Milan Dekleva
Improvizacije na neznano temo
XII
Najbrž je življenje nenehno žariščenje. Najbrž je žariščenje izgubljanje razsežnosti. Najbrž morajo bitja v svojem smislu za smrt žrtvovati smisel za prostor, dokler se ne spremenijo v vročo ikro odhoda.
V	točki odhoda večnokrat prehodimo večno pot.
V	točki odhoda prehodimo prehod večnosti.
Občutek za simetrijo, perspektivo in ponovitev nas zapusti in se - prek ljubezni -zapiše v gene potomcev.
Na ta način točka odhoda iz ničnosti
obvladuje brezmejnost vseh v vsem.
literatura
11
Na ta način odlagam in zadržujem dokončno dokončanost pesmi, ki ti jo podarjam, da bi v njej opazovala smer vetra, napetost vodne gladine, gostoto svetlobe,
prožnost zvenenja na robovih listja
in drugih sto šest parametrov tukajšnjosti,
ki jih vodomec vsak hip
uredi v čudovito pregleden vzorec
eksistence.
XIII
Gozd, sentimentalno preobilje biti.
Malce osmukan se postavljam predte, ljubimec Rilkejevih elegij, zakrivajoč praznino za seboj.
Za seboj, pred seboj.
Kar odvzamem prostoru,
žariščenju svetov, moram v svoji vlagi kaliti.
Zdaj tesnoba v meni
prepeva kot zasukane oči božjastnika,
ko ga pokliče Vsehkratje.
A na samotni poti skoz gozd polegava
na isti slamici,
ki je hkrati ljubišče in popek
neznanskosti,
najbližje in najbolj mrtvo,
12	LITERATURA
nekaj, kar je treba roditi in odgnati z gobčno peno, rožmarinovim oljem, s svežim snegom.
Ljubimci, saj veš, niso dobri tolmači.
Tolmune imajo v pogledih,
hitro tonejo, preobloženih
čustev. Kar se jim nabira krog
nabreknjene sle,
ne potrebuje branj in prepisov.
To je jadrnost, s katero
se čas sam v sebi prekliče,
to je sijaj zvezd, ki jih je poslednji videl
Ptolomej.
XIV
Zelenost trave, posebej smela v septembrski, blagi svetlobi: s kakšno lahkotnostjo presega moje najvišje zamisli!
Nekaj, kar ni ne snov ne oblika,
ampak predanost žarkom,
diha zame, za pesem,
za tvojo metuljo hojo,
za votek zasnove, v kateri se svet
privadi vsakega bitja,
ne le pšeničnookega lepotca,
tudi dlakavca,
škilavca,
jecljavca,
šestoprsteža,
šternoglavca,
Literatura
13
zdrizoritca,
vsakogar, četudi je le
groteskna akvatinta neuspele molekule.
In ne le vsakogar, tudi vsakogaršnje smrti.
Je zelenost tista bitna preprostost, ki si je od Bogov izposlovala nevidnost, od Kiklopov pa eno samcato veliko oko? Nič, kar bi ne bilo čisti čudež, bi ne moglo razlikovati toliko smrti.
Nam, ki smo človeško počasni, še smrtnih podob naših najbližjih ni dano razločiti!
Še manj: kaj pa vemo o svojem koncu iz te perspektive, iz nedokončanosti?
Nič. Nič, zato snujemo hvalnice ljubezni, kot da ljubezen v svojem izvoru ne bi bila brezmejna.
A je bila. In je, za nečloveške poglede.
Ne, ni vzidana v bastilje in svetišča, prosta brzi skoz prazni zrak, skoz vsemirje slamice, kjer se bova spoznala in prevezala popkovini v znak zavetja
in zavezništva.
14
literatur
a