GLASNIK SLOVENSKEGA ETNOGRAFSKEGA MUZEJA BULLETIN Of THE SLOVENE ETHNOGRAPHIC MUSEUM ETNOLOG T(LII) < ¦ »imUANA 1991 YUISSN 0354-0316 UDK39(497,12)(05) ETNOLOG 1 (LH), 1991 Etnolog, 1(1926/27)4926 - XVII(1944), 1945 in Slovenski etnograf, I(1948),1948 - XXXIII-XXXIV(1988-90),1991. Od leta 1926 do leta 1991 je izšlo LI letnikov glasila etnografskega muzeja v Ljubljani. From 1926 to 1991 LI volumes of the bulletin of the ethnographic museum in Ljubljana have been published. YU ISSN 0354-0316 UDK39 (497,12)(05) ETNOLOG Glasnik Slovenskega etnografskega muzeja Bulletin of the Slovene Ethnographic Museum Izhaja enkrat letno. Izdaja ga Slovenski etnografski muzej. Published annually by the Slovene Ethnographic Museum. Glavna urednica - Editor in Chief: mag. Inja Smerdel Souredniki - Assistant Editors: Božidar Premrl (lektorstvo), Bojana Rogelj-Škafar (kritična in informativna bibliografija), Mojca Turk (tehnično urejanje). Uredniški odbor - Editorial Board: dr. Ivan Sedej, dr. Zmago Šmitek, mag. Marko Terseglav, Janja Žagar. Naročila in pojasnila na naslov - Information and Subscriptions: Slovenski etnografski muzej, Prešernova 20, 61000 Ljubljana. CUSNK SLOVENSKEGA [TNOCRAfSKEGA MUZEJA BULLETIN Of WE SLOVENE ETHNOGRAPHIC MUSEUM ETNOLOG 1 (LII) LJUBLJANA 1991 Redakcija te številke je bila končana 31. oktobra 1991. Za znanstveno vsebino svojega prispevka odgovarja vsak avtor sam. Ponatis člankov in slik je mogoč z dovoljenjem uredništva in navedbo vira. Tiskano s subvencijo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. VSEBINA CONTENTS Inja Smerdel Etnolog je spet Etnolog (Uvodna beseda) g Ethnologist is again Ethnologist _ (Editor's preface) RAZPRAVE STUDIES Gorazd Makarovič Grad Vodriž - spomenik zgodnjegotske viteške stanovanjske kulture The castle Vodriž - q^ a monument to a knight's dwelling _ in the early Gothic period JANUSOV RAZDELEK JANUS' DEPARTMENT Maria Kundegraber Kočevje - nemški jezikovni otok v 19. stoletju 82 Kočevje - -^j. German linguistic island irr. in the 19th century HOMMAGE A SLOMŠEK AngelQs Baš Anton Martin Slomšek in oblačilna kultura IN SLOMSEK'S HONOUR bishop Anton Martin Slomšek _ and the culture of clothing GRADIVO ARTICLES Edit Kerecsenyi Iz zgodovine lončarstva lendavskega območja (18.-19. stoletje) From the history of pottery in the Lendava region irr. (18th and 19th centuries) Pavlgštrukdj Slovenski zbiralci in raziskovalci neevropskih kultur v 19. stoletju 164 Slovene collectors and researchers of non-European cultures in the 19th century Andrej Dular Vasna knjiga Sodevci - vir za etnološko proučevanje vaške skupnosti 175 The book of the village Sodevci - a source for the ethnological study of a village community ETNO MUZEJSKE STRANI MUSEUM NEWS Sedemdesetletnica ustanovitve Etnografskega inštituta 184 The 70th anniversary of the founding of the Ethnographic Institute Problemi Current issues Imr? Grafik Muzeji narodnostnih manjšin in ohranjanje narodnostnih kultur 187 Museums of national minorities and the preservation of national cultures RalfCeplak Kako naj vam prodamo modrino neba 195 How to seli you a blue sky Nove pridobitve Pet oselnikov iz zgornje Savinjske doline (1. SmerdeH 201 New acquisitions Kamnit ločru dvoriščni portal iz Budani na Vipavskem (I. Keršič) 205 Pohištvo za otroke, nizek stol z mizo, ki se s preklopom lahko sestavi v visok sto (I. Keršič) 207 Poročila Slovenski etnografski muzej v letu 1990/91 (D. Jankovič) 209 Reports The Slovene Ethnographic Museum in 1990/91 Pedagoško delo Slovenskega etnografskega muzeja v minulem desetletju (D. Jankovič) 216 Educational activities in the Slovene Ethnographic Museum in the past decade Nova knjižna zbirka Slovenskega etnografskega muzeja (A. Dular) 222 New book series of the Slovene Ethnographic Museum Nagrade, imenovanja Čestitka uredništva dr. Milku Matičetovemu in dr. Niku Kuretu Honours and awards 223 Jubileji Anniversaries Ob visokem življenjskem jubileju dr. Pavle Štrukelj (R. Ceplak) Šestdeset let prof.dr. Slavka Kremenška (I. Keršič) 224 225 Deklaracija Mreža regionalnih muzejev na prostem v Sloveniji in ICOM-ova deklaracija o muzejih na prostem iz leta 1957 (I. Keršič) 227 Declaration The network of open air museums in Slovenia and the ICOM declaration on open air museums in the year 1957 KRITIČNA IN INFORMATIVNA BIBLIOGRAFIJA BIBLIOGRAPHY Knjižna poročila in ocene Book reviews Eugen E. Roosens, Creating Ethnicity (D. Hribar) 236 Monografije, periodika Monographies and periodicals Novosti V knjižnici Slovenskega etnografskega muzeja v letu 1990/91 (B. Rogelj-Škafar) 241 Library news from the Slovene Etnographic Museum in 1990/91 Sodelavci tega letnika 261 Contributors to this volume Napotki avtorjem ETNOLOG JE SPET ETNOLOG (Uvodna beseda) ETHNOLOGIST IS AGAIN ETHNOLOGIST (Editor's preface) Inja Smerdel Odmaknili so se že tisti pomladni i dnevi, ko sem sedala k pisanju svoje : prve "urednikove uvodne besede", i Misli, ki sem jih tedaj želela preliti na papir, je tesnobno poletje le še omedilo. Hotela sem zapisati besede, ki bi j bile le stvarne, nerazčustvovane; i nikakršen razpoloženjski spis. Bojim pa se, da sern tu in tam vendarle malce ^ skrenila. Živimo in poskušamo ustvarjati v času, katerega občutju se ne moremo popolnoma izmakniti. V tem svojem času in na tem slovenskem koščku Zemljine površine trenutno sanjamo mit o demokraciji. Oklepamo i se iluzije o svobodi, a obenem i trepetamo pred ne tako odmaknjeno . senco novega starega totalitarizma, j To, tudi svojo sanjo o svobodnosti j življenja, mišljenja, ustvarjanja želim [ gledati z odprtimi očmi; kot človek in; cot urednica, polna razumevanja za, tiste pred menoj, ki takšne možnosti j niso imeli (ali pa tistega, česar niso i imeli, niso dojeli). Tako upam, da mi nikoli ne bo treba pisati (in da me nikoli ne bi zamikalo pisati) niti o i antropoloških odlikah Nikole Pašiča, kot je to iz prepričanja počel prvi I urednik Etnologa; niti o Ducejevem "modrem razumevanju usode našega naroda", kot se takemu zapisu v svoji' prvi uvodni besedi verjetno ni mogel izogniti Etnologov drugi urednik; niti: o Stalinovih besedah o končno; Those spring days, when I first sat down to write this editor's preface, have come and gone. The thoughts which I began to set down on paper at that time have only been reinforced by the anxious events of the summer. It was not my intention to write politically, nor to pen some kind of essay based on emotion. Thus I hope I have not digressed here and there. For the fact is that we are living and attempting to create in a time the atmosphere of which one can hardly ignore. At this time and on this Slovene piece of the Earth we are living the dream of democracy. We are clinging to the vision of freedom, even while we shudder before the not so remote shadow of the new/old totalitarianism. This, our dream of freedom of life, thought, and creativity, I want to regard with full awareness; as a person and as an editor with understanding for those who came before me who did not have such opportunities. Thus I hope that it will never be necessary for me to write (and I will never be tempted to write): neither of the anthropological features of Nikola Pašič (a leading Serbian politician during the time of the first Yugoslavia), as did the first editor of Ethnologist; nor of Mussolini's "wise understanding of the fate of our nation", as the second editor of Ethnologist probably could not avoid writing in his first introductory words; nor of Stalin's pronunciations on "science which is truly progressive" (under socialism), as the first editor of Slovene 8 Etnolog je spet Etnolog "resnično napredni znanosti, ki se ne zapira pred ljudstvom", kot je te in podobne besede moral ali želel povzeti prvi urednik Slovenskega etnografa na poti "v novo razdobje", in niti o "kaljenju naše etnološke vede v novih časih naše socialistične stvarnosti", kot je s to stvarnostjo le koketiral ali jo tudi podpiral njegov drugi urednik. Naši znanstveni muzejski publikaciji preprosto želim, da bi bila revija muzeja. Slovenskega etnografskega muzeja, in revija znanosti, ki v njem domuje, etnologije. Politika, ta neizbrisljiva sestavina našega vsakdanjega življenja, naj bo v njej le možen predmet kake razprave in ne morda diktator revijine vsebinske zasnove ali celo njenega imena. Z zadnjimi zapisanimi besedami sem se naposled le dotaknila bistvenega dela svojega uvodnega premišljanja, dialoga s preteklostjo. Kot potrditev njegove neizbežnosti si skoraj ad litteram izposojam prepričano misel Denisa Poniža, da je znanstveni (namesto po Poniževo umetniški) dvogovor z zgodovino edina garancija, da se napake ne bodo ponavljale in da jih ne bo prekril plašč molka. Do ene takih "napak" je prišlo nekega lepega dne spomladi leta 1948, ko je politika ukazala, da Etnolog, strokovna revija Etnografskega muzeja, poslej ne sme več izhajati s tem imenom, temveč le z drugim; in dobili smo Slovenskega etnografa. Stroka, ki sta ji resnico o preimenovanju zastirala na eni strani boleči "plašč molka" in na drugi strani nevedenje, danes tej svoji reviji vrača vzeto ime. Etnolog je spet Etnolog. Želim pa, da bi ga sprejeli medse kot nadaljevanje, tako sedemnajstih letnikov priznanega starega Etno oga kot štiriintridesetih letnikov Slovenskega etnografa, sprva zelo in kasneje manj cenjene znanstvene publikacije s praznično zadnjo številko; kot kontinuiteto glasnika muzeja in stroke. Ethnographer had to or wanted to cite in writing chout the path "to the new epoch"; also not of the "tempering of our ethnological science in the new times of our socialist creativity", as its second editor, either from conviction or coercion, penned. I simply want our museum bulletin to be just that - the bulletin of the Slovene Ethnographic Museum, a scientific journal for ethnology. Politics, that ineffaceable element of our everyday life, should only he a possible subject of discussion, and not the dictator of the content or even the name of the journal. With these lastly written words 1 have only touched on the essential task of my introductory reflections: a dialogue with the past. As an affirmation of its inevitability I almost ad litteram borrow from the declaration of the Slovene poet Denis Poniž, that a scientific (or artistic, according to Poniž) dialogue with history is the only guarantee that the mistakes of the past will not be repeated nor will they be covered with the cloak of silence. One of these "mistakes" happened one fine spring ¦day in 1948, when politics dictated that Ethnologist, the professional journal of the Ethnographic Museum, could no longer be published under this name, but only under a different, new name. Thus we acquired Slovene Ethnographer. Now the profession which was veiled on the one hand by the painful "cloak of silence" and on the other, by Ignorance, returns to its journal its former name. Ethnologist is again Ethnologist. Nevertheless I would like it to be accepted as a continuation of the 17 volumes of the well-known old Ethnologist as well as of the 34 volumes of Slovene Ethnographer, at first a highly and later a less valued scientific publication; as a continuation of the voice of the museum and the profession. (In the ensuing Slovene text, the editor analyses some articles and some so far unknown written sources relating to the journal from those times, trying to illustrate what was happening then and to explain why). 9 Inja Smerdel In zdaj zavrtimo skupaj časovni stroj ter začnimo enkrat tiho, hipotetično kramljanje in drugikrat stvaren, na dejstvih temelječ dvogovor z zgodovino. Smo v letu 1926, ko se je porajala prva številka Glasnika Kraljevega etnografskega muzeja v Ljubljani, Etnologa. Zanjo sta bila zaslužna dva moža: dr. Niko Županič, urednik, "bivši minister in direktor" tega muzeja, in Stanko Vumik, njegov kustos. Ob Etnologovi desetletnici je F. Kos o prvem napisal takole: "Etnolog je tesno povezan z Zupaničevim imenom, on ga je priklical k življenju in potem urejeval skozi vsa leta, on ga je propagiral in on mu je pridobil vse sotrudnike. V začetku skromno muzejsko glasilo se je razvijalo v važen faktor k proučavanju slovenske svojstvenosti (...) - postal je praktičen glasnik velike slovanske ideje njegovega urednika." • O drugem možu je precej pozneje spregovoril V. Novak kot o tistem izmed obeh, ki si je v resnici prizadeval za "proučavanje slovenske svojstvenosti", za raziskovanje slovenske ljudske kulture in ki je pomagal tako pri ustanovitvi kot pri izdajanju Etnologa v prvih letih. "Brez zagotovljenega Vumikovega sodelovanja N. Županič gotovo ne bi bil mogel ustanoviti strokovnega časopisa, ki bi ne prinašal nič slovenskih prispevkov," je domislil V. Novak.^ In če vzamemo v roke Etnologov prvi letnik, mu lahko le pritrdimo. Poleg Oštirjeve jezikoslovne razprave šteje ta kar štiri srbsko pisane prispevke (dva sta Županičeva!) in dva slovenska, oba Vumikova. Podobno je tudi v naslednjih letnikih, tako da pritrjujem Novakovim ugotovitvam, da pomenijo prav Vurnikove razprave v prvih štirih letnikih Etnologa težišče tedanjih raziskovanj slovenske ljudske kulture; da se je znanstvena raven slovenskih prispevkov v njem po Vumikovi smrti občutno znižala in da je do štirinajstega letnika, ko je postal Etnologov urednik R. Ložar, v njem skorajda popolnoma prenehalo sistematično proučevanje domačih etnoloških področij.^ Uganka pa mi ostaja prvi iz predstavljene dvojice, Belokranjec in svetovljan, Slovenec in Jugoslovan, bivši minister in znanstvenik, od leta 1921 upravnik "etnografičnega instituta" pri deželnem muzeju in od leta 1923 prvi direktor iz njega nastalega Kraljevega etnografskega muzeja, "prvi slovenski antropolog"*, pisec "znan v političnem in še bolj v znanstvenem svetu po svojih zgodovinskih, etnoloških in antropoloških delih o Jugoslovanih"^ urednik in končno (leta 1940) prvi profesor etnologije na filozofski fakulteti. Uganka mi je njegova teoretična misel ali morda zgolj preblisk, ki je botroval pri krstu muzejeve publikacije z imenom Etnolog. Zakaj Etnolog? Glasnik Kr. etnografskega muzeja je dobil namreč tako ime v času, ko je njegov urednik in obenem direktor mlade ustanove zapisal, da je naloga muzeja, "da pospešuje narodopisje, antropologijo in zgodovino ljudske umetnosti".^ In tudi ko je Vumiku, ne Županiču, v Etnologovi prvi številki steklo pero o novi publikaciji, jo omenja kot list, "ki mora postati matica etnografskega, 1 F. K. Kos, Uvodna beseda v Etnolog X-XI, Ljubljana 1937- 1939, str. neoznačena. 2 V. Novak, Raziskovalci slovenskega življenja, Ljubljana 1986, str. 311. 3 V. Novak, navedeno delo, str. 312. * V. Novak, navedeno delo, str. 297. 5 S. Vurnik, Niko Županič, Ob petindvajsetem jubileju njegovega znanstvenega in javnega delovanja. Etnolog 1(1926/27), Ljubljana 1926, str. 144. 6 N. Županič, Za slovenski narodni muzej. Etnolog 1(1926/27), Ljubljana 1926, notranja stran zadnje platnice. 10 Etnolog je spet Etnolog antropološkega in umetnostnofolklomega dela pri nas"7 Besedo etnolog, termin, ki verjetno ni bil kar nakljuaio izbran za ime temu "listu", in sorodne etnološki, etnologija pa je treba v vseh letnikih muzejevega glasnika iskati z lučjo. Tu in tam jih le najdemo. Na primer v Etnologovi prvi številki med Vumikovim označevanjem Zupaničeve življenjske poti, na kateri naj bi ga v svet, na potovanja, že kot mladeniča vlekel "etnološki interes"; ali na primer v opisovanju njegovega znanstvenega dela, ko "leta 1912. proučuje tedaj v zgodovinskem in etnološkem svetu zelo aktualni problem Pelazgov".^ Etnologijo so tedaj pri nas povečini pojmovali kot vedo o neevropskih ljudstvih, ali z besedami L. Erlicha iz tretje številke Etnologa, kot vedo "o kulturi primitivnih ali nepismenih narodov". Zakaj torej ime Etnolog za znanstveno publikacijo, katere namen ni bil objavljanje izsledkov o kulturi neevropskih ljudstev, za revijo, ki je hotela postati "matica etnografskega, antropološkega in umetnostnofolklomega dela pri nas"? Ali se Županiču morda lahko zahvalimo za mišljenjsko konceptualno širino, kakršna je na primer štirideset let pozneje vodila snovalce Ethnologie Europaee'0, ko so si naložili nalogo, da bi s to revijo "rušili ovire", ki razmejujejo raziskave evropskih ljudstev od t.i. splošne etnologije, od raziskav neevropskih ljudstev? Kdo ve. Zupaničeve uganke v mojem hipotetičnem kramljanju ne bomo do konca rešili. In ker je tistega 1926. leta dal muzejevi strokovni publikaciji ime, ki smo ga etnologi danes veseli, raje stopimo v čas, v katerem ga je moral muzejev glasnik izgubiti, da bi lahko še naprej izhajal. Vedeli smo, da je Slovenski etnografski muzej začel leta 1948 izdajati revijo Slovenski etnograf, "nov časopis" (ustanovljen takoj po osvoboditvi)'ki "nasledi predvojno revijo Etnolog"'^. Prebrali smo lahko, da "so z etnografskim muzejem vsi slovenski etnologi dobili spet svoje glasilo in nadomestilo za Etnologa, ki je usahnil ob koncu druge svetovne vojne"'^, da je bil Slovenski etnograf "nadaljevanje ali bolje prenovitev osrednjega slovenskega strokovnega glasila"'* in leta 1990 smo lahko razbrali tudi nekaj resnice o pravih peripetijah ob "koncu" Etnologa in "začetku" Slovenskega etnografa (iz zapisa pogovora M. Stanonik in N. Križnarja z M. Matičetovim).'^ Milko Matičetov nam je to resnico povedal že pred leti (leta 1962), le da mu nismo znali tenko prisluhniti, ko jo je, 7 Kr. etnografski muzej v Ljubljani, njega zgodovina, delo, načrti in potrebe. Etnolog 1(1926/27), Ljubljana 1926, str. 143. (Nepodpisano, pisec teh vrstic kot tudi nepodpisanih poročil v prvih štirih letnikih Etnologa je bil po mnenju V. Novaka S. Vurnik. O tem V. Novak, v navedenem delu, str. 308.) 8 S. Vurnik, Nike Županič, Ob petindvajsetem jubileju njegovega znanstvenega in javnega delovanja. Etnolog 1(1926/27), Ljubljana 1926, str. 146. ' L. E. (Erlich), Razvoj etnologije in njene metode v zadnjih desetletjih. Etnolog III, Ljubljana 1929, str. 114. 10 Beseda uredništva na notranji strani platnic revije Ethnologia Europaea I, Paris 1967. 11 V. Novak, navedeno delo, str. 342. 12 I. Slavec, Težnje v povojni slovenski etnologiji. Zbornik 1. kongresa jugoslovanskih etnologov in folkloristov 1, Rogaška Slatina 5.-9.10.1983, Knjižnica Glasnika SED 10/1, Ljubljana 1983, str. 165. 13 B. Kuhar, Ob dvajsetletnici Slovenskega etnografa, SE XX/1967, Ljubljana 1968, str. 3. H M. Matičetov, Slovensko etnografsko društvo, SEXI/1958, Ljubljana 1958, str. 7. 15 Pogovor z dr. Milkom Matičetovim (nadaljevanje in konec), Transkribiral in za objavo uredil N. Kränar, Glasnik SED 30/1-4,1990, Ljubljana 1991, str. 12. n Inja Smerdel 1. -10. (Od št. 1. do št. 10., faksimile dopisov in strani iz Orlovega Delovnega dnevnika EM (9.a,b), iz Arhiva Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani.) 12 Etnolog je spet Etnolog 13 Inja Smerdel I skrito v oklepaju, zapisal: "(Kaj nam 'Etnolog' pomeni, bo na kratko najlepše povedano, če izdam, da smo takrat, ko se je rojeval 'Slovenski etnograf V, pravzaprav ves čas govorili o njem kot o 'Etnologu XVIII'.)"^^ Vendar odgovorov na vprašanja, kdaj, kako in zakaj je morala znanstvena publikacija Etnografskega muzeja spremeniti svoje izvirno ime, doslej še nismo imeli. Moje navajanje povečini neznanih stvarnih podatkov (iz Arhiva SEM-a) o tistem, kar se je dogajalo v prvih treh letih po drugi svetovni vojni do datuma, ko je izšel Slovenski etnograf, danes ni ne junaštvo ne odpiranje ran. Je potreba, kiji čas omogoča uresničenje. Lepo je rekel Ivo Andrič, daje zgodovina smiselna in upravičena, če razsvetljuje pot današnjim ali jutrišnjim generacijam, in ne morem, da mu ne bi pritrdila. Zadnja številka Etnologa, ki jo je uredil Županič, jebila XIII. (Ljubljana 1940). Izjemoma je nosila dolg podnaslov: Glasnik etnografskega društva, etnografskega muzeja in etnološkega seminarja na univerzi v Ljubljani. "Redakcija in uprava" sta se namreč tisto leto, obenem z urednikom, preselili na univerzo, v seminar za etnologijo, na Županičevo novo delovno mesto. S XIV. številko (Ljubljana 1942) je bil Etnolog znova le glasnik etnografskega muzeja, pod uredništvom njegovega drugega direktorja dr. Rajka Ložarja. Njej so v vojnih letih sledile še tri. Zadnja, XVII., letnik 1944, je izšla malce pred koncem vojne, aprila 1945. 26. maja 1945 je Maksim Gaspari, delegat Ministrstva prosvete, v poročilu o stanju Etnografskega muzeja napisal: "Ravnateljstvo Etnogr. muzeja izdaja periodičen časopis ETNOLOG."''' Etnolog je tako vojno preživel. Njegova nova urednika, glavni urednik in direktor muzeja Boris Orel in sourednik in kustos Milko Matičetov, sta prevzela skrb za solidno publikacijo, v katero so v Ložarjevem času pisala tehtna slovenska znanstvena peresa. Začela sta snovati XVIII. številko Etnologa in ji iskati sodelavce. Iz Orlovega pisma V. Mödemdorferju, leta 1945 sicer referentu pri Ministrstvu za prosveto, vendar človeku, ki je bil "doma v koroškem narodopisju kot malokateri pri nas", razberemo, da naj bi bil novi letnik posvečen "koroškemu in primorskemu narodopisju".'^ Prišlo je leto 1946. 5. januaija so Ministrstvu za prosveto oz. njegovemu odseku za umetnost in muzeje v Etnografskem muzeju napisali poročilo o svojem delu v decembru minulega leta. V rubriki ETNOLOG je bilo zapisano: "Izmed narodopiscev in drugih znanstvenikov, povabljenih k sodelovanju, so se obvezali za novi letnik Etnologa prispevati članke sledeči: F. Marolt, Gibni in zvočni folklor Koroške Dr. Ilešič, Sintetični članek o koroških naseljih Kotnik, Koroški narodopisci Prof. Oštir, Nekaj iz koroškega ali primorskega jezikoslovja Vilko Novak, Slovensko Porabje (narodopisno) France Bezlaj, Narodopisna drobtinica iz Benečije ali Rezije Matičetov, Narodopisje na Primorskem (študija in gradivo) 16 M. Matičetov, Imeli smo jih - ni jih več, SE XV /1962, Ljubljana 1962, str. 7. 17 Arhiv Slovenskega etnografskega muzeja (SEM) v Ljubljani, fasc. 1945, dop. št. 165/45. 18 Arhiv SEM v Ljubljani, fasc. 1945, dop. št. 255/45. 14 Etnolog je spet Etnolog Boris Orel, Kar je alpsko, še ni nemško dr. Niko Zupanič, V spomin Šašlju V. Bohinc, V spomin dr. J. Rusu."'^ 11. septembra 1946 pa lahko v Orlovem dopisu beograjskemu profesorju T. Vukanoviču, ki je želel v muzejevi publikaciji objaviti svoj članek, že preberemo, "da bo Etnolog izšel drugi mesec, vsekakor pa še to leto".20 Le poldrugi mesec pozneje je Orel v dopisu Ministrstvu za prosveto, oddelku za kulturo, zapisal o predmetu Izdaja znanstvenih publikacij našega muzeja v letu 1947: "V letu 1947 namerava Etnografski muzej v Ljubljani izdati sledeči znanstveni publikaciji: a) ETNOLOG, glasilo Etnografskega muzeja letnik XIX. b) Slovensko narodopisno gradivo, II. letnik."^' A med tem, ko sta sourednika Orel in Matičetov že načrtovala Etnologovo XIX. številko, seje pri osemnajsti prvikrat zapletlo. Kako, se poučimo v Orlovem pojasnilu, poslanem avtorju razprave Problemi i zadaci etnologije južnih Slovena, T. Vukanoviču: "Seveda smo sklenili, da to Vašo razpravo priobčimo še v tem letošnjem Etnologu, prvem letniku po osvoboditvi. Medtem pa so se glede izdajanja Etnologa pojavile zapreke, o katerih ne vemo, če nam jih bo mogoče odstraniti še letos. Se pred prejemom Vaše razprave smo namreč poslali po Ministrstvu za prosveto Agitpropu v pregled vse razprave in članke, namenjene za ta prvi letnik Etnologa. Do danes nam Agitprop poslanih razprav še ni vrnil in tako ne vemo, ali bomo sploh mogli še letos izdati revijo, zlasti še, ker nas loči od konca leta dober mesec. "^2 Glavni urednik se je ob zapletu takoj odzval s prošnjo, "da bi energično podvzeli vse korake, ki so poti^bni, da se rokopisi najdejo". Dopis o predmetu Izguba rokopisov za XVIII. letnik Etnologa in I. letnik Slov. narodopisnega gradiva je poslal kar trem naslovom na Ministrstvu za prosveto (Odseku za umetnost in muzeje. Oddelku za kulturo in Kontrolnemu oddelku) in tov. Dušanu Pirjevcu, tedaj delegatu Ministrstva za zunanje zadeve pri Predsedstvu VLRS (prej šefu Agitpropa). O vsem, kar se je leta 1946 "izgubilo" in o zgodbi zapleta priča četrti, na teh straneh objavljeni faksimile dopisa (4.a, b). Navkljub sprva neuspelemu iskanju sourednika nista umolknila. Ob vztrajnem opominjanju pristojnih oblastnikov sta stopila v leto 1947. "Ponovno se Vam priporočamo glede rokopisov ETNOLOGA, da bi se z novim letom 1947. ta neprijetna zadeva lahko premaknila z mrtve točke," je le nekaj dni po Silvestrovem (10.1.1947) pisal Orel Dušanu Pirjevcu - Ahacu. 23 In končno, 28. januarja 1947, si z olajšanjem preberemo sporočilo Kontrolni komisiji pri Predsedstvu vlade LRS, oddelku za prošnje in pritožbe, v katerem Orel preklicuje zadnjo pritožbo muzeja ob izgubi rokopisov (z dne 17.1.1947), ker so se ti med tem "našli na Znanstvenem institutu, kamor jih je dostavila 19 Arhiv SEM v Ljubljani, fasc. 1946, dop. št. 7/46. 20 Prav tam, dop. št. 159/46. 21 Prav tam, dop. št. 189/46. 22 Prav tam, dop. št. 217/46. 23 Arhiv SEM v Ljubljani, fasc. 1947, dop. št. 16/47. 24 Prav tam, dop. št. 42/47. 15 Inja Smerdel | 3. 16 Etnolog je spet Etnolog obenem z raznim drugim gradivom Propagandna komisija pri lOOF".^* Meseca marca (21.3.) leta 1947 je Orel že zaprosil Upravo državnih grafičnih podjetij Slovenije, naj bi muzeju "določili eno izmed ljubljanskih tiskam, kateri bi drugi mesec lahko izročili v tisk zgoraj imenovani publikaciji: a/ ETNOLOG, 500 izvodov ä 10 pol, b/ Slovensko narodopisno gradivo, 500 izvodov ä 10 po\"?^ Ko je že kazalo, da vse lepo teče, je prišel avgust in z njim nov zaplet, tokrat finančen. O njem priča pismo profesorju Vukanoviču (18. avg. 1947), v katerem se mu Orel opravičuje za čakanje v negotovosti glede objave njegove razprave. "Danes Vam pa lahko javljamo, da smo končno izposlovali za izdajo Etnologa nekaj kredita. Ker pa je ta znesek za letos zelo majhen, bomo morali izdati Etnolog v skrčenem obsegu ter tako trenutno ne vemo, kaj vse bomo mogli tiskati."26 21. oktobra 1947 pa, že spet iz pisma T. Vukanoviču, izvemo, da je muzej šele pred nekaj dnevi dobil obvestilo Glavne direkcije grafične industrije LRS, "da je izdajo Etnologa stavila v svoj delovni načrt radi prezaposlenosti tiskam šele za prvo četrtletje prihodnjega leta".^'' Pa verjetno ni šlo le za pomanjkanje denarja in prezaposlenost tiskam. Preverjanja kar ni hotelo biti conec. O tem priča zelo zgovoren Orlov dopis V. Jeršku, tehničnemu vodji Glavne direkcije grafične industrije, z dne 30. decembra leta 1947: "S sledečim Vam vljudno sporočam, da sem danes v Vaši odsotnosti izročil tov. Ovseniku mapo z rokopisi in ilustracijami za Etnolog, znanstveno glasilo našega muzeja. Tov. Ovseniku sem že pred nekaj tedni tudi izročil dopis, s katerim Ministrstvo za prosveto izraža potrebo, da se tiska Etnolog. Ta teden je Ministrstvo za prosveto, oddelek za kulturo, podrobno pregledalo vse rokopise ter njih tisk odobrilo. O tem je bil obveščen tudi tov. Bogdan Osolnik, pomočnik ministra, ki je kot član Agitpropa, rokopise odobril."2° Etnolog je tako v zadnjem tednu 1947. leta, še vedno živ, dobil svoj drugi blagoslov. V istem tednu je Etnografski muzej prejel predračun (37.775.- din) Tiskarne Ljudske pravice "za natisk 500 izvodov 'Etnolog'"^^ in ga očitno tudi plačal. Devetega marca 1948 namreč lahko preberemo v proračunskem načrtu za IL tromesečje (ki ga je muzej poslal računsko-tehničnemu odseku Ministrstva za prosveto): "Din 10.000.- s tem zneskom nameravamo kriti vse preostale stroške za tiskanje Etnologa, ki smo ga plačali že lansko leto.'^" Osmega dne tistega marca 1948 je Orel zapisal v svoj dnevnik: "Klical kpom. ministra O. Stepišniku: Etnolog gre v tiskamo! Torej vprašanje rešeno, k temu pomagala kritika v Slov. por. od 7.t.m."3' Omenjene kritične besede, "vprašanje etnografsko - folklornega tiska", je Orel vpletel v svojo oceno Novakove knjige Ljudska prehrana v Prekmurju. Njen zadnji stavek, ki spomni na muzejevo publikacijo, se glasi: "Med tem pa Etnografski muzej v Ljubljani, naša centralna 25 Prav tam, dop. št. 109/47. 26 Prav tam, dop. št. 287/47. 27 Prav tam, dop. št. 363/47. 28 Prav tam, dop. št. 472/47. 29 Prav tam, dop. št. 475/47. 30 Arhiv SEM v Ljubljani, fasc. 1948, dop. št. 105/48. 31 B. Orel, Delovni dnevnik EM, Od 7.1.1946 do 30.VI1.1953, Arhiv SEM v Ljubljani, RA 127. 17 Inja Smerdel I 4.a 18 Etnolog je spet Etnolog 4.b 19 Inja Smerdel i etnografska ustanova, vse do danes še ne izdaja svojega znanstvenega glasila, dasi ga ima že dalje časa pripravljenega za tisk."32 Te besede so bile morda zadnje v papirnatem in drugačnem boju za Etnologa. Dne 15. marca 1948 je sicer še jasen zapis v Orlovem dnevniku, da je "'Etnolog' v tiskarni", že za naslednji dan, 16. marca, pa beremo: "Razgovor o bodočem letniku 'Etnograf."^^ Istega dne je Orel pisal tudi Vukanoviču, "daje ETNOGRAF, kakor se bo od zdaj naprej imenoval naš časopis za slov. etnografijo in folkloro, ta teden šel naposled v tisk."^* In končno, 23. marca 1948, nam urednikov dnevnik sporoči, daje "'Slovenski etnograf v tiskarni, pričeli ga staviti".35 Izšel je sredi julija, s prispevki, izmed katerih jih je bilo nekaj v davno izgubljeni mapi z imenom Etnolog XVIII in nekaj v mapi Slovensko narodopisno gradivo, I. letnik.^^ Moreče, mar ne? Med 15. marcem, ko smo še imeli Etnologa, in med 16. marcem, ko zasledimo drugo ime zanj, je le ena noč in nobenega lista in zapisa na njem, ki bi nam povedal, zakaj. Bil naj bi le glas in ukaz. Ustno izročilo pravi, da je bil Ziherlov^^; Ziherlov, ali pa enega izmed njegovih kloniranih odmevov. Saj "v Ljubljani je bilo poleg njega vrhovnega še malih Ziherlov še kaj, ki so bili glasniki njegovi", se spominja tistega časa Matičetov. Ni mi do tega, da bi o tistem času nanizala še več besed. Dovolj jih je bilo in ostale bodo. Da pa bi dobesedno otipali vzdušje tistih let, naj citiram še kar je zapisala Neda Pagon o "času nabitem s strahom in pogumom, z razočaranjem in prav tolikšnim strahom pred razočaranjem in s strahom tudi pred pogumom, prepolnem tudi neizrečenega in neizrekljivega, gostobesednega mo ka kričeče pozabe".^^ Ob vsem, kar se je tedaj godilo, je bila politična eksekucija imena Etnolog malenkost. Vsaj publikacija, ki med vojno ni ubogala zapovedi o kulturnem molku, je preživela. Motiv te delne eksekucije je že dolgo znan. Kar še poraja vprašanja, pa je dolgost agonije in potem trenutek konca, kljub vsem opravljenim pregledom in dovoljenjem. Zakaj šele leta 1948, in ne pet- ali šestinštiridesetega? Kar se na videz zdi nesmiselno, morda le ima neki pomen in razlago. Morda jo kaže iskati primerjalno, v sočasni družbeni degradaciji sestrske folklore, ko so prej hvaljeno domačo dediščino, ki naj bi ljudstvo 32 B. Orel, Vilko Novak, Ljudska prehrana v Prekmurju, Slovenski poročevalec, 7.III.1948, str. 6. 33 B. Ord, Delovni dnevnik EM, Od 7.1.1946 do 30.VII. 1953, Arhiv SEM v Ljubljani, RA 127. 34 Arhiv SEM v Ljubljani, fasc. 1948, dop. št. 118/48. 35 B. Orel, Delovni dnevnik EM, Od 7.L1946 do 30.VII.1953, Arhiv SEM v Ljubljani, RA 127. 36 Prim, faksimile št. 4.a in št. 10. 37 Boris ZiherI tedaj ni služboval v Ljubljani. Leta 1948 (in pozneje) je živel v Beogradu, vendar je prihajal v Ljubljano in bil povezan s političnim življenjem v Sloveniji. Od oktobra 1947 je bil v službi kot član uredniškega odbora časopisa Za trdni mir, za ljudsko demokracijo, ki ga je v Beogradu izdajal Informbiro. Pred tem je delal v agitpropu CK KP], od maja 1946 do junija 1947 pa je bil predsed nik Komiteja FLRJ za šolo in znanost. Njegova naloga je bila poleg drugega tudi "voditi znanstvene ustanove in založniška podjetja". Glej: L. Čarni, Boris ZiherI v prvem povojnem obdobju, Boris ZiherI, Zbrana dela III, ZRC SAZU, Inštitut za marksistične študije, Ljubljana 1986, str. 11-15. 38 N. Pagon, Vzdušje časa, Boris ZiherI, Zbrana dela V, ZRC SAZU, Filozofski inštitut, Ljubljana 1989, str. 6. 20 Etnolog je spet Etnolog ustvarjalno navdihovala, preimenovali v nazadnjaško coklo napredka .^^ Kljub 1948., informbirojevskemu letu kaže, da je bil vzor, ki so mu morali ljudje slediti na poti napredka, na cesti v svetlo prihodnost, sovjetski. In šlo je tudi za nekulturno, tedaj dozorelo prepričanje, da "je treba vse znova, staro uničit". Etnolog, preimenovan*'' v Etnogicifa in potem v Slovenskega etnografa, je ta idejni in stvarni vandalizem, kot že rečeno, vsaj preživel in je izšel. Kaj je to pomenilo za tiste čase, izpričuje pismo, ki ga je Orlu 9. julija 1948 pisal Milovan Gavazzi. V njem pravi:"G. Matičetov nam je kazivao i o ozbiljnom napredovanju 'Slovenskega etnografa' - hvala Bogu, da se bar on pomakao! Jer kod nas još sve spava. Ne znam zapravo ni kada če 'Zbornik' akademije moči početi ponovnim izlaženjem."*! Slovenski etnograf I naj bi bil celo "v Jugoslaviji prva periodična etnografska publikacija po osvoboditvi" in že čez nekaj let "ji je v znanstvenem svetu sirom po Evropi priznana solidna znanstvena cena".*^ 5. 39 Glej: M. Stanonik, Bliščinbeda slovstvene folklore. Naši razgledi XXXVIII,št.22, Ljubljana 1989, str. 652. Sourednika Orel in Matičetov glede imena nista imela prav velike izbire. Etnolog ni smel biti. Ime, ki bi bilo izpeljano iz narodopisja, verjetno tudi ni moglo priti v poštev, saj je delo s tem izrazom v naslovu, tj. Narodopisje Slovencev, prav tako kot Etnolog prekršilo zapovedani kulturni molk. Preostala jima je, kot etnografoma iz etnografskega muzeja, etnografija. In prvo preimenovanje, prva tako logična misel je verjetno bila, naj bo namesto Etnologa Etnograf. 41 Arhiv SEM v Ljubljani, fasc. 1948, dop. št. 296/48. 42 A. Baš, Pripombe k načrtu dela SEM v letih 1946-1970, str.7. 21 Inja Smerdel 6. 22 Etnolog je spet Etnolog 7. Žalostno je, da so morali o tem "našem edinem strokovnem glasilu" dobri dve desetletji po "začetku" njegovega izhajanja pisati, da "'Slovenski etnograf že nekaj časa sem pride, kadar pride"*^ in pet et kasneje, da je glasilo, "ki je pričelo vse bolj neredno, z zamudo izhajati, se vse bolj krčilo, da o nižanju vsebinske ravni niti ne govorimo."** To je bil tehten opomin, a Etnografa ni predramil iz letargije. Še naprej je prihajal, kadar je pač prišel in kakršen je že bil, do svoje štiriintridesete, nenavadno praznične številke. Ker smo se tega, 1991. leta odločili, da naš stari glasnik muzeja in stroke prebudimo iz mrtvila in ker mu vračamo izvirno ime Etnolog, mislim, da nam opravljeno soočenje s preteklostjo daje vsem skupaj trdnejšo osnovo za naprej. Dediči vsega, kar je bilo, se namreč bližamo letu 2000, za katero je Milko Matičetov v skeču, napisanem konec leta 1946 (ali na začetku leta 1947) za muzejski stenčas, tedaj satirično in skoraj preroško napovedal odkritje "izgubljenega" Etnologa XVIII. Ko ga spet imamo, prvega nove vrste in dvainpetdesetega, če štejemo vse številke starega Etnologa in Slovenskega etnografa, vas vabimo k pisanju. Vabimo etnologe, folkloriste, antropologe, zgodovinarje, arheologe in druge, raziskovalce s polno različnih spoznanj in pogledov. Človek, skupine ljudi, narodi, ljudstva in kulturne sestavine, ki pričajo o njihovem življenju in mišljenju, o marsičem je treba še veliko napisati. *3 M. Matičetov, Uvodna beseda v Traditiones I, Ljubljana 1972, str. 6. *4 V. Novak, Etnologija v Časopisu za zgodovino in narodopisje, Glazerjev zbornik, ČZN 13 (XLVIII), Maribor 1977, str. 272. 23 Inja Smerdel 1 8. 241 Etnolog je spet Etnolog 9.a 25 Inja Smerdel I 9.bl 26 Etnolog je spet Etnolog 10. 27 Inja Smerdel UREDNICA Inja Smerdel, mag., etnologinja, kus- tosinja za ruralno gospodarstvo v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani (od leta 1980). Pred to njeno zaposlitvijo jo je priv- lačilo proučevanje nekaterih sestavin množične kulture (stensko okrasje, godba na pihala), v zadnjem desetletju pa se posveča raziskovanju različnih gospodarsko kulturnih prvin (soseskine gospodarske samouprave, del ob spravilu žitnega pridelka, ovčarstva s selitveno pašo). Med objavljenimi razpravami in članki, izmed katerih jih nekaj izpričuje tudi njen muzeološki interes, je pomembnejše delo Ovčarstvo m Pivki, Transhumanca od srede 19. do srede 20. stoläja ali Trije "ovčarji" (Koper 1989). THE EDITOR Inja Smerdel, M. A., is an ethnologist by training and has been curator for rural economy at the Slovene Ethnographic Museum in Ljubljana since 1980. Before taking her present job she was involved in the study of certain aspects of mass culture (wall decorations, amateur brass bands), while in the last decade her research has focused on various elements of economic culture (economic self-manage- ment of village communities, harvest-time, transhumant sheep-farming). Outstanding among her published works and articles, several of which also reveal her museological interests, is her book Sheep - farming in Pivka,Transumance from the Middle of 19th to the Middle of 20th Century or The Three "Sheepmasters" (Koper, 1989). 28 RAZPRAVE STUDIES gorazd Makarovič Grad Vodriž - spomenik zgodnjegotske viteške stanovanjske kulture The castle Vodriž - a monument to a knight's dwelling in the early Gothic period GRAD VODRIŽ - SPOMENIK ZGODNJEGOTSKE VITEŠKE STANOVANJSKE KULTURE Gorazd Makarovič 30 IZVLEČEK Grad Vodriž - spomenik z^odnje^otskel vit(ške stanovanjske kulture Na podlagi materialnih ostalin in drugih virov je prikazana podoba bivališča oziroma', stanovanjskega standarda družine iz srednjega', vjteškega premoženjskega sloja na slovenskem Štajerskem. ABSTRACT The Castle Vodriž - a monument to a knight's dwelling in the early Gothic period On the basis of architectural remains and other sources the residence or rather the stand- ard of living of a family from the middle knight class in Slovene Styria is described. 1. Grad Vodriž 1.1. Dosedanje obdelave; 1.2. Položaj in sedanje stanje gradu; 1.3. Izbira Friderikove hiše za raziskavo 2. Rekonstrukcija Friderikove hiše 2.1. Pritličje; 2.1.1. Stene; 2.1.2. Strop in pod; 2.1.3. Prostori; 2.1.4. Okna; 2.1.5. Vhod; 2.1.6. Vrata v stranska prostora; 2.1.7. Stopnice v prvo nadstropje 2.2. Prvo nadstropje; 2.2.1. Stene; 2.2.2. Stnap in pod; 2.2.3. Prostori; 2.2.4. Okna; 2.2.5. Vrata v stranska prostora; 2.2.6. Izogibalna niša; 2.2.7. Stopnice v drugo nadstropje; 2.2.8. Pohištvena niša 2.3. Drugo nadstropje; 2.3.1. Stene; 2.3.2. Strop in pod; 2.3.3. Prostori; 2.3.3.1. Stranišče; 2.3.4. Okenske niše in okna; 2.3.5. Vrata v stranska prostora; 2.3.6. Ognjišče 2.4. Zunanjščina in okolje; 2.4.1. Streha; 2.4.2. Zidovi; 2.4.3. Vhodni stolpič z dvižnim mostom; 2.4.4. Prvotna podoba gradu in položaj Friderikove hiše v stavbni celoti 3. Grajska stavbna zgodovina, datacija in veljavnost rekonstrukcije Friderikove hiše 4. Stanovanjske razmere 4.1. Organizacija prostorov; 4.2. Površina prostorov; 4.3. Osvetljenost prostorov; 4.4. Kuhanje in ogrevanje; 4.5. Namembnost prostorov; 4.6. Preskrba z vodo in higiena; 4.7. Vprašanje o pohištvu in notranji opremi; 4.8. Varnost; 4.9. Vprašanje o življenju Friderikove družine 5. Družbeni položaj Hebenstreitov in stopnja vodriških stanovanjskih razmer v zgodnjegotski kulturi 5.1. Stan Hebenstreitov; 5.2. Vodriška posest; 5.3. Vprašanje o posploševanju vodriških stanovanjskih razmer Grad Vodriž 1. GRAD VODRIZ 1.1. DOSEDANJE OBDELAVE Leta 1845 je Albert Muchar vkljual grad Vodriž v listinsko historiaio topografijo do vštetega 13. stoletja (Muchar, Geschichte II, str. 36). V virih zapisano ime VVoderis je pomotoma istovetil z Vodrižem; ime pomeni sedanji kraj Vodruž (gl. Blaznik, Topografija 2, str. 480). To je treba omeniti, ker so pozneje omembo leta 1265 in nekatere druge listinske podatke v zvezi z Woderisom povezali z Vodrižem. To seje pripetilo Josefujanischu, ki je leta 1885 opisal Vodriž in nanizal podatke o njegovih lastnikih (Janisch, Lexikon III, str. 1315,1316); te navedbe so ponovljene v topografskem opisu Vodriža iz leta 1980 (KLSIV, str 519). Iz kastelološkega zornega kota je grad obdelal Ivan Stopar. Leta 1977 je določil ganerbni značaj gradu, grajske prvine je povezal z omembami v viru o razdelitvi gradu med brate Hebenstreite leta 1338, objavil je Vischerjevo upodobitev gradu iz leta 1681, grajski tloris in štiri fotografije stavbnih prvin, opisal in razčlenil je stanje razvalin glede na prvotno podobo gradu in ga razvojno opredelil kot primer svobodnejše formulacije podedovanih form v zgodnjegotski dobi (Stopar, Razvoj, str. 116-123). Leta 1982 je povzel ugotovitve o gradu in omembe o Hebenstreitih in o poznejših fevdnikih oz. lastnikih gradu in gospoščine. Grad je datiral v čas okoli leta 1300 ali celo nekaj desetletij bolj zgodaj (Stopar, Topografija, str. 579-582). Leta 1986 je ob opisu gradu nakazal namembnost nekaterih prostorov, datiral grad v čas okoli leta 1300 in poudaril, da je Vodriž pri nas razmeroma redek primer značilnega gotskega gradu; objavil je poizkus rekonstrukcije grajske celote v aksonometrični risbi, fotografiji okenskega okvirja in Friderikove hiše (Stopar, Gradovi, str. 96- 98). 1.2. POLOŽAJ IN SEDANJE STANJE GRADU Razvaline gradu Vodriža so od Slovenjgradca proti jugu oddaljene približno šest kilometrov in pol v zračni črti. Stojijo prav na koncu grebena severno od potoka Burčnice in približno 80 metrov nad njim, nekako ob sredini celotne dolžine potoka. Naselje samotnih kmetij severno in zahodno od razvalin nosi isto ime kot grad. Po strmi stezi je grad dostopen iz doline Burčnice. Nekdanja, danes v zadnjem delu zapuščena in neprevozna pot, ki vodi h gradu, se od ceste Podgorje-Šmiklavž odcepi pri kmetu Sememiku in vodi prek kmetije Prijolič. Do gradu lahko pridemo tudi po gozdni cesti iz zahodne smeri. Grad je zapuščen. Razvaline se razprostirajo na območju okrog kope vrh zaključka grebena, dolgem približno 130 m in širokem približno 90 m. Razmeroma dobro so ohranjeni zidovi dveh grajskih stavb in obzidja med njima; drugi deli gradu so zelo razrušeni in razvidni zvečine le še tlorisno. 1.3. IZBIRA FRIDERIKOVE HIŠE ZA RAZISKAVO Med materialnimi viri za zgodnjegotsko stanovanjsko kulturo na Slovenskem zavzema hiša vrh kope v grajskem kompleksu Vodriža posebno mesto. Že Stopar je opozoril na bogastvo ohranjenih arhitekturnih č enov in poudaril, da nam Vodriž "bolj kot kateri drugi grad odpira vpogled v način 31 Gorazd Makarovič Življenja grajske gospode v odmaknjenem srednjem veku" (Stopar, Razvoj, str. 119; Stopar, Gradovi, str. 97). Hiša vrh kope je v tem oziru najbolj pričevalna, ker je razmeroma dobro ohranjena in ker ni bila predelana. Razvaline lahko spregovorijo o stanovanjski kulturi z rekonstrukcijo, ki pa je pri starejši arhitekturi zaradi številnih prezidav navadno zelo težavna. Ta hiša je ob delitvi gradu leta 1338 pripadla Frideriku Hebenstreitu, zato jo imenujemo Friderikova hiša (gl. poglavje 2.4.4. in si. 25). Drugi dve stanovanjski stavbi v grajskem kompleksu pa nimata več pomembne pričevalnosti o zgodnjegotski stanovanjski kulturi: Henrikov stolp je razrušen, Bertoldova hiša pa je bila recentno močno predelana. Za pričevalnost Vodriža o stanovanjski kulturi zgodnjegotskega časa so zelo pomembni ohranjeni pisni viri, ki omogočajo oris družbenega položaja Hebenstreitov, njegovih fevdnikov v tedanjem času. Pisec teh vrstic je doslej opravil raziskavi o dveh spomenikih, ki pričata o srednjeveški plemiški stanovanjski kulturi. Grad Gamberk kaže podobo romanske stanovanjske kulture močne plemiške rodbine (Makarovič, Gamberk), stanovanjski stolp Kebelj pa podobo poznogotske stanovanjske kulture viteza z minimalno posestjo (Makarovič, Kebelj). Ti podobi dopolnjuje pričujoči sestavek o Friderikovi hiši, bivališču manjšega fevdalca v zgodnjegotskem času. Obenem z drugimi viri ti primeri že omogočajo ogrodje za nazornost orisa plemiške stanovanjske kulture pri nas v visokem in poznem srednjem veku. 2. REKONSTRUKCIJA FRIDERIKOVE HIŠE Številke in velike črke v besedilu pomenijo oznake na tlorisih na si. 1. 2.1. PRITLIČJE 2.1.1. STENE Stene so bile ometane. Ostanki ometa so ohranjeni na zahodni steni prostora C in nad pridičnimi stropnimi tramovnicami na zahodni steni prostora F (gl.sl. 5). Ometa se razlikujeta; v pritličju je bolj grob, v nadstropju pa je zalikan z zidarsko žlico. V poglavju 2.2.2. so opisani sledovi, ki pričajo, da je omet prvoten. Prostoru C ustreza prostor A; v njem moremo domnevati enako grobo ometane stene. Prostor B pa je sodil v glavni komunikacijski del stavbe (gl. poglavje 4.5.); v njem domnevamo zalikan omet. 2^hodna stena stavbe je razrušena. Glede na profil nasutine na tem mestu, na ostanek nizkega vogalnega zidanega temelja (gl. poglavje 2.4.4.) in na več kot verjetno enako debelino zahodnega in obstoječega severnega obodnega zidu je bil prostor A širok od 5 do 6 metrov. Simbolna oznaka za domnevno mesto tega zidu na načrtu pomeni le ta razpon; pri risanju sem se odločil za širino petih metrov, kot je prostor A ocenil Stopar (Stopar,Razvoj, str. 119). 2.1.2. STROP IN POD Ohranjene tramovnice stropov pritličnih prostorov kažejo, da sobili tramovi povsod razporejeni v smeri vzhod-zahod. V prečnem prerezu so merili slabih 25 X 19 cm; med seboj so bili oddaljeni približno 19 cm. Stropniki so bili kajpak prečno prekriti z debelimi deskami (gl. poglavje 2.2.2.). Zaradi visoke nasutine 32: Grad Vodriž ni mogoč ogled verjetnih sledov poda; morda bi smeli domnevati opečne tlakovce, kakršni so bili v prvem nadstropju (gl. poglavje 2.2.2.). 2.1.3. PROSTORI Ohranjeno zidovje kaže, da so bili v pritličju prostori A, B in C. 2.1.4. OKNA V prostoru C sta iinasti okni 2 in 3. Okenska okvirja sta iz rezanega peščenjaka in navzven stopničasto in žlebasto oblikovana (gl. si. 17). Svetlobni odprtini sta merili približno 65 x 23 cm; zaradi razjedenosti kamna sta danes nekoliko večji. Okenski niši se navznoter lijakasto širita levo, desno in močno navzdol; notranji odprtini okenskih niš merita že blizu 140 x 95 cm (gl. si. 3). Okni sta bili v prostoru nameščeni visoko: od zgornjega roba okenskih niš do tramovnic stropa je le približno 80 cm. Na razmeroma dobro ohranjenih notranjih delih okenskih okvirjev ni sledov nasadil; vrtljivih oknic tu ni bilo. Luknje na ploskvah okvirjev, ki objemajo svetlobno odprtino, pričajo da sta bili okenci zamreženi s po eno navpično in dvema vodoravnima (pač železnima) palicama. Okenska okvirja sta postavljena v niši tako, da je med svetlobno odprtino in zaključkom nišnega ostenja približno 6 cm široka obroba. Takšna namestitev omogoča pozimi zapiranje oken s primemo desko, naslonjeno na obrobo. V prostom A v južnem zidu ni bilo okna; na zunanjščini obodnega zidu, ohranjenega v dvetretjinski dolžini notranje stene prostora A, ni v pritlični višini nobene odprtine. Prejkone je bil prostor A osvetljen vsaj skozi eno odprtino; domnevamojov zmšeni zahodni steni. Po analogiji z okencem 3bi tobilookence 1; glede na obrambno izpostavljeno zahodno steno (gl. poglavje 2.4.4.) bi tu lahko bila tudi pohodna niša s strelno lino. V južni steni prostora B je ohranjeno okno 4. Na zunanjščini je okenski okvir enako stopničasto in žlebasto poglobljen kot pri okencih 2 in 3, vendar je tu svetlobna odprtina večja. Merila je približno 65 x 40 cm; danes je zaradi razjedenega kamna nekoliko večja. Okenska niša se navznoter nesomemo širi levo in desno do notranje širine 120 cm. Profil vzhodnega notranjega zaključka kaže, da je bil pod niše skoraj vodoraven; največja višina niše je merila pbližno 80 cm. Zgomji rob okenske niše sega tik pod višino stropa, ki jo kažejo ohranjene tramovnice v prostom B. To okno je moralo čim bolje osvetljevati prostor B; nameščeno je na omejenem prostom nad vhodnim portalom in je zato nekoliko nenavadno. Okenski okvir iz rezanega peščenjaka je precej razjeden, vendar sledovi še vedno kažejo, da je bilo okno zaprto z (pač železno) mrežo iz dveh pokončnih in dveh vodoravnih palic. Namestitev okvirja v okensko nišo je takšna kot pri okencih 2 in 3; tudi to so pozimi lahko zaprli s primemo desko, prislonjeno na blizu 6 cm široko obrobo svetlobne odprtine (gl. si. 11). 2.1.5. VHOD Širina vhodne odprtine v hišo 15 meri 190 cm. Zaradi nasutine moremo višino vhoda le oceniti po sledovih višine poda vhodnega stolpiča, s katerega je vodil portal v stavbo; vhod je bil višji od dveh metrov, vendar ne višji od dveh metrov in pol. Portaini okvir ni ohranjen; sledovi okrog vratne odprtine na fasad i kažejo, da so ga izbili iz stene. Obris teh sledov priča, da je bil portalni okvir 33 Gorazd Makarovič Zgoraj šilasto zaključen; vhodna odprtina pa je zelo plitvo segmentno obokana. Pri portalih je odprtina portalnega okvirja praviloma ožja od prostora tik za njim; več kot verjetno je bilo tako tudi pri Friderikovi hiši. 2.1.6. VRATA V STRANSKA PROSTORA Portaini okvir 17, ki vodi v prostor C, je zgoraj šilasto zaključen; sestavljen je iz neenakih kvadrastih lomljencev peščenjaka. V prečnem prerezu je pravokotniški; vsaj del okvirja v ravnini stene prostora B je moral biti ometan. Spodnji del prostora je zasut, vendar je iz zgornjega dela razvidno, da je vratna odprtina široka približno meter, portalni okvir pa debel približno 37 cm. V prostor C se portal nadaljuje v segmentno obokano nišo, široko približno 140 cm. Vratno krilo je bilo torej nameščeno v tej niši; odpiralo se je v prostor C. Nasproti temu portalu je bil vhod 16 v prostor A. Na tem mestu je zid porušen, vendar od drugod v prostor A ni bilo dostopa. Portal 16 je prejkone bil enak ali vsaj podoben portalu 17. 2.1.7. STOPNICE V PRVO NADSTROPJE Posredni sledovi kažejo, kje so vodile stopnice v prvo nadstropje: izogibalna niša 23 v prvem nadstropju, položaj tramovnic pritličnega stropa v severnem delu prostora B in še posebej tramovnica 29 v severni steni (gl. si. 2 in 8). V tej tramovnici je ležal menjalni tram; ob severni steni je bila v stropu pritličja približno 210 cm dolga odprtina, pod katero so vodile stopnice v prvo nadstropje. V zidovih ni nobenega sledu, ki bi ga morale pustiti zidane stopnice; menimo, da so bile lesene. Oblika stopnic, ki jo predlagamo na načrtu (št. 22), temelji na analogiji z deloma ohranjenimi stopnicami v drugo nadstropje (št. 24, 25,26). 2.2. PRVO NADSTROPJE 2.2.1. STENE Na zahodni steni prostora F sta razmeroma dobro ohranjeni zaplati z zidarsko žlico gladko zalikanega ometa (gl. si. 5; prim, poglavje 2.2.2.); več kot verjetno so bile tako ometane vse notranje stene prvega nadstropja. 2.2.2. STROP IN POD Ohranjene tramovnice kažejo, da so stropniki v prostorih D in F ležali v smeri vzhod-zahod, v prostoru E pa v smeri sever- jug. Vzdolžna premostitev stropa v prostoru E je bila potrebna, ker so bile tam v zahodni steni stopnice 26 oziroma ker tam ni bilo mogoče namestiti stropnikov (gl. si. 10). Podi v prvem nadstropju sobili seveda hkrati stropovi pritličja (gl. poglavje 2.1.2.). Pomembna sledova v prostoru F kažeta, kakšen je bil pod. Tik nad tramovnicami poda sta na zahodni steni v ometu dva jasna odtisa. Njun položaj med nekdanjim podom in steno ter tik ob tramovnicah priča, da sta ta odtisa nastala ob gradnji - da sta prvotna (gl. si. 5). Levo je ohranjen jasen vodoraven odtis v malti; visok je 4 cm. Desno se ponovi ta odtis, nad njim pa še pravilen vodoraven spodnji zaključek ometa, ki sega 12 cm nad zgornjo odprtino tramovnice. Prvi odtis priča o 4 cm debelih deskah, ki so ležale prečno na 34 Grad Vodriž tramovih. Drugi odtis priča, da je bila na deskah še 8 cm debela podna plast. Z veliko verjetnostjo govori o sestavi te plasti ploščat opečni fragment, izbrskan iz nasutine, ki se sesipa iz stavbe po pobočju. Vse kaže, da gre za kos tlakovca. Fragment je vogalni kos pravokotniške plošče. Dolg je 11 cm, širok 6,5 cm in debel dobre 4 cm. Spodnja in obe robni ploskvi so precej grobe, zgornja pa je izrazito zglajena. Na lomu fragmenta je vidno, da potekajo plasti stisnjene gline v eni smeri, glajena plast pa pravokotno nanjo. Ta fragment je enake debeline kot tlakovec, ki so ga našli ob predelavah v neki hiši v Gornjem gradu; hrani ga Pokrajinski muzej v Celju. Na tem tlakovcu je figuralen relief, ki omogoča datacijov 14. stoletje. Omenjeni sledovi omogočajo, da si ustvarimo podobo sestave podne konstrukcije v prostoru F (gl. si. 4). Približno 12 cm višinske razlike med zgornjim robom podnih tramovnic in višino podesta v zidu, kjer so se začele stopnice 24, kaže, daje bil takšen pod tudi v prostoru E; po analogiji s prostorom F pa ga moremo domnevati tudi v prostoru D. 2.2.3. PROSTORI V prvem nadstropju se ponovi razpored prostorov pritličja. Prostor D je bil morda širši, vendar ne več kot za meter (gl. poglavje 2.1.1.). 2.2.4. OKNA Razmeroma dobro sta ohranjeni okni 8 in 9. Okenska okvirja sta - tako kot pri pritličnih oknih 2,3 in 4 - iz rezanega peščenjaka in na zunanjščini stopničasto žlebasto poglobljena, vendar večja (gl. si. 17). Svetlobni odprtini sta merili približno po 78 x 40 cm; danes sta zaradi razjedenega kamna nekoliko večji. Okenski niši sta zgoraj segmentno obokani; navznoter se lijakasto širita levo, desno in navzdol. Notranji odprtini okenskih niš merita že po 190 x 127 cm. Podobno kot pritlični okni 2 in 3 je bilo tudi okni 8 in 9 mogoče zapreti le s primemo desko (s svetlobnimi odprtinami ali brez njih), prislonjeno na obrobo okenskega okvirja (gl. poglavje 2.1.4.). Na razmeroma dobro ohranjenih okenskih okvirjih namreč ni lukenj, kakršne bi za sabo pustile železne mreže ali nasadila za oknice. Višina in profil oziroma poševnina ohranjenega dela ostenja okenske niše 6 v lomu južne obodne stene pričajo, da je bilo oknoma 8 in 9 enako okno tudi na tem mestu. Po analogiji s prostorom F bi bilo v porušeni steni enako okno 5. Precej dobro je ohranjeno okno 7. Njegov okenski okvir na zunanjščini ni stopničasto profiliran, ampak je poševno posnet (gl. si. 18). Okenska odprtina je enako velika kot pri oknih 8 in 9. To okno je bilo zaprto z močno železno mrežo; ohranjene luknje v okvirju pričajo o štirih vodoravnih in eni pokončni palici. Tudi to okno je bilo mogoče zapreti le s prislonjeno desko. Lijakasta okenska niša je plitva, ker je na tem mestu (zaradi v zidu nameščenih stopnic 24) stena tanjša. Niša je zgoraj poševno zaključena; njen strop tvori deloma ohranjen obok nad stopnicami (gl. si. 11). 2.2.5. VRATA V STRANSKA PROSTORA Precej dobro je ohranjen portal 19 (gl. si. 6). V prostor E se odpira s 37 cm debelim, žlebasto profiliranim in zgoraj nekoliko šilasto zaključenim okvirjem 35 Gorazd Makarovič iz rezanega peščenjaka. Vratna odprtina je široka 89 cm in visoka 179 cm. V prostor F se portal nadaljuje v šilasto obokano nišo, široko približno 140 cm, visoko približno 234 cm in globoko 62 cm. Portalni okvir je ob nišo nameščen središčno, tako, da tvori okvir v niši prag in obrobo za prislonitev vratnice. Ob južnem ostenju niše je v portalnem okvirju spodaj in zgoraj po ena luknja; v njih sta bili nameščeni nasadili za vratnico, ki se je potemtakem odpirala desno v prostor F. Nasproti portalu 19 je pod stopnicami 26 vodil v prostor D portal 18. Na tem mestu je zid sicer porušen, vendar drugje tja ni bilo dostopa. Ta portal je bil najbrž podoben portalu 19; seveda pa je zaradi debelejšega zidu moral imeli globljo vratno nišo (gl. si. 10). 2.2.6. IZOGIBALNA NIŠA Niša 23 (gl. si. 7) je široka približno 140 cm, globoka približno 50 cm in visoka blizu 240 cm. Stavbenik jo je sezidal na mestu, kjer so stopnice 22 prišle v prvo nadstropje; potrebna je bila, ker sta bila prostora B in E široka le po dobre tri metre. Položaj ustremih sledov (gl. si. 8; prim. si. 2) kaže, da je rabil pod severne polovice niše za stopnico segmentne oblike, s katere so stopili na višji pod v prostoru E. 2.2.7. STOPNICE V DRUGO NADSTROPJE Od stopnišča, ki je vodilo v drugo nadstropje, sta deloma ohranjena spodnji krak 24 in podest 25 (gl. si. 11). Zahodni predelni zid med prostoroma E in D je v južnem delu porušen, vendar pričajo položaj in mere podesta 25 o smeri, širini in legi zgornjega stopniščnega kraka 26 v tem zidu (gl. si. 10). Posredno govori o legi tega kraka tudi vzdolžni položaj stropnikov nad prostorom E, nedvomno izpričan s tramovnicami v severni steni tega prostora. Vezni kamni in drugi sledovi prej omenjenega predelnega zidu na južni obodni steni segajo visoko v drugo nadstropje in pričajo, da se je nad stopnicami 26 dvigal lok; najbrž je bil podoben loku nad stopnicami 24, ki je v profilu ohranjen (gl. si. 11). 2.2.8. POHIŠTVENA NIŠA Niša z ravnim dnom 27 je dobro ohranjena, le pod je deloma razrušen (gl. si. 12). Visoka je 150 cm, globoka 70 cm, široka 70 cm in približno 65 cm dvignjena nad višino tal. Niša je zgoraj rahlo šilasto obokana in pravilno zidana. Sledov o namembnosti niše ni. Ob robovih ni v kamnih nikakršnih lukenj, v katerih bi bila nasadila: niša jebila odprta. Oblika niše je nekoliko nenavadna in le hipotetično govori o načinu njene uporabe (prim. Piper, Burgenkunde, str. 496). Navadne shrambne niše so bile nameščene precej višje nad podom prostora, vendar niso bile tako visoke; razumljivo je pri višji niši pod niše nižje, cot na Vodrižu. Pokončne, ozke niše so v gotskem obdobju večkrat uporabljali za umivalnike in shranjevanje pitne vode; zgoraj je visela posoda za vodo, spodaj je stala prenosna posoda za umivanje ali je bil vgrajen kamnit umivalnik, zraven niše pa je visela brisača (gl. npr. Schultz, Leben, str. 70, si. 96). V poznogotskem obdobju so imeli obe posodi na enak način postavljeni v posebnih umivalnih 36 Grad Vodriž omarah (pri nas sta ohranjeni dve takšni omari; hranita ju Pokrajinski muzej v Ptuju in Mestni muzej v Ljubljani). 2.3. DRUGO NADSTROPJE 2.3.1. STENE Ker so bili v drugem nadstropju najuglednejši bivalni prostori (gl. poglavje 4.5.), so morale biti stene gladko ometane in zalikane z zidarsko žlico, tako kot v prvem nadstropju (gl. poglavje 2.2.1.). Kamnoseški detajli in njihova namestitev ob stene (posneti robovi ob nišah 12 in 13, portal 21 in portalni okvir stranišča J) pričajo le o ometanih, in ne o z lesenim opažem obloženih stenah. 2.3.2. STROP IN POD Zgomji del zidovja je razmšen in že povsod pod stropno višino; tramovnice stropnikov niso ohranjene. Po analogiji domnevamo v dmgem nadstropju podobne lesene stropove kot v pritličju in prvem nadstropju. Sevemi del prostora H pa je bil obokan. O oboku na tem mestu pričajo ohranjeni konzoli 31 in 32 ter nadrobnost aeroposnetka mševin iz leta 1981 (gl. si. 2, 9,14, 24). Konzola 32 sega 42 cm iz zidu. Ob zidu je visoka 40 cm, na koncu pa 20 cm; široka oziroma debela je 21 cm. Zgornja vodoravna konzolna ploskev je dobrih 90 cm nad nekdanjo višino tal. Konzola štrli iz stene pravokotno; v vsej dolžini je enako debela. Očitno ji je morala v nasprotnem, danes zmšenem zidu ustrezati konzola 30; razmeroma ohranjena zidava seveme obodne stene priča, da v isti višini v severovzhodnem in severozahodnem kotu prostora K ni bilo konzol. V osi seveme stene prostora K pa je v isti višini ohranjena konzola 31. Njen konec je že deloma odlomljen, vendar kažeta kota njene koničnosti, da je bila na koncu prav tako debela kot konzola 32; proti zidu se konzola levo in desno nekoliko razširi. Na aeroposnetku je viden fragment oboka, ki je očitno slonel na konzolah 31 in 32; sleme oboka je bilo usmerjeno diagonalno iz severovzhodnega kota prostora K. Leta 1987 je bil ta fragment že pomšen; na načrtu sem ga narisal z neprekinjeno črto, kot da še obstaja. Iz omenjenih sledov je razvidno, da se je med konzolama 30 in 32 razpenjal lok in da se je njegovo teme stikalo s plitvim segmentnim lokom, ki je slonel na konzoli 31. Levo in desno je bilo po eno obočno polje v rombasti, po krajši diagonali temensko zalomljeni obliki; slemeni polj sta vodoravno potekali iz kotov do stikališča obeh lokov. S po eno konico sta obočni polji sloneli na konzolah 30 oziroma 32; z dmgima konicama sta sloneli na konzoli 31, ki je zato ob zidu nekoliko razširjena. Sile ob stiku obeh polj so se po plitvem segmentnem loku (ali rebrn) prenašale na konzolo 31. Takšnega oboka v cerkveni arhitekturi ne poznamo, očitno zato ne, ker tam ni bilo takšnih prostorov, ki bi jih bilo treba obokati. Vendar so v slovenskem gotskem cerkvenem stavbarstvu znani vsi konstmkcijski elementi, uporabljeni na vodriškem oboku. Konzole in loki oziroma rebra sodijo v običajen inventar gotskega obokanja. Redkejša so obočna topokotna rombasta polja, katerih diagonala je vodoravno obočno temensko sleme. Takšno ostrokotno rombasto polje - dvakrat uporabljeno na Vodrižu - pa se je uporabljalo le izjemoma, npr. 37i Gorazd Makarovič v prezbiteriju cerkve sv. Miklavža na Visokem iz konca 14. ali iz začetka 15. stoletja. Nadrobnejši videz vodriškega oboka moramo le domnevati. Lok med konzolama 30 in 32 je kajpak nosil slavoločno steno; analogno z zaključki niše 27 ter portalov 17, 19 in 21 bi bil šilast. Loka vodriškega oboka bi lahko bila zidana ali sestavljena iz reber; lahko bi bila žlebasto profilirana kot portal 19. V drugem nadstropju sobili najuglednejši bivalni prostori. Ker so v gotskem obdobju dostikrat imeli v bivalnih prostorih rajši toplejši lesen pod kot hladnejše tlakovce (Kühnel, Alltag, str. 263), je treba zastaviti vprašanje o podu v tem nadstropju. Pragova portala stranišča J in portala 21 sta prav toliko dvignjena nad nekdanjo višino tal kot portal 19, ki je stal v tlakovanem prostoru (gl. poglavje 2.2.2.); če bi stala v prostorih z lesenimi podi, bi bila bržkone nameščena nižje. Zato mislimo, da sobili tudi podi v drugem nadstropju opečno tlakovani. 2.3.3. PROSTORI V drugem nadstropju se ponovi razpored prostorov pritličja in prvega nadstropja; o velikosti prostora G, v katerem je zahodna stena zrušena, velja isto kot o prostoru A (gl. poglavje 2.1.3.). Prostori v nadstropju sobili nekoliko večji kot prostori pod njimi zaradi pohodnih okenskih niš in obočne niše nad stopnicami 26. 2.3.3.1. STRANIŠČE V severni steni prostora G je bilo stranišče, ki se je nadaljevalo v zunanji pomol (gl. si. 19). Prostor v zidu je skoraj v celoti ohranjen; dolg je 200 cm, širok dobrih 80 cm in visok približno 215 cm. Zgoraj je zaključen s p itvim banjastim, veanoma še ohranjenim obokom. Dobro je ohranjen straniščni portal, katerega odprtina meri 185 x 80 cm (gl. si. 13). V desnem podboju sta v višini približno 25 cm nad pragom oziroma pod podbojno preklado dve diagonalno potekajoči globlji luknji, ki merita v kvadratnem prerezu 6x6 cm. V njih sta očitno tičala nosilca nasadil vratnice, ki se je odpirala levo v prostor G. Globina stopničastega utora v podbojih kaže, da je bila vratnica, ki je legla vanj, debela približno 4 cm. Od pomolnega dela stranišča sta ohranjeni le zahodna dvojna konzola iz rezanega peščenjaka in spodnji del vzhodne, prav takšne konzole. Dvojna konzola sega kakšnih 80 cm iz zidu; visoka je dober meter in široka približno 30 cm; zgornja, nosilna ploskev konzole je dobrih 50 cm višje od kamnitih tal prostora v zidu. Zunanja odprtina tega prostora je bila z malomarno postavljenim zidom recentno zazidana; zid je ohranjen v višini več kot meter. Sledovi omogočajo precej zanesljivo predstavo o stranišču. Na konzolah so sloneli zidovi pomola in deska z luknjo za sedenje pri sranju. Pomol je bil najbrž pokrit s pultno strešico, kakršno vidimo npr. na podobnih grajskih pomolih, upodobljenih na bakrorezih iz 17. stoletja (Vischer, Topografija, št. 304, 318, 322 itd.). 2.3.4. OKENSKE NIŠE IN OKNA V vsem drugem nadstropju so bile v zidu pred okni velike pohodne niše. Iz ostankov v nišah 12 in 13 je razvidno, da so bili ob prehodih prostorov v niše vogali stavljeni s pravilnimi zidaki iz rezanega peščenjaka in da so imeli posnet 38 Grad Vodriž rob, spodaj zaključen na ajdovo zrno. Tlorisna velikost niš je razvidna iz deloma ohranjenih bočnih sten niše 12 in lege po ene, deloma ohranjene bočne stene v nišah 11 in 13. Niša 12 je bila široka približno 190 cm. Zidava pri stiku bočnih sten te niše in zunanje obodne stene kaže, da je bila zunanja stena niše debela do 40 cm oziroma da je bila niša globoka vsaj 160 cm. Če si zahodno od ostankov vzhodne bočne stene niše 11 oziroma vzhodno od ostankov zahodne bočne stene niše 13 zamislimo 190 cm (tj. širino ohranjene niše 12), se pokaže, da bi bili tako široki niši v južnih stenah prostorov G in I nameščeni centralno; potemtakem je več kot verjetno, da so bile vse tri niše v južni obodni steni široke po 190 cm in verjetno tudi enako globoke. Ostanek tal in podobna jamasta ruševina kot pri prej omenjenih nišah pričata o niši 14. V višini tal drugega nadstropja je ta jamasta ruševina na zunanji strani obodnega zidu široka le kakšen poltretji meter; niša 14 je bila tako široka kot prej omenjene niše ali le malenkost širša. Zahodna obodna stena stavbe je zrušena; nišo 10 v prostoru G domnevamo le po analogiji s prostorom I. Od zgodnjih delov niš ni ostalo nič Najbrž so bile plitvo banjasto obokane, tako kot glavni vhod ali stranišče; skoraj gotovo pa je bil zgomji rob niš posnet, tako kot navpični vogali. V gotskih pohodnih okenskih nišah so bile pogostokrat zidane obokenske klopi; prej omenjeni ostanki niš nedvomno pričajo, da takšnih klopi v Friderikovi hiši ni bilo. O velikosti in obliki oken ne vemo nič. Ker je bilo zgomje nadstropje najimenitnejši del stavbe in ker so bila le tam okna dostopna iz pohodnih niš, so bila najbrž večja in boljša kot okna v spodnjem nadstropju. Tako je npr. na sicer mlajšem gotskem stanovanjskem stolpu bližnjega gradu Pukštajna; nad zelo visokimi temeljnimi zidovi so tri etaže: v spodnji so majhna okna, v zgornjih dveh pa merijo okenske odprtine že približno 120 x 90 cm. Na Vischerjevem bakrorezu Vodriža pa so okna upodobljena zelo poljubno (gl. si. 26). 2.3.5. VRATA V STRANSKA PROSTORA Dobro je ohranjen portal 21 (gl. si. 14,15). Sezidan je z mogočnimi zidaki iz rezanega peščenjaka, ki segajo od ene do dmge strani zidu. Zgoraj je plitvo šilasto zaključen. Vratna odprtina meri 190 x 85 cm. V prostom I je okrog vratne odprtine 6 cm globoko pravokotniško polje; visoko je 200 cm in široko 97 cm. To je prostor za vratnico. Na sevemem podboju je prav na mestih, kjer bi pričakovali vratna nasadila, kamen razbit (razbili so ga pač ob jemanju nasadil); vratnica se je odpirala levo v prostor I. V steni prostora H ima portal široko posnet rob, ki nad pragom s trikotniškim zaključkom preide v živ rob. Zid, v katerem je bil portal 20, je zmšen. Tu so po stopnicah prišli v dmgo nadstropje (gl. poglavje 2.2.7.) in le tu je bil mogoč dostop iz prostora H v prostor G. Kakšen je bil ta portal, ne vemo; vemo le, da je bil vratni okvir debel približno pol metra, toliko, kot je bil tu debel zid. Najbrž je bil podoben portalu 21 in tudi vratnica seje prejkone odpirala v stranski prostor, saj bi bilo odpiranje na podest pri stopnicah zelo nerodno. 2.3.6. OGNJIŠČE Zanesljivih sledov ognjišča v stavbi ni. Utemeljene domneve o mestu ognjišča moremo postaviti le z izločanjem mest oziroma sten, ob katerih ognjišča 39 Gorazd Makarovič ni bilo; glede na znanje o tipu grajskih ognjišč moramo namreč iskati v zid vglobljen ali pred zidom stoječ kamin z napo (gl. Piper, Burgenkunde, str. 487 SS). Ognjišče moramo seveda iskati predvsem v drugem nadstropju. Tu v ohranjenih stenah ni sledov ustreznih niš ali lukenj konzol za napo. Torej je moralo biti ognjišče nekje v danes porušenim zidu ali pred njim. V prostoru I je bilo ognjišče lahko le v zrušenem zidu na mestu, ki smo ga v načrtu drugega nadstropja označili s številko 28 (gl. si. 15 in 16). Leta 1987 je bila tu sled, ki najbrž kaže na v zid vglobljen kamin. Toda leta 1990, ko sem po lestvi lahko prišel na to mesto, je bila ta sled že razrušena; ohranjena je le na slabi fotografiji. Pokončen in pravilno vstavljen kos rezanega peščenjaka bi lahko bil fragment vogalnega slopiča v zid poglobljenega kamina. Manj verjetno gre za ostanek niše z neko drugo funkcijo; ohranjeni niši 23 in 27 sta namreč zidani samo z vodoravno položenimi lomljenci. Od pokončnega fragmenta do severne obodne stene je bilo približno 150 cm: tu bi lahko bil kamin. V porušeni steni, ki je na zahodu omejevala prostor H, ni bilo mesta, na katerem bi lahko bil kamin. V južnem delu te stene so bile stopnice, pod obokom v prostoru K pa bi lahko bilo ognjišče le, če bi bil ta prostor neke vrste črna kuhinja. Takšna domneva pa je seveda zgolj fantazijska: iz grajskega stavbarstva ne poznamo ničesar podobnega, in če bi tu bila kuhinja, bi bilo v severni obodni steni okno. Tudi v prostoru G v tej predelni, zrušeni steni ni bilo prostora za kamin. Zid ob stopniščni niši je bil pretenek za dimnik, če pa bi bil kamin v zidu med portalom 20 in severno obodno steno, bi pri odpiranju prislanjali obenj vratnico stranišča J. Potemtakem je stal kamin nekje pred zrušeno steno v jugozahodnem kotu ali v severnem delu zrušene obodne stene ali v njej - ali pa ga v prostoru G ni bilo. Vendar je zadnja možnost manj verjetna, saj bi tedaj kuhali in se greli le ob nepriročnem kotnem kaminu 28. Ob porušeni zahodni obodni steni se seveda zastavlja več vprašanj. Treba je omeniti možnost, da bi bil kamin ob tej steni v prvem nadstropju v prostoru D; zgornja soba G pa bi imela tu kamin ob istem dimniku itd. Seveda smo tu v značilnem položaju ignoranta: manj vemo, več neumnih misli se nam poraja. Pisec teh vrstic ne pozna ustreznih analogij za oporo takšnim domnevam. Tudi v sosednji, sicer močno predelani Bertoldovi hiši ne najdemo sledov kamina. Toda tam so ohranjene vse obodne stene in tam v prvem nadstropju ni bilo dimnika. V času nastanka bi na gradu že lahko imeli ogrevalno peč iz preprostih posodastih pečnic (gl. Kuenringer, str. 602, 603). To bi lahko bila le peč, ki bi jo kurili iz sosednjega prostora (gl. Piper, Burgenkunde, str. 469). Toda v ohranjenih zidovih ni kurilne odprtine, ob porušenih zidovih pa prostora za takšen način kurjenja sploh ni bilo: v Friderikovi hiši niso imeli peči. 2.4. ZUNANJŠČINA IN OKOLJE 2.4.1. STREHA Na upodobitvi iz leta 1681 je Friderikova hiša pokrita s štirikapno streho z vzdolžnim slemenom (Walmdach) (gl. si. 26). Iz ohranjenega zidovja je 40 Grad Vodriž razvidno, da na hiši ni bilo zidanega zatrepa; upodobitev (v grajskih arhitekturah precej običajne) strešne oblike smemo šteti za verodostojno. Prvotne kritine ne poznamo. Pisec teh vrstic je v nasutini v stavbni notranjščini našel fragmenta opečnih strešnikov. Na prvem odlomku je ročno oblikovan nos za zatik za strešno letev, drugi odlomek obsega celo širino strešnika vendar brez obeh zaključkov. Na spodnji, boljše ohranjeni strani tega odlomka so raza v obliki križa za boljšo vezavo in ostanki malte, ki je vezala strešnike. Strešniki so bili široki po 21 cm in debeli po dobra 2 cm. S fragmentoma je oblika strešnikov izpričana le deloma: bili so ravni in z nosom za zatikanje. V gotskem obdobju so to lahko bili pravi bobrovci s polkrožnim zaključkom (gl. npr. Preiss, Museum, si. na str. 357) ali njim podobni strešniki s koničastim ali ravnim zaključkom (gl. npr. Kuenringer, si. na str. 599). Hiša je bila torej pokrita s takšno opečno kritino. Vendar odlomka skoraj gotovo ne izvirata s prvotne strehe. Prejkone sodita k strehi, ki se je zrušila ob požaru, najbrž med letoma 1727 in 1784; potem stavba ni bila obnovljena (gl. poglavje 3). Prvotna kritina ni mogla zdržati štiri stoletja; v tem času so jo morali zamenjati. Ognja vama kritina se je začela v mestih uveljavljati vsaj že od začetka 14. stoletja (Meckseper, Stadt, str. 142), vendar so bili opečni strešniki dragi. Še leta 1559 so pri utrdbenih modemizacijskih delih na mariborskem gradu le manjši del streh krili z opeko in večji del s skodlami (Curk, Viri, str. 40). Ob zidavi so vodriške stavbe lahko pokrili z ravnimi ploščatimi opečnimi strešniki, z opečnimi korci ali s skodlami (prim. Piper, Burgenkunde, str. 455). Skodlasti strehi (s katere voda splakuje lesene delce) bi ustezala filtrska vodna cistema, kakršna je bila na Vodrižu (gl. poglavje 4.6.). Opečni strehi namreč ustreza že navadna zbiralna cistema; seveda pa so se za filtrsko cistemo lahko odločili tudi samo zaradi stavbarske tradicije. 2.4.2. ZIDOVI Na zunanjščini obodnih zidov so nekateri zidaki deloma ali v celoti prekriti z ometom. Od okna 3 do južnega vogala pa sega obsežna ohranjena zaplata ometa, skozi katero se le malce kažejo zidaki (gl. si. 17); zunanjščina hiše je bila ometa na. 2.4.3. VHODNI STOLPIČ Z DVIŽNIM MOSTOM Ohranjen je spodnji del vhodnega stolpiča, prislonjenega k južni hišni fasadi (gl. si. 18 in 20). Ker je hiša postavljena vrh strme kope, je južno podnožje izpostavljenega stolpiča kakšne štiri metre in pol nižje od pragu hišnega vhoda; strma skala, ki rabi za temelj, pa je še približno tri metre nad sedanjo višino poti pod stolpičem. Proti hiši se temelji stolpiča strmo vzpnejo dva do tri metre visoko. Zgornji del stolpiča je razmšen; nastavki zidu v hišni fasadi kažejo, da se je dvigal približno šest metrov in pol nad višino hišnega praga. Stolpič je bil torej zelo visok; njegova južna stena se je dvigala kar enajst metrov nad temelj - tik ob hiši pa je bila stena stolpiča visoka osem do devet metrov. Tlorisno je stolpič malce nepravilne pravokotniške oblike. Južna stena je široka 5,80 metra, vzhodna stena je široka štiri metre, zahodna pa je malenkost krajša. Iz zgomjega ohranjenega dela in nastavkov v hišni fasadi je razvidna malo več kot metrska debelina zidov. Spodnji del stolpiča je napolnjen z 41 Gorazd Makarovič gradivom. Sedanja raven nasutine, ki sega približno tričetrt metra nad raven pragu hišnega vhoda, kaže, da spodnji del stolpiča tudi prvotno ni bil votel. V višini dobrih dveh metrov nad pragom hišnega vhoda je na hišni fasadi v nastavku zrušenega stolpičevega vzhodnega zidu ohranjen fragment nenavadnega masivnega zidaka iz rezanega peščenjaka. V njem prepoznamo ostanek ramenskega kamna portalnega okvirja, v katerem je bila odprtina za verigo za spuščanje dvižnega mostiča; takšen kamen je v precej dobro ohranjenem portalnem okvirju sosednje Bertoldove hiše. Vzporedno z vzhodno steno stolpiča je ob hišni fasadi ohranjen spodnji del zidu, na katerem je slonel konec spuščenega mostiča. Debel je le 70 cm. Ta zid je od nekdanjega vhoda v stolpič oddaljen le 280 cm; mostič je bil potemtakem dolg do tri metre in pol. Kakšen je bil zgornji zaključek stolpiča, ne vemo. Glede na obrambni namen in izpostavljenost stolpiča moremo domnevati obrambne nadzidke (morda tudi line) in -spričo višine- ob njih tudi notranji obrambni lesen hodnik. Če bi bil stolpič pokrit s streho, bi bilo okno 4 brez svetlobe in v prostoru B bi bila tema; skoraj gotovo je bil stolpič odkrit ali kvečjemu krit z ozko strešico nad obodnimi stenami. 2.4.4. PRVOTNA PODOBA GRADU IN POLOŽAJ FRIDERIKOVE HIŠE V STAVBNI CELOTI Podobo izvirne grajske celote si predstavljamo na podlagi obdelave Ivana Stoparja (Stopar, Razvoj, str. 116-123; Stopar, Gradovi, str. 96-98), ki temelji na ruševinah, tlorisu ruševin, ki gaje izdelal Ivo Gričar, nabakrorezni podobi gradu iz leta 1681 (Vischer, Topografija, št. 475) in regestu listine iz leta 1338 o razdelitvi gradu med brate Hebenstreite (Zahn, Miscellen, str. 60). To podobo dopolnjujejo pričevanja načrta frančiscejskega katastra iz leta 1824 (katastra k.o. Vodriž v Arhivu Slovenije ni; indikacijsko skico hrani Pokrajinski arhiv v Mariboru), katastrskega načrta iz leta 1884 (hrani ga Medobčinska geodetska uprava občin Dravograd, Radelj ob Dravi in Slovenjgradca) ter nekaterih ostankov in sledov ruševin (gl. si. 21,22,23). HENRIKOV STOLP Iz načrta franciscejskega katastra je razvidno, da je bil tedaj vzhodni del gradu v razvalinah; na tem mestu je zemljemerec narisal veliko parcelo, simbolno označeno kot ruševinsko. V rabi pa sta bili dve pravokotniški stavbi zahodno od te parcele. Napis na leta 1884 izdelanem katastrskem načrtu priča, daje tam bival "Grajski virt".Leta 1884 je bila južna stavba že razrušena, severna pa še uporabna. Očitno je "virt" živel v severni stavbi, južna pa je bila gospodarsko poslopje. Toda tudi severna stavba je ob koncu stoletja propadla, kot kaže recentni popravek na načrtu iz leta 1884. Na načrtu franciscejskega katastra vidimo severozahodno od velike ruševinske parcele še pravilen pravokotniški tloris z izpahom. Na tem mestu so še danes ostanki tega platoja. Tloris kaže na (za te kraje precej značilno) leseno gospodarsko poslopje s hlevom. Preiskava današnjih plitvih ostankov zidov severne stavbe kaže, da je stal na tem mestu "awser turen", katerega je po pričevanju listine iz leta 1338 dobil Henrik. Notranje tlorisne razsežnosti te stavbe so povsem razvidne; enotni prostor meri 6,5 x 5,5 metra. Vrh zidov je precej uničen in na treh pročelnih 42 Grad Vodriž Straneh od strani in deloma zgoraj zasut; tu je debelino zidovja mogoče le slutiti. Notranje navpične ravnine zidov so povsod očitne; zunanjo navpično ravnino zidu pa je mogoče brez globljega izkopa z gotovostjo določiti le na severozahodni strani. Tu smo otrebili grmovje, plitvo kopali in našli nedvomno zunanjo navpično ravnino zidu, ki je tu debel kar dobre tri metre. Takšna debelina precej zanesljivo priča o zidu visoke stavbe, torej Henrikovega stolpa, ki ima na Vischerjevi upodobitvi nad visokim pritličjem še štiri okna oziroma etaže (gl. si. 26). Sedanje stanje ostankov zidu priča, da so zidake stolpa odpeljali; podoba o videzu Henrikovega stolpa je seveda precej hipotetična. Če Vischerjeva upodobitev ustreza resničnosti, je bila v pritličnem delu brez oken (v katerega bi bil dostop skozi stropno odprtino) lahko le shramba, bivali pa so v zgornjih štirih nadstropjih. Pritlični prostor je meril 35,75 m^, prostori v etažah pa skupaj nekaj več kot 143 m^ (v takšnih stavbah se zgornja nadstropja navadno stopničasto malo širijo in ob trimetrskih zidovih so vsaj ponekod nujne pohodne okenske niše). Na katastrskem načrtu iz leta 1884 je označen vhod v (takrat pač predelan) stolp na jugovzhodni fasadi; na tej strani so najbrž tudi prvotno hodili v stolp, vendar skoraj gotovo ne v pritličju, ampak v višini prvega nadstropja. Če so bila nadstropja tako visoka kot v Friderikovi hiši, so bili zidovi stolpa visoki več kot 21 metrov. Zaradi izpostavljenosti in obrambne funkcije stolpa so na Vischerjevem bakrorezu upodobljeni podkapni obrambni nadzidki zelo verjetno verodostojni. FRIDERIKOVA HIŠA Hiša vrh kope, ki jo je ob delitvi gradu dobil Friderik, je nadrobneje obdelana v poglavjih 2.1. - 2.4.4. Stopar je ugotovil, da je v listini iz leta 1338 ta hiša imenovana stolp zaradi vzvišenega položaja nad drugimi grajskimi sestavinami (Stopar, Razvoj, str. 121); k navidezno stolpasti podobi te stavbe je precej pripomogel še vitek, enajst metrov visok vhodni stolpič pred hišo. BERTOLDOVA HIŠA Ob delitvi je hiša na vzhodni strani gradu pripadla Bertoldu. Ta stavba je skoraj enako velika in zelo podobna Friderikovi hiši. Iz ohranjenih zidov je razvidno, da je bila notranja razporeditev prostorov enaka: v sredini so bili eden nad drugim trije ožji komunikacijski prostori, iz katerih so vodila vrata levo in desno v večje stranske prostore. Vendar je hišni vhod tu v prvem nadstropju in pritlični okenci sta tik pod portalom, ker so bila tla pred vhodno fasado le tri do štiri metre pod portalnim pragom. Na prvotno višino danes mnogo višjih tal kažejo globina nezasutega zahodnega pritličnega prostora, temelj seveme obodne stene in portal sosednje kapele, ki je skoraj do vrha odprtine pod današnjo ravnijo dvoriščnih tal. Hiša je bila močno predelana. Ob obokanju prostorov so spremenili nadstropne višine in odprli nove okenske odprtine; pričevalnost te stavbe o stanovanjski kulturi zgodnjegotskega časa je malenkostna. POT Danes vodita do gradu dve poti iz zahodne smeri; prva vodi ob sevemem, druga pa ob južnem pobočju grebena (gl. si. 23). Obe pripeljeta na prostor pred 43 Gorazd Makarovič nekdanji Henrikov stolp. Približno dvanajst metrov dolg, pravilen, zalomljen in skoraj navpičen usek v pobočje iz peščenca, ob katerem vodi severna pot, priča, da je bila ta trasa poti prvotna. Nato se danes pot nadaljuje med temelji Henrikovega stolpa in ostanki stavbe južno ob njih. Toda profil južnega pobočja kaže, da je prvotno padala strmina naravnost od jugozahodnih temeljev stolpa navzdol, južna stavba in nasutje med njo in stolpom pa sta zelo verjetno recentna (razloge za to mnenje omenjam pozneje v tem poglavju). Prvotna pot je potemtakem vodila med Henrikovim stolpom in kopo, na kateri stoji Friderikova hiša (danes je tu močna nasutina, ki drsi s kope), in nato pod južno fasado te hiše na grajsko dvorišče (gl. si. 25 in 27). VHODNA DVORIŠČNA STAVBA Z DVIŽNIM MOSTOM Jugovzhodno pod Friderikovo hišo je stala stavba, ki je varovala dostop na grajsko dvorišče (gl. si. 20, 25 in 27). Deloma sta ohranjena njena južna vogala, ki temeljita že globoko na padajočem pobočju, del severne stene in severozahodni vogal. Tloris stavbe je nekoliko nepravilen kvadrat s stranicami, dolgimi po dobrih enajst metrov; zidovi so debeli približno 120 cm. Višine stavbe ne poznamo. Ob njeni severni steni je v grušču izrazit profil, ki se v približno metrski širini ravno vzpenja in kaže, da so tu bile stopnice k Friderikovi hiši. Severozahodni vogal stavbe je združen z zidom, ki poteka do vhodnega stolpiča; ta konstrukcija kaže, da je bila stavba visoka. Od poda stavbe (ki je danes globoko pod nasutino) do prvotne višine tega zidu je najmanj osem metrov. Kakšen je bil zgornji del stavbe, ne vemo. Zaradi njene velikosti menimo, da ni rabila samo za obrambo vhoda na dvorišče, ampak še za nekatere pomožne namene; zato bi lahko bila pokrita s streho. Zaradi njene glavne funkcije je bila stavba zgoraj najbrž opremljena z obrambnimi nadzidki. (Ob poti pred njo leži 25 cm debel, ploščat zidak s posnetima vogaloma iz rezanega peščenjaka - del 103 cm širokega obrambnega nadzidka. Na eni strani zidaka je profil, ki kaže, da je imel nadzidek v sredi opazovalno lino; zidak je ležal v zunanji ravnini stene tik nad njo ali pod njo. Seveda ne vemo, ali ta del izvira iz vhodne stavbe ali iz vhodnega stolpiča Friderikove hiše ali iz zidu med njima). Ob zahodni steni te stavbe je bil dvižni most, omenjen v listini iz leta 1338; Henriku iz zunanjega bivalnega stolpa je bilo izrecno naloženo sodelovanje pri popravljanju tega mostu najbrž zato, ker je varoval tudi njemu dovoljene notranje dele gradu in zlasti še vodno cisterno (Zahn, Miscellen, str. 60). Pod mostom je seveda bil obrambni jarek, katerega severno in vzhodno steno so vsaj deloma tvorili spodnji (danes zasuti) deli še obstoječih zidov. OBZIDJE Prej navedena omemba dvižnega mostu implicira obzidje (gl. si. 24, 25 in 27). Na severni strani se fasada Bertoldove hiše nadaljuje v obzidje, ki se nato zalomi in poševno prisloni k Friderikovi hiši. V ravnini fasade Bertoldove hiše je zid recentno nadzidan; na zunanjščini priča o tem zazidan hišni vogalni šivan rob, ki obstaja samo na zgornjem delu stavbe - spodaj se fasada neprekinjeno nadaljuje v obzidje. Na dvoriščni strani je jasno vidna razlika med solidno pravilno zidavo spodnjega in bolj nepravilno zidavo zgornjega dela zidu; stopničasto dvignjen zid, ki se prislanja k Friderikovi hiši, pa je ves pravilno 44 Grad Vodriž zidan. Takšna oblika je nastala zaradi zemljišča, ki se vzpenja proti Friderikovi hiši. Ta zid je debel dober poldrug meter. Zid, ki je na južni strani gradu povezoval Bertoldovo hišo in vhodno dvoriščno poslopje, je v zgornjem delu ves porušen. Ohranjena sta njegov nastavek v zidu hiše in izrazita sled poteka zidu v terenu; na več mestih med grmovjem na pobočju pa je ohranjen videz solidne zidave. Ta zid je bil debel le dober meter. Ohranjene ostanke drugih delov obzidja obravnavam v odstavku o recentnih zidavah. CISTERNA V listini iz leta 1338 omenjena vodna cisterna je stala pod zahodno fasado Bertoldove hiše; njeni sledovi so nadrobneje obdelani v poglavju 4.6. Kratko smo orisali stanje listinsko izpričanih grajskih sestavin. Regest listine se glasi: - 1338, 5. April, theilten drei Gebr. Hebenstreit "die vest ze dem Widerdriezz", u. zwar erhielt Heinrich "den awser turen mit dem dritten tail des vorhoffs, als es aws vermerckt ist". Berthold "das haws" u. Friedrich "den Inder turen"; ausserdem sollten Heinrich u. seine Frau "den gemainen weg, der fur die vest get, und durch den vorhof" mit den andern gemeinsam haben, "und dew pruWken, da der weg auf get", mithelfen bessern, "auch wasser aus der cysteren, die in der vest stet" gemeinsam nehmen u. diese mitrepariren; endlich mussten die Burgantheile der zwei Brüder Berthold u. Friedrich dem Bruder Heinrich, so oft er will, zugänglich sein. - (Zahn, Miscellen, str. 60). Če ta imenovanja nanesemo na tlorisno skico gradu, temelječo na kritičnem orisu grajskih sestavin, dobimo precej nazorno podobo prvotne grajske celote (gl. si. 25; prim, si. 27). V "zunanjem stolpu" (zunaj obzidja) je bival Henrik, v "notranjem stolpu" (v obzidju - stavba je imela navidezno podobo stolpa) oziroma hiši je živel Friderik in v hiši Bertold. Z besedo "vorhof" je bila najbrž mišljena vsa ravnica na korenu zaključka grebena pred gradom ali celo vhodna dvoriščna stavba. "Prukke", prek katere je vodila pot, je bil dvižni most pred vhodno dvoriščno stavbo, saj na poti iz doline, ki vodi h gradu, ni mostu. V prvotnem stanju gradu je bila na dvorišču vodna cistema in najbrž že tedaj dve pomožni stavbi, prislonjeni k severnemu obzidju (gl. Stopar, Razvoj, str. 119). RECENTNE ZIDAVE Sedanji ostanki kažejo nekoliko drugačno, poznejše stanje gradu. Glede na namen pričujočega spisa tu le omenjam recentne grajske sestavine. Grajsko kapelo, katere ostanki stojijo na dvorišču ob sevemem obrambnem zidu, so sezidali šele v 15. stoletju (Stopar, Gradovi, str. 98). Na Vischerjevem bakrorezu (si. 26) je upodobljeno zunanje obzidje z obrambnimi stolpi; tipološko nedvomno sodi v renesančni čas. To obzidje je razmšeno, vendar je - zlasti zgodaj spomladi - njegov potek jasno viden kot plitev grebenast pas na pobočjih okrog gradu; skiciral sem ga na načrt franciscejskega katastra (si. 23). To obzidje je objemalo grad precej nizko na pobočju; na zahodni strani pa se je z obeh strani dvignilo in ravno prečkalo greben tako, da je bil vanj vključen Henrikov stolp. Tu so očitni sledovi (danes zasutega) jarka pred zidom, na zahodni strani jarka so pač šele pozneje postavili 45 Gorazd Makarovič gospodarsko poslopje, katerega tloris je ohranjen na načrtu franciscejskega katastra in deloma še v obliki zemljišča. Ta jarek je seveda nastal sočasno z renesančnim obzidjem: na severni strani ni nikakršnega možnega priključka za kakšen starejši zid. V renesančnem času je bil vhod v grad med Henrikovim stolpom in pomožno stavbo, katere ostanki stojijo južno ob njem. Profil pobočja kaže, da je Henrikov stolp prvotno stal prav ob robu strmine; pozneje so tu že v pobočju zgradili pomožno stavbo in vmes nasuli gradivo, po katerem vodi tudi današnja pot. Zidava te stavbe (vidna med grmovjem na pobočju) je precej malomarna in kaže, da je recentnega nastanka; izvirni deli gradu so zidani solidno in precej pravilno. Od te stavbe vodijo ostanki zidu ob poti do vhodne dvoriščne stavbe. Način zidave (tudi tu viden le med grmovjem na pobočju) je enak zidavi pomožne stavbe; cvinger, ki je tu nastal, ne sodi v prvotno podobo gradu. Friderikova hiša je stala vrh kope nad drugimi grajskimi sestavinami. Njeno vznožje je (po preprostem viziranju) vsaj osern metrov nad temelji Henrikovega stolpa in še višje nad temelji Bertoldove hiše. Če je imel stolp štiri nadstropja nad visokim slepim pritličjem (kot je upodobljeno na Vischerjevem bakrorezu) in če so bila nadstropja enako visoka kot v Friderikovi hiši, potem je vrh tega mogočnega stolpa le neznatno presegal vrh Friderikove hiše. Ostanki zidu, ki so ohranjeni na pobočju pod zrušenim jugozahodnim hišnim vogalom, in oblika nasutinskega melišča na zahodnem delu kope kažejo, da je bilo tu strmo in vsaj deloma prepadno pobočje. Masiven zid (danes močno obraščen z grmovjem) je diagonalno usmerjen pod hišni vogal. Ker se od stavbe pahljačasto razširi, to ni nastavek obrambnega zidu, ampak nizko temeljenje za vogal ali morda tudi za vogalni opornik; tu v strmini ni bilo primernega naravnega temelja. Nasutina je precej enakomerno razsuta po pobočju skoraj v kotu 40° in sega tja do ostankov renesančnega zidu pred jarkom; pred zidom pa je seveda bil pohoden prostor, ki je danes zasut. Iz znane debeline in višine razsutega hišnega zidu sledi, da je po pobočju zdrselo najmanj 300 m^ gradiva; vse to priča o hudi strmini prvotnega pobočja pod sedanjo nasutino. Ta strmina je morda umetna. Pod tenko plastjo prsti so namreč tam skladi prav takšnega peščenjaka, s kakršnim je pozidan grad; najbrž so kamen za zidavo lomili na tem mestu ali še kje v bližini. V nasutini na zahodni strani kope ni nikakršnega grebena, ki bi pričal o ruševinah obrambnega zidu; po strmini navzdol bi ga bilo tudi komaj mogoče pametno pozidati. Friderikova hiša je imela v gradu najugodnejši položaj. Proti zahodu je stala nad strmim pobočjem in tam jo je varoval Henrikov stolp. Na vzhodu je bila vključena v dvorišče, kjer so bile cisterna in pomožni stavbi. Na tej strani je bil njen vhod hranjen z obzidjem in dvoriščno vhodno stavbo, na jugu pa še z obrambnim vhodnim hišnim stolpičem, pred katerim je bil dvižni most. 3. GRAJSKA STAVBNA ZGODOVINA, DATACIJA IN VELJAVNOST REKONSTRUKCIJE FRIDERIKOVE HIŠE V prejšnjem poglavju so orisani recentne sestavine in prvotni grad, ki je bil več kot verjetno postavljen po enkratnem načrtu v enem zamahu (prim. Stopar, Razvoj, str. 118). Najbrž so najprej postavili Friderikovo hišo. Ker se obrambni severni zid neprekinjeno nadaljuje iz fasade Bertoldove hiše in se potem prisloni 46 Grad Vodriž k Friderikovi hiši, je Bertoldova hiša poznejša. Gradbeni členi so na obeh stavbah enaki, postavili soju isti stavbeniki eno za drugo. Stopnice, ki vodijo ob dvoriščni vhodni stavbi v Friderikovo hišo, kažejo, da so sočasno zidali tudi to stavbo in seveda tudi južni obrambni zid. V tem času so morali graditi tudi vodnocistemo, skratka, prvotni grad (s Henrikovim stolpom vred) je bil pozidan naenkrat. Pozneje so zgradili pomožno stavbo ob Henrikovem stolpu in zid ob poti do dvoriščne vhodne stavbe. Kapela na dvorišču sodi šele v 15. stoletje. V renesančnem času so grad dodatno utrdili z zunanjim obzidjem in jarkom na zaključku grebena pod kopo. Način banjastega obokanja pri modernizaciji Bertoldove hiše govori o času po gotiki. Drugih pomembnejših predelav na gradu ni bilo. Od leta 1784 dalje (Stopar, Topografija, str. 580) so omenjeni le še lastniki vodriške gospoščine, ne pa tudi gradu, ki je tedaj že moral biti v ruševinah. Naseljen je ostal le še Henrikov stolp oziroma tisto, kar je od njega ostalo. Zraven sta stali pomožna gospodarska stavba in velika lesena gospodarska stavba s hlevom; v 19. stoletju je tam bival "grajski virt". Friderikova hiša ni bila predelana. Ta stavba je pogorela. V nizu stropnih tramovnic v zahodni steni prostora C so v zidu ohranjeni notranji deli podložne deske; zoglenel rob priča, da so zunanji deli pogoreli. Nikjer v stavbi ni tramovnic, razrušenih na tak način, kakršen je nujen pri nameščanju novih stropnikov v zid: po požaru stavba ni bila več obnovljena. Potemtakem sodi požar v čas po letu 1681, ko je nastal Vischerjev bakrorez, na katerem je upodobljena Friderikova hiša s streho; verjetno je stavba pogorela med letom 1727, ko je omenjena prodaja gradu, in letom 1784, ko se začne vrsta lastnikov vodriške gospoščine, pri katerih pa grad ni več omenjen. Viri ne omogočajo natančne določitve starosti gradu. Glede na tipološke in stilne značilnosti bi bil Vodriž lahko nastal v razponu več desetletij pred letom 1338, ko so si ga razdelili bratje Hebenstreiti (Stopar, Topografija, str. 582). Verjeten ožji časovni okvir nastanka gradu kažejo tedanje politične okoliščine. Gospoščina Vodriž je bila del slovenjgraške pokrajine, ki je bila od leta 1251 last oglejske Cerkve (Koropec, Slovenj Gradec, str. 19). Toda dejanska oblast oglejskih patriarhov nad Slovenjgraškim je bila šibka. Že leta 1261 so morali odstopiti to ozemlje koroškemu knezu Ulriku III., leta 1270 ga je prevzel češki kralj Otakar II., leta 1276 je bilo ozemlje spet oglejsko, toda že leta 1284 so se Ogleju uprli tamkajšnji plemiči. Leta 1304 seje polastil ozemlja koroški knez Henrik Goriški in patriarh je bil prisiljen odpovedati se pravicam do Slovenjgraškega za dobo 30 let (Koropec, Slovenj Gradec, str. 19-20). Gospoščina Vodriž je bila oglejski fevd, kot je bilo izrecno izpričano še leta 1436 (Muchar, Geschichte VH, str. 253). Grad Vodriž je bil sezidan po enkratnem načrtu, ki je predvideval dva enaka palacija, kar je značilno za ganerbne gradove, ki so v deljeni posesti; potemtakem je bil že spočetka namenjen bratom Hebenstreitom, ki so najbrž tudi naročili zidavo. Rodbina Hebenstreit pa je bila povezana z Oglejem. Listina v videmskem arhivu priča, da je patriarh podelil tej rodbini kmetije na Koroškem in Štajerskem (Trstenjak, Črtice II, str. 394), in leta 1338, ko so si bratje Friderik, Bertold in Henrik Hebenstreit razdelili Vodriž, je bila slovenjgraška pokrajina spet pravno in vsaj deloma tudi dejansko v oblasti oglejskega patriarha. 47 Gorazd Makarovič Več kot verjetno je grad nastal obenem z gospoščino Vodriž. Toda kdaj bi bil v letih pred 1338 Oglej sploh lahko ustanovil to gospoščino? V obdobju 30 let pred letom 1335, ko je bilo slovenjgraško ozemlje v tuji posesti, bi bilo to skoraj nemogoče. V tistem času je koroški knez zaupal upravo nad Slovenjgraškim svojemu deželnemu glavarju Konradu Aufensteinu, njegova rodbina pa se je celo polastila sosednje stare oglejske gospoščine Valdek (Koropec, Slovenj Gradec, str. 20; Stopar, Topografija, str. 550). Toda leta 1335 je bila ta pokrajina vsaj pravno spet v oglejskih rokah. Leto prej je postal patriarh odločen in vojaško dejaven mož, Bertrand de St. Ginnes, ki si je zelo prizadeval pridobiti vse izgubljene posesti (Trstenjak, Črtice H, str. 115-117). Junija 1335 je zastavil Slovenjgraško krški škofiji (Trstenjak, Črtice II, str. 178,179). Kako je bilo s to zastavitvijo v resnici, ne vemo, vsekakor pa bi v tistem času patriarh lahko ustanovil gospoščino Vodriž, ki bi bila za koristi Ogleja zelo zaželena, zlasti če bi na njej sedeli oglejski ministeriali ali militi s Slovenjgraškega. Morda je v zvezi s tem tudi nenavadno ime gradu, ki pomeni nekaj, kar zbuja jezo (gl. Lexer. Wörterbuch). Ali bi oglejska Cerkev lahko ustanovila gospoščino Vodriž že pred letom 1304, ko je slovenjgraško provinco izgubila za 30 let? Leta 1305 je bil Friderik Hebenstreit imenovan le kot prebivalec Slovenjgradca (Muchar, Geschichte VL str. 160); to bi kazalo, da vodriška gospoščina tedaj ni bila v rokah tega Hebenstreita, več kot verjetno očeta bratov Hebenstreitov, fevdnikov Vodriža. V razmeroma številnih ohranjenih listinah iz tistega časa in s tega ozemlja gospoščina Vodriž pred letom 1338 ni omenjena, kar upravičuje dvom o njenem nastanku pred letom 1304. Leta 1338 sta grad in gospoščina Vodriž obstajala; iz vsega prej povedanega pa je razvidno, da so grad najverjetneje postavili šele med leti 1335 in 1338. Pri rekonstruiranju Friderikove hiše sem si zastavljal vprašanja, iskal sledi, ki lahko odgovorijo nanje in jih poizkušal pravilno tolmaati. Pri tem je rabilo kot pomoč zlasti hkratno risanje načrtov: tu se pri vsem neobstoječem zastavljajo vprašanja sama od sebe. Vsaka stavba je neke vrste organizem, katerega prvine so v medsebojnih smiselnih zvezah. Razkrivanje teh zvez marsikdaj pojasni nadrobnosti in prvine, katerih smisel je na pogled nejasen - celota pa omogoča kontrolo tolmačenj. Pri takšnem delu sem moral načrt stavbe, ki je rezultat rekonstruiranja, narisati večkrat oziroma ga spreminjati in popravljati. Marsikaj je ostalo na ravni domneve; pisec teh vrstic se je trudil, da je v besedilu sproti določno povedal, ali temeljijo rekonstrukcije posameznih prvin na materialnih ostankih, sledovih, drugih dokazih, indicijah ali analogijah. Pregled veljavnosti rekonstruiranih delov stavbe omogočajo ustrezne simbolne oznake na načrtih. Marsikaj bi lahko potrdilo ali odkrilo arheološko izkopavanje v stavbi in ob njej. Kamnoseški fragmenti iz nasutine bi lahko omogočili rekonstrukcijo oken v drugem nadstropju, potrdili domnevne oblike uničenih portalnih okvirjev in še kaj. Sonda v nasutini na zahodni strani kope bi pokazala natančno mesto zahodne obodne stene, z izkopavanjem na tem prostoru bi morda odkrili dele kamina, z odkopom nasutine v hiši pa bi bržkone odkrili sledove tamkajšnjega poda in razne drobne najdbe, ki bi najbrž marsikaj povedale o kulturi in življenju Friderikove družine, itd. Seveda pa sme izkopavanje, ki tudi dosti stane, opraviti le strokovnjak, vešč arheološke tehnike. Izkopavanje na Vodrižu bi bi o zelo 48 Grad Vodriž zaželeno tudi zato, ker poznamo iz tega časa na Slovenskem zelo malo najdb, pisni viri pa o materialni kulturi zgodnje gotike spregovorijo le poredkoma in še takrat zelo fragmentarno. 4. STANOVANJSKE RAZMERE 4.1. ORGANIZACIJA PROSTOROV Prostori B, E in H so imeli osrednjo komunikacijsko vlogo. V njih je bila navpična povezava celotne stavbe s stopnicami; iz vsakega so vodila levo in desno vrata v poglavitne prostore pritiičja in obeh nadstropij. 4.2. POVRŠINA PROSTOROV Talne površine prostorov so razvidne iz obstoječih zidov. Mesto zahodne porušene stene je rekonstruirano približno; prostori v tem delu stavbe (A, D, G) so morda bili nekoliko večji. K površinam nisem prištel vratnih niš, pač pa stopnišče v steni in pohodne okenske niše v drugem nadstropju. Podatki so zaokroženi. Prostori so merili: V hiši je bilo približno 270 m^ koristne talne površine. 4.3. OSVETLJENOST PROSTOROV Približno predstavo o osvetljenosti prostorov z dnevno svetlobo omogočajo razmerja med velikostjo okenskih odprtin in talnimi površinami prostorov. Če je bilo okno 1 takšno kot okno 3, je bilo ustrezno razmerje v prostoru A 1:214. Če je bila v tem prostoru strelna lina, je bilo razmerje podobno. V prostoru B je bilo ustrezno razmerje 1:77, v prostoru C pa 1:97. Sledovi kažejo, da je bilo v prostoru D okno 6; okno 5 pa moremo le domnevati po analogiji s prostorom F. Če domneva drži, je bilo v prostoru D razmerje med velikostjo okenskih odprtin in talno površino 1:51. V prostoru E je bilo ustrezno razmerje 1:86, v prostoru F pa 1:46. Velikosti okenskih odprtin v drugem nadstropju ne poznamo. Vendar domnevamo, da so bila v najuglednejših bivalnih prostorih okna največja in le tam so bila okna dostopna iz velikih pohodnih niš. Razmerja, ki jih tu navajam, so izračunana na podlagi predpostavke, da so bila okna v drugem nadstropju še enkrat večja kot okna v prvem nadstropju. V prostoru G bi bilo razmerje 1:31, v prostoru H 1:38, v prostoru 11:29. Današnje norme za dobro osvetljene prostore sodijo v razpon razmerij od 1:3 do 1:10; prva številka razmerij pomeni velikost oken, druga pa talno površino (Nojfert, Projektovanje, str. 138). 49 Gorazd Makarovič Iz povedanega je razvidno, da so bili pritlični prostori zelo mračni, prostori v prvem nadstropju razmeroma slabo, prostori v drugem nadstropju pa najbrž zadovoljivo osvetljeni. 4.4. KUHANJE IN OGREVANJE Samo domnevamo lahko, kje v hiši je bilo ognjišče (gl. poglavje 2.3.6.). Na dvorišču, kjer so pozneje zgradili kapelo, najbrž ni stala posebej zgrajena kuhinja; listina o delitvi gradu je ne omenja. Zelo verjetno so kuhali v hiši v zgornjem nadstropju. V hiši ni bilo prostora, v katerem bi lahko namestili krušno peč; če so jo imeli, je stala nekje na dvorišču. Tudi o ogrevanju ne vemo nič zanesljivega. Sled 28 bi kazala, da so ogrevali prostor I s kaminom; najbrž ga smemo domnevati tudi v prostoru G. Gotovo pa je prebivalce pozimi zeblo. Tako prostor G kot prostor I sta prevelika, da bi ju bilo mogoče segreti s kaminom. Če so bili prostori v drugem nadstropju enako visoki kot prostori v prvem nadstropju, je meril prostor G približno 156 m^, prostor I pa približno 144 m^; tolikšnih prostornin pri nižjih temperaturah z enim kaminom fizikalno ni mogoče zadovoljivo ogreti. Kamini so slabo ogrevali tudi manjše prostore. Slikarske upodobitve kažejo, da so zato premične klopi s preklopnim naslonjalom postavljali pred kamin, tako da so se lahko greli s hrbtom ali obrazom obrnjeni k ognju (gl. npr. Schultz, Leben, si. 76, 95). 4.5. NAMEMBNOST PROSTOROV Stopnice, izogibalna niša in razporeditev vrat kažejo, da so osrednji prostori B, E in H rabili za navpično in vodoravno povezavo prostorov; opredeliti jih moremo predvsem kot veže. Obok na konzolah kaže, da je bil prostor H hkrati tudi kapela. V rablje morala biti do 15. stoletja, ko so zgradili samostojno kapelo na dvorišču. Namembnost prostorov D in F ni zelo razvidna. Boljša razsvetljava kot v pritličju kaže, da je bila vsaj deloma namenjena tudi bivanju; tudi niša 27 ne bi sodila v shrambo (gl. Winzer, Kulturgeschichte, str. 312). Morda so v teh prostorih ločeno spa i hlapci in dekle, kot je bilo v navadi tudi marsikje drugod (gl. npr. Kotruljevič, O trgovini, str. 385). Velike pohodne okenske niše, najfineje izdelan ohranjeni portal 21 v stavbi in stranišče pričajo, da sta bila prostora G in I poglavitni bivališči Friderikove rodbine. 4.6. PRESKRBA Z VODO IN HIGIENA V listini iz leta 1338 je omenjena grajska cisterna. Izrazita sled kaže, da je bila cisterna filtrska in da je stala na grajskem dvorišču pod zahodno fasado Bertoldove hiše (gl. sl25). Na tem mestu je blizu pol metra globok, precej vodoraven usad krožne oblike s približno štirimetrskim premerom. Vodoraven usad nastane kadar spirana zemlja enakomerno prenika v globino. Prostor, v katerega se tu useda prst, je očitno kamnito filtrsko nasutje okrog osrednjega vodnega jaška (prim. Stopar, Cisterna; Piper, Abriss, str. 96 in dalje). Na filtrsko cisterno kaže tudi sosednji zid grajske kapele, katerega nosi podporni lok, na severu oprt v temelje 50 Grad Vodriž obrambnega zidu; na jugu pa se pod današnjo višino tal kajpak opira na kamnit, od cisterne že oddaljen temelj. Visokega in masivnega zidu pač niso mogli zidati na rob cisterne, ki je vrh vsega skoraj gotovo obdana z zunanjim glinastim plaščem. V filtrsko nasutje - odkoder se je prečiščena voda pretakala v osrednji vodni jašek - je bila napeljana voda s strehe Bertoldove hiše s tedaj običajnimi lesenimi žlebovi (gl. Meckseper, Stadt, str. 142). Kerne poznamo globine cisterne, tudi ne poznamo njene prostornine - zato pa poznamo površino strehe Bertoldove hiše in moremo oceniti količino vode, ki je bila na voljo grajskim prebivalcem. Površina vodoravne projekcije te strehe meri približno 220 m^. Višina letnega povprečja padavin na tem zemljepisnem območju je bila v zadnji četrtini 19. in v začetku 20. stoletja blizu 1300 mm (Melik, Slovenija, priloga III ob str. 280). Ker seje klima tega obdobja približevala klimi časa nastanka Vodriža (gl. Flohn, Climate, str. 35 in 37), moremo podobno količino padavin domnevati tudi za tedanji čas. V letnem povprečju je torej bilo mogoče prestreči s strehe Bertoldove hiše približno 286 m^ vode. V idealnem povprečju bi potemtakem prišlo na eno od treh viteških vodriških družin približno 260 litrov vode na dan. Seveda je bila dejanska količina razpoložljive vode manjša ter odvisna od zmogljivosti cisterne in od različnih ko ičin padavin v letnih časih. Toda v teh krajih so padavine običajne vse leto, najmanj pa jih je v hladnih mesecih, ko je poraba vode manjša (gl. Melik, Slovenija, str. 283). Tudi če so prestrezali vodo le s polovice strehe, je na Vodrižu ni manjkalo. Iz cisterne so vodo nosili v vse tri bivalne grajske stavbe. V tistem času je bilo kopanje v viteškem okolju zelo običajno in razširjeno (Peters, Artzt, str. 51 in da je: Zoepfl, Kulturgeschichte, str. 300 - 302) močno nenavadno bi bilo, če se na Vodrižu ne bi kopali. Kopalnice v Friderikovi hiši ni bilo. Kopali so se v lesenih čebrih, kakršnega vidimo npr. na sicer mlajši freski sv. Nedelje iz tretje četrtine 15. stoletja na zunanjščini cerkve v Cmgrobu. V katerih prostorih so se kopali, ne vemo. Shrambni prostori v pritličju sobili neprimerni; skozi visoke in globoke okenske niše v prvem nadstropju je bilo komaj mogoče izlivati uporabljeno vodo; v kapeli se pač niso kopali. Primerna sta bila glavna bivalna prostora v drugem nadstropju; tam je bilo ognjišče in vodo je bilo mogoče izlivati skozi okna ali skozi stranišče. Ostanki običajnega pomolnega stranišča so na sevemi hišni fasadi, kjer ni nobene dmge odprtine; smrad, muhe in dmg mrčes na dreku in scalnici, ki sta padala ob hišno vznožje, niso neposredno motili grajskih prebivalcev. Kot je bilo v tedanjem času v navadi, so za brisanje riti uporabljali predivo ali kaj podobnega (Bilderlexikon, str. 541). 2^radi kaminskega ognjišča z odvodom dima v dimnik sobili (dmgače kot v kmečkih kočah) notranja oprema, stene in stropi čisti - neokajeni. Z opečnimi tlakovci prekrite pode je bilo mogoče učinkovito čistiti. 4.7. VPRAŠANJE O POHIŠTVU IN NOTRANJI OPREMI V ostankih Friderikove hiše razen pohištvene niše ni sledov pohištva in dmge notranje opreme; ugotovitve o tej plati stanovanjske kulture niso mogoče. Seveda pa hiša ni bila prazna. V njej so morali imeti vsaj najnujnejše prvine 51 Gorazd Makarovič standardne zgodnjegotske opreme; ta predpostavka upravičuje pričujočo skico, temelječo na ustrezni literaturi in primerjalnih virih. Utemeljeno domnevamo shrambno pohištvo. Na tem zemljepisnem območju so podložniki v 13. stoletju pridelovali pšenico, rž, ječmen, oves, lan in gojili ovce (Koropec, Gospoščine, str.142,144,147); leta 1400 zapisane dajatve s Slovenjgraškega spričujejo še sladje, piščeta in jajca, volno, sire, prašiče in plečeta (Koropec, Slovenj Gradec, str. 22). Seveda so gojili govedo, brez katerega ni bilo tedanjega poljedelstva. Te in podobne dobrine so morali na Vodrižu spravljati. Inventarij škofjeloškega gradu iz leta 1315 kaže, da so tedaj v te namene uporabljali skrinje, sode in kadi (Štukl, Inventar). Za srednjeveško plemstvo so imela številna, izbrana in modna oblačila izreden pomen (Zoepfl, Kulturgeschichte, str. 288,293; Thiel, Geschichte, str. 165 - 215); obleko so hranili v skrinjah, ki so jih pogostokrat postavljali v veže (Schultz, Leben, str. 70) - v treh veznih prostorih Friderikove hiše bi lahko domnevali skrinje. Spanje na posteljnjakih je bilo za zgodnjegotsko plemstvo že nekaj običajnega - v Friderikovi hiši je najbrž bilo vsaj nekaj posteljnjakov za člane rodbine. Tako so npr. imeli leta 1315 v škofovi sobi na škofjeloškem gradu dva velika posteljnjaka, dva zložljiva in še en usnjen posteljnjak, drugje v gradu pa še petnajst ležišč za dom (Štukl, Inventar). Vsaj k posteljnjakom so tedaj sodile rjuhe in platnene, volnene ali kožuhovinaste odeje (gl. npr. Gebhard, Untersuchungen, str. 61). Tudi rnize so bile že uveljavljene. Na škofjeloškem gradu so imeli leta 1315 kar štiri (Štukl, Inventar). Miza je bila verjetno že kos vodriškega pohištva, čeprav morda le lesena plošča na kozah, ki sojo po potrebi postavili in razstavili (g. Schultz, Leben, str. 69). Najobičajnejše sedežno pohištvo so bile klopi, dostikrat pritrjene vzdolž stene. Standarden del ognjiščne opreme je bil na verigi obešen kotel (tako tudi na škofjeloškem gradu leta 1315: Štukl, Inventar), zraven pa je sodilo razno lončeno kuhalno posodje. Vendar so na Vodrižu imeli lovno pravico (izpričano leta 1443: Starzer, Lehen, str. 342, št. 330/1) in tedanja plemiška prehrana jebila predvsem mesna (Tannahill, Kulturgeschichte, str. 191); na Vodrižu bi težko pekli meso, če ne bi imeli v tedanji plemiški kulturi običajnega ražnja. Kakor v vsakem viteškem gospodinjstvu so tudi na Vodrižu morali imeti razno kuhalno, shrambno, jedilno in zlasti pivsko lončeno, kovinsko in leseno posodo, žlice in seveda kresilni pribor j|gl. npr. Kuenringer, str. 607 in dalje; Gebhard, Untersuchungen, str. 66; Štukl, Inventar, itd.). Kot na vseh gradovih so tudi na Vodrižu imeli orožje (gl. npr. Kuenringer, str. 58 in dalje). Vitez je moral imeti meč, kaj je sodilo v nujno grajsko oborožitev, pa ne vemo. Na ško^eloškem gradu so leta 1315 imeli sleme, čelade, ščite, prsne oklepe, nožne ščitnike, železne rokavice, bojne sekire, bodala, pračo, loke, mnogo samostrelov in kar 3450 pušac (Štukl, Inventar). Orožje je verjetno viselo na posebnih drogovih ali kar na stenah, drobnejše predmete pa so najbrž spravljali v tedaj zelo običajne obodne lesene škatle s pokrovom. V nujno potrebno hišno opremo so sodila svetila. V viteškem okolju so imeli lojene in voščene sveče, oljenke in lojenke - čelešnike s trskami in bakle so uporabljali predvsem pri delu in v gospodarskih stavbah (gl Kühnel, Alltag, str. 262,263, si. 317-324). 52; Grad Vodriž Več kot verjetno so imeli na Vodrižu vsaj zgoraj omenjeno nujno opremo. Seveda pa bi lahko imeli še marsikaj, zlasti dragocenejše drobne predmete, ki so v plemiškem okolju pomenili običajno naložbo za slabe čase. Bogatejšo opremo so v tistem času imeli tudi majhni fevdalci, kot kaže npr. inventarij gradu s poljedelskim obratom, ki je bil last spodnjebavarskega viteza leta 1360 (Gebhard, Untersuchungen). Večjih pohištvenih kosov pa tudi na Vodrižu ni moglo biti dosti; strokovna literatura soglaša, da bi se nam zdeli tedanji bivalni prostori precej prazni. 4.8. VARNOST Poleg pisnih virov, ki poročajo o napadih, nasilju, ropanju in uničevanju, so gradovi najnazomejše priče strahu pred temi nevarnostmi. V zgodnjegotskem času sobili na slovenjgraškem zelo negotovi in nemimi časi (gl. Trstenjak, Črtice I, II). Utrdbene grajske sestavine so zagotavljale vamost, ki je bila zelo pomembna prvina bivanja grajskih prebivalcev. Friderikova dmžina se je v svoji hiši počutila vamo. Že položaj stavbe vrh (po tedaj veljavnih obrambnih načelih golega) griča je sovražniku oviral dostop. Severna obodna stena je brez okenskih odprtin. Tu v hišo ni bilo mogoče vdreti; stranišče pa je bilo že več kot devet metrov nad stavbnim vznožjem. V pritličju zahodne fasade je bila le ozka (morda strelna) lina, okno v prvem nadstropju pa je bilo že blizu sedem metrov visoko. Na tej strani je bila hiša varovana še s strelicami iz Henrikovega stolpa. Vhod v hišo je bil dobro zavarovan z vhodnim stolpičem, do katerega je vodil še dvižni most. Višine odprtin v vzhodni hišni fasadi so bile takšne kot na zahodni strani hiše, hkrati pa je bil ta del stavbe že na dvorišču, zavarovanem z obzidjem in dvižnim mostom. Če vrh Friderikove hiše na Vischerjevem bakrorezu ni upodobljen zgolj stereotipno, je bilo stavbo mogoče braniti še izza podkapnih obrambnih nadzidkov. Nasploh je bil grad dobro utrjen in obrambno ugodno postavljen na zaključku strmega grebena; dostop po grebenu z zahoda pa je varoval mogočni Henrikov stolp. 4.9. VPRAŠANJE O ŽIVLJENJU FRIDERIKOVE DRUŽINE Položaj gradu in rekonstmkciji prvotnega grajskega stanja in Friderikove hiše omogočajo v zvezi z ustrezno strokovno literaturo skromen vpogled v življenje viteške dmžine. Grad je stal na samem. Okrog njega je bila strmina in zunaj je bilo nevarno. Vsakdanje življenje je potekalo predvsem v približno 270 m^ veliki hiši in na približno 1000 m^velikem obzidanem dvorišču. Podobno so tudi vsakdanji osebni stiki obstajali le med grajskimi rodbinskimi in dmgimi dmžinskimi člani; dan za dnem so živeli v omejeni dmžbeni skupini na omejenem prostom. Tega dejstva ne moremo presojati z današnjimi očmi: takšnih omejenosti tedaj niso doživljali kot utesnjenost, ampak kot vamost. Arhitektura Friderikove hiše, ki je v precejšnji meri določala način bivanja, že priča o pomenu udobja. Vendar je bil zlasti zimski čas na gradu neprijeten. Prebivalce je zeblo, v prostorih sta vladala mrak in smrad, če je bilo le mogoče, so se gnetli ob ognjišču. Seveda to ni bilo nič izjemnega. V srednjeveški poeziji razširjeno radostno slavljenje pomladi, ko so odprli okna in ko se je ždenje v 53 Gorazd Makarovič notrajščini nehalo, je razumljivo prav spričo takšnih okoliščin (Boehn, Mode, str. 120). Grajsko okolje je bilo kmečko, mesta so bila majhna in malo pomembna. Življenjski ritem so uravnavali letni časi in z n imi povezani prazniki cerkvenega leta. Pomlad in poletje sta bila čas poti in obiskov, čiščenja hiše, popravila gradu in nakupov; jeseni je bilo najpomembnejše pobiranje in shranjevanje dajatev, razne oblike lova so bile v navadi sicer celo leto, vendar najbolj jeseni (Brunner, Ritter, str. 47,57,60). Na gradu so morala biti vsakdanja opravila deljena med rodbinske in druge družinske člane. Središče viteškega sveta so bili boj, lov in gospoščina. Delitev ljudi na moleče, bojujoče se in delajoče se je štela za naravno veljavno; vitez nikakor ni smel opravljati fizičnega dela. Nujno vsakdanje delo je bilo pač naloženo hlapcem in deklam, brez katerih ni bil noben grad. Nosili so vodo, kurili in čistili ognjišče, pripravljali hrano in drva, pomivali posodo, prali in sušili perilo, popravljali in vzdrževali orožje in orodje, izdelovali strelice; pomembna je bila oskrba nujnih viteških atributov - konjev in psov (prim. Le Goff, Civilizacija, str, 624). Nadzor nad gospodinjskimi deli je sodil med dolžnosti fevdalčeve soproge, vitez pa je upravljal gospoščino in skrbel za uresničevanje svojih pravic (Goetz, Leben, str. 189). Na gradovih so veliko pozornost posvečali hrani. Običajno so jedli zjutraj, opoldne in pozno popoldne; glavni obrok je bil zvečer (Zoepfl, Kulturgeschichte, str. 294). Jedli so različno, obilno in dolgotrajno in zraven popivali (Goetz, Leben, str. 190, 191; Boehn, Mode, str. 126 in dalje). Jedila za rodbinske in druge družinske članeso bila dostikrat različna; vsekakor so bili hlapcem in deklam na voljo mesni ostanki; njihova najobičajnejša hrana pa sta bila kaša in močnik, zraven pa tudi vino in kruh (gl. Borst, Lebensformen, str. 189; Zoepfl, Kulturgeschichte, str. 312). V viteškem okolju so tedaj že poznali pravila lepega obnašanja: jedli naj bi le vsak s svojo žlico, po jedi naj ne bi rigali, obglodanih kosti naj nebi metali nazaj v skupno skledo, z namiznim prtom naj si nebi brisali oa in ust (Goetz, Leben, str. 192). Koliko so ta pravila resnično veljala, ne vemo; na številnih pijančevanjih gotovo niso imela nobene cene (gl. Zoepfl, Kulturgeschichte, str. 295). Vsaj rodbinski člani viteške družine so imeli obilo prostega časa; brezdelje in dolgočasje sta sodila v grajski vsakdan. Čas so si krajšali z igrami. Priljubljeni so bili trik- trak, kocke,igralne karte in družabne igre, ki jih poznamo danes kot otroške: petelinji boj in "rihtarja biti"; tedaj pa so jih igrali med plemičem in plemkinjo oziroma z glavo v daminem naročju (Le Goff, Civilizacija, str. 572; Boehn, Mode, str. 132 in dalje; Goetz, Leben, str. 200). Največkrat so grajsko okolje zapuščali moški; hodili so na lov in po raznih opravkih na gospoščinskem ozemlju in drugod. Lov je sodil med poglavitna vitezova opravila. Lovili so pogostokrat; lov je bil demonstracija družbenega položaja, reprezentiranje gospoščinskih pravic, telesna vaja, urjenje v orožju, preizkus poguma in ne nazadnje vir svežega mesa za plemiško mesno prehrano (gl. Goetz, Leben, str. 199). Vodriž je imel lovno pravico; na tem ozemlju so bili ob številnih drobnih lovnih živalih in parkljarjih še medvedi, risi in volkovi (Koropec, Gospoščine, str. 61). Velikosti družin bratov Hebenstreitov ne poznamo. V listini iz leta 1338 je ob bratih omenjena le še Henrikova žena. Toda dejstvo, da so si grad razdelili. 54 Grad Vodriž kaže, da sta bila tudi Friderik in Bertold poročena ali pa da sta se nameravala poročiti, zakaj le vitez, ki je lahko primemo preživljal ženo, se je lahko poročil (Borst, Lebensformen, str. 69). Viteške dmžine so bile patriarhalne skupnosti. Mož oziroma oče je dmžino vodil, predstavljal njen rodbinski izvor, skrbel za povezavo generacij - zagotovitev nadaljevanja dmžinskega imetka in časti (Borst, Lebensformen, str. 61). Dmžina je pomenila vamost v vseh ozirih; težila je k oblikovanju tipov osebnosti, ki so ustrezali njenemu obstoju, in povezovala posameznike z ustreznim družbenim statusom (prim. Gurevič, Weltbild, str. 232). Šele izpolnjevanje določene vloge je posameznikom omogočalo osebnostno uresničevanje v vnaprej določenih okvirjih. Tako je bilo tudi s položajem žensk, ki niso veljale samo za manjvredne, ampak so bile pogostoma celo diabolizirane (gl. Ennen, Frauen; Delumeau, Strah, str. 224-237). Stereotipi viteške ljubezni so se pač uresničevali le izjemoma; največkrat so ostali na ravni abstraktnega ženskega ideala. Šele poroka je dala ženi dmžbeno veljavo. Plemkinje se niso poročale po lastni volji; poroka jebila predvsem zveza dveh viteških dmžin; tesno je bila povezana tudi z izročanjem in zavarovanjem premoženja (Borst, Lebensformen, str. 64; Le Goff, Mensch, str. 917, 339). Tako je bilo tudi na Vodrižu. Henrik je dobil zunanji, slabši del gradu. Zato je bilo treba posebej določiti njegove pravice v notranjem gradu in samo zato so ob teh določilih omenili tudi njegovo soprogo, vendar kar brez imena. Življenje je bilo vsebinsko in prostorsko povezano z gradom, ki je bil tudi vojaško in gospodarsko središče gospoščine. Stal je visoko sredi tedaj listnatih gozdov (gl. GDZS L str. 425, zemljevid med str. 80 in 81), med katerimi so bili zaprti celki samotnih kmetij; grajska oblast seje razprostirala na območju, ki ga je bilo mogoče iz gradu peš obvladati do meja in nazaj v enem dnevu (gl. poglavje 5.2 in si. 28). V to samoto so od časa so časa z vojaško silo posegali razni bolj ali manj mogočni nasilneži (gl. Trstenjak, Črtice I, II). Časi so bili slabi. Med letoma 1315 in 1317 so bile po vsej Evropi strašne klimatske razmere, ki so povzročile dolgotrajne gospodarske krize (Attali, Poredak, str. 60); leta 1348 je nastopila strahotna epidemija kuge, ki je množično morila po vsej Evropi. Skrbi in težave so bile seveda najhujše za podložnike, težko pa so pritiskale tudi manjše fevdnike. Viteško življenje je bilo drago. Standardni viteški stroški: vzdrževanje gradu, visoka cena oklepa, orožja in konja, potovanja in darovi Cerkvi so dostikrat presegali dohodke in mnogi vitezi so obubožali (Goetz, Leben, str. 199). Na takšno stanje pri nas kaže tudi neprestano prehajanje gradov in gospoščin iz rok v roke (gl. Stopar, Topografija); izguba domačega gradu je za viteško družino pomenila zelo hudo nesrečo in največkrat propad. Vodriška gospoščina jebila manjša in tudi Hebenstreiti sojo izgubili najpozneje po treh generacijah. Neposrednih virov o gledanju vitezov na težave in skrbi njihovega vsakdana skoraj ni; najbrž pa si ga smemo predstavljati na podlagi pisma Ulricha von Huttna, ki je opisal razmere na domačem gradu Steckelbergu; pismo je vendarle nastalo v boljših časih v začetku 16. stoletja (Schultz, Leben, str. 8 in 9). Imeli so tako skromne dohodke, je zapisal Hutten, da so morali biti pri gospodinjstvu zelo skrbni. Zaradi vamosti so bili v službi nekega kneza; zato pa so se bali iti iz gradu, da jih nebi napadli knezovi sovražniki. Imeli so stalno pripravljene konje in orožje; neoboroženi si niso upali iz gradu niti petsto korakov. Brez orožja niso smeli v nobeno vas, ne na lov ali ribolov. Med njihovimi in tujimi podložniki so 55 Gorazd Makarovič bili neprestani prepiri; poravnavati so jih morali zelo previdno in dostikrat v lastno škodo. V grad so prihajali v goste konjeniki; grajske je skrbelo, ali so med njimi razbojniki, tatovi in potepuhi. Okrog gradu se je oglašala živina in psi, poslušali so kričanje ljudi na polju in tuljenje volkov. Neprestano so jih težile skrbi za naslednje dni in strah pred pogostimi neplodnimi leti, ki so povzročala stiske. Drugo plat viteškega življenja so pomenili prazniki. Bili so nasprotje vsakdana, in sicer tako cerkveni kot družinski in še posebej praznovanja ob obiskih. To so bile priložnosti, ki jih je k reprezentiranju naravnano plemstvo obilno izrabljalo za razkazovanje imenitnih oblek, nakita, raznovrstnih jedil in sijajnega posodja. Med dogodke, ki so razbili monotonost vsakdanjega življenja, so sodili zlasti obiski. Sprejemanje gostov je sodilo med viteške kreposti in dolžnosti. Bilo je zelo priljubljeno. Gostje so v zaprti svet viteške družine prinašali novice, pomenili so stik z zunanjim svetom in utrjevanje družbenih vezi. Ob takih priložnostih so prirejali gostije (Borst, Lebensformen, str. 96; Gurevič, Weltbild, str. 289; Boehn, Mode, str. 120; Zoepfl, Kulturgeschichte, str. 293,295). Zgoraj orisani model viteškega življenja je splošen; na Vodrižu so ga mogli uresničevati le deloma. Še z večjim pridržkom si moremo Hebenstreite predstavljati na podlagi upodobitev viteškega življenja in materialnih preostankov viteške kulture; oboji pričajo predvsem o višjem plemstvu (gl. npr. Brunner, Ritter). Vendar je bila viteška kultura mednarodna in viteštvo, ki je tvorilo precej zaprto družbeno skupino, si je vsaj z navzven vidnimi demonstracijami tega modela prizadevalo utrjevati in potrjevati svoj družbeni položaj; vitezov ideal je bil ustrezen konformizem. To bi utegnilo še bolj veljati za Hebenstreite, ki so postali fevdniki najbrž šele na Vodrižu. O življenju viteštva v slovenskih krajih v 14. stoletju viri skoraj popolnoma molčijo. Toda viteško življenje je bilo tradicionalno. Pomemben mlajši potopisni vir iz let 1485-1487 za Koroško, slovensko Štajersko in Gorenjsko se sklada z modelom starejšega prazničnega viteškega življenja: izpričuje veliko gostoljubnost, silno bogata in raznovrstna jedila, dolgotrajne pojedine, igre, razkazovanje odličnih oblačil, nakita in sijajnega posodja pa tudi družbeno podrejenost žensk in vlogo poročenih plemkinj (Vale, Itinerario). 5. DRUŽBENI POLOŽAJ HEBENSTREITOV IN STOPNJA VODRIŠKIH STANOVANJSKIH RAZMER V ZGODNJEGOTSKI KULTURI 5.1. STAN HEBENSTREITOV Hebenstreiti so sodili v spodnjo plemiško plast. Izrecno je izpričan njihov stanovski položaj v listinah štirikrat: leta 1392 je bil Hebenstreit imenovan "plemeniti" (Muchar, Geschichte VU, str.45), leta 1445 je bil Wilhelm Hebenstreit v Konjicah imenovan z enakim nazivom ("Nobilis vir"; Muchar, Geschichte VH, str. 329), leta 1450 je bil isti Hebenstreit imenovan kot vitez (Muchar, Geschichte Vn, str. 359) in leta 1446 jebil še v seznam štajerskega plemstva zapisan v skupini vitezov in "hlapcev" ("Ritter und Knechte"; Valvasor, Ehre IV, 15. knjiga, str. 346). Nasledniki najnižjega plemstva - militi - so veljali le za "hlapce" ali oprode (GDZS n, str. 151); pripadniki te kategorije so dobili več pravic in osebno svobodo šele s privilegijem leta 1338, nesvoboda ministerialov pa je na Štajerskem prenehala že okoli leta 1237 (Vilfan, Zgodovina, str. 187,124). Ker so sedeli Hebenstreiti na 56 Grad Vodriž j gradu in gospoščini Vodriž že pred tem privilegijem, so morali biti v spodnji plemiški plasti bližji naslednikom ministerialov - dežmanov kot militov - oborožencev; kajpak v življenju med obema kategorijama tedaj ni moglo biti ostre meje. Na stan oziroma na prvotno dejavnost Hebenstreitov kaže tudi njihov priimek, prvič omenjen leta 1305 (Muchar, Geschichte VI, str. 160), ki pomeni "bojni prijem" ali tistega, ki začne boj (gl. Loewe, Wörterbuch; Lexer. Wörterbuch). V času, ko so Hebenstreiti živeli na Vodrižu, je bil njihov grb vodoraven pas v ščitu, pozneje - vendar ne pred koncem 14. stoletja (gl. Oswald, Lexikon, str. 337) - so mu dodali okrasni nastavek v podobi zgomjega dela lisice v meniški halji (Stegenšek, Topografija, str. 77). Nizek plemiški rang pa ni pomenil tudi majhne dmžbene veljave. Ogromna večina v naših krajih živečega plemstva je sodila v takšno kategorijo, kot kaže seznam štajerskega plemstva iz leta 1446 (Valvasor, Ehre IV, 15. knjiga, str. 344-347), ki našteva 20 prelatov, štiri grofe, enajst gospodov in kar 263 vitezov in netitulamih plemičev ("Knechte"). Pomembnejša sta bila dejanska dmžinska moč in posest. Dmžbena veljava Hebenstreitov je bila ugodna. Elizabeta Hebenstreit, hči Friderika Hebenstreita iz Slovenjgradca in bržkone sestra Friderika (mlajšega), Bertolda in Henrika, ki so si leta 1338 razdelili Vodriž, je bila leta 1340 in leta 1344 opatinja mekinjskega samostana (gl. Muchar, Geschichte, VL str. 160, in Valvasor, Ehre III, 11. knjiga, str. 372). V zaobljubnem pismu slovenjgraške pokrajine vojvodi Rudolfu leta 1364 so najprej imenovani grajski grof in deželani iz Slovenjgradca, potem pa sta med sedmimi predstavniki plemstva iz pokrajine na prvem mestu brata Bertold in Henrik Hebenstreit (Muchar, Geschichte VI, str. 368). Leta 1392 je štajerski deželni glavar ostro poklical plemenitega Hebenstreita v Gradec na zagovor zavoljo motenja posesti bamberške cerkve. (Muchar, Geschichte VI, str. 45,46). Tu je kajpak šlo za posest, na katero je na zahodu mejila slovenjgraška pokrajina; početje priča o določeni Hebenstreitovi moči. Kdaj so Hebenstreiti izgubili Vodriž, ne vemo. Prej omenjeni podatek bi kazal, da je bila gospoščina tedaj še njihova. Rodbina Hebenstreit ni propadla. Leta 1402 je Konrad Hebenstreit celo postal krški škof (Muchar, Geschichte VH, str. 81). Toda več let pred letom 1436 je bil Vodriž že v drugih rokah (gl. Muchar, Geschichte VII, str. 253). Vsaj ena rodbinska veja je v 15. stoletju živela pri Slovenskih Konjicah, kjer je posestvo, oziroma zaselek po njihovem priimku dobil celo ime (gl. Stopar, Topografija, str. 124). Hebenstreiti so imeli več posesti. Njihovega obsega sicer ne poznamo, naključno ohranjene omembe pa kažejo, da niso bile zanemarljive. Leta 1305 sta Friderik Hebenstreit in njegova žena Adelajda za hčerko Elizabeto, tamkajšnjo nuno, podarila mekinjskem samostanu tri hübe (Muchar, Geschichte VI, str. 160). Leta 1319 je Kunigunda, (dmga) žena Friderika Hebenstreita, podarila studeniškemu samostanu vinograd v Ptuju (Muchar, Geschichte VI, str. 216). Leta 1366 je bila omenjena rodbinska posest v Dobrotni vasi, leta 1451 v Zgomji Ložnici in leta 1476 v Konjicah (Stegenšek, Topografija, str. 77). Pred sredino 15. stoletja je Uršula, žena Vilhelma Hebenstreita, prodala gomino v Hlaponcih v Slovenskih goricah (Starzer, Lehen, str. 184, št. 25/2). V približno enakem času je ista Uršu a s Katarino, ženo Jurija Limbuškega, prodala devet hub in pol in mlin v Lormanjah pri Lenartu (Starzer, Lehen, str. 216, št. 93/3). Poleg^posesti na Štajerskem so imeli Hebenstreiti posest še na Koroškem (Trstenjak, Črtice II, str. 394); njihova največja posest pa je bil Vodriž. 57 Gorazd Makarovič 5.2. VODRIŠKA POSEST Na obseg vodriške gospoščine kažejo meje vodriškega grajskega pomirja. Leta 1576 jih je opisal tedanji vodriški posestnik Erazem Gall (Meli, Gerichtsbeschreibungen, str. 514). Navedbe iz tega opisa moremo precej zanesljivo določiti na zemljevidu (gl. si. 28). Navajam opis, na ustreznih mestih pa v oklepajih komentar o identifikaciji krajev oziroma meje. "Die pidmarch aber oder confin des von alter her rieblichen und continuierten purkfrids geen Widerdrües, inmassen die gegen den landgerichten Schönstein und Windischgräz anrainen, sein dise: nämblichen so hebt sich der Widerdrieserisch purkfrid miten in den vischpachl Wellun (Velunja) neben meines unterton des Mori (sedanja kmetija Mom) an und geet nach dem pachlein und graben aufwerts bis neben des trogs oder pmn an des Varhomieckh gmnd (približno štiristo metrov sevemo od doma sedanje kmetije Vrhumik je še danes zajetje studenca, ki teče po grapi do kmetije Mom). Von dannen bis auf die heech neben des Strgären (sedanja kmetija Strgar) und abwerts von dannen bis auf das dorfl Pressegg, (sedanji zaselek Presika - od Strgarja je morala meja potekati ob Fidijevem vrhu; če bi vodila ob Cmem vrhu, bi prišla v Podgorje, in ne vPresiko) volgund der Strassen nach bis auf und neben des dorf Dobraiah, (sedanje naselje Mislinjska Dobrava-cesta je pač vodila ob potoku Jenini in najbrž tam, kjer danes) nachmals bis auf den underthon gennant Geranekh, (sedanja kmetija Jerank) von dannen auf den underthon Weilunndt geen Waldegg gehörig (kje je bila ta kmetija, nisem mogel ugotoviti; po naslednjem mejniku in obliki zemljišča sodeč bi jo morali domnevati v območju Pogorevskega vrha) alsdann auf dem Grazerperg (Graška gora) und abwerts nach dem Twag der Schwarzenpach genant, (Črni potok. V objavi vira je za besedo Twag postavljen vprašaj; glede na omembo "trog oder pmn" pri Vrhumiku in glede na povezavo s potokom je besedo bržkone treba brati trog. Tedaj bi šlo tudi tu za pretočno leseno korito, ki so ga bližnje kmetije nujno rabile za napajanje živine; glede na položaj sedanjih kmetij bi bilo to napajališče blizu izvira Čmega potoka) bis miten in die Wellun, von dannen wider auf den Mori". Meja je tu nedvomno potekala po Čmem potoku do izliva v Velunjo in nato po Velunji navzgor do kmetije Mom. Na zemeljemerski projekciji obsega to ozemlje slabih 1500 hektarjev, njegova dejanska površina pa je zaradi hribovitega sveta precej večja. V tem dominiju je bil ves neobdelan svet gospošanska last (gl. Vilfan, Zgodovina, str. 213). Zemljišča je imel Vodriž precej; še leta 1885 je merilo vodriško posestvo 111.802 ha 0anisch, Lexikon, str. 1315). Hebenstreitom so pripadale z zemljiščem povezane koristi, ki so v običajni formuli med letoma 1465 in 1468 (ob izročitvi v fevd Juriju Ungnadu) navedene za Vodriž: "Widerdriesan dem Welan gelegen, mitsambt aller herlichkait, so dartzu gehorent vischwaid, wildpann, gerichten, mayerhofen, wismaden, waiden, ekhem, veldem, holczem, kirchenlehen zu sand Niclas am Welan" (Starzer, Lehen, str. 343, št. 330/6). V tej listini so našteti tudi tedanji vodriški podložniki oziroma podložniška )osest: "Mathe Scham, Hans bey der Wutschin, Mathe Leybek, ain öden, Peter 'riol, Jury zu Oisiach, Hanns Pheiffer, Pangretzzu sand Ul reich, Mathe daselbs, Urban Sneider zu Trebegotsch, Gregor Widko, Symon Korbl, Erhart Widko, Hanns Schuester zu Trebegotsch, Andre Priednakh, Jury Metmiersakh, Symon Tschemewnikh, Jacob under dem tum, Hanns Zetschawer, Martein Visher, 55' Grad Vodriž Thomas von Türken, 1 Hofstatt daselbst, Hanns am Rokatawcz, Peter Priedrakh, Juri zu Rokatawcz, Mathe Rab, Juri Trebsse, Jacob Scham, Pangretz Schuester, Juiy Natzesta, Paul Schompaw, Peter Mory, Jury Hartweg, Martin Ermotisch, Niclas Nakantz, Jury Matschilnikh, ain öden, Steffan Gamatsch, ain öden, Jury Schubel, Steffan Wochorinkh, ain öden", torej 37 kmetij, 1 domec in 4 pustote. Zdi se, da je bila večina teh podložniških kmetij v ožjem gospoščinskem območju, kajti vsaj nekateri bolj oddaljeni podložniki so izrecno krajevno določeni. Tako je bil Hans pri Vučineku (VVutschin) v današnji katastrski občini Vodriž, Jurij pri Vošniku (Ossiach) v današnji katastreki občini Podgorje, Pongrac in Mate sta bila v Podgorju (sand Ulreich). Urban Žnidar in Hans Sušter sta bila v Trebuški vasi (Trebegotsch), Hans in Jurij sta bila pri Rokotavcu (Rokatawcz) v današni katastrski občini Andraž pri Velenju. Nekatera, krajevno nedoločena imena pa z večjo ali manjšo 2:anesljivostjo prepoznamo v današnjih imenih kmetij v ožjem grajskem okolišu. Tako je sedanji Prijolič blizu grajskih razvalin skoraj gotovo nekdanja kmetija Petra Priola, nekdanjega Jurija Hartvega domnevamo na današnji kmetiji Artviga južno od Kavnikovega vrha, nekdanjega Miklavža "Nakantz" domnevamo na današnji kmetiji Konc zahodno od Kavnikovega vrha, Jurija Mačilnika domnevamo na današnji kmetiji Močivnik južno nad Zgornjo vasjo, Peter Mori je bil na mestu današnje kmetije Mom južno pod Reštovnikovim vrhom. Med časom, ko so Hebenstreiti izgubili Vodriž, in časom, ko so popisali te jodložnike, je najbrž minilo vsaj pol stoletja. Vendar kaže položaj podložnih cmetij na staro posest; Hebenstreiti najbrž niso imeli bistveno manj podložnikov, lahko pa so jih imeli več. 5.3. VPRAŠANJE O POSPLOŠEVANJU VODRIŠKIH STANOVANJSKIH RAZMER Skupna površina prostorov v stolpu in v obeh grajskih hišah na Vodrižu je merila približno 683 m^; ograjeno dvorišče, na katerem so stale še tri pomožne stavbe, je merilo približno 1000 m^. Te površine so za grajske standarde prve polovice 14. stoletja velike. Naši gradovi sobili navadno manjši, le največji,kot Brestanica, Slovenj Gradec in najbrž že tudi Bori in Ptuj, so imeli tedaj več hišne talne površine, vendar - razen Ptuja - manj obzidanega dvoriščnega prostora. Seveda so to bili romanski gradovi, katerih prostorski standardi so bili praviloma nizki, Vodriž pa je bil postavljen že v zahtevnejšem času in je bil še v deljeni lasti. Po vrednosti gospoščine je sodil Vodriž v srednjo posestniško plast. Leta 1436 so se pogajali za prodajo Vodriža za 500 funtov srebrnih denaričev (Muchar, Geschichte VH, str. 257). To je bila tedaj lepa vsota, vendar so jo vsaj dohodki in vrednosti posesti višjega oziroma bogatega plemstva močno presegali. Tako je npr. leta 1378 imela hči Hartnida Ptujskega za doto 800 funtov (GZM V, št. 23); leta 1437 je bil letni dohodek deželnega kneza z vsega Kranjskega 1000 funtov (Žontar, Vicedom, str. 312); leta 1386 sta bila skupaj prodana velika fevda - posestvo in mariborski grad na Piramidi in posestvo na Slemenu - kar za 3300 funtov (GZM V, št. 50). Nekako v srednje vrednosti sta sodila npr. gradova z gospoščinama Limbuš in Svarcenštajn, ki sta bila ocenjena na 400 oziroma 500 funtov (leta 1542 in 1441; Stopar, Topografija, str. 251, 520); med malo vredne plemiške posesti pa moremo uvrstiti npr. grad Kozje s 59 Gorazd Makarovič posestvom in zlasti dvore s posestvi, kot je bil Trebnik - bila sta ocenjena na 110 oziroma 100 funtov (leta 1587 in leta 1542; Stopar, Topografija, str. 209, 530). Stanovanjska kultura Vodriža more torej pomeniti model povprečnega plemiškega standarda v času pred uveljavitvijo poznosrednjeveškega vzora grajskega udobja in razkošja notranje opreme in oprave. Na Slovenskem izpričujejo uveljavitev novih potreb številne prezidave in dozidave gradov v 15. stoletju in nastanek pravokotniških gradov v 16. stoletju, ki zaradi obrambnih prvin (turška nevarnost) niso še samo udobne graščine; najbolj nazorno pa kažejo novi slog razkošnega plemiškega bivanja grajski in graščinski inventariji iz tega stoletja, ki so tudi na našem ozemlju že ohranjeni. Vodriž priča o stanovanjski ravni, ki je bila visoko nad ravnijo bivanja v lesenih kmečkih kočah, pa tudi v (vsaj v ogromni večini) lesenih mestih, kjer so manj premožni živeli v hišah z bivalno površino 20 do 30 m^ (Kühnel, Alltag, str. 268). Ruševine Vodriža se zdijo mogočne še današnjemu, velikih in zidanih stavb navajenemu človeku; v očeh kmetov je moral biti neznanska stavba, ki je z mogočnostjo izražala tudi oblast Hebenstreitov nad gospoščino; stanovanjski slog, ki so ga slutili za visokimi in trdnimi zidovi, pa so si najbrž komaj mogli predstavljati. Plemstvo je tvorilo le malenkosten del tedanjega prebivalstva; plemiška kultura je bila razvojno pomembna zlasti zaradi sprejemanja, posredovanja in uvajanja novosti v materialno življenje in mentaliteto. Vrednosti, ki so to omogočale, so seveda ustvarjali podložniki. Koliko teh vrednosti je plemstvo porabilo koristno in koliko jih je brezobzirno in neumno zapravilo, je že drugo vprašanje; takšno početje je namreč bolj ali manj lastno oblastnikom vseh doslej znanih človeških družb. SI. 1. Friderikova hiša. Rekonstruirani tlorisi pritličja, prvega in drugega nadstropja. Oznake pomenijo: Črte. Neprekinjena črta = obstoječe. Črtkana črta = neobstoječe, vendar nedvomno. Pikčasta črta = bolj ali manj domnevno. Številke. 1-3: režasta okenca z lijakastimi, zgoraj ravno skončanimi nišami / 4-9: okna s segmentno obokanimi lijakastimi nišami / 10-14: okna s pohodnimi okenskimi nišami / 15: glavni vhodni portal pod oknom 4 / 16-21: vhodi v stranske prostore (vhod 18 je pod stopnicami 26) / 22: stopnice v prvo nadstropje / 23: izogibalna niša za prehod na stopnice v pritličje / 24: spodnji krak v zid pomaknjenih stopnic, ki držijo v drugo nadstropje / 25: podest v prizmatični niši stopnišča v drugo nadstropje / 26: zgornji krak v zid pomaknjenih stopnic v drugo nadstropje / 27: pohištvena niša / 28: domnevno mesto kamina / 29: tramovnica za menjalnik odprtine nad stopnicami v prvo nadstropje / 30-32: konzole oboka. Črke. A, C: shrambna prostora / D, F, G, I: bivalni prostori / B, E: komunikacijska vezna prostora / H: prehodna kapela / K: prezbiterialni, obokani del kapele / J: stranišče. Del oboka nad prezbiterialnim delom kapele, ki je označen kot obstoječ, je zrušen; na aerofotografiji Geodetskega zavoda SRS iz leta 1981 je še viden. 60 Grad Vodriž 61 Gorazd Makarovič Šl. 2. Ponazorilna skica rekonstruirane notranjščine Friderikove hiše. Sevemi obodni zid, v katerem (razen desno zgoraj, kjer je bilo stranišče) ni odprtin, ni narisan. Zaradi nazomosti je notranjščina upodobljena iz treh očišč, etaže pa so razmaknjene med seboj. Letve, ki nosijo lesene stopnice v pritličju, in zgomji zaključki pohodnih okenskih niš v dmgem nadstropju so domnevni. 62 Grad Vodriž SI. 3. Okenska niša in t)dprtina okna 3. Leta 1987 SI. 4. Konstrukcija poda na podlagi sledov na zahodni steni prostorov C oziroma F in v nasutini najdenega fragmenta opečnega tlakovca. SI. 5. Tramovnice in ostanki ometa na zahodni steni prostorov C in F 63 Gorazd Makarovič bi. (). l'ort.il iw. I'ogk'd IZ nekdanjega prostora E. Leta 1987 bi. /. Izogibalna nisa23. Leta 198/ SI. 8. Skica položaja tramovnic ob izogibalni niši 23 in skica rekonstrukcije v njih ležečih tramov 64 Grad Vodriž SI. 9. Ponazorilni model rekonstruiranega osrednjega dela Friderikove hiše brez vzhodne predelne stene. Pogled na zahodni in sevemi del SI. 10. Ponazorilni model rekonstmiranega osrednjega dela Friderikove hiše brez vzhodne predelne stene. Pogled na južni in zahodni del. Oblika zgomjega zaključka pohodne okenske niše v dmgem nadstropju je domnevna. 65 i Gorazd Makarovič SI. 11. Južna stena osrednjega dela Friderikove hiše leta 1987. Spodaj je okno 4, v sredini so stopnice 24 in podest stopnišča v zidu 25; zgoraj so ostanki pohodne okenske niše 12. 66 Grad Vodriž SI. 12. Pohištvena niša 27 in tramovnice poda prostora D. Leta 1987 SL 13. Portal stranišča J. Leta 1987 \ SI. 14. Portal 21; levo ob njem je vidna konzola 32, ki je nosila obok. Leta 1987 67 Gorazd Makarovič SI. 15. Spodaj je deloma vidna portalna niša 19, zgoraj je stran portala 21, ki je gledala v prostor 1. Desno ob deblu je viden konstrukcijski detajl, ki najbrž priča o kaminu. Leta 1987. Prim. si. 16. 68 Grad Vodriž SI. 16. Skica portala 21 in konstrukcijskega detajla, ki najbrž kaže na kamin. Leta 1987. Prim. si. 15. SI. 17. Vzhodna fasada Friderikove hiše. Leta 1987 SI. 18. Južna fasada Friderikove hiše z ostanki vhodnega stolpiča. Leta 1987 69 Gorazd Makarovič SI. 19. Zahodni del Friderikove hiše. Na zunanjščini severne obodne stene sta konzoli pomolnega stranišča. Leta 1987 70 Grad Vodriž SI. 20. Ponazorilna skica rekonstruirane Friderikove hiše. Pogled na južno in vzhodno fasado. Oblike nadzidkov na vhodnem stolpiču in na zidu ob njem so domnevne. 71 Gorazd Makarovič SI. 21. Vodriž na načrtu franciscejskega katastra. V veliko ruševinsko parcelo sem situiral obstoječe zidove; tloris zidovja sem posnel po načrtu Iva Gričaija (gl. Stopar, Razvoj, str. 117). SI. 22. Vodriž na katastrskem načrtu iz leta 1884 72 i Grad Vodriž SI. 23. Vodriž. Tlorisna skica sledov renesančnega obzidja, obrambnega jarka in pobočja vseka ob prvotni poti. Sledove sem narisal na načrt franciscejskega katastra. SI. 24. Ruševine gradu Vodriža. Nadrobnost aerofotografije Geodetskega zavoda SRS leta 1981. Pogled iz severovzhoda. Spodnja puščica kaže na ostanek oboka v Friderikovi hiši; zgornja in srednja puščica kažeta na južni in zahodni vo gal ostankov zidov Henrikovega stolpa, ki sta obraščena z grmovjem. j 73 Gorazd Makarovič SI. 25. Tlorisna skica prvotnega stanja gradu Vodriža. Objekti so označeni z imenovanji iz listine o razdelitvi gradu med brate Hebenstreite leta 1338. 74 Grad Vodriž SI. 26. Grad Vodriž na Vischerjevem bakrorezu iz leta 1681. Pogled s severa. Okenske odprtine na levi, Bertoldovi hiši, desna stran grebena in pot so upodobljeni poljubno. SI. 27. Skica poglavitnih prvotnih sestavin gradu Vodriža. Pogled s severovzhoda. Od leve proti desni se vrstijo: Bertoldova hiša, vhodna dvoriščna stavba, ob kateri vodijo stopnice k Friderikovi hiši, in Henrikov stolp. 75 Gorazd Makarovič 76 SI. 28. Meje vodriškega grajskega pomiija po opisu iz leta 1576. Izrecno omenjeni kraji so podčrtani, črni piki označujeta omenjeni koriti za napajanje živine, krogec kaže položaj gradu. Meje sem narisal na zemljevid iz Atlasa Slovenije, Ljubljana 1985; Geodetskemu zavodu RS se iskreno zahvalju jem za prijazno dovoljenje za objavo. Grad Vodriž ZAHVALA, Peščenjak zidakov je na podlagi odlomka prijazno določil dr. Ernest Faninger, Andrej Dular in Slavko Sakelšek sta pomagala pri prenašanju, oziroma sestavljanju ter postavljanju lestve in pri merjenju, Janez Cme je pomagal pri merjenju; vsem iskrena hvala. KRAJŠAVE NAVAJANIH VIROV IN UTERATURE Attali, Poredak = Jacques Attali, Kanibalski poredak. Život i smrt medicine, 2^greb 1984. Bilderlexikon = Bilderlexikon der Erotik h Kulturgeschichte, Wien/Leipzig^l928. Blaznik, Topografija = Pavle Blaznik, Historična topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500; 1, Maribor 1986; 2, Maribor 1988; 3, Darja Mihelič, Seznam krajevnih imen v srednjeveških virih, Maribor 1989. Boehn, Mode = Max von Boehn, Die Mode, pred. Ingrid Loschek, 1, München 1986. Borst, Lebensformen = Arno Borst, Lebensformen im Mittelalter, Frankfurt am Main/Beriinl987. Brunner, Ritter = Karl Brunner - Falko Daim, Ritter Knappen Edelfrauen, Wien/Köln/Graz 1981. Curk Viri = Jože Curk Viri za gradbeno zgodovino Maribora do 1850, Pokrajinski arhiv Maribor, Viri 1, Maribor 1985. Delumeau, Strah = Žan Delimo, Strah na Zapadu XIV - XVII! veka. Biblioteka "Zamak kulture", Vmjačka banja 1982. Ennen, Frauen = Edith Ennen, Frauen im Mittelalter, München 1986. Flohn, Climate = Hermann Flohn - Roberto Fantechi, The Climate of Europe: Past, Present and Future, Dordrecht 1984. GDZS I = Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, Zgodovina agrarnih panog, 1. zvezek. Agrarno gospodarstvo, Ljubljana 1970. GDZS II = Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, Zgodovina agrarnih panog, 2. zvezek, Družbena razmerja in gibanja, Ljubljana 1980. Gebhard, Untersuchungen = Torsten Gebhard, Volkskundliche Untersuchungen zu dem I nventar des Ri tters Erhard Rainer von Schambach bei Straubing aus der Zeit um 1360, Bayerisches Jahrbuch für Volkskunde 1978/79, Volkach vor Würzburg 1979. Goetz, Leben = Hans-Werner Goetz, Leben im Mittelalter vom 7.biszum 13. Jahrhundert, München 1986. Gurevič. Weltbild = Aaron J. Gurjewitsch, Das Weltbild des mittelalterlichen Menschen, München 1986. GZM = Jože Mlinaric, Gradivo za zgodovino Maribora, V. zvezek, Pokrajinski arhiv Maribor 1979. Janisch, Lexikon = Josef Andr. Janisch, Topographischstatistisches Lexikon von Steiermark, III. Bd., Graz 1885. KLS = Krajevni leksikon Slovenije, IV. del, Ljubljana 1980. 77 Gorazd Makarovič Koropec, Gospoščine = Jože Koropec, Zemljiške gospoščine med Dravogradom in Mariborom do konca 16. stoletja, Maribor 1972. Koropec, Slovenj Gradec = Jože Koropec, Srednjeveško gospostvo Slovenj Gradec, Časopis za zgodovino in narodopisje, letnik 49 (nova vrsta 14), zv. 1, Maribor 1978. Kotruljevič, O trgovini = Delia mercatura et del mercante perfetto. Libri qvattro. Di M. Benedetto Gotrugli Ragueo. Scritti gia piu di anni CX, etc. In Vinegia, al' Elefanta. MDLXXIII. Faksimile z vzporednim prevodom Žarka Muljačiča, Dubrovnik 1989. Kuenriger = Die Kuenringer, Das Werden des Landes Niederösterreich, Katalog des Niederösterreichischen Landesmuseums, NF 110, Wien 1981. Kühnel, Alltag = Harry Kühnel, izd., Alltag im Spätmittelalter, Graz/Wien/Köln 1986. Le Goff, Civi izacija = Jacques Le Goff, Srednjovekovna civUizacija zapadne Evrope, Beograd 1974. Le Goff, Mensch = Jacques Le Goff, izd.. Der Mensch des Mittelalters, Frankfurt/New York 1989. Lexer, Wörterbuch = Matthias Lexers Mittelhochdeutsches Taschenwörterbuch, Stuttgart 1986. Loewe, Wörterbuch = Richard Loewe, Deutsches etymologisches Wörterbuch, Berlin / Leipzig 1930. Makarovič, Gamberk = Gorazd Makarovič, Pričevanje romanskega gradu Gamberka o stanovanjski kulturi, Varstvo spomenikov. Revija za teorijo in prakso spomeniškega varstva XXX, LJubljana 1988. Makarovič, Kebelj = Gorazd Makarovič, Pričevanje gotskega stolpa Keblja o stanovanjski kulturi (oddano v tisk) Meckseper, Stadt = Cord Meckseper, Kleine Kunstgeschichte der deutschen Stadt im Mittelalter, Darmstadt 1982. Melik, Slovenija = Anton Melik, Slovenija, I, Splošni del, 1. zvezek, Ljubljana 1935. Meli, Gerichtsbeschreibungen = Anton Meli und Hans Pirchegger, Steierische Gerichtsbeschreibungen. Beiträge zur Erforschungsteirischer Geschichte XXXVII-XL (NF V-VIII), Graz 1914. Muchar, Geschichte = Albert Muchar, Geschichte des Herzogthums Steiermark II, Graz 1845; VI, Graz 1859; VII, Graz 1864. Nojfert, Projektovanje = Emst Nojfert (Neufert), Arhitektonsko projektovanje, Beograd 1985. Oswald, Lexikon = Gert Oswald, Lexikon der Heraldik, Leipzig 1984. Peters, Artzt = Hermann Peters, Der Artzt und die Heilkunst in der deutschen Vergangenheit, Monographien zur deutschen Kulturgeschichte III, Leipzig 1900. Piper, Abriss = Otto Piper, Abriss der Burgenkunde, Leipzig 1904. Piper, Burgenkunde = Otto Piper, Burgenkunde, München 1895. Preiss, Museum = Achim Preiss - Karl Stamm - Frank Günter Zehnder, Das Museum, München 1990. Schultz, Leben = Alwin Schultz, Deutsches Leben im XIV. und XV. Jahrhundert, I, Prag/Wien/Leipzig 1892. Starzer, Lehen = Albert Starzer, Die landesfürstlichen Lehen in Steiermark von 1421-1546, Beiträge zur Kunde steiermärkischer Geschichtquellen XXXII, Graz 1902. Stegenšek, Topografija = Avguštin Stegenšek, Konjiška dekanija. Umetniški spomeniki Lavantinske škofije, drugi zvezek, Maribor 1909. Stopar, Cisterna = Ivan Stopar, K problemu cisterne na gradu Celje, Varstvo spomenikov, Revija za teorijo in prakso spomeniškega varstva XXIV, Ljubljana 1982. Stopar, Gradovi = Ivan Stopar, Gradovi na Slovenskem, Ljubljana 1986. Stopar, Razvoj = Ivan Stopar, Razvoj srednjeveške grajske arhitekture na slovenskem Štajerskem, Ljubljana 1977. Stopar, Topografija = I vanStopar, Gradovi, graščine in dvorci na slovenskem Štajerskem, Univerza Edvarda Karde ja v Ljubljani, Filozofska fakulteta. Znanstveni inštitut, Ljubljana 1982. Štukl, Inventar = Franc Štukl, Inventar škofjeloškega gradu iz leta 1315, Loški razgledi XI, Škofja Loka 1964. Tannahill, Kulturgeschichte = Reay Tannahill, Kulturgeschichte des Essens, DTV München 1979. 78 Grad Vodriž Thiel, Geschichte = Erika Thiel, Geschichte des Kostüms, Beriin 1963. Trstenjak, Črtice = Davorin Trstenjak, Zgodovinske črtice o nekdanji provinciji Windischgraz; I, Kres, Leposloven in znanstven list, 1. letnik, Celovec 1881; II, Kres, Leposloven in znanstven list, II. letnik, Celovec 1882. Vale, Itinerario = Giuseppe Vale, Itinerario di Paolo Santonino in Carintia, Stiria e Camiola negli anni 1485-1487 (Codice vaticano latino 3795), Studi e testi 103, Citta del Vaticano 1943. Valvasor, Ehre = Joharm Weichart Valvasor, Die Ehre des Hertzogthums Grain, Nürnberg / Laibach 1689. Vilfan, Zgodovina = Sergej Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, Ljubljana 1961. Vischer, Topografija = Georg Matthaeus Vischer, Topographia Ducatus Stiriae 1681. Herausgegeben und mit einem Nachwort versehen von Anton Leopold Schuller, Zweite verbesserte Auflage, I, II, Graz 1976. Winzer, Kulturgeschichte = F. Winzer, Kulturgeschichte Europas, Köln/Braunschweig s.a. Zahn, Miscellen = J.(oseph) von Zahn, Steierische Miscellen zur Orts- und Culturgeschichte der Steiermark, Graz 1899. Zoepfl, Kulturgeschichte = Friedrich Zoepfl, Deutsche Kulturgeschichte I, Freiburg im Breisgau 1928. Zontar, Vicedom = Josip Zontar, Kranjski deželni vicedom. Prispevek zgodovini srednjeveške finančne uprave na Kranjskem, Razprave SAZU V, Razred za zgodovinske in družbene vede, Hauptmannov zbomik,Ljubljana 1966. BESEDA O AVTORJU Dr. Gorazd Makarovič je kustos za ljudsko umetnost v Slovenskem et- nografskem muzeju v Ljubljani. Njegovo raziskovalno delo sega čez meje osnovnega delovnega področja. Avtorjevo širino označuje formulacija njegovih raziskoval- nih prizadevanj v zadnjih letih: Zgodovina kulture in odnos prebivalstva do kulture na Slovenskem od naselitve do 2. svetovne vojne. Je pisec večjega števila razprav. Za eno izmed njegovih pomembnejših del velja knjiga Slovenska ljudska umetnost (Ljubljana 1981). ABOUT THE AUTHOR Dr. Gorazd Makarovič is curator of folk art at the Slovene Ethnographic Museum in Ljubljana. His research work extends beyond the borders of his basic field; his most recent works concern the history of culture and the attitude of the population towards culture in Slovenia from the time of earliest settlement to the Second Worid War. He is the author of a number of articles; his most outstanding work is the book Slovene Folk Art (Ljubljana 1981). SUMMARY THE CASTLE VODRIŽ - A MONUMENT TO A KNIGHTS DWELLING IN THE EARLY GOTHIC PERIOD The original appearance of the early Gothic castle Vodriž in Slovene Styria is described, especially the castle residential house, which after the division of the castle in 1338 among three brothers, the knights Hebenstreit, was acquired by Friderik. The results of the reconstruction can be seen in pictures 25 and 27, which show the original castle layout, and in pictures 1,2,9,10 and 20, which depict Friderik's house. 79 Gorazd Makarovič 80 The house covers an area of 270 m . On the ground floor were two dimly lit storage areas, while the servants' quarters were located on the better lit first floor. The knight's own living quarters were on the second floor, together with a chapel and privy. In the central part of the building on both the ground floor and the first floor were halls. The walls were of plaster and the floor paved with brick. The knighf s floor was poorly heated by a fireplace. Water was supplied from a filtered well in the courtyard, which collected rainwater from the roof. The castle was well fortified, giving its residents a feeling of security; times were hard economically and full of violence. Friderik's family lived day after day in their limited space within the castle. Everyday social contacts existed only among the castle residents, and the rhythms of life were tied to the seasons and the church calendar. The Hebenstreits belonged to the knightly class and enjoyed a good position in society. They were liegemen of the patriarch of Aquileia. Their dwelling represents the standard of the middle landed class of the lower aristocracy in the early Gothic period. JANUSOV RAZDELEK JANUS' DEPARTMENT Maria Kundegraber Kočevje - nemški jezikovni otok v 19. stoletju Kočevje - German linguistic island in the 19th century Ta "d voobrazi", dvojezični razdelek pomeni vrata (lat. ianua = vrata) iz sveta in v svet. Članki, razprave, ki jih Etnolog v njem prinaša, bodo vedno v celoti objavljeni dvojezično; v jeziku pisca in v slovenščini oziroma v slovenskem in v enem izmed svetovnih jezikov. This "two-faced", bilingual section represents a door to and from the world (kit. ianua = door). Articles and studies presented here are published in their entirety in two languages: the language of the author and Slovene, or rather in Slovene and one of the major world languages. (I.Sm.) DIE DEUTSCHE SPRACHINSEL GOTTSCHEE IM 19. JAHRHUNDERT Maria Kundegraber IZVLEČEK V članku Kočevje - nemški jezikovni otok v 19. stoletjuavtorica opisuje nekatere kulturne sestavine Kočevarjev, kakor jih je razbrala iz pisanih virov, pričevalnih za tisti čas. ABSTRACT In the article Kočevje - German linguistic island in the 19th century, the author describes some aspects of the culture of Kočevje residents on the basis of written sources from that time. Nach dem Aufhören der Türkeneinfälle und einer Zeit schwerer Bedrückung, die 1515 zum Bauernaufstand führte, erlebte das Gottscheerland - die Grafschaft Gottschee - seit dem Erwerb des Gebietes durch die Grafen von Auersperg 1641 eine ruhigere Periode. Die wirtschaftlichen Voraussetzungen waren freilich auch in dieser Zeit ungünstig, und die 1792 erfolgte Erhebung des Herrschaftsbesitzers in den Rang eines Herzogs von Gottschee brachte der Bevölkerung deine Vorteile. Sie musste nach wie vor von den kargen Bauemwirtschaften, der Hausindustrie mit Holzwaren - und Leinenerzeugung und dem Hausierhandel in fernen Ländern leben. Die Stadt Gottschee (Kočevje), der das Stadtrecht 1471 verliehen vorden war, hatte um die Wende zum 19. Jahrhundert nur etwa eintausend Einwohner, bei denen aber das Handwerk eine untergeordnete Rolle spielte. Die meisten Stadtbewohner lebten von der Landwirtschaft und dem Handel. Die Sprachgrenze hatte sich im laufe der Jahrhunderte in einer Art Ausgleichsbewegung herausgebildet, nachdem die Siedlungstätigkeit von aussen abgeschlossen war. An frühere Verhältnisse erinnern noch Windischdorf (Slovenska vas) in der Sprachinsel nördlich der Stadt Gottschee und Nemška vas (= Deutschdorf) südlich von Reifnitz (Ribnica). In Windischdorf konnten 1573 die Bewohner nur mehr die deutsche Sprache, wie aus einer Eingabe des Pfarrers von Gottschee hervorgeht. Der Anreiz für Neuzuzügler aus der Nachbarschaft war gering, da es keine verlockenden wirtschaftlichen Möglichkeiten gab, abgesehen davon, dass eine Fluktuation der bäuerlichen Bevölkerung durch die Grundherrschaft eingeschränkt wurde, ja wenn sie nicht in deren Interesse lag, unmöglich war. Die Tatsache, dass das Gottscheerland eine eigene Herrschaft war, hat die Stagnation noch verstärkt. 82 Die Deutsche Sprachinsel Gottschee im 19. Jahrhundert Das beginnende 19. Jahrhundert brachte neue Unruhe von aussen; die Gottscheer wurden in die Wirren der europäischen Geschichte hineinge2X5gen, sie teilten das Schicksal des Landes Krain. Es traten aber auch Veränderungen und Neuerungen ein, die die Bewohner des Herzogtums Gottschee und ihre Kultur auch ausserhalb des Landes bekannt machten. Diese Entwicklung wurde durch das beginnende landeskundliche und topohraphische Interesse der Aufklärungszeit eingeleitet und durch die frühen volkskundlichen Aufzeichnungen und Forschungen in der zweiten Hälfte des Jahrhunderts fortgesetzt. Im Jahre 1809 kam Gottschee nach dem Unterliegen des österreichischen Truppen in Oberitalien in unmittelbare Berührung mit dem napoleonischen Kriegsgeschehen. Die französischen Truppen, aus dem Kanaltal kommend, im Mai dieses Jahres in Krain ein. Schon 1797 waren auf dem Schweinberg (Jasnica) fünf Befestigungen durch 2892 Gottscheer, 565 Kostler und 838 Reifnitzer errichtet worden, die jedoch 1809 die Besitzergreifung des Gottscheerlandes durch die Franzosen nicht verhindern konnten. Es fand bei Kemdorf (Mlaka) ein Gefecht statt, bei dem die Gottscheer unterlagen. Am 7. Juli forderten die Franzosen eine hohe Kontribution von Krain, von der auch die Gottscheer betroffen waren. Sechshundert Gottscheer Bauern, die ihre Zahlungen nicht geleistet hatten, erhoben sich am 10. September gegen die Franzosen. Nach einer Verstärkung der Besatzung durch ein weiteres französisches Bataillon wurden die Aufständischen zerstreut. In der Nacht vom 8. auf den 9. Oktober brach ein neuer Aufstand in Gottschee und Weisskrain aus. Bei Malgem (Mala gora) fielen drei französische Offiziere, am 9. Oktober wurde in Lienfeld (Livold) der Kreiskommissär von Rudolfswerth (Novo mesto) erschlagen. Daraufhin Hessen die Franzosen die Stadt Gottschee plündern und anzünden, ebenso PöUand (Predgrad) und Kostel. Die Häuser der Stadt waren damals noch zum grössten Teil aus Holz gebaut. Fünf Anführer wurden am 18. Oktober erschossen: einer aus der Stadt, einer aus Windischdorf (Slovenska vas), einer aus Eben (Ravne), zwei aus Malgem (Mala gora). ^ Nach dem Frieden von Schönbmnn vereinigten die Franzosen die eroberten Länder dieser Region zu den "Illyrischen Provinzen", deren Verwaltungseinteilung auch nach dem Abzug der Besatzung 1814 im "Königreich lUyrien" bis 1849 erhalten blieb. Die Franzosenzeit lebte in der Volkssage weiter, die von der Ermordung eines französischen Offiziers in Graflinden (Knežja Lipa) erzählt. Er wurde darnach in der sogenannten Franzosengmbe begraben. Die Vergeltung für den Mord traf den Suppan von Graflinden.^ 1849wurden neue Verwaltungseinheiten geschaffen, wodurch dasbis dahin zusammengehörende Siedlungsgebiet der deutschen Gottscheer drei Bezirkshauptmannschaften beziehungsweise fünf Gerichtsbezirken zugeteilt wurde. Zum Bezirk Gottschee kamen slowenische Dörfer, Gottscheer Dörfer wurden zu Rudolfswerth (Novo mesto) und Tschernembl (Črnomelj) 1 Herbert Otterstädt, Gottschee. Verlorene Heimat deutscher Waldbauem. Freilassing 1962. S. 27. - Ivan Sitnonič, Zgodovina kočevskega ozemlja. In: Kočevski zbornik (Ljubljana 1939) S. 45 - 130; hier. S. 127 f. 2 Wilhelm Tschinkel, Gottscheer Volkstum. Rosegg (Kärnten) 1931. Nr. 87, S. 126. 83 Maria Kundegraber geschlagen. Damit war die einheitliche Verwaltung für das Siedlungsgebiet verschwunden. Durch die Auflösung des Untertanenverbandes wurden Zehent und Robot aufgehoben. Mehr als 9900 Hektar Wald und Weideland gingen in Bauembesitz über. In der Folge entstanden einige kleinere Industriebetriebe, die nichterbenden Bauernsöhnen eine Arbeitsmöglichkeit boten. Das 1795 gegründete Eisenwerk in Hof (Dvor) hatte für Gottschee nur insofern Bedeutung, als auch aus den Gottscheer Wäldern der Herrschaft Auersperg Holz und Holzkohle geliefert wurden. 1835 gründeten die Gebrüder Ranzinger zwischen Suchen (Draga) und Masern (Grčarice) eine Glashütte, die Karlshütte (Glažuta), die aber wegen Unrentabilität wieder aufgelassen wurde. Es fehlte im Gebiet die notwendige Voraussetzung zur Gewinnung des mineralischen Rohstoffes, der zugeführt werden musste. 1856 wurde ein zweiter Versuch mit einer Glashütte in der Nähe der Stadt Gottschee, nämlich bei Schalkendorf (Salka vas) durch dieselben Unternehmer gemacht. Dazu holte man Glasarbeiter aus der Steiermark und aus Böhmen, doch sie konnten ebenfalls nicht verhindern, dass 1888 auch dieser Betrieb eingestellt wurde. Die geologischen und die Verkehrsbedingungen waren hier nicht wesentlich besser gewesen als bei der Karlshütte. Erst 1893 wurde nach fast zwanzigjährigen Bemühungen und Planungen die Bahnlinie Laibach - Grosslupp - Gottschee (Ljubljana - Grosuplje - Kočevje) eröffnet, die allerdings eine Sackbahn blieb. Ohne den durch die "Trifailer Kohlen Werksgesellschaft" in Aussicht genommenen Bergbau bei Schalkendorf (Salka vas), der von lang dauernder Bedeutung werden sollte, wäre es vielleicht auch damals noch nicht zum Bahnbau gekommen. Die Bergbaugesellschaft sicherte eine grössere Frachtmenge auf der Bahnlinie zu. ^ Der Kohlenabbau, ein Tagbau, an den heute nur mehr der See an seiner Stelle erinnert, begann bereits 1892. Er beschäftigte nicht nur Arbeiter aus den umliegenden Dörfern, sondern führte zu einer beträchtlichen Zuwanderung slowenischer Bergleute mit ihren Familien, die sich vorerst als Inwohner bei den Gottscheem niederliessen, und nach und nach eigene Häuser errichteten. Am bedeutendsten für das Ländchen waren aber, weil dem natürlichen Vorkommen entsprechend, die ebenfalls seit dem 19. Jahrhundert betriebenen Sägewerke. Schon 1857, nach Fertigstellung der Südbahnstrecke Laibach - Triest (Ljubljana - Trst) kam es in Travnik zum Bau einer Dampfbrettsäge, für die man die Eisenbahnstation Rakek nutzbar machte und die Bretter dort zum Transport verlud. Im Gottscheer Gebiet selbst entstand die erste, mit Dampfkraft betriebene Säge 1871 in Karlshütte (Glažuta), am Standort der ersten Glashütte, ein weiteres in Kaltenbrunn ( ) ebenfalls 1871 und in Bärenheim (Medvedjek) 1878. Nach der Eröffnung der Bahnlinie nach Gottschee wurden auch grössere Dampfsägen in Hirschgruben (Jelendol) und im Homwald (Rog), sowie kleinere Sägen errichtet. Bis zur Gründung der verschiedenen Betriebe hatte der Wald wenig Nutzen gebracht: er lieferte Bau- und Brennholz, das Holz 3 Oosef Erker, H^.),]uhaiäums-Festbuchutg-Uhn 1967), S. 97 ff. 3 03 i Maria Kundegraber schliesslich reiche Früchte tragen sollte. Anreger dieser wegweisenden Arbeit war Tschinkeis Lehrer an der Universität in Prag, Adolf Häuften, ein gebürtiger Laibacher, der eine erste, alle kulturellen Bereiche berücksichtigende Landes- und Volkskunde von Gottschee geschrieben hatte. ^* Mit Hans Tschinkel aber gingen die wichtigsten volkskundlichen Forschungen in die Hände der Gottscheer über, die nun selbst wichtige Beiträge zur Erforschung der Sprachinsel leisten sollten. 24 Adolf Hauffen, Die deutsche Sprachinsel Gottschee. Geschichte und Mundart, Lebensverhälltnisse, Sitten und Gebräuche, Sagen, Märchen und Lieder. Graz 1895. 23 Hans Tschinkel, Grammatik der Gottscheer Mundart. Halle a. S. 1908. 104 KOČEVJE - NEMŠKI JEZIKOVNI OTOK V 19. STOLETJU Maria Kundegraber Po koncu turških vpadov so nastopili hudi časi, ki so leta 1519 povzročili kmečki punt. Mirnejše obdobje pa se je začelo potem, ko je leta 1641 Kočevsko oziroma Kočevska grofija prešla v last grofov Auerspergov. Gospodarske razmere so, seveda, bile še vedno neugodne in leto 1792, ko je zemljiški gospod bil imenovan za kočevskega vojvodo, ni prineslo prebivalstvu nobenih koristi. Še naprej so se morali preživljati z delom na revnih kmetijah, z domačo obrtjo, izdelovali so izdelke iz lesa in platno ter krošnjarili po daljnih deželah. Kočevje, ki si je pridobilo mestne pravice leta 1471, je ob prelomu 19. stoletja štelo le kakšnih tisoč prebivalcev, pri katerih pa je obrtna dejavnost imela podrejeno vlogo. Večina mestnih prebivalcev je živela od zemlje in od trgovine. Potem ko so se nehali priseljevati novi ljudje od zunaj, se je jezikovna meja v stoletjih počasi ustalila. Na prejšnje razmere spominjata še Slovenska vas, ki je na jezikovnem otoku sevemo od Kočevja, in Nemška vas, ki leži južno od Ribnice. Kot je razvidno iz zapisa kočevskega župnika, so leta 1573 znali v Slovenski vasi le nemško. Za nove priseljence naselitev ni bila vabljiva, ker ni bilo ugodnih gospodarskih razmer, čeprav je bila fluktuacija kmečkega prebivalstva zaradi posesti zemljiške gospode omejena ali kar nemogoča, kadar je bila v nasprotju z njenimi interesi. To, da je bilo Kočevsko samostojno gospostvo, je še večalo stagnacijo. V začetku 19. stoletja je bumo dogajanje evropske zgodovine poseglo tudi med Kočevarje, saj je tudi njih zadela usoda dežele Kranjske. Nastopile so spremembe in novosti, ki so s kočevskim vojvodstvom in njegovo kulturo seznanile tudi ljudi zunaj njenih meja. Takšen razvoj v času prosvetljenstva je bil posledica zanimanja za deželo in njeno topografijo in se je nadaljeval z raziskovalno dejavnostjo v dmgi polovici 19. stoletja. Po porazu avstrijske vojske v sevemi Italiji leta 1809 je prišlo Kočevje v stik z Napoleonovo vojsko. Francoske čete, ki so prodirale iz Kanalske doline, so maja tega leta vkorakale na Kranjsko. Že leta 1797 so na Jasnid pozidali pet utrdb, pri čemer je sodelovalo 2892 Kočevarjev, 565 Kostelcev in 838 Ribničanov. Vendar pa te utrdbe leta 1809 niso mogle preprečiti Francozom, da se ne bi polastili Kočevske krajine. Pri Mlaki je prišlo do bitke, ki sojo Kočevarji izgubili. Za sedmega julija so Francozi od Kranjske zahtevali visoko kontribucijo, s katero so prizadeli tudi Kočevarje. Šeststo kočevskih kmetov, ki niso mogli plačati svoje kontribucije, seje 10. septembra uprio Francozom. Potem ko je prišel na pomoč 105 Maria Kundegraber še en francoski bataljon, so ti razgnali upornike. V noči od 8. na 9. oktober je sledil ponoven upor na Kočevskem in v Beli krajini. Pri Mali Gori so padli trije francoski častniki, 9. oktobra pa je bil v Livoldu ubit okrožni komisar iz Novega mesta. Francozi so tedaj oplenili in požgali Kočevje pa tudi Predgrad in Kostel. V tistem času so bile hiše v mestu še večinoma lesene. 18. oktobra so ustrelili pet vodij upora, izmed katerih je bil eden iz mesta, eden iz Slovenske vasi, eden iz Raven in dva z Male Gore.' Po mirovni pogodbi v Schönbrunnu so Francozi priključili osvojeno ozemlje te regije Ilirskim provincam, katerih upravna ureditev se je ohranila v "kraljevini Iliriji" tja do leta 1849, tudi po umiku francoskih oblasti leta 1814. Francoska oblast je živela dalje v ljudski pripovedi, ki govori o uboju nekega francoskega častnika v Knežji Lipi. Pokopali so ga domnevno v t. im. Francoski jami. Maščevanje za ta umor pa je menda zadelo župana Knežje Lipe. ^ Leta 1849 so nastale nove upravne enote. Dotlej enotno naselitveno ozemlje nemških Kočevarjev je razpadlo na tri okrajna glavarstva oziroma pet sodnih okrožij. Okrožju Kočevje so pripadle slovenske vasi, medtem ko so vasi Kočevarjev prišle pod Novo mesto in Črnomelj. S tem je bilo konec enotne uprave za to naselitveno območje. Z odpravo podložništva sta bili odpravljeni tudi desetina in tlaka. Več kot 9900 ha gozda in pašnikov je prešlo v last kmetov. Kasneje je nastalo nekaj manjših industrijskih podjetij in ta so dala delo kmečkim sinovom, ki niso dedovali zemlje. Železarsko podjetje v Dvoru, ki so ga ustanovili 1795, je bilo za Kočevsko pomembno le zato, ker je potrebovalo les in lesni premog iz kočevskih gozdov, kjer so gospodarili Auerspergi. Leta 1835 so bratje Ranzinger med Drago in Grčaricami ustanovili steklarno Glažuto, ki pa so jo zaradi nerentabilnosti kmalu opustili. Na tem območju namreč ni bilo ustrezne surovine in sojo morali voziti od drugod. Leta 1856 so isti podjetniki ponovno postavili steklarno, to pot vbližini mesta Kočevja, pri Šalki vasi. Prišli so steklarji s Štajerskega in Češkega, vendar zopet niso mogli preprečiti propada podjetja leta 1888. Geološke in prometne razmere tudi tu niso bile dosti boljše kot pri Glažuti. Šele leta 1893, po skoraj dvajsetletnen trudu in načrtovanju, so odprli železniško progo Ljubljana-Grosuplje-Kočevje, ki pa je ostala na slepem tiru. Brez premogovnika pri Šalki vasi, za katerega se je zanimala Trix)veljska premogovniška družba in ki je kasneje postal zelo pomemben, takrat morda sploh ne bi začeli graditi železniško progo. Z njo si je premogovniška družba zagotovila prevoz večjega tovora po železnici. ^ Pridobivanje premoga na dnevnem kopu, na katerega danes spominja le jezero, seje začelo že leta 1892. Pri tem niso bili zaposleni le delavci iz okoliških vasi. Rudnik je privabil slovenske rudarje, ki so se priselili z družinami. Sprva so stanovali pri Kočevarjih, polagoma pa so si postavili svoje hiše. 1 Herbert Otterstädt, Gotschee. Verlorene Heimat deutscher Waldbauem. Freilassing 1962, Str. 27. - Ivan Simonič, Zgodovina kočevskega ozemlja, v: Kočevski zbornik (Ljubljana 1939, str. 45-130; tukaj: str. 127 in dalje. 2 Wilhelm Tschinkel, Gottscheer Volkstum. Rosegg (Koroška) 1931. Št. 87, str. 126. 3 Oosef Erker, založnik), Jubiläums-Festbuch der Gottscheer 600-Jahrfeier. Kočevje 1930, str. 152 - Hugo Gmthe, Die deutsche Sprachinsel Gottschee in Slowenien. Ein Beitrag zur Deutschtumskunde des europäischen Südostens. Münster i. Westf. 1931, str. 171,176. 106 Kočevje, nemški jezikovni otok v 19. stoletju Za to deželico pa so bile zaradi naravne danosti najpomembnejše žage, ki so delovale že od 19. stoletja. Že 1857. leta, po dograditvi južne železnice Ljubljana-Trst, je v Travniku nastala parna žaga. Služila ji je železniška postaja na Rakeku, kjer so natovarjali deske na tovorni vlak. Na Kočevskem pa so leta 1871 zgradili prvo parno žago v Glažuti, kjer je nekoč stala prva steklarna. Žage so nastale še v Kaltenbrunnu leta 1871 in v Medvedjeku leta 1878. Po otvoritvi kočevske železniške progre so začele delovati še večje žage v Jelendolu in v Rogu in nekaj manjših. Pred ustanovitvijo teh podjetij je gozd prinašal le malo koristi. Iz njega so pridobivali le gradbeni les in drva, les za izdelavo posod in orodja ter pepelike. Nabirali so tudi kresilne gobe, ki so rastle na bukovju, uporabljali pa so jih za vžigalnike. * V krajih Svetli Potok, Kumrova vas in Staro Brezje so okrog leta 1850 nastale delavnice, v katerih so izdelovali loden. Neki krošnjar se ga je naučil izdelovati na Češkem. Beli, črni in vzorčasti loden so prodajali na Hrvaško in v Dalmacijo. Ni znano, ali jebil med izdelki teh tkalnic tudi tisti loden, iz katerega so Kočevarji šivali svoje jope. Proti koncu stoletja je izdelovanje lodna nazadovalo, ker jebila korJcurenca prevelika. V 19. stoletju se je na Kočevskem izboljšala skrb za duhovni in kulturni razvoj prebivalstva. K temu so dosti pripomogle na novo ustanovljene župnije. Leta 1787je mestna župnija v Kočevju postala dekanija. Iz starih župnij so najprej izločili lokalne kaplanije, ki so kasneje večinoma postale župnije. Tako so nastale naslednje župnije: v Kočevju: 1788 župnija Stara Cerkev v Kočevski Reki: 1791 lokalna kaplanija Borovec, od 1876 župnija 1845 lokalna kaplanija Gotenice, od 1878 župnija v Mozlju: 1840 podružnica kaplanija Zdihovo v Črmošnjicah: 1791 lokalna kaplanija Planina, od 1875 župnija 1792 lokalna kaplanija Kočevske Poljane, od 1875 župnija v Starem Logu: 1807 lokalna kaplanija Polom, od 1876 župnija 1825 lokalna kaplanija Gornja Topla Reber, od 1875 župnija v Starem trgu: -Poljane: 1796 lokalna kaplanija Spodnji Log, od 1875 župnija 1828 lokalna kaplanija Nemška Loka, od 1854 župnija v Ribnici: 1767 lokalna kaplanija Grčarice, od 1875 župnija vOsilnici: 1799 lokalna kaplanija Trava, od 1834 župnija Draga i Qosef Erker), Jubiläums-Festbuch (kot ad 3), str. 152. j 5 Hugo Grothe, (kot ad 3), str. 173. j 207 Maria Kundegraber V večini krajev so že poprej bile cerkve, tako da zaradi ustanovljenja novih župnij ni bilo treba zidati cerkva. ^ Naslednje pomembno torišče je bilo šolstvo. V 18. stoletju so imeli na Kočevskem le zasebne šole, tako imenovane "potrebne šole". Šele v 19. stoletju so ustanavljali javne šole, najprej v sedežih župnij: 1818 Stari Log 1819 Stara Cerkev 1820 Mozelj 1822 Črmošnjice 1829 Koprivnik in Kočevska Reka 1852 Kočevske Poljane 1854 Spodnji Log in Gotenice 1855 Draga 1856 Borovec 1863 Polom Državni zakon o osnovnih šolah z dne 14. maja 1869 je uvedel splošno šolsko obveznost. Nastale so nove šole, ki pa so revnim občinam povzročile finančne težave: 1874 Štalcerji iz prispevka za šole 1876 so osnovno šolo v mestu Kočevje razdelili na deško in dekliško šolo, 1883 so razpustili zasebno šolo pri Ranzingerjevi steklarni. Mnogim otrokom je bilo obiskovanje šole oteženo zaradi oddaljenosti. Male in revne kočevske občine na podeželju niso imele denaija za zidavo šol, ki so spadale pod njihovo upravo. 13. maja 1880 so na Dunaju ustanovili nemški Schulverein. Ne gre ga zamenjevati ali dajati v isti koš z združenjem Schulverein für Deutsche, ki so ga ustanovili 5. julija 1886 v Gradcu. Le-to se je ponašalo z antisemitizmom in se je izrecno obrnilo proti dunajskemu Schulvereinu, ker mu je bilo to združenje premalo radikalno. Graško prosvetno združenje Schulverein für Deutsche očitno ni delovalo na Kočevskem. Pravilnik Nemškega prosvetnega združenja je svoje dlje opisal takole: "Namen Nemškega prosvetnega združenja je, da v Avstriji v krajih z jezikovno mešanim prebivalstvom, posebno ob nemških jezikovnih mejah in v nemških jezikovnih otokih, podpira ustanavljanje in vzdrževanje nemških šol." V Kočevski krajini je združenje zgradilo več šolskih stavb ali pa podpiralo graditev s finančnimi sredstvi, plačevalo najemnino za šolske prostore, dajalo plačo učiteljem ter opremljalo šole in oskrbovalo učence z učnimi pripomočki. ^ 6 Oosef Erker), Jubiläums-Festbuch (kot ad 3), str. 60 in dalje. 7 Josef Perz, v: (Josef Erker), Jubiläums-Festbuch (kot ad 3), str. 130. 8 Josef Perz, v: Jubiläums-Festbuch (kot ad 7) - Übersicht über die Thätigkeit des deutschen Schulvereines im Vereinsjahr 1885, str. 1 in 3-5. - 1. Jahresbericht der Vereinsleitung des Schulvereines fürDeutsche, junij 1887. 108 Kočevje, nemški jezikovni otok v 19. stoletju! Ustanavljanje šol: 1882 Mavrlen in Smuka 1883 Grčarice in Ovčjak 1884 Onek* 1885 Svetli Potok* Kočevje, zasebna šola sirotišnice in vzgojnega zavoda * 1888 Podstenice in Skrilj 1892 Livold 1897 Trava 1898 Stari Breg * 1905 Podlesje in Rajhenav * 1908 Laze 1909 Rodine in Stale 1910 Vrčice (Z zvezdicami označeni kraji niso obrobni, temveč sredi kočevskega jezikovnega otoka.) Iz poročila o delu Nemškega prosvetnega združenja za leto 1885, na primer, je razvidno, da je šolsko stavbo v Mavrlenu pozidalo združenje in da so v tem letu podpirali javno šolo v Starem Bregu s plačevanjem najemnine. Tudi za zidavo šole v Crmošnjicah so prispevali sredstva. Učne pripomočke so dobile šole v Starem Bregu, Svetlem Potoku in Crmošnjicah. Denarno so podprli tudi glasbeni pouk na gimnaziji v Kočevju. ^ Leta 1882 je bila ustanovljena Strokovna šola za lesno industrijo v mestu Kočevju, da bi izboljšali izdelke domače lesne obrti in vpeljali nove, bolj perspektivne. Na šoli so poučevali tudi rezbarjenje. Nakup šolske stavbe je omogočil v glavnem trgovec Johann Stampfl s svojim prispevkom. Za to šolo se je aktivno zavzemalo tudi Nemško prosvetno združenje, Leta 1871, ob 400-letnid pridobitve mestnih pravic, so v Kočevju ustanovili državno nižjo gimnazijo z nemškim učnim jezikom. Šele leta 1907 je postala popolna državna gimnazija, ki seje leta 1919 spremenila v slovensko, 24. novembra 1889 je bilo ustanovljeno novo združenje, ki je imelo nalogo pospeševati šole in vrtce ter podpirati javne in šolske knjižnice. To je bilo združenje Südmark, ki se je po prvi svetovni vojni združilo z nemškim Schulvereinom, do tedaj pa je izvajalo svoje načrte za pospeševanje šolstva. V statutu tega združenja je zavzemalo prvo mesto podpiranje gospodarstva. Ustanavljanje šol ni spadalo med njegove naloge, pač pa je dalo pobudo za ustanavljanje krajevnih skupnosti. V mestu Kočevju je od leta 1893 obstajala moška skupnost, od leta 1897 dalje pa tudi ženska. Društva so pravzaprav imela pomembno vlogo le v mestu. Preden se je čas prevesil v 19. stoletje, je Kočevje imelo dva ceha, krojaškega (ustanovljenega 1771) in čevljarskega (ustanovljenega 1789). Šele leta 1874 je na pobudo bratov 9 Josef Perz, v: Jubiläums-Festbuch, str. 131. - Übersicht (kot ad 8), str. 1 in dalje. 10 Hugo Grothe (kot ad 3), str. 169. 11 Franz Scheschark, v: Jubiläums-Festbuch (kot ad 3), str. 135 in dalje. I2Übersichtlicher Bericht über die Tätigkeit des Vereines Südmark in den zehn ersten Jahren seines Bestandes. Graz 1900, str. 23. 109 Maria Kundegraber Ranzingerjev, lastnikov steklarne v Šalki vasi, nastala strelska družina, ki je ob nedeljah imela strelske vaje in tekmovanja na starem strelišču. 1878. leta je bilo ustanovljeno Prostovoljno gasilsko društvo, h kateremu so pristopili meščani, ki so bili pripravljeni pomagati v sili. Leta 1880 pa je nastal kočevski nemški Turnverein kakor tudi podporno društvo za pomoči potrebne gimnazijce. Naslednje leto so kočevski meščani ustanovili kočevsko skupnost Nemškega prosvetnega združenja. V letu 1883 pa so se učitelji zbrali v Kočevskem nemškem učiteljskem društvu. Po letu 1900 so nastala še nova društva, in sicer Kočevsko nemško obrtniško društvo in Kočevsko gledališko društvo, Številni Kočevarji, ki so se v zadnjih desetletjih 19. stoletja izselili, so tudi v tujini ustanavljali svoja društva, večinoma s socialnim poudarkom ali pa zaradi družabnosti: 1889 prvo avstrijsko podporno društvo v Clevelandu, Ohio; ob bolezni je svojim članom izplačevalo 5 dolarjev boleznine na teden; 1891 društvo Nemcev iz Kočevja na Dunaju; 1900 kočevski moški pevski zbor v Brooklynu, N.Y.; 1901 kočevsko podporno društvo za bolnike v Clevelandu, Ohio; 1902 nemško-avstrijsko podporno društvo v Clevelandu, Ohio; 1919 društvo Gotscheerland v Gradcu Mesto Kočevje je v letih 1843/44 dobilo pomembno socialno ustanovo, mestno bolnišnico. Leta 1896 je Kočevje dobilo tudi elektriko in vodovod, kar je bilo posebno pomembno v tej sušni deželi zaradi naraščajočega števila prebivalstva okrajnega mesta. Glede števila prebivalstva na nemškem jezikovnem otoku, to je v nekdanji grofiji in poznejšem vojvodstvu, navajajo publikacije različne številke. Vzrok tega je morda tudi to, da je bila prvotna enotnost zaradi nove razdelitve na upravne enote porušena. 1823 (Joseph von Rudesh) 18.000 oseb 1857 (Cari von Czoemig starejši) 22.898 oseb 1869 (Kari J. Schröer) 25.916 oseb 1869 (Kari von Czoemig mlajši) 21.301 prisotnih oseb (13.055 žensk, 8.266 moških) 1880 ljudsko štetje 23.443 oseb nemško 1890 ljudsko štetje 19.047 oseb govore- 1900 ljudsko stelle 18.565 oseb čih Majhno število moških oseb si je treba razlagati z odsotnostjo krošnjariev, ki so bili po več mesecev zdoma in so se od leta 1880 tudi izseljevali v Ameriko. Šele z leti so se pridmžila Amerikancem tudi dekleta. Tudi izseljevanje v Ameriko je prispevalo k zmanjšanju števila nemških prebivalcev, medtem ko je priseljevanje slovenskih mdarjev na območju mesta spreminjalo razmerje. 13 Franz Hnier, v: Jubiläums-Festbuch (kot ad 3), str. 215. 14 Jubiläums-Festbuch (kot ad 3), str. 240. - Gottscheer Gedenkbuch, izdala Kočevska Relief Association Inc., Brooklyn, N.Y. /1946/, str. 48. 15 Ivan Simonič {kot ad 1), str. 128. no Kočevje, nemški jezikovni otok v 19. stoletju Navajam nekaj primerov teh sprememb med letoma 1880 in 1900: Te "spremembe" se seveda ne nanašajo v vseh primerih na priseljevanje in odseljevanje, ampak tudi na nihajočo narodno zavednost in vplive z različnih strani. Ponekod je imela pomembno vlogo misel na določene prednosti. Primerjave številk v posameznih publikacijah kažejo, da je pri navajanju potrebna previdnost. Pregled pol, izpolnjenih ob ljudskem štetju v stari Avstriji, v katerih je bilo vprašanje o pogovornem jeziku, bi utegnil pripomoči k enotnejši primerjavi. Pomemben vir o razmerah v prvi polovici 19. stoletja so podatki v franciscejskem katastru. O stanu, družinskih razmerah, izselitvah in poklicnih možnostih, dobimo dragocene podatke v župnijskih družinskih popisih z naslovom Status animarum. Ti vpisi so se v posameznih kočevskih župnijah začeli ob različnem času. Kot upravno in gospodarsko središče je na prvem mestu Kočevje, ki je dobilo mestne pravice leta 1471. Leta 1831 je bilo po oceni Katastralnega elaborata davčne občine mesta Kočevje v mestu 1143 duš oziroma 559 moških in 584 žensk. Živeli so v 220 družinah. Imeli so 161 stanovanjskih hiš; od teh so imele samo tri hiše po dve nadstropji in 96 po eno, ostale pa so imele po eno do dve sobi v pritličju. Če primerjamo številke, je mogoče sklepati, da je v pritličnih hišah živela po ena družina, v večjih hišah pa po dve. Večina hišnih lastnikov je imela tudi zemljo. 105 četrtnjakov je imelo 8 do 10 johov zemlje (=4 1 /2 do 5 3/4 ha), med 32 petosminskimi kmeti pa so imeli največji v lasti deset do dvanajst johov (oralov) (= 5 3/4 - ca. 6,9 ha). Najmanjši lastnild, 9 kočarjev (1 do 2 joha) in 11 bajtarjev (1/2 joha), so le malo prispevali k preskrbi mesta z živili. Dokument ne pove ničesar o posesti, ki je pripadala štirim mlinom, župnišču, šoli in gradu. Poleg preživljanja z zemljo so se prebivalci preživljali tudi s trgovino. Poleg mlinarjev so bili tu še mesar, usnjar ter nekaj krojačev in čevljarjev. Torej je manjkala še cela vrsta pomembnih obrtnikov, kot na primer tkalci in barvarji ter obrtniki iz vseh gradbenih shx)k. Kot seje spodobilo za središčno funkcijo mesta, so v njem živeli štirje duhovniki, sedem uradnikov in neomejeno število stražnikov. Živina v mestu je v prvi vrsti služila preskrbi: imeli so 227 krav in 161 svinj. Svinje so redili za "mesne izdelke in slanino za gospodinjstva", 87 konj in 44 16 Klaus Grothe (kot ad 3), str. 73 in dalje. m Maria Kundegraber volov so uporabljali kot vlečno živino na obdelovalni zemlji in verjetno tudi 2a prevoz pri trgovanju. Izvemo tudi, da je bil vsako sredo sejem, na katerem je imel posebno vlogo uvoz žita iz okolice Karlovca na Hrvaškem. Prebivalci kočevskega gospostva so kupovali žito zato, ker domača žetev zaradi premajhnih obde ovalnih površin ni zadostovala za preskrbo. Iz odgovorov je nadalje razvidno, da so bile glavna hrana v mestu vrtnine, verjetno zelje in repa pa tudi krompir, in da so ljudje redkokdaj uživali močnate in še redkeje mesne jedi. Podatek, da je bilo vino priljubljena pijača, preseneča, kajti na Kočevskem skorajda ni bilo vinske trte. Sicer o prehrani, žal, ni natančnejših podatkov. Za zglede razmer v kočevskih podeželskih občinah sem izbrala nekaj naselbin blizu mesta v župniji Stara Cerkev in majhno zakotno občino Spodnji Log na jugu, ki meji na Kolpo. V prvi skupini so poleg župnije v Stari Cerkvi še Mlaka, Breg, Slovenska vas. Konca vas in Gorenje. Po vknjiženih gradbenih parcelah in načrtih so v Stari Cerkvi leta 1825 razdelili 26 hišnih številk. Razen župnišča (št. 1) in hišnih številk 27 in 28, ki so stale na majhnem zemljišču, na katerem ni bilo gospodarskih poslopij, so bili lastniki kmetje. Ti so sestavljali gospodarsko strukturo vasi. Posebej stoječe postopje na začetku ceste, ki je vodila proti severu v vas, je označeno kot mesarija. Spadala je pod župnišče, upravljal pa jo je kmet z Male Gore. Po podatkih iz zemljiške knjige je bilo v Srednji vasi v prvi četrtini 19. stoletja še več kot 90 odstotkov poslopij lesenih. Pod zemljiškoknjižno številko župnišča spada tudi šolsko poslopje, ki nima svoje številke. Osnovna šola je bila namreč ustanovljena malo prej, leta 1819. Skoraj vse stanovanjske hiše so bile ob zahodni strani ceste. Za dvorišči so se razprostirali majhni sadovnjaki in dalje številna ozka polja. Vsak kmetje imel svoj ozek pas poljske površine, ki je bila - tako kot v ostalih kočevskih naseljih - skupna. Konec 19. stoletja je Stara Cerkev imela že 46 hišnih številk, med katerimi so bili tudi neko pogorišče, šolsko poslopje, zemljišče s podrto hišo in železniška postaja. Velikost posesti ni razvidna iz zemljiške knjige okrog leta 1825, vendar pa je razvidna iz knjige Status animarum ob prelomu stoletja. V njem najdemo: sva kmeta, enega tričetrtinskega kmeta, pet četrtnjakov, tri osminske kmete in devet bajtarjev. Večja posestva so verjetno obstajala že v začetku stoletja. Kasneje so se jim pridružili bajtarji, katerih velike hišne številke pričajo o kasnejši graditvi. Med bajtarji je bil tudi kovač kot edini obrtnik v vasi. Eden izmed osminskih kmetov se je priselil z Moravskega že v začetku stoletja, v lasti je imel majhno hišno zemljišče v stranski ulici blizu cerkve, ki je leta 1825 pripadalo nekemu Mihaelu Erkerju. Ostali priseljenci so bili: bajtar iz Retja v župniji Loški Potok, eden iz Prezida na Hrvaškem, eden iz Dolenje vasi, ostali bajtarji so imeli tipične kočevske priimke in so v glavnem izhajali iz župnije Stara Cerkev. Lastnik cele kmetije je bil tudi upokojeni c.k. vodja žandarmerijske postaje, torej nekmet. Očitno se je na posestvo priženil; rodil se je v Scharfenbergu v okolici Krškega in je bil slovenske narodnosti, žena pa je bila Kočevarka. Tudi železniški uradnik, ki je prišel s Trate, župnija Škofja Loka, ni bil domačin. Drugače je bilo z učitelji, ki so bili Kočevarji iz Stare Cerkve. 17 Jubiläums-Festbuch (kot ad 3), str. 130. 112 Kočevje, nemški jezilcovni otok v 19. stoletju j Slovenska vas je bila največja vas v župniji. Leta 1825 je imela 43 hišnih številk, od katerih dve nista bili podeljeni. Kraj je imel obliko obcestne vasi: eno samo poslopje, žaga, je stalo zunaj kraja ob Rinži, edini vodi daleč naokrog. Dve hiši sta imeli zelo majhno zemljišče in njune prebivalce verjetno lahko oznaamo kot bajtarje. Samo 15 odstotkov poslopij je bilo zidanih, to so bile prav gotovo stanovanjske hiše. Okrog leta 1900 je vas imela 61 hišnih številk, od katerih je treba odšteti dve pogorišči in dve porušeni hiši. Hiša, v kateri je stanoval neki učitelj, še ni imela številke. Kolikor so podatki vpisani, so bili v Slovenski vasi trije lastniki celih kmetij, dva tričetrtinska kmeta, en potosminski kmet, 21 polovičnih kmetov, en triosminski, šest četrtinskih, štirje osminski kmetje in petnajst bajtarjev. En lastnik cele kmetije je imel še gostilno, medtem ko je bila neka tričetrtinska kmetija v lasti upokojenega svetnika deželnega sodišča. Vaški kovač je prebival na osminski kmetiji, ostali obrtniki, kot kolar, zidar in kamnosek, so bili bajtarji. Iz tega je mogoče sklepati, da obrtniki niso bili dediči kmetij, saj so si postavili svoje majhne domove na dotlej neobdelanih zemljiščih. Mlaka je leta 1825 med 23 hišnimi številkami imela "dominikalno hišo" na robu velikega vaškega jezera oziroma mlake. To poslopje je seveda spadalo pod gospostvo. K podružnični cerkvi sv. Filipa in Jakoba, tipični kočevski cerkvici, je spadala majhna stavba, ki je označena kot "Kasten" (kašča). Vsekakor je rabila za spravilo dajatev v naturalijah, namenjenih župniku, medtem ko je dominikalna hiša sprejemala oddaje, namenjene zemljiški gospodi. Deset zidanih stanovanjskih hiš je sestavljalo 20 odstotkov poslopij v vasi. Možno je, da je ta razmeroma velik delež zidanih hiš posledica kakšnega požara. Zidana cerkev z leseno lopo, ki je bila na griču nekoliko proč od vasi, je bila, kot lahko sklepamo po baročni opremi, starejša, čeprav je Valvasor ne omenja. Vas se je očitno razvila iz zaselka, katerega število hiš in posestev se je pomnožilo zaradi delitve med dediče. Do konca stoletja je število hiš naraslo na 45, torej se je v 75 letih podvojilo. To pojasnjuje tudi veliko število bajtarjev, namreč devetnajst. Na teh malih gospodarstvih so živeli vaški obrtniki: krojač, dva čevljarja, mizar in kamnosek. Večja, prvotna posestva so bila razdeljena med enajst polovičnih, devet četrtinskih in pet osminskih kmetov, o enem posestvu ni podatkov. Ob nastanku vasi so verjetno oddali osem kmetij oziroma naselili osem družin. Podoben razvoj od zaselka do gručaste vasi je prav gotovo doživela tudi Konca vas, ki je okrog leta 1825 imela petnajst hišnih številk. Ena hiša ni imela kmetijskega zemljišča in številka petnajst je označena kot občinsko poslopje. Samo tri hiše so bile zidane, medtem ko so bila vsa ostala poslopja, to je 93,5 odstotka, lesena. Število hiš se je do leta 1900 povečalo na 24. Konca vas je morda nastala kot podružnica Srednje vasi. Tudi Konca vas je prvotno verjetno štela osem kmetij. Ob koncu 19. stoletja so h kraju spadale tri cele kmetije, ena tričetrtinska, sedem polovičnih, ena triosminska, dve četrtinski, ena osminska kmetija in šest bajtarjev. Pri eni hiši ni navedena velikost posestva, dve hiši pa sta bili porušeni. V Konci vasi je bil takrat en sam obrtnik, in sicer krojač, ki je prišel s Češkega in se oženil z Gomjeložanko. Od štirih najemnikov v vasi so trije delali kot rudani v rudniku Šalka vas. Le-ti in en bajtar so se priselili od drugod. Gorenje je leta 1825 imelo jasno obliko gručaste vasi z devetnajst hišami; prečkala jo je cesta, ki je vodila od Srednje vasi do Male Gore. Dve stavbi sta stali proč od ceste: ena, ki je veljala za bajto, in druga, ki je sicer spadala h Gorenju, a 113 Maria Kundegraber je brez podatkov. Pač pa se pobliže seznanimo z družinami v Gorenju. Hiša številka 18 je že od nekdaj dajala streho vaškim pastirjem v času, ko so opravljali delo v vasi. Številko 19, "občinsko hišo", je občina dajala starim pa tudi mlajšim ljudem, ki niso imeli stanovanja, za določen čas. Okrog leta 1825 je Gorenje štelo devet zidanih poslopij, kar je bilo 18 odstotkov vseh stavb. Tudi tukaj se zastavlja vprašanje, ali rü kakšen poprejšen požar povzročil, da je bilo toliko hiš zidanih. Okrog leta 1900 je Gorenje štelo že 32 hiš. Tudi ta vas je sprva štela osem kmetij, ki so se ob prelomu stoletja spremenile v eno celo kmetijo, eno tričetrtinsko, enajst polovičnih, tri četrtinske kmetije in trinajst bajt. En bajtar je bil kamnosek. To je bil sorazmerno pogost poklic. V Gorenju je bilo tudi veliko število stanovalcev najemnikov, od katerih se je večina priselila, in sicer trinajst družin in ena samska oseba. Osem družinskih očetov je delalo v rudarskem poklicu. Breg, ki je leta 1825 imel le 6 hiš, je do konca stoletja štel že 21 hiš. Hišna številka šest je leta 1825 pripadala mlinu, ki je stal na Rinži. Naselje je očitno nastalo ob glavni prometnici Kočevje-Ljubljana, in sicer na zemljišču, ki je obsegalo tri kmetije. Do leta 1900 so bili tam štirje polovični kmetje, trije četrtinski, dva osminska kmeta in devet bajtarjev. Tri hiše brez podatkov so verjetno spadale k bajtarjem. Med prebivalci sobili tudi gostilničar, pismonoša, tesar in financar, nadpreglednik finančne straže. Ta in še en bajtar sta bila po rodu s Štajerskega. Na kratko lahko povzamemo, da je kljub bližini mesta Kočevja leta 1825 bil večji del poslopij iz lesa in da takrat očitno ni bilo izučenih vaških obrtnikov, kar upravičuje domnevo, da so obrtniška dela opravljali kmetje sami in si pomagali med seboj. Oblike vasi so različne in so bolj ali manj sklenjene. Vse že omenjene vasi so imele skupno obdelovalno zemljo razdeljeno v ozka podolgovata polja. Ta oblika njiv izvira še iz časa nastanka vasi. Žal ni mogoče navesti števila prebivalcev in otrok za leto 1825. Obstajajo pa podatki iz konca stoletja od 1880 do 1900. Izvenzakonska rojstva so bila zelo redka, kar priča o moralni strogosti Kočevarjev. Proti koncu 19. stoletja se je začelo izseljevanje v Ameriko oziroma v Združene države. Prvi izseljenec je sicer zapustil domovino že 1853. leta, vendar so se do 1880. leta le pogumni posamezniki odpravili čez ocean. Potem se je 18 Wilhelm Krauland, Aus langst vergangenen Tagen. Ein Beitrag zur Familiengeschichte von Obrem. 14. in 15. nadaljevanje. V: Gottscheer Zeitung, febmar in marec 1976, priloga 81, str. 1, in priloga 82, Str. 1. 114 Kočevje, nemški jezikovni otok v 19. stoletju izseljevanje tako razmahnilo, daje skoraj vsaka vas imela svoje Amerikance. Bile so tudi druge dežele, kamor so se Kočevarji izseljevali za vedno ali pa le začasno. Praviloma ni mogoče povedati, kdo izmed izseljencev se je vrnil, da bi s prihranki izboljšal kmetijo. Do prve svetovne vojne so se izselili: Iz V Ameriko V druge kraje Stare Cerkve 48 22 Konce vasi 46 6 Gorenja 24 13 Slovenske vasi 57 21 Mlake 50 14 Brega 23 13 S selitvijo v druge kraje so mišljene dežele donavske monarhije. Prednost so imeli kraji na Kranjskem, predvsem Ljubljana, potem Koroška, Štajerska, Dunaj in Hrvaška. Le en Kočevar iz župnije Srednja vas se je naselil v Torgauu na Pruskem. Ženitni okoliš je bil majhen; tudi izseljenci v Ameriki so se poročali skoraj izključno z dekleti iz domovine. Priseljeni samci so si izbrali za žene Kočevarke. Zanimivo je tudi poklicno usposabljanje mladih. Opaziti je, da je bila župnija Srednja vas na prvem mestu. V uk k obrtniku ali trgovcu so šli le redko v mesto Kočevje, kjer so bile možnosti omejene. Rajši so si izbrali učna mesta na Štajerskem in Koroškem; neki učenec je šel v Dolenjo vas. Po ustanovitvi nižje gimnazije v Kočevju (1871) je mogoče ugotoviti večje število študentov, ki so bili skoraj vsi iz Srednje vasi. Poklici oseb, rojenih do konca 19. stoletja: štirje učitelji, dve učiteljici, štirje pravniki, dva duhovnika, ena farmacevtka, en študent filozofije. Medtem ko se je del študiranih ljudi vrnil v domači kraj, seje po drugi strani zaradi izseljevanja v Ameriko število prebivalstva zmanjšalo. Ni znano, zakaj iz župnije Srednja vas, kljub temu da so leta 1892 odprli rudnik, ni izšlo več rudarjev. Morda je rudniška družba dajala prednost izkušenim rudarjem iz drugih podjetij, ki jih je imela v lasti. Ti rudarji pa so bili povečini Slovenci, kar je po drugi strani spremenilo strukturo prebivalstva tako glede poklica kakor tudi glede materinega jezika. Na splošno pa je znano, da so se novi priseljenci dobro razumeli s starimi prebivalci. Bolje smo obveščeni o majhni občini Spodnji Log. Priloge k franciscejski zemljiški knjigi so popolneje ohranjene. Mapa vsebuje poleg odgovorov na tiskanem vprašalniku iz leta 1823 ali malo kasneje tudi z roko pisan "katastrski elaborat o prebivalcih davčne občine Spodnji Log" iz leta 1831, ki nam razkrije marsikaj o tedanjem stanju občine ter o življenjskih in gospodarskih razmerah v njej. V območje občine so poleg cerkve in njene okolice spadali zaselki Spodnji Pokštajn, Lapinje in Spodnja Bilpa. Spodnji Log je bil od leta 1796 sedež krajevne kaplanije, ki se je odcepila od župnije Stari Trg. V Spodnjem Logu ni bilo šole, ustanovljena je bila šele leta 1854. Spodnji Log ima obliko obcestne vasi, ki se razteza v smeri sever-jug ob vaški cesti malce navzdol na nadmorski višini 498 m. Leta 1831 je štela vas 56 oštevilčenih hiš v obani z 90 družinami (479 oseb, od teh 228 moških in 251 žensk). Hišne številke od 1 do 35 so bile v Spodnjem Logu. Tri številke niso bile razdeljene, kar pomeni, da je Spodnji Log imel 32 stanovanjskih hiš z 115 Maria Kundegraber gospodarskimi poslopji in pritiklinami. Hiše so bile deloma zidane, deloma zgrajene iz tesanega lesa in krite s skodlami. Iz zemljiške knjige je razvidno, da je bilo poleg cerkve, župnišča in dveh kapel v Spodnjem Logu osem stanovanjskih hiš vsaj deloma zidanih. Poleg tega je bilo zidanih še devet gospodarskih poslopij, od katerih so nekatera vpisana kot skednji, čeprav je verjetno šlo za kašče. Imajo kvadraten tloris in površino 4,84 kvadratnih klafter (= 17,4 m2), so razmeroma majhna, dolga blizu 4 m. Stojijo izven ostalih poslopij v zadnjem delu sadovnjaka. Kašče so navadno postavljali proč od glavnega poslopja zaradi nevarnosti požara. Zidane so bile tudi štiri peči pri južnem izhodu iz vasi, v primerni oddaljenosti od cerkve in kmečkih hiš. Stanovanjske hiše so imele eno do dve sobi v pritličju. Tloris je bil verjetno sestavljen iz treh delov. V sredini je bila veža (kočevsko "hauš"), v kateri se je kuhalo, je pri podatkih v zemljiški knjigi niso posebej upoštevali. Gospodarsko poslopje je, kot sklepamo, imelo hlev v zidanem pritličju, nad njim pa tesano gumno in prostore za spravilo sena in slame. Da je bila večina poslopij narejana iz brun, je posledica pravice kmetov, da so sekali gradbeni les v gozdovih zemljiške gospode. 1^ Velikost posestva posameznih kmetov je zapisana v knjigi Status animarum. En sam kmet je imel tričetrt kmetije z 12 do 15 johi (= približno 7 - kmetije 8,5 ha); večina kmetov, in sicer 25, je imela četrtino kmetije ali približno 8 johov (= 4,5 ha). V občini Spodnji Log je bilo veliko število malih kmetov. Enajst jih je imelo po eno dvaintridesetinko kmetije, to je do dva joha (= 1/2 do 1 ha), kar seveda ni zadoščalo za preživljanje družine. Sodeč po odgovorih v vprašalniku, se Spodnjeložani niso ukvarjali z obrtjo, razen s krošnjanenjem po tujih krajih. Obdelovali so svojo zemljo za preživljanje sebe in da so se lahko oblekli v zelo "preproste noše". Delo na polju so v glavnem opravljale ženske. Zemlja je bila na splošno slaba, kamnita in občutljiva za sušo. V Spodnjem Logu, Spodnjem Pokštajnu in Lapinajh ni bilo tekoče vode. Poljski pridelki so bili slabši zaradi poznega mraza in toče. Delo je bilo oteženo zaradi raztresenosti njiv in travnikov na različnih krajih skupne obdelovalne površine občine, saj je bilo treba na oddaljena polja pešačiti tudi do tričetrt ure. Na obdelovalni zemlji so uporabljali metodo triletnega kolobarjenja. V tem obdobju so le eno leto gnojili, ker zaradi pomanjkanja živine ni bilo dovolj gnoja. Kupovali ga niso in tudi nadomestkov oziroma umetnih gnojil niso uporabljali. Večino gnoja so porabili za zelenjavni vrt, ki so ga pognojili dvakrat na leto! V zelenjavnem vrtu tudi niso kolobarili. Sicer pa so v triletnem ciklusu kolobarjenja prvo leto posadili krompir (3/4 njive) in proso (1/4 njive), drugo leto pšenico in tretje leto oves. O krompirju pravi poročevalec, daje "takorekoč edina hrana v občini", kar je bilo seveda pretirano, ker so poleg že omenjenih žit pridelali tudi nekaj ječmena, koruze, detelje, zelja, lanu, fižola in korenja. Dveh zaporednih kultur v enem letu ni bilo mogoče saditi zaradi neugodnih razmer. Na majhnem vrtu je kmetica vzgojila zeljne sadike, ki jih je kasneje presadila na njivo, in pa zelenjavo za kuhinjo. Sadjarstvo je bilo manjšega pomena. Imeli so le jablane in hruške ter nekaj sliv. Ker so bili tudi travniki slabi, so jih praviloma kosili le enkrat na leto; to jim je dalo trdo planinsko seno. Trava je bila pomešana z mahom in raznimi zelišči. 19 Ga)r^ Widmer, Urkundliche BeitragezurGeschichtedesGottscheerländchens{1406-1627), Wien 1931, Str. 51 in 78. 116 Kcjčevje, nemški jezikovni otok v 19. stoletju I Na travnikih so pobirali tudi vejevje za kurjavo, saj so jih morali pogosto očistiti nadležnega grmovja, ki jih je preraščalo. Kmečko delo je bilo torej povezano z različnimi težavami. Živine je bilo malo. V celi občini so imeli: leta 1823 8 konj 97 volov 31 krav 326 glav drobnice leta 1831 19 tovornih konj 103 vole 48 krav 14 juncev 282 ovac = 386 57 svinj Poljska dela so opravljali z volmi; konje so verjetno uporabljali za prevažanje tovora, pri čemer so prebivalci tovorih izdelke domače industrije v druge kraje. O letu 1831 izvemo, da so konje kupovali na Hrvaškem in da so bili bolj hrvaške pasme. Trgovske zveze iz Spodnjega Loga so bile napeljane proti Hrvaški; kmetje so kupovali žito v Karlovcu, ker ni bilo dovolj pridelka za lastne potrebe. V vsaki hiši niso imeli krave. Mali posestniki in kočarji so se morali zadovoljiti s kozjim mlekom. Ovce so redili v glavnem zaradi volne. Iz nje so tkali loden, ki so ga prodajali na Hrvaško. Ker smo prej omenili, da v Spodnjem Logu ni bilo nobene obrti, je torej bilo izdelovanje lodna postranska dejavnost, ki je ne gre šteti za obrt. Svinje so redili za lastno oskrbo z mesom in mastjo. Na večji kmetiji so imeli konja, štiri vole, dve kravi, enega junca, šest ovac, štiri koze in dve svinji (1831). Orali so z dvema paroma volov, za druga dela je zadoščal en par. Kdor ni imel lastne vprege, si jo je lahko izposodil pri sosedu. Lena največjih kmetijah so imeli hlapca ali deklo. V času poletne paše (6 mesecev) pa je vas zaposlila na pašnikih enega ovčjega in enega kravjega pastirja. Jesenska paša na travnikih je trajala od srede septembra do konca oktobra. V Spodnji Bilpi je bilo nekaj slabih nepomembnih vinogradov. Poročevalec iz leta 1823 je menil, da bodo počasi izginili, ker že 14 let ni bilo nobenega pridelka. Leta 1831 vinogradi niso omenjeni, morda so bili že opuščeni. Hrana prebivalcev Spodnjega Loga je bila borna. Njene glavne sestavine so bile krompir v oblicah, zelje in slab kruh iz ovsene in prosene moke. Ne smemo pa pozabiti, da so pridobivali še kaj drugega in da so žito dokupovali. Vse to je bilo tudi namenjeno prehrani, razen tistega, kar so porabili za krmljenje živine. Naslednje navedbe o Spodnjem Logu temeljijo na knjigi Status animarum istoimenske župnije, ki vsebuje precej natančne podatke o celem 19. stoletju. Iz njih je razvidno, da se je število hiš v vasi Spodnji Log povečalo na 44. Kolikor je navedena velikost posestva, lahko razberemo, da je prihajalo do delitve večjih posestev. Oba največja kmeta sta imela torej vsak po 5/8 kmetije. Njim sledijo dve 4,5-osminski kmetiji in sedem polovičnih kmetij. V Spodnjem Logu se je v 19. stoletju rodilo 694 otrok. 79 jih je umrlo, prej, kot so dopolnili eno leto, kar znese 11,4 %; 178 ali 25,6 % jih je umrio do 10. leta starosti. Danes se nam to zdi zastrašujoče število. Če pa upoštevamo smrtnost otrok v tedanji Avstro-Ogrski ob koncu 19. stoletja, vidimo, da umrljivost v Spodnjem Logu ni bila tako porazna! V vsej državi je namreč od sto živorojenih otrok umrlo 25,4 % že v 117 Maria Kundegraber prvem letu življenja! To pa je odstotek, ki je bil v Spodnjem Logu dosežen z desetim letom, Največje število otrok v družini je bilo trinajst, tri družine so štele po dvanajst, dve pa po enajst otrok. V dvaindvajsetih družinah sta bila po dva otroka, v enaindvajsetih po trije in v dvajsetih po šest. Odseljevanje v Spodnjem Logu oziroma odsotnost 2m določen čas sta razvidna iz opomb. V nasprotju s Srednjo vasjo in vasmi v njeni okolici je do prve svetovne vojne vpisanih le osem prebivalcev Spodnjega Loga, ki so se izselili v Ameriko, 41 pa jih je odšlo v različne avstroogrske dežele in v Nemčijo. Samo leta 1853 je enajst moških živelo v Nemčiji, kjer so verjetno krošnjarili. Prednostna kraja sta vsekakor bila Wels in Linz. Če smemo zaupati vpisom spodnjeloškega župnika, se ni nihče izučil ali končal kakšen študij. En vaški sin je postal "trgovec v Linzu". Najbrže so podobno poklicno pot ubrali tudi drugi Ložani, ki so odšli na tuje. Priseljenci so prišli v tem času iz kočevskih vasi ter iz bližnjih slovenskih in hrvaških vasi, deloma zato, ker so se priženili, in redkeje, ker so kupili kmetijo. Kaže, da je neki župnik v Spodnjem Logu rad vpisoval dodatne pripombe. Večkrat je omenil nezgode: umrl zaradi pijanosti v Svetlem Potoku: osemleten deček se je "po nesred ustrelil na svatbi"; sedemnajstletnika je zasulo pri izkopu apna; petindvajsetletnika - verjetno krošnjarja - so našli zmrznjenega v VValdkirchnu (Gornja Avstrija?). Duševne in telesne hibe je napisal na rob: "malo neumen"; "pritlikav", se pravi majhne rasti; pri nekem otroku "manjka kolesce" - verjetno duševno zaostal - drugi spet je bil "trapast", kar je pomenilo isto. Posebej je opazil slabosti značaja: "hudoben fant" je potem odšel na Ogrsko; nekega družinskega očeta je označil za "homo malitiosus", drugemu pa po župnikovem mnenju "ne gre zaupati". Včasih pa je poudaril lastnosti, ki so se njemu zdele pozitivne: "bilje dober človek, rad je hodil v cerkev, nosil je križ pri procesijah". Ostro se je lotil hudobnih žensk: "Bolje se je kregati s hudičem kot s to Ksantipo", ali: "Hudič ne morebiti hujši od nje". V ljudski kulturi je 19. stoletje prineslo marsikatero spremembo. Te spremembe pa niso vedno pomenile, da se je gospodarska raven prebivalstva izboljšala. V drugi polovici tega časovnega obdobja so se najprej možje odrekli tradiciona ni noši v prid obleki, ki se je udomadla povsod po svetu. Krošnjarji so bili prvi, ki so prinesli domov modna oblačila. V mestu Kočevju so se tudi ženske že oblačile po novem. Tradidonalne noše so sicer shranili in jih prinesli na dan, redmo, za pustovanje, predvsem pa ob posebnih praznikih, ko so želeli poudariti svojo tradicijo. Spomin na raznoličnost kočevske noše se je izgubil. Ni se več vedelo, da je poleg bele moŠke noše bila Še temna, zaradi katere se je tudi govorilo o "črnih Kočevarjih". Leta 1838 je Mihael Wolf, župnik iz Mozlja, poslal poljskemu etnografu Emilu Korytku opis ženske noše iz župnije Črmošnjice. Iz tega opisa in kasnejših podatkov je razvidno, da so Kočevarke v tej dolini nosile obleko, podobno oni iz Poljanske doline. V glavnem so na jezikovnem otoku nosili praznično obladlo, ki je spominjalo na gotsko modo. V zadnjem obdobju, ko so se še oblačili po starem, se je pojavila lanena obleka, ki je preskočila več 20 Meyers Konversations-Lexikon, 5. izdaja, Leipzig-Wien 1897, zvezek X, str. 122., 118 Die Deutsche Spracliinsel Gottschee im 19. Jahrhundert Stoletij zgodnjega razvoja in je bila sedaj, ne glede na belo domače platno in nagubano krilo, pod vplivom sodobne mode. Kadar so proti koncu stoletja na Kočevskem obnovili kakšno kmečko hišo, to ni bila več brunarica, temveč zidana hiša. Tesane dele starejših hiš so zamazali z malto in jim tako dali videz zidanih stavb. V premožnejših vaseh so nastajale enonadstropne hiše, kot na primer v Koprivniku, Kočevskih Poljanah in Mozlju, kjer so se še deloma ohranile. Majhne, eno- in dvorazredne ljudske šole so bile videti kot majhne zidane kmečke hiše. Kmečko orodje so v 19. stoletju še nekoliko izboljšali. Kupili so prve železne pluge in namesto težkega dvojnega jarma pri volovski vpregi se je udomačil enojni, ki je omogočil bolj prosto gibanje. ^2 KroSnjarii so v mestih avstroogrske monarhije najprej prodajali južno sadje, kasneje pa so uvedli neke vrste igre na srečo, pri katerih so kupci s številkami vlekli dobitke iz vreče. Dobitki so bili fige, pokalice, datlji, večinoma pa lepe škatlice s sladkorčki. Tu in tam si je krolšnjar prislužil skromno premoženje, ki mu je omogočilo, da se je naselil kot trgovec v enem izmed mest donavske monarhije. Kočevarji torej niso več prodajali doma izdelanih lesenih predmetov, kot so počeli Ribničani. Za proučevanje kočevske zgodovine in kulture je 19. stoletje zelo pomembno. Potem ko je Baltazar Hacquet v svojih publikacijah o Kranjski upošteval tudi Kočevarje, so mu sčasoma sledili še drugi, kot na primer ribniški grajski gospod Joseph pl. Rudesh, Peter pl. Radics, Vinzenz F. Klua Stanko Vraz in kmalu tudi prvi raziskovalec od zunaj. Kari Julius Schröer z Dunaja. Ob koncu tega obdobja se je začelo zbiranje in proučevanje bogatega ljudskega izročila, s čimer so se ukvarjali kočevski učitelji in prvi znanstvenih Hans Tschinkel, ki se je rodil v Svetlem Potoku. Z njim je nastalo novo obdobje raziskovanja kočevskih narodnih pesmi in narečja, ki je v 20. stoletju obrodilo bogate sadove. ^3 Pobudo za to pomembno delo je dal Tschinklov uätelj na praški univerzi, ljubljanski rojak Adolf Hauffen, Id je napisal prvo zemljepisno in narodopisno knjigo o Kočevju in v njej upošteval vsa kulturna območja.^* S Hansom Tschinklom pa so prešle najpomembnejše narodopisne raziskave v roke Kočevarjev, ki so kasneje tudi sami prispevali svoj delež k boljšemu poznavanju kočevskega jezikovnega otoka. 21 Maria KumiegrflbCT-,Razvojkočevskenoše. Die Entwicklungder Gottscheer Tracht. Kočevje 1991. 22 Maria Kundegraber, Ein Kapitel aus der Gottscheer Gerätekunde: Die Ochsenjoche. V: Jahrbuch für ostdeutsche Volkskunde, zv. 10,1966/67 (Marburg-Lahn 1%7), str. 97. 23 Hans Tschinkel, Grammatik der Gottscheer Mundart. Halle a. S. 1908. 24Adolf Httuffen, Die deutsche Sprachinsel Gottschee. Geschichte und Mundart, Lebensverhältnisse, Sitten und Gebräuche, Sagen, Märchen und Lieder. Graz 1895. 129 Maria Kundegraber BESEDA O AVTORJU Maria Kundegraber, dr., etnologinja, od 1955. do 1970. letaznanstvenasodelavka Österreichischen Museum für Volkskunde na Dunaju, po tern letu zaslužna za pos- tavitev oddelka Štajerskega deželnega muzeja Joanneum na gradu Stainz in od leta 1981 do upokojitve vodja Steirischen Volkskundemuseum v Gradcu. Bila je študentka (Volkskimde) Viktorja Geramba in Hannsa Korena, med službovanjem na Dunaju pa se je na pobudo Leopolda Schmidta začela ukvarjati z raziskovanjem Kočevarjev. Od leta 1961 dalje je o njih ¦ napisala celovrstočlankov. Poosemdesetih letih, v katerih se je posvetila predvsem muzejskemu delu in štajerskim temam, se sedaj v pokoju spet intenzivno posveča raziskovanju Kočevarjev. . ABOUT THE AUTHOR Dr. Maria Kundegraber, ethnologist, worked from 1955 to 1970 as scientific re- searcher at the Österreichischen Museum für Volkskunde in Vienna; after moving to Graz, thanks to her efforts, the department of the Styrian museum Joanneum in the castle Stainz was established. From 1981 until her retirement she was director of the Steirischen Volkskundemuseum in Graz. A student (Volkskunde) of Viktor Geramb and Harms Koren, she began studying the residents of Kočevje during her employ- ment in Vienna, encouraged by Leopold Schmidt, and since 1961 has been writing extensively about them. During the 1980s she devoted herself primarily to museum work and Styrian themes. Now retired, she has once again taken up the intensive study of Kočevje. 220 HOMMAGE A SLOMŠEK IN SLOMSEK'S HONOUR Angelos Baš Anton Martin Slomšek in oblaalna kultura The bishop Anton Martin Slomšek and the culture of clothing V tem letu, ki že napoveduje prihod onega drugega, leta 1992, in v njem počastitev stotridesete obletnice smrti škofa Antona Martina Slomška, tega tudi za etnologijo dragocenega slovenskega moža, objavljamo prispevek Angelosa Baša kot naš hommage a Slomšek. 3992 marks the 130th anniversary of the death of bishop Anton Martin Slomšek, whose writings proved to be a valuable source of information for Slovene ethnologists. On this occasion we publish the article by Dr. Angelos Boš as homage to Slomšek. (I.Sm.) ANTON MARTIN SLOMŠEK IN OBLAČILNA KULTURA Angelos Baš IZVLEČEK Avtor razäenjuje Slomškovo razmerje do tistih dveh prvin oblačilne kulture, ki sta bili dddLni njegovepozomosti, in sicernjegovo raz- merje do družbenega pomena in do snage v kmečkem oblačilnem videzu na Slovenskem v njegovem času, tj. v prvih šestih desetldjih 19. stoletja. ABSTRACT In his article The bishop Anton Martin Slomšek and the culture of clothing.the author analyses Slomsdc's attitude towards those two elements of clothing culture to which he gave the most attention, i.e. the social significance and the cleanliness of peasant attire in Slovenia during his time (thefirst six decades of the 19th century). Naj bo najprej razložen drugi del naslova v tem spisu. Pojem "oblačilna kultura" je sestavljen iz več prvin. Od teh je najbolj vidna tista, ki jo imenujem "oblačilni videz"; to besedo uporabljam namesto besede "noša". "Noša" pomeni vse, kar nosimo, kar imamo na sebi, in bi bila lahko sama zase enakovredna besedi "oblačilni videz", ki pomeni vse, kar se na kom tvamega vidi, ali isto kakor besedi "noša" ali "obleka" (v širšem pomenu). Toda približno od srede 19. stoletja naprej se je beseda "noša" izenačila s pojmom kmečkega oblačilnega videza, tako da se danes ne da prav uporabljati za nekmečki, tj. delavski, meščanski in plemiški oblačilni videz (ne moremo govoriti o delavski, meščanski in plemiški noši, ne da bi s tem ravnali zoper ustaljeno jezikovno rabo). Zato uporabljam označbo "oblačilni videz", ki je uporabna pri vseh družbenih razredih in plasteh in mi pomeni, natančno povedano, oblačila (v ožjem pomenu), pokrivala, obuvala, nakit, oblačilne dodatke (accessoires), pričesko, telesno snago in nego in pa kajenje (kolikor sodi k človekovi zunanji podobi). Neredka naša pa tudi tuja dela, ki obravnavajo malone samo oblačilni videz, se pravi oblačilni videz brez upoštevanja njegovih nerazdružnih povezav z gospodarskimi, družbenimi, po itičnimi jn kulturnimi razmerami, so preozko zasnovana in zato povejo premalo. Šele upoštevanje naštetih povezav oblačilnega videza daje njegovim raziskavam potrebne razsežnosti. Predmet tako pojmovanih raziskav oblačilnega videza imenujem "oblačilna kultura". Po tej opredelitvi obsega oblačilna kultura s spoznanji o vplivih gospodarskih, družbenih, političnih in kulturnih razmer na oblačilni videz tudi spoznanja o 122 Anton Martin Slomšek in oblačilna kultura neposrednem ali posrednem razmerju določenega prebivalstva do kulturne prvine z imenom "oblaalni videz". Tukaj bo beseda o Slomškovem razmerju do tistih dveh prvin oblačilne kulture, ki sta bili deležni njegove pozornosti, in sicer o njegovem razmerju do družbenega pomena in do snage v kmečkem oblačilnem videzu na Slovenskem v njegovem času, tj. v prvih šestih desetletjih 19. stoletja. Slomšek je bil v razmerju do prvega vprašanja izrazito konservativen, prav tako kakor v razmerju do vse družbe. - Kmetje na Slovenskem so v prvi polovici 19. stoletja spočetka zvečine sami izdelovali ali dajali podeželskim tkalcem izdelovati oblaalne materiale, manj so jih kupovali; sčasoma pa so se kmečki nakupi oblačilnih materialov povečali. Slomšek je tej spremembi nasprotoval: "Naj lepša obleka je, ktero si sama napredla in naredila" i. V tem stališču ni bil prvi, kajti še pred omenjeno Slomškovo presojo so nastali stihi: "Domače natkane, /Domače šivane, / Obleke lepe" ^ in "domače obleke / in pridne roke/ med lepe dekleta/ te vedno verste" ^. S Slovenskega Štajerskega sta izpričana tudi reka: "Sama predla, sama šila, so najlepša oblačila" ^ in "Le tako dekle kaj velja, ki gvant iz domače preje ima" ^. Takšne presoje so nadaljevale izročilo oblačilnih redov, ki so bili na Slovenskem znani od 16. do 18. stoletja. Ti redi so skušali v oblačilnem pogledu predvsem varovati dano stanovsko členitev v družbi, preprečevati potrato in omejevati uporabo tujega blaga Zgornje presoje so nasprotovale temu, da bi se kmetje s kupljenimi oblačilnimi materiali, ki so jih nosili o prazničnih dneh, v svojem videzu približevali višjim družbenim plastem in tako do neke mere odpravili dotedanje ustrezne ločnice. Pisci takšnih sodb sobili torej tako privrženi obstojea družbeni ureditvi, da so obsojali nakazano kmečko približevanje meščanom in hkrati teijali od kmetov za njihovo obleko blago, ki naj bi bilo primemo kmečkemu, tj. najnižjemu položaju v dmžbi. Tudi številne presoje, ki so jih napisali duhovniki, med njimi je bil na prvem mestu Slomšek, so povečini izrecno terjale, da bi se morali kmetje in njihovi otroci oblačiti "po svojem stanu", "po (svojem) stanu (i) in premoženju", "stanu primer(je)no", "kakor je šlo za nje stan", "naj se po oblačilu tvoj stan... spozna" in "Znakov stanu, h kateremu spadamo, naj nihče ne zanemarja". Nasprotovale so temu, da "Dekla se nosi kakti gospa, rokodel suknjo knezovo ima" in da se kmetje "čez svoj stan oblačijo". Sodile so, da "gerdo je za mnogoterega kmeta, ki je berač, pa se po gosposko oblači", in "oblačila nad svoj stan naj si ne omišljuje: s čedno 1 A. M. Slomšek, Zlati nauki za razne stanove o svetem misionu in o duhovskih vajah, II, v: Drobtince za novo leto 1859. in I860., V Gradci 1859/1860, str. 28. 2(Nepodpisano)Pirhi, v: Kmetijske in rokodelske novice 11, Ljubljana 1844, str. 53. 3 P., Somenj na Blokah, v: Kmetijske in rokodelske novice 111, Ljubljana 1845, str. 171. < I. Lapajne, Politična in kulturna zgodovina štajerskih Slovencev, Ljubljana 1884, str. 237; J. Mal, Zgodovina slovenskega naroda, Celje 1928-1939, str. 621. 5 F. Kovačič, Trg Središče, Maribor 1910, str. 12. 6 Gl. B. Deneke, Volkskunst, München 1918, str. 70; o tem tudi M. von Boehn, Bekleidungskunst und Mode, München 1918, str. 70; R. Klein, Lexikon der Mode, Baden-Baden 1950, Str. 214 dalje; F. Kiener, Kleidung, Mode und Mensch, München-Basel 1956, str. 140; R. König, Macht und Reiz der Mode, Düsseldorf-Wien 1971, str. 149 dalje; H. Bausinger, Identität, v: H. Bausinger-U. ]eggle-G. Korff-M. Scharfe, Grundzüge der Volkskunde, Darmstadt 1978, str. 231. 1231 Angelos Baš in pošteno obleko naj bo zadovoljen(na)" ^. Vse povedano so duhovniki utemeljevali s tem, da vsi ljudje "ne zamorejo", "enako lepo in dobro oblačiti se" temveč, da "se naj stan od stana po oblačilu razloči". Kajti ko nas je Bog "v poseben stan postavil, nam je tudi posebno opravo stanu odkazal", tako da "smo dolžni se tudi po svojem stanu nositi"; "Kdor šege svojega stana zamečuje, se svoje službe sramuje, ktero mu je Bog odloal"; "Naj se tudi po noši stan od stana spozna, da ne bo zmešnjave med ljudmi" ^. Cerkveni krogi s Slomškom na čelu so potemtakem nasprotovali temu, da bi se (zlasti) kmetje oblačili drugače, kakor naj bi terjal njihov položaj v družbi ali njihov stan. Ta bi se bil moral po navedenih stališčih kazati v nespremenljivem oblačilnem videzu, ki naj bi v tej obliki prispeval k ohranjanju razrednega družbenega reda, zapovedanega od Boga. Svojo sodbo: "Naj lepša obleka je, ktero si sama napredla in naredila", je Slomšek zapisal še z drugimi besedami, češ da nosi najlepše oblačilo tisti, "ki si ga doma pripravi" Nadalje je cerkveno društvo mladim kmetom priporočalo, naj bodo zadovoljni "s pošteno domačo obleko" 'i. Nepodpisan duhovnik je kmetom dajal za zgled obleko, ki je "bila domače priprave, domače preje njih srajca (kikla)" J. Sehel pa "obleko domačega pridelka" in skrinjo "z domačim pertom" Ugotovljena stališča v presojah cerkvenih krogov o kmečkih oblačilnih materialih so bila največkrat povezana z moralnimi vidiki. Kmečka oblačila, ki so bila iz materialov, primernih kmečkemu stanu, so bila hkrati dovolj "ponižna". Tudi to jebila zahteva Cerkve pri kmečkem oblačilnem videzu. Zato so duhovniki, na prvem mestu Slomšek, še in še nastopali zoper gizdavost, nečimrnost, ošabnost, štimanost, oholost in napuh ali v bistvu soznačnice istega 7 A. M. Slomšek, na navedenem mestu; isti, Blaže in Nežica v nedelskej šoli, 3. izd., Celovec 1857 (1. izd. 1842), str. 7, 22; isti. Ob prihodu na lavantinsko stolico, v: Kmetijske in rokodelske novice IV, Ljubljana 1846, št. 32, priloga; isti. Pastirski listi, ur. M. Lendovšek, Celovec 1890, str. 17, 117; isti. Nosi se po svojem stanu, v: Drobtince za novo leto 1856., Celovec, str. 182; (nepodpisano) Ne oblači se čez svoj stan, v: Vedež I, Ljubljana 1848, str. 199; (nepodpisano) Od poželenja oči, v: Drobtince za novo leto 1851., Celovec, str. 74; (J.) Rozman, Mica Srebot Mastnakova, v: Drobtince za novo leto 1852., Celovec, str. 137; (nepodpisano) Družba devic za pobožno življenje pod varstvom Marije, prečiste Device, v: Zgodnja Danica V, Ljubljana 1853, str. 192; Anton Alojzi (Wolf), Vsim ljubljenim vernim ljubljanske škofije, v: Zgodnja Danica VI, Ljubljana 1854, str. 34; (nepodpisano) Keršanska beseda o spominu sv. Joana Kerstnika, v: Drobtince za novo leto 1856., Celovec, str. 20 dalje; J. Šehel, Filip Bomar, v: Drobtince za novo leto 1857., Celovec, str. 154; (nepodpisano) Kerščanski nauki, v: Slovenski prijatel VI, Celovec 1857, str. 423. ' S. Klančnik, Napeljevanje k pobožnimu življenju in lepimu zaderžanju, Ljubljana 1840, str. 35. 9 (Nepodpisano) Keršanska beseda o spominu sv. Joana Kerstnika, str. 14. 10 A. M. Slomšek, Ob prihodu na lavantinsko stolico, na navedenem mestu. 11 (Nepodpisano) Družba mladenčev za pobožno življenje pod varstvam Marije prečiste Device in angelskiga mladenča sv. Alojzia, v: Zgodnja Danica V, Ljubljana 1853, str. 130. 12 (Nepodpisano) Keršanska beseda o spominu sv. Joana Kerstnika, str. 21. 13 J. Šehel, na navedenem mestu; isti. Kako se oča Jamnik na daljno pot odpravljajo, v: Drobtince za novo leto 1856., Celovec, str. 150. 124 Anton Martin Slomšek in oblačilna kultura pojma 1*. Slomšek je štel "gizdost alj ofert v noši" celo za najhujšo takratno ujmo medtem ko je nepodpisan duhovnik ocenjeval gizdavost tudi kot družbeno škodljivo, ker da "dela ljudi neposlušne" i^. Cerkveni krogi s Slomškom na čelu so v presojah kmečkih oblačilnih materialov razmeroma redko govorili o dragi ob eki ali dragih oblačilih '7. Se pravi, da se duhovnikom to vprašanje večinoma ni zdelo pomembnejše ali da nakupi oblaalnih materialov za kmete večinoma niso pomenili prevelikih izdatkov. Ne poznamo pa cerkvene presoje kmečkih oblaalnih materialov, ki bi bila nastopala zoper kmečko uporabo tujega blaga. Proti sredi 19. stoletja se je prebivalstvo na Slovenskem bolj ali manj zbliževalo tudi v oblačilnih krojih, ne samo v oblačilnih materialih. Tej sestavini v oblačilnem videzu so zopet nasprotovali zlasti cerkveni krogi. Ravnikar Poženčan je pisal: "Če zmešnjavo oblek pogledam, /Že več Krajncov ne poznam - / Vsim podobni ste sosedam, /Krajnci biti vas je sram!" i*. To je pomenilo nasprotovanje opuščanju tiste kmečke obleke, ki se je bistveno razločevala od obleke v mestih, določene s splošno srednjeevropsko oblačilno modo. Takšno ravnanje seje po duhovniški sodbi upiralo tedaj veljavnim odnosom in ločnicam v družbi: "Je kaj razločka med obleko imenitnih otrok in med obleko otrok nižjih staršev?" Najbolj natančno se zdi to stališče o izenačevanju v oblačilnih materialih in oblačilnih krojih izraženo v tehle stavkih. Prvi je Slomškov: "Kmetovskemu človeku gosposka sukna tako stoji kakor prašiči sedlo" 20, druga dva je napisal neznan duhovnik: "Ne pozabite nikoli, de obleka ne stori človeka ne bogatejšiga, ne častitljivšiga, ne boljšiga. Kdor z obleko ali drugo nečimemostjo hvale iše, ima prevzetno, napuhnjeno srce" ^i. Z drugimi besedami: po navedenih stališčih se morajo vse dotedanje zunanje ločnice (kaj šele druge) med posameznimi stanovi ohranjati, medtem ko vsakršno drugačno ravnanje nasprotuje tem ločnicam in se mu je zato treba postaviti po robu. H A. M. Slomšek, Blaže in Nežica v nedelskej šoli, str. 43; isti. Pastirski listi, str. 117; isti, Andrej Reja, v: Drobtince za novo leto 1857., Celovec, str. 127; isti. Zlati nauki za razne stanove o svetem misionu in o duhovskih vajah, II, na navedenem mestu; (nepodpisano) O sveti čistosti, v: Drobtince za novo leto 1847., str. 86; (nepodpisano) Nedelski grehi, v; Drobtince za novo leto 1848., Celje, str. 70; Fr. P., Dva uzroka nevere pričijočih časov, v: Zgodnja Danica I, Ljubljana 1849, str. 297 dalje; J. Rozman,]ožef Zore, v: Drobtince za novo leto 1850., Celovec, str. 126 dalje; (nepodpisano) Od poželenja oči, na navedenem mestu; (nepodpisano) Terpljenje Hristusovo, v: Zgodnja Danica V, Ljubljana 1853,str. 18; (nepodpisano) Družba mladenčev za pobožno življenje pod varstvam Marije prečiste Device in angelskiga mladenča sv. Alojzia, na navedenem mestu; (nepodpisano) Družina brez Boga, v: Zgodnja Danica V, Ljubljana 1853, str. 158; (nepodpisano) Keršanska beseda o spominu sv. Joana Kerstnika,str. 12 dalje; (nepodpisano) Hočeš biti angelam enak(a)?, v: Zgodnja Danica IX, Ljubljana 1857,str. 158; (nepodpisano) Od keršanskegahišovanja, v: Drobtince za novo leto 1857., Celovec, str. 102. 15 A. M. Slomšek, Ob prihodu na lavantinsko stolico, na navedenem mestu. 16 (Nepodpisano) Keršanska besseda o spominu sv. Joana Kerstnika, str. 18. 17 A. M. Slomšek, Ob prihodu na lavantinsko stolico, na navedenem mestu; (nepodpisano) Od poželenja oči, na navedenem mestu; (nepodpisano) Terpljenje Hristusovo, na navedenem mestu. 18 Navedeno po: Dr. Bleiweis, Nekaj za moje rojake, ki tobak pijejo, v: Kmetijske in rokodelske novice I, Ljubljana 1843, str. 36. 19 Fr. P., Današnja slaba reja otrok, v: Zgodnja Danica I, Ljubljana 1849, str. 331, gl. tudi P., Vsakdanji opomin, v: Zgodnja Danica I, str. 327. 20 A. M. Slomšek, Blaže in Nežica v nedelskej šoli, str. 43. 21 P., Nedeljskim učencem in učenkam v podbudo; v: Zgodnja Danica III, Ljubljana 1851, str. 132. 125 Angelos Baš In iz moralnih, ne iz družbenih razlogov je duhovščina dvakrat grajala (najverjetneje) modni kroj pri oblekah kmetic. Nepodpisan duhovnik se je hudoval, da dekleta "pers ne pokrivajo" in "kratke rokave nosijo" 22, potrdil ga je Slomšek. 23 Kar zadeva snago v oblačilnem videzu na Slovenskem v Slomškovem času, ta ni bila izključno le nasledek zasebnega ravnanja, temveč so nanjo različno vplivali tudi javni dejavniki. Med njimi je imela najpomembnejšo vlogo Cerkev, ki si je najprej prizadevala za snažen oblačilni videz ob nedeljah in praznikih, ustrezno zahtevi po izpolnjevanju vsega, kar terja tretja božja zapoved ("Posvečuj Gospodov dan"). Duhovnika Jožef Muršec in Jožef Rozman sta o tem sodila: "Zala čedna (oprava) v službi božji... razodeva veliko spoštljivost, ktero do Boga znotraj čutimo" 24; "Prav je sicer, da se čedno in snažno oblečete; gerdo bi bilo z marogastim obrazom ali vmazanoj pečoj v cerkvo priti" 25. Omenjena zahteva je bila za obhajilo še poudarjena in tudi razčlenjena. Ob tej priložnosti je bilo treba biti "čedno oblečen" kakor tudi "čedno" obrit, umit, počesan, v oprani srajci ali krilu in z izplaknjenimi usti 26. Ti duhovniški napotki so zadevali predvsem kmečko okolje. Slomšek jim je pridružil druge, ki so bili prav tako namenjeni snagi v kmečkem oblačilnem videzu, toda ne samo ob nedeljah in praznikih, temveč tudi sicer. Na splošno je grajal umazanijo v kmečkem oblačilnem videzu in jo imel za nasledek skoposti ali zanikmosti 27. Prizadeval si je za snago v oblačilnem videzu 28; obutev naj bo "osnažena", "oblačilo...čedno", oboje pa zakrpano, kajti raztrgani so "lenuhi" 2'. Snago v oblačilnem videzu in njegovo "čedno" podobo je Slomšek pojmoval kar najširše. Kmečko prebivalstvo je skušal navaditi, da bi vsako nedeljo zjutraj preoblačilo perilo, še posebno pa naj bi ga preoblačili otroci, "kteri se lehko vmažejo" 30. Drugače rečeno: kmetje si ponekod niso vsak teden preoblačili perila. Deloma je vladal nered tudi pri spravljanju obleke, saj drugače ne bi bil Slomšek dajal otrokom napotka, naj zvečer polagajo obleko "na svoj kraj" 3i. Slomšek je skušal tudi doseči, da bi kmetje pri jedi pazili na obleko in je ne umazali 32 in da bi se večkrat česali, "pa ne na mizo alj na okna" in "v pričo 22 (Nepodpisano) Od svete sramežljivosti, v: Drobtince za novo leto 1855., Celovec, str. 93. 23 A. M. Slomšek, Zlati nauki za razne stanove o svetem misionu in o duhovskih vajah, 11, na navedenem mestu. 24 J. Muršec, Vunajna služba božja alj sveti cerkveni obredi, v: Drobtince za novo leto 1850., Celovec, str. 70. 25 (J.) Rozman, Pridiga u god sv. Joana Krstnika, v: Drobtince za novo leto 1853., Celovec, str. 59. 2* (Nepodpisano) Vesela gostija spokorjenih grešnikov, v: Drobtince za novo leto 1847., str. 65; povzeto o tem (nepodpisano) Nedelski grehi, v: Drobtince za novo leto 1848., str. 70; (nepodpisano) Pervo sveto obhajilo, v. Drobtince za novo leto 1849., Celovec, str. 19. 27 A. M. Slomšek, Blaže in Nežica v nedelskej šoli, str. 43. 28 A. M. Slomšek, Pastirski listi, str. 117. 29 A. M. Slomšek, Blaže in Nežica v nedelskej šoli, str. 54 dalje 30 A. M. Slomšek, Blaže in Nežica v nedelskej šoli, str. 52. 31 (Nepodpisano) Zdaj še le vemo, kaj šola velja, v: Drobtince za novo leto 1847., str. 243. 32 A. M. Slomšek, Blaže in Nežica v nedelskej šoli, str. 44. 126 Anton Martin Slomšek in oblačilna kultura ljudi" 33; oboje posredno in v nekem obsegu pričuje o drugačnem kmečkem ravnanju. To velja tudi za Slomškov napotek g ede kmečkega britja: brili naj bi se vsako soboto in kadar so šli v cerkev "alj h kaki gospodi"^. Nič drugače ni bilo z umivanjem. Slomšek si je prizadeval, da bi se kme^e umivali, kadar so bili umazani, zlasti pa kadar so od dela šli jest ^5, in da bi si umivali tudi ušesa in nos (kdor je njuhal)^* in da bi si zjutraj in zvečer izplakovali usta in umivali zobe ("z srednjim perstom")^''. Prav tako je terjal, da bi si strigli nohte in jih ne grizli ^. Slomškove napotke za umivanje je ponovil duhovnik Karel Robida 3'. 33 A. M. Slomšek, Blaže in Nežica v nedebkej šoli, str. 54. 3< Prav tam. 35 A. M. Slomšek, Blaže in Nežica v nedelskej šoli, str. 43,54. 36 A. M. Slomšek, Blaže in Nežica v nedelskej šoli, str. 54,67. 37 Prav tam. 3« A. M. Slomšek, Blaže in Nežica v nedelskej šoli, str. 54. 39 (Nepodpisano) Omivanje in kopel (po knjigi K. Robida, Zdravo telo nar boljši blago, alj nauk zdravje ohraniti, Celovec 1846), v: Šolski prijatel II, Celovec 1853, str. 204. 127 Angelos Baš BESEDA O AVTORJU Angelos Baš, dr., etnolog, znanstveni svetnik Slovenske akademije znanosti in umetnosti in redrü profesor Filozofske fakultete v Ljubljani. Prvi slovenski razis- kovalec, ki se ukvarja povečini s historično etnologijo in obdeluje na podlagi arhivskih in upodabljajočih virov praviloma materialno kulturo in v tem okviru posebej oblačilno kulturo v časovno bolj od- maknjenih obdobjih. Njegova bibliografija obsega 340 bibliografskih enot, od tega 8 samostojnih knjig. ABOUT THE AUTHOR Dr. Angelos Baš is an ethnologist and scientific consultant to the Slovene Academy of Arts and Sciences, and a full professor at the Arts Faculty in Ljubljana. He was the first Slovene researcher to engage in historical ethnology and analyse material culture, especially clothing in ear- lier centuries, on the basis of documentary and pictorial sources. His bibliography encompasses some 340 titles, including eight books. SUMMARY THE BISHOP ANTON MARTIN SLOMŠEK AND THE CULTURE OF CLOTH- ING The Bishop of Maribor Anton Martin Slomšek (1800-1862) was at the head of those church circles in Slovenia at that time which were opposed to peasant attire bearing any resemblance to that of the higher social classes. Instead, they required that the peasant dress in a manner in keeping with his lower status, i.e. the lowest social rung. Such peasant attire should thus contribute to the maintenance of the social order dictated by God. This meant the continuation of the custom of orders of attire (prevalent in Slovenia from the 16th to the 18th century) intended to preserve social class hierarchy. At the same time Slomšek, together with some priests, worked to improve the personal hygiene of the peasant population, not only on Sundays and holidays, but also in everyday life: in clothing, underclothing, shoes and bodily cleanliness. 128 GRADIVO ARTICLES EditKerecsenyi Iz zgodovine lončarstva lendavskega območja (18.-19. stoletje) From the history of pottery in the Lendava region (18th and 19th centuries) Pavla Štrukelj Slovenski zbiralci in raziskovalci neevropskih kultur v 19. stoletju Slovene collectors and researchers of non-European cultures in the 19th century Andrej Dular i Vasna knjiga Sodevci i - vir za etnološko proučevanje! vaške skupnosti j The book of the village Sodevci - a source for the ethnological study of a village community IZ ZGODOVINE LONČARSTVA LENDAVSKEGA OBMOČJA /18. - 19. STOLETJE/ Edit Kerecsenyi IZVLEČEK Avtorica orisuje podobo lončarstva madžarske etnične skupnosti iz pokrajine Hetes v lendavski občini ter v sosednjih slovenskih vaseh Kobilje in Eilovci v 18. in 19. stoletju. Razčlenjuje popise imen in poklicev ter ugotavlja številčnost lončarjev, "lončarske vasi"; analizira pravni status posameznih mojstrov; ugotavlja vrste lončenine; piše o cehovski organizaciji lončarjev in navaja ndaitere vzroke za propadanje te obrti. ABSTRACT In her article From the history of pottery in the Lendava region (18th and 19th centuries), the author outlines the features of pottery among theHungarian ethnic communities from the Hetes region in Lendava and the neigh- bouring Slovene vilkges of Kobilje and Filovci in the 18th and 19th centuries. She analyses a census of names and occupations and thus determines the number of potters, "pottery- producing viUages", as well the legal status of individual masters. Shealso determines the type of pottery produced and describes the guild or- ganization of potters, citing some causes for the later decline of this craft. Mo o pozornost za zgodovino lončarstva tega območja so zbudile dragocene zbirke keramike lendavskega in murskosoboškega muzeja, številne, pogosto arhaične lončene posode starih kmečkih hiš iz okolice Lendave, ki jih najdemo še danes, črni vra za galico, ki se vrstijo v vinskih kleteh, in ne nazadnje spomini ljudi in podatki iz književnosti. Balint Bellosics piše o dolnjelendavskem sejmu leta 1891 takole 2; "S Kobilja so vsi lončarji... kajti vsi prebivalci velike vasi se ukvarjajo s to geološko obrtjo. Poleti vozijo na velikih lojtrskih vozovih prek v Somogy, v zameno pa pripeljejo to, česar sami nimajo: žito. Dobro ceno ima tam: toliko žita, kolikor gre v lonec. Ko pride od njih kakšen berač, ima polne bisage drobnih pokrovk za lonce." O koncu sejma pa pravi takole:"Ženske povežejo nakupljene lonce in si jih jorazdelijo spredaj - zadaj na ramenih, v tem in onem nosijo darilo s sejma: ectove viteze, medenjake..." 1 o tej temiboizžla moja obsežnejša študija v... zvezku zbirlceZalai Gyüjtemeny (Žalska zbirka) v Zalae gerszegu, ki jo trenutno še urejajo. 2B. Bellosics, 1951. Etnološka zbirka podatkov Etnografskega muzeja 122/G 130 Iz zgodovine lončarstva Lendavskega območja Šele čez 60 let se je spet pojavila podrobna analitična objava podatkov o lončarstvu na območju Lendave in Goričkega izpod peresa Vilka Novaka ^, vendar pa z obžalovanjem ugotavlja, da o preteklosti obrti, ki ohranja arhaične značilnosti, ne ve skoraj ničesar* Lendavska posest Esterhäzyjev. Del zemljevida veleposestva iz leta 1909. Oznaali smo naselja, v katerih so v letih 1728,1750 in 1770 živeU lončarji. 3 V. Novak, 1951. * Ve Lahko poskusimo takole: Še "živ" primerek ljudske arhitekture izberemo z namenom, da bi ga ohranili na mestu nastanka (in situ), in ga priključimo ustreznemu muzeju. Kakšne so težave, povezane z zaščitenim objektom, stojeam na samem, že vemo. Če pa je po drugi strani zaščitena stavba del naselja. se bodo okrog stoječe zgradbe razvijale skladno z okusom časa. Posledici tega 229 Deklaracija bosta neprijetno slogovno nasprotje in skaljena harmonija, ki je prvotno vladala med zaščiteno in okoliškimi stavbami. Znašli bi se v položaju, ko ne bi imeli nobenih trdnih jamstev, da bodo naša muzejsko varstvena prizadevanja uspešna. 4) Ali naj se mudimo s tem, da že zapuščeno stavbo s pomočjo zakona ohranimo na mestu nastanka? Škoda in neprijetnosti v vsakem primeru ostanejo; poleg tega pabo v večini primerov treba dopolniti opremo in pohištvo. IV. Če se izkaže, da ne moremo ohraniti stavbe na mestu nastanka, ker je taka klasična rešitev nedosegljiva, postane premestitev stavbe neizbežna. Tu se nam ponu a več možnosti. Prva, ki jo je treba omeniti, zadeva predvsem ustanove, zado žene za varstvo spomenikov. Poleg drugega bo prišlo do tesnega sodelovanja z muzeji, da bo zagotovljeno čim boljše varstvo: 1) Stavba se premesti, ne da bi prešla pod upravo muzeja. Za tako rešitev je na voljo že vrsta dobrih primerkov. To je pogosten način, vendar povzroči poleg že zgoraj omenjene škode še izkoreninjenje. 2) Spomenik prepeljejo v muzej in ga uskladiščijo. S tem zagotovimo zaščito; po drugi strani pa takšno stanje nima nobenega pametnega učinka. 3) Razstavljen bo v muzejskih prostorih ali na prostem v okviru muzeja. Ta rešitev je primerna le za majhne zgradbe ali pa za zgradbe iz krhkega in neobstojnega gradiva. 4) Premestimo ga v muzej na prostem. To zvrst muzeja je proti koncu 19. stoletja utemeljil Hazelius, uresničena pa je bila pred vrati Stockholma. Razširjena je v glavnem v skandinavskih državah in je drugje, tako v starem kot v novem svetu dosti premalo znana. Če se upoštevajo vse znanstvene in tehnične norme, je lahko muzej na prostem najustreznejša rešitev za nepremične kultume spomenike. V. Po splošnem prepričanju lahko muzej na prostem označimo kot zbirko spomeniško vrednih stavb oziroma poslopij, ki so: 1) stalno dostopne obiskovalcem; 2) praviloma pripadajo ljudski kulturi in predindustrijski arhitekturi; take zgradbe so: kmečke, pastirske, ribiške, rokodelske, trgovske, delavske hiše (prebivališča); gospodarska poslopja (mlini, lončame), trgovine..., skratka vse pomembne sestavine podeželske in mestne, posvetne in cerkvene, javne in cerkvene arhitekture te vrste; 3) k temu lahko prištejemo: spomenike "visoke arhitekture" (podeželske dvorce, kapele, zgodovinske stavbe itn.), če ne morejo ostati na kraju nastanka, pa tudi pomembne stavbe iz industrijskega obdobja. Take stavbe je treba predstavljati javnosti popolnoma opremljene. Celotna zasnova narekuje vzgojno in izobraževalno dejavnost (v enem izmed prostorov potekajo predavanja, spremljana s sodobnimi vizualnimi pripomočki; na prostem naj bi prikazovali ljudske plese in pesmi ter običaje; v restavraciji, opremljeni v značilnem slogu, naj bi pogostili obiskovalce, itd. 230 Deklaracija VI. Med muzeje na prostem lahko štejemo tudi take, katerih stavbe so delni ali popolni posnetki izvirnikov, če so ustrezno opremljeni in imajo prost dostop. Taka metoda velja le: 1) če izvirnih spomenikov ni več, 2) če so posnetki napravljeni po najstrožjih znanstvenih kriterijih. VII. Posebej poudarjamo, da je v vsaki deželi (državi) treba ustanoviti osrednji muzej na prostem, ki bo imel na voljo potrebne znanstvene in tehnične zmogljivosti ter denar in bo lahko skrbel za najpomembnejše povezave s svetom ter se udeleževal mednarodnega sodelovanja na tem področju. Koristno je, če se osrednji muzej na prostem poveže z etnografskim muzejem v posamezni deželi. Tako se izognemo podvajanju pri znanstvenem, tehniškem in ostalem osebju kot tudi pri zbirkah in dokumentih. Poudarimo še, da bi dežele z različno narodnostno sestavo morale ustanoviti tudi pokrajinske muzeje na prostem. Vendar pa pri tem ne kaže pretiravati, ker preveliko število muzejev povzroča nerešljive težave v znanstvenem, tehničnem in denarnem oziru. VIII. Ustanovitev muzeja na prostem zahteva hkratno raziskavo kulturnih spomenikov, ki pridejo v poštev za premestitev. Začnimo s proučevanjem pisnih in slikovnih virov in potem nadaljujmo vse do opravil na terenu. Prevzem kulturrüh spomenikov, povezanih s spominom na pomembne osebnosti ali dogodke, je izjema. Prevzete spomenike naj bi raziskali predvsem glede na namen in uporabo. Pomembno je, da si že pri načrtovanju in potem pri uresničevanju načrtov zagotovimo sodelovanje pristojnih znanstvenikov, tehnikov in upravljalcev iz domovine in tujine. Pri tem ne bomo pozabili, da so skandinavske dežele prve jostavile in razvijale take muzeje, zato imajo daleč največ izkušenj. Če je treba, ahko vzpostavi željene stike tudi ICOM. V okviru sodelovanja med državami članicami lahko Unesco posreduje pri vladah, da bi priskrbele strokovnjake in pomoč v denarju za postavitev muzejev na prostem. IX. Razporeditev stavb na zemljišču muzeja na prostem je povezana s celo vrsto težav. Na splošno dajemo narodno-pokrajinskemu vidiku prednost pred vidikom starosti in namembnosti stavb. Naravne danosti in razčlenjenost zemljišča, sestava tal, vodni viri in rastlinstvo igrajo pomembno vlogo pri vsakokratni izbiri zemljišča. Za muzeje z omejenim narodno-pokrajinskim programom laže najdemo zemljišče, podobno tistemu, na katerem so stavbe nastale. Čim obsežnejši je program, tem manjše so možnosti take razporeditve in tem bolj smo prisiljeni sklepati dobro premišljene kompromise. Glavni poudarek je na tem, da muzej na prostem postavi zbirko kulturnih spomenikov, pri tem pa se mora izogibati sumljivim slikarskim učinkom, ker sicer kaj hitro zapade slabemu okusu. 231 Deklaracija Potrebna so še ta opozorila. Če okolico stavb ozelenimo, izberimo samo tiste vrste drevja in grmovja ter rož, ki so rasle v kraju nastanka stavb. Praviloma je treba v bližini stavb urediti zelenjavne vrtove in druge vrtičke. H gospodarskim poslopjem ali na dvorišče kmetije (posestva) spadajo tudi nekatere domače živali, značilne za stari način gospodarjenja. Če izbrano zemljišče ne ustreza v celoti spomeniškim stavbam, Id naj bi jih na njem ponovno postavili (npr. stavba zahteva nagnjeno zemljišče), se mora zemljišče ustrezno preoblikovati (urediti). Razporeditev stavb zahteva pravočasno in skrbno načrtovanje; pri tem je treba upoštevati različne primerke (tipe) zgradb, čeprav vseh primernih zgradb za prestavitev sploh še nismo našli. Kadar stavbe zaradi posebnega načina poselitve ne smejo stati preblizu skupaj, moramo za vsak primer med njimi pustiti malo več prostora, kot je običajno. Seveda pa pri tem ne smemo pretiravati, ker bi predolge poti utrudile obiskovalce. X. Idealno bi bilo, če bi bile vse stavbe opremljene z nepremično in premično opremo iz predindustrijske dobe. Žal, je to možno narediti vse bolj poredko. Neuporabljene reči iz te dobe so se porazgubile, nekatere so bile žrtve modnih muh in so jih zato prenovili in odnesli kupci; končno je vse to povzročilo, da so v zaščitenih stavbah izvirno opremo nadomestili z industrijskimi izdelki. Tako moramo manjkajoče predmete nadomestiti predvsem tako, da jih prinesemo iz podobnega okolja; kadar ni druge pomoči, uporabimo skrbno izdelane posnetke. (Po možnosti naj jih izdelajo domači obrtniki.) Pomembno je, da s stavb in iz njihove opreme odstranimo vse predmete industrijskega izvora, ki sobili dodani v zadnjem času. Pustiti pa moramo tiste preureditve, ki so nastale dlje v preteklosti (v prejšnjih zgodovinskih obdobjih) in spričujejo, kako je potekal razvoj. Posebno pozornost moramo posvetiti stanju v tako imenovanih nerazvitih deželah. Tam bomo laže kot kjerkoli drugje našli neponarejene tipične primerke ljudske arhitekture iz predindustrijske dobe. XI. Podiranje, prevoz in ponovna postavitev ter vzdrževanje stavb v muzeju na prostem zahtevajo posebno skrbnost glede na njihovo dognano vrednost. Potrebna bo pomoč arhitekta, ki ima tudi narodopisno znanje. a) Pred prevozom je treba posamezne dele skrbno označiti (to bi bilo treba storiti že med podiranjem!), narediti načrte in podrobne načrte detajlov konstrukcije in načina gradnje. b) Po ponovni postavitvi mora strokovni delavec nadzorovati tekoče vzdrževanje in večja popravila. Samo po sebi se razume, da so potrebni tudi obrtniki, ki obvladajo stare tehnike gradnje. K sodelovanju bo treba pritegniti tudi fizike in kemike, da bodo pomagali zaščititi gradivo pred vremenskimi vplivi in škodljivci. Potrebovali bomo npr. tudi tkalce, da bodo lahko nadomestili raztrgane tkanine. XII. Postavitev muzeja na prostem zahteva žrtve. Občine, dobrotniki in muzealci zaradi tega ne bi smeli izgubiti poguma. O pomenu muzejev na prostem z zgodovinskega in kultumo-varstvenega vidika smo že govorili. Igrajo pa ti 232 Deklaracija muzeji tudi izredno pomembno vlogo na vzgojnem področju, pri izrabi prostega časa in v turizmu. Omenimo le en primer iz rojstne dežele muzeja na prostem: Osrednji švedski muzej na prostem v Skansenu pri Stockholmu obišče povprečno 2,.3 milijona obiskovalcev na leto, čeprav ima Švedska le kakšnih 7 milijonov prebivalcev! Julija 1959 se je 5. glavna konferenca ICOM-a v Stockholmu ukvarjala tudi s to Deklaracijo in o tej temi sprejela nekaj sklepov. Dva izmed njih, ki sta najpomembnejša, navajamo v neokrnjeni obliki. Opredelitev muzeja na prostem 1) Opredelitev muzeja na prostem iz Deklaracije, sprejete leta 1957, je povsem ustrezna. To je skupina stavb, ki imajo zgodovinsko-narodopisno vrednost in so razstavljene skupaj s pripadajočo opremo. 2) Opredelitev je bila splošno sprejeta. 3) Običajno se taka predstavitev še razširi in obogati s stalnimi ali občasnimi razstavami na prostem. 4) Tako razstavljeno zbirko lahko poimenujemo muzej na prostem. Izraz se lahko rabi v splošnem in v strogo specialističnem (znanstvenem) pomenu. 5) ICOM-ova komisija za muzeje na prostem je priporočila poslala svojemu posvetovalnemu odboru, ki seje strinjal s tem: 1) da se oznaka muzej na prostem prihrani (rezervira) za zbirke, označene pod 1) zgoraj. 2) strokovnjaki in odgovorne ustanove bi se morali izogibati takemu poimenovanju, kadar gre za razstave kipov na prostem (forma viva). Tako bi prispevali k natančnosti in medsebojnemu razumevanju. 3) omenjeni strokovnjaki in ustanove se lahko vedno obrnejo na ICOM-ovo komisijo za muzeje na prostem, če potrebujejo tehnične nasvete (pomoč) pri reševanju problemov, kar je v obojestransko korist. Ohranitev spomenikov podeželske predindustrijske arhitekture 1) Muzeji na prostem imajo možnost in najboljše pogoje, da ohranijo najboljše primerke podeželske predindustrijske arhitekture. (Pogoji sobili določeni v Deklaraciji iz leta 1957.) 2) Jasno je, da taki muzeji lahko sprejmejo le omejeno število primerkov takšne dediščine. 3) ICOM-ova komisija za muzeje na prostem je dala priporočilo za reševanje tega problema posvetovalnemu odboru, in ta je soglašal z njim. Priporočila se glasijo: 1) Muzeje na prostem bi radi ustanovili tudi v deželah, v katerih jih še ni. 2) V vseh deželah bi si morali prizadevati, da bi kar največje število spomenikov podeželske predindustrijske arhitekture ohranili na prvotnem mestu (in situ), po možnosti z opremo vred. 3) Pri teh podjetjih je treba uporabiti izkušnje muzejev na prostem. 4) Tam, kjer muzeji na prostem že obstajajo, morajo ti prevzeti tudi upravljanje objektov. Osnovne ugotovitve deklaracije iz leta 1957 ohranjajo veljavnost, vendar jo je bilo treba deloma predelati zaradi sprememb v poudarkih kot tudi zaradi izkušenj, ki so si jih odtlej pridobili raziskovalci na tem področju, obenem z novimi oblikami in variacijami v muzejih na prostem po vsem svetu. 233 Deklaracija Aktualizacija ICOM-ove deklaracije o muzejih na prostem je bila sprejeta leta 1982 na konferenci na Madžarskem. Ker smo šele tik pred koncem redakcije Etnologa dobili ta dopolnila iz Madžarske, bomo o tem pisali v naslednji številki. Irena Krešič UPORABLJENA LITERATURA: Icom News, letnik 11, številka 1, Pariz 1958 Icom News, letnik 12, številka 2, Pariz 1959 Adelhart Zippelius, Handbuch der europäischen Freilichtmuseerv Köln 1974 234 KRITIČNA IN INFORMATIVNA BIBLIOGRAFIJA BIBLIOGRAPHY Knjižna poročila in ocene Knjige, periodika Book reviews Books and periodicals KNJIŽNA POROČILA IN OCENE BOOK REVIEWS EUGEN E. ROOSENS, Creating Ethnicity - The Process of Ethnogenesis, Catholic University of Leu ven, Belgium Frontiers of Anthropology, Volume 5,1989,167 Str. Avtor knjige Eugen E. Roosens je predstojnik katedre za antropologijo na Katoliški univerzi Leuven v Belgiji in hkrati vodja mednarodnega raziskovalnega projekta The Culture of Ethnic Minorities, ki poteka od 1. 1974 in se odlikuje z obsežnim terenskim raziskovanjem na vseh petih celinah. Pričujoča knjiga je rezultat desetletnih terenskih raziskav v sklopu tega projekta. Omeniti je še treba, da Evgeen E. Roosens sodeluje kot gostujoči predavatelj tudi na univerzah v ZDA, Kanadi in Zairu. S svojega raziskovalnega področja je objavil obsežen opus razprav. Doslej so bili v raziskovalnem sklopu The Culture of Ethnic Minorities obdelani ti projekti: Sicilijanci na Siciliji in v Belgiji (primerjalno), Beri>eri v Maroku in v Belgiji (primerjalno), Indijanci Ajmara v Boliviji, Huronski Indijanci v Quebecu, Kanada, etnična skupina Luba v Zairu in migrantske etnične skupine v Belgiji. V pričujoči knjigi so predstavljena avtorjeva teoretska izhodišča pri raziskovanju etnične identitete v povezavi z njegovimi terenskimi raziskovanji med Huron Indijanci (Quebec), Indijanci Ajmara (Bolivija), etnično skupino Luba (Zaire) in muslimanskimi migranti v Belgiji. Osrednje zanimanje je torej posvečeno vidikom etnične identitete in etnogeneze, ki jo avtor definira kot proces samorazumevanja etnične skupine vključno z vsemi aktivnostmi, ki jih izvaja, da bi jo tudi druge skupine videle tako. Temeljno vprašanje, ki mu avtor sledi skozi vse svoje raziskovalno delo, je vprašanje, kaj bistveno določa etnično identiteto. To razmišljanje postavi v naslednje razmerje: NARAVA - KULTURA, KULTURA - ETNIČNA IDENTITETA. Je etnična identiteta naravno dana identiteta ali je proizvod kultumo-socioloških mehanizmov? Ali temelji na skupnem (krvnem) izvoru 236 Knjižna poročila in ocene etnične skupine in njeni (starodavni) kulturni tradiciji? Ali pa se lahko etnična identiteta oblikuje tudi neodvisno od teh postavk? Z izsledki terenskih raziskav nam avtor ponazori svojo ugotovitev, da etnične identitete raziskovalnih (omenjenih) etničnih skupin niso nasledek kontinuitete tradicionalnih ("objektivnih") kulturnih prvin, ampak se etnična identiteta lahko preoblikuje, okrepi ali šele konstituira prav v sodobni družbi. Poudariti je treba, da gre pri opisanih raziskanih etničnih skupinah za avtohtone prebivalce, ki so na svojem ozemlju tako ali drugače prišle pod nadvlado "bele civilizacije" (b