Gospodarske stvari.
Za napredovanje v kmetijstvu
kaj nam manjka?
Spisal Blaže Pernišek.
Veleslavno c. k. ministerstvo je začelo vže pred 3 leti gmotno podpirati kmetovalstvo s tem, da dovoli po c. k. kmetijskih družbah novcev iz državnega zaklada, zdaj za nakupovanje bikov, ovnov, mrjascev, kmetijskega orodja, semen itd., zdaj za nagrade za lepo vzre-jeno živino.
Vse to podpiranje meri na to, da bi se povzdignilo kmetovalčevo blagostanje na višo stopinjo. Vrlo prav je tedaj, da se je izcimila ta ideja, kajti čem premožniši je kmet, tem lože odrajtuje davke, tem srečniša je cela država v gmotnem ter tudi v duševnem oziru. To je tedaj umetna pot do vzboJjšanja občnega blagora.
Da je živinoreja glavni faktor kmetovalstva, to priznava vsakdor, če prav ima le malo pojma o umnem kmetovanji. Po pravici se obrača dandanes tolika pozornost na-njo.
Tudi letošnje „Novice" nam predstavljajo v 43. listu precejšnjo število onih kmetovalcev, kteri so dobili iz letošnje državne podpore kupljene plemenske bike v povzdigo živinoreje na Kranjskem. Med njimi sta tudi: svibenski župan in sentjanski Lužar, ki je tudi županil do letos. Svibenski, kterega sem šel precej gledat, je res — vzor čiste muriške krvi. *)
Je li pa dosti, da imamo lepe bike v naše j deželi?
Priznavam, da so živinorejci, kteri znajo rediti in rabiti poklonjeno živino, in vže so lastniki sprelepih proizvodov, — telet onih očetov. A taki živinorejci so — žalibože! — le „bele vrane*4. V večini so pa, kteri pravijo: „Hej, zdaj imamo lepega bika, zdaj zdaj bo-demo imeli vsi prav lepa goveda". Ce se pa hoče kdo prepričati, redi li zdaj bolje živino nego prej ali ne, prepričal se bode pri 1. pogledu, da je še vse — po starem kopitu!
Če greš gledat hlevov, videl bodeš, da je ondi vse narobe. Zastonj vzdiguje goveda mukaje noge iz gnojnice leto in dan, vrh tega ga pa še vročina in muhe nadlegujejo,  pozimi pa ga burja prepihava.    Da bi pa
*) Svibenski junec je prav za razmere naše županije, ker je sladka paša ondi in kjer je treba močnih nog. V Sentjanski dolini bi bil pa boljši marijedvorskega plemena , kajti ondi je mehka stopinja, polaga pa je kisla, s ktero se tudi zadovoljuje.                                                                         Pis.
dal gospodar sozidati hlev 10—12 čevljev visok, stališče enega govedeta z jasli vred 10—12 čevljev dolgo, 4—5 čevljev pa široko, ki naj bi bilo z ilovico potlakano, ki naj bi bilo pri prednjih nogah 3 palce više nego pod zadnjimi, s kojega bi odtekala gnojnica v 3 palce globok in 6 palcev širok žleb, ki visi v gnojniščino jamo in ste mu leseni strani, za to je še nezrel. In če bi tudi imel tak hlev, gotovo bi se mu zdelo 3. oko v glavi, ako bi mu kdo nepričakovano nasvetoval, naj bi vsaj vsak teden izpodkidal in dostojno nastiljal.
Jedva izleče — tako rekoč — tele iz krave, vže namota nanj verigo, češ, naj le bo jetniško še vedno pri miru, kakor je bilo v materi pravilnih 285 dni, in celo leta ga ne izpusti iz hleva, ali vsaj v dostojno velik prostor znotraj. Ni mu tedaj mar, da bi se navzela mlada živalca čistega zraka in si nategovala skakaje kite, urila ude, pospeševala krvotok ter rast in zdVavje.
Se le otelila se je krava, pa vže pokliče mojster-skaza živinoreje deklo, da urno priteče krast teletu prvo mleko, češ, to bi se strdilo v teletu?! Ti, ki tako ravnaš, ne veš, da je narava nalašč preskrbela teletu ono hrano, da mu pomije iz črev prvotni zlem, ki ga je prineslo tele iz matere v sebi. Kajti to mleko ima veliko več soli v sebi nego poznejše. Tedaj le tako mleko more razjesti oni zlem. In če te še nisem prepričal, prašam te: hodi le dekla tudi košute molst, kedar stori v temnem gozdu??
Pri izbiranji telet jih premnogo tudi tako-le misli: „He, za tega le junčka mi mesar ne d& toliko, ker je premajhen, bodem ga pa pustil za pleme, ker še zdaj nima nihče bika v naši okolici, za sol mi bode vendar le služil". Izbrani junček je tedaj najslabejših lastnosti izmed vseh telet v tistem hlevu. Biče, ki je prava po-kveka, vrh tega pa še vse zapuščeno, je jedva leto staro, ali pa še morda ne, pa vže ga spušča k telicam ali h kravam, če tudi 2—3krat na dan ali pa še večkrat. Kaj ne, da to bode zalo tele, vzlasti če je tudi krava taka „kerfuta"; da bi pa odbral najlepše tele za pleme, da bi niti junca ne spuščal h kravam, niti tudi telice k biku ne, predno sta stara vsaj po poldrugo leto, da ne bi spuščal junca več nego enkrat na dan, o tem se mu še ne sanja.
Kako se pa odstavljajo teleta? Prav po barbarsko. Jedva sesa tele kacih 5 tednov, precej mu odvzeme vse mleko, ne da bi se pustilo 10—12 tednov pri sesci, in da bi se mu še le potem počasi vtr-govalo in bi se mu polagoma menjevala prvotna hrana s posnetim mlekom, z otrobi itd. itd., da ne bi ga preveč opoviralo v rasti.
Zarad prepičlega prostora mi ni mogoče danes popisati vsega, kako nespametno p as6 živino, kako neusmiljeno ravnajo ž njo, kedar je vprežena. Nazadnje pa zvrača napake posel na gospodarja, gospodar na posla.   Jaz pa pravim „qualis dominus, tališ servus".
Za gospodarje, kteri ne vidijo teh in drugih premnogih napak, so omenjene subvencije pač zavržena državna podpora. Ker se takim gotovo ne bode dobro sponesla živinoreja, bode pa sopet vzrok stara čarovnica, ali pa, da je naredila ciganka.
Ker so se pa zdaj učiteljska izobraževališča gledč poduka znatno prestrojila, kjer se po novej postavi bodoči ljudski učitelji temeljito uče kmetijstva, upati moremo, da bode vestni in narodoljubni učitelj navdušeno razsvitljeval kmetijstveni obzor ne le pri mladeži, ampak prostovoljno tudi pri odraslih, česar vse svoje kolege preprijazno prosim, kajti mi smo zarad kmeta, a ne kmet zastran nas.
Ljudski učitelj, ki dovrši po novi postavi svoje študije, je tedaj oni faktor, ki ga nam manjka za napredovanje v kmetovanji, vzlasti na Kranjskem, kjer ni niti Feuser-ja, niti Schutza, ki učita potovaje po Stirskem in Koroškem.
Slavnoznani naš gosp. dr. Jan. Bleiweis je sicer res spisal sprelepe nauke o umni živinoreji, toda brez pravih učiteljev na kmetih bode njegov trud še dolgo glas vpijočega v puščavi.
Upam, da nas bode, kakor sicer, podpirala častita duhovščina s tem, da nas bode priporočevala sprva ljudstvu, ker se do sedaj skoro vsacega svetnega boji, misle, da ga hoče kdo na led speljati zarad tlake in desetine.   ,,Unitis viribus!"
Čisto se je motil nekdo rekoč: „Mislite li, da Vas bode res zveličalo kmetijstvo, ki se ga zdaj učite?" „Za ljudskega učitelja je dosti, da le zna hruške in jabelka cepiti; kako se gozdi preminjajo v njive, travnike, nograde itd. itd., to je pa — nepotrebno". Go-spodine! v obraz Vam zagotavljam, da nikoli ne dam iz spomina navdušenega spodbujenja v kmetijskem smislu svojega (z dovoljenjem) prespoštovanega gospoda profesorja P o vse ta, ki mi je koj prvo uro svojega predavanja pri nas ustavil temeljni kamen ljubezni do kmetijstva.
362