Sveionočno spoznanje Od zapada so privrele megle in zagrnile nebo čez in čez. Po ulicah je zavel mrzel veter, butil ob vsak ogel in prepihal še tako toplo obleko. Ljudje so se močneje zavili v plašče in pohiteli, da čimprej pridejo na toplo. Nato je legel na ulice mrak, vedno bolj in bolj. Na visokih kandelabrih so zažarele električne luči in ob njihovi svetlobi so se videle prve snežinke. Tako je prihajala sveta noč. Bogoslovec Ivan je zavzdihnil in z nervozno kretnjo tja v en dan pobrskal z železom po žerjavici. Taka bo torej letošnja sveta noč. O Bog, zakaj je vendar tako! In so šli pred njegovimi očmi spomini zadnjih mesecev kakor film na platnu. Z velikim ponosom je pred šestimi meseci stopil pred maturitetno komisijo, z odličnimi odgovori je dokazal, da je zrel. Njegov razrednik je bil ponosen nanj in marsikdo se je vprašal, kam neki bo krenil ta mladi nadarjeni človek. V Ivanu pa je v tistih dneh vedno bolj rastlo prepričanje, da je njegovo mesto v duhovniškem stanu. Živeti za druge, nositi Boga v duse, kjer ga je .tako malo, popolnoma se žrtvovati... Pa so prišle take težave, da ga je strah, če se jih spominja. Oče in mati. Ko sta ga pbslala v prvo gimnazijo, sta že videla v duhu, kako bo nekoč prišel njun edinec visoko trgovsko naobražen in jima odvzel skrb za trgovsko podjetje. Z njim bo prišla zala mlada žena in velika sreča se bo naselila v hišo. In sedaj hoče Ivan po vsej sili v bogoslovje. V grob naju bo spravil, je slišal govoriti ponoči očeta. In nato tisti strašni dnevi, ko je ves dan gledal objokane materine oči in žalosten očetov pogled. Prvi mesec bogoslovnega živlienja ni dobil nobenega pisma, nato pa so začela prihajati, z vedno isto tožbo, eno žalostnejše ko drugo. In pred tremi dnevi je prejel naslednje: »Pridi za Božič brez kolarja ali pa sploh ne pridi! Tvoja mama.« Zato je ostal v p-estu in pri stricu pričakuje svete noči. Zakaj vendar! Tako hrepeni po duhovništvu, z neizmerno ljubeznijo se je lotil študijev. In vendar! Oče in mati tega ne moreta razumeti. Kaj me Bog noče imeti za svojega? O, Bog! Ogenj v peči je zaprasketal. Ivan se je splašeno zganil. Sonja, ki je pravkar končavala z delom pri jaslicah in božičnem drevescu, je žalc ^tno pogledala svojega bratranca. Tako se je veselila tega večera, sedaj pa ta žalost! »Ivan, zakaj si tako žalosten?« Zmotila ea je v razmišljanju, pogledal"j« zmedeno v njen skrbeči in vprašujoči obraz ter ni vedel, kaj mu je rekla. Zunaj se je skoro ">opolnoma stemnilo in snežilo je na vso moč. »čuj, Sonja, kaj, če je mati zbolela? Hudo ji je, ker me ni domov. Za mizo sedita z o<5etom v polmraku; oče začudeno strmi predse, materi dfsijo solze skozi prste, v kotu so jaslice in božično drevesce, pa jima na misel no pride, da bi prižgala svečke ... Kaj ga ne bo, pravi mati in solze ji stiskajo grlo. Tudi očetu lesketajo oči. Zunaj pa je temna noč ia sneg pada vedno bolj. Čuj, Sonja, mislim, da bo mama zbolela, če ne pridem domov. Kaj praviš, če bi prišel sedajle po belem snegu in potrkal na okno — bi se oče in mama razveselila in bi se sprijaznila z mojo odločitvijoT Kaj praviš?« Pogledal jo je in vldel, da ji solze zalivajo oči. »Da, Ivan, domov moraš, mati bi še zbolela...« In že mu je oblačila povrfinik, ker se že zelo mudi na zadnji vlak... Mrzel veter je še vedno pihal in se igral a drobnimi snežinkami >o poljih in ulicah. Vea svet se je odel v belino, da dostojno sprejme nebeško Dete, ki prihaja v sveti noči. Takrat je tudi Ivan prebredel sneg do domačega okna in pogledal skozenj. Za mizo sta sedela oče in mati. Oče je začudeno strmel predse, materi drsijo solze skozi prste. V kotu so jaslice in božično drevesce, a nobena svečka ne gori. »Kaj ga ne bo?« pravi mati in solze ji stlskajo grlo. Tudi očetu zaleskečejo solze. Takrat je Ivan potrkal na iipo ... »Ivan, kaj si res ti...?« je v solzah veselja zavrisnila mati. Zunaj pa so v vetru prečudno plesale snožinke in pri fari so se mogočno oglasili zvonovi, da oznanijo vsemu svetu preblaženo svato noč ...