702
To in ono.
Jasno je, da Durychovi spisi nimajo posebne znanstvene vrednosti, saj je moral orati ledino in tu ni imel toliko kritičnega duha, kakor Dobrovsky. Sledil je bolj svojemu čuvstvu ter večkrat zašel v znanstveno liriko. Bil je tudi nekako boječ in neza-upen proti samemu sebi ter je objavil malo svojih spisov. Učil se je pa jako pridno. Preiskaval je največ v dunajski dvorni knjižnici ter objavil prve stare slovanske rokopise. Celih 18 let po svojem prvem spisu se je odločil, da izda plod svojega mnogoletnega preiskavanja. L. 1795. je izdal uvod k »Slovanski Biblioteki", katera je imela sicer obširen program, a je žal prenehala izhajati po prvem zvezku. Drugi del se je izgubil v rokopisu.
Tem bolj moramo ceniti Durvchovo delavnost, ker je živel v jako težavnih razmerah L. 1784. je namreč cesar Jožef II. odpravil tudi pavlanski red. Država se je polastila redovnega imetja in razgnala menihe. Durvcha so odpravili s skromno pokojnino, s katero je moral podpirati ubožne sorodnike. Šele ob koncu življenja, ko je že izdal zvezek »Slovanske Biblioteke", je dobil 200 gld. podpore. L. 1800. pa ga je zadel mrtvoud in čez dve leti je umrl. Svoje rodno mesto je srčno ljubil. Trudil se je, da so rojakom zopet odprli s silo zatvorjeno cerkev, in deloval na to, da bi se tam ustanovila gimnazija, česar pa ni dosegel. Preiskoval je v okolici tudi stare spomenike.
Pokopali so ga na domačem pokopališču, a s časom so pozabili na njegov grob. Šele 1. 1867. so se ga zopet spomnili rojaki, in »Beseda čtenafska" mu je postavila spomenik na pokopališču. — Tako je živel in deloval, skromno sicer, a neumorno — naš prvi slavist.
25Ietnica Marije Konopnicke. Prošle dni so Poljaki zopet pokazali, kako visoko cenijo svoje pisatelje in pisateljice. V Krakovu je bila velika slav-nost v čast Mariji Konopnicki, katera že petindvajset let deluje na pisateljskem polju. Posebno poljske gospe in dekleta so jo visoko počastile. Pisateljica je prišla osebno k slavnostim iz Lvova. Pozdravil jo je mestni župan in mnoge deputacije, priredili so njej na čast gledališko predstavo in velik slavnostni shod.
»Akademija umieje^nošči" v Krakovu je razposlala oklic, v katerem prosi, naj se jej naznanijo vsi poljski rokopisi od XIV. do XIX. veka, ki se nahajajo v privatnih rokah. Hkrati razpošilja vzorec in pouk, kako se naj listine popisujejo in pošiljajo.
Iz stare zgodovine inflantske. S preiskovanjem inflantskega jezika in tamošnje zgodovine se bavi znanstveno društvo „Die lettisch-literarische Gesell-schaft." V zadnji številki je tudi »Kvvartalnik histo-ryczny" objavil zanimive podatke o »Inflantih polskih" in njih stari cerkveni zgodovini. Posebno zanimiva osebnost iz te zgodovine je jezuit Mihael Roth. Bil
je pravi apostol inflantski v sredi 18. stoletja. Roth je proučil natančno lotawski jezik — Nemci ga imenujejo danes: „die hochlettische Mundart" — in izdal o njem prvo obširnejše religiozno delo v dveh knjigah z naslovom: „Wyssamociba katoliszka." Spomin Rothov živi še zdaj med ljudstvom, katero ga ima za svetnika.
Preiskovanje krajepisnih imen. V zadnji številki smo objavili spis gospoda Šande o potrebi slovarja slovenskih krajepisnih imen. Tudi drugi Slovani teže za tem. Pred kratkim je izdal P. P. Kiihnel knjigo: »Die slavischen Orts- und Fluss-namen im Liineburgischen." (I. Theil, Han-nover, 1902. Str. 172.) Kiihnel že mnogo let preiskuje ta imena po Meklenburškem, v gornjih Lužicah in luneburškem Wendlandu daleč za Labo. On se ne zadovoljuje le z imeni vasi in rek, ampak po specialnih zemljevidih, katastralnih mapah itd. zasleduje tudi vsa imena polja in travnikov ter jih izkuša razlagati.
„Macierz Polska" je b la ustanovljena 1. 1882., je torej izpolnila letos dvajset let svojega obstanka. Ustanovil jo je Kraszewski, da bi izdajala in razširjala poljske knjige med ljudstvo. Doslej je izdala 74 knjig leposlovne in znanstvene vsebine. Poleg tega izdaje časopis za ljudstvo »Nedziela" in ob Mickiewiczevem jubileju je izdala jako ceneno zbirko del tega poljskega pisatelja, ki je zdaj v neštevilnih izvodih razširjena med poljskim narodom. »Macierz Polska" upravlja tudi »Košciuszkovo ustanovo", iz katere se bo kmalu začela izdajati poljudna poljska enciklopedija.
Poljsko časopisje v Galiciji po strankah. Gališko dnevno časopisje je razdeljeno zdaj v sledeče stranke: Konservativni stranki služijo »Gazeta Narodowa", „Czas", „Przegl^d"in »Dziennik Polski", ljudska stranka ima „Kurjer Lwowski", ki je tudi nekoliko demokratiški kakor ,,Nowa Reforma" in »SJowo Polskie", vsepoljski je „Przegla_d Wczech-polski", socialni demokratje imajo »Naprzod'", stoja-lovščiki „Wieniec". Katoliški v bolj krščansko-soci-alnem smislu je »Przedšwit".
Mitrofan Remezov, pred kratkim umrli ruski pisatelj, je obogatil rusko slovstvo z marsikaterim dobrim leposlovnim delom. Svoje spise je dal tiskati šele v poznejši starosti, največ v »Ruski Mysli". Bolj znani so sledeči njegovi leposlovni in poučni spisi: »Naših polej jagody", ,Krasovica Dunjka", »Ničji denjgi", „Zabytaja tetradka", »Deti generala Vranova", »Judeja i Rim", »Kartiny žizni Vizantiji", »Vizantija i Vizantijcy" itd.
Mikola Ivanovič Naumov je bil v Rusiji jako priljubljen pisatelj. Okoli leta 1850. je stopil na slovstveno polje in je zbudil posebno zanimanje s svojimi povestmi iz narodnega in vojaškega življenja. Rad  je  živel  med  prostim   narodom in iz njega je
To in ono.
703
jemal svoje krepke junake. Od 1. 1870. do 1880. so tiskali na Ruskem največ njegovi povesti, ki so se jako razširile. Iz ruskega narodnega duha si je prisvojil posebno temno resignacijo; zato je v njegovih spisih malo veselih in jasnih tonov. Med boljše spise njegove se štejejo: „Sila solomu lomit", „V tihom omute", „V zabvtom kraju", „Nautina", „Gornaja idillija". Proti koncu 80tih let je obolel in ni spisal ničesa več. Umrl je v Tomsku 9. decembra pro-šlega leta.
Razpis nagrad za slaviste. „St. peterburgskoje slavjanskoje obščestvo" razpisuje več nagrad iz Hil-ferdingovega zaklada za zgodovinska dela o Slovanih. Na celotno zgodovino vseh slovanskih narodov je razpisana nagrada 3000 rubljev. Knjiga mora obsegati ne le zunanjo, ampak tudi notranjo kulturno zgodovino, kratko in jedrnato. Če ne dobi omenjeno društvo take celotne zgodovine, pa razpisuje manjše nagrade po 500 rubljev na zgodovine posameznih slovanskih narodov: Bolgarov, Srbov, Hrvatov, Slovencev, Slovakov, Čehov, Poljakov in Srednjelabskih Slovanov. Za etnografski popis vseh slovanskih rodov je razpisanih 1000 rubljev. Za etnografski popis južnih Slovanov (Slovencev, Hrvatov in Bolgarov) se pa razpisuje nagrada 500 rubljev. Razprave morajo biti spisane v ruskem jeziku ter se morajo do-poslati „St. peterburgskemu slavjanskemu obščestvu" vsaj do 14. februarja 1 1905. Knjige se bodo tiskale na društvene stroške. Pisatelj dobi 600 izvodov zastonj.
Ruski jezik na pariškem vseučilišču. Senat pariškega vseučilišča je sklenil, da se s 1. novembrom letošnjega leta otvori stolica za ruski jezik in rusko slovstvo. Na dunajskem vseučilišču te stolice še ni.
Prosvetiteljnoje občestvo im. Mihaila Kač-kovskago deluje v ruskem smislu v Galiciji zdaj že 28 let. Prošlo leto je imelo 8130 udov. Izdalo je to leto 12 knjig poljudno-poučne, gospodarske in leposlovne vsebine v 110.000 izvodih. Društvo vzdržuje in podpira 941 čitalnic.
Ogrski zgodovinski zavod v Rimu objavlja kot sad zadnjih preiskav Fraknojevo knjigo: „Magyarorszag egvhazi es politikoi owzekottecsi a romai szent-szekkel". (Cerkvene in politične razmere Ogrske do svete stolice.)
Louis Leger, profesor slovanskih jezikov na pariškem vseučilišču, je izdal v zalogi Hachette & Cie v Parizu drugo serijo svojih člankov o političnih in književnih odnošajih slovanskih z naslovom „Le Monde Slave". V tej knjigi je devet študij o Rusih, Poljakih in Čehih.
f Emil Zola.
Nenadno od plina zadušen, z nogami v postelji, z glavo na tleh, je preminul v 62. letu starosti sloviti francoski pisatelj Emil Zola. Smrt njegova je podobna njegovi umet osti: nekaj dramatičnega, ki se druži z banalnim; v materializem zarit v svojih spisih sili umirajoč z glavo v zemljo. Usodna smrt! —
Zola je znamenit romanopisec francoski. Nikdo mu ne more odrekati izrednih pisateljskih talentov. Bil je plodovit pisatelj. Vsak dan je oddal določeno število spisanih strani v tiskarno, vsako leto je skoro redno izdal kako novo večje delo. Spisi njegovi so silno razširjeni. Posamezni njegovi romani so doživeli n. pr. „Nana" 200.000, „Ledebacle" nad 200.000, „L' assommoir" 150.000, „Lourdes" 150.000, „Rome" 100.000 iztisov itd.
Zola je kot pisatelj gojil naturalizem v zvezi z Balzacom, Flaubertom in Goncourtom; v spisu „Le roman experimental" je v tem pogledu pojasnjeval svoje stališče.
Materiališko svetovno naziranje pesniško proslavljati, to je bila tendenca vseh njegovih spisov; zato se kaže vedno zistematiškega nasprotnika krščanstvu. Na mesto krščanstva so postavili svetu nov vzor; zanj se je trudil kot pisatelj, a je mesto do vzora prišel do karikature. Kako nizek in smešen se kaže v svoji trilogiji, dasi je hotel uprav s tem spisom zadati katoliški cerkvi smrtni udarec! Zavrgel je seveda evangelij in namesto svetopisemskih štirih evangelijev je hotel postaviti v štirih knjigah: „Plodovitost", „Delo", „Resnica" in „Pravičnost" nov evolucijski evangelij. Od teh je dovršil prvi dve deli, pri prvih polah tretjega pa je nenadoma umrl; blasfemij proti večni Resnici ni več smel nadaljevati.
Žalostno, a vplivno ulogo je igral v znani Drey-fussovi pravdi, ki označuje ves njegov značaj. Zoli je bilo vse njegovo pisateljevanje le trgovina, ki naj kar največ nese.
Zato je udarjal v svojih romanih na strune javnega mnenja, širil je svoja dela z umazanostjo snovi, o kateri je razpravljal, in z umazanostjo pisave; računal je z vednostno površnostjo, in lahkomiselno izprijenostjo ljudstva; vedel je, da je pornografija najbolj iskano blago v moderni literarni trgovini, skrbel je za reklamo, ki z denarjem malovrednemu blagu dviga ceno.
Pisal je Zola v širokem slogu. Iz raznih listov si je nastrigel najbolj pikantnih in najbolj nemoralnih ter tudi najmanj verjetnih notic. To mu je bila pomoč pri opazovanju življenja in mu je služilo za zabelo v njegovih spisih. Za zgodovino ni imel nobenega smisla. Bil je čudak, megaloman, v mnogem oziru zelo omejen; čez določen nivo ni Zola ničesar več videl. Pisateljske svoje talente je za vse materialno dobro porabil, človeštvu pa neizmerno škodoval, goječ v njem le živalsko stran. Darvinizem je našel v njem navdušenega zagovornika. Pa kakor se ta ne