GLASILO SOCIALISTIČNE ZVEZE DELOVNEGA LJUDSTVA ZA POMURJE
Leto VII. — Štev. 27.
Murska Sobota, četrtek, 7. julija 1955
Cena din 10.—
POMURJE V PRAZNIČNEM RAZPOLOŽENJU DESETE OBLETNICE OSVOBODITVE
Z ENAKO VOLJO, ODLOČNOSTJO
IN VERO V LASTNE SILE
TUDI V BODOČE PO ZAČRTANI POTI
Prvi teden velikega praznovanja »Pomurje deset let v svobodii« je za nami. Svečan začetek zborovanja Socialistične zveze v nedeljo, 26. junija, se nadaljuje iz dneva v dan na razstavišču in prireditvenih prostorih I. Pomurskega tedna. Več tisoč obiskovalcev prihaja dnevno v M. Soboto, ostaja na večernih kulturnih prireditvah — in se vrača domov v vedrem in zadovoljnem razpoloženju. Množica obiskovalcev — to je najboljši dokaz uspeha te naše velike proslave.
Poleg predsednika Izvršnega sveta LRS, tovariša Borisa Kraigherja, ki je govoril na zborovanju v nedeljo, 26. junija, so tega dne obiskali prireditve I. Pomurskega tedna številni gostje, med njimi predsednik Republiškega zbora Ljudske skupščine tovariš Jože Rus, organizacijski sekretar SZDL Slovenije in ljudski poslanec tovariš France Ki-
movec, ljudski poslanci Boris Kocjančič, Pavle Žavcer, Edo Zorko, Vanek Šiftar in vsi ostali poslanci iz pomurskega okraja, dalje prekmurska rojaka dr. Tone Vratuša in književnik Miško Kranjec, predstavniki ljudske oblasti, družbenih organizacij in drugi gostje.
Na zborovanju je zbrane najprej pozdravil predsednik Okrajnega odbora SZDL za Pomurje, tovariš Miloš Ledinek. »Letošnji I. Pomurski teden,« je dejal uvodoma. »je zaključek daljšega in plodnega obdobja številnih gospodarskih in kulturnih dejavnosti, prireditev in proslav na obeh bregovih Mure. Ta velika gospodarska in politična manifestacija je jasen dokaz, da čuti Pomurje z Jugoslavijo, je dokaz gospodarskega, kulturnega in političnega napredka pokrajine ob Muri. Danes se po vsem Pomurju belijo zadružni domovi, v katerih se zbirajo delovni ljudje z željo za čim hitrejšim gospodarskim in kulturnim napredkom. Pomurske vasice so v desetih letih povojnega obdobja temeljito spremenile lice. V vasi je prodrla električna luč, v ljudeh raste zavest in vera v lastne sile.«
Izvažali smo tisto, kar smo imeli. Predvsem industrijske surovine, rudno bogastvo, les in prehrambene izdelke. To je vodilo k dviganju cen tem artiklom in k pomanjkanju tega blaga na notranjem trgu. V zadnjih dveh treh letih pa smo začeli
izvažati že tudi izdelke naše nove industrije in smo zato lahko zmanjšali izvoz lesa in prehrambenih izdelkov, kar pa še ni moglo bistveno vplivati na poboljšanje življenjskih pogojev, na resno zniževanje cen zato, ker smo morali hkrati z zmanjševanjem izvola lesa podvzeti resne ukrepe za zmanjšanje sečnje v naših gozdovih, kajti gozdno bogastvo je resen činitelj v našem narodnem bogastvu in ga moramo zato čuvati.
(Nadaljevanje na 2. strani)
Predsednik Izvršnega sveta LRS tovariš Boris Kraigher med govorom na zborovanju v M. Soboti
Foto Kološa
 Tovariš Boris Kraigher, predsednik Izvršnega sveta LRS:
Z jasnim pogledom zremo v bodočnost
Nato je podal besedo predsedniku Izvršnega sveta LRS, tovarišu Borisu Kraigherju, ki je pozdravljen od zborovalcev med drugim dejal:
»Tovariši n tovarišice! Ko proslavljamo desetletnico osvoboditve, vam predvsem čestitam k velikim uspehom, ki jih je doseglo pomursko ljudstvo v preteklih desetih letih svobodne Titove Jugoslavije. Želim vam, da bi z enako voljo, odločnostjo in požrtvovalnostjo kot doslej uspevali v graditvi novega, boljšega življenja za pomursko ljudstvo tudi v bodoče. Želim vam, da bi zlasti nadaljevali po poti, ki ste si jo začrtali v teh desetih letih v skladu s potjo socialistične izgradnje Titove Jugoslavije, s potjo, ki je edinstvena v današnjem svetu, in ki doživlja ravno v zadnjem času največje priznanje tako na zahodu kot na vzhodu. Lahko ste ponosni na svoje velike uspehe in zaradi tega ste upravičeni, da hočete dati deseti obletnici osvoboditve poseben poudarek in poseben blesk s prirejanjem »Pomurskega tedna«. Čestitam pomurskemu ljudstvu, Socialistični zvezi Pomurja, vsem prirediteljem in organizatorjem Pomurskega tedna k uspešni prireditvi.«
Posebej je tovariš Kraigher zaželel pomurski mladini, da bi dosegla čim več uspehov pri svojem nadaljnjem delu, saj vse, kar delamo za boljšo bodočnost našega ljudstva, delamo predvsem v upanju, da bi se naši mladini godilo v bližnji bodočnosti bolje kot se je godilo njihovim materam in očetom v preteklosti.
»Ne moremo reči,« je nadaljeval tov. Kraigher, »da smo v teh desetih letih napravili vse, kar je potrebno za boljše življenje delovnega človeka, lahko pa rečemo, da smo največje težave uspešno prebredli in da lahko z mnogo jasnejšim pogledom gledamo v bodočnost. Morda boste rekli, da v Pomurju v razvijanju gospodarske sposobnosti v teh desetih letih ni bilo mnogo napravljenega. Morda boste rekli,
da razen razvijanja pridobivanja nafte na lendavskem naftnem polju in razširjanja nekaterih tovarniških obratov in kmetijskih posestev ni bilo mnog napravljenega. Ko govorimo, da so bili v desetih letih ustvarjeni pogoji za nadaljnji razvoj naše domovine, pri tem ni važno, kaj e bilo ustvarjenega neposredno v Pomurju, ampak gre predvsem za to, da smo v teh desetih letih ustvarili gospodarske osnove, ki omogočajo Jugoslaviji, da nadalje razvija proizvajalna sredstva na široki fronti, kar je odvisno predvsem od sposobnosti, iznadljivosti in spretnosti delovnih ljudi. V teh desetih letih smo premagali začetne težave predvsem na področju električne energije in težke industrije.
Da smo lahko gradili elektrarne in velike industrijske obrate, smo morali stroje in opremo kupovati v inozemstvu. Zato smo izvažali vse, kar koli je bilo mogoče, da smo dobili potrebna sredstva, da smo lahko kupovali industrijsko opremo.
Manko Golar:
PREKMURJE OB 1O-LETNICI SVOBODE
Klasje, klasje... in topoli!
Sonce, sonce toplo kot nikoli se sprehaja v polju med razori, še samotni se smehljajo bori.
Ej, in ta ravnina, tihe koče!
In večerna zarja, ki se joče s smehom skozi speče veje češnje, ki ob koncu sanja meje.
In Gorička! Tvoje plodne grudi! Daj, pohiti, časa ne zamudi.
Zdaj so svetli dnevi, polni sonca, ki blestelo žarno bo brez konca!
V tihih sanjah tam šepeče Mura; s srebrnino, ko je pozna ura, se napaja. Svetlo lesketa se, žubori v pomladne, nove čase.
Let deset se žlahtnih v čas pretaka, ko Prekmurje vstalo je iz mraka. Naj svoboda z veka v vek nam sije, naj ljubezni šest se v eno zlije!
Miloš Ledinek, preds. Okrajnega odbora SZDL
SOCIALISTIČNA ZVEZA
IN NJENE NALOGE V POMURJU
Kot smo poročali že v prejšnji številki, je bila o soboto 25. junija 1955 o M. Soboti prva skupna konferenca Socialistične zveze za okraj Pomurje. Gradivo konference je nedvomno bogato napotilo vodstvu in organizacijam SZDL v Pomurju za še uspešnejše bodoče delo, zato ga danes objavljamo skoraj v celoti, predvsem pa referat predsednika Okrajnega odbora SZDL, tovariša Miloša Ledineka.
Uvodoma je tovariš Ledinek poudaril, da je prva skupna konferenca združenega Pomurja v času, ko vsa naša domovina mogočno praznuje deseto obletnico osvoboditve in socialistične izgradnje in v času,
ki je tako v našem notrnajem življenju kakor zunanjem svetu zelo razgiban. Prav v tem času doživlja Jugoslavija nove velike uspehe in priznanja, in spodbujeni s temi uspehi moramo tudi v Pomurju okrepiti zavest in vero v lastne sile, da bi tako kar najusnešneje reševali vse naloge v bodočem pomurskem okraju in njegovih desetih komunah.
Želel bi — je nadaljeval, da bi ob tem zelo jasno in kritično videli vse, kar je še slabo, zaostalo, pomanjkljivo in napačno, obenem pa se zavedali, da smo mnogočemu sami krivi in da moramo zaradi tega vse pomankljivosti najprej sami
krepko odpravljati, ne pa iskati krivca izven sebe. Najprej moramo videti kaj že imamo in kaj smo že sposobni sami razviti, ustvariti.
Ta misel je edina zdrava, zato jo je treba negovati in razvijati, da se bo razrasla v zavest, da smo sposobni, da znamo in hočemo najprej sami vse storiti za napredek pokrajine in da bomo šele potem iskali pomoči od skupnosti. V nas mora zrasti zavest in prepričanje, da bomo svoje gospodarstvo tako razvili, da bomo skupnosti tudi dajali in ne od nje le pričakovali, da bomo čimprej sposobni vračati, ka smo že in kar še bomo dobili. Pogoji za to so dani, treba je več solidnega in organiziranega drobnega dela. več realnih načrtov, več potrpljenja pri delu, predvsem pa več znanja, odgovornosti in zavesti. To pa je osnovna naloga SZDL, ki mora ob vseh akcijah zbrati okrog sebe vse poštene in napredka željne ljudi.
Šopek rož v pozdrav predsedniku Izvršnega sveta LRS tov. Borisu Kraigherju
Foto Kološa
Pogled na del množice med koncertom združenih godb na pihala
Foto Kološa
PERSPEKTIVE GOSPODARSTVA V POMURJU
Govoreč o perspektivah gospodarstva Pomurja, je v drugem delu svojega govora povedal tovariš Ledinek naslednje.
Če nam je jasna osnovna naloga letošnjega družbenega plana, povečanje proizvodnje in struktura gospodarstva v Pomurju, stanje posameznih gospodarskih panog in njihove perspektive, potem nam mora biti jasna tudi usmeritev političnega dela za dosego teh nalog.
Narodni dohodek Pomurja znaša 4.988 milijonov din, od tega v industriji 1.076 milijonov, v kmetijstvu 2,899 milijonov, v obrti 390 milijonov, v ostalem 622 milijonov. V industriji je zaposlenih 2604, v kmetijstvu 75.700 in v obrti 1259 ljudi. Iz gornjega kot tudi iz strukture pokrajine in gospodarskega položaja Pomurja jasno izhaja, da je perspektiva gospodarstva Pomurja v razvijanju kmetijstva, zlasti v obnovi sadjarstva in vinogradništva, večjem hektarskem donosu, v izboljšanju mlečnosti živine, v industriji pa, da se usmeri na lastne surovinske baze, to je na zemljiška bogastva in predelavanje kmetijskih surovin. Pričakovati je, da bo te naloge uspešno rešil regionalni plan. Vendar je naloga politične organizacije, da ostajajo ti plani na realnih tleh, da izhajajo iz tega, kar imamo in kar bomo v dveh, treh desetletjih ustvarili z lastnimi silami, ki jih je na terenu več, kot to priznavamo. Naši proizvajalci so
nekako pričeli razumevati — nadaljuje tov. Ledinek — da je pot k zvišanju življenjske ravni le v povečani proizvodnji, čeprav bo treba še precej dela, da bo to razumevanje splošno.
SLABOSTI DELOVNIH KOLEKTIVOV
Pri sprejemanju tarifnih pravilnikov sindikati in delovni kolektivi niso v celoti odigrali svoje politične vloge. Vse preveč so prepuščali to upravi, dasi je treba poudariti, da je okrajna komisija svojo nalogo dobro razumela. Razumljivo je, da pri mladih delovnih kolektivih — ki so politično in kulturno še nerazviti, polni sebičnih teženj drobnega kmečkega proizvajalca — prihajajo do izraza težnje, kot so borba za »uravnilovko«, nerazumevanje za normirano delo, borba proti strokovnjakom, slab odnos do družbene imovine in podobno. Vendar te slabosti niso opravičljive, ker politične organizacije v podjetjih svoje naloge le niso opravile. ZK v podjetju »Nafta« na primer že dve leti ni zbrala celotnega aktiva na posvet, seje sindikalnih odborov po podjetjih često niso sklepčne, upravni odbori podjetij ne razpravljajo s kolektivi o, problemih svojih podjetij, v podjetju »Vrba« upravni odbor odnosno delavski svet že dve leti ni imel seje itd.
(Nadaljevanje na 3. strani)
Vanek Šiftar
10 LET V SVOBODI
Minilo je komaj dobrih 10 let ko je prenehala vojna. Kratka doba 10 let, a vendar tako bogata o celotnem političnem, gospodarskem in kulturnem razvoju narodov Jugoslavije.
Danes se skoraj nihče več ne spominja, kako je bilo leta 1945 in 1946 na sestankih, ko je bilo potrebno med drugim na primer tudi razdeliti dva para čevljev med 50 potrebnih. Vsem se zdi, da je to bilo nekoč. Vsem se zdi kot strašna pravljica, ko je bilo treba še pred 20 leti kuriti pred soboško borzo dela, ljudi je zeblo, a niso smeli zamuditi, da ne bi prišli zjutraj »prvi na vrsto«.
10 let je minilo in o tem času se je marsikaj spremenilo: uresničujemo to, za kar so umirali najboljši sinovi naših narodov. Svojo svobodo si je delovno ljudstvo Jugoslavije težko priborilo; plačalo jo je z 1,700.000 življenji. Na to veliko borbo za svoj obstoj se je ljudstvo vztrajno pripravljalo. V tem ni bilo ob strani Prekmurje. Upanje o lepše življenje, ki ga je prebudil val Okto-berske revolucije, je živelo in razgibalo mlado generacijo, ki je o letu 1941 bila z ramo ob rami z jugoslovanskimi narodi v boju proti okupatorju. In v teh najtežjih časih se je skovalo bratstvo med jugoslovanskimi narodi; tesno se je povezal v borbi tudi človek z levega brega Mure z borcem z desnega brega.
Ustanavljanje trojk, izvršene sabotažne akcije, sestanek vodij trojk v gozdičku med Trnjem in Odranci, ustanovitev OF odbora za Prekmurje, aktivnost Štefove tehnike v Trnju, junaška smrt Kovača, Cvetka in drugih, aktivnost heroja Vinka Megle v Prekmurju in Štefana Kuharja-Bojana na radgonsko-ljutomer-skem področju, prihod Godine, Atene in Črviča in mnogih skupin, odhod Miška čez Muro in njegova pot s slavno 14, zbor aktivistov v Strehovskih goricah in ustanovitev prve Prekmurske partizanske čete, umiranje mnogih po zloglasnih madžarskih zaporih in nemških taboriščih so stranice zgodovine narodnoosvobodilnega gibanja o Prekmurju. Interniranih je bilo 1048 (od tega 312 kot židov) in od teh jih je ostalo čez 320 v taboriščih za večno, obsojenih na smrt in likvidiranih po zaporih je bilo 85 in v borbah je padlo 71 oseb in tako bi lahko še naštevali. Svoboda je bila tudi tukaj plačana s krvjo, tudi tukaj so ljudje sodelovali z NOB, česar nekateri niso vedeli ali pa niti vedeti niso hoteli ter so ocenjevali življenje ljudi le po letu 1945. »Tako je tudi ljudstvo našega okraja, kljub temu, d a zaradi danih razmer ni sodelovalo v NOB, po osvoboditvi navdušeno pristopa v OF in spet k organizaciji in izgradnji ljudske oblasti.« (Ljudski glas 14. IV. 1949. podčrtal V. Š.)
Velik je bil krvavi davek, ki so ga plačali narodi Jugoslavije za svojo svobodo in veliko je bilo opustošenje, s katerim smo začeli živeti v svobodi. Požgane vasi, razrušena mesta, razrušene in izropane tovarne, zdecimirana živinoreja, razdrte proge in ceste, porušeni mostovi — in osiromašeni ljudje.
Ljudstvo, ki se je znalo boriti za svoj obstoj, ni objokovalo, ampak s pesmijo so frontne in mladinske brigade, civili in vojaki obnavljali domovino: gradili nove tovarne, kopali nove rudnike, zidali nove vasi, gradili nove proge kot Brčko—Banoviči, Šamac—Sarajevo, nove ceste kot avtostrada Beograd—Zagreb, nove bolnišnice, nove šole... iz nekdaj polkolonijalne Jugoslavije je v 10 letih zrasla industrijsko in kmetijsko razvita Federativna ljudska republika Jugoslavija.
Apetiti po naši svobodi z zapada, grožnje z vzhoda, trenja med bloki, stalna nevarnost na mejah in nerešeno tržaško vprašanje je v minulih 10 letih kremenilo narode Jugoslavije. Nikdar kloniti, a vedno braniti svobodo in neodvisnost. In ta borba, polna mnogih težav, ko je bilo potrebno zbirati surovine za industrijo, vršiti obvezne odkupe, je bila vedno kronana z novimi zmagami. Razcvet samouprave delovnih ljudi v podjetjih, v občinah in sedaj nastajajočih komunah, ugled in veliko upoštevanje jugoslovanskega javnega mnenja v veliki svetovni politiki, to so pridobitve teh 10 let.
Namesto razrušenih tovarn je zraslo v teh minulih letih 2500 novih industrijskih objektov, 69 novih električnih central daje energijo in luč. V oseh panogah industrije in obrti so zrasle nove tovarne, novi svetli objekti in okrog 650 tisoč oseb več je sedaj zaposlenih kot jih je bilo v stari Jugoslaviji in med temi so tudi tisoči Prekmurcev. Zgrajene so nove šole, bolnišnice, gledališča, muzeji, nova stanovanja in spreminja se lice naše zemlje.
In v Prekmurju?
Ni več strahu, kje bom dobil delo, po vaseh hodijo tovariši iz podjetij in iščejo delavce.
Ni več strašnih dolgov in je le še samo spomin, da je bilo v letih po 1929 do vključno 1941 na sodiščih v Prekmurju predlaganih čez 2900
prodaj nepremičnini in od tega jih je bilo mnogo tudi izvršenih. Nasprotno, vasi spreminjajo svojo podobo in je bilo v letih po 1946 pa vključno do konca prvega polletja letos izdanih okrog 5500 gradbenih dovoljenj. V letu 1946 je bilo izdanih vsega le 546 gradbenih dovoljenj, a samo v prvem polletju letošnjega leta pa že 685. Iz Prekmurja je skoraj popolnoma zginil trahom, zgrajen je infekcijski oddelek bolnišnice, osi drugi oddelki so bili obnovljeni in razširjeni, tudi kmečke žene lahko prihajajo in rodijo v porodniškem oddelku soboške bolnišnice. V teh 10 letih se je marsikaj spremenilo. Iz neznatnega trga Lendava se je razvilo močno naselje belih rudarjev, med drevjem sedanje lendavske, gaberske, prosenjakovske in bogojinske občine se dvigajo vrtalni stolpi, na lendavskem območju pa že teče nafta, in v vse to, kar ima Nafta, je bilo investiranih čez 6 milijard dinarjev. V Soboti je začela obratovati Tovarna mleč-
nega prahu, ki ogromno pomeni za razvoj živinoreje, skoraj najvažnejše panoge kmetijstva v Pomurju. Zgrajena je bila pulpna postaja, kjer čaka nadaljnjo predelavo prekmursko sadje. Obnavljati so začeli sadovnjake in najlepši so zrasli na območju občine Šalovci. Iz Puconec vsak dan gredo vagoni kremenčevega peska na vse strani.
Prekmurje je v 10 letih svobode v socialistični domovini mnogo dobilo, v primeri s tem kar je dobivalo nekoč v stari Jugoslaviji.
Pri kmetijskih proizvajalcih ni več strahu, kdo bo odkupil kar bo zraslo na polju. Kmetijske zadruge postajajo že o zavesti mnogih kmetovalcev neločljivo povezane z razvojem naprednega kmetijstva. Razvijajoča se domača obrt odkriva velike ekonomske perspektive.
V	mnogih hišah so že pozabili na petrolejke, čeprav je bilo pred 10 leti elektrificiranih le 5 krajev in sedaj pa jih je že 71 z 8168 odjemalci toka. V elektrifikacijo je bilo vloženih čez 360 milijonov dinarjev in tik pred dokončanjem elektrifikacije je še 42 vasi, ki o glavnem čakajo le na žico.
Minilo je 10 let in v teh letih je z vsakim dnem rastel nov človek. V Prekmurju ni več tistega človeka, ki se je o jeseni 1945 bal vóliti, ampak zrastel je nov, ki je manfestiral za Trst, bil pripravljen iti v boj za samostojnost socialistične domovine. Iz neke, skoraj nerazumljive zaostalosti se trga ta človek in vzklaja svoje osebne interese z družbenimi, z odločanjem v organih delavskega upravljanja in samoupravljanja v občini, z udeležbo na sejah ljudskih odborov, svetov, komisij in na zborih, volivcev. In ta razvoj, ki le pomaga hitreje k lepši bodočnosti, je in mora še bolj pospeševati sleherni komunist, organizacija SZDL in vsak njen član. Socialistična zveza delovnih ljudi v Prekmurju ni brez zgodovine. Prvi zametki organizacij OF so nastajali že spomladi 1941 in vedno več je bilo članov, v minulih 10 letih pa so tisoči o frontnih brigadah pomagali pri sečnji lesa, kopanju premoga, pri popravilu in gradnji novih cest in zadružnih domov, toda ne samo v brigadah pač pa tudi na tisočerih sestankih iz meseca v mesec so se budila srca in vera, da je lepša bodočnost našega delovnega človeka možna le v socialistični družbi.
Minilo je 10 let v svobodi. Ponosno se lahko ozremo na prehojeno pot. Potomcem smo ohranili bogate sadove ljudske revolucije in s tem jim tudi pripravili lepšo mladost kot je bila naša. Ni nas ram in nam ni žal naporov o minulih 10 letih in tudi strah nas ni pred prihodnostjo.
V	10. letu svobode se je tudi upravno in politično združilo območje dosedanjega ljutomerskega in murskosoboškega področja v Pomurje. Ljudstvo tega območja, ki je bilo povezano v borbi v najtežjih dneh naše zgodovine, bo krepko zagrabilo, da bo šel razvoj čim hitreje tudi na tem področju naprej in nikdar več nazaj.
Minilo je 10 let v svobodi in vsi smo upravičeno ponosni, da smo državljani socialistične domovine, ki jo vodi naš tovariš Tito.
Iz govora tovariša Borisa Kraigherja v M. Soboti
VSI BOMO UŽIVALI SADOVE SKUPNIH NAPOROV
(Nadaljevanje s 1. strani)
Tudi z zniževanjem prehrambenih izdelkov nismo mogli še bistveno vplivati na zboljšanje življenjskih pogojev, kajti izgradnja industrije je spremenila tudi socialno strukturo našega gospodarstva. V Sloveniji je leta 1945 nad 60 % prebivalstva živelo od kmetijske proizvodnje. Danes je ta odstotek padel na 40. To pa je privedlo tudi do delnega zmanjšanja kmetijske proizvodnje.«
Kljub temu so se življenjski pogoji delavstva in kmeta bistveno zboljšali v primeri s predaprilsko Jugoslavijo. Tov. Kraigher je dejal, da to izboljšanje zaenkrat še ni toliko posledica razvijanja naše gospodarske moči kot posledica revolucionarnih ukrepov po 1945. letu.
»Kljub vsemu temu pa lahko ugotovimo izredno velike uspehe, s katerimi se ne more ponašati — lahko rečem — nobena druga država. Zgradili smo ogromne električne
kapacitete. Spomnite se samo velikih elektrarn v Sloveniji, kot so Mariborski otok, Vuzenica in ostale elektrarne na Dravi, elektrarne na Savi — Moste, Medvode, termoelektrarn Šoštanj in drugih, da ne govorim o ogromnih elektroenergetskih objektih v Bosni, Srbiji, Makedoniji, Dalmaciji, Hrvatski itd.
Jugoslavija ima še ogromno neizkoriščenih vodnih sil, ki jih lahko uporabi za izgradnjo hidroelektrarn. Na tem področju je odprta pot normalnemu razvoju gospodarstva. Četudi se v Pomurju ne grade elektrarne, je izgradnja elektrarn v drugih predelih Jugoslavije predpogoj tudi za razvijanje pomurskega gospodarstva.
Isto velja tudi za tovarne težke industrije in za velike industrijske obrate. Mislim na take tovarne kot so »Litostroj«, »Rade Končar«, »3. maj«, Železnik, Kidričevo, Jesenice, Zenica in druge. Tudi te tovarne so zahtevale velike vsote, saj samo za nadaljnje gradnje te vrste v Sloveniji trošimo še v letošnjem letu okoli 6 milijard dinarjev.
Sadove ogromnih naporov preteklih let bo zato uživalo prav tako Pomurje, kot področja, kjer so bile elektrarne in ti obrati zgrajeni. Še več — ne bi mogli govoriti o bližnji perspektivi za razvoj gospodarske moči Pomurja, če ne bi bilo teh naporov v preteklih letih na drugih področjih naše domovine.
Da moremo ravno v zadnjih tednih beležiti neverjetno velike uspehe na poti utrjevanja neodvisnosti in samostojnosti Titove Jugoslavije, na poti utrjevanja vpliva in moči Jugoslavije v zunanjem svetu, na poti, ki nam daje nade, da bomo v prihodnjih letih odločno odvračali vojno nevarnost in lahko v miru izgrajevali socialistično gospodarstvo, se moramo zahvaliti predvsem dejstvu, da smo v preteklih letih toliko žrtvovali za obrambno sposobnost naše države.«
Zatem je tov. Kraigher govoril o radikalnih spremembah naše gospodarske politike, ki bodo omogočile veliko večji gospodarski razmah po vsej državi, tudi tam, kjer doslej ni bilo posebno razvitih proizvajalnih sil.
Če govorimo o novi gospodarski politiki v prihodnjih letih, nikakor ne smemo dopuščati širjenja klevet, da gremo na novo politiko zato, ker se je stara izkazala za nepravilno. Nočem reči, da je bilo vse stoodstotno pravilno, kar smo delali v teh desetih letih, toda osnovna politika ni mogla biti drugačna in samo dosledno izvajanje te politike nas je privedlo na stopnjo, da danes lahko govorimo o preusmeritvi gospodarske politike v prihodnjih letih.«
Tov. Kraigher je dalje dejal, da smo v teh desetih letih napravili velik napredek na področju socialnega zavarovanja, za izboljšanje zdravstvene službe, pri razvoju prosvetne in kulturne dejavnosti, izpopolnjevanju šolstva, kar je vse zvezano z izboljševanjem življenjskih pogojev. Vendar pa vse, kar smo napravili na teh področjih, ne zadostuje in ni tisto, kar bi želeli. Šele v bližnji bodočnosti bomo lahko pričeli z razvojem in modernizacijo kmetijske proizvodnje, industrijske in obrtne dejavnosti za potrebe široke potrošnje, za razvijanje stanovanjske izgradnje, zboljševanje zdravstvene službe, šolstva, prosvete, kulture itd.
Važno se mi zdi spregovoriti nekaj besed o ustvarjanju novih občin in komun in novih okrajnih skupnosti komun v vsej Jugoslaviji ter konkretno o novi pomurski okrajni skupnosti komun. Te dni prehajamo k neposrednemu sprejemanju ukrepov, ki bodo privedli do
tega, da bodo v prihodnjih tednih zaživele nove občine in tudi nova pomurska okrajna skupnost komun. Te občine bodo dobile take naloge in tako velike odgovornosti, da je preje vprašanje, v koliko bodo zmogle takoj prevzeti in uspešno reševati te naloge, kot pa govoriti o tem, da se ne izplača ustvarjati nove občine, ker ne bodo dobile še vseh nalog, za katere nekateri smatrajo, da morajo nujno pripadati občinam.
Napačno bi bilo takoj v začetku postavljati zelo široke občinske aparate in razčlenjeno organizacijo posameznih služb v občinah. Občine je treba izgrajevati načrtno in organsko, tako da bomo v začetku ustvarjali samo tisto, kar je nujno potrebno in potem občine dalje razvijati v skladu z razvijanjem gospodarske moči posameznih občin. V začetku moramo predvsem ustvarjati soliden strokovno sposoben aparat okrajnih komun, solidne službe za posamezne dejavnosti okrajev, po potrebi ali za celoten okraj ali za posamezne občine, kot pač zahtevajo prilike.
Pri občinah in okrajih bo potrebno razviti čim več svetov za posamezna področja družbene dejavnosti. Tu mislim razen gospodarskih svetov tudi svete za komunalne zadeve, za urbanizem, turizem, samostojne svete za šolstvo, za kulturo itd. Tako bomo vključili v družbeno upravljanje, čim širši krog ljudi in s tem razširili interes za reševanje problemov skupnosti.
Gostje med nastopom združenih pevskih zborov Foto Kološa
Občuduje nas ves napredni svet
Ogromni uspehi v teh desetih letih nam omogočajo, da prehajamo danes k uveljavljanju edinstvenega novega sistema vključevanja najširših množic k vodstvu in reševanju najtežjih problemov naše socialistične skupnosti in s tem ustvarjamo v svetovnem merilu nov tip resnične neposredne socialistične demokracije. Ravno dejstvo, da kljub vsem težavam ustvarjamo nekaj, kar vzbuja občudovanje vseh tistih sil v današnjem svetu, ki iskreno težijo k napredku in vsaj spoštovanje vseh tistih sil, ki iščejo orientacije v težavah današnjega sveta, nam omogoča, da je postala Titova Jugoslavija mednarodni činitelj prve vrste. Najočitnejši uspehi naše desetletne borbe so danes
brez dvoma ravno na zunanjepolitičnem področju. Lahko rečem, da smo s tržaškim sporazumom v preteklem letu dali svetu vzor, kako se morejo na osnovi kompromisov reševati najtežja meddržavna vprašanja. Balkanski pakt je vsemu svetu zgled, kako se lahko države z različno notranjo ureditvijo vendarle sporazumejo in v medsebojnem razumevanju rešujejo svoje probleme. Obisk maršala Tita v Indiji in Burmi ter njegovi razgovori s predsednikom vlade Egipta, so odprli nove perspektive in uveljavljanja načela sodelovanja in koeksistence med državami. V svetovnem merilu se je v zadnjih letih in predvsem v zadnjih mesecih močno afirmirala nova orientacija, ki ne gradi svoje moči na neki izredni vojaški in gospodarski moči, ampak izključno na uveljavljanju osnovnega načela odnosov med narodi in državami, ki lahko zagotovi mir, in na dejstvu, da danes ogromna večina človeštva zavestno in z vso odgovornostjo združuje svoje napore za zagotovitev miru, za mirno reševanje konfliktov med narodi in državami.
Socialistična misel je danes postala v pretežnem delu sveta vodilna in prevladujoča misel. Zaradi tega je tudi mogla Titova Jugoslavija v svoji odločni borbi za socializem kljub vsem težavam doživeti tak uspeh in se tako uveljaviti v
zunanjem svetu. Zaupanje v socialistične sile današnjega sveta in Titova sposobnost odkriti te socialistične tendence v takoimenovanem zahodnem in vzhodnem svetu kot tudi v azijskih in afriških deželah, to je omogočilo uveljavljanje Jugoslavije v zunanjem svetu, to je tudi omogočilo eno največjih zmag Titove Jugoslavije v zadnjem času — normaliziranje jugoslovansko-sovjetskih odnosov.
Ko te dni v vsem svetu proslavljajo deseto obletnico ustanovitve OZN, moramo ugotoviti, da se to vrši v vzdušju vere in zaupanja v mir, vere in zaupanja v prevladovanje tistih sil, ki žele miroljubno sodelovanje med državami in ki iščejo pot za mirno reševanje konfliktov med državami.
Normaliziranje sovjetsko-jugoslovanskih odnosov bo zlasti mnogo prispevalo k oblaževanju mednarodnih problemov. To normaliziranje pomeni odločen korak na poti odpravljanja železne zavese med vzhodom in zahodom in odpira nove perspektive za iskanje samostojnih socialističnih poti tudi v deželah vzhodnega bloka. To normaliziranje bo privedlo tudi do spremembe politike komunističnih partij v zahodnih deželah in bo s tem prispevalo k onemogočanju zaostrevanja odnosov v svetu na bazi vatikanskih in mccarthyjevskih reakcionarnih protikomunističnih pogromov. Tudi to pomeni veliko sprostitev socialističnih sil v zahodnih deželah in enega od predpogojev za slabljenje blokovske politike.
Popolnoma neupravičena so zato mišljenja, ki jih širijo nekateri dvomljivci, ki padejo pri vsaki trenutni težavi v paniko, in ki izražajo nazore o tem, kako bi bilo potrebno, da bi se naše vodstvo s tako prodornostjo in sposobnostjo, kot jo je pokazalo v zunanji politiki, lotilo tudi reševanja naših gospodarskih problemov. Naša zunanja, notranja in gospodarska politika je popolnoma enotna politika in noben zunanje politični uspeh ne bi bil mogoč brez pravilne notranje in predvsem brez pravilne gospodarske politike. Naši zunanjepolitični uspehi so rezultat velikih žrtev, ki so jih dali naši narodi v reševanju svojih notranjih, zlasti gospodarskih vprašanj. Samo odločna pot za utrjevanje in razvijanje novih oblik socialističnih odnosov, ki nastajajo na bazi delavskega upravljanja in ki se bodo še z večjo silo razvijala ob formiranju komun, je omogočila naše uveljavljanje in našo prodornost v zunanjem svetu ter uveljavljanje nove socialistične poti v okviru socialističnih sil današnjega sveta.
Naša perspektiva je danes svetla in vedra. Z vedrimi lici lahko gledamo v bodočnost!
Naj živi Titova socialistična Jugoslavija! Naj živi odločnost, doslednost in prodornost Titovega socialističnega vodstva! Naj živi pomursko ljudstvo in njegova dosledna in odločna borba v okviru Titove Jugoslavije, za boljšo in lepšo bodočnost delovnega človeka!
V združenem pevskem zboru je vedro zapelo 1000 pionirjev
Foto Kološa
2
POMURSKI VESTNIK, 7. julija
KONFERENCA SZDL ZA POMURJE
VSO SKRB
UTRJEVANJU KOMUN IN VSEH ORGANOV
DRUŽBENEGA UPRAVLJANJA
(Nadaljevanje s 1. strani)
NALOGE OBČINSKIH POLITIČNIH VODSTEV
Nova občinska politična vodstva bodo morala v bodoče posvetiti dober del svojega dela v industriji in na kmetijskih gospodarstvih predvsem temu, da bodo utrdila organe delavskega upravljanja in da bodo uveljavila v podjetjih socialistične odnose. Potem ko na kratko omenja škodljive, prav fevdalne odnose, ki so vladali na kmetijskem gospodarstvu v Beltincih, ugotavlja tov. Ledinek, da v nekaterih podjetjih še vlada teror in da je kritika neredko zaželena. Odnos vodilnega kadra do delavca še vedno ni dobil socialistične vsebine. Ljudje molče, ker pa molče iz strahu, se nujno dogajajo manjše ali večje nepravilnosti, ni delovnega poleta in ne pravega napredka v proizvodnji. Tov. Ledinek nato omenja govorice, češ da so strokovnjaki previsoko plačani, in pravi: Kritiko, da smo odgovornim ljudem po podjetjih dali previsoke plače, okrajno politično vodstvo odklanja, ker ne vidi druge poti za izpodbudo strokovnjakom za delo v našem območju. Mnenja smo, da za enako podjetje ali kmetijsko gospodarstvo v našem okraju in v Mariboru ali Liubljani ne morejo vel jati ista merila vse dotlej, dokler ne bo dovolj strokovnih moči in dokler ne bo pri delu strokovnjakov dovolj socialistične zavesti.
SMOTRI KRITIKE
Kritika — nadaljuje tov. Ledinek — mora izpodbujati uvedbo, če že ne tehničnih pa vsaj realnih norm. Sindikati kot tudi »Svobode« pa naj posvete posebno skrb vzgoji mladih kolektivov tako. da z njimi obravnavajo probleme podjetij in našega gospodarstva v celoti, a še posebej, da jih s kulturnim delom trgajo iz zaostalosti. Kritika mora pomagati, da bodo v podjetjih zavladali pravilni odnosi do strokovnjakov in strokovnega dela, saj je to izpodbuda za strokovno izpopolnjevanje kadrov. Brez strokovnega znanja in zavesti ne bomo mogli uspešno razvijati proizvodnje. Občinska politična vodstva osnovne organizacije SZDL in ZK ter sindikate bi želel opozoriti — pravi dalje tov. Ledinek — da so za ekonomsko-politično vzgojo kolektivov in tudi političnega aktiva razne gospodarske analize našega gospodar-
stva sicer dokaj preprosto, a zelo učinkovito sredstvo, ker konkretno kažejo gibanje gospodarskih zakonov, konkretno odkrivajo uspehe in napake.
VAŽNOST MAJHNIH PROIZVAJALNIH OBRATOV
Posebno skrb moramo posvečati izkoriščanju sedanjih zmogljivosti industrije in pa razvijanju novih
zmogljivosti predelovalne proizvodnje. Tovarna mlečnega prahu na primer izkorišča svojo zmogljivost le 24-odstotno, opekarne bi lahko dale več za potrebe standarda itd. V graditvi novih zmogljivosti predelovalne proizvodnje pa bi morali hoditi realno, skromnejšo pot — po starem pregovoru, da z malega raste veliko. Socialistična družba ne potrebuje le industrijskih gigantov, temveč tudi mnogo drobnih proizvajalnih obratov, ki mnogo doprinašajo k dvigu življenjske ravni.
Gospodarsko stabilen razvoj predelovalne proizvodnje, obrti in industrije ima lahko le dve poti: pot prakse, kjer proizvodnja raste po ponudbi in povpraševanju, in pot temeljite gospodarske analize potreb in virov surovin; le-ta pa mora zajeti širše območje kot pa samo okraj. Tako je treba gledati tudi na našo željo po tovarni sladkorja, po predelavi zemeljskega plina itd.
Miloš Ledinek, predsednik Okrajnega odbora SZDL za Pomurje
Foto Kološa
Naloge prekmurskega kmetijstva
Letošnji družbeni plan daje kmetijskim proizvajalcem mnogo ugodnosti. Odvisno pa je od nas, ali bodo te ugodnosti izkoristili za dvig storilnosti, za povečanje blagovne proizvodnje in s tem za življenjsko raven v celoti, ali pa bodo zboljšali le svojo življenjsko raven ob enaki ali celo nižji proizvodnji. Življenjska raven vasi je danes že višja kot življenjska raven delavca, saj je od 1952 standard na vasi porastel za 54 odstotkov, v mestih in industrijskih središčih na le za 13 odstotkov. Naš pošteni kmet tudi ne zanika, da so cene kmetijskih pridelkov v primerjavi s cenami iz l. 1938 skoraj za 9 odstotkov višje kot cene industrijskih izdelkov.
V politiki večje proizvodnje v kmetijstvu moramo stremeti za tem, da pravilno izkoristimo regrese lani so znašali za Pomurje skoraj 90 milijonov) in okrajne sklade za pospeševanje kmetijstva, ki dosegajo letos za Pomurje 42 milijonov. Pri zadevati si moramo tudi, da bomo gospodarnostno vlagali investicijska sredstva, ki so lani samo za okraj M. Sobota znašala preko 90 milijonov in tista denarna sredstva kmetijskih zadrug, ki jih jim pušča družba. Ta sredstva znašajo v Sloveniji skoraj pol milijarde, v Pomurju pa skoraj 50 milijonov dinarjev.
POMOČ KMETIJSTVU
Vsa ta sredstva moramo uporabiti za povečanje proizvodnje in jih vložiti predvsem v objekte splošnega značaja, kot so strojni parki, skupna skladišča, nabava plemenjakov in podobno, tako da bi zasebnega proizvajalca izpodbujali, da bi v izboljšanje lastnega individualnega gospodarstva vlagal svoja sredstva. Številke kažejo, da plačajo kmetje v Sloveniji 3,300 milijonov davkov, da pa jim družba z regresi in ostalim povrne 3800 milijonov dinarjev. Enak je odnos tudi v okraju M. Sobota, kjer plačajo kmetje 257 milijonov dinarjev davkov, in se v vas z regresi, subvencijami in investicijami vrne skoraj 264 milijonov dinarjev. Tu niso vštete brezplačne zdravstvene in prosvetne storitve družbe za vas, ki tudi niso majhne. Vse to breme nosi industrijski delavec z nižjim standardom.
Prvenstveno bi bilo treba izpodbujati skupno obnovo vinogradni-
ških in sadjarskih površin, kjer je v primerjavi z l. 1939 dohodek padel skoraj za polovico. V zadnjih letih pa se spet dviga, saj so doslej v Pomurju obnovili 480 ha vinogradov, sadovnjakov pa le 78 ha. Skupna obnova dveh, treh ali več kmetovalcev se je obnesla, saj so bili stroški nižji.
KMETJE VLAGAJO PREMALO LASTNIH SREDSTEV V KMETIJSTVO
Naš kmet vlaga premalo lastnih sredstev v kmetijstvo; več sredstev vlaga v svoj osebni standard. Vendar pa je moralna dolžnost kmetijskega proizvajalca, da vrača družbi njeno pomoč s povečano proizvodnjo za trg, da bo ob povečani proizvodnji in urejenih cenah imel enake, če ne celo večje dohodke in da bo s tem dal svoj delež mestu, ki mu je dalo predujem za boljše življenje.
Če tega kmetijski proizvajalec ne bi storil, bo družba prisiljena spremeniti dosedanjo politiko izpodbujanja, na primer politiko regresov. Nenormalno bi bilo vzdrževati take odnose: industrijska proizvodnja je porastla za več kot sto odstotkov, pa je bila lani niže stimulirana kot kmetijska, ki je komaj dosegla povprečje iz 1939. Danes je na kmetijskih proizvajalcih, da store svoje . Ne velja le vpiti na pomoč in pomoč prejemati, hkrati pa ne storiti dovolj, da bi ta pomoč tudi dala rezultate.
Ne gre samo za proizvodnjo, temveč tudi za zavest: ali vodijo na tržišču špekulativno politiko v cenah ali pa solidno politiko preko zadrug, ki bi naj uravnavale cene kmetijskim pridelkom na trgu in s tem dajale kmetijskim gospodarstvom solidno, ne špekulativno osnovo. Naš kmet mora postati proizvajalec za skupnost in ne le izkoriščevalec skupnosti, saj je samo tako mogoč nenehen razvoj njegovega gospodarstva in s tem njegove življenjske ravni.
LEPI USPEHI V ŽIVINOREJI
Danes naša vas že glasno zahteva več kulturnega življenja. To je razveseljivo. Neredko si kmetje očitajo, zakaj niso izkoristili pomoči pri gradnji zadružnih domov, ki bi bili danes lahko ne le gospodarsko, temveč tudi kulturno središče vasi. Danes se posebno v Prekmurju va-
si trgajo za elektriko, pred leti pa so jo še odklanjale, tako da je Ljutomer s svojim 93-odstotno elektrificiranim območjem že prekosil okraj M. Soboto, ki je sedaj elektrificiran le 35-odstotno.
Izredne uspehe beleži kmetijstvo v živinoreji. V zadnjih dveh letih se je število goveje živine povečalo za 10.000 glav, prašičev za 25.000, perutnine za 87.000. V Pomurju pride sedaj na 100 ha 66 glav živine, medtem ko je republiško povprečje 51, zvezno 28, povprečje v Avstriji 54, na Danskem 94 itd. Kljub temu pa mlečna in mesna proizvodnja ni zadovoljiva zaradi slabe krmske
osnove in nerazvite selekcije.
Poseben problem v Pomurju, ki ga bo treba čimprej rešiti, je dokončna ureditev odnosov po zakonu o agrarni reformi, zemljiškem maksimumu in viničarskih odnosih. Vsako zavlačevanje bi slabilo politično situacijo na vasi. Svojstven problem v Pomurju, zlasti v okraju M. Sobota, je do skrajnosti razdrobljena posest SZDL bo morala nujno pričeti s politično akcijo za arondacijo teh parcel, ker je vsako intenzivno gospodarjenje na teh parcelah nemogoče, o uspešnih agrotehničnih ukrepih pa sploh ne moremo govoriti.
Zadruge — močan gospodarski činitelj v Pomurju
Kmetijsko zadružništvo v Pomurju dobiva v zadnjih letih množično podlago med kmetovalci. Zbori zadružnikov so dobro obiskani, včasih celo bolje kakor sestanki SZDL. V Pomurju je v desetih občinah 75 kmetijskih zadrug, vendar mnoge od njih nimajo gospodarske osnove, da bi uspešno opravljale svojo gospodarsko-politično in kulturno poslanstvo. Zato je bilo združenih ali likvidiranih 20 KZ. Pripravljamo načrt, kako bi dali vsaki zadrugi takšno gospodarsko zaledje, da bodo lahko opravljale vse svoje gospodarske naloge, in ne le trgovale z mešanim blagom. Takšne gospodarsko šibke zadruge imajo neprestano mnogo težav, poleg tega pa lahko v njih zasledimo tudi največ primerov nepravilnosti ter gospodarskega kriminala.
*
Da pa postajajo zadruge na vasi močan gospodarski činitelj, dokazuje finančni uspeh v 1954., ko je imelo 85 zadrug skoraj 45 milijonov dobička in le 12 zadrug okrog 1,5 milijona izgube. Osnovna sred-
stva zadrug znašajo skoraj pol milijarde dinarjev, medtem ko so zadruge investirale v kmetijstvo v preteklem letu 33.5 milijonov dinarjev. Polna vrednost posameznih kmetijskih zadrug pa bo prišla do izraza šele takrat, ko se bodo le-te stoodstotno posvetile pospeševanju našega kmetijstva, ko bodo vodile borbo za višjo proizvodnjo in za zmanjšanje proizvodne cene ter or-
ganizirale odkup tako, da bo pot
kmetijskih proizvodov od neposrednih proizvajalcev do tržišča čim
krajša. Pa še ena naloga stoji pred zadružniki pomurskih zadrug: svoje viške bodo morale bolj kakor doslej usmerjati za družbene namene. Skrbeti pa bodo morale tudi za to, da bodo zadružni domovi po vaseh ne samo gospodarska, temveč tudi kulturna središča, kjer se bo razvijalo resno strokovno, politično ter kulturno izobraževanje vasi.
Osnovne težave naših kmetijskih zadrug so: pomanjkanje kmetijskih in gospodarskih kadrov in slabo razvita zadružna demokracija. Nadalje netočno knjigovodstvo, poneverbe, prilaščanje zadružne imovine in podobno.
VEČ DEMOKRACIJE v KMETIJSKE ZADRUGE
Za nadaljnji razvoj kmetijstva na vasi je potrebno nujno utrjevati kmetijske zadruge; v njih bomo morali razvijati zadružno demokracijo in poskrbeti za to. da posamezni brezvestni upravniki, knjigovodje ter ostali funkcionarji, ki so se vrnili na vodilna mesta, ne bodo več terorizirali zadružnikov. Potreb-
no je tudi, da OZZ zbira s pomočjo političnih organizacij najboljše kadre iz vrst zadružnikov in jim omogoči šolanje, da bodo lahko ti sčasoma prevzeli vodstvo zadrug. Izpopolnjevati je treba tudi gospodarski kader ter si s štipendijami zagotoviti naraščaj.
Novi občinski odbori bodo. morali svoj dejavnost bolj kakor doslej nasloniti na kmetijske zadruge, prav tako pa bo treba vskladiti kmetijsko politiko OLO in OZZ, ne da bi pri tem OZZ izgubila svojo
samostojnost. Politika na vasi bi naj bila enotna, sodelovati pa morajo tako okrajni kakor tudi občinski ljudski odbori. Posebno pažnjo bo moralo občinsko politično vodstvo posvetiti skrbi za vzgojo žena-zadružnic ter vzgoji kmečke mladine. Zveza žena-zadružnic je namreč doslej v Pomurju opravila že dokaj pomembno delo. Uveljavljenje žena v gospodarskem ter političnem življenju se bo zrcalilo tudi pri delu v zadrugah, kjer jih je n. pr. sedaj v upravnih odborih le 1.8 %. Zadružni domovi na vasi morajo postati zbirališče kmečke mladine, pa tudi kmetijsko nadaljevalne šole so zelo primerna in uspešna oblika za poživitev dejavnosti naše kmečke mladine.
V OBRTNIŠTVU: BOJ PROTI MONOPOLIZMU!
Stanje v obrtništvu ni zadovoljivo, kar kažejo že same številke. Danes zaposluje obrt v Pomurju le 1259 ljudi, medtem ko je znašalo to število leta 1940 samo v okraju M. Sobota 2674. Potem se ne smemo čuditi, zakaj ima obrt marsikje monopolističen značaj in zakaj posamezni obrtni obrati ne čutijo potrebe, da bi razstavljali svoje izdelke na gospodarskih razstavah. Izgovarjajo se, da zato ne razstavljajo, ker imajo previsoke davke, toda ta izgovor ne drži.
Dejstva govore obratno: v murskosoboškem okraju daje industrija na enega proizvajalca 430.000 din narodnega dohodka, obrt pa samo 222 tisoč dinarjev. Družbenih dajatev daje industrija 188.000 din (43 % narodnega dohodka), obrt pa le 47.000 dinarjev na enega proizvajalca (kar znaša le 21 odstotkov nar. dohodka). Jasno je, da je veliko povpraševanje ter s tem združen monopolni položaj obrti vzrok tako slabega zanimanja za gospodarske razstave. Tudi ljudski odbori ter obrtne zbornice so doslej še mnogo premalo storile, da bi napravile konec tem monopolom. Treba je ustanoviti več obrtnih obratov in to predvsem v socialističnem sektorju, ki bi vnesli v obrtno dejavnost več konkurence.
Ljudski odbori okraja ter občin bodo morali najti sredstva za ustanovitev večjega števila obrtniških delavnic, pri čemer pa tudi obrtne zbornice ne bodo smele stati ob strani in gledati na razvoj obrtništva s stanovsko-cehovskih pozicij. Obrtne zbornice naj podpirajo razvoj obrtništva v socialističnem sektorju, pri čemer pa nikakor ne zanikamo potrebe za obstoj privatnega sektorja. Treba je le razbiti monopolizem ter kapitalistične tendence izkoriščanja. Tudi kmetijske zadruge bi morale bolj kakor doslej razvijati obrt za potrebe kmetijstva in vaškega prebivalstva.
O gostinstvu in trgovini v Pomurju bodo morali ljudski odbori skupno s prizadetimi zbornicami čimprej resno razpravljati. Trgovina ter gostinstvo naj ne predstavljata samo pridobitvenih podjetij, temveč morata predvsem skrbeti, da bosta nudila potrošnikom prave kulturne in socialistične usluge.
Delovno predsedstvo prve skupne konference SZDL za Pomurje
Foto Kološa
Z VSEMI SREDSTVI DRUŽBENE KONTROLE:
BOJ KRIMINALU
Boleč problem v Pomurju je gospodarski kriminal. Boleč ne le zaradi okoriščanja posameznikov z družbeno imovino, še bolj zaradi tega, ker moralno kvari ljudi, kar se pogosto pojavlja v naših zadrugah, občinskih ljudskih odborih in podjetjih. Tu je čestokrat prvi vzrok nezaupanja' ljudi do takih ustanov in organizacij.
Statistika kriminalnih dejanj v okraju kaže, da jih največkrat storijo upravniki, poslovodje, blagajniki pa tudi voljeni funkcionarji v zadružnih organizacijah (n. pr. Lendava, Črenšovci, M. Črnci, Sebeborci, Dolič, Vadarci, Rački vrh, Apače, Videm, Ščavnica itd.). Posamezniki so oškodovali KZ za lepe stotisočake in marsikatera zadruga je morala zaradi tega v likvidacijo.
Posebnega obsojanja so vredni brezvestneži, ki so s svojim delom oškodovali občine (blagajnik v Veliki Polani, tajnik v Kuzmi, blagajnik v Šalovcih, predsednik skupaj s tajnikom in matičarjem v Gaberju, predsednik občine v Cezanjevcih, matičar v Ivanjkovcih itd.) in tako sejali nezaupanje do naših organov oblasti. Pa tudi v naših podjetjih najdemo direktorje, knjigovodje, obratovodje in podobno družbo, ki ne more pozabiti zlatih časov, ko je lahko živela na račun ljudstva. Z brezvestnim delom in prilaščanjem imovine zavira naš razvoj.
VEČ ZAVESTI IN BUDNOSTI V KOLEKTIVE
Menim, da SZDL ne sme mimo teh pojavov, ki slabijo na terenu politični položaj. Da bi preprečili moralno kvarjenje naših ljudi in tako tudi materialno škodo, je potrebno, da se borimo za to, da pridejo do veljave kolektivni organi upravljanja, ki bi naj opravljali strožje nadzorstvo nad delom uslužbencev in odgovornih ljudi, zaostrili čut odgovornosti do družbene imovine. vnesli v delovne kolektive zavest, da bodo sami pogumno odpravili take pojave, da se bodo odločno zavzeli za povrnitev storjene škode in da bodo storilcem takih dejanj tudi preprečili, da se po prestani kazni ne bodo mogli več vrniti na odgovorna mesta. Tem lju-
dem pa je potrebno dati tako delo, kakršno si zaslužijo s svojo moralno vrednostjo.
Boriti se moramo proti samovolji in strahovladi v naših podjetjih in uradih in pomagati ljudem, da bo prišel do izraza njihov čut za poštenost, zakonitost in pravičnost, to pa vse zato, da se ne bodo več bali raznih »veljakov«.
Naše ljudi smo dolžni vzgajati, da bodo take pojave pravočasno preprečili, ne pa čakali samo na čas, ko bodo vmes posegli pristojni organi. Noben primanjkljaj v blagajni, knjigovodstvu ali inventuri ne sme brez odgovornosti z dnevnega reda. SZDL naj od organov sa-
moupravljanja in občinskih odborov javno zahteva dosledno izvajanje zakonitosti, a primere slabega čuvanja ljudske imovine in javnih sredstev naj dosledno razkrinkuje.
NOVE OBČINE — KOMUNE
Stojimo pred novo teritorialno razdelitvijo okrajev in občin in pred formiranjem novih občin — komun.
Če bi skušali oceniti naše delo v zadnjih mesecih, potem bi morali ugotoviti, da je od vsega začetka nenačrtno, morda tu in tam nekoliko anarhično in so se zaradi tega pri formulaciji nove teritorijalne razdelitve pokazale razne težave, posebno pri občinah Videm in Petrovci - Šalovci ter v posameznih vaseh. Mnogokrat so bili ljudje že nejevoljni, ker smo pred njih prihajali z vedno novimi variacijami in jih spraševali za njihovo mišljenje. Gre namreč za to, primer v Pomurju je to pokazal, da je politično vodstvo dolžno, če je vodstvo, da prihaja pred državljane s predlogi, ki so temeljito preštudirani in vsestransko osvetljeni in dokumentirani, da volivci lahko o njih odločajo, vnašajo svoje predloge, želje in spremembe. Socialistična demokracija ni anarhija, ampak organizirana družbena dejavnost; to velja tudi za politično delo, če želimo, da bo uspešno.
(Konec na 4. strani)
POMURSKI VESTNIK, 7. julija
3
Miloš Ledinek:
NALOGE IN VLOGE NOVIH OBČIM V NIŠEM DRUŽBENEM SISTEMU
iz poročila na okrajni konferenci SZDL
(Nadaljevanje s 3. strani)
LOKALISTIČNE TEŽNJE
Zaradi nepravilnega dela so se mnogo lažje pojavljale razne lokalistične težnje, predvsem pri tako imenovanem »občinskem ljudstvu«, tendence, ki so se kasneje oportunistično skrivale pod krinko volje ljudstva, ko ljudem pogosto ni bilo dovolj jasno, za kaj pravzaprav gre.
Splošna ocena, kako je ljudstvo sprejelo formiranje komun, pa je zelo pozitivna. Samo dejstvo, da so ljudje sami odločali o teritoriju, da sami razpravljajo o predlogu za formiranje krajevnih odborov in pisarn, da sami razpravljajo o statutu občin, je vlogo občin, posebno pa še občinskih odborov, okrepilo. Zato ni nič čudnega, kar se je pokazalo že pri volitvah v iniciativne odbore, da jim ni vseeno, kdo bo v bodočem odboru občine. Še več! Razpravljanja o notranji organizaciji občine -komune in o njenih nalogah so neredko izzvenela v neko samozavest, vero v lastne sile, ki jih bo potrebno razvijati, v občutek skupnosti pri reševanju problemov.
PRED DOKONČNO UREDITVIJO
JE ŠE MNOGO DELA
Do končnega formiranja novega okraja in novih občin bo potrebno opraviti ogromno dela. Organizacije SZDL bodo morale pri tem delu sodelovati, zlasti pri volitvah novih občinskih ljudskih odborov, pri razpravljanju in sprejemanju statutov, a glavno delo SZDL se bo začelo Šele s pričetkom funkcioniranja novih občin, ko bo potrebno konkretno tolmačiti naloge in vlogo novih občin v našem družbenem sistemu. Tem nalogam se SZDL ne bo mogla niti smela izogniti.
Potem je tov. Ledinek govoril o samoupravljanju v komunah in poudaril, da so napačno razumeli vsebino novih občin vsi tisti, ki so videli upravičenost formiranja novih občin le v odvisnosti od ekonomskih sil posamezne občine. V novi občini je sicer ekonomska baza važna, a nič manjše važnosti ni poglabljanje socialističnih družbenih odnosov, ko funkcija države postopoma prehaja na demokratične družbene samoupravne organe, na svete pri ljudskih odborih, da organe samoupravljanja v prosveti, zdravstvu, socialni dejavnosti, na razna gospodarska združenja, ko se funkcija ljudskega odbora občine zliva s celotno državo in gospodarsko dejavnostjo občine. Zato je v novi občini potrebno še posebej skrbeti za te družbene organe. Ne gre tu za nobeno prehitevanje, temveč le za organsko rast materialnih osnov in zavesti, za iniciativo množic.
VPRAŠANJE KADROV
Nastaja vprašanje, odkod dobiti kadre za komunske samoupravne organe. Eden, in to najmočnejši, najrevolucionarnejši rezervar moči so delovni kolektivi, naši delavski sveti, ki že imajo v svoji gospodarski in družbeni praksi mnogo dragocenih izkušenj in ker imajo socialistični odnosi v naših delovnih kolektivih močne korenine.
Proces razvoja socialistične demokracije v ljudskih odborih, prvenstveno v okrajnih in mestnih pa tudi v svetih in drugih organih je razvil smisel, dal bogate izkušnje in uveljavljal demokratične metode družbenega upravljanja, zato so to kadri, ki bodo s temi svojimi izkušnjami sposobni prebroditi začetne težave v novih občinah in okrajih.
Na vasi bi naj bile kmetijske zadruge baza za vzgojo novih kadrov v občini, a to le pod pogojem, da se v naših KZ popolnoma uveljavi zadružna demokracija in če se bodo naše KZ zavedale svojega socialističnega poslanstva na vasi. Socialistična zveza bi naj vsem kadrom, posebno pa še novim občinskim odborom in svetom, posvetila posebno pozornost. Morda ne bi bilo odveč, če bi te ljudi zbirala v občinske klube ljudskih odbornikov in z njimi obravnavala aktualno problematiko občine.
Posebej pa bo še vloga zborov volivcev, o katerih pravi tov. Kardelj, »da trajni vir moči aktivnih borcev za socializem ni v državnem aparatu, temveč v delovnih množicah,« zahtevala močnejše uveljavljenje odbornikov in članov organov družbenega upravljanja v množicah, a za delo med množicami moramo biti pripravljeni, če hočemo, da bo delo uspešno. Zavedati se pa moramo, da bomo pri svojem delu zadevali na velike težkoče, treba se bo biti z zaostalostjo, z razredno nasprotnimi interesi in tudi z mišljenji, ki so okorela, ki statično in birokratsko gledajo na naš razvoj in jim je gibanje neprijetno, spoprijeti se bo potrebno za uveljavljanje socialističnih odnosov v občini in se pri tem naslanjati na socialistične sile, ki jih najdemo predvsem v SZDL, v naših delovnih kolektivih,
KZ in raznih društvih ter organizacijah.
V nadaljnjem je tov. Ledinek poudaril, da bo svojo samostojnost nova občina dobila in imela v okviru zakonskih določb, da bo moral duh zakonitosti v odnosu do državljanov kot do samoupravnih teles prihajati bolj do izraza, kot doslej v marikateri občini, kjer je še mnogo samovolje občinskega upravnega aparata v odnosu do državljanov, kjer je še mnogo samovolje v prilaščanju pristojnosti, ki gredo le občinskemu odboru ali organu izven občinske uprave.
SAMOSTOJNOST V GOSPODARSTVU
Nove občine bodo imele v okviru enotnega gospodarskega plana svojo samostojnost in možnost iniciativnega uveljavljanja samoupravnih organov in državljanov. Tu gre predvsem za to, da se pravilno odmerjena sredstva obogate in povečajo z vsemi rezervami, ki so na terenu in ki se v zadnjem času že dokaj usmerjajo v obče družbeno korist, n. pr. pri elektrifikaciji našega podeželja, pri komunalni dejavnosti in tako dalje.
Če smo trdili, da se naj v naši občini nekako zliva vsa gospodarska dejavnost, kjer naj čimbolj prihaja do izraza volja občanov, potem je na drugi strani jasno, da
s tem gospodarske organizacije ne morejo in ne smejo zgubiti svoje samostojnosti v upravljanju. Tu gre
prvenstveno za vsklajevanje tistih, pravic, ki jih imajo samoupravne organizacije in občinski odbori za enotno vodstvo gospodarstva v občini. Kmetijske zadruge bi naj svoje težnje vsklajevale z občinskimi, a obenem bodo še vedno povezane z OZZ, ki tudi do neke mere vodi ali usmerja kmetijsko dejavnost na območju okraja, ki naj bi pa spet svoje težnje vsklajevala s težnjami OLO. Vsaka druga pot, ki bi jemala pravice gospodarskih organizacij, bi z zakonom določene samoupravne, bila škodljiva, ker bi jemala iniciativo proizvajalcem.
GRE ZA VZGOJO MLADIH KOLEKTIVOV IN ZADRUŽNIKOV
Na našem območju, kjer je delavsko upravljanje še precej šibko, kjer so kolektivi po naših obratih še mladi in se šele formirajo kot enotna proletarska politična sila. kjer je še mnogo samovolje in diktata birokratskih elementov, bo imela komuna kot celota, javno mnenje občine kot izredno važno vlogo, da s kritiko utrjuje mlade aktive in jih tako gradi . . . To še posebej velja za utrjevanje zadružne demokracije. Pri tem je pa potrebno skrbeti, da se ne bo rušila
samostojnost samoupravnih organov. Gre prvenstveno za vzgojo mladih delovnih kolektivov in zadružnikov.
O samoupravnih organih na drugih področjih dejavnosti pa je tov. Ledinek dejal, da morajo biti tesno povezani z delovnimi množicami, česar pa še danes ne moremo opaziti v zadovoljivi meri.
KAJ PA ŠOLSKA REFORMA?
Zdi se mi, da se že dokaj dolgo sučemo okoli šolske reforme, o njej mnogo strokovnjaško pišemo in diskutiramo v zaprtih krogih, a naš delavec, delovni kmet in inteligent ni rekel k temu niti besede, četudi ga življenjsko prizadeva. Zdi se mi, da bi morala SZDL pred javnostjo pokazati tudi na ta problem in ga prevetriti, energično izgnati vse zastarele nazore. Sicer pa sem prepričan, da vsaka šolska reforma, kakršnikoli sistem ali kakršnikoli nov program ne bo bistveno spremenil našega šolstva, če se tudi ne bodo bistveno spremenili odnosi v naši vzgoji, če ne bomo zamenjali suhe birokratske metode z novimi ustvarjalnimi in življenjskimi stiki med gojenci, vzgojitelji in življenjem, ki polno diha okoli šolskih vrat, ki pa so še marsikje zaprta. In zdi se mi tudi, da jih bo moralo odpreti družbeno upravljanje v naših šolah.
Za ustvarjanje socialističnega javnega mnenja
Po besedah tov. Ledineka bo morala Socialistična zveza voditi v Pomurju aktivno politiko; to poslanstvo ni v tem, da tolmačimo politiko, ki jo nekdo dela, marveč v tem, da politiko tudi sami ustvarjamo, ali z drugimi besedami: da o vsakem političnem problemu ustvarjamo naše socialistično javno mnenje, sicer ga bo ustvarjal nekdo drugi, SZDL pa bo kot politična or-
ganizacija prevzela vlogo gasilca in popravljalca javnega mnenja.
Aktive SZDL čakajo prav sedaj v času formiranja novih občin odgovorne gospodarske in družbene naloge. Dokončo bodo morale izginiti stare metode političnega dela, ki jih življenje v bodoči komuni sploh ne bo več preneslo.
Pred njim je samo dvoje: ali bo resnični nosilec in usmerjevalec ljudske iniciative na čelu množic ali pa ga bo razvoj prerasel in bodo pobude v rokah drugih — lahko tudi protisocialističnih elementov. Aktiv SZDL pa mora biti resnični nosilec političnega in ideološkega dela za vzgojo množic, ne pa neposredni operativni vodja in naredbodajalec niti v gospodarstvu niti v državnem ali družbenem življenju. S svojo politično in idejno aktivnostjo, predvsem pa s prepričevanjem mora vplivati na množice, da bodo sprejele stališče svoje politične organizacije.
GLAVNE NALOGE
V naše metode in vsebino dela moramo vnesti več jasnosti, v akcije aktiva pa več enotnosti; občinska vodstva SZDL se morajo osamosvojiti in voditi samostojno in konkretno politiko na svojem območju; sestanki SZDL morajo dobiti konkretno vsebino, kajti le tako bodo postali živa tribuna za razpravljanje o vseh onih vprašanjih.
ki so na terenu živa in terjajo ustrezne rešitve od političnih organizacij; posebno skrb je treba posvetiti delovnim kolektivom in jim pomagati do uveljavljanja pri vodstvu podjetij, pri odpravljanju samovolje, birokracije in nepravilnosti v podjetjih; bolj spremljati delo sindikalnih organizacij in društev »Svobode«; uveljavljati zadružno demokracijo in pomagati zadružnikom, da bodo razpravljali o svojih aktualnih problemih in jih tudi reševali, jih usposabljati za vodstvene posle v zadrugah; v zadružnih organizacijah moramo posvetiti posebno pozornost ženam - zadružnicam in mladim ljudem, pomagati jim, da se bodo čimprej izkopali iz osamljenosti in zaostalega vaškega življenja; pomagati pri delu družbenim organom upravljanja v prosveti in zdravstvu, omogočiti zmago socialističnih odnosov v teh ustanovah; največja skrb mora veljati zborom volivcev, v katere je treba po članih SZDL vnašati konstruk-
tivno kritiko dela organov oblasti, samoupravnih organov v gospodarstvu in družbenih organov upravljanja; dosledno se moramo boriti za zakonitost v delu organov oblasti in upravljanja v odnosu do državljanov, za izpolnjevanje obveznosti do skupnosti; pomagati pri doslednem odpravljanju družbi in gospodarstvu škodljivih pojavov in kriminalnih dejanj v podjetjih, zadrugah in upravnih organih, v novih občinah odstranjevati lokalistične in šovinistične pojave, ki izkrivljajo osnovno vlogo komun, in naposied dajati popolno pobudo za to, da se bo v okviru naših zakonov razvijala samouprava v teh občinah do najvišje stopnje.
Tako delovanje SZDL in njenega aktiva pa terja od okrajnega in občinskih političnih vodstev še prav posebno skrb za to, da bodo svoj aktiv stalno usposabljala za te naloge. To usposabljanje mora dobiti tako vsebino in obliko, da bo aktiv neposredno sililo k aktivnemu delovanju v množicah.
ZA PRAVILNO POJMOVANJE SOCIALISTIČNE DEMOKRACIJE
Nova naloga in skrb političnega vodstva pa naj bo v tem, da bo politični aktiv osvobodilo oportunizma, anarhičnega gledanja na socialistično demokracijo in mlačnosti pri delu v množicah, ga izobraževalo, seznanjalo z osnovnimi problemi v naši družbeni dejavnosti, mu povedalo, kako se ti problemi pojavljajo in kako jih je treba reševati, mu privzgajalo politični posluh in ga učilo socialistično misliti. Le tako bo naš politični delavec zrasel iz dosedanjega frazerskega demamoga v socialističnega agitatorja med ljudmi, le tako se bo aktiv lahko usposabljal za svoje naloge, se postavil na čelo množic in uspeval pri usmerjanju socialistične politike, le tako bo zgubil strah pred množico in se, če bo tako terjal položaj, frontalno boril proti napačnim in protisocialističnim mišljenjem in dejanjem — za socialistične pozicije v našem družbenem življenju.
Tovariš France Kimovec, Miško Kranjec in dr. Anton Vratuša med izvajanjem kulturnega sporeda po zborovanju Foto Kološa
V živahnem pomenku pred vhodom na razstavišče I. Pomurskega tedna.
Fotoklub M. Sobota
V POMURJU 28.133 ČLANOV SZDL
V Pomurju živi 86,000 volivcev, od teh pa je včlanjenih v SZDL 28.133 ali 32 odst.: v bivšem okraju Ljutomer 59 odst., v bivšem okraju M. Sobota pa 23 odst. Posebno za Prekmurje se to nič kaj dobro ne sliši, kajti sedanje število članstva še zdaleč ne odgovarja realni aktivnosti prekmurskega ljudstva v boju za napredek — bodisi v zadružništvu, gasilstvu ali drugih akcijah.
Občinska politična vodstva bodo morala posvetiti mnogo več skrbi organizacijskemu utrjevanju SZDL v okraju. Vendar ne z »nabiranjem« članov po hišah, marveč z aktivnim in konkretnim delovanjem, ki bo privedlo ljudi do tega, da bodo lahko rekli: od sestakov pa le nekaj imamo, zares, izplača se biti član te politične organizacije.
Pri Giderjevih
v Rogaševcih
Giderjeve v Rogaševcih na Goričkem smo dobili ravno pri kosilu. Gostoljubna Giderjeva mama nas je takoj posadila za mizo in pogostila s peharjem rumeno zapečenih pšeničnih zlivank in litrom rdečega ...
»Trojčke bi radi videli,« smo ji zaupali.
»Ah, trojčke« se je nasmehnila gospodinja in ni nam ušlo. kako so se ji zaiskrile oči. »Trenutek. Takoj jih bom poklicala!«. Čez minuto, dve, so prihrumeli drug za drugim Micika, Milika in Lojzek, od sonca zagoreli otročaji, drug drugemu podobni kot krajcarji. Giderjeva mama nam je zaupala, da so že o devetem letu,
da so pravkar končali prvi razred osnovne šole in da sta se dekleti bolje odrezali kot »pob«. Nadalje smo zvedeli, da je pri hiši šest otrok in da je treba trdo delati, če hočejo, da je pri hiši kruh.
»Vam povzročajo skrbi, kaj? Otroci namreč!«
»To pa to!« se nasmehne Giderjeva mama in še doda: »Zdravi so, ni jim sile. Veste, naša gorička zemlja je skopa, dobro jo je treba obdelati, da vas ne opehari. Stradamo pa ne! Z možem sva vesela otrok.« Nekako takole se je odvijal naš pogovor. Za slovo smo jih slikali. Le poglejte, kakšni junaki so!
I. POMURSKI TEDEN
SPORED:
V četrtek, 7. julija
Ob 20. uri: Baletni večer na veseličnem prostoru pri razstavišču.
V	petek, 8. julija
Ob 20. uri: Ponovitev Žižkove igre »Miklova Zala« na letnem odru.
V	soboto, 9. julija
Ob 20. uri: Veseli večer na veseličnem prostoru pri razstavišču.
V nedeljo, 10. julija
Ob 9. uri: Začetek velikih gasilskih tekmovanj pred gasilskim domom v M. Soboti. — Dopoldne: ocenjevalne vožnje motoristov po Pomurju.
Ob 14. uri: Velika tombola na veseličnem prostoru pri razstavišču. Vrednost dobitkov znaša čez pol milijona dinarjev.
Pomurski vestnik — Izdaja Časopisno in založniško podjetje »Pomurski tisk« v Murski Soboti — Direktor in odgovorni urednik Jože Vild — Uredništvo: M. Sobota, Trubarjev drevored 3/II. — Telefon 1-38 Uprava in oglasni oddelek: Mursko Sobota, Kocljeva ulica 7 — Tel. 53 — Naročnina: četrtletna 100, polletna 200, celoletna 400 dinarjev — Tekoči račun pri Narodni banki 641-T-608 v M. Soboti — Tisk Pomurske tiskarne v Murski Soboti.
4
POMURSKI VESTNIK, 7. julija 1955
PRIHOD DELEGACIJE SLOVENSKEGA NARODNOOSVOBODILNEGA SVETA
V OSVOBOJENO PREKMURJE V APRILU 1945
Val navdušenja je zbudila prve dni aprila 1945 vest, da je Prekmurje svobodno. Prvo, Prekmurje, najbolj zatirano v naši mračni tisočletni preteklosti. Le nekaj dni nato, 8. aprila, je prispela številna delegacija SNOS v pomoč ljudstvu, da razvije svojo narodno demokratično oblast v smislu zakonitih določb SNOS in AVNOJ. Delegacija se je zbrala v Beogradu in na dveh kamionih odpotovala 5. aprila izpred glavnega kolodvora preko Vojvodine v Prekmurje. Ostala Slovenija je bila še v težkih bojih s sovražniki za osvoboditev celotne Slovenije s Primorsko, Trstom in Koroško. Prekmurje je spadalo v operativno področje Rdeče armade. Enote jugoslovanske vojske so se borile tedaj v Bosni, v Hrvatski so prodrle v začetku aprila globoko v Kordun, zavzele Liko in potiskale sovražnika proti Kolpi in Karlovcu, proti južnim mejam Slovenije, ko so bili na severu že osvobojeni Monošter, Sobota in Lendava, celo Prekmurje. Pot do Prekmurja je bila odprta le od vzhoda.
Delegacija ni imela na svoji poti nikjer nobenih ovir. Na vseh poveljstvih je bila ugodno sprejeta in dobila vso podporo za nemoteno potovanje in za izvršitev svoje naloge. Kakšni dogodki! Pred štirimi leti ob istem času so dirjale po istih fašistične horde in z njimi uničevanje in smrt. Otopeli so tedaj človeku čuti, oči niso videle  pomladanske svetlobe, mrak in ledeni hlad sta zajela vso deželo.
Tedaj so se vse misli strnile v odločen upor in vsa čustva združila v zaničevanje in gnev proti zločinstvu stare družbe. Ostala je ena sama misel: treba je v neizprosen boj, treba je združiti vse ljudske sile za borbo na življenje in smrt. Sedaj po štirih letih se vrača v blesteči pomladanski svetlobi svoboda z vihrajočimi, zmagovitimi zastavami v novo dobo človeštva. Bili so lepi pomladanski dnevi, dnevi velike edinstvene pomladi, pomladi svobode, kakršne slovenski človek še nikdar ni doživel. Misli so bile polne velikih dejstev in čustva radosti in zadoščenja so združila vse člane delegacije v enotno razpolo-
ženje in željno pričakovanje srečanja z našim svobodnim ljudstvom v Prekmurju.
Prišel je tisti veliki  čas, ko nič več ne bo moglo preprečiti združitve vseh Slovencev v enotno samostojno skupnost, združitve z jugoslovanskimi narodi v resnično bratsko in enakopravno skupnost v
Josip Rus, ljudski poslanec
Novi Jugoslaviji. Naša narodna enotnost ter bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov so uspehi naše lastne borbe, borbe za načela, ki edina lahko jamčijo neodvisnost in svobodni kulturni in gospodarski razvoj, za demokratična načela v človeški družbi, ki vsakemu posamezniku, vsakemu narodu omogočajo obstanek, bodočnost in enako-
pravnost po lastnem odločanju, po lastni odgovornosti, za načela nove družbenosti. Ta borba je bila uspešna, pod vodstvom KP v enotni borbeni skupnosti za ista načela in za iste življenjske cilje, za obstanek in za enotni skupni svobodni napredek. V aprilu 1941 je zločinsko nasilje stare družbe divjalo po vsej Jugoslaviji, jo razkosalo, podjarmilo in ogrožalo obstanek njenih narodov. Enotnost narodov Jugoslavije in njihova skupna borba je strla to nasilje in postavila nove temelje svoje skupnosti na tistih načelih, ki so vodila do veličastne zmage nad nasiljem stare družbe. V štirih letih narodnoosvobodilne vojne so revolucionarne spremembe v našem družbenem življenju dosegle popoln uspeh in zagotovile zmago nad fašističnim nasiljem. Strankarski politični ustroj je zamenjala politika ljudske enotnosti, ki je nenadomestljiv pogoj za resnično ljudsko demokracijo, federativno načelo je omogočilo narodno enakopravnost, samostojnost narodnih enot in njihovo državno skupnost. Družbeno gibanje v novih enotnih množičnih ljudskih organizacijah je razvilo nesluten razmah in združilo ljudstvo v enotno borbeno silo. Z enotnostjo ljudskih sit je nastajala tista zmagovita moč, ki je premagala tiranstvo in dajala neizčrpno vztrajnost. S to svojo močjo so si narodi Jugoslavije priborili mesto med zavezniki v boju proti fašističnemu nasilju in s tem tudi v boju za novo družbeno življenje človeka in človeštva. Nova jugoslovanska armada, ki je zrasla iz partizanskih odredov, prostovoljnih borcev za svobodo, je bila najsilnejša pridobitev narodov Jugoslavije. Naše vodstvo ni čakalo, da bodo drugi odločali o naši usodi, storilo je vse, da bo naše ljudstvo, ljudstvo Jugoslavije samo s svojo lastno močjo odločalo o svoji bodočnosti.
V teku same borbe so bili ustvarjeni pogoji za nove družbene odnose. Izkoriščanje dela naj zamenja plemenitost dela, ki ustvarja lepše, pravičnejše, obsežnejše in polnejše življenje vsakemu človeku, vsakemu narodu. Delo naj bo odlika človeka in njegova osebna vrednost. Plemenitost dela naj odpravi vse družbene razlike in postane edino merilo v družbenih razmerjih. Bogastvo naj postane zadeva vseh, življenjsko sredstvo za vse. Teh družbenih načel ne more podeliti nobena velesila. Ta načela se morajo osvojiti, uresničiti in braniti samo z lastnimi napori. Za nje je potrebna svoboda, svoboda odločanja, svoboda dela in odgovornosti, svoboda v najpolnejšem in najvred-
nejšem pomenu besede. To je svoboda delovne obveznosti brez nasilja in izkoriščanja.
V tem smislu je bila odrejena naloga delegacije za pomoč ljudstvu, da si organizira svojo novo skupnost. V tem duhu je delegacija izdala proglas, ki je med drugim objavil:
»Slovenski Narodnoosvobodilni Svet, najvišji zakonodajni in izvršni organ na slovenskem ozemlju, je napotil svojo delegacijo v pomoč ljudstvu, da razvije svojo narodno demokratično oblast v smislu zakonitih določb Slovenskega Narodno Osvobodilnega Sveta (SNOS-a) in Antifašistnčnega Veča Narodnega Osvobojenja Jugoslavije (AVNOJ-a).
Delegacija z vso toplino pozdravlja ljudstvo svobodnega Prekmurja z globokim razumevanjem za težko socialno stanje, ki ga je povzročilo tisočletno gospostvo tujih oblastnikov in štiriletna fašistična strahovlada. Slovenski narod doživlja najveličastejšo pomlad v svoji zgodovini. Dozorevajo plodovi težke in usodne borbe za cilje, ki jih je postavila Osvobodilna fronta slovenskega naroda. Izdajalski zlom Jugoslavije je pomenil popoln prelom s politično preteklostjo. Komunistična partija Slovenije, slovensko sokolstvo, krščanski socialisti in slovenski kulturni delavci so se že 27. IV. 1941 združili v novo vsenarodno politično borbeno organizacijo in ustanovili Osvobodilno fronto slovenskega naroda. Proti zločinskemu fašističnemu naklepu z razkosanjem, z izdajstvom in nasiljem iztrebiti slovenski narod, je Osvobodilna fronta napovedala, da se bo slovenski narod z orožjem boril za svobodo in združitev vseh Slovencev, proti razkosanju Jugoslavije, za slogo in enotnost njenih narodov, za pravico slehernega naroda do samodločbe, za uvedbo dosledne ljudske demokracije. Osvobodilna fronta je zajela vse demokratične in napredne sile slovenskega naroda brez razlike na nazor, vero in politično pripadnost, vse Slovence, ki niso omadeževali narodne časti s podpiranjem okupatorjev in njihovih pomagačev, ter jih združuje v enotno Osvobodilno fronto vseh narodov Jugoslavije.
Iz naroda so vstajali partizanski odredi, razvili se v slovensko narodno osvobodilno vojsko, ki je po-
stala sestavni del Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije pod vodstvom velikega ljudskega vojskovodje tovariša Tita. Sedanja Jugoslovanska armada je najveličastnejša pridobitev vseh narodov Jugoslavije v njihovi edinstveni narodnoosvobodilni borbi.
Osvobodilna gibanja narodov Jugoslavije so dobila svojo enotnost v AVNOJ-u, ki je na drugem zasedanju v Jajcu 29. XI. 1943 postavil federativno in demokratično načelo za novo državno ureditev Jugoslavije. Narodnoosvobodilni odbori, nastali v teku narodnoosvobodilne borbe, so postali enotni temeljni organi narodne oblasti pri vseh narodih Jugoslavije.

Nova Jugoslavija združuje enakopravne narode v pravi enotni demokratični državi, kjer je oblast v rokah ljudstva, ki z lastno silo ščiti nedotakljivost človekove in narodne svobode. Ljudska oblast izvira iz najširše volilne pravice ...
Z neizmernimi žrtvami vseh narodov Jugoslavije dosežene pridobitve so skovale med narodi Jugoslavije resnično bratstvo in enotnost, da jih nobena sila ne more več razdvojiti. Na tem temelji moč nove Jugoslavije in vsakega njenega naroda posebej.
Tovariš Josip Rus kot član delegacije SNOS — aprila 1945 v M. Soboti.
Tako je bilo na partizanskem mitingu v Trdkovi — leta 1945.
Dr. ANTON VRATUŠA
DESET LET PO OSVOBODITVI
Ob desetletnici osvoboditve naše širše in ožje domovine bi imel človek toliko povedati, da je kar težko omejiti se ob tem velikem dogodku samo na pozdrav prekmurskemu delovnemu ljudstvu.
Neverjetno široka je slika vtisov in prizorov, ki se nam vrstijo pred očmi, če se le malo zamislimo nad potjo, ki smo jo prešli o tem času. Od žalostnih dni, ko je stara Jugoslavija pustila brez vsakega odpora ta košček slovenske zemlje ponovnemu suženjstvu fevdalnega tujca, ki je pred tem celo tisočletje tlačil naše prednike, mimo okupatorjevega terorja. ki je terjal življenja naših najbolj naprednih fantov in mož in povzročil neizmerno gorje, pa do onih dni, ko so borci enot naše narodnoosvobodilne armade prvič segli o roke prekmurskim partizanom. Od prvih dni graditve temeljev naši novi domovini do postavitve zdravega sistema neposredne, resnične ljudske demokracije na oseh področjih našega gospodarskega in družbenega življenja.
Ko danes pogledamo nazaj, smo upravičeno ponosni nad doseženimi uspehi. Ni bilo zaman trpljenje, ne žulji in ne žrtve, ki so bile potrebne, da bi v najkrajšem mogočem času premagali zaostalost, ki smo jo podedovali od stare Jugoslavije. Naši uspehi pa niso le materialni, niti predvsem materialni. Naš osnovni in največji zaklad je politična enotnost naših narodov in delovnih ljudi, ki predstavljajo orožje, s katerim smo branili s krvjo priborjeno svobodo pred vsemi zunanjimi napadalci. Tu je vir naše moči, tu je odgovor na vprašanje, kako je mogla mala, sorazmerno zaostala in o vojni močno razrušena Jugoslavija v tako kratkem času podvojiti svojo proizvodnjo, v nekaterih gospodarskih vejah pa potrojiti in ponekod celo podesetoriti, kako je mogla vse to doseči v takih okoliščinah, kot smo jih preživljali, posebno po 1948. letu, ko je naša dežela bila izolirana in neposredno ogrožena, odkar smo morali dajati tudi več kot petino nacionalnega dohodka samo na oborožitev in ko so nam poleg vsega drugega od petih tri leta zelo zatajila v poljedelskih pridelkih. Ker smo vztrajali na začrtani poti, ker so osi na-
ši narodi bili pripravljeni braniti se z vsemi sredstvi, če bi nas kdo napadel, ker naše vrste niso vodili mlačneži ali omahljivci, smo odbili nevarnost in celo ojačali notranji in zunanji položaj naše dežele, da je danes tak. kot ni bil nikoli doslej. Jugoslavija je danes cenjeni zaveznik za vsakogar, kdor resnično želi mir in zvest sodelavec z vsemi, ki se bore za napredek in za prijateljsko sodelovanje in sporazumevanje med narodi.
Tako je naša dežela, socialistična Jugoslavija, po desetih letih svojega bogatega razvoja. Taki so naši ljudje. Tak je naš položaj. Mislim, da de lovni ljudje našega Prekmurja lahko o taki socialistični družini mirno zrejo o svojo bodočnost. Jasno je, brez požrtvovalnosti in potu tudi o bodoče ne bo šlo, kajti do vrha klanca je še daleč. Mi pa moramo na klanec. Ne smemo se zaustaviti, sicer bi nam voz lahko zdrsel nazaj. Ne smemo zaostati, če nočemo izgubiti perspektive in cilja.
Nova pomurska skupnost je dober kažipot, katero smer naj uberemo. Seveda, tudi nove komune ne bodo mogle rešiti vsega, bodo pa na vsak način ona osnovna družbenoekonomska celica, v kateri bo naše življenje zaplalo še bolj živahno, še bolj gotovo in še bolj bogato. Komuna bo neposredno moralno in ekonomsko vzpodbujala vsakega posameznega delovnega človeka, obenem pa bo vsklajala interese posameznika z interesi skupnosti in na ta način pomagala lomiti plot lokalne ozkogrudnosti, katere se nekateri naši ljudje vse premalo odločno otepajo. V tem smislu je bodoča Pomurska skupnost komun tudi velik prispevek tesnejši povezavi naših krajev z drugimi predeli naše skupne socialistične domovine, kakor kulturno in gospodarsko, tako tudi politično. Obenem pa povezuje v eno celoto Pomurje, ki jo Mura pravzaprav le združuje. Bajko o takozvanih razlikah med obema bregovoma Mure so izmislili oni, ki so hoteli držati Prekmurje o večni zaostalosti, Prekzmurce pa neizprosno izkoriščati. Ni slučajno, da je za desetletnico resnične osvoboditve naših narodov tudi tej bajki enkrat za vselej odzvonilo.
Partizanske patrulje... Letos bodo šle že četrtič ob Dnevu vstaje — 22. julija — po poteh nekdanjih borb in zmag.
Slovenci in Slovenke!
Za popolno osvoboditev Slovenije v čim krajšem času je treba združiti in napeti vse sile. Za uničenje fašizma, za ohranitev svobode, za utrditev miru in neodvisnosti je treba neprestano krepiti in množiti našo lastno moč, našo slavno narodno vojsko. Izpolnite vse, kar zahteva mobilizacija za našo vojsko, dajte vso podporo bratski Rdeči armadi. To je danes naša najnujnejša naloga.
Ne dopustite, da notranji sovražniki našega naroda in naše države, izdajalci, špekulanti in saboterji slabe našo enotnost in moč. Čuvajmo in krepimo jo z enotno politično organizacijo Osvobodilne fronte in z naglo graditvijo narodne oblasti. Uničimo sleherno sled fašizma.
Izmučena, izčrpana in v mnogih predelih opustošena domovina nas kliče k složnemu delu; terja od nas vseh, da sami z lastnimi silami celimo rane, ki nam jih prizadeva vojna. Obnovimo industrijo, obrt in promet. Obdelajmo vso plodno zemljo, da zagotovimo prehrano vsemu narodu! Vse naše gospodarsko snovanje mora biti v prvi vrsti namenjeno obnovi našega gospodarstva, obnovi naše zemlje in cele Jugoslavije. Strnimo se v eno samo nezrušljivo enoto, da si zagotovimo veliko svobodno in boljšo bodočnost v demokratični in federativni Jugoslaviji.«
To je bilo 14. aprila 1945.
V delegaciji so bili tovariši in tovarišice, organizatorji za vsa družbena področja, z mnogimi izkušnjami iz svojega vztrajnega, odgovornega in uspešnega delovanja od začetka narodnoosvobodilnega gibanja. Ob njihovem sodelovanju se je takoj pričelo organiziranje ljudske oblasti, uspešno se je širila politična organizacija Osvobodilne fronte, ki je bila že v razvoju, pričelo je izhajati glasilo osvobodilne fronte »Novi čas«, razvijala se je vojaška organizacija, ki je imela svoje jedro v prekmurski partizanski četi, ustanovile so se množične organizacije: mladina, žena, sindikatov, organiziralo se je delo uprave in gospodarstva. Na sestankih in zborovanjih je dobivalo ljudstvo navodila in pojasnila za smotrno organizacijsko delo. Ljudstvo je občutilo ogromno revolucionarno spremembo, pomen pridobitev naše osvobodilne borbe in pokazalo s svojim sodelovanjem razumevanje za novo družbeno življenje. Prekmursko ljudstvo je po svojih težkih izkušnjah znalo primerjati pridobitve štiriletne osvobodilne borbe z neuspelimi revolucionarnimi pojavi po prvi svetovni vojni, s političnim in državnim življenjem v stari Jugoslaviji in s fašistično okupacijo v drugi vojni. V ljudstvu je z organiziranjem lastnih sil naglo zaživel občutek resnične svobode, zaživelo je dejstvo, da samo brez tujih gospodovalcev in varuhov, razpolaga s svojimi silami, da samo odreja sebi red in disciplino. Nič ni bilo političnega sleparstva in zmed, nobenih trenj za oblast, jasna načela ljudske oblasti so čvrsto zaživela v prekmurskem ljudstvu tako, da je delegacija že po desetih dneh mogla poročati, da organiziranje ljudske oblasti v Prekmurju uspešno napreduje v vseh smereh. Težnji po svobodnem uveljavljanju, po sodelovanju v celotnem družbenem življenju je postala prosta pot, ki so jo narodi Jugoslavije odprli sebi s svojo lastno borbeno silo.
Prekmursko ljudstvo je spoznalo, da je za vedno prenehala doba tisočletnega zatiranja in tujega gospodovanja in je s polnim občutjem svobode okrepilo enotnost svoje slovenske skupnosti in skupnosti jugoslovanskih narodov.
Ko po desetih letih gledamo nazaj na našo novo družbeno pot, ugotavljamo z resničnim zadoščenjem, da smo pravočasno postavili dovolj trdne in dovolj obsežne temelje naši novi, socialistični zgradbi, ki zanesljivo kljubujejo vsem pretresom in sovražnim silam, ki nam niso prizanesle v preteklih desetih letih. Ogromno zanimanje v svetu za našo novo družbeno pot, za našo vztrajnost in notranjo rast je zanesljiva potrditev, da so naši temelji trdni in nezrušljivi, da je naša pot v vrednejšo bodočnost pravilna in zmagovita. Velika ljudstva so po vojni krenila na zmagovito socialistično pot in danes več kot polovica človeštva načrtno razvija novo družbeno življenje. Čimbolj bomo izpolnjevali zahteve socialistične družbenosti, tem večji bodo naši uspehi, tem trdnejša naša svoboda, naša samostojnost in naša moč.
POMURSKI VESTNIK, 7. julija 1955
5
Spomini na deželo topolov in žitnih polj
R. Savnik, Postojna
V nemajhno zadrego me je spravilo uredništvo Obmurskega tednika z ljubeznivim vabilom, da naj kaj prispevam za slavnostno številko ob desetletnici svobode Prekmurja. Prav toliko časa namreč že bivam in delam na tleh Slovenskega krasa daleč od panonskih tal in tako ni čudno, da se mi je Prekmurje odmaknilo. Kljub temu mi je ta svojstvena obrobna dežela zaradi bogatih spominov ostala tako blizu, da jo še vedno štejem med najbolj znane pokrajine Slovenije. In vendar, kaj vse se je v njej medtem spremenilo! Daleč v preteklost spada nenehna bojazen Prekmurcev za obstoj njihove edine gimnazije v Murski Soboti: minul je čas, ko je vse podeželje tavalo brez električne luči v temi; čisto drugačno podobo je dobil svet pod Lendavskimi goricami, odkar tam črpajo nafto in nastaja novo industrijsko središče. Kolik razvoj je moral isti čas napraviti na teh tleh
šele človek in njegova miselnost! Posebno dragi so mi spomini na tisto prekmursko mladino, ki je bila v razdobju med obema vojnama nosilec naprednih idej. Njeno rast sem živo občutil posebej ob Mladem Prekmurcu, ki mi ga je ta mladina dajala in me pritegovala. Iz njenih vrst so izšli možje, ki lahko zadovoljno gledajo na težko prehojeno pot in danes z vso ljubeznijo dajejo ritem novemu življenju v politiki, gospodarstvu in kulturi svoje ožje domačije.
Prerojeno zemljo in novega človeka sem našel septembra lanskega leta na vsakem koraku, ko sem po dolgih letih poromal v prekmursko metropolo: oboje sem čutil na ploščadi gimnazijskega poslopja, od koder se odpira pogled na rast novih mestnih delov, v novi moderno opremljeni tiskarni, med novimi trakti soboške bolnišnice, v uradih, poslovnih lokalih in na cesti.
V čas prve svetovne vojne moram poseči, ko sem se prvič seznanjal s Prekmurjem. Obiskoval sem šesti razred takrat še nemško-slovenske klasične gimnazije v Ljubljani. Slovenščino nas je poučeval nepozabni profesor dr. Jože Debevec, ki je bil dijakom najboljši mentor. Kot navdušen Slovan nam je daleč preko predpisanega učnega načrta širil duhovno obzorje po slovanskem svetu. Navduševal nas je za poedine probleme, o katerih smo referirali pred razredom. Pridobil me je za referat v ogrskih Slovencih, ki sem ga priredil na podlagi Raičevih in Trstenjakovih informativnih člankov. Malokdo v centralni Sloveniji je takrat vedel za Prekmurce. Obstajali so pač avstrijski Slovenci, beneški Slovenci, daleč nekje pa še ogrski, westfalski in ameriški Slovenci.
Po prvi svetovni vojni, ko je padla politična pregrada na Muri, je bilo treba zamujeno čimprej dohiteti. Vendar je bil proces medsebojnega spoznavanja vsaj prva leta zelo počasen. Dostop čez Muro je bil težak in zelo zamuden, ker še ni obstajala železniška zveza z Mursko Soboto. Prvi priročniki in učne knjige o geografiji Jugoslavije in Slovenije so prinašali o Prekmurju le pičle in deloma tudi napačne podatke. Med kraji so navajali le Mursko Soboto in Dolnjo Lendavo, kar je zavajalo marsikatere prišleke, da so napačno dajali poudarka prvim besedam in imenovali Soboto kratko Mursko. Napačno se je navajalo tudi ime poglavitne prekmurske reke, ki so jo imenovali Lendava.
Prvo temeljito podobo Prekmurja je l. 1925 prikazal mariborski meščanskošolski učitelj Slavoj Dimnik na svojem ročnem zemljevidu Prekmurje in Medjimurje. S to karto v rokah sem poslej vse do izida Maučecovega zemljevida Slovenske krajine (1934) leto za letom s kolesom ali peš križaril po Prekmurju in odkrival njegove posebnosti in lepote.
Nekoč me je zanesla pot v Pince. Tu sem obiskal učitelja, rodom Primorca, ki mi je pripovedoval, da je bila vas vrsto let brez pouka, ker stara Jugoslavija dolgo ni vedela, da je kraj tostran državne meje. Ponovno sem prečkal Kobiljski breg in spremljal strahotno uničevanje ondotnih gozdov. Kolikokrat sem bil v Motvarjevcih, v tej izumrli vasi brez otrok, kjer je bilo čutiti po-
guben vpliv kalvinizma. Posebnost Prekmurja se mi je vedno dozdevala pokrajina okrog Tišine, kajti tudi v največji suši je potok Mokoš resnično tekel. V mnogih hišah na Goričkem sem videl napredne mladinske liste. Ko sem nekoč blizu Gornjih Petrovec v samoti počival, je nedaleč gnal živino s paše mlad pastir z odprto knjigo v roki. Tega nisem še nikjer drugod videl.
Po Goričkem sem s kolesom navadno zlahka zmagoval klance in dosegel čudovite razgledne točke. Med njimi se mi je najbolj dopadlo vrh Benedikta pri Kančevcih, kjer sem imel občutek planinskega okolja. Ni čuda, da me je gnala želja tudi na Srebrni breg. saj je — dolgo pomotoma — veljal za najvišjo vzpetino vsega Prekmurja. Bilo je neko sončno nedeljo, ko sem
se poln notranjega zadovoljstva vračal s Srebrnega brega v Trdkovo. Na samotni poti sem trčil na domačina, s katerim sem začel razgovor. Na moje nemajhno začudenje mi je zatrjeval, da je Srebrni breg pravzaprav Srečni breg, medtem ko je pravi Srebrni breg vzhodno od tod blizu avstrijske meje. Moral sem mu napol verjeti, kajti lažni Srebrni breg je pripadal njegovemu posestvu, toda srečnega brega še do danes ne navaja niti en zemljevid. Čas mi je iz spomina zabrisal podobo in ime tega domačina. Vem zatrdno le to. da je imel kovačijo v neposredni bližini tega brega.
Precej let pozneje sem šel na lov za Srebrnim bregom. Ob tej priložnosti me je spremljal mladi prijatelj Vanek Šiftar, ki je bil takrat študent prava v Ljubljani. Iz Petanjec naju je vodila pot mimo vseh slatinskih vrelcev, ki sva jih registrirala in pokušala vse do zgornjega toka Ledave tik ob avstrijski meji. Ob tej priložnosti sva se povzpela na najvišjo točko Prekmurja vrh Serdičkega brega, od koder sva krenila skozi Trdkovo in Čepince proti vzhodu. Tesno ob madžarski meji sva poizvedovala za Srebrnim bregom, našla pri tem
Zlati breg, ki ni registriran doslej še nikjer in slišala tudi o Srebrnem bregu, ki je nekje tam blizu, a ga zaradi pomanjkanja časa le nisva mogla prav najti. O izsledkih najinih poizvedovanj sem prispeval članek za prekmursko številko Časopisa za zgodovino in narodopisje v Mariboru. Ta številka žal ni izšla. Preprečil jo je vdor Hitlerjeve vojske v Jugoslavijo. Hkrati sem sam izgubil vse zapiske in tako prepuščam domačinom geografom, da sami dokončno razčistijo pravdo o Srečnem, Zlatem in Srebrnem bregu.
Spominu nekdanjega profesorja slovenščine, ki me je prvi opozoril na Prekmurje, sem se oddolžil kasneje na poljanski gimnaziji v Ljubljani. V času med obema vojnama sem ustanovil in vodil tako imenovani Manjšinski krožek, ki se je bavil s problemi obmejnih in zamejskih Slovencev. Tu smo obravnavali tudi Prekmurje. Pripravili smo o tem več referatov. Posebno uspel je referat učenke Pintaričeve iz Bogojine, ki ga je podala ob diapozitivih v domačem narečju. Ju-
lija 1939 je sledil izlet abiturientk te gimnazije po Prekmurju. Bil je za mene in za dijakinje naj lepši izlet, ki smo ga kdaj priredili. Pot nas je vodila križem kražem po Prekmurju in celo med rabske Slovence. Tu smo navezali premnogo stikov s preprostimi domačini in z napredno mladino. Obiskali smo tudi Veliko Polano in bili v gosteh pri pisatelju Mišku Kranjcu. Tja sta nas vodila moj nekdanji najboljši celjski dijak, takratni profesor v Murski Soboti Janko L i š k a in neutrudni raziskovalec prekmurske preteklosti Franc Gumilar iz Lipovec.
Nekaj mesecev zatem je izšel v Mladem Prekmurcu članek o tem obisku. Na mojo pobudo ga je napisala takratna abiturientka Darinka Soban, rodom iz Vrtojbe pri Gorici. Ko obnavljam danes v Obmurskem tedniku nekaj bežnih spominov na Prekmurje, vidim prav v tem prispevku iz skrajnega zahodnega roba Slovenije manifestacijo duhovne povezave najbolj odmaknjenih delov slovenske zemlje tik pred težko preizkušnjo, ki jo je naš narod tako odlično prestal v narodnoosvobodilni vojni.
Pred domom Miška Kranjca v Veliki Polani (julij 1939). — Od leve na desno:
J. Liška, R. Savnik. F. Gumilar, Miško Kranjec, C. Bernot
Branko Šemen:
IZ POVESTI JE NASTALA PESEM
Ob kolovozu, ki se vije iz vasi, nebo prebadajo molčeči bresti in veter, ki čez žita k njim zbeži, jim v liste stare tké povesti.
Povesti, ko še ni bilo toliko polj in je samotna, s slamo krita hiša le tu in tam mežikala svetló, kot na soncu kup drobiža.
Povesti, ko z lesenim plugom sredi
polj
in s hlačami lanenega blaga je hodil kakor sonce čez nebo kmet počasi preko grofovskih polja.
Povesti, ko so šli s teh siromašnih
polj
v tuji kraj za kruhom in za srečo in se strti vračali nato domov za borno in mrliško svečo.
Povesti, ko so vzklili iz teh polj kakor poljski mak rdečkasti cvetovi in so čez to utrujeno zemljo življenja posijali žarki novi.
Med listi brestov stare mró povesti; veseli veter zdaj ose lepše pesmi zna.
saj na široki in svobodni cesti sta človek se in zemlja spet našla.
SREČANJA S PREKMURJEM
Prekmurje je nenavadna dežela. Odkar je stopila v jugoslovansko in slovensko javno dogajanje, je tam zmerom kaj. Na vsak način je to najbolj dinamična od vseh naših pokrajin.
Če gremo malo nazaj — ali si niso edino le Prekmurci reševali svoj narodni obstoj s svojo knjigo, z jezikom, s svojim pismom, ki so ga zakamuflirali za madžarščino? Tako so ostali trdoživi, ko so drugod Slovenci v bolj ugodnih okoliščinah narodnostno nazadovali. Prekmurci so iznašli svoj originalen način, kako so se pretolkli skozi dolgo dobo potujčevanja, ker pri tem niso imeli opore v slovenskem središču, ne kulturno in ne politično. Kakor da je bilo Prekmurje odpisano iz tekočega računa slovenskih političnih nostulatov. Kar se spominjam študentovskih let v Mariboru, smo sicer vedeli za Prekmurje, da govorijo tam čudno in da še boli čudno pišejo, da pa so ločeni z državno mejo, za katero hodijo žandarji s petelinjimi peresi na klobuku. In ko smo tožili za Primorjem in Koroško, smo se, če smo se sploh, tako dodatno spomnili tudi Prekmurja. Menda Prekmurje res ni bilo na politični mizi stare slovenske politike v Avstriji, kajti če je že »združena Slovenija« v okviru Avstrije pomenila tak nerešljiv problem, da ga je slovenska politika opuščala, tem bolj nerešljiv je bil problem pridružitve Prekmurja, kajti Madžarska je bila znana po svoji intransingentnosti in šovinističnem varovanju celote dežele pod krono sv. Štefana. Tako
je bilo že takrat Prekmurje nekaj čisto posebnega.
Leta 1919 so se začeli oglašati na obeh straneh Mure. Klekl si je nekaj prizadeval glede samostojnosti v madžarski celoti, od naše strani pa so začeli riniti v deželo Maistrovi borci, potem so jo zasedle hrvaške čete. ki so jih Madžari pregnali, dokler končno — proti pričakovanju, ker smo pričakovali Primorje in Koroško — ni prišel nalog za zasedbo Prekmurja, ki je bilo prisojeno Jugoslaviji. Tako je Prekmurje — in ne Koroška in ne Primorje — postalo nova slovenska pokrajina in mi smo razširili stare avstrijske zakone in staro upravo na to deželo. No, spet prekmurska posebnost!
Ali s kakšnimi občutki smo se lotevali te dežele! Gledali smo jo, kakor če pride gospod v kočo. Ciganska, zanemarjena, nepismena, zaostala, brez prometa itd. Postala je kazenska kolonija za uradnike. Ko sem bil imenovan za sodnika, so me strašili, da bom pregnan v Sibirijo, tako so govorili o Prekmurju. Namesto da bi poslali tja najboljše kadre, ki bi z elanom in navdušenjem začeli dvigati to kulturna in narodnostno zaostalo deželo, pa je slovenska politika odrivala tja ljudi, ki jih drugje ni hotela imeti, saj ne rečem, da so bili to samo slabi ljudje. Tako je bilo Prekmurje dolgo časa strašilo za uradnike, učitelje itd. Spet specialiteta Prekmurja, ki slovenski domovini ni služila ne v čast ne v ugled.
Zato si pač ne smemo domišljati, da je Prekmurje dvignila stara Jugoslavija. Prekmurje se je samo dvignilo. Pojavilo se je žito, vmes pa pleve. Mislim na pleve prekmurske politike in na novo generacijo prekmurske mladine. Da prekmurski politiki niso bili nič boljši od drugih, je razumljivo, zdi se mi pa, da so bili včasih še slabši, ker so zrasli v posebnih pogojih dežele z vsedlinami stare madžarske oblasti in njenih političnih metod. Uganjali so po svoje klerikalizem in napredne stranke, tako po svoje, da je bilo Prekmurje tudi politično vedno zanimivo, pa najsi je šlo za borbo za okrožno sodišče, za svojstveno politiko Klekla, za razne politične kupčije Bajleca, Benka. Hartnerja in drugih. No. bilo je pač vedno kaj posebnega tudi v tem pogledu v Prekmurju.
Kakor sem rekel, se je Prekmurje samo dvignilo, dvignil ga je nov rod mlade prekmurske generacije. Naenkrat se je pojavila prekmurska mladina, ki se je popolnoma odtrgala od političnega ambienta Prekmurja in udarila kar naravnost v prve vrste slovenske napredne fronte, v vrhove slovenske književnosti, med voditelje komunistične partije. Imena Miško Kranjec in Štefan Kovač, naj zaznamujeta samo dva izmed cele plejade teh mladih borcev, ki so globoko zaorali slovensko ledino, od katerih so mnogi dali tudi svoje življenje za novo socialistično življenje. Kakor je močno vdrl v slovensko književnost prekmurski motiv in njegov kolorit, tako je — seveda spet v Prekmurju! — prvič »Ljudska pravica« — postala glasilo najnaprednejše skupine delavskega razreda. Ali je bilo kaj podobnega v katerikoli drugi slovenski pokrajini?
Ta nova mladina se je spomnila svoje knjige in dolga prekmurskega ljudstva do nje. Spomnila se je, da je vse od reformacije dalje (pa povejte, če so se kje drugje v Sloveniji ohranili še luteranci in kalvinci, kakor so se v Prekmurju?) prekmursko pismo edino reševalo slovenski značaj ljudstva. Tako so prišli na originalno misel, postaviti spomenik — slovenski knjigi! Mene je zadela čast, da sem kot predsednik umetniškega kluba v Mariboru nekega dne oz. nekega večera v mraku, ne vem, zakaj ravno v mraku, in v silnem nalivu odkril ta spomenik slovenski knjigi v Murski Soboti. Ob tej priliki je bil literarni večer, na katerem so brali štajerski in prekmurski književniki svoja dela. Ta spomenik, ki so ga postavili mladi kulturni in politični delavci Prekmurja, je nekje skrit prebil okupacijo in danes spet stoji na starem mestu, kot majhno znamenje velike hvaležnosti prekmurskega ljudstva svoji knjigi. Ne vem, če je še kje drugje kak tak spomenik, v Sloveniji ga gotovo ni bilo in ga ni.
Zavidal sem svojim tovarišem v Beogradu, ki so aprila 1945 odšli v Prekmurje prevzemat to deželo v varstvo nove Jugoslavije. Odslej je Prekmurje z vso silo, z vsem svojim elanom in svojo dinamiko stopilo v življenje nove Jugoslavije; Prepričan sem, da bo v Prekmurju tudi še v naprej vedno kaj. Prekmurje se vedno giblje in oglaša, politično, kulturno in gospodarsko. Prekmurca povsodi dobiš. Leta 1919 smo mislili, da smo pridobili revno deželo, pokazalo se je pa, da se je odkrhnil iz krone sv. Štefana dragulj. Vedno rad srečavam to deželo, te široke, dobrosrčne, prostodušne, temeljite, delavne in vztrajne ljudi.
M. Šnuderl
ŽE PRED VOJNO SO SLEDILE SOBOŠKE ŽENE ZASTAVI PARTIJE
Težko politično ozračje je ležalo nad Jugoslavijo, ko sem bila v jeseni 1934 premeščena v Mursko Soboto. Jevtičev režim je izrabil kraljevo smrt in je ustvaril pravo histerijo lažnega patriotizma. Tudi v Soboti so se vrstile po vseh cerkvah komemoracije, organizirali so žalna potovanja v Beograd in druge manifestacije javnega žalovanja. Tako v tistih jesenskih mesecih ni bilo mogoče spoznati resničnih razmer in pravega obraza ljudi. Zato je bilo moje edino delo v šoli.
Nekega večera v decembru pa potrka na moja vrata mlad fant šibke postave, košatih las in skromnega, izredno simpatičnega nastopa. Povedni mi je, da je Ali Kardoš in bi se rad pogovoril z menoj, da bi pomagala pri delu med soboškimi delovnimi ženami. Prikazal mi je težke gospodarske prilike v Prekmurju, problem sezonskih delavcev, ki si morajo vsako pomlad v tisočih po svetu iskati kruha, izkoriščanje delavk v tovarnah perila, kjer jih tovarnarji poleg sramotno nizkih plač odirajo še z denarnimi kaznimi, jih kaznujejo na neusmiljen način in za vsako malenkost odpuščajo od dela. Več mladih delavk je že obolelo za jetiko in umrlo.
Gledala sem ga. s kakšno prizadetostjo je ta mladi fant govoril o trpljenju ljudstva in kako goreče mu je želel pomagati. Partija dela med množicami. Ustanovili so delavsko kulturno društvo Svoboda, Klub prekmurskih akademikov in tudi v tovarnah perila so že skušali delavke strokovno organizirati, vendar zaman, ker so tovarnarji s pomočjo oblasti že v začetku vse preprečili.
Domenila sva se, da bomo poskušali ustanoviti podružnico Zveze delavskih žena in deklet, ki je imela svoj sedež v Ljubljani in je bila napredna ženska kulturnopolitična organizacija. V naslednjih dneh me je seznanil z Mimi Balogovo, Ido Rodajčevo in nekaterimi drugimi zavednimi delavkami v Cvetičevi in Šiftarjevi tovarni, ki so potem pogumno, kljub temu, da so tvegale svojo eksistenco, začele agitirati med delavkami. 19. januarja 1935 je bil že ustanovni sestanek v gostilni Banfy, na ka-
terega je prišla iz Ljubljane članica centralnega odbora Zveze, tov. Štefka Zbašnik. Udeležila se ga je večina delavk iz obeh tovarn in skoraj vse so se vpisale v novo podružnico, ki ji pa ni bilo dano dolgo življnje. Čez nekaj dni je namreč Cvetič tovarno zaprl in sprejemal na delo le tiste,
Poldka Kosova
ki so podpisale dopisnico, naslovljeno na Zvezo delavskih žena in deklet v Ljubljani, da izstopajo iz podružnice. Vendar je Partija obdržala trdne stike z delavkami. Kmalu se je preselil v Soboto tudi tov. Štefan Kovač, pri katerem so preganjane delavke vedno našle pravno pomoč. Končno se je le posrečilo organizirati delavke strokovno, čeprav v režimovskem jugorasu, ki ga je pa delavsko revolucionarno jedro in dozorevajoča politična situacija že razkrajala in ga izpremenila iz orožja vladajoče fašistične klike v orožje delavskega razreda.
Poleti 1957, po ustanovnem kongresu KPS, ko je Partija še bolj pospešila delo za borbeno enotnost delovnega ljudstva, je pri-
šel k meni Ali in mi je povedal, da je treba ustanoviti žensko društvo in da prideta prihodnjo nedeljo v Soboto tov. Ivan Kreft in Viktor Kukovec iz Ljutomera, da se bomo o tem pogovorili. V Soboti je bilo tedaj samo eno žensko društvo, in sicer Kolo jugoslovanskih sester, nacionalistično humanitarno društvo, v katerega odboru so sedele skoraj same »narodne dame« in ni zajemalo ženskih množic. Že v jeseni smo ustanovili Žensko društvo, ki je štelo v kratkem času nad 70 članic, samih preprostih žena. in tudi v odboru so bile skoraj same domačinke, preproste delovne žene. Z vso vnemo so se lotile dela. Seje so proglasile za javne, da bi se jih udeleževalo več članic in da bi sestankov ne bilo treba javljati srezkemu načelstvu. Toda imele so takoj v začetku težave, ker je bilo društvo že osumljeno, da ga vodijo komunisti. Težko so dobile predavatelje in imele so le dve predavanji, čeprav bi jih bile rade priredile cel ciklus: iz higiene, zdravstva i. dr. Društvo je prirejalo tudi izlete v okolico: v Puconce, Radence in v Ljutomer. Na teh izletih so se članice zabavale, imele so s seboj tudi harmonikarja, se spoznavale in poglabljale medsebojno zaupanje in tovarištvo. Seveda je oblast gledala sovražno na delovanje društva. Pogosto je bila predsednica klicana na srezko načelstvo in se je morala zagovarjati zaradi raznih neumnosti, celo zato, ker so na nekem izletu plesale same članice med seboj čardaš. Ko so se vračale iz Ljutomera, so se slučajno peljali z istim vlakom Ali Kardoš, Kovač in drugi tovariši, ki so bili osumljeni komunizma. To je bilo srezkemu načelniku dokaz, da je društvo povezano s komunisti in je društvo razpustil z motivacijo, da »so v odboru osebe, ki ne vzbujajo zaupanja v lojalno delovanje«.
To je nekaj kratkih spominov iz onih dni, ko so prekmurskemu ljudstvu rezali kruh razni fašistični petokolonaši in ko se je pod vodstvom Partije delovno ljudstvo vedno bolj zavedalo in stopalo v enotno fronto ter se borilo proti krivici in zatiranju. In v tej enotni borbeni fronti so bile tudi prekmurske žene, ki so bile v vsakem oziru najbolj zatirane. Poldka Kosova
6
POMURSKI VESTNIK, 7. julija 1955
Franc Šebjanič
TAMKAJ V AMERIKI,
TAMKAJ V FRANCIJI ...
NEKAJ BESED O PREKMURSKIH
IZSELJENCIH V SVETU*
* Ob tej priložnosti se iskreno zahvaljujem vsem, ki so mi na katerikoli način pomagali pri zbiranju podatkov o prekmurskih izseljencih.
Naši ljudje so se zaradi slabih gmotnih razmer začeli izseljevati z rodne grude že proti koncu 19. stoletja. Vzrokov za težke življenjske prilike, ki so silile ljudi v svet za kruhom, je treba predvsem iskati v takratnih fevdalnih zemljiških odnosih. Prekmurci so posedovali komaj dobro polovico vse obdelovalne zemlje Prekmurja, na ostalih površinah je po svoji volji in za svoj račun gospodarilo 11 tujih grofovskih in veleposestniških družin. Plodnost zemlje je bila v goričkih pa tudi v nekaterih ostalih krajih nizka, razporeditev po kulturah v nekaterih okoliših dokaj neprikladna, že tako ali tako majhna in slabo rentabilna kmečka posestva pa so vse bolj drobili novi mejaši. Ob vsem tem pa se je iz leta v leto pojavljalo vse več kruha željnih ust. Na en kvadratni kilometer je že 1910. leta prihajalo povprečno blizu 100 prebivalcev. Zato tudi ni nič čudnega, če so se drobna kmečka oziroma bajtarska posestva čez-
merno zadolžila; uradni madžarski podatki o obremenitvi posestev zaradi dolgov namreč kažejo, da je 1913. leta Prekmurje z ostalimi predeli takratne Železne županije spadalo v kategorijo desetih najbolj zadolženih županij na Madžarskem, saj je županijsko poprečje obremenitve po katastrskem oralu za 34 zlatih kron presegalo vsedržavno.
Sprva so hodili naši ljudje v glavnem na sezonsko delo na madžarska veleposestva. Ko so si letno prislužili svojih 600 in več vagonov žita, so se vračali. Pozneje, ko niti teh 600 vagonov ni več zadostovalo, so se vzporedno z odhajanjem na sezonsko delo začela tudi stalna izseljevanja, ki so postala izredno intenzivna v letih pred prvo svetovno vojno. Ker v prenaseljenem Prekmurju tudi nova nacionalna država ni dokončno rešila agrarnega vprašanja, se je izseljevanje v letih po vojni nadaljevalo s precejšnjim tempom.
Najpomembnejše izseljeniške kolonije
Večjih kolonij in središč prekmurskih izseljencev je malo. Izmed mest s pomembnejšim številom naših izseljencev je treba omeniti v ZDA predvsem Bethlehem (Pensilvania), v Argentini Buenos Aires, v Urugvayu Montevideo, v Evropi pa Pariz, Graz in Budimpešta.
V	Bethlehemu, ki šteje okrog 60.000 prebivalcev petnajstih narodnosti, živi danes gotovo nekaj tisoč naših rojakov (skoraj iz sleherne prekmurske vasi nekaj), v Buenos Airesu (predmestni četrti Avellaneda) po predvojnem poročilu okrog 250, več sto pa v vsakem izmed ostalih naštetih mest.
V	podkrepitev teh omejitev naj omenim tudi dejstvo, da je n. pr. v anketnih listkih Bethlehem naveden kot stalno bivališče večjega števila izseljencev 98-krat, Buenos Aires in Montevideo 32-krat, Graz 25-krat, Pariz 15-krat itd.
Sorazmerno največ mestnih kolonij z našim življem je v ZDA, v severovzhodnem in industrijsko najbolj razvitem predelu dežele okrog
New Yorka. To so poleg Bethlehema sledeča mesta: Allentown, Palmerton, Pittsburg in Steelton v Pennsilvaniji. Bridgeport v državi Connecticut. Newark, New Brunswiek in Porth Amboy v državi New Yersey.
Avtor prispevka o prekmurskih izseljencih in naš stalni sodelavec Franc Šebjanič
Šli so iz sleherne vasi
V Prekmurju ni vasi, ki ne bi dala skupine gospodarskih izseljencev. Največ izseljencev - kmetskih delavcev in bajtarjev so dali pasivni gorički kraji. Z doma je odromalo in se v tujini stalno naselilo povprečno okrog 15 % goričkega vaškega prebivalstva, dočim je v ravenskih in dolinskih vaseh ta odstotek manjši. Sorazmerno izredno veliko število prebivalcev se je po anketnih podatkih izselilo iz sledečih goričkih vasi: Dankovci (okrog 28%), Križevci (okrog 21%, Peskovci (okrog 19%), Krplivnik (okrog 18%), Gorica (okrog 17%), Dolenci in Budinci (okrog 16%) itd.
Glede na velik obseg izseljevanja je število prebivalstva v navedenih in nekaterih drugih krajih — kljub znatnemu prirodnemu prirastku — v poslednjih 50 letih ostalo na približno isti ravni ali pa celo nazadovalo. V obdobju 1910-1953 n. pr. zaznamujejo Dankovci padec vaškega prebivalstva za 1 osebo (leta 1931 za 37), Križevci za 284, Peskovci za 40 oseb itd. To dejstvo se je nepovoljno odrazilo tudi na gibanje celotnega prebivalstva Prekmurja.
Številke govore
Točno število vseh prekmurskih gospodarskih izseljencev, predvsem pa točno število vseh živečih izseljencev, je nemogoče ugotoviti. Eden izmed prvih uradnih madžarskih podatkov (vzet iz ameriških statistik), ki govori o slovenskem (ne takoiemnovanem vendskem) materinskem jeziku, izkazuje 1910. leta v ZDA 5500 »prebivalcev slovenskega jezika, rojenih v madžarski vladavini«. Drugi madžarski podatki iz izseljenskih statistik spet govorijo o tem, da se je v štirinajstletnem obdobju, od 1899. do 1913. leta, izselilo iz Madžarske oziroma Železne županije okrog 4.500 prekmurskih in porabskih Slovencev ali približno 5% slovenskega prebivalstva. Ti podatki pa glede na tendenco samovoljnega proglaševanja Slovencev za Madžare prav gotovo niso verodostojni; zategadelj lahko tudi upravičeno sklepamo, da je bilo število izseljencev iz Prekmurja večje.
Najnovejši anketni podatki iz 17 prekmurskih vasi izkazujejo blizu 3000 izseljencev. Če pri orientacijski računici upoštevamo vseh 176 prekmurskih naselij in prav tako še približno število treh izseljeniških generacij, potem skupno število našega, še živečega življa na tujem presega 25.000 ljudi.
V vseh predelih sveta
Danes so prekmurski gospodarski izseljenci raztreseni po celem svetu, od Ognjene zemlje v Argentini pa vse do ruskih step v Sovjetski zvezi, vendar pa so našli svoj drugi dom predvsem v sledečih desetih deželah: 1. Zedinjenih državah Amerike, 2. Kanadi, 3. Argentini, 4. Urugvaju, 5. Braziliji, 6. Avstraliji, 7. Franciji, 8. Nemčiji, 9. Avstriji, 10. Madžarski.
Brez dvoma se je največje število naših izseljencev naselilo v Zedinjenih državah Amerike. Na drugem oziroma tretjem mestu pa bi glede našega izseljeniškega življa bila Francija in južno-ameriške dežele (Argentina, Urugvaj).
Na temelju analize anketnih podatkov iz skoraj polovice prekmurskih vasi dobimo tole številčno razporeditev naših izseljencev v teh štirih deželah:
ZDA	okrog 35%
Francija	okrog 22%
Argentina. Urugvaj okrog 12% (vseh naših izseljencev).
Glede na število naših izseljencev bi potem po vrsti sledile: Kanada, Avstrija, obe Nemčiji. Madžarska. Naši ljudje se sicer najdejo še celo v Sovjetski zvezi, na
Češkoslovaškem, Poljskem, Švedskem, v Belgiji, Švici, Italiji, Portugaliji, Turčiji, Siriji, Etiopiji, Venezueli itd.
V zvezi s tem naj omenim še nekatere zanimivosti! Predvsem je opaziti, da je v goričkih vaseh na splošno precejšen odstotek izseljevanja v ZDA, dočim je v ravninskih in dolinskih krajih v glavnem manjši in to na račun izseljevanja v Francijo. Tovrstno oblikovanje in
usmerjanje izseljeniškega toka lahko pojasnimo z naslednjima dvema dejstvoma: ob začetku izseljevanja Severna Amerika predstavlja tako-rekoč najbolj odprto in gospodarsko najbolj mamljivo področje, dočim je Francija za naše ljudi »še »zaprta« dežela in drugič: izselje-
vanje so prej narekovale življenjske okoliščine v goričkem kot pa v ravenskem in dolinskem predelu.
Omembe vredno je tudi dejstvo, da si izseljenci iz iste vasi niso našli novega doma v eni in isti deželi, temveč so se razšli po svetu (»kamor je gnala sila življenja« — kot pravi pesnik) — največkrat po šestih, sedmih, pa celo tudi po desetih deželah.
Tako so čakali naši ljudje leto za letom pred Borzo dela o M. Soboti in odhajali za grenkim kruhom o tujino
Kulturno-prosvetna in politična dejavnost naših rojakov
O družbenem, kulturno-prosvetnem in političnem življenju naših izseljencev imamo zelo malo podatkov in obvestil. Več ali manj smo bili prepričani, da se je velik del našega izseljeniškega življa (v ZDA) popolnoma odtujil slovenskemu narodu, slovenski narodnostni bíti in kulturi in da ga veže s »starim krajem« samo od časa do časa izražena nostalgija. Temu pa ni povsem tako.
Prvi in najštevilnejši izseljenci so odromali v ZDA iz onega Prek-
murja, ki je bilo stoletja odtrgano od pretežnega dela slovenske narodnostne skupnosti, ki je bilo znotraj svetoštefanskih mej sistematično madžarizirano ter gospodarsko zatirano in ki se zategadelj narodnostno tudi še ni moglo prebuditi. Dobršen del naših izseljencev se tako tudi ni mogel vključiti v nacionalno življenje rodnih krajev po prvi svetovni vojni, ni mogel
dojeti vsebine prirodnega slovenskega kulturnega prizadevanja. Ta del naših izseljencev je — ne po svoji krivdi — živel in več ali manj še živi v začetku dvajsetega stoletja, v svetu, ki je mrtev. To je dejstvo. Kljub temu, da mu niti oblast stare Jugoslavije niti »stari kraj« nista v ničemer pomagala in kljub mnogo sistematičnejši »skrbi« oficielnih predstavnikov Hortyjeve Madžarske med dvema vojnama, pa vendar ni zavrgel slovenske besede, ne zatajil svoje povezanosti s slovenskim Prekmurjem in slovenskim ljudstvom sploh.
Mislim, da v okoliščinah, v katerih so ti naši izseljenci živeli, to le ni tako neznatna, brezpomembna stvar.
Vse do druge svetovne vojne je v Bethlehemu delovala farna slovenska šola, ki je vsaj v neki meri negovala staro prekmursko narečno govorico. V »Slovenski dvorani« v
istem mestu je v predvojnem času še nastopala amaterska igralska skupina Slovenskega društva, v Bridgeportu so v materinščini postavili na oder veseloigro »Micki trbej moža«, duhovnik Stiegler v Bethlehemu pa je napisal zabavno spevoigro »Marica služit ide«. Leta 1935 se v Bethlehemu omenja celo nek »Dramatičen klub Ivana Bašla«.
Edino glasilo prekmurskih izseljencev v ZDA »Amerikanski Slovencov glas«, ki je začelo izhajati takoj po prvi svetovni vojni in ki je pred leti prenehalo izhajati, žal ni izpolnilo svojega narodnostnovzgojnega in kulturno-prosvetnega poslanstva. Kljub svojemu madžarskemu črkopisu in vsebinski plehkosti pa zadnja leta vseeno ni bilo nek izrazito antislovenski organ, kot se je včasih poudarjalo.
Najintenzivnejšo stran družbenega življenja naših rojakov v ZDA predstavljajo mnoge skupne večerje, čajanke, pikniki itd. s krajšim zabavnim programom.
Plodno in koristno dejavnost naših izseljencev pa je treba predvsem zaznamovati na socialnem polju. V Bethlehemu deluje že več kot 40 let »Prvo slovensko bratovščine pomagajoče društvo«, ki šteje okrog 1400 članov, dalje »Samostalno podporno društvo Sv. Križ«, dočim se tudi v Chikagu omenja slična podporna organizacija. V Kanadi so bili prekmurski iseljenci včlanjeni v organizaciji Slovenske narodne podporne jednote (»Vintgar« v Windsoru).
Razen mnogih družabnih prireditev, katerih dobiček je neenkrat bil namenjen tudi »staremu kraju«, je del naših rojakov aktivno sodeloval tudi v političnem življenju. Znana je predvsem dejavnost »Slovenski Amerikancov demokratičnega kluba« v Bethlehemu, ki je podpiral demokrate in ki se je od časa do časa boril za to, »da bi Slovenje tüdi meli svojega človeka vu ednoj odebranoj političnoj česti« (Amer. Slovencov glas, 19. IV. 1940).
Znano je, da so izven ZDA naši rojaki imeli svojo rganizacijo tudi v Buenos Airesu. Tu je namreč 1940. leta delovalo izobraževalno in socialno društvo »Slovenska krajina«, ki je štelo 132 članov.
V ostalih deželah prekmurski izseljenci iz obdobja med dvema vojnama kljub razviti nacionalni zavesti ponekod zaradi maloštevilnosti, drugo pa zaradi razstresenosti nimajo svojih organizacij.
Ne pozabimo naših ljudi na tujem!
Srečaval sem prekmurskega izseljenca v tujini, govoril z njimi na domačih tleh. In zdi se mi, da tisti, ki si z žulji svojih rok služi vsakdanji kruh, ni in nikoli ne bo iztrgal iz svojega srca »stare domovine«.
Če smo nekaj let po osvoboditvi še vedno pozabljali nanj, smo zadnje čase vendar vspostavili dokaj vezi z njim. Poleg pet in več tisoč primerov rodbinskega dopisovanja mislim tu predvsem na prirejanje vsakoletnih izseljeniških dni, na vse številnejše osebne obiske rodnim krajem in na prodiranje našega lista v izseljeniške domove.
To pa še ni vse.
Pred tedni sem imel v rokah nekaj pisem naših rojakov na tujem, ki so jih pisali »Obmurskemu tedniku«. Spominjam se vrstic, v katerih nekateri izseljenci tožijo, da ne razumejo in ne vedo prebrati
onega, kar je natisnjeno. Predstavljam si, zakaj. Ti naši ljudje, ki niso maloštevilni, so ostareli s staro grofovsko podobo »starega kraja« v svojem spominu, z madžariziranim in že izumrlim narečnim govorom, Prekmurje pa se je v LR Sloveniji in naši socialistični jugoslovanski skupnosti docela preporodilo in kulturno-prosvetno ogromno napredovalo. Med tema dvema svetovoma, kajpa, ni mogoč noben kompromis. Naš nov svobodni svet je stvarnost, zato pa je tembolj potrebno, da bi ga tudi v tiskani besedi in podobi ter prav tako na drug način čimbolj približali vsem našim izseljencem (tudi onim mlajšim in knjižne besede bolj vajenim), ki niso nikdar mogli niti upali sanjati o njem.
SLOVO
Tiho smo hodili otroci okrog tisti spomladanski dan in naša gostobesednost je prenehala. Bali smo se, da ne bi z živahnim korakom in glasno besedo razžalili ateka in mame, ki sta bila tako neskončno žalostna. Mama je imela neprestano solze v očeh in kadar je bila sama je tiho jokala. Njenega joka smo se	bali vedno, saj nobeden ni	mogel	vprašati, zakaj joka, no-
beden je ni začel tolažiti, saj nežnih besed nismo bili navajeni. Le tako tesno nam je bilo takrat pri srcu in z nobeno stvarjo sc nismo zadovoljili.
Tisti dan je bil še prav posebno težak. Bil je to zadnji dan. zadnji popoldan, ko je bil atek še doma. V vojsko je moral. Vojska — ta beseda se nam je takrat strahotno vrezala v srce in	nismo	brez groze pomislili	nanjo.	Otroci pravzaprav nismo
vedeli nič o njej. Toda iz pripovedovanja onih, ki so bili v prvi svetovni vojni, smo le doumeli, da gre tu za nekaj težkega, da	se tu	ubijajo ljudje. Atek	bo šel	v vojsko in nikdar več
se	ne bo	vrnil. Kako težka je	bila ta	misel in vendar nespre-
menljiva.
Po večerji smo obsedeli za mizo. Zmolili smo običajno skupno večerno molitev. »Zadnjič jo molimo z očetom,« sem pomislila in komaj zadrževala solze. Potem nismo vedeli o čem naj govorimo. Le molče smo sedeli otroci za mizo in gledali. Atek si je prinesel tisti leseni kovček, s predalčkom ob notranji strani. Take kovčke imajo skoraj vsi fantje v Prekmurju, ko gredo k vojakom, ker je močan in škoda ga ni, pa tudi zato, ker po navadi drugih nimajo. V ta leseni kovček si je zlagal tisto malo stvari, ki jih je mislil vzeti s seboj. Mama pa mu je zavijala v papir nekaj mesa, kruha in neizogibne »gibice«, ki smo jih vedno spekli, kadar je kdo šel na pot ali »na gospočino«. Vse se mi je zdelo tako malo in tako silno revno in oče tako ubog. Kakor da bi tudi on čutil enako, nas je vse pogledal z dolgim žalostnim pogledom, vseh šest otrok, in počasi, s tihim glasom dejal: »Deca, bougajte mamo, pa či me več noude dumou, nej bi jo na stara lejta meli za deklo.« Dalje ni mogel on, ne mama in ne mi. Vsi smo začeli jokati. Kaj bi naj drugega.
Atek je legel na posteljo »pri petaj«, mama je dala tri male spat in vzela v roko še atekovo srajco, da bi jo zakrpala, preden jo bo vzel s seboj in njene solze so tiho padale nanjo.
Sestri sta počasi zaspali za mizo, jaz pa nisem mogla spati. Izpod prstov sem gledala na očeta, ki je zaspal vznak počez na postelji. Usta je imel odprta in njegov obraz je bil suh in bled. Strah me je postalo pred tem obličjem, ko sem pomislila na to, da bo morda že čez en mesec ležal nekje na bojnem polju s kroglo v prsih in da ga bomo mi čakali zaman. Zadržala bi ga rada ali mu vsaj kaj povedala, pa nisem ničesar mogla, niti spregovoriti tople besede, saj me niso nikoli vzgajali tako, da bi govorila o svojih čustvih, ali jih pokazala in tako sem bila ta težki večer s pretežkimi mislimi popolnoma sama.
Zbudila sem se, ko mu je mama ob treh zjutraj prinesla zajtrk na mizo. On pa je skoro brez besed jedel, se počasi oblačil, vedno nekaj iskal, kot da bi kaj pozabil in tako zadrževal odhod. Potem pa je le tiho v solzah spregovoril: »Iti moram.« Pristopil je k postelji, kjer sam spala s sestro in mi dal roko z besedami: »Zbogom, Trezika, pa vrla boj.« Silno sem zajokala. Rada bi ga poljubila, pa nisem mogla. »Samo roko v slovo, ko gre za vedno?« mi je bilo v mislih, da nisem mogla več vzdržati. »Ajtek, ajtek,« sem v solzah ponavljala in sestra za mano, on pa je hodil od enega do drugega in se poslavljal. Nad najmlajšega se je sklonil v zibelko in ta se mu je zasmejal, saj ni vedel, da mu atek za vedno odhaja.
Potem je šel. Videla sem njegovo visoko postavo, ki se je morala skloniti vselej, ko je šel skozi nizka vrata — a danes je bilo to zadnjič. Z zadržanimi solzami sem še prisluhnila njegovemu dolgemu, enakomernemu koraku po podstenju, in potem slišala še besede mame: »Samij smo ostali, saj ga več nikdar noude dumou.« Dolgo smo še bridko jokali in nazadnje v solzah zaspali.
Pravzaprav smo se zbudili Šele po štirih letih; se srečni drug drugemu nasmejali v našem skromnem domu — oče je bil spet med nami.
Zinka
VELIKA POLANA
gre vztrapio po poti napredka
V desetih letih svobode je Velika Polana zelo spremenila svoje zunanje lice. Najbolj so te spremembe vidne v središču vasi. Tu je bilo zgrajeno poslopje občinskega odbora, zgrajen veliki zadružni dom in postavljen spomenik borcem in žrtvam NOB. V vasi kmalu že ne bo starih, s slamo kritih dimnic, ker so jih že ali jih pa še bodo zamenjale svetle, zidane hiše. V desetih letih svobode je bilo pozidanih 38 stanovanjskih hiš in poleg tega še 11 gospodarskih poslopij ali drugih prizidav. Denar in ostala sredstva za te gradnje so si ljudje zaslužili doma in nobenemu ni bilo potrebno iti v tujino, kakor se je to dogajalo v stari Jugoslaviji.
Vse to je bilo mogoče zgraditi le zaradi zboljšanega načina gospodarjenja. Kmetje že izbirajo semena za posevke, kupujejo umetna gnojila, uničujejo rastlinske škodljivce in v vedno večji meri se pojavljajo stroji, ki omogočajo boljšo in hitrejšo obdelavo. Tudi travniki, ki prej niso uživali nobene posebne pozornosti, postajajo predmet velike skrbi, saj brez njih ni mogoč uspešen razvoj živinoreje, ki je največji vir dohodkov. S selekcijo skrbijo za boljšo živino in zato tudi mlečne zbiralnice iz leta v leto dobivajo več mleka. Precej zanemarjeno pa je sadjarstvo; tega je delno kriva KZ. ki ni skrbela za uničevanje ameriškega kaparja.
Vzporedno z gospodarskim razvojem je tekel tudi kulturni razvoj vasi. Poleg osnovne šole je vas dobila nižjo gimnazijo, ki je že lani poslala nekaj učencev v višje šole, letos se je pa za strokovno šolanje odločila skoraj polovica učencev IV. razreda. Ljud-
(Nadaljevanje na 8. strani)
POMURSKI VESTNIK, 7. julija 1955
7
Košček prekmurskega
partizanstva
Ferdo Godina:
Skrb, ki ga je med vojno posvečal CK KPS Prekmurju, je bila taka, kakršna je bila skrb za vse ostale pokrajine. Tako se je v letu 1941 gibanje tu razvijalo z isto žilavostjo in nepopustljivostjo, kakor se je razvijalo drugje. In če je po Kovačevi smrti borba upadla, je bilo gibanje, ki je povezovalo leta 1941—1945, tudi dragoceno, ker se je vršilo pod težkimi okoliščinami.
Obudil bi rad nekaj spominov na iste čase in na ljudi, ki so pripomogli, da je predvsem proti koncu
vojne v Prekmurju osvobodilno gibanje spet oživelo. Seveda tega gibanja ne moremo niti politično niti vojaško primerjati gibanju na Štajerskem ali celo v Beli krajini, pa vendar je bilo za Prekmurje silno pomembno, kajti val narodnoosvobodilne borbe, ki je pljusknil sem čez Dravo in Muro, je vlival prekmurskemu ljudstvu v tistih najstrašnejših časih vero v osvoboditev.
Zopet nazaj v Prekmurje sem bil poslan že leta 1942 v jeseni. Toda že v Zg. Kašlju pri Ljubljani sem bil ranjen in sem tisto pot moral opustiti.
Drugič sem šel v Prekmurje maja 1943. Bil sem prideljen tistemu delu Glavnega štaba NOV, ki se je skušal s Šercerjevo in Cankarjevo brigado pri Litiji prebiti čez Savo in iti na Štajersko. Jaz bi nadaljeval pot naprej v Prekmurje. Nemci pa so skoncentrirali ob Savi vojaštvo iz Celovca, Maribora in drugih krajev in so brigadam prehod čez Savo preprečili. Jeseni 1944 pa sem bil v Prekmurje poslan tretjič.
Predn sem šel iz Bele krajine, me je poklical na točko 20 na Rogu Boris Kraigher in mi dal podrobna navodila za nologo, ki mi jo je poveril CK. Priti je bilo treba v Prekmurje, tam postavljati organizacijo OF, oblast po osvoboditvi prevzeti, o svojem delu pa sproti poročati po radio oddajni postaji, ki mi jo je dal s seboj Glavni štab NOV. Bil sem poslal v Prekmurje kot član Okrožnega komiteta KPS za Ljutomer in med potjo naj bi se s komitetom skušal povezati. Prekmurje je takrat in vse do osvoboditve organizacijsko spadalo k ljutomerskemu okrožju.
K skupini, ki je šla z menoj, je Glavni štab pridelil takrat še dijaka Frančeka Mirtiča kot šifrerja, Bora kot radiotelegrafista in še devet partizanov, po večini rudarjev iz Trbovelj, ki bi radiooddajno postajo nosili. Slučajno sem še srečal pod Rogom v Starih žagah mladega Ivana Žuniča-Radovana, doma iz Črenšovec, ki je pravkar prišel iz bolnišnice iz Roga. Bil je komisar enega izmed bataljonov v Cankarjevi brigadi, že poročnik in težko ranjen. Pravkar se je za silo pozdravil. Takratnega komisarja GŠ NOV Borisa Kidriča sem prosil še za Radovana.
Tako se nas je trinjast ljudi odpravilo na pot. Partizani, ki so nosili postajo, so izredno mnogo trpeli. Tehtala je sama, brez nogač in ročnega dinama, nad petindvajset kilogramov. Poleg nje so morali seveda nositi še vsak svoje orožje in drugo potrebno opremo. Z veliko ljubeznijo so prenašali ta dragoceni zaklad in nanj so se navezali kakor deca.
Poleg teh težav smo bili seveda od Roga do Prekmurja izpostavljeni mnogim nevarnostim. Saj smo prekoračili reke, državne meje in prelezli mnogo hribov. In že prvo noč, ko smo prekoračili Krko in prišli v operacijsko območje Dolenjskega odreda pri Trebnjem, bi že lahko našli tam smrt. Za isto noč so namreč pripravljali Beli in Nemci napad na Dolenjski odred, pa je odred v zadnjem hipu ujel špijona, ki se je že tri dni mudil v edinici. Tako nam je bila tu sreča naklonjena.
Prekoračili smo Savo, nato smo prišli v Savinjsko dolino, kjer smo že srečavali ranjene, ki so se vračali od Drave, kjer so nameravali v Slovenske gorice. A kje je še Mura in Prekmurje! Mnogi po edinicah, skozi katere smo šli, so mi po osvoboditvi povedali, da so se takrat od nas za vedno poslavljali. No, pa mi smo z upanjem v srcu nadaljevali pot proti Halozam.
Vsak dan ali vsak drugi dan smo pošiljali na Rog poročila. In ne samo poročila. Z Rogom smo se
celo lahko razgovarjali.
In neko oblačno a toplo decembrsko noč so nas kurirji nekje pod Ptujem prepeljali čez Dravo. Nesrečo pa smo v Halozah le imeli. Z Rogom nismo zadnji dan mogli dobiti zveze, da bi sporočili, da se podnevi ne bomo mogli več oglašati. Klicati bomo morali samo ponoči, kajti prihajali smo na ozemlje, kjer je bilo polno vojaštva in kjer so se že topovi s fronte razločno slišali. V radiooddajni postaji so se že tu pojavljale motnje, mogoče za-
radi vlage, mogoče pa zaradi pretresov. katerih aparata nismo mogli očuvati.
In ta skrb, kako poslati to sporočilo na Rog, ni bila brez podlage. Imeli smo s tem mnogo sitnosti, ko smo pri Štrigovi prekoračili madžarsko mejo. Anteno smo morali pri belem dnevu nositi, na drevo in sreča je bila za nas, da so nas vsi, ki so nas videli, imeli za Nemce. Nihče si namreč ni mogel misliti, da bi naenkrat partizani tu sredi med Nemci in Madžari plezali po drevesih in po strehah. Tega ni nihče slutil. Še najmanj pa madžarski žandarji. No. pa se vse uredilo. Oglasili smo se tudi iz Štrigove.
Ko je bilo to urejeno, je bil pri
Štrigovi sklican nekak majhen zbor aktivistov in sodelavcev OF, na katerega je prišlo okrog dvajset ljudi. Bilo je to v hiši pod graščino Rubadje. Ljudje so nas z otroško radostjo sprejemali. Sklenjeno je bilo, naj se nemudoma začne z ustanavljanjem OF odborov od Razkrižja in Gibine tja do Bolfenka in Središča ob Dravi. Z veseljem smo tu videli kaka naklonjenost je vladala do narodnoosvobodilne borbe. Ti ljudje so šli potem na delo in šele mnoge aretacije so zavirale politično delo v tem kraju.
Žal, da nam je tu skoraj na cilju resno začela nagajati radiopostaja. Po tolikem trpljenju ljudi, ki
so jo nosili in jo čuvali, nam je sicer uspelo spraviti jo v Prekmurje, toda tam nam ni hotela več služiti.
Ko smo prišli proti koncu decembra 1944 čez Muro, je bila v Prekmurju že skupina aktivistov iz Štajerske, ki so prišli sem tudi v decembru. Ustanovljena je bila že partizanska četa. V začetku januarja 1945 je imelo vodstvo obeh skupin, ki sta se spojili sedaj seveda v eno, sestanek v Turnišču. Ocenili smo položaj v Prekmurju kot ugoden za politično delo. Nacistični stroj je sicer razpadal, vendar tu neposredno za fronto ni  popustil. Nasprotno, z našo prisotnostjo je začel rasti. Vesti velikih zmag narodno osvobodilne vojske so prihajale sem čez Muro. Mnogo fantov, ki so se skrivali, bi šli v partizane, če bi mogli. Bele garde ni bilo čutiti. Bivša jugoslovanska politika Jerič in Klar sta hodila vsak po svoji poti, ki sta se nekje, niti ne daleč, stikali. Jerič iz previdnosti OF ni nasprotoval, njej naklonjen pa ni bil niti na videz, saj je vedel, da se bo treba v kratkem času s prihajajočo ljudsko oblastjo spoprijeti. Klar pa je bil v Lendavi madžarski vojaški zdravnik in je tako svojo žalostno politično vlogo s tem tudi primerno končal. Proti sebi smo imeli predvsem v dolnjem Prekmurju le okupatorja, če ne omenim posameznih izdajalcev in nekaterih fanatičnih birojev.
Na istem sestanku v Turnišču smo se odločili za sledečo razdelitev dela. Četa naj bi operirala na Goričkem (prodrla je celo v Porabje), Atena naj ostane na političnem delu v predelu okrog Turnišča, jaz pa naj bi šel v obmurske vasi in bi naj poleg političnega dela še skušal vzdrževati zvezo čez Muro. Ta razdelitev dela je ostala taka do osvoboditve. Franček Mirtič je šel v četo in je postal pozneje njen sposoben komisar; ves neugnan, borbe in žilav pa je v obmurskih vaseh že delal Žunič-Radovan. Usta-
novil je vrsto vaških odborov OF, med drugimi tudi odbor OF v Polani, v Copekovem mlinu. Praske je imel z madžarskimi žandarji, med njimi prav hudo v Žižkih. Odbori, ki sem jih obiskoval po vaseh, so bili za tisti kratek čas dovolj agilni in dovolj trdni. Nastala je politična razgibanost tudi v tem predelu Prekmurja, na katero je okupator seveda takoj reagiral. Tu je začel s taktiko, ki nam je delo precej otežkočala. Ponoči je namreč zasedla vojska to ali ono vas in se potem drugo ali tretjo noč spet umaknila, da nismo nikoli vedeli, kam lahko pridemo. Tako sva nekoč s Tompovim Štefom padla v
zasedo pri Polanskem križu. Kurir Rajnar, doma iz Razkrižja, je zašel v Črenšovcih med madžarske vojake, ki jim je bilo tesno na nekem dvorišču in se je komaj prebil na cesto.
Vendar je naše delo le napredovalo. Sestanki, ki so bili v tistih časih ljudem toliko potrebni, so se vršili. Snovale so se vaške čete s
poveljniki. V zidanem mlinu v Veliki Polani na Črncu je bil množični sestanek, pravo malo zborovanje. Okupator je začel besneti. Tako so v Mali Polani brez vsakega formalnega sodnega postopka
žandarji ustrelili dva fanta — Štefana Pršo in Štefana Raščana ter očeta štirih otrok Ignaca Žalika. V Žižkih so ustrelili sredi vasi pri belem dnevu Čuriča, na Bistrici pa po strašnem mučenju Maučeca. Nekoliko prej je v Bistrici tudi padel vojaški referent ljutomerskega okrožja kapetan Mohor.
Ob tej priliki bi rad omenil nekatere ljudi — žal vseh zaradi prostora ne morem — ki so nam prav posebno pomagali ali pa so sami posegali v borbo in to v tistih časih, ko je bil res sleherni človek za nas zelo dragocen. Prava partizanska družina so bili Vukovi iz Trnja, dobra in junaška je bila Tompova mati, ki ji je bil mož v Dachavu, en sin partizan, ostala deca pa vsi aktivni, dalje Törnar Martin iz Male Polane, Kelenčeva Kata iz Bistrice in dobri Hancovi ljudje iz Trnja in še mnogo drugih.
Tako smo le uspeli s tistim delom v Prekmurju v mesecih pred osvoboditvijo, da se je ljudska oblast po osvoboditvi lahko takoj postavila. Osnovali smo namreč okrajna komiteta KPS in okrajna odbora OF v Murski Soboti (sekretar podpisani) in v Lendavi (sekretar Atena). Politično življenje je v glavnem steklo, ko je prišla v Prekmurje vladna delegacija iz Beograda. Delo je teklo čeprav v senci topovskih krogel, kajti na Muri je še stala fronta. Z naglico se je takrat organizirala Prekmurska brigada. In vse do popolne kapiatulacije Nemčije je izhajal v Murski Soboti ponovno oživljeni »Novi čas« kot dnevnik, ki se je pozneje preselil v Maribor. Toda vse to že presega okvir spominov, ki sem jih nameraval tu napisati.
V začetku aprila 1945, prvi dnevi osvoboditve
v Črenšovcih
Prekmurska dekleta v povorki ob odkritju spomenika Zmage v Murski Soboti — 1945
Skupina porabskih Slovencev — prostovoljcev Jugoslovanske armade v aprilu 1945
Ferdo Godina kot partizan
Prispevek Velike Polane za osvoboditev
Duh Ljudske pravice, ki je začela svojo revolucionarno pot v Veliki Polani, je pustil v tej vasi močne sledove. Leta 1941 so sodelavci Ljudske pravice in njih simpatizerji nikakor niso hoteli podrediti volji okupatorja. Že takoj po zasedbi so polanski mladinci uničevali telefonske naprave na cesti Lendava—Beltinci, odstranili nekaj hitlerjanskih zastav in jih nadomestili s slovenskimi. V juniju 1941 so trosili letake, ki so jih napisali z roko. Zato je vzel okupator Polano takoj na piko. Septembra 1941 so aretirali Ivanko in Nacija Kranjca ter Ignaca Špilaka. Miško Kranjec in Martin Žalik sta se pa pravočasno umaknila.
S tem pa osvobodilno gibanje ni zamrlo. Ljudstvo je bilo z okupatorjem vedno bolj nezadovoljno zaradi narodnostnega zatiranja. Posebno pa je okupator mrzil Polančane, ki so bili v delavskih bataljonih 1943. leta. Teh je bilo dvajset. V te bataljone so jih poklicali zato, ker so se pri ljudskem štetju odločno izjavili za Slovence.
Na mučeniški poti za svobodo pa so padli: Ignac Kranjec v Dachau. Daniel Halas ubit s streli madžarskih žandarjev in vržen v Muro, tik pred osvoboditvijo so pa kot talci padli v Turnišču Ignac Žalik, Štefan Prša in Štefan Magdič. Vas se je oddolžila njihovemu spomina s spomenikom.
V leta 1944 je bilo v Veliki Polani že močno razgibano. Vrstili so se pobegi iz madžarske vojske, begnnci so se pa takoj vključevali v narodnoosvobodilno gibanje (Alojz Žalik in Štefan Tompa), dva mladinca sta pa takoj odšla v Kozjanski odred. Eden od teh. Franc Križmanič, je padel tik pred osvoboditvijo v borbah pri Ljutomeru.
V septembra 1944 je Jože Kramar - Juš formiral Iniciativni odbor OF, 26. XII. pa je bil izvoljen redni odbor OF, ki je imel šest referatov. Ta je delal vse do osvoboditve in potem še do rednih volitev NOO kot organ ljudske oblasti. Kot organizacijsko in revolucionarno najbolj utrjen je pomagal ob osvoboditvi (Velika Polana je bila osvobojena 6. IV. 1945) pri ustanavljanju odborov OF v sosednjih vaseh in pri oblikovanju lendavskega okraja.
K. F.
(Nadaljevanje s 7. strani)
ska knjižnica šteje 350 knjig, vzrasla pa je skoraj nič, prav tako dijaška, ki ima 530 knjig. Vse knjige pa najdejo svoje bralce. IZUD je v zadnjih letih dal povprečno letno štiri igre in s tem ustvaril nekaj sredstev za novi oder, ki je v dvorani Zadružnega doma. Velika pridobitev za vas pa je kino. Ljudsko prosvetno delo pa bi še močneje zaživelo, če bi zanj bilo več razumevanja pri ljudeh, ki imajo odločujočo besedo pri Ob LO in pri KZ. Vsekakor pa bi bilo potrebno v Zadružnem domu odpreti čitalnico in knjižnico. Prostori za to so bili sezidani. Zdaj. ko ima vas tudi elektriko, lahko zaživi v polni meri gospodarsko in kulturno življenje, za kakršno je dala pogoje samo nova, socialistična Jugoslavija. K. F.
JUNIJA 1941
Ena izmed mnogih akcij partizanske četvorke: Ignac Kranjec — Martin Žalik — Jože Špilak — Ignac Špilak
Bilo je pred 14 leti v sredini junija, ko je sabotažno-propagandna četvorka dobila nalog od pokojnega heroja Štefana Kovača, da raztrosi letake v Lendavskih goricah, posebno okrog kapelice in pokopališča. Letaki so pozivali prekmursko ljudstvo v boj proti okupatorju, na neodzivanje v madžarsko vojsko, na sabotažne akcije, na neoddajanje žitaric in drugih prehrambenih potrebščin.
Protiokupatorsko propagando z letaki naj bi opravili na predvečer cerkvenega praznika, ki so ga namenili praznovati drug dan pri kapeli v Lendavi.
V soboto, na predvečer praznika, se je sabotažno-propagandna skupina ob 21. uri zvečer odpravila iz Velike Polane ob potoku Črncu s propagandnim materialom v Lendavo. Skupina je odšla na pot bosa, da je lahko prebredla Ledavo in Kobilski potok, da bi v slučaju srečanja z okupatorjem lažje pobegnila. Skupina je namreč bila brez orožja.
Ko je sabotažno - propagandna skupina prispela v Lendavi do potoka Ledave, je opazila, da se
vzdolž telefonske linije ob Ledavi sprehaja madžarska vojaška patrulja, ki je stražila telefonski vod. Skupina je bila opaženo od okupatorskih vojakov in je morala nehote nadaljevati pot, kajti če hi se vrnila, bi madžarski vojaki gotovo streljali.
Noč je bila lepa in mesečno, tako da smo lahko vse dobro videli kot podnevi. Skupina je prebredla Ledavo in se srečala z madžarsko vojaško patruljo, ki je našo skupino pozdravila z madžarskim »jo eštét« — dober večer. Kakšna misel je vodila madžarske vojake, da naše skupine v tako poznih urah ni zaustavila, je še danes zagonetka.
Propagandisti smo srečno dospeli do kapele in pokopališča, začeli z lepljenjem lepakov na kapelico in pokopališče. Nekaj smo jih tudi raztrosili.
Drugi dan je bila nedelja, lep sončni dan, ko se je okrog kapele in v Lendavskih goricah zbralo precej ljudi, ki so z velikim zanimanjem brali lepake in jih skrbno spravljali v svoje žepe, da bi jih pokazali še drugim doma. Nekako ob 11. uri predpoldne so komaj za izvršeno akcijo izvedeli madžarski orožniki, ki so takoj prišli pojačani z vojaštvom in s svojimi pomagači snemali plakate. Z grožnjo so ljudi preprečevali, da jih niso še nadalje pobirali in čitali. Vsi dohodi so bili močno zastraženi. Preiskali so vsakega količkaj sumljivega moškega. Propagandistov niso odkrili, zato so z velikim ogorčenjem razgnali ljudi.
Madžari so ta prvi podvig organiziranih skupin dobro registrirali. Z njim so prišli na dan ob prvih aretacijah 27. septembra 1941 v gradu v Murski Soboti, ko so imeli tam zaprtih mnogo Prekmurcev. Kljub groznemu mučenju, pa čeprav so imeli zaprte prave ljudi, te akcije niso mogli izsiliti od storilcev.
Takih in podobnih akcij je bilo izvršenih še precej in bi jih bilo tudi potrebno obelodaniti.	I.
Ignac Špilak
Obiščite
Pomurski teden !
8
POMURSKI VESTNIK, 7. jilija 1955
OB DESETI OBLETNICI OSVOBODITVE
JOŽE KUHAR, predsednik ObčLO Martjanci:
KULTURA SI ZANESLJIVO UTIRA POT V SLEHERNO PREKMURSKO VAS
V prvi vrsti merim na vse one velike pridobitve, ki smo jih v Prekmurju dosegli po osvoboditvi z vztrajnim prizadevanjem in delom.
Mar ni prav elektrika znanilec novega in kulturnejšega živlejnjskega utripa na podeželju, obrazovalec naprednejšega mišljenja kmečkih ljudi? V martjanski občini smo lahko z dosežki na tem področju še posebej zadovoljni. Prva faza elektrifikacije je pri kraju. Le v Andrejcih in Krncih še ne svetijo zaradi pomanjkanja žice. Vendar si tudi prebivalci teh krajev obetajo, da se bo njihova sla želja po elektriki kmalu uresničila. Sicer pa so vaščani Martjanc, Sebeborc, Nemčavec, Noršinec, Mlajtinec in Tešanovec svetili že leta 1948 ali pa naslednje leto. V teh krajih skoraj neslišno izvajajo drugo fazo elektrifikacije, ki je za našega prekmurskega človeka prav tako važna kot prva. Novi stroji in motorji na električni pogon vedno bolj zamenjujejo človeške roke pri važnejših kmečkih opravilih (mlačev, rezanje slame, mletje sadja itd.) in v gospodinjstvu (likanje, kuhanje). Tudi število onih občanov, ki so si omislili radioaparate, se vedno bolj množi. Tako naši ljudje že bogato zajemajo iz osrednjega kulturnega studenca. Radio in tisk jim postajata nenadomestljiva prijatelja in svetovalca. Z njuno pomočjo zvedo za domače in svetovne dogodke, prisluhnejo glasbenim in pevskim oddajam, si širijo izobrazbeno obzorje z raznimi predavanji in nasveti.
Zato ni prav nič čudnega, če so ljudje z odprtimi rokami in neprikritim veseljem — v naših vaseh so bili primeri, da so posamezni občani jokali od veselja — sprejemali svojo nevidno pomočnico, ki jim je prinesla solidne temelje za nadaljnje napredovanje v kmetovanju in življenju vobče. Še celo tisti, ki so se sprva z vsemi štirimi otepali te pridobitve (Vučja gomila), so sčasoma sprevideli svojo zmoto in sc naposled vendarle odločili zanjo. Za elektriko so naši ljudje mnogo žrtvovali, bodisi v materialu, delu ali denarnih sredstvih — pač po svoji pripravljenosti in gospodarski možnosti. Elementarna posledica tega je, da je ne bi več za nobeno ceno izpustili iz rok. Skupno prizadevanje jih je še bolj združilo v čvrste kolektive graditeljev, ki hočejo zavestno preobraziti našo vas, in oplemenilo njihovo zavest z novim smislom za družno delo in napredek. Vsakdo, ki živi in dela med našimi ljudmi, bo to lahko potrdil.
Razen elektrike pa je vsaka vas v naši občini dosegla še kakšno drugo otipljivo pridobitev. Zgradili smo okrajno cesto Tešanovci—Vučja Gomila—Fokovci. Naši ljudje so pridno pomagali in s prostovoljnim delom prispevali okrog 2 milijona dinarjev. Gasilske domove so postavili ali pa jih še gradijo v Zgor. Moravcih, Andrejcih in Spodnjih Moravcih. V teh domovih bodo tudi dvorane za kulturne prireditve in sestanke. Dosedaj se v naših vaseh niso imeli kje sestajati. V Tešanovcih se zavzemajo za zadružno kulturni dom, ki jim je nujno potreben, da bodo sadovi dozdajšnjega napredka še bolj popolni. Vas Krnci, ki šteje 28 hišnih številk, je bila dosedaj domala odrezana od sveta. Zavesa pa se je Krnčanom odprla, ko so si s pomočjo ljudskega odbora in sosedov zgradili 5.5 km dolgo občinsko cesto. Občani Martjanec in bližnje soseščine so pridno pomagali tudi pri gradnji občinskega upravnega poslopja, ki že stoji v surovem stanju. V njem bo v bodoče sedež martjanske komune. V predelu proti Gorički se zavzemajo za pomožno pošto; njihove upravičene zahteve bo treba že enkrat upoštevati, saj dobivajo sedaj pošto le dvakrat na teden, kar je zlasti neugodno za one, ki so naročniki na‘šega tiska.
Kmetijstvo, posebno pa še živinoreja, je v prvih letih po osvoboditvi dokaj zaostala spričo obveznih odkupov in podobnih akcij. V zadnjih letih pa se je stanje zelo popravilo. Prav lepe uspehe smo dosegli v boju proti jalovosti krav in živinskim boleznim. S pomočjo strokovnjakov iz Celja se nam je posrečilo, da smo jalovost krav zmanjšali od 40 na 10 odstotkov, kar je v glav-
nem rezultat umetnega osemenjevanja krav, za katerega se naši kmetovalci vedno bolj ogrevajo. Plemenski naraščaj smo izboljšali tudi z dobrimi plemenjaki. Na našem območju imamo precej rodovniške živine, zlasti še v Tešanovcih, Moravcih in Mlajtincih.
Hkrati z gospodarskimi uspehi rase tudi zavest ljudi, ki se sedaj ne zadovoljujejo več z vlogo poslušalcev na sestankih in zborovanjih, marveč tudi sami živahno razpravljajo, predlagajo in kritično ocenjujejo delovanje svojega ljudskega odbora, svetov in množičnih organizacij. V Spodnjih Moravcih so do nedavnega našteli samo 60 članov SZDL, sedaj pa jih že imajo 210. Le tri hiše so še ostale ob strani. Kot nekdanji predsednik KLO in sedanji predsednik občine prav dobro vem, da so nekoč ljudje z nezaupanjem in slabim zanimanjem spremljali delo svojega ljudskega odbora in njegovih članov. Kakšna razlika je med tedaj in danes!?
Živo dojemanje problematike v občini spremljajo tudi razni predlogi, ki jih slišimo odborniki med svojimi volivci. Tako se pri nos večkrat sliši, da bi bilo zelo prav, če bi lahko kmetje dobili tudi dolgoročne kredite (za dobo nekaj let), zlasti še tedaj, če so v stiski ali pa jih je prizadela kakšna nesreča. Tako bi lahko gospodarsko bolj svobodno dihali in ne bi bili več odvisni od tistih, ki imajo denar ali druga sredstva in vežejo svojo pomoč na določene pogoje, ki vsebujejo kali izkoriščanja. Nadalje se zavzemajo za pravičnejšo ureditev zavarovanja delavcev pri zasebnih kmetovalcih. Znano je, da so to večinoma starejši, fizično ali umsko manj sposobni ljudje, pa tudi pohabljenci in mladoletniki, ki nimajo pravega doma ali pa izhajajo iz družin z mnogimi člani. Zanje morajo kmetje plačevati mesečno 2800 din prispevka za socialno zavarovanje, kar pa je občutno preveč, zlasti če upoštevamo, da znaša ta
prispevek za gospodinjske pomočnice v mestih samo 1000 din. Posledica tega je, da kmetje sedaj odklanjajo take delavce, čeprav so jim potrebni pri obdelovanju posestev. Pravična rešitev tega vprašanja bi temu napravila kraj in zadovoljila tako kmetovalce kakor tudi interese noše skupnosti, ki stremi za tem, da bi bil vsak človek pri nas zaposlen v skladu s svojo sposobnostjo. Primere izkoriščanja kmetijskih delavcev — pri nas jih je vedno manj — pa bi bilo treba posebej in strogo obravnavati, kajti naš razvoj sam jih ne prenese več. Večina naših kmetovalcev pa s svojimi delavci dobro ravna in jim tudi v praksi priznava enakopravnost — tako pri skledi in stanovanju, kakor tudi pri drugih pogojih, ki jim omogočajo znosno in še kar dostojno življenje. V interesu le večine pa sem tudi jaz povedal teh nekaj besed.
MARKO GODINA, kmet iz Sred. Bistrice:
Moje razmišljanje o sedanjem in nekdanjem
pridelku
Rad bi z nekaj vrsticami orisal življenje našega pomurskega kmeta in njegovo borbo na domači grudi. Že v začetku moram povedati, da vsak kmet tako ljubi to zemljo, da bi dal zanjo vse. Z živino in z vso družino se muči na njej, gnoji jo s svojim potom, da bi samo čimveč iztisnil iz nje. Zamenjuje semena in še ponoči v skrbi za čimvečji pridelek razmišlja, kje bo kaj posejal.
Mnogo se je kot sezonski delavec mučil v tujini, videl polja v Franciji, Nemčiij in pri tem se je tudi mnogo naučil, vendar mu je pa to zelo malo hasnilo, ker sam ni mogel tako obdelovati zemlje, kot je to videl drugod. Šele v zadnjem času, v zadnjih letih, ko mu je začela pomagati država z raznimi regresi, lahko z uspehom izkorišča, kar se je naučil. Mnogo mu pri napredku pomaga semensko-selekcijska postaja v Beltincih, ki je organizirala več poskusnih semenskih postaj, eno tudi pri nas v Srednji Bistrici. S tem smo kmetje precej pridobili.
Spomnimo se samo pšenice, ki smo jo prej sejali. Imena ji ne vem, pri nas ji pa rečemo »stara pšenica«. Ta nam že pred žetvo dela preglavice: slama je mehka in zato pšenica že zgodaj leži. Zaradi tega ima največkrat izpito zrnje, pri mlačvi pa se še primešajo sneti. Tudi moka je slaba. Zato pa že na naših njivah opažamo nove vrste pšenice. Najbolj znani sta »banatska« in »ukrajinska«, kot jima pri nas navadno pravimo. Žetev je lažja, ker imata obe tršo slamo in zato
tudi nista poležani, pa tudi pridelek je znatno večji.
Tudi pri rži smo pridelek zelo povečali, vendar pa ne za toliko kakor pri pšenici. Zdi se mi, da se za rž premalo zanimata i selekcijska postaja i kmet.
Koruze pa smo najmanj izmenjali. Poskušali smo nova semena, a uspeha ni bilo. Sicer nam pa stara koruza da še kar zadovoljiv pridelek. Tu in tam pa najdemo tudi nove vrste, največkrat banaško zobarico. Ta daje boljši pridelek kot
navadna, samo da v deževnih letih pozno in težko dozori. Ker pa je koruzni pridelek večji kot prej, pa moram povedati, da tega nismo dosegli z novimi semeni, ampak z boljšim delom in gnojenjem.
Najlepši pridelek nam pa daje krompir. Tudi tega sedaj več zraste kot prej. Krompirja najlaže prodamo, zato ga pa tudi največ pridelujemo.
Toliko sem mislil povedati o tem, kako se tudi naš kmet bori za lepše življenje. Mnogi mislijo, da nam je nekoč bilo bolje, a če bi samo malo pogledali, bi videli, da danes več pridelamo kot smo prej.
OUČEK FRANC, Bodonci:
Kmetijsko-gospodarske šole
V	minulem šolskem letu je bilo v Prekmurju ustanovljenih 14 kmetijsko-gospodarskib šol. Njihov namen je bil, da bi doraščajoči mladini nudile tisto znanje, ki ga v šoli ni mogla dobiti. Poleg tega bi pa v veliki meri pripomogle k razvoju kmetijstva.
V	krajih, kjer so predavatelji dobro opravili svojo dolžnost, so šole opravile svoje poslanstvo, Pri organizaciji teh šol so veliko pomagale množične organizacije. Potrebno je bilo mladino prej prepričati o važnosti teh šol, pojasniti ji njen namen. To delo pa ni bilo ravno lahko, vendar pa potrebno, saj opažamo, da tam, kjer niso tako delali, šole tudi niso bile uspešne. Po končanem šolskem letu smo dobili precej mladine s končanim prvim letnikom, a drugega še ni bilo.
Te šole so važne zlasti za dekleta, saj bodo morale kot bodoče gospodinje mnogo več znati kot njihove matere.
Vse kmetijsko-gospodarske šole pa so morale premagovati razne težave: ni bilo primernih prostorov za praktično delo (kuhanje, šivanje itd.), ne drevesnic, kjer bi lahko preizkusili svoje znanje. Največje težave pa so imele tiste šole, ki nimajo v bližini nobenega državnega posestva.
Da bo čimveč mladine v teh šolah, je potrebno, da postanejo obvezne. Pri tem bo potrebno nekoliko spremeniti tudi dosedanji učni program. Tako bodo postale sole popolnejše in bodo lahko mladini tudi več. nudile.
Sličica iz Tešanovec
Sedeli smo pri litrčku klintona v prvi prekmurski mlekarni, ki jo je odprl v tej vasi Franc Povčič pred tridesetimi leti.
Okrog nas krepki možakarji...
Beseda je dala besedo in že smo bili pri obisku sovjetske delegacije v Jugoslaviji. Na obrazih prisotnih je bilo brati veselje spričo politične zmage našega ljudstva in njegovega vodstva. Še več: tem, od sonca ožganim možakarjem, ki so se bili pravkar vrnili z dela na polju, so bile znane mnoge podrobnosti, ki bi ušle vsakemu bežnemu bralcu našega tiska.
Odkod pa veste to — dragi prijatelji?
E, če ne bi imeli doma radio-aparata!
Zgodba o radioaparatih pa se pravzaprav pričenja že leta 1947, ko so v to trdno prekmursko vas prvič privabili elektriko. Najprej so prižgali luči v kmečkih izbah, hlevih in povsod, kamor mora stopiti kmečki človek po opravkih. Potem jih je elektrika neugnano potiskala naprej, da so jo sčasoma vpregli tudi v stroje in druge naprave. In glej: sedaj naštejejo v vasi že 35 radijskih sprejemnikov. 8 električnih motorjev za mlatilnice in druge stroje, na desetine kuhalnikov in likalnikov, ki so v rabi že pri dobri tretjini gospodinj.
Zdaj še samo govore o preslabem loku, ki da ne more hkrati pogastilni, ki bi jo bilo potrebno odpreti v stilni, ki bo bilo potrebno odpreti v vasi — pred vojno so imeli tri — o kulturnem domu, ki ga namenijo postaviti, da bodo lahko že doseženim materialnim dobrinam dodali tudi še duhovne. Vse to je še neizpeta pesem o velikem prizade-
vanju Tešanovčanov, pesem, ki se je že nekoč pričela v Povčičevi mlekarni — glej, tudi o njej je električni motor, ki poganja hladilno napravo, preglušil preteklost — se nadaljevala v elektriki in se končala... kdaj — to pa je še vedno skrivnost, ki jo bodo lahko razvozljali le njeni uresničevalci.
S. K.
ŠTEFAN VEREŠ, upravnik ZP v Prosenjakovcih:
OGLEJTE SI NAŠ PLANTAŽNI
NASAD
Po osvoboditvi je 21 ha obdelovalne zemlje bivše Macenauerjeve grofije pripadlo skladu splošnega ljudskega premoženja. Pridobljena zemlja je bila zelo opuščena in domala popolnoma izčrpana. Ko pa je bil izdan še Zakon o kmetijskem zemljiškem skladu, se je površina sedanjega zadružnega posestva povečala še za 27 ha. Odkupljene parcele pa so tako razkropljene po bližnji okolici — med parcelami zasebnikov — da nam njihovo obdelovanje dela precej preglavic. Obdelovalni stroški so na njih mnogo večji kot na bolj strnjeni graščinski zemlji.
Prevzeli smo zelo slabo zapuščino: kot že rečeno, izčrpano zemljo brez potrebnih gospodarskih stavb in strojev, z malo živine in orodja. Živina se mora stiskati v neprimernih hlevih, gnojničnih jam nimamo,
pa tudi grad se že ruši, tako da v njem ne moremo dati stanovanja niti družinam svojih rednih delavcev. Zato sta gradnja in popravilo najnujnejših objektov najbolj kritičen problem na našem posestvu. Lani smo že najeli dva milijona investicijskega kredita, vendar ga pa nismo mogli izkoristiti, ker še vedno ni rešeno vprašanje lastništva nad posameznimi poslopji.
Smo pa izkoristili nekaj čez 600 tisoč din kredita in kupili plemensko živino. Sedaj že imamo 9 rodovniških krav, dva plemenska bika in enega žrebca. Plemenilna postaja na posestvu dobro vpliva tudi na okolico zasebnih kmetovalcev, ki se po našem vzgledu vse bolj zanimajo za skrbno selekcijo živine — pri nas dokaj udomačene simendolske pasme. Ta vpliv sega tudi na druga področja kmetijstva. Tako naš traktor, v kolikor ga sami ne uporabljamo, posojamo tudi zasebnim kmetovalcem. Se največ pa smo za napredek kmetijstva v naši okolici dosegli s poizkusništvom, ki nam je prineslo prav dobre rezultate.
V gospodarskem letu 1953/54 smo poizkusno sejali pšenico Bankuti. Z dobrim semenjem, pravilno uporabo gnojil in obdelavo zemlje smo je pridelali 29 stotov na hektar. Lepe uspehe smo zabeležili tudi pri drugih sortah. Najvažnejše pri tem pa je, da smo s skrbno obdelavo in gnojenjem precej izboljšali zemljo in jo pripravili do tega, da nam bo v prihodnosti še več dajala. Lani smo na enem ha zemlje uredili tudi plantažni nasad. Posadili smo sto drevesc jablan in sto drevesc breskev. Zemljo za nasad smo rigolali z buldožerjem. Breskve so letos že prvič rodile. Za naše kmetovalce pa bo prav gotovo najbolj zanimivo, če povemo, da smo med vrstami gojili tudi vmesne rastline. Tako nam je krompir dal 240 stotov na hektar. Z izkupičkom za pridelani krompir smo že delno krili stroške obnove, same breskve pa nam bodo dale v par letih toliko plodov, da bo naš trud kmalu popolnoma poplačan. Novi nasad, ki ga je veselje pogledati in je tudi eden najlepših v Pomurju, je za naše posestvo velika pridobitev, saj nam s svojo rentabilnostjo obeta lepe dohodke, okoliškim kmetovalcem pa je zanesljiv kažipot k spoznanju, da sla obnova sadovnjakov in plantažnih nasadov zanje koristna in mnogo obetajoča. V nasadu imamo znane sorte jablan Jonatan in Zlata Parmena in breskve Kraljica vrta, Rana roža, Amzden in Pistoja.
Lani v jeseni smo tudi opravili gnojilne poizkuse, ki so se nam, kakor vse kaže, prav dobro obnesli. Hočemo namreč ugotoviti, katera gnojila se pri pšenici najbolje obnesejo na Goričkem. Trudimo se tudi. da bi izboljšali naše travnike. Nabavili smo že 3 vagone saturacijskega mulja. Z njim bomo dali zemlji potrebno apno.
Na kraju bi povedal samo še to: začetni uspehi gospodarjenja na našem posestvu so še en dokaz več trditvi, da si lahko pri nas na Goričkem največ obetamo od živinoreje in sadjarstva. Seveda le tedaj, če bomo zemljo kar najbolje obdelovali in jo tudi izkoristili, da nam bo v pridelkih povrnila vse tisto, kar bomo njej dali in zânjo žrtvovali.
ŠTEFAN VEREŠ, predsednik KZ Beltinci:
Enajstim sledijo desetine kmetov
Uspehi, ki smo jih že nekaj let dosegali na našem Kmetijskem posestvu v Beltincih z raznimi zelenjadnimi semeni in zdravilnimi zelišči, so nas vzpodbudile, da smo na območju naše Kmetijske zadruge začeli med člani propagirati pridelovanje semen in zdravilnih zelišč. V začetku je bilo zanimanje zelo veliko, odziv pa je bil kljub temu majhen. Le 11 kmetov je posejalo semensko solato za ljubljansko semenarno in peteršilj za Gosad. Z obema podjetjema smo sklenili tudi pismene pogodbe.
To, kar smo dosegli v prvem letu, nas je vse prijetno presenetilo. Naš uspeh je bil kar dvojen: strokovnjaki so izjavili, da še takega semena niso dobili, saj je bilo vse, razen dveh primerkov, sprejeto v prvi razred. Poleg tega pa nam je delo bilo bogato poplačano. Proti pričakovanju smo zaslužili na ar 4000—7000 din. Zato smo bili več kot zadovoljni.
S tem pa je bil led prebit. Nezaupanje je izginilo. Med kmeti v bližnjih vaseh so ti uspehi zbudili živahno razprlavljanje. Tistim enajstim se jih je pridružilo še 85 in sicer iz Beltinec, Melinec, Ižakovec, Dokležovja, Bratonec, Lipovec, Gančan ter iz G. in S. Bistrice. Nekaterih pa v to akcijo nismo mogli vključiti, ker so preoddaljeni in zato ne bi bila možna strokovna kontrola.
Letos smo poleg solate in peteršilja posejali še paradižnik za industrijsko predelavo, majeron, mento, baziliko, kalendalo in kumno.
Naš načrt je, da na območju naše komune organiziramo močno središče za pridelovanje teh semen, saj so za to dani vsi potrebni pogoji. S tem pa bomo pomagali našemu kmetu, ki bo potem v novih in boljših pogojih lahko mnogo več pridelal, izpolnili pa bomo tudi osnovni namen Kmetijske zadruge.
POMURSKI VESTNIK, 7. julija 1955
9
SO NAŠI DELOVNI USPEHI TOLIKŠNI,
JOŽE BRATEC, direktor Tovarne mlečnega prahu v M. Soboti:
ZADOVOLJIVI SMO MI, PRODAJALCI MLEKA IN KUPCI VAŠIH IZDELKOV
Naša tovarna je eden izmed glavnih činiteljev za napredek živinoreje, saj kmetovalcem omogoča, da prodajo čimveč mleka, kar jim prinaša znatne koristi. Za dokaz te misli bi navedel samo dejstvo, da bi letos lahko dobivali že
25.000	litrov mleka, če bi bila tovarna zgrajena vsaj dve leti poprej. Toda v tem času so kmetje začeli rediti več svinj, a goveje živine manj, ker jim ta ni prinašala toliko koristi, kot svinje. Zato je bilo nujno, da smo zgradili tovarno, katere osnovna surovina je mleko. Sedaj je ena prvih nalog, da določimo redne cene za poletje in za zimski čas. Če bomo te cene zagarantirali, bo tudi vsak kmet zainteresiran, da proda čimveč mleka.
V našem interesu je tudi, da poživimo razvoj živinoreje. Nabaviti bi morali dobre plemenske bike, ker bi tako izboljšali pasmo in povečali molznost krav. Toda finančna sredstva nam tega še ne dovoljujejo. Letos smo samo skromno nagradili trinajst dobrih živinorejcev.
Lega tovarne je z ozirom na surovine zelo ugodna. Od kmetijskih gospodarstev in kmetovalcev odkupimo dnevno okoli 16.000 litrov mleka. Zanimivo pa je, da ta količina raste od meseca do meseca. V letošnjem juniju smo za 262 odstotkov odkupili več mleka, kot pa v lanskem. Mleko je pa tudi zelo dobre kakovosti, saj je v njem povprečno 3,7—3,8 odst. maščobe. Primeri navodenja so redki. Pogosteje pa se dogaja, da prodajalci zlijejo večerno in jutranje mleko v isto posodo. Posledica tega je. da se skisa vse mleko v posodi. Precej dela pa nas še čaka v boju za čistočo.
Dnevno predelamo največ do
20.000	litrov mleka, pri polni zmogljivosti pa bi lahko predelali tudi
25.000	litrov mleka. Pri predelavi dobimo iz 10 kg 1 kg mleka v prahu. Poleg tega še pridobivamo čajno maslo, v Šalovcih pa tudi sir. Ko pa bomo imeli potrebne stroje in naprave, pa bomo tudi iz Šalovec,
kjer dnevno predelamo okrog 1200 litrov mleka, vozili mleko v M. Soboto, po potrebi pa temkaj izdelovali tudi sir.
O kakovosti naših izdelkov pa le to: vse, kar izdelamo, tudi prodamo. Povsod imajo o naših izdelkih najboljše mnenje. Največ naših proizvodov porabita Srbija in Hrvatska, kupujejo jih pa razna grosistična podjetja, ustanove in tovarne čokolade.
Velika ovira za nas je embalaža, saj morajo potrošniki pri enem kilogramu naših izdelkov plačati najmanj 13 din za embalažo, pri nakupu pol-kilogramskih paketičev pa celo 19 din. Potrebno embalažo pa tudi težko dobimo.
Kljub tem težkočam, s katerimi se borimo pravzaprav vsi, so zadovoljni in prodajalci mleka i kupci izdelkov. Med oddajalci in podjetjem ni nobenih spornih vprašanj, če se pa pojavijo, jih pa z dobro voljo takoj rešimo, saj so v našem upravnem odboru tudi živinorejci. Skoraj vsak dan pa nas obiščejo zadružniki in živinorejci, si ogledujejo tovarno in se seznanjajo s proizvodnjo. Vsi pa so zadovoljni z mlekarno in jih tudi popolnoma zaupajo, kar pa za nas veliko pomeni.
Posebno laskavo priznanje nam je dal zastopnik FAO g. Me Clemont. Izjavil je, da je naša tovarna najboljša med tovrstnimi tovarnami v Jugoslaviji. Ogledal si je tudi razna zadružna posestva in odjemalnice. S čistočo je bil zadovoljen, najbolj v Beltincih. Le v nekaj primerih se je to zadovoljstvo skalilo.
Ob koncu še moram nekaj spregovoriti o odkupu, še posebej pa o težnji, ki ni nova, namreč, da bi naj mleko odkupovale zadruge. Mi se s steni popolnoma strinjamo in smo pripravljeni na kakršenkoli način pomagati živinorejcem, saj njihov napredek koristi tudi nam. Bojimo se pa, da zadruge ne bi bile zmožne redno plačevati mleko. Poleg tega pa so redkokje primerni prostori, zato bomo morali poskrbeti za bolje urejene zbiralnice. Poskusili pa bomo odkupovati mleko po nekaterih večjih zadrugah, če pa se bo to obneslo, pa tudi po ostalih.
Premalo pa nam pomagajo razni mlečni kontrolorji in kmetijski strokovnjaki v zadrugah, ki bi morali kmetovalce večkrat opozarjati na potrebno čistočo in tudi voditi računa o tem, kakšno mleko ljudje prodajajo.
Štefan Šebek, živinorejec iz Šalovec:
Najmanj dve glavi živine več
na gospodarstvo
Odkar imamo v našem okolišu plemenilno postajo, se je tudi živinorejcem marsikaj obrnilo na bolje. Začeli smo uvajati rodovnik za dobro plemensko živino. Rezultat teh prizadevanj bo prav gotovo čedalje bolj otipljiv in se bo odražal predvsem v dobrem potomstvu, kajti z umetnim osemenjevanjem odvračamo jalovost pri kravah in se uspešno zoperstavljamo tudi drugim boleznim, ki se lahko vgnezdijo v kravjem telesu pri naravni oploditvi.
Vendar se samo s tem ne da doseči bistvenih izboljšav in napredka v živinoreji. Vsak živinorejec bi se moral tudi na domačem dvorišču vztrajno prizadevati, da bo dobro izpeljal vse tisto, kar ga bo privedlo do tega, da bo redil več kakovostno boljše živine. Koliko gnojnice, tega dragocenega gnojila, gre pri nas v nič! Sicer se zelo nerad
hvalim, vendar pa našim kmetovalcem dobrohotno priporočam, naj se potrudijo in zajamejo gnojnico v dobro urejenih gnojničnih jamah. Če spomladi z gnojnico polijemo travnike, nam tam zrase enkrat večja trava. Meni se je to že posrečilo in sem z rezultatom zelo zadovoljen: saj lahko že oko neveščaka loči moje travnike od drugih. Gnojnica pa je dobro gnojilo tudi za druge poljske in vrtne rastline. Prav tako je važno, da si dobro uredimo gnojišča in si v okviru svojih gospodarskih možnosti postavimo odgovarjajoče silose. V silosih pripravljena in shranjena krma je posebno dobrodošla kravam, ki dajejo potem mnogo več mleka kot sicer. Morali pa se bomo tudi bolj truditi, da bomo sploh izboljšali naše travnike in dali zemlji tiste snovi, ki ji primanjkujejo. Merim predvsem na apno, ki ga lahko damo zemlji s skrbno opravljeno kalcifikacijo. Vsakdo, ki hoče biti količkaj napreden živinorejec, se namreč mora zavedati starega in resničnega ljudskega rekla: krava doji pri gobcu!
Kot kmetovalec, ki spremlja vse novosti in ukrepe za izboljšanje živinoreje in sploh kmetijstva, moram reči, da bi lahko pri nas enkrat hitreje napredovali, če bi se kmetovalci bolj odločno zavzeli za svoje strokovno izobraževanje — bodisi v svojih kmetijskih šolah, s pomočjo strokovnih knjig, raznovrstnimi predavanji in izmenjavo medsebojnih izkušenj. Kdor namreč misli, da pri nas na Goričkem ni moči doseči pomembnejših rezultatov v živinoreji, je na zgrešeni poti. Izkušnje, ki sem jih pridobil pri dosedanjem kmetovanju, mi namreč kažejo, da bi lahko z uresničenjem vsega tistega, kar sem že zgoraj povedal v sicer skromnem obsegu, vsako kmečko gospodarstvo redilo najmanj dve glavi goveje živine več kot pa jih ima sedaj. In kaj bi to pomenilo za naš okoliš in vse Pomurje — o tem si lahko napravi računico vsak kmetovalec, ki mu je kaj do tega, da bi pri nas tudi v živinoreji kar najbolj zlezli na zeleno vejo.
Podrobnosti
iz živinorejske razstave
Na živinorejski prireditvi v okviru 1. Pomurskega tedna je bilo razstavljenih 11 bikov, 120 krav, 74 telic in 12 bikcev.
Med razstavljenimi biki je bil najboljši Petro, last KZ Križevci pri Ljutomeru. Ta bik predstavlja gospodarski tip živali, je skladnih telesnih oblik in sploh lepega telesa. Razstavljenih je bilo tudi 13 njegovih potomcev, pri katerih je videti, da ta bik dobro prenaša svoje lastnosti na potomstvo. Zato je bil tudi ocenjen v I. razred.
Enakovreden temu biku je bil bik Gerold, ki ga uporablja Veterinarski zavod v M. Soboti za umetno osemenjevanje krav. Tudi ta bik predstavlja gospodarski tip in odgovarja našemu rejskemu smotru. Tudi pri njegovem potomstvu je videti, da ima dobre lastnosti svojega očeta: to je še posebno očitno pri lepih telicah, ki kažejo vse znake, da bodo dobre molznice.
Najbolje ocenjena krava je bila Mica R 641. last tov. Franca Šiftarja iz Brezovec. Ona je v dveletnem povprečju dala 3666, leta 1954 pa celo 4125 kg mleka. Po telesnih oblikah in po tipu predstavlja zaželjeno žival. Zato je dobila prvo oceno.
Najboljša telico je bila Teda, stara dve leti, last Kolomana Benkiča iz Pužavec. Po poreklu je potomka krave, ki je dala 3421 kilogramov mleka, in bika Gerolda. Tudi po tipu in telesnih oblikah predstavlja zaželjeno žival.
Prve najboljše razstavljene živali so bile nagrajene z venci, razen tega pa so rejci dobili tudi diplome. Med najboljše razstavljalce je bilo tokrat razdeljenih 36 diplom in za 1 milijon din denarnih nagrad. T. T.
Janko Močnik, vet. tehnik. Veterinarski zavod, M. Sobota:
Kmalu bo umetno osemenjevanje krav zajelo
vso Pomurje
Trije so glavni smotri ali prednosti, ki jih hoče naš zavod doseči z umetnim osemenjevanjem živine v Pomurju, namreč — omejiti jalovost krav na minimum, izboljšati kakovost živine in bolj racionalno izkoristiti zmogljivost plemenskih bikov.
Že dosedanji rezultati v boju proti jalovosti so kaj prepričljiv, saj se nam je posrečilo, da smo v okoliših, v katerih umetno osemenjujemo krave, znižali odstotek ja-
lovosti od 35 na 15 odstotkov. To je približnosten pokazatelj.
V Prekmurju imamo 20 postaj za umetno osemnjevanje v večjih krajih, razen tega pa semenje od naših bikov pošiljamo tudi podobnim ustanovam v Lendavi, pri Lenartu v Slov. goricah, Mariboru. Križevcih pri Ljutomeru in v zadnjem času tudi v Apačah. V nekaterih krajih smo dosegli naravnost zavidljiv uspeh, saj se je obrejilo 95 odst. umetno osemenjenih krav. Povpreček brejosti krav v vsem okolišu pa je 85 odstoten. Seme daje devet iz Avstrije uvoženih bikov in en Švicar, plemenjaki, za katere dobro znano, da so potomci dobrih mlekaric in sploh staršev z odličnimi lastnostmi, katere sedaj pri nas prenašajo na svoje potomstvo. Po zatrdilih kmetijskih strokovnjakov že sedaj namolzejo od krav, ki so potomke našega bika Aigerja, okrog 500 kg mleka več kot običajno. Taki rezultati pa bodo kmalu znani tudi za druge bike, katerih potomke že doraščajo in bodo kmalu začele teliti.
Prednost imamo tudi v izkoriščanju zmogljivosti bikov. Znano je, da lahko plemenjak normalno oplodi na leto le okrog 100 krav, medtem ko nam bik. ki ga redimo pri nas, da letno toliko semena, da lahko z njim umetno oplodimo okrog 2000 krav.
Za umetno osemenjevanje je iz leta v leto večje zanimanje v naši pokrajini. O tem nas bodo še morda najbolj prepričali statistični podatki, ki povedo, da smo leta 1952 umetno oplodili 618, leta 1953 — 2231, leta 1954 — 4867 krav, dočim jih nameravamo letos oploditi 7000. Če tem številkam prištejemo še tiste krave, ki so bile umetno oplojene s semenjem naših bikov izven
Prekmurja, potem lahko smelo rečemo, da je naš zavod vse do letos prispeval sem za 10.000 krav, kar je prav gotovo številka, ob kateri se je vredno ustaviti.
Posebno v zadnjih letih smo priče velikemu porastu zanimanja za umetno osemenjevanje v Pomurju. Po časopisju, na množičnih sestankih. zborih volivcev in v vsakodnevnih razgovorih izražajo kmečki ljudje svoje želje, da bi tudi njihov kraj dobil osemenjevalno postajo. Tako razpoloženje in zaupanje je za nas vzpodbudno in hvalevredno. Saj imamo celo kmete, ki so po 15 km daleč gonili svoje jalove krave na zdravljenje. Na žalost pa dosedaj nismo bili dorasli potrebam in razpoloženju na podeželju. Pri roki nismo imeli dobrih prevoznih sredstev, zato tudi nismo mogli odpreti postaj v tistih krajih, katerim so te ustanove potrebne in si jih prebivalci tudi želijo imeti. Vse pa kaže, da se nam bo tudi v tem pogledu kmalu obrnilo na bolje. Ko bomo dobili obljubljeni terenski avtomobil, bomo lahko do kraja uresničili svoj temeljni načrt: razširiti mrežo osemenjevalnih postaj po Dolinskem vse tja do Lendave, na Ravenskem vse tja do Tišine in po Gorički, od Šalove pa tja do Cankove. Nadejamo se, da bo marsikateri kraj na tem območju deležen te pridobitve. Tako bomo, čeprav postopoma in v skladu z našimi možnostmi, zadostili željam mnogim kmetovalcev. To pa bo hkrati tudi zadoščenje za nas, ki delamo v zavodu.
ALOJZ ŽALIK, predsednik Okrajne obrtne zbornice:
STORILNOST V OBRTNIH OBRATIH JE PORASLA
V	Prekmurju smo zadnja leta priče upadanju števila obrtnih obratov. Vzrokov za ta pojav je več. Omejil se bom le na nekatere, po mojem mnenju bistvene vzroke, ki več ali manj neugodno vplivajo na razvoj obrtništva in njegovo proizvodnjo.
Nekatere obrti (čevljarstvo, krojaštvo itd.) so izpostavljene ostri konkurenci industrijskih podjetij in zaradi tega še komaj životarijo, pa čeprav so njihovi izdelki boljši kot industrijski, zaradi tega pa tudi dražji. Nekatere stroke so spričo tega navezane samo še na razne uslužnostne storitve. Nekatere stroke, predvsem kovinska in lesna, imajo težave tudi pri nabavljanju surovin in materiala. Pri tem je res nekaj objektivnih težav, prav tako pa je tudi res, da je naša trgovina premalo gibčna, kadar je treba zadovoljiti obrtništvo. Tudi pri nas so že bili primeri, da so trgovine rajši držale material v skladiščih, kakor pa da bi ga dale na trg — našim obrtnikom.
V	socialističnih obrtnih obratih pa je plačni sistem vse premalo vzpodbujajoč in stimulativen, zato se dogaja, da jih zapuščajo dobri strokovni delavci in rajši odhajajo v industrijo, kjer za svoje delo, ki je večkrat mnogo slabše opravljeno kot v obrtnem obratu, dobijo pre-
cej večje plačilo. Naj navedem samo en primer. Neki pomočnik je zapustil obrtni obrat, kjer je dobival 32 din urne plače, in se preselil k podjetju Nafte. Pri tem podjetju dobi na uro 46 din, razen tega pa njegovo sedanje delo ne terja od njega toliko strokovnih sposobnosti in veščin.
Delovni kolektivi socialističnih obrtnih obratov so v zadnjih letih pokazali visoko moralo, da so lahko prebrodili v njihovem poslovanju se porajajoče težave in vzdržali v konkurenčnem boju. Pokazali so morali pravo ljubezen do svojega poklicnega dela. Rezultat tega prizadevanja je večja storilnost, ki se očituje v večini obrtnih obratov. Kajti če bi ostali pri storilnosti, ki smo jo imeli pred osmimi leti. bi se potrošniki spričo nedostopnih cen ne mogli dokopati do potrebnih obrtniških izdelkov in uslug. Vzemimo za primer srednje dobro pohištvo za spalnico. Pred osmimi leti je izdelava tega pohištva terjala od 500 do 600 delovnih ur, sedaj pa vložimo v njega povprečno le okrog 400 delovnih ur. To so brez dvoma otipljivi dokazi večjih izkušenj in pridnega dela, ki se blagodejno odraža tudi v cenah posameznih izdelkov, ki bi bili sedaj neprimerno dražji, če bi ostali na ravni storilnosti pred osmimi leti.
Tudi glede plačevanja prometnega davka imamo pomisleke — vsaj v nekaterih obrtih. Ali je na primer smiselno, da morajo mlinarji ob Muri (razumljivo oni, ki imajo naprave za proizvodnjo olja) plačati od vsakega litra olja 60 din prometnega davka? Posledica tega je, da kmetje ne vozijo več svojih oljaric v te mline, marveč rajši olje iztiskajo doma v zelo primitivnih napravah. Pri tem nastaja precejšnja gospodarska škoda, saj ostane ponavadi v pogačah še okrog 50 odst. olja, torej mnogo več kot v mlinih ali oljarnah.
Vsa ta nasprotja in težave bo treba čimprej izgladiti z zakonskimi predpisi in primernimi ukrepi. Mnogo si obetamo od pavšalnega obdavčenja obrtnih obratov. V tem primeru bo določenemu kolektivu točno znano, koliko je dolžan odriniti skupnosti. V skladu s svojimi obveznostmi si bo lahko uredil tudi notranje poslovanje in se rešil togih administrativnih vezi, ki so dosedaj večkrat obremenjevale proizvodne stroške in hromile rentabilnost obrata. Saj smo imeli dosedaj že primer, da so v nekem obratu z 10 delavci znašali administrativni stroški na enega delavca nič manj kot 30.000 din na leto.
Za našo obrt. a za socialistične obrtne obrate pasebej pa se bodo morali bolj zanimati tudi ljudski odbori bodočih večjih občin. Težiti bodo morali predvsem za tem, da bodo ustanavljali nove obrtne obrate in izpopolnjevali že obstoječe, predvsem take obrate, ki so ljudem najbolj potrebni in imajo vse pogoje za rentabilnost. V nje vložene investicije se jim bodo kmalu povrnile v taki ali drugi obliki, največ pa seveda v prispevku teh obratov za njihove proračune. Tudi v tem se bo zrcalilo njihovo pravo prizadevanje za izboljšanje življenjskega standarda na območju določene občine.
In naposled: za problematiko v obrtništvu se bo moral mnogo bolj zanimati tudi Zbor proizvajalcev pri OLO, o njej razpravljati in iskati ustrezne rešitve. Zdi se nam, da je dosedaj v tem pogledu vse premalo storil.
NA ZININEM VRTU POSTATI JE LEPO . . .
Tudi v gospodinjstvu je potrebno načrtno delo — tako nekako mi je ob obisku povedala Zina Kereceva iz Šalovec. In kmalu sem se lahko na svoje oči prepričal, da je res tako; že po notranji ureditvi kuhinje, kamor me je bila povabila, sem spoznal, da sem gost pri dobri gospodinji. Od vsepovsod, tudi z najmanjšega in manj pomembnega predmeta veje neka domačnost, ki je vabljiva za prišleka.
Prve dobre vtise pa je dopolnila še Zina sama, ko mi je pripovedovala o svojem vzornem vrtu. Pa še kakšen vrt ima — z gredami, ki so polne nežnih cvetlic, zelenjave, sočivja . . . Zina ga skrbno obdeluje, čeprav ji vzame gospodinjstvo mnogo časa. Kako tudi ne bi, ko pa je mati dveh živahnih otročičkov!
»Čeprav delujem tudi v raznih množičnih organizacijah,« mi je nekam zaupno začela pripovedovati o svojem vrtnarstvu, »še vedno najdem dovolj časa za moj vrt. Tudi to je delo, ki bi se ga morala z vso ljubeznijo oprijeti sleherna pomurska žena. Saj je hrana v naših kmečkih hramih še
vse preveč enostavna in enolična; uživamo premalo zelenjave, sočivja in sadja — skratka onih dobrin, ki so bogate na vitaminih, teh za pravilno rast in zdravje človeka tako zelo potrebnih sestavin.«
Zina je med prvimi borkami za napredek vrtnarstva v Pomurju. O tem bi se prav gotovo prepričali, če bi vas enkrat popeljala med svoje lepo urejene grede; na njih rasto vsemogoče zelenjadne rastline — od peteršilja, jagod pa do rdečega zelja — katerim delajo družbo in dajejo vrtu poseben čar pisane rože. Morda boste dejali: kaj bomo z rožami, saj nam ne morejo prinesti kdove kakšnih koristi! Zina misli seveda drugače. Rože ne prinašajo le posebno privlačnost in domačnost kmečkim izbam in hramom, marveč vržejo tudi denar, če jih pošljemo na trg. Tudi na tem področju še nismo izkoristili vseh možnosti, ki se nam ponujejajo. Če bi našli dobra tržišča, bi tudi pridelovanje rož lahko prineslo potrebna sredstva marsikateri pomurski gospodinji in ženi.
Še morda najbolj prepričljiv nspeh na-
še znanke pa je v tem, da se po Goričkem številčno vedno bolj množe lepo urejeni vrtovi, ali kakor je ona sama povedala: mali parki ob kmečkih domačijah. Tako je pri Podgoršku, Lamščeku in drugih družinah, tako je pri Barbaričevi Ani, tako je v Hodošu (v tem kraju imajo vrtnarijo) in v drugih vaseh. Ideja o dobro urejenih vrtovih prodira počasi, vendar sigurno do vse večjega števila pomurskih žena, ki se tako osvobajajo zaostalosti in miselnosti, ki je bila dosedaj v tem, da so za kmečke ljudi samo jedila od moke in mesa. Tudi v kmečkih jedilnikih se vedno bolj uveljavljajo sadje, sočivje in zelenjava. Precej kmečkih gospodinj že tudi vlaga sadje in sočivje, zato jim tudi v zimskih mesecih ne zmanjka vitaminske hrane.
Vrt terja mnogo skrbi in vestnega dela, katerega pa tudi bogato poplača. Zemljo je treba še posebej dobro obdelati in rastlinam gnojiti s hlevskimi in umetnimi gnojili. Tudi v tem pogledu je Zina »že osvojila precej izkušenj, ki bi koristile marsikateri pomurski ženi.
Ali ste si že ogledali živino na razstavišču I. Pomurskega tedna?
10
POMURSKI VESTNIK, 7. julija 1955
DA LAHKO Z ZAUPANJEM ZREMO
Delavski svet »PANONIJE« v borbi za napredek podjetja
Ko je bilo podjetje leta 1946 nacionalizirano, je delalo v obratu le 15 delavcev. Delavnica je bila že za to število mnogo pretesna in nezdrava. Med delavstvom samim so bili tudi razni spori. Nekateri niso mogli ali niso hoteli razumeti nove dobe, ki nam jo je prinesla osvoboditev. Seveda je bil tudi uspeh temu primeren.
Ko so se pa uredile notranje razmere, je zadihalo podjetje novo življenje. S finančno pomočjo MLO in prizadevnostjo delavskega kolektiva je bila zgrajena nova delavnica. Podjetje je že lahko zaposlilo 42 delavcev. Proizvodnja se je naglo dvignila. Pozneje je delavski svet sklenil z lastnimi sredstvi zgraditi še barvarnico, kositrarno ter dograditi skladišče na novi delavnici za gotove izdelke. Nabavili smo tudi najnujnejše stroje, razne druge naprave in instalirani plinovod.
Povpraševanje po izdelkih je bilo vedno večje. S pomočjo novih strojev je podjetje lahko moderniziralo mnogo predmetov in začelo izdelovati nove. Leta 1953 je število delavcev naraslo na 80. Začeli smo serijsko proizvodnjo. Primanjkovalo pa nam je še vedno nekaj strojev, da bi se lahko serijsko delo nemoteno odvijalo. Zaradi tega je podjetje v letu 1954 najelo 2,000.000 dinarjev investicijskega posojila ter dalo vsa razpoložljiva lastna sredstva za nabavo novih strojev in naprav.
Danes zaposluje podjetje nad 100 delavcev. Sedanji mesečni promet znaša 8 do 10 milijonov dinarjev. Pred nekaj leti je znašal toliko ves letni promet. Že iz tega se vidi nagel in močen razvoj podjetja.
Delavski svet se trudi, da bi se usposobilo čim več delavcev za strokovno delo in da bi bilo opravljeno delo res kvalitetno. Tudi reorganizacija dela samega, ki prehaja iz obrtniškega na industrijski sistem ter urejevanje akordov, povzročata še precej težav.
Nabava raznega materiala, ki ga podjetje predeluje v gotove izdelke, je pogosto združena z velikimi zaprekami, ki jih podjetje le težko premaguje in urejuje. Vse ovire pa polagoma le odstranjujemo. Za hitrejši razvoj podjetja bi pa bila potrebna večja finančna sredstva, zagotovljena surovinska baza, še večji delovni prostori in povečan strojni park.
Soboška industrija kovinske galanterije »Panonija« že dela na standardizaciji svojih serijskih proizvodov, predvsem predmetov kovinske galanterije in lažjih kmetijskih strojev. Povpraševanje po teh predmetih in naročila so že danes tako obširna, da podjetje ne more vsem zadostiti. Delavski svet je med drugimi sprejel sklep, da se naj vsa letos ustvarjena sredstva uporabijo za izpopolnitev strojnega parka in dograditev najnujnejših prostorov.	F. H.
Stefan Gyöfi, Lendava:
Tudi madžarska manjšina praznuje
V vzhodnem delu Prekmurja, v okolici Lendave, je precej močna madžarska narodna manjšina, ki pa je že pomešana s Slovenci. Njihova usoda je bila vedno skupna in enaka, saj so jih izkoriščali isti grofje in druga gospoda. Nekatere oblike fevdalnih odnosov so se dolgo časa ohranile in jih je odpravila šele nova Jugoslavija. Reakcionarni režimi so v preteklosti mnogokrat poskušali razbiti enotnost prekmurskega ljudstva s šovinistično mržnjo, kar jim je deloma tudi uspelo. Sele v novi Jugoslaviji je prišlo do pravega in iskrenega sožitja med slovenskim in madžarskim prebivalstvom.
Madžarska narodna manjšina uživa v novi Jugoslaviji vse tiste pravice kot ostali jugoslovanski narodi, saj jim je omogočeno kulturnoprosvetno delo v njihovem madžarskem jeziku. S temi pravicami se tudi okoriščajo na gospodarskem, političnem in kulturnem področju Madžarska narodna manjšina se zaveda velikih pridobitev narodnoosvobodilne borbe ter se je v povojnih letih trdno strnila z jugoslovanskimi narodi v skupni borbi za ekonomsko in politično neodvisnost socialistične Jugoslavije. V celoti je razumela težke gospodarske razmere, v katere smo zapadli zaradi politike naših vzhodnih sosedov ter ob tem pokazala pravo politično zavest. Tako je marsikatera madžarska vas prednjačila pri raznih gospodarskih akcijah ter prva oddala glasove ob
priliki volitev za kandidate Socialistične zveze delovnih ljudi.
Člani madžarske manjšine sodelujejo v družbenem upravljanju in v političnem življenju, saj obstojajo v seh vaseh vaške organizacije SZDL razen v Kapci in Banuti, kjer sta lani aktiva SZDL razpadla. Nekatere organizacije SZDL so precej delavne kot n. pr. v Pincah. Trimlinih itd. Razen organizacij SZDL so skoraj v vseh vaseh še precej močna gasilska društva. Skoraj povsod delujejo v gasilskih društvih kulturnoumetniške skupine. Med temi kulturnoumetniškimi skupinami je najbolj
delavna dolgovaška, ki je na republiškem tekmovanju folklornih skupin 1948. leta zasedla drugo mesto. Precej delavna je tudi skupina v Petišovcih. Vse kulturnoprosvetne prireditve pa ljudje zelo radi obiskujejo. Poleg tega pa tudi radi posegajo po leposlovnih knjigah, zlasti pa še v dolgih zimskih večerih.
Danes, po desetih letih osvoboditve, praznuje s slovenskim prebivastvom tudi madžarska manjšina. V ta namen so bile organizirane tudi številne prireditve, ki so zelo lepo uspele.
Ludvik Vlaj — Lendava:
V času NOB
Neresnico bi povedal, če bi trdil, da je Osvobodilna fronta našla ob napadu fašizma ugodna tla med prekmurskimi Madžari. Že v stari in reakcionarni Jugoslaviji so tod (posebno še v Lendavi) obstojale socialistične sile, ki pa jih ni bilo moči strniti v usodnih aprilskih dneh leta 1941. ko je Stefan Kovač organiziral osvobodilno gibanje v Prekmurju.
To delo je bilo omejeno predvsem na širjenje lepakov — izključno v Lendavi. Kasneje je tudi to prenehalo. Zaprli so L. Vlaja in S. Huzjanu, ki sta organizirala Madžare za borbo proti okupatorju. Malopoznani simpatizerji OF so od strahu utihnili. Pričela se je nacistična propaganda, doba strahovanja in žandarskega terorja.
Malomeščanstvo se je vdalo Hortijevcem, okoliški kmetje pa niso vedeli, kaj se dogaja okrog njih. Čutili so le toliko, da jih okupator še tako ni cenil kot predstavniki bivšega jugosl. režima.
Spet je prišlo tisto, kar so pomnili še izza avstroogrske monarhije: protiljudska oblast visoke madžarske gospode. Ljudstvo, posebno še kmečko, ni pomenilo ničesar. Reven človek je s strahom trkal na okna uradnikov, če je imel pri njih kaj opraviti.
Pozneje so ti ljudje doživeli tudi razočaranje na frontah od svojih oficirjev in Nemcev. Ko je bilo moči te trenutke izkoristiti za OF, pa je pljusnil semkaj drugi val aretacij.
Ko so Nemci leta 1944 zasedli vso Madžarsko z okupiranimi pokrajinami vred, so odvedli v taborišča  vse one, ki so bili vsaj malo sumljivi — kot sovražniki fašizma ali pa simpatizerji gibanja OF.
V tem času so začeli včlanjevati Madžare v »Nyilas párt«. Velika večina včlanjenih ni vstopila v to stranko iz prepričanja. Marsikateri kmet je pristopil zato, ker so mu obljubili par čevljev, ali pa so mu rekli, da mu ne bo treba iti v delavske bataljone, kjer so morali ljudje stradati in mnogo delati.
Proti koncu vojne, ko se je fašistično vojska že povsod umikala, ti zapeljani in revni ljudje niso vedeli, kaj bo sedaj. Nekateri med njimi se tudi po nedolžnem trpeli. S temi prestrašenimi ljudmi so madžarski aktivisti potem zelo težko delali, ko se je začelo med madžarsko narodno manjšino organizacijsko delo OF. Nekateri niso hoteli stopiti v vrste OF iz strahu, nepoboljšljivi šovinisti pa iz sovraštva do nove domovine.
Bile pa so tudi vasi (G. Lakoš, Genterovci, Žitkovci, Motvarjevci in Trimlini), v katerih je našla OF prav dobre pogoje in kjer so zrasli iz madžarske manjšine dobri aktivisti, ki so organizirali svoje odbore in tako mnogo prispevali pri volitvah, kulturnem delo, pri odkupih in drugih akcijah, kjer je bila njihova pomoč dobrodošla.
ŠTEFAN VUČAK, ravnatelj nižje gimnazije v Puconcih:
Za enotno in bolj življenjsko šolo
Vsaka šola je v preteklosti zastopala interese določenega razreda ali države; kakor so se menjali odnosi v neki državi, tako se je oblikovala tudi šola. Tega dejstva se zavedamo tudi pri nas. Spremenjeni ekonomski odnosi in graditev socializma nujno terjajo, da se mora spremeniti tudi naša šola; predvsem njena vsebina in metoda dela. Z eno besedo: šolo je treba reformirati!
Uvajanje demokratičnega mehanizma v našo družbeno ureditev je nujno zahtevalo tudi družbeno upravljanje naših šol. Po daljših razpravah je bil sprejet zakon o šolskih odborih.
Naša socialistična ureditev nujno zahteva spremembo vsebine in metode dela v naših šolah. Učna snov v njih že iz časa NOB sloni na znanstvenih dognanjih, odstranjujemo misticizem in pobijamo praznoverje, vendar pa bi morala biti snov v učnih načrtih tako zajeta, da učenci v osnovnih šolah ne bi rabili inštruktorjev in da bi jih velika večina lahko končalo tudi osmi razred. V času šolanja bi bilo potrebno povezati telesno in umsko delo tako, da bi učenci po končani šolski obveznosti z veseljem delali v kmetijstvu, a pouk som noj izhaja iz domačije, naj bo praktičen in naj se naslanja na življenje, kar je tudi mnenje staršev in hkrati osnovno načelo za poučevanje.
Tudi o sistemu in organizaciji šolstva precej govorimo in pišemo, kajti vsa naša javnost — laiki in prosvetni delavci — opaža, da v naši šoli ni vse v redu. Organiziramo ankete in volimo razne komisije, ki naj upoštevajo mnenje posameznikov in skupin, kajti le tako bo postala naša šola bolj življenjska, socialistična. Vse to pa je odvisno od naših učnih načrtov, od učiteljstva samega, sistem šolstva in njegove organizacije ter končno od gospodarsko kulturnih razmer v določeni zemljepisni enoti.
Zato se učitelji v Prekmurju strinjamo s sklepom 11. kongresa učiteljev v Opatiji, da naj bo obvezna šola po svoji izobrazbi in vsebini življenjska in enotna, a nikakor ne pripravljalnica za poklice in višjo gimnazijo. Za naše prekmurske razmere verjetno ne bi bilo potrebno iskati posebne organizacijske oblike, kajti obvezna in enotna osemletna šola ima tudi pri nas že svojo tradicijo, le njeno vsebino je potrebno
približati življenju in izboljšati učno in vzgojno delo v naših šolah. Osemletna šola naj da učencem možnost, do bodo lahko vstopili v nadaljevalne šole, v vse obrtne panoge in prosvetne strokovne šole — seveda z vnaprej določenimi učnimi uspehi. V take šole bi bilo potrebno v zadnjih dveh razredih uvesti tudi tuj jezik, da bi po končani osemletni šoli imeli učenci možnost nadaljevati šolanje v srednji šoli po uspešno dokončani enoletni pripravljalni dobi, ki bi bila v sklopu srednje šole. Ostalim učencem pa bi pouk tujega jezika prinesel
osnovo za morebitno samoizobraževanje.
Učenci iz nižje organiziranih šol pa naj bi se po dovršenem četrtem razredu vpisali v srednje šole, kjer so višji razredi, kakor to že sedaj prakticiramo. Zaradi boljšega spoznavanja učencev in uspešnejše vzgoje naj bi v posameznih razredih osemletnih šol poučeval en učitelj čimveč predmetov.
Takšna orgunizacija šol bi bila pri nas uspešna, kajti v tem primeru bi bila šola bolj enotna, življenjska in praktična, obenem pa bi nudila podeželskim otrokom večje možnosti za šolanje v srednjih šolah.
Julijana Bačičeva, babica iz Križevec v Prekmurju:
Kmalu tri tisoč porodov...
Nemci so bili tisti, ki so v črnih dneh okupacije odgnali človeka, ki sem mu — kot prvemu — pomagala na svet. Ni se več vrnil. To je bilo pred 43 leti, ko sem prestala babiški »krst« pri porodu Lajoša Kelemena
iz Križevec št. 9. Od takrat pa do sedaj — Karel Kerčmar, ki se je rodil letos 20. maja, mi je zadnji mejnik — sem bila navzoča domala pri 3000 porodih. Samo 18 mladim življenjem še moram pomagati do svet-
lobe dneva, pa bom dosegla to število!
Babiški poklic je težak, vendar hvaležen, saj dobi babica največje zadoščenje takrat, ko položi vekajočega malčka o blazino in ko se kljub bolečinam poigra lahen nasmešek na obrazu srečne matere. Od žene, ki se mu je z vsem srcem posvetila, terja več kot samo navadno izpolnjevanje dolžnosti — terja človeku popolnoma predanega pomočnika, ki nikdar ne pomišlja, ali je dan ali noč, sonce ali dež, mrzla zima ali topla pomlad, ki rahločutno bdi nad usodo življenje — ne samo malih državljanov, ki iz materinega telesa osvajajo večji in popolnejši svet, marveč tudi onih, ki dajejo življenje človeškemu rodu. In koliko dramatičnih trenutkov mora doživeti babica — trenutkov boja z življenjem, trenutkov s kriki, stoki in mučnim pričakovanjem nasičenega ozračja, ki rahlja živce in pogostokrat terja od babice, da se brez oklevanja in na svojo pest odloči za kompliran poseg v materino telo, samo da se ne bi utrgala rešilna bilka, na kateri visi včasih kar dvoje življenj. Ni redko, da se mora odločno spoprijeti tudi z nepoučeno okolico, ki neugodno vpliva na miselnost in spočetje matere. Koliko skrbi babice spremlja porode v tistih hišah, ki komaj zmorejo kakšno rjuho in kjer je higiena bolj malo doma. Zdravnika ni takoj pri roki, zato mora babica vgrizniti o prvo jabolko, da opravi vsaj najnujnejše in reši življenje iz objema gotove smrti.
Samo nekaj utrinkov iz moje prakse! Predlani, 14. oktobra, so se nenadoma oglasili pri meni. Bilo je malo pred polnočjo. Takoj sem vzela priprave in odhitela na dom porodnice. Našla sem jo v obupnem stanju. Njeno telo se je grozovito zvi-
jalo od bolečin in krčev. Ni mogla roditi zaradi preraščene posteljice. Zdravnika ni bilo moči takoj poklicati. In kaj storiti zdaj? Vsa sem bila iz sebe in pot mi je lil po obrazu. Čeprav s težkim srcem, sem se vendarle odločila za poseg, katerega rezultat je bil, da sta mati in sinček ostala pri življenju. Seveda s poznejšo pomočjo in nego zdravnika. Nič manj buren dogodek sem doživela lani oktobra. Takoj po porodu je začela porodnica hudo krvaveti. Tudi njo sem s skrajnimi močmi rešila. In še koliko takih zgodb bi lahko obelodanila, če mi ne bi zdrknili iz spomina! O njih še samo skopo pričajo velike bukve, o katere že leta in leta zapisujem rojstva novih zemljanov. A to so samo suhe besede, ki ne morejo kdovekaj povedati o resnično doživetem.
Čeprav bom kmalu imela že 66 križev, še vedno namenim dalje opravljati babiške posle. Saj sem še kolikor toliko zdrava in pri moči, zato bom lahko še marsikateremu zemljanu pomagala na svet. Reči moram, da smo babice o novi Jugoslaviji mnogo bolje plačane in nagrajene za svoj trud kot nekdaj, za kar velja ljudski oblasti vsa naša hvaležnost. Seveda pa imamo tudi eno vročo željo, namreč, da bi bilo kar najprej rešeno tudi vprašanje pokojnin za babice. Prepričana sem. da bomo potem še z večjim veseljem pomagale in stregle našim materam, lajšale njihove težave pri porodih in vlagale še več truda in ljubezni v temelje življenja malih državljančkov.
Julijana Bačičeva, babica iz Križevec na Goričkem, med svojimi malčki
Zdenka Požar:
ŽENE IN DEKLETA V GASILSKIH EDINICAH
Ženske v gasilskih desetinah prav lepo delajo tam, kjer so dobri gasilski odbori. Kažejo veliko zanimanje in jih zelo veseli operativno delo v požarnovarnostni službi. Precejšnja napaka pa je bila narejena, da ženske zastopnice niso bile izvoljene v upravne odbore društev in se zato ponekod še vedno čutijo zazapostavljene. To pa nikakor ni na mestu, saj je že več primerov, da so žene same gasile požare in to prav uspešno. Za primer naj navedem, da je vodila podčastnica prostovoljnega gasilskega društva Sotina gašenje požara z odličnim uspehom. Avstrijski gasilci, ki so prišli tudi na pogorišče,« so se kar čudili spretnosti mlade podčastnice - gasilke. Skoraj junaški podvig bi lahko imenovala spuščanje po vrvi ter plezanje na lestvi navzgor in navzdol z visokega gasilskega stolpa je delavka v tovarni perila Mura in
v M. Soboti. Dekle, ki si je to upalo, je članica PGD-a Puconci. Podobnih primerov je še več.
V celem murskosoboškem okraju je 450 članic PGD in to izvežbanih operativk. Od teh je že 20 podčastnikov, ki so končale šolo v Murski Soboti ali pa v Medvodah. Na vseh sektorskih vajah in raznih proslavah, ki jih prirejajo PGD, nastopajo ženske desetine samostojno ali pa skupno z moškimi gasilci. Sodelujejo tudi pri kulturnih skupinah in krožkih, ki so v sklopu PGD in tudi v drugih organizacijah. Večji razmah pa ovirajo razna sezonska dela in zato v poletnih mesecih ne morejo vaditi.
Mnogo že izvežbanih članic po poroki ne dela v društvu. Nekatere odidejo v drug kraj, kjer jih ne znajo pritegniti, če pa ostanejo doma, so s svojimi novimi prilikami preveč zaposlene. Vsekakor pa nji-
hova strokovna izvežbanost mnogo pripomore k omejitvam požarov. Mislim namreč na primerno vzgojo otrok, ki so zelo pogosto povzročitelji požarov, in pa na požarnovarnostno opreznost v lastnem domu. V tem oziru smo še zelo zaostali. Moški so se še pred nedavnim zanimali večinoma le za gašenje požarov, na preprečevanje pa niso polagali dovolj pažnje. Pri gospodinji gasilki verjetno ne bo začelo goreti zaradi malomarnega shranjevanja živega pepela ali pa nerodne, nepravilne kurjave pri kotlih za kuhanje krme in podobno.
Za operativno delo pa še nimajo primerne obleke, manjkajo jim še tudi članske uniforme za nastope. Povsod so pač še finančne težave, ki jih bo pa treba sčasoma omiliti ter gasilke le oskrbeti s potrebnimi gasilskimi oblekami.
V nedeljo, 10. julija popoldne v Murski Soboti
VELIKA TOMBOLA
I. POMURSKEGA TEDNA
POMURSKI VESTNIK, 7. julija 1955
11
V PRIHODNOST DELOVNIH LJUDI POMURJA
Prof. Vladimir Močan:
Več mladih ljudi in delavcev
v naše pevske zbore
Čeprav smo v našem tedniku ponatisnili prispevek prof. V. Močana o pevskih zborih v Prekmurju po osvoboditvi, ki je bil prvotno objavljen v drugi številki Gledališkega lista, smo ga kot izkušenega pevovodjo in poznavalca problemov okrog naših pevskih zborov še posebej vprašali, kaj meni o razvoju pevskih zborov v Prekmurju. Tovariš Močan nam je odgovoril:
Ne vem pravzaprav, kaj vse naj na to vprašanje odgovorim. Vsekakor je po osvoboditvi naša pevska kultura v Prekmurju močno napredovala. Saj pred vojno stalnih posvetnih pevskih zborov skoraj ni bilo. Edine izjeme so vidne v Soboti in Lendavi, kjer so bili zbori ustanovljeni po prizadevanju »prišlekov«. Tudi med pevci je bilo v teh zborih prav malo domačinov. Zborovsko petje so gojili le v cerkvah. Vodili so ga sposobni organisti, ki so v cerkveno petje uvajali novejše slovenske četveroglasne cerkvene pesmi.
Po osvoboditvi pa se je delovanje pevskih zborov zelo razširilo. Takoj po osvoboditvi so se pojavili zbori zaradi trenutnih potreb. Tedaj, se mi zdi, da še ni bilo tistega zavestnega hotenja ustvariti pevski zbor. Zbori so se pojavljali, a nekateri med temi tudi hitro umrli. Se nedavno smo imeli zbore, ki jih danes ni več. Vzroka za propad pevskih zborov sta po mojem mnenju dva: izguba pevovodje, ki ga niso mogli nadomestiti, ali pa sestav zbora, ki je bil ponekod tak, da ni mogel jamčiti zboru stalnosti. Premnogokje so bili pevci učitelji, nameščenci, miličniki in drugi, ki niso stalni prebivalci. Po njihovem odhodu je zbor navadno prenehal delovati. Prav to napako pa bo treba po možnosti odpraviti. V zbore bo treba pritegniti naše domače prebivalce, po vaseh kmete. Kjer že danes to upoštevajo, tam zbor tudi uspeva. Tak zbor je stalen in se mu ni treba bati, da bi razpadel, obenem pa ima tudi vse pogoje za stalno kvalitetno in kvantitetno rast.
Že dolgo premišljujem tudi o tem, kako bi se dalo v zbore pritegniti mladino. Ta problem je aktualen posebno v mestih, a tudi na deželi. Mislim, da je vodstvo mladinske organizacije še posebej poklicano, da skuša med našo mladino to vprašanje načeti in ga tudi zadovoljivo rešiti. Pravzaprav bi si morala naša mladina sama najti pot v naša društva.
Jože Zrim:
Drug problem, ki ga tudi često prezremo, zadeva delavce. Tudi delavca bi bilo treba pritegniti v kulturno prosvetno delo. Delavec naj bi nikakor ne stal ob strani razvoju socialistične kulture, ampak naj bi temu razvoju dal svoj lasten pečat. Kar poglejmo strukturo naših zborov, pa bomo videli, kako majhen je odstotek delavcev v pevskih zborih. Imam vtis, vsaj včasih, da nekateri ljudje pevski zbor smatrajo kot nekako malomeščansko kulturno institucijo. Mnogim je vsako delovanje izven družine in podjetja, v katerem delajo, odveč, nepotrebno. Ali niso prav ti tisti, ki se malomeščanski miselnosti najbolj približujejo? In kaj iz, vsega tega lahko sklepamo? da je dela, strokovnega in organizatoričnega, več kot preveč. Prej ali slej bo treba priznati, da je tudi to ljudsko-prosvetno delo — politično.
Kako se pa razvijajo pionirski zbori?
Letos so pionirski zbori našega okraja že tretjič skupno nastopili. Priznam, da poznam trenutno vse naše pionirske zbore, ki obstojajo na naših gimnazijah in osemletkah. Nekateri zbori so se v zadnjem času tudi kvalitetno dvignili. Toda tudi pri pionirskih zborih se pojavljajo objektivne težave. To je predvsem vprašanje pevovodje. Te zbore vodijo učitelji. Nimajo pa vsi potrebne strokovne izobrazbe, zato tudi kvaliteta teh zborov ne more biti enaka.
Naj na tem mestu vendarle pohvalim dobro voljo in silno prizadevnost nekaterih učiteljev, ki vlagajo mnogo truda v to težko, dvakrat pionirsko delo. Z vztrajnostjo, doslednostjo in strokovnim samoizobraževanjem bodo ti učitelji mogli dvigniti tudi kvaliteto pionirskih zborov. Doslej smo gledali le na kvantiteto. Hoteli smo imeti čim več in čim številnejše zbore. Iz te kvantitete pa bomo morali sedaj usmeriti delo tudi v kvalitetno rast naših pionirskih zborov. Potrebno bo začeti s tekmovalno obliko nastopov pionirskih zborov. Prepričan sem, da bo spričo te množičnosti, ki so jo pionirski zbori v okraju doslej pokazali, nujno sledil tudi kvalitetni vzpon pionirskih zborov, kar si vsi, ki nam je rast pevske kulture resnično pri srcu, tako zelo želimo.
Nastop združenih pevski zborov Prekmurja — v nedeljo 26. junija. Foto Kološa
Vladimir Kukanja:
Misliti moramo na polpoklicno
gledališče v M. Soboti
Po moje opažanju se je delo dramatskih skupin v zadnjih letih lepo razvilo in kvalitetno dvignilo. Posebej še velja to za Mursko Soboto, kjer se že dalje časa zelo uspešno uveljavljata KUD »Štefan Kovač« in gimnazijski MKUD »Štefan Cvetko«.
Igre, ki so prišle v zadnjih letih na soboški oder, so bile že skoraj vse kvalitetne in so zahtevale od igralcev mnogo odrske rutine. Reči pa moram, da je sedanji igralski kader sposoben, lotiti se tudi najtežjih dramatskih del. Prav dobro je tudi sodelovanje KUD »Štefan Kovač« z MKUD »Štefan Cvetko«, kjer se mladi igralci izpopolnjujejo in uče od starejših, ki so na odru že tako rekoč doma. Na ta način raste in se vzgaja nov kader igralcev.
Vaške dramatske skupine so svojo delavnost v zadnjih letih tudi zelo okrepile. Po časopisih beremo
dan za dnem poročila, kritike in pohvale o dramatskih nastopih posameznih društev. Mirno lahko trdim, da se tudi vaške skupine lepo razvijajo, saj so njihove dramatske prireditve vedno boljše in tudi izbira iger je kvalitetnejša.
Da igre res služijo splošni izobrazbi in da so uspešne, se moramo zahvaliti požrtvovalnosti, iznajdljivosti in veselju do dela vaških so to učitelji na vasi, ki žrtvujejo režiserjev, ki ustvarjajo pogosto iz nič in končno le uspejo. Povečini svoj prosti čas in imajo ogromno napornega dela predno izvežbajo igralce za nastop.
Režiserski tečaji
Izboljšanje kvalitete dramskih skupin je najbolj odvisno od sposobnosti režiserjev. Na žalost še v Prekmurju nimamo dovolj izvežbanih ljudi, ki bi bili vsaj v režiserskih tečajih dobili dovolj osnove za režisersko delo, ali pa bi imeli daljšo igralsko prakso. Okrajni odbor ljudske prosvete hoče to pomanjkljivost odpraviti na ta način, da sistematsko pošilja dobre igralce, ki kažejo režiserske sposobnosti, v tečaje, ki jih prireja republiški odbor Ljudske prosvete Slovenije. Jasno je, da so ti tečaji za nadaljnji razvoj dramske dejavnosti izredne važnosti.
Za naše območje pa bi bil v zimskem času zaželjen tudi režiserski in igralski tečaj, kjer bi lahko predavali domači predavatelji in tudi poklicni strokovnjaki. Tak tečaj v domačem kraju bi lahko obiskovalo večje število udeležencev iz okraja.
Polpoklicno gledališče v M. Soboti
Murska Sobota je mesto, ki že ima nad 5000 prebivalcev. Mesto se naglo razvija in število prebivalcev hitro raste. Sobota je že danes pomemben gospodarski center in bo v bodoče še bolj. Nenormalno bi bilo, če bi v kulturnem pravcu ne bila na vodilnem mestu. H kulturnemu delovanju pa pripada tudi gledališče, ki ga danes v Soboti še ni.
Občinstva, ki se zanima za gledališko umetnost, je v Soboti dovolj. Zato je pač nujno potrebno, da pridemo v Soboti do polpoklicnega gledališča in do zgraditve le v ta namen določenega poslopja.
Dvorana v Domu Partizana je telovadnica, ne pa gledališka dvorana, čeprav se mora pod silo razmer v tej telovadnici, pogosto s težavami. razvijati soboško gledališko življenje. V zadnjem času se sicer zgoščujejo govorice, da merodajni činitelji resno razmišljajo o tem problemu.
Upajmo, da ni več daleč čas, ko bomo v Murski Soboti gledali gledališke predstave v novem gledališkem poslopju.
Prof. Danijel Grum, ravnatelj Glasbene šole v M. Soboti:
Tudi v orkestralni glasbi - velik napredek
Naš sodelavec je zaprosil tov. Danijela Gruma, dirigenta orkestra KUD »Štefan Kovač« v M. Soboti, naj mu odgovori na dvoje vprašanj: o razvoju orkestralne glasbe v M. Soboti po osvoboditvi in o prekmurskih narodnih pesmih, katerih vnet zbiralec in prireditelj je tudi sam.
V letu 1946 je bilo zanimanje za orkestralno glasbo še zelo majhno. Ko sem prvič v Soboti leta 1946 nastopil v Mladinskem domu s Schu-
mannovim Papillons, je bil v dvorani nemir in ljudje niso pokazali nikakršnega zanimanja. Tudi za prve nastope orkestra ni bilo pravega zanimanja. Zato smo se sprva vedno naslanjali na pevski zbor.
Da zbudimo zanimanje za glasbo, je glasbena šola v naslednjih letih, posebno še leta 1948, 1949 in 1950, prirejala instruktivne glasbene večere, ki so imeli značaj stilnih glasbenih prireditev. Za uvod je bilo vedno predavanje. Nastopajoči so
bili domače moči. Prvo leto so bili vsi večeri v dvorani glasbene šole. Poslušalcev pa je bilo prvo leto razmeroma malo. Naslednje leto smo ob finančni podpori Ljudske prosvete prirejali stilne glasbene koncerte. pri katerih so sodelovali solisti iz mariborske opere. Tudi pri teh so bila vedno uvodna predavanja. Značisno pa je to, kar se je ugotovilo po prodanih vstopnicah, da je število poslušalcev od koncerta do koncerta raslo. Tretje leto smo že imeli stalne obiskovalce koncertov in sicer od 200 do 250.
V leto 1950 vpada solistični koncert Karla Rupla, violinista iz Ljubljane. Takrat smo s strahom pričakovali, koliko ljudi bo prišlo in kako bo publika sprejela celovečerno instrumentalno prireditev. Koncert pa je prav dobro uspel. Led je bil prebit.
Do leta 1950 je imel orkester samostojne točke v okviru zborovskih nastopov. Za večjo aktivnost in da se zanimanje poživi tudi s te strani, smo v sklopu z drugimi sekcija mi SKUD »Štefan Kovač« naštudirali Gobčevo opereto Planinska roža«, ki je šla enajstkrat na oder. V naslednjih letih pa še opereto Hmeljska princesa s 17 nastopi in Mamm̓zelle Nietouche z 22 nastopi. Tukaj pa je orkester že pokazal svojo zmogljivost, s strani poslušalcev pa je raslo zanimanje za orkestralne prireditve.
Spočetka je bila kvaliteta orkestra zelo šibka. O lastnem naraščaju. ki bi ga dala glasbena šola, ni bilo govora. Zato smo si prva leta pomagali s sodelovanjem ciganov. Resnost študija pa je pokazala dobre uspehe. Na prvem tekmovanju v Mariboru smo v celem okrožju dosegli prvo mesto. Nasled-
nje leto pa smo z Ljutomerom delili prvo mesto.
Današnji orkester je po svoji zmogljivosti prekaljen. Šteje 19 članov. Posebno dobra so godala, ki imajo za seboj trdo šolo in dosti prakse. Zato zdaj že lahko mislimo na fuzijo z Ljutomerom. Pri tej spojitvi bi se oba orkestra odlično izpopolnjevala. Sobota bi dala izvrstne godalce, Ljutomer pa nam manjkajoče pihalce in trobilce. Tako si za bodočnost zamišljam, da bi bilo možno pri taki fuziji sestaviti amaterski simfonični orkester, ki bi bil edini v Sloveniji, če ne celo v Jugoslaviji. Letošnji skupni nastop obeh orkestrov, ki bosta igrala v salonski sestavi, je prvi poskus, kako se bo ta združitev s tehnične strani obnesla.
DRAMATSKE PRIREDITVE V OKRAJU SE POLAGOMA IZBOLJŠUJEJO
V Prekmurju radi prirejajo igre. Izbira iger pa je težavna in kočljiva zadeva. Pogosto se dogaja, da prireditelji pri tem poslu nimajo ravno srečne roke. Večkrat si izberejo igro, ki ne spada v današnjo stvarnost, poleg tega se pa neredko zgodi, da so igre pretežavne in zato igralske skupine z njimi ne morejo doseči potrebne kvalitete. Pretežavne so vloge, a tudi scenarija jim dela hude preglavice in je sploh ne zmorejo. Dogodilo se je že, da odigrajo vsa dejanja pri eni in isti sceni, čeprav bi morali imeti za vsako dejanje druge kulise. Tudi glede oblek so še na vasi pogosto hude pomanjkljivosti.
Kljub temu pa se opaža, da se dramski nastopi od leta 1945 stalno boljšajo. Po mojem mnenju je še napačno tudi to, da priredi igro v vsaki vasi enkrat gasilska četa, drugič mladinska organizacija, potem Rdeči križ itd., vsak pa samo zato, da bi si napolnil blagajno. Večinoma sledi igri še veselica. Razumljivo je torej, da kvaliteta ne more biti na višku, saj se je šlo le za denar, ne pa za vzgojni, prosvetni in umetniški uspeh. Dobro bi bilo, če bi se najboljši igralci v vasi združili in pod katerokoli firmo, morda bi bilo najbolj primerno pod okriljem IZUD, lepo odigrali in tudi pravilno opremili oder.
OKRAJNI REŽISERSKI TEČAJI BI BILI ZELO KORISTNI
Republiški odbor Ljudske prosvete Slovenije priredi vsako leto režiserske tečaje. Teh se je do sedaj že udeležilo nekaj prosvetnih delavcev iz našega okraja, predvsem učiteljev. Okrajni odbor Ljudske prosvete je tudi priredil v Rakičanu pred dvema letoma za učitelje režiserski tečaj. Takih tečajev bi moralo biti še več. Udeležili bi se jih naj ne le učitelji, temveč tudi drugi, ki ostanejo stalno v kraju. Praksa je namreč pokazala, da ostane vas brez dramskih prireditev, če je premeščen učitelj - režiser, naslednik pa še ni vešč tega posla. V takih tečajih bi naj dobili tečajniki seveda režiserske napotke, pri-
poročile bi se pa naj tudi dobre igre, nekatere pa celo predelale.
V tem oziru so nekateri okraji že daleč pred nami. Tako prireja na primer mariborski okraj letno večkrat seminarje za podeželske odre. Razumljivo je, da so s takim delom kvaliteto dramskih iger močno izboljšali.
Mnogo premalo, pravzaprav nič ni bilo storjenega za dobro šminkanje. Do malega pri vseh vaških igrah opažamo, da se maske niti od daleč ne približajo osnovnim pojmom šminkanja. Mnogo dramatskih skupin druge barve kot črno in rdečo sploh ne uporablja. Maske so vse enake. Če že skupina ne zmore stroškov za kostume in sceno, bi se naj vsaj v maski približala značaju igre. Nujno je, da v tem pogledu pomagamo vaškim odrom in prirejamo tečaje za šminkanje. Stroški bi bili malenkostni. Uspeh, o tem sem prepričan, pa ne bi izostal.
DRAMATSKO ŽIVLJENJE V M. SOBOTI JE V STISKI
Dramatsko delo v Soboti je zelo težavno, ker nimamo gledaliških prostorov. Posledica tega je, da ni-
mamo več premier in da izvajana dela ne morejo zlahka doseči one višine, ki si je vsi želimo in bi jo sicer lahko z istim igralskim kadrom dosegli. V vseh desetih letih se pa v tem pogledu ni storilo prav nič. Zamujeno bo treba vsekakor popraviti in čimprej rešiti ta nadvse pereči problem. Načrt o dozida-
vi gledališke dvorane k novi kinodvorani je treba pozdraviti, ker le tako obstoja možnost, da se bo ta zadeva le enkrat uredila. V tem primeru je seveda nujno, da bo upravljala kino in gledališče ena sama uprava, s čimer bi se lažje koordiniralo delo. Prav tako bi se pa s skupnimi finančnimi sredstvi mnogo pripomoglo gledališkemu življenju v Soboti.
Novo gledališče bi prebivalstvu Sobote in okolice omogočilo, da bi poleg večjega števila dobrih domačih uprizoritev od časa do časa gledalo gostovanja večjih poklicnih gledališč.
V okviru prej omenjene finančne rešitve bi lahko tudi prej ali slej mislili na polpoklicno gledališče.
Sneguljčica (Pionirska igralska skupina »Stefan Kuhar« na gimnaziji v Soboti — sezona 1954/55)
Prekmurje ima ogromno
NARODNIH PESMI
Prvi zvezek prekmurskih pesmi je izšel pravzaprav tako, da sem za potrebe pevskega zbora KUD »Štefan Kovač« priredil posamezne pesmi. Ker se je število prirejenih pesmi večalo, smo prišli na idejo, da ob podpori Okrajnega odbora Ljudske prosvete izdamo harmonizirane narodne pesmi. Prvi zvezek je takoj pošel. Nato smo izdali drugi zvezek. Oba zvezka vsebujeta skupno 35 pesmi. Točno ne morem povedati, kje se pesmi pojejo, pač pa vem, da so bile večkrat na programu tako radija Ljubljane kot Maribora. Peli so jih tudi zbori v Celju in Mariboru. Tudi radgonski zbor jih je že pel. Ob gostovanju zbora v Ljubljani in v Beogradu sta jih obe radijski postaji posneli na trak.
Za tretji zvezek imam že tudi nekaj pripravljenega. Mislim, da
mi bo uspelo še v tem letu izbrat: in obdelati toliko narodnih pesmi, da bo dovolj za izdajo tretjega zvezka.
Prekmurskih narodnih pesmi je malo obdelanih in malo zapisanih. Tu je še skrito ogromno bogastvo narodnih pesmi. V skupni akciji s tov. Belo Horvatom smo jih začeli sistematično zbirati. Pripravljenih je že približno 250 napevov, ki jih mislimo izdati v posebnem zborniku pod muzikološko redakcijo dr. Hrovatina, profesorja na srednji glasbeni šoli v Ljubljani. Ta akcija pa še ni zaključena. Mislimo jo nadaljevati v tem poletju. Delo pa je tako obširno in ne moremo pričakovati, da bi lahko že sedaj zajeli prekmursko pesem v celoti.
12
POMURSKI VESTNIK, 7. julija 1955
GOSPODARSKA RAZSTAVA I. POMURSKEGA TEDNA
ODRAZ NAPREDKA IN USTVARJALNIH SIL
POMURJA
Priznanje ton. Borisa Kraigherja prirediteljem razstave — Uveljavljanje naše mlade industrije — Pomurje o boju za svobodo — Obmurska založba in razvoj lokalnega tiska — Likovni umetniki razstavljajo — Poučni del zunanjega razstavišča
Pomurje doživlja svoj veliki praznik. Po lepo okrašenih ulicah Murske Sobote se vsak dan zgrinjajo skupine delovnih ljudi iz Goričkega, Ravenskega, Murskega polja, Slovenskih goric in drugih krajev Slovenije. Središče zanimanja je velika gospodarska razstava v novi gimnaziji. Ljudje stopajo skozi široko vežo razstavišča v pričakovanju in negotovosti, odhajajo pa prijetno presenečeni. Če bežno prelistate knjigo vtisov, ni težko razbrati, da je večina obiskovalcev izrekla priznanje razstavljalcem. Tov. Boris Kraigher, predsednik Izvršnega sveta LRS, ki si je med prvi-
mi ogledal razstavo, je o njej tole napisal: »Pregledna razstava dokazuje razvojne možnosti pomurskega gospodarstva. Čestitam prirediteljem!« Takih in podobnih izjav priznanja bi lahko našteli mnogo. Sicer pa ..., stopimo po razstavnih prostorih.
INDUSTRIJA DAJE VSAK DAN VEČ NOVIH IZDELKOV
V prvem nadstropju gimnazije v glavnem razstavljajo industrijska podjetja z obeh bregov Mure. Poleg samostojnega paviljona ljubljanske Tobačne tovarne, ki razstavlja vrsto svojih tobačnih izdelkov, skupaj razstavljata svoje proizvode največje industrijsko podjetje »Proizvodnja nafte« iz Lendave in mlado industrijsko podjetje »Žica« iz Ljutomera.
»Proizvodnja nafte« seznanja obiskovalce z razvojnim procesom dela na naftnih poljih od globinskega vrtanja do geoloških in laboratorijskih poizkusov in raziskav. Miniaturni vrtalni stolp zbuja splošno pozornost, saj je na njem nazorno prikazano delo belih rudarjev. Potem so tu še aparature za novo degazolinažo, aparat za analizo plina, sklopke za pogon največjih motorjev, vzorci izplake, nafta in njeni derivati. Paviljon je lepo opremljen s slikami.
Podjetje »Žica« v glavnem prikazuje že znane žične izdelke, ki smo jih videli že na prejšnjih razstavah. Novost pa so lično izdelane aluminijaste tržne police, obdane s steklom. Podjetje je pred kratkim s takimi policami uredilo tržnico v Sarajevu. »Žica« spada med tista podjetja v Pomurju, ki so se izredno naglo razvila v zadnjih letih.
Takoj za »Žico« in »Proizvodnjo nafte« si dele paviljon podjetja »Panonija«, »Rafimus« iz M. Sobote, Splošna mehanična delavnica Lendava, »Elektrotehna« iz Ljubljane in zasebni mojster Edvard Dittrich. »Panonija« se predstavlja s številnimi izdelki za široko potrošnjo. Novost so ročni pasierji, šibe (patentne) za sneg, cedila, razpršilniki in podobni predmeti, ki jih bodo vesele gospodinje. Veliko povpraševanje je tudi po nahrbtnih škropilnicah, razpršilcih, karbidnih svetilkah in drugih izdelkih, ki jih podjetje serijsko proizvaja. Podjetje se je po zadnji vojni razvilo iz nepomembne obrtne delavnice v pravi industrijski obrat, ki zaposluje že nad 10 ljudi. Kakovostni izdelki so podjetju zagotovili odjemalce širom po državi. Splošna mehanična delavnica iz Lendave razstavlja specialno stiskalnico za dežnike, podjetje »Rafimus doma izdelane radijske sprejemnike, »Elektrotehna« Ljubljana pa nazorno prikazuje elektriko v službi gospodinjstva in gospodarstva. Elektrifikacija je poglavje zase v Pomurju. Pred zadnjo vojno bi lahko na prste prešteli tiste kraje v Pomurju, ki so imeli elektriko, danes po desetih letih graditve pa je ljutomerski okraj skoraj docela elektrificiran, Prekmurje pa skoraj polovica. Električna energija si uspešno ubira pot v gospodarstvo.
Razstavnemu paviljonu združene opekarske industrije je treba izreči vso priznanje. Razstavljalci so se potrudili, da bi obiskovalcu čim bolj nazorno prikazali razvoj te izredno važne industrijske panoge. Poleg strešnikov in zidakov se zadnje čase uspešno uveljavlja proizvodnja »rapid« stropnikov, s čimer se pričenja novo obdobje v naši gradbeni industriji. S proizvodnjo »rapid« stropnikov bo moč prištediti ogromne količine gradbenega lesa. Opekarska industrija ima surovin več kot dovolj, zato bi bilo priporočljivo, da v bodoče razvije
nove proizvodne možnosti. Kako je s proizvodnjo v posameznih obratih, povedo številke. Opekarna Lendava bo letos izdelala 2,600.000 zidakov, 350 tisoč strešnikov, 100 tisoč votlakov itd. Opekarna Križevci je leta 1939 dosegla 3,500.000 zidakov, letos pa predvideva doseči 7,800.000 zidakov. Obrat v Puconcih bo letos izdelal 1,800.000 zidakov in 814 tisoč strešnikov, poleg tega pa še večje količine drugih asortimentov. V opekarni Ljutomer so leta 1946 izdelali 1,500.000 zidakov, letos pa bodo proizvodnjo povečali na 3,200.000 zidakov. Letos je kolektiv zgradil nove obratne prostore (sušilnico).
Živilsko industrijo v glavnem zastopajo Tovarna mesnih izdelkov iz Murske Sobote, Tovarna mlečnega prahu, Radenska slatina in podjetje »Mlekopromet« iz Ljutomera. Tovarna mlečnega prahu razstavlja prvič mlečni prah in podbne izdelke, podjetje »Mlekopromet« razne kakovostne sire in čajno maslo, tovarna mesnih izdelkov pa vrsto specialitet za domačo potrošnjo in izvoz. Posebni poudarek daje podjetje Radenska slatina, ki je po zadnji vojni povečalo proizvodnjo slatine od 4 milijone steklenic v letu 1945 na 11 miljonov steklenic v lanskem letu. Letos bodo odprli še en novi vrelec. Podjetje zalaga s slatino v glavnem domača tržišča, zadnje čase pa se uveljavlja Radenska slatina tudi v inozemstvu, kjer jo cenijo že iz predvojne dobe. Podjetje ima vse možnosti, da poveča proizvodnjo, predpogoj za to pa so investicije.
Poleg živilske industrije v II. nadstropju razstavljajo še Tovarna dežnikov iz Lendave, tovarna perila »Mura«, »Konfekcija« Ljutomer, Pletiljstvo Prosenjakovci itd. Kar smo napisali za kovinsko industrijo, ravno tako velja za tekstilno industrijo, ki je v letih po osvobditvi dosegla spodbudne uspehe. Industrijski del razstave lepo dopolnjujejo paviljoni domače obrti z znanimi cekarji, torbicami, domačim platnom, lončarskimi izdelki, nadalje kvalitetni izdelki podjetja »Vrba«, okusno urejen paviljon grosističnega podjetja »Potrošnik« in drugi.
SKRB ZA LJUDSKO ZDRAVJE
Zdravstvena služba seznanja z okusno izdelanimi grafikoni obiskovalce z doseženimi uspehi na področju zdravstva in socialne politike. Vse do zadnje vojne je bil na levem bregu Mure močno razširjen trahom, nevarna očesna bolezen, ki je ogrožala zdravje tisočim Prekmurcem. Takoj po osvoboditvi je ljudska oblast s pomočjo požrtvovalnega zdravniškega kadra vložila velike napore za pobijanje te bolezni. Danes, po desetih letih načrtnega dela, trahoma skoraj ni več, ali bolje, 26-krat manj kot pred zadnjo vojno. Zdravstvena služba posveča posebno skrb zdravljenju tuberkuloznih bolnikov, saj so samo v minulem letu pregledali v protituberkuloznih dispanzerjih nad 10 tisoč bolnikov. Pregledi so odkrili v obeh okrajih 333 bolnikov.
Pomurci so na splošno podvrženi uživanju alkoholnih pijač. Po statističnih podatkih zdravstvene službe so v zadnjih dveh letih popili na levem bregu Mure 2,123.855 litrov vina, na desnem bregu pa 1,276.000 litrov. V času, ko so ljudje izdali za alkoholne pijače nad pol milijarde dinarjev, so nabavili knjig za nekaj nad 10 milijonov dinarjev. Če k temu dodamo pijačo, ki jih kmetje popijejo doma, ni težko ugo-
toviti ogromno gospodarsko škodo, ki jo utrpimo zaradi pijančevanja. Samo v Prekmurju je ogroženih od alkohola 286 otrok, duševno zaostaja 171 otrok, nezadostno hranjenih pa je 204 otrok. Nad 280 šolskih
otrok redno uživa alkoholne pijače. Alkoholizem v Prekmurju je torej družben problem številka 1, katerega ne bi smeli zanemarjati, če hočemo, da bomo vzgojili telesno in duševno krepak mladi rod.
Ljudska oblast po osvoboditvi vlaga izdatna sredstva za ureditev ambulant, zdravstvenih postaj in za preureditev soboške bolnišnice. Taje bilo vloženih za ureditev bolnišnice v Murski Soboti (novogradnje, adaptacije) 185,798.000 dinarjev, za opremo pa 52,500.000 dinarjev. Lansko leto sta izdala oba pomurska okraja za zdravstveno službo nad 62 milijonov dinarjev. Med letom so zdravniki opravili nad 120 tisoč pregledov, kar dokazuje splošno preobremenjenost zdravnikov. Izredno pomembne za zdravje prebivalstva so drobne asanacije vodnjakov, stranišč in podbonih objektov, kakor tudi skrb za zdravstvene tečaje. V tem pogledu so dosegli v Pomurju pomembne uspehe, saj je šlo skozi tečaje od leta 1952 nad 4000 deklet in žena. Končno je treba omeniti pomen kmetijsko gospodarskih šol, katere je v preteklem letu obiskovalo nad 500 kmečkih fantov in deklet.
Pogled na M. Soboto
Foto Kološa
Dobrovnik o Prekmurju
Foto Kološa
OKUSNO OPREMLJENI HODNIKI...
Prvi del razstave v notranjosti gimnazije lepo zaključujejo dela naših znanih in priznanih likovnih umetnikov Jakoba, Kavčiča, Trstenjaka, Kosa, Horvatove, Ipavca, Primožiča, Pandurja, Vrtačnika in drugih, ki razstavljajo nad 80 motivov iz življenja Pomurja in Pomurcev. Pohvaliti je treba tudi iniciativo J. Kološa, mojstra umetniške fotografije, ki je s svojimi motivi okusno opremil hodnike razmeroma obsež-
nega razstavišča. Obiskovalec, ki po ogledu prvega dela razstave zapušča razstavišče, ima prijeten vtis, da je doživel nekaj zanimivega. Prirediteljem, zlasti še arh. Fr. Novaku, po čigar načrtih je razstava urejena, in iznajdljivim aranžerjem se je treba zahvaliti, da letošnja gospodarska razstava v Murski Soboti ni prenatrpana, kljub temu pa dostojno predstavlja in poudarja gospodarsko moč pokrajine ob Muri. Razstava bi bila še boljša, če bi bili v večji meri zastopani obrtniki, katerih skoraj da ni.
ZUNANJI DEL RAZSTAVE JE PREDVSEM POUČNEGA POMENA
Načrte razstavišča je tu dokaj posrečeno izdelal kmetijski tehnik Gjergjek. V glavnem razstavljajo Selekcijsko gospodarstvo Beltinci, Kmetijsko gospodarstvo Rakičan. Mestna vrtnarija Murska Sobota, Zadružno trgovsko podjetje »Agromerkur, podjetje »Cementnine« in pa živinorejci, ki razstavljajo najboljšo plemensko živino. Selekcijsko gospodarstvo Beltinci nazorno prikazuje uspeh in pomen agrotehničnih ukrepov v kmetijstvu, od apnenja zemlje, umetnih travnikov, gnojenja, selekcije semena, sušenja sena in detelje, načinov setve pa do križanja in vzgajanja novih sort. Posebna zanimivost je doma na posestvu vzgojena sorta koruze »beltinska trdinka«. Mirno lahko trdimo, da je ta del zunanje razstave najbolj zanimiv in poučen. Zasluge za to imata v glavnem ing. Šilc in ing. Erjavec. Nadalje je treba pohvaliti kmetijsko gospodarstvo Rakičan in pa Mestno vrtnarijo Murska Sobota, ki prikazujeta in poudarjata pomen vrtnarstva, urejanje parkov itd. Zadružno trgovsko podjetje »Agromerkur« razstavlja večje število kmetijskih strojev, od najnovejših domačih traktorjev do ogromnega puhalnika za seno itd. V notranjem paviljonu podjetje prikazuje razne vrste umetnih gnojil, semen, sadjarskega orodja itd. Podjetje odkupuje od zadrug poljske pridelke, obenem pa pospešuje kmetijsko proizvodnjo. Za lepo urejeno razstavišče zaslužijo vso pohvalo. Če si ogledamo še lepo negovano živino in pa lično cementno barako, izdelek podjetja »Cementnine« in pa razstavo lovstva, smo pri kraju. Škoda, da sedanji čas ne dovoljuje, da bi kmetijstvo razstavljalo žita, krompir, sadje in podobne pridelke, kar bi brez dvoma dalo razstavi poseben poudarek. Kljub temu pa prireditelji zaslužijo vse priznanje. Le tako naprej!	-st-
POMURJE V BOJU ZA SVOBODO
»Tisoči so romali iz leta v leto iskat kruha — pri tem so jih izkoriščali palirji, politiki in domača gospoda. Doma so prodajali zemljo. V letih od 1929 do 1941 je bilo pri okrajnih sodiščih v Lendavi in Murski Soboti predlaganih 2950 prodaj na javni dražbi...« in dalje:
»V tem času je rasla napredna generacija mladih ljudi, ki so se tesno povezali z naprednim gibanjem onstran Mure. Nekoč ponižni, zasmehovani hlapci, beroši, viničarji, kajžarji in izkoriščani kmetje so se skupno z delavci uprli gospodi in njihovim gospodarjem z nemško-madžarsko čelado...« To so odlomki, ki jih berejo obiskovalci pri vhodu v paviljon »Pomurje v boju za svobodo«. Iz teh, lahko bi rekli površno zbranih dokumentov, vstaja pred obiskovalcem narodno osvobodilna borba in napredno gibanje v pokrajini ob Muri. Tu so narodni
heroji Štefan Kovač - Marko, Dane Šumenjak - Miran, Ivan Kavčič, Jože Kerenčič, Vinko Megla in številni drugi sinovi Pomurja, ki so v najtežjih dneh naše borbe dali svoja življenja za svobodo domovine in že takrat s krvjo povezali mejo med pokrajino na obeh bregovih Mure. Marsikaj še bo treba zbrati, da bo zbirka dokumentov, ki ponazorujejo narodno osvobodilno gibanje v Pomurju, popolna.
Paviljon »Pomurje v boju za svobodo« lepo dopolnjuje razstava Časopisno-založniškega podjetja »Pomurski tisk«. Mlada Obmurska založba se predstavlja s svojo prvo knjigo »Nekaj bi vam rad povedal«, ki je obenem petindvajseta knjiga priljubljenega domačega pisatelja Miška Kranjca. »Pomurski tisk« prikazuje razvoj lokalnega tiska po osvoboditvi in izdelke nove, Pomurske tiskarne v M. Soboti.
VETERINARJI V SLUŽBI LJUDSTVA
Veterinarski zavod v Murski Soboti seznanja obiskovalce z uspehi umetnega osemenjevanja, z načinom boja proti raznim boleznim, predvsem ohromelosti svinj, rdečice itd. Ohromelost svinj je vse do leta 1946 občutno razsajala v Prekmurju in Prlekiji, saj je samo v enem letu
zbolelo 46 tisoč svinj. S široko akcijo cepljenja z novim cepivom se je veterinarskemu zavodu posrečilo bolezen omejiti. Živinorejci v Pomurju se sprva niso posebno navduševali za umetno oplojevanje krav,
kar je razumljivo, saj v tem pogledu niso imeli izkušenj. Po prvih uspešnih poizkusih pa je bil led prebit. Danes veterinarji in njihove strokovne ekipe opravljajo izredno pomembno delo. Leta 1952 je bilo osemenjenih 653 krav, leto kasneje 3054, lansko leto pa že nad
7000 krav. Od tega so ekipe veterinarskega zavoda umetno osemenile 4867 krav, v ostalih primerih pa je veterinarski zavod dobavil ekipam seme. Letos imajo v načrtu osemeniti že nad 10 tisoč krav.
Nafta, nafta in z njo veselje povsod, kjer jo najdejo
Foto Kološa
POMURSKI VESTNIK, 7. julija
13
Slavko Topolovec
Revolucija zoper temo v Pomurju
Ko praznujemo te dni 10. obletnico Pomurja v Svobodi, je brezdvomno prav, če vsaj površno naštejemo dosežene uspehe in naredimo rekapitulacijo med starim in novim. Bitka za napredek Prekmurja je neizprosna in vsak nov dan zadaja močnejši udarec zaostalosti. Soglašam z mnenjem tov. Šiftarja, da je elektrifikacija v Prekmurju začela največji preobrazbeni boj.
ki ga lahko zasledimo v zgodovini zadnjih 30-ih let.
Zato želim o tem problemu tudi nekoliko več zapisati. Od 166 krajev in vasi že imajo v 71 krajih elektriko. Ob osvoboditvi pa je bila elektrika le v 4 večjih krajih. Oglejmo si naslednjih nekaj številk, ki nam bodo kaj hitro ustvarile jasno sliko. Zaradi preglednosti sem naredil razpredelnico po letih in zbral sledeče podatke:
	Napajalnih YP	Elektr. krojev	Odjemalci		km DV in omrežij	Potrošnja v 000 kWh	Vrednost v 000 Din	Vrednost instalacij v 000 Din
			štev.	%				
Osvob.	5	4	2.338	12.0	41.096	—	23.560	35.000
1945	6	5	2.547	13.3	55.813	1010	30.580	38.200
1946	7	11	2.962	15.5	78.724	1316	40.200	43.200
1947	8	12	3.388	17.6	115.027	1604	62.300	50.500
1948	12	18	3.526	18.0	130.884	1732	72.100	52.900
1949	17	26	3.620	18.5	135.624	1732	80.900	54.400
1950	18	28	3.770	19.8	144.834	2100	85.100	56.500
1951	21	34	4.636	24.4	179.628	2320	104.050	69.500
1952	24	38	5.269	27.6	204.315	2571	118.050	79.000
1953	31	44	5.679	29.8	291.295	29.46	162.580	85.000
1954	37	64	7.340	38.5	395.773	3246	225.600	110.000
10. VI. 1955	41	71	8.188	41.6	422.428	—	238.700	125.360
Zadnji dve koloni nam dovolj jasno kažeta voljo ljudi, saj je denar na žalost še osnovno merilo. Pripomniti je še potrebno, da so v zgornjem pregledu zajeti le podatki že končanih del, nestrpno pa še čaka 42 vasi z 24 zgrajenimi transformatorskimi postajami, h katerim je potrebno zgraditi 59.6 km daljnovodov in 222.9 km nizkonapetostnih omrežij. Od tega so že postavljeni drogovi za 35 km daljnovodov in 55 km omrežja. Te številke nam dovolj jasno slikajo veličino boja za napredek in ne vprašujejo niti za fizično niti za moralno-materialne žrtve. Upravičeno torej nekateri tovariši uporabljajo besedo namesto elektrifikacije — revolucijo zoper temo.
KAKŠNE PA SO MOŽNOSTI?
Vsega, o čemer govorim v prejšnjem odstavku, pa ne bo mogoče letos končati, ker primanjkuje materiala. Letos računamo, da bomo končali le dobro tretjino. 50 t Aluvrvi je komaj polovica tistega, kar rabimo za dokončanje napajalnega območja soboške razdelilne postaje. OLO Svet za gospodarstvo in komunalne zadeve je na eni svojih sej sprejela vrstni red elektrifikacije, ki obsega sledeče:
I.	Dokončati z elektrifikacijo ravenskega dela, brez občine Gaberje.
II.	Dokončati elektrifikacijo sektorja Cankove.
III.	Dokončati elektrifikacijo sektorja Prosenjakovec. Izven razdelitve pa so ostali Kamovci, Sp. Lakoš in območje TP Dolina, ki jih bo, upajmo, še letos dokončal rajon Lendava.
Vzporedno s tem se začne letos graditi RTP Mačkovci, ki bo nadaljnji temelj elektrifikaciji goričkega dela.
Ko sem sedaj že naštel ves potek s primerjavo po osvoboditvi, bi bilo prav, da bi še pogledali v čas bivše Jugoslavije in okupacije. Gotovo boste rekli, da se iz številk mnogo vidi. To je res. Vendar pa
nam nečesa številke le ne povedo. Ne povedo nam, zakaj se ni takrat več storilo?
Poleg krajev M. Sobote, Rakičana, Beltinec in Lendave, ki so dobile elektriko takrat, so se nekatere napredne vasi in takratne občine zelo potegovale, da bi dobile elektriko.
KAKO JE BILO V TURNIŠČU?
Začelo se je leta 1935. Daljnovod od Beltinec do Turnišča je bil že trasiran. Ves material priprav-
ljen, pa se le ni premaknilo z mrtve točke. Tudi takrat je morala biti občina ali zadruga naročnik za vsa večja dela. Razpravljali so o zadrugi, pa zopet o občinski dokladi. Močno sta se ogrela za elektriko tudi župan Ritlop in župnik Jerič. Županu so zagodli neki odborniki, ki niso hoteli podpisati jamstva za posojilo pri banovini. Župnik pa je bil takrat tudi predsednik kmečke posojilnice v Turnišču. Sprva sta si želela sodelovanja. Nato pa se je županu zazdelo prav, če bi elektrificirala občina. Tako so se začela njuna pota križati. Nekega dne sta se oba odpeljala v Ljubljano, da bi tam skupno rešila ta problem. Še predno sta pa stopila na banovino, jima je ponovno zavrela kri. Vrnila sta se brez dobrih zaključkov. Odložila sta elektrifikacijo na poznejši čas. Tako sta dva takratna vaška očeta oškodovala domačo vas, saj je v Turnišču šele po 20-letnih pripravah zasvetila električna luč.
IN V KUPŠINCIH?
Tudi tam so se začeli pripravljati letu 1935. Hoteli so ustanoviti zadrugo, toda to jim zaradi majhnega odziva ni uspelo. Nato so sklenili v proračunu letno osigurati 4000 dinarjev. Tako se je tudi zgodilo. Leta 1941 so imeli na hranilni knji-
gi pri banovini 28.000 din, kar pa je bilo še premalo za resen začetek. Iskali so pomoč — toda zaman. Čakali so na elektriko do lani. Kovačič pravi, da so vse težave že pozabili.
Več sreče je bilo v Rakičanu, kjer je 13 naročnikov zlahka dobilo elektriko, kar so bili dovolj premožni. Tovariš Celec mi je povedal naslednje:
Začeli smo leta 1935/36. Bilo nas je 13. Ustanovili smo zadrugo za elektrifikacijo in pobrali deleže. Tako je name odpadel ustanovitveni delež v višini 3000 din, Čačinoviču 5000 din, šoli 50.000 din in Posetvu Rakičan 5000 din, Bacu — za Lapovski mlin 12.000 in kot pomoč vasi 8000 din, a ostali člani so prispevali po 1000 din. Nabrali smo okoli 90.000 din. Fala nam je zgradila daljnovod, mi smo pa morali zgraditi omrežje, transformatorsko postajo in kupiti transformator. Za vse to pa nabrani denar ni zadostoval. Zato smo se domenili s podjetjem, ki je izvrševalo dela, da mu plačamo v teku 2 let. Tako je tudi bilo. Za razširitev omrežja smo plačevali iz dobička pri prodaji električne energije, tako da je na prosilce odpadlo samo plačilo stroškov za inštalacijo, 100 din deleža in 50 din pristopnine. Števec si je moral vsakdo kupiti sam.
In kako je danes . . ?
Na prvo mesto bi postavil slogo med prosilci, na drugo pripravljenost in zrelost, na tretje mesto pa denar.
Nesporno se odraža danes ljudska volja in pripravljenost pomoči naši oblasti. Poglejte: samo koncem leta 1953 in 1954 je v Prekmurju bilo investiranih za elektrifikacijo okoli 75 milijonov din. Posojila pa znašajo 36 milijonov din. Ali ni to dovolj velik prispevek?
Zakaj pa je naša družba zainteresirana na čim hitrejši elektrifikaciji, nam bo kaj kmalu postalo jasno, če si vsaj malo ogledamo uporabo elektrike v gospodinjstvu, kmetijstvu, obrti in industriji.
KAKO JE Z UPORABO ELEKTRIKE V GOSPODINJSTVU?
(Pri tem upoštevajmo naše domače možnosti.)
Pri nas, v Prekmurju, v glavnem pozna večina ljudi, kjer imajo
elektriko, likalnik, kuhalnik, radio in še pečko tu in tam. O električnih štedilnikih in pečicah je malokje slišati, še manj pa o bojlerjih, električnih blazinah, hladilnikih, sesalcih prahu in ostalih aparatih, ki jih v ostalem svetu s pridom uporabljajo. Tako n. pr. stroj za lupljenje krompirja, pomivanje posode, za pranje perila, za sušenje, za peko kruha, za mletje kave, drobtinic in še kdo ve za kaj vse.
Zaradi preobširnosti poglavja bi se omejil le na gospodarnost električnega kuhalnika na dve ali več plošč ali štedilnika, saj to brez dvoma najbolj ustreza našim razmeram. a primer hočem vzeti 5 družinskih članov, saj to je najbolj pogost primer. Pri popolni modernizaciji gospodinjstva znaša poraba energije 85—100 kWh mesečno na člana gospodinjstva. Poraba pri nas pa znaša 25—40 kWh mesečno na družinskega člana.
Število članov gospod.	Prostorov	Porab. kWh	Din za tokovino	Din prispevek	Din skupaj	Din na člana	Poraba drv m3	Din stroški za drva	Poraba premoga kg	Din stroški za premog	Skupaj Din	Din na člana	Indeks
2 3 3 4 5 5 6 8 8	2 2 3 3 3 4 4 4 4 5	75 105 105 125 140 140 155 165 175 175	150 210 210 250 280 280 310 330 350 350	105 105 135 135 135 165 165 165 165 195	265 315 345 385 415 445 475 495 515 545	132 105 115 96 83 89 79 71 65 68	0,30 0,40 0,40 0,50 0,60 0,60 0,65 0,70 0,73 0,73	600 800 800 1000 1200 1200 1300 1400 1460 1460	15 25 25 30 40 40 45 47 50 50	55 88 88 105 140 140 158 165 175 175	655 888 888 1105 1340 1340 1458 1565 1635 1635	328 295 295 276 268 268 242 224 205 205	2.5 2.85 2.60 2.88 3.24 3.02 3.06 3.15 3.15 3.02
Razpredelnica štev. 2.
Iz razpredelnice 2 je razvidno, kako zelo se izplača uporabljati
elektriko v gospodinjstvu. Poleg tega, da je kuhanje skoraj trikrat cenejše kot z drvmi, nudi elektrika še ostale prednosti, saj ni potrebno imeti tako velike drvarnice, ni potrebno odnašanje pepela in še mnogo drugih ugodnosti, ki pričajo v njen prid. Na drugi strani pa je družba močno zainteresirana na lesu za industrijske namene. Uporaba trdega kuriva predvsem v poletnih mesecih predstavlja zločin
za gospodarstvo posameznika in celotne družbe.
Brez dvoma pa je potrebno tudi z elektriko štediti. Vsako kuhanje
na električnem kuhalniku gotovo še ni gospodarno. Zato bo prav na
tem področju potrebno še marsikatero posvetovanje med strokovnjaki in gospodinjami, pa naj bo to preko tiska, predavanj ali poučnih filmov.
Mislim, da upravičeno podpiram svoje navedbe, saj bi v Prekmurju z delno elektrifikacijo gospodinjstev lahko pri sedanjem stanju prihranili letno 53,280.000 din, to je že približno toliko, kot znašajo letne investicije Okrajnega družb, načrta. Res pa je tudi to, da bi bilo potrebno v začetku nekaj več investirati v gospodinjstvu; vendar bi se vse te investicije že koncem enega ali enega in pol leta povrnile.
KAKO PA V KMETIJSTVU?
Prav gotovo današnja stopnja razvoja ne more več mimo teh pridobitev. Pri nas v Prekmurju nam elektrika že poganja delno mlatilnice, slamoreznice in še kakšen drug stroj. Tudi to je uspeh, ki nam ga je omogočila LO z elektrifikacijo našega podeželja. Prizadevnost našega kmeta za dosego boljših uspehov se tudi z dneva v dan veča, s tem pa jasno zgublja veljavo mračnjaštvo.
Kakšen je gospodarski račun pri mlatilnici nam pokaže razpredelnica št. 3.
Cena stroškov pogonskih strojev za mlačev na 1 uro:
Din kg	Vrsta pogona	Enota	Cena		Din	Prisp.	Mazivo	 Vzdr.	Skupaj Din
1,60	Lokomobila (les)	m3	0,3	2000	600			30	40	670
1,04	Traktor (petrolej)	kg	5,5	63	346	—	56	35	437
0,82	T Nafta	kg	4,5	60	270	—	40	35	345 -
0,61	T Petrolej (regres)	kg	5,5	30	165	—	56	35	256
0,445	T Nafta (regres)	kg	4,5	25	112	—	40	35	187
0,352	Fl. motor Rv	kWh	7	20	140	1.70	—	7,0	148.70
0,197	El. motor Rn	kWh	7	8	56	20	—	7	83
0,351	Em Poljed V	kWh	7	20	140	0,5	—	7	147,5
0,152	Em Poljed N	kWh	7	8	58	1,70	—	7	64.70
0,351	Em Zad V	kWh	7	20	140	0,5	—	7	147,5
0,104	Em Zad N	kWh	7	5	35	1,70	—	7	43,70
Za osnovo sem vzel 312 obratnih ur mesečno ali 12 ur dnevno, elektromotor 12 kWh in novejši traktor z urno porabo 4—5 kg nafte. Vzdrževalni stroški so ocenjeni na letno rabo 930 obr. ur.
Bralec se lahko sam prepriča, kakšno prednost predstavlja obratovanje z električno energijo. Če upoštevamo, da je lanska mlačev dala 14,520.765 kg žitaric, je bilo za to potrebno opraviti ogromno delo. Z obrtno mlatitvijo se bavi v Prekmurju okoli 210 obrtnikov, 30 pa jih je začasno odjavljenih. Razmerje pogonov pa je v % naslednje:
na parni pogon	52.4 %
na ročni pogon	23.7 %
na plinska olja	14.5 %
na elektriko	9.4 %
	100.0 %
Pri takem razmerju smelo trdim, da bi bilo že sedaj možno prihraniti 30 do 40 milijonov din, v zaključni fazi pa predstavlja mlačev z elektriko prihranek za okoli 100 milijonov din letno, kar bi zelo večalo narodni dohodek.
INDUSTRIJA IN OBRT
sta v precejšnji meri posegla po razpoložljivih virih energije, letos pa se še obetajo znatne povečave predvsem pri Proizvodnji Nafte v Lendavi. Tudi na tem področju bi se dalo ob pravilni izbiri pogonskih strojev mnogo prihraniti.
Nanizal sem vrsto problemov z željo, da pripomorejo k racionalnejši izbiri energetskih virov in tako neposredno pomagajo pri razvoju Prekmurja.
Štejem si v dolžnost izreči tukaj priznanje ljudski oblasti, ki nam omogoča hitrejše korake k blagostanju.
Štefan Nemec, kmetovalec iz Turnišča
Elektrika, elektrika...
Prav dobro se še spominjam, da smo pred nekaj leti vprašali noše ljudi, ali hočejo imeti elektriko. Dobili smo nepričakovan odgovor: kaj še vprašujete, kar začnite v našem imenu!
Tako se je začelo z elektriko v turniški občini. Ljudje so bili voljni prispevati, kar so le mogli. Razpisali smo krajevni samoprispevek (3 % od tiste vsote, ki so jo morali posamezni gospodarji odriniti za davek). Seveda so bili tudi med nami ljudje, ki so sprva postrani gledali na skupna prizadevanja. Vendar nas niso mogli zavreti: najprej smo zasvetili v Turnišču. 230 gospodarstev je osrečila nevidna pomočnica. Kmalu so nam sledili vaščani Rankovec, kajti vzgledi so vlekli in pripomogli do odločitve tudi Gomilici, kjer že imajo vse trasirano, in Nedeličanom, ki se na veliko pripravljajo za sprejem elektrike.
S kakšnim zadovoljstvom so naši ljudje sprejemali elektriko in koliko izrazov ginjenosti in nepritajenega veselja je bilo brati na njihovih obrazih! Naj navedem samo dva primera. M. S. ni s svojo ženo nikoli zahajal v gostilno ali na veselice. Ko pa smo sprejemali elektriko, se je okorajžil, prišel na miting in se družno z nami veselil velike zmage. Mlajši vaščan K. V. je na slavju dejal, da je na svoji zemlji gor zrasel, vendar pa ne bi dal elektrike, četudi bi mu kdo ponudil zanjo hektar najboljše zemlje.
Elektriko pa smo pri nas s posebnim veseljem sprejemali zlasti zaradi tega, ker se nadejamo, da bo sčasoma marsikje zamenjala človeške roke. Nimamo kdovekaj za kurjavo. Zakaj ne bi kuhali, greli in likali s pomočjo elektrike? Za to se naše gospodinje že zanimajo. Treba bi jim bilo
le pomagati, da bodo čimprej dojele koristnost uporabe elektrike v gospodinjstvu. Morda bi se celo obnesle poučne razstave manjših motorjev in električnih naprav v večjih središčih Prekmurja. Na takih razstavah naj bi vešč strokovnjak tolmačil obiskovalcem vse tisto, kar bi jih zanimalo.
Sicer pa so prvi rezultati že tukaj. Od 15. maja so si naši ljudje omislili deset radioaparatov. Elektrika poganja manjše stroje na žagi, v kolarski in mizarski delavnici. Letos ob mlačvi bo že tudi poganjala mlatilnico. A kar je najvažnejše: od 370 gospodarstev so na 270 domačijah poslali v muzej leščerbe in smrdeče petrolejke.
Zdaj pa še nekaj besed o živinoreji — tej vodilni gospodarski panogi v naši občini. Menda še ni vsakomur znano, da je prav pri nas stekla zibelka načrtni selekciji živine. Prvo tako društvo je bilo ustanovljeno v Nedelici leta 1928. Gibanje za načrtno odbiro živine se je potem začelo naglo širiti po vsej pokrajini in Sloveniji. Že tedaj so imeli v Gomilici 50 dobrih plemenskih krav.
Na teh tradicijah gradimo živinorejo tudi po osvoboditvi, najprej v živinorejski zadrugi, sedaj pa pod okriljem kmetijske zadruge.
Lepe koristi nam je prinesel iz Avstrije uvoženi plemenjak Princ, ki nam obeta zelo dobro potomstvo. Po njegovem poreklu sklepamo, da bo mnogo pripomogel k izboljša-
nju molznosti krav. V naši občini imamo sedaj 70 rodovniških krav. Povprečna molznost znaša od 2000 do 2200 litrov mleka na glavo. Mleko naši kmetovalci tudi prodajajo. Po mojem pa je služba za odkup mleka preslabo organizirana. Bolje bi bilo, če bi se za odkup mleka bolj zanimala kmetijska zadruga in tiste, ki pridno oddajajo mleko, tudi primerno stimulirala s pogačami ali drugimi močnimi krmili. Tako bi vzbudila med kmetovalci mnogo več zanimanja za prodajo mleka. Sedaj ga namreč ostane na terenu mnogo neodkupljenega.
Vsi tisti, ki odbiramo od dobre najboljšo živino, da bi se tako lahko dokopali do kar najboljšega plemenskega in rodovniškega naraščaja, tudi zelo želimo, da bi v Turnišču čimprej dobili postajo za umetno osemenjevanje živine.
Na poti do večjega napredka v živinoreji pa nas čakajo še mnoge naloge. V prihodnosti se bomo morali bolj prizadevati, da bomo z gnojenjem in kalcifikacijo izboljšali naše travnike in tako pridelali več dobre živinske krme, da bomo gradili silose, gnojnične jame itd., kajti le tako bomo lahko omilili posledice suše, ki večkrat obišče Prekmurje. Živinoreja je že sedaj najbolj rentabilna gospodarska panoga v naši občini, vendar so izgledi in možnosti, da nam bo v prihodnosti dajala še več dohodkov in da bomo tudi v tem pogledu še precej napredovali.
14
POMURSKI VESTNIK, 7. julija
Agr. Mirko Šiftar
Poljedelstvo -
temeljna panoga našega kmetijstva
Poljedelstvo je temeljna, osnovna panoga kmetijskega gospodarstva, ki prideluje, ustvarja — z izrabljanjem naravnih sil — razne gospodarske dobrine, predvsem hrano za človeka, krmo za živino in sirovine za industrijo. Tesno je povezano z živinorejo, kateri skrbi za krmo, z njo pa tudi najbolje vnovčuje razne manjvredne odpadke. Živini nudi tudi steljo, zato pa dobi prepotreben hlevski gnoj. Ta kratka navedba nam jasno kaže, da sta poljedelstvo in živinoreja ozko povezani panogi, ki se medsebojno spopolnjujeta in tvorita enoten temelj kmetijskega gospodarstva. Kmetijsko gospodarstvo je temelj narodnega gospodarstva, ker prideluje hrano in druge prepotrebne pridelke. Zato je pa kmetijstvo važna panoga tudi v močno industrializiranih državah, ker je življenjsko važno za vsako državo, ker se le tako lahko sama preskrbuje s hrano in zato ni odvisna od drugih. Zato moramo gledati tudi pri nas. da čimveč pridelamo, ker imamo za to vse naravne in gospodarske pogoje.
Cilj našega poljedelstva mora biti pridelati čimveč, ker je to v korist posameznih kmetovalcev in skupnosti. Mejo povečanju pridelovanja nam postavlja le rentabilnost. To je, da lahko povečamo pridelke le do tiste višine, ko se nam to izplača. Gledano iz tega vidika, imamo pri nas še velike možnosti povečati pridelke, ker smo še daleč od tiste meje, da se povečanje več ne izplača. Pri nas pomeni še vsako povečanje pridelkov obenem tudi povečanje dohodkov.
V Prekmurju pridelujemo na površini 39.026 ha, kar je 41.23 % celotne površine. Na tej površini je pridelovanje zelo pestro, ker so zastopane najrazličnejše kulture. Ta prevelika pestrost pridelovanja je posledica težnje prekmurskega kmetovalca, da si pridela v prvi vrsti za samopreskrbo vse kulture, ki jih rabi za dom, in to ne glede na rentabilnost.
Poglejmo vrste kultur, ki jih pridelujemo na polju po podatkih iz leta 1954:
ozimna pšenica	10.392 ha ali	26.63 %	povpr. pridelek na ha	12.—	q q q q q q q
ozimna rž	9.812 ha	25.14 %		10.7	
ozimni ječmen	207 ha	0.53 %		15.7	
soržica	10 ha	0.04 %		12.2	
jari oves	1.348 ha	3.45 %		10.1	
koruza	5.220 ha	13.37 %		14.03	
prašno proso	777 ha	1.99 %		8.10	
Žita skupaj	27.774 ha ali	71.17 %
Ti podatki nam kažejo na zelo enostransko pridelovanje žitaric, kar je posledica že zgoraj navedenega hotenja po samopreskrbi z osnovno hrano — s kruhom. Iz te skupine lahko izločimo koruzo, ki spada sem le po botanični sorodnosti ne pa po načinu pridelovanja. Tokrat dobimo nekoliko boljšo sliko in sicer: žitarice 22.554 ha ali 57.8 % celokupne njivske površine. Če računamo ječmen, oves in proso h krmnim rastlinam, to je 2332 ha ali 5.97 %, nam ostane za krušna žita 20.222 ha ali 51.81 % njivske površine. Ta površina je vsekakor previsoka in nepravilna s stališča naprednega poljedelstva, ker vodi do enostranskega izkoriščanja in propadanja rodovitnosti zemlje. Od te površine bomo morali odvzeti v bodočem razvoju vsaj 10 °/o in uporabiti za pridelovanje industrijskih in krmnih rastlin.
Kako pa je s pridelovanjem žitaric s stališča rentabilnosti? Poglejmo le poprečne pridelke po hektarju in računajmo! Pridemo do zaključka, da se pri tako nizkih pridelkih ne izplača pridelovanje žitaric. Resnica je, da nam dajo žitarice razen krme tudi prepotrebno slamo za steljo in gnoj (žal pa porabimo slabo bolj za krmo kot za steljo), toda vseeno ni pravilno in donosno pridelovanje krušnih žit v sedanjem obsegu. Upravičenost tega stanja oziroma teh površin ne moremo zagovarjati tudi s stališča samopreskrbe s kruhom, ker to lahko in moramo doseči na drug, naprednejši način in sicer z znižanjem površin in povečanjem hektarskih pridelkov.
Poglejmo si to trditev in nekoliko natančneje možnosti za izvedbo. Večletne poprečne hektarske pridelke lahko določimo po statističnih podatkih na 10 metrskih stotov zrna. Morda je ta količina dejansko nekoliko višja, recimo za 20%, torej 12 metrskih stotov. Tako pridelamo na 20.222 ha po 10 q 202.220 q ali po 12 q — 242.664 q zrna. Če znižamo površino krušnih žit za 10 % t. j. za 2022 ha, nam ostane 18.200 ha in na tej površini zvišamo hektarske pridelke za 20 % t. j. od 10 q na 12 q, dobimo pridelek zrna 218.400 q ali 16.180 q več kot dosedaj. Če pa računamo, da je sedanji poprečni pridelek po ha 12 q in ga povečamo le za 11.25 % t. j. na 13.50 q, dobimo naslednje številke: 18.200 ha po 13.50 q je 245.700 ali za 3036 q več zrna. V primerjavit s sedanjim 10 q poprečjem pa 43.480 q več zrna.
Za povečanje zalog krušnih žit za prehrano so tudi druge možnosti. Primerjajmo samo  ročno in strojno setev. S sejalnimi stroji posejemo le približno 30% žit, kar znaša od 20.222 ha 6066 ha, za ročno setev pa preostane 70 % ali 14.156 ha. Pri ročni setvi porabimo na ha 220 kg semena, kar znaša za 14.156 ha 3,114.320 kg. S sejalnim strojem posejemo na ha 170 kg (precej visoko računano), kar znaša za 6066 ha 1,031.220 kg. Torej porabimo za krušna žita 4,145.540 kg semena. Če bi pa posejali vseh 20.222 ha s strojem, bi porabili 3,437.740 kg semena, torej bi prihranili 707.800 kg semena ali okroglo 71 vagonov. Upoštevajmo pa, da so na Goričkem gotove lege njiv, kjer je težko uporabljati sejalni stroj (tu pa nastane vprašanje, če je sploh pravilno na njih pridelovati njivske kulture?), zato pustimo upravičenost ročne setve na 20 % površine krušnih žit in bi v tem primeru prihranili na semenu le 505.600 kg ali skoraj 51 vagonov. Ta
količina bi prav prišla v prehrani za samopreskrbo, ki jo pa sedaj po nepotrebnem vržemo v zemljo. Razen navedenega pa ima strojna setev še druge prednosti, ki se pokažejo v povečanem pridelku.
Zal da naši pridelovalci vse premalo upošvevajo to, zato pa stojijo sejalni stroji pri marsikateri kmetijski zadrugi neizrabljeni ali že več let nerabljeni.
Ti računi nam jasno kažejo, da je znižanje površine krušnih žit za 10 % možno, ne da bi trpela pri tem samopreskrba kmetovalcev, nasprotno, možno je ustvarjati celo tržne viške.
Vem, da bo marsikateri kmetovalec rekel, češ lahko je pisati, saj prenese papir vse, toda težko je tako delati. Takšnim v odgovor naslednje: Povečati pridelek od 10 q na 12 q ali od 12 q na 13.50 ne predstavlja nobeno težavo za napredne kmetovalce. To je možno izvršiti z najenostavnejšimi, rekli bi z minimalnimi agrotehničnimi ukrepi. Povprečni pridelek krušnih žit je v Nemčiji 25 q, na Danskem pa celo 30 q. Kje smo mi od tega! Toda ni nam potrebno iti po primere ravno v Nemčijo in Dansko. Imamo dobre primere tudi doma, saj so večletni poprečni pridelki naših državnih kmetijskih gospodarstev nad 20 q po ha. Takšne pridelke imajo tudi številni privatni posestniki, ki uporabljajo napredne načine pridelovanja in teh ni malo. Toda veliko številnejši so oni kmetovalci, ki pridelujejo pod poprečjem in močno znižujejo splošno poprečje. Če je možno doseči nave-
dene pridelke enemu delu pridelovalcev, zakaj ne bi bilo to mogoče drugemu delu, saj delajo vsi pod istiimi pogoji. Razni izgovori, ki jih navajajo na takšna izvajanja posamezniki, so samo za kritje konservativnosti ali celo zaostalosti.
Industrijske rastline (lan, konoplja, sladkorna pesa, sončnice, oljna repica, mak, sirek in druge) pridelujemo, v čistih nasadih po podatkih l.	1954 na površini 393 ha ali
okroglo na 1 % njivske površine. Če upoštevamo ugoden vpliv pridelovanja industrijskih rastlin na kolobarjenje, na zboljšanje zemlje in da s tem ustvarjamo boljše pogoje za pridelovanje ostalih kultur, predvsem krušnih žit, potem moramo ugotoviti, da je ta površina vsekakor prenizka. V gornjih površinah je zastopana sladkorna pesa le s površino 15 ha. Toda ravno to kulturo bomo morali gojiti vsaj na 1500 ha. Povečano pridelovanje sladkorne pese je nujno zaradi gradnje Tovarne sladkorja, ki bo v bodoče zelo ugodno vplivala na razvoj celotnega kmetijstva, zlasti pa v Pomurju.
Proti gojenju sladkorne pese je večina naših kmetovalcev, ki gledajo na razvoj kmetijstva z zaprtimi očmi in vidijo samo trenutno
stanje in cene. Takšno gledanje je napačno in ozko. Moramo imeti pred očmi perspektivo, gledati v bodočnost in potem bodo odpadli vsi pomisleki, ki jih navajajo kmetovalci proti sladkorni pesi. Pridelovanje sladkorne pese daje solidno ustaljenost kmetijstvu kar pa je več vredno od priložnostnih dobičkov, ki se kaj radi spremenijo v zgube.
Povrtnine in okopavine (krompir, koruzo, kapusnice, korenje, čebulo, paradižnik itd.) gojimo na 10.290 ha površine ali 26.37% celotne njivske površine. Ta odstotek je ugoden na kolobarjenje, če upoštevamo tudi
druge skupine rastlin, industrijske, deteljine itd. — ki vse zboljšujejo zemljo. Toda ne moremo pa biti zadovoljni s pridelki po ha, ki so bili v povprečju zadnjih let sledeči: koruza 14.5 q, krompir 93 q. Omenjamo le dve najvažnejši okopavini, ki jih pridelujemo na največjih površinah in sicer: koruzo na 5220 ha, krompir pa na 4338 ha (v letu 1955 je posajeno sigurno 5000 ha krompirja z ozirom na visoko ceno spomladi. Ali se ne bomo uračunali?).
Pridelke je možno z lahkoto zvišati pri krompirju vsaj na 120 q po ha, pri koruzi pa vsaj na 25 q na ha, ker se je pod to količino ne izplača pridelovati.
Krmne rastline pridelujemo na njivskih površinah na 5743 ha ali 14.72 %. Tu so zapopadene predvsem razne detelje, zelena koruza za krmo, krmna pesa itd. To skupino — z ozirom na zboljšanje krmne baze — je potrebno površinsko povečati na 6265 ha ali 16.05 % njivske površine. Bolj bo potrebno skrbeti za pridelovanje in zatiranje prednice na črni detelji ter za gnojenje s fosforjevimi gnojili.
Od njivske površine odpade še 23 ha na drevesnice, trsnice in nezasejane površine.
V zgoraj navedenih površinah so zapopadene le glavne kulture. Izredno močno pa je razvito pri nas pridelovanje strniščnih rastlin, ki zavzemajo približno 12.549 ha ali skoraj ⅓/ z njivske površine. Na tej površini je za 2733 ha ajde in 3233 ha bele repe.
Proti pridelovanju obeh navedenih rastlin na tako velikih površinah je mnogo upravičene kritike. Ajda daje zelo nezanesljive pridelke, repa pa malovredno krmo. Nujno je torej, da poiščemo v nadomestilo teh druge večvredne kulture. Pridelovanje strniščnih sadežev močno obremenjuje zaloge hranil-
nih snovi zemlje, zato pa mora biti povezano z ustreznim gnojenjem in obdelavo. Brez tega lahko povzročimo propadanje rodovitnosti zemlje.
Razen strniščnih sadežev imamo še vmesne sadeže in to fižol in buče predvsem med koruzo na približno 6300 ha površine.
Iz vsega zgoraj navedenega je videti, da je naša njivska površina močno vprežena v pridelovanje. Ne damo ji počitka, vedno več in več hočemo od nje. Toda če zahtevamo od nje večje količine pridelkov, ji moramo tudi nuditi gnojila, počitek s kolobarjenjem in jo tudi pravilno obdelovati. Večje pridelke si pa bomo zagotovili tudi z uporabo boljšega semena, z zatiranjem rastlinskih škodljivcev in bolezni, z dobro nego posevkov, na kratko: z izvajanjem pravilnih agrotehničnih ukrepov.
Nekaj besed še o naših travnikih, ki merijo 19.748 hektarov. Ta površina je že sedaj močno izčrpana in daje le majhen in malovreden pridelek. Poglejmo le naše travnike pred košnjo sena in vidimo prekrasno barvitost — rumeno, rdečo, belo. Toda to so barve ničvrednih plevelov — zlatice, kukavičja lučica, ivanjščica itd., ki nimajo nobene krmilne vrednosti, ampak so celo strupene. Nič boljše slike nam ne nudi otava. Lahko zaključimo, da je sestav ruše — rastlinstva na travnikih nepravilen in slab, ker je zastopanih le malo dobrih trav in detelj.
Zboljšanju travnikov moramo posvetiti največjo pažnjo, da dobimo več in boljšo krmo, ker je to osnova za zboljšanje živinoreje. To pa dosežemo s poapnjenjem, gnojenjem in pravilno oskrbo. Ponekod pa je misliti tudi na ureditev vodnih razmer, na melioracije, da preprečimo poplave v času košnje in rasti.
Slavimo 10. obletnico osvoboditve, življenja v novi Jugoslaviji. Poglejmo si, kakšne možnosti so bile v tem razdobju za razvoj poljedelstva. Prvi časi do leta 1951 so bili težki, ni bilo sredstev, umetnih gnojil, dobrega semena itd., nasprotno, bili so obvezni odkupi, ki so mnogokrat v živo rezali in so že tako slabo stanje še poslabševali.
Po letu 1951 pa so se postopoma odpirale možnosti in pogoji za napredek poljedelstva. Odpravljeni so bili razni prisilni ukrepi, pridelovanje je bilo sproščeno in dani pogoji za napredek tudi s potrebnimi pridelovalnimi sredstvi. Na vsak način lahko beležimo za ta čas zboljšanje in napredovanje poljedelske proizvodnje. Zanimanje poljedelcev je vzbujeno in uspehi so že vidni, za naprednejše načine pridelovanja toda daleč smo še od tega, da bi lahko bili zadovoljni. Manjši krog pridelovalcev zna izkoristiti ugodne prilike, toda naš cilj pa mora biti: posplošiti napredek, prenesti ga na slehernega kmetovalca. To pa bomo dosegli le z organiziranim, načrtnim delom v okviru poljedelskih odborov.
K članku: Živinoreja ob Muri — živinorejci ocenjujejo
Foto Kološa
Ing. Titan Tibor
ŽIVINOREJA OB MURI
Velika razstava svetlolisaste pasme goveje živine, katero so naši živinorejci priredili v okviru I. Pomurskega tedna in tako dali svoj delež v to veliko prireditev ob deseti obletnici osvoboditve, ima še en jubilej: dvajseto obletnico ustanovitve prvega društva naprednih živinorejcev v Pomurju. Dolgoletni napori naprednih pomurskih živinorejcev se odražajo tudi v tej razstavi, zato je prav. da ob tem na kratko pregledamo delo, ki so ga opravili, saj je treba priznati, da je bilo uspešno in pomembno.
Govedo svetlolisaste pasme gojijo okraji Sobota, Ljutomer, Ptuj ter Maribor okolica, razširjena pa je tudi v okrajih Celje, Ljubljana okolica in Postojna. Po številčnem stanju je to druga najmočnejša pasma v Sloveniji, saj redijo že nad 130 tisoč svetlolisaste živine. Živinorejci v Pomurju so začeli razmeroma zgodaj uveljavljati svetlolisasto govedo, ki je postopoma izpodrivalo razne mešane pasemske vrste. Vedno hujše gospodarske razmere pred in po prvi svetovni vojni so kmeta prisilile, da je začel iskati nova pota, kako bi prišel do večjih dohodkov. Tako je bila že leta 1928 v Nedelici prva organizacija živinorejcev, ki se je zavzemala za selekcijo, posredovala plemenske bike itd. Naslednja leta so začeli ustanavljati podobna društva tudi po ostalih krajih Prekmurja in Pomurja. V letih 1928—1932, ko so v Rakičanu ustanovili prvo Zvezo sekcijskih društev za svetlolisasto govedo, je delovalo v Pomurju že 19 selekcijskih društev. Ob prvi veliki živinorejski razstavi pred dvajsetimi leti je imela zveza že 28 organizacij, ki so zajele 2112 rodovniških krav in 798 mladih plemenskih živali. V treh organizacijah (društvih) so izdelali molzne zaključke za 357 krav, ki so dale poprečno po 2088 kg mleka — najboljša molznica pa celo 3672 kg. To je bil za tedanje razmere vsekakor spodbuden uspeh. To razmeroma zelo plod-
no obdobje pospeševanja živinoreje je za daljšo dobo zavrla druga svetovna vojna, ki je občutno prizadela živinorejo.
UVELJAVLJANJE ŽIVINOREJSKIH ODSEKOV
Doba razmeroma ostrih odkupov ni bila povoljna za nadaljevanje selekcije, saj je ponekod zaradi malomarnosti posameznikov šla v zakol tudi rodovniška živina. Stanje se je izboljšalo šele z nastopom kmetijskih zadrug, ki so se s pomočjo živinorejskih odsekov z vso vnemo lotile selekcije in pospeševanja živinoreje. Uspehi so se kmalu pokazali. Lani so imeli na področju, kjer redijo svetlolisasto govedo, pod molzno kontrolo 3052 krav, ki so dale povprečno 2342 kg mleka. Po okrajih so bili doseženi sledeči rezultati:
	Število nadziranih krav	do 2000 kg	od 2000 do 3000 kg	od 3000 do 4000 kg	nad 4000 kg	povprečna molznost	najvišja molznost
Sobota Ptuj Maribor Ljutomer	214 214 1223 614	153 74 306 147	649 106 743 332	177 23 158 121	22 11 16 14	2557 2366 2247 2185	4750 5399 5135 2192
Skupaj	3052	680	1830	479	63	2342
Iz tega sledi, da je 60 % nadziranih krav doseglo povprečno molznost od 2000 do 3000 kg mleka, nad 18 % krav pa celo nad 3000 kg mleka letno. Najboljša molznica, last kmetijskega gospodarstva Rakičan (okraj Sobota) je dala 4750 kg mleka, v okraju Ptuj je dala največ mleka krava »Bistra«, last kmetijskega posestva Starše — 5391 kg, kar je v rejskem področju svetlolisastega goveda najboljši uspeh. Nadalje je treba omeniti najboljšo mlekarico »Liško« v ljutomerskem okraju (last Antona Ivanjšiča iz Kokorič) s 5191 kg mleka in kravo »Liziko« v okraju Maribor okolica s 5135 kg mleka.
Lani je v navedenih okrajih izvajalo selekcijo in molzno kontrolo 49 kmetijskih zadrug, ki so zajele 3271 članov.
SPODBUDNI USPEHI UMETNEGA OSEMENJEVANJA
V prvih letih po osvoboditvi je živinorejcem v Pomurju občutno primanjkovalo dobrih plemenskih bikov. S pomočjo državnih posestev in naprednih živinorejcev se je sta-
nje v naslednjih letih popravilo. Poleg doma vzrejenih plemenjakov so večje število plemenjakov uvozili iz Avstrije in drugih držav. Tako je bilo samo v minulem letu uvoženo 37 priznanih plemenskih bikov. Temeljito izboljšanje je nastopilo še z uveljavljanjem umetnega osemnjevanja, ki se je po zaslugi strokovnjakov naglo razširilo. Tako je bilo v treh letih uspešno osemenjeno 10.783 krav svetlolisaste pasme. Prvo leto so osemenili 655 krav, drugo 3054 krav, lani pa že nad 7000 krav. Uspehi so dobri, saj se je z umetnim osemenjevanjem zabrejilo od 80 do 90 % vseh krav. Ti uspehi narekujejo, da bo treba v bližnjih letih razširiti umetno osemenjevanje na vsem področju.
Že iz teh, lahko bi rekli površno prikazanih številk lahko sklepamo, da ima živinoreja v Pomurju in Podravju vse pogoje, da dvigne živinorejsko proizvodnjo na raven visoko razvitih živinorejskih področij. Živinorejci upajo, da bodo že v kratkem dosegli povprečno molznost 3000 kg mleka s 4 % tolščobe, kar bo v precejšnji meri povečalo dohodke prebivalstva.
—ze
POMURSKI VESTNIK, 7. julija
15
Vladimir Močan
SLOVENSKA PESEM
MED DELOVNIMI LJUDMI POMURJA PO OSVOBODITVI
Prekmurje do osvoboditve ni imelo neke zborovske tradicije. Sicer so mlajši organisti v obdobju med obema vojnama začeli uvajati v nekaterih farah zborovsko petje v cerkvah, toda posvetne pesmi se — razen v izjemnih primerih — niso lotili. Vsi ti zbori so ostali po svojem bistvu vendarle le cerkveni zbori, ki jim je delokrog bil določen.
Po osvoboditvi se je pa v tem pogledu marsikaj spremenilo. Ob pregledu splošnega razvoja v Prekmurju je mogoče tudi v pevski kulturi ugotoviti velik napredek. Brez vsakega pretiravanja lahko trdim, da je vokalna glasba v teh desetih letih po osvoboditvi zaživela tako kot nikdar poprej in to celo v takih krajih, kjer navidezno sploh ni bilo pogojev za to.
Ni pa mogoče dati nekega natančnejšega pregleda o delovanju teh zborov, ki so delovali v zadnjem desetletju, ker nimamo nikjer zbranega potrebnega materiala. Ker mnogo nastopov pevskih zborov tudi naše dnevno časopisje ni registriralo, se tega primarnega vira nisem mogel vedno posluževati. Tretji vir, ki bi pa bil za ugotavljanje aktivnosti pevskih zborov precej merodajen — prijave programa Zavodu za zaščito avtorskih pravic v Ljubljani — tudi ne more priti v poštev, ker so društva javljala le malo svojih nastopov. Zaradi teh naštetih vzrokov se bojim, da slika kulturnega delovanja naših prekmurskih pevskih zborov ne bo popolna.
Pa si oglejmo razvoj in dejavnost naših zborov.
Takoj po osvoboditvi leta 1945 sta začela delovati mešana zbora v M. Soboti in Bogojini. Oba zbora sta delovala ves čas nepretrgoma. O soboškem pevskem zboru nimam namena podrobneje poročati, ker o tem piše na drugem mestu kronist in sedanji predsednik pevskega zbora v Soboti tov. Franc Hajnšek. Zbor v Bogojini se je razvil v enega izmed vodilnih zborov v Prekmurju. Zbor, ki ga vodi tov. Maučec, ima prav dober glasovni material in razmeroma tudi ugodno glasovno sorazmerje. Zbor nastopa doma s samostojnimi koncerti ter na raznih proslavah. Gostoval je v okraju in izven okraja v Križevcih pri Ljutomeru. Pri okrajnih tekmovanjih je dosegel vedno prav dobro oceno. Zbor se drži ves čas na primerni višini. To je razumljivo, saj ima ves čas dobrega pevovodjo in tudi precej stalne pevce.
Leta 1946 se je rodil mešani zbor na Tišini, ki pa ni bil vso to dobo po osvobiditvi aktiven. Zbor je imel včasih tudi daljše premore, ker so se pevovodje večkrat menjali. To je bil tudi vzrok, da je zbor kvalitativno in kvantitativno slabel. Sedaj se zbor pod vodstvom učitelja tov. Križmanu prav lepo razvija. Potrebna mu je vztrajnost, pa bo dosegel še prav lepe uspehe.
Istega leta je začel delovati tudi moški zbor v Lendavi, ki pa ni bil stalen. Leto 1948 sta obstajala v SKUD Miško Kranjec kar dva ločena zbora: moški in ženski. Toda oba sta kmalu zaspala zaradi organizacijske neurejenosti in šibke članske discipline. Tudi vprašanje pevovodje je bilo včasih zelo pereče. Sedanji zbor je bil ustanovljen leta 1953. Vodil ga je tov. ing. Fras. Ob njegovem nastopu v M. Soboti so kritiki ugotovili njegove glasovne kvalitete in mn prerokovali še lepo bodočnost. Od tedaj zbor' stalno dela pod vodstvom pevovodje iz M. Središča.
Leta 1946 je nastal pevski zbor tudi na Cankovi in to na pobudo tedanjega šolskega upravitelja tov. Končnika. Na žalost je po njegovem odhodu v Beltince zbor utihnil in na novo oživel šele leta 1953, ko ga je prevzela tov. Marija Hedlova.
Leta 1947 je po prizadevanju učitelja v Vel. Dolencih tov. Gonze zaživel mešani zbor v Velikih Dolencih, pri katerem pa so sodelovali tudi pevci iz Šalovec in Budinec. Ko so moški člani zbora odšli na delo v razna industrijska podjetja, se je preosnoval v ženskega in pritegnil še nove pevke. Ta zbor ni nastopal le priložnostno kol prejšnji mešani zbor, ki je nastopal med odmori na raznih prireditvah, temveč je nastopal tudi samostojno z lastnim koncertnim programom. Pevske nastope je prirejal do ma in v bližnjih vaseh po Goričkem. Po odhodu tov. Gonze je zbor prenehal z delovanjem.
V Beltincih se je formiral zbor, ki ga je vodil organist tov. Cipot, že leta 1945. Zbor je vodil do leta 1947 tov. Cipot, zatem nekaj časa tov. Mastenova, zatem pa tov. Končnik. Zbor je večkrat z uspehom nastopal doma in drugod. Udeležil se je nastopa pevskih zborov na I. Prekmurskem festivalu. Zbor je štel okrog 45 pevcev. Razen v Beltincih so nastopili tudi v Dokle žovju na gradbišču Zadružnega doma. Po Končnikovem odhodu je zbor do leta 1950 vodil spet tov. Cipot; vendar je kazal vedno manj življenja in končno utihnil. Ponovno se je formiral jeseni 1953, ko je delo v zboru prevzel tov. Gonza, ki je bil tedaj premeščen iz Melinec na gimnazijo v Beltince. Od tedaj zbor redno deluje, nastopa na raznih prireditvah in prireja tudi samostojne pevske nastope. Danes je zbor številčno najmočnejši pevski zbor v Prekmurju, saj šteje 65 navdušenih pevcev in pevk. Zbor je glasovno dobro ubran.
Leta 1946 je bil na pobudo učiteljice tov. Lovrenčičeve ustanovljen ženski pevski zbor v Kuzmi. Pozneje so v zbor pritegnili še moške pevce. Ženski zbor je nastopal kot
samostojen zbor v okviru nastopov okrajnih pevskih zborov v Soboti. Dvakrat je na stopil tudi v okviru nastopa združenih pevskih zborov soboškega okraja. Ker zbor ni imel pevovodje, sem ga od časa do časa sam vzel v delo. Vse stroške so nosili pevci sami, kar pomeni, da so pevci navdušeni in pripravljeni tudi na materialne žrtve. Danes deluje zbor družno z grajskim pevskim zborom. Zbor je sezonski in se le od časa do časa pripravlja na nastope ob priliki občinskega dneva ali kakšne druge prireditve po dolžnosti. Zbor bi se dalo spremeniti v stalen mešani zbor, če bi imel stalnega svojega pevovodjo.
Pri Gradu se je že leta 1949 ustanovil pevski zbor kot odsek KUD dr. France Prešeren, ki ga je vodil tov. Janez Grah. Zbor je bil vedno mešani zbor po svojem sestavu. Je pa večkrat menjal pevovodjo, kar je oviralo njegov kvalitetnejši razvoj. V zboru, ki šteje okrog 30 pevcev, je polovica kmetov. Danes ga vodi tov. Černeka. Zbor je večkrat nastopal samostojno pri Gradu ter tudi tekmoval v skupini mešanih zborov v okrajnem merilu v M. Soboti. Zbor je sicer stalen, vendar poleti, ko odidejo nekateri člani na sezonsko delo, njegovo število občutno pade.
V črensovcih obstaja mešani zbor, ki šteje 30 pevcev. Zbor ni stalen ter nastopa več ali manj le priložnostno na raznih kulturnih prireditvah, pa tudi s samostojnim koncertnim programom. V zboru je čutiti
precej tudi vpliv cerkvenih pevcev. Pevci imajo sicer veselje do petja, a redno delo v zboru ovira predvsem sezonsko delo, na katerega odhaja precej pevcev.
Leta 1950 je bil ustanovljen mešani zbor v Rogaševcih, ki ga je vodila tov. Marija Šiftar. Zbor je bil vedno dokaj šibak. V njem so delovali pevci, zbrani iz okoliških vasi. Raztreseni teritorij in sezonsko delo sta delovanje zbora močno ovirala.
Nastopal je večinoma le priložnostno ter enkrat v Soboti ob skupnem nastopu okrajnih pevskih zborov. Ker je zborovodja opustil v teh težkih prilikah delo v zboru, je ta kmalu razpadel. Sedaj že drugo leto več ne deluje.
Ko je bil tov. Gonza premeščen jeseni leta 1951 iz Vel. Dolenec v Melince, je tudi tu zaoral ledino. Pod njegovo veščo roko je kmalu zapel 50-članski mešani pevski zbor. Zbor je v času svojega obstoja tekmoval v okrajnem merilu ter nastopal doma in drugod s samostojnim koncertnim programom Izven okraja je nastopil v Križevcih pri Ljutomeru. Čeprav so se pevci večkrat menjali — odhajali so na sezonsko delo — je bil zbor, čeprav številčno okrnjen, vedno sposoben za samostojen nastop. Po odhodu tov. Gonze v Beltince jeseni leta 1953 je zbor prenehal peti.
Leta 1945 je nekaj časa vadil tudi mešani pevski zbor v Krogu pod vodstvom tov. Hajnška. Se isto leto je zbor zaradi notranjih težav prenehal z delovanjem. Leta 1946 pa so pevci v Črnelavcih naprosili tov. Hajnška, da bi prevzel tamkajšnji zbor. Tega je tov. Hajnšek pripravil za enkratni pevski nastop, nakar je zbor še isto leto zamrl.
Tov. Hajnšek je pa poizkusil tudi z zborom v Tovarni perila leta 1946. Kasneje sem zbor nekaj časa vodil sam. Toda po nastopu je zbor prenehal delovati. Pri delavkah ni bilo mogoče vzbuditi pravega veselja in vztrajnosti za petje. Na pobudo tovarniškega sindikata pa se je leta 1953 formiral ponovno ženski zbor, ki pa se je po edinem nastopu ob tovarniškem prazniku zopet razšel, čeprav je imel pogoje, da bi se lahko spremenil v stalen ženski zbor. Lansko leto je ponovno začel z delom. Nastopil je pod mojim vodstvom na proslavi delovnega kolektiva Tovarne perila »Mura«. Razen tega je jeseni lanskega leta zbor nastopil z nekaj pesmimi tudi na kulturni prireditvi tovarniškega sindikata, ki jo je sindikat Tovarne perila priredil v dvorani Nafte v Lendavi. Zbor šteje blizu 40 pevk, ki pa imajo zaradi menjave delovnega časa pevske vaje le vsak drug teden, kar ovira naraven kvalitetni in kvantitetni razvoj zbora. Za zdaj se posveča petju partizanskih
in narodnih pesmi. V bodoče bo pa zbor posegel tudi po umetni slovenski pesmi
Za interne proslave so ustanovili člani sindikata v soboški bolnišnici svoj lastni zbor. Ta mešani zbor je vodil od časa do časa tov. Hajnšek. Bil je sezonski. Kasneje je zbor vodila tov. Zrimova, ki je z njim enkrat nastopila tudi javno ob priliki neke prireditve v domu Partizana. Zbor še danes obstaja in ga po informacijah, ki jih imam na razpolago, vodi tov. Alojzij Marič. Nekih višjih umetniških ciljev zbor ne zasleduje.
Ker za druge tovrstne zbore nimam potrebnih zgodovinskih podatkov, jih v ta pregled nisem mogel uvrstiti, čeprav bi po svoji dejavnosti v to kategorijo spadali Prav gotovo je tak zbor mešani zbor v Turnišču, ki ga lahko štejemo med stalne zbore in ki nastopu s samostojnimi koncertnimi programi doma in v bližnjih vaseh na raznih prireditvah v občini, na tekmovanjih in na skupnih nastopih pevskih zborov. V okviru mešanega zbora obstaja še samostojni moški pevski zbor, ki ima naštudiran tudi svoj lasten pevski program. Zbor vodi tov. Dominko. Zbor je glasovno lepo ubran, vendar bi z malo več požrtvovalnosti dosegel še mnogo lepše uspehe in bi se prav lahko uvrstil med vodilne pevske zbore v Prekmurju.
Za pevski zbor v Bistrici nimam na žalost nobenih podatkov.
Iz prijav proslav, ki so jih prirejali IZUD po naših vaseh, sem mogel ugotoviti,
da so se ob priliki raznih proslav formirali za tisto priliko pevski zbori. V Puconcih n. pr. tak zbor ob določenih prilikah redno nastopa. Toda stalnega pevskega zbora v Puconcih ne morejo ustanoviti. Potrebno bi bilo vztrajnejšega dela društvenih članov in pevovodje tov. Hermanove, pa bi šlo. Toko možnost uvidevajo celo vodilni člani puconskega IZUD, ko predlagajo pritegnitev pevcev iz Gorice.
Podoben primer imamo v Ižakovcih. Tam so 27. aprila 1951 člani IZUD zapeli na proslavi OF kar pet pesmi. Ali ni škoda, da se ti člani IZUD niso združili v stalni mešani zbor? Istega dne je na proslavi v Markovcih zapel moški zbor kar štiri pesmi. Ob enaki priliki so zapeli v mešanem zboru pevci v Prosečki vasi nekaj partizanskih pesmi. Vse take pojave bi bilo treba ugotoviti in iz zborov enodnevnic, kjer bi sc to le kako dalo, formirati stalen zbor, čeprav bi bil v začetku po številčnosti še Šibak in po kvaliteti skromen.
Toliko o zborih v okviru SKUD, IZUD in Svobode. Ne bilo bi pa prav, da bi šlo v pozabo, kar se je v zborovskem delovanju doseglo z zbori, ki so bili v sestavu MKUD. Najdelavnejši med temi mladinskimi zbori je bil gimnazijski mladinski pevski zbor, ki ga je od leta 1946 vodil tov. Grum. Pod njegovim strokovnim vodstvom je imel zbor že kar od začetka resna umetniška stremljenja. Sad sistematičnega dela z zborom so bili redni samostojni nastopi z izbranim koncertnim programom. Prvič se je zbor pojavil pred javnostjo 11. maja 1946 na pevski akademiji. Zatem so se vrstili vsakoletni javni samostojni nastopi. 10. maja 1947 je zbor nastopil na glasbenem večeru, ki ga je priredila gimnazijska mladina. Leta 1948 je zbor priredil samostojni koncert dne 15. maja v Mladinskem domu. Ker je bil leta 1949 tov. Grum poklican na orožne vaje, je zbor v proslavo 1. maja pel pod mojim vodstvom Program je zbor že prej naštudiral pod vodstvom tov. Gruma.
Gimnazijski mladinski pevski zbor pa je v času svojega obstoja tudi tekmoval z ostalimi mladinskimi zbori iz naše republike. Prvo tako tekmovanje je bilo v Mariboru dne 22. aprila 1950. Na tem tekmovanju je zbor v kategoriji mešanih zborov pod vodstvom tov. Danijela Gruma dosegel v ostri konkurenci zasluženo 3. mesto. To tekmovanje je bilo obenem izbirno tekmovanje za tekmovanje v republiškem merilu. Zaradi dobre ocene, ki jo je zbor dosegel v Mariboru, je zbor mogel tekmovati 6. maja 1950 na tekmovanju najboljših zborov v republiki v Ljubljani. Na tem tekmovanju je dosegel 6. mesto v skupni klasifikaciji.
Nato je zbor utihnil, ker zborovodstva nihče ni prevzel. V šolskem letu 1953/54 se
je mladinski mešani zbor gimnazijske mladine zopet formiral. Doslej samostojnega koncerta ni imel. Pač pa je redno nastopal na vseh šolskih prireditvah in večkrat tudi na prireditvah pred soboškim občinstvom. Prvič se je mladinski zbor, ki ga od leta
1953	vodim sam, predstavil soboški javnosti v okviru občinskega tedna dne 23. oktobra
1954	s petimi pesmimi in nastopil skupaj z zborom KUD Stefan Kovač. Drugič je javno nastopil 28. X. 1954 na akademiji, ki jo je priredila mladinska organizacija v počastitev 35. obletnice ustanovitve SKOJ. 21. decembra lanskega leta pa je zbor zapel štiri udarne in partizanske pesmi na proslavi praznika JLA v dvorani Partizana.
V času, ko gimnazijski zbor ni obstojal, je obstojal na učiteljišču v Murski Soboti ženski zbor učiteljišnic. Tudi ta zbor je nastopal na vseh šolskih proslavah, ki so bile prirejene družno ob sodelovanju gimnazijske in učiteljišniške mladine. Zbor, ki sera ga vodil dve leti — tako dolgo je namreč obstajalo učiteljišče v Soboti, je bil dokaj številčen in je nekajkrat nastopil tudi na javnih proslavah v Soboti.
Na ekonomski srednji šoli se je ustanovilo v šolskem letu 1950/51 MKUD »Dane Šumenjak« in v njegovem okviru je začel delovati ženski pevski zbor, ki ga je vodila učiteljica tov. Grm Bibiana. Zbor je imel redne vaje in je nastopal na internih šolskih prireditvah in javno na akademiji ob 10. obletnici ustanovitve OF ter 1. maja na kulturni prireditvi MKUD v Čepincih. Ker zbor v šolskem letu 1951/52 ni mogel dobiti pevovodje, je prenehal z delom. V šolskem letu 1952/53 je zbor prevzel tov. Bruno Hartman in z njim nastopil na akademiji v Prešernovem tednu, v katerem je to leto vsako društvo priredilo svoj kulturni večer s svojim članstvom in lastnim programom, letošnjem šolskem letu pa je zbor dobil po enoletnem premoru novega pevovodjo Sedaj vodi zbor tov. Franc Hajnšek. Zbor šteje kakih 30 pevk, ki nastopajo za zdaj le na internih šolskih proslavah.
Trenutno deluje v Prekmurju — po poročilih, ki sem jih dobil in po znanju, ki ga o delovanju zborov imam — 8 mešanih in 2 ženska pevska zbora. V teh zborih poje okroglo 450 pevcev. Mešani zbori delujejo: v Soboti zbor KUD Štefan Kovač in mladinski pevski zbor na gimnaziji, izven Sobote pa pojejo zbori v Beltincih, Lendavi, Turnišču, Bogojini, na Tišini in Cankovi V Soboti pa delujeta stalno še ženski pevski zbor v Tovarni perila »Mura« in na Ekonomski srednji šoli.
Ob tej ugotovitvi je treba poudariti, da se zbori obdrže trajno le tam, kjer imajo sposobnega in požrtvovalnega pevovodjo. Delo zborov ponekod bolj, drugod zopet manj cenijo. Vendar uspeh zbora ni vselej samo od tega odvisen, čeprav je odnos društvene uprave do zborov eden izmed objektivnih pogojev za uspešno delovanja zbora. Povedati moram še to, da noben teh zborov ni samostojno pevsko društvo, ampak da so vsi ti zbori le odseki KUD, IZUD, MKUD in SPD Svobode. Tovarna perila ima sindikalni zbor.
Po svojem sestavu prevladujejo kmečki pevski zbori. Taki zbori so bogojinski, turniški, tišinski in beltinski. V soboškem zboru imajo večino nameščenci, v lendavskem pa prav tako. V ženskem zboru Tovarne perila močno prevladujejo delavke. V dijaških zborih pojejo samo dijaki.
Kako pa je s pevskimi koncertnimi programi? Takoj po osvoboditvi so vsi zbori v glavnem posegali po partizanski in narodni pesmi. Delavske pesmi se je prvi lotil soboški pevski zbor. To je povsem razumljivo, saj je zbor trikrat sodeloval s pevskimi turnejami med mladinskimi brigadami. Danes se seveda vsi zbori lotevajo tudi umetne pesmi, vendar v glavnem le takih, ki ne nudijo izvajalcu prevelikih težkoč. Izjemo predstavlja zopet soboški zbor, ki se je pogosto loteval tudi težjih skladb slovenskih in drugih jugoslovanskih avtorjev. Zbor je med drugim z uspehom pel n. pr. Gobčevo Vojno, Tomčevo Pomladansko romanco, Adamičevo Domovini in Vragovo nevesto, Odakovo III. rapsodijo in več Mokranjčevih rukoveti. Zdi se mi tudi, da pevovodje vse premalo poznajo sodobno zborovsko literaturo. Marsikje bi se zbor vsebinsko razvil, če bi to pomanjkljivost odpravili. Treba bo zato najti pravilen prijem, kar bo brez dvoma kvaliteti koncertnih programov koristilo. Marsikateri zbori tudi nimajo potrebnih materialnih sredstev za nabavo notnega materiala. Priznam, da je to precejšnja ovira, a jo je treba na ta ali oni način premostiti.
Hotel bi pa seveda odgovoriti še na nekatera druga vprašanja, ki nastopajo ob pritičnem pregledovanju delovanja pevskih zborov. Če hočemo pevsko društvo kvalitetno in kvantitetno dvigniti, moramo dobro poznati pogoje, v katerih se neki zbor formira, kdaj se tak zbor potem trajno obdrži in kdaj preneha delovati.
Najvažnejše je povsod vprašanje pevovodje. Strokovnih moči je v Prekmurju malo. Vprašanje pevovodskega kadra je zelo aktualno. Večkrat se je to vprašanje že reševalo, a ne rešilo. Saj se ga kratkomalo z nekakšnimi dekreti tudi rešiti ne da. Pozdravljam vsako spodbudo v tem pogledu, pa naj ta pride s katerekoli strani. Toda samo s tečaji bo težko priti do potrebnega strokovno sposobnega pevovodskega kadra. Na deželi je učitelj tisti, ki bi po svoji šolski izobrazbi moral biti sposoben voditi pevske zbore. Vsak učiteljiščnik bi moral dobiti v času svojega študija vsaj tiste najosnovnejše pevovodsko znanje, ki ga kot pevovodja potrebuje. Kadar bo učitelj imel tako osnovno pevovodsko znanje, bo lahko začel na deželi orati v tem pogledu ledino. Za take pevovodje bi imelo smisel prirejati
neke vrste izpopolnjevalne tečaje, na katerih bi svoje strokovno pevovodsko znanje izpopolnili. Da je vprašanje pevovodij primarnega značaja, vidimo iz neštetih primerov, ko je zbor nehal delovati, ko je izgubil pevovodjo. Take primere imamo iz Vel. Dolenec, Melinec, Tišine, Lendave, Kuzme itd. Pevski zbor v Lendavi si je poiskal pevovodjo v Središču, od koder hodi dvakrat tedensko na vaje v Lendavo. Poleg vse strokovne izobrazbe pa mora imeti zborovodja tudi ljubezen do takega dela. silno potrpežljivost in vztrajnost.
V	mobilizacijskem pogledu se vsi zbori poslužujejo istega načina: agitacije med znanci in prijatelji, ki imajo veselje do lepega zbornega petja. Znati pa je treba zbor tudi obdržati. Zelo dobro vplivajo na pevca večkratni pevski nastopi, a prav teh je na žalost vse premalo. Dobro naštudiran pevski koncertni program bi morali posredovati kar moč velikemu številu poslušalcev. To pa je mogoče doseči le z gostovanji.
Tudi tekmovanja bi kazalo zopet uvesti. Tekmovalna oblika zborovskih nastopov na zbor dobro vpliva, predvsem seveda Da njegovo kvalitetno rast. In ta je našim zborom potrebna. Vsak zbor mora do neke določene razvojne stopnje napredovati. Zdi se mi pa, da v zadnjem času zbori kvalitetno niso napredovali.
Kako pa je s številčno rastjo naših zborov? V glavnem se število pevcev v zborih drži. Pevci v zborih se pa ponekod naglo menjajo, zlasti po mestih, pa tudi na podeželju, kjer je znatnejši pojav bodisi trajnega ali pa sezonskega odseljevanja.
V	vseh teh primerih kvaliteta zbora pada, včasih celo prav občutno. Zelo težko je v zbor dobiti mladino, ki bi se ob starejših pevcih zborovsko izobraževala. To opažamo zlasti v Lendavi in v Soboti; drugod menda manj.
Posebnost našega okraja so menda tudi množični nastopi odraslih in pionirskih pevskih zborov. Prvi so mešani pevski zbori soboškega okraja skupno zapeli na večernem nastopu pevskih zborov v okviru Prekmurskega tedna leta 1952. V zadnji točki so združeni pevci — bilo jih je 215 — zapeli Simonitijevo Puntarsko in Gobčevo Pesem o svobodi. Sodelovali so pevski zbori iz Kuzme, Melinec, Bogojine, Turnišča, Tišine in od Grada. Ker je ta prvi množičen nastop uspel, smo za leto 1953 pripravili sličen nastop pevskih zborov. Dne 2. junija so pevski zbori peli na večeru pevskih zborov nekaj točk iz svojih koncertnih programov. Na tej reviji pevskih zborov so sodelovali pevski zbori KPD Miško Kranjec iz Lendave, pevski zbori IZUD iz Bogojine, Turnišča in Kuzme in zbori KUD France Prešeren od Grada in s Tišine. — Kritiki so ugotovili pri teh nastopih lep napredek v kvaliteti.
Na zaključni prireditvi dne 7. junija pa so nastopili združeni pionirski zbori pod mojim vodstvom in ob spremljavi godbe na pihala s tremi Gobčevimi pesmimi: Jugoslavija, Pesem mladine in Pionir junak. Pionirjev je nastopilo okrog 700. Za zaključek pa so zapeli združeni mešani zbori s spremljevanjem godbe na pihala pesem Na barikade, Gobčevo Mladi bataljoni in Simonitijevo Pesem o Titu.
Leta 1954 so nekateri zbori sodelovali kar na dveh takih množičnih nastopih. Junija ob 60-letnici Ljutomerskega pevskega zbora in na proslavi Ljudske pravice v Lendavi. Mešani zbori so peli na obeh prireditvah iste pesmi: Gobčevo Bratovsko pesem, Pesem dela in S praporom na delo. Pionirski zbori pa so v Lendavi zapeli tri Gobčeve množične: Lepo je v naši domovini biti mlad, Pesem mladine in Pionirsko zastavo. Na nastopu pevskih zborov so sodelovali tudi pevski zbori ljutomerskega okraja ter tudi pionirji iz ljutomerskega okraja S silnim navdušenjem so zapeli pod mojim vodstvom pionirji, ki jih je nastopilo okrog 2000. Pevcev v skupnem mešanem zboru je bilo okrog 700. Ves pevski program so pionirski in mešani zbori odpeli ob spremljavi združenih godb na pihala iz Sobote, Ljutomera in Ptuja.
Oba množična nastopa sta pokazala, da se da tudi v tej smeri mnogo doseči. Za petje navdušeno mladino pa je treba v pevske zbore, potem ko se je šoli odmaknila, pritegniti. Priznati je treba uspešno prizadevanje okrajne prosvetne oblasti, ki vedno bolj forsira ustanavljanje pionirskih zborov. Ne bo odveč, če na tem mestu javno ugotovim in pahvalim tesno sodelovanje Ljudske prosvete in SPK v Murski Soboti.
O trajnih sadovih teh stremljenj je za sedaj še prezgodaj govoriti. Prepričan pa sem, da se bodo uspehi take politike pokazali že v prihodnjem deceniju.
Ta skromni pregled delovanja pevskih zborov v Prekmurju, ki pa, česar se sam najbolj zavedam, nikakor ni popoln, saj je že sedaj marsikaj šlo v pozabo, naj bo spodbuda vsem, ki imajo s pevsko kulturo v Prekmurju opravka.
»Zdaj zaori, pesem o svobodi.. .!« Na sliki: prof. Vladimir Močan, pevovodja mešanega zbora KUD »Štefan Kovač«.
Jože Temar:
DEKLICA TEBE BOM LJUBIL SAMO
Deklica, tebe bom ljubil samo, k tebi pod okno prihajal bom rad, tebi prepeval, kako bo lepo, ko bo dahnila v ravnino pomlad.
Deklica, tebe bom ljubil samo, s tabo zahajal bom v senčnati gaj, ko bo nad poljem žarelo nebo in senožeti spet snubil bo maj.
Deklica, tebe bom ljubil samo, s tabo presanjal bom svetle noči v travi in žitu za spečo vasjo, kjer bo vse polno poletnih luči.
Deklica, tebe bom ljubil samo, ti mi boš lila veselje v srce, ko mi bo tožno sledilo oko pticam, letečim čez pusto polje.
Deklica, tebe bom ljubil samo, kadar pokrita bo s snegom ravan, tebe le prosil, če daš mi roko, da te povedel bom o zakonski stan.
16
POMURSKI VESTNIK, 7. julija
Vilko Novak:
Ljudsko življenje v Prekmurju
(Etnografski načrt)
Etnografija ali narodopisje raziskuje ljudsko življenje, v kolikor ga določajo po izročilu (tradiciji) vezane oblike. To znanost ne zanimajo samo »starine, posebnosti«, marveč vse oblike in pojavi gmotnega, družbenega in duševnega življenja, ki so obče sprejeti od skupnosti. Etnografija zbira, popisuje, riše itd. na deželi in v mestu predmete in družbeno-duševne stvaritve, da določi njih razširjenost doma in zunaj narodnostnih meja in jim do-določi nastanek, smisel in razvoj. Tako more sestaviti iz premnogih nadrobnih dognanj celotno podobo pogojev in oblik našega življenja od pradavnih časov sem. Ta veda je danes po vsem svetu zelo cenjena, saj nam odkriva naše bistvo, zato je prav, da jo pričnemo tudi pri nas vneteje gojiti na znanstveni in sodobni osnovi.
Prekmurje sodi v panonsko ali vzhodnoslovensko etnografsko območje, ki obsega razen njega še Mursko polje s Slovenskimi goricami, Dravsko polje s Halozami, brežiško okolico in Belo Krajino. Vse te pokrajine imajo skupne značilnosti na vseh področjih ljudskega življenja in se po teh bistveno razlikujejo od alpskega, sredozemskega in osrednjeslovenskega področja. Panonsko območje pa vežejo na drugi strani mnoge lastnosti s sosednjimi hrvaškimi, madžarskimi in avstrijskimi pokrajinami, zakaj etnografske značilnosti so mednarodne.
Glavni zunanji predstavnik sleherne pokrajine je naselje kot celota in v njem kmečki dom. Čeprav imajo hiše v prekmurskih vaseh danes že zelo različne in številne oblike, vendarle pokažemo kot na značilno našo hišo tisto nizko leseno, pobeljeno in običajno še s slamo krito stavbo, ki se razteza bodisi v ravni črti skupno z gospodarskim poslopjem, ali pa »na vogel, zatočeni hram«, pri katerem stoje gospodarski prostori pravokotno na stanovanjske, bodisi »v ključu«, ali pa so gospodarske zgradbe ločene od hiše. Ta barvno učinkovita skromna zgradba z belimi sprednjimi stenami, rjavim ali temnim pojásom ob trnácu, zadaj pa poškropljena svetlo na rumeno-rjavem ozadju in s temno streho je najbližja oblika hiše, kakršno so imeli Stari Slovani, saj ji najdemo podobne vse do Ukrajine. Tudi nazivi za njene sestavne dele so skupno slovanski, n. pr. sleme, lemez, roženica, ognjišče, jestje itd. — Na obeh straneh künje, v katero vodi preklit, sta velka in navadno še mala iža, ki se je drži klet. Tej sledi morda pójata ali naravnost štala, ob kateri je gümlo s parmo. Ponekod pa je »škegen« posebna zgradba. Od ostalih stavb budi pozornost kukuričnjak, v stari obliki še pleten iz protja, novejši pa iz lat. — V nekaterih krajih nudijo prijazen pogled skupine kleti v goricah, ki so zmanjšana oblika vaških domov.
Razen te najbolj svojske oblike hiše, ki jo izpodrivajo sodobne zidane, je panonska posebnost ilovnata nabijanica, stučenica. — Med zidanimi hišami ločimo starejše in take čisto mestnega značaja, pri katerih nas prav tako zanima razdelitev prostorov in njih uporaba, posebno pa, kako vaški človek prilagodi svoj žitek sodobnim pridobitvam, ki mu jih nudi tehnično gospodarski napredek.
Gospodarske oblike ljudskega življenja hranijo premnoge lastnosti, predmete in pojave, ki se dedujejo iz tisočletij in stoletij ter iz najbolj oddaljenih pokrajin. Tako večstoletni razvoj poenoti delovne oblike s pripravami, potrebnimi zanje in vse to označuje v nekaterih primerih kulturo raznih narodov, v podrobnostih pa predvsem kulturo ožjih etnografskih območij. Samo nekaj primerov! V ostankih nabiralne gospodarske oblike najdemo zbiranje številnih rastlin in sadežev za namene prehrane, zdravilstva, obrti itd. (ščavnjek, gostan, najrazličnejše jagode, korenine, travine, gobe...). Pri lovu so ohranjene pasti, zanke; pri ribolovu saki, vrše, mreže, osti — vse to pradavne oblike, ki tudi z imeni pričajo o zvezi s slovansko celoto.
V zvezi s poljedelstvom so važne narodopisne prvine orodja in priprave. Naš plug ima take nazive za svoje sestavine, kot jih najdemo enake pri vseh Slovanih: oje ali grede, črtalo, lemež, oplaz, deske ali železo, ročice, otika itd. Podobno tudi brana, vlačuga, valék, lopate, motike, krčenice, cepé s cepičem, goževko. — Pri pripravi zemljišča ločimo rau in razne načine oranja, pri čemer nastanejo postati, brazde, rázgonje, vratnice. — Poznamo prelog, cêlino in praho. Pri nazivih žit je pomembno, da rž imenujejo žito, toda rženo melo in krüj. Za razne dele žitaric imamo lepa imena (betvo, steblo, koleno, klasovje, bilje, kukurišče, hajdinica, prosenica itd.), za vse posevke pa skupen naziv silje. — Sušenje žita v križih (in kopah na Goričkem) je na-
ša posebnost, kakor tudi žetev s koso, ki jo opravljajo moški. Obilnim skladom v križih ustrezajo po domovih mogočne oslice slame. Izraz širine naših polj je tudi glasno in razgibano vrvenje ob mlatilnicah, zaključeno z burno šalo in veselim spevanjem ob skladih vrtankov in pogač. Tudi vse druge delovne oblike, kot setev, okopavanje, žetva s povresli, vezáči, žnjeci itd. nudijo mnogo gradiva za važne sklepe in dognanja. Življenje zase je seve zvezano z goricami od grobanja preko vezanja do bratve.
Ljudska živinoreja nudi etnografskemu raziskovalcu gradivo s košnjo trave in otave, sušenjem (rasoje, grable), s pašo, pripravo nasteli, z opremo štale itd. Mnogo lepih izrazov imamo za živino in nje življenje (cecatke tele, telica, bikec, gunček, na odstavi, s telec, prveščica, dójnica, vozica...). Zanima nas ljudsko zdravljenje, zlasti pa vprega. Poudariti je treba, da imamo v vsem’ Pomurju, kot tudi na Dolenjskem in Štajerskem, jarem, kakršnega imenujemo slovanski jarem, ker je razširjen po vsem slovanskem svetu. Prav v Pomurju
je ta oblika najpopolneje izdelana, medtem ko so »telenge«, kot mu drugod pravijo, še precej preproste, čisto iz lesa. — Z začudenjem beremo v priročniku »Narodopisje Slovencev« trditev, da so v Prekmurju »voli (!) izključno vprežna živina«, ko je prav nasprotno res.
Vinogradništvo v Prekmurju (opisal sem ga v Zborniku Etnografskog muzeja v Beogradu 1953) ima mnoge skupnosti tako glede načina dela kot izrazoslovja z vinogradništvom na bližnjem in tudi bolj oddaljenem štajerskem ozemlju. Imamo zgodovinske podatke o njem vsaj iz 16. stoletja, odkrili pa se bodo še starejši. Osnovano je seve na osnovi iz rimske dobe. Od rigolanja, kopanja preko rezanja, škropljenja do bratve in prešanja je mnogo važnih izrazov in delovnih oblik, pri čemer vzbuja ob koncu tega postopka posebno pozornost naša mogočna preša s preslicami, bujo, prečko, prešpanom, gantari, kletko, dnom, krnico itd. — nad dvajset delov in imen, važen star predmet domačega izdelka. Nihče nam še ni opisal tistega intimnega življenja naših »goričkih vertov«, ki hodijo s turbo čez ramo »koštávat« svoje vino ob sobotnih večerih ...
Prehrana postaja zadnji čas vse bolj upoštevano področje v evropski etnografiji. Kako je pri nas — v vsej Jugoslaviji — za to malo smisla, dokazuje knjiga prav o prehrani Prekmurja, ki je doslej osamljena. Zato so njen pomen poudarili bolj češki, srbski in nemški strokovnjaki ne le za našo, marveč tudi za znanost sosednih dežel. Prav naša ljudska prehrana nazorno kaže panonski značaj prekmurske kulture, na primer s prevladovanjem močnatih jedil ob jedeh iz okopavin, z obilno uporabo kaše, ki ajdove drugod ne uživajo; dalje uživanje bučnega olja, mleka in mlečnih izdelkov (kisilačeki, kisilak). Sem sodijo tudi starinske priprave, kot je nožna stopa' za phanje pšena, možnarji, dalje konserviranje z dimom (povojeno meso), na soncu itd. Prav naša prehrana je važen znak za določevanje kulturne zveze med alpsko-nemškim in panonsko-madžarskim etnografskim območjem, ker združuje njune prvine in jih deloma tudi posreduje ostali Sloveniji.
Topoli, topoli — ob beli cesti čez ravnino
Ljudska obrt in hišna dejavnost
je še zelo malo raziskana. Nekaj več vemo o lončarstvu (gl. Slovenski etnograf III-IV), ki poleg onega v Beli Krajini prednjači s svojimi uspelimi izdelki in je celo vso Slovenijo prekosilo s tem, da si je osvojilo naš izvozni in domači trg z izdelovanjem okrasnih izdelkov. — Treba pa bo še raziskati vse vrste pletarstva, ki se prav tako organizirano razvija v plodonosno panogo gospodarstva. Naše tkalstvo z vsem pridelovanjem in predelovanjem lanu je zelo stara panoga, ki hrani s trlico, kórblatom, garnoki, krosni itd. važne prvine primitivnega gospodarstva.
Ljudska noša je bila še nedavno v Pomurju in posebej v Prekmurju osnovana prav na pridelovanju lanu. Danes še vidimo redke bregüše poleti, večkrat pa kako lenovo róbačo s kolaríči v zapestju, zavezane na rokavih in pod vratom s trakovi. Jopa iz sirine in gaban preko nje, suknja dolama in kóži še živijo v spominu naših starih očetov. Podobno ženski rokavci z rokavi malo čez komolce; ženske čižme ali čreivli, pocüu pod robcem in bel lenov prt čez pleča na praznični poti. Če danes vsega tega ni več, ne smemo reči, da zato ni ljudske noše pri nas — tako pozornost vzbujajoča ni, vendar pa ima svoje značilnosti, čeprav je kupljeno blago v trgovini in narejeno pri obrtniku. Naši naglavni robci, vunatni robci čez pleča, košnáte janke, moški krnščáki z ozkimi krajci itd. so, vendar tako svojski, da ne omenjamo delov perila. Zbiranje podatkov o že opuščeni, kakor tudi o živi noši glede oblik oblačil, obutve, frizure in okrasja (od riuglnov do pipe in turbe) terja še veliko dela, preden bomo določili vso raznolikost imen in posebnosti, ki določujejo način noše v naših krajih v preteklosti in sedanjosti.
S področja družbene kulture imamo že opisanih nekaj naših ljudskih običajev, čeprav bo treba tudi o teh še marsikaj zbrati. Vsi ti naši življenjski in letni običaji se v glavnem skladajo z onimi v ostali Sloveniji ter v sosednih deželah, najdemo pa med njimi mnoge drugod že izginule starine. V zvezi z rojstvom so združena razna verovanja, kot n. pr. to, da se bo rodilo mnogo otrok, ako so jeseni orehi rodni. Na gostüvanju kuhajo v kaši svinjski rep, ki ga sneha vrže med otroke; če ga ujame dečák, bo njen prvi otrok sin. Iz čim več delov, kit, je spleten bosman, tem več otrok bo imela. Ko »se peč podere«, denejo na mizo vino, kruh ali vrtanke, da pogostijo rojenice, ki pridejo napovedovat otroku bodočnost. Novorojenca se dotaknejo s kakim železnim predmetom, da bi ga obvarovali nesreče, saj je železo po vsem svetu v rabi kot obrambno ali odbojno sredstvo. Dokler je mati V »kimpeti«, je mož »gosák« in mu postavijo pred vrata bič, češ naj pase ta čas goske. Ko so ga od krsta prinesli, so otroka ponekod djali v jasli, češ da bi krave raj jedle, dekličino (dekličko) pa pod ognjišče, da bi bila dobra gospodinja.
Najbolj razviti so ženitovanjski običaji, saj je tudi naše gostüvanje tako glede naziva kot obredno svečanega in z običaji polnega značaja edinstveno. Pozvačini s svojo maskirano zunanjostjo in vsem šaljivo duhovitim nastopom živo spominjajo na podobne pojave pri izvenevropskih primitivnih ljudstvih. Navade ob snubljenju, ob prihodu na nevestin dom, ko »se notri prosijo« in pokažejo korbülca, babo in posvátbico, gostüvanje z nakloni, starešinovimi »guči«, mehko otožnimi pesmimi in razgibanimi plesi itd. — vse to, združeno s šte-
vilnimi verovanji, so prvine, ki se pokažejo ob primerjavi s podobnimi pri drugih narodih ne le kot zelo stare, marveč tudi pomenljive, čeprav je njih prvotni smisel že izginil iz ljudske zavesti. Nam se to sicer zdi lepo, zanimivo in častitljivo, prav pa bi bilo, če bi ljudem o vsem tem več pisali in govorili. da bi spoznali prvotni pomen svojih navad in običajev.
Smrt napovedujejo po ljudskem verovanju razni znaki. Če rije krt pod pragom, bo v hiši nekdo umrl. Če sneha zadene ob prihodu v hišo ob prag, bodo starši kmalu umrli. Ako je kdo »na velkoj moki« in težko umira, ga polože na tla, da bi laže umrl: ali pa vzamejo zemljo s plužnega železa in jo v robec zavito polože bolniku na čelo —
da bi tako prišel v skrivnosten stik z zemljo, v katero se vrača. Se ni dolgo, da so devali mrliču v roke krajcar, češ »ka de na brod (ki ga bo peljal na oni svet — kot v grškem bajeslovju!) meo«. — Pri mrtvem ponoči veröstivajo. Ko odnesejo mrliča iz hiše, pometejo smeti iz sobe in jih obenem z metlo zakopljejo. Živino spravijo pokonci ali jo celo pustijo iz hleva, da bi ostala zdrava. Žito premešajo, da bi ostalo silje rodno. — Po sprevodi, pokápanji, »obslüžávlo kermino, trobino, trbino« (iz latinskega carmina — psalmi, ki so jih peli za rajniki).
Kakor urejajo življenjski običaji odnose med posamezniki in družbo, tako so nastali letni običaji na osnovi prastarega verovanja, katerim je davni človek skušal vplivati na naklonjene duhove, odbijati zle in tako nameraval doseči rodovitnost na polju, pri živini in srečo pri ljudeh. Sčasoma je stari vir teh dejanj in verovanj zbledel, se celo čisto drugače tolmači in živi le še kot »stara navada, šatringa« (vraža). Taki običaji so zlasti razviti ob prehodnih dobah leta. Ko se zemlja »na sprotlike« budi, je skušal kmet v davnini pospeševati rodovitnost z raznimi čarovnimi dejanji. Njih ostanki so današnje navade na fašenik, fanjšček, ko maske spominjajo na nekdanjo predstavo demonov — duhov. »Borovo gostüvanje« na Ravenskem pa ni le šaljiv nastop, marveč tudi korenini v starodavni veri v čarovno moč zelenega drevesa, ki pospešuje rodovitnost in bi naj v tem primeru pričaralo dekletom ženina.
Za vüzen delajo remenice, remenke (iz rumenice — rdeče belice), ki so še iz predkrščanske dobe znak življenja, katero se prebuja spomladi. Danes pa so prav v Prekmurju eden najlepših primerov ljudske umetnosti. Ob zimskem sončnem obratu je živih pri nas mnogo pomembnih običajev in navad, zvezanih s starim začetkom novega leta na dan 25. decembra. Zato so devali »pod sto na sveti post« plužno železo, tikev, zrnje, semenje, pod »stounico« seno, krajcar; »vert je pa sedo na blazini, ka bi vse bole rodno bilo« v novem letu. V
davnini so se te dni spominjali tudi svojih rajnih, zato so uživali na ta dan suho sadje, fižol, medene jedi (repnjače), mak, kar so vse jedila, v zvezi s češčenjem rajnkih. Tudi koledovanje je stara predkrščanska navada, saj se naši kóledni svetki na Goričkem imenujejo po latinskem »calendae«. Danes seve pojó »pèsmarje« božične in novoletne pesmi verskega značaja.
Vse premalo še poznamo naše navade in običaje, zvezane z delom na polju in drugod. Pri oranju, sejanju, sajenju, žetvi in vsakem drugem delu najdemo še ali spomine. kak so inda naši očácke delali«, ali pa še danes bolj za šalo in lep spomin, kakor zares delajo ali verujejo marsikaj, kar izvira iz davnih dob in je važno za študij kulture. Take vraže so, da je treba debelo lagati ob sajenju tikvi, da bodo kuste; ali pa molčati ob sajenju graja, sejanju prosa, da ga vrabli ne pozobljejo itd. Za debelo repo in visok lan plešejo na fašenik. Kot drugod pri Slovanih, je v našem Porabju okoli Monoštra živa navada, da pustijo ob žetvi nekaj žitnih vlati nepožetih. kar je ostanek nekdanjega darovanja žitnemu duhu, s čimer so si želeli pridobiti rodovitnost prihodnje leto. — Iz pšeničnega klasja spletejo dožnjek«, s katerim ponekod okrase prvega žnjeca, ali pa ga prinesejo gospodarju. V zadnjem času radi pletó iz klasovja obeske, ki vise na sobnem stropu.
Ljudsko pesništvo v Prekmurju nam ni dovolj nazorno znano, ker nimamo še popolne zbirke naših pesmi. Upamo, da bomo kmalu dobili kar dve. Doslej so zapisi pesmi iz naše krajine raztreseni v Štrekljevi zbirki in v raznih koledarjih, listih in manjših zbirkah. Te nam kažejo, da so mnoge izmed njih enake onim na sosednjem Štajerskem in hrvaškem kajkavskem ozemlju, od koder je priskakal tudi naš slavni Marko ... Kakor drugod, tako tudi pri nas krožijo pesmi in pripovedke iz pokrajine v 'pokrajino in se nekoliko jezikovno ter vsebinsko spreminjajo, tako da je težko določiti, kaj je nastalo pri nas. Vemo iz ohranjenih starih rokopisov, da smo tudi v Prekmurju imeli vsaj od začetka 19. stoletja svoje »bukovnike«, polizobražene zasilne učitelje, ki so zlagali zlasti šaljive, pa tudi »mastne« pesmi z napevi. Tako najdemo v našem pesemskem izročilu balade, nežne ljubezenske tožbe, šaljive zbadljivke o raznih stanovih in vaseh. Upamo pa soditi na osnovi sedaj znanega gradiva, da dosti izyirnega ni nastalo pri nas.
Pripovednih vrst (bajk, pravljic, pripovedk, anekdot) imamo več objavljenih po zaslugi Matije Valjavca in zlasti Štefana Küharja iz Bratonec. Te je tudi slovenska in tuja znanost že s poudarkom upoštevala. Četudi to gradivo vsebuje mednarodne motive, vendar je med njim mnogo dragocenih drobcev, ki so redki drugod, n. pr. ostanek bajke, kako nastane potres, ki ga povzroči riba, katera nosi na sebi svet. Množina tega gradiva dokazuje, da je ljudstvo med Muro in Rabo vselej živahno duševno preustvarjalo in z otroško zavzetostjo viselo na ustnah pripovedovalcev, ki so mu tešili domišljijo. ter iz globoke srčne potrebe lepšalo svoje težko življenje tako s starimi običaji, kakor s pesmijo. — O šegavosti, prekšenosti in duhovitosti našega ljudstva pa pričajo mnoge frlice o raznih vaseh in ljudeh.
Z našim petjem je tesno zvezan ples, ki je po svojem izvoru prav tako še premalo raziskan. Večinoma pa so to obrtniški in meščanski plesi, ki jih spremljajo tuje melodije. Zato pa ni potrebno, da bi jih označevali s spačenimi in nesmiselnimi tujimi nazivi, kot se n. pr. dogaja z onim, ki ga zmerjajo s »točak«. Recimo mu raje slovenski ples, ker to so hoteli Vogri povedati s »tótsági tánc«.
(Nadaljevanje na 18. strani)
Motiv iz Prekmurja — Foto Kološa
POMURSKI VESTNIK, 7. julija 1955
17
(Nadaljevanje s 17. strani)
Prav na kratko smo pokazali, za kašna področja življenja se zanima etnografska znanost. Poudarimo naj še, da je naše Prekmurje kljub vsemu tudi še glede ljudske kulture premalo raziskano. Tako delo terja časa, ljudi in sredstev. Zato se moramo najprej zavedati pomena in važnosti takega dela. Dobro in uspešno ga bodo mogli opravljati tisti, ki so na tej zemlji doma, poznajo njen jezik, duševnost ljudi in se jim znajo pravilno približati. Zato potrebujemo strokovnjakov za taka vprašanja. Doslej študirajo naši sinovi in hčere v veliki meri tehnične panoge, skoraj nihče ne študira jezika, zgodovine, zemljepisa — in če kaj takega študira, se zadovolji s srednješolsko službo, za znanstveno raziskavanje pa nimajo veselja in smisla. To je velika pomanjkljivost v naši kulturi, ki zadeva vse slovenstvo. Našim abiturientom bi bilo treba več govoriti o teh vprašanjih. Zato jim dajemo ob tej priliki v razmišljanje, naj bi se kateri odločil za študij etnologije, da bi se posvetil zbiranju in študiju gradiva o našem ljudskem življenju.
Predmete iz ljudskega življenja zbiramo v muzejih. Skrajni čas je. da se v Soboti ustanovi in uredi muzej, katerega prvenstvena nalologa bo, zbirati etnografske pred mete in sploh gradivo o ljudskem življenju. Ob desetletnici osvobojenju je velika zamuda, da tega še nimamo, čeprav smo pričeli zbirati gradivo za naš muzej že pred 25 leti.
ORIS GLEDALIŠKEGA ŽIVLJENJA
V prvem soboškem gledališkem listu decembra 1954 so Jože Zrim, Lojze Uršič in Bruno Hartman pregledali in ocenili vsak na svojem časovnem in društvenem področju gledališko ustvarjanje v Soboti od leta 1922 do 1954. Jaz sem si prizadeval izoblikovati podobo tega ustvarjanja na ozemlju celotnega Prekmurja do leta 1941. Ker pa sem razpolagal z nezadostnim gradivom, ki sem ga Zaradi pogrešanja vseli predmetnih arhivov črpal le iz nekaj takrat dosegljivih letnikov Novin in iz Murske krajine, ta pregled ni le površen, temveč vsebuje nekaj oporečnih sodb. Uspelo mi je dobiti novo, dopolnilno gradivo, ali od predvojnih intenzivnih gledaliških delavcev samih, ali po ustnem sporočilu starejših ljudi. S tem gradivom bom temeljiteje orisal igralsko kulturo o Prekmurju do 1941. leta.
Za povojno obdobje razpolagam do leta 1949 z nezadostnim gradivom; bojim se, da so okrajni arhivi, kolikor zadevajo igralsko aktivnost, za ta leta izgubljeni, kar je tem večja škoda, ker v Prekmurju o tem času tudi ni bilo glasila, v katerem bi se nam ohranili kaki zaznamki igralstva.
I
Proti koncu 19. in v začetku 20. stoletja je že ostro zdiferencirana politika obeh slovenskih vodilnih strank, klerikalne in liberalne, ustvarila živahno tekmovanje v igralstvu na deželi. Slovenska krščansko socialna zveza v Ljubljani je v skladu s Krekovo gospodarsko politiko in po njegovih prosvetnih idejah začela že konec 90-tih let ustanavljati svoja izobraževalna -društva, ki so skrbela tudi za razvoj amaterskih odrov na deželi. Na Štajerskem je sprva organiziral mladino Sokol, ki je poleg telovadnih krožkov ustanavljal tudi dramatske. Po zgledu teh je SKSZ na občnem zboru v Ljubljani (1905) sklenila zbirati mladino v orlovske organizacije, kar je začela uresničevati leta 1906; tega leta je ustanovila tudi organizacijsko podružnico v Mariboru. Kulturnopolitična načela obeh organizacij so si seveda močno nasprotovala, po njih vzbujena dejavnost pa je po nekaj letih priklenila nase velik del slovenske mladine. Mladina je sodelovala »skupno s člani izobraževalnih društev pri igrah na društvenih odrih, ki so nastali že skoro pri vsaki fari«.
Piše prof. Franc Zadravec
V slovenskih industrijskih centrih se je tačas organiziralo tudi že delavstvo, ki je v svojih kulturnih društvih prav tako gojilo igranje.
Naglo razširjena amaterska gledališka dejavnost je spričo naraščajočega germanizatoričnega pritiska na Slovence v avstrijskem delu monarhije ugodno vplivala na poglabljanje in utrjevanje slovenske nacionalne zavesti.
Val ljudskega odrskega ustvarjanja širom Slovenije pa je pljusnil le do Mure, »ogrskih« Slovencev ni dosegel. V Prekmurju namreč ni delala nobena slovenska politična stranka, domača posvetna inteligenca se je v glavnem sproti madžarizirala, du-
hovščinu pa si je ob pritisku madžarskega, šovinistično razpoloženega malomeščanstva in priseljenega uradništva prizadevala ohraniti pravice slovenskega jezika v cerkvi in v šoli (vsaj za svoj učni predmet) in zahtevala verski tisk v prekmurskem dialektu. Namesto slovenskih izobraževalnih društev so tujci in domači renegati organizirali v Prekmurju »Slovenske Krajine vogrščino šireče društvo«, čigar delo je bilo s svojim denacionalizacijskim smotrom nekulturno.
II
Kljub temu pa ne smemo misliti, da se prekmurski Slovenec igralsko ni izživljal. Dela pisane dramatike v slovenskem jeziku so mu bila sicer nedostopna, oziroma nedo-
voljena, svoje estetske potrebe pa je vendarle zadovoljeval in to z ustvarjanjem lastne, ljudske igre, ki jo je vezal na določene občestvene dogodke. Igra je namreč dokaj značilna življenjska prvina vsakega človeka in si išče svojih izraznih oblik zdaj individualno zdaj kolektivno, živi s podeželskim človekom kakor narodna pesem, pregovor ali pravljica, seveda ne v tolikšnem obsegu. Kolektivna igra se je utrdila v Prekmurju v nekaterih ljudskih običajih, zlasti v znanem Borovem gostüvanju, ki izkazuje razvlečeno kompozicijo in mu ne manjka prav igrskih, humoristično poantiranih prvin. Borovo gestüvanje je prostorno in časovno kaj obsežna ljudska komedija. Tudi prekmurska starešinska knjiga vsebuje vrsto ceremonialnih obredov na ženitovanjih in naravnost predpisuje vloge poedinih pomembnejših svatov.
Kljub temu. da dokaj zanesljiv kronist kulturnih in nacionalnih razmer v Prekmurju pred prvo svetovno vojno Anton Trstenjak sporoča, da Prekmurci niso imeli nobenih takšnih »veselic«, ki bi jim mogle buditi nacionalno zavest in pospeševati njih kulturno rast, lahko, sklicujoč se na ustna sporočila, trdimo, da je Prekmurec nastopal tudi na preprostih gledaliških deskah že pred prvo vojno. Za ravensko Prekmurje so namreč za ta čas izpričane vsaj prigodne igralske improvizacije, prirejene po motivih slovenskih narodnih pesmi. Ob grofovskih svečanostih v Beltincih so starejši ljudje v bližnjem gozdiču (Renovice) zbili preprost oder, na katerem so uprizorili tudi kako igrsko improvizacijo.
Kolikor mi je doslej znano, je madžarski učitelj Bako v Strukovcih prvi spravil Prekmurce na amaterski oder v obliki celovečerne predstave. Leta 1910 je namreč zrežiral igro Gjineška divjo roža, delo madžarskega pisatelja Géezije; kasneje, a še vedno pred prvo vojno, madžarsko igro Gluhi pred sodnikom in še nekaj božičnih iger. Po njegovem sporočilu je še pred njim uprizarjalo madžarsko učiteljsko društvo otroške igre v Soboti in tudi na Hodošu. Samo otroške madžarske igre v okviru šolske verske vzgoje so za predvojni čas izpričane tudi za D. Lendavo.
Potujoče madžarske gledališke družine so v Beltincih tega časa preigrale več iger v grajskih prostorih. Ustno sporočilo pravi, da so se duhovni slog in teme teh iger ujemali z mentaliteto prekmurske aristokratske gospode; poleg grofovskega življenja z lovskimi avanturami in ženitovanjskimi spletkami so vsebovale te igre tudi moralistično in religiozno tendenco. Med vojno so priredile beltinske grofice s svojo služinčadjo neko madžarsko opereto z namenom, da finančno podpro madžarski Rdeči križ.
Navedeni podatki kažejo, da je madžarsko igralstvo pred prvo vojno v Prekmurju prevladovalo. To dejstvo je spričo madžarizacijske politike in pomanjkanja nacionalno zavedne slovenske posvetne inteligence in slovenskih izobraževalnih društev popolnoma razumljivo. Kakor s kulturnega vidika ne moremo oporekati določene vrednosti madžarskojezikovnemu igralstvu v severozahodnem Prekmurju (Bako!), mu z nacionalnega vidika nikakor ni mogoče pritegniti,
saj je pomenilo vzraščanje slovenskega človeka v madžarski kulturni okvir in nacionalno odtujevanje. Omenjeni slovenski dramatski pojavi so bili izraz samonikle ljudske poetične domiselnosti in tvornosti in so najbrž prve in edine oblike slovenskega dramatskega udejstvovanja Prekmurcev pred prvo vojno.
Po vsem tem lahko trdimo, da je Prekmurec igralsko ustvarjal že pred letom 1918 in doživljal v skromnem utripu kulturno rast. ki jo nudi človeku amatersko igranje.
III
Po vojni so se formirale v Prekmurju razne politične stranke, od katerih so v prvem desetletju prevladovale klerikalna. Radićeva HSS in liberalnodemokratska. V kulturnoprosvetni politiki sta izključno odločali obe slovenski stranki; uvajali sta tudi dramatsko dejavnost.
Po dosedanjih raziskovanjih moremo postaviti začetek prekmurskega slovenskega amaterskega igralstva v avgust 1919. leta. Ob prvem obisku ljutomerskega orlovskega odseka v Črensovcih 21. avgusta 1919 so namreč Novine zapisale: »Po končanem nastopu Orlov ... se je množica deloma razšla, drugi pa so šli k predstavi, ki so jo napravili domači prekmurski dijaki.« Čeprav dopis terminološko ni precizen, smemo odločno domnevati, da gre za igrsko predstavo. V Črensovcih so ustanovili prvi orlovski odsek 23. VIII. 1919, kmalu nato še v Bogojini, Žižkih, Dokležovju in drugod. Ti odseki so imeli večinoma tudi dramatske krožke, ki pa razen v Bogojini in Črensovcih niso zaživeli. Koncem decembra 1920 so v Bogijini že uprizorili neko božično igro, naslednjega leta pa je zrežiral liberalni učitelj prav tam igro. ki je novinskemu dopisniku vzbudila neutemeljene pomisleke glede dohodninskih odtegljajev. »Ne razumemo pa tega: kadar Orli prirede kako igro, stoji zraven vedno kak orožnik ali financ, ki včasih odtegne primerne odstotke od dohodnine. A pri teh igrah ni bilo nikogar.«
Ta opazka ne kaže le tega, da se je igralstvo jelo priljubljati in širiti, temveč še to. da se je že v kali politično obarvalo. Še ne dovolj organizirani prekmurski politični klerikalizem se je kmalu začutil ogroženega od učiteljstva in uradništva, ki je v glavnem pod zastavo liberalizma prišlo v Prekmurje iz Kranjske in Primorske. Leta 1921 so Novine v članku Aesopova fabula napadle učiteljskega pripravnika v Turnišču, ki je uprizoril igro z okoliškimi učitelji, in ga opozorile, naj se ne dela prenapetega v prekmurskem okolju. Istega leta
so Novine dokaj jasno začrtale duhovno vsebino repertoarja, kakršna je zaželena na prekmurskih tleh: ta vsebina naj bo verska, motivika iger po možnosti biblijska. V skladu z repertoarskim predpisom so dijaki uprizorili v Beltincih igro iz časov prvih kristjanov Mlini pod zemljov, odrasli pa igro »iz življenja sv. Ferenca, Gubbijski Vuk̓«. (Oboje v dialektu, 1921.)
V tej začetni fazi prekmurskega igralstva so režirali dijaki in učitelji. Poslednji so v letih 1920-1921 spravili na oder tudi že osnovnošolsko deco, zlasti v Črensovcih (Trnulčica, Metuljčki, Pepelka). O kvaliteti režij in estetski vrednosti interpretacij dramatskih likov v Novinah ni nobenih beležk.
Uradništvo, ki se je priselilo v Soboto in v Lendavo, se je po tradiciji ostalih slovenskih trgov organiziralo v sokolskih društvih. Da bi si v teh dveh od slovenskih
kulturnih središč oddaljenih trgih krajšalo čas, hkrati pa prispevalo nekaj k društvenim blagajnam, se je  lotilo tudi igranja. Kakor hitro se je začelo sokolsko društvo utrjevati v takratni madžaronski Soboti in je leta 1922 ustanovilo še dramatsko sekcijo, je pohitel tudi katoliški tabor in organiziral tu 29. julija istega leta »krščansko slovensko prosvetno društvo«, poleg tega pa še orlovski odsek. Žolčna nasprotja, ki so izbruhnila že pred letom med klerikalci in liberalnim glasilom »prišlekov« — Prekmurskim glasnikom, so morala najti ustrezen odmev tudi v kulturnem delu. Še preden je Prekmurec začutil v sebi pomembnejši utrip nacionalne zavesti, še preden se je zavedel zgodovinske prelomnice v svojem narodnostnem življenju in dojel prvi močnejši utrip slovenske odrske in druge kulture, že
sta se začela tolči na njegovem, pravkar še poltlačanskem hrbtu, slovenski liberalec in klerikalec.
Ko so začeli ustanavljati sokolske čete še po večjih vaseh, se je Prekmurje razdelilo na dvoje društvenokulturnih področij. V jugovzhodnem delu pokrajine, približne od črte Tišina—Beltinci—Bogojina so prevladovala katoliška prosvetna društva in orlovski odseki s svojim političnim središčem v Črensovcih — kot liberalni otok je samovala na tem območju Lendava —, severno in zahodno od Sobote, kjer prevladuje živelj protestantske veroizpovedi, pa so imela večino sokolska društva. Središče tega področja je bila Sobota, kjer katoliško prosvetno društvo ves čas med vojnama ni predstavljalo vidnejšega kulturnega telesa, čeprav je bilo tu tudi Martinišče. Starejše vodstvo konzervativcev si je v obeh desetletjih prizadevalo napraviti iz Črensovec prekmursko središče, Soboto pa je zavračalo in ignoriralo s pretvezo, da je madžarsko gnezdo, še leta 1939 ob dvajseti obletnici narodne osvoboditve.
Ta politični antagonizem je odražen tudi v tematičnem izboru odrskih uprizoritev in v gledališki kritiki. V spodnjem delu Prekmurja, razen v Lendavi, učiteljstvo zaradi političnega zelotizma klerikalne stranke največkrat ni moglo uspešno kulturno delati. O tem je pisal Miško Kranjec 1938. leta naslednje: »Če učitelji po drugih slovenskih krajih prirejajo recimo vsaj igre, tedaj so v Prekmurju redki, ki se temu posvečajo, in to ne morda zategadelj, ker ti, ki žive v Prekmurju, tega ne bi hoteli, temveč so vzroki docela drugod.«
Kakor bo razvidno, je bil razvoj igralstva v prvem desetletju med vojnama počasen in se je okrepil šele v naslednjem. Poleg pomanjkanja igralske rutine so ga zavirali še objektivni činitelji, saj je dobilo Prekmurje prve društvene, prosvetne domove šele konec 29-tih in v začetku 30-tih let.
IV
Dramaturg in režiser dramatskega odseka soboškega Sokola je bil že od 1922 Slavko Nišelvicer. Tega leta je zrežiral prvo igro v Soboti (Finžgar — Divji loveč), naslednjega leta igro Volkašin. Pri obeh so sodelovali tudi že domačini, čeprav jim je delala težave slovenska knjižna izgovorjava. Odslej je prevladoval na soboškem sokolskem odru pretežno nenačrten, plehek in zabaven repertoar: lahkotna komedija, največkrat uprizorjena »brez soli«, burka, opereta in podobno. Samo dve, proti koncu desetletja preigrani deli presegata to plitvost: Hlapec Jernej in njegova pravica in Scapinove zvijače.
Prvo temeljitejšo oceno o delu soboškega sokolskega gledališkega ustvarjanja beremo v Novem času Čačinovičeve in Kranjčeve redakcije v članku Nekaj misli o soboškem odru (januar 1933). Iz tega članka je razvidno, da se je soboško gledališče prvotno stiskalo v tesni Dittrichovi kinodvorani in da je uprizarjalo »skoraj same
kmečke igre, veseloigre, burke in včasih kmečke drame, kakor v kakem zakotnem, napol malomeščanskem, napol kmečkem gnezdu«. Anonimni recenzent ugotavlja tudi. da bi mogli v mestu najti boljšega režiserja, kakor so ga imeli, in da je gledališka uprava stavljala igralcem razen sposobnosti še druge pogoje — najbrž politične. Smotrnega in kvalitetnega dela tudi ni bilo zaradi tega, ker igralcem ni nihče posredoval igralske teorije. Takšne razmere so segale globoko v drugo polovico 20-tih let, ko so ob boljši režiji dobivale veseloigre »več soli« in ko so poredkoma poskušali tudi že »resne stvari«.
Leta 1928 je doživela Sobota dva pomembnejša gledališka dogodka: uprizoritvi ljubljanske Drame (Verneuil — Sestrična iz Varšave in Nikodemi — Zora, dan, noč) v režiji Zvonimirja Rogoza in nastop Katoliškega akademskega društva Danica iz Ljubljane, ki je pod vodstvom krščanskega socialista Kalana igralo Bevkovo dramo Kain.
Medtem ko se je dramatski odsek soboškega Sokola stiskal na neprikladnem odru, si je lendavski postavil v dvorani tedanjega hotela »Krona« kur prikladen oder, čigar izgled je imel rodoljubarski značaj. Na zavesi je bil naslikan Bled z otokom in s Stolom, na vsaki strani pa Slovenec in Slovenka v gorenjski narodni noši. Priseljeno
izobraženstvo si je tako improviziralo v madžaronsko-madžarskem trgu svojo »podobo raja«, ki je mogla biti le gorenjska, nikoli pa panonska, ker je bilo panonstvo (celo jagnjedi, kar zveni naivno, pa je bilo resnično) simbol madžaronstva. Vsebina preigranih del v prvem desetletju je tu, kakor v Soboti, večinoma vilharjevska (Cvetko Golar — Vdova Rošlinka, Štok — Trije tički, Moč uniforme ipd.).
Okus in zahtevnost v kvaliteti igranja nista bila razvita ne v Soboti in ne v Lendavi.
Sredi leta 1925 in leta 1928 je gostovalo v Lendavi ljubljansko dramsko gledališče, ki so ga Novine sicer najavile, a so o nastopu molčale.
V
Kakor hitro se je Slovenska krščansko socialna zveza v Ljubljani preimenovala v Prosvetno zvezo (1923), so začeli konzervativni krogi ustanavljati v Prekmurju prosvetna društva.
Proti sredini desetletja zabeležujejo Novine že več uprizoritev. Junija 1925 so dekleta uprizorila na Cankovi igro Zmaga oltarskega Svestva. Ob tej priliki beremo »Videti je, da so po Slovenski krajini oživeli tudi odri.« Ali poročila o delu orlovskih organizacij pričajo, da je vodstvo prosvetnih društev skrbelo bolj za političnomanifestativne nastope in duhovne vaje mladine, kakor pa za dejansko oživitev igralske kulture. Ob takih nastopih ugotavljajo Novine, da se Prekmurje prebuja in kličejo: »Vsi Prekmurci na delo za boga, jezik in dom!« Za boga, jezik in dom! Razumljivo je tedaj, da ne morejo prikriti navdušenja za ljudsko igro domačega avtorja »Barica«, ki so jo uprizorili v Martjancih: »To je prava srčna kultura ljudske prosvete.« Zato: »Hvala za sokolsko diktatorsko kulturo!« Sokoli, kakor naj bi pokazali na svojem zletu v Soboti leta 1925, imajo Prekmurce za tepce, sami pa se imenujejo »kulturonosce«. Smešna je tudi njih izjava: »Ko bo prekmurski Sokol obhajal svojo desetletnico (čez pet let), bo že polovica Prekmurja pod sokolsko idejo.«
V naslednjih letih je bilo gledališko življenje v prekmurskih vaseh dovolj mrtvo. Leta 1927 poročajo Novine, do so igrali na Tišini igri Spoštuj očeta in Krčmar pri zvitem rogu — v prekmurskem dialektu. Kaplanu gre zahvala, da ju je preložil iz knjižne slovenščine. Ta »zahvala« je pač. kakor je resna in zanosna, izraz jezikovnokulturno omejene politike, ki se je trdovratno vzdrževala tudi v prekmurskem lokalnem tisku te dobe, izraz trme, ki je škodovala politiki notranjega združevanja vsega slovenskega naroda.
Zanimivo je, da o gostovanju centralne in takrat vrhunske slovenske gledališke umetnosti iz Ljubljane v Lendavi in Soboti Novine, to osrednje lokalne glasilo, nimajo podrobnejšega poročila, nobenega znaka vzradoščenosti, čeprav je bilo to gostovanje kulturno neprimerno pomembnejše kot narečno igranje na Tišini. Molk si razlagamo na dva načina: da ali ni bilo zmožnega ocenjevalca, ali pa da gostovanja konzervativnim krogom zaradi vsebine niso bila povsom pogodu. Verjetnejša bo druga razlaga, saj jo indirektno potrjujejo tudi nazori kritika igre »Študentova ljubezen« ruskega pisatelja Leonida Andrejeva; uprizorili so jo dijaki. Ob tej igri je izšla v Novinah prva kritika, ki ne izpričuje nobenih kriterijev, s katerimi vrednotimo umetnost, karakterizira pa generalno smer vseh kasnejših gledaliških »kritik« v Novinah. Ko je igro odločno zavrnila zaradi erotične tematike, ki da je škodljiva za mladino, se je prelila v pedagoško meditacijo: »Vsaka igra mora imeti koristen cilj — mora dati nekaj koristnega za življenje — nauk za srce in pamet ... Ne drži! — da je treba
Iz predvojne gledališke dejavnosti o Prekmurju — Golia: Sneguljčica. Lepo sceno je pripravil prof. Miroslav Kokol j.
Iz predvojne gledališke dejavnosti v Prekmurju — Veterani in veteranke iz Golieve igre »Princeska in pastirček«.
Iz predvojne gledališke dejavnosti o M. Soboti — Milčinski: Volkašin. Druga slovenska uprizoritev v M. Soboti. Dramatski odsek Sokola leta 1932. Režiral Slavko Nišelvicer.
V	amberger:
V	kresni noči. Vrag na desni je Zoltan Gabor, sedaj akad. slikar — profesor risanja
v Zagrebu.
18
POMURSKI VESTNIK, 7. julija 1955
V PREKMURJU
mladini pokazati življenje — kakršno je — tu se poljubljajo objemajo, zapeljujejo, ženijo, lumpajo. preklinjajo ... to je za mladino? to je cilj življenja?«
Iz te kritike je razvidno, da je bila novinskemu recenzentu, ali bolje konzervativnemu krogu moralno vzgojna, oziroma utilitaristična plat gledališča vse, umetniška raven uprizorjenega dela in s tem estetski užitek gledalca pa nič. Odraščajoča mladina naj vidi le lepe, zidealizirane oblike življenja, ne sme pa prisostvovati naravnemu življenju, življenju, kakršno je v resnici. Če komu pokažeš stvarno, neponarejeno življenje z vsemi njegovimi dramatičnimi in komičnimi zapletljaji, mu nisi dal nauka za srce in pamet, temveč si ga odpeljal mimo »življenjskega cilja«. Primitivnost takšnega pedagoškega načela nam ni potrebno še dalje razpletati.
Repertoarna politika prosvetnih društev 20-tih let kaže, da je bila naklonjena prvenstveno igram z verskovzgojno in izrazito moralistično tendenco, dopuščala pa je tudi zabavne, idilične igrice iz kmečkega življenja s sodobno in z zgodovinsko tematiko. Tudi skrb za objektivne pogoje igranja ni nikjer močneje podčrtana. Prav tako ni nikjer objektivne, ostre in pravične kritike, ki bi stopnjevala kvaliteto igranja. Dramatsko udejstvovanje na konzervativnem prekmurskem območju je ostalo v 20-tih letih na ravni diletantskega podpovprečja in je slu-
žilo kaj neumetniškemu smotru: oddihu in zabavi po delu ter utrjevanju »otroštva božjega«.
VI
V 50-tih letih se je igralska dejavnost v obeh prekmurskih trgih kvalitetno in kvantitetno lepo razvila.
Soboški Sokol je dobil novo dvorano, številčno razširil svojo dramsko sekcijo in leta 1932 ustanovil še lutkarski odsek, ki ga je oskrbel s potrebnimi tehničnimi pripomočki prof. Ščuka Cvetko. V prvih treh letih se je gledališki odsek še vedno zgubljal v povprečja prejšnjega desetletja. V že omenjenem članku v Novem času beremo o tem prelomnem času soboškega odra naslednje.
Leta 1930 se je sokolski gledališki odsek preselil v novo dvorano, kar »bi moralo biti za zgodovino soboškega gledališča važen dogodek. Pa ni bilo.« Potrebam Sobote je sicer zadostovalo, »jedro pa se je komaj za polovico zboljšalo«. Recenzent očita režiserju in gledališki upravi, da jim je merilo za repertoarno politiko povprečen okus občinstva. Nato odločno vprašuje: »Zakaj pa ne pridejo večkrat drame na vrsto, da o tragedijah sploh ne govorim?« Ali jim igralci niso kos, ali pa jih občinstvo ne razume? Ne drži ne eno ne drugo. In če jih ljudje res ne marajo, je krivda ne v repertoarni politiki, zakaj občinstvo »je slabo vzgojeno, prenatrpano s šalami, burkami, veseloigrami. Neminljiva zasluga soboškega odra do tega časa je po recenzentovih besedah ta, da je občinstvo poplitvil, čeprav bi bila njegova dolžnost, da bi ga »vsestransko vzgajal«. Vse te enostranosti je kriva uprava, ker se ne zaveda svojega poslanstva. Vsebina tega poslanstva pa je, napraviti iz odra »kraj. kjer naj pred očmi gledalcev odmeva življenje, takšno, kakor je v resnici bilo in prav posebno takšno, kakršno je danes. Oder naj pazi, da ostane več ali manj sodoben, to se pravi, da se v njem zrcalijo prepadi, stremljenja, strasti in problemi sodobnosti, ne pa golo veseljaštvo. V tem pogledu so soboški dramaturgi nazadnjaški in zaostajajo za življenjem.«
To, v prekmurski lokalni publicistik: prvo resno besedo o domači gledališki kulturi. je tiskala tista akademska mladina, ki se je odločila, zbrisati zlagano idiličnost in prazno veseljaštvo s površja Prekmurja, pa naj ju je razkazovala ta ali ona smer. in pokazati njegovo življenje, kakršno je bilo. Vstran s plehkimi smešnicami, lahkotnimi operetami in podobno plažo, premagati je treba naziranje, ki ga ilustrira pripomba ob uprizoritvi drame Užitkarji v Rogašev-
cih leta 1933: »Ker so že itak časi težki in žalostni, vsled tega priporočamo sokolu, da uprizarja le vesele in smešne igre,« da ljudstvo pozabi na dnevne skrbi.
Februarja 1933 je stopil na soboški oder Cankar — Sokol je uprizoril dramo Kralj na Betajnovi. »Novi čas« jo je pozdravil v že omenjenem članku. Poročevalec v Murski krajini ugotavlja med drugim tole: »Občinstvo, o katerem se je sodilo, da je dovzetno le za vesele igre, je z največjim zanimanjem sledilo . . .« in tako samo potrjuje pravilno sodbo o interesih občinstva, kakor jih je izrekel Novi čas. Aprila 1934 so sledili tej drami Cankarjevi Hlapci. Soboški sokolski oder se je kvalitetno vzpel. Drumatski odsek je tega in naslednjega leta poskrbel za dramatski tečaj, ki ga je vodil dr. Pavel Strmšek.
V soboško gledališko življenje je začel vnašati novega duha tudi Klub prekmruskih akademikov, ki je na svojem ustanovnem občnem zboru 1934 sklenil poživeti igralsko dejavnost v Prekmurju in postati važen kulturni činitelj v svoji pokrajini. Še istega leta je dramatska skupina odigrala dramo Karel in Ana, delo dramatika Leonharda Franka. Skupina je debutirala z močno psihološko dramo iz vojnih let. z dramo, ki spada v vrsto del svetovnega slovesa, kar jih je nastalo v povojnem času (Vest, Konec poti. Grob neznanega junaka). Režiral jo je Vladimir Škerlak. Ob tej uprizoritvi, ki
jo kritik imenuje kljub precejšnjim pomanjkljivostim veliko kulturno dejanje, je ustvarjena tudi prva resna kritika odrske kreacije v prekmurski publicistiki. Anonimni kritik navaja v njej med drugim: »Želja akademikov je bila, podati nekaj res umetniškega, nediletantskega, pa tudi prejeti kritiko, ki je temu primerno stroga.«
Sestavljalec pregleda gledališke dejavnosti v Prekmurju se mora zamisliti ob formulaciji »želja akademikov je bila . . . prejeti kritiko, ki je temu primerno stroga«, zakaj posredno mu pojasnjuje vprašanje, zakaj v lokalnem časopisju do tega časa o uprizoritvah ne najde, razen pridigarske morale in navedbe kraja in časa, nobene pomembne ocene. Igralci, režiserji in gledališke uprave najbrž niso bili sposobni prenesti objektivno kritiko in so se raje kopali v praznem hvalisanju.
Proti koncu 30-tih let je agilnost dramatskega odseka soboškega Sokola popustila. Zlasti se je to čutilo zaradi tega, ker je dal do leta 1935 — 72 predstav. O tem nazadovanju beremo leta 1941 v februarski številki Murske krajine naslednje: »Že nekaj let preboleva nekdaj agilni dramatski odsek tukajšnjega Sokola krizo, iz katere ne najde prave poti.« Ta večletna nedelavnost pomeni »vrzel v kulturnem razvoju našega kraja«. Dijaška mladina je ta odsek takorekoč prerasla: »Prav je tako. Če se starejši ne zavedajo svojih dolžnosti do žive slovenske besede z odra, potem mora prevzeti to poslanstvo mladina.«
Soboško prosvetno društvo je dramsko pomembnejše zaživelo šele tik pred vojno.
V 30-tih letih je bila Lendava v pogledu repertoarne in igralske kvalitete docela enakovredna Soboti, čeprav Novine o tem lendavskem kulturnem delu vztrajno molče in tudi v Murski Krajini ni nobenega večjega odmeva o njem. V času Živkovićevega režima je leta 1930 prišel v Lendavo predmetni učitelj Miroslav Kokolj. Sokol je bil za tega režima tu edina prosvetna organizacija. Kokolja so izvolili za prosvetarja in je moral skrbeti za gledališko delo. Njegov namen ni bil, zabavati jaro gospodo v Lendavi, temveč se je lotil dramskega dela po temle načelu: »Če že igramo, povejmo ljudem to, kar je naši družbi tega časa bilo potrebno, seveda ne po predpisih jerobskega režima.« Razumljivo je, da tega načela zaradi političnih prilik ni bilo mogoče vedno natanko uresničiti. Repertoar je določal in ga uresničeval kot režiser, scenograf in včasih kot soigralec Kokolj sam: skrbel je, da je bil ta repertoar idejno čimbolj napreden. K sodelovanju je pritegnil Lojzeta Udeta, Simona Goriška in druge napredne inteligente v takratni Lendavi.
Položaj osrednjega gledališkega delavca v Lendavi vsekakor ni bil lahak. Madžari jezika niso razumeli, ali pa ga tudi niso hoteli razumeti, pri ondotnih priseljenih slovenskih uradnikih pa sta se trla dva nazora: ena skupina je vpila, da se v Prekmurju kulturno ne da delati, druga pa je z velikimi napori dokazovala nasprotno. In druga je postopoma zmagovala, zlasti še zato, ker je prodrla tudi v okoliške vasi in v njih organizirala kmetijske in gospodinjske nadaljevalne šole, ki jih je zaključevala s primerno zahtevnimi kulturnimi programi.
Napredno usmerjena dramatska dejavnost je del »naprednega« uradništva pri Sokolu zelo motila. To nam pojasnjuje med drugim pismo, ki ga je naslovil nek fanatičen naprednjak in funkcionar Sokola, a hkrati Slovenčev dopisnik, na uredništvo tega klerikalnega glasila. V tem pismu je med drugim kritiziral brezverstvo Cankarjeve drame Kralj na Betajnovi in nje revolucionarnost in opominjajoče opozoril, da gre že za drugo igro z napredno tendenco v Lendavi.
Kakor Nišelvicer v Soboti, je bil Kokolj »srce v sredini« lendavskega gledališkega življenja 50-tih let, le da so slednjega zaradi poudarjene revolucionarnosti dvakrat tudi zaprli. Njegovo upornost ilustrira med drugim tudi peterokraka zvezda, ki jo je enkrat vpletel v svojo inscenacijo. Pod njegovim vodstvom so preigrali v Lendavi naslednje igre: Cankar — Kralj na Betajnovi in Hlapci, Finžgar — Razvalina življenja, Dickens — Cvrček za pečjo, Gogolj — Ženitev in Kreft — Celjski grofje. Poslednja drama je pomenila vrhunec ustvarjalne zmogljivosti lendavske dramatske sekcije in Kokoljeve režijske in scenografske rutine.
V	okviru kmetijske nadaljevalne šole je Kokolj preigral s kmečkimi fanti iz Goric igri Divji lovec in Trije vaški svetniki.
Dramatska skupina KPA je kmalu prenehala delovati kot posebna sekcija akademske mladinske organizacije. Zaradi uspešnejšega naprednega političnega in prosvetnega dela je bilo namreč pravilneje, da so se člani kluba čim tesneje povezovali s kmečko mladino, ki se je od jeseni 1954 začela organizirati v DKFID. Le-ta so se v naslednjih letih v severnem in zahodnem delu Prekmurja naglo razvila, v lendavskem okraju pa so jih oblasti ob pomoči propagande klera. zlasti Klekla, močno ovirale. DKFID so imela tudi svoje igralske skupine, v katerih so nekateri člani KPA nastopali kot igralci, ali kot režiserji. Odbor zveze DKFID je organiziral v Soboti tudi tečaj za režiserje.
V	spodnjem delu Prekmurja sta se ubadala z gledališkim delom mlada prekmurska pisatelja Miško Kranjec in Ferdo Godina. Kranjec je vodil dramatski odsek gasilske čete v Veliki Polani. Leta 1933 je zrežiral Vombergerjevo igro Voda. Zgodilo pa se je, da so jo Polančani ob gostovanju v Beltincih morali uprizoriti na hodniku neke gostilne brez kulis in brez mizanscene, ker so jim klerikalci onemogočili nastop na primernem odru.
Mnogo pomembnejši kot Kranjec je bil ob spodnji Muri gledališki delavec Godina. Leta 1934-35 je imel v Dolnji Bistrici že kar homogeno igralsko skupino, ki je nastopala tudi v sosednjih vaseh: z dijaško-študentsko skupino pa je gostoval s spevoigro Kovačev študent celo v Lendavi. Godina se ni ukvarjal le z režijo in kritiko, temveč je vodil gledališke tečaje, največ v svoji skupini, leta 1937 pa tudi v prosvetnem društvu v Črensovcih. V prvi polovici septembra 1936 je Godina postavil na črensovski oder dramatizacijo Milana Skrbinška Hlapec Jernej in njegova pravica.
V priporočilu so jo Novine najavile kol igro. ki daje »pravo sliko današnjega časa«. Igrali so jo fantje črensovske fare, ocenjena pa je bila tako: »Malo preveč miselna je ta igra za nas, treba nam bolj dejavne igre . . . Čudimo se prirediteljem, da so nas med odmorom zabavali z rusko pesmijo iz boljševiškega filma »Pastir Kostja«. Pa menda zna g. Kranjc tudi kako slovensko. Mi pač nismo željni nove ruske kulture. Nad to pesmijo so se kajpada najbolj navduševali učitelji, ki so se nekoč navduševali za JNS.« Učinek nastopa je bil torej politične narave — prepričani smo lahko, da ne samo zaradi inkriminirane pesmi. Godina je režiral tudi v Društvih kmečkih fantov in deklet. Njegova dramatska dejavnost mu je po denunciantstvu Klekla nakopala več zapornih kazni.
VIII
Za razširitev verske igre v Sloveniji so leta 1934 ustanovili v Kranju Založbo ljudskih iger in začeli izdajati revijo Ljudski oder. Novine obveščajo o tem prekmurske prosvetne odre, rekoč: »Pokret, ki nadaljuje lanske grobeljske, Ljudske igre, se stavlja izrazito v službo Katoliške akcije in hoče v tem duhu predrugačiti delo naših ljudskih odrov.« Odslej vztrajno propagirajo za nakup verskih iger, ki jih je izdajala ta založba. Januarja 1935 je pripravljalni odbor za evharistični kongres v Ljubljani naprosil vse takoliške odre, naj igrajo
v času priprav na ta kongres le verske igre. Odbor je v svoji peticiji opozoril med drugim na naslednje: »Saj je že skoraj nerazumljivo, da igrajo odri, ki se s ponosom imenujejo za katoličanske, igre, ki lahko služijo samo plitvi zabavi, ali celo nasprotujejo načelom vere in jakosti.« Ob to pristavljajo Novine svojo zahtevo: »Odri so že več škodovali kot koristili in se zato naj vprežejo v službo tistemu, kateremu mora vse služiti. Mi smo to že davno in jasno povedali.«
S to zahtevo so prekmurski konzervativci ponovno do potankosti definirali s'voje stališče o nalogah gledališča. Po tem stališču funkcija odra ni v tem, da kaže človeku in družbi v kritični luči in s »silnimi sredstvi lepote« obraz, kakršnega imata, temveč mora služiti mistiki, interesom cerkve. Mahničevski nazori o umetnosti, ki so jih drugod po Sloveniji vsaj deloma že premagali, so tik pred popolnim zatonom še enkrat krepko vzbrsteli v 50-tih letih na prekmurskem Dolinskem.
Spričo takšnih nazorov docela upravičeno zametuje vaška učiteljica sposobnost »vodilnih kritikov« ob priliki, ko so gospodinjske tečajnice uprizorile neko igro: ». . . pri nas se nihče ne razume na kritiko, zato pa naj ne kritizira kmečkih de-
klet, ki bodo nastopila.« Člankar gospodični ne zamerja, saj se je drži še šolski prah, ne pozabi pa je posvariti: »Karkoli delamo, mora nositi pečat Kristusovega duha. To zahteva Katoliška akcija.« Okus vaškega gledalca je bil za konzervativne merodajne kroge primaren vrednostni kriterij: »Vsem igralcem povemo, naj se ozirajo na kritiko večine ljudi, ne posameznikov.« Kritično bolj izostrenem gledalcu javne pripombe o umetniški stopnji nastopov in o repertoarju niso bile omogočene.
Igre so delili na pohujšljive in vzgojne. V igrah z erotično vsebino bi bilo treba črtati vse »prostaške besede«, ali drugače:
ako izbere katoliški režiser igro z erotično snovjo, mora izklestiti iz nje vse »nespodobno« besedišče in jo preobleči v dostojno, nepohujšljivo obleko. Strah pred pohujšljivostjo odra ilustrira tudi tale izjava: Igra naše mladine, ki bi se morala vršiti v »Kroni« v Lendavi, je odpovedana. Prav je tako, zakaj v gostilno voditi našo mladino, ni katoliška akcija, še manj 16 km ponoči skupno voziti oba spola. »V smislu božjem in cerkvenih zakonov je bila igra odpovedana. Mladina naj se krepi v dušnem življenju.« Zastran igre Radikalna kura, ki so jo uprizorili 1935 v Beltincih, izjavlja nekdo, da beltinska mladina ni storila nič zlega. Urednik Novin sprejema izjavo, ugotavlja pa, da sc je po igri prelomilo 5. božjo zapoved, ker so igralci plesali in popivali vso noč.
Igrane teme (glavne sem navedel v uvodoma omenjenem Gledališkem listu) pričajo, da je repertoarna politika prosvetnih društev skušala obdržati ravnotežje verskih iger z onimi s posvetnejšo, ali docela posvetno vsebino; da so katoliški režiserji izbirali posvetne igre tistih pisateljev, ki so katoliško neoporečni; da ob verski igri prevladuje preprosta ljudska igra, melodrama in lahkotna komedija, zelo redke pa so drame; da so bolj cenili igre z zgodovinsko kot pa s sodobno tematiko. Na prekmurskem prosvetnem odru pa docela pogrešamo umetniško vrhunske slovenske dramatike, zlasti takšne s socialno problematiko. Izjemo dela
Finžgarjeva Razvalina življenja, ki pa je konec koncev bolj vzgojna drama, namenjena kmečkemu življu, kot pa resnična kmečka drama iz slovenskega kmečkega življenja med vojnama. Glede tega beremo v Novinah: »Drama pri nas nima tiste cene kot burka ali veseloigra; redko se uprizarja.«
V gledaliških poročilih Novin so prevladovale, razen že omenjene ideološke osnove, pavšalne, pokroviteljske in lakonične sodbe, ki niso bile konstruktivne niti za ansamble niti niso opozarjale na dramaturške možnosti, ki so jih poedine igre nudile za odrsko ustvaritev. Najpogostejše so ocene: dobra, srednje dobra, odlična individualna kreacija in lepa, dobra ali slaba kolektivna. Neznatno se začne upoštevati tudi še vživetje v vlogo, duševna dejavnost igralca in vnanja dinamika igre. V oceni uprizoritve Lovskega tatu (Črensovci 1937) zasledimo prvič strnjene pripombe o igralčevi vživetosti, stopnji njegovega igralskega duha, o dramatičnem vzdušju, igralskih kretnjah, o naravnem in prisiljenem igranju, o tehniki govra ipdb.
Ko so gornjebistriški gasilci uprizorili Razvalino življenja, je Ferdo Godina zapisal nekaj pripomb, ki deloma osvetljujejo raven prekmurskega vaškega igralstva. Go-
dina je menil naslednje: Igralska volja in vse, o mnogem odloča igralčeva sposobnost. Zmota večine vaških režiserjev in igralcev je načelo: »Nekak bo že . . . Ve že skoz pridemo.« Tudi je slabo znamenje, če ima kak kraj vsako nedeljo igro; saj je ne more dobro pripraviti. Na račun kvantitete trpi kvaliteta. Zato: »Ne na oder z igro, ki je slabo naštudirana, kajti odri so itak povsod slabi.« Več se je treba učiti in manj nastopati. Vzrok pogostega nastopanja ni toliko kulturna potreba, kolikor bolj finačne koristi.
Igralska kvaliteta ni bila nič boljša tudi v severozahodnem Prekmurju na odrih vaških sokolskih čet in na odrih DKFID. Toda značaj repertoarja (le deloma sem ga navedel v GL) je bil tu življenju mnogo bližnji; verskih iger seveda ta društva niso igrala. Ljudska prosveta je bila v tukajšnjem območju posvetna in napredna.
IX
Dijaška mladina je nastopala na odru v Soboti že v 20-tih, v Lendavi največ šele v 50-tih letih. V Soboti je zrasla kvaliteta dijaških uprizoritev šele po uvedbi višjih gimnazijskih razredov leta 1936. Tega leta so gimnazijci uprizorili slovansko zgodovinsko dramo Kralj Svetopolk, delo slovaškega dramatika Ivana Stodole. Za tem so do 1941 preigrali še vrsto dobrih iger — Scapinove zvijače, Matiček se ženi, Dr. Kovačev študent, Razvalina življenja in druge; v glavnem sta režirala profesorja Janko Liška in Tone Potokar.
Lendava je imela meščansko šolo. Razumljivo je, da si je mogel režiser izbirati igre, ki jih je nižješolska mladina mogla dojeti in uprizoriti. Ker o tem dramatskem udejstvovanju v soboškem gledališkem listu ni beležk, uporabljam priliko za to, da navedem vse, kar so preigrali dijaki v Lendavi v 30-tih letih (za 20-ta leta nimam podatkov).
Z mladinskim gledališčem je imel že imenovani Miroslav Kokolj na splošno več veselja kot z odraslim. Odločil se je, da z mladino lendavske meščanske šole preigra vse dotedanje Golieve mladinske igre. Kakor kažejo ohranjeni posnetki, so bile te igre režijsko in scenografsko odlično pripravljene. Kokolj je z mladino preigral Petrčkovo poslednje sanje, Princesko in pastirčka, Triglavsko bajko, Sneguljčico in Jurčka (vse Golieve); razen teh še Gobčevo spevoigro Kresniček in Vombergerjevo V kresni noči.
*
Ljubljanska Drama je obiskala Soboto v tem desetletju dvakrat. Leta 1935 je igrala Pesem ceste in Ljubim te, 1938 pa igre Pokojnik, Ženitev in Sneguljčica. O eventuelnem gostovanju v Lendavi nimam podatkov. Leta 1938 je uprizorilo Žižkovo »Neodvisno gledališče« iz Maribora v Soboti
(Konec na 20. strani)
Tiemeyer: Mladost pred sodiščem o izvedbi KUD Štefan Kovač in MKUD Štefan Cvetko (sezona 1954/55)
Cankar: Hlapci — MKUD Štefan Cvetko (sezona 1952/1953)
Cankar: Kralj na Betajnovi. Režiral Jože Zrim. sezona 1954/55. Na sliki: Pogovor med Maksom (prof. Štefan Sedonja) in Krncem (Tone Kranjc).
Prekmurski festival 1955 — KUD »France Prešeren« Grad se je uveljavilo z uprizoritvijo Budakove drame Metež.
Hoprvood:
Vzorni soprog Režiral Jože Zrim Sezona 1952/53 SKUD Stefan Kovač
POMURSKI VESTNIK. 7. julija 1955
19
Po osvoboditvi
velik razmah gledališkega življenja
(Nadaljevanje z 19. strani)
Breskov cvet (dramatska pesnitev neznanega kitajskega pesnika) in komedijo Piramož in Tizla (odlomek Shakespearovega Sna kresne noči).
•
Madžarska narodno manjšina je po ustnem sporočilu med vojnama zelo malo igrala in še to le v letih od 1925—1930. Najaktivnejša je bila igralska družina v Dolgi vasi, ki je prva in prvič nastopila leta 1925 z madžarsko igro Vaški hudobec: do 1929 je preigrala še tri igre. Leta 1925 so igrali Madžari v Lendavi Gnješko divjo rožo. Po eno igro so uprizorili še v Dolini in v Petišovcih.
Leta 1941 se je pred okupacijo Sobota gledališko zelo razživela. Prosvetno društvo je igralo Črno ženo. ki jo je zrežiral Potokar, dijaki Razvalino življenju prav tako v njegovi režiji, 15. februarja so sokolski naraščajniki ponovili »Dr« (režiser J. Liška) in 16. marca je bila krstna predstava lutkovne igre Čarobna igla. ki jo je napisal M. Šumenjak. V teh treh mesecih je dvakrat gostovalo v Soboti mariborsko gledališče, enkrat s Kozakovo dramo Lepa Vida (=Vida Grantova), kasneje pa s komedijo Dva tucata rdečih rož.
V	obeh lokalnih glasilih beremo dokaj strokovne ocene o kvaliteti mariborskih uprizoritev, v Novinah tako rekoč prvo resno gledališko recenzijo; napisal jo je J. Potokar. Medtem ko recenzent v Murski krajini ugotavlja ob tej priliki, kakor sem že navedel (glej VI. poglavje!), omrtvelost sokolskega dramatskega odseka v Soboti in nalaga sokolski mladini, naj prevzame gledališko vodstvo, pa očita Potokar slovenskim poklicnim gledališčem, da premalo žrtvujejo za dvig kulturne ravni slovenskih perifernih mestec in ob gostovanjih nekulturno barantajo za dobiček.
V	teh mesecih so Novine zaznamovale vsega 6 iger, ki so jih po vaseh igrala društva fantovskih odsekov. Murska krajina pa dela vaških odrov ni več registrirala.
*
S tem je dramatska dejavnost v Prekmurju do okupacije zaokrožena in, kolikor se je le dalo, tudi popolno osvetljena. Razčlenjenih osnovnih potez ji bistveno ne bo mogoče spremeniti tudi s podrobnejšim študijem. Zato lahko preidemo k naslednji sintetični oceni:
Kvantitativno izkazuje ljudski oder v Prekmurju pred okupacijo pri vseh delujočih društvenih skupinah zadosten obseg, kvaliteto pa sta dosegla le lendavski in soboški amaterski oder. Amatersko nadpovprečna je morala biti tudi igra skupine, ki jo je vodil Godina. Kvalitetnejšo gledališko delo po večjih prekmurskih vaseh so ovirali predvsem trije činitelji: maloštevilni odri, premajhna skrb za režiserske tečaje, zlasti pa plehka, nestrokovna in neobjektivna kritika, ki je strokovno in objektivno močno preraščala še v celem drugem desetletju med vojnama. Tudi politični kriteriji in finančni nagibi so ponekod onemogočali igralsko prizadevnost in kvaliteto.
Kljub vsemu pa je vendarle treba zapisati: saj je bil prekmurski amaterski oder med vojnama pretežno še tako povprečen, je v kulturni rasti in v nacionalnem osveščanju našega ljudstva v tem delu domovine odigral vendarle pomembno vlogo.
XI
V času okupacije je gledališka kultura v Prekmurju skoraj docela zamrla. Že 21. maja 1941 so Madžari obnovili Društvo za madžarizacijo Prekmurja, ki je tri dni zatem začelo izdajati svoj nekdanji tednik Muroszombat és Vidéke. Nekaj dni pred tem je soboški župan Hartner tolmačil na zasedanju županijske skupščine v Sombathely-u razpoloženje Prekmurcev in zago-
tavljal, da prekmursko ljudstvo noče biti niti narodnost niti manjšina temveč Madžar v molitvi in delu.)
Da okupatorju slovenska igra ni šla v madžarizacijski račun, je popolnoma razumljivo. Revolucionarnost in slovenska narodna zavest, ki so jo med drugimi gojila tudi Društva kmečkih fantov in deklet, pa se nista dali takoj ugnati. DKFID je namreč v Puconcih trikrat nastopilo z nacionalno revolucionarno igro Vilice, nadaljne nastope pa je okupator že prepovedal. Impulz igralske tradicije pa je segal še v naslednji dve leti. Tedanji abiturient Slavko Stare, ki so ga kasneje internirali, je napisal v prekmurščini kaj nepomembno komedijo Sinek Martinek brezi neveste, ki so jo
uprizorili na Tišini in v Gederovcih. V Černelavcih so v okviru leventske organizacije in pod pokroviteljstvom nekega madžarskega kapetana igrali leta 1943 komedijo enodejanko Küš pred sodnijov. Prevedli so jo iz madžarščine v spačeno prekmurščino.
Sodim, da je s temi igrami omenjena vsa slovenska igralska dejavnost v Prekmurju za okupacijskih let.
Za tovrstno kulturno delo so se Madžari izredno malo brigali tudi med svojimi ljudmi, med madžarsko manjšino na slovenskih tleh. Za vsa okupacijska leta so namreč pri Madžarih v lendavskem okolišu izpričani (ustno sporočilo!) samo trije igralski nastopi.
XII
Po osvoboditvi se je amatersko igralstvo v Prekmurju dovolj hitro oživljalo. Z Novinami je zamrla ozkosrčna moralistična kritika in repertoarna politika. Tudi objektivni pogoji za dramatsko dejavnost so se razvijali ugodneje, kot pa v predaprilski dobi.
Do prvega letnika Ljudskega glasu (1949) najbrž ni kakih virov (zapisnikov, centralnih arhivov), po katerih bi bilo mogoče objektivno presoditi vsaj kvantiteto in teme
preigranih del na celotnem ozemlju Prekmurja po osvoboditvi. Če je temu res tako. potem gre za kulturno-zgodovinsko škodo, ki bi jo bilo treba čimprej zmanjšati z anketo, ki bi vsebovala vsaj tale vprašanja: kdaj je kdo (igralska skupina) kje kaj igral od leta 1945 naprej.
Soboška gledališka družina je bila ves čas po osvoboditvi agilna. Njeno delo je razčlenil prof. Bruno Hartman (Pregled gledališkega prizadevanja v Soboti po osvoboditvi, GL — sezona 1954/55. I), zato opuščam podrobnejši razbor njenih uspehov in neuspehov — s pripombo, da je v primerjavi s predvojno zrasla v kvalitativnem in kvantitativnem pogledu preigranih del.
V nasprotju s Soboto pa Lendava do leta 1952 ne izkazuje večje gledališke dejavnosti. V letnikih Ljudskega glasu 1949 in 1950 ne zvemo prav nič o njenem delu. Januarja 1952 beremo v Ljudskem glasu pod naslovom Lendavsko kulturno življenje, da sta se dramatski skupini, slovenska in madžarska, od katerih je občinstvo mnogo pričakovalo, razšli že v začetku 1951. leta. Na to kritično pripombo so se Lendavčani zganili, po časopisnih podatkih sodeč pa sta uprizorili obe igralski skupini do začetka 1954. leta le pet iger. V zadnjem času pa vse bolj kaže, da poskuša lendavska dramatska sekcija nadaljevati svetlo tradicijo 30-tih let.
Leta 1949 so ustanovili v večini prekmurskih podeželskih občin kulturnoprosvetna društva, ki so si oformila tudi dramatske odseke. Igralstvo je po vaseh kantitativno zelo naraslo, pri čemer gre posebno mesto mladini, organizirani v LMS. Majski plenum Ljudske prosvete v Murski Soboti ugotavlja leta 1950. da ima soboški okraj (Prekmurje je imelo tačas še lendavski okraj) 34 odrskih družin z relativno dobrimi programi. Na prekmurski deželi je do tega leta prednjačila igralska skupina iz takratne Gornje Lendave (Grad). O njej beremo v Ljudskem glasu: »Gornjelendavska dramatska skupina je ena najboljših terenskih skupin te vrste, in zasluži vse priznanje.«
Gledališki repertoar se je v primeri s predvojnim znatno spremenil. Na prekmurskih odrih ni več pasijonov, moralitet — iger z versko - propagandno tendenco, po-
množilo pa se je število takih, ki predstavljajo polpreteklo dobo slovenskega kmečkega življenja. To so drame, v katerih ne gre za kak nauk. namenjen kmečkemu življu, kakor ga najdemo v Finžgarjevi Verigi ali v Meškovi drami Pri Hrustovih, temveč za dramatsko zžete sociološke in psihološke probleme. (Pahor — Viničarji, Ingolič — Mlatilnica, Kranjec — Pot do zločina ipdb.) Na deželi so ponekod uprizorili tudi že Kralja ne Betajnovi, Jakoba Pudo in Miklovo Zalo. Na repertoarju po-
deželskih odrov so kaj pogoste tudi igre s snovjo iz narodnoosvobodilne vojne (Talci, Srečanje. Svet brez sovraštva ipdb.). Še vedno pa prevladujeta Nušić in Finžgar.
Statistika pri OOLP za zadnja tri leta kaže do 200 preigranih del na leto (od teh so nekatera no programu večih igralskih skupin). Čeprav te aktivnosti ne kaže omejevati. se mi zdi. da gre amatersko igranje vse preveč v širino, manj pa, smelo domnevam. v kvalitetno vertikalno rast. Na vaške odre bi bilo treba uvajati vedno več kvalitetnih, igralsko zahtevnejših iger. zakaj naša igralska kultura ne bo zrasla za ped. ako bo rasla samo kvantitativno. Za kulturno rast človeka pomeni ena idejno in estetsko dobra in dobro uprizorjena igra mnogo več. kakor pa deset plitvih in malomarno naštudiranih. takih, ki mu ne morejo vzbuditi globljega odnosa do umetnosti. Danes bi ne smeli več nikjer računati na finančni efekt kulturnega dela. temveč bi morali skrbeti samo za njega kvaliteto.
Za izboljšanje repertoarja predlagam ustvaritev ravnovesja med izborom dram in komedij; slednje doslej prevladujejo. S prekmurskih odrov bi bilo treba pomesti ostanke neslanih burk in jih zamenjati s kmečkimi dramami Ivana Potrča in z drugimi slovenskimi dramatskimi deli s sodob-
no tematiko. Prav tako pa bi bilo treba vnesti v Prekmurje več sodobnega evropskega dramskega repertoarja, zlasti v Soboto in Lendavo.
Statistični pregled dramatske dejavnosti po vojni bi pokazal, da je bila igralska kultura v primerjavi s predvojno v nekaterih prekmurskih krajih znatno zanemarjena. To velja zlasti za Turnišče, Črensovce. Tišino in deloma tudi za Bogojino. Ponekod. zlasti v Šalovcih, je priljubljena izredno plehka, prazna burka. Toda v splošnem vzponu prekmurskega povojnega igralstva so to le sporadični pojavi nedelavnosti in plitvosti, ki jih hvalevredni napori igralskih skupin od Grada, iz Velike Polane, Rakičana, Lipe, Bistrice, Melinec, Sebeborec, Cankove, Sobote in v zadnjem času iz Lendave močno zasenčujejo.
Ta kratek prikaz povojnega igralstva v Prekmurju pa bi bil še bolj pomanjkljiv, ako bi ne omenili dijaških in pionirskih igrskih prireditev, ki kvantitativno in kvalitativno presegajo predvojne. (Glej soboški Gledališki list I in III, sezona 1954/55). Statistika pri OOLP v Soboti nas pouči tudi še o zanimivem dejstvu: Madžari v Prekmurju so začeli igralsko polno in zelo številno živeti šele po okupaciji!
*
Razveseljivo je, da je leta 1951 prodrla v lokalni časopis tudi gledališka kritika, ki po svoji metodi in vsebini ustreza zahtevam amaterskega igralstva, in v tem smislu daleč presega predvojno. Ta kritika posega ponekod že v osrčje igralske tehnike, jezi-
ka, scenografije, razsvetljave ipdb. Včasih skuša celo ugotoviti vskladenost. oziroma divergentnost med dramskim literarnim likom in njega igralskim nosilcem, realizatorjem. Spušča se torej v razčlenjevanje ustvarjenih značajev, v njih življenjsko moč in estetsko prepričljivost.
In v bodoče?
Edino pravilno bi bilo, ako bi kritika, ki bo ocenjevala odrske prireditve v večjih pomurskih mestecih, skušala (kakor že dela) tudi v bodoče soočiti dramaturško zgradbo in idejnoestetske sestavine dela z odrsko izraženostjo teh prvin. Takšno kritiko bi bilo treba sprejemati z večjo pozornostjo in prizanesljivostjo, kakor pa je bila doslej navada. Kritika namreč, ako je pravična, stvarna in konstruktivna, je bila in ostane ena bistvenih prvin igralske kulture in je tisti blagodejni korektiv, ki pospešuje njeno pot. Prepričani bodimo, da brez takšne kritike stagnira vsako igralsko delo, in da se brez nje lahko v lastno in družbeno škodo kopljemo v morebiti dvomljivih uspehih.
*
Ta skromen prikaz amaterskih gledaliških naporov v zadnjih štirih desetletjih v Prekmurju nas prepričuje, da nimamo pravice gledati na Prekmurje kot na pokrajino, ki še vedno trpi na kulturnem primitivizmu. Proti vsem morebitnim pomislekom je prekmurski človek željan odrske kulture. Le-tej pa je treba ustvariti v središču Pomurja, v Soboti, soliden objektivni temelj — to je kulturni dom s sodobno gledališko dvorano. Prepričan sem, da je prekmursko ljudstvo še vedno pripravljeno zanj mnogo žrtvovati, čeprav je bila njegova tovrstna pripravljenost nekoč slepo zapravljena.
Jurčič - Govekar: Rokovnjači (MKUD Stefan Cvetko — sezona 1951/1952)
Med uspele dramatske uprizoritve sodi tudi Jurčič-Govekarjev »Deseti brat« — v času Prekmurskega festivala 1955. Na sliki: Štefan Antalič v naslovni vlogi.
Igralska skupina MKUD Štefan Cvetko, ki je leta 1952 uprizorila Molièrovega Namišljenega bolnika
Hellman: Kobilice Režiral Bruno Hartman Sezona 1953/54 Regina (Olga Glažar) MKUD Štefan Cvetko (Cveta Kučan) in Aleksandra
Milan Erjavec:
Nočna impresija
V težke sanje se pogreza mesto, le tu in tam še kdo čez tlak zdrsi, potem vse liho spet, le mrak nad cesto in grozne sence, ki jih rišejo luči.
Ob polpodrti hiši smo obstali, strmeli v zrak, ki zrl nam je v obraz, in v negotovosti smo besede šepetali, da bi prevpili ta turobni čas.
Tebi
Jutranje nebo ...
Svežina in rahel dih, skrite pomladi vzdih in Tvoje oči...
Brezmejna toplina je v njih in tih, že skoraj neslišen napev, a v mojem srcu odmev kot plamen gori.
OD KRSTNEGA DO JUBILEJNEGA NASTOPA V PRVIH SVOBODNIH MESECIH
Nekaj spominov na potujočo kulturniško skupino soboških mladincev
V poletnih dneh pred desetimi leti so naši ljudje o osvobojenih prekmurskih vaseh silno žejali po slovenski pesmi in javno govorjeni, navdušenja polni slovenski besedi. Na vse strani so se vrstili mitingi v počastitev osvoboditve. Slavja in ljudska veselja pa so počasi že preraščala v prve ljudsko-prosvetne prireditve z deklamacijami in partizanskimi pesmimi. Po neki taki prireditvi v Soboti, kamor so enote narodno-osvobodilne vojske Jugoslavije prinesle veliko borbenih pesmi in kamor je v vse večji meri prihajalo tiskano propagandno-kulturno gradivo, se je o bežnem razgovoru o organizaciji propagandnega in ljudsko-prosvetnega dela rodila misel o ustanovitvi posebne, potujoče kulturniške skupine s popularnim, vendar kvalitetnejšim programom. V skupino so se takoj in navdušeno vključili tile mladinci in mladinke: Mirko Lah. Edi Gregorič, Vlado Vable, Tine Horvat, Mira Tratnjak. Zora Gomišček, Cvetka Jezovšek in pozneje Olga Rusanov. Vaditi pa smo začeli kar v eni izmed sob takratnega propagandnega odbora OF v poslopju bivše Prekmurske banke. Spominjam se. da je bil program v nekaj dneh tudi že naštudiran — obsegal je nekaj partizanskih in narodnih pesmi, Katjušo, zborno deklamacijo Zupančičeve »Kovaške«, Kajuhovo »Pesem matere treh partizanov«, Lahov, kozaški ples itd. — in da je potujoča kulturniška skupina 22. julija 1945. leta imela v Soboti svojo krstno prireditev. Pozneje se je ta program
izpopolnil še z nekaterimi pevskimi, recitacijskimi in baletnimi točkami. Lah si je omislil in izposloval tudi nekaj svetlosivega blaga za enotne jopiče in skupina je krenila na pot. Kajpa, brez nekih posebnih rekvizitov — z nekaj popisanega papirja, rubaško, kozaško čepico, harmoniko ter obilico dobre volje. Največkrat je skupina »romala« na svoja gostovanja kar na kolesih.
Po dveh, treh nastopih si je skupina pridobila že gotov ugled, čeprav me je včasih kdo hudomušno pobaral, kako je z mojim »cirkusom«.
Mladi kulturniki so obiskali lepo število prekmurskih vasi. Največkrat so nastopali po šolskih učilnicah in kmečkih gumnih in sicer v Krogu. Gederovcih, Rakičanu, Vadarcih, Ti-
šini in drugih krajih. Z jubilejno petindvajseto prireditvijo pa so spet nastopili v Soboti, o polni dvorani takratnega mladinskega doma.
Nastopov potujoče kulturniške skupine po prekmurskih vaseh se bržkone marsikdo spominja. Manj pa je znano, da je skupina uspešno gostovala tudi izven naših državnih meja. Nekje koncem poletja se je udeležila svečanosti odkritja spome-
nika Rdeči armadi o Szombathelyu na Madžarskem in ob tej priložnosti tudi nastopila v okviru svečane kulturne prireditve v mestnem gledališču; če so prebivalci tega zahodno-madžarskega mesta manj razumeli Zupančičeve in Kajuhove verze, so tembolj navdušeno sprejeli borbeno partizansko pesem in kozaški ples, ki sta ga zdaj že o dvoje izvajala
Lah in Veble. Predstavnik zavezniške kontrolne komisije za županijo Vas, polkovnik Lavov je po končanem nastopu stopil celo na oder in članom skupine posebej čestital k uspeli prireditvi, o kateri je naslednjega dne pisalo tudi županijsko časopisje. V tem mestu je bila to najbrž prva in edina slovenska prireditev.
Ker je bila skupina sestavljena iz dijakov, se je ob začetku prvega povojnega šolskega leta na ljubljanski univerzi in srednjih šolah — jeseni 1945. leta — razšla. Večina članov skupine je namreč odšla na študij v Ljubljano.
Sicer se je tudi prosvetno življenje v Prekmurju razmahnilo in dobilo novo vsebino. Slovensko časopisje in sodobno slovensko knjižno bogastvo je že našlo pot v sleherno prekmursko vas. Zategadelj tudi niso bili več v tolikšni meri potrebni neutrudni mladinci, ki bi s pesmijo in Kajuhovo ter Zupančičevo besedo vnemali srca. Oni so v tistih povojnih dneh izpolnili svojo dolžnost, tisti člani skupine, ki so prišli iz internacije, še posebej. Prvi so sistematično zaorali v prosvetno ledino, prvi v okviru izbranega programa sejali borbene slovenske melodije in pesniške besede po Ravenskem in Goričkem.
Zdi se mi, kot da je še danes, po desetih letih, na veličastnih prireditvah po Prekmurju slišati tudi zven njihove besede, prizvok njihove pesmi in registre njihove zveste spremljevalke — harmonike.
F. Šebjanič
Nastop potujoče kulturniške skupine na odprtem letnem odru v Rogaševcih leta 1945.
20
POMURSKI VESTNIK, 7. julija 1955
Danijel Grum:
INSTRUMENTALNI ANSAMBLI IN NJIHOVA DEJAVNOST PO OSVOBODITVI
Kulturna dejavnost instrumentalnih ansamblov v Prekmurju zaostaja za dejavnostjo na področju vokalne, predvsem zborovske glasbe, tako po kakovosti izvedenih del kakor tudi po količini priredb ter po svoji programski politiki. To je tudi razumljivo, saj je pot instrumentalista v primeri s pevcem, ki mu je treba imeti le posluh in veselje do petja, da lahko sodeluje v zboru, dokaj težavnejša. Običajno se pevec začne oblikovati šele v zboru. Ta vzgoja je lahko večja ali manjša, kakršna je pač umetniška raven zbora, odnosno s kakršno vzgojo se zborovodja zadovoljuje. Instrumentalistu pa vrata v orkester ali godbo niso odprta, Če ima le veselje do igranja. Pred vstopom se mora kar dobro seznaniti s svojim instrumentom; če pa je godalec, mu je potrebno celo večletno šolanje. Zato je tudi programski prikaz kakega orkestra kakor tudi kakovost njegovega izvajanja skladb odvisna od tehničnega znanja posameznih članov orkestra, od njihove dospelostne stopnje tehnicizma. Z drugo besedo: vprašanje, kaj se naj na koncertu, nastopu ali proslavi izvaja in kako sc bo določeni program izvedel, je v amaterskih orkestrih odvisno od tehnične in muzikalne ravni godbenikov.
Tudi številčni sestav godbe ali orkestra je odvisen od raznih činiteljev, kar pri zborih ni primer. Pri godbah na pihala, tamburaških zborih i. sl. je številčno stanje odvisno od denarnih sredstev, ki so potrebna za nabavo instrumentov. Želja ali potreba po številčno močni godbi le-teh še ne rodi. Tudi pri orkestrih, bodisi salonskega ali simfoničnega značaja, so meje številčnega sestava pogojene. Odvisne so od števila ljudi, ki obvladajo kak instrument. Pred vojno v Prekmurju ni bilo ustanove, ki bi glasbeno vzgajala bodoče instrumentaliste. Ker je bilo torej številčno stanje godbenikov odvisno od kadrovske razmestitve nameščencev, ki so prihajali službovat v naše kraje, so bili pogoji za razvoj orkestralne glasbe po vojni dokaj slabi.
Naj navedem še nekaj činiteljev, ki so dajali prednost zborovski glasbi. Vsa prosvetna dejavnost je imela v prvih povojnih letih značaj mitingov. Zahteve pri takih prireditvah so slonele ne toliko na kvaliteti izvedb, kakor na množičnosti v pogledu števila prireditev kakor tudi števila nastopajočih. Razumljivo je torej, da se instrumentalna glasba v Prekmurju pod takimi pogoji ni mogla tako razbohotiti kakor vokalna.
Tudi neke vrste nerazumevanje instrumentalne glasbe je vplivalo na njen razvoj. Kaj hitro nas lahko zagreje zborovska pesem. Čeprav nimamo odnosa do zvočnega sveta, nas lahko že samo besedilo kake pesmi pritegne. Če le dojamemo smisel besedila, sc nam je pesem že približala. Vse drugače je z instrumentalno glasbo, posebno če je ta po svoji zamisli težja, subtilna, če ni hrupna v dinamiki niti ognjevita po svojem ritmu. Ne dojamemo je, ne vrednotimo je, ker nas več ali manj »ne privlači«. Šele ko večkrat poslušamo take vrste glasbo, se ji lahko približamo. In take zadostne priprave, take tradicije za orkestralno glasbo koncertnega značaja pri nas ni bilo.
Navzlic vsem navedenim težavam, ki so več ali manj zavirale razvoj instrumentalne glasbe po vojni v Prekmurju, lahko zasledujemo še kar zadovoljiv vzpon glasbene dejavnosti te vrste.
Predno opišem instrumentalno dejavnost v Prekmurju, naj omenim ansamble, ki so delovali po vojni, odnosno ki še delujejo.
 Obstajajo: 2 salonska orkestra (KUD »Štefan Kovač« v M. Soboti in salonski orkester v Lendavi), 4 tamburaški zbori (IZUD Iv. Cankarja v Beltincih, tamburaški zbor na Cankovi, »Svoboda« v Lendavi in MKUD D. Šumenjak na Ekonomski srednji šoli, medtem ko je prenehal z delovanjem aktiv v Tovarni mesnih izdelkov) in 8 godb na pihala (v Bakovcih, v Črensovcih, skupaj z Žižki, v Kuzmi, v Rogaševcih, na Cankovi, Krajini, pa v M. Soboti in Lendavi). Razen stalnih ansamblov so nastopali po osvoboditvi še klavirski trio (Nadaj Ernest, violina, Jamšek Svojmir, violoncello, in Rituper Ana, klavir) in kvartet (Nadaj, vl 1., Hiršl Danica, vl. II., Močan VI., vla, in Jamšek, vcl.). Kot instrumentalni solisti so se udejstvovali Nadai, Rituper, Grum, Zdenka Novakova in Kološa Ida.
I. Orkestri:
a) Salonski orkester KUD Štefan Kovač v M. Soboti.
Ustanovljen je bil leta 1946. Njegov sestav se je skoraj vsako leto menjal. Poročilo v Slovenskem poročevalcu, ki omenja njegov nastop v Radencih 16. III. 1948, govori o 16-članskem orkestru. Danes šteje 18 članov (4 violine I., 3 violine II., 1 violo,
1 kontrabas, 2 flavti, 2 klarineta, 2 trombi, klavir, harmonij in tolkala).
Orkester je nastopal pri proslavah in sodeloval z društvenim zborom na koncertih. Poleg tega je večkrat spremljal zbor in soliste ter dvakrat sodeloval pri radijskih oddajah. V sezoni 1952/53 je enajstkrat izvajal Gobčevo opereto »Planinska roža«. O tej izvedbi piše Srečko Golob v »Ljudskem glasu« dne 3. I. 1952 naslednje: »Prav tako je dokaj številni orkester častno izpolnil svojo nalogo . . .« Naslednje leto je sedemnajstkrat spremljal »Hmeljsko princeso«, opereto istega avtorja. Število nastopov, razvrščenih po letih, računajoč od njegove ustanovitve leta 1946, da naslednjo sliko: 1, 1, 10, 14, 10, 27, 7, 18, 19 = 107 nastopov.
Izven okraja je nastopil v Ljutomeru (3), Radencih (3), Križevcih (2), Radgoni (1), Ptuju (1), Mariboru (1).
Orkester je dvakrat sodeloval na oblastnem tekmovanju. Prvo tekmovanje je bilo v Mariboru 15. dec. 1949, kjer je dosegel drugo mesto (prvo ni bilo podeljeno). O tem piše »Vestnik« z dne 20. dec. 1949: »Posebno pa se je kvalitetno dvignil v zadnjem času orkester SKUD Štefana Kovača iz Murske Sobote . . . Orkester je dosegel 40 možnih od 50 ocenjevalnih točk.« Drugič je tekmoval v Ljutomeru, kjer si je delil prvo mesto z orkestrom KUD Kavčiča iz Ljutomera. Dosegel je 83 % možnih točk.
Program, ki ga je izvajal orkester, je obsegal poleg dveh operet skladbe, prirejene za salonski orkester: uverture, karakterne komade, fantazije, valčke, koračnice, šopke. Spremljal je tudi soliste in zbor.
b) Podatkov o orkestru iz Lendave nisem prejel.
2. Tamburaški zbori a) Tamburaški zbor IZUD Ivana Cankarja v Beltincih je bil ustanovljen leta 1952 pod okriljem Planinske zveze. Šteje šest članov. Nastopa pri proslavah, prireditvah in zabavah. Izven okraja je nastopil trikrat.
Zbor študira svoj program po posluhu, ker igralci niso notalni. Tudi stalnega učitelja nimajo. Vsekakor je premalo številčen za samostojne nastope.
b) V tem letu je pričel z delom tamburaški zbor MKUD D. Šumenjaka na Ekonomski srednji šoli v Murski Soboti. Ima 13 instrumentov. Zbor še ni nastopil. Vodi
ga Franc Hajnšek.
c) Tovarna mesnih izdelkov v M. Soboti je imela svoj tamburaški zbor, ki je nastopal na lastnih internih prireditvah. Štel je 17 članov. Vodil ga je Štefan Cuk. Ta ansambel ne obstaja več.
3. Godbe na pihala
a)	Med najstarejše godbe na pihala v Prekmurju spada gasilska godba v Bakovcih, ustanovljena leta 1928. Ustanovil jo je M. Deškovič, tedanji šolski upravitelj. Najel je posojilo in nabavil instrumente, ki jih še danes uporabljajo. Godba ima 3 klarinete, 9 trobil in tolkala. Leta 1954 so godbo pomladili, zaradi česar je raven trenutno nekoliko nižja.
Godba je večinoma nastopala pri raznih proslavah. Samostojno pa je izvajala pri prireditvah koračnice, karakterne komade, potpurije i. sl. Nastopala je večkrat v Soboti, deloma sama, deloma združena s soboško godbo. Godbo vodi od leta 1953 Anton Buzeti.
b)	Godba na pihala v Črensovcih je združena z godbeniki v Žižkih. Ustanovljena
je bila leta 1928. Iz Žižkov dopolnjuje to godbo 5 članov (1 klar., 3 trobila, 1 tolkalo), dočim jih je v Črensovcih menda 9.
Nastopa pri proslavah in prireditvah. Perspektive za nadaljnji razvoj so majhne, ker delujejo v tem ansamblu starejši godbeniki, dočim naraščaja ni.
c) Godba na pihala v Kuzmi je bila
ustanovljena leta 1927. (Pred ustanovitvijo, leta 1925, sta v istem kraju obstajala godba in orkester. Sodelovali so fantje iz Kuzme in sosednih vasi, ki so pripadale Avstriji. Nastopali so doma in v Avstriji. Ko so nato meje zaprli, se je ta godba razpustila.)
Podatkov o njenem sestavu nisem prejel.
Godba je nastopala na proslavah, prireditvah in festivalih. Njeni mnogoštevilni nastopi doma in v okolici pričajo o njenem uspešnem delovanju.
Godbo vodi od njene ustanovitve Janez Krakler.
č) Gasilska godba v Rogaševcih je bila ustanovljena 1933. Sestav godbe: 2 klar., 6 trobil in tolkala.
Godba nastopa na proslavah, prireditvah in veselicah. — Raven godbe ne napreduje. Poskus z vzgojo mladega kadra se ni obnesel.
d) Mestna godba na pihala iz M. Sobote je bila ustanovljena leta 1934. Leta 1953 je prešla pod MLO, ki jo tudi izdatno subvencionira. Leta 1945 je štela godba 28 članov, večinoma pionirjev, ki pa so odpadli. Sedaj ima 3 pihala, 14 trobil in tolkala.
Razen na proslavah nastopa na akademijah s samostojnim koncertnim programom. Nastopala je tudi izven okraja. Godbo je ustanovil U. Justin, sedaj jo vodi Jože Gerlen.
Od ostalih godb nisem prejel poročil.
Godbe na pihala so večkrat nastopale v združenem sestavu. Na Prekmurskem tednu leta 1952 so nastopali člani godb iz M. Sobote, Črensovec, Bakovec, Cankove, Rogaševec, Kuzme, Krajine in Gančan. Skupno število izvajalcev je bilo 71. Na Prekmurskem festivalu naslednjega leta je nastopilo 48 godbenikov (M. Sobota, Cankova, Rogaševci, Kuzma in Gančani), kjer so spremljali pionirske in mešane zbore ter odigrali tri samostojne točke. Isto leto so z enakim številom izvajalcev ponovili pro-
gram v Kuzmi. Za proslavo 20-letnice Ljudske pravice v Lendavi je nastopilo 71 godbenikov (M. Sobota, Ljutomer, Ptuj) s samostojnim programom; takrat so oskrbeli tudi spremljavo pionirskih in mladinskih zborov.
Omeniti moram še vsakoletne nastope učencev glasbene šole v M. Soboti in en nastop učencev bivše glasbene' šole v Beltincih. Učenci prvoimenovane šole so nastopali tudi pri drugih prireditvah s klavirskimi in violinskimi skladbami, kakor tudi s točkami na trobilih in harmoniki.
Od gostovanj tujih izvajalcev, ki so koncertirali v Prekmurju, naj še omenim: dva koncerta Slov. filharmonije (na prvem koncertu pod vodstvom J. Cipcija so izvajali: dela Griega in Beethovna, drugega je dirigiral Leskovic, kot solist je nastopil M. Prevoršek; izvajali so Čajkovskega in Beethovna), en koncert komornega orkestra iz Celja, ki ga je dirigiral Sancin (program: Bravničar in skladbe lažjega značaja), koncert Mariborskega tria z deli R. Savina in Čajkovskega, violinski koncert R. Rupla in koncert M. Lipovška (Brahms, Lalo), klavirski večer A. Trosta (Beethoven, Chopin, Brahms), koncert slepega pianista G. Devetaka iz Gorice (Chopin, Frank) ter violinski koncert M. Prevorška, katerega je spremljala D. Perušek. V Soboti je gostoval tudi orkester mariborske radijske postaje s karakternimi in plesnimi komadi ter Pilih, mojster na harmoniki. Od godb na pihala so nastopale pri nas: trboveljska, godba Ljudske milice iz Ljubljane ter godbi iz Ptuja in Ljutomera.
Ti podatki, ki nam pričajo o prekmurskem instrumentalnem življenju po vojni, so sicer pomanjkljivi in nepopolni, vendar se mi zdi, da sem v tem sestavku vsaj delno prikazal instrumentalno glasbeno dejavnost v našem okraju in ne bi bilo prav, če vsega tega ne bi upoštevali in morda še sčasoma pozabili.
Gledališki list, št. 2/55)
Množični zbor pevcev - pionirjev iz Prekmurja ob zaključku Prekmurskega festivala 7. junija 1953
Danč Lado — Kmečka hiša. — Orig. lesorez.
Drago Grah:
PADLO JE DREVO
Tone in njegov ded, pri katerem je najraje preživljal počitnice, sta klečala vsak na eni strani visoke in vitke smreke, ki sta se jo napotila podret, ko je bila še tema. Sedaj je bilo že svetlo in na nasprotnem vrhu so se negibne krošnje borov že kopale v siju prvih žarkov. V ozki dolinici pod njima je glasno odmevalo razigrano žvrgolenje, ki ga je najbolj oživljalo veselo požvižgavanje škorca na dvorišču osamljene bajte med nekaj krpami njivic in košatimi jablanami. Iz slamnate strehe se je kadilo na vseh koncih in modrikast dim se je zbiral o ozko, skoraj prozorno meglico ter se razpredal nad zaraščeno dolinico.
Ko sta prišla na gozdni obronek, je v hiši  že plapolal ogenjček in nekdo se je počasi premikal okrog ognjišča.
»To je stara mati,« je pojasnil ded. »Malce tako je.« In pokazal je s prstom na svoje čelo. »Če jo kaj vprašaš ali ne, ona ti takoj pove: ,Zrušila se je ... saj veste ... zrušila se je...’ Potem se zgrabi za glavo in odide. To je vse, kar zna povedati.«
»Pa — kdo se je zrušil?« je vprašal Tone radovedno.
»Kdo? Ne veš tega?« se je začudil ded in pobral sekiro z mehkih tal. Ker ga je Tone le gledal, je skoraj vzkliknil:
»Micka vendar! Njena hči! — Kaj ti tega še nisem povedal? Ne veš ničesar o Micki in tistem ruskem vojaku? Takoj po vojni je bilo.«
Po teh besedah je zamahnil s sekiro, hoteč deblo na eni strani podsekati. Tone pa je sedel na mehki mah in se zazrl v razsvetljeno okence.
Ko je ded končal s podsekavanjem, je sedel k njemu, si poveznil klobuk na skrčeno koleno in si obrisal obraz ter v čope sprijete lase. Potem je dvignil sekiro, ki jo je držal o levici in z držajem pokazal na senožet, ki se je kot ozek jezik iztegovala prav do njiju.
»Vidiš, sama sta si jo izkrčila. Kot krta sta skoraj vse leto rila o pobočju. ,Da bomo lahko redili kra-
vo,’ je večkrat pripovedovala mati — zdaj je že zdavnaj pokojna —,  in da naši Micki ne bo treba od hiše.' Tiste njivice pa sta izkrčila stara dva. ,Ob sami bajti ne boš živel. Treba je še grunta,’ je stari pojasnjeval in se še bolj gnal z delom. In tako je njun sin Števek podedoval nekaj zaplat obdelane zemlje in bajto, kar pa ose skupaj ni bilo njegovo. Šele po vojni ga je dobil. Njegov oče je bil grajski hlapec in ko se je oženil, sta se z ženo zagnala v to grapo ter se vselila v zapuščeno lovsko pristavo. Na mestu nje stoji zdaj ta bajta. Mnogo so si prigarali, kajne?«
Ded se je dvignil in tudi Tone je vstal ter stopil za njim. Ko sta že nastavila žago, je ded še dodal:
»In stara jo je imela skoraj rajši, to Micko. Nekega dne nam je dekle pomagalo pri žetvi in že zdavnaj se je znočilo, ko je bila še zmeraj pri nas. Naša mati ji je pravkar polnila cekar s pogačami, ko je stara vsa zasopla že na kuhinjskem pragu vprašala, če se ni kaj pripetilo. Tedaj pa je že zagledala vnukinjo in počasi se je le pomirila. Ni čudo, da jo je tista nesreča tako neusmiljeno udarila. Zdaj tava dan za. dnem okoli hiše in si ponavlja one besede.«
»Kaj se je vendar zgodilo?« je vprašal Tone zdaj že nestrpno.
Žaga se je tedaj že močno zagrizla v sočni les in kepice žaganja so jima padale na kolena in se drobile. Ded je gledal o tla in Tone je mislil, da tudi on opazuje, kako mu beli kupček ob kolenu naglo raste. A tedaj je rekel:
»Ne vem, kako naj začnem. Ko se je to zgodilo, ni bilo razen starke nikogar o bližini. Ta pa ni mogla več ničesar razložiti, ko so jo kasneje povpraševali. Odgovarjala je tako kot zdaj ogovori vsakogar. — Sedaj pa ti bolj pritisni! Napak jo bova podrezala in nazadnje nama še kje obvisi.«
Tone je bil že ves nestrpen in čudna starčeva klepetavost ga je še bolj razburjala.
»Takoj po vojni je bilo, pravite?« je vprašal, hoteč ga pripraviti k pripovedovanju.
»Da, takrat je bilo. In tudi ob enakem času kot sedaj. Madžarska vojska je bila čez noč izginila in povsod je bilo polno razmetanega orožja. Tudi nekaj slokih konjev se je klatilo po travnikih in deteljiščih. Enega smo ujeli in tisti serec, ki ga imamo, je njegov potomec.«
»To vem,« je Tone nejevoljno vzkliknil, toda starec se ni dal siliti. Mirno, skoraj malomarno je zopet povzel besedo:
»Da, mi smo se vsaj malo okoristili s tisto zmedo. Nekateri so si pa nagrabili mnogo koristnega. Tu v tej bajti pa je bilo drugače. Bič nazadnje poči, pravijo, in res se je tisto zgodilo takrat, ko se tega več pač ne bi bilo treba bati. Nekega popoldneva je v vas pridrvelo na konjih nekaj pijanih Kozakov. — Pravi hudiči so bili, ti Kozaki. — Razgrajali so po hišah ter zahtevali žganja in jajc. In eden se je — gotovo je zašel — pojavil na dvorišču tu spodaj. Dekle in starka sta bili sami doma. Kaj vse se je godilo v hiši, tega nihče ne ve. Vsak si po svoje razlaga ose to, jaz pa tudi. Veš, kako je bilo?« je vprašal, ne da bi se tega zavedal.
»Ne vem,« je hitro odvrnil Tone, da bi prej zvedel vso zgodbo.
Starec pa je prej še pogledal, ali bosta drevo že kmalu podžagala in šele nato je nadaljeval:
»Novica se je hitro raznesla po vasi in šel sem pogledat. Prednja izba je bila vsa razmetana: miza in stoli so bili polomljeni, stenska ura pomendrana in razpelo razdrobljeno. Števek je tedaj molče stopil k meni in dejal s slabotnim glasom: ,Bíla sta se, bíla. Branila se je naša Micka, branila. In glej, kaj je napravil z njo!̓  Odvedel me je v zadnjo izbo.
Na mizi je ležala in okno je bilo zastrto. Oče je odgrnil rjuho, s katero je bila pokrita, in rekel: ,To je naša Micka.' Jaz pa sem gledal in gledal, toda nisem je mogel prepoznati. Števek pa mi je pojasnil: ,Ustrelil jo je — čez prsi in obraz. Cel rafal.’ Kmalu sem odšel iz sobe. Števek je ostal pri truplu. Zunaj sem srečal staro mater in skoraj bi se je bil prestrašil, tako se je spremenila. In takoj mi je povedala: ,Zrušila se je ... saj veste ... zrušila se je ...' Pozneje sem zvedel, da jo je Števek našel zaklenjeno v zadnjo sobo — vrata so bila zaprta od zunaj — in ko je vstopil, je niti ni poslušal, kaj govori. Odvedel jo je o prednjo sobo in šele tam se je zavedel, kaj blebeta starka ves čas. ,Takrat bi se bil skoraj obesil,' je pravil Števek pozneje. E, vzrokov bi bilo dovolj.« To je rekel ded preprosto in ravnodušno, da je Tone pozabil na žago.
»Kaj me tako gledaš?« se je zasmejal. »Tako se je pač zgodilo in konec. Na fronti sem bil, na Soči, pa sem se nakremžil samo prvo noč, ko so jih nesli mimo... dolga vrsta jih je bila in še bolj so bili razcefrani kot tisto dekle.«
Tedaj pa je počilo v deblu in ostala sta, da bi se mogla pravočasno umakniti. Še nekajkrat sta potegnila in drevo se je nagnilo, počasi in pomišljujoče. Potem je zahreščalo, deblo se je zasukalo in hip pozneje udarilo po tleh.
Ded, ki je držal žago, je stopil k podrti smreki, zadovoljno pokimal in se nato obrnil k Tonetu.
»Vidiš, kako lepo se nama je prevrnila. To sva tudi hotela.«
Tone pa ni rekel nič. Le predse je zamišljeno in otožno zašepetal: »Zrušila se je ... saj veste ... zrušila se je . . .«
Potem je še dodal:
»... kot tale smreka.«
V sredo 6. in v petek 8. julija ob 20. uri
na letnem odru v Murski Soboti
MIKLOVA ZALA
POMURSKI VESTNIK, 7. julija 1955
21
OKVIRNI PREGLED SLOVENSKEGA GLASBENEGA UDEJSTVOVANJA
V PREKMURJU DO DRUGE SVETOVNE VOJNE
Raziskave slovenskega glasbenega življenja v Prekmurja bi morale potekati v dveh smereh:
1.	dognale naj bi obseg in globino ljudskega glasbenega izraza, stilne, harmonične, ritmične prvine slovenske ljudske pesmi, izoblikovane na ozemlju Prekmurja, posebnosti ljudskega instrumentalnega izražanja;
2.	sledile naj bi vzniku in razvoju slovenske umetne glasbe, spoznale, kdaj so v Prekmurju umetno glasbo začeli zavestno gojiti, izvajati in sprejemati in se hkrati zavedati, da je ta glasbena kultura del splošne slovenske kulture.
Obe smeri sta vredni natančnega študija. Mi se bomo lotili v našem pregledu druge. Prva zahteva namreč temeljito etnografsko in folklorno raziskavo. To delo pa je mogoče opraviti le z dolgotrajnim in na-
Piše prof. Bruno Hartman
tančnim zbiranjem ustreznega materiala na terenu, s primerjalnimi študijami odnosov slovenske ljudske glasbe z glasbo sosednih ljudstev. Na tem področju je bilo sicer že nekaj storjenega, a na žalost premalo (Vraz. Varga, Šijarto, Kuhar, Štrekelj. Račič, Novak, Tomc, Kimovec, Hrovatin, Orel, Marolt. Grum).
Problem razmaha slovenske glasbene kulture v Prekmurju je sestavni del splošne slovenske kulture. Zanimiv je zlasti zato, ker ga zestavljamo na ozemlju, ki dolga stoletja ni imelo pravih stikov z osrednjim slovenstvom. Dvakrat zanimiv je, ker se je porodil v posebnih prilikah in rastel v njih tudi po letu 1918. Proučevati ga je vredno, saj bodo rezultati, pa naj bodo še tako skromni, vendarle prispevali k jasnejši podobi slovenske glasbene zgodovine.
Raziskovali bomo zgodovino umetne glasbe, torej tvornosti, ki ne raste v vsej širini iz preprostega ljudstva in s katero ni le-to tesno povezano, marveč je izraz znanega, glasbeno šolanega glasbenika.
I.
Umetna glasba, resda cerkvena, se je med Slovenci prvič na široko razbohotila v 16. stol. v dobi protestantizma. Slovenski protestanti nam niso namreč dali le prvih slovenskih knjig, ampak tudi prve slo-
venske pesmarice, opremljene z notami. Že kar prva slovenska knjiga Catechismus (1551) ima nekaj notnih zapiskov in ustrezna slovenska besedila. Napevi protestantskih pesmaric so stari krščanski korali, slovenske ljudske pesmi, pesmi čeških bratov in nemške protestantske pesmi.
Glasbena vzgoja na šolah, ki so upoštevale slovenščino pri predmetnem pouku in pri pouku cerkvene vokalne glasbe, je takrat dobila močne osnove.
V času, ko je glasbena vzgoja zajela precejšnje število slovenskih otrok pa tudi odraslih zavoljo specifičnosti protestanskega obredja, je Prekmurje živelo v strahu pred turškimi vpadi. Redno cerkveno življenje je prav zaradi tega, pa tudi zaradi verskih trenj, preživljalo hudo preizkušnjo. Protestantizem se je v Prekmurju krepko zasidral šele v 17. stoletju. Težko je verjeti, da bi v onem času Prekmurci uporabljali slovensko protestantsko pesmarico, ki so jo v več izdajah izdali slovenski protestanti, saj je bil časovni razmak prevelik. Bilo je v Prekmurju v pogledu evangeličanskega bogoslužnega petja pač tako, kakor piše Mihael Bakoš v predgovoru Nouvega Gráduvala (1789): »Meli so istina naši stariške dosta pejsen doli spisani... ki so je v ton jeziki nigda skup spravláli, i doli spisane do našega vrejmena varvali; ali moremo vadlüvati, ka je vnogo zmenkanja bilou v oni pesmaj.« Niti izobraženi ljudje se niso dovolj brigali za petje: »Do eti mao je nišče nej držo za svojo dužnost popejvanja vu cerkvi med nami, liki da bi tou li samoga kántora delo bilou.«
Bakoš kot prvi sestavljalec prekmurske evangeličanske pesmarice pristavlja, da sta pred njim vendarle objavila slovenske pesmi: Mihael Sever v katekizmu »Red zveličanstva« (1747) več cerkvenih pesmi madžarskega izvora, Štefan Kuzmič pa v »Vőre krstšanske kratki navuk« (1754) prevode devetnajst nemških cerkvenih pesmi. Pred smrtjo je Štefan Kuzmič pripravljal gradual, a ga ni dokončal. Pa-
stor Bakoš, Kuzmičev naslednik v Šurdu, je njegov gradual izpopolnil in ga pripravil za natis. Predgovor, ki ga je priključil pesmarici, je poln napotkov, kako je treba pesem peti. Predvsem graja neumerjeno in ritmično slabo petje prednikov. Petje je bilo slabo »... nej samo za toga volo, ka so slejdnje rečí nej ednáko kapale brezi cadentie, nego i záto ka so syllabe nej bile v gvušen mertík vzete ...«
V svojem gradualu je Bakoš nad vsako pesmijo zapisal »nouto«, se pravi prvi verz (brez not) nemške ali madžarske pesmi, po katere napevu je bilo treba peti slovenski tekst. Jasno je bila ta »nouta« napotek le za kantorja. ki je petje spremljal na orglah, pa za tiste redke ljudi, ki so morda ustrezno nemško ali madžarsko pesem znali.
Bakošu je bilo mnogo do tega, da bi petje bilo ritmično in smiselno enotno. Zato opominja vernika, da naj se k bogu obrača s pesmijo takole: »... gori pozdigni k Bougi srcé tvoje, vsáko rejč ednáko čisto vő povej, ne híti, prvle ne začni drűgi veršuš, dokeč toga prednjejšega ne skončaš: na nouto merkaj, ar nouta snajži pesen.«
Evangeličanski pesemski repertorij so nato dopolnjevali in izpopolnjevali Mihael Barla (tudi za šolarje), Štefan Šijarto (z izborom pogrebnih pesmi), Janoš Kardoš in drugi.
S tem je bil v glavnem zaključen proces zaokroževanja evangeličanskega cerkvenoglasbenega repertorija. Zaradi ekskluzivnosti prekmurskega evangeličanstva se ni spremenil niti v času po l. 1918. Uporabljali ga niso samo v cerkvah, marveč tudi na svojih šolah. V tem območju se je tudi gibal slovenski vokalnoglasbeni pouk prekmurske evangeličanske mladine.
Podobno kot pri evangeličanih je bilo bržčas s cerkvenim petjem v onih časih tudi pri katoličanih. Cerkvene pesmi so širili v prepisih (na takšno prepisovanje bi lahko
sklepali po Csáplovicsu), bodisi da so bile ljudskega izvora, bodisi da so jih sestavljali duhovniki, vešči takega posla. Takšen pisec je bil vsekakor župnik pri Gradu Ivan Hűli, ki je že leta 1780, ko je Mikloš Kuzmič pripravljal prvo prekmursko katoliško pesmarico, prispeval zanjo nekaj svojih pesmi. Te so izšle poleg prevodov iz terezijanske pesmarice, ki jih je oskrbel Kuzmič sam in jih izdal v »K n j i g i  molitveni« leta 1783.
»Knjigo molitveno« je nato izpopolnil cankovski župnik Jožef Borovnjak (1826—1909). Razširil jo je s pesmimi iz slovenskih nabožnih pesmaric, posebno s Slomškovimi, pa tudi z nekaterimi novimi ljudskimi iz Prekmurja. Borovnjak je imel živahne stike z duhovniki onkraj Mure, zlasti s taborskim gromovnikom Božidarjem Raičem, zato ni nič čudnega, če je poznal slovensko pesemstvo, saj je bil naročen na knjige Slovenske Matice, Mohorjeve družbe, morda pa tudi na Novice in Slovenskega Prijatelja (nekaj naročnikov teh dveh časopisov je v Prekmurju okrog 1870. leta le bilo).
Posebno močno središče slovenskega cerkvenega in šolskega petja je bilo v Beltincih, kjer je bil župnik narodnjak Marko Žižek. Beltinski učitelj in organist Janko Murkovič (1839—1917), doma pri Mali Nedelji, je bil navdušen Slovenec in dober glasbenik. Božidar Raič nam poroča v LMS 1868, 74, da »marljivi učitelj M .... skrbno vadi Prekmurčke v lepem slovenskem petju«. Cerkveno petje je bilo v Murkovičevih časih v Beltincih na koru štiriglasno. Murkovič je uporabljal v cerkvi slovenske pesmarice, tako da so pevci peli tudi v knjižni slovenščini. Pesmi pa je dobival tudi pri organistu v Veržeju in jih vstavljal v svoj program. Za čas po Murkovičevem odhodu iz Beltinec (1878) je izpričano, da so bile v cerkvi v rabi pesmarice »Cecilija« A. Foersterja, ki jih je izdala Mohorjeva družba v letih 1884 in 1885. V teh dveh letih je bilo v Prekmurju 189 ozir. 176 mohorjanov, od tega največ v Beltincih, ki
so takrat sploh predstavljali trdnjavo slovenstva v Prekmurju. Razcvet večglasnega slovenskega cerkvenega petja v Beltincih je torej utemeljen. Vendar imamo vsaj še za Turnišče izpričano, da so uporabljali mohorjansko »Cecilijo« in uvedli štiriglasno slovensko petje v svojo cerkev.
Prekmurci pa so se mogli kot naročniki MD spoznati tudi z Aljaževo pesmarico (1897, 1901) in iz nje peti slovenske narodne pesmi, saj je prišla v Prekmurje v 313 ozir. 344 izvodih. Vrhu tega so lahko v koledarju MD za leto 1898 čitali članek o slovitem koncertu ljub-
ljanske »Glasbene Matice« na Dunaju in o ogromnem priznanju, ki so ga bili deležni slovenski pevci, ter se preko njega poučili o stopnji slovenske pevske kulture.
Ko je prišel dr. F. Ivanocy za župnika na Tišino (1889), je med drugim tudi poskrbel, da je madžarsko petje v cerkvi bilo zamenjano s slovenskim, učiteljem na šoli pa je ukazal, naj otroke učijo slovenskih pesmi.
Mimo teh tendenc nam je omeniti akcijo martjanskega učitelja Jožefa Pusztaja. Ta je leta 1893 izdal zbirko »K rščansko katoličanske pesmi«. Pri delu mu je pomagal župnik Jožef Borovnjak. Zbirka šteje 526 pesmi, med njimi 160 madžarskih (!!). Med slovenskimi so tudi nekatere štajerske ljudske nabožne pesmi. Tekste in napeve je zbral med prekmurskimi duhovniki in kantorji. Mnogim pesmim pa je sam skomponiral melodijo.
Kot celota je imela pesmarica madžarizacijski značaj, kar je razvidno iz priključenih madžarskih pesmi. Knjiga naj bi bila samo prehodni člen k popolni rabi madžarščine, kajti Pusztaj je menil »... ka je že nej daleč ono vrejme, gda mo vsi lehko po občinskom jeziki naše domovine díčili Bogá — s ednini glasom«.
Konec 19. stoletja, vsekakor pa v začetku 20. so začeli po Prekmurju ustanavljati čitalnice s pevskimi in glasbenimi odseki. Obstoj takega društva imamo izpričan vsaj v Strukovcih okrog leta 1910 (Sűrűhazi zene és olvasó kör), in ga je vodil učitelj Karel Bako, v Tešanovcih pa je v istem času šolski upravitelj Franc Kolosvary organiziral mešani pevski zbor.
V Soboti je delovalo pevsko društvo »Dalarda«, ki je imelo tudi svoj orkester. Vendar lahko sklepamo, čeprav nam ni znano, kako so bila razširjena in koga so vključevala, da so bila ta društva nekakšen člen v madžarizacijski verigi, ki je takrat oklenila Prekmurje.
Upokojeni učitelj Karel Bako pripoveduje, da so v Strukovcih okrog leta 1910 imeli 60-članski pevski zbor (!?), ki da je pel madžarske in prekmurske pesmi. Sam je vodil tudi orkester, ki da se je »po potrebi« od 8 povečal celo na 15 članov in spremljal zborovsko petje. V Strukovcih so imeli tudi mladinski pevski zbor.
Težko je verjeti, da bi to ljudskoprosvetno delovanje lahko smatrali za vraščanje v slovensko kulturo, po drugi strani pa mu ne gre odrekati neke vrednosti za kulturni dvig ljudstva Prekmurja. Če si bomo hoteli kdaj ustvariti jasno sliko o kulturnem razvoju Prekmurja, bomo morali nadrobno preiskati in pregledati njegovo politično in gospodarsko zgodovino.
O kakšnih samo slovenskih pevskih društvih iz tega časa nimamo poročil in jih najbrž tudi ni bilo. Pač pa je treba zabeležiti še obstoj orkestra v Beltincih izza 70-tih let prejšnjega stoletja. Vodil ga je Murkovič. Orkester je igral v salonski in pihalni sestavi. Štel je 12 članov. Igral je ob raznih cerkvenih svečanostih, po gradovih, v
Radgoni in Ljutomeru. Baje je bil odličen, saj so ga v večini sestavljali bivši vojaški godbeniki. Razen beltinske je iz tega časa znana tudi gančanska godba. Po preselitvi v Lendavo je Murkovič, ki je na ta-mošnji meščanski šoli poučeval glasbo, ustanovil tudi v tem kraju orkester.
II.
»V našoj krajini so pred svetov-'nov vojnov Vogri šteli svoj jezik potisnosti do Mure i zbrisati pri nas vsako sled Slovenstva. Maloštevilni voditeli lüdstva večina duhovniki, so imeli takrekoč zvezane roke i neso mogli dosta delati med
lüdstvom.« Tako točno ocenjuje nepodpisani pisec v Novinah (22. in 29. VII. 1928 pod naslovom »Prosveta« kulturni položaj Prekmurja v času pred prvo svetovno vojno. Nadalje ugotavlja, da se je ljudstvo tega pritiska takoj po priključitvi k Jugoslaviji otreslo in začelo ustanavljati razna orlovska društva (n. pr. v Bogojini leta 1921). Toda ta so se obdržala le tam, kjer so imeli močno organizacijo, vendar so le stežka delala, ker jim je primanjkovalo primernih prostorov.
Dasi so orlovska društva gojila predvsem telovadbo, so v njihovem sklopu delovale tudi dramatske skupine in pevski zbori. Tu je treba predvsem podčrtati, da so le-te tvorili v glavnem krajevni cerkveni zbori. Vendar je organizacijska oblika kulturnega udejstvovanja katoliškega dela prebivalstva Prekmurja kmalu (1923) postala uspešnejša, ko je bila v Ljubljani ustanovljena Prosvetna zveza. V njej so bila združena vsa katoliška prosvetna društva. Prosvetno dejavnost so širila s predavanji, knjižnicam in dramatiko pa seveda tudi z glasbo. Zanimanje za ta društva je bilo menda zaradi avtoritete duhovščine precejšnje( na ust. občn. zboru v Črensovcih se je v društvo pri-
javilo 250 ljudi). Prosvetna društva so se nato ustanavljala tudi po drugih krajih (n. pr. v letu 1926 v Veliki Polani in na Cankovi). Vokalna glasba na prireditvah katoliških društev vsaj v obdobju 20-tih let ni presegla ravni narodobudniških glasbenih dosežkov, vendar je treba opozoriti, da se je v desetih letih združitve Prekmurja z ostalo Slovenijo proces kulturnega razvoja — pa naj bo tudi pod Kleklovo temno senco — premaknil vsaj za toliko, da je prešel dobo prvega čitalništva. Čvrstost in kontinuiranost zborovske organizacije v Prekmurju se kajpada v tem času še zdaleč ne da primerjati s sočasno v ostali Sloveniji, saj je imela ta že trdno zakoreninjene zbore s štiridesetletno tradicijo. Vse preveč jo je težilo priložnostno nastopanje na akademijah in proslavah. Pevci so se na
hitro naučili nekaj pesmi in se je petje, »čiravno smo malo časa vadili, i so preci novinci, preci dobro posrečilo«. V takih razmerah se seveda ni dalo pritirati do kakšnih tehničnih potankosti. Po podatkih iz Novin so bili v drugem desetletju pevsko razgibani posebno v Črensovcih, v Bogojini, na Srednji Bistrici in v Turnišču.
V okviru katoliškega tabora je treba omeniti, da se je cerkvena glasba v 20-tih letih iz razumljivih razlogov naslonila na cecilijansko smer in se vsaj v nekaterih večjih krajih dvignila iznad zgolj ljudskega cerkvenega petja. Vsekakor je važno dejstvo, da so v cerkvi poskrbeli tudi za tak koncert, kakršen je bil 5. junija 1927 v Soboti, ko je nastopilo Orkestralno društvo Glasbene Matice pod vodstvom Emila Adamiča in s sodelovanjem baritonista Marijana Rusa, s tem pa posredovali širšemu krogu prekmurskega življa umetniško dovršeno glasbeno podajanje. Glede instrumentalne glasbe je bilo stanje približno isto. V okviru prosvetnih društev so ustanavljali zlasti tamburaške zbore (Cankova, Bogojina, Tišina, G. Bistrica), ki sodelovanje v njih ne zahteva daljše in temeljite glasbene izobrazbe. Repertoar teh zborov je bil enostaven in ni presegel venčkov narodnih pesmi, koračnic in kakšnih lažjih komadov.
Petje in tamburanje so gojili tudi v soboškem Martinišču, samo petje pa v zavodu šolskih sester v Lendavi.
Pevski zbori pa so skupaj z igralskimi družinami uprizorili tudi spevoigre ali igre s petjem, od katerih je preko prekmurskih odrov šel največkrat Kovačev študent«.
Godbe na pihala so nastajale v sklopu gasilskih društev, vendar je značilno, da je tudi nanje stegnil svojo roko plebanoš Klekl. Ko so si gasilci v Črensovcih pod vodstvom nadučitelja S. Lutarja ustanovili svojo godbo, so Novine sporočile, da se »včenje vrši po v zapisniki danoj izjavi samo za nastop pri cerkvenih slovesnostih i pri domačih zabavah kak na gostüvanji a nikdar ne v krčmi ali kakši drugih podobnih veselicah«. Ta zapisek nam dovolj dobro označuje širino in globino glasbenega izživljanja te, pa menda tudi drugih godb (Žižki. Kuzma, Bakovci).
Godbe so imele velik delež pri raznih večjih shodih in proslavah, kakršni sta bili n. pr. 1927 obletnica majniške deklaracije in cirilmetodovska proslava v Črensovcih in proslava desete obletnice združitve Prekmurja z Jugoslavijo.
Prepoved prosvetnih društev po Živkovićevem diktatorskem režimu je njihovo delovanje za nekaj let zavrla.
Nasprotni — liberalni tabor je svojo kulturno politiko vodil preko prosvetnih odsekov »Sokola«. Medtem ko so v katoliških društvih prosvetno delo vodili večidel duhovniki in organisti, je bilo steber sokolskega prosvetarstva učiteljstvo in uradništvo. Zdi se, da v 20-tih letih na področju glasbe Sokoli v Prekmurju niso dosegli tistega, kar so njihovi idejni nasprotniki; to pa je
razumljivo, če pomislimo, da so leti svoje glasbeno življenje gradili iz kolikor toliko utrjene cerkvene pevske organizacije.
Instrumentalno glasbo je gojil soboški salonski orkester pod vodstvom dr. Vladimira Skerlaka v letih od 1922 do 1925.
V razdobju med 1920 do 1930 nikakor ne smemo prezreti pevskega pouka po šolah v Prekmurju. V njih mladi rod ni le osvajal več narodnih pesmic, marveč se je naučil tudi marsikatero mladinsko pesem sodobnih slovenskih avtorjev.
Glasbeno je učencem največ nudila soboška gimnazija, sprva sicer še v malem obsegu (takrat je gimnazija šele postopoma rasla), po prihodu Ubalda Justina na zavod (1925. leta, za stalno leta 1928) pa se je razraščala v razmeroma važno žarišče glasbene kulture. Prvič je
Društveni orkester soboškega »Sokola« v letu 1932
Danč Lado: Melanholija. Orig. lesorez.
Pevci, godbeniki in plesalci KUD »Štefan Kovač« ob uprizoritvi Gobčeve »Hmeljske princese« v sezoni 1953/54
POMURSKI VESTNIK, 7. julija 1955
22
RAZVOJ IN RAST
GLASBENE KULTURE V PREKMURJU
gimnazijski pevski zbor nastopil 1. dec. 1923. Vodil ga je učitelj petja Mirko Dujc, nato pa Anton Breznik. Za Vidovo 1928 je zbor pripravil pevski nastop in žel pred mnogim občinstvom navdušeno priznanje. Naslednje leto se je Justin vrnil iz Beograda, kamor se je šel glasbeno izpopolnit. Poleg mladinskega zbora je na gimnaziji začel delovati tudi mladinski orkester. Ob zaključni šolski proslavi l. 1929 je že prvič nastopil.
V obravnavanem desetletju se iz pregledanih publikacij in iz pričevanj ne da sklepati na kakšne večje koncerte glasbenih korpusov iz drugih krajev. Najpomembnejši glasbeni dogodek je bil vsekakor koncert Orkestralnega društva Glasbene Matice iz Ljubljane pod vodstvom Emila Adamiča in s sodelovanjem baritonista Marijana Rusa 5. junija 1927 v Dittrichovi dvorani, poleg nastopa Devovega vokalnega kvarteta iz Maribora (1926) in koncerta vojaške godbe iz Varaždina (1929). Takrat so Sobočani že lahko prisluhnili Dvoraku, Smetani, Bizetu in Čajkovskemu.
III.
Nova politična situacija je po l. 1929 Sokolom nudila široke možnosti. Prijeli so za krmilo in zlasti na dramatskem in glasbenem področju precej napredovali. Toda to udejstvovanje je dobilo močne temelje zgolj v Soboti, medtem ko podobnega razmaha na podeželju ni bilo.
Za soboške prilike je bilo ogromnega pomena, da je »Sokol« dobil svoj lastni dom (otvoritev 1. dec. 1929) in v njem lahko namestil svoje odseke, med njimi tudi glasbenega. Drugo važno dejstvo je bilo, da so v Soboto prišli za delo pripravljeni glasb. delavci; med temi je treba na prvem mestu omeniti učitelja petja na gimnaziji Ubalda Justina. Z njegovim imenom so povezane skorajda vse pomembnejše glasbene prireditve v Soboti med leti 1930 in 1941. Kot učitelj glasbe in organizator je v tem času deloval tudi Lah Rudolf. 1939. leta je kot dirigent orkestra začel nastopati sodnik Milan Grm.
Osrednjo vlogo v glasbenem življenju Sobote pa tudi Prekmurja je v 30-tih letih odigral orkester soboškega »Sokola«. Slavko Nišelvicer je v poročilu ob 15-letnici društva navajal, da je bil glasbeni odsek osnovan leta 1930 in sta ga spočetka vodila E. Nadai in R. Lah. Že kar v prvem letu svojega obstoja je imel dva koncerta. Nato pa je skozi osem let imel vsako leto vsaj en koncert, mimo tega pa je nastopal še na raznih akademijah in proslavah. V času od ustanovitve pa do februarja 1934 je nastopil dvajsetkrat in to ne samo v Soboti, ampak tudi v drugih krajih, kot n. pr. v Radgoni in Ljutomeru. Takrat je štel okrog 20 godbenikov. Raven njegovih nastopov je bila po mnenju kritika V. Š. (dr. Vladimir $ker-lak?) za soboške razmere »brez dvoma visoka«. Dirigentu (Ubaldu Justinu) pa so kritiki priporočali, naj »dobrim godalom doda še ekvivalentna pihala, da bo zasedba številnejša in popolnejša«. Sestava orkestra je bila salonska.
Programi koncertov soboškega orkestra so bili po izboru umetniško dovolj visoki in so za soboške prilike predstavljali resnični kulturni faktor. Toda do te stopnje se je bilo treba vsaj v prvih letih povzpeti preko stopnje mešanih programov, v katerih je bilo mesta tudi za Lehárja, Linkeja in Suppéja. Od umetn. resnejših del naj navedem Schubertovo simfonijo v H-molu, odlomke iz D’Albertove Nižave. Bizeta, Verdija, Masseneta, Beethov-
na, Dvoraka in Paderewskega. Kritika (takrat je niso objavljali samo v lokalnih, marveč tudi v centralnih listih in to redno!) je včasih ostro reagirala na sestavo programa. Ob nastopu v proslavo. 15-letnice osvoboditve je V. Šk. v »Murski Krajini« 14. okt. 1934 ostro napadel program, češ da ni bil sestavljen iz del slovanskih komponistov, kakor bi bilo ob taki priliki pričakovati. Zanimiva je še kritikova zahteva, naj bi igrali Škerjanca, Lajovica in Osterca, torej takrat najmodernejšo slovensko glasbo.
Orkestrovi nastopi niso vsebovali zgoj orkestralnih del. Ob spremljevanju orkestra so nastopili razni instrumentalisti in pevci, od domačih solistov največkrat E. Nadai z violino ali saksofonom, violinist inž. Hofbauer, kot pevci pa Čepičeva, Gregorčeva, na enem koncertu (leta 1934) pa člana mariborske opere L. Vedralova in J. Neralič.
Iz orkestra je izšel tudi Komorni trio (1938), ki so ga sestavljali inž. Hofbauer in profesorja Justin in Hronek. Trio je osvežil soboško glasbeno prizadevanje tudi s komorno glasbo.
Mimo orkestra, ki je združeval starejše ljudi, je »Sokol« vzgajal v ansambelski igri tudi naraščaj. Poleg zbora fanfar, ki je bil ustanovljen kmalu po 1930. letu, je Rudolf Lah pri »Sokolu« zbral tudi mladinski orkester. Ta je prvič nastopil 26. maja 1935 ob Materinskem dnevu. Godbeniki so povečini pripadali tudi gimnazijskemu šolskemu orkestru. Svoj prvi samostojni koncert pa je imel še istega leta 31. avgusta. Takrat je štel 15 članov. V njem je takratni časopisni kritik videi poleg mladinskega pevskega zbora soboške osnovne šole edino ustanovo, ki je v Soboti skrbela za glasbeni razvoj mladine (to je veljalo samo za kratko dobo). Orkester je živel do 1940. leta. V tem času se je uspešno razvijal in po 1938. letu, ko se je orkester starejših že močno krhal, prevzel njegovo mesto v soboškem kulturnem življenju. Poleg glasbenih prispevkov na raznih akademijah in Sokolovih koncertih je zlasti omembe vredno, da je 1936. leta spremljal mladinsko opereto »Slavček«, ki jo je napisal soboški učitelj Ferjan, uglasbil Justin, dirigiral pa Rudolf Lah.
Zadnjič je mladinski orkester nastopil 1. maja 1940. takrat že pod vodstvom sodnika Grma. Izbrani klasični spored je obsegal le dela od Chopina, Schuberta, Čajkovskega do Verdija.
Razen v Soboti so imeli Sokoli orkester še v Lendavi. Ustanovili so ga leta 1933. Vodil ga je učitelj iz Doline M. Ljubič. Lendavčani do takrat orkestra niso imeli, zato so ga z veseljem pozdravili. Na prvem koncertu 4. marca 1933 je orkester izvajal zelo pisan program od Beethovna preko karakternih komadov, pa do plesne glasbe. Koncert so priredili še naslednje leto, nato
pa poročila o njegovih nastopih usahnejo.
Tudi pri Gradu so ustanovili salonski orkester pod vodstvom Beloglavca Vilibalda. Vendar je znan samo nastop ob državnem prazniku leta 1933.
Godbe na pihala so se ustanavljale pri posameznih gasilskih četah. Vadili so jih menda samo učitelji, tako pri Pertoči (1933), v Strukovcih (šol. upr. Bako), Rogaševcih (1933), Krog (Horvat Bela). Po občinski soboški godbi na pihala, ki jo je začel 1933. leta pripravljati Ubald Justin, ji je sledila v Soboti še gasilska godba. Štela je ob svojem prvem koncertu 16. okt. 1937 17 mož, vodil pa jo je Rudolf Lah.
Nekatere sokolske čete po vaseh so imele vsaj tamburaške zbore (n. pr. v Križevcih in Brezovcih).
Petje v organiziranih zborih je bilo v tridesetih letih v Prekmurju še vedno slabo razvito. Medtem ko
so se katoliška društva prej opirala na cerkvene zbore, pa so Sokoli svoje zbore le s težavo priklicali v življenje in še ti so nastopali le priložnostno in vztrajnega zborovskega dela niso poznali. Vodili so jih zvečina učitelji (v Ižakovcih, Brezovcih, Rakičanu, Sebeborcih). V Soboti so bili večkrat pevski nastopi soboškega »Sokola«, a tudi ti so bili le priložnostni. Sestava zbora je bila od nastopa do nastopa drugačna. Razen tega so imeli še kvartet in oktet, oba ustanovljena le na hitro roko. Sokoli so kljub takemu stanju vendar pripravili opereto — ali bolje spevoigro »On in njegova sestra« (1932) in »Kovačevega študenta« (1933).
Kot pevovodja soboškega »Sokola« je večkrat omenjen Velnar Jože, takratni šolski nadzornik.
Zdi se, da je bilo nekaj stalnega dela v pevskem zboru društva »Soče« (1934), vendar so se bolj odlikovali njeni pevci — solisti, med njimi posebno Jože Gregorc in njegova sestra Herta.
Bolje se je držala lendavska »Soča«. Ta je 1932. leta ustanovila svoj pevski zbor. Vodil ga je bančni uradnik Janko Podobnik. Po uspelem in dobro pripravljenem koncertu v Lendavi je gostoval tudi po raznih krajih Prekmurja. Pa tudi ta zbor je nato prenehal delovati, kakor se je dogodilo tudi pevskemu društvu »Dobrave« iz Dobrovnika.
Medtem ko odrasli nikakor niso mogli ustvariti stalnih zborov, je bila žetev obilnejša med mladinskimi pevskimi zbori. Za trideseta leta je treba omeniti šest zborov; zbor od Grada (vodila ga je učiteljica Anica Zupan), zbor soboške osnovne šole pod vodstvom učitelja Franca Bračka, zbor lendavske meščanske šole (Drago Pečnik), zbor lendavske osnovne šole (Milan Ljubič), zbor iz Kobilja (Ante Novak) in Justinov zbor soboške gimnazije.
Najuspešnejši je bil zbor od Grada. Štel je 35 mladih pevcev. Imenovali so jih kar »Goričke slavčke«. Njihovi nastopi segajo v leta 1933 do 1937. V 1933. letu je njihov program obsegal pesmi Preglja, Adamiča, Kogoja in Grbca. Priredili so več gostovanj, med njimi tudi v Radencih. Neki kritik, ki jih je tam poslušal, je v »Jutru« 18. junija 1933 objavil daljšo oceno in zlasti pohvalil dobro interpretacijo. »Razveseljivo je dejstvo« — tako piše, »da se naša Slovenska Krajina budi iz svoje mrtvičnosti na tem polju. Lep vzgled drugim šolam, obenem važen kulturni dogodek v razvoju prekmurskega šolstva.« Kot edini mladinski pevski zbor iz Prekmurja je bil 1934. leta junija povabljen v Ljubljano in nastopil z velikim uspehom ob »Dnevu mladinske glasbe«.
Lendavčani so bili 1938. leta zelo presenečeni, ko so nastopili v Lendavi mladi pevci iz Kobilja. »Nismo verjeli, da naše vasi imajo tako številno jake in glasovno bogate zbore,« poroča o nastopu lendavski dopisnik.
Gimnazijski pevski zbor je nekajkrat ob proslavah pel ob spremljevanju gim. mlad. orkestra, kar je bila osvežujoča novost za soboške razmere.
Leta 1935 so v spremenjeni politični situaciji obnovili svoje delovanje prosvetna društva. Prekmursko prosvetno okrožje je imelo
1939. leta 13 društev, ki so se ukvarjala »s predavanji, igrami in vzdrževanjem knjižnic«. Gojenje glasbene kulture ni posebej omenjeno, zato lahko sklepamo, da ji niso posvečali posebne pozornosti. Vendar je vsaj v Soboti pod vodstvom organista Tuša Mirka bil osnovan zbor, ki je poživljal prireditve.
Po 1936. letu so 'začeli v Soboti povezovati delo posameznih društev preko Meddruštvenega odbora. Ta je skrbel za razne občenarodne proslave, na katerih so skupaj nastopali člani raznih društev. Meddruštveni pevski zbor je prvič nastopil pod Tuševim vodstvom leta 1936 ob proslavi 30-letnice Gregorčičeve smrti. Poročevalec je ob nastopu zapisal, da je škoda, »da ta pevska družina ni stalna, ko je baš ... nastop pokazal, da so dani vsi pogoji za pevski zbor, ki ga že nekaj let pogreša Sobota«. Obžalovanje ni bilo osnovano. Meddruštveni zbor je v nadaljnjih letih večkrat nastopal pod Tuševim vodstvom, resda še vedno ne s celovečernim koncertom. Leta 1939 pa so se s prihodom dirigenta Grma Milana stvari obrnile tako, da je zbor resnično zaživel. Prvi svoj koncert je imel ob Prekmurskem tednu. Sodeloval je tudi meddruštveni orkester, ki je bil sestavljen razen iz pripadnikov zredkanega sokolskega odkestra še iz godbenikov drugih društev. Že prvi nastop je kritike ugodno presenetil, naslednje leto, ko se je zbor osamosvojil in si nadel ime »Zarja«, pa so ob drugem koncertu izjavljali, da je bil koncert umetniško na taki višini, da bi delal čast tudi Mariboru ali Ljubljani.
V desetletju pred drugo svetovno vojno je Sobota sprejela v goste več odličnih glasbenih skupin in posameznikov.
1933. leta sta imela večer arij in pesmi Jože Gostič in Marijan Rus, spremljal pa ju je dr. Švara. Godalni orkester Glasbene Matice iz Ljubljane je 1935. leta pod taktirko L. M. Škerjanca izvajal pretežno slovenska dela (Škerjanc, Adamič, Lajovic, Šantel, Pavčič), kot solista pa sta sodelovala basist J. Betetto in violinist Karlo Rupel. Najodličnejši glasbeni dogodek v času med obema vojnama pa je bilo gostovanje francoskih umetnikov violini-
sta Roberta Soetensa in pianistke Suzanne Roche ob spremljevanju orkestra ljubljanske Glasbene Matice (1937).
Soboto so obiskali v tem času tudi reprezentančni slovenski zbori kot Trboveljski slavčki (1935), Učiteljski pevski zbor (1936). Akademski pevski zbor (1938, 1939), Jadran iz Maribora (1936), septet bratov Živkov (1939) in pevski zbor Glasbene Matice iz Ptuja (1938). Njihovi nastopi so se vselej sprevrgli v pravo slavje slovenske pesmi.
Ob tako živahnem, dasiravno razdrobljenem glasbenem prizadevanju se je končno porodila ideja, da bi tudi Sobota po vzgledu večjih slovenskih mest morala dobiti svojo Glasbeno Matico. 19. maja 1940 je v »Murski krajini« bi! objavljen daljši članek, v katerem se je pisec zavzemal, da naj bi že uresničili ustanovitev tega glasbenega zavoda, kakor je bilo že sklenjeno ob ustanovitvi Meddruštvenega pevskega zbora leto poprej.
»Glasbeno življenje v Soboti se je tolikanj razmahnilo, toliko staršev želi otrokom nuditi glasbeno vzgojo, toliko je glasbeno vnete mladine in odraslih ter tudi prav sposobnih glasbenikov in pevskih učiteljev, da je postala ustanovitev Glasbene Matice upravičeno že splošna želja.« Ustanova naj bi imela pevski zbor, orkester in glasbeno šolo.
Druga svetovna vojna je te načrte preprečila in slovenska glasba je v Prekmurju morala utihniti za štiri leta.
Pregled umetnega glasbenega podajanja v Prekmurju nam je do druge svetovne vojne pokazal tole podobo; do 70-tih let prejšnjega stoletja je uspevala samo slovenska cerkvena vokalna glasba, ki je bodisi zrasla iz ljudstva, pa so jo raba v cerkvi in natisi v pesmaricah nekako uzakonili in ji vtisnili pečat ustaljenosti, bodisi se je naslonila na tujerodne vzorce. Pri tem je evangeličanska slovenska pesem navezana skoraj povsem na tujo pesem in se do danes njena oblika in vsebina ni spremenila.
Katoličani so se zaradi stikov raznih narodno zavednih duhovnikov in učiteljev s Slovenci preko Mure seznanili tudi s sodobno slovensko cerkveno glasbo, ki je v drugi polovici 19. stol. doživela lep razcvet, in jo preko raznih publikacij, od katerih so najvažnejše pesmarice Mohorjeve družbe, uvajali tudi v svoje cerkve. Preko Mure so prinašali tudi slovenske ljudske nabožne pesmi.
Slovensko umetno vokalno glasbo je začel uvajati v Prekmurju Janko Murkovič in sicer v Beltincih. Vendar je bil to bržčas le sporadičen pojav, ker o delovanju kakšnih slovenskih pevskih zborov ne vemo ničesar. Pač pa so v začetku našega stoletja v Prekmurju ustanovili več pevskih zborov, ki so delovali v sklopu izobraževalnih društev. Ta pa so imela po vsem videzu madžarizacijski značaj ne glede na to, da so na njihovih prireditvah peli tudi ljudske pesmi iz Prekmurja.
Instrumentalno glasbo so gojili pred prvo svetovno vojno v Beltincih, Gančanih, kasneje v Lendavi, Soboti, Strukovcih in Tešanovcih.
Po združitvi Prekmurja z ostalo Slovenijo leta 1918 sta razvili v Prekmurju svoje prosvetno delo obe takrat najmočnejši politični stranki. Več uspeha v nadrobnem prosvetnem delu, tudi v pevski in glasbeni dejavnosti, je imel klerikalni tabor, katerega pevski zbori so izšli iz že utrjene cerkvenoglasb. organizacije. Instrumentalno glasbo so izvajali redki tamburaški zbori in godba na pihala. Vse to glasbeno prizadeva-
nje je bilo še na precej nizki stopnji.
Liberalni tabor, ki je vodil svojo kulturno politiko preko »Sokola«, v dvajsetih letih ni dosti pomenil.
Po letu 1929 je »Sokol« v zanj politično ugodnem položaju svoje delo močno razširil in poglobil, kar se nanaša skoraj izključno na Soboto. Najboljše glasbeno telo v tistem času je bil soboški sokolski orkester. Gasilske čete so nadaljevale z ustanavljanjem svojih godb, pevski zbori pa se niso mogli kljub večkratnim poskusom poroditi.
Več	uspeha je bilo	s pevsko
vzgojo na šolah. Gimnazija je imela svoj zbor in orkester, na nekaj šolah pa so se pojavili dobri mladinski pevski zbori.
Končno se je posrečilo v Soboti, ki je v glasbenem življenju Prekmurja v tridesetih letih absolutno vodila,	ustanoviti	tudi	kvalitetni
zbor in tako stopiti v korak z ostalimi večjimi slovenskimi mesti.
Po Prekmurju je večinoma pod vplivom šol in učiteljstva glasba pognala korenine tudi po vaseh.
Razdobje med	obema	vojnama,
zlasti v	tridesetih	letih,	je omogo-
čilo, da se je Prekmurje otreslo zamudništva in se v pogledu glasbene kulture skoraj izenačilo z ostalimi slovenskimi pokrajinami.
Mali
harmonikarji
Danč Lado — Ob morju. (Originalni lesorez)
POMURSKI VESTNIK, 7. julija 1955
23
Spomini na nekdanje
Prof. Svetozar Ilešič, Ljubljana	in pogledi na današnje Pomurje
Ko me je strokovno delo v zvezi z oblikovanjem skupnosti slovenskega Pomurja in s pripravami za njegov regionalni plan zaneslo zadnje mesece spet v tesnejši stik s to našo skrajno severovzhodno pokrajino, mi misli uhajajo nazaj v otroška in v zgodnja dijaška leta, ko sem kot ljubljanski otrok očeta iz Pomurja večkrat bežno doživljal pomurske kraje.
Spominjam se več tam prebitih poletij, posebno pa poletja leta 1921. Takrat nas je oče peljal tja čez Ormož in Ljutomer. Železnice takrat tam še ni bilo. od Ormoža do Ivanjkovcev smo se naložili na lojtrski voz. naložen s sodi. ter se počasi zibali med strmimi bregovi goric, zasajenih z vinogradi in posejanih s lirami in viničarijami. Ko smo merili kilometre pod Svetinjami in po Veličanski grabi proti Ljutomeru. je rasla v nas slika Slovenskih goric, za nas, otroke Ljubljanske kotline, čudno mehka, nekako zamolklo vedra, vsekakor pa dokaj nenavadna. Celo kmečki človek se nam je zdel precej drugačen kakor doma. ne samo po svoji govorici, temveč po vsem, kar smo na njem in okrog njega videli. Viničar, ki smo ga srečali, nam je bil nerazumljiv, kontrast med bornimi viničarijami in svetlimi, bahatimi gosposkimi hrami nerazložljiv. Šele daljše bivanje v Ljutomeru. Vidmu ob Ščavnici, Radencih in drugod, združeno z obiski meščanskih in kmečkih goric, nam je pričelo počasi odpirati okno v ta svet: pričeli smo na pol čutiti, kaj pomenijo tisti veliki, ponosni hrami, skorajda graščine. ki so nas pozdravljale po bregèh in vrhèh. tako različni od kmečkih hišic, ki smo jib bili vajeni zdoma, pa tudi od svojih skromnih viničarskih sosed.
Že iznad Veličanske grabe smo se prvič zazrli tudi v prekmursko ravan. Zazdela se nam je daleč nekje na kraju sveta. Saj je bila še Prlekija sama takrat, pred dograditvijo železnice med Ormožem in Ljutomerom, za ostalo Slovenijo nekje bogu za hrbtom. Njena stara železnica Ljutomer—Radgona je z novo mejo obvisela v zraku. Včasih so vozili vlaki v zaprtih vagonih čez Špilje v Maribor, spominjam se pa, da »odrezana« železnica ni dobila v redu niti premoga ter je kurila svoje počasi sopihajoče lokomotive z vejevjem, ki so ga nasekali v šumah ob Muri. Kljub temu pa mi je še danes ostal vtis. da so ljudje, ki so imeli dovolj zemlje ali celo gorice, živeli v teh krajih dovolj dobro, vsekakor bolje kakor v večini drugih slovenskih pokrajin. V polni meri jih je zajela
srednjeevropska kapitalistična civilizacija z vsem svojim načinom življenja in s svojo miselnostjo. Čisto drugačni so bili vtisi iz Prekmurja.
V Prekmurje smo pobliže gledali od sončne Kapele nad Radenci. Njegova ravnina onkraj Mure se nam je zdela tako daleč, tako tuja, tako drugačna kakor svetlo, zeleno Mursko polje pod nami in živahne gorice okrog nas. Tisti šiljasti soboški zvoniki, ki so se kazali izza murskih šum in logov, so izgledali nekam tajinstveni in nedosegljivi kakor ostanki potopljenega mesta. Ljudje, med katerimi smo živeli, kakor da sploh niso poznali ljudi z druge strani reke ali pa niso nič kaj radi govorili o njih. Zato smo o Prekmurju vedeli kaj malo, še posebno malo ali nič pa smo vedeli ali razumeli o vihri, ki je šla čez Prekmurje leta 1919. Po svoji privzgojeni nacionalni zavesti smo seveda imeli zadoščenje, da je Prekmurje v mejah Jugoslavije. Vendar smo podzavestno čutili, da ta svet onstran Mure še ni naš, da nam je še nekako zaprt, kakor da je še vedno v drugi državi. S takšnim občutkom smo zrli na Muro, ki je tekla tam za Radenci tiha in globoka, kakor bi zares ločila dva svetova. Samo slaba cesta je skozi šume in loge vedla do nje in njenih plavajočih mlinov — čez njo pa je vozil samo brod.
Na ta brod se ne spomnim danes samo kadar me pot vodi čez tamošnji novi most, temveč skoraj vedno, kadar sploh slišim ime Prek-
murje. Petanjski brod imam pred očmi. kadar kot geograf utemeljujem enotnost slovenskega Pomurja in nujnost odprave tradicionalne meje na Muri. Ta brod mi je vedno nekak simbol nenaravnosti te meje, ki jo je tu med dva dela iste pokrajine in istega naroda začrtala zgodovina in ki je vse do danes nismo mogli izbrisati. Dobro se spo-
minjam, s kakšnimi občutki smo gledali otroci na brod, kakor da nam odpirajo vrata v čisto neznano deželo. Še njegovega jezika nismo razumeli: skrajno zagonetna nam je bila na brodu pritrjena tablica, ki je propagirala »sekanje küfic«. Ko smo pozneje enkrat, dvakrat prodrli čez brod v to »novo« deželo, so v nas od vseh strani prodirali vtisi precej različni od onih. ki smo jih prinesli čez Muro. Petanjci, Tišina, Črnci, vasi že na zunaj drugačne kakor na Murskem polju, manj bahate, skromnejše, bolj zavite v zelenje, sploh bolj skrite in tihe, pa manj svetle in vedre. Vas Tišina s fevdalnim gradom, v katerem je tik za madžarsko grofico zagospodaril jugoslovanski »sekvester« — rojak s Primorskega, ki tu seveda ni mogel najti korenin. V vsaki vasi trgovina z značilnimi zelenimi polknicami, navadno židovska. Vroče sonce, prašna cesta, malo življenja. Sredi ravani Murska Sobota, enolično razvlečeno naselje nizkih hiš, kakršnih je v Panonskem nižavju
na stotine, še čisto brez lastnega obraza. Veliki Szaparyjev grad. s svojim parkom vred še poln svežega zadaha komaj izginevšega fevdalizma. Na vogalu glavne ulice in širokega trga kavarna v madžarskopanonskem stilu, v njem ciganska glasba z cimbalom, zvečer komemoracija za pravkar umrlim kraljem Petrom I. in po njej malo manj kot pretep med krajevnimi madžaroni in Primorci iz vrst komemoratorjev. Za tisti čas značilni konflikt, ki se mu je na prvi pogled poznalo, da ni zrasel s prekmurskih tal samih, da visi nad njimi v zraku, kamor je priplaval od drugod.
Stekla so leta in se prevesila čez letnico 1930. Čeprav redko, smo vendar od časa do časa prihajali kot študentje geografije na bežne obiske v Prekmurje. Tam se je ta čas nekaj spremenilo. Čez Muro med Veržejem in Dokležovjem sta s težavo stekli železnica in cesta s svojima mostovoma, skoraj kakor bi se odprla vrata v novo kolonialno deželo. Življenje se je začelo prelivati čez Muro, prepad med svetovoma na obeh njenih bregovih se je pričel blažiti. Izginil pa ni. V Prekmurju se je življenje stabiliziralo v slabem smislu te besede. To je pomenilo gospodarsko životarjenje, nadaljnje drobljenje zemljiške posesti, odtrgovanje kmeta od zemlje, ki ga ni mogla preživljati, sezonsko izseljevanje, nad vsem tem pa zunanja prevleka: domača katoliška »kleklovščina«, ki je hotela iz Prekmurja napraviti
nekakšno svojo »Slovensko Krajino« (v tem smislu so tudi podpisanemu spačili naslov članka o geografiji Prekmurja v zborniku »Slovenska Krajina« iz 1. 1935), pa plast doseljenega uradništva, ki se v dolgočasnem« Prekmurju ni znašlo in se v njem ni počutilo dobro, ga smatralo za kazen, popivalo, veseljačilo, ter ni moglo in znalo najti poti
do ljudstva, ki je, prepuščeno samo sebi in svojim nerešljivim skrbem, pogosto tudi zalivalo svoj obup po krčmah in zidanicah ali pa je odšlo po svetu. Sobota je dobivala sicer živahnejše lice, toda skoraj z značilnostmi kolonialnega upravnega centra, medtem ko se je Lendava ob popolni nemoči administrativnega in prosvetnega aparata dušila v madžarsko pobarvanem malomeščanstvu, kar nekako v stilu Hadikove mumije, pokopane pri sv. Trojstvu v bregu nad mestom.
Ko smo takrat mladi geografi potovali po prekmurski zemlji, smo se naivno čudili, kako stagnira vse agrarno življenje in kako še vedno močneje zaostaja za sosedstvom onkraj Mure, kako slabo in nesmotrno se izkorišča zemlja in koliko je je sploh še neobdelane v slabih pašnikih. Skoraj nikjer drugje v Sloveniji nismo opazili tako malo obrtno-industrijskega življenja. Razblinile so se brž predstave o slovenski žitnici, o slovenskem Banatu«. Ko smo prišli prvič na Goričko, nam ni šlo v glavo, zakaj ti prijazni, sončni griči niso prav tako vsi v vinogradih in sadovnjakih kakor Slovenske gorice, katerim so po svojih prirodnih svojstvih čisto enaki. Vpraševali smo se, zakaj tistih nekaj goričkih vinogradov tako borno životari, zakaj Goričko tudi sicer vztraja pri svojem nesodobnem načinu kmetovanja in zakaj se niti tamošnje tradicionalno lončarstvo ne more povzpeti čez najprimitivnejše tradicionalne oblike ročnega dela. Skratka, takrat okrog l. 1930. je dobil človek vtis, da se je v Prekmurju življenje ustavilo, še mnogo bolj kot kje drugje pri nas. Potisnjeno ob pozabljeni rob v ogrski dobi. je ob tem robu ostalo tudi v Jugoslaviji.
Toda življenje se dejansko tudi v Prekmurju ni ustavilo. Kdor je pogledal tja v zadnjih predvojnih letih, na primer leta 1940. je zaslutil sveže kali, ki so poganjale pod okorelo zunanjo skorjo. Spoznal jih je v delu KPA, v »Mladem Prekmurcu« in v mladih Prekmurcih sploh. Spoznal je, da te kali niso samo političnodružbene, temveč tudi kulturne in znanstveno - pripravljalne. Pri tem je bilo še posebno razveseljivo, da so iz teh kali pognali tudi poganjki, ki so pričeli preraščati prepad ob Muri. Saj je v mladem prekmurskem gibanju aktivno sodelovala cela vrsta mladih slovenskih intelektualcev, ki niso bili
doma v Prekmurju in so morda celo »kazensko« prebivali tam, pa vendar niso kakor drugi zasovražili prekmurske zemlje ali komaj čakali, da jo zapuste ter pozabijo nanjo. Nasprotno, vse svoje moči so posvetili prekmurskim problemom.
Svojo življenjsko upravičenost in nujnost ter svojo vitalno silo je ta generacija pokazala v NOB. Še trajnejši in razveseljivejši pa so rezultati naporov v teh desetih letih po osvoboditvi. Kdor danes obišče Prekmurje, dobi za to že bistveno drugačne vtise kakor svoj-čas. Povsod so se tudi tam sprostile mlade, zdrave sile, ki hočejo napraviti energični konec »staremu« Prekmurju in ustvariti iz njega’ pokrajino, ki bo v danih možnostih storila vse, da bi dohitela čas, ki jo je bil pustil za seboj. Slovenski geografi smo veseli, da te sile pomagajo uresničevati koncepcijo, ki nam je bila od nekdaj pred očmi: da je treba čim bolj in čim hitreje premagati usodno, nesmiselno mejo na Muri, od katere nima nihče prav ničesar, ter ustvariti iz obeh bregov slovenskega Pomurja en sam zaokrožen gospodarski in upravni organizem. Še bolj smo lahko veseli, da lahko sodelujemo v prizadevanjih, da se ta organizem vključi v sodobno gospodarsko dogajanje s tem, da se njegov prostor uredi po dobro pripravljenem regionalnem načrtu ter pričenja smotrneje in intenzivneje izkoriščati. Samo na ta način bo nova pomurska skupnost dobila trdna tla ter se utrjena, organizirana, vključila v gospodarski organizem Slovenije in Jugoslavije. Da je pomurski regionalni načrt prvi te vrste v Jugoslaviji, je znak izrednega življenjskega optimizma Pomurcev. Ta optimizem ima še to dobro stran, da se veže
s treznim realizmom. Pomurci se dobro zavedajo, da njihova zemlja nima pogojev za kak posebno visok, kričeč gospodarski razvoj; zato skušajo s sistematično proučitvijo realnih pogojev iztisniti iz njih največ, kar se da. Ko čita človek »Obmurski tednik« ali posluša besedi pomurskih političnih in gospodarskih delavcev, mu stopa usmerjenost njihovega regionalnega dela jasno pred oči: ne gre za to, da bi sanjarili o velikopotezni preusmeritvi agrarnega Pomurja v industrializirano pokrajino, temveč za to, da se izkoristijo optimalne možnosti v okviru samega kmetijstva in iz njega vzraslih panog. Gre za to, da se kmetijstvo modernizira, da se izboljša obdelovanje zemlje, da se poleg ali namesto dosedanjih poljskih kultur uvedejo še nove rentabilnejše (sladkorna pesa), da
se da čim močnejši poudarek moderni mlečni živinoreji, da se na vso to, bolj kot doslej specializirano kmetijsko proizvodnjo nasloni predelovalna živilska industrija (mlekarska, sladkorna itd.) ter da se agrarna osnova tudi sicer preplete s primerno drobno industrijo. Ena od glavnih osnov pa mora biti ureditev vodnega gospodarstva na Muri ter njenih pritokih in to ne samo z vidika borbe proti poplavam in zamočvirjenosti, temveč tudi s splošno melioracijskega in energetskega vidika. Znak zdravega realizma je tudi, da se ne precenjuje pomen prekmurske nafte, pač pa se skuša tam čim smotrneje organizirati proizvodnja plina in druge, na to naslonjene veje kemične industrije.
Tako je pot po Pomurju v teh dneh vir zdravega, realističnega optimizma. Zrcalijo ga vedri obrazi pomurskih političnih in gospodar-
skih delavcev, dokaz njihove trdne vere v boljšo bodočnost pomurskega ljudstva. Srečaš ga, ko si ogleduješ pomlajeno, oživljeno Soboto, svetle zgradbe in živi tempo v soboški tovarni za mlečni prah ali v tovarni za perilo, srečaš ga ob novih naftnih vrtinah pri Filovcih ali ob kompresorski postaji v Lendavi, srečaš ga po prekmurskih vaseh, srečaš ga pa tudi na desnem bregu Mure. na primer pri ljudeh v Vidmu ob Ščavnici, ki bodo zgradili cesto na Hrastje, da jim bo bližja pot v Soboto, srce skupnega Pomurja. Ta optimizem pomeni še posebno za prekmursko stran nov, močan impulz: kakor da se za vselej poslavlja od Prekmurja tista otožna, po mrtvilu dišeča tišina, ki nam je pred leti vzbujala vtis polprazne, uspavane dežele. V Prekmurju zvene danes živahnejši in veselejši glasovi. In kar je še posebno važno: Prekmurje se ne skriva več nekam na rob, ne zapira se vase in v svoje nezaupanje, temveč se na široko odpira proti ostali Sloveniji in se zliva z njo. Tradicije dolgoletne osamljenosti in ločenosti se dokončno lomijo. Veselje je gledati, kako danes v Prekmurju ni več nezaupanja med domačini in prišleki, kako se tisti funkcionarji ljudske oblasti ter političnih in družbenih organizacij, ki niso Prekmurci in tudi ne Štajerci, ne počutijo tam tuje, nesrečne ali »izgnane«, temveč delajo med prekmurskim ljudstvom z iskreno vnemo. Zato tudi domačini v njih ne vidijo ničesar tujega. Štejejo jih kar za svoje, radi jih imajo in jim globoko zaupajo. Vse to so najboljša znamenja, da je Pomurje na sicer trdi, a dobri poti v svetlejšo bodočnost.
Taka je podoba starega kmečkega hrama v Prekmurju.
Gorički svet ima svoje lepote in čare. Na sliki: Kuzma z okolico.
Foto Kološa
Dvorišče prekmurske kmečke hiše
Foto Kološa
Črensovci — ena največjih vasi na Ravenskem
Foto Kološa
Silva Valpatič:
JESENSKI VEČER
Megla, megla, megla ...
V	njej črna senca se gubi. Okrog svetilke medli sij mrzlikasto v noč žari.
Megla, megla, megla in vlažni in dušeči zrak.
Po tlaku odmeva trd korak, zamre v grobni, zli tišini...
SPOMIN
V	daljavi zginja vlak.
Njegov srebrnkast dim se kot spomin
izgublja v hladni zrak ...
V kupeju sva sedela in čutila sem tvoj pogled. Takrat ko roža rada bi cvetela.
POMURSKI VESTNIK, 7. julija 1955
24
Ob velikem praznovanju desete obletnice osvoboditve Pomurja — pozdravljamo delovno ljudstvo ob Muri in mu želimo, da bi v prihodnosti še uspešneje razvijalo delovne rezultate, dosežene v desetih letih socialistične graditve in prikazane na I. Pomurskem tednu — in da bi se v bodoče počutilo še bolj srečno v skupnosti vsega ljudstva socialistične Jugoslavije.
DELOVNI KOLEKTIV
DELAVNICE ŽELEZNIŠKIH VOZIL
»BORIS KIDRIČ«
MARIBOR
Ob največjem prazniku naše združene pokrajine — 10-letnici osvoboditve in I. Pomurskem tednu — pozdravljamo zadružnike, zadružne voditelje in delovne ljudi v Pomurju in jim želimo v prihodnosti še več uspehov v prizadevanju za napredek zadružništva in kmetijstva vobče.
OKRAJNA
ZADRUŽNA ZVEZA
za Pomurje Murska Sobota
Izdelujemo
poljedelske stroje, gospodinjske potrebščine in druge kovinsko-galanterijske potrebščine
Industrija kovinske galanterije
,PANONIJA ’
Murska Sobota
Oglejte si naše izdelke na razstavišču I. Pomurskega tedna!
Pri nas lahko naročite in kupite nagrobne spomenike in cementne izdelke vseh vrst v kakovostni izdelavi in po zmernih cenah
Kamnoseštvo
in
cementnine
Murska Sobota
TEKSTILNA TRGOVINA
»MODA«
Murska Sobota
Modno blago
Tekstilna
konfekcija
Najnovejši
vzorci
Velika izbira Zmerne cene
Kupujte blago na POTROŠNIŠKE KREDITE!
Na zalogi imamo izgotovljene KONFEKCIJSKE OBLEKE.
Izdelujemo obleke po posebnih željah cenjenih strank. Konkurenčne cene.
Solidna izdelava.
Krojaška delavnica
»KROJ«
Murska Sobota
Obveščamo ustanove in podjetja, da prevzemamo tudi naročila za izdelavo delavskih oblek, uniform, dežnih plaščev itd.
Se priporoča
Delovni kolektiv
IZDELUJEMO MESNE IZDELKE IN KONZERVE VSEH VRST
TOVARNA MESNIH IZDELKOV
Murska Sobota
VELEKLAVNICA	PREKAJEVALNICA	EXPORT
Izvrstne mesne izdelke prodajamo po naj nižjih cenah.
TOVARNA
MLEČNEGA PRAHE
V MERSKI SOBOTI
Našim cenjenim odjemalcem dobavljamo
ČAJNO MASLO IN SIR KAKOVOSTEN MLEČNI PRAH,
POMURSKI VESTNIK, 7. julija 1955
Tedenski koledar
Nedelja, 10. julija — Amalija Ponedeljek, 11. julija — Olga Torek, 12. julija — Mohor Sreda, 13. julija — Dragan Četrtek, 14. julija — Franc Petek, 15. julija — Vladimir Sobota, 16. julija — Dan tankistov JLA
Gibanje sonca: 11. julija vzide ob 4.21 in zaide ob 19.53. — Dolžina dneva: 15 ur in 32 minut.
Lunine spremembe: 12. julija ob 21. uri in 31 minut zadnji krajec.
KINO
BELTINCI — 9. in 10. julija francoski film »Umorstvo« — 16. in 17. julija ameriški film »Žig preteklosti«.
KRIŽEVCI PRI LJUTOMERU - 9. in 10. julija ameriški barvni film »Amerikanec v Parizu« — 13. in 14. julija ameriški film »Rdečelaska in kovboj«.
RADENCI — 10. in 11. julija angleški film »Osebna zadeva« — 14. julija italijanski film »Figaro«.
ČEPINCI — 17. julija angleški film »Čarobna temnica« — 24. julija švedski film »Plesala je eno samo poletje«.
»PARK« M. SOBOTA — od 8. do 10. julija angleški barvni film »Afriška kraljica« od 12. do 14. julija angleški film »Preganjan do smrti«.
MALI OGLASI
STAR ŠTEDILNIK, obložen s ploščicami, naprodaj v osnovni šoli v Bakovcih.
KMETIJSKE DELAVCE, sezonske in stalne, sprejme takoj ali po dogovoru Zadružno kmetijsko gospodarstvo Jarenina pri Mariboru.
ESPERANTO SE LAHKO NAUČITE z dopisnim tečajem. Prvo lekcijo pošlje proti predložitvi 50 din Zveza esperantistov Slovenije, Ljubljana, Miklošičeva c. 7
KMETIJSKA ZADRUGA
v Starem trgu pri Slovenj Gradcu
proda svoj
traktor UNIMOG
z vsemi priključki in v popolnoma brezhibnem stanju. Reflektanti naj se pismeno ali osebno zglasijo v pisarni Kmetijske zadruge Stari trg pri Slovenj Gradcu.
Vsem članom prostovoljnega gasilstva in delovnim ljudem v Pomurju čestitamo k 10-letnici osvoboditve in I. Pomurskem tednu in kličemo: Na pomoč!
Okrajna gasilska zveza
MURSKA SOBOTA
»BLISK«
v Murski Soboti
je že uveljavljeno elektroinstalacijsko podjetje. Storitve delovanja njegovega kolektiva so
poceni in vedno strokovno in ob pravem času opravljene
Ob deseti obletnici osvoboditve in I. Pomurskem tednu
tudi naše iskrene čestitke delovnemu ljudstvu Pomurja
GOZDNA DREVESNICA kolektiv Tišina
ERNEST LULIK, gostilna Črnelavci
VIKTOR VOGLER, gostilna Cankova
MARIJA SOČIČ, gostilna Krajna
KOLOMAN ŠTIVAN, gostilna Gederovci
IVAN DOLGOV, čevljarstvo M. Sobota
FRANC VOGRINČIČ, gostilna — K r a š č i
KAROLINA GYERGYEK gostilna — Rankovci
Ljubitelji športnih psov — pozor! NASTOP ŠOLANIH PSOV
ki ga priredi Klub ljubiteljev športnih psov iz Maribora in vodi tov. Bratkovič, bo v nedeljo, 3. julija ob 16. uri na nogometnem igrišču v M. Soboti.
Vljudno vabljeni!
DELAVNICO
s skladišči za večjo obrt ali manjšo industrijo in
ENOSTANOVANJSKO VILO
novo, še nenaseljeno, z velikim vrtom prodam v M. Soboti. Naslov v upravi lista.
Kmetijska zadruga z o. j. Adrijanci
razpisuje službeno mesto
UPRAVNIKA
Pogoji: srednja kmetijska šola ali najmanj pet let prakse v finančni stroki. Plača po kolektivni pogodbi. Nastop službe s 1. VII. 1955.
TRGOVSKEGA POMOČNIKA (CO)
po možnosti fakturista, sprejmemo takoj v službo. Pismene ponudbe z opisom dosedanjega dela je treba nasloviti na — Tekstilno trgovino »Moda«, M. Sobota, Titova cesta 17.
MOŠKO KOLO znamke »Partizan«, dobro ohranjeno, prodam. — Naslov v upravi lista pod št. 2.
V času I. Pomurskega tedna prirejamo vsak večer koncert s plesom na vrtu. — Točimo pristna štajerska vina.
GOSTINSKO PODJETJE
»ZVEZDA«
MURSKA SOBOTA
Ste se že prepričali o kakovosti znanega radijskega sprejemnika »Rafimus«? Popravljamo radioaparate in druge podobne naprave, ki sodijo v našo stroko. Naše storitve so vedno opravljene v zadovoljstvo cenjenih strank.
Radio in finomehanična delavnica
»RAFIMUS«
MURSKA SOBOTA
Popravljamo ure, uhane in druge predmete — prodajamo tudi nove. Naše storitve so vedno solidno opravljene.
»URARSTVO«
Murska Sobota
DOBRE PEČI ZA DOM IN DRUGE PEČARSKE IZDELKE lahko vedno naročite v podjetju
»PEČARSTVO« — M. Sobota
in zadovoljni boste, kajti izdelki tega podjetja so kakovostni in trpežni.
Svojini članom in delovnim ljudem Pomurja pošiljamo svoje tople pozdrave in čestitke k njihovemu največjemu prazniku — 10. obletnici osvoboditve
Gostinska zbornica
za okraj Murska Sobota
Naše kakovostno pohištvo je v okras slehernemu hramu, Pohištvene in stavbeno - mizarske predmete izdelujemo pravočasno in po željah cenjenih strank. Konkurenčne cene!
Splošno mizarstvo LEDAVA
MURSKA SOBOTA
Ob 10-letnici osvoboditve in I. Pomurskem tednu tudi naše pozdrave in čestitke vsem delovnim ljudem združene pokrajine.
OBČINSKI LJUDSKI ODBOR OBČINSKI ODBOR SZDL OBČINSKI KOMITE ZKS
MARTJANCI
NAŠE BLAGO SE SAMO HVALI!
Prepričajte se in nas obiščite, kajti prav zadovoljni boste s tekstilnim blagom, ki ga prodajamo v trgovini
»TKANINA«
v MURSKI SOBOTI
ŽELEZNINO, RADIOAPARATE, KOLESA, KEMIKALIJE IN PODOBNE POTREBŠČINE DOBITE PO ZMERNIH CENAH V TRGOVINI Solidna in vljudna postrežba!
»Kovina«
Murska Sobota
Ko ljudstvo Pomurja prikazuje svoje delovne uspehe ob 10-letnici osvoboditve, pozdravlja delovni kolektiv
KOMUNALNE BANKE
MURSKA SOBOTA
svoje komitente in vlagatelje ter priporoča vsem, naj se pridružijo onim. ki bodo deležni dobitkov našega nagradnega žrebanja ob Dnevu varčevanja, ki bo letos 31. oktobra.
Odkupna postaja
Murska Sobota
odkupuje surove kože vseh vrst, posebno še kože pižmovk in ostale divjačine — vse po najvišjih dnevnih cenah. — Ob 10-letnici osvoboditve Pomurja tudi naše čestitke!
Košare, jerbase in druge pletarske izdelke dobite po zmernih cenah in vedno pri že renomiranem podjetju
»VRBA«
v
Murski Soboti
Se priporočamo!
Kupujte naše izdelke in poslužujte se naših uslug, ki jih vedno ob pravem času in solidno opravimo
KOLARSTVO
SPLOŠNO PLESKARSTVO
TAPETNIŠTVO
SEDLARSTVO in
VRVARNA
v M. SOBOTI
ČE ŠE NISTE, POTEM STOPITE V POSLOVALNICO TRGOVSKEGA PODJETJA
»ZARJA«
V MURSKI SOBOTI
in postreženi boste z manufakturnim blagom vseh vrst — solidno in po konkurenčnih cenah.
Naši mizarski izdelki so dobri in primerni za vsako stanovanje, naše storitve opravimo vedno ob pravem času in po zmernih cenah — v zadovoljstvo cenjenih strank.
MIZARSKO PODJETJE
»JAVOR«
MURSKA SOBOTA
Izdelujemo po naročilu načrte, idejne skice in projekte za nizke in visoke gradnje, notranjo opremo itd.
Mestni
projektivni
zavod
v Murski Soboti
Ob I. Pomurskem tednu in deseti obletnici svobodnega ustvarjanja v naši socialistični domovini pozdravljamo vse svoje člane in delovne ljudi v združeni pokrajini.
Trgovinska
zbornica
za okraj
Murska Sobota
POMURSKI VESTNIK, 7. julija 1953
V teh dneh, ko proslavljamo v okviru I. POMURSKEGA TEDNA
naš največji praznik
10. OBLETNICO OSVOBODITVE
pošiljamo vsemu delovnemu ljudstvu Pomurja iskrene in tople pozdrave, ki jih spremlja tudi naša vroča želja, da bi združena pokrajina dosegla v prihodnjih letih socialistične graditve še več blestečih uspehov na vseh toriščih družbene ustvarjalnosti
OKRAJNI LJUDSKI ODBOR
V MURSKI SOBOTI
Hkrati pozdravljamo vse tiste delovne ljudi, ki v času I. Pomurskega tedna obiskujejo metropolo Pomurja in jim želimo, da bi se v naši sredi kar najbolje počutili in odnesli iz zelene pokrajine ob Muri kar največ ugodnih
in lepih vtisov
Zato še enkrat: dobrodošli dragi gostje in prijatelji naših vrlih Pomurcev!
POMURSKI VESTNIK, 7. julija 1955
POZDRAVI LJUDSKIH ODBOROV IN MNOŽIČNIH ORGANIZACIJ
Hkrati, ko v metropoli Pomurja pozdravljamo kot dobrodošle goste vse obiskovalce gospodarske razstave in drugih prireditev I. Pomurskega tedna, čestitamo vsem občanom in delovnim ljudem v združeni pokrajini k njihovemu največjemu prazniku — desetletnici svobodnega in po dejanjih bogatega življenja v novi socialistični Jugoslaviji
LJUDSKI ODBOR MESTNE OBČINE
OBČINSKI KOMITE ZKS
OBČINSKI ODBOR SZDL
MURSKA SOBOTA
OBČINSKI LJUDSKI ODBOR OBČINSKI ODBOR SZDL OBČINSKI KOMITE ZKS
OBČINSKI KOMITE LMS OBČINSKI ODBOR RKS GASILSKA DRUŠTVA
ŠALOVCI
OBČINSKI LJUDSKI ODBOR OBČINSKI ODBOR SZDL
OSNOVNA ORGANIZACIJA ZKS OBČINSKI KOMITE LMS
BODONCI
OBČINSKI LJUDSKI ODBOR OBČINSKI KOMITE ZKS OBČINSKI ODBOR SZDL OBČINSKI ODBOR ZB NOV KMETIJSKA ZADRUGA ČRENSOVCI KMETIJSKA ZADRUGA ODRANCI KMETIJSKE ZADRUGE BISTRICE OB MURI
v občini ČRENSOVCI
OBČINSKI LJUDSKI ODBOR :: OBČINSKI ODBOR SZDL OBČINSKI KOMITE ZKS
GRAD
In KMETIJSKE ZADRUGE: Grad, Vidonci, Dolnji Slaveči in
Motovilci.
OBČINSKI LJUDSKI ODBOR OBČINSKI ODBOR SZDL
OSNOVNA ORGANIZACIJA ZKS
ROGAŠEVCI
Krajevna podjetja:
MLIN SOTINA IN SERDICA
OBČINSKI LJUDSKI ODBOR - OBČINSKI ODBOR SZDL — OBČINSKI KOMITE ZKS — OBČINSKI ODBOR RKS -OBČINSKI KOMITE LMS — GASILSKA DRUŠTVA
v občini
GORNJI PETROVCI
OBČINSKI LJUDSKI ODBOR
OBČINSKI ODBOR SZDL	OBČINSKI KOMITE ZKS
OBČINSKI KOMITE LMS
OBČINSKI ODBOR RKS	GASILSKA DRUŠTVA
občine PUCONCI
OBČINSKI LJUDSKI ODBOR OSNOVNA ORGANIZACIJA ZKS TELOVADNO DRUŠTVO »PARTIZAN«
KRIŽEVCI v Prekmurju
OBČINSKI ODBOR SZDL OBČINSKI LJUDSKI ODBOR OBČINSKI KOMITE ZKS
MAČKOVCI
OBČINSKI LJUDSKI ODBOR
OBČINSKI ODBOR SZDL	OBČINSKI KOMITE ZKS
OBČINSKI KOMITE LMS
TIŠINA
OBČINSKI LJUDSKI ODBOR
OBČINSKI ODBOR SZDL OSNOVNA ORGANIZACIJA ZKS
PROSENJAKOVCI
POMURSKI VESTNIK, 7. julija 1955
KMETIJSKO GOSPODARSTVO
v Rakičanu pri M. Soboti
ima na zalogi večje količine kmetijskih pridelkov. — Pri tem podjetju lahko dobite prvovrstno sadno drevje, dobro živino in razne potrebščine za dom in gospodinjstvo: mleko, jajca, med
Ugodne cene!
O kakovosti pridelkov se prepričajte sami!
Zavrtite samo telefon in kličite št. 30, M. Sobota.
Delovni kolektiv
»Zdravstvenega doma«
v  Murski Soboti
se ob 10-letnici osvoboditve zahvaljuje vsemu delovnemu ljudstvu Prekmurja in njegovi oblasti za pomoč in sodelovanje pri raznih akcijah in v prizadevanjih za zdravstveno izobraževanje prebivalstva v pokrajini.
V naših poslovalnicah lahko kupite dobro blago za dom in gospodinjstvo. — Odkupujemo poljske in druge pridelke. — S svojim kamionom opravljamo uslužnostne vožnje.
KMETIJSKA ZADRUGA - VADARCI
S POSLOVALNICO BODONCI
Ob prazniku Pomurja — Deset let v svobodi — pošiljamo pozdrave vsem delovnim ljudem v pokrajini.
Odkupujemo kmetijske pridelke vseh vrst in posredujemo našim kmetovalcem umetna gnojila, zaščitna sredstva in druge potrebščine za umno kmetovanje. Pomagamo jim tudi pri obdelovanju zemlje.
KMETIJSKA ZADREGA
ROGAŠEVCI
Prebivalcem naše pokrajine čestitamo ob 10. obletnici osvoboditve in želimo, da bi I. Pomurski teden obrodil bogate sadove in še bolj združil delovne ljudi z obeh bregov Mure.
V bodoče bomo odkupovali kmetijske pridelke vseh vrst
KMETIJSKA
ZADRUGA
RANKOVCI
PRIDELUJEMO ŽITARICE, KROMPIR, KORUZO IN TOBAK
KMETIJSKO
GOSPODARSTVO
MURSKA SOBOTA
V naših poslovalnicah boste vedno postreženi z dobrim manufakturnim, špecerijskim in drugim blagom za dom in gospodinjstvo.
KMETIJSKA
ZADRUGA
KUZMA
Desetletnico svobodnega življenja v novi Jugoslaviji spremljajo tudi naše želje za nadaljnji vsestranski napredek združenega Pomurja.
Naj žive vsi delovni Pomurci, ki prav v teh dneh proslavljajo 10-letnico svobodnega življenja v novi Jugoslaviji.
KMETIJSKA ZADRUGA
TIŠINA
s poslovalnico PETANJCI
Odkupujemo kmetijske pridelke vseh vrst in nudimo kmetovalcem vse potrebščine za obdelavo zemlje.
Po odsekih se borimo za vsestranski napredek v našem kmetijstvu in njegovih panogah. — Odkupujemo poljske pridelke, živino in sadeže. — Kmetovalcem na svojem območju posredujemo umetna gnojila, zaščitna sredstva in druge potrebščine.
Kmetijska zadruga
z o. j.
Murska Sobota
Svojim članom in vsem delovnim ljudem čestitamo k njihovemu prazniku — 10-letnici osvoboditve — ki je še bolj združil ljudi na obeh bregovih Mure v njih skupnem prizadevanju za napredek pokrajine.
Ob našem letošnjem največjem prazniku in politični manifestaciji združene pokrajine — 10. obletnici osvoboditve — pozdravljamo vse zavarovance, delovne kolektive podjetij, zadrug in ustanov, vse delovne ljudi v Pomurju.
Okrajni zavod za socialno zavarovanje
Murska Sobota
Naj nam bodo rezultati I. Pomurskega tedna kažipot do nadaljnjih uspehov in zmag pri socialistični graditvi.
Vsem zadružnim organizacijam in delovnim ljudem Pomurja čestitamo k 10-letnici osvoboditve.
ZADRUŽNA HRANILNICA IN POSOJILNICA
MURSKA SOBOTA
Kmetje - zadružniki, vlagajte svoje prihranke pri Zadružni hranilnici v M. Soboti, kajti v tej ustanovi naložen denar najbolj koristi razvoju kmetijstva in zadružništva pri nas.
PRIDELUJEMO IN PRODAJAMO POLJSKE PRIDELKE IN DRUGE DOBRINE, KI JIH DA JE NAŠA ZEMLJA
Zadružno kmetijsko gospodarstvo
Kramarovci
Za I. Pomurski teden in desetletnico svobodnega življenja v Titovi Jugoslaviji pozdravljamo prebivalce v naši občini in v vsem Pomurju.
ŽAGAMO HLODOVINO VSEH VRST IN DIMENZIJ
ŽAGA
Mačkovci
KMETIJSKA ZADRUGA
Križevci v Prekmurju
s poslovalnico IVANOVCI
odkupuje kmetijske pridelke vseh vrst in razpolaga tudi s potrebnimi stroji. V njenih poslovalnicah prodajajo tekstilno blago, galanterijo, špecerijo, železnino in umetna gnojila. Na zalogi imajo več gradbenega materiala.
Ob desetletnici osvoboditve tudi čestike križevskih zadružnikov vsem delovnim ljudem v Pomurju!
Po svojih močeh se trudimo za napredek v kmetijstvu. — Bavimo se tudi s poizkusništvom. — Pridelujemo dobre sorte pšenice, rži in ječmena, razen tega pa še več dobrin za vsakdanje potrebe našega delovnega človeka.
Kmetijsko gospodarstvo, Topolovci
POMURSKI VESTNIK, 7. julija 1955
MARIBORSKA
TEKSTILNA
T O V A R N A
MARIBOR
PREDILNICE - TKALNICE - BARVARNE TISKARNA - APRETURE
Poštni predal: 9 Telefon: 40-11 Telex: 033 17
Brzojavni naslov: Tekstiltvor NB, podružnica Maribor Št. računa 640-T-150
PROIZVAJA:
bombažno prejo, sukanec za šivanje in vezenje, hlačevino, klote, podloge iz bombaža in umetne svile, flanele, popeline za srajce — pižame, tiskanine iz bombaža in stanične volne.
Vse naše tkanine iz stanične volne in tropikala so apretirane proti mečkanju in opremljene s posebnimi zaščitnimi znaki, s katerimi jamčimo za obstoj apreture tudi po večkratnem pranju
IZVAŽA:
sukance za šivanje, klote, svilene serže, popeline, cefirje in tiskanino za moške in ženske obleke
UVAŽA:
surovine, barve, kemikalije, utenzilije in drage potrebščine.
Vsi naši izdelki so znani po izredno dobri kakovosti in zmernih cenah. — Zato jih zahtevajte in kupujte vedno in povsod!
» ZLATOROG«
MARIBOR
Izdeluje
kozmetične potrebščine
SOLEA
toaletna mila in pralna sredstva
P E R I O N
Prašek za pranje finih tkanin
FOX
Pasto za čevlje
Odlična kakovost! — Velika izbira! — Konkurenčne cene!
Izdelujemo zidake, votlake, zareznike, bobrovec in drenažne cevi
OPEKARNA
PUCONCI (v Prekmurju)
Priporočamo se za nadaljnja naročila!
Popravljamo kmetijske stroje vseh vrst — opravljamo servisno službo za traktorje Steyer, Deutz in Unimog
„AGROSERVIS”
MURSKA SOBOTA
Kmetijske zadruge in kmetovalci! Poslužujte se naših uslug, prav posebno še sedaj, ko smo pocenili naše storitve.
Splošno gradbeno podjetje »SOGRAD«
MURSKA SOBOTA
Opravlja vsa gradbena in gradbeno obrtna dela solidno in po dnevnih cenah. Prevzema naročila za gradnjo večjih in manjših objektov.
Delovni kolektiv čestita, prebivalcem Pomurja k desetletnici osvoboditve.
Meljemo vsa žita za široko potrošnjo
Kadarkoli boste obiskali trgovine s špecerijo,  zahtevajte vedno in povsod le naše kakovostne mlevske izdelke
MLINSKO PODJETJE
MURSKA SOBOTA
Lendavska 47	 Telefon štev. 57
POMURSKI VESTNIK, 7. julija 1955
Izdelujemo opeko vseh vrst in v poljudnih dimenzijah:
zidak, navadni votlak, blok x 6, obočno opeko, porolitne plošče, strešnike
DELOVNI KOLEKTIV
MARIBORSKE
OPEKARNE
MARIBOR-KOŠAKI
Prvovrstne mesne izdelke vam nudi
TOVARNA
MESNIH IZDELKOV
MARIBOR
KOŠAKI, telef. 35-52
PRI NAS VELIKA IZBIRA!
Po dnevnih cenah odkupujemo tudi živino vseh vrst.
IKI
INDUSTRIJA KOVINSKIH IZDELKOV
MARIBOR, Cesta zmage 13
PROIZVAJA IN PRODAJA:
—	Železne ognjavarne blagajne in omare, ročne kasete, garderobne in orodne omarice, metalni prisarniški pribor, kontne omarice, pregledne aparate s predali, aparate za knjiženje in jahače s tiskom in brez njega.
—	Kuhinjske, mesarske in ostale obrtniške nože, nože za rezanje gnjati, salame in sira, obrtniške, gospodinjske in damske škarje, žepne nože vseh vrst, lovske nože in ostali lovski pribor, nerjaveči jedilni pribor.
—	Razno okovje in galanterijske proizvode. Kuhinjske, decimalne in druge tehtnice, železne in medeninaste uteži vseh vrst.
V svojem obratu ali pa doma pri stranki popravlja tudi tehtnice in blagajne vseh vrst.
Naši izdelki so zares kakovostni!	Cene zmerne!
ZADRUŽNO LESNO TRGOVSKO PODJETJE
OZZ Maribor
MARIBOR Partizanska 6
ODKUP
PREDELAVA PRODAJA
lesa vseh vrst in lesnih izdelkov
JUGOALKO
PREHRAMBENA INDUSTRIJA
MARIBOR
nudi svojim odjemalcem: likerje, žgane pijače, sadne sokove, sodavico, pokalico, pivo, navaden kis in za vlaganje — vseh vrst.
Poslužujte se ugodnega nakupa pri nas!
Ob 10. obletnici osvoboditve in I. Pomurskem tednu čestitamo vsem delovnim ljudem ob Muri in jim želimo, da bi v prihodnosti še bolj napredovali na vseh področjih družbenega delovanja.
OKRAJNA ZADRUŽNA ZVEZA MARIBOR
„ELEKTROKOVINA”
TOVARNA ELEKTROKOVINSKIH IZDELKOV
MARIBOR
Telelon 30-60. — Telegram: ELKO Maribor
PROIZVA JA :
—	Trifazne elektromotorje do 1,5 KW, enofazne elektromotorje do 0,5 KW, specialne elektromotorje za šivalne stroje in manjše ventilatorje.
—	Električne vodne črpalke in električne črpalke za hladila.
—	Svetilke vseh vrst za žarnice s kovinsko nitko in za fluorescenčne žarnice.
—	Spojni material za proste vode in razdelilne postaje.
Zahtevajte ponudbe in prospekte!
TRGOVSKO PODJETJE
»ŽELEZO«
MURSKA SOBOTA
NA LENDAVSKI CESTI
vam nudi razno železo, pločevino, žico, žičnike, stavbeno in pohištveno okovje, razno posodo, gospodinjske predmete, orodje za obrt in gospodarstvo, barve, lake, firnež, okensko steklo in gradbeni material — apno, cement, lepenko, lesonit, vezane in panel plošče — po konkurenčnih cenah.
NA VELIKO!	NA MALO!
POMURSKI VESTNIK, 7. julija 1955
Poslužujte se naših uslug - kupujte naše izdelke !
MLIN - ŽAGA
KROJAŠTVO PLETILJSTVO MIZARSTVO KOLARSTVO KLJUČAVNIČARSTVO
BELTINCI
Pri nas boste vedno zadovoljni, saj opravljamo svoje storitve in usluge pravočasno in solidno. — Se priporočamo za nadaljnja naročila.
V POSLOVALNICI
KMETIJSKE ZADRUGE v LIPOVCIH
lahko vnovčite svoje kmetijske pridelke vseh vrst in kupite potrebščine za svoj dom in gospodinjstvo.
Ob 10-letnici osvoboditve tudi čestitke tega kolektiva zadružnikov!
Ob največjem prazniku delovnega ljudstva Pomurja — 10-letnici svobodnega življenja v Titovi Jugoslaviji — čestitamo vsem občanom in prebivalcem združene pokrajine ob Muri
OBČINSKI LJUDSKI ODBOR OBČINSKI KOMITE ZKS OBČINSKI ODBOR SZDL OBČINSKI ODBOR RKS OBČINSKI ODBOR ZVEZE BORCEV NOB
BELTINCI
Čestitkam se tudi pridružujeta:
DELOVNI KOLEKTIV
SELEKCIJSKEGA POSESTVA
IN
GRADBENEGA PODJETJA
»GRADITELJ«
V BELTINCIH
Na selekcijskem posestvu se bavijo z raznimi poizkusi in odbiro semenskega žita in semenja drugih poljskih rastlin. Vpeljano imajo tudi selekcijo živine. Izborno semenje in kakovostno živino pošiljajo širom po ožji domovini.
Delovni kolektiv Gradbenega podjetja »Graditelj« opravlja vsa zidarska in v gradbeno stroko spadajoča dela solidno, ob pravem času in po konkurenčnih cenah. Se priporoča za naročila.
ODKUPUJEMO:
JAJCA PERUTNINO GOBE
DIVJAČINO
»BOVEX«
EXPORT — IMPORT — ZAGREB
ODKUPNA POSTAJA V
MURSKI SOBOTI
Cigarete dobre kakovosti — LJUBLJANA — BLED
—	EMONA — TIVOLI — MORAVA — PLANICA
—	SUTJESKA — ZETA — IBAR — DRAVA —
cigare, rezan tobak in vžigalice dobite pri trgovskem podjetju
»TOBAK«
M URSKA SOBOTA
OKUSEN IN VEDNO SVEŽ KRUH DOBITE V PRODAJALNI
MESTNE PARNE PEKARNE
V MURSKI SOBOTI
TOVARNA OLJA - Slov. Bistrica
Odkupna postaja : MURSKA SOBOTA
V vaših zadrugah lahko vedno dobite naše sveže in pristno jedilno olje.
KMETOVALCI !
Le v vaših zadrugah zamenjujte oljarice! — Sprejemamo že prednaročila za močna krmila. — Naročite jih v vaši zadrugi. — V jeseni jih bomo imeli zadosti na zalogi.
Ob 10-letnici osvoboditve in I. Pomurskem tednu čestitamo vsem poslovnim prijateljem in delovnim ljudem ob Muri.
Vsa zidarska in tesarska dela opravlja v zadovoljstvo investitorjev - dobro in po konkurenčnih cenah
DELOVNI KOLEKTIV
GRADBENA OBRT
»ZIDAR«
v MURSKI SOBOTI
POMURSKI VESTNIK, 7. julija 1955
PREDILNICA
IN
TKALNICA
MARIBOR
Železniška postaja Maribor — Studenci Tekoči račun 6402-T-8 Telefon 22-71, 29-45 Poštni predal 25
bombažno in stanično prejo vseh vrst —
bombažne in stanične modne tkanine za ženske obleke, posteljno perilo, kanafas in drugo
PREDILNICA TKALNICA OPLEMENILNICA
Prvovrstna kakovost!	Solidne cene!
Kakovostno obutev, usnje, podplate in raznovrstne čevljarske potrebščine dobite po zmernih cenah v
TRGOVINI Z USNJEM IN ČEVLJI
„RUNO” - M. Sobota
Ob prazniku Pomurja — 10. obletnici osvoboditve — tudi naše čestitke vsem delovnim ljudem v pokrajini.
ZADRUŽNO TRGOVSKO PODJETJE
»PLAVICA«
POSLOVALNICA »ŽELEZNINA«
MURSKA SOBOTA
V naši poslovalnici lahko dobite železnino vseh vrst in metalne potrebščine za gospodarstvo in gospodinjstvo po zmernih cenah.
Delovni kolektiv se pridružuje čestitkam za deseto obletnico osvoboditve — našemu največjemu skupnemu prazniku.
NASI IZDELKI IN STORITVE SE SAMI HVALIJO
OBRTNO PODJETJE
KLEPARSTVO
IN VODOVOD
MURSKA SOBOTA
Priporočamo se za nadaljnja naročila.
Izbirate lahko... po vzorcih, kakovosti in trpežnosti tekstilnega blaga
samo v trgovski poslovalnici
»IZBIRA«
M. SOBOTA
Ob I. Pomurskem tednu tudi naš pozdrav!
»TEHNOPROMET«
TRGOVINA S TEHNIČNIMI PREDMETI MURSKA SOBOTA Trg zmage - tel. št. 21
prodaja kolesa, kolesne dele, radioaparate, elektroinstalacijski material in pripadajočo opremo — pohištvo.
Svojim strankam in delovnim ljudem Pomurja pošilja delovni kolektiv svoje tople pozdrave za 10-letnieo osvoboditve in I. Pomurski teden.
Meljemo žita vseh vrst in žagamo hlodovino. Naše storitve so kakovostno in vedno pravočasno opravljene.
MLIN IN ŽAGA
V SMAKOVCIH
občina CANKOVA
DELOVNI KOLEKTIV
Valjčnega mlina in žage - Pertoča
se priporoča strankam s svojimi kakovostnimi mlevskimi izdelki. Žaga tudi hlodovino v vseh dimenzijah.
Na zalogi imamo kremenčev pesek za industrijo	za gradbeništvo
PROIZVODNJA KREMENČEVEGA PESKA
PUCONCI
Trgavsko podjetje
»USNJE«
NA DEBELO IN DROBNO
MURSKA SOBOTA
Štefana Kovača 16
Usnje vseh vrst za čevljarje, sedlarje, tapetnike in torbarje. — Konkurenčne cene! Velika izbira! — Solidna postrežba! — Zmerne cene!
Ob največjem prazniku naše pokrajine — 10-letnici svobode v socialistični domovini — čestitamo vsem svojim strankam in prebivalcem Pomurja.
POMURSKI VESTNIK, 7. julija 1955
KMETOVALCI!	KMETIJSKE ZADRUGE!
Kupujte in uporabljajte vedno dobra, že preizkušena dušičnata in druga umetna gnojila
TOVARNE DUŠIKA
RUŠE pri Mariboru
Industrijski tir Telefon štev. 22-48, Maribor
Brzojavni naslov: AZOT. Maribor
Teleprinter - 03312
Štev. tek. računa NB Maribor okolica. 648 - T - 5
V tej tovarni proizvajajo:
kalcijev karbid, kalcijev ciamid, nitrofoskal, ferokrom, korund
in komprimirane pline
Perilo, ki nosi zaščitni znak »MURA«, izdelujejo v
TOVARNI PERILA »MURA«
MURSKA SOBOTA
Moško in otroško perilo v najrazličnejših krojili in vzorcih si je spričo izredno kakovostne izdelave že pridobilo zaslužen sloves in si utrlo pot širom po državi — od Triglava do Djevdjelije.
Delovni kolektiv izvršuje tudi uslužnostne posle po posebnih željah svojih odjemalcev.
Zato naj velja: kadar boste kupovali perilo zase ali pa za svoje drage, vedno izberite in kupite le tisto, ki je opremljeno z zaščitnim znakom »Mura«. Le tako se boste lahko najbolje prepričali o kakovosti in trpežnosti izdelkov tega podjetja, v katerem sta pridnost in skrbno gospodarjenje doma. — Kdor je to že storil, se je kaj lahko odločil:
Odsihdob se bom oblačil samo v perilo soboške Tovarne perila!
»Mura« še enkrat — o njej naj se prepriča vsak!
POMURSKI VESTNIK, 7. julija 1955