Per 586/2006 10028317,29 P-: letnik ')■ U. .. •,.> •V-t i % km 1 S-t ti' • ' ' • • // //• •f, ' \ -'V < . ■ ./* !?.V ' ■' •, • i '*! • i .v,\ V /,L ■ h ■ 1 <. • ■' • ■ ;- 'M ■ • HI tv' 't' f- JI . ■ •v*l-,iV / «, VI V ’ • j 1 v 1 ’ It ■ • V- ,As- -I • ^ ill• z -1 i • ; J ■ vt:x ' ' v' hfc , O • •• •* ; 1 'A' • č%, fV v. I • i H:' -i xfr 'iMrtk ■ . i ,v, v*\V .‘v :^.yz ■(!,, \ ’ *? W-:'% ' ■’■ vTr,:".. flfv f-K .6";: • i.,? ti '•-•/ ir ^vV’ ■•) ' i V'? "^•4kV •. M.. ..<1 » i.> l’ ■ -v.• X"- / '■'f ■j;v v' i -pV- •' if'?' • p i ‘i . ' ‘i ,1 i 1 - - l> j i ■ ,1 ‘-V ■ H : fjVv». •■, J« -i v *, M.;;. HIŠA S POGLEDOM NA MORJE Lojzka Bratina V časopisu prebral sem oglas ... Ali to res je ali je špas? Nisem na jasnem si bil -na agencijo brž sem zavil ... »Na tisoč metrih nadmorske višine, (prav na tem kraju nebo za hrib rine) v najlepši vasi, kar jih je kje, hiša s pogledom na morje naprodaj je. Primerna je za penzioniste; vsekakor pa tudi za tiste, ki v naravi radi živijo in v vrtiček kaj posadijo. Poleti, ko boste si na balkonu, pod sončnikom noge močili v lavorju, vodi dodajte pol kikle soli -nič več vam na morje treba ni. Če daljnogled boste v roke vzeli, boste modre valove vanj hitro ujeli: ladjice bele drsijo po njih; morda tudi vam porodi se kak stih ...« Hitro odločil sem se za nakup, da me ne bi kasneje prijemal obup. Džipa in konja nabavil še bom in na Gori zaživel kot nov! desetletnica društva gora DRUŠTVO JE V GORO IN NJENE LJUDI VTISNILO NEIZMEREN PEČAT Uroš Velikonja Predsedovanje Društva GORA sem prevzel v obdobju, ko je bilo društvo že zelo prepoznavno, dobro organizirano in zelo aktivno. V bistvu sem samo nadaljeval vodenje društva tako, kot so ga zastavili moji predhodniki. Za to obdobje lahko rečem, daje bil program dela društva vedno bolj obširen, daje izpolnjevanje letnega načrta dela od nas zahtevalo vedno več vloženega dela, medsebojnega sodelovanja in spoštovanja. Nimam namena opisovati vseh izvedenih aktivnosti, ki jih je društvo izvedlo v tem obdobju, saj je bilo o tem v našem časopisu GORA že veliko napisanega. Prav gotovo po moram omeniti tiste dejavnosti, ki so društvo dvignili na višji nivo delovanja. Najpomembnejša je bila prav gotovo organizacija praznovanja 400 letnice naselitve Gore. Izdaja zbornika Mati Gora, postavitev spomenika Materam Gorjankam, izvedba nepozabne proslave in vse druge prireditve, povezane s tem praznovanjem, so ponovno združili Goro in njene ljudi. Po zaključku teh prireditev so bila mnenja o nadaljnjem delovanju društva zelo različna. Vendar so nas naša mnenja in spodbude ljudi po tako uspešno zaključeni Na sliki: Športni park Tiha dolina Foto: Uroš Velikonja 'loofc prireditvi, kot je bila 400 letnica društva motivirala, da z delovanjem društva nadaljujemo. Tako je do leta 2005 prišlo do realizacije drugega zelo velikega projekta-izgradnje športnega parka Tiha dolina, ki od nas ni zahteval nič manj dela in odgovornosti, kot organizacija prireditve 400 letnice naselitve Gore, po mojem mnenju še veliko več. F?*‘J y 2? tU- mm ! Seveda j e društvo v tem obdobju izvedlo še veliko ostalih nalog iz letnih planov dela; Filipovi teki in spusti, tekmovanja v smučarskih skokih, nastopi skupine Edmund Čibej, uspehi telemark sekcije, društveni večeri, kravje rulete, izdaja časopisa Gora in drugih knjižnih del, kulturne prireditve... Daje društvo dejavno in pomembno za Goro, lokalno skupnost in širše, dokazujejo številna priznanja, ki jih je prejelo za svoje za delovanje. Med Na sliki:>>Turistični nageij</ r . ▼ muf' Na sliki: Odlikovanja iz Rudijeve zbirke Foto: Iz osebnega arhiva Rudija Likarja pogovor BARITONIST MARKO KOBAL IN SLOVENSKI SAMOSPEVI Alenka Tratnik Baritonist Marko Kobal s Cola je konec lanskega leta dokončal svoj najnovejši projekt, s katerim se ljubiteljem klasike predstavlja z zgoščenko Slovenski samospevi. Izbor sestavlja petnajst znanih samospevov 19. in 20. stoletja, ki sojih uglasbili Miroslav Vilhar, Benjamin Ipavec, Franc Gerbič, Fran Serafin Vilhar, Hrabroslav Volarič, Josip Pavčič in Rado Simoniti. Žlahtni bariton Marka Kobala spremlja le zvok klavirja, za katerim sedi pianistka in korepetitorka Jelena Boljubaš. Marko Kobal je svoj pevski talent začel razvijati pri tenoristu Rajku Koritniku v glasbeni šoli v Ajdovščini. Pot si je utiral v srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani, v razredu Marka Bajuka, izpopolnjeval seje pri Marjani Lipovšek in Alfredu Burgstallerju. Po debutu v vlogi Germonta, pred enajstimi leti, je v ljubljanski Operi, kjer je zdaj redni operni solist, nanizal že blizu 40 vlog. Skupaj s citrarjem Tomažem Plahutnikom j e pred leti izdal zgoščenko slovenskih ljudskih napitnic Da b’ dolgo živeli. O zadnjem projektu smo se z Markom Kobalom pogovarjali v decembru, pogovor j e bil objavljen tudi v Primorskih novicah. Samospevi so v zadnjih letih priljubljena tema, saj po njih posegajo različni ustvarjalci. Med njimi Andrej Ažman, tvoj operni kolega Juan Vasle, posebno edicijo so jim prav pred kratkim posvetili tudi v Društvu slovenskih skladateljev. Je to naključje? »Nekatere zadeve poznam, vendar z mojim projektom nimajo zveze. Sam sem že pred časom začel razmišljati, kaj bi in kako, saj je to drag projekt. Prva ideja je bila, da bi spet posnel ljudsko glasbo, lovske motive, v spremljavi citer. Toda z nekaterimi v vrhu slovenske lovske zveze nismo našli skupnega interesa, zato sem se odločil za slovenske samospeve. In mi ni žal. Zdi se mi, daje to nadgradnja mojega dosedanjega dela, precej večjega pomena in večje umetniške vrednosti, kot je narodna pesem, pa narodne pesmi sploh ne podcenjujem. Zadeva je zorela dobro leto, letos poleti sem vstopil v studio Radia Koper in zdaj j e projekt zunaj. Tudi s pomočjo številnih sponzorjev, zlasti primorskih podjetij, ki so mi stala ob strani.« Zbirka slovenskih samospevov je obširna zapuščina slovenske kulturne dediščine. Kako si naredil izbor? »Samospevi segajo v čas čitalništva, ko smo imeli veliko zanimivih avtorjev pesmi, pesnikov, pa tudi veliko zanimivih skladateljev, ki so napisali izredno lepe samospeve, melodične, na zelo zanimiva besedila. Naj omenim samo najmlajšega v mojem izboru, Rada Simonitija, ki ima izjemno lepe samospeve na Gregorčičeva in druga besedila. Sicer pa sem se omejil predvsem na primorske in notranjske skladatelje, zraven je tudi Ipavec. Poskušal sem izluščiti najlepše, oziroma tiste, ki so dovolj znani širši publiki, ki so melodični ali imajo veliko izpovedno moč. To so pesmi za dušo in za uho.« Je pa to, glede na repertoar, še vedno klasika. »Vendar zahteva drugačen pristop kot na primer arija. Sam nisem ravno studijski glas oziroma glas za samospeve, ampak bolj operni glas. Če bi imel več časa in bi pol leta vadil samo samospeve, bi bilo precej laže. Tako pa sem se moral precej potruditi. Pri tovrstnem deluje poudarek na frazi, besedilu, liniji, dinamiki. To je izredno težko, vsaj zame.« Svetovno znana operna imena se v zadnjem času pogosto podajajo v komercialne vode. Si tudi sam razmišljal o tem? »Zgoščenki, ki sem ju doslej naredil, sta popolnoma nekomercialni. Vendar se mi zdita obvezni del kurikuluma vsakega pevca. V prihodnosti načrtujem posneti še nekaj arij in duetov z orkestrom. Kar pa se tiče komercialnih projektov, sem dobil zelo zanimivo povabilo, a sem ga za zdaj odklonil. Mogoče bi bil zanimiv projekt. Ne vem. Verjetno sem malo konservativen.« Za teboj je 15 let aktivnega petja in dela. Si zadovoljen z doseženim? »Zadeve so se razvijale tako, kot mislim, da se pri opernem solistu tudi morajo. Če si prehitro potisnjen na oder, obstaja nevarnost, da prehitro izgoriš. Pri meni Na sliki: Marko Kobal in Jelena Boljubaš Foto: Osebni arhiv Marka Kobala je šla zadeva bolj postopno. Najprej zbor, potem manjše vloge, leta 1994 debut. Zadnjih pet let pojem glavne vloge in zdi se mi, da lahko nekaj pokažem kot pevec, kot interpret, in sem izredno zadovoljen. Seveda smo pevci samo ljudje in včasih je človek bolj uspešen, včasih manj. Mislim, da sem napravi poti, in upam, da bo zdravje služilo, da se bodo stvari odvijale naprej tako, kot so se doslej.« Pri pevcu je glavni atribut glas. Te to omejuje? »Mislim, da ne. Čeprav pripisujem temu dejstvu z leti vedno več pozornosti. Človek zori in začne drugače razmišljati. Včasih si velik v svoji zunanjosti, v notranjosti pa imaš premalo. Sam pri sebi misliš, kako si dober, ne pomisliš pa, da se lahko kaj zgodi. Življenje prinese marsikaj in tedaj si rečeš, zdaj bo treba pa drugače. To pevci zelo občutimo. Se posebej na odru, ko j e hudo in ko si tik na meji, začneš razmišljati in moraš razmišljati, ali boš prišel do konca ali ne. Če psihično zdržiš, je dobro, če pa ne, seje težko vrniti nazaj.« To pomeni, da si zdaj bolj zahteven do sebe? »Saj pevec mora biti zahteven do sebe. Brez tega ne gre. Koliko in kako se to odraža, je odvisno od vsakega posameznika. Sam živim v dokaj zdravem okolju. Seveda včasih pride tudi bolezen, čeprav moram potrkati, da doslej nisem še nobene predstave odpovedal. Ko poješ glavno vlogo, ni izmikanja. Moraš priti na oder in zapeti. V teatru sicer pogosto rečejo, da se da marsikaj skriti z igro, s kostumom, sceno. Ko pa j e glavna vloga, ni skrivalnic.« Kaj pa prinaša prihodnost? »Ne postavljam si nobenih ciljev. Zadeve se ti lahko namreč hitro podrejo. Jasno mi je, da ni vse odvisno samo od mene. Če pogledam nazaj, pel sem od Nabucca, Trubadurja, Tosce, Traviate do Chenierja. Te vloge mi ustrezajo in v njih uživam, tako igralsko kot pevsko. Če bo šlo s tem tempom naprej in bom dobil še kako vlogo, ki nekaj pomeni v opernem repertoarju, bom izredno vesel.« narava GORSKI KOSMATINEC (Pulsatilla montana) El vica Velikonja Letošnjo pomlad, kiji zima kar ne pusti blizu, si prikličimo s cvetenjem gorskega kosmatinca, predstavnika pri nas redko zastopane ilirsko-stepske flore. Ko že v marcu oklepu še skoraj zmrznjenih tal pobegnejo zvončki, žafrani in trobentice, se prav kmalu ojunači tudi gorski kosmatinec in v družbi s Tommasinijevim (Potem/V/n tommasiniana) ter južnim prstnikom (Potentilla australis) in tržaškim sviščem (Gentiana verna subsp. tergestina) pogleda v svet. Sončni in kamniti suhi travniki Istre, Krasa in kraških gora so še povsem rjavi, ko se na njih v začetku še sramežljivo sklanjajo njegovi temnovijoličasti cvetovi. Odeti v ‘krznen plašček’ so zaščiteni od še mrzlih juter, katerih redna spremljevalka je tudi slana. Cela rastlina j e namreč po zunanji strani močno dlakava. Z zrakom napolnjene štrleče dlake se v pomladanskem soncu srebmo-belo bleščijo in varujejo rastlino pred zmrzaljo. Kasneje se cvetna stebla podaljšajo, sprva sklonjeni cvetovi pa se zvezdasto razprostro in žuželkam ponujajo številne zlatorumene prašnike in medovnike. Ko kosmatinec odcveti, se cvetno steblo, na katerem so v vretencu nameščeni ovršni listi, še podaljša, tudi prek trideset centimetrov. Obenem s spreminjanjem cvetov v plodove, se razvijajo tudi pematodeljeni pritlični listi. Tudi po odcvetu ni kosmatinec nič manj mikaven. Vratovi plodnice se namreč močno podaljšajo in na mestu cvetov so zdaj kuštrave okrogle glavice z mnogimi plodovi - oreški. Če se vanje vpno še sončni žarki, se nam ponuja prelep pogled na s kosmatincem polepšane travnike. Da bi bili deležni tega pogleda, pojdimo v marcu ali aprilu na čavensko Malo goro. Se več kot na Mali gori pa ga bomo našli, če bomo odšli po Robu proti Colu (Lemovški grič), pa tudi bolj v notranjosti (Colski tali). In ko smo že tako blizu Cola, obiščimo še travnike ob južnem pobočju Špečka. Naša pot bo bogato poplačana. O nahajališčih gorskega kosmatinca v okolici Cola piše tudi mladi botanični navdušenec Jernej Peljhan s Cola v 18. številki Hladnikie (december 2006). Izven Slovenije pa raste od Apeninskega polotoka na zahodu prek Balkanskega pa vse tja do vzhodnih predelov Romunije in Bolgarije ter do Ukrajine. Prvič pa je bil opisan prav v Sloveniji. Spomladi leta 1817 sta s Kranjske proti Trstu potovala nemška botanika D. H. Hoppe in C. F. Homschuch. Dotlej neznano vrsto kosmatinca sta našla pri Lipici in Trstu, Hoppe jo je kasneje opisal. Na sliki: Gorski kosmatinec Foto: Benjamin Vidmar Kosmatinec j e bil že Keltom poznan kot zdravilna rastlina, vendar kasneje prepuščen pozabi. Šele ob koncu 18. stoletja gaje osebni zdravnik cesarice Marije Terezije von Storck zopet uvrstil med zdravilne - opeval gaje kot zdravilo proti sivi mreni, slepoti in tudi potrtosti. Vedeti pa moramo, da spada med tiste rastline, ki skrivajo poleg zdravilnosti v sebi tudi strup. Vsebuje stmpeno snov anemonol, značilno tudi za nekatere druge rastline iz družine zlatičnic. Le-ta povzroča vnetja in deluje na živčevje, ob sušenju pa njegov učinek izpuhti. Gorski kosmatinec se nahaja v rodu s približno tridesetimi vrstami, pet od teh jih raste v Sloveniji. Je pa edini, ki raste pri nas. Njegova najbolj imenitna sorodnica je gotovo tako opevana velikonočnica, ki raste na Štajerskem. Najbolj znane so tiste z Boča. Velikonočnica spada že od leta 1949 med zavarovane rastline. Z Uredbo o zavarovanih prosto živečih rastlinskih vrstah iz leta 2004 pa so zavarovani tudi vsi ostali kosmatinci na območju Slovenije. Torej tudi naš, gorski kosmatinec. zima na gori ZIMA NA GORI IN ZIMSKA CESTNA SLUŽBA Stanislav Mikuž Ena od danosti Gore je tudi zima. Prinaša veliko lepih trenutkov, nemalokrat pa tudi malo kolnemo, ko zjutraj vstanemo in imamo velik kup snega pred garažo - zamet mu rečemo na Gori. To, da je glavna cesta splužena, smo se že navadili, seveda pa naj bi bile splužene tudi stranske poti. Malo smo se razvadili. Če je kje kak kupček snega ali ledu na cesti, že sitnarimo. Pa smo kdaj pomislili na ljudi, ki nam omogočajo, da lahko zjutraj varno gremo od doma in popoldne varno pridemo domov? Verjetno samo takrat, ko nismo zadovoljni s cesto, ko nam plug zasuje pot k naši hiši ali garaži. Kdo so fantje, ki plužijo naše ceste, bomo izvedeli iz današnjega članka. Kot otrok se spomnim, kako smo gazili sneg v šolo. Večji otroci so šli naprej, mi, ta mali, smo v gumijastih škornjih capljali za njimi. Kasneje, ko smo dobili toplejše usnjene škornje, smo bili nanje prav posebno ponosni, pa tudi pretepeni, ker nismo znali paziti nanje in smo jih na kakih zimskih podvigih celo raztrgali. Cesta je bila zaprta tudi po več tednov, predenje padla odločitev, da jo bodo splužili. Strojna oprema je bila za tiste čase verjetno moderna, a je vseeno delovala bolj, kot se ji je zazdelo, ne pa kot bi bilo treba. Spomnim se kamionov ‘TATRA’, ki so plužili, dokler j e bilo malo snega; potem j e bil tu greder ‘Galjon’, kot smo mu rekli; nato j e prišla ‘KOLBA’. par Na sliki: Včasih je bila TATRA ‘zakon’... Foto: Stanislav Mikuž Kolikor se spomnim, mislim, daje bil to velik rdeč ruski kamion, imel je neko posebno ime, pa se ga v tem trenutku ne spomnim. Ko pa je bilo snega res veliko, so se cestarji z njim spopadli kar z buldožerjem. Upravljal gaje Frence Krapež - Prstavski z Otlice. Ker j e bil Frence moj stric, sem imel privilegij, da sem bil lahko z njim v kabini buldožerja. To je bilo seveda zame takrat veliko doživetje, saj je še bicikel imel samo Frence Kovški, avto pa Frence Tratnikov, naš sosed. Spomnim se, da seje takrat z buldožerjem cesta od Cola do Predmeje odpirala kar 14 dni. Seveda je bil potreben poleg strojnika tudi kombi z mehanikom, nafto in rezervnimi deli, saj je bilo okvar in zastojev veliko. No, danes so drugi časi. Nimamo več časa čakati po mesec dni pri zaprti cesti. Ni več prelepih večerov na krušni peči ali pod njo, če je bilo otrok malo več pri hiši; ni več pripovedovanj zanimivih zgodb. Sedaj je doba TV-španskih limonad, računalnikov ... Živa beseda, pripovedovanja, celo knjiga, so postali bolj redki spremljevalci našega življenja. Zjutraj je treba na delo. Kaj je bolj samoumevnega, kot da sedemo v avto in se odpeljemo; če je prav hudo, prej še odmečemo kak meter snega izpred svoje garaže. Cesta, tako stranska, do naše hiše, še posebej pa glavna, pa mora biti splužena. Tako smo pač navajeni in skoraj vedno j e tako. Cepa kdaj ni, je ogenj v strehi! Kritiziramo vse po vrsti, državo, cestno podjetje, občino, cestarje in kogar se še spomnimo. Redko pa se spomnimo fantov, ki noči preživijo v kamionih, na rolbah, gredelj ih, traktorjih, posipalcih, da so ceste lahko splužene in seveda posute. Kar veliko dela in truda j e potrebno, daje zjutraj, ko vstanemo, vse lepo čisto in pripravljeno za varno pot v dolino. Na našem območju skrbi za pluženje cest ekipa Cestnega podjetja Nova Gorica, ki ima bazo na Colu. Plužijo glavne ceste, Godovič - Col - Ajdovščina, Hrušica - Col, Col - Predmeja - Lokavec -Ajdovščina. Cesto na Vodice pluži ajdovska Komunala, stranske ceste pa zasebniki. Večina se nas srečuje s cestami, kijih pluži Cestno podjetje. V ekipi so večinoma Gorjani. Po službenih opravkih se veliko vozim po slovenskih cestah in lahko rečem, da so ceste na našem koncu vedno najbolje urejene. Saj če ne poskusiš drugih cest, mogoče še kaj kritiziraš, a ko se zjutraj po celonočnem metežu peljem od doma v Gozdu proti Colu in nato proti Črnemu Vrhu, j e tja nekje naprej do Godoviča in še malo naprej skoraj vedno vse v redu, ko pa prideš v Hotedršico, lahko že pričakuješ več problemov. Nato greš na avtocesto, ki pa je navadno splužena že kar naj slabše. Vse nekam stoji, polno snega, avti na počez, kak kamion prek ceste ... Nato te dočaka naša bela Ljubljana, za katero mati županja trdi, daje res lepa in bela, pa tudi odlično splužena. Ljubljančani pravijo, da ni, pa tudi jaz se jim v teh ugotovitvah rade volje pridružim. Včasih se tudi sam jezim, ko zjutraj kidam sneg, s katerim j e plug ponoči zasul vhod v mojo garažo, ki sem ga zvečer skrbno odkidal. Pa to hitro pozabim, ko drugič šofer malo obme plug in mi sneg porine stran. Menim, da smo že kar malce razvajeni in ne poznamo dela cestnih služb, zato sem se odločil, da malce pokukam za zaveso in po končani zimi opišem njihovo delo. Obiskal sem jih v njihovi bazi na Colu in z njimi preživel delovni dan in noč. To, da smo se razvadili, zagotovo drži. Ni povsod tako, kot mislimo mi, da bi moralo biti. Po precej bogatejših državah od naše morajo za svojo varnost in možnost, da pridejo na cilj, poskrbeti v večji meri vozniki sami. V eni najbogatejših držav na svetu, Norveški, boste sicer naleteli na spluženo cesto, vendar nikoli posuto. Na tovornjaku boste morali imeti celo toliko verig, kot je skupaj koles - na šleperju na primer kar 10. Vse, kar naredijo, je to, da pred začetkom klancev postavijo prometne znake o obvezni uporabi verig. Tako moraš zapeljati desno, si montirati verige in nato lahko nadaljuješ novim zmagam nasproti. Tako bo tudi marsikje drugod, kjer vas bo pred klanci pričakala kar policija, brez verig pa se boste lahko vrnili kam v toplejše kraje. Pa ne pozabite imeti s sabo pravih verig. Take, kot imamo mi v naših vozilih, so samo za kazati policiji! Na prvem klancu se vam bodo strgale že po kilometrih ali celo sto metrih vožnje. To izkušnjo sem imel tudi sam nek večer v Italiji, ko nisem mogel ne naprej ne nazaj. Kaj bi takrat dal za prave verige, ne take, kot jih lahko kupiš v trgovinah. Torej Seveda je o zimski službi težko pisati, če ne poskusiš zime in pluženja tudi v živo. Z Zlatkom Krivcem sva se dogovorila, da me pokliče, ko bo kaka prava akcija. Pa seje zgodilo. »Ob osmi in pol zvečer bodi na Colu, pri cestarski hiši,« je bil kratek Zlatko. In res sem vzel svojo novo nalogo zelo resno. Oblekel sem se za pravo zimo, da ne bi bilo presenečenj, saj se v zimi na cesti lahko dogodi marsikaj. Zlatko j e že čakal, z nakladačem je iz deponije naložil še sol in pesek za posipanje, pa tudi obtežitev. Medtem sta z vožnje prišla tudi Jože Krapež - Prstavski in Jurij Krapež - Petergavski. Bila sta v Godoviču in Hrušici. Z Zlatkotom sva krenila proti Predmeji. To je bila moja prva tovrstna izkušnja. Moram priznati, da sem si to delo predstavljal precej bolj enostavno: pač voziš, plug ti meče sneg pod cesto in ni nobenih problemov. Pa le ni bilo tako. Tja do Kovka je še šlo, nato so se pričeli zameti. Veliko znanja in izkušenj je potrebnih, da kolikor toliko uspešno in čisto splužiš cesto. Za zamet pri Smudinih ali Cuntihje potrebno za dobrih 50 m ceste porabiti kar precej časa in truda. Najmanj kakih petdesetkrat sva morala voziti vzvratno in sneg porivati na levo stran ceste, prek kupov že prej spluženega snega. Vmes mi je Zlatko pripovedoval prigode iz zimske službe, ki jo opravlja že več kot 30 let - odkar je prišel na Otlico. Res veliko zanimivih zgodb. Ko mi sladko spimo, se cestarji trudijo, da odprejo ceste in stranske poti do naših hiš, da gremo zjutraj lahko skoraj po kopnem v službe in po drugih opravkih. Ko je zima huda, z burjo in metežem, je bitka s snegom res težka. Sneg dobesedno zasipa cesto takoj za kamionom, ki odpira pot. pazite, kaj kupite! Kupite dobre, trdne verige! Na sliki: Zimski utrinek z Norveške Foto: Stanislav Mikuž Tako sva prišla na Predmejo in naprej do kamnoloma v Čavnu, kjer sva obrnila in se vračala proti Colu. Po poti me je zanimalo, kar zanima veliko Gorjanov, ko zjutraj z lopato rešujemo svoje jeklene konjičke iz kupov snega in potihoma, ali pa tudi malo bolj na glas, preklinjamo sneg in tistega, ki nam j e zasul naš avto. Zlatkota sem prosil, da mi pokaže, kako bi izgledalo, če bi se močno trudil, da s plugom ne bi zasul stranskih poti, garaž, dovozov k hišam ... »Težko,« mi je povedal, »se bova potrudila.« Pa sva se. Kljub velikemu trudu in izgubljenemu času nama ni uspelo očistiti Na sliki: Ko je snega res preveč, priskoči na pomoč freza, Gorjani ji rečemo ‘ROLBA’... Foto: Stanislav Mikuž nobenega dovoza prav na čisto. Sedaj sem tudi sam sprevidel, da to ni tako enostavno, kot sem si mislil. Sneg je kot živa stvar, ki se giblje pred plugom in ne gre vedno tja, kamor bi si želeli. Sedaj zagotovo vem, da ni tako, kot sem mislil, da malo obrneš plug pa gre sneg stran od moje poti. Pa tudi poti je od Cola do Predmeje toliko, da bi pluženje trajalo celo večnost, če bi cestarji delali usluge vsem po vrsti. Na Col sva prišla okrog polnoči. V dežurni sobi sta nas pričakala Jurij in Jože. Vsi trije so mi povedali malo več o svoji službi. Na sliki: Zlatko pluži ceste po Gori že več kot 30 let... Foto: Stanislav Mikuž V cestni bazi na Colu razpolagajo s tremi tovornjaki, opremljenimi za posipanje in pluženje cest. Stalno dežurajo tri ekipe voznikov in cestarjev. Poleg tovornjakov je v garaži tudi ‘rolba’, ki pride v poštev, ko je snega res veliko in ga ni možno splužiti s tovornjaki. Ko je zima res prava, pa vpokličejo več delavcev, ki sicer delajo po gradbiščih. »Včasih je bilo drugače,« so mi povedali. Čez zimo je bila v pripravljenosti cela ekipa. Sedaj samo nujno potrebni delavci. Ja, pod Primorjem je drugače, kaj hočemo. Ekipe na Colu imajo ‘zadolženih’ za pluženje in posipanje okrog 60 km cest. V tej zadnji zimi, ki niti ni tako huda, kot so mi povedali, bodo za posipanje cest porabili okrog 1500 ton soli in okrog 2500 ton peska. Mislil sem, da narobe razumem, toliko soli in peska na teh 60 km cest. To pomeni kar 66 ton posipnega materiala na 1 km ceste. Ja, kar precej. Sedaj pa že bolje razumem ekološko visoko osveščene Norvežane, ki cest sploh ne posipajo, ampak samo splužijo, prevoznost pa je potem v rokah voznikov in obvezne uporabe verig. Na koncu naj se v imenu Gorjanov zahvalim za trud pri odpiranju cest vsem ekipam, tako ekipi CP Nova Gorica, cestne baze na Colu, kot tudi vsem zasebnikom, ki s traktorji skrbijo za vse stranske poti in ceste, in ki prebedijo veliko noči, da lahko gremo zjutraj brez večjih skrbi na delo. Bi primorje društvo podeželskih žena SPLETANJA ZA DUŠO IN SRCE Anastazija Mikuž, predsednica društva Po več letih zatišja je Društvo podeželskih žena Predmeja na Predmeji organiziralo zabavo ob 8. marcu. Za začetek j e Zmaga Likar prebrala nekaj svojih pesmi. Zabave seje udeležilo kar veliko žena s Predmeje, Otlice in Kovka. Igral je ansambel Sami naši, to sicer ni uradni naziv ansambla, tako smo ga poimenovale kar same. Vse ženske so obljubile, da se bodo morebitne zabave drugo leto zagotovo udeležile. Društvo je tudi sicer zelo aktivno. Za letošnje leto smo si zadale kar veliko nalog in upamo, da nam jih bo uspelo uresničiti. Prireditvam, ki bodo potekala v letošnjem letu, smo dale skupni naslov ‘Spletanja’. Prva iz niza teh prireditev, ki nosi naslov ‘Drug z drugim’ naj bi potekala v okvim praznovanja krajevnega praznika, zaradi velike noči malo kasneje, in sicer 22. aprila. K sodelovanju smo povabili društvo ‘Sent’ iz Ajdovščine, da bi skupaj z nami razstavilo svoje izdelke; društvo bo razstavilo čipke. Svoje izdelke bodo razstavili tudi otroci OS Otlica. V kulturnem programu bodo poleg pevske skupine DPŽ sodelovali tudi otroci OŠ Otlica ... Drugi večer, ki bo predvidoma konec maja, naj bi potekal pri Deplu na Predmeji, to bo večer pripovedovanj. Sodelovanje nam je obljubil Franc Černigoj; z drugimi pripovedovalci se še dogovarjamo. To bo večer bajk, pripovedk iz narave, brez naše pevske skupine in OŠ Otlica tudi tokrat ne bo šlo. Razstava Tz testa spleteno’ naj bi bila postavljena konec junija. Predstavitev Kulinarične dobrote iz testa med tradicijo in sodobnostjo bo trajala tri dni. Pevsko-literarni večer, ki bo potekal na večer pred angelsko nedeljo, naj bi se odvijal pri Materi Gorjanki. Kar nekaj pevskih zborov nam j e že obljubilo sodelovanje. Brez gledališke predstave konec leta tudi tokrat ne bo šlo, saj menimo da seje ‘Večer smeha’ v decembru kar dobro prijel in da se teh naših prireditev udeleži vsako leto več ljudi. Ko v DPŽ staknemo glave, se vedno rodi kaka zanimiva ideja. Tako smo skupaj z Maro Černigoj z aerobiko razgibale predmejske žene in dekleta. Večeri aerobike potekajo ob torkih in četrtkih že tretje leto. Obiskovalk nikoli ne zmanjka. Že od začetka oktobra članice društva, pridružijo se nam tudi druge žene in dekleta, pod vodstvom Zlate Velikonja pridno ustvarjamo čipke, vsako sredo zvečer se nas zbere kar veliko. Nekatere pridejo samo klekljat, druge tudi, da se kaj novega naučijo. Čipke bomo razstavile v okviru krajevnega praznika na Predmeji. Med letošnjimi dogodki velja omeniti tudi kuharski tečaj, ki smo ga pripravile v sodelovanju s KS Predmeja. Lojzka Bratina nam je sobotno popoldne popestrila s predstavitvijo priprave različnih omak za različne vrste testenin. Na sliki: Ob sredah zvečer so nastajale čipke Foto: Alenka Tratnik Na sliki: Lojzka Bratina j e odkrivala majhne skrivnosti okusnih omak Foto: Alenka Tratnik Članice društva, tako kot okrasijo s cvetjem svoje domove, vsako leto poskrbijo, daje tudi Predmeja v cvetju, lepo urejena in čista. Cvetje, ki ga spomladi posadijo v korita, okrog spomenikov NOB, ob kapeli... je vedno lepo cvetoče, zalito in opleto. Potrudijo se celo do kapele v Čavnu, kjer obiskovalce in domačine pričaka lepo urejena kapelica s prijetnim počivališčem. Z N BAR NA OTLICI BRUNA LIKAR s.p. tel: (05)36-49-616 PRI BRUNI DOBITE ČASOPIS GORA IN VODNIK POT PO DOLU GOR IN DOL X______________________________________________________/ zgodilo seje PRVI SMUČARSKI MEMORIAL NA GORI Stanislav Mikuž V soboto 14. januarja 2006 je bilo na Otlici živahno. Proti Oblemu vrhu so se pričeli zgrinjati številni avtomobili. Le kaj se dogaja? Smučarska tekma da bo, veleslalom, so govorili. Le kdo jo pa organizira? Zlatko Krivec, Petergaluski. V spomin na dva priljubljena Otličana: svojega pokojnega sina Sebastijana Krivca in Izidorja Likarja - Dorčeta. Oba sta nas zapustila mnogo, mnogo prezgodaj... Bila je lepa sončna, niti preveč vetrovna, a zelo mrzla sobota. Zbirati smo se pričeli kmalu po dvanajsti uri. Na progi, ki sojo Zlatkotu pomagali postaviti s svojo opremo člani Smučarskega društva Gozd, ki so tudi izvedli tekmo samo, je bilo vse nared. Še zadnji popravki proge, prijave in tekma seje pričela točno ob štirinajsti uri. Pred Brgarsko hišo seje zbralo veliko število obiskovalcev, navijačev, tekmovalcev. Gospodar Lojze Likarje prijazno ponudil svojo garažo, da smo si malo oddahnili od mraza, ki se je neusmiljeno zažiral v kosti, seveda samo nam, gledalcem, ki smo stali na mestu. Tekmovalci so si v hrib morali pomagati sami, Na sliki- Zlato Krivec zato jim zagotovo ni bilo mraz. Foto: Franc Černigoj Prva se je po progi spustila Lidija Vidmar, ki je imela poleg tekmovalnih ambicij tudi nalogo uradnega ‘evidentičarja’ in časomerilca. Na koncu tekme pa je še seštela, pomnožila in pripravila listo zmagovalcev v posameznih skupinah. Za njo seje v tekmovalnem delu po hribu navzdol pognalo še okrog trideset tekmovalcev, od najmlajših do veteranov. Tekma je potekala brez zapletov, brez poškodb, skratka, vse je bilo OK, kot bi rekli mladi. Člani Čibejeve skupine Društva Gora, katerega člana sta bila tudi pokojna Dorče in Sebastjan, so imeli čast, da so prvi preizkusili progo, in tako s svojim nastopom počastili spomin na Dorčeta in Sebastjana. Z lesenimi smučkami brez robnikov so se na progi preizkusili Emil Velikonja, Slavko Vidic in Ivan Žonta, seveda brez časomerilcev. Že sam nastop je bil zmagovalen. Na sliki: Prvi so se po bregu navzdol pognali člani Čibejeve skupine na lesenih smučkah S pomočjo članov SD Gozd, ki imajo z organizacijo tekmovanj veliko izkušenj, je bila tekma izvedena brez problemov. Lidija, srce društva in zagnana smučarska delavka, pa je natančno seštela vse čase. Podelitev medalj in razglasitev najboljših je po nagovoru, v katerem seje zahvalil za veliko udeležbo in pomoč pri izvedbi tekme, izvedel Zlatko Krivec, ob pomoči Lidije Vidmar. Vsi skupaj smo se z enominutnim molkom spomnili obeh naših prijateljev in sokrajanov, ki sta mnogo, mnogo prezgodaj odšla od nas. Kot j e napovedal Zlatko, bo skrbel, da bi bil Memorial v obliki smučarske tekme tradicionalen. ‘Se vidimo ob letu!’ smo si obljubili ob pogostitvi, ki jo je Zlatko pripravil v Brgarski garaži. Pa še novi pridejo, zagotovo. In kaj je pokazala ura, ki kljub mrazu ni zatajila? Bila je tekma, zato verjetno pričakujete tudi rezultate. Seveda, borba za medalje je bila zagrizena. Kljub mrazu so bila kolena gibčna in so se zagnano ovijala okrog kolov na strmi progi. V skupni razvrstitvi je zmagal Janko Mikuš pred Simonom Kovšca, Arminom Vidmarjem in Anjo Vidmar - vsi člani Smučarskega društva Gozd. V različnih skupinah so prva mesta zasedli: Janko Mikuš, Simon Kovšca, Annin Vidmar, Anja Vidmar, Jan Humar, Darja Bolčina. zgodilo seje Letošnja zima ni skoparila, saj je na Gori že zgodaj pobelila senožeti in vrtove in vztrajala v koledarsko pomlad. Med lepše zimske dni pa vsekakor sodi sobota 11. februarja, ko je Društvo Gora pripravilo že 1 L Filipov tek in spust. In če smo v prejšnjih letih lahko le upali, da bo spomladanska odjuga po ne ravno najbolj beli zimi prihranila kako zaplato snega, te skrbi letos prav zares ni bilo. Bali smo se le ponovnega snežnega meteža ali mrzle burje; no pa seje izteklo tako, da se lepše skoraj ne bi moglo. S soncem obsijana zasnežena Tiha dolina je bila prava podoba zimske idile, čemur so prikimavali tudi naši gostje, ljubitelji smučanja po starem. Letos jih je prišlo celo nekaj več kot lani, med našimi starimi znanci pa seje našlo tudi nekaj novih ljubiteljev smučanja po starem. Člani društva, ki so priskočili na pomoč letošnjemu vodji prireditve, Iztoku Velikonju, so poskrbeli za prijetno dobrodošlico, ki smo j o izrekli tudi zvestemu obiskovalcu in ljubitelju prireditve, ajdovskemu podžupanu za družbene zadeve, Milošu Bizjaku. ■n Na sliki: Posvet pred tekmo Foto: Stanislav Mikuž Na sliki: Na podelitvi je Zlatko obljubil: »Nasvidenje drugo leto!« Foto: Stanislav Mikuž SONCE SE JE SMEJALO Alenka Tratnik Na sliki: Najprej je bilo treba navkreber Foto: Mateja Poljšak Kot je že navada, seje četica tekmovalcev, ki so se najprej pomerili v teku, z Rupe odpravila skozi Polajnsko na start teka. Snežna podlaga je bila ravno prav pomrznjena, da se ni preveč udiralo pod lesenimi smučkami, česar so se bali nekateri1 težkokategomiki ’. Smeha že pred startom ni manjkalo, ko pa je Valter Polanc zatrobil v rog, seje začelo zares. Najprej v hrib, če ne drugače, je šlo po vseh štirih in postrani, pa tudi s smučmi v rokah, pa krajši spust, ovinek in nato še vzpon proti ciljni črti, kamor sta nekaterim že bolj upehanim pomagali priti domači navijačici Julija Vidmar in Ivica Vidmar. Potem pa je bilo treba zajeti sapo in se spustiti še mimo količkov, do sodnikov, ki so na cilju ocenjevali opremo in slog smučanja. Vsakdo si je prizadeval, da bi pustil kar se da dober vtis, če ne drugače, tudi s slikovitim padcem, čeprav teh res ni bilo veliko. Ob podpori gledalcev in sotekmovalcev so tekmovalci uspešno privijugali do konca. Med deklicami je bila najboljša stara znanka Mateja Gruden iz postojnskega društva Torbarji, pred Moniko Purgar in Majo Cemžar iz Turističnega društva Novaki. Med dečki seje najbolj izkazal Rene Zorko iz Smučarskega društva Kanin, kije ugnal Urbana Polaka iz TD Novaki in Denisa Kreseviča iz društva Torbarji. V kategoriji lovcev in gozdarjev so prva tri mesta zasedli Jože Gruden, Torbarji; Viktor Sturm, Rovtarji; in Mihael Dolžan iz Zvirč. Med ‘mlajšimi’ moškimi je zmago odnesel planšar Martin Narat, na drugo in tretje mesto pa sta se uvrstila ‘rovtarja’ Marko Ramovš in Milan Čemažar. V seniorski kategoriji je zmagal neuničljivi Joža Eržen, član Ta lesenih iz Krope, pred klubskim kolegom Janezom Prešernom in Jožefom Ivančičem iz SD Kanin. Med ženskimi prvokategornicami je slavila ‘rovtarka’ Silva Oblak, pred kolegico Bredo Čemažar, tretja pa je bila ‘torbarka’ Suzana Kresevič. Med damami pa je Marija Kavar, Ta leseni, premagala Kranjčanko Olgo Perčič. 24 najpogumnejših seje pomerilo tudi v skokih. Z lesenimi smučmi seje med mlajšimi najbolje odrezal Milan Čemažar, sledila pa sta mu domačin Franc Vidmar, Društvo Gora, in Martin Narat. V kategoriji starejših j e bil pričakovano najdaljši Danilo Pudgar, pred Janezom Prešernom in Rajmundom Kolencem. Z modernejšimi, plastičnimi smučmi, j e bil v absolutni konkurenci najdaljši domači adut Marjan Polanc, sicer pa je v kategoriji mlajših slavil Marjan Vidmar, SD Gozd, pred Milanom Žgavcem, prav tako iz SD Gozd in Mitjem Velikonjo, članom Društva Gora. Posebna priznanja so si prislužili tudi Danil Pudgar, kije bil prepričljivo najhitrejši pri vzponu, Tjaša Kresevič kot najmlajša tekmovalka, in Marjan Dermota kot najstarejši udeleženec, ter Rajmund Kolenc kot naj starejši skakalec. Vsi skupaj so dokazali, da se z dobro voljo da prelisičiti tudi leta. Sicer pa seje druženje nadaljevalo pozno v popoldan, tudi ob dobri postrežbi in v družbi lepe pesmi, za katero so, kot j e že navada, poskrbele članice pevske zasedbe Dmštva podeželskih žena s Predmeje pod vodstvom Filipa Vidmarja, in pa neutrudni Roman Blaško s prijatelji. odmevi PRIPOMBE NA ČLANEK DOLGA NOČ Franc Likar, Predmeja Pri prebiranju Časopisa o Gori, Gorjankah in Gorjanih, št. 27 in 28, prispevka pod naslovom ‘Dolga noč’, zapisanega po pripovedovanju Naceta Velikonje (Bevkovega) in Srečka Černigoja (Bajtarskega), katerih izpoved je kot zgodbo priredil in zapisal Rino Velikonja, meje zmotilo nekaj, kar tokrat ni bilo napisano prvič, pač pa je bilo objavljeno že pred leti v šolskem glasilu OS Otlica ‘Gorjan’. V članku, objavljenem v časopisu Gora, št. 28, je med drugim pisalo tudi: »Postavili so jih pred zid. Vojaki so se postavili kakih deset metrov pred njimi. Puške so držali v rokah. Za njimi je prikorakal še en vojak. Srečko ga je poznal. Bil je štiri - pet let starejši od njega in sta nedavno tega skupaj vozila v Deželo les. Srečko je pomagal očetu Tonetu, novoprišlek je bil hlapec pri velikem kmetu na Dolu. Njuna naloga je bila, da sta zavirala voz z zadnjo zavoro po strmi cesti s Predmeje do Slokarjev. Vojak je ogovoril Srečka. ‘Srečko, saj si Srečko Bajtarski, ali ne? Kaj delaš tukaj? Kdo je tale poleg tebe?’ so bile besede Fortunata. Tako mu je bilo namreč ime. Bil je doma od nekod iz Dežele. ‘Moj bratranec Nace. ’ - ‘Če povesta po pravici, kaj sta delala in videla, vaju bom poskusil rešiti. ’« In ju je rešil. Sedaj pa moje vprašanje avtorju članka oziroma pripovedovalcema. Zakaj si ne upate povedati pravega imena rešitelja, kdo je in od kod je doma? Zato mi dovolite, da pojasnim. Njun rešitelj je bil Srečko Pergar in ne ‘Fortunat’, doma »od nekod iz Dežele.« Njegov oče je bil doma s Hriba, Pri Ernestu se danes reče. Mama Marija pa j e bila z Gmajne na Predmeji, takratnem Dolu. Srečkov oče Jože - Pepč je kupil hišo pri Slokarjih in seje s Hriba z družino preselil k Slokarjem. Srečko je bil rojen 1924. leta. Mama mu je umrla 1926. leta. V družini so bili štirje otroci, najmlajši je bil prav Srečko, naj starejša pa je bila njegova sestra, kije bila stara 13 let. Ta sestra pa j e moja mama in je danes, hvala bogu še živa, zdrava in dobrega spomina. Torej je vsa skrb padla na komaj 13 let staro Srečkovo sestro. Srečkov oče je delal, kjer seje pač kaj dobilo in je bil malo doma. Da bi omilili trpljenje štirim otrokom, jih je stric Ernest vzel nazaj k sebi na Hrib. Tam so potem živeli in seveda po svojih močeh pomagali na kmetiji, ki pa seveda ni bila tako velika, da bi preživljala toliko lačnih ust. Dva od štirih otrok sta mlada šla s trebuhom za kruhom. Torej, Srečko ni bil hlapec in ni bil doma »tam nekje iz Dežele«, ravno tako mu ni bilo ime Fortunat, kar je sicer italijansko ime za Srečka. Ko seje Srečkov oče ponovno oženil, je Srečko nekaj časa živel pri Slokarjih. Srečko j e nato odšel v partizane. Ko pa je nekega dne prišel domov za nekaj dni, ker je bila njegova enota v bližini, sta ga oče Jože in mačeha Metka nagovorila, naj se gre prijavit v Ajdovščino, da bo dobil karte za hrano. Takrat so delili karte za hrano, le tako si lahko prišel do nje. Srečko j e ubogal in se šel prijavit. Toda že naslednji dan so ponj prišli belogardisti in ga odpeljali v Ajdovščino, od tam pa v Gorico, kjer je bil dodeljen ‘Prinz Eugen SS kompaniji’. Tako se je rešitelj Srečko znašel pravi čas na Lokvah, da je lahko rešil dve življenji. Na sliki: Srečko Pergar Foto: Iz arhiva Franca Likarja Tako, to j e kratko pojasnilo z edinimi resničnimi dejstvi glede na pisanje v članku ‘Dolga noč’. Še enkrat bi prijazno opomnil vse sodelujoče pri omenjenem članku, da bi lahko omenili pravo ime rešitelja. Ljudje imamo določene pravice, predvsem pa svojci omenjenega, spoštovanje in časten spomin na pokojnega sorodnika in obenem dolžnost, da objavimo dejstva taka, kot so bila v resnici. Če smo bili do sedaj strpni, bodimo sedaj še dosledni, ko gre za resnico maminega brata in mojega strica, pa tudi strica vseh nečakov in nečakinj po Pergarjevi strani. S popustljivostjo si spoštovanja verjetno ne bomo pridobili, zagotovo pa ne pri podajanju netočnih podatkov. Po podatkih, ki jih je dobil Srečkov oče Jože po vojni, naj bi Srečko končal v zloglasnem breznu na Trnovem. Zapisal Franc Likar po pripovedovanju mame Eme, sestre Lidije, tete Vike in pa tudi po pripovedovanju Naceta Velikonje in Srečka Černigoja, ki sta večkrat pripovedovala, kako ju je smrti rešil moj stric Srečko. leposlovje BRAZDE Bojan Bizjak Zakawsky Ko se človek ovije v topel šal spominov, ko mu v zavest stopijo tisti brezskrbni trenutki, j e spet otrok, nebogljen otrok, ki potrebuje spomine, saj se zdi, da so spomini odličen humus za notranjo rast. In ko se zdaj vozim s kolesom po Vipavski dolini in gledam debele mastne brazde, ki se svetijo na soncu, in sojih naorali težki, močni traktorji, se ustavim in pomislim, kako smo včasih na Gori pripravljali njive, da so nam dale v glavnem krompir, repo, zelje, no pa nekaj druge zelenjave tudi. Ja, brazde... Hladne aprilske sape so še vedno vlekle čez osamele zamete in ne preveč nežno božale prve zvončke in modrovijoličaste žafrančke. Zdelo seje, da se bolj pripravlja na zimo kot pa na pomlad, tako j e bilo hladno. Pa kljub vsemu, življenje seje začelo na novo, z neko novo silo. Pod hišo je bil velik kup gnoja, ki gaje bilo treba razpeljati na njivo. S samokolnico je šlo počasi, a šlo je. Oče jih je štel in v pravilnem zaporedju nasuval na njivo, ki jo je že prej zakoličil z vejicami. Kajpak sem moral pomagati nalagati gnoj in ga tudi razvažati. Moja šibkost mu ni bila v kdove kakšno pomoč, pa vendarle. Po nekaj kupih gnoja na njivi sem že dobil debele mehurjaste žulje na nevajenih otroških rokah. Kar naprej sem sijih pogledoval in pljuval nanje. Kup gnoja pa se mi je zdel še tako velik, komaj malo najeden. Pa se mi je predrl prvi žulj. Skelelo je in bolelo, a sem trmasto molčal in se možatih Z večjo ihto sem metal gnoj v samokolnico in se krčil v neko bolečo trmo. Žulji so se predirali drug za drugim, da so bile dlani že kar lepljive od sokrvice, potu in občasnih pljunkov. Po dveh urah seje kupu vendarle poznalo, da sva ga kar dobro najedla. V sredini je bil gnoj še ves moker in kadeč, mastno čm. Močne vonjave so se zajedle globoko v nosnice in sparine so kar polebdevale v zraku. Na njivi seje od svežega gnoja še kar nekaj časa kadilo. Oče mi je prigovarjal, da morava hiteti, da bo popoldan treba gnoj že raztrositi, da se bo jutri oralo. Pa meje zanimalo, kdo da bo oral. In oče mi j e razložil, da bo letos oral traktor. To je v moji otroški duši naredilo praznik. Traktor, joj traktor bo oral. Bilje to čas, ko so bili traktorji še sila sila redki. Pa j e na Goro prihajal nek Vinko, kije z majhnim fergusonom oral njive. In to meje zaradostilo, da sem kar pozabil, daje gnoj težak in da me dlani skelijo. In kup je le splahnel. Mama naju je poklicala, naj že vendar prideva jest. Stari oče in stara mama sta že posreboval mineštro; stara mama jo je hladila na pragu in spraševala, koliko gnoja je še ostalo, pa sva ponosno povedala, daje že ves na njivi. To je bila njihova njiva, njiva za starega očeta in staro mamo. Naša j e bila zadaj za hišo, kjer seje gnoj vozilo že pozimi s sankami in ga bo treba popoldan samo razpeljati in raztrositi. Ampak v menije gorelo navdušenje. Lahko bom gledal traktor, kako orje njivo. Kadar so to delali z volmi ali konji, sem vedno rad gledal, kako se železen plug zažre v zemljo, kako jo prav počasi obrača in kako j o možakarji tlačijo, da bi se lepše obrnila. Kdaj pa kdaj je plug trenil ob kamen in takrat j e grobo škripnilo. Vprega seje ustavila, orač je plug privzdignil in ga pregledal, potem pa so vprego spet pognali. Bile so njive še prav posebej polne kamenja, ki seje potem svetilo na soncu, pa tudi v mesečini. Popoldan seje delo nadaljevalo. Jaz in mama sva razvažala gnoj na naši njivi, oče, stric in stari oče pa so trosili na večji njivi pod hišo. Ta gnoj je bil še bolj zbit in tudi nekoliko bolj prhek. Mama j e zaskrbljeno pogledovala po prazninah, kjer ni bilo gnoja. Rekla je, da ga bo letos premalo, da so se najbrž ušteli, da bi morali zaorati dve brazdi manj. Nisem razumel te njene skrbi, ki seje ostro risala v prepoten obraz. Kar nekajkrat seje ustavila in popravljala razmetan gnoj. Večje kupčke j e drobila in skušala zapolniti praznine. Ves čas j e kar pošteno vleklo od severa in iz oblakov, ki so se nagnetli nad smreke, je tu in tam priletela še kakšna zmraznica. Bilo je prav čudno; kadar j e posijalo sonce, si bil takoj ves poten, ko pa je sonce tunknilo za kakšen oblak in je potegnil sevemik, te j e presvedralo prav do kosti. Odvrgel sem volneno majico, pa sem j o moral takoj nazaj obleči, ker j e mama kričala, da se bom prehladil, da bom zbolel. Nič ni pomagalo, moral sem ubogati. Še preden sva končala, se nama je pridružil oče. Mama mu je takoj poočitala, da seje najbrž uštel, da bi moral navoziti vsaj še dva kupa gnoja. Pa jo je zavrnil, da bo že. Malce seje že mrakobilo, ko smo dokončno začrtali z gnojem robove njive. Iz črnih oblakov so se vrtinčile zmraznice in se lepile na pregreta potna čela. Jutri bo oral traktor, jutri bo oral traktorje v meni gorelo. Kmalu po sedmi uri zjutraj je po kolovozu, ki seje vil do hiše, že brbotal traktor, tisti značilni zvok starih fergusonov. Takoj sem bil v hlačah in v škornjih, ki so bili pred hišo, zdaj še povsem hladni in smrdeči po gnoju. Ni me zanimal skromni zajtrk, tekel sem tja dol na njivo, da bi videl, kako bo traktor naredil prvo brazdo, kako bo zarezal v črn gnoj. Kabina traktorja je bila podobna nekakšnemu šotoru. Sivozeleno okrovje je imelo na strani umazana vrata, luči pa so spredaj delovale kot dvoje prijaznih oči. Lastnik traktorja, tisti majhen Vinko, kije nekoliko šepal na levo nogo,je spretno izskočil iz tistega šotora, no iz kabine, in si ogledoval njivo. S starim očetom sta se dogovarjala, na kateri strani se bo polotil oranja in kam naj bi brazde padale. Mrzlo j e bilo, mrzlo jutro. Vinko seje čudil, daje tu zgoraj še vedno led po lužah na cesti, da še zdaj rahlo primrzuje. Tudi oče j e že bil tam, z vilami, da bi popravil kakšno brazdo, če se ne bi prav obrnila. Traktorje pridno predel in luči sta se tresli. Zdaj je bilo že dovolj svetlo, da bi jih lahko ugasnil. Po pomenku in požirku žganice je Vinko prožno zlezel v kabino, privzdignil težak plug in traktorje bolj živo zapredel. Počasi seje namestil na levo stran njive in dolgo uravnaval velik, neroden plug, da bi urezal prvo brazdo. Sonce je že kuknilo čez breg, ko se je zvrtinčila prva brazda. Mastna rdečerjava zemlja seje slinasto svetila na prvih sončnih žarkih. Brazda seje lepo obračala. Oče je kar prepeval, tako je bil zadovoljen z brazdanjem. Hodil je za traktorjem in tu in tam z nogo nekoliko potlačil kakšno res veliko grudo, ki se ni prav obrnila. Jaz pa sem tudi tekal ob traktorju in gledal, kako možakar spretno popravlja volan in skozi zadnjo odprtino gleda nazaj na brazdo. Kadar so naleteli na večje kamenje, so morali nekoliko popravljati brazdo. Mene je Vinko nagovarjal, naj grem po kakšno šibo, da bi priganjal konje, češ, daje še jutro in da so nekoliko leni. Pa sem kar obstal in gledal velik plug, ki je s tako lahkoto zarezoval v zemljo pošteno brazdo. Oranje je hitro minilo, dosti hitreje kot navadno. Po končanem deluje Vinko pridno strgal ostanke zemlje s pluga in tu in tam potolkel traktor, kot da bi res trepljal konje. Celo govoril j e, da so njegovi konjiči pridni, da dobro delajo. Jaz pa bi najraje zlezel v tisto smešno šotorasto kabino in poizkusil, kako j e voziti takšno mrcino. Pa mi je Vinko dovolil, da sem splezal na njegov sedež. Tam sem se pačil in se napenjal, kot da sem sam traktor. Delal sem se, da sam orjem. Vinko seje naslonil na okvir kabine, si brisal potnjavo izpod modre ponošene kape in se mi smehljal. Vedel je, kakšna je otroška domišlija, vedel je. Brazde pa so se svetile na soncu in obetale, da bodo spet dale dovolj krompirja in vsega ostalega. Še se svetijo, tu in tam še, te naše brazde in belo kamenje vmes, belo seme Gore...! leposlovje Tanja Mencin SLAVČKOVA PESEM Košata veja, potopljena v smaragd ziblje v vetru trebušasto telesce, male očke se ves čas vrtijo, nemirno opreza, krilca trepetajo, ves je napet in na preži, do drhte odpira kljunček mali: žvrgolenje, prelesten zvok, ki se razliva za gozdom ob hiši, prisili svet, da za trenutek obstane. Opomba uredništva: V uredništvo je jeseni prišlo prijazno pismo Tanje Mencin, ki pravi takole: Spoštovano uredništvo! Ponovno se Vam oglašam s prispevki, katere bi rada objavila v ‘Gori’. Pravzaprav sem nad kulturnim in turističnem razvojem Trnovske planote prijetno presenečena. Tudisama sem gorjanskih korenin, saj sem večji del svojega troštva preživela na Predmeji. Moja mama je Marija Cernigoj-Bajtarska (poročena Mencin) s Predmeje, hči Rudolfa in Gizele Černigoj. Čeprav zdaj živim v Posavju, mi je otroštvo na Gori pustilo neizbrisen pečat, od občutka samoniklosti in ponosa, do zavedanja, da v svoji intimni globini Gorjanka ostane vedno Gorjanka, četudi jo jadra usode zapeljejo v veliki svet. Uredništvu in vsem Gorjanom želim še veliko uspehov v nadaljnjem delu, predvsem pa obilico domiselne kreativnosti in srčnosti. S spoštovanjem in pozdravi, Tanja Mencin ONA Zaznamovana žena. Njen korak - osamljen. Jo senca boli, ki stopa za njo; se zvija, trza, kriči. Drevesa vršijo v samotnih stezah; na eni strani prepad, na drugi strmina. Brez vsega je odšla na pot, samotna levinja. Iskat kupo novega življenja. REKA Žuborele so pesmi, ki sem j ih božala, ko je čezme hrumela zelena reka. Kamni so peli in iskrile so se ptice v njih. Puhast oblak, se gibko je zibal v tolmunu. Na vse strani je brizgala nedolžnost. Takrat sem prvič slišala, kako se reka zasmeje. knjige FRANCE MALEŠIČ: SPOMIN IN OPOMIN GORA - KRONIKA SMRTNIH NESREČ V SLOVENSKIH GORAH Alenka Tratnik Lani je pri Založbi Didakta iz Radovljice izšla po besedah kritikov doslej najpopolnejša kronika nesreč v slovenskih gorah in predgorjih. Njen avtorje Kamničan France Malešič, otroški zdravnik, alpinist, gorski reševalec in planinski publicist. Knjiga Spomin in opomin goraje sistematična in obsežna zbirka opisov vseh znanih nesreč doslej v gorah in predgorjih po vsej Sloveniji in nesreč slovenskih odprav na tujem. Tu seje po podatkih do konca leta 2004 v 72 nesrečah smrtno ponesrečilo 86 Slovencev. Sicer pa iz zbranega gradiva lahko razberemo, da seje od sredine 17. stoletja, ko je v knjigi z imenom predstavljen prvi preminuli v nesreči v slovenskih gorah, do konca leta 2004, v slovenskih gorah zgodilo skoraj 2000 nesreč z najbolj tragičnimi posledicami, v njih je umrlo več kot 3000 ljudi. Kot pravi avtor, se vzroki za nesreče skozi čas niso veliko spremenili. Danes v gorah sicer ne prihaja več do usodnih obračunov med državnimi in divjimi lovci, tudi želja po lepih gorskih rožah ni več med glavnimi krivci za usodne padce v visokogorjih. Se pa zato na vrhove pogosto podajajo tako hudo bolni ljudje, da so vzponi zanje pogosto usodni, med vzroki pa so tudi nepremišljenost ob vzponih v nevihtnem vremenu, podhladitve, precenjevanje lastnih sposobnosti. Statistični podatki, kijih navaja avtor, kažejo, da so naj pogostejši vzroki nesreč padci, zdrsi, plazovi in padavine, drugi vremenski vzroki, bolezni, preostali subjektivni vzroki, dejavnosti v zraku, delo, med redkejšimi pa tudi na primer lovska nesreča, uboji, eksplozije. V knjigi so navedene tudi gorske nesreče domačinov, tako v visokogoiju kot tudi v hribovitem predelu Slovenije, v časih, ko je bilo še samoumevno, daje življenje pod gorami tvegano, zato nesrečam tamkajšnjih prebivalcev niti niso posvečali prevelike pozornosti. Avtoiju so pri zbiranju obsežnega gradiva iz različnih virov na pomoč priskočili številni sodelavci. Po zaslugi našega neutrudnega zapisovalca in kronista ter člana Društva Gora Franca Černigoja so v knjigi zbrani tudi opisi nesreč na Gori. Med drugimi nesrečami najdemo tudi zapis o znamenju -kapelici v Griži, v Leskavi riebri nad Podrto goro, ki je naj starejše ohranjeno znamenje na Gori, z letnico 1700. Kot navaja Franc Černigoj, je po ljudskem izročilu nastala še takrat, ko so tam dolga stoletja kopali marmor. Pred kakimi 350-imi leti naj bi se podrl del roba Gore in je zasulo veliko rudarjev. »Zemlja seje stresla, da so v Trstu popokale šipe in so tresenje čutili tudi na Dunaju. Od tod ime Podrta gora.« 1931. leta pa seje prav tam smrtno ponesrečil Lemuški pastirček Lojze Vidmar. Tudi Bleiweisove Kmetijske in rokodelske novice so leta 1859 poročale, da seje leta 1786 odtrgal velik del gore, ki na severu zapira Vipavsko dolino. V knjigi najdemo še več drugih zapisov o nesrečah s smrtnim izidom na Gori. Nekaj jih navedimo: »Stari ljudje so vedeli povedati, daje bila okoli leta 1750 strašna zima. Ljuknčer je bil velik kmet na Dolu nad Ajdovščino. Imel je hlapca in deklo. Poslal ju je iskat živež po Deželi (Vipavski dolini). Ko sta se vračala, sta prišla do Kala v Ljukni. Imela sta še dobrih sto, dvesto metrov do hiše. Tam sta omagala in oba zmrznila.« Iz kasnejšega obdobja najdemo tudi te zapise: »Na Pravem vrhu nad Podrto goro stoji kamnit križ z napisom: 1819. Iz sonca seje zgodilu tukaj na tem hribu. Je biu en velik Štih jen smrt Margareta Kouš(ca). Bere se u lej tu 1818. 1835. zrejzan je. Marko Kovšca.« »Pozimi leta 1831 seje Šmonu, brat prapradeda Franca Preglja, po domače Smonuga, vračal domov v Malo Polje pri Colu. Ni videl luči, mislil je, daje še daleč, in je obupal. Samo malo bom počival, je pomislil in zaspal... Obnovljeno znamenje v Malem Polju stoji še danes.« »26. septembra 1843 je pet Vipavcev odšlo po drva na Nanos. V toplem vremenu so bili slabo oblečeni. Ko so prišli na goro, je zapihala burja in začel mesti sneg. Niso si mogli pomagati in so zmrznili.« »Pozimi, pred kakimi 150 leti ali pa še prej, sta se mož in žena Lemutova vračala iz Vipave po Bedanjski poti čez Sončnico domov. Medlo je in žena je vedno bolj pešala. Pod Vrhom je padla na tla in mož si ni vedel pomagati. Hitel je po pomoč k Ublci v Gozdu. Bil pa je tako premražen, daje šele čez čas prišel k sebi in povedal, daje pustil ženo v rebri. Hitro so šli ponjo, a je medtem že zmrznila.« In tako se še in še nizajo kratki zapisi o nesrečah - kar nekaj jih je še drugih z našega konca, večino je zapisal Franc Černigoj in jih najdemo tudi v njegovih knjigah ‘Javorov hudič’, ‘Mož in čemerika’ ter ‘Znamenje na Gori’. Naj naštejem samo nekaj imen ponesrečencev, ki se jih marsikdo od starejših bralcev ‘Gore’ utegne spomniti: Zaklančerski Jože s Predmeje, Ivanka Jozljeva z Dola, Marija Polanc z Dola, Ronški z Otlice, Drec Bratina - Barbn z Dola, Francelj Černigoj - Barakarski z Dola, Janez Gidljev z Dola, Gustelj Libraču s Predmeje, Stanko Porubanuski s Predmeje, Drec Gmajnarski s Predmeje, Janez Bajtarski s Predmeje, Lipe Vidmar-Zagriški s Kovka, Fani ca Madlčeva s Predmeje, gozdar Josip Cejnar, po rodu Čeh; v knjigi najdemo tudi zapise o nesrečah na Colskem in Podkrajskem ... ‘Pokojnim spomin - živim opomin’, nagovarja v uvodu sam avtor, ki knjigo posveča vsem, ki so nekdaj hodili po gorah in jih sedaj ni več, pa tudi drugim, ki z velikim veseljem in navdušenjem prihajajo za njimi. In zaključuje, da bo knjiga najbolje služila svojemu namenu, če si bodo vsi slovenski planinci in drugi bralci tudi ob spominu na nekdanje čase in ljudi čimbolj prizadevali, da bi varno hodili po gorah. knjige 30 LET AJDOVSKEGA JAMARSTVA Alenka Tratnik V letu 2005 je minilo trideset let od ustanovitve Jamarske sekcije pri Planinskem društvu Ajdovščina, ki seje nato v letu 1992 osamosvojila in postala danes dobro znano Jamarsko društvo Danilo Remškar Ajdovščina. Ob jubileju so se ajdovski jamarji odločili, da svoje delo, kije pogosto bolj skrito očem širše javnosti, predstavijo v zborniku z naslovom 30 let ajdovskega jamarstva. V njem se lahko bralec na več kot 80-ih straneh seznani z zgodovino jamarstva na Ajdovskem, skozi natančne opise, skice in fotografije spozna najpomembnejše jame Vipavske doline, Trnovskega gozda, Hrušice in Nanosa, ki sojih doslej raziskovali člani društva. Naj omenimo, da so samo na območju Trnovskega gozda raziskali več kot 50 objektov, med najglobljimi sta Medvedova jama in Bela griža. V zborniku sicer najdemo tudi zanimive zapise o raziskovanjih ajdovskih j amaijev v breznih Tolminskega Migovca, v globinah najglobljega slovenskega brezna Čehi 2 v kaninskem pogorju, pa tudi o jamarski odpravi na Kubo. Sledijo tudi spomini, vtisi in razmišljanja članov društva. V društvu so pri svojih dosedanjih raziskovanjih pogosto ugotavljali, da so številna brezna močno onesnažena. Zal so med njimi tudi brezna na Gori. Takole piše v prispevku Varstvo in čiščenje jam Bogomir Remškar, predsednik društva: »Naše društvo že vrsto let raziskuje jame in brezna v Trnovskem gozdu. Ob tem smo ugotovili, da so številna brezna, predvsem v bližini naselij, močno onesnažena. Smeti so nam marsikje zagrenile raziskovanje ali pa celo zaprle nadaljevanje jame. Bolj kot to pa nas skrbi vpliv onesnaževanja jam na kakovost vode. Širše območje Trnovskega gozda j e pomembno vodozbimo območje severozahodne Slovenije. Naj naštejem le nekaj za vodno oskrbo pomembnejših izvirov: Mrzlek, Hubelj, Podroteja. Poleg teh so številni manjši izviri, ki napajajo manjše vodovode. Voda se v kraškem vodonosniku hitro pretaka in se zato zelo malo prečisti. To pomeni, da večina snovi, kije dodana vodi nekje na krasu, priteče s kraško vodo na izvir. Na območju naše občine j e po naših raziskavah onesnaženih 21 brezen. Seveda j e verjetno še kje kakšno neregistrirano. Pet izmed njih je v neposrednem zaledju Hublja. V breznih se najde vse mogoče: avtomobilske školjke in motorje, akumulatorske baterije, posode z olji, barvami, laki, obcestne stebričke iz umetnih mas, avtomobilske gume, gradbeni material, gospodinjske aparate, kadavre, pohištvo, obleke, obuvala, eksplozivna sredstva ... Odpadki izločajo strupene snovi, ki se s kraško vodo pretakajo v izvire. Na srečo na našem območju še ni prišlo do večjih onesnaženj kraških izvirov, to pa se lahko zgodi kadarkoli. Zaradi prometa in gospodarskega razvoja v Trnovskem gozdu, na Hrušici in na Nanosu je ogroženost kraških izvirov vedno večja. Po drugi strani pa se stvari izboljšujejo. V zadnjih letih opažamo, da novih smeti v breznih skoraj ni. K temu j e največ pripomogel urejen odvoz odpadkov in pa večja ozaveščenost ljudi. V našem društvu smo se s tem problemom začeli ukvarjati že ob koncu devetdesetih let. Takrat smo onesnažene jame v naši občini dokumentirali. Naše delo smo javnosti predstavili z odmevno fotografsko razstavo v avli Dvorane prve slovenske vlade, za kar smo dobili tudi občinsko priznanje. Očistili smo brezno, kije severno pod Sinjim vrhom (Brezno v Binčovšu), Ruštov brezen v Gozdu, Bošnarjev brezen na Predmeji. Na žalost je potem Helios svojo akcijo prekinil. Zato smo se odločili, da s čiščenjem jam nadaljujemo sami. V letu 2003 smo začeli čistiti Brezno za skakalnicami v Tihi dolini. Po celodnevnem čiščenju in dveh zabojnikih smeti z delom še nismo končali. Zato smo ga čistili še naslednje leto. Izvlekli smo en zabojnik smeti. A v breznu so še vedno smeti. Delo bomo nadaljevali v letu 2005. Glede na število onesnaženih jam, nam tovrstnega dela zlepa ne bo zmanjkalo. S temi akcijami smo ljudi tudi ozaveščali in jih opozarjali na problem ohranjanja vodnih virov.« Jamarstvo ima v zadnjih letih vedno več privržencev tudi na Colu, v Gozdu, Višnjah in Podkraju. Skupina mladih zagnancev j e znana po imenu ‘UVITNCI’ (Mitja Benčina s Cola v prispevku o svojih jamarskih začetkih ime pojasnjuje tako: človek s Cola ali širše okolice, ki se, gledano skozi prizmo ‘normalnih’ ljudi, ukvarja z nevarno in nedobičkonosno dejavnostjo, kot je jamarstvo). Ajdovskim jamarjem želimo še veliko uspehov pri njihovem delu. Tudi zato, ker je, kot v sklepni misli piše Bogomir Remškar, »poleg odkrivanja podzemlja jamarstvo predvsem odkrivanje samega sebe. Ob spuščanju v praznino podzemlja spoznavaš neznatnost, kratkost in krhkost človeškega življenja. Ko na vrvi sopihaš proti svetlobi, pa se zaveš, daje kljub neznatnosti, kratkosti in krhkosti življenje neizmerno dragoceno in lepo.« vlečne pasje vprege TEKMOVANJE V VLEČNIH PASJIH VPREGAH (Pogovor z Marjanom Slejkom) Boris Sega in Veronika Piccinini Za tekmovanja v vlečnih pasjih vpregah sva sicer že slišala, vendar nič več kot to. Dokler nisva prvi teden v februarju v Kranjski Gori po naključju videla plakata, kije vabil na tekmovanje v tem športu. Tu sicer različne tekme prirejajo že šest let, omenjeni konec tedna pa naj bi v Kranjski Gori potekalo Evropsko prvenstvo v vlečnih pasjih vpregah. Ker sva velika ljubitelja zimskih športov in živali, naju je oglas pritegnil. Letošnje tekmovanje naj bi bilo še posebej zanimivo, saj naj bi prvič potekalo delno v Sloveniji, delno v Italiji. Odločila sva se, da si tekmovanje ogledava. Najini pomisleki, da se tekmovalnim psom morebiti godi slabo, oziroma, da jih kakorkoli izkoriščajo, so se pokazali kot neupravičeni že v hotelu, kjer so prebivale tudi tekmovalne ekipe s psi. Nemalokrat naju je na hotelskem stopnišču spravilo v smeh nenadno srečanje s sicer lepo vzgojenimi kosmatinci, ki so pritekli izza vogala in trčili v naju. Psi so torej prav tako imeli hotelsko nastanitev s tremi zvezdicami, kasneje pa sva se prepričala, daje bilo zanje zelo lepo poskrbljeno tudi na tekmovanju. Start in cilj tekmovanja sta bila ob mejnem prehodu v Ratečah, vprege pa so tekle na krožnih progah med krajema Fusine (IT) in Kranjska Gora. Med tekmovalci v različnih disciplinah je bilo največ Švedov ter Norvežanov. Ostali udeleženci so prihajali iz Francije, Nemčije, Rusije, Češke, Italije, Slovenije ... Zanimivo se nama je zdelo, daje bil na štartni listi tudi tekmovalec iz Španije, po drugi strani pa dejstvo, daje s Finske prihajal le en tekmovalec. Klasični stereotipi o teh dveh državah očitno ne držijo vedno. Tekmovanje je bilo resnično zelo zanimivo, vsekakor pa je predstavljalo tudi odlično promocijo za Kranjsko Goro ter Slovenijo. O tekmovanjih z vlečnimi pasjimi vpregami sva želela izvedeti še več, ko sva pred kratkim naključno izvedela, daje Marjan Slejko iz Lokavca 12 let treniral in tekmoval v tem športu, od tega 10 let aktivno. Marjan je namreč velik ljubitelj narave in športa, zato je z veseljem privolil, da nama odgovori na nekaj vprašanj v zvezi z vlečnimi pasjimi vpregami. Kaj vasje navdušilo za ta šport? »Za ta šport meje navdušila ljubezen do psov in narave, ukvarjanje s tem športom pa je vedno pomenilo tudi neko novo avanturo.« Na sliki: Pasja vprega, pripravljena na tekmovanje Foto: Boris Sega, Veronika Piccinini Kakšne discipline tega športa obstajajo ter v katerih ste vi tekmovali? »Obstajajo tri različne discipline. Prva se imenuje “pulka”, pri kateri pes vleče pripete sani določene teže (okrog 10 kg). Pri disciplini, imenovani “skiering”, tekmovalec tekmuje s tekaškimi smučmi, vpet pa je na psa, ki teče pred njim. Tretja disciplina zajema različne kategorije vpreg, glede na število vpreženih psov - 4 ,6, 8, 12, in tako imenovana kategorija “unlim-ited”, pri kateri število vlečnih psov ni omejeno. Številu vpreženih psov je prilagojena tudi dolžina ter zahtevnost proge. Dolžina prog se giblje od 6 do 12 km, pri posebni disciplini “open” pa je proga dolga 25 km. Tekmuje se tudi v štafeti. Sam sem tekmoval v kategoriji s štirimi psi.« Povejte nam kaj o vaših psih. Koliko tekmovalnih psov ste imeli ter kakšne pasme so bili? »Vsega skupaj sem imel osem psov. Na vsakem tekmovanju sem izmed njih izbral štiri, ostali štirje so predstavljali rezervo. Vsi moji psi so bili čistokrvni sibirski huskyji, čeprav je med tekmovalnimi psi zelo veliko psov pasme pointer. Pse sicer še vedno imam, ampak jih v tekmovalne namene ne uporabljam več.« Ali tekmovalni psi zahtevajo posebno skrb oziroma nego? »Posebne nege ne potrebujejo, le njihova prehrana mora biti prilagojena in mora vsebovati dovolj hranilnih snovi. Pse se hrani s posebnimi briketi, ki se jih namoči v vodo, da nabreknejo.« Kako je potekal običajen trening ter kako ste se pripravljali na tekmovanja? »V času sezone sem treniral večkrat tedensko, po možnosti na snegu. Za trening so najboljše gozdne poti, na katerih je sneg že poteptan, saj se na ta način psom sneg pod njimi ne vdira. Treniral sem po Trnovskem gozdu, z vpregami sem odhajal proti Lokvam, Golakom ... Če snega ni bilo, sem se tudi nekako znašel, in na primer pse vpregel na svoje kolo in z njimi treniral po raznih gozdnih poteh. Pred tekmovanji je pomembna ustrezno tempirana prehrana, daje izkoristek energije na tekmovanjih čim boljši. Ker tekmovanja večinoma potekajo v dopoldanskem času, se psov zjutraj pred tekmo ne hrani, da njihovi želodci niso preobremenjeni. Nahrani se jih praviloma večer pred tekmo, uro in pol pred samo tekmo ali treningom pa psi le popijejo vodo, v kateri so se namakali briketi.« Na sliki: Štafetno tekmovanje - priprava na menjavo Foto: Boris Šega, Veronika Piccinini Kaj je treba postoriti na samem štartu tekmovanja? »Pripraviti je treba vso opremo, se pravi vprego, ki vključuje sani; sidro, s katerim se sani zasidrajo v sneg; ter vrečo za poškodovanega psa, v kateri se v primeru poškodbe pes prevaža na saneh. Malo pred štartom se pse v parih vpreže v vprego, in sicer vsakega na točno določeno mesto, saj mora biti moč enakomerno razporejena. Na štartu seje treba udeležiti tudi obveznega preverjanja identitete psov. Tekmovalec mora namreč vpreči le pse, ki so bili na tekmovanje vnaprej prijavljeni. To se preverja z enostavno metodo odčitavanja podkožnega čipa pri psu, na katerem so zapisani vsi podatki o vsaki živali.« Ste na tekmovanjih dosegli kakšne uspehe? Ali nam zaupate, zakaj ste končali s tekmovalno kariero? »Tekmoval sem v Sloveniji, kjer tekmovanja potekajo navadno v Logarski dolini ali na Rogli, udeleževal pa sem se tudi tekem (tudi Evropskih prvenstev) po državah Srednje Evrope - v Avstriji, Italiji, Švici in Franciji. Z domačih tekmovanj sem se kar nekajkrat vrnil s pokali. Na državnem prvenstvu na Rogli leta 1998 sem dosegel drugo mesto v kategoriji s štirimi psi. Tekmovati sem prenehal pred tremi leti zaradi pomanjkanja finančnih sredstev. Stroški potovanj, nastanitev, treningov in Startnin so namreč zelo visoki. Že sama Startnina na določenih tekmovanjih lahko na primer znaša 200 evrov. Če bi v prihodnosti imel možnost, bi se s tem športov ponovno začel resno ukvarjati.” Ali imate podatek, koliko ljudi v Sloveniji tekmuje vlečnimi pasjimi vpregami? »Točnega podatka nimam, vsekakor pa zelo malo. Ta šport v Sloveniji niti malo ni tako populariziran, kot na primer v Skandinaviji in alpskih deželah. Seveda na to vplivajo naravni pogoji ter finančna sredstva, ki so na razpolago.« v spomin UMRL JE ANTON ŽONTA - TONE VRHLUKNŠKI, STAROSTA PREDMEJSKEGA SMUČANJA ... Emil Velikonja Kdo bi si mislil! Ko smo ga še pred nekaj dnevi - tedni srečeval i pod Golaki, na Čavnu, v Tihi dolini, v okolici njegovega doma, si verjetno nihče med nami ni niti malo mislil, da ga danes ne bo več med nami. Njegovo življenje seje izteklo, usoda je hotela, daje tako. Kot je sam večkrat rekel: »Tako kot je komu usojeno, tako kot je komu šteto, tako bomo šli...« Strica Toneta pa bomo v mislih vedno videvali, vedno slišali njegovo prijazno besedo in spoštovali njegovo voljo do življenja, do dela, do telesne aktivnosti in narave. Življenje ima svoj začetek in konec, a Na sliki: Anton Žonta na letošnjem Filipovem teku Foto: Jordan Polanc konec pride za vsakogar prehitro, iznenada in udari med nas z kruto resnico, da nekdo, ki smo ga imeli tako radi, odhaja od nas. Vsakokrat, ko izvemo, daje umrl kdo od prijateljev ali znancev, se nam zazdi, kot bi za drobec sekunde tudi sami nehal živeti. Tako je bilo tudi tokrat, ko so povedali, da je umrl Tone Vrhluknški. Kot preblisk nas je prešine njegova podoba - taka, kot je živela v nas, ne da bi se tega zavedali. Umirjen, razsoden in Na sliki: V Tihi dolini leta 1963. Tretji z leveje Anton Žonta. Le koliko teh dober seje zganil in vtisnil noter v mladeničevjesmučalonasmučeh, ki jih je izdelal Anton Žonta naših dušah - tak kakršen je v Foto: Arhiv Emila Velikonje . . . i resnici tudi bil. Njegov obraz kot odprta knjiga. Njegove oči nasmejane - in drobne gube krog njih, ki jihje zarisal njegov topli nasmeh; in njegov obraz, na katerem seje zrcalila plemenita duša. Tone je imel v sebi nekaj, česar nima vsak. Znal je prisluhniti sočloveku, začutil je, kdaj j e komu hudo, in našel je pot do njega in besedo tolažilno, besedo vzpodbude. Nikoli ga nismo slišali, da bi se nad čim pritoževal. Nikoli ni ničesar zahteval - pomagal pa je vedno in vsakomur. In rad je imel Goro ... To našo Goro, na katero nas vse vežejo vezi, močnejše od krvnih. Rodil seje 5. januarja pred štiriinosemdesetimi leti, kot najmlajši otrok v družini s sedmimi otroki. Očeta ni poznal, saj je umrl prej, kot bi se lahko vtisnil v njegov spomin. Mali Tone je imel takrat šele sedem mesecev. A pridna in skrbna mama, kot ena izmed mnogih, katerim stoji spomenik na Križcu, je v težkih razmerah in časih preživljala in vzgajala številčno družino. Že kot desetletni fantje moral, tako kot številni drugi mladi z Gore, z trebuhom za kruhom. Prvo delo je bilo na Lokvah, kjer je služil na kmetiji. Se ne polnoleten seje zaposlil v Gozdu, kjer delo ni bilo lahko. Delo s sekiro in ročno žago, kasneje pa z motorno, je zahtevalo velike napore in puščalo posledice. Z dolgoletnim delom sije v gozdu prislužil tudi pokojnino. Le kolikšne bi bile skladovnice drv in hlodov, ki jihje v tolikih letih požagal, razžagal Na sliki: Na Trnovskem maratonu, Anton in razklal! To je delal tudi v penziji, a za domačo rabo ali v se je udeleževal tudi drugih maratonov pomoč sosedom. In kako mu je to šlo od rok, kako je bil vešč P° Sloveniji in na njih prehitel tega dela marsikaterega mladca Vmes je bda druga svetovna vojna. Za seboj je pustda požgane domačije, številne usode, neizbrisane spomine in nezaceljene rane. Mladi Tone je bil v času okupacije mobiliziran v tujo vojsko, kjer je bilo poveljevanje v tujem -okupatorjevem jeziku. Po razpadu Italije seje pridružil partizanskemu gibanju in NOB. Na sliki: Nove smuči je bilo treba najprej preizkusiti v okolici domače hiše Foto: Arhiv Emila Velikonje Z ženo Viko sta si Na Vrhlukne uredila topel dom. V zakonu sta imela štiri otroke. Vzgajala sta jih v poštene, delovne, skromne in ponosne državljane. Mi smo Toneta poznali predvsem kot družabnega moža, ljubitelja narave, snega in smučarije. Kolikokrat nam je z svojim znanjem in spretnostjo priskočil na pomoč pri gradnji skakalnic in drugih objektov v Tihi dolini, kolikokrat pri organizaciji in izvedbi razni tekmovanj, ki se jih je do lanskega leta tudi sam udeleževal. Desetkrat zaporedoma je nastopil na naši v zadnjem času najodmevnejši prireditvi - Filipovemu teku in spustu. Od prvega do desetega. Tudi na zadnjem, dober teden pred smrtjo, je bil ves dan z nami. Bilje simpatizer našega društva, podpiral je naša prizadevanja in nam z besedami vzpodbude dajal poguma in volje za uresničevanje naših ciljev. V Društvu Gora smo Toneta zelo spoštovali, med nami je bil vedno cenjen in zaželen. Ne bomo ga pozabili. • " . > .-v.ijc.v . ; Tv -■■■.. Na sliki: Priprave na Filipov tek in spust leta 2000. Z »gamsarico« narezan sneg smo prepeljali na skakalnico v Tihi dolini Foto: Arhiv Ivana Žonte Ne bodo ga pozabili tudi drugod. Na zadnji poti so ga pospremili tudi prijatelji smučanja po starem iz Bovca in Krope. O njem so vedeli povedati samo dobre in lepe stvari in tak bo ostal v njihovem spominu. Pogrešali ga bomo na Kaninu, v Kropi in drugod. Koliko otrok je razveselili z smučmi, ki jih je sam izdeloval, koliko veselja in radosti je podaril vsem, ki so imeli in imamo smučanje radi. Kako lepo so drsele njegove smučke! Kdor jih je imel, je bil prav ponosen nanje. Vsakdo seje nosil z njimi. Menda jih je izdelal okoli sto parov. Ne bomo pozabili njegovih nastopov na smučarskih maratonih širom po Sloveniji. S kakšno vnemo, telesno močjo in tekmovalno energijo seje vsakokrat podal v smučino. Ko danes prebiramo biltene s teh tekmovanj, vidimo, da mu mnogo mlajši niso bili kos. Njegova skromnost in delavnost puščata na Predmeji, Gori, pa tudi drugje, globoke sledi, ki bodo za vedno spominjale na Vas. Res je, prezgodaj je zapustil sorodnike, prijatelje in znance. Njegovo življenje, seje izteklo tako, kot se v dolgih desetletjih po kapljicah izprazni še tako velika posoda ... Če pa že mora biti tako kot je: naj mu bo lahka slovenska zemlja, zemlja, ki jo je tako ljubil. Naj mu veter z Golakov ali prek sivega Čavna, poje pesem pri njegovem večnem počitku. Hvala Vam, stric Tone! Na sliki: Na vrhu Golaka s smučmi Foto: Arhiv Ivana Žonte V spomin /Spomini se pred mano kot film vrtijo. Gredo v otroštvo. Narišejo mi moje prve smuči. Take se v nobeni trgovini ne dobijo, šestletni punčki se v očeh iskri. Akacija, bukev? Ne spomnim se več, kakšen les si izbral. Barva pa ... Se zdaj jo vidim. Z živo rdečo sijih polakiral. Res si izdelal več parov, da z njimi so šli tekmovat, a bile so naj lepše moje, rdeče ‘smjuke za stat’. Tako rad si nam kaj povedal: o vojni, ko partizan si bil. Ali pa tisto, kako si drevesa kar brez čelade podiral in imel srečo v nesreči, da ostal si še živ. Tečejo slike spet dalje. Sva v Smrekovi Dragi in iščeva, kje se še najde islandski lišaj. A stara mama Vika? Kaj ta čas dela? Ljubeče pripravlja domač topel kruh nam in čaj. Toplina v srcu kot plamenček greje. Ker odšel si nenadoma, nam je hudo. Ostal bo spomin - in to je, kar šteje, da bil si res Človek, kot je malokdo. Ne branim solzi, da prek lica zdrsne. Ko grem gor v tej burji, zastaja korak. Ena misel od znotraj nenehnoma žge me: zastonj te čaka Čaven in tam zadaj Golak... Vnukinja Sonja v spomin DRAGO MIKUŽ, rojen 17. aprila 1964, umrl 8. oktobra 2005 Drago, se še spomniš: tistega davnega leta pred skoraj tremi desetletji sem na Colu prvič stopil v šolski razred, pred kot tolmuni čiste oči odraščajočih otrok. Ti si bil takrat že v 8. razredu in si bil že cel fant. Gor zadaj, v starem Zadružnem domu, ste imeli učilnico. Se danes si mi prav tak pred očmi: visok, pokončen, obraz kot odprta knjiga, dobrodušno in dobrohotno nasmejan... Danes te devljemo v našo gorsko zemljo. Mehko te bo sprejela vase, kot je sprejela tvoje in moje prednike in prednike mnogih drugih, ki so danes prišli k tebi, da te spremijo do tja, do koder lahko gremo živi z mrtvimi. Drago, spomladi, ko smo na Colu z odejo iz zemlje pokrili dva mladeniča, tudi moja učenca, sem jih preštel - vse tiste, ki sem jih učil in so mnogo mnogo prezgodaj zapustili ta svet. Za cel razred sem jih naštel - in zdaj si se jim pridružil še ti. ‘Kdo ve, zakaj je takopoje ena žalostna slovenska ljudska pesem... Rodil si se v pomladnem mesecu aprilu, 1964. leta, kot tretji otrok v kmečki družini v Gozdu. In na kmetih je že tako: že otroci morajo trdo poprijeti za delo. In hvala Bogu, da je tako, saj se naučijo delati in delo spoštovati. In ti se dela nisi branil. Po končani osnovni šoli na Colu si se izučil za zidarja. Mladost pa ti ni dala miru, klical te je Šimi svet. Takoj ko si odslužil vojsko, si se odločil za poklic voznika težkih tovornjakov. Minevala so leta, ti pa si iz kabine kamiona spoznaval svojo in druge dežele. Minevali so kilometri in nabralo se jih je na tisoče in stotisoče. Potem sta se našla z Marinko Školobrinsko. Na njenem domu sta si spletla gnezdo, in začela ustvarjati topel dom. Od nekod, iz snovi in duha, sta se vama izvili hčerki, Hedeja in Barbara, in dom te je vedno bolj klical k sebi. Poti po daljnem in tujem svetu so postale predolge. Zamenjal si službo. Zaposlil si se na Glasmiku in tu ostal do konca. Steklo, prosojno in krhko, si razvažal najprej, kasneje pa si ga kot trgovski potnik prodajal. S svojo mirno, pošteno naravo, z Na sliki: Drago pred Školobrinsko kapelico ... Foto: Stanislav Mikuž umirjenim in zaupanja zbujajočim nastopom si dobil veliko poslovnih partnerjev, večina med njimi so postali tvoji dobri prijatelji in so ti v zadnjih mesecih tudi trdno stali ob strani. Drago, ko z besedami skušam izraziti bistvo tvoje biti, se mi ves čas motajo po glavi nekoliko spremenjeni Kajuhovi verzi: »Bil je tak fant, da bi gore premikal! Nikdar se ni klicu dobrote izmikal!« In ta klic je v tebi zbujal hotenje pomagati sočloveku, vsakomur; biti dejaven v skupnosti; delati za skupno dobro ... Kot takega smo te poznali; kot človeka, ki vedno najde rešitev in je vesel, če komu lahko kaj dobrega naredi. Tvoja čista duša ti je velevala dajati in dajati. Tako si sodeloval pri mnogih prostovoljnih aktivnostih po vsej Gori. Kot mladenič si bil pri gasilcih na Colu, ko pa si se preselil na nov dom, na Kovk, si se vključil v delo v krajevni skupnosti; dejaven si bil v cerkvenem svetu. Tudi v Društvu Gora si deloval že skorajda od ustanovitve. Z avto-dvigalom si postavljal kontejnerje, iz katerih so kasneje nastali društveni prostori, zamenjal si vsa dotrajana okna z novimi, navozil si skale za skalnjak. Udeleževal si se mnogih društvenih prireditev in vedno si našel besedo pohvale in podpore. Ko ti je letos poleti bolezen še enkrat dopustila, si se še zadnjič z veliko vnemo lotil dela doma, pomagal si vsem naokoli, kot bi slutil, daje to zadnje, kar lahko narediš. Pomagal si tudi pri obnavljanju cerkve na Otlici. To je bilo zadnje, kar si naredil za skupnost. Bolezen te je potem priklenila na posteljo, kjer si ostal do včeraj, do 6. ure in 10 minut... Težko mi je zbrati misli, ki begajo skozme kot veter nad nami. Kaj vse bi še moral reči! A vem: tistega najglobljega bistva človek ne more izraziti z besedami. »Bistvo je očem nevidno,« ')e zapisal Antoine de Saint-Exupery v Malem princu. »Kdor hoče videti, mora gledati s srcem.!« Ti si to znal, zato boš v naših srcih tudi ostal. Najgloblje seveda v srcih Marinke, Barbare in Hedeje. Drago, tvoj brat Slavko mi je rekel: »Hvaležen sem usodi, da mi je bilo dano živeti ob njem in z njim.« Resje: Če bi znali videti in če bi zmogli, bi se od tebe lahko naučili vse bistveno v življenju: kako imeti rad, kako pomagati in biti dober do vseh, kako odpuščati in pozabljati majhne in velike krivice ... Drago, vsi, ki smo te poznali, se v žalosti in žalovanju pridružujemo tvoji ženi Marinki, tvojima hčerkama Hedeji in Barbari, ki siju imel tako neskončno rad, tvoji mami in očetu, bratom in sestrama z družinami ter ostalim sorodnikom. Vsi, ki stojimo okrog tvojega odprtega groba in nas bolečina lomi, se tolažimo: Življenje se s smrtjo ne konča, je večno, je neuničljivo. Živel boš dalje, v svojih dveh otrocih in njih otrok otrocih ... (F. Č.) zlata poroka ZLATI JUBILEJ MARIJE IN MARIJANA VELIKONJE 11. februarja j e minilo natanko 50 let, odkar sta na skupno življenjsko pot stopila Marijan Velikonja, Madlčev s Predmeje in Marija Kenda z Loj nad Knežo. Oba sta svoje korenine pognala v kmečkih družinah, Marijan leta 1932, Marija pa dve leti kasneje. Njuni življenjski poti sta se jima prekrižali, ko je Marijan v letu 1955 v Kneži kot delavec pri SGG-gozdne gradnje gradil cesto proti Kneškim Ravnam, Marija pa je kot kuharica skrbela za prehrano gozdnih delavcev. Poročila sta se 11. februarja 1956, njuno družinsko srečo pa j e istega leta dopolnil sin Emil. Naslednje leto seje mlada družina z Loj preselila Na sliki: Zlatoporočenca Marija in Marijan na Marijanov dom na Predmejo, kjer je družina rasla, saj Velikonja so se Emilu kasneje pridružili še Irena, Rajko, Iztok in Foto: Iztok Velikonja leta 1967 najmlajša, Andreja in Uroš. Marijan je bil še naprej gozdar pri SGG Tolmin, Marija je gospodinjila, številne generacije predmejskih in otliških učencev pa sejo zagotovo spominjajo kot kuharico, najprej v šoli na Predmeji, kasneje pa v novi šoli na Otlici. Zadnja leta si zlatoporočenca krajšata v družbi otrok in osmih vnukov ter vnukinj. Marijan danes rad rešuje križanke, čas pa si popestri v naravi, še zlasti s sprehodi na Orlovco, Marija pa ob skrbi za gospodinjstvo rada plete in kleklja. Marija in Marijan Velikonja bosta svoj jubilej v krogu naj dražjih slovesno praznovala v maju, čestitkam pa se pridružujemo tudi v uredništvu časopisa Gora. odmevi Lani jeseni je na naslov Društva Gora prišlo tudi prijazno pismo našega dolgoletnega prijatelja Svetozarja Gučka. Takole nam sporoča: Dragi Gorjani. Pred nekaj dnevi sem slišal v glasbeni oddaji Radia Veseljak (Sp. Črnuče, 1231, Cesta 14. junija) Vašo smučarsko pesem ‘Že stari so Gorjani tako kot Norvežani’. Petje j e bilo veselo in sočno. Prišel sem na idejo, ki vam j o posredujem in predlagam, dajo tudi uresničite. Pesem razmnožite na kasete in jim dodajte besedilo. Kasete ponudite v nakup vsem društvom, ki goje smučanje po starem, tudi posameznikom. Pa ne samo to. Ponudite jo še ostalim smučarskim društvom, ki goje tekmovalno smučanje. Na srečanjih in prireditvah ter tekmovanjih prodajajte to kaseto in tako bo postala himna vseh smučarjev. Vaše društvo bo imelo pri tem tudi finančni uspeh, kar gotovo ni zanemarljivo. Želim Vam uspešno realizacijo predloga, in tudi sicer uspehov v Vašem delu. S prijateljskimi in smučarskimi pozdravi, Svetozar Guček. v objektivu V uredništvo smo dobili nekaj zimskih utrinkov, ujetih v objektiv fotoaparata, s katerimi bomo, vsaj upamo, zimi pomahali v slovo. Vabimo pa vas, da se nam tudi v prihodnje oglasite z zanimivimi fotografskimi posnetki, kijih bomo z veseljem objavili v našem časopisu Gora. Na sliki: Znamenje za Križno Goro Foto: Franc Černigoj PRIREDITVE NA GORI V LETU 2006 Na Gori se vedno dogaja kaj zanimivega, posebej veliko zanimivih prireditev je poleti. Vse so zelo obiskane, obiskovalci pa prihajajo iz različnih koncev Slovenije. Pripravili smo koledar nekaterih večjih prireditev, za katere so nam organizatorji posredovali podatke in se bodo zvrstile v prihodnjih mesecih. Prireditve na Predmeji: Zap. štev. KRAJ PRIREDITVE DATUM VSEBINA PRIREDITVE ORGANIZATOR 1. Predmeja - dom KS 22. april Krajevni praznik -proslava ob 13.00 uri KS Predmeja 2. Predmeja - Deplo 27. maj Literarno - pravljični večer Društvo podeželskih žena Predmeja 3. Predmeja - Tiha dolina - športni park 24. junij X. Društveni večer -osrednja proslava ob 10. obletnici ustanovitve Društva Gora Društvo Gora 4. Predmeja - dom KS 24. in 25. junij Priprava, razstava in pokušina jedi z Gore Društvo podeželskih žena Predmeja 5. Predmeja -Spominski park in Grobnica NOB 25. junij Spominska slovesnost ZB NOV Predmeja 6. Predmeja - Tiha dolina - športni park julij Balinarski turnir Društvo Gora 7. Predmeja - Tiha dolina 15. ali 22. julij Tradicionaba “Kravja ruleta” Društvo Gora 8. Predmeja - Tiha dolina - Smrekova Draga 15. avgust Kolesarski izlet po poti prve smučarske tekme v Srednji Evropi Društvo Gora 9. Predmeja - Tiha dolina - športni park 2. september Nogometni turnir Društvo Gora 10. Predmeja - Spomenik materi - Vrh Jone 2. september Pevski večer - srečanje pevskih zborov Društvo podeželskih žena Predmeja 11. Predmeja - dom KS november Zaključek projekta “Spletanja" Društvo podeželskih žena Predmeja PRIREDITVE NA GORI V LETU 2006 Prireditve na Colu: 21. april 2006 Ob 17.00 uri spomladansko čiščenje ožjega centra Cola 22. april 2006 Ob 19.00 telovadnica OŠ Col koncert ansambla Gorski cvet 29. april 2006 Ob 9.00 spominski Bubin tek in pohod na Javornik v maju 2006 30-letnica Rokometnega kluba Col 16. 17. in 18. junij 2006 16 in 17. junij 17. junij 18. junij Colska nedelja 2006 malonogometni turnir ansambel Babaloo s pevko Tatjano Mihelj ansambel Slovenski zvoki, F'rnce in Janez, Ivan Benčina s prijatelji 22. ali 29. julij 2006 Košnja po starem 12. avgust 2006 Malonogometni turnir generacij 13. avgust 2006 Gasilska veselica z ansamblom Modrijani 1. september 2006 Malonogometni VIP turnir 21. oktober 2006 Telovadnica OŠ Col Koncert iz naših krajev, javna radijska oddaja 29. oktober 2006 Telovadnica OŠ Col, 50-letnica MoPZ Razpotje 5. december 2006 Miklavževanje 2006 31. december 2006 Novoletna proslava 2006 in Colski časnik 2006 VERJETNO JE TO LJUBEZEN. PESEM. Andrcjka Velikonj a-Skračič ne vem. ne vem, kdo vrezal črte mi je zapletene na dlani levi, in kaj jezik mi prevaja, da od vseh živim po svoje, in kdo zapušča sanje skrite mi v žitnih krogih, kdo je strast duha odtisnil mi kot dolg na čelo? ne vem. ne vem, kdo v meni hoče ženska ozemlja odkriti, in kaj me žene slepo, da ljubim te preprosto, in kdo besede kot kruh dišeče piše mi v misli, kdo me dela dobro, lepo, blago in človeško? ne vem. ne vem. verjetneje to ljubezen, pesem. 'GORA Časopis GORA izdaja Društvo za ohranjanje in varovanje naravne in kulturne dediščine GORA Predmeja. Sedež uredništva je na Predmeji 106, 5270 Ajdovščina, tel., fax: (05)36-49-023 e-mail: info@drustvo-gora.si, www.drustvo-gora.si Uredniški odbor: Franc Černigoj, Stanislav Mikuž, Edo Pelicon, Alenka Tratnik, Uroš Velikonja Glavna in tehnična urednica: Alenka Tratnik Odgovorni urednik: Uroš Velikonja Lektor: Franc Černigoj Realizacija: GK Grafika Naklada: 500 izvodov Oblikovanje logotipa društva Gora: Silva Karim Fotografija na naslovnici: Franc Černigoj, Orlovca ISSN 1408-7855 NUK Ljubljana