Moj dom
Tam k' te polje žitno obdaja, Kaj storil oče moj je blagi,
kjer živiš, ko sredi raja, ki počiva v zemlji dragi,
na koncu Trnja, te vasi, ki v gomil' počiva mrtev,
požgan moj dom, 2daj več ga ni. poštenjak — nedolžna žrtev.
Zakaj moj dom je tu požgan, Krivca tega bo zločina
oče moj, da v groib je djan, opisala zgodovina,
to vedel človek 'bode vsak, Rešek Janez on se piše,
ki z nami v borbi je enak. sorodnik, sosed naše hiše.
244
Šestnajstega aprila slapa
se privlekel je v gestapo,
hlapec on je zdaj fašistov,
vodnik belih je gcirdistov.
Je organiziral domačine,
še dva brata iz družine,
možje, famtje — naši Kranjci
zdaj z njiim' so moški švabobranci.
Ustrelil drugi dan mi očeta
ta zverina je prokleta,
se počutii je vesel,
ko dom sipraivil je v pepel.
Kje si mati moja ti?
Srce te videti želi.
Na Barvarsko te preselili,
tako družino rarikropili.
Za svobodo tu trpiš,
z nami vred se tu boriš,
s taibo Julka, Lojzlka, Tinika,
imaš pri seb' tud' Lulka sinika.
Le vesela bodi mati,
saj svoiboda je pred vrati,
dala hčerko si, sinove,
fašizmai kopljejo grobove.
Osem tvojih nas je abranih,
vsi za Tita v partizanih,
da fašizem odgnal' bi krvolok,
dala osem si otrok.
Očete, pa vzel je meč,
ga videli ne bomo več,
mati, vini se nazaj
v preljubi svoj domači kraj.
Saj skor" se bomo sifcupaj zbrali,
eden druziga spraševali,
kje si bdi skoz to trpljenje,
da golo odnesel sd življenje.
Vojna kmalu bo minila,
ne traja dolgo huda sila,
zavezniki, mi Slovani,
pod enim geslom bomo zbrani.
S vaba padel bo v prepad,
navili ga od spred', od zad',
*bo srečen ves slovenski rod,
po zlat' prelepi tej svotbod'.
V boj pojdimo zdaj vsi, vse,
fašizem naj prepad požre,
plevela naj ne 'ima pšenica,
naj vlada narod, z njim pravica.
Lojze Hafner-Živko
245