosne cebele, ki jih clovek že dolgo goji, so le ena od mnogih vrst cebel. Vecina vrst živi samotarsko in nima­jo družin. Domacim cebelam sorodni pa so cmrlji. Ti imajo ravno tako družine, vendar te jeseni propadejo, prezimijo le mlade matice. Spomladi zasnujejo novo gnezdo v rovu v tleh, med kamenjem ali v gostem šopu trave. Njihov prvi zarod so precej manjše delavke, ki so samice, vendar se jim jajcniki ne razvijejo do konca. Prevzamejo vsa dela v gnezdu in letajo na pašo po pelod in medicino. Cmrlji so odlicno prilagojeni na hladno podnebje, zato so pogosti tudi visoko v gorah in lah­ko letajo ob hladnem in oblacnem vremenu, ko vecina dru­gih cebel miruje. Delavke cmrljev lahko z drgetanjem mišic v svojih gnezdih vzdržujejo stalno temperaturo okrog 30 °C. Ce je prevroce, ob vhodu prhutajo s krili. Samotarske cebele pa lahko letajo šele takrat, ko jih sonce dovolj ogreje. 
Raziskovalci evolucije si že dolgo belijo glave z vprašanjem, kako so se razvile družbene skupnosti, kakršne so razvite pri mravljah, osah in cebelah, z delitvijo na reproduktivne oseb­ke in osebke, ki se ne razmnožujejo, temvec se žrtvujejo z delom za skupnost. Pri nekaterih vitkih cebelah obstajajo majhne skupnosti samic, ki so vse reproduktivno sposobne, a ena med njimi si pridobi vodilni položaj, ker je najvecja in najagresivnejša. Požre vsa jajceca svojih sostanovalk, ki de­lajo kot delavke. Prednost take skupnosti pred samotarskim gnezdenjem je v tem, da je gnezdo vedno varovano pred za­jedavci in plenilci, saj je v njem vedno vsaj ena cebela. Ko sa­motarska cebela odleti na pašo, ostane gnezdo nebranjeno. 

Pešcinska cebela vrste Andrena vaga zakrije vhod v gnezdo, preden odleti na pašo. Na prvi sliki se za cebelinim zadkom vidi vhod v rov, ki je na drugi sliki že zakrit s peskom, narinje­nim z nogami. 

Delavka njivskega cmrlja (Bombus pascuorum) s svojim telesom greje licinke v kamrici iz voska. Telesno toploto tvori z drgetanjem letalnih mišic. 
Nekatere pešcinske cebele in vecina os grebac vhod v svoje gnezdo zakrije, preden odleti na pašo ali lov. Drug nacin va­rovanja zagotavlja skupnost vec osebkov. Vecino genov, ki se prenesejo na novo generacijo, pa v skupnosti cebel prispeva matica. To je še veliko bolj izrazito pri višje razvitih družbe­nih skupnostih mravelj, medonosnih cebel in cmrljev. Matica s svojimi geni torej ne vpliva le na lastnosti matic prihodnjih generacij, temvec tudi na lastnosti prihodnjih delavk. Delav­ke so torej le del vecjega organizma, tako kot celice v telesu. 
Tudi telo veccelicnega organizma, kakršno je naše, je se­stavljeno iz velikega števila celic v razlicnih organih. Vsaka celica opravlja svojo nalogo in sodeluje z drugimi v organiz-mu. Svoje gene pa prenesejo na potomstvo le spolne celice iz spolnih organov. Podobno lahko gledamo na skupnost mravelj ali cebel, ki je nekakšen nadorganizem, v katerem clanice delujejo povezano in v skupno dobro, le nekatere med njimi pa gene prenesejo naprej v novo generacijo. 

Delavka kamnjarskega cmrlja (Bombus lapidarius) na cvetu škrobotca. Potomcev ne bo zaplodila, vendar z delom za družino pomaga pri vzreji svojih sester in bratov. 
Pod vplivom iluzij o vsemogocnosti tehnologije in ob od­tujenosti od narave je clovek postal preprican v samozado­stnost in vsemogocnost. S svojimi dejanji ogroža preživetje bitij, s katerimi je nekoc živel v sožitju. Ljudje, ki škropijo po­lja, vrtove in sadovnjake s sredstvi za zatiranje škodljivcev, ne pomislijo, da unicujejo tudi žuželke, od katerih so usodno odvisni, saj brez njih ni plodov. Redno porocajo o pomorih domacih cebel, medtem ko cmrlji in samotarske cebele umi­rajo skrite našim ocem. Cmrlji in druge cebele imajo vedno manj prostora za gnezdenje. Strojna košnja pokonca veliko gnezd cmrljev. Vedno vec je intenzivno gojenih travnikov, na 

V gorah so cmrlji najpogostejše cebele, saj so dobro prilagojeni na hladno podnebje. Alpska vrsta Bombus mucidus živi le v gorah. 
katerih raste le trava, ki je vetrocvetka in cebelam ne nudi hrane. Upadanje številcnosti divjih cebel in njihove razno­vrstnosti pa opažamo celo na Krasu, kjer je še vedno veliko naravnih suhih travišc, polnih raznovrstnega cvetja. Zadnji cas je, da se zacne clovek zavedati pomena sožitij v naravi, brez katerih tudi sam ne bo mogel preživeti. 
Literatura 
Gogala, A. 2009: Od cebel in drugih opraševalcev cvetja smo odvisni 
tudi ljudje. Nekaj misli o evoluciji, sožitjih in cmrljih … Ob 200. 
obletnici rojstva Charlesa Darwina. Kras, 95/96: 76–77. 


Razvoj družbenosti pri žuželkah 
Družbene skupnosti mravelj, medonosnih cebel, cmrljev, os in termitov so od nekdaj budile zanimanje in navduševale cloveka. Delitev dela in sodelovanje osebkov pri skrbi za rast in razvoj skupnosti sta ga spominjala na odnose v cloveški družbi. Vendar pa obstaja pomembna razlika med družbe-no visoko razvitimi žuželkami in našo družbo. Medtem ko je vecina ljudi plodnih in se razmnožujejo, je vecina osebkov v družini žuželk jalovih in nimajo potomcev. Razmnožujejo se le samci in plodne samice, ki jih je zelo malo. Praviloma je v eni žuželcji družini le ena plodna samica, ki je mati vsem delavkam v gnezdu in tudi mladim spolnim osebkom, ki se v družini pojavijo le v dolocenem letnem casu. Delavke so obi­cajno samice, ki pa jajcnikov praviloma nimajo razvitih in vse svoje življenje skrbijo za skupnost in negujejo svoje mlajše sestre in brate ter mater, ki vecino casa le odlaga nova jajceca. 
Obstoj neplodnih delavk je že Charles Darwin uvrstil med najtežje probleme, ki jih mora pojasniti njegova teorija evo­lucije oziroma naravnega odbiranja, kot jo je imenoval sam. Kako so se lahko pri jalovih osebkih razvile lastnosti, ki jih locijo od spolnih osebkov, ce vendar ne zapustijo potomstva in svojih genov ne morejo prenesti na naslednjo generacijo? Kako to, da delavke požrtvovalno skrbijo za svojo družino in se odpovejo lastnemu razmnoževanju? 
V preteklih desetletjih se je uveljavila teorija odbiranja sorodstva (kin selection theory), ki jo je leta 1964 utemeljil britanski biolog W. D. Hamilton. Prava družbenost (evsoci­alnost), ki jo opredeljujeta delitev na spolne osebke in neplo­dne delavke ter skupno življenje vsaj dveh generacij, se je pri žuželkah razvila vsaj 12-krat in kar 11-krat pri kožekrilcih (Hymenoptera). Torej je sklepal, da mora neka znacilnost ko­žekrilcev spodbujati razvoj družbenosti. Posebnost kožekril-cev je nacin dolocanja spola osebkov. Samci se namrec razvi­jejo iz neoplojenih jajcec in so haploidni, imajo le en niz kro­mosomov, podedovanih po materi, in ne dveh kot samice, ki podedujejo en niz po materi in drugega po ocetu. Zaradi tega vse sestre podedujejo enake ocetove gene, le po materinih genih se lahko razlikujejo med seboj. V povprecju so njihovi geni enaki v 75 odstotkih. Ce imajo samice cebel, mravelj ali os hcerke, imajo te povprecno le 50 odstotkov njihovih ge­nov. Torej naj bi bilo zanje bolje, da pomagajo sestram, ki so jim bolj sorodne kot hcere. 
Teorija se je verjetno prijela zato, ker uporablja matemati­ko, ta pa je znacilna za znanosti, ki lahko vse izracunajo, še preden je pojav opazovan (fizika). Biologiji pogosto ocitajo, da ni prava znanost, ce temelji le na opazovanjih. Toda teo­rija odbiranja sorodstva ima mnogo pomanjkljivosti. Matica se lahko pari z vec samci, zato so njene hcerke (delavke) manj sorodne med seboj. Vendar to dejstvo za teorijo ni usodno. Lahko si namrec predstavljamo, da se je parjenje z vec samci razvilo šele potem, ko se je družbenost že razvila. Omogoca namrec vecjo prilagodljivost družine, saj se razlicne delavke razlicno odzivajo na spremembe v okolju. 
Pomembnejše je, da so le sestre kožekrilskim samicam sorodnejše kot hcere. Ko ima mlada matica potomce, so ti sestram stare matice manj sorodni, kot bi jim bile njihove lastne hcere. Potomci skupnosti, za katero delavke požr­tvovalno skrbijo, torej njim niso sorodnejši, kot bi bili, ce bi jih delavke zaplodile same. Le naslednja generacija pa je po­membna za evolucijo. 
Kljub na prvi pogled privlacni teoriji tudi ni mogoce ugo­toviti, kakšen naj bi bil selekcijski mehanizem, ki bi med po­tomci družine izbiral take, ki bi bolje sodelovali med seboj le zaradi sorodnosti. Ce so si sestre zelo sorodne, je v najbolj­šem primeru vseeno, katera izmed njih bo imela potomce. Tiste, ki skrbijo za druge in same ne ležejo jajcec, ne more­jo vplivati na lastnosti prihodnje generacije. Potomce bodo zapustile tiste, ki se kljub sorodnosti vseeno razmnožujejo, torej so najmanj prilagojene družbenemu življenju. To pa ne vodi v razvoj družbenosti. Poleg tega se je prava družbenost z jalovimi delavkami in delavci razvila tudi pri termitih, v spužvah živecih rakih in celo pri sesalcih slepih kužetih, ki imajo diploidne samce. 
Parjenje med ozko sorodnimi partnerji vodi v izgubo gen-ske raznolikosti v populaciji, kar onemogoca prilagajanje na spremembe v okolju. Genske bolezni se pri potomcih lažje izrazijo, saj je vec možnosti, da sta oba starša nosilca enake genske napake. Do enakih posledic bi prišlo tudi v družbi, ki bi med svoje clane pripušcala le najbližje sorodnike in izlo-cala vse ostale. Brez genske raznolikosti ni evolucije, zato bi se razvoj take skupnosti koncal. Odbiranje sorodstva nima selekcijske prednosti. 
Skupna lastnost vseh živali, ki živijo v evsocialnih sku­pnostih, ni nacin dolocanja spola, temvec gradnja gnezd ozi­roma prebivališc, v katerih prebivajo in skrbijo za potomce. Mravlje, cebele, ose, termiti in slepa kužeta gradijo zapletene rove, satje, celo vec metrov visoke zgradbe in svoja gnezda gradijo v duplinah ali votlinah, ki jih v naravi pogosto pri­manjkuje. Za gradnjo gnezd porabijo živali, ki gradijo gnez­da, vecino svojega casa in energije. Gnezda varujejo potom­ce in jim omogocajo varnejše prve življenjske korake. Taka gnezda je treba varovati pred zajedavci, tatovi zbrane hrane in vsiljivci. To je možno le v skupnosti, v kateri samo del cla­nov zapušca gnezdo zaradi zbiranja hrane. Zasnova novega gnezda pa je zahteven in nevaren posel zaradi pomanjkanja primernih prostorov, plenilcev na prostem in velike porabe energije, ki jo mora v gradnjo vložiti samica. Vec kot polovica mladih samic samotarskih cebel pogine, preden zgradi svoje gnezdo. Torej je zanje bolje, ce lahko uporabijo že zgrajeno gnezdo. Mnoge vrste cebel in os so zato razvile kleptopa-razitsko življenje (tatinsko zajedavstvo). Ne gradijo lastnih gnezd, temvec svoja jajceca podtikajo v gnezda drugih vrst, tako kot kukavice. Pri nekaterih vrstah pa se samice vracajo v rodna gnezda in skrbijo za potomstvo svoje matere ali se­stre. Nastanejo družbene skupnosti. 
Pri tem ima pomembno vlogo nacin dolocanja spola pri kožekrilcih. Samice lahko namrec jajceca med izleganjem oplodijo s shranjeno spermo in se iz njih izležejo samice, ali pa odložijo neoplojene in tako zaležejo samce. Torej lahko vplivajo na spol potomcev. Samice družbenih vrst kožekril­cev v zacetni stopnji razvoja družine izlegajo le oplojena jajceca. Samice, ki se razvijejo iz njih, ostanejo neoprašene, ker ne najdejo samcev, zato kot delavke ostanejo v rodnem gnezdu. Samci se razvijejo iz neoplojenih jajcec šele tedaj, ko je družina številcna in oplodijo mlade matice, ki kasneje za­snujejo nove družine. 
Med cebelami lahko najdemo vec oblik družbenosti. Naj­enostavnejše je komunsko življenje. Samice si delijo skupni vhod v gnezdo, v njem pa vsaka pripravlja svoje zarodne celi­ce in na pripravljeno hrano odloži svoja jajceca. Kvazisocialne skupnosti so podobne, vendar samice sodelujejo pri oskrbi zarodnih celic s hrano. V semisocialnih (poldružbenih) sku­pnostih pa si ena med njimi pridobi vodilni položaj. Ponava­di je to najvecja samica, ki si dominantnost pribori s fizicno premocjo. Ostaja v gnezdu, ga varuje in preiskuje zarodne ce-lice. Ce v njih najde jajcece sostanovalke, ga požre in na nje­govo mesto odloži svoje jajcece. Tako poskrbi, da zaplodi sko-raj vse potomce v svoji skupnosti, v kateri druge samice, ki so pogosto njene sestre, letajo na pašo po pelod in medicino. 
Komunsko življenje, kvazisocialnost in semisocialnost lahko razumemo tudi kot stopnje razvoja, ki vodi k viso­ko razvitim evsocialnim skupnostim. Tak razvoj pa ni nu-jen, lahko zastane na doloceni stopnji ali se celo povrne k samotarskemu življenju samic, odvisno od razmer v okolju, 


. 
Delavke obrobljenih brazdark (Lasioglossum marginatum) izletavajo iz podzemnega gnezda. Vrsta živi v vecletnih evsocialnih družinah z velikim številom delavk. 

. 
Zlatonoga brazdarka (Lasioglossum xanthopus) je samotarska vrsta. 

. 
Brazdarka vrste Lasioglossum malachurum se skuša vrniti v gnezdo, a ji to stražarka ne dovoli. Matice te vrste same zasnujejo gnezdo, pozneje pa v njem kot delavke služijo njene hcere. 


ki vplivajo na vsako vrsto po svoje. Med vitkimi cebelami (Halictidae) je veliko samotarskih vrst in takih z razlicnimi oblikami družbenosti. Pri njih se je družbeno življenje raz­vilo veckrat in se veckrat vrnilo k samotarskemu življenju, saj si drugace ni mogoce razlagati, da je skoraj v vsakem od vecjih rodov vitkih cebel nekaj družbenih in nekaj samotar­skih vrst. 
Vrsta Halictus rubicundus je družbeno prilagodljiva, saj obstajajo populacije te vrste, v katerih samice tvorijo druž­bene skupnosti in populacije, v katerih živijo samotarsko 

. 
Obrobljena brazdarka se s tovorom peloda vraca v svoje gnezdo. 

. 
Samec obrobljene brazdarke na gnezdišcu. 



(Field et al., 2010). Spomladi vsaka samica skoplje gnezdilni rov in vzredi zarod približno šestih osebkov. V samotarskih populacijah mlade samice po oprašitvi prezimijo in spomladi zasnujejo svoje gnezdo. V družbenih populacijah pa nekatere ostanejo v rodnih gnezdih in pomagajo pri vzreji drugega za­roda svoje matere. V Britaniji in na Irskem so populacije na severu in v gorah samotarske, medtem ko so južne populacije v nižinah družbene. Raziskovalci so prenesli samice iz druž­benih populacij na obmocje, kjer njihove vrstnice gnezdijo samotarsko. Tudi preseljene samice so v novem okolju vzre­dile samotarsko živece hcerke, ki so odšle na prezimovanje. Nato so opravili preselitve v nasprotni smeri. Polovica samic samotarske populacije, preseljene na obmocje družbeno ži­vece populacije, je vzredila družbene skupnosti samic, ki so vzrejale drugi zarod. Genska primerjava odraslih osebkov in licink je pokazala, da je le ena od samic v družbenih gnez­dih mati novemu zarodu. V manjšem številu gnezd je bila to ustanoviteljica gnezda, v ostalih pa njena najstarejša hci. Tudi nekaj gnezd, v katerih je ustanoviteljica umrla pred izle­ganjem njenega zaroda, je ena izmed mladih samic uporabila za vzrejo svojega zaroda. To so bila samotarska gnezda, ven­dar druga v istem letu, kar na obmocju samotarskih popu­lacij prav tako niso nikoli opazovali. Družbenost je torej pri tej vrsti odvisna od dolžine toplega letnega obdobja. Kjer je kratko, živijo cebele samotarsko. Ce pa je daljše, se razvijejo družbene skupnosti. 
Kljucen pogoj za razvoj skupnosti z jalovimi delavkami je dosežek dominantnih samic v semisocialnih skupnostih, da zaplodijo vse potomce v svojih gnezdih. Matice v evsocialnih družinah morajo namrec, ker so edine, ki prenašajo gene na potomstvo, s svojimi geni dolocati tudi lastnosti bodocih ja­lovih delavk in ne le prihodnjih spolnih osebkov. Tako mati­ce kot delavke imajo vse gene, ki omogocajo razvoj osebka v matico ali delavko. Kateri geni se bodo v dolocenem osebku izrazili, je odvisno od razmer v okolju, v katerem se razvi­jajo: od razpoložljive hrane, feromonov matice ali pac zgolj fizicnega nasilja dominantne samice, ki pri delavkah povzro-ca stres. Zadnja možnost je najprimitivnejša in jo v razvoju obicajno kmalu zamenja vpliv kemicnih snovi, ki jih izloca matica – feromonov. Podobno poteka razvoj mnogocelicnega organizma iz oplojene jajcne celice. Vse z delitvijo nastale ce-lice imajo iste gene, vendar postanejo nekatere kožne celice, druge jetrne, tretje živcne in tako naprej, vse pod vplivom snovi, ki jih izlocajo sosednje celice. Tudi zato lahko na evso­cialno skupnost gledamo kot na nadorganizem (superorga­nizem). Ta pojem je že leta 1911 uvedel W. M. Wheeler. 
Semisocialne skupnosti najpogosteje opazujemo kot sto­pnjo v razvoju družine vitkih cebel, na primer grintovcank (Halictus scabiosae). Tu sestre prezimijo v rodnem gnezdu in ga spomladi obnovijo. Ena med njimi postane funkcionalna matica. Ko v gnezdu dorasejo njene hcerke, ki prevzamejo vlogo delavk, svojih sester ne spusti vec v gnezdo. Nekatere med njimi si skopljejo novo gnezdo v bližini in kmalu se jim pridružijo sostanovalke, ki se jim ne ljubi kopati rova. Kmalu nastane nova semisocialna skupnost, medtem ko je v starem gnezdu nastala prava družbenost (evsocialnost) z jalovimi neoprašenimi delavkami nove generacije. 
Skrb za zarod ima zelo pomembno vlogo v razvoju evso­cialnih skupnosti. Nekatere samotarske cebele, recimo male lesne cebele (rod Ceratina), ne zaprejo zarodnih celic in odi­dejo kot druge samotarske vrste, temvec stražijo gnezdo in skrbijo za zarod. Cistijo celice ali prinašajo novo hrano. Tako skupnost imenujemo subsocialno (poddružbeno). Pri neka­terih vrstah kakšna od hcera ostane v gnezdu svoje matere kot delavka. Male lesne cebele uvršcamo v družino Apidae, tako kot cmrlje in medonosne cebele, zato nam morda pri­kazujejo pot, ki je vodila do skupnosti, kakršne poznamo pri družbenih vrstah. 

Pri naših vrstah iz rodu Ceratina še niso našli družbenih skupnosti. Najvecja vrsta tega rodu je Ceratina chalcites. Na sliki samica na panonskem osatu (Cirsium pannonicum). 
Ce ima le ena od samic v skupnosti monopol nad razmno­ževanjem, se lahko zacnejo v genomu njenih potomcev kopi-citi spremenjeni geni, ki dolocajo vedenje in telesno zgradbo delavk, kot tudi tisti, ki dolocajo lastnosti spolnih osebkov. Delavke se od matic pogosto ne locijo le po vedenju, temvec tudi po velikosti, barvi, telesni obliki in drugih lastnostih. Pri mnogih mravljah obstaja celo vec kast delavk, ki se locijo po velikosti, obliki in vedenju. 
Med tekmovanjem z drugimi družinami (skupnostmi) iste vrste za vire hrane ter ob bolj ali manj uspešni gradnji gnezd in njihovem varovanju poteka naravno odbiranje. Lahko recemo, da poteka izbor med bolje in slabše prilagoje­nimi družinami ali pa med boljšimi in slabšimi geni njihovih matic ter samcev, ki so jih oprašili. Ce se osredotocimo na prvi vidik, govorimo o odbiranju skupin (group selection), drugi vidik pa nam pove, da se odbira pravzaprav le genome spolnih osebkov. Ce je tako, so delavke le avtonomni, od te­lesa loceni organi matice. Altruisti (nesebicneži) niso postali po lastni izbiri, temvec zato, ker je to koristno za skupnost, ali bolje povedano, njihovim staršem zagotavlja uspešnejše razmnoževanje. 
Za konec se povrnimo k Darwinu. Kljub temu, da ni ve­del nicesar o nacinih dedovanja, je v svoji knjigi O nastanku vrst (1859) pravilno razložil nastanek jalovih delavk in raz­lik med njimi. Zapisal je: … verjamem, da je naravno odbiranje z vplivanjem na plodne starše moglo izoblikovati vrsto, ki je redno zalegala jalovke, bodisi samo velike, bodisi majhne, ali koncno, skupino delavk iste velikosti in zgradbe, hkrati pa še drugo skupi­no delavk, z drugacno velikostjo in zgradbo … 
V cloveški družbi ni prišlo do obvezne delitve na osebke, ki se razmnožujejo, in na tiste, ki jim pomagajo, ne da bi se sami razmnoževali. Nastavki za razvoj v tej smeri pa ven­darle obstajajo. Moški z vec spolnimi hormoni so drznejši in agresivnejši, zato imajo vec možnosti, da si pridobijo vodil­ni položaj v družbi. Vodilni položaj jim daje vec možnosti za razmnoževanje. Menda je velik del evrazijskega prebivalstva potomcev Džingis-kana. Potrtost po drugi strani zmanjšuje kolicino spolnih hormonov v organizmu in preprecuje raz­množevanje. Vedno vec parov je neplodnih, zato ima vse po­membnejšo vlogo oploditev z medicinsko pomocjo. Potrtosti je vec med ljudmi nižjih slojev v družbi, ti ljudje pa so tudi bolj izpostavljeni kemikalijam v hrani in okolju, ki delujejo podobno kot ženski spolni hormoni in moškim zmanjšujejo verjetnost oploditve. 
Literatura 
Darwin, Ch. 2009 (1859): O nastanku vrst z delovanjem naravnega odbiranja ali ohranjanje prednostnih ras v boju za preživetje. Založba ZRC, Ljubljana, 421 str. 
Field, J., R. J. Paxton, A. Soro, C. Bridge 2010: Cryptic plasticity un­derlies a major evolutionary transition. Current Biology, 20: 1–4. 
Gogala, A. 1991: Initiation of new nests in a social bee, Halictus scabiosae Rossi (Hymenoptera: Halictidae). Opuscula zoologica flu-minensia, 67: 1–7. 
Gogala, A. 2010: Razvoj družbenosti pri žuželkah. Proteus, 73 (4): 150–155. 
O'Toole, Ch., A. Raw 1991: Bees of the World. Blandford, London, 192 str. 
Wilson, D. S., E. O. Wilson 2007: Rethinking the theoretical foundation of sociobiology. The Quarterly review of Biology, 82 (4): 327–348. 


Družine in rodovi cebel 
Družina Colletidae 
V družino opnark združujemo cebele dveh rodov, ki so na videz zelo razlicne, vendar imajo skupne lastnosti, ki doka­zujejo njihovo sorodnost. Njihov jezicek je dvokrp, širok in predeljen po sredini. Ker je podoben jezicku os, so opnarke dolgo veljale za najprimitivnejše cebele, nato pa so ugotovili, da samci nekaterih opnark nimajo dvokrpega jezicka in da je tak jezicek verjetno prilagoditev na njihov nacin priprave zarodnih celic. Samice s svojim širokim jezickom po stenah celic razmažejo izlocek iz Dufourjevih ali mazilnih žlez v zadku. Ko se izlocek strdi, nastane prozorna vrecka, ki šciti zalogo hrane in zarod pred vlago in okužbo. 
Rod Hylaeus 
Zakrinkane cebele so majhne, vecinoma crne z rumenimi ali belimi lisami. Samci imajo praviloma rumeno ali belo obrazno masko, samice pa le svetle proge ali lise ob oceh, ki lahko tudi manjkajo. Odlakanost je redka in ne tvori organov za prena­šanje peloda. Tega samice prenašajo v golši. Izjema je rogata zakrinkana cebela (Hylaeus cornutus), ki kroglico cvetnega pra­hu prenaša v vdolbini na obrazu, ob kateri ima rogate izrastke. Zaradi teh znacilnosti so zakrinkane cebele imeli za pracebe­le, najprimitivnejše živece vrste. Toda vsaj na priprsju, izvor-no prvem clenu zadka, ki je postal del oprsja, najdemo nekaj resastih dlak. Te dokazujejo, da so predniki zakrinkanih cebel imeli kožušcek za lovljenje pelodnih zrn, a so ga med evolucijo izgubili. Gnezdijo v rovih v lesu ali votlih steblih, nekatere tudi v rastlinskih šiškah. V tleh gnezdi vrsta Hylaeus variegatus, ki jo prepoznamo po rdeci barvi zadka samic. Samice te vrste rovov ne kopljejo same, temvec gnezdijo v starih rovih drugih kože­krilcev. Število vrst v Sloveniji: 32. [Slike tudi na str. 10, 18, 66] 

. 
Samci zakrinkane cebele vrste Hylaeus lineolatus edini nimajo za samce znacilne bele ali rumene obrazne maske, temvec le lisi ob oceh, tako kot samice. 

. 
Vrsta Hylaeus signatus je malobralna, obiskuje le cvetove katanca (Reseda). 




Rod Colletes 
Vecina vrst opnark ima svetle precne pasove na zadku, ki jih tvorijo splošcene, pogosto celo luskaste dlake. Izjema je vr­sta Colletes cunicularius, ki edina izmed naših vrst leta zgodaj spomladi, vse druge vrste so poletne. Pelod prenašajo na za­dnjih nogah in na priprsju. Na spodnji strani zadnjih stegen dlake tvorijo košek za pelod. Vse vrste so malobralne, vezane na dolocene hranilne rastline, vendar lahko vrsti C. cunicula­rius in C. hederae v primeru pomanjkanja obicajni vir peloda nadomestijo z drugim. Gnezdijo v tleh, nekatere v številcnih naselbinah. Zaloga hrane v celicah je tekoca in jajcece samice pritrdijo na steno celice. Tako kot stene celic so tudi pokrovi celic in predelne stene v gnezdu iz celofanu podobne snovi, ki nastane iz izlocka žleze v zadku samice. Število vrst v Slo­veniji: 12. [Slike tudi na str. 39, 44, 61] 

Gredljato opnarko (Colletes carinatus) najdemo na socvetjih lukov (Allium), saj zbira le njihov pelod. 

Daviesova opnarka (Colletes daviesanus) gnezdi v pešceni steni. 

Hranilna rastlina vrste Colletes hylaeiformis je ametistasta možina (Eryngium amethystinum). 


Družina Halictidae 
Družina vsebuje veliko vrst, mnoge je v naravi po videzu tež­ko lociti med seboj. Ime vitke cebele pristoji le samcem, ki imajo vecinoma dolg in ozek zadek, ime brazdarke pa sami-cam, ki imajo na zadnjem clenu zadka golo vzdolžno progo. Vse naše vrste gnezdijo v tleh, kjer nekatere izkopljejo globo­ke in razvejane rove, ki so najobsežnejši pri družbenih vrstah v casu, ko imajo številne delavke. Med vitkimi cebelami je družbeno življenje razvito v rodovih Halictus in Lasioglossum, kjer lahko najdemo poleg samotarskih vrst razlicne oblike družbenih skupnosti, zato so za študij evolucije družbenosti vitke cebele zelo pomembne. Zarodne celice premažejo z iz-lockom žlez v zadku, ki se sprime s peskom ali zemljo. 
Rod Halictus 
Za rod Halictus so znacilne svetle precne proge na robovih zadkovih obrockov. Samice vecine manjših vrst podrodu Ha­lictus je težko razlikovati, za dolocanje potrebujemo samce, ki letajo šele poleti. Vrste podrodu Seladonia so kovinskih zlatih ali zelenkastih barv. Pri vrsti Halictus rubicundus poznamo samotarske in družbene populacije. Samotarsko živita vrsti 
H.sexcinctus in H. quadricinctus, zelo sorodna vrsta H. sca­biosae pa je družbena. Razvoj je ocitno možen v obe smeri, od samotarskega k družbenemu življenju in obratno. Število vrst v Sloveniji: 18. [Slike tudi na str. 91, 93, 94, 95, 97] 
Kesslerjeva brazdarka (Halictus kessleri) je ena izmed zlato obarvanih vrst. Živi v družbenih skupnostih. Matico lahko prepoznamo po veliki glavi, s katero varuje vhod v gnezdo. . 
Samec šesteroproge brazdarke (Halictus sexcinctus) pred vhodom v gnezdo.. 


Rod Lasioglossum 
Cebele rodu Lasioglossum živijo povsod, od morske obale do najvišjih vrhov. Pogosto naletimo na njihova gnezda na ko­lovozih in drugih poteh, ponekod nastopajo množicno. Ce imajo pasove ali lise svetlih dlak na zadku, so ti na prednjih delih obrockov, delno zakriti z robom sosednjega obrocka. Nekaj manjših vrst je zelenkastih kovinskih barv. Nekate-re od teh so prebivalci gora. Vrste podrodu Lasioglossum so samotarske, medtem ko v podrodu Evylaeus prevladujejo družbene vrste. Samice se parijo s samci že pred prezimo­

Zvoncicna brazdarka (Lasioglossum costulatum) je samotarska malobralna vrsta, obisko­valka zvoncic (Campanula). 
vanjem, z izjemo nekaj zgodnje pomladanskih samotarskih vrst. Spomladi, ob osnovanju ali obnovi gnezd, zato samcev ne moremo najti. Pojavijo se šele z novo generacijo. Pri druž­benih vrstah so prvi zarodi v letu brez njih ali so zelo redki, saj neoprašene samice ostanejo v rodnem gnezdu kot delav­ke. Število vrst v Sloveniji: 62. [Slike tudi na str. 11, 30, 33, 110–112] 

Lasioglossum laterale je redka sredozemska vrsta, ki smo jo našli na Kraškem robu. 

Lasioglossum fratellum je gorska vrsta, pogosta v slovenskih Alpah. 

Rod Sphecodes 
Krvave cebele so kleptoparaziti (tatinski zajedavci) v gnez­dih samotarskih in družbenih vitkih cebel iz rodov Halictus in Lasioglossum. Nekatere vrste zajedajo tudi pri drugih ro­dovih, predvsem pri pešcinskih cebelah (Andrena). Znacilna je rdeca barva vsaj prednjih obrockov zadka, kar je rodu dalo ime. V nasprotju z vecino drugih kleptoparazitov samica kr­vave cebele pred leženjem svojega jajceca unici (požre) jajcece gostitelja v celici. Njeno vedenje je torej podobno vedenju ma-tic v gnezdih družbenih vrst, ki unicujejo morebitna jajceca svojih sostanovalk. To kaže na vzporedni razvoj družbenega 
Znacilnost samice krvave cebele vrste Sphecodes monilicornis je glava kvadratne oblike. . 
Samec vrste Sphecodes rufiventris na lasasti crvinki (Minuartia capillacea). . 

in kleptoparazitskega nacina življenja iz skupnih osnov. Pre-den zapusti gnezdo, lahko krvava cebela zapre celico, v ka­tero je odložila jajcece, in vcasih celo vhod v gnezdo. Število vrst v Sloveniji: 20. [Slika tudi na str. 59] 

Rod Ceylalictus 
Rod je bil šele nedavno locen od rodu Nomioides. Oba rodova vsebujeta ene najmanjših cebel. Prebivajo v predelih s pešce­nimi tlemi, v katerih skopljejo rove za gnezdo. Ena sama vr­sta rodu Ceylalictus živi v Evropi. V Sloveniji je bila najdena v peskokopu na Bizeljskem. 

Rod Pseudapis 
Vrste rodu Pseudapis smo nekoc združevali v rod Nomia. Za­nje so znacilne nenavadno velike ramenske luske, ki prekri-

Samica vrste Pseudapis diversipes s tovorom peloda pociva na suhi travni bilki. 
vajo korene kril. Vecina samcev ima groteskno oblikovane zadnje noge z dolgimi ostrogami in odebeljenimi stegni. Dve vrsti živita v primorskem delu Slovenije. Pseudapis diversipes je razširjena v Istri, medtem ko P. bispinosa živi le v Seco­veljskih solinah, zato jo imenujemo solinska cebela. Na so-linskih nasipih lahko gnezdi v številcnih naselbinah. [Slika tudi na str. 48] 

Rod Dufourea 
Vrste rodu Dufourea so vecinoma malobralne (oligolektic­ne). V Sloveniji je najpogostejša D. dentiventris, ki obiskuje zvoncice (Campanula) v gorskih predelih. D. minuta obiskuje košarnice (Asteraceae). Naše vrste so crne s slabo izraženimi pasovi dlak na zadkovih obrockih. Gnezdijo v tleh. Število vrst v Sloveniji: 3. 

Dufourea dentiventris v cvetu hranilne rastline. 

Rod Rhophitoides 
Naša edina vrsta, Rhophitoides canus, je opraševalec lucerne in drugih meteljk (Medicago). Z ozkimi precnimi pasovi na zadkovih obrockih je na videz podobna majhnim vrstam iz rodu Halictus. 

Rhophitoides canus je opraševalka meteljk. 

Rod Rophites 
Znacilnost samic iz rodu Rophites so trni na celu, ki služijo zbiranju peloda v majhnih cvetovih ustnatic. Naši dve vr­sti trnoglavk sta si zelo podobni, a po hranilni rastlini jih locimo precej zanesljivo. Rophites algirus obiskuje pokoncni cišljak (Stachys recta), R. quinquespinosus pa navadni cistec (Betonica officinalis). Samci imajo daljše tipalnice. 

Samec vrste Rophites algirus na cvetu pokoncnega cišljaka. 

Rod Systropha 
Posebnosti vijerožk (rod Systropha) so spiralno zavite tipalni­ce samcev in prenašanje peloda tudi na zgornji strani zadka pri samicah. Te prenašajo pelod na zadnjih golenih, trebušni strani zadka in tudi ob strani hrbtnih obrockov. Obiskujejo cvetove slaka (Convolvulus). Pri nas živi le ena vrsta, S. curvi­cornis. 


Družina Andrenidae 
Cebele iz družine Andrenidae gnezdijo v tleh. Stene zaro­dnih celic vecinoma premažejo z voskastim izlockom Dufo­urjeve žleze v zadku. Skoraj vse vrste so samotarske, ceprav pogosto gnezdijo v številcnih naselbinah. Nekaj vrst je ko­munskih, vec samic si deli skupni vhod v gnezdo. 
Rod Andrena 
Z vrstami najštevilcnejši rod cebel v Evropi. Mnoge vrste le­tajo že zgodaj spomladi na prvem cvetju, druge se pojavljajo pozneje, nekaj vrst leta tudi pozno jeseni. Vec vrst ima po dve 

Krivonoga pešcinarka (Andrena curvungula) je ena izmed vrst, vezanih na cvetove zvoncic. Na oprsju ima znacilne kratke dlacice. 
generaciji v letu, ki se lahko morfološko razlikujeta. V tem primeru je težko ugotoviti, ali gre res za dve generaciji iste vrste ali pa je že prišlo do delitve na dve loceni vrsti. Pelod prenašajo na zadnjih nogah in na priprsju, kjer so pri neka­terih vrstah razviti pravi koški za pelod. Košek je razvit tudi na stegnih zadnjih nog, medtem ko je na zadnjih trohantrih (obrtcih) dolg cop ukrivljenih dlak, ki stegenski košek zapi­ra s spodnje strani. Veliko vrst je malobralnih, vezanih na 

Rumenonoga pešcinarka (Andrena flavipes) je pogosta mnogobralna vrsta, na sliki na ruju (Cotinus coggygria). 


.	 Rdecerjava pešcinarka (Andrena fulva) ni izbircna, a posebej rada obiskuje cvetove rdecega ribeza. 
. 
Edina hranilna rastlina vrste Andrena florea je blušcec (Bryonia dioica). 

. 
Grahorjeva pešcinarka (Andrena lathyri) na gorskem grahorju (Lathyrus linifolius). Vrsta je vezana na metuljnice, predvsem grahorje in grašice. 


dolocene hranilne rastline. Za samice so znacilne žametno dlakave obocesne brazde na obrazu, ki so verjetno hlapilne površine za izlocke žleznih celic. Število vrst v Sloveniji: 119. [Slike tudi na str. 12, 31, 34, 40, 44, 62, 71, 72, 102] 


. 
Rogenhoferjeva pešcinarka (Andrena rogenhoferi) je alpska vrsta, najdena tudi pod vrhom Malega Triglava. Kot vecina gorskih vrst ni izbircna, na sliki na kimastoplodnem šipku (Rosa pendulina). 

. 
Na jesenski vresi zbira hrano vresina pešcinarka (Andrena fuscipes). 

. 
Crna pešcinarka (Andrena morio) je sredozemska mnogobralna vrsta. 



Na rešeliki (Prunus mahaleb) je spomladi na Krasu pogosta rdeckasta pešcinarka (Andrena rufula). 

Tschekova pešcinarka (Andrena tscheki) obiskuje križnice (Brassicaceae). 

Rod Panurgus 
Dve vrsti rodu Panurgus živita v Sloveniji. Obe sta crne barve in zbirata pelod košarnic (Asteraceae). Samice kopljejo rove za gnezda v tla in prenašajo pelod na zadnjih nogah. Samci vrste P. calcaratus imajo plošcat izrastek na zadnjih stegnih in pogosto velike glave. Samice te vrste živijo komunsko. Po vec samic si deli isto gnezdo, vendar vsaka sama skrbi za svoje zarodne celice. Vecja vrsta P. banksianus je samotarska. [Slika tudi na str. 62] 

Samica vrste Panurgus calcaratus s tovorom peloda na otavcicu (Leontodon). 

Rod Camptopoeum 
Predstavnice rodu Camptopoeum imajo rumene precne proge na zadkovih obrockih. Vrsta C. frontale je bila leta 1945 naj­dena v Olimju, a je kasneje v Sloveniji nismo nikoli vec našli. Nabira pelod glavincev (Centaurea). 

Rod Melitturga 
Samec vrste M. clavicornis je bil leta 1921 najden v Mariboru in to je edina najdba te zanimive vrste v Sloveniji. Oba spola imata kratke kijaste tipalke. Samci imajo velike oci, podob-no kot troti medonosnih cebel. Med letenjem lebdijo, nato pa se zaženejo za mimo letecimi samicami, ki jih opazijo s svojimi velikimi ocmi. Samice obiskujejo cvetove metuljnic, predvsem lucerne. 


Družina Melittidae 
Majhna, a zanimiva družina samotarskih cebel. Naše vrste gnezdijo v tleh in so vse malobralne, vezane na dolocene hra­nilne rastline. Pelod prenašajo na zadnjih nogah. Dlake za prenašanje peloda so razvite na golenih in prvih clenih sto­palc. Ceprav so kratkorile, imajo Melittidae tudi nekaj zna-cilnosti dolgorilih cebel. 
Rod Melitta 
Žagorožke so dobile ime po znacilno oblikovanih tipalnicah samcev vecine vrst, kjer so posamezni cleni tako zadebeljeni, da je videti, kot bi bile tipalnice žagasto nazobcane. Vrsti M. haemorrhoidalis in M. tomentosa obiskujeta zvoncice (Campa­nula), M. nigricans je vezana na krvenko (Lythrum), M. tricinc­ta na zobnik (Odontites), M. leporina na meteljke (Medicago) in M. dimidiata na turško deteljo (Onobrychis). Število vrst v Sloveniji: 6. [Slike tudi na str. 13, 77, 82, 83] 

Samec tropase žagorožke (Melitta tricincta) na rdecem zobniku (Odontites vulgaris). 

Rod Macropis 
Dve vrsti rodu oljark (Macropis), ki živita pri nas, zbirata hra-no na pijavcnicah (Lysimachia). Te rastline v cvetovih ne nu-dijo medicine, temvec v posebnih celicah kopicijo olja. Sami-ca stene teh celic predre s posebnimi krtackami na stopalcih in popivna olje. Prenaša ga med dlakami na zadnjih nogah in zmeša z nabranim pelodom, da pripravi hrano za zarod. 

Z oljem, ki je vodoodbojna snov, premaže tudi zarodne celi­ce v gnezdu. Samci imajo odebeljene zadnje noge in rumeno obrazno masko. [Slika tudi na str. 17] 

Rod Dasypoda 
Znacilnost hlacark so zelo dolge dlake za prenašanje peloda na zadnjih golenih in prvih clenih stopalc. Prenašajo lahko velik tovor peloda. Gnezdijo v pešcenih tleh in s svojimi copi dlak na zadnjih nogah tudi pometajo izkopani pesek pred vhodom v gnezdo. Zarodne celice niso premazane, zaloga peloda pa je oblikovana tako, da se le na nekaj tockah stika s steno celice. S tem je zmanjšana možnost okužbe. Pri nas živi le ena vrsta, D. hirtipes, ki obiskuje košarnice (Astera­ceae). Nekaj drugih vrst je znanih iz sosednjih dežel. [Slika na str. 30] 


Družina Megachilidae 
Znoske so obsežna družina dolgorilih cebel. Gnezdijo v naj­denih rovih v lesu, votlih steblih ali rastlinskih steblih s str­ženom, polžjih hišicah ali v tleh, nekatere pa gradijo na skale pritrjena gnezda. Zarodnih celic ne premažejo s svojim izloc­kom, temvec celice ali vsaj predelne stene v gnezdu gradijo iz rastlinskega ali mineralnega gradiva. Uporabljajo blato, pesek, košcke rastlinskih listov, pasto iz zgrizenega listja, rastlinske dlacice ali smolo. Material za gnezdo prenašajo s celjustmi ali držijo z nogami. Zidarke (Chalicodoma) pesek za svoja gnezda na skalah zmešajo z izlockom Dufourjeve žleze, da je odporen proti vodi. Samice znosk prenašajo pelod na spodnji strani zadka, kjer je razvita dlakava krtacka. Gnez­dijo samotarsko. Vec rodov je kleptoparazitskih. 
Rod Lithurgus 
Tesarke same stešejo rove za svoja gnezda v trdnem ali tr-hlem lesu. Zarodnih celic ne oblagajo. Pri nas sta bili naj-

Samec tesarke (Lithurgus chrysurus) na omanu (Inula). 
deni dve vrsti, ki obiskujeta cvetove košarnic (Asteraceae). 
L. chrysurus se pojavlja v Istri, L. cornutus pa je znana le po enem samcu iz Prekmurja. 

Rod Aglaoapis 
Vrsto A. tridentata smo nekoc uvršcali v rod Dioxys. Je klep­toparazitska vrsta, ki zajeda v gnezdih cebel zidark (Chali­codoma in Hoplitis). Predstavnice plemena Dioxyini odlagajo jajceca v že zaprta gnezda gostiteljev skozi steno, zato je ko­nica zadka samic ozka. 

Rod Dioxys 
D.cincta je prav tako kleptoparazitska vrsta, zajedavec cebel zidark. Znacilna zanjo je rdeca barva prvih obrockov zadka. 

Rod Trachusa 
Le ena vrsta, T. byssina, živi v Sloveniji. Z izjemo rumene obrazne maske samcev nima za pleme Anthidiini znacilnih rumenih prog ali lis na telesu. Samice gnezdijo v tleh. Rov skopljejo same in celice v gnezdu obložijo s košcki rastlinskih listov in smolo. Obiskujejo cvetove metuljnic (Fabaceae). 

Rod Anthidiellum 
Smolarka loncarka (A. strigatum) je majhna predstavnica plemena Anthidiini, kroglaste oblike z znacilnimi rumenimi lisami. Iz rastlinske smole samice zgradijo vrcasta prostosto­jeca gnezda, pritrjena na skale ali rastline. Obiskujejo pred­vsem metuljnice (Fabaceae), a te niso njihove edine hranilne rastline. 
Smolarka vrste Trachusa byssina na širokolistnem grahorju (Lathyrus latifolius). . 
Samec smolarke loncarke (Anthidiellum strigatum) na cvetu navadne nokote (Lotus corni­culatus). . 


Samec sedemzobe smolarke (Rhodanthidium septemdentatum) na grahorjevem cvetu. 

Rod Rhodanthidium 
Vrsta R. septemdentatum je precej vecja rumeno lisasta vrsta. Gnezdi v praznih polžjih hišicah, stene celic v njih zgradi iz smole. Precej pogosta je na Primorskem, po dolini Soce pa njena razširjenost sega tudi v Alpe. 

Samica Grohmannove smolarke (Icteranthidium grohmanni) na bledi obloglavki (Cephalaria leucantha). 

Rod Icteranthidium 
Vrsta I. grohmanni za razliko od vecine sorodnic plemena Anthidiini obiskuje cvetove z lahko dostopno medicino, na Krasu predvsem ametistaste možine (Eryngium amethysti­num) iz družine kobulnic in šceticevke (Dipsacaceae). Tudi predstavnice rodu Icteranthidium celice v svojem gnezdu zgradijo iz rastlinske smole. 


Rod Pseudoanthidium 
Tudi ta rod ima v Sloveniji le eno vrsto, P. nanum. To so majh­ne cebele, ki obiskujejo košarnice (Asteraceae). Gnezdijo v votlih steblih, predelne stene v gnezdu pa zgradijo iz rastlin­skih dlacic. 

Rod Anthidium 
Vrste rodu Anthidium so vecje predstavnice plemena Anthidi­ini. Za samce je znacilno varovanje obmocja okrog hranilnih rastlin, na katerih prihaja do parjenja s samicami. Samci imajo na robovih zadnjih zadkovih obrockov bolj ali manj izražene trne. Pogosto so vecji od samic, kar je posledica njihovih med-sebojnih bojev za obmocja, ki omogocajo parjenja. Velikost je namrec prednost v spopadih in vecji samci imajo vec možno­sti, da zaplodijo potomce. Samice za gradnjo celic v gnezdih, ki so v razlicnih najdenih votlinicah, uporabljajo dlacice, po­strgane s kosmatih rastlin. Obiskujejo predvsem metuljnice (Fabaceae) in ustnatice (Lamiaceae). Znacilne za rod, kot tudi za pleme, so rumene lise in proge na telesu. Te manjkajo pri alpski vrsti A. montanum, ki je v Sloveniji znana iz doline Soce. Število vrst v Sloveniji: 8. [Slike tudi na str. 19, 51, 63] 


Rod Stelis 
V rodu Stelis so kleptoparazitske vrste plemena Anthidiini. Vrste so lahko povsem crne, z nekaj svetlimi pikami na zad­ku, s svetlimi robovi zadkovih obrockov (S. punctulatissima) ali bogato rumeno porisane kot S. signata, ki je mocno po­dobna svoji gostiteljici, vrsti Anthidiellum strigatum. Gostite­lji drugih vrst so predstavniki razlicnih rodov znosk: Anthi­dium, Osmia, Hoplitis, Heriades; vrsta S. nasuta zajeda pri cebelah zidarkah (Megachile, podrod Chalicodoma). Samice izležejo jajcece v celico gostiteljevega gnezda, preden jo go-stiteljica zapre, in pogosto obiskujejo isto gnezdo, da ležejo jajceca v vsako novo celico. Mlade licinke imajo ostre celjusti, s katerimi umorijo gostiteljevo jajcece ali licinko. Število vrst v Sloveniji: 8. [Slika na str. 57] 

Rod Heriades 
V rodu Heriades so majhne predstavnice plemena Osmiini, ki gnezdijo v rovih v lesu ali v votlih steblih. Predelne stene med celicami in cep na vhodu zgradijo iz rastlinske smole. Vse tri v Sloveniji živece vrste obiskujejo košarnice (Astera­ceae). Pelod zbirajo tako, da z zadkom udarjajo po prašnikih in se pelod ujame na krtacko za prenašanje peloda. 

Robidina smolarka (Heriades rubicola) je najmanjša od treh vrst svojega rodu. 

Rod Protosmia 
Tudi predstavnice rodu Protosmia za gradnjo celic v gnezdih uporabljajo smolo. V Sloveniji poznamo dve vrsti. P. glutinosa gnezdi v starih gnezdih iz blata, ki jih gradijo cebele in ose zidarke (Chalicodoma, Sceliphron), pa tudi v starih gnezdih kožuhastih cebel (Anthophora). P. tiflensis je bila najdena le na Steni pri Dragonji. Gnezdi verjetno v rovih v lesu. [Slika na str. 64] 

Rod Chelostoma 
Klešcarke imajo podolgovato ozko telo, ki jim olajšuje gnez­denje v rovih v lesu ali votlih steblih. Pregrade v gnezdu gra­dijo iz blata ali peska. V zakljucni cep lahko vgradijo tudi manjše kamencke. Dolge celjusti nekaterih vrst so name-

Mocsaryjeva klešcarka (Chelostoma mocsaryi) na piramidastem pticjem mleku (Ornithoga­lum pyramidale). Obiskuje le cvetove tega rastlinskega rodu. 
njene za prenašanje gradbenega materiala, pri cemer tovor podpira tudi dolga zgornja ustna. Vse naše vrste so vezane na hranilne rastline dolocenih rodov. Vecina vrst je manjših, alpska vrsta C. grande pa doseže do 15 mm dolžine. Število vrst v Sloveniji: 10. [Slike tudi na str. 43, 48] 

Rod Hoplitis 
Mnogi avtorji rod Hoplitis združujejo z rodom Osmia. Najvec vrst plemena Osmiini pripada tema dvema rodovoma. Lah­ko opazne razlike med njima ni, saj razlikovanje temelji na obliki skritih delov šestega zadkovega sternita (trebušnega dela obrocka) pri samcih. Male zidarke (podrod Hoplitis) se 

Ostroroga dišavka (Hoplitis acuticornis) med obiskom grahorjevega cveta. Prašnik podrgne po njenem oprsju. 
razlikujejo od drugih podrodov po tem, da gradijo gnezda iz blata ali peska. Lahko so prostostojeca, zgrajena v skalnih vdolbinah, vrsta H. adunca pa gnezdi v rovih v lesu ali drugih votlinicah. Vrste drugih podrodov za gradnjo gnezd ali pre­delnih sten v njih vecinoma uporabljajo kašo iz zgrizenega listja ali stržena rastlin. Nekatere vrste celice obložijo še s košcki cvetnih listov. Gnezdijo v votlih steblih, skalnih raz­pokah, travnih šopih ali kratkih rovih v tleh. Vecina vrst je malobralnih, vezanih na dolocene hranilne rastline. Število vrst v Sloveniji: 19. [Slike tudi na str. 50, 52, 75, 78] 

Samec bledoroge zidarke (Hoplitis pallicornis) caka samice na kamenju, kjer gnezdijo. 

Rod Osmia 
V rodu dišavk (Osmia) je nekaj vrst, ki rade gnezdijo v gnez­dilnih pripomockih v obliki lukenj v lesu ali trstike. To sta predvsem rdeca (O. bicornis) in rogata dišavka (O. cornuta). Obe sta pomladanski mnogobralni vrsti, ki uspešno oprašu­jeta sadno drevje. Za gradnjo celic v gnezdu in zakljucnega cepa uporabljata ilovico, kar je v tem rodu redkost. Vecina vrst namrec uporablja kašo iz zgrizenega listja. Samice rdece in rogate dišavke imajo na obrazu dva izrastka, s katerima 

Vošcicina dišavka (Osmia cerithidis) obiskuje le cvetove male vošcice (Cerinthe minor). Osmia andrenoides je edina izmed naših dišavk z rdece obarvanim zadkom. 


Crnotrebušna dišavka (Osmia melanogaster) na Triumfettijevem glavincu (Centaurea triumfettii). 

Osmia xanthomelana pri nabiranju ilovice za gradnjo zarodnih celic. 
lažje oblikujeta pregrade iz blata. Rod obsega še mnogo vrst. Telo ima pogosto kovinski zelenkasti, modrikasti ali celo vi­jolicni lesk, vrsta O. andrenoides pa ima rdece obarvan zadek. Vec vrst gnezdi v praznih polžjih hišicah. Ko jih zapolnijo, jih zakotalijo pod rastlinje, dvobarvna dišavka (O. bicolor) pa polžjo hišico zakrije s suhimi borovimi iglicami. Druge vrste gnezdijo v votlih steblih, rovih v lesu, skalnih vdolbinah, za drevesno skorjo ali v starih gnezdih cebel zidark. O. xantho­

Samec hrvaške dišavke (Osmia croatica) je predstavnik podrodu Hoplosmia, ki so ga nekaj casa obravnavali kot samostojen rod, a so genske raziskave pokazale drugace. 
melana gnezdi v šopih trave ali med koreninami v rahlih tleh, kjer zgradi celice iz ilovice. O. brevicornis, ki gnezdi v rovih v lesu, gnezda ne razdeljuje na celice, temvec se licinke razvija­jo skupaj v nepredeljenem rovu na skupni zalogi hrane. Veci­na vrst ima kroglasto oprsje, O. cephalotes pa podolgovatega, kar ji olajšuje gnezdenje v ozkih rovih v lesu. Število vrst v Sloveniji: 30. [Slike tudi na str. 14, 20, 35, 36, 37, 49, 50] 

Samec širokonoge listorezke (Megachile lagopoda) ima prednja stopalca plosko razširjena v široke bele šape, s katerimi samici med parjenjem zakrije oci. 

Rod Megachile 
V rod Megachile združujemo cebele zidarke in listorezke. Zidarke (podrod Chalicodoma) za gradnjo gnezd uporablja­jo pesek, ki ga za vecjo obstojnost zmešajo s svojim izloc­kom. Gradijo prostostojeca gnezda v skalnih vdolbinah ali na drevesnih vejah. Celice iz peska ali blata gradijo v sku­pinah drugo ob drugi in jih po vrhu še dodatno prekrijejo. 
Samica resavske zidarke (Megachile ericetorum) med zbiranjem blata za gradnjo celic v gnezdu. Z notranje strani jih prevlece še s smolo. . 
Osemlisa listorezka (Megachile octosignata) ima na zadku namesto prog iz dlacic le svetle lise ob straneh. . 

Vrsta M. ericetorum, ki gnezdi v luknjah v ilovnatih bregovih in drugih votlinicah, celice gradi iz ilovice in jih na notra­nji strani obloži s smolo. Smolo pri gradnji gnezd uporablja mnogo tropskih predstavnikov zidark. Listorezke pa iz ra­stlinskih listov s celjustmi izrezujejo okrogle ali ovalne košc­ke in z njimi obložijo celice v rovih v lesu, v tleh, razpokah med kamenjem, v razpadajocem lesu ali drugih najdenih vo­tlinicah. Vrsta M. albisecta, ki je bila pri nas najdena le ob obali v Strunjanu, poleg košckov uporablja tudi kašo iz zgri­zenega listja. Število vrst v Sloveniji: 27. [Slike tudi na str. 32, 53, 54, 65, 75] 

Listorezka vrste Megachile willughbiella na grahorjevem cvetu. 

Rod Coelioxys 
Rod konicastih cebel (Coelioxys), ki je soroden listorezkam (Megachile), vkljucuje kleptoparazitske vrste, ki vecinoma za­jedajo pri razlicnih vrstah listorezk. Gostitelji nekaterih vrst so tudi kožuhaste cebele (Anthophora), morda tudi rogate ce­bele iz rodu Tetraloniella. Samice konicastih cebel konicasto oblikovani zadek uporabljajo za odlaganje jajcec v celice go-stiteljev. Omogoca jim, da pri tem razmaknejo plasti košckov rastlinskih listov ali drugega gradiva. Samci imajo na konici zadka vec trnov. Število vrst v Sloveniji: 12. [Slika tudi na str. 56] 

Luskava konicasta cebela (Coelioxys afra) je tatinska zajedavka v gnezdih listorezk vrst Megachile pilidens in M. leachella. 


Družina Apidae 
V družino Apidae prištevamo poleg družbenih vrst s koški na zadnjih nogah, kot so medonosne cebele in cmrlji, tudi mno­žico vrst, ki smo jo nekoc združevali v družino Anthophori­dae. Vecinoma so to vecje vrste, ki gnezdijo samotarsko in prenašajo pelod na zadnjih nogah. Veliko je tudi kleptopa­razitskih vrst, ki imajo po novejših ugotovitvah skoraj vse skupni izvor v davni preteklosti. 
Rod Anthophora 
Kožuhaste cebele so s kroglastim telesom in vecinoma gosto dlako podobne cmrljem, vendar za prenašanje peloda upo­rabljajo cope dlak na zadnjih nogah in veliko hitreje letajo. 

Samica dvolise kožuhaste cebele (Anthophora bimaculata) med kopanjem rova za gnezdo. 

Anthophora crinipes na skrecniku (Ajuga). 
Samci imajo belo ali rumeno obrazno masko, pri mnogih vrstah pa tudi znacilne krtacke dlak na srednjih nogah. Sa-mice gnezdijo v rovih, skopanih v tla, bregove ali razpada­joci les. Celice premažejo z voskastim izlockom Dufourjeve žleze v zadku, ki varuje pred vlago, licinke pa ga proti kon-cu razvoja pojedo. Število vrst v Sloveniji: 11. [Slike tudi na str. 12, 66] 

Progasta kožuharka (Amegilla garrula) na cvetu lepljive kadulje (Salvia glutinosa). Ko zleze v cvet, z glavo pritisne na vzvoda (vidna na prvi sliki), ki iztegneta prašnika, da podrgneta po njenem zadku in odložita pelod (spodnja slika). 

Rod Amegilla 
Pripadnice rodu Amegilla so podobne kožuhastim cebelam in smo jih nekoc uvršcali v rod Anthophora. Od njih se locijo po tem, da nimajo arolijev (kožnih priseskov) med krempeljci. Znacilne zanje so svetle proge dlak na zadkovih obrockih, ki so pri naših vrstah bele ali rumene, pri nekaterih jugovzho­dno azijskih vrstah pa kovinsko modrozelene. Število vrst v Sloveniji: 3. 

Rod Habropoda 
Tudi rod Habropoda smo nekoc združevali z rodom Anthopho­ra, od katerega ga loci drugacno žilje na krilih. Naša edina vrsta H. tarsata je tudi po barvi zelo podobna cmrljem. Samci imajo precej dolge tipalke. 

Samec cmrlje kožuharke (Habropoda tarsata) odletava s skrecnika. 

Rod Melecta 
Predstavnice rodu Melecta so kukavicje cebele, ki svoja jaceca odlagajo v gnezda kožuhastih cebel rodov Anthophora in Ha­bropoda. Znacilne zanje so lise belih dlak ob strani zadka na sicer crnem telesu. Samice vdrejo v že zaprte celice gostitelja, odložijo jajcece in celico ob odhodu ponovno zaprejo. Število vrst v Sloveniji: 3. Melecta albifrons zajeda predvsem v gnez­dih vrste Anthophora plumipes, M. luctuosa pri A. aestivalis in 
A.retusa, M. obscura simulatrix pa je zajedavec vrste Habropo­da tarsata. [Slika tudi na str. 58] 

Samec belocele kukavicje cebele (Melecta albifrons) na škrlatnomodrem pticjem semenu (Buglossoides purpurocaerulea). 

Rod Thyreus 
Tudi predstavnice rodu Thyreus so kukavicje cebele z belimi lisami dlak na crnem telesu. Bele lise so tudi na oprsju, ne le na zadku. V Sloveniji smo našli le vrsto Thyreus orbatus, ki zajeda pri kožuhasti cebeli vrste Anthophora quadrimaculata. Tako zajedavka kot gostiteljica sta zelo redki, morda v Slove­niji že izumrli vrsti. 

Rod Nomada 
Pohajkovalke so rod kukavicjih cebel z najvec vrstami. Za­radi slabe odlakanosti ter rumenih in rdecih prog ali lis so mocno podobne osam. Med iskanjem gnezd gostiteljic letajo nizko nad tlemi, pri iskanju si pomagajo z vohalnimi cutni­cami na razmeroma dolgih tipalnicah. Njihove gostiteljice so 

Belopikasta pohajkovalka (Nomada alboguttata) razpenja krila na gnezdišcu gostiteljice, pešcinarke vrste Andrena barbilabris. 
vecinoma pešcinske cebele (Andrena), nekaj vrst zajeda vitke cebele (Lasioglossum), žagorožke (Melitta) ali dolgoroge cebe­le (Eucera). Ko se licinka pohajkovalke izleže, najprej unici 

Moeschlerjeva pohajkovalka (Nomada moeschleri) na barbici (Barbarea). 
morebitna dodatna jajceca pohajkovalk in jajcece gostiteljice, nato pa se hrani z zalogo hrane v gostiteljski celici. Število vrst v Sloveniji: 57. [Slike tudi na str. 55, 56] 

Rod Biastes 
Kukavicje cebele iz rodu Biastes zajedajo pri gostiteljicah iz družine Halictidae. V Sloveniji živijo tri vrste. Gostiteljice vrste B. brevicornis so vijerožke (Systropha), B. emarginatus 

Pomladna pohajkovalka (Nomada verna) se hrani na ranem mošnjaku (Thlaspi praecox), tako kot njena gostiteljica, Tschekova pešcinarka (Andrena tscheki). 
zajeda pri trnoglavkah (Rophites), B. truncatus pa pri pred­stavnicah rodu Dufourea. 

Rod Pasites 
Kukavicje cebele rodu Pasites imajo rdece obarvani zadek. Posebnost samcev so tipalnice s samo 12 cleni, tako kot ti-palnice samic. Naša edina vrsta, Pasites maculatus, zajeda pri solinskih cebelah in drugih vrstah rodu Pseudapis. [Slika na str. 58] 

Rod Ammobates 
Predstavnice rodu Ammobates so podobne rodu Pasites, a samci imajo tipalnice s 13 cleni. V Sloveniji smo našli le vrsto 
A. vinctus, ki zajeda pri dolgorogih cebelah iz rodu Tetralo­niella. 

Rod Epeolus 
Za kukavicje cebele rodu Epeolus je znacilen vzorec prog in lis iz prileglih svetlih dlak, predvsem na zadku. So zajedavci cebel opnark (Colletes). Med odlaganjem jajceca v celico gosti­teljice morajo z zadkom predreti opnasto steno celice, zato imajo na trebušni strani zadka posebne izrastke. Število vrst v Sloveniji: 2. 

Rod Triepeolus 
Predstavnice rodu Triepeolus so zelo podobne rodu Epeolus. Gostiteljice edine naše vrste, T. tristis, so dolgoroge cebele Tetralonia macroglossa in Tetraloniella nana, ki obe zbirata pe­lod slezenovk (Malvaceae). 

Rod Epeoloides 
Vrsta Epeoloides coecutiens, edina evropska predstavnica rodu, je zajedavka cebel oljark (Macropis). Ceprav so gostite­ljice razširjene, je njihova zajedavka zelo redka. 

Rod Ceratina 
Vrste iz rodu Ceratina so vecinoma majhne, slabo odlaka­ne, crne ali s kovinskim leskom in z nekaj svetlimi lisami na obrazu, oprsju in nogah. Najvecja vrsta, C. chalcites, do-seže velikost od 11 do 13 mm. Gnezdijo v votlih rastlinskih steblih in niso izbircne glede rastlinskih gostiteljic. Celi­ce v gnezdu niso obložene, predelne stene med celicami so iz košckov rastlinskega stržena. So razmeroma dolgožive. Nova generacija iz gnezd izleti že jeseni, vendar prezimi ne-

.	 Križarska lisarka (Epeolus cruciger) je zajedavka v gnezdih bršljanovih in vresinih opnark. 
. Samec oljarkine kukavice (Epeoloides coecutiens) na omanu (Inula). 


Samec vrste Ceratina chalcites na pokoncnem cišljaku. 
oprašena in lahko živi še vso naslednjo sezono. Vrsta C. dal­latorreana se razmnožuje partenogenetsko, brez samcev. Pri nekaterih vrstah samice skrbijo za zarod v gnezdu, pojavljajo se tudi skupnosti dveh ali vec osebkov, matere in hcere ali sester. Število vrst v Sloveniji: 7. [Slika tudi na str. 115] 

Samica vrste Ceratina cucurbitina na gadovcu (Echium). 

Rod Xylocopa 
Lesne cebele vrst Xylocopa violacea in X. valga so naše najve-cje cebele, dosežejo približno 2,5 cm dolžine. Naše vrste so crne, njihova krila imajo moder lesk. V les same izdolbejo rov in celice za zarod, ki nimajo prevleke. Manjše so pripa-

Modrikasta lesna cebela (Xylocopa iris) na grahorju. Pelod prenaša na zadnjih stopalih, medtem ko ga obe vecji vrsti nosita v golši. 
dnice vrste X. iris. Te gnezdijo v votlih rastlinskih steblih, na primer v suhih steblih piramidaste zvoncice (Campanula pyramidalis), v katere si izgrizejo vhod s strani. Matere pogo-sto hranijo mlade odrasle potomce in hcere lahko ostanejo v njenem gnezdu. Samica izleže le okrog 10 jajcec, vendar za zarod dobro skrbi in ponavadi docaka zrelost svojih potom­cev. Število vrst v Sloveniji: 3. [Slika tudi na str. 17] 

Rod Tetralonia 
V rod Tetralonia smo nekoc uvršcali vse dolgoroge cebele s tremi submarginalnimi celicami na sprednjih krilih. Po lo­citvi rodu Tetraloniella je v njem ostala ena sama evropska vrsta. Samci vrste T. macroglossa nimajo tako dolgih tipal­nic kot druge dolgoroge cebele, a so vseeno veliko daljše od samicinih. Te zbirajo pelod slezenovk (Malvaceae), ki imajo debela pelodna zrna, zato so njihove zadnje noge, na katerih nosijo pelod, redko dlakave. Živijo le v panonskem delu Slo­venije. Gnezdijo v tleh. 

Rod Tetraloniella 
V rod Tetraloniella uvršcamo vecino naših dolgorogih cebel s tremi submarginalnimi celicami. Vecina naših vrst zbira pelod nebinovk (Asteraceae). Izjemi sta vrsti T. salicariae, ki obiskuje krvenko (Lythrum), in T. nana, ki obiskuje slezenov­ke (Malvaceae). Vse vrste gnezdijo v tleh. Število vrst v Slo­veniji: 6. 

Samec rumenkaste dolgorožke (Tetraloniella fulvescens) na primožku (Buphthalmum salicifolium). 


Rod Eucera 
Samci dolgorogih cebel imajo zelo dolge tipalnice, ki pri ne­katerih vrstah dosegajo dolžino telesa. Na njih so vohalne cutnice, s katerimi samci išcejo samice, ki jih prepoznajo po vonju. Naše vrste iz rodu Eucera imajo dve submarginalni celici na sprednjem krilu. Gnezdijo v tleh, celice obložijo z voskastim izlockom. Vecina obiskuje metuljnice (Fabaceae), ceprav vec vrstam niso edini vir hrane. Število vrst v Slove­niji: 8. [Slike tudi na str. 67 in na naslovnici] 
Samica crnikaste dolgorožke (Eucera nigrescens) skuša razpreti popek velecvetne grašice (Vicia grandiflora). . 
Samec zlate dolgorožke (Eucera chrysopyga) na cvetu volovskega jezika (Anchusa offici­nalis). . 


Rod Bombus 
Cmrlji so poleg medonosnih cebel najbolje poznane cebele. Še vedno so dokaj pogosti, ceprav iz intenzivno obdelane krajine izginjajo. Pripadajo cebelam s koški. Tako recemo golenim sa-mic nabiralskih vrst, ki so na zunanji strani vbocene in gladke, le na robu izrašcajo navznoter zakrivljene dolge šcetine, ki dr­žijo kepico peloda, navlaženega z medicino, med nabiranjem. Cmrlji so družbene vrste s skupnostmi matice in delavk (nje­nih hcera), ki trajajo eno sezono, dokler ne doraste nova spol­na generacija. Novo gnezdo zasnuje mlada matica sama. V rod Bombus sedaj uvršcamo tudi kukavicje cmrlje, ki so družbeni zajedavci in smo jih nekoc uvršcali v samostojni rod Psithyrus (sedaj podrod). Njihova samica vdre v gnezdo gostiteljske vr­ste, ubije ali si podredi matico in zacne namesto nje leci jajceca. Na nogah nima razvitih organov za prenašanje hrane (koškov). 

Matica ilovicnega cmrlja (Bombus argillaceus) se po barvi loci od delavk. Le ona ima povsem crn zadek. 
Gostiteljske delavke vzredijo njen zarod, ki ga sestavljajo zgolj spolni osebki. Cmrlji so dobro prilagojeni hladnemu vremenu in so pogosti tudi visoko v gorah. Gnezdijo v zapušcenih mišjih rovih, med kamenjem, v gostih šopih trave, duplih in drugih mestih. Iz voska gradijo okrogle kamrice za shranjevanje me-dicine ali peloda in celice, v katerih se razvijajo licinke. Z rastjo licink, ki jih hranijo sproti, vecajo tudi njihove celice. Število vrst v Sloveniji: 35. [Slike tudi na str. 45, 103, 104, 105] 

Rod Apis 
Medonosne cebele živijo v družbenih skupnostih, ki so po­tencialno nesmrtne, saj se razmnožujejo z delitvijo. Stara matica z delom delavk gnezdo zapusti, poišcejo si novo do-movanje. V starem gnezdu pa njeno vlogo prevzame mlada matica, ki ji tako ni treba graditi gnezda. Delavke gradijo sate iz šestkotnih celic, zgrajenih iz voska, ki je izlocek njihovih žlez. Uporabljajo jih za shranjevanje medu, peloda in vzrejo licink delavk. Celice samcev (trotov) so podobne, le malo ve-cje, medtem ko so celice za vzrejo matic podolgovate, v prere­zu okrogle in obrnjene navzdol. Delavke hranijo licinke spro-ti in celice zaprejo šele potem, ko se licinke prenehajo hraniti. Pri nas živi le ena vrsta, Apis mellifera, ki jo clovek že dolgo goji in jo je razselil po vsem svetu. V Sloveniji je domorodna podvrsta kranjska cebela (Apis mellifera carnica), predvsem na Primorskem pa se pojavlja tudi italijanska cebela (Apis mellifera ligustica). Vecina vrst rodu Apis živi v tropskem delu Azije. Vrste, ki so obdržale prvotnejši nacin gnezdenja, zgra­dijo en sam sat na odprtem (na drevesni veji ali skali), druge pa gnezdijo v drevesnih duplih, kjer zgradijo vec vzporednih satov, tako kot naša vrsta. [Slika na zadnji strani ovitka] 
Literatura 
Michener, C. D. 2000: The Bees of the World. The Johns Hopkins Uni­versity Press, Baltimore and London, 913 str. 
Vsi vemo, da so …ebele ogrožene zaradi …love o­vih posegov v naravo. Vendar ste vedeli, da tu ne gre zgolj za medonosno …ebelo in …mrlje, mar-ve… za celo bogastvo vrst samotars ih …ebel? V  njigi ™ebele Slovenije nas dr. Andrej Gogala po­pelje v …udoviti svet teh žužel  in nas z lucidnim besedilom in neverjetnim sli ovnim gradivom podu…i,  aj je znano in …esa še ne razumemo v njihovi biologiji. Slovenija nudi naravne habita­te pre o 500 vrstam …ebel. Ali jih bomo uspeli ohraniti in bolje razumeti, pa je odvisno od vseh nas, uporabni ov tega edinstvenega priro…ni a. 
Dr. Matjaž Kuntner, evolucijs i biolog 
Knjiga predstavlja e onoms o zelo pomembno in ogroženo s upino žužel . V njej je predstavlje­na biologija, sistemati a in vrstna pestrost …e­bel v Sloveniji. Avtor s številnimi primeri pri aže raznoli ost življenjs ih strategij …ebel. Posebej dragocena so njegova lastna opazovanja, spo­znanja in razmišljanja,  i od rivajo do sedaj ne­znane podrobnosti biologije …ebel ali opozarjajo na spremembe,  i jih je v o olju povzro…il …love . 
Dr. Danilo Bev , entomolog 
V  njigi ™ebele Slovenije nam avtor raz riva s rivnostni svet raznovrstnih …ebel. V današnjem …asu vse ve…jega zastrupljevanja o olja moramo trp o pomisliti tudi na ta svet. Neopazno umira, izginja, mogo…e bo  atera vrsta izginila, preden jo bomo sploh spoznali. In to je sporo…ilnost  nji­ge,  i je pred nami. Po njej bodo segali ta o po­ licni naravoslovci  ot tudi ljubitelji narave. 
Janez Gregori, prof. biologije in …ebelar