PRIKAZI IN OCENE
Alain Badiou MALI PRIROČNIK O INESTETIKI
Društvo Apokalipsa, Filozofska zbirka Aut, Ljubljana 2004, 221 str.
Badioujevo delo Mal^i prir^očnik o inestetiki (v prevodu Suzane Koncut in s spremno besedo Valentine Hribar-Sorčan) je vsekakor knjiga, ki ni namenjena zgolj ozkemu krogu tistih, ki so vešči v sodobnih teorijah umetnosti in estetike. Nasprotno, v skladu z Badioujevo temeljno zastavitvijo filozofije, ki je razsrediščena v svojih pogojih (znanosti, politiki, umetnosti in ljubezni), je vsak od teh pogojev, torej v tem primeru tudi umetnost, hkrati temeljno mesto same filozofije. Zato Mali pr^ir^oč-nik o inestetiki ni dobrodošlo branje le za estetike, umetnostne kritike, umetnike, ali pa za ljubitelje Badioujeve filozofije, ampak tudi, zelo splošno, za vsakogar, ki poskuša misliti svojo lastno sodobnost. Badioujeva »inestetika« namreč ni teorija o umetnosti, teorija, ki jemlje umetnost za svoj objekt, pač pa »opisuje strogo filozofske učinke, ki jih proizvaja neodvisni obstoj nekaterih umetniških del«. (str. 5) Ne glede na to, da v knjigi prevladujejo reference na umetnost (zlasti na poezijo, prozo, ples, gledališče in film), pa so te reference mesto, ob katerih se razvije neka filozofska misel.
V prvem poglavju z naslovom Umetnost in filozofija Badiou pravzaprav po-
jasni zastavek celotnega inestetskega podjetja. Pojasni, kaj pomeni umetnost kot pogoj za filozofijo. Kako je mogoče zavozlati filozofijo in umetnost, ne da bi pri tem misel zapadla skušnjavi umetniške spekulacije? Kako je mogoče misliti vozel med filozofijo in umetnostjo, ki ne bi padel v režim gole hi-sterizacije umetnosti? Ali, kot se izrazi Badiou, kako misliti par filozofije in umetnosti tako, da ta ne bi spominjal na neznosno razmerje Gospodarja in Histeričarke, v katerem ni umetnost nič drugega kot resnica, ki sprašuje filozofijo po svoji lastni identiteti? Badioujev odgovor je tu nedvoumen. Navezuje se na vprašanje odnosa med umetnostjo in resnico, ki ga opišeta kategoriji ima-nence in singularnosti. Prva preverja, ali je neka resnica notranja sami umetnosti ali pa je morda umetnost zgolj instrument neke zunanje resnice. Kategorija singularnosti pa preverja, ali je neka umetniška resnica zares bistveno resnica umetnosti, ali pa je morda lastna še kateremu drugemu miselnemu postopku. Filozofija je pod pogojem umetnosti zgolj, kolikor postavi, da je neka umetniška resnica umetnosti tako imanentna kot tudi zanjo singularna. Če torej umetnost proizvaja in skozi ne-
skončno mnoštvo del neke umetniške konfiguracije tudi misli svoje lastne resnice, potem je naloga filozofije, kolikor ne proizvaja lastnih resnic, po Badiou-ju dvojna: prvič, da te umetniške, sebi zunanje resnice pokaže, izpostavi, poudari, predela, in drugič, dajih poveže, sestavi, zavozla tudi z resnicami drugih miselnih postopkov, znanosti, politike, ljubezni, ter tako skozi resnice svojih pogojev izoblikuje neko misel svojega časa. Razmerje med filozofijo in umetnostjo torej ni dvosmerno: umetnost je »razrešena« filozofije, in sicer na račun svoje lastne imanentne neskončnosti, medtem ko je filozofija pogojena z umetnostjo, kar pomeni, da je filozofska misel mogoča le, kolikor operira v svoji inherentni zunanjosti. Samo dejstvo, da umetnost proizvaja resnice, tako zavezuje filozofsko misel, da te resnice loči od mnenja. Zato ne preseneča, da meri Badioujeva knjiga o ine-stetiki precej dlje od slabega estetskega pametovanja: »^ vprašanje, ki se danes zastavlja, [je] naslednje in nobeno drugo: ali obstaja še kaj drugega razen mnenja, se pravi - naj mi bo oproščeno (ali pa ne) za izzivalnost -, ali obstaja še kaj drugega od naših 'demokracij'?« (str. 27) Badiou seveda odgovarja pritrdilno: misel ni enaka mnenju, so resnice in je filozofija, in vsa ostala poglavja Malega priročnika o inestetiki, v katerih filozofija misli umetniške resnice (pesem, ples, gledališče in film) kot svoje lastne pogoje in dispozicije, pravzaprav pričajo o tem, daje »naš čas vreden več kot 'demokracija', s katero se ponaša«. (Prav tam.)
Poglejmo, kako funkcionira ineste-tika na ravni poezije. Kakšne učinke ima resnica-pesem na filozofsko misel oziroma kaj za misel pomeni, da je pod pogojem neke pesniške resnice? Badi-
ou skozi različna približevanja pesniškim resnicam (Pessoa, Celan, Labid Ben Rabia, Mallarme) izpostavi naslednje: po eni strani, da pesem danes ni ujeta v platonski mimezis in zato izrinjena iz matematičnega mišljenja oziroma filozofije. Da je torej treba misliti neko bistveno sorodnost pesniške metafore in matema, sorodnost, ki je sorodnost v Številu - znan je Mallarmejev verz iz pesniškega Meta kock: »Edino število, ki ne more biti nobeno drugo«. Pesem je misel, ki se izroča v materiji jezika. Je neka resnica, ki se misli, njeno ne-imenljivo pa je sama neskončna moč jezika. In, po drugi strani, da je treba misel odtegniti opoziciji platonizma (afirmaciji transcendentne Ideje) in antiplatonizma (afirmaciji imanentne moči čutnega), ki ga opiše filozofska modernost. Dispozitiv mišljenja, ki ga Badiou potegne iz Pesssojevega pesniškega ustvarjanja, je naslednji: »Dopustiti sorazsežnost čutnega in Ideje, toda ne pristati na nič v zvezi s tran-scendentnostjo Enega. Misliti, da so le mnoštvene singularnosti, toda iz tega ne potegniti ničesar, kar bi spominjalo na empirizem«. (str. 67) Tu vmes, med Platonom in anti-Platonom, se razpira filozofija mnoštva, praznine, neskončnega, resnice in zvestobe.
Kontekst (filozofske) modernosti Badiou še nekoliko natančneje razvije ob delih Mallarmeja in Labida Ben Rabie, kjer poda tudi izredno koncizno razumevanje sodobne figure gospostva. Obe pesmi, tako Mallarmejev Met kock kot tudi Rabijeva oda, artikulirata trojico kraja, gospodarja in resnice. Izhajata iz neke radikalne praznine, nezadostnosti govorice, golega kraja, puščave, prazne zemlje, brezbrižnosti, ki je pogoj, da nastopi neka resnica. Iz te začetne pesemske praznine sta možna
dva izhoda, dve figuri gospodarja: Met kock predstavi gospodarja, ki v praznoti kraja okleva pri odločitvi, ali bi vrgel kocke ali ne, gospodarja, ki je nesposoben izbire. Ekvivalenca izbire in ne-iz-bire, ki je metafora za izginotje samega gospodarja, predstavlja najprej nevarnost, da se ne bo zgodilo nič drugega razen kraja, nato pa prikliče Ozvezdje, transcendentno brezimnost resnice. Rabijeva oda pa iz začetnega puščavskega izginjanja skozi fazo nostalgije in obnavljanja energije prikliče gospodarja pravične izbire in univerzalnega zakona, torej gospodarja resnice. Po Badiouju kontekst modernosti opiše oklevanje med tema dvema dispozicijama: bodisi resnica nastopi kot posledica žrtvovanja gospodarja, ki se je razpustil v pustinji praznega mesta, bodisi ta pustinja izzove fikcijo gospodarja, ki izbere in odloči resnico. Resnica je torej bodisi brezosebna, znanstvena, ker gospodar manjka, ali pa je gospodarjeva. Prva nakazuje transcendenco, druga pa pokorščino: »Modernost je to, da ne moremo pametno izbrati v zvezi z odnosom med gospostvom in resnico. Ali je resnica razdružena od gospodarja? To je demokracija. A tedaj je resnica v celoti ovita v mrak, resnica je transcendentna mahinacija tehnične in kapitalistične ureditve. Ali je resnica združena z gospodarjem? A tedaj je nekakšen imanentni teror, neizprosni ljubezenski transfer, nepremakljivo zlitje policijske moči države in subjektivnega trepetanja. Obakrat izgine možnost izbire, pa naj bo gospodar žrtvovan v dobro neke brezimne moči, ali pa od nas zahteva, naj se žrtvujemo iz ljubezni do njega.« (str. 79)
V razrešitev te moderne dileme Ba-diou predlaga konstrukcijo mišljenja, ki se bo sicer navezovalo na praznino,
a se bo izognilo figuri gospodarja. Trojico kraja, gospodarja in resnice tako zamenja trojica kraja, resnice in subjekta. Namesto nemogoče izbire brez gospodarja in gospodarjeve resnice artikulira obenem imanentno in brezimno resnico, ki ne prikliče gospodarja, a je kljub temu izbrana in odločena. Ime te odločitve brez gospodarja, ki izhaja iz preizkušnje golega kraja, je subjekt, subjekt kot končen fragment neskončnega postajanja resnice. Resnica nima gospodarja, vanjo se lahko vpiše vsakdo, ki izbere, daji bo zvest.
Badiou seveda tu postopa striktno aksiomatično. Pogoji, ki jih misli postavlja pesem, pa tudi ostale umetniške resnice, so namreč pogoji same misli in njene ontološke določenosti. Zato ne preseneča, da je tema, ki je v Malem priročniku o inestetiki vseskozi prisotna in ki se ji Badiou kar ne more izogniti, ontologija. Skorajda v vsaki umetniški miselni variaciji najdemo aksiomatično razporeditev Badioujevih temeljnih ontoloških postavk. Tako je denimo ples metafora za misel v trenutku čiste do-godkovne odgoditve, za misel, ki je še neodločena, brez imena. V gledališču kot pozitivnem nasprotju plesa gre za srečanje z idejo, v filmu pa za njen prehod, ki je paradigma njene inherent-ne nečistosti (kar je tipična značilnost filma kot nekonsistentne umetnosti, sestavljene iz ostalih). Medtem ko bi lahko za Badioujevi interpretaciji Bec-kettovega Worstward Ho (Na slabše) in Mallarmejevega Favnovega monologa nekoliko na hitro rekli celo, da je mogoče v njiju razbrati celotno Badioujevo ontologijo »v malem«. Vprašanje, ki se ob tem postavlja, je naslednje: zakaj in od kod ta nenehna prisotnost temeljnih ontoloških aksiomov, aksioma o mnoštvu, praznini, dogodku, resnici,
zvestobi itd.? Zakaj v inestetiko, v umetnost kot enega od pogojev filozofije nenehno vdira drugi, matematični pogoj? Hitri bralec bi namreč Badiouju zlahka očital, da umetniške resnice obrne tako, kakor mu ustreza, da skratka v njih vidi to, kar hoče videti. Kar bi pripeljalo bodisi do relativistične sodbe, daje filozofija pod pogojem umetnosti takšna, kakršna hoče biti, bodisi do cinično-nihilistične drže, da sploh ni nobene resnice in nobene filozofije. Toda takšno sklepanje bi bilo prenagljeno. Ne zato, ker Badiou umetniških resnic ne bi dejansko aksiomatično odločil, pač pa zato, ker je takšno početje edini možen izhod iz relativizma interpretacij in odpovedi mišljenju. Če je aksiomatika vseskozi na delu, je to zato, kerje umetniška resnica pogoj (filozofske) misli, ki je, kar je ena temeljnih Badioujevih postavk, »isto kot bit«. Misel kot taka je skratka vselej že aksiomatična, ker je bit kot bit matematika in ker je bit vselej odločena. Toda tu je treba takoj pripomniti, da takšna aksiomatika ni poljubna. Ne temelji na partikularni izbiri, ampak je posledica odločitve praz-
nine, ki vztraja v osrčju sleherne misli. Odtod izhaja tudi značilni Badioujev filozofski slog: mešanica aksiomatike (matematike) in tem, ki izvirajo iz filozofskih pogojev. Toda vprašanje ostaja: ali je matematika kot eden od pogojev filozofije, kolikor je pogoj same misli, hkrati tudi pogoj ostalih pogojev? Oziroma drugače, ali so ostali pogoji, kolikor je ontologija matematika kot taka in ne le aksiomatika, zgolj matematične metafore?
Ker se tu dotikamo obsežnega problema matematične »metagovorice«, matema, ki bi terjal precej več prostora in bi daleč presegel okvire pričujočega prikaza, naj ostane ta specifični problem matematike zaenkrat odprt, bodoči bralec Malega priročnika o ineste-tiki pa naj sam presodi, ali bi Badioujev postopek inestetiziranja umetniških del lahko potekal brez koncizne aksi-omatične misli, ki ostaja za Badiouja edini način, kako je mogoče prekiniti z mnoštvom »demokratično-kapitali-stičnih« možnosti.
Ana Žerjav