Ali smo dovolj dosledni
Kako kampanjsko delo nadomestiti s procesom? — Pogled na neposredno preteklost — »Akcijske« razprave nadomestitl z akcijskim delom
Te dni minevata dve leti, od-kar je bila v naši občini usta-novljema občinska organizacija zveze komunistov. To je razme-iroma kratko obdobje, če upo-števamo dolgoročne naloge, tn zelo dolgo, če gledamo kratko-ročne obveznosti, pa še daljše, če pregledujemo, kaj vse se je v tem času dogodilo. Zato je analiza dejavnosti občinsfce or-ganizacije hkrati težavna tn lahka. Težavna, ker se je mar-sikaj zgodilo v občini, mestu, republiki in federaciji ter vpli-valo na manjšo ali večjo anga-žiranost naših komunistov in njihovih vodstev, in lahka, ker je celotna organizacija z večjo ali manjšo intenzivnostjo žive-la svoje partijsko življenje, iz-polnjeno od prvega do današ-njega dne s težnjami in gibanji.
Ptrve akcije               .«•¦
V tem času smo imeli še in še akcij, sestankov, posveto-vanj, dogovorov. Statistike o tem so zelo ohrabrujoče, če jdh jemljemo kot dejstvo, in zelo spodbudne, če jih jemljemo kot rezultat. Zato jih niti ne želimo navajati, četudi bomo v amalizi izhajali iz njih, vendar samo vsebinsko. Tako je bila na pri-mer vrsta akdj, fci so stekle ta-koj po ustanovitvi komite.ja ob-činske konference ZK in pri-tegnile pozornost. To je bil spo-pad z miselnostjo, ki jo je po-vzročila in nosila akcija »25 po-slancev«. Ta »spopad« se je v obdini, objektivmo gledasnjo, ka-zal zelo intenzivno in je bil ne-izogiben, če smo hoteli preseči lastni oportunizem In razvijati revolucionarno življenje. Ta »spopad« pa je bil, če gledamo nanj danes, majhno junaštvo, ki je, kakor vsako drugo, doživ-ljalo svojo odisejo, kajti ust-varjalo je protislovne elemente, ki so si po vsej sili prizadeva-li, da bi ublažili njegovo ostri-no in ga potisnili proč od sebe. Toda z razvojem v celotni zve-zi komunistov in s prestavitvi-jo težišča v delovanju družbe-nih sil na razčiščevanje nasta-lega položaja z revolucianami-mi sredstvi je to majhno juna-štvo postalo veliko, ker je bilo tudi vsebinsko in akcijsko po-trjeno in dokazano. Sklep iz te akoije je: taktiziranje ni na me-stu, kadar je položaj jasem. Z drugimi besedami — komuni-sti in njihova organdzacija mo-rajo pravočasno reagirati. Ali se tega nauka tudi danes zave-damo, je težko pritrdilno od-govoriti, četudi je eno gotovo, namreč, da smo veliko bolj za-vedni kakor pred dvema leto-ma. A tudi to je davolj.
Akcijski programi
Po tej »uverturi« smo akcdjo nadaljevali v več smereh: prvič, na občinski ravni smo »posne-li« položaj v zvezi z uresničeva-njem ustavnih dopolnil, drugič, obrnili smo se k bazi in si pri-zadevali, da jo aktiviramo, mo-tiviramo in usmerimo h ključ-nim problemom družbe, tretjič, razširjali smo medsebojne sti-ke in zveze, s tem da smo ime-
li šdrša posvetovanja, sestanke in predavanja, četrtič, iskali smo najboljša sredstva in me-tode, da bi komunistx)m in sploh vsem občanom prikazali trenutek in našo odločnost.
Tako smo »spoznali« polozaj v zvezi z uresničevanjem iistav-ne reforme in ugotoviti, da jo počasd in nedosledno uresniču-jemo. Ugotovili smo, da je od-porov veliko in cla prihajajo v glavnem iz znanih struktur, skoraj nasprotnih interesom delavcev in delavskega razreda. Zato smo dali pobudo, da de-lavski sveti v vseh delovnih or-
ganizacijah na predlog organd-zacij ZK imenujejo akcijske odbore za uresničevanje ustav-nih dopolnil. Predlog je naletel na različen odmev, tako v obfii-ni kakor zunaj nje. Pojavile so se javne in »zasebne« razprave in reakcije, ki so pobudo naj večkrat odbijale. Bilo je veliko očitkov na njen račun, pred-vsem, da ustvarja ta pobuda v delovnih organizaoijah »vzpo-redne stmkture«, ki »zanikuje-jo« učinkovitost samoupravlja-nja. Toda danes vldimo, da je
Nadaljevanje na 4. strani
Nadaljevanje s 1. strani
bila pobuda utemeljena. Tam, kjer smo pri tem vztrajali, je reziiltatov veliko več kaikor tam, kjer smo pod bremeni naj-različnejših okoliščdn popustila. Zato smo prav tu opravljali iz-pit doslednosti. Ali smo bdli uspešmd? Na splošno je to tež-ko reči, zaito naj na to vpraša-nje odgovori vsako okolje zase. če bo odgovor rezultat iskre-nih naporov in analnz, bo za mnoge poučen in daljnosežen. Eno je s tem v zvezi jasno: čas je pobudo opravifiil. Akcij-ski odbori niso postald vzpored-na struktura, ampak akoijsko jedro. Komu so bili torej na poti? Na to ni težko odgovoriti. Tudi njih je čas razkril.
Prebujanje baze
Dolgo članstvo zveze komuini-stov v naši občini ni ždvelo pra-vega partijskega življenja. Naj-verjetneje ga še vedno ne živi, vsaj ne tako, kakor smo želeli in kakar bi moralo glede na razmere in možnosti. Razlogov za to je precej. Utemeljenih in neutemeljenih, razumljivih in nerazumljivih. Med utemel.jeni-mi in razumljivimi so.tistd raz-logi, ki so članstvo zveze ko-munistov v naši občini potisnl-li pred ustanovitvdjo občinske organizacije ZK »na obrobje«. To »obrobje« je porodilo apa-tijo in ustvarilo določen odpor do klasionih oblik notranjega žMjenja, ki se je vse bolj od-daljevalo od konkretnega in se vse počaaneje približevalo po-sploševanjem, ki se brez pre-tresov niso mogla zakoreminiti v bazi.
Kaj smo tu napravili? Precej In malo. Precej, ker smo ina za-četku oživeli stilke in aveze med vodstvom in članstvom. Stekla
je medsebojna informacija, ki je hočeš nočeš zahtevala neneh-no aktiviranje in seznanjanje s stvarnostjo. Po zaslugi tega je članstvo začutilo svojo potreb-nost, začelo se je zavedafci, da je oblikovalec in »izvajalec« stvarnosti, to pa je vsekakor povečalo tako količino kakor tudi kakovost dela v bazi. Se-stanki s sekretarji, predavanja, pisma in informacije — to so bile glavne metode tega med-sebojnega komuniciranja. Malo, ker smo zastali v trenutku, ko je vsega moralo biti še več. Za-to si moramo prav tu samokri-tiano pogledati v oči in se vpra-šati: Zakaj? Za to je več raz-logov: prvi med njimi je vse-kakor tisti, kd pravi, da je obi-lica dogodkov tako okupirala vodstvo, da se je zavoljo tega deLno »osamosvojilo« od baze. Drugi, nič manj pomemben raz-log pa je, da sfca tako vodstvo kaikor baza menila, da prav ti dogodki sami od sebe silijo k hitrejšemu medsebojnemu ko-munioiranju in da se zveze okrepijo. Toda spet je bila po-trjena stara resnica: kadar je aktivnost največja, je potrebna tuda največja angažiranost. Žal je bil eden izmed teh elemen-tov zanemarjen. Tokrat je bila to angažiranost. Zato velja re-či, da smo bill tu nedosledmi. Res da »lovimo vlak za rep« z novimi pobudami, ker se yeir-jetno zavedamo pomanjkljivo-sti. Toda s tem se nikakor ne smemo oddolžiti povedani po-manjkljivosti, ampak mora biti to sredstvo za likvidacdjo te sla-bosti. V to pa ne smemo dvo-miti. Naslednjd razlogi so »teh-nologija« partijskega dela, de-litev tega dela, sistematičnost v delu, samostojnost itd. Razloge, ki smo jih praivkar navedli, ve-lja proučita. Lahko so zaninuvi m poučni za vse ravni.
Mobilen štab
K vsemu, kar smo povedaliv zvezi z bazo, velja dodati še to, da smo na občinski ravni ust-varili dober in funkcionalno mobilen štab, ki je delovalter s tem dopolnjeval vsebino in metodo našega dela. Tu kaže opozoritd na aktive, specializi. rane sestanke z najodgovornej-šiml tovariši iz delcvnih orga-nizacij, s komunlsti v samoup-ravnih organih itd. Toda tudi tu imamo vtis, da je bilo to sa-mo enkratno ali dvakratno, bo-rej kampanjsko dejanje. Toda položaj je pokazal, da je to po-trebno storiti večkrat. Zaradi ilustracije nai povemo, da je diretktor-komunist po logiki problemov veliko odgovornejši za uresničevanje ustavnih do-polnil kakor recimo tisti komu-nist, ki je »navadan« referent ali morda še na bolj stranskem delovnem mestu. Toda tega di-rektorja-komunista težko obre-menjujemo z drugimi oblikami in metodami dela in delovanja. Zakaj? Verjetno ne zaradi di-rektorjevega odbijanja!? Zato moramo bitd vztrajnejši tam, kjer je vztrajnost nujna in od-ločilna za vsak uspeh. Tega pa se, kakor se zdi, ndsmo vselej zavedali.
Delovne metode
Res smo iskali najustrezne.j-ša in najboljša sredstva za na-še akcije, četudi moramo takoj povedati, da so bile naše akci-je veliko bolj izdelane kafcor metoda. Zakaj? Najverjetneje zato, ker so se akcije vrstile hitreje, kakor pa smo se mi lahko ¦ prevrstili. Toda to ne sme biti izgovor. Od nas je na primer prišla akcija, da je po-trebno delavce v delovnih orga-nizacijah vsak mesec seznanja-ti z gibanji osebnih dohodkov, stanovanjskih kreditov, dnev-nic, potndh stroškov, reprezen-tance, pa še drugih izdatkov. Sprejeta je bila z obema roka-ma. Postala je celo nekakšen
¦ model za podobno kontrolo v drugih ob&nah. Pa spet! Težko je reča, koliko je akoija uspela. V besedah veliko. V resnici pa malo, če sodimo po podatkih, s katerimi razpolagamo. O ak-ciji smo veliko govorili, toda veliko manj smo jo izvajali. V nekem trenutku je postala naj-priljubljenejša tema javne razprave in resnična podlaga za uvedbo stalne delavske koiti-trole. Toda hitro je bila zane-marjesna, da ne rečemo — po-zabljena. Malo je vztrajnosti, še manj pa zahtev organizacij ZK in komunistov, da mora teči iz meseca v mesec, postati proces in sestavni del življenja. Zakaj? Zato, ker smo navajeoi delati kampanjsko, da stvari vleče-mo, da ne uvajamo sistematič-no tistega, kar bi nas osvoba-jalo dilem in bremen itd. Zato moramo odločno zahtevati ob-novo vsega tega, ne samo prek organizacij ZK, ampak preKi-vsem prek vodilnih komunis-tov. Izgovocrti, da je taka kon-trola predraga, niso (popatao-ma) sprejemljivi, ker so veli-ko dražje posledice, ki nastaja-jo, če take kontrole ni.
»Snemanje« položaja
Med našimi akcijami je bila ¦tudi akcija, da »posnamemo« premoženjsko stanje najodgo-vornejših tovardšev. Tudi ta ak-cija je stekla z veliko zamudo in prikrojitvijo. To, da je pri-krojena, ne zaskrbljuje. Zaskrb-ljuje atmosfera. Akcdja namreč ni zamišljena kot posipanje s pepelom, ampak kot trenutek, da se razčistijo nekatere sbva-ri v zvezi z bogateniem. Zato napačni sklepi ne smejo zavla-dati nad akcijo. Le-ta tudi ne sme postati predmet hladne in formalne analize. Vanjo je po-trebno vnesti revolucionarno vnemo in poštenost. Prav tako ne sine biti anommna, če gre za podatke splošne vrednostd. Odprtih je torej veliko vpra-šanj. Kaj pa  vemo  o  akciji?
Samo to, da je^ bila sprožema. Toda to ni tisto, kar naj bi bi-la, namreč,- da jo vtkemo v splošno družbeno preventdvo pred bogatenjem. Prav tako ni in ne more biti napad na na-grajevanje po delu, kakor ji že-lijo pripisati. Nasprotno, akcd-ja je sredstvo revolucioname kontrole in potrditev družbene upravičenosti slehernega oseb-nega uspeha.
Veliko dela
Amaliza, kakršna naj bo zaje-ta v tej akciji, ne more mimo mestne organizacije ZK. Toliko bolj, ker je zadnje leto aktiv-nosti ZK v Ljubljani izpolnje-no z navzočnostjo mestne orga-nizacije ZK in njenega vodstva. Ilustracija za to je bila tudi zadnja konferenoa, na kateri so obravnavali aktivnost v obdob-ju od februarja 1972 do konca maja 1973. Poročilo na tej seji je vzbudilo veliko zanimanje tudi naše organizacije v naši občini, posebno našega komi-teja.
Nedvomno je mestna konfe-renca veliko naredila in s svo-jim delom v zadnjih petnajstih mesecih opravičila pričakova-nja. Toda potrebno je še veli-ko naredifci. Tega se velja ne-nehno zavedatd. Tudi iz prejš-njega obdobja je ostalo veliko nerešenih nalog, o fcaterih je naš komite razpravljal na zad-nji seji in svoje mnenje spo ročil na seji mestne konference.
Na podlagi vsega tega lahko sklepamo, da smo v teh dveh letih veliko naredili, vendar to" še ne pomeni, da smo naredili že vse. To je tudi nemogoče. Glavno je, da vemo, kar smo naredili in kaj bi bili lahko. To nam bo omogo&lo, da bomo konstruktivni in kritični do svojega dela.
Gledano zgodovinsko sta bili prav ti dve lastnosti temeljna gonilna sila revolucioname afc-cije partije!
V. Krivokapić