letnik 12, št. 1/01 Nataša PICHLER-MILANOVIC Primerjalne ali konkurenčne prednosti Ljubljane v procesu evropskih integracij i članek obravnava primerjalne prednosti Ljubljane, siovensl>top doivn approach«^) na regionalne/lokalne iniciative (»bottom ivp approach«) in aktivne vloge mednarodnih organizacij (^»global governance«') v pripravi izhodišč, smernic in priporočil za učinkovit in predvsem trajnostni razvoj lokalnih skupnosti oziroma mest in regij. Zelo pomembno je, da vloga (nacionalne) države in njenih institucij pri povečevanju konkurenčnosti ni več odločilna, saj se mesta na določen način od držav »osamosvajajo« oziroma »emanci-pirajo« in iščejo samostojne poti za nadnacionalno uveljavljanje - torej uveljavljanje prek nekdaj varno zaprtih nacionalnih meja. V kontekstu urbane konkurenčnosti kot oblike prehodne ali vmesne konkurenčnosti med konkurenčnostjo podjetij in (makro) državne konkurenčnosti je pomembno poudariti, da konkurenčnosti (kakršno je do sedaj definirala izključno ekonomija) ne opredeljujejo več le ekonomsM oziroma klasični tržni dejavniki. Cilj izboljšanja mednarodne konkurenčnosti ni samo povečanje BDP na prebivalca, ampak tudi zagotavljanje ustreznosti specifičnih lokacijskih dejavnikov, ki poleg večje tekmovalnosti omogočajo tudi ustrezno kvaliteto življenja in trajnostni razvoj, stopnjo družbene participacije, motivacijo, učinkovitost, razvitost demokracije ter zakonov, običajev, jezikov, poslovnih navad, odnosov do tujcev, šolskih sistemov ter medsebojnega sodelovanja in vključevanja v medmestna omrežja in združenja. Mesta postajajo družbenoprostorski sistemi relativno avtonomnih, na različne načine ter v različnem obsegu prostorsko selektivnih, funkcionalno in simbolno povezanih individualnih in kolektivnih akterjev. V novih razmerah so mestne uprave čez noč dobile povsem nove naloge, tj. zagotoviti (ohraniti) dotedanji ugoden položaj na izbranih trgih, zlasti pa pritegniti nove atraktivne dejavnosti in nove naložbe, obdržati (visoko) kvalificirano in pritegniti še bolj specialistično strokovno usposobljeno delovno silo, izboljšati turistične storitve, vezane na identiteto mesta, naravno in grajeno okolje, ter atraktivnosti in potenciale, povezane s tem, vse z enim ciljem - biti boljši in hitrejši od svojih tekmecev in si tako zagotoviti razvojno kontinuiteto in varno prihodnost. Konkurenčnost in trajnost mest ter upravljanje oziroma »management« sta torej postala glavna dejavnika sodobnega urbanega razvoja in še posebej osnovna stebra učinkovite implementacije strateške in marketinške zasnove razvoja mesta. V tem kontekstu je pomembna vloga upravljanja in načrtovanja preobrazbe iuest pri zasnovi strategije urbanega razvoja in reševanju razvojnih in prostorskih problemov (Brotchie 1995; Duffy 1995; EC 1998, 1999; Hall, Pfeiffer 2000; Hočevar 2000, Jensen-Butler 1997; Knight 1995; Smith 2000; Wagner 1995). 2. Primerjalne prednosti slovenskih mest v zadnjih letih sta najbolj vplivna in očitna predvsem proces evropskih integracij in širjenje Evropske unije na srednje- in vzhodnoevropske države - t.i. »EU-izacija«, vključno s strukturnimi spremembami v srednji in vzhodni Evropi nasploh. Omenjeni procesi imajo tako pozitivne kot negativne vplive na razvoj posameznih mest in regij. Srednje- in vzhodnoevropska mesta so še dodatno obremenjena s procesi denacionalizacije in lastninjenja, razvoja trga nepremičnin, definiranja in izvajanja zemljiške politike, reforme državne in lokalne uprave, razvojem partnerstva med javnim in zasebnim sektorjem itd. (An-drusz in dr. I996; Enyedi 1998; Pichler-Milanovič 2000). Čeprav je po splošnih ocenah Slovenija ena najbolj razvitih in uspešnih držav v tranziciji - s sorazmerno visoko stopnjo kakovosti življenja, je proces prilagajanja novim pogojem daleč od zaželenega stanja, tudi na ravni razvoja mest. Prilagajanja in usklajevanja s kriteriji, standardi in zakonodajo EU so zahtevna naloga, ki vpliva ne samo na konkurenčnost države, temveč tudi na primerjalne prednosti posameznih lokacij, posebno večjih mest. Možnosti za doseganje ustrezne stopnje konkurenčnosti na mednarodni (oziroma nadnacionalni) ravni so lahko omejene, kar pomeni, da slovenska mesta ne bodo sposobna tekmovati z drugimi (srednje)evropskimi mesti za pridobitev novih investicij, delovnih mest, telekomunikacijskih oziroma infrastrukturnih projektov nasploh, če se ne bodo pravočasno pripravila na to. (Preglednica 1) letnik 12, Št. 1/01 V Sloveniji je urbanizacija, poleg splošnega širjenja vpliva mest in mestnega načina življenja, kar je posledica rasti mest in industrijskih središč - pomenila nastanek prvih večjih mest, ki pa v primerjavi z Evropo nikoli niso prerasla v velike urbane aglomeracije. V povojnem socialističnem obdobju je bilo podeželje zaradi urbanizacije dvojno prizadeto. V tem kontekstu je treba upoštevati tudi značilnosti slovenskega urbanega sistema - predvsem visoko stopnjo deagrariziranega prebivalstva oziroma veliko razliko med urbano (51 % - 1991) in kmečko populacijo (7.6 % - 1991), ter precej razpršen sistem poselitve (5961 naselij).2 v Sloveniji je bil že pred več desetletji sprejet koncept \..i. policentričnega razvoja poselitve kot cilj politike regionalnega razvoja in vodilo za alokacijo investicij v občinske centre. Ta ideja se je tudi v planskih dokumentih v glavnem obdržala, vendar ni bila nikoli izrecno dodelana, tudi ko gre za vprašanja nadaljnjega razvoja manjših centrov Tudi glede večjih centrov so bila mnenja prav tako neenotna in nikoli ni prišlo do pravega soglasja, kakšen naj bo urbani sistem, ki bi slovenskim razmeram najbolj ustrezal. Posredno je tudi to prispevalo, da se glavno mesto Ljubljana ni razvilo v preveliko mestno aglomeracijo glede na velikost in število prebivalcev V urbanem omrežju Slovenije imajo dominantno vlogo samo ljubljanska metropolitanska regija (s Kranjem in Škof jo Loko), mariborska aglomeracija ter obalno somestje (Ko-per-Piran-Izola-Portorož) kot edina srednje velika mesta v evropskem kontekstu.3 Kljub odsotnosti večjih mest pa je suburbanizacija, ki je potekala dokaj stihijsko, izredno zaznamovala slovensko pokrajino že v osemdesetih, predvsem pa v devetdesetih letih 20. stoletja. Slovensko urbano omrežje v skladu s svojim geopolitičnim položajem počasi postaja del globalizacijskih tokov, ki jih zaznamujejo (propulzivne) proizvodne in storitvene de- javnosti ter imajo vedno bolj nad-nacionalen značaj. V vsakem primeru gre za obsežen proces, ki ga oblikuje dinamičen pretok dobrin, kapitala in tehnologije. Klasični modeli centralnih krajev (naselij) stopajo v ozadje. Konkurenčnost mesta ni več določena zgolj z njegovim geografskim položajem in infrastrukturno ali storitveno opremljenostjo, marveč z ustvarjalnim okoljem, proizvodnim in regulacijskim sistemom, ki ga sestavljajo kakovost (post)industrijske proizvodnje, finančnih in oskrbnih aktivnosti ter institucionalno partnerstvo. Slovenska mesta so se v devetdesetih letih razvijala brez kompleksne prostorske politike, strateških razvojnih programov ali učinkovitega urbanega »menadžmenta«, ki bi vsebinsko tržili primerjalne (konkurenčne) prednosti in odklonili razvojne ovire. V pomanjkanju razvojnih vizij in strategij prevladujejo upravljalske kulture vladanja in medsebojnega izključevanja namesto sodelovanja, ki samo povečujejo neuravnotežen prostoreki razvoj. Za slovenska mesta je tudi pomembno, da ležijo ob evropskih razvojnih oseh in sorazmerno blizu njenih vozlišč. Zaradi vpetosti mest v mednarodno delitev dela, pomena čez-mejnega in nadnacionalnega sodelovanja in krepitve novih komunikacijskih sistemov se širijo funkcionalna prepletanja med vedno večjimi prostorsko zaokroženimi območji ne glede na politične meje. Širše smotre in cilje prostorskega razvoja Slovenije pa na določen način vsebujejo nastajajoči strateški dokumenti: Strategija gospodarskega razvoja (SGRS) in z njo usklajena Strategija regionalnega razvoja (SRRS) ter Strategija (zasnova) prostorskega razvoja in Prostorski plan Sloveiiije. Javna predstava o potrebah, prioritetah in (so)financiranju razvoja, ki naj bi jo zagotovili omenjeni strateški dokumenti, bo eno od pogajalskih izhodišč Slovenije za vstop v EU. Strateški cilji razvoja Slovenije, zanimivi za nastajajoči koncept prostorskega razvoja, so: - nadaljnji razvoj policentričnega sistema poselitve s središčnim položajem Ljubljane in njene urbane regije; - krepitev ljubljanske urbane regije za tekmovanje z drugimi sred- Preglednica 1 : Ekonomski kazalci srednje- in vzhodnoevropskiii držav pridruženih čianic EU Prebivalstvo (mil.) BDP/ prebivalca* (USD) Urbano prebivalstvo (%) Kmetijstvo % BDP Kmetijstvo % zaposlenih Stopnja nezaposlenosti (%) Baltske države Estonija Latvija Litva 1.4 2.4 3.7 7700 5800 6200 71.6 71.1 68.0 4.3 3.6 7.9 8.2 18.4 22.4 13.7 13.2 11.4 Srednja Evropa Češka republika Madžarska Poljska Slovaška Slovenija 10.3 10.1 38.7 5.4 2.0 12500 10700 7800 10300 15000 75.2 69.2 60.9 69.2 50.8 3.7 5.4 5.2 4.4 2.9 5.6 10.1 25.6 8.4 10.7 8.8 7.0 16.0 18.6 7.0 Jugovzhodna Evropa Bolgarija Romunija 8.2 22.4 4700 5700 66.0 54.4 15.9 13.9 21.2 35.2 17.8 7.2 Skupaj(10) 104.6 8005 65.6 6.7 16.6 12.2 EU (15) 375.3 21100 77.3 2.5 5.7 8.3 Opombe: večina podatkov je iz leta 1999.* BDP na prebivalca po kupni moči (PPS); Vir: EBRD (prebivalstvo, % kmetijstva v BDP), EC (stopnja nezaposlenosti), EUROSTAT (BDP/prebivalca); OECD ; UNCHS; ZMAR. (saes) letnik 12, št. 1/01 nje- in vzhodnoevropskimi prestolnicami in urbanimi središči v sosednjih državah (Gradec, Trst, Zagreb); - pospešen razvoj (makro) regio-nahiih središč v Sloveniji (Ljubljana, obalno somestje, Maribor, Nova Gorica) in integrirana povezava v konkurenčni urbani sistem z razvito teritorialno delitvijo dela; - razvoj »kompaktnih mest« (so-mestij) in integriranega poseli-tveno-prometnega sistema, centralnih in storitvenih dejavnosti v regiji; - ohranjanje dosežene stopnje razvitosti (centralnih) dejavnosti regionalnega pomena; atraktivnosti poselitvenega prostora, pos-pešenost revitalizacije in sanacije degradiranih in onesnaženih območij. Dejavniki, ki bodo najbolj vplivali na prostorski razvoj Slovenije, so nadaljnja vključitev v EU in aktivnejša vloga mest in regij, katere so izpostavljene ne samo medsebojni konkurenci znotraj države, predvsem pa konkurenci obmejnih regij, ki so še vedno gospodarsko močne in - (trenutno) z izjemo hrvaških regij - tudi propulzivne. V Sloveniji do sedaj ni bilo veliko celovitih raziskav, ki bi na sistematičen način obravnavale procese povezovanja in konkurenčnosti mest na različnih čezmejnih ravneh. Mesta so obravnavana v pretežno geografskih raziskavah v smislu sistemov centralnih naselij ali v posameznih sektorsko zastavljenih -zgodovinskih, geografskih ter socioloških analizah razvoja in struktu-riranosti mesta. Na podlagi teh strokovnih podlag je bila v prostorskih sestavinali dolgoročnega plana leta 1986 in poznejših spremembah (1987-1999) opredeljena tudi zasnova urbanega omrežja. O Ljubljani obstaja nekaj zanimivih poljudnih monografij, o razsežnostih, problemih in težavah mesta pa je zapisanegapresenetljivo malo."^ Primerjave med Ljubljano in drugimi slovenskimi mesti so v devetdesetih letih bile prisotne predvsem na občinski ali regionalni ravni (12 statističnih regij), ne pa na ravni pri-merjanja posameznih mestnih območij (Majcen in dr. 2000; Gulic., Praper 2000; Stanovnik in dr. 2000). Primerjanje Ljubljane z drugimi evropskimi mesti (glej Mušič 1993; Hočevar 1995, Stefanovič, Pichler-Milanovič 1997) je bilo v preteklosti omejeno le na določene segmente te problematike. 3. Konkurenčne prednosti Ljubljane v Sloveniji Ljubljana je kot republiški center imela že v nekdanji Jugoslaviji posebno mesto v hierarhiji mest. Z osamosvojitvijo Slovenije je postala državna prestolnica in s tem pridobila tudi veliko novih, specifičnih funkcij. Ljubljana je tudi izrazito regionalno središče, katerega gravitacijsko območje zajema velik del osrednje Slovenije in leži na ugodnem strateškem križišču med srednjo in jugovzhodno Evropo. Spremembe v devetdesetih letih so pod viDlivom političnih, ekonomskih in družbenih dejavnikov zaznamovale sedanji položaj Ljubljane glede na konkurenčnost, trajnost in položaj v omrežju predvsem srednjeevropskih mest. Ljubljana je sedaj kot glavno mesto neodvisne države v neposrednem konkurenčnem razmerju z glavnimi, že uveljavljenimi (Praga, Budimpešta) ali novimi srednje- in vzhodnoevropskimi prestolnicami (Bratislava, Talin, Riga, Vilna, tudi mesta nekdanje Jugoslavije) in drugimi mesti podobne velikosti ter podobnih značilnosti v čezmejni geografski regiji Alpe-Ja-dran (Zagreb, Trst, Gradec), ki so znana že kot tradicionalni »zgodovinski« tekmeci. Obravnava vloge in položaja ter konkurenčnih prednosti Ljubljane je torej potrebna tudi z vidika zno-trajnacionalne primerjave, tj. z drugimi slovenskimi mesti, predvsem pa z največjimi, funkcionalno in regionalno pomembnimi mesti -Mariborom in obalnim somestjem (Koper-Izola-Piran/Portorož). Na začetku velik poudarek dajemo ekonomskemu vidiku konkurenčnih prednosti Ljubljane v Sloveniji. Gospodarska razvitost ter kakovost poslovnega okolja v mestu sta temeljnega pomena za konkurenčnost, saj proces internacionalizacije mesta v veliki meri izraža izvozno sposobnost mesta in prisotnost tujih investicij. Gospodarska rast je predpogoj za rast zaposlenosti in porast življenjskega standarda ljudi, saj uspešen razvoj pomeni strukturne spremembe in inovacije. Konkurenčnost mest je odvisna od prometnih povezav, interurbane dostopnosti in prometne infrastrukture ter telekomunikacijske in in-traurbane prometne urejenosti. Že nekaj časa pa je ob tem uveljavljeno prepričanje, da sta visoka kakovost okolja in usmeritev v trajnost-ni razvoj bistvenega pomena za uspešen razvoj in konkurenčnost mest. Tista območja, ki se bodo odločila za vztrajanje pri starih, propadajočih, okoljsko nezdravih dejavnostih, lahko pričakujejo padec povpraševanja po tradicionalnem blagu in storitvah, ki jih proizvajajo, prav tako pa bodo tudi vedno manj atraktivna za bivanje in delo. Eden izmed vidikov primerjalnih in konkurenčnih prednosti mest je življenjska raven prebivalstva, pomembna pri izbiri mesta stanovanja, zaposlitve, izobraževanja ali preživljanja prostega časa. 3.1 Potencialne ali konkurenčne prednosti Ljubljane Do sedaj je že bilo izvedenih nekaj raziskav, predvsem posrednih, v zvezi s problematiko primerjalnih prednosti Ljubljane. Osredotočale so se ločeno na ekonomske, geografske, urbanistične in kulturne vidike oziroma so izhajale pretežno letnik 12, št. 1/01 iz teh partikularnih kriterijev.S Na osnovi dostopne literature, ki se je ukvarjala z razvojnimi možnostmi in primerjalnimi prednostmi Ljubljane, je turizem identificiran (ocenjen) kot ena glavnih primerjalnih prednosti oziroma razvojnih potencialov mesta Ljubljane. Splošno gledano so potenciali razvoja mestnega turizma podoba in urejenost mesta, arhitekturna dediščina, pogoji za poslovne dejavnosti, prometna infrastruktura, komunikacijske povezave, specifične atrakcije oziroma vrednote ter dosežena stopnja kakovosti življenja. Kot je bilo pričakovati, je večina strokovnjakov in mnenjskih voditeljev omenila geostrateški položaj Ljubljane v regiji, in sicer posebej v olcviru regije Alpe-Jadran. Na ta način so nekako tudi opredelili prostorsko tržno nišo, v kateri naj bi se skušala uveljaviti Ljubljana. Glavni konkurenti Ljubljane v tem območju so: Trst, Gradec, Videm, Zagreb in Reka. Pozicija Ljubljane v tej regiji je njena razvojna priložnost, saj v širšem prostoru ni locirana nobena vodilna evropska prestolnica oziroma mesto s takšno gospodarsko in politično močjo, kot so npr. Budimpešta, Dunaj, Muenchen, Milano ali Zuerich. Prednosti Ljubljane so tudi v tem, da je dostop do omenjenih ali nekaterih izredno atraktivnih in svetovno znanih turističnih območij (npr. Benetk, Jadranskega morja, Lipice, Škocjanske jame. Postojnske jame, smučišč itn.) v dosegu nekajurnega potovanja z avtomobilom oziroma enournega leta. Poleg geopolitične in prometne lege ter razvojnih potencialov za poslovni, kongresni in kulturni turizem obstaja nujnost, da mesto Ljubljana čim prej ovrednoti tudi nove razvojne možnosti, ki izhajajo iz njene spremenjene mednarodne in politične vloge.6 Že Mušič (1993) poudarja dejstvo, da je prostor, v katerem je vmeščena Ljubljana, »prostor stikov treh velikih kulturnih krogov« - romanskega, germanskega in slovanskega pa tudi še dveh zelo specifičnih: ungaro-finskega in islamskega. Ljubljana je kot glavno mesto države postala center novih diplomatskih in poslovnih aktivnosti, ki zahtevajo radikalne spremembe v obstoječi ponudbi, te pa pred mestno upravo postavljajo nove in kompleksne naloge. Poleg tega se z vstopom Slovenije v EU odpirajo za Ljubljano nove priložnosti in razvojne perspektive. Seveda je vprašljivo aktiviranje (izkoriščanje) ugodnega položaja, saj je odvisno od sposobnosti ukrepanja ter zagotavljanja organizacijske (institucionalne) fleksibilnosti pri vključevanju v čez-mejno in evropsko omrežje mest. Poleg tega je bilo poudarjeno, da je pozicija Ljubljane v okviru novih političnih in ekonomskih pogojev primerjalna prednost tudi v odnosu do jugovzhodne Evrope in novih držav, posebej tistih, s katerimi že obstaja tradicija ekonomskih in drugih odnosov Druga izredna konkurenčna prednost Ljubljane je enkratna kombinacija njene velikosti (obvladljivosti), urejenosti okolja in razmeroma kakovostnih življenjskih pogojev, kar v evropskih razmerah urbane koncentracije, onesnaženosti okolja, visoke stopnje kriminala, socialnih problemov in etničnih konfliktov predstavlja posebno vrednoto. Ljubljana je predvsem poslovno in kulturno središče, univerzitetno in raziskovalno središče Slovenije. Konkurenčna prednost mesta temelji na ponovni uveljavitvi Plečnikove arhitekture in urbanizma, ki smo ji priča zadnjih nekaj let. Dejansko gre za vrednost, za nekaj, po čemer je bila Ljubljana že prej prepoznavna tako v čez-mejnem kot evropskem okolju. Šte-vibii strokovnjaki v omenjenih raziskavah so tudi opozorili na slabo učinkovitost mestnega prometa, kvaliteto grajenega in naravnega okolja, kvaliteto hotelov in restavracij, probleme na nepremičninskem področju (ponudba, cena itd.), nezadostne pogoje za razvoj podjetništva ter kakovost storitev državne in lokalne uprave. Omenjeni problemi so dobro znani in že nekaj časa predstavljajo pomembne omejitve hitrejšemu in sodobnejšemu razvoju Ljubljane in izboljšanju kakovosti urbanih funkcij. Vse omenjene vrednote so le osnovni pogoji za izkoriščanje in maksimalno valorizacijo primerjalnih prednosti oziroma izboljšanje konkurenčnosti Ljubljane, ki naj bi ji omogočili boljši položaj v omrežju evropskih mest. Vsaka od omenjenih urbanih funkcij je laliko smiia zase konkurenčna vrednost, vendar bo njihov učinek veliko večji, če bi bile povezane v celovito ponudbo. Za uresničevanje tako kakdvostne-ga prehoda, in sicer z lokalne in nacionalne ravni na evropsko, je potrebno zagotoviti ustrezno mrežo oziroma organizacijsko strukturo, ki naj bi zmogla povezati omenjene ali pa tudi druge manj pomembne konkurenčne vrednosti v celovit sistem, v kompleksen »urban izdelek«. Seveda tu spet pridemo do glavnega pogoja uspešnega razvoja, posebej pa razvoja, temelječega na tržnem konceptu, to je organizacijske strukture mesta ter obstoja strategije razvoja in učinkovitega urbanega menadžmenta. Brez tega pogoja ni mogoče izkoriščati obstoječih primerjalnih vrednosti in te bodo ostale na provincialno lokalni ravni oziroma ne bo mogoče ustvarjati novih vrednosti in se s tem prilagajati in vključevati v evropska urbana omrežja. V povezavi s temi zaključki v preteklih letih so za potrebe osnutka Strategije trajnostnega razvoja mesta Ljubljane (glej Dekleva in dr. 2001) izdelane obsežne (sektorske) raziskave, analize in druga strokovna gradiva, v katerih so analizirani problemi mesta, razvojne perspektive in predlagani osnovni cilji. Rezultat priprave strategije trajnostnega razvoja mesta Ljubljane predstavlja razvojno vizijo mesta, ki bo po dopolnitvah mestnega sveta, občin v regiji, pomembnejših razvojnih akterjev v regiji in civilne druž- letnik 12, št. 1/01 be v letu 2001 izhodišče za pripravo prednostnih razvojnih programov in projektov v mestu, novega prostorskega načrta, regionalnega razvojnega programa ljubljanske urbane regije ter lokalnega programa varstva okolja in izvajanja Agende 21 - ki bi se uresničevali v naslednjem desetletnem obdobju. V obeh primerih gre za pomembne razvojne aktivnosti, s katerimi je potrebno, če se želi doseči uveljavitev Ljubljane v mednarodnem okolju, kot tudi posredne in neposredne razvojne učinke (večji prihodki, nova delovna mesta, razvoj spremljajočih in storitvenih dejavnosti itn.) zagotoviti bolj agresiven tržni nastop, boljšo organizacijo promocijskih aktivnosti in vključitev v celovito promocijo mesta. 3.2 Ekonomska konkurenčnost Ekonomska razvitost je temeljnega pomena za konkurenčnost mesta. Med osnovnimi pokazatelji, ki označujejo raven razvitosti, je produktivnost, merjena z dodano vrednostjo na zaposlenega. Gospodarski razvoj pomeni poleg gospodarske rasti kakovostne in strukturne spremembe, inovacije, pomeni splošni napredek v gospodarstvu in je predpogoj za rast zaposlenosti in porast življenjskega standarda. Primerjalna oziroma konkurenčna prednost Ljubljane je opazovana na osnovi večletne časovne serije ekonomskih pokazateljev in v primerjavi s konkurenčnimi mesti -Koprom in Mariborom.^ Ljubljana je ne samo glavno mesto Slovenije, ampak tudi najmočnejši gospodarski center države. Gospodarske družbe s sedežem v Ljubljani imajo tretjino slovenskega kapitala, tretjino dodane vrednosti, dobro tretjino prometa in čistega dobička ter zaposlujejo četrtino vseh zaposlenih. Ljubljansko gospodarstvo ima ugodno sektorsko strukturo, podobno mestom v razvitih gospodarstvih. V Ljubljani namreč kar dve tretjini dodane vrednosti ustvari storitveni sektor, tretjino pa poslovno uspešnejša predelovalna industrija. Mestna občina Ljubljana in osrednjeslovenska (ljubljanska urbana) regija sta najbolj razviti območji v Sloveniji. BDP na prebivalca je za 40-50 % višji od slovenskega poprečja. Ljubljana dosega 85 % povprečne razvitosti držav EU-15 in je razvitejša od vseh regij v Grčiji, od večine regij na Portugalskem, od številnih regij v Španiji in na jugu Italije ter posameznih Preglednica 2: Kazalci uspeha poslovanja Kazalci SLO Index LJ Index MB Index KP Index produktivnost 3.605 81 4.474 100 3.111 70 4.300 96 izvozna usmerjenost 0.258 169 0.153 100 0.178 .117 0.265 173 učinkovitost 0.234 111 0.210 100 0.267 127 0.223 106 dobičkovnost 0.126 78 0.162 100 0.080 49 0.226 139 neto dobičkovnost 0.022 52 0.042 too -0.089 -209 0.103 242 ekonomičnost 1.009 too 1.013 too 0.979 97 1.027 101 kapital/sredstva 0.516 102 0.508 too 0.624 123 0.449 88 donosnost kapitala 0.393 108 0.365 too 0.293 80 0.333 91 donosnost sredstev 0.203 109 0.185 100 0.183 99 0.150 81 Opombe: Index (Ljubljana = 100) - učinkovitost poslovanja = dodana vrednost/priiiodki - dobičkovnost = čisti dobiček/dodana vrednost - donosnost kapitala = dodana vrednost/kapital - donosnost sredstev = dodana vrednost/sredstva - kapital/sredstva Vir: APP, izračun Dr Tanje Česen (ZMAR); Piohler-Milanovič in dr. 2001. na vzhodu Nemčije. Vendar je treba poudariti, da so praviloma v vseh državah glavna mesta najrazvitejša. Če jo primerjamo s srednje- in vzhodnoevropskimi prestolnicami (NUTS2), opazimo, da se je samo Praga leta 1998 uvrstila pred ljubljansko (osrednjeslovensko) urbano regijo (Česen 1999; Pichler-Milanovič 2001). Osnovni razlog za višjo gospodarsko razvitost v Ljubljani je ugodna sektorska struktura, ker tri četrtine dodane vrednosti ustvari storitveni sektor, dobro polovico pa tržne storitve. Zelo razvite dejavnosti so trgovina, promet in zveze, finančne in poslovne storitve, nepremičninsko posredovanje ter del predelovalne industrije - kemična oziroma farmacevtska, papirna, prehram-bna in elektro industrija. Ljubljansko gospodarstvo posljuje uspešneje kot slovensko, ima večjo ekonomičnost, za četrtino višji dohodek in hitro rastočo dobičkonosnost in produktivnost dela. Izvozna usmerjenost Ljubljane je nižja od slovenske. Največji izvoznik je predelovalna industrija (kemična oziroma farmacevtska, papirna, usnjarska, proizvodnja električnih aparatov, optičnih in finomehaničnih izdelkov), ki ima v ljubljanski gospodarski strukturi nižji delež kot v slovenski. Skromni prilivi neposrednih tujih investicij (NTI) kažejo, da se tuji investitorji še vedno izogibajo Slovenije, vendar je 45 % vseh NTI skoncentriranih na področju Ljubljane, predvsem v trgovini, finančnih in poslovnih storitvah ter nepremičninskem posredništvu (Pichler-Milanovič 2001). (Preglednica 2) Kazahiiki uspešnosti poslovanja prikazujejo izboljšanje poslovanja ljubljanskih gospodarskih družb v drugi polovici devetdesetih letih. Na izboljšanje ekonomičnosti je vplival pozitiven rezultat in hitrejša rast prihodkov od rasti odhodkov Vendar je boljši poslovni uspeh spremljala rastoča kratkoročna in dolgoročna zadolženost, zato se delež ka- letnik 12, št. 1/01 pitala v sredstvih postopno znižuje. Pozitivni rezultat poslovanja se je odrazil tudi na izboljšani dobič-kovnosti in učinkovitosti poslovanja, porasli sta tudi donosnost kapitala in sredstev. Izvozna usmerjenost je rahlo porasla, vendar je kar za 40 % nižja od slovenske (največji izvoznik je predelovalna industrija, ki ima v ljubljanskem gospodarstvu nižji delež). Koprsko gospodarstvo ima enkrat višjo izvozno usmerjenost in enkrat višjo neto dobičkovnost od ljubljanskega. Mariborsko gospodarstvo je manj uspešno, ima negativno neto dobičkovnost. Produktivnost ljubljanskega gospodarstva je za 24 % višja od slovenske, povprečna mesečna plača pa je za l6 % višja. Produktivnost dela nenehno narašča zaradi dinamične gospodarske rasti, ki jo spremlja zniževanje števila zaposlenih v gospodarskih družbah. V letu 1998 je v Ljubljani porasla realno za 4,4 %. Produktivnost koprskega gospodarstva je na enaki ravni, mariborskega pa za 30 % nižja od ljubljanske. (Grafikon 1) H Gostinstvo F Gradbeništvo A Kmetijstvo Industrija D Predelovalna industrija G Trgovina K Poslovne storitve Sl NTI. Vrednost NTI so izražene v USD zaradi mednarodne pri- letnik 12, št. 1/01 ništvo, trgovina, popravilo motornih vozil in izdelkov široke porabe, poslovanje z nepremičninami, najem in poslovne storitve. Vloga mesta Ljubljane kot poslovnega in finančnega središča države je očitna tudi v koncentraciji NTI v finančnem posredništvu - 98 % od vseh NTI v tem sektorju v Sloveniji se nahaja na področju Mestne občine Ljubljana. (Preglednica 4) Ulji in domači investitorji se v Sloveniji soočajo z velikim problemom v zvezi s pridobivanjem zemljišč in prostorov za svoje aktivnosti po konkurenčnih cenah. Obstoječa (industrijska) zemljišča in objekti, ki ne služijo svojemu namenu, imajo pogosto neustrezno infrastrukturo, nerazrešeno ekološko problematiko in lastniški status ter nedefinirane možnosti za širitev območja. Administrativni in drugi postopki, ki so potrebni za vzpostavitev novega stavbnega zemljišča, so dolgotrajni. To in druge okoliščine imajo za posledico, da so tržne cene stavbnih zemljišč v Sloveniji višje kot v sosednjih državah, vključno z Avstrijo in Italijo. Za pospešitev NTI, predvsem na področju storitev, bo Slovenija največ naredila z uskladitvijo svojega zakonskega okvira in administrativnih postopkov ter lastninjenja državnega premoženja na področju finančnih, telekomunikacijskih in drugih storitev s tistimi v EU. Seveda pa mora Slovenija tudi jasno opredeliti svoj interes do tujih investitorjev in ga tržiti v svetu. V tem procesu se bo okrepila tudi mednarodna vloga Ljubljane ter načeloma imela pozitivne učinke na pospeševanje gospodarske moči in blaginje ter internacionalizacije mesta Ljubljane. Cene nepremičnin Cene nepremičnin v večjih slovenskih mestih, predvsem pa v Ljubljani, so v devetdesetih letih večkrat narasle in so primerljive s tistimi v številnih evropskih prestolnicah. Ponudba pa krepko zaostaja za povpraševanjem. Cene poslovnih nepremičnin v Ljubljani, predvsem gostinskih lokalov, so nadpovprečno visoke, sledijo cene trgovsko-storitvenih in poslovnih dejavnosti. Cene ljubljanskih stanovanj so odvisne od velikosti in predvsem lokacije, katera je odraz kakovosti bivanja v soseščini in bližine središča mesta ter socialne in ekonomske strukture prebivalstva. Cene stanovanj, tako starih kot novih, so visoke, še višjo ceno dosegajo manjša stanovanja. Samostojno hišo je težko najti pod 250.000 EUR, cena dvojčkov in vrstnih hiš pa je odvisna od lokacije (od 200.000 EUR). Na rast cene vpliva tudi pomanjkanje urbanistično primernih (zazidalnih) zemljišč za stanovanjsko ter drugo gradnjo. Nepremičninsko področje je še vedno dokaj neurejeno, kar je posledica prejšnjega režima, ko se celotnih stanovanjskih sosesk ni vpisovalo v zemljiško knjigo. Urejanje nepremičninske evidence je predpogoj za učinkovitejši trg nepremičnin, razvoj stanovanjskega ter drugega nepremičninskega financiranja. Omejen dostop do ugodnih bančnih (hipote-karnih) posojil za nakup, gradnjo in prenovo stanovanj je tudi pomembna ovira učinkovitega trga nepremičnin ter (mednarodne) konkurenčnosti Ljubljane. Zaradi tega je stanovanjska oskrba v Sloveniji (in predvsem v glavnem mestu Ljubljani) neuravnotežena. (Preglednica 5) Samo majhen del prebivalstva zmore rešiti svoje stanovanjsko vprašanje sam, bodisi s pridobitvijo lastnega stanovanja ali najemom pro-fitnega stanovanja v okviru čisto tržnih odnosov. Pridobivanje lastnih stanovanj je imelo ne glede na različno ugodne posojilne pogoje v preteklosti vedno zelo podoben obseg. Ponudba neprofitnih in socialnih stanovanj je daleč manjša od povpraševanja. Za večino prebivalcev je dostop do primernega stanovanja v prihodnosti mogoč samo ob aktivni vlogi države oziroma lokalne skupnosti, seveda ob možnosti neprofitnega stanovanjskega sektorja, zagotavljanja socialnih stanovanj in ugodnih kreditov za nakup ali graditev lastnih stanovanj. 3.3 Prometna vloga Ljubljane ® Osrednji interes članic EU na področju prometa je namenjen vzpostavljanju integriranega transevrop-skega prometnega omrežja (TEN). Bodoča skupna prometna infrastruktura v potencialnih članicah EU je zasnovana v obliki prometnih koridorjev. Na ozemlju Slovenije se križata V. in X. panevropski prometni koridor, ki naj bi v prihodnosti vzpostavila dve pomembni razvojni osi EU. Na najpomembnejšem križišču teh prometnih koridorjev se nahaja Ljubljana. Zaradi sorazmerne majhnosti Ljubljane in njenega gravitacijskega zaledja jo države Preglednica 5: Cene nepremičnin (USD/sq.m) v Ljubljani in drugih večjih mestih v Sloveniji (1999) Mesto Poslovne nepremičnine Stanovanjske nepremičnine* pisarniški prostori gostinski lokal trgovsko, storit, lokali hiše mala stanovanja velika stanovanja Ljubljana (center) Ljubljana (okolica) 1195 1030 2640 2000 1730 1280 1600 1555 1585 1335 1170 1110 Maribor 920 1970 1445 1555 695 585 Koper 1250 1500 1750 890 1360 860 Celje 670 780 945 500 720 665 Kranj 945 620 750 555 835 665 Novo mesto 1030 1305 1195 530 780 610 * Hiše: vrstne, atrijske, dvojčki, samostojne (povprečna cena); mala stanovanja: garsonjere, enosobna; velika stanovanja: tri in več sob. Vir: SLO-NEP (2000); Pichier-Milanovič (2000); Pichier-Milanovič in dr. (2001). letnik 12, št. 1/01 EU, kljub vozliščnemu položaju, obravnavajo predvsem kot prehodno in ne ciljno območje. V državah EU, katere ki imajo zvečine avtocestno omrežje večinoma že izgrajeno, prioritetno vzpostavljajo omrežje visoko zmogljivih železniških povezav V slovenski strokovni javnosti je zaradi negativnih oko-Ijevarstvenihokoljskih, prostorskih in finančnih razlogov zaslediti kar nekaj odpora do izgradnje hitre železnice. Zato obstaja nevarnost, da se v primeru upočasnjenega vzpostavljanja učinkovite (predvsem železniške) prometne infrastrukture zaobide prometne koridorje prek sosednjih držav Ljubljana bi kljub svoji sorazmerni majhnosti s postajo, še bolj pa kot vozlišče dveh prog hitre železnice, ki bi sledili smerem obeh panevropskih koridorjev, postala konkurenčna in neposredno povezana z mnogo pomembnejšimi evropskimi središči. To bi Ljubljani in Sloveniji nedvomno prineslo vrsto novih razvojnih impulzov. Argumenti, da lahko navezavo na obravnavano železniško omrežje nadomestijo letalske povezave z letališča Brnik, ne vzdržijo. Razvoj slovenskega prometnega sistema je že nekaj časa usmerjen v vzpostavitev in vzdrževanje zmogljivega avtocestnega križa in ob takem razvoju se je še posebej okrepila vloga Ljubljane, ki zaradi svojega položaja na križišču obeh osi državnega prometnega križa, z njegovo modernizacijo pridobiva v prometnogeografskem smislu največ med vsemi slovenskimi mesti -regionalnimi središči. Glede na trajanje potovanj, je Ljubljana že danes z ostalimi 11 regionalnimi središči najbolje povezana oziroma je med vsemi najbolj dostopna. Ljubljana se uvršča med bolj neposredno povezana središča, kar pomeni, da so njene najhitrejše cestne povezave z drugimi regionalnimi središči pogosto tudi najkrajše. Planirano izboljšanje cestnega omrežja bo še okrepilo njen osrednji prometni položaj. Z načrtovano prenovo železniškega omrežja naj bi se povprečni časi potovanj med regionalnimi središči skoraj prepolovili. S tem bo državno središče najbolj dostopno regionalno središče po po za obemahh preučevanimahh omrežjemaihih. (Preglednica 6) Težave celotnega prometnega sistema se koncentirajo kopičijo v večjih urbanih območjih, ki predstavljajo osrednji in najbolj vitalen del državnega prometnega sistema, saj so mesta osrednja vozlišča in največji generatorji prometa. Rast individualnega motornega prometa v mestih in nezavedanje pomena javnega potniškega prometa ter nemo-toriziranih oblik povzročata zaton in vse večjo nekonkurenčnost mest. Večina slovenskih mest, med katerimi zaradi stekanja tokov celotnega prometnega križa prednjači Ljubljana, je že dosegla absorbcijsko sposobnost za promet. Nove količine prometa, ki jih povzroča gradnja avtocest v smislu širjenja gravitacijskega zaledja in konkurenčnosti cestnega prometa, razmere v mestih zgolj poslabšujejo. Navedeni problemi nimajo zgolj posledic v nefunkcioniranju prometnega sistema, temveč spreminjajo in degradirajo bivalne razmere v mestih. Zaradi velikosti Ljubljane in njenega zaledja je obseg tovrstnih procesov največji prav v njenem vplivnem območju. Rešitev omenjenih problemov je, glede na izkušnje razvitih evropskih držav, mogoča le z vzpostavitvijo modernega in konkurenčnega javnega potniškega prometa v celotni ljubljanski urbani regiji. Tak sistem bi rešil Ljubljanoe številnih prometnih in prostorskih težav ter okrepil vlogo drugih središč v re- Preglednica 6: Primerjave povprečnih časov potovanj med 12 regionalnimi središči po različnih prometnih omrežjih Povprečni čas potovanja (min) Indeks cesta (0) cesta (P) železnica (0) železnica (P) železnica/ cesta (0) železnica (P)/ cesta (0) železnica/ žel. (P/O) železnica/ cesta (P) Celje 72 52 119 63 164 227 53 121 Koper 115 79 213 114 185 270 54 144 Kranj 79 59 135 73 171 228 54 124 Krško 87 64 134 73 155 209 54 114 Ljubljana 68 46 116 63 171 249 54 137 Maribor 93 69 158 84 170 228 53 122 Murska Sobota 140 92 203 107 145 220 53 116 Nova Gorica 129 88 225 114 174 255 51 130 Novo mesto 91 66 164 104 182 248 63 158 Postojna 79 57 146 83 185 255 57 146 Slovenj Gradec 100 74 245 150 244 332 61 203 Trbovlje 77 58 114 63 149 195 55 109 Opomba: O (obstoječe omrežje); P (planirano omrežje). Vir: Gulič,A.,Plevnik,A. (1999). letnik 12, št. 1/01 giji. V splošnem bi tak razvoj okrepil konkurenčnost Ljubljane in njenega zaledja v širšem srednjeevropskem prostoru. 3.4 Trajnostni razvoj Ljubljane Trajnostni razvoj v skladu z opredelitvijo Svetovne komisije za okolje in razvoj razumemo kot razvoj, ki »omogoča zadovoljevanje potreb sedanjih generacij, ne da bi bile pri tem ogrožene možnosti prihodnjih za zadovoljevanje njihovih« (WCED, 1987, str. 8), eden od osnovnih ciljev pa je izboljševanje kakovosti človekovega življenja znotraj okvirov nosilne sposobnosti Zemlje (lUCN/ UNEPAVWF, 1991). Že nekaj časa je uveljavljeno prepričanje, da sta visoka kakovost okolja in usmeritev v trajnostni razvoj bistvenega pomena za uspešen razvoj mest in regij. Usmeritev mesta ali regije v trajnostni razvoj pa se lahko navsezadnje kaže tudi kot »ovira« ali »lokacijska slabost«, npr ob uveljavljanju zahtevnejših okolj-skih standardov, zvišanju stroškov za dejavnosti varstva okolja ali zaradi posebnih ureditev, npr v povezavi z izbiro prometnih sredstev Opredeljevanje prednosti in pomanjkljivosti Ljubljane v nacionalnih ter mednacionalnih primerjavah z vidika trajnostnega okoljske-ga razvoja je zaradi že omenjenih omejitev glede podatkov in majhnega števila doslej opravljenih tovrstnih študij, v katerih bi bila zastopana tudi Ljubljana, težavno.9 Celovitejše analize stanja okolja obstajajo le za posamezne regije. Ker so bile uporabljene metodologije različne in analize ne zajemajo vseh regij, za primerjavo niso ustrezne. Osrednjeslovenska regija se je uvrstila med močno do zelo močno onesnažene regije. Najbolj onesnažena prvina je bil zrak, temu pa je sledila obremenjenost vodotokov in poškodbe gozdov. Močno onesnažene so bile tudi nekatere podtalnice v regiji. Zrak je bil najslabši v Ljubljani (mejna imisijska vrednost za 24-urno kon- centracijo SO2 je bila presežena 28-do 48-krat, nekajkrat tudi kritična vrednost za SO2 in mejna za dim), Kamniku Xé^^ Domžalah (l4-krat). Najbolj onesnažene reke v regiji so bile Kamniška Bistrica, Ljubljanica in Rinža (4. razred kakovosti), medtem ko je bila tudi Sava na posameznih odsekih uvrščena v 4. razred. Onesnaženost je bila posledica komunalnih in industrijskih odpadnih vod. Ljubljana se je tudi v letu 1995 uvrstila med območja z bolj onesnaženim zrakom v Sloveniji. Število dni s preseženo imisij-sko vrednostjo za SO2 se je sicer zmanjšalo, povečalo pa se je število dni s preseženo imisijsko vrednostjo dima. Zaradi povečevanja obsega prometa je močnejše onesnaževanje z dušikovimi oksidi, hlapnimi organskimi snovmi, ogljikovim monoksidom in ozonom. Število dni s preseženo imisijsko vrednostjo za SO2 se je zmanjšalo tudi v Kamniku, Domžalah in Medvodah, pojavljajo pa se podobni problemi zaradi prometa kot v Ljubljani. Kakovost podtalnice Ljubljanskega polja je bila kljub lokalnim komunalnim onesnaženjem, zviševanju vsebnosti pesticidov, onesnaženju s kromom in organskimi topili sorazmerno dobra. Plut (2000) je na osnovi podatkov za prvo polovico devetdesetih let opravil primerjavo stanja kakovosti mestnega okolja Ljubljane, Maribora in Celja ter trendov onesnaženosti. Razen glede na obseg degradiranih urbanih območij je bilo stanje opazovanih kazalcev kakovosti mestnega okolja v treh najpomembnejših urbanih središčih v Sloveniji najboljše v Mariboru, sledi Ljubljana, najslabše pa je bilo stanje v Celju. Zaskrbljujoče je, da so ocene kakovosti posameznih prvin v vseh navedenih mestih v razredih, ki kažejo na slabo stanje okolja. V devetdesetih letih se stanje posameznih prvin okolja v opazovanih mestih ni več slabšalo, v nekaterih primerih pa je prišlo celo do bistvenega zmanjšanja onesnaževanja. V Ljubljani se je npr. moč- no zmanjšala onesnaženost z SO2. Ob tem se je spremenilo tudi razmerje med dejavniki, ki povzročajo pritiske na okolje. Porasel je vpliv gospodinjstev in prometa (potovalne navade, vzorci potrošniškega obnašanja), zmanjšali pa pritiski energetike in industrije (omilitveni ukrepi, nove tehnologije). Območje Ljubljane je bilo v študiji Varstvo okolja in prostorski razvoj Slovenije (Plut, Špes in dr 2000) glede na kakovost bivalnega okolja uvrščeno med »večja območja pokrajinske degradacije«, in sicer skupaj s Šaleško dolino v skupino, za katero je značilna pretežno večja in posamično kritična degradiranost sestavin bivalnega okolja. Za preostali skupini je značilna pretežno zmerna (Maribor) oziroma pretežno sezonsko kritična degradiranost sestavin bivalnega okolja (Zasavje, Mežiška dolina, Celje). Čep rav za to nimamo primerjalnih podatkov, ocenjujemo, da je pomanjkljivost Ljubljane - predvsem v primerjavi z mesti v državah EU - pomanjkanje prizadevanj za trajnostni razvoj, odsotnost ali slaba uveljavljenost integralnega pogleda na problematiko okolja in trajnostnega razvoja, pomanjkljiva institucionalna struktura, premalo izgrajen sistem spremljanja okolja ter ozek nabor instrumentov, ki jih na tem področju uporablja mestna uprava. 3-5 Življenjska raven Široko, kompleksno pojmovana življenjska raven prebivalstva se nanaša na čim bolj celovito predstavitev življenjskih razmer prebivalstva določenega območja v določenem časovnem obdobju.^ Široka opredelitev življenjske ravni presega zgolj denarne oziroma materialne vire, ki jih ima na razpolago prebivalstvo. Življenjsko raven se preučuje predvsem z vidika prebivalcev določenega območja. Vendarle pa je pomembna, celo odločilna informacija na primer tudi za potencialne migrante ter name- letnik 12, št. 1/01 stitev in poslovno usmeritev najrazličnejših dejavnosti, ki so povezane z življenjskimi razmerami ljudi različnih socialnoekonomskih slojev oziroma z različnim načinom življenja. Kljub omenjeni širini življenjska raven ne predstavlja vseh značilnosti (mestnih) območij, ki so pomembne z vidika njihove konkurenčnosti oziroma primerjalnih prednosti. (Karta 1) Prikaz razlik v vrednosti izbranih kazalcev oziroma delnih indeksov življenjske ravni prebivalstva je torej namenjen predvsem prikazu načina (smeri) in velikosti spreminjanja vrednosti izbranih kazalcev s spreminjanjem opredelitve mestnega območja Ljubljane, Maribora in Kopra. Z zmanjševanjem območja (od metropolitanskega območja proti Mestni občini Ljubljana), in vrednosti večine delnih indeksov življenjske ravni vse izraziteje odstopajo od povprečnih vrednosti indeksov za celotno Slovenijo. Izjema sta indeksa stanovanjskih in pre-bivalstvenib razmer (slednji je nekoliko nad slovenskim povprečjem le za Mestno občino Ljubljana). Vrednosti večine ostalih delnih indeksov življenjske ravni prebivalstva in skupnega indeksa življenjske 500.000 400.000 300.000 w tsi O > S .> 200.000 2 CL 100.000 □ Število prebivalcev (1993) □ Bruto osnova dohodnine na prebivalca (1993) upravna mestna upravna enota občina enota Ljubljana Ljubljana Maribor mestna občina Maribor (192 občin) obalno- občina občina občina občina l