Poštnina plačana v gotovini
S-ediz. in abbon. pest. - I Gruppo
Katoliški
Uredništvo in uprava: Gorica, Riva Piazzutta štev. 18 Poduredništvo : Trst, Vicolo delle Rose štev. 7
Polletna naročnina	.	Lir	800
Letna naročnina .	.	Lir	1.500
Letna inozemstvo .	.	Lir	2.500
Poštno ček. račun: štev. 24/12410
Leto X. - Štev. 4
Gorica - četrtek 23. januarja 1958 - Trst
Posamezna številka L 30
Sv. oče o katoliškem tisku
Prinašamo nekaj misli, ki jih je sv. oče povedal v svojem radijskem govoru, katerega je meseca maja preteklega leta naslovil na Udruženje ameriškega tiska.
V	tem mesecu, posvečenem katoliškemu tisku pri nas, bodo besede sv. očeta primerne tudi za naše razmere, saj veljajo njegove besede, kot vedno, vsemu katoliškemu svetu, le izražene so ob tej ali drugi priložnosti.
V	začetku svojega govora smatra sv. o-če za potrebno, spregovoriti besedo pohvale in vzpodbude onim, ki se vztrajno borijo za zmago Kristusovega kraljestva v svojih deželah. Govoreč o tisku, pravi dalje: »Moč tiskane besede je danes ogrožena od drugih modernih obveščevalnih sredstev; vendar se ne more zanikati velik vpliv, ki ga ima tisk na izoblikovanje mišljenja in na moralno življenje.«
Sv. oče nadalje ugotavlja, da je svoboda pri vsem tem lahko škodljiva in nevarnost poveča: to nevarnost pa lahko prepreči ali zmanjša edinole razgledano javno mnenje. Razna udruženja dnevnikov, tednikov, revij imajo tudi plemenito narodno poslanstvo: pripomorejo namreč k temu, da javno mnenje najde in ohrani pot resnice, pravičnosti ter preprostega, poštenega in svetega življenja. »Če vi stremite po tem,« pravi sveti oče predstavnikom ameriškega katoliškega tiska, »boste doprinesli važen delež k miru, blagostanju in zmagi dobrega v vaši deželi.«
Katoliški tisk mora, po mnenju sv. o-četa, odražati povezanost, enotnost s Cerkvijo v njeni veri in moralnem nauku. Saj je Kristus svojim apostolom, in preko njih njihovim naslednikom, zaupal resnice, ki jih je on prišel na zemljo oznanjat ljudem. Zato pa učeniška oblast v njegovi Cerkvi pripada, kot je znano, rimskemu škofu za vse verno človeštvo, po njem pa posameznim škofom za skupine vernikov. Pri izvrševanju tega težkega u-čeniškega poslanstva pa oni potrebujejo pomoči duhovnikov in tudi laikov. Tem v veliki meri služi kot pripomoček — tisk.
»Ta zaželena povezanost s Cerkvijo, zagotovljena in zapečatena s pravičnostjo in dobroto,« pravi sv. oče, »bo neuničljiva, če — in to je tudi naša prošnja do vas, predstavnikov tiska — se bodo vsi zavedali edine in vzvišene naloge, ki si jo mora vsak izmed vas zastaviti in jo skušati Izpolniti: širjenje Kristusovega kraljestva Resnice in Odrešenja med ljudmi.«
Tisti, ki stremijo za tem, se razlikujejo od navadnih piscev. Veliko konkretnih problemov, vzetih iz vsakdanjega življenja, čaka na rešitev: tudi to je ena izmed nalog katoliškega tiska; toda samo tista rešitev, ki se bo opirala na smernice, začrtane od neskončne Resnice in Dobrote, bo pravilna in gotova.
ZAKLJUČEK
Ob koncu poudarja sv. oče, da je bil katoliški tisk posvečen in darovan Bogu s prošnjo, da bi ga on naredil vrednega, da se uporablja kot uspešno sredstvo, ki naj ima dostop do vseh ljudi in ki naj jim olajša pot do večnega življenja.
Položaj Cerkve na Poljskem
Odstranili bodo železniške prehode
Zaradi povečanega števila nesreč ob železniških prehodih, je italijanska vlada sklenila, da bo odstranila 806 železniških prehodov na glavnih državnih cestah. Minister za promet Angelini je dne 17. januarja imel tiskovno konferenco po televiziji, kjer je razložil glavne probleme italijanskih železnic. Predvsem je potrebno, da upoštevamo dejstvo, je dejal, da je danes v Italiji 4 milijone in pol motoriziranih vozil, medtem ko jih je bilo leta 1938 komaj 583 tisoč in da sedem tisoč vlakov, ki vozi po italijanskem polotoku, prekorači dnevno 240 tisočkrat 17.500 cestnih železniških prehodov. Minister Angelini se je zato sklical tudi na prebivalstvo in ga pozval k večji pazljivosti in cestni disciplini.
Marsikje se je zadnje čase pisalo o katoliški Cerkvi na Poljskem, zlasti o njenem stanju po izpustitvi na svobodo kardinala Višinskega. Pri tem so namigavali tudi na tajne dogovore med kardinalom in tajnikom poljske partije Vladislavom Gomulko.
LETA TIPANJA (1945-1950)
»Osserv. Romano« odgovarja na take domneve. Predvsem na kratko povzema zgodovino komunističnega preganjanja Cerkve na Poljskem.
Od 1. 1945-50 se je vršilo preganjanje točno po navodilih, ki jih je Moskva dala že leto dni prej. Treba je bilo vzbuditi nesoglasje v katoliških vrstah; med ljudstvom in sv. stolico, med duhovniki in škofi, povezanimi z Rimom. Seveda so bili zaradi tega obdolženi ameriškega imperializma. V tej dobi so tudi podpihovali nasprotje med »progresivnimi« katoličani in »reakcionarnimi«. Tako so upali, da bo Cerkev kmalu sama propadla zaradi notranjih trenj, posebno še, ker je bila silno aktivna materialistična in brezbožna propaganda zlasti med mladino.
Da bi želi večje uspehe, so prav pridno brenkali na narodne strune, češ da je Cerkev podpirala nacizem v boju proti Poljski, kar je bilo v resnici prav nasprotno. S to izmišljeno pretvezo so odpovedali konkordat s sv. stolico.
S svojimi poskusi pa rdeči gospodarji niso uspeli. Ljudstvo je ostalo Cerkvi zvesto in zato niso mogli nastopiti s slovitimi procesi zoper cerkvene dostojanstvenike, kot se je to zgodilo v drugih »rdečih« demokracijah po letu 1945. Vsled tega je od 1. 1947-50 režim moral malo popustiti, ker se je zbal katoliške zavesti poljskega naroda.
LETA TERORJA (1950-1956)
Leta 1950 so boj proti Cerkvi zopet poostrili. Moral je biti kdo, ki je očital rdečim poglavarjem, da so zaostali za uspehi v drugih satelitskih državah.
Najprej so zasedli dobrodelno ustanovo »Caritas« in jo iztrgali iz rok škofom. Ohranila je še krščanski naslov, a vodili so jo komunisti. Nato so prisilili škofe k nekemu dogovoru, da jih tako podredijo partijskemu vodstvu. Propaganda je ta dogovor razvpi-la na vse štiri strani sveta kot u-por škofov zoper papeža. A škofje so vztrajali in nikakor niso hoteli odstopiti od božjih pravic. L. 1953 je izdala vlada odlok o imenovanju škofov in drugih cerkvenih dostojanstvenikov, da bi s tem o-majala moč Cerkve. Škofje so protestirali in izjavili v spomenici na vlado, da ne sprejmejo tega odloka. V septembru istega leta je bil interniran kardinal Višinski.
Zaradi tega preganjanja se je ljudstvo še bolj oklenilo svojih pastirjev in Cerkve. Z odstranitvijo kardinala Višinskega je ugled Cerkve neizmerno zrastel. Ves trud rdečih je bil zastonj.
PARTIJA JE PRISILJENA POPUSTITI
In prav ta poraz je pripeljal na vlado Gomulko, ki ga je prej partija izključila iz svojih vodilnih vrst. Gomulka je izpustil na svobodo kardinala ter ostale škofe in duhovnike in popravil zakone
iz leta 1950. Cerkvi niso s tem dali svobode, do katere ima pravico, vendar so nekoliko odjenjali pri verigah, v katere je vklenjena.
Poljska je bila na tem, da izbruhne tam brezupna vstaja kot na Madžarskem. Kardinal Višinski in škofje so pozvali ljudstvo, naj raje potrpi, kot da bi tekla nedolžna kri. Nobenega dogovora ni bilo med škofi in Gomulko, le vlada je pustila, da so škofje smeli govoriti, in škofje so naredili kot duhovni voditelji naroda svojo dolžnost.
NOBENEGA DOGOVORA MED K P IN CERKVIJO
Kako je danes na Poljskem?
Progresivna organizacija »Pax« še vedno deluje z obilno vladno podporo. Proglaša se za katoliško, a deluje po marksističnih smernicah. Izdaja več prikrito komunističnih listov in revij.
L. 1953 so ukinili odlok o vmešavanju vlade pri imenovanju cerkvenih služb, danes pa so se zopet začeli vmešavati.
Katoliško vseučilišče v Lublinu, ki ima samo še literarno in teološko fakulteto, čaka na obnovitev juridične in sociološke fakultete, kot je bilo obljubljeno. Z vseučilišč v Varšavi in Krakovu so izključili bogoslovne fakultete in jih še niso obnovili. Dobrodelna ustanova »Caritas«, ki so jo ugrabili škofom, je še vedno v rokah vlade, ki hoče, da škofje na to pristanejo. Tudi katoliškega tiska ni in vsaka katoliška organizacija je prepovedana. L. 1956 so na široko objavili kardinalove govore, letos pa niso dovolili, niti da bi poslal svoj božični pozdrav vernikom po radiu.
Na drugi strani pa organizira vlada brezbožno propagando. Prve dni preteklega novembra je imela svoj kongres Zveza brezbožnikov z namenom, da si pridobi kar največ mladine. Vse se zdi, da se vračamo na pot, ki jo je poljska KP nastopila pred desetimi leti, to je v odprt boj proti katoliški Cerkvi. Vse drugo torej nego kak dogovor za mirno sožitje komunizma in Cerkve na Poljskem.
Pred sestankom nevtralnih?
Pred kakim tednom se je mudil na obisku v Beogradu indonezijski predsednik Sukarno, ki je pred tem obiskal še Nehruja in Nasserja. Njegov obisk so sicer označili za zaseben, toda v resnici je šlo za obisk s političnim ozadjem.
V svetovni javnosti in pri političnih opazovalcih se je ob tem obisku razširila novica, da namerava maršal Tito dati pobudo za sestanek najvidnejših nevtralnih držav, t.j. onih vlad, ki vodijo politiko enake razdalje od obeh blokov in predstavljajo nekako tretjo silo. Te države naj bi bile, poleg Jugoslavije, Avstrija, Švica, Švedska, Indija, Burma, Afganistan in Indonezija. Vest sicer ni uradno potrjena, toda razni znaki kažejo, da bi poteza sama na sebi ne bila nemogoča.
Jugoslavija se namreč že ves čas živo poteguje za sestanek med Vzhodom in Zahodom, podobno kot predlaga Bulganin. To jasno izhaja iz dejstva, da je nek uradni jugoslovanski glasnik izjavil, da bi tudi morebitni neuspeh konference na najvišji ravni ne poslabšal pološaja v svetu, čeprav bi ne prišli do nobenih stvarnih sklepov za razorožitev. Konferenca nevtralnih držav naj bi imela prav namen dati pobudo za čimprejšnji razgovor med Vzhodom in Zahodom.
Pripisati je treba tudi, da so stiki med jugoslovansko in avstrijsko diplomacijo precej živahni. Po uradnih izjavah avstrijskih krogov pa je težko govoriti o morebitnem pristanku dunajske vlade na tak sestanek.
Kot vse kaže, so za tako politiko bolj navdušene azijske nevtralne države kakor njihove evropske sovrstnice, izvzemši Jugoslavijo. Te imajo namreč več stičnih točk, ki vodijo njih politiko »sprejemljivejšega« gledanja na sovjetske pobude. Z vojaško mev-tralnostjo pa se razne države niso še nujno izrekle za politično oz. idejno nevtralnost. To je primer evropskih držav, zlasti Avstrije, ki čeprav v vojaškem pogledu zagovarja nevtralnost, stoji politično in idejno na strani Zahoda, kar priča njena prisotnost v raznih
evropskih organizmih. Zato bi bilo verjetno težko vskladiti mnenja držav, ki so sicer nevtralne na vojaškem, ne pa tudi na ideološkem področju.
Francija in Tunizija
Med Francijo in Tunizijo se je vnel precej oster spor. Vsa zadeva je nastala, ko so v Franciji izvedeli, da je bilo neko število francoskih ujetnikov po alžirskih u-pornikih prepeljanih v Tunizijo. Zato je francoski vladni predsednik Gaillard poslal v Tunizijo posebno odposlanstvo z nekim generalom na čelu. To pa Tunizijcem ni bilo všeč. Zato predsednik Burgiba odposlanstva sploh ni hotel sprejeti. Ta gesta je seveda pomenila za Francoze velik moralni udarec.
Po drugi strani pa so alžirski uporniki izjavili, da se francoski ujetniki ne nahajajo na tunizijskem ozemlju.
Ta spor je še povečal že itak obstoječe nezaupanje med Francozi in severnimi Afrikanci. Vendar pa bo Francija morala le spremeniti svoje dosedanje gledanje na alžirski problem, če hoče, da bo v tem delu sveta prišlo do trajnega in pravičnega miru.
V Italiji
je politično življenje kaj razgibano. Prejšnjo soboto je ministrski predsednik Zoli odgovoril na obe Bulganinovi poslanici. V svojem odgovoru poudarja Zoli trdno voljo Italije, da ne bo izvedla nobenega napada ter poziva moskovsko vlado, naj sodeluje pri rešitvi razorožitvenega vprašanja s pametnim zadržanjem. V ostalem pa je italijanski odgovor podoben o-nim drugih zahodnih držav.
Drugače pa so na dnevnem redu bolj vprašanja notranje politike, kjer se vse giblje v znamenju bližajočih se parlamentarnih volitev. Precej zanimanja so v zadnjem času vzbujali predvsem monarhisti s pogajanji o združitvi narodne (Covelli) in ljudske (Lauro) monarhistične stranke v enotno politično stranko. Kot izgleda, pa so pogajanja propadla, in to bolj zaradi nesporazuma glede po-
razdelitve mest v vodstvu nove stranke kot iz kakih načelnih razlogov.
Tudi levica je delavna. Nenni je poudaril, da bo italijanska socialistična stranka še naprej zahtevala nevtralistično usmeritev Italije. Nennijevi stranki je uspelo tudi okoristiti se z zlitjem Neodvisne socialistične zveze (ki jo podpirajo naši titovci) z Italijansko socialistično stranko.
Predstavniki Krščanske demokracije pa poudarjajo, da si v primeru zmage pri prihodnjih volitvah nočejo pridobiti monopola nad državnim ustrojem, česar jih obtožujejo nasprotniki, pač pa, da hočejo ohraniti krščansko tradicijo, svobodo in demokracijo italijanskega ljudstva. Mi bi se pristavili, da bi bilo lepo, ako bi ta načela izvajali tudi v odnosih do slovenske manjšine.
PoljsKe težave
Veliko pozornost je vzbudila vest o nenadnem in tajnem sestanku med Hruščevom in tajnikom poljske komunistične stranke Gomulko. Kaj je Hruščeva privedlo tako hitro na Poljsko? O-bisk si lahko razlagamo z dveh vidikov, t. j. s poljske notranje politike in sovjetsko-poljskih odnosov. V zunanjepolitičnem delu razgovora je gotovo bilo precej razpravljanja o poljskem predlogu za brezatomski pas v Srednji Evropi. Sovjeti verjetno niso z njim popolnoma zadovoljni. Moti jih dejstvo, da je v tem pasu zapopa-dena ena sama zahodna država in kar tri njene podložnice. Jasno pa je, da jim ta načrt vseeno prinaša nedvomne strateške koristi.
Drug važen činitelj pa je odnos Varšave do Kremlja. Sovjeti bi radi na vsak način izsilili od Go-mulke popolno pokorščino svoji politiki. Treba je reči, da so izbrali za to ugoden trenutek. Poljska se namreč nahaja v velikih gospodarskih težavah, ki jih lahko prebrodi le z učinkovito tujo pomočjo. Sovjeti naj bi zatp obljubili Poljski gospodarsko pomoč, seveda pod pogojem, da se ta postavi odločno na stran komunističnega tabora, da se iznebi revizionistov ter da ne sprejme a-meriške pomoči.
Kot vidimo, gre torej Poljska iz težave v težavo. Težko je zaenkrat reči, kam se bo to obrnilo.
Orožje Alžircem?
je vozila jugoslovanska ladja »Slovenija«. Orožje je prišlo iz Češkoslovaške in so ga vkrcali na Reki. Uradno je bilo rečeno, da vozi »Slovenija« orožje za državo Jemen, toda namesto skozi Suez v Jemen je ladja krenila proti za-padu. Francoska špijonaža je zavohala, da orožje ne bo za Jemen, temveč za Alžirce. Zato sta dva francoska rušilca ustavila »Slovenijo«, ko je ta plula ob severnoafriški obali. Prisilili so jo, da je zavila v severnoafriško pristanišče Costantino. Tu so raztovorili toliko orožja, da bi mogli oborožiti več bataljonov. Zaradi tega tihotapstva je francoska vlada protestirala v Beogradu, a tudi Beograd ni ostal dolžan in je prav tako protestiral zoper Francoze, ker so ustavili tujo ladjo izven svojih teritorialnih voda. Oba protesta sta utemeljena, zato bodo prav gotovo vso zadevo mimo poravnali. Za Tita je pa zadeva v tem trenutku precej neljuba, ker je prav sedaj hotel začeti svojo igro za sestanek nevtralcev. Kako naj bo nevtralen, če pusti, da njegove ladje prevažajo orožje za upornike zoper pariško vlado?
NAŠ	TEDEN V
OBVEZNA CIVILNA POROKA
V ITALIJANSKI ZAKONODAJI
IZ SV. EVANGELIJA
isti čas, ko je prišel Jezus z gore, so ga spremljale velike množice. In glej, pristopil je gobavec, padel predenj in rekel: Gospod, če hočeš, me moreš očistiti. — Jezus je stegnil roko, se ga dotaknil in rekel: Hočem, bodi očiščen. — In takoj je bil očiščen od gob. In Jezus mu je naročil: Glej, da nikomur ne poveš, ampak pojdi, pokaži se duhovniku in prinesi svoj dar, ki ga je zapovedal Mojzes, njim v pričevanje. — Ko je pa prišel v Kafarnaum, je pristopil k njemu stotnik in ga prosil: Gospod, moj služabnik leži doma mrtvouden in zelo trpi. — Jezus mu je rekel: Pridem in ga ozdravim. — Ali stotnik mu je odgovoril: Gospod, nisem vreden, da greš pod mojo streho, ampak reci le z besedo in moj služabnik bo ozdravljen. Zakaj tudi jaz, ki sem pod oblastjo in imam vojake pod seboj, rečem temu:	»Pojdi«,	in
gre; in drugemu: »Pridi«, in pride; in svojemu služabniku: »Stori to«, in stori. — Ko je pa Jezus slišal, se je začudil in rekel svojim spremljevalcem: Resnično, povem vam, tolike vere nisem našel v Izraelu. Povem vam pa, da jih bo veliko prišlo od vzhoda in zahoda in bodo sedli za mizo z Abrahamom in Izakom in Jakobom v nebeškem kraljestvu, otroci kraljestva pa bodo vrženi ven v temo; tam bo jok in škripanje z zobmi. — In stotniku je rekel Jezus: Pojdi in, kakor si veroval, se ti zgodi. — In služabnik je bil o-zdravljen tisto uro.
*
Gobavec in stotnik, oba pokažeta globoko vero in zaradi nje sta uslišana. Ubogi bolnik si izprosi zdravje, ponižni stotnik pa uslugo.
Tisto, kar je nam ljudem najbolj potrebno, je sv. vera. To je prva zveličavna krepost. Brez vere ni pravega življenja, brez nje je vse brez smisla in brez vere ne
0 molitveni osmini
za zedinjenje
Prav je, da se tudi mi nekoliko zamislimo v vprašanje sedanjega živega zanimanja za cerkveno edinost, vprašanje, ki nosi zagotovilo uspeha v živahni dejavnosti katoličanov in še posebno v organizirani MOLITVENI OSMINI od 18. do 25. januarja.
Zanimivo je, da je prva pobuda za molitveno osmino prišla s strani anglikancev: začetnik je ameriški pastor Levvis Thomas Wattson (l. 1907), ki je s svojo redovno skupino že po enem letu našel pot v katoliško Cerkev.
Papeži so osmino potrdili, priporočili in obdarili z odpustki.
Molitvena osmina je danes domala povsod uvedena. Ponekod je našla zelo goreče pobudnike, posebno v zadnjem času, ko vedno bolj prihaja na plan veliki pomen zedinjenja Rusov s Cerkvijo. Res, to vprašanje ne bi smelo biti za nikogar več drugotnega pomena.
Msgr. Pavel Couturier (1881-1953) je v Franciji ustanovil zelo živahno katoliško središče za širjenje molitvene osmine. Duh tega središča je izražen v prošnji: »O Gospod, daj nam edinost src v ljubezni, da iz nje pride edinost duhov v veri in resnici !«
Zavedati se moramo, da je zedinjenje velika milost, ki jo bo Bog naklonil, če bomo zanjo goreče molili, žrtvovali in trpeli. To bomo pa mogli le, če bomo vprašanje poznali in ga vzljubili. K delu za zedinjenje ločenih slovanskih bratov smo predvsem poklicani Slovenci.
Slovenski duhovniki in bogoslovci, ki se za zedinjenje posebej zanimajo, so že tani preskrbeli Slovencem v zamejstvu ličen vzhodni zbornik kot nadaljevanje lista Kraljestvo božje, ki je izhajal v Sloveniji že 15 let.
Tudi letos izide ob molitveni osmini Kraljestvo božje 1958. Zbornik je obširnejši od lanskega (160 str., 25 slik) in prav pester po vsebini. Vsak, ki se vsaj nekoliko zanima za vprašanje zedinjenja, posebno Rusije, bo našel v zborniku dovolj zanimive snovi:
Sezi po knjigi, beri z ljubeznijo in postani sodelavec pri uresničitvi velike ideje krščanske edinosti.	Karel	Kozina
more biti sreče. Vera nam je torej nadvse potrebna. Skrbno si jo čuvajmo, gojimo in hranimo! Ona naj sveti v našem življenju, vedno in povsod ! Ona naj nas vodi, bodri, podpira in rešuje! Z vero bomo premagali vse skušnjave, vse križe in težave. Z njo bomo dobro prestali preizkušnjo tega sveta, z njo bomo zmagali in prišli do našega cilja. Samo vera nas more privesti v nebesa, samo vera nas more docela osrečiti. Brez vere ne bo ne sreče ne nebes. Čuvajmo jo torej kot zlato in še bolj! Hranimo jo z molitvijo, sv. zakramenti, z verskim življenjem! Po njej uravnajmo naše življenje! Verujmo v Presv. Trojico, verujmo v Jezusa in Marijo, verujmo v nebesa in posmrtno življenje, verujmo v nevarnost greha in grešnega
Delo sv. očeta v preteklem letu
Zdi se, da sveti oče iz leta v leto več dela. V preteklem letu je dovolil 797 privatnih avdienc in 64.000 posebnih. Pri skupnih sprejemih je bilo navzočih nad
800.000	ljudi. Skupno je sveti oče v preteklem letu sprejel nad 1 milijon ljudi.
Tudi pri izvrševanju najvišje učiteljske službe je bil sveti oče izredno delaven: imel je 98 govorov, in sicer 38 v francoščini, 24 v italijanščini, 15 v angleščini, 11 v španščini, 6 v nemščini in po 2 v portugalskem in latinskem jeziku.
Poleg teh govorov je sveti oče izdal 4 obširne poslanice in eno apostolsko konstitucijo: v prvi poslanici govori o misijonih; drugo je izdal ob tretji stoletnici mučeniške smrti sv. Andreja Bobole, v tretji poslanici spominja na 100-letnico Marijinega prikazovanja v Lurdu in v četrti govori o radiu, kinu in televiziji.
Naštejemo vam še po časovnem vrstnem redu najvažnejše osebnosti, ki so v preteklem letu obiskale svetega očeta: podpredsednik Združenih držav Nixon; ministrski predsednik Luksemburga Jožef Beck; knez in kneginja kneževine Monako ; predsednik francoske republike Rene Coty; regentinja afriške dežele Ba-sutoland; predsednik nemške zahodne republike Teodor Heuss; irski ministrski predsednik De Valera. Veliko zanimanje v svetu je vzbudil obisk poljskega kardinala Višinskega.
Komunistična nepristranost
»L’Osservatore Romano« poroča o župniku Severinu Vitaliju iz majhnega kraja Osio di Sopra pri Trevigliu, ki je nedavno umrl zadet od možganske kapi. Pokojni župnik je pred sedmimi leti začel veliko socialno delo v svoji župniji. Osnoval je posebno družbo mladih fantov iz svoje župnije in začel graditi stanovanjske hiše. Sam je bil za zidarja, geometra; delal je načrte in vodil delo. S svojimi požrtvovalnimi sodelavci je zgradil 130 hiš s 500 prostori, ki so jih dobili njegovi župljani.
Značilno je, da se tega velikega požrtvovalnega delavca noben levičarski časopis ni spomnil. Socialno delo katoličanov pač nima pri komunistih nobene vrednosti, ker ne služi za dosego njihovih političnih namenov — zato o njem molčijo.
Dar v priznanje
Sveti oče je poslal škofovski prstan nadškofu v Valenciji na španskem. Tamkajšnji nadškof je namreč ob zadnjih velikih poplavah, ki so zadele njegovo škofijo, podaril lastni škofovski prstan za poplav-ljence.
Dar francoskega držav, poglavarja
Na praznik sv. Treh kraljev je izročil francoski poslanik v Rimu krasne mašne paramente kapitlju lateranske bazilike. Pa-ramenti so osebni dar predsednika francoske republike. Poslal jih je v spomin na svoj obisk v lateranski baziliki v preteklem letu.
Prvi groenlandski duhovnik
Groenlandija bo dobila svojega prvega domačega duhovnika. Na mašniško posvečenje se pripravlja Finn Lynge, ki je konvertit.
Redovniški poklici
Francija ima 130.000 redovnikov in redovnic, Belgija skoraj 60.000 in Kanada 66.000. Pri zadnjem kongresu redovnikov v Rimu so napravili posebne statistike o
življenja, verujmo v brezpogojno potrebo dobrote in svetosti!
Mi ljudje smo vedno kakor majhni otroci: polni sanj in polni želja. Vsi si želimo le dobrote in nič drugega. Ne pozabimo, da čez dobrote (vse brez izjeme) gospodari Bog, večni Troedini Bog. I-ščimo jih torej v prvi vrsti pri Njem! Prosimo vedno znova Jezusa in vedno znova nam bo po Svoji božji uvidevnosti pomagal. A izpolnimo potrebne pogoje: i-mejmo živo vero, goreče zaupanje v neskončno božjo dobroto, bodimo ponižni in spoštljivi, pokažimo hvaležno ljubezen in ljubečo hvaležnost do neskončnega božjega Dobrotnika, bodimo Mu vdani in pokorni, imejmo čisto srce in neomadeževano dušo, živimo pošteno in sveto življenje, polno i-skrene ljubezni do Boga in plemenitosti do bližnjega! — Presladki Jezus, poživi nam vero in daj nam potrebno svetost!
redovnih poklicih in iz teh statistik je razvidno, da so francosko govoreče dežele najbolj bogate na redovniških poklicih.
Delavska univerza
Špansko ministrstvo za delo je izročilo novo delavsko univerzo v Šivilji salezijanski družbi. Na univerzi bo poučevalo 40 salezijanskih profesorjev. Letos poteče 75 let, odkar je don Boško začel z delom svoje družbe v Španiji.
20 kardinalov v Lurd
Otvoritvene slovesnosti ob začetku marijanskega leta v Lurdu, 11. februarja, bo vodil kardinal Gerlier, nadškof iz Liona, ki je bil svoj čas škof v Lurdu.
20 kardinalov in več sto škofov je prijavilo svoj prihod v Lurd v marijanskem letu.
Laični misijonarji
15 mladih katoliških delavcev iz Belgije je odpotovalo v misijonske kraje, kjer bodo pomagali pri misijonskem delu. Število laičnih misijonarjev vedno bolj raste.
VPRftSOJETE - OIMOVIRJIMO
Gregorijanske maše
Rada bi kaj vedela glede gregorijanskih maš. Kdaj in kako so nastale?
Tržaška bralka Gregorijanske maše imenujemo tako po papežu sv. Gregorju Velikem, ki jih je prvi uvedel v sv. Cerkvi; obstoje pa v tem, da 30 dni zaporedoma darujemo sv. mašo za neko določeno umrlo osebo.
O njih nastanku poročajo naslednje: Ko je bil sv. Gregor Veliki opat v samostanu sv. Andreja v Rimu, je neki menih Just pridržal zase tri zlatnike. Opat Gregorij je zaradi tega prestopka meniha hudo o-kregal že med njegovo boleznijo. Ob smrti pa ga je ukazal pokopati na neposvečenem kraju. Pozneje je naročil prijorju Preziosu, naj daruje za umrlega meniha Justa sv. mašo 30 dni zaporedoma, ne da bi izpustil en sam dan. Zadnji dan se je menih Just prikazal sobratu Copiosu in mu naznanil: »Do sedaj sem trpel, sedaj pa mi je dobro.«
Z ozirom na to izropilo so v slovitem benediktinskem samostanu Clumy na Francoskem ohranili navado, da so za rajnimi darovali 30 sv. maš zaporedoma. Med vernim ljudstvom pa se je razširilo prepričanje, da Bog v svojem velikem usmiljenju dodeli duši, ki se zanjo darujejo gregorijanske maše, hitro rešitev iz vic. Cerkev je to navado odobrila.
Za gregorijanske maše je pa potrebno: 1. da se darujejo za isto dušo 30 dni zaporedoma brez prekinitve; 2. ni potrebno, da se mašuje v črni barvi; 3. ni potrebno, da mašuje isti duhovnik; 4. če se vrsta po krivdi duhovnikovi pretrže, se mora začeti znova.
Gregorijanske maše se ne morejo darovati za žive.
Ali so sanje greh?
Vedel bi rad, ali se smatra za greh, če se človeku kaj nerodnega sanja, n. pr. uboj, nečistovanje ali kaj drugega, kar se v budnem stanju smatra za greh.
Tomaž
Za greh, uči katekizem, je potrebno jasno spoznanje in prosta volja. V spanju pa človek nima ne enega ne drugega, čeprav se mu zdi, da so bile sanje žive še bolj, kot sče bi bilo res. Zato pa sanje niso nikoli greh, pa naj bodo še tako grde in še tako žive.
Do francoske revolucije je veljala v Italiji izključno cerkvena poroka. Zmagovito prodiranje Napoleonovih armad je razširilo po Evropi francosko oblast ‘in skupno z njeno zakonodajo tudi »civilno poroko«. Po razpadu Napoleonovega imperija se je zrušila tudi njegova zakonodaja in v Italiji so ponovno vpeljali cerkveno poroko. A ne več v prejšnjem obsegu. Številne ideje in zamisli vihrave francoske revolucije, dobre in slabe, so tako prešinile tedanje evropske množice, da' je bil povratek na staro dejansko nemogoč. Razne državice, v katere je bila tedaj Italija porazdeljena, so ohranile marsikatero zakonsko določbo ukinjene francoske zakonodaje in tako tudi nekatare predpravice v zvezi s poroko. Tako je mo-denski vojvoda l. 1814 odredil, da si morajo župniki izposlovati za vsako cerkveno poroko posebno predhodno civilno dovoljenje; neapeljski kralj je l. 1819 uzakonil predpis o civilni zaroki in o predhodnih civilnih oklicih na županstvu, kot pogoja za priznanje cerkvene poroke. To slednjo zakonsko določbo je l. 1820 sprejela tudi vojvodina Parma.
Italijanska zakonodaja se naslanja predvsem na pravni red, ki je bil uzakonjen v piemontski kraljevini. V Piemontu so že l. 1850 proučevali znani »Siccardijev zakon« o civilni poroki, ki ga je papež Pij IX. najostreje obsodil. Toda mlada revolucionarna Italija, vsa prežeta z Mazzinijevim liberalizmom in proticerkvenim duhom framasonskih lož, se je prav tedaj pripravljala na vojni pohod na papeževo prestolnico Rim. Prostozidarske lože so videle v uvedbi obvezne civilne poroke zlom prestiža rimskih papežev in odločilen korak do političnega in zakonodajnega zedinjenja združene Italije. In tako je novi civilni zakonik iz leta 1865 uvedel v Italiji ustanovo obvezne civilne poroke , kar pomeni, da je država priznavala za zakonito poroko samo ono, ki je bila sklenjena na županstvu, in da je bil odvzet cerkveni poroki sleherni državljanski učinek in vsaka veljavnost, tako da so samd v cerkvi poročeni zakonci veljali pred državo za priležnike.
OGORČENO ODKLANJANJE CIVILNE POROKE
Ogorčenje, ki ga je izzvala »civilna poroka« med vernim italijanskim narodom, je bilo nepopisno. Z vseh strani so deževali protesti, ki so najodločneje izražali globoko užaljenost in splošno zgražanje, da je državna oblast pogazila svetovni tisočletni običaj cerkvene poroke, ki je pred Bogom in v duši narodovi obžarjen z veličino zakramenta, in da je tako težko ranila samo svetost in dostojanstvo družinskega svetišča. Splošno ogorčenje vernega ljudstva je v kali zatrlo vsak naslednji bedni poizkus, da bi uzakonili raz-poroko, ki je naravna posledica civilne poroke* ali vsaj določbo, naj se civilna poroka vrši pred cerkveno. Samo zaradi izrecnega ukaza cerkvene oblasti so verniki pristali na to, da tudi pred državo »pozakonijo« cerkveno poroko z naknadnim civilnim dejanjem pred županom.
KONKORDAT IZ L. 1929 IN POROKA
Civilna poroka, pravcati črni madež italijanske zakonodaje, je prizadela narodu nepopisno versko, moralno in gmotno škodo, saj je bila vir neštetih pravnih sporov, nizkih sleparij, zlasti pa bridkih družinskih tragedij in javnega pohujšanja. Tega si niso prikrivali niti sami državni organi. Vsa moralna beda in pravna puhlost civilne poroke je bila javno razkrinkana leta 1929, ko so v rimskem senatu razpravljali o konkordatu. Sam vladni načelnik je poročal: »Civilna poroka se je prene-kajkrat izrodila v kaj smešno burko!« In senator Asquini: »Izkušnja in znanost sta obsodila ustanovo civilne poroke kot škodljivo in nesmiselno.«
Zadeva je bila končno rešena s 431 členom konkordata in z izvršnim zakonom Z dne 27. V. 1929, št. 847. Državna oblast se je obvezala, da vrne poroki, temelju družine, dostojanstvo, ki ga zahtevajo katoliške tradicije italijanskega naroda, in zato je dala polno priznanje zakramentu sv. zakona, ki se sklene po določbah kanonskega prava in zakonito prepiše v občinske zapisnike.
S »konkordatnim« ali »kanoničnim« zakonom sta se Cerkev in država zadovoljivo sporazumeli v tako sporni zadevi, kar je zelo ugodno vplivalo k pomiritvi duhov in k sreči državljanov.
Sicer pa tudi ta rešitev ni bila najboljša. S konkordatom država ni ukinila civilne poroke, samo spremenila jo je iz obvezne v fakultativno, to je dano na prosto iz-
biro onim, ki ne marajo cerkvene poroke. Pa še več. Vpeljali so prav ob tej priliki še novo vrsto poroke, ki se označuje kot »nekatoliška poroka«, ker jo lahko sklepajo pripadniki nekatoliških državno priznanih verstev pred lastnimi verskimi služabniki. Današnja italijanska zakonodaja pozna tako trojno obliko poroke: cerkveno (kanoniško), nekatoliško in civilno.
Statistika pa nam pove, kako italijanski narod upošteva to trojo vrsto porok: na 1000 porok jih je 984 cerkvenih, 14 civilnih in 1 nekatoliška.
Toda kako gleda Cerkev na sodobno italijansko zakonsko zakonodajo? Kaj meni o raznih vrstah poroke? Kaj so katoličani dolžni v vesti? — O tem v naslednjem članku.	Jurij
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI
Težave naših beguncev
V	zadnji številki »Luči«, mesečnika za slovenske izseljence v zapadni Evropi, smo zasledili dopis, ki ga tu skoro v celoti ponatiskujemo vsem prizadetim v premislek:
Mnogo je bilo nesrečnih beguncev, ki so zaradi komunizma morali pobegniti iz naše lepe Slovenije. Mnogo nas je pa še ostalo, ki smo težko prenašali teror komunizma. Leto za letom jih je pobegnilo veliko, a leto 1957 je preseglo vse meje, toliko jih je zapustilo svoje ljube domove, sreči ali nesreči naproti.
Med temi sem bil tudi jaz. Doživel sem res čuden postopek avstrijskih oblasti. Po dvanajstih dneh sem jim pobegnil iz taborišča (»lagerja«) ‘skupaj še z 20 Slovenci ter smo se prebijali naprej, ker so nas hoteli vrniti v Jugoslavijo. Tistim, ki so imeli kaj drobiža v žepu, je še kar šlo; a ostale brez denarja so kmalu polovili in jih takoj vrnili. Samo petim se nam je posrečilo prebiti se do Valka-taborišča pri Niirnbergu v Nemčiji. Tu smo dobili zatočišče in skromne besede hrvatskega dušnega pastirja in ničesar
več. Sam si pomagaj, kakor si veš in
znaš, ker se za nas nihče ne briga. Radi bi, da bi nas prišel kak slovenski duhovnik pogledat, zlasti družine z otroki. Kje so naši zastopniki? Srbi imajo svoje odbore, tako tudi Hrvatje. Nas je seveda le peščica. Čas bi bil, da se Slovenci postavimo na noge sami, da ne bi vedno hlapčevali.
Veliko število starejših izseljencev potuje vsako leto na počitnice v domače kraje, pogasit si dušo, da spet lahko pogledajo preko praga svoje rodne hiše. Ko se potem vračajo nazaj, ti odgovarjajo, da ni tako hudo doma. Ali ti ljudje nočejo priznati resnice ali pa niso dovolj odprli svojih oči in napeli ušes ali pa se boje povedati resnico!
Resnica je, da je med temi, ki zdaj beže, nekaj avanturistov, ki sami ne vedo, kaj hočejo. Kar zadeva nas Slovence, smo po večini dobri delavci in nas imajo povsod radi. A najdejo se tudi taki, ki delajo v tujini sramoto vsem ostalim, namreč s prevelikim pijančevanjem, ki je zlo za nas vse, ali pa z življenjem* in obnašanjem, nevrednim poštenega človeka!	Franjo Zorčlč
Pogreb A. Grdine v Clevelandu
Pogreb tega prvaka ameriških Slovencev se je z izrednimi slovestnostmi izvršil 5. decembra v Clevelandu. Na tisoče rojakov ga je pospremilo na njegovi zadnji poti. Pontifikalno sv. mašo je ob veliki asistenci duhovnikov daroval clevelandski nadškof Hoban. Prisotni so bili zastopniki krajevnih oblasti ter socialnih in kulturnih organizacij. Na čelu visokih cerkvenih prelatov je bil škof dr. G. Rožman. Svojega prijatelja je na njegovi zadnji poti spremil tudi senator F. Lausche, ki je ob tej priložnosti dal za »Ameriško Domovino« naslednjo izjavo:
»Slovenska naselbina in naša država sta z rajnkim izgubila moža izrednih sposobnosti. G. Anton Grdina je žrtvoval vse svoje življenje, je posvetil vse svoje moči ne zase, marveč v prid svojega naroda in svoje nove domovine. To j'e zgled, ki bi mu moral vsak s ponosom slediti!«
V	imenu dr. Kreka, ki se je prav tedaj mudil na seji amer. odbora za Osvoboditev Evrope, se je od pokojnika poslovil g. Žakelj in ga imenoval »najzaslužnejšega ameriškega Slovenca«. Med drugim je dejal: »Polagamo v grob truplo neumorno delovnega ljubitelja slovenskega naroda, kakor jih rodi slovenska mati le redka stoletja.«
življenja
Nestrokovna merifa na radiu
V	»Prim. dn.« predzadnje nedelje je napisal skladatelj g. Ubald Vrabec daljši članek o nedostatkih na tržaškem radiu. In reči moramo, da ima v marsičem prav. Saj se je podobnih napak dotaknil včasih že tudi naš list. Da pa bo stvar bolj točna, bomo nekatere Vrabčeve trditve dopolnili.
Tako je potreben pojasnila tale stavek: »Saj je svoj čas celo sam šef oddelka za glasbo — danes je tudi on že v Avstraliji
—	imel zbor in ne vem še kakšne kvartete za radijske potrebe...« Pisec dokazuje, kako je to nepravilno. Toda slovensko javnost moramo opozoriti, da je bilo to tedaj, ko je titovska komunistična stranka ukazala vsem svojim zborom, solistom, kvartetom, predavateljem, svojemu Slovenskemu narodnemu gledališču itd., da ne smejo več sodelovati na tržaški radijski postaji. Tedaj so ustanovili v Kopru svojo radijsko postajo in vsi ti ansambli so morali tedaj nastopati tam. Na ta način so hoteli pustiti slovensko radijsko Postajo v Trstu brez sodelavcev in brez Programa in so jo hoteli na ta način prisiliti k molku. To je bilo 1. 1949. In tedaj je g. Ubald Vrabec kot sluga pokorni sledil temu ukazu in odpovedal vsako sodelovanje. Naša radijska postaja bi bila res brez programa, če ne bi tedaj tisti ljudje, o katerih pravi g. Vrabec, da »so se ustavljali v službi tržaškega radia le začasno, dokler si niso preskrbeli zanesljivejših služb v prekooceanskih deželah...« Prijeli za delo in prevzeli ves program. Tedaj je moral glasbeni šef, če je hotel, da bo sploh imel pevski program, ustanoviti pevski zbor škrjanček in ga voditi ter z njim nastopati. Tedaj je n. pr. solist Marijan Kos dosti nastopal, ker drugega ni bilo. Tedaj sta Karlo in Mirca Sanci-nova več igrala, ker so drugi odpovedali. Tedaj je Radijski oder prevzel vse dramske oddaje, ker je SNG pokorno sledilo ukazu partije. To je resnica, g. Vrabec! In mi prav dobro razumemo onemoglo jezo vseh, ki jim je spodletel načrt. Radijska postaja je delala dalje in je kmalu celo izboljšala program. Tistim, ki so jo rešili, vsa čast!
Kasneje so vsi ti »pobegli« izvajalci prišli počasi nazaj. Ko so namreč videli, da gre radio tudi brez njih dalje, so začeli spet vsiljevati svoje sodelovanje. Prosili so celo jugoslovanska oblastva, da so posredovala pri Angležih in Amerikancih, da dobili spet nekaj oddaj nazaj.
Glede nameščanja uradništva na radio Se v glavnem strinjamo z g. Vrabcem. Le to je zamolčal, da so bili prvi, ki so nameščali na radio, jugoslovanski partizani. Del osebja so pripeljali s seboj iz gozda, del pa so ga nastavili potem. An-gloameriške oblasti so kasneje vse to o-sebje prevzele in kasneje tudi RAI. Tako da je danes nameščenih vsaj še 7 tistih ljudi, ki so jih postavili na radio somišljeniki g. Vrabca takoj v začetku postaje, 1- 1945. Kasneje vemo, da sta bila nameščena vsaj dva bivša urednika »Primorskega dnevnika«, torej spet somišljeniki g. Vrabca. Nekateri tedanji uradniki pa so sami odšli v Koper, tako n. pr. dr. Koršič, ki je bil šef postaje, dr. Demšar, šef glasbenega odseka, itd. Bili so bolj sposobni kot tisti, ki so jim sledili. Toda naj se g. Vrabec pri njih pritoži, zakaj so odšli. O več drugih, ki so zdaj na radiu, pa dobro vemo, da vse store, da bi g. Vrabcu in njegovim ugodili. Saj je bilo ° tem že pisano. Tako je imel g. Vrabec
zares smolo, da je naletel prav na političnega nasprotnika, ko je nastopal na radiu. Saj ga je težko najti.
O zelo slabi pripravi pevskih ansamblov tudi piše g. Vrabec. Tudi to je treba pojasniti, da so ti kompleksi sestavljeni iz njegovih somišljenikov in bi jim pravzaprav lahko povedal to g. Vrabec na kakem sestanku Prosvetne zveze ali kje drugje. Iz pisanja bi namreč nepoučeni bralec lahko mislil, da imajo privilegij nastopati tako nepripravljeni zbori in skupine iz vrst njegovih idejnih nasprotnikov. Dejstvo je namreč, da je g. Vrabec sam nastopal, vsaj do nedavna, večkrat na teden: enkrat z ženskim duetom ali kvartetom, enkrat z moškim kvintetom, potem z zborom Glasbene Matice, s Komornim zborom, dokler je bil, itd. Pa nič zato. On je vsaj te ansamble dobro pripravil. Radi bi le poudarili, da ni bil prikrajšan. Razen tega pa je nastopalo še zelo veliko
PRAZNE
Stota premiera SNG
Za stoto premiero SNG je vodstvo izbralo Čehovljevo igro »Utva«. Delo je bilo v režiji Jožeta Babiča dobro pripravljeno, scena zelo lepa. Delo sicer nima kakšne pozitivne velike ideje, vendar ni treba zapisati, da je nemoralno, kot smo morali, žal, pisati ob mnogih drugih predstavah tega gledališča.
V Gledališkem listu pa se upravnik dr. Budal brez potrebe zaganja v Jerane in Mahniče. Oba sta bila mnogo večja demokrata iot pa je krog, v katerem se giblje dr. Budal.
Lanska dobra letina v Jugoslaviji
Zvezni zavod v Beogradu je objavil statistiko, iz katere je razvidno, da je bil lanski pridelek v Jugoslaviji eden najboljših v povojnih letih. K njemu je brez dvoma pripomogla večja prostost, ki jo je država vrnila kmetom, in povečana površina obdelane zemlje, saj se je v lanskem letu povečala za 450 tisoč ha. Pridelek pšenice je znašal v lanskem letu 31 milijonov stotov s povprečno 15,8 stotov na ha, kar znaša za 17,2 milijona stotov več kot pa v letu 1954. Pridelek koruze se je zvišal od 30 milijonov stotov v letu 1954 na 55,6 milijona stotov v letu 1957. Tudi pridelek krompirja in sladkorne pese je bil v lanskem letu zadovoljiv.
V popolnem nasprotju s to statistiko pa je poročilo beograjskega dnevnika »Borbe«, ki poroča o povišanju življenjskih stroškov v Jugoslaviji. Po izjavah »Borbe« so se v mesecu decembru cene živil zvišale za 7 od sto. Razen cen v tekstilni industriji, ki so ostale na isti višini, so se cene kmečkih pridelkov zvišale za 10 od sto, meso za 16 od sto in mleko ter mlečni izdelki za 5 od sto.
Podeljene so bile nagrade Slovenske kulturne akcije
Dne 21. decembra so bili na zadnji prireditvi programskega leta 1957 Slovenske kulturne akcije v Buenos Airesu razglašeni sklepi posebne komisije za nagrade na kulturno-znanstvenem področju, o razpisu katerih smo pred časom poročali tudi v našem listu. Komisija, katero so sestavljali prof. Lojze Gerzinič, novinar Ruda
zborov iz istega političnega območja in nešteto zborov, solistov in ansamblov iz Jugoslavije, čeprav večkrat tudi niso bili kaj posebnega, če ne celo zelo slabi. Šlo je namreč nastopajočim za lire.
Vse to je potrebno povedati le zaradi pojasnila, ker je g. Vrabec nekatere stvari zamolčal, oziroma jih prikazal tako, kot da na radiu vlada neka njemu politično sovražna klika. Zdi se, da je g. Vrabec še vedno bolj prijazno in ljubeznivo sprejet kot mi.
O potrebi strokovne izobrazbe se pa povsem strinjamo. Menda je res samo na tej postaji na svetu mogoče, da odločajo o programu strokovno nesposobni ljudje. In prav tako kot g. Vrabca tudi druge nastopajoče radijski nameščenci ...»premeščajo pet centimetrov na levo, pol koraka nazaj, pa spet naprej...« ter se v tem izživljajo, ker v strokovnem oziru ne morejo izreči besede. Ali pa je tista beseda tako nestrokovna, da se rajši posmehneš in greš, pa svoje misliš.
V	teh izkušnjah smo si tedaj na istem z g. Vrabcem.	Nekaj	Tržačanov
NOVICE
Jurčec, dr. Milan Komar, dr. Branko Rozman in pisatelj Zorko Simčič, je pregledala šest vposlanih rokopisov, med katerimi so bile tri pesniške zbirke, dve literarni deli v prozi in ena znanstvena razprava. Prva nagrada ni bila podeljena, pač pa je bila druga nagrada, namenjena za delo z zgodovinskega področja, podeljena p. M. Grebencu za razpravo »Itine-rar sv. Bernarda v letih Anakletove shi-zme«. Tretjo nagrado je prejela mlada pisateljica Neva Rudolfova, Tržačanka po rodu, ki pa sedaj živi v Avstraliji, za zbirko črtic »Cisto malo ljubezni«. — Mladi pisateljici naše čestitke!
Ob isti priložnosti je bila otvorjena razstava slovenskih likovnih umetnikov v Argentini. Razstavljalo je sedem gojencev različne starosti, ki študirajo na ondotni slovenski umetnostni šoli, seveda poleg svojega rednega dela, s katerim si služijo kruh. Pokazali so 27 oljnatih slik, 63 a-kvarelov, tušev, barvnih študij in grafik ter 33 skic. Strokovnjaki, ki so si razstavo ogledali, so bili soglasnega mnenja, da so mladi umetniki dosegli velik napredek, posebno v risarski tehniki. Tednik »Svobodna Slovenija« zaključuje svoje poročilo takole: »V Argentini imamo sedaj šolan in nadarjen umetniški naraščaj, najsi so to po letih že gospodje in dame. Tudi v izvenšolskih delih so se že uveljavili. Krog njihovih prijateljev je vedno večji in vedno znova prihajajo tujci, ki se jim čudijo.«
V	Zagrebu bodo sezidali največji nebotičnik
V	Zagrebu bodo sezidali nebotičnik, ki bo največja stavba v državi. Imel bo 18 nadstropij in bo služil predvsem za urade. Načrt je bil že odobren in bodo v kratkem začeli z delom.
Nove elektrarne
Po vojni je bilo zgrajenih v Jugoslaviji 25 novih termoelektrarn ter 32 hidroelektrarn s skupno zmogljivostjo 606 MV. Poleg elektrarn so zgradili v zadnjem desetletju še številne daljnovode, povprečno 4 tisoč km na leto. Lansko leto je znašala proizvodnja električne energije v Jugoslaviji 6 milijonov 210 tisoč kWh.
Dr. Fuchs na Južnem tečaju
Vodja odprave angleškega Common-weltha v Antarktiki dr. Fuchs je v spremstvu svojih 11 tovarišev dosegel Južni tečaj ob koncu preteklega tedna. Potoval je s posebnimi traktorji za sneg. Za svojo pot (1.600 km) od izhodišča v Wed-debowem morju do tečaja je rabil skoro dva' meseca. Njegovo potovanje ima znanstven namen, zato se mu tudi ni nikamor prav posebno mudilo. Dr. Fuchs je znan geolog, ki je prav zato šel na ozemlje okrog Južnega tečaja, da bi u-gotovil njegovo geološko sestavo.
Na Južnem tečaju so ga pričakali vodja ameriške odprave admiral Murray Ellis ter Edmund Hillary, ki je bil že pred Fuchsom na Južnem tečaju, a se je sedaj vrnil v zrakoplovu, da pozdravi svojega poveljnica. Dr. Fuchs namerava nadaljevati pot, da doseže prosto morje na drugi strani. Na tem delu poti ga bo spremljal tudi Hillary.
Najstarejši kmečki upokojenec
Brez dvoma je eden najstarejših, če že ne najstarejši kmečki upokojenec v Italiji, 96-letni »nono Luka« Ceolin iz Vi-gonova pri Pordenonu, ki je dne 18. januarja prejel iz rok župana pokojninsko knjižico. Rojen je bil leta 1862 pod beneško lombardskim kraljestvom. Vzgojil je pet sinov in ima sedaj že 33 vnukov in pravnukov, čeravno že v letih, si še vedno upa na polje za lažja dela. Na svojo več kot zasluženo pokojnino je nadvse ponosen in je izjavil, da upa, da jo bo še dolgo užival.
Avstrijski konkordat
Važen dogodek notranjega in zunanjega političnega pomena je odgovor avstrijske vlade na diplomatsko noto sv. stolice o konkordatu. Že pred časom je Vatikan formalno vprašal avstrijsko vlado o njenem stališču do konkordata, ki je bil sklenjen leta 1934, a ni bil uveljavljen. Dve leti sta se koalicijski stranki pogovarjali in kregali o tem vprašanju. Čeprav glede vseh drugih mednarodnih pogodb obe stranki stojita na stališču, da je Avstrija naslednica »stanovske države« pokojnega kanclerja Dolfussa, pa so socialisti glede konkordata zanikali to pravno nasledstvo, ne iz mednarodno pravnih razlogov, ampak iz notranjepolitičnih vidikov. OeVP je sicer po večinskem sklepu te stranke priznavala veljavnost konkordata, vendar se spričo notranjega odpora njenih ne baš maloštevilnih pristašev liberalne in še drugačne preteklosti (nekateri so celo na zelo vidnih mestih), za uveljavitev tega stališča ni baš pretegnila. Vatikan je pa stal strogo na stališču veljavnosti, čeprav je bil pripravljen, z ozirom na spremenjene razmere, v okviru pogajanj pristati na spremembe nekaterih določb konkordata, ki so v novih časih pač izgubile svoj pomen.
S konkordatom je povezano celotno vprašanje odnosov med Cerkvijo in državo, sklepanje zakonskih zvez ter cerkvenega premoženja, ki ga je zaplenil nacizem in še do danes ni bilo vrnjeno. Sedaj sta se o vprašanju
veljavnosti konkordata obe stranki zedinili. V posebni diplomatski noti je Avstrija priznala veljavnost konkordata, obenem pa je izjavila, da želi takoj začeti pogajanja za njegovo spremembo.
Radio Trst A
Nedelja, 26. januarja: 10.00 Prenos maše iz stolnice sv. Justa. — 12.00 Vera in naš čas. — 13.00 Kdo, kdaj, zakaj... Kronika sedmih dni v Trstu. — 16.00 Slovenski zbori. — 17.00 Richard Connel: »Najnevarnejša divjačina«, dramatizirana zgodba. — 18.00 Beethoven: Koncert v D-duru za violino in orkester op. 61.
—	19.00 Slovenski samospevi. — 21.15 Toscanini dirigira Wagnerja.
Poned., 27. jan.: 11.30 Brezobvezno... drobiž od vsepovsod in... — 18.00 Schubert: Simfonija št. 8 v H-molu »Nedokončana«. — 18.50 Koncert baritona Marcela Ostasevskega, pri klavirju Gojmir Demšar. — 19.15 Radijska univerza: Kako nastane dnevnik: »Dobro in zlo, ki ju poraja dnevnik. — 20.30 Leo Delibes: »Lakme« opera v 3 dej. — 21.25 približno: (v enem odmoru opere): Sodobna književnost in umetnost: Fairlax Dow-ney: »Sulejman Veličastni« (Emilio Car-lucci - prev. Franc Jeza). — 2230 približno: (v 2. odmoru opere): Raztresene pesmi lirike (ureja V. Beličič).
Torek, 28. jan.: 11.30 Brezob vezno... drobiž od vsepovsod in... — 18.30 Pisani balončki. — 19.15 Zdravniški vedež. —
22.00 Italijansko-slovenski kulturni stiki skozi stoletja: »Sodelovanje na področju likovne umetnosti«, poroča dr. Janko Jež. — 22.30 Debussy: Morje.
Sreda, 29. jan.: 11.30 Brezobvezno - drobiž od vsepovsod in... — 18.00 Matetič-Ronjgov: Roženice-glasbene slike, zbor Slovenske filharmonije. — 19.15 šola in vzgoja: »Nehvaležnost je plačilo sveta«. Predava prof. Ivan Theuerschuh. —
21.00 F. M. Dostojevski: »Stričkove sanje«. Igra v 2 dej.
Četrtek, 30. Jan.: 11.30 Brezobvezno — drobiž od vsepovsod in... Predavanje: »Obisk v Ulanu-Batorju« — 18.00 Violinski mojstri. — 18.30 širimo obzorja: »Moj dom je Evropa«. — 1850 Slovenske vokalne zasedbe. — 19.15 Radijska univerza: Izumi v zgodovini civilizacije: »Izumi in znanost«. — 20.30 Francoska operna glasba. — 21.00 Ilustrirano predavanje: življenje in delo velikih bankirjev: «Rotschildi«. — 22.00 Mnenja preteklosti in sedanjosti:	»Zamolčani
Prešeren«. Predava prof. Martin Jevni-kar. — 22.15 Koncert pianista Claudija Gerbitza.
Petek, 31. jan.: 18.00 Haydn: Koncert v D-duru za čelo in orkester. —	19.15
Znanost ih tehnika: »Izviren način pridobivanja vode«. Poroča ing. Miran Pavlin. — 21.00 Umetnost in prireditve v Trstu. — 22.00 Dante Alighieri: »Božanska komedija«. Ilustrirano predavanje o delu samem. Pripravil dr. Janko Jež. — 22.30 Strauss: Smrt in preobrazba op. 24.
Sobota, 1. febr.: 16.00 Radijska univerza: O zdravstvu in higieni dela: »Zdravje in delo v tekstilni industriji«. — 17.00 Slovenske instrumentalne zasedbe. —
18.00 Oddaja za najmlajše: Zdravko Ocvirk: »Pepelka«. Igrajo člani Radijskega odra. — 21.00 Jules Verne-Dušan Pertot: Matija Sandorf, tržaški upornik: 1. del »Zarota v Trstu«. — 22.00 Grieg: Peer Gynt, suita št. 1 op. 46.
Dne 2. februarja 1958 - nedelja za slovenski katoliški tisk
R. L.:
SPismo iz Nemčije
OKTOBERFEST
Zadnje dni septembra in prve oktobra se vrši v Miinchcnu znameniti in povsod Poznani ljudski praznik »Oktoberfest« ali oktobrski praznik, ki nima podobnega med sovrstniki.
Čeravno je ta praznik bavarska krajevna prireditev, prihaja vendar vsako leto v Miinchen vedno večje število obiskovalcev, ki gredo zadnje čase v milijone. Ne samo iz Nemčije, tudi iz Švice, Belgije, Francije, Anglije in drugih držav se zbirajo za to priložnost na travnikih pred »Bavario« (velik kip, ki smo ga že omenili).
To bi bil nekak daljni odmev praznikov boga Dionizija, ki so jih nekoč praznovali stari Grki, prikrojen nemškim navadam. Povod za to je dala poroka prestolonaslednika (poznejšega bavarskega kralja Ludvika I.) s princezinjo Terezijo von Hildburghausen, 17. oktobra 1810, za ka-
tero so priredili velik ljudski praznik s konjskimi dirkami in drugo zabavo.
Lahko bi ga primerjali s semnjem sv. Andreja v Gorici, v močno povečanem obsegu, z vsemi mogočimi zabavišči, na katerih je opaziti skoraj samo odrasle ljudi, otrok prav malo, dolge vrste miz z različnimi jedili, posebno prašičje meso in klobase, kakor tudi pijače, predvsem pivo v velikanskih množinah, ker je »Oktoberfest« praznik piva v najširšem pomenu besede ne samo za Nemce, ampak za ljubitelje piva in pivovarnarje vsega sveta.
Ob tej priložnosti se zberejo vsi izdelovalci piva, sploh vsi, ki imajo s tem posla, na nekak svetovni pivovarski kongres. Pri zadnjem »Oktoberfestu« so se znašli iz 91 dežel, da so od 27. sept. do 6. okt. razpravljali o mednarodnem položaju pivovarn in pivopitja.
Omeniti moramo, da je Bavarska svetovna proizvajateljica piva in Miinchen glavno pivovarsko mesto na svetu, ker nikjer drugje ne znajo skuhati tako dobrega piva kakor v Munchenu.
Ker je pivo, kakor vino, občna, povsod znana pijača, bo morda koga zanimalo, če se pri tem nekaj več pomudimo.
Pivo je ena najstarejših pijač, ki obstoja skoraj, odkar je človek. Že v drugi polovici četrtega tisočletja pred Kr., ko so med rekama Tigrisom in Evfratom Babilonci iznašli pisavo s klinopisi, je umetnik ovekovečil v kamnu pivo. Najstarejši kulturni spomenik nam predstavlja izdelovanje te pijače in žrtvovanje iste bogovom.
Tisoč pet sto let pozneje, v bronasti dobi, ko so Babilonci dobili prvo zbirko zakonov, ki jo poznamo pod imenom »Codex Hamurabi«, je imel skoraj vsak narod pivo. V ifgiptu so si med zidanjem piramid z njim gasili žejo, ker so menili, da je to pijačo iznašel sam sončni bog Oziris, na Kitajskem so jo delali iz riža, v afriških pragozdih iz »durre«, Indijanci v A-meriki iz koruze itd.
Kakor poroča rimski zgodovinar Tacit v prvem stoletju po Kr., so znali Germani in Kelti variti okusno pijačo, katera bi bila vredna bogov.
Leta 800 po Kr. je bil Karel Veliki v Rimu kronan za cesarja. Kmalu zatem je obdržal pravico pivovarstva dvorom in kraljevim posestvom. Takrat se je začela obrt ali umetnost kuhanja piva. Prej
je bilo to, kakor pečenje kruha, žensko delo, nato so sprejeli moški to opravilo, ki pa ni bila še nobena obrt.
Po smrti Karla Velikega se je stvar predrugačila, ker so začeli v samostanih z izdelovanjem piva. V južni Nemčiji benediktinci, v severni cistercijanci. Pozneje, ko so smeli samostani oddajati pivo tudi drugim, se je začelo tekmovanje. Nastala je nova, važna obrt pivovarstva, ki je dajala mestom ugled, veljavo in korist, ker se je začelo pivo izvažati v druge dežele. »Braumeister« ali mojster v kuhanju piva je bil važna osebnost, skoraj bi rekli prvi za županom, če ne istoveten z njim.
Tridesetletna vojna je, kakor drugo, u-ničila tudi to obrt, ki je po končani vojni kmalu prišla spet na noge. Nemško pivo se je zopet izvažala
Pravijo, da se da napraviti vino tudi iz grozdja; podobno velja za pivo, za katero je treba ječmena, hmelja in vode. Že leta 1487 je vojvoda Albrecht IV. v Munchenu določil poletne in zimske cene pivu ter ukazal, da morajo vsi proizvajalci s prisego izjaviti, da bodo rabili samo te tri stvari.
Dne 12. decembra 1543 je cesar Karel V.
določil davek 2 krajcarja za vedro (1 68.4) piva, da se izplača 600.000 goldinarjev dolga za turško vojsko.
Pivo je postalo neobhodno potreben predmet vsakdanjega življenja, da se je v 18. stoletju smatralo na Bavarskem za peti element (razen 4 takrat poznanih, o-genj, voda, zrak in zemlja).
Ko je 1. 1835 stekel prvi vlak v Nemčiji med Niirnbergom in Fiirthom, je imel kot edino tovorno blago dva sodčka piva, simbol, kako si je potem nemško pivo s pomočjo železnice in parobroda osvojilo ves svet.
čeravno se je v polovici preteklega stoletja uveljavila modema tehnika tudi v pivovarniških obratih, se vendar ne more govoriti o industrializaciji, ker so tudi velika podjetja ohranila obrtniški značaj, ker se pivo ne da standardizirati kakor druge pijače. Obstoja več činiteljev, ki odločajo o kakovosti. Skoraj vsaka večja pivovarna ima svojo posebnost, odvisno od vrste ječmena, hmelja, vode in zraka in drugih okoliščin, v precejšnji meri tudi od mojstra ali tehnika, od katerih ima vsak svojo posebnost ali skrivnost.
(Nadaljevanje)
Leto X. ■ štev. 4
Gorska kolonija goriške škofije
Fomi di Sopra je prijazna vas v Kar-niji ob vznožju prelaza Mavria. Tu v tej vasi je vstalo ponosno poslopje gorske kolonije, ki jo je zgradila škofijska dobrodelna ustanova iz Gorice kot kraj poletnih počitnic za otroke. Kot je videti že na sliki, je to ponosna zgradba, sesto-ječa iz treh delov. Osrednji del, ki je najvišji, je določen za sedež ravnateljstva, kapelo, kuhinjo in druge potrebne prostore za vodstvo tako velike ustanove. Obe krili pa bosta v glavnem služili za
kakor ima zapisano na svoji osebni izkaznici.
2. Dve fotografiji, potrjeni od županstva.
3. Znesek 50 lir za novo knjižico.
4. Staro knjižico, ki je zapadla, ali pa ki jo lastnik hoče zamenjati z novo s fotografijo.
Nove propustnice s sliko bodo imele veljavo enega leta. Vse stare propustnice, ki niso še popolnoma izkoriščene, veljajo do 31. avgusta in ni potrebno nobeno podaljšanje do tistega roka.
4
bivanje 600 otrok naenkrat; eno krilo za deklice, drugo za dečke. Ne bo več treba čakati na izmene za dečke in deklice kot dosedaj, oboji bodo lahko hkra-tu letovali v svežem zraku Karnijskih alp. Zunanja dela pri poslopju so že dokončana, notranja se pa dokončujejo. V kratkem bo slovesna blagoslovitev te veličastne kolonije, ki bo ena najlepših in najbolj sodobnih daleč naokrog.
Posebnost zgradbe je, da je njen osrednji del samostojen; ima lastno centralno ogrevanje. Zato bo po možnosti kolonija odprta tudi pozimi za smučarje in druge, ki bi radi preživljali zimske mesece sredi planin. Goriška Škofijska dobrodelna ustanova je na to svojo zamisel lahko ponosna. Upajmo, da bo vedno služila svojemu namenu, ki je, nuditi ubožnej-šim otrokom z bivanjem v planinah potrebno okrepčilo za telo, a še posebno za dušo. —
Simbolična izročitev pokojninskih knjižic kmetovalcem
V nedeljo 19. januarja so na sedežu federacije v ulici Boccaccio izročili go-riškim kmetovalcem prve pokojninske knjižice. Na Goriškem je 1.100 kmetov, ki bodo odslej prejemali zasluženo pokojnino. Pokojnina je sicer malenkostna, saj znaša komaj 5.000 lir, kljub temu bo za mnoge ostarele kmete pravi blagoslov. Po vsej Italiji je pol milijona kmetov, ki bodo odslej prejemali starostno pokojnino.
Obnovitev obmejnih propustnic
Za obnovitev obmejnih prepustnic so po novih navodilih potrebni sledeči dokumenti :
1. Prošnja na posebnem formularju, ki je v prodaji po vseh knjigarnah in trafikah. Prosilec naj navede tudi svojo višino, barvo las in oči ter posebne znake, prav
Skrilj evo
Lani je pisal »Kat. glas«, da se naše učiteljstvo premalo udeležuje pri kulturnem delu naše mladine. Kakor je to bridko res, tako pa najdemo tudi častne izjeme. Ena takih je naša »gospodična«, kakor vsi pravimo učiteljici, četudi vemo, da ji je ime Dora Maraž. Kaj je naredila iz naših sedmerih šolarjev in drugih šoli odraslih, ki so doslej šolo in učenje gledali raje od daleč nego od blizu, nam je pokazala božična prireditev. Otroci so nastopili dve nedelji zaporedoma. Po deklamaciji ob jaslicah smo uživali božično igrico v treh prizorih, ki nas je ganila ne samo zaradi revščine, katero je olajšalo božje Dete vernim in zaupnim srcem, ampak tudi zaradi nastopa igralcev samih, ki o kakšnem odru doslej še sanjali niso. Kako modro so se držali, kakor da jim je igra živa resnica! Potem je nastopil nerodni pijanec, ki je vse spravil v dobro voljo. Ganili so nas resni pastirji, katerih najmlajši je bil komaj za spoznanje večji kot njegova svetilka. Zelo lepo je bilo božično rajanje s petjem. Prizor dveh deklic in najstarejšega šolarja, ki je s pristnim vriskanjem spremljal planinsko pesem, so pa morali kar ponoviti. Veseli smo in hvaležni vsem, ki so pripomogli, da smo za dve uri pozabili na vsakdanje skrbi. Obenem pa se čudimo, kako zna dobra volja iz niča kaj narediti. Ko bi imeli kot prejšnja leta dvakrat toliko učencev, bi gotovo še bolj strmeli. Gledalcev je bilo obakrat zadovoljivo število, kar dokazuje, da imamo radi domoče veselice. Drugič nas je počastil s svojim prihodom celo g. didaktični ravnatelj. Prav zadovoljni smo, če kmalu spet kaj podobnega dočakamo, da se mladina ob spretnem vodstvu izobrazi in pokaže sad svojega šolanja tudi drugim. Neprisiljeno obnašanje nekaterih igralcev, ki so resnično
pozabili, da so na odru, obeta dobre uspehe, ki bodo obenem plačilo za trud in vztrajnost delovni gospodični.
Podgora
V prejšnjih tednih se je precej slišalo in govorilo o pogostih pogrebih v bližnjem Ločniku, sedaj so se pa oglasili pogrebni zvonovi pri nas v Padgori. In tako smo se v petek dne 17. t. m. udeležili v velikem številu kar dveh pogrebov, ki sta se zvrstila kar drug za drugim.
Ob 3h pop. smo zadnjikrat spremljali
znanega nekdanjega oskrbnika zemljišč grofov Attemsov: po domače so mu rekli Nino, pisal pe se je Peter Kocjančič -Cocianni; meseca junija bi dosegel že 77 let. Zadela ga je kap.
Ob 4h pa je bil pogreb upokojenega Evgena Susiča, ki bi v marcu imel 65 let. Ze precej časa je bolehal in trpel v bolnici in doma, kjer mu je stregla skrbna soproga.
Obema pokojnikoma naj sveti večna luč. Prizadetima družinama in vsem sorodnikom pa naše sožalje.
Rojan
Letošnjo zimo smrt zelo pogosto sega v naše vrste, zlasti med starejše ljudi. V sredo 12. jan. smo spremili k zadnjemu počitku dobrega moža Ivana Rijavca iz ulice Boccaccio. Dočakal je 91 let. Bil je vzoren mož in dosleden katoličan. Vsako nedeljo je prihajal k naši deveti sveti maši. Tudi za zadnje slovo se je skrbno
V nedeljo 26. januarja ob 12. uri bo v oddaji »VERA IX NAŠ CAS« zanimiv razgovor o našem listu. Poslušajte!
pripravil. Pri polni zavesti in na lastno željo je prejel zakramente za umirajoče. Pred smrtjo je še določil dar za najbolj potrebne in za novi Marijin dom. Ko se mu je izpolnila še zadnja želja, da je prišel sin, ki je v službi izven Trsta, je tiho zaspal. Bog naj ga nagradi za njegovo zvestobo v življenju!
Sv. Križ
17. januarja je umrla v naši vasi v 83. letu starosti Amalija Sedmak, po domače Belekotova mati. Pokojna je skupno s svojim pokojnim možem Lovrencem, ki je bil naš cerkveni ključar, z varčnostjo in marljivostjo iz skromnih razmer svojo družino dvignila do ene najbolj trdnih in uglednih družin v vasi. Lepo je vzgojila svojih osem otrok, od katerih trije sinovi in tri hčere še živijo in so vsi u-gledni in dobri katoličani. Pokojna mati je bila globoko verna. Ni poznala drugega kot dom in cerkev. Vsak dan je bila prva v cerkvi in se pobožno udeležila sv. maše. Vsak dan je tudi prejela sv. obhajilo. Posebno ni nikdar zamudila prvega petka in prve sobote. Bila je med najbolj vnetimi članicami Apostolstva molitve. V njeni hiši so bili duhovniki vedno dobrodošli. Rada je podpirala vse katoliške zadeve. Vsako leto se je spomnila s posebnim darom misijonov. V njeni hiši so bili vedno na mizi vsi katoliški časopisi in knjige.
Naj bo dobri Belekotovi materi Bog, ki je v njega tako trdno verovala in ga ljubila, bogat plačnik! Naj bo pokojna mlajšim ženam in materam lep vzor za življenje! Njenim sinovom in hčeram ter ostalim številnim sorodnikom naše iskreno sožalje.
»Slovenski oder« se pripravlja, da tudi v naši župnijski dvorani uprizori eno naslednjih nedelj prelepo in pomenljivo dramo iz sodobnega življenja, »Kraljevi škr-lat«. Igro so odlični igralci uprizorili na več odrih in je povsod žela velik uspeh.
BAZOVIŠKI ODER
uprizori v nedeljo 26. jan. ob 16. uri v Marijanišču na Opčinah Jalnovo dramo
GROBOVI
Lepo vabljeni!
Opozarjamo vse Križane, naj ne zamudijo izredne prilike!
Sv. Ivan
Preteklo nedeljo 19. januarja je nastopil v dvorani naše Marijine družbe oder iz Bazovice. Vprizorili so Jalnovo dramo Grobovi. Zamislili smo se v za eno stoletje nazaj, ko smo gledali tragedijo sta-
Ponovno poudarjamo, da so naša stara vaška društva velikega pomena. Zato je prav, da jih podpremo z vsemi svojimi močmi. Gotovo daš najlepšo podporo, če si član, ki se zvesto drži pravil.
Hvalevredno bi bilo, da bi v naši vasi ustanovili kako podporno društvo, ki bi skrbelo za uboge, starčke in bolnike. Bog daj, da bi s časom tudi do tega prišlo.
Prejšnji teden smo v velikem številu spremili na pokopališče očeta Mihaela Križmančiča, ki je dočakal visoko starost 86 let. Vsem otrokom, ki so zvesti naročniki »Katoliškega glasa«, naše iskreno sožalje.
re slovenske kmečke družine. Nastop je zahteval od igralcev precej truda in skrbne priprave. Preprost oder je bil dokaj spretno opremljen. Pojav mladih fantov in deklet na odru Marijine družbe v, naši veri precej sovražni okolici, je bilo veselo presenečenje. Številno občinstvo je bilo hvaležno za dobro podano igro. Posebno pretresljivega prizora umirajoče Polone ne bomo kmalu pozabili. Upamo, da bodo igralci iz Bazovice ponovno naši gostje. Njihov zgled bo morda zdramil tudi našo mladino.
Bazovica
Pogrebno društvo javlja vsem članom, da bo prihodnjo nedeljo ob 15.30 v Pre-slovi dvorani letni občni zbor. Obenem jih toplo vabi, da se polnoštevilno udeleže občnega zbora.
Obvestilo
V dvorani Brezmadežne na Placuti bo
v nedeljo 26. t. m. ob štirih popoldne kulturni večer, posvečen vzhodnim cerkvam. Predaval bo dr. L. Škerl iz Trsta o Sv. Savi in srbskem pravoslavju. — Vabljeni vsi, ki jim je pri srcu zedinjenje kristjanov.
DAROVI za Slov. Sirotišče: N. N. - Gorica 2000 lir in več kosov deške obleke; N. N. 2500 lir.
Iskren Bog povrni!
LISTNICA UPRAVE. Za prihodnjo nedeljo 26. t. m. bodo vsi župni uradi prejeli ovitke s koledarčki, katere naj razdelijo med vernike. V nedeljo 2. februarja naj pa ovitke z darovi poberejo. Istotako bodo prejeli tudi lepak za na cerkvena vrata.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca; trgovski L. 20, osmrtnice L. 30, več 7% davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik; msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
ZAHVALA
Globoko ganjeni nad izrazi sočustvovanja ob smrti naše drage matere in stare matere
Amalije Sedmak
se toplo zahvaljujemo vsem, ki so jo spremili na njeni zadnji poti. Posebna zahvala čč. gg. župnikoma, pevcem in darovalcem cvetja, kakor tudi vsem onim, ki so se je spomnili v molitvi.
Sv. Križ, 19. januarja 1958.	žalujoče	družine
SEDMAK, KOŠUTA, CIBIC in KRALJ
ZAHVALA
Globoko ganjeni se zahvaljujemo vsem, ki so se pridružili naši žalosti ter počastili spomin dragega očeta
Mihaela Križmančiča
Bazovica-Ljubljana, 18. januarja 1958.
Družine KRIZMANCIČ
JANUAR 1958 - MESEC NAŠEGA KATOLIŠKEGA TISKA
Wilhelm Hiinermann:
38
lAtabožjilj	okopil;
Resnična povest prevedena s dovoljenjem založbe Herder
»Dobro, dobro,« je zamrmral trgovec in izginil skozi zadnja vrata.
»Gotovo vam gre zelo dobro, gospodična Babette,« je soseda spet začela, »da kmetu lahko ponudite čašo kave. Eden nas pa . . .«
»No, drugi imajo pa druga sredstva, da se pogrejejo,« se je likarica srdito nasmehnila. Toda obiskovalka ni hotela razumeti, temveč je čebljala naprej:
»No, sicer pa bodo tudi za nas kmalu prišli boljši časi. Ko bodo kmetje v Vandeji popolnoma premagani, je rekel pred kratkim nekdo v jakobinskem klubu, potem bo spet bolje. Potem bomo spet dobili meso, jajca, surovo maslo in vse, kar je danes tako redko. Predvsem pa je treba pokončati plemiče in nezaprisežene duhovnike. Potem bo v Franciji resnično boljše,« je rekel jakobinec.
V	delavnici je spet zazvončkalo. To pot je prišel noter neki dimnikar.
»Grdo vreme je danes,« je rekel tudi ta.
»Za božjo voljo, da mi perila ne pomažete,« je vzkliknila Babette prestrašeno. »Kar pojdite tu skozi vrata. Stopnice za na streho boste že našli.«
Spet sta bili ženski sami in seveda je spet klepetala kar
naprej, čeprav ji je Babette komaj še kaj odgovorila. Čez nekaj časa so se vrata v delavnico spet odprla. Tudi pek, ki je vstopil, je rekel, da je vreme grdo. Babette pa ga je naglo porinila skozi vrata.
»Glejte, sedaj pa moram iti v kuhinjo,« se je obrnila proti obiskovalki. Ta pa je mirno rekla:
»Le pojdite, Babette, bom kar počakala, saj imam dovolj časa.«
»Ti ljubi Bog!« je zamrmrala perica srdito sama predse. Potem pa vendar ni šla v kuhinjo. Vzela je drugo srajco, jo razgrnila na likalni mizi in jo oškropila. Bila je kot na oglju. Soseda pa je kar naprej blebetala o vremenu, visokih cenah in slavni bodočnosti. Medtem pa so se vrata v delavnico še večkrat odprla in noter so prišli neki berač, oglar in celo prodajalec mišnic. Vsakdo je rekel, da je vreme grdo, in vsakdo je izginil potem skozi kuhinjska vrata.
»Sedaj pa morate res iti,« je rekla Babette odločno^ in položila zadnjo polikano srajco k drugemu perilu.
»Da, da, saj že grem,« je odgovorila klepetulja. »Saj nikomur nočem krasti časa. Samo še nekaj,« je pristavila obotavljaje se. »Vem, da ste dostojna žena, gospodična Babette. Ali mi lahko napravite neko veliko uslugo?«
»Kako pa?«
»Ah, moj Bog, da se tod okoli potika veliko nezaprise-ženih duhovnikov. In za vsakega dobi človek petdeset frankov nagrade.«
»In?« je zarenčala likarica grozeče.
»Ali mi lahko pomagate, da zasledim enega izmed njih?«
»In vi bi se ne sramovali izročiti enega izmed njih za
petdeset frankov rablju?« je zaškripala Babette jezno.
»Ja, kaj pa hočete?« je rekla ona nedolžno. »Ko pa sem revna. In poleg tega povzročajo nezapriseženi duhovniki državi tako škodo. Če jih naznaniš, storiš rodoljubno delo.«
Likarica se je tresla od jeze in je težko skrivala, kako se ji to gnusi. Odprla je vratca pri peči in srdito drezala v rdečo žerjavico. Soseda pa je stopila k njej in ji hlastno zašepetala :
»Kajne da mi boste povedali, če boste zvedeli za kakega nezapriseženega duhovnika ?«
Tedaj se Babette ni mogla več premagali. Besna se je obrnila z ogrebljico v roki in rekla:
»Za božjo voljo, ne hodite z glavo blizu ognja na odprtem !«
»Zakaj pa ne?« je vprašala soseda nič hudega sluteč.
»Ker lahko nastane eksplozija, saj strašno dišite po špiritu.«
Soseda je še stala kot okamenela, ko so se spet odprla vrata in je vstopil neki krošnjar.
»Grdo vreme je danes,« je zamrmral tudi ta in Babette ga je poslala v kuhinjo.
Tedaj je preko obiskovalkinega obraza šinil ostuden smehljaj.
»Grdo vreme!« se je zahehetala; nato se je nenadoma začela na ves glas krohotati. »Grdo vreme je danes! Hehehe! Sedaj se mi je posvetilo! Saj to ni nič drugega kot dogovorjeno geslo. Rada bi videla, kaj vsi ti sedaj delajo v vaši kuhinji. No, pa na svidenje, gospodična Babette! Vem, kar vem!«	(	Nadaljevanje)