Oblast — učitelj. Spisal Anton Maslo — Ricmanje. (Konec.) Kakor je za daber pristop enitn v organsko celoto v izražanje svojih sklepov, misli in primernih čuvstev, tako in v skupni zvezi naj bo drugim. Tak je bil, je in bo šolski zakon, ki kot del najvišjega zakona enako očetovsko po zasluženju skrbi za ene kakor za druge. Oblastva so po svojih zastopnikih očrtala gotovo — v pravem pomenu besede — kako je postopati v zakonih vsem osigurano in zajamčeno pravico, oziroma dolžnost v prospeh in blagor napredka, omike, vzgoje in Šole. To se sedaj tudi izpolnjuje, in se bo v kolikor se da v jnaprej videti, še bolj zavedno, dosledno in natančno — ker v delu je napredek; ljubezen do stvari nam kaže veljavnost oblasti do učiteljstva, kakor tudi učiteljstva do oblasti, izpolnjevaje to, kar nam je dano od članov v blaginji po vladi, ki jo zastopamo ali ne zastopamo indirektno. Bodi temu tako ali kako drugače, pravno mnenje se ne more odtegniti po teh načelih in potih ni eni stranki, ker obe skrbita za blaginjo ter popolnjevanje vzgoje, omike in šole, ki je v prvi vrsti podlaga vsem činiteljem za popolnost vsega človeštva in s tem vsega vesoljstva. Vse to je zagotovljeno tudi V šolskih zakonih, po katerih se vse šolstvo hote ali nehotč pojavlja, razširja ter razvija. Kakor hitro se v teh zakonih pričenja pritisk ali popustljivost, takoj se opaža, da pri sredini kakor tudi pri njenih članih ni vse v pravem redu. Prvi zakon je oni, ki zagotavlja dobro zvezo med člani in glavo. To bi bil takorekoč naravni zakon, ki mu ne more nihče nasprotovati. Seveda se tudi tukaj dobivajo kakor povsod večkrat izjeme, pa saj vemo, da nobeno pravilo ni brez izjeme. V prvi vrsti je tedaj učiteljstvu in šolski obasti na srcu pospeševanje dobrih šolskih zakonov, ki imajo postati meso in kri vsakernu, ter pospeševati s tem blaginjo vseh, s katerimi je priti v dotiko, zaradi tega je članom ter njihovim pokroviteljem dana svoboda, izražati svoje svobodno mnenje, svoje prosto izhajajoče misli. S tem se oblast kakor učiteljstvo popolnjujeta, ker s svobodno voljo takorekoč volita to, kar je za človeštvo neobhodno potrebno. Na tak način nastane lepa organizacija, ki podpira vzgojo in pouk. Izpopolnjuje se ta organizacija s tem, da medsebojfio spoznava koristi in potrebe napredujočega učiteljstva. Zakoni se tako izpolnjujejo, da nikakor ne mečejo pohujšanja, škode, ali česarsibodi slabega na nieno stran. Da se to ne dogaja, smo gotovi, ako šolska oblast in učiteljstvo delujeta sporazumno med seboj, si odpirata drug drugemu svoje srce ter izražata svoje misli, ter volita iztned teh najboljše, t. j. najpotrebnejše in zato najkoristnejše. Sporazumno ustvarjata učiteljstvo in šolska oblast to, kar je mogoče, sklicujeta redna in izredna posvetovanja ter zborovanja, da se v teh dobra stvar bolj krepi, razširja in ukoreninjuje; to, kar je pa slabega, za vse človeštvo uničujočega, omejuje, ovira in odstranjuje. Učiteljstvo in šolska oblast se vedeta kakor razni člani ene in iste družine. Vse potrebe, pa tudi vsi nasveti od druge strani se v takih skupščinah omenjata, ako je potrebno, se tu pritožuje k bolj umnemu ali mogočnejšemu, da zavladata lepa sloga in blagost v družini omike in vzgoje. Vsa spletkarstva in vsi strankarski prepiri bi tu izostali — ker tudi dobremu družinskemu očetu niso všeč — ter bi se delovalo za blagor in prospeh našega naroda, iz katerega tudi mi poedinci dobivamo potrebne energije za splošno vesoljstvo. Kolikor bolj so v tem smislu delavni člani ene in iste družine, toliko uspešneje se nam pokaže blagor sloge v vsem človeštvu. Svoje misli, želje ter predloge si izražamo medsebojno zopet v okviru zagotovljenih določil. V teh sklepih se zrcali to, kar je neobhodno potrebno za vzdrževanje reda, med člani ene družine in zagotovi se lepša bodočnost obče priznani vzgoji in omiki, ki je temelj narodom, državam, splošnosti. V stvarstvu se nam pokaže, ako pazljivo pregledujemo, prečuden red in lepa vzajemnost, ki je sempatja prepletena tudi s čudnimi pojavi, katere lahko prištevamo k nerednostim. Vendar se s tem varamo, zakaj na svetu ni nič nemogočega. Postava je od Boga in z njo glas naroda — glas božji; za- stopniki in učitelji naroda se imajo bojevati z mnogimi nerednostimi še, ki so na videz male nkostne, ' a ne tako pogledu učitelja. Ta preiskuje človeško dušo, jo analizuje, izpreminja, bogati in plemeniti, kar je veliko, tu se mu odpre takorekoč pogled v delavnico, kjer pri -nerazviti omiki leži vse križem, kakor različna orodja, gradiva itd., manjka pa vsega tega, česar rabi priden in umen gospodar. Ko vzgojitelj z največjo vnemo, zbira za isti čas primerna dela ter jih vrši in spravlja v lepo celoto, se na drugem mestu prikrade kak sovr ažnik, ki izkuša nadaljne naprave onemogočiti, morda razdreti jih s tem, da zato potrebna važna sredstva odvzame in naredi nadaljno delo neprijetno in nehvaležno in to pa v škodo vzgojitelju in gojencu. To tudi šolska oblast občuti, ko se posamezen učitelj zateka k nji. Na pomoč mu pridejo vsakršni zakoni, ki jih je le nekaj za tak slučaj uspešnih in ki so tolikanj boljši, čim več je šolska oblast skrbela za mogočnejši stik s svojimi člani. Čim popogosteje so se dogajali taki stiki, tem veljavnejša je vez, ki sklepa z blagim objemom vse učiteljstvo v korist vzgoje in omike. Ta navidezni nered, ki dela preglavico učiteljstvu, zna paralizirati oblast, ki si je vsvesti opazovati pojave, ki zbujajo vendar tak nered. Kdor se bavi s Šolskimi zakoni, gleda, da pospešuje pravi stik v naravnem kakor tudi v kulturnem pomenu, četudi se ne more vsemu ustreči. Kakor učiteljstvo, ki pride v oz ek stik z oblastjo, tako tudi oblast, ko varuje zakone, delujeta v obči blagor, četudi se na eni kakor drugi strani pokažejo kake nerednosti, ki niso izključene v dosego resnice. Učitelj in oblast si pripisujeta spoštovanje in veličanstvo, ko se potegujeta in ščitita zakon, a to le v pravnih mejah, dovoljenim nam stvarem. Člani čutijo v podrejenem dobrem zakonu nepristransko in blago ostrost, oblastvo se pa obenem učvrščuje ter si s tem stavlja svoje zagotovitve. Nasprotno ne zadovoljujejo oblasti prešibki ali popustljivi zakoni ter zbujajo nejevoljo, ker niso dobri. V učiteljstvu in šolskih oblastih je kak nedostatek, ki se pa vendar izpopolnjuje. Ta izpopolnitev se pa menja po duhu časa ter mnogovrstnosti raznih činiteljev, da se more le z bistrim očesom motriti to, kar bi nastalo, ako si učitelj in oblast v najmanjšem nagajata. Potrebne so šolske naredbe, ki se izpolnjujejo, a to nepristransko in s splošno veljavo. V tem pomenu je skrb vseh, da gremo zakonito skupno, nepretržno dalje, da napredujemo v tem, kar pomaga razjasnjevati dobro stvar šolstvu in vzgoji v prospeh.