Leposloven, in znanstven. listT
Štev. 4.
V Ljubljani 1. aprila 1888.
Leto VIII.
jf^stj bliska se tam in grmi? Krt j zemlja se trese, bobni?
V	višavi se krešejo strele,
Ko sodnji dan vžgati bi htele!
»To dela veliki pozdj, Sin moj, pod Konjiškoj go roj; Sred gore ti jezero plava, A zmaj na dnu jdzera s pava.«
»železnimi lanei pripet Tam biva že bogvekaj Ičt; Glav strašnih ima devetdro, OčiJ i m rt osemnajstčro.«
»Glav srednja mu nosi zakldd, To krona je, dijadem zlat,
V	njem demant ogromen iskri se, Ko solncc to v gori žari se!«
»A časih pozdj se vzbudi, In takrat po gori bobni: Grom dela zvenčeča veriga, Blisk pa mu iz demanta šviga «
»Zmaj sanja o starih ti dndli, Ko prežal po hostah je tčh, Golt večno je lačni odpiral — Otroke slovenske požiral.
„Stara pravda."
Venec bal rid. III. Zmaj.
»Oh, mčtal mu jih je vsak dan
Brezsrčni in tuji tirän;
Naš ndrod je zmaju žrtvdval, Graščdk 11am trdo gospodoval «
»Priklenil pošast je Krsnfk, Spasltclj naš, močni svetnik, In da iz gorč ne prihruje, O Jurjevem mašnik mašuje« . . .
»Umiki nas tujčevi spet Veliko že davijo let;
Vse radi bi nas pokončali, Pozdju nas vse darovali.«
»Ko sila do vrha vskipi — Ti videl te hude boš dni —:
Zmaj v gori se znova vzbudil bo, Verige jeklene zdrobil bo!«
»Ko sodnji dan grom bo grmčl, In zmaj bo na svetlo drvčl; Pomagala več ne bo maša, Ne prošnja, molitev ne naša.«
»Nad nas ne — nad vrage pozdj Z vsoj svojoj bo planil močjoj,
Z vsem jezerom nad nje prihrul bo, S Kofijiškoj goroj jih podsül bo!«
Gorazd.

Vanda.
Povest. Spisal Josip Starč.
IV.
Ido vč, kolikokrat žc je Vanda trdno sklenila, da bo v pri-, hodnje o pravem času hodila domov, ali godilo se ji je, I kakor drugim ljudem; sklep je ostal sklep, in brez premisleka je vselej obtičala, kamor jo je vleklo mlado srce njeno. Tudi danes se je predolgo zamudila pri Smaragdi. Že se je večkrat hotela vzdigniti, ali vsak pot jo je zopet in zopet zadrževala neka tajna moč. Presladko se je dalo šepetati z Bronislavom vpričo lepe Grkinje, ki je v tuji svoji opravi kakor žrica boginje ljubavi netila skrivnostni ogenj ter kakor kaka zavetnica bdela nad zaljubljenima, da ju ničesar ne bi motilo v tihi sreči. Šele ko se je naredila noč, vzdramila se je Vanda iz blaženstva svojega in se hitro napravila k odhodu. Toda še nikdar se ji ni bilo tako težko ločiti od tega zavetja mladostnega dragovanja; čuden strah ji je stiskal srce; zdelo se ji je, da jo že čaka sovražna sila, ki ji podre preveliko srečo njeno.
Prišedši domov ni se mogla Vanda načuditi, da je mati z Do-bravčevo gospo šla na sprehod. Očitala si je, da je zanemarila dolžnosti, ki jih ima vsako dete do roditeljev svojih. K raznim občutkom ki so ji potresali dušo, pridružili sta se še žalost in graja, da vedno znova greni' življenje predobri materi svoji, katero vendar tolikanj ljubi, da jo bolj ljubiti ne more. Vsa potrta je slonela na oknu in zrla v temno noč. Da je mati ne bi našla v takem stanji, užgala je luč in sedla h klavirju. Sprva je bilo videti, da je razmišljena in da morebiti niti ne ve, kaj vajene njene roke prebirajo po koščenih tipkah; ali kmalu je igranje postalo bolj premišljeno, ubrani glasovi so se jeli čimdalje bolj vezati drug z drugim, a napösled je mrtvi stroj izražal čustva iz dna duše njene, da jih mlada umetnica z besedo nikdar ne
bi mogla povedati bolje. Toda nič si ni olajšala hudih bolečin, kajti neusmiljeni glasovir ji je vsak poverjeni občutek takoj povrnil ter znova paral ranjeno srce. Igrala je zdaj to, zdaj ono, a ko je prešla na usodepolno nokturno, ni mogla več odjenjati. Sama je čutila, da te skladbe še nikdar ni tako dovršeno igrala in vedno jo je ponavljala od kraja.
Gospa Glovacka se je mirna in potolažena vrnila s sprehoda. Ko je čula klavir, šla je v gostinsko sobo, ali kar na pragu je obstala in strmela. Tako še ni čula igrati hčere svoje; srce se ji je začelo tajati od veselja in sama s seboj bila je zadovoljna, da Vandi ni branila hoditi k Smaragdi. Kakor le mati more, tako zaljubljeno je gledala dete svoje in skoraj bi bila pozabila vse, kar sta ji neprijetnega razodela Maček in Dobravka. Toda skušeno materino oko je le prehitro videlo še drugo izpremembo; zapazilo je, s koliko strastjo je hčerka udarjala po nedolžnih tipkah, kakor da bi se nad njimi hotela znositi. To ni bila več prejšnja Vanda. In kako so se ji žarela lica; kako se bliskale njene oči; hitro so se ji vzdigovala mlada njedra. Vse to je videla skrbna mati, in čelo se ji je zopet zmračilo. Ni mogla dalje gledati to besno strast na svojem deteti, v srce se ji je smililo. Pozove jo torej:
»Vanda!«
Hčerka je ni čula; preveč se je bila zamislila v divno skladbo, pa je kar v jedno mčr drobne prstke podila po blagoglasnem stroji.
»Vanda!« zakliče mati s krepkejšim glasom.
»O, mama!« vzklikne Vanda, skoči urno s stola in poljubi materi roko. Na to jo zaupljivo pogleda v oči in jo prosi odpuščanja:
»Mama, nikar mi ne zameri, da me toliko časa ni bilo domov; saj mi je bilo dosti hudo, ko mi je Neža rekla, da si šla z Dobrav-čevo gospo.«
»Zakaj bi ti bilo hudo. Mi stari gremo skup.«
»Mama, nikar me od strani ne zbadaj; kar naravnost me pokaraj, saj priznavam, da sem kriva.*
»No, no, odklej si pa tako občutljiva? Nisem te mislila žaliti. Mari jaz nisem tudi stara?« tolaži jo mati.
»Stara in stara, to je velik razloček; z- Dobravčevo gospo se ti nikakor ne moreš postavljati v jedno vrsto.«
»Vanda, odkod tebi zadnji čas ta prevzetna visokost?«
»Jaz nisem ne visoka, ne prevzetna, pač pa sem ponosna, kakor mora biti vsakdo, kogar ni treba biti sram, da je človek.«
»Draga moja, to je zime preučeno. Ranjki papa, Bog mu daj dobro, je tudi časih znal take nerazumljive odgovore dajati, pa kaj je imel od tega?«
»Imel je zadovoljstvo v samem sebi, a da ni umrl, bil bi se tudi Še prepričal, da so njegove besede pale na rodovitna tla «
»A videl bi, da plod, ki ga je obrodilo njegovo seme, nam tako malo koristi, kakor njemu,« ujedljivo doda mati.
»To bi samo s tvojega stališča mogel videti.«
»Za to ne treba človeku posebnega stališča, ampak samo zdrave pameti. Če ti ne bi bila tako visoka, ali po tvojem ponosna, ne bi jaz imela toliko skrbij za tvojo prihodnjost.«
»Za mojo prihodnost ti ni treba imeti prav nobenih skrbij.«
»A kdo jih bo imel, če ne jaz; in ne bom se jih odkrižala, kakor kažejo najnovejša znamenja.«
»Rada bi vedela, kakšna so ta znamenja,« odgovorila je Vanda, ali ne več s prejšnjo odločnostjo. Ugcnila je, kam hoče mati napeljati besedo, pa jo je na prvi mah minul pogum.
»Ta znamenja ti bolje poznaš, nego jaz,« zavrne ji mati in se postavi pred njo radovedna, kaj ji poreče na to.
»Res ne vem, kaj misliš,« pomaga si Vanda iz zadrege.
»Čudim se, da imaš v nekaterih stvareh tako slab spomin. Kako se vedeš proti doktorju Mačku ?«
»Kako?» ponavlja hči, da si izmisli pravi odgovor, potem pa se na kratko odreže: »Prav tako, kakor mu gre.«
»Vanda, Vanda! Jaz te skoraj ne poznam več. To ni ponos, to je sama prevzetnost. Kaj ti je doktor naredil, da si tako nculjudna in neljubezniva ž njim? Prav bridko se mi je potožil.«
»Kako bi mogla biti ljubezniva s človekom, ki je tako siten in zopern.«
»Saj mora biti siten, ker ga ti z odurnim vedenjem od sebe odganjaš, on se pa ne da. Le malo mu daj upanja, in takoj bo drugačen.«
»Upanja ? Kakšnega upanja ?« vpraša Vanda čisto nedolžna, kakor da ne bi umela materinega sveta.
»A ti Še vprašaš?« čudi se mati, saj vendar nisi več otrok, da ne bi vedela, kakšnega upanja more deklica dati ncoženjenemu možu.«
»Neoženjenemu!« ponavlja Vanda z zategnenim glasom, pa se nasmeje in pravi: »Ali si mar domišljuje, da bi jaz mogla biti njegova žena ?«
»To ni nobena domišljija. Na vsak prst jih dobi, kolikor jih hočeU
»Naj jih lc dobi, ali mene ne bo med njimi.«
»Boga bi morala hvaliti za toliko srečo, ne pa s prevzetnostjo odbijati jo od sebe.«
»Sam Bog bi mi zameril, ko bi v zakon vzela moža, katerega ne ljubim.«
»Bi ga že ljubila, Če bi ga bolje poznala; pa saj si niti toliko truda ne daš, da bi le jedenkrat pogledala v dušo njegovo.«
»To plitko glavo, da bi jaz mogla ljubiti 1 Mama, v tem ti mene slabo poznaš.«
»Doslej te menda res nisem poznala; ne vem, ali si se mi pritajila, ali si sploh bila drugačna. Gledč Mačkove glave pa si se prepozno oglasila, o nji so že drugi izrekli svojo sodbo, ko so ga povzdignili v doktorja.«
»To je samo dokaz, da je storil svojo dolžnost in se pridno učil, a nikakor ne priča, da bi bil bistroumen ali duhovit.«
Gospo Glovacko je hčerino ugovarjanje tako razkačilo, da ni več mogla mirno stati. Vsa togotna je začela po sobi hoditi scmtcrtja, v očeh pa si videl, da nekaj snuje. Napösled se zopet ustavi in uprč hude svoje oči proti hčeri, rekoč z ostrim glasom:
»Vanda! S teboj človek ne pride več na kraj; ti hočeš zmeraj imeti zadnjo besedo. To je grdo in nespodobno za deklico tvojih let, zlasti meni nasproti. Če tudi nisi več dete, vendar si le moja hči, a jaz mati tvoja, ki od svojih otrok terjam pokorščine do smrti. Tega ne smeš pozabiti nikdar! Ali si razumela?«
Tako odločne besede Vanda ni čula iz materinih ust, odkar je oče umrl. Bila je čisto osupla in po vsem telesi jo je vroče prehajalo. V prvi hip ni vedela, kaj bi rekla; naposled se ohrabri in odgovori malo plašno:
»Nikar se ne jezi. mama, ali jaz res ne vem, kdaj bi se bila pregrešila zoper detinske svoje dolžnosti; kdaj te nc bi bila slušala, kakor je dolžnost vsakemu detetu; nc spominjam se, da bi bila kdaj ravnala zoper tvojo zapoved.«
»Naravnost zoper mojo zapoved nisi grešila, to je res; ali ti si stara dovolj in tudi pametna si dosti, da bi mogla sama izprevideti, kaj je dobro, kaj ne; kaj se spodobi, a kaj ne. Malo prej si meni nauke dajala, in vendar si jih sama najbolj potrebna.«
»Mama, jaz te ne umejem,« odgovorila'je Vanda odločno in brez straha; »nauke tvoje sem zmeraj slušala, in tudi danes in v prihodnje ti bom vsekdar hvaležna zanje. Ali v srčnih stvareh, to je čisto kaj druzega; tu jenja materina oblast nad hčerjo.«
V bistrih njenih očeh mogel si videti, da je pripravljena na vse, naj pride čez njo, kar hoče.
Gospa Glovacka je to izpremembo na hčeri svoji takoj zapazila, pa je malo odjenjala od svoje ostrosti ter bridko rekla:
»Kaj sem stara morala doživeti! Hči moja mi je odpovedala pokorščino!«
»V srčnih stvareh,« popravlja Vanda.
»To je v stvareh, v katerih je mladina najrajša slepa in ko bi bolj nego kdaj trebala dobrega sveta starejših izkušenih ljudij.«
»Mogoče, da bi ga trebala; ali ni verjetno, da bi v takšnem stanji kdo sprejemal pouke drugih.«
Ta odgovor je mater zopet močno razdražil; skrb in strah, da bi le utegnilo biti res, kar je danes čula iz dvojih ust, razburila sta jo zdaj do dobrega. Hudo je pogledala nepokorno hčerko in skoraj brez sape jo z mogočnim glasom vpraša:
»Dekle, odkod pa tebi to grešno spoznanje? Ali si mar ti tudi že v tem zavednem stanji?«
Vanda je bila pripravljena vse po pravici povedati, ko bi bila mati vprašanje drugače zastavila; ali priznati »grešno spoznanje«, tega ob kratkem le ni mogla. Molčč je pobesila oči in se zamislila, da bi zbrala prave besede. Mati ni vedela, kako naj bi si to molčanje razlagala in grozne podobe so ji rojile po razvneti domišliji. Zopet se obrne proti hčeri in jame jo zasmehljivo ujedati:
»Tako znaš ti mene slepiti! Klavir in Chopin, pa zopet Chopin in klavir, to te je povzdigovalo, to te jc vleklo k Smaragdi in te do poznega večera zadrževalo pri nji. Ali je mar bil tudi Chopin, ki te je po temnih ulicah domov spremljeval ? Moj Bog, moj Bog! kaj morem čuti, kaj moram doživeti!«
Kakor da obupava, trapila se je gospa Glovacka ter si z obema rokama stiskala vroče čelo. Vanda stopi tedaj hitro k nji, presrčno jo objame in milo prosi;
»Dobra mama moja! Nikar me ne sodi, dokler nisi tudi mene
čula.«
»Dosti vem, ne treba mi več čuti,« brani se mati in zmaje z glavo, le to mi povej, če res koga ljubiš.«
»Ljubim«, odgovori Vanda mirno in odločno.
»A kdo je tako srečen, da mu ti brez materinega znanja in dovoljenja daruješ srce svoje?«
»Vojaški častnik Bronislav Borovski.«
»Glej, glej!« grize jo mati, »kako gladko ti to ime teče iz ust in koliko ponosno ga izgovarjaš.«
»Saj sem pa tudi ponosna nänj.«
»Tako! Hči moja je ponosna na čisto tujega človeka, ki ga nihče ne pozna, ki je danes slučajno v Ljubljani, jutri pa pojde, kdo ve kam, in zopet si bo našel trapasto deklico, ki bo ponosna nänj.«
»Nikar se ne prenagli, mama! Najprej moraš človeka poznati, potem sodi o njem. A kar se tiče stanu njegovega, mislim, da je cesarska suknja častna suknja, kateri so odprta vrata v najvišje kroge. Sicer pa je Borovski poljski plemenitnik, kakor ranjki naš papa.«
Gospa Glovacka se je malo zamislila, potem pa besedo drugače obrnila in rekla:
»Naj bo ta tvoj Borovski, kdor hoče, mož tvoj ne bo! K voj-ščakom možiti se, to v naših razmerah ne gre.«
»Jaz pa le njega ljubim in nobenega druzega ne.«
»Kakor hočeš. V srčnih stvarčh si mi itak pokorščino odpovedala, zatorej ti ne morem nikogar posiliti, da ga ljubiš. Toda dobro si zapomni: ljubiti in možiti se, je dvoje. Drugo brez mojega dovoljenja ne gre, zlasti v tvojih letih ne. V doktorja Mačka privolim kar takoj, njega in rodovino njegovo dobro poznam. Na njegovi strani bi tebi bilo zagotovljeno lepo brezskrbno življenje. Ce njega nečcŠ, pa čakaj na mojo smrt, saj s takšnim ponašanjem ti ne bo treba dolgo čakati.«
Vandi je bilo neizrečeno žalostno pri srci. Ljubila je Borovskcga, da bi življenje dala zdnj, a na vso moč ljubila je tudi mater svojo. To dvojno čustvo bilo si je v nasprotji in je potresalo vso njeno dušo. Poznala je mater in vedela, da ona ne odjenja, in vendar se ni mogla udati v trdo njeno voljo. Razne misli so ji sedaj rojile po glavi, in podile druga drugo. Napösled ji je prišlo tudi to na misel, da bi bolehna mati mogla umreti. Zdaj se Vanda ni mogla več premagovati, ampak presrčno je objela mater svojo in se bridko zjokala. Ko ji je nekoliko odleglo, poprime besedo in milo prosi:
»Mama! Predobra moja mama! Ne sili me možu, ki ga ne morem ljubiti.«
»Silila te ne bom; ali to pa tudi rečem, z Borovskim shajati se ne smeš več.«
»Obetam ti, sladka mama moja, zvesto ti obetam pri vsem, kar mi je sveto,« rotila se je dobra hčerka, goreče poljubila in zopet poljubila skrbno mater in jo potolažila, kakor je vedela in znala.
Gospa Glovacka je za zdaj s tem bila zadovoljna, a nadejala se je, da čas tudi še drugo stori. Zatorej nikakor ni hotela čisto pretr-
gati prijateljstva z mladim t doktorjem, ki je še zmeraj zahajal v hišo, in vsekdar ga je bila vesela, kakor prej. Maček je s tem bil zadovoljen, vendar pa mu je zarad drugih ljudij bilo neprijetno, da se ga je Vanda tako očitno ogibala in da mu od tistega usodnega večera ni več prišla pred oči. Pogostoma jel je izostajati in večkrat je že naprej povedal, da ga jutri ne bo, kajti da je drugam povabljen, ali pa se je izgovarjal s silnimi službenimi opravili. Vanda je le malokdaj hodila k Smaragdi in vselej le dopoludne na nekoliko trenutkov, ker je vedela, da Borovski takrat ne utegne hoditi v posete. Prav na kratko je Smaragdi razodela vzrok, zakaj da se ne more več ž njo vaditi na klavirji, ali povedala ji je dovolj, da je prijateljica ostalo mogla sama uganiti. Od Smaragde je tudi Borovski zvedel usodo Vandino. Ni je obsodil, ampak ohranil ji je v srci svojem vsa čustva, ki jih je tudi ona njemu Čuvala; saj je o tem bil do dobrega prepričan, kajti kadarkoli jo je slučajno srečal na ulicah, vsako pot ga je tako milo, blago pogledala, da ji je v očeh videl, kako mu je zvesta in udana. Najrajši pa je Vanda doma tičala, in če je bila sama, odprla je klavir in strastno je tedaj izpod drobnih prstkov njenih donela usodepolna Chopinova nokturna.
V.
Žalostno je Vandi potekalo poletje; na svojem domu pod gradom živela je kakor redovnica v samostanu, k nikomur ni hodila, a tudi k nji ni bilo nikogar. Gospoda so se iz mestne soparice razšli po kmetih in toplicah, in od vseh Glovackovih znancev je samo Dobravčeva gospa ostala v Ljubljani. Ona je pač časih prišla tolažit mater in hčer ter ji izkušala razveseliti s svojimi zastarelimi šalami. Vanda je bila ljubezniva z dobro starko in tudi smejala se je, ali vsa ta dobra volja bila je samo na videz in ni segla do srca. Nič se ni zmenila, kaj se godi v svetu, niti kakšno je vreme, ali je lepo ali grdo, to je nji bilo vse jedno. Vesela pa je bila. če se je nagnil dan in se je bližala ura, ko je bilo treba iti k počitku. Tedaj je zatisrila oči in sanjala o drugem lepšem svetu, v katerem ji nihče ni branil, da v polni meri uživa srečo svojo. Videla je njega in menila se je ž njim, in če bi bila mati tisti trenutek stopila v sobo, bila bi okoli ustnic speče hčerke zapazila zadovoljen smehljaj, kakoršnega po dnevi še nikdar ni videla.
Poletje je minulo in začeli so se hladni jesenski dnevi. Od štajerske strani je pihala mrzla sapa in prazne so bile klopi po lepih ljubljanskih drevoredih, kjer so zdaj otroci kostanj pobirali, težaki pa listje grabili. Tudi glasba je v Zvezdi potihnila, zato pa se je za gospodo začelo
nemško gledališče. Vanda vse te izpremembe skoraj da niti zapazila ni, kakor da za njo ne bi bilo letnih dob; in akoprem je časih proti večeru šla z materjo na sprehod čez Vrtače proti Rožniku, njeno oko se ni, kakor nekdaj, oziralo po prijazni okolici. Rada je potožila Bogu težave svoje ter v goreči molitvi iskala leka; Če je le mogla, šla je k svetemu Nikolaju k deveti maši in vselej se je potolažena vrnila iz lepega svetišča. Ko se je nekega dne vračala iz cerkve, stopi za njo častniški strežaj, a pod škofijo ji izroči mal listič. Vanda se hitro ozrč, ali vojščak je že izginil okoli ogla. To je Vando še bolj osupnilo in od upa in straha ji je utripalo srce. Listič je uteknila v žep in hitela domov; ali danes se je pot strašno vlekla in vsak čas se ji je spo-teknilo. Prišedši v sobico svojo, zabrnila je ključ in kar roka se ji je tresla, ko je segla po skrivnostnem pisemci. Bilo je od njega. Poroča ji, da mora nanagloma oditi iz Ljubljane; še jedenkrat da bi rad govoril ž njo ter da bo zato popoludne ob nekdaj navadni uri pri Smaragdi. Vandi je od velike razdraženosti kar kri zastajala v žilah in bila je bleda kakor smrt. Da bi zatajila duševni svoj nemir, lotila se je dela; toda nič ji ni šlo od rok, kajti vedno je mislila in snovala, kako bi popoludne mogla iti na določeni sestanek.
Istega dne ob poludvanajstih predpoludne je doktor Maček prišel v posete h gospč Glovacki.
»Dobro došli, gospod doktor,« pozdravi ga gospa, »prosim Vas, kaj pomeni svečana Vaša oprava?«
»Prišel sem po slovo, milostiva!«
»Po slovo?«
»Prav po slovo,« ponavlja Maček in se zadovoljno nasmeje, »ali se Vam to Čudno zdi? Saj sem Vam pravil, da bo kar nanagloma prišlo in moral bom iti. Imenovan sem za adjunkta na Hrovaško.«
»Vi morate iz Ljubljane?! Pa zakaj ravno na Hrovaško?«
»Zato, ker znam slovenski; prav to je pospešilo moje imenovanje, sicer bi še kako leto moral avskultant čakati na povišanje.«
»Prav od srca Vam čestitam, a le to še želim, da bi se v kratkem v višji časti povrnili nazaj na Kranjsko.«
»Kdo rajši nego jaz; toda kako leto bom že moral doli ostati. Ne gre vse tako, kakor bi človek hotel.«
»Ne gre, ne gre,« pritrdi mu gospa Glovacka in globoko vzdihne.
Maček je dobro vedel, kaj je tolikanj težilo njeno srce, pa hitro zopet povzame besedo:
»Še drugo novico Vam imam povedati, ki Vas bo gotovo še bolj razveselila, nego moje imenovanje.«
»Ne vem, kaj bi me ta trenutek moglo bolje razveseliti, nego sreča Vaša.«
Gizdavemu doktorju je srce radostno zaigralo. Globoko se nakloni in hvaležno zavrne:
»Milostiva ste preljubezniva; Vi mi skazujete preveč časti. Vzlic temu je druga novica le prezanimljiva za Vas.«
»Gospod doktor, Vi predolgo skušate mojo potrpežljivost; zdaj sem res radovedna, kaj mi boste povedali.«
»Nadporočnik Borovski mora neutegoma odpotovati. Premestili so ga v Verono.«
»V Verono!« čudi se gospa in oči so se ji od veselja zasvetile. »Pa neutegoma, kako je to?«
»Ne vem«, odgovori Maček in zgane z ramami, »bržkone zato, ker se je preveč zaupljivo družil s Sieminskim. Tako so gospodje sinoč ugibali v kazini, pravega pa nihče ne vč.«
Gospč je bilo, kakor da bi se ji bil težek kamen odvalil od srca, kar odleglo ji je. Skušala je siccr, da bi zatajila veliko radost svojo, ali ni ji bilo mogoče. Da ne bi molčala, rekla je vsa razmišljena, kakor sama s seboj:
»Torej premeščen; pa zaradi Sieminskega!«
»Gotovo da bo tako. Nisem se motil, ko sem Vam spomladi o neki priliki rekel, da so Sieminski nevarni ljudje. Policija je vedno budna in če bi se Sieminski le količkaj družil s tukajšnjimi narodnjaki, prepričan sem, da bi tudi on kar čez noč moral iti iz Ljubljane. Zdaj je drug red, nego zadnja leta, ko jc bilo vse zbegano. Verjemite mi, če bi gospod Glovacki še živel, bila bi policija Sieminskega že davno poslala, Bog ve kam.«
Gospo je bilo kar groza od doktorjevega pripovedovanja, ako-prem ni mogla prav verjeti, da bi se bili državni zakoni zadnji čas tako poostrili. Vendar mu ni ugovarjala, ampak rekla je:
»Prav vesela sem, da Vanda tako malokdaj hodi k Smaragdi. Najljubše bi mi bilo, če ne bi nikdar tja šla, ali to ni mogoče, kakor sami veste.«
»Ničesar se ne bojte, milostiva. Gledč gospodične Vande je stvar čisto drugačna, zlasti ko bode Borovski odšel. V drugih razmerah ne rečem, da ne bi mogel prav po Sieminskih pismeno ostati v zvezi z gospodično; ali zdaj mu to nikakor ne bo mogoče, kajti dve straži bosta ostro pazili ndnj, policija in — jaz.«
»Vi?!«
»Prav jaz, milostiva! Bil bi strašna šleva, a milostiva bi me morali zaničevati, ko bi si tako zlahka od tega dotepenca dal vzeti, kar mi je najdražje pod solncem. Nikar ne mislite, da sem se odrekel gospodični Vandi. Nikakor ne. Vem, da mi ni nagnena, ali zato le nisem obupal, marveč prizadeval se bom na vso moč, da bo sčasom drugače sodila o meni in da bo napösled uslišala prošnjo mojo.«
Gospa Glovacka ni vedela, kaj bi od veselja. Po vsem, kar je skusila, ni si upala verjeti, da bi jo kdaj mogla doleteti tolika sreča. Rekla je torej:
»Gospod doktor, če bi se to zgodilo, izpolnila bi se mi jedina in najbolj goreča želja, ki jo še imam na tem svetu. Ce bi to doživela, potem ne bi nič marala, ko bi me Bog k sebi poklical; z mirnim srcem bi stopila pred Njega in pred moža svojega.«
»Nikar tako otožno, milostiva! Tudi Vašim težavam mora biti konec, a potem se bo na večer Vašega življenja zjasnilo, in čarobna zarja zahajajočega solnca Vas bo še mnogo let obsevala v sreči in zadovoljstvu.«
»Nisem vedela, gospod doktor, da Vam tudi pesniška žila bije. Ne bi se čudila, ko bi izvoljena srca Vašega sama pred Vami sedela.«
»Materi njeni gre isto spoštovanje ter čustvo hvaležne udanosti.«
Gospa se zadovoljno nasmehlja in reče:
»Odkritosrčno Vam rečem, gospod doktor, prav težko Vas bom pogrešala; Vi ste me jedini znali tolažiti in me ohrabriti, ko sem že vse upanje izgubila v Življenji. Ni ga, ki bi mogel Vas namestovati.«
»Saj ga niti treba ni. Jaz vem, kaj je Vaša hiša bila meni in bratom mojim; in ko bi se mi tudi ne izpolnila posebna želja moja; sreča Vaša mi bode vedno na srci. In to drugo čustvo hvaležnosti je, kakor prvo odločilo, da sem sklenil ugonobiti sovražnika mira Vašega!«
»To je zopet jako ljubeznivo, ali nekoliko skrivnostno.«
»V mislih imam nadporočnika Borovskega. Najrajši bi poiskal prilike, da ga pozovem na dvoboj; ali cesarski uradnik sem, pa mi ni dovoljeno posluževati se pomočkov, ki jih zakon ostro prepoveduje. Zato mi le ne uide maščevanju mojemu. V Vcroni pri policiji služi dober prijatelj moj z Dunaja, 011 mi bo pomogel, da do dobrega pretrgava vsako vez med Borovskim in prevredno gospodično Vašo hčerko.«
»Vaša stvar je, kakšno bo to maščevanje; a kar se mene tiče, bodite prepričani, da Vam bom do hladnega" groba hvaležna, če za-tarete sled nesrečne ljubezni, ki je hčer mojo navezala na čisto tujega človeka.«
»Nič se ne bojte, tpilostiva, vse je dobro napeljano; kakor hitro dosežem svoj namen, poročim Vam; a če bi bilo treba Vase pomoči, preverjen sem, da mi je ne odrečete.«
»Gotovo da ne; vedno bom pripravljena, da slušam Vaše ukaze.«
»Hvala Vam, milostiva!« nakloni se Maček. »Zdaj pa mi nikar ne zamerite, da se ne utegnem dlje pomuditi pri Vas; nekoliko prav nujnih posetov mi je še danes opraviti. Pred odhodom se še oglasim.«
»Nadejem se Vas prav za gotovo.«
»Gotovo da pridem«, obljubi znova mladi doktor, poljubi gospč roko in odide.
Med tem, ko se je Maček ustil v gostinski sobi, kako bo uničil tekmeca svojega, imela je Vanda drugih skrbij. Še zmeraj je tičala v svoji spalnici ter si s šivanjem dala opraviti, kakor da se ne bi bilo ničesar pripetilo. Toda misli njene bile so drugje in vsak čas se je z iglo zbadala v prste. Snovala in snovala je. kako da pojde ob določeni uri od doma, da ne bi v materi obudila sum, ali kar ničesar si ni mogla domisliti. Potem se je tolažila, da se še ne mudi, pa je pustila to skrb ter rajša mislila, kaj da mu bo vse rekla v tistih kratkih trenutkih, ko bosta skupaj. Tako je potekal čas in tudi poludne je minulo, a ne da bi mati, ki je sama bila razmišljena, zapazila duševni nemir svoje hčerke. Popoludne pa gospe Glovacke kar ni doma držalo, trebala je nekoga, da bi mogla brez ovinkov ž njim govoriti. Hitro se je oblekla, a pred odhodom oglasila se je pri Vandi:
»Malo grem pogledat k Dobravčevi gospč. Nič je ni k nam, mogoče, da se je kaj prchladila, pa ne sme iz sobe. Ko bi me kmalu ne bilo nazaj, vedi, da me do večerje ne bo. Morebiti najdem koga tam, pa bomo malo tarokirali.«
»Dobro, mama! Ali naj morebiti pote pridem?«
»Ni treba. Z Bogom!« poslovi se mati in vroče poljubi hčerko, za katero je zopet po svoje delala osnove za prihodnost.
Brž ko je mati bila iz hiše, imela je Vanda sama s seboj polne roke opravila. Najprej stopi pred zrcalo ter si naravna lase, kakor je mislila, da se ji bolj prilčgajo. Na to se preobleče v lepšo opravo, zbira zavratnike, poišče dragoceno iglo, zlato zapestnico in kar druzega treba, a napösled si natakne gladke rokavice. Vsa nemirna in razdražena sama ni vedela, zakaj da se zamuja s takšnimi stvarmi, in vendar je dobro vedela, komu so vse te priprave namenjene. Nič ni povedala Neži, kam gre, ne kdaj se vrne, ampak kar hitro je izginila z doma. Prišla je do Sieminskovcga stanovanja, a ne da bi koga znanega srečala. Stopivši čez prag bilo ji jc nekako čudno pri srci; čutila je, kako
da greši zoper materino prepoved, in vendar ni mogla nazaj. Druga moč gnala jo je dalje gori po stopnicah in že je zazvončkal glasni zvonček. Se korak in bila je v sobi. Smaragda jo veselo pozdravi in presrčno poljubi ter odnese njen klobuk in plašček v drugo sobo. Zdaj šele je Vanda zapazila Borovskega, ki je že čakal nje. Prvi trenutek je bila čisto zmetcna in ni vedela, kaj bi mu rekla; niti jcdna bcscdica ji ni prišla na misel. Pa že je on poprijel besedo rekoč:
»Gospodična, odpustite mi predrznost mojo, da sem Vam pisal listek in ga Vam poslal po tako nenavadni poti.«
»Jaz da naj Vam odpuščam!« čudi se Vanda. »Gospod Borovski. Vi ste storili, kar je bila Vaša dolžnost. Če se že morava udati v trdo usodo, naj vsaj nobeno nesporazumljcnje ne kalf najnih čustev. Ločitev brez slovesa bila bi zame najhujši udarec.«
»Gospodična, tega ne bi bil nikakor storil. Če ne bi bili danes tu, našel bi si bil drug pot do Vas. In če tudi Vas zdaj moram zapustiti, vendar trdno upam v srečnejšo usodo, ki naju zjedini, in da jc potem ne bo več sile, ki bi mogla podreti najino zavezo.«
»Dobro! Če je to Vaša živa vera, potem niti jaz ne bodem obu-pavala, ampak deležna hočem biti lepe vere Vaše.«
V tem se je Smaragda vrnila iz druge sobe. Sedla jc k njima in zopet so se vsi trije menili in kratkočasili, kakor nekdaj. Ali ni je bilo več nekdanje živahnosti; vsi so bili potrti, kakor ljudje, ki se zopet snidejo po kakšni prestani nesreči. Ni bila niti zdaj podoba, da bi se jim zvedrila najbližnja prihodnost; ali mladi so bili, pa jim ni upadlo srce. V takih občutkih in pomenkih se je hitro nagnil kratek jesenski dan in zopet jih je prehitela noč.
»Rad bi Vas spremil, ali ne vem, kako Vi o tem sodite po vsem, kar Vas je zadnji čas zadelo,« rekel je Borovski, ko se je Vanda pripravljala na odhod.
»Ne bila bi Vas vredna, če bi Vas tako hitro mogla zatajiti. Zatorej danes celo zahtevam, da greste z menoj.«
Tako odločno mu je Vanda zavrnila, da bi ga do dobrega prepričala o iskreni svoji ljubezni, pa tudi zato, da bi šc nekoliko trenutkov mogla biti sama ž njim.
Med potjo nista molčala, kakor tisti večer, ko ja je DobravČeva Jcra srečala, ampak mnogo in mnogo sta si imela povedati. Nič se jima ni mudilo in prav počasi sta stopala, da sta dlje bila skupaj. Ona je posebno poudarjala, zakaj da je tako neutegoma jenjala hoditi na sestanke k Smaragdi. Morala je umiriti skrbno in bolehno mater svojo; a nadejala se je, da bo Maček na jesen premeščen in potem
da se bo čez zimo vse dalo na bolje ukreniti. Prvo se je zgodilo, druga nada pa se je podrla, ker neznana usoda tudi Borovskega goni iz Ljubljane.
Že sta bila pred hišo. Borovski je spremil Vando še skozi temno vežo do pod stopnic, tu pa se je moral posloviti od nje, morebiti za zmeraj. Dasi je bil junak, ta misel mu je parala srce. Z vso strastjo prime Vandi roko, goreče jo poljubi in pravi:
»Gospodična, zadnjikrat morebiti stojim pred Vami. Ni je besede, ki bi mogla povedati, kolikanj Vas ljubim. Le jedno mi povejte, ali ste si po zadnjih dogodbah kdaj želeli nazaj slobode Vaše?«
»Ne, nel Te slobode nočem nikdar več. Tvoja hočem ostati do groba! Le zäte bilo bo srce moje, če tudi se nikdar več ne bi videla!«
Izpregovorivši zadnje besede, objame Vanda Borovskega in ga prvikrat poljubi, potem pa ga tako presrčno pritisne k sebi, da mu sablja zarožlja.
V tem nekdo v veži grozno zakriči in se zgrudi na tla. Gospa Glovacka se je bila od Dobravčeve gospe domov vrnila in ravno je stopila čez prag, ko je Vanda Borovskemu zvestobo prisegla. Spo-znavši v temi glas hčere svoje, ustavi ji neznana moč nogo, rožljanje sablje pa ji tako presunc razdražene živce, da pri tej priči omedli.
»Pomagajte, pomagajte! Luč, luč, pomagajte!« klicala je obupno Vanda ter tavala po temi, da bi vzdignila nesrečno mater svojo. Borovski ji skuša pomoči, ko je Neža brez sape pritekla z lučjo, za njo pa kuharica iz prvega nadstropja.
Zbegani ženski nista vedeli, kaj bi počeli; zdaj sta se debelo pogledali druga drugo, zdaj sta plašno zrli v klečečo gospodično in tujega častnika, ki je omedlelo gospo prijel izpod pazduhe ter jo toliko po konci držal, da ji ni kri silila v glavo. Tu se oglasi Borovski in jame odločno ukazovati, kakor da bi vojščake imel pred seboj. Vanda je svetila, dekli pa sta mu morali pomagati, da so vsi trije gospo nesli gori Čez stopnice in jo položili v posteljo. Zdaj je Neža morala iti po zdravnika, Borovski pa se ni ganil od postelje in vse je poskusil, kar je vedel, da v takšnem slučaji treba storiti. Rad bi bil tudi počakal, da bi se gospa Glovacka toliko zavedla in umirila, da bi jo mogel prositi odpuščanja in ji razodeti poštene namere svoje. Ta želja se mu ni izpolnila. Zdravnik je takoj izprevidel, da ni nevarnosti, ali rekel je tudi, da gospč treba največjega mira in da bo še dolgo Časa odvračati od nje vsako stvar, ki bi utegnila razdražiti občutljive živce njene. Borovski je tedaj odšel, a ko so drugo jutro solnčni žarki slabo svetili skoz gosto jesensko meglo, ni ga bilo več v Ljubljani.

Osapska dolina.
Spisal Ivan Železnikar. (Dalje in konec.)
sapska Reka navzlic kratki vidni strugi znamenita, zanimiva 1 je tudi gledč izvora svojega pri Ospu. Izpod orjaške pečine, naprej viseče za nekoliko sežnjev čez navpično črto, prihaja iz tesnega vodotoka, v teku časa izdolbenega iz žive skale. Vodotok je pretesen, le upognen moreš vniti vanj, zatorej voda ne more sproti bruhati na dan in zastaja v notranjih otlinah, in sicer v toliki množini, da časih prične curiti iz prej omenjenega »kiklopskega očesa«. Izvor Osapske Reke je zelo romantičen, naravno zavetje, ki nekoliko spominja na slavni grad »Pred Jamo«, zlasti njega prvotni del. Tudi tu ni trebalo strehe, kajti silovita naprej viseča pečina dela naravno krov in varuje pred vsemi darovi, ki bi utegnili priti zviškega.
Osapci so si naravno to zavetje pred stoletji obrnili v prid. Potegnivši zid od stene do stene, bila jim je trdnjava gotova, ki je zadostovala terjatvam tedanje bojne tehnike, imela pa še to prednost, da se je po njeni sredi pretakala živa voda. To bil je »Osapski grad« (Jama), o katerem je v bojih z Benečani Čcstokrat govor (1511. 1. vzeli so ga pa cesarski vojaki), ki pa v istini ni imel več nego samo jeden zid, a je, ako se sme verjeti raznim pripovedkam, izvrstno služil proti Turkom. Dandanes je tudi ta zid že močno razrušen, oglodal ga je časa znani zob, ž njim pa uničil nekdanjega Grada pomen. Dandanes pa nihče ne išče več zavetja v velezanimivem in slikovitem tem zakotji, izvzemši jedino divje golobe, ki v mnogobrojnem številu gnezdijo po raznih skalnih razpoklinah in robovih ter s svojimi gostimi jatami nekoliko spominjajo na slavno »Golubino« na otoku Krku.
Od izvora Reke in nekdanje trdnjave preidimo k novi zanimivosti, ki je izredne zgodovinske važnosti in to je rimsko mesto »P u-ein um«, ki je stalo baš v Osapski dolini. Vidnega sledu mu ni nikjer in le takozvani »najstarejši ljudje« še pripovedujejo, da je nekdaj v tej dolini stalo lepo in cvetoče mesto, toda če vzamemo v poštev vse okoliščine, preverimo se lahko, da je temu res tako.
Poleg ustnega sporočila imamo tudi kamenitih dokazov. Na oba kraja ceste, držeče od Oreha v Osip, pod vasjq Prebenek, nabirali so se še pred par desetletji otroci kocke, iz kakoršnih so Rimljani sestavljali svoj krasni mozaik. Šestdeset tacih kocek plačevali so tržaški antikvarji po krajcarji starega denarja. Tudi debelih käme-
nenih stebrov so našli po njivah in vinogradih in tisti štirje nastavki, ki krasijo sedaj Osapski .zvonik nad linami, bili so nekdaj deli starorimskega poslopja v mestu Pucinum. Isto tako je steber, podpirajoč izvrstni vodnjak pri Pilu ob cesti pred Ospom, nedvomno rimskega izvora, živa voda v tem vodnjaku je sicer majhna, a tako izborna in ob največji suši tako jednakomerna, da brez velike domišljije prav lahko zaključujemo, da je ta vodnjak ostalina rimskega vodovoda. Izkopalo se je tudi mnogo zlatega in srebrnega denarja, čul sem celo o srebrnem tiči, a vse take najdbe se prikrivajo iz lahko umljivih vzrokov in ni se mi posrečilo, kaj jednacega dobiti v roke.
Žc po teh premisah sme se sklepati, da je v Osapski dolini nekdaj stalo rimsko mesto, a ohranil se je Še drug dokaz. Potok prihajajoč po deloma globoko razjedenem jarku iz Sacerba, nosi še dandanes ime »Zazid« in moj prijatelj prof. Müllner je v svoji »Emoni« dosti točno dokazal, da so vsa krajevna imena z osnovo »zid« jasne priče za nekdanje navzočnost Rimljanov. O istinitosti Miiilnerjeve te trditve sem se na več krajih prepričal in tudi tu na pucinskega mesta razsipu zdi se mi popolnoma umestna. Potok »Zazid« tekel je pod pucinskim obzidjem, kakor druge reke pri drugih rimskih mestih, o katerih poje Vergilij »Fluminaque antiquos subtcrlabcntia muros«; od te svoje struge dobil je izvestno svoje ime.
V navadnem zemljevidu bi imena temu potoku zaman iskali, saj pa tudi ni navaden potok, ampak pravi hudournik, čegar struga je večji del leta suha, kateri pa ob nalivu naraste v r< ko tako silno deročo, da so mu Italijani nadčli ime »Fiumc di diavolo«, katero ime pa se ni posebno udomačilo.
Poleg navedenih imamo pa še drugih razlogov, podpirajočih mojo trditev, da je mesto Pucinum stalo v Osapski dolini. Piinij n. pr. piše: »Julia Augusta octoginta duo annos P u ein o rc tuli t vino, non alio usa«, o pucinskem vinu samem pa pravi: »Gignitur in sinu Adria-tici maris, non procul a Timavi fonte, saxeo colic, maritimo afflatu paucas coquente amphoras«. — »Pucina vitis omnium nigerrima« in drugje zopet: »Amnis Timavus, castellum nobile vino Pucinum; colo-nia Tergeste, ultra quam VI M. P. Formio amnis, antiquus auctae Italiac terminus, nunc vero Istriae«.
Iz tega citata sme se izvajati, da je mesto Pucinum bilo blizu jednega izvira reke Timava, recimo denašnjc Osapske Reke. Pu-cinsko vino bilo je jako črno. Dandanes prideluje se v Gabrovici, med Ospom in Črnikalom najčrnejši in najboljši refoško, a malo ga je tudi sedaj, nc veliko nad par amfor, kajti le dva ali trije posestniki
imajo tako izvrstnih tr$ov v vinögradih svojih. Če se drugi stavki Pli-nijevi popolnoma ne ujemajo z lčžo mesta Pucinskega v Osapski dolini, tolmačiti si moramo to s tem. da Plinij sam ni bil nikdar na lici mesta, da torej njegovih besed ne smemo polagati na preveč občutno tehtnico. Sicer pa, ako si mislimo, da je Osapska Reka bila Rimcem znana pod imenom »Timavus«, tedaj so nam prej omenjene besede Plinijeve precčj jasne ter postaje trditev moja jako verodostojna. Schönleben sam je domneval, da je mesto Pucinum bilo blizu Črni-kala, zmotil se je torej samö za jedno uro hoda.
Toda recimo, da je trditev moja slabo podprta, da ni druzega nego hipoteza, vendar se po vsem, kar sem povedal, skoro ne more zanikavati, da je na osapskih tleh nekdaj res stalo rimsko mesto. In ker ondukaj nobenemu drugemu ne vemo imena, z dobro vestjo lehko sklepamo, da je to res bilo Pucinum, ker se baš o njem strinjajo razne najdbe, ljudske pripovedke in mnenja mnogih pisateljev. Absolutna gotovost bi se pa ob malih troških lehko dognala, ž*tl, da je v nas celö za take stvari premalo zanimanja in skoro nikake požrtvovalnosti, akoravno se povsod, kjer se le malo koplje in rahljd, dobivajo na dan ostanki velike zgodovinske vrednosti, akoravno je pod površjem slovanskih pokrajin toliko starodavnega blagžl in so naša domovja skoro brez izjeme vsa na klasičnih tleh.
Pokojni moj strijc, ki je več let v Ospu duše pasel, bil je trdno preverjen, da se je prav blizu sedanjega Ospa razprostiralo rimsko mesto. Imena mu sicer ni znal, a svojo trditev podkrepljal je jako rad z jezikoslovnimi dokazi. V »komuni« (občinski hiši) osapskem bila je — morebiti je še danes — »torkla«, kjer so se oljke mastile (mastiti = stiskati = pressen). »Kaj je to druzega«, nego starorimska »torquula« ? dejal je pogosto. In »fovč«, (ime zakrivljenemu nožu, ki se mu pravi tudi »kosir«), ali ne spominja na rimsko »falx«. kakor »konop« (vrv) na »canabis« i. t. d.? V Mačkovljah (Carcsani) našel je rodbinsko ime »Tuli«, o katerem je trdil, da je to novodobna oblika za nekdanje ime »Tullij«, kakor »Grahonja« za starorimske »Gracche« i. t. d.
Takim in jednakim izpeljavam ni smeti pripisavati absolutne vrednosti, kajti če kje, treba je pač v etimologiji izredne opreznosti, a tudi drobtine kažejo pogosto pravo sled. In taka drobtina je mimo napominjanih tudi vas K a stele c nad Ospom. O nji so bile v »Novicah« pred leti Čestokrat razprave, ne da bi se bilo dognalo kaj gotovega. Skoro naravno pa je, da je rečene vasi imč izvajati iz latinskega »castellum«, da je Kastclcc bila nekdaj mala trdnjava, ki je
zastavljala zgoraj na Krasi pot proti morju, kakor v Osapski dolini, mesto Pucinum.
Osapske doline zanimivosti pa s tem še niso pri kraji. Na levo od kamenite steze, držeče iz Ospa po precčj strmem hrbtišči v Ka stelcc, videti je navpična stena, sredi nje pa lini podobna zijalka, skozi katero je vhod v še nepoznane otline. V tej proti jugu obrneni otlini je naraven čebelnjak. Kar ljudje pamtijo, živč v nji čebele. Ni jih sicer toliko, da bi zatemnjevalc solnče, kakor radi trdijo domačini, vsekako pa jih je pošteno število panjev, ali »krlov«, kakor pravijo Osapci, in trditi je smeti, da so vse čebele, kar jih je v Osapski dolini, kot roji prišle iz tega skalnatega ulnjaka. Kadar rojijo Čebele, vidi se skoro dan na dan na kakem drevesi čebelni roj. Kdor ga ogrebe, ta ga ima. Kadar pa ni nikogar, da bi ga ogrebel, poiščejo si čebele najrajše kako otlo oljko, kjer si priredb novo stanišče, ali pa poginejo, mnogo pa jih odleti dalje proti Tinjanti in Plavijam, kjer so večinoma vsi panjevi istega izvora. Osapci cenijo, da je v naravnem tem uinjaku par sto panjev; je li res tako, ne vem, kajti nihče doslej šc ni poskusil, prepričati se natančneje, kar bi morda ne bilo niti brez gmotnega dobička, ako je le tretjina ali četrtina vsega res, kar se pripoveduje.
Na Osapske doline osojni strani, kjer drži pot v Pia vije, in kjer je pokopališče, vidijo se razvaline, znane pod imenom Pri far i in tudi Pri stari far i. Ondu je stala še začetkom tega stoletja lična cerkev s farovžem in mežnarijo. Ondu se je z vršil zločin, ki je daleč na okoli brez primere. Tjakaj je prišel za župnika Italijan z onkraj mörja, mož, ki je v sebi združeval vsa slaba svojstva italijanskega rodu. Kuharico pa je irnel Nemko, porojeno v Lipskem, nekda iz jako imovite rodbine, kajti imela je dve nogovici polni tolarjev in cekinov. Prava italijanska lakomnost se je polotila župnika, ko je začutil toliko novcev pri svoji kuharici. Izkušal je baje s sladkimi besedami izvabiti ji denar, toda ko besede niso izdale, sklenil je šiloma polastiti se njenega imetka. Najel je dva Tinjanca, katerima je svetil, da sta kuharico za davila. A zločinska trojica s tem umorom ni dosegla, kar je namera vala. Ne le, da nogovic s tolarji in cekini niso dobili, prijela jih je posvetna pravica — bili so takrat Francozi v deželi — in vse tri so obesili v Kopru, najprej oba Tinjanca, napösled pa župnika.
Po tem nečuvenem zločinu se je opustila cerkev Pri f a r i, opustil farovž in vsa poslopja, katera so polagoma začela razpadati in so danes le še groblja, pod katero so nekje še vedno skriti trdi tolarji in cekini umorjene kuharice. Osapci pa so dobili župnika v vas, kakor tudi cerkev, preu katero so poslaviii jako primitiven zvonik.
Na štirih močnih hrastovih stebrih naslonjen je bil oder, na njem pa so pod oskromno streho viseli zvonovi. To je bil ves zvonik, nadkri-ljeval ga je v obližji sarnö zvonik v Plavijah, o katerem se je po pravici rekalo, da rase, ker je visel na treh živih hrastih. Osapcem leseni zvonik ni bil dolgo po godu, prenizek in preneznatcn je bil. Sklenili so, sezidati si nov zvonik, ki bi se videl že od Oreha na koprski cesti. Novi zvonik je jako lep, ves od rezanega kamena, znotraj ima samonosne stöpnice in razgled iz lin seza do Oreha in do Milj, a razgleda na nekdanji hrastov osapski gozd ni več, kajti gozd je moral pasti, da se je sezidal zvonik in kar je v gozdu dreves, so še sdma prith'kovina.
S tem so omenjene glavne znamenitosti osapske, nahajajoče se vse v tesnem okviru ne baš prevelike občine. Skoro v jedni uri obhodijo se vse, ako se pa žrtvuje malo več truda in časa, možno je seznaniti se še z drugimi. Tako n. pr. se vsakdo po kratkem pogledu lehko osvedoči o rečene doline izredni rodovitosti. o sočnem lepem ovočji in grozdji. V Osapski Reki lovč se poleg rakov izvrstne jegulje (»bižati«), na skalovji rastö delikatni divji špargeljni, po vinögradih cvrčč preglasni škrgati (Cicade), po mejah in po grmovji pa vse go-mazi guščarjav, modrasov in črnih kač, katerim pravijo »mišnice«. Ob vročih dnevih in poletnih noččh je vse živo in za prirodoznanca raznovrstnega plena v izobilji.
Spisu svojemu sem sicer dal naslov »Osapska dolina«, vendar ker za sedaj nc bodem opisaval raznih šeg in navad, lepe in prilične noše in jezikovnih posebnostij, naj dodam še nekoliko vrstic iz bližine osapske. Med Ospom in Gabrovico na levi je takozvana Mišja peč, to je gozdnat polukrog, objet okoli in okoli z navpičnimi stenami. O Mišji peči se pripoveduje, da je bila nekdaj s samimi hrasti tako zarastena, da visokih strmih sten niti videti ni bilo. A prišli so Benečani in takrat je bilo »ben dobro«. Ni bilo treba plačevati štibrc, šli so samö v gozd in »štampali so dreva«. To je spomin na Benečane in njih štibro, katero še pozni rodovi plačujejo s svojimi goličavami in pustinjami.
V Črnikalu je bila tudi krepka trdnjavica, podobna nekoliko 6ni v Sacerbu Zgrajena na posamič stoječi, po globokem prepadu od kraške celine ločeni skali, imela je glavne shrambe in stanišča v naravnih in z malim trudom prirejenih skalnatih jamah, kakor tudi trdnjava onkraj Loke, v Podpeči, kjer še dan danes stoji ogromen, okrogel stolp.
Mimo Loke, ki ima sam<S to zanimivost, da je v svoiem itali janskem imeni »Lonche« ohianila še starodavni nosnik, drži dalje
pot v Kubed, kjer je bil pred leti znani tabor. Kubed je bil nekdaj tudi trdnjava, zidovje je še dan danes večinoma ohranjeno, posebna znamenitost pa je na desno pred vhodom v nekdanjo trdnjavo »žesti-lovo drevo«, rastoče iz navpične skale in moleče nad cesto. Zatorej pravijo Kubcdci, da tistega nikdar zobje ne bolč, kdor pride okoli tega drevesa. Dasi je to nemožno, vendar napominjano drevo jako dobro služi drznim Kubedskim fantom. Kadar jim ženin »prčže« ne plača, izmaknejo mu čez noč kako poljedelsko orodje in je obesijo drevesu na vrh, od koder se more le z nevarnostjo dobiti nazaj. Je denkrat so nekda cel voz razobesili po raznih vejah močnega drevesa.
Baš v Kubcdu sem videl tudi velezanimiv, nepozaben prizor. Namenjen k Mahoretiču, ki ima svoj priimek od nekdanje, a že davno zrušene sv. Mohorja cerkve, čujem hkratu nenavaden šum. Ozrši se na stran, od koder je prihajal šum, ugledam velikansk. slap. S Krasa izpod Slavnika, kjer je vihrala nevihta, pridrevila je silna blatna voda in v ogromni množini, pomešana z debelim kamenjem in raznimi poplavki, padala pri Zanigradu čez pečino, gotovo 150 metrov visoko. Šum in ropot je bil tolik, da bi ga v Kubcdu, v premi črti jedno uro oddaljenem, razločeval lehko tudi človek, ki debelo čuje, ali, ki je na pol gluh.
Omenjeni slap se vidi skoro vsako leto, časih tudi po večkrat; sila njegova pa je zaznamenovana v globokem kotlu, ki si ga je z viškega padajoča voda izglobila. Prikazen ta me je zanimala in šel sem drugo jutro gledat slikovito Zanigrajsko steno. Jedva dospem pod njo, pridruži se mi kmet ter me po kratkem pogovoru opozori na kraj, kjer je po ljudskem mnenji skrit velikansk zaklad. Sredi Zanigrajske stene je iz žive skale izdolbena, nekako dimniku podobna otlina, v nji povprek pa se vidi drog. Je li železen ali lesen, ne d<l se razločiti. Na ta drog pravijo da je bila nekdaj privezana vrv, po kateri se je plezalo v sicer nepristopno pribežališče, v katerem so neizmerni zakladi.
Da je bilo res tako, potem bi to zavetišče bilo »unicum« v sicer jako mnogovrstni Istri, a kakor sem s prostim očesom presodil, je vsa pravljica ničeva, neosnovana hipoteza. Radovednejši pa sem bil na Ilrastovlje, kajti omenjeni kmet me je napösled opomnil, da je ondu napis, ki ga je jedino škof tržaški znal čitati.
I lrastovlje so oskromna vasica, poleg vasi pa ostanki starega čve-terokotnega gradu z obligatnimi stolpiči na oglih. Vrata so bila takrat še dobro ohranjena, nad njimi pa sem čital v kamen vsekan nastopni napis:
»Castrum hoc Cristoviae rustj. ipsum adiacens cum iurisdicti one, redditibus et privilegiis suis Leander Zarotus Ar. et Medicine Doctor a Familia Neauser no bili Germanica emit MDLXXXI.«
S tem sem omenil dveh dolin glavne znamenitosti, ležeče tako blizu vkupe, da se morejo obhoditi v jednem dnevi. Kdor pa bolj utegne, stori dobro, da se dlje bavi v teh krajih. Z malimi troški in z nekoliko poguma preišče lehko vse podzemeljske, nedvojbeno med seboj zvezane otline ter nam razkrije mnogo še nepoznanih čudes. Ako si pa pod zčmljo ne upa, opazuje naj površje, povsod bode našel kaj zanimivega, kajti ondu se ponuja v izobilji tvarine, kar se tiče jezika, originalne noše, šeg in navad in kar se dostaje zgodovine in to med nd-rodom toli prijaznim in ljubeznivim, da mu ni kmalu jednacega. Osapska dolina z okolico bodi torej priporočena preiskovalcem našim! Veselilo me bode, ako bodo oni stalno dognali in opisali, kar sem jaz deloma le hipotetično opazil.
Misli.
i.
5-
Voda brez stčn se prosto razlije, Posoda jo stiska — a dd ji obliko. Brez zakonov volja se v prazno razbije, A volja z zakoni moč fina veliko.
Malo nesrečni koj se naštuli, A drugi je reve/, skoz in skoz.
»Kaj neki ta zna? — kaj je že skusil? V Ameriki bil ni, ne v6 za Kitaj . . .« Prijatelj! z neslanostjo nas ne pitaj, Četudi po svetu že pete si brusil. Izkušenj na tujem iskati ne treba! Če si razborit, ne neslana beba, Domd si nabereš jih dosti — kajti Izkušnjam je prilik povsodi najti.
2.
6.
Otroci in norci Resnice govorci.
7-
Takisto mladiči ščrlč, Kakor jih starci učč.
S.
4-
Na vele rože ne seda čebela, Kjer vspeha ni, ne jemlji si dela!
Pijancev ne dela n\ vino nI pivo, Le pitje brezmemo je vsega krivo
3-
Pomisli, »laudator temporis aetic, Ki hvališ nam vedno le »njega dni«, Da svet se ni zdel takrat tak ti, Ker nisi imčl še matorih očij. — Mladim, veselim, živahnim očem Vse lepši je in boljši in veči, A starim, nadložnim, matorim ljudem Ze neče »biti nič več po všeči.
Y.
<
Dva adjunkta.
Humoreska. Spisal Janko Kersnik.
sak vč, kako živimo po naših malih mestih in trgih, kjer poleg domačih meščanov in tržanov, poleg stolnega župnika, odvetnika in notarja, menjavajo skoro vsako leto drugi odlični in neodlični zastopniki uradniške hirarhije odgovorne ali neodgovorne svoje službe in kjer niti dacar ali mitničar ob uhodni cesti ne prebije vseh dvanajst mesecev na svojem mestu. Kar je prirastcncga. to ostaja; drugo pa je v vednem teku, in te menjave v osebji so naj-menj tako važne tržanom kakor županova volitev, ali pa izpremembe štirih letnih časov. V prvem tednu, v prvih štirinajstih dneh poznajo vsacega; vedo, ima li penez ali dolgove; znajo, kolikokrat si preobleče srajco na teden, ali cclö — po navadi ali dostojanstvu — na mesec; ugibljejo že, ako je novi prišlcc samskega stanu, kdaj in kje se bo ženil, dasi natanko vedö, kje ima svojo staro, zapuščeno ljubico; prerokujejo — ako je novinec oženjen — kako se bo vedla njegova soproga, katera še, Bog zna kje — perilo in postfdo za selitev v zaboje spravlja; vedo celtf, po koliko mesd se bo v tej novi rodbini na teden kupovalo in zauživalo in eventualno, koliko se ga bo plačevalo, koliko pa na upanje jemalo. Najtajnejše stvari niso več tajne, življenje vsacega leži v nekolikih dneh kakor odprta knjiga pred občinstvom. Za (Snega pa, ki odhaja, ne menijo se mnogo; dva rečeta morda: »Škoda zänj!« a vsi drugi gotovo: »Bog ga nesil« In tako se suče svet povsod jednako in povsod že stoletja in stoletja; vsaj misliti si ne moremo drugače!
A kdor pride, vsak najde nekaj sorodnega, vsak se udomači kakor »vinska trta«, po izrazu pesnikovem:
»Umni se privadi vsacega svetž,
In vesčli najde veseljake,
Bodi sto milj daleč, bodi si domä.«
Vse to velja o trgu Osredku, katerega nam iz gole pisateljske diskretnosti ni smeti imenovati s pravim imenom, o katerem pa vendar lehko povemo, da leži nekje v tesni naši domovini, in da ima vse vrline, a zajedno tudi vse slabosti, kolikor jih more imeti slo-vensko-kranjski trg.
Tukaj se je torej godilo, da sta lepega poletnega opoludne sedela dva gospoda na prostornem gostilniškem vrtu »pri Majarončku«,
kakor se je nazivala krčma, ter zauživala svoje mčsečno naročeno kosilo. V nedeljo je bilo, in če bi že nova, elegantna oprava obeh gospodov ne bila pričala tega, nedvojbeno bi bilo to vendar sedaj, ko jc točajka po govedini postavila pred gosta še krožnik z dvema kosoma lepe obistne pečenke in sklcdico sveže salate. To je bilo samo v svctek tako l
»Marijariica, meni četrtinko cvička!« velel je starejši izmed gospodov; »danes je nedelja! Zakaj bi si človek v nedeljo ne privoščil vinske kapljice ?«
»Meni pa — še jedno!« oglasil se je drugi, mlajši, in pomolil prazno steklenico točajki. »Prav pravite, gospod adjunkt, v nedeljo si tudi jaz rad kaj priložim«.
V tem je bil starejši segel po pečenki, preobrnil oba kosa ter lepšega položil na svoj krožnik, ostalega pa porinil tovarišu.
Iz navedenega je čestiti čitatclj že gotovo ugenil, da je bil starejši gospod imenitnejši, nego mlajši, ker je boljše köse izbiral, in da si je on samö v nedeljo privoščil četrtinko vina; da pa o mlajšem ne bo mislil, da je vsak dan pri obedu izpil pol litra, treba povedati, da je to storil samö v nedeljo in praznik, ob delovnikih pa je bil zadovoljen s četrtinko.
Vendar to ravnanje ni bilo v pravem razmerji z dohodki in z dostojanstvom obeh gospodov in da se bo vse prav umelo, predstavimo takoj oba gosta čitatelju.
Starejši, katerega jc bil tovariš prej nazval »adjunktom«, bil je res adjunkt, in sicer sodni adjunkt Zgaga, ki je v Osredku opravljal težavno in odgovorno službo kazenskega sodnika, ali kakor so kmetje: dejali »političnega dohtarja«. Mož ni bil več mlad, a velik, suh ter je nosil na6čnikc nad dolgim, malo krivim nosom, in gosto, svetlo-rjavo brado, katero je v jedno mer z desnico delil in gladi! na desno in levo. Ako jc bil v družbi denašnjega svojega tovariša, in to je bilo skoro redno, ni se dni nazivati od drugih kar tako »adjunktom«, nego je vedno popravljal nazivatelja: »sodni, prosim, sodni adjunkt«, kajti tovariš njegov jc bil tudi adjunkt, toda samo — »davčni«. Ta gospod — davčni adjunkt Oreh — pa je bil popolnoma na-sprotstvo önega sodnega adjunkta: mnogo mlajši, male, gibične postave, okroglega nežnega lica z majhnimi temnimi brkicami pod nosom. Tudi v značajih si nista bila slična; ali omenjamo naj samo jedne strani, katero je iz prizora pri obedu že vs:ik lehkb sam ugenil. Sodni adjunkt je bil skop, tovariš njegov pa nič menj, kakor to. O prvem so po vsem trgu govorili, da nosi dve tretjini svoje plače in še več v
ljubljansko hranilnico, drugi pa je s svojo, prav za polovico manjšo plačo še jedenkrat tako dobro živel, nego oni, toda prihranil ni — niti vinarja.
A kakor povsod, tako tudi tu I Ta dva v marsičem tako nasprotna si možd sta se izvrstno razumevala in ljudje so govorili, da sta iskrena prijatelja.
»Kaj bomo pa večerjali, Marijanica?« vprašal je sodni adjunkt po končanem obedu, vrtčč zobotrebnik med prsti.
»Zrezek, bržolo — oh, srno imamo danes, srno!«
Zvečer gospoda nista bila stalno naročena, plačevati je bilo posebej in sproti, torej tudi dražja jed.
»Oh, srno, srno! Pojdite, pojdite, gotovo jo imate že tri tedne v polivki!«
»Ne, gospod adjunkt!«
»Sodni — adjunkt, Marijanica!« omenil je s srepim pogledom Zgaga.
»Prav sveža je, gospod sodni adjunkt!«
»Ali imate kaj drugega — za večerjo?«
»Ledvice, jetra . . .«
»To ni nič, nič . . .«
»Klobase, suhe klobase . . .«
»Seveda! Vse leto stare! Bčži, bčži!«
»Vampe . . .«
»Oj, teh sem že sit!«
»Malo sira?«
»Črvivega — kaj ne?«
»Potem pa ne vem več!« deje Marijanica ter se šegdvo namuzne.
»Morda imate kaj mrzlega — fižola?« — nasmehuje se Oreh.
»To bi bilo nekaj!« pritrdi Zgaga; »z jesihom in oljem«.
»Nimamo!«
»Prekleta krčma! Še jesti ne dobi' človek za svoj, za drag denar!« zarohm sodni adjunkt.
»Kaj pa krompirja? Krompirja skuhajte!« sili Oreh.
»To se lehko zgodi!« pritrdi Marijanica.
»Izvrrstno! Izvrrstno!« deje Zgaga naglašujoč in zategujoč drugi zlog te besede. »Skuhajte mi deset krompirjev — nič menj — pa lepi, veliki morajo biti«.
»Kakor buče!« nasmeje se dčklica.
»No, no, lcj jo, sedaj se bo Še posmehovala ? Torej krompirja, da veš, Marijanica!«
»I Vi, gospod Oreh?«
»Oh, jaz bom pa srno jedel!« smeje se davčni adjunkt.
»Le kvarite si želodec!«
»Ni me skrb!«
Oreh si je pri tem vil svojo cigareto ter čakal, da ga tovariš tudi pobara za jedno. kar se je redno zgodilo.
Tako so tekli dnevi tema možema. Žal besede ni bilo nikdar med njima, dobrosrčnost in radodarnost mlajšega se je že dolgo oklepala skoposti starejšega, kakor mehko vapno trdega kamena.
A denašnja nedelja je imela biti usodcpolna temu prijateljskemu razmerju!
Kratek popöludan, žgolenje ščinkovcev po košatih kostanjih na gostilničnem vrtu, par v6z napolnjenih z znanci, ki so drdrali po cesti mimo vrta, namenjen v bližnjo večjo vas na nedeljski izlet, vse to je vzbudilo v gospodu Zgagi nenavadno misel.
»Gospod Oreh, peljiva se kam!« dejal jc hipno, in vlekel z desnico brado na desno in levo — v levici pa skrbno tiščal na klin-ček natakneni zadnji ostanek tovariševe cigarete.
»Peljiva se! Majaronček nama posodi voz in CiloU
»Voz in Cilo! Voznika ni treba; ta preveč zapije!« deje Zgaga.
»Troškov pa plačava vsak polovico!«
»To se pravi troške za voz in konja. Kar zapijeva, zapijeva vsak sebi,« hitel je Zgaga. —
Pol ure pozneje sta drdrala z veselimi srci po prašni cesti iz trga proti jedno uro oddaljeni veliki vasi S v c t j e. Majarončkova kobila »Cila« je sicer malo šepala, a iskra je bila navzlic starosti svoji; in Še jedno čudno svojstvo je imela: velikih belih kamenov ob cesti ali kupov gramoza ni rada videla; v velikem ovinku se je ogibala tacih stvarij, in ker je tekel ob cesti na obeh krajih globok in Širok jarek, to kobilino svojstvo ni bilo baš prijetno. Toda Oreh, ki je vozil, poznal je Cilo že dolgo, zato jc sodni adjunkt popolnoma mirno prepustil usodo svojih kostij tovariševi izkušenosti.
V Svetji pri Klinarji sta našla večjo družbo, večinoma znancev, ki se je gostila z izvrstnim krčmarjevim vinom in ukusno ocvrtimi piščanci. Gostje so sedeli na vrtu ob nerodnih mizah in adjunkt Zgaga je pazno pregledoval vso družbo, predno je sčdel in celö sedaj je zopet odmeknil stol ter planil kvišku: tam v ozadji je bil zazrl znano lice iz stolnega mesta, očito dobrega prijatelja, in hitel je tja.
»Oj, gospod Rus, Vi tukaj! To je lepo, to je izvrrstno!« Tudi öni je naglo vstal in stisnil adjunktu roko.
»Da da, pa samö nekoliko uric! Obiskal sem tu gospö Skalčtovo in njeni dve gospodični«.
Rekši se obrne k trem damam, pri katerih je sedčl in katere je bil Zgaga komaj opazil.
Predstavljanje se je hitro zvršilo in adjunkt se je v malo trenutkih čutil kakor karp v mlačni vodi. Ker je hitro prezrl situvacijo in uvidel, da sam pri vsi gostobesednosti, kakor mu je bila v taki družbi lastna, vendar ne bo zmagoval zabave vsem trem damam, izprosil si je dovoljenja, da predstavi še svojega tovariša. Predlog je bil z veseljem sprejet in družba je bila za ves popöludne spärjena : gospod Rus, najstarejši izmed gospodov, z gospö Skalčtovo, sodni adjunkt z mlajšo gospodično Milko, hčerko prej imenovane, in davčni adjunkt z njeno sestrično, že skoro malo pöstarno gospodično Sabino. Zgaga si je bil izbral zopet najboljši del, in Oreh je pobiral ostanke.
A zabava je bila »izvrrstna«, tako da se je že mračilo. ko še sodnemu adjunktu niti na misel ni bilo prišlo, da bi se povrnil. Izpil je v svoji navdušenosti za mladega lepega dekleta poleg sebe celö dva vrčka piva, in to, ali kdo ve kaj, storilo ga je popolnoma gluhega in slepega ob opomnjah Orehovih, da bo noč, da nocoj ni meseca, da nimata svetilk, da se je treba vrniti. Šele ko so vstale dame, omajal se je tudi Zgaga. Ločili so se jako prijazno, in sodni adjunkt je obljubil, da kmalu obišče gospodo, ki se je bila za poletni Čas nastanila pri Klinarji. Predno sta sedla s tovarišem na voz, prijel je gospod Rus Zgago pod pazduho in mu jovijalno in dobrovoljno šepnil na uho: »Držite se je, držite, gospod adjunkt! Ta ima groš — »dvajset do trideset, to je kar gotovo!«
»Oh — oh!« začudil se je öni: »Izvrrstno, izvrrstno!« ponavljal je potem, naglašujoč in zategujoč zopet drugi zlog.
Temno je bilo, ko sta se odpeljala; Oreh, sicor dobre volje, ali vendar malo v skrbeh zarad cestnih kamenov in kupov gramoza, Zgaga pa ves vtopljcn v sladke spomine in še slajše nade.
»Izvrrstno izvrrstno!« mrmral je časih.
»Kaj pa? Se li že veselite tistih deset krompirjev?«
»Ej, krompir, krompir! Kdo misli nanj ? Zabava je bila izvrstna!«
»Vaša pač! Pa — krompir bo tudi dober! Škoda — premalo jih bo — deset!« roga se Oreh hudomušno.
Namesto odgovora ga Zgaga na pol nejevoljno, na pol prijateljsko dregne s pestjö pod rčbra; a Oreha je silno šegetalo, če se ga je kdo doteknil, in tako je tudi pod vplivom tega sunka kar v stran strepetal ter nehote krepko nategnil vajeti na »hot«. Nesreča je ho-
tela, da se je v istem trenutku posvetil na levi sträni ceste širok kup vapnenega peska, in učinek vsega tega je bil, da je Cila s krepkim skokom zavila na desno in z glasnim treskom se je voz prekopicnil v jarek; Oreh je pobiral kosti svojega rojstva na öni sträni širocega grabna, Zgaga pa je visel kobili na vratu, otepal z nogama po zraku ter glasno klical na prtmoč: »Oreh, Oreh, za božjo voljo, kje ste? Primite Cilo, držite Cilo, da zlezem ž nje. Vrag me bo ugriznil ali pa ubil!«
Pa Cila ni čakala pom6či. Spela se je še jedenpot kvišku, potem pa skrivila hrbet, urno uteknila glavo med prvi nogi in Zgaga je bil rešen svojih skrbij. Ležal je v mokrem, blatnem jarku poldrug seženj pred kobilo; glasen cmok in tožen stok je bilo jedino, kar je pričalo o tem naglem dejanji stare Cile. Nap6slcd je Oreh izvlekel tovariša iz blata, in potem sta jela ogledavati voz in premišljati, kako bi ga spravila zopet na trdo cesto. A vspeh pregledovanja je bil žalosten: desno pero in ojč je bilo strto! Zatorej ni bilo možno spraviti vozä domov.
»Kako pa tudi vozite!« zarohnel je Zgaga.
»Vrag! Vi ste krivi, zakaj ste me sunili!«
»Kdo Vas je sunil? Se Vam li sanja?«
»Vam se je menda sanjalo o — o — krompirji?«
»Meni nič mari; kdor vozi, je odgovoren, kdor kaj poškoduje, mora tudi odškodovati. Meni nič mari! Se mojo obleko mi boste plačali!«
»Oj — ta je lepa! Ali ne veste, kako sva zmenjena? Vsak pol — kakor v Kranji!« zavrnil je jezno in vendar malo boječe Oreh.
To bi bilo strašno, ko bi moral on sam Škodo plačati. In proti vsi pogodbi in pravici!
»Meni nič mari do tega,« odreže se Zgaga; »le glejte, kako boste voz in konja spravili dom6v, jaz grem peš!«
RekŠi je odhajal v temno noč.
Oreh je poslal par robatih za tovarišem, potem pa ni dolgo premišljal. Izpregel je Cilo, zajahal jo in pustivši voz v jarku, od-dirjal domöv. Sodnega adjunkta bi bil še kmalu pohodil. . . .
Druzega opöludne sta sedela zopet na Majarončkovem vrtu pri obedu. Danes ni bilo pečenke, in Zgaga ni pil vina, Oreh pa navzlic sinočni nesreči četrtinko.
»Majarončck je poslal po voz in ga izročil kolarju in kovaču!« omenil je davčni adjunkt; »vsak — polovico!« pristavil je osorno.
»To bi bil tepec!« odrezal se je sodni adjunkt. »Tožite me, če hočete!«
»Ste li pametni P Ta stvar velja najmenj petnajst goldinarjev! Menite li, da denar kradem?«
»Jaz ga tudi ne! Kdor je kriv, je kriv pa pomirite se, zabava je bila vendar — izvrrstna, izvrrstna!«
Pri tem je gladil kar krčevito svoje kotelete.
V srci davčnega adjunkta je kipel silen srd, ali mladi mož se je premagoval.
»Počakajmo!« dejal je sam v sebi, izpil zadnjo kapljico četr-tinkc cvička ter odšel v urad.
Štirinajst dnij potem je pomölil krčmar Majarončck bel listek po-pirja Orehu, lakonično meneč: »Tu-le je račun!«
Oreh ni zinil besede, niti popirja razgenil; ampak vteknil ga je v žep. Da se račun poplača — bilo je še časa dovolj, kajti Maja-ronček ni bil siten; pobotal se "je navadno sam z rokodelci in gospodom dajal odloga.
Oreh pa je le čakal prilike, da pripravi Zgago do plačila. Težko pojde, to je znal, toda upanja ni izgubil; vsak človek ima svoje slabe ure ali trenutke, zakaj bi se torej Zgaga ne omajal o priliki.
In slučaj, ta čudni, neumevni gospodar v dejanjih naših, nanesel je, da je v tistem času obölel sodni sluga Kvedcr. Adjunkt Zgaga je bil pozvedevši to, neznano zamišljen in malobeseden.
Tri dni, ko Kvedru nikakor ni hotelo odleči, ni zinil niti jeden-krat besedice: »izvrrstno«, in zvečer še krompirja ni maral. Samd suh kruh je jedel.
Oreh pa ni hotel povpraševati po vzrokih te Čudne izpremembe.
Naptfsled se je Zgagi odvezal jezik.
»Ljubi gospod Oreh!« pričel je nekega večera. »Ali mi hočete storiti veliko uslugo? Vi znate molčati, spreten mož ste, lehko mi storite to ljubdv!«
»I, kaj pa?« deje Oreh radovedno.
»Glejte, od dnega za Vas tako nesrečnega večera« — Zgaga je naglašal besedo: Vas — »sem jaz jako srečen. Z gospodično Milko sem v tesnem, ljubezenskem razmerji in malo manjka, da nisem ženin njen«
»Oh, oh!« odprl je Oreh usta — »saj ne hodite nikdar tja!«
»Seveda ne — pa prihodnjo nedeljo pojdem! Ali vadite, to je vse tajno, silno tajno; nihče ne v6 o tem; jedini sluga Kveder vč — on je nosil, ko je vročeval strankam v Svetji sodne odloke, gospodični Milki moje šopke — vsak teden po jedncga; in Kveder zna molčati, zato še nihče ni zvedel o tem. Sedaj je pa obolel in jaz moram poslati jutri važen šopek tja — jako važen, pisemce bo v njem — in v nedeljo pojdem jaz za njim tjekaj! Ali razumete?«
»Razumim! Vi torej hočete, da bi jaz nesel šopek tja?«
»Vi ali ne Vi! To je vse jedno; samö tjakaj mi spravite šopek v roke gospodični Milki!«
Zgaga je bridko vzdihoval, Oreh pa premišljuj^ zmajeval z glavo.
»To se lehko zgodi! Naš eksekutor pojde jutri v Svetje; to jc zanesljiv, molččč mož, pa čemu molčati, če bo v nedeljo po — Vašem mnenji — že vse jasno, vse očito ?«
»V nedeljo — da, a danes, jutri se mora molčati!«
»Dobro! Toda usluga, za uslugo! Vi plačate polovico troškov za popravo Majarončkovega vozä, in jaz polovico! Saj veste?«
»Gospod Oreh, Vi ste grozni! Nili to dovolj, da ne zahtevam od Vas odškodnine za novo svojo nedeljsko obleko ? Ste li pozabili ? Jaz ne! Torej Vam bodi odpuščeno — kar se pa tiče vozä — to je Vaša stvar! Jaz obžalujem, pa to nasprotuje pravnemu mojemu prepričanju. Jaz Vam pokažem razsodbe najvišjega sodišča, ministerijalne odredbe, državni zakonik, kazenski zakonik, celö govor o takih slučajih, toda molčiva! O obleki nc bom govoril, to Vam odpuščam, ampak voz — voz je Vaši Pomislite sicer, koliko troškov imam že s šopki!«
Oreh je poslušal iz početka s srditim liccm zgovornega tovariša. A proti koncu njegovega sermona se je davčnemu adjunktu zvedrilo lice, le nekaj zlobnega, hudomušnega se mu jc posvetilo iz očij.
»No, hvala lepa; jaz Vas nc bom več nadlegoval! Kje imate šopek in pisemce?«
»Vse je pripravljeno I«
Odšla sta v Zgagino stanovanje, in od tam je Oreh odnesel lep, svež šopek, v katerem je tičalo drobno pisemce, na svoj dom. Tam se je mudil nekoliko časa. a kmalu odšel s cveticami k eksekutorju, kateremu je zabičil, kako mu je ravnati, in komu mora oddati šopek.
Istega večera sta prijatelja sedčla skoro do polunoči' skupaj, in Zgaga je dal celö za pol litra vina.« —
Pošta je prihajala v Osredek prav opöludne in pismonoša je samskim gospodom vročeval pisma kar po krčmah, kjer so sedeli pri obedu. Zato se je prikazal drugega dnč po zadnjih dogodkih kar nenadoma na Majarončkovem vrtu ter izročil sodnemu adjunktu lepo kuvertirano in izborno parfumovano pisemce.	^
Zgaga je ostrmel, a takoj je včdel, kaj in od kodi; v svoji sreči je podaril pismonoši bakren tolar za štiri krajcarje.
»Je že tu, odgovor je že tu!« ščpnil je proti Orehu ter niti ni zapazil, kako čudno se vede mladi prijatelj. V jednomer je namreč gledal na desno in levo, kje bi bilo bliže do izhoda. Tudi klobuk je pomeknil pred s<5 in hitro natočil ostanek vina v kozarec; a izpiti ga ni mogel več.
Dva grozna, rjovenju podobna »ha! — ha!« zagrmcla sta sodnemu adjunktu iz grla. Dve kokoši, ki sta se poleg mize kopali v pesku, vzleteli sta z glasnim krikom čez ograjo, in na dvorišči pred hlevom je zatulil priklenem sultan.
Tudi Oreh je skočil kvišku ter v tem prebrnil svoj kozarec.
»Torej to ste deli v šopek — to, Vi — Vi —« Zgaga ni mogel dalje, ali pa ga je zavrnila misel, da je kazenski sodnik.
»Kaj? Pokažite!« deje nekako nesramno davčni adjunkt.
Oni vrže kos popirja prčdenj; v tem mu je pa iz zavitka palo nekaj bankovcev, katere je hitro pobral.
Oreh je urno pogledal popir — Majarončkov račun o potrtem vozu, ki je zahteval petnajst goldinarjev. Spodaj pa so stale s ponarejeno Zgagovo pisavo, česar pa Oreh niti prečital ni, saj jih je bil sinoči sam napisal naslednje vrstice: Zajedno si usojam pokazati Vam račun o hudi nesreči, ki me je zadela önega večera, ko mi je zasijala tudi največja sreča; — da sem videl in spoznal prvič — Vas!«
A pod temi vrsticami je stalo v nežni ženski pisavi, kar je Oreh tem pazneje čital: »Ker se bojim, da mi prihodnjič poka-žete še račun o poslanih šopkih, usojam si istega tu poravnati. Trije šopki a pet goldinarjev — skupaj — petnajst goldinarjev. S tem je morda tudi nesreča pobotana!	Milka.«
»Oj — Vi — Vi —« kričal je Zgaga.
»Sedaj boste vendar plačali polovico računa!« deje s prejšnjo nesramnostjo davčni adjunkt, odmeknivši se nekoliko od mize. »Kje je pa poslani denar?«
»Tu, tu je, tu v žepu ga imam, Vi — slepar!« zadnjo besedo je le šepetal in potem sikal: »Vidite, šopki me veljajo samö po goldinarji jeden — jaz znam in urnem kupovati — torej imam še vedno
dvanajst goldinarjev dobička! Pa — dvajset — trideset tisoč — o ti — nesramna duša! No, pa čakaj! Voz — samt plačajte, 111 vinarja ne dobite in za obleko, za obleko se bodeva še srečala!« —
Od tistega dni naša dva junaka nista več skupaj obedovala, niti večerjala. Sodni adjunkt se je preselil v drugo krčmo, ker mu pa zvečer niso hoteli krompirja kuhati, zato se je dal premestiti v drug kraj. Davčnega adjunkta pa so tudi drugam poslali; z računom za voz je ostal na dolgu, kar mu je pa MajaronČek z ozirom na to, da je bil »dober gost«, radovoljnim srcem odpustil.
Vila Slo vinska.
Črtice o hrvatskem pesništvu v Dalmaciji XV.—XVIII. veka.
V tristoletni spomin rojstva Gundulidevega, zajedno v njegove smrti spomin dvestopetdeset-letni. * dnd 6. januarja 1588. f dnč 8. decembra 1638. Spisal A. Fčkonja. (Dalje.)
azven lirskih, epskih in dramatskih proizvodov zaslužujejo v I slovinski književnosti častno mesto še šaljive in vzbad-lj i ve pesmi, »v katerih se često kaže prava slika närodnega života in običaja.« Početnik v tej stroki pesništva je že M. Marulič s smešno pesmijo svojo »Borba fratrov«. Mikša Pelegrinovičz otoka H vara zložil je (pr. 1. 1557) šaljivo pesem »Jegjupka« t. j. Egipčanka = Ciganka; in drugo takšno z istim naslovom: »Jegjupka« Andrija Čubrano v ič v Dobrovniku (1. 1527) na neko gospö, katera ga je, nemarajoča ga, bila baje imenovala Egipčana (= Cigana). V Čubranovičevi »Jegjupki« se »sveti čistota in uglajenost jezika, a misli so vzvišene in nežne tako, da Gj. Palmotič in Iv. Gundulič nista se sramovala iž nje po cele rčdke uvrstiti v svoje pesmotvore.« Stjepan Gučetic v Dubrovniku zložil je šaljivo pesem z imenom »Dervišiada« (ok. 1. 1523.) in to slučajno zaprt v ječi, kjer ga je nekoč kneževa hči ugledavši ga imela za derviša (= turšk. meniha). V duhu »Jegjupke« je pozneje Ivan Pa-rožič na Hvaru zložil povečjo pesem pod naslovom »Vlahinja« ( = Valahinja), o kateri je bil N. Nalješkovič sodil: »Take je prilike, ta-koga uresa, rekal bih nje dike da su zgor s nebesa.« In naposled je še benediktinec Ig. Gjorgjič zložil krasno šaljivo pesem »Marunko oliti piesan verh jednoga Mljctčanina zatravljcna u ljubavi s prigovorom«,
v kateri živo opisuje običaje otoka Mljeta v tamošnjem govoru. — V tem predmetu so še se mnogi odlikovali s svojimi maskaratami, začinkami in satirami, kakor: M. Vetranič, N. Nalješkovi<5, Mario Kaboga, Val. Vlahovič, Paško Primovič, Gjono Pal-motič, Petar Kanavelič, Vlaho Squadri, Iv. Mrsič, Joso Be-tondič, Ante Gledjevič, Iv. Fr. Sorkočevič in Marko Bruerč-Dčriveaux (roj. Francoz, od 1774 franc, konzul v Dobrovniku), »v katerih se plemenitost namčre in živahnost govora tako skladno rokujeta, da, ako te tudi pekö, vendar jih oberokč prijemaš in k srcu privijaš.«
Tudi buk o lik a je našla v slovinskih pesnikih vrlih obdelovalcev. Razven že omenjanih igrokazov in šaloiger pastirskih ima starohr-vatska knjiga dosta eklog in idil, »katere jo lepö krasijo in poveličujejo«. Krasno zbirko tč vrsti jc sestavil Petar Z o ranic, minorit iz Nina, pod naslovom: »Planine, ke zdarže v sebi pisni pete po pa štirih, pripovisti i pritvori junakov i deklic i mnoge ostale stvari« (1.1536.) v 24 poglavjih. Lepe soDinka Ranjine »Piesni« pastirske (l.i 563.), Dinka Z lata r i ča pastirska pripovest »Ljubmir« (l.i 597), njcgo vega sina Šimuna Zlatariča »Vila ostarana« pesem v hvalo Ivana Gunduliča, Vladislava M en Četica pastirske pesmi »Zorka i Radonja«. druga nazvana tudi »Scljak dalmatinski« ; toda vse v idilah daleč prekaša Ivan Bunič-Scrafinov s svojimi »razgovori« pastirskimi, in pa Ig, Gjorgjič s svojimi cklogami, med katerimi se zlasti po izvirni domišljiji odlikuje ženitcv »Rumcnka in Miline«.
Nadalje se v slovinskem pesništvu nahaja mnogo poslanic, »katere so nam v isti dobi živi svedoki davno obstoječe znanstvene uzajemnosti med istimi pisatelji. One tekö lahno in bistro, a mogle bi tudi danes biti za uzor iskrenosti in zdušnosti.« Najboljše poslanice v stihih so pisali Petar Hektorovič in Dinko Ran j in a. — Potem so še pohvalnice in nadgrobnice, kakcršne so zlagali najkras-neje: H. Lucič, Dinko Ranjina, Nik. Gazarovič, Dinko Zla-tarič in posebno zopet Ig. Gjorgjič. — Napösled še pričice (prilike), katere sta pisala zlasti Nik. Dimitrič (pr, I.1353.) 'n Gjuro Ferič (l.i794).
Konečno nam je tu omeniti, da so tudi žene närodno književnost slovinsko v dni dobi ukrasile z mnogim vencem. To so: Gracijoza Lovrinčevičeva z otoka H vara zač. XVI. stoletja; potem Dobrovčanke: Flora Zuzeričeva (1. 1555 — o. 1. 1600) pa ž njo Nikoleta Rcstičeva, Julija in Nadalica Buničeva, Marija Gunduličeva (žena Nik. Gučetiča) in Margita Menčetičeva; nadalje Jelena Ohmučcvič-Grguričcva (umr. l.i610.), Marija Betera-Dimitrička) hči Bart. Betcre, umr. 1765), Anica Boško-
vičeva (nuna, umr. 1804), Lukrccija Bogašinoviceva-BudmaniČka (umr. 1800.).), Marija Facccnda-Righičeva (umr. 1. 1795.), Kata Sorkočcvič-Bas-seglieva. Sara Vučevičeva in Srečka Fantastic (zač. XIX. veka) poslednja pisateljica dobrovniška. No žal! da večim njim sedaj ne znamo za nikakšne pismene spomine - kakor nam tudi od mnogih pesnikov ni preostalo ničesar nego li sam6 ime. Zla kob, huda usoda, zakopala nam je toliko množino književnega blagä slovinskega, katero je ali povse propalo ali pa še morebiti kje skrito leži' v pozabljenosti. l)
') Govoreč o plodovih slovinskega pesuištva treba je poleg izvirnih del omeniti še tudi prevodov. Kajti »prevodi, kedar so vešče izvedeni, namreč" kedar si prevo-ditelj tuje misli usvoji tako, da jih Čitatclju predstavlja kot svoje, velike so vrednosti; a morejo celo samo izvirno prekositi.« In takih je ne malo v starohrvatski književnosti, a to ne samo iz „klasičnih" nego tudi iz živdčih ali recimo „modernih" jezikov.
Odlikujejo se v književnosti slovinski zlasti prevodi Davidovih Psalm o v, katere so preložili v stihih, in to posebej s|>okorne: Nik. Dimitrič (I. 1549.), Šim. Budinič (1. 1582.), Iv. G u n d ulic st. (I. 1620.), Stiepo G jo rgj ič (1. 1686.), H. Betera (1 1702.). Pojedine druge: M. Marulič, M. Kaboga, P. Primovič, J. Ivaniševič, J. Be-tondič, Š. Zlat ari č, S. Bunič ml., Bart. Kašič (v Pagu, prvih petdeset, 1. 1634), T. Babic (iz Bosne, 1, 1726). A ves psaltir sta na slovinski prevela in to v verzih: Andrija V i t a 1 j i č: „Istumačenje pisni Davidovih" 1. 1703., 1713. in Ignjat G j o r g j i č: „Saltier slovinski" 1 1724., 1729. (nov natis v Zagrebu 1. 1851.).
Več dram at šk ili komadov, prevedenih iz grškega, bilo je že preje omenjenih. Razven teh pa še moremo imenovati od D. R a n j i n e prevod Filemona in Moška, ljubavi Priama in Tisbe od I). Z1 a t a r i č a in nckai od L. Bu n i č a . Herojide O vid i je ve so posamezne iztolmačili H. L u c i č, J. B e t o n d i č, P. Bo s k o v i č, Ig. (i j o r g j i č, G. Fcrič, P. Bašič in Iv. Al testi. P. Ilcktorcvič je prevel spev Ovidijev: de remedio amoris, a Ig. G j o rgj ič mnogo iz njegovih Mctamorfoz. Katonove izreke modre sta v pesm: predelala M. M a r u 1 i č in M- B o r e š i č ; |>csmi 'fibula, Propercija iu Mar-cijala pa D. Kanj i na; nekatere speve iz Vergilijeve Knejide Iv. Tanzlingher in Ig. Gjorgjič ; a Gj. II igja vso liriko Iloracijevo in Vergilijevo. Dober je še prevod Tomaža Kempčana knjige o nasledovanji Kristovem od Atan. G j o r g j i č e v i c a . in delo B. B e t e r e o razmišljanjih sv. Avguština. — Tassov Jeruzalem oslobojen je našel vrla tolmača v Iv. Gunduličiin v V. Petroviči, a idile Gessnerjeve v M. Zlata-reviči D. in v Iv. Sala tiči (Ljubič 1. c. II. 362). — A tudi tega se je več poizgubilo.
(Konec prihodnjič).
-m-

akor z listom bel golöbec Poleti čez brda snežna In na okna sede rtfbcc,
Golöbec.
Oj, tako ljubezen moja, Srca mi golöbec prvi, Prišla je na ustna tvoja
M Sliko ji trepeče krilo, Kakor listek mladolčtja, Da bi deklico «renilo.
Da odpri: mu roka nežna: Po poljuba cvetni brvi. ' Naj ji v srci d d zavčtja
J-
L-j.
•S
Ljubljana v ljudopisnem oziru.
Sestavil Evgen Lah.
(Dalje iu konec.)
akšna je razvrstitev porodov po mesecih v zvezi s spolom? O tem jako poučnem predmetu pozvedamo iz naslednje tabele, ki nam to pojasnuje v absolutnem in relativnem oziru.
relativno	absolutno
1 S"	CO oo	M 00 CO ur»	co 00 on	•s. "H. S"	co co	CO CO ur»	CO 00 CN	Leto	
•-C. — — O Si	~ I v» ill »T;	N< — 3 s	= š. ss	>c< =9 = 5 »h ^	W o	J«« S3 5 H M	t<« m 3 s ^ ii zn ^	Spol	
4* oi Cvoo >-t VO	oo On tO Uri Uri O o	Ur» -4- •-H CO tO vj to co	ur» co — o vd co to	41* O ON	to 4- VJ ur*	4- ^ to O	Ur* ur* O 4-		
4- Ur» vq O 10 Vj _oo_to	O VO ob -< to oo_	ur* 4^ tO VJ Uri 4*.' Vj OO	■4« ur» •Ji. Ur* vj to _00 to _	OJ OO 4^. ur»	OO OO - O	4- oo -H VJ	OO OO C	a	
4*. <~ri C\oo ob -4^ C\	4^ Un vq o bi vj « vc	4^ ur» VJ to vj to OJ VJ	4^ Ur* OO ON Uri 4=> OO ^	oj 4-vj to	OO oo « to	4^ 4- to On	oo 4"-vj oo	>—1	Število porod
4^ ur» -p- Ur* ~ CO	oo C\ vq O to ON	4^ Ur» vj to vj tö C\4*	Ur* 4- Ur» ~ oč vo •-«	4- Oo	oo 4- - VJ	oo Oo tO ur*	oo 4^ CO CO	<	
ur* o VO vi to tO 00	4^ UT* vj to vd O Ur* Ur*	Ur» 4^ to VJ ~ co h- vo	ur» 4» — op Ovoi ~ O	UO OO Ur» rf^	oo oo ur* CO	oo Oo ^ 4-	OO oo to O	<	
'-Al VO O to vj	Ur* 4^. Vi to onoo oo VJ_	Ur» 4^ 4i. Ur» to vj vO	o» on Onoo ö vd VJ OJ	Oo OO « tO	OO tO 4^ Ur»	OO OO CO to	tO OO to vo	<	
4^. Ur» <-ri 4>. 4-"	oo On CO 4x Uri C\4^	Ur» 4^. Ur» Ur» f I'	4^ un -• co Cvoo VJ Oo	oo oo — VJ	Oo 4- O co	4^ O0 4^ ON	to to O CO	< V—' »—(	0 <
Uri 4» >-< CO Oo cK VO -	Un 4^. tO VJ 4^' Uri Cn4-	■4- ur» VO O Oo ON vj Oo	Ur* 4»> o> o\ tö vi ur* ur»	OO OO VJ ^	Oo tO tO vo	oo 4-VO O	4* O0 - ON	<	/ p
<-r» 4^. tO v» oö On tO 00	urt 4-VI to V/i 4^ C\	ur* 4i. oo ON o vd Oo ^J	4^ ur* tO ^ CO ON 4^	oo oo 4- -	4> O0 to «	oo oo ur* —	10 Oo 4> to	X	H1 (D 1 X (D 0 t'
4». o* VJ tO	'-fx 4- q vq	Ur» ur» O o	4k un Oo C\	OO oo	oo oo	oo oo	tO Oo	X	
j Cvoi CO to	vj tO vj OO	I L	to vj oo to	- 4-	oo to	1—C i	VO CO		
Ur* <-ri O O 88	Uri 4^ tO VJ oi C\ co to	4-. ur» Ur* 4^ vj to ** VQ	Ju _« co ur* 4i! — VQ	oo OO OO OO	oo oo oo o	oo oo to co	oo oo 4» tO	X	
4^ Ur» VJ to CNOJ 00 to	Oo On VO o tö vi vo -	Ur» -Ji. co vd ö to co	4^ Ur* vq o to vi - vo	OO Oo - 4-	to oo to 4^	4* O0 O VI	OO OO tO	X t—« HH	
co hh tO vi ' tO 00	4^. ur* VJ 10 Ur» H-. VO	Ur» 4i. O VO 5	4- Ur* CNOJ O vd CO to	O O0 VJ VJ	oo 4* co to >—<	4^ <-r* Oo Oo VJ	OO 4* CO Ur» C0 4^	Sploh	
Ako si to tabelo natančneje ogledamo, zapazimo sledeče: Porodi gledč spola niso v nikakem razmerji s prebivalstvom sploh glede spola. V obče in večinoma tudi posebej je bilo v Ljubljani v zadnjih letih porojenih več dečkov kakor deklic, in vendar hodi v Ljubljani, kakor že preje omenjeno, na 10 moških 12 ženskih prebivalcev. Vslcd precej ekstremnih razmer 1886. in 1884. 1. na jedni in 1885. 1. na drugi strani, pokaže se za občno razmerje precej jednaka razdelitev med obema spoloma. Vendar prevladuje tudi v obče moštvo nad ženstvom. Ako primerjamo letni polovici med Sabo, bomo našli, da sta si števili v posameznih mesecih prve letne polovice" (posebno ja-nuvarij, marcij in april) veliko različnejši, kakor v raznih mesecih druge polovice (izvzemši julij).
Dvojčki so bili porojeni: 1. 1886. šestkrat, 1. 1885. devetkrat, 1. i §84. jednajstkrat; bili so pa jednajstkrat različnih spolov, sedemkrat moškega, osemkrat ženskega spola. Trojčki so bili porojeni le jeden-krat 1885. 1. in sicer vsi trije moškega spola.
Nezakonskih otrok je bilo 1886 1. legitimovanih 23, in siccr 16 dečkov in 7 deklic; 4 v prvem, 5 v drugem, 2 v tretjem, 1 v četrtem, i v petem, 10 v več kot petem letu svoje starosti.
Jako poučni, in sicer posebno z ozirom na dogodke najnovejšega časa, so podatki o umrljivosti*) ljubljanskega prebivalstva. Takoj tu bodi pred vsem povedano, da ljubljanske razmere v tej zadevi nekateri rišejo preugodno, drugi zopet prečrno. Kakor se največkrat zgodi: nobeni nimajo prav, ampak le tisti, ki bi šli srednjo pot in ki bi ne pretiravali niti na jedno niti na drugo stran. Ako namreč pomislimo, da so v Ljubljani koncentrovani skoro vsi, deželi sploh namenjeni bolniški, hiralniški in podobni zavodi, dalje da se ravno zategadelj hodijo semkaj ljudje zdravit, ki ne pripadajo rednemu ljubljanskemu prebivalstvu, da veliko tacih tu umre, ki se jcmljö pri splošnem številu umrlih v poštev, ki bi se morali pa kot tujci pravo za pravo odštevati, priti moramo do preccj ugodnega rezultata. Tacih ljudij jc v Ljubljani redno vsako leto četrtina. Ako jih odštejemo, kakor jih odštevajo tudi drugod, uvrstiti moramo Ljubljano med srednje-zdrava mesta, ne pa med posebno nezdrava, kakor se v javnosti to le prerado godi.
Ljubljansko umrljivost zadnjih let nam kaže naslednja tabela:
*) V tej stvriri sem se deloma oziral tudi že na j>o<latke 1887 leta.
lS*
' £	0 X	1 0	0 £	C	O
s 1 J	l £	t>	Z £ <n =	v	O C i 5 <n =»
1 1875	964	1880	956	1885	1086
1876	854	1881	968	1886	1276
1877	936	1882	1060	1887	1172
1878 1879	997 1067	1883 1884	1124 1078	Sploh	1041
V Ljubljani pride tedaj vsako leto povprek na vsacih 26 prebivalcev po jeden mrlič, ako pa tuje umrle odvzamemo, na vsacih 36— 37 prebivalcev.
Kako se delč ljubljanski umrli zadnjih let po spolu, stanu, pristojnosti ali domačinstvu,
po rojstvenem kraji in po kraji, kjer so umrli? «) po spolu:
. .......i Leto	Število umrlih sploh	Števil 0		umrl	ih
		moških ženskih moških ženskih absolutno relativno			
1887	1172	634	OJ oc	5409	4591
1886	1276	624	652	4890	51-10
1885	1086	550	536	5064	49'36
1884	1078	589	489	54-64	4536
Sploh	1153	599	554	5195	4805
Sploh se tedaj sme
stva po spolu v obče število umrlih moških večje, kakor pa umrlih ženskih, dalje, da je bilo
kakor število umrlih
omeniti, da se ravno
omenjeno leto še najmočneje približuje normalu prebivalstva po spolu, (i) po stänu:
Število umrlih fcm«ki
Stan
zakonski rdnvski
J	sploh	absolutni		
1887	1172	809	196	167
18 86	1276	841	274	161
1885	1086	743	204	' 39
1884	1078	702	225	15»
Sploh	1153 774		225	154 ■
snnivki zakonski vdimki
relativni
69-03 65-91 68-42
1672 2147 1878
65-12 2087
14-25 1262 1280 1401
67-13 ; 19-51 13-36
Sploh smemo tedaj v tem oziru trditi: Dve tretjini umrlih (seveda zaradi obilega števila umrlih otrok) pripadata samskemu, petina zakonskemu, sedmina vdovskemu stanu. Razločki med posameznimi leti so le neznatni.
I
Število B umrlih »J sploh
	Pristojnost	
IjiiMjanxku	zunanja	ljubljanska zunanja
absolutno		relativno
1887	1172	304
1886	1276	3»3
1885	1086	259
1884	1078	242
Sploh	"53	279
868	25*94	7606
963	24-53	75-47
827	23-85	76-15
836	22'45	1 77-55
874	24-20	7580
Y) Po pristojnosti ali dom ačinstvu:
Četrtina umrlih le ima ljubljansko doma-činstvo; tri četrtine so zunanje. Razloček med posameznimi leti je tudi tu le neznaten.
H) Roj s t ven i kraj:
Tej tabeli tedaj povzamemo, da sta v obče po dve petini umrlih rodom ljubljanski, tri pa so zunanje in da zopet razloček med posameznimi leti ni velik.
s) Ali v za vodih ali
zunaj zavodov?
Nepričakovano visoko število ljudij umre tedaj po raznovrstnih humanitarnih zavodih, namreč skoro polovica vsega števila sploh. Razločki med posameznimi leti so tu Še ne-znatnejši.
	Število		Umrli		1
0 4J V	umrlih sploh	mestni zunanji		mestni	zunanji
		absolutno		relativno	
1887	1172	479	693	40-87	59'13 j
1886	1276	535	741	41*93	5807 1
1885	1086	448	638	41-25	5875
1884	1078	410	668	3803	6197
Sploh	1153	468	685	4059	5941
					
j .		Š tcvilo		umrlih	
0 j-j	Število umrlih	r /a to Jih	dngod	t zandili	drugod '
v >—«		absolutno		relativno	
1887	1172	529	<>43	45-14	54-86
1886	1276	570	706	44-67	55-33
1885	1086	512	574	4714	52-86.
1884	1078	503	575	46-66	5334
Sploh	"53	528	625	4579	S4-«
Kakšna je razdelitev umrlih po mesecih in po starosti?
a) po mesecih:
Razmerje					Število		umrlih v		meseci					I
	4-> V nJ	I	II	III	IV	V	VI	VII	VIII	IX	X	XI	XII	D cn
	1887	103	113	121	100	i r i	98	35	93	69	83	80	116	1172 j
o C	1886	103	91	138	108	112	113	Il6	99	96	110	101	89	1276 1
j J2 1 o	1885	87	83	107	99	93	85	105	97	77	74	87	92	1086
, £ rt	1884	95	92	97	112	109	98	77	76	70	94	71	87	1078
	Sploh	97	95	116	105	106	98	96	91	78	90	85	96	1153
	1887	879	964	1024	8-53	9'47	8-36	7-25	793	5-89	7-08	683	999	100 —
O a	1886	8-07	7-13	io-8o	8-46	878	8-86	9-09	776	7*53	863	792	6-97	IOC- ;
rt	1885	8-oi	7-64	973	9*o3	8-51	7-81	9'55	8-85	7'30	7-14	801	8-42	IOO-—
o u	1884	; 8-81	8-53	8*99	1042	iox>8	908	7-15	7-06	6' 50	872	659	807	I OCT—
	Sploh	8-43	8-23	994	911	9-21	8-53	8-33	790	6-81	789	7"34	8-28	I OCT—
i
V obče se sme tedaj na podlagi te tabele izreči, da umre, bodisi že povprek ali pa tudi v posameznih letih, največ ljudij spomladi, najmcnj jeseni; zelo jednako v zimskem in v poletnem času, največ marcija, najmenj septembra mcscca.
ß) po starosti:
Starost			Absoliilno število umrlih				Relativno število umrli			1
			1887 ! 188611885			1884	1887	1886	1885	1884 1
do i	leta		243	243	262	212	2073	19-04	2413	19-67
i —	5	let	131	155	83	84	1118	12-15	76 4	779
5 -	10	let	37	39	24	35	316	306	221	3*25
10 —	20	let	56	70	46	53	478	5'47	4-24	1 4'92 I
20 —	30	let	126	104	105	108	1075	815	967	I0'02
30 ~	.50	let	210	232	212	215	17-92	18-18	1952	l9'94
50 —	60	let	111	117	97	119	9'47	917	8-93	1104
60 —	70	let	125	154	123	130	1067	1208	11-32	1206
nad 70 let			133	162	' 34	122	U'34	1270	12-34	11-31 1
Na podlagi zadnje tabele smemo tedaj izrekati: Mladostni mak simum umrljivosti pripada izključljivo najnižji mladostni dobi, pri kateri so všteti seveda tudi mrtvorojena in katera sama vzame petino umrlih ljudij. Starostni maksimum pripada pa v obče in razven 1884. 1. tudi posebej najvišji starostni dobi več kot 70 let, v kateri umre osmina umrlih. Najmenj ljudij umre v dobi od 5-10, oziroma od 10—20 let, zelo jednako v naslednjih desetletnih dobah do najvišje, namreč vselej blizu desetina ali devetina.
Koncčno bi bilo še dobro nekoliko natančneje omeniti, za kakšnimi boleznimi in v kolikem številu za različnimi boleznimi posebej je umiralo v zadnjem času ljubljansko prebivalstvo. Za primerjavo si v ta namen nisem izvolil treh zaporednih let, marveč zaradi natančnejšega povprečka tri med sabo precej različna leta v jednakih odmorih Vse natančnejše nam pove naslednja tabela, v kateri so posebej ločeni mrtvorojenci, za slabostjo, za otrovnimi (nalezljivimi) boleznimi, za sušico, starostjo, za samomori, slučajno in silovito umrli, koncčno skupno še za drugimi boleznimi umrli.
				U z r 0 k		s m rti				
Leto	s J 0 .5 : 773 - = r — > 1 ö* v : -£ E s k. >'S) 0 ~	'f -a g S "S	.2 š	H 00 ! TS s • 0 £ 3 ~ n	r 'i 'I* ® g = '55 S	9 «9 "55 B '5*	č C 0 "5	t .s £ «g n S	si 0 •C5 S3 J B iT S d» S 5!	
		absolutno število					relativno število			
1886	1276 25 30	93	299	I 15 I I	703 1*96	2'35	7-29	23-439-01	o-86	55-10
•1882	I060 4O 29 j' i	120	307	97 11 r	456 378	274	II-32	28-979-15	10443-00	
1878	997 28 20	40	304	73 22	5102-81	2'OI	402	3°'437'32	2-21 51-20	
Sploh	1111 31 26	84	303	95 '5	556 279	2'34	7-56	27-27|8'55	1-355014	
Gledč bolc/.ni smemo tedaj v obče reči: Največ ljudfj vzame su-šica; vendar so se glede te bolezni razmere v zadnjem času vidno zbolj-sale. Število mrtvorojencev, samo ob sebi ne ravno visoko, bilo je primeroma visoko 1. 1882. Precej visoko je število za otrovnimi ali nalezljivimi boleznimi umrlih, posebno zopet 1. 1882., v katerem jih je samo zaosepni-cami umrlo 72. Za prirojeno slabostjo jih umre kaj malo, precej veliko pa za starostjo ali splošno oslabelostjo. Nenaravne smrti jih umre v Ljubljani zelo malo; le 1878. 1. jih je bilo nekoliko več. Pod zadnjo rubriko so posebno v poštev vzeti razni katari, vnetice, mrtvoudi, rak, bolezni na jetrih, obistih, možganih, i. dr.
Samotni dol.
öd jtfga prihrija zeli r ček.	Kaj prdvim ti, včterček nežni, Poljublja še spečo zemljd, Glej, ondu samoten je dol,
Čez noč na poljubih njegdvih	A v dolu še mržtz je — stoletni, Cvetovi dehteči vzrastö . . . Stoletna je žiUost in bol.
Pohiti še tja mi, pohiti, Poljdbi livrido in gaj, Oživi pozabljeni dol mi, Oživi pomliidni mu raj!
Rädinski.
Čegava bode?
Vesela igra v dveh dejanjih. Spisal A. Planinec.
Osebe:
Ljudmila Podgorska, mlada vdova.
Milan Vesel, njen brat.
At,a Vesel ova, njegova soproga.
Dr. Vladimir Stoja n, odvetnik.
Stanko Zavodnik, profesor.
Vojteh Ljubic, gospe Veselove netjak, slikar.
Janez, sluga pri Veselovih.
Zalika, hišna pri Veselovih.
Obe dejanji se vršita v hiši Veselovi. Drugo dejanje se godi dva dni po prvem.
Prvo dejanje.
Salon pri Veselovih. Prvi prizor.
Dr. Vladimir Stojan in profesor Stanko Zavodnik vstopita s slugo Janezom pri
sredujih vratih.
Janez. Prosim, gospoda, sčdita, takoj javim gospodi, da je obisk v salonu. (Odide na levo.)
Drugi prizor.
Dr. Stojan in prof. Zavodnik samd (Stopita nekaj korakov proti sredi odra.)
Dr. Stojan (zäse). Kaj neki ta tukaj hoče ? Jaz ga še niti ne poznam.
Prof. Zavodnik (tudi /.tise). To je odvetnik dr. Stojan. Kaj ta tudi hodi za gospo Ljudmilo Podgorsko?
I)r. Stojan (stopi proti profesorju Zavodniku in se mu predstavi). Odvetnik dr. Stojan.
Prof. Zavodnik. Profesor Zavodnik. (Podasta si roke).
Dr. Stojan. Vi gotovo še niste dolgo v Ljubljani, kajti ne spominjam se, da bi Vas bil že kdaj videl.
Prof. Zavodnik. Prav imate, gospod doktor, premeščen sem šele letos na tukajšnje učilišče. Poprej sem bil v Trstu.
Dr. Stoj an. Pa ste vendar že znani z Veselovo rodbino, gospod profesor ?
Prof. Zavodnik (zase.) Kako me izprašuje, kakor bi bil pred sodiščem. (Glasn6) Jaz sem rojenji Ljubljančan, gospod doktor, in z Veselo vimi sem se seznanil letos v Rimskih Toplicah.
Dr. Stojan. Kako Vam ugaja gospa Veselova, gospod profesor ?
Prof. Zavodnik (zäse.) Oj, ti zvita kača! (Glasnö.) Prav izvrstna gospa je.
Dr. Stojan. In gospod Vesel ?
Prof. Zavodnik. Oba, gospod in gospa, ugajata mi zelo in z gospodom Veselom sva prav dobra prijatelja. Najbolj seveda mi pa prija gospa Podgorska.
Dr. Stojan (zäse). Tako ? Zdaj sem ga dobil. On je Ljudmilin čestilec.
Tretji prizor.
Prejšnja. Sluga Janez in gospod Vojteh Ljubil,
Janez. Prosim, gospod, da tukaj malo potrpite. (Proti dr. Stojanu in prof. Zavodniku:) Oprostite, da toliko časa čakate, gospoda je pri zajtrku, a takoj pride (odide).
Četrti prizor.
Dr. Stojan, prof. Zavodnik in gospod Ljubil.
Ljubit. Dovolita, gospdda, da se predstavim! Ime moje je Ljubič.
Prof. Zavodnik. Profesor Zavodnik. (Poda mu rokö.) Jako me veseli, da Vas spoznam. Vi ste slikar, gospod LjubiČ? Bral sem Vaše ime že v časopisih.
Dr. Stojan (podä gospodu Ljubiču rokö.) Odvetnik dr. Stojan. (Tiho.) Gotovo zopet nov čestilec Ljudmilin! Moram pozvedeti. (Glasnö.) Vi navadno ne bivate v Ljubljani, gospod Ljubič?
Ljubic. Ne.
Prof. Zavodnik. (Tiho.) Aha, zdaj je pa ta na vrsti!
Dr. Stojan. Pa mislite dolgo tukaj ostati ?
Ljubil. Ne.
Dr. Stojan (zase.) Ta je pa kratkih besedij. (Glasnö.) Ali ste z z Veselovimi le znani ?
Ljubic. Ne.
Dr. Stojan. Tedaj v sorodu?
Ljubil. Ne. — Ha, ha, gospod doktor, Vi me pa tako izpra-šujete, kakor bi prišel kakemu inkvizitorju v roke. Vendar prav delate ! Rad ustrezam radovednosti Vaši. Ime moje je Vojteh Ljubič, slikar, šestindvajset let star, neoženjen. Prihajam z Norveškega, kjer sem po leti slikal in čez zimo sem namenjen v Italijo. Jaz sem netjäk gospč Veselove in —
Peti prizor.
Prejšnji. Gospod Vesel, gospa Veselova in gospa Ljudmila Podgorska (vstopijo pri stranskih
levih vratih).
Gospod Vesel. Klanjam se gospodoma. (Podä dru. Stojanu in prof. Zavodniku rokö.) Pozdravljen, Vojteh! (Objameta se in poljubita.)
(Gospod Vesel pelje dra. Stojana in prof. Zavodnika k večji mizi na levo plat, kjer sedejo, ko sta gosta prej še pozdravila gospč.)
Gospa Veselova. Pozdravljen, Vojteh! Dolgo smo te morali prositi, da si prišel.
Gospa Podgorska. Pravo za pravo bi morala huda biti na Vas, gospod Vojteh! Toda odpuščam Vam, ker ste vendar zdaj prišli. (Podä mu roko, katero on poljubi.)
Ljubii. Tudi Vi ste veseli, gospa Ljudmila, da sem prišel, in vendar ste le Vi krivi, da sem šel pred dvema letoma po sveti.
Gospa Podgorska. Kaj ste še vedno stari porednež?
Ljubil (zäse.) Nečem biti sentimentalen. — Ali lepa je, lepša kakor kdaj prej! (Glasnö.) No, gospa Ljudmila, nekaj me je že svet premenil, samcS ne vem, ali na bolje, ali na slabše.
Gospa Podgorska. Poveditc no, Vojteh, kako Vam je prijala Norveška dežela in tamošnji ljudje in kaj ste prebili tam ? Gotovo ste prinesli prav lepih skic s seboj. (Sčdeta za manjšo mizo na desni sträni.)
Gospod Vesel. Gospod profesor, ali ste čuli, kako eleganten je bil v Toplicah ples v kurnem salonu? Zakaj se niste dali pregovoriti, da bi ostali še nekoliko dnij ?
Prof. Zavodnik. Bral sem o tem plesi v časopisih, in res jako žal mi je, da nisem bil več navzočen, vendar nisem se utegnil Še dlje muditi. (Vedno gleda gospö Podgorsko in gospoda Ljubiča. Sam zäse:) Kako je srečen, da sme sedčti tako blizu nje!
Gospa Veselova. Pa Vi, gospod doktor? Ali se niste mogli letos prav nič odtegniti svojim klijentom ter za nekaj tednov iti kam na počitne ?
Dr. Stojan. (Tudi gleda gospö Podgorsko in gospoda Ljubiča.) Mogoče bi že bilo, a mislim letošnjo zimo iti za nekaj časa na jug in tako sem rajši preži'1 poletje v Ljubljani, saj tudi ni tako hud6. (Samo
zäse.) Ta slikär je pa zelo nevaren konkurent. (Glasnö.) Saj veste, milostiva, odvetniki smo kolikor toliko tudi trgovci in konkurenca je dan denašnji čas velikanska.
Gospa Podgorska. In kam greste letošnjo zimo, gospod Vojteh ?
Ljubil. V Italijo, gospa Ljudmila!
Gospa Podgorska. V Italijo ? Kako bi bila jaz srečna, ko bi mogla videti jedenkrat rimsko Kampanijo ali krasni Napolj!
Ljubič. Jaz upam. da bodem v nekoliko dnčh že --
Gospa Podgorska. V nekoliko dneh? Jeden mesec ali pa še več mi morate obljubiti, da ostanete tukaj.
Dr. Stojan. Kakor vidim, gospa Podgorska, zanimate se Vi prav zelö za umetnost. (Tiho.) Za umetnika pa še bolj.' (Glasnö.) Zanimalo Vas bode tedaj gotovo, milostiva, če Vam povem, da sem kupil öni znani portret našega domačega kronista Valvasorja od neznanega slikarja, ki je bil lansko zimo nekaj Časa tukaj razstavljen.
Gospa Podgorska. Res? Čestitam Vam k tej akvizidji, gospod doktor! Kritika se je izrekla prav pohvalno o sliki in slikarji.
Prof. Za vodnik. In jaz moram pristaviti, da sem čul včeraj, da ste Vi. gospod doktor, podarili to sliko dežčlnemu muzeju.
Vsi (hitro drug za drugim.) Zelo lepo je to od Vas, gospod doktor l Kaka izredna radodarnost! To je domoljuben čin!
Dr. Stojan. Ali Vi. gospod Ljubič, morda poznate slikarja tega portreta ? Vedno se šc skriva pod oskromnim pseudonimom.
Ljubic. Poznam »a, gospod doktor, toda obljubil sem, da molčim.
Prof Zacodni'c (vstane in se poslavlja.) Priporočam se gospodi. Klanjam se Vam. gospod Vesel! Priporočam se. (Podaja gospodom rokö.) Poljubljam rokö, gospa milostiva! (Prikloni se gospčma in odide.)
Šesti prizor.
Prejšnji brez prof. '/.uvodnika.
Dr. Stojan (zdse.) Ta že gre? Danes se je ta profesor včdel jako platonično. Ali Ljubič, ta slikar, vidi se mi nevarnejši tekmec. Ha! Snubil bodem Ljudmilo, predno še ta umetnik poskusi vzeti to zlato trdnjavo! (Glasnö.) Tudi jaz se priporočam, gospoda! Sluga sem pokoren. (Podä gospodu Veselu in gos|x>du Ljubiču rok<3.) Upam, da se kaj kmalu vidimo v gledališči. Letošnje osebje zelö hvalijo, posebno dobro igrajo vesele igre. — Klanjam se. Poljubljam roko gospčma. (Odide za prof. Zavoclnikom.)
Sedmi prizor.
Gospa Veselova in gospa Podgorska. Gospod Vesel in gospod Ljubit.
Gospod Vesel. Ti, Vojteh, si seveda naš gost. Zelö hud sem celö, da nisi takoj včeraj zvečer prišel k nam.
Gospa Veselova. Na vsak način. Vojteh, ti ostaneš pri nas. Tukaj na desno je tvoja soba. in upam, da se počutiš v naši hiši, kakor bi bil domd.
Gospod Vesel. Takoj pošljem k. tebi, da gre po tvoj pratež v hotel. Z Bogom ta čas! (Odide pri srednjih vratih.)
Osmi prizor.
Gospa Veselova, gospa Podgorska in gospod Ljubit.
Gospa Veselova. Tudi midve, kaj ne, Ljudmila, imava še posla. Z Bogom, Vojteh!
Gospa J'odgorsJca. Na svidenje! (Odideta na levo.)
Ljubic. Z Bogom! Na svidenje!
Deveti prizor.
Gospod Ljubit sam.
Ljubic. Kako lepa je! — Mislil sem, da jo pozabim v tem dolgem času, kar je nisem videl. Ljubil sem jo še kot soprogo gospoda Pod gorskega. Tudi ona je včdcla, da jo ljubim. Bežal sem pred njo in hotel sem pozabiti ljubezen do nje v tujini. — (Hodi premišljuje po salonu gori in doli.) Zdaj je prosta in voliti ji je smeti, kogar hoče. — V prvem zakonu, govori se, da ni bila srečna. In vendar je to nebeško bitje vredno vse sreče! Srečen tudi öni mož, kogar ona osreči! — Pa tudi nima malo čestilcev. Ta dva sta bila oba. Saj sta me pa tudi prav pisano gledala. Jeden profesor, drugi odvetnik in jaz ubog slikar brez imena! — Ona pa tako krasna in celö — bogata! Čegava pač bode?
Deseti prizor.
Gospod Ljubit in sluga Janez.
Janez (vstopi pri srednjih vratih). Prosim, gospod, da razpolagate z menoj.
Ljubic (vzbudf se iz premišljevanj). Takoj, takoj!
Zavesa pade.
Drugo dejanje.
Salon kakor v prvem dejanji.
Prvi prizor.
Gospa Podgorska in hišna Za lika. Zalika jc ravno s pospravljanjem gotova. Gospa Podgorska sedi na divanu in gleda mapo, napolnjeno z Ljubičevimi slikami.
Zali/ca. Kako lčpe podobice umejc delati gospod Ljubič.
Gospa Podgorska. Ali si jih morala tudi ti, radovčdnica, že pogledati ?
Zalika. Samö tako, kar se na hipec vidi.
(Gospa Podgorska zopet ogleduje slike v mapi in, ker Zalika se ne odide, pogleda kvišku.)
Gospa Podgorska. Ali česa želiš od mene, Zalika ?
Zalika. Oh, milostiva, ko bi Vam smela nekaj povedati?
Gospa Podgorska. Kaj? Le povej!
Zalika (hitro in najivno.) Ali že veste, gospa, da ima gospod Ljubič v svoji sobi Vašo sliko jako dobro pogojeno? Gotovo jo je Vam naredil.
Gospa Podgorska. Ne. (V zadregi.) To se pravi, govoril mi je že gospod Ljubič o tem.
Zalika. Jaz sem jo videla, ko sem včeraj pospravljala njegovo sobo. In danes, ko sem mu zjutraj prinesla zajutrk, držal jc sliko v rokah in se Vam, to se pravi, podobi Vaši jako ljubeznivo smehljal.
Gospa Podgorska. Bčži, bčži, Zalika, ne govori tako!
Zalika. Ne zamerite, milostiva! (Tiho.) Saj vem, da se ji dobro zdi. (Glasnö.) Ali smem prositi še nekaj ? — Ali me bodete s seboj vzeli, gospa milostiva, kadar pojdetc v Italijo? Jaz bi tudi rada videla nekaj svetä.
Gospa Podgorska. V Italijo? Saj jaz ne pojdem v Italijo.
Zalika. No, če bodete gospoda Ljubiča soproga, gotovo pojdete.
Gospa Podgorska. Oj, ti grda klepetulja! (Jezno.) Idi na delo! (Zalika odide na levo.)
Drugi prizor.
Gospa Podgorska in gospod Ljubit.
Jjjubic. Najkrasnejše jutro Vam želi udani Vaš sluga. (Gospa Podgorska podä mu rokö in on jo poljubi.)
Gospa Podgorska. Prav zanimive rečf ste videli in res srečnega Vas moram imenovati, gospod Vojteh, da ste videli in prehodili že toliko lepih krajev. In zdaj greste zopet v Italijo. Kolikokrat sem si jaz želela iti v Italijo!
Ljubit. Zakaj pa ne greste, Ljudmila?
Gospa Podgorska. Säma vendar ne morem in moj brat Milan in Ana sta prepraktična. — Prav za prav res tudi Milan ne more iti, kajti on oskrbuje sam svoja posestva in zdaj po smrti soproga mojega tudi moja. — Bog včdi, kdaj bode meni prilika dana, da vidim divno Italijo!
Ljubic. Jaz, milostiva, ponujam se Vam za spremljevalca kot Vaš najudanejši sluga.
Gospa Podgorska (vstane.) Ne šalite se, gospod Vojteh l
Ljubic. Ne šalim se, prav resno govorim.
Tretji prizor.
Prejšnja. Gospod Vesel in gospa Veselova (vstopita hitro pri vratih na levi strani.)
Ljubic (zäse.) Da bi vaju vrag vzeli Najlepša prilika je bila, da bi ji povedal, da jo ljubim.
Gospa Veselova. Ljudmila 1 Jako zanimivo novico Ti imava povedati.
Ljubif. Ali jo smem tudi jaz slišati ?
Gospa Veselova. Nc vem. Pozneje Ti jo pove morda Ljudmila sama.
Ljubic. Zdravstvujtc tedaj! Nečem motiti. (Odide na desno. Gospod Vesel ga spremi do vrat.)
Četrti prizor.
Gospa Veselova in gospa Podgorska. Gospod Vesel.
Gospa Veselova. Profesor Zavodnik je snubil Tebe ravnokar pri nama.
Gospa Podgorska. Profesor Zavodnik? In kaj sta rekla vidva?
Gospa Veselova. Naj Tebe sämo vpraša.
Gospa Podgorska. Jako žal mi je. Jaz sicer gospoda profesorja zelo čislam, a ljubim ga ne in soproga njegova ne morem biti.
Gospod Vesel (pristopi.) No, kaj porečeš k tej snubitvi, Ljudmila ?
Gospa Veselova Ne mara ga 1
Peti prizor.
Prejšnji in gospod dr. Slo ja n (črno oblečen s frakom.)
Gospod Vesel (zäse.) Menda že zopet snubec. (Glasnö.) Dober dan, gospod doktor, zakaj pa tako praznično danes?
Dr. Stoja». Danes se odloČi usoda moja! (Stopi priklonivši sc gospč Veselovi h gos|>e Podgorski.) Dovolite mi, gospa milostiva, da se osmeljujem in Vas vprašam, če se mi hočete zaupati za vse svoje življenje? Ali me morete ljubiti in biti soproga moja?
Gospa Podgorska. Spravili ste me prav res v zadrego, gospod doktor! Säma ne umejem, kako sem vredna tolike česti.
Dr. Stojan. Prosim, milostiva! Ali smem torej upati ?
Gospa Podgorska. Vi me ne umejete prav, gospod doktor! Jaz ne morem biti soproga Vaša.
Šesti prizor
Prejšnji. Gospod Ljubil (pomoli glavo pri desnih stranskih vratih.)
Ljubic. No, ali ste že gotovi s svojimi skrivnostimi ? (Ugleda dr. Stojana.) Pardon, gospod doktor, Vi tukaj ? Klanjam se Vam.
Dr. Stojan. Ne smem torej gojiti prav nič upanja več, gospa ?
Gospa P(h!gorska. Odgovorila sem Vam že. Jaz ne morem dru gače. — Ne zamerite mi, da grem. (Odide skozi leva vrata.)
Sedmi prizor.
J*rejšnji brez gospe Podgorske.
Gos/nt Veselova. Ne zamerite ji gospod doktor! — Tudi gospod profesor Zavodnik jo je snubil danes ravnokar, ali tudi njega je odbila.
Dr. Stojan. Tudi njega?
Ljubic (zdse.) Tedaj mene ljubi morda. Jaz jo ljubim tako in tudi v njenih očeh odseva mi ljubezen. (Odide za gospö Podgorsko.)
Osmi prizor.
Gospa Veselova, gospod Vesel in dr. Stojan.
Gospod Vesel. Res. ne zamerite tega sestri moji, gospod doktor! S prvim svojim soprogom ni bila srečna. Tožila mi je že večkrat in pred nekoliko dnevi šele mi je rekla, da, če se drugič omoži', mora biti zagotovljena, da jo bode prihodnji soprog ljubil in tudi ona ga mora ljubiti. Ona hrepeni po nekakem idejalu.
Deveti prizor.
Prejšnji in prof. Zavodnik (črno oblečen, kakor dr. Stojan.)
Gospod Vesel. Dovolite, gospod profesor, da Vam jaz zdaj od govorim na prejšnje Vaše vprašanje. Zal, da Vam ne morem drugačnega odgovora dati, kakor zanikalnega.
Dr. Stojan. Tolažite se, gospod profesor, s tem, da sem tudi jaz jednako nesrečen, če je to kaka tolažba v nesreči imeti sonesrečnike.
Prof. Za vodnik. Tudi Vašo snubitev je odbila?
Dr. Stojan. Žal, da res, gospod profesor! (Ozira se.) Kje pa je gospod Ljubič ? (Tiho.) Gotovo je izginil za Ljudmilo. (Glasno.) Včeraj sem zvedel iz dobrega in zanesljivega vira, da je on slikar tistega slovitega Valvazorjevega portreta. — Vendar, kje pa je?
Deseti prizor.
Prejšnji, Gospod Ljubil in gospa Podgorska (vstopita pri levih vratih, takoj za njima pri srednjih) Za lika in Janez.
Dr. Stojan (zäse.) Zdaj je našla svoj idejal!
Ljubil. Usojam se, spoštovana gospoda, predstaviti Vam svojo nevesto.
Vsi (zavzeti). Nevesto?!
(Gospa Podgorska objame gospo Veselovo.)
Gospa Podgorska (gospč Veselovi). Kako sem srečna, Anal
Gospod Vesel. No, sestrica, ali je tretji šele pravi?
Gospa Podgorska. Ah, Milan, jaz sem ljubila Vojteha že dlje, nego ti veš.
Ljubic. In jaz njo. (Objameta se in se držita objeta.)
Zalika. (Veselo.) Zdaj pa pojdem tudi jaz ž njima v Italijo.
Janez. In mene nimaš več rada? Kar tako me zapustiš?
Zalika. Počakaj, morda Te maram, ako pridem iz Italije nazaj — vdova!
Zavesa hitro pade.
Književna poročila.
V.
Prace filologiezne wydawane przez J. Baudouina de Courtenay, J. Karlowicza, A. A. Krynskicgo i L. Malinowskiego. Tom I. Warssawa 1885 i 1886, 8°. 818 i torn II. — zeszyt. I.
Nikjer niso v zadnjem desetletji slovanske študije bolj napredovale, nego pri Poljakih. Ne izdajajo samo pridno starih spomenikov in preiskujejo znanstveno, nego študirajo tudi z veliko marljivostjo poljska narečja. Vsem tem svrham ne zadostujejo več publikacije krakovske akademije in
16
razni več ali manj strokovnjaški časopisi, osnovali si so Poljaki nov znanstven organ, pri katerem sodelujejo najboljši poznavatelji poljščine, tako da nam svedoči že ime izdajateljev o znanstveni vrednosti tega zbornika. V njem ne nahajaš samo razprav o slovanski filologiji, nego tudi o splošnem jeziko-slovji, in s posebnim zanimanjem se čitajo ocene in poročila o raznih knjigah in razpravah, večinoma iz peresa Hanuszevega.
V dozdaj izdanih zvezkih (izšel je prvi letnik in od drugega prvi zvezek) je objavljenih precej poljskih spomenikov, seveda po večem manjših. Najvažnejši je oni, katerega je prof. Malinowski opisal in znanstveno preiskal (str. 345—391 in 467—541, H. 85— 119). — Omeniti hočem samo nekaj važnejših razprav. Nehring razpravlja str. 1 13 prav lepo »o wyrazach z watta samogloska obok r, 1.« ter se pri tem ozira posebno na poljska imena nahajajoča se v lat. listinah ; če pri tem misli, da je med dedz — dziad b*>rdo — bardo ncdvomljivo neka zveza ali odnošaj, tako je to dvomljivo. L. Malinowskega študije o ljudski etymologiji (I, 134 159, 269—318, II, 240 — 262) so jako poučljivc in čital jih bode z velikim zanimivanjem tudi slovenski filolog, ker najde v njih mnogo prav jasnih in nedvojbenih primerov, iz katerih razvidi, v koliki meri je ljudska fantazija preustrojila marsikateri izraz in marsikatero besedo. Tako se je n. pr. iz telegraf pod vplivom izrazov cel, celowac izcimila beseda celigrafowač, celigrama, iz patent postalo je pakent naslanjaje se na paket, m. rewizyja govori se v nekaterih krajih raduzija naslanjaje se na rada, radzič i. t. d. Od istega pisatelja imamo na str. 180—191 jedno razpravo o litavskih besedah v poljščini, v kateri je pa mnogo dvomljivega, tako n. pr. je težko misliti, da bi pol. dziegieč, bilo iz lit. degutas; beseda je preveč razširjena med Slovani. O drugih besedah je zopet bolje misliti na ruski vpliv; sploh je težko priznavati, da bi litav-ščina, katera se nikjer ne more smatrati za kulturni element, imela toliko vpliva na sosedne jezike. — V zadnjem zvezku str. 119 — 143 govori J. Loš o dolgih samoglasnikih v poljskem jeziku pred XVI. vekom, katerega dodatka k znani Semenovičevi razpravi bode vsakdo vesel.
Prof. A. Kalina razpravlja obširno o zgodovini slovanske konjugacije. Čitamo tukaj marsikaj novega, toda ne vse, kar je novo, je tudi dobro, in o tej razpravi mora se reči, da ima precej neverjetnih nazorov. Po mnenji Kaline ni imela stsloven. v 1. in 3. sgl. praes. samo končnici mi» in ti«, nego tudi mi in ti. No zadnja trditev ni nova, izrekel jo je .že temeljiti poznavalec staroruščine prof. Sobolevskij (Izsledovanja vi» oblasti russ. gramm. 87— 90.) ter je navedel tudi nekaj takih primerov iz starorusk. spomenikov. Toda med Sobolevskega in Kalinovim mnenjem je velik razloček; prvi postopa mnogo previdneje, njemu ni mi in ti starejši od mi» in ti» (tb), in njemu te oblike sploh niso v neben» geneticni zvezi; on smatra mi in ti
za medialni sufiks, gr. aai, Tat. Po Kalinovem nazoru sta j>a mi» in mi, ti» in ti isto in sicer zadnji obliki sta prvotni in polni in zato citira primere iz Miki. III2, 63, 64. Jedina oblika, katero Miki. za -mi tamkaj navaja pa ni iz stsl. nego iz srbskega, in sicer dovolj kasnega spomenika. V naglici je tudi prezrl, da so oni primeri, katere Lamanskij (O nekotorychi» slavj. ru-kopis. vi» Belgr. etc.) str. 5 3 navaja baš isti, katere nam podaje malo vrstic niže še jedenkrat iz zbornika Svjatosl. (1073). Pregledal je tudi, da je Lamanskij glede primerov 3. sgl. na -ti izrecno dostavil, da se nahajajo pred sledečim i.
I)a bi i. in 3. sgl. na mi in ti odgovarjala naravnost gr. [/.'., ti, to je seveda nemogoče, ker nasprotuje vsakemu dozdaj znanemu glasoslovnemu pravilu. Kaj takega bi se ne dalo verjeti, če bi se tudi te sporadiČne oblike ne dale nikakor razložiti.
Suf 3. sg). na ti je posebnost južnoruskih spomenikov, kjer je mnogo takih oblik najti, ne samo v zboru. Svjat., iz katerega je Kalina dve navedel, nego tudi v vseh drugih n. pr. v evangeliji iz 1. 1092, v dobrilov-skem etc., toda oblika ti se ne sme morfologičnim potem razlagati, nego je čisto navaden fonetičen pojav; iz /u se je pred sledečim i razvil i na isti način kakor v nekaterih stslov. spomenikih tri.i iz ti», če mu jc sledil i. To je prav lepo razložil že Schachmatov, Arch. VII, 67, 74—75. Kdor smatra ti v takih slučajih za morfologičen pojav, mora dosledno isto trditi o ti.i v 3. sgl, ter jo bode izvajal iz töm ali tun ali tü.*) Kalina navaja v dokaz praslov. ti tudi staročeš. jesti, teda te oblike ni najti v nobenem nedvojbeno pristnem spomeniku.
Kaj je pa s 1. sgl. na mi? Kalina se opira na same poznejše spomenike, in še v teh skoraj ni najti primerov, jedini primer je jesmi, katerega pa nikjer pred XIII. stol. ne najdeš. K temu primeru hoče pridružiti tudi še hrv. obliki vime, spovime iz XVI. stl. ter se ne strinja z Daničieem, kateri trdi, da je e dodan. Ta izraz ravno ni dober, vendar toliko je gotovo, da je vime iz starejšega vemb, na isti način postalo kakor tirne iz temu. Da bi se me bilo iz mi razvilo, kakor Kalina misli, o tem je jako dvojiti v srbohrv. Sklicuje se še na sme v narečji Huculov ter je zabredel na ti način baš v isto napako, pred katero je svaril prof. Jagič: >Es würde nur Mangel an Kritik beweisen, wenn wir uns von solchen Formen wie esmi (bei den Huzulen sogar noch sme) bestechen Hessen.4 — Tedaj oblik 1. sgl. na ?ni ni drugih, kakor jedini jesmi, kateri se nahaja v rusk, spomenikih še le v XIII. stol. (toda jako redkokrat) in jedenkrat v poznejšem srbskem
») Ravno tako stoji tudi z 3. pl. impf, na — hutb, m. katere oblike mnogokrat čitamo v južnoruskih spomenikih pred sledečem t: htiti i \ Jagid, Cetyrc kritikopaleopraf. stat bi 95, 90.
spomeniku. Pritrjujem tedaj rad Schach matov u, kateri uči, da se taka oblika (jesmi) ni nikoli govorila, ter mislim, da je to samo pisateljska eleganca. Mogoče je tudi, da je pri tem, kakor Brandt (Grammatičeskija zamet. str. 8) misli, nekoliko vplivala i. os. pl. na — mi>i n. pr. jesmi.i.
Težje je vprašanje o 2. sgl., ker se sedanji slovan. jeziki ne strinjajo s stsl. in ker se dalje stsl. suf. na si, ši ne da v sklad spraviti z indoev-ropskim suf. si. Kalina misli, da stsl. si, ši ni nič drugega, kakor najstarejši korespondent indoevrop. si, kateri še ni oslabel v j«?. Tukaj nastane vprašanje, so li imeli razven stsl. tudi drugi slovanski jeziki nekdaj končnico — si, ši v 2. sgl., ne samo v jesi, nego splošno. To vprašanje je laglje staviti, nego rešiti. O slovenščini se bode pač smelo reči, da je ona že v najstarejši dobi, iz katere imamo sploh spomenike, samo končnico &> = š imela. To se da sklepati iz brizinskih spomenikov, kjer nahajamo tri glagole s sedanjo končnico in samo jednega z stsloven., kar je pa vpliv cerkvenega jezika. V srbhrv. nahajamo že v najstarejših spomenikih šb (Daničič, Istorija 268); če se mimo tega še nahaja ši, tako se sme to smatrati za stsl. obliko, kajti srbohrv. ^pismeni jezik*, kakor ga nahajamo v starosrb. spomenikih, se dolgo ni mogel popolnoma emancipirati cerkovnoslov. jezika. Kako pa v tem obziru stoji z ruščino, je nekoliko dvomljivo. Pred XIII. stol. ni najti 2. sgl. na -A>, nego samo -ši, toda vsi spomeniki te dobe so cerkvenega značaja ali pa takega, da je gotovo cerkovnoslov. jezik nanje mnogo vplival, skratka oni so ruskoslovcnski. Takoj v prvih ruskih listinah pa bereš -šb in ne ši. Vprašanje je tedaj, so li staroruske oblike na -ši se res nekdaj govorile v narodnem ruskem jeziku ali so pa samo cerkvenosl o venske oblike ? Pritrdim rad Sobolevskemu, kateri misli, da je jedina staroslovenščina imela take oblike, in da je, če se nahajajo tudi v drugih starih spomenikih, to samo vpliv stsl. Izsledovanja str. 86; prim, tudi Schachmatov, Archiv VIT, 63. Radi razlage 2. sgl. -si (ši) in šb je znanost nekoliko v zadregi, kajti stvar ni tako jasna in ne gre vse tako gladko, kakor se to pri Kalini čita (str. 16). Prvo je, da se loči končnica -si, -Ši od Šb, in mislim da ima pravo Sobo-levskij, če trdi (Russ. filol. vest. X, 147), da š*> ni moglo nastati iz ši vsled krajšanja. Indoevropskemu -si v slovanščini glasoslovno odgovarja samo jfo in zato se mora ta oblika smatrati za pravo končnico 2. sgl. praes. Kaj je pa ši} Nekateri učenjaki mislijo, da odgovarja gr. da je tedaj to medialni sufiks 2. sgl.; toda že Miklosich je opozoril, da bi potem samo si a ne ši pričakovali. Prof. Jagič misli (Arch. X. 172), da je ši kombinacija sedanjika *jes* in optat. *si ali jesi. Nekaj jednakega je že izrekel Sobo-levskij (Izsl. 86), samo, da je njemu -si medial suf. Slovan, jesi ali si bi bil tedaj optat. in njegov i bi odgovarjal oi. Temu bi se dalo ugovarjati in reči, da bi v tem slučaji ne imeli *si, jesi nego, kakor lat. sis iz s-ie-s
kaže, obliko ali morda *ša. — Nastavek opt. v indoevr. jezikih je v sgl. ie v pi. pa I (prim. Schmidt v KZ. XXIV, 305). Kakor je v grščini sgl. vplival na pl. in v latinščini pl. na sgl., tako je tudi lahko v slovan-ščini se sgl. ravnal po pl. in dualu; samoglasnik I, slov. i je tedaj v tej obliki v slovanšč. iz plur. v sgl. prenesen. Če si pomislimo, da se je si prvotno nahajal samo pri glagolu jesmv> (tedaj si ni končnica, nego samo i), in se šele potem dalje razprostrl in vplival na 2. sgl. it> ter bil vzrok, da je iz nastalo po atrakciji ši, je jasno, da se je v slovan. jezikih bas ta si, jesi tako dolgo in trdo ohranil.
Kar se 1. sgl. na a tiče, tako je Brugmannova razlaga skoraj splošno sprejeta, ker se dozdaj res še ni nič boljega moglo povedati: a je tedaj iz äm in je prav za prav conjunktiv. Vendar ostane pri tem nekaj nekoliko nejasno; iz äm, <5m bi pričakovali ne a, nego i>i, kakor imamo kamy iz *kamön, nesy iz *neson; toda o razmerju a : hi je še marsikaj dvomljivega. — Slovanski praes. bi bil tedaj čuden ,mixtum compositum«: i sgl. bi bila conjunctiv, 2. sgl. opt. in 3. sgl. injunctiv! —
Če str. 12. Kalina aor. vesz iz *ved-s-% izvaja, tako je to zastarelo mnenje in je prezrl, da je že Jagič (Cod. marianus 452) dolžino na drug in sicer prepričevalni način tolmačil, v katerem sta mu sledila Brandt (Gram. zamet. II. 2) in Wiedemann (Beiträge 104).
Glede razlage različnih končnic 1. pl. praes. se strinja Kalina z Brug-mannom (str. 24, 25), kateremu se je pridružil tudi prof. Brandt (Gram. zam. n —12). Po tem nazoru je prvotna slovanščina poznala tri končnice, mi», me, mo. I )a me lahko odgovarja grš. os: in mo latin, mu s (= mos) o tem ni dvojiti; teže jc z razlago oblike mx>. Reči bi se sicer dalo, da v tem suf. odgovarja h na isti način indoevrop. os, kakor v nom. sgl. i> o-dekl. ■b indoevrop. -os; pa s tem nismo še nič dosegli, substituirali smo samo x mesto y. Že Leskien je na to opozoril, da -mi» ne more drugemu odgovarjati kakor *mom, *mon. (Die Partikel -am in d. Deel. Berichte d. k. säch>. G. d. W. 1884, str. 101.); najbolje je tedaj, če se reče: naš m\> odgovarja tako grškemu [J.sv, kakor lat. mos nasproti grš. as; (nvi> :asv = mos: v.s:), — tako uči prof. Jagič pri svojih predavanjih.
Pri Brugmannovi sicer prepričevalni razlagi ostane samo nekaj malega nekoliko nejasno. Omenjene tri končnice niso razdeljene, kakor bi se to pričakovalo, po različnih jezikih, nego nahajamo v jednem in istem jeziku časih dve, da celo vse tri. Tako ima velikoruščina mimo navadnega -mx>, v nekaterih narečjih tudi mo (Kolosov, Obzor 244) in v maloruščini nahajajo se celo vse tri končnice (Ogonowski, Studien 141). v slovaškem narečji bereš razven me tudi mo (Šembera, Zdkladovč 76, Pastrnek, Beitrage zur Lautlehre d. slovak. Spr. 14.) Reči bi se tedaj moralo, da so vse te
tri končnice bile nekdaj popolnoma pomešane, da se niso niköli tako konso-lidirale, da bi se jedna bila omejila na to, druga pa na drugo narečje. Tako »mešanje4 pa ni prav verjetno; če je imel prajezik za isto funkcijo več oblik, ohranila se je jedna v tem, druga pa v onem jeziku. Pri tem se tudi ne sme pozabiti, da je v brizinskih spomenikih več nego deset prvih oseb 1>1., pa vse se končujejo brezizjemno na m, in zato se ne da misliti, da bi to bile v tem spomeniku samo stsl. oblike (tedaj vpliv cerkovnosl. jezika); temu nasprotuje značaj vsega spomenika; če bi bila slovenščina že takrat imela denašnjo končnico tno, gotovo bi nekaj takih primerov našli v briz. odlomkih. Brizinski spomeniki nam tedaj svedočijo, da je naša slovenščina še v X. stol. imela v i. pl. m (= niz) zdaj pa ima mo} in tako bi se dalo morda misliti, da se je naš mo razvil iz starejšega m\>; kako, to je seveda drugo vprašanje. — Dobro je pa pojasnil g. pisatelj (str. 19—22) -t\> v 3. sgl. in pl. stsl. spomenikov ter se uprl — kakor so to že drugi storili — Brug-manovi razlagi. Tudi on ne misli v tem slučaji na morfologično razliko med tv> in A>, ter razlaga zadnjo obliko iz prve fonetičnim potem. —
Še marsikaj bi se dalo o tem znamenitem poljskem zborniku poročati in opozoriti na to ali ono razpravo, toda to bi presezalo meni tukaj stavljene meje, in zato priporočam samo še jedenkrat ta zbornik slovenskim jezikoslovcem.	V. Oblak.
Biblijografija slovenska. Pod tem naslovom hočemo odslej naznanjati vse nove knjige slovenske, ki se pošiljajo uredništvu našemu; o važnejših izmed njih bodemo o priliki obširneje poročali:
— Jos. Stritarja zbrani spisi, IV. zvezek, pri Igu. pl. Kleinmayrji in-Fed. Bambergu v Ljubljani 1888, 8., 402 strani. Cena v platno vezani knjigi gld. 3" 10, v polusnje elegantno vezani gld. 3*45, po pošti 10 kr. več.
Ta knjiga obseza prizorne spise, in sicer: »Pismo«. — »Oderuh«, podoba iz kmečkega življenja. — »Zapravljivec«. po<loba iz kmečkega življenja. — »Najemnina«, podoba iz mestnega življenja. — »Rejenka«, podoba iz kmečkega življenja. — »Iz Bosne«- — »Očetov god«. — »Kosana« — »Klara«, podoba iz življenja velikomestnega. — »Zorko«, podoba iz dijaškega življenja. — »Po velikem požaru«, slika iz življenja domačega. — »Nedolžen!« — »Pravo junaštvo«, podoba iz kmečkega življenja. — »Klasične podobe«: I. Dijigen pri Sokratu. II. Sokrat pri Dijogenu. — »Apostrof«. — »Ljubezen«. — »Živalski pogovori«: I. Konja. II Penica in kanarček. — »Zimske podobe«: 1. Vrabci ponoči, II. v gozdu. —
Odveč in prevsakdanje bi bilo, ko bi Stritarja hoteli priporočati Slovencem, vendar pisatelje slovenske danes opozarjamo zlasti na ta zvezek. Duhovit dijalog je v slovenskih prozajičnih spisih jako redka stvar. Kdor se ga hoče učiti, v Stritarjevih prizomih spisih ima prilike za to na izobilje

LISTEK.
—	S pi s je, priredil P. Miklavec, 24. snopič »Narodne biblioteke«. Natisnil in založil J. Krajec v Rudolfovem 1888; 8., 67 str. Cena po 15 kr. Vsebina : Na starega leta dan. — Ne zametuj darov božjih! — Drevesa v jeseni. — Slabo vreme. — Ne odlašaj dela! — Ptičice po zimi. — Cvetje sadnih dreves. —Janko muzikant. — Iz spomeniške knjige poljskega učitelja. —
—	Beat in dnevnik. Roman. Spisala Lujiza Pesjakova. 25. iu 26. suopič »Narodne biblioteke«. Natisnil in založir J. Krajec v Rudolfovem 1S88, v 8., 164 str. Cena po 30 kr.
—	Razne pravljice in povesti. Tisek in založba J. Blasnikovih rtaslednikov v Ljubljani 1886, m. 8., 51 str. Cena po 15 kr. — Vsčbina: Predobri sin. — Lahko-mišljeni potnik. — Mladi drvar. — Kmet in kuga. — Oženjeni peklenec. — Večje plačilo. — Delitev dedovine. — Žejnikova sodba. — Mož in kača. — Nimrod pa Abraham. — Mož in kača. — Trije nevoščljivci. — Ženska in lev. — Vrana in slöu. — Pre-pameten služaj. — Sita vraua in flamingo. — Obotavljavka. — Želva in lisica. — Tiger in brahmanec. — Sokol iz kokoš. — Složni klunjači. — Lornas in Palita. — Lisica in lev. — Iz malega raste veliko. — Labud in krokar. — Crepaha in ščinkovec. — Mrt-večeva plača. — Kraljevski uradnik. Knjiga razodeva jako veščega in razboritega pisatelja.
—	Razne povesti. Tisek in založba Blasnikovih naslednikov v Ljubljani 1888, m 39 str- Cena po 15 kr. — Vsebina: Abel. — Očetov maček.
—	Slovenske pesmi za mešani zbor, III. zvezek, izdal bode še tekom tega meseca g. dr, Bemamin I pavi c. Pesmi se tiskajo na Lipskem in bodo se dobivale pri g. izdavatelji (Gradec, Karl Ludwig Ring, 4) po 70 kraje, zvezek. Ta vest bode gotovo razveselila vse prijatelje domače glasbe in vse čestitelje genijalnega našega skladatelja, ki je Slovencem podaril že toliko krasnih skladeb.
—	Teorctično-pra kt ična pevska šola. Zložil Anton Forster. Tiskal iu založil J. R. Milic v Ljubljani 1888, v 8. 107. str. Tretji pomnoženi natisek. Cena samo 75 kr.
—	Poročilo o delovanji cesarjevič Rudolfovega sadjerejskega društva za Spodnji Štajer. m. 8., 16 str. Tiskar? Založnik?
—	Račun in poročilo delavskega podpornega društva v Trstu pod pokroviteljstvom Nj. c. vis. cesarjcviča Rudolfa. Tiskarna Dolenčeva v Trstu 1888, 8., 32 str. Poročilo, prinaša tudi životopis Viktorja Dolenca '/ njegovo podobo.
—	Pesmi. Zložil Jos. Cimperntan. Tipkala Kleinmayr in Bamberg, založila kujc-gotržuica J. Giontinijeva v Ljubljani 188S, 8, 190 str. — Cena nevezani knjigi po gld. i'20, elegantno vezani z zlatim obrezkom gld. 21—.
Ravno ko smo sklepali denasnji list, prišla nam je v roke lična knjiga Cimper-manovih poezij. Obširnejšo oceno si zatorej pridržujemo za prihodnjo številko, vendar že danes opozarjamo vse prijatelje slovenskega pesništva na prelepi ta veLkonočui dar. Gospod Cimperman je markant na pesnLka osebnost v slovenskem pesništvu. Proizvodi njegovi so polni jedrovitih mislij, plemenitega čutja, krepko zvenečih stikov in sploh dovršene tehnike, >11 »Pesmi« njegove so zatorej v našem slovstvu v vsakem oziru znamenita knjiga, katere ni treba še posebej priporočati Slovencem, ki ved<5, kaj je umetnost, kaj pesništvo. Preverjeni smo, da Cimpcimanove »Pesmi« najdejo glasen odmev po vsi Sloveniji. Ako je narod slovenski kateremu pesniku dolžan občnega priznanja, dolžan ga js gotovo gosp. Cimpermanu, kateremu je usoda z ostrim trnjem posula življenja pot, kakor nobenemu drugemu pisatelju našemu. Založnik Giontiui se je tudi pobrinil, da je knjigi dal lepe vsebine dostojno opravo, kajti tiskana je tako izborno-ukusno, kakor smo vajeni knjige prejemati iz Bambergove tiskarne.
Janez VolČiČ. f Dne 14. decembra m. 1. zatisnil je na veke svoje oči Janes Volti?, župnik v Šmarjeti na Dolenjskem v 64. letu dobe s%'oje.
Ni ga menda izobraženega čitatelja, kojemu ne bi bilo znano ime Volčičevo; zlasti se ga izvcstno spominjajo udje »Družbe sv. Mohorja«, po kateri je pokojnik izdal več knjig. V novejšem času je za »Družbo sv. Mohorja« spisoval obširno delo: »Življenje preblažene Device in Matere Marije in njenega prečistega ženina, svetega Jožefa.« Tega dela je izšlo že 6 snopičev; žiti, da nemila usoda pisatelju ni dovolila, da bi bil to delo dovršil!
»Učit. Tovariš« v svojem 1. letošnjem listu pokojnika hvali kot »marljivega pisatelja, spretnega pesnika, blagega šolskega prijatelja in sploh vzgledno-gorečega duhovnika« in g. urednik dostavlja, da je bil blagi pokojnik star, zvest prijatelj in podpornik »Učiteljskemu Tovarišu«.
Vredno je torej, da o vrlem moži napišem nekoliko životopisnih črtic. Prav za prav so nastopne vrstice avtobiograßja g. Volčiča. A kako sem prišel do nje, hočem takoj pojasniti!
Bilo je 1. 1884., ko sem iskal in zbiral snovi za svojo »Slovstveno zgodovino v slovenski ljudski Šoli*, o kateri knjižici je kesneje gimnazijah« direktor, g. Wicsthaler priobčil v »Ljubljanskem Zvonu« obširno oceno. Ker sem si bil postavil za nalogo opisati ljudsko-šolskim učencem primemo vse dne pisatelje, ki so podpisani v naših berilih (v II., III. in IV. Berilu) pod dotičnimi svojimi sestavki: — naravno je, da sem v svoji »Slovstveni zgodovini« moral pisati tudi o župniku Volčiči, čegar sestavek % Zdravje* se nahaja na 205. strani »Tretjega Berila«. A baš zaradi tega sem bil v nemali zadregi, ker mi je nedostajalo životopisnih črtic o pisatelji. Zategadelj so obrnem pismeno naravnost do njega, pojasnim mu svoj namen ter ga prosim, naj mi pošlje nekoliko životopisnih črtic o samem sebi. Ž&l, moja prošnja ni našla nobenega odziva; ponovil sem jo, a tudi zaman. Napdsled pišem prijaznemu g. ravnatelju I. Lapajnctu in ga prosim, naj vpliva na g. župnika, da bi mi izpolnil željo, kar se tiče životopisa. In res, po posredovanji g. Lapajneta kmalu potem dobim od g. župnika Volčiča naslednje pismo, kojc tukaj podajam doslovno tudi v jezikovnem oziru:
»Preljubi g. Leban !
Ne mislite, da bi bila prevzetnost kriva, da na Vaše prijazno pismo nisem odgovoril. Nekaj zdaj res časa nimam ; nekaj je pa tudi tehtni uzrok, ker moje čečkarije pač niso vredne, da bi me zato pisateljem prištevali. Tudi do zdaj nisem vedel, še mislil ne, da me je kdo celo v »Berilo« djal. Da Vaši želji postrežem, naj to malo zadostuje:
Rojen v Gabrovem, mestne župnije v Škofjiloki — 27. aprila 1825. — sem hodil uro dalječ vsak dan, po zimi in po leti z doma v Loko v šolo, kjer sem dovršil takratne »klase«. Ker so iz prve latinske šole v Ljubljani več Ločanov bacnili, rekoč, da imajo druzih zadosti, smo jo 3 Ločani v Novomesto mahnili, kjer sem 3 leta se šolal; potem sem bil v Ljubljani, kjer sem prav velikrat hudo stradal, ker mi od doma niso mogli dosti pošiljati, ker so imeli polno hišo otrok in majhen grunt. 1849. v mašnika posvečen sem — ker nas je bilo takrat veliko novomašnikov — celo leto čakal na službo. Potem so me začasno poslali v Šmarjeto, kjer je g. kaplan bolehal. Čez n mesecev sem Šel v Ilorjulj. In tu, ker nisem imel dosti opraviti, sem se pisarije lotil ter sem nekaj revnih pesem skoval, kterim je ranjki slavni g. Rihar napeve napravil.
Ker so Horjuljci preveč žganje pili, sem jim vojsko napovedal in takrat sem spisal »Žganju vojski, sloviff«
Tudi prve »Štnarttiee« sem takrat nabral in s tem sem dal ime prelepi Marijini pobožnosti v njenim mescu. In to ime se je ohranilo, vkoreninilo.
Tisti čas sva z g. Kerčonom, župnikom v Predosljeh, spisala » Lavretanske Litanije*.
Zavoljo nekega spisa v »Danici«, po kterem so bili kazinei (ne po moji volji) razžaljeni, sem bil 1855. prestavljen pod Semič, ker so svetovali mil. kn. škofu, naj me denejo dalječ od Ljubljane na veliko faro, da ne bom imel časa pisariti. Pod Se-mičem sem, zavoljo preobilnih potov hudo in nevarno zbolel in bil prestavljen zopet v Šmarjeto. — Tu sem spet za pero prijel in sem pisal: »Gecemani in Golgota*, »Vrt tu-belki*, »Vrtec nebeški* in »Ura, moliti Jezusa v presv. Zakramentu*.
Šel sem 1863. v Dragatuš za župnika. Tu sem načečkal: »Sv. Urac, »Nove $ mar nice*, »Misijonski spomin*, »Jezus Marija«, »Pes me nabrane s privoljenjem nek terih pesnikov. *
L. 1870. sem šel v Podgrad ; tu sem pisal: »Misijonski krii«, nadaljeval sem: »Kerš. nauke*, ktere je pok. g. J. Škofic pričel Zložil sem za 25letnico pesem »Sv. Hermagoras — spisal »Naša ljuba Gospa presv. Srca*, »Devetdnevnico* ; na prošnjo si. družbe sv. Hermagora »DomaČega zdravnika*, »Petdeset zdililjajev — pesmi«, »Kratke molitvice pobožnih otrok*.
1875. sem prišel v tretje v Šmarjeto. In tu sem pisal: »BoSja pot k našej Ij. Gospej presv. Srca*, »Šmamice Naše Ij. Gospe*, »Zlata šola*, »Vijoliee sv. Jožefa*, »Pas sv. Jožefa*, »Marija, Mati milosti B. ali Zgodnja Danica«, »Hoja k popolni ljubezni B.*, »H. Šmamice naše Ij. Gospe*, ktere bo drugo leto na svitlo dala družba sv. Ilermagore in »Življenje Device M. in sv. Joiefa*, ki bo 9 snopov imelo. —
Vse to sem le začečkal, da Vas ne žalim- Ni pa vredno, da bi o meni kaj pisali.
Bog in Marija z Vami!
V veliki naglici	Vam	udani
Šmarjeta, 15. decembra 1884«	Jan. Volčič.
Iz tega pisma je razvidno, da je blazega pokojnika dičilo lepo svojstvo — ponižnost ter da smo v njem izgubili neumornega, plodovitega — asketičnega pisatelja. Bog mu daj nebesa!	Janko Leban.
Nova slovnica slovensko-nemška prišla je na svetlo pod naslovom: »Grund-riss der slovcnischen Grammatik mit Uebungsbeispielen, Gesprächen und deutsch-slove-nisehem Wörterverzeichnis«. Von Dr. Jakob Sket, k k. Professor.« Druck und Verlag der St. Hermagoras-Buchdruckerei, Klagenfurt 1888, 8., iS; S. Cena? — Gospod profesor dr. Jakob Sket je pred nekoliko leti dal na svetlo knjigo „Slovenisches Sprach-und Uebungsbuch", ki je osnovana po znanstveni metodi ter rabi zdaj že v drugem na-tisku za učno knjigo po tistih učilnicah, kjer se dijaki slovenščini učč z nemškim poučnim jezikom. A čutila se je že več let potreba, da bi kdo za praktične namene spisal kratko slovnico slovenskega jezika, da bi jo rabili tisti Nemci, katerim ni toliko ležeče na tem, da bi si popolnoma osvojili jezik naš, ampak kateri se zadovoljujejo s tem, da se naučč toliko slovenščine, da morajo v vsakdanjem življenji občevati s Slovenci. In tej potrebi je ustregel zdaj g. prof. Sket! Njegov „Grundriss der slovenischen Grammatik"' kateri se naravno ne sme meriti z znanstvenim merilom, popolnoma ustreza namenom, l-aterim je odločen. Poleg osnovnih slovniških pravil, deklinacijskih in konjugacijskih tabli, praktičnih vaj in pogovorov iz vsakdanjega življenja podaje nam knjiga nemško-slovenski slovarček, zbirko 3600 slovenskih besed, ter spisek najnavadnejših osebnih in zemljepisnih imen. Knjiga je praktično osnovaua, pregledno sestavljena, dobro pisana, in lično tiskana. G. dr. Sket, ki si je za šolsko slovstvo naše pridobil že toliko zaslug, zadelal je s to knjigo v slovstvu našem široko vrzčl, in za to mu mora hvalo vedeti vsak Slovenec.
Nove muzikalije 1. Shvatski tuipevi za čvetero in petero mešanih glasov, zložil Anton Foerster. i. „Ah, ni le .žemljica krasna?" 2. „Domovina." 3. „Naše gore" Par-titura. Zvezek XVIII. V Ljubljani 1887. Cena? Na svetlo dala in založila „Glasbena Matica". Natisnila Jos. Eberle in dr. na Dunaji.
Takšen je naslov krasno tiskanemu zvezku, v katerem se nahajajo trije napevi k zgoraj navedenim tekstom. Ime g. skladatelja je tako slavnoznano, da že popolnoma za-doščuje vsaki njegovi skladbi njegovo ime. Prijetna dolžnost pa nam je izpregovoriti posebej o teh skladbah: Harmonizacija je tako vzgledna, da si boljše misliti ne moremo. Osobito nam je poudarjati živahnost v izpeljavi glasov, katerih vsak zžjse postopa samo-stalno ; v skupnosti pa se skladbe take glasč nenavadno lepcS. Najlepši, a tudi uajtežji je tretji napev. Glaso\ski postopi v basu imajo tu velik pomen; sploh pa je v tem napevu nakopičene mnogo krasne glasbe, katera spričuje, kako prosto se sloveči skladatelj giblje v vsaki glasbeni stroki. Kar pa se tiče glasbenih motivov, zdi se nam, da je vir, iz katerega g. Foerster zajema, neusahljiv Glasbo v napevih odlikuje posebno še to, da je tekstom tako prikladna, kakor bi bila iz njih izrastla, t. j., povsem je slovanskega duha. G. skladatelj se celo ne boji uvesti akordov, ki se rabijo v cerkveni glasbi, kajti njemu je dobro znano, da posamezni akordi ali pa celi takti ne določijo napevu značaja, marveč le skupnost in celotna oblika. Komur je ležeče na tem, da se glasbeno izobrazi, naj nikar ne zamudi študirati glasbe Foersterjevega vclcnma; iz svoje isknšnje zatrjujemo, da nikomur truda nc bo /Al. Pevskim zborom pa resno priporočamo, naj se vadijo takih napevov, ki imajo v sebi kJtj glasbe, nc pa samih pdn. Vzgledni zvezek naj si torej omisli vsak glasbenik.
//. Slovenski napevi za čvetero in petero glasov, zložil Anton Nedvbd l. „Oblakom". 2. „Na goro". 3. „Nazaj v planinski raj!" Partiiura. Zvezek XVII. V Ljubljani 1887. Cena? Na s/etlo dala in založila „Glasbena Matica." Natisnila Jož. Eberle iu dr. na Dunaji.
Harmonizacija g. skladateljeva je bistveno drugačna od Foerstcrjeve V tem, da išče zadnji množino akordov v pravilni sestavi, postopa g. Nedvčd rad tako, da harmonijo stavi nad ležečim basom in si v preslednosti harmonične rnžise dovoljuje več prostosti. V obče pa moramo trditi, da je harmonizacija v tem zvezku pristna in umetua. Za harmonizacijo v mešanem zboru preostaja skladatelju več prostora med posameznimi glasovi; zatorej se tu skladatelj prostejc giblje ter glasovom lože več gibčnosti da. Pozna pa se tudi, da vpliva na slovečega g. skladatelja glasba starih klasikov, ker uvaja v napevih lep zadržek terce, potem množino lepih akordov, kakeršuih ni rabil do zdaj. Najlepši napev ima št. 3. Značajno poudarjena je tukaj beseda „zakaj". Žili, da se tekst prilega bolje samospevu, kakor mogočnemu zboru, ker opeva zgolj želje je d ne osebe, a glasbi, ki se mogočno vije pa tekstu, vendar ni v kvaro. Iz skladateljevih r.apcvjv veje nam prijetno tako zvani „ljudski ton"; zatorej se nam njegove skladbe rade prikupijo in pri nas udomačijo. Zvezek priporočamo preiskrcno.
///. Sloveče mu skladatelju, gospodu Antoninu Dvoi'aku posvečeno. Milotinke. Besede dr. Gr. Krekove. Samospevi za visok glas, zložil Fran Gerbič. Op. 28. I. „Skupaj sva pri oknu stala". 2. „Sklepala roke si bele". 3. „Želel bi, da bil bi ptica". Izdala iu založila „Glasb. Matica" v Ljubljani 1SS7. Natisnila J. Eberle in dr. na Dunaji.
Sloveči glasbeni vodja hamburški, Telemann, je rekel: „Ein rechter Musiker mass auch den Brot- und Fleischtarifzettel in Musik setzen können". Tc besede so nam hodile na misel, ko smo p.cgledovali lepi zvezek samospevov in smo videli, da se je na? slavni glasbenik za zaljubljene tekste tako ogrel, da jim je dal k.\j primerne in lepe napeve. Glas se spremlja na klavirji, kar pa niti v naslovu, niti v začetku napevov ni zabeleženo.
G. skladateljeva glasba, katero poznamo kot dovršeno v obliki in fakturi, priporoča se vrlo že slima.
IV. Slavnostna himna zlatoinašniku svetemu Očetu, Papežu, Leonu XIII. Za mešani ali moški zbor s spremljavo orgelj, zložil Ig. Hladnih. Op. 8. Cisti dohodek je namenjen „študentovski kuhinji" v Ljubljani. Založil skladatelj. Tisek Blaznikov. V Ljubljani 1887. Cena' 30 kr.
Ne zlagamo se z <5nimi, ki so tej himni vrednost odrekli. Koliko pa neki velja izjava glasbenikov, katerim vsa glasba obstaje v toniki in dominanti dur-tona, iz katerih se kij lehko napravi novošegni „didldumdaj", kateiega nam bi radi vrinili naši fanatiki v cerkev, šolo in dom? — Himna je v vsacem oziru dobra; ne pomanjkuje ji niti umetnosti, niti značajnosti. Orgije imajo obligatni pedal; zatorej pa je spremljevanje na orgijah preefej težavno in zahteva vrlega organista. Da bi postala himna vsem glasbenim krogom pristopna, svetujemo g. skladatelju, naj bi jo priredil v ložji obliki in za spremljavo na klavirji. Radi pripoznavamo g. skladatelju redek glasbeni talent ter mu čestitamo na lepi himni.	D. Fajgelj.
»Gorski odmevi«, čveteroglasne pesmi, zložil II. Volarič, op. Ö. Založil skladatelj. Natisnili J. Blaznikovi nasledniki v Ljubljani. Cena 70 kr. (po pošti 75 kr.). Tak<5 je naslov lični zbirki skladeb, kojc so prišle na svetlo pred nekoliko tedni. O VolariČi je le jeden glas: da je za glasbo izredno nadarjen. Jaz pa za svojo osebo trdim — in menda se ne motim — da, kar je bil rajni Pagliaruzzi na pesniškem polji, to nam je vrli njegov krajan na glasbenem. ŽM, da (ličnemu mlademu skladatelju ni dano. da bi živel v kakem mestu, kjer bi se mogel v svoji stroki popolnjevati; in kjer bi morda našel strokovnjaškega pravega prijatelja, kateri bi ga vodil po poti, ki mu jo je odmerila — Evterpa. A kaj se hoče! Volarič je učitelj, učitelj na — Primorskem! In, ker je tudi g. Volarič rojen „pod nezgodno zvezdo", vidimo, da se vrli ta talent nalik nekaterim drugim prav zmožnim tovarišem izgublja v mali vasi, kjer mu materijalno stanje ni ugodno, niti se mu ne nudi prilika, da bi se njegov talent takd razvijal, kakor bi se lehko v veselejsih razmerah.
Toda pustimo te jeremijade ter poglejmo nekoliko pobližc najnovejše njegovo delo! To obseza na 21. straneh naslednje skladbe: A) Moški zbori : I. Trobojniei (besede J. Kržišnikove); 2. Kukavica (besede Stritarjeve); 3. Za dom (besede Bojanove); 4. Njen venček (besede Baptistove); 5. Izgubljeni cvet (besede S.Gregorčičeve); 5. Briška budnica (besede Jakoslavove). B) Mešani zbori: 1. Ie fievaj, ptilica (besede A. Kodrove); 2. Rožici (besede Baptistove); 3. Slovan na dan! (besede —?—) 4. Pri zibeli (besede A. Pinove); 5. Lehko noli (besede —?—).
Skladba „Izgubljeni cvet" je posvečena „slavnemu pevskemu zboru v Privačiui"; „Briška budnica" veleč. gosp. Andreju Žnidarčiču, „Lehko noč" pa gosp Ivanu Kranjcu.
Znana umeteljnica, gospži Lucila Podgornikova, trdi o teh skladbah, da so zvrŠene v obče marljivo, pa da nekatere niso primerne podstavljenemu tekstu. Ne oporekam povsem velecenjeni umcteljnici; vendar zdi se mi, da čestita gosp.i v takem oziru sploh sodi preozkosrčno, kar je pokazala tudi s svojo sodbo o večnolepem in vedno navdu-šujočem Jenkovem	kateremu je očitala isto nedoitatnost. Opomniti moram
vendar, da iz nekatere teh Volaričcvih skladeb veje nekaj cerkvenega.
A naj označim vsako skladbo posebej!
„Trobojniei je jako lep, krepak in tekstu primeren zbor, ki bode povsodi ugajal. Pohvalno se moram izraziti tudi o „Kukaviri\ v kateri skladatelj mojsters a i/.raza ku-kavičino kukanje. Istinito, človeku poslušajočemu to skladbo, zdi se, da je v gozdu ter mu na uho zveni kukavičin „ku-ku!" — Ognjevit in krasen zbor je „Za dom>\ včren tolmač pesnikovih čutov. — „Njen venlek" pa mi ne ugaja, dasi je muzikaluo-pravilen >
baš taktf se ne morem ogreti za „Izgubljeni cvet", ki se mi zdi nekoliko — prisiljen. — „Briška budnica" pa je zopet prav dična skladba. — Mešani zbor: „Le pevaj, ptitica" je nekako preveč cerkven in tekstu ni povsem primeren. Isto tako je „Rožici" tekstu neprimerna skladba, katera bode težko tekmovala z napevom, ki ga je pokojni Avgust Leban zložil istim besedam „Doli v kraji sama z&se." — „Slovan na dati!" pa je skladba, pred kojo se je treba odkriti — izborua! Jako nežna, srce božajoča pesemca jc tudi „Prt zibeli", ki bode povsod naredila efekt, ako se bo pela precizno. Krasna jc tudi „I^hko no?1. Posebno takti, ki izražajo voščilo: „lehko noč!" izborno so pogojeni. Z neskončno milobo ti objemata dušo zadnja dva takta, kjer voščilo „lehko noč" s svojim pp. in rit. nekako odmira na pevčevih ustih.
Ako še omenim, da so pričujoče skladbe v obče melodijozne, pravilno harmoni-zovane in ne težke, povedal sem o njih vse, kar sem imel povedati.
Iz dna srca Čestitam vrlemu mlademu skladatelju, da se z gotovimi vspehi kaže svetu slovenskemu, ki sme od njega pričakovati še mnogo krasnih glasbotvorov! Želim pa tudi iskreno, da ga nžlrod slovenski podpira z obilim naročevanjem. Učitelju z letnimi 400 gld. je plača itak tako skopo odmerjena, da mora biti v veduem b(5ji za eksistencijo svojo. Če pa takov za glasbo nadarjen mož sam še svoje skladbe zalaga, to je vendar naša rodoljubna dolžnost, da ga podpiramo, da si s tem ne poslabša, temveč da si poboljša materijalno svoje stanje! Kakor smo dognali iz gotovega vira, g. Volarič je do zdaj pri svojih izdavah še vselej — izgubil, in tudi pri sedanji izdavi se mu kaže — izguba! Ni li to sramota za nas? Ndrod slovenski! podpiraj nadarjene umeteljnike svoje, drugače se kažeš nevrednega, da ti jih je dalo neb<5! — „Gorski odmevi" se dobivajo pri g. skladatelji, II. Volariči, učitelji v Kozani (p. Cormons bei Görz).	Janko Leban.
Za Levstikov nagrobni spomenik je nabralo pisateljsko društvo doslej 489 gld. 84 kr. Predavanje prof. Fr Lcvca o I.evstiku in njegovem pomenu v slovenskem slovstvu dnč 26 marcija t. 1. v dvorani ljubljanske čitalnice dalo je 90 gld. čistega dohodka. Pri predavanji so bili uavzočni tudi preblagorodni gospodje deželni predsednik Andrej baron Winkler, deželnega sodišča predsednik Fr. Kočevar, župan ljubljanski Peter Grassclli, mnogo duhovnikov in veliko druge odlične gospode ljubljauskc — vseh skupaj nad 250 oseb, da jc bila dvorana vsa polna. Ta živalma udeležba nam je lep dokaz, da se vedno bolje spoznava, kako velike in važne so zasluge Levstikove za slovensko jezikoslovje, za pesništvo slovensko in za ves splošui razvoj književnosti naše.
V. Mandelcu v spomin. Kolikor je meni znano, bilo jc 1856. leto prvič, da so dijaki ljubljanski ob počitnicah v večjem številu pohodili naš rajski, takrat še skoro popolnem nepoznani Bled. Cveterospev (oba Klinarja, Razboršek in Böhm) pel je v Mal-nerjevem novem salonu poleg nemških tudi več slovenskih pesmij ter si pridobil veliko pohvalo sicer ne mnogoštevilnega občinstva.
Poznejša leta pa je bilo potovanje na Bled že tradicijonalno. Na Velikega Smarijina in prihodnji dan bilo je vse polno slovenskih dijakov od blizu in daleč, izmed katerih se je vsako leto odločilo manjše krdelce »v Bohinj, v Bistriško dolino« Tako je bilo tudi 1858., ko smo nekoliko prekrasnih dnij prebili v idilični krčmi »Pri Tončku«, a se pri tem seznanili tudi z neko ljubljansko gospodo, ki se je tedaj hladila na Bistrici.
V rečene gospode prep;ijetni družbi obiskali sino dn<£ 19. avgusta Bistrice prekrasni slap, katerega naj bi pač noben turist ne pustil na strani, potem pa čudovito Savico, od katere smo se popoludne vrnili na svoj glavni stan, k Tončku na Bistrico, kjer se nas je zbralo prav prilično število. Bili so v naši družbi pokojni Mandelc, Tušek, Erjavec, poleg njih pa mnogo drugih, še sedaj živečih gospodov. Zabava jc bila uprav
dijaški živahna, med raznimi kontroverzami, petjem in pitjem potekel nam je hitro Čas. Po 9. uri zvečer se odpravi gosp. L. na odhod, vabeč nas, se li hoče kdo peljati ž njim.
Noč je bila jako jako temna, zatorej smo, izvzemši Mandelca, vsi drugi prijazno vabilo odklonili, deloma zaradi tega, ker smo bili namenjeni drugam, nekaj pa tudi zato, ker je bil gospoda L. konj »Turek« jako isker. Mandelc pa se je ponudbe slastno poprijel, njegovi romantični naravi je prijala vožnja skozi Štenge in kmalu sta se poslovila od nas ponočna potovalca.
Vožnja do Bleda je bila vseskozi srečna. Ondu pa sta se ustavila v slavni gostilni pri PeIranu. Okoli polnoči je že bilo, ko sta dospela tjakaj in samo jedno pritlično okno je bilo še razsvetljeno. Na njijino trkanje se jima je kmalu odprlo in nekoliko zaspana točajka jima je prinesla vina, da se okrepčata za nadaljno pot. Kar v postrauski sobi mimo švigne neka belo oblečena prikazen. „Primi jo!" g. L. zakliče Mandelcu. Ta hiti za belo prikaznijo skozi vežo po stopnicah v gorenjo nadstropje. Iz sobe v sobo jo zasleduje, naposled mu prikazen v zadnji sobi izgiue, zdelo se mu je, da se je v oknu kar v tla udrla. Brez pomisleka skoči za njo, popnč se Čez okno hoteč jo objeti, a obleži teško ranjen na trdem kamenji pred pragom Petranove hiše.
Padec s prvega nadstropja mu je prizadel hude raue. Razbil si je glavo, pobil se na rokah in nogah, pretresel si možgane in mislili so, da je po njem. Drugo jutro so mu tudi v tem zmislu prigovarjali, a Mandelc o smrti niti čuti ni hotel. V dokaz, da se njegove duševne zmožnosti vedno še normalne, zložil je pesem, katera nikakor ni zavr-šena, temveč ima mnogo hib in nedostatkov, a je vendar zanimiva zaradi tega, ker je zložena takorekoč na smrtni postelji. Rečena pesem pa slove tako:
Blejski strahovi.
Kjer Sava Bohinjska meti hribi šumi In cesta po ozkih bregovih se vije, Voz majhen po noči črni drči, Na nebu ni zvezde in luna ne sije. Na vozu sedita popotnika dva, MolČČ se ozirata v tmfno nebd, Molčč poslušata bučenje valov; Kot veter gre konj, gldsno bije podkov.
Kar v temni daljavi pokaže se svit, Kot zvezdica majhna leskeče se, trese, A koča prijazno pa vabi k nji prit', Al veše neizmerne nad vddo drvč se! Pa bliže in bliže se vedno svetli, Neznana moč konja za svitom podi In spet gre kot veter skoz skalnato plan, Pri luči se vstavi, ves v potu kopdn.
Glasno zarezgeče, pobrska z nogo In z glavo pomaje, si pene otrese. Začudeno gleda voznik vse to, Pa kmal' se nasmeje, mu lica zvedrč se, »To krčma je«, kliče, »moj »Tur'k« jo pozna, Popotnika vabi svetloba le-tri, S'cer prav'jo, da tukaj derejo ljudi, Pa človek pogumen se vraž ne boji.«
To reče in naglo poskoči z voza In trudnega »Turka« k drevesu priveže, Prijazno pogladi in krme mu dri, Ker vroč je, pa s plahto ga gorko prepreže. K prijatlju potem gre, mu roko podd Za svitom ga v krčmo poročno peljrf. »Kaj, kliče, utrujene žile oživi, Mar vino ni to, al' so druge moči?"
Zaspaua si famula briše oči In kima z glavd, se iz kota dviguje, Pa tava po hiši in kljuko lovi, Si ruto popravlja, predpas privezuje. Jaz slišal sem praviti modrih ljudi, Da slepa kokoš tud' Čas zrno dobi. Skazala resnico je famula to, Ker našla je vino, zlod vedi kako?
Pa v kotu je dobro, spet spravi se vanj. Zadremlje sladkd in smrči tako milo. Ker tiha sta gosta, deviških je sanj, Ni druz'ga kot srkanje vina budilo. Medld že ulrinkasta sveča gori In stena za steno zmir bolj se stamui. Iz turna razlega pa kladva se glas, Naznanja čas pozni, že spava Via vas.
In vedno se giblje in mota naprej, Zdaj kvišku po stopnjah gre v gornje nadstropje,
Pa oni ne jenja, bit' hoče hitrej, Pa ko se lovita skoz celo poslopje, Kar zgine podoba! On krog se ozrd, Pri oknu mu zopet pomignila je. Z razpetim rokama on k oknu hiti — Z razbito glavtS pred Petranom leži.
V. Man tisk. Drugi dan so dobro jutro mi vošili Za povrh razbito glavo mi zašili. „Lepa hvala !" sem jim rekel ves vesel, Za povrh pa to pesem jim zapel
V spomin 19. velkiga srpana 1858."
Še jedenkrat o Jakobu Petelinu (Gallusu). Ko sem v 5. listu predlanskega »Ljub. Zvona« pisal ra/.pravico o Jakobu Petelinu (Gallusu), izrekel sem srčno željo, da bi se strokovnjak potrudil, podati nam obširen životopis iu vredno oceno včlikega tega glasbenika slovenskega. Žalibog, moje besede so bile glas vpijočega v puščavi, in le tiudoljubivi g. L. Žvab je v 8. listu predlanskega »Ljub. Zvona« o Gallusu priobčil nekoliko vrstic, ki jih je našel v nekih leksikonih, koje pa ne pripovedujejo veliko novega. Vendar: hvala lepa vrlemu rojaku 11a trudu njegovem!
Ko sem moral spoznati, da je bil moj poziv v »Zvonu« zaman, nisem hotel držati križem rok. Vedoč, tla je bil Petelin svoj čas kapelnik pri škofu Stanislavu Pavlovskem v Olomuci, pisal sem tamkajšnjemu konsistoriju, proseč ga, če bi mi mogel poslužiti s kakšnimi podatki o. našem Petelinu. Kmalu na to dobim iz Olomuca naslednje pismo: »Vom Olmützer F. E. Consistorium.
In Erwiederung des geschätzten Schreibens de dto 7. Juui 1886 betreffend die biographischen Data des Jakob Hänel beehren wir uns zur geneigten Kenntnis zu bringen, dass im fürst-erzbischötlichen Ordinariats-Archive keine diesbezüglichen Schriftstücke zu finden- seien.	Fürst-erzbischöfl. Consistorium
Olmütz am 16. Juni 1886.	Emanuel Graf Pötting, Generalvicar."
(Podpisan je tudi knezonadškof. kancelar).
Iz Prage, kamor sem se tudi obrnil bil do vplivnega gospoda, pa nisem dobil nobenega odgovora.
Vrli naš glasbenik, g. Danilo Fajgelj, pisal mi je v dan 2. julija 1886. nastopne vrste: »Veseli me, da se zanimate za Gallusa. On je bil bržkone rojen v Idriji, kjer je tudi utiteljeval v družbi z bratom, a potem nekam priginil. Žlahto Petelinovo sem jaz še poznal. Najprej bodete njegov rojstveni kraj iztaknili v Spodnji Idriji ali celö na Št. Vid ski Gori.* —
To je bilo mčni lepo oporišče! V dan 21. julija 1880. pišem g župniku v Spodnjo Idrijo in na Št. Vidsko Goro. Že dnč 28 julija dobim od spodnje-idrijskega gospoda župnika ta-lc odgovor:
»Tukajšnje matrike ne sezajo čez 1. 1600. nazaj, ker so pred več kakor 200 leti vse župnijske kujige tu pogorele. Obžalujem tedaj, da mi ni mogoče, Vaši blagi želji ustreči. Kaj pa, ko bi se obrnili do škofijske pisarne v Ljubljani, kjer se hranijo kopije farnih matrik? — S posebnim spoštovanjem	M. Horvat.«
Kaj gleda skoz vrata pač gost tak' strmrf. Kaj zvunaj v veži črni mu kaže«? To v beli obleki je belo telo! Pa roka naj skaže, da oko mi ne laže. Če duh si, le beži, kamor poželiš, Če si človek, se druš'ne gotov ne bojiš! To reče in steče za belo ženo, Ta giblje naprej se skoz vežo tamnö.
Ker se gospod župnik šentvidsko-gorski na mojo prošnjo ni odzval, obrnem se do prijaznega g. Grbca, knezonadškofovega takratnega kaplana (zdaj tajuika) v Gorici s prošnjo, da bi blagovolil pogledati v matrike pri tamkajšnjem škoiijstvu ter mi naznaniti, če najde v njih kaj tacega, kar bi moglo služiti namenu mojemu.
Na to dobim od g Grbca nasleduje pismo:
„Žiti mi je, da Vam ne morem postreči, ker v tukajšnem arh>'vu ne sezajo prepisi matrik tako daleč nazaj.
Da sem jaz vedel za Vašo prošnjo pred enim mesecem, pogledal bi bil lehko sam v šeutvidsko-gorske matrike, saj sem bil s premil. knezonadškofom štiri tedne v tolminskih in cirkniških gorah. To — kanonična vizitacija — je bržkone tudi zakrivila, da nemate še odgovora z Gore. Svetujem Vam, še enkrat pisati g. župniku in morda tudi tamošnjemu učitelju, saj sta oba prav dobra in uljudna gospoda, in ker je gorska /ara najbolj stara ter je Spodnja Idrija omenjenega časa spadala pod Goro, utegne se kaj najti1'.
Žiil, ostala je tudi ponovljena moja prošnja, ki sem jo poslal na Šentvidsko Goro,' brez vspeha.
G. Koblar, bivši tajnik pri škofiji v Ljubljani, do kogar sem se obrnil bil na nasvet spoduje-idrijskcga župnika, pisal mi je dnd 7. septembra te-le vrste:
, Jaz že d ve leti nisem več pri Škofiji v Ljubljani, in torej Vam ne morem služiti s podatki o Petelinu. Sicer pa tako, kolikor je meni znano, na Kranjskem malice nikjer ne sezajo mnogo čez leto 1600 nazaj in v škofiji starejših matic celd nič ni najti "
Pripis. Ta sestavek je bil že dogotovljen, ko mi pride na misel, obrniti se do Sent-vidskega organista in skladatelja, g. lekarnarja s prošnjo, da bi mi izkušal pri ondotnem g. župniku pozvedeti, česar sem si želel o Petelinu. Res mi prijazni rojak kmalu postreže s tem-le odgovorom:
„Rad Vam odgovarjam na Vaše čestito vprašanje. Šel sem k g. župniku in sem ga vprašal po omenjeni stvari. Rekel je, da šentvidsko-gorska fara nema od tistega časa krstnih bukev ter tudi ne ve, kam so prišle. Bil sem pa pri g. Kokošarji v Cerknem iu sva pogovor imela tudi o tem. G. Kokošar mdni, da se je moral Gallus (J. Petelin) roditi v kanalski okolici. . . .
Kakor kaže, bode težko dognati, kdaj in kje se je rodil veliki glasbenik Peteliu, kar mora močno obžalovati vsak slovenski rodoljub! —	Janko Leban.
Drobtinica slovenskega liturgijskega jezika na Slovenskem. Čimbolj se zavedamo slavjanske ndrodnosti svoje, tembolj nas zanima vse, kar je našega. Da je tudi liturgija po naših cerkvah bila nekdaj naša, t. j. slovenska, priča zgodovina. Zgodovina se sicer d d popačiti za nekaj časa — resnica pa mora napdsled na dan. Mi ljubimo samd le resnico, ako še dandanes reklamujemo slovensko liturgijo zrise, dobro vedoč, da zato še nismo — „razkoluikiM; kajti sv. brata Ciril in Metod bila sta katoličana. Pravico do slovenske liturgije, tote vdlike kulturne dedščine naSih blagovestnikov, pa imamo tudi mi Slovenci — to vč itak vsak izobraženik med nami — prav zatö, ker smo — Slavjani. Naredbe papežev Hadrijana IL, Ivaua VIII. in dr. veljajo še daudenašnji. Nisem pa hotel govoriti cenj. čiiatcljcm „Zvouovim" o slov. liturg. jeziku v občes nego podajem jim samd na videz sicer neznatno, ali na vsak način zanimivo drobtinico takega našega cerkvenega jezika.
Na Sladki Gori, znani romarski cerkvi pri Poličanah, bila je navada, da so se pri slovesnih obhodih, o Telovem in v Včliki Maši (Vnebdvzctji) popevala Štiri evangelija v jeziku novoslovenskem! To vam potrjuje n. pr. č. g. M. Ivane, sedanji kanonik in dekan v Smariji pri Jelšah, kateri je bivši kaplan ponkovski sam hodil na Sladko Goro popevat slovenska evangelija. Kako slara je bila ta navada, kdo je prvi jo uvedel? — o tem ti
11c vd nikdo ničesar zanesljivega povedati. Nekateri mislijo, da se je to začelo šele viharnega 1. 1848., kar pa ni verjetno. Prav tako se ne vd, kdaj se je opustil ta sveti običaj: ga je li odpravil svojevoljno novi domači župnik (Veres?), ali pa je prepoved prišla od višje cerkvene oblasti? — nikdo ne vd povedati. Gotovo je, da se že dobrih dvajset let sv. evangelija ob imenovauih praznikih ne popevajo več slovenski.
Ali to ti poreče vsak star Sladkogorčan, ka , je bilo lepo in veselo slikati sv. evangelj v našem jeziku, ker smo — vedeli, kaj pravo za pravo gospod pojö . . . ."
Kdor vd kaj več o tej stvari, naj se oglasi. „Poberite drobtine, da . . ."
Josip Kajetan Tyl. V 4. dan febr. t 1. preteklo je osemdeset let, odkar se je ndrodu češkemu narodil jeden najnavdušenejših njegovih sinov — Josip Kajetan Tyl (r. 1808. 1.). Zasluge tega moža za vzbujenje nžiroda češkega, za njega literaturo in gledališče zapisane so z neizbrisnimi črkami v zgodovini češke prosvete, njegovo glasovito pesem: „Kde domov müj?" pa popevajo že vsi rodovi slovanski.
Še predno je dokončal svoje nauke, izdal je Tyl prvi svoj roman: „Statnv Be-lieda" 1. 1830. Za ta roman je dobil od založnika v nagrado — staro obrabljeno suknjo. Pozneje se je posvetil gledališču, za koje je deloval kot glumec, reiišer in dramatični pisatelj. Nad štirideset izvirnih in preloženih iger je zapustil Češkemu gledališču. Večina teh je seveda že zastarela, ali še sedaj je polno gledališče do zadnjega prostora, kadar igrajo njegove igre: „Strakonicky duddk", „Jirikovo vidöni" ali ,Jan IIus". — Ker je prehitro pisal, izvirne njegove igre nikakor niso dovršene, ali ostane mu jedno zasluga : Tyl in pa Klicpera sta oslavila Šele češko dramatiko, ki so jo koncem 18. veka obudili brata Dragotin in Venccslav Tham in Jan Stčpdnck. — Poleg tega je urejal razne časnike, med njimi tudi leposlovni list „KvCty". — Med vsemi njegovimi spisi pa so estetično največje vreduosti njegovi romani, osobito zgodovinski, čeprav tudi ti niso prosti napak. Kritika najbolj hvali njegov : „Dekret Kutnohorsky", roman iz časa husitskih bojev. — Njegove spise odlikuje lehka pisava; ali naglica, s katero je pisal in pa raznovrstnost literarnih strok, s kojimi se je bavil, niso mu dale, da bi dosegel dovršenost.
Časi „svete alijance" udušili so vse politično življenje in domoljubi so skušali potom literature probuditi med Cehi ndrodno zavest. Tudi iz vseh Tylovih spisov veje nam naproti topla ljubezen do nriroda in domovine, ki ga je zapeljala večkrat cel<5 do anahronizmov. — Umrl je Tyl 1. 1856. — Zbrani njegovi spisi so izšli prvič v Pragi 1844. 1., drugič so izhajali v istem mestu od 1. 1857. do 1859.
Dostojno je praznoval ndrod češki dud 4. februvarja t. 1. v narodnem gledališči osemdesetletnico Tylovo. Igrali so njegovo najboljšo igro: „Strakonicky duddk". Predno so pa pričeli igrati, deklamoval je g. Seifert pred podobo Tylovo, ki je bila "s cvetjem ukusno okrašena, A. Mužikov „Prolog" in godba je igrala Dvorakovo overturo k Šam-berkovi igri: ,Jos. Kaj. Tyl". —	Sch.
„Ljubljanski Zvon"
izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta 1 gld. 15 kr. Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto. Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr.
Lastniki in založniki: Fr. Leveč i. dr. — Izdajatelj in odgovorni ureduik: Fr. Leveč. Ureduištvo in upravništvo v LJubljani, v Medijatovi hiši na Dunajski cesti, 15.
Tiska »Narodna Tiskarna« v Ljubljani.