Leto 50          _  .                      VRTEC___________________Stran 29
Lev  in  Osel.                                                     Cvetinomirski.
(Basen.)
|joveč gre nekoč v poznem mraku lev na lov.   Zapazi pa preko puščave dirjajočega osla z vihrajočo raztrgano uzdo.
>Stoj!« mu zakliče. »Tvoja raztrgana uzda in tvoj.nagli dir te izdajata. Kajne — svobode se ti je zahotelo ? Doraislil si se, da lažje hodiš s praznim nego s težkonatovorjenim hrbtom — in pobegnil si svojemu gospodarju . . . Prav si storil, o osel, bistroumno si jopogodil! Čemu bi hlapčeval, ko je prostost tako lepa? . .. Občudujem tvojo bistro-umnost, kakor tudi sicer občudujem tvojo brhko zunanjost: posebno še tvoja krasna, dolga ušesa in tvojo ljubko debelo glavo. Samo škoda, da še nikdar nisem imel prilike, da bi te videl prav od blizu . .. AJi mi dovoliš, da se raoje oči iz bližine naužijejo tvoje krasote vsaj ta večer, ko se veseliš prostosti in sije mesec, pa se v njegovem sijaju in čaru tako prelestno lesketa vse tvoje telo?«
Kaj je mogoče? 0 sladki glasovi, ki ni v vas nobene nevoščlji-vosti, nobene hinavščine in nič sovraštva, marveč sama odkritosrčnost in sladka prijaznost — bodite srčno pozdravljeni! Da, zelo hudoben in \ nevoščljiv in zahrbten je svet! Ničesar noče slišati o pravici, ki je ni bil osel še nikdar deležen — — toda pogum! — Se so med pokvar-jenci bele vrane poštenosti in odkritosrčnosti... Hvala ti, o lev, tisoč-kratna ti hvala! Priznal si meni, oslu-trpinu, lastnosti, ki mi jih drugi iz zavisti nočejo priznati. . .
»Prijatelj, res — — —!«
In  osel hipoma obstane.   Z  žarečimi,   od veselja   in  hvaležnosti rosnimi očmi vsled levove nepričakovane pohvale obstane. —
Lev pa se mu počasi približa.   V svoji dostojanstveni hoji še bolj veličastvenomrk,   se mu  malce nasmehlja in mu z enim samim silnim,   \ naglim udarcem svojega čopastega repa zada smrten udarec.
»0 jaz osel, da sem te poslušal, da nisem dirjal naprej v svojo prostost!« zahrope revež, ko se zvrne na tla in pogine.
»Da, neumnež! Pa tebi ni zameriti, saj si osel! Oslu pa ni še nikdar nihče zameril!«
Lev ogleduje s temnim pogledom svojo žrtev, potem pa se ji zarije z ostrimi zobmi v gorko meso. Godrnja pa vmes: »Zapeljive besede hvalisanja so zvabile v pogubo še tudi marsikoga drugega, ki se je zares lahko ponašal z lepoto in bistroumnostjo, ne samo tebe, ki si bil osel! — — 0, da, še sta vladar in vladarica sveta vidva, napuh in domišljavost — še bom lahko lovil!«