BRAT ADAM KEHRLE - DEVETDESETLETNI K
prof. EDI SENEGAČNIK
Ves čebelarski svet se je lansko jesen spominjal znanega benediktinskega meniha, brata Adama - samostansko ime za Karla Kehrleja - enega največjih znanstvenikov na področju vzreje matic in čebelje genetike. Starejša generacija naših čebelarjev se ga prav gotovo še dobro spominja, mlajša pa ga je tudi spoznala iz literature o vzreji matic v tujini. Brat Adam je na svojih študijskih čebelarskih potovanjih po svetu kar osemkrat obiskal Slovenijo in druge dele Jugoslavije. Vse te poti so bile namenjene »iskanju najboljših čebeljih rodov«, kar je opisal v svoji knjigi »Auf der Suche nach den besten Bienenstämmen«. Tak rod je skušal najti tudi pri nas in potem njegove morebitne dobre genetske lastnosti uporabiti pri križanju. Že leta 1952 se je na svojem prvem potovanju seznanil z našimi čebelarji, zlasti s tedanjima vzre-jevalcema Bukovškom in Jalnom. Potem je v Anglijo odnesel nič koliko naših matic in trotov, ki jih je uporabil v svoje znanstve-
ne namene. Ko je leta 1 952 znani srbski čebelar Jeftič seznanil čebelarski svet z novico, da je našel v Sandžaku obetaven čebelji rod, se je Kehrle takoj odločil, da ga gre pogledat. Angleške čebelarske organizacije so mu takrat za njegovo študijsko pot na Balkan podarile popolnoma novo terensko vozilo. Na dolgem potovanju je kljubovalo vsem neprijetnostim in težavam po tedanjih precej razdrapanih cestah, ki po vojni še niso bile obnovljene. Pogosto sva morala zaviti kar po travnikih in neobdelanih njivah, da sva prišla v odročne zaselke, kjer sva upala, da bova našla čebele. Pri tedanji zvezi so me naprosili, naj ga spremljam na dolgi, utrudljivi in dokaj romantični poti. Najino potovanje je trajalo kar tri tedne. Kjerkoli sva se ustavila, so ga pozdravljali čebelarji in ga seznanili s svojimi čebelami. Povsod so mu radodarno podarjali matice, ki jih je takoj sproti pošiljal v Anglijo. Njegovo potovanje je bilo takrat zares pravi dogodek za naše
Brat Adam Kehrle in avtor članka ob priliki obiska jubilanta v Jugoslaviji.
jugoslovanske čebelarje.
Spominjam se naravnost veličastnega sprejema v Zagrebu, Gospiču, Sarajevu, Titogradu, Dubrovniku, Splitu in še drugod. To potovanje sem opisal v Slovenskem čebelarju in v hrvatskem Pčelarstvu, brat Adam pa je o tem pisal še v angleških in ameriških čebelarskih glasilih. Morda je bil njegov najbolj zanimiv obisk leta 1964, ko je prišel k nam v spremstvu dveh svetovno znanih čebelarskih znanstvenikov. Prvi je bil prof. dr. William Roberts z ameriškega inštituta za vzrejo matic. Bil je eden najbolj znanih strokovnjakov za osemenjevanje matic in je deloval na univerzi Baton Rouge v Lousiani. Drugi je bil znani strokovnjak s področja tehnologije prof. dr. G. F. Townsend s poljedelskega inštituta univerze Guelph v Ontariu v Kanadi. Poleg teh dveh in Kehrleja je prišel z njimi še znani irski čebelar dr. Corr iz Belfasta in Kehr-lejeva nečakinja Marija Kehrle iz Nemčije. Naš radio in televizija sta posvetila njihovemu obisku veliko pozornost. Ko smo prišli na Janševo Breznico, je zavladalo med gorenjskimi čebelarji pravo navdušenje pred pravkar obnovljenim Janševim čebelnjakom, kjer so pozdravili ugledne goste. Se in še bi lahko pisali o tem, pa je bolje, da si ogledamo življenjsko pot tega velikega moža, ki je v življenju s svojo vztrajnostjo in temeljitostjo le prišel do zaželenega čebeljega rodu, do »buckfastske čebele«. Ta se je v svetu že kar močno razširila in uveljavila.
Rodil se je 3. avgusta 1 898 v nemškem mestu Biberach. Bilo mu je komaj 12 let, ko je deček Karl Kehrle odšel z nekim me-
nihom v Anglijo, in sicer v benediktinski samostan Buckfast v Devonu v južni Angliji. Že takrat je sklenil, da bo tudi on posvetil vse svoje življenje strogim redovnim pravilom svetega Benedikta - molitvi in delu.
Samostani so že od nekdaj poleg drugih dejavnosti gojili tudi čebelarstvo. Mladenič je tu našel čebelnjak in začel čebelariti. Pri 1 7 letih so mu že zaupali čebelarstvo, seveda ob geslu: ora et laboral Njegovo delovno področje je bilo do danes samö čebelarjenje in skrb za vzrejo. Njegov laboratorij so bile čebelje družine in čebelnjak. Toda brat Adam se ni zadovoljil samo s čebelarjenjem. Začel je hoditi po stopinjah slovitega avguštinskega priorja Gregorja Mendla in njegovih dognanj. Takrat se je v Angliji pojavila pršica, ki so ji rekli »bolezen otoka Wight«. Ta je povsem zdesetkala angleške čebele in v opatiji Buckfast je mladi menih začel s svojimi vzrejnimi poskusi. Želel je vzgojiti čebele, ki bi bile odporne proti temu zajedavcu. Tako mu je po 70 letih utrudljivega vzrejnega prizadevanja uspelo, da je vzredil svojo buckfastko čebelo, ki so jo nekateri imenovali po njem - čebela brata Adama.
Iz meniha, ki je vodil samostansko čebelarstvo, je tako postal naravoslovec, nadarjeni samouk, ki mu ne more nihče odrekati njegovih velikih sposobnosti in dosežkov na področju vzreje matic. Tega niso mogli zanikati niti njegovi zbadljivi sodobniki.
Da bi svojo buckfastsko čebelo lahko primerno uveljavil, je zlasti v letih 1 950 do 1960 opravil več študijskih potovanj, na
katerih je našel primerne vzorce čebeljih rodov za križanje. Cilji njegovega potovanja so bile predvsem sredozemske čebele. V predavanjih, razpravah in knjigah je svoja spoznanja, dognanja in izkušnje posredoval številnim čebelarjem povsem svetu. Posebno je zaslovela njegova knjiga »Moj način čebelarjenja«. Mnogo let je bil brat Adam svetovalec v odboru za čebelarstvo ri britanskem poljedelskem ministrstvu, e vedno je podpredsednik britanskega znanstvenega društva, častni predsednik mednarodne raziskovalne zveze za čebele, bil je strokovnjak za čebele in čebelarstvo v poljedelskem inštitutu Velike Britanije od leta 1 973 pa uživa čast Oficirja britanskega imperija. Leta 1 987 je postal častni doktor agronomske fakultete na univerzi v Uppsali na Švedskem. Zdaj so brata Adama ovekovečili tud[vfilmu. Filmska ekipa je v južni Nemčiji, Švedski, Grčiji in tudi v Veliki Britaniji posnela poldrugo uro dolgo dokumentacijo o bratu Adamu in njego-
vem delu. V tem filmu so tudi posnetki iz Jugoslavije. Septembra lani pa se je pri svojih 90 letih odpravil še na veliko in zanj prav gotovo utrudljivo pot v vzhodno Afriko, kamor ga je spremljala tudi filmska eki-pa.
Svoj 90. rojstni dan je dr. H. C. Adam Kehrle proslavljal v Franciji pri svojih prijateljih. Kot mi piše v zadnjem pismu, so mu za leto 1989 ponudili še dva častna doktorata. Kehrle pa pri tem skromno pripominja:» ... če me seveda medtem ne bodo poklicali v večnost.«
Slovenski čebelar mu v imenu vseh slovenskih čebelarjev in zlasti tistih, ki se ga še spominjajo, ob tako visokem življenjskem jubileju iskreno čestita. Želimo mu vse najboljše, predvsem pa še dolgih let življenja, zdravja in pa duševne svežine, ki ga je spremljala vse življenje in mu pomagala ustvarjati za ves čebelarski svet tako pomembna dognanja.