Stev. 8.
V Ljubljani, dne 20. aprila.
1887.
Z grobov.*)
1
^riplula je pomlad z neba, Nesoc nam košček raja, In ]>o doléh in vrh gora Nam k cvetu cvet zasaja.
In, čudo, glej, še vrh grobov Mlado, krepko življenje,
Tra vie nebròj, nebròj cvetóv Proslavlja tu vstajenje.
A ti srcé, a ti srcé, Rje tvoji so svetovi ?
(iredice tvoje vse mrtve:
Saj vsi cveto   — grobovi!
jj^ravioe sem šel po svetu i^kat.
(Bil mlad sem še in neizkušen takrat) —
Pravice iskal sem, pred kojo enak
Naj slednji bi bil, četudi prosjak,
Pravice, ki naj bi ne zrla na drugo
Kot samo na vrednost in na zaslugo, —
l'ravice sem šel po svetu iskat,
Ti tudi si pač že iskal je, moj brat ? . .
Že romal sem leta in leta po sveti
In bil sem pri kmetih in bil pri gospodi,
Iskal sem enake pravice povsodi, —
Nje lica nikjer pa ni bilo zazreti . . .
Na zadnje na grobe obrnem korak :
:,Saj vender tu notri bo slednji enak.' !
A ko po grobovji poglede spustim,
\
>H1
Kakó ostrmim ! (dej. grob nevrednega tam bogatina Krasi spomenik veličasten in drag ; (lomilo pa. v ktero položen trpina, Trpina poštenega blagi je prah, Zarašča bohotno le trnje in mah ! Tu hvali se včasi visoki zlotvornik,
Kot bil bi odličen svetnik, In laže večkrat na grobu govornik
In laže večkrat še na grobu pomnik . . . Pravico enako zdaj človek mi vdòbi, Kam skrila se pač človeški je zlobi? Pravice, enakosti ni pri ljudeh, Pravice, enakosti ni na grobéh, Pravica, enakost je — v grobi!
S. Gregorčič.
T r i o 1111 i.
(glasil se večno bo ti slavospév,
L'zòrni stas in nežni kras života ! Srcé lehkò omami krasna zmóta, Glasil se večno bo ti slavospev. Predmet še pevcem bode lic milota, In kras in cvet in ljubkost dičnih «lev ; Glasil se večno bo ti slavospev, Uzorni stas in nežni kras života !
*) Glej lansk. »Slov.*
A jaz pa čislam čisto le srce,
Ki v njem kraljuje stalno ljubav prava;
Kdo drug naj kras zunanji obožava,
A jaz pa čislam čisto le srcé.
Slaveč ga pesem moja povzdigäva,
Po takem želje vse mi koprné;
A jaz pa čislam čisto le srcé,
Ki v njem kraljuje stalno ljubav prava!
'S
i'4
SLOVAN.
Štev. 8.
II.
J
lepote se telesne cvet ospè
In nikdar več na lice se ne vrne, Čaroba njena več se ne odgrne, Lepote se telesne cvet ospè. Telo prezgoda rop je zemlje črne, Prezgoda grob se tih za njim zapre ; Lepote se telesne cvet ospè In nikdar več na lice se ne vrne.
Srcä lepota le navek trpi
In vodi prav nas po življenja poti,
K resnici večni, a nikdar ne k zmoti, —
Srcä lepota le navek trpi.
Želja nečimernih nam silo kroti
In nam brzda nevezane strasti;
Srcä lepota le navek trpi
In vodi prav nas po življenja poti. —
Slavomir.
■
Iz spominov mlade žene.
Spisal Anton Funtek.
VIII.
) I io le je dal gospod Peter Osat in se prav lepo pri-. 1 , poroča. Rekel je, da je v tem časopisu jako lepo
popisana nedeljska veselica. Kar vesel da je takega popisa.   Pa da pazno berite, dejal je.«
S temi besedami prinesla je nekaj dni po veselici Blagota časopis našega mesta in ga položila na mizo pred teto Ivano. Mene pa je pogledala s čudnim izrazom.
»Sploh gre le jeden glas po mestu, da take slav-nosti ni bilo še nikoli. To umetno igranje, ta prekrasna pesem, katero je zložil gospod Vojteh Suša, to nebeško petje gospoda Tilna Volka — vse je polno hvale. V večnem spominu bo ostala veselica vsem, tako se čuje; pa neizrečeno so hvaležni odboru za tako redek užitek. Vse mesto želi, da bi se še kdaj priredila taka slavnost. In Vojteh Suša je obečal gospodu Petru Osatu, da skoro zloži popotnico gasilnemu društvu. Seveda je vse mesto radovedno na njo, to je. Gospod Peter Osat je dejal, da se od gospoda Vojteha Suše da pričakovati le kaj dovršenega.   Gasilno društvo mu bode hvaležno.«
Tako je pripovedovala Blagota v jedni sapi, meni pa se je zdelo, kakor da govori Peter Osat iž nje. Nič nisem rekla na njene besede; čula sem jih že na veselici dovolj. Tedaj pa sem se tudi uverila, koliko jim je verjeti. Seveda Blagota verjela jim je brezpogojno, kajti povedal jih ni nihče drugi, nego Peter Osat, najbrž v prodajalnici, kjer je kupila nekaj potrebnih reči. In Peter jej je uzor vsega moškega, uzvišenega!
Pripovedovala je še nadalje:
»To je zopet nov dokaz, kako se trudi gospod Peter Osat. Ako ga je že prej čislalo vse mesto, čislalo ga bode zdaj, po veselici, še bolj. In to je prav. Kakó se je trudil, kako se je žrtvoval ! Kdo bi se bil toliko ? Nihče, pravim vam. O, vsa čast gospodu Petru Osatu!«
Pogledala me je zopet; ledeno sem jej zrla v sive oči in molčala trdovratno. Teta Ivana pa je uzela časopis in jela čitati.
»Priznanje ne bo izostalo,« rekla je Blagota nadalje. »Gospod Peter Osat, itak že imo vit mož, utrdil si bode svojo trgovino še bolj, kajti dosti je takih, ki prej niso kupovali pri njem, pa bodo kupovali odslej le v njegovi prodajalnici, ko vidijo, kako je unet za občno blaginjo, to je. In to človeka veseli; taka podpora in tako zanimanje ga povišuje! Tedaj lehko pozabi, da niso vsi ljudje nje-
govi prijatelji! — O, zares, gospod Peter Osat je drugačen, kakor tisti, ki samo postopajo brez pravega posla.«
Na koga so merile te poslednje besede? »Peter Osat je drugačen, kakor tisti, ki samo postopajo.« Hipoma mi je šinila misel v glavo, da misli morda Ivana Bojana, ki po njenih nazorih seveda le postopa. Ali izgovorila nisem te misli, nego pazno zrla Blagoto. Jako zaničljiv smeh se je zibal na njenih ustnih.
»Ako človek dela ustrajno in vč, čemu dela, potem lehko zrè ponosno na svoje življenje,« dejala je, sedaj samo meni, kajti teta Ivana je čitala. »Le zapomnite si to, Olga.«
»Pač tako navadna resnica, da si je ni treba še posebe zapomniti,« dejala sem pikro.   »To vem sama.«
»Tem bolje, ako veste,« odvrnila je ona in prikimala z glavo. »Tak človek pa tudi lehko prijetno živi, ker ima dovolj vsega, česar potrebuje.«
»Bog mu blagoslovi,« dejala sem. »Mari mu zavidaš ?«
»Jaz ? Nikakor. Meni so baš taki ljudje povšeči, ki se resno pečajo s kako stvarjo. Le poglejte zopet gospoda Petra Osata, kako se ta resno peča sè svojo trgovino ! In taka trgovina kàj nese ! Stare hiše, drevesa in sinje nebo, to pa še nikogar ni živilo.«
Neizrečeno zaničljivo so zvenele poslednje besede in neizrečeno zaničljivo so zrle njene sive oči Jaz pa sem zdajci spoznala, da je zares merila poprej na Ivana Bojana, in žarna rucfečica me je oblila. Blagota pa je stala pred mano in kimala z glavo. Hotela sem jo že uprašati, kaj meni prav za prav, ali premislila sem si. Vpričo tete Ivane je ne uprašam. Tega ne! Ali razjezile so me Blagotine besede neizrečeno !
Vedela sem vse! Stana Tresäkova in Vida Stolpova povedali sta Petru Osatu, da sem govorila na veselični večer z Ivanom Bojanom, da sem mu podala rokó . . . Povedali sta mu to iz osvete, ker nisem hotela igrati. In Peter Osat povedal je Blagoti ves prizor. Blagota pa nikdar videti ni mogla Ivana Bojana in jezi jo, da sem govorila ž njim.
Molčala sem. Ali to sem sklenila: kadar otide Blagota v kuhinjo, pojdem za njo in jo bom uprašala strogo, kaj misli.
In šla je zares skoro, videč, da jej ne odgovarjam. Pogledala sem teto Ivano, videla, da še vedno čita, in hitro odšla za Blagoto.
Štev. 8.
SLOVAN.
Baš je stala pri ognjišču in užigala ogenj. Stopila sem tik nje in jo zrla srdito.
»Čuj, Blagota,« pričela sem jako odločno, dasi hipoma nisem čutila nI trohice odločnosti v srcu, »kaj si hotela reči poprej?«
Obrnila se je in njene oči zrle so me čudno.
»Kaj sem hotela reči? To sami lehko umejete,« rekla je ledeno. »Če pa ne umejete, nu, torej nećete umeti, to je.«
Čutila sem, kako mi je vsa kri vrela v glavo, ali zatajevala sem se.  Dela sem celo jako mirno:
»Ali te umejem, ali ne, to je precej jednako. Samó še jedenkrat moraš povedati, koga si mislila, ko si govorila o tistih, ki postopajo.«
»Aha, to vas zanima,« dejala je s pikrim smehom in prikimala z glavo. »To vas tudi peče, kakor vidim. Pa bi rada vedela, čemu vas pečejo take besede, ako so opravičene.   In opravičene so —«
»Če misliš gospoda Bojana«, uskliknila sem hitro, »to —«
Izgovorila nisem. Blagota se je kar zdrznila o mojih besedah in nato obstala kakor okamnela. Pogled njen je malone osteklel. Naposled pa me je krčevito prijela za roko. ,
»Kako ste rekli?« dejala je hropeč. »Koga ste imenovali ? Gospoda Bojana, rekli ste ? Kdo je ta. gospod Bojan ?«
Zrla sem jo plašno. Take nisem videla Blagote še nikoli. Izpustila me je in se omahovaje podprla z roko na ognjišče.
»O — o — tisti slikar je Bojan!« mrmrala je poluglasno, »in jaz nisem vedela tega! Kje so bile moje oči?
Dà, dà, tista postava, tisti obraz--dà, dà, Bojän . . .
In jaz nisem vedela tega . . .«
Zravnala se je hipno. V očeh zagorel jej je čuden ogenj. Stisnila je pesti in dejala z malone sikajočim glasom :
»In vi, vi se upate govoriti s tem človekom, vi mu podajate celò roko! In po noči govorite ž njim, na samem govorite ž njim! Ko vas nihče ne vidi, govorite ž njim! . . Sram vas bodi, Olga, radi tete svoje vas bodi sram! . . .«
Zrla sem jo brez glasa. Bala sem se Blagote . . . Kakó jej je gorelo oko, kako je stiskala pesti! Nehote stopila sem korak od njé. Njej pa so zdajci omahnile roke in pogled izgubil je svoj ognjeviti izraz. Brez življenja je strmela pred se.
»Seve, vi ne veste ničesar, to je,« dejala je naposled sè svojim navadnim glasom. »Od kod bi tudi vedeli ? Pa če bi tudi vedeli, saj bi ne umeli povesti. Premladi ste še . . .«
Umolknila je za hip in me zopet prijela za roko.
»Čujte, Olga,« dejala je šepetaje, »zadnjič sem vam rekla, da vam nečem nikoli več ugovarjati. Da smete storiti, kar hočete. Lepo bi bilo, ako bi bili igrali na veselici, pomislite to čast, to slavo ! V časopisu bi vas hvalili. Ali hoteli niste. Vaša volja ni bila. Jaz vam nisem prigovarjala. Ali sedaj je drugače, to je. Sedaj vam pač prigovarjam in ugovarjam. Olga, bodite pozorni, izogibajte se tistega slikarja!  Za vas bi ne bilo
prav in teti Ivani bi ne bilo po volji, ako občujete ž njim — —«
»Ali teta Ivana vender sama občuje ž njim,« sežem jej osupla v besedo.
Presenečeno me je zrla Blagota.
»Sama občuje ž njim, pravite?« dejala je neverjetno. »O, to ne more biti. Seve, tedaj ko je prišel v našo hišo, morala je pač govoriti ž njim, ali to je bilo tudi prvič in zadnjič — «
»Motiš se, Blagota, tudi gori v gozdu sve govorili ž njim —«
»Tako ?« uskliknila je hitro in zmajala z glavo. »To je čudno.  Zares, jako čudno!«
Majala je nadalje z glavo, pa zrla v plamenček, ki se je dvigal na ognjišču.  Zaupno sem stopila k njej.
»Čuj, Blagota,« rekla sem tiho, »zakaj bi prav za prav ne smela govoriti z gospodom Bojanom? —«
Hitro se je obrnila od ognjišča.
»Zakaj ne ? Zato ker ne,« rekla je odločno. »Gospod
Bojän je--nič, kaj vam bom pripovedovala ? Samo
to vam povem še jedenkrat, varujte se ga, ogibajte se ga, ne govorite ž njim! Utegnili bi se kesati. O, to bi utegnilo biti kakor — — ne, ni potreba. Pa le verujte mi, Olgal«
Zrla me je s čudnim pogledom, malone boječe. Jaz pa nisem vedela, kaj bi si mislila in kaj rekla. Ali hudo mi je bilo pri srcu.
»Vrh tega pa,« nadaljevala je Blagota hipoma zaničljivo, »kaj bo tak slikar ? Kdo ga spoštuje ? Kdo se meni zanj ; Taki slikarji so čisto navadni ljudje in nobenega zaslužka nimajo. Kdo se meni za stare hiše, drevesa, nebo in skale, katere rišejo, uprašam vas? Vi pa govorite s takim priprostim človekom.«
Zopet mi je vrela kri v lice. Jezilo me je, da Blagota tako govori o Ivanu Bojanu. Bolelo me je pa tudi to, da ne bi smela govoriti ž njim. Kar na jok mi je bilo.
»In da se jim le ljubi,« rekla je Blagota zaničljivo. »Po hribih lazijo in stikajo, kje bi našli stare hiše in razvaline, za katere se pameten človek še nikoli menil ' ni in se nikoli meniti ne more. Ali ni to največja priprostost?«
»Ti govoriš, kakor razumeš,« rekla sem. »Če ti je take besede povedal Peter Osat, so ravno dokaz, da ničesar ne umeje o umetnosti.«
»Seve, tako pravite vi. Drugi, ki poznajo gospoda Osata bolje, zopet drugače pravijo, to je. In vrh tega je premišljen mož, torej mož, ki vé, kaj dela. To sem vam povedala že nekaterikrat«
Nasmejala sem se neskončno zaničljivo. Ali Blagota je še dalje govorila z zaničljivim glasom o Ivanu Bojanu in zaman sem jej ugovarjala. Ni se dala preveriti o ničemer, pa tudi povedati ni hotela ničesar, kar vé o njem. Jezna in žalostna sem šla iz kuhinje. Ne vem, kaj me je bolelo bolj, ali tisto zaničljivo govorjenje, ali poudarjanje, da nikakor ne pristaja mlademu dekletu, ako po noči govori s takim tujcem, ki ni — nič ! Samo to vem, da sem komaj zadrževala jok . . .
Pri teti Ivani pa gà nisem mogla zadržati. Kar šiloma so se mi udrle solzé.   Privila sem se teti Ivani in
«5*
ιι6
SLOVAN.
Štev. 8.
jokala bridko. Ona izvila se mi je preplašena in mi skrbno zrla v obraz.   Kako hudo mi je bilo! . . .
»Olga, Olga!« dela je teta Ivana, »kaj pa ti je za Boga? Čemu jočeš?«
Nič nisem rekla. Samo zmajala sem z glavo in jokala nadalje.
Prijela me je za glavo in mi zrla v solzne oči.
»Kaj ti je?« uprašala je zopet. »Povej mi vender, čemu jočeš?«
»Oh, meni je tako hudo!« uskliknila sem ihteč. »Vi ne veste, kako mi je hudo, teta Ivana!«
In še huje sem jokala, ona pa je majala z glavo.
»Ti si čudna, Olga I K meni dojdeš, jočeš ; ne poveš pa, čemu jočeš.  Kaj ti je vender?*
Otrnila sem si solze in jo pogledala boječe. Jeden, dva hipa sem dvojila, ali bi jej potožila svojo žalost in jezo, potem pa sem se ohrabrila. Počasi sem jela pripovedovati svojo povest: kako me je I na veselici nadlegoval in jezil Peter Osat sè ■ svojim govorjenjem; kako sem bežala iz hiše; j kako sem govorila z Ivanom Bojanom; kako [j sem mu naposled dala roko in kako sta me v tistem hipu videli Stana Tresäkova in Vida Stolpova. Povedala sem tudi, kakšna je bila Blagota v kuhinji, in kako živo me boli njeno govorjenje. To rekši, oklenila sem se z nova tete Ivane in bridke solze so mi tekle po licu.
Brez glasa me je poslušala. Niti ganila nI z obrazom, samo okoli usten zapazila sem nerazumen izraz. Oko pa je zrlo kakor raz-mišljeno v daljavo.
Ko sem končala in jokala na njenem srcu, zavladala je velika tihota. V to tihoto pa je zvenelo moje ihtenje — menila sem, da mi vsa duša zveni iz njega 1 Teta Ivana izvila se mi je zopet. Dvignila mi je glavo ter resno zrla v moje oči. In zrla je dolgo. Naposled me je izpustila, ali roko svojo položila mi je na glavo. Čutila sem, kako se jej je rahlo tresla roka. Sklonila sem obraz in plašno zrla pred se . . .
»Ti ga — ljubiš?« dela je teta Ivana z rahlim glasom, žalostno, malone mračno.
Kar strepetala sem in jo zrla presenečena. Da ga
— ljubim ! Moj Bog, kako so mi segle te besede v srcé ! Da ga ljubim! Kdaj li sem premišljala o tem? Kaj vem jaz, kaj je ljubezen! In vender — ta čut, ki napolnjuje vso dušo, ta grenkost in ta sladkost — ali je to —
— ljubezen? . . .
Jasniti se je začelo v moji duši. Znala sem, da zares ljubim Ivana Bojana! Ali, moj Bog, zakaj mi ni že prej prišla ta zavest ? Zakaj mi je morala povedati še le teta Ivana, da ga ljubim? ...
Zrla sem jo sè solzami in boječe prikimala z glavo.
»Ne vem, kako mi je,« rekla sem tiho, »ali najbrž prav pravite, teta Ivana!«
In zarudela sem in si zakrila obraz. Teta Ivana pa je uzdihnila globoko — trpka bolest zvenela je iz tega uzdiha! Niti dihati se nisem upala . . . Kako dobro bi
mi bil del v tem hipu vsak migljaj, vsaka beseda, ki bi jo izgovorila teta Ivana, ali nepremično, brez glasa je stala poleg mene ... In meni je bilo srce tako burno, tako glasno! . . . Menila sem, da mi poči! —
»Vi ste mi hudi?« uprašala sem naposled s tresočim glasom. »Vi ste mi hudi, teta Ivana? O, moj Bog, povejte mi, da niste hudi, lepó vas prosim, teta Ivana ! . . . Oh, ne bodite mi hudi!«
Tožen smeh se jej je prikazal na obrazu.
»Nespametno dete,« rekla je tiho, »čemu bi ti bila huda ? Kaj moreš ti zato ? Kaj moreš zato, ako ti je bilo sojeno tako?«
Umolknila je zopet, jaz pa sem si otrnila solze. Da mi le huda ni teta Ivana ! O, zdaj je vse dobro ! . . .
»Večna povest o človeškem srcu,« rekla je teta Ivana kakor sama sebi.   »Stara kakor rod človeški .
In vedno ista . . . Vedno isti čut brez pravega imena in — namena!«
Hipno se je obrnila k meni.
»Ničesar ti ne morem in nečem reči, Olga!« po-uzela je milo. »To sem znala, da tudi tebi pride doba, rodeča taka čustva. Taka doba pride vsakomur ; nebo samo pokłada ta čustva v srca človeška, da se uzbude, kadar samo hoče. Ali ne vem, kako mi je, Olga, bojim se za te!«
»Zakaj?« uprašala sem boječe in s povešenimi očmi.
Teta Ivana uzdihnila je zopet in si z roko potegnila preko čela.
»Zakaj?« rekla je nato zamišljena. »Mari treba vsakemu strahu uzroka? Vender tu — glej, pokopani spomini ustajejo v moji duši — ne bi bila mislila, da se uzbudé še kdaj ! Ali kdo vé, morda je bolje tako . . . Bodisi!« —
Štev. 8.
SLOVAN.
117
Umolknila je. Nisem se upala govoriti, ali razne misli, razna čustva budila so se v meni. Jasna niso bila — sama ne vem, kaj sem mislila in čutila tedaj.
Teta Ivana prijela me je rahlo za roko in rekla zopet kakor sama sebi:
»Ti pokopani spomini družijo se v tožno, malone pozabljeno povest. Kaj so naposled povesti drugega, nego nekaj spominov, nekaj čustva in nekaj — usode?
Baš to pa je razlika med povestjo in povestjo, kako deluje usoda na spomine in čustva! Baš to je razlika med življenjem in življenjem! . . . Olga,« pristavila je zdajci s tožnim nasmehom in me pogledala milo, »Olga, ali hočeš poslušati davno, malone pozabljeno povest ?«
Prikimala sem nehote. Še jeden, dva hipa je molčala teta Ivana, potem pa s tihim glasom jela pripovedovati.  Poslušala sem brez glasa . . .
t*— (Dalje prihodnjič.)
,,A tako?!"
Novelica.  Napisal Janko Podgorec.
I.
eset let ga ni bilo v domačo vas. Često smo ugibali, v katerem delu sveta ulegel se je k večnemu počitku. V teku desetih let ni ne jedenkrat pisal,
Ks ist eine alte Geschichte, Doch bleibt sie immer neu.
Hei ne.
da bi zvedeli, kje je in kako se mu godi. Njegova teta, stanujoča doli v koncu vasi v Pikčevi koči, pa je toliko-kratov bojazljivo ubirala pot proti župnemu dvorcu, češ morda gospod oče le kaj vedo o njem. A vselej se je vrnila z rosnimi očmi proti koči, kjer je pozno v noč prebirala jagode na molku za vrnitev onega, ki se je tako izgubil.
Nakrat prinese ga neko poletno jutro. Nihče ga ni poznal, korakajočega po vasi. Saj se je pa tudi tako premenil, da ni bilo lahko nekdanjega dijaka Bogomila spoznati v tem ponosnem gospodu. Pred desetimi leti ostavljal je rojstveno svojo vas kot šibak, golobrad mladenič in vrača se kot krepak mož. Gosta polna brada krasi mu podolgovato obličje in izpod mehkega klobuka padajo mu svitločrni lasje na sènce in tilnik. Oni radostni izraz, ki se mu je prej vedno zibal po svežem
obličju, izginol je, in oni živi bliskoviti sijaj, polneč nekdaj njegove modre globoke oči, uničile so gotovo britke izkušnje v živenju. Tudi nekdaj jasno visoko uzbokano čelo preprega sedaj pomenljiv oblaček jasno svedočeč, da ni kar tako čez noč dobil pravice polegati na visoko njegovo čelo. Ostrooki opazovalec bi mogel reči, da so temu človeku onemela čustva, uzbujajoča iz srca izvirajoč smeh. Sličen je bil mramornemu kipu, v kojem se umetnost čudovito približuje prirodi, a vkljub temu mramor ostane le mramor. V njegovi notranjesti vihrati je moral nekdaj silovit duševen boj, ki je opustošil srčni mir in zadovoljnost, pregnal s svojo krutostjo smeh z ustnic in pogasil ogenj v očeh. In nasledki tej duševni borbi prelevili so iskrega mladeniča v resnega moža, živenje njegovo pa prestvarili v pusto životarjenje.
Ta mladi mož, kojega mili pogledi in bledi obraz uzbujajo v vsakem opazovalcu sočutje in milosrčnost, sedi čez deset let zopet v najobljudenejši vaški gostilni, podpirajoč si vroče čelo z belo rokó. Gostilničarju je vid tako opešaL, da ni spoznal Bogomila, s kojim je nekdaj vender toliko občeval.
Čez dobro uro raznese se vest po vasi, da se je Bogomil povrnol za nekaj dni v domo vje. In popoludne zró možaki'za njim, sto-pajočim proti župnemu dvorcu ter kimaje z glavami mrmrajo: »Res prav lepo obleko ima, a — gospod pa le ni.« Na večer tega dné sediva z Bogomilom gori »na Gričku«. Prišla sva še pred solnčnim zahodom na ta divni kraj, odkoder nama je vid plaval nad belo vasico. Zadnji solnčni trakovi poljubljajo kipeče grebene v mo-drinjasto tančico zavitih gor. Tako krasen večer je, da se nama duša krili v široki svet. Zlatorumeni trakovi se poslové in večerni zor oblije jasni nebesni svod, dotikajoč se daleč tam doli sivih gorskih vrškov. Nad savskim nabrežjem, odkoder se čuje zamolklo šumenje zelenih valov, dviga se bela meglica, zagrinjajoč nisko protje v svoje krilo. Sè senožeti sem zanaša legak vetrič omam-ljujočo vonjav pokošenega sena in črni murni oglašajo se v močnem zboru. Iz malih omreženih vaških oken svete blede luči v tihi večer, v sosedni vasi pa vré iz čilih mladeniških grl pesem :
»Čez osem kratkih let, me vidiš, ljub'ca, spet.«
ιι8
SLOVAN.
Štev. 8.
Za najinim hrbtom visoko gori na brezmeglenem nebu se vozi veličastni mesec, lijoč sreberno mesečino na tiho vas.
»O Velikem Šmarnu,« izpregovori Bogomil, »bode prav deset let, kar sem zadnjikrat tu sedel in prav tako čaroben večer je bil, kakor nocoj. Tu sva se poslavljala. Še sedaj jo vidim, kako je ovila belo svojo ročico krog mojega vratu, povesila dražestno glavico, upirajoč svoje krasne oči v moj obraz. In v teh pogledih zrcalila se je vsa njena angeljska duša: ljubezen in upanje od-svitala je v njih in srcé opajala z nepopisno blaženostjo. Dragi moj, kjer se ljubezen druži z upanjem, ono srcé je srečno. V vsej svoji prostodušnosti, koje jej je priroda toliko prisodila, upraša me: Bogomil, kaj ne, da me ljubiš ? potem pa nasloni obrazek na moje prsi in
— ihti. Mesec pa se nama smeji in v bližini oglaša se sova s svojim žalostnim glasom. — Drugo jutro odpotovala je s stricem na Laško in odtačas Sidonije nisem več videl in niti besedice nisem čul o njej, dasi se je rotila, — da mi hoče redno dopisavati.«
Toda vrnimo se k začetku.
Pred desetimi leti prišlo je na letovišče v našo vas nekaj tujcev tam iz Lahov. Bil je to prileten gospod sè sivo brado, veliko mlajša soproga njegova, dve de-kletci od osem do deset let in sedemnajstletna gospica, kateri je bil omenjeni gospod stric. Stanovali so na pošti. Skoro se seznanijo z vso inteligencijo naše vasi in gospod Leopold — v njegovem rojstvenem listu ni tega imena — postane v kratkem času intimen prijatelj gospodu župniku. Bogomil seznanil se je z gospo in gospico Sidonijo, ko je neko nedeljo naredil prostor obema Italijankama v klopi blizu altarja. V znak hvaležnosti povabiti ga po končani službi božji, naj ji popoludne obišče. In prišel je to nedeljo, čez dva dni zopet in potem prihajal je vsak dan. Ljudem to ni bilo prav povšeči in govorili so marsikaj o mladem dijaku. A naj so govorili, kar so hoteli; stavili ovire, kakor jim je bilo ljubo
— ognja dveh plamtečih src niso mogli brzdati: zaljubila sta se vender. Živa duša ni vedela za to skrivno ljubezen. Ugibali so marsikaj, a dokazati ni mogel nihče ničesar.        «
Cvetoča pomlad živenja sevala je obema z obraza. V njijna srca uselila se je ona večnomila blaženost — ljubav, ki dviga bornega zemljana iz doline solz in skrbi v dvorane rajskega sna. In kakó iskreno sta se ljubila! Priče njijnih gorečih govorov in ognjevitih priseg bile so neme visoke jelke. Saj nista zaupala hudobnim ljudem one sladke skrivnosti, ki ja je popolnoma prerodila. V dehtečem gozdu, kjer svitlozeleno vejevje košatih bukev in svitlih jelk ščiti njijno plamtečo ljubav, tu se brez skrbi naslanja dražestna Sidonija na ljubimčeve prsi in daje ljubezni polnemu srcu duška v sladkih besedah, izražajočih njeno angeljsko dušo. Saj tako jasnih, tako nepopisno srečnih dni ni v živenju, nego so dnevi prve čiste in nesebične ljubezni. Srečna brezbrižna mladost 1 V tej dobi živenja žiješ le sedanjesti, preteklost potapljaš v vrtince pozabljivosti in bodočnosC^prihrani ti često — ne vselej — le bridke spomine prošlih srečnih dni.
Skoro vselej, kadar sedita na klopici, sklene Sidonija beli ročici na pisanem predpasniku, z malimi čev-
ljički brska po mahovitih tleh in s povešenimi očmi pripoveduje deviškosramežljivo, da se je v njenem srcu obudila ljubezen, ko je prvič videla Bogomila. Malo čudno je to, kaj ne, ljubka čitateljica, zaljubiti se na prvi pogled. Vsekakor. A zibka njena tekla je v solnčni Italiji in pri vročekrvnih hčerah južnega obnebja to ni kaj nenavadnega. Zaljubiti se na prvi pogled uzbuja v Franciji smeh in v Angliji dvom — pravi Bulwer —, a v Italiji prekosi v tem obziru marsikatera Julietta Julijo in marsikateri golobrad mladič razvitega Romeja.
Zal, da ti rajski dnevi v Aranjuezu niso dolgo trpeli. Neko popoludne sedita zopet na priljubljeni klopici. Divno rajsko popoludne je bilo. Solnčni trakovi lijó skozi gosto vejevje, dehteča jelkina vonjav preveva sveto gozdno tišino. V šibkih vrških gozdnih dreves poigrava mehak vetrič in v bližnjem grmu oglaša se osamel kos. Po dolgem govorjenju, pritrjevanju in obetanju hočeta zapečatiti nerazrušno vez svojih src s krepkim poljubom. Sidonija pokrije sè svilenimi trepalnicami svoje mile oči, v katerih seva morje nebeške blaženosti, nabere bujne ustnice tako nekako — saj veste kako je to pri poljubih obično — in Bogomil rahlo ovije desnico krog njenega alabastrovega tilnika. Ravno hoče nastaviti kupo sladkosti na svoje ustnice, kar se nekdo prav v bližini oglasi z gromovitim »A takol?« in pred njima stoji ves, kolikor ga je — osupli dvojici se dozdeva, da je nekoliko zrasel — Sidonijin stric.  Tableau!
Drugo jutro že na vse zgodaj dobi Bogomil drobno pisemce, v kojem mu Sidonija naznanja, da mora čez dva dni odpotovati. V pismu ga iskreno prosi, da naj pride še ta večer »na Griček«. In ta večer omenili smo začetkom povesti.
Za Sidonijo izginol je čez nekaj časa dijak Bogomil in mnogo vaščanov je trdilo, da jo je potegnil za Italijanko. A oče župan so pripovedovali, da se je šel učit v neko daljnje mesto — oderuštvu.
Sreča mu je bila mila. Sè skrajno uztrajnostjo dosegel je čez nekaj let častno mesto v človeški družbi: pred kratkim bil je imenovan okrajnim sodnikom v T. Goreča želja, da vidi zopet rojstveno vasico, ni mu dala miru. Izprosil si je mesec dni odpusta, da vidi belo domačo vas, oni zeleni gozd, zibel in krsto svojih mladostnih nad.
II.
Divno bleško jezero z rajsko okolico vam je znano. Izvestno ste se že divili ranemu poletnemu jutru na tem biseru slovenske zemlje. Dà, čarobno je poletno jutro na bleškem jezeru. Zlatordeči jutranji zor oblije sive grebene kipečih planin, oznanjujoč prihod veličastnega solnca. Bela tanka meglica dviga se polagoma iz dolin in pretkana sè solnčnim zlatom hiti vedno bolj prozorna pod ažurno nebo. Iz sreberne tančice, prostirajoče se po vodeni jezerski planoti, viri bela cerkvica na zelenem otoku. Na iztočni strani prihaja na dan niz belih vasic in vil. Po gorskih brdih zazreš drobne cerkvice, katerim se iz zvonikov oglašajo zvonki glasovi v dolino, vabeč k božji službi. Veličastno solnce stoji že v jednaki višini z gorskimi velikani in sanmi valovi poluspečega jezera ukovani so v blesteče zlato.
Stev. 8.
SLOVAN.
119
Megleni zastor, šireč se krog otoka, dviga se proti nebesni višavi. Iz cerkovnije stopa star mož, upirajoč se ob krepko leskovko. Obilica let pobelila mu je lase, zgubančila čelo, skrivila hrbtišče in ušibila nogi. Počasno stopica, ker mu teška sapa teži hojo. In vender hodi vsako jutro pozvanjat k sveti maši. Sreberni glasovi malega zvona plavajo čez jezersko širino in bajno odmevajo po jarkih kraj obrežja. Izza košatega drevja krog vil in hiš prihajajo tujci in domačini in skoro je vse nabrežje živo. Lahki čolniči režejo vodeno gaz plujoč proti otoku. Ljudi vseh narodnosti vidiš in slišiš v živem razgovoru. Črnolasa hči italijanskega podnebja divi se prirodni krasoti, jezična Dunajčanka razgovarja se s ponosnim Hrvatom in dolgovezni Anglež divi se krepkemu stasu in nežni polti krasne Gorenjke, ki tako varno in urno obrača veslo po sinjih valovih.
Po stezici, ki se izgublja od kapelice v hladni gozd, stopa počasnimi koraki mlada gospa. Črna obleka ob-jemlje jej krasne ude. Po oblih ramenih usipajo se nje gosti svitločrni lasje. Sè snežnobelo desnico opira se ob solnčnik, drobni nožici pa ubirati pot po gozdni stezici, po kateri se spenjajo grčave korenine liki potuhnene kače. Vrhom grička stoji lesena klop, s koje se odpira diven razgled. Na to klopico usede se krasna tujka. Na desno dlan položi si komolec levice in na levičino dlan nasloni si belo čelo.
Krog in krog je vse prebujeno. Z rosnimi biseri urešena priroda diha mladostno svežest, ljubav in raz-ko.šnost. Lehkoperi pevci drobne neutrujeno vesele ju-tranjice in v njihovo petje štaka se zvonko žuborenje bistrega studenca, ki vali v bližini drobne valčke po ozki strugi. S hladnih brd razlega se v dolino veselo petje radostnega pastirja in glas zvoncev pasoče se živine.
Od severne strani prikoraka po stezici proti mirno sedeči tujki mlad gospod. Z lično palico maha neusmiljeno po šibkih cvetkah kraj stezice. Ko pa zagleda črno oblečeno gospo, ki tako v sè utopljena samotno sedeva, ustavi se mu roka in malone tudi noga. Svoje oči uprè v bledoben njen obraz, ki je tako krasen in sočutje uzbu-jajoč. Čelo se mu razjasni in živo zanimanje za znano neznanko uzbuja se mu v notranjesti. Spomin za spominom iz davne srečne preteklosti poraja se mu v duhu. »Ali se motim ;? !» uprasuje se bližajoč se jej. S predrznimi pogledi zrè nepremično v njo. Ker pa je stezica ozka in njeni drobni nožici, vireči izpod dragocenega krila, počivata na peskoviti stezici, skrije ji hitro pod klop in naredi tujcu prosto pot. In prav o tej priči zdrsne jej tudi levica raz čelo in omogoči tako tujemu gospodu zreti v njeno angeljsko obličje. Kakih deset korakov od nje ozrè se še jedenkrat proti njej in tudi ona upira žarne poglede v zvedavega in drznega tujca, ki se jej tako nepopisno znan dozdeva. Pogleda se ujameta in lahka rdečica oblije jej obraz. Skloni se po koncu, uredi obleko in odhaja po stranski poti proti stanovanju. Mej potom pa izpregovori poluglasno: »On je. Jutri odidem.«
Isto popoludne pa se brdka gospejina strežnica sama s seboj zelo jezi in nejevoljno ugiba, kaj je prav za prav milostivi gospe bilo povodom, da jutri že hoče odriniti. »Ravno sedaj — misli si pospravljajč obleko v kovčege — ko je najbolj prijetno.   Vsako jutro in vsak večer 1
igra godba v parku in kraj je tudi lep.« Vsa raztresena v mislih preklada zavitke iz kovčega v kovčeg. Kar sliši rahlo trkljanje na vratih. Na osorno izrečeni »prosto!« ustopi mlad gospod v salonski opravi.
»Jeli milostiva gospa doma ?« upraša naš znanec od jutranjega sprehoda.
»Da; koga, prosim, smem naznaniti?« upraša strežnica že bolj uljudno.
Gospod pomoli jej fino vizitnico s svojim imenom in strežnica odnese jo.
Gospa gleda vizitnico, na kateri naznanjajo umetne črke obiskovalčevo ime.
»Bogomil S.,« čita poluglasno. »Takoj sem ga spoznala danes dopoludne. Malo se jé premenil, a njegova podoba in njegovo nemoštvo mi je povse znano.«
»Reci, da sem bolna, da mi je slabo,« pravi Sidonija obrnena proti čakajoči strežnici.
»Ne, ne, naj ustopi,« pridene hitro.
Čez malo časa ustopi Bogomil z znakovi očitne zadrege na obrazu. Bojazljivost, koja ga objame pri ustopu, mine ga hitro. Po spoštljivem poklonu bliža se srčno uzklonivši se Sidoniji, moleč jej desnico v srečno svidenje.
»Sidonija, ti si tu? Kako sem srečen . . .« • »Gospod Bogomil . . . odkod to govorjenje . . . kako se drznete . . .« govori srpo čarobna gospa in izraz nevolje zagrne jej milo obličje. Desnica mu omahne, oči napolni mu mili sijaj in ustnici se mu nekoliko skrčita, kakor bi hotel reči: »Kako sem to zaslužil; gotovo me krivo sodiš.« Uvidevši, da ga je s temi besedami užalila, pouzame Sidonija besedo z najuljudnejšim naglasom : »Gotovo sem vas užalila, a če vam navedem razloge, kateri so temu povod, gotovo mi oprostite. Koliko sem trpela po najinem razstanku, kolikokratov se spominjala onih srečnih dni, tega vam ne morem razodeti in menim, da mi tudi — ni treba. Uklonila sem se neupogljivi usodi. Tega pač nečem prikrivati, da mi je bila nezvestoba nekega gospoda Bogomila cesto v spominu.« Sarkastični naglas zadnjih besedi zadene osuplega Bogomila tako čutno, kakor da se mu je otrovana puščica zasadila v srcé. A vkljub temu ostane popolnoma miren in z onim nasmehom na ustnicah, ki znači globoko ponižanega človeka, pravi proseče:
»Milostiva gospa, izvolite nadaljevati.« Veliko rajši bi bil rekel »izvoli«, a ni smél. Razne misli polne mu glavo in željno pričakuje konca. Vender mu blažilno upanje opaja srcé, da Sidonija skoro uvidi, da se moti, zelo moti.
»Hočete, — da nadaljujem. Naj bode! Naviti hočem klopčič nanizanih spominov, da spoznate, kako neusmiljeno ste ravnali z menoj. Mislila sem vse v rokah pozabljivosti, a nekateri žgoči utrinki nesrečne — ali če hočete srečne — preteklosti obiskujó me še vedno. Verjemite mi — strasten sijaj useli se jej v globoke oči. — sedaj, ko na vašo prošnjo vse ponavljam s kratkimi besedami, prav tako mi je pri srcu, kakor bi po poluzace-ljeni rani brskala z dolgo iglo. A naj preidem k stvari.
Kako mi je bilo živenje pusto in dolgočasno po najinem razstanku. Kako željno sem čakala vsako dopoludne in popoludne pismonoše. Sè sladkim strahom sem štela stopinje starega moža, ko je stopal po stop-
I20
SLOVAN.
Štev. 8.
njicah. Dà, prinesel je pisma, a od Bogomila ne. Niti besedice nisem čula o Bogomilu v oni babilonski suž-njesti. Skoro sem obupala. Dušo poplavila mi je srce trgajoča misel, da me je on — pozabil. Na nobeno pismo nisem dobila odgovora. Kar mi neko jutro prinese moj stric pismo, v katerem je bilo črno na belem, da je Bogomil ostavil domačo vas in živa duša ne ve, kam se je obrnol. Čitala sem sama ono pismo in podpisan je bil sam župan vaše rojstvene vasi. — Močno sem zbolela in zdravniki so dvojili, da še okrevam. In kako sem si želela v tej bolezni smrti, ni mi možno povedati. Zelo rada bi se bila preselila iz tega puhlosti in nezvestobe polnega sveta v rajsko večnost. A s prebujeno prirodo vrnolo se je tudi meni zdravje. Skušala sem pozabiti ono, kar je bilo. Dosegla sem toliko, da nisem več pretakala solza v samotni sobici. Nekdanja živahnost in veselost odtujili sta se mi popolnoma. Sploh vsi znakovi poskočne mladosti zbežali so od mene.
Na stričevo prigovarjanje poročila sem se z nekim mladim večjim uradnikom, kojega pa že krije črna zemlja osem mesecev. Letošnje poletje hotela sem preživeti v tem divnem kraju vaše krasne domovine. Sveta samota mi je edina in najljubša prijateljica. A ko sem vas danes zagledala in spoznala, sklenila sem takoj ta kraj ostaviti radi prej omenjene prijateljice.   Jutri že odpotujem.
Tako, gospod Bogomil, sedaj sem dokončala.«
Bogomil zrl jo je ves čas nepremično. Kakor oka-menél upiral je mrtve poglede v divno razvito mlado gospo. Bledobna barva razlita mu je po ostročrtanem obrazu. Še celo rudečica na skrčenih ustnicah prelila se je v mrtvaško modrino. Le pri nekaterih besedah mig-nol je z rameni, kakor bi ga z iglo zbol. Nikakor ne more pojmiti, da zna Sidonija tako mučiti s pikrimi besedami — nedolžnega človeka.
V njej pa polegajo strasti, dvigajoče se mej pripovedovanjem. Izraz svete notranje upokojenosti zakraljuje jej na obrazu. Dolge trepalnice zopet redno zakrivajo in odgrinjajo oblažujoč sijaj Sidonijinih oči. In prsi sopé zopet polagoma mirno in upokojeno. Vsa njena notra-njest slična je v tem trenotju vrelemu kropu, kojemu priliješ mrzle vode.
To je sam najbolje vedel, da ji je dopisaval ; a da mu je tudi ona začetkom pošiljala pisma, to mu je ravnokar razodela. Da pa pisma niso dohajala na pravo mesto, skrbela je za to hudobna roka.
Bogomil jej na dolgo in široko razklada uzroke, da nista drug od drugega dobila nobene vrstice. Po dolgem govorjenju z iskrimi besedami, ki mu vró iz srca, prevéri jo slednjič, da je nedolžen. S pogledom, v katerem se upodablja vsa rajska nevinost njene duše, ozrè se Sidonija na Bogomila, češ saj mi opraščaš. Ona sladka čustva, speča celih deset let, prebudé se zopet in pretvarjajo do sedaj suho pustinjo njijne notranjesti v majsko cvetje. Oba onemita. Bogomil prisede bliže Sidonije, ovije rahlo rokó krog vitkega njenega pasu in v tem trenotku pravi služkinja v sprednji sobi: »Nekaj je palo na tla.« A ker se ti padci le ponavljajo, pristopi h ključavnici, požre skozi ljuknico in govori poluglasno z zavidnim nasmehom na ustnicah: »No, sedaj pa vem, da mi ni treba pospravljati za odhod, in — prav je tako.«
Večer tega dne je bil tako krasen, tako rajsk, da ! bi si ga želel človek v svoji prostodušnosti vsaj en mesec.
Na tamnomodrem nebu miglja lučica pri lučici, druga ljubkejša mimo druge. Mej njimi pa plava polna luna ι v vsej svoji čarobnosti, upodabljajoč se v mirnotamni jezerski planoti. Po tihih brdih in gorskih parobkih gore kresi, ki se kraj obrežja šetajočemu občudovalcu divnega večera predučujo liki drobne kresnice. Sè strmih planin zanaša voljan večerni vetrič čile glasove veselih koscev, ki so se popoludne napotili v goro, da zjutraj prej začno kositi vonjajočo planinsko travo. Večer zagrnol je s tamnim krilom bele vile, ki se liki snivajoči demoni ta-jinstveno dvigajo kraj pljuskajočih valov. Nakrat javlja se trepetajoča lučica za lučico iz vilinih oken in tamno-modri valovi kraj vil zavijó se v bledo modrino. Bledi lunin svit oblije tihe gorske velikane in mogočni Triglav, ves ukovan v srebro, dviga veličastno svoje snežene glave proti nebesnemu oboku. In bleski grad, nemo počivajoč na strmih pečinah, prestrojila je lunina krasota v kristalnato bivališče šibkostasnim Rojenicam. Dolge črne proge in črte, plazeče se po jezerski širini, podajejo v svoji celoti plastično sliko starodavnega gradii. V gorenjem koncu jezerskem, kjer se dolgo upogneno trstje dviga iz močvirnatih tal, šumi veter in se poigrava bojazljivo z mečastimi peresi. Pravljica pravi, da ondi v vodi morski mož pleše z morskimi deklicami.
Z vrta onega hotela, kjer stanuje Sidonija, oglašajo se zvonki glasovi večerne godbe. Sem ter tja odklene žuljava roka krepkega domačina legak čoln, da popelje živo vsebino po jezeru. Vrt se polni z ljudmi in jezerska planota s čolni. Mej šetajočim občinstvom po razsvit-ljenem vrtu zazremo tudi Sidonijo v spremstvu Bogo-milovem. Tujci, ki so že prej uganoli iz tihega in samotarskega živenja krasne tujke, da ne leči v tem kraju telesne, temveč dušno bolest; pogledujó z začujenjem in — zavistjo za srečno dvojico.
Ko prideta k pristanišču, odklene mlad dečko, pravcata bohinjska kri, čolnič in odplujeta ž njim od zve-
j davih zasledovalcev. Saj ondi na vrtu jima je pretesno. Le na jezero, na tiho zibajoče se valove, ki so nocoj ogrneni z blestečim krilom sreberne mesečine, želi jima srcé.   Ni  jima  treba,   da   bi   se nastavljala prežečim
i pogledom drznih radoznalcev. Na jezerski širini, kamor ja spremlja samo svit nebrojnih, oddaljenih lucie in nemi valovi, razgrinjata si lahko dušo in srcé in pijeta sladkosti oživljene ljubezni. Bogomilu povrnila so se ona nepopisno srečo in krotko bojazen uzbujajoča čustva, ki so mu poplavila vso trepetajočo dušo pri prvem poljubu za pisano pahljačo, ko ga je obkroževala omamljiva vonjav, ko ni videl drugega nego neizrečeno globoke njene oči z očarujočim sijajem, nežno polt mladostnozornega obličja, dve vrsti blestečebelih zobičev v okviru živordečih ustnic, ko ni čutil drugega nego šegatajoče konce njenih las na svojem obrazu in da se mu pretaka po notranjesti morje rajske radosti. — Dolgo se vozita in zibata v naročju rajskega sna.
Šetalci idejo k počitku, godba onemi, lučice ugašajo in petje po planinah je tudi že obmolknolo.   Le v ka-I pelici pri Materi Božji poigrava se truden vetrič z gore-
Stev. 8.
SLOVAN.
I 2 I
čim jezičkom. Nočna tihota začne gospodovati po jezeru in po upokojeni okolici.
III.
Dva dni za tem večerom sedi Bogomilov predstojnik L. v svoji pisarni. Izmej kopice aktov, ki leže na pisalni mizi čakajoč podpisa, izbere si polo in hitro pre-mrmrä prvo stran. Gospod L. imel je pri vsaki poli nekak privilegij na ono birokratsko godrnjanje, ki sklepa v sebi velik del karakteristike večjih uradnikov. In tudi sedaj nabere se mu čelo v tamne gube, ustnice se mu skrče, kakor bi ugriznil v kislo negodno jabelko, s kazalcem leve roke tlači tobak v vedno smrčečo »šemico« in skoro potem pomakne si naočnike h koncu precej rdečega nosu.
»Aha, da bi mu odpust podaljšal.« mrmra sam s seboj, prižigajoč si z navadno žveplenko knaster, name-.šan sč štirakom. Na poli, ležeči pred njim, prečital je samo rubrum.
»Ta Bogomil,« pridene čez nekaj časa, puhajoč pred se plavetne kolobarčke, »dozdeva se mi res čuden človek. Prej ni .šel nikoli na odpust in sedaj hoče imeti nakrat podaljšanje za štiri cele tedne. Kakošne uzroke vender navaja?«   In obrne polo, da prečita razloge.   Po kratkem
Tempelj Avgustov v Pulju.
mrmranju prime z roko za pipino cev in smrčeča šemica utihne.
»Aha,« uzklikne veselo presenečen, »a tako, ženi se. No to je gotovo tehten uzrok.« Uzame pero, pomoči je v črnilo in zapiše: »Dovoljeno« in pod to besedico zapiše svoje ime z debelimi črkami, kakor bi s čopičem pisal.
Se isti teden oglasita se Bogomil in njegova zaročenka pri Sidonijinem stricu. Bogomil mu razodene z živimi besedami, da jo je deset let iskal in slednjič venderle našel in da hočeta postati mož in žena. Stric ja gleda z velikimi očmi — morda se je spomnil nekdanjega svojega kovarstva proti njijni ljubezni. Ker je uvidel iz Bogomilovih besedi, da je njegovi nekdanji varovanki zagotovljena srečna bodočnost, poda jima ganen roki govoreč: »A tako! Da bi bil jaz — govori obrnen proti Bogomilu — prej znal, da imate poštene namene z mojo tedanjo varovanko, gotovo bi vama ne bil stavil ovir. A bila sta tačas oba še mlada — oprostite, da rečem — otroka. In česa mlada kri ne stori. Ker sem bil jaz za blagor nedoletne v moje varstvo izročene Sidonije odgovoren in ker v bodočnost nisem mogel zreti, menim, da mi gotovo oprostite moje tedanje ravnanje.«
Krepko mu stisneta roki v znak, da je vse pozabljeno.
Čez nekaj dni jiripelje se Bogomil s svojo soprogo v rojstveno vas pozdravit gospoda župnika in staro teto. Vaščani gledajo z napetimi pogledi izza ogljev lepo oblečeno dvojico, svitlo kočijo in iskra konjiča. Konečno označe svoje motrenje z besedami: »Lepo rejena konjiča ima, »on« in »ona« sta prav po mestni šegi opravljena, denarja imata tudi dovolj, a Bogomil — le ni gospod.« Čez malo časa ponavljajo te besede gospodu župniku sami oče župan. Gospod župnik povedo mu, da je Bogomil »visoka glava« pri sodišču, da se mu celo drugi »gospodje« odkrivajo, ker je sam tudi gospod. Po teh besedah raztegnó se očetu županu vele ustnice skoro do ušes in vidno poparjeni pravijo s prav topim naglasom: »A tako!?«
Na sveti večer lanskega leta obiskal sem stara znanca, Bogomila in njegovo soprogo. Oba me z velikim veseljem uzprejmeta. Po večerji posedemo kraj mize pri zakurjeni peči in začnemo igrati z orehovimi lupinami ono igro, ki jo pri nas zovejo »lupinčanje«. Kar se zasliši iz sosedne sobe otročji joč. Šibak, a čil glasič znači, da mora dete biti še zelo mlado. Spogledamo se, Sidonija pa se zasmeji. »Odkod pa to?« uprašam z nagajivim naglasom. Nato odskaklja srečna mati v sobo, odkoder joč prihaja, in prinese v bele plenice zavito dete k igralni mizi.
ιυ
I 22
SLOVAN.
Štev. 8.
»Milčc, vidiš strica,«  tolaži Sidonija prvorojenčka, kažoč na mc s prstom.
»Kje sta vender to dobila,«  uprašam ja smejé se.
»Sv. Miklavž nama je prinesel.« »A tako!«
Józef Ignacy Kraszewski.
"i ) cizprosna smrt pograbila je Slovanom zopet jed-^L6» nega največjih pisateljev, kateri si je pridobil svetovno ime. Slavni poljski pisatelj Kraszewski iz-dahnil je v Genevi dné 19. marca t. 1. ob 3. uri 38. min. svoje mučeniško življenje. Hudi udarec je to književnosti poljski, katera je ž njim izgubila najmarljivejšega pospeš-nika svojega. Kraszewskega neumorni trud obogatil je književnost poljsko s stotinami krasnih proizvodov ter jo pouzdignil na takó visoko stopinjo, da so jo jeli i razni ini narodi dostojno ceniti.
Kraszewski se je porodil 26. julija 1. 1812. v Varšavi. Svojo mladost je preživel v Romanowu. Gimnazij je obiskaval v Lublinu in Swisloczu. Takratni profesor Walicki je mnogo uplival na mladega Kraszewskega, bodreč ga na književno delo. Zvršivši gimnazij šel je v Vilno na vseučilišče. Tu je slušal medicino, arabski, hebrejski, pojezijo, staro poljsko literaturo in zgodovino. Ze v sedemnajstem letu objavil je dve črtici v »Literarnem tygodniku*. Leta 1830. in 1831. bil je član puntarske legije ter je bil zaprt v ječo v Vilni. Obsodili so ga na smrt, a pozneje bil je pomilovan. Dovršivši svoje nauke, napiše »Povest poljskega jezika« misleč, da dobode stolico na kijevskem vseučilišču. V 23. letu napisal je romane »Zadnja leta vlade Sigmunda III.«, »Gospod Karol« in »Četiri ženitve«. S temi romani zaslovel je kot pisatelj. Čez leto dni oženi se sè Sofijo Woroniczevo. Ž njo dobi posestvo Hubin, na katerem je bival neprenehoma do 1. 1856., baveč se z gospodarstvom in pisateljevanjem. Leta 1856. preseli se v Żytomierz, kjer je pet let opravljal častno mesto gimnazijskega kuratorja. Leta 1858. potoval je v Italijo, a leta 1860. urejeval je spretno v Varšavi časopis » Gazeta Polska «. Tù si pridobi veliko popularnost, ali kompromitovan mora ostaviti Varšavo in Poljsko. Ko je namreč 1. 1863. buknil poljski ustanek, napoti se v Draždane, kjer si je kupil vilo. Leta 1875. prepotuje Švico in Francosko, od tod se vrne zopet v Draždane, kjer je mirno živci do leta 1883. Leta 1876. zadobil je saksonsko državno pravo. Ko je pa junija 1. 1883. potovaje iz Pana čez Pariz v Berolin dospel, dalo ga je draždansko sodišče zbok ovaduštva literata Adlerja prijeti in v Draždane prepeljati. Ob jednem preiskali so tudi njegovo hišo. Radi bolehanja je bil sicer iz zapora izpuščen, a nadzorovala ga je policija. Nato so ga tirali zajedno s pruskim umirovljenim stotnikom Hentschem pred državno sodišče v Lipskem, kjer je bil 19. maja 1. 1884. obsojen na tri in pol leta teške ječe. Dolžili so ga deželne izdaje, posebno da je neke tajne spise vojne uprave na škodo nemškega cesarstva prodal inim vladam, sosebno francoski, in da je še druge podpihaval na izdajo. Kakó sc je vršila ta tožba, kakó je uplival železni kancelar na sodišče, znano je itak vsakemu, kdor je citai novine.   Takoj po obsodbi prepeljali so starčka v trd-
njavo Magdeburg. Pozneje so prijatelji za Kraszewskega položili jamčevine 20.000 marek in mu takó pridobili svobodo. Da si utrdi zdravje, šel je v Italijo. Iz. Italije bi se bil moral vrniti do 15. maja 1886. 1. zopet v ječo. Ali, kakor je znano, ni se hotel povrniti, in je raje izgubil jamčevino. Meseca marca t. 1. odšel je iz Florenca v San Remo. Komaj pa se je nastanil v hotelu, nastal je potres. Skoraj popolnoma nagega odnesli so Kraszewskega iz sobe, kateri se je strop udri. Tri dni in tri noči spal je v nekem vozu pod milim nebom. Od tod peljal se je v Genevo, kjer ga je lenita smrt pobrala narodu poljskemu.
Kraszewskega delovanje je bilo v Poljakih epohal-nega pomena. Bil je neutruden in jako plodovit pisatelj ter je napisal toliko, kolikor drugače vsi poljski pripovedovalci skupaj. V produktivnosti prekosil je celo znana romanopisca Dumasa in Dickensa. Kraszewski deloval je malone na vseh področjih književnosti. Bil je pesnik, romanopisec, kulturni historik, estetik, dramatik, urednik, starinar, kritik in dopisnik novin.
Vsa dela Kraszewskega obsegajo do 450 zvezkov. Ako se še tem prištejejo mnoga dela, raztresena po raznih poljskih novinah, in ogromno dopisavanje, je vseh gotovo nad 700 zvezkov. Njegovo veselje do dela in uztrajnost je neverjetna. Vsak dan je delal do osemnajst ur. V času pa, ko si je nekoliko oddahnil od neutrudnega pisateljevanja, pečal se je z godbo in risanjem. Cesto je Kraszewski tudi javno citai, jako rad je risal ter je mnogo svojih del sam ilustroval. Takó je na primer za svoja kulturnozgodovinska dela in za knjigo o svojih italijanskih popotovanjih sam preskrbel dotične slike. Sam je rezal tudi v les, slikal z oljem, na akvarelo in porcelan ter je bil v tem toli produktiven kakor v peresu. Umel je tudi sviranje na klavirju, lahko je citai sekirice, gojil glasbeno umetnost ter je tudi sam dosti uglasbil. Najraje pa se je bavil v svojih prostih urah z arheologijo.
Kakor smo že omenili, pričel je Kraszewski svojo pisateljsko delavnost v sedemnajstem letu kot novelist. A glavno polje mu je roman. Z njim je dosegel najznamenitejši uspeh in našel največ priznanja. Njegovi romani so z večine socijalne, zgodovinske in nravstvene vsebine. V teh je odkril in neusmiljeno bičal slabosti in napake vseh slojev narodnih. V svojih romanih in pripovestih, pouzetih iz poljskega obiteljskega in narodnega življenja, opisaval je duhovito, nazorno in zanimljivo človeški napor in trud. Ti romani, s katerimi je pospešil nravstvenost in materijalno blagostanje naroda svojega, imeli so ogromen uspeh ter so mnogo pripomogli, da je domača književnost izpodrinila tujo, posebno francoski roman, kateri je bil pred njegovim književnim pojavom občno berilo v vseh omikanih krogih poljskih. Malone vse pripovesti Kraszewskega dihajo kipeče so-
Štev. 8.
SLOVAN.
1-3
vraštvo do Nemcev. Od ogromnega števila njegovih i romanov naj imenujemo nekatere. V jako zanosno pisani knjigi »Poeta i świat « (»Pesnik in svet«, Poznanj 1839) slika nam ves svet sanj in čustev tedanje mlade generacije. Dasi je to delo pisano v prozi, ipak je bolj pesen nego li pripovedka. Prevedeno je na mnogo jezikov, tudi v hrvaščino. Uvod k temu delu priobčen je tudi v »Slov. Bčeli« 1. 1852. po A. J. — V drugih svojih pripovedkah odkriva Kraszewski mnogo slik in tipov, ali v nobeni toliko kakor v »Čarobni svetilnici« (»Latar-nia czarnoksiezka«, 4 zv., Varšava 1843). V »Sfingi« (1844) vidimo slikarski genij v bedi življenja; »Milijon dedščine« in »Pazi na ogenj« (1849) spadata v kategorijo moralnih romanov, dočim »Jaryna« (1850), »Jermola« (1857) prikazujeta vaško idilo. V »Bolezni veka« šiba z ostrim pesimizmom moderno materialistično strujo. V »Dva sveta« razpravlja, je li treba aristokracije. To upra-šanje nadaljuje v «Morituri« (1874), a dovršuje v »Re-surrecturi« (1876). Od zgodovinskih romanov naj omenimo » Hrabina Cosel« (»Grofica Kosel«), »Hrabia Brühl« (Grof Brühl, Varšava 1876), »Flemmingov rokopis« (1879), »Slike iz sedemletne vojne«, »Starinska priča«. Najnovejša dela so mu »V eksilu« (1882) in drama »Obitelj«.
V zadnjih petnajstih letih začel je navzlic svojemu pojemajočemu zdravju izdajati velikanski osnovano delo, namreč ciklus zgodovinskih romanov, v katerih je pre-dočil zgodovinski, politični in socijalni razvoj poljskega naroda.
Tudi na  polju lirike in epike zabeležiti ima Kraszewski mnogo uspehov.   Od pesniških del naj imenu- , jemo trilogijo  »Anafielas« (3 zv. Vilna 1840—43),  kjer nam predočuje glavne dòbe starejše litvanjske zgodovine ter spada med najboljše epe modernega časa.  Preskrbel j je tudi izborno prestavo »Danteja«.
V kritičnem in književnozgodovinskem oziru so važne razprave, priobčene v »Studva literackie« (Vilna 1842), »Nowe studva literackie« (2 zv., Varšava 1843) 'n v časopisu »Athenaeum«. Od 1. 184t. do 1851. urejeval je namreč »Atenej« , in tu je od 66. zvezkov gotovo tre- ! tjino sam spisal. Jako zanimljiva so tudi njegova či- i tanja o Danteju (nemški od Bohdanoviča, Draždane 1870). — Od potopisov imenujmo » Wspomnienia Podlasia, Wołynia i Litwy « (2 zv., Vilna 1840), » Wspomnienia Odessy « 13 zv., Vilna 1845—46) in »Kartki z podrózy 1858—64 (Varšava 1866). — Od zgodovinskih del so posebno važna »Wilno od początków jego do 1750« (4 zv., 1840—42),
» Litwa « (2 zv., Varšava 1847—50) in »Polska w czasie trzech rozbiorow« (3 zv., Poznanj 1873—75), to je kulturna zgodovina Poljske ob razdelitvi.
Pa tudi kot publicist deloval je Kraszewski jako marljivo. Razni dnevniki, revije in druga perijodna glasila imajo njemu zahvaliti svoj postanek. Dopisaval je malone v vse politične liste poljske. Ob jednem se je tudi mnogo trudil v področju starinarstva, zgodovine, ikonografije, filozofije, etnografije, prosvete in umetnosti, in je tudi izdaval književne spomenike.  Kraszewski pre-
vel je še pesniška in prozaična dela drugih narodov, pisal knjige za narod in mladino. Pod imenom »Bolesla-wita« priobčil je opise iz poljske ustaje od 1. 1863.
Dasi si je Kraszewski naložil toliko dela, ipak ni hotel imeti nalik mnogim drugim modernim pisateljem nobenega sotrudnika ; vse je opravljal sam. Svojeročno pisani rokopisi vseh njegovih del so v raznih knjižnicah po deželi.
Lahko je umeti, da je Kraszewski zbok tolikih proizvodov svojih postal v Poljakih najpopularnejši pisatelj sedanjosti. Kakó je znal poljski narod ceniti njegove zasluge, pokazala je narodna slovesnost v Krakovu o književni petdesetletnici Kraszewskega 1. τ 879. Nad dvanajst tisoč Poljakov ne samo iz poljskih pokrajin, nego od vseh strani sveta, prihitelo je takrat v Krakov, da počaste sivolasega pisatelja. O tej priliki podelilo mu je krakovsko vseučilišče (po tedanjem rektorju dru. pi. Dunajewskem) diplom doktorja filozofije in takisto lvovsko vseučilišče. Na odličnem banketu, katerega se je udeležilo tolikodanc tisoč rodoljubov, izpregovoril je grof Lu-dovik Wodzicki prvo napitnico na cesarja, kateri je Kraszewskega odlikoval z velikim redom. Znani in neznani čestitelji poklonili so Kraszewskemu na stotine dragocenih daril v vrednosti 120.000 marek. Pozneje je vsa ta darila podaril znanstvenemu muzeju v Poznanju. Na ti slavnosti povedal je Kraszewski mnogo zanimljivosti iz svojega življenja. Rojakom svojim je dejal: »Cenimo svoje idejale, dosezajmo jih po potu, po katerem je stopal angelj v sanjah Jakoba, po lesenih stopnicah resničnosti ; ohranimo si naša ustna poročila in namene, vender računajmo z našimi  močmi  in z našim položajem.«
Cesto je rad rekel, da z vsem svojim delovanjem ni hotel drugega, nego da se kot triumpf dela njegovemu narodu pripozna. In zares ! Kraszewski nam je uzor za svoj narod delujočega moža. Še zadnje dni pred smrtjo svojo bil je delaven. Ko so ga že moči zapuščale in je že teško sopel, pisal je obširna izvestja o pustošenju potresa v varšavske novine. Ilustrovani listi poljski prinašajo baš sedaj slike iž njega rok.
Kraszewskega književna ostalina je nenavadno bogata.
Kraszewskega pomen za svetovno književnost je vsestranski priznan in je tudi s tem dokazan, da so njegova dela prevedena v razne jezike. V Nemcih izšlo je 12 zvezkov njegovih izbranih del (Dunaj 1880 —81I Boh-danovič izdal je še v nemščini knjigo: »Kraszewski v svojem delovanju« (Draždane 1879).
V slovenščino prevel je Lav. Gorenjec »Dubenske pogodbe« (Slov. Narod 1. 1871.), »Berači in beračice v Poljski« (Zora 1872) in »Koča za vasjo« (Zabavna knjižnica »Matice Slovenske« 1. 1886., 1. zv.).
V hrvaščino preveli so romane in novele Kraszewskega J. F. Tomić, Broz, Gostiša in Gruber.
Kraszewski pridobil si je sè svojimi neštevilnimi deli slavno ime ter ostane ne samó Poljakom, nego vsem Slovanom dika in ponos.  Večnaja mu pamjat !
F. K—k.
10*
I
124
SLOVAN.
Štev. 8.
-Hk|  Naše
Krakov.
(K slikama v b. številki.)
redi rodovitne, z lepimi, polagoma dvigajočimi se bregovi obkrožene ravnine na levem bregu reke Visle leži mesto Krakov, bivša slavna prestolnica poljskih kraljev. Mesto, katero ima po zadnji štetvi 66.095 prebivalcev (in med temi 20.000 Zidov), deli se v notranje ali pravo mesto, ter v predmestja: Stradom, Kazimierz, Piasek, Kleparz, Smoleńsk, Zwierzyniec in Wesoła. V rodoljubnem srcu poljskem obuja sprehod po Krakovu mnogo veselih, a tudi mnogo prcžalostnih spominov. Posebno v notranjem mestu spominja nas malone vsak korak kakega zgodovinskega dogodka.
Najimenitnejše poslopje v Krakovu je kraljevski grad Wawel in poleg njega sezidana prvostolna cerkev sv. Vdelava. Oboje stoji na strmem bregu ravno nad Visio. To je po vsej priliki začetek mesta, katerega ustanovitev pripisuje pravljica poljskemu knezu Kraku. Na Wawelu stolovali so poljski kralji, dokler ni leta 1610. Zygmunt TTT. preložil stolice v Varšavo. V poslednji dobi bil je Wawel čisto zanemarjen. Napravili so bili vojašnice iž njega. Da so se v takih razmerah uničevali najlepši in najsijajnejši spomeniki poljske prošlosti, umevno jc samo ob sebi. To je globoko v srce bolelo poljske rodoljube, in ko je leta 1882. potoval cesar Fran Josip po Galiciji, prosili so ga, da bi se popravil Wawel in da bi se premestili vojaki iž njega. Cesar je to veledušno dovolil in poprave začele se bodo že letos.
Jako znamenit je tudi glavni trg krakovski, tako-imenovani Rynek. Obkrožujejo ga sama zgodovinsko-slavna poslopja. Med njimi najimenitnejša so velika cerkev Matere Božje z dvema visokima v gotskem zlogu sezidanima zvonikoma; cerkev sv. Wojciecha; »sukien-nice«, veliko poslopje, v katerega pritličju so bile v srednjem veku jedine dovoljene prodajalnice za sukno, gorenji prostori so se rabili in se še vedno rabijo za javne namene, in »wieža ratuszowa*, stolp, kateri jedini je ostal od krakovske mestne hiše, pogorele leta 1820.
Cerkva ima Krakov tri in trideset, samostanov deset. Duševno življenje je jako razvito v njem. Poleg Varšave in Lvova ima največ perijodnih listov in največjo književno produkcijo. Njegovo vseučilišče, ustanovljeno leta 1364. in ož.ivotvorjeno leta 1401., bilo je nekdaj za Poljsko to, kar bolonjsko za Italijo. Slovelo je po učenjakih, ki so predavali na njem, po vsej Evropi. Kasneje je bilo čisto propalo in prenehalo ; v poslednjem času pa sc je zopet začelo ugodno razvijati. Oficijalni naslov mu jc vseučilišče jagieloiisko, v spomin oživotvoritelja njegovega kralja Jagiela in njegove soproge Jadwigę. Poleg vseučilišča jc najimenitnejši prosvetni zavod v Krakovu »Akademya sztuk pięknych i znajomošći« (akademija lepih umetnosti in znanosti), katera uzdrž.uje šolo pod ravnateljstvom slavnega slikarja Jana Matejkę in priobčuje vednostne spise v » Pamiętniku « in » Sprawozdaniach «, pa tudi v posebnih izdajah.
Narodni čut bil jc v Krakovu jako probujen že od nekdaj. Malone vselej je bil Krakov glava vsemu politič-
slike,  gh-
nemu gibanju Poljakov. To je bil tudi uzrok, da je mesto izgubilo svojo samostalnost, katero je imelo kot republika krakovska do leta 1846., in bilo utelovljeno Galiciji.
V poslednjem času se Krakov razvija prav lepo. Na mesto nekdanjih gradeb, katere so podrli, in jarkov, katere so zasuli, zasadili so lep park. Ta park zove se »plantacve«. Okrog parka pa so začela nastajati lepa nova poslopja, katera so v pravo olepšavo mesta. Tudi predmestja, — razven židovskega Kazimierza, polnega blata in vsakeršne druge nesnage —, lepšajo se in tako se Krakov po celem stoletju propada in nazadovanja bliža zopet boljši bodočnosti, ako mu je ne pokvari borba treh velesil, katera se bode po vsej verjetnosti odboje-vala v njegovi bližini. —-t,.
P u 1 j.
(K sliki v 7. številki.)
V poslednji številki podali smo sliko mesta poljskega, osrednjega pristanišča avstrijske vojne mornarice.
Zgodovina Pulja je prezanimljiva. Za Rimljanov imel je Pulj najsijajnejšo dobo; v srednjem veku je počasi, dosledno izgubljal svojo veljavo in svoj sijaj ; začet-•kom tega stoletja je pa popolnoma propal in obubožal — vidimo ga kot siromašno, borno ribiško vasico, gnezdo ljute mrzlice: avstrijski Cayenne. Ko se je Pulja pooblastila Avstrija, imel jc le 600 prebivalcev, leta 1 84S. pa i 100. In danes? Danes broji sämo vojaštvo okolo 8000 duš. Od leta 1848. do danes pomnožilo se je prebivalstvo Pulja i 7V2 krat.
Stari rimski Pulj bil je zgrajen po občem uzgledu rimskih mest. Hiše so bile razvrščene ob griču, na katerem jc stal »kapitol.« Mesto je bilo obzidano in je segalo do morja. Gladke ceste vezale so »kapitol« z mestom. V mestu samem dvigala so se krasna poslopja. V prvih dveh stoletjih po Kristu, v najsijajnejši dobi, nastali so nekdanje graditeljske umetnosti spomeniki, katerim se divi še današnji svet.
Mej spomeniki ima prvo mesto nedvojbeno amfi-teater. Zidan je v podobi elipse, katere daljša òs meri i37'4;//. Prostora je bilo v areni za — mnenja so različna — 25.000 do 70.000 ljudi.
Ptujca, došlega v Pulj, posebno zanima »Tempelj Avgusta«, stoječ poleg glavnega mestnega trga. Ta tempelj je bil sezidan v 8. letu po Kristu na čast boginji »Romi« in cesarju Augustu. Od todi njega ime. Ohranil se je prav dobro. Ni posebne velikosti, a njega stil je prav finih oblik. Za Bizantincev bil je kristijanska cerkev, za Benečanov — shramba za žito. Danes hranijo se v njem razni spomeniki in napisi.
Na severouzhodu mesta je takozvana »Porta gemina» (Porta Jovia), nekdaj glavna vrata mesta.
Druga vrata so »Porta aurea» ali » aurata» (Porta Minerva). Na notranji strani teh vrat stal je slavolok, ki je izmed najimenitnejših rimskih spomenikov. Zgrajen je bil po naročilu žene Lucija Sergija Lepida, tudi v poznejšnjih stoletjih mogočne rodovine puljske. Ta slavolok nosi napis:  SALVIA POSTHVMA SERGII F-
Stev. 8.
SLOVAN.
125
SVA PECVNIA. Mej obokom in stebri nastavljene so boginje zmage z lovorjevimi venci. Sezidan je bil ta slavolok najbrže za cesarja Augusta.
Poseben kras Pulja bil je »Julijin teater« ob uznožju griča »Zaro«, tam kjer sedaj stoji mornarska kazina. Kar se tiče krasote, ta je teater najbrže še nadkriljeval glasovito areno. Zrušili so ga Benečani. V cerkvi Madonna della Salute v Benetkah vidijo se štirje stebri, ki so jih tja prenesli iz omenjenega gledališča.
»Herkulova vrata« zaslužijo tudi, da si jih ptujec ogleda.
Razven teh spomenikov hrani Pulj še mnogo ostankov iz starega časa, ki nam pričajo o imenitnosti in slavi nekdanjega Pulja.
Govoriti nam je še nekoliko besedi o novem, modernem Pulju.
Pam, kjer so še nedavno valovi pljuskali ob ska-lovite bregove, stoje sedaj velikanski magazini in delal-nice pomorskega arzenala; na »oljkinem otoku«, ki je še pred malo leti takó samotno stal, opaža se danes sila — hrupno življenje: gradijo se tam mogočne oklopnice; trgovsko pristanišče ima krasno, prostorno nabrežje, kjer imajo največji trgovski parniki dovolj prostora, da nalagajo in odlagajo svoje breme ; blizu arene tekel jc nekdaj neznaten potočič, iz katerega so mornarji zajemali potrebne vode, danes hrume in šume na istem mestu stroji znamenitega mornarskoerarskega vodovoda ; na mestu, kjer je nekdaj okó videlo le kamenje in skalovje, razprostirajo se sedaj lepi nasadi ; celi deli mesta so nastali, kakor da bi bili iz tal uzrasli.
Mnogobrojna moderna poslopja so se sezidala zadnja leta : poslopje trdnjave, poveljstva, vojašnica za pehoto, mornarska kazina, mornarska vojašnica itd. ; to so same monumentalne stavbe.
Na griču »Zaro«, kjer se raztezajo vabljiva šeta-lišča, stoji zvezdarnica in lep spomenik Tegetthoffa.
Prava domovina članov vojne mornarice je pa novi del mesta San Policarpo. Tu vidiš same cesarske, jednolično zidane, dvonadstropne hiše, ki so si podobne kakor jajce jajcu. Ako prideš v San Policarpo, zdi se ti, da si prišel na drugi svet. Prebivalstvo tega dela razlikuje se po svoji inteligenciji, po običajih in — obče-valnem jeziku; nemščina ima tukaj svoje taborišče. Ponos in kras tega dela mesta je pa Maksimilijanov park; in to po pravici. Ni ga z lepa parka, ki bi se mogel ž njim meriti glede na raznovrstnosti rastlin.
C—t—č.
B u d u v a.
J^redočivši svojim čitateljem v zadnji številki najsilneje avstrijsko vojno pristanišče, podajemo jim danes sliko najjužnejšega avstrijskega pristanišča. Buduva, malo mestece z 914 prebivalci leži ob uznožji strmo uzdigujočega se črnogorskega gorovja na malem poluotoku. Prebivalstvo mu je izključno slovansko in se peča poglavitno s posredovanjem črnogorske trgovine. Pristanišče budu-vansko je lepo in pripravno za največje ladije. S Kotorom zvezano je mesto z lepo cesto.
—'!>.
Pogled po slovanskem svetu.
Slovenske dežele.
Matice Slovenske XXII. redni veliki zbor bil je
dne 13. aprila t. m. v dvorani ljubljanske čitalnice. Zbora se je udeležilo nekaj nad 50 udov. Predsednik g. J. Marn govoril je o razvoju društva in unemal zbrane ude za zložno delovanje.
Obširno tajnikovo poročilo je bilo priobčeno v »Slov. Narodu« in »Slovencu«.
»Matice Slovenske« imetje iznaša 51.203 gld. 27 kr. v gotovini in obligacijah. Dohodki so lani iznašali 8551 gl. 53 kr., troški pa 7217 gld. 26 kr., prebitka je tedaj 1334 gld. 27 kr.
Kakšne knjige dobodo letos udje od Matice, o tem govorimo na drugem mestu.
Pri dopolnilni volitvi bili so voljeni gospodje : Fr. Hubad, Fr. Leveč, L. Robič, J. Šubić, J. Flis, dr. A. Gre gorčic, dr. L. Požar, A. Senekovič, Fr. Wiesthaler in A. Kržič.
V spomin Ivana Dolinarja.   Tržaška »Edinost«
piše : Odbor za Dolinarjev spomenik je v nedeljo dne 3. t. m. postavil lep mramoren križ na gomilo prezgodaj umrlega rodoljuba. O tej priliki zbralo se je precejšnje število rodoljubov na pokopališču sv. Ane.
Grob je bil okrašen z lepimi cveticami in venci. Napis na grobnem spomeniku je:
Ivan Dolinar, narodni boritelj, rojen v Skofji Loki dne 26. avgusta 184.0, umrl v Trstu 6. junija iS86. Postavili rodoljubi rSSj.
V poletju bode odbor z nabranimi doneski postavil spominsko ploščo v rojstveni hiši pokojnega Ivana. Kdor želi še kaj žrtvovati v čast neutrudnega boritelja, naj izvoli poslati denarničarju odbora g. K. K al istru, ulica Coroneo 17 v Trstu.
Za Erjavčev spomenik in ustanovo je nabranih do zdaj (glej »Soče« št. 16.) 2230 gld. 24'/^ nov.
^e
KNJIŽEVNOST.
— •.v
»An gel j ček«, otrokom učitelj in prijatelj. Izdal Anton Kržič. I. zvezek. V Ljubljani, 1887. Samozaložba. Tiskala »Katoliška Tiskarna«. 48 str. Cena 12 novč.
Z velikim veseljem pozdravljamo vsako knjižico, ki je namenjena nežni mladini v pouk in blaženje srca; zato smo i radi posegli po »Angeljčku« Kržičevem, precitati ga z veseljem in priznajemo, da bo dosegel svoj blagi namen. Vsebina je lepa, otrokom primerna, dasi se nam pisateljevi otroci zde premodri. Deklica je plela po noči, samo da bi druge prekosila, ko drugi otroci navadno spé in morajo spati ; neki otrok pa zna celo psalme na pamet! Kakor smo rekli, pisateljevi otroci niso več — otroci. Toda radi tega in še nekaterih inih malenkosti ne bo lepa knjižica zgrešila svojega namena.
Bolj nego na vsebino radi bi opozorili čestite čitatelje na oblike »Angeljčkove« ; in v tem pogledu  nam
SLOVAN.
Štev. 8.
je izpregovoriti brez okolišev resno besedo z gospodom pisateljem. Vidimo namreč v naših listih, takisto v raznih knjigah in knjižicah, ki prihajajo v dežel, da se naši pisatelji zanemarjajo in da se celo ne okoriščajo z uspehi slovenske kritike. To je tem bolj žalostno, ker taki pisatelji ovirajo napredek. Tako je i »Angeljček« poln napak, katere smo že davno zavrgli. Zahtevati smemo od vsakega pisatelja, ki izroča javnosti proizvode svoje, da ima v oblasti svoji deklinacijo in konjugacijo slovensko; nadalje smemo zahtevati, da je v tem pogledu vsaka knjiga in knjižica brez napak. Kaj je to, ako v »Angeljčku« nahajamo oblike: zvončAu, angeljčfka, ka-mentvkov, koščku, hranilničVka (!); nadalje: oàraJtfeni, iz-praznen, začuden, objemčikal itd. To je baš tako nepravilno, kakor v Vien^cu. v kotr?cu, katere oblike čitamo malone vsak dan, ko bi vender morali vedeti, da ima Vienac gen. Vienca. Pravimo, to so napake, ki bi že zdavnaj morale izginiti iz naše knjige. Vsakdo bi moral vedeti, da ima zvonček v gen. zvončka, da je od glagola odrasti tvorni deležnik odrasel, a nikakor ne odraščen! Gospod pisatelj piše tudi ro/'ice 'namesto rokice), zvezek (namesto zvežček).
Xc cesto smo citali in vsakdo že ve danes, da je glagol »podati se« sich begeben germanizem ; takisto »obdajati« umgeben, tako da ne vemo, zakaj gospodi pisateljem ne rabijo glagoli »iti, kreniti, napotiti se, odriniti« in še mnogo sličnih izrazov, ki nam jih podaje naša slovenščina. Namesto glagola obdajati pa pišimo obkro-ževati, obkoliti. Pisatelju treba biti vestnemu; premisli dobro, predno zapiše kako besedo. Ako bodemo ostajali trdovratno pri starih napakah, potem ne bode napredka.
V nekem listu smo čitali nedavno, kako si nekateri pisatelji razlagajo besedo duhovnik. »Beseda duhovnik« piše list, »veljala je po veljavnih slovnićarjih za klerik; zdaj pa hočejo vse duhovne degradirati (oblika!) za klerike. Prosit! »Kdo so ti veljavni slovničarji. tega morda ne ve ni sam kritik, kajti njemu mora biti i Miklošič veljaven slovničar, a Miklošič nas uči drugače. Kritikovi opomnji dal se je zavesti i g. Kržič. Mi poznajemo pridevnik duhoven, -na, -no in samostalnik duhovnik. (Glej Miklošičev Lexicon). Oboje je pravilno, ali ni prav. ako kdo misli, da more pridevnik duhoven biti i samostalnik. N. pr. Der Geistliche ist weise znači stsl. : duhovi.niki. madri, jesti., a ne duhoi.vin. madri, jestb. Pridevniki v slovanskih jezikih ne morejo označevati nositelja kakega svojstva. V nemškem stavku Der Geistliche ist weise je Der Geistliche samostalnik, a ne pridevnik, in samostalnik der Geistliche je postal v nemškem jeziku po članu : Nemec substantivuje pridevnike s članom. Slovenski jezik pa, ker nima člana, prideva zato k pridevnikom primerne samostalnike ; v našem slučaju morali bi tedaj reči : duhoven gospod, oče, brat je moder ; ali pa si pomagamo drugače, in sicer tako, ker nimamo člana, da od pridevnika, kateri ima značiti osebo, naredimo samostalnik s končnico: iki., i.ci., eži.; n. pr. od pridevnikov bolen, star, nesrečen so samostalniki : bolnik, starec, nesrečnež, (nesrečnik). To je tedaj dognana stvar, in mi ne moremo umeti, zakaj se gospoda ne marajo okoristiti s temi nauki veljavnega, gotovo najveljavncjšega slov-ničarja vse učene Evrope. Gospod pisatelj piše tudi »z nesrečnimi« v zmislu mit den Unglücklichen, kar je povse napačno, ker biti mora »z nesrečniki« po zgoraj navedenem pravilu. Kakor je jasno, dokazali smo, da der Geistliche znači v slovenskem jeziku duhovnik, a geistlich duhoven.
Slovenska skladnja je prava sirota pri mnogoterem pisatelju. Gospoda mislijo nemški in pišo nemški. Radi tesnega prostora ne moremo navesti vseh pogreškov, in zato naj  opozorimo vsaj na nekatere.   Gospod pisatelj
j piše: *k dobremu spodbujati« (namesto na dobro), »te nebeške pravice vam nihče ni v stanu odvzeti«; nemški im Stande sein, vermögen = moči. zatorej bi bilo prav : »te nebeške pravice ne more vam nihče odvzeti«; vidi se, da smo lahko brez grdega germanizma.   Pisateljev sta-
; vek: da bi bil ob kraljev/ prestol« ima celo dve napaki, da se le čudimo, kako more pisatelj napisati tak stavek ! Takisto je napačno: »ob vojskinem času« ali »o času vojske« ; slovenski je »o vojski« zur Zeit des Krieges, »za vojske« während des Krieges.
Slovenske enklitike ne smejo stati na početku stavka. Čitajmo hrvaškosrbske knjige in naučili se borno pisati in rabiti na pravem mestu slovenske enklitike. Ali kdo bi se danes kaj učil od Slovanov pri nas! Kdo bi se jim približeval, ko je mnogim ljubljanski govor uzor slovenske skladnje! Nemški govor nam razjeda srce in obisti. Kakor bolnik išče zdravja v kopališčih, tako je i nam in našemu pokvarjenemu jeziku treba odpirati zdravih virov slovanskih, katerih še ni okužila nemška sapa. Kar se baš enklitik tiče, učimo se jih od Srbov. G. pisatelj piše koj na prvi strani : Kadar je šel sv. Alojzij od doma, so rekli: »Naš angelj gre.« In kadar je spet nazaj prišel (reetius vrnil sei, so dejali: »Naš angelj pride« (reetius prihajal. Ko so na skrivnem (skrivoma) opazovali svetega Alojzija pri molitvi, so kar strmeli in šepetali . . . Prav je: Kadar je šel sv. Alojzij od doma, rekli so: »Naš angelj odhaja.« In kadar se je spet vračal, dejali so: »Naš angelj prihaja.« Ko so skrivoma opazovali svetega Alojzija pri molitvi, strmeli so kar in šepetali . . .«
»Beobachter«, unabhängiges politisches Wochenblatt, ki izhaja v Brnu, priobčil je tudi tir. Ivana Tavčarja povest »Mein Sohn!« v nemškem prevodu g. Bogomila Kreka.
»Matica Slovenska« bode izdala letos troje knjig: t. Letopis za 1. 1887.; 2. Kot II. zvezek »Zabavne knjižnice Gogoljeve »Mrtve duše« (prevod L. Gorenjca'); 3. dra. Lampcta: »Uvod in priprava v modroslovjc«.
Odbor »Matice Slovenske« bode izdal v posebni knjigi Erjavčeva pripovedna dela, katera dobe udje kot posebno društveno knjigo za 1888. leto.
Te dni so izišli v državni tiskarni na Dunaju slovenski obrazci za sodno poslovanje, vseh okolo 200, katere je po naročilu pravosodnega ministerstva priredil c. kr. deželnega sodišča predsednik v Ljubljani g. Koče var. Te tiskovine bodo znatno pospeševale slovensko uradovanje.   Cena legi 5 kr.
»Delavsko podporno društvo« pod pokroviteljstvom Njeg. ccs. visokosti cesarjeviča Rudolfa poslalo nam je svoj »Račun in poročilo za leto 1886.« first, tiskom V. Dolenca 1887.) — To prekoristno društvo imelo je lani 1 častnega uda, 8 ustanovnikov, 29 podpornikov, 111 2 rednih udov in 3 1 8 rednih družabnic.
Dne 17. t. m. predaval je g. prof. Fran Leveč o Franu Erjavcu in njegovih delih. Predavanje je bilo jako zanimljivo, kajti g. predavatelj povedal nam je o Erjavčevem življenju mnogo dat, katera še do zdaj niso bila znana.
Vabilo na LXXVI, odborovo sejo »Matice »Slovenske« v sredo 27. aprila 1887. 1. ob 5. uri popoludne v Matičini hiši na Kongresnem trgu št. 7. Dnevni red: i. Potrjenje zapisnikov o LXXV. odborovi seji in o XXII. rednem velikem zboru. 2. Naznanila prvosedstva. 3. Volitev predsednika, njegovih namestnikov, blagajnika, pre-gledovalca društvenih računov, ključarjev in overova-teljev društvenih zapisnikov. 4. Volitev odborovih odsekov.   5. Poročilo tajnikovo.   6. Posameznosti.
V Ljubljani dne 15. aprila 1887.       Josip Marn,
prvosednik.
Štev. 8.
SLOVAN.
127
Ostali slov POGLED NA SLOVANSKE KNJIŽEVNOSTI.
Franjo Zav. Kuhač dovršil je znamenito delo o Va-troslavu Lisinskem, v katerem je opisal natanko njegovo življenje in ocenil vsa dela njegova. Lisinski je sestavil preko tri sto večjih in manjših skladeb, katere še niso znane glasbenemu svetu, zato prijatelji glasbe Lisinskega zbirko teško pričakujo. Izdala jo bode »Matica Hrvatska«. Človeku se res srce veselja topi, ko vidi, kako povsod kulturni zavodi po očetovski skrbé za narodno prosveto, pri nas pa vse spi spanje — dangubice. i
Prvi koledar v Bosni bil je tiskan 1. 1869. Uredil in izdal ga je bil Jovan R. Džinič.
»B.vKOHii JJje.in.« I. uno. CpncKe ηβρο,ίηο njeoie, η το HajcTaPHJe j> Hn'n.e. Štampa i izdanje kralj, srpske državne štamparije. Beograd 1887. Cijena 1 fi., a v avstrijskih knjigarnah po 1 gld. 30 kr. — To je tedaj prva knjiga Vukovi h del, katera smo že pred meseci naznanili. Samo škoda, da je v tem izdanju premnogo tiskarskih napak; in saj ni čudo. Jeden korektor živi v Parizu, a drugi ne čita točno. V »Novom Biogradskom Dnevniku« čitamo to značajno beleško : Za ime Boga, izdaju se Vukova djela za narod u 10.000 komada, i šta misliš? U prvoj knjizi ima čitavih 5 strana pogrešaka ... — A slika što I je izradjena — to već nema. Vuku odsjekli glavu pa mu je metuli na ramena, guslam obavili noge ponjavom (to se htjelo da budu dokoljenice), drugom izvrnuli vrat, a jednoj ženskoj, pravoj Srpkinji metnuli »hozentroger« preko prsiju mjesto jeleka . . .
»Hamlet«. Tragedija u 5 čina od VV. Shakes-peraea, preveo August Harambašić. Naklada akademijske knjižare Lav. Hartmana (Kugli i Deutsch) u Zagrebu.  196 str. Ciena 50 novč., poštom 60 nove.
Dosada izdala je knjižara Hartmanova od Shakespearovih djela: »Romea i Juliju« u prievodu Šenoinom i »Otella« u prevodu Trnskovom. Najnovijim prievodom »Hamleta« eto hrvatskoj publici opet djelo, koje se broji medju najlepše in najsavršenije tragedije svietske književnosti.
Ne možemo se upuštati u potanju ocienu »Hamleta«, jer bilo bi to i suvišno. Samo bi zelili, da hrvatsku publiku upozorimo na krasan prievod našeg poznatog pjesnika Harambašića, koji nam je znao baš majstorski divne misli Shakespearove pretočiti u krasnu i blagozvučnu hrvaštinu.
S toga preporučamo hrvatskoj publici »Hamleta,« te se nadamo, da će se i ovo remek-djelo, kao što i »Romeo i Julija« i »Otelio«, udomiti u svakoj hrvatskoj kući. Nakladna knjižara nastojala je kao uviek, da knjigu pošalje u čim ljepšem obliku u sviet. Kako doznajemo, nakanila jc uprava hrv. narodnoga kazališta »Hamleta« u Harambašićevu prievodu izntetu na pozornicu.
»IIoJiHTBHKO Bjepyjy«, napisao Jaša Tomić. Preštam-pano iz »Jacrane« za god. 1886. V Novom Sadu. Srpska štamparija dra. Svet. Miletića. 1886. Str. 92. Na prodaj v uredništvu »Zastave« v Novem Sadu.
Hrvaški in srpski listi, katere priporočamo svojim čitateljem, so tile: i. Vienac, ilustrovan tednik, izhaja v Zagrebu zdaj že XIX. leto, urednika V. Klaić in M. Maravić; 2. Balkan, ilustrovan list, izhaja dvakrat na mesec, zdaj II. leto ; 3. Smotra, mesečna revija, jela izhajati od novega leta v Zagrebu, priobčuje spise v cirilici in latinici, deluje za zlogo med Srbi in Hrvati, izvrsten list, urednik Milan Grlović; 4. OrpaHiiiJioBo v Novem Sadu, III. leto, urednik Jovan Grčić, v listu se oglašajo mladi in stari pisatelji srbski ; najboljši srbski list, ni ilustrovan; 5. Ora'iÖBHa, list za naj inteligentnej še občinstvo, podoben revijam, izhaja v Belem Gradu ; 6. Ik>-caHCK« Bn.ia v Sarajevu, II. tečaj, izhaja dvakrat na mesec, urednik lliuaua LUy.Mou>a, bavi se mnogo s tradicijo-nalno literaturo in se živo zanima i za prikazni na našem
.nski svet.
književnem polju, kakor i Smotra, Vienac in Balkan; 7. JaBop v Novem Sadu ; 8. CpncTBO v Belem Gradu i.na namen čisto arheološkoetnoforski, list namenjen v prvi vrsti Stari Srbiji in Macedoniji. Glasbeno stroko zastopa 9. IVamjiu, ki prinaša tudi muzikalije. Za ženske osnovana sta dva lista: 10. iKi'hckii euer in ,!h»iahniia. Listi za nežno mladino so: II. Himìuh v Novem Sadu za odraslo mladino, 12. Pojiyó za manjšo, potem 13. Po,u>.i>>ó, 14. Ma.ia CpöaAUJa in 15. Cni'ie v Srbiji.
Vidimo, da imajo Hrvati in Srbi ogromno število leposlovnih listov ; vseh nismo niti omenili, kakor n. pr. književnopoučnega lista »Iskre«, ki izhaja IV. leto v v Zadru dvakrat na mesec ; a koliko je še strokovnih ! Dva glavna leposlovna lista srbska, Jnisup in Ctphhhuobo, izhajata v Novem Sadu, dva v Zagrebu, in nobeden ne izpodkopava drugemu — tal, nobeden ne napada drugega radi kruhoborstva, kakor se to dogaja pri Slovencih, ampak vsi tekmijo in delujo zložno na književnem polju. Slovenci pa so v tem pogledu jako nekolegijalni, ker se je že prigodilo — nam, govorimo iz svoje izkušnje, da naši tovariši hodijo k našim naročnikom ter jih pregovarjajo, naj opuste naš list in naj nam ga vrnejo. Ne da bi delovali za prospeh književnosti, kajti to je vender namen vsakemu književnemu podjetju, nego književno delovanje podirajo z obrekovanjem pri nas nekateri »najboljši« domoljubi ! Tolaži nas, da je to samo borba nenasitnosti. Lepo piše BocaHCKH Bu.ia: Naj tekmujo listi med seboj in naj bodo čim lepši, ker to je v korist književnosti. Samo ne bi se trebali cepiti na neke književne tabore. Stranke škodijo povsod. Kako lepo je n. pr. pri Čehih, kjer isti pisatelji pišo v Svétozor in Zlato Praho, kjer n. pr. sam urednik lista Kvèty piše i za druge liste, a ne samo za svoj.
»IIph.io:iu :u\ ροφορμι i.iUHeinix :inKOHa«. Sastavio ih je Mitenko M. Zujović, sekretar ministarstva unutrašnjih dela. Izdalo ministarstvo pravde u kraljevini Srbiji. — Knjiga nas poučuje o kaznenih zavodih v Srbiji za ι 883., 1884. in 1885. leto.
19. januvarja t. 1. umrl je v Jalti v Krimu daroviti pesnik Semen Jakov ljevič Nadson, dovršivši šele 24 let. O njegovih stihotvorjenjih govoriti ni tu mesta; naj povemo, da jim je Akademija nauk nekaj dni pred smrtjo pesnikovo prisodila Puškinsko nagrado — 500 rub-ljev. V Nadsonu so mnogi kritiki videli naslednika Puškinu in mladina ga je posebno čislala. Znamenit postati v tako mladih letih, v večni borbi s sredstvi za žizen, seveda ni mogel, ali v literarni zgodovini pridobil si je za vselej častno mesto. Večnaja jemu pamjati. ! — Zanimljivo je to, da je mesec januvar sploh nesrečen za rusko književnost: v januvarju so umrli: Puškin, Gribo-jedov, Dostojevskij, Aksakov, Pisemskij in Nadson.
Dostojevskega »Besi« izšli so te dni v francoskem prevodu pod zaglavjem: »Les possedes«, v Londonu pa se je pojavil roman Dostojevskega »Unižćnnije in oskorb-lennije« pod zaglavjem: »Injurv and insult. Translated from the Russian by Frederick Whishaw. London 1886. pp. XII and 332 v 8. Tako se inostranci čimdalje bolj zanimajo za rusko književnost, in želeli bi le, da bi se ž njo seznanili i Slovenci. Naša misel je ta, naj bi prelagali iz ruskega na slovenski jezik to, kar bi ugajalo mladini in nižjemu stanu, to je ne debeli romani Dostojevskega, Turgeneva i drugih, katerih tisek bi stal mnogo, ι To govorimo zato, ker mislimo, da je čas, da se izobraženi Slovenci začno učiti ruski ; naj bi si torej oskrbeli dobro rusko slovnico, da bi mogli čitati ruske pisatelje v izvorniku. Prevod, naj bo še tako dober, ne more biti nikoli jednak izvorniku. In naposled, kakor bi bilo smešno, ko bi Meklenburžan ne znal nemškega jezika ali Sicili-janec italijanskega, tako je smešno, ako Slovenec ne zna ruskega.
128
SLOVAN.
Štev. 8.
A. Mihajlov je jeden mlajših ruskih pisateljev, čegar j romani so si hitro pridobili priznanje v Rusiji.  Najnovejši njegov roman »Rodo v ina Abnoskov« preveden je tudi na nemški jezik in nemško občinstvo ga čita jako rado.
»Ib'MHn KH>nra« za srpski, nemački, ruski i francuski razgovor. Pančevo 1886. Naklada knjižare Braće Jova-novića.   Cijena 1 fl. 20 nov.
Čitateljem našim že znana prva letošnja izdaja Puškinovih spisov donesla je čistih 13.868 rubljev, kateri so se obrestonosno naložili pod naslovom Puškinske zaklade za podporo obubožanih pisateljev. Natisnilo se je bilo 100.000 iztisov. — Sedaj se prireja zopet nova iz-daja za isto nisko ceno.
Tudi pri nas Slovencih je bila do zdaj navada, da ; smo največ prelagali iz nemške književnosti. Zlasti spisi in knjižice za otroke so obično prevodi iz nemške književnosti. Zakaj pa ne prevajamo iz ruščine ? Najboljši ruski pisatelji, V. M. Nemirovič-Dančenko, J. D. Bèlov, A. V. Kruglov, S. G. Frug in drugi, pišejo poleg romanov in novel mnogo za otroke; »Greh Ivana Ivano-viča od V. S. Solovjeva bil bi na ponos vsaki evropski književnosti. Zakaj torej ne bi prevajali od Rusov ? Knjigarna M. O. Volfa v Petrogradu izdaje specijalno knjige za deco. Slovenski izdajatelji in pedagogi! obrnite se na iztok, od koder rumeno solnce izhaja.
Prevodi iz ruske književnosti so zdaj na prvem mestu v vseh književnostih evropskih, tako posebno v francoski. Iz spisov grofa Leva Tolstega preloženo je v poslednji dobi: »La mor t d' Ivan II ätsch«, »Les deux houssards«, »Les contes enfantines«; omeniti nam je, da je Tolstoj dovolil vsakemu tiskarju, da sme tiskati njegove spise, takisto jih sme prelagati vsakdo. Tako dela samo Slovan. Iz spisov Ščedrina : »Les messieurs Golovleff« in »Scčnes satiri-ques«, Aksakova: »Chronique de famille«, »Le petit fi ls de Bagroff«; Uspenskega: »Les nou-velles« in »Les d er ni eres nouvelles«; Rešetni-kova: »Les Po d 1 i p o v tj i« ; Grigoroviča: »L enfant en caoutchoue«, »Les deux généraux», »Les emigrant s«; Garšina: »A t alea prince p s. — Turgeneva roman »V predvečer« (»Un bulgare*) izšel je že v drugi izdaji. Tolstega »Vojna in mir« izšlo je v Parizu peto izdanje, »Ana Karenina« v četvrtem »Kozaki« v drugem izdanju. Poleg Halpérinovih prevodov omeniti nam je prevodov iz Tolstega od E. Tsakne, ki so izšli v »Nouvelie librairie parisienne«, in to so: »Smrt Ivana Iljiča«. »Holstomer« in »Polikuška«. Koliko uspeha ima Tolstoj na Francoskem, dokaz jc temu to, da sta prvi knjigi bili razprodani še pred izdajo, to je predno sta prišli izpod tiska, na navadno oznanilo v »Journal de la librairie«.
Gosp. Alfred L. Hardy, znani angleški pisatelj, ki neutrudno seznanja svoje rojake s političnimi in književnimi težnjami slovanskimi, priobčil je zadnji čas toliko stvari o Slovanih, da nam ni moči navajati vsega posebe. Alfred L. Hardy priobčuje svoje spise o Slovanih na vadno v listih »The academy, a weekly review of literature, science and art« in »The journal of the international arbitration and peace association«. V prvem listu priobčil je nedavno životopis J. Vege, po Kaučicevem izvorniku, a v drugem pa članek : »Some New Friends U e. of Peace) in Austria.» Res diviti se moramo ustrajnosti in marljivosti, s katero opazuje naše slovanske odnošaje, in mi bi morali takisto z isto pazljivostjo zaznamovati vse, kar piše o nas g. Hardy.   Zanimljivo je
vsekakor zvedeti, kako se je g. Hardy naučil slovenski in hrvaškosrbski jezik. Naučiti se ga seveda ni mogel v šoli, zato se ga je učil iz Sketove slovnice, iz neke fran-coskosrbske slovnice in Vukovega slovarja, torej s pomočjo slovenske slovnice in srbskega slovarja naučil se je g. Hardy popolnoma slovenski in hrvaškosrbski, in sicer tako dobro, da čita in umeje vse knjige in časnike, pisane v slovenskem in hrvaškosrbskem jeziku. In vse to je dosegel samouk, brez vse pomoči. G. Hardy se je zanimal za jugoslovanske razmere, in da bi jih spoznal natanko, moral se je naučiti naš jezik. Ni se torej čuditi njegovim spisom, da so take zanesljivi in verodostojni, ker mož zajema iz čistega vira. Da res zna naš jezik, naj priča to, da nam g. Hardy piše poleg angleških i slovenska pisma. Vse to navajamo samo zato, da vidijo naši čitatelji, kako lahko se človek nauči drugih jezikov, ako ima za to le količkaj resne volje in prave ljubezni. Mnogi Slovenec naučil bi se lahko z malo težavo katerega slovanskega jezika, ker ako se ga more naučiti Anglež, tim laže se ga nauči Slovan. Uzor ustrajnosti bodi nam g. Alfred L. Hardy.
»Kroatische Revue», Berichte Uber sociale und literarische Verhältnisse der südslavischen Völker. 1886. Heft III & IV. Leop. Hartmans Verlag (Kugli & Deutsch.) Agram. Ta zvezek ima naslednjo vsebino : Kršnjavi : Entwurf eines Volksschulgesetzes für Kroatien und Sla-vonien; Kukuljević: Kampf der Kroaten mit den Mongolen und Tataren; Bojničić: Denkmäler des Mithras-Cultus in Kroatien mit 2 Illustrationen ; Karić prof. : Geist und Gemüth der Serben im Königreiche Serbien ; Vuković: Ueber den Zusammenhang zwischen den Erdbeben und der Ablenkung der Magnetnadel ; Vukotinović : Touristische Skizzen.
V Belem Gradu deluje że tri leta arheološko društvo, katero priobčuje razprave in spise članov v svojem listu : »Starinar«. Ker ima društvo malo gmotne podpore, omejeno bode delovanje društva i nadalje  na »Starinara«.
»Viesti družtva inžinira i arhitekta«. Godina VIII. Broj ι. — To je ime organu hrvaških inženirjev in arhitektov. »Viesti« izhajajo v Zagrebu. Broj 1. ima naslednjo vsebino: Hydrograficke in meteorologičke uredbe u nadvojvodini Badenskoj ; U godini 1887. izvesti se ima-juće zemaljske gradjevine; Družtvene viesti.
M. P. Rozenheim, generalni podpolkovnik, slavni pesnik in pisatelj ruski, umrl je prošlega meseca v Petrogradu v 68. letu svoje dobe. Pokojnik bil je — dasi nemškega imena — vender Slovan z dušo in telesom. To je pokazal osobito s svojim neutrudnim delovanjem v »Slavjanskom blagotvoriteljnom obščestve«. kateremu najodličnejši člen je bil. Prihodnjega leta namerjali so Rusi proslaviti petdesetletnico njegovega slovstvenega delovanja.
V Levovem je književno društvo (predsednik vse-učiliščni profesor dr. Roman Pilat), katero bode izdalo vsa dela slavnega poljskega pesnika Adama Mickiewicza.
6?-
Ϊ
ral
LISTNICA.
m
Gosp. Fr. K., trgovcu v Hercegovini. Drago nam je, da se nas tako iskreno spominjate. Vam in vsem rojakom našim srčen pozdrav !
G. V. M. kleriku. Narodnega blaga, katero ste nam poslali, nismo še mogli do zdaj porabiti, in kdaj bomo mogli kaj tiskati, ne vemo. Storite torej, kakor Vam drago. Nekatere so za tisek, a nekatere ne.
»SLOVAN« izhaja 5. in 20. dan vsakega meseca.  Cena mu je za unanje naročnike za vse leto 5 gld., za polu leta 2 gld. 50 kr. in za četrt leta I gld. 25 kr. ; za ljubljanske: za vse leto 4 gld. 00 kr., za polu leta 2 gld. 30 kr. in za četrt leta I gld. 15 kr. ; za dijake pa: 3 gld. 60 kr. — Posamične številke se prodajejo po 25 kr. — Naročnina, reklamacije in inserati naj se pošiljajo upravništvu, dopisi pa uredništvu na Kongresnem trgu štev. 7.   Nefrankovani dopisi se ne sprejemajo in rokopisi ne vračajo.
Tisek »Narodne Tiskarne«.
Izdajatelja in lastnika: Ivan Hribar in dr. Ivan Tavčar. — Urednik: Anton Trstenjak.