OBISKI DELOVNIH SKUPIN OK ZKS
Optimizem in volja kljub težkim razmeram
Organizacifa Zveze komunistov v naši občinl Je največja v SlovenlJI, saj se vanjo povezuje okoll 500 osnovnlh organlzaclj s prek 13.000 ko-munlstl. V takšnlh razmerah Je aeveda težko vzdrtevatl neposredne delovne atlke občln-akega komlteja In njegovega predsedstva z osnovnlml organlzacljaml. Težko, ne pa nemo-goče. Potrebno Je zelo vellko kreatlvnega na-pora v Iskanju novlh obllk In metod dela ter drugačnega organlzacljskega prlatopa prl Izpe-IJavl posameznlh aktlvnostl, pa se lahkopremo-atl tudl to težavo.
Ena izmed temeljnih metod, s katerimi si komite zagotavlja prisotnost neposredne, »neprevedene« in žive problematike iz osnovnih organizacij bodisi na svojih sejah ali pa pri delu drugih organov, so zadolžitve članov komiteja. Vsak jezadol-žen za deset osnovnih organizacij, kar praktično pomeni, da spremlja njihovo delo prek zapisnikov in drugih dokumentov osnovnih organizacij, ki pridejo na komite, vzdržuje redne stike s sekretarji, najmanj enkrat letno pa mora biti prisoten tudi na seji teh osnovnih organizacij.
V preteklem letu je občinski komite močno razvil še eno metodo dela, ki mu je mimo te, bi lahko rekli stalne oblike, pomagala pri izdelavi realne ocene aktualnih družbeno-eko-nomskih in idejno-političnih razmer. To so delovne skupine. V polletnih mesecih so tako delovne skupine občinskega komiteja, praviloma tri do pet članske, obiskale vse organiza-cije združenega dela, ki so 6-mesečno poslovanje zaključile z izgubo ali so v tako imenovani sivi coni - na meji rentabilno-sti. V jesenskih mesecih pa je komite razširil to akcijo in oblikoval izmed članov komiteja ter še nekaterih drugih ak-tivnih članov ZK v občini 36 delovnih skupin, ki so obiskale vsaka po tri osnovne organizacije v OZD - nosilkah gospo-darskega razvoja v občini. Tudi tokrat je bila tema pogovorov vnaprej določena in sicer je šlo za naloge članov ZK pri uresničevanju tekočih proizvodnih in izvozni nalog.
Oelovne skupine so bile v večini osnovnih organizacij do-bro sprejete in pogovori temeljito pripravljeni. In katera so tista osnovna spoznanja, ki so jih vodje delovnihskupinzapi-sali v svoja poročila?
Prvo je nedvomno v tem, da si je problematika proizvodnje in poslovanja zagotovila svoje mesto na dnevnih redih sej osnovnih organizacij. Vse manj je namreč takšnih, ki se še vedno ukvarjajo pretežno same s seboj in morebiti še z poslabšanimi medsebojnimi odnosi v delovni sredini ter po-dročjem nagrajevanja.
Delitev sredstev za osebne dohodke po delu in rezultatih dela, je še vedno tisto vprašanje, ki dviga v osnovnih organi-zacijah mnogo prahu. Razprava, predvsem pa odločanje o ustreznih samoupravnih aktih s področja nagrajevanja po-teka le v redki sredini brez zapletov. Očitno je, da nam je še vedno najpomembnejše uveljaviti lastno predstavo o vredno-sti svojega dela (in da imamo pri tem vsaj za malenkost večji osebni dohodek od sodelavca na nasprotni strani mize) kot pa da bi se sporazumeli o najbolj realnih (ne pa idealnih) merilih za ugotavljanje rezultatov dela.
Pogoji, v katerih organizacije združenega dela ustvarjajo svoj dohodek, so se pred deiovnimi skupinami v števiinih sredinah razgrnili z vso svojo trdoto.
Orugo izmed takšnih področij, ki jih je težko realno ocenje-vati, če jih ne opazujemo skozi problematiko v osnovnih sredinah, je učinkovanje najrazličnejših administrativnih ukrepov in omejitev. Neverjetne so nekatere posledice, ali bolje rečeno nesmiselnosti, ki smo si jih nakopali s svojo ambicijo, da bomo vso barvito problematiko življenja in dela ujeli v posamezne predpise, merila in omejitvene kriterije. Drobna investicija, popularno imenovana tudi odprava oz-kega grla v proizvodnji za izvoz, z zagotovljenimi lastnimi, tudi deviznimi finančnimi viri, že leto in pol stoji pred do-končno relizacijo, ker tovarni (Kartonažni tovarni Ljubljana) manjka eden izmed številnih pečatov, ki jih mora na številna potrebna soglasja dati ustrezen zvezni organ.
Kljub takšnim primerom pa so se delovne skupine vračale z obiskov s optimističnimi razmišljanji o možnostih, da se izkopljemo iz nagrmadenih težav. Delavci ne sprašujejo če bodo delali ali ne; če je potrebno, delajo še v popoldne in celo pozno v noč. Tudi med delavkami ni izgovarjanja, da ni varstva za otroke in podobno. Bolj vprašljivo je, ali nam bodo pogoji gospodarjenja omogočali, da si pravočasno zagoto-vimo potrebne repromateriale in surovine.
Vse navedene težave pa lahko uspešneje razrešujemo le s še širšim manevrskim prostorom za samoupravno odločanje neposrednih proizvajalcev.                                          A. Babić