- 162 -
PLANIRANJE SOCIALNEGA RAZVOJA V OZD^
Maija VojnoviS, Matjaž Hanžek, Vojka Žerovnik
1. UVOD
Pomanjkanje strokovnosti v planiranju v najširšem pomenu besede pri
vseh nosilcih planiranja sodi med strukturne probleme našega gospo-
darskega in družbenega sistema (1).
Zaradi vrste operativnih nalog, ki jih narekuje vsakodnevna politika,
v praksi največkrat ni mogoč razvoj strokovnih zmogljivosti (2) za
kakovostno planiranje, ki terja smotrno organiziranje in programira-
nje dela, skupinsko (timsko) delo, skratka, ni zagotovljen čas za
obsežno fazno delo na pripravi metodološko-analitičnega planskega
instrumentarija. V upravnem vodstvu pri nosilcih planiranja pogosto
ni razmevanja, interesa in pogojev za izdelavo nujne informacijske
infrastrukture za plansko delo.
Čeprav razpolagamo z obsežnim sistemom podatkov, ti po kvaliteti ne
zadostujejo za dobro analizo; so tudi nezadovoljivo profilirani, ta-
ko, da osnovni nosilci planiranja (OZD, KS) ne morejo dobiti zadosti
informacij za razvojno odločanje. Prav posredovanje (obojesmerno)
relevantnih informacij za identifikacijo pojavov na posameznih rav-
neh pa je eden najpomembnejših pogojev za učinkovito družbeno usme-
rjanje.
Ker odločanje o razvoju pri večini nosilcev planiranja ne sloni na
dejanskih strokovnih spoznanjih, enotnih in povezanih informacijskih
dotokih ter standardiziranih informacijah, učinkovito izdelani meto-
dologiji ipd., ne more krepiti družbenoekonomskega položaja delavcev
in delovnih ljudi.
X Maja Vojnovič, strok, delavec. Višja šola za socialne delavce v
Ljubljani,
Matjaž Hanžek, sam. planer. Zavod za družbeno planiranje SRS
Vojka Žerovnik, sam. planer. Skupščina občine Ljubijana-Center
- 165 -
Po mnenju Berislava Šeferja (5) je bilo z administriranjem (tudi
planskim) res omejeno delovanje objektivnih ekonomskih zakonito-
sti, vendar pa je bilo istočasno povsem opuščeno planiranje v vse-
binskem družbenoekonomskem pomenu, še posebej v dograjevanju in
širjenju planske akcije iz področja materialne proizvodnje v nee-
konomska področja družbenega delovanja ter njihove medsebojne inte-
gracije. Nosilci planiranja   v ta namen nima.io Hf^treznn rešene meto-
dologije, pa tudi njihove str<!>kovne službe niso ustrezno organizirane
za potrebe integralnega planiranja. Nimajo npr.  "matrične".OTganizacije,
ki Sele ntldi možnost za enakopravno in dinamično sodelovanje med stroko-
vnimi specializiranimi službami.
Tudi proces sočasnega (srečujočega) planiranja in s tem v zvezi us-
klajevanja planov različnih nosilcev planiranja ostaja v veliki me-
ri nerešen problem, saj zahteva zaradi tega, ker naj bi zaobjel vse
vidike družbenega plana, področja, oblike in ravni planiranja, zelo
zahteven metodološki pristop in organizacijo dela na področju pla-
niranja. In še bi lahko naštevali. Že te kratke ugotovitve pa nam
brez dvoma dokazujejo, da izdelava metodologije planiranja, ki bi
bila ustrezna strokovna podlaga za politično dogovarjanje in samo-
upravno odločanje, ni lahka in pri nas še zdaleč ne strokovno uči-
nkovito rešena naloga.
2. K DEFINIRANJU PLANIRANJA
Beseda plan in njene izpeljanke izvirajo iz latinskega pridevnika
p 1 a n u s, kar pomeni raven, gladek, in glagola p 1 a n o, ki
pomeni ravnati, gladiti.
Najbolj splošen pomen za besedo planiranje je izravnavanje; plani-
ranje za prihodnost rešuje temeljni ekonomski problem: izravnava
potrebe in pičle vire za njihovo zadovoljevanje, izravnava oziroma
usklajuje želje in možnosti, usklajuje različne cilje nosilcev pla-
niranja. Vendar planiranje ni samo to, gre tudi za sklop ukre-
pov oziroma množico metod za izbiro, oblikovanje in uresničevanje za-
stavljenih ciljev. Ima torej izredno širok pomen in zajema celotno de-
javnost, ki jo običajno razumemo pod pojmom družbeno planiranje (-4-).
- 164 -
Dušan Sekulič (5) navaja naslednje karakteristike planiranja:
- kot aktivnosti:
1. planiranje je racionalna zavestna intelektualna kreativna
(človeška) aktivnost, miselni proces, lasten človeku kot
družbenemu bitju;
2. planiranje je družbena in institucionalizirana aktivnost
- glede na njegovo usmerjenost:
1. planiranje je usmerjeno k prilagajanju (adaptaciji) okolju,
ki se menja, ter preprečevanju, omejevanju entropije (dezi-
ntegracijskih tendenc) oz, povečevanju organiziranosti (krepi-
tvi koherence in kohezije) sistema. To pomeni, da se človek
kot bitje ne prepusti slepo delovanju elementov okolja, da se
s spoznavanjem objektivne stvarnosti, z odkrivanjem povezano-
sti družbenih pojavov izogne vplivom in posledicam okolja, ki
jih je uspel vnaprej predvideti;
2, Planiranje ni samo akcija za prilagajanje, temveč tudi (vsaj
do neke mere) sredstvo za menjanje tega okolja v skladu z za-
stavljenimi cilji;
- in vsebino:
1, planiranje se nanaša na celotni družbeni razvoj (ne samo eko-
nomski), na procese celovite družbene reprodiikcije.
D^šaB Sekulič torej opredeljuje plaairanje kot institucionalizirano
človeško akcijo postavljanja določenih ciljev razvoja kot tudi pro-
gramiranja alternativnih akcij za doseganje teh ciljev. Spoznavna
osnova planiranja je po njegovem razumevanje medsebojne odvisnosti
različnih ciljev in sredstev za doseganje ciljev, ki izhaja iz ko-
mpleksnosti in nedeljivosti predmeta planiranja.
- 165 -
3. TEOBETIČNO-METODOLOŠKE OSNOVE PLANIRANJA
Planiranje oz. konceptualizacija kontinuiranih družbenih procesov
(tudi samoupravno planiranje) ima svoje teoretične izvore v A)
splošni teoriji sistema ter B) kritiki in preseganju sodobne teo-
rije odločanja (upravljanja) oz. njtini kombinaciji v okviru konsen-
zualnih sistemskih modelov (6).
Ad A)
Splošna teorija sistemov (7) daje s svojim pristopom opazovanja ele-
mentov in pojavov v medsebojni odvisnosti ter povezovanja v celoto,
v okviru katere se opazovani objekt vedno postavlja v zvezo z dru-
gimi objekti in okoljem, dobre osnove za pristop k planiranju dru-
žbenega razvoja. Iz nje izhajamo prvenstveno zato, ker z njeno po-
močjo lažje razumemo objekt (predmet) planiranja, samo akcijo plani-
ranja kot tudi njuno interakcijo. Splošna teorija sistemov omogoča in
zahteva, da se k problemom pristopi vedno kot h kompleksnim pojavom
ter da se na vsak sistem gleda, zaradi njegove odprtosti in odvisno-
sti od okolja, kot na dinamičen, spremenljiv in razvijajoč mehani-
zem.
Sistemski pristop v planiranju predstavlja (8) :
- sredstvo za analizo obstoječih sistemov akcije - tudi planiranja
samega,
- pristop k konstrukciji teoretičnih modelov stvarnosti, ki so teme-
lji vsakega sistema akcije,
- teoretično sredstvo za strukturiranje same akcije (uporaba sistem-
ske analize in teorije odločanja).
V prvem primeru analiziramo sistem planiranja kot integralni del šir-
šega družbenega in naravnega sistema. V drugem primeru gradimo kon-
strukcijo modela stvarnosti na temelju vključevanja elementov dru-
žbenega sistema in oblikovanja indikatorjev, ki govorijo o tem si-
stemu, V tretjem primeru pa uporabljamo sistemski pristop v obliko-
vanju procesa planiranja z vsemi interakcijami strokovne in intere-
sne komponente ter posameznih faz te akcije.
- 166 -
Splošno teorijo sistemov dopolnjuje sistemska analiza, ki predstav-
lja njeno konkretizacijo v sistemu. Njena značilnost je v tem, da
vsak problem analizira s sistemskih pristopom, to pomeni ne izoli-
rano     in ga zaobseže od njegove zaznave do njegove razrešitve, hkra-
ti z analizo možnih posledic in učinkov. Za njegovo reševanje vedno
oblikuje več alternativ, ki jih pripravlja z uporabo matematičnih
operacij. Njen pristop je zato zelo uporaben za planiranje, in si-
cer za pripravo oz, oblikovanje posameznih faz planiranja:
- faza ugotavljanja obstoječega stanja, hkrati z analizo preteklih
gibanj in procesov,
- faza prognoziranja (predvidevanja) (9)» v kateri se na podlagi
analize obstoječega stanja in preteklih gibanj napovedujejo sta-
nja v prihodnjem obdobju,
- faza iskanja strategij (razreševanja), v kateri se ugotavljajo
razmiki med napovedanimi in ciljnimi stanji, iščejo se poti in
ukrepi za preusmerjanje obstoječih gibanj v željeno smer,
- faza preverjanja in ugotavljanja učinkov izbranih poti razreše-
vanja problemov.
Teorija sistemov in sistemska analiza sta vsekakor v planiranju zelo
uporabni, še posebej pri izdelavi planskih modelov. Model pa je za
nas poenostavljena ponazoritev stvarnosti (lo), da bi sploh lahko
spoznavali in pojasnjevali, predvidevali in kontrolirali to stvar-
nost. Ti modeli stvarnosti so zato učinkovit analitično-planski inst-
rument ari j metodologije planiranja, ki jo tvorijo poleg tega še posto-
pki priprave plana ter način, sistem odločanja v planiranju.
AD 'B)
K problemu strtjkturiranja spreminjevalne akcije v družbenih sistemih
so najbolj učinkovito pristopile različne teorije odločanja (plani-
ranje je v svojem bistvu proces odločanja, je anticipativno odloča-
nje). Te teorije presegajo predhodne sistemske pristope, ki niso priz-
navali čoveškega elementa in zavestnega delovanja v sistemu, ter po-
stavljajo elemente sistema, karakteristike in tendence njihovega razvo-
ja v zvezo s konkretnimi oblikami in mehanizmi delovanja in regulira-
nja razvoja sistema. Regulacija sistema in njegovega razvoja je bist-'
ven« značilnost dinamičnih sistemov kakršnega predstavi ja družba.
- 167 -
Planiranje se je v preteklosti nanašalo izključno le na   poarcčje
materialne proizvodnje oz, na tiste družbene segmente, cilje in
akcije, ki so bili v najbolj neposredni zvezi z njo. Prevlada
ekonomske analize in njenega tehničnega aparata (možnost maksimal-
ne kvantifikacije) za potrebe planiranja je vplivala,da je bila
tudi vsebina planiranja uvrščena v referenčni okvir te znanosti.
Danes se zavedamo,,    , da je čista ekonomska analiza le en vidik
analize družbenih pojavov in da je njen tehnični in metodološki
aparat pomanjkljiv za deskripcijo možnega planskega pristopa in
za definicijo akcij za spreminjanje obstoječega stanja," Zrato
razvijati teoretično-metodološko aparaturo in zagotoviti interdi-
sciplinarni pristop k predmetu planiranja (enakovredno obravnava-
nje vseh vidikov družbenega razvoja - ekonomski, socialni, prosto-
rski .....), razširiti plansko akcijo na neekonomska področja dru-
žbenega delovanja in usmeriti pozornost tudi na socialne posledice
ekonomskega razvoja ter njihovo ponovno vplivanje na ekonomska in
družbena_gibanja. Socialni pojavi morajo postati sestavni del plan-
ske akcije. Sistemski pristop zahteva torej integralno planiranje
stvarnosti, to je takšno planiranje, ki se ne omejuje na planiranje
posameznih sektorjev brez vzpostavljanja medsebojnih zvez, temveč
razume stvarnost kot sistem organizirane kompleksnosti. Perspektiva
planiranja se mora razširiti v smer kvantifikacije variabel, dimen-
zij tistih elementov sistema, ki so se smatrale za "neplanibilne"
socialni indikatorji), ter vključevanja kvalitativnih vidikov soci-
alnega sistema (vrednote, interesi).
Po splošni teoriji sistemov temelji soodvisnost delov nekega siste-
ma na determiniranih odnosih. Izključuje se vsakršna slučajna spreme-
nljivost in predpostavljata se formaliziranost in red v odnosih, s
čimer ta teorija izključuje dialektične procese (je nezgodovinska in
nedialektična). Poleg tega je njen predmet proučevanja objekt, izk-
ljučuje subjekte iz spoznavanega procesa in govori o abstraktnih
zvezah in ne o stvarnih odnosih družbenih in naravnih pogojev, ki jih
želimo proučevati. Zaradi vsega tega se teorija sistemov lahko spre-
jme le kot metoda, metodološki instriiment, in ne kot teorija pri
konceptualizaciji kontinuiranih družbenih procesov.
- 168 -
Potreba po notranji regulaciji in kontroli raste s kompleksnostjo
sistema, saj mnogih funkcij, ki jih ima sistem v pogledu prilaga-
janja na spremembe okolja oz. vzdrževanja svojega ravnovesja, ni
več mogoče opravljati samo na temelju neposredne menjave in zveze
med konstitutivnimi elementi sistema (povečuje se zapletenost, po-
srednost sistemskih interakcij).
Problem prilagajanja novim pogojem pa zaradi kompleksnosti sistema
presega sposobnosti enega, četudi hierarhično povezujočega najviš-
jega dela sistema in narekuje potrebo po višji stopnji udeleženo-
sti posameznih nižjih subsistemov v odločanju in usmerjanju svojega
sistema, saj so problemi pri prvem manj strukturirani, cilji višji
in splošnejši, časovni razpon    posledic daljši.
Vedno ko govorimo o konceptualizaciji teorije sistema v okviru dru-
žbenih sistemov, govorimo o teoriji hiererhičnih sistemov, sestav-
ljenih iz večjega števila ravni in večjega števila ciljev.
Stopnjo dominacije (centralizacije avtoritete in moči) ter stopnjo
kooperacije (sodelovanja) med posameznimi deli sistema jemlje Dušan
Sekulič za osnovna kriterija pri klasifikaciji možnih modelov plan-
skega odločanja (12);
Vsako planiranje predstavlja v svojem bistvu odločanje oz. proces
odločanja, ki gre skozi različne faze. Teorija odločanja s svojo
metodologijo nudi postopek, ki poenoti celovito strvikturo planske-
ga procesa in ki na osnovi informacij o stanju, prognoz o prihodno-
sti in določenih ciljev danega sistema,nudi izbiro optimalne odločit-
ve.
- 169 -
Model planiranja, zasnovan na teoriji odločanja, tako dobi z le-to
podlago za oblikovanje st.rukture planskega procesa. Sestavljajo ga
trije temeljni elementi:
1. stanja (pretekla in sedanja, ki delujejo kot pogoj in meja pri
postavljanju ciljev in izbiri strategij),
2. cilji, ki jih je treba v določenem času doseči,
5. strategije, s katerimi dosegamo te cilje.
Te elemente planski model konceptualizira in jih postavlja v med-
sebojno zvezo.
Tudi pri teoriji odločanja lahko kritiko usmerimo v popolno odsot-
nost elementov kritipne, zgodovinske in marksistične analize dru-
žbenih vidikov posameznih problemov ter ugotovimo, da gre pri njej
v veliki meri za pozitivističnisti pristop k stvarnosti. Njena ome-
jitev se kaže tudi v, tem, da je prilagojena upravljanju kot zunanj-
emu impulzu in ne notranji zavestni aktivnosti družbenega sistema.
To pa še ne pomeni, da je teorija odločanja povsem neuporabna za
nas. Nekateri avtorji vidijo možnost razvijanja teh kvantitativnih
metod odločanja tudi v primeru demokratičnih družbenih sistemov,
v katerih koordinacija med posameznimi deli sistema predstavlja os-
novno metodo odločanja znotraj družbenega sistema (samoupravljanja).
4. SISTEM SAMOUPRAVNEGA DRUŽBENEGA PLANIRANJA
Sistem družbenega planiranja v družbi je bistveno pogojen s proizvo-
dnimi odnosi oziroma s celotnimi družbenoekonomskimi odnosi v njej.
Zato je pri nas planiranje vgrajeno v sistem družbenega samouprav-
ljanja oziroma so njegov značaj, vsebine, oblike in metode pogojeni
z značajem, vsebinami, oblikami in metodami družbenega samouprav-
ljanja.
Po kratkotrajnem obdobju centraliziranega planiranja in obdobju in-
dikativnega planiranja - za kateri so bili značilni obstoj oz. pre-
vlada ekonomskega planiranja, usmeritev k specializiranim tehnikam
ter postavljanje in izvrševanje ciljev s strani državnih organov in
- 17o -
strokovnih služb - smo z ustavnimi spremembami in novo Ustavo
(1974), Zakonom o združenem delu in Zakonom o sistemu družbenega
planiranja in družbenem planu Jugoslavije (1976) (12) določili os-
nove socialističnega samoupravnega planiranja in pravne temelje
sistema samoupravnega planiranja, za katero so značilne naslednje
temeljne karakteristike:
- Celovitost, integralnost planiranja, ki zahteva celovit pogled
na družbeni razvoj, izhajajoč iz dejanske odvisnosti posameznih
vidikov razvoja (socialnega,ekonomskega, prostorskega idr.) (15)i
enakovredno uveljavljanje teh vidikov, postavljanje optimalnega
razmerja med njimi in omogočanje njihove učinkovite interakcije
v odvisnosti od obstoječe razvojne stopnje in razvojnih ciljev;
upoštevanje pomena in ugotavljanje učinkov socialnih posledic
ekonomskega razvoja ter socialnih in drugih sprememb na ekonom-
ski in družbeni razvoj; preseganje obravnavanja človeka kot pro-
dukcijskega faktorja ter omejevanja na reprodukcijo delovne sile
ki služi le razvoju proizvodnje in s tem gledanju na delovno si-
lo le kot na strošek; spoznavanje, da je planiranje kot zavestno
vplivanje na procese družbene reprodiikcije   v prvi vrsti potrebno
prav zaradi zadovoljevanja človeških potreb in nadaljnje humaniza-
cije družbe.
Primer družbene rasti kot posledice integralnih gibanj med zado-
voljevanjem potreb in interesov ljudi ter produktivnostjo dela
(14):
- 171 -
Danes je mnenje, da smo s spoznanji ter normativnimi določili o
povezanosti socialnega, ekonomskega, prostorskega in drugih vidi-
kov razvoja, to tudi že dosegli. Frav gotovo iliizarno nepoznavanje
odnosov, vzrokov in' posledic medsebojnih vplivov med njimi, nere-
šena metodološka vprašanja integracije ipd. danes v dejanski praksi
še vedno razdvajajo njihovo integriteto in omogočajo največkrat le
sektorske pristope v planiranju.
- Decentralizacija planiranja, s katero postajajo usklajevanje in
koordinacija interesov, plansko odločanje in samoupravna kontro-
la nad sredstvi za proizvodnjo, dohodkom ter procesom celotne
družbene reprodukcije neodtujljiva pravica neposrednih proizva-
jalcev - delavcev in delovnih ljudi (subjekti planiranja), zdru-
ženih v temeljnih in' drugih samoupravnih organizacijah in skup-
nostih, oblikovanih na različnih ravneh in področjih delovanja.
V tako oblikovanem sistemu združevanja dela in interesov naj bi
bilo omogočeno zavestno delovanje na vseh ravneh njegove samo-
upravne organiziranosti.
Primarni nosilci planiranja - osnovne celice družbenega organiz-
ma samoupravnega planiranja - so: l) oreanizacije združenega de-
la v materialni proizvodnji in vse oblike njihovega združevanja
v delovne organizacije, sestavljene organizacije združenega de-
la, kooperantska združenja in finančne asociacije, 2) organiza-
cije združenega dela v družbenih dejavnostih, 5) krajevne skupno-
sti ter 4) občine, pokrajine, republike in federacija (15)-
Tako se sistem samoupravnega planiranja z vidika njegovih osnov-
nih nosilcev deli v dva podsistema, in sicer v:  a) planiranje
združenega dela in b) družbeno planiranje, ki ju je treba organ-
sko povezovati na vseh ravneh, drugače obstaja nevarnost, da se
na nov način pojavijo stara protislovja med panožnim in regional-
nim planiranjem.
- Sočasnost planiranja (srečujoče planiranje) ki pomeni, da vsi no-
silci planiranja svoje plane sočasno pripravljajo,  jih medsebojno
usklajujejo na isti ravni (horizontalno povezovanje) in med ravnimi
(vertikalno povezovanje) ter sočasno sprejemajo (l6).Za sočasno
- 172 -
planiranje je tako značilna visoka stopnja kooperacije med nosil-
ci planiranja ter proces stalnega usklajevanja in združevanja raz-
ličnih interesov in ciljev - metodologija aktivne demokratične in
samoupravne koordinacije. ^
Prisoten je dvojni značaj, dvojna komunikacija oz. dejstvo dveh,
paralelno in medsebojno stalno povezanih, gibalnih sil; ena delu-
je od zgoraj navzdol in določa okvire razvoja, področja in mei;ode
dela, da bi se splošni družbeni cilji maksimalno realizirali, dru-
ga pa v smeri od spodaj navzgor, ko se optimalne odločitve nižjih        i
ravni pretvarjajo v optimalne odločitve na višjih ravneh preko pro-
cesa stopničastih koalicij (17). Sočasno ali srečujoče planiranje
tako v največji možni meri zagotavlja spoštovanje celote in nje-
nih delov (vsak plan na nižji ravni je sestavni del plana na višji
ravni) in je teoretično najbolj razvit koncept planiranja, ki v
primeru zapletenega družbenega sistema predstavlja iskanje največ-
jega možnega doseganja optimalnih odločitev na različnih ravneh,
največje možne relativizacije konfliktov, največje možne mere upo-
števanja interesov vseh nosiltev planiranja ter vko.jučevanja najši-
ršega števila ljudi v proces planiranja.
Ugotovimo pa zopet lahko, da je to tip planiranja, ki za oživitev v
praksi zahteva polno angažiranje strokovnih in znanstvenih delavcev.
Danes zanj primanjkuje (vsaj pri nas) razvitih tehničnih pripomoč-
kov - metodologije planiranja, sposobnosti identifikacije problemov,
njihove analize in predikcije, enovitosti in povezanosti informa-
cijskih dotokov, standardizacije informacij ipd. - odsotna pa je tu-
di celovita marksistična analiza problematike odnosov proizvodnje,
potrošnje, dela, upravljanja.
- Samoupravno sporaziamevanje in družbeno dogovarjanje, ki predstavlja
pravno in družbenopolitično osnovo integralnega planiranja oz. sred-
stvo in organizacijsko obliko v procesu usklajevanja interesov in
potreb ter odločanja in sprejemanja planov. Plani, ki se, zajemajoč
več stopenj organiziranosti, pripravljajo na različnih ravneh, se
torej sprjemalo skozi proces dogovarjanja in sporazumevanja relati-
vno avtonomnih delov sistema, pri čemer se avtonomija omejuje z us-
klajevanjem samim ter obveznostmi v izvrševanju sprejetih planov.
- 175 -
- Kontinuiranost (permanentnost) planiranja, zaradi katere morajo
nosilci planiranja nenehno analizirati dosedanji in predvideva-
ti nadaljnji razvoj, ob tem pa oboje nenehno povezovati v smis-
lu upoštevanja pogojev in možnosti za nadaljnji razvoj pri obli-
kovanju lokrepov za uresničevanje tekočega plana. Kontinuiranost
planiranja dejansko pomeni stalno adaptacijo in prilagajanje na
sprotna dogajanja in spremenjene razmere v okolju, predvidevanje
teh sprememb ter sprotno korekcijo teh predvidevanj.
Po mnenju Berislava Šeferja (18) kontinuitete planiranja ne bi
smeli razumeti kot prizadevanja za uresničevanje planskih ciljev
na starih družbenoekonomskih odnosih.
- Obveznost planiranja in pravica do planiranja (19), ki sta normati-
vno določeni v Zakonu o sistemu družbenega planiranja. Vsak samo-
upravni subjekt, ki upravlja del družbenega premoženja, ima ne sa-
mo pravico, temveč tudi dolžnost, da pripravi in sprejme plan; sa-.
moupravna organizacija in skupnost, ki bi delovala brez plana, bi
po Zakonu o združenem delu oškodovala družbene interese in jo la-
hko zato zadene celo sankcija. Vendar pa moramo tu opozoriti, da
zakonsko opredeljena obveznost nima svoje teže, če potreba in nuj-
nost planiranja nista pogojeni s kompleksnostjo družbenega sistema.
Obveznost v planiranju pa se nanaša tudi na obveznost izvrševanja
planov.
Te temeljne karakteristike sistema samoupravnega planiranja pa v
svoji čisti obliki v naši družbeni in ekonomski realnosti prav
gotovo še ne obstajajo oz. so še v precejšnji meri nedodelane. De-
jansko gre šele za zasnovo in   tendence, ki sta jih nova ustava in
zakon o sistemu družbenega planiranja konstituirala.
5. FORMALNOPRAVNI. ORGANIZACIJSKI IN VSEBINSKI PRISTOP K PRIPRAVI
(SPREJETJU IN IZVRŠEVANJU) PLANA V OZD
Z izidom zveznega in republiškega zakona o sistemu družbenega plani-
ranja, katerega določbe naj bi se prvič realizirale v planskem obdob-
ju 1981-1985, so se pred poslovodne in strokovne delavce v TOZD    po-
stavile zahtevne naloge, ki so bile zanje bodisi v strokovnem in meto-
dološkem pogledu bodisi glede izpeljave samoupravnega postopka plani-
ranja v marsičem nove. Kljub temu pa moramo ugotoviti, da zakona ob-
- 174 -
sežno nakazujeta formalno pravni proces pripravljanja plana in odlo-
čanja o njem, precej bolj nejasna pa sta v pogledu opredelitve pojma
družbenega planiranja, prav tako pa ne ponujata, vsaj v zadovolji-
vi meri, izdelanega instrumentarija - metodologije planiranja (2o),
ki je po našem mnenju temelj planiranja. Lahko rečemo, da dajeta
zakona s tem veliko poudarka formalni usklajenosti, istočasno pa
povsem zanemarjata vsebinsko usklajenost posameznih planov. Pri tem
se zavedamo, da zakon ne more odgovoriti na vsa (na nekatera pa bi
lahko) metodološka vprašanja, še manj pa dajati splošno veljavne
odgovore. Razlikovati moramo namreč med splošno metodologijo, ki
lahko velja za vsa področja in dejavnosti, ter med posebnimi metodo-
logijami, ki neposredno izhajajo iz tehnoloških in drugih značilno-
sti posameznih dejavnosti.
Ker v   TOZD   v večini primerov še ne razpolagamo z metodologijo pla-
niranja, opredeljeno v zgornjem smislu, bo treba temu posvetiti
večjo pozornost in zagotoviti sodelovanje ustrezno usposobljenih
\   strokovnih delavcev ter interdisciplinarni timski pristop.
Formalnopravni   pristop
Pod formalno pravnim postopkom v planiranju razumemo predvsem potek,
ki ga določa zakon s sosledično opredelitvijo temeljnih planskih ak-
tov, ki jih morajo pripraviti posamezni nosilci planiranja. Če posto-
pek razdelimo na posamezne faze, pri čemer vsako od njih karakterizira
po en značilen dokument oz. strokovno gradivo, lahko planiranje v 'i'OZD
L shematično prikažemo z naslednjo shemo;
- 175 -
Opomba:
--- povezava TOZD (s KS, DPS) le takrat, kadar neposredno
prevzema obveznosti, drugače je ta povezava le posredna.
- 176 -
OrRanizaci.iski pristop
Ko se lotevamo organizacije planiranja v   TOZD, moramo poleg dolo-
čil zakonodaje in drugih predpisov upoštevati še teoretična in me-
todološka izhodišča o organizaciji planiranja. Prav tako pa moramo
upoštevati tudi specifičnost obravnavane TOZD   Ln njene     dejavno-
sti; s specifičnostjo TOZD   mislimo na njeno     ekonomsko, tehnološ-
ko in poslovno organiziranost, kadrovsko sestavo itd. Zavedati se
moramo, da celo problemi na isti ravni zaradi svoje specifičnosti
zahtevajo, da se jih lotimo z različnimi pristopi in tehnikami.
Zato predstavlja planiranje v neki TOZD _ metodološko povsem samo-
stojen proces, ki nikakor ne izhaja iz planskega procesa na kakšni
višji ravni, moramo pa seveda kot izhodišča jemati obveznosti in
stanja, ustvarjena na vseh višjih ravneh.
Organizacije planiranja ne moremo enačiti s kakim postopkom, ampak
gre tu za širše urejanje razmerij med ljudmi, njihovih nalog, pra-
vic in odgovornosti. Organizacija planiranja tako zajema (21):
- opredelitev planskih aktivnosti oz. nalog, pristojnosti in odgo-
vornosti njihovih nosilcev (22) ter določitev rokov izvrševanja
posameznih nalog,
- določitev vrstnega reda opravljanja posameznih aktivnosti (pro-
cesa) ,
- vzpostavitev kooixiinacije v procesu planiranja, to je povezova-
nja znotraj    TOZD in v odnosu do okolja,
- zgraditev informacijskega in komunikacijskega sistema (zbiranje
in kroženje informacij - povratna zveza) za potrebe planiranja,
- vzpostavitev mehanizma motiviranja za pripravljanje in izvaja-
nje planov (zadovoljevanje potreb, povezovanje in vzpostavlja-
nje neposredne odvisnosti osebnih in skupnih interesov v izvr-
ševanju plana itd.).
- 177 -
Funkcitnalna sheia Mttdtlegije planiranja v TOZDi
- 178 -
- 179 -
OpMbe:
1. Oalfčittv stroktvne skapine (tina} je izrecna in specifična nalega pesaieznega tozda.
2. Izdelave nrežnega pregnana sestavljajo naslednje faze: 1. seznan vseh aktivnesti z navedbe njihovih nesilcev in Saša trajanja, 2. dolečitev zaperedja teh aktivnosti,
3. risanje »nežnega diagrama in določitev rokev (na eni keendinati delovne faze in čas tnajanja le-teh, na dnugi pa nosilci izdelave, obravnave in sprejetja posaneznih
planskih gradiv). Po mnenju B, Orloviča; Hetodologija za pripreaanje i donošenje srednjeročnog plana u OUR, Beograd, 198o, je treba v tezdu izdelati dve vrsti rnrezžnih
diagranev: a) diagrame po splošnih aktivnostih, b) diagraee po delovnih nalogah in izvrševalcih.
Glej tudi: Harko Selan: Planiranje v svobodni nenjavi dela, IB 11-12, Lj., 1979; ECM - Institut za regionalno ekonoaiko in socialni razvoj: Organizacioni i sadržinski
pristup druStvenoB planiranju u opštini, Lj., 1975.
3. Vzpostavitev sodelovanja in koordinacije pomeni: povezovati in prilagajati raznerje aed organi planiranja (stnokovniai službaai, saioupr. organi, pesaBuniki) in njihoviai
aktivnosti!, medsebojno znotraj tozda in z okoljea; usklajevati wse aktivnosti v procesu planiranja po obsegu, prostoru in času. Gre za tohnično-ekononske koordinacije
in koordinacijo v plitično-organizacijsken snislu, ki se vzpostavljata sočasne in vplivata druga na drugo.
4. pouni neobveznost, nožnest--
5. Uporaba siiulacijskih in drugih tehnik planiranja - vstop letedike planiranja.
- 18o -
Vsebinski pristop
Empirična raziskava o vsebini planiranja v OZD (25) nam je pokaza-
la, da le redke organizacije vključujejo v planiranje področja,
ki predstavljajo socialno vsebino njihovega razvoja (npr. kvalite-
to življenja zaposlenih, h\imanizacijo delovnih pogojev, socialno
varnost in zdravje zaposlenih, reprodukcijo in razvoj znanja, sta-
bilnost socialnih odnosov, učinkovitost organizacije dela itd.)
Če pa jih že vključujejo, potem jih največkrat opredeljujejo le
deklarativno kot cilje ter v nikakršni povezavi ali celo odvisno-
sti s svojim ekonomskim razvojem.
Zaradi tega ozko ekonomističnega pristopa k usmerjanju razvoja,
tako na makro (družba) kot na mikro planu (delovna organizacija),
pa pogosto prihaja do problemov in nenadejanih posledic, ki se
nenadzorovano prelivajo iz ekonomskega v druga področja družbene-
ga živijenja(prostorski in ekološki problemi, socialne disfunkci-
je itd.), spremembe na teh področjih pa zope* negativno vplivajo
nazaj na ekonomski razvoj (npr. tehnologija, ki je smiselna z vi-
dika povečanja produktivnosti dela, lahko močno prizadene fizično
in socialno okolje - onesnaženje okolja, delovna invalidnost, po-
gosta obolevnost ljudi itd., kar obratno sorazmerno vpliva na eko-
nomski razvoj - zmanjševanje produktivnosti dela, večanje "nepro-
duktivnih" stroškov variabilnega kapitala itd.) (24).
Če torej pristopamo k konceptualizaciji modela stvarnosti, ne gle-
de na to, ali gre za model družbe ali za model delovne organizaci-
je, modela, ki predstavlja teoretično osnovo za zavestno akcijo
spreminjanja in razvoja (planiranje), ne moremo modeliranja te stva-
rnosti omejiti na ekonomsko znanost. Le-ta ima namreč tako omejen
doseg do družbenih pojavov, kot tudi pomanjkljiv, tehnični in
metodološki aparat za njihovo deskripcijo.
Ob tem pa se moramo zavedati tudi dejstva, da sociološka znanost
še ni izoblikovala alternativne makro teorije kot osnovo za indi-
ciranje sprememb v družbeni strukt\iri in njihovo medsebojno inter-
akcijo za ustvarjanje razvojnih učinkov, da so socialne spremembe
dolgoročne in zato težje predvidljive ter da je merjenje socialnih
učinkov razvoja veliko bolj zapleteno od merjenja ekonomskih učin-
kov.
- 181 -
Zato smo danes še precej daleč od tega, da bi zagotovili enakovre-
dno vključevanje socialne vsebine - poleg planiranja dohodka tudi
planiranje zadovoljevanja človeških potreb - ter integralni pristop
v planiranju. Vendar pa je usmeritev pozornosti na socialne posle-
dice materialnega razvoja, reflektiranje socialnih sprememb na eko-
nomska in družbena gibanja ter poskus njihovega kvantificiranja
brez dvoma korak k temu.
Pod konstrukcijo modela stvarnosti v sistemskem pristopu si torej
predstavljamo strukturiranje elementov (področij, podsistemov) dru-
žbenega oziroma socialnega sistema ter oblikovanje indikatorjev
(25), ki govorijo o teh elementih oziroma sistemu, stanju in razvo-
jnih procesih v njih in med njimi, saj gre v bistvu za model predi-
kacije, ne deskripcij'e, za model socialnih sprememb.
Kot odgovor na nezadostnost ekonomskih kazalcev, ki so jih izobli-
kovali za spremljanje razvoja držav, regij in majših področij, je
prišlo v 3o. letih 2o. stoletja do "gibanja za socialne indikato-
rje" (26) ter do uveljavljanja ideje o kompleksnosti človekovega
življenja (27), ki ga ne opredeljuje le ekonomija.
Na to, kako strukturirati teoretični model stvarnosti oziroma kate-
ra področja so v družbi ali življenju posameznika toliko pombembna,
da jih je treba vključiti in zanje oblikovati indikatorje, pa razis-
kovalci različno gledajo; različni so namreč njihovi pristopi in na-
meni (28).
V svetovnem merilu sta najpomembnejša poskusa Organizacije združenih
narodov in Švedske. Oba določata najpomembnejša področja življenja;
prvi jih določa za spremljanje razvitosti držav in njihovo medsebojno
primerjanje, drugi pa za spremljanje življenja posameznikov. Študija
OZN ločuje devet področij, in sicer: zdravje, prehrano, izobrazbo,
zaposlitev in pogoje dela, stanovanje, socialno varnost, obleko in
obutev, rekreacijo in prosti čas. Tudi švedski projekt vsebuje devet
področij, ki pa se nekoliko razlikujejo od prejšnjih: zdravje, pre-
hrana, stanovanje, družinski odnosi, izobrazba, delo in delovni po-
goji, izraba prostega časa, ekonomski resursi, politični resursi.
- 182 -
Eden od poskusov konceptualnega pristopa k indikatorjem pri nas
je analiza stanja in dinamike razvoja slovenskih občin, ki jo je
pripravil Z. Mlinar s sodelavci na PSPN v Ljubljani. Ta analiza spre-
mlja razvoj na šestih področjih ekonomija, kultura, komunikacije,
politična participacija, zdravstvo in otroško varstvo. Tudi Obvez-
ni enotni kazalci razvoja, ki jih prinaša novi Zakon o sistemu dru-
žbenega planiranja in o družbenem planu SRS, predstavljajo poskus
uveljavljanja socialnih indikatorjev pri spremljanju razvoja. Ven-
dar pa je ostalo njihovo oblikovanje le na pol poti, saj ne zaje-
majo vseh relevantnih področij življenja, nudijo pomanjkljivo in-
formacijsko osnovo za področja, ki jih obravnavajo, njihovo števi-
lo pa je v množici ekonomskih podatkov skorajda zanemarljivo. Še i
bolj poglobljeno se je konstrukcije socialnih indikatorjev za na-
mene planiranja lotilaV. Bošnjak s sodelavci na Inštitutu za soci-         ^
ologijo v Ljubljani. Za spremljanje družbenih dejavnosti (otroško j
varstvo, vzgoja in izboraževanje, zdravstveno varstvo, kultura . ..)      }
so področja še naprej strukturirali po elementih: 1) ljudje, upora-
bniki, 2) aktivnost oz. dejavnost 3) institucije, kjer se aktivnost       j
izvaja, 4) kadri, ki izvajajo posamezne aktivnosti, 5) prostor, ob-       i
jekti in oprema, ki so na razpolago in 6) finančna oz, materialna
sredstva za dejavnost (29). Poleg tega pa so v svojem modelu obli-         '
kovali tudi matriko odnosov med posameznimi elementi in s tem dobi-
li informacijske preseke med elementi, to je "izvedene" indikator-
je. Na osnovi teh spoznanj je bila narejena lista podatkov, ki naj bi
jih statistične službe spremljale, s čimer bi nudile osnovno informa-
cijsko bazo za indikatorje na posameznih področjih. Obstoječa socialna
statistika namreč ni zasnovana na deskriptivnem modelu stvarnosti.
Primer kazalcev za spremljanje in načrtovanje potreb po otroškem var-
stvu v tozdu.
Kazalci, ki informirajo o ljudeh, uporabnikih:
1. Število zaposlenih žensk v   Tuza^^skupaj in v fertilnem obdobju
18 - 45 let
2. Starostna struktura zaposlenih
3. število otrok po starosti zaposlenih delavcev
4. Število otrok, ki so vključeni v V\''0
5. Število otrok, ki so v neorganiziranem varstvu (privatno vars-
tvo, domače varr*:vo, izmenično varstvo staršev itd.) .......
- 185 -
6. Število otrok, ki potrebujejo organizirano varstvo
7. Potrebe po poslovnem času VVO (dopoldan, popoldan, izmenično
itd.)
8. Potrebe po občasnem varstvu izven rednega delovnega časa star-
šev
9. število otrok, ki so upravičeni do otroškega dodatka
Kazalci, ki informirajo o razpoložljivih   sredstvih
1. Višina sredstev skupaj in delež sredstev iz BOD na zaposlenega
za otroško varstvo
2. Višina sredstev za dejavnost lasntega VVO
5. Združevanje sredstev za nove vzgojno-varstvene zmogljivosti iz
dohodka
4. Soudeležba staršev 'v ceni vzgojno-varstvene storitve VVO mesečno
na otroka.
Primer matrike odnosov med elementi ter nekaterih izvedenih kazal-
cev na področju otroškega varstva za potrebe tozda:
- 184 -
OPOMBE:
1. Živko Pregl: Koncepcijska vprašanja strokovnih služb za planira-
nje, IB revija za planiranje, št. 7-8, L XVI, 1982, str. 5.
2. V zakonu o sistemu družbenega planiranja in o družbenem planu
Slovenije je predviden družben dogovor o minimalnih organizaci-
jskih, strokovnii, kadrovskih in drugih pogojih za strokovno pla-
nske službe pri nosilcih planiranja, ki so nujni predpogoj raz-
voja samoupravnega»planiranja. To zahtevo, z redkimi izjemami,
do danes še nismo uresničili.
3. Berislav Šefer:^Socialna politika v socialistični samoupravni
družbi. Delavska enotnost   Lj. 1981.
4. Zarjan Fabjančič: Plan (iranje) ani načrt (ovanje)?. Ekonomska
revija 1-2, 1982.
5. Dušan Sekulič: Sociloški espekti društvenog planiranja, Zagreb,
1979 (doktorska naloga).
6. Žarko Papič: Samoupravno planiranje - teorijske osnove, ICS
Beograd 1974.
7. Tudi družbo lahko konceptualno razumemo kot sistem. Družba je
zelo kompleksen, dinamičen in nedeterminističen sistem. Družbe-
ni sistemi nimajo fizične strukture, njihovo strukturo spozna-
vamo po njihovem delovanju. To delovanje predstavlja kriterij
za razčlenjevanje podsistemov (npr. proizvodni podsistemi -
proizvodnja blaga, zdravljenje, izobraževanje itd., ki se še
naprej razčlenjujejo v podsisteme; na višji stopnji sistemske
strukturiranosti obstajajo vzdrževalni podsistemi - pridobiva-
nje in usposabljanje kadrov, notranja organizacija itd.;
za potrebe prilagajanja na okolje obstajajo podsistemi za odsli-
kavanje okolja - zbiranje in predelava informacij, raziskovan-
je itd.; na višji stopnji razvoja proizvajalnih sil, ko je za
družbo značilna višja stopnja sistemske kompleksnosti, je zna-
čilno sistemsko dogajanje, ki delno še vedno teče po avtomati-
zmu naravnih in družbenih zakonitosti (npr, zakon vrednosti),
delno pa ga je treba usmerjati, v ta namen se oblikuje poseben
upravno-politični podsistem, katerega dejavnost je izključno
- 185   -
sistemsko usmerjanje itd,).
Žiga Knap: Teorija sistemov in planiranje, Lj. l97o
France Bučar: Sodobne organizacijske teorije, Pravna fakulteta,
Ljubljana 1974
France Bučar: Upravljanje, Cankarjeva založba, Ljubljana 1981
L. Bertalanffy: General System Theory, London, Allen Lane, The
Penguin Press, 1968,
8. Dušan Sekulič, ibid., 1979.
9. Pomembne metode, tehnike planiranja, ki se danes uporabljajo v sve-
tu za potrebe predvidevanja oz. oblikovanja "verjetnega" modela
stvarnosti v prihodnosti, še posebno v primerih kompleksnih siste-
mov (npr. družbe), so simulacijske metode. Če povzamemo na kratko,
se simulacijske metode delijo na 1. tehnične in 2, intuitivne, K
tehničnim spadajo simulacijski modeli, enostavne linije trendov,
regresije, prostorske serije itd,, K intuitivnim pa spadajo metode
izdelave scenarijev, uporaba historične analogije, metoda strateš-
kih iger, delfi metoda itd. Obe vrsti metod kažeta določene pred-
nosti in pomanjkljivosti, verjetno pa je najbolj uspešna metoda
kompromis med obema, *^
Metode napovedovanja lahko razdelimo še na druge načine, eden od
njih izhaja iz postopka, ki daje na voljo dve možnosti:
1, ali izhajamo iz današnjega sveta - eksploatorno napovedovanje,
kjer ekstrapoliramo v prihodnost iz znanih teženj in danosti
(sedanjost ekstrapoliramo v možno prihodnost),
2, ali pa se osredotočimo na bolj ali manj teoretične predstave
ciljne prihodnosti - normativno, projekcijsko napovedovanje
(normativno konstruiramo prihodnost in jo vzvratno transfor-
miramo do sedanjosti), kjer je glavni problem napovedovanje
ciljev, ki naj bi bili relevantni v prihodnosti,
Štefan Skledar: Scenariji razvoja kot metoda analize bodočnosti,
IB 7-8, 1982, Ljubljana,
10. Model družbe, model delovne organizacije itd.
- 186 -
11. Tip A: Za ta model je značilna dominacija zgornjih ravni nad
spodnjimi in centralizacija informacij. Informacije se od spo-
dnjih ravni stekajo k zgornjim oz. v center. Iz mesta zbiranja
informacij, ki je na najvišji hierarhični ravni, se k spodnjim
ravnem pošiljajo direktive glede njihovega ravnanja v celoti.
V centru se oblikuje globalni plan, ki ga posamezni deli v
svojih planih le konkretizirajo. Kooperacija se dosega le pos-
redno preko centra in je nasilna, ker subsistemi ne morejo izra-
ževati svojih interesov.
Tip B: Podobno kot pri centralističnemu modelu se tudi tu infor-
macije stekajo v center, ki je na najvišji hierarhični ravni,
toda zgornje ravni k spodnjim ne pošiljajo direktive, temveč le
osnovne usmeritve in predvidevanja. Deli sistema med seboj ne so-
delujejo, ravnanje vsakega od njih je prepuščeno njim samim.
Tip C: Ta model predpostavlja, da subsistemi sami izdelujejo
svoje plane in jih sočasno pripravljajo in sprejemajo. Interesi
posameznih delov sistema se s tem medsebojno usklajujejo. Višje
ravni ne predstavljajo centrov moči in vpliva, na višjih ravneh
se usklajujejo interesi nižjih ravni. Pretok informacij je v
vseh smereh, mesta zbiranja informacij pa so dostopna vsem upo-
rabnikom.
Tip D: Ta model planiranja se uporablja v decentraliziranih sis-
temih, v katerih deli med seboj ne sodelujejo neposredno, pač
pa posredno (npr. preko tržišča). Ta model planiranja ne pozna
kooperacije,na ravni globalnega sistema. Vsak del mora sam za
sebe zbirati potrebne informacije, zato se lahko takega planira-
nja lotijo le močnejši deli sistema, s čimer pa svojo moč še po-
večujejo.
Tudi tu je treba opozoriti, da gre za abstraktne modele, ki ne
upoštevajo dejanskega nosilca planskega odločanja v nekem družbe-
nem sistemu.
Dušan Sekulič, ibid, 1979, str. 69.
- 187 -
12. Zakon o sistemu družbenega planiranja in o družbenem planu
Slovenije, l98o.
15. Z ekonomskimi vidiki razvoja mislimo na planiranje osnovne deja-
vnosti nosilca planiranja (npr. v OZD)   razvoj produkcijskih
faktorjev, obseg in združevanje posameznih kategorij pridobiva-
nja dohodka ter kriterije delitve dohodka, investicijska politika,
mere in sredstva za rast produktivnosti, način določanja cene,
kriteriji razdelitve osebnih dohodkov itd.; s socialnimi vidiki
razvoja pa mislimo na planiranje pogojev življenja in dela delav-
cev in delovnih ljudi ter zadovoljevanje njihovih potreb (npr.
zadovoljevanje potreb po izobraževanju, socialni varnosti, zdra-
vstvenem varstu itd.).
14. Nada Majcen: Integralno planiranje s posebnim ozirom na socialni
,   razvoj, VSŠD v Ljubljani,1976.
15. Edvard Kardelj: O sistemu samoupravnog planiranja, brionske       £
diskusije, Radnička štampa, str. 53. '   -^^
16. Medtem ko se sočasnost vedno nanaša na tiste faze planskega posto-
.   pka, v katerih se sprejemajo neposredne odločitve, pa ni vedno
smotrno, da se tudi na faze priprave strokovnih gradiv in analiz.
17. Pri gradnji koalicij uporabljamo metode kompromisa - iskanje sred-
njih rešitev ali metode koeksistence nasprotij - oblikovanje pri-
oritete ciljev.
Žarko Papič, ibid, 1974, str. I08.
18. Berislav Šefer, ibid, 1981, str. 255.
19. OZD je dolžna pripraviti svoj plan na osnovi pravic in odgovorno-
sti do razpolaganja s sredstvi za delo in dohodkom, na osnovi
solidarne odgovornosti in medsebojne odvisnosti z delavci v dru-
gih OZD, na osnovi svoje družbene odgovornosti za ustvarjanje sku-
pnih interesov in ciljev.
Edvard Kardelj, ibid, str. 55.
- 188 -
20. Z metodologijo planiranja razumemo določeno organizacijo in meto-
diko (metodo) planiranja, pri čemer kot metodo razumemo celoto
pristopov in tehnik, ki jih je moč uporabljati, pri analizi in
predvidevanju družbenega dogajanja, ter uporabo vseh vrst infor-
macij o dejanskem in prihodnjem stanju, vzročnih povezavah, posledi-
cah in zakonitostih teh družbenih dogajanj.
21. Vida Trampuš - Trop, Organizacija planiranja v OZD, Ekonomska
revija 1-2, Lj., 1982, str. 135-148.
22. Organi upravljanja (delavski svet, zbor delavcev) razpravljajo in
odločajo o vseh pomembnih zadevah; poslovodni organ (TOZD, OZD,
DSSS) odgovarja, da bodo v planu upoštevane vse zahteve upravlja-
Icev in da bo plan pravočasno pripravljen; strokovne službe (pla-
nske in druge), med katerimi se mora zagotoviti oblika kontinuira-
nega sodelovanja, največkrat pripravijo vse strokovno gradivo in
izdelajo plan; možno je tudi sodelovanje strokovnih in znanstve-
nih organizacij in institucij v smislu strokovne pomoči pri pri-
pravi planov.
.dl
25. Analiza srednjeročnih planskih dokumentov OZD na področju gospoda-
rstva in družbenih dejavnosti v občini Ljubljana Center za obdo-
bje 1981-1985.
24. Omejitve na ekonomistične perspektive postajajo danes, ko se pove-
čuje razvitost in kompleksnost družbenih oziroma socialnih siste-
mov, vse bolj sporne. Le vulgarno marksistično pojmovanje družbe-
ne reprodukcije istovesti le-to z neposredno materialno prodidccijo.
Družbena reprodiikcija predstavlja namreč enotnost posameznih mate-
rialnih delovnih procesov ter družbene delitve in organizacije
dela; čim razvitejša postaja družba, tem pomembnejša postaja ta
druga sestavina družbene reprodukcije in s tem tudi sociološka
analiza in socialno planiranje.
Tine Hribar, Odnos med ekonomskim in sociološkim usmerjanjem dru-
žbenega razvoja, usmerjanje družbenega razvoja - družboslovne ra-
zprave, DDU Univerz um, Lj-ubljana 1981.
- 189 -
25. Socialni indikatorji so statistični podatki in drugi bolj izde-
lani indeksi, ki dajejo zanesljivo in strnjeno sliko o pomemb-
nih socialnih pojavih in procesih ter o možnostih za doseganje
glavnih socialnih ciljev; oblikovani so v daljših časovnih
serijah in določenih prostorskih dimenzijah ter so po možnosti
razd\eljeni po socialnih razredih in slojih (Andorka). Socialni
indikatorji označujejo indekse socialnih pogojev znotraj posa-
meznega socialnega oziroma družbenega sistema (Land in Spilerman).
The Use of Socio-economic Indicators in Development Planning,
UNESCO, 1976.
26. Glavni namen gibanja za socialne indikatorje je razviti obširen
zbir statistik za merjenje socialnega napredka ali nazadovanja
(Marss, 197^).
Nameni socialnih indikatorjev, kot jih je opredelil H. A.Bauer,
1966):
1 - socialna politika: -"''^^    cf.      r,>ao's.i
- ocenjevanje posameznih javnih (državnih) programov,
- vzpostavitev sistema socialnih bilanc po analogiji eko-
nomskih bilanc,
- postavitev socialnih ciljev in določitev socialne politi-
ke;
2 - socialne spremembe:
- merjenje socialnih pogojev življenja,
- dodatek ekonomskim indikatorjem z informacijami o "kvaliteti
življenja" ali "pogojih.človeške eksistence",
- merjenje socialnih sprememb;
3 - socialna poročila:
- izboljševanje socialne politike,
- napovedovanje socialnih dogodkov.
Teorije o socialnih indikatorjih in njihove definicije, čeprav marsi-
kdaj različne, največkrat poudarjajo njihovo uporabo pri "vodenju so-
cialne politike", pri planiranju in ne le pri izdelavi t.i. "socialnih
poročil". Christian (OECD Indicators, 1974) npr. pravi, da socialni
indikatorji morajo: l) identificirati socialne potrebe, agpiracije
in probleme, ki so ali pa bi lahko bili glavni predmet socio-ekonom-
skega procesa planiranja, 2) omogočati merjenje in poročanje o spremembah
v odnosu na ta predmet, 3) bolje osvetliti odločitve državnih organov.
- 19o -
27. Ob tem se pojavljajo 1 različni pojmi kot so: življenj3ka raven^življe-
njske razmere, ki dejansko obstajajo v družbi; življenjski szan-
dard - življenjske razmere, ki jih želijo ljudje doseči ali pa
se jim zdijo primerni; življenjske norme - dogovorjeni pogoji
življenja, definirani za specifične namene s formalnimi dogovori
(minimalni osebni dohodek ipd.). Ob tem pa še pojmi, kot so kva-
liteta življenja, življenjske razmere, življenjska blaginja ipd.,
, ki enako kot zgornji kažejo na željo čimbolje spoznati življenje
posameznikov kot kompleksnih oseb ter vplivati na odpravljanje
odklonov.
28. Naj za ilustracijo naštejemo le nekatere delitve:
Wilensky (1975) - ekonomsko, politično in ideološko-kultumo po-
dročje;
Horvat (1975) - življenje (dolžina), izobrazba in zdravje;
Liu (1974) - status posameznika, enakost, življenjske razmere
poljedelstvo, tehnologija, ekonomski status, izobrazba, zdrav-
je in politična participacija; 15i*i-
Land in Sheldon (1972): socio-ekonomska blaginja z 12 področji
(demografija, delo in zaposlitev, dohodek, znanje in tehnologi- ,
yx   ja, izobrazba, zdravje, prosti čas, javna varnost, prebivanje,
transport, fizično okolje, socialna mobilnost in stratifikacija),
socialna participacija in alienacija   (družina, religija, politi-
ka, prostovoljna združenja, alienacija), izraba časa, vzorci po-
trošnje, aspiracije, zadovoljstvo in morala.
29. Ker pa so se omejili le na institucionalizirano komponento
socialnega razvoja, to je na družbene dejavnosti, njihov model
stvarnosti ne daje adekvatne osnove za konceptrealizacijo social-
nega razvoja v kontekstu   družbenega plana, to lahko potrdimo že
s tem, da pogledamo  področja na katera posega socialna politika
v svojem širokem (že uvel javi j enem) pomenu pri nas, kot zavestna
aktivnost družbe, ki naj bi z različnimi instrumenti usmerjala in
korigirala socialni razvoj, to je spontani razvoj družbenih zako-
nitosti: 1) prebivalstvo (demografska politika), 2) delo in zapo-
slitev, 3) osebni dohodek in drugi prihodki (osebni standard), ^■)
socialno varstvo (pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zavaro-
vanje v primeru brezposelnosti, družbeno varstvo otrok in družine.
- 191 -
stanovanjska politika, družbena skrb za starejše občane, socialno
skrbstvo), 5) družbeni standard (dostopnost in obseg storitev druž-
benih in drugih dejavnosti, oskrbovalna mreža, obrati družbene preh-
rane, itd,),6) zdravstveno varstvo, 7) vzgoja in izobraževanje, 8)
humanizacija in izboljševanje odnosov in pogojev dela (varnost pri
delu, ^skrb za čisto tehnologijo, prilagajanje delovnih postopkov psi-
hični in fizičnim zmogljivostim delavcev, organizacija delovnega ča-
sa in odmora itd,), 9) kvaliteta življenja (prosti, čas, kulturno ži-
vljenje,    telesna kultura, in rekreacija, družbeno življenje, stano-
vanje in bivalno okolje, varstvo naravnega okolja), lo) razvoj druž-
benoekonomskih odnosov in utrjevanje družbenega položaja človeka.