Univerzitetna knjižnica Maribor
P 6710/3,2008
120800088,4
A
COBISS O
n
770022
929009
Povej mi, kdo si, pa ti povem, česa si kriv
Cena 2 EUR
Številka 4 * Letnik 3 • April 2008
MARIBOR EVROPSKA
PRESTOLNICA KULTURE
VIZIJA
Javna razprava
FERI, Smetanova ulica 17, Maribor. Torek, 29.april, 17.00.
Piše se leto 2008. Maribor je s partnerskimi mesti kandidat za projekt Evropska prestolnica kulture 2012. To so podatki in dejstva. Zgodba o uspehu pa ni nikoli tako preprosta. Maribor, industrijsko mesto, ki je preživelo hudo krizo v 90. letih ima priložnost, da se zariše na zemljevid Sveta, kot evropski kulturni center. Priložnost je na pladnju. Vizije, pogledi in predlogi za izkoriščanje priložnosti so seveda različni, vsem pa je skupno, da je priložnost potrebno izkoristiti. Javna debata je namenjena zastavljanju ključnih vprašanj in iskanju ključnih odgovorov. "
Kdaj se začne leto 2012?
Kdaj je potrebno začeti z intenzivnim izvajanjem projekta, kako časovno zastaviti komunikacijo in posamezne dele projekta?
Koliko stane najdražji diamant?
Iztržek je odvisen od vložka, pravilnosti in smotrnosti naložbe, dobrega upravljanja investicije in tudi sreče.
Je Maribor tempirana bomba?
Lahko kultura eksplodira in se zgodi kulturna eksplozija, kot je bilo slišati iz odgovornih ust projekta? Je dober kulturni projekt mogoče več kot samo seštevek prireditev in dogodkov?
Center naj bo središče
Kakšno vlogo naj odigra Maribor kot središče projekta? Kako integrirati sodelovanje partnerskih mest?
Bruto kulturni proizvod	#
Kakšno je razmerje med izkoriščanjem kulturnih in gospodarskih priložnosti? Je lahko vložek v kulturni projekt hkrati gospodarska priložnost?
Iz gledališča na smučišče Maribor bo leta 2013 najverjetneje gostil zimsko Univerzijado. Bo dovolj čiste energije?
Kako uspešno je podjetje brez uprave?
Še vedno ni popolnoma jasen organigram vodenja projekta. Kakšni kadri so potrebni? Kakšno vlogo naj odigra politika, kakšno stroka?
Kulturni dobiček
Kako zastaviti projekt povečanja kapacitet kulturnega turizma? Kaj lahko ponudimo Evropi?
Tudi najlepše stvari so lahko brez duše Vlaganje zgolj v infrastrukturo se lahko izkaže za dvorezen meč. Kako dvigniti zavest ljudi, jih motivirati in projektu dati dušo? Moramo kulturo v Mariboru tudi začutiti ali samo videti?
i
Sto evrov za kulturo, kultura za sto evrov V proračunu Mestne občine Maribor za leti 2008 in 2009 ni zaznati večjih programskih naporov za realizacijo projekta. Zakaj?
S Poleg občinstva bodo razpravljali gostje omizja;
Vladimir Rukavina, direktor Narodnega doma Maribor; Andrej Verlič, podžupan Mestne občine Maribor; dr. Jozsef Gyorkos, mariborski mestni svetnik, Zares; Dejan Pestotnik, podpredsednik KID Kibla;
Lidija Kocuvan Gašparič, mariborska mestna svetnica, SDS; Drago Jančar, pisatelj; dr. Andrej Fištravec, sociolog, Filozofska fakulteta UM;
Javno razpravo organizira:
KATEDRA
Največji med velikimi
^ovetisko j
m,n,strstvo
‘toumentu
Katedra
vsak drugi ponedeljek v mesecu
kazalo
?JAWIL» A DOKAZOV I **■
0£/\LlTe ?
STROGO ZAUPNO
Po novem paketu protiterorističnih zakonov, ki jih je pred kratkim sprejela Evropska unija, imajo države ob sumu teroristične aktivnosti pravico in dolžnost, da z vsemi možnimi sredstvi nadzorujejo osumljeno osebo. Našega Slovenca so tako najprej nadzorovali ob prijavi na internet. Nato s kamerami, ki so nameščene po slovenskih mestih.
NA TEHTNICI
10
O duhovnih dimenzijah dr. Dušana Lesjaka si seveda ne bi drznil soditi; njegovo razumevanje likovne umetnosti, še posebej dialoga, ki ga karikatura s svojo umetniško govorico sproža, pa ne kaže, da bi državni sekretar presegal politično zace-mentiranost človeka ene same knjige.
DRŽAVLJANSKA VZGOJA
■■■■■■■■■■■■■■■■■■
12
Delavci so se kljub zagotovilom najvišjih menedžerjev in politikov v državi znašli v težavah, vse kaže, da služb ne bodo ohranili - vsaj ne vsi. Pred izgubo službe baje trepeta okoli 500 delavcev. Naše vprašanje: Naše vprašanje: Zakaj se državi zdi dobro prodati doslej uspešno podjetje?
IZ DOMAČEGA GNEZDA
14
Ženske v politiki sicer zaenkrat v ospredju ne prevladujejo, je pa zanimivo pogledati globlje v la dogajanja, saj je njihova vloga dovolj pomembno v vseh segmentih političnih dogodkov. Nobena skrivnost ni, da za vsakim uspešnim moškim stoji sposobna ženska. Predvsem sposobna, saj pravi moški potrebuje motiv, vzpodbudo, sicer bi ne bil moški.
KRASNI NOVI SVET
22
Globalizacija, polarizacija, koncentracija bogastva in marginalizacija so torej dve plati istega kovanca. Na eni strani lahko opazimo investicijske vire, rast, moderno tehnologijo in visoko razvite države, na drugi pa veliko držav in državljanov, ki so izključeni iz omenjenega procesa ali pa je njihov delež zreduciran na marginalno raven, ki pogosto prinaša več škode kot koristi
INTERVJU JURIJ AVSEC
24
Če bo obveljal baker klorov model, bi lahko vsaka država pridelovala svoj vodik. Ali pa bi bile v Evropski uniji recimo tri države, ki bi pridelovale dovolj veliko količino vodika za celotno Evropo. V vsakem primeru pa bo potreben še transport vodika po Evropi in tukaj se bodo pojavili določeni problemi in izgube.
MED SVETOVI	26
Nasploh je Gaza največji zapor na svetu, saj je povsem obdana s kovinsko ograjo na izraelski strani in osem metrov visokim betonskim zidom na egipčanski strani. Znotraj ograjenega območja na 360 km2 (40 km dolžine ob obali in 10 km v notranjost) pa živi 1,5 milijona Palestincev. Izhod ljudi in dobrin nadzoruje paznik zapora oziroma izraelska vojska.
RELIGIJE
32
Najbolj absurden od vseh smrtnih grehov pa se mi zdi la, ki govori o manipuliranju z genskimi zapisi in genetičnimi spremembami. Tudi ta je visoko doneč, soj nam v prvem momentu padejo na pamet spački genske alkimije in kataloško naročanje popolnih človečkov.
POLITIKA	8
Tisto, kar je bilo v tem navdušenju spregledano, pa je bilo dejstvo, da se je vlada vsekakor odločila vinjete uvesti, kolikor je mogoče kasno, kar pomeni, da se je namenila tudi, kolikor je le mogoče dolgo skubiti domače voznike. Ki bodo v prvi polovici leta tako plačevali cestnine. V drugi pa vinjete. Kar bo za vlado vsekakor dobrodošli dvojni priliv.
SIMONA POTOČNIK
INTERVJU	16
Pri javnih razpisih gre največkrat zgolj za to kdo bo ponudil najnižjo ceno. Če vemo, da država tako ali tako dokumente prodaja po dvakratni ceni tiste za katero jih je naročila je hitro jasno kakšen je tu interes. Direktno sodelovanje je boljše predvsem zaradi možnosti sodelovanja in skupnega iskanja boljših rešitev. V teh neskončnih razpisih se težko razvije partnerstvo z naročnikom.
Naslovnica .Jernej Žumer
kolofon
KATEDRA
žnik In izdajatelj
vo študentov in podiplomcev nije, Slomškov trg 15, 2000 Maribor
w
Človeška narava
Zakoniti zastopnik
Peter Virtič
peter, virtic@katedra-on.net
Uredništvo
T: 02 234 9100 F: 02 234 9102 info@katedra-on.net www. katedra-on. net
Glavni in odgovorni urednik
Damir Mlakar
damir.mlakar@katedra-on.net
Izvršna urednica
Daša Purgaj
dasa.purgaj@katedra-on.net
Uredniki
Matjaž Germ, Aleš Kustec in Marko Krulc
Fotografije
Nika Klampfer in Bisera Zahovič
Oblikovanje in prelom
Denis Kebler
Sodelavci
Dr. Vesna Vuk Godina, Dr. Boris Vezjak, Andrej Adam, Dr. Samir Osmančevič, Da-rio Svetej, Matjaž Turinek, Gregor Lozar, lasmina Holc, Franja Pižmoht, Igor Bašin, lanuš Rasievvicz, Mateja Ratej, Samo Bo-hak, Boris Strmšek, Robert Mlakar, Kristjan jejčič, Aljaž Seiinšek, Lučka Zorko, Ed-win Munoz, Igor Videčnik, Maja Kaučič in Dražen Crnomat.
Karikatura in strip
jernej Žumer
Lektoriranje
Barbara Ojsteršek
Marketing
Bojan Horvat
GSM: 041 980 903
E-mail: katedra. info@gmail. com
Naklada: 5.000 izvodov
Prispevki avtorjev vedno ne odražajo stališč uredništva. Slovenski akademski in študentski časopis KATEDRA je vpisan v razvid medijev pri Ministrstvu za kulturo pod zaporedno številko 1027. Katedra je sofinancirana s strani Študentskega sveta Univerze v Mariboru in Ministrstva za Kulturo RS
AlešKustec
Ameriški podpredsednik Dick Cheney je na obisku v Iraku 17. marca, tri dni pred 5. obletnico napada na Irak, dejal, da je bila vojna v Iraku uspešna. Le malo za njegovim res imaginarnim govorom se je v svetem šiitskem mestu Karba-la razstrelila samomorilska napadalka in pri tem ubila 40 ljudi. Zgodba o uspehu?
Vsekakor zgodba, polna laži. Orožja za množično uničevanje nikoli niso našli. Tudi povezava med Irakom in Al Kaido se je izkazala za neresnično. Za najbolj resnično se je izkazala želja po nafti. V vojni za to črno zlato je glede na različne raziskave do sedaj umrlo od 200 tisoč do milijon Iračanov. Kako je lahko vojna, ki zahteva toliko človeških življenj, uspešna? Ena izmed lastnosti naše človeške narave je, da lastno življenje vrednotimo bolj kot druga. Ostala človeška življenja vrednotimo toliko, kolikor se z njimi lahko poistovetimo in sočustvujemo. Najbližje so nam tako ljudje, ki so nam podobni. Arabci, Indijci, kaj šele Afričani, so nižje na lestvici. Tako tudi za Američane življenja Iračanov nimajo enake, pravzaprav imajo veliko nižjo ceno kot ameriška.
Iraška vojna pa ima poleg človeških življenj tudi drugačno ceno. Takšno,
ki jo Američani bolj občutijo. Do sedaj je vojna Američane stala 500 milijard dolarjev, vendar pa Nobelov nagrajenec za ekonomijo Joseph Sti-glitz ocenjuje, da se bodo celotni stroški vojne povzpeli vsaj na 3 bilijone dolarjev. Po njegovem mnenju je vojna v Iraku tudi eden izmed ključnih razlogov, zakaj se je ameriško gospodarstvo znašlo v recesiji. ZDA so namreč vojno financirale s pomočjo posojil iz tujine, predvsem Kitajske in Japonske. Posledica iraške vojne je bil tudi dvig cen nafte. Svoje pa je dodala še hipotekarna kriza v ZDA ter milijardne izgube bank po svetu zaradi odpisov slabih posojil ter tveganih naložb. Bivši guverner ameriških zveznih rezerv Alan Creenspan je dejal, da se sedanja finančna kriza lahko spremeni v najhujšo krizo od druge svetovne vojne. Do slednje je prišlo, ker so banke podlegle želji oziroma pohlepu po čim večjem dobičku - temeljnem načelu kapitalizma, ki dobiček postavlja pred človeka. In če si priznamo, je tudi pohlep del naše človeške narave. Vedno si želimo imeti še več; boljši avto, nov televizor, lepše obleke, tako redko se zadovoljimo s tem, kar imamo.
Vse očitno izvira iz človeške narave, zato se ničesar ne da spremeniti brez spremembe samega sebe.	■
<	*lme:	Razvajeni?
v	'Priimek:	Naročite se.
		
2	'Naslov:	Naročam se na mesečni časopis Katedra; J S številk (cena 9 EUR)
—i	E-pošta:	
		
o	Telefon: Podatki označeni z* so obvezni.	J 10 številk (cena 17 EUR)
06 <	Katedra izhaja vsak drugi ponedeljek v mesecu. Naročnina se plača na transakcijski račun 90672-0000339949 (sklic 00 1122008), odprt pri PBS. Izpolnjeno naročilnico pošljite v kuverti na naslov založnika; Dmštvo študentov in podiplomcev Slovenije, Slomškov trg 15, Sl-2000 Maribor.		| 20 številk (cena 32 EUR) Poštnina in DDV sta vključena v ceno.
Z	Splošni pogoji: Izvod časopisa se na naslov naročnika dostavi na dan izida. Rok za plačilo naročnine je najkasneje 14 dni po prejemu prve številke. Društvo študentov in podiplomcev Slovenije se zavezuje, da bo vse naročniške podatke varovalo v skladu z veljavnimi zakonskimi določili.	Katedra, moč besed
strogo zaupno
Povej mi, kdo si,
Ali povečanje nadzora res nujno vodi do večje varnosti ali pa gre morda za poskus oblasti, da ukine pravice in svoboščine ter poveča represijo nad državljani?
pa ti povem, česa
SAMO BOHAK
Predstavljajmo si dan v življenju povprečnega modernega Slovenca. Zjutraj se zbudi, pripravi zajtrk, pregleda elektronsko pošto ter se odpravi na delo. Na poti v službo se po mobilnem telefonu pogovarja z znanci in pošilja sms-sporočila, na najbližjem bankomatu dvigne denar ali pa morda plačuje s kartico. Če dela v pisarni, se usede za računalnik in začne z delom. V primeru, da pripada delavskemu razredu, ga čaka monotono delo za tekočim trakom. Po končani osemurni izmeni se odpravi domov, na pošti plača kakšno položnico ali pa to naredi doma kar preko banka-neta. Zvečer se ves utrujen, nič hudega sluteč, spet usede za računalnik in s klepetanjem po msn-ju ali brskanjem po svetovnem spletu preganja čas, dokler ne gre v posteljo. Ne zaveda se, da je bil v svojem dnevu lahko vsaj štirikrat fotografiran, posnet ali kako drugače zabeležen. Gre tukaj le za paranojo ali je stvar vredna resnejšega premisleka? Po novem paketu protiterorističnih zakonov, ki jih je pred kratkim sprejela Evropska unija, imajo države ob sumu teroristične aktivnosti pravico in dolžnost, da z vsemi možnimi sredstvi nadzorujejo osumljeno osebo. Našega Slovenca so tako najprej nadzorovali ob prijavi na internet. Nato s kamerami, ki so nameščene po slovenskih mestih (za primer vzemimo samo Ljubljano ali Maribor), ali s kamero pred bankomatom. Morda tudi pri elektronskem plačevanju položnice. Na delovnem mestu ga je morda preko mreže nadzoroval njegov nadrejeni ali preko interneta tajna služba katere od evropskih držav. Saj so banke ob sumu teroristične aktivnosti po zakonu obvezane ameriški vladi posredovati informacije o transakciji. Takšno razmišljanje bi marsikdo razumel kot znak paranoje, saj živimo v demokratični državi z delujočim pravnim sistemom, ki bi zlorabo pridobljenih podatkov preprečila ali pa tveganje vsaj znatno znižala. Kamere so nameščene zato, da se zmanj-
šata kriminaliteta in vandalizem ter izboljša nadzor prometa. Ostali nadzor pa je tukaj zaradi zaščite pred mednarodnim terorizmom. Kamere so tukaj torej za našo lastno varnost.Strinjamo se, da sta vandali-
zem in kriminaliteta problematična vidika in da je njuno preprečevanje koristno za družbo. Glede demokracije in pravnega sistema naše države pa imamo nekaj pomislekov, ki se še povečajo, ko pogledamo prek luže v Ameriko. Na primeru Amerike, ki zaradi svoje vojaške ekonomske moči zadnja leta določa trende za celoten svet - zadnja afera z razkritimi tajnimi dokumenti dokazuje, da Slovenija ni izjema -, vidimo, kako so se svoboščine, na katerih je
Amerika utemeljena, s tako imenovanim patriotskim zakonom (patriot act) ad hoc ukinile v imenu varnosti. Posledice in učinkovitost takšnega pristopa lahko opazujemo v živo, tako da prižgemo televizijo ali prelistamo časopis. Če pa želimo zanesljivejše in poglobljene vire, imamo možnost, da preberemo letno poročilo Amnesty Internationala ali študijo nekdanjega prvega ekonomista Svetovne banke, Jospeha Sti-
glitza. Ta dokazuje, da bodo stroški iraške vojne presegli S bilijone ameriških dolarjev. V zadnjih letih so bile z vojnama v Afganistanu in Iraku in z uradnim dopuščanjem mučenja razbite še zadnje iluzije o učinkovitosti mednarodnega prava in o spoštovanju človekovih pravic. Za nasmehi in sprenevedanji voditeljev smo (znova) sprevideli, da je politika le igra moči. Zadnji dve desetletji smo živeli v relativno odprti, demokratični in svobodni družbi. Vsaj do
neke mere so se pravice, zapisane v ustavi, spoštovale in pravna država je delovala. Verjeli smo v svobodno družbo in totalitarizem razumeli kot stvar preteklosti. Teza Francisa Fuku-yame o koncu zgodovine se je zasidrala v glavah ljudi in svoboda je postala samoumevna. Ob odsotnosti resne javne debate zaradi povečevanja nadzora in ob mlačnem odzivu javnosti sklepam, da večine ljudi ne moti, da jih nadzorujejo, in so v do-
bri veri pripravljeni posredovati svoje osebne podatke tretji osebi. Dejstvo, da arhivi osebne podatke hranijo več desetletij, se jim ne zdi sporno, saj očitno ne pomislijo na možnost, da bodo v prihodnosti morda uporabljeni/zlorabljeni proti njim. Kot nam je pokazal 11. september, pa je položaj hitro spremenljiv. Zaradi šoka in strahu, ki so ga povzročili teroristični napadi, se ljudje naenkrat začnejo počutiti ogrožene in zahtevajo varnost za vsako ceno. Država lahko to situacijo izkoristi in v imenu varnosti začne počasi ukinjati težko priborjene svoboščine. Naenkrat je vsakdo potencialni osumljenec in mora dokazovati svojo nedolžnost. Pojavi se regres, saj spet velja, da je nekdo kriv, dokler ne zmore dokazati nasprotno. Aretirane osebe se naenkrat ne obravna-
Pojavi se regres, saj spet velja, da je nekdo kriv, dokler ne zmore dokazati nasprotno. Aretirane osebe se naenkrat ne obravnava le kot obtoženca, ampak postane "sovražni bojevnik" (enemy combatant).
si kriv
va le kot obtoženca, ampak postane "sovražni bojevnik" (enemy comba-tant). Celo če živi v Evropi, ga lahko strpajo v enega izmed »neobstoječih«, tajnih zaporov, kjer nima pravice do odvetnika, zagovora in osnovnega načela prava, da je seznanjen z obtožbami.Kako je to izvedljivo? V razvpitem dokumetarcu »Taxi to the dark side«, ki obravnava primere mučenj v Abu Graibu in Guanta-namu, pravnik Clive Stafford Smith razloži, da se osebi preko legalistič-ne manipulacije enostavno spremeni status. Ne obravnava se ga več kot državljana ali osebo, ki ji pripadajo človekove pravice, ampak postane sovražni bojevnik. V primeru, da ji po dolgotrajnem zasliševanju in morda celo mučenju ne morejo dokazati ničesar, jo morajo zaradi pritiska Rdečega križa in drugih mednarodnih organizacij izpustiti. Takrat se status te osebe spremeni v NLEC (no longer enemy combatant). To pomeni, da na perverzen način oblast ne priznava, da je oseba nedolžna, ampak da je bila kriva in se je v času bivanja v zaporu spremenila tako, da trenutno ni več nevarna. Naveden primer je povezan z administracijo ZDA. Kljub vsemu pa se lahko vprašamo, kako je vse to povezano z nami. Kje je povezava med nadzorom na internetu, kamerah v naših mestih in tajnimi zapori, mučenji in sovražnimi bojevniki? Skratka, zakaj bi morali biti zaskrbljeni?
S paketom protiteroristične zakonodaje je odprt potencial za zlorabo množice osebnih podatkov, ki jih nič hudega sluteč Slovenec vsak dan velikodušno razdaja. Ne zaveda se problematike vdora v zasebnost in dejstva, da je mogoče pridobljene podatke v prihodnosti brez omejitev uporabiti proti njemu. V času globalne vojne proti terorizmu lahko vsak posameznik postane žrtev napake v sistemu, posledično podvržen postopkom, omenjenih v tem članku. Možnost napake in zlorabe pa se z ukinjanjem svoboščin in nepremišljenim sprejemanjem represivne zakonodaje drastično poveča. Vse, kar je potrebno, da svoboden, pošten in vzoren državljan postane terorist, je odločitev oblasti, da je sumljiv. Izhajajoč iz tega, se resno vprašajmo, ali je pisec tega članka le paranoik ali pa je njegov strah morda upravičen.	■
Ob novem zakonu o pranju denarja in financiranju terorizma se sprašujem, kdo pe-re in kdo plača.
Pralni (u)stroj
No, pa ga le imamo. Ali bolje, on ima nas. Pobuda zanj je prišla iz ZDA po dogodkih enajstega septembra, ko so termini s korensko osnovo »teror« nasiči-li prostor javne razprave in je pojavljanje bradatih mož, ki grozijo s samorazstrelitvijo, postala stalnica televizijskega vsakdana. Potreba po varnosti, kot jo opredeljujejo oblastniki, je umetnega izvora in mora kot taka obstati za vsako ceno.
Tako je lani sprejet zakon o preprečevanju pranja denarja in financiranju terorizma, ki je dopolnil do tedaj veljavni zakon o preprečevanju pranja denarja iz leta 1995, pred kratkim stopil v veljavo. Pranju se je tako pridružil še ukrep zoper financiranje terorizma. Nuja zanj izvira iz že pred dvema letoma sprejetih evropskih direktiv, uveljavljenih v vseh članicah EU. In če se vsa Evropa odloči za tratenje človekovih pravic, tudi Slovenija ne zaostaja. Kje neki ... po ocenah poznavalcev je naša različica zakona celo ostrejša kot v marsikateri drugi državi. Seznam finančnih in nefinančnih ustanov, ki morajo od svojih strank pridobivati podatke, je bistveno daljši, kot je bilo pričakovati. Bankam moramo po novem sporočati tudi, kam je denar, ki ga želimo, namenjen. Osuplost, ki jo je prinesel nov zakon, je velika. To smo v zadnjem času lahko opažali na zmedenih izrazih komitentov, ki so zapuš-
čali banke. Vprašanje o morebitni politični izpostavljenosti je marsikoga presenetilo. Tisti neprijetno presenečeni, ki so se odgovora vzdržali, so bili to še toliko bolj, ko jim prenos transakcije ni bil odobren. Tako je prav, Slovenija! Državljane je treba zaščititi pred svojim denarjem! Zelo zgledno. Odslej so finančne ustanove zavezane, da sporočajo sumljive transakcije ustreznim organom. Takšna praksa pa trči ob tradicijo molčečnosti o strankah, do katere so bili zavezani finančniki. Pa kaj potem!? Danes živimo v nevarnem svetu. Os zla skuša izničiti naše blagostanje, naš edini in pravi way of life. Temu se je potrebno upreti z vsemi razpoložljivimi sredstvi. Tudi z okrnitvijo svoboščin in pravic, če je potrebno. Ignorantska kultura moči in nadzora je »tradicija« novih generacij. Njeno poglabljanje pa se vrši z vsakim podobnim aktom. Nadzor je dober, kontrola je boljša. Zavoljo varnosti se je zato potrebno požvižgat na svobodo, ki jo zeitgeist razjeda, še preden se je v zanjo ugodnih razmerah uspela razbohotiti v vsej svoji opevani veličini. V bistvu se ni niti prav pretegnila. Sedaj se ji moramo postopoma odpovedovati. V zameno za to dobimo še več nakupovalnih centrov in rumenega tiska. Aleluja.
Vdor v zasebnost, po logiki organov, ki so zakon sprejeli, pomeni avtomatsko izboljšanje varnosti
tega tako zelo ogroženega delčka podalpske grude, ne pa kršitve temeljnih človekovih pravic. Na tem mestu se lahko le grenko nasmehnem.
Se morda počutite ogrožene? Vse obstoječe analize in poročila ne ugotavljajo kakršno koli ogroženost slovenskega teritorialnega ozemlja (razen tistega, ki jih slovenske »protestne note« prepuščajo Hrvaški) ali namere, ki bi nakazovala na teroristično dejavnost ali njeno financiranje. Čemu torej ti tako radikalni ukrepi? Zakaj je politično opredeljevanje postalo nuja? Se moraš politično opredeliti filozofsko ali strankarsko? In če sploh nisi opredeljen? Kaj se zgodi, če recimo tvoja opredeljenost ni pravih barv? Ti zamrznejo sredstva? Ali denar zažgejo na grmadi? Te izženejo iz države? Zaprejo v Guantanamo? Če odkloniš odgovore na vprašanja ... kot kdo ali kaj si evidentiran? Kot potencialni financer teroristične dejavnosti? Terorist? In kaj se bo zgodilo jutri? Ustanovitev ministrstva za domoljubje in resnico? Miselna policija?
Zaradi absurdnih okoliščin, v katerih smo se znašli, enostaven razplet ni na vidiku. Država je postala sama sebi največji terorist. Obljubljeno varnost je nadomestil strah, stoječ pred bančnim okencem, ko gre za to, da njegovi odgovori ustrezajo standardom, od katerih je odvisna uspešnost transakcije.	■
politika
Kaj nas lahko nauči lopata?
Ko je po prvem javnomnenjskem merjenju priljubljenosti in učinkovitosti vlade po izbruhu »afere Lopata« zadovoljstvo z vlado naraslo, sem se čisto zares vprašala, ali je z našimi dragimi volivkami in volivci vse čisto v redu. Ali res ne vidijo poceni predvolilnega trika, ki je najbolj nazorno in prozorno pokazal, da se je predvolilna tekma že začela? Ali bodo spet, in to ne vem kolikič, že nasedli propagandni akciji tipa »meni je mar zate« ali »najpomembnejši (je) človek«. No, potem je naslednje merjenje pokazalo, da se je navdušenje že poleglo. In da ima vlada kaj šepavo podporo. Še posebej med mladimi in bolj izobraženimi ter v mestih.
DR. VESNA V. GODINA
In sem si oddahnila. Vsaj za silo. Kajti če je lopata očitno najbolj navdušila tiste, katerih del vsakdana najpogosteje tudi v resnici je, seje pokazalo, da je nad politično lopato navdušenje prav takšno kot nad pravo. Namreč kratkotrajno. Ker te od nje lahko začne kaj hitro kaj boleti. Križ na primer. In če te začne boleti križ, potem je seveda dobre volje kaj hitro konec. Poljedelstvo ima svoje zakonitosti. Očitno tudi takrat, kadar se prakticira v politiki.
Kar pomeni, da je Jj naredil še eno napako. V dolgi seriji vseh, o katerih smo že ali pa tudi sploh nismo govorili. Zaigral je na ljudski bes proti
Že res, da ga mika podpora volivcev, da bi na volitvah hudo rad zmagal, a kaj mu bo ta podpora, če se mora za njo odžagati kar sam. No, in ker se je to izkazalo za nemogoče, je ljudsko navdušenje nad lopato in lopatanjem pojenjalo.
bogatunom. Predvsem tistim, ki so do bogastva prišli na nepošten način. S korupcijo, na primer. Tu je seveda ljudski gnev in celo sovraštvo dobro unovčil. A pri tem spregledal, da so ljudje po prvem pričakovali tudi drugi, tretji in vse naslednje korake. Ki naj bi z nepoštenimi bogatuni kar se da hitro in temeljito pometli. Po logiki: večji in močnejši so, bolj temeljito jih mora usekati roka pravice. Oziroma lopata. A se ta drugi korak, ki bi edini lahko ohranil njihovo navdušenje na že doseženi ravni ali pa bi to raven celo dvig-
ska podpora janši. In njegovi vladi. Vendar pa lopatanje vsekakor ni bil edini predvolilni trik, s katerim nam je vlada postregla v zadnjem obdobju. Kar kaže na to, da so vladni planerji predvolilnega vzdušja ocenili, da je treba pričeti s sistematičnim odobrovoljanjem državljanov in državljank. Sicer bi vlada lahko volitve izgubila. Zato se je torej vlada lotila dela. S triki. In to resno. Tako nam je na primer postregla tudi s trikom, ki se mu reče sprejetje vinjet. Ta trik naj bi vladi prinesel podporo zato, ker je volivcem in volivkam jasno dokazal, da se je vlada odločila kar se da velik
delež denarja, ki ga potrebuje DARS, potegniti iz žepov tujcev. To gesto so volivci vsekakor pozdravili. Kot so pozdravili tudi to, da je treba vinjete uvesti tik pred turistično sezono. Tujci naj le plačajo, če se hočejo voziti po naših cestah. Tudi tu je treba vladi priznati spretnost. Saj je dobro unovčila ne zgolj spontani slovenski etnocentrizem, ampak prav tako tudi tradicionalno slovensko dojemanje tujcev kot škodljivih vsiljivcev, ki, če se le da, živijo na naš račun. Zato jih je seveda treba, če se le da, oskubiti. In to kolikor se da. In ko je vlada predlagala vsaj na videz nekaj takš-
nil, ni nikoli zgodil. Že res, da so ljudje ob relativno manj znanih (in nekaterih povsem neznanih) mogotcih gospodarskih firm, ki so se znašli v primežu »pravice« (kajti natančneje bi bilo reči, da so se znašli v primežu predvolilne politične propagande), vsekakor uživali. Od tod navdušenje nad vlado in njeno učinkovitostjo. A so se kmalu ohladili, ker se drugi in vsi naslednji koraki pač niso zgodili. Lopata se namreč ni usmerila zoper tiste, ki so res problem. Vsaj v očeh ljudstva ne. Kar pomeni, da se ni usmerila zoper tiste, ki tvorijo politično-ekonomske mogotce. Poli-tično-ekonomske tajkune. Torej, vsaj v očeh ljudstva, zoper Bavčarja. Pa -seveda spet v očeh ljudstva - zoper
janšo. In še nekatere tem podobne. Kajti v očeh ljudstva so prav oni največje barabe. Ki bi jih bilo treba radikalno in brezkompromisno odžagati. Kar se seveda ni zgodilo. Kajti |J vendarle nekako ne more izdati naloga, da zapre ali vsaj pripre janeza Janšo. To nekako ni mogoče. Ne gre. Že res, da ga mika podpora volivcev, da bi na volitvah hudo rad zmagal, a kaj mu bo ta podpora, če se mora za njo odžagati kar sam. No, in ker se je to izkazalo za nemogoče, je ljudsko navdušenje nad lopato in lopatanjem pojenjalo. Z njim pa tudi Ijud-
politika
nega, so bili volivci in volivke zadovoljni. Celo navdušeni. Tisto, kar je bilo v tem navdušenju spregledano, pa je bilo dejstvo, da se je vlada vsekakor odločila vinjete uvesti, kolikor je mogoče kasno, kar pomeni, da se je namenila tudi, kolikor je le mogoče dolgo skubiti domače voznike. Ki bodo v prvi polovici leta tako plačevali cestnine. V drugi pa vinjete. Kar bo za vlado vsekakor dobrodošli dvojni priliv. Kot je bilo spregledano tudi, da bodo vinjete ponovno, kot praviloma vsi ukrepi te vlade, udarile bolj po žepu tiste, ki se vozijo manj, manj pa tiste, ki se vozijo več. Torej, spet bogatejše manj kot reveže. Kar jasno kaže na to, da namerava vlada očitno prerazporejati družbena bremena do zadnjega diha tako, da bodo kratko potegnili revnejši. Kar pre-
seneča, je, da ima vlada klub temu prav med njimi več podpore kot med ostalimi volivci. To res čudi. Ali pa tudi ne.
do pozitiven volilni učinek. In enako predvidljivo, kot je bilo mogoče napovedati razvoj Janševe romance, je mogoče napovedati tudi, da bo vla-
So namreč volivci, ki Pahorja ne bi volili prav zaradi tega, ker ga sumijo prodajanja. Tega, da se speča z vsakim in vsakomer, ki mu trenutno koristi.
Seveda se je vlada začela posluževati tudi drugih demagoških ukrepov, med njimi celo vsaj selektivnega dvigovanja plač. Plače se je seveda odločila dvigovati postopno. In zdaj enim, potem pa drugim. Točno takšno in samo takšno dvigovanje plač ima namreč edino lahko za vla-
da v najpomembnejših sektorjih pristala na dvig plač tik pred volitvami. Ljudje bodo zato z vlado zadovoljni. Nad njo navdušeni. In jo bodo, jasno da, tudi volili. Vsaj vlada in njeni planerji manipulacije volivcev in volivk predvidevajo tako.
Kar seveda kaže, da gre zares. Da se je napenjanje loka, ki naj bi izstrelil vladno puščico natančno v sredo tarče, začelo. To očitno potrjujejo tudi voditelji drugih strank in taborov. Ki enako kot vlada tudi že napenjajo svoje loke. Da bi zadeli sredino tarče. Z vlado so si podobni tudi po neki drugi dimenziji: da jih namreč napenjajo povsem odkrito. S podobno agresivnostjo. In seveda z manj sredstvi, ki bi jim pri tem lahko pomagala.
Celo Pahor je začel zavzemati stališča. Vendar previdno. Zelo previdno. Tako je na primer končno izdahnil, da z jj ne namerava v koalicijo. Pri čemer si je kar precejšnji del bolj levo orientiranega volilnega telesa oddahnil. So namreč volivci, ki Pahorja ne bi volili prav zaradi tega, ker ga sumijo prodajanja. Tega, da se speča z vsakim in vsakomer, ki mu trenutno koristi. Nekaj razvidne drže je z zornega kota teh volivcev vsekakor plus. Plus, ki morda kaže, da se je Pahor vendarle odločil pridobiti si podporo levo orientiranih državljanov in državljank. Res je sicer, da je s svojim kompromisarstvom zanje zgolj pogojno sprejemljiv. Oplel bi takoj, ko in če bi bil na politični sceni kak resnično levi kandidat. A ga ni. In če drugega ni, bo dober tudi Pahor. Kar za Pahorja morda ni prav velik plus. )e pa zanesljiva investicija. Vsaj dokler omenjenega drugega kandidata ni.
In tega drugega kandidata žal ni. In to ne glede na to, kako se persone iz menda tudi levega političnega bloka drenjajo. Kako se trudijo postati prav ta drugi, usodni volilni kandidat. In kako je vsaka zase prepričana, da je rešitev Slo-
venije. Ona. In samo ona. Oziroma on. In samo on. A je problem, da jim volilno telo nekako ne verjame. Ne more verjeti. To pa vsaj zato, ker je iz njihovega govorjenja več kot očitno, da jim gre ne le zgolj za osebne egotripe, ampak tudi, ali morda prav posebej, za medosebne obračune. Obračune v duhu, ti bom že pokazal, kdo je močnejši. Močnejši sem jaz. In samo jaz.
A je že tako, da je doslej volilno telo tovrstna vedenja in prepričanja vedno kaznovalo. Če je to morda politična drža in igra, ki vžge na primer v Ameriki, v Sloveniji ne. Tu je prav nasprotno. Kot bi Janša lahko zmagal le, če bi dal zaradi korupcije in uzurpiranja oblasti zapreti samega sebe, bi stranke sredinskega levega bloka lahko zmagale le, če bi se združile. Če bi se nehale med sabo pričkati. Če bi nehale politiko zlorabljati za svoje medosebne obračune. In privatne egotripe. Če bi enkrat za spremembo uspele lastni parcialni interes podrediti skupnemu interesu. Pri čemer bi si volivci in volivke oddahnili.
In to nagradili. Kajti prav to, da oblastniki zlorabljajo oblast za realizacijo svojih parcialnih interesov, in to na račun ali celo zoper splošni interes, je glavni očitek volivcev in volivk večini demokratičnih vlad od konca socializma pa do danes. Volivci hočejo upoštevanje splošnega interesa. Tega, kar je dobro za vse. Ali pa vsaj za večino. Ne pa za zgolj nekatere. Za že privilegirane in močne nekatere. Ostanek socializma pač. Dejaven ostanek socializma. Dober ostanek socializma. Splošen nauk »afere Lopata« je torej to, da lopata deluje. Deluje zoper tiste, v katere je usmerjena. A se zdi, da še bolj deluje zoper tiste, ki so jo uporabili. Ali ki jo uporabljajo.Pač v luči starega pregovora, da kdor drugemu jamo koplje, na koncu pade v njo sam. In kot kaže, so si svojo lastno jamo odločili izkopati tako levosredinci kot des-nosredinci. Pahor se zaenkrat še drži ob strani. Ker se sploh ni odločil uporabiti lopate. Kar je modro. Zelo modro.In če bi se Janša skušal po modrosti kosati z njim, bi se dal vsekakor aretirati. In zapreti. Potem bi spet postal nacionalni junak. Nacionalna ikona. Očitno je pač takšne vrste človek, ki svojemu narodu lahko največ koristi v zaporu. Zgodovina je to že pokazala. Prihodnost pa bi (bo?) to vsekakor potrdila.	■
na tehtnici
Karikatura pred sodiščem
V starem Rimu so dobro poznali izrek »Timeo ho-minem unius libri«, kar v prevodu pomeni: Strah pred človekom, ki je prebral eno samo knjigo.
DR. DUŠAN RADONJIČ
Moralna in duhovna praznina, ovenčana z nerazumevanjem in nespoštovanjem umetnosti, je z vso agresivnostjo prisotna prav v sodobnem svetu, še posebej pri »modernih politboyih«, kot je ljudi ene same knjige imenoval znameniti Slovenec Bojan Štih.
O duhovnih dimenzijah dr. Dušana Lesjaka si seveda ne bi drznil soditi; njegovo razumevanje likovne umetnosti, še posebej dialoga, ki ga karikatura s svojo umetniško govorico sproža, pa ne kaže, da bi državni sekretar presegal politično zacemen-tiranost človeka ene same knjige. Dr. Dušan Lesjak je oktobra 2007 pred sodiščem sprožil kazenski postopek zaradi članka, ki je izšel v študentskem časniku Katedra (št. 3, 2007), glasilu mladih slovenskih intelektualcev.
Avtor članka sem seveda jaz, pa ne pišem teh vrstic zaradi osebne prizadetosti ob Lesjakovih duševnih bolečinah, te epidemije notranjih stisk in tegob sem že rahlo naveličan od »kitajskega sindroma« dalje, pač pa zaradi posebnega argumenta, s katerim bo državni sekretar na Ministrstvu za šolstvo poskušal prepričati sodišče o »preseganju umetniške svobode«, kot se je strokovno izrazil Lesjakov odvetnik (Tožba, poglavje I, 4. odstavek). Ker mišljenjski prostor državnega sekretarja oz. njegovega odvetnika glede umetniškega izrazja tako groteskno izkrivlja osnovno pravico in določilo o svobodni duhovni dejavnosti, bom odlomek iz tožbe citiral: »Končno je tako na naslovnici kot na straneh 6 in 7 (op.
v Katedri!) tožeča stranka upodobljena na skrajno žaljiv in nespodoben način kot »maček z masko, pižamo z znaki USD dolarjev ($), prav tako z USD dolarji natlačenimi v vzglavnico, po-
krito s pregrinjalom na katerem so tabla z napisom pravna informatika, rešilno vozilo, parkirano na specialističnem potrdilu, očitno kitajskimi študenti napotenimi v smeri puščice IBS itd.«
(Citiranega besedila iz obtožnice si seveda nisem drznil pravopisno popravljati, da ne bi s tem sprožil dodatno tožbo zaradi ponarejanja dokazov.)
Karikature, o katerih v imenu
			
Lesjaka govori njegov odvetnik in ki so globoko ranile občutljivo Lesjakovo notranjost, žal niso moj izdelek, ustvaril jih je mlad študent - umetnik, ki je vsaj doslej verjel, da je svoboda umetniškega izražanja v demokratičnih družbah ena izmed temeljnih človekovih pravic.
Kako torej razumemo in sprejemamo umetniške zvrsti pri nas, da le-te tako pogosto prihajajo v nasprotja s »politboyi«, najrazličnejšimi administrativnimi rokodelci in enosmerno razgledanimi osebki?! Kaj bomo ponovno v začetku 3. tisočletja spet sežigali »protestantske« knjige, spet našli kakšno Erotiko in ji sodili v ljubljanski škofijski palači, in končno: ali si res ne bomo upali priznati večne človekove razpetosti med »strahom in pogumom«, o kateri je pisal Kocbek. Čemu užaljenost in pripravljanje grmade zaradi mladostne likovne črte, enkrat robate in cinične, drugič spet zasanjane ...? Naj mi državni sekretar dovoli, da ga zgolj spomnim, saj zgodovino Slovencev kot intelektualec dobro pozna, in sicer da si je
vanje narodove avtohtone kulturne politike. Kako naj potem pričakujemo, da bo takšen državni sekretar podprl prizadevanja Univerze v Mariboru za ustanovitev Akademije za umetnosti, saj je program likovne umetnosti, katerega del državni sekretar postavlja pred sodišče, sestavina študijskega programa omenjene akademije in tudi obstoječega študijskega programa Likovne akademije Univerze v Ljubljani. Kajti umetnost, pa naj nastaja v katerem koli prostoru in času, si ne želi in tudi ne dovoli nobenega podrejanja državnim sekretarjem, ne sme in noče pa se tudi odreči kritični intelektualni svobodi. »Industrijska puščava«, cinična oznaka za mentalno vzdušje Maribora, bo tudi s pomočjo nove Akademije za umetnosti lahko dopolnjevala neodkrita področja človekovega duha in vzpostavljala živ dialog o vsem, z vsakim. Morda pa se prav tega bojijo slovenski »po-litboyi«.
Neprijetno mi je, da moram kot glavni obtoženec pojasnjevati državnemu sekretarju, da je »ka-
Karikature, o katerih v imenu Lesjaka govori njegov odvetnik in ki so globoko ranile občutljivo Lesjakovo notranjost, žal niso moj izdelek, ustvaril jih je mlad študent - umetnik.
znameniti slovenski karikaturist Hinko Smrekar s smešenjem kraljeve birokracije ter avstroogrske politike nakopal veliko težav. Leta 1915 so ga zato celo poklicali v vojsko, kjer pa si je z novimi karikaturami spet prislužil zapor. Dežela, v kateri državni sekretar na Ministrstvu za visoko šolstvo uporablja likovni zapis, kar karikatura po svoji uradni definiciji tudi je, kot argument za tožbo, žal ni sprejela evropskih miselnih in kulturnih globin. In ali smemo o sebi govoriti kot o »kulturni družbi«, če molče sprejemamo manipuliranje državnega sekretarja z umetnostjo? Kaj o karikaturi pred sodiščem misli dr. Vaško Simoniti?! In ministrica Mojca Kucler Dolinar? Umetnost pomeni kultiviranje, oblikovanje vsega po meri človeka kot subjekta (povzeto po dr. T. Hribarju), končno pomeni obliko-
rikatura element javnega življenja, da ima od nekdaj pomembno vlogo v političnem in kulturnem dogajanju« (Oto Rimele, prof. Pedagoške fakultete v Mariboru), da je odziv na aktualna vprašanja ter da pomeni priznano vizualno likovno delo.
Zdaj bova verjetno z mladim študentom - karikaturistom, umetnikom skupaj stala pred sodnimi organi. Sam bom zaradi njega in njegove nadarjenosti in pokončnosti zelo ponosen.
Mislim, da tudi on, saj vendarle oba veva, da nas bo kot narod pred pozabo rešila samo besedna umetnost, zarisana črta, notni zapis, preprosto umetnost, kajti prav z njo se začenja kraljestvo človekove svobode.
In tega dejstva ne more spremeniti noben državni sekretar, pa čeprav ima še tako močno politično zaledje stranke SDS. ■
Vse pogosteje slišimo iz ust univerzitetnikov željo po zunanjem preverjanju kakovosti. Radi bi sebi in svetu dokazali, kako zelo konkurenčni so.
Univerza na preizkušnji
Ministri, pristojni za visoko šolstvo, so leta 2005 v Bergenu podpisali dokument, s katerim so se zavezali k ustanoviti neodvisne agencije za spremljanje kakovosti visokega šolstva. Žal so v Sloveniji ostale le velike obljube. Nazdravili smo že trem Silvestrom, a agencije še zmeraj nismo ustanovili. Odgovorni za to nesrečno stanje venomer ponavljajo, da so oblikovali senat za evalvacijo. Morda je možno razumeti začudenje oblastnikov, saj je senat zbor odličnikov, agencija pa vse preveč spominja na turistično potovanje. Takšno razmišljanje zanemarja pomemben vidik agencije - neodvisnost, saj senat za evalvacijo deluje pri svetu za visoko šolstvo, ki je vladno posvetovalno telo. Še več, svet preverja kakovost pred začetkom delovanja oz. izvajanja. Njegovo delo je pretežno pisarniško, saj preverja kakovost zamisli in drznost začrtanih idej. Posamezniki še torej niso ugotovili, da je namen agencije za spremljanje kakovosti spremljanje dejanskega udejanjanja zapisanega.
Še večja uganka ostaja nestrinjanje oblasti z ustanovitvijo neodvisne agencije, če si zamislimo nenehen pritisk javnosti na financiranje visokega šolstva. Ne motim se, ko trdim, da bi veljalo nagra-
jevati najboljše in s finančno politiko opogumljati nekoliko slabše. Trenutno ne vemo, kdo je najboljši, niti ne vemo, kaj sploh pomeni »biti dober« v visokem šolstvu. Žal nimamo jasne strategije na tem področju. Čeprav ne želim verjeti, da to počne država načrtno, pa mislim, da si marsikateri vplivnež želi naziva, kot je magnificien-ca ipd., zato bo pot posebno težka.
A pustimo ob strani vso visoko politiko, moči željne posameznike in podpise, ki ne štejejo. Ob slovenski visokošolski tragikomediji, v kateri lahko že vsakdo ustanovi univerzo, najbolj trpijo študentje. Mnoge med njimi prepričajo silni oglasi posameznih fakultet ali pa melodramatični informativni dnevi, ki bi se zlahka kosali s kakšno gledališko igro. Ob tem seveda ni prostora za vprašanja o kakovosti, o pomoči študentu in o znanju. Le kako bi bilo drugače, če ni nadzora in ni primerjav. Takšne šole, ki si prepogosto naziva fakulteta ne zaslužijo, vidijo zaslužek pred zahtevnostjo. Njihove diplomske listine so tujini nepoznane in zaposlitvene možnosti diplomantov temu primerne. Država, katere edini cilj je 75 odstotkov študentov, pa bo kmalu pričela uvažati diplomante in poljske vodovodarje.	■
državljanska vzgoja
0 privatizaciji
Različni mediji so v zadnjem času poročali o prodaji Iskraemeca, enega izmed uspešnejših podjetij v državi. Prodajalca sta bila država in paradržavni sklad SOD. Kupec je bilo podjetje iz tujine, v tem primeru iz Egipta. Problem: predstavnik SOD-a in minister za gospodarstvo sta zagotavljala, da gre za eno najuspešnejših prodaj v zgodovini mlade države, hkrati sta poudarjala, da je poskrbljeno za varnost delavcev - da jih ne bodo odpuščali. Toda stvar je drugačna. Delavci so se kljub zagotovilom najvišjih menedžerjev in politikov v državi znašli v težavah, vse kaže, da služb ne bodo ohranili - vsaj ne vsi. Pred izgubo službe baje trepeta okoli 500 delavcev.
ANDREJ ADAM
Naše vprašanje: Zakaj se državi zdi dobro prodati doslej uspešno podjetje, ki mnogim zaposlenim zagotavlja socialno varnost in pomembno sodeluje pri vzdrževanju socialne mreže, v kolikor ta sploh še obstaja? Utemeljitve, ki jih pogosto slišimo od zagovornikov odprodaje državnega premoženja, so bolj ali manj znane. Gre za logiko, da se država ne sme vmešavati v dogajanje na tr-
gu. Toda zakaj ne? Ali so vsi državni gospodarji in tisti, ki delajo v imenu države, vedno in nujno slabi? Da, bi najbrž rekli največji verniki prostega trgovanja in v isti sapi dodali, da vsak človek - pazite, vsak človek - dela le zaradi svojih lastnih koristi. Vedno in brez izjeme! In naprej, če vsakdo dela le zaradi lastnih koristi, velja to tudi za državne uradnike, za politike in za gospodarstvenike v službi države. Vsi ti potemtakem
ne delajo za javno dobro, v dobro delovnega ljudstva, temveč zgolj uporabljajo moč in vzvode države za zadovoljevanje lastnih interesov. Kakšen je potem sklep zagovornikov odprodaje državnega premoženja? Državo je potrebno mini-malizirati oziroma ji odvzeti čim več funkcij, saj se bo tako manj vtikala v naša življenja. Zato pa je potrebno privatizirati čim več podjetij in čim več služb, ki jih država opravlja - od
gospodarstva do sociale, zdravstva in šolstva. Kako torej prepoznamo zagovornika odprodaje državnega premoženja oziroma zagovornika minimalne države in totalne privatizacije? jasno, po običajnih japijevskih atributih. A če pustimo to ob strani, potem ponavadi malikuje svobodni trg in konkurenco na vseh področjih življenja (to njegovo malikovanje še najbolj spominja na samo-bičanje vernikov); potegu-
TO
DOKAŽITE.
je se za bistveno znižanje davkov (z mislijo, da ne bo delal za lenuhe in da si raje sam plača zdravnika, šolo itd.); za fleksibilni delavnik in za fleksibilno delavno silo (zato, da lahko odpušča delavce in proizvodnjo seli na področja s poceni delovno silo); urejanje življenja prepušča svobodnemu podjetništvu in trgu (zato, da se lahko potem v sivih področjih kartelno dogovarja in po zgledu naših trgovcev napihuje cene za svoje usluge); povsem pravično se mu zdi, da je edino on koristnik lastnega truda in dela (zato, ker preprosto in žal ni dovolj splošno izobražen in niti ne ve, da je pristaš moralnega egoizma ala Ayn Rand, za katero je sebičnost vrlina).
Toda, boste rekli, ali morda nima prav? Ne nima. Vsakdo lahko navede kakšen primer, ki potrjuje njegovo stališče. Kakšen primer lenobe, kakšen primer, kjer bi zdrava konkurenca dejansko prevetrila situacijo, kakšen primer korupcije, zlorabe javnih pooblastil, aparatov države itd. Toda, ali so te anomalije, ki bi jih morali odpravljati učinkoviti varovalni mehanizmi, argument
za uvajanje minimalne države? Menim, da ne. Tega ne potrjujeta ne logika in ne zdrava pamet. Poglejmo najprej, zakaj tega ne potrjuje logika. Če bi potrjevala, potem bi lahko napisali naslednji argument: ker so posamezni državni uradniki malomarni, nevestni itd., je treba državo čim bolj omejiti v njenih pooblastilih. Težava tega argumenta je očitna. Temelji na že omenjeni, vendar nepreverjeni in samoumevno sprejeti domnevi, da ljudje (tudi državni uradniki in politiki) avtomatično vedno poskrbijo le za svoje interese. Če o tej domnevi razmislimo natančneje, ugotovimo, da gre v resnici za nekakšno teorijo o človeški naravi, namreč za teorijo, da je človek že po naravi sebičen. Po tej teoriji človeku ni mogoče zaupati, saj očitno bodisi ni zmožen opravljati altruističnih dejanj, če pa že, je to skrajno neverjetno. Ali vidite? Dovolj je, da naštejete nekaj ne-
sebičnih ljudi, ljudi, ki se razdajajo za druge, pa teorija pade. A v resnici vam ni treba niti tega. Tudi če bi bil svet že tako zavržen, da ne bi bilo več nobenega nesebičnega človeka, to ne bi dokazovalo, da ljudje takšni ne bi mogli biti v svetu brez korporacij, vojn za nafto, trgovskih verig in mladih ekonomistov.
Toda napačnost ni edina težava argumenta. Naslednja težava se nanaša na posledice, ki jih vnaša v življenje. Vera v argument in življenje v skladu z njim namreč logiko sebičnosti dejansko udejanja in jo uvaja v življenje. Kako konkretni so sadovi takšne vere, vam vedo povedati milijoni odpuščenih delavcev po svetu. V primeru Iskraemeca tako niso več pomembne skrbi delavcev, temveč razvoj koncerna - to je dohodki vodilnih menedžerjev. Ni pomembna več poštenost poslovanja, temveč pravniško prekladanje besed. V primeru Iskraemeca so na primer novi lastniki omenili, da bo število delavcev ostalo nezmanjšano, vendar pa niso povedali kje. Lepo! Dobički v en žep, na zemljevidu sveta pa vedno več
krajev z raztrgano socialno mrežo, s socialnim i problemi, nezaposlenostjo, prepiri doma, nasilništvom itd. Res, bravo, oblast! Seveda se zgodba s posledicami pri tem še ne konča. Sedaj, ko je glavnina družbenega bogastva bolj ali manj razprodana, so se podjetniki z vseh koncev spravili še na šole, univerze, zdravstvo in kulturo. Lahko bi rekli tudi takole. V polpreteklem obdobju se je bila bitka za zlate in srebrne rudnike javnega premoženja, sedaj se začenja bitka za bron in za železo. Toda kaj to pomeni? To pomeni, da bomo (in smo že) priča uvajanju logike prostega trga v svet šole, zdravstva in celo same sociale. V šolah, denimo, se že dogaja tragično zmanjševanje nivoja splošne izobrazbe v imenu nekakšne podjetnosti, fleksibilnosti, kdo ve kakšnih kompetenc, strahu pred konkurenco z Azije ipd. In zakaj?	■
K Ja sto tisoče mrtvih Irača-I Vnov. 4000 mrtvih ameriških vojakov. 500 milijard dolarjev stroškov ... To so uradne številke, ki so se najpogosteje omenjale ob nedavni peti obletnici ameriškega napada na Irak. Številke so sicer zgovorne, vendar o vojni v Iraku ne povedo veliko. O trpljenju tamkajšnjih ljudi in vsem tistem, kar arhitekti ene največjih tragedij sodobnega časa označujejo z izrazom "kolateralna škoda", ne povedo ničesar. Tudi ne o posledicah vsiljevanja militaristične logike in globalne teroristične preganjavice. Je sploh mogoče prešteti vse tiste, ki so doslej v Iraku izgubili svoje bližnje, bili ranjeni ali postali invalidi? Izmeriti bolečino, strah in brezup tamkajšnjih otrok, žensk, starcev? Seveda ne! Veliko laže si je zatiskati oči pred surovimi dejstvi iraškega vsakdana, zamahniti z roko ali preprosto pozabiti. Pozabiti na vzroke in povode, ki so privedli do vojne in kasnejšega nasilja, ki mu še vedno ni videti konca.
Že zavoljo mentalne higiene bi se najprej veljalo spomniti, da je v vsaki vojni prva žrtev resnica. Nato, da je povod za ameriški poseg v Iraku bilo Sadamovo orožje za množično uničevanje. To naj bi, kot so svetovno javnost prepričevali politiki v VVashingtonu in Londonu, obstajalo v zastrašujočih količinah in predstavljalo neposredno grožnjo iraškim sosedam in Zahodu. Kemično in biološko orožje, ki je bilo moralno opravičilo za vojno, pa ni bilo nikoli najdeno. Zakaj? Ker ga najverjetneje sploh nikoli ni bilo ali pa je bilo uničeno že dolgo pred drugo zalivsko vojno. Dejstvo, da famoznega orožja za množično uničevanje v Iraku niso našli niti za vzorec, danes očitno ne moti nikogar več. Kaj bi sploh s tovrstnimi
nepotrebnimi podrobnostmi! Svet je vendar že davno spoznat, da je George W. Bush borec za mir, demokracijo, človekove pravice in zahodne vrednote, Američani pa "osvoboditelji", "rešitelji" in "učitelji", ki so jih v Iraku komaj čakali ... Kdor zmore verjeti tovrstnim pravljicam za lahko noč, ta najbrž še ni slišal za argumente mnogih, ki so iraško vojno označili za nepotrebno, nehumano, nelegalno in sramotno. Prav tako se najbrž nikoli ni zdrznil ob očitkih številnih intelektualcev glede Guantanama, ameriškega militantnega humanizma, brezobzirnega zasledovanja lastnih ekonomskih in strateških interesov pod pretvezo vojne proti terorizmu, vojnega hujskaštva, srhljive sprenevedavosti in še česa.
Sicer pa: spomnimo se ameriškega napada na Afganistan. Tudi tedaj so trpeli predvsem civilisti, tudi tja je ameriška vojska prinesla vse kaj drugega kot mir in varnost in tudi takrat ni bil dosežen glavni cilj vojaškega posega. Obljube ameriškega predsednika so tudi tedaj ostale neizpolnjene. Osama bin Laden ni bil ujet, še manj pa je bila uničena Al Kaida. Tudi svet pred terorizmom ni postal prav nič varnejši, prej nasprotno. No, je pa zato bojeviti Bush na primeru Iraka pokazal, kako je mogoče priti do poceni nafte in kako velik biznis je lahko vojna. Izumitelj osi zla in vojne proti terorizmu, ki se je z orožjem in svojimi somišljeniki namenil izkoreniniti mednarodni terorizem, namesto da bi poskušal odpravljati njegove vzroke, vsemu navkljub še zmeraj razglaša zmago ... Žal se bo svet s posledicami te zablode soočal še dolgo potem, ko njega in njegovih že dolgo ne bo več.	m
Državo je potrebno minimalizirati oziroma ji odvzeti čim več funkcij, saj se bo tako manj vtikala v naša življenja. Zato pa je potrebno privatizirati čim več podjetij in čim več služb, ki jih država opravlja - od gospodarstva do sociale, zdravstva in šolstva.
d(n)o dna
		Vojna	
■			
iz domačega gnezda
Eshatologija Evangelija po Mateju
Med francoskimi pregovori me je prepričal naslednji: »Recite ženski samo enkrat, da je lepa, in hudič ji bo to ponavljal desetkrat na dan.«
JANUŠ RASIEWICZ
Marec, kot prvi pomladni mesec, ko se ponovno rojeva novo življenje in verjetno je zato tudi tako povezan z materinstvom, nam vsako leto prinese obilo modrovanja o ženskah, o njihovi zapostavljenosti, o boju za enakost spolov, o neenakih pogojih moških in žensk, poleg tega pa še o celi vrsti domnev in trditev, ki imajo dosti skupnega s socialistično in »afežejevsko« doktrino. Ogromno je pretiravanja, napihovanja in moraliziranja, zato se mi zdi vredno stvari osvetliti, saj se že poraja skrb, da bo potrebno aktivirati gibanje za zaščito moških, kajti ogroženost je že očitna.
Med najbolj demagoške in zavajajoče navedbe sodijo tiste o manjšem zaslužku žensk, torej o slabše plačani ženski delovni sili. Prednjačijo celo navedbe o Sloveniji kot deželi, kjer naj bi ženske plačevali mnogo manj kot drugod v Evropi, dalje o odstotkih brezposelnih žensk, ki da so v Sloveniji med najvišjimi. Zaslediti je trditve o tem, da je mnogo premalo žensk na vodilnih položajih, da se ne vključujejo v politiko itd. Torej široka paleta domnev, zavajanj, polresnic, prirejene matematike in napačnega prikazovanja, na drugi strani pa popolna feminizacija določenih poklicev, kar najprej strokovno, na drugi strani pa iz vidika družbenega ravnovesja že povzroča težave. Skrb zbuja tudi dejstvo, da prognoze za prihajajoče generacije ne kažejo kaj dosti optimistične slike, zato se je v prihodnje bati še hujših trendov fe-minizacije in predvsem rušenja naravnega ravnovesja med spoloma. Ni ravno skrivnost, da se je v nekaterih deželah ta problem že pojavil in so z njim seveda nastopile posledice, ki zbujajo skrb in prinašajo družbene težave.
Po 2. svetovni vojni so se začela porajati različna gibanja, predvsem v
Evropi in Ameriki, katerih osnovna prepoznavnost je bila izenačevanje žensk in moških, ki pa je bila zaradi pojma »izenačevanje« speljana v slepo ulico in je v nekaj desetletjih privedla do absurdnih situacij. Namesto da bi vztrajali na naravni in edini logični teoriji dopolnjevanja obeh spolov, smo prispeli do spolne secesije, ki je vse bolj očitna in narašča z razvitostjo družbe, kakor tudi s standardom. Ne želim ustvarjati revolta, vendar mnoge razprave, študije, končno pa tudi izkušnje, ki jih najdemo v literaturi in strokovnih krogih, nedvomno utrjujejo razmišljanje, ki ga izpostavljam. Moje trditve opiram na številne razprave, na vsakodnevne izkušnje in na dejstva, do katerih, žal, vse prepogosto ostajamo imuni.
Najprej si vzemimo za primer nekaj poklicev, ki so že popolnoma prešli v domeno žensk. Vodilno mesto zavzemajo pedagoški poklici. Od vrtcev navzgor do srednjih in visokih šol prevladujejo ženske (statistike govorijo o 99,6 % v vrtcih, preko 87 % v osnovnih in srednjih šolah do 56 % na visokih šolah). Najbolj je pereča situacija prav v predšolski dobi, ko vzgojiteljev praktično ni, saj kar samo po sebi prevladuje mnenje, da je
UT€ ?
šajo popolnoma po žensko, dekleta po moško, skrajna faza pa je homoseksualnost, ki je, po S. Freudu, skrajno odklonilno vedenje. Vse prepogosto se pojavlja besednjak z besedo žalost in žalosten. Kar težko verjamem, da moški, ki mu je v zadnjih štiridesetih letih standard zra-
Prav tu opazimo največje odklone; dekleta in fantje so toliko izenačeni v vzgoji, da se fantje obnašajo popolnoma po žensko, dekleta po moško, skrajna faza pa je homoseksualnost, ki je, po 5. Freudu, skrajno odklonilno vedenje.
to delo izključno namenjeno ženskam in je kot tako tudi akceptirano. Neumnost, napaka in zabloda. Vzgoja je proces, ki učenje vključuje v svoj obseg in vsak neuravnotežen pristop se odrazi kot prikriti odklon. Zaradi napačnega pristopa v vzgoji nastopijo prvi nevidni defekti, ki se odrazijo kasneje v življenju, ko je potrebno samostojno stopati po »ženski« ali »moški« poti oziroma biti vzgojen kot dekle ali kot fant. Prav tu opazimo največje odklone; dekleta in fantje so toliko izenačeni v vzgoji, da se fantje obna-
sel za nekajkrat, toliko govori o žalosti. Očitno gre za nekaj zlomljenega v njem, torej za zlomljeno možatost. Njegova vloga borca in zaščitnika je torej preteklost, mož se je »pobabil«. Krivdo pripisujem žalostnim učiteljicam in vzgojiteljicam in odsotnosti učiteljev in vzgojiteljev. Še dva izrazito feminizirana poklica sta medicina in farmacija. Sicer najdem nekakšno povezavo med žensko, strežnico, medicinsko sestro, zdravnico in bolnikom. Gre za bolnega nebogljenega, nemočnega človeka, ki ga ženska (
histera) tolaži, objame, zaščiti. Iz Biblije poznamo Veroniko, ki poda Kristusu prt, da si obriše potni obraz; tudi tu gre za značilno žensko gesto, čustveno pogojeno dejanje. Zanimivo je dejstvo, da je v medicini še vedno ostala kirurgija in travmatologija v pretežni domeni moškega. Morebiti je vzrok prav v tem, da nekaj moških še uspe brzdati čustva, ki ne smejo prevladati, saj so delčki sekund tisti, ki odločajo o življenju in smrti.
Če pogledamo še v sodne dvorane, ugotovimo izrazit porast sodnic. Kaj se pravzaprav v tretji veji oblasti dogaja? )e mar pravičnost toliko bolj pisana na kožo žensk? Mislim, da ne, saj je od nekdaj pravico delil Pravičnik (lustus). Zatorej gre za nekaj, kar me skrbi. Bomo mar v tretjem tisočletju resnično videli smrt Pravičnika, kot se je to spraševal pred več kot štiristo leti j. Gallus v Ecce quomodo mori-tur iustus? Mar velik del človeštva mutira v družbo, kjer bodo vse niti funkcioniranja vodile ženske? |e mar protikrščanska propaganda tako globoko zajedla Evropo in del Amerike, da smemo govoriti o kritični ogroženosti naravnega heteroseksualnega ravnotežja? Ob tem pomisleku me spreletijo naslednja
komentar
dejstva: zahteve lezbijk in gejev po posvojitvi otrok, primer izpred nekaj let - žolčne razprave o biomedicinski oploditvi zdravih samskih žensk. Sem sodi tudi abortus kot pravica žensk. Saj ni res, o življenju ženska nikoli ni in ne more odločati, saj te možnosti v svoji naravi nima. Življenje podarja moški, ko pa ga ženska udejanji, je le-to brezpogojno obsojeno na smrt.
Ženske v politiki sicer zaenkrat v ospredju ne prevladujejo, je pa zanimivo pogledati globlje v ta dogajanja, saj je njihova vloga dovolj pomembna v vseh segmentih političnih dogodkov. Nobena skrivnost ni, da za vsakim uspešnim moškim stoji sposobna ženska. Predvsem sposobna, saj pravi moški potrebuje motiv, vzpodbudo, sicer bi ne bil moški. To je v njegovi naravi. Že bežen pogled v egipčansko, grško in tudi v rimsko mitologijo nas prepriča o odnosu ženske in moškega in v vso njuno ustvarjalno dopolnjevanje. Zelo pozno, nekje v 19. in 20. stoletju, se pojavijo izraziti premiki v tem odnosu in na dan privrejo razna ženska gibanja, ki ustvarijo stigme v hitro razvijajoči se družbi. Očitno gre pri vsem skupaj za neusklajenost in še bolj za egoizem, ki je lasten večini žensk. Za ego je namreč značilno, da čim manj, ko se kdo z njim ukvarja, tem manjšo moč ima nad njim. Ker je ženskam v naravi, da se same s sabo mnogo ukvarjajo, s tem tudi eksponira-jo svoj ego. Poleg tega si je Evropa postavila umetne meje v uveljavljanju spolov v politiki, za kar mislim, da bo dolgoročno prineslo izjemno malo pozitivnih rezultatov.
Vsak poklic, opravilo ali početje je zapisano uspehu le takrat, ko je ideja spontana, spodbujena z naravnimi težnjami, talentom in trdim delom. Brez dvoma se moramo sprijazniti s pra-dejstvom, da sta za ohranitev zdrave biomaterije potrebna moški in ženska, zatorej je kloniranje sprevrženost. Umetno uveljavljanje ženskih in moških uravnilovk me spominja na nek čas, ko so me prepričevali o neki drugi enakosti. Ideja se je izjalovila, saj že sama v sebi ni bila produktivna. Končal bom z Blaise Pascalom: Sebe tako slabo poznamo, da mnogi, ki so zdravi, mislijo, da so tik pred smrtjo; mnogi pa mislijo, da so zdravi, ko so na pragu smrti in ne čutijo bližnje vročice ali gnojne tvorbe, ki se bo vsak čas prikazala. ■
O
N
(D
>
VI
im
O
a
•
a
a
Malodane brez zanimanja širše javnosti je minil dogodek, ko je 13. marca brezplačnik »Zurnal24« na naslovnici citiral izjavo koprskega župana Borisa Popoviča: »Barbara Verdnik je obremenjena, glede na njeno zavajanje javnosti in na temelju vprašanj, ki nam jih postavlja, je psihič, in punca je očitno že tako zašla, da potrebuje pomoč strokovnjakov.«
Psikici, lezbijke in zavite oči
Verdnikova, dolgoletna direktorica Primorskih novic, ki je zaradi politične nekompatibilnosti morala oditi iz te časopisne hiše, se je Popoviču zamerila, ker je preveč pisarila o nečednostih pri prodaji zemljišč v koprski občini. Toda ni bilo prvič, da župan brez zadržkov obračunava z novinarji in še zlasti z velikim veseljem z novinarkami. Za razliko od tega sta prejšnja dogodka bila deležna večje odmevnosti, to pot je šikaniranje novinarke ostalo neopaženo. Če je logika tega primorskega politika in podpornika janše jasna, namreč v žuganju in obračunavanju z novinarji, diskvalifikaciji in smešenju je logika molka v zameno nevarna in zgovorna po sebi. Ob Petri Vidrih in Eu-geniji Carl je Barbara Verdnik zdaj že tretja žrtev verbalnega mobbinga in ustrahovanja. Ne da bi kakšno novinarsko združenje ob tem mignilo, ne da bi doživeli en samcat protest! Toda spomnimo na dve poprejšnji epizodi - najbolj tragična je zgodba novinarke Primorskih novic Petre Vidrih in akter je ves čas isti. Ker je Popoviču po njegovem mnenju zastavila neprimerno vprašanje, jo je najprej verbalno napadel, kar je potem nadaljeval še na tiskovni konferenci, v oddaji Trenja in v drugih medijih. Po njegovem je Vidrihova neprimerna za novinarko, je lezbijka, ljubica in pia-rovka bivše izolske županje, do-
dal je, da rada popiva in da tako ves Koper ve, kakšna je. Kasneje je utrpela posledice tudi na delovnem mestu v svoji hiši, za katero vemo, kdo jo obvladuje. Podcenjujoče bi se izrazili, če bi ob tem zaznali poslabšano stanje politične kulture v odnosih do širše javnosti, ki škodi avtonomni vlogi medijev v nadzorovanju delovanja oblasti. Kot je že večkrat pripomnil sociolog Vlado Miheljak, smo v zadnjem letu dobili reverzno situacijo glede na 80. leta: takrat se je politika bala novinarjev, danes se novinarji bojijo politike. In imajo razloge. Toda koprski župan ni počival. Udaril je po še eni novinarki. Greh novinarke Eugenije Carl je bil naslednji: »Zavijala naj bi z očmi in krilila z rokami, ob sleherni omembi predsednika vlade Janeza Janše in županovih besed pa naj bi posmehljivo zapihala.« Zaradi tega je menda neprimerno in žaljivo ravnanje novinarke RTV oznanil celo programskemu svetu RTV z dopisom, v katerem koprska občina izraža ogorčenje nad novinarkinim poročanjem na tiskovni konferenci v zvezi z nameravanim plinskim terminalom. Župan je torej vračal udarec: zmotila ga je že domnevno nepravilna govorica telesa.
V trenutku, ko sta se v Sloveniji ustvarila dva medijska in novinarska tabora, med katerima vsaj enega očitno sponzorira neka politična stran, se sooča-
mo z nerešenim elementarnim problemom. Tistim, ki se jim omenjeno ravnanje župana zdi odobravanja vredno, in takšni so očitno povečini njegovi volivci, pa še kdo, bo verjetno zelo težko razložiti, kaj pomenijo izrazi, kot so novinarska svoboda in politični pritiski. Nič od tega jim verjetno ne bo jasno. Samoumevnost topota škornja je za take tako rekoč nujna, bohotenje palm in druga kičasta estetika pa trajen in nujen del tega samopašnega političnega diskurza. A ne bi o tem, zakaj, če že, si ljudstvo vedno zasluži voditelje, kakršne si izvoli. Bolj bi nas morala zanimati cenenost vedno hujših pritiskov in cenzorskih posegov ter manjšanje novinarske avtonomije. Reakcije, kot je Popovičeva, dokazujejo, da smo prišli v fazo, ko so novinarji deležni javnih, nič več skritih pritiskov, tudi iz najbolj bizarnih razlogov in na način sprevrženega mobbinga. Dodatno začinjenih z nekakšnim mačizmom in šovinizmom, na katerega verjetno župan tudi stavi in si domišlja, da je z njim šarmiral lep del (moških) volivcev, ki so jim »psihi-či«, »ljubice« in »lezbijke« pač dovolj sočni vzdevki. Če kje, potem bi se morali levi in desni novinarji (kakorkoli je delitev umetna) vsaj na točki obsodbe tovrstnih šikan strinjati. Pa se ne. Ve se namreč, kateri politični opciji župan Popovič pripada.	■
Če posla ne moreš dobiti do
Simona Potočnik je menedžerka enega najuspešnejših grafičnih podjetij v Sloveniji. Cetis je širši javnosti znan predvsem kot izdelovalec osebnih in administrativnih dokumentov. Podjetje, ki je delno tudi v državni lasti, sicer pa ga lastniško obvladujejo družbe, zbrane okoli Krekove DZU, nastopa tudi na globalnih trgih in je kot izdelovalec osebnih dokumentov sodelovalo z Burundijem, Nigerijo, Gabonom, Sudanom in številnimi drugimi državami.
MATJAŽ GERM, MONIKA HORVAT
V čem kot predsednica uprave vidite ključ razvojne uspešnosti podjetja in dosedanjih poslovnih dosežkov?
Ključ razvojne uspešnosti podjetja se pravzaprav skriva v dveh stvareh, Cetis je najprej podjetje, ki ima že dvestoletno tradicijo. Gre torej za stabilno družbo z jasno zastavljenimi cilji. Kot drugo pa je potrebno izpostaviti, da je Cetis pretežno grafično podjetje, ki se je pravočasno začelo preusmerjati na področje informacijskih tehnologij. Tako je s kombinacijo grafičnih storitev in informacijskih tehnologij nastala pametna kombinacija, ki je ustvarila dodatno tržno vrednost.
Cetis je širši javnosti znan predvsem kot izdelovalec osebnih in administracijskih dokumentov. Posvečate v podjetju dodatno pozornost zavedanju o širši družbe-
ni vlogi podjetja? Nenazadnje ste podjetje, ki je vsakemu Slovencu izdelalo vsaj en osebni dokument.
Zavedamo se svoje vpetosti v širšo družbo, zato tudi skušamo delovati v tej smeri. Svojo družbeno odgovornost izkazujemo tudi s sodelovanjem z različnimi športnimi in kulturnimi zadevami. Posebej velja omeniti Atletsko društvo Kladivar Celje, ki je zgodovinsko pomembno za slovenski šport in je eden naših ključnih delov podpiranja širše javnosti.
Veliko vaših poslov izvira iz uspešnih prijav na javne razpise. Kako kot strokovnjak sodelujete v strokov no-političnih debatah o strateških usmeritvah na področju organizacije osebnih dokumentov, zaščite osebnih podatkov in podobno?
Vključujemo se predvsem na različne kongrese, ki delujejo širše po
svetu. Slovenija je za takšne debate premajhna. Na različnih svetovnih forumih, kongresih sodelujejo tudi največja svetovna podjetja s področja varnosti podatkov. V takšni komunikaciji lahko dejansko prihaja do konkretnih razvojnih perspektiv. Veliko razvojnih možnosti in usmeritve je seveda mogoče izluščiti tudi iz konkretnih izkušenj, ki jih ustvarjamo v svojem delu.
Kakšno vlogo posvečate lobiranju in na kakšen način predstavljate svoje interese odločevalcem?
Pravzaprav je ravno vloga direktorja, da skuša kar najbolje lobirati. Seveda je to polje zelo različnih interesov, zato so tudi rezultati lobiranja nestabilni. Komunicirati želimo predvsem s poudarkom na naši poziciji in izpostavljamo, da smo podjetje, ki zaposluje okrog petsto ljudi in gre zato pri tem za širši družbeni interes, da s svojimi dejavnostmi skrbimo za zaposlene. Poleg tega moramo kot slovensko podjetje seveda poudarjati, da v primeru, da dobimo posel, del prihodka ostane državi z davki. Temu pravim paleta bonitet, ki jih nudimo sami po sebi. Teh bonitet pa za državo ni, če posel prevzame neko podjetje iz tujine.
Podjetje Cetis je znano tudi kot ponudnik z najnižjo ceno.
Da. Prizadevamo si, da bi dobili te največje projekte. Nenazadnje to ni pomembno samo kot posel, ampak je tudi pomembna referenca predvsem, če želiš svoje storitve širiti tudi v druge države. Če posla ne dobiš v domači državi, potem ga verjetno tudi drugje ne boš.
Cetis je uveljavljen tudi v Aziji in Afriki, poleg svoje temeljne dejavnosti pa se širite še na druga področja. Tako ste tudi na primer v Gabonu ustanovili podjetje, ki se ukvarja
z igrami na srečo. Kako in s kakšnim namenom ste si zastavili poslovno strategijo vzpostavljanja globalne integracije informacij kot omenjate v svojih vizijah?
Našo vizijo postati globalni inte-grator informacij bi lahko razložili nekako takole: glede na to, da se ne pojavljamo samo v slovenskem prostoru, ampak smo prestopili bregove, če se tako izrazim, širimo se tudi po drugih celinah, se s tem postavljamo ob bok vsem večjim podjetjem v našem poslu. Takšna poslovna politika nas uvršča med globalna podjetja. Kot in-tegrator delujemo v smislu povezovanja našega znanja in znanja naših kooperantov z namenom ponujanja celovitih rešitev za naše poslovne partnerje. Tako se tudi sami naučimo uporabljati drugo znanje, hkrati pa lahko bolj samozavestno nastopamo na trgih. V našem podjetju, ki ima štiri proizvodne stebre (embalaža, igre na srečo, dokumenti in sistemi za poslovno komuniciranje), imamo seveda opravka tudi z različnimi informacijami in upravljanje z njimi se nam zdi ključno v tej naši viziji, ki smo si jo zastavili. Tako je bil tudi Gabon nadaljevanje te zastavljene smeri. Igre na srečo so eden izmed naših stebrov in poleg teh enostavnih produktov, kot so listki, s katerimi se lahko vsak dan srečamo na loteriji, smo želeli ponuditi tudi nekaj več in v primeru Gabona nastopati tam kot na primer Loterija Slovenije pri nas. To je tista dodana vrednost, ki se jo trudimo proizvajati, povezovanje našega znanja z zaokroženo enoto.
Zahteva vsaka država določeno svojstveno komunikacijo ali obstajajo kakšni prijemi, ki so univerzalni? So države, v katerih poslujete, izbrane strateško?
Izbor držav je nekako odvisen od tega, v katerem času potrebuje dr-
mo, ga tudi v tujini ne boš
žava določene dokumente. Takrat se namreč pojavijo ponudbe, in ko jih mi zaznamo, seveda skušamo ta posel pridobiti. Nekatere države teh razpisov nimajo in so nam po eni strani bližje. Če se namreč pojavijo javni razpisi, pride do izredno hude konkurence, cene se izredno znižajo, zato so takšni primeri lahko včasih tudi nezanimivi. Vsekakor je situacija drugačna, če se je mogoče dogovoriti z določenimi ministrstvi neposredno, ker obstaja večja možnost za dober posel. Na področju dokumentov nam tako pot narekujejo razpisi, kar se tiče drugih stebrov, pa skušamo sistematično urejati pristope. Ciljni trgi naših storitev so dokaj različni, embalaža, na primer, naslavlja popolnoma druge ciljne trge kot dokumenti.
Torej ste bolj pristaši direktnih javnih naročil kot razpisov?
V bistvu da. Pri javnih razpisih gre največkrat zgolj za to, kdo bo ponudil najnižjo ceno. Če vemo, da država tako ali tako dokumente prodaja po dvakratni ceni tiste, za katero jih je naročila, je hitro jasno, kakšen je tu interes. Direktno sodelovanje je boljše predvsem zaradi možnosti sodelovanja in skupnega iskanja boljših rešitev.
V teh neskončnih razpisih se težko razvije partnerstvo z naročnikom, ker se je vedno potrebno držati nazaj, se ne preveč kazati, ker te konkurenca in tudi javnost hitro etiketirajo in pozicionira-jo. Zgodi se tudi, da pride kakšen ponudnik, ki nima pogojev in tehnologije ali znanja za posel, vendar se poveže s kakšnim tujim podjetjem in nastopi z nizko ceno. Vprašanje je
Skušamo delovati nevezano na politiko. Ravno zaradi tega, kar se nam je zgodilo ob nastopu nove vlade leta 2004, ko smo izgubili velik posel nalepk za tehnične preglede.
torej tudi v kvaliteti in strokovnosti, ne samo v cenah. Osebni dokumenti so nenazadnje zelo pomembni in tudi ogledalo države.
Kakšne so gospodarske in družbene razmere v Gabonu?
Gabon je zelo zanimiva država, ki ima nekoliko manj prebivalcev kot Slovenija. Pretežno živijo vsi v treh večjih mestih, to je glavno mesto Libreville in mesti Port Gen-til ter Franceville, kjer lahko najdemo praktično vse, medtem ko je v preostalem delu države večinoma pragozd. Tako kot v mnogih drugih državah po svetu, lahko tudi tu najdemo dve plati življenja, in sicer na eni strani iz^ redno bogato prebivalstvo, na drugi pa prebivalce, ki nimajo niti osnovnih stva-
vetje. Določeni predeli nimajo niti elektrike. Zanimiva anekdota izhaja prav iz te zgodbe. Spomnim se, da smo na nekem sestanku vprašali, kdaj planirajo z elektrifikacijo preostalih delov države. Vprašali so nas, zakaj, saj ti deli tega sploh ne potrebujejo. Način razmišljanja se precej razlikuje od našega. Seveda pa se, kolikor se da, poskušamo razlikam prilagajati. Zanimivo je denimo tudi, da pri njih čas ne pomeni nič. Za razliko od našega načina življenja, kjer zbiramo vsako minuto, pri njih ura, dan, teden ne pomenijo posebne razli-
ri za preži-
ke. Vsem tem razlikam se skušamo čim bolje prilagoditi.
Zakaj ste se odločili ravno za ustanovitev podjetja, ki se ukvarja z igrami na srečo, torej loterijo? Kakšni so vaši poslovni cilji na področju iger na srečo in kako se spopadate z nekaterimi očitki, da gre za nemoralno služenje denarja?
Glede na to, da smo proizvajalci listkov za igre na srečo, se nam je širša organizacija loterijske dejavnosti zdela to kot neka dodana vrednost našemu produktu. Gabon je bil nekakšna odskočna deska, ker pred tem loterije sploh še niso imeli. Sprva so izrazili željo po samem produktu, potem pa so želeli to priložnost smotrneje izkoristiti in z našo pomočjo se je tako vzpostavilo podjetje, ki se ukvarja z igrami na srečo.
Seveda se ob tem pojavlja tudi moralno vprašanje, ki pa je opravičljivo s tem, da gre velik del denarja tudi v druge namene. Kot pri nas se tudi drugje velik del loterijskih sredstev namenja za financiranje denimo invalidskih organizacij, športa, kulture in podobnega. Velik del sredstev se torej namenja za splošno dobro in se na nek način vrača v družbo.
Ime vašega podjetja se je pred kratkim pojavilo pri vrhu liste financerjev kampanje predsedniškega kandidata Lojzeta Peterleta. Glede na tako visoko mesto se pojavlja vprašanje o povezanosti Cetisa s politiko?
Skušamo delovati nevezano na politiko. Ravno zaradi tega, kar se nam je zgodilo ob nastopu nove vlade leta 2004, ko smo izgubili velik posel nalepk
za tehnične preglede. To je bil namreč resničen dokaz, da ni dobro biti na eni ali na drugi strani. Naš osnovni kriterij, po katerem skušamo delovati, je, da se predstavljamo kot podjetje, ki ponuja svoje produkte z ustrezno kvaliteto, to vrednoto pa postavljamo pred vse druge komponente. Razlog, zaradi katerega smo se pojavili tako visoko na vrhu tega seznama, pa je enostaven. Z gospodom Peterletom že dolgo sodelujemo, navsezadnje je kot evropski poslanec zelo aktiven tudi v Bruslju in priznati moramo, da nam je v preteklosti že zelo pomagal pri vzpostavljanju določenih kontaktov. Sofinanciranje njegove predsedniške kampanje se torej navezuje bolj na to gospodarsko komponento, kot pa na kakršnokoli politično povezanost.
Kakšen je po vašem mnenju zdrav odnos med visoko politiko in gospodarstvom?
Kot sem že omenila, skušamo ohraniti čimbolj neodvisen odnos, ne biti povezani s politiko. Politične opcije se spreminjajo, podjetje pa mora živeti naprej.
Ste ena najuspešnejših menedžerk v Sloveniji. Kako vidite vlogo žensk v vrhunskem menedžmentu? Se tej temi mogoče posveča preveč pozornosti prav zato, ker je pač več moških v tej vlogi?
Mogoče. Tukaj imam zelo svojstven pogled. Mislim, da je žensk med upravljavskimi kadri v gospodarstvu definitivno premalo, ampak ne krivim za to nobene strani, če se tako izrazim. Bistvo je v posamezniku, če imaš določene sposobnosti in jih znaš izkoristiti, boš na
nek način zagotovo tudi uspešen. Če tega v sebi nimaš, pač nimaš. Biti ženska je v preboju v menedžmentu še najmanjša ovira, ki jo je potrebno premostiti.
Trenutno je v Sloveniji aktualna debata o zaščiti in varnosti osebnih podatkov, ki jo povzroča združitev osebnih izkaznic in zdravstvenih kartic v tako imenovano elektron-
FOTO: BISERA ZAHOVIČ
oseb s certifikatom za delo s takšnimi podatki, tako da imamo kot podjetje na tem področju učinkovite mehanizme. Prepričana sem, da se bo v prihodnosti zaščita podatkov še izboljšala, tudi informacijska pooblaščenka zelo intenzivno dela na tem področju in se zelo trudi. Kar se tiče elektronskih kartic, mislim, da to še ni tako hudo. Ponekod v svetu so šli še dlje. .Si-
"V teh neskončnih razpisih se težko razvije partnerstvo z naročnikom, ker se je vedno potrebno držati nazaj, se ne preveč kazati, ker te konkurenca in tudi javnost hitro etiketirajo in pozicionirajo."
sko osebno izkaznico. Kakšno je vaše splošno mnenje o zaščiti osebnih podatkov?
Mislim, da je na tem področju potrebno še veliko narediti. Veliko je primerov, ko se lahko vprašamo, kako so naši podatki zaščiteni, na primer, ko na naš naslov priroma pošiljka, nekakšna reklama, ki je naslovljena natančno na nas in na naše značilnosti, zdravstvene probleme, starost, karkoli. Jasno je, da so ti podatki od nekod prišli. Cetis kot podjetje seveda posveča veliko pozornost zaščiti osebnih podatkov, na tem področju smo za slovenske razmere zagotovo visoko nad povprečjem. Imamo certifikat za upravljanje z zasebnimi podatki in okrog 30 specializiranih
stemi, ko nas bo na meji skenirala kamera ali vgradnja elektronskih čipov pod kožo, pa so res skrb vzbujajoči.
Sodelujete z informacijsko pooblaš-čenko predvsem med projekti ali tudi sicer?
Pravzaprav z njo niti nismo toliko v stiku. Imamo določene, natančno definirane določbe, ki nas zavezujejo pri organizaciji dela in pojasnjujejo, kako ravnati z informacijami. Teh določil se seveda držimo, ker je to osnova. V nasprotja z informacijsko pooblaščenko zaenkrat tudi še nismo prišli, verjetno zato, ker dobro opravljamo svoje delo. Poleg tega so navodila res natančno razdelana, včasih celo
Biti ženska je v preboju v menedžmentu še najmanjša ovira, ki jo je potrebno premostiti.
preveč natančno. Še najmanj nam je všeč, ker nas določeni postopki tudi močno udarijo po žepu.
Kakšno vlogo posvečate raziskovalno razvojnemu delu v vašem podjetju? Tudi na področju izobraževanja novih kadrov, torej skrbi za prihodnost?
V podjetju se pravzaprav razvijamo na dva načina. Prvi je povezan z osnovno, grafično dejavnostjo, drugi pa z informacijskimi tehnologijami. Pomembno se nam zdi razvijati tudi sam trg, kar tudi pospešeno počnemo. Ena od baz pa je seveda tudi v razvoju kadrov, brez ljudi, zaposlenih, ni podjetja. Danes pri mladih kadrih vedno bolj opažamo spremembo vrednot. Mogoče je socializem forsiral precej drugačne vrednote, kot so zdaj. Enostavno ni več tiste osnovne pripadnosti, lojalnosti. Delo se opravlja striktno profesionalno, v smislu opravljeno delo, potem plačilo in konec. Na dolgi rok takšen pristop oz. odnos ni zanesljiv in dober. To nas pri mladih kadrih mogoče najbolj moti. Generacije so se zamenjale, očitno smo vzgojili drugačne otroke, kot smo bili vzgojeni sami. Primanjkljaji so tudi glede določenih specifičnih kadrov, tiskarjev, recimo, težave imamo tudi s pridobivanjem sodelavcev na področju informatike, prodaje.
Ste kot upravljavka družbe že kdaj doživeli nespodobne ali preintenziv-ne pritiske s strani lastnikov glede določenih poslovnih odločitev?
Ne, moram priznati, da ne. Z lastniki imam zelo dober odnos. Tudi njihov interes je dolgoročen. Odločitve so v mojih rokah, seveda so lastniki z njimi seznanjeni, vendar na odločitve ne vplivajo. Vsaj za zdaj ne.
Kakšno je trenutno stanje glede lastniškega umika države iz Cetisa? Pred časom je bilo o tem veliko govora. Zaenkrat stvar miruje. KAD in SOD se ne moreta odločiti, kako in kaj. Po mojih informacijah je bila ponudba ob poskusu prodaje zelo nizka, kar je glede na to, da je lastnik pravzaprav en sam, razumljivo. Ne vem, kako se bo to razpletlo. Država je zamudila priložnost, ko smo pred leti ponujali odkup deleža in nato umik, pa se za to niso odločili. Zdaj pa nam do tega ni več.	■
mediji
Medijska inventura
Dobro četrtletje leta je za nami. Na političnem in družbenem parketu pod Triglavom, in tudi čez, se je dogajalo marsikaj. Mnogokrat brez koloritov, bistvenih za človeško eksistenco. Mediji vedno trobi(m)jo v isti rog, kljub t. i. pluralizaciji medijev. Zakonska regulativa pač včasih zataji.
FRANJA PIŽMOHT
Množični mediji veljajo za pomembne instrumente informacij, tvorbe misli, umetnosti in kulture, čeprav slednja redkokdaj najde svoj prostor. Selekcija. Odbiram, omejena s številom znakov in preobiljem informacij. Paradoks. Po eni strani preveč vsega, po drugi preveč enakega. Potrebna je spomladanska medijska inventura.
EU, podražitev hrane, Kosovo in balinanje
Leto smo začeli s predsedovanjem Evropski uniji in s podražitvijo hrane. Zadnje čase se sicer govori o zamrznitvi cen. Ni čudno, glede na muhavost vremena. A baje se blamiramo, glede predsedovanja in ne vremena, pravijo Avstrijci. Slovenska diplomacija je vodena in nedorasla. Februar. Uradna razglasitev samostojnosti in državnosti Kosova mine veličastno in vendarle dovolj zadržano. Kljub temu nemiri. Protestniki, ki v Beogradu protestirajo proti neodvisnosti, vdrejo v poslopje slovenskega veleposlaništva. Zaradi vdora je zunanji minister Dimitrij Rupel osebno protestiral pri srbskem kolegu Vuku jeremiču. Spopadajo se tudi pred Mercatorjem v Novem Sadu. Mediji so polni novic o izgredih, molotovke letijo tudi besedno. V senci ostane zmaga Gorazda Ferfolje, ki postane balinarski državni prvak, ali pa na primer v Velikih Laščah vplačan loto listek za 1,7 milijona evrov. Namenoma banaliziram.
Viole, sindikati, ERC in 1000 zavojčkov cigaret
Dvakratni udarec za Viole. Navijači v Zagrebu prespijo za rešetkami, nogometaši Maribora pa odigrajo prijateljsko tekmo z zagrebškim Dinamom in po golu Mand-
žukiča izgubijo z 0:1. Lesene palice in »bengalke« so bile preočitne, za Viole sledi polletna prepoved vstopa na Hrvaško. Odstranjevali se niso le navijači, ampak tudi dvojezične table v vasi Lokev pri Bazovici. Glavni protagonist: poslanec SNS, Srečko Prijatelj. Tudi sindikati niso imeli miru. Spet se je premlevalo in pisalo. Stavka bo, stavke ne bo. Obljube gor, obljube dol. Centi gor, centi dol. Kaj pa ekološko-ri-bolovna cona? Vpletajo se vsi, rešitve pa ni. Čeprav marec postreže z odločitvijo hrvaškega sabora o zamrzniti izvajanja ERC za članice EU. In slovenski ribiči že lovijo brez težav. Samo zamrzujemo. Ni čudno, da ga vreme »serje«. Mimogrede, prezremo dobro delo carinikov, ki na Zavrču prestrežejo več kot 1000 zavojčkov cigaret. Čeprav kadilski zakon škriplje. Ni važno, glavno, da imajo sosedi Avstrijci zaslužek na račun slovenskih »kofetarjev«. Pa nič proti kadilcem. Če si preveč zdrav, nisi
simpatičen, je onidan dejal slovenski arhitekt Boris Podrecca.
Potresi, projekti in čip mladega doktoranda
Februarja se je na Zemljo vrnil Atlantis. V samomorilskem napadu na jugu Afganistana 35 mrtvih. Razstrelilo se je na desetine samomorilskih napadalcev. Potres stresel Indonezijo. Pa smo vedeli, da sta Slovenija in Norveška podpisali nov davčni sporazum o izogibanju dvojnega obdavčevanja med Slovenijo in Norveško? Ali pa recimo, da je na Inštitutu za elektroniko in telekomunikacije Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru doktorand Dušan Prelog razvil čip, ki bo spremenil prihodnost telekomunikacij? Pa kaj. Glavno, da so zaradi Kosova preložili izbor srbske pesmi za Evrovizijo in da se Damjan Murko ženi. Mesec februar so na žalost zaznamovale tudi smrti. Zapustijo nas upokojeni beograjski nadškof Franc Perko, psihiater Janez Rugelj in bivši predsednik države ter dolgoletni premier Janez Drnovšek.
Tajni dokumenti, slušni aparati in medvedka Jurka
Prvi trije meseci prinesejo tudi domneve o nezakonitem prisluškovanju novinarjem. Preglavice delajo
pokrajinski zakoni. Mate in Romšek policistom in občanom podeljujeta medalje. Pa ne tiste športne, čeprav jo je dobil tudi plavalec Peter Mankoč, ampak tiste za hrabrost in požrtvovalnost. Ob zahodni obali Istre gori turška ladja. V Sloveniji pa taisti čas velika požarna ogroženost naravnega okolja. Pa smo vedeli? Ali pa, da je v UKC Ljubljana na voljo nova metoda izboljšanja sluha? Le da vemo za Top Shop slušni aparat. Informacije odtekajo. Beograjski časnik Politika javnost seznani z več deset dokumenti, analizami in beležkami slovenskega zunanjega ministrstva. Razkriva se odnos Ljubljane do Kosova, pričakovanja Evropske unije do vloge Slovenije pri reševanju težav na Balkanu in pogovori med ZDA ter Slovenijo. Odlikuje nas servilnost. V ujetništvu se je znašla tudi medvedka Jurka. Že lani. A leto 2008 ji je bolj naklonjeno. Postala je namreč osebnost leta 2007 na Tridentinskem. Da sploh ne omenjam ameriških predsedniških volitev. Menda so letošnje najdražje v zgodovini ZDA. Pa pridržanja treh direktorjev velikih slovenskih podjetij. Ali pa kriminalistične preiskave Meltalovih poslovnih prostorov v Mariboru. Kot sem že povedala na začetku, odbiram. Odbiram tudi porabo električnega toka. Električna energija se je namreč podražila.	■
zapisi iz mrtvega doma
Disbelievers
DR. SAMIR OSMANČEVIČ, GRADEC	(PREVOD:	DARINKO	KORES	JACKS)
Velja odkrito povedati: sodobne industrijske družbe so zagotovo postmoderne, so tudi napredne in tehnološko inventivne, delno tolerantne, demokratične in indiferentne, niso pa sekularne. Pa ne kvantitativno, po številu vernikov in verskih objektov, ampak kvalitativno, po stopnji prisotnosti religije v človeškem vsakdanjiku in po integrira-nosti religije v temeljne socialne strukture, v procese družbenega odločanja.
V tekstu pod naslovom Novi ateizem. Stari klišeji, agresivni toni, zdravilne provokacije1 nemški teolog Klaus Muller opozarja cenjeno bralstvo: "Od nedavna se," pravi, "iz anglosaksonskega območja proti Nemčiji pretakajo prvi valovi nekega 'novega ateizma', ki se v deželah, od koder izvira, dojema kot gibanje, ki strmo narašča in se tako tudi predstavlja." Razen da definicijo novega ateizma dopolnjuje z ignorantskim podnaslovom, iz katerega dobesedno govori drzna samozavest teologije, ki bo - z aspekta politične, a tudi materialne, torej absolutne moči - zagotovo nepoškodovana preživela omenjene stare klišeje in agresivne tone, v besedilu med drugim prihaja do izraza tudi čudenje zaradi izostanka strokovne teološke reakcije na knjigo nemškega psihologa, filozofa in psihopatologa (!) Franza Bugglea Ker ne vedo, v kaj verjamejo. Ali zakaj ni več mogoče pošteno biti kristjan.
Fundamentalizem
Žal mi ni znano, da bi bila ta Bug-gleova knjiga doslej prevedena v katerega od južnoslovanskih jezikov, in če ni, izkoriščam priložnost, da to priporočim kateri od prevajalskih delavnic. Očitno je bila napisana v poznih 80-ih in zgodnjih 90-ih, njena prva izdaja (1992) in njeno krucialno vprašanje pa se nas dotikata bolj od kakšnega eksplicitnega navodila glede problemov ekspandirajoče-ga verskega fundamentalizma, ki se je v tedanji Sovjetski zvezi in se-
veda tudi na prostorih ex-Jugosla-vije že pripravljal zapolniti novonastali ideološki vakuum. Ko zapušča prostor klasičnega (omenjeni Muller bi rekel "vulgarnega") razsvetljenstva, ki je v glavnem po voltairovsko opozarjal na na nesmiselnost verovanja v nesmiselnost biblijskih zgodb, Bug-gle sprašuje, ali je sploh dopustno, da knjiga, ki v toliki meri afirmira nasilje (zavedajoč se takšne teze in konteksta, v katerem jo izpostavlja, največji del svoje knjige prav nevrotično prepušča citatom iz same Biblije in pozivom bralcem k njenemu kritičnemu branju), sodobnim družbam še lahko služi kot izvor etičnih norm. Bug-gle v predgovoru konstatira nedopustno situacijo molka tistih, ki so "pozvani" k razsvetljevanju, pri čemer misli predvsem na univerzitetne profesorje in znanstvenike v celoti, ki se zadovoljujejo s kakšno kritiko cerkvenih postopkov in malce metafizičnega modrovanja o Bogu, a pri tem nikoli ne prestopijo nevidne meje, onstran katere je pot v preizpraševanje samih temeljev religije. Posebno ga čudi dejstvo, da teološke fakultete celo v današnji Nemčiji pravzaprav uživajo skoraj privilegiran status, kot da ne bi bili racionalni argumenti proti konsekventni biblij-sko-krščanski religioznosti sploh nikdar izgovorjeni in kot da ne bi imeli prav nobene teže. Govori o molku nemških intelektualcev in pri tem spominja na Brechta ter Hannah Arendt in njeno ugotovitev, da bo nemškemu intelektualcu "že nekaj padlo na pamet", ko bo treba teoretsko legitimirati kakršnekoli že totalitarne reforme... Deset let pred Bushem je Buggle opozoril na dejstvo, da je v ZDA že leta 1986 200 televizijskih in 11 35 radijskih postaj vsak dan predvajalo eminentno funda-mentalistične in desnokonzerva-tivne vsebine ter da so že takrat "realistične ocene" govorile o 60 milijonih fundamentalistično nastrojenih Amerikancev, ki so bili zelo senzibilizirani glede odnosa do "nevernikov", "liberalcev",
drugače mislečih in ne verujočih v tisto, kar oni sami dojemajo kot absolutno resnico.
Kot klinični psiholog, je Buggle odkril tudi zvezo med likom biblijskega Boga ter podzavestnimi individualno-psihološkimi tegobami in dezorientiranostjo (vztrajajoč na svoji absolutnosti in iz-venčasovnosti, dela biblijski Bog človeka nesposobnega, da bi reagiral na sodobne probleme, kot
so na primer ekološka in migracijska vprašanja), a za nas je posebno pomembna njegova konstatacija, da Cerkev še kako dobro ve, da je posredovanje biblijskih vsebin pri odraslih osebah neučinkovito ter da se perpetuiranje religioznosti pravzaprav zavestno realizira v zgodnejših fazah sociali-ziranja otroške psihe. In to s pomočjo skrajno selektivnega posredovanja biblijskih vsebin.
zapisi iz mrtvega doma
Sekularnost postindustrijskega?
Seveda tukaj nimamo možnosti, da bi Buggleove konstatacije podkrepili z reprodukcijo citatov iz Biblije, s katerimi argumentira globoko nehumanost tekstov, iz katerih je sestavljena, glorificiranja vojn, destrukcije, stimuliranja agresivnosti do drugače verujočih itd. V večji meri nas pravzaprav zanima
dejstvo, da se v določenih teoretskih delih Zahod nujno konfronti-ra z vprašljivimi moralnimi vsebinami tako imenovanih temeljev lastne kulture ter še posebno potlače-vanja resnice o razsvetljenstvu, ki se na Okcidentu bodisi sploh ni začelo ali pa ga je konsekventno živelo le zanemarljivo majhno število ljudi, za katere ni bilo zgolj gola volta-irovska ali feuerbachovska floskula. Ker kako sicer pojasniti faktum, da
od tistega, kar se v okcidentalni sa-mopercepciji slavi kot obdobje razsvetljenstva, v praksi ni ostalo pravzaprav nič? Da se sodobni otroci -saj proti temu je, nekje na pol poti med nami in francoskimi enciklopedisti ali Kantom, kričal že Baku-nin - v etičnem smislu učijo vsebine, identične srednjeveškim, kot da razsvetljenstva torej sploh ne bi bilo; a po drugi strani se jim afirmira posvečanje tako imenovanemu intenzivnemu učenju, ki bi ga bilo treba postaviti v službo okcidental-nega plus ultra?
Velja odkrito povedati: sodobne industrijske družbe so zagotovo postmoderne, so tudi napredne in tehnološko inventivne, delno tolerantne, demokratične in indiferentne, niso pa sekularne. Pa ne kvantitativno, po številu vernikov in verskih objektov, ampak kvalitativno, po stopnji prisotnosti religije v človeškem vsakdanjiku in po in-tegriranosti religije v temeljne socialne strukture, v procese družbenega odločanja. Prav sekularnost pa je, kot vemo, tisti esencialni kriterij, po katerem lahko uspeh raz-
praznikih, kot je velika noč - vsaj v smislu medijske agresivnosti - legalno topi razlika med Dunajem in Teheranom. Čeprav se novi ateizem pogojno rečeno najpogosteje po-zicionira na fizikalno-darvinistično distanco do sporočil in kozmolo-ških postavk monoteističnih religijskih sistemov - meni se zdi mnogo pomembnejši pristop opozarjanje na nespravljivost med oznanjenimi religijami in etično samorecep-cijo sodobnega človeka. Edino s te, torej etične perspektive, je še mogoče zamajati moč institucije, ki na individualnopsihološki ravni najprej producira strah, nato pa se ponuja kot rešiteljica in učinkovito zdravilo proti ontopsihični depresiji, ki jo je bila sama sproducirala. Odraslim bi bilo moralno vprašljivost takega teksta, kot je biblijski - v dimenzijah, o katerih govori Buggle -, najbolje demonstrirati tako, da bi jim vedno znova prebrali tisto, kar se njihovi otroci učijo v šolah pod križem, polmesecem ali katerimkoli drugim simbolom (saj je povsem vseeno, katerim). Ker da bi se razpletla sprega banalne politične moči, reli-
Posebno go čudi dejstvo, da teološke fakultete celo v današnji Nemčiji pravzaprav uživajo skoraj privilegiran status, kot da ne bi bili racionalni argumenti proti konsek-ventni biblijsko-krščanski religioznosti sploh nikdar izgovorjeni in kot da ne bi imeli prav nobene teže.
svetljenstva kot izhoda iz "samoiz-krivljene mladoletnosti" sploh merimo. Znanost in vera se tako v postindustrijski dobi nista spravili, nista dosegli nobenega notranjega konsenza (tak je med tovrstnima instancama pravzaprav sploh nemogoč; Buggle ima prav: na univerzah je prostor le za kritiko religije, ne pa tudi za teologijo). Znanost in vera sta se namreč spravili v kapitalu in šele to dejstvo pojasnjuje samo po sebi sicer temeljno konfliktno strukturo recimo ameriške družbe, ki se že desetletja klati med postmoderno na eni in funda-mentalističnim izničevanjem vseh konstituensov človeškega posameznika na drugi strani. Ali morda avstrijske, kjer je še pred nekaj leti eden od vodilnih ljudi VPO (ljudske stranke, prve do druge najmočnejše v državi, trenutno v vladni koaliciji s socialisti, op. prev.), hotel dati Boga v ustavo, in kjer se ob verskih
gije in etično indiferentne moderne znanosti (bodisi v Washingtonu ali v Savdski Arabiji - tudi to je vseeno), ni dovolj izpodbijati nevzdržnih kozmoloških postavk o nastanku sveta. Veljalo bi vedno znova ponavljati: če svet ne more brez Boga, je treba iskati drugačnega od tega dosedanjega, ki se je zapisal v vseh mogočih pamfletih proti drugim, drugačnim, drugače mislečim. In ki nas - glede na to, da ga, ne da bi vedeli, v kaj verjamemo, še naprej sprejemamo -očitno ni naredil prav nič boljših. ■
/ Tekst je dostopen tudi v angleščini: http://www. con-spiration. de/ texte/english/2007/muellerklaus-e.htmi. Razen da je interesanten kot informacija o tem, kaj in posebno koga sodobna teologija dojema kot nosilce novega ateizma, je ta Mullerjev tekst brez posebnega pomena za samo vprašanje, o katerem je govor.
krasni novi svet
Blišč in beda globalizacije
Stalnih zaposlitev je vse manj, socialnih neenakosti vse več.
V modi so radikalni posegi v socialni sistem, zniževanje plač navzlic naraščajoči storilnosti. Dobički koncernov naraščajo, medtem ko plače padajo... Ekonomske in politične razlage tega pojava se pogosto stekajo v eno besedo: globalizacija.
DARIO SVETEJ
Visoka tehnologija, nizki transportni stroški in svobodna trgovina omogočajo stapljanje sveta v eno samo tržišče. To ustvarja globalno konkurenco, tudi na trgu delovne sile. Globalizacija, pravijo tisti, ki imajo od nje koristi, je tako rekoč naraven proces, plod nezadržnega tehničnega in gospodarskega napredka. Nasprotniki tovrstnih nazorov to označujejo za nesmi-
PODLUPO
Prelomni čas
globalnih
razsežnosti
Po mnenju nekaterih strokovnjakov živimo v prelomnem času globalnih razsežnosti, saj namesto vzpona in blaginje vsakdan večine človeštva vse očitneje določata propad, ekološko uničenje in kulturna degeneracija. Ne v ZDA ne v Evropi ni mogoče obvladati naraščajočega socialnega razslojevanja, okolju prijazna gospodarska rast in pravična razdelitev bogastva v tretjem svetu se zdita utopični. Najbogatejša petina vseh držav bojda razpolaga s 84,7 odstotka svetovnega družbenega proizvoda. Med njihovimi državljani potekata 84,2 odstotka svetovne trgovine in v njihovi posesti je 85,5 odstotka vseh prihrankov. Od leta 1960 naj bi se razlika med najbogatejšimi in najrevnejšimi več kot podvojila. Premožnih 20 odstotkov drži zase 85 odstotkov svetovnega izkoriščanja lesa, 75 odstotkov predelave kovin in 70 odstotkov energije.
sel. Globalna gospodarska prepletenost, pojasnjujejo, nikakor ni naravni pojav, temveč dosežek zavestne in usmerjene politike. Pogodba za pogodbo, zakon za zakonom, vselej so bile vlade in parlamenti tisti, ki so s svojimi sklepi odstranjevali ovire za mednarodni promet blaga in kapitala. Vladni politiki zahodnih industrijskih držav naj bi po njihovo sami sistematično vzpostavili stanje oziroma proces, ki mu sedaj niso kos. Eno je najbrž gotovo: globalno integracijo spremlja vzpon gospo-darskopolitičnega odrešitvene-ga nauka: neoliberalizem. Njegova glavna teza se poenostavljeno glasi: trg je dober, državni posegi pa slabi. Na podlagi idej vodilnega predstavnika te ekonomskopoli-tične šole, ameriškega ekonomista in nobelovca Miltona Friedmana, so liberalne vlade Zahoda v 80-ih letih preteklega stoletja to dogmo povzdignile v rdečo nit svoje politike. Deregulacija namesto državnega nadzora, liberalizacija trgovine in kapitalskega prometa ter privatizacija državnih podjetij so postale strateška orožja v trg verujočih vlad in mednarodnih gospodarskih organizacij, ki so jih usmerjali Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad (IMF) in Svetovna trgovinska organizacija (WTO). Z omenjenimi instrumenti se bije boj za kapital, ki še traja. Naj gre za zračni promet ali telekomunikacije, banke, zavarovalnice, gradbeno industrijo, razvoj programske opreme ali delovno silo - nič in nihče ne sme biti izvzet iz zakona ponudbe in povpraševanja.
Globalizacija ima svojo ceno
Zlom partijskih diktatur vzhodnega bloka je dal omenjenemu nauku nov zalet in globalno prodornost. Nastopil je čas za vzpostavitev diktature svetovnega trga. Vendar "turbo-kapitalizem", kate-
rega prodor se zdi nezadržen, po mnenju številnih strokovnjakov ruši temelje svojega obstoja - delujočo državo in demokratično stabilnost. Tempo sprememb in prerazdelitve moči in blaginje stare socialne celice razjeda hitreje, kot nastajajo nove. Dosedanje državne blaginje izčrpavajo socialno substanco svojih vezi še hitreje kot ekološko. Neoliberalni ekonomisti in politiki še vedno pridigajo "ameriški model", a ta nemara nikjer ne kaže svojih posledic bolje kot prav v ZDA. V zvezni državi Kaliforniji, denimo, izdatki za zapore presegajo ves izobraževalni proračun, več kot 28 milijonov Američanov pa se je utrdilo za zidovi zastraženih hiš, nebotičnikov in naselbin. Tudi Ev-
ropa, Japonska, Kitajska in Indija se razcepljajo na manjšino dobitnikov in večino poražencev. Za stotine in stotine milijonov ljudi velja, da glo-balizirani napredek ni vreden svojega imena. Prepad med bogatimi in revnimi je vse večji. Globalizacija torej ni v prid vsem, kot to razglašajo njeni spodbujevalci, za marsikoga pomeni celo napad na blaginjo in demokracijo. "Protest poražencev leti na vlade in politike, katerih zmožnost vplivanja na razvoj in usmerjanje dogodkov stalno kopni. Vseeno je, ali je treba vzpostaviti socialno pravičnost ali zavarovati okolje, omejiti moč medijev ali zatirati mednarodni kriminal: vselej je naloga za posamezno državo prezahtevna in prav tako praviloma
krasni novi svet
spodleti mednarodno uglaševa-nje. Ko pa vlade v vseh življenjsko pomembnih vprašanjih prihodnosti samo še opozarjajo na premočne sile nadnacionalne ekonomije, politika postane le še igra nemoči, demokratična država pa izgubi svojo legitimacijo," sta v svoji knjižni uspešnici Pasti globalizacije že pred desetimi leti zapisala Hans-Peter Martin in Harald Schumann. Samo naivni teoretiki ali kratkovidni politiki lahko po njuno verjamejo, da je mogoče milijone ljudi leto za letom spravljati ob službe in socialno varnost, ne da bi zato kdajkoli plačali politično ceno.
Zadrege z globalizacijo
Procesa globalizacije pa ne kaže povezovati zgolj s politiko in z omenjenimi slabostmi. Zahvaljujoč tokovom blaga, kapitala in tehnologije, je svet danes dejansko povezan bolj kot kdajkoli prej, čeprav
drži, da so nacionalna gospodarstva že v preteklosti poskušala intenzivirati medsebojno sodelovanje. Mednarodna trgovina je imela vsaj od srednjega veka pogosto ključno vlogo v razvoju držav in regij. Gospodarska rast v mestnih državah, kot so bile denimo Benetke ali Genova, je bila odvisna od trgovine, ta pa je bila tudi ključni element procesa industrializacije. Z današnjega zornega kota bi proces intenzivnega povezovanja nacionalnih gospodarstev pred letom 1914 vendarle težko poimenovali globalizacija, saj velik del sveta ni sodeloval v njem. Prav tako je bilo nekoč zaradi manjše hitrosti transporta in komunikacij organiziranje tržišč in poslovanja podjetij na globalni ravni manj izvedljivo. Danes je število "neodvisnih držav", ki sodelujejo v procesu globalizacije, vendarle neprimerno večje. Čeprav se globalizacija izmi-
ka enostranskim definicijam, jo je vsaj z ekonomskega zornega kota mogoče definirati kot proces preobrazbe ločenih nacionalnih v integrirano svetovno gospodarstvo. To spreminjanje se v bistvu lahko doseže skozi tri kanale: mednarodno trgovino, ki je še zmeraj najpomembnejša zveza med gospodarstvi, kapital in difuzijo tehnologije, ki je deloma vzporedni produkt gibanja kapitala, produktov in rasti mednarodnih tokov informacij. Tehnološki napredek, kot gibalna sila globalizacije, je po industrijski revoluciji zmanjšal transportne in komunikacijske stroške. Stroški premagovanja razdalj po zraku in morju so se od dvajsetih in tridesetih let prejšnjega stoletja zmanjšali za petino. Kar zadeva stroške komuniciranja, je triminutni telefonski klic London-New Vork letal 920 veljal 250 dolarjev, v letu 1950 50 dolarjev, v letu 1990 pa 3,32 dolarja. Svet je prav tako doživel revolucijo v informacijski tehnologiji. Zadnji v nizu tehnoloških dosežkov je razvoj osebnih računalnikov, informacijske in komunikacijske tehnologije. Svetovno informacijsko mrežo je pred desetimi leti sestavljalo 180 milijonov internetnih strani, sedaj pa je teh že več milijard. Podjetja, prisotna na medmrežju, so globalna že od samega začetka. Najboljši primer za to je Amazon, ki je v prvih mesecih obstoja prodajal knjige kupcem iz več kot 40 držav, danes pa ima kupce v več kot 140 državah sveta ...
Svet se povezuje in ločuje
Toda trg meje ne le prestopa, ampak tudi zožuje. Primer? Filmska industrija. V povprečju nameni ameriška filmska industrija za en igrani film 59 milijonov dolarjev, te vsote pa evropski ali indijski producenti nikakor ne morejo dohajati. Glede na uporabljeno tehniko in opremo postavljajo ti filmi merila, ki jih lahko tekmeci le redko dosežejo. Tako se premoč Hollywooda in New Yorka v globalni tekmi samo še povečuje. je mogoče trditi, da trg ponuja ljudem zgolj tisto, česar si želijo, ko pa reklamna industrija razpolaga z več sto milijardami dolarjev velikim proračunom, elita zavoljo dobičkov spodbuja žejo po enoličnem, njene reklamne agencije pa izkoriščajo kulise skupne sanjske domovine svojih strank? Da intenziviranje medregionalnih odnosov med gospodarsko najuspešnejši-
mi državami v današnjem času pomembno vpliva na vse ostale partnerje globalne tekme, še posebno pa na tiste, ki se ji (še) niso približali ali priključili, ni dvoma. Globalizacija prav zato napeljuje na razmišljanje, da gre za proces, ki prinaša neenakopravno delitev pozitivnih in negativnih učinkov. Takšno neravnotežje, opozarjajo ekonomisti, pelje k polarizaciji v smislu koncentracije manjšega števila držav in skupin, ki dosegajo dobičke, in večjega dela družbe, ki ustvarja izgube ali pa se v procesu globalizacije sooča z marginalizacijo. Globalizacija, polarizacija, koncentracija bogastva in marginalizacija so torej dve plati istega kovanca. Na eni strani lahko opazimo investicijske vire, rast, moderno tehnologijo in visoko razvite države, na drugi pa veliko držav in državljanov, ki so izključeni iz omenjenega procesa ali pa je njihov delež zreduciran na marginalno raven, ki pogosto prinaša več škode kot koristi. ■
PODLUPO
American Way za ves planet?
Svet postaja eno. Toda zakaj se je lahko širom sveta uveljavil prav ameriški ideal življenja, zakaj je zmagal prav Disney? Velikost ameriškega nacionalnega trga, vodilna geopolitična vloga ZDA po drugi svetovni vojni in njena moč v propagandnih bitkah hladne vojne so odigrali osrednjo, ne pa tudi edino odločilno vlogo, menijo poznavalci. Stalin je hotel biti vsemogočen, Miki Miška pa je postala vseprisotna. Prepričljiv uspeh "disneyjevske kolonizacije globalne kulture" po Benjaminu R. Barberju počiva na pojavu, ki je star kot civilizacija: na konkurenci med težkim in lahkim, med počasnim in hitrim, med zapletenim in preprostim. Prvo je povezano z občudovanimi kulturnimi dosežki, drugo ustreza naši "ravnodušnosti, utrujenosti in lenobi. Disney, McDonald's in MTV se vsi sklicujejo na lahko, hitro in preprosto."
Nanotehnologije in gorilne <e
Jurij Avsec je kot docent zaposlen na Fakulteti za strojništvo v Mariboru in deluje na področju mehanike in termodinamike ter izvaja določena predavanja tudi na Fakulteti za logistiko v Celju. Ukvarja se z inženirskimi problemi na področju termomehanike, hlajenja, nanomehanike, nihanj rotodinamike in nelinearne mehanike. Svoja dela je predstavil v mnogih revijah in na simpozijih, je recenzent v mnogih mednarodnih revijah in urednik dveh novih mednarodnih revij.
DASA PURGAJ
Področja vaše znanstvene aktivnosti se spreminjajo. Pred nekaj leti ste se precej ukvarjali z neravnotežno in ravnotežno statično termodinamiko, ki je v preteklih desetih letih doživela nesluten razvoj. S pomočjo matematičnih modelov na osnovi statistične termodinamike lahko izračunamo vse termomehanske lastnosti v vseh agregatnih stanjih z veliko natančnostjo. Kaj vas trenutno najbolj navdušuje?
Veliko časa posvečam termičnim in nelinearnim problemom v ter-momehaniki, naomehaniki ter uporabi gorilnih celic. Žal moram povedati, da je slovenska industrija zelo slabo pripravljena na naslednjo industrijsko revolucijo, ki ji pravimo nanotehnologija. Prva revolucija se je začela okoli leta 1870 s pojavom parnega stroja. Sledila je uporaba elektrike, novih delovnih strojev in motorjev z notranjim izgorevanjem. Pred leti smo bili priča revoluciji z uporabo računalniške tehnologije in interneta, zdaj pa prihaja do nepredvidljivih dimenzij revolucije na področju nanotehnologije. Nanotehnologija opisuje naprave, ki so narejene v rangu od enega mikrona do enega nanometra. Imele bodo ogromno specifično moč in zaradi majhnosti jih bo težko odkriti. Proizvodnja bo molekularna in molekularna proizvodnja bo izdelovala te nano-naprave. Sicer so jih nekaj v razvitih državah Evropske unije in ZDA že izdelali, se bo pa v večji meri to zgodilo v naslednjih desetih do dvajsetih letih. Uporabljali se bodo senzorji in čipi izredno majhnih dimenzij, cevčice izjemo majhnih debelin, v katerih bodo tekli tokovi fluidov oz. tekočin ali plinov. V teh tekočinah bodo nanodelci, ki bodo v osnovni tekočini spremenili termične lastnosti snovi. Nanotehnologija nam omogoča izdelavo materialov ali naprav, ki so lažje, hitrejše, močnejše, ki imajo
popolnoma nove ali pa dodatne, specifične lastnosti.
Usmerjeni ste tudi v razvoj novih hladilnih sredstev, ki so prav tako povezana z nanotehnologijo. Na kak način?
Zaradi ekoloških problemov, učinka tople grede in naraščanja emisij škodljivih plinov v ozračju so bila stara hladilna sredstva zamenjana
o nevidnih letalih in črpalkah so danes že skoraj realnost. Hkrati pa so se pojavili novi problemi, o katerih prej nismo razmišljali. Vi se ukvarjate s termičnimi nihanji mikro nosilcev in nanocevk. Kaj pa tok tekočin v mikrokanalih?
Nanocevke so izredno drage komponente, navadno iz ogljika, in so velikosti nekaj nanometrov. V nekaterih laboratorijih so že sposo-
Nanotehnologija nam omogoča izdelavo materialov ali naprav, ki so lažje, hitrejše, močnejše, ki imajo popolnoma nove ali pa dodatne, specifične lastnosti.
z ogljikovodiki ali pa z modernejšimi hladilnimi sredstvi. V bližnji prihodnosti pa bo prišlo do ponovne zamenjave hladilnih snovi z na-notekočinami oziroma nanohladi-li, ki bodo imela še boljše lastnosti, kot jih imajo sedanja hladilna sredstva. Kolikor je meni znano, je IBM od Argone National Laboratories že odkupil patent za hladilno sredstvo z nanotekočinami. Do sedaj so računalniki hlajeni zračno, nove generacije računalnikov pa bodo zaradi mnogo večjih zahtev po hlajenju in zaradi vedno večjih
bni izmeriti frekvence nihanj posameznih nanocevk. Sam se ukvarjam s teoretičnimi izračuni nihanja nanocevk in mikronosilcev v odvisnosti od termičnih vplivov. Omenjene termične vibracije nanocevk so izjemnega pomena v nanomehanskih napravah, kot so oscilatorji, nabojni detektorji, senzorji ... Res pa je, da se ukvarjam tudi s tokom tekočine v mikrokanalih in nanokanalih in kar nekaj je že naprav, ki uporabljajo mikroka-nale, kot so na primer analizatorji, laserske diode ...
Profesor Naterer, s katerim sodelujem, pa je skupaj s sodelavci izumil postopek - baker klorov proces. Proces omogoča dekompozicijo oz. razgradnjo vode na vodik in kisik.
moči procesorjev hlajeni tekočinsko, najbolj verjetno z nanotekočinami. Tudi koncerni, kot so Ford, GM, Mercedes, že testirajo nano-tekočine za hlajenje motorjev.
Nanomehanika in mikromehani-ka postajata iz leta v leto bolj pomembni v moderni industriji. Ideje
V toku kapljevine s premerom cevi nekaj nanometrov ali mikrometrov se termodinamične in transportne lastnosti plina zaradi velikega vpliva površinskih efektov modelirajo povsem drugače. Tudi enačbe klasične hidromehanike ne veljajo v celotnem področju. Poleg temperature in tlaka posta-
ja pomembno tudi število Knud-sena. To število definira, v katerem režimu se nahaja tok tekočine. Od njega je odvisno, katero metodo je potrebno uporabljati za izračun toka fluidov v mikrokanalih. V klasičnih tokovih uporabljamo predvsem Navier-Stokesovo enačbo, s pomočjo katere lahko izračunavamo vse ostale veličine, se pravi, hitrost, temperaturni profil. Pri kompleksnih sistemih v mikrokanalih pa je potrebno uporabljati originalno Boltzmannovo enačbo. S pomočjo statistične mehanike in te enačbe je potrebno preračunavati tok tekočine v mikrokanalih.
Ker v Mariboru nimamo laboratorija za takšne raziskave, ki bi bile zelo drage, pa tudi slovenska industrija teh tehnologij zaenkrat še ne potrebuje, raziskujete in sodelujete z inštituti in laboratoriji v tujini. Katere bi izpostavili?
Na področju hladilne tehnike sodelujem s profesorjem VVatanabe-jem iz Tokia, ki je svetovno priznani strokovnjak in je bil zaposlen na Keio univerzi na japonskem. Profesor VVatanabe je tudi predsednik japonskega društva za hladilno tehniko. Na področju nano-tehnologij sodelujem s kanadskimi inštituti, posebej s profesorjem Natererjem iz Toronta. Razen tega sodelujem tudi s profesorjem Le-ipertzem iz Erlangena predvsem na področju termodinamike, izračuna termodinamičnih lastnosti hladilnih snovi in laserskih tehnologij.
Kaže, da vas zanima, kar je mikroskopsko majhno, spuščate se na raven molekul. Na področju termodinamike obstaja dilema, ali je pet zakonov termodinamike špekulacija ali resničnost. Kakšno je vaše mnenje? Katere zakone poznamo in kateri je potencialno nov?
Ničti ali izkustveni zakon pravi, da če sta dva sistema v ravnotežju s tretjim, potem morata biti v medsebojnem termičnem ravnotež-
FOTO: Nika Klampfer
Ike - sedanjost in prihodnost
ju tudi oba med seboj. To je popolnoma izkustveni zakon. Obstaja prvi ali ohranitveni zakon, ki sta ga formulirala Joule in Mayer okoli leta 1870. Drugi zakon termodinamike dejansko uvaja pojem entropije. Utemeljitelji drugega zakona so Clausius, Carnot in Carat-heodory. Clausius je rekel, da toplota ne more prehajati sama od sebe s telesa z nižjo temperaturo na telo z višjo temperaturo. Drugi zakon je glavni in osnovni zakon termodinamike prav zaradi pojma entropije in abstraktnosti entropije, ki ga ta zakon uvaja. Obstaja še tretji zakon termodinamike, ki ga je formuliral Nernst v začetku 20. stoletja. Ta zakon pravi, da je pri temperaturi nič Kelvinov entropija trdnih teles enaka nič. Poleg teh štirih priznanih zakonov obstaja še cela vrsta idej in osnov, kako bi dodali še katerikoli novi zakon termodinamike. Mogoče se bo uveljavil Kellyjev iz leta 1973, in sicer
da je najvišja možna temperatura v sistemu 1,2 x 1012 Kelvina, kar je že zelo visoka temperatura. Prav zaradi izredno visoke temperature in kvantno mehanskih problemov, ki se pojavijo, pa v inženirski praksi take temperature sploh ne obstajajo in ni potrebe po tem četrtem zakonu termodinamike, res pa je, da do zdaj še nobeden ni prekoračil te temperature.
Eden od večjih ekoloških onesnaževalcev je promet, kjer sedanji motorji z notranjim izgorevanjem porabijo ogromno zraka in ga zastrupljajo z izpušnimi plini. Med uvedbo prijaznejših tehnologij zagotovo spadajo gorilne celice. Te so že razvite, problematika pa se pojavlja pri proizvodnji vodika. V čem je prednost gorilnih celic?
Obstaja več tipov gorilnih celic. Nekatere gorilne celice so primerne predvsem za oblike vozilskih pogonov. Predvidevajo pa, da bo-
do v laboratorijih razvili tudi gorilne celice za »pogon« mobitelov in ur. Največji problem pri masovni uporabi gorilnih celic je proizvodnja goriva, se pravi vodika. Ta se danes pridobiva predvsem iz ogljikovodikov, torej nafte. Obstaja cela vrsta alternativnih postopkov, s katerimi bi lahko pridobivali vodik, a v praksi žal noben ni dobil prednosti. Želja recimo Atomic Energy of Canada, ki je konzorcij, ki kontrolira jedrske elektrarne v Kanadi, v kateri imajo viške toplotne energije, je viške toplotne energije uporabljati za proizvodnjo vodika. Profesor Naterer, s katerim sodelujem, pa je skupaj s sodelavci izumil postopek - baker klorov proces. Proces omogoča dekompozi-cijo oz. razgradnjo vode na vodik in kisik. Omenjen postopek predvideva najcenejšo možno varianto za proizvodnjo vodika. Elektroliza bi bila dražja. Sam pomagam pri
izračunu termodinamičnih lastnosti za nekatere snovi, ki so zelo slabo poznane. Baker klorove spojine so namreč bile zelo slabo proučevane v laboratorijih in ni ustreznih rezultatov meritev oziroma jih je zelo malo.
Gorilna celica je v principu energijski pretvornik, ki pretvarja kemijsko vezano energijo v gorivu v neposredno električno energijo. Ko pride vodik v stik s kisikom, se sproži reakcija in nastaja vodna para. Kdaj lahko pričakujemo serijsko proizvodnjo avtomobilov z gorilnimi celicami?
Cena goriva je vsako leto višja in naraščala bo tudi v prihodnosti, zato bo uporaba gorilnih celic omogočena v masovni eksploataciji v naslednjih desetih do dvajsetih letih, če bo seveda rešen problem proizvodnje vodika, kar pa kaže, da bo kmalu. Gorilne celice imajo veliko prednost pred sedanjimi motorji z notranjim izgorevanjem, saj je njihov produkt voda. Delujejo tudi z mnogo manjšim hrupom.
Ali je vodik res tako prijazen? Ima nekaj neprijetnih lastnosti. Utekočini se šele pri zelo nizki temperaturi -253 stopinj Celzija. Kako ohranjati takšno temperaturo oziroma na splošno pridobivati vodik? Bo vodik pridobivala ena država in se bo transportiral, kakšni so načrti?
Če bo obveljal baker klorov model, bi lahko vsaka država pridelovala svoj vodik. Ali pa bi bile v Evropski uniji recimo tri države, ki bi pridelovale dovolj veliko količino vodika za celotno Evropo. V vsakem primeru pa bo potreben še transport vodika po Evropi in tukaj se bodo pojavili določeni problemi in izgube. Obstaja pa cela vrsta možnih postopkov transporta vodika, ki so sedaj še fantastika, mogoče pa se bo eden od teh uveljavil. Naj pa še poudarim, da je gorilna celica samo ena od alternativnih možnosti pogona vozil, ladij in ostalih transportnih sredstev v naslednjih desetletjih. Obstajajo tudi že druge oblike pogonov, kot so vodikov motor, hibridni motor, motor na sončno energijo ... Vsak od njih pa ima določene prednosti in slabosti.	■
med svetovi
Krvava spirala nasilja v
Prikrivanje resnice, manipuliranje z javnostjo, teorije zarote in dvojna merila zaznamujejo konflikt med Izraelci in Palestinci. Podvržena jim je tako mednarodna skupnost kot mediji, ki o njem poročajo.
ALEŠ KUSTEC
Hamas izstrelil več kot 40 raket na južni Izrael. Ena izmed raket je zadela parkirišče v bližini visoke šole Sapir in pri tem ubila 47-letnega študenta.« (CNN, 27.2.2008) Naslednji dan je iz mesta Sderot, kjer se je tragedija zgodila, poročal znani poročevalec za CNN, Ben VVederman: »Ljudje se morajo zateči v zaklonišča. Poleg tega se ne da storiti ničesar, kar bi ustavilo izstreljeno raketo.« Med poročanjem je moral novinar CNN zbežati v zaklonišče, saj se je sprožil alarm, ki opozarja, da je bila izstreljena nova raketa iz Gaze. Pokojni študent Ron Yehiye je bil po dolgem času od maja lanskega leta prva žrtev omenjenih raket. Od leta 2001 so rakete, izstreljene iz Gaze, ubile 14 Izraelcev in ranile čez sto ljudi. Za napad je bil takoj okrivljen Hamas. Vendar kot vedno v tem konfliktu obstaja še druga plat zgodbe. Še isti dan, preden je raketa ubila izraelskega študenta, je izraelska vojska z letalskim napadom ubila pet pomembnih Hamasovih pripadnikov. »Zatišje«, ki je vladalo pred grozljivimi dnevi, ki so sledili, je torej prekršila izraelska vojska in ne Hamas.
»Holokavst« nad Gazo
»Če se bodo napadi stopnjevali in bodo rakete letele globlje na izraelsko ozemlje, si bodo (prebivalci Gaze) nakopali holokavst, saj bomo uporabili vsa sredstva, da se ubranimo,« je dejal namestnik izraelskega obrambnega ministra Matan Vil-nai. Beseda »shoah«, ki jo je uporabil Vilnai, v hebrejščini pomeni holokavst ali katastrofo. Seveda je izraelsko zunanje ministrstvo kasneje sporočilo, da je bila mišljena katastrofa. Tudi novinarjem v Izraelu so naročili, naj uporabljajo besedo katastrofa, saj bi jim beseda holokavst v mednarodnih vodah lahko škodovala. Vendar besedo »shoah« v Izraelu izjemno redko upo-
rablja izven konteksta nacističnega genocida nad judi v času II. svetovne vojne. Kakor koli že, naj je Vilnai to mislil ali ne, je Gaza doživela holokavst. Eden izmed najhujših vojaških napadov na Gazo v zadnjih letih je vseboval zračne napade z lovci F16, obstreljevanje z raketami in napad s pehoto. V povračilnem ukrepu (na povračilni ukrep Hamasa), ki je trajal pet dni, je umrlo okoli 110 Palestincev. Po navajanju izraelske organizacije za človekove pravice B'tselem je bilo med ubitimi več kot polovica civilistov ter 25 otrok. V zračnem napadu na vladno poslopje je umrl šest mesecev star dojenček. Njegov oče, Naser al-Bor'i, je dejal: »Dojenček je sesal mleko in se igral s svojo mamo. Sam sem bral knjigo, ko je raketa zadela ministrstvo za notranje zadeve. Po prvi raketi je zmanjkalo elektrike in nastala je tema. Strop se je začel krušiti in poškodoval glavo mojega otroka. Nato sta sledili še dve raketi.« Tudi štirje otroci, ki so igrali nogomet v bližini svojega doma, so umrli, ko jih je zadela izraelska raketa. Organizacija B'tselem je v raziskovanju tega dogodka ugotovila, da v bližini otrok ni bilo nobenih borcev, kvečjemu se je izstre-Ijevalec raket nahajal 100 metrov od otrok. Po poročanju palestinskega novinarja iz Gaze, Mohammeda Omerja, je izraelska vojska uporabljala rakete, ki zažigajo telo. Po umiku izraelske vojske iz Gaze je njene ulice namreč zajel nepopisan smrad po sežganih delih telesa, ki jih zaradi nenehnih napadov niso mogli prej umakniti. Na povračilo (na povračilo) ni bilo potrebno čakati dolgo. Že čez par dni je palestinski napadalec iz Jeruzalema na tamkajšnji judovski šoli ubil 8 šolarjev. Ameriški predsednik George Bush je takoj izrazil sožalje: »Ta barbarski in zloben napad na nedolžne civiliste zahteva obsodbo vsakega naroda.« Glede ubitih palestinskih otrok ni rekel ničesar. Krog maščevanja
in krvi je bil ponovno sklenjen. Rezultat, če temu lahko tako sploh rečemo, je bil sledeč: 11 mrtvih Izraelcev, v napadu na Gazo sta namreč umrla tudi dva izraelska vojaka, in 110 mrtvih Palestincev. Povsem v skladu z izjavo izraelskega premiera Ehuda Olmerta izpred dveh let: »Zelo mi je žal za prebivalce Gaze, vendar so življenja, varnost in blaginja prebivalcev Sderota bolj pomembna.«
Največji zapor na svetu
Po načrtu tedanjega izraelskega premiera Ariela Sharona so iz Gaze leta 2005 izselili vseh devet tisoč judovskih naseljencev, za kar si je Ariel Sharon prislužil pohvalo mednarodne skupnosti, pa čeprav se je istega leta na Zahodni breg preselilo novih 14 tisoč judov-
skih naseljencev, večina jih je prišla prav iz Gaze. Vendar je Izrael ohranil okupacijo nad Gazo, saj še danes nadzoruje večino mejnih prehodov Gaze in njene teritorialne vode ter zračni prostor. S prevratom Hamasa nad Fatahom v Gazi so se humanitarne razmere poslabšale, saj je Izrael uvedel gospodarsko zaporo. Nasploh je Gaza največji zapor na svetu, saj je povsem obdana s kovinsko ograjo na izraelski strani in osem metrov visokim betonskim zidom na egipčanski strani. Znotraj ograjenega območja na 360 km2 (40 km dolžine ob obali in 10 km v notranjost) pa živi 1,5 milijona Palestincev. Izhod ljudi in dobrin nadzoruje paznik zapora oziroma izraelska vojska. Po mednarodnem pravu bi moral Izrael kot okupacijska sila zagotavljati blaginjo civilnemu
Izraelski premier Ehud Olmert: »Zelo mi je žal za prebivalce Gaze, vendar so življenja, varnost in blaginja prebivalcev Sderota (v Izraelu) bolj pomembna.«
med svetovi
Sveti deželi
prebivalstvu v Gazi, a je nasprotno skupina osmih britanskih človekoljubnih organizacij nedavno opisala tamkajšnje razmere kot največjo humanitarno krizo po okupaciji leta 1967. Več kot 80 % prebivalcev Gaze je namreč odvisnih od humanitarne pomoči. Ob tem pa Izrael omejuje tudi uvoz določenih humanitarnih dobrin. Moteno je tudi delovanje osrednje elektrarne v Gazi, saj Izrael ne dovoljuje dostave zadostne količine goriva. Zaradi tega obstaja 20-odstotni primanjkljaj elektrike. 210 tisoč ljudi ima dostop do pitne vode samo do dve uri na dan, ker je zaradi pomanjkanja elektrike onemogočeno črpanje vode. Tudi bolnišnice so deležne električnega izpada do 8 ur na dan, zato se morajo zanašati na pomožne generatorje, za ka-
tere prav tako primanjkuje goriva. Kriza je konec januarja po popolni blokadi Gaze privedla do ljudske vstaje. Potem ko so pripadniki Ha-masa ponoči razstrelili dele betonskega zidu, ki ločuje Gazo od Egipta, so naslednji dan prebivalci Gaze v množičnem številu ne glede na obmejne egiptovske varnostne sile vdrli v Egipt, da bi si nakupile najnujnejše potrebščine. Po dnevih svobode je bila meja z Egiptom ponovno zaprta. Omenjena skupina človekoljubnih organizacij je zahtevala spremembo politike Izraela in mednarodne skupnosti. Izolacija in blokada Gaze po njihovem mnenju ne prinašata rezultatov. A Izrael vztraja s politiko kolektivnega kaznovanja prebivalcev Gaze, saj kot je dejal Ehud Olmert: »Kar se mene tiče, lahko vsi pre-
bivalci Gaze hodijo peš in so brez goriva za svoje avtomobile, saj jih vodi morilski teroristični režim, ki ljudem na jugu Izraela ne dovoli, da bi živeli v miru.«
Američani razdirajo Palestince
Kot je v članku za Vanity Fair razkril David Rose, Američani v zadnjih letih diktirajo vsak korak palestinskega vodstva iz vrst Fataha. Ko je na parlamentarnih volitvah leta 2006 z 60 % glasov presenetljivo zmagal Hamas, so ZDA in tudi EU bojkotirale Hamas ter ustavile neposredno pomoč. Palestinski predsednik Mahmud Abas je nato pod ameriškim pritiskom razpustil vlado narodne enotnosti, ki sta jo Fatah in Hamas sklenila s pomočjo Saudske Arabije, ter uvedel začasno vlado iz vrst Fataha. V vmesnem času pa so Američani na skrivaj oboroževa-li Fatah, da bi preprečili upor Ha-masa. Po mnenju nekdanjega svetovalca ameriškega podpredsednika Dicka Cheneyja za Bližnji vzhod, Davida VVurmserja, je Hamas izvedel preventivni vojaški prevrat v Gazi zaradi načrtovanega prevrata Fataha s pomočjo Američanov. Da je politika palestinskega predsednika povsem v rokah Američanov, je bilo lepo razvidno, ko je sam med izraelskim bombardiranjem Gaze najprej napovedal zamrznitev pogajanj z Izraelci, kar je bilo najmanj, kar je lahko storil, vendar pa je kasneje, ko ga je po telefonu poklicala Condoleezza Rice, povsem obrnil ploščo in vzel nazaj svojo izjavo. S tem je izgubil še tisto malo kredibilnosti, ki jo ima med palestinskim ljudstvom. Brez podpore ZDA in Izraela, ki ga podpirata kot partnerja za mir, se ne bi mogel obdržati kot voditelj med Palestinci. Tudi Izraelu je povsem v interesu, da so Palestinci med sabo razdeljeni, saj bi se skupaj učinkoviteje upirali proti izraelski okupaciji. Tako pa Izrael ne glede na mirovne pogovore, ki potekajo po Anna-polisu, nadaljuje z gradnjo judovskih naselij na Zahodnem bregu in s prisvojitvijo še več ozemlja. Širitveni načrt, ki ga je prejšnji mesec podprla izraelska vlada, predvideva gradnjo 750 novih stanovanj v naselbini Givat Zeevu v bližini Jeruzalema, pa čeprav Bushev mirovni načrt (Road map) od Izraelcev zahteva zamrznitev naselbinske gradnje. A predstavnik izraelske vlade za javnost, Mark Regev, je le dejal: »Gradnja znotraj večjih
naselbinskih blokov, ki bodo ostali del Izraela ob katerem koli dogovoru, se bo nadaljevala, saj je to dosledno z našo dolgoletno pozicijo.« Ne le da Izrael z gradnjo v naselbinah otežuje mirovne pogovore, temveč z njimi tudi v naprej določa končni mirovni dogovor.
Repriza že videne zgodbe
Po krvavih dneh na obeh straneh je zavladalo zatišje. Število Hama-sovih raket se je občutno znižalo na dve do tri rakete na dan. Egipčani so vložili veliko napora, da bi dosegli uradno ustavitev ognja. In potem se je zgodilo nekaj, saj je bilo ponovno izstreljenih 22 raket iz Gaze na območje Sderota. Seveda so takoj poletela izraelska letala in po tednu dni izvedla napad na območje Gaze. Kaj je prekinilo zatišje med obema stranema? Hamas? Ne. Temveč izraelska vojska, ki je v Betlehemu na Zahodnem bregu ubila štiri palestinske borce, potem ko so njihov avto dobesedno zasuli s streli. Omenjeni »krivci« po besedah izraelske obveščevalne službe Shin Bet trenutno niso načrtovali nobenega napada. Njihova krivda je bila, da sta dva izmed štirih leta 2001 sodelovala v napadu, v katerem so bili ubiti Izraelci. Njihov izvirni greh je bil, da so imeli na svojih rokah judovsko kri, kot se je izrazil izraelski obrambni minister Ehud Barak. Očitno se takšen greh kaznuje s smrtjo. A koliko Judov ima na svojih rokah palestinsko kri? Najverjetneje jo ima na svojih rokah tudi Ehud Barak, saj se domneva, da je prav Barak organiziral atentat na Abu Jihada, nekdanjega voditelja PLO in prijatelja Yasserja Arafata, v Tunisu. A pustimo to ob strani. S takšno logiko maščevanja ne bodo Izraelci in Palestinci nikoli dosegli miru, temveč tako, kot je po zadnjem krogu krvavega nasilja predlagala izraelsko mirovniška skupina Gush Shalom: »Končati moramo s pobesnelim krogom prelivanja krvi. Nič več ubijanja Izraelcev v Jeruzalemu, nič več ubijanja Palestincev v Gazi, nič več ubijanja nikjer. Krog maščevanja na osnovi maščevanja ter sovraštva na osnovi sovraštva se nadaljuje in zahteva nove žrtve vsak dan. Ta krog mora biti prekinjen. Dosežena mora biti popolna prekinitev ognja, vključno z napadi Izraelcev na Palestince in z napadi Palestincev na Izraelce. Le tako bomo ustvarili boljšo atmosfero za začetek resnih pogajanj.«	■
Po mnenju Davida Wurmserja je Hamas izvedel preventivni vojaški prevrat v Gazi zaradi načrtovanega prevrata Fataha s pomočjo Američanov.
profil
Gaučo - južnoameriški kavboj
v
Čokati možakar črnih oči mi svetuje: »Če potrebujeta konje, bo gaučo Gerra kar pravi. Tam na koncu travnika pod hribom ima hišo.« Konje vidiva že od daleč. Ko potrkava na vrata skromnega domovanja, nama odpre gospa srednjih let. »Eeee, gaucho Gerra?« previdno vprašam. »Si, si!« se nasmeji in pokliče: »Rodolfo, ven-go! Dva gringota te iščeta.« Prikaže se zagorel možakar nizke postave s ponošenim rjavim klobukom in brki, oblečen v široke hlače in belo srajco, na nogah ima škornje, okoli pasu pa navit nekakšen rdeč trak. Povprašava za transport s konji do baznega tabora in takoj se dogovorimo. Kasneje, ko vežemo najine nahrbtnike na konje, opazim, da ima zadaj za pasom zataknjen nož. Nevaren možakar, ni kaj! Kasneje sem slišal zgodbe, po katerih je bil menda pred Gerro tukaj drug gaučo. Ko je prišel Gerra, je tisti gaučo nenadoma izginil. Nihče ne ve, kam je odšel. Oziroma če je sploh odšel. Po dolgih letih sem spet prišel v Patagonijo. Vas Chalten se je precej povečala, turizem se je tukaj zelo razmahnil. Ko tako ob glavni ulici posedamo in srkamo pivo, se mimo pripelje stara kamioneta in za volanom znan obraz. Gerra je po štirinajstih letih še vedno isti. Le s konji ne sme več transportirati opreme plezalcem v tabore pod gorami. Menda se zaradi tega uničujejo poti. Ampak povpraševanje po konjih je še vedno veliko, saj se veliko obiskovalcev tega konca Patagonije odloči za ježo s konji po dolinah in tukajšnji izredno zanimivi naravi.
Mojstri preživetja in odlični borci
Kdo so sploh bili oziroma so še, kolikor jih je pač ostalo, gauči? Gaučo oziroma gaucho je bil prvotno nekakšen južnoameriški nomad na konju, kasneje pa predvsem človek, ki je bil mojster preživetja v neskončnih prostranstvih južne Amerike, seveda pa si ga še vedno ne moremo
zamisliti brez konja. Predvsem v argentinski pampi gauči še vedno slovijo kot ljudje, ki se izvrstno znajdejo na konju in povsod v divjini. Nekoč je bila ne glede na vremenske razmere in letni čas njihova postelja gola zemlja, njihov pončo jim je bil odeja, sedlo pa blazina. Ker so bili mojstri vseh mogočih opravil, so bili v času naseljevanja južnoameriških prostranstev skoraj nepogrešljivi, čeprav je bila sprva oznaka gaučo precej negativnega pomena. Imeli so jih za lene potepuhe na konjih, ki so občasno tudi kaj ukradli za preživetje. Delali so, ko je bilo to nujno potrebno, sicer pa so potrebovali samo obleko in konja, ostalo jim
je dala narava. Pa vendar brez njih ni bilo borbe za neodvisnost, ki si jo je Argentina priborila na začetku 19. stoletja, prav tako pa so se precej izkazali v borbi proti Indijancem, ki so bili tukaj na jugu južne Amerike precej trdoživi. Komaj v drugi polovici 19. stoletja jih je vojska nekako ukrotila, kar seveda pomeni, da so jih veliko pobili, ostale spravili v rezervate, njihovo zemljo pa so si prisvojili belci. Indijance je beli človek skoraj popolnoma iztrebil, dežela je sedaj večinoma poseljena, gauči pa so se počasi ustalili.
Gaučo je bil neke vrste južnoameriški kavboj. Preživetje v divjini si je zagotovil samo z nožem, lasom in po-
sebnimi kroglami, povezanimi z vrvjo - boleadoras, ki jih je uporabljal za lovljenje divjih konjev, goveda in večjih živali, kot so na primer nan-duji (južnoameriški noji), srnjad, gu-anaki (sorodnik lame) in drugo. To preprosto orožje ali bolje orodje so gauči verjetno prevzeli od Indijancev, ki so poseljevali prostranstva Argentine. Še posebej Tehuelche na jugu v Patagoniji so bili divji in so delali velike preglavice tako raziskovalcem, kakor tudi prišlekom, ki so počasi zasedali njihova ozemlja. Izredno dobro so se znašli v na sicer navideznih ravninah pampe. Razumljivo, saj so prišli v te kraje že pred dobrimi 10.000 leti, Patagonijo dodo-
Gaučo pomeni za južnoameriška prostranstva legendo o junaštvu, spretnosti in sposobnosti preživetja v nekoč 1	,	v modernih časih pa je predvsem človek, ki je rojen in živi za konje. Mate, asado, facon, boleado-
res, recado ... so samo nekatere značilnosti iz njihovega skromnega življenja v divjini pod milim nebom.
BORIS STRMŠEK
profil
bra spoznali in se prilagodili divjim klimatskim razmeram. Cauči v iznajdljivosti in preživetju v naravi niso prav nič zaostajali za Indijanci, saj so živeli ves čas v naravi in bili mojstri za iskanje sledi, ki so jih lahko našli tudi ponoči. Ko se je govedo, ki so ga pripeljali s seboj belci, razširilo po prostrani pampi, so se pogosto preživljali z lovljenjem živine, ki so jo nato prodajali na sejmih v mestih. Sedaj teh časov, ki so nam Evropejcem sicer bolj poznani z osvajanja divjega zahoda oziroma prostranstev Severne Amerike, tudi v Argentini, Čilu in sosednjih državah ni več. So pa gauči seveda nepogrešljivi na velikih kmetijah - estancijah, kjer je življenje za njih še vedno sinonim svobode. Veliko zemlje, pašniki, živina in seveda večino dneva na konju.
Rojeni na konjih
Pomen »gaucho« je dobil z leti nekoliko drugačen pomen. Sedaj so to ljudje, ki se večinoma ukvarjajo s konji in pasejo živino. Še vedno pa slovijo po skromnosti. Pod najvišjim andskim vrhom Aconcaguo je treba v nekaj deset kilometrov oddaljene bazne tabore pod goro spraviti vso opremo in to seveda ne gre brez mul, ki so mešanica med konji in osli ter dovolj vzdržljive za prenašanje težkih tovorov gor in dol. In fantje, ki spremljajo mule, dajejo videz, kakor da so se rodili na konjih. Če kakšna mula zbezlja s poti, jo hitro ustavijo z »boleadores«. Na konjih so cele dneve, ne glede na to, ali je vreme lepo ali pa brije veter, dežuje ali celo sneži. Zagorelih obrazov ob večerih nazdravljajo v vaški kantini.
Ko nas je v Puerto Natalesu v čilski Patagoniji doletel prisilen enodnevni počitek, ker nismo dobili vozovnic za avtobuse, smo se odločili za druženje s konji. Pravzaprav jahanje po okolici. In nas je prišla iskat starejša gospa v razmajani kamioneti ter zapeljala iz mesta do skromne hiške sredi pašnikov. Pričakal nas je možakar, ki je pravzaprav zelo tipičen za gauča. Ponošen klobuk, brki, široke hlače in jahalni škornji. Verjetno je nekje skrival tudi nož. Brez njega tako nihče ne more, saj ne gre za orožje, temveč orodje. Pogledal nas je, malo ocenil in vsakemu dal primernega konja. Tisti dan smo se nagalopirali in marsikaj naučili o konjih. Pa še povedal in pokazal nam je veliko zanimivih reči. Predvsem ni lahko preživeti v teh krajih s konji. Na srečo se vse
več turistov odloča za ježo, kar je dodaten zaslužek. Peljal nas je v nekakšno delavnico, kjer je sam delal sedla in ostale izdelke iz usnja, ki so potrebni za konjsko opravo. Zime so bolj problematične, saj so dolge. Pred nekaj leti je že na začetku zime
zapadlo pet metrov snega in kar nekaj konjev mu je poginilo. Kopali so tunele do ceste, ki je sploh nihče ni mogel splužiti. Ampak nekako se živi. Sicer pa iz življenja gaučov izvira precej tradicij, ki so se ohranile in s katerimi se sedaj pravzaprav
ponašajo ponekod v Južni Ameriki, predvsem v Argentini in Čilu. Tukaj gre tako za jahalno opravo, različna orodja, kot tudi za nekatere dejavnosti. Tako je bilo recado oz. sedlo gaučov kljub njihovi skromnosti in včasih celo razcapanemu videzu
pogosto okrašeno s srebrom in raznimi dragocenimi okraski. K temu seveda gredo tudi srebrne ostroge, če si je gaučo lahko privoščil obutev. Pogosto so namreč jahali tudi bosi ali pa kar v mokasinom podobnih preprostih čevljih. Podjetnej-
Goučo je bil neke vrste južnoameriški kavboj. Preživetje v divjini si je zagotovil samo z nožem, lasom in posebnimi kroglami, povezanimi z vrvjo - boleadoras, ki jih je uporabljal za lovljenje divjih konjev, goveda in večjih živali.
ši so imeli usnjene škornje. Facon je bil tradicionalen nož, ki je bil namenjen preživetju v naravi, v primeru kakšnih prepirov pa se je hitro pojavil v rokah divjih možakarjev in se neredko okrasil s krvjo. Pitje čaja »mate« je še ena od tradicij, ki je predvsem v Argentini zelo pogosta. S čajem napolnijo majhne posodice, običajno so kar iz bučk, ga prelijejo z vročo vodo in nato srkajo z nekakšnimi dolgimi kovinskimi slamicami, ki imajo spodaj na koncu filter. Asado ali meso na žaru je v pravi izvedbi odraz življenja gaučov. Na preprostih žarih pripravijo pravzaprav skoraj vse dele živali, marsikaj bi pri nas zavrgli. Konjske dirke in druge jahalne veščine, žigosanje goveda in konjev (yerra), ponekod še lahko vidimo vozove z ogromnimi kolesi (carretas), s katerimi so nekoč potovali in naseljevali nepregledna južnoameriška prostranstva ... Gaučo še vedno živi. ■
šport
»Vpliv« Kosova na igre v Pe
Ker je Kosovo mednarodni problem, je dejanje Čaviča toliko bolj odmevno zaradi prihajajočih olimpijskih iger v Pekingu. Kosovo se je odcepilo, podobno bi rad Tibet. Tega v Pekingu nočejo slišati.
MILAN LAZAREVIČ
zator sprememb, ne pa tudi zdravilo za vse slabosti,« je bil odkrit Belgijec. Po nemirih v Tibetu in sosednjih kitajskih provincah se je vzdignil val ogorčenja nad pasivnostjo MOK-a. Med zatiranjem protestov so kitajske sile ubile več kot sto Tibetancev.Vse več nevladnih organizacij poziva k boj-
va. Verjamemo, da so oblasti v državah, kjer bo potovala olimpijska bakla, dovolj odgovorne, da bodo lahko zagotovile nemoteno pot olimpijskega ognja.« Bakla bo tako potovala čet Tibet, obiskala njegovo prestolnico Lhaso in s 8848 metri najvišji vrh na svetu Mount Everest.
Kar dva dni je Evropska plavalna zveza (LEN) potrebovala, da je razvozlala napis v cirilici na majici srbskega plavalca Milora-da Čaviča. Nato ga je izključila z evropskega prvenstva. Plavalec Čavič je po izključitvi uteho našel tudi pri srbskem predsedniku Borisu Tadiču, ki je obsodil odločitev LEN-a. Čavič je na podelitvi medalj ob osvojitvi naslova na 50 m delfin nosil majico z napisom »Kosovo je Srbija«, kar so pri Evropski plavalni zvezi ocenili kot očitno politično dejanje in kršenje njenih pravil. Če ne bi bilo te izključitve, bi gotovo osvojil vsaj še eno kolajno. »Ni mi žal,« je ob vrnitvi dejal Čavič, srbska zveza pa je morala plačati sedem tisoč evrov. Čavič je s to potezo postal novi junak v svoji deželi, ki si še kako želi, da mednarodna javnost ne bi priznala Kosova, ampak tudi to, da je ta zdaj že bivša pokrajina še vedno srbska. Še več! Srbsko elektrogospodarstvo mu bo za priprave za Peking namenilo kar 40 tisoč evrov. Ta denar bodo po besedah vodilnih mož podjetja namenili vzorniku številnim mladim v Srbiji.
Poziv k bojkotu
Ker je Kosovo mednarodni problem, je dejanje Čaviča toliko bolj odmevno zaradi prihajajočih olimpijskih iger v Pekingu. Kosovo se je odcepilo, podobno bi rad Tibet. Tega v Pekingu nočejo slišati in so nasilno zatrli proteste v tej pokrajini. Predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK) jacques Rogge je pozval Kitajce in Tibetance k umiritvi protestov, v Evropi in drugod po svetu se vse glasneje izgovarja beseda »bojkot«.
Prvi je začel režiser Števen Spielberg, ki je zavrnil režiranje otvoritvene in zaključne slovesnosti. Razlog je nezadostna kitajska vplivnost na svoje zaveznike v Sudanu pri reševanju krize v Darfurju. Kitajska naj bi prodajala velike količine orožja tej državi, na-
Sporna majica
silje v Tibetu je samo še pospešilo aktivnosti politikov in športnih delavcev. »MOK ni politična, niti aktivistična organizacija. Naša odgovornost je, da za športnike pripravimo čim boljše igre v Pekingu. Nasilje je v na-
kotu avgustovskih olimpijskih iger. Kar v zgodovini olimpizma ne bi bilo prvič. Moskva in Los Angeles sta utrpela škodo zaradi uradne politike in hladne vojne. Zdaj je položaj povsem drugačen, hladne vojne ni več,
Srbski plavalec Milorad Čavič je doma junak, od sponzorjev bo za nastop na olimpijskih igrah prejel 40 tisoč evrov.
sprotju z olimpijskim duhom,« je tako Rogge sporočil svetu, ko so v antični Olimpiji slovesno prižgali olimpijski ogenj. Svečanost so skušali zmotiti protestniki, a jih je policija večino aretirala. »Verjamemo, da se bo Kitajska spremenila na boljše. Olimpijske igre so sile dobrega. So katali-
Kitajska pa je ena zadnjih komunističnih držav. In odgovor Kitajske ob incidentih pri prižiganju olimpijske plamenice: »Kitajska se nima česa sramovati. Sram je lahko le tiste, ki so zmotili slovesnost. Tudi vsaka akcija, s katero bi skušali ovirati pot olimpijskega ognja, je sramotna in škodlji-
Vpliv evropskih politikov
V času predsedovanja Slovenije Evropski uniji so se tudi zunanji ministri lotili primera Kitajske in sprejeli pričakovano odločitev. Strinjali so se namreč, da bojkot olimpijskih iger v Pekingu zaradi razmer v Tibetu ni primeren, saj so tako prizadeti le športniki. Takšno stališče je celo izrazil tudi dalajlama. »Da se bojkot ne izplača, se je namreč pokazalo že na igrah v Montrealu, Moskvi in Los Angelesu,« meni tibetanski voditelj. Slovensko predsedstvo EU se je oglasilo in med drugim zapisalo: »V preteklosti so politiki in politični režimi pogosto uporabljali in tudi zlorabljali olimpijske igre moderne dobe za različne državne, gospodarske in politične cilje. Kot najbolj skrajno sredstvo je večkrat, še posebno v času hladne vojne med blokoma, prišlo
cpehm
minuta odmora
kingu
tudi do bojkota. Vendar pa je olimpizem že od antične dobe tudi orodje medkulturnega dialoga, solidarnosti, enakopravnosti, spoštovanja, miru in prijateljstva. Zato slovensko predsedstvo meni, da bojkot olimpijskih iger v sedanjih razmerah in v letu medkulturnega dialoga ni pravi odgovor na odprta politična vprašanja. Bojkot bi lahko pomenil izgubljeno priložnost za promocijo človekovih pravic, hkrati pa povzročil veliko škodo prebivalcem Kitajske, ljubiteljem športa in predvsem športnikom. Spodbudno je, da je bojkot zavrnil tudi dalajlama.«
Oglasil se je ambasador za strpnost in fair play Miro Cerar, najuspešnejši slovenski športnik na velikih tekmovanjih. Ta je prav tako proti bojkotu olimpijskih iger. »Sem proti temu, da bi politiko mešali s športom. In to iz več razlogov, najpomembnejša pa sta dva. Pri vsakem bojkotu tekmovanj največ izgubijo športniki, ki se trdo pripravljajo na športne dogodke in dolga leta odrekajo, potem pa jim je odvzeta pravica, da se pomerijo na športnem polju. Ob tem pa je šport eno redkih, če ne celo edino področje, kjer se med seboj pomerijo tudi morebitni tekmeci in sovražniki, ob tem pa imajo s tem tudi možnost, da med seboj govorijo.«
In tako se vse vrti v krogu. Varnostne razmere bodo poostrene. Bolj se bodo približevale igre, bolj bo tibetanski problem nekoliko potisnjen na obrobje. Več bo govora o onesnaženosti zraka v Pekingu. Tam je registriranih kar 3,3 milijona avtomobilov, oblasti nameravajo v času iger vpeljati sistem sodih in lihih registrskih tablic. Lastnikom avtomobilov pa v času neuporabe jeklenega konjička nameravajo izplačati odškodnino. Kitajci bodo predstavili sodobne objekte, ki so bili zgrajeni v zelo kratkem času. Nekdo se bo še spomnil, da so v začetku leta aretirali 38 ljudi, vpletenih v korupcijo pri izgradnji objektov. Korupcija je spodnesla tudi župana Pekinga. A tudi to bo pozabljeno, ko bodo v soju žarometov nastajali novi olimpijski junaki. Vsi športniki so načeloma proti vmešavanju politike. A kdo lahko zagotovi, da se na igrah ne bo spet našel kakšen Čavič in s svojim dejanjem razburkal športno in politično dejavnost.	■
Čudež v času, ko so velikana mnogi videli že z eno nogo v grobu, napovedovali črn scenarij in so se upniki skoraj že sprijaznili, da denarja ne bodo videli. To ni bilo dovolj za mir v biši, Rajgelj je odšel in vpil, da so vsega krivi lokalni politični priskledniki. Puščice naj bi usmeril na tiste člane upravnega odbora, ki prihajajo iz občinskih struktur.
Ujetnica različnih interesov
Se en direktor se je moral posloviti iz Tivolija. Razlogi za sporazumno prekinitev so nenavadni, ravno v času, ko naj bi Olimpija kmalu končala sanacijo, povzročeno z nevestnim poslovanjem na prelomu tisočletja. Nasploh so direktorji pri Olimpiji doživeli različne usode. Eni so odstopili, drugi zamenjani, domala vrženi na cesto, z Janezom Rajgljem pa so prišli do sporazumne ločitve.Zdaj že bivši direktor Rajgelj pravi, da je imel vseskozi težave, a trenja so še naraščala, ko je trener Memi Bečirovič zahteval nove igralce, Rajgelj pa je dejal, da ni denarja. Bečirovič je odšel, Rajgelj pa dobil prvo »zaušnico«, ko niso izvolili njegovega favorita Andreja Urlepa, temveč iz ZDA pripeljali javnosti dokaj neznanega srbskega strokovnjaka Aleksandra Džikiča. A to je le vrh ledene gore v obdobju, ko si je Rajgelj postavil cilj: sanacija pred rezultati. Za pomemben uspeh si šteje, da v tem času nihče ni zapustil Tivolija, kot je bil lani primer, ko so za finale državnega prvenstva komajda »skrpali« moštvo in naslov prvaka tudi izgubili.Olimpija je nedvomno edina slovenska košarkarska institucija, v širšem pomenu bi dejali slovenska. Ni kluba, razen celjskih rokometašev ali vsaj deloma obeh hokejskih klubov, ki bi dosegel takšno širino. V vsej zgodovini je bila predmet igric, boja političnih elit. Mnogi so z angažiranjem v Tivoliju predvsem videli priložnost za samopromocijo, drugi spet finančni interes, kako izropati blagajno. To je pripeljalo skoraj do kolapsa. Vzrok. Težave so se začele po zaključnem turnirju evrolige leta
1997. Tretje mesto v Evropi je sprožilo evforijo, katere ni mogel zadržati niti pokojni direktor Ivo Zorčič. Zanj pravijo, da je bil »rdeči« direktor, da ga je na to mesto postavil sam Milan Kučan. A poznavalci razmer v tivolskem ligašu so znali povedati, da je posloval vestno in imel rad red. Dvakrat je premeril, preden je odrezal. Potem so vajeti prevzeli drugi. Opiti z uspehom iz leta 1997 so začeli tekmovati z evropskimi bogataši. Budžet je rasel, potrebe tudi, vendar pravega denarja je bilo vse manj. Komaj štiri leta po velikem uspehu so razglasili, da je na računu velik minus. Od takrat traja boj za preživetje, menjaval se je upravni odbor, direktorji. V poskus reševanja se je vključil skrivnostni Modul group, a je bil hitro izgnan iz države tudi po zaslugi političnih interesov. Posledice. Mladi košarkarji že nekaj let nočejo igrati v tem klubu, saj se raje odločijo za tujino. Tivoli je večkrat spominjal na avtobusno postajo, kjer so se za kratek čas zadržali tuji košarkarji dvomljive kvalitete. Rezultatski padec je bil očiten, saj so Ljubljančani v drugem delu evrolige nazadnje igrali leta 2004, izgubili so vodilno vlogo na Jadranu, celo doma jih nihče več ni spoštoval. Zadnji direktor Rajgelj je pred letom dni omenil dolg 5,7 milijona evrov. Vsota, ki jemlje sapo. Rajgelj je le kot buldožer izpeljal sanacijo, nekatere prisil, da so odpisali večino terjatev z rekom boljše vrabec v roki, kakor golob na strehi. Bojda je zdaj le še desetina nerešenih težav. Čudež v času, ko so velikana mnogi videli že z eno nogo v grobu, napovedovali črn scenarij in so se upniki skoraj že sprijaznili, da denarja
ne bodo videli.
To ni bilo dovolj za mir v hiši, Rajgelj je odšel in vpil, da so vsega krivi lokalni politični priskledniki. Puščice naj bi usmeril na tiste člane upravnega odbora, ki prihajajo iz občinskih struktur. Občina sodi med ene izmed skrbnikov, v teh strukturah pa je denimo Peter Vilfan, ki je na volitvah odločno podprl zdajšnjega župana Zorana Jankoviča ter dobil mesto v mestnem svetu. Jankoviču (tudi Vilfanu) ni vseeno, kaj se dogaja z Olimpijo. Lahko bi dejali, da je Vilfan njegova podaljšana roka. Da se je Rajgelj zameril Vilfanu, o tem nihče noče govoriti, sporočilo o prisklednikih je bilo zanj dovolj. Olimpija ima z evroligo še enoletno pogodbo, potem elitno tekmovanje čaka prevetritev. Pogoj, da bi klubi udeleženci imeli dvorano z najmanj 9000 gledalci, bo verjetno prestavljen za leto dni. Do takrat bo Ljubljana že imela sodobno dvorano, a tudi to ni zagotovilo, da bo v novi dvorani v Stožicah gostovala evropska elita. Zavoljo statusa kluba (to še vedno deluje kot društvo) obstaja nevarnost, da bo Olimpija še naprej talka različnih interesov. Klub za delovanje potrebuje velika finančna sredstva, zato bodo različni sponzorji zahtevali določene rezultate. Razen če bi prišlo do dogovora sorodnih gospodarskih družb, sorodnih interesov, povezovalni člen pa bo ravno Jankovič. Ta je bil pred dvema desetletjema prav tako izgnan iz Olimpije. Prava rešitev Olimpije bi bila ustanovitev podjetja s čistimi računi. V nasprotnem primeru bo v prihodnje, kot društvo, še naprej predmet kupčkanja.	■
religije
Sedem grehov za boljši svet
GREGOR LOZAR
V začetku marca je v javnost pricurljala vest, da je Gian-franco Girotti, tesen sodelavec Benedikta XVI., v Osservato-re Romano v imenu rimskokatoliške cerkve objavil nov spisek smrtnih grehov. Do zdaj je že postalo jasno, da bodo novi grehi zamenjali in ne dopolnili seznam obsojenih na jok in škripanje z zobmi, in čeprav nas mika, da bi si poskušali zamisliti peklensko prestrukturiranje, bi to vendarle nekoliko preseglo meje se-riozne publicistike. Zato bomo raje ostali v empirično dokazanem svetu in, ne da bi se vprašali, ali se je danes še sploh smiselno groziti s človeškimi nabodali, za začetek primerjali oba seznama.
Preteklost
Sedem grehov je znanih že iz prvih stoletij krščanstva, v klasični obliki pa jih je zapisal Gregor Veliki v 6. stol. n. š. Služili so predvsem pedagoškim namenom in veljali za dopolnilo desetim zapovedim iz Stare zaveze. So grehi hujše kategorije, za katere se ni možno odkupiti s kesom ali vzornim življenjem, ampak le s spovedjo in obhajilom. Že od začetka je imela monopol nad očiščenjem napuha, zavisti, pohlepa, pohote, požrešnosti, jeze in lenobe samo Cerkev. V tem kontekstu so bili tudi aparat moči in nadzora in zato se je skozi stoletja pod njihovo okrilje zinterpretiralo široko polje dejavnosti. Greh pohote je recimo obsegal predporočni seks, vse spolne prakse, ki niso služile izrecno reprodukciji (masturbacija, oralni in analni seks itd.), večino spolnih deviacij, neredko pa tudi prakse, ki s spolnostjo niso imele nobene veze, saj se je recimo govorilo o pohoti duha ... V tem smislu govorimo o široki aplikativnosti smrtnih grehov, o čemer pa bo še govora.
Če jim zaenkrat vzporedno postavimo novih sedem grehov, ki so uničevanje in onesnaževanje okolja, prekomerno bogatenje, ki povzroča bedo in siromaštvo, pedofilija, splav, znanstveni poskusi na ljudeh, manipuliranje z genskimi zapisi, genetične spremembe, preprodaja drog, ugotovimo, da so se nekateri grehi, kot so zavist, požrešnost, jeza in le-
noba, skoraj docela porazgubili, drugim, recimo pohlepu ali pohoti, pa se je močno zmanjšal domet. Od vse silne spolnosti sta tako grešna le še pedofilija in splav (ki sta izenačena!!!), kar je vernim izprijencem tega sveta, recimo posiljevalcem ali preprodajalcem orožja (sporno), v nedvomno olajšanje. Na videz se je obseg grehov torej močno zmanjšal, in ker se nobena institucija ne
odpove moči kar tako, je to najmanj vprašljivo.
Sedanjost
Naslednja stvar, ki nam je padla v oči, je premestitev celotnega registra od lastnosti k dejanjem. Za ponazoritev vzemimo primer iz Biblije. Gradnja Babilonskega stolpa je šolski primer napuha, je dejanje, s katerim se je človek hotel kosati z bo-
gom in bil zato kaznovan. Pri tem dejanju so bile navzoče široke ljudske množice, pa vendar jih vseh po vrsti ne moremo poslati med peklenščke. Napuha lahko okrivimo le pobudnika gradnje in ostale, ki so tekmovali z bogom, ne pa recimo gradbenika, ki je s tem služil vsakdanji kruh. Stari grehi so bili osebnostne lastnosti in kot taki zmeraj subjektivni, to pa pomeni, da je bil greš-
$
C-
%
religije
nik zmeraj znan. Za protiprimer pa vzemimo onesnaževanje in uničevanje okolja. Okolje lahko uničujejo tako organizacije (tovarne, ki v okolje spuščajo bogvekaj) kot posamezniki (ki recimo mečejo po tleh polivinilaste vrečke). Obsojamo greh in ne grešnika, kar je lepo, dokler tega podrobneje ne pogledamo. Ni se treba vprašati, kdo bo šel v pekel (saj je njegov obstoj najmanj vprašljiv), dovolj je, da se vprašamo, kdo bo stigmatiziran. Kdo v tistih tovarnah, ki onesnažujejo okolje, bo storil smrtni greh? Direktor, ki ni imel dovolj moči, da bi to preprečil? Njego-
va tajnica, ki doma striktno loči odpadke? Delavci, zadolženi za odplake? Delničarji? Nadzorni in upravni odbori? Objektivno k onesnaževanju prispevajo vsi, subjektivno je lahko vsak od njih nedolžen. S premestitvijo z lastnosti na dejanja grehi po eni strani ne zajamejo samo oseb, odpira vrata grešnosti institucij (obsodimo lahko neko tovarno scela, kar do zdaj ni bilo mogoče) in s seznama je vidno, da Cerkev napada gospodarstvo in predvsem medicino, torej področja, ki naj bi poskrbela za našo tostransko dobrobit, pa tudi »dilerje« (po Baudelair-
ju droge ustvarjajo umetne raje), kar nekako pomeni, da hočejo »pomesti s konkurenco«, po drugi strani pa iz greha izpade grešnik. To pa dobiva absurdne razsežnosti, ko povprašamo, kdo je kriv za splav, zdravnik, pacientka, zaposleni v tovarni medicinskih orodij, rudarji. Vse postane naravnost absurdno pri pedofiliji. Sicer spoštujemo cerkveno samokritiko, ampak če je greh pedofilija, ali to ne pomeni, da je na primer štiridesetletni posiljevalec enako kriv kot štiriletna žrtev. Garancije, da temu ni tako, enostavno ni.
Prihodnost
Poglejmo pod prste še ostalim grehom. Omenimo še enkrat problem splava in pri tem zanemarimo, da v slovenščini pomeni tako vodno polovilo (je festival Lent, izvorno splavarski praznik, proslava greha?) kot naravno prekinitev poroda (spontani splav), prav tako kot abortus (namerna in umetno povzročena prekinitev nosečnosti). A jezikovne partikularnosti so pri univerzalnem verovanju drugotnega pomena. Pomembnejša je kontracepcija, ki se zaradi dejstva, da onemogoča spočetje in s tem prekinja morebitno rojstvo, pa tudi zaradi prahu, ki ga okrog nje dviguje cerkev (znana je izjava visokega dostojanstvenika, da je bolje umreti od aidsa kot uporabiti kondom), znajde hudo blizu splava. Če tega vzamemo dovolj ohlapno (recimo kot namerno preprečevanje rojstev), pa prav sredi njega. Eden izmed problemov seznama je namreč ta, da pojmi niso natančno opredeljeni. Recimo, kaj je prekomerno bogatenje in kaj beda. A gremo še nekoliko dalje in se samo za trenutek ustavimo pri znanstvenih poskusih na ljudeh. Sliši se zelo mengelejevsko. A če premislimo bolje, kako spustiti neko novo zdravilo, predhodno testirano na živalih (je to uničevanje okolja?) v prostor, ne da ga prej preizkusijo v nadzorovanem okolju. Odgovora sta zgolj dva. Prenehati razvijati nova zdravila in se priporočiti božji milosti in pogrebnim zavodom, ali pa dati zdravila na trg netestirana, kar bo najbrž še najboljši odgovor. Najbolj absurden od vseh smrtnih grehov pa se mi zdi ta, ki govori o manipuliranju z genskimi zapisi in genetičnimi spremembami. Tudi ta je visoko doneč, saj nam v prvem momentu padejo na pamet spački genske alkimije in kataloško naročanje popolnih človečkov. Umet-
nost nam je ta strah vcepila dovolj globoko, da zanemarimo, da je odslej smrtni grešnik vsak, ki v sadovnjaku cepi slivo na breskev, da dobi nektarino. Razvoj novih, bolj odpornih vrst (recimo pšenice) in iz tega grozeče svetovne lakote, bolezni pač ne poznajo smrtnih grehov, niti ne bom posebej obdeloval, sploh ker je škropljenje itak uničevanje narave (pravi genocid nad klicami, žužki in plevelom). Problem je namreč daljnosežnejši in tiči v genetskih spremembah. Tako spermij kot jajčece imata namreč le polovico genskega zapisa, in ko se pri uspešni spojitvi združita, pride do genske spremembe par exelence. Po eni strani zato, ker se spremeni genska struktura dotedanjih celic, po drugi strani pa zato, ker je s tem zapis, ki nastane, nov genotip, genski je - razen v primeru enojajčnih dvojčkov - drugačen od vseh ostalih, do tedaj obstoječih in zato že po definiciji spremenjen. Dvojna sprememba genskega materiala, glede na izvorne celice in glede na okolje, pa nas pripelje do čudovitih paradoksov. Iz smrtnega greha genetičnih sprememb je možno uteči le v smrtni greh manipuliranja z genskim materialom (edino pri kloniranju ostane genotip nespremenjen) ali pa v smrtnemu grehu bližnjo (če ne celo istovetno) uporabo kontracepcije. V obeh primerih je rezultat isti. Če si nočete nakopati smrtnega greha, od zdaj naprej ni več možno imeti otrok.
Sklep
Dejansko lahko povemo najmanj o zadnjem grehu, ki je preprodaja drog. Lahko bi se sicer izgovarjali na jezikovne posebnosti besede preprodaja in ugotovili, da grešijo zgolj tisti, ki drogo kupujejo in prodajajo, ne pa oni, ki na vrtu gojijo mak, v garaži pa proizvajajo heroin, lahko bi omenili tudi znano Marxovo formulo, da je religija opij za ljudstvo, in sklepali, da se Cerkev boji konkurence, lahko bi sklepali, da se je Cerkev v želji odgovoriti na nove grožnje človeštvu v času globalizacije malenkost preveč naslonila na pop kulturo in legitimirala pošasti, ki zadnja desetletja strašijo po ameriški filmski industriji. Pa vendar se mi zdi bolj smiselno ponoviti, da so novi smrtni grehi usmerjeni predvsem k dejavnostim, ki skušajo, pogosto na etično sporen način, olajšati naše bivanje na Zemlji. Kajti kdor ne trpi, ne rabi odrešenja.	■
btm
V\
!
V!
umetnost
Woody Allen in nevrotični so
Režiser, ki je spremenil slog komedije, človek, ki je v film prenesel lastna prepričanja o filozofiji, umetnosti in nasploh o življenju in tako postal nepogrešljivi del ameriškega filmskega sveta in pa tudi umetnostnega filma kot takega, ustvarja še danes in kot tak še zmeraj navdušuje svoj krog občudovalcev in privablja novo občinstvo, ki ga je vedno več.
ALJAŽSELINŠEK
Woody Allen in njegova nova muza Scarlett Johansson.
Kako opisati filmskega režiserja, katerega ustvarjalno delo sega čez petdeset let in vsebuje več kot deset nominacij za oskarja, šest BAFTA (British Academy of Film) nagrad in se nenazadnje začini s prejeto palmo za življenjsko delo leta 2002 na prestižnem filmskem festivalu v Cannesu? Kakorkoli, poudarimo lahko, da gre za velikega filmskega umetnika, ki je zraven več kot trideset naslovov, pri katerih je igral vlogo režiserja, scenarista ali kar oba, prav tako ustvaril več gledaliških iger in kratkih zgodb. Zanimivo pri režiserju pa je dejstvo, da je v večini njegovih del kar sam odigral pomembnejše filmske vloge, torej akterje, s čimer postane še bolj izpostavljen na umetniškem filmskem parketu. Prav tako je za glavne ženske vloge v njegovih filmih izbiral med stalnimi imeni, ki se nenehoma pojavljajo v njegovih filmih in so nemalokrat tudi njegove izvoljenke. Gre za Diane Keaton, Mio Farrovv, Judy Davis, Alan Alda, Dianne VVest in nenazadnje še Scarlett johansson. Woody Allen ima pri scenariju proste roke, kar pomeni, da pred snemanjem za slednjega od studia ne potrebuje odobritve. Da pa ga New York ozi-
PODLUPO
roma tamkajšnja kritična glasila obožujejo, pa niti ni tako nenavadno, saj, kot pravijo nekateri, vidijo v njegovih filmih fantazijo njih samih. Seveda je veliko avtorjevih filmov postavljenih prav v New York. Torej, Woody Allen je
v svojem ustvarjanju izoblikoval poseben »filmski žanr« in vzporedno s tem lik, ki ga je največkrat odigral kar sam in predstavlja temelj njegovih filmov ali kar celotnega opusa. S tem likom je postal tako specifičen, da se
Filmografija
Whats Up Tiger Lilly? (1966), Take fhe Money and Run (1969), Bananas (1971), Everything You Always Wanted to Know About Sex, But Were Afraid To Ask (1971), Sleeper (1973), Love and Death (1975), Annie Hall (1977), Interiors (1978), Manhattan (1979), Stardust Memories (1980), A Midsummer Nights Sex Comedy (1982), Zelig (1983), Broadway Danny Rose (1984), The Purple Rose of Cairo (1985), Hannah and Her Šisters (1986), Radio Days, September (1987), Another VVoman (1988), Crimes and Misdemea-nors (1989), New York Stories, Aliče (1990), Shadovvs and Fog (1991), Husbands and Wives (1992), Manhattan Murder Mystery (1993), Bullets Over Broadway (1994), Mighty Aphrodite (1995), Everyone Says I Love You (1996), Deconstructing Harry (1997), Celebrity (1998), Svveet and Lowdown (1999), Small Time Crooks (2000), The Curse of the Jade Scorpion (2001), Hollywood Ending (2002), Anything Else (2003), Melinda and Melinda (2004), Match Point (2005), Scoop (2006), Cassandras Dream (2007).
je določenemu krogu gledalcev priljubil in so tako postali njegovo zvesto občinstvo, vendar pa se je določenim odtujil. Res pa je, da je nemalokrat režiser svoj kritičen pogled na svet uporabil oziroma izrabil za prikaz lastnega škandaloznega življenja. Poudariti moramo, da so njegovi filmi močni v dialogu, kar pomeni, da je scenarij dobro izdelan, kar samo potrjuje režiserjevo predhodno izobraženost v pisanju. Njegovo delo se velikokrat interpretira skozi Freudovo psihoanalizo, kar ni naključje, saj avtor nemalokrat obravnava represijo, željo in pa tudi seksualnost. Velikokrat pa se v režiserjevih dialogih najde tudi vzporednica z velikimi filozofi. Obravnava eksistencialne tesnobe, krize oziroma obupa na humoren način tako postane režiserjev prepoznav-
dobnik
ni znak. Druga velika značilnost pa je prežetost s smrtjo, ki jo avtor razume na način prisotnosti v svetu, kar pomeni, da smo z njo zmeraj seznanjeni. Namreč sam življenjski prostor, način življenja in prisotnost Boga nam neposredno kažejo in izpostavljajo smrt, s katero smo ljudje kot nepopolna bitja soočeni.Woody Al-len, rojen v Brooklynu, je začel svojo kariero kot pisatelj za komika po imenu David Alber in se je v svojih mlajših letih tudi preizkušal v vlogi »stand up komedijanta«. Za režijski prvenec velja film z naslovom VVhats Up, Tiger Lilly (1966), ki ga je posnel, ko je bil star enaintrideset let. Že leto kasneje pa se je pojavil v parodiji filma Jamesa Bonda, Casino Royale, kar pa mu je začrtalo jasno pot v filmskem ustvarjanju. Leta 1975 posname film Love and Death, parodijo Napoleonovih vojn, ki za nekatere še danes velja za njegov najbolj odmeven film nasploh. Res pa je, da je uradno na pročelje prodrl z znamenitim z Oskarjem nagrajenim delom Annie Hall (1977), s katerim naj bi ustvaril zanj znameniti slog »nove« komedije. Prav v tem filmu, sofisticirani komediji iskanja smisla življenja, se sam Woody kot glavni lik v filmu nemalokrat tudi obrača k občinstvu in ga nagovarja, kar nas nehote lahko spomni na veliko obdobje francoskega novega vala. Kakorkoli, film je dokončno določil rojstvo nove inteligentno kompleksne komedije v ameriški produkciji, ki bo Allena še nemalokrat zaznamovala in spremljala celotno filmsko kariero. Z Man-hattnom (1979), nepogrešljivim slavospevom New Yorku, pa se je dokončno dokazal in utrdil med vodilnimi režiserji sveta. Sam režiser je nemalokrat pokazal tudi vpliv velikih režiserjev, kot sta bila npr. Ingmar Bergman in Fede-rico Fellini, ki sta ga pustila nanj. Režiser se je torej z delom v zadnjih dveh desetletjih izpostavil in prebil med prve vrste ameriških filmskih ustvarjalcev in dokazal, da lahko resen režiser ustvarja tudi v mnoštvu ameriškega komercialnega filma. ■
u
(D
>
Q_
O
>V)
O
Če so bile v 19. stol. ženske histerične, s(m)o zdaj vitke ženske stigmatizirane za anoreksi-čarke. Poenostavljajoči diskurzi pač zaradi dihotomije dobro/slabo vitkost obravnavajo skoraj vedno kot anoreksijo.
Vitkost * anoreksija
Zensko telo, ki je na stalnem javnem displeju in izpostavljeno konstantnemu pogledu/nadzoru/ ocenjevanju Drugega, mora v trenutnih kulturno-zgodovinskih koordinatah dosegati zapovedane lepotne telesne normative. Npr. barok je slavil razkošno in zamaščeno žensko telo, vitko žensko telo pa se je kot lepotni standard prvič pojavilo konec 19. stoletja med višjimi razredi v anglo-ameriškem okolju in velja še danes, javni konsenz o »normalnem«, v tem primeru o »normalni« teži/videzu/obnašanju, je vpet v medijske, znanstvene in vsakodnevne diskurzivne politike ter v retoriko, kar pomeni, da je »resnica« o »normalnem« spremenljiva, v stalnem pogajanju, neulovljiva in NIKOLI v prid ženskam. Tiho pravilo je, da se nevitkim ljudem ne omenja njihove telesne pre-komernosti, vitke pa se lahko oblaja/napada/modruje in a priori »poštempla« za bolne/ anoreksične/problematične, kar počnejo tako moški kot ne-vitke ženske do vitkic. Kratko o konstrukciji ženske zavisti: še pred 200 leti ženske niso bile zavistne na vitko žensko, saj je to pomenilo, da je leta revna/betežna/neškodljiva. Vitkost pomeni obvladovanje
lastnega telesa in samodisciplino ne glede na to, ali je vitkost posledica genskega materiala, drugačnega lajfstajla ali pa res stradanja. Če se je v zgodovini žensko povezovalo tudi s požrešnostjo, pomeni, da ima vitka ženska očitno apetit po nečem drugem (če že po fast foodu ne). ManE-ater je prva seksistična in nič kaj seksi asociacija, ki pade na konzervativen (brez)um. Morda ima apetit po družbeni ali politični moči, naravno dodeljeni moškemu. In če obvladuje telo, obvladuje verjetno tudi svoj (raz)um. Nevarno.Vitkost pomeni tudi emancipacijo od materinskega/rodilnega telesa, ki je imobilno/nefleksibilno telo, saj ne more pobegniti. Tako dejansko kot metaforično. Pred patriarhatom, stereotipi, miti, ideologijami, resnicami itd. Materinsko/rodilno/ ogromno telo se želi reducirati na eno samo funkcijo: reprodukcijo potomcev/potomk, edino od narave in boga dano nalogo vsake ženske. Da bi se omilili neizprosni standardi, ki obsojajo tako suhe kot debele ženske, se skušajo infiltri-rati skozi popularno kulturo, tem najudarnejšim sredstvom indoktrinacije, drugi standardi, ki bi naj bili bolj »demokratični« do ženskega telesa.
Ampak spet gre za standarde/ pravila/normative. Npr. obline so trendi take, kot jih ima Be-yonce. In če jih nimaš? Monumentalne riti, poskočnih jošk, bakrene kože? Plastika potemtakem? Ko se skuša kot trend sfurati matronast tip ženske, je čas za alarm. Retradiciona-lizacija žensk v klasične vloge matere/gospodinje/žene je na pohodu.
Nekaj manipulativnega pa je v napadanju suhic oz. vitkosti. Če se več kot polovica žensk ubada s prekomerno težo (kar je subjektivnega značaja), je pač treba zakom-pleksati še drugo polovico. Da te pa nimajo dovolj teže. Da ja ne bi ženske pozabile, da se nas presoja/obsoja le na podlagi telesa. Vitkega ali nevitke-ga. Meja je tanka tako, kot so tenke tudi manekenke, te 1,80 metra visoke gazele, ki se jih je hotelo po hitrem postopku okriviti za porast anoreksije. Kot da so grešne koze. Btw., antične device so se včasih izstradale do smrti. Tako kot katoliški gorečneži. Moralna panika je odlično orodje, ko nastane domnevna grožnja ustaljenemu (moškemu) redu.
Na pluralnost ženskih postav - koščene, zalite, baročne, barbikaste, nabildane. Ima jih još! Respect.	■
recenzije
PIŠE: ALEŠ KUSTEC
I.C.E.
Dig!!! Lazarus Dig!!!
(Mute/Dallas, 2008)
(God BlessThis Mess, 2008)
SKM BANDA
Yes Yes Vindictive
(Brille / PIAS, 2008)
MM*
OPERATOR PLEASE
Radijske lestvice imajo v ponudbi še eno zasedbo domačega pop rocka, študentske žurke na prostem pa še en izziv več, da med rajajočim poskakovanjem na zabavi brez glave dvigne v zrak svetleče mobitele. Po Tabu, Alyi, Yogurt, Leeloojamais imamo opravka s še eno nasmejano frontvvomanko s fanti v sofisticiranih, trendovsko izbranih oblačilih-ličilih, ki igrajo všečno preproducirano godbo za mimogrede.
Svetovljan Nick Cave se ne bori več z demoni. Po umetniških in življenjskih preizkušnjah je prišel do notranjega miru, ki ga je našel tudi v Bibliji. Z novo ploščo se je obrnil k biblijskemu ubogemu Lazarju. Če je nekoč zdravil travme s pa-tosom, iz katerega so zrasle groteskne, a zelo všečne balade, je z novimi prožnimi pesmimi vzplamenel mogočen plamen harmonije in kaosa rock-poeta in slabih se-
NICK CAVE & THE BADSEEDS men.
Šamar - Janka
Prekmurski kvartet se je po prvencu Patentat dodobra izvežbal na odrih in postal ena markantnejših instrumentalnih zasedb daleč naokrog. Na novem, drugem albumu je postrockovske šablone zapostavil, jih premazal z dovršeno glazuro in širina avtorskega potenciala je zableščala: "Glasba je poezija! " ŠKM Banda jazzira na rockov-ski način, afro-karibske elemente sprevrže v nažiganje. Nova Polska malca!
Eden izstopajočih marketinških trendov v aktualni glasbeni industriji je poplava najstniških skupin. Avstralski kvintet treh punc in dveh fantov je eden takših. Vokalno, instrumentalno in stilistično ne skriva zagledanosti v Karen 0 iz Yeah Yeah Yeahs in Beth iz Gos-sip. Poskočne pesmice so na tem vročem albumu prekinjene z ba-ladicami, ki mladostniški vihravosti dolijejo otroško igrivost in naivnost.
Dva dni v Parizu
(Deux Jours A Pariš, 2007)
V kinu od 3.4.2008
Pri vsaki resnejši zvezi pride prelomno obdobje, ko se iluzije drug o drugem začnejo razblinjati ter začnemo partnerja spoznavati dejansko takšnega, kot je. V veliko pomoč pri tem so nam zagotovo tudi starši partnerja, ki običajno poosebljajo ravno tiste lastnosti, ki nam pri slednjem gredo najbolj na živce. Potencialne razlike med partnerjema so toliko večje, kolikor se razlikujeta njuna izvirna kulturna okolja. In prav to se zgodi Francozinji Marion (Julie Delpy, tudi režiserki in scenaristki filma) ter Američanu jacku (Adam Goldberg), ko se na svojem potovanju po Evropi za dva dni ustavita pri njenih starših v Parizu. Jack je zgrožen nad seksualno odprtostjo njenih staršev, ki poleg vsega ne obvladata dobro angleščine ter se zabavata na njegov račun v francoščini. Piko na i dodajo še bivši fantje Marione, ki se pojavljajo kot gobe po dežju ter jo še vedno osvajajo. Za Jacka je vse to preveč in konec se zdi neizbežen. A bolj ko resnica boli in se konec zdi najlažja rešitev, večja je možnost, da se med dvema razvije resnična ljubezen.
Za vse parčke pred razhodom. (+3)
Tekla bo kri
(There will be blood, 2007)
V kinu od 3.4.2008
Nafta poganja svet - poganja trak-
torje, avtomobile in letala. Nafta greje svet - greje poslopja, v katerih živimo in delamo. Nafta uničuje svet - uničuje okolje in povzroča segrevanje ozračja. Nafta ubija svet - ubija ljudi, ko se države zanjo vojskujejo. In tako kot se svet vrti okoli nafte, se tudi življenje Daniela Plainvievva (Daniel Day-Lewis, oskar za glavno moško vlogo) vrti okoli nafte. Celotno njegovo življenje je podvrženo zgolj nafti. Tudi »svojega« sina ima predvsem za ustvarjanje podobe družinskega človeka, kateremu ljudje prej zaupajo posel z nafto. Revne lastnike zemlje, pod katero se nahaja nafta, zmanipulira tako, da sam pobere večino bogastva. Nafta je njegov smisel življenja, njegov bog, zato ne potrebuje cerkve, slednja kvečjemu potrebuje njega oziroma njegov denar. Daniel Plainvi-ew pa zaradi prekletstva nafte izgublja človeške poteze in se spreminja v naftno korporacijo. Slednje dandanes prav tako izkoriščajo svoje monopolne položaje in beležijo astronomske dobičke na račun malih ljudi. Film je bil osemkrat nominiran za oskarja. Prekletstvo nafte. (4)
Katera je prava (Definitely, Maybe, 2008)
V kinu od 10.4.2008
Naše življenje je kot film razno raznih zvrsti; malo drame, romantike, erotike, tragedije ... Večkrat bi si morali zavrteti ta film v svoji glavi. Včasih se je dobro zamisliti nad samim sabo in svojim življenjem. Če se zavedamo svoje preteklosti, potem istih napak praviloma ne bomo več ponavljali. Vendar je najbrž težko gledati svoje življenje objektivno. Nekako bi se morali prepričati, da je vse le film s scenarijem, ki ga je napisala recimo uso-
Prizor iz filma Tekla bo kri
Na liniji
Prizor iz filmo Preden se stegneva
PISE: GREGOR LOZAR
recenzija
i
!3#T
da, in da smo mi v glavni vlogi. Nič dramatičnega. Film pač. Tudi Will Ha-yes (Ryan Reynolds) si nehote prisiljen ogleda film o sebi, saj ga mora sam predvajati svoji hčerki Mayi (Abigail Breslin). Slednjo zanima, kako je spoznal njeno mamo, s katero se Will ravnokar ločuje. Ker si film ogleduje tudi njegova hčerka, je Will prisiljen malo popačiti resničnost. Tako razloži trojček kot igro, ki se jo igrajo odrasli, ko jim je dolgčas. Spremeni pa tudi imena vseh žensk, v katere se je zaljubil, tako da mora Maya ugotoviti, katera je njena mama. Možnosti: ljubezen iz mladosti, dolgoletna prijateljica ali očarljiva novinarka?
Soočanje s svojim življenjem. (3)
Preden se stegneva (The bucket list, 2007)
V kinu od 17.4.2008
Življenje je potrebno živet tako, kot da boš jutri umrl. Tolikokrat ponovljena in tolikokrat »narobe« razumljena fraza. Kaj pomeni živeti na polno? Izživeti svoje sanje, svoje želje ... Morda, a
hkrati pomeni živeti tako, da sprejmeš smrt kot naraven del življenja. Življenja namreč ni brez rojstva, a tudi brez smrti ne. Resnično na polno lahko živiš šele takrat, ko sprejmeš minljivost sebe in tega sveta. Takrat odpade mnogo stvari, vsekakor naš ponos pa zamere in tudi pehanje za bogastvom ... in se rodi nekaj novega - ljubezen. Ponavadi ljudje začutijo največ ljubezni, ko jih življenje pošteno strese. Takrat ljudje začnejo sočustvovati drug z drugim, ne glede na barvo kože ali materialno blagostanje. Tudi korporacijski milijonar Edvvard Cole (jack Nicholson) in delavski mehanik Carter Chambers (Morgan Freeman) na bolniški postelji postaneta prijatelja, čeprav v življenju nimata ničesar skupnega. Eden je lastnik bolnice, drugi zgolj navaden pacient, a oba z nekaj meseci življenja. Zato naredita seznam svojih želja pred smrtjo in se odpravita na potovanje po svetu. A bolj kot vsa nora doživetja na poti ju osreči in osvobodi soočanje s samim sabo in s svojim življenjem. Življenje na polno. (+3)
Gregor Strniša: Pogled v vesolje
Zbrane pesmi nam, kot pove že naslov, prinašajo Strnišev pesniški opus v celoti. Zbranih je sedem pesniških zbirk, ki jih dopolnjujeta in nadgrajujeta še dva avtopoetološka spisa, Relativnostna pesnitev in Predgovor k izboru pesmi Vesolje. V knjigi pa ne boste našli besedil za popevke, ki jih je Strniša redno pisal (Zemlja pleše, Orion), in songov iz dram in radijskih iger. Nekoliko problematična je objava zbirke Vesolje, ki je bila že v začetku tematski izbor. Pod tem naslovom so v knjigi objavljeni le cikli, ki se v drugih zbirkah ne pojavljajo, in že omenjen avtorjev predgovor, manjka pa vsaj kazalo, ki bi zainteresiranemu bralcu omogočilo rekonstrukcijo izbora. Opravka imamo pač s komercialno in ne s kritično izdajo, zato tudi kazal drugih izborov (recimo Svetovje) ne pogrešamo preveč.
Neizprosni optimizem bi bil poskusiti razčleniti ali vsaj povzeti značilnosti opusa, ki je tako obsežen in kompleksen kot Strnišev, v teh nekaj vrsticah. Zato naj omenim samo nekaj njegovih glavnih zna-čilnosti.V prvi vrsti je to nedvomno volumen, ki ga vsebinsko zajemajo njegove pesmi. Prostorsko-časovni razpon sega od kamene dobe, skozi slutnje prihodnosti v vesoljskih potovanjih pa vse do pokrajin, ki se svetlikajo onkraj časa oziroma so oblika časa samega, kot ga vidi vesoljska zavest (filozofski temelj Strniševega dela). Prav ta razsežnost parira ambientu, ki je vseskozi unheimlich, ga razpira in razrešuje klavstrofobičnosti, ki tako rada muči književnost naše male dežele.
Vsebinsko raznolikost dopolnjuje formalna strogost, ki se kaže v dosledni uporabi metrike in asonance, kršene na ključnih mestih, da že sama po sebi vzbuja občutek, da se je globoko v našem svetu nekaj nepopravljivo zlomilo. Ljubezen do forme se nadgrajuje v strukturo tipično strniševskih ciklov, ki od Odiseja (druge zbirke) naprej obsegajo pet pesmi, in sega v kompozicijske značilnosti poznih zbirk, ki se približujejo koherenci pesnitev, kot v spremni besedi lepo pokaže Aleš Šteger.
Tretja značilnost je slogovna in temelji na tem, da je Strnišev opus v večini neavtobiografski, kar v zadnji instanci pomeni, da se avtor ne izpoveduje. Namesto tega nam gradi svetove - labirinte. Osnovni delci teh so izredno jasne, čeprav redko realne podobe, ki med seboj vstopajo v iracionalne in neredko paradoksalne odnose. Užitek v branju je torej v prvi vrsti intelektualen, čustva pa so zmeraj nekako že všteta, saj ni labirinta brez Minotavra.
Te okvirne in marsikatera bolj subtilna značilnost pa postavljajo Strnišo v sam vrh slovenske poezije, kjer je njegov status izreden. Njegova izhodišča so še dovolj blizu, a nam ga različne učiteljice še niso uspele priskutiti. Njegova poezija je tako še sveža, po drugi strani pa že klasična. Kar je zmeraj prava redkost.
Gregor Strniša: ZBRANE PESMI; (Ljubljana: Študentska založba,
2007) - Knjižna zbirka Beletrina; [spremna beseda: Aleš Šteger]
Prizor iz filma Katera je prava
katedrin kažipot
Tukaj vam ponujamo nekaj namigov, kam se lahko odpravite, ko si boste želeli dan popestriti s kulturnimi prireditvami.
LJUBLJANA
15.4. - Cankarjev dom ob 20.30 uri: koncert Draga Ivanuše z zasedbo glasbenikov, s katerimi sodeluje že dobro desetletje. Koncert bo posvečen Ivanuševim delom za gledališče, film in reklame, ki jih zbrani glasbeniki izvajajo v duhoviti improvizaciji in jim dajejo popolnoma nov zven.
20.4. - Dvorana Mercurius, BTC City, ob 20. uri: monokomedija Kolumbovo jajce, ki govori o ženski, ujeti v svet, ki ga režirajo moški. Zgodba je plod skupnega dela Gustav filma in Kulturno umetniškega društva Kreker ter nadarjene pisateljice, podpisane s psevdonimom Iskra Ig-nis. Gre za izvirno slovensko komedijo, ki se postavlja ob bok vsem tovrstnim svetovnim uspešnicam.
25.4. do 30.4. - Cankarjev dom: Dnevi egipčanskega filma, na katerih bo predstavljeno približno 10 filmov sodobne produkcije in produkcije iz polpretekle zgodovine egipčanske kinematografije, ki je leta 2007 praznovala stoletnico.
24.4. - Cvetličarna Mediapark, Krajnčeva 20, ob 21. uri: koncert zasedbe Chris Jagger's Atcha, ki jo vodi brat legendarnega Micka Jaggerja. V zadnjih letih so posneli tri albume, odprli pa vam bodo vpogled v korenine rock & rolla.
27.4. - Hala Tivoli ob 20. uri: koncert Katie Me-lua. Slovita angleška pevka, ki je kljub svoji mladosti dosegla že velike uspehe, pripravlja koncertni spektakel, s katerim bo oboževalcem približala svojo glasbo.
26.3.	do 28.4. - Cankarjev dom: fotografska razstava Jureta Eržena: Zgodovina prihodnosti, ki zajema desetletje Erženovega delovanja v fotografiji.
MARIBOR
15. april - Štuk ob 14. uri: Študentski bograč-fest, ki ga prireja Klub študentov Lendava že peto leto zapored. Prireditev se prične s kuhanjem znamenitega lendavskega bograča, v katerem se pomerijo slovenski študentski klubi. Med samim kuhanjem bodo potekale zabavne igre, pokušina bograča in glasba z Dj Bertijem. Kuhanje bograča se zaključi predvidoma okoli 19. ure, ko se prične ocenjevanje bogračev. Po razglasitvi rezultatov se bodo obiskovalci lahko zabavali s skupinama Life in Vladom Kreslinom z Malimi bogovi.
1 7.4. - Bela dvorana nad kinom Union ob 19. uri: Fotografski dogodek z Arnetom Hodaličem, ki bo organiziran tematsko za vse profesionalne in ljubiteljske fotografe. Na srečanju z najbolj znanim slovenskim fotografom bo tudi NIKON Slovenija predstavil vrsto zrcalno reflektiv-nih aparatov in objektivov, za vse radovedneže pa bosta poskrbela tudi dva inštruktorja.
18.4. do 25.4. - MKC Maribor: 11. slovenski dnevi knjige - Ko te napiše knjiga. Osrednja tema prireditev, ki jih pripravlja Mladinski kulturni center, je literatura manjšin in etničnih skupin. 11. slovenske dneve knjige v Mariboru bodo odprli s svečano prireditvijo v prostorih Univerzitetne knjižnice Maribor v petek, 18. aprila 2008, ob 1 7. uri, gost prireditve bo poleg drugih tudi predsednik države dr. Danilo Turk.
18.4. - Kulturni glasbeni brlog ob 22. uri: koncert skupine Katalena, ki se ukvarja z ljudsko glasbeno zapuščino slovenskega prostora, ki jo prireja in izvaja na sebi lasten način.
19.4. - Klub Mc Pekarna ob 22. uri: koncert skupine Železobeton. Železobeton velja za eno izmed prvih metalskih skupin iz Murske Sobote, ki so s svojo glasbo prodrli iz Pomurja na širše območje Slovenije.
24.4. - Bela dvorana nad kinom Union ob 19. uri: potopisno predavanje Palestina, kjer bo govora o začetkih, vzrokih in morebitnih rešitvah izraelsko-arabskega (palestinskega) konflikta.
27.4. - Velika dvorana Narodnega doma ob 20. uri: komedija Bonton - komedija o obnašanju, ki je zamišljena kot gledališko predavanje. Pri tem ne gre za klasično zgodbo, ampak igralski par, Klavdija in Erih, poučujeta gledalce o pravilih lepega vedenja.
CELJE
17.4.	- Celjski mladinski center ob 20.30 uri: Eko klik - otvoritev fotografske razstave, kjer bodo razglašene in razstavljene najboljše fotografije natečaja Eko klik, ki je potekal v okviru projekta Začuti zemljo, ki ga je razpisal Klub študentov občine Celje.
20.4.	- Celjski dom ob 20. uri: monokomedija Penisov monolog, po motivih flamskega romana De Penis Monoloog, avtorjev Petra Percevala in Nigela VVilliamsa. Penisov monolog je intimno razodetje iz življenja moškega. Jernej Kuntner v njej prikaže dileme in razmišljanja moškega v odnosu do samega spolnega organa, od zgodnjega otroštva, prvih ljubezni do odrasle dobe.
20.3.	do 30.4. - Galerija sodobne umetnosti: razstava Ignaca Medena. Razstava njegovih del je vezana na likovne zakonitosti konkretne umetnosti. Z intenzivno obravnavo notranjih ter zunanjih ploskovnih in prostorskih dimenzij umetnik poudarja snovnost likovnega dela.
AVTOR: JERNEJ ŽUMER
strip
[plaža preplavljena s zoglenelimi trupli.
MIHEC I
KAJ DELAŠ?!!!! TAKOJ DOL!
Soočen a sovražnikom la oči v oči, Izvleče *vqj meč In začne bqj proti ognju..
Vzpei\ja »e v senci,
da mu neopažen pride čim bllgje.
izobraževalni servis
Jezikovni tečaji J Strokovna usposabljanja Športni programi in zdravje Izobraževanje za duhovno rast Učenje in trg dela Računalniško usposabljanje
NE ZAMUDI 07/49-02-400
www.referenca eu
info(5)referenca eu
K)
Kavarna & klub Zvezda
roteT in&J zžtezc/e!
Brežice
Černelčeva 3 8250 Brežice
Krško
CKŽ 36 8270 Krško
f 0^
"4
Strežemo izvrstno kavo iHt/
Privoščite si najboljšo!
%
f
Up.
>
AGENCIJA ZA MLADE
■
Servis in storitve za mlade:
Turistični aranžmaji, vse vrste fotokopiranja,
tiskanje,prodaja študentskih bonov, brezplačni dostop do
interneta, nakup vstopnic za koncerte, mladinske izkaznice
Agencije PUNKT:
Krško CKŽ 37, Krško, 07/49-05-480 Brežice Černelčeva 3, Brežice, 07/49-66-116 Sevnica Trg svobode 1, Sevnica, 07/81-44-355
www.punkt-on.net
o
.regio.si