308
„AVE MARIJA".
Miran Jarc.
Moji materi.
V  morje večernega zvonjenja sinje sem stopil tiho sklenjene roke ...
O, Oče naš... še smo, še smo ljudje, le v dnevu smo si kakor životinje.
V  tej uri še stvari so se odele
v molitve mehke halje... strehe hiš li govore, da se pod njimi objele se duše v misli, ki jo izzval je križ.
Cvetlic na oknih čase so se vase zaprle kot srce v mraku pokoju. poslušajoč vsemira ubrane  glase, oživljajoč se v božjem vseopoju.
In si kot dete, ki jeclja, smehlja se vsakomur lilijsko, kot brat med brati si v vsem in v hip si zlil že prošle čase, vse stvarstvo ti šepeče kakor mati.
OKAMENELI MOLK.
Miran Jarc.
Vse besede, ki jih nisva izgovorila zemlja tolažnica je pred solncem skrila.
Zdaj sproščene pod mrakovje raslo:
v ogromen mrtvaški zvon so se zlile z nočjo.
Vsega so me pokrile. O, kako grozeče molčel
Kako naj jih rešim: Tebe so mi odvedle iujine železne rokel
\
^^^¦BH^HHima^HHH^H^Bmn^^MHL