cal. Tovarš se je pa bal bele kace in si ni upal pri 
risu ostati. Zleze torej na deveto bukev od risa, in 
ko je uni v risu jel na svojo piščalko piskati, vidil je, 
kako so lezle kače od vseh strani, rujave, pisane, 
grebenaste in druge proti risu. Vsaka je položila glavo 
na ris. Naenkrat pride bela kača, položi glavo na ris, 
udari z repom po tleh in v enem trenutju puhnejo vse 
kače na lovca v risu in ga opikajo, da je umeri pri 
priči. Ko bi njegov tovarš ne bil na deveti bukvi, 
slaba bi se bila tudi njemu godila. 
Duša. 
(Narodslsa pesem; zapisal Fr. StrukeL) 
Oj duša, duša, pojdi 
Pred vrata nebeške, 
Poterkaj mi na vrata 
S tim zlatim perstanom. 
Prišel ji je odpirat: 
„0j Peter ti! odpri, 
Oj Peter! saj si usmiljen, 
Oj Peter! usmili se." 
„„0j čakaj, čakaj duša, 
Grem prašat Jezusa, 
Ce si častila Marijo, 
In služila Bogii. — 
Ti nisi je častila :> 
In tud' služila ne.**" 
Oj duša, duša pojdi 
Pred vrata preklenske, 
Poterkaj mi na vrata 
S tim zlatim perstanom. 
Prišel ji je odpirat * 
Leta peklenski duh, 
Nesel jo je na špampet. 
Na špampet ves ognjen. 
„0j duša, duša lezi, 
Ležati vajena." 
„„Kako bom jez ležala. 
Ko je špampet ves ognjen."* 
Nesel jo je na stolič, 
Na stolič ves ognjen. 
„0j duša, duša sedi, 
Sedeti vajena." 
„„Kako bom jez sedela, 
K' je stolič ves ognjen."" 
Nesel jo je na tlakec , 
Na tlakec ves ognjen. 
„0j duša, duša pleši, 
Plesati vajena." 
„„Kako bom jez plesala, 
K' je tlakec ves ognjen!"" 
Prinesel ji je pitja, 
Oj smole, žvepla skup. 
„0j duša, duša pij, pij, 
Piti vajena." 
„„Kako bom jez pila, 
K' je smola, žveplo skup."' 
„0j duša, duša terpi, 
Će prav ne vajena." 
Mythologične drobtine. 
(Po narodnih pripovedkah razglašuje Dav. Terstenjak.) 
O zobnjaku ali belenu. 
Zobnjak (hyosciamus, Bilsenkraut) Slovenci kaj 
čislajo. Rabijo ga zoper zobobol. Ker se sv. A polo­
nij a časti kot vračnica v zoboboli po kerščanski legendi, 
veli se zobnjak tudi sv. Apolonije trava. Ta zel je bila 
posvečena slovanskemu Belbogu —• Bel inu; zato se 
veli tudi belen. Polski Kašubi jo imenujejo beleča, 
in jo blagosloviti dajajo na praznik „Panne zielne" — 
velike gospojnice. Madžari so to ime prijeli od Slovencov, 
in to zel imenujejo bel end. Dioskorides (IV, 69) piše, 
da so jo tudi slari Galli imenovali bil in unti a. Span-
joli jo imenujejo bele no in Porlugizi v e le uho. Po 
Dioskoridii se je ta zel pri starih Getih in Dakih velela 
SisXiri inje bila solnčnemu Bogu Appolonu posvečena. 
V jeziku Škipetarjev (Albanezov) se pa solnce veli diel, 
toraj zobnjak ni samo dakogetskemu in keltskema 
temoč tudi slovanskemu solnčnemu Bogu posvečen 
bil. Stari narodi so zobnjak imeli za važno vračivno 
zel ; božanstvo solnca pa so častili kol božanstvo 
zdravja; odtod je razvidno, kako je zobnjak — belen, 
belec prišel v zavezo s slovenskim Belinom in kelt­
skim Belenom. Nemško ime Bilsen je prijeto od 
Keltov ali Slovenov. 
Ploh vlačiti in slamo nositi. 
V moji rojstni okolici je bila sledeča navada: 
Če se v kaki vasi nobena deklina ni o pustu omožila, 
se je na pepelnico eden fant kot deklina oblekel, in 
je po vasi ploh vlačil. Le pa se ni nobeden fant 
oženil, se je pa kaka poredna deklina kot fant oblekla, 
in po vasi nosila v kerplah (ločnih, košari) slamo, 
v roki pa peh. Ta dražba je napravila smeha in gro­
hota po vasi, da je bilo kaj. Slama je simbol ne ro­
dovitnosti, zato nemško poznamovanje: Strohwilwer, 
Strohwitwe; primeri še slovensko prislovico: Babaje 
v slami. Babo v slami imeti — Wöchnerin sein, 
Wochenbett hüthen. Ploh pa je simbol rodivne moči; 
zato ploha, genus, Geschlecht, primeri: »svinjo za 
ploho pustiti": Ploh toraj se ima jemati v onem zmislu, 
v kterem nemški izraz: Plahi. Tudi aposlel sveta 
govori o tem plohu v mesu". — „Der Pflock, Pfahl 
im Fleische."