.Zgodovinske ustanove Narodni muzej v Ljubljani in njegovi problemi Das Fortschreiten des Lamdeis^Museuins ist der -Prüfstein, unserer Cuiltar! Hohenwart 1832. 1. Muzej od 1821 do 19(18. Zmerom močneje se uveljavlja: pri zgo­ dovinarju zavest, da je tudi (materialna kultura važen zgodovinski vir. Kar naim pisama sporočila včasih nepopolno ali pa celo izkrivljeno podajajo, nam objektivno zanesljivi materialni spornenilk preteklosti dopolni ali korigira. Take spomenike slovenskega ozemlja abina, brani, proučuje in razstavlja med drugim Narodni muzej v Ljubljani. Zasnovan je bil v začetku 19. stoletja, ko se je podobno kot drugod po svetu tudi na Kranj­ skem pričela uveljavljali težnja po proučevanju posebnosti domače zemlje in človeka, znamenitih dogodkov preteklosti in kulturne ostaline nekdanjih rodov, iz take miselnosti so do tedaji že zrasli pomembni 'reziuUitati: Linhar­ tov Versuch einer Geschiebe voniKrain 1—2, 1788—1791, prvi resni kon­ cept slovenske zgodovine; Vodnikova Geschichte des Herzogthums Krain, des Gebiethes von Tìriest und der Grafschaft Gora, 1809, Vodnikova misel o avtoktonosti Slovencev-Ilirov; Kopitarjeva Grammatik der Slawischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermatfk, 1808. V istem Zoisovem krogu, kateremu so pripadali Linhart, Vodnik in Kopitar, je nastala velika zbirka Zoisovih ^mineralov, kmalu za njo'pa tudi v Ljubljani Hohenwartova zbirka komhilij. Sklep deželnega odbora za Kranjisko z. dne 4. VIL 1821, da se ustanovi v Ljubljani Kranjski deželni muzej, 'je bil potemtakem stvarno rezultat kulturnih prizadevanj slovenskega prosvetljen&tiva1. Od ustanovitve 1821 do 1. 1918 je bil ta muzej po isvoji nalogi enciklo­ pedičen, po svojem deloikrogu pa provimcialen. Saj je bil edina muzejska ustanova na Kranjskem in je zato encilkloipedično zbiral vse, kar se je tikalo kranjske preteklosti: arheologijo, umetnine, umetno obrt, narodo­ pisne predmete, numizmatiko, grafiko, arhivalije, knjige, floro, fauno in geološki materiial. Bil pa je tudi. dosledno omejen na področje kranjske dežele. To gai sicer ni oviralo, da me bi izjemoma prevzel v svoje zbirke ta ali oni predmet iz ostalih področij Slovenije; omenim naj le negovsko čelado. Sprva je imel muzej prostore v Salendroivi ulici et. 3, nato v, Križankah, nato v licejskem poslopju na sedanjem Vodnikovem trgu, od 1. 1888 pa v svojem novem poslopju-.na Muzejskem trgu št. 1 in .pod imenom »Rudolfiniuim«. Prvi (kustosi so bili možje prirodoslovnih strok in metode, kakor F. J. H. Hohemwairt (1771—1844), H. Freyer (1802—1866) 195 in K. Dežmain (1821—1889), nato pa ljudje zgodovinskih področij, kakor A. Müllner (1840—1918), W. Schmid (r. 1875) in J. Maratoni (1860—1933). V veliko pomole je (bilo muzeju Zgodovinsko društvo zai Kranjsko, pozneje pa Muzejsko društvo za Kranjsko'. V 'krogu muzeja, olbeh društev in mu­ zejskih strokovnjakov so zrasle važne znanstvene publikacije. Omenim naj oba vodnika: Leitfaden für die dais Landes-Museum in Laiilbach Be­ suchenden 1836 in K. Desdhimaam, Führer durch dais Krainische Larades- Museum Rudolfinum in Laibach, 1888; poročila in revije: Landes-Museum im Berzogthuime Krain, Jahresbericht 1 (1836—1837), 2 (1838); Jahresheft des Vereines des Krainischen Landes-Museums 1—3 (1856, 1858, 1862)'; Mitteilungen des Historischen Vereines für Krain 1—23 (1846—1868); Mitteilungen des Museaivereines für Krain 1—20 (1866, 1889—1907); Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko 1—19 (1891—1909); Argo 1—10 (1892—1903); Laindesmuseum Rudoìfioum in Laibach, Bericht für das Jahr 1906, 1907, 1908, 1909-1910, 1911-1912; Camioila 1-2 (1908-1909); Carniola nova vrsta 1—9 (1910—1918); posebne izdaje: Die Eröffnung des Landes-Museums in Lailbach 1832; Special-Karte des Herzogtums Krain 1846; seznami deželnemu muzeju darovanih predmetov v Ilirskem listu in drugod. Lahko trdimo, da je kranjski muzej od ustanovitve 1821 do konca, prve svetovne vojne izpolnil v slovenskem kulturnem življenju pomemlbno vlogo, čeprav se svoje osrednje naloge, namreč naloge Narodnega muzeja Slove­ nije, ni zavedal. V zbirkah je 'nakopičil in rešil ogromne zaklade preteklosti naše zgodovine. S stališča razstavne tehnike pa je v novem poslopju po 1. 1888 stal takrat na evropski višini. 2. M u iz e j od 1918 do 1945. S koncem prve svetovne vojne si je dotedanji kranjski deželni muzej Rudolfinuim spremenil naslov v »Narodni muzej«. Ta naslov, ki ga muzej nosi iše danes, ni bil zamišljen kot nekaka častna titulaitura, temveč je bil zunanji znak nove naloge, ki naj bi jo muzej sedaj v novih razmerah vršil. Postal naj bi osrednji vseslovenski muzej. Ko se mu je na eni strani področje na ta način teritorialno' razširilo, pa se je na drugi strani pokazala postopoma nujna potreba., da se muzej vsebinsko omeji na gradivo materialne kulture Slovenije od prazgodovine do 19. stoletja .in da gradivo drugačne vrste prepusti že otostoječim ali pa šele nastajajočim muzejiem. Tako so v Ljubljani večinoma z gradivom iz Narodnega muzeja nastale samostojne ustanove: za etnografsko gradivo Etnografski muzej 1923, iza umetnine Narodna galerija, odprta 1933, za lokalno zigodovino Ljubljane Mestai muzej 1935, za prirodoislovje Priro­ doslovni muzej 1944. Ta razvoj se je zaključil že po osvoboditvi z osamo­ svojitvijo Osrednjega državnega arhiva Slovenije 1945. Od teh ustanov sta samo Narodna galerija in Mestni muzej dobila prostore v drugih poslopjih, druge tri pa so ostale v glavnem muzejskemu poslopju. Osamo­ svojitev navedenih ustanov je pomenila konec enciklopedične epohe kranj­ skega muzeja. Muzeji so nastopili kot specializacije. Narodni muzej je obdržal v svoji kompetenoi arheologijo, kulturno zgodovino', numizmatiko, grafiko in centralno muzejsko knjižnico'. Postal je tako po> svoji zasnovi Zgodovinski muzej Slovenije. 196 Z omejitvijo muzeja ina specialna p odro« j a pa ni šla vzporedno' terito­ rialna razširitev njegovega delokroga. Vprašanje primorskega in koroškega gradiva je z državnimi mejami po 1. 1918 ostalo nerešeno*. Močni muzejski središči v M'arilboru m Ptuju sta smotrno zbirali gradivo s področja Štajer­ ske in Narodnemu muzeju tega gradiva niisita prepuščali. Narodni muzej sam pa tudi ni imel povsem točne piredistave o tem, k-ateiri predimeti naj bi prišli v centralni muzej in kateri ;maj ibi ostali v pokrajinskih muzejih. Zato je kljulb nekaterim izjemam v kulturnozgodovinskem /materialu po­ dročje Narodnega muzeja praktično ostalo še vedno omejeno na ozemlje bivše Kranjske. V letih 1918—1945 je muzej izvršil nekaj važnih nalog. V veliki meri je izvedel katalogizacijo svoje knjižnice, inventariziral 'je velik del slikov­ nega materiala, pridobil in imventarizirail je 'mnogo pohištva in umetno- obrtnih predmetov, izvršil nekatere adaptacije v poslopju za prostore teh­ ničnih delavcev. Manj uspeha je imel v arheologi ji, kjer rje bil dotok mnogo manjši kakor do 1. 1918. ker ise sistematična izkopavanja redoma niso vršila in je inventarizacija le počasi napredovala. Razstavna tehnika je ostala v glavnem pri starem. Med okupacijo je bil velik del zbirk spiravi j en v zaklonišča v poslopju. Od puiblikacij, ki jih je muzej izdal sam ali v zvezi z Muzejiskim društvom za Slovenijo, naj omenimo: Vodnik po zbirkah Narodnega muzeja v Ljubljani — kulturno zgodovinsko del 1931 in Pri- rodopisni del 1933; J. Mal, Vodnik po ljubljanskem Mestnem muzeju 1939; Glasnik, muzejisfcega društva iza Slovenijo 1—26 (1919—1945). Vodstvo muzeja je bilo takrat v rokah kulturnega zgodovinarja in arhivskega stro­ kovnjaka J. Mala (r. 1884). V splošnem moramo ugotoviti, da Narodni muzej med obema, vojnama ni mogel več dohitevati razvoja evropskih muzejev ne v prastarih, ne v razstavni tehniki, ne v vskladiščevanju in konserviranju predmetov. Naloge osrednjega slovenskega muzeja ni mogel vršiti. Kljub temu pa je uspiešno hodil po poti specializacije svojih zbirk in je v inventarizaciji zbranega gradiva in pridobivanju novega, posebno v kulturni zgodovini, napredoval. 3. Preureditev zbirk po 1. 1945. Ob osvoboditvi je bilo treba predmete, ki so bili med okupacijo v zakloniščih, postaviti ponovno v razstavne prostore. Sama po sebi se je ob tem pojavila misel, da je treba razstavo urediti po modernih muzeoloških načelih. Največja ovira pri odločanju o novi postavitvi pa je bil tesen in nelogično' razvrščen razstavni prostor v Narodnem muzeju v ožjem smislu kakor tudi v ostalih dveh muzejih. Zato se je 1. 1945 muzej omejil na preureditev arheoloških zbirk, ki so bile do tedaj z izjemo eksponatov Ljubljanskega barja in deloma rimske Emone najbolj konservativno eksponirane. Postavilo se je načelo*, da je v eksponatni razstavi treba predvsem gledati na nestrokov­ nega obiskovalca in da je treba upoštevati v veliki meri optično-estetske ter ostale popularizacijske momente. Ureditev je bila izrazito provizorna. Važna je toliko, ker je iskušala prvič v naši nraizeologiji spet dohiteti muzeološko bolj napredne dežele. Glavna hi .še sedaj veljavna preureditev pa se je izvršila pozimi im spomladi 1947 z večjo investicijo ministrstva za pTosveto. Preureditev je zajela vse poslopje muzeja. Že prej je bila 197 zapet odprta avla z glavnim vhodom, ki je do 'tedaj (bila uporabljena za razstavo nekaterih kulturnozgodovinskih predmetov. Prirodoslovni muzej je izgubil tri dvorane v pritličju, zato pa je dobil polovico hodnika v prvem nadstropju in eno dvorano prav tam. Etnografski muzej1 je izgubil eno dvorano v prvem nadstropju in del hodnika prav tam, dobil pa je izpraznjene tri dvorane v pritličju. Narodni muzej je v prvem nadstropju izgubil polovico hodnika in eno dvorano manjšega tipa, kar je oboje odstopil Prirodoslovnemu muzeju, pridobil pa je eno veliko dvorano in del hodnika v prvem nadstropju, do tedaj, v domeni Etnografskega muzeja. Narodni muzej je svoje arheološke zbirke razen lapidarija, ki je neizpre- manjen ostal v pritličju na hodniku, razširil iz dotedanjih treh malih dvoran in ene velike v dve mali dvorani in tri velike. KultarnoEgodovinske zbirke pa je eksponirali na polovici hodnika v prvem nadstropju. S tem je bil dosežen vsaj kolikor toliko logičen muzejski itinerarij: Etnografski muzej je 'zaključena enota v pritličju, obiskovalec v prvem nadstropju pa ima na vsaki polovici nadstropja prirodoslovje oziroma agodovino, pri čemer je itinerarij v 'Zgodovinskem sektorju tak, da prične obiskovalec ogled v prazgodovini in ga zaključi v meščanski kulturi 18. istodetja. Istočasno so bvile izročene skoraj vse slike in plastike Narodni galeriji, velika umetno- obrtna in folklorna zbirka Girebenčeva pa Etnografskemu muzeju. Poleg poenotenja itinerari ja je bila e preureditvijo dosežena, oziroma so Mi v načrtu še naslednji momenti (sedaj čiščenju železa ma osnovi kombinirane elekerolitične in kemične metode (R. Berce, Konser- vrramje železa, Varstvo spomenikov 2, 1949, 28—30), dalje je muzej pre­ izkusil in uvedel lepilo ma bazi acetona in celuloida. Muzej je več ali manj že organizacijsko uredil odnose za terensko delo med seboj in med obema ustanovama, ki se z arheologijo bavita, t. j. z arheološko sekcijo Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter z arheološkim referatom Zavoda za varstvo kulturnih spomenikov. V arheološko-pirahistorienem oddelku se v 'bližnji (bodočnosti na osnovi zgoraj nakazane problematike pojavljajo naslednje naloge: oib reviziji, ki je v teku in bo v dogìedmem času končana, je treba začeti z izdajanjem katalogov arheoloških zbirk. Vzporedno s tem bo sama po sobi urejena kartoteka predmetov in njhova fototeka. Seveda pa se too kasneje pokazala nujnost nove inventarizacije prav vseh predmetov, toda tako, da bodo dosedanje številke v inventarju, ki so že prišle v literaturo, obdržame. Terensko delo bo treba vršiti v dosedanjem obsegu. Pri razstavnem gra­ divu pa t>o nujno storiti še korak dalje s tem, da 'bodo povečane tematske skupine in da se bodo priredile primerne makete. Glavni del maket- bi naj obsegal naselja ali pa tiste skupine življenjskega ambienta, ki pri- . kazuje najvažnejše družbene procese (topilnice, 'keramične peči, vojaški tabori). Za takšne makete pa too mogoče dobiti primemo gradivo šele tedaj, ko se bodo terenska raziskovanja v tej smeri povečala, kajti sicer bomo prisiljeni, da ostanemo> pri več ali manj točnih analogijah iz gradiva drugih arheoloških področij izven Slovenije. Želeti pa toi bilo, da so tudi pri maketah zastopane realne situacije iz Slovenije. Kritično je vprašanje tistih arheoloških skupin, ki jih muzej po svojih strokovnjakih ne pridobiva. Tak je n. pr. arheološki material paleolitika. Za sedaj nima Narodni muzej kljub temu, da je Slovenija klasična dežela jugoslovanskega paleolitika, niti enega artefakta iz te dobe. Nekaj važnih predmetov, ki so po drugih muzejih Slovenije, bo mogoče ponazoriti z odlivki, treba pa bo vsaj nekaj gradiva pridobiti tudi v originalih. 5. Kulturnozgodovinski oddelek. V tem oddelku obstaja najprej problem gradiva. Kakšno mora biti gradivo, ki ga окпаоијето z besedo »ikultuniozgodovinski« ? Najprej iz tega področja izločimo arheo­ loško gradivo nekako do 1. 1000 našega štetja. Ta časovna meja je meto­ dično in tudi historično utemeljena, o čemer pa tu ne bomo dalje govorili. Gradivo iz naslednjih dob pa moremo gledati pod aspektom umetne obrti ali kulturne zgodovine v klasičnem, šolskem smislu te besede, ali pa politiono-dmžbene zgodovine. Dosedanje zbirke muzeja vsebujejo ikono­ grafske predmete (portrete in topografske upodobitve), tefcstilije, keramiko, kovinske predmete, zlasti pa pohištvo. Kot take imajo zbirke izrazito 200 umetnoObrtni .značaj. Kolikor se da ugotoviti, izvira mnogo teh predmetov iz obrtniških delavnic Slovenije. Le v manjši meri imajo zbirke kulturno­ zgodovinski апаоај, oziroma je ta njihov aspekt bolj kritičen. To pa radi tega, ker je zia mnoge predmete neznana tako provenienca nastanka kakor tudi provenienca kraja, kjer se je predmet nahajal. Kolikor pa so taki podatki znani, niso vsi predmeti iz Slovenije in imajo 'zato bolj sploino kulturnozgodovinski značaj kakor pa specialno za slovensko kulturno zgo­ dovino'. Predmeti, ki se tičejo slovenske kulturne zgodovine ali pa celo same politične izgodovine, «o dokaj redki. V to vrsto prištevamo predvsem slikovni material, slovenske tekstilije iz 16. stoletja, Hasanov plašč iz bitke pri Sisku, kranjsko zastavo iz turških 'bojev, nekaj zanesljivega inventarja islovenskih gradov, cehovske' predmete, ljubljansko fajansó, škof jeloiške kovane predmete, prešemiana in podobno. Vsekakor je naloga kulturnozgodovinskega oddelka ispričo "takega stanja kritična. Če hočemo dosledno zasledovati in zaključiti proces, ki se je v funkciji Narodnega muzeja od njegove ustanovitve 1821 do danes razvil, je gotovo končni cilj tega razvoja osrednji zgodovinski muzej Slovenije. Ta muzej maj bi prikazal naj važnejše teme iz. politične in kulturne zgodovine Slovencev 1er dežele, ki jo zavzemajo'. S tega stališča pa je jasno, da je za nekatere periode obranjenega le zelo malo izvirnega gradiva. Tu bodo prišli na pomoč karte, diagrami, makete in -arhivski material. Mnogo predmetov kulturnozgodovinskega značaja, ki pa niso' ve­ zani na posamezne dogodke, bo služilo za ilustrativno analogijo'. Vendar pa .'bo poleg takega muzeja še vedno pereče vprašanje pravega umetao- dbrtuega muzeja oz. oddelka. Tak oddelek je v Ljubljani zelo potreben, spričo gradiva v Narodnem muzeju pa tudi ob osrednjem zgodovinskem muzeju istočasno docela možen. Dotok v oddelek se je od 1945 dalje vrišil s posameznimi nakupi v precejšnji meri. Žalostno poglavje v tej zvezi pa predstavlja dotok iz Federalnega zbirnega centra. Ta ustanova bi po vsej verjetnosti mogla in tudi anorala nuditi 'muzeju prvenstveno kulturnozgodovinski material za njegove zbirke. Mnogo tega materiala je sicer za muzej namenjenega^ toda le majhen del je prevzet po muzeju. Pri odbiranju muzej ni bil pri- tegnjien. Predmeti so v zelo slabem stanju, provenienca je večkrat dokaj negotova. Ne pretiravamo, ako zapišemo', da smo v obravnavanju tega gradiva zamudili za ljubljansko muzeologijo izredno priliko', ki se ne ponavlja mnogokrat. Že v točki 3. je Mo omenjeno, da je eksponiran iz kultu'mo'zgodovin- skega "oddelka samo majhen del predmetov na hodniku v I. nadstropju po principu tematske razstave. Tema razstave je 15. in. 16. stoletje. Del ostalega gradiva je razstavljen v Mestnem muzeju v Ljubljani, kjer pa tudi ne bo mogel v novi obliki mestnega muzeja, ki se bo omejil samo na Ljubljano ter bo le v majhni meri operiral z analogijami, dolgo obsta­ jati. V načrtu je adaptacija blejskega gradu za reprezentančen kulturno­ zgodovinski muzej, kamor bo tudi odšlo mnogo gradiva. Vendar pa ostane še vedno odprto in zelo pereče vprašanje kulturnozgodovinskega oziroma, kakor vidimo sedaj, zgodovinskega muzeja ali oddelka v Ljubljani sami. Dodajmo še ugotovitev, da so se predmeti zaradi dvakratne selitve v mu- 201 zejskih skladiščih deloma pokvarili, dalje, da od 1945 do 'danes oddelek nima nobenega stalnega strokovnega uslužbenca. Inventariiziranih pred­ metov je nad 15.000, vseh predmetov pa je nekaj oad 20.000. 6. N u m i z m a t i čn i k aib i n e t. Če so po klasični definiciji za obstoj kabineta potrebni zbirka, prostor, personal in kredit, potem je muzej svoj numizmatični kalbinet pričel formirati. Gradi se poseben prostor za numizmatični depo, zbirko pa upravlja poseben kustos. Zbirka, ki je samo delno in zasilno inveotairiizirana, obsega okoli 50.000 kosov. Pomemb­ ne so skupine keltskih novcev, novcev rirnsfcega cesarstva1, slovenskih sred­ njeveških novcev, Avstrije in Italije. V teku je inventarizacija in sistema­ tična postavitev vseh zbirk. Dokončana je italijanska zbirka, v teku je delo na avstrijski zbirki, na novcih ibivsin avstrijskih dežel in posebej ' na srednjeveških novcih Slovenije. Kar se tiče znanstvene problematike, je najbolj pereče vprašanje pravilno zajetje terenskih najdb. Mnogo je najdb posameznih novcev na terenu, mnogo tudi novcev v raizniih zasebnih rokah, ki se gulbijo brez koristi. V sistematski zbirki muzeja bi utegnili postati dragoceni. Posebno važno je z zgodovinskega stališča vprašanje depojskih najdlb. Tu se je samo deloma posrečilo stvari rešiti pravočasno. Precejšnja ovira pri tem je zapleteno finančno poštovanje z gotovino1, ki pa je za delo s temenom neobhodna. Kalbinet se omejuje v zbiranju predvsem na področje Keltov v naših krajih, rimskih novcev, italijanskih in avstrij­ skih novcev ter jugoslovanskih novcev. Največjo možm» popolnost bi hotel doseči v slovenskih srednjeveških novcih. Ostala področja numizmatike obravnava kalbinet samo periferno, papirnatega denarja ne zbira, medalje pa v omejenem merilu. Evidenca 'materiala ljubljanskega numizmatičnega kabineta bo za zgodovinarja zelo velikega pomena. Poleg zbirk v Celovcu, Gradcu in na Dunaju bo Ljubljana ena od osnov iza bodoči Corpus Num- morum Stovenicorum. Med najvažnejšimi pridobitvami zadnjih let bi omenili nov tip celjskega pfeniga, izredno redki novec Latisane, veliko najdbo iz Radeč, najdbo iz Trebnjega, najdbo iz Ribnice in večji dotok avstrijskih zlatnikov. 7. Grafični kalbinet Po osvoboditvi se je grafična zbirka v Narodnem muzeju, ki ije bila do tedaj priključena Muzejski knjižnici, ure­ dila v samostojen grafični kabinet. Dobila je svojega kustosa in prostor. Vrši se prva inventarizacija zibirke. Material zibirke, ki sega že v sredino 19. stoletja, obsega večja 'grafična področja baročne grafike. Nekaj kosov je tudi starejših, ob koncu te delbe pa je važen zlasti grafični opus Janscha- .Ziegleir. Moderne grafike kabinet za sedaj ne zlbira, njegova kritična meja je prva litografija v 19. stoletju. Sloveniica v zbirki so še vedno nepopolna, na srečo pa niso posebno raasežna. Grafična zbirka bo važna za bodoči zgodovinski muzej, ker vsebuje v svojih portretih in pokrajinah prav veliko število slovenskih oziroma s slovensko zgodovino povezanih prizorov. Sedaj so ti listi še pridruženi potrtretai in topografski zbirki knjižnice, kjer so pomešani s fotografijami. Predvidena je delitev tega materiala.. Zelo velika zbirka, ki predstavlja aneks pravi grafični zbirki, obsega nabožne podobice. Med njimi so slovenica v dokaj veliki meri zastopana. Dotok grafičnih listov je razmeroma majhen. Nakupljena je bila zibirka ljanskega zbiralca Pavla Wintra, ki pa je prišla v muzej že močno 202 okrnjena. Kabinet nima posebnih prostorov za grafično razstavo. Vprašanje vskladiščenja, imap in zaščitnih ikartonov je predvsem materialnega značaja. 8. M u z e j s k a k in 'j i ž m i e a. Med najpomembnejšimi oddelki v Na­ rodnem muzeju je Muzejslka knjižnica. Podobno kakor pri večjih svetovnih muzejih je tudi Muzejiska knjižnica v Ljubljani samo deloma interno priročna knjižnica za muzejskega uslužbenca oziroma иа strokovnjaka, ki študira muzejske zbirke. V največji meri je knjižnica Velika historična biblioteka znanstvenega značaja in v celotni bibilioteški strukturi Slovenije med najvažnejšimi. Zvezkov ima okoli 110.000, med rajiimi mnogo' unikatov iz slovenske literature oziroma mnogo redkih del, ki se tičejo neposredno Slovenije. Obsežna je arheološka knjižnica', kjer so zlasti dobro zastopane revije. Skoraj nepregledno je število brošur, lepakov, letakov, gledaliških listov, priložnostnih tiskov in podobnega gradiva. Velika je zbirka zemlje­ pisnih kart. Rokopisov knjižnica načeloma ne 'zbira, hrani pa več prešer- nian, med njimi irevizijiski rokopis Poeziji ter zapuščino pirešernoslovca ' Avgusta Žigona. , V knjižnici so nameščeni trije uslužbenci. Prostora pa ima samo dva, od katerih je čitalnica hkrati tudi edini poslovalini prostor, istočasno pa zasedena ob vseh stenah 2, gradivom Osrednjega državnega arhiva. Skladišče je za sedanje število knjig vsaj za 50 odstotkov pretesno. Dotacija 50.000 dinarjev za materialne izdatke je mnogo prenizka. Knjižnica nima dolžnost- nih izvodov iz Slovenije, kar je po soglasnem mišlj-enju muzeija neprar- vilno. Inozemski dotok strokovnih knjig praktično ne obstoji. Edino izjemo predstavljajo nekatere redke zamenjave, zlasti arheološkega značaja. Po 1. 1945 ije knjižnica nakupila mnogo antikvarnilh knjig, vendar samo v obsegu svojih malih kreditov. Dodelitev knjig iz Federalnega zbirnega centra je bila isfcoraj brezpomembna, kar je za knjižnico predstavljalo občutno škodo. Precej inozemskega periodičnega tiska je v knjižnici depo­ niranega kot last Zgodovinskega društva za Slovenijo'. Muzejska knjižnica je po vsem povedanem važna bilblioteska ustanova Slovenije v kritičnem stanju isvojega življenja. Najbolj potrebni so ji dolž- nostni izvodi iz Slovenije, dalje smotrna razdelitev nakupov inozemske literature med njo in ostalimi ljubljanskimi anansitvenimi knjižnicami, končno pa povečane dotacije in v doglednem času tudi prostori. 9. Tehnični problemi muzeja. Vzporedno z napredovanjem razstavnih prostorov in povečane administracije raznih muzejskih ustanov pod skupno streho pa se niso večali delovni prostori za strokovne oddelke niti ne prostori za skladišča. Tako stoji narodni muzej danes pred dej­ stvom, da so njegovi delovni prostori neprimerni oziroma premajhni v taki meri, kakršna že dejansko ovira nemoteno strokovno delovanje. Labora­ torijski prostori bi se mogli urediti v kleti, za kar pa bi bille potrebne precejišnje investicije, 'ki jih v bližnjem času ne bo mogoče dobiti. Naj­ slabše pa je stanje s skladišči. Po modernih muzeoloških načelih so res zbirke -v razstavnih dvoranah preurejene in razredčene. Toda v talkem primeru morajo eksponate istočasno spremljati sistematske zlbirke v de- pojih. V njih je šele možen študij predmetov za strokovnega uslužbenca muzeja in za ostale strokovnjake. Šele z n'jimi je tudi možen pregled m kontrola stanja teh predmetov. Takih sistematskih depojev muzej sploh ' 203 nima. Z velikim naporom se pridobivajo zasilni depojski prostori za arheologijo, kjer pa mora biti večina predmetov spravljenih namesto v vitrinah v škatlah, tako da so težko dostopni in da so pri pregledovanju •podvrženi okvaram. Obsežne kulturnozgodovinske zbirke nimajo depoja. Kljub takemu stanju se še mi posrečilo dobiti zanje v Ljuibljiaini nekje primerno skladišče. Problem (bi bil v mnogočem rešeni, aiko ibi se po že izdelanih načrtih adaptiralo podstrešje muzeja. Investicije pa bi bile* velike. 10. Znanstvene, in popularizaci j ske naloge, Med znanstvenimi nalogami najvažnejše je inventariziranje zbirk, kartoteka predmetov, .povezala s terenom ter objiava 'katalogov. O teh vprašanjih se je govorilo že v prejšnjih poglavjih. Med popularizacijske naloge pa pride na prvo mesto smotrno razstavljan je gradiva. Težave, ki so s tem zvezane, so predvsem v prostorih, dalje pa itudi v problematiki eikspomataega gra­ diva, (ki j© zlasti v kulturni zgodovini pereča. Arheološko gradivo je bolj dognano, zato pa je pri njem ma drugi strani potreba po psihološkem pri­ bližanju do obiskovalca večja. Kajti to gradivo ni neposredno estetsko emo­ cionalno in potrebuje zato izrazitejšega obravnavanja. Še nerešen .problem '"so primerna vodstva po 'Zbirkah. Navadno prihajajo v muzej tako velike skupine, da se vodstvo nujno razkroji v posamezne nepovezane skupine. Za primerjavo z drugimi muzeji ne bo odveč, ako navedemo še to, da so zbirke poleti odprte dnevno, pozimi pa dvakrat tedensko in da je ogled brezplačen. Zdi se, da bo vprašanje stikov z- množicami obiskovalcev, ki so žejne lepega, zanimivega in poučnega muzeja, še precej časa iskalo prave rešitve. Vsekakor pa bodo najboljša propaganda za muzej dobro urejene zbirke same. 11. Muzejsko teritorialno področje. Že v uvodnih po­ glavjih in deloma tudi kasneje je bilo videti, da je obstoj Narodnega muzeja upravičen predvsem s stališča osrednje muzejske ustanove. Kot-tak bi moral muzej prikazovati v prerezu arheološko im ikuilturnozgodovinsko življenje vse Slovenije v etničnem smislu besede. Opisani .so bili tudi razlogi, zaradi katerih muzej te naloge ni mogel vršiti. Sedaj se po osvo­ boditvi ponovno postavlja vprašanje odnosa Narodnega muzeja do pokra­ jinskih in krajevnih muzejev. Področja teh muzejev so omejena na manjše krajevne enote. Njihova naloga je, da s tega področja' zbirajo, prav vse, kar se materialne kulture tiče. Stremeti morajo za kompletnim gradivom, ne za tipičnim. Pri tem je treba upoštevati, da je arheološko in tudi drugo gradivo najbolj umljivo v neposredni bližini kraja, od koder izhaja. Upo­ števati je dalje treba načelo nedeljivosti skupin, ki spadajo v eno celoto. Iz tega sledi, da je gradivo v načelu treba prvenstveno predložiti neposred­ nemu in bližnjemu lokalnemu muzeju. Narodni muzej pa stremi za tipiko. V njegovih eksponatih se mora odražati materialna kultura vse Slovenije ne v specialnem^ ampak v tipičnem prikazu. Zato bo> to gradivo po vsej verjetnosti s sporazumom med muzeji Narodni muzej za eksponate vedno mogel dobiti. Kakor Narodni muzej rad in dosledno posoja svoje predmete v eksponatne namene drugim muzejem v Ljubljani in je to pripravljen storiti tudi za muzeje izven Ljubljane, tako bo s posojanjem predmetov, ki jih krajevni muzeji me potrebujejo, naloga osrednjega muzeja olajšana. 204 Tu mislimo izključno le ma -eksponiranje, ne pa ma vskladiščenje pred­ metov. Kar se tiče sistematskih žbirk, je osrednji muzej še vedno istočasno tudi pokrajimiski muzej za -velik del Slovenije, od koder more svoje siste­ matsko študijsko gradivo črpati. Unikati iz posameznih pokrajin se lahko tudi predstavijo v kopijah. V vseh vprašanjih teritorialne kompetenee gre za konkretne 'rešitve od primera do primera in so (brez koristi vsaka podrob­ nejša načelna razmotrivanja. Trdno je samo dejstvo, da dosedanje zbirke Narodnega .muzeja materialne kulture vse Slovenije ne predstavljajo. 12. Specialni ali kompleksni muzej. Razmotriti moramo konöno še vprašanje, ali naj se Narodni muzej deli v dva samostojna mu­ zeja, to je v Arheološki muzej Slovenije in v Zgodovinski muzej Slovenije, ali pa naj muzej' ostane kompleksnega tipa, torej enoten Narodni muzej. Za sedaj se mam adi to vprašanje docela teoretične narave, ker bi bilo ustanavljanje novih muzejev Ibrez novih prostorov in strokovnega kakor tudi tehničnega osebja samo škodljiv muzealoški snobizem. Vendar pa je teoretično to vprašanje že aktualno in za diskusijo zrelo. Vsaka od obeh nakazanih (rešitev ima nekaj za se. Devetnajsto stoletje, katerega otrok je Narodni muzej, je 'bilo stoletje pozitivistične encdktopedičnosti, dvajseto stoletje pa je stoletje specializacije. Vsako strokovno podroöje ima danes toliko svojevrstnih aspektov in tako obsežno interno ргоМептаШш, da je poseganje v enciklopedičnost brez dvoma strokovnemu delu. škodljivo. Samostojni arheološki muzej Ibi se uvrstil ob stran arheološkim muzejem v Zagrebu, Splitu, Puli in Skoplju. Že na zunaj bi s svojim naslovom in z nujnimi omejitvami v p^ersomalu na res strokovne arheološke delavce kaizal znanstveni značaj svoje specialne stroke. Njegovo področje bi krono­ loško segalo od paleolitika do konca staroslovensfce epohe, teritorialno pa bi obsegalo vso Slovenijo1. Kontakt z inozemstvom in z arheološkimi centri v domovini bi bil neposreden. Proračunsko bi bil samostojen. Onemogočena bi bila laična obravnava njegove problematike, diletamtizeim in enciklo­ pedičnost. Isto valja za Zgodovinski muzej. Poleg tega bi tak muzej, ki bi posebej predstavljal zgodovino slovenskega naroda v njegovi materialni kulturi, ne bil obremenjen z.velikim oddelkom prazgodovine in rimske dobe ter bi logično pričel svoje gradivo z naselitvijo Slovencev. Po svoji * politični in družbeni funkciji bi bil eminentno vodilni muzej Slovenije. Njegova naloga glede zbiranja materiala s področij ostalih (muzejev pa bi bila lahka, ker bi to gradivo bilo razmeroma maloštevilno. Toda emiciklopedičnosti kompleksnega muzeja tipa 19. stoletja ne smemo zamenjavati s sintetičnim muzejem 20. stoletja. Specializacija je nesmiselna, ako nima svojega končnega cilja v celotnem aspektu nekega problema. Poleg tega je konkretno razdelitev materiala med Arheološkim in Zgodovinskim muzejem za zgodnji srednji vek problematična. Izkopa­ nine starosloveuske kulture z Bleda so enako važne aa oba muzeja. Prav tako. si težko zamislimo Zgodovinski muzej slovenskega naroda, ki bi ne posegel v svojih zbirkah na etnogenezo Slovencev in s tem nujno v prazgo­ dovino ter rimsko dobo našega ozemlja. Zgodovinski muzej bi imel, kar se tiče eksponaže in seveda me, kar se tiče (sistematskih zbirk, v nekih področjih iste naloge kakor Arheološki muzej. Ali z drugimi besedami, da obrnemo vprašanje drugače: kaj je cilj Arheološkega muzeja v njegovali 205 eksponatih (ne v sistematičnih študijskih zbirkah), ako ne družbena, kul­ turna in politična »godovima slovanskega ozemlja, prikazana z materialno kulturo, ou paleolitika do zgodnjega srednjega veka? Zdi se nam torej, da je delitev obeh' muzejev tbolj metodična v smiislu sistematskih zbirk kakor pa muzeološka v - smislu prikazovanja gradiva. Sistematske zbirke* pa so samostojne tudi, ako 'jih upravljajo samostojni oddelki s specializiranim strokovnim osebjem v posebnih prostorih in s posebnim proračunom. Naše mišljenje je, da potrebuje Ljubljana in e tem Slovenija en osrednji Narodni muzej izrazito zgodovinskega značaja. Tai bi po svoji tematiki obsegal vse epohe razvoja slovenskega ozemlja, ljudstev, ki so na njem prebivala, in slovenskega naroda, ki se je atnogenetično na njem formiral iz priseljenih Slovencev in starih prebivalcev. Muzej bi v raz­ stavnih prostorih obravnaval vse posamezne epohe zgodovinsko, to je s stališča družbenega гаитоја v najširšem smislu besede. Predmeti, ki v ta okvir ne gredo, pa prav gotovo ne spadajo v moderno razstavo muzeja, pa naj bo to potem že kompleksni ali pa specialni muzej. Tako ne gre razstavljati v arheološkem oddelku ali muzeju predmetov po njihovi siste- matiki," ampak po njihovi tematiki. Isto velja tudi za kulturnozgodovinski oddelek aid muzej. Gotovo pa se iz kulturnozgodovinskega oddelka lahko loči še poseben umetno-obrtni muzej, kakor smo to nakazali zgoraj. Med tematsko razstavo in sistemaltskim depojiem pa bi bila živa avez» utajena šele talkrat, ako so predvidene poleg stalne razstave v muzejskih dvoranah tudi začasne razstave posameznih oddelkov, skupin, problemov, raziskaivanj itd. Seveda pa je za te razstave nujno potreben prostor v samem muzejskem poslopju, ker se predmeti pri večjem transportiraniju samo kvarijo.- Shema kompletnega Zgodovinskega muzeja bi 'bila nekako naslednja: I. Uprava z generalnim direktorjem in administrativno, tehnično pisarno'. Šefi posa­ meznih oddelkov z generalnim direktorjem tvorijo upravni svet muzeja. II. Arheološki oddelek: a) prazgodovina, 'b) 'rimska doba, e) zgodnji srednji vek. III. Numizmatični kabinet, kot aneks arheološkega oddelka. IV. Kul­ turnozgodovinski oddelek, obsegajoč dobo od leta 1000 dalje. V. Grafični kabinet kot aneks kulturnozgodovinskega oddelka. V. Muzejska knjižnica. Preparatorski laboratoriji in tehnično osebje bi bilo vezano na posamezne oddelke, toda v prvem času Ibi bilo smotrno te laboratorije neposredno priključiti upravi kot celoto zaradi pomanjkanja prostorov, strokovnjakov in materiala. Ko smo tako v idealnem okviru zarisali delokrog in značaj Narodnega muzeja, se moramo konëio vprašati še po prostorih, ki jih naš muzej po­ trebuje. Sedanji prostori v muzejskem poslopju ne morejo biti merilo in ne ustrezajo potrebam, V bližnjem času bodo morali sicer zadostovati pod pogojem, da se za kulturnozgodovinski depo najde neka dodatna rešitev v izdatni meri. Vendar pa je trefba že sedaj misliti na daljšo bodočnost, y kateri 'bo problem ljubljanskih muzejev dozorel. Če pustimo ob strani razselitev ustanov, ki sedalj žive pod skupno streho, to je Narodnega, Etno­ grafskega in Prirodoslovuega muzeja ter Osrednjega državnega airhiva Slo­ venije, potem je gotovo potrebna za Narodni muzej nova stavba. Sedanje poslopje bi zadostovalo samo za arheološki oddelek. Za kulturnozgodo­ vinski oddelek bi bilo potrebno dograditi nov paviljon. Vendar pa kaže 206 praksa v Sloveniji in v inozemstvu, da se kulturnozgodovinski oddelki najbolje počutijo v 'historičnih stavbah. V Sloveniji so lepi primeri v vseh treh.glavnih pokrajinskih muzejih v Mariboru, Gelju in Ptuju, omenim naj še (bližnji Viaraždin. Nemogoče je (kljub ogromnim .stroškom za nova poslopja vzbuditi v -moderni stavibi .ambient taroka ali gotike. Kjer so predmeti kakor pri nas v Ljubljani že. sami po sebi v veliki meri precej nereprezentativni in 'brez večjega estetskega učinka, pa pride to vprašanje še izraziteje do veljave. Cisto drugačen pa je položaj v arheologiji. Tu je obveljalo načelo modeme prezentacije predmeta. V tem smislu je šla tudi preureditev v Narodnem muzeju v 1.1947.. Iz naših krajev je treba omeniti novo urejeni mali muzej v Nišu in razstavo o gradišču Mrsrattjski lug v Zagrebu. Iz inozemstva omenim preurejeno arheološko razstavo muzeja v Zürichu, na novo postavljeno etruščamsko kolekcijo v Museo della Villa Giulia, odMfâno postavitev pairtenonskih plastik »Elgin manbles« v British Museum v Londonu, da omenim samo najvažnejše. Za primer sicer mo­ derno urejene, toda kljub temu prolblematične postavitve arheološkega mu­ zeja pa naj omenim muzej v Alžiru. Optimalna (rešitev za ljubljanski Narodni muzej je torej tale: stara palača za kulturno-zgodovinski oddelek in moderna stavba za arheološki oddelek. Zaradi smotrnega itinerarija muzejskega olbiskovialea in zaradi tehničnih del v laboratorijih ter dela v biblioteki je potrebno-, da stojita . oba oddelka v neposredni soseščini, kolikor to dopiuišGaita; urlbanizem Ljub­ ljane. Take možnosti se odpirajo v okolici Križank ali pa v nekakšni kombinaciji z ljubljanskim gradom. Jože Kastelic 207