Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA Letna naročnina, Italija Lir 35.000 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177 Letna inozemstvo Lir 50.000 PODUREDNIŠTVO Zračna pošta inozemstvo Lir 80.000 34135 Trst, Vicolo d. Rose, 7 - Tel. 414646 Poštno čekovni račun: štev. 11234499 m 1 m Leto XL. - Štev. 37 (2016) Gorica - četrtek, 29. septembra 1988 - Trst Posamezna številka Lir 1000 Božji služabnik Janez Franc Gnidovec Kot poročamo na drugem mestu, so v sredo 21. septembra v baziliki sv. Klementa v Rimu odkrili ob grobu sv. Cirila spominsko ploščo. Ob odkritju je ljubljanski nadškof A. Šuštar imel nagovor. Tu prinašamo glavne njegove misli. Na zemlji so kraji, ki človeku veliko pomenijo, kamor ljudje radi prihajajo in od koder odnesejo s seboj ne samo spomine, ampak tudi nova spoznanja in nova odločanja. Tak kraj je med drugimi, ki jih je v Rimu izredno veliko, bazilika sv. Klementa in za nas Slovane posebej še grob sv. Cirila. Prihajajo sem Slovani, katoličani in pravoslavni iz vseh slovanskih dežel. \ prihajajo sem tudi drugi romarji, tako da doživljamo na tem kraju vesoljnost katoliške Cerkve. In zato smo v tem trenutku zares povezani z vesoljno katoliško Cerkivjo. Posebno pa še s Cerkvijo med našimi slovanskimi narodi in zlasti še na slovenski zemlji in pri naših rojakih, kjerkoli po svetu živijo. Povezuje nas skupna vera, katero sta oznanjala Slovanom sveta brata Ciril in Metod. Povezuje nas skupna krščanska In narodna omika, ki sta jo utemeljila sveta brata. Povezuje nas ljubezen do svojih narodov, a prav tako spoštovanje do vseh drugih ljudstev. Prihajamo na ta kraj, da doživljamo ob spomenikih iz kamna v tej častitljivi baziliki in v teh prostorih, kako kamen preživi stoletja. Tu pa bo sedaj še spominska plošča, ki bo tudi v slovenskem in latinskem jeziku spominjala obiskovalce, kaj pomeni grob sv. Cirila nam Slovanom in še posebej Slovencem. Zahvaliti se hočemo Bogu, da moremo danes odkriti in blagosloviti to ploščo, ki naj na poseben način povezuje vse Slovence in vse Slovane. A za nas je še bolj pomembno to, kar ni napisano samo v kamnu, ampak kar je napisano v naših srcih. In zato nas ta plošča in ta napis spominjata, kaj nosimo zapisano v svojih srcih: globoko in živo vero, močno upanje in veliko ljubezen do Boga in do Cerkve, v zaupanju do naše božje matere Marije v njeno varstvo in priprošnjo, v zaupanju do naših blagovestnikov sv. Cirila in Metoda in vseh drugih naših priprošnjikov pri Bogu. Ta zapis v naših srcih, ta živa beseda je naročilo, ki ga sprejemamo z groba sv. Cirila, da to vero, močno upanje in živo ljubezen ohranimo zase in ohranimo poznejšim rodovom. Ma praznik sv. Mateja, enega od apostolov, odkrivamo in blagoslavljamo to ploščo in obhajamo evharistično daritev, sredi Gnidovčevega simpozija, ko se poleg drugih velikih naših svetniških kandidatov — Slomška in Barage — njega posebej spominjamo. In ob srečanju s sv. očetom Janezom Pavlom II. pri avdienci danes dopoldne. Vse to nas povezuje z našo slovensko zemljo in zgodovino, z vesoljno Cerkvijo, z drugimi slovanskimi narodi, hkrati pa nam je veliko naročilo, da se vrnemo domov z napisom v naših srcih, ki je še trajnejši kot vsi napisi iz kamna in v kamnih. In da ta napis vere, upanja In ljubezni izročamo naprej. Ljudje bodo brali črke, ki so tu napisane. Nekateri bodo razumeli jezik. To, kar pa je napisano v naših srcih, berejo ljudje v naših dejanjih in v našem življenju. Iii nekateri to pravilno razumejo in razlagajo. Drugi pa tega ne razumejo. Ne razumejo govorice o Bogu, o veri, upanju in ljubezni, ne razumejo govorice krščanskega življenja. Morda zato ne, ker je naše govorjenje z dejanji in življenjem premalo prepričljivo. Morda zato ne, ker jim Bog še v svoji božji previdnosti ni dal tiste milosti odprtega srca, v kateri bi sprejeli njegovo besedo. Kakorkoli že: hvaležni smo za dar vere in prizadevali si bomo, da bomo tako z dejanji in življenjem, predvsem z dobroto in resnično ljubeznijo oznanjali, da smo kristjani, in s svojim življenjem tako spominjali na Boga, da bodo ljudje to govorico naših dejanj in našega življenja ra- zumeli in sprejeli. V iskreni prošnji za naš slovenski narod, za vse naše slovenske rojake, kjerkoli po svetu so, za vse tiste, ki trpijo in ki iščejo pri Bogu tolažbe, in za vse tiste, ki Boga morda ne poznajo ali ne priznavajo, se bomo združili v skupni molitvi in prosili sv. Cirila in njegovega brata Metoda, naj bosta še naprej naša velika priprošnjika pri Bogu. Priporočiti se hočemo tudi božji materi Mariji, naj bo ona na romanju vere z nami, naj nas vodi v tretje tisočletje in naj varuje naš slovenski narod in vso vesoljno Cerkev in ves človeški rod. Šest novih blaženih V nedeljo 25. sept. je papež-Janez Pavel II. v baziliki sv. Petra razglasil za blažene pet moških in eno žensko. So to 36-letai jezuitski pater Mihael Avguštin Pro, ustreljen v Mehiki leta 1927, ker je kljub prepovedi oblasti vršil svojo duhovniško službo; kardinal Jožef Dusmet, nadškof v Ka-taniji na Siciliji; frančiškan Junipero Ser-ra, apostol Indijancev v Kaliforniji; Fran-cesco Faa di Bruno, »velikan ljubezni« do ubogih v Turinu; frančiškan Federic Jan-soone Bollengier, »vzor bogomiseinega življenja« in Jožefa Naval Girbes, »vsa v službi bližnjega«. ■ V Čilu se opozicijske stranke mrzlično pripravljajo na ljudsko glasovanje, ki bo 5. oktobra in ki naj odloči, ali bo general Pinochet še naprej na čelu države. Če bo večina izrekla Pinochetu nezaupnico, bodo prihodnje leto parlamentarne volitve, če pa bo general zmagal, bo ostal na oblasti še nadaljnjih osem let. Medtem pa se je vrnila iz Mehike, ker je živela od zruše-nja Allendejevega levičarskega dežima 11. sept. 1973, njegova žena Hortensia Bussi. ŽIVLJENJSKA POT V knjižici »Vsem vse«, ki je izšla leta 1985 v Ljubljani in je prvi krajši življenjepis šikofa v Skopju J. F. Gnidovca, piše v predgovoru nadškof A. Šuštar: »Veliko manj znan kot Slomšek in Baraga je naš tretji svetniški kandidat skopski škof Janez Franc Gnidovec.« Po raznih vesteh sodeč pa je morda prav Gnidovec tisti, ki mu pripisujejo še največ čudežev tako, ko je še živel, kat tudi sedaj po smrti. Ta mož je bil doma iz Ajdovca pri Žužemberku na Dolenjskem, umr! pa je v Ljubljani 3. febr. 1939. Pokopan je na ljubljanskih Žalah in počiva med svojimi sobrati lazarista. J. F. Gnidovec je izredna svetniška osebnost (r. 1873). že kot kaplan v Idriji (1896-97) ter v Vipavi (1897-99) je užival sloves svetnika. Ta sloves ga je spremljal celo življenje, ko je bil za profesorja in ravnatelja v Škofovih zavodih v Šentvidu in še bolj ko je postal škof v Skopju in Prizrenu. Po prvi svetovni vojni je odložil odgovornost ravnatelja v škofovih zavodih ter vstopil k lazaristom (1919). Leta 1924 je bil imenovan za škofa v Skopju in Prizrenu (Makedonija in Kosovo). Tam so bile tudi takrat po prvi svetovni vojni izredno težke razmere v vseh ozirih: politične, gospodarske, verske, moralne. A Gnidovec je šel pogumno prek vseh ovir. Samo nekaj drobtinic iz tistega časa! Po smrti kralja Aleksandra (1934) je pri žalni slovesnosti v Skopju v cerkvi bra! levite predstavnikom oblasti. »Pravite, da spoštujete kralja in njegov spomin, a njegove volje nočete upoštevati, ker Slovencem v Bistrenici ne daste dovoljenja za gradnjo cerkve, temveč jih silite v pravoslavje.« Šlo je za Slovence, ki so se po prvi svetovni vojni preselili na Kosovo. Pa tudi v Rim si je upal pisati, pravi njegov življenjepisec, pogumno pismo, naj Dr. Janez Gnidovec, škof v Skopju se vodstvo Cerkve (Vatikan) javno oddalji od fašističnega nasilja nad Slovenci in Hrvati v Julijski krajini, če že nič ne more narediti v obrambo njihovih pravic. Torej smo Primorci imeli tudi v Škotu Gnidovcu svojega zagovornika. Ko molimo, da bi naši svetniški kandidati dosegli čast oltarja, ne prezrimo tudi škofa Gnidovca, iki bi zaradi svojega avanturističnega delovanja po Makedoniji m Kosovu zaslužil, da se njegovo življenje in delo opiše kot povest. Gotovo bi bila ta še bolj napeta kot Rebulova o Frideriku Baragi »Duh Velikih jezer«. K. H. MOŽ VELIKE SVETOSTI Škof Gnidovec je prišel v zgodovino kot svet mož. Zato je v teku v Rimu proces za njegovo razglasitev blaženim. Proces dobro napreduje, čeprav težav ne manjka, Leščerbe vere za potovanje v veri Nedeljsko slavje 25. septembra v Ogleju je pomenilo postajo goriške Cerkve na poti vere. Prejšnje dni so učeni možje razpravljali o patriarhu sv. Hromaciju, ki je s svojo pisano in živo besedo bil učitelj prave vere v tistih časih verske zmede zaradi arijanizma, origenizma, trinitarizma in drugih zmot o Kristusu in o troedinem Bogu. S svojo odločno in jasno besedo je Hromacij branil nicejsko veroizpoved in poudaril tudi, da brez Marije Device ni Cerkve. Zavoljo tega je namesto prvega berila pri mašni liturgiji bil prebran odlomek iz njegove pridige, kjer ob dogodku v Jeruzalemu, ko so bili zbrani »>v gornji izbi enaj-steri in enodušno vztrajali v molitvi, z ženami, z Marijo Jezusovo materjo in z njegovimi brati« (Apd 1), razlaga in poudarja ravno dejstvo, da brez Marije ni Jezusove Cerkve. MAŠNA LITURGIJA Mariji, ki je »potovala v veri«, je bila posvečena tudi mašna liturgija, ker se je v nedeljo zaključilo v goriški nadškofiji Marijano leto. Prišlo je veliko duhovnikov z nadškofom, ki so somaševali, drugi so ostali v baziliki skupaj z božjim ljudstvom, ki se je zbralo dokaj številno. Po približnih računih do tri tisoč. Mnogi so namreč ostali tudi zunaj bazilike, ker ne more vsakdo skoro dve uri stati pokonci, toliko je namreč trajalo bogoslužje, ko pa je v bazilika le malo sedežev. Med mašo je pel zbor iz nekaterih furlanskih župnij. Pred vhodom somaševalcev in nadškofa je zbor pel oglejske »vzklike« (invocationes), ki so vedno lepi. Zdi se, da segajo prav v čase prvih patiarhov. Oglejska Cerkev je namreč imela svojo lastno liturgijo, »liturgia aquileiensis«, ki se je ohranila do časov po tridentinskem koncilu, ko so povečini odpravili vsa krajevna bogoslužja in sprejeli enotno rimsko. Drugo berilo med mašo je bilo v slovenščini in pri obhajilu so zapeli eno slovensko obhajilno, škoda, da se ob sličnih priložnostih ne Zbere ob mikrofonu večja skupina slovenskih pevcev in pevk, ki bi petje »držali«, tako se slovenska pesem izgubi, ker so verniki raztresem. Evangelij je odpel edini diakon naše nadškofije, Karlo Bolčina. Pridigo je g. nadškof posvetil Materi božji, saj smo obhajali zaključek Marijinega leta in je sv. Hromacij v svojih komentarjih k evangeliju sv. Mateja toliko lepega o njej povedal. Pred darovanjem so posamezne dekanije prinesle na oltar vsaka svoje darove v pridelkih, štandreška dekanija je prinesla kruh in cvetje. Vsaka dekanija je pri tem izrekla tudi svoje prošnje; štandreška v slovenskem jeziku. OČARLJIVOST BAZILIKE Pogled na prezbiterij je bil očarljiv: nadškof ob oltarju, v vsem svojem ornatu, ob njem somaševalci, v križnih kapelah redovnice in ljudstvo, v klopeh, v zgornjem delu prezbiterija pa pevski zbor. Na obhajilnih mizah prižgane leščerbe, ki so jih po maši dvignile posamezne župnije. Oglejska bazilika ob takih slovesnostih res za-dobi ves svoj čar in ponese človeka v nekdanje čase, ko so tu obhajali slovesne pontifikale nekdanja patriarhi, obdani s podrejenimi škofi, klerom in plemstvom s prapori in helebardami, ter polna bazilika vernega ljudstva. NOV MISIJONAR Pred zadnjim blagoslovom je bilo še nekaj važnih dejanj: g. nadškof je izročil misijonski križ g. Paolu Zuttionu, mlademu kaplanu, ki se je odločil, da gre za nekaj let v goriški misijon v Slonokoščeni obali. Misijonarja je predstavil ravnatelj misijonskega urada g. G. Baldas. Bil je tudi raz- glašen letošnji škofijski pastoralni načrt in razdeljeni prvi tiskani izvodi. Načrt naj bi po župnijah preučili župnijski pastoralni sveti in njegove smernice prenesli v živo župnijski občestvo. IMENOVANJE GENERALNEGA VIKARJA Posebnost je bila tudi razglasitev novega generalnega vikarja. Lani je namreč g. nadškof odvzel to službo msgr. L. Ristitsu in eno leto bil brez njega. V tem času je s posebnim pismom povabil duhovnik 2, naj mu predlagajo tri imena. Največ glasov je dobil Silvano Cocolin, župnik pri Sv. Ignaciju na Travniku in nečak pok. nadškofa Petra Cocolina. Škofijska kancler msgr. O. Simčič je prebral zadevni dekret, nakar je ljudstvo s ploskanjem pozdravilo novega generalnega vikarja, ki pa bo še naprej ostal župnik pri Sv. Ignaciju. Glede generalnih vikarjev pravi cerkveni zakonik: »V vsaki Škofiji mora krajevni škof postaviti generalnega vikarja, ki mu z redno oblastjo pomaga pri vodstvu celotne škofije... Po službi ima v vsej škofiji izvršno oblast, ki jo ima po pravu krajevni škof...« Generalni vikar je torej škofov namestnik in njegov prvi pomočnik pri vodstvu škofije. Gospodu Silvanu Cocolinu čestitamo tudi slovenski verniki in duhovniki v prepričanju, da bo imel razumevanje tudi za naše specifične potrebe, kot je to že pokazal, ko je bil tajnik nadškofa Andreja Pangrazia in kasneje pod nadškofom Petrom Cocolinom. IZROČITEV LEŠČERB Zadnje dejanje nedeljskega slavja je bila izročitev umetniško izdelanih leščerb, ki naj v vsaki župniji spominjajo na Marijo, ki je potovala v veri, na škofa Hro-macija, učitelja vere, da bo tudi naše ljudstvo potovalo v veri v Kristusa, ki je naša skupna pot k Očetu. saj gre za moža, ki je bil univerzitetni študent, duhovnik, profesor, molivec, ravnatelj, vzgojitelj, dušni pastir, redovnik lazarist, škof. Pri vseh svojih službah je bil pričevalec skromnosti, zavzetosti za božje kraljestvo in izredne dobrote in ljubezni do vseh: do Slovencev, Makedoncev, Albancev, Turkov, katoličanov, pravoslavnih, muslimanov, odpadnikov, oblastnikov, do malih m velikih, do ubogih in potrebnih. Bil je mož, ki so ga življenjske razmere in zahteve porinile iz bele Ljubljane tja na jug Jugoslavije. Kakšen skok in kakšna razlika! A mož se je znašel, delil je dobrote in vsi so ga imeli radi. Kakor v življenju vsakega svetnika co tudi v življenju škofa Gnidovca luči in sence, vsaj kakor jih mi sedaj vidimo, skušamo razumeti in razložiti s pogledom v čas in v razmere, v katerih je Gnidovec živel, rastel in širil božje kraljestvo. Kako odkriti njegovo notranjo podobo in kako pravilno ovrednotiti njegovo delo in tako pripomoči hitrejšemu postopku za razglasitev blaženim in se oddolžiti božjemu služabniku? SIMPOZIJ O GNIDOVCU V RIMU To nalogo si je vsaj delno zastavil letošnji Gnidovčev simpozij, ki ga je s pomočjo Slovenika od 19. do 23. septembra organizirala Slovenska teološka akademija v Rimu. Duša simpozija je bil dr. Stanko Žakelj CM, vicepostulator, ki se pa simpozija samega zaradi bolezni ni mogel udeležiti. Njegove pozdrave je prinesel msgr. Franc Mikuž. Simpozij, ki se ga je udeležilo lepo število duhovnikov in laikov, je kot prvi pozdravil ljubljanski nadškof in metropolit A. šuštar; za njim je pozdravil nadškof Alojzij Turk, ki je bil vrsto let Gnidovčev sodelavec na jugoslovanskem jugu in tako še živa priča škofovega dela in trpljenja; nadškof Turk je ves čas simpozija dodajal svoja pojasnila in opombe, ki so v marsičem poživile potek simpozija. Kot tretji je pozdravil dr. Joakim Herbut, škof skopsko-prizrenski. Na simpoziju so nastopili: dr. Borut Košir, prof. Janez Prunk, žpk. Andrej Sever iz Ajdovca, dr. Metod Benedik, g. Stanko Boljka CM, dr. Walter Lukan, prof. Justin Stanovnik (njegov prispevek so prebrali), dr. Lojze Pirnat, dr. Stanko Žakelj (tudi njegov prispevek so prebrali), nadškof Alojzij Turk, dr. Franc Gorjup, msgr. Damijan Kurti, dr. Kiro Stojanov, don Marko Sopi, dr. Vilko Novak, g. Janez Osvald in prof. Anton štrukelj. Predavanja so bila lepa in zanimiva, a včasih žal predolga. Preveč so se stvari ponavljale, tudi take, ki niso imele nobene zveze s škofom Gnidovcem. S simpozijem je bila združena tudi slovesnost na grobu sv. Cirila v cerkvi sv. Klementa, o kateri poročajo openski pevci, ki so v veliki meri prispevali, da je bila slovesnost res nekaj veličastnega in ki so s svojim nastopom v Sloveniku po-blažili učena razpravljanja na simpoziju. Udeležence simpozija in Opence je sprejel tudi sveti oče, ki jih je tako pozdravil: Pozdrav udeležencem znanstvenega simpozija, ki ga je organizirala Slovenska teološka akademija o Škofu Janezu Gnidovcu. Pozdrav tudi romarjem, posebno z Opčin, ki ste danes z metropolitom dr. Alojzijem Šuštarjem odkrili v baziliki sv. Klementa spominsko ploščo svojima blagovestnikoma sv. Cirilu in Metodu. Vse očetovsko blagoslavljam. Pozdravljam tudi tu prisotnega skopskega škofa msgr. Herbuta in bivšega beograjskega nadškofa msgr. Turka. Ker že govorimo o škofu Gnidovcu, je treba povedati, da se v Trstu za njegovo beatifikacijo zelo zanima g. Lino Cocci, ki je že dvakrat poslal v svet brošuro (70 strani) v italijanskem jeziku z življenjepisom tega božjega služabnika, ki je bila na različnih mestih sprejeta z resničnim odobravanjem, a v zelo omejenem obsegu. Lojze Škerl Škof BeUomi in dr. 1 Pirc OH MlillSke DlOŠČB Ofe fllUbU SV. H Finžgarjev park je tudi letos obiskal veliki prijatelj Drage, tržaški škof Loren-zo Bellomi, ki je z mašo na prostem in z globokim nagovorom prinesel še dodatno svetlobo v sončno nedeljsko jutro. Škof Bellomi je dejal, da je napačen nagib, če merimo človeka po bogastvu ali po družbeni stopnji. Ljubezen do sočloveka, do življenja nasploh, do vsega, kar živi — to je odločilno; ljubezen do družine, novih revežev našega časa, do otrok, do žene. Človekova kultura se meri po tem, ko ustvarja trdno moralno podlago osebnostnemu in občestvenemu življenju, ko v sebi in drugih utrjuje zavest dolžnosti do dela in žrtev, čut solidarnosti med sosednjimi in oddaljenimi narodi, ko se odgovorno zavzema za mir v svetu. Škof Bellomi je dejal: »Vprašujem se, ali bo odstranitev fizičnih, tehničnih, davčnih in carinskih meja mogla odstraniti stare in rasne predsodke. Ali bo rast na ekonomski ravni pomenila tudi rast na kulturni ravni, na ravni moralnih in duhovnih vrednot? Ali bo ustvarila bolj pravično ravnovesje v človeških odnosih in to v spoštovanju in pravilnem vrednotenju različnosti drugih, predvsem pri revnejših narodih in pri manjšinah.« Tudi obiskovalci iz matične Slovenije so bili prijetno presenečeni nad besedami škofa Bellomija, ki je ibil po koncu maše-vanja deležen velike pozornosti. * * * Nedeljski dopoldanski gost v Dragi je bil dr. Jožko Pirc, predavatelj na Urbi-nianski univerzi v Rimu. Tema njegovega predavanja, »Ob stoletnici Rimskega katolika«, se je marsikomu sprva zdela nekoliko preveč odmaknjena od problemov in interesov, ki v tem času zaposlujejo in pritegujejo slovensko intelektualno pozornost. Presenetljivo pa je znal mladi znanstvenik prikazati Antona Mahniča in delitev duhov na Slovenskem s tako zanimivim prijemom, da smo se znašli pred dobro podano osvetlitvijo nekega že odmaknjenega poglavja slovenske duhovne zgodovine, hkrati pa se je njegova tema — tudi ob debatni dopolnitvi — približala vprašanjem in dilemam, ki jim nismo tako zelo daleč ne v času ne v miselnosti. Pred sto leti — v juliju 1888 — je začel Anton Mahnič izdajati revijo Rimski katolik. Mahnič je začel tedaj novo obdobje v slovenski zgodovini, je poudaril Pirc in utemeljeval Mahničevo načrtno oblikovanje vseh možnih področij narodovega življenja in kulture. Dandanašnji ga moremo trezneje in natančneje presoditi, odmaknjeni smo od Redovnica-župnik je morala odstopiti Zgodilo se je v škofiji Rimini. Pred tremi leti je škof zaradi pomanjkanja duhovnikov imenoval redovnico Antonietto Višali za župnika majhne župnije (400 ljudi) San Savino. Ljudje so bili sprva prizadeti, a polagoma so novega župnika vzljubili. Redovnica se je posluževala preprostih prijemov, ki so ljudi povezali v lepo župnijsko skupnost: organizirala je mnogo praznikov, za učence pošolsko pomoč, oratorij, dobrodelnost. Osnovala je župnijski in gospodarski svet, da so postali ljudje soodgovorni za življenje v župniji. Sosednji župniki, ki take aktivnosti niso zmogli ali je niso bili sposobni, so se vznemirili. Delovanje redovnice-župnika jim ni bilo po volji. Pritiskali so na škofa, naj ji ukaže, da vodi župnijo kakor sosednji dušni pastirji, škof se je vdal in ukazal redovnici-župniku, naj omeji svojo aktivnost. Sestra Antonietta pa take omejitve za svoje delovanje ni sprejela. V soglasju s svojo predstojnico se je vodstvu župnije raje odpovedala. Ljudje so bili zaradi njenega odstopa močno prizadeti in protestirajo na vse strani. Nastal je škandal, ki zanima celo velike italijanske časopise. ★ ■ Armensko prebivalstvo Gornjega Ka-ralbaha, ki tvori večino v tej avtonomni pokrajini, katera pa po Stalinovi odločitvi pred 68 leti pripada namesto sovjetski republiki Armeniji Azerbajdžanu z muslimanskim prebivalstvom, nadaljuje s stavkami in protestnimi shodi. Armenski škof na Dunaju dr. Mesrob Krikorian je v pogovoru za dunajski cerkveni list »Wic-ner Kirchenzeitung« dejal, da bi morali Armenci v Karabah-u sami odločati o svoji usodi. Pri tem se sprašuje, zakaj je prav tu odpovedala toliko opevana politika odpiranja Mihaila Gorbačova. To je eden preizkusnih kamnov za njegovo »perestrojko«, hkrati pa priložnost za popravo zgodovinske krivice iz leta 1920. njegove dobe, od vseh polemik, laže odkrijemo vrednote, ki jih je razglašal kot nujne za narod v njegovi perspektivi. Čas pač vse stvari postavi na pravo mesto. Nastopal je »s slogom bojevitega katolištva«, kar je bilo za njegov čas v evropskem ozračju. To je bil čas, ko se ustvarjajo v Evropi nove krščanske družbe. O Mahniču je Josip Srebrnič, kasnejši krški škof, zapisal: »Mahnič je bil kot orjak, ki je takrat ves naš narod z rokami svojega silnega duha zagrabil, stresel in prisilil, da se odpove življenjskim frazam in jokavi sentimentalnosti ter prične novo dobo v svojem življenju, ki naj jo označuje katoliško načelo ter resno programa-tično delo za ljudski blagor.« Sprožil je ločitev duhov — načelno di-ferenoiacijo. To pa je nekaj pozitivnega, ker vodi v zrelejše osebnostno življenje in ustvarjanje. Literarni zgodovinar Ivan Prijatelj je o Mahniču zapisal, da je dokončno obračunal s »čredno dobo slovenskega naroda«. Prvi sad ločitve duhov je bilo slovensko katoliško gibanje. Danes ne moremo odobravati kakšnih posameznosti, sprejeti pa moramo dejstvo različnosti mnenj, ki ga je sprožil Mahnič, različnosti mnenj pa tudi dandanašnja spoštovati. Za poslušalce je bilo poučno, predavatelju pa najbrž v zadoščenje, ko se je neki mladi diskutant iz Slovenije v bistvu zahvalil, da je dobil informacijo, ki mu je bila skoraj popolna novost. To je lahko dodatna tema za razmišljanje o tem, kako potrebno je oživljanje preteklosti, ki jo nekatere sile sedanjosti manipulirajo-ali pa 'kar blokirajo v ključu svojih posebnih interesov. Vinko Levstik Če se človek res vztrajno zavzame za neki cilj, ga v večini primerov nazadnje le doseže. In če je ta cilj plemenit, bo še več ljudi združilo svoje moči, da se uresniči, in nazadnje bo končni rezultat osrečil vse, tudi tiste, ki so do tedaj stali le ob strani. Tako se je zgodilo tudi openskim vernikom in predvsem dr. Srečku Simoneti in njegovi ženi Mileni. Oba sta se namreč že pred kakim letom zavzela za to, da bi v Rimu, ob grobu sv. Cirila, stala tudi spominska plošča v slovenskem jeziku. Treba je bilo premostiti mnogo ovir, vendar je ob posredovanju ljubljanskega nadškofa Šuštarja končno le prišlo do uresničitve -tega načrta. Za vse materialne stroške je pri tem poskrbel dr. Simoneta, kamen pa je daroval njegov sorodnik Alojz Škabar iz Velikega Repna. Tudi ostali Openci so se za načrt zavzeli ter ga izpopolnili tako, da so priskrbeli za oltar sv. Cirila še dva umetniško izdelana železna svečnika in križ. V tednu, ko je v Rimu potekal simpozij o škofu Gnidovcu, je končno napočil čas slovesnega odkritja in blagoslovitve spominske plošče. Z Opčin je odpotoval avtobus, poln romarjev, ki so želeli prisostvovati slovesnosti. Glavnino je predstavljal cerkveni pevski zbor, saj je njemu pripadla naloga, da s petjem obogati slovesnost in priredi še večerni koncert za rimske Slovence. Prvi dan, nedeljo, smo romarji porabili v glavnem za pot, ustavili pa smo se tudi v Orvietu, kjer smo imeli v tamkajšnji baziliki nedeljsko bogoslužje. Naslednjega dne smo si že navsezgodaj utirali pot skozi neverjetno gost promet prestolnice in si skušali ogledati kar naj- Romarska cerkvica v Kačičah Ob vhodu na cerkveno dvorišče se v pilastrih skriva, skoro zabrisana, letnica 1659. Na levem portalu štev. 16, na desnem pa 59. Na -kropilniku v cerkvi preberemo letnico 1667 z zapisom G.B.F., na zvoničku pa letnico 1784. Cerkvica je v poznogotskem slogu. Odločilen zanjo je zvonik z odprtimi linami in značilno vhodno lopo. -Stavba je lep primer kraške gradbene -kulture, v kateri se v polni meri uveljavlja kamen. Na žalost pa cerkvico močno razjeda zob časa. Upajmo, da se je dobri farani usmilijo in ji privoščijo vsaj nov omet, ki odpada, in namestijo manjkajoče šipe, da vlaga ne bo pronicala v notranjost. Ohranjene letnice in drugi podatki, ki nam jih je ljubeznivo posredoval župnik Peter Pipan, nam pripovedujejo, da je bila prvotna cerkev zgrajena že več kot pred 300 leti. Če sodimo po prezbiteriju, je morala biti precej manjša. Cerkvena ladja je bila kasneje povečana, verjetno pred letom 1784 ali v času Marije Terezije. Takrat so te vasi dobile svoje pokopališče, ki je tu za cerkvijo. Lepo je oskrbovano. Vse do zadnjih let je bila cerkev v Kačičah romarska cerkev. K njej so prihajali romarji predvsem ob Marijinih praznikih, zlasti na praznik Marijinega rojstva 8. septembra. Skromna cerkev je bila dvakrat izropana. Obiskali so jo »gobarji« - tatovi z italijanske strani. -Prvič v januarju 1974, drugič v aprilu 1984. Seveda razen škode, ki so