Potovanje po svetu.
Mertvo morje.
Gospod Mihand popisuje mertvo morje, v ktero se razliva reka Jordan, takole: ..Prišli smo k mertvemu morja, ki biizo milje proti zapada leži od stočja Jordana. Bilo je jutro, in ravno je ura na sedem kazala. Tihi veter je vlekel in morje majal, kterega valovi so tihotno bregove tepli. Iz morja se ne dviga ne par, ne dim, ne megla; v njegovej okolici je zdrav zrak, in voda je tako bistra in zelena,  kakor vsaka druga morska voda.
Kar nekteri pripovedujejo o grenkoti in zopernem okuso njegove vode, je resnično, in sam sim je v pe-rišče zajel in pokusil, pa se čez pol ure se mi je po nji studilo. Povsod po krajih se vidi sol, ki se meša z neko rudečo smolo, ktero voda izmetuje. Opazil sim na bregovih školjke in kamnje, enako kakor na bregovih druzega morja.
Naši učeni prirodoslovci še dan današnji prašajo: so li ribe v mertvem morji? So, pa majhne in suhe. Stari Cherk. ki me je spremljevalk in naša dva konjika arapa mi pravijo, da so hotli nekdaj ribo iz mertvega morja jesti, ali je tako smerdela, da so jo morali proč vreči.
Nek anglešk potnik, ki je pred mano tukaj bil, je poskusil plavati, in skusil je, da voda sama človekovo truplo na verhu derži kakor kak panj. Ako je res, kar zgodovinar Josip piše , je tudi cesar Vegpazian to skusil, ki je dal zvezati roke in noge nekim suŽDjim, in jih tako ukazal v mertvo morje vreči, — pa nobeden ni utonil. Tudi potnik Pocoke se je vergei v morje, pa ni zamogei na dno priti, in to so tudi drugi potniki skusili. Znano je sicer, da plavati v morji je veliko ložji kakor v drugi vodi, ker morje je slano in morska voda zato bolj teška od druge, torej se težji potlačiti da od vsega,
—   258   —
—   259   —
kar na-Djo pride« Ali da bi ktero morje celo tako bilo, kakor je mertvo morje, da človeka samo nosi, ne bil bi verjel.
V nektenh krajih tega morja se najde tudi mahovje in trava, kakor po naših jezerih v Europi. Nisim vidil arapske prepelice, o kterej pripovedujejo potniki, in od ktere se pravi,   da je preživila Izraelce v puščavi.
Menim, da na celem sveta ni kraja, ki bi tako dušo pretresel, kakor mertvo morje z svojo okolico; ta dolina še zdaj strah budi v človeškem eercu, ter opominja na strašno prigodbo. To morje je zares pravo mertvo morje; ker ne šumi in ne buči, ampak tiho je ko tamni grob. Rekel bi človek, da je jedno tistih jezer, ktera so nekdanji Gerki in Rimljani stavili v kraljestvo mertvih. Ko se dvigne vihar in se morje od Sodome zaziblje, postane votlo grome nje kakor jok in stok, bi rekel zdih tistih ljudi, ktere je ono požerlo, in proseči glas Gomorrhe in njenih nesrečnih sester. Ako bi imel le iskro tiste sposobuosti, s ktero je pisana davoria raučenikov, za resnico! velike in strašne umotvore bi moje pero rodilo. Ali vse moje besede so prazne, se mi zdi, ko pogledam jezero, v kterem globoki sanj sanjajo narodi in mesta, ko se ozrem na mesta, kterih se je dotaknila roka jeze, in ko pogledam na gole in černe planine, ki še danes na čelu nosijo pečat osvete.    *#*