ANNALES i»/' 95 Strokovno delo IJDK 745.51 (091 ):692.12.011 LADIJSKE POLENE V KOPRSKEM iN PIRANSKEM MUZEJU Duška ŽITKO kustos. Pomorski muzej "Sergc-.j Mašiva" Piran, fj£s33Q Pir-jin, Cankarjevo nabrsijG 3, SI.O conservatore, Museo del m are "Ser^ej MaSera", 66330 P i rano, Riva Cankar 3. 51.0 IZVLEČEK Med izjemno dragocene pomorske starine poleg mnogih predmetov, instrumentov in umetnin z odsluženih ladij sodijo tudi ladijske polene. Polene so lesene skulpture, ki so nekdaj krasile premce oz. ladijske kljune vseh tipov lesenih ladij od preprostih ribiških čolnov do tovornih, bojnih ter piratskih ladij. Pojav okraševanja ladijskih kljunov z raznimi figurami je prisoten skozi tisočletna obdobja razvoja ladij in se je predvsem v severnoevropskih deželah ter Franciji in Angliji obrani/ do danes, čeprav je izgubil prvotni mistični oz. religiozni pomen velikokrat povezan tudi s praznoverjem in tradicijo ter ohranil predvsem estetsko funkcijo. Na južnem Primorskem je ohranjenih le sedem polen, ki pričajo o veliki umetniški tradiciji iti bogatem rokodelskem znanju. Nekateri primerki zaradi velike ekspresivne moči celo prekašajo najlepše evropske polene. Morje, neskončno veliko, včasih čarobno privlačno, mimo, včasih preteče in besneče, je od nekdaj vplivalo na domišljijo. Ni čudno, da si je človek, predvsem zato, ker si ni znal razložiti nastanka in pomena morja, na mnoga vprašanja odgovarjal z mistiko, ki je morje povzdignila na mesto božanstva. Tako je nastal kult morja, ki je zrase! iz primarnega strahu pred neznanim in ne-oblvadijivim elementom in se zatem prerodi! v občudovanje. Stare civilizacije od Kitajske do Babilona, Grčije in Rima so verjele, da je njihova domovina v središču sveta, ki ga obkroža voda - Okeanos (v sanskrtu beseda "acayanas" pomeni "to, kar nas obkroža"). Zato so že stari Grki bogu morja Pozejdonu in Rimljani svojemu Neptunu gradili veličastne templje in ju slavili. Prav tako sta grška Afrodita in rimska Venera, boginji ljubezni, plodnosti, lepote in vegetacije, rojeni iz morske pene. Kult morja v spremenjeni obliki in z novim pomenom obstaja še danes. Sledove ljudskih verovanj, ki so povezana s kultom morja, najdemo pri mnogih razvitih narodih in pri primitivnih ljudstvih. Morje je zanje veliko in strašno božanstvo, s katerim je potrebno gojiti prijateljstvo in ga radostih z žrtvami. Tudi ideja o izganjanju zlih duhov iz morja, s kra-šenjern ladijskih kljunov s simboli in figurami je prisotna v vseh kulturah od vzhoda do zahoda od najstarejših časov pomorstva dalje. Porojena je iz antropoloških pojmovanj primitivnih ljudstev kot način so- očanja z neznano naravo oziroma morjem. Razvila se je v cele nize upodobitev, v katerih se izraža bogastvo idej, prepletenih z religioznostjo, praznoverjem in tradicijo. Poleg okraševanja krme z raznimi bogatimi tez-barijami oz. reliefi je prav okraSevanje pramccv oz. ladijskih kljunov z raznimi figurami znano skozi tisočletna obdobja razvoja ladij. Po mnenju pomorskih arheologov in zgodovinarjev pomorstva se je običaj postavljanja lesenih skulptur na ladijskih kljunih razvil iz nor-manskih zmajev in kač. kakršne so upodabljali Vikingi, ki so zelo zgodaj razvili odlično ladiedelstvo. Izraz LADIJSKA POLENA je sicer mlajši in izvira iz francoske besede LA POUIAINE, ki pomeni ladijski kljun. Enak izraz LA POLENA se uporablja tudi v italijanskem jeziku, medtem ko nemščina imenuje poleno GALIONSFIGUR, angleščina pa FtGUREHFAD. Na Hrvaškem uporabljajo izraz PIJLENA, le v Dubroviku in okolici ji pravijo BESTION. na otoku Hvaru, kjer je figura največkrat predstavljala neko divjo živa i oz. zver, pa ZVIR. Do nekakšega novoveškega razcveta krašenja ladijskih kljunov je prišlo v 19 stoletju, v t.i. zlati dobi jadrnic, pred pojavom parnih in železnih ladij. Tedaj so imele ladijske polene poseben pomen Izdelovali so jih vešči rezbarji in velikokrat so bile tudi pozlačene ali pobarvane. V vseh pomorskih muzejih po svetu ter zasebnih zbirkah je ohranjenih največ polen prav iz tega obdobja. Njihova kvaliteta je različna in niha od 209 ANNALES i»/' 95 ■ A.4 i »TfcO: iAOlfi* C i'i HCNE 't*<-'(4 Nerekid, les, v. 135 cm, Pokrajinski muzej Koper. dobrih rokodelskih oz. obrtnih izdelkov in čudovitih primerkov ljudske umetnosti do pravih umetniških del < dovršeno umetniško formo in visoko umetniško vred* noštfo. Polene oz. skuiptuio na prjmcih ladij so bile največkrat zastrašujoče morske pošasti, ki nas bi pomagale bodisi pridobili simpatijo božanstva, ki ni bilo zmeraj naklonjeno, ali pa ga ukrotiti, prestrašiti in pregnati. Take po I ene so krasile ladijske kljune raznih lipov vojaških in tovornih ladij, piratskih ladij ter večjih in tudi manjših ribiških bork in čolnov. No večjih in prestiZneiših ladjah so poiene upodabljale lastnike ladij ali kapitane pa like iz bogate pomorske mitologije ter ženske figure kot personifikacije raznih zgodovinskih dogodkov, naravnih pojavov ipd. Pogosto so simbolizirale oz. ilustrirale ime ladje ali pa imele obliko grba, orožja in kakega drugega predmeta, ki se je nanašal na namembnost ladje, njeno ime ali njenega lastnika. Ladijske poiene so bile običajno simbol zanosa in domišljijo in so označevale karakteristične lastnosti plovila ter posebnosti mističnih ter verskih nagnjenj ljudi na ladji. Pogosto so bile tudi odraz praznoverja ladijskih posadk in ljudstev. Pomore i in ribiči so verjeli, da jih bo polena na kljunu njihove ladje varovala pred naravnimi nesrečami, npr. slabim vremenom, tokovi, čermi ipd in neznanimi nadnaravnimi silami, ki so se jih bali. Znano je, da je posadka skrbno varovala svojo poleno in jo celo ob slabem vremenu zaščitila, saj bi poškodovana skulptura prinesla nesrečo vsej posadki. Tudi če bi ladijsko poleno zažgali ali jo uporabili za kurjavo, bi to prineslo veliko nesrečo. Misteriozni značaj polen je vplival na kapitana osebno in bil direklno povezan s srečo njegove ladje, posadke, njegovo lastno srečo in usodo. Znano je, da imata popolnoma enaki ladji svoje povsem specifične lastnosti. Vsaka se na morju povsem drugače odziva, čeprav sta povsem enako grajeni in opremljeni. Ker se zdi, cla imata vsaka svojo voljo, so bili pomore i oz, mornarji od nekdaj prepričani, da so ladje "živa bitja" s svojim lastnim značajem. Zelo pomembno in usodno je bilo izbiranje imena ladje, še pomembnejšo magično moč pa je imela polena na kljunu, ki je ladjo vodila in ji na širnem morju kazala pot. (Analogija ladje z narisanimi očmi z ribo ali človekom, ki plava, je zelo očitna.J izčrpen pregled najslavnejših in najlepših ladijskih polen skozi dolga tisočletja pomorstva je prikazan v knjigi Giancarla Goste, Gii angeli di legno. Med barvnimi fotografijami polen, ki so razvrščene kronološko in ikonografsko, najdemo številne analogije s polenami, ki jih hrani na Slovenski obali Pomorski muzej "Sergej Masera" v Piranu in Pokrajinski muzej v Kopru. Primerki naših, žal maloštevilnih polen v ničemer ne zaostajajo za predstavljenimi v knjigi, nasprotno, nekatere so celo lepše Meduza, pozlačen les (90 * 60 x 45 cm), Pomorski muzej "Sergej Mašera" Piran, in v. št. U. k. 1. Foto Dušan Podgornik. 210 ANNALES f>/'95 Oiliko JlfKO: I.ADHSM 1'OUNE. ."H-JU Najlepša polena, ki je nekoč krasila veliko koprsko jadrnico, danes vabi in spremlja obiskovalce koprskega muzeja po monumentainem baročnem stopnišču v dvorano prvega nadstropja. Zelo dobro ohranjena skulptura iz začetka 19. stoletja spada v sklop tedaj zelo razširjenih polen v obliki golih ženskih figur, največkrat alegorij ali personifikacij boginj in mitoloških osebnosti, "Obdobje golega" ali "l'era del nudo" je bilo kratkotrajno, čeprav so bile razkrite ženske prsi že v 18. stoletju zelo pogosto upodobljene. Popolnoma gola, največkrat ženska dopasna figura brez draperije je prevzela marsikaterega ladjarja in naročnika ladje v 19. stoletju, čeprav si je z izborom takega motiva nakopal nemalo težav pri župniku, ki je vsekakor moral ladjo krstiti. Koprska deklica - Nereida je neobarvana lesena skulptura monumentalnih dimenzij; visoka je 135 cm. Njena nekoliko povešena glava z razrnrSenimi kodri in komaj opaznim nasmeškom na ustih ima ekspresivni izraz. Mehko zaobljene linije polnih prsi in telesa se na bokih zaključujejo s širšim pasom z okroglo zaponko. Roki sta vzdignjeni nad glavo, dlani pa sla obrnjeni nazaj. Polena je izjemno dobro obrtniško delo, ki ima zaradi ravnovesja med funkcijo in estetiko tudi umetniško vrednost. Drugi primer ladijske polene v obliki popolnoma pozlačenega ženskega poprsja (90 x 60 x 45 cm) se nahaja v Pomorskem muzeju v Piranu. Podobnih doprsnih upodobitev je bilo predvsem v 19. stoletju zelo veliko. Herma, ki je krasila koprsko jadrnico "Corriere d'Egi!lo", je bila last kapitana Nazaria Zetta in je datirana v začetek 19. stoletja. Ženska z dolgimi, do ramen sega-jočimi lasmi, grozo izražajočim pogledom in okoli vratu pod grlom zavozlanima kačama je mitološki lik Medu ze, ogrnjene v mehko padajočo tuniko, ki pokriva mogočno žensko oprsje. Močna ekspresivnost polene je rezultat izraza obraza in svetleče pozlate. Morski konj, obarvan les (110 x 146 x 58 cm), Pomorski muzej "Sergej Mašera" Piran, in v. št. U. k. 2. Foto Peter Čerče. Skodrana glava, les (52 x 35 x 35 cm). Pomorski muzej "Sergej Mašera" Piran, inv. št. U. k. 173. Foto Dušan Podgornik. Polena največjih dimenzij (110 * 146 x 58 cnu razstavljena v Pomorskem muzeju v Piranu, predstavlja morskega konja. Tudi ta zamolklo zeleno-rjavo obarvana skulpiura je v 19. stoletju krasila ladijski kljun večje koprske jadrnice. Muzeju v Kopru, kjer je bila do leta 1956, jo je podaril gospod Antonio Fonda Savio iz Trsta Mitološko bitje, ki ima glavo in grivo podobno konjski, zadnji del trupa pa kot morski konjiček, ni osamljen primer motiva polene. Več podobnih primerov se nahaja v pomorskih muzejih po Evropi, najsorodnejii tip podobnega konjička pa je razstavljen v Pomorskem muzeju v Hamburgu. Za vse opisane polene, od konjička do herme in gole morske deklice oz. sirene iz Kopra, sta kljub podobnosti s primerki polen iz evropskih pomorskih muzejev značilna velika izrazna moč in dobro obvladanje anatomije, kar je gotovo posledica beneške rokodelske in umetniške tradicije, ki je bila prisotna v naših krajih. Razumljivo je, da so kvalitetne beneške in staro-avstrijske ladijske polene pritegnile zbiralce pomorskih starin. Znano je. da je bil Puljski muzej eden izmed prvih oz. najstarejših in zelo bogatih pomorskih muzejev v Evropi. V njem so hranili in razstavljali dragocene eksponate, med drugim tudi veliko število ladijskih polen V času Avstro-Ogrske je obstajalo pravilo, da so, ko je ladja odslužila, vse umetniške predmete, instrumente ipd. izročili muzeju. Že med prvo svetovno vojno, in še kasneje, so inventariziiani eksponati iz Pulj-skega muzeja izginili, ljudje v mestu pa o tem malo vedo, saj je bil muzej namenjen le višjim oficirjem, uglednim turistom in kronanim glavam. Pomorski muzej v Piranu hrani tudi zanimivo ladijsko poleno v obliki skodrane glave (52 x 35 x 35 cm). Skulptura lepo izrezljanih lasnih kodrov je verjetno krasila trabakolo, saj se enaka polena, ki naj bi bila nekoč na ladijskem kljunu stare beneške trabakole, nahaja v pomorskem muzeju v Benetkah. Piranska polena je žal ANNALES/6'95 Piski ZlTkrv LADIJSKE POUNF 3(11-21 J Morska pošast, les (35 x 20 \ 20 cm), Pomorski muzej "Sergcj A-faiera" Piran, inv. št. U. k. 5. Foto Dušan Podgornik. precej poškodovana, saj so jo, potem ko jo odslužila, uporabljali kot tnalo za sekanje drv. Najprepiostjša laduska polena iz zbirke polen Po morskega muzeja v Piranu ima obliko morske pošasti (35 x 2.0 x 20 cm). Take polene so bile običajno na manjših ribiških in tovornih ladjah in čolnih. Mitološki izraz poudarja kombinacija živalskih potez različnih živali, združenih v enem liku. Za vse tovrstne figure in za lo poleno so značilna velika usta in izrazito poudarjene oči. Takih pošasti seveda ni mogoče primerjati z mnogo strašnejšimi ?. vikingških ah raznih bojnih in piratskih ladij. Vizualno najstarejša polena predstavlja ceiopostavno žensko figuro (73 x 30 x 20 cm). Toga vzravnana drža telesa in skopo modelirana draperija v obliki spodaj razširjenega trikotnika nam ponujata vtis svetniškega lika. morda sv. Marije - zaščitnice mornarjev. Ker je polena izrazit primer ljudske umetne obrti, je prav tako možno, da je upodobljenka mlada žena, morda lastnica ali soproga lastnika plovila, za katero je bila polena izdelana. Ne glede na slabo stanje močno načetega, neobar-v a nega lesa, nastanek ladijske poiene težko datiramo pred 19. stoletjem. Zadnja ladijska polena iz zbirke Pomorskega muzeja v Piranu je soba Nerelde (60 x 18 x 13 cm). Mala, vitka plastika žene, z nad tilnikom sklenjenima rokama in golim telesom, okrog bokov ovitim v draperijo, se v spodnjem delu zaključuje z voluto. Ta v Piranu odkup-Ijena polena je v 19. stoletju pa morda še v začetku 20. stoletja krasila neko piransko ladjo. Identifikacija ladijskih polen je zelo težka, če se ni ohranila nobena risba, slika ali načrt ladje. Včasih polena predstavlja ime ladje in je identifikacija zato možna, lahko pa polena nima zveze z imenom ladje ali pa je novi lastnik plovilo ne glede na poleno celo preimenoval, zato so sledi še bolj zabrisane. Žal za vseh sedem na Slovenski obali ohranjenih prime!kov polen ne poznamo historiata. Le za nekatere vemo, katere ladje so krasile in kdo so bili njihovi lastniki. Prav tako ni znano, kje so bile izdelane. Sklepamo, da so nastale v rezbarskih delavnicah, kjer so jih vešči rezbarji izdelovali po obstoječih predlogah ali po z;*mis!ib naročnikov. V ladjedelnicah ali v njihovi bližini so obstajale mizarske >n rezbarske delavnice, ki so se ukvarjale tudi z izdelovanjem lesene ladi jske opreme. okrasja in polen. V Piranu je v osemdesetih letih 19 stoletja delovala mizarska, rezbarska in pozlatarska delavnica, ki jo .ie vodi! G. B Zarotti. Družinska obrt Zarortijev je tedaj imela vsaj šestdeset letno tradicijo, njihova dejavnost pa je poleg rezbarstva in pozlatarstva obsegala tudi umetelno rezbarstvo in strugarstvo tet izdelovanje cerkvene opreme; zato lahko sklepamo, da po vsej verjetnosti tudi ladijsko opremo. Sicer pa se le v drugi polovici 19. stoletja z mizarsko dejavnostjo v Piranu ukvarjalo kar petnajst uradno registriranih mojstrov in vsaj nekater so nedvomno izdelovali tudi ladijsko opremo. Podobno je bilo tudi v Izoli in v Kopni. Glede na sorodno kulturno tradicijo, slonečo predvsem na grški in rimski mitologiji ter katoliški veri. so s. vse polene v evropskih pomorskih muzejih in privatnih zbirkah motivno zelo podobne. Tudi naše polene sodijo v sklon najbolj znanih mitoloških upodobitev. 5v. Marija, les (73 x 30 x 20 cm), Pomorski muzej 'Serge/ Mašera" Piran, inv. št. U. k. 4. Foto Dušan Podgornik. 212 ANNALES i»/' 95 Dti-J14 LITERATURA 1. Annuario Marittimo per Panno 1891, Compílalo per cura deit1 i. R. povemo marittimo in Trieste, Trieste, 1891, str. XL V. 2. Aymar Brandt, A pictural treasury of the Marine museums of the world, New York, 1967. 3. Casson Lionel, Ships and Seamenship in the Ancient World, Princeton, New Jersey, 1971. 4. Costa Giancarlo, Gli angelí di legno, Il libro completo delie polene, Mursia, Milano, I960. 5. Dietrich - Naglic, Ladje - morja - pristanišča, Ljubljana, 1967. 6. Gerolami Giovanni, Cantieri riuniti ciel I'Adriático origini e sviluppo 1857-1907-1957, Trieste, 1957. 7. Grakalič Marijan, Prvi pomorski muzej na svijetu, Pomorstvo, Rijeka. 1965, str. 289, 190. 8. Inventario degli oggetti d'arte d'ltaíia. Provincia di Pola, La librería delío stato 1935, str. 73, 74. 9. Kemp Peter. Storia della nave, Instituto Geográfico De Agostini S. p. A. - Novara •■ 1979. 10.Lloyd Triestino 1836-1986 dall'Adriatico al mondo, mostra del centocinquantenario, Civico nuiseo Revoltella, Trieste, 1986. 11.Luctic Josip, Pomorci i jedrenjaci Republike Dubrovačke, Zagreb, 1984. 12.L. V., Kult mora i praznovjerice o moru, Pomorstvo, Rijeka, 1953, str. 79. O.Marirte - Gestern, Heute, Nachrichten aus dem Marienewesen, Mistelbach, 1985. 14.Modeli naših brodova, Čuvar Jadrana, Split, 1975. 1 S.Pahor Miroslav, Gabrijel Gruber ali ladjedelstvo -navtika ■• navigacija, Slovensko morje in zaledje št. 4, 1981, str. 11-40. 16 Prikazivanje morskih božanstava, Pomorstvo, Rijeka, 1971, str. 139 1/.Randier Jean, Nautical antiques for the collector, Milano, 1976, str. 183-186. 18.Roggero Egisto, II mare nella scienza - neila vita -neita civile, Torino, 1928. 19.Šiševic Ivo, Naše stare pulene. Pomorstvo, Rijeka, 1952, str. 163 165. 214