KAREL ŠTREKELJ ZGODOVINA SLOVENSKEGA SLOVSTVA III–IV KAREL ŠTREKELJ ZGODOVINA SLOVENSKEGA SLOVSTVA III–IV Digitalna verzija (pdf) je pod pogoji licence CC BY-NC-ND 4.0 prosto dostopna: https://doi.org/10.3986/9789612546694 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.163.6(091) ŠTREKELJ, Karel       Zgodovina slovenskega slovstva / Karel Štrekelj ; uredil Matija Ogrin ; [besedilo za izdajo pripravili in opombe napisali Darko Dolinar ... et al.] ; [izdali] Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU [in] Slovenska aka-demija znanosti in umetnosti [in] Karl-Franzens-Universität Graz, Geisteswis­senschaftliche Fakultät, Institut für Slawistik. - Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2012-<2014> [2]. III-IV. - 2014 ISBN 978-961-254-669-4 (zv. 2) 1. Ogrin, Matija 2. Gantar, Kajetan 3. Karnicar, Ludvik 265906176 InštItut za slovensko lIteraturo In lIterarne vede zrC sazu slovenska akademIja znanostI In umetnostI karl-Franzens-unIversItät Graz, GeIsteswIssensChaFtlIChe Fakultät, InstItut Für slawIstIk KAREL ŠTREKELJ ZGODOVINA SLOVENSKEGA SLOVSTVA III–IV Uredil Matija Ogrin ljubljana 2014 Besedilo za izdajo pripravili, pregledali in opombe napisali Darko Dolinar Monika Deželak Trojar Andrijan Lah Zala Macek Darja Markoja Neža Sagadin Luka Vidmar Fanika Vrecko Edvard Vrecko VSEBINA ZGODOVINA SLOVENSKEGA SLOVSTVA III. DEL Romanticna doba [I]..................................................................................................................... 667 [Matija Cop]............................................................................................... 667 II...................................................................................................................... 675 [III].................................................................................................................. 686 Kranjska Cbelica ......................................................................................... 686 [Miha Kastelec]........................................................................................... 687 [Jakob Zupan]............................................................................................. 689 IV .................................................................................................................... 697 [Blaž Potocnik]............................................................................................ 703 V...................................................................................................................... 707 [Janez Ceglar].............................................................................................. 709 VI .................................................................................................................... 711 [Jožef Žemlja] ............................................................................................. 712 [Ignacij Holzapfel] ...................................................................................... 716 [Jernej Levicnik].......................................................................................... 718 VII ................................................................................................................... 719 [Jurij Grabnar] ............................................................................................ 719 [Jurij Kosmac]............................................................................................. 720 [Mihael Tušek] ............................................................................................ 721 [Emanuel Jožef Kovacic].............................................................................. 721 [Urban Jarnik]............................................................................................. 723 VIII.................................................................................................................. 730 IX..................................................................................................................... 739 [France Prešeren]......................................................................................... 743 X...................................................................................................................... 748 XI..................................................................................................................... 758 XII ................................................................................................................... 766 XIII.................................................................................................................. 777 Pesmi .......................................................................................................... 787 Soneti.......................................................................................................... 808 St Senanus and the lady............................................................................... 826 [Matija Ahacelj] .......................................................................................... 841 [Anton Martin Slomšek] ............................................................................. 844 [Jožef Lipold].............................................................................................. 851 [Valentin Orožen] ....................................................................................... 851 [Felicijan Globocnik] .................................................................................. 853 [Jožef Hašnik] ............................................................................................. 853 [Matija Vodušek]......................................................................................... 854 [Mihael Stojan] ........................................................................................... 854 [Jožef Drobnic] ........................................................................................... 854 [Jožef Virk] ................................................................................................. 856 [Anton Murko] ........................................................................................... 858 [Fran Miklošic] ........................................................................................... 863 [Andrej Gutman] ........................................................................................ 872 [Oroslav Caf].............................................................................................. 878 [Jožef Muršec]............................................................................................. 879 ZGODOVINA SLOVENSKEGA SLOVSTVA IV. DEL Slovensko slovstvo po Prešernu [I]..................................................................................................................... 889 II...................................................................................................................... 898 [Janez Bleiweis] ........................................................................................... 905 III .................................................................................................................... 907 IV–V................................................................................................................ 915 [Matija Vrtovec].......................................................................................... 918 [Franc Pirc] ................................................................................................. 919 [Jovan Vesel Koseski]................................................................................... 921 VI .................................................................................................................... 934 VII ................................................................................................................... 944 Pesniki 'Noviški'.......................................................................................... 944 [Francišek Malavašic] .................................................................................. 945[Anton Žakelj – Ledinski] ........................................................................... 948 VIII–IX............................................................................................................ 952 [Anton Oliban] ........................................................................................... 954 [Luka Jeran] ................................................................................................ 955 [Andrej Praprotnik]..................................................................................... 957 [Franc Svetlicic]........................................................................................... 958 [Peter Hicinger]........................................................................................... 958 [Miroslav Vilhar]......................................................................................... 960 [Matevž Ravnikar – Požencan] .................................................................... 961 [Francišek Jeriša – Detomil] ........................................................................ 961 [Lovro Toman – Kamnogorski] ................................................................... 962 [Luka Svetec – Podgorski] ........................................................................... 962 [Matija Valjavec – Kracmanov].................................................................... 965 X...................................................................................................................... 968 XI..................................................................................................................... 977 XII–XIII........................................................................................................... 991 [Franc Cegnar]............................................................................................ 991 [Anton Janežic] ........................................................................................... 994 [Fran Levstik].............................................................................................. 998 XIV................................................................................................................ 1009 XV–XVI......................................................................................................... 1020 [Fran Erjavec]............................................................................................ 1026 [XVII]............................................................................................................ 1038 Val[entin] Mandelc ................................................................................... 1038 [Simon Jenko]........................................................................................... 1046 XVIII–XIX..................................................................................................... 1049 XX ................................................................................................................. 1068 XXI–XXII ...................................................................................................... 1081 [Valentin Zarnik] ...................................................................................... 1081 [Janez Mencinger]..................................................................................... 1085 [Josip Jurcic] ............................................................................................. 1092 XXV............................................................................................................... 1104 [Jožef Iskrac – Frankolski] ......................................................................... 1110 [Fran Celestin] .......................................................................................... 1110 [Anton Umek] .......................................................................................... 1118 XXVI ............................................................................................................. 1120 [Janez Bilc]................................................................................................ 1122 [Jožef Podmilšak – Andrejckov Jože] ......................................................... 1123 Jožef Stritar ............................................................................................... 1127 Simon Gregorcic ....................................................................................... 1157 Darko Dolinar: Karel Štrekelj in slovenska literarna zgodovina....................... 1211Matija Ogrin: Uredniško porocilo. Po stoletni odsotnosti Štrekljeve Zgodovine slovenskega slovstva ................................................................. 1241 Imensko kazalo............................................................................................... 1251 Stvarno kazalo ................................................................................................ 1301 ZGODOVINA SLOVENSKEGA SLOVSTVA III. DEL Romanticna doba – [I] [Matija Cop] V zimskem tecaju sem koncal zgodovino slovenskega slovstva z abecedno voj­sko, oziroma z Danjkom in Metelkom. Eden glavnih bojevavcev v njej je bil, kakor smo videli, Matija Cop, cegar delovanje si hocemo ogledati tudi od drugih strani. Ta imenitni ucenjak je bil rojen 26. januarja 1797. leta v Žirovnici, mali vasi tedaj ródinske, sedaj brezniške fare na Gorenjskem. Bil je tedaj najbliži sosed in rojak tri leta mlajšemu Prešernu. Izmed šestero otrok, štirih deckov in dveh deklic, ki so jih imeli pri Ovsenjakovih – kakor se še dandanes pravi Copovemu rojstvenemu domu – je bil naš Cop najstarejši. Oce njegov, Matija kakor on, po rodu Brancljev s Koroške Bele, je bil mož stare korenine in starega poštenjá, poljedelec in poleg tega tudi véliki voznik, ki je prevozil skoraj vse dežele naše­ga cesarstva, kar pa ni pospeševalo njegovega blagostanja, kakor se je pozneje pokazalo. Mati Copova, Elizabeta Ovsenjakova, jako nadarjena, plemenita in pametna ženska, je bila svojemu domu pridna, delavna in modra gospodinja, svojim otrokom ljubezniva mati in skrbna vzgojevavka. V mladih letih je hodila v šolo k uršulinkam v Škofji Loki; vedela je tedaj, koliko pozneje koristi cloveku, cesar se nauci v mladosti, in želela je iz vsega srca, da bi se nje otroci vsaj toliko izucili, da bi se jim pozneje ne bilo treba ubijati po svetu in morda celo stradati. Na Breznici takrat še niso imeli šole. Za silo je otroke v osnovnih stvareh ucil upokojeni duhovnik Jože Pogacar. K temu zacne Cop hoditi v šolo in tamkaj pri kršcanskem nauku spozna tedanji župnik brezniški Zr. S. Kristijan izredno bistro glavo Copovo ter svetuje ocetu, da naj ga pošlje v ljubljanske šole. Ker je to tudi mati že dolgo prej želela, se udá oce ter se napoti zadnje dni meseca oktobra leta 1807 z desetletnim sinom v Ljubljano, kjer je mlademu Copu tako dopalo, da na vprašanje ocetovo, ali bi se ne hotel vrniti ž njim v Žirovnico, kar urno odgovori: »Oce, kar tukaj bom ostal in v šolo hodil!« Prvo leto mu je delalo ucenje nekoliko težave, kajti njegovi sošolci so bili ve­cidel bolje pripravljeni prišli v šolo kakor on; drugo leto so si osvojili Francozje Kranjsko in Cop je zbežal pred njimi domov na Gorenjsko. Toda sreca njegova je hotela, da je bival tedaj na svojem rodnem domu v Mostah poleg Žirovnice mladi profesor Janez Krstnik Kersnik, od leta 1808. do 1850. ucitelj naravoslovja, znani oce in ljubljenec slovenske mladine. Ta je leto in dan Copa tako uspešno ucil, da ga jeseni leta 1809., ko se je povrnil v ljubljanske šole, nahajamo že med odlicni­mi ucenci. Leta 1810. je jako dobro dovršil normalko ter dobil po tedanji osnovi francosko spricevalo z opazko: »approuvé pour la premičre classe du Gymnase.«1102 Na tem spricevalu je podpisan Valentin Vodnik, tedaj ravnatelj zacetnih šol. Prvih šest latinskih šol je zvršil Cop v štirih letih (1810–1814); modroslovje pa leta 1815 in 1816 na liceju v Ljubljani. Dasi se je tako vrlo ucil, da je bil veci­del po vseh razredih prvi in najodlicnejši ucenec, je vendar našel poleg šolskih ur še toliko casa, da se je v šestih letih do dobra izuril v vec tujih jezikih; nemšcine ga je naucila šola, v italijanšcini mu je bil ucitelj Valentin Vodnik, francošcino gladko pisati in govoriti se je navadil nekoliko v šoli, nekoliko od pravih rojenih, tedaj v Ljubljani živecih Francozov, španskega in angleškega se je ucil že tedaj iz svoje pridnosti in svojega veselja. Tudi v latinšcini, gršcini in v modroslovju je bil tak korenjak, da mu ni bil nobeden njegovih vrstnikov kos; imel pa je nekatere odlicne sošolce, n. pr. Friderika Barago in Fidelija Trpinca. Jeseni leta 1816 je šel Cop na Dunaj dovrševat tretje leto modroslovja – este­tiko; pa leta 1817 se je vrnil spet v Ljubljano, kjer je na materino željo stopil me­seca oktobra v bogoslovje ter se poleg bogoslovskih naukov ucil posebno pridno hebrejskega jezika ter marljivo in z najboljšim uspehom hodil poslušat mladega profesorja Metelka, ki je tistikrat tolmacil bogoslovcem slovenšcino. Cop je sta­noval v bogoslovnici. Toda za duhovski stan ni imel veselja in poklica. Dne 2. decembra 1819. leta je izvrstno prebil uciteljsko preskušnjo (konkurz) ter prosil, da bi ga imenovali za ucitelja nemškega jezika na gimnaziji v Zadru; cesar pa ga je 21. marca 1820. leta imenoval za gimnazijskega profesorja v Do­brovnik s 500 gl. letne place. Ker pa Cop tega mesta ni hotel prevzeti, so mu dali, tedaj 3. leta bogoslovcu, 7. septembra 1820. leta službo drugega humanitetnega profesorja na Reki in place 600 gl. Cop je po tedanji osnovi ucil v šestem gimnazijskem razredu v latinskem jeziku vse ucne predmete, in kakor nam pricajo uradna porocila njegovih predstojnikov, ohranjena v arhivu reške gimnazije in njegova izvestja sama, vse po najnovejšem ucnem nacinu in z najboljšim ucnim uspehom. Tako na primer piše Josip Schön, prefekt goriške in znanstveni ravnatelj (nadzornik) reške gimnazije 6. julija leta 1821.: »Herr Professor Zhop berechtigt zu den grössten und schönsten Erwartun­gen, als ein allseitig gebildeter, sehr humaner, höchst fleissiger Mann. Ich wünsche ihm auf der dornigen Bahn, die er mit schlecht vorbereiteten Schülern betreten muss, Geduld auf seiner Bahn, die um zu schwieriger ist, da sein rüstig vorwärts schreitender Geist sich überall durch die Schneckenschritte der Schüler gehemmt 1102 »Potrjen za prvi razred gimnazije«. – sehen muss. Es diene ihm indes zum Troste, daß dieses der Kenntnis der hohen und höchsten Stellen nicht entgehen wird.«1103 Prefekt Peesenegger, že poprej v Ljubljani Copov ucenik, hvali v mnogih porocilih njegovo izredno ucenost, prid­nost, prijaznost in dobroto; tako na primer piše 17. oktobra 1821: »In Hinsicht der Fruchtbarkeit des Unterrichtes hat sich der mit den schönsten philologischen Kenntnissen ausgerüstete Humanitätslehrer Cop ausgezeichnet«1104 itd. Iz Copovih latinski pisanih porocil vidimo jasno, da je tolmacil grške in latinske klasike, vedno se oziraje na najboljše pesniške izdelke v germanskih, romanskih in slovanskih slovstvih; da je razlagal zgodovino vedno v zvezi z zemljepisom, cemur se je ustavljal sicer korenito uceni, toda nekoliko starikasti prefekt Peesenegger. Svoje ucence je zlasti spodbadal »ad inexaustam legendi cupiditatem et ad optimorum auctorum exemplaria imitandi studium«.1105 Sploh ni bil svojim ucencem samo izvrsten ucitelj, ampak tudi dober oce in skrben vodnik. Ljubili so ga kakor starejšega prijatelja ter se pridno ucili že iz ljubezni do mladega, ucenega profesorja. Tudi svojim uciteljskim tovarišem je bil Cop presrcen prijatelj in vedno ljubezniv pomocnik. Kedor se je seznanil z mladim, takrat komaj 24­letnim ucenjakom, ga je moral cislati in ljubiti. Na Reki si je nabral Cop novih vednosti; naucil se je do dobra hrvašcine ter se seznanil s starimi pesniki dubrovniškimi in z glagolsko in cirilsko pisavo. Angle­ški konzul na Reki, John Leard, izobražen mož in Copu oseben prijatelj, je mno­go obceval ž njim, da se je anglešcine korenito naucil; profesor Bazilij Klucenko, Malorus,1106 mu je bil najbrž ucitelj v ruskem in poljskem jeziku. Tudi v lašcini se je temeljito izuril ter o pocitnicah obiskal Italijo, kjer se je zlasti v Benetkah in v Padovi dolgo casa bavil v velikih tamkajšnjih knjižnicah z mnogimi ucenimi knjigami in rokopisi. 1103 »Gospod profesor Cop kot vsestransko izobražen, zelo human in marljiv mož upravicuje naša najlepša in najvecja pricakovanja. Na trnovi poti, na katero stopa, ki bo toliko težja zaradi slabo pripravljenih ucencev, saj se bo njegov krepak, naprej stopajoci duh ob polž­ jih korakih ucencev gotovo cutil oviran, mu želim mnogo potrpljenja. V tolažbo naj mu bo, da tega na visokih in najvišjih mestih ne bodo spregledali«. 1104 »Kar zadeva uspešnost pouka, se je ucitelj humanistike Cop, opremljen z najboljšim filološkim znanjem, zelo izkazal«. 1105 »K neutrudni želji po branju in k prizadevanju, da bi posnemali zglede najboljših avtorjev«. 1106 Rusin – Rusini, narod najbolj zahodne veje vzhodnih Slovanov; živijo na severovzhod­ nem Slovaškem, v Zakarpatski Ukrajini, na Madžarskem, Hrvaškem in v Srbiji. Rusinski jezik govori okvirno milijon ljudi. Ker so leta 1822. odcepili Reko od ilirskega kraljestva ter jo pridružili ogrski kroni, ni hotel Cop dalje služiti na reški gimnaziji. Tudi je njegov ukaželjni duh pogrešal v malem primorskem mestu potrebnih knjig. Želel si je zategadelj priti v vecje mesto. Prosil je, da bi ga premestili; dali so mu 22. septembra 1822. leta službo humanitetnega profesorja na II. gimnaziji v Levovu,1107 glavnem mestu gališkem, in place 800 gl. na leto. Tu je našel Cop prelepo priliko, do dobrega se nauciti ruskega in poljskega jezika, seznaniti se z bogatim slovstvom ruskim in poljskim ter spoznati politicne, literarne in socijalne razmere naših severnih bratov. Poljski jezik in poljsko slovstvo sta se Copu kmalu tako mocno priljubila, da so mu bili Poljaci odslej eden najljubših narodov na svetu. Pa tudi poljski uce­njaki in literati so spoznali kmalu našega ucenega in za lepoto vsakega slovstva dovzetnega rojaka ter so imenovali Copa biser »Kranjske zemlje«. Kako so ga ljubili in kako visoko so ga spoštovali, prica prejasno debel zvezek v Ljubljani shranjenih, še neobjavljenih pisem, katera so mu po odhodu iz Galicije pisali njegovi poljski prijatelji.1108 V Levovu je bil Cop samo tri leta humanitetni profesor; zavoljo njegove cu­dovite ucenosti ga je namrec vlada, dasi je imel komaj 28 let, že 30. avgusta 1825. leta poklicala na levovsko vseucilišce, kjer je do 15. septembra 1827. leta zacasno oskrboval stolico grškega in latinskega jezika, nekoliko casa bil poleg tega tudi vseuciliški namestni ucitelj obcne in avstrijske zgodovine, pomožnih zgodovinskih znanosti in anglešcine. Vse te precastne, pa težke naloge je oprav­ljal Cop tako vestno, tocno in uspešno, da je bila vlada z njim popolnoma za­dovoljna in gotovo bi ga bila imenovala za rednega vseuciliškega profesorja, ako bi bil hotel Cop še dalje služiti v Galiciji. Toda Cop se ni mogel na Poljskem nikoli prav udomaciti; srce mu je vedno hrepenelo po gorskem jugu, po doma­cih ljudeh. Že 24. januarja 1823. leta je prosil bibliotekarskega mesta v Celovcu. Ta prošnja, še sedaj ohranjena, je imenitna zategadelj, ker vidimo iž nje, da je Cop popotoval po Italiji; v njej pravi, da so mu natancno znane velike knjižnice v Ljubljani, na Dunaju, v Levovu, v Padovi in v Benetkah. Dne 11. februarja 1825. je prosil, da bi ga imenovali za profesorja nemškega slovstva in jezika na vseucilišcu v Padovi. Dne 20. februarja 1827. je zopet vložil prošnjo, da bi ga premestili za humanitetnega ucitelja v Ljubljano. V tej prošnji poudarja zlasti 1107 Lvov – Lviv, v Ukrajini, takratni avstro­ogrski pokrajini Galiciji. 1108 Prim. Rozka Štefanova, Niko Jež (ur.): Copovi galicijski dopisniki. Korespondence po­ membnih Slovencev. SAZU, 1989. – rodbinske razmere ter pravi, da že pet let služi na tujem, dalec od svoje rodne zemlje. Cesar, ki je takrat imenoval srednjim šolam profesorje, mu je izpolnil že­ljo, ko mu je 23. (30.) julija 1827. leta podelil službo humanitetnega profesorja »poetike« na gimnaziji ljubljanski. Tako se je Cop povrnil s Poljskega v svojo domovino. V tistem mestu, v tistem šolskem poslopju, v tistih šolskih sobah, kjer je nekoliko let poprej sam še prvi ucenec sedel na šolskih klopeh, je zdaj ucil Cop prvi ucenik slovensko mladino. Dalec na okrog ni bilo moža, ki bi se mogel meriti ž njim v koreniti ucenosti in obcni izobraženosti. Precej s prvim ogovorom, v katerem razodeva svojo sreco in svoje veselje, da mu je dano v domaci deželi voditi svoje drage rojake po poteh cloveške ucenosti, si je pridobil vsa srca svojih mladih poslušalcev. Spoštovali so ga zavoljo njegove obširne in visoke ucenosti, ljubili zaradi njegovega modrega, mirnega, prijaznega vedenja. Um in srce sta mu bila enako izvrstna in nikoli ni bil svojim ucencem »Orbilius plagosus«,1109 ampak vselej mili glavar in ljubezni­vi oce. Da so bile ucne knjige dostikrat pogrešne in nedostatne, to Copa nikakor ni motilo, vse je nadomestovala njegova iskrena vdanost in izvirna vednost. Pri­hajal je navadno v šolo s polnimi žépi starih in novih knjig in razlagaje ucencem grške in latinske klasike je navajal primere iz raznih pisateljev stare in nove dobe ter kazal z živimi besedami, kako se je v razlicnih casih in pri razlicnih narodih razvijal cloveški duh. Slovenšcina takrat seveda ni bila ucni predmet, vendar je Cop veckrat v misli jemal tudi slovensko slovstvo, omenjal je Vodnika, svojega nekedanjega ucitelja, casi je prinesel celo to ali ono Prešernovo pesem v rokopisu s seboj ter jo bral svojim ucencem. Sploh je o vsaki priliki kazal, kako srcno ga veseli, da je ucitelj sinovom slovenskega naroda, in marsikatera domorodna beseda uciteljeva se je prijela mladih dovzetnih kranjskih mladenicev. Govornik Cop ni bil posebno dober, pa govoril je v kratkih, jedrnatih stav­kih. Poslušati ga je bilo lahko, ker je vse, kar je povedal, bilo zanimivo, poucno, duhovito. Znal je navduševati ucence za vse, kar je dobro, lepo, plemenito, in ljubili so ga kakor najvecjega prijatelja in najboljšega oceta. Kedor je bil njegov ucenec, se ga je hvaležno spominjal do smrti. Toda samo kratek cas je uciteljeval Cop na ljubljanski gimnaziji. Leta 1828. je umrl 29. oktobra Matija Kalister, tedanji biblijotekar licejske knjižnice ljubljan­ske. Gotovo nihce ni bil tako sposoben biti mu namestnik kakor Cop, ki je od 1109 »Orbilij tepežkar«. Namig na Horacijevega ucitelja Orbilija, ki je svoje ucence tepel. nekdaj želel mirne službe, da bi se mogel pecati s samimi vednostimi. In res ga je vlada 15. novembra 1828. imenovala za zacasnega, 8. junija 1830. leta pa za stalnega biblijotekarja. To imenovanje je pospeševal osobito znani prirodopisec kranjski in tedanji prefekt ljubljanske gimnazije, Franc Hladnik, ki je s poro­cilom, še sedaj ohranjenim, 9. februarja 1829. leta Copa priporocal vladi tako: »Cop … versichert alle bedeutenden Bibliotheken der grossen Österreichischen Monarchie und ihre Einrichtung und Verwaltung durch die in den Jahren 1815 und 1816 den Bibliothekär geleistete Aushilfe im Detail zu kennen, und die in den meisten slavischen Dialekten, in der portugiesischen und provençalischen Sprache verfassten Bücher zu verstehen; spricht und schreibt ausser der Amts­sprache die Krainische, die polnische, italienische, französische, englische Spra­che und nach seiner glaubwürdigen Versicherung auch die spanische Sprache; besitzet ausgebreitete Kenntnisse in der Literatur der gebildeten Nationen; ist mit allen wichtigen literar­historischen Werken, mit der Einrichtung der bedeu­tenderen Bibliotheken des österreichischen Kaiserstaates und insbesondere mit der hiesigen Lyceal­Bibliothek vertraut; lehrt die Humanität schon ins neunte Jahr mit Auszeichnung, verricht in folge hoher Verordnung vom 15 Nov. v. J. (1828) Z. 25401 hier Orts das Amt des Bibliothekär – Substituten an dem hier­ortigen Lyceum seit dem 24. nämlichen Monats; bewährt eine glühende Liebe zu dem bibliographischen Fache und scheint bei seinem erprobten moralischen, ganz der Literatur sich hingebenden Charakter, bei seinem lebendigen Interesse für alle Zweige des menschlichen Wissens, bei seiner ausdauernden Thätigkeit der tüchtige Mann für die mühe – volle Arbeit zu sein, welche die der neuesten Instruction für Bibliothekäre gemässe Einrichtung einer Bibliothek erfordert.«1110 1110 »Cop … zagotavlja, da zaradi priložnostnih zaposlitev, ki jih je opravljal v knjižnicah v letih 1815 in 1816, do podrobnosti pozna vse pomembne knjižnice velike avstrijske monarhije, nacin njihovega delovanja in upravljanja in da razume v vecini slovanskih dialektov, v portugalskem in provansalskem jeziku napisane knjige. Govori in piše po­leg uradnega jezika tudi kranjski, poljski, italijanski, francoski, angleški in po njegovem verodostojnem zagotovilu tudi španski jezik. Poseduje obširna znanja iz literature omi­kanih narodov, dobro pozna vsa zgodovinsko pomembna literarna dela, delovanje naj­pomembnejših knjižnic avstrijskega cesarstva, še posebej pa tukajšnjo licejsko knjižnico. Že deveto leto izvrstno predava humanistiko, na osnovi višjega odloka od 15. novembra preteklega leta (1828) št. 25401 opravlja na tukajšnjem liceju od 24. omenjenega meseca službo bibliotekarskega namestnika. Do bibliografske stroke goji izredno ljubezen. Zdi se, da je s svojim dokazano moralnim, literaturi popolnoma vdanim znacajem in živim – Poleg bibliotekarske službe je bil Cop leta 1839. še dalje ucitelj »poetike« in leta 1831 »retorike« na gimnaziji ljubljanski; pozneje je moral vse moci posvetiti biblioteki, katera v tistem casu, dasi je štela že 30.000 zvezkov, še ni bila urejena ter ni imela nobenega rednega kataloga. Zacel je biblioteko devati v red, toda te naloge ni mogel dovršiti. Tisti cas je bilo izpraznjeno tudi mesto prvega varuha v dvorni knjižnici du­najski; Cop je prosil za njo 5. julija 1832. Ta prošnja Copova, katera se nam je ohranila do današnjega dne, je imenitna zategadelj, ker nam prejasno izpri­cuje v resnici cudovito ucenost njegovo. Cop namrec v tej prošnji pripoveduje in z uradnimi spricevali izkazuje, da umé in vecidel tudi gladko govori in piše devetnajst jezikov. Ti jeziki so: 1. slovenski, 2. nemški, 3. latinski, 4. grški, 5. italijanski, 6. francoski, 7. angleški, 8. poljski, 9. španski, 10. staroslovenski, 11. ruski, 12. srbski, 13. ceški, 14. lužiškosrbski, 15. portugalski, 16. provensalski, 17. starofrancoski, 18. madjarski in 19. hebrejski. Teh jezikov pa Cop ni samo govoril oziroma pisal in umel, ampak znano mu je bilo tudi natancno slovstvo vsakega teh jezikov; v vseh teh jezikih je prebiral slavne pesnike in pisatelje, ker on ni bil samo suhoparen lingvist, ampak kore­nito izobražen, pesniški omikan in mislec mož, ki je znal s pravim esteticnim okusom po svoje ocenjevati vsakega pisatelja. Ni se ucil jezikov toliko iz veselja do jezikoslovja kakor zategadelj, da je iz raznih pesnikov in pisateljev užival pes­niško slast in lepoto. To nam najbolje pricajo mnogoštevilni zvezki in dnevniki Copovi, polni opazek in izpiskov iz raznih slovanskih, romanskih in germanskih klasikov, katere nam je iz njegove zapušcine rešil Kastelec, da so se ohranili do današnjega dne. Iz njih se jasno vidi, da je Cop citaje vedno mislil, ter kar je le­pega našel, vestno zapisoval. Tedaj ne jeziki sami na sebi, ampak njih slovstva so mu bila glavna stvar. Naravno je vprašanje, kedaj in kako se je mogel Cop nauciti toliko jezikov. Ne da se tajiti, da je imel za jezike posebno dobro glavo; toda bil je tudi nenavadno priden in maren. Njegovi sošolci in prijatelji pricajo, da na vsem svetu ni bilo pridnejšega cloveka. Uže ko je bil v Ljubljani modroslovec in bogoslovec, je tical ves dan v knjigah, katerih je bila polna vsa njegova izba. Ako si prišel k njemu, zdelo se ti je, da si stopil v biblioteko. Celo med jedjo je rad bral, drže v eni roki žlico, v drugi knjigo. Skratka, brez knjige ga nikoli ni bilo videti. Noben trud mu ni bil prevelik, da bi se kaj naucil. Tako je leta 1820., zanimanjem za vsa cloveška znanja ter s svojim vztrajnim delom pravi mož za to zahtevno delo, ki ga zahteva najnovejše navodilo za urejanje in vodenje knjižnic«. ko je bil bogoslovec v Ljubljani, zvedel, da živi v Škofji Loki, dobre štiri ure nad Ljubljano, v samostanu kapucin po rodu Portugalec. Cop ga je zacel pridno obi­skovati, da se more pogovarjati in uriti ž njim v portugalskem jeziku. V krcmo ni zahajal; profesorju in bibliotekarju je gospodinjila njegova sestra Marija. Imel je samo eno strast, knjige, v katerih je vedno tical, in znano je, kako se je Prešeren norca delal iž njega ter ga imenoval dihurja, ki noc in dan žre knjige. Takrat je bilo v Ljubljani lepo število omikanih mož, vnetih za vsak napredek. Prvaki socialnega življenja so bili advokatje dr. Baumgarten, dr. Oblak in dr. Chrobat; profesorji Krsnik, Martinjak, Heinrich in zlasti Schulz plemeniti Straž­nicki, slikar Langus in nemški pesnik Hermann von Hermannsthal, Prešeren in Andrej Smole; med ženstvom se je odlikovala duhovita žena Langusova in hcere doktorja Oblaka; med duhovenstvom bi se smel temu krogu prištevati poleg Potocnika in profesorja Župana1111 tudi tedanji stolni kaplan in poznejši dunaj­ski revolucionar Fister iz Radovljice; ostali duhovniki so se bolj držali Metelka in Pavška, Jerina in Albrehta. Pravi pesniški orakel, prava duša tega omikanega društva pa je bil Cop, katerega je zavoljo njegove ucenosti, priprostosti in prijaz­nosti ljubilo in spoštovalo vse. Sploh se je Cop v tem lepem društvenem krogu, zlasti v Langusovi, Oblakovi in Schulzovi rodbini, kaj dobrodejno oživil, pa tudi sam druge oživljal. Da je on pravi ustanovnik »Kranjske Cbelice«, nam pricajo jasno njegova pisma, ki jih je med leti 1830 in 1832 pisal Prešernu in Kopitarju. V tem casu je dovršil (leta 1831) tudi zgodovino slovenskega slovstva, katero je na Kopitarjevo prošnjo spisal Šafaríku. Potem je prišlo leto 1833, ž njim abe­cedna [vojska], v kateri se Cop ni boril samo za Bohoriceve crke, ampak tudi v prvi vrsti za pesništvo, ki se je tiste case s Prešernom zacelo pri nas šele razvijati. Iz abecedne vojske je spoznal slovenski svet, koliko korenite ucenosti ima Cop in koliko se je nadejati od njega. Zlasti prijatelji Prešeren, Smole in Kastelec so se veselili, da je Cop vendar izgubil strah pred javnostjo, da se je osvobodil otrocje priprostosti in je bil tako rekoc prisiljen zastaviti svoje pero, katerega ne bo, tako so vsaj mislili, položil tako kmalu iz roke. 1111 Štrekelj uporablja vcasih priimek Župan, vcasih pa Zupan. Ker je pod priimkom Zupan Jakob (Suppan), jezikoslovec in pesnik, naveden tudi v Slovenskem biografskem leksiko­nu, je tukaj v nadaljevanju priimek poenoten v Zupan. – II Toda nepricakovano so se podrle vse te nadeje. Bilo je 6. julija 1835. leta. Dopoldne je Cop v biblioteki ucil anglešcine nekoliko bogoslovcev in dijakov iz viših gimnazijskih razredov, popoldne je dajal še zdrav in vesel knjige bravcem, ki so od 2.–4. prihajali v biblioteko. Zvršivši svoj uradni posel, gre s prijateljem in bibliotecnim skriptorjem Miho Kastelcem na sprehod. Ker je bil vroc in soparen dan, se namenita iti kopat. Navadno kopališce Ljubljancanom je bilo tista leta v Savi med Šmartnim in Tomacevim, eno uro od mesta. Tamkaj je tekla voda po dveh votocih1112 in združivši se v dolgem in zelo globokem tolmunu, se je vrtela svedru podobno v vodoravni méri tako, da je bil zdaj en curek gori, zdaj drugi. Izurjenim plavacem je ta nevarna kopel zelo prijala, ker jih je Sava nekoliko casa prijetno sem ter tja vrtela in premetavala, potem pa jih zanesla na pesek konec tolmuna. Tu sem prideta, kakor že veckrat poprej, Cop in Kastelec pozno po­poldne 6. julija. Ko se sleceta, se hoce Kastelec, na pesku sedé, še nekoliko ohla­diti, Cop pa kar v vodo skoci. Sava ga zacne vrteti po tolmunu in premetavati sem ter tja. Ker je Cop tako cudno roké stezal in kvišku molel, zakrici Kastelec prijatelju: »I, glej glej, saj boš še utonil, ce ne boš pameten!« Komaj izgovori te besede, mu šine strašna misel v glavo, da je Cop morebiti res v nevarnosti. Urno skoci na bližnji jez, da bi z njega podal prijatelju kolec, pa ta ga ne more doseci in zgine pod vodo. Kastelec kricé leti v bližnje Tomacevo ljudi klicat na pomoc. Kmetje priteko, pa izvlecejo iz vode Copa – mrtvega. Vojaški zdravnik, ki je bil v Tomacevem v krcmi, prihiti tudi na Savski brod, drgne in oživlja Copa, kakor vé in zna, prereže mu žilo, pa Cop se ne gane. Urno ga odpeljejo v ljubljansko bolnico, kjer ga prav tako oživljajo na vse mogocne nacine, toda brez uspeha. Ob 8. uri zvecer je vedela strašno dogodbo vsa Ljubljana. Ni ga bilo omikanega cloveka v vsem ljubljanskem mestu, da bi ga tragicni konec Copov ne pretresel prav do dna. Poroca se, da so se o njegovi smrti zreli možje, stari možje na glas jokali. Fister je prišel ravno iz spovednice, in ko mu je nekedo pred stolno cerkvi­jo oznanil Copovo smrt, se je na ves glas zajokal, da je bila hipoma zbrana okoli njega kopa radovednih ljudi. Prešeren ves osupel prvi trenotek noce verovati prestrašne novice, potem tece v bolnišnico, in ko je tam našel svojega najboljšega prijatelja res mrtvega, mu poljubuje lice, joka kakor otrok ter se ne da utešiti. Neizmerno je bilo žalovanje vseh znancev in prijateljev. 1112 Recnih rokavih. Pogreb 8. julija je bil slovesen in velicasten, kakor ga že dolgo prej in pozneje ni videla Ljubljana; brezštevilna množica je spremila Copa k zadnjemu pocitku pri sv. Kristofu, kjer so ga pokopali poleg Vodnika. Prijatelji so mu postavili ne­koliko let pozneje priprost, pa lep in primeren spomenik. Na širokem in visokem stojalu iz crnega kamena se vzdiga okrogel, zgoraj odlomljen stolb,1113 na kate­rem sedi sova, ptica boginje Atene, znamenje modrosti in ponocne pridnosti. Spodaj na stolbu leži odprta knjiga iz kararskega mramorja; pod njo na stojalu se bere napis, katerega je sestavil Prešeren tako: »Matija Cop, rojen 26. prosenca leta 1797, umrl 6. dan malega serpana 1835. Jezike vse Evrope je ucene Govoril, ki v tem tihim grobu spi; Umetnosti je ljubil, zgubljene Mu ble so ure, ko njim služil ni; Mladencam v Reki, v Lvovu in v Ljubljani Neutrudni ucenik je um vedril; Ako bi daljši casi bli mu dani, Svoj narod s pismi bi razsvetlil bil. Peró zastavi komaj stare Slave Buditi rod – odnęse val ga Save!« Koliko žalost je vzbudila Copova smrt po Slovenskem, zlasti po Ljubljani, vidimo jasno iz mnogih elegij, zloženih njemu v spomin in priobcenih v Ilir­skem listu. Fr. Hemann v. Hermannsthal, A. Laschan in Prešeren so ga castili v pesmih. Prešeren mu je postavil spomenik s tem, da je njemu posvetil svojo najvecjo pesem »Kerst pri Savici«, da mu je zložil znano elegijo Tajati led naš šele zacel je, pomlad je drugod že, katere konec je vsakemu vzet iz srca: »Naj se ucenost in imé, cast tvoja, rojak, ne pozabi, Dokler tebi dragó v Krajni slovenstvo živi.« Ne manj lepa pa je nemška Prešernova elegija v Illyrisches Blatt, št. 30 (v terci­nah): 1113 Stolp. – »Jung stirbt der, den die Himmelsmächte lieben.« Der Spruch, mein Freund, hat sich an dir bewähret, Stand in den blassen Zügen dir geschrieben; Denn heiter war dein Antlitz, wie verkläret, Dein Mund, der lächelte, als wollt' er sagen: Aus ist der Kampf, der lang genug gewähret. So fand ich dich, als ich vom Schmerz getragen Zu Dir geeilet auf die Schreckenskunde, Dass aufgehört des Freundes Herz zu schlagen. Und wie sie brennt und brennen wird die Wunde, Gelinder werden ihre glüh'nden Qualen, Wenn ich erwäge Deine letzte Stunde … – dalje Nicht du, mein Freund! nur wir sind zu bedauern, Das teure Vaterland ist zu beklagen, Die Jünger, die am Grab des Meisters trauern. Dir waren heimisch unsres Weltteils Zungen: Was Hellas, Rom unsterbliches geschrieben, Des Britten Lied begeistertes gesungen, Der Lusitanier, Spanier heiss im Lieben, Der Italiener, Deutsche und Franzose Geschaffen von der innern Gluth getrieben, Das sprach zu Dir im lieblichen Gekose Der Muttersprache. Im sarmat'schen Norden, Wohin gerufen Dich des Schicksals Loose, Hast du gelauscht des Mickiewicz Accorden, Und was der Tscheche, Serbe und der Russe Ans Licht gefördert, ist Dir kund geworden. Mnemosyne hat dich mit ihrem Kusse Geweihet zu des Vaterlandes Frommen, Um auszuspenden von dem Überflusse. Nun hat der Tod von uns Dich weggenommen, wir sah'n die Saat so herrlich sich gestalten, Der wahre Erntetag, er wird nicht kommen! Das ist's, warum wir des Geschickes Walten Verklagen, das so früh Dich uns entrücket, Warum wir weinend uns're Hände falten. – Ich weiss, Du standest einsam, unbeglücket, Dass Dir, wie mir, nicht Ruhe war hier beschieden, Dass Dich im Kühlen Haus kein Leid mehr drücket. Ich gönne Dir den tiefen, ew'gen Frieden; Doch werd'ich, bis sie mich zu grabe tragen, Dass Du, mein Teuerster! so früh geschieden, Dass Du uns wardst so früh entrissen, klagen.1114 Tudi dr. Jakob Zupan, kateremu je škof Wolf vzel v bogoslovnici profesuro ter ga poslal v Celovec v prognanstvo, je zložil, hud in jezen na svojo in na Copovo tragic­no usodo, nesrecnemu prijatelju žalostinko, seveda po svoje, rekoc: »Zwei Gelehrte hat Krain besessen – den einen hat der Wolf, den andern die Sau gefressen!«1115 O znacaju njegovem smo že govorili na vec mestih. Jurij Kosmac, ki je bil pod Copom amanuensis v knjižnici ljubljanski in ga je torej dobro poznal, je zapisal o njem še to­le: »Als Mensch war Cop leutselig, wohlwollend und sehr freundlich nicht nur gegen vornehme und gebildete, sondern in gleicher Art gegen geringe Personen; ebenso gefällig, zuvorkommend und bereitwillig war er auch gegen seine Untergebenen, besonders wenn ihn Jemand um Aufklärung, Belehrung oder Rath ersuchte, so war er ihm mit Leib und Seele zugetan. Als 1114 Štrekelj ne navaja celotne pesnitve, izpušceni so stihi od 5 do 16 ter 18 in 19. V prepisu je nekaj popravkov povzetih po Prešernovem Zbranem delu 2, Ljubljana, 1966, str. 95–98. 1115 »Dva znanstvenika je imela Kranjska, enega je volk (der Wolf), drugega pa je požrla Sava« (die Sau – svinja). – Lehrer war er ausgezeichnet mit Linguistik beschäftigte er sich in und ausser seinem Amte.«1116 O smrti njegovi se je raznesla govorica, ki se še tu pa tam cuje, da je namrec kolikor toliko Kastelec zakrivil Copovo smrt, ker ni imel toliko poguma, da bi bil za njim skocil ter ga iz vode potegnil. Levcu se dozdeva, da se Kastelcu ocita ta strahopetnost po krivem. Copov ucenec, profesor Peternel, mu je namrec o njegovi smrti povedal to­le: »Cop je imel jako obcutne živce in na glavi jako tanko in mehko crepinjo. Ko so se po šolskem nauku usuli ucenci okrog moža, da bi se kaj pogovarjali ž njimi, nihce ni smel stopiti na tisto desko, na kateri je stal Cop. Ako je kdo stopil nanjo, takoj se je Cop prijel za glavo ter zavikal: 'Aber was stampfen sie den so fürchterlich.'1117 Mogoce se je zdelo profesorju Peternelu, da je, ko je skocil v vodo, precej zadel mrtvoud njegove živce ali mož­gane. Cop je bil srednje velikosti in precej širokoplec. Lasje so mu bili svetli, celo izredno belo in visoko, lice zgoraj široko, spodaj stisnjeno, oci modre, pa bil je kratkega pogleda. Hodil je urno, delal majhne korake. Posebnost njegova je bila, da ga ni nikoli nihce videl brez knjige. Podob njegovih je vec, ena Lan­gusova, drugo je naslikala hci ljubljanskega advokata Oblaka, Amalija, pozneje žena nemškega pesnika Hermanna Hermannsthala. Ta slika je iz l. 1828 in kaže Copa v poljskem kožuhu, kakoršnega je nosil, ko se je vrnil s Poljskega v Lju­bljano. Zasebna knjižnica Copova je štela blizo 4000 zvezkov dragocenih knjig, pisanih v raznih evropskih jezikih. Po smrti njegovi jo je kupil Kastelec od Co­povih sorodnikov in potem poprodal knjige na vse štiri vetrove, najvec v tuje dežele. Ohranil pa je domovini vsa pisma in spricevala, vse dnevnike in rokopise Copove, iz katerih se bo dal sestaviti obširen in tega moža dostojen životopis. V Ljubljani je stanoval Cop, dokler je bil profesor, v Gradišcu v sedanjih Vegovih ulicah št. 6, bibliotekar pa je imel uradno stanovanje v licejskem poslopju precej poleg knjižnice. Prva zasluga Copova je ta, da nam je od leta 1829 do 1831 spisal prvo in do Marnovega Jezicnika še najkorenitejšo literarno zgodovino slovensko, katera nam zlasti starejšo dobo slovstva slovenskega riše sicer kratko, pa jedrnato in krepko. 1116 »Kot clovek je bil Cop zaupljiv, naklonjen in zelo prijazen ne samo do imenitnih in izo­ braženih, temvec v enaki meri tudi do preprostih oseb; prav tako dostopen in ustrežljiv ter s telesom in dušo naklonjen je bil do svojih podrejenih, posebej kadar ga je kdo prosil za kakšno pojasnilo, poduk ali nasvet. Kot ucitelj je bil izvrsten, z lingvistiko se je ukvar­ jal v in izven službe«. 1117 »Kaj vendar topotate tako grozno«. Šafarík, tedaj gimnazijski profesor v Srbskih Karlovcih, je dal leta 1826. na svetlo svojo znano knjigo »Geschichte der slavischen Sprache und Literatur nach allen Mundarten«.1118 Dasi je bila ta knjiga delo cudovitega mnogoletnega truda, se je vendar nahajalo v njej mnogo napak. Te je hotel Šafarík iz nje iztrebiti in povrhu še novega gradiva nabrati, da bi spisal korenito literarno zgodovino slovansko. Iskal je pomocnikov po vsem slovanskem svetu. Slovenskemu oddelku je prosil pomoci Kopitarja in ta se je obrnil leta 1829., kakor vidimo iz pisem do sedaj še ohranjenih, a ne še natisnjenih, do Copa, ki je drage volje prevzel nalogo spisati bibliografijo in literarno zgodovino slovensko od leta 1550–1830. Delo je dovr­šil v dveh letih in junija meseca leta 1831. je poslal Kopitar Copov rokopis, ob­segavši 50 velikih pol, Šafaríku s to opazko: »Es sind herrliche Beiträge und ich zweifle, ob Sie sonst woher eine so brave Vorarbeit erhalten haben können. Cop ist ein milder Recensent und von extensivem Vergleichungsgeschichtskreis.«1119 Na podlagi Copovega rokopisa je dovršil Šafarík že leta 1833 zgodovino slo­venskega slovstva, ki pa je izšla šele leta 1864. Kako malo je Šafarík prenaredil Copov rokopis, je razvideti iz Kunšicevega spisa v I. zvezku Zbornika slovenske Matice, izdanega za lansko leto.1120 Druga zasluga Copova je ta, da je bil pravi duhovni oce »Kranjski Cbelici«. Koliko je ta pesemska zbirka pomogla v prvi vrsti slovenskemu pesništvu pa tudi slovenskemu slovstvu v obce, o tem bomo še govorili. Da je bil Cop nje budi­telj, vidimo jasno iz pisem, ki jih je leta 1837. pisal Prešeren Copu iz Celovca. Iz njih se razvidi, da je Cop »Cebelico« urejal in popravljal in se najvec trudil, nakloniti ji tudi prijaznost osornega Kopitarja. V tem oziru je posebno imenitno dolgo Copovo pismo Kopitarju z dne 16. majnika leta 1830, v katerem krepko zagovarja Prešernove in Potocnikove pesmi. Kopitar je namrec sodil o njih, da so … brez vsake cene, ker jih kmetje ne bodo umeli (!). Cop mu dokazuje, da na kmetiške ljudi ti pesniki niti mislili niso; tem naj, kakor doslej, duhovniki pi­šejo knjige, Cebelica pa je v prvi vrsti namenjena omikanemu obcinstvu. Potem pobija z mirnimi, lepimi in tehtnimi besedami Kopitarjeve nazore o pesništvu 1118 »Zgodovina slovanskega jezika in književnosti po vseh narecjih«. 1119 »To so cudoviti prispevki in dvomim, da bi sicer od koder koli lahko dobili tako dovršeno pripravljalno delo. Cop je obziren recenzent in pripada ekstenzivnemu krogu primerjal­ ne zgodovine«. 1120 Prim. Ivan Kunšic: Doneski k zgodovini književne zveze med Cehi in Slovenci. Zbornik Slovenske Matice. Ljubljana, 1899. – sploh ter pravi koncno, da jih je, ce mu ne ugajajo Prešernove pesmi, zlasti elegija »Slovo od mladosti« in njegov »Povodnji mož«, bral gotovo »in übler Laune«.1121 Da je pa »Cebelico« dajal na svetlo Kastelec, in ne kedo drugi, to se dá narav­no tolmaciti; on je bil namrec med vsemi tedanjimi pisatelji slovenskimi edini, ki se »s cesarjem ni kregal« in je imel najvec trgovskega razuma v glavi. Prešeren, neplacani praktikant, je ni mogel zalagati, ravno tako tudi Cop ne, ki toži v nekem pismu do Kopitarja, da se mu v Ljubljani (leta 1829) slabo godi, slabše, kakor se mu je na Poljskem. Tretja zasluga Copova je, da je v abecedni vojski premagal sovražnike stare abecede, kar sem že razpravljal. Spomina vredno pa je to, da so skoro vsi metel­kovci odlocni, skriti ali ocitni sovražniki »Krajnske Cebelice«, zlasti Prešernovih pesmi, dasiravno se ne more trditi, da bi bili vsi nasprotniki Metelkovi tudi pri­jatelji Prešernu in njegovim pevskim tovarišem. Poleg boja zoper bohoricico so se bojevali torej metelkovci tudi kolikor toliko zoper slovensko pesništvo; kajti Cebelicne pesmi jim niso nikakor bile pogodu, trdili so o njih, da so po vnanji obliki nedovršene, po mislih pa celo graje vredne in – nemoralne. Abecedna vojska je Copa sprla tudi s Kopitarjem. Cop in Kopitar sta si bila prijatelja od tistega casa, ko je Cop na Dunaju študiral; pozneje sta si pridno in prijateljski dopisovala in mnogo takih pisem Copovih se nam je ohranilo v konceptu. Iz njih jasno vidimo, da je bil Cop, zlasti v Ljubljani, tako rekoc agent Kopitarjev, kateremu je kupoval vse vnovic na svetlo prišle knjige slovenske pa zbiral in pošiljal mu je tudi starejše knjige iz protestantovske dobe. Posebno je oživelo to dopisavanje okoli leta 1830., ko je prišla na svetlobo Cebelica. Pre­šeren in drugi prijatelji niso bili s tem dopisovanjem nic kaj zadovoljni, ker so menili, da Copu škoduje Kopitarjev vpliv ter mu izpodkopáva njegovo samostal­nost. Tako se na primer Prešeren v pismu iz Celovca 10. februarja 1832 norca dela iz Copa. »Viel Kratzfüsselnder Bücklinge macht Freund Cop dem Kopitar, lässt kein –u los, eh' er geschrieben nach Wien.«1122 Potem nadaljuje: »Von Laibach aus schreibt man mir, dein Verstand befindet sich zwar nicht wie jener Rolands im Monde, jedoch auch nicht bei Dir in Laibach, sondern in Deposito des Herrn Custos Kopitar. Ich theile mit meinen slavischen Freunden die Freude, dass 1121 »V slabem razpoloženju«. 1122 »Prijatelj Cop se Kopitarju mnogo prevec priklanja, ne izusti nobene crke, preden ne piše na Dunaj«. er nicht abgeneigt zu sein scheint, Dir etwas von solchem zur Recension der Cebelica zukommen zu lassen. Leider ist dies hinsichtlich der Beleuchtung des ABC­Streites noch nicht der Fall. Wir sind gesonnen, diesfalls bei ihm bit­tlich einzukommen. Sapere aude!1123 … Lass Dich von Kopitar nicht zu sehr bevormunden!«1124 Ta prijateljska zveza s Kopitarjem je trajala tudi še pozneje, ko je že Cop zacel svojo abecedno vojsko zoper Metelka. Še 2. maja 1833. mu pošilja Cop 17 tiskanih strani svojega spisa, spremljajoc jih s temi besedami: »Hier erhalten Sie mein Discacciamento1125 mit dem sie wohl unzufrieden seyn, aber mir gewiss nicht auf die Art. Zürnen werden, wie meine hiesigen Gegner, die die Sache ungefähr so nehmen, als hätte ich sie offentlich Betrüger, Lügner, Lumpen etc. gescholten. Ich aber sehe nicht ein, wie die Sache anders bespro­chen werden konnte, und besprochen werden musste sie einmahl! Man betrachtet meine Schrift als einen Angriff auf die Geistlichkeit etc. etc., Ich, Metelko und seine Anhänger möchten sie gern so darstellen indessen habe ich doch bei weitern den grössten Theil der Geistlichkeit für mich. Anfangs schien man kaum zu erwarten, dass ich endigen würde, um mir zu antworten, nun aber scheint man sich doch etwas zu besinnen. Metelko selbst getraut sich kaum etwas Gescheidtes zu erwidern, er [ver]sucht den Domdeschant Jerin, der eigentlich seine Lettern in die Schulen einführte, dazu zu bereden, der einige Gewandtheit im groben und bissigen Styl haben soll; aber auch Jerin scheint nicht recht zu wissen, was zu thun wäre; er fragte unter andern den Potocnik um Rath, der ihm aber wenig Tröstliches sagte und sogar andeutete, es wäre für ihn am klügsten, die Materialien, die er von Metelko erhalten (denn er selbst versteht von der Sache kaum etwas) zurückzugeben; Metelko möge sich damit an den Dr Komann (der schlechte causas zu übernehmen pflegt) wenden. Von diesen Leuten habe ich überhaupt kaum etwas zu besorgen. Mit Ihnen ist es 1123 »Upaj si biti moder!« Za Horacijem (Hor., Epist. 1.2. 40) je to misel uporabil mdr. Im­ manuel Kant. 1124 »Iz Ljubljane mi pišejo, da se tvoj razum kot Rolandov ne nahaja na luni, vendar tudi ne pri tebi v Ljubljani, temvec v depozitu kustosa, gospoda Kopitarja. S slovanskimi prija­ telji si delim veselje, saj se zdi, da ni nenaklonjen temu, da ti nekaj od tega prepusti za recenzijo Cebelice. Na žalost to, glede na osvetlitev abecedne vojne, še ni slucaj. Imamo namen, da se v tej zadevi s prošnjo obrnemo nanj. Sapere aude! Ne dopusti, da prevec podležeš pod Kopitarjevo varuštvo«. 1125 Nuovo Discacciamento di lettere inutili. Das ist Slowenischer ABC­Krieg. Ljubljana, 1833 (skupni, separatni natis vseh spisov abecedne vojske iz leta 1833). – freilich ein Anderes: in Gottes Nahmen – dixi et salvavi animam meam!1126 … Lesen Sie den Metelko'schen Artikel, den ich Ihnen wiederholt sende, vor mei­ner Widerlegung … Wenn Sie auf mein Geschreibe (Discacciamento) etwas entgegnen wollen, so wäre dazu das Illyrisches Blatt das zweckmässigste, und einen Artikel von Ihnen wird man natürlich immer gerne aufnehmen, während die Extrabeilage (Disc.) uns über 20 fl kostet, ein etwas theurer Spass, den ich allein nicht hätte bestreiten mögen… Auf jeden Fall aber erwarte ich, dass Sie, Sie mögen mich sonst waschen, wie Sie wollen, nicht mit blossen Allgemeinhei-ten: dass ich keinen Sinn für wahre Buchstabenschrift habe etc. etc. kommen werden.«1127 Kako silno se je zmotil ubogi Cop. Dasiravno je v svojem dopisu govoril o Kopitarju z najvecim spoštovanjem in pobijal samo nekatere njegove nazore o abecedi z najveco vljudnostjo, cutil se je vendar Kopitar, znanstveni oce metelcici, silno razžaljenega, in Ilirski list je prinesel 6. julija 1833. leta njegovo znano pismo Metelku »Ein Wort über den Laibacher – ABC Streit«,1128 ki je bilo povod, da sta tudi Cop in Prešeren ostro nastopila in dokoncala to vojsko, ker 1126 »Rekel sem in rešil svojo dušo«. 1127 »Tukaj ste prejeli moj Discacciamento, s katerim pac niste zadovoljni, toda gotovo name ne boste jezni na tak nacin kot moji tukajšnji nasprotniki, ki stvar jemljejo nekako tako, kot da bi jih javno zmerjal z goljufi, lažnivci ali lumpi. Sam pa ne vidim, kako bi se o stvari lahko pogovarjalo drugace, toda enkrat se je treba dogovoriti. Moje pisanje se razume kot napad na duhovšcino itd. itd. Jaz sam, Metelko in njegovi privrženci naj bi jih tako pred­stavili, medtem pa imam vendar vecji del duhovšcine na svoji strani. Na zacetku je bilo videti, da komaj cakajo na to, da koncam, da bi mi odgovorili, sedaj pa se zdi, da so ven­darle nekoliko razmislili. Metelko sam si komajda upa kaj pametnega odgovoriti. Stolnega dekana Jerina, ki je njegove crke pravzaprav uvedel v šole, poskuša k temu pregovoriti; ta je sicer spreten, imel pa naj bi nekaj robatih in zajedljivih navad, toda zdi se, da tudi Jerin ne ve prav kaj storiti. Med drugimi je vprašal Potocnika za nasvet, ki pa mu je povedal malo tolažilnega in mu celo namignil, da bi bilo zanj najbolj razumno, ce bi snov, ki jo je dobil od Metelka (saj sam o zadevi komaj kaj razume), vrnil. Metelko naj se s tem obrne na dr. Komana (ki ima navado prevzemati slabe stvari [causas]). Zaradi teh ljudi mi ni treba biti v skrbeh. Z vami je seveda nekaj drugega: V božjem imenu – dixi et solveni animmam meam! Berite Metelkov clanek, ki vam ga ponovno pošiljam, preden ga ovržem. Ce želite na moje pisanje (Discacciamento) kaj odgovoriti, bi bil v ta namen najbolj primeren Ilirski list, in vaš clanek bo seveda vedno z veseljem sprejet, medtem ko je posebna priloga, ki nas stane 20 goldinarjev, nekoliko draga zabava, ki je sam ne bi mogel zagovarjati. V vsakem primeru pa pricakujem, da ne boste, sicer me lahko krtacite, kolikor hocete, nastopili zgolj z obicajno mislijo, ceš da nimam nobenega smisla za pravi crkopis itd. itd«. 1128 »Beseda o ljubljanski abecedni vojni«. je Kopitarju prešlo veselje, pobijati moža, kakor je Cop. Napel je, kakor pravi Prešeren v nekem svojem pismu, »svojo štulo« ter to štulo napeto nosil nekoliko let. Hud je bil in jezen na vse kranjske prijatelje in jako malostno, malo moško in malo castno je dal to jezo cutiti Copu leta 1833. ali 1834. Cop je namrec imel navado, o velikih pocitnicah hoditi na Dunaj, kjer je dalje casa ostajal in ljubljanski knjižnici, pa tudi sebi, kupoval od knjigarjev in starinarjev knjige. Šel je tudi leta 1833. ali 1834. na Dunaj. Našel je mnogo in zanimivih starih knjig; nekoliko je bilo celo tacih, da jih je hotel, da jih je moral imeti. Zakupil je vse svoje novce, celo tiste, ki jih je za pot potreboval, mislec, da kakor casi poprej, tako mu bo iz zadrege pomogel tudi sedaj. A da jo je vendar nekoliko utešil, prica nam »Glagolita Clozianus« sam, ker ravno v tej knjigi je postavil svojemu prijatelju – nasprotniku Copu v posebni opazki jako casten spomenik. Govorecemu o staroslovenskih nosnikih so neke Copove opazke, iz katerih se je Kopitar v abecedni vojski delal norca, sedaj leta 1836. jako imeniten vir in dokaz, da nosniki živé tudi še v novi slovenšcini; in kakor je poprej smešil njegovo ucenost, tako mu je zdaj Cop – vir doctissimus.1129 Cetrta Copova zasluga je ta, da je bil ves cas Prešernu kakor tudi drugim teda­njim pesnikom slovenskim v vseh pesniških in esteticnih stvareh izvrsten ucitelj, vesten svetovavec in nezmoten vodnik. Da se ima Prešeren veliko zahvaliti Copu, ne more nihce tajiti, ce pozna pri­srcno, skoraj dvajsetletno prijateljsko zvezo med tema ožjima rojakoma. Za to imamo tudi žive price, zlasti Prešernova pisma. Cop je Prešerna seznanil s slovst­vom romanskih in germanskih narodov; on ga je opozoril na razne pesniške oblike, on je skratka pravi duhovni oce Prešernovim poezijam. Cop je imel neiz­merno ucenost, pa imel je tudi razum za vsako lepoto v katerem koli slovstvu. Bil je eden tistih izvoljenih mož, ki ni samo veliko vedel in veliko bral, ampak ki je tudi dobro znal ceniti esteticne strani tega ali drugega pesnika. Mnogi ohranjeni izpiski iz raznih pisateljev so nam bistre price, da je imel Cop poleg prirojenega veselja do jezikoslovja tudi še drugo potrebo vsajeno v svoje srce, to namrec, hrane iskati svojemu esteticnemu cutu. Bil pa je cisto receptivna natura. Ako je našel velikega pisatelja, bral, izpisaval, veselil se ga je v zaklenjeni izbi, sam, in to mu je bilo dosti! Veselil se je lepote zarad lepote same! Prešeren je bil ves drugacen mož. Tudi on je rad svojo dušo napajal z vecno lepimi zgledi starega in novega pesništva, toda iz te duševne hrane je rodil v svojem duhu prelepe svoje 1129 »Nadvse uceni mož«. Romanticna doba – pesmi. On ni bil samo receptivna natura, ampak tudi produktivna; on ni imel samo potrebe, iskati sebi duševne, esteticne hrane kakor Cop, ampak jo tudi dajati drugim. Levec torej misli, da je bila zveza med Copom in Prešernom lepša in idealnejša, kakor se navadno misli. Kar je uže spocel v svojem duhu, kar je uže dolgo nosil v srcu, to je Prešeren povedal Copu. Posvetovala sta se, kako, v kateri obliki, s katerimi besedami bi se spoceta pesem najlože in najlepše povedala, porodila; kakšna mera, kakšna rima bi bila tej ali oni misli prikladnejša; kaj se v celoti pogreša, kaj je v posameznih crtah preobilega, skratka, kaj je še dodati, kaj opustiti, da bo pesem dovršena. Vendar se ne more reci, da bi bil Cop duševni oce Prešernov, ki ga danes slavimo ko stvarnika in oceta pesniškega jezika slo­venskega; bil mu je v vsem njegovem pesniškem delovanju bistroumen podpor­nik, svetovavec in pomocnik. Iz njegovega bogatega znanja je zajemal Prešeren kakor iz srebrocistega, hladnega studenca ter pojil žejno dušo. Pa ne samo to! Ne samo pesnika, tudi cloveka Prešerna je umel Cop tako kakor nihce drugi. Zatorej se Prešeren, zrel, izkušen mož, ni sramoval solza o njegovi tragicni smrti; zatorej mu je v svojih pesmih postavil štiri neumrjoce spomenike. [III] Kranjska Cbelica Kakor sem že zadnjic omenil, Cop ni bil mož, da bi se v javnosti porival. Nagovoril je torej prijatelja Kastelca, da izda zbirko slovenskih pesmi »Kranjsko Cbelico«, ki je prvi književni pojav odlicne važnosti. Izšlo je pet zvezkov; prvi štirje od leta 1830 do 1833, zadnji pa šele leta 1848., ko je bila odpravljena cenzura. Kaj je rodilo to knjigo? Prepricanje Copovo, da je uspešen trud na slovstve­nem polju mogoc samo na narodni podlagi. Že to, da obsega zbirka srbske in ceške [pesmi] iz kraljedvorskega rokopisa pa slovenske narodne pesmi, kaže, da se je kolo pesnikov trudilo, otresti se tujih vzorov in se bližati narodnemu mišlje­nju. Zunanja oblika sicer ni mogla postati mahoma cisto slovenska, saj je samo sekundarne važnosti, toda ti pesniki so vsaj hoteli pogoditi narodni glas, in to je, kar dela »Kranjsko Cebelico« pri vsi razlicni esteticni vrednosti poedinih umo­tvorov pravi plod narodne književnosti. Tisto mér, katero je oznacila »Kranjska Cbelica« s tem, da so njeni sodelavci priznavali narodno posebnost za temelj in vir, na katerih mora sloneti vse naše pesništvo, so obdržali potem skoraj vsi naši pesniki in literati, in to dela, da je »Kranjska Cbelica« pojav epohalne važnosti v našem slovstvu. »Kranjska Cbelica« je združila vse znamenite pisatelje svojega casa, ce so si tudi bili literarni nasprotniki. Štajercev sicer ni med njimi, iz Vrazovih pisem pa vemo, da je on tudi s Štajerskega poslal nekaj prispevkov raznih pisateljev, ki pa niso našli milosti pri glavnem uredniku – Prešernu, in to zavoljo jezika. Ceravno je Potocnik bil Metelkovec, svoje pesmi je vendar izdajal po Cbelici, s katero se je znova oživela umetna slovenska poezija, ki je izza Vodnikove dobe le slabo životarila v »Ilirskem listu« in »Carinthii«. S tem je ta zbirka slovstvu koristila neizmerno. Naredila je pot slovenskemu pesništvu v boljše, omikane kroge, ki so se šele sedaj zaceli zanimati za slovenšcino in napredek slovenske književnosti. Dasi je imela trde boje z možmi, vnetimi sicer za slovenšcino, pa skrajno omeje­nimi, naprimer z Metelkovci, je bil koncni uspeh vendar njen, kar ni cuda, ker jo je s svojimi neumrjocimi pesmimi zalagal Prešeren. Zasluga njena je tudi ta, da je netila slovenskim pesnikom ogenj, dajaje jim priložnost, objavljati svoje pesmi v skupni zbirki. Brez nje bi bil marsikateri pesnik utihnil ali pa se celó ne oglasil. Ona je tudi vec ali manj sprožila abecedno vojsko ter ohranila edinstvo v pismu, ki se je zacelo tedaj rušiti. Prvi štirje zvezki so tiskani v stari bohoricici, – zadnji, 1848. leta izdani, pa v novem pismu, v gajici, v kateri se je ponatisnil leta 1849. tudi tretji zvezek, v tem ko je drugi natis drugega zvezka iz leta 1847. še v bohoricici, kakor seveda drugi natis prvega zvezka iz leta 1834. Imenitna pa je ta knjiga tudi zato, ker je prva, ki je pospeševala vzajemnost in zvezo z drugimi Slovani. To se je zgodilo nekaj s tem, da je prinašala po­slovenjene pesmi drugih slovanskih narodov, zlasti srbske narodne in tedaj za narodne štete pesmi Kraljedvorskega rokopisa, potem iz Celakovskega »Ohlasa písen ruských«. Po Cbelici so se na drugi strani Slovani, zlasti Cehi, natancne­je [ukvarjali] s Slovenci. Celakovský je recenziral Cbelico v casopisu »Ceského Museum« leta 1832; govoril je zelo pohvalno o pocetju in Cbelicnih pisateljih sploh ter pokaral, kar se mu ni zdelo pravo. Preložil je vec pesmi iz Cbelice na cešcino, naprimer Prešernov sonet o crkarski pravdi, pesem »Slovo od mladosti« in vec drugih. Okrog »Cbelice« se je zbralo lepo število pesnikov. Razen Prešerna in Žemlje so sicer vsi pesniki slabejše moke, vendar je gojenje poezije tudi po njih vzbuja­lo veselje do slovstva in branja ter priganjalo na književno delovanje nove, cile moci, bolj ali manj nadarjene. [Miha Kastelec] Izdajavec Cbelice je bil Mihael Kastelec, rojen v Gorenji vasi pri Zaticini 1. septembra 1796. leta. Služil je najprej kot amanuensis, pozneje kot skriptor, nazadnje pa kot biblijotekar v licejski knjižnici ljubljanski. Umrl je v pokoju 22. oktobra 1868 v Ljubljani. Kakor drugi Cbelicarji je jel tudi on slovenski pesniti že prej v »Ilirskem listu«, kateri je l. 1828. v 8. št[evilki] prinesel njegovo: »Pesem na god rojstva svitliga cesarja« v 7 strofah slovenski in nemški s podpisom Lubla­na 12. dan svicana 1828 M.K., s katero šifro se je sploh podpisoval tudi pozneje v Cbelici. Isti list je prinesel v številki 14 pesem »Grob« po Salisu poslovenila S. no K., t.j. Zupan no Kastelec. Dve prigodni pesmi ima od njega tudi »Ilirski list« leta 1829. številka 7. in 35: »O godu rojstva našiga svitliga cesarja Franca I., ino Karoline naše svitle cesarice«, pa »Pesem svitlemu cesarju Francu I. našemu preljubeznivemu ocetu«. V »Kranjski Cbelici« sami je priobcil do 60 pesmic (brez epigramov) razlicne vsebine, katere se dá nekoliko spoznati že iz naslovov: Vezilo, Zadovoljna nedolžnost, – Vince, Zdravica, – Zatrti, Pozimska, Nezvesti, Fantovskim, Zaprtodurnik, – Blagor prostim, Zdihleji, – Natura, Pustno zdi­hovanje, Zapušeni, Zapeljana.1130 V petih bukvicah jih je nekaj iz starejše dobe, nekaj pa novejših, n. p. »O prihodu cesarja Ferdinanda in Cesarice Marije Ane leta 1844. v Ljubljano«. »Pesem za narodno stražo« in »Svojim pajdašem« iz leta 1848. Ta zvezek je na koncu prinesel tudi »Muhe«. V Novicah je priobcil prav za prav samo eno pesem »Na grobu slavniga pesnika Franceta Prešerna«, zadnjo pa je zapel v Vodnikovem spomeniku leta 1859.: »Valentinu Vodniku o stoletnim rojstnim godu« 3. svecana 1858. Kastelec spada med srednje pesnike »Kranjske Cbelice«, nekatere pesmi so se mu posrecile in so celo ponarodnele. Komu ni znana njegova »Nezvesti«: »Tebe klicejo solzice, ki pred mano zdaj bežiš?« Ali »Tjekaj gori se ozrimo, – kjer svetóv ne zmer' oko«, »Kaj mara za dnarje«. Tudi posvetilo »Prijatlam krajnšine« se mu ni slabo obneslo; zakaj pripisuje to pesem Marn Zupanu, ne vem; dikcija je popolnoma tuja Zupanu in podpis M.K. kaže na Kastelca. Zanimiva je v literarnem oziru, ker v nji Kastelec namigava, od kod je prišla Cbelicarjem navdušenost. Pretęklo dvakrat dvajset' osmo leto, Kar zdrúženi so v domovini peli; Sercé od »Pisanic« je komej zgreto, Slovó od njih so razkropljęni vzeli; Prenéha pétje u Emon' zacéto – Le ęden serca vnéma po deželi: Iz njega ust nar slaji pesem 'zvira; Prehitro take strune glas umira! Modríca Krajnska dolgo je zdihvala, Utihnili prijetni so glasovi, Zastonj ubrane citre prebirala, Dremáli, Krajna, tvoji so sinovi, K Slovencam drugim reva je zbežala, K vam, Poljcov, Cehov, Serbov ljub' rodovi, Vi Krajnce znali ste budit', uneti, Naródu spét predérznemo se peti. 1130 Štrekelj locuje naslove pesmi po skupinah s pomišljajem v pet skupin. – Sodba Kleinmayerjeva, da veje v Kastelcevih pesmih neka »mehkužna otož­nost in otožna mehkužnost« ni popolnoma resnicna. Pesnik je tudi rad vesel. Seveda pade casi v golo prozo, n. p. v pesmi »Poletni vecer«, katera menda še sedaj plaši po slovenskih šolskih berilih: »Sénca raste, Tla rosé, Hlaji žarki verh zlaté. Mati s polja pridejo, krog ognjiša tekajo – Kmalo Jožek perpokljá meketajo jagnjeta« itd. Zaljubljene so se mu bolj posrecile kakor njegovi epigrami. Kaste­lec je tudi zlagal slašcicarjem zaljubljene napise na sladkarije strdenice (leceljte), katere si zaljubljeni ljudje darujejo. Takih je zložil do 92 razlicnih, na posebni poli natisnjenih pri Egerju; med nje sta se – kdo ve kako – vlezla le dva pobožna. Na te napise menim, da je mislil Prešeren, ko je spustil v Kastelca svojega sršena: Cebelarju. Zakaj pac muhe moj lovi Kastelic? Prodájat misli jih namest cebélic. Da bi bil Prešeren mislil na Kastelcéve, v prvih dveh snopicih raztreseno ob­javljene razne epigrame, kakor sodi v Ljubljanskem Zvonu 1897, 117, Luka Pintar, ne verujem prav; saj je vendar te s cebelicami vred prodajal. Edini verz v »Fantovskim« »Cvet njeni (Eme) je ljube ko muhe lovil« se mi ne zdi dovolj verjetno dokazilo za to. [Jakob Zupan] Med najslabše pesnike »Kranjske Cbelice«, ako ga sploh moremo imenovati pesnika, spada njen najpridnejši sodelavec dr. Jakob Zupan, ki tudi sicer ni iz­polnil nad, katere so sprva stavili nanj njegovi znanci, zlasti Kopitar, kakor je razvidno sedaj iz Kopitarjevih pisem, ki jih [je] objavil Jagic v II. Zvezku Istocni­kov (62. zvezku Zbornika); že v prvem pismu ga imenuje »spes nostra«1131 in ga naganja, naj kaj stori »pro bono pulcherrimae dialecti linguae pulcherrimae.1132 Sammeln die doch adagia, proverbia und Proselyten für unser Studiumi!«1133 Kar se tice pregovorov, ga je Zupan deloma ubogal, kakor bomo videli. Že leta 1131 »Naše upanje«. 1132 »V dobro prelepega narecja prelepega jezika«. 1133 »Zbirajte vendar adagia (pregovore), proverbe (reke) in prozelite za naš študij!« 1812. je spoznal, da se je zmotil, in je Zupana hudo oštel, kar je pa Zupana tudi razjezilo, pozneje mu je bil spes mea1134 – Ravnikar. Jakob Zupan je vkljub temu interesantna prikazen v našem slovstvu. Rojen je 4. julija 1785. v Prevojah pod Brodom v Kamniškem okraju. Kje se je šolal, se ne vé, Wiesthaler misli, da kje na Hrvaškem, morda v Varaždinu, listine ljub­ljanske gimnazije ga omenjajo samo leta 1802., ko je bil osmošolec (slušatelj fizike in matematike. Obeh predmetov se je ucil izvrstno), vedenje njegovo je bilo »ganz gemäss«.1135 Užival je Thalbergovo ustanovo ter se oglasil za sprejem v ljubljansko semenišce 22. avgusta 1802. leta. V mašnika so ga posvetili šele 5. februarja 1809. leta, kakor porocata Wiesthaler in Marn. Kopitar ga v svojih pismih zove doktorja theologije že od leta 1809., Marn pa pravi, da je bil za doktorja promoviran na Dunaju šele leta 1813, kar ne kaže biti resnica. Najbrž je bil postal doktor teologije že tega leta [1809], ker je tedaj zapustil Dunaj in se vrnil v domovino, kjer so ga takoj leta 1809 imenovali za kaplana v Šmarju blizu Ljubljane. Ko se je vrnil, je zacel dopisovati bivšim tovarišem svojega du­najskega življenja. Vsi so živeli v zavodu, posvecenem v to, sedaj v Avgustineju, da bi mladi duhovniki se izpopolnjavali v teoloških znanostih in koncali kurz z doktoratom. Kopitar, ki je gotovo za Zupanom prišel na Dunaj, je tudi zahajal v krog teh teologov, med katerimi je bilo vec Slovencev. Da bi ga zbudil za narod­no delovanje, mu je zacel po odhodu pisati. Zupan je prišel leta 1817 v ljubljansko bogoslovnico, kjer je [kot] profesor publicus palaes biblicus1136 zasel stolico biblije starega zakona in orijentalskih jezikov. Tam je služboval do leta 1835; ker pa se je bil sprl z duhovsko gosposko, je moral v prognanstvo v Celovec. Okrog leta 1830. se je namrec ugibalo, da postane Zupan kanonik. Toda škof Anton Alojzij Wolf je podelil izpraznjeni ka­nonikat dokaj mlajšemu Praprotniku. To pa Zupana, ki sicer ni bil castihlepen, tako užali, da zacne škofa hudo crtiti in ga povsod obirati in opravljati s svojim ostrim jezikom. Nic menj gorak ni bil svojemu tekmecu Praprotniku. Kamor je prišel, posebno pa po krcmah, je govoril grdo o »volku« (Wolfu) in »praproti« (Praprotniku), ceš »volk se rad po praproti valja«, »praprot je nicvredna rastlina, še volk se ne skrije za njo« itd. Mimo škofove palace je šel vselej odkrit. Niti v cerkvi niti v šoli ni prizanašal svojima nasprotnikoma. Nekdaj zboli nenadoma 1134 »Moje upanje«. 1135 »Dokaj primerno«. 1136 »Javni profesor stare biblicistike«. – duhovnik, ki je imel pridigati v stolni cerkvi. Nihce ni hotel prevzeti njegovega posla nepripravljen in vrhu tega v navzocnosti škofovi, ki je prej pri procesiji nosil monštranco s Svetim rešnjim telesom. Iz te hude zadrege reši duhovšcino Zupan ter gre popolnoma nepripravljen na leco. Za geslo pridigi si izbere besede: Osu je osu, ce je li koga nosu. Pripovedujoc, kako je nosilo to neumno živince Zvelicarja, bežecega v Egipt in pozneje v slovesnem sprevodu v Jeruzalemsko mesto, je povdarjal, da je kljubu temu ostalo vendar le – osel, ter je naposled namignil, da tudi dandanes marsikdo Boga nosi, pa je pri vsem tem vendar le – osel! Poslušajocega škofa oblije rdecica in oci mu zažaré; kako je bilo drugi duhovšcini, to si misli vsak sam. Da si s tem Zupan ni dobro postlal, je ocitno. Pa to še ni bilo vse! Mož ni miroval. Leta 1832. gre Zupan nekega dne k župniku Šentpeterske fare v Ljubljani in ga prosi, naj mu prepusti propoved na praznik sv. Petra in Pavla, farnih patro­nov. Župnik rad ustreže njegovi želji in Zupan zacne omenjenega dne pridigati, kako so nekdaj apostoli mirno in priprosto živeli, kako pa se zdaj njih nasledniki škofje po visokih palacah šopirijo in lenobo pasejo. Govor je koncal nekako tako: »Poglejte! Zdaj so nam volka (Wolfa) poslali, da bi pasel mirne ovcice; pa vprašam vas: kdaj je bil še volk dober pastir? Že si ta požrešneš s praprotjo (Praprotnikom) postilja, kaj bo zdaj z nami!« itd. Da se je govorica o tej pridigi hitro raznesla, ni treba dostavljati. Ker je torej vedno skrivaj in ocitno jezikal zo­per svojega predstojnika in ni hotel opustiti te grde navade, dasi ga je miroljubni škof veckrat posvaril in opominjal, si je nakopal leta 1832 sitno pravdo z višo duhovsko oblastjo, vsled katere je nevarno obolel in zategadelj tudi v pisatelje­vanju umolknil. Nasprotniki so se sicer med seboj spravili, pa to ga ni rešilo ža­lostne usode. Naposled je jelo tudi vladi presedati njegovo nespodobno vedenje, sklicala je komisijo: vladnega svetovavca Vesela in ižanskega župnika Vojsko, ki sta po daljšem nepristranskem preiskovanju spoznala Zupana krivega. Vsled tega je bil po najvišem cesarskem odlocilu z dne 13. septembra leta 1835. odstavljen od uciteljstva; dovolili so mu 500 gl. pokojnine, obenem pa ukazali, da mu je v enem mesecu zapustiti Ljubljano in se stalno naseliti v Celovcu. Postavili so ga tako rekoc pod policijsko nadzorstvo, ker dalje casa ni smel brez posebnega do­voljenja prestopiti celovškega obmestja. Vrh tega mu je duhovska oblast odteg­nila tudi pravico maševanja. Dolgo in mnogo je moral moledovati, da si je to dovolilo zopet pridobil in bral je potem najpoznejšo mašo ob enajstih v mestni farni cerkvi celovški. Ker se z malo pokojnino ni mogel živiti (potreboval je mno­go), je zahajal v najskrajnejše krcme celovškega mesta, da bi bolj ce[ne]no živel. Blagosrcni škof Wolf ga je v tej revi podpiral z znatnimi vsotami (50–100 gl), ter vselej gostoljubno sprejel, kadar je prišel k njemu na Goricane ali v Ljubljano, iz cesar se sklepa, da se je ž njim vendar naposled spravil in sprijaznil. Po dolgem bolehanju je umrl 6. februarja 1852. v Celovcu. V svojih nazorih je bil liberalec, »vnet Francoz, okužen še iz casov francoske okupacije«, kakor tudi njegov prijatelj Ribernik; zoper svoj stan si vendar ni dal nic reci. Zelo hud je bil, ko mu je Kopitar ocital: »Und ihr wollt die Erstaunten machen, wenn man euch nur 'invectivas de silentis'1137 adressiert! Sag was du willst, ich weiss auch was Kaplane zu thun haben: Karten spielen, Zeitung lesen, ausrichten, essen, saufen«1138 itd. (227). V svojem vedenju in obnašanju pa je bil cudak, skozi in skozi originalen, pogostokrat prav cinicen. Ko je potoval, je imel le eno srajco pri sebi; kadar je bila ta umazana, si jo je opral sam. V plašc zagrnjen je hodil poleti in pozimi. Ko ga je enkrat pozval škof na odgovor zavoljo tega, mu je Zupan resno dokazoval, da ga plašc poleti brani vrocine, pozimi pa mraza. Obleka mu je bila redkokedaj cedna. Enkrat je prišel k škofu v nesnaž­ni, špehasti suknji. O tem razjarjen, ga vpraša Wolf (ki se je sam oblacil vedno elegantno), mari li ne ve, kako se pride k »avdijenci«. Na to se Zupan kar obrne in odide, drugo jutro pa pošlje škofu lepo suknjo z narocilom: »Ako ima škof z obleko govoriti in ne s clovekom, naj se le s to lepo suknjo pogovori!« Nedolgo potem pride nekega dné proti svoji navadi prav lepo oblecen v šolo. Nov cilinder se mu sveti na glavi, na sebi ima lep crn frak, iz žepa mu visi svilen žepni robec, nogi, v svilene nogovice obuti, ticita mu v krasnih šolnih. Ko jo tako opravljen primaha v šolo, bogoslovci kar ostrme. Odloživši pokrivalo jame odlocno hoditi po sobi gori in doli ter si pihaje otira pot, ki mu je lil po obrazu. Po dolgem molcanju izpregovori: »No, koliko boljši sem pa danes, ko sem v lepi obleki, kakor druge krati?« Ker mu nihce ne odgovori, koraka še nekaj casa in preide potem k poducevanju. Tudi v šoli je bil rad muhast; bogoslovcem, na katere je imel piko, je dajal v predmetih, v katerih so dobro napredovali, slabe rede, dobre pa v tistih, v katerih so zaostajali. Ker se mu je ocitalo, da vedno tici doma, si je najel kocijaža, ki ga je moral skoro vsaki dan cakati ob štirih popoldne pred se­menišcem in ga potem peljati pod milo nebo. Veckrat se je vozil prav dalec, celo 1137 »Žaljivke o molcecih«. 1138 »In vi bi se radi delali zacudene, ce se vas samo z 'invectivas de silentis' naslavlja! Reci, kar hoceš, tudi jaz vem, kakšna opravila imajo kaplani: igrajo karte, berejo casopise, opravlja­jo, žrejo in žlampajo.« – do Kranja. Doma (v Nolijevi hiši na Valvazorjevem trgu) ni nikdar prižgal luci, ceš da je nevarno. Izbo si je uredil tako, da pohištvo ni stalo ob stenah kakor pri drugih ljudeh, ampak sredi izbe. Vsakemu kotu je dal posebno ime, in sicer po ljubljanskih predmestjih: eden kot so bile Poljane, drugi Trnovo, tretji Gradišce itd., tako da se je vselej tudi doma sprehajal po ljubljanskem mestu. Ko je šel iz Ljubljane v prognanstvo, je pustil tam vse tako, kakor bi bil šel le za kaki dve uri na sprehod. Knjige, zlasti slovanske, ljubil je strastno ter jih vedno prebiral tice ali leže sredi njih. Pridobil si je bil nekaj redkih glagoliških in cirilskih knjig ter sploh nabral tako velikansko knjižnico, da je bila za nekeda­njo Zoisovo prva na Slovenskem. In vendar teh dragocenih zakladov ni maral s seboj vzeti, ampak izbral si je le slovanske knjige, druge pa spravil pri baronicah Lichtenthurnovih (v sedanjem zavodu za sirote), kjer so ostale še nekaj casa po njega smrti. Dimitz, ki jih je popisal na poziv celovške sodnije, pripoveduje, da je ta licno vezana zbirka obsegala klasicne proizvode raznih literatur: nemške, latinske, grške, francoske, laške, celo španske in holandske. Dvorljivi vljudnosti Zupan ni bil nic kaj prijatelj. Ko mu nekdaj za god prinese deputacija treh bogo­slovcev v imenu soucencev pesniško cestitko »Vivat Zupan!«, katero je zložil ce­belicar Emanuel Josip Kovacic, je zapodil Zupan prav osorno to trojico in Matija Cop je moral potem posredovati med uciteljem in ucenci, da se je ta rana zaceli­la. Povabljen na kosilo se je vedel vselej brez ovinkov prav po domace, po obedu se je kar ulegel, rekoc: »Že dovolite, da 'Jakca' malo položim.« Kako sodijo ljudje o njem, za to se v svoji robatosti ni brigal. Ko je govoril tisto zanj usodno pridigo v cerkvi sv. Petra, ga je prašala neka baronovka: »Herr Doctor, wie können Sie etwas solches predigen!? Sie müssen ja denken, dass alle Leute Sie anschauen!«1139 Na to je rekel Zupan: »Glauben Sie, dass ich denke, ich sei auf der Kanzel und predige Leuten? Ich stelle mir vor, ich sei auf einen Krautacker und spreche zu den Krautköpfen.«1140 Baronovka: »Ich danke für das Kompliment!«1141 Kakor mu je bil duh bister, tako jezik sploh piker in zbadljiv, njegovi dovti­pi rezki in duhoviti. Mnogi si še sedaj pripovedujejo od ust do ust, tako n. p.: »metelcica – žabicica«, »Sirija in Mingrelija ali Kakadocija in Mingrelija« (o legi 1139 »Gospod doktor, kako lahko kaj takega pridigate? Saj si lahko mislite, da vas vsi ljudje gledajo.« 1140 »Mar mislite, da si takrat mislim, da sem na prižnici in da pridigam ljudem? Predstavljam si, da sem pri kakšnem zelniku in da govorim zeljnatim glavam.« 1141 »Hvala lepa za kompliment!« ljubljanskega semenišca), »Jesuitis – a Jesu itis«, »complimentum – complete mentitum«, »canonicus – creatus ad nullum officium«,1142 o napisu nad vrati ljubljanskega semenišca. »Virtuti et Musis« je trdil, da bi se moral glasiti pra­vilno: »Servituti et Museis«.1143 Nekega dne je kosil v gostilni pri Mokarju (»pri Slonu«). Po juhi si da prinesti vec jedil in nazadnje zopet juho. Pri sosednji mizi je sedelo vec mladih pravnikov, ki so se muzali ješcemu profesorju. Odhajaje stopi Zupan k rogavcem in jih praša: »Kdo izmed vas mi more povedati, kaj se pravi: »iure coepi – iure finivi?«1144 Ko so si juristi zastonj dalje casa lomili glavo, rece Zupan: »Z juho sem zacel – z juho koncal«, se prikloni in odide. Sploh je zelo ljubil krcmo; bil je velik jedec in dober pivec. V Ljubljani je zlasti poleti o prostih dneh rad zahajal h Krconu na Tržaško cesto. Na vrtu mu je bila priprav­ljena miza, h kateri ni smel sesti noben drug gost. Zupan pride, slece suknjo, položi srebrn tolar na mizo, si pripravi knjigo ter zacne jesti in piti. V branje, jed in pijaco vtopljenega ni smel motiti nihce, dokler ni prišla gospodinja in spravila tolarja; toliko je namrec znašal navadni racun. Zupan je bil za svoj cas izobražen ucenjak, toda manjkalo mu je tudi za tedanjo dobo prave kritike; s Copom ali Kopitarjem se ne more seveda ni od dalec primer­jati; bil je bolj nekriticni, lahko tudi recemo domišljavi, samemu sebi dopadajoci mnogovedec. Vešc mnogim jezikom: hebrejskemu in arabskemu, latinšcini, gršcini in nemšcini, med slovanskimi jeziki zlasti ruskemu, bolgarskemu (pri tem jako dvomim!) in srbsko­hrvaškemu; pa tudi laški in francoski je gladko govoril ter v teh dveh jezikih in v slovanšcini poduceval tudi druge, n. p. prijatelja Ribernika, ki je še 1885. leta hranil slovansko berilo, po katerem ga je Zupan ucil cirilice. Tudi v šoli je rad tolmacil svoje predmete v slovenskem jeziku. Da je to bilo težavno, se ni cuditi, kakor tudi ne, da je tedaj, kadar je našel kak porabljiv slovenski terminus, vesel vzkliknil: »Vse imamo, Pa ne znamo, Le išimo, De dobimo!« Posebno marljivo se je razen jezikoslovja pecal tudi z zgodovino, posebno slo­vansko; v ti stroki je bil za tisti cas izobražen, toda v duhu svojega casa. Zašel je na kriva pota in zasledoval slovanstvo celo tam, kjer ga ni bilo, v Babilonu in Ninivah! Da bi pomnožil jezikoslovno in zgodovinsko znanje, je mnogo potoval, po­sebno po Hrvaškem in po Istri. V svesti si, da more vestno in prepricevalno raz­ 1142 Besedne igre: »Jezuitom – stran od Jezusa greste«, »kompliment – dopolnite laž«, kano­ nik – ustvarjen za nobeno opravilo«. 1143 Iz »kreposti in Muzam« v »sužnosti in muzejem.« 1144 Besedna igra, mišljen je rek: »po pravici sem zacel, po pravici koncal« ali »s pravom sem zacel, s pravom koncal«. »Ius« pa je lahko tudi juha. – pravljati kaj le tisti, ki ne zajema iz ucenih knjig, ampak se opira tudi na to, kar je videl sam, je prepotoval na svoje stroške vso Ilirijo, pridno si zapisaval narodne izreke, pregovore, obicaje, nacrtaval krajev obraze, nabiral starinskih stvari in opazoval narodno dušno in telesno življenje. Leta 1817. je prvic obiskal hrvaška otoka Cres in Krk, da bi se tam natancneje seznanil z glagolskim slovstvom. Isto pot je ponovil leta 1818. in 1819. in obiskal ob tej priliki otok Rab, kamor ni smel prej zavoljo kontumacije. Leta 1820 je prišel do Zemuna, v Zagrebu je bil najmanj šestkrat, v Primorju, Hrvaški in Slavoniji kakih dvanajstkrat! To nam prica o njega vedoželjnosti, pa tudi o vzornem rodoljubju, v katerem mu ni bilo tedaj vrstnika. Plodove svojih študij je objavljal v vezani in nevezani besedi, slovenski in nemški. Marljivo je dopisoval nemškima listoma »Carinthia« v Ce­lovcu in »Illyrisches Blatt« v Ljubljani. Leta 1831. je razglasil v prvem razpravo: »Woher heisst die untere Donau seit den ältesten Zeiten auch Ister und unsere Illyrische Halbinsel nie anders als Istrien?«;1145 dalje »Etymologie der Namen der Flüsse in Kärnten«;1146 »Cyrillisirung des windischen Alphabetes«,1147 spis, kateri je vnel abecedno vojsko. V Illyr. Blatt pa je tega leta objavil: »Gocah, ein äch­tendes Wort!«, »Vorzug des Krainischen vor den Russischen und Serbischen von den Russen und Serben selbst anerkannt.«, »Des Prinzen de – Ligne Urtheil über Slaven und Slavismus« (originalno francoski in nemški); »Herders Schilderung der slavischen Völker in den Ideen zur Philosophie und Geschichte der Mensch­keit, aus Dobrowskys Slavin«, »Erinnerungen aus Illyrien«, »Hundert Ausdrücke die Verzehrungssteuer betreffend, auf Verlangen mehrere dabei Angestellten ins Krainische übersetzt«1148 (žalibog še danes nimamo poštenega: užitnina – Kohle – potrošnina!). »Notiz« (o koleri), »Über das slavische Evangelium zu Rheims«, »Beiträge zur Kunde berühmter Krainer«.1149 V istem tecaju je prinesla 11. šte­vilka posebno prilogo, razglašujoco 500 slovenskih pregovorov, ki jih je Zupan 1145 »Zakaj se spodnji tok reke Donave od nekdaj imenuje tudi 'Ister', naš ilirski polotok pa nikoli drugace kot Istra?« 1146 »Etimologija recnih imen na Koroškem«. 1147 »Cirilizacija slovenske abecede«. 1148 »Gocah, cenjena beseda«, »Prednost kranjšcine pred rušcino in srbšcino od Rusov in Srbov samih priznana«, »Princa de Ligna mnenje o Slovanih in slavizmu«, »Herderjev opis slovanskih narodov v razmišljanju o filozofiji in zgodovini cloveštva, iz Dobrovskega 'Slavin'«, »Spomini iz Ilirije«, »Sto izrazov, ki se uporabljajo pri davku na potrošnjo. Na zahtevo mnogih, ki so pri tem zaposleni, prevedeno v kranjski jezik«. 1149 »O slovanskem evangeliju v Reimsu«, »Prispevki h znanju o slavnih Kranjcih«. baje sam nabral. Oba nemška lista sta prinašala tudi Zupanove slovenske pesmi, vecinoma godovnice in cestitke s sem ter tam pridejano nemško prelogo. Pisal in pesnikoval je Zupan sicer že leta 1810–1813; prvo javno pesem njegovo pa beremo v listu »Illyrisches Blatt« šele leta 1828, št. 10 Ljubljana – »Kranjci«. Pomagal je rojiti tudi Kranjski Cbelici ter ji je pesem njegovo pa beremo v listu »Illyrisches Blatt šele leta 1828, št. 10 Ljubljana – »Kranjci«. Pomagal je rojiti tudi Kranjski Cbelici ter ji je bil prva tri leta najmarljivejši podpornik. Podpiso­val se je s crko »S«. – IV Pesniškega duha ne smemo iskati v Zupanovih pesmih; ves trud bi bil za­stonj. Narekovala jih je sama ucenost in vroce rodoljubje, ki ga je tudi v pesni­škem oziru veckrat speljalo na napacno pot. Tako n. p. ga je v srce bolelo otrocje ocitanje, da slovanski jeziki niso blagoglasni zaradi preobilnih šumevcev in sikav­cev. Rodoljubni mož ni miroval prej, dokler ni zložil vec pesmi brez teh glasov, n. p. »Veliki petek« (v Illyrisches Blatt leta 1830, št. 15), »Franu Kralju Ilirjanov« (slovenski in nemški, Carinthii leta 1832, št. 9), »O svitliga cesarja Franca Per­viga prihodi v Iblano leta 1832« (nemški in slovenski, Illyrisches Blatt leta 1832 v prikladi k št. 21), »Tadlč po Posidipu«, v kateri se le dvakrat nahaja sikavec s, »Posidipu«, desetkrat in »Hvalč po Metrodoru«, oboje v Kranjski Cbelici II., str. 41 in 42 itd. S tem je hotel dokazati, da tudi Slovenec lahko govori in poje brez omenjenih glasov, ako le hoce. Te njegove pesniške igrace brez vzvišenega smotra smeši Prešeren v svoji zabavljici: Pevcu bres s in brez z: »Brez cetov tece vir mi Hipokrene, In esov v' pesmih mojih najti ni! Zatorej nimajo nobene cene, Zató so pesmi tvoje brez soli.« (Cbelica II., 25) Še bolj suhoparne so Zupanove »pšice« v Kranjski cbelici I. in II. zvezku, na katere je spustil Prešeren po pravici svojega sršena: Ni, bralec, vsaka ž'val lesica, In epigram ne vsak pušica. Kranjska cbelica III., 29 Zupanu manjka predvsem domišljije, zato so vse njegove pesmi brez vznosa, gola rimana proza. Še najboljša je morda tista, ki je posvecena Valvazorju (Kranj­ska cbelica I., 72). Tako so sodili o njem poleg Prešerna tudi drugi znameniti vrstniki njegovi. Celakovský je ocenil, kakor sem že povedal, v Casopisu Ceskeho museum IV., 443–454 prve tri zvezke Kranjske cbelice. Cop je dal to oceno na nemški jezik preloženo potem ponatisniti v Iliskem listu in ji je pristavil nekaj opazk in popravkov. O Zupanovem pesništvu piše Celakovský v Copovem prevo­du: »Unter die fruchtbarsten Mitarbeiter an der Krainischen Biene gehört ausser dem Herausgeber selbst ein gewisser S. und Dr Prešern … Den Gedichten des Herrn Kastelic kann man zwar Leichtigkeit und Mannigfaltigkeit nicht abspre­chen; doch vermissen wir darin oft Einheit der Gedanken, Bündigkeit und höhe­ren Schwung. Viel weniger lobenswerthe Eigenschaften findet man in den Versen der Herrn S., welche durchaus nichts anderes sind, als gereimte Prosa (rýmovaná prosa). Besonders aber wiederholt sich das ihm, so wie auch anderen dieser Dich­ter so sehr gefallende Metrum U – UU – U gar zu oft, und fällt unangenehm ins Ohr. Fabeln, Epigramme, scherzhafte und beschreibende, überhaupt Gedichte jeder Gattung drehen sich um dieses gackernde (kdakavé) den geschmacklosen österreichischen und deutsch steyrischen Liedern entlehnte Versmass bis zum Überdrusse, und wir erklären schon dieses für ein gutes Zeichen des Geschmackes bei Herrn Prešeren, dass er sich dieses Metrums gänzlich enthalten hat. Übrigens verdient Herr S. wenigstens dadurch Lob, dass er in vielen seiner Gedichte auf den Ruhm seines Vaterlandes bedacht ist.«1150 Rahlocutni Cop je sicer poskušal svojega prijatelja Zupana kolikor mogoce opraviciti, ceš: »Was der böhmische Re­censent … Ungünstiges über die Gedichte des Herrn S. sagt, können wir zwar nicht geradezu widerlegen, doch bemerken wir, dass seine Beiträge grösstentheils aus historischen Gedächtnisversen (versus memoriales) bestehen, von denen man eigentliche Poesie nicht wohl verlangen kann; aus Anecdoten, die ihren Zweck erfüllen, wenn sie nur gut erzählt und fliessend versificiert sind; aus Epigrammen endlich, die den Leser befriedigen, wenn sie nur Witz enthalten.«1151 1150 »Med najplodnejše sodelavce Kranjske cebelice spadata poleg izdajatelja samega, neki gospod Suppan in dr. Prešern. Pesnitvam gospoda Kastelica lahkotnosti in mnogovrstno­sti sicer ne moremo oporekati, toda v njih pogosto pogrešamo enotnost misli, povezanost in vzvišenost. Mnogo manj pohvalno lastnost vidimo v stihih gospoda S., ki vseskozi niso nic drugega kot rimana proza (rymovana prosa). Posebno pogosto pa se ponavlja pri nje­mu kakor tudi pri drugih njemu podobnih pesnikih, tako všecni metrum u – uu – u, ki je prav neprijeten za uho. Basni, epigrami, šaljive in sploh opisne pesmi vseh sort se vrste okoli te kokodakajoce (kdakave), od neokusnih avstrijskih in nemško štajerskih pesmi izposojene metrike do onemoglosti. Pri gospodu Prešernu proglašamo za znak dobrega okusa že to, da se je popolnoma odpovedal tej metriki. V ostalem pa si gospod S. zasluži pohvalo s tem, da v mnogih svojih pesmih poudarja slavo svoje domovine«. 1151 »Temu, kar ceški ocenjevalec nenaklonjenega govori o pesmih gospoda S., sicer ne more­mo naravnost oporekati, vendar pripominjamo, da njegovi prispevki vecinoma sestoje iz stihov zgodovinskega spomina (versus memoriales), od katerih prave poezije ne moremo – Vendar dostavlja tudi grajo: »Die historischen Verse hätte freilich der Herr Ver­fasser für den grössten Theil der Leser viel interessanter machen können, wenn es ihm gefallen hätte, dieselben durch Anmerkungen aus der reichen Fülle seines Wissens zu erläutern. Da dies nicht geschehen, so dürften manche Leser nicht einmal die Titel seiner Gedichte verstanden haben. Ist zum Beispiel wohl voraus­zusetzen, dass jeder Leser der Cbelica wisse, dass ein Mönch in Kiew, Namens Ne­stor, um das Jahr 1100 russische Jahrbücher geschrieben und dass daher die Über­schrift: Krajnski Nestorcik (Kranjska cbelica III., 55) so viel bedeutet, als Kleine Krainische Chronik? etc. Erläuterungen dieser Art vermisst man vorzüglich in den zwei ersten Bändchen der Cbelica, aber auch die im dritten gegebenen sind nicht hinreichend.«1152 Jezik Zupanov, dasi v obce pravilen in krepak, je poln jezikoslov­nih predrznosti. Rabil je srbski aorist. Kral v Moskvo posla (Žigo Herbersteina, Kranjska cbelica I., 77.), v potrebi in brez potrebe je zajemal iz staroslovenšcine, zlasti pa iz hrvašcine. Zato so ga mnogi ustno in pismeno dolžili »hrovatenja«. Zagovarjal se je sam v pesmi: »Krajnec dolžen hrovatenja« (Kranjska cbelica II., 38), v kateri razpravlja v duhu slovanske književne vzajemnosti pravila, kako bo­gatiti slovenski besedni zaklad; toda zasoljeno mu je odgovoril Prešeren z znanim sonetom »Ptujobesedarjem« v Kranjski cbelici II., 29. »Ne bod'mo šalobarde! Moskvicanov, – Gorenjci moji, knjige mi berimo, – In kar nam všec bo, uzmat' se ucimo – Od bógmejev na meji Otomanov! Iz kotov vsih od Skjaptrov do Šamanov, – tako ko srake gnezdo, vkup nosi­mo – Beséde ptuje, z njim obogatimo (Ne bod' jih treba) jęzik Ilir'janov.– Zares prekosli bomo vse narode, – Nar starši med jeziki jezik bode, – Ki se iz te cobodre bo naredil; Zakaj govorili bomo to v Emoni, – Kar žlobodral' takrat so v Babiloni, – ko je zidarjem Bog pogovor zmédil!« Šalobarde, Skjaptre in Šamane je Prešeren pobral iz Zupanove pesmi. Smelo je koval Zupan tudi nove izraze – bizanti­ pricakovati. Iz anekdot, ki dosežejo svoj namen, ce so le dobro pripovedovane in se teko­ce rimajo, iz epigramov, ki bralca zadovoljijo, ce so le šaljivi«. 1152 »Zgodovinske stihe bi gospod avtor za vecji del bralcev seveda lahko napravil mnogo bolj zanimive, ce bi jih iz bogate zakladnice svojega znanja opremil in razložil z opombami. Ker tega ni storil, marsikateri bralec najbrž ni razumel niti naslova njegovih pesmi. Lah­ko predpostavljamo, da le malo bralcev Cebelice ve, da je neki menih z imenom Nestor okrog leta 1100 v Kijevu pisal ruske letopise, in da naslov 'Krajnski Nestorcik' (KC III, 55) pomeni toliko kot Mala kranjska kronika? itd. Pojasnil te vrste pogrešamo predvsem v prvih dveh zvezkih Cebelice, toda tudi ta, podana v tretjem zvezku, niso zadovoljiva.« ti byzantinisch handeln, ausserhalle der Schule wichtig machen;1153 europeaniti se – sich civilisieren; premagov, ki je mnogo narodov premagal, itd. Ker so bili njegovi stihi zavoljo silnega umetovanja in ucenega znašanja marsikomu, zlasti manj izobraženim, težki ali celo neumljivi, jim je moral veckrat (posebno v Illyr. Blatt) pridevati jezikoslovna in zgodovinska pojasnila, kar je zahteval Cop (kakor smo slišali) tudi o njegovih v Kranjski cbelici objavljenih pesmih. Izraževanje njegovo je bilo mnogokrat tako drzno, da ga še dobro jezikoslovci niso umeli in ga tudi danes ne umemo. Zavoljo tega imenuje Dr Cesnik1154 v pismu pri­jatelju Prešernu Zupanove pesmi »ungesottene Plunzen«1155 [in] Cop mu ocita »grammatische und lexicalische Künsteleyen«, pišoc: »Dergleichen Künsteleyen findet man freilich auch in der Cbelica, namentlich in den mit S. bezeichne­ten Gedichten. Der gelehrte Verfasser derselben hat wohl hin und wieder seine Sprachgewalt missbraucht.«1156 Cop sam si je moral glavo ubijati, preden je po­godil misel v neki Zupanovi godovnici, zloženi Jož[etu] Poklukarju, profesorju duhovnega pastirstva v ljubljanski bogoslovnici. Prvi njen stih slove tako: »Léci bolj nege sladost, drug mili, žveplade ucitel!« Cop je ta verz ponemcil tako: »Es heilt den Schmerz der Zärtlichkeit Süsse, theuerer Freund,1157 der Pfar­renleitung Lehrer!«1158 ter pravi v pismu Prešernu, v katerem tolmaci to godov­nico: »ich verstehe zwar selbst keinen einzigen Vers davon, aber Mitleid habend mit Euerer Unwissenheit in Slovenicis will ich Euch doch das famose Gratula­tiongedicht verdeutschen«.1159 (Letopis Matice Slov[enske] 1875., 159). Pesnik torej dr. Jakob Zupan ni bil. Vkljub temu je zanimiva prikazen v naši literarni zgodovini. S Copom in Prešernom se je bil združil v tisti duševni trium­virat, ki je tedaj na slovstvenem polju edini odloceval in do katerega so se vsi drugi duhovi obracali v stvareh esteticnega okusa in leposlovnih nacel kakor do kake prizivne sodnije. V abecedni vojski je Zupan Horatius prvi povzdignil svoj 1153 »Napraviti pomembno tudi izven šole«. 1154 Cesnik Ivan – pisatelj. 1155 »Neprevreta krvavica«. 1156 »Slovnicno in leksikalicno spakovanje«, »»Podobno spakovanje najdemo seveda tudi v Kranjski cebelici, posebno v tistih pesmih , ki so oznacene z S. Uceni avtor le­teh je pac kdaj pa kdaj svojo moc govora zlorabil«. 1157 »Blaži bolecino nežnosti sladkobe, dragi prijatelj«. 1158 »Župnijskega vodstva ucitelj«. 1159 »Sam sicer od tega ne razumem niti enega verza, toda socustvujoc z vašim nerazumeva­njem slovenšcine vam bom poskusil famozno vošcilno pesem prevesti v nemšcino«. – glas zoper metelcico in s tem pripomogel, da se je zadušila ta nevarna prikazen v postanku in ni rodila razcepa Slovencev v crkopisu. Prelagaje v Kranjski cbelici srbske (in pac tudi ceške) pesmi je seznanjal svoje rojake s krasoto narodne­ga pesništva slovanskega. Dasi se njemu samemu zunanja oblika pri njegovih umotvorih ni vselej posrecila, moramo vendar z druge strani priznati, da je prvi pogodil bistvo slovenskega šestomera. Zasledil je namrec že pred Koseskim tista pravila, katera sta veliko let pozneje Hribar in Cimperman spoznala za edino prava; zareze se poslužuje (izvzemši dva verza) le moške; v svojih distihih ima ra­zen dveh trohajev sicer same daktile, ponarejene spondaje, kakoršni rabijo dan­danes našim pesnikom. Zato so njegovi šestomeri polni, krepki in blagoglasni; kazi jih le nesrecna misel, izogibati se vsakega sikavca in šumevca. Zupanovim vrstnikom, ki niso dognali skrivnosti slovenskega šestomera, sicer niso ugajali niti njegovi distihi. Graja jih n. p. Celakovský: »Im zweiten Bändchen versuchte sich der Dichter (Zupan) in slovenischen Distichen. Der Anfang lautet also: 'Biti kaj tel bi volit'? ne neha od pravdanja pravdar; Bodi krotek, mirán, davil te lakomnik bo.' Dies scheint uns nicht der wahre und aus dem Geiste der slovenischen Spra­che hervorgehende Versbau zu sein. Wir rathen den Krainischen Sängern, dass sie sich, wenn es ihnen einmahl gefallen sollte, nach antiken Versmassen zu grei­fen, nicht nach der Weise der Deutschen richten, sondern auf die griechische, la­teinische, ja selbst auf die böhmische Prosodie Rücksicht nehmen möchten.«1160 Temu nazoru sicer Cop v svojem popravku nasprotuje, dasi tudi njemu ne uga­jajo Zupanovi šestomeri ravno zaradi dosledne moške zareze. On piše na nekem mestu: »Was die antiken Versmasse betrifft, so können dieselben in unserer Spra­che wohl nur ungefähr auf die Art, wie in der deutschen, nachgebildet werden. Mit Unrecht tadelt daher nach unserer Meinung der böhmische Recensent die Distichen des Herren S., die wir sonst allerdings schon wegen der Einformigkeit der Caesur – beinahe alle Hexameter haben die dritte männliche – auch nicht 1160 »V drugem zvezcicu se pesnik (Zupan) poskuša v slovenskih distihih. Zacetek se glasi tako: … To se nam ne zdi prava in iz duha slovenskega jezika izhajajoca gradnja stihov. Kranjskim pevcem svetujemo, da si, kadar se jim bo zdelo prav, ravnajo po meri anticnih stihov, ne po meri nemških, temvec naj raje upoštevajo grško, latinsko, ja celo ceško prozodijo.« loben können.«1161 Nazor Celakovskega pa je sprejel Prešeren in sprožil na Zupa­na pušico: »Heksametristam«,1162 Kranjska cbelica III., 23: »Kdor mi v' heksametru namest spondeja, Al' daktila posluži se troheja, Ne vé, kam se cezure dejo, Uprega Pegaza v' galejo.« Po daljšem ugibanju in premišljevanju se je vendar tudi on poprijel naposled Zupanovih nacel, vsaj kar se tice zareze; glede merjenja pa je ostal pri nazoru Celakovskega. Zupan je bil tudi navdušen rodoljub, ki ni nosil domovinske ljubezni samo na jeziku, ampak jo je vselej tudi dejansko izkazoval. Ko je poslušal glagolsko petje, se ni mogel vzdržati solz. Vsaka narodu storjena krivica ga je opekla huje, kakor da bi bil sam razžaljen. V svojih spisih je širil le slavo svojih rojakov in branil ustno in pismeno cast naroda. To spricujejo njegove nemške razprave in mnogobrojne slovenske pesmi. Oponašalo se je našemu jeziku, da je pokvarjeno narecje. V spisu »Vorzug des Krainischen vor dem Russichen und Serbischen«1163 pripoveduje, kako je Rusa in Srba z neovrgljivimi dokazi preprical, da je sloven­šcina manj pokažena1164 kakor srbšcina in rušcina, ker je še dandanašnji slovan­šcini Svetega pisma bolj podobna ko ona dva jezika (nazor in nauk Kopitarjev). Zoper ocitanje, da je slovenski jezik ubog, sestavil in prevel je »Hundert Au­sdrücke, die Verzehrungssteuer betreffend«.1165 Vesel in ponosen je dal ponatis­niti »Des Prinzen de Ligne Urtheil über Slaven und Slavismus«;1166 v tem spisu graja namrec pisatelj izpeljavo besede Slovan od »esclavon« (suženj) in uci, da jo je izvajati od imena slava (gloire). Klevetnikom slovenšcine je dokazoval lepo­glasje našega jezika, zlagajoc pesmi brez s in c. V šoli je prostovoljno poduceval 1161 »Kar se tice anticne metrike stihov, lahko le­ta v našem jeziku le približno posnema nemško obliko. Zato, po našem mnenju, ceški ocenjevalec neupraviceno graja distihe gospoda S., ki jih sicer že zaradi enolicnosti cezure, – skoraj vsi heksametri imajo tretjo moško – ne moremo hvaliti.« 1162 »Cebelice šestomerjevcem.« 1163 »Prednost kranjskega pred rušcino in srbšcino«. 1164 Iznakažena. 1165 »Sto izrazov, ki se uporabljajo pri davku na potrošnjo«. 1166 »Princa de Lignea mnenje o Slovanih in slavizmu«. – slovenski in na svoje stroške po slovanskih krajih potujoc je zbiral narodno blago (objavil je 500 pregovorov). Njegovo domoljubje in navdušenost za slovanstvo je vzbudilo marsikakega ucenca za slovenšcino; najvec sta se navzela njegovega duha Josip Emanuel Kovacic in Peter Hitzinger. Odkar ga je zadela bridka uso­da, je popolnoma umolknil, toda iz pisem je razvidno, da je nameraval še mar­sikaj koristnega objaviti, n. p. prevod Sv. pisma, najbrž osnovan po izvirnikih, Komenskega,1167 legendo Kosegartenovo,1168 réke, duhovne ogovore, crtice o slo­venski zgodovini, jezikoslovju, zemljepisju in krajobrazju. Vrednost in veljavo Zupanovo so brezpogojno priznavali vsi njegovi vrstniki brez razlocka stanu in narodnosti. Spoštovali in cislali so ga grofje in baroni (Attems, Gall, Hohenwart), prijateljski si je dopisoval z Vodnikom, Kopitarjem, Zoisom, Prešernom, Rav­nikarjem, Dobrovskym, Lukijanom Mušickim, Jarnikom, Primcem in drugimi, posebno se je bil priljubil nemškemu pesniku Hermannu v. Hermannstahl, ki je Zupana slavil celo v verzih.1169 Spoštovali in ljubili so ga vkljub njegovim slabo­stim tudi ucenci njegovi. Ko je bil v preiskavi, so zaslišali zaporedoma tudi vse njegove ucence; vprašani, kako sodijo o njem, so se izmed vseh le trije izrazili o njem nepovoljno, in to trije taki, ki jih je bil Zupan razžalil s svojim muhastim razredovanjem. Nenatisnjene njegove epigrame je objavil v Ljubljanskem Zvonu leta 1885. Wiesthaler1170 z obširnejšim životopisom. [Blaž Potocnik] Cbelicar je bil tudi metelkovec Blaž Potocnik, rojen 31. januarja 1799. v Stru­ževem, vasi Nakelske duhovnije; v mladosti bi bil kmalu utonil (Bvaža je Sava vzeva), da ga ni rešila pogumna mati, ki ga je tudi poducevala sprva v branju; da bi se laže šolal, se je oce preselil v Kranj, kjer se je Potocnik prav pridno ucil, kakor spricuje še ohranjeno spricevalo. Ker je ogenj unicil ocetovo hišico, se je vsa družina preselila v Ljubljano, kjer se je potem Potocnik šolal od leta 1811. do 1167 Jan Amos Komensky (1592–1670), ceški ucitelj, pedagog, pisatelj in filozof. Utemeljitelj moderne pedagogike. 1168 Ludvig Gotthard Kosegarten (1759–1818), nemški duhovnik, profesor in pesnik. Le­ gende: »Saga o cerkveni pradobi«, »Sage o pradavnini«. 1169 Hermann von Hermannsthal (1799–1875), nemški pesnik in pisatelj iz Copovega kroga. (V pesmi »Dem Doctor und Professor Iacob Supan)«. 1170 Fran Wiesthaler (1849–1927), leksikograf, literarni zgodovinar in kritik. 1818. na liceju. Potem je stopil v ljubljansko semenišce in bil 20. septembra 1822 posvecen v mašnika. Najprej so ga potem poslali za drugega. kaplana na Dolenjsko v Šentjernej, kjer je cez eno leto postal prvi kaplan in si že tam pridobil ljubezen in spoštovanje vseh. Potem ga je škof Wolf poklical za stolnega kaplana v Šenklavško cerkev v Ljubljano ter mu izrocil zlasti cerkveno petje. S pomocjo Riharjevo je obudil po vsej škofiji to petje in kolikor toliko skrbel tudi za posvetno petje. Leta 1833. je stolni kapitelj predstavil Potocnika za župnika v St. Vidu pri Ljubljani in škof ga je potrdil. Na tem mestu je ostal do svoje smrti 20. junija 1872. leta. Za slovenšcino so ga vneli Vodnik, Metelko in Zupan. Metelku je [kot] ucenec prinašal naloge v vezani besedi, vecinoma v znani Vodnikovi meri. Javno se je oglasil leta 1826., ko je spisal ali preložil »Premišljevanje za cas svetega leta«, knji­žico, ki je v enem letu doživela dva natisa. Cop piše o nji: »Man glaubte nämlich Potocniks Übersetzung, die sich sprachlich rein zu sein bestrebte, vor dem Drucke der allgemeinen Verständlichkeit wegen etwas ändern, das heist verschlechtern zu müssen. Bei der 2. Auflage drang der Herausgeber auf die Wiederherstellung seiner Übersetzung, was man wenigstens zum Theile geschehen liess.«1171 Nastop­nega leta je spisal po nemškem originalu »Molitvene bukvice posebno za mlade ljudi« in je izdal Svete pesmi za vse velike praznike in godove med letom. »Jih je nekaj zložil, nekaj zloženi perdjal Blaž Potocnik«; ta knjiga je tiskana v metelcici. Te pesmi so se potem mnogokrat ponatisnile leta 1837 (seveda v bohoricici). Dru­ge njih bukvice je izdal leta 1843. Prve bukvice v tretjem natisu 1845. Naposled so izšle, v eni iz dvojih bukvic, v cetrtem natisu leta 1874. Potocnik je med cerkveni­mi pesniki poleg Bilca1172 in Marušica1173 skoraj edini, ki to imé zasluži; zlasti veljŕ to o njegovih izvirnih pesmih. Zato so se tudi kmalu razširile po vseh slovenskih deželah in se odlikujejo po lepih mislih in pravi srcni veri; jezik je prijeten in tece gladko, v nekaterih je zadet celo narodni ton in veckrat jih nahajam zapisane med narodnimi. Zacel pa je kmalu peti Potocnik tudi posvetne in objavil jih je v KRANJSKI CBELICI I. Tam nahajamo »Nebesa«: »Moj duh se povishuje, – Prot' Bogu plameni, – Na kvishko me vsdiguje, – 'S doline si sheli«, ki jo je pozneje sprejel v »Svete pesmi«, dalje napis »Vodniku pri Savici«, 1829: »Mojstra pevcov si uzhila, – v grobu glas njegov molzhi – Ga, Savica, bosh slavila, – 1171 »Mislilo se je namrec, da bi bilo treba Potocnikov prevod, ki si je prizadeval za cist jezik, pred tiskom zaradi splošne razumljivosti nekoliko spremeniti, to je poslabšati. Pri 2. na­ kladi je izdajatelj zahteval vrnitev k prvotnemu prevodu, kar se je vsaj deloma upoštevalo«. 1172 Janez Bilc (1839–1906), duhovnik in pesnik. 1173 Andrej Marušic (1828–1898), politik, casnikar in nabožni pisatelj. – Pred pevcu, zdaj homeopatu: Popred si pel, zdaj pa homeopatiš, Popred si cas, zdaj pa življenje kratiš. Njegova delavnost se je razširjala tudi na druge stvari. Leta 1831. je preložil poducilo o koleri: »Kolera, potrebno poducenje za kmeta, kako naj sam sebe in svoje ljudi te strašne bolezni obvaruje. V vprašanjih in odgovorih«, knjižica je namenjena priprostemu narodu in je pisana v lepem jeziku. Pozneje je izdal še pobožno knjigo »Slava Marije device od svetiga Alfonza Marije od Liguori«. Iz italijanskega leta 1845. in v drugem natisu 1853 in 1854 (v dveh delih). Potocnik je bil priden podpornik slovenskih listov: Novice, Slovenski cerkveni casopis in Zgodnja Danica so prinašali mnogo njegovih sestavkov. V Novicah je objavljal zlasti pesmi: »Mlatici«, »Ceška predica Slovenski« (ko se je na Kranjskem skušal vpeljati ceški Kolovrat): »Pridno predete Kranjice, – Licno, gladko in lepo, – Pa nerodno za predice – Vaše težko je kolo«. L. 1843 so prinesle Novice tudi njegovi pesmi Novi zvonovi in globoko obcuteno pesem: »Zvonikarjeva« (Ko dan se zaznava, – Danica priplava, – Se sliši zvonenje – Cez hribe, cez plan itd.) Leta 1847 »Gornika up«, 1845. »Zvestega Slovenca pesem« (cesarska) in znano pesem »Hci na grobu matere« (Srota srota ne zaspim). Leta 1846 je preložil Schillerjevo »Die Worte des Glaubens«1174 in objavil daljšo legendo o Svetem Martinu: Na berzim konjicu do daljnega grada Dolžnost brez pocitka junaka podi, Lepo se mu sveti oklep in celada,Še lepši se duša njegova svetlí. Pokriva še sneg vse goré in doline, Kot jeklo od sréža so pota trdé.Že dolgo hiti pa ne vidi grašine, Konj dirja, da podkve se dalec glase. Leta 1847. je zgodovina njegovega in Strelovega1175 »Popotnika« in je objavil lepo pesem »Planinar«: (Visoko verh planín stojim, – V veselji rajskim tu živim); »Prašanje odgovor«: (Povejte tovarši Mi, – Kaj smo na sveti); pesem se odlikuje 1174 »Besede vere«. 1175 Janez Strel (1790–1847), duhovnik, prepesnjevalec in pesnik; avtor pesmi Popotnik, ki je bila v svojem casu veckrat objavljena in prepisana. po notranji ceni in cvrsti dikciji. Najlepšo pesem pa je objavil leta 1849.; v nji nam kaže, da je bil pesnik globokega cuta: Žalosten glas zvonov1176 Pojo, pojo zvonoví Od daljnih dveh strani, V bel' dan done glasovi, Ki zarija ga zlati. U gradu zacrnelem Glasi se prvi don; Pa v samostanu belem Odpeva drugi zvon. U gradu gospodicna Je zapustila svet, V cvetlicah bledolicna Leži mladosti cvet. U samostanu druga Prisego govori, Zvesto ljubiti spruga, Ki v nebu ji živi! Pojo, pojo zvonovi, Dveh src je mir otet. Slovo jemljó zvonovi: Bog te obvari, svet! 1176 Ta pesem je izrezana iz casnika in prilepljena v rokopis. – V Potocnik je priobceval svoje pesmi tudi v Slovenskem cerkvenem casopisu in v Zgodnji Danici, nekaj tudi v »Drobtinicah« in Vodnikovem spomeniku. Veci­noma so pobožnega obsega in nekaj izmed njih preloge iz tujih jezikov, posebno iz latinšcine; mnogo jih je tudi zapustil v rokopisu. Bleiweisovi pratiki je sestav­ljal navadno gesla na celu, potem zastavice in uganke, katerih je mnogo prišlo v narod. Tam je bil tudi vremenski prerok, in to tak, da je – vreme pogodil, n. p. »V zakonu semtertja bo vcasi tud grmelo, – Pa kdaj jezicnice med gromom bo zadelo.« Njegovo prerokovanje je bilo za vsako leto gotovo – in kmetje so take šale radi brali. Delovanje Potocnikovo je še zaslužno gledé na šolo, na naše jezikoslovje in naše casnikarstvo. Za šolo je spisal »Napeljevanje v racunstvo« in »prakticno slo­vensko­nemško gramatiko« in je sodeloval tudi pri drugih šolskih knjigah. Za naš jezik se je trudil s tem, da je skrbel za lepo, snažno slovenšcino, uprl se je cvrsto novim oblikam leta 1850. in ilirski mešanici Razlagovi in Majarjevi. Ilir­ska ideja (Majarjeva, Macunova) mu je neizpeljiva misel, cetudi je želje vredna; tudi zoper vpliv vzhodne slovenšcine je: »Muroslovenci od ogrske burje so zaceli v Slovenijo pihati in naši Slovenci na Dunaji v njih rog trobijo.« Ker mu je zaradi teh besed odgovoril Svetec z Dunaja, pravi v »Sloveniji«, da je njegov doticni se­stavek v Novicah »Novooblikarski vihar« obrnjen »na neslane iliromane in druge take dopisovavce v Sloveniji, kateri naš slovenski jezik s potujcevavnimi zavijaca­mi pacijo«. Ko je bila leta 1848. nagloma vpeljana slovenšcina v srednje šole in ni bilo v novem pravopisu za to pripravne slovnice, jo je spisal Potocnik in jo dajal po potiskanih polah ucencem. V predgovoru priznava sam, da naglica nikdar ni dobra in da ima delo mnogo hib. Po kratkem nauku o glasoslovju razlaga v I. delu besedno zlaganje, sklanjanje in pregibanje, v II. skladnjo ali stavkoslovje z nekterimi posebnimi reki in prislovami, v III. je pa berilo Cvetnik (Chrestho­mathie) in v njem »Svet v obrazih« po Janu Amosu Komenskem, Povesti, Krst pri Savici in nekaj drugih pesmi Prešernovih, Koseskega in Vodnikove pa dve Potocnikovi. Izšla je leta 1849. Drugi popravljeni natis je izšel pa leta 1858: »Grammatik der slowenischen Sprâche«;1177 v njem je izpustil Cvetnik, razen »Sveta v obrazih«, ker so bila med tem že izšla Bleiweisova in Miklošiceva beri­la, sprejel pa je v dostavkih »Lautlehre der slowenischen Sprache, Bildungslehr 1177 »Slovnica slovenskega jezika«. de Nomina, Bildung der Adverbien nach Dr Miklosich«.1178 Ker pa se je ravno takrat dovolilo, rabiti pri poducevanju slovenskega jezika in slovstva slovensko besedje, je dohitela to precej dobro slovnico nesrecna usoda, da so jo porabili za makulaturo; kmalo potem so v nemško­slovenskih in slovensko­nemških šolah popraševali po njej, pa prekasno. Sodeloval je Potocnik tudi pridno pri Cigaletovem nemškoslovenskem slo­varju, kakor spricuje Cigale v predgovoru; njegovi dostavki so zaznamovani s posebno šifro. Potocnik je šel tudi med casnikarje. Od aprila 1850. leta do konca decembra je urejal Ljubljanski casnik, ki je izhajal dvakrat na teden z Vradnim listom vred. To je bil politicni list, ki mu je prizadeval dokaj dela in truda, ker je stanoval v Št. Vidu. Sam je spisal vanj vec zanimivih clankov o casnikovih namerah, o potrebi šol na kmetih, seveda v slovenskem jeziku, o mestu in rudariji v Idriji; o razbremembi zemljišc, o enakopravnosti slovenskega jezika v Kranjski in v njej sosednih kronovinah itd. List je imel tudi lepoznansko prilogo, kjer je zapel Po­tocnik vec pesmi in prijavil tudi dve narodni pravljici. Ne samo pesnik, tudi dober pevec je bil. V ta namen je mlad dobil pri stolni cerkvi službo. Pozneje je leta 1859 izdal tudi Officium za božic in veliki teden v koralnih notah ter je pristavil teoreticno in prakticno navodilo za gregorijan­sko koralno petje. Takrat so ljubljanski študentje radi popevali nemške tirolske pesmi: »Land Tirol, Du bist mein Freund«1179 itd.; Potocnik jim je podvrgel slovensko pesem: »Kdor ima srcé, – Zna za dom solze, – Za slovenske domovine raj; – Za njo rad živi, – Za njo hrepeni, Njo, le njo bo ljubil vekomaj!« Zaslužen je tudi v tem oziru, da se je jel duhovski imenik ljubljanski uredovati tudi v slo­venšcini, kar menda še dandanes ni povsod vpeljano. Natancneji opis drugega njegovega dela je priobcil v Letopisu 1872/73 J. Žan; lani pa je objavljal Josip Benkovic v »Slovencu« zelo obširen životopis, ki pa menda ni izšel v posebnem odtisku. 1178 »Glasoslovje slovenskega jezika, nauk o tvorbi samostalnikov in pridevnikov, tvorba pri­slova po dr. Miklošicu«. 1179 »Tirolska dežela, ti si moja prijateljica«. – [Janez Cigler] Cetrti cbelicar je Janez Ciglar (Ziegler, Ceglar), rojen 7. maja 1792. v Udmatu blizu Ljubljane. Latinske in bogoslovne šole je dovršil v Ljubljani. Ker je bil pre­mlad, da bi ga posvetili v duhovnika, je šel za domacega ucitelja v neko odlicno rodovino, kjer se je popolnoma naucil francošcine. Posvecen je bil v duhovnika leta 1815. in je bil najprej duhoven v Škocjanu na Dolenjskem, pri Sv. Petru, potem v jetnišnici ljubljanski, kjer se je dodobra naucil italijanski, in od tam je prišel za župnika v Višnjo goro (zato se je podpisoval Višnjagorc, Višnjagorski), ter je tam tudi umrl 11. aprila 1869. leta. Ko je bil kurat na ljubljanskem gradu, je bilo tam zaprtih dosti francoskih rebelov in italijanskih masonov. Ž njimi je Cigler obceval v njih materinem jezi­ku. Zato so ga zelo cislali. Poedini so mu v znamenje spoštovanja poklonili dosti srebrnine in tudi tri svetinje. V Višnji gori se je ukvarjal Ciglar veliko z gospo­darstvom in zlasti z bucelami, pa tudi s pisateljevanjem. Bil je izboren kaligraf in posebno vnet za potovanje. Z dovolitvijo ordinarijatovo je imel po cele me­sece upravnika, sam pa je potoval. Prepotoval je vso Avstrijo, Laško, Francosko, Nemcijo. Vsaj po tri dne na leto je bil z doma. Bil je izobražen mož in nasprotnik tercijalstvu. V javne stvari se ni mnogo vtikal, ampak bil velik kozmopolit. Ci­gler je bil velik, lepo vzrasel mož in precej gizdav. Oblacil se je okusno in zeló cislal lepo obleko. Posebno strast je še imel do licnih škornjic. Nobene mu niso bile dosti lepe, vedno pa vsake pretesne, tako da je navadno težko hodil v njih. Kadar [se] je opravil posebno izbrano in imel licno obuvalo, takrat se je rad potrkal na prsi in se nasmehnil svojemu netjaku:1180 »Joža, le poglej me! Jaz sem fant od fare! Kdo je men gliha, še Špickov ne Miha!« Ta je bil baje znan mlad gizdalin. Imel je tudi to slabost, da so mu imponirali aristokratje, in menil je, da so nekoliko vec kakor drugi navadni ljudje. Domišljal si je celo, da so mu bili pradedje plemeniti, in zato je brskal po vseh kotih, da bi iztaknil svojcev grb. En­krat ga je res prinesel z Dunaja, kjer mu ga je napravil neki Wappenmaler1181 po grbu nekega bavarskega svetovavca iz leta 1410. Cigler je bil uverjen, da je bil ta bavarski svetovavec njegov prednjak, zato se je tudi vecidel podpisoval »Joannes Ziegler, Pfarrer auf Weixelburg«.1182 Zadnje case je bil pristen samotár in velik 1180 Netjaku – necaku. 1181 Risar grbov. 1182 »Joanes Cigler, župnik na Višnji Gori«. posebnež. Vedno je tical doma v sobi in pisal. Ljudje so ga videli le v cerkvi in le od tod vedeli, da še živi. Umrl je za prisadom, gnilo mu je mesň na nogah vsled preozkega obuvala. Na smrtni postelji je rekel netjaku: »Sedaj me Bog tepe, ker sem bil prevzeten; sedaj pojdem.« Cigler je spisal poleg vec molitvenih in asceticnih knjižic (»Molitve za bolni­ke«, 1827, »Mašne bukvice«, 1832, »Dober nauk ali kratko poducenje se casne in vecne nesrece obvarvati«, 1832, »Bratovšina svetega Leopolda«, 1833, »Du­hovni studenc«, 1835 (7 natisov!), »Kratki navuk za vsakega cloveka«, 1835), tudi nekaj pesmi. Prve so izšle v Kranjski Cbelici leta 1831 (v II. letniku), kjer nahajamo basni »Mravlja s kobilico«, »Pajk z muho«, potem »Šinkovic ušel«, »Plahta na dvoje« in »Dozdevna smert«; v III. Bukvicah »Lisica s kužetam« in »Povracilo«. Te pesmi imajo prav majhno vrednost, dikcija jim je nerodna in nizka, zato je Prešeren po pravici spustil na Ciglerja pušico: Kam je prešel polž iz Višnje gore. Višnjani, kam ste svôjga polža djali? »Za Pegaza smo pevcam ga prodali.« – VI Pel je Cigler tudi še pozneje v Novicah, »Ljubljanski kovaci«, »Zmota« in druge, toda tudi v njih se vidi, da jezdi na Pegazu – polžu. »Zmota«, v kateri je spravil v verze znano pravljico, se glasi n. p. Satan z babo se prepira Peter zmerit ju ne vé, Naglo sablico izdira (!), Prec obema ste glavé. Razserden Gospod mu pravi: »Peter! tega ne terpim, Berž nazaj glave postavi! »Primete se, jez skerbim.« Peter zmoten kar popravi,Žensko glavo vragu da,Ženi vragovo postavi, Marsikdo še to pozna. Novicam je bil Cigler zvest podpornik tudi z raznimi drugimi spisi prirodo­znanske, zgodovinske in zemljepisne vsebine, nekaj je tudi šaljivk: »Bezeg«, »Daj moža«, »Ukleti osel« in »Jezikoslovne posebnosti«; nemški »Dovtipi« so vcasi seveda prisiljeni. Kake so te jezikovne posebnosti, razvidite najbolje iz teh­le: »S klobuki mi le glave pokrivamo, Nemci pokrivajo z njimi tudi perste, ker pravijo – Fingerhut.«1183 Narmanj se ujema z resnico v nemškem jeziku oštir, pravijo mu Schenkwirth.1184 Nemci pridevajo otrokom, kterim starši pomerjo še ena usta, to je – Vormund.1185 Nemci ljudi lepe obnaše zapirajo, ker pravijo – eingezogen,1186 malopridne pa izpušcajo, ker jim pravijo – ausgelassen1187 itd. Vece zasluge kakor s temi spisi, kateri so bili vendar radi brani, si je pridobil Ciglar s svojimi povestimi: on je prvi pripovestnik v našem slovstvu. Njegove 1183 Fingerhut – naprstnik. 1184 Schenkwirt – krcmar. 1185 Vormund – varuh, skrbnik. 1186 Eingezogen – samoten, samotarski. 1187 Ausgelassen – razposajen, objesten. povesti so dolocene preprostemu narodu, ki jih je z veseljem bral, ker je znal Cigler ubrati pravi pripovedni ton. Prva je »Sreca v nesreci ali popisovanje cudne zgodbe dveh dvojckov«, izdana leta 1836 v bohoricici. Te povesti vrednost je prvi spoznal Levstik, ki jo je ocenil v Slovenskem Glasniku 1858. leta, II. zvezek. Druga Ciglerjeva povest je legenda o sveti Hemi: »Živlenje Sv. Heme, brum­ne koroške grafine.« V Celovcu, 1839. V nji nam na enaki nacin pripoveduje usodo te edine »slovenske« (kakor pravijo) svetnice, zacenja pa, ker je legenda bolj življenjepis, z nje rojstvom. Potem pripoveduje, kako se je omožila z grofom Wilhelmom, s katerim je rodila dva sina, Wilhelma in Hartvika, ki jih potem najdejo umorjena; kako pride na dan, kdo jih je umoril; kazen Knapov, ker so to storili. Puntarski Knapje pa se združijo in se celi vojski postavijo v bran. Ko so premagani, gre grof Wilhelm v Rim na božjo pot. Naposled kaže sv. Heme udove smrt. Tukaj je bil Ciglar bolj navezan na legendo, vendar je spravil v svoje delo precej novih crt. Levstikova pohvala prve Ciglerjeve povesti v Glasniku I., 3. list, kjer pripove­duje, kako so jo radi prebirali v njegovi rojstni vasi, kako [so] se v pozimskih vece­rih še pogovarjali o usodi obeh dvojckov, je dala Ciglerju povod, da je na stare dni zacel vnovic pisati povesti. Tako je izdala družba Sv. Mohora (za katero ni sicer v svoji župniji storil nic, ljudje so za njo izvedeli šele po prihodu njegovega nasle­dnika) leta 1863. povest »Deteljica ali življenje treh kranjskih bratov, francoskih soldatov«, katera se snuje po istem kopitu kakor »Sreca v nesreci«. Zadnje njegovo delo pa je bila »Kortonica, koroška deklica«, v Celovcu, 1866. V teh delih pa ni dosegel prve svoje povesti niti gledé pripovedovanja niti gledé risanja znacajev. [Jožef Žemlja] Med cbelicarji nahajamo tudi bližnjega rojaka Prešernovega Jožefa Žemljo. Rodil se je Žemlja 10. februarja 1805. na Breznici; ucil se je v Ljubljani, bil leta 1829. posvecen v mašnika in je služil v razlicnih krajih. Za kaplana v Žužem­berku in v Toplicah na Dolenjskem, nekaj let je bil vikar v Ambružu1188 v okraju novomeškem, naposled malo casa v Ovsišcu pri Kranju, kjer je umrl 5. septembra 1843. leta osemintridesetleten. Prve pesmi je zacel zlagati v Vodnikovem duhu leta 1827; pisal je v metelcici. V prvi pesmi se zahvaljuje ucenikom slovenskega 1188 Ambrus. – jezika: Metelku, Zupanu, Ravnikarju: »Pred Savo, pred jezer' suhó bo v Bohinj', Kot zmed nas izginil Vaš živi spominj«. Razen te je vže tedaj zložil pesmi: »Clo­veško življenje«, (Dóbnik življenja na sveti hitro kot senca leti; Noceš besedam verjeti, Prašaj, kaj skušnja uci). Tudi nekaj šaljivih je zložil že tedaj, katere so se kmalu razširile med narod v prepisih, namrec: »Ljubljanske gospe in njih hcere« (Ljubljanske gospe – Gosti le imajo – Nic drujga ne znajo – So lahko lepé …), »Pijanec in njega žena« (Kdor se zlo po svetu trudi, – Dosti burkov naleti …), »Godec«, povsod med narodom razširjena pesem: (Povsod me poznajo – De ticek sem zvit – Veselje imajo – Med se me dobit), tiskana prvic v Novicah 1848, po­tem pa še veckrat; dalje elegicna »Ni ga vec« (Groza, strah, trepet obide – Ude vse, srce, kosti, – Kadar mi novica pride, – Ah umrl je, vec ga ni!) in »Poletni vecer« (Glej, škerlat gore prevlece, – Kader jame se mracit' – Posmehvaje Hesper meša – Iz potoka zlati svit), natisnjena pozneje v Novicah leta 1857. Javno se je prikazal v Kranjski cbelici leta 1832. v III. bukvicah, kjer sta njegovi dve pesmi zaznamovani z dvema zvezdicama (* *). Ena je naslovjena »Gorenec«, druga »Dolenec« in slikata precej nepoeticno in trivijalno življenje gorenjskega in dolenjskega kmeta. Tudi v IV. bukvicah je ena »28. jutro velciga travna«, v kateri slika lepoto blejskega jezera. Pripravil je bil tedaj 1834. leta tudi za V. bukvice dve pesmi, ki sta pa izšli šele leta 1848 in dalec prekašata vse, kar je pisal prej; namrec »Luna« (Ak sonca luc za goro skrita – Od svoj'ga vnéma nebes svita, itd.) in pa kancono »Samota« (Ne mislite, da le med šumam sveta, – V Londonu, Becu in še mestih tacih, – Priljudne v'jolice samó klijejo.). V tem ko se v prvih pesmih vidi vpliv Vodnikov, zapazimo v zadnjih že vpliv Prešernov; dasi mu je jezik še nekoliko neroden. Za Cbelico je bil pripravil tudi nekaj narodnih pesmi. Krašna1189 poroca tako 16. februarja 1841. Babukicu1190 v Zagreb: »Gospodin Josip Žemlja, župnik (vicarius parochialis) u Ambrusu u daljnoj Krajnskoj i kako se ovde izrica, u suhoj Krajnskoj (im düren Krain) verlo dobro uvežbani muž, jerbo razumę taljanski, francezki, englezki, španjolski etc. jezik, poslao je prie nękoliko nędeljah gosp. Matii Kastelcu, izdatelju Cbelice, koja je žaliboži vec tako dugo zaostala, nękoliko jako lępih narodnih pęsmah, s tom opazkom, da ce se u buduce starati, da još što doprinese, ako ce se svezak, koj ima dojduce proletje, nakon dugotrajna pretergnutja, opet na svętlo izlaziti, 1189 Jakob Krašna (1810–1878), duhovnik in pratikar. 1190 Vjekoslav Babukic (1812–1875), hrvaški preroditelj, pravnik in jezikoslovec, bil je prvi pro­ fesor hrvaškega jezika na zagrebški kraljevi akademiji, eden glavnih pobudnikov ilirizma. ilirskim pravopisom (t.j. v gajici) natisnuti dati.« Te narodne pesmi so najbrž tiste, katere je natisnil Kastelec v V. zvezku, str. 56–66. Ko je prenehala Kranjska cbelica leta [1833] s IV. bukvicami, je zacel pisati Žemlja kakor Župan in Prešeren v Illyrisches Blatt ter objavil tam nekaj pesmic in leta 1838 tudi zanimiv spis »Die Kirchenglocken in Krain«1191 z raznimi jezi­koslovnimi opazkami. Leta 1840 je bil že navdušen ilirik. On je prvi, ki je rabil na Kranjskem javno gajico, in to v dveh sonetih v Illyrisches Blatt 1840, št. 50, v katerih želi, da bi se naše slovstvo, ki je od 1833–1840 bilo neplodovito – dasi sicer nam polje pusto ni ležalo: Rodila nam je žita, žlahtna vina (Krst!), zopet oživilo v Cbelici. To je ilirskega pesnika P. Štoosa tako navdušilo, da je zapel »Poziv u kolo ilirsko« in v njem še posebej povabil Kranjce: »I vi Kranjci tak nazvani – Od ilirske njegda Krajne, – ki ste starom Rimu znani, – Rad des­nice vaše sjajne.« Tudi Žemlja se je oglasil v Illyrisches Blatt leta 1842. v 3. št. v sonetu »Odziv iz Krajne«, kjer klice k slogi, ker le ž njo vse raste. In res je tedaj vsplamtelo za ilirstvo. Slovenci so se poprijemali novega pravopisa, povsod se je prikazovala boljša vzajemnost, brale so se ilirske knjige. Ko je na novega leta dan leta 1842. zapel Ognjeslav Utješenovic Ostrožinski žalostnico »Jeka od Balkana«, v kateri toži, da še zdihuje mnogo Slovanov pod Turkom; (Svemu svietu svice zora – Kod Balkana nema dana, – Usred gorkeh suzah mora – Gori, gori ljuta rana, – Koju robstvu adade), je vzburil in vzbudil vso tedanjo mladino na jugu; 16. februarja jo je prinesla celo »Allgemeine Zeitung« v izvirniku in v nemškem nevezanem prevodu. Takoj jo je poslovenil tudi Žemlja in jo z nekimi opazkami priobcil v Illyrisches Blatt 1843, št. 12, v gajici. Njegov prevod je dosti dober in razumljiv. Leta 1843 je priobcil v Illyrisches Blatt še iz italijanšcine preloženo pesem za rojstni god cesarjev. Najvažniše njegovo delo pa je epicna pesem »Sedim sinov. Povest u pesmi. S sloveco elegijo g. Graya, iz engležkiga ravno u tisti méri. V Ljubljani, natisnil Blaznik 1843.« Leta 1835. je namrec priobcila Gajeva Danica (I., I/6) v nevezani besedi povest »Sedem sinov Mikicevih.« Leto pozneje pa je izdal Prešeren svoj »Krst pri Savici« v stancah, uvod v trcinah. To je napotilo tudi Prešernovega rojaka, da je snov prej omenjene povesti iz Danice porabil za epicno pesem. Po geslu iz Ovida »Iudex aequus – scripta cum venia qualiacumque leget«,1192 pricenja povest z opravicevanjem, zakaj ne opeva slovenske snovi, ampak hrvaško. 1191 »Cerkveni zvonovi v Kranju«. 1192 »Pravicni sodnik bo vse napisano bral prizanesljivo«. – Ak zgodbo cudno v sladkim tvojim kremlji (govorici) Prepéval dragi domorodic! bom, Ki lastna bližni je slovenski zemlji, Naj odpušenja milost zadobóm. V spomin si Horvat, Ceh kot Kranjic jemlji, De vsih Slovencov edin le je dom; Vse nas je ena kdej rodila mati, Dojila z enim mlekam, Bog ji plati! Nato pripoveduje, kako je hrvaški ban, grof Mikic, živel v casti in slavi, v bo­gastvu in prijetnem zakonu, pa – brez zaroda. Banica se je nekega dne sprehajala kraj gradu, kar se ji je približala ženska, troje otrocicev na rokah, ter je zaprosi vbogajme. Na vprašanje, cegavi so otroci, zaupno odgovori ubožica, da so vsi njeni in to trojcki. Ker ji banica tega ne verjame, jo ozmerja za grdo lažnjivko in leno beracico, ta pa v solzah prenaša zmerjo in se izroca Bogu. Domu prišedši pripoveduje banica vse možu, kateri jo posvari zavoljo njenega ravnanja. Potem pa se dogodi, da prihrumijo Tatari, in kralj Bela pošlje nadnje bana Mikica z mogocno vojsko. Med tem pa porodi banica sedem sinov. V nekaki sramoti obdrži najlepšega decka, druge pa izroci dekli, naj jih vtopi v bližnjem potoku, ter jej ukaže molcati o vsem tem dejanju. Dekle nese v košari otrocice, kar jej po isti poti prijezdi naproti ban s svojim spremstvom. Prestrašena se dekla umak­ne v stran, ali dohitijo jo njegovi služabniki in ban ji veli povedati, kaj nese in kam. Kršcenica naposled vse pové. Grof Mikic užaljen sklene ohraniti mlado šestorico ter jim po drugovih dobi skrbnih dojnic, dekli pa ukaže vrniti se in ji ostro zabica, molcati o vsem tem prigodku. Ko pride domu, se mu žena prilizuje in radostna kaže sinka. Oce ga vesel objema, dostojno vzgaja, skrbi pa tudi za njegove brate, da so spodobno vzgojevani. Ko že odrastejo, naredi ban velike gosti ter povabi dokaj slavne gospode. Veseli sedijo za mizo, kar se vrata odpro in v dvorano stopi šest lepih, mladih junakov, kateri so vsi opravljeni ko domaci grofic. Ban jih za viteške svoje vojšcake skaže zbranim plemenitašem, kteri se cudijo njih lepoti in jim napivajo zdravice. Cez nekaj casa stopi sam med nje in slovesno vpraša: »Kaj malopridnež tisti bil bi vredin, – Ki smert junakov tih bi slast ga bla? – 'Per moji veri, kervolok poredin', – Oglasi perva se zmed vsih gospa, – 'Ki tih sokolov hotel kri bi žréti, – To uro smerti mogel bi umreti.' – 'Ta kervolok si ti! sopruga moja' – Povzame mož besedo njén serdit'«, izdere mec ter ga vzdigne, da izpolni krvavo sodbo, ki si jo je sama izrekla. Banica pa pade pred njega, trepeta, zdihuje, joka in prosi. Ž njo prosijo imenitni gostje, prosijo vsi sinovi in ban se – premaga, odpusti ji krivico in zdaj šele se pricne radovanje in veselo plakanje, ko se spoznajo med seboj bratje, oce in mati. Že iz tega pregleda vsebine je razvidno, da je tehnika te epicne pesmi prav malo vredna. Prizor z beracico visi tako rekoc v zraku in le premalo služi v karak­teristiko banice. Tudi je nemogoce, da bi bil ban Mikic znal dvajset let skrivati svojo tajnost in bi se šele potem mašceval. Zacel bi bil pesnik bolje s koncem, to je s pojedino, in potem vplel pesem v obliki povesti, kar se je zgodilo prej. Tako pa se dejanje vlece skozi dvajset let. Žemlja pristavlja, da so resnico te povesti potrdili imenitni pisavci Alvinei, Betlen, Tieglech in drugi. Ocividno pa je le narodna pravljica, razširjena pri vseh narodih o kralju, ki gre v vojsko in mu med tem rodi žena vec sinov (tri, sedem, devet). Jezik je precej vznesen in pozná se mu dobro vpliv Prešernovega »Krsta«. Pesmi »Sedem sinov« je s kratkim pojasnilom pridejana »Sloveca elegija g. Graya, iz engležkega (leta 1834) ravno v tisti meri.« Pesnik se znajde na vaškem pokopališcu, njegova misel se ustavlja pri receh, na katere zadeva tam. Tamkaj pocivajoce blagoruje zavoljo preprostega teka njih življenja. Primerja ga z življe­njem velikašev in bogatašev. Po naturnih zmožnostih in darovih, pravi, se more gotovo marsikateri, ki tukaj pociva, šteti k najslavnejšim in imenitnišim ljudem dežele; pa njegov nizki porod mu ni dal priti v kroge, kjer bi mogel te zmožnosti razviti, izobraziti in se po slovitih delih razodéti svetu. Pa kakor k imenitnosti, casti in slavi jim je njih preprosti stan zaprl tudi pot k mnogim krivicam in hu­dobijam, kakoršne so navadne med visokimi, imenitnimi in bogatimi ljudmi. V srce ginjen misli pesnik na prihodnji stan, da se bo tudi on kmalu pridružil tem specim, in sklene z grobnim napisom, ki ga sam sebi naredi. Misli Žemlje­ve kancone, ki je izšla šele po njegovi smrti, se strinjajo v mnogem z Grayevo elegijo. Zadnjo pesem je poslal Žemlja Novicam štiri tedne pred smrtjo; ž njo je pozdravil »Novice« kot zvezdo danico, ki se je že vendar enkrat prikazala »De slovenska se zbudi modrica. In ne bode vedno trdno spala«. [Ignacij Holzapfel] Šestega cbelicarja imamo v Ignaciju Holcapfelnu. Ta je bil rojen 15. julija 1799 v Tržicu, v mašnika je bil posvecen leta 1823, služil je v Kamniku, Meng­šu, pri Sv. Jakobu v Ljubljani in umrl je dekan v Ribnici 21. januarja 1868. – leta. O njem pripoveduje v Glasniku 1864 drugi cbelicar Kosmac:1193 »Nekega jesenskega dne ob velikih šolskih praznikih me g. Miha Kastelic nagovori, da ga spremim v Mengeš, ker misli ondašnjega duhovnika g. I. Holcapfelna1194 obiska­ti: On ima, kakor slišim, lepo zbirko slovenskih pesmic, bodem vidil, ali jih kaj prikoledujem za Kranjsko Cbelico! Rad se mu pridružim, in koj drugi dan jo odrineva v Mengeš. K njemu prišedša mu brez obotave razodeneva, po kakšnem poslu sva prišla. Najin predlog razveseli že od mladih dni za slovenšcino vnetega moža in pravi: 'Draga gospoda! jaz nisem noben izvrsten pesnik, s pesništvom se nikdar nisem posebno ukvarjal, le vcasi sem katero pa le za kratek cas zakrožil. Menda jih imam še nekoliko zapisanih'; in v tem se zasuce proti predalniku in vzame iz njega precej obilen šopek raznih pesmic in jih jame nama eno za drugo brati, kakor: 'Na posipu hudiga grada', 'Spomlad, in še vec', ter pravi: 'ce vam bo ktera za namenjeno Cbelico všec, rad vam dam, kar imam, pa ne danes, ampak cez nekoliko casa vam nektere pošljem, moram jih tu pa tam nekoliko popravi­ti, in kar bo moc, popiliti' … In tako je Kastelic raznih pesmic od casa do casa toliko nakoledoval, da mu je Cbelica v 3 letih štiri roje dala« itd. Res je prinesla Kranjska Cbelica v I. bukvicah 4 njegove pesmi: »Spomlad« in »Na posipu hudi­ga grada« (Tiha groza me sprehaja – Al' ostanem al' bežim itd.), »Pod slapom o povodnji« in »Vetricu na vrtnici«, podpisan je s H. V II. bukvicah je ena njegova pesem z znamenjem xxx »Živlenje«. Holcapfel je spreten v opisovanju prirode in duše; njegov jezik ima nekaj bobnecega, cvrstega, vsebina pa je premehka in sentimentalna. Pozneje je v Danici izšla 1857. še ena njegova pesem »Posvetna necimrnost«, preloga poleg latinske nekega jezuita »Qui mundum probe noscit, de mundo nihil poscit«.1195 Leta 1838. je izdal tudi precej obširno nemško knji­go, narejeno po neki francoski: »Venec nedolžnosti ali molitve in nauki«. Hol­capfel je bil skrben dušen pastir, iskren prijatelj mladosti, in dasi je bil Novicam vedno narocnik, nazadnje nemškutar. Svojo imovino 50–60 tisoc goldinarjev je zapustil deželnemu odboru, da ustanovi zavod za gluhoneme. Dasi [se] je danes denar že podvojil, še niso ne Kranjskem storili nic in pošiljajo svoje glušce in nemce v zavod Stanicev v Gorico. 1193 Jurij Kosmac (1799–1872), knjižnicar in sodelavec KC. 1194 Ignacij Holzapfel (1799–1868), duhovnik, v KC je objavil le nekaj pesmi v I. zvezku. 1195 »Kdor dodobra pozna svet, od sveta nicesar ne zahteva«. [Jernej Levicnik] Jernej Levicnik, rojen 15. avgusta 1808 v Železnikih, ucil se je latinskih in modroslovnih šol v Ljubljani, bogoslovnih v Celovcu, v mašnika posvecen je bil leta 1832; služil je potem v Grabštanju, pri Gospe Sveti, v Bleibergu,1196 bil kurat v Zgornji Plesi,1197 kjer si je pridobil doktorstvo modroslovja v Gradcu, leta 1852 je postal dekan v St. Mohorju1198 in je umrl v pokoju 1883. leta. Za slovenšcino se je zbudil nekaj pri Metelku, nekaj pri Slomšku in se pridružil cbelicarjem ter objavil v II. bukvicah pod znamenjem L­K. znano pesem: »Iska­na dežela« (Kje med, kje vince nek' v potokih tece), v III. pa »Žal po prijatli v vojski«, v IV. »Hrepenenje« (po Schillerju) in en sonet. Jezik mu tece gladko in je dovolj pravilen, misli so pa bolj navadne refleksije. Prešeren je spustil nanj in na Holcapfelna sršena: Kako bi neki sladke pel Lesnicnjek? Kako bi neki prave pel Levicnjek? Nekaj njegovih poskušenj je izšlo tudi v Carinthii 1832. Mnogo stvari pa je zapustil v rokopisih. Že pred Koseskim je preložil »Devico Orleansko« Schillerje­vo, spisal balado »Baron Turjaški Andrej«, zložil epopejo »Katoliška cerkev« v 15 pesmih in zapustil tudi 15 zvezkov nemški pisanega dnevnika. Te stvari je pred smrtjo izrocil bratu, ucitelju in posestniku v Železnikih (cf Ljubljanski Zvon, 1883, 401). 1196 Pliberku. 1197 Zg. Pleši (Inner Teuchen) nad Osojskim jezerom. 1198 St. Mohorju – Šmohorju. – VII [Jurij Grabnar] Juri Grabnar je bil rojen 4. aprila 1806. leta v Šentjerneju na Dolenjskem; gimnazijo je dovršil v Novem mestu, modroslovni in dve bogoslovni leti v Ljub­ljani, pravništvo na Dunaju, leta 1838. se je vrnil v bogoslovje v Ljubljano in postal leta 1839 mašnik, za pomocnika je služil v Št. Vidu nad Ljubljano, potem je bil za šolskega ravnatelja v Kranju, potem kaplan v Šmariji, od leta 1852 pa adjunkt in pozneje ravnatelj Alojzijišcu. Umrl je leta 1862., 21. julija. Grabnar je bil splošno omikan mož, dober domoljub in mladini poseben prijatelj; zlasti Jur­cicu je bil zeló naklonjen. V slovenskih pesmih se je poskusil nekoliko v nalogah pri Metelku, nekaj jih je pa izrocil »Kranjski Cbelici«, kjer so naznacene z Gr. v III. bukvicah: »Domu me mika«, »Vecer«, »Umirajoca«; v III. pa je iz nemškega poslovenil pesem »Menih v molitvi«. Posebno dobrega ni zložil tudi ta Cbelicar nikor nic; njegove pesmi so zelo vodene; nanj meri pac prvotno Prešernov napis »De gustibus non disputandum«,1199 ki je bil pozneje naslovljen »Ahacelnovim pésmam« in slove: Ne cudi se, neslane De pésmi bodo brane; Lej, pure vabi: »puri, puri!« In božje volke: šuri, muri. On je namrec v pesmi Vecer omenil murna: Muren, lej tvoj cverk razglási Po dobravah tihih se: Ti slaviš Boga, pocasi Zvézd na nébi trop se vžge. Sodeloval je Grabnar pozneje tudi pri Wolfovi izdaji Svetega pisma, za ka­tero je poslovenil knjigi »Pridigar« in »Visoka pesem« in deloma s pomocjo J. Bonaca,1200 tudi preroka »Baruha«. 1199 »O okusih se ne razpravlja«. 1200 Janez Bonac (1832–1863), nabožni pesnik in pisatelj. [Jurij Kosmac] Juri Kosmac, rojen v Danah pri Ložu 14. aprila 1799, je bil knjižniški služnik in potem skriptor, umrl je v Ljubljani 1. oktobra 1872. leta. Na njegovo mesto je prišel Levstik. Njegove pesmi so izšle precej v I. Bukvicah Kranjske cbelice leta 1830. Opeva nam v njih Poletje in Zimo, v II. bukvicah pa »Spomlad«. Zato je nagnal Prešeren nanj sršena: Kdor govoriti kaj ne vé, On vreme hval' al toži, Kdor pevcov péti kaj ne vé, Od letnih casov kroži. V II. bukvicah je pesem »V Danah 12. maliga travna 1831«, katera se ne razlocuje od prvih, ker nam prav tako opeva spomlad. Razen tega ima Cbelica v IV. bukvicah le še eno njegove pesem – »Prilika«: Fantici so cmerljam enaki, Dévica, le vari se jih! Kosmac je tudi sicer deloval na književnem polju. On je preskrbel slovensko prelogo znane nemške narodne knjige »Ita, die Gräfin von Togenburg«,1201 s ka­tero so se menda zacele širiti pri nas nemške »Volksbücher«: »Ita, togenburska grafinja. Lepa ino nauka polna zgodba dvanajstiga stoletja, za vse pobožne kristi­jane, posebno za tajiste, kateri v nedolžnosti terpe.« V Ljubljani 1831. Prvi je knjigo spisal znani Peter Kanizij1202 leta 1590, fišiski opat pa je knjižico prvic dal tiskati leta 1600. Po casu je to prvo vece pripovedno delo v slovenskem jeziku, seveda le preloga. Enak prevod, samo da knjiga ni »Volksbuch« v širšem smislu, je Vezilo ali preganjana nedolžnost po Krištofu Šmidu. Mnogo je Kosmac tudi dopisoval v Novice, kjer se je podpisoval Danecki, t. j. rojen v Danah, n. p. 1201 »Ita, Togenburška grofica«. 1202 Sv. Peter Kanizij, s krstnim imenom Pieter de Hondt (1521–1597), prvi nemški jezuit. Ustanovil je številne jezuitske kolegije. Predvsem pa je bil pomemben pridigar in pred­stavnik protireformacije ter pisec Velikega katekizma in drugih teoloških del; pomemben za slovenske pisatelje 17. stoletja. – leta 1844. »Valentin Vodnikovo življenje«, leta 1850 spis: »Cesarsko Kraljeva licealna bukvarnica v Ljubljani«, v katerem podaje nje zgodovino. Za Vodnikov spomenik je tudi nekaj spisal, pesem, katere pa bi ravno ne pogrešali, ko bi je ne bilo. Bolj je omeniti njegovo delovanje na dramaticnem polju, ker je z dr. J. Kleemanom pretolmacil iz ceškega igri »Tat v mlinu« in »Dobro jutro«, kateri sta bili poleg »Županove Micike« igrani v prvih letih izza leta 1848. najveckrat. Poskusil se je tudi na znanstvenem polju s spisi »Rokopisi ljubljanske bukvarnice «v Glasniku 1863 in »Nektere crtice iz slovenskega slovstva 1864«, namenjene za namerjani »Bleiweisov album«; v njem nam pripoveduje malenkosti o Kranjski Cbelici, o Novicah, o slovenskih igrah, toda brez prave zveze. [Mihael Tušek] V IV. Bukvicah »Kranjske Cbelice« je nastopil nov Cbelicar Dr Mihael Tušek (Dr T – K), rojen pri Sv. Lenardu (Martinj Vrh) leta 1803., služil je v Ljubljani kot mestni zdravnik, umrl je 4. marca 1843. leta. V Illyrisches Blatt je priobcil spis »Die Wocheim und der Triglau«,1203 v Kranjski Cbelici pa dve prelogi iz nemškega, namrec »Mladenic pri potoki« po Schillerju in »Cesar in opat« po Bürgerju«, katero je bil nekaj let prej poslovenil in izdal Valentin Stanic. Poleg Prešernovih pesmi, katere so bile cenzorju prezaljubljene, je zlasti ta pesem zba­dala v oci. Šele dokaz, da jo je že Stanic izdal brez ovire, ji je pomogel v svet; med duhovniki pa so se res našli tudi taki, kateri so bili razžaljeni ž njo in so zaceli hudo rovati zoper [Cbelico], kar je povzrocilo, da ni mogla vec izleteti do l. 1848. Tušekove preloge se bero sicer precej gladko, vendar kažejo še precej neokretnosti; da je Stanica prekosil, ni posebna zasluga. [Emanuel Jožef Kovacic] Emanuel Jožef Kovacic je bil najmlajši Cbelicar, rojen 5. avgusta 1808 v Ca­težu (Malencah) pri Brežicah; v mašnika je bil posvecen leta 1836., služil je v Trstu in Žminju; leta 1847. je postal dekan v Dolini, leta 1857 pa nadzornik ljudskih šol v Trstu, potem leta 1854. kanonik. Umrl je 23. julija 1867. leta. Ko 1203 »Bohinjski kot in Triglav«. se je oglasil v Cbelici, je bil še dijak. Podpisoval se je z E. J. K. Objavil je v II. bukvicah pesem »Modri pivic« po Felingerjevi nemški in v IV. pesem »Solnce«, torej pesnik Kosmaceve moke. On je zložil tudi tisto cestitko, katero so trije bogoslovci prinesli Županu ter je ta vse spodil. Imela je akrostichon »Vivat Žu-pan«, na vsako crko je prišla po ena strofa. Po Cbelici je nehal peti, oglasil se je šele v Vodnikovem spomeniku z dvema pesmima: »Tožba dijaka« in »Nevesta«; ta je v Vodnikovi meri in ne dosti vredna, prva pa je nesrecen posnetek Prešer­novega Ucenca: »Toži šolar sedme šole, – Govorí besede take, – Šent je v moje starše vdihnil – De so v šole me neslane – Enkrat reveža poslali.« Mnogo je pisal v »Drobtinice«. Popisal je Ravnikarjevo življenje, zložil je vec pesmi, ki pa ne morejo dan danes veljati za to, za svoj cas pa so, ker drugih ni bilo, storile koli­kor toliko svojo dolžnost, ker so vsaj vrzéli polnile. »Zlati prstan ali potop pod Cateškim gricem« zacne n. pr. Tamkaj kder Kerka prebistri pridruži se Savi, (Prešeren) V zavetje tovornik si ladjo postavi, In pa okoli po verli slovenski planjavi Bog ljudstvu v obilnosti kruha delí. V goricah slovesno pa vince gori. Tamkaj, kder vsaki spomladni naravi Pticikov truma prepeva po listni dobravi, Se je zgodilo, ko pravijo stari možjé, Kar vam zdaj pesem pové. Tudi druge narodne pripovedke je tako spravil v nesrecne in neusmiljene verze, n. p. nekega »Vitežkega strunjarja« (Dolenska, cf. Vilhar Ludmila), »Božja pot na Dobrovi«. Boljši od njegovih pesmi so njegovi prozajicni spisi, n. p. Živ­ljenjepis Valvazorjev in Wallandov, zlasti spis »Anton Klaj pobožni istrijanski grajan«, potem »Slike iz mestnega življenja« in »Na kmetih, ali Slovenski Dijo­gen«, kratkocasnica. Mnogo je dopisoval v Danico, n. p. »Od slovenskiga bitja v zacetnih ljudskih šolah teržaških, v katerih laški živelj kraljuje, nemški hira, od slovenskiga ni ne duha ne sluha«. V tem spisu se nam kaže prav dobrega opazo­vavca tržaških razmer. – [Urban Jarnik] Edini nekranjski Cbelicar je Urban Jarnik, rojen 11. maja 1784. leta pri Nadižarji (Neudieser – Hube), v majhnem selu spodnje Ziljske doline, ki mu pravijo »na Potoce« in spada pod faro Štabenj ali v St. Štefane. O njegovem živ­ljenju smo bolje poduceni kakor o drugih cbelicarjih, za kar se imamo zahvaliti Scheiniggu. Oca Janez mu je bil premožen kmet; hiša je imela celo svoj dijaški štipendij, ustanovljen po nekem prednjiku Nikli; ta štipendij je užival tudi naš Jarnik. Oce Urbanov je vozaril, kakor v tistih casih Ziljani še sploh, in si je prislu­žil marsikateri goldinar. Tocil je tudi vino in bil splošno spoštovan. Jarnik sam ga opisuje tako: »Moj oce so tocili vino in raznovrstni ljudje so zahajali k nam; proti vsakemu so bili vljudni in mu postregli prijazno Zaradi tega ga je ljubila vsa so­sešcina in radi so ga hodili popraševat, ce je bil kdo v zadregi. Župnik Koben so jim postavili z nagrobnim govorom lep spomenik. Tudi lutrski kmetje od Gornje Zile so izpregali pred našo hišo, kadar so vozili svoje pridelke v nemški Bleiberg na prodaj; po cele vrste vóz so stale pred našim domom. Dasi je bil bližnji krcmar Nemec, zahajali so rajši k nam. Vendar se niso nikoli prepirali o verskih zadevah, ce ni prišel slucajno kak ucen potnik, ki je zakrivil tako prickanje. Razgovarjali so se kmetje o svojih domacih gospodarskih receh. Domacini so se veli dostojno in nravno. Kegljev in kart ni bilo videti pri nas; prav tako nisi cul prepira niti zapa­zil pijancevanja. Strogo sta pazila oca in stric, da se ni zgodila nobena nedostoj­nost. Ako se je kazal kdo vinjenega, niso mu vec natocili vina, ceš, bratec, zadosti je danes, prihrani denar za drugikrat.« Ker je kazal Urban Jarnik, tretji sin, bistro glavo, so ga poslali starši v Celovec, da bi hodil v latinske šole in zapel kedaj sv. mašo. V gimnazijo je stopil leta 1795. Dijaška leta so bila viharna zavoljo vednih vojska, kar drugošolec Jarnik sam pripoveduje: »Bilo je leta 1797. Francozje so se bližali od Podkloštra sem Ziljski dolini. Na hribih, po pol ure vsak sebe, so bili pripravili slovenski Ziljani kresove in možnarje. Komaj se prikažejo Francozje, zabobni možnar na prvem hribu in kres se je zažgal. Kmalu so po vsi spodnji dolini pokali možnarji, plamteli kresovi, zvonovi bili plat zvoná. Iz vseh vasi in sel so privreli možje, tudi ženske vmes, oboroženi s starim orožjem in orodjem. Puške in pištole, stare mece, sekire in kose, helebarde, kole iz plotov iztrgane so nosili na ramah. Moja starejša brata sta šla zoper sovražnika; meni, trinajstletne­mu fantu, so oce zabranili, da bi se jima pridružil, in dovolili samo, da smem s farnega zvonika gledati po dolu. Z daljnogledom sem videl lahko celo trumo ljudi, ki se je pomikala poleg Zilje proti Bistrici. Tam so se združili z Bistricani, Goricani in drugimi. Francozje so bili preslabi ter so se umaknili; trikrat so jih zapodili Ziljani ter obvarovali svojo lepo domovino ropa in plena.« V nižjih razredih se je ucil Jarnik srednje, »rhetor« in »poeta« pa ima že v »pri­mam classem cum eminentia«.1204 Leta 1803. je prebil Jarnik »fysiko« in šel potem v celovško semenišce. Hebrejšcine se ni ucil dobro, »neglexit«,1205 pravi spricevalo, pac pa druge predmete. Po pocitnicah leta 1804. ni bilo Jarnika v bogoslovje nazaj. Nikdo ni vedel zanj. Napotil se je bil v Gradec in se vpisal za izrednega bogoslovca drugega leta. Najbrž je imel željo, razširiti na vseucilišcu znanstveno obzorje. Toda zdaj mu je zmanjkalo podpore, in ko ga je pokaral krški ordinarijat, da je zapustil Celovec, ne dá bi bil prosil dovolila, se je vrnil v jeseni leta 1805. v Celovec in dovršil tam tretje leto, stanujoc zunaj semenišca. V mašnika ga je po­svetil škof Salm 12. oktobra 1806. v Strassburgu1206 »dispensatum in interstris et in aetate canonica«.1207 Lepa jesenska nedelja je bila, ko je Jarnik pod košato vaško lipo blizu cerkve sv. Štefana dvaindvajsetleten pel novo mašo. Še tisto leto so ga poslali za kaplana v Cajnice (Tultschnig), kjer je ostal do 18. oktobra 1809, in od tam je bil prestavljen v Podkrnos (Gurnitz) za poldrugo leto. Ta leta so Jarnikova pesniška doba. Dasi je tudi pozneje še katero zapel ali preložil iz nemškega jezika na slovenšcino, zgodilo se je to samo prilicno ali da bi nemškim sodeželjanom pokazal zmožnost slovenšcine. V mladostnih letih pa mu je bila pevska žila ži­vahna. Lepa priroda celovške okolice ga je navduševala, da je izlival svoje cute v kratke štirivrsticne reke in razne preproste pesmi, katerim se ne da odrekati vsa pesniška vrednost. Vecina njegovih pesmi je poducnih. Cop pravi »Salbungsvoll«. On spada med ustanovitelje didakticnega pesništva pri nas, katero je najiskreneje gojil Slomšek, n. p. »Zvezdišce«, »Tukaj gori se neznani velki sveti sucejo«, »De­nica«, »Arfe«, »Bucelice«. Drugim pesmim so dali povod letni casi, »Pomlad«, »V vigredi«, »Pustna«, »Jesen«, »Kres«. V zadnji so ohranjene še stare koroške šege tega narodnega praznika.1208 Tudi kraje, kjer je služboval, je slavil v svojih pesmih. V posebno radost in zadovoljnost mu je bila ljubezen in udanost »Canjške gmajne«. Veselih in srecnih ur, ki jih je preživel v Canjcah, ni pozabil vse žive dni: 1204 »Kot 'retor' in 'pesnik' pa ima že prvi razred z odlikovanjem«. 1205 »Zanemarjal jo je«. 1206 Strassburg, tudi Mitterdorf na avstrijskem Koroškem. 1207 Morda »V vmesnem casu urejenega in v pravi starosti«. 1208 Tu Štrekelj vstavi v rokopis neki znak, ki morda oznacuje nov odstavek ali pa, da nekaj manjka. – V moje srce prav globoko Si ti ljuba vtisnjena, Saj pove ti moje oko, Da ne boš pozabljena. Prav tako se mu je priljubil tudi Podkrnos. V pesmici »Moj sedanji kraj« ga slika tako: Za herbtom je skalna gora, Pravi se Kernos pri nas, Je za Špice 'na podpora In za pevca pa Parnas. Spodaj zvira Hippokrene, (Tamuš)1209 Cisti zvirk za pevce vse, Belkaste on pluje pene, Umnost pev'c iz njega pje. Tuki društvo Muz stanuje, Gracije se sucejo, Sam Apollo tu kraljuje, Njega citre slišimo. Domorodne cute razodevajo pesem »Ostrovica«, poslana Metelku, potem pe­sem »Na mojo domovino«, v kteri obžaluje, da je bila gorenja Koroška, Jarnikova ožja domovina, odtrgana od Avstrije in pridružena v francosko državo, zlasti pa poziv »Na Slovence«, s katerim se je prvic oglasil v Carinthiji (1811). Tudi modrica slovenska zvupa se perpevlati; Njej prijazna grata nemška Sesterno per njej sedi. 1209 Štrekljev pripis nad tem verzom. Zarja lepa se razliva Cez slovenji Goratan, Zbuja dremanje castliva, Oznanuje svetli dan. Slava bode spet slovela, Ki Slovencem da ime: Po deželah se raznela, Perdobila cešcenje. Osvojeno Hellenijo je slavil v dvekiticni pesmi. Prelagal je tudi nemške pesmi na slovenski jezik. Prestavil je med drugim nekaj Fellingerjevih: »Damon an Me­lite«, »Lebensfunken«, »Der Kampf mit dem Lindwurme im Sonnenfelde«,1210 Erminovo »Nähe der Geliebten«, iz Lichtnerjeve knjige »Recht der Vernunft« znano parabolo »Herkules am Scheidewege«, poleg tega pa je še prevel Schiller­jevi »Der Gang zum Eisenhammer« in »Graf von Habsburg«.1211 Prva strofa l. 1821. Knez Habsburški V Porecah Rudolf kralj sedi Na rajnim vecerjemesti, Oblast njegova cesarsko blišci, Ko zacne se k mizi sesti. Namestni knez Rajnski pernaša jedi In vina naliva jim Pemc, de šumi, In sedem izvoljcov je bilo, Kakor zvezde na neb' okol sonca stojó, So firšti cesarja obdali s' castjo, Dopolnit svoje opravilo. 1210 »Damon na Melito«, »Življenja iskre«, »Boj z zmajem na soncnem polju« (Boj z drakonom). 1211 »Bližina ljubice (Bližava ljube)«, »Pravica razuma«, »Herkules na razpotju«, »Hod k fuži­ni«, »Grof (knez) Habsburški«. – Grof Habsburški 18441212 V Porecju z cesarsko svitlostjo obdan, V dvorani starinsko sloveci, Grof Rudolf sedi za cesarja izbran Kraljevo vezilo deržeci. Starosta Narenski prinaša jedi, Možeciga vina Ceh mu deli, Volitelov sedem se stavi Kot solncu okoli truma zvezdá Na levo na desno vladarja sveta, Da službe dolžnosti opravi. Jarnikove pesmi so bile tiskane v »Carinthii«, v »Kärntnerische Zeitschrift« in v Kranjski Cbelici; vecina jih je ostala v rokopisu. V arhivu zgodovinskega društva koroškega se je hranila trdo v papir vezana knjiga v cetrtini, ki je obsegala na 161 straneh Jarnikove mnogotere pesme s pristavkom dneva in ure, kedaj so bile zlože­ne in zapisane. Ta knjiga ni vec cela, 60 listov do str. 121 je izrezanih; Janežic misli, da jih je pokoncala tuja sovražna mu roka, kar pa ne kaže biti resnica. Bolj verjetno je, da jih je unicil Jarnik sam iz katerega koli vzroka. Ostalo jih je 30, zloženih od 15. aprila do 24. novembra 1809. Iz kronologicne ured[it]ve smemo sklepati, da so bile tudi pogubljene pesmi prav tako urejene in zložene pred 15. aprilom istega leta. Vrh teh pa se hrani ravno tam na treh posamnih polah 12 pesmi, ki so postale vecinoma meseca decembra leta 1809. Gotovo se sme staviti v to leto pe­sem »Mir«, zapisano 1. grudna; povod njej je namrec pomirje schönbrunnsko. V Carinthiji je tiskanih 10, v Vodnikovem spomeniku 9, nekaj v »Zberi lepih ukov«, 3 v Primcevih »Nemško­slovenska branja«, v Kranjski Cbelici so tri: v 2. bukvicah »Zvezdje »(Zvezdišce), v 3. »Damon na Melito« in v 4. »Kres«. Ahacljeva zbirka ima ponatisnjeno »Pustno«. Dasi Jarnikovo pesnikovanje nima veliko pesniške vrednosti, ako izvzamemo vcasi precej gladko obliko, je pomenljivo vendar v dvojnem oziru. V tistih casih je dramila slovenske rojake vsaka beseda, samo da je bila slovenska, v drugo pa je mogel že s temi nedostatnimi poskušnjami pokazati svojim nemškim sosedom, da tudi slovenski jezik lepo doni in se dá rabiti v vezani besedi. Cislali so ga v Ce­ 1212 V rokopisu sta obe verziji napisani vzporedno, druga ob drugi. lovcu. Pesnik Fellinger je preložil na nemšcino vec njegovih pesmi. Temu Nemcu se je zdel slovenski jezik posebno blagoglasen in sposoben za petje; rime ajo, aja, koncnice i: želí, se mu zelo dopadejo in enako sodi koroški zgodovinar Herr­mann. Pesmi niso prodrle v narod kakor Andrejaševe. Njegove pesmi so poduc­ne, kratkocasne in domorodne. Samo ena se je prikupila priprostemu ljudstvu in je postala narodna. To je Fellingerjeva eroticna »Damon an Melite«, katero je prevel Jarnik za slovenski jezik Damon na Melito. Pomenljivo je, da si je narod izbral ravno to pesem v svojo last; pravijo ji samo »Melita«. Našla je tudi prime­ren napev; stari zarod, ki še ni pozabil slovenskega petja, jo še dandanes rad poje, in to ne samo v krajih, kjer je Jarnik pastiroval, ampak povsod po Koroškem. Jarnik je ne samo »koroški Vodnik«, tudi sicer je v našem slovstvu znamenita prikazen. Leta 1811. meseca aprila je zapustil Podkrnos, dobivši službo mestnega kaplana pri stolni cerkvi v Celovcu, ali kakor ljudstvo govori, »pri Zavitarjih«. Tam je imel mnogo opravkov, a piclo placilo. Služba mu je bila pretežka, ker je bil edini Slovenec pri cerkvi: »Welche Vermehrung der Amtsgeschefte der windische Cooperator doppelt empfinden muss, da auf ihm als Stadt – und Nationalcaplan ohnehin die grosseren onera lasten und er fast den ewigen heb­domadarius1213 vorstellen muss.«1214 Tako se pritožuje v prošnji, naj ga prestavijo k drugi mestni fari, ki ji pravijo »pri fari«, kar se je tudi zgodilo leta 1813. Place je imel 400 gl.1215 in je opravljal službo takozvanega poznega predigarja. V istih dnevih so mu koroški stanovi podelili tudi kuratni beneficij mešcanskega spita­la »wegen seines Sellen­eifers und gut gesitteten Lebenswandels«.1216 Komaj pa je nastopil službo, ko je nevarno zbolel za neko vrocinsko boleznijo, ki si jo je nalezel v Spitalu, napolnjenem z vojaškimi bolniki. Šele cez pol leta je okreval dodobrega in cesar je podaril njemu in njegovima sotrudnikoma v vojaški bol­nišcnici v priznanje zaslug celoletno placo za castno nagrado. Pri farni cerkvi je ostal samo leto dni in se je vrnil k stolni cerkvi, kjer je služboval do leta 1818. Tega leta je prosil za faro Šmihel na Gosposvetskem polju ob nemško slovenski meji in jo tudi dobil ter bil instaliran 27. marca. V mestnem hrupu in šumu je 1213 »Oskrbnik za en teden«. 1214 »To pomnožitev uradnih dolžnosti cuti slovenski sodelavec v dvojni meri, saj pade nanj, kot mestnega in narodnega kaplana vsekakor vecji del nadležnih bremen, tako da pred­stavlja domala vecnega hebdomadariusa.« 1215 Goldinarjev – guldnov. 1216 »Zaradi njegove duhovne vneme in moralnega nacina življenja«. – zacela njegova slovenska muza umirati in je scasoma cisto umolknila. Popustil je pesnikovanje in zacel pisateljevati za priprosto ljudstvo. Kakor so bile poducne njegove pesmi, tako so poducni tudi njegovi popularni spisi in knjige. Prva taka knjiga nosi naslov: »Zbér lépih ukov za slovensko mladino iz nemškega ino la­tinskega prestavljenih, iz staroslovenskega ino pemskiga preravnanih, nikoterih pa novo zloženih od U. J. v Celovcu 1814.« To zbirko je namenil zlasti mladini za šolsko darilo. »V njej bereš štiri poducne pesmi, razne nauke v podobah, dva razgovora med enim fajmoštrom in eno farmanco od žegnanih reci in 'od božjih potov', vec pripovesti, to je pregovorov, in precejšnje število Ezopovih basni.« Trditev, da meri Prešernov sršen Pravljica po Ezop' od vas zapeta, Vec nima slasti kakor jed pogreta, nanj, se mi ne zdi resnicna, ker so te pravljice v prozi; ta sršen meri na Ciglar­ja, ki je zložil v Cbelici znano basen »Mravlja in kobilica«. Jezik je uravnal Jarnik kolikor toliko po Kopitarjevi slovnici, kar sam priznava v zanimivem predgo­voru, v katerem govori precej obširno o svojem pravopisu. Zanimivo je to, da je Ezopove basni slovenil iz cešcine in iz cešcine posnel tudi svoje pripovésti ali pregovore: »Brez mehirja plavati, Blagur ribam v vodi«, »Jaz gospod, ti gospod, kdo bode svinje pasel?«, »Glad je osla gosti naucil«, »Na jeziku nosi med, v srcu krije jed«. VIII Druga narodu namenjena knjiga Jarnikova je »Sadje – Reja, ali Navuk, kako se more prav lehko ino v kratkem casu nikar ko veliko dobreh ino zdraveh dre­vés podrediti, temóc tudi naržlahtnejši sadje zadobiti. Iz nemškega v Slovenji jezik prenešen ino pomnožen. V Celovcu 1817.« Ta knjižica je preloga nemške: »Geigers Lehrbüchlein von der Obstbaumzucht«.1217 Že iz naslova vidimo, da je pisana v koroškem narecju, da bi bila priprostemu narodu prav lahko razumljiva. Vendar ni rabil Jarnik najbolj razširjenih narecij koroških: junskega ali rožan­skega, ampak svoje domace ziljsko. Za poznavanje ziljskega narecja bo ostala ta knjiga zmerom dober vir. Vredna pa je spomina še v drugem oziru, ker je prva slovenska knjiga te vrste in podaja bravcu mnogo lepih slovenskih izrazov, po­snetih iz sadje reje. Mladim namenjen je bil pol pole obsežen spis v Jarnikovi zapušcini: »Nevar­nosti mladih ludi ali Kratki Navuk, kako se imajo otroci ino mladenci pred ne­sreco varuvati. Eno poslovenjenje iz nemškiga jezika skozi rajniga visokovredniga Gospoda J. Japelna,1218 korarja v Celovci, sedaj pa pregledana ino po novim pravopisu preravnana od Jarnik Urbana«. Pobožnemu narodu je spisal Jarnik tudi nekaj molitvenih in pobožnih knjig: »Molitne bukvice za otroke«, 1817., »Jedro keršcanskih resnic«, 1821., iz nem­šcine, po »Gesetzbuch der Christen«; izdal je leta 1821. »Evangeliji in branje na vse nedele ino svetke celega leta in Evangeliji na posebne dneve svetega posta«, 1822 je izdal molitvenik, poslovenjen iz nemšcine: »V duhi katoliške cerkve mo­lec kristjan« po knjižici Hohenlohejevi. To je zadnja njegova knjiga poducnega znacaja. Lotil se je bil med tem že drugega predmeta, vendar ni popularnega delovanja cisto ustavil. Sodeloval je še pri Wölbicevem »Velikem katekizmu«, ki je imel iziti okoli leta 1834, pa zaradi zaprek ni prišel na svetlo. V ostalini je vec pol opomb, ki jih je spisal Jarnik, pre­gledovaje rokopis tega katekizma. Opombe imajo jezikoslovno vrednost. Ko je prišel leta 1824. Slomšek za špirituala v celovško bogoslovnico in je zacel pozneje izdajati bukve za narod, ga je podpiral Jarnik s svojimi skušnjami, kakor vidimo iz pisma Slomškovega v »Kresu« VIII., 11. snopicu. 1217 »Geigerjev ucbenik o sadjarstvu«. 1218 Jurij Japelj (1744–1807), duhovnik, cerkveni pisatelj in jezikoslovec; prevajalec Svetega pisma. – Ravno tisto leto, ko je prišel Jarnik izpod Krnosa v Celovec, se je vzbudilo tam novo literarno življenje. Združilo se je nekaj veljavnih mož, ki so ustanovili casnik v poduk in zabavo. Prva številka »Carinthie« je prišla na svetlobo 1. dan julija 1811. Zacetkoma jo je urejal zdravnik dr. Kumpf, za njim pravnik dr. Jenull, od leta 1815 pa za koroško domoznanstvo zelo zaslužni S. M. Mayer, nastopnik Jarnikov pri stolni cerkvi. Poleg omenjenih so pisali vanjo še pesni­ki Fellinger, Gallerstein (oce in sin), Tschabuschnigg, Budik, Renn; zgodovi­narji in starinoslovci Eichhorn, Hermann, pozneje tudi Ankershofen, Slovenec Ahacelj, ki je ustanovil leta 1813 redna meterologicna opazovanja, potem dr. Killerdorfer,1219 dr. J. Burger, prvaki slovstvenega delovanja v Celovcu. Dasi so se obdelovale vse stroke, je vendar nadvladala zgodovina. Tekom teh let se je položil temelj koroški zgodovini. »Carinthia« ni vec zadostovala vsem zahtevam, zato sta Kumpf1220 in Mayer ustanovila leta 1818 »Kärntnerische Zeitschrift«,1221 ki bi imela v prvi vrsti služiti znanstvenim, potem šele poducnim namenom. Izhajal je ta list redno; do 1835. leta je izšlo osem zvezkov. V ta krog najbolj izobraženih koroških veljakov je stopil Jarnik. Z nekterimi, kakor s Fellingerjem, Kumpfom in Mayerjem, je sklenil kmalu prijateljsko zvezo. To je odlocilo tudi smer njegovega delovanja. On je prevzel tako rekoc slovenski oddelek. Carinthija in Kärntnerische Zeitschrift nista prinašali samo slovenskih pesmi Jarnikovih z nemškimi prevodi, ampak on je vplival tudi na znacaj obeh casnikov tako, da sta bila objektivna in se bavila tudi s slovenšcino: 7. tocka na­znanila v 1. knjigi »KZ« se glasi: »Beiträge zur Kultur der slovenischen Sprache; Angabe der besten Mittel, ihren gebildetsten Dialekt mit den Schätzen deutscher Kultur und Wissenschaft am schnellsten und zweckmässigsten zu verbreiten.«1222 Jarnik je bil sodelavec obema listoma. Odslej se je udeleževal redno leposlovnega in znanstvenega delovanja na slovenskem polju. Ni ga dogodka, za katerega bi se ne bil zanimal ali bi mu ne bil sotrudnik. Slovnica Dobrovskega in Metelkova, brižinski spomeniki, abecedna vojska, slovenski slovar, Kranjska cbelica, ilir­stvo, narodno blago, etnografija in stara zgodovina koroška in še druga prašanja manjše važnosti nam jasno pricajo o njegovi marljivosti in izobraženosti. 1219 Priimek je napisan nerazlocno, morda Mitterdofer. 1220 Johann Gottfried Kumpf. 1221 »Koroški casnik«. 1222 »Prispevki o kulturi slovenskega jezika; Navajanje najprimernejših sredstev za hitro in smotrno širjenje zakladov nemške kulture in znanosti med najbolj omikan slovenski dia­ lekt«. Izpisujoc Hacqueta je neki dr. Sartori l. 1811 popisal koroško deželo, toda z mnogimi hibami in tudi nalašc znajdenimi psovkami, tako da je postal typ površno opisujocega tourista. Od vseh strani so dohajali popravki, protidokazi in zanesljivi doneski o koroški zgodovini. Naprošen po Kopitarju je spisal v ta na­men tudi Jarnik nekaj clankov ter popravil od stavka do stavka pomote Hacque­tove in Sartorijeve. Popisal je Ziljsko dolino, kar je je slovenske, Ziljane, njih zanimive narodne šege in obicaje, zavracujoc površne porocevavce. Svoje nazore o evropskih narodih razodeva s clankom »Die vier Hauptnationen Europas«1223 (Carinthia, 1818) in trdi, da so štirje najvecji narodi starega veka identicni z današnjimi. Grki so ohranili svoje ime, Rimljani so romanski narodi, iz Keltov so postali germanski narodi, stari Skythi ali Sarmati pa so Slovani. Jarnikovemu vplivu moramo pripisovati, da je ponatisnila Carinthia clanke, kakoršni so: »Auf­forderungen zu Beiträgen zu einem Worterb. der slov. Sprache. Von Joh. Nep. Primitz«1224 ali »Das Todesfest der alten Slaven, welches sie am Ende des Winter feierten«.1225 iz Linhartove zgodovine ali »Slavische Völker«,1226 posneto po Her­derjevem delu »Ideen zur Phil[osophie] der Geschichte der Menscheit«.1227 Na konci sestavka je brati poziv, naj se nabirajo narodne pesmi, pripovedke, prislo­vice, šege, da bi se na njih podlagi mogla spisati zgodovina narodov slovanskih. (Carinthia, 1812, št. 23.) Jarnik sam se je poprijel take naloge in objavil vec spisov slicne vsebine. »Ko­roške Žalik žene« (Die slov. Sibyllen, Carinthia, 1813), po Kranjskem rojenice, tolmaci v »Trauerfrauen«1228 iz žal, terd, ker so prerokovale tudi žalostne do­godke ali ker so v samoti žalujoce bivale. Dandanes vemo, da se je motil, ker so koroške žalik žene iz nemškega »salige frauen«.1229 S clankom »Slovenischen Altertümer«1230 (Carinthia, 1813) se je dotaknil Jarnik predmeta, po kterem je dosegel najveci uspeh, t. j. razlaganje kraj[ev]nih imen koroških. V njem dokazu­je, da so kraj[ev]na imena na ah slovenski lokali in da more ž njim izpricati, kako dalec so segali Slovenci v prvih casih koroškega naseljevanja. Potem razpravlja 1223 »Štirje glavni evropski narodi«. 1224 »Poziv h prispevkom za slovarj slovenšcine od Janeza Nepomuka Primitza.« 1225 »Starih Slovanov ‘praznik smrti’, ki so ga praznovali ob koncu zime.« 1226 »Slovanski narodi«. 1227 »Razmišljanja ob 'filozofiji cloveštva'«. 1228 »Žalovalke«. Trauer – žalovanje. 1229 »Selige Frauen« – Blažene, vesele ženske. 1230 »Slovenske starožitnosti« (slovenske starine). – imena treh krajev, ki so mu pomenljiva za stare case: Plešišce (Tanzplatz), Radiše (Wonnschein, Freudenberg), Semislava (Kirchtagssruhm), pri vseh se je motil. Sklepaje spis pozivlja koroške duhovnike, naj zapisujejo kraj[ev]na imena, slo­venska in nemška v nominativu in lokalu, ter mu je blagovolijo pošiljati. Kako so se zanimali ravno za to stroko starinoslovja, kako so se opirali na Jarnikove razlage kraj[ev]nih in tudi osebnih imen slovenskih, to nam prica vsak letnik »Carinthije«, kakor tudi drugi spisi koroških zgodovinarjev. Celih trinajst let je nabiral Jarnik tvarino za obširno razpravo »Andeutungen über Kärntens Germanisierung. Ein philologisch­statistischer Versuch«,1231 ki se sme prištevati najvažnejšim proizvodom njegovega uma. V uvodu zavraca misel, da so že Bavarci in Franki potisnili koroške Slovence v pokrajine, v katerih še danda­nes bivajo. Iz nemškega pesnika Ulriha Lichtensteinskega kaže, da je bilo koroško plemstvo še v 13. stoletju narodno. Z besedami »Bog Vas primi Kraljeva Venus« so pozdravili viteza leta 1227. pri Vratih. Koroško se je ponemcilo iz raznih vzrokov: v prvo je vplivalo pokristijanjevanje, ker je luc sv. vere dohajala iz nemškega Salc­burga; potem tesna zveza z nemškim cesarstvom, katere posledek je bila fevdalna ustava; nemški škofje, opatje, grofi, katerim so naklanjali cesarji za njih zasluge lepa posestva po Koroškem, so pripeljali s seboj množico nemških naselnikov; vojvodi, mejni grofi, grofi in prostaki, njih vazali in posli, viši duhovni dostojanstveniki, so bili vecinoma Nemci; potem prostovoljno preseljevanje koroških Slovencev (blizu 4000 jih je v prejšnjih casih hodilo vsako leto na »Niemce« služit in se ucit nem­šcine): to so Jarniku najvažnejši vzroki, da se je slovenski narod vedno bolj in bolj umikal napredujocemu nemštvu. Nadalje še omenja ženitve, slovenske dijake, ki se v mestu izneverijo materinšcini in vrnivši se v narod nemcujejo, da je groza. Mnogo slovenskega ljudstva so pokoncali turški napadi; protireformacija je izgnala marsikaterega slovenskega kmeta na tuje, posebno na Saško; tudi kuga je veckrat razsajala in pobrala veliko ljudi; scasoma so uveli nemšcino tudi v urade, kjer še dandanes gospoduje. Tudi koroška nemšcina mu služi v dokaz, kajti prevzela je marsikaj slovenskega blaga: glas in naglas, slovenske besede in vcasih slovensko skladnjo. Iz navedenih vzrokov sklepa, da so današnji Nemci po Koroškem obci stari koroško­slovenski, s Kelti in Nemci, zlasti Bavarci, spojen narod. Ta etnografski rezultat je podprl z obilo množico krajnih slovenskih imen, ka­tera je nabral samo po nemškem delu Koroške. Koncem razprave se Jarnik odloc­no ustavlja vsem tistim, ki so že takrat zahtevali, naj se pospešuje ponemcevanje, 1231 »Oris germanizacije Koroške. Jezikoslovno statisticni poskus«. ceš prej ko slej mora Koroško postati cisto nemška. Toda koroška slovenšcina je politicno in cerkveno posvecena: politicno, ker so prisegali v nji koroški knezi, ker so se v nji smeli zagovarjati vprico nemškega cesarja; cerkveno, ker so stari cer­kveni spomeniki pisani v koroško­panonskem narecju, cegar glasovi se še danes po hramih božjih razlegajo od Jadranskega morja do Ledenega in do Kamcatke! Uspeh, ki ga je dosegel Jarnik na filologicni podlagi, je skušal utrditi še z drugim sredstvom. Popraševal se je, ali niso naši pradedje zapustili v kamen re­zanih spomenikov. Da bi zadobil povoljen odgovor, je preiskaval stare napise na razvalinah virunskega mesta in po starih cerkvah, ki bi se dali slovenski tolmaciti. Prilika se mu je ponujala izvrstna, odkar se je preselil iz Celovca v Šmihel blizu Gospe Svete. Nabiral je rimske kamene in druge starine ter otel marsikaj, da se ni pogubilo. Najzanimivejši spomenik za Korošce je pa vojvodski prestol tik ceste med Gospo – sveto in Šmihelom. Na njem se vidita dva napisa. Prvi je obce znani »Veri Ma sveti Veri«. Jarnik misli, da je postavil vojvodski prestol s tem napisom knez Ingvo v spomin, da se je kršcanstvo otelo pogina, pretecega mu po pogan­skih Slovencih. Zatorej je posvecen ta prestol veri. Ostali dve besedi, razrejeni po Jarniku (ma sveti veri), pomenijo v celovškem podnarecju rožanskega govora: »ima sveto vero«. Ker govore Poljanci okoli Celovca o v acc. sg. f.1232 zamolklo, kakor da bi bil polglasnik, se morejo te besede, pravi Jarnik, tudi umeti za vpra­šanje kmeta do kneza, hotecega se vsesti mesto njega na prestol: »ma sveto vero?« O tem napisu se je bavilo že mnogo ucenjakov, vendar se nobenemu ni po­srecilo priti do živega. Napis seveda ni slovenski. Crke v napisu so rimske in cisto enake tistim, ki se pogostoma nahajajo na rimskih kamenih virunskega mesta. Starinoslovci so dognali, da jih imamo staviti v prva stoletja rimskih cesarjev. Beseda veri stoji na zapadni strani vertikalno od spodaj navzgor; ostale pa so obrnene od zgoraj navzdol in so na severni strani. Napis torej ni horizontalen in ga ni videti tam, kjer bi imel biti, t. j. na naslonjalu. Megiser ima samo eno besedo Masvetiveri, kar je Jarnik razkrojil samolastno v tri. Pomisliti je tudi, da se knez ni ustanavljal na tem prestolu, temvec na takozvanem Kneževskem Kamenu (Fürstenstein), ki je stal pri Krnskem gradu, zdaj pa se hrani v celovškem muzeju. Jarnikova misel je zelo nesrecna. Sto let pred Cirilom gotovo niso pisali v pod­narecju rožanskega govora; Brižinski spomeniki nam kažejo, kaka je bila tedaj slovenšcina. Jarnikova razlaga je »pia fraus«,1233 kakor »Kraljedvorski rokopis«. 1232 Tožilnik (akuzativ) ednine ženskega spola. 1233 »Pobožna prevara«. – Vojvodski prestol ima na vzhodni strani naslonjala še drug napis, ki je ho­rizontalen; stari pisatelji so ga razlicno ohranili, sedaj se ne dá vec brati, le tu pa tam se pozna kaka crka. Jarnik ga je prav originalno razložil. Vsaka crka mu je kratica za celo besedo, brati pa moraš napis od desne na levo in potem šele od leve na desno. Vsebina mu je vprašanje do kneza in potem njegov odgovor. Jezik pa je staro ali cerkvenoslovenski! Kakor pri prestolnih napisih mu je iz­podletelo tudi pri drugih. V prag podružnice poševske (Possau) blizu Šmihela sta vsekani besedi: »Gambugi Aibani«. V prvi je videl Jarnik ime slovenskega Hymena, ki mu je v sanskrtu ime Kama. Na gosposvetskem pokopališcu stoji nagrobni kip, koroškim starinoslovcem znan pod imenom »Die Lichtsäule von Maria­Saal«,1234 v katerem je gorela v prejšnjih casih vecna luc. Sezidan je v got­skem slogu in je imel za Jarnika še gotiški napis, katerega zdaj ni vec. Jarnik je tolmacil: »cheranvice k popavu« = shranvišce za popalenje (Feuerherd). V resnici pa pomenja Cl. (Clericus ali Clemens) Erasmus Kapaun, ki si je ustanovil vecno luc na svojem grobu, kakor je razvidno tudi iz listine 1497. 21. okt. Motil se je Jarnik tudi v šentjurskem napisu v lavantski dolini, ki ga je hotel brati slovanski, dasi je rimski. Gosposvetsko polje je vzbujalo v njem žive spomine na case, ko je bilo Koro­ško še popolnoma slovenska zemlja. Iz takih spominov sta se izcimila dva strogo zgodovinska spisa. V prvem razpravlja dobo, ko so dosegli Slovenci zjedinjeni po Samu vrhunec svoje moci: »Samo, König der Karantaner Slaven«.1235 Izvirniki so mu Hanžic, Linhart, Šcerbatov, in kritika ga je grajala, da je premalo porabljal in primerjal istodobne pisatelje bizantinske in zapadne. Vsebina drugemu spisu je pokristjanjevanje Koroškega, cegar snov je posnel iz znane spomenice neimeno­vanega pisatelja »De convensione Bagoariorum et Carantanorum«.1236 Ko se je bavil Jarnik z germanizacijo, je nabral tudi obilo imen rek in potokov. Sklenil je zato popisati vecje koroške dežele, dogotovil pa ga ni, ker so mu dopisi prepiclo dohajali. Spis je ostal v rokopisu, dokler ga ni objavil njegov prijatelj S. M. Mayer leta 1859. v »Carinthii«. Jarnik je namerjaval zapisati in razložiti ne samo imena rek in potokov, ampak tudi našteti mline, fužine, žage itd., katere žene vsaka voda. Slucajno je naletel v gosposvetskem arhivu na nekaj srednjeveš­kih nemških odlomkov iz 14. stoletja, ki jih je objavil leta 1839. Primisser. 1234 »Gosposvetski svetilni steber«. 1235 »Samo, kralj karantanskih Slovanov«. 1236 »O spreobrnjenju Bavarcev in Karantancev«. Ko je živel v Celovcu, je želel dobiti faro na kmetih, kjer bi mogel uspešno de­lovati v prid in korist svojega naroda. Njegova marljivost je tem bolj hvale vredna, ker vémo, da se mu je na njegovi fari v Šmihelu v gmotnem oziru godilo slabo. Nesrecen je bil v gospodarstvu; davki so bili obilni; leta 1824 mu je toca dvakrat pobila polje; prišla je v farovž eksekucija za 87 dni, in žugalo se mu je s sekvestra­cijo. Prosil je konsistorij, naj se mu ustavi eksekucija, ker bi se sicer moral fari od­povedati. Konsistorij ga je priporocal deželni vladi, ceš da je eden najspretnejših duhovnikov cele škofije. Veckrat je prosil denarne podpore, pa odbili so mu jo, štirikrat se je potegnil za drugo faro, pa propal je. Zlasti ga je peklo, da je propal, ko je prosil za proštijo tinjsko. Potožil se je baje pri Kopitarju in ta je posredoval, da je dobil krški ordinarijat ukaz, naj se v bodoce ozira pri službah na može, katere dicijo tudi literarne zasluge. Jarnik je sklenil zapustiti koroško domovino, ki tako slabo skrbi za svoje služabnike. Konsistorij ga je tolažil, zatrjevaje, da se bodo tako župniške place zvišale. Pokoren svojim predstojnikom ni uresnicil svojega sklepa. Ko je bila izpraznjena blatogradska fara, je prosil za njo. V tem je bil predlagan primo loco.1237 V zaslugo se mu šteje vendar enkrat med drugim »sein vorzügliches Talent und wissenschaftliche Auszeichnung, indem er mehrere gemeinnützige Schriften in slovenischer Sprache zum Drucke beförderte«.1238 O njegovih starinoslovskih in zgodovinskih [spisih] niso znali nic ali niso hoteli znati. Dobil je Blatograd z odlokom ilirskega gubernija v Ljubljani 18. januarja 1827. Spomladi se je preselil na novo faro, ki je bila »landesfürstlich«.1239 V Blatogradu je živel Jarnik celih 17 let do svoje smrti. V gospodarstvu se mu je godilo ugodnejše. Izkusil pa je v drugem oziru marsikaj grenkega. Napadali so njegovo delovanje na književnem polju, zlasti zastran razprave »Andeutungen über Kärntens Germanisierung«, in mu podtikali sebicne namene. Obirali so ga, da nima domoljubja, zasmehovali in psovali so ga. Sedem strani obsegajoce pismo z dne 31. majnika 1829 prica nam o tem. V takem položaju se je preselil v Blatograd, kjer je iskal in našel tolažbe zoper obrekovanje v tem, da se je posvetil znanstvenemu delovanju. V mladostnih letih je pel mnogotere piesme.1240 V Celovcu in v Šmihelu je spisoval poducne in po­božne knjige za prosto ljudstvo, obenem pa se je bavil s starinami in zgodovino 1237 »Na prvem mestu«. 1238 »Njegova izvrstna nadarjenost in znanstvena odlicnost, in to, da je vec splošno koristnih spisov v slovenskem jeziku spravil v tisk«. 1239 »Deželnoknežja«. 1240 Štrekelj hoce poudariti, da je pel pesmi v koroškem narecju. – koroško. Cas, ki ga je preživel v Blatogradu, pa je njegova jezikoslovna doba. Prvence njegovega jezikoslovnega truda nahajamo sicer že jako zgodaj. Prvi spis je »Die Bildung des Zeitwortes. Ein Versuch nach Dobrowsky's Methode«1241 iz leta 1812. V njem je uredil slovenski glagol v šest vrst po obrazcu, ki ga je sestavil Dobrovsky. Ko so zagledali beli dan Brižinski spomeniki, jih je pretresoval gledé na pisavo, jezik itd. in trdil, da so koroško slovenski. Metelkove slovnice leta 1825. ni mogel docakati, da bi bila izšla cela; dobila sta Slomšek in on že prve tri pole z Ljubljane. Jarnik jih je pregledal ter poslal Metelku vec strani opazek in doneskov iz koroških narecij. Priznavaje, da se nahaja najcistejši, najbolj oli­kani govor v sredini kakega naroda, ne ob okrožju1242 njegovem, in da mora biti kranjski govor merodajen za uredbo pismenega jezika, pogreša v Metelkovi slov­nici vkupnega imena Slovencev, katero je rabil Jarnik že leta 1811. v današnjem skupnem pomenu. Metelko je ustregel Jarnikovi pametni zahtevi in nadomestil »krainerisch« s »slovenisch«. Sploh se je upiral Jarnik vsemu, kar se je kazalo separatisticno. Skupno in vzajemno se mora urediti novoslovenska slovnica; to je bilo njegovo geslo. Glavna vodila mu je dajala stara slovenšcina; kar se je je ohranilo do današnjega dne »in ore populi«,1243 se mora prevzeti v knjižni jezik, ne glede, kje se ta ali ona oblika govori. Po tem nacelu se je ravnal ves cas in je zagovarjal pravilne oblike koroških Slovencev. Natancneje razpravlja o glasnikih; on terja, da bi [se] raba glasa .1244 v knjigi razširila, ker so ga ohranili koroški Slovenci, za stsl [staroslovanski] e;1245 naj se piše – ega, emu m. iga, imu; v dat. sg. fem. ej m. i , naj se zopet oživi instr. masc. em (lojem); presežna stopinja bodi ejši itd. Tudi skladnja se mora popraviti po istih nacelih kakor sklanja in sprega. Z veseljem pozdravlja novo ljubljansko ucilnico slovenskega jezika in odobrava Metelkov namen, ustanoviti casnik, ki bi razširjal in utrjal novi pravopis. Ni mi treba praviti, koliko in kateri Jarnikovi predlogi so prodrli v knjigo. Metelcice se je Jarnik razveselil, ce si tudi ni prikrival njenih pomanjkljivosti. On piše o njej: »Nova abeceda je velika dobrota, zdaj vsaj bomo lahko pisali, do zdaj smo krpali. Vendar se li more imenovati 'omnibus numeris absoluta'?«1246 Kmalu se je 1241 »Oblikovanje glagola. Poskus po metodi Dobrovskega«. 1242 Obrobju. 1243 »Na ustih ljudstva« (tj. v ljudskem govoru). 1244 . – odprti o. 1245 Znaka, kot ga je zapisal Štrekelj, ni v naboru crk, vendar predstavlja eno od razlicic Me­ telkovih e­jev. 1246 »V vseh pogledih popolna«. privadil nove pisave in je poslal Metelku dve pesmi, pisani ž njo; tudi v njegovi ostalini so še shranjeni spisi, predige, slovar z odlomki v metelcici. Abecedne vojske pa se ni dejansko udeleževal, ker mu je bilo zoprno osebno prickanje. Leta 1832. je izdal »Etymologikon« v starem pravopisu, pa ne iz mržnje do novega, ampak ker ni bilo v celovških tiskarnicah metelkovih crk. To razvidimo iz pisma, pisanega Slomšeku. Kar piše torej Slomšek (Lubomir) v Carinthii 1832. leta, naznanjaje Jarnikovo delo, ne smemo šteti za izraz Jarnikovih nazorov, ampak je pripisovati subjektivnosti naznanjavca samega. – IX Ker biva na Koroškem poleg Slovencev tudi nemški narod, se je tam najprej cutila potreba slovenske slovnice za Nemce; izdal jo je že Gutsmann leta 1777; doživela je pet natisov; šestega ji je preskrbel Jarnik leta 1829 in ustregel ž njim prakticnim potrebam. Ves cas, odkar se je prikazal na književnem polju, se je bavil Jarnik s slo­venskim slovarjem. Prva leta svojega službovanja je pomagal nabirati po Koro­škem za Vodnikov slovar, pozneje je izdeloval samostalen besednjak. Tudi tukaj se je oklenil nacela, naj se vpišejo vsi oni staroslovenski izrazi, ki živé po raznih slovenskih pokrajinah. Da bi bil slovar v tem oziru popoln, je zabeležil iz sta­roslovenskih spomenikov nad 2500 takih besed in jih izdal v posebni knjižici »Kleine Sammlung solcher altslavischer Wörter, welche im heutigen windischen Dialekt noch kräftig fortleben, Ein Beitrag zur Kenntnis der alten hochslove­nischen Büchersprache, Klagenfurt, 1822«.1247 V tistem casu je dogotovil tudi besednjak, kateri pa se mu je zdel preslab. Gutsmannov slovar je bil že pošel, obcinstvo pa je popraševalo neprenehoma po njem. Tiskar Kleinmayr je pozval Jarnika, naj pregleda Gutsmanna in napravi novo izdajo. Tej nakani se je Jarnik zoperstavil in obljubil založniku, da hoce rajši spisati cisto novo knjigo, ki bi imela biti prikladnejša znanstvenim terjatvam tiste dobe. Da bi obvaroval tiskar­ja neizogibne škode ter zabranil novo izdajo zastarelega Gutsmanna, kateremu pravi »teutschmischlich«,1248 to so bili zunanji vzroki, da se je lotil leta 1828. sam pisati nov slovar. Dovršil ga je v dveh letih, kakor beremo v predgovoru, pisanem leta 1830, in v pismu, ki ga je pisal Slomšeku. Tiskanje se je zakesnilo za celi dve leti, zakaj, ni znano. Zacetkom leta 1832. je prišla Jarnikova glavna knjiga na svetlo: »Versuch eines Etymologicons der slov. Mundart in Inner­Oesterreich. Nach verlässlichen Quellen bearbeitet von U. Jarnik, landesfürstlichen Pfarrer zu Moosburg, Klagenfurt, 1832«.1249 XXII. in 243 str. v velikosti 8°. Etymolo­gicon je osnovan po nacrtu Dobrovskega, kakršnega ima tudi Metelko v svoji slovnici. Vzroka, da je Jarnik opustil abecedni red, imamo iskati v tem, da se je v 1247 »Mala zbirka staroslovanskih besed, ki so v današnjem slovenskem narecju še živo priso­ tne. Prispevek k poznavanju starega visoko slovenskega knjižnega jezika. Celovec, 1822«. 1248 »Nemško pomešan«. 1249 »Poskus Etymologicona slovenskega narecja v Notranji Avstriji. Po zanesljivih virih obde­ lano po U. Jarniku, deželnoknežjem župniku v Blatogradu (Moosburg), Celovec, 1832«. tedanjih letih krepko zacelo razvijati primerjajoce jezikoslovje. Hotel je ob enem ustreci terjatvam prakticnega življenja in znanstvenim namenom. Porabil je vest­no, kar so mu podajali predniki; Pohlina in Gustmanna je pregledal z ozirom na pristno slovensko blago; izpisal je Danjka in Metelka, mnogo pa je nabral ali sam ali duhovniki, katere je naprosil, zlasti po Koroškem. Posebno zanimiv je predel »zwanglos Gebildete«.1250 On kaže, kako uporabljajo razna slovenska narecja razlicne koncnice, da izražajo isti pojem. Slucajno je pomagal Etymo­logicon tudi dolociti znano literarno pravdo, kateremu slovanskemu jeziku je pripisovati Brižinske spomenike. Kopitar je dokazal iž njega in sprical, da so ti važni ostanki koroško­slovenski. Z Etymologiconom si je osnoval Jarnik trdno podlago, na kteri je mogel sestaviti obširnejši slovar. Metelko mu je poslal Vod­nikov rokopisni slovar z Bilcevimi doneski vred: Smolnikar, Zupan, Stucin in drugi duhovniki so mu izrocili vsak iz svojega kraja znatnih zapiskov besed; zlasti marljivo pa ga je podpiral Slomšek, takrat špiritual v Celovcu. Dogotovil je dva slovarja: nemško­slovenski in nemško­slovenski­latinski. Slovenskim slovarjem sploh nemila usoda, tudi njemu ni bila ugodna in je zakrivila, da ni spravil na svetlobo nobenega; ostala sta v rokopisu. Vendar se nista izgubila; služila sta nekaj let pozneje Janežicu v podlago za njegov rocni slovar slovenskega jezika. Vsi Jarnikovi znanstveni spisi pricajo, kako marljivo se je pecal tudi s pozna­vanjem koroških narecij in z nabiranjem narodnega blaga. Še bolj pa se je zacel za oboje zanimati, ko je leta 1835 ustanovil Ljudevit Gaj »Novine« in »Danico Horvatzko« ter proglasil novo idejo ilirstva ali jugoslovanske narodnosti in sloge. Takoj se je pokazalo vprašanje, ktero narecje je povzdigniti v pismeni jezik juž­noslovanski. S tem je stala in pala vsa iliršcina. Na Koroškem sta se je poprijela z navdušenostjo Jarnik in Majar ter se trudila, da se uresnici ilirska sloga. Jarnik se je veselil, da pojema provincijalizem in selski patriotizem, ki sta doslej kakor kitajski zid locila plemena. Nasprotoval je tistim Ilirom, ki so se odlocevali za ta ali oni govor, ter je branil stališce skupnosti in vzajemnosti. Sloga pa se mora dognati najprej v knjigi, kajti najpotrebnejša stvar vsakega jezika je slovnica, in v tej edinost sklanje in sprege. Kriticno naj bi se pregledale vse slovniške oblike, da pride na dan prvotno, nepokvarjeno blago in kaj je lastno samemu narecju. Kar je skupnega, morajo prevzeti vsi Ilirci, goli provincijalizmi pa naj poginejo. Nepra­vilni so spodnjih Ilirov ti­le padeži: dat, loc, instr., masc., in neutr. pl. oma, mesto om, ih, i; dat. loc. instr. fem. plur. ama mesto am, ah, ami; zatorej morajo prevzeti 1250 »Neprisilno tvorjene«. – spodnji Iliri v bratski slogi pravilne sklone Slovencev: gornji Iliri pa naj popravijo té­le oblike: i namesto in, ino, no; pri nam[esto] per.; om nam[esto] am; instr. brez predloge s; 3. pers. pl. é nam[esto] njo; imperf. in aor., ki ju je slovenšcina že cisto izgubila. Oblike pa, ki so vsakemu narecju lastne in pravilne, naj hrani vsako pleme; take so koncni l ,odgovarjajoc poljskemu l (dal, dav, dao, bel, bev, beo); gen. sing. adj. ega, iga, oga; dat. sg. fem. adj. ej, i, oj; poljski rhinezem (deb) hrani tudi koroška govorica; torej naj se v ilirski pisavi zaznamenuje ali z a ali ô ali Metelkovim prekrižanim ř (dab, dôb, dřb). Jarnik ne zahteva »neshodnoga«; on je pripravljen predložiti svoje nazore pravicni, na pravih slovniških zakonih osnovani sodbi. Nobeno narecje ne sme utoniti v drugem, temuc vsako naj si izposodi od brata soseda, kar se po obcnih pravilih slovanskega jezika pripoznava za najbolje; tako bo vzrastel obci ilirski jezik, »koji ce krasan i lepoglasan, bogat i uzvišen kroz mnoge buduce vekove slavno živeti moci«. V zgled, kako je pisal iliršcino, osnovano po svojih predlogih, vam lahko služijo pisma, poslana Stanku Vrazu in Sreznevskemu1251 ter objavljena v Letopis Matice Slovenske 1877 in v III. letniku »Kresa«. Mnogo teh terjatev je zadobilo potem knjižno pravico. Da pa se morejo razni jugoslovanski govori primerjati med seboj, jih je treba prej dobro in natancno poznati. V ta namen je opisal Jarnik koroško narecje in njegova razrecja, pri cemer ga je podpiral Stanko Vraz, v cegar listu »Kolo« je leta 1842 (I. Knjiga) objavil svoj spis »Obraz slovenskoga narecja u Koruškoj od U. Jarnika. Z uvodom i opazkami Stanka Vraza«. Dasi ta popis ni popoln, ima vendar vrednost, ker se ž njim zacenja opisovanje slovenskih narecij. Z Majarjem vred je nabiral narodno blago, zlasti odkar se je bil seznanil s St[ankom] Vrazom. V Vrazovi zbirki ilirskih pesmi je ena napisana po Jarniku in nekaj jih je v Vrazovi ostalini. Da se je bavil tudi z rezijanskim narecjem, razvidimo iz celovških odlom­kov in iz poziva Kopitarjevega do Jarnika, ki je objavljen v casopisu »Vaterländi­sche Blätter«, leto 1816. št., 31. Za Šafaríkov »Narodopis« je nabiral gradivo po Koroškem, kar nam pricajo njegova pisma. Ker je služboval po nemških farah ob nemško­slovenski meji, je porabil priliko spoznavati tudi narodni govor nemških faranov. Sad njegovega truda je bil idiotikon nemško­koroških besed, katerega je pred nekaj leti prodajal v Lipsku Kohler in se je ohranil tudi v knjigi, zakar bodi [hvala] arhivu zgodovinskega društva koroškega. Zasledoval je zlasti tiste besede in izraze, katere je prevzela koroška nemšcina od svojih slovenskih sosedov. Do leta 1826. je nabral precej takih besed in nekaj jih je tudi v Etymologiku. 1251 Izmail Ivanovic Sreznjevski (1812–1890), ruski jezikoslovec, eden od utemeljiteljev mo­derne slavistike. Slovanske in dijalekticne studije so pripeljale Jarnika tudi do primerjajocega jezikoslovja. Bistroumni mož je razvidel, da se dá uspešno delovati samó, ako se porabijo drugi slovanski jeziki. Trudil se je, ocistiti slovenšcino tujek ter na­domestiti jih z izvirno slovanskimi besedami. Zato je sestavil slovar slovanskih korenov, katere primerja v osmih slovanskih narecjih. Tej stroki pripadajo v nje­govi ostalini trije spisi: »Sammlung der Wurzelwörter in den slavischen Mun­darten mit einigen wichtigen Stammwörtern«,1252 1839; »Sammlung fremder Wörter, welche in den slavischen Mundarten als notwendig oder mit gerringer Veränderung aufgenommen, wie auch solcher, die durch wechselseitige Revision und Aufnahme der einheimischen gut gebildeten Wörter entbehrlich werden können«,1253 1839, in »Vergleichung des polnischen Rhinesmus mit ähnlichen Wurzellauten der slavischen Mundarten«.1254 Zadnja leta se je ucil za primerja­joce jezikoznanstvo neizogibnega jezika, sanskritšcine. Tako se nam v njem kaže lep zgled samouka, ki šele po neumornem trudu in dolgoletnem delovanju najde pravo pot. Cuditi se moramo visokoletecim, pa prezgodnjim idejam Jarnikovim, zlasti kar se tice primerjajocega slovarja slovanskih jezikov. Jarnik je bil tudi izvrsten duhovnik in dušni pastir. Odlikoval se je po skrbnem in vestnem poslovanju. Že leta 1813. so [ga] deželni stanovi pohvalili. Skrbel je tudi sicer za svoje ljudi; poduceval je ljudstvo, kadar so razsajale nevarne bolezni. Sam toži: »Tri tedne sem hodil od prvega jutra do mraka iz hiše v hišo, pregledal sem roke in noge bolnikom brez vsega straha, tako da sem od hoje in govorjenja slab prihajal – prsi me zacnejo boleti, zakaj komaj je mogoce, neucnim ljudem kaj pametnega dopovedati.« Skrbel je za zavarovanje posestev za primer ognja, pod­piral šolo in sadjerejo, preganjal slabe pojme o božjih potih, o zvonjenju ob hudi uri. Potegoval se je »za« lepoto cerkve. V Blatogradu se je potrudil, da so vašcanje sezidali novo cerkvo in križev pot. Da je branil slov. jezik, je ob sebi umevno. Ko se je bil sprl s konsistorijem, kdo mora placevati kaplana v Blatogradu, je sestavil vec pol obsežno, s pismi iz farnega arhiva temeljito podprto razpravo o blatograd­skih župnikih, in dokazal, da mora župnik blatogradski znati slovenski, ali sicer pa placevati na svoje stroške slovenskega kaplana. Slovel je tudi za dobrega predigarja ter znal izbirati priprosto in kmetom lahko razumljivo snov. 1252 »Zbirka prvotnih besed slovanskih narecjih z nekaterimi izhodišcnimi besedami«. 1253 »Zbirka tujih besed, sprejetih v slovanska narecja zaradi potrebe ali z majhnimi spre­ membami, kot tudi takih, ki jih z obojestransko revizijo in sprejemom domacih, dobro oblikovanih besed, ne bi pogrešali«. 1254 »Primerjava poljskih nosnikov s podobnimi korenskimi glasovi slovanskih narecij«. – Znan je bil Jarnik po vsi slovanski zemlji. Obceval je ustno ali pismeno z Vod­nikom, Kopitarjem, z metelkovci, Primicem, Slomšekom, Ljudevitom Gajem, Stankom Vrazom, profesorjem zgodovine na Dunaju Wikoschem, Šafaríkom, Sreznevskim in drugimi. Kedor je izmed teh potoval po Koroškem, nobeden ni šel mimo, da bi ga ne poiskal bodisi v Šmihelu ali v Blatogradu, n. p. Vraz, Wi­kosch, Sreznevski. Zlasti Cehi so z zanimanjem opazovali njegovo delavnost. Ca­sopis Cesky Musea v letnikih 1833 in 1838, casnik »Ost und West«1255 leta 1838, Šafarík v »Narodopisu«, omenjajo ga castno, Ceh Antonín Vojtišek ga je leta 1837 opeval v pesmi, ki jo beremo v Vodnikovem spomeniku. Jarnikovo delovanje so priznavali tudi koroški Nemci. Hermann piše o njem: »Erst Jarnik dachte daran, seiner Nation den Schriftgebrauch in ausgedehnterem Masse wieder zu geben. Er verband sich mit den gelehrten Stammesgenossen an der Moldau, Weichsel, Newa, brachte eine Sammlung slavischer Wurzelwörter zu Stande und zeigte in Gedichten mancher Art den Reichthum und Wohllaut seiner Sprache.«1256 Jarnik je bil mož ziljske korenine in velike krepke rasti; njegova postava je vsakemu imponirala. V urah brez posla se je bavil s petjem. Imel je harfo, katero je znal prav dobro ubirati. Skladal je sam svojim pesmim napeve in uglasbil pes­mi: Damon Meliti, Pustna, Zvezdje. Najvece veselje mu je bilo, ako ga je prišel rojak njegov Majar iz Celovca obiskovat. Ko je zahajal v Celovec, so mu v druž­bi prijateljev Slomšeka, Majarja, Smolnikarja in drugih prehitro minevale piclo odmerjene urice. Rad je zahajal s Slomšekom v bogoslovnico, da se je preprical v napredovanju bogoslovcev v slovenšcini in se zavzemal tam nove navdušenosti za slovanstvo. Zadnja leta ni bil prav trdnega in stalnega zdravja. Zbolel je mno­gokrat, pa vselej zopet okreval. Umrl je 11. junija 1844. leta. O zadnjih njegovih dneh je porocal M. Majar v Novicah. [France Prešeren] Glavni Cbelicar je naš preslavni Prešeren. Clovek bi si želel Demostenove zgovornosti, da bi mogel dostojno govoriti o Prešernu in naslikati ga, kakor ga 1255 »Vzhod in zahod«. 1256 »Šele Jarnik je pomisli na to, da svojemu narodu v povecani meri povrne rabo pisave. Povezal se je z ucenimi tovariši slovanskega rodu ob Moldavi, Wisli, Nevi, uredil je zbirko slovanskih izhodišcnih besed ter pokazal v pesmih raznih vrst bogastvo in blagozvocnost svojega jezika«. [je] vreden. Kot zvezde luc, poprej nikoli znane, »Prisvetil nam tvoj duh je iz noci!« poje prav primerno Levstik o njem. Kar je Vodnik zacel, to je Prešeren sijajno dovršil. Kje bi bil dandanes naš jezik brez Prešerna? Seveda naši nevedneži ga imenujejo Gorenjca, kricé, da je naš jezik šele trideset let star, in pozabljajo, kar je pel že Levstik: Ti si obtesal govoru mejnike, Upihal iskro, da je zagorela, Premila tožba žalosti velike Iz tvojih pésmij bridko je zvenela, Cepila v prsi blage je mladíke, Ledena srca po deželi grela Od malega zaklada ti v narodi Sezidal si poslopje velicansko Ti luci si roditelj v svobodi, Jeziku ti ime si dal slovansko, Tvoj duh po samostvornem poti hodi, Pozôve petje v bor italijansko: Cesar ně v sanjah upal ní Slovenec, Nesmrten mu v caroben spletaš venec. Levec pripoveduje, da je Prešeren že zrel mož, ki je imel življenja lepšo po­lovico že dalec za sabo, prinesel neki vecer ljubljeni ženski, materi svoje hcere Ernestine Jelovškove, Vodnikove pesmi ter ji jih izrocil, rekoc: »Vodnik je sam svoje življenje opisal, jaz bi svojega ne mogel. Vse moje življenje je tako pripro­sto, tako vsakdanje, da bi kar nic posebnega ne mogel iz njega povedati. Nekdaj se ve, mislil sem tudi jaz, da se bode moglo péti o meni kakor o Vodniku: Ne hcere ne sina po meni ne bo: Dovolj je spomina: Me pesmi pojó – ali sedaj se je izpremenilo tudi to in bolje je, da je tako!« Tako je sodil Prešeren sam o svojem življenju! In vendar ima to njegovo življe­nje v sebi toliko mikavnega in tragicnega! Francé Ksaverij Prešeren (sam se je podpisoval Prešern in Prešerin (gen. Pre­šerna) – Levstik – Škrabec) se je rodil 3. dne decembra 1800. leta v Vrbi, mali vasi tedaj rodínske, sedaj brezniške fare na Gorenjskem. Oce njegov Simon, po domace Ribic, je bil imovit kmet, mati pesnikova pa toliko omikana, da je celo dobro govorila in pisala tudi nemški jezik. To se dá razlagati iz tega, ker so imovi­ – tejše družine, zlasti na Gorenjskem, takrat in izdavnaj prej pošiljale svoje otroke v kranjska mesta ali pa na Koroško med Nemce, da se tam nauce nemšcine. Prešeren je imel še dve starejši sestri, dva mlajša brata in tri mlajše sestre. Mladost: Do svojega sedmega leta je prebil doma v Vrbi v podnožju Kara­vanek in Julijskih planin, ob bregovih bistre Save, eno uro od Blejskega jezera v okolici, katero imenuje imenitni angleški potovavec Humphry Dave najlepšo dolino na svetu in o kateri je Prešeren pozneje pel, da je »podoba raja«. Ko je dovršil sedmo leto, ga vzame k sebi brat pesnikove babice od ocetove strani, go­spod Jožef Prešeren, tedaj mali, ali imoviti župnik na Kôpanju pod Šmarjem na Dolenjskem. Temu preblagemu, staremu stricu Prešernovemu se imamo najbrž zahvaliti za našega pesnika; kajti kakor že prej dva Prešernova strica in pozneje še dva Prešernova brata tako je tudi našega pesnika izdatno podpiral ves cas njego­vega ucenja, dokler ni prišel do svojega kruha. Ker v Kôpanju takrat ni bilo šole, je poslal Jožef Prešeren svojega nadarjenega necaka prijatelju Bonaventuri Hu­mlju, tisti cas ribniškemu dekanu, da bi pod njegovim nadzorstvom hodil v Rib­nici v šolo. Dekan Humelj je oddal malega decka tamkajšnjemu, sedaj po imenu neznanemu ucitelju v rejo in stanovanje; pa tam ni imel ravno dobrih zgledov in Prešeren se v poznejšem življenju ni rad spominjal Ribnice; nedolgo pred smrtjo je še pripovedoval, kako bi bilo zanj bolje, da bi ne bil nikoli v Ribnici v šoli. Vendar se je živi decko morda ravno tam navzel krepkega in jedrnatega govora in tiste šegavosti in zabavljivosti, po kateri slové še dandanes Ribnicanje po svetu. V Ribnici še hranijo zlato knjigo, v kateri je bil Prešeren zapisan med odlicnimi ucenci. Eno leto vsaj je ostal v Ribnici ter je od tam prestopil v drugi normalni razred v Ljubljani. Domu na Vrbo ga ni bilo, odkar je odšel z ocetom na Kopanj, do casa, dokler ni postal ljubljanski ucenec. Levec pravi, da ni znano, kje je do­vršil normalko; po pripovedovanju Zupanovem pac v Ljubljani. Jeseni leta 1813. je prišel Prešeren v ljubljansko gimnazijo ter je bil, kakor na­vajajo programi Gymnasii academici Labaci, v prvem, tretjem, cetrtem in petem gimnazijskem razredu vselej drugi, praemio donatus,1257 v drugem razredu je bil prvi med neobdarovanimi odlicnjaki; v šesti šoli leta 1819 je bil tretji obdarova­nec. Prvi pred Prešernom je bil vsa leta Anton plemeniti Scheuchenstuel, sin na­mestništvenega svetovavca in prokuratorja, tudi pozneje v ljubezni je bil tekmec Prešernov. Leta 1820. v prvem letu modroslovja je prebil Prešeren z izvrstnim uspehom informatorsko preskušnjo o ucivu prvih štirih latinskih šol. Leta 1821. 1257 »Nagrajen« (dobes. obdarovan z nagrado). je dovršil z drugim letom modroslovja svoje ucenje v Ljubljani; zadnji dve leti je užival izdatni rodovinski štipendij znanega nekdanjega prošta ljubljanskega Janeza Prešerna ter je bil domaci ucitelj v hiši deželne sodnije svetovavca Lavrina, pri katerem je bival v Cekinovem ali Pagliaruzzijevem gradu (sedaj Kozlerjevo posestvo). Prva leta v Ljubljani je stanoval pri neki Lizi na Poljanah s svojima bratoma Jožefom in Jurijem. O pocitnicah je zahajal k materi v Vrbo, in to redno o veliki noci in o vélikih pocitnicah. O velikih pocitnicah je redno obiskaval tudi svoje tri strice, Jožefa Prešerna na Kôpanju, ocetova brata in prava strica Franciška Ksaverja Prešerna, takrat župnika na Savi, in Jakoba Prešerna, župnika v Borovnici. Obiskoval je še cetrtega sorodnika Antona Muhovca, župnika na Štajarskem blizu Celja v Polze­li; vsaj logik ga je obiskal. Izmed vseh soucencev je bil Prešernu najljubši Simon Volk, rojen na Brdih radovljiške župnije, ki je umrl [kot] radovljiški dekan. V posebno prijateljstvo ju je zedinilo najbrž bližnje rojaštvo in nedolžni znacaj Volka, o katerem je Prešeren sestri pravil: »Tako nedolžen je bil ta Simon Volk kot ucenec.« Zvest prijatelj v latinskih šolah in še pozneje kot uradnik je bil Prešernu, bivajocemu v Ljubljani, Ludovik plemeniti Azula, rojenjá Ljubljancan, umrl je pozneje [kot] svetovavec nadsodnije v Gradcu. Od drugih njegovih sošolcev omenjam: Jožefa Burgerja, metelcicarja, Jurija Kosmaca, cbelicarja. Njegova sošolca Jurij Grabrijan in prošt Wilfan porocata o dijaških njegovih letih, da je bil zelo nadarjen, najtalentiranejši med vsemi soucenci, lepe nrav­nosti, do svojih soucencev priljuden, prijazen in postrežljiv. Vsi so ga ljubili. Njegovo vedenje je bilo vselej pošteno. Ljubil je kratkocasne dijaške družbe, bil poln humora, zelo dovtipen in šaljiv. S svojimi vednostimi se ni nikdar ponašal, nikdar ni manj talentiranih ucencev preziral, bil je v resnici ponižen. Levec po­roca, da je že na gimnaziji imel z ucitelji casi male prepire, ker so mu delali kri­vico; veckrat je zaslužil prvo mesto, dosegel ga ni nikoli. Med njegovimi ucitelji beremo nekatera znana imena, n. p. U. Jerina, dr. Tuška, Debeljaka, Hladnika in zlasti M. Kalistra. Iz mladih pesnikovih let se nam poroca tudi to, da ga je posebno mati ljubila in on njo; izmed bratov in sester mu je bila najljubša Katarina, rojena leta 1799. in umrla l. 1874., ki mu je tudi zatisnila oci na smrtni postelji. Dalje vemo, da je bil Prešeren že v dijaških letih poseben prijatelj tri leta starejšemu Copu, »štu­dentu iz Žirovnice«. Leta 1819. okoli vseh Svetih sta se prišla Cop in ucenec la­tinskih šol Jurij Legat, pozneje ucitelj francošcine na dunajskem vseucilišcu, po­ – slovit od župnika na Rodinah, Fr. Ks. Kristijana. Isto uro pa pripelje iz enacega namena na Rodine tudi mati našega pesnika. Vtem ko je vnemal župnik vse tri k pridnemu izpolnjevanju neobilih, toda prevažnih ucenskih dolžnosti, se obrne Cop do malega Prešerna ter ga vpraša: »Ali mi znaš povedati, kaj se pravi prav dobro po francoski?« »Trčs – bien« se vprašani odreže brez obotavljanja. Cop, ki odgovora sploh ni pricakoval, ga pohvali: »Le lepo napreduj, mali, potem utegne še kaj biti iz tebe.« To je bil najbrž prvi sestanek teh naših velikanov. Bistra glava, ožje rojaštvo in le mal razlocek v letih je združil pozneje Prešerna s Copom tako, da sta le težko prebila drug brez drugega bodisi v šolah v Ljubljani ali pa doma na pocitnicah. Na Prešernovem domu omožena sestra Mina (umrla 1878. leta) je pravila Levcu, da o pocitnicah skoraj ni bilo dne, da bi ne bil prišel »žirovniški študent« Prešerna obiskat. Ta je navadno ali v svoji sobi bral ali pa s knjigo v roki ležal v travi pri sv. Marku. Kadar je prišel Cop, sta brala skupaj po vec ur, ali v živem razgovoru hodila ob savskem brodu, ali pa se sprehajala po lepi okolici. Kje je bil Prešeren eno leto, ko je leta 1821. dovršil ljubljanske šole, ni znano. Na pravoslovni fakulteti dunajskega vseucilišca se je vpisal šele jeseni leta 1822. Slovó od ljube matere, ki ga ni hotela pustiti v širni svet, da bo tam prepušcen samemu sebi, je bilo seveda težko; nedolžna sestrica Alenka jo je morala tolažiti: »Kaj pa jokate mati, saj ni umrl France.« Prvo leto pravoslovja je dovršil Prešeren leta 1823., drugo leto 1824., iz tretjega nimamo nobene vesti, cetrto pa je izdelal leta 1826. Ves cas je užival Knafljev štipendij, v 4. letu je bil tudi oprošcen šolni­ne. Dasiravno ga je podpiral blagi stari stric Jožef Prešeren, si je moral vendar naš pesnik kolikor toliko na Dunaju sam služiti svoj kruh. Bil je ucitelj v takrat slo­vecem Klinkowströmovem1258 zavodu, eno leto tudi v Terezijanišcu; Levec pripo­veduje iz gotovega vira, da je bil informator v neki grofovski hiši, in sestra Alenka je pripovedovala, da je šel s svojim ucencem na Moravsko; ona je mislila, da je bil pri njem tudi na stanovanji, in je znala povedati, da se je tedaj cutil prav zadovolj­nega, veliko bolj kakor v Terezijanu, kjer mu je bil ucenec Anastasius Grün.1259 1258 Friedrich August von Klinkowström (1778–1835), nemški pedagog, slikar in pisatelj, 1818 leta je na Dunaju ustanovil vzgojni zavod za decke iz plemiških rodbin. 1259 Anton Alexander grof Auersperški (Šrajbarski turn), s psevdonimom Anastasius Grün »Zelenec«, 1806–1876. Politik in nemško pišoci lirik, vpliven zastopnik avstrijskega li­ beralnega pesništva v predmarcevskem casu. X Došedšega na Dunaj je sprejela Prešerna prijateljska družba kranjskih rojakov, bili so to poznejša doktorja Crobath in Jakob Traven, pozneje advokata, prvi v Ljubljani, drugi v Mariboru, umrl v Celovcu, in pa Matija Golmajer, ki je umrl leta 1878 [kot] upokojeni financni komisar v Trstu. Poslednji je pisal o dunaj­skem življenju svojemu bratu tako­le: »Le nektera leta za seboj se ucecega Franca Prešerna sem, ce tudi najožji mu rojak (bil je iz Žirovnice, kakor Cop), v Ljublja­ni le malo poznal. Na Dunaju pa smo se, ko je prišel tja Prešeren leta 1823 (recte 22), on, Crobath, Traven in jaz v družbo shajali skoraj redno vsak dan. Malodane slednji šolski praznik smo ti imenovani hodili peš po dunajski prijazni okolici okrog ali v Dornbach, Schönbrun, Latenburg, v Klosterneuburg, na Kahlenberg, v Grünzing, v Floridsdorf ali še do drugih krajev dunajskega prijetnega obližja. Zvecer potem smo se zbirali skoraj slednjega dne pri kupici piva v dunajski go­stilnici »zur Pfeife«.1260 Velikega vpliva do Prešerna je bil že ta cas na Dunaju od njega le malo starejši Crobath. Ce priprostejši Prešeren n. p. v obleki ni znal pra­vega pogoditi, ga je ucil Crobath, kako naj se oblaci, da bo pristojneje, ali drugo. Za vsak tak blagohoten opomin pa je bil, kakor je navada dobrodušnim ljudem, Prešeren že takrat Crobathu iz srca hvaležen. Prešeren se je poleg tega, da ga je po moci podpiral stari stric Jožef Prešeren s pravima stricema Francom in Jakobom Prešernom, na Dunaju vendarle moral preživljati se prav kakor jaz, poucevaje namrec šolsko mladino. Samega ob sebi suhoparnejšega pravoslovja se je« – tako pravi Golmajer, »poprijel le toliko, da je brez spotikljaja izhajal; z ognjenim nav­dušenjem pa je dunajski dijak prebiral pesnike raznih jezikov. Jaz sem bil prvi, ki sem se že 1825. leta moral lociti iz te ljube družbe, prevzemši službo sodnijskega pristava pri knezu Auerspergu v Kocevju. Prešerna sem videl leto pozneje 1826., ko sem se iz Kocevja v Kamnik vozil; to leto je namrec bival Prešeren pri starem stricu Jožefu Prešernu, takrat župniku na Ježici, ter se je tam pripravljal za rigoro­ze. – Svojih literarnih proizvodov mi Prešeren ni pokazal na Dunaju nikoli; bil je pa kot dunajski študent v poeziji tudi le še zacetnik.« V drugem letu Prešernovih pravoslovnih študij, menda leta 1824., je bilo, da je Prešernov stari stric Jožef, s pesnikom porazumljen, prosil škofa Wolfa, naj Prešerna vzame v bogoslovnico v Ljubljani. Škof ga radovoljno vzprejme s pristavkom: »Vracunilo se mu bo v bogoslovju eno vseuciliško leto, eno pa bo iz­ 1260 »Pri pipi«. – gubil.« Ljubljeni materi pesnikovi je zasijal s tem bitja najlepši dan, da bo videla sina duhovnika. Toda pri pesniku je bila ta odlocba le mimo gredoca. Prešeren ni cutil za ta poklic v sebi vztrajne moci, zato se je zopet premislil in ukrenil na­sprotno. V pismu do staršev slika ta svoj premenjeni sklep, rekoc: »Ko bi bil od konca to vedel, kar sedaj vem, to skusil, kar sem sedaj skusil, tako bi jaz gotovo nikoli ne videl Dunaja; ali sedaj je prepozno!« Ker je pri Ribicevih vse fante speljala od doma »goljfiva kaca, uka žeja« in so vsi trije študirali, so ostale za dom le sestre, med katerimi je bila najstarejša Mina. Ko se je oca navelical gospodarjenja, je zacel misliti na to, kako bi kteri hcerâ oddal hišo. Prešernu se ta ocetova misel vsaj za tedaj ni zdela najsrecnejša, zato je pisal z Dunaja pismo, polno spoštovanja sicer, vendar v nasprotnem smislu, in je utrjal svoj nazor s svarilom: »Prezgodaj je hišo oddajati, oca! Pomislite oca, sestre se sedaj ljubijo presrcno, potem pa se ne bodo, ce boste eni vse dali!« To njegovo previdnost so sestre pozneje še jako hvalile. Z Dunaja pa ni pisal Prešeren na dom veliko, v petih letih menda le trikrat; porocila je dobivala najbolj duhovita in pismouka njegovih sestra, Jerica, ki mu je tudi odgovarjala; iz njenega pisanja, je rekel casih, izvem najbolje voljo staršev ali stricev. Po petih letih se je vrnil Prešeren domu na Kranjsko, da bi se tam pripravljal za rigoroze. Bival je ali doma ali pa pri stricih. Po tedanji navadi je spisal drobno nem­ško knjižico z naslovom: »Gegenstände der öffentlichen Vertheidigung aus allen Theilen der Rechts – und politischen Wissenschaften, welcher sich nach vollende-ten strengen Prüfungen zur Erlangung der juristischen Doctors – Würde an der K. K. Universität zu Wien, Franz Ksav[er]. Preshérn aus Rodain in Krain unterziehen wird. Am 26. März 1828, Nachmittags um 5 Uhr. Wien, Gedruckt bei den P. P. Mechitaristen.«1261 To je najbrž prvo njegovo posebej tiskano delo. V imeniku pra­voslovnih doktorjev, katerega hrani senat dunajskega vseucilišca, se bere: »Franz Xav. Preshérn aus Rodain in Illyrien promovierte am 27. März 1828«.1262 Prešernovo bivanje na Dunaju je razen tega, da je tam dovršil svoje študije, imenitno še iz treh vzrokov. Tam se je seznanil z Anastazijem Grünom; v Terezija­nu je bil namrec Prešeren grofu Auerspergu ucitelj iz grške in rimske zgodovine, 1261 Mehitaristi – kongregacija armensko­katoliških duhovnikov. – »Predmeti javnega pra­ vobranilstva iz vseh delov pravne in politicne znanosti, s katerimi se bo po vseh strogih preverjanjih na cesarsko kraljevi univerzi na Dunaju, Franc Ksaver Prešeren, iz Vrbe na Kranjskem, dne 26. marca 1828, popoldan ob 5. uri, potegoval za dosego casti doktorja prava. Dunaj, natisnjeno pri P. P. Mehitaristih«. 1262 »Franc Xaverij Prešeren iz Vrbe v Iliriji je promoviral 27. marca 1828«. pa ne samo ucitelj, ampak tudi prijatelj; A. Grün sam pripoveduje, kolikokrat sta vkupe brala Valvasorja in se navduševala v skupni ljubezni do kranjske domovine in do vzvišenih idealov. Kako visoko je cislal nemški pesnik svojega ucitelja in prijatelja, to vidimo bistro iz mnogih pisem, ki jih je pisal, in iz prelepe pesmi, ki jo je zložil Prešernu v spomin. Na Dunaju se je dalje seznanil in sprijaznil s slavnim ceškim pesnikom Františkom Ladislavom Celakovskym, ki je obudil v mladem Slovencu vseslovansko idejo. Pravijo, da je Prešeren spremil o pocitni­cah Celakovskega celo na Ceško, kjer se je seznanil z življenjem ceškega naroda. Celakovský je bil pozneje tudi prvi, ki je Slovencem in vsemu slovanskemu svetu povedal in pokazal, kakšen pesnik je Prešeren. Do Prešernove smrti sta si ostala zvesta prijatelja. Dalje je bivanje na Dunaju zanimivo zato, ker je tam zacel zlaga­ti pesmi. Prvo njegovo pesem je prinesel Illyrisches Blatt, št. 2., dné 12. januarja leta 1827. »Dekletam« v slovenskem izvirniku in v nemškem prevodu. Kaj je pocel mladi doktor Prešeren od spomladi leta 1828. do spomladi leta 1829., ni znano; Levcu se zdi, da je bil koncipijent pri ljubljanskem advokatu dr. Leopoldu Baumgartnu. Dne 9. maja 1829. leta ob 10. uri dopoldne je bil Preše­ren zacasno, od 24. julija 1829. dalje pa stalno sprejet za neplacanega priseženega praktikanta pri tedanji Cesarsko Kraljevi komorni prokuraturi. Predstojnik mu je bil stari Anton pl. Scheuchenstuel. Po životopisih se trdi, da je bil tukaj Prešeren pravi Pegaz v jarmu, da se je prepiral z višimi itd. V uradnih listinah pa ni nic o teh prepirih ali o kaki nezadovoljnosti pesnikovi. Scheuchenstuel omenja marvec v svojih porocilih do C. K. gubernija Ilirskega kraljestva Prešerna povsod zelo castno, da je »mit rühmlichen Erfolge«1263 dovršil pravoslovje na Dunaju, da je zmožen, priden, delaven, da želi ostati v cesarski službi itd. Še tisto leto je bilo pri C. K. komorni prokuraturi v Celovcu razpisano mesto praktikanta s 300 gl. podpore. Prešeren je prosil za njo, toda 24. septembra 1829. se mu je vrnila proš­nja neuslišana, dasi jo je Scheuchenstuel priporocil »nachdrücklichst«;1264 drugo leto je bilo omenjeno mesto v Celovcu razpisano vnovic; Prešeren je zopet prosil in Scheuchenstuel je 8. maja leta 1830 predložil guberniju prošnjo »zur vorzü­glichen Bedachtnahme«,1265 in to zato »als er (Prešeren) seither die Erwartungen, zu welchen seine rühmlichen Studienzeugnisse, das auf der Wiener Universität erlangte Doctorat, Sprach – und sonstige Fähigkeiten berechtigten … verbunden mit einem anständigen Betragen und entsprechender Verwendung dergestalt ge­ 1263 »S castivrednim uspehom«. 1264 »S poudarkom«. 1265 »S prednostnim upoštevanjem«. – rechtfertigt hat, dass man bedauern muss, jene Bitte um Übersetzung wegen des so sehr benöthigenden adjuti unterstützen zu müssen …«1266 Prešeren tudi zdaj ni dobil prošenega mesta! Delal je brez place v komorni prokuraturi še do novembra leta 1831.; tedaj prosi štirinajstdnevnega, potem šesttedenskega dopusta, ker ima namen, prebiti sodniško in advokatursko preskušnjo pri C. K. prizivni sodniji v Celovcu. Toda še preden mu dovoli vlada šesttedenski dopust, vloži Prešeren prošnjo, v kateri odlocno zahteva, naj ga odpusté iz cesarske službe. Prišel je najbrž v take materijalne zadrege, da ni mogel dalje opravljati neplacane službe; da bi pa placano kmalu dobil, tega se ni mogel nadejati. Vlada ga je odpustila, dasi nerada, ker je bil urad z opravki preobložen, Prešeren pa izvrsten delavec, od katerega je bilo v prihodnje pricakovati izdatne pomoci. Dne 17. decembra leta 1831. je dal Prešeren slovo svoji neplacani cesarski službi in je ob locitvi dobil od Scheuchen­stuela jako lepo in castno spricevalo o svojem uradnem poslovanju. Vzdrževalni reverz za tisti cas, ko je bil Prešeren neplacan praktikant, mu je dal dr. Leopold Ba­umgarten, in najbrž je naš pesnik tudi že tistikrat, ko je bil v cesarski službi, delal ob neuradnih urah pri njem, da si je kruh služil, ker Scheuchenstuel pravi v nekem porocilu, da dr. Prešeren ne more vsega svojega casa žrtvovati cesarskemu uradu. Leta 1832. meseca februarja in marca nahajamo Prešerna v Celovcu, kjer je jako mnogo obceval s Slomškom in v Blatnem gradu živecim Jarnikom ter se pripravljal za advokatursko preskušnjo. Ko je to prebil, je vstopil za koncipijenta v pisarnico svojega prijatelja, advokata drja Crobatha v Ljubljani, kateremu je bil celih štirinajst let izvrsten in jako vesten delavec, ki ni do leta 1845 zamudil po svoji krivdi niti ene uradne ure. Da bi bil moral imeti Crobath ž njim potrplje­nje, kakor se tu pa tam pripoveduje, ni res. Že v svojih dijaških letih je poznal Prešeren Vodnika in Ravnikarja ter se izobraževal v njiju spisih; na liceju mu je bil v slovenšcini ucitelj Metelko. Na Dunaju se je seznanil s Kopitarjem in Celakovskym. Kako živo se je brigal za vse slovenstvo, vidimo jasno iz nenatisnenega pisma, katero je Cop pisal 27. decem­bra 1825. o Metelkovi slovnici Prešernu, tedaj cetrtega leta pravoslovcu. Da bi bil zacel Prešeren zlagati šele v zreli moški dobi, ne smemo misliti. 1266 »Njegova (Prešernova) pricakovanja, ki upravicujejo njegova castivredna študijska spri­cevala, na dunajski univerzi pridobljeni doktorat, govorne in druge splošne sposobnosti, povezane s spodobnim obnašanjem in odgovarjajoco sposobnostjo, so popolnoma upra­vicena, tako da je obžalovanja vredno, da moramo njegovo prošnjo za premestitev na mesto tako potrebnega uradnika na tak nacin podpirati«. Njegovo pismo Copu iz Celovca 13. februarja 1832. leta dokazuje nam to naj­bolje: »Als Jurist des vierten Jahres hatte ich eine Theke Carminum carn. meinen Freunden gezeigt, unter denen mich ein gewisser Trenz, der gegenwärtig irrsinnig ist, überredet hat, ich soll solche dem formulario (Kopitar) lesen lassen. Sie waren in metrischer und grammatischer Hinsicht beilaüfig das, was etwa die Cantilenen des Levicnjek. Formularius, gab mir den guten Rat, ich soll sie ein Paar Jahre lie­gen lassen und dann die Feile zur Hand nehmen. Quod consilium secutus omnia incendio tradidi exceptis1267 Povodnji mož, Lenora et Lažnjivi pratikarji, wovon die ersten noch jetzt, was Reim und Metrum betrifft, documenta dant, quo sint tempore nata, licet limae non impatiens fuissem.1268 Alle übrigen habe ich als un­verbesserlich voriges Jahr verbrannt. Daher mag es kommen, dass Kopitar meine Carmina für schwächer hält, als sie es vielleicht sind. Er wird sie auch schwerlich des Lesens werth halten. Meine Absicht war ihn ein bischen auf die Zehen zu treten, um ihn auf mich wieder aufmerksam zu machen.«1269 Pravo javno slovstveno delovanje Prešernovo se zacenja šele v Ljubljani tisti cas, ko je bil neplacan praktikant pri komorni prokuraturi. Takrat se je sploh krepko oživilo slovensko slovstvo. Vodnikovi, Ravnikarjevi in Metelkovi ucenci so spisa­vali knjige za priprosto ljudstvo v prav lepi slovenšcini, na Koroškem sta delala za slovenstvo Jarnik in Slomšek, na Štajerskem Danjko in Murko, na Goriškem je pel Stanic svoje priproste pesmi. Da bi pomogli tudi umetnemu pesništvu, so osnovali Cop, Kastelec in Zupan K. C., v kateri se je koj prvo leto oglasil Preše­ren s svojimi neumrjocimi pesmimi. Clovek bi mislil, da so pozdravili Slovenci Prešernove pesmi s posebnim veseljem; toda motil bi se. Tudi pri Prešernu so se uresnicile Lessingove besede, da je bilo pesništva pravih poznavalcev na svetu vse­lej tako malo kakor pravih pesnikov. Že porod Cbelice je bil težak. Vlada je bila 1267 »Ker sem upošteval nasvet, sem vse izrocil ognju, razen …«. 1268 »Dajejo dokaz, v kakšnem trenutku so nastale, ceprav sem se namucil s piljenjem«. 1269 »Kot jurist cetrtega letnika sem svojim prijateljem pokazal pušcico Carminum carnio­ lum, med njimi me je nek Trenz, ki je trenutno nor, pregovoril, naj te in slicne dam v branje Kopitarju. Bile so v metricnem in slovnicnem pogledu približno to, kar naj bi bile kantileje Levicnika. Kopitar mi je dal dober nasvet, naj jih pustim nekaj let ležati, in jih potem opilim. Quod consilium secutis omnia incendio tradidi exceptis. Povodni mož, Lenora in Lažnjivi pratikarji, od katerih prvi še sedaj, kar se rime in metrike tice, docu­menta dant, quo sint tempore nata, licet limae non impatiens fuissem. Vse ostale sem kot nepopravljive preteklega leta sežgal. To je morda vzrok, da ima Kopitar moje Carmine za slabše, kot morda so. Tudi težko, da bi jih imel za branja vredne. Moj namen je bil, da mu majckeno stopim na prste in ga s tem ponovno opozorim nase«. – misli, da Cebelica ni knjiga, ampak casopis; zato je poslala rokopis dunajskemu cenzorju – Kopitarju. Iz Copovih, o tej stvari Kopitarju pisanih listov se vidi, da Kopitar ni imel pravega razuma za umetno pesništvo, da je marsikaj grajal in crtal in da je imel Cop mnogo posla, preden ga je utešil. Tudi doma je vstalo, zlasti v Ljubljani, mnogo hudih nasprotnikov zoper Cbelico. Ti so se hudovali zlasti na Prešernove zaljubljene in na Smoletove narodne pesmi, najlepše stvari, s katerimi je sploh pomnožila Cbelica slovensko slovstvo. Koliko kovarstva je moral prebiti od svojih nasprotnikov Prešeren, nam kaže pismo, katero je pisal 29. aprila 1833. iz Ljubljane Celakovskemu in katero je našel v Ceskem museu Kotljarevskij. Prešeren bridko toži o ljubljanskih janzenistih: »Sie werden schon aus der Ihnen mitgetheil­ten wie auch gegenwärtig mitfolgenden Antikritik der Kranjska Zhebelica ersehen haben, dass die Beschränktheit unserer Jansenisten in derselben 'der Sittlichkeit anstössige Gedichte' gefunden hat. Seitdem Ihre wohlwollende Recension auch bei Leuten, die kein eigenes Urtheil haben, in etwas akkreditirt hat, nehmen sich die Herrn alle erdenkliche Mühe, das weitere Erscheinen unseres Bienchens zu verei­teln. … Um ihnen hiezu keinen Anlass zu geben, hat der Bibliothekar Zhop den Kastelic bewogen, einige unschuldiegen Volkslieder, die gerade die letzten in dem der Censurbehörde vorgelegten Cahier waren, herauszureissen, und hat nun um ein Beispiel seiner Strenge zu geben, eine meiner Balladen wegen ein paar derber Ausdrücke damniert. Das hiesige Gubernium hat über Bericht des Censors, nach seinem Antrage das Imprimatur ertheilt und das Heft dem Revisionsamte zur Vor­merkung zugefertigt. Der hiesige Bücherrevisor Pavšek (zugleich Professor der Phi­losophie, übrigens der bornierteste Jansenist) hat aber, statt sein Amt zu handeln, einen in seiner Art einzigen Bericht an das Gubernium erstattet und im solchen um Suspendirung der Imprimatur und Rezensurierung der Zhebelica gebeten, 'in dem sich in Dr Preshérns Gedichten noch eine Menge der Sittlichkeit anstössige Stellen befinden, die dem Censor Zhop entgangen zu sein scheinen, überhaupt die Phantasie dieses Dichters (– trotz einer wohlgemeinten Warnung des Wiener censors –) einen bedauerungswürdigen moralischen Stoss erlitten hat, da er von seinem Lieblingsstoffe, sit venia verbo! dem Sauglockenläuten trotz der wohlge­meinten Warnung des Wienercensors nicht ablässt.'« Kopitarju namrec niso bili v Novi pisariji všec ti – le ravno zoper Pavšeka namerjeni verzi: Zarés bi škoda blo, zdaj od nedelje Do druge, kolkrat se serce jim vname! In šega je, kdor pride pred, pred melje, katerih Kopitar sicer ni precrtal, pac pa opomnil, da se bodo Kranjice po pravici zoper nje pritožile. Prešeren je to mesto zamenil z manj primernim: »Kdor po nje pride, jih k poroki pelje«, ker je Zupan žugal, da odtegne Cbelici svoje pesmi, »in dem er behauptete, seine geistliche Würde erlaubt ihm nicht, mit Leuten ge­meinschaftliche Sache zu machen die sich nicht scheuen, ein solches Scandalum zu geben. Unterdessen sind, weil ich auch nicht ganz nachgiebig gewesen, bei 10 Exemplare mit dieser scandalosen Stelle gedruckt worden (wovon gegenwärtig einer mitfolgt.«1270 Še hujše kakor Prešernovo Sauglockenläuten je razjarila Pavška Bürgerjeva balada »Der Abt und der Kaiser«,1271 katero je za Cbelico poslovenil dr. Tušek. »Der Bibliothekar Zhóp hat schon in seinem Berichte dem Scandale vorzubauen gesucht und das Gubernium darauf aufmerksam gemacht, dass dieser Schwank schon mehrere saecula alt und die Bearbeitung desselben von Bürger nirgends verboten sei: auch davon bereits eine von einem geistlichen Herrn, dem Görzer Canonicus Stanizh gemachte Krainische Übersetzung existiere, übrigens das An­sehen unserer Geistlichkeit zu wohl begründet sei, als dass es durch einen so un­schuldigen Spass gefährdet werden könnte; allein dadurch hat sich unser janse­nistischer Zelot nicht irre leiten lassen und dagegen sehr geistreich bemerkt, dass zwar allerdings, wie männiglich im In­ und Auslande bekannt, ein glückliches Band zwischen Hirt und Schafen bestehe, dass man aber deswegen um so weniger jungen Trotzköpfen erlauben soll, es zu trennen. 'Mann weiss, was in Frankreich Voltaires Satyre bewirkt hat!' (Voltairs Satire = Bürgers Ballade: Der Kaiser und der Abt!) Und schloss beiläufig mit den Worten: 'das Gubernium möge nicht erlauben ein Werk zu drucken, dessen Lesung die Geistlichkeit von ihrem Stand­punkte aus verbieten, wenn nicht gar verbrennen (scilicet die Lesung) müsste. Auch hat er das Gubernium darauf aufmerksam gemacht, dass man den Cop nie mehr zum Censor, höchstens nur zum Mitcensor aufstellen könnte'. Dieses merk­würdige Aktenstück, dessen Deutsch ich Ihnen nicht wörtlich mittheilen konnte, aber nach der Versicherung derjenigen, die es gelesen, mehrere noch frappantere Wendungen als 'die Lesungen verbrennen' enthalten soll, hatte einen theilwei­sen Erfolg. Der Mann Gottes hat noch den Pfiff gebraucht, dass er den Bischof 1270 »Ko je trdil, da mu njegova duhovniška cast ne dovoli opravljati skupne stvari z ljudmi, ki se ne ustrašijo takšnega sramotnega dela. Medtem pa je bilo, ker tudi sam nisem bil popolnoma popustljiv, natisnjenih okrog 10 primerkov s tem škandaloznim mestom (eden od teh sledi)«. 1271 »Opat in cesar«. – avertirte, man wolle etwas, ohne sich jedoch darüber genauer auszulassen, was gegen die Geistlichkeit drucken lassen. Dieser gieng darüber zum Gouverneur, der bei dem Umstande, dass beim ganzen Gubernium ein einziger Gubernialrath Krainisch kann, den Antrag machte, das corpus delicti, jedoch ohne Anschluss des Pauschekischen Berichtes nach Wien vorzulegen; und so ist unser Bienchen am 16. d. M. nach Wien geflogen, woher wir es vor 1 Monate nicht erwarten.1272 Naravno je, da se je Kastelec vsled tega ustrašil in prenehal z izdajanjem Cebelice. Prešeren je bil glavni podpornik Kranjske Cbelice; brez njegovih pesmi bi Cbelica imela v slovstvu tisto važnost kakor Pisanice. Že v prvem zvezku na­hajamo tri Prešernove, najboljše in najvece od vseh; »Slovo od mladosti«: 'Dni mojih lepša polovica kmalo, – Mladosti leta kmalo ste minule', potem balado »Povodnji mož«, peto po Valvazorjevi pripovesti: 'Od nekdaj lepé so Ljubljanke slovele'; in prevod »Lenore«, znane Bürgerjeve balade: 'Iz strašnih sanj, – ko se zori, Lenora kvišku plane'.1273 Leta 1831 je prinesla Cbelica prve Prešernove sonete: »Ocetov naših imenitne dela«; sonet »Vrh sonca sije soncev cela ceda«, ki je bil že prej priobcen v Illyr[isches]. Blatt list 11 in je v Cbelici nekaj popravljen; dalje sonet: »Tak' kakor hrepeni okó colnarja«; »Kupido ti in tvoja lepa starka«, v katerem se odseva sklep Prešernov, izveden tega leta, da hoce 1272 »Bibliotekar Cop je že v svojem porocilu poskušal prepreciti sramoto in guvernat opozo­ril na to, da je ta burka stara že vec stoletij in Bürgerjeva predelava nikjer ni prepovedana ter da že obstaja en, od nekega duhovnega gospoda, goriškega kanonika Stanica, narejen krajnski prevod, sicer pa je ugled naše duhovšcine dovolj utrjen in ga takšna nedolžna šala ne more ogroziti. S tem pa se naš janzenisticni gorecnež ni pustil zapeljati in je na to zelo duhovito pripomnil, da sicer res, kakor je vsem doma kakor na tujem znano, obstoji srecna vez med pastirji in ovcami, da pa se prav zaradi tega mladim trmoglavcem ne sme dovoliti, da bi jo pretrgali. Ve se, kaj je v Franciji povzrocila Voltairova satira! (Voltairova satira je enako Bürgerjeva balada, 'Cesar in opat'!) Zakljucil je nekako s temi besedami: 'Guvernat naj ne dovoli tiskati dela, katerega branje bi duhovšcina s svojega stališca mo­rala prepovedati, ce ne celo sežgati.' Guvernat je opozoril tudi na to, da se Copa nikoli vec ne sme postaviti za cenzorja, temvec kvecjemu za socenzorja. Ta nenavaden spis, katerega nemšcine vam ne morem dobesedno predstaviti, toda po zagotovilu tistih, ki so ga brali, vsebuje še vec bolj presenetljivih fraz, kot je 'sežigati branje', je dosegel delni uspeh. Pobožni mož je uporabil še en trik, ko je naznanil škofu, da se pripravlja, ne da bi se o tem natancneje izrazil, neki tisk proti duhovšcini. Ta je šel h guvernerju, ki je ob dejstvu, da v celem guvernatu en sam guvernijski svetnik govori kranjsko, predložil, da se corpus delicti, vendar brez Pavškovega porocila, predloži Dunaju. Tako je naša Cebelica 16. tega meseca odletela na Dunaj, odkoder jo prej kot v enem mesecu ne pricakujemo«. 1273 Prešeren: »Lenora, ko se zazori, – iz strašnih sanj se splaši«. postati advokat: »Cel dan iz pravd koval bom rumenjake«. Te bukvice obsegajo tudi Romanco: »Hcere svet«. Romanca je po španski šegi z asonancami: »Ljubice pod okno dragi – pride marsiktero noc« in »Nova pisarija« (šaljiva satira). Leta 1832. je priobcil v Illirskem Listu, št. 2, šaljivo romanco: »Romanca z ženskimi asonancami«: 'Klel ucenc filozofije – Pust na pepelnicno jutro', katero je pozneje v Poezijah krstil »Ucenic«. V III. zvezku Cbelice pa je priobcil: Romanco od turjaške Rozamunde (v Poezijah: »Turjaška Rozamunda«: 'Hrast stoji v turjaškim dvori'); potem »Soldaška« 'Pet cevljov mérim, pavcov pet'; Pesem brez naslova z geslom iz Properca: Qui nullam tibi dicebas jam posse nocere, Haesisti: cecidit spiritus iste tuus.1274 Pozneje v Poezijah jo je imenoval »Perva ljubezen«; »Astrologam« po Anakre­ontovi meri: 'Vsi pojte rakom žvižgat, – lažnjivi pratikarji' (v Poezijah »Zvez­dogledom«), to pesem je zložil še na Dunaju, in »Seršeni« 1–15 (v Poezijah: »Zabavljivi napisi«) s pripisom: »Naj misli, kogar bi pušice te zadele, de na visoki vrh lete iz neba strele« (po Horacijevem: Feriunt summos fulmina montes.), v Poezijah prenarejeni. Zatem prihajajo soneti, in to: »Cerkarska pravda«: 'Al prav se piše ka.a ali ka.ha', »Ptujobesedarjem«: 'Ne bodmo šalobarde!, Moskvicanov', zoper Zupana, »Strah«: 'En dan ocí so vidle zmoti vdane' (v Poezijah, 'Dve sestri videle so zmoti vdane' 4), »Smert« 'Dolgóst življenja našiga je kratka' (v Poezijah naslovljeno: »Memento mori«). Leta 1833. se je Prešeren udeležil abecedne vojske. Med njo je priobcil v Illyri­sches Blatt dva nemška soneta: »Des Sängers Klage«: 'Obschon die Lieder aus dem Vaterlande – Verbannt den Liebling römischer Kamönen;1275 (Illyrisches Blatt, 24) in: »Wohl ihm, dem fremd geblieben das Erkennen, – Die giftge Frucht gereift am Baum der Sünde«1276 in njegov je pac tudi v istem casopisu sonetni venec: »Ro­meo und Julie, ein, Sonettenkranz: 1. Verona, 'Steh, Wandrer, still! Du wandelst in den Mauern, – wo liebend sich zwei edle Herzen fanden'. 2. Julias Wohnung, 'Seht ihr das Haus mit alterndem Gemauer'; 3. Julias Sarg, 'Ist's euch vergönnt, 1274 Po: Prop., 2.3.: »Ki si govoril, da ti nobena (ženska) vec ne more do živega: zapletel si se in tvoj ponos je upadel«. 1275 »Pevceva tožba: Cetudi pesmi so iz domovine – Kâmen rimljanskih ljubljenca pregnale«. 1276 »Preblažen, ki je tuje mu spoznanje! – Z njim smrt bila zemljanu je spoceta!« (es brachte wohl den Tod dem Menschenkinde!). Štrekelj pa navaja kot drugo vrstico: »Die giftge Frucht gereift am Baum der Sünde« – »Strupeni plod, dozorel na drevesu greha«. – mich gläubgem Sinn zu schauen'.1277 Podpisa ni pod njimi nobenega. Istega leta v »Ausserordentlicher Teil zu .. 28«1278 je Prešeren prvic izdal svoje Gazele: 1–7 »Pésem moja je posoda tvojiga imena« z geslom: Ljubezen je bila, Ljubezen še bó, ko tebe in mene na svetu ne bo (Krainischer Volksspruch).1279 V dokladi k listu 30. je zasoljeno Prešeren odgovoril Kopitarju, ki ga je v pismu do Metelka ime­noval: »'Der vielgenannte Doctor – Dichter P.'; 'des lieben Preschern Gourmand Sonett (od Kaše)'; die ästhetischen Gčnies C. und Dr P.'; und 'seinem würdigen Liebling Dr Preschern': Mozi ti Bog Dohtar Prešérin«;1280 odgovori Prešernovi so znani »Literarische Scherze in August Wilhelm v. Schlegel's Manier Von Doctor – Dichter P.«,1281 o katerih sem že govoril pri abecedni vojski I.: »Error Typi«; »Apęl in cévljar«: Po Plinijevi pravljici: (Apęl podóbo na oględ postavi … Le cevlje sodi naj Kopitar), v Poezijah Kopitar; »Relata refero«1282 (»Wie's komt, dass so viel Koth der ausgespieen«);1283 IV. »Hoc scio pro certo, quoties cum stercore certo«,1284 (»In Meeres Tiefen, auf der Erde Fluren«),1285 V. »Du staunst, mein Freund!...«.1286 Iste­ga leta je bogato založil tudi Kranjsko Cbelico, kjer je objavil: Gloso z geslom »Slep je, kdor se s petjam ukvarja« (Zgodbe vecnih pevcev, beri: Bil berac je pev'c Pelida); potem 6 sonetov: »O Vrba, srecna draga vas domaca«, »Popotnik pride v Afrike pu­šavo«, »Hrast, ki vihar na tla ga zimski trešne«, »Komur je srece dota bla klofuta«, »Življenje jeca, cas v' nji rabelj hudi« in »Cez tebe vec ne bo, sovražna sreca«; dalje: »Romanca od dohtarja« (Dohtar, ti jezicni dohtar), »Romanca od ucenca«, ki jo je že leta 1832 objavil v Illirisches Blatt, »Strunam« (Strune, milo se glasite, – Milo, pesem ti žaluj) in Gazele 1–7, kakor v Illyr. Blatt, št. 28, v prikladi, toda brez gesla in s celim imenom Dr. Prešérn, v tem ko se je pred podpisaval le z Dr. P. 1277 Prosti prevod: Romeo in Julija, sonetni venec: 1. Verona, Postoj popotnik, ti blodiš med zidovi, kjer plemenitih src se dvoje združilo je v ljubezni. 2. Julijino bivališce: To hišo, s postaranim zidovjem si oglejte. 3. Julijin grob: Da zrete vame, z vero, vam je dano. 1278 »Posebni dodatek k 28 številki«. 1279 Kranjski ljudski pregovor. 1280 »'Pogosto imenovani doktor – pesnik P.'; 'ljubega Prešerna gurmanski sonet' (od kaše); 'estetska genija C.(op) in dr. P.'; in 'njegovemu castivrednemu ljubljencu dr. Prešernu' Bog ti pomagaj, doktor Prešern«. 1281 »Literarne šale po šegi Augusta Wilhelma pl. Schlegla, od doktorja – pesnika P.« 1282 »Relata refero« – Kakor sem kupil, tako prodajam«. (Sporoceno sporocam.) 1283 »Kak ta zdaj tolikanj gnoja izlil je«. 1284 »To zagotovo vem; kadar se borim z gnojem ... (pa naj zmagam ali sem premagan, vedno se umažem)«. 1285 »V morja globini, na zemlje širjavi«. 1286 »Ce prašaš me, kako da zoprnikov boj …«. XI Prešeren je bil tudi za V. bukvice Kranjske Cbelice že pripravil nekaj gradiva, toda te niso vec izšle tedaj. Popeval je tedaj nemški v Illyrisches Blatt, kjer se leta 1834 nahajajo štirje sonetje, in sicer v št. 19. Sonett: »Warum sie, werth, dass Sänger aller Zungen, – Sie priesen von Homer an, dem Hellenen,«;1287 v št. 21 »Liebesgleichnisse«:1288 I. Sonett. (Der Frühling kommt, aus Auen, Bergen, Flüssen):1289 II. Sonett (Wie der, dem alles, was er mitgenommen);1290 III. Sonett (Wie brünstig sehnt sich, wer an dunkler Stelle – Gefangen sitzt im unterird'schen Grauen).1291 Leta 1835. je priobcil v Ilirskem listu, št. 30, nemško elegijo na Copa, katero sem Vam že prebral pri Copovem životopisu. To leto je tudi romala po svetu nje­gova pesem: »Nebeška procesija« – toda samo prepisovana – iz rok v roke, natis­njena potem prvic šele leta 1848 v 5. bukvicah Kranjske Cbelice (20–24). Leta 1836. je uvrstil v Illirisches Blatt v 4. l[etniku] slovenski in nemški svojo balado »Prekňp«.1292 I. Strofa: Einst lebt' ein junger Sänger berühmt im weiten Kreis, Der viele Lieder ersonnen, die meisten der Liebsten zum Preis, Zum Preis der schönen Severa, für die sein Herz geglüht, Sie rührte kein's der Lieder, gar stolz war ihr Gemüth.1293 V naslednjih treh številkah pa so natisnjene nektere pesmi, namenjene prej Kranjski Cbelici (s pristavkom: Aus dem noch ungedruckten 5ten Hefte der Krainischen Biene);1294 namrec v št. 13 sonet: (Ni majhina bla, Togenburgar 1287 »Zakaj nji, vredni, da bi vsi jeziki – opevali jo od Homera dalje«. 1288 »Prispodobe ljubezni«. 1289 »Pomlad je tu, na gori, reki, njivi«. 1290 »Kot tisti, ki mu vso je imovino«. 1291 »Kak si želi gorece ta, ki umira – ujet v podzemeljsko temotno rakev«. 1292 »Die Wiederbestattung«. 1293 V France Prešeren: Poezije in pisma. Ljubljana: MK, 1964, se ta strofa glasi »Einst lebt'ein junger Sänger, am Ruhme reich, sonst arm, – erdacht hat er viele Lieder, in sei­nem Liebesharm, – Severens Schönheit preisend, für die sein Herz geglüht; – sie rührte keins der Lieder, gar stolz war ihr Gemüt«. 1294 Iz še nenatisnjenega petega zvezka Kranjske cebelice. – mera Terplénja tvojga; moje ga premaga) … Nemški slove ta prekrasno ponem­ceni sonet tako;1295 v št. 18 je njegova pesem »Kam«: (Ko brez miru okrog div­jam) z nemškim prevodom. V št. 43 se nahajajo trije soneti: (Blo Mojzesu je nekdaj naroceno, – Peljati v Kanaan krdelo Juda …); potem sonet: (Oci so le per nji v deklét ble sredi, – Govor'le usta le od nje so hvale) in sonet: (Kadar obupa ucenost zdravnika, – de smerti odverniti ni mogoce). Konec marca 1836. je prišlo na svetlo najvece delo Prešernovo, in to v po­sebnej knjižici na str. 34, namrec: »Krst pri Savici« (Povest v verzih. Zložil Dr Prešéren. V Ljubljani, Natisnil Jožef Blaznik 1836). Ta spev je po sonetu nekako za obletnico posvecen Matiju Copu: (Vam izrocim prijatla dragi máni) itd. Po­natisnile so ga Novice leta 1844 in nekoliko popravljenega in pomnoženega ga je sprejel Prešeren v Poezije. Zanimiv je list Celakovskemu, ki ga je o »Krstu« pisal 22. avgusta 1836. »Kasteliz hat die Erfahrung gemacht, dass ihm die lebendi­gen Bienen mehr eintragen als die literärische Zhebelica; es ist ihm daher nicht zu verargen, dass er sich lieber mit dem Bienen – und Honighandel abgiebt, als mit der Redaction der Zhebelica. Zhóp, den die Fülle seines Wissens doch endlich genötiget hätte, sich eines Theiles seiner Schâtze zu entladen, ist uns lei­der, ehevor als die Stunde der Geburt erschienen, entrissen worden. Ich als das schwankendste Rohr in der Wüste der Krainischen Literatur würde ein zweiter Johannes die Stimme erheben und den Messias verkündigen; allein die Pharisäer und Schriftgelehrten lassen mich nicht zu Worte kommen, auch behagt mir die Wurzel – und Heuschreckenkost nicht. Mein neuestes Product: Kerst per Savici, das beiläufig Ende März erschienen ist, bitte ich als eine metrische Aufgabe zu beurtheilen, mit deren Lösung der Zweck in Verbindung stand, mir die Gunst der Geistlichkeit zu erwerben. Der Übersetzer des heiligen Augustinus wird hoffentlich über die Tendenz der wenigem Strophen kein Verdammungsurteil fällen. Die geistlichen Herrn waren dismal mit mir zu­frieden und wollen mir auch meine vorigen Sünden vergeben; übrigens wäre es mir lieber, wenn sie meine Poesien kaufen als loben würden; für diesmal bin ich für meine Kosten bereits gedeckt, indem nahe an 200 Exemplare veräussert worden sind und ich nicht mehr als 600 habe auflegen lassen (zadnji izvod se je prodal leta 1898 v jeseni, pri Giontiniju!). Um wenigstens einen Vorzug vor den übrigen 1295 Štrekelj ga ne navaja, glasi pa se tako: »Wohl gross war, Togenburg, mein Schmerzgesel­ le, – dein Leid, von meinem wird es übertroffen .«.. France Prešeren: Poezije in pisma. Ljubljana: MK, 1964. krainischen Scribenten zu haben, habe ich alle Exemplare auf Velinpapier drucken lassen. Eins der mitgehenden Exemplare bitte ich dem Herrn Mácha und die übri­gen zwei nach Ihrem Gutdünken an allfällige Kranjcophilen abzugeben.«1296 To pismo je zanimivo tudi zavoljo tega, ker nam kaže Prešernovo rodoljubje in slovansko navdušenost: od Celakovskega želi izvedeti o napredkih ceškega slovstva: »Sollte Ihnen die Zeit zulassen, uns was weniges über den Aufschwung der cechischen Literatur mitzutheilen, so werden sie uns recht sehr verpflichten. Wir leben in betreff dessen, was bei unsern slavischen Brüdern geschieht, wie Ihnen Herr Dr Amerling näher auseinandersetzen wird, in gänzlicher Unwissen­heit. Er hat uns einige Bögen von einer vergleichenden slavischen Grammatik mitgebracht, die uns höchst willkommen sind; allein das Unternehmen kommt mir vor als ein Anfang von einem Anfange. Die Dialecte, die der Herr Verfasser mit dem gene – rischen Namen Illyrisch benennt, sind zu wenig von einander geschieden und unterschieden. Der unsrige ist offenbar zu oberflächlich behan­delt worden. Bei solchen Gelegenheiten wäre meines Erachtens immer ein Lan­deskind zu Rate zu ziehen. Die Vollendung des Jungmanischen Wörterbuches erwarten wir mit Ungeduld. Der Patriarch Kopitar hat die slavische Welt mit dem Glagolita Clozianus beschenkt. Wir haben gehofft, er werde der vaterlän­dischen Bibliothek ein Praesent mit einem Exemplare machen, da es doch nicht geschehen ist, so hat Kasteliz ein Exemplar bestellt. Er zürnt uns noch immer, oder um mich richtiger auszudrücken, er hat von uns sein gnädiges Antlitz abge­wendet. Er meint, es sei nur in seinem Namen das Heil zu finden. Wir glauben zwar an ihn und seine Sendung, sind jedoch der Ansicht, dass es der Apostel mehrere giebt. Der rege Eifer, der bei den Cechen nach den Berichten des Herrn Prof. Pressel, H. Mácha, Dr Amerling herrscht, erfüllt uns mit Freude und Hoff­nung auf eine béssere Zukunft für die Slaven; wir fürchten nur, dass nicht eher unsere Nationalität zu Grunde geht. Was für einen Fortgang hat ihre apicula? Was macht der Letternschmid Hanka? Hat ihre Muse seit dem kein grösseres selbstständiges Werk zu Tage gefördert? Ich trage mich gegenwärtig mit einer Erzählung in dem Style der Zerrissenen herum. Wenn über Jahr und Tag keine Zhebeliza erscheint, so dürfte ich eine Sammlung meiner pesme herausgeben.« (Lj. Zvon II. 110–112)1297 1296 Slovenski prevod celega pisma je objavljen v France Prešeren: Poezije in pisma. Ljubljana: MK, 1964. 1297 Prav tam. – Leta 1837. je objavil v Ilirskem listu št. 9 tri pesmi: nemško prelogo Mickie­wiczevega soneta: »Resignation«: (Wer ohn' Erwidrung seufzt) itd. Potem v št. 19 balado »Zdravilo ljubezni« (Je Ljubimu ljub'ca, lepote cvet, – vmerla je stara le osemnajst let); in v št. 38 Sonet (Odprlo bo nebo po sodnim dnevi – Se zvoljenim; svit glor'je ne'zreceni) slovenski in nemški (Korytko na str. 73). Leta 1839 je priobcil v Illirskem listu balado »Ribic« (Ribic marsiktero noc veslá – Gori na nebi zvezda miglja – Nevarne mu kaže poti neba.). Ker je želel popevati o sladki ljubezni, pa so mu to takoj oponašali nekateri Slovenci, ceš Muza tvoja je premalo sramožljiva, je celó zapeljiva in pohujšljiva, je Prešern odgovoril z Ovidom nemški (Getico sermone): Da ich, wie er, nicht kann vom Dichten lassen; Wiewohl mein heimisch Lied mir nicht zum Frommen, Nur Missgunst mir bereitet, blindes Hassen, Vergebt, dass ich, ihm folgend, unternommen, In Worte meinem innen Gram zu fassen, Die ich von meiner Mutter nicht vernommen.1298 Ker pa je svojo ljubezen opeval zlasti slovenski (n. p. v Gazelah), oponašali so mu nekateri Nemci, naj jo opeva rajši po nemški; njim je odgovor: III. S. 13. Nekterim ono ni bilo prav, nekteri pa so jeli posnemati Prešerna ter po nem­ško, pa ne zelo izborno, proslavljali nemško oliko. Tem se je spet oglasil pesnik v listu 14, 1838 /str. 27. Radics. V št. 21 istega leta nahajamo slovenski in nemški: »Prosto serce«, katero je pozneje spremenjeno postavil kot geslo na celo Poezijam: (Sim dolgo upal, se dolgo bal – Slovo sim upu, sim strahu dal, – Serce je prosto, mirno, srecno ni, – Nazaj si up, nazaj si strah želi): Am Herzen hat Hoffnung, hat Furcht genagt; Nun hab' ich beiden Lebewohl gesagt Das Herz ist frei, auch ruhig, glücklich? Nein. Ach, zögen doch Hoffnung und Furcht wieder ein! 1298 »Ker mi kot njemu v srcu vedno poje – cetudi v prid mi pesem ni domaca – in le zavist, sovraštvo mi je placa, Mi odpustite, da po njega zgledi – izlil gorje sem notranje v besedi, – ki nisem cul od matere je svoje«. Prevod iz France Prešeren: Poezije in pisma. Ljubljana: MK, 1964, str. 211. V št. 25 se teši v nesreci v pesmi »Osercenje«, pozneje »Pevcu«: Kdo zná Noc temno razjasnit, ki tare duha? itd. Leta 1837. se je seznanil s pregnanima Poljakoma, preblagim E. Korytkom in grofom Horodijnskim, takoj po njunem dohodu v Ljubljano pri dr. Crobathu, do katerega sta prinesla s Poljskega priporocila, ker je Crobathova žena bila po rodu Poljakinja. Leta 1837. je tudi na nemšcino prevedel Emila Korytka pesem »Den schönen Laibachs«.1299 Pred letom 1839., kedaj ravno ne vemo, je bil že zložil svoj »Sonetni venec«, v katerem prve crke verzov sestavljajo ime njegove Julije (Primicovi Julji), v Poezi­jah ga je nekoliko popravil, »Magistrale« pa je v nekih eksemplarih sam pomešal. Leta 1840. dasta s Smoletom na svetlo troje slovenskih knjig: Vodnikove pesmi, Linhartovo veselo igro »Veseli dan ali Matijcek se ženi« in Garrikovo komedijo v dveh dejanjih »Varh«, katero je Smole poslovenil iz anglešcine. Vse tri imajo to zaslugo, da so zdatno pomnožile slovensko leposlovje; dve sta tiskani v Gajevem crkopisu. Že tega casa je zložil Prešeren tudi vec nagrobnih napisov: Korytku poljski in nemški, Copu slovenski, Vodniku slovenski namesto prejš­njega latinskega in Linhartu slovenskega. L. 1838 je z Illirisches Blatt zacela tekmovati nemška »Carniolia«. V III. teca­ju, št. 59, odgovarja Prešeren nekim zabavljivcem, ki niso razumeli, kako more Prešeren dobro peti, ki se mu sicer nic ne posreci, v lepem nemškem sonetu: »Jezicnik«. V IV. tecaju (1842) je brati iz Illirisches Bl[att] ponatisnjeno pesem »Bog te obvar« (v Poezijah, str. 15, 16) in »K slovesu«: (Kaj od mene proc oko, – Proc obraz obracaš mili?) – z nemškim prevodom: (Warum so den Blick von hier). V V. tecaju nahajamo v št. 13 »Izgubljeno vero«: (Nebeško sijejo oci), prav tako z nemško prelogo.1300 Tam je tudi sonet apelacijskemu svétniku Antonu Copu ob preseljevanju v Celovec. V 11. tecaju (1844) je sonet: »An eine junge Dichterin«.1301 Vendar je tudi v tem casu ostal zvest še Illirisches Blattu. Leta 1843. je objavil v št. 23: »Ukazi«: (De ne smem, si ukazala,), leta 1844, v št. 9: »Sila spomina«. 1299 »Ljubljanskim lepoticam«. 1300 Tu sledi v rokopisu nemški prevod, a je precrtan. 1301 »Mladi pesnici«. – Drug ti je v skrbno nastavljene mreže), v št. 20 »Mornar«, v kateri je imel baje pred ocmi nesrecnega prijatelja Smoleta: (Nezvest! bodi zdrava), in v št. 44 »V spomin Andreja Smoleta«: (Cerne te zemlje pokriva odeja). Leta 1845 v št. 3 je izdal »Judovsko dekle«: (Stoji moravski trg Lescč). Novice so leta 1844 ponatisnile njegov »Krst« pac z njegovim dovolilom, sotrudnik jim je postal šele leta 1845 v št. 3: Ob šestindvajseti obletnici smrti gospoda Valentina Vodnika (V Arab'je pušavi, – Se ticek rodi); v Vodniku naj­bolj priljubljeni meri. Podpisan je v bohoricici Dr Prešérin. V št. 16 Pesem »Od železne ceste«: Andrejcik in Barbika: (Bliža se železna cesta), podpisan v gajici Dr Prešerin, v št. 21: »Kaj se smé in more péti«1302 (Popusti posvetno rabo); in v št. 27 Janezu Nepomuku Hradeckimu: (Od sercno zaželjenega poklica), katero je zložil Prešeren na prošnjo Bleiweisovo, deklamiral pa jo je Toman. Novice so istega leta v št. 44 ponatisnile njegov sonet »Memento mori« (že tretjic). 1846. leta so prinesle Novice njegovo žalostinko: V spomin Matija Copa po grški in latinski meri, in Illyrisches Blatt, št. 17, po tevtonski meri. Leta 1847. je zbral svoje pesmi in jih izdal pod naslovom: »Poezije doktorja Franceta Pre­šerna. V Ljubljani, Natisnil Jóžef Blaznik 1847«. 8ş, str. 192. Tiskalo se je 1200 izvodov. Za geslom »Sim dolgo upal in se bal« so v I. razdelki Pesmi, med njimi do sedaj ne omenjene: Pod oknam, Prošnja, Zapušcena, Nezakonska mati, v II. Balade in romance, med njimi še neomenjene: Neiztrohnjeno srce, Ženska zvestoba. V III. Razlicne poezije, Zabavljivi napisi, med temi še neomenjene: Ne­kim pevcam duhovnih pesem, Krempeljnu, Kopitar, Danicarjam, Bahaci cetvero bolj množnih Slave rodov, Naróbe Katón, Pricujoce poezije. V IV. Gazele, v V. Sonetje, med neomenjene spadajo: Je od vesel'ga casa teklo leto, Ni znál molitve žlahtnic terde glave, Sanjalo se mi je, da v svetim raji, Na jasnem nebi mila luna sveti, Marskteri romar gre v Rim, v Kompostelje, Zgodi se vcasi, da Mohameda­ni. V VI. Odseku: Kerst pri Savici. Od natisnjenih 1200 izvodov je do svoje smrti srecno prodal 350 izvodov! Leta 1848. je prinesel V. zvezek Kranjske Cbelice prvic natisnjene, pa že prej zložene: Nuna (Vesela pomlad se zbudila je spet), Sveti Senan (Zato, da b' od ženskih ne bil zapeljan), Šmarna gora (Vi, ki hodite na sveto Šmarno goro, bla­gor vam!), Nebeška procesija (Osemnajst sto in petero – Leto gre cez trideset,); iz Novic v št. 17 je posneta njegova že leta 1844 zložena »Zdravica« in cetrtic je povzeta »V spomin Matija Copa«. To je bilo tiskano za casa Prešerna živega. 1302 Ocitno gre za pesem »Orglar«. Prešernu se je zgodaj tragicno zacelo mraciti življenje. Usoda pesnika je bila taka, kakor nam jo opisuje v svoji klasicni Glosi in pisar v »Novi pisariji«, je vzet iz življenja znani Pavšek, kakor pravi Prešeren sam Celakovskemu. Namesto za­služenega splošnega odobravanja in priznavanja so mu rodile njegove pesmi kr­delo hudobnih nasprotnikov in kovarnikov, ki so bili najvec tudi njegovi osebni sovražniki. Malo je imel okrog sebe zvestih prijateljev, ki so poznali genijalnega pesnika, in še to malo krdelce se je krcilo od leta do leta. Zupan se je moral leta 1835 umakniti iz Ljubljane v prognanstvo v Celovec; tisto leto je izgubil Preše­ren tudi najljubšega prijatelja svojega: Cop je utonil v Savi. Korytka so leta 1839 zagrebli pri sv. Krištofu in leta 1840 umrje na naglem za Copom najdražji mu prijatelj Andrej Smole. Ostal mu je še Kastelec, ostali so mu še drugi cbelicarji, po tem je vzelo prakticno življenje cas, moc in veselje do pesništva. Tako kakor Cop, kakor Smole ni umel Prešerna nihce! Prešernu niso delali krivice samo v slovstvu, delali so mu jo, v nebo vpijoco, tudi v prakticnem življenju. Zvršil je z imenitnim uspehom leta 1825. svoje akademicne študije, dosegel je doktorsko cast; pa dve leti in pol je moral zastonj služiti državi in leta 1832. ga nahajamo še brez kruha. Meseca marca 1832. je prebil advokatursko preskušnjo, pa 14 let je zastonj cakal srecne ure, da bi se mogel imenovati sam svoj gospod! Bilo je takrat ustanovljenih na Kranjskem dvanajst advokaturskih mest, veckrat je bilo katero prazno. Prešeren, ki je imel za advokata vse postavne pogoje, je prosil štirikrat, da naj mu vlada dá advokaturo (takrat je imela advokatura še numerus clausus kakor zdaj notarijat). Vselej zastonj. Ako so ga potrdili v Ljublja­ni, ovrgli so ga v Celovcu; ako je bil Celovcanom po godu, uradi so mu z Dunaja vrnili prošnjo neuslišano. Prešeren je bil cist znacaj, poštenjak, izvrsten jurist, dober in vesten delavec, pa bil je »Freigeist«.1303 Gorje ti, ako ti je bilo pred 1848. letom na celo vžgano to nesrecno imé: Freigeist je bil rovar zoper cerkev in državo, kuga cloveški družbi. In koliko je hrepenel Prešeren po samostalni službi. Kolikrat je obupan tožil svojemu prijatelju drju Smoletu: »Glej, glava se mi že beli, pa še nisem advokat in nikoli ne bom!« Prešeren je tudi resnicno potreboval boljših dohodkov, ker je bil dober, predober clovek, ki ni gledal na novce. Kar je imel, je bratovski delil s tistim, ki je potreboval. Od leta 1842. mu je bilo skrbeti tudi za svoje otroke, ki mu jih je poklonila ljubljena žena, od katerih hci Ernestina Jelovškova še živi. Leta 1846. je bilo število kranjskih advokatov povišano na 16, in dne 18. avgusta je bil Prešeren imenovan za advokata v Kranj, kamor se je preselil takoj 1303 »Svoboden duh«. – septembra meseca. Toda bil je že zlomljen, nemiren. Nesrecni pesnik je tamkaj le prevec dejanjski izpolnjeval, kar je obetal leta 1831.: Cel dán iz pravd koval bom rumenjake, Zvecer s prijatli práznil bóm bokale, Preganjal z vinam bom skrbi oblake. Mož je v tem casu popolnoma obupal. Sovražil je življenje in skušal se ga je iznebiti. Hotel se je dvakrat ustreliti, enkrat v Ljubljani, enkrat na Bledu, pa k sreci se ni hotel samokres sprožiti. V Kranju se je tudi bil že obesil, pa dekla ga je rešila. To svoje nesrecno stanje nam popisuje v zadnjih svojih sonetih pred Memento mori. Vendar je ves cas pridno delal, dolgoletne pravde srecno zvršil, dolgove place­val in skrbel za svoje. Meseca septembra 1848. leta je prišel zadnjic v Ljubljano obiskat svoja otroka in njijino mater. Bil je že ubit na duši, spremenjen na telesu, komaj so ga spoznali. Ko mu je mati jokajoce ocitala, da jih tako poredkoma obiskuje, jo je tolažil: »Tiho bodi, ti si srecnejša kakor jaz, Ti imaš ljuba otroka, jaz nic!« Ko so ga pri odhodu prosili, naj kmalu spet pride, se je poslovil od njih z žalostnim odgovorom: »Moja ženska bo smert grenka!« Ob vseh svetih ni šel vec iz sobe, imel je vodenico in trpel je velike bolecine, ker ni mogel v postelji ne sedeti ne ležati. Zdravnik mu je trikrat vodo odtocil, pa upanja ni bilo, da se zopet ozdravi; vendar do božica še ni izgubil svojega hu­morja in prijateljem, ki so ga hodili obiskavat, je dejal veckrat: »Kadar umrjem, zapišite mi na grob tako: 'France Prešeren, doktor nemiren – neveren!'« Zadnjih šest tednov pa je opešal in tedaj mu je bil dekan Dagarin izpovednik in tolažnik. Dne 6. februarja je poklical tri mešcane ter ustno naredil svoj testament; hišno opravo je zapustil sestri Katarini, vse drugo hceri Ernestini in sinu Francu. Dne 7. februarja mu je bilo posebno hudo in na glas je prosil Boga, da bi ga rešil. Vendar je bil do zadnjega trenotka pri polni zavesti. Dne 8. februarja ob 8. uri zjutraj je vzdihnil: »Vzdignite me, zadušiti me hoce!« To so bile njegove zadnje besede in te izpregovorivši mirno umrje. XII Takoj po smrti je zapecatil cesarsko kraljevi sodnik Konšek njegovo stanova­nje v Franca Majerja hiši št. 181., nacelnik narodne straže kranjske pa je poslal posebnega poslanca v Ljubljano in ob 10. uri je naznanjal mrtvaški zvon pri vseh vélikih cérkvah ljubljanskih prežalostno novico, da je slovenska zemlja izgubila najvecjega pesnika svojega. V malo priprosto sobo neznatne predmestne hiše, kjer je še mlada, lepa ženska sedela pri delu, kjer se je šestletna deklica igrala z ne­koliko mlajšim bratcem veselo in brezskrbno, je stopil posel iz Kranja s pismom v roci, v katerem jim dekan Dagarin naznanja strašno vest, da so izgubili oceta in rednika. »Dr Prešeren je na smertni postelji svoje otroke priznal in mirno umrl« – bil je završek usodnega pisma. Drugi dan se je po celi Ljubljani delil mrtvaški list: »Slovenskemu društvu v Ljubljani je dal vodja narodne straže v Krajnji žalostni prigodek na znanje, da je naš slavni pesnik gospod France Preše­rin, doktor pravice in c. k. pravdosrednik v Krajnji, 8. dan tega mesca ob osmih dopoldne, po dolgi bolezni in previden s smertnimi zakramenti umerl. Pogreb bo v soboto, 10. dan tega mesca ob desetih dopoldne. Slavnimu možu poslednjo cast skazati, povabi slovensko društvo prijatle in znance ranjciga, vse ude sloven­skega družtva in sploh vse domorodce, naj pridejo v soboto v Krajnji k pogrebu. V Ljubljani 8. dan svecana 1849. Natisnil Jožef Blaznik.« To je bil drugi mrtvaški list v slovenskem jeziku; prvega je osem let prej na­redil Prešeren prijatelju Smoletu. Pogreb je bil jako slovesen. V soboto, 10. feb­ruarja ob 8. uri, so prenesli mrtveca v veliko cerkev, kjer je dekan Dagarin služil veliko mašo s sedmimi leviti. Nosili so umrlega pesnika tovariši, kranjski narodni stražniki, na krsti pa je vihral pesnika – gardista – Sturmhut!1304 Ob krsti so hodili v vrsti, v svoji uniformi ljubljanske akademiške legije, štu­dentje, katerih sta po dva in dva ves cas, dokler je Prešeren ležal na mrtvaškem odru, castna stražnika stala mu ob straneh. Ko so pesnika po mrtvaških molitvah prinesli iz cerkve, je bilo na trgu vse crno ljudi, da nisi dalje videl. Pogreba se je udeležilo veliko število domoljubov iz Ljubljane, Radovljice, Tržica in sploh z vsega Gorenjskega; vsa narodna straža kranjska je spremila svojega tovariša v polni paradi z muziko do hladnega groba. Tri leta pozneje, 3. julija 1852., so postavili slovesno, najvec po doktorja Bleiweisa trudu, Prešernu nagrobni spo­menik. Izdelal ga je kipar Toman iz pisanega rdeckastega marmorja, katerega je 1304 Sturmhut – nekakšen klobuk, pokrivalo nacionalne garde, katere clan je bil tudi Prešeren. – hranila v svojem krilu domaca zemlja. Oblika mu je bizantinska, visok stolb na štiri vogle, s križem na vrhu. Na sprednji strani se bero pod zlato liro té besede: »Dr France Prešérin, rojen v Vrbi 3. decembra 1800, umerl v Krajnji 8. februarja 1849.« Nekoliko niže: »Ena se Tebi je želja spolnila / V zemlji domaci da truplo leži.« Na nasprotni strani bereš pod zlatim vencem: »V pesmih neumerlimu po­stavili castitelji njegovi 1852.« Prave in resnicne podobe Prešernove nimamo. Slikar Langus, ki je bil našemu pesniku srcni prijatelj, ga je veckrat prosil, naj se dá naslikati. Prešeren pa mu je navadno šaljivo odgovarjal: Cakaj, kadar bom ženin, me boš slikal, prej ne! Prijateljem, ki so ga tudi prosili njegove podobe, se je izgovarjal, da nima ne casa ne potrpljenja vec ur Langusu mirno sedeti. Ko je ležal že na smrtni postelji, so poslali ljubljanski prijatelji Langusa v Kranj, toda obraz je bil Prešernu že tako izpremenjen, mrtvaški, da ga ni hotel naslikati. Po pesnikovi smrti sta ga slikala slikarja Stroj in Goldenstein iz spomina. Po razlicnih podobah in popisih portreta je tudi podoba v »Klasju«, po kateri sta narejeni podobi v »Zvonu«. Mož, ki je Prešerna dobro poznal in zadnja leta vsak dan obceval ž njim, je rekel, da sta na omenjeni podobi zgornji in spodnji del obraza jako dobro zadeta, tako da mora Prešerna vsak na prvi pogled spoznati, samo okrog ust je bil nekoliko drugacen, imel je bolj »sladka usta«. Njegovo postavo nam opisujejo verjetne price tako: Prešeren je prej velik kakor majhen. »Pet cevljov merim, palcov pet« je dejal veckrat sam ob sebi. Do tridesetega leta je bil jako tenak, pozneje se je zacel debeliti, da je bil proti štiri­desetemu letu precej obilen, zadnje case celo jako debel. Dasiravno kmetski sin, je imel vendar prav majhno nogo in elegantno meseno roko. Glavo so mu krili temni, skoraj crni, jako gosti, voljni lasje, kateri so se mu mocno svetili; nosil jih je navadno jako dolge, kar se mu je prav podalo; zadnja leta so mu nekoliko osiveli. Imel je visoko in široko, prav belo celo; pod gostimi, plavimi obrvmi so se mu živo svetile male, sive oci, katere so imele do cloveka cudno moc; v obraz povedati mu neresnico, ni bilo lahko. Kadar je bil slabe volje ali zamišljen, je bil njegov pogled truden, kalen, brez svetlobe. Nos mu je bil dolg in nekoliko upognjen, brada mehka in okrogla z malo jamico v sredi, usta majhna, ustnice nežne in zgornja ustna je molela nekoliko cez spodnjo. Posebno karakteristicna njegovemu obrazu je bila poteza neke dobrosrcne dobrote, prijaznosti in ljubez­nivosti okrog ust. Gladko obriti obraz je bil dolgolicen, ogorel in zdrave barve. Prava posebnost pa je bila pri Prešernu, ki je rad kaj dvoumnega povedal, da se mu je to, kar je imel na jeziku, bralo že prej na obrazu, ustnice so se mu gibale, oko se mu je svetilo, ves obraz je prerokoval, da bi rad kaj povedal, pa se ni prav upal, zlasti v ženski družbi ne, ker ni vedel, ali bodo navzocnim njegove besede ugodne ali ne. Kadar je bil jezen ali slabovoljen, je hodil silno hitro, sploh ni imel pocasnega koraka. Nosil je vedno cilinder in temno obleko, po tedanji šegi navadno frak, casih celo nekoliko zanemarjen; v svetli obleki ga nikoli ni bilo videti. Pri uri ni nosil nikoli verižice, ker je rekel, da se svobodnemu možu ne spodobi zlatih verig nositi. Govornik naš pesnik ni bil; od rojstva je imel to napako, da je nekoliko jecal; posebno prvo besedo je težko izpregovoril, kedar pa je prišel v ogenj, so mu letele besede iz ust kakor lep solncni dan bucele iz panja. Ako pa tudi Prešernova zgovornost ni bila velika, bila je tem veca, silnejša du­hovitost njegova, in prav to je vzrok, da Prešerna nihce ni mogel pozabiti, kedor je bil enkrat v njegovi družbi. Prešeren je bil eden tistih hitro mislecih, silno na­darjenih in bistroumnih ljudí, ki v vsaki izpregovorjeni besedi, v vsaki opaževani situaciji, v vsaki pripovedovani dogodbi, kakor bi trenil, najdejo zanimivo stran, katero navaden clovek ne vidi. V njegovih ustih se je vse izpremenilo v verz, dovtip, sarkazem, ironijo. Kar je imel na jeziku, kar mu je prišlo na misel, pove­dal je na vsa usta, zdaj hitro, zdaj pocasi, zamolcal ni nicesa. Govoril ni veliko; ako mu družba ni bila po volji, je celo molcal, v prijateljski družbi pa je bil rad vesel, pa ne preglasen, toda kadar je imel odprta usta, poslušali so ga vsi. Polni duhovitosti so tudi njegovi uradni spisi, prigovori, prizivi. Tudi neznatno, malo važno pravdo je umel zaviti tako, da je bila vsakemu zanimiva; kazal se je povsod ne samo izvrstnega jurista, ampak tudi spretnega stilista in bistroumnega moža. Pravijo, da ni nikoli nobene pravde izgubil, in to se razlaga tako, da Prešeren ni bil kožederec, hirudo forensis,1305 kakor dandanes marsikateri advokat. Ako stvar ni bila pravicna ter tako rekoc že naprej gotova in dobljena, je ni sprejel. Ravno zaradi njegove pravicnosti in dobrotnosti ga je spoštoval priprost narod, kakor malo kedaj spoštuje pravdarskega doktorja. Vprašaj dandanes starega priprostega moža v Kranju, ali je poznal Prešerna, odgovoril bo: »Kaj bi ga ne! Bil je dober, dober clovek.« Vsakemu revežu je pomogel; mnogim ljudem je storil veliko do­brega, nikomur pa nic hudega. Mater svojih otrok je ucil, da kedar se pojde ž njima sprehajat in sreca beraca, mu mora kaj dati v Boga ime, da bosta otroka pozneje imela »dobro srce«. Z reveži je veckrat delil svoje perilo in svojo obleko in marsikedaj se je prigodilo, da je beracu podaril zadnjo srebrno dvajsetico, 1305 »Sodna pijavka«. – ki jo je imel v žepu. Njegova sestra Mina je pravila Levcu, da jo je, kadar ga je obiskala, pogostil tako, kakor da je prišla na ženitovanje. Da je otroke presrcno ljubil in veckrat fige med nje delil in metal, je obce znano. Kako se je vedel proti svojemu bližnjemu, kaže nam ta dogodba. Kanonik J. je imel to navado, da je rajši pil vino v krcmi kakor doma, in pa tudi to cloveško slabost, da ni vselej znal svoje mere. Nekega dne proti veceru gre Prešeren z materjo svojih otrok proti Poljanam sprehajat se, kar ugleda pred seboj tega kanonika, skoraj onemoglega gibati se ob zidu. Prešeren se brž poslovi od svojega dekleta, gre h kanoniku, mu poda roko ter ga spremi do doma kakor svojega brata in prijatelja. Znana kakor njegova srcna dobrota je tudi njegova nesebicnost. Z bogatim Andrejem Smole­tom sta si bila vendar iskrena prijatelja, a nikoli ga ni mogel Smole pregovoriti, da bi bil vzel od njega najmanjšo stvar in bodisi tudi v spomin. Ko je zadnje case svoje bolezni trpel skoraj revšcino, kako radi bi mu bili iz najboljših hiš pošiljali tecnih jedi, katerih njegova sestra ni mogla, niti znala pripravljati, toda kako bi ga bili žalili s tako ponudbo! Ljubljanski prijatelji so mu na doktorja Bleiweisa poziv zložili 100 gl. (baron Anton Zois1306 sam je dal 50 gl.), ali ker so njegovo obcutnost predobro poznali, izrocili so jih tiskarju Blazniku, kateri mu jih je poslal z nedolžno in opraviceno lažjo, da je novce skupil za njegove – Poezije! V vseh stvareh se nam kaže Prešeren pravega, samostalnega moža. Neka ženska je prišla dr. Crobatha prosit, naj poskusi pregovoriti Prešerna v neki imenitni stvari. Toda dr. Crobath je odgovoril tako: »Ako vam je dr. Prešerin obljubil to storiti, storil bo prav gotovo brez mene, tega bodite uverjeni; kajti Prešeren je mož in ni ga cloveka na svetu, ki bi mogel reci, da mu je Prešeren kedaj svojo obljubo prelomil, pa tudi ga ni cloveka pod soncem, ki bi mogel Prešerna do kakšne stvari pregovoriti, katero se brani izvršiti.« Ta izrek doktorja Crobatha iz leta 1842. je za Prešerna jako casten in znacajen. Naravno je tedaj, da je bil Prešeren obce ljubljen in da so ga spoštovali tudi nasprotniki njegovi. Družbo ni bilo treba Prešernu iskati, ampak družba je iskala njega, in kakor o svojem godcu, bi bil lahko pel o sebi: Poslušajo rádi ga vsi ljudje. Biló ni godú, svatóvšnje, semnjŕ, Da kje ne bilí bi vabili ga. 1306 Anton baron Zois pl. Edelstein, (1808–1873), kranjski veleposestnik, politik, mecen in clovekoljub. Kajti dasiravno je Prešerna umelo silno malo prijateljev in je on sam bil pre­velik duševni aristokrat, da bi bil sam svoje vzvišene nazore tolmacil in razlagal, bil je vendar omikanim filistrom pravi magnet, okoli katerega so se radi zbirali v gledišcu, v ti ali oni krcmi ali na elegantnem plesu kazinskem. Niso ga umeli, a uklanjali so se njegovi veliki duši; bil jim je cuden, nenavaden, izreden clovek, njegov razum vedno bister, njegova sodba vedno zdrava, njegova beseda vedno modra, nenavadna. Tako so ga poslušali leta in leta, zdaj tu, zdaj tam. Levec piše: »Ako dandanes govoriš s starim možem, nekdaj Prešernu znancem in prijateljem, ki je morebiti ž njim prebil Bog si ga vedi koliko vecerov, ki je slišal od njega Bog si ga vedi koliko lepega, novega, zanimivega, pripovedoval ti bo marsikaj karakte­risticnega o našem pesniku. A govori s komer hoceš, ta ti bo povedal krepak dovtip Prešernov, oni še neznanega ti sršena, in nikoli ne bo pozabil pristaviti: 'Da, koliko tacega sem slišal od Prešerna! Ako sem vedel, da bo kedaj tako slaven mož, zapom­nil ali celo zapisal bi si bil njegove besede.' Toda kedo bi si bil takrat to mislil!« Vendar tudi ta duhoviti, ta plemeniti, vrli in pošteni mož ni bil brez napake. Kakor nihce izmed nas ne more reci, da nima madeža na sebi, ampak prenaša po svetu to ali drugo slabost, tako je bil tudi Prešeren, zlasti zadnje leto, velik castitelj – vinske kapljice. To se je že tolikrat javno in skrivaj povdarjalo, da je potrebno, ga nekoliko opravicevati in zagovarjati. Najprej je povedati, da se veckrat vse pretirano in zmotno poroca o Prešernovi ljubezni do vina, in to zategadelj, ker se zadnja leta živeci možje, ki so Prešerna poznali, spominjajo njega samo iz zadnjih let, ko je res vino mocno ljubil. Toda verjetne price porocajo tudi to, da Prešeren do 40., nekateri pravijo do 45. leta, ni nikoli pil vina podnevi; ako si ga je privošcil zvecer, po dovršenih opravkih, kdo mu bo to zameril? Saj nam Plato poroca, da celo modri Sokrat ni zaniceval o svo­jem casu vesele družbe in polne caše! Dalje je pomisliti, da je bil Prešeren v mla­dih casih velik idealist. Pri takih obcutnih naturah se lahko zgodi, da spoznavši vse nicevo življenje in podlost malopridnega sveta, kakor nam to opisuje Prešeren v svoji elegiji »Slovo od mladosti«, se popolnoma prevržejo, izpremené, zaleté iz ene skrajnosti v drugo. Kdo tudi še ni slišal, da imajo izredni ljudje tudi izredne posebnosti in slabosti in da se zlasti genijalni ljudje vdajajo vinu. Seveda, ce bi bil Prešeren navaden filister, bi nikomur niti na misel ne prišlo, ocitati mu to slabost; ker pa je slaven pesnik, se nam zdi ta mali madež v njegovem kakor sonce cistem znacaju velikanska proga.1307 Preradi pozabljamo, da je bil tudi Prešeren Adamov sin kakor vsakdo izmed nas, in prav tako pod kožo krvav, kakor mi. 1307 Morda: »maroga«. – Kedor povrhu prebere Prešerna, porece gotovo, da njegovih poezij glavni cut je ljubezen do trdosrcne, neusmiljene device. Že Stritar je bistro pojasnil, da je ta ljubezen samo poetiška fikcija, da to hrepenenje po izvoljeni devici je samo simbol hrepenenja po nedosežnem idealu in da ta neuslišana ljubezen je našemu pesniku samo zlata posoda, v katero je izlival svoje neumrjoce pesmi. Naravno, da tudi ta ljubezen pri pravem pesniku Prešernu ni ponarejena, podvržena, posi­ljena, ampak da je bila prava strast in kri, da je imela resnicno podlago. Julijana Marija Primic, katero opeva Prešeren, je bila hci zelo imovitega trgov­ca ljubljanskega (v Špitalskih ulicah, naslednik mu je E. Mayer); porodila se je 31. maja 1816. Da bi bil Prešeren še na gimnaziji nje ucitelj, kakor se casih trdi, ni mogoce; kajti ko je naš pesnik že na Dunaj odhajal, je bila Julija še otrok. Po smrti svojega oceta, katerega je izgubila, ko je imela komaj pol leta, in po smrti edinega brata je bila Julija ena najbogatejših deklic ljubljanskih. Ženska, ki je prav tisti cas, ko je Prešeren o svoji ljubici pel najlepše pesmi, tri leta (1833–35) ž njo skupaj prebivala, jo opisuje takole: »Male postave in nežne, šibke rasti, je imela krasne, zlatorumene lase in prelepe modre oci, kadar je bila dobre volje; a znala je tudi hudó pogledati in tedaj so bile nje oci, kakor Prešeren pravi, res 'Dva jezna keruba z mecam ognjenim'«. Nje mali obraz je bil v resnici lep, kadar se ni smejala; posebno nežna pa je bila njena polt. Ako nam torej Prešeren pripoveduje, da je njegova Julija lepša kakor vse De­lije, Cintije, Korine in Lavre, rekli bomo, da je to povelicevanje samo pesniška hiperbola, dasi je priznati, da Julija ni bila napacno dekle. Tudi duha je imela dovolj; zlasti kadar je bila v družbi mladih omikanih mož (in tako družbo je jako ljubila, ženske jej niso bile pogodu), tedaj je bila živa kakor srna, pela je in smeja­la se, da jo je bilo prijetno gledati. V ženski družbi ali domá je navadno molcala. Slovenski je govorila samo s kuharico. Njena mati, jako lepa, zelo pobožna, jako ponosna, da ne recemo prevzetna, in jako – prakticna ženska, je izbrala svoji hceri že leta 1833. ženina, Antona plemenitega Scheuchenstuela, imovitega in plemenitega uradnika, ki je imel lepo prihodnjost pred sabo. Vobce je mati mis­lila in delala za hcer; v važnih stvareh Julija ni imela svoje volje. Porocila se je s Scheuchenstuelom šele leta 1840.; mati ji namrec ni dovolila prej omožiti se, ker je bila šibka deklica. V prvi otrocji postelji je izgubila mnogo svoje lepote, tudi ta napaka, da je imela eno ramo nekoliko višo od druge, se ji je pozneje poznala v veci meri. Toda ohranila je svoj vedri duh in imenovali so jo sploh duhovito ženo. Njena pisava je bila jasna, crke male, licne, pa vendar vsaka poteza krepka, razlocna, moškostarikasta, na prvi pogled bi dejal, da tega ni pisala ženska roka. Taka je bila torej Primceva Julija, taka Prešernova »Lavra«! Najbolj cudno, pa resnicno je, da Prešeren ni z Julijo nikoli govoril, da ni bil ž njo osebno znan. Videl jo je samo v cerkvi, na sprehodih, na kazinskih plesih, cez prag Primceve hiše ni stopil nikoli; zaljubil se je v njo samo na oko, plato­nicno! Levec našteva za to par dokazov: 1. Pisma Prešernova iz Celovca Copu v Ljubljano, v katerih govori mnogo o ženskah, o Ljubljancankah in Celovcankah, o Kranjicah in Korošicah, o gospé Langusovi itd., Julije pa ne omenja. In vendar je bil Cop najboljši prijatelj, ki je znal vse skrivnosti njegove, in vendar je bilo leto 1832. tisti cas, ko je Prešeren svojo Julijo že slavil v pesmih; res je sicer, da slavi sam dan, katerega se je zaljubil, na veliki petek 1833. leta. Drugi dokaz, veliko vec vreden, je dejstvo, da je Prešeren sam pravil svojim prijateljem, da je bil v Julijo nekaj casa »strašno« zaljubljen, da pa ni ž njo nikoli obceval, nikoli niti govoril. To imenitno izpoved pesnikovo so potrdili castiti sivolasi možje in verojetne price. Tudi od druge, ravno tako verojetne price se poroca, da se pri Primcevih nikoli ni imenovalo Prešernovo ime, razen enkrat. Gospod H. je nam­rec snubil Primcevim sorodnico, Juliji najboljšo prijateljico, in stara Primka se je posebno brigala za to, da bi se ta snubitev srecno zvršila. Toda ta gospod H. je imel že dve leti zvezo z lepo, priprosto mešcansko deklico Kr. R., katero je zdaj pustil na cedilu. Bodisi da se je Prešernu ubogo dekle smililo, bodisi da je imel druge namene, vsede se in zloži svojo prelepo pesem »Zapušcena«. To pesem, ki je imela takrat cisto drug, cisto natancen in konkreten naslov, je izrocil Prešeren Mallnerju, trgovskemu vodji Primceve hiše, in ta jo prinese neki vecer in jo bere na glas materi in hceri. Molcé sta poslušali, pa crhnila ni nobena niti besedice. Ko Prešeren to zve, zloži »Izgubljeno vero« – slovo od Primceve Julije! Ak bi živéla vekomej, Kar si mi b'la, ne bóš naprej. Serce je moje biló oltar, Pred bógstvo ti, zdaj – lepa stvar. Prišlo je seveda še marsikaj drugega vmes. Prešeren je bil pameten mož, ki je dobro vedel, da si premetena in na svoje novce ponosna Primka išce in želi vse drugacnega zeta, nego neznatnega doktorja in neplacanega praktikanta. Zatorej niti poskušal ni ondi, ker je vedel, da mu zagotovo izpodleti! – Julija je imela sicer velik del ženske necimrnosti, vendar bi se silno motil, da ji je bilo po godu, da je Prešeren nje lepoto slavil in opeval. Jezna in huda je bila na Prešerna in njegove sonete. Ko je naš pesnik to zvedel, je razglasil nalašc v Ilir­skem listu nekoliko nemških pesmi in sonetov, kar je Julijo in nje mater osobito razjezilo. Tudi tukaj je naš pesnik pokazal, koliko gorenjskega zabavljivega duha je bilo v njem, in še poznejša leta se je Prešeren rad pobahal ter porogljivo posmejal: »Ich weiss es, ich habe die Primiz mit meinen Liedern ungemein – geärgert.«1308 Prešeren je tedaj Julijo prve case resnicno ljubil, a to je bila najnedolžnejša, najlepša, najvzornejša pesniška ljubezen, ki je odprla pesniku neusahljivi srcni vir neumrjocih pesmi. Komur bi se ta platonicna ljubezen zdela cudna, temu je povedati, da je bil Prešeren v svoji mladosti, kar se tice ženstva, velik idealist. Na Dunaju n. p. je stanoval dalje casa pri lepi vdovi, ki je imela tudi lepo, že doraslo hcer. Obe sta duhovitega mladenica vabili na sprehode, v gledališca in koncerte. Prešeren jima je bil zvest spremljevavec, a »ni videl nic, ni slišal nic, ko bil bi mrtva stvar«, dasi je vdova nastavljala za hcer svoje mreže. Poznejša leta je pesnik sam pravil v šali, da je bil na Dunaju pravi – egiptovski Jožef. Zdi se vendar, da tudi ta idealna ljubezen do Primceve Julije ni trajala cez leto 1836., ker se je takrat seznanil Prešeren z drugo, priprosto, pa lepo deklico, ki je bila po vnanji podobi in po znacaju pravo nasprotje Primcevi Juliji. Godilo se mu je kakor Petrarki: eno je opeval, drugo pa ljubil. Kar se tice pesniške zapušcine Prešernove, je stvar jako temna: Eni trdijo, da je zgorela na ognju, katerega je zakuril Preširnov izpovednik Dagarin, drugi pra­vijo, da se Dagarinu po nedolžnem ocita to hudodelstvo. Za prvo mnenje se je postavil v bran zlasti Levec v Stritarjevem zvonu leta 1879., toda letos je preklical tamkajšnje trditve in pravi, da je bil Dagarin nedolžen. Ker stvar ni še rešena, poglejmo njegove razloge. Prva prica mu je govorila tako: »Da bi bil Dagarin ukazal sežgati kaj, kar je Prešeren pisal, to ni res. To so si ljudje pozneje izmislili. O Prešernovi smrti o tem ni nihce nic vedel. Slišal pa sem od tiskanih bukev, ker je vec takih zapeljivih in zoper vero bukev Prešeren imel, da je dal Dagarin Prešernu svet, da je najbolje, naj jih sežge. In potem jih je sestra Katra, ki ga je gospodinjila, takoj na Prešer­novem domu sežgala, tiste bukve.« Tako prica priprost mešcan kranjski, ki je Prešerna dobro poznal, a zadnje case o bolezni ž njim ni obceval. Drugi mož, ki je bil ravno o bolezni Prešernovi vsak dan pri njem, pripove­ 1308 »Saj vem, da sem Primicevo s svojimi pesmimi izredno razjezil«. duje tako: »Videl sem, da je zadnje tri dni, ko je Prešeren popolnoma onemogel in opešal, iz prve sobe sestra njegova Katra knjige in spise (šrifte) ven nosila in v kuhinji žgala. Mislil sem si pac, da je to Dagarin ukazal, a moja dolžnost ni bila vtikati se v stvar, ki me ni nic brigala.« Tretja prica, mož, Prešernu osebni prijatelj, ki je ves cas zadnja leta bil v zvezi ž njim, prica tako: »Prešeren je imel v svojem stanovanju predalnik s štirimi predali (Schubladkasten). V treh je hranil svoje knjige in spise v precejšnjem ne­redu. Tam notri so bili spravljeni vsi njegovi rokopisi. Imel je to navado, da je vse pesmi, vse zabavljice, vse dobre dovtipe pisal na liste, cetrt pole obsegajoce. Te je metal v tiste predale. In takih listov je bilo strašno veliko, kajti noben vecer ni minil, da bi nam Prešeren ne bil kakšne pesmice v krcmo prinesel ali pa v krcmi ne zložil in takoj zapisal. Bile so vecidel zabavljice, casi prav slane in vse polne pe­recega ognja, kajti Prešernu so bile kakor nikomur znane vse tajnosti kranjskega mesta; vse je vedel. Pisal je tudi vsak vecer doma, zlasti ce je bil nekoliko vinjen. Jaz sem sam bil veckrat pri njem. Bilo je 5. ali 6. februarja 1849. okoli 10. ure dopoldne. Pošiljal sem mu veckrat kaj dobrega iz svoje kuhinje in ta dan mu sam prinesem skledico vinske juhe. Dušilo ga je že tako, da je ni mogel piti. 'Postavi na mizo, bom pozneje.' Meni se je jako mudilo domov. Grem. V kuhinji najdem Katro s polnim jerbasom spisov (mit einem Korb voll Schriften). Metala jih je na ogenj. Jaz: 'Za božjo voljo, Katra, kaj pa delate', Katra: 'I gospod tehant so mi rekli, da naj to­le požgem.' Jaz: 'Tega pa ne! Nesite nazaj, pocakajte, prišel bom popoldne ter pogledal, kaj je!' A Katra se ne zmeni za moje besede ter le mece na ogenj. Jaz bi se bil roval ž njo, pa zacujem Dagarinove stopinje, ž njim se nisem maral sestati, ter hitro odidem. Ko pridem popoldne, je bilo vse že požgano. Našel sem samo dva zvezka drobnih pesmic, pisanih od Prešernove roke, nekaj njegovih, nekaj Vodnikovih. Tista dva zvezka spravim v štacuni; ko cez nekoliko dni pogledam, vidim, da so mi trgovski pomocniki enega popolnoma strgali, zavijaje v posamezne liste razni racunski drobiž. Druzega sem dal prepisati gospé B. (zdaj v Zagrebu), vrnila mi ga je, pa zdaj sem ga nekam založil …« Iz teh spriceval sklepa Levec leta 1879., da je sestra Katra res požgala dokaj knjig in spisov Prešernovih in da ji je to ukazal storiti Dagarin, morda z dovo­lilom Prešernovim ali brez njega. Kaj je požganega, se ne da povedati. Liricnih pesmi težko kaj, ker je Prešeren najlepše zbral leta 1847 v Poezijah, katerih ro­kopis, kakor je prišel od cenzure, je z nemškimi pesmimi vred dobro shranjen v Ljubljani. Pisma in nekoliko nemških in slovenskih, vecidel že natisnjenih pesmi je hranil dr. Bleiweis, kateri je te stvari dobil (od Dagarina?) s pristavkom, da je – to vsa literarna zapušcina Prešernova. Požgali pa so najbrž ves literarni drobiž Prešernov, zabavljice osebne in politicne, katere vecidel niso bile namenjene za javnost, ampak samo prijateljem v krcmi. In tacih stvari je Prešeren zadnje case jako mnogo zložil. Levec se boji leta 1879., da je zgorela morda tudi ena povest in tragedija Pre­šernova, ker vemo iz njegovih pisem, da se je pecal s pisanjem povesti in tragedije: Celo imé povesti se nam poroca: Hotel jo je krstiti »Nuna« ali »Minih«, toda kedo vé, ali je povest res dovršil, in ako jo je spisal, ali je bila res sežgana. Da je pisal tragedijo, o tem imamo porocila njegovih prijateljev in pisano potrdilo od njega samega. Že v Novi pisariji pravi ucenec, to je on: »Romance zdaj pojejo in balade, Tragedija se tudi nam obeta, Sonete slišim peti pevce mlade.« On je edini pel sonete, romance in balade, torej velja tudi mesto o tragediji o njem. V pismu Copu 7. marca 1832 vpraša prijatelja: »Schreibe mir, welches Me­trum einer Krainischen Tragödie am meisten convenieren würde: ob vierfüssige Trochäen oder fünf vel sechsfüssige Jamben, und sollte man die erste Versgattung reimen oder assoniren oder ungereimt lassen; dann ob die fünf und sechsfüssi­gen Jamben zu reimen wären, und ob sie eine fixe Caesur haben müssten.«1309 In 10. marca 1832 piše zopet Copu: »Einen Plan zu einer Krainischen Tragödie hätte ich fertig. Der Stoff wird reich an Handlung und Verwicklungen sein, ohne dass solche durch einen Intriganten herbeigeführt würden; jedoch dürfte er zu wenig tragisch befunden werden. Liebe wird das Hauptthema sein. Reminiscenza an Tragödien oder auch Erzählungen werden schwerlich zu finden sein. Sobald ich mit der Prüfung fertig bin, will ich zur Ausarbeitung schreiten.«1310 V poznejšem pismu piše, da tragedija napreduje. Toda jo je li dovršil in ali je res zgorela, to se ne bo nikdar dognalo. Da je do leta 1840 ni dovršil, se meni zdi gotovo, ker bi bil potem pac objavil njo in ne Linhartovega »Maticka« ali »Varha« Smoletovega. Dasi je bajč imela Prešernova ostalina tako žalostno usodo, se je morda vendar še 1309 Prevod celega pisma je v France Prešeren: Poezije in pisma. Ljubljana: MK, 1964. na strani 317–318. 1310 »Nacrt za kranjsko tragedijo imam pripravljen. Snov bo polna dogajanj in zapletov, ce­ prav jih ne bo povzrocal spletkar, vendar bi lahko izpadel premalo tragicno. Ljubezen bo glavna tema. Reminiscence na druge tragedije ali pripovedi se bodo težko našle. Takoj ko bom koncal preizkušnjo, bom pristopil k obdelavi«. kaj ohranilo, ker je Prešeren rad dajal svoje pesmi drugim v spomin. V pojasnilo Dagarinovega cina se more navesti, da je tisti cas bila navada, požigati posvetne knjige. Jako izobraženi in zmerno misleci kanonik ljubljanski Jakob Zupan je vr­gel celo pregrešnega Schillerja v svojo pec; Cop pripoveduje v pismu Kopitarju, da je dal Kastelec Kranjske Cbelice tiskati 1200 knjižic ne zato, da bi jih toliko prodal, ampak ker vsi mislijo, da jih bo duhovšcina mnogo požgala. V drugem pismu bridko toži Kopitarju, da kanonik Albrecht išce po deželi Dalmatinove Biblije, da bi jih unicil (»Albrecht sucht Dalmatine, um sie dem Volk zu entreis­sen, und hat deren schon1311 vertielgt.«)1312 Kakor receno, je Levec preklical v zadnjem obcnem zborniku Matice, da bi bil Dagarin požgal literarno zapušcino Prešernovo. O tem da je preprican tudi dr. Mencinger, ki je prej dolgo casa živel v Kranju.1313 1311 Manjka števnik, koliko izvodov. 1312 »Albreht išce Dalmatine [Biblije], da bi jih iztrgal narodu, in jih je že (?) unicil«. 1313 Na tem mestu je v rokopis vlepljen izrezek iz Slovenca, 2. junija 1900, št. 126, z nasled­njo vsebino: »Prešernova literarna zapušcina še sedaj ne da miru »Narodovcem«. Nihce ne more do­kazati, da je dekan Dagarin sežgal Prešernovo literarno zapušcino. Sedaj je pa vstal nov prerok, ki ne dolži vec Dagarina, ampak župnika Koširja, ki je bil ob Prešernovi smrti kaplan v Kranju. Neki clovek, ki se pa skriva za psevdonim V­v, pripoveduje, da je on pred štirinajstimi leti obceval s turanske grajšcine z J. Zupancicem. Ta mu je pravil, da je 'takrat še živeci šentruprtski župnik Košir' z njim o Prešernu govoril in rekel to: »Kako zelo mu je žal, da je on Prešernu, ko ga je na zadnjo uro spovedoval, za pokoro dal, da naj njemu dovoli uniciti njegove še neobjavljene pesniške proizvode … Prešern mu je – do­volil …« »Vse to je Košir pravil pri nekem obedu …« – Lepi dokazi to! Torej Dagarin ne drži vec, sedaj je Košir na vrsti. Neki V­v, zvedel pred 14 leti od nekoga, ki je pri nekem obedu, to je zgodovinska prica za liberalce! In sedaj pa dogodek, ki je vseskozi neverjeten! Ali je verojetno, da bi duhovnik pri obedu govoril javno o stvareh, ki so se zgodile pri spovedi? Kateri duhovnik bo dal to za pokoro, da izvedenec dovoli, da on nekaj stori? – Najlepše pa je to, da slednjic niti gosp. V­v ne ve, kaj je župnik Košir z zapušcino naredil. Gospod V­v naj nam se blagoslovi podpisati s pravim imenom, da bo prišel – v slovensko slovstveno zgodovino«. – XIII Do sedaj sem omenil vec crtic tako rekoc iz unanjega življenja Prešernovega, in iz unanjega njegovega razvoja. Toda že Stritar je v Klasju resnico povedal z besedami, da pravo Prešernovo življenje so njegove »Poezije«. Znano je, da je vsaki pisatelj, vsak pesnik otrok svojega casa. V kolikor pa je pisateljeva sodobnost rezultat zgodovinskega raz­voja, utoliko je tudi on dete ne samo sodobnosti (sovremenosti), ampak tudi prošlosti. Z druge sega pisatelj v bodocnost, pripravljajoc ji s svojo delavnostjo, s svojim vplivom na sodobno življenje pogoje, po katerih se mora to potem bolj ali manj siljeno razvijati. Da nam bo Prešernovo življenje jasneje, hocemo nekaj besed izpregovoriti o gospodujocem duhu v dobi, v kateri je pesnik živel, na sploh in potem o našem preporodu posebej. Lažni klasicizem, ki je do francoske dobe gospodoval bolj ali manj v vseh evropskih vecih literaturah (zlasti v francoski), je moral v 20­ih letih našega sto­letja na Francoskem odlocno mesto odstopiti novi méri – romantizmu, ki se je mogel tem laže razvijati tudi drugod, ker je po svoje naturno (proti klasicizmu v neki meri demokraticni naturi) iskal ideale ali v romanticni prošlosti ali pa v sedanjosti, katero je opazoval skozi romanticno prizmo. Ta natura nove mere je prijala potrebnemu odpocniku1314 vzburjenih duhov po velikih dogodkih, ki so bili v zvezi s francosko revolucijo, ugajala je vladarjem in vladam, ker se ni meša­la v njih posle in jim je dajala casa in prilike, da se nove razmere utrdé. Z druge strani so novi društveni faktorji zadobili tako moc, da jih ni mogla vec izpodriniti nobena restavracija (niti burbonska niti druga); mešcanstvo in ž njim kapital sta se vedno jasneje kazala kot gospodujoca sila. Tej je prišla na po­moc vsestranska osvoboja mnogih drugih zvezanih sil, da se je mogla tem širje in brže razviti nova sila, neomejena konkurenca, katero si je eden tedanjih francoskih kraljev postavil za državno pravilo v znamenitem: »laissez faire, laissez passer«.1315 Ne da se tajiti, da je potem nova doba tudi mnogo doprinesla n. p. k osvo­boji kmetov, da je budila idejo narodnosti, ki je brez dvojbe vecinoma tudi ideja osvoboje in v tem oziru tudi ideja cloveškosti, napredka. Zato vidimo, da ta 1314 Odpocnik – morda v pomenu: oddušnik, ventil; ali tudi: sprožilec. Pleteršnik: odpokati – s pokanjem odpraviti. 1315 »Pustite [nam] delati, pustite [stvarem], naj gredo«. Geslo liberalnega ekonomskega giba­nja v Franciji konec 17. in v 18. stoletju. ideja, enkrat probujena, vedno više raste, in da je imela že do sedaj velik uspeh, cetudi še ni zvršila svoje naloge osvoboje in napredka. Ona je vec ali manj pro­budila tudi slovanstvo. In ravno ko je ta sodobni preporod poganjal prve klice, je rastel naš pesnik in njegov pesniški duh. Prešerna imenujemo navadno stvarnika in ustanovnika slovenskega pesništva. Res je sicer že pred njim Vodnik skusil ubirati naš jezik po umetnih ritmih. Toda on se je težko boril s pesemsko mero, katero je naposled sprejel popolnoma od narodnih pesmi tako, da so tudi njegove umetne pesmi predelane po narodnih in jim podobne po obliki in kolikor toliko po vsebini. Vendar jih, naj bodo še tako dobre, ne moremo imenovati drugace kakor poskušnje. Prešeren pa, ki je nastopil 10–15 let po Vodnikovi smrti, je našel že mnogokaj izpremenjenega. Jezik n. p. je bil v tem stoletju že lepo napredoval, pojavilo se je bilo vec slovnic, Kópitarjeva 1808, Vodnikova 1811, Weissenthurnova 1811, Šmigoceva 1812, Dainkova 1824, Metelkova 1825, Jarnik­Gutsmanova 1829. Mimo tega se je ucila slovenšcina za francoske vlade javno in leta 1817 je bila za njo osnovana posebna stolica na liceju; Vodnikovo seme se je lepo razraslo. Ravnikar in mnogi Metelkovi ucenci so pisali v prelepem jeziku knjige za narod. V tem casu je rastel in se ucil naš pesnik, in ko je stopil leta 1827 ali bolje 1830. pred slovenski svet, je njegov glas že jasen, odlocen glas izobraženega cloveka in nadarjenega pesnika, kateri ne omahuje kakor Vodnik sem ter tja – kaj in kako naj poje? Vtem, ko se je ravnal Vodnik v pesniški meri po narodni pesmi, je vzel Preše­ren po germanskem in ruskem zgledu priglas v podstavo in osnovo pevske mere. Nihce ni skušal za njim prekopicniti tega pravila, ampak vsi pesniki so šli za njim, ker je njegovo pravilo naravno in resnicno, ker prija zakonom jezikovim. Pa ne samo pevske mere, Prešeren je osnoval vso vnanjo obliko slovenskemu pesništvu. Kako ubogi, kako priprosti so umetni ali po narodnih pesmih posneti verzi Vodnikovih pesmi. Kako mnogovrstna nasproti, kako umetno dovršena je že oblika Prešernovih pesmi. V ostalih pesniških izdelkih imamo na izbor in prebitek vsega lepega, kar hrani poetika v svojih predalih. On je prvi pel v moški in ženski asonanci in v nibelunški strofi; Prešeren je prvi pel trcine in glo­se, Prešeren je prvi pel dovršene šestomere, gazele in epigrame; Prešeren je prvi pel balade in romance, elegije in satire. On je obogatil naše siromaško slovstvo z vsemi glavnimi pesniškimi oblikami, kar jih imajo razlicna slovstva omikanih narodov. Med Vodnikovo smrtjo in prvim Prešernovim nastopom je preteklo samo dobrih deset let, in vendar kakšna razlika v mislih, v jeziku, v dovršenih oblikah! Kako majhen je Vodnik poleg njega. – V nobenem slovstvu ni prišla za prvimi poskušnjami v pesništvu najumetnej­ša lirika, dovršena po mislih in obliki. Komaj je utihnil Vodnik, že se je oglasil Prešeren, prvak našega pesništva. Ker natura non dat saltum,1316 je mogel samo, samo genij kakor Prešeren imeti moc, da je preskocil zakone prirode. Zdi se sko­raj, da je sam cutil to svojo vzvišenost nad Vodnikom; zložil je Vodniku v cast in slavo znano pesem »V Arabje pušcavi« nalašc v Vodnikovi meri. Ako primerjamo to pesem z drugimi Prešernovimi, se nam zdi nekako lahka; najtežja Vodnikova strofa je njemu – pesniška igraca! Toda ne smemo si misliti, da je Prešeren to dovršenost, to popolnost dosegel tako rekoc igraje. Poleg prirojene duhovitosti in bistroumnosti se je vztrajno ucil ves cas svojega življenja. Poznal je korenito grško in latinsko, laško in francosko, angleško, nemško in slovansko slovstvo, in kar je pri drugih omikanih narodih našel lepega in posnemanja vrednega, to je kakor pridna bucela prinesel domov v slovensko pesništvo. Pa ne samo prinesel, ampak prestvaril je vse v svoji veliki duši, tako da njegova lirika ni samo umetna, ampak ob enem tudi narodna. Prešernove pesmi so proti svojemu, ne ravno velikemu številu zelo raznolicne. »Od nežne pesmi, ki pohlevno – bojece prosi ljubice prijaznega pogleda, do ostre zabavljice, ki zbada s svojim želom, ne brez strupa – svojega nasprotnika tam, kjer ga najbolj skeli; od vesele pesmi, katero prepeva vriskáje mladi vojak, svoje mladosti in kreposti vesel, do žalostne zdravice, ki poje, da ni nesrecen, kdor v gróbu leži – kaka razlika! In vse te pesmi, tako razlicne – po svoje dovršene! Zdaj ti bo ta bolj všec, zdaj ta; kakor ti je ravno pri srcu, ko jih vzameš v roke. Prešernova pesem se glasi casi kakor žvrgolenje škrjancevo, ki se veselo suce proti jasnemu pomladanskemu nebu, casi kakor pesem slavceva, ki v tihi noci samot­no na grmu sedec globoko iz srca toži svoje bolecine.« Tako je pisal v »Klasju« Stritar, kateri je do sedaj še najbolje karakteriziral Prešernovo Muzo. Prvi pogled nam tudi kaže, da je veliko vec kakor vseh drugih med Prešerno­vimi pesmimi takih, ki pojo ljubezen, tako da se vsakega, ki je ravnokar prebral Prešerna, skoro gotovo polasti misel, da njegov glavni cut, iz katerega izvirajo vsi drugi, ki mu je vdihnil najvec pesmi in najlepših, to je ljubezen. To misel potr­juje že pesnik sam na vec mestih; n. p. v uvodni pesmi: 1316 »Narava ne daje (dopušca) skokov« (pogosteje: natura non facit saltum – narava ne dela skokov). Serca bolecine skrite Trdosrcni oznanuj, nalaga strunam: Ako mor'te, omecite Neusmiljeno sercé, dalje v uvodnem sonetu: Preslabe péti boje vam slovece, Pojó Kranjic lepoto moje strune, In tvojo cast, neusmiljena devica! V sonetnem vencu: Vse misli 'zvirajo z ljubezni ene – in: Ti si življenja mojga magistrale, Srcé mi je postalo vrt in njiva, Kjer seje zdaj ljubezen elegije. V sonetu In gnale bodo nov cvet bolj veselo (146): Naj pésmi milost tvôja vsáj obsije, Ki 'z njih, hladíti ráne si skelece, Poęt tvoj nov Slovencem venec vije. V sonetu: Bilo je Mojzes tebi naroceno (157) poje: Pét' ljubeznivost tvôjo in lepoto Je mój poklic in sámo opravilo. Iz tega bi mogli sklepati, da je Prešeren nesrecen pesnik nesrecne ljubezni, nekak troubadour, da mu torej samo ljubezen daje znacaj – eroticnega pesnika. Že Stritar je dobro opomnil, da samo ljubezen ne more napolniti moškega srca, in je dokazal, da gospoduje pri našem pesniku, poleg ljubezni do drage, tudi domovinska ljubezen in ljubezen do ideala. Solzé 'z ljubezni so do tebe vróce, Iz domovinske so ljubezni lile. Skelece misli, da Slovenec mile Ne ljubi mátere, vanj upajňce, – Ta ljubezen mu zbuja le žalostne case. Vesel ni pogled v prošlost: Viharjov jeznih merzle domacije Bilč pokraj'ne náše so, kar Samo! Tvoj duh je zginil, kar nad tvojo jámo, Pozábljeno od vnúkov veter brije. (140) V sužnosti je vedno zdihovala slovenska zemlja: Oblóžile ocetov razpertíje S Pipínovim so jármam sužno rámo; (140) Izpolnila se je nesreca: Minuli srece so in slave casi, Zato bridko toži: Na tlčh ležč slovenstva stčbri stári, V domacih šegah vtrjene postave, V deželi parski Tesel gospodari, Jecé pod težkim jármom síni Sláve, Le ptujcam sréce svit se v Krajni žari, Ošŕbno nós'jo ti po kônci gláve. Žalostna je tudi sedanjost, ker Zemlja slovenska, predraga dežela, … zdaj ima grob kómej za nas. (18) Vidi, kako Slovenci zanicujejo svoje najdražje blago in spoštujejo le tujstvo: Kaméne naše zapušęne bož'ce Samíce so pozábljene žalvále, Le ptújke so castile Kranjcov množ'ce. (138) Toda duh casa je tolažil tudi njega; gledajoc po širokem svetu, vidi, da narvec sveta otrôkam sliši Slave (171). Pomagati sicer ne more svoji nesrecni domovini, katero zapušcajo lastni sini; ali posvecuje ji vsaj svoje pesmi: Želje, de zbudil bi slovenšcino celo, De bi verníli k nam se casi srece. Obraca se k nebu z milo prošnjo: De bi nebésa milost nam skazále! Otajat Krájna našiga sinóve, Njih in Slovéncov vsih okrog rodove, Z domácim pésmam' Orfeja poslále! De bi nam sčrca vnel za cást dežéle, Med námi potolažil razpertíje In spet zedinil rod Slovenšne cele! (139) Uslišana bo njegova molitev – v duhu že gleda lepo prihodnost in prorokuje jo nam in sebi na tolažbo: Vremena bodo Kranjcem se zjasnile, Jim milši zvezde, kakor zdaj sijale. Kranjci so našemu pesniku Slovenci, Slovence pa imenuje Slovane sploh. Ce pomislimo, kedaj so bile te pesmi tiskane, se moramo le cuditi, da si je naš pe­snik še toliko upal. Ta njegov pojem slovanstva je veliko mogocnejši od naziranja Stanko Vrazovega, ki je utonil v ilirstvu; do tega vseslovanskega naziranja ga je pac pripravilo obcevanje s Celakovskym. Na drugi strani se je cuditi našim ljudem, ki ocitajo Prešernu, da je le »Kranjec«, »Gorenjec«, da nima srca za vse Slovane. Domoljubje je torej drugi poglavitni cut našega pesnika, katerega sam stavi na stran svoji ljubezni. K temu prihaja še tretja ideja, razlocna od prvih: ljubezen do ideala in neizo­gibni konflikt z življenjem, vsled katerega je pesnik nesrecen, in njegove poezije »Iz krajev niso, ki v njih sonce sije«. Tega pa ni kriva neuslišana ljubezen, kakor bi se mislilo, sam svoji ljubi pravi, da srce mu – ni prej biló veselo. * Ko se za té je vnelo. – Še manj ga žali, da ker mu – je srece dár bilá klofúta, * Ne spravi v kup darov, potrebnih Pluta. Tolaži se z usodo vseh pesnikov: Le zacniva pri Homeri, * Slep je, kdor se s petjem ukvarja. * Pevcu vedno sreca laže. Pesnik ni nevošljiv tistim, ki hlepé po denarju; on ne potrebuje posvetnega blaga: – Koder se nebo razpenja, Grad je pévca brez vratárja, V njim zlatnína cista zárja, Srebrnina rôsa tráve, S tim posestvam brez težáve On živí, umerjé brez dnárja. Njegove bolecine izhajajo iz drugega vira. Komaj mu je minila »življenja lepša polovica«, že poje: Okusil zgodaj sem tvoj sad, spoznanje! Veselja dôkaj strup njegov je umoril: Sim zvédil, da vest cisto, dobro d'janje Svet zanic'váti se je zagovóril; Ljubezen zvesto najti, kratke sanje! Zbežale ste, ko se je dan zazoril. Modróst, pravicnost, ucenost, device, Brez dot žal'vati videl sem samice! Videl je, da le petica dá ime slovece, Da clovek toliko velja, kar placa. Sem videl cislati le to med nami, Kar um slepí z golj'fijami, lažami! Te vidit', grji víditi napake Je sčrcu ráne vsekalo kerváve. Svojemu zgodaj umrlemu prijatelju, ki mu je bil enak po mislih in usodi, poje v spomin: »Da ni nesrecen, kdor v grobu leži!« Poznal je kakor on življenje, prehodil je, kar ga je omikanega sveta, ali kar je videl in slišal, z žalostjo mu je napolnilo srcé: Videl povsod si, kak išejo dnarje, Kak se le vklanjajo zlatmu bogú, Kje bratoljubja si videl altarje? S srcam obupnim si pčršel domu. Ti dvé pesmi (Slovo od mladosti, V spominj A. Smoleta) nam zlasti izrazno kažeta, kako je videl pesnik glavne društvene napake in kakó mu je težko dela neskladnost med življenjem in ideali. Pesnik se ne tolaži z lepimi frazami, ampak z moško jasnostjo pripoznava realnost, kakoršna je, ter daje temu obcutku in tej prepricanosti pesniško obliko. Naš pesnik je govoril tako tedaj, ko je v Evropi gospodoval romantizem, cegar sin je bil sicer tudi on, romantizem, tako neprija­teljski realnemu pojmovanju življenja, ki je videl vse v fantasticnem polusvitu in romanticni laži. Te Prešernove ideje in ta jezik se nam zdaj ne zdé tako nenavadni kakor Prešernovim sodobnikom. Od tedaj je realno pojmovanje tudi v pesništvu povsod bolj ali manj napredovalo. Takrat pa se je slišal tak jezik med Slovani samo še pri Rusih – pri njih še jasneje in krepkeje – pri drugih Slovanih se je glasil (skoro izkljucno) samo romantizem ali pesniški in domorodni optimizem, ali pa slabotno toženje o vecni slovanski nesreci. Naš pesnik pa jasno vidi in od­locno graja, da Slovenec ne ljubi matere, vanj upajoce (141). Kolika sreca bi bila za nas, da bi bil pesnik še bolj ubiral te strune, in da se je realno življenje odsevalo še z vec strani v velikem njegovem pesniškem duhu! Naš pesnik nosi v srcu visoki ideal o cloveškem življenju in sreci. Ideal mu pravi, da smo si vsi bratje, da se moramo ljubiti med sabo. Življenje pa mu kaže, kako se med seboj sovražijo in preganjajo vcasi celo najbliži sorodniki, ljudje istega kraja, istega naroda, da ni nikjer bratoljubja, da se vse klanja le zlatemu bogu. Zato toži bridko, da je zapustil domaco vas. Da bi bil ostal doma, Ne vedel bi, kakó se v strup prebráca Vse, kar sercé si slâdkiga obéta, Mi ne bilŕ bi véra v sębe vzeta, Ne bil vihárjov nótranjih b' igráca! (161) Zapustil je ocetno hišo poln upanja in v srecni nevednosti, toda: Tako mladenca glédati je gnálo Nakljucje zdanjih dni, dokler na poti Prihodnosti bilo je zagrinjálo. Zvedrila se je noc, zijá nasproti Življenja gnus, nadlóg in stisk nemalo, Globôko bręzno brez vse rešne poti. (162) – In tako sta mu v srcu Obup, življenja gnjus zacela boje, Erinje vse so se ga polastile. Strašen stan, ali ni le njegov, ampak vsakega pevca, ki mu ne smé biti pretežko »V prsih nosit al' pekel al' nebo«. Prihajajo mu ure, ko ne mara vec prenašati življenja peze, ko klice v obupnosti smrt, da bi ga rešila iz jece: Prijazna smrt, predolgo se ne mudi, Ti kljuc, ti vrata, ti si srecna cesta, Ki pelje nas iz bolecine mesta Tje, kjer trohljivost vse verige zgrudi, Tje, kamor moc preganjavcov ne seže, Tje, kamor njih krivic ne bo za nami, Tje, kjer znebi se clovek vsake teže. Toda tudi obup ga mine, pesnik se umiri v popolni resignaciji, ker: Navadil sem se, naj Bogu bo hvala terpljenja tvojiga, življenja jeca! Navadile so butare se pleca In grenkiga se ústa so bokala, Podplŕt je koža céz in cez postala, Ne straši vec je ternjovka bodeca. Oterpnili so udje mi in sklepi In okamnelo je srce preživo, Duhá so ukrótili nadlog oklępi, Strah zbežal je, ž njim upanje goljfivo, Naprej me, sreca, gladi ali tepi, Me tnalo našla boš neobcutljivo. Isto misel ponavlja v vrsticah, ki jih je postavil na celo svojim Poezijam: Sem dolgo upal in se bal, Slovó sem upu, strahu dal, Sercé je prazno, srecno ni, Nazaj si up in strah želi. Seveda te resignacije ne smemo jemati dobesedno, ker vemo, da se je pesnik do svoje smrti živo zanimal za vse, kar je prijalo njegovim idejalom. Pri vsem tem moramo vendar priznati, da je nesoglasje med idealom in življenjem nare­dilo pesnika obcutnega za žalost in trpljenje. Takemu pesniku je nesoglasje med idealom in življenjem izvir globoke srcne tuge in brezskoncne težnje; to bridko custvo mu je izvir neumrjocih pesmi. In tak je bil Prešeren. Toda zato ne smemo smatrati našega pesnika za kakega obcutljivega slabotneža, ki zdihuje k mesecu ali toži vetru in pticam itd. Naš pesnik je zdravega, krepkega duha, prave duševne sile v vseh svojih poezijah. Ravno veliki njegov idealizem v mladosti je zakrivil, da je prešel pozneje do neke mere v drugo skrajnost. Ce pa pomislimo, da je to bilo v duhu casa, da nam je pesnik vendar daroval venec nedvojbene visoke pesniške vrednosti, ne bomo te okolnosti prevec obžalovali, dasi moramo priznati, da bi brez te skrajnosti pesnikova delavnost bila še plodovitejša zlasti v smislu realizma, ki je potreben za spoznanje samega sebe in nadaljno narodno vzgojo sploh. Prešernovo pevanje obsega torej tri glavna custva: ljubezen do izvoljene de­vice, domorodno ljubezen (tudi v širjem smislu do slovanstva sploh) in težnjo za idealom cloveškega napredka in neizbežno nesoglasje med tem idealom in realnim življenjem. Toda za to on še ni pesnik meglovito­obcutljive abstrakcije svetovne bolecine (Weltschmerza). Njegovi obcutki so marvec cisto realna in osebna njegova ljubezen do ljube; do domovine in slovanstva sploh; ti dvé lju­bezni se bolj kažeta kakor tretja do cloveštva sploh, dasi šteje Stritar to za glavno. Svoja nesreca in nesreca domovine so mu tako rekoc poedini izrazi, ali »deli splošne nesrece«, t. j. pesnik, crpajoc iz studenca cisto realnih obcutkov, katere mu je rodila skušnja vsakdanjega življenja, prihaja po tej poti do spoznanja ne­skladnosti med idealom in življenjem na zemlji sploh. Ker pesnik tako postopa, zato nahajamo pri njem resnico življenja, tisti dragoceni pesniški realizem, ki je vselej vplival najbolje in po katerem teži sedanjost zmerom odlocneje. Nekaj Prešernovih pesmi je vendar, katere ne opevajo teh cutov. Te so vesele, šaljive in zabavljive. Naš pesnik ima namrec to redko lastnost, da najsi bo njegov znacaj ves resen, zna ravno tako zapeti veselo, šaljivo in celo zabavljivo pesem. Tudi v tem, kakor pravi Stritar, je pravi sin svojega naroda, ki ima kakor malo­kateri tako cudno združene te lastnosti. – Zdaj ko smo spoznali pravi pesniški znacaj Prešernov, nam je govoriti še o tem, kako se razodeva ta znacaj v posameznih pesmih; to je: govoriti nam je o njegove poezije obliki, ki je tako imenitna kakor ideja; dovršeno je umetno delo le, ce sta ideja in oblika enako lepi; ce sta med seboj popolnoma v soglasju. Pesnik sam je razdelil svoje poezije po vnanji obliki v pesmi, balade in roman­ce, razlicne poezije, gazele, sonete in liricno epicno pesem: Krst pri Savici. Pesmi Pesmi je imenoval Prešeren tiste svoje poezije, katerim je dal tako notranjo in vnanjo obliko, da so pripravne za petje. V resnici so danes najvec vse uglasbene in poje jih ves slovenski narod in deloma tudi drugi Slovani. Že njih oblika jih dela sposobne za to: v preprostosti so umetne, v umetnosti preproste: bistro in jasno teko kakor potok, kateremu se na dnu vidi belo kamenje. Njihove misli segajo globoko v srce, njihove besede božajo uho v sladko harmonijo. Nic ni v njih okornega, posiljenega, nobena beseda prevec, vsaka na svojem mestu, cez vse pa je razlita sladka otožnost. V pesmih je Prešeren cisto izviren, ni imel drugega uci­telja kakor svoje srce in narod! Ali kako se je od njega ucil, kako ga je posnemal! Zato so pa tudi njegove pesmi (in to je najveca hvala, ki se more dajati liricnemu pesniku) poleg najviše umetnosti popolnoma narodne. V uvodni »Strunam« prosi pesnik strune in svojo pesem, naj oznanjujejo njej »srca bolecine skrite«, kako mu od ljubezni bledi lice, kako toci solze, kako od veselja in srece nic ne ve, kako ga vedno za sabo vlece, koder hodi, njen obraz, kako nosi nje oblicje vedno v srcu in kako bodo morale pesmi onemeti, ako se ga skoraj ne usmili. V drugi svari dekleta, naj ne bodo prevec prevzetna in izbircna, ker mladost hi­tro izgine in ž njo lepota; po vsebini je pesem nekoliko sorodna »Zarjaveli devici« in je prva natisnjena pesem Prešernova, ki jo je leta 1827. objavil v Ilirskem listu. »Pod oknom« nam riše, zakaj ne more spati; kriva je »ljubezniva deklica neusmi­ljena«; ker »drug ne vidi, ko nebeške zvezdice;« jo klice, toda ona se ne oglasi. Morda spi, morda ga samo skuša? To bi vse prenesel, toda: »ako ljubi druzga, poclo bo srcé«. Ta pesem je kakor »Strunam« osebna, polna cvrste poezije, vsled kratkih verzov jako težko prevedljiva, kakor nam kažejo razlicni, vecinoma ponesreceni poskusi. V »Prošnji« prosi drago, da naj svoje oci obraca tudi k njemu, ker one so mu sonce, brez katerega vsaka stvar žaluje, »ak dalej sonca skriva se luc rumęnega«. Brez tega sonca ne bo mogel spraviti misli, ki mu »spęjo v ljubeznjenih sanjŕh«, v pesmi, da ponesó njeno cast med Slovence. Ozira naj se zato nanj, ker teh misli je toliko, da: Vec rož ne ráste v polji, Vec nima ticov hrib, Cebél vec kraj narbolji, Vec nima voda rib, Ko misel jaz, ki spijo. Enako misel nahajamo pri Petrarki v VII. sestini (In vita di Madona Laura). Non ha tanti animali il mar fra l'onde, Ne lassu sopra 'l cerchio della luna, Vidi mai tanti stelle alcuna notte, Ne tanti augelli albergan per li boschi, Ne tant' erbe ebbe mai campo nč piaggia, Quant' ha 'l mio cor pensier ciascuna sera. Živali toliko morjé ne hrani, Tam gori, koder svetla luna plava, Zvezd toliko nobena noc ne gleda; Po gozdu toli ticev ne prebiva, In toli trave nima log ne polje, Kar misli vsak vecer je v srcu mojem. Ko obupnega srecavajo prijatelji in ga poprašujejo: »Kam?«, on odgovarja: »Oblak ne ve, in val ne kam, – kam žene me obup, ne znam. – Samo to znam, samo to vém, – da pred oblicje nje ne smem«. Toda v pesmi »Ukazi« nam slika, kako je pokoren njenemu strašnemu povelju, da ji ne sme pred oblicje, in prosi vsaj, da bi smel misliti nanjo; vse bi mogel storiti, toda pozabiti je ne more, dok­ler mu v prsih ne ustvari drugega srca ali ne pocaka, da to prestane biti. V »K slovesu« jo praša, zakaj obraca obraz od njega. Nihce te ne sili, da bi me ljubila. Brez solze, brez ocitanja ce zopet oditi (saj tudi prej, preden se je vanjo zaljubil, mu srce ni bilo veselo; zato bo lehko tudi v bodoce hodil pota temotna, njegova stara ljuba »bo potrpežljivost mila«, ž njo hoce ponoviti zakon, da bo ob njo pod­ – prt nosil življenja pezo, dokler ga ne reši smrt). Ona sicer ljubi drugega, vendar v društvu išce njeno oko nesrecnega pesnika, spominja se njegovih pesmi, ko sama sedi; sila spomina je taka, da ga bo pomnila do zadnjega dne, dasi se trda med njima vzdiguje stena. Njena ravnodušnost o nesreci bližnjega je napravila o njenem znacaju slab vtisek nanj: vsa njena lepota ga ne more izbrisati: sveta cista glorija, ki vera dá jo, je prešla; prej mu je ona bila božanstvo, zdaj samo lepa stvar. Ta pregled nam dovolj kaže znacaj njegove pesniške ljubezni. Ena med njimi »Dekletam« je manj osebna in bi bolje sledila šele po »Izgubljeni veri«. Ostale pesmi prvega razdelka so neosebne. Troje njih opeva v liricni obliki moško in žensko nezvestobo in njeno gorje. Pri »Mornarju« je videti, kakor bi bil pesnik mislil na svojega nesrecnega prijatelja Smoleta. Mornar se je zaklel, da jo hoce zvesto ljubiti, ona se je zaklela njemu; ko se vrne, najde jo poroceno; zato gre zopet, da jadra po morju – ubogi Enoch Arden, ker mu je up šel po vodi. Le jadrajmo za njim. V malokateri pesmi se je pokazal Prešeren takega mojstra v jeziku in koncepciji kakor v ti. Pesem »Zapušcena« je imela, kakor sem že omenil, prej popolnoma drug, konkreten naslov, Prešeren je imel v mislih poseben slucaj. Dragi ljubi drugo, dasi ji je obecal, da jo bo sámo ljubil in nikdar druge snubil. Toda to mu nic ne dé, da njeno srce noce biti nikdar vec veselo. Srecen bode ž njo, samo Bog ji daj, da prej umré, »pred ko gresta pred oltar«. Neosebna je tudi »Nezakonska mati«, motiv je vzet najbrž iz preprostega kmetiškega življenja. V nji je pokazal pesnik svojo najveco umetnost. Deklica se je v ljubezni vdala brezsrcnemu zapeljivcu; poslušala je njegovo sladko prilizova­nje, verjela je njegovim obetom in prisegam. Ko ni še poznala svetá, kako naj bi videla, da govori iž njega le strast in srcé. Zmoto je spoznala prepozno. Vidimo jo, kako sedi poleg zibeli, v kateri leži dete, sad prepovedane ljubezni. Ko ga vidi, kako mirno spi, kako se drži na smeh, jo obide spomin, koliko je prebila zanj: Oca so kleli, tepli me, Mati nad mano jokali se, Moji so mene sram'vali so, Tuji za mano kazali so. V kratkih štirih vrsticah je narisano vse trpljenje slovenskega dekleta, hcere poštenega slovenskega kmeta, stare korenine, ki se še ni sprijaznil z malopridno šego brezzakonskega življenja. Kako kratko, krepko in karakteristicno je vse. Toda še vse to bi prenesla, pa najhujše gorje, zapustil je zapeljivec otroka in ma­ter: »Šel je po svetu, Bog vé kam, – Tebe in mene ga je sram!« Pa pozabljeno je vse trpljenje, ko se ozre v mili obraz nedolžnega angelja. Kakor temno sonce ji pre­žene njegov pogled žalosten spomin preteklih dni, potolaži ji skrb za prihodnje: Meni nebo odprto se zdi, Kadar se v tvoje ozrem oci, Kadar prijazno nasmeješ se, Kar sem prestala, pozabljeno je. Vidimo jo, kako jo je zapustil ves svet, in ona bo le za svojega otroka živela, zanj se trudila in pomanjkanje trpela; on ji bo edina misel, edino veselje. Taki in enaki cuti nas navdajajo, pravi Stritar, ko beremo to pesem. Saj tista pesem je še le prava, katera nam z malo besedami zbudi celo vrsto misli in cutov, ki sezajo nazaj in naprej, kakor je tista podoba šele prava, pred katero gledavec, ko se je nagleda, še dolgo casa zamišljen stoji. Podoba se mu širi in širi in na­posled se mu iz nje razvije cela zgodba, katero mu umetnik ni povedal, ampak mu jo le zbudil v prsih. Zlasti v liricni pesmi mora pesnik s prvimi besedami, s prvo podobo, pa ne po dolzih okoliših, postaviti bravca v situacijo, katero pesem potrebuje; s prvim glasom pesmi mora v bravcevih prsih zbuditi strune, da mu soglasno in socutno pojó s pesmijo. Le taka pesem, katera nam ne prinaša novih, neznanih cutov, katera nam le zbuja tiste, ki nam spé v prsih, ima moc do srcá. In taka je Prešernova »Nezakonska mati« bolj kakor katera koli pesem tudi mo­gocnejših literatur. Obširneje je govoril o pesmi »Nezakonska mati« tudi Levstik v kritiki Kleinmayerjeve Zgodovine slovenskega slovstva. Dve drugi pesmi v pr­vem razdelku sta veseli, peti v popolnoma narodnem duhu: to sta »Soldaška« in »Od železne ceste«. Soldaška je prav fantovska; kaže nam v vojake odhajajocega mladenica, ki se ne boji vojaške službe, ampak se je še veseli: Doma naj ostane, kdor ni za boljo rabo, junak se ne bo bavil z drevesam in peresam; njegovo živ­ljenje je najbolj brezskrbno, ker mu ni treba skrbeti ob hudih letih in si z ukom beliti glavo; ves svet hodi; zavoljo njega se prepirajo dekleta in žene, in ko odhaja, marsikatera joka. Zvest pa je samo eni ljubici – casti. Ker vé, da mora vsak umre­ti, hoce veselo živeti in umreti. »Od železne ceste« je prvi zgled slovenske nadpevanke; prvotno je imela po­družni naslov »Andrejcek in Barbka«. Zložena je bila ob grajenju južne železnice skozi naše kraje in prvic natisnjena v 16. št. III. letnika »Novic« (leta 1845). Ideja – ji je, da stara ljubezen ne zarjavi, desetkrat se vrne, ponovi, in da mali prepiri med zaljubljencema okrepé vez ljubezni. Barbka priklada na vsako Andrejckovo opombo »trdnejšo« in zajetnejšo primetbo. On hoce, da pojde kakor ptica v tuja mesta, ona hoce ž njim, ko on pravi, da pojde v Brno, snubit judnje kršcene in bo priženil ž njo denarja na mernike. Ona mu odgovarja, da si hoce izbrati imovitega domacina, ki bo, imajoc denarja ko peska, tudi varoval in branil njo in dom; on se baha, da se za ženo drugaci ne bo zmenil, ko da bo pobiral nje obresti, Barbka pa se pohvali, da si hoce prisvojiti v hiši neomejeno gospodarstvo itd. Odlocna Barbka Andrejcku nobene ne ostane dolžna, v vsakem verzu ga pre­kosi in mu tako rekoc zapre sapo. In v tem se odlicno kaže pesnikova šegavost. Dasiravno Barbka ve, da Andrejckovih nagajivih besed ni jemati Bog si ga vedi kako resno, da je vse to njegovo draženje le šala, vendar mu v šegavi jezicnosti prav resno in odlocno odgovarja. V prvih dveh verzih je razjasnjena situacija; on se veseli železne ceste, ceš da lahko na bržem potovanju obišce druga mesta in si ogleda svet, ona pa izrazi željo, da bi jo vzel s seboj, da si tudi ona kaj ogleda, ker mož najmanj zapravi, ce ženico »ma s seboj«. Ker pa se on v tretjem verzu te želje odrece, ceš da se hoce sam voziti križem svet in se zabavati, ona pa naj si doma preganja dolg cas, tedaj je to povod šegavi alternaciji, ki se od verza do verza stopnjuje, dokler pride konec štirinajstega verza do obrata. V zadnjih štirih verzih zaveje zopet duh pomirljivosti in sprave, in on dobrovoljno obljubi svoji nevesti, da jo hoce, kadar stece železnica, vzeti s seboj na Dunaj, v Gradec, v Trst, da pokaže Dunajcanom, Gradcanom in Tržacanom zvesto Kranjico. Ce se je bil Prešeren res s svojo »Novo pisarijo« (»Je šega, da kdor pride pred, pred melje«) Kranjicam nasproti pregrešil, ce bi jim bil res, kakor se je bal Kopitar, kratil cast in poštenje, s to pesmijo je vse to precej popravil, ker je dal Kranjicam najlepše spricevalo v Barbkinih besedah: Smň poštęne me Kranjíce, Vsak sleparcek ní za nŕs; Me pa hoc'mo bit' ženice, Ljub'ce nč za krátek cŕs. (L. Pintar, Zvon, 1877, 49) Dalje sta v spominj prvem oddelku »Pesmi« dve pesmi v spomin mrtvih, namrec v spominj Valentina Vodnika, v kateri primerja pesnika s pticem feni­ksom, ki se ob smrti vrže na grmado, da se v plamenu vnovic omladi, tako se tudi pesnik, ko ga zgrudi smert, prerodí v slavi. Pesem je zložena za 26. obletnico po Vodnikovi smrti nalašc v njegovi meri, kakor sem že omenil. V pesmi »V spominj Andreja Smoleta« se v veseli družbi spominja nesrecnega prijatelja; »boljga srca ni imela Ljubljana«, »Jezo si srece obcutil sovražne, – zgo­dej okúsil življenja si strup. – Deklica druzga moža je objela, – ki od ljubezni do nje si bil vnét, – trčšla v bogastvo nesrece je strela, – krajnski v obupu zapustil si svet.« Potovaje po svetu si videl, da povsod vlada le sebicnost, nikjer nisi našel oltarjev bratoljubja. »Ena se tebi je želja spolnila: – v zemlji domaci da truplo leži, – v zemlji slovenski, v predragi deželi, – ki si jo ljubil presrcno ves cas, V ktéri ocetje so naši slovéli, Ktera zdaj grob ima komaj za nas.« Zadnja pesem »Pevcu«, katere ni pesnik postavil zastonj na to mesto – nam kaže pesnikovo srce, iz katerega so se rodile te pesmi. Odlikuje se z dovršeno obli­ko in vsebino, katera nam jasno predocuje nesrecno pesnikovo srce, ki mu je kljuje kragulj kakor Prometeju »od zore do mraka, od mraka do dne!«. »Kdo uci«, praša pesnik, »izbrisat 'z spomina nekdanje dni, – Brezup prihodnjih oduzet' spred oci, – Praznoti ubežati, ki zdanje (dni) mori! – Kakó bit'oceš poet in ti preteško – je v prsih nosit' al pekel al nebo! – Stanu – se svojega spomni, trpi brez miru!« Drugi razdelek obsega balade in romance. Po vnanji obliki se locijo prve tri, katere je pesnik pac romance imenoval, od drugih; pisane so vse v eni, t. j. špan­ski meri in vse tri so šaljive; po mislih se sicer ne locijo od balad. Podloga ali glavna misel romancam in baladam je ljubezen, in sicer tako, da pesnik stavi v njih moško stanovitnost in zvestobo nad žensko. Da ljubezen premaga vse ovire in zapreke, nas uci koj prva: »Hcére svet«. Pod hcerino okno prihaja marsiktero noc nje dragi. To izvé stari oce, ji zagrozi, da bo ogradil hišo in spustil Sultana, da bo lajal, ter ukazal stari služabnici, da bo spala ž njo. To ne bo nic pomagalo, ga zavrne hci, dragi bo prinesel lestvo, za psa kruha, in služkinja že davno nosi pisma za novce. Ce hocete, da vec ne pride, »za ženico dajte drag'mu, ljubi oca! me na dom«. Po obliki je nekaj enakega zapel tudi A. W. Schlegel,1317 namrec romanco »Die Erhôrung«,1318 glej Levstik V, 135. 1317 Avgust Wilhelm von Schlegel (1767–1845), nemški literarni zgodovinar, prevajalec, in­ dolog in filozof. Z bratom Friedrichom je soustanovitelj nemške romantike. 1318 »Uslišanje«. – V »Ucencu« nam kaže Prešeren mladega dijaka, ki na pepelnicno jutro prekli­nja pust, želec, da bi se nikdar ne vrnil, in to iz trojega vzroka: 1. je med materne petice poslal požrešno kugo; 2) je zavoljo njega obesil uk na kljuko in se bo moral truditi, da popravi zamudo; tretjic pa mu je omožil ljubico, »Lepo Reziko nemškuto, – za katero rad bi dal bil – kri, življenje, svojo dušo«. S priprostostjo in šegavostjo se kakor omenjeni dve odlikuje tudi tretja ro­manca »Dohtar«. Dekle praša jezicnega, to je pravdarskega, juris doktorja, zakaj hodi za njo. Saj nima nobene pravde, da bi jo peljal; teta ji še živi, dedine ni še opravljati in za ženitovanje je še premlada. Toda on ji odgovori, da vsega tega ne išce od nje, želi ji samo služiti v ljubezni. Da bi kazala ta romanca žensko trdosrcnost in prevzetnost, kakor piše Stritar, ne moremo reci; kakor v »Hcere svét« je namrec pravi konec modro zamolcan; da bi moral biti ravno negativen, še ne moremo posneti iz prejšnjih delov. Pac pa nam kaže prevzetno žensko cetrta, kakor prve tri pisana v španski meri in razlikujoca se od njih v tem, da ni šaljiva. »Turjaška Rozamunda« je lepa in ohola deklica, katera je zavrnila že mnogo vitezov, ona pa hoce samo junaka Ostrovrharja. Njen oce priredi slavno gostijo, pri kateri poje pevec o junaških delih in vprašan, ali pozna lepšo devico od Turjacanke, odgovori, da je sestra bo­sanskega paše še lepša. Razžaljena Rozamunda naloži zarocniku, da naj ji pripelje to krasotico, prej ga noce. Ostrovrhar gre, zarobi Lejlo, lepšo od Rozamunde, pa se zaljubi v njo in ne odpelje je k Rozamundi, ampak na svoj dvor, kjer jo da krstiti in se ž njo oženi. Rozamunda pa grede v klošter. V »Judovskem dekletu« slika zopet ljubezen, katera premaga vse ovire. Judov­sko dekle se spozna s kršcanskim mladenicem, zaljubi se vanj in obžaluje, da ni nje vere. Dasi je nje vera trden jez bila, ljubezni nje ni ustavila. Moško stanovitnost nam kaže »Zdravilo ljubezni«. Mladenicu je umrla ljuba; dasi je jokal za njo šest mesecev, se ne more potolažiti. Mati, ki ima tri brate (tr­govca, opata in vojaškega poveljnika), ga prosi, naj gre iskat tolažbe k njim, kar ta stori. Ne najde pa je ni pri trgovcu ni pri opatu in hrabro se je boril v cetah vojaškega poveljnika: Crez leto dni dobi mati list: »List crno je zapecaten bil, – O, mati tvoj sin je mir dobil!« »Lenora« je preloga znane Bürgerjeve balade in to edini prevod, katerega je Prešeren uvrstil svojim izvirnim pesmam; po pravici se mora reci, da je prelaga­telj kolikor je mogoce dosegel sloveci original; bere se ko izvirnik, ki ni izgubil v nji niti najmanjše lepote, pac pa marsikako neprimerno, banavzicno mašilo. O baladi »Povodnji mož« je obširneje spregovoril v Ljubljanskem Zvonu 1897. leta Pintar. Levstik je videl v nji sorodnost z »Lenoro«: »Ta pesem si je v rodu z Lenoro, zato je v knjigi precej za njo postavljena. Ne da bi rekel 'ni izvirna', ampak to­liko je gotovo, da Lenora ga je izpodbodla, da jo je naredil.« Res je, da hodita obe pesmi nekako vzporedno pot: obe sta z »Lažnjivimi Pratikarji«, »Zarjavelo Dvico« in »Dekletam« vred izmed najstarejših Prešernovih pesmi ter spadata vsaj v leto 1826., obe sta bili natisnjeni v prvem zvezku Kranjske Cbelice leta 1830. Tudi neka sorodnost predmetov v obeh baladah se ne da tajiti. Da bi bil Prešeren poznal narodno pesem »Od lipe na Starem trgu«, katero omenja p. Marko1319 v Bibliotheca Carnioliae in ki nam je danes neznana, se mi ne zdi resnici podob­no. Gotovo pa je, da je Prešeren poznal snov iz Valvazorja, katerega je ravno na Dunaju z Anastazijem Grünom pridno bral; že prvotni naslov v Kranjski Cbelici I, 40, se je glasil »Povodnji mož, balada iz Valvazorja«. Ce pa je bila Prešernu do­maca pravljica iz Valvazorja znana, ni vec potreboval Bürgerjevega vpliva, ampak mu smemo že pripisovati toliko samostojnega pesniškega okusa in iznajdljivosti, da se je sam ob sebi odlocil, to domaco pripovedko pesniški obdelati: Pesniš­ki znacaj pripovedke in domaca nje izvirnost, to je bil Prešernu povod, da je Valvazorjevo pravljico preoblekel v pesem. Najboljši dokaz temu je, da je tudi njegov ucenec Anast. Grün smatral snov za pripravno za balado in sestavil po nji pesem »Die Wasserbraut«,1320 v kateri pa je izpustil lokalni kolorit Valvazorjeve pravljice. Levstik razlaga dalje verze: »Jih dokaj jo prosi, al vsakmu odrece, – Pre­šerna se brani in ples odlašuje,« ceš »v Cebelici je bila deklica te pesmi imenovana Zalika, zdaj pa se ji pravi Uršika. Morda res kdaj kaka Uršika ni hotela plesati s Prešernom: zakaj beseda 'Prešerna' tu tako stoji, da lahko pomeni 'prevzetna', in tudi je lahko lastno ime. Ali je tudi mogoce, kar je še podobneje resnici, da se ga je branila Zalika, in zato jo je imenoval v Povodnem možu, ko ga je prvic dajal na svetlo, ali leta 1847., ko je drugic bil tiskan Povodni mož, je menda že bil pozabil jezo in zato je iz Zalike naredil Uršiko.« Tako Levstik. Tudi ta razlaga nikakor ni prava. Marvec ima Pintar prav, da je v prvi redakciji nazval prevzetno dekle Zalika le iz vnanjega vzroka, da bi namrec dosegel priglasje med imenom in pridevkom, tako zvano paronomazijo ali aliteracijo. 1319 Pater Marko Pohlin (1735–1801), bosonogi avguštinec, slovenski jezikoslovec, pisatelj in prevajalec – velja za zacetnika slovenskega razsvetljenstva. 1320 »Vodna nevesta«. – Rozal'ka ga zala omrežit želi, Zaljubljeno v njęga obraca oci, Rozal'ka že zala pred tabo sim zdaj, Rozalka prezala, perpravljen na raj, Enako priglasje imamo v Rozamunda roža deklic: Lepši Lejla mu dopade itd. Zaliko jo je imenoval, ceš ker je bila Zala, najlepša izmed tedanjih ljubljan­skih lepotic. Pri drugi redakciji pa si je premislil, važnejša se mu je zazdela zgodovinska natancnost kakor igraca priglasja ali aliteracije. Zato jo je, sledec Valvazorjevemu porocilu, v drugi redakciji nazval Urško. Zalika je govorece ime (nomen omen), za njo govori aliteracija, za Urško pa zgodovinsko porocilo. Kaj pripoveduje Valvazor: XI., 685: »Ehe wir von der Laijbach abschied neh­men, steht noch dieses zu berichten, dass in derselben ein Gespenst, so man den Wassermann nennet, sich aufhält und offters zu Nachte zeigt, auch so gar bekandt ist, dass jedweder Schiffmann und Fischer auf der Laijbach gnug davon zu sagen weiss. Solcher ist gemeiner Sage nach vor zeiten auch offters bey hellen Tage aus dem Wasser gestiegen und hat sich in menschlicher Gestalt sehen lassen. Wie es dan Anno 1547 am ersten Sonntage im Julio auf dem alten Markt bei dem Brunnen, alwo die gantze Nachbarschafft versammlet gewesen, und mit einem ehrbarn Tantz sich ergötzet hat, als ein wolaufgeputzter schön – und wolgestallter Jüngling erschienen, ein Mägdlein Ursulam Schäfferinn ergriffen, mit ihr sich ziemlich bekannt gemacht und endlich den Sitticher Hof vorbei nach dem Strom zugetantzet und sich mit ihr hinein gestürzt; wie dieses Abendteuer mit mehreren Umständen in den Jahr – Geschichten soll erzehlet werden. Seitdem aber der Fluss öffters geweihet und gesegnet worden; giebt dieses Gespenst bessere Ruhe. Doch könnte man ein grosses Buch von diesem Gespenst aufzeichnen, wie Praetorius von dem Schlesischen Gespenst Rübenzahl gethan, wann man Alles, was die Leu­te davon fürgeben und erzählen, beschreiben wollte. Allein ich erachte, dass off­ters ein grosser Zusatz denen meisten Erzehlungen zugewachssen.1321 Obširnejše 1321 »Preden se poslovimo od Ljubljanice, naj povemo še to, da se v nji zadržuje prikazen imenovana Povodni mož, ki se ponoci veckrat prikaže. Je tako poznana, da ve vsak ladjar porocilo beremo v XV. knjigi, 460: Am 685. Blatt des XI. Buches habe ich mein Wort verpfändet, den abentheuerlichen Fall, so sich in diesem 1547sten Jahr bey einem Tantze zu Laybach zugetragen, allhie unter den Geschichten umständlicher zu erzehlen, muss mich derhalben anjetzo lösen und zur Erfüllung hiemit schrei­ten. An dem ersten Sonntage des Heumonats jetztbenannten Jahrs zu Laybach, auf dem Alten Marckt bey dem Brunnen, welches eine damals dabey stehende schöne Linde belustigte kam die gesammte Nachbarschafft alter Gewonheit nach auf selbigen Platz beyeinander, verzehrte allda ihre zusammengetragene Speise bey einer annehmlichen Music in freund – nachbarlicher Vertraulichkeit nach vorma­liger alten Weise, an welcher Stat heutiges Tages die Frantzösische Misstraulich­keit, betriegliche Höflichkeit, vermummte Falschheit und Heuchelay, nebst der verfluchten Macchiavellisterey fast aller Orten sich leider eindringet. Sie machen sich auff gut alt Crainnisch, das ist, redlicher, aufrichtiger Wolmeynung und guter Zuneigung gegen einander in Ehren lustig, ergötzten sich auch nach eingenom­mener Mahlzeit mit einem gewöhnlichen Tantz. Nachdem man solcher Frölichkeit eine Weile gepflegt und nunmehr Män­niglich guter Dinge war, ja die Lust alle Gemither in völligen Besitz genommen hatte; sihe! Da tratt hervor ein wolstaffirter schön – gestalter Jüngling und that, als beliebte ihm einen und andern Reigen mit zu vollbringen. Welches sich die gantze Gesellschafft auch in geringsten nicht missfallen, noch befremden liess; weil dem Gebrauch nach Jedwedem zu solcher Lust – Gesellschafft mit einzutre­ten erlaubt war! Er grüsste zu forderst die Versammlung gantz höfflich, bot auch allen Anwesenden freundlich die Hand von deren Berührung aber Jedermann ein ungewöhnliches Gefühl, Alteration (oder entsetzliche Bewegung) empfand; sin­temal seine Hände aller Kalt und weich waren. Demnechst begrüsste er Eine aus denen herumsitzenden, mit ihm an den Reigen zu gehen und erkieste zu seiner ali ribic na Ljubljanici o njej marsikaj povedati. Ta je, kot se nasploh govori, pred leti tudi pri belem dnevu veckrat stopil iz vode ter se dal videti v cloveški podobi. Tako se je na prvo nedeljo v juliju leta 1547, ko se je na starem trgu pri studencu na spodobnem plesu zabavala vsa soseska, tam pojavil lep, lepe postave in zelo urejen mladenic. Zapeljeval je in se kar dobro spoznal z dekletom po imenu Uršula Šefer, ter koncno, mimo stiškega dvora, z njo odplesal proti reki, kjer se je skupaj z njo vrgel v valove, kot se ta pustolovšcina skozi mnoga leta pripoveduje v zgodbah. Odkar pa je bila reka veckrat posvecena in blagoslo­vljena, ta prikazen vec ne vznemirja toliko. Vendar bi lahko o tej prikazni napisali veliko knjigo, kot je to storil Pretorius o Šlezijskem duhu Rübezahlu, ce bi hoteli pisati o vsem, kar ljudje o tem pripovedujejo. Jaz sam menim, da je vecini teh zgodb mnogo pridanega«. – Tantz – Gefährtinn ein sonst wohlaufgeschmücktes und äusserlich schön gebild­tes, von Gemüt und Sitten aber unschönes freches Mägdlein, welches gar frisch und ausgelassener Manier war und an Stat jungfräulicher Eingezogenheit ein ungezäumtes Leben führte. Diese junge Venerille und fröhliche Lus – tjungfer, deren eigentlicher Nam Ursula Schäfferinn war, wusste sich nach seiner Weise gar bald zu bequemen und in alle lustige Possen zu schicken; also, dass es gäntzlich schien, Gleich und Gleich hätte sich nie besser antreffen noch paaren können. Nachdem sie nun auf gewöhnliche Art miteinander etliche Täntze vollbracht, liessen sie sich allgemach in einen weitläuffigeren Tantz aus und fingen an, von den Platz, der sonst den Reigen zu umschränken pflegt, immer weiter auszu­schweiffen, also, dass sie von obbesagten Linden – Baum nach dem Sitticher Hof zu und denselben vorbey bis zu dem Wasser–Strom Laybach miteinander forthüpfften und allda den sogenannten Kehr – aus (wollte Gott aber nicht auf ewig!) vollbrachten; sintemal sie in Gegenwart derer allezeit daselbst anwesen­den Schiffleute, welche zur Überfahr stets in Bereitschaft stehen, beyde zuletzt in den Fluss Laybach gesprungen und den Zuschauern aus den Augen verschwun­den, auch hernach nicht mehr gesehen worden. Ob dieser Begebenheit hat sich vorerwehnte Versammlung und selbige gantze Gegend dermassen entsetzt, dass von Stunden an der Reigen eingestellet worden und sich keiner einigen Tantz, noch Frölichkeit anzuheben mehr getrauet. Gestaltsam auch von der Zeit an diese Zusammenkunfft und das Lust – Gelach gäntzlich abgekommen. Den jungen Menschen diente unterdessen dieser entsetzliche Fall zum schrecklichen Lehr – Spiegel, die Uppigkeit zu meiden und der Eingezogenheit zu huldigen. Gedachter Linden – Baum ist bis ins Jahr 1638 und also schier 91 Jahr noch gestanden; da ihn aber endlich der selige Herr Ludwig Schönleben als Ober – Stadt – Kämmerer hat fällen lassen, weil er von alter gantz wurmstichig und voll Ungeziefers gewest. Und ist an seiner Stelle der Anfang eines von schön poliertem Marmel zierlich ausgehauen, schönen Brunnens von gemeiner Stadt gemacht worden.«1322 Valvazor sklepa svojo historijo z naukom: »Selten tantzen ist unter Erbaren und Ehrlichen ehrlich, offt tantzen gefährlich, üppig tantzen dem Christenthum verkürtzlich und zür Höllen beforderlich«1323 itd. Isto snov 1322 Glej slovenski prevod v: »Janez Vajkard Valvasor: Slava vojvodine Kranjske. Izbrana po­ glavja. Ljubljana: MK, 1984. Petnajsta knjiga, str. 307–308. 1323 »Plesati zmerno je med castnimi in poštenimi ljudmi castno, plesati pogosto je nevarno, plesati pohotno je kršcanstvu neprimerno in vodi v pekel«. je porabil za balado Anastasius Grün, toda vzel ji je ves lokalni kolorit in se je držal le splošnosti. Oba pesnika sta jo spevala istega leta. Prešeren je pozneje v Poezijah neke verze predrugacil: »Modrij in zvijac je vseh bila umetna« se je prej v Cbelici glasil: »V zvijacah, ko nekdaj Armida, umetna.« Storil je to pac z ozi­rom na bravca: koliko jih neki vé za Tassovo mamljivko Armido v Osvobojenem Jeruzalemu. Kakor je lepa saracenka Armida ocarala mnogo kršcanskih vitezov in križarskih junakov in naposled samega Rinalda, tako je tudi Urška predobro znala omreževati v svoje ljubovalne zanke tedanji moški svet ljubljanski. Koliko pozornosti in zanimanja je zbudila Prešernova balada o povodnem možu v I. zvezku Kranjske Cbelice med tedanjimi domacimi izobraženci, to nam dokazuje dr. Cesnika cetudi šalivo, vendar iskreno pismo, v katerem spodbuja Prešerna, naj Zaliki kmalu preskrbi rodnega bratca ali sestrico, da bo kaj družbe, da ji ne bo dolgcas, t. j. poleg balade o povodnem možu naj zloži še kaj izvirnih balad in romanc, pa ne prevodov, kakor je Lenora. Z neslanicami drja Zupana pa ni treba polniti Kranjske Cbelice. To pismo slove: »Herrn. Dr. Siebenschläfer! Ich lebe der frohen Hoffnung, dass die Zeit einer neuen Entbindung nicht mehr weit ist, und dass Du Deine Salika mit einem hübschen Brüderchen, oder mit einem netten Schwesterlein erfreuen wirst. Lass ihr die Zeit nicht lang werden. Schenke ihr ein leibliches Geschwesterchen: lass das Adoptieren zum Teufel ge­hen: eigene Kinder vertragen sich mit Fremden nicht wohl. Ich erwarte also ganz zuverlässig eine neue Leibesfrucht in der Zhebélica von Dir. Nur Prof. Suppan soll sie mit seinen ungessottenen Plunzen stücken nicht bespucken. Adieu herr Doktor, Adieu Herr Papa. Ich bin dein Zhesnik.1324 »Prekop« nam prav tako slika žensko trdosrcnost in prevzetnost. Mladi pesnik nesrecno ljubi Severo, na katero je zložil dosti pesmi – brez uspeha. Spomladi zapusti mesto s cutarico prek rame. Potem ga najdejo zunaj mesta – mrtvega in s prazno cutarico. Hitro ga pokopljejo; duhovniku se mudi, ker mora porociti trdosrcno Severo. Na ženitovanju ostane do polnoci. Ko se vraca mimo poko­pališca, cuje, kako se mrtveci prepirajo. Vrata se odpro in pesnik prihiti ven ter 1324 »Gospodu doktorju polhu! Živim v veselem pricakovanju, da cas novega povitja ni vec dalec in da boš tvojo Zaliko osrecil s cednim bratcem ali s prikupno sestrico. Ne pusti je predolgo cakati. Podari ji rodno sestrico, naj gre posvojitev k vragu, lastni otroci se s tujimi ne razumejo najbolje. Torej zanesljivo pricakujem od tebe v Cebelici nov plod. Samo da je profesor Zupan s svojimi surovimi klobasami ne bo opljuval. Adijo, gospod doktor, adijo, gospod ocka, tvoj Cesnik«. – praša, zakaj so ga zagrebli v posveceno prst, ko se je vendar sam usmrtil, da bi ljubici ne bil na poti; zato ga mrtveci nocejo imeti zraven sebe: Odkôpan pévic léžal je zjutraj verh zemljé, Pokôpat' k tolovájam, bericam ga dadé. »Neiztrohnjeno sercé«. Na pokopališcu so odkopali mladenica bledega lica, visokega cela, pa z izrazom tuge. Toda komaj ga pogledajo, že se sesuje v prah, živo mu ostane samo srce. To srce je bilo srce pesnika, ki je pel svoji ljubici lepe pesmi. Toda ona je izbrala drugega in od tedaj ni zapel vec pesnik nobene pe­smi. Vecne pesmi mu potem vec niso dale, da strohni. Odprli so to živo srce. Noc in dan je ležalo pod jasnim nebom, da ga hladé vetrici, da pada nanj zora, da sonce, mesec in zvezde nazaj sprejmejo pévske sanje, ki so mu jih vdihnili v življenju. »Ko vstáne drugo sonce, sercé tako skopni, – ko beli sneg spomladi, da kŕj zagrębsti ni.« Pevca, ki je junak te balade, imenuje Prešeren Dobroslava, imé, ki se mi zdi poleg Crtomera in Bogomile znacilno za slovansko mišljenje našega pesnika; do njega ni še nikdo rabil pri nas slovanskih lastnih imen. »Ribic«, vnet s cisto ljubeznijo, vesla brez nevarnosti po morju, vec let se ravnaje po isti zvezdi – deklici, dokler se mu ne prikažejo morske deklice pojoc, kako dolgo bo še neki cakal na ljubo? Cemu se ogiblješ nas? Ribic zacne obupo­vati, nic vec se ne ozre na svojo zvezdo in coln ga drvi dalje v – propast; zatorej: »kdor ljubi brez upa, ga svarim, – nikar naj ne veslá za njim!« »Ženska zvestoba« nam kaže zopet žensko nezvestobo. Mlad godec srecno lju­bi mlado Miciko, dokler ji ne zacne dvoriti mlad uradnik. Na vecer pred njenim godom gode z dvema tovarišema pod njenim oknom, ona pa se mu ne prikaže, poci mu prva struna: Micika se omoži z mladim uradnikom. Od tedaj igra mir­no na tri strune, dokler se vnovic ne zaljubi v deklico, ki mu obljubi zvestobo. Med tem se je domov povrnil njen prejšnji ljubi – vojak, s katerim ona pleše pod lipo – in godec, zapazivši, da stara ljubezen ne zarjavi, jezno pritisne na strune, da mu zopet ena poci. Potem igra na dve struni, dokler se ne zaljubi v grajsko hišno. Toda tudi ta se mu izneveri in njemu poci tretja struna, tako da odslej igra samo na eno struno in poje zraven o svojih ljubicah. In pel je tako od žen in deklét, De nic nobęni ne smé se verjét, Zaljubil se ní v nobęno včc, Dal ęno jim hválo je gódec slovčc: De ône samé nam úrjo roké, De ône samé nam gláve vedré. »Orglar« nas uci, da je stvarnik pesnikom razdelil razlicne darove in da ima vsak pravico peti, kakor mu srcé veleva. Orglarcek gre namrec v pušcavo in uci tam ptice peti razne napeve. Kos, kalin se dasta poduciti, slavec pa le svojo goni. Zato se pu­šcavnik jezi nad njim in ga zatoži Bogu, ki pa ne posvari slavca, ampak pustinjaka: Komur pevski dúh sim vdihnil, Ž njim sem dal mu pésmi svoje, Drugih ne, le te naj poje, Dokler de bo v gorbu vtihnil. Kakor v pesmih tako je tudi v baladah in romancah jezik naraven, jasen, gla­dek, naroden, oblika se popolnoma prilega mislim, naj bodo resne ali šaljive. V njih je rabil pesnik prvi nekaj novih poeticnih oblik, špansko asonanco, nibelun­ško strofo. Sploh je oblika zelo mnogovrstna, kakor je ravno zahteval predmet. Veckrat se slišijo trditve, da je Prešeren samo lirik. Kedor more v njegovih Poezi­jah preskociti nepremišljeno str. 37–90 in str. 169–192 (Krst pri Savici), tak pac nima sodbe o neepicnem znacaju našega pesnika: kdor iz verzov prvega soneta, da noce odpeti stare zgodovine in zgodovinskih dogodkov, ampak le »Kranjic lepoto«, hoce sklepati, da Prešeren ni epik, bi pac najbolje storil, da bi opustil pisanje »literarno­zgodovinskih študij«. Med »razlicne pesmi« je uvrstil Prešeren pesmi, katerih ni mogel po obliki uvrstiti drugam. Kakor kaže že ime, so mnogovrstne, in to po misli in po obliki. V pesmi »Zvezdogledam« nam pesnik v resno­šaljivi obliki toži nesreco, kate­ro sta mu prinesli dve zvezdi – dve ocesi. Samo dve ocesi sta mu zmotili modro glavo, kako neki naj bi zvezdarji mogli modro preuciti zvezde vsega neba. Pesem je ena najstarejših Prešernovih in nam kaže, kako izvrstno je umel Prešeren pevati v Anakreontovem duhu in v njegovi meri. Druga pesem »V spominj Matija Copa« slavi v obliki grško­latinske elegi­je Prešernovega ucitelja in prijatelja Matija Copa, katerega je slavil, kakor sem omenil, tudi v nemškem jeziku in z zadnjim sonetom, posvecevaje mu Krst pri – Savici. Zacetek elegije se, kakor ucijo nekateri, nanaša na literarne razmere. Dru­god že imajo literature, pri nas še nic. »Stešemo svoj si colnicek nov«, t. j. Cebeli­ca, ali kakor drugo mislijo, slovensko slovstvo. »Lélj bil naš je krmar, drugi je bil Palinur.« Eni so ucili, da je Lelj Miha Kastelic, izdajatelj Kranjske Cbelice, ki je vecinoma zaljubljene krožil, Palinur, Enejev krmar, ki je utonil, pa je Cop, ki je utonil v Savi. Toda nasprotje s sledecim heksametrom: »Ti nam otel si colnic, si mu z jadrami krmo popravil;« kaže, da Palinur ne more biti Cop, zato so mislili drugi na Palinurja Metelka, cegar crkopis je v vodo padel. Luka Pintar razlaga to bolje: »Lel je bil naš krmar, a ta naš krmar je bil drug Palinur.« Bog ljubezni je bil naš krmilar, ta krmilar pa je bil nesrecen. Zaljubljenost je omamno sanjar­stvo, kateremu se trezen pesnik ne udajaj crez mero. Tako je Cop ucil Prešerna, ceš »altiora petamus«.1325 Prešernovi ljubezni, kakoršna se nam razkriva v njega poezijah, je dal slovstveni pravec njegov prijatelj in mentor Matija Cop; on je pokazal pravo pot v deželo duhov. To dokazuje zlasti prvotna redakcija te pesmi: Bil naš led taját'se zacel; pomlad je drugod že, V dragi slovenski vkrotčn ni domovini vihar. Svoj colnic stesal sem, z Bogam zrocil ga morju. Skal breznov se ogibat' še nenavajenega. Zvezde, ki reš'jo, bile neznane, ki coln pogubęjo; Lel bil moj krmar, drugi je bil Palinur. Te besede je Prešeren precrtal in zgoraj napisal: »Stešemo svoj colnic, z Bogam zrocmo ga valovam« itd. »Lel bil naš krmar« itd. Iz tega prvotnega besedila pa je razvidno, da niti ta colnic ni ravno Kranjska Cbelica, ampak colnic so Prešerno­ve poezije in Prešernovo slovstvovanje sploh. Prešeren torej pravi: Drugod imajo že pomlad na slovstveni livadi, t. j. slov­stvo pri drugih narodih se že bujno razvija in cvete; pri nas se je žali bog komaj zacel led tajati in zimski viharji v slovenski domovini še niso potihnili. In sem si stesal svoj slovstveni colnic, si ustvaril svojo pesem, ustanovil predmet svojega pesnikovanja ter postavil ta nevarne vožnje nevajeni colnic na vrtincasto morje javnosti. Lel je bil krmar mojemu colnicu, a ta Lel je bil drugi Palinur, ki je omamljen zadremal in pozabil svojo službo. Kaj pa je imel storiti kot krmar, kam nameniti pušcico svojega loka? Njo omeciti: Ce bi bila moja ljubezen uslišana, bi 1325 »Sezimo po bolj vzvišenem«. jel krepkeje vreti studenec mojih pesmi. Toda Lel je pozabil svoje naloge, on ni ranil njenega srca, bil je torej kot krmar Prešernove poezije dremljivi Palinur. Ob takih razmerah pa, ko je bilo krmilo Prešernovega slovstvenega colnica zlomlje­no, ko mu ni pihal v jadro ugodni vetric uslišane ljubezni, mu je prišel na pomoc prijatelj Cop, mu popravil jadra in krmilo in naravnal Prešernovo slovstveno barcico na pravo pot, da je prijadral v Kume, deveto deželo poezije, do svetišca Apolonovega. S Copom sta si ulomila zlato vejico, s katero je bilo mogoce priti v deželo duhov, da sta se ondi seznanila z vsemi znamenitimi slovstvenimi ve­ljaki raznih narodov in raznih dob. Kakor Sibila Eneja v Had je spremljal Cop Prešerna v carobni svet svetovne literature, ga uvedel v deželo duhov in mu tam pokazal vse zvezde na nebu poezije. O »Novi pisariji« je že Levstik v Ljubljanskem Zvonu 1884 našel gledé zacet­ka neko sorodnost med njo in Goethejevo prvo poslanico (Erste Epistel): Jetzt, da jeglicher liest und viele Leser das Buch nur Ungeduldig durch blättern und selbst die Feder ergreifend. Auf das Büchlein ein Buch mit seltener Festigkeiten ptropfen, Soll auch ich, du willst es mein Freund, Schreibend die Menge vermehren.1326 V nadaljnem razvoju tega pesmotvora pa ni vec take sorodnosti: Goethe raz­laga doktrinarno, da zastonj preobracamo ljudi s knjigami in lepimi nauki, ceš clovek posluša in sliši vedno le to, kar mu ugaja, in se da pac v svoji prepricanosti potrditi, ne da si pa vsiljevati; Prešeren nam pa razlaga v živahnem razgovoru in z zasoljeno ironijo napacne nazore o umetnosti. Po ironiji in dialoški obliki nas Prešernova zabavljica spominja osme satire italijanskega dramatika Alfierija (1749–­ 1803), kar je spoznal nekdo že leta 1833. v Illyr. Blatt, št. 7., str. 27, najbrž Cop. Ta italijanska satira je naslovljena »I pedanti« ter nam kaže bistre glave mladenica, ki se kakor Prešernov ucenec na videz klanja otrplim nazorom oblastnega ucitelja – starca. Vzporednosti med to satiro in Pisarijo ni mogoce 1326 Prosti prevod: »Sedaj ko vsakdo bere in mnogi bralci knjigo le nestrpno prelistajo in sami v rokah držec pero z redko videno mocjo knjižico na knjigo popackajo, naj tudi jaz, to hoceš ti, prijatelj moj, s pisanjem to mnoštvo pomnožim«. – tajiti, tu in tam ucitelj in ucenec, ucenec se skromno ponižuje, prosec, naj ga ucitelj pouci o tem in onem, oblastni ucitelj samooblastno razlaga o obliki in vsebini dobre poezije, obsoja moderno strujo; naposled se dela ucenec, kakor da ga je mojster docela preprical, ter obeta, da hoce natanko izpolnjevati zlate nauke. Tudi sta obe satiri pisani v tercinah. Dvomiti torej ni, da je Prešeren poznal Alfijerijevo zabavljico. Seveda ne izgubi s tem Nova pisarija ne do picice svoje vrednosti. V nji nam kaže pesnik cisto novo moc svojega bogatega pevske­ga duha. Z genijalno roko nam je nacrtal podobo tedanje literarne namére, ki je njemu nasprotovala. Da podoba ni izpeljana cisto »sine ira et studio«,1327 da se je v nji mašceval pesnik nad svojimi sovražniki za vse, kar je prebil od njih, je razvidno. Vsaka stvar se brani s svojim orožjem, zakaj bi se pesnik ne. Da je njegova podoba vendarle resnicna, nam prica dovolj sama, saj je videti, kakor bi bila danes narejena – mutatis mutandis.1328 V nobeni pesmi morebiti ni pokazal Prešeren tako ocito, kako ima v oblasti slovenski jezik, kakor v tej zabavljici, ka­tero je težko posnemati, še teže doseci, nemogoce pa prekositi. Jezik je zrnat, kre­pek, slan, kolikor je treba. Tu beremo sem ter tam besede, katere bi clovek težko izustil v družbi, vendar pa tako postavljene, da ne žalijo niti najbolj obcutljivega ušesa, in da vsaka druga beseda na njihovem mestu bi ne bila na – svojem mestu. Le škoda je, da Prešernu, ki je imel, kakor nam kaže ta pesem, tako živo sati­ricno žilico, po mnogovrstnih okolnostih ni bilo mogoce, da bi ne bil šibal samo literarnih zmot, ampak da bi se bil lotil družinskih in sploh cloveških napak. V tej zabavljici graja Prešeren preveliko cišcenje v jezikoslovnem in nravnem oziru. Metelkovci so ocitali Cbelicnim pesmim, da niso tako moralne in ne tako hvale vredne, kakor je pisal Celakovský. Razen tega je imel Prešeren med duhov­niki veliko nasprotnikov; zoper te se je vzdignil. V pisariji so poosebljeni Pavšek, Metelko in Ravnikar. Pavšek je pisar ucitelj. Ravnikar je narisan in persifliran v drugem verzu: Debelo, po gorjansko jo zarobi. Ideja, da pišimo bolj na podlagi narodnega govora, ki sta jo spravila v svet Zois in Vodnik, je vedno rodila izrast­ke. Ravnikar je marsikaj pretiraval in vcasi prerobato pisal, in tako tudi Metelko, vendar so bolje pisali ko pozneje Novice, ki so zacele nemškutariti, in so nem­škutarili, dokler ni Levstik z »Napakami slovenskega pisanja« pokazal pravo pot. Cela pesem se deli na tri dele. V prvem nagovarja pisar ucenca, naj gre na kmete in naj se varuje tujih besed. V drugem delu ga praša ucenec, al se bo smel 1327 »Nepristransko« (dobes.: brez jeze in navijaštva, vneme). 1328 »S potrebnimi spremembami«. poslužit grških in latinskih tujek. Pisar tudi takih ne pripušca; mi moramo imeti prav svoj jezik, in naj bo še tako gorjacarski, zato nas bodo poznejši hvalili. V tretjem delu razlaga, kaj naj pesnik poje in piše. »Prva ljubezen« in »Slovo od mladosti« sta si sestri po podobi (obe v ottave – rimah), pa ne po duhu; prva je izmed najmlajših, druga izmed najzrelejših Prešer­novih. V njih nam pesnik brez zagrinjala kaže svoje srce. Že je pesnik mislil, da so mu prešla leta, nevarna miru srca, kar zapazi njo, ki jo ljubi brez nade. Zato svetuje vsakemu, da naj ne ogleduje cvetocih deklic, komur je mar zlata prostost. V Slove­su od mladosti je izrazil pesnik vse svoje mišljenje o svetu in življenju, izvzemši ro­doljubje. Skoraj so izginila leta mladosti, malo donesla cvetja, in vendar srce žaluje po njih. Zgodaj je pesnik spoznal svet, da je brezvesten, brez zveste ljubezni, da revež zastonj išce srece, da le denar velja, laži in prevare. To mu je zadalo globokih ran, ali mladost vse to pozablja in šele starost nas uci, da smo brez dna polnili sode. V Prvi ljubezni je zlasti krasen popis v 2. in zadnji strofi, v Slovesu od mla­dosti pa 4. strofa. »Glosa« je v satiricni obliki najlepša apoteoza pesnika, kateri nosi v prsih svoje bogastvo, svojo sreco ter z milovanjem gleda pod seboj svet, kako se trudi, poti, peha in grabi minljive zaklade. Ce ravno mu vedno sreca laže, vendar je najbo­gatejši v svojih idealih: »Koder se nebo razpenja, – Grad je pévca brez vratarja, – Srebernina rosa trave.« Prešeren zacenja pesem z navajanjem nesrecnih pesnikov, da pokaže, da je »slep, kedor se s petjem ukvarja.« To nam kaže že stari Homer, ki je po pravljici starec beracil; Ovid je bil za svoje pesmi pregnan na Crno morje in tudi drugim se ni bolje godilo; Dante Alighieri je dolgo živel v prognanstvu. Kako sreca pevce udarja, spricujeta zlasti Camoęns in Cervantes. Camoęnsovo življenje je prav romanticno. Ker se je na dvoru zaljubil, ga je moral zapustiti in šel je v boj z Mavri v severno Afriko, od koder se je zmagoslavno vrnil, potem pa z besedami »ingrata patria non videbit ossa mea«1329 odšel v Indijo. Tam ga je kraljev namestnik poslal v prognanstvo v Makao, toda on se je rešil in se od­peljal v Goo. Pa na potu se mu barka razbije in rešil je z golim življenjem le svoj rokopis epa »Os Lusiadas«. Ko je prišel po mnogih dogodkih zopet v dômovino, je izdal z veliko težavo rokopis in ga posvetil kralju, za kar mu je ta odlocil 25 tolarjev penzije na leto. Nazadnje je oslepel, obožal in šel v bolnišnico, njegov su­ženj iz Jave je cez dan po ulicah beracil za svojega gospoda in mu zvecer prinašal nabrane darove. Tudi Cervantes ima jako burno življenje. 1329 »Nehvaležna domovina ne bo videla mojih kosti«. – Brez vseh pomockov se je jel šolati, šel je potem v Rim, kjer je postal ko­mornik kardinala Aquaviva. Potem je bil vojak in je veci del življenja preživel v tem poklicu. Pod papeževim admiralom Marcantoniom Collono je služil v boju zoper Turke in zoper afrikanske korzare; pri Lepantu ga je zadela krogla iz puške v levo roko, ki mu je bila zavoljo tega vse življenje potem mrtvoudna. Ko je na neki ladji Filipa II. potoval iz Neapolja na Španjsko, so ga zajeli morski roparji in ga prodali v alžirsko sužnjost, v kateri je zdihoval 14 let, dokler ga ni odkupil neki Anglež. Umrl je ubog in nepoznan. Kakor drugod tako se pesnikom godi tudi na Kranjskem: prakticni možje se ne brigajo za pesmi, ki pojo »Matjaže«, za Vodnikove pesmi in Cbelico. Krajnec moj osle kaže takim, ki se brigajo za to. V oddelek »Razlicnih pesmi« je uvrstil tudi »Zabavljive napise«, katerih je veci­na bila pod imenom Seršeni tiskana v Cbelici. To so zabavljice, namenjene pesni­kovim literarnim znancem in prijateljem, ostre in toliko strupene, da bolj skelé, pa ne moré, toda vsaka zadene svojega moža. Ž njimi ne mašcuje pesnik le samega sebe, mašcuje le zdravo pamet, ki se je tudi takrat že v literaturi žalila. Prve so bolj splošne. Nato prihajajo Sršeni iz Cbelice, ki sem jih obravnaval že pri možeh, na katere merijo. Izpušcen je sršen na Copa: »V Ljubljani je dihur, ki noc in dan žre knjige« itd. Tako tudi »Necimurni up«: »O Krajnci, ako cakate slovarja, – ne ca­kajte ga od abecedarja.« Nove so zabavljice na neke pevce duhovnih pesem: »Res je duhovna, in res pesem ni vaša duhovna, Duh praznôte ki ima, bôžjiga prazna duhá.« Na Kremplja je spustil Sršena zavoljo njegove slovenšcine v »Dogodivšcinah štajerske zemlje«, ki je pisana v štajerski slovenšcini, pa ima tu pa tam nekaj pre­vec germanizmov. Po Kopitarjevi smrti ni Prešeren pozabil mu njegove ošabnosti na svoje znanje in mu zato zapel »Nosil uceno glavo s castjó sim vseh premaga­vec; – smert in ošabnost sta zmagale mene samó.« »Danicarjam« je naperjena na tiste, ki so leta 1835. izdajali Danico, torej na Gaja in njegove sotrudnike. Danicarji dolgo casa niso vedeli, v katerem jeziku bi pisali: ali v hercegovinskem (srbskem) ali v dobrovniškem ali v kajkavskem. Pisali so dalje casa mešanico vseh treh jezikov in še nazadnje so se odlocili za hercegovinsko narecje. Tudi glede crkopisa so se dolgo prepirali, dokler niso sprejeli ceškega crkopisa. Ko pride Kopitar po smrti k Dobrovskemu, ga ta praša, v kakšnem jeziku piše Gáj, Gaja goreca druhal. Kopitar, velik Gajev nasprotnik, odgovori: Svoj pišejo jezik, ki so si ga sami naredili iz raznih jezikov južnih dežel: oni so kakor Danicarji južnim slovanskim jezikom pokrali, kar jim je ugajalo. Iz zabavljice se vidi, da je Prešeren dobro opazoval tedanje gibanje ilirsko in da je tudi dobro poznal mnenje, ki ga je o Gaju in njegovih namerah izrekel Kopitar v Hesychius glossographus. Tudi zabavljica »Bahaci cetvero bolj množnih Slave rodov« se opira kolikor toliko na idejo ilirsko; Ilirci so trdili, da ni dobro, ce vsi slovanski narodi pišejo svoja narecja; isto nahajamo pri Cehih, ki so se uprli samostojni slovaški litera­turi, in pri Malorusih, katerim Velikorusi niso dovoljevali gojiti svojega govora v slovstvu; tudi Belega Hrvata imenuje Prešeren ter razume ž njim pac Lužiške Srbe, kjer išcejo filologi po porocilu Konstantina Porfirogeneta Belo Hrvatsko: Oi Belo Hrovatoi ..sp.. ...ßat.a. 1330 Torej Lužiški Srbi, Malorusi, Slovaki in Slo­venci, tim psom Slave gré samo lajati in tace lizati. Zabavljica na Vraza je že veckrat preiskovana (Marn, Fekonja, Pintar). Glasi se: Od drugih mánjši – in castčn manj rod je slovenski, Lakota slave, blaga, vlece pisarja drugam. Victrix causa Diis placuit, sed victa Catoni, Stanko Slovencev uskok, Vráz si narobe Katon. Marn je razlagal, mislivši na starejšega Katona: kakor se je namrec Katon trdo držal materinega jezika – latinšcine nasproti manj olikani in priljubljeni gršcini, tako je zlahkoma Vraz, pustivši materinšcino slovensko, poprijel se književne ilir­šcine. Enako Fekonja po Zaharju: leta 1885 (v Kresu V., 472). Kato je bil Rimljan od pete do glave, Rimljan skozi in skozi, clovek strog in trd; ko si je moška mla­dina rimska v grški retoriki urila jezik, je trla Katona huda jeza; mož se je upiral grecizmu, zaniceval Grcice Graeculi in propovedoval, naj se materinji latinski jezik na vso moc brani in hrani. Ta pomen, narobe – Katon, bi torej pomenjal: kakor se je Kato nepremekljivo držal svojega jezika, tako je Vraz lahko od njega odstopil. Po teh dveh razlagah je bilo tukaj misliti na Katona Cenzorija. Pintar pa je v Zvonu IX., 441, pokazal, da ni tako, ampak da moramo tu misliti na mlajšega Katona, tistega, ki ga jemlje v misel Prešeren že v »Krstu pri Savici«, ko zaupno klice junaku Crtomiru: »Al' de te jénja ta skeleti rana, Ne bóš posnél Katóna Utikána.« 1330 Grško: e aspre hrobatia – nejasna oblika; možen poznejši, sekundaren pomen: bela Hrvaška. – Verz »Victrix causa Diis placuit, sed victa Catoni«1331 je citat iz Lukana1332 (Pharsalia I. 128); Lucanus namrec obravnava v ti deset spevov obsegajoci Phar­saliji drugo državljansko vojsko in razpor med Pompejem in Cezarjem, obžalujoc pogin rimske svobode, katere branitelja sta mu Pompej in Katon, pred vsemi – še bolj kakor Pompej, pa Katon, katerega na nekaterih mestih vzornega poštenjaka in branitelja svobodne republike stavi v spored z bogovi, nazivajoc ga »sanc­tus, deo plenus, plenus veri, verus parens patriae, dignissimus avis Romae«1333 itd. Katon je pesniku Lukanu vseskozi prototip poštenosti in znacajnosti, tako vzvišeno ni nic kakor poštenjak Katon. Na razlicnih mestih torej ga stavi v eno vrsto z bogovi, takó tudi v tem od Prešerna citiranem verzu. Govorec namrec o tekmovanju med Pompejem in Cezarjem, pravi: »Niti ne more strpeti pred sabo katerega Cezar, niti ne koga Pompej poleg sebe.« Kdo izmed njiju je bolj upra­vicen prijel za orožje, ni nam usojeno vedeti, vsakega šciti ugleden zastopnik: za zmagoviti razlog so bogovi, za zmagani Katon. Poroštvo, da je Cezarjev napor pravicen, so dali bogovi s tem, da so mu naklonili zmago, tako je postala Ce­zarjeva stvar »causa victrix«, hkratu pa tudi »causa melior«, ceš Cezar je bil bolj upravicen zgrabiti za orožje – »iustius induit arma«. Bogovi so vselej na strani (pospešujejo napôre) pravice. Iz tega pa, da je bil znacajni Katon na Pompejevi strani, se dá sklepati, da je bila Pompejeva stvar pravicnejša, svetejša, ker bi se ji sicer poštenjak Katon ne pridružil. Lucan sam pravi na drugem mestu: »Pompe­ius iustius dimicavit.«1334 Zamisel je torej: Za zmagovito stvar, za samovladarja Cezarja so se odlocili bogovi, naklonivši mu zmago, navzlic temu pa je ostal Katon trdno pri tem, za kar se je sprva odlocil. Dasi je razvidel, da propada republika, za katero je bil navdušen, in da se ne izogne poginu, vendar je rajši ž njo vred poginil, kakor da bi se izneveril svojim nacelom. Obrnimo zdaj to na katonicni znacaj Prešernov in na narobe – Katona Stanka Vraza: Prešeren je ostal kakor Katon zvest svojemu prvotnemu nacelu, pospešujoc po svoji moci literarni razvoj ozko omejenega slovenskega narecja, nasprotno pa je Vraz zapustil ubogo pastorko slovenšcino, oprijel se je ilirizma, ki se je tedaj razvijal v ugodnejših razmerah, ter postal s tem narobe – Katon. Obupavši nad malomožno slovensko literarno republiko, se je podvrgel zmagujocemu ilirstvu. 1331 »Stvar zmagovalna bogovom je všec, zgubljena Katonu«. Prev. Kozma Ahacic. 1332 Marcus Annaeus Lucanus (39–65), rimski pesnik, necak filozofa Senece. 1333 »Sveti, poln boga, poln resnice, pravi oce domovine, najbolj vreden dedov Rima«. 1334 »Pompej se je bojeval pravicneje«. Zadnja zabavljica je nekako zagovor, ceš da so nekatere preostre: »V razmerah bi bilo treba še ostrejših, toda oca zabavljic je – prekrotek.« V gazelah se pesnik zopet obraca do svoje ljube. Njegova pesem je posoda njenega imena, katero hoce proslaviti od zapada do vzhoda med slovanskimi brati, in ne samo tu, ampak sploh od naroda do naroda na veke (1). On je med vecnim strahom in upanjem, ali jo sme ali je ne sme ljubiti (2). Vse stvari vedo, cesar ona sama noce vedeti, da jo namrec on ljubi: znajo to pesmi, katere poje, zna to noc in svetla zora, zna to jutro, poldne in mracni hlad vecera; tiho toži bledo lice, da jo ljubi; neme stene že to znajo, zna to mesto in zna roža, ki cvete poleg pota, koder draga hodi, – vse zna, da jo ljubi, samo ona tega ne veruje (3). Pripovedujejo ji, da je ljubil že druge; naj se ne ozira na njegovo prejšnje življe­nje, kajti odkar je zagledal sonce svojega življenja – ni ga vec dekleta, ki bi mu dopalo; pravo življenje se mu je zacelo šele ž njo (4). Minljivo je vse na svetu, tudi njena lepota ne bo vecna; naj torej ne bo neusmiljena do ubozega pevca, ker le on ji more dati neumrjocnost (5). Pa kaj! Kdor seje seme, sam ne ve, ali mu vzklije, tako tudi pesnik ne ve, ali ona bere gazele in njegove pesmi, in vendar mu ona daje pesniški ogenj (6). S svojimi pesmami sicer ne more ugoditi nikomur, ali tega mu ni mari, ker želi, da bi dopale samo njej (7). Jezik ima v gazelah neko posebno sladkost in mehkobo, ki se popolnoma prilega tej prijetni orijentalski obliki. Takó lepih gazel ni vec pel za Prešernom pri nas nihce. Približuje se mu deloma Levstik z gazelo »Žensko lice«. Soneti »Cvet Prešernove poezije po mislih in po obliki,« pravi Stritar, so njegovi soneti. V njih se nam najbolj popolnoma razodeva njegov pevski duh. V njih je zajeto vse dušno življenje Prešernovo. V sonetih se nam vrsti podoba za podobo, in kadar mislimo, da smo videli najlepšo, pa se nam prikaže druga, kateri se zopet cudimo in gledamo jo z novim veseljem. Prešernovi soneti done zdaj kakor visoka Pindarova oda, zdaj tožijo ka­kor mehka elegija. Delé se po mislih v dva dela: Sonetni venec s šestimi soneti pred njim in desetimi za njim je posvecen ljubezni. Vsebina jim je na kratko tale: 1. Znamenita dela bodo opevali domaci Homeri, naš pesnik poje samo nesreco svoje ljubezni. 2. Zemlja ponoci rada gleda zvezde; ko pa se zazori in se prikaže drago sonce, tedaj ne pazi vec na nje: tako tudi pesnik rad gleda zvezde – dekleta, – ko pa je zagledal njo, drago, »je slep za vse device«. 3. Kakor mornar ob nevihti težko pricakuje, da zopet zagleda zvezdi Dioskuri, ki mu naznanjata, da se vihar poleže, tako pricakuje pesnik, da vidi žarke njenih oci, ker potem se takoj potolaži jeza srece in nebo se zvedri krog njegove barke. 4. Pesnik je vidil dve sestri, eno veliko, drugo malo – ter je pobegnil, ker ga je ranil Kupido, mlajša sestra, in ž njim njegova mati Venera, veca sestra. Ta sonet se nanaša na dve krasotici ljubljanski, ki sta se pozneje preselili v Trst. V 5. sonetu se spominja Prešeren Petrarke, in izjavlja, da noce brez uspeha kakor ta opevati ljubezni. Že je dovolj let star in dasi je ljubezen toliko opeval, vendar ga še ni nobena deklica ljubila. Zato noce vec delati tlake Kupidu in Veneri, marivec bo v prihodnje rajši reševal pravde in si z vinom preganjal skrbi oblake. Ta sonet se glasi v Cbelici vse drugaci (KC II). V tej prvi redakciji je sonet še jako nepopoln. Zlasti konec »kup'ca – ljub'ca« ne naredi nobenega pravega vtiska. Vidi se iz tega, kako je Prešeren svoje pesmi popravljal in prenarejal, in to na dobro stran. – V 6. sonetu popisuje, kedaj se je zaljubil. Zgodi­lo se je to, kakor Petrarki, na vélikonocno soboto, zjutraj ob 10. uri v trnovski cer­kvi v Ljubljani, ko mu je tam gorje bilo rojeno od dveh ocesov svetliga plamena. Teh šest pesmi, ki opevajo ljubezen, je postavil pesnik pred »sonetni venec«, ki sestoji iz 15 sonetov tako, da zacetne crke vsakega verza v sonetu »Magistrale« sestavljajo drage ime (Primicovi Julji). Te magistrale je pesnik v Poezijah, razen v nekih izvodih, nalašc premešal (Slovencem nov poet tvoj [venec vije].), da nima vec tega imena, ima pa ga ostalih 14 sonetov. V sonetnem vencu je združena ljube­zen do Julije in domovine. Ona je življenja njegovega magistrale, kateri bo ohranil spomin njegovih ran in njene hvale (1) v prihodnjih casih. Tedaj bodo dekleta bolj spoštovale zvesto ljubezen, boljši casi bodo prišli Slovencem in lepše se bodo pele pesmi, toda tudi te se bodo morda ohranile, ker »iz serca svoje so kali pognale« (2), v katerem plamti ogenj želja, dasi nima nade, kakor srce Torkvata Tassa, ki je brez nade opeval Leonoro d' Este in katerega srca bridkosti odkrivajo mokro cvetoce rožce poezije (3), katerih sonce je ona. Ako nje ne vidi, toci v samoti solze, in zato niso pesmi, spevane v njeno slavo, iz krajev, koder sonce sije (4), kjer se pozablja vsaka skrb in jeza; njegove pesmi so vedno pogrešale blagih sapic pomladnih (5), ona jih ni pohvalila, bale so se celo, da jih bo ona in nemškute Slovenke prezrle, ker so slovenske, in se na Kranjskem le ptuje casti, Kranjske pesmi pa so redke (6). Zato prosi pesnik nebo, da bi poslalo Orfeja z domacimi pesmimi, da bi on otajal Krajna našiga sinove, njih in Slovencov vseh okrog rodove, da bi izginila nesloga ter se spet zedinilo slovenstvo (7), da bi potihnili jezni viharji v domovini, ki divjajo tam, odkar je zginil Samov duh in nam bil naložen Pipinov jarem, ko ne poznamo nic veselega in srecnega, vsled cesar so tudi pesmi obmolknile; kar jih je, so jih budili le izdihljaji, solze (8), rodile so jih solze ljubezni do domovine in vroce želje, da bi se njeno ime slavilo vkup ž njegovim, da bi on probudil slovenstvo in bi se k nam povrnili casi srece (9), so pesmim dale moc, da so rasle neveselo, nevese­lo, ker je sonce sicer sijalo in cvetje vzniklo, toda sonce podobe zale se je prehitro skrilo in so cvetlice na mrazu zapušcene ostale in so jih ur temnih zatirale sile (10), nje kakor tudi pesnika, ki jih poje, prevzel je obup, življenje se mu je ognjusilo, vse Erinije so se ga polastile, le kratek cas je upal, da se mu po njeni ljubezni umirijo prsi, pa to so bile le kratke sanje, zato mu ni vec srce veselo in zato so tudi pesmi žalostne in velo njih cvetje (11). Toda ce bi to pesniško cvetje iz divjih krajev pre­sadil na vrt blizu srcu kraljice, blizu sonca svojega, bi se bujno razcvelo, zato naj mu ona pošlje iz oci svojih žarke mile (12), naj mu da gledati lic svetlobo zorno. Takoj bodo prestale vse nevolje, srce bo oživelo in iž njega bodo pognale cvetlice nov cvet bolj veselo (13), kakor spomladi vse veselo cvete, ko toplo sonce vabi vun cebelo, pastir rumęne zarje ne zamúda, V germovju poje slavcek spet brez truda, veselje preleti naturo celo. Toda ker to cvetje ni vredno tolike srece, naj pesmi vsaj obsije njena milost, katere poje, da si ž njimi hladi rane, poet v nov venec.(14). Ta venec bo spomin pesnikovih ran in njene slave. Mokro cvetoce to cvetje ni iz krajev, koder sonce sije: izdihljaji, solze so je hranile, zato je bledo in velo, toda oživi se, ce mu ona pošlje milih žarkov (15 Magistrale). Za sonetnim vencem je še deset ljubezen opevajocih sonetov. V prvem se pes­nik lepo izgovarja pred ljubo, da mu je iz srca pognal sonetni venec prej, kakor ga je zadela smrt, sonetni venec, ki nosi crke njenega imena. Glavno misel je vzel pesnik iz Simrockove1335 pesmi »Ave Maria«. Žlahtnic ni znal druge molitve ko Ave Maria; ko je umrl, je iz njegovega srca roža pognala z zlatim napisom Ave Maria. Tako je tudi iz mojega srca, ker vedno pojem le o tebi, zrastel sonetni venec. V 2. sonetu (XXIII) se je zdelo pesniku, da je bil v raju ob enem z Julijo, ki je sedela poleg Lavre Petrarkove. Obe sta se razgovarjali med seboj, katera je imela vec slave na zemlji. Petrarka in Prešeren sta položila svoje sonete na tehtnico in visoko je zle­tela Prešernova skodela. Ko pa sta dodala Lavrine in Julijine cednosti, tedaj ni bila Petrarkova skodela niža od njegove. V XXIV. sonetu se primerja z znanim švicar­skim vitezom Toggenburgom, kateremu je ljuba šla v samostan, ker se je predolgo mudil v križarski vojski. Toda njemu je ljuba vsaj vsaki dan odpirala okno celice, da jo je mogel videti. Kadar pa naš pesnik pogleda drago, misli, da vidi v njenih 1335 Karl Joseph Simrock (1802–1875), nemški pesnik in filolog. – oceh dva srdita keruba z mecem ognjenim. Rajši beži pred njo, da bi je ne žalil: nobęn mu žark v življenja noc ne sveti. XXV. Mojzes je na veliko veselje svoje vsaj izdalec zagledal obljubljeno deželo; ako pesnik sme gledati milo njeno oblicje, mu je obilno placana samota žalostnih dni in noci. XXVI. Kjer mesecina sveti, se blišce pozimi snežni in ledeni kristali, poleti pa rosni demanti odkrivajoc vse cudeže noci, toda ta svetloba ne pali, ni pogubna kakor svetloba sonca. Tako naj se tudi ljuba ne boji teh pesmi, ne njen ljubi, ne njena mati: one slave samo njeno ceno, ledú srca pa ji ne bodo raztalile. XXVII. sonet je akrostihon: zacetne crke dajo besedi Matevžu Langusu. Langus je bil prijatelj Prešerna, kateri mu je za neko sliko nare­dil nagrobni napis (natisnjen v Zvonu II., 568). Rojen je bil Langus leta 1797 v Kamni gorici, sin ubogega kovaca in žebljarja, samouk, brez osnovnih študij, samo po prirojenem geniju in po svoji cudoviti vztrajnosti in pridnosti se je vzpel od navadnega sobnega mazaca do slavnega slikarja ter je umrl leta 1855. 21. oktobra obce cislan in imovit umetnik v Ljubljani. V tem sonetu nam pripoveduje Prešeren to: Marsikateri romar roma v Rim; gre v Kompostelje (Santiago de Compostello – svetega Jakoba v beli Galiciji, ki ga pozna tudi narodna pesem), napoti se k svete­mu Antonu v Padovo, Trsat, svete Lušarje ali Marijino Celje vsaj enkrat v svojem življenju – zakaj? Zato, ker hrepeni v podobah gledati rajskega življenja veselje. Ni to resnicno rajsko veselje, ni to resnicna nebeška glorija, katero gleda romar v oltarjih teh imenitnih božjih poti. Kaj še! Niti zarja onostranske glorije ne blesti z njih, niti senca te zarje nebeške mu ne sije v oci, ampak sveti mu z oltarjev samo »sled sence zarje unstranske glorije.« Pa že samo ta sled, katero daje senca, izvirajoca od krasne zarje nebeške glorije, ohladi pobožnemu romarju želje verne ljubezni. Enako se godi tudi našemu pesniku. Prijatelj Langus slika portret Prešernove lju­be, Primceve Julije. In kakor pobožnega romarja v Rim, Komposteljo, Padovo, na Trsat, na sv Lušarje ali v Marijino Celje, tako pesnika Prešerna vsak dan »ukaz želj« vlece v Langusovo domovanje, da tam gleda krasno podobo slikane device; pesnik ne vidi pri Langusu prave istinite podobe ljubljene Julije, ampak vidi samo »senco« njene nebeške lepote, »goljufne sanje«, v katerih je komaj sled resnice. Toda vendar obiskuje dragega prijatelja, vendar se utaplja v divno sliko drage mu Julije, katera je v življenju tako krasna, tako nebeško lepa, da copic niti najslavnejšega slikarja ne more naslikati v resnici take, kakršna je! In ko tako pri svojem prijatelju gleda samo »sled sence zarje Julijine lepote«, tedaj mu »obupa pušice« manj moré otožno srce, tedaj je uram njegovim »krajši tek« in prsim njegovim »milejše zdihovanje«. Kakor pobožni romar na imenitni božji poti, tako pesnik pri Langusu, slikajocem Primcevo Julijo, išce hladila verni ljubezni svoji. XXVIII. Dogaja se, da mohamedanci, budisti ali bramini praznujejo kak dan s kristijani, ujetimi med njimi. Oni se glasno veselé, ti pa tugujejo v samotnih kotih. – Tako so tudi njen god veselo praznovali prijatelji in prijateljice, pesnik pa je solznih oci v samoti prosil nebo za njeno sreco. XXIX. Oci so sredi deklet bile pri nji, le njo so usta hvalila, roke so nehoté pisale njeno imé, noge hodile le za njo. Prepovedal jim je to pesnik in slušale so ga oci, roke, noge, usta, pa niso ga slušale misli, ni vroce želje; k njej jim pota ne morejo zapreciti ni hiše, ni reke, ni drevesa, ni hribi. XXX. Kadar bolnik nima vec upanja, da bi ozdravel, ne mucijo ga z leki; ce je vihar prevelik, prepušcajo mornarji barko valovom. Tudi pesnik, ki nima vec nade, hoce prostost dati pogledom, mislim, vrocim željam, naj gredo, kamor hocejo, naj se otrujejo s sladkim strupom, ki mu bo razdejal in unicil srece žejno srce. XXXI. Na sodnji dan se bo odprlo nebo, tako da bodo grešniki videli ves sijaj blaženih in jih bo potem spomin na to vecno mucil. Pesnik je videl, kako so se ljube oci ljubo smehljale dragemu; tega pogleda ne more pozabiti, a ga tira brez miru naprej »v obupa brezno po brezkoncni poti.« Od naslednjih sonetov so prvi trije literarno­zabavljivi. XXXII. se nanaša na abecedno vojsko: Prešernu je bilo do jedra, ne do lupinic: kaša n. p. ne bo bolja, ako jo pišemo v bohoricici ali metelcici. Ti ljudje, ki se za take stvari pravdajo, so podobni Abderitom v njih glasoviti pravdi od oslove sence. Drugi literarni sonet je naperjen zoper Zupana in njegovo pesem »Krajnic dolžen hrovatenja«, ki je svetoval, da naj Slovenci pobirajo besed, kjerkoli jih najdejo, od Rusov, Hrvatov in katerih koli drugih Slovanov kakor sraka gnezdo. Tedaj bomo govorili v Ljubljani, kakor so nekdaj v Babilonu, ko so se jim pomešali jeziki. Tretji literarni sonet je naperjen zoper Kopitarja: Pesnik pripove­duje znano pravljico, kako je Apel, izloživši svojo sliko, slušal, kaj poreko mimo­gredoci o nji. Cevljar mu je po pravici ocital, da na cevljih nekaj ni prav naredil, kar je slikar takoj popravil. Drugi dan je zacel isti cevljar grajati druge dele, slikar pa mu odgovori: Le cevlje sodi naj Kopitar, ne pa poezije. Vsi ostali soneti so polni globoke tuge; resne podobe so, v katerih se nam brez zagrinjala kaže pesnikovo srce, njegove žalostne skušnje v življenji, njegovo trpljenje in njegove misli o cloveškem življenju. V prvem toži elegicno, da je zapustil rojstno vas Vrbo. Da bi tega ne bil storil, bi ne bil spoznal, kako se vse prebraca v strup, kar si srce obeta sladkega, ne bil bi izgubil vere v samega sebe in bi ne bil igraca notranjih viharjev. Z izvoljeno kmetiško devico bi bil dobil zvesto srce, marljivo roko in mirno tekoce življenje. – V sonetu »Popotnik pride v Afrike pušcavo« nam zveni nasproti pravi obup. Tam izgubi pot in temna noc ga zasaci. Mesecine ni in on leže. Kar se pokaže mesec in strahoma vidi potnik zdaj tu kace, tam tigra z mladimi, vidi leva, ki srdito vzdiga glavo. Tako je tudi pesnika v mladosti vse tiralo dalje, dokler mu je bila bodocnost zastrta. Sedaj se mu je razjasnila noc: Pred njim zeva mrzlo življe­nje, polno strupa in nevolje, »globoko brezno brez vse rešne poti«. Tudi nastopni sonet je tužen. Ce zimski vihar vrže hrast na tla, mu spomla­di zopet ozeleni tje pa tam kaka vejica, toda hrast je vendar koncan. Tako tudi nesrecnik, ki ga zadene sovražna sreca, natancno vé, da propade, ce ne hitro, pa pocasi; vsaki dan mu bo slabeje brlela življenja sveca. Komur je srece dar bila klofuta – toži pesnik v cetrtem sonetu, nikdar ne dobi bogastva, ce bi imel tudi stotero rok Gigantov. Koder hodi, mu je pot pokrita s trnjem, okoli hiše se mu nabere nadlog jezero, miru ne najde pod širokim ne­bom. Šele v tihem miru groba si pocije, ko mu smrt obriše pot s cela. Najobupnejši izmed vseh, poln globoke žalosti, je nastopni »Življenje jeca, cas v nji rabelj hudi«. Toda pesnik noce vec tožiti: navadil se je že nesreci, živ­ljenja jeci; živo srce mu je okamenelo, nadlog sklepi so mu uklonili duh. Strah zbežal je, ž njim upanje goljfivo; dalje naj ga sreca gladi ali tepe, našlo ga bo tnalo neobcutljivo. Sedmi teh zadnjih sonetov nas opominja smrti: kratko je življenje, noc in dan so odprta groba vrata. Smrti nas ne more obvarvati nic, in clovek, ki je zjutraj še veselo pel, bo morda zvecer molce trobental: memento mori. Poslednji sonet je posvecen prijatelju Copu in je hkratu uvod v »Krst pri Savici«. Misel mu je: Vse naglo mine, srce, veselo ali žalostno, bo pomirila le globocina groba. V vseh sonetih ima Prešeren originalno rimo, katera se mu je cudovito posre­cila kakor za njim le Stritarju in Ketteju. Drugi naši pesniki so rimali navadno le participe, ala, ale, ili, ila itd., pri Prešernu pa nahajamo lepo méno adjektivov, substantivov in glagolov. Še Levstiku se soneti niso posrecili, dasi ima sicer obli­ko precej v oblasti. Sploh je sonet jako težavna oblika. Primerjali so ga s Prokrustovo posteljo: zdaj je misel prekratka in jo je treba raztegniti, da ni obleka preohlapna, zdaj je preobilna in jo je treba krciti in pristrizati, da se spravi siloma vanjo. Posebno nemški pesniki, ki so se lotili vseh oblik, kar jih je na svetu, nimajo pri sonetu nic kaj srece. Misel in oblika se jim zmerom nekako borita v njem, ali pa celo nic misli ni. Zato so nemški estetiki razsodili, da je sonet le prijetna pesniška igraca. Slovenci se po Stritarjevi sodbi smemo ponašati, da smo v tej vrsti poezije prekosili ošabnega soseda. Prešeren je pokazal, da se morejo v tej ravno tako prijetni kakor težavni obliki razodevati najlepše, najviše misli. V Prešernovih sonetih se vedno prilega misli oblika, kakor bi se bila ž njo vred rodila; videti je, da ta ji je edino prava – vsaka druga bi jo bila le kazila. In še le sonetni venec! Obliko si je sam pesnik naredil tako umetno, tako težavno, da se clovek ne more precuditi, kako mu je bilo mogoce, take misli vliti vanjo! Prešerna imenujejo, posebno v sonetu, ucenca Petrarkovega. To je Prešeren sam pripoznal, toda bil je njegov ucenec bolj po obliki kakor po duhu. Reci se more, da je vreden ucenec slavnega ucitelja. Petrarka sicer Prešerna ni zbudil, ta je bil pesnik po božji milosti in po svojem lastnem duhu; tudi ni Prešeren zvesto pobiral stopinj za svojim uciteljem. Posnemanje ucitelja mu ni kratilo in slabilo krepke svoje individualnosti. Kakor Petrarka je bil Prešeren sin svojega casa, svo­jega naroda, in to je najveca hvala, ki jo more doseci umetnik. Petrarkovi soneti so vcasi gole igrace z imenom Laura in lauro, takih slabosti se je varoval Prešeren. V Petrarkovih sonetih jih je nekaj, ki se sicer svetijo kakor zlato, pa vendar niso cisto zlato. Prešernovih je sicer proti Petrarkovim malo, pa praznega ni med njimi ni enega. Sploh ako primerjamo Prešerna s Petrarkom, vidimo, da je, ce je morda Petrarkova pesem nežnejša, Prešernova pa globokejša; ce Petrarka boža bravca z neko mehko, sladko harmonijo, mu seza Prešeren globoko v srce. Enako moc ima do bravca, kadar mu hoce solzo priklicati v oko ali smehljaj okrog ust ali pa celo oboje ob enem! Petrarka je lirik, Prešeren je lirik, epik in satirik! Vendar je Prešeren Petrarki podoben v mnogem. Prešernova ljubezen je Pe­trarkova. Julija je Lavra, se ve, samo lepša, in ce je mogoce, bolj popolna. Enako sta se uboga pesnika zaljubila, enako ljubila, solzila se in zdihovala. Obe izvoljeni sta si bili drugega izvolili; proti drugim sta bili zgolj dobroti, proti njima trdosrc­ni, neusmiljeni, nista poslušali njuniga zdihovanja, nista brali njiju pesmi. Francesco Petrarca je bil rojen v Arezzu 20. julija 1304. Študiral je v Pisi, potem je šel z ocetom v Avignon; oce ga je dal v šole v Montpellier in Bologno. Rajši kakor pravo je študiral Cicerona in se zanimal za italijansko poezijo. Ker je bil reven, je postal duhovnik; s svojim duhom se je kmalu povzdignil na papeže­vem dvoru v Avignonu. Ves cas je pridno študiral stare klasike in zložil latinski epos Africa o istem predmetu kakor Silius Italicus,1336 zgodovina brez stroja in 1336 Catius Asconius Tiberius Silius Italicus (ok. 28–ok. 103) je bil rimski konzul in govor­nik; napisal je Punica, ep o drugi punski vojni. – novih epizod, toda v prekrasnih verzih. Od njih je upal neumrjocnost, toda to so mu prinesli drugi verzi. V Avignonu se je zaljubil v Lauro, hcer Odiberta di Noves in soprogo Uga di Sade; platonicna ljubezen, ker je ona nadalje živela v miru in zvesta možu, kateremu je rodila dvanajst otrok; tudi njega ni ta ljubezen ravno spravila od njegovih študij in od drugih bolj pozitivnih in bolj plodovitih ljubezni, niti ga ni odvrnila od dvora in od hrepenenja po slavi. Od casa do casa je zložil za Lauro ali pa preložil iz provençalšcine kak sonet ali kako kancono, katera je ime slavnega pesnika in tudi notranjo in unanjo lepoto kmalu razglasila in razširila; tudi pri navadnem boljšem svetu je po tem postal znan tako, kakor je bil znan ucenjakom. Ta literarna dejavnost se mu je kmalu zdela, da jo mora nadaljevati in ohranjati za vselej iste cute proti Lauri, katera jih ni netila; ko je potem cez dvajset let ona umrla, si je Petrarka štel v cast, da se je pasel v njenem spominu in bolecinah za njo. V lepi Avinjonki so mu dopadali telesni cari, njeni zlati lasje, male bele roke, vitke lahti, mladostne prsi in druge miline, s katerimi se je ponašala in jih sama rada ogledavala v zrcalih; njo je videl v cistih, svežih in sladkih vodah; videl jo je na zeleni travi in v belem oblaku, iz spomina je slikal na kamen ljubki obraz. Ta Laura njegova je simbolicna kakor Julija. V Prešernu nahajamo sem ter tja posamezne podobe in izreke, kateri nas opominjajo Petrarkovih. Stritar jih je nekaj naštel. Prešeren poje »Marsikteri romar gre v Rim« in se primerja takemu romarju, enako, dasi drugace obrnjeno, je pel že Petrarka v I. 12 sonetu. »Movesi 'l vecchierel canuto e bianco«: Spusti na pot se starcek sivoglavi. Pesnik se primerja romarju, ki gre v Rim gledat v njegovem namestniku pa­pežu Kristusa, ki se ga nadeja gledati kedaj v nebesih. Cosě lasso! talor vo cercand 'io, Donna, quant č possibile, in altrui La desiata vostra forma vera. Tako jaz išcem siromak okoli, Gospa! po drugih, kolikor mogoce Podobo Vašo pravo zaželeno. V sonetu I. 30: »I' sentia dentr'al cor giŕ venir meno gli spiriti che da voi ri­cevon vita«: »Že cutil sem, da mi življenje gine«; misel je zopet enaka Prešernovi: Kedar previdi ucenost zdravnika. Mesto »vec rož ne raste v polji,« sem že pri­merjal s Petrarkovo »Non ha tanti animali.« Dalje poje Petrarka v sonetu II. 20: »I' ho pien di sospir quest' aer tutto.« »Ves zrak mi je napolnjen z vzdihi«: Non č sterpo nč sasso in queste monti, Non vamo fronda verde in queste piagge, Non fior in queste valli o foglia d'erba; Stilla d' acqua non vien di queste fonti, Ne fiere han questi boschi si selvagge, Che non sappian quant' č mia pena acerba. Drevesa, skal na gori ni visoki, Zelenih listov, veje ni v dobravi, Cvetice, trave nimajo doline; Ni kapljice nobene v tem potoku, Zveri ni tako divje v tej gošcavi, Da bi ne znala moje bolecine. V sonetu I. 51. Lasso! Ch' i' ardo, ed altri non mel crede: Sě crede ogni uom, se non sola colei, Che sovr'ogni č ch'i 'sola vorrei; Ella non par che'l creda, e sě sel vede. Nesrecen jaz, da za njo gorim, drugi vsak mi veruje: – Da, verjame clovek vsak, le ona sama ne, – Ki mi je cez vse in po kateri sami hrepenim, – Ona se zdi, da mi ne veruje, in to se tudi vidi. Enako kakor na teh mestih toži Prešeren v gazeli: Žalostna komu neznana je resnica, da jo ljubim. Oba pesnika sta si tudi zvesto zapomnila in nam oznanjata leto, dan in uro, kedaj ju je zadela vélika nesreca! Petrarka v sonetu I. »Voglia mi sprona, Amor mi guida e scorge« »Volja me spodbuja, Ljubezen me vodi in spremlja« poje: – Mille trecento ventisette appunto, Su l' ora prima, il di sesto d' aprile Nel labirinto mi trai, nč veggio ond' esca. Trinajst sto sedemdvajsetega leta Ob uri prvi šestega aprila Zašel sem v labirint, iz katerega ne vidim izhoda. Vedoma posnemal je Prešeren Petrarko v tem sonetu »Je od veselega casa teklo leto«, še bolj pa mu je bil tu pred ocmi drugi Petrarkov sonet, na katerega sam opominja v pesmi »Prva ljubezen«, to je sonet I. 3. Era 'l giorno ch'al sol si scoloraro Per la pieta del suo fattore i rai, Quand' i'fui preso, e non me ne guardai, Che i be' vostr' occhi, Donna, mi legaro. Tempo non mi pareo da far rifaro Contra i colpi d' Amor: perň n' andai Secur, senza sospetto; onde i miei guai Nel comune dolor s' incominciaro. Bil dan je, ko je sonce otemnelo Od žalosti, da Bog na križi umira; Ta dan zacetek bil mi je nemira, Ki vaše ga oko, gospa! je vnelo. V tem casu ni se meni treba zdelo, Da srce naj ljubezni se zapira, Bál nisem se – od tod gorjé mi 'zvira. Ki v splošni žalosti se je pricélo. Trovommi Amor tutto disarmato, Ed aperta la via per gli occhi al core, Che di lagrime son fatti uscio e varco. Perň, ali mio parer, non gli fu onore Perir me di saetta in quello stato, Ed a voi armata non mostrar pur l'areo. Brez brambe najde Amorja me strela, In skozi oci v srce pot brez straže, Ki imajo solzé ga za stezico. Ne vém, al' cast velíko to mu dela, Da tacega je ustrelil me s pušico, Vam pa še lóka svoj'ga ne pokaže. Nahajajo se še druge stvari, ki so pa bolj malenkostne, n. p. v sonetu I. 102: »Ite caldi sospiri, al freddo core: Rompete il ghiaccio che pietŕ contende«. »Zdih­ljaji vroci, pojte, raztopite led mrzlega srca«, kar nekoliko spominja na konec prve Prešernove pesmi Strunam: »Té in take ve nosite – tožbe, strune! tje do nje; – ako morte, omecite – neusmiljeno srce«. Premišljevati nam je še zadnjo Prešernovo pesem v njegovih Poezijah, »Krst pri Savici«, ki se naslanja na dobo pokristijanjevanja Slovencev. Kristijanstvo se je širilo med Slovence od treh strani: iz Ogleja, iz Salcburga in iz Carigrada. Zlasti iz Salcburga so hoteli Slovence pridobiti ne toliko za kristijanstvo kakor za svojo državo. Boji med Slovenci in Nemci so se zavoljo tega mnogokrat ponavljali. Že Dagobert se je s pomocjo Alemancev in Langobardov vzdignil zoper Slovence, pa bil je premagan pod Samovim vodstvom. Nemci niso dolgo mogli podjarmiti Slovencev, da, zavoljo prepirov na Bavarskem so se Slovenci celó širili. Leta 748 se vzdignejo na Slovence Obri, da bi si zopet prisvojili nad njimi vrhovno oblast, ki so jo za Sama izgubili. Borut, prvi nam po imenu znani korotanski vojvoda, je poklical Bavarce na pomoc. Bavarci so prišli in z edinjeno mocjo so bili Obri pregnani. Toda Slovenci so morali to bavarsko pomoc drago placati. Bavarci so jih prisilili, gotovo po narocilu Pippinovem, ki ni pozabil, da so bili Slovenci ob Lehu njegovi protivniki, da so pripoznali frankovsko višo oblast. Odpeljali so s seboj na Bavarsko mnogo talcev, med katerimi sta bila Karast (Gorazd), Borutov sin, in Hotimer, njegov sinovec, ki sta bila na Bavarskem vzrejena po želji Bo­rutovi v kršcanstvu. Borut ni dolgo potem vec živel. Po njegovi smrti so Bavarci po povelju frankovskega kralja Korotancem Gorazda, sina Borutovega, poslali nazaj, in ti so si ga postavili za vojvodo. Pa že cez tri leta je umrl tudi Gorazd in Korotanci so si zdaj od frankovskega kralja izprosili Hotimera. Hotimer je bil pobožen kristjan, ki je, hvaležen za prejeto kršcansko omiko, iz srca ostal vdan – solnograškemu samostanu ter je vsako leto tja romal opravljat svojih kršcanskih dolžnosti. Prizadeval si je torej pokristijaniti svoje še poganske Slovence, v cemer sta ga podpirala solnograjski nadškof Vergilij in bavarski vojvoda Tasilo. Pripeljal je bil že tedaj s seboj iz Solnograda duhovnika Majorama, cez nekoliko casa pa je zaprosil nadškofa samega, da bi prišel obiskat Korotance. Vergilij ni mogel tega storiti, pac pa je poslal svojega pomocnika, škofa Modesta, in ž njim nekaj drugih duhovnikov, ter jim dal oblast, po Korotanskem blagoslavljati cerkve in posvecevati mašnike. Res so posvetili nekaj cerkev, Gosposvetsko, v Tibuni, v Andrimah. Po Modestovi smrti je prosil Hotimer vnovic Vergilija naj pride med Slovence; ker se je pa takrat vnel tukaj punt, je ta odrekel in poslal tje le duhovni­ka Latina, kateri pa je zopet odšel, ko se je punt vnel na novo. Šele ko je bila po­mirjena dežela, je poslal Vergilij tja duhovnika Mandalhoha in za njim Varmana. Slovenci pa niso Bavarcem zaupali, ker so ravno po njih izgubili svobodo. Mislili so, kar je bila potlej resnica, da jih hocejo po novi veri le spraviti podse in jim odstraniti staro deželno ustavo. Zato so se bili že pod Hotimerom trikrat zavoljo vere spuntali; po njegovi smrti pa leta 769. so vse duhovnike pognali iz dežele in nekoliko let ni bilo nobenega mašnika na Korotanskem. O teh homotijah, ki so trajale tri leta, ni natancnega porocila. Megiser in Valvasor vesta sicer po nekem Ammonix Salossu dosti pripovedovati, pa le malo je historicnega. To vemo, da je vojvoda Tassilo II. pomagal Hotimerovemu nasledniku in sinu Valkunu ali Vladuhu; prišel je baje s tremi armadami na Slovensko, zadušil punt, veliko puntarjev ujel, ujete kristjane osvobodil in pregnanega Vladuha zopet posadil na prestol. Vergilij je na vojvodovo prošnjo spet poslal duhovnikov v deželo, širit kršcanstvo, katerega je tudi res mnogo ljudi poprijelo. Cez nekaj casa so se poganski Slovenci zopet spuntali, ker je hotel Vladuh svoje prizadevanje pod­pirati s silo. Na celu je bilo pet plemicev, izmed katerih je neki Herman Aurelij najbolj spodbadal pogane zoper kristjane. Vladuh zbere svojo vojsko in gre zoper puntarje. Na potu mu neki posel, katerega je Avrelij podkupil, sporoci, da je že skoro vsa dežela v oblasti nasprotnikov, naj se tedaj ne spušca v boj, ker ne bi nic opravil. Kmalu se je pokazalo, da posel ni govoril resnice, zato ga dá vojvoda hipoma umoriti. Ko dalje odide, naleti na vojsko Aurelijovo, ki se je po dolgem potu utrujena ravno krepcala; Vladuh jo napade; 200 jih pobije, 400 ujame, drugi pa zbežijo. Avrelij sam je bil med ujetimi. Nato gre Vladuh v Sisek, da bi si tam priskrbel zadosti živeža in udaril potem proti Drohu, drugemu nacelniku puntarjev. Med tem je Droh najel nekaj morivcev, da bi Vladuha v Sisku skrivaj umorili. Pa ker vojvode niso prav poznali, niso pravega zadeli in so bili zasaceni. Ker so pa prosili milosti in obljubili, da se bodo pokristijanili, jim je Vladuh celo prizanesel. Droh se je bil blizo Metlike utaboril in je pricakoval Vladuha. Pa bil je premagan in z mnogimi tovarši ujet. Ko se je Vladuh slovesno v mesto Julia zmagavec vrnil, je dal Avreliju in Drohu odsekati roke, s katerimi sta bila zvestobo prisegla, in ju je do smrti trpincil. Tako Valvazor. Odsihmal se je kršcanstvo vedno bolj širilo, svoboda pa za vedno izginjala. Na to povest se opira Preširnov Krst pri Savici. Dejanje njegovo se vrši med letoma 770–780. Pesem Prešernova sestoji iz Uvoda in iz Krsta samega. V Uvodu popisuje Prešeren boj med Valjhunom in Crtomirom, nezgodovinsko osebo, torej je tudi boj le Prešernova fikcija: Valjhun se že dolgo bori za kršcansko vero po Sloven­skem; palo je že mnogo voditeljev in mož. Edini se še upira Crtomir z malo ceto, »narmlajši med junaki«. Utekel je v Bohinj, v svojo trdnjavico v Bistriški dolini, ki ajdovski se gradec imenuje. Za njim pa pridero sovražniki, devetkrat veci množca; šest mesecev se že bore med sabo – bratje: kako strašna slepota je cloveka! V tem pritisne na nje glad, zato skušajo junaki v temni noci prodreti skozi neprijatelja. Toda Valjhun jih sreca s svojo silo, ker je sam skušal planiti nanje ter jih iznenaditi. Dosti jih pade iz obeh strani, toda med palimi zastonj išce Valjhun Crtomira. Drugi dan zjutraj stoji Crtomir na bregu Bohinjskega jezera in je preprican, da je vse propalo, da samo »ptujcam svit se v Krajni žari«. Spomni se drage svoje Bogomile, hcere duhovnika boginje Žive na otoku Blejskega jezera, s katero se je seznanil, ko je enkrat prišel na otok darovat. Drug v drugega sta se zaljubila, lju­bezen jima je srecno cvela, dokler ni privalil v domovino Valjhun. Samo misel na njo mu sedaj zadržuje roko, da se sam ne ubije. Znan ribic ga prepelje crez jezero k Savici in gre potem po Crtomirovem nalogu na blejski otok k duhovniku Sta­roslavu, da mu ta pošlje cetrti del njegovega zlata, ki ga hrani, in da mu donese vest o Bogomili. Drugo jutro se vrne ribar v društvu mož, ki neso blago, eden je med njimi v talarju s štolo. Že mu sega desnica po mec, kar se prikaže Bogomila. Vesel jo objame, ona pa se mu polahko izmakne ter mu izjavi, da je došla, da se ž njim oprosti, ker ona je kršcanka in tako tudi njen oce in vsa obcina; krstil jih je duhovnik, ki ga vidi pred sabo, ko jim je raztolmacil vérske nauke. Od tedaj neprestano misli, kako bi rešila tudi Crtomira od poganske zmote. Crtomir se ne upira veri Bogomile, ako ga krst združi ž njo. Toda bila je, da bi rešila Crtomira, storila obljubo, da se odrece temu, kar ji je najljubše na svetu, – zvezi ž njim. Tudi duhovnik mu rece, da zakonske srece ne more uživati clovek, ki je kakor – on sam bivši drujid in pa Crtomir prelil polno krvi za pogansko zmoto. Zato je treba, da gre Crtomir takoj v Oglej, da ga patrijarh posveti v mašnika. Ker prosi isto tudi Bogomila, privoli on, vzame si zlata za potrebo in objame Bogomilo. Ta ga zdaj zacne prositi, naj ji izpolni še eno željo in naj se da precej krstiti, kar on stori – pri Savici. Ko postane v Ogleju mašnik, je širil vero med Slovenci in preko njih mej, Bogomila pa se je vrnila k ocetu: Nic vec se nista videla na sve­tu. – Crtomirov znacaj je odsev Prešernovega. Kake misli so takrat, ko je speval »Krst«, navdajale pesnika, se jasno vidi iz uvodnega soneta: »Da srecen je le tá, kdor z Bogomilo up sreco onkraj groba v prsih hrani.« Ta misel, ta duh veje po vsi pesmi. Crtomir je izgubil ves up in veselje za vse lepo. Bridko toži o sovražni usodi, ki ves rod preganja: znacaj njegov je znacaj Prešernov. Pesmi, v kateri bi bilo združeno toliko prednosti kakor v »Krstu«, je pac malo, ne samo pri nas, ampak tudi drugod. Razen klasicne oblike, katere zastonj sicer išcemo v slovenskem slovstvu, ima še te­le prednosti: Vzeta je iz casa, ko so Slo­venci izgubili svobodo in sprejeli kristijansko vero, iz casa, ki je za nje najbolj odlocilen. Razmere, nejasne v Valvazorju, je Prešeren iz svojega duha ženijalno opeval. Pesem se tudi godi v najlepšem delu slovenske zemlje. Najlepši naš kraj je Prešeren izbral v bivališce Crtomirove neveste. »Krst« je s tem dobil posebno mikalnost za Slovence, ker povelicuje najlepše kraje, ki so jim tako priljubljeni. Vsem se nam zdé nekako sveti, vedno cujemo o njih pripovedovati, tolikrat se omenjajo v življenju, da so vsakemu nekako domaci, ceravno jih še ni videl: in zdé se nam najlepši najvec zató, ker jih povelicuje Prešernova poezija. Lahko recemo, da je zaradi teh dveh okolnosti »Krst« tako rekoc narodna pesem, in zavoljo tega razumemo, da se tujcem ne dopada. Tudi se sodi »Krst« po navadi s krivega stališca; pravi epos to ni, ampak samo povest v verzih, kakor prav pravi Janežic. V njem je Prešeren, kakor v »Sonetnem vencu«, ženijalno združil ljube­zen do domovine in do Bogomile; in ljubezen sploh je hotel opevati, ljubezen, mogocen, cist, blag cut, ki cloveka povzdiguje, blaži, cisti in povzdiga k blagim delom. Ce je Goethe sklenil Fausta z besedami: »Kar vecno žensko je, povzdiga nas«, se tudi Crtomir ni vdal Bogomili iz prepricanosti, ampak sámo zato, ker ga je ona prosila, samo iz ljubezni do nje. Po obliki je »Krst« razlicen od drugih Prešernovih poezij, po duhu in mislih pa se popolnoma veže in zlaga ž njimi, in to tako, da bi bile pomanjkljive prve brez njega. Po dolgem hrepenenju in trpljenju, po nemiru in bojih, katere nam kažejo poprejšnje pesmi, da cesar išce, ni najti na tem svetu: srece, miru!: »Poko­pal misli visoko letece, – Željá neizpolnjenih sem bolecine, – ko Crtomir ves up na zemlji srece.« Umirilo se mu je v pesmi srce, ako ne v sreci, vsaj v upanju, da najde onkraj groba, cesar je tu iskal zastonj. Stritar pravi: »Ako primerjamo Prešernove poezije velicastni simfoniji, mnogovrstni kakor pesnikovo dušno življenje, katera zdaj hrepeni, zdaj se smehlja, zdaj srdi, zdaj se dviguje v jasne višave, zdaj pogreza v temno brezno – s tem je zadnja ta pesem tej simfoniji finale, v katerem se zlivajo in zlagajo vsi glasovi v mehko otožno harmonijo. Ta pesem je kakor svetla mavrica, ki se za crno nevihto tolažno raz­penja po mirnem nebu, kakor zlata zarja, ki konci viharnega dneva, razlita po vecernem nebu, obeta jutri jasen, vesel dan.« Prešeren gre kar »in medias res«.1337 On ne zacne pripovedovati, kako se je Crtomir zaljubil, kako je obiskoval osredek, kako jima je cvela sreca celo leto, ampak postavi nas v razburjen boj in cas, ko pripodi Valjhun s seboj svoje srdite roje. V 12 verzih nam naslika vso situacijo. – Sploh je ves uvod mojstrsko delo. Posebno lepe so podobe »Ko se neurnik o povodnji vlije« ali pa narodna podoba »leže, k' ob ajde žetvi al pšenice« in potem v Krstu: »Al jezero, ki na njega po­krajni – stojiš, ni Crtomir podoba tvoja?« Sploh ima ves »Krst« mnogo plasticnih prizorov, da se ti zdi, kakor bi jih videl pred seboj naslikane. Verzi »Najvec sveta otrokom sliši Slave«, »Manj strašna noc je v crne zemlje krilu, – ko so pod svitlim soncem sužnji dnevi«, »Jece pod težkim jarmom sini Slave, – Le tujcam srece svit se v Kranji žari, – Ošabno nosjo ti po konci glave« naredé povsod neizmeren vtisek. Cudno je, da je tedanja cenzura dopustila take verze. Sama pesem je bolj liricne kakor epicne nature; najvec epicnega znacaja še ima uvod, zlasti opis ljutega boja. Tudi okolica Blejskega jezera je lepo naslikana, manj dobro pa junak sam; v njem je prevec lirizma, da Bogomila ima vec odlocnosti in moci kakor on. Toda pozabiti ne smemo, da je Prešeren, ko je speval svoj Krst, imel pred seboj tudi poseben namen, pridobiti si naklonjenost duhovenstva, in zato ni bil popolnoma svoboden. V svojem listu do Celakovskega iz leta 1836., 22. avgusta (Ljubljanski Zvon II. 110) piše: »Mein neuestes Produkt Kerst per Savizi, das beilaüfig Ende März erschienen ist, bitte ich als eine metrische Aufgabe zu beurtheilen, mit deren Lösung der Zweck in Verbindung stand, mir die Gunst der Geist – lichkeit zu erwerben. Der Übersetzer des heiligen Augustinus wird hof­fentlich über die Tendenz der wenigen Strophen kein Verdammungsurtheil fällen. Die geistlichen Herrn waren diesmal mit mir zufrieden und wollen mir auch mei­ne vorigen Sünden vergeben; übrigens wäre es mir lieber, wenn sie meine Poesien 1337 »V sredino stvari« (v literaturi: neposredno v dogajanje samo brez uvoda). – kaufen als loben würden; für diesmal bin ich für meine Kosten bereits gedeckt, in dem nahe an 200 Exemplare veräussert worden sind und ich nicht mehr als 600 habe auflegen lassen. Um wenigstens einen Vorzug vor den übrigen krainischen Scribenten zu haben, habe ich alle Exemplare auf Velinpapier drucken lassen.«1338 Vendar je priznati, da konca »Krstu« ni mogel Prešeren narediti drugacne­ga. Le mislimo si, da bi se bil Crtomir v obupu, da ga je vse zapustilo, da se je celo Bogomila odpovedala njegovi ljubezni, usmrtil, bi imelo to na nas slab vtis; Crtomir bi bil sentimentalen junak, ves efekt bi bil izgubljen, kar pa ni, ce vemo, »da srecen je le ta, kdor z Bogomilo – Up srece unstran groba v prsih hrani«, ideja, ki je veliko lepša in mogocnejša od navadnega obupa. O nastanku Krsta so pripovedovali Prešernovi prijatelji to­le: »Prešeren je bil s svojima prijateljema Copom in Kastelcem pri Savici. Vsi trije so obcudovali prirodno lepoto Savicnega slapa in nazadnje je rekel Kastelec: 'Na lepo Savico pesem zloži, že Vodnika je navdušila, tebe bo še bolj.'« V svoji ženijalnosti, ki je bila za nedolžna ušesa vcasi malo prekosmata, hipoma odgovori Prešeren s štirimi verzi, kateri pa niso taki, da bi se dali zapisati. Prijatelja, ki sta bila takega humorja navajena, vendar s tem nista bila zadovoljna, in obljubiti je jima moral, da spiše resno pesem o Savici. Ne dolgo potem je bil ustvarjen »Kerst«. Seveda je neverjetno, da bi ga bil pogled Savice, katere takrat gotovo ni prvikrat videl, tako navdušil. Misel je gotovo nosil v srcu že prej, morda iz casa, ko je bral z Grünom Valvazorja; ona prošnja ga je morda le spodbudila, da je pospešil svoje delo. Po izdaji Poezij je Prešeren le malo vec pel. Od vseh še ohranjenih, v Poezije ne vzprejetih njegovih pesmi se z gotovostjo niti o eni ne dá povedati, da je nastala po letu 1847. V Pintarjevo izdajo sprejeta pesem »Vso sreco ti želim« spada gotovo v starejšo dobo, dobo, ko je bil Prešeren še zaljubljen v Primcevo Julijo. Pesnik se v trenotkih, ko njen obraz ne gleda neprijazno in njemu vsaj ni sovražen, ko ona nastavlja uho, da bi slišala njegove pesmice, in ko si sam misli, kako bi bil srecen, ce bi jo stisnil na srce, v teh trenotkih si želi, da bi bila srecna ž njim; ko pa se ozira za dragim, ko ž njim prijazno kramlja in se mu sladko posmehuje, ko ga z rokami obsega od rok obsežena, tedaj ji želi sreco ž njim! Pesem je jako umetelno in sestav­no sezidana: prva in poslednja strofa izrekata, da ji sreco želi bodisi s seboj ali pa z dragim; vmes pa je troje parov strof, koncujocih vsaka se: a) »vso sreco ti želim, – dekle, z menoj ne ž njim« in b) »vso sreco ti želim, z menoj ne, ampak ž njim!«. 1338 Slovenski prevod celega pisma je objavljen v France Prešeren: Poezije in pisma. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1964, str. 336. »Nuna in kanarcek« je izmed najdovršenejših Prešernovih pesmi. Nuna go­vori kanarcku, da ga izpusti v pomladno prirodo, da si poišce družico in naužije svobode. Toda ptica želi ostati pri njej (izletela bi ven samo na srecnih Kanarskih otokih, kjer je vedno pomlad brez snega in toce); pri nuni pa ga togotna sreca ni tepla, od njenih rok je bil glajen; zunaj bi se ne mogel navaditi trpeti in mre­ti. S tem odgovorom zadovoljna nuna ga tudi ona povabi, naj ostane pri njej, ker ne želita prostosti sveta. Idejo za to pesem je dobil Prešeren iz ljubljanskega nunskega samostana. Dr Chrobat je bil namrec varuh grofice Engelshaus, katera je sirota prišla v samostan ter dobila ime mati Marija Ignacija. Prebila je v sa­mostanu 63 let in umrla 1880. leta, imajoca 71 let. Prešeren je kot Chrobatov koncipijent veckrat prišel po uradnih poslih v dotiko z mlado, lepo in ljubeznivo grofico in zložil njej v cast in spomin to pesem, ki ima nekaj izvrstnih, prirodo posnemajocih verzov: Ne sliši šum sap se viharskih. O »Zarjavele device« postanku je pripovedoval Prešernov sošolec, advokat Traven (Traun) Sketu (Kres, 1883, 376) to le: »Nekega dne leta 1825. pride J. Traven v šolsko dvorano, pojoc napev neke ceške pesmi. Vsi ga radovedni vprašajo, od kod ima tako micen napev, in on jim pove, da so ga pele prejšnji vecer v neki gostilnici na plunko igrajoc ceške »harfenistke«. Ker se mi je napev ceške pesmi jako dopadal, sem rekel Prešernu: Veš kaj, napev je lep, le pesmi ne znam, ktero so pele; a tudi bi se mi ceški tekst ne dopadel zelo, ce bi ga ravno znal, rajši bi imel kranjsko pesem na ta napev. Napravi ti, France, pesem, ki bi se temu napevu prilegala. Vedeli smo namrec vsi kranjski pravoslovci, da je že bilo tedaj v Prešernu nekaj pesnika, kajti veckrat je bil kakšno kratko pesmico zložil, na gimnaziji v Ljubljani pa še nismo nic znali o njegovih pesniških zmožnostih. In drugi dan mi že prinese v kolegij pesem z naslovom: 'Prophetischer Trost für den Travn im Jahre 1825.'1339 Tako je bilo sprva pesmi ime; pozneje smo jo imenovali »Zar­jovéna dvicica« ter jo dostikrat skupaj peli. Cela stvar pa je taka: Jaz sem bil na Dunaju znan z neko obiteljo in sem pogostoma vanjo zahajal; bili sta namrec tam dve lepi, mladi gospici. Ena se mi je kaj dopadala, ali njeno srce je ostalo mrzlo, kamenito proti meni. To seveda so zvedeli tudi moji kolegi in med njimi v prvi vrsti Prešeren. In glejte ga šaljivca, ravno o tem je zapel v tej pesmi! Tista devica je potem v resnici – zarjavela.« Pesem nam kaže v tridesetem letu tožeco devico – samico. Cvela je prej kakor roža in vsakemu je bila milša kakor lilija, toda za nobenega se ni hotela vdati; 1339 »Preroška tolažba za Travna v letu 1825«. – cakala je boljega, toda ostala je – zarjavela dvica. V prvotni, Travnu namenjeni redakciji je še ena strofa: »Lohko bla obrzdala, – Lohko bla obdržala – Jest neum­na šlapica – Iz 'Za zidam' Jakica« (Za zidom, ozka ulica v Ljubljani, kjer je bil Traven rojen in izrejen). V tej pesmi je Prešeren še najbolj posnemal narodnih pesmi ton, zlasti v rabi diminutivov rožica, devicica, samicica. Vrhu tega ima v njej zlasti v narodnih pesmih navadne daktilicne rime, dvicica – samicica, ubo­žica – rožica, milija – lilija, vnelo je – gorelo je, pozabil je – obabil je, ki sta jih pozneje gojila zlasti Stritar in Gregorcic. Legenda »Sveti Senan« je priobcena v V. zvezku Kranjske Cbelice, ker ga cen­zura ni dovolila tiskati prej. Vsebina je satiricna; posvetil je bil Prešeren Senana bajč patru Benvenutu Chrobatu, ki je umrl 20. junija 1880. leta v Ljubljani. Pe­sem v glavni misli ni popolnoma izvirna, kar pa ne zmanjšuje nje cene, niti ne dela škode pesnikovemu imenu. Prešeren je zlasti punctum saliens1340 tako zasukal, da je manj razžaljiv in bolj esteticen kakor v matici, tudi si je namesto dialoga izbral pripovedno obliko. »Senana« je v anglešcini zložil Thomas Moore, rojen 28. V. 1779, umrl 25. II. 1852; to je dokazal v prvem letniku Ljubljanskega Zvona I. Cimperman. Gestrin (I. Crv) se mu je uprl v podlistku Slovenskega naroda 1884., št. 205, ki meni, da Prešeren nima pesmi od Moora, in opira svoje mnenje na to, ker sta v nekem prepisu, ki ga je on videl, pripisani besedi »Acta Sanctorum«, da jo je torej zajel naravnost iz tega vira. Cimperman je odgovoril Gestrinu v Ljubljan­skem Zvonu IV. (1884) 629–631, kjer je dokazal, da doticni rokopis, ki ga je videl Gestrin, 1. ni pisala Prešernova, ampak Bleiweisova roka, 2. da se Bleiweisov pre­pis nekoliko loci od natiska Cbelicnega in 3., da stoji na koncu podpisano »Acta Sanctorum Hiberniae«,1341 kar zopet kaže na Irca Moora, ki je gotovo poznal to duhovno knjigo. Cimpermanova trditev, da je Prešeren zajel snov iz Moorove pe­smi, in ne iz Acta Sanctorum Hibernae naravnost, je popolnoma resnicna; natanc­no to je iz Moora dokazal že lahko on sam, a najbrž je imel pred sabo le nepopolno izdajo Moorovih pesmi. V skoraj vseh izdajah zbirke »Irish melodies and songs by Thomas Moore« (pri. N. P. London & New York, George Routh.) nahajamo pri pesmi »St. Senanus and the lady« tole Moorovo opomnjo.1342 1340 Srciko, jedro (dobes.: skakajoco tocko). 1341 »Dejanja irskih svetnikov« (tudi: Zgodovina irskih svetnikov). 1342 Strani 165 Štrekljevega rokopisa je dodan listic z omenjeno opomnjo v angleškem jeziku: Ausgabe: Irisch melodies and songs by Thomas Moore London and New York George Routledge snd Sons 12° p. 18 sq. St. Senanus Knjiga »Acta Sanctorum Hiberniae« je v naših knjižnicah precej redka in ni­kakor ni verjetno, da bi bil Prešeren iskal svojim pesmim snovi po takih knjigah ali celo po knjižnicah. Bral je pesem pri Mooru, in da bi se laže ubranil napadom duhovnih nasprotnikov, je iz Moora priložil citat »Acta Sanctorum Hiberniae, pg. 630«, ceš kaj mi ocitate »pregrešno« snov, saj stoji tako v življenju svetnikov. Da tega citata ni pristavil Bleiweis, je jasno, ker on ni bil mož, da bi prebiral an­gleške pesnike v originalu, in tudi anglešcine ni znal, da bi bil mogel primerjati angleško podstavo. Ker cenzura ni pustila pesmi tiskati, se je pesem kakor sploh take prepovedane stvari širila v rokopisu; tak prepis si je napravil tudi Bleiweis in pod pesem postavil citat, kakor ga je našel v podstavi. V Cbelici po letu 1848. se Prešernu citat ni zdel vec potreben in umesten. St Senanus and the lady Oh! haste and leave this sacred isle, Unholy bark, are morning smile; For on thy deck, tho' dark it be A female form I see; And I have sworn, this sainted sod Shall ne'er by woman's feet be trod! »In a metrical life of St. Senanus, which is taken from an old Kilkenny MS., and may be found among the Acta Sanctorum Hiberniae, we are told of his flight to the island of Scattery, and his resolution not to admit any woman of the party; he refuses to receive even a sister saint, St. Cannera, whom an angel had taken to the island for the express purpose of introducing her to him. The following was the ungracious answer of Senanus, according to his poetical biographer: Cui praesul, quid foeminis Commune est cum monachis? Nec te rec ullam aliam Admittemus in insulam. See the Acta Sanct. Hib. p. 610 According to Dr Ledwich, St. Senanus was no less a personage than the river Shanon; but O'Connor and other antiquarians deny this metamorphose indignantly. – Oh! father send not hence my bark, Through wintry wind and billows dark I come with humble heart to share Thy morning and evening prayer Nor mine the feet, oh, holy Saint The brightness of thy sod to taint.« The lady's prayer Senanus spurrid The wind blew fresh, the bark returnid But legends hint, that had the maid Till mornings light delayd, And given the saint one rosy smile She ne'er had left his lonely isle. Sv. Senan1343 Oj hiti in zapusti ta sveti otok, Brezbožna ladja, pred se jutro zasmeje; Kajti na tvojem krovu, dasi temno je, Žensko vidim podobo. In jaz sem se zarotil, da te svete ruše Nigdar se ženske noga ne dotakne. Oj oce, ne pošiljaj proc moje ladje Med zimske vetrove in valovje temno. Jaz sem prišla, s ponižnim srcem se udeleževat Tvoje jutranje in vecerne molitve. Ne namerjata nogi, oh, sveti mož, Cistosti tvoje ruše oskrunjati. Dekleta prošnje Senan zavrže, Vetrovi pišejo cvrsto, ladja odplava nazaj. Toda pravljica poroca, da se je dekle Do jutranjega svita budilo In spravilo svetnika v sladek smeh, Nigdar ni ostavilo njega samotnega otoka. 1343 Prevod je v Štrekljevem rokopisu zapisan vzporedno ob originalu. Prešeren je isto snov predrugacil. Da bi ga ženske ne zapeljale, je odšel Senan na samoten otok. Toda vihar prižene k njemu ladjo. Z ladje stopi devica z nebeškimi ocmi in prebelih prsi. Se­nanus je zmoten, se djat kam ne ve. Ona ga prosi prenocišca, dokler mine vihar. On je ne sprejme, ampak prosi Boga za vreme; takoj se umirijo valovi in ona od­plove dalje. Senan pa potem veckrat vidi v sanjah deklico, njene prsi, nje oci in ob viharju skrbno gleda, bode li zopet prignal kako žensko; ne bi je vec odgnal, ampak prej vsaj izpovedal. Zastonj tam caka, zastonj se kesa. Nazaj med ljudi se poda. »Od tod se menihi ženstvá ne boje, – Za dušo in truplo njih radi skrbé.« Tudi Zdravljice ni pustila cenzura tiskati v Poezijah. Dasi zložena že leta 1844. v »ob novini leta«, je izšla šele 1848. v 5. zvezku Cbelice. Ta klasicna pe­sem je karakteristicna za mišljenje Prešernovo in njegovo prepricanje. Ocitalo se mu je, da je le Kranjec, a iz te pesmi zlasti se vidi, kako gorec Slovan je bil: »Bog našo nam deželo, – Bog živi ves slovenski svet, – Brate vse, – kar nas je – Sinov slovece matere.« »Prost, ko je bil ocakov, – Naprej naj bo Slovencev dom, – Naj zdrobe njih roke – si spone, kjer jim še teže.« »Bog živi vas Slovenke, – prelepe, žlahtne rožice, – Ni take je mladenke, – ko naše je krvi dekle; – naj sinov – zarod nov – iz Vas bo strah sovražnikov«. A kozmopolita kakor vsi ženijalni možje se je pokazal v strofi: »Živé naj vsi narodi, – ki hrepené docakat dan, – da koder sonce hodi, – prepir iz sveta bo pregnan, – da rojak – prost bo vsak, – ne vrag, le sosed bo mejak!« Naposled se obraca zopet do prijatlov, ki dobro v srcu mislijo: »Dokaj dni – naj živi – Bog, kar nas dobrih je ljudi.« Pesem »Od zidanja cerkve na Šmarni gori« pripoveduje, kako je nastala ta božja pot. Kjer je zdaj cerkev, je bil nekdaj grad. Mlado deklico je bil tamkajšnji grajšcak zapeljal in – zapustil; ona gre na goro, noc jo zajame pri pušcavniku; tam rodi moško dete in umre. Drugo jutro vidi grajšcak, ko gre na lov, mrtvo drago, kateri koplje pušcavnik ravno grob. Podmititi hoce pušcavnika, da bi žena ne zvedela njegove pregrehe; toda pušcavnik se ne da pregovoriti. Dete odgaja do sedmega leta, potem gre ž njim v Rim, od koder se vrne cez dvajset let z duhov­nikom. Ker oce ni imel zakonskih otrok, sezida na svojem gradu cerkev: V nji sin je za njega mašo bral in mater svojo z vic jemal. Pesem od »Šmarne gore« opominja, da je romati pridno na to goro v cast Ma­rije, ker sicer se jim bo po smrti vracati iz vic, od koder prihajajo cele cete v noci v jutro Mrtvih duš dné »Roženkranc in litanije« Molit, hvalo pet Marije. Zlasti vsak Kranjec mora pridno obiskavati to božjo pot. Ocividno je porabil Prešeren za to pesem vero preprostega naroda. – Ona je edina pobožna med njegovimi »Poezijami«. Tem bolj je zasoljena »Nebeška procesija«. Neko jutro leta 1835. so našli po vsej Ljubljani prepise te pesmi raztresene. Ravno tako so bili prepisi razposlani po vsem Kranjskem. Nastal je velik škandal, vse je vpilo in kricalo in vsak je sodil, da je Prešeren zložil to pesem. Policija je stopila na noge in poklicala Prešerna k sebi. Policijski direktor mu pokaže en manuskript ter mu rece: »Gospod doktor, ali ste brali to pesem?« Prešeren odgovori: »Kako bi je ne bil, vsa Ljubljana ne govori o drugem kakor o tej pesmi.« »Kako se vam zdi?« nadaljuje direktor. »Pesem je do­bra«, pravi Prešeren, »a jaz bi jo še bolje naredil.« Prešeren je hotel reci, da ko bi bil hotel, bi jo bil še bolje naredil, direktor pa je sodil iz tega, da je ni Prešeren spisal. Izpraševal ga je še dolgo casa, a ker mu ni mogel do živega, ga je izpustil. Lahko si mislimo, kako je takrat ta pesem Ljubljancane vznemirila, ko je bilo še vse verno in cenzura tako ostra. To in pa Železno cesto so znali vsi Ljubljancani na pamet. Na vseh Svetnikov dan sedi Bog na svojem prestolu sredi angeljev in svetni­kov, da gledajo cete zvelicanih duš, ki so bile prejšnje leto poklicane iz vic. Bog je žalosten, ker so cete le majhne, dokler se ne pokaže bandero Krištofa Lju­bljanskega, umrlih pokopanih pri sv. Krištofu v Ljubljani; on edini še ima kako gosposko dušo, drugi pa same siromake, kmete, menihe in nune. Bog ga praša, kako je to. Krištof odgovori, da ima hudic v Ljubljani manj moci, ker je tam malo zabavišc. Vrag je to poslušal skozi kljucavnico in hiti pripravljat limance za Ljubljancane. Vdahne jim misel, da sezidajo kazine na akciji, kjer se mladina z materami vred kazé. Možovu, to je Hradeckemu županu, dá misel, da je sezidal za bolj ta malo gospodo strelišce. Gradcan Welhal je sezidal Koloseum, kjer so se zbirale na ples kršcence1344 in sploh niže ljudstvo; pozneje je pogorel, pa bil je z nova sezidan, nazadnje je bil vojašnica. Zidati ukaže gledišce, kjer se bo satan castil. Zelo plasticno je povedano: »Ti (Ljubljana) kasarna boš sloveca satana peklenskega!« in cez deset let ne bo vec imel Krištof duše, ki bi jo peljal v nebo. Janezu N. Hradeckemu ob petindvajsetletnici njegovega mestnega županstva (27. rožnika 1845.) je castitka zaslužnemu tedanjemu županu. Mešcani so dali tega župana podobo slikati po domacem umetniku Stroju, da bi ostala v Stre­lišcu, ki ga je on sezidal. Ko je Bleiweis izvedel, da se bo na cast govoril nemški slavnostni govor, ni dal miru, da se je dovolil tudi slovenski govor. Zato je poiskal dobrega deklamatorja pa tudi dobrega pesnika, da je castitko sestavil. Pesem je bila sprejeta z gromovitim ploskom. Slika nam zaslugo Hradeckega za ustanovi­tev Kranjske hranilnice, mestne ubožne hiše, da se je mocvirje jelo sušiti, da je 1344 Kršcenica – dekla. ozaljšal Ljubljano z novimi mostovi, bil skrben ud Kmetijske družbe in podpor­nik Novic. Svojega slovanskega mišljenja tudi tukaj ni skrival: Zahvale vseh Slovéncev si nabiraš, Ki bratov ti hotijo zabavljice, De smo zares mi Kranjci pozabili Že Slave matere, nje govorice, Ki stala v bran je Atilovi sili, Ki preživela mnoge je narode, Ki naj naprej ohrani Bog jo mili! V sonetu »Ljubezni tiranija« se obraca do tistih, kateri si ubivajo glavo, ali poje res brez upanja, da bo kedaj placan, da dobi nagrado! On jih vpraša, ali delajo li crni sužnji v Ameriki za nagrado! On trpi še hujšo sužnost kakor turški kristijani, kako nagrado naj torej pricakuje. Luka Pintarjeva izdaja je prinesla še nekaj novih Prešernovih pesem: pred vse­mi dva literarna soneta: enega na Mihaela Kastelca, izdajavca Cebelice, in enega na Murka, izdajavca Volkmerjih pesmi. V prvem slavi Kastelca kot moža, »ki je ob hudem casu zbral slovenske pevce, da so zaceli na domacem Parnasu trebiti zarašcene prostore, in se že vidijo na njem vesela mesta ter se že slišijo pesem sladki glasi; že je pognal cvet, v tem ko so bile prej zapušcene trate našega Parnasa in so po njem rasli le mah, ljuljka in osat ter so molcali glasovi lire zlate, ker so Kranjce vabile zložne stezice nemškega Parnasa, kamor so slovenski pevci hodili zaplecevat med zbrane svate nemških muz«. Na Murka je Prešeren zavoljo izdaje Volkmerovih pesmi in fabul napravil tudi sršena: »Slávo sramôti izdá ce'nc Vňlkmera Mürko 'zdajávec; Njén al apóstelj bó lákomen Iškarijot?« T.j. Murko, izdajavec Volkmerjevih cenc, je izdal s tem svojo slávo sramôti; lakomen Iškarijot ne more biti slave apostelj. Te besede nam bolj osvetljuje sonet »Zopet izdajavcu Volkmerjih fabul in pesem« in v katerem Prešeren pravi: Ko bere slovenska Stiria, tvoja (Murkova) mati, neslane Volkmerjeve pesmi, tedaj vpije s Cezarjem, Pompeja premagavcem: »Tudi ti, sin! Kaj tudi ti zopet odpiraš crne rane, dane meni v nesreco, namrec germanizme, da mi zopet iz teh ran lije rdeca kri? Ali tudi tvoja roka me na novo bije in te nic gane moja bolecina, ko – moram brati take germanizme?« Kako si ti, Murko, mogel narediti kaj takega, ko smo vendar vsi z veseljem sprejeli tvoj besednjak in stavili va te v mladenca up prihodnjih casov, in so te pocastili ne samo prilizovavci, ampak sam Aristarh, Kopitar; ti si tako opeharil naše upanje, da si z Volkmerjem zacel nemškovati in nosiš med nemškovavci velki zvonec, da Slovenci v trojni deželi na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem klicejo: Gorjé, gorjé, gorjé mu izdajavci! Že Stritarjeva izdaja ima še vec sršenov Prešernovih. »Slomšku, ko je bil na svetlo dal »Devištvo«. Slomšek sam piše v svojih po­potnih spominih (Kosar 28), 1837: »Am Abend gieng ich ins Theater, obwohe es in Laibach etwas Unerhörtes ist, einen Geistlichen in Theater zu sehen. Das Merkwürdigste, was ich im ganzen Theater bemerkte, ist dass nur 2 Priester dar­in waren, und noch diese Lavanter. Auch ich wurde bald bemerkt. Der bekannte krainerische Dichter, Dr Prešern schliech sich herbei, grüsste mich recht herz­lich mit dem Beisatze; 'Er werde es nächstens den Domherrn P.…k erzählen, den Klagenfurter Spiritual im Theater gesehen zu haben. 'Victoria!' Er begleitete mich auf mein Gasthaus zum Nachtmal und beehrte mich zum Abschied mit einer beyssenden Satyre, als den Verfasser des wie es scheint, ihm nicht angeneh­men 'Devištvo' mit folgenden Spott – Versen: Ker stara para zlomek Devištva prevec vzel, Je mlajši njega Zlomšek Prodajat ga zacel. Am anderen Tage wurde ich vom Domherrn P. zu Mittag geladen, der für Laibach ein zweiter Vincenz de Paul ist. Ich speiste in Gesellschaft des Hern M.,1345 Professors der slovenischen Sprache und wurde doppelt tractirt: allopa­tisch mit einer vortrefflich besetzten Tafel, homoeopatisch mit einem Strom von Anpreisungen dieser herrlichen Heilmethode. Wäre ich nicht bei meiner Ge­sundheit gegen alle Heilarten so Kalt und gleichgültig, so häten mich richtig die beiden Herren homöopathisch geredet.«1346 1345 Franc Serafin Metelko (1789–1860), duhovnik, profesor slovenšcine na ljubljanskem lice­ ju, s poukom knjižne slovenšcine vplival na vec generacij intelektualcev, med drugim na Prešerna, Copa, Slomška. Glej Štrekljevo predstavitev Metelka na str. 645–653 (ZSS I–II). 1346 »Zvecer sem šel v gledališce, ceprav je v Ljubljani nekaj nezaslišanega, da v gledališcu vidiš duhovnika. Med vsem, kar sem opazil v gledališcu, je bilo najzanimivejše, da sta bila »Pušcicarjem« (Pintar, 226) veljata Cebelicnima pušcicarjema Kastelcu in Zu­panu. »Pušcica brez žela 'iz debelega je cela«: t.j. »zbosti mora in ne biti ucena in temna. – Pušcicar naj imá glavíco zvito: – Terzit neslan je, kdor ima zabito!« Brez dovtipa je vsaka pušcica slaba; samo graja in zmerjanje še ni pušcica. V »Pesmam od mocvirskega posušila« zabavlja vodenim pesmim, v katerih se je v Carniolii in Illyrisches Blatt opevalo to važno podjetje. Od kar je posušeno mocvirje, nam meglene oblake rodijo vodene pesmi o njega posušitvi. »Glosatorju« se pac nanaša na Kopitarja, ko je izdal knjižico Hesychii glosso­graphi etepiglossistes Russus: »Tam Kranjc se košati, vseh Kranjcev je orakelj, – Že dvakrat je poslal nam dreva polhen žakelj«: prvic v Glagolita Clozianus, dru­gic v ravno omenjenem glossographu. Repicu. »Elija Repic je bil staroverec, originalen mož«; prišel je na Vodnikovo mesto za profesorja, pozneje je bil licejski prefekt. Bil je jako ucen pa cuden mož. Vedno je opominjal svoje ucence: »Der Mensch muss Herz und Kopf am rechten Orte haben«,1347 z rokama pa je kazal ravno nasprotno. Prijatlu Ferdinandu Schmidu v spominsko knjigo: »Ni mi prijetno nemško ime, srcno pa ljubim kranjsko srce.« Ta Schmid je bil trgovec in posestnik seda­nje Plavceve hiše v Šiški. Rojen v Šopronju na Ogrskem je prišel mlad v Ljublja­no, kjer si je z umnostjo in delom pridobil v kratkem casu precejšnje premože­nje. Od mladih nog že ga je zanimala priroda. Zato je dal zgodaj trgovstvu slovo in živel v Šiški samo prirodopisni vedi, v kateri se je tako izobrazil, da je slovel za enega prvih strokovnjakov v entomologiji (o insektih nauku). Kranjska s pri­rodnimi lepotami se mu je tako priljubila, da jo je imenoval drugo svojo domo­ v njem le dva duhovnika, pa še ta sta bila lavantinca. Tudi mene so kmalu opazili. Pocasi se mi je približal znani kranjski pesnik dr. Prešern, me prav prisrcno pozdravil in dodal: ›Zjutraj bo povedal kanoniku dr. P…ku, da je v gledališcu videl celovškega spirituala. Victoria !‹ V mojo gostilno me je pospremil na vecerjo in me za slovo pocastil kot avtorja, se mi zdi, njemu nic prijetnega Devištva z ujedljivo satiro v naslednjih zabavljivih verzih: Ker stara para … Drugega dne me je povabil na kosilo kanonik Pavšek, ki je za Ljubljano drugi Vincencij Pavelski. Jedel sem v družbi gospoda M., profesorja slovenšcine, in sem bil dvojno obravnavan: alopatsko z odlicno obloženo mizo, homeopatsko s hudourni­kom pohval na racun te sijajne zdravilne metode. Ce ne bi bil pri svojem zdravju tako hladen in ravnodušen do vseh nacinov zdravljenja, bi me bila oba gospoda homeopatsko prepricala«. Glej: Franc Kosar: Anton Martin Slomšek, knezoškof lavantinski. Prevedel Jože Stabej. Celje, Mohorjeva družba, 2012. 1347 »Clovek mora imeti srce in glavo na pravem mestu«. – vino, pa tudi nji nasproti izpolnoval domovinske dolžnosti zvesteje kakor vsak domacinec. Kajti ni ga bilo dobrodelnega društva ali zavoda v Ljubljani, katere­mu bi on ne bil ustanovnik ali podpornik ali vsaj zvest ud. Cesar ga je odlikoval z zlatim križcem s krono. To njegovo delovanje imenuje tisti verz »Kranjsko srce«. Prešeren se je ves cas svojega bivanja v Ljubljani trudil, navdušiti Schmidta, ki ga je zelo cislal in prijateljski ljubil, za slovenske ideje, toda zastonj; Schmidt je hotel kot ucenjak biti kozmopolit. Nasproti pa si je tudi Schmidt trudil, kakor je sam pravil Wiesthalerju (Zvon I, 1880, 250) mnogo in zastonj, da bi zbil Prešer­nu iz glave njegove sanjarije (»Phantastereien«). Oba prijatelja sta drug drugega preobracala, vendar je ostal vsak, kar je bil, Prešeren vnet rodoljuben pesnik, Schmidt suhoparen ucenjak. »Bog« je temen epigram, ki se nanaša na znano etimologijo d.ós od d.őn: Vse, kar je, beži: torej beg – Bog. »Božje in hudiceve hiše v Ljubljani« se deloma nanaša na Nebeško proce­sijo. Boga molijo Ljubljancanje v peterih farnih cerkvah: pri sv. Petru, pri sv. Miklavžu (v stolni cerkvi), pri Sv. Jakobu (predmestna cerkev), pri sv. Janezu (v Trnovem) in v Marijanski cerkvi pri franciškanih. Hudic ima Kazino, redút (ko so jezuite pregnali, so naredili iz njih šol reduto ali plesišce; za casa Francozov so imeli tam frajmavrajri svojo ložo, pozneje je imelo v njem filharmonicno društvo svoje vaje, še pozneje je tam zboroval deželni zbor). »Napis na velikem zvonu pri sv. Joštu« pri Kranju. Ta zvon, ki ga je vlil leta 1834. ljubljanski zvonar A. Samassa, tehta 24 centov 20 funtov. Napis se dá ume­ti, ce se pomni na to le: Za grške osvobojne vojske je unicilo združeno angleško­francosko­rusko brodovje v odlocilni in imenitni pomorski bitki pri Navarinu v Moreji dne 20. oktobra 1827. leta turško egipcansko floto; o tej priliki je bilo v morje potopljenih vec topov, katere so pozneje spet izvlekli iz vode. Nekoliko teh topov je kupil Anton Samassa od neke angleške družbe v Trstu ter je iz njih vlil šentjoški zvon, ki se je najvec poplacal z milimi darovi pobožnih romarjev. Samassa je v veseli družbi sam poprosil prijatelja Prešerna, naj naredi novemu zvonu primeren napis, katerega mu je Prešeren prinesel že drugi dan. Zanimiv je zategadelj, ker je najbrž prvi slovenski napis, ki se bere na cerkvenem zvonu. Novi zvon je narocil pri Samassi šentjoški duhovnik Fr. Julijani (1756–1836), ki je pokopan v Šmartnem pri Kranju, kjer se na njegovem grobu bere tudi Pre­šernov grobni napis: »Opasal vere je orožje – Za božjo cast vojšcak gorec, – Bil svitel svecnjek cerkve božje, – Je pridgar, spovednik slovec. – Da brez moci bi noc b'la huda, – Cuval je romarjev pastir; – Tam Bog mu daj placilo truda, – V nebesih uživat vecni mir!« Napis na zvonu: Moj bron je najden bil v dnu morja, ko Turcije Kraljestvo v Heladi je koncal Navarin. Ga kupi romar; ga Samassa v zvon prelije, Glasim zdaj bôžjo cast iz svet'ga Jošta lin. »Necimerni up«: »Slovenci, ako cakate slovarja, – ne cakajte ga od abecedarja« gre na Metelka, »Cudni dihur« pa na Copa. Napis na grobu Copovem in Linhar­tovem sem že omenil v životopisu teh pisateljev. Naposled imamo od Prešerna še grobni napis deckoma dvema, ki sta hitro zapored v nežnih letih umrla, t.j. Janez Ovsenek in Ignac Ovsenek; ta grobni napis je na sliki na plehu, dolgi en meter in blizu toliko široki. Slika predstavlja Jezusa, sedecega na stolu, pred njim stojita dva decka v obleki, pred kakimi šestdesetimi leti na Kranjskem navadni. Na strani se vidi cerkev v Lescah pri Radovljici in v ozadji gorenjski Triglav. Sli­ko je napravil Prešernov prijatelj Langus, verze pa je zložil Prešeren; Langus in Prešeren sta bila pri Ovsenkovih domaca prijatelja. Tudi en šaljiv nagrobni napis imamo od Prešerna, katerega sem deloma po Levcu že omenil v abecedni vojski, namrec napis na smrt metelcice. Pintar ga podaja v popolnoma drugacni redakciji kakor Levec v Zvonu 1829; namrec: Kdór ne zna napisa brati, Sem obrne naj oci! V njem zapisano stoji: Spod metęlcica leži, Ker ji vsi homeopati Niso mogli pomagáti. Bla nje smrt je žlica kaše, Tri molite ocenaše! »Novicarjem«gre na Bleiweisa in njegove sotrudnike, ki so pisali casi strašno slovenšcino: – »Tat, rokomávh govorí jezik drugim neumeten, Márska po hlevu diší tvoja beseda, kmetavs! Lepši bilo bi berílo novíc rokodelsko kmetijskih, Ako rokovnaške in manj bi kmetavske bilé!« Z Zastavicama je pokazal Prešeren svojo pesniško moc tudi v tej vrsti poezije: Lahko recemo, da sta njegovi zastavici še dandanes najboljši in najdovtipnejši. Naposled nam je še omeniti nekaj prelog Prešernovih. »Licovi strelci« je poslovenjena po Theodoru Körnerju, ki je sam bil med Lüt­zovimi strelci v boju zoper Francoze leta 1813. »Tri želje so Anastazija Grüna«, ki ga zbadljivo imenuje Zelénca (zelenega kušcarja), pesem »Die Venetianer Trias.« Na mesto colnic (Gondel) ima Prešeren besedo »konjic«, ker je znal, da vecina Slovencev ne vé, kakšne so Benetke. »Parizina« je ostala žali bog samo odlomek. Gotovo je tudi Prešernu kratki angleški verz, poln enozložnih besed, delal pri prelaganju sitnosti, vendar vidimo iž nje, kako je imel v oblasti jezik. Tudi on je rabil polno kratkih besed. Parizina je žena Azava, sodnika v Esti. Hugon je Aza in Bjanke sin, ki je bila Azavu žena prej. Hugo se zaljubi v svojo maceho Parizino in ona ga v sanjah izdá, ko jej uide njegovo ime iz ust. Drugi dan sezove Azo v Esti v svoj dvorec vse plemstvo, da bi oce obsodil sina in nezvesto ženo. Njega obsodi na smrt, ona pa mora gledati, kako mu bo odsekana glava. Sin prosi, da sme govoriti nekaj besed, oce mu to dovoli, s tem se pa konca odlomek. Premišljevali smo Prešernove poezije po duhu in po obliki; videli smo, da je Prešeren v obeh dovršen, tako da ga po pravici imenujemo prvega slovenskega pesnika. Vprašati se moramo: kaj mu je posebno pripomoglo, da je dospel do tako visoke stopinje dovršenosti? Svoj duh je seveda prejel od Stvarnika, skušnje, iz katerih pesniku izvirajo misli in cuti, pa mu je dalo življenje; toda to še ni po­glavitno. Prešeren se je ucil. Vsaka vrstica njegovih poezij nam to jasno prica. On je ves omikan v najblažjem pomenu te besede. Ucil in izobraževal se je Prešeren po starih grških in latinskih in po najboljših novih klasikih vseh omikanih na­rodov; ucil in izobraževal se je Prešeren po svojem narodu, poslušal ga, kako on misli in cuti, govorí in poje. S tem si je pridobil skrivnostno moc – okus, ki vodi umetnika, da povsod zadene pravo, brez posebnega premišljevanja in dolgega na­merjavanja; ki brani pesniku, da nikoli in nikjer ne prestopi ozkih mej prave lepo­te, resnice in spodobnosti; ki ga varuje, da ga domišljija ne odnese v prazne višave, kjer ga ne vidi vec zdravo oko; da ne zabrede po temnih potih, koder noce in ne more zdrava pamet za njim. Prešernu poezija ni bila samo prijetna igraca, s katero si clovek, posebno v mladosti, krati cas, ampak bila mu je sveto poslanstvo, katero je on spoznal ter se zvesto in skrbno pripravljal zanjo. Ucec se, si je izbistril oko za lepe, ciste podobe, ugladil si je uho za blagoglasje. Prešeren je ljubil svoj narod in toliko storil zanj kolikor nihce drugi; njemu ni bila narodnost molzna krava, katero clovek, ko jo izmolza, proda ali za drugo zamenja. Prešeren ni nic imel od domovine, ona pa je imela od njega toliko! On nam je zgled domoljubja brez sa­mopridnosti. Ko je bil Slovenec in Slovan, ni predigal sovraštva med narodi; on se ni bal luci, rekoc: »noc mora biti, kjer Friedlandove zvezde blišce«. On se ni strašil »nemške in druge« omike, kakor bi bilo vec omik, ne ena sama: cloveška: on ni zagovarjal in branil nevednosti, mislec »inter vaccas bos abbas« – »med kravami je vol – mož!« – To je dobro, da smo sami! On se je ucil od vseh narodov, zato nam je postal zgled cistega, izobraženega rodoljuba. To nam kažejo njegovo življenje, njegova dela. Tudi v nemških pesmih je pokazal, da je res ljubil domovino, kakor ljubi zvest dober sin svojo mater. Da, v tih pesmih je pokazal, da on ni šel, kakor mnogi drugi, med slovenske pesnike, ker mu drugjé ni bilo pricakovati slave. Ako bi bil Prešeren v nemškem jeziku spisal svoje neumrjoce pesmi, nemški narod bi ga bil hvaležen prišteval svojim prvim pesnikom! Da tega ni storil, to je najveci dokaz njegovega domoljubja. In kaj mu je to prineslo? Sovraštvo, preganjanje in obrekovanje, dokler je živel, kamen na grob po smrti in nekoliko »besed«. O jeziku Prešernovem se mi ne zdi potrebno govoriti posebej, ker imamo o tem že obširne razprave (Trtnikovo in opomnje Pintarjeve o rabi »ki«). Rekel sem že, da je on stvaritelj našega poeticnega in s tem leposlovnega jezika. In ven­dar so se našli izdatelji njegovih pesmi, ki so iskali v njem takorekoc le napak, da bi jih mogli popravljati. Zlasti velja to o izdaji v Klasju, katero je priredil Levstik, za tak posel popolnoma nekriticen clovek, in o izdaji Fischerjevi. Prestavljal je Levstik cele besede: Mi je vedno – Vedno mi je; Mi gledat' dŕj – Dŕj gledat' mi; Sim najdil – Naščl sem; So zvezde sestre – Sestrice so zvezde; Si omožil dokaj – Dokŕj si omožil deklic; Ni bilŕ – Bila ni; Bo te še od hiše spodil – Še od hiše bó te spodil; Gospá bi ráda vsaka bila – Bilá bi rada vsaka gospa; De cele mésce ga v mestu ni – Da v mestu po cele ga mesece ní; Bilá omožila je mlájši se hcě – Ker se omožíla mlajša je hci!; Prav'jo da v ljubezni moji ni biló nikdar resnice – Pravjo da v ljubezni moji bilo níkdar ni resnice; Ocí bilé per nji v deklet so sredi – Ocí pri nji v deklét so bile srédi; Komůr je srece dar bilŕ klofuta – Komur je bila srece dar klofuta; Plamen neogasljív je – Plamen je neugasen; Življenje misli vzet si – Življenje męni vzét' si; In kŕk pred njo se gôre giblje sténa – In kak od njé – se góre giblje stena; Šel naj vsak sám bo skoz življęnja zméde – Vsak sam naj ščl bo skoz življenja zméde; Malikov zapustila vero krivo – Malikov popustila vero krivo; Kar doživela bom še let števila – Kar še ucakala bom lét števíla; Da ugas­niti jo more srece jeza – Da jo ugasiti more srece jeza; Da bódo znani božji jim obeti – Da bodo božji znani jim obeti; itd. itd. in1348 infinitum. Iz tega pregleda se vidi, koliko neopravicenih popravkov je spravil v tekst Prešernov Levstik. Mnogokrat je verz celo pokvaril na slabše. To delo je brez vse pijetete nasproti pesniku in je popolnoma pogrešno z gledišca znanostne kritike tekstov. Hotel je Levstik pokazati, da smo danes boljši jezikoslovci, kakor je bil Prešeren. Na istem stališcu je stal izdatelj Fischerjeve izdaje Funtek, samo da je v Levstikovo spravil še nekaj napak. Izdajo Klasja je Nicman vrhu tega okoli osemdesetega leta dal vnovic ponatisniti brez premembe, samo da se je vkralo še nekaj vec tiskovnih in drugih napak. Tudi Pintarjeva izdaja je nekriticna, ker je, drže se sicer Prešernove stave be­sed, prenarejal starejše oblike v današnje; pri tem pa hodil nekako srednjo pot in zmotil tudi red prvotnih »Poezij« Prešernovih, vdevajoc vanje pesmi, ki jih je Prešeren vpisal v cenzurni rokopis. O nekaterih je vendar mogoce, da jih je Prešeren sam še precrtal in ne cenzor; napr. sršene na Copa, Volkmerja, Metelka: zakaj naj bi bil te crtal cenzor. Dalje so v sonetih nekateri neprimernih naslovov »Sonetje ljubezni«, »Zabavljivi sonetje« in »Sonetje nesrece«, od katerih je Preše­ren imel v cenzurnem rokopisu samo prvega, pa ga je z ozirom na to, da so tudi v Sonetnem vencu in za njim sonetje ljubezni, izbrisal popolnoma upraviceno. Poglejmo še zdaj, preden se obrnemo do drugega slovstvenega delovanja Pre­šernovega, namrec zbiranja narodnih pesmi, še to, kako je Prešeren znan zunaj naše domovine in v katere jezike je preložen. Na hrvaški ali srbski jezik so preložili posamezne pesmi St. Vraz, Preradovic, Trnski in Gavrilovic. Med Cehi je širil poznavanje Prešerna najprej Celakovský, ki je v oceni Kranjske Cbelice preložil nekaj pesmi v Casopisu Museum Ceského leta 1833. Leta 1881 je izdal izbor Prešernovih poezij z životopisom J. Penížek, ki ja preložil petnajst pesmi, pet romanc in balad, izmed raznih pesmi »Prvo ljube­zen« in »Slovo od mladosti«, ki jo je že preložil tudi Celakovský, dalje dve gazeli in petnajst sonetov. Prevod je precej natancen, toda tu pa tam premalo poeticen, da bi podal lepo misel Prešernovo. Vcasi ni pridržal prvotne Prešernove pesniške mere, ampak jo je nadomestil z drugo, ki bolj ugaja cešcini. Dalje je v romancah 1348 ad? opustil asonance. Tudi Jan Hudec je preložil v raznih ceških listih vec pesmi Pre­šernovih, med njimi »Nezakonsko mater«. V novejšem casu je preložil Jaromir Borecký »Pod oknom«, »Kam«, »K slovesu«, »Pevcu« in pet gazel precej dobro. Na poljšcino je preložil nekaj pesmi M. Grabowski, vsaj Matica slovenska hrani njegov rokopis iz leta 1871. Na rušcino je prevedel Petrovskij v Gerbeljevi »Slovanski citanki« »Turjaško Rozamundo« precej slabo in »Slovo od mladosti« primeroma dobro. Posebno pa se zanima zanj profesor klasicne filologije na moskovskem vse­ucilišcu Feodor Jevgenijevic Korš, ki se zanima tudi za slovanske jezike in njih literature. Ko je bil leta 1869 na Dunaju, se je seznanil s slovenskimi študenti in po njih s Prešernom, katerega danes prišteva najvecim svetovnim pesnikom. O njem govori celo na svojih predavanjih, ce razpravlja obca prašanja poetike. Tudi je s Stritarjevo oceno Prešernovih poezij prav zadovoljen. On je že vec stvari pre­ložil iz Prešerna: pesmi, romance, sonete. Sonetni venec je natisnjen v 7. knjigi Ruske Misli. Prevod se je Koršu izvrstno posrecil. Mož s talentom in okusom se ne drži izvirnikovih besed, pac pa njegovega duha. Magistrale se na primer glasi: Venók pevéc tvoj nóvyj v.et dlja svęta: V nem, búdut žit. ljubóv mojá i ty; Iz sérdca .ti vyroslí cvętý, Priznanija nescastnago poeta. Oni vzvšli v stranę, gdę nęt razsveta, Ich rost ne znal duchán.ja teplotý, Ich okružali dikich gor chrebtý, Kraj bújnych vetrov, vecno cuzdyj leta Vospitaný stenan.em i slezoj, Rostút, no vzoru ne dajút otrady, Nad nimi tuc skopilisja gromady, Za to teper. i víd u nich bol. noj, Pust. jasnyj luc pošljut tvoí im vzgljady, I bůdet vesel cvet ich molodój. En sonet Koršev je objavil Jagic v Ljubljanskem Zvonu 1885., 577: »Tak kakor hrepeni okó colnarja«. Na malorušcino je preložen, kakor poroca Murko v Ljubljanskem Zvonu X., 48, en sonet. – Najbolj so še prelagali Prešerna Nemci. Pesnik sam je Nemce seznanil nekoliko s svojimi že omenjenimi izvirno nemškimi pesmimi in s prevodi poedinih kosov. Prelagali so ga potem še drugi: Rizzi, ki je tudi lepo karakteriziral njegovo poezijo v 2. sešitku 1. letnika s svojim novim »Deutsche Monatsschrift aus Kärnten«, kjer je preložil vec kosov. Drugi prelagatelji manjše vrednosti so Leopold Kordesch (po raznih nemških casnikih), Heinrich Penn (ki je izdal njegovih pesmi Izbir »Lieder des Franz Prešeren«) in Ludwig Germonik, koroški Slovenec, žurnalist na Dunaju v zbirki »Alpenglühen«1349 in drugod. Samo pesmi je precej dobro preložil Levcev ucenec A. Pace, poznejši deželni predsednik bukovinski »Lieder des F. Prešeren Laibach 1869«. V novejšem casu so našli Samhaberjevi »Preširenklänge«1350 pri Nemcih ugoden odziv. Lipski »Magazin für deutsche Literatur des Auslandes«1351 je prinesel razpravo o delih in življenju Prešernovem ter hvalil Samhaberjev prevod in priobcil nekoliko pesmi. Po tem povodu je tudi v Gottschallovih »Literatur­blätter« napisal Robert Waldmüller zanimivo razpravo o Prešernu ter izrazil željo, da se prevede ves Prešeren. Berlinska »Deutsche Revue« zove pesnika, priobcujoc Prešernov životopis in oceno njegovih pesem, pravega izvirnega pesnika in hvali posebno spreten njegov stih. Dalje so se pohvalno odzvali: Oto plemeniti Leikner v svojih »Illustrierte Weltliteratur für die reifere Jugend«.1352 Viktor Scheffel je pi­sal Samhaberju, da so ga životopis Prešernov in prevodi zelo razveselili. Tudi Joh. Scherr je obljubil, da hoce spisati o Prešernu obširno razpravo ali vsaj govoriti o njem, v novi izdaji svoje »Weltliteratur«. Radic je spisal razpravo za list »Auf der Höhe«1353 in izdal 1882 v Leipzigu Prešernove nemške izvirne in iz slovenskega po Prešernu samem ponemcene pesmi: »Anastasius Grün's Lehrer und Freund der slovenische Dichter France Prescheren als deutscher Poet«,1354 kjer pa manjka mnogo nemških Prešernovih pesmi. S Samhaberjevim prevodom Slovenci niso bili posebno zadovoljni, zlasti Stritar je napisal precej rezko recenzijo v svojem Zvonu leta 1880, kjer graja posebno prelogo »Pod oknom«. Izza Samhaberja so poskusili svojo sreco tudi drugi prelagatelji. »Oesterrei­chisch Ungarische Revue«1355 je prinesla leta 1893, 146–148, preloge nekaterih 1349 Alpenglühen, poseben svetlobni ucinek ob soncnem zahodu v gorah; žarenje. 1350 »Prešernovi zvoki«. 1351 »Magazin inozemske nemške literature«. 1352 »Ilustrirana svetovna literatura za zrelejšo mladino«. 1353 »Na višini«. 1354 »Anastazija Grüna ucitelj in prijatelj France Prešeren, slovenski pesnik kot nemški poet«. 1355 »Avstrijsko madžarska revija«. sonetov od Ludwiga Waldecka na Dunaju: »O Verba«, »Ni znal«, »Bilo je Moj­zes«, »Zgodi se«, »Oci bile«, »Kadar previdi ucenost«, »Odpčrlo se nebo bo«, »Slovencem tvoj poet nov venec vije«. Naposled je preložil nekaj pesmi Alois Rudolf, »Gedichte von Franz Prešeren«, obsegajoc »Turjaško Rozamundo«, »Pre­kop« in »Zdravilo ljubezni«. Prevod se cita cedno, v »Rozamundi« so se opustile asonance. Dokaz nam je, kako silo ima Prešeren do drugih narodov, zlasti Nem­cev. Tudi Iv. Naglic je preložil nekaj Prešerna v »Moskauer Deutsche Zeitung«: »Poetische Klänge vom Fusse des Triglav«1356(v letnikih 71–74), kjer razpravlja pisatelj o Prešernu in njegovih pesmih. H. Pennove »Dichterstimmen aus Oestereich­Ungarn«1357 so leta 1877. pri­obcile furlanski in poleg njega tudi nemški prevod Pennov soneta »Življenje jeca, cas v nji rabelj hudi«; furlanskega je preskrbel Fr. Zakrajšek v Gorici. Druga in tretja strofa se glasita: »Spesséa duncia, meiart desiderada; Tu ses la claf, la puarta, ses la strada, Che fur dai patimerz fin la nusmena Dulŕ che il si distruzz ogni ciadena. Dulŕ che il fier nimi mar plui non riva, Dulŕ che ogni so dituart nus schiva, Dulŕ che l'on a liberassi va.« V švedšcino je preložil nekaj Prešernovih pesmi Alfred Jensen, ki se je po po­tresu mudil nekaj casa v Ljubljani. Spisal je v »Nordisk tidskrift« kratek essay o Prešernu: »Prešeren, slovenernar nationalskald. En litteraturhistork studie« leto 1895, str. 595–616. Preložil je »Dekletam«, »Kam«, »Zgubljena vera«, »Pevcu«, sonet »Kupido, ti in tvoja lepa starka«, zadnja dva verza »Je od veselga casa teklo leto«, sonet »Bilo je Mojzes tebi naroceno«, »O Vrba srecna draga vas domaca«, prvih šest verzov »Krsta pri Savici«, in je ponatisnil tudi Prešernov nemški sonet »An Germania«. Vse strogo v metru izvirnika. Na italijanski jezik je preložil najprej dr. Jakob Chiudina, dalmatinski Hr­vat in urednik »Osservatore Dalmata«, leta 1878 v Florenci v dveh zvezkih slo­vanskih pesmi pod naslovom »Canti sloveni« tudi Prešernovo romanco »Hcerin svet« (Il condiglio). 1356 »Moskovski nemški casopis«, »Pesniški zvoki izpod Triglava«. 1357 »Pesniški glasovi iz Avstrije in Madžarske«. – Vec Prešernovih pesmi je preložil na italijanski jezik M. Šabic, sotrudnik lista »Diritto Croato«. Leta 1890 je v 14. številki priobcil uvod balade »Neiztrohnje­no srce«, v 16. številki pa pesem »Izgubljena vera«. Preloga se bere jako gladko. Ivan Kušar, urednik lista »Rinnovamento,« je preložil l. 1893. prav lepo pe­sem »Pod oknom.« Ako še omenim, da je nekaj pesmi preložil Janko Pajk v Kresu leta 1882. na latinšcino, namrec motto, »Kam« in »Pevcu« (str. 544–546), vidimo jasno, da je Prešeren postal pesnik svetovne slave, da pripada prvi med nami svetovni literaturi. Delovanje štajerskih in koroških Slovencev v dobi »Kranjske Cbelice« smo si gledé boja abecednega in umetnega pesmarstva deloma že ogledali. Mnogo so si prizadevali rodoljubi, tudi v teh krajih zbuditi veselje do branja in s tem prebu­diti narod k novemu življenju. Hoteli so to doseci deloma s poducnimi pesmimi, deloma z drugimi poduku namenjenimi spisi. V tem oziru je imenovati zlasti Ahaclja in Slomšeka. [Matija Ahacelj] Ahacelj Matija se je rodil v zvrhnjem Rožu v Gorencah pri Št. Jakobu leta 1779, 24. III., tam, kjer sta rojena tudi Andrejaš in Janežic. Rodovinsko ime mu je pravzaprav Kometár, ko je pa prišel v šolo v Celovec, se je zapisalo v matico domace ali hišno ime »Ahacelj«, in tako je ostal Matija Kometár vse žive dni Matija Ahacelj. V šolo je hodil sprva pri Št. Jakobu, kjer je tretje leto že nadomestoval ucitelja. Leta 1790 je stopil v drugi razred normalne šole v Celovcu, dve leti pozneje je prestopil v latinske šole, kjer so poducevali fran­ciškani. V mladosti se mu je slabo godilo tako doma kakor sprva v Celovcu. Gimnazijo je dovršil leta 1801 in hotel stopiti v semenišce. Toda njegova usoda se je izpreobrnila brez njegovega prizadetja. Ob pocitnicah je zbolel profesor matematike, kateri je ravno Ahaclja predlagal za svojega suplenta. Ahacelj se z veseljem poprime te prilike; ko je leta 1806. šel profesor matematike v pokoj, je on postal leto pozneje stalni profesor matematike na celovškem liceju, kjer je ucil 38 let. Dospevši do samostalne in njegovi sposobnosti ugajajoce službe, se je lotil prakticnega dela v prid in korist domovine. Najprej si je pridobil potrebnih naukov o kmetijstvu, poslušajoc predavanja prof. kmetijske stolice drja Burgerja do leta 1814. Postal je ud koroške kmetijske družbe, za katero je neprenehoma pisal o gospodarstvu in drugih koristnih naukih. Po odhodu Burgerjevem ga je kmetijska družba izvolila za kanclerja, katero dostojanstvo je vestno oskrboval do smrti. Leta 1830 jo je preustrojil in zacela je izdajati nemške »Blätter für Landwirtschaft und Industrie«,1358 katerim je on bil urednik in glavni sodelavec. Tudi prakticno z motiko in nožem je skrbel mož za kmetijstvo; leta 1831. je nakupil kmetijski družbi zemljišc, da napravi vrt za drevesnico, žlahtno sadje in prakticne poskušnje v poljedelstvu. Ker so »Blätter« preredko izhajali, je zacela družba izdajati »Mittheilungen über Gegenstände der Landwirtschaft und Indu­strie Kärntens«,1359 katere je prav tako urejal Ahacelj, ki je nagovarjal družbene ude, naj napravljajo razne poskuse, kakor jih je tudi sam prirejal. Najrajši se je pecal s sadjerejo; poduceval je v nji kmetške fante, ki so za to prihajali v Celovec na 3–4 dni, potem bogoslovce in uciteljske pripravnike. Zlasti se je potegoval, da se zboljša in povzdigne gozdarstvo, živinoreja in bucelarstvo. Tudi sicer je skrbel za vsako podjetbo, ki je bila domovini v korist. Bil je ud komisije za posuševa­nje celovškega mocvirja, ud trgovinske komisije, glasbene družbe in obrtnega društva, kjer je tri leta brezplacno predaval mehaniko. Hranilnica koroška ga prišteva svojim ustanoviteljem; za njegove zasluge so ga imenovale svojega clana kmetijske družbe na Dunaju, v Gradcu, v Ljubljani, v Gorici in na Tirolskem. Veliko zaslug si je pridobil tudi kot ucenjak in ucitelj. On je ustanovil v Celovcu meteorologicno opazovališce leta 1813. in opazoval je redno in nepretrgano skozi celih triintrideset let do svoje smrti; še 22. novembra leta 1845. je s tresoco roko zabeležil opoldanske opazke v svoj dnevnik in istega dne zvecer je izdihnil svojo dušo. Meril je tudi višine raznih krajev. Poleg vseh teh pohvalnih opravkov ni pozabil materinjega jezika. Ko je leta 1822. zacel Slomšek poducevati bogoslovce v slovenskem jeziku, ga je Ahacelj podpiral ter ob svojih stroških nakupil mladim rojakom potrebnih slovenskih knjig. »Ni bilo slovenske knjige natisnene, da bi je ne bil kupil Ahacelj. Tudi srbske pesmi in novice je bral ter veliko veselje imel, da je razumel tudi rusko.« Dasi je znal mnogo jezikov, bil mu je domaci najljub­ši. Nagovarjal je prijatelje po Rožni dolini, da so mu nabirali domace besede za slovar, bržkone za slovarja, ki sta ju sestavljala Jarnik in Slomšek. Njegov slovenski znacaj se kaže tudi v tem, da je ohranil ljubezen do petja. Pel je rad in širil poštene pesmi med narodom. Že prileten mož se je pridružil, ko je prišel domu v Rož, o praznikih cerkvenim pevcem in jim pomagal peti. 1358 »Listi za kmetijstvo in industrijo«. 1359 »Sporocila o kmetijstvu in industriji na Koroškem«. – Svoj kot v zgodovini slovenske književnosti si je priboril s pesmarico, ki jo je sestavil in izdal leta 1833: »Pesmi po Koroškim ino Štajerskim znane, eno toljko popravlene ino na novo zložene. Del I. Posvetne pesme«, v Celovcu. Ta pesmarica je imela namen, da bi izpodrivala narodne pesmi. Zato jo je Šafarík, kakor sem omenil že o drugi priliki, hudo obsodil, imenujoc jih »slabo zelje, koprive in osat: to so nicvredne, jalove in neokusne ceckarije nekega polu­cenega tkalca in drugih ucencev g. Ahaclja«. Ahacljev namen je bil naravnan zla­sti zoper koroške narodne pesmi, štirivrsticne popevke, katerih edina vsebina je ljubezen. Te je on crtil in jih skušal izpodriniti s tem, da je podal narodu pošteno vesele pesmi razne vsebine. Toda kolesa casa tudi on ni mogel zavreti, le za nekaj let je dosegel namen. Glavni sodelavec mu je bil Slomšek, ki mu je prepustil v porabo obilo svojih pesmi. Ahacelj sam navaja le­te vzroke, da je izdal svojo knjigo: Hotel je pospeševati nravnost v narodu; pesmarica naj bi bila v povzdigo slovenske literature, naj bi blažila petje in naposled naj bi bila tudi spomenik Mihaelu Andreašu, Aha­cljevemu rojaku. Kar se tice prvega namena, je opomniti, da so vladale enake tendence takrat tudi drugod: proizvodi moralicnega in podnetljivega znacaja naj bi nadomestili narodno pesem. Zbirka bi imela po Ahacljevi misli pokazati Slo­vencem koroško in štajersko narecje; tudi to se mu ni posrecilo; koroških pesmi je namrec malo in te razen Jarnikove »Pustne«, ki pa ni pisana v narecju, samo rožanske; in še iz teh ni videti jasno oblik narecja, ker so popravljene; le tu pa tam je brati kak rožanski izraz. Najvažnejši je zadnji vzrok. Ahacelj je hotel oteti rojaka in soseda nezasluženi pozabljenosti in mu postaviti spomenik. Na strani XII–XV. podaja životopis tega slovenskega pevca in razpravlja o njegovem pesni­kovanju. Da se je ohranilo ime Andrejaševo, za to gre hvala Ahaclju. Spomenik mu je postavil po Ahaclju tudi nemški pesnik Johann Gabriel Seidl v praškem casopisu »Ost und West« leta 1841, št. 76, v spisu »Michael Andreasch, der Landweber und Dichter. Eine Erinnerung an ihm.«1360 Pesmi Ahacljeve zbirke so se priljubile narodu. Knjiga je dosegla namen, ki sta [ga] jej odlocila Ahacelj in Slomšek. Do tega uspeha ji je pomagalo tudi to, da ima napeve. Takrat še ni bilo nobenega glasbenega zavoda, ki bi bil širil boljši muzikalicen ukus. Ahacelj je storil prvi poskus in je prodrl v narod. Ljudstvo je rado pelo njegove pesmi in jih še vedno poje, kakor dokazujejo razni novejši njih zapisi; zlasti Ahacljevi rojaki, Rožanje, so jih cislali, tako da so dosegle te pesmi 1360 »Spomin na Mihaela Andreaša, podeželskega tkalca in pesnika«. tri natise: (1838, 1852), dasi se je Ahacelj motil v pojmu narodnega pesništva. Prvi natis obsega 33 pesmi; v drugi izdaji jih je 52 in dodatek »resnice v pravlji­cah«, kateri ima osem pravljic v vezani besedi. Izmed teh 52 je 15 Slomškovih, 10 brez podpisa, 9 Lipoldovih, 8 jih je zložil Andrejaš; Krumpak in Hašnik sta zastopana vsaki po dveh, Orožen, Vodušek, Urek ter Globocnik pa vsaki z eno. Pravljice so štiri Sevšekove, po dve sta zložila Hašnik in Slomšek, po eno pa Urek in Volkmer. Tiste, ki nimajo podpisa, so ponarodele umetne pesmi; predelal in pomnožil jih je Ahaclju Slomšek, ki je sploh bil spolu oce te knjige. Take so: »Luba vigred se rodi«, »Vinska trta«, »Veseli hribcek«, »Št. Urbanova«. Knjižica je važna tudi zato, ker je dolgo casa služila mladini po šolah v rabo. Pesniške vrednosti seveda ne smemo iskati v Ahacljevi knjigi. [Anton Martin Slomšek] Važnejši za kulturo slovenskega naroda je Ahacljev sotrudnik Anton Martin Slomšek, rojen v župniji Pónikva na Slomu, dne 26. novembra 1800, sin bolj imovitih kmetovavcev, so imeli nad 100 oralov veliko kmetijo. Kaplan Jakob Pražnikar, Kranjec, ki je ravno tedaj, ko je prišel Slomšek v leta, ugodna za šolo, osnoval v Ponikvi v svoji kaplaniji v nekem stolpu trdnjavici podobnega cerkve­nega obzidja zasebno šolo. Med prvic vpisanimi 15 šolarji je bil tudi naš Slom­šek. Ker je število šolarjev narašcalo, se preseli cez tri leta ucitelj kaplan z ucenci v mežnarijo in potem v farovž. Slomšek je bil vedno prvi in tudi ob razdelitvi prvih daril v sredi vasi pod košatim orehom, v prico celjskega okrožnega glavarja in druge gospode, je dobil Slomšek prvi premij. Bil je že takrat resnobnega ve­denja, tako da je pripovedoval nek kmet, bivši njegov soucenec: »Že takrat smo imeli nekak strah pred njim, in ce je bil z nami, smo šli vsi lepo mirno domov; najraje pa je hodil sam. Vcasi sem ga spremil do doma in dobil od njegove ma­tere male južine. Tudi na paši, na gricu sv. Ožbalda, kjer je pasel živino svojega oceta, sem ga cestokrat obiskal. Tam je marsikaterikrat s stopnic v stolp predigal, mi drugi pastirji pa smo ga poslušali.« Na versko­nravstveno vzgojo njegovo je vplivala najbolj njegova pobožna mati; dasi je kake pol ure od njegovega doma do farne cerkve, je vendar vsak dan stregel pri sveti maši, potem je šel v kaplanijo ali v šolo. Sam nam v potopisu iz leta 1837. slika cute, ki so ga obhajali, ko je po dolgem casu zopet obiskal rojstni kraj: »Popoldné sem šel na sprehod proti Slomi, moji rojstni hiši, katera je ˝ ure od stare Šmarijske ceste. Pot me je peljala – k podružnici sv. Ožbalda. Ta prijazna cerkvica, katero je, kakor se pripoveduje, sezidal moj praded Štefan Slomšek, mi je zbudila marsikak sladek spomin. Ko sem zagledal Slom v znožju grica, se nisem mogel zadrževati solz. Kako prijetne dneve sem imel tu v zibeli svojega življenja, na strani moje ljubljene matere, mo­jega v življenju previdnega oceta! Ni jih vec v dolu, le tuji ljudje te srecujejo ter ti govorijo s plašnim pogledom, da si tukaj tujec. – Slom, pred 150 leti obcina s peterimi posestniki, med temi glavni posestnik neki duhovnik, je združil premo­žni kmet Štefan Novák, po domace Slomšek v veliko kmetijo. Rodbinsko ime je zastarelo in domace ime Slomšek je bilo priimek od leta 1700 sem. Na zvecer sem šel isto mi dobro znano pot, katero sem tolikrat prehodil decek; ali kako zeló se je vse spremenilo, celó drevesa niso vec tista.« Po dovršeni domaci šoli ga je njegov oce Marko namenil kot najstarejšega svojih sinov za svojega naslednika in zato se je moral pridno uriti v kmetijstvu. Ko je bil enkrat pri oranju pogonic, je privlekel iz žepa šolsko knjigo in je poleg vola hodé vedno skrivaje pogledoval v knjigo, ker se je hotel necesa spomniti. Ko je oce to zapazil, bi bil kmalu fanta pretepel, ceš: »ti boš kmet in boš moral delati, samo mestna gospoda nosi knjige sabo, zato ne smeš niti ene vzeti seboj.« Drugega mnenja od oceta je bila mati. Nastal je med roditeljema nekak boj, kateremu je storil konec Pražnikar, ki je svetoval ocetu, naj ga dá v šolo, ceš: »Vaš Tone bo še nekdaj velik gospod.« Oce je dovolil v nadaljno šolanje in 13­letni decek se je o veliki noci leta 1814. poslovil od domacih in šel v 3. razred nor­malke, v jeseni istega leta pa v gimnazijo celjsko. Ucil se je marljivo in uspešno. Ko je premagal težave nemšcine, je bil vseskozi med prvimi, v 6. razredu celó prvi. V Celju mu je profesor Župancic (tisti, ki je izdal prvi Pesem o Pegamu in Lambergarju in je popisal potovanje po Savinjski dolini), katerega se je Slomšek dostikrat hvaležno spominjal, vcepil prvo ljubezen do materinšcine. Ta mož je že takrat napeljeval izdelovati domace naloge sem ter tja tudi v slovenšcini in jih se­znaniti tudi s slovnico. Nihce ni raje ubogal kakor Slomšek, cegar neki posebno gladki slovenski spis je prebral profesor javno v šoli. Ko ga je Slomšek iznenadil z neko pesmijo, mu je rekel Župancic: »Dozdeva se mi, da ste nadarjeni z zmož­nostmi, da zvršite v materinem jeziku še kaj vecega. Zato vam svetujem, da se ga marljivo poprimite.« To je podnetilo Slomšeka navdušenost za materinji jezik še bolj. Župancic ga je v tem radovoljno podpiral s potrebnimi pripomocki. Leta 1816. mu je smrt vzela ljubljeno mater in zanj so se zaceli hudi casi; oce ni bil za nadaljno šolanje, ker ga je potreboval doma. Pomagal mu je zopet Pražnikar. Oce je bil prisiljen vnovic se oženiti in Slomšek se je kmalu preprical, da maceha ni prava mati, podpore od doma so prihajale vedno redkeje, zato se je naslanjal le bolj na imenovanega duhovnika. Napol sirota je želel le, srecno se izšolati, knjige in samota so se mu priljubile. Ob pocitnicah se je najraje sprehajal ob hribcku sv. Ožbalda, dokler je ni zavil k mežnarju po kljuc od cerkvice, v kateri je molil in z lece se vadil v predigovanju. Še škof je imenoval to cerkvico »središce svojih mladostnih spominov«. Ker je štela takrat celjska gimnazija le šest razredov, se je odlocil nadaljevati šolanje v Ljubljani. Ko pa je izvedel, da je mogoce dovršiti v Senju 7. in 8. razred v enem letu, je šel v to mesto, od koder se je vrnil z odlicnim spricevalom. Ko pa je prosil vzprejema v celovško bogoslovnico, je dobil odlok, da senjsko spricevalo nima polne veljave in bo treba najbolj zaradi naravoslovja 8. šolo absolvirati v Celovcu. V Celovcu se je uril v slovenšcini s še vecim uspe­hom, ker se je bil v Senju seznanil s hrvašcino. Leta 1821., v katerem mu je oce umrl, je vstopil v bogoslovje, kjer je v slovenšcini prekosil vse, tako da ga je ravnateljstvo naprosilo, naj predava svojim sošolcem slovensko slovnico, kar je z veseljem storil. Ob enem je bil knjižnicar. Po dovršenih naukih se mu je ravnatelj posebej zahvalil za trud. Dovršivši tretji tecaj je bil na dan male Gospojnice leta 1824. posvecen v mašnika; prvo sv. mašo ni bral na Ponikvi, ampak v Ulimju, kjer je bil njegov dobrotnik Pražnikar za župnika. Ko je dovršil 4. tecaj, je pri­šel leta 1825. za podžupnika na Bizeljsko, leta 1827. pa v isti lastnosti k Novi Cerkvi pri Celju. Že takrat je živel strogo, bolj za se. Delaven kakor mravlja je bil vzor gorecega dušnega pastirja. Sicer mu je pa prav ljuba bila družbena zaba­va, rad se je šalil, tudi prijazno zabavljal je, celó nedolžne družbene pesmice je spremljal s svojim glasom. Zložil je sam mnogo takih pesmic, ki so se takoj med Slovenci udomacile. Iz vseh veje ljubezen do zanemarjenega naroda in njegove lepe zemlje in ljubezen do mladine. Govornik je bil nedosežen; rabil je kratke, jedrnate in razlocne stavke, rad vpletal primerne, vcasi celo pikre izreke in prego­vore, kakoršnih je imel vselej obilo na razpolaganju. Leta 1829. je postal špiritual v bogoslovnici celovški. Tam je teologe spod­bujal in navduševal, naj se, nastopivši službe, poprimejo poducevanja mladine; vadil jih je v koralnem in cerkvenem petju in sam se je še uril na klavirju in v generalbasu. Dosti truda je porabil za slovenšcino, ker je vedel, da mora zlasti govornik imeti jezik v polni oblasti, v katerem mu je govoriti, zlasti pa se mora to zahtevati od duhovnika, da podaja božjo besedo v vredni posodi, v dostojni, blagoglasni obliki. Sovražniki so mu podtikali druge namene ter ga kakor sum­ljivo osebo »nadzirali policijski po zaupnikih«. Slomšek pa je hodil svojo ravno pot dalje in si kmalu zadobil celo zaupanje vlade. Ko je na novo oživil slovensko – šolo za bogoslovce, se je odlocil spisati slovensko slovnico, ki se nahaja v literarni zapušcini. Špiritual je spisal: »Kršcansko devištvo«, »Življenja srecen pot za mla­dence« in »Vaje cerkvene zgodovnosti« (v Drobtinicah 1862). Tudi pedagogike in prakticne metodike se je poprijel tam ter bodoce katehete ob enem pripravljal za šolnike in prirejal gradivo za svoji poznejši šoli »Blaže ino Nežica v nedeljski šoli«, (1842) in za Ahacljeve pesmi (1832). Prvi sad njegovega truda na šolskem polju so bile tako zvane nedeljske slovenske šole za preoddaljene kmetiške otroke, v katerih se je poducevalo vec ali manj v branju, pisanju, racunanju in petju in o katerih strokovnjaki trdé, da so v 10 letih za izobraženje ljudstva storile vec kakor ultra­nemške šole v 50 letih, in to zato, ker so bile osnovane na narodni podlagi, poslužujoc se edino materinšcine. Na prigovarjanje je ustanovil v Celovcu tudi slovenski ucni tecaj za unanje slušatelje, v katerega so hodili pravniki in tudi viši uradniki; vlada ga je poob­lastila, da je smel izdajati državno veljavna spricevala o znanju slovenskega je­zika. Vendar mu je poleg tega še ostajalo casa, da je spisal »Marijine pridige« (Drobtinice, 1847) in veliko delo »Evangelijska hrana« v treh delih, katerega zlasti predigarji ne morejo prehvaliti. Da bi se dalje likal, je porabljal pocitnice za obiskovanje raznih krajev, zavodov in oseb, in je o svojem potovanju – vecinoma je hodil peš – vestno porocal stolnemu proštu Fridrichu. Ko je celih devet let uspešno deloval kot špiritual, je šel v jeseni leta 1838. za nadžupnika, dekana in okrajnega šolskega nadzornika v Vuzenico za Dravo. Tam je spisal knjigo za duhovnike, »Mnemosynon slavicum, suis quondam au­ditoribus et amicis charissimis«1361 leta 1840 ter dovršil zapoceto knjižico »Blaže in Nežica«, ki je hipoma zaslovela tudi preko deželnih mej; celo iz Moskve se je narocilo na enkrat 80 iztisov te izvirne šolsko strokovnjaške knjige. »Red je duša opravil«, Slomšek je bil vselej in povsod prava živa podoba reda, o cemer se je lahko prepricati iz Kosarjevega životopisa njegovega. Duhovnikom je priporocal trojni red: dnevni red, katerega si vsakdo sam predpiše; službeni red, katerega mu predpisuje poklic, in hišni red, katerega zahteva od njega pristojnost. Maja 1844. je postal tudi vęliki šolski nadzornik in vsako sredo je bil pri doticni seji v pet ur oddaljenem Šent Andreju, dokler ni postal v avgustu istega leta kanonik in stalni véliki nadzornik vse škofije, kar je bil do leta 1846. O njegovem takratnem delovanju pricajo tacasni ukazi, naredbe in odlok lavantinskega konsistorija, ki se nahajajo po šolskih arhivih, potem molitvenika za otroke »Angelj molitve« in 1361 »Slovanski spomenik svojim nekdanjim slušateljem in predragim prijateljem«. »Sveto opravilo za šolarje«. Dalje je poskrbel za primernejše pesmice šolarjem in za cerkvena opravila; prve so prišle na svetlo v Celovcu 1853. leta pod naslovom: »Šola vesela lepega petja za pridno šolsko mladino«, druge »Blagoslovne«, 1861. leta. Svojemu bolehnemu knezuškofu Franc[išku] Kutnarju na ljubo je prevzel 25. aprila 1846. opatijo celjsko, pa že 30. dne je bil imenovan po kardinalu in nadškofu salcburškem, knezu Schwarzenbergu, za naslednika umrlemu Kut­narju, katerega pastirsko palico je prevzel dne 5. julija 1846. leta. Vse njegovo delovanje kaže, da je bila res njegova najgorkejša želja in najveca skrb, povzdig­niti zanemarjeni naš narod do vece omike: ves njegov dosedanji trud pa mu še ne zadostuje; on le misli na še izdatnejše sredstvo in plod tega premišljevanja njegovega je celovška »Družba sv. Mohora«. Le to ustanovivši, ga je stalo mnogo in dolgega boja z gosposkami od leta 1844 do1851, dokler se mu ni v tem letu naposled izpolnila vroca želja. Prvi predsednik tej družbi je bil cesarsko kraljevi šolski svétnik Rudmaš. Do tega casa pa so njegove »Drobtinice« nadomestovale poslej po družbi izdajane »Mohorske bukve«. Prvi letnik svojih »Drobtinic« leta 1846. je poklonil dušnim pastirjem, šol­nikom, staršem, vzgojiteljem in prijateljem prave ljudske omike. Namen je vza­jemno priobcevanje takih spisov, ki so pripravni, pospeševati religijozno nrav­stveno omiko ljudstva sploh ter vzgojo mladine posebej, ljudi casno osreciti in vecno izvelicati, jih vzgojiti v pobožne kristjane in dobre državljane. Cisti done­sek »Drobtinic« je bil namenjen v prid uciteljišcu v Celju, od leta 1852. Družbi sv. Mohora in od leta 1859. semeniški knjižnici v Mariboru. Leta 1854. je izdal s sodelovanjem izbranih duhovnikov »Djanje svetnikov« v dveh velikih zvezkih, delo, ki se je po Slovenskem zelo razširilo. Arondacija lavantinske škofije in premestitev škofijskega sedeža iz koroškega Šent Andreja v Maribor leta 1859 je eden najvecih domoljubnih cinov Slomško­vih. Vrhu skrbi, dela in sitnosti, ki mu [jih] je prizadejala ta preselitev, je posegel Slomšek tudi globoko v žep ter podaril 20.000 gl., da je omogocil teologicno semenišce za svojo štajersko­slovensko škofijo. Do tedaj so se šolali lavantinski bogoslovci do 4. tecaja v Celovcu skupaj z bogoslovci krške škofije, le 4. tecaj so imeli v Šent Andreju v bližini svojega škofa. Dne 20. maja 1857. leta je prišlo težko pricakovano potrdilo iz Rima. Dne 1. junija 1859. je prešel koroški del lavantinske škofije pod oblast celovškega škofa in dne 1. septembra istega leta se je priklopilo lavantinski škofiji deset slovenskih dekanij iz graške dijeceze. Šele Slomšeku se je posrecilo, kar so njegovi prednjiki zastonj poskušali, da so zdaj, z malo izjemo, vsi štajerski Slovenci pod enim škofom. – Dne 4. septembra 1859. se je vršila v Mariboru ta preselitev zelo slovesno vprico kakih 100 duhovnikov in istega leta oktobra se je odprlo tudi mariborsko semenišce. Slomšek je tudi zacetnik dijaških semenišc Maximilianuma v Celju in Victorinuma v Mariboru, ki sta zdaj združeni v Mariboru. Od bogoslovskih izdelkov, vpeljanih eno leto pred njim, je priobceval najboljša dela v »Drobtini­cah«. Interesantno je, kaka prašanja je stavil svojim pastoralnim konferencam, zlasti rad naslednji dve: Kako bi se dalo odpomoci pomanjkanju sposobnih šol­nikov? Kaj bi lahko in kaj naj storé dušni pastirji, da se odgoje, osobito za šole po deželi, rabljive uciteljske osebe? Od kod prihaja vkljub pomnožbi naših ljudskih šol, da se širi brezvera, spridenost, zanicevanje vsake avtoritete in pa nagib k puntu med ljudstvom? Kako bi se dale zlasti nedeljske šole bolje urediti? 1858. Njegovi vedno casu primerni pastirski listi so bili in so še prav mikavno in po­ducljivo berilo, katero se je kmalu udomacilo in ponatisnilo v slovenskih casni­kih: V pastirskem listu 1848. se nahajajo do duhovnikov pomenljive besede: Z eno unco dobrega zgleda bomo vec koristili kakor z enim centom lepih besed. »S tajno mocjo, katerej se ustavljati ne da, vpliva zgled,« so tudi njegove besede. V pastirskem listu 1854. prigovarja duhovnikom po povodi državnega posodila 350–500 milijonov goldinarjev, naj se po možnosti udeležujejo razpisanega po­sojila in naj tudi ljudstvo nagovarjajo k temu. Slomšku je pripisati še vec ljudomilih in dobrodelnih ustanov. Po njegovem povabilu se je osnovalo aprila 1860. v Mariboru »Katoliško društvo djanske lju­bezni do bližnjega« v podporo zanemarjenim otrokom in sramežljivim ubožcem. Za to društvo je vedno skrbel in se ga spominjal tudi v oporoki. Na predvecer sv. Vincenca Pavlanskega leta 1862 ga je pozdravil v posebnem nagovoru ter razodel željo, da se ustanoví v Mariboru verski vzgojevalni zavod za žensko mladino, kar se je uresnicilo po njegovi smrti, tako da smemo tudi ta zavod v rokah »šolskih sester« imenovati njegovo delo. Ves cas je marljivo dopisoval v casnike »Zgodnjo Danico« s podpisom »Mi­roljub« in v »Theologische Zeitschrift« in pa v »Zeit und Ewigkeit« pod psev­donimom »Der Aufmerksame«. Da se razširjajo dobri casniki, je ukazal njih narocevanje po župnijah na svoje stroške. On je tudi v svoji škofiji vpeljal bratov­šcino sv. Cirila in Metoda v odpravo razkolništva med Slovani ter pripomogel, da se je tema apostoloma na cast postavil v cerkvi sv. Jožefa v Celju stranski oltar. Praški nadškof, knez Schwarzenberg, mu je narocil, da kot konvizitator pregleda vseh 15 benediktinskih samostanov našega cesarstva, kar je on, cetudi bolehen, vestno opravil leta 1856 in 1857. Zadnje leto življenja je pocašceval s svojimi duhovitimi govori tudi slovensko citalnico mariborsko. Istega leta je šel maja meseca v Rim k svecanosti, na kateri je bilo 27 japonskih mucenikov razglašenih za svetnike. Potoval je ne ko škof, ampak kot navadni »mestni župnik«. Velike zasluge si je pridobil s tem, da je radovoljno skrbel za nove, boljše šolske knjige. Zaradi prestrojbe ljudskih šol v lavantinski škofiji sta si on in tedanji naucni minister Lev Thun1362 dopisovala cela 4 leta. Ta mu je zagotovil, da ne bo v tej stvari nic ukrenil brez njegovega sveta; Slomšek je za to radostno obljubil svoje moci, »ker ima to za svojo sveto dolžnost, pripomoci po svojih moceh k razcvétu prave ljudske omike«. Obvezal se je pregledati vse ucne knjige ter preskrbeti osnovo novih. Da se to tem temeljiteje zgodi, je naprosil najboljše ucitelje svoje škofije, da izrazijo svoja mnenja in predlože svoje odgovore na podrobna drobna vprašanja. Doposlane rokopise je sam pregledal in popravil. Za dvojezicne šole je spisal lastnorocno slovensko­nemško slovnico. Med drugimi šoli namenjenimi knjigami je spisal leta 1854 »Ponovilo« zelo skrbno, minister sam jo je pohvalil, da ne »bo samo ponavljavni pouk povzdignila na posebno uspešni nacin, ampak bo tudi slovenskemu ljudstvu ponujala bistvena sredstva za prakticno življenje, gojila versko mišljenje in zastavljala pot pogubnim namenom«. Dalje je izdal Kratko vodilo za malo (leta 1853) in veliko berilo (leta 1855). Uciteljem dober nasvet se nahaja v »Drobtinicah« leta 1861. Poleg slovenskih je izdal tudi dve slovensko­nemški berili. Pri obravnavi katekizma in evangelijev je strogo zoper nemšcino, katero so takrat zlorabili kot sredstvo za ucenje nemšcine. Njegove zasluge za slovensko šolstvo je priznavalo vse slovensko in nepristransko nemško razumništvo tedanjega casa. V svojem zasebnem življenju je bil mož priprost, po­nižen, zmeren. Naposled se ga je lotila bolezen v crevih; preganjala ga je kolika. Septembra 24. 1862 je izdihnil svojo blago dušo – ta apostelj Slovencev, cegar geslo je bilo: malo govoriti, veliko delati, vse trpeti. Slomšek je v življenju našega naroda imenitna prikazen bolj v kulturnem pomenu kakor v slovstvenem. Literarno dovršenega ni ustvaril nic, vendar si je pridobil neizmernih zaslug s tem, da je ucil narod brati – on je prvi naš pedagog – in mu dajal primerno hrano zlasti v svojih »Drobtinicah«. Malokdo je znal tako kakor Slomšek govoriti s prostim ljudstvom; vidi se mu, da mu gre vsaka beseda od srca, da mu izvira iz blage duše in iz gorke ljubezni do svojega naroda. Njegove drobne spise je zbral in izdal M. Lendovšek: Pesmi, leta 1876. Pesnik po »božji milosti« sicer ni bil Slomšek, njegovih pesmi ne smemo meriti z merilom, 1362 Leopold grof von Thun und Hohenstein (1811–1888), avstrijski minister za kulturo in izobraževanje, je reformiral avstrijski izobraževalni sistem. – katero nam podaja lepoznanstvo, tudi on sam bi se ne bil dal meriti s tem me­rilom, ali kakor pravi Juvenal »facit indignatio versum«,1363 nevolja mi vdihuje pesmi, tako je smel reci Slomšek, da je postal pesnik iz same ljubezni do ljudstva. Njegove pesmi so odsev blagega, veselega srca, ciste, pobožne duše. Zaslug si je pridobil tudi s svojimi »Životopisi«, ki so prvi prispevki k zgodovi­ni našega slovstva in kulturnega razvitka; pri tem ni tesnosrcen, ampak hvali, ko­mur gre hvala, tudi protestante: Truberja, Dalmatina in Bohorica, klice jim: »Slava rajnim rodoljubom in utemeljiteljem našega slovstva« (Drobtinice, 1852). Vsako leto so prinašale »Drobtinice« iz njegovega peresa poleg pesmi tudi krepke basni v duhu Lessingovem in kratke parabole v duhu Herderjevem. Kakor v Gradcu okoli Vraza in Miklošica tako se je tudi okoli njega vrtelo vec rodoljubov, ki so delovali v njegovem zmislu in v njegovem zmislu in po njegovem vzoru zlagali pesmi. Med take poete za priprosto ljudstvo je šteti: [Jožef Lipold] 1. Jožefa Lipolda, rojenega leta 1786 v Mozirju, sprva se je privatno ucil pri Golicniku, župniku v Grižah, dalje pa v Mariboru in Gradcu in študiral bogo­slovje v Ljubljani. Po kapelanovanju v raznih mestih je postal leta 1815 župnik na Recici nad Mozirjem (od tod Reciški), kjer je umrl leta 1855. Bil je ko sadjerejec in »narodni« pesnik dalec okrog na glasu ter je že za štajersko crno vojsko, kateri je tudi sam pristopil za kapelana, napisal brambovske pesmi, natisnjene leta 1810 v Celju. Napisal je kaj veliko pesmi, ki se v velikih šestih rokopisnih knjigah hranijo v hiši Lipoldovi v Mozirju; dva zvezka obsegata cerkvene, štirje pa posvetne pesmi, in te pesmi, posebno pa flosarske in mnoge napitnice, pojo dalec na okoli. Nekaj je objavljenih v Ahacljevi zbirki, nekaj pa v »Drobtinicah« od leta 1846–1856. [Valentin Orožen] Drugi pesnik te vrste je Valentin Orožen, rojen pri Sv. Jurju na južni železnici leta 1808.; izucivši latinske šole v Celju, je dovršil modroslovje v Gradcu, bo­goslovje v Celovcu, kjer je bil v delokrogu Slomšekovem. Služil je za kaplana na 1363 »Ogorcenje kuje verze«. mnogih mestih, nazadnje v Šmartnu na Dreti, umrl je 4. maja 1875 v Okonini pri Gornjem gradu. Bil je vesel, dobrosrcen clovek. Družba zvestih prijateljev in veselo petje mu je šlo cez vse na svetu. Njegove pesmi so priproste, toda brez visokih idej, brez izvirnosti. Ako je slišal kje pesem, ki se je prilegala njegove­mu srcu, si je koj zapomnil napev in zadržaj in potem je zakrožil isto po svoje; tako je nastalo vec njegovih najboljših pesmi. Njegove pesmi so iztok blage­ga, veselega srca kakor Slomškove; rad jih clovek posluša ali poje, ne mislec na njih pesniško vrednost. Narod si jih je precej osvojil: »Moje želje«, »Vse mine«, »Lastavici slovo«, »Ocetova roka«, »Spomlad«, »Pri zibeli«, »Veselje Štajerca«, »Napitnica« in druge so postale narodne in se prištevajo tistim, katere štajer­ski Slovenci, posebno na desnem bregu Drave, najrajše prepevajo. Znane pa so tudi zunaj Štajerskega, da, razširile so se celó na Primorsko. Zbral jih je Mihael Lendovšek in izdal leta 1879. Pri nekaterih je pristavil »poslovenjena«, kar bi bil lahko storil še pri drugih: n. p. »Decko s planine« je Uhlandova:1364 »Ich bin vom Berg der Hirtenknab«;1365 »Oblakom« je posneta po Schillerjevi »Eilende Wolken, ihr Segler der Lüfte.«1366 Tudi »Kje so moje rožice?« je prevod nemške Jacobijeve1367 »Nach einem altem Liede. Sagt wo sind die Veilchen hin?«.1368 »To žlahtno vinsko kapljico« je nemška »Lasst uns den edlen Rebensaft«.1369 »Zolcpa­škim planinam«1370 je zložil po neki hrvaške gore slaveci pesmi: »Oj horvatske krasne gore«. »Pesen na vernih duš dan«: »Glasite, Milo orglje se glasite – Milo pesem se vzdiguj, Bolecine v vicah skrite – vsem kristjanom oznanuj« spominja na Prešernove »Strunam«. »Grob zarocnici« je preložil po Preradovicevi »Mrtva ljubav«. »Novomašniku« sonet je narejen po Vrazovem sonetu »Antoni Stranj­šake«. Primerjaj Fekonja, Ljubljanski Zvon 1889. 139, Levec v Ljubljanskem Zvonu 1891, 116. 1364 Johann Ludwig Uhland (1787–1862), nemški pesnik, literarni ucenjak, jurist in politik. 1365 »Sem pastircek s planine«. 1366 »Hiteci oblaki, vi zracni jadralci«. 1367 Johann Georg Jacobi (1740–1814), nemški pesnik in publicist. 1368 »Po neki stari pesmi. Povej kam so vijolice šle«. 1369 »Pustite nam te žlahtne trte sok«. 1370 Ne sme se zamenjati s Slomškovo pesmijo »Slovo Žolcpaškim planinam«, ki jo je Slom­ šek zapisal ob svojem zadnjem obisku Solcave v spominsko knjigo tamkajšnega župnišca. – [Felicijan Globocnik] Tretji v zboru je Felicijan Globocnik, rojen 10. oktobra 1810 v Braslovcah, mašnik leta 1833., tedaj med prvimi ucenci Slomškovimi, naposled župnik v Grižah, umrl 22. novembra 1873. Njegove za narod pisane knjige je spravljal na svetlo Slomšek: »Martin mladi pušavnik«, pripoved za otroke po Krištofu Schmidu, 1836. – Dalje »Dvoje fantov: Blagi Fridolin in hudobni Bric«. »Nekaj za starše in otroke, iz pisem Krištofa Šmida. Poslovenil Felicijan Globocnik«, v Celovci 1841. »Cujte cujte, kaj žganje dela! Prigodba žalostna ino vesela za Slovence«. V Celovcu 1847, 8ş, 123. V Ahacljevi zbirki je tudi priobcil nekaj pesmic ter je sodeloval pri Slomšekovem »Djanju Svetnikov Božjih« in v »Drobtincah«, kjer je objavil nekaj pesmi in životopis nekdanjega grižkega fajmoštra Golicnika in izdal poleg tega tudi asceticno knjigo »Navod pobožnega življenja in lepega zadržanja«, 742 str. Nabiral je tudi narodne pesmi, katerih se nekaj nahaja v VO. Njegove umetne pesmi niso tako znane kakor Slomškove in Orožnove, ker niso tako pri­pravne za petje. [Jožef Hašnik] Boljši pesnik je Jožef Hašnik, pevec »Dobrovoljk«. Rojen je leta 1811 v Tribu­njah blizu Vuzenice in se je latinskih šol ucil v Mariboru ob enem z Miklošicem, Prelogom, Vogrinom. Dasi se je že v Mariboru z Matjašicem in Murkom pecal z naukom slovenskega jezika, vendar mu je goreco ljubezen do slovenšcine in pesništva zbudil šele Slomšek v celovškem bogoslovju. Po njegovem napotku je zacel leta 1836 popevati pesmi; ena najboljših je v drugem natisu Ahacljeve zbirke »Dobrovoljni strelec«. Njegove pesmi so raztresene tudi po »Novicah« do leta 1853; 1854 jih je zbral in izdal pod naslovom »Dobrovoljke« z napevi vred, katerih si je mnogo sam izmislil. Vseh vkup je 24. Natisnjene so v Ljubljani. Najlepše so: »Prijatelju«, »Rožmarin«, »Pevec«, »Osode«. Te priproste pesmi so se hitro razširile med slovenskim štajerskim narodom. Pomagal je Slomšeku tudi pri knjigi »Perpovedi, pravljice, izgledi«, sodeloval pri »Drobtinicah« in Cigale­tovi »Sloveniji«. [Matija Vodušek] Matija Vodušek, rojen leta 1802. v Dramljah, mašnik 1825. leta, naposled de­kan in opat v Celju, umrl leta 1872. Ljubljenec škofa Slomšeka in ljubitelj naroda slovenskega, kakor pišejo Novice o smrti njegovi. Kot Slomšekov vrstnik se je po­javil v Ahacljevi zbirki s pesmijo »Prijaznost žlahtna roža«: »Poznam eno rožico, prelepo cveti«. V Celovcu je izdal leta 1838 knjižico za mladino: »Dve lepe reci za mladino«: »Velikonocna pisanka ali pirh«. Dalje je v Mnemosynon Slavicum priobcil vec govorov. Sodeloval je pri »Hrani evangelijskih naukov« in bil sode­lavec »Drobtinic« od njih pocetka, posebej jih je sam urejal tri leta 1848–1850. [Mihael Stojan] Mihael Stojan, rojen 1. septembra 1804 v Teharjih poleg Celja, ucil se je v Celju, Mariboru, Gradcu, Celovcu, mašnik leta 1829. Služil je kot duhovnik v Trbovljah, pri Novi cerkvi, na Reki, od leta 1839. na Gomilskem, od leta 1846. je bil dekan v Braslovcah, kjer je umrl leta 1863. 10 aprila. Slomšeku je bil naj­boljši prijatelj. Pisati je jel po spodbudi Slomškovi in je spisal nekaj cerkvenih govorov in molitvenikov, poslovenil »Nauk za babice«1371 – v Gradcu okoli 1837, najbrž je to knjiga Kömmova, sodeloval je pri »Hrani evangelskih naukov« in »Mnemosynon Slavicum«, poslovenil sv. Franciška Salesija »Filotejo ali prijazna roka pobožno živeti«, katero je pregledal ino priporocal Slomšek, oskrbel novo izdajo »Evangeljev z molitvami in z branjem za vse nedele in godove«. V »No­vicah« je priobcil mnogo poducljivih sestavkov; na prošnjo Kmetijske družbe v Ljubljani je spisal knjižico »Milosrcnost do žival« in pridno sodeloval pri »Drob­tinicah« v vezani in nevezani besedi. Bil jim je po želji Slomškovi tudi urednik od leta 1856–60. Kot pesnik je manjše vrednosti od Hašnika. [Jožef Drobnic] Med Slomšekove ucence in probujence gre šteti tudi Jožefa Drobnica, rojenega leta 1812. pri sv. Emi kraj Sotle; pocetne šole je obiskoval v domaci farni šoli, gim­nazijo v Celju, modroslovne študije je zvršil v Gradcu, bogoslovne v Celovcu, za 1371 »Nauk porodništva za babice«. – duhovnika je bil posvecen 1. avgusta 1839. Najprej je bil kaplan v Rogatcu. Obce­vanje s sosednjimi hrvaškimi rodoljubi mu je priljubilo hrvaško slovstvo in naucil se je hrvašcine tako izvrstno, da je v nji pisal gladko kakor v slovenšcini. V Rogatcu ga je vsakdo cislal zavoljo vljudnosti in izobraženosti, tako tudi v Pišecah, Slovenski Bistrici in povsod, kjer je bil za kaplana. Leta 1844 je prišel za kaplana v samotni kraj Dol blizu Laškega ter živel tam do leta 1846. Njegov za znanostmi hrepeneci duh ni miroval in tako je tukaj sestavil svoj »ilirsko­nemški­italijanski slovar«, pred katerega je postavil ilirsko slovnico. To delo je dosti pripomoglo k širjenju ilirizma pri nas. Od leta 1846. do 1847. je služil za kaplana v Articu, od leta 1847 do 1849 za kaplana in slednjic provizorja v Brežicah, povsod delaven v svojem poklicu in marljiv za slovensko slovstvo. Dosti dopisov v praški »Union«, v zagrebški »Süd­slawische Zeitung«, v »Sloveniji«, v »Novicah« itd. je iz njegovega peresa, v katerih hrabro brani pravice naroda in spodbuja k neutrudnemu narodnemu delu. 1. novembra 1849. je prišel za suplenta na celjsko gimnazijo in je tam ostal do leta 1851. Tam šele je našel pravo polje. Bil je ne samo priljubljen ucitelj, ampak znal je tudi mladino spodbujati za narodnost. Spoznavši potrebo dobrih casnikov, je zacel izdajati casopis: »Slovenska cbela, berilo za obudo in omiko slovenskega duha«, ki pa se je mogel držati le cetrt leta. Krive so bile tega spletke politicnih oblasti, pa tudi apatija, ki je nastopila po zatonu politicnega gibanja v naši državi. Tudi ni bilo takrat še dosti izurjenih pisateljev, Drobnic sam pa tudi ni mogel vsega lista spisovati, obložen z ucenjem, in ker se je pripravljal za pre­skušnjo gimnazijskega uciteljstva. Trstenjak v »Zori« mu pripisuje knjižico »Dve igri za slovensko gledišce: I. Juran in Sofija ali Turki pri Sisku, II. Štefan Šubic ali Bela IV. na Horvaškim«. V Ljubljani 1850. Kakor so dokazale že »Novice« 1862, str. 155, ni poslovenil teh iger Drobnic, ampak Kranjec Andrej Likar. Pomota izvira od tod, ker je Drobnic res zelo skrbel za gledališke predstave; poslovenil je dve Kotzebuejevi igri: »Dvoboj« in »Raztresenci«, kateri so dijaki igrali pod njegovim vodstvom. On je bil potemtakem prvi mož na Štajarskem, ki je hram Talije odprl. Mesto Celje je bilo tedaj bolj narodno ko sedaj in vec mešcanov in mešcanek se ni sramovalo sodelovati pri slovenskih igrah. Prvega januarja 1851. se je ustanovila v Celju po Drobnicevem in našega starega Hrašovca prizadevanju citalnica. Po trudu Drobnicevem so se predstavljale v Celju v mestnem gledišcu te­le igre: »Dobro jutro«, »Golfan starec« (1851), »Tat v mlinu«, in »Županova Micka« (1852. leta). Drobnic je vse te igre sam uredil, sam bil regisseur, sam ucil igravce deklamirati in kakó se jim je kretati. Neozdravljiva bolezen, ki ga je nadlegovala do smrti, ga je prisilila, da je moral zapustiti njemu tako priljubljeno uciteljsko službo in iti v zacasni pokoj. Ko se je malo ozdravil, je nastopil zopet službo dušnega pastirja, ker s slabo pokojnino ni mogel živeti. Prosil je za neko kaplanijo v Savinjski dolini, toda od neke strani se mu je bilo zamerilo, da pod­pira »komedije«, in tako so mu dali težavno službo v Vitanju, kjer je hotel takrat neki blaznik videti cudežne prikazni na neki smreki. Drobnic je energicno po­bijal vraže, in tako je spisal tudi brošuro zoper shode pri vitanjški smreki, katere je pozneje prepovedala tudi viša cerkvena oblast. Ker se mu je v Vitanju bolezen vrnila, je bil zopet primoran, iti v zacasni pokoj, in sicer leta 1852. Vendar tudi v bolehavem stanju ni bil nedelaven; prevzel je službo domacega ucitelja v zavodu svojega rojaka Vehovara v Trstu; tam je živel 1 ˝ leta, spisal slovensko­nemški­italijanski slovarcek in se potem preselil v Gradec. V Gradcu je nekoliko casa supliral stolico slovenskega jezika na gimnaziji, sodeloval pri deželnem zakoniku in pisal v nemškem jeziku za graške casnike, da si je poboljšal materijalno stanje. Devet let se je boril z bolehnostjo in v tem casu vendar še bil delaven za narodno slovstvo. Pisal je tedaj v »Šolskega Prijatla«, »Cbelo«, (Novice); bolezen ga je spravila v grob 5. avgusta 1861. leta; pokopan je na Steinfeldskem pokopališcu. V ostalini je zapustil prevod »Kornelija Nepota«, kam pa je izginil po smrti, se ne vé. Od njegovih del je najboljša preloga igre »Junker und Knecht«,1372 »Dre­var ali beli gaber«. Dve osebi, Vlastelin in Golobradic, govorita v igri le što­kavski. Igra »Pravi Slovenec« je posnetek Franul­Weissenthurnove1373 igre: »Die Schweizerfamilie«,1374 v kateri se predstavlja eden iz mnogih dogodkov ruskega carja Aleksandra, ko je bil leta 1821 v Ljubljani na kongresu. [Jožef Virk] Slomšekov ucenec, ce tudi ne Štajerec, je tudi Jožef Virk. Njegovo življenje je najbolje popisal Levec – Ljubljanski zvon II. 13, »Dve uri pri slovenskem pesni­ku«, od koder posnamemo to­le: Rojen je bil na Podrecah 16. marca 1810. leta. Roditelji so mu bili ubožni. Edini sin je pustil malo domacijo starejši sestri in šel v šolo v Ljubljano, kjer ga je podpirala teta in rodovina profesorja kirurgije Melcer­ 1372 »Junker in hlapec«. 1373 Johanna Franul von Weissenthurn, roj. Grüberg, (1773–1847), nemška igralka in pisa­teljica. 1374 »Švicarska družina«. – ja. Leta 1825 je bilo takrat v prvi šoli 232 ucencev. Cesar Franc I. je prišel enkrat v šolo ter rekel, da jih zdaj vse prevec študira, da naj kmet dela, ne pa v šolo hodi, in da se mora študiranje mnogim zabraniti. Dasi je bil dober dijak, je vendar le za silo zlezel v drugo šolo. V peti šoli mu je bil ucitelj slavni Matija Cop in od njega se je tudi navzel veselja do pesništva in do slovenšcine. Cop jim je enkrat dal nalogo, naj snov narodne pesmi »Pegam in Lambergar« vsak na svoj nacin in v katerem si bodi jeziku obdela. Virk je po tej narodni zložil slovensko umetno pesem. Cop mu je verze jako pohvalil in mu s tem obudil veselje do slovenskega pesništva. V logiki in fiziki so bili takrat jako veseli pticki. Hodili so v Šiško in se tam veckrat pretepa­li s šišenskimi fanti. Enkrat so vse pometali ven, ker pa je bil med pretepavci tudi sin guvernerja, se jim ni nic zgodilo, dasi se je stvar prijavila policiji. Po dovršenih latinskih šolah je hotel Virk postati duhoven; v ljubljansko se­menišce ga niso sprejeli, ker jih je bilo že prevec. Dobil je štipendijo lavantin­ske škofije, študiral pa je še dve leti v Ljubljani bogoslovje, leta 1833. pa se je preselil v Celovec. Takrat je Kranjska tri dežele preskrbovala z duhovni, Štajer­ska z grašcinskimi oskrbniki, Koroška pa z birici. V Celovcu mu je bil špiritual Slomšek, ki je bogoslovce vedno spodbujal in nagovarjal, da bi kaj slovenskega pisali. Zlasti Virku ni dal miru, da je vedno kako pesem zložil, kar je delalo nje­mu in Slomšku veliko veselja. Da pa tedaj še ni bil poseben »pisatelj« slovenski, je razvideti, kakor pravi sam, iz tega, da je bogoslovec prvo pridigo zacel tako: »Kam vandraš, vandrovec moj?«. Leta 1836. 31. julija je bil posvecen v mašnika in služil je potem v raznih krajih: v Grebenu in Doberli vasi na Koroškem, na Štajerskem v Vuzenici, kjer je bil Slomšekov kaplan, dalje v Grižah in v Gornjem gradu. Bil je silno vesel clovek, kamor je prišel, se je moralo vse smejati in peti. Vsaki družbi je bil dobrodošel. Pozneje je bil prestavljen v Spodnjo Polskavo, potem v Crešnjevec in naposled v Olimje pri Podcetrtku; iz Olimja je prišel leta 1850. za fajmoštra v Kalobje in od ondot leta 1861. v Loce. Virk je eden iz najljubeznivejših in priprostemu narodu najpriljubljenejših naših pesnikov. On ni poznal, kakor sploh vsi pesniki Slomšekove in štajerske šole, pesniške tehnike ter se ni ravnal po njej, imel pa je prirojeni dar, da je v svo­jih pesmih navadno ubral pravi glas in ž njim udaril v narodovem srcu na pravo struno. Njegove pesmi se tako rekoc same pojo in zato so se tako priljubile, da so postala prava narodna svojina. S tem je ravno toliko koristil, kakor bi bil pel najumetnejše pesmi; pravi sin svojega naroda je pel tako, kakor je ugajalo tedanji obcni omiki narodovi, in zato si je narod tako hitro osvojil njegove pesmi, n. p. »Vencek na glavi se – bliska ti iz kitice – rožic zelenih, – Slovensko dekle!«; »Naj viharja moc razsaja«, »Slovenija mila, moj ljubljeni dom«, »Kdor kol pod milim nebom živi«, ki se prepevajo po vseh pokrajinah naše domovine. Svoje pesmi je priobceval sprva najvec v »Drobtinicah«, v »Novicah«, pozneje pa v »Zgodnji Danici«, v »Slov. Vecernicah«, v »Koledarcku«, v »Slovenskem Glasniku« in »Cvetniku«, v Razlagovi Pesmarici in v »Besedniku«. Zložil je kraj­ših in daljših okoli 4000, v XXIII. zvezkih. »Malokakšen dan mine, da bi katere ne vrgel na papir,« je pravil Levcu. Zadnji cas je zlagal bolj pobožne, posebno »Marijine«; »za vsak Marijin praznik zložim posebno pesem.« [Anton Murko] Že v abecedni vojski smo imeli priliko veckrat imenovati Antona Murka, ki zavzema v slovenskem slovstvu neko posebno stališce zató, ker je prvi med Šta­jerci sprejel za knjižno slovenšcino – kranjsko knjižno slovenšcino. Rojen je bil v župniji Svetega Roperta v Slovenskih goricah 8. junija 1809. leta, kjer so bili njegovi roditelji gornicniki (Berghold) v obcini Crmljenšcak. Prvi poduk je užival Murko menda pri sv. Roperti. Pozneje je hodil v latinske šole v Mariboru in še pozneje v Gradcu, kjer so mu bili profesorji Knar, Muchar in Likavec. Kot slušatelj logike se je poprijel prirodoslovja in poslušal tudi Kvasa. Leta 1827. je dokoncal modroslovne študije. 4. aprila 1827 je vstopil v franciškanski red, pa ga zapustil cez tri mesece. Ko je izstopil, je dobil dela, da se je preživil, pri Vidu Rižnerju v Karlavi,1375 katere­mu je pet mesecev prepisoval svetopisemske in slovstvene stvari. Kakor pripoveduje Trstenjak, se je odlocil za medicinske študije, zato je šel na Dunaj, toda brez vseh materijalnih pomockov ni mogel priti do svojega na­mena. Zapustil je torej Dunaj in se vrnil v Gradec nazaj ter se dal tam zapisati v juridicni fakulteti; vendar tudi tukaj ni mogel utrditi svoje eksistence. Kot jurist ni imel od nobene strani pomoci; slabo placane instrukcije niso zadostovale za vsakdanji kruh, in kaj še za druge potrebšcine? V tem žalostnem stanju mu prav pride ponudba Ferstlove bukvarnice, katere šef je bil takrat Greiner, naj spiše slovnico in slovar. Castniki in uradniki so namrec pogostoma popraševali po slovenski slovnici in slovenskem besednjaku. Greiner naprosi torej Murka, ki mu je bil znan za nadarjenega mladenica, naj sestavi ti knjigi. Sila kola lomi. Murko 1375 Vid Rižner (1793–1861), duhovnik in nabožni pisatelj. Murku je pomagal, ko je bil kurat v kaznilnici Karlava (Karlau) v Gradcu. – takrat še niti prav brati ni znal slovenski; ker pa mu je spisovanje obetalo kruh, se zacne takoj ogledvati po slovarjih, takrat že spisanih slovnicah in spoznal je, da je Kopitarjeva najbolj sistematicna. Zato se tudi odloci za bohoricico in kranjsko narecje, dasiravno bi se bil on, po rojstvenem kraju, moral odlociti za štajersko narecje in Danjkov pravopis, ki je bil takrat že uveden tudi v šole in je bila Danj­kova slovnica tudi ucna knjiga Kvasu. Knjigotržec Greiner je Murku delo place­val sproti; kadar je prinesel eno polo v tisk, mu je dal nekoliko goldinarjev, da je za silo mogel živeti. V zimi je pec kuril z makulaturo, živel najvec ob komisnem kruhu in za svoje delo ni dobil cistih 50 goldinarjev. Založnik je knjigo rocno razprodal, pa ni se izkazal hvaležnega, dasi je imel lep dobicek. Ravno tako slabo je bil honoriran za besednjak. Za obé deli ni dobil vec kakor 150 goldinarjev. Gramatiko in besednjak je sestavil v letih 1829–1832. Murkova slovnica je vpeljala v slovenšcino nekaj štajerskih oblik; tako om, oma za am, ama; vendar sklanja še lepiga, lepimu. O pomenu slovniškega po­uka samega govori na str. 53, 54, kjer pametno pravi: »Kar nas je sedaj uciteljev slovenskega jezika, razpadamo vsi v dvé vrsti: eni znajo ocitno premalo in zato slabo izhajajo pri poducevanju, drugi pa se hocejo izkazovati temeljito in globo­ko mislece jezikoslovce, da bi se jim kar zameril preprost clovek, ki se od njih hoce cesa uciti. Ucitelji prve vrste ne znajo vec kaj o slovenskem jeziku kakor to, kar jim je ostalo od otroških let, ko so še v domaci vasi živeli. Le malo jih je med njimi, ki znajo sklanjati ali spregati, vsekakor pa vedo o slovenskem jeziku manj, in ga slabše govoré kakor domac kmet, kateremu vsaj ni manjkalo vsakdanje vaje. Kdor jezika vedno ne govori, pozabi dosti besed in potem tujci tožijo, da je naš jezik tako siromašen v besedah. Jezik ni siromašen, siromaki so le nevedni ucitelji. Ker se naš jezik v vsaki fari malo drugaci govori in ti ucitelji ne vedó vec kakor narecje domace vasí, zato se zopet tujcem zdi, da ni vredno se slovenskega jezika uciti, ker to ucenje nic ne pomaga; ce se namrec priuciš jeziku ene fare, te uže sosedi ne razumejo. Tudi téga predsodka tujcev, ki se uce slovenskega jezika, so krivi naši slabo izurjeni ucitelji, ki naj bi se pri poducevanju izogibali lokaliz­mov in naj bi ucili svoje ucence le takih izrazov in oblik, ki so v splošni rabi. Sed nemo dat, quod non habet.1376 Ucitelji druge vrste, ki hocejo veljati za ucenjake, ne pokvarijo nic manj. Oni etimologizirajo, deducirajo, izmišljujejo hipoteze, se držé svojih teorij in vsak po svoje nove izraze kujejo, in tako ogabijo ucenje našega jezika celo tistim, ki so se iz zacetka z resno voljo lotili težavnega posla. Po 1376 »Nihce ne da, cesar nima«. mojih mislih ima sicer ucitelj tujcev slovnico dobro razumeti ter se ozirati dalje kakor samo na domaco vas, mora pa na drugi strani ucencu svojemu prizanašati z domišljijami svojimi, katerih narod ne bo vzprijel. Treba nam je tujce z jezikom svojega naroda seznaniti, ne pa narodu in tujcem vrivati izmišljetine.« Drže se teh pravil, je zametel lokalizme, o štajerskih oblikah mo, bod, de, va, to, ta, mo, te pravi, da še prav vredne niso, da jih omenja. Na koncu sta priloženi dve Prešernovi pesmi iz Kranjske Cbelice, »Slovo od mladosti« in »Povodni mož«, z opomnjo: »Tukaj še moram podati dve pesmi, ki se odlikujeta po izvirnosti, lepi slovenšcini in pesniški vrednosti, ki sta pa vendarle lahko razumeti; bodeta naj v izgled, kako je mogoce slovenski pisati in kako naj bi se pisalo.« Murkov slovar: »Slovensko­nemški in Nemško­slovenski rocni besednik, Deutsch­slovenisches Handwörterbuch je za svoj cas imenitno delo, ker je bogat in zanesljiv; na novejše slovstvo je vplival v veliki meri. Spisovaje slovar je rabil Murko tudi Vukov »Rjecnik« ter hodil pridno izpraševat svojih rojakov v bogo­slovskem semenišcu; med temi so najodlicnejši Jurij Matijašic, Jožef Muršec in Klajžar; ti so v semenišcu osnovali tudi slovensko knjižnico. Ko je Murko pisal slovar, je trpel sila lakote. Rad je zahajal k Marku Glazerju, takrat knezoškofij­skemu tajniku, kjer je našel vedno kos kruha. Najbolj prijazno je sprejel njegove knjige Slomšek (Ljubomir), ki je spisal o njih v »Carinthii« sestavek: »Vesela prikazen v slovenskem slovstvu«, kjer pravi med drugim: »Kar je potniku zvest svetovavec na razpotju, to je prijateljem slo­venskega slovstva Murka slovar in slovnica njegova. Ravno tega nam je Sloven­cem krvavo bilo treba. Tujec ne more zdaj vec tožiti, da bi ne imeli pomockov za ucenje slovenskega jezika; ni nam vec treba pri kmetih in ovcarjih besedi iskati. Pa tudi domacinom se je s tem lepa pomoc ponudila, da morejo svoj jezik pra­vilno dalje likati. Zato nam je Murko tem ljubši, ki nam z besedo in z dejanjem klice: 'Bratje, naprej po poti, katerega so hodili naši pisatelji že 300 let! Ne išci­mo za svoj jezik novih abeced, išcimo marvec narodu tecne dušne hrane!'« Tudi Kopitar se je v cas. »Osterreichischer Beobachter«, letnik 1832., jako pohvalno izrazil o Murkovih delih. Kakor piše Trstenjak, sta ga dva profesorja bogoslovja spoznala v Damianovi bukvarnici, v katero je nosil korekturo, dr. Matija Robic in dr. Alojzij Laritz; ta dva sta ga nagovarjala, naj gre v semenišce, da mu ne bo vec stradati, in izprosila sta tudi, da je bil sprejet v graško bogoslovnico leta 1832. Murko se z vso gorec­nostjo poprime bogoslovskih naukov, tako da je bil že po tretjem letu posvecen – v mašnika. Profesorji so mu bili Robic, Laritz, Widerhofer, Probst, Wiesenauer. Neko spricevalo, katero je dal Murku Greiner dne 7. aprila leta 1835, izpoveda, da je Murko od leta 1829 do meseca julija leta 1832 izdeloval svoja dva slovarja in slovnico in da je tudi tacas spravljal Volkmerjeve basni in pesmi. Dalje omenja Greiner, da je Murko zavoljo slovstvenih preiskavanj svojih prepotoval vse slo­venske dežele in da je tudi dunajsko dvorno knjižnico iz tistega namena preiskal. Leta 1835. je prosil, da bi se mu podelila stolica za slovenski jezik na graškem vseucilišcu, toda brez uspeha; izpodrinil ga je Kvas. Zadnje leto teologije je iz­dal Volkmerjeve pesmi, katere je posvetil podpredsedniku štajerskega gubernija, grofu Wickenburgu.1377 Te pesmi so Prešerna in kranjske Slovence, ki so stavili v Murka, kateri je tudi za Štajerce sprejel za knjižno slovenšcino kranjšcino, zeló presenetile, ker so pisane v narecju Slovenskih goric. Murko je pac ravnal tukaj popolnoma kriticno; on teh pesmi ni hotel popravljati in izdal jih je pac zato, ker so ljudje po njih popraševali in jih prepisovali. Po dovršenih bogoslovskih naukih je prišel Murko za adjunkta v bogoslovje. Dobival je hrano in stanovanje zastonj in vrhu tega še – 200 goldinarjev. Leta 1838 je potoval v Rim, leta 1842 z Robicem po Švici in Italiji. Tega istega leta je Murko pustil službo bogoslovskega adjunkta in prevzel službo odgojitelja pri štajerskem guvernerju Wickenburgu. Tudi je po nalogu škofije pripravil nove šolske knjige mesto Danjkovih, toda lavantinski kapitelj se je o njih nepovoljno izrazil in mu ocital nekaj pomot: boljše bi bilo: ti nimaš krasti – ne kradi; am – om; morem – moram ni razlocka, jez – jaz. Toda nerad seveda, se je Murko vdal. Leta 1843. je izdal 2. natis svoje slovnice, in to v gajici, ceš manjši se mora ravnati po vecem. Glasoslovne opazke spricujejo, da je Murko vrlo napredoval in pridno porabljal Kopitarjeve, Jarnikove in Metelkove spise. Na str. 17 se je zopet krepko potegnil za om, oma proti am, ama. Moški pridevnik sicer še kaže staro sklanjo iga, imu, vendar že omenja: »Einige Gegenden in Steiermark, na­mentlich die an der ungarischen Grenze lieben in den Declinationsendungen der Beiwörter anstatt den tonlosen i ein tonloses e.«1378 Leta 1843 je bil imenovan za kaplana pri župniji »Heiligenkreuz am Waa­sen« blizu Gradca; zameril se je bil namrec, ker je mladega grofica enkrat v jezi 1377 Matthias Constantin Capello von Wickenburg (1797–1880), avstrijski državnik, med drugim je bil leta 1830 imenovan za podpredsednika štajerske gubernije. 1378 »Nekateri kraji na Štajerskem, namrec ti ob madžarski meji, v konicah sklanjatve name­ sto nenaglašenega i bolj ljubijo nenaglašen e«. tituliral s trotelnom. Opravil je istega leta tudi doktorat teologije na vseucilišcu. Tudi je dobil že novembra istega leta župnijo v judenburškem krogu »St. Johann Baptista in Stadl«, kjer je leta 1847 postal dekan in šolski nadzornik. Med Nemci je postal tudi nedelaven na polju slovenskega slovstva in od leta 1843. nimamo vec slovenske crke od njega, tudi ne pozneje, ko je bil prestavljen med Slovence, najprej v Zavrc, leta 1860 pa v Hoce. Poslednji cas je delal le za cerkev in skrbel tudi za gmotno stanje svojih duš. Kakor vse kaže, so resnicne besede Trstenjako­ve, da ni bil poklican za duhovnika, ceravno se je pridno ravnal po izreku »si non es vocatus, fac ut voceris«.1379 Murko je imel svojstva in zmožnosti diplomaticne, ljubeznive, lepe manire in njegovo mesto bi bilo v kaki državni kanceliji ali pa na uciteljski stolici. Sprva je bil nekaj casa voditelj mladi generaciji, ki je zacela v Gradcu novo literarno gibanje, pozneje pa se je nekako umaknil ter prepustil vodstvo dvema mlajšima: Vrazu in Miklošicu, s katerim zadnjim je leta 1830 ali 1831. potoval bil na Kranjsko ter se tam seznanil s Copom, Kastelicem in Prešernom. Zlasti na Prešerna je moral napraviti dober vtis, ker ga ta v pismih Vrazu vedno pozdravlja in govori lepo o njem tudi v sonetu: Volkmerjevih pesmi izdajavcu: »Tvoj besed­njak smo radi vsi sprejeli,1380 – Castil je Aristarh, ne priliz'vavci, – prihodnjih casov up v mladen'ca deli.« V Gradcu je takrat sploh nastalo nekako novo ognjišce za slovensko literarno gibanje. Prosvetne težnje 18. stoletja, demokraticne ideje francoske revolucije, nasledki napoleonskih vojsk – vecina Slovencev je bila del ilirskih provincij – tega svetovnega premagavca od leta 1809–13, zlasti pa narodno patrijoticne ideje nemške romantike s svojim zanimanjem za narodnost niso brez sledu šle mimo Slovencev, dasi so razkosani na razne dežele. Najveci Slovenec napoleonske dobe, Kopitar, je z Dunaja širil romanticne tendence v nemškem jeziku za vse Slovane. Trudil se je, da bi tudi pri svojih rojakih vzbudil ljudi na zbiranje narodnih pe­smi, pregovorov, pravljic, pripovedek in zlasti zaklade narodnega jezika. Žalibog, da ni našel takih zvrševavcev kakor pri Srbih ženijalnega Vuka. Toda slava srbskih narodnih pesmi, za katere razširjanje je skrbel zlasti Kopitar, je prinesla dobicek tudi Slovencem. Kult srbskih narodnih pesmi po vsi Evropi, posebno v Nemciji, zbirka slovanskih narodnih pesmi od Celakovskega, slovstveni preporod ceškega slovstva in zlasti njegova »Slávy Duch« (1824, 1832) in Šafaríkova »Geschichte 1379 »Ce nisi poklican, stori, da boš poklican«. 1380 Prešeren: »Smo besednjaka tvoj'ga b'li veseli«. – der slavischen Sprache und Literatur nach allen Mundarten«1381 (1826), potem romanticno slovstvo Poljakov in Rusov, vse to je prispevalo, da se je leta 1830 za­celo novo literarno življenje za Slovence in Hrvate ne samo v Ljubljani in v Zag­rebu, ampak tudi v Gradcu. Seveda je tudi sem dohajal vpliv Byrona in Walterja Scotta, in tako tudi vpliv francoske romantike. Tudi sodobno gibanje duhov v Evropi je pripomoglo k temu, zlasti philhelenizem,1382 julijska revolucija in vsta­nek Poljakov, od katerih so bili nekateri internirani v Gradcu in v Ljubljani in so naravnost pospeševali širjenje poljskih romanticnih idej. Ni se zastonj štelo de­lovanje »Mlade Italije« za nevarno, kakor nam dokazujejo prepoved, sprejemati italijanske študente na »domaca« avstrijska vseucilišca (1831) in stroge policijske naredbe zoper širjenje »Mlade Italije«. [Fran Miklošic] Prava romanticna doba literature slovenske in hrvaške se je zacela v Ljubljani, v Zagrebu in Gradcu deloma samostojno, ker so delovali povsod isti slovanski in zapadnoevropski, posebno nemški vplivi, deloma so ta središca vplivala drugo na drugo vzajemno. Z resnicnimi slovstvenimi deli je bila na celu Ljubljana, kakor smo videli, kjer so Cop, Kastelec in Prešeren ustanovili Kranjsko Cbelico. V tem krogu sta bila merodajna Cop in Prešeren. Drugi sodelavci se sicer ravnajo po starejših nemških vzorih: Höltyju1383 in Matthissonu,1384 kar je razlagati tudi s tem, da je vec njih bilo že starih. Poleg narodnega mišljenja jim je z romantiko vkupno precenjevanje poezije, ker hocejo vsi narodu koristiti s kovanjem pesmi, s cimer so povzrocili Prešernove sršene. Ko je prišel leta 1830. Miklošic v Gradec, je našel tam mnogo slovenskih štu­dentov iz vseh dežel, zlasti s Štajerskega, ker so gimnazijski ucenci iz Maribora in Celja in prav tako štajerski abiturijenti hrvaških gimnazij navadno sklepali svoje priprave za strokovne študije kot slušatelji filozofije v Gradcu. Bogoslovci so bili mocno zastopani, ker je ozemlje med Muro in Dravo še pod sekovsko škofijo. Tudi Hrvatov in Srbov je bilo precej, zlasti iz vojaške granice, katerih uradništvo 1381 »Zgodovina slovanskega jezika in književnosti v vseh narecjih«. 1382 Filohelenizem, gibanje za pomoc grkom v boju za osvoboditev izpod Turkov. 1383 Ludvig Christoph Heinrich Hölti (1748–1776), nemški ljudski pesnik. 1384 Friedrich von Matthisson (1761–1831), nemški romanticni pesnik. se je rekrutiralo iz »gojencev graniške uprave«, za katere je bil v Gradcu vpeljan poseben študijski red. Hrvati so bili zelo priljubljeni, s katerimi so tudi Nemci dobro shajali. Zastopnike severnih Slovanov je pripeljal v Gradec nesrecni konec poljskega vstanka. Miklošic je mnogo obceval z interniranimi Poljaki Ladislawom in Tadeuszom Ostrowskim, Kamienskim in Pokrzywnickim. Pri grofu Ladislawu Ostrowskem, zadnjem državnem maršalu poljskem, ki je prišel v Gradec proti koncu 1831. leta in živel tu trideset let v eksilu, je bil Miklošic, vsaj leta 1835., tudi domaci ucitelj, za kar je dobival stanovanje, hrano in 200 srebrnih goldinar­jev, tako da se mu je zelo dobro godilo po mnenju Vraza, ki je rajši stradal, samo da je mogel kupovati knjige. V tej hiši se je naucil Miklošic govoriti poljski in se je vadil tudi v francoski konverzaciji, ker je bilo poljsko plemstvo zelo francosko in je Ostrowski mimo tega služil tudi v vojski Napoleonovi. O svojem gojencu poroca sam Miklošic, da je vedno govoril o nesrecni Poljski, da je prav dobro govoril fran­coski, pa tudi nemški razumel nekoliko. Oce sam je z Miklošicem hodil po graških ulicah in konverziral z njim poljski; ta grof je bil velik ljubitelj znanosti in umet­nosti in je preložil na poljšcino vec stvari iz Ossiana, Byrona, Schillerja, Goetheja, Salisa, Matthissona itd. Obcevanje ž njim je torej pospeševalo v Miklošicu tedanje njegove leposlovne težnje in leta 1838 je ž njegovimi priporocili šel na Dunaj. Med slovensko mladino je bila leta 1830, ko sta prišla Vraz in Miklošic med njo, velika narodna navdušenost. Vec mladenicev je sklenilo krog, ki si je postavil nalogo povzdigniti slovensko slovstvo na Štajerskem; zbirali so se enkrat na teden, da bi se poducevali in posvetovali. Sprva jim je bil voditelj Murko. Toda on ni, zlasti potem kot bogoslovec, mogel toliko storiti ko prej in se enako spopolnjevati kakor mlajši kolegi, tako da so bili naposled ti nezadovoljni ž njim, on jih je pa smatral za nezrele mladenice. Tudi starejši Koloman Kvas, ki je zacasno oskrboval »stolico slovenskega jezika«, ni mogel mnogo nauciti mlajših ljudi, ker ni sam nic posebnega vedel; vendar so mladi ž njim mnogo obcevali in Vraz je celo stanoval pri njem; ko se je stolica iz zacasne spremenila v »stalno«, so bili ti mladenici od­locno na strani Kvasovi zoper Murka, katerega je protežirala duhovšcina. Ker je manjkalo torej voditeljev, sta zadobila kmalu Miklošic in Vraz v Grad­cu in sploh na Spodnjem Štajerskem zgodaj veliko veljavo. Vec kakor deset za svoj jezik in svojo narodnost vnetih mladenicev, ki so vecinoma postali duhovni­ki, moremo našteti iz pisem Vrazovih, med njimi Jakob Košar, ki ga je škof ljubil kakor otroka; že leta 1832. se poroca na Dunaj Kocevarju,1385 da sta dva mlada 1385 Štefan Kocevar (1808–1883), zdravnik in narodni buditelj. – Slovenca Vraz in Miklošic »nada vseh patrijotov«. Istega leta jeseni se je Kocevar sešel ž njima v Gradcu, sklenil ž njima bratovsko prijateljstvo ter ju slavil od tega casa v ditirambicnih besedah, ker sta njegovemu srcu zopet vrnila mir, pokazavši, da domovina še ima tako vrednih in nadepolnih sinov. Kako domace so se cutili ti Slovenci v Gradcu, dokazuje to, da so se v slušal­nicah dražili na deski z epigrami: V Miklošicevem nekrologu poroca Oblak po pripovedovanju Trstenjakovem, ki je bil z vsem krogom v srcni zvezi, to le: »Tam se je bil marsikak trd boj med treznim in hladnim Miklošicem in ognjevitim pesnikom Stankom Vrazom. Veckrat je bilo v slušalnici pred zacetkom predava­nja brati na Miklošica se nanašajoce verze, katerim pa ženijalni mladi Miklošic ni ostal dolžen odgovora. Taki trije epigrami so se ohranili v XVII. zvezku VO; najbrž so iz leta 1833., katerega je Miklošic v francoskem pismu prosil Vraza, naj mu odpusti njegove šalice. Naslanjajoc se na Prešerna, strelja Miklošic svoje pušcice in jih obljublja celo vrsto, ker je hud strelec in »bic vseh slabih pesnikov in vseh slabih pisarjev, ki hocejo Slovenijo umoriti, ali bolje ubiti«. Prva pušica zasmehuje Vraza, ker je napravil napacen particip objamil za objel. Druga je posebno groba in je naslovljena »Slovencem se obeta prosodija« ter [še] glavni Osel bo spisal astromijo, Vraz pa prosodijo«. Tretja mu svetuje: »Uci se rajši lepe filozofije ter ne klepetaj od filologije.« S temi epigrami je bilo prijateljstvo med voditeljema graških Slovencev sprav­ljeno v nevarnost, da se razdere, toda Miklošic je prosil odpušcanja v že omenjem francoskem pismu: »Ti si prijatelj moje mladosti, ti si mi tovariš na potu mojega življenja, kar sem doživel dosedaj, še vec, ti si tovariš na potu razvitka moje duše in ti veš, ne da bi bilo treba opozarjati te na to, da sta se najini duši bogatili z zna­nostmi isti cas in z istimi sredstvi; ljubezen za naš narod, ljubezen za lepe slovanske jezike nas je zedinila, ona je združila naši srci, isto nebo nas je videlo ob rojstvu, in ti si še v stanu sovražiti, sovražiti me zastran take šale!« Izjavivši, da ga ni hotel žaliti, mu podaje roko v spravo in se nadeja, da on, castivec starih, k srcu vzame izrek vélikega pesnika: »Homo sum, nihil humani a me alienum esse puto.«1386 Tem izlivom prijateljstva, ki kažejo tudi za Miklošica neko nenavadno gosto­besednost in ognjevitost, moremo postaviti naproti nekaj izjav Vrazovih, ki do­kazujejo, kaj je bil Miklošic njemu. Že v neki mladostni pesmi želi (15. februar 1834) »bratu, ki ga je vpeljal v preddvor Minerve, slavo in sreco«. Najlepše pa je Vraz izrazil svojo hvaležnost v posvetilu k epicni pesmi »Babji Klanjac«, v ka­ 1386 »Clovek sem in mislim, da mi nic cloveškega ni tuje« (Terencij). teri opeva dejanje svojih babic pri nekem vpadu ogrskih roparskih krdel. Pesnik zatrjuje, da nikdar ne pozabi ljubezen in skrb svojega prijatelja, ki mu je bil v »neumni mladosti« kažipot in mu težnje bojazljivega razuma nameril na én cilj, in potem nadaljuje: Znaš li s tobom kruge vedre Od Marona i Omiera, Od Byrona, Alighiera, Kad prolazih od Savedre? Znaš li brate, kad kroz more Odjedismo k Neve kraju, K Visli, Labi i Dunaju, Blago kupit, moj Mentore? Mila bjahu šetališta Po bostanih Hesperidah, Milo iz vriel' Pieridah Pit, nepamtec brige ništa. Al nada svim 'naših zibka' Mio bjaše kraj Mure, Drave, Gdje slavulja puna slave Hladkom njiše grana šibka. Tu ti snivat moja vila Sa sestrami ljubi sada, Oko raja streptje rada, Koga ah sma ostavila! Tu sve spletje sad se slavu Naših babah vience, kite, I poklanja tebi svite, Da ti ljubav dá na javu. Primi, sivi moj sokole, snivajuc ona savi, Tebe, Franjo, da pozdravi I osvietli rodne dole. Ves graški krog združuje ognjevito in požrtvovalno »domovinstvo«. Iz leta 1833. poznamo že geslo teh prijateljev: »Vse za domovino!« V živahni zvezi so z domorodci na Spodnjem Štajerskem, katerim tudi Miklošic »i sva trda slovenšci­na« pošilja svoje pozdrave, dalje z domorodci na Kranjskem in Koroškem; somiš­ljenike imajo tudi na Dunaju, zlasti Kocevarja in nekaj »viteških Kranjcev«. Te razmere se nekoliko razširijo in utrde s potovanji, na katera sta hodila Miklošic in Vraz, prvi že 1831. leta, Vraz od leta 1833., da bi zbiral narodne pesmi in delal za narodno idejo s svojo prikupljivo besedo in z razširjanjem slovenskih knjig in casopisov. Pri tem zapazujemo tisto demokraticno crto, ki odlikuje slovansko romantiko povsod, tudi pri graških prijateljih; v prvi vrsti mislijo na pisatelje­vanje za narod v svojem štajerskem narecju, Miklošic sam je preložil dve povesti – Krištofa Šmida;1387 zlasti o njem se tudi pripoveda, da je ob nedeljah in praznikih mnogo obceval s svojimi nekdanjimi soucenci, ki so bili v Gradcu rokodelci. Veliki navdušenci so bili graški slovenski romantiki tudi za vse slovansko. To je utemeljeno ne samo v besedju na velikem slovanskem svetu in na kulturnem napredku drugih slovanskih narodov, ampak s tem je bil zvezan še prakticen namen; s pridnim študiranjem drugih slovanskih narecij naj bi se slovenski jezik povzdignil v knjižni jezik. Popolnoma »v nemških sponah« vzgojeni Slovenci so to potrebo še posebno živo obcutili, ker celo Prešeren in Vraz sta si dopisovala nemški, kar postane razumljivo, ce slišimo Vraza tožiti: »Slavische Briefe kosten Tropfen slavischen Blutes, denn ich fühle mich nach Schreibung eines slavischen Briefes immer wie dahin geschlachtet.«1388 Vraz je prva pisma pisal cesto v cirilici, ucil se je tudi glagolice, meša srbske in crkovnoslovenske kose v svoja slovenska pisma, daje si leta 1833. slovenosrbsko slovnico, srbske narodne pesmi Vukove in poljsko antologijo z glosarjem, poslati od doma v Gradec in ima sploh že pred letom 1833. slovnice, slovarje in najboljše pisatelje v ceškem, poljskem, ruskem in srbskohrvaškem jeziku, zlasti pa skoro vse takrat znane zbirke narodnih pesmi slovanskih. Leta 1835 mu pošlje Miklošic moravske narodne pesmi, katerih ne­katere mu posebno dopadejo, ker so v resnici narodne in zelo podobne pesmim drugih slovanskih narodov. Da je pak zlasti srbske narodne pesmi udomacil v Gradcu kult, s katerim so jih castili na Nemškem, o tem poroca Vraz sam Vuku Karadžicu leta 1836., ker jih je on prvic bral v nemškem prevodu in mu je šele ta dal povod za slovanske študije. Ko se je potem s pomocjo Vukove gramatike iz­vežbal v srbšcini toliko, da jih je mogel brati tudi v izvirniku, kar mu pac ni bilo kot Slovencu težko, jih je bral zjutraj in zvecer in jih deval ponoci pod zglavje. Z voditeljem literarnega preporoda pri Hrvatih doktorjem Ljudevitom Ga­jem se je seznanil Vraz že leta 1833. v Gradcu, že istega leta o pocitnicah ga je obiskal v Zagrebu in je spomladi leta 1834. že razširjal njegove zagrebške »Narodne novine«, pozneje njegovo »Danico«. Da bi ga bil šele leta 1834. obi­skal prvic na Hrvaškem, kakor pravi Murko, je napaka; on ni poznal Vrazovih dopisov Cafu.1389 Sploh je Vraza vedno vleklo na Hrvaško, dokler se je leta 1838. 1387 Johann Christoph Friedrich von Schmid (1768–1845), popularni nemški katoliški, mla­ dinski pisatelj. 1388 »Slovanska pisma zahtevajo nekaj kapljic slovanske krvi, saj se po pisanju slovanskega pisma vedno pocutim kot zaklan«. 1389 Oroslav Caf (1814–1874), ob Kopitarju in Miklošicu najpomembnejši slovenski jeziko­ slovec 19. stoletja, pesnik in duhovnik. preselil tja. Ko je potoval tja leta 1835., mu je pisal Miklošic 6. septembra: »Ce prideš na Hrvaško in v Zagreb, pozdravi mi vse prave sinove hrvaške matere in povej jim, da tudi nam pošilja »Danica« prijazno svetlobo ter osvetljuje sloven­sko temno noc! Toda ti veš že vse! Saj poznaš vroca srca Slovencev. Pošlji mi kako pismo in piši mi zelo mnogo. Povedati ti moram, da te pogrešam. Manjka mi srca, v katero bi mogel zliti vse cute, ki mi goré v prsih!« Posebno so se gojili v Gradcu severni slovanski jeziki. Leta 1835., ko je bil Miklošic jurist tretjega leta, je Vraz pregovoril štiri mladenice, da so se ucili pri njem rušcine, Miklošic pa je namerjal prihodnje leto uciti poljšcino. »Na ta na­cin«, piše Vraz, »misliva midva v Gradcu Slovence zbuditi, jih seznaniti z vsemi slovanskimi jeziki ter jih pripeljati na pot, da bodo cenili in spoznali lepoto in bogastvo svojega lastnega narecja, katero bi se moglo že prav dobro postaviti na stran sorodnim narecjem, ako bi mu bilo sijalo bolj ljubeznivo solnce.« Kmalu na to pošlje Vraz v Ljubljano pesmi treh akademikov, ki se uce »vseh slovanskih jezikov«. V ostalini Vrazovi iz prvih graških let se nahajajo preloge in posnetki maloruskih (rusnjackih)1390 narodnih pesmi. Najbolj pa je bila graškim roman­tikom znana mlada ceška književnost, ki je tudi bila najbližja njih mišljenju in cutenju. Vraz izdaja v svoji zapušcini, da so mu bile znane Celakovskega narodne pesmi in »Ohlas písní ruskych« (tudi on je pel Odglaske), in je bil s Celakovskim v pismeni zvezi že od leta 1833, s Šafarikom od leta 1837. Da so bile Šafarikove »Slovanske starožitnosti« takoj tudi v Gradcu znane, nam dokazuje citat v pismu Vrazovem iz tega dela, katero so visoko cenili vsi slovanski rodoljubi. Najbolj pa je na Vrazove mladeniške poskušnje vplival poeticni evangelij panslavizma »Slávy Dcera«. Nemškega pastorja hci iz okolice jenske, katero je Jan Kollár povelical v boginjo Slávo – nekak .... .p...µ..,1391 enak junaku Teutonu ali Tuisconu – ta Sláva je navduševala tudi Vraza; on je prelagal in posnemal Kollarjeve sonete (enega preloženega in tri posnete je prijavil Jožef Pajek v Kresu III, 43–45), veckrat klice k tej materi Slave, ki je tudi Prešerna ocarala (Najvec sveta otrokom sliši Slave), in je Kollarju posvetil naravnost dva soneta, od katerih zacenja eden: »O Kóllar, mojga serca ti reditel!« V teh mladostnih poskusih nahajamo tudi mnoge bohemizme, celo ceške besede za domovino vlast, domovinski (v serdci vlastenskem iz vlastenecký) in rodoljub (vlastenec). Enake cehizme ima tudi filo­zof Šamperl,1392 ki je umrl v 21. letu leta. 1836, v nekem svojem sonetu. 1390 Najbrž rusinskih. 1391 »Eponimni heroj«, heroj, po katerem se je nekdo imenoval. 1392 Ivan Dragotin Šamperl (1815–1836). – Da je ves ta prijateljski krog, zlasti Miklošic in Vraz, študiral poleg klasicnega in nemškega slovstva tudi italijansko, španjsko, francosko in angleško, pac ni treba posebej poudarjati po tem, kar sem povedal iz pisem Vrazovih in se bo še pokazalo. Omenjeno bodi, da se je mogel Miklošic uriti in spopolnjevati v italijanšcini obcevaje z mnogimi na graški univerzi študirajocimi Italijani in po­italijanjenimi Jugoslovani in pa na prvem svojem potovanju v Italijo v letu 1836. (drugic 1842.). V tem prijateljskem krogu so krožile tudi španske romance v iz­daji Grimmovi »Silva des romances viejos«, katere je Vraz primerjal s slovanskimi narodnimi pesmimi prav tako kakor novogrške narodne pesmi, ki so jih poznali najprej iz Possartove novogrške slovnice. Leta 1837. si je želel Vraz Müllerjeve, še ljubša pa bi mu bila zbirka Faurielova.1393 Tako je razumljivo, kako je mogel Miklošic že v Gradcu zatrjevati v neki prošnji, da razume novogrški. O življenju v tem krogu nas poducuje porocilo Davorina Trstenjaka, ki je leta 1837 prišel v Gradec ter stopil takoj v zvezo z odlicnimi njega udi, med temi tudi z Miklošicem. »V 'kolo' tih izobraženih mož sprejet, sem se seznanil s slovensko slovnico. Vraz je bil moj neutrudljivi ucitelj. Kraj njega sem se ucil tudi vsa druga slovanska narecja – in on mi je odpiral in razlagal duh narodne slovanske poezije. Dnevi, ki sem jih ž njim preživel, so bili najveselejši mojega življenja. Živo se spominjam, kako mi je igral na pišalki vsaki vecer narodne glase in mojo dušo napajal s skrivno mocjo. Tudi v francoskem in angleškem jeziku je bil moj ucitelj in ostro mi je brusil vsako nalogo. Živel je oni cas v Gradcu tudi prezgodaj umerli Slovenec iz Gorenskega Jakob Šoklic, pozneje profesor na vseucilišcu Lvovskem. Ta bistra glava, za prilastenje ptujih jezikov precudno sposobna, je bila Vrazu in meni pri ucenju francošcine in anglešcine voditelca. Z njim sva citala v originalu vzvišene drame Shakespearove in krasne poezie Byronove, ž njim melanholicne poezije Lamartinove. Bog mu plati za blagi trud! Spomin na one ure dušne za­bave me še zdaj okrepcava!« (Koledarcek slovenski 1855, 28, 29) Za poeticne sanjarije teh prijateljev je bil Gradec »z romanticno okolico«, kakor jo imenuje Vraz sam v pismu do Anastazija Grüna, posebno primeren; da, Gradec je imel v njih oceh še posebno prednost, namrec slovensko ime, in Miklošic sam je pisal omenjene epigrame »v Slovenskim gradu«. On še presega skoraj Kollárja, katerega navdajajo slovanska imena okoli Jene z bolecinskim veseljem, zdi se, da hoce on Gradec anektirati za sedanjost. Da je sicer tudi še marsikaj fantasticnega našlo v tem krogu priznanje, se lahko razume. Seveda je bil Rokopis kraljedvorski tudi 1393 Charles­Claude Fauriel (1772–1844), francoski zgodovinar, filolog in ucenjak. v Gradcu zelo cislan in Vraz ga je celo nekaj preložil. Kako je poznanje slovan­skega sveta izviralo vcasih iz neposrednih virov, to dokazuje, da so tudi graški romantiki imeli svoj »Vasilii ostrow«, t.j. po nemškem posredovanju v nekaki panorami so spoznali peterburški uceni predel mesta (Vasiljevskij óstrov). Veselja na literarnem delovanju je imela ta mladina mnogo in se je pred vsem posvetila poeziji, celó oba filologa tega kroga, Miklošic in Caf. Vraz sam se enkrat leta 1833. v nekem pismu šali, da Slovencem takoj napocijo »zlati casi«, kajti kakor pri Murku je tudi v glavah drugih mladenicev »ropotala Minerva«. Leta 1837. poroca nam o devetnajstletnem Slovencu »der viele philologische, aesthetische, historische kenntnisse und viel Liebe für die Slovenität besitzt«,1394 ta mladenic ne dela samo majhnih pesmi, ampak spisuje tudi že izvirno dramo, t.j. Davorin Trstenjak, ki je res leta 1838 spisal dramo »Nevesta iz otoka Cipros«. Ta pesniška kuga se je razširila celo na mariborsko gimnazijo, kjer je bil neki necak graškega ucitelja slovenšcine, Kvas imenovan, »slovenski Homer«, ker je pisal neki epos. Vecina njih je bila vsekakor ponižnejša in skromnejša in se je poskuševala zvecine v prelaganju. Ta mladina je mislila tudi na svoj poseben organ; pri tem je bil Miklošic na­celnik. Sprva so se skušali voditelji pridružiti ljubljanski »Cbelici«, vendar so že namerjali nekako konkurencno podjetbo, preden so natancno vedeli (5. septem­ber 1837), da ta Cbelica zavoljo težav s cenzuro ne bo vec vzletela. Že leta 1835 »poljublja« Kocevar z Dunaja Vraza in Miklošica, ker hoceta izdajati »Cvetlice«, in klice pateticno: »Zlate misli! Zlati nacrti!« Ko je bil Miklošic jurist v tretjem letu (1834/35), je imel že marsikaj »v vrstnem in prostem peru« (v poeziji in prozi) dokoncanega, kar je namerjal objaviti v Kranjski Cbelici ali v casniku, ki bi ga sam uredoval. Zlasti leta 1836. sta Vraz in Miklošic imela za »prvi zvezek« že gotove »neke najodlicnejše pesmi najslavnejših evropskih pesnikov« v slovenski prelogi in sta si tudi od Ljubljancanov izprosila doneskov; zlasti sta želela prelog iz anglešcine (Prešeren je takrat že prelagal Parizino), ker razen Byronove »Fare thee well« in Grayeve »Church­yard« še nista nic imela iz tega jezika. Z Dunaja jima je bil obljubljen Vergilijev »Georgicon«, »Ugolinova smrt« iz Danteja in nekaj španskih romanc. Iz Goetheja je že bilo preloženo: »Erlkönig«, »Mignon«, »Der Fischer« in »Die Spinnerin«; iz Schillerja: »Hector und Andromache«, »Die Bürgschaft«; iz Mickiewicza; »Powrót taty«; iz Lamartina se je ravno prelagalo: »L'isolement«, »Le lac« in »L'Invocation«. Razen tega je bilo že gotovo dvanajst 1394 »Ki ima mnogo filološkega, esteticnega in zgodovinskega znanja ter mnogo ljubezni do slovenstva«. – sonetov Petrarkovih, španske romance iz J. Grimmove1395 knjige: »Silva de ro­mances viejos«, iz nove gršcine nekaj pesmi iz Possartove slovnice. Vecino teh prelog, ki so bile iz graškega kroga, je pripisati Vrazu, kar se da dokazati z njegovo slovensko ostalino; pa tudi Miklošic se je udeleževal tega posla; kajti Vraz, ki 2. aprila 1837. poroca, da ima s pomocjo Miklošicevo opravila z »znašanjem gradiva za tekmeca Cebelici, ki bo ž njo tekmoval za prijaznost cve­tja«, piše naravnost, naštevši nekatere pesniške poskuse drugih mladenicev: »Tudi Miklošic piše nekaj, samo ne vem še imena tega cvetja.« Iz izraza »cvetje«, iz vse zveze in iz vsebine »Cbelice«, s katero so hoteli konkurirati, je pac sklepati, da se je tudi Miklošic poskušal kot prelagatelj na polju poezije. Zlasti bi mu bilo pripisovati preloge iz Schillerja, ker se njegov mlajši brat še danes spominja, kako je pred njim, krojaškim pomagacem, še na Dunaju deklamiral »Die Bürgschaft« (ki je zgoraj omenjena že preložena), »Teucherju«1396 in »Der Gang nach dem Eisenhammer«.1397 Tudi grške narodne pesmi utegnejo biti od njega, v tem ko je Vraz, kakor kaže ostalina, prelagal in posnemal takozvane »Griechenlieder«.1398 To mesto se nanaša na neko tri tedne mlajše porocilo Vrazovo (z dne sv. Jurija 1837), v katerem je Miklošic imenovan za zacetnika vsega nacrta. Dné poprej se so nam­rec sprehajali po Gradcu trije Slovenci (Miklošic, Vraz, Trstenjak), govorili so o veselem slovstvenem stanju Poljakov in Rusov, spomnili so se umetnosti Cehov in Hrvatov na polju narodne kulture in so se ožalostili, ko so se domislili svojega naroda; naposled so vsi hodili tiho drug poleg drugega, dokler ni Miklošic pre­kinil molcanja: »Ali bi ne mogli mi, ker »Cbelica« zaostaja, v naš zrak poslati kaj drugega, kar bi povleklo nase željne oci naših Slovencev?« In tedaj so vzkliknili vsi: »Metuljcka, zlatokrilega ljubljenca rož!« »Dobro! 'Metulja'! Stvarili ga že bomo. Ti mu daš, pravi mi (Vrazu) Miklošic, gobec; gospod Trstenjak noge, jaz pa ostalo telo; Dr Prešeren mora poslati peroti (krila); – toda le eno; zdaj je metulj gotov; kje pa je sonce, na katerem bi mogli vžgati bakljo, s katero bi mu mogli vdihniti dušo – življenje; mrtve peroti ne lete – kje je denar za tisek, ker tega ne sprejme v založbo niti Ferstl niti nihce drug. Brez denarja se v naših casih nic ne dá opraviti, to je sonce; denar je bog sedanjega casa!« Po tem zacetkoma takó poeticnem, na posled pa tako prozaicnem pretresovanju Miklošicevem, so bili prijatelji precej 1395 Jacob Ludwig Karl Grimm (1785–1863), nemški jezikoslovec in slovstveni ucenjak, eden od utemeljiteljev nemške filologije in starinoslovja. 1396 »Der Taucher« – potapljac. 1397 »Pot do železnega kladiva«. 1398 »Grške pesmi«. pripravljeni, kaj žrtvovati, pa so sami mogli prispevati samo 30 goldinarjev, v tem ko bi tisek stal 60 goldinarjev. Kajpada so mogli racunati tudi na pomoc iz Spod­njega Štajerja in so si že izbrali davcnega kontrolorja Dominkuša1399 za blagajnika, toda njih »Metulj« vendar ni izletel. Zadovoljiti se moramo torej samo z vestjó o nacrtu Miklošicevem, ki je vloge razdelil tako lepo in prav in je že takrat pokazal svojo trdnost, ker si je pridržal telo »Metuljcka«. Graški romantiki, ki so imeli veliko veselja s slovenskimi narodnimi pesmimi, so hoteli svojemu narodu dati dokaz svoje ljubezni, mislec na njegove literarne potrebe. Tako si moramo pojasniti nacrt prelaganja spisov Krištofa Schmida, ki je konec leta 1835 dospel že tako dalec, da so mislili rokopis predložiti cenzuri. Tudi tukaj je bil na celu najbrž Miklošic; vsaj bi bili povesti »Kanarcek« in »Kre­snica«, ki jih je on preložil in sta bili 3. decembra 1835. že gotovi, najbrž na celu vse zbirke. Da so te preloge izšle, ni gotovo; nihce ne pozná nobenega tiskanega izvoda. Ob istem casu so druge take preloge izšle v Ljubljani, Celovcu in celo v Radgoni, toda o graški izdaji se nic ne ve. Proti koncu leta 1837 govori še Vraz o napravi nekega »zaklada za izdajanje slovenskih bukev«, toda ideja se ni uresni­cila; kvecemu da se je leta 1838. izdala satiricna pesem »Novi vedež« od Andreja Gutmanna na stroške nekih rodoljubov, toda Miklošic ni bil vec med njimi. [Andrej Gutman] Ta Andrej Gutmann je po rodu nekak sosed Modrinjakov,1400 rojen 25. no­vembra 1784 v vasi Žetinci blizu Radgone. Izucivši gimnazijo v Mariboru, na­daljne nauke pa v Gradcu, je bil 1811. posvecen v duhovnika. Ker se je s svojim ravnodušjem zameril nekemu višemu v škofiji, je dosegel le ubogo faro v Soboti na štajersko­koroški meji. Osamljenost v goratem kraju ga je dognala do tega, da se je naucil kljucarstva in strojarstva in da je sam napravil orglje za župno cerkev. Po dolgoletnem brezuspešnem prosjacenju za boljšo faro mu je podelil prelat admontski, spoznavši v njem izvrstno glavo (govoril je gladko grški in francoski), faro pri Sv. Jakobu v Slovenskih goricah. Marljivo je tamkaj opravljal svojo službo; imel pa je oster jezik, s katerim je zbadal posebno neposrednega 1399 Ferdinand Dominkuš (1829–1901), pravnik in politik (poslanec v štajerskem deželnem zboru), prvi je na mariborskem sodišcu vlagal tožbe v slovenskem jeziku in bil med dru­ gim soustanovitelj mariborske citalnice. 1400 Štefan Modrinjak (1774–1827), duhovnik, narodni buditelj in pesnik. – predstojnika Cepeta, katerega je po umu dalec presegal. Ko je nekedaj zanemaril neko dolžnost, je prišel v Gradec v korekcijo, kar ga je tako poparilo, da je leta 1838 stopil v pokoj in je do leta 1842. živel v Gradcu. Da bi se laže preživel, je spisal v slovenšcini troje molitvenikov (Jezus moje želje, Pobožnost sv. Alojzija in Angel varuh). Zraven je napisal vec satiricnih pesmi in poslovenil Lukijana.1401 Gotovo je tudi še župnik napisal knjigo »Novi vedež za smeh ino caskratenje Slovencom«. Poklican pred tedanjega škofa Romana Zaengerla1402 in ostro na­paden, da je v Vedežu zabavljivo razžalil dekana in mnoge župljane, se je srecno umaknil novi korekciji rekoc, da je cenzura knjigo odobrila. Leta 1842 je šel ži­vet k župniku v Heilbrunn blizu Birkfelda, po njegovi smrti pa v faro Ratten nad Borovo,1403 kjer je še zmerom marljivo pisaril, toda po nesreci, 10. julija 1850. leta, idoc v mraku domu, padel raz brv ter utonil. »Novi vedež« je zagledal beli svet leta 1838.; leta 1840 ali 1841 je prišel na svetlo drugi pomnoženi natis, a brez letnice. Ker so prvo izdajo izdali Jakob Košar, Stanko Vraz in Davorin Trste­njak, to kaže na neko važnost tega dela. Ta knjiga je namrec ucila, kakor pravi Davorin Trstenjak, na pol že zaspale Slovence Sv. Jakoba in sosednjih far znova slovenski brati. Ker je Gutmann (prideval si je tudi grško ime Agathander) hudo zasolil v Vedežu dekanu in mnogim župljanom, zato so ljudje marljivo segali po knjigi in posebno ostrih verzov se ucili na pamet; doticni dekan je pokupil 300, neki kmecki velikaš pa 100 natisov, napravila sta autodafč,1404 tako da je prva iz­daja jako redka. Knjiga je razdeljena na štiri oddelke: a) o zadržanju, b) o ženitvi za moške, c) o ženitvi za ženske, d) kaj se komu godi. Za vzgled: Ti si prav pobožna duša, Lepo moliš: Oca naš, Daj mi, naj ne pride suša V gut nikol no v pitni glaž. Druge sodiš po krivici Kakti stara nora baba; Vidiš muho v ljudski žlici, V tvoji pa je cela žaba. 1401 Lukian iz Samosata (ok. 120–180), filozof in govornik. 1402 Roman Sebastian Zängerle (1771–1848), sekovski (graški) knezoškof. 1403 Feistriz. 1404 Sežig knjig. Tvoji ženi vun stojijo Nohti, kakti klun od vran, Ci se tisti v té spustijo, Boš kak sveti Šebaštjan. Literarne težnje graških romantikov niso imele posebnega uspeha, ker so imele prevec lokalen znacaj. Štajerski Slovenci, ki ne sestavljajo niti tretjine Slo­vencev, so najmanj mogli vzdrževati leposlovno literaturo sami, ker je tedaj trdno spal še ves slovenski narod, izvzemši tako izbrane duhove, kakor so se ravno našli v Gradcu. Vrhu tega so šli graški romantiki v svojih terjatvah predalec, ker so hoteli dosedanji knjižni jezik ne samo pomladiti z domacim narecjem, ampak ga naravnost izpodriniti; Vraz n.p. daje Muršecu za prelogo neke povesti Krištofa Šmida napotilo, naj ne piše kranjski, ampak slovenski, t.j. kakor govori dober štajerski Slovenec. Pretirano je bilo sicer, ce Prešeren in Kastelec nista dala Vra­zovih pesniških poskusov natisniti v Ilirskem listu, ker sta jih zavoljo njih šta­jerskega narecja vcasi samo na pol razumela, toda tak jezikovni individualizem, kakoršnega je zahteval Vraz, tudi ni bil umesten, ker slovenski knjižni jezik je nastal v dobi reformacije, ko so bili vsi borivci v literaturi za njo Kranjci (No­tranjci in Dolenjci); te podstave niso zapustili tudi pisatelji protireformacije, ona je bila tudi izhodišce možem preporoda konec prejšnjega in v zacetku sedanjega stoletja, ki so zopet v prvi vrsti s Kranjskega, katero je jedro slovenskega ozemlja in edina popolnoma slovenska dežela (razen Kocevja). Kajpada se smejo graški romantiki opravicevati s tem, da niso imeli priložnosti, nauciti se tega knjižnega jezika popolnoma, tako da so se tem manj mogli ustavljati romanticni ljubezni za narecja. Na drugi strani je to dejanstvo pospeševalo iz duha casa izvirajoco težnjo po združbi raznih rodov v en narod. V tem oziru so štajerski romantiki skazali slovenskemu narodu veliko uslugo, ker so z uspehom razširjali take na­zore, kakor jih je izrazil Vraz, hudovaje se na Anastazija Grüna »omejeno idejo rodoljubja«, ko je Grün objavil prve preloge svojih »Kranjskih narodnih pesmi« v »Deutscher Musenalmanach«; Vraz piše v pismu: »Als wenn die Krainer eine eigenthümliche Menschenrase wären. Ich hab' mich schon oft ausgesprochen mündlich und schriftlich, dass die Völker nur durch das göttliche Zeichen der Sprache, nicht aber durch willkürliche politische Grenzen geschieden sind!«1405 1405 »Kot da bi Kranjci bili neka posebna cloveška rasa. Sam sem že velikokrat ustno in pisno izjavil, da se narodi locijo samo po božjem znamenju jezikov, ne pa po samovoljnih po­ liticnih mejah«. – Toda pri razmerah, kakoršne so bile na slovanskem jugu, se je vsled novih nau­kov lahko sprožilo vprašanje: Kaj je jezik, kaj narod? Ko so torej v Zagrebu pod Kollárjevimi in Šafarikovimi avspiciji, Gaj in drugovi širili idejo, da je združiti vse južne Slovane v literarnem in nacijonalnem oziru z imenom »Ilirov«, v kate­rih so videli imenitne prednjike, ki so jih pravi romantiki zahtevali, tedaj je bil ravno Vraz prvi Slovenec, ki se jim je pridružil in je s posebnim poudarkom zah­teval, da naj opusti »Danica« »provincijalno« ime »horvatska«. Vraz je torej od leta 1832 – 1836 pisal slovenski, toda pustil je te prvence ležati in jih je le nekaj prelil v zagrebško »iliršcino«. Tako se je najplodovitejši pisatelj vsega kroga izne­veril prvotnim tendencam in je s sabo potegnil tudi druge tovariše, tako da so se vsaj neki med njimi pridružili »Ilircem«; celo pri Miklošicu se mu je to posrecilo, dasi je imel ta vedno bolj konservativne nagibe in je še leta 1837., ko je namerjal izdajati Metuljcka, trdovratno branil bohoricico zoper novo ceško pisavo, katero je pozneje sam s svojimi deli vpeljal tudi v primerjajoce jezikoslovje. Toda že leta 1839. je poslal Miklošic, že z Dunaja, Vrazu pet pesmi, katerih iliršcina ni bila slabša od Iliršcine njegovega prijatelja in drugih Zagrebcanov. Ta preobrat je bil zlasti Slovencem med Muro in Dravo lehak, ker so oni vedno imeli zveze s Hrvati in so govorili narecje, ki ni posebno razlicno od narecja kajkavskega; zato niso oni svoje individualnosti žrtvovali dosti bolj kakor mnogi Hrvati, ki so se morali prav tako šele uciti štokavšcine, vzete najvec iz dalmatinskih pisateljev in iz srbskih narodnih pesmi. Zlasti je Vraz in pac tudi Miklošic zajemal iz publika­cij narodnih tekstov in iz prozajicnih spisov Vuka Karadžica. Graška romantika je mogla v takih razmerah prinesti resnicne plodove šele tedaj, ko so prišli mladostni prijatelji na svoja mesta, v svoje službe. Najimenit­niša sta postala voditelja tega kroga. Vraz ni dokoncal svojih juridicnih študij, preselil se je proti koncu leta 1838. na Hrvaško, kjer je našel drugo domovino in je postal najznamenitejši pesnik ilirizma. V kolikor je odvisen od nemških vzorov – in ta odvisnost je veca, kakor se navadno misli – je on neka srecna zmes Uhlanda in Rückerta,1406 samo da se v njem Uhland bolj rine na površje, ker je tudi on, kakor vsi slovanski romantiki, nadomestil orijentalske reci s slovanskimi in domacimi. Njegovo obzorje se je v Zagrebu razširilo samo z obširnejšim in globokejšim ucenjem vseh slovanskih slovstvenih proizvodov, sicer pa je prišel tje gotov mož in je ravno s tem nadkriljeval svoje literarne tovariše. Pravi romantik, ki je bistvo narodnosti prav razumel, se je upiral zoper navadno precenjevanje 1406 Friedrich Rückert (1788–1866), nemški pesnik in poliglot. dubrovniško­dalmatinskih pisateljev, v katerih je videl le Italijane v slovanski obleki, ter je vedno in vedno kazal na narodno pesem kot neusahljivi studenec prave narodne poezije. Sploh kaže kot kritik in izdajavec casopisa »Kolo« (od leta 1842), kateremu niso mogli južni Slovani dolga desetletja postaviti na stran nic enakega, da ni na Miklošicevi strani zastonj študiral tudi filologije, dasi Miklošic, kakor kaže en epigram, ni tega zelo cenil; zlasti je pohvaliti predgovor k njegovim slovenskim narodnim pesnim, katere je posvetil Vuku Karadžicu. Gledé Miklošica se moramo vprašati, ali je že v Gradcu imel posebne filolo­gicne in lingvisticne interese. To vprašanje moramo potrditi. Da se je ucil vseh slovanskih jezikov, je dokazano; njegovo zanimanje za slovansko narodno pesem je izpricano, obcutek njegove premoci v gramaticnem poznavanju slovenskega jezika razvidimo iz njegovih epigramov zoper Vraza. V prijateljskem krogu je bil Miklošic zelo ugleden samo zavoljo svojega znanja. Ko je bil jurist tretjega leta, ga je imenoval Vraz »mladenica, ki je doma v starih klasikih in v modęrnih znamenitih delih«. Leta 1838. se imenuje Vraz priprostega Slovenca v primeri z Miklošicem, ki mu je »hoch – hoch – gelehrt berühmt«.1407 Zlasti interesantna je neka izjava Kocevarjeva, ki je leta 1837 pisal Vrazu: »Gott gebe es, dass ihr (Vraz in Miklošic) immer so bleibt. Um Dich und Dominkuš bin ich nicht besorgt; aber Gott verhüte, es, dass uns Miklosich verlasse. Er wird für unseren Ruhm und unsere Litteratur vieles Bedeutende leisten, wenn er nur will. Um Miklosich bin ich besorgt, dass ihn der Ehrgeiz vom Slaventum ablenken könnte. Bei den Deutschen wird er jedoch nie jene Ehre erreichen, die ihn bei den Slaven erwar­tet. Wenn er wegen seines Wissens berühmt ist, so darf er doch nicht sein Sloven­entum vergessen.«1408 Da se to mesto, ki izpricuje Miklošicevo tedanjo treznost, z drugimi dokazi za njegovo ucenost ne sme morda nanašati na njegove filozoficne vednosti, ampak v prvi vrsti na njegove slovanske študije, to kaže že omenjena poslanica, v kateri ga Vraz opeva kot svojega mojstra. Pred maloštevilnimi pre­loženimi in izvirnimi pesmimi bi plodoviti Vraz gotovo ne bil imel takega spo­štovanja, kakor ga Miklošic ni imel pred njegovim filologicnim diletantizmom. 1407 »Zelo, zelo ucen in slaven«. 1408 »Daj Bog, da bi ostala (Vraz in Miklošic) vselej tako, kakor sta. Zate in za Dominkuša me ne skrbi, toda Bog varuj, da nas ne zapusti Miklošic. Za našo slavo in našo književnost bo storil mnogo pomembnega, ce le hoce. Za Miklošica me skrbi, da bi ga castihlepje lahko odvrnilo od slovanstva. Vendar pri Nemcih nikoli ne bi dosegel take casti, kot ga caka pri Slovencih. Ceprav je zaradi svojega znanja slaven, ne sme pozabiti na svoje slovenstvo«. – Vraz gre celo dalje in pripisuje Miklošicu že tedaj obceslovansko vlogo. Že leta 1834. prosi »Slávo«, naj ovenca njegovega prijatelja. Prvi biograf Miklošicev, J. Navratil,1409 od katerega tudi vemo, da je že študent študiral staroslovanšcino, je že leta 1855 pisal: »Jezikoznanstvo je Miklošica od nekdaj posebno veselilo in že davno je bil nakanil, primerjajoco slovnico vsih jezikov slovanskih napisati.« Dasi se te besede s pridanim omejilom, da je kmalu spoznal potrebo, preštudirati v ta namen natancno takozvane staro cerkovno slovanske spomenike, nanašajo morda na prva dunajska leta, imamo vendar pravico, nanašati jih tudi na graška leta, ker imamo razen spricevala bratov, da ga je jezikoslovje »od nekdaj« veselilo, od njega samega to­le izjavo: »V Gradcu se ta ljubezen za slovanšcino ni zgubi­la; kovali smo velikanske osnove: Vraz bi imel spisati primerjajoc slovar, jaz pa primerjajoco slovnico slovanskih jezikov. Obcevanje s Poljaki, interniranimi v Gradcu, je pospeševalo te težnje.« Tudi iz izjav vrstnikov samih moremo naravnost dokazati, da se je v graškem krogu v resnici gojila prava jezikoslovna znanost. Vraz piše Prešernu 19. novem­bra 1837. o svojih lingvisticnih nacelih: »Ich fange an zu zweiefeln, dass eines derselben bei Dir durchgedrungen, da sie meist auf Analogien und Etymologica beruhen, wenn ich bedenke, dass du ein abgesagter Feind der Namen Dobrowsky, Kopitar etc. bist. Jedoch unsere Sprache hat unstreitig einen grossartigen philoso­phischen Bau, dessen Mechanismus ein jeder Schriftsteller kennen soll, und die­sen kann man eben nur aus der Etymologie kennen lernen. Wahr ist es, dass teils unberufene, teils sanguinische Forscher sich oft zu weit verstiegen haben, wie zum Beispiel Dankowsky, Solarik, die bald Griecehen, bald Lateiner zu Slavensöhnen machen wollen – aber dafür soll man nicht diesen ganzen Teil der Sprachfor­schung als eine leere Luftschifferei betrachten. Und wenn Du ihren natürlichen faden, zu verfolgen Dich bemühen wolltest, so würdest du ihre Nützlichkeit ein­sehen, und durch sie belehrt auch meinen Grundsätzen in sprachlicher Beziehung beipflichten. So lange das nicht geschieht, wird euch eure Wiegensprache immer ein Räthsel bleiben, wie sie allen übrigen, sonst panslavisch, gebildeten Mannern bleiben muss, wenn sie nie im Lande gewesen sind.«1410 Ce je pesnik Vraz, ki ime­ 1409 Ivan Navratil (1825–1896), urednik, jezikoslovec in narodopisec. Izdajal je prvi sloven­ski poucni in leposlovni list za mladino »Vedež«. 1410 »Zacel sem dvomiti, da je eno od teh pri tebi prodrlo, saj slonijo vecinoma na analogijah in etimologiji, sploh ce pomislim, da si odlocen nasprotnik imen Dobrovsky, Kopitar itd. Vendar je nesporno, da odlikuje naš jezik cudovita filozofska gradnja, katere mehanizme bi moral poznati vsak pisatelj in ki se je da nauciti le s pomocjo etimologije. Res je, da so nuje filologicnega fantasta Kollárja svojega srca roditelja, tako znal ceniti vrednost Dobrovskega in Kopitarja, o katerem ni slišal od Ljubljancanov nic dobrega, in ce je imel o jezikoznanstvu tako prave nazore, kako visoko je moral stati šele njegov mentor, iz katerega je kmalu postal jezikov preiskovavec. [Oroslav Caf] Miklošic je imel v Gradcu celo konkurenta, ki je tako rekoc žrtva primerja­jocega jezikoslovja. Leta 1832. je prišel v Gradec Oroslav (Jurij) Caf; Vraz ga že leta 1833. imenuje trdnega filologa in navdušenca za vse slovansko, od katere­ga je mnogo pricakovati. Leta 1838. poroca o njem, da »od dne do dne tke v svojem etimologicnem polju, katero prekopava že nad 5 let. Posledki njegovih preiskovanj obujajo zacudenje«. Vraz je tega mladenica štel že nekolikokrat za izgubljenega »kozmicno in slovanski«, toda vedno in vedno se je na niti boginje Slave zmagovito vrnil iz labirintov. Njegova etimologicna preiskovanja ne vise šarlatanski kakor Dankowskega v zraku, niso odmerjena po prilicnem enako­glasju, ampak slone na trdnih nevarljivih pravilih. Ker je Caf Vrazu dovolil, da je pogledal »v poslopje njegovega opazovanja«, je moral ta spoznati, da je oni »že velik gramatik in filolog«. Kot duhovnik na deželi pa se ni mogel Caf dalje razvijati, izgubljal se je vedno bolj v labirintih etimologiziranja, ostal je precej neproduktiven in bi pac ne bil poklican, postati naslednik Schleicherju, ko je ta odšel iz Prage (1857), na kar so mislili Šafarík, Hanka in Hattala. Proti Miklo­šicu je bil Caf nezaupen ter ni sprejel Miklošicevega predloga, naj mu prepusti svoje bogate zbirke besed in izdá ž njim slovensko­nemški slovar; zoper prva dela Miklošiceva je pisal v Prago skrivne in javne kritike. Pozneje je imel opravka z etimologicnimi dostavki k Miklošicevemu »Lexicon palaeoslovenicum«, toda tudi tu ni prišel dalec; zmešalo se mu je in se je leta 1873 sam usmrtil. delno nepoklicani, delno sangvinicni raziskovalci zašli predalec, kot na primer Dankovsky in Solarik, ki sta tako iz Grkov kot Latincev hotela napraviti slovanske sinove. Toda zaradi tega ne smemo celega podrocja jezikovnih raziskav imeti za prazne zracne balone, in ce se boš potrudil ter zasledoval njih naravni potek, boš spoznal njih koristnost in po njih poducen boš pritrdil tudi mojim osnovnim jezikovnim nacelom. Tako dolgo pa, dokler se to ne bo zgodilo, bo za vas jezik vaše zibelke ostal uganka, tako kot bo ostal uganka vsem ostalim, sicer panslavisticno izobraženim možem, ce niso bili nikoli v deželi«. – Ne sme se za tedanjo dobo spregledati, da je leta 1837. izšla Kollárjeva knjižica »Über die literarische Wechsel­seitigkeit zwischen den verschiedenen Stämmen und Mundarten der slavischen Nation«.1411 To delo podaja izvrstno generalizacijo in abstrakcijo vseh teženj istodobnih slovanskih ucenjakov in pisateljev. Kollár prediga v njem kajpada takozvani literarni panslavizem, ki naj bi Slovane uspo­sobil, da osnujejo novo kulturno dobo cloveštva, pravzaprav pa je hotel iz vseh Slovanov narediti slaviste. V resnici se je posrecilo pesniku, ki je sam bil filolog – skaza, sestaviti prav lepo ideal slavista, ki ga je abstrahiral iz delovanja Dobrovske­ga, Kopitarja in svojega prijatelja Šafaríka. Blizu temu idealu je prišel pravzaprav le Miklošic, kateri je spis gotovo bral proti koncu leta 1837., ker je njegov ucinek v Gradcu bil naravnost revolucijonaren. Dne 18. januarja 1838. je poslal Vraz dva izvoda na Ptuj in je porocal, da jih je razširil že vec kakor dvajset in da bo kmalu narocil novih, kajti ta »evangelij« je »vzburil v Gradcu kri vseh Slovencev«. [Jožef Muršec] To narodno gibanje, cegar duša sta bila Miklošic in Vraz v letih 1832–1838, se je še dolgo ohranilo v Gradcu in na Malem Štajerju in je leta 1848. dobilo tudi politicni znacaj. Tisti »Živkov«, ki je želje in zahteve Slovencev v Gradcu publicisticno zastopal, je bil Dr Jožef Muršec,1412 prijatelj obeh, ki se je predolgo mudil kot duhoven na kmetih, kar je Miklošica jezilo. On je tudi ustanovil gra­ško »Slovenijo«, prvo ustavno društvo na Štajerskem, v tem ko je 4 dni kasneje (20. aprila 1848) stopil Miklošic na celo enakemu društvu na Dunaju. Prvo proklamacijo dunajske »Slovenije«, ki je zahtevala združbo vseh Slovencev v »eni kraljevini Sloveniji«, enakopravnost v šoli in uradu in v nasprotju k Anastazija Grüna propagandi za frankfurtski parlament edino pristojnost k Avstriji, je se­stavil Miklošic sam, ki je tudi na celu deputacije šel v Ljubljano in bil 29. junija izvoljen v St. Lenartu v Slovenskih goricah v prvi avstrijski državni zbor. Trajnejši je bil uspeh tedanjega graškega kroga na duševnem polju. Duh, ki je vladal v tem krogu, se je ohranil zlasti med duhovniki malega Štajerja, ki so bili posebno omikani in so mnogo storili za kulturne potrebšcine svojega naroda. Tudi zanimanje za slovansko filologijo in celo za primerjajoce jezikoznanstvo se je 1411 »O književni vzajemnosti med razlicnimi rodovi in narecji slovanske narodnosti«. 1412 Jožef Muršec – Živkov (1807–1895), duhovnik, pisatelj in narodni buditelj. ohranilo živo še dolgo pri Trstenjaku, Raicu. Miklošic je sicer postal vzor kabinet­nega ucenjaka, toda poleg vpliva, ki so ga imela njegova dela notri do najmanjše vasice, se je na Spodnjem Štajerskem še dolgo ohranil spomin na njegovo mla­dostno delovanje v Gradcu, ki je bilo še bolj povelicano ž njegovo poznejšo slavo. Delovanje Gajevo, ki je Stanka Vraza izvabilo v Zagreb in ga kolikor toliko odtujilo svojemu rodu, pa ni bilo brez vpliva tudi na druge Slovence; tako odlo­cen Gajevec kakor Vraz je skrbno deloval na to, da bi širil to idejo kolikor moci povsod v Gornji Iliriji, kakor imenuje slovenske dežele. Gajevemu pozivu v »Kolo ilirsko«, to je v književno edinstvo po jeziku ilirskem, se je odzvalo po prigo­varjanju Vraza in Babukica vec Slovencev, ki so zaceli res pisati štokavski kakor Stanko Vraz od leta 1836.; te ideje so se oklenili Davorin Trstenjak, Miklošic, ki je leta 1839 poslal Vrazu 5 štokavskih pesmi, Jožef Muršec, Oroslav Caf, Stefan Kocevar, Jožef Drobnic, stari Urban Jarnik, Matija Majar, Jurij Kobč, Matej Rav­nikar (Požencan),1413 pozneje Ivan Macun in drugi. V ljubljanskem semenišcu se je že leta 1840 ustanovilo »ljubljansko slavoilirsko društvo«, cegar clanovi so nosili v narod ideje slovenske in ilirske. Na celu temu društvu je bil Lovro Pintar, kateri »kao strastni ljubitelj svega, što se slavjanskim imenom ponosi, osobito pako onoga, što onoj blaženoj slozi ilirske bracé štogod doprinese, koju mila naša »Danica« cielomu ilirskomu svietu u sve glase propovjeduje«. On zbira narocnike in jih pošilja Babukicu. »Res je«, pravi v enem listu leta 1841., »da vam pošiljam samo imena ucecih se mladih ljudi, ali to je tem bolje, ker ti niso še zastruplje­ni s starimi predsodki, ki se skoraj ne dado izruti.« Društvo samo se obraca na Babukica v ilirskem jeziku in pravopisu in goji že nade, da pojde za njim ves slovenski narod. Bogoslovec IV. leta J. Krašna poroca 16. februarja 1841. leta o stanju ilirstva na Kranjskem v ilirskem jeziku. »Perva i poglavitna pogodba, da bi i Kranjci s ostalom ilirskom bracom književno sjedinili se, bi po mojoj pameti bilo uvedenje ilirskog pravopisa. Što se ove pogodbe tice, može se reci, da je sko­rom vec izpunjena, stranom citanjem milih naših narodnih novinah i preugodne Danice ilirske, stranom pak postupanjem pokojnog gospodina Smoleta, koj je tri knjižice, kako vam je vec znano, ilirskim pravopisom prekrasno natisnuti dao: naime: »Maticka«, »Varha«, koga je sam iz engleskog jezika u naš jezik preveo, i pesne neumerloga, ali kod slavjanske bratje još nedostacno poznatog gospod. Valentina Vodnika. Obcenito mnenje u nagledu ilirskog pravopisa jest, da je on jedino pravi: jerbo se medju svimi u Ilirji nahodecimi se krivopisi odlikuje enoj­ 1413 Matevž Ravnikar – Požencan (1802–1864), duhovnik, pesnik, usmerjen k ilirizmu, zbi­ralec narodnih pesmi. – nostjo i što je poglavito, on otvara put u duhovni Savez svih ilirskih podgranah, i cele Ilirije s ostalimi Slavjani osim Rusah. Ove prednosti ilirskog pravopisa do­kucivši, poceše ga naši Kranjci, u kojih takojer još bistrih glavah ima, radosno upotrebljavati, blagodareci Gospodinu Gaju, da je tako visokoumni izbor ucinio. Oni isti, koji su negda, u vreme abecednog rata, medju cetami iznašastnika novih pismenah ili bolje pokvaritelja starih cirilskih najžestie vojevali, sada nemare vec za kutarski krivopis, nego obcenitog garle. Imenom Vam ovde navodim Blaža Potocnika, župnika kod sv. Vida blizu Ljubljane, koi se svojimi lepimi duhovnimi pesmi odlikuje, koje je u kutarskim, ocima neugodnom od poglavarstva vec od tada zabranjenom, od gosp. Metelka nekojimi šupoglavci usiljenom krivopisu izdao. Ovaj včrli domorodac sada oduruje sve nevaljane krivopise i samo ilirskoga pravopisom naziva i ga u svojih poslovih upostrebljava.« Dalje našteva Krašna Jožefa Žemljo, ki je izrocil Kastelicu narodne pesmi samo s pogojem, da jih tiska v »Cbelici«, potem profesor pastirstva Jožef Poklukar in mnogo drugih. »Druga pogodba, da bi se i Kranjci s ostalom ilirskom bratjom književno sjedinili, bi bila citanje naše premile »Danice« ilirskih narodnih normah i osta­lih ilirskih knjigah po svih podnarecjah, osobito pak novoilirskim pravopisom natisnutih. Što se ove pogodbe tice, može se, istina jest reci, da se od dana do dana bolje ispunjiva ipak nemožemo se nadati, da ce kmalu ispunjena biti.« Vzroke navaja: 1. predsodke, 2. pomanjkanje slovarja in 3. visoke cene ilirskih knjig. Da bi vsaj to zadnjo zapreko odpravili »uvedosmo privatno slavo – ilirsko društvo, koje si je za sverhu postavilo upoznavanje slovjanstva u obcé, a Ilirstva naposeb. Ovo privatno družtvo sada stopram 13 clanovah broji, od kojih svaki mesecno najmanje 30x u kasu platjiva, iz ovih prinesaka kupuvamo ilirske knji­ge, koje se marljivo štiju kao i novine i Danica, koju bi barem dva put u tjednu citati žudili. Svaki soclan je takojer obvezan mesecno nešto ilirskoga pisati i u knjižnicu poslati. Soclani su vecinom bogoslovci i modroslovci. Istina je, da nas je posve malo, ali upamo se u pravednoga Boga. Vi pak, verli Slavjane! (Babukic) budite nam otac i ucite nas, kakovim nacinom bi mi najlaglje, najbŕržie i najra­zbornie milo naše ilirstvo i kod naše vecinom još spavajuce bratje uveli. Dobro bi bilo, ako bi vi, visoko uceni gospodine, izvolili s našim društvom liste menjati, u kojih bi nekoje naše još slabe clanove podbudjivali, da na pol puta ne oslabe, što se mene tice, ja podbude baš ne trebujem, jerbo nocjom i danom mislim, kako bi muguce bilo, da se dobra stvar razširi.« »Izvolite nam pisati, koje nam knjige ilirske kupiti treba, primetnite takodjer njihovu cienu.« Babukic je tako resno odgovoril, da ilirsko društvo niti ni imelo dovolj denarja, da bi vse nasvetovano nakupili, ker je bilo le malo, in mu je bila naloga: »samo polagano i bez svakog javljenja, tiho i mirno vele liepu i važnu stvar ilirstvo razširivati«, da ravnatelji ne izvedo o tem in ne preprecijo stvari, nekaj pa tudi zato, da ne nastane kaka reakcija; vendar so raztresli »ilirstvo medju puno mla­dicah, koji svaki dan više žele, da ilirstvo poznavaju«, in upajo, da bo za tri, štiri leta drugaci. Na Babukica so se obracali tudi Luka Jeran, Oroslav Caf, Ravnikar, Trste­njak, Matija Majar in drugi. Lovro Pintar je pisal 1843. leta (20. marec) Vrazu, kako se iliršcina širi po Kranjskem in da se bogoslovci že razgovarjajo in dopisujejo v tem jeziku. Jurij Kobč je v »Danici ilirski« leta 1840. št. 9. priporocal Slovencem iliršcino posebno za znanstvena dela: »izvrstne proizvode duha, kao ozir mudrolju­bja, dogodovštine, pjesnictva itd., što se je do sada kod nas u njemackom izdavalo, mogu u cisto ilirskom nariecju na svjetlo davati s takovim ih nacinom potomstvu svomu sacuvati«. Ivan Macun je nasvetoval v Sloveniji leta 1848, naj bi Slovenci v šolah in pisarnicah uveli ilirski jezik, »ker so v njem že skoro vse znanstvene in lepo­dušne polja precej izdelane«. Sploh, ako se ozremo v to dobo našega slovstva – kaka navdušenost, kak zanos za zedinjenje Slovencev s Hrvati v knjigi. S kakim ognjem plapolajo clanki po slovenskih casopisih »Novicah«, »Sloveniji«, »Slovenski Bceli« o bratski slogi in vzajemnosti književni, dŕ, naravnost za ilirski jezik. Pri vsem tem je bilo med Slovenci dosti protivnikov iliršcini. Že leta 1840. je Kobč tožil: »Ne mogu, do duše, opet reci, da su svi obcenito takove misli; imade bo i kod gornjih Ilirah, koji se odviše za svoje slovensko podnarjecje staraju mi­sleci, da bi se ono, ako bi se od Slovenca u slavjansko ilirskomu nariecju pisalo, slovenskomu ukinilo«. Sovražnika ilirske ideje sta pri nas Kopitar na ucenem, Prešeren na pesniškem polju. Kopitar je v svojem spisu »Hesychii glossographi discipulus« leta 1840 po besedah Stanka Vraza »kao Thersites kakav digo viku na g. dra Ljudevita Gaja in na pravopis i jezik naš književni«, ko je namrec v recenem delu rekel o nekih crkah (c, š, ž, c): muscarum quasi stercoribus inqui­nant pulchritudinem,1414 in še leta 1843. 10. oktobra je v pismu Kmetijski druž­bi kranjski imenoval Gaja »leidenschaftlicher Charlatan«1415 in njegov pravopis »Böhmischer Fliegendreck«.1416 Prešeren je v znanih zabavljicah »Danicarjem« Gaja in drugove nazval »danicarska druhal« in janicarje slavšine južnih dežel, v drugi »Narobe Katon« pa je imenoval Vraza »Slovencev uskoka«, ceš da ga je »lakota slave, blaga« vlekla drugam. 1414 »Kakor z gnojem umažejo lepoto muh«. 1415 »Strastni šarlatan«. 1416 »Ceški mušji kakec«. – Razen tega je tudi še politicni terorizem v Slovencih, posebno od leta 1841, zacel zaduševati razvoj ilirske ideje, najprej na Kranjskem in Koroškem, zlasti med mladimi duhovniki, ki so se posebno zanimali za to stvar. Tako nam Ma­cun1417 poroca v Književna zgodovina slovenskega Štajerja str. 7 o pritožbi Kra­šne, ki piše 10. marca 1842. Vrazu iz Logatca, kako so ga preganjali zavoljo dopisovanja v »Danico ilirsko«; Anton Žakelj1418 pa je pet mesecev prej pisal, kako so v celovškem semenišcu bogoslovcem strogo prepovedali dopisovanje z Vrazom, in da morajo vsako pismo, ki ga dobe od Vraza, izrociti policiji; isto javlja Vraz sam 14. decembra 1841. posestrini Dragojili v hrvaško Bistrico: »U Celovcu su vec dva bogoslovca pred policijski sud zvali, za koje su saznali, da sa mnom u pismenom savezu stoje … U Ljubljani, polag jednog pisma, cinio je direktor ondešnjega semeništa ondešnje bogoslovce, za koje zna, da sam obcio š njimi, pozorne, da svaki list njemu izruce, kojega ce od mene primiti.« Dalje in krepkeje se je ohranila ideja ilirstva, misel o književnem edinstvu slovensko­hrvatskem, na Štajerskem, zlasti v vzhodnem, ko je s tem duhom bila napolnjena zlasti v Gradcu živeca mladina, kakor živo to opisuje J. Šišic v »Da­nici ilirski« leta 1849. 15, kjer govori o književnem delovanju tamkajšnjega slo­venskega društva. Med 1845.–50. letom so vzhodni Štajerci gledali in težili bolj v Zagreb kakor v Ljubljano. Toda scasoma so opustili iliršcino vsi razen Stanka Vraza in so zopet pisali slovenski. O tem gibanju, kakor tudi o težnjah M. Majarja in Razlaga, katerega so pod­pirali Lovro Toman, Božidar Raic in Caf, potem o dobi »Novic«, »Slov. Glasnika« in Stritarjevi dobi bom govoril, ako Bog da, drugo leto. Vesele in srecne pocitnice! 1417 Ivan Macun (1821–1883), slovstveni zgodovinar, gimnazijski ucitelj, njegovo najboljše delo je Književna zgodovina Slovenskega Štajerja (Gradec, 1883), ki ga je sam založil in ga posvetil »veleumu Miklošicu« ob njegovi 70­letnici. 1418 Anton Žakelj (1816–1868), duhovnik in teolog širokega obzorja, pesnik in zapisovalec ljudskih pesmi. ZGODOVINA SLOVENSKEGA SLOVSTVA IV. DEL Slovensko slovstvo po Prešernu Narodna pesem slovenska! Ganjen poslušam te spet, Za te od zorne mladosti Z vso sem ljubeznijo vnet. Ti nam ponos si in dika, Naša najdražja posest, Polniš nam prsi z radostjo, Srcno hladiš nam bolest. (Fr. Neubauer) [I] Castiti gospodje! Predmet mojih razprav v poletnem semestru je zgodovina slovenskega slov­stva v dobi iz za ilirizma, v dobi »Novic« in probuje leta 1848, v dobi »Sloven­skega Glasnika« in »Zvona« Stritarjevega. Trud slovenskih delavcev na polju slovenskega slovstva je obrodil prvo sadje prav šele leta 1848. Tedaj so se Slovenci šele pojavili znova kot probujen narod, v prejšnjih dobah politicno samostalnost in polovico svojega ozemlja umikajoc vedno nemškemu elementu našlo je leto 1848 še celo borne ostanke razkosane, ohromljene in needine. (Apih) Ohromljeni smo bili v socijalnem oziru, ker nismo imeli vseh stanov, ki so bistven del narodovega telesa, izpolnjujoc razlicne naloge narodnega življenja. Plemstvo smo bili že davno izgubili, in vendar je ono bilo do nove dobe voditelj narodom v politiki, v vojni in omiki, reprezentant narodne samostojnosti in samo­uprave, dasi sebicno brani svoje predpravice, ki jih je unicila nova doba. Toda pravi­ce plemstva so dragoceni zaklad, ki je v novi dobi pripal – narodom. Kar je prej bilo lastnina malega števila, je razdelila konstitucijonalno­demokraticna revolucija med vse državljane. Naše plemstvo, odtujeno narodu in njegovim koristim, je uporablja­lo svoje sile in svoj vpliv samo v prid stanovskih svojih privilegijev in koristi. Drugi narodi so se lehko veselili, ko so videli, kako napreduje njih plemstvo in radodarno pospešuje narodno korist. Naš narod kaj takega ni videl od dobe reformacije, kjer se ga je plemstvo spomnilo iz drugih razlogov, da bi Cerkvi pobrali bogastvo in se samo obogatilo. Bogastvo našega plemstva ni rodilo narodu sadu. Cem bolj je plemstvo bogatelo, tem bolj je ošabno preziralo niže stanove, tem bolj so se množila sredstva potujcujocih nakan. Prava luc prosvete ni mogla prodreti v narod, ker je bila zagrenjena z zastorom nemšcine, latinšcine, lašcine. In vendar je plemstvo zaje­malo moc svojo iz narodovega jedra. Ob potu slovenskega kmeta je živelo nemško, laško in madžarsko plemstvo. Narod je sebi na škodo redil te zajedavce. Tudi mešcanstvo je bilo po duhu in deloma tudi po krvi neslovensko. Mešca­ni majhnih mest so bili odvisni od gospode in njih uradnikov, ošabno so prezirali »pavre« v okolici, dasi sami niso bili pravzaprav nic drugega. Slomšek je leta 1846 v »Drobtinicah« o mešcanih nekega mesteca prav pisal: »Jako mi ugajajo kmetiške obcine, pa mrzli in prevzetni se mi zde mešcani, ki so ljudje z ošabno glavo in vecinoma prazno mošnjo, imajoci le malo cuta za vero in krepost.« Tuje šege in tuji jeziki so gospodovali po mestih, mešcanstvo je bilo straža tujstvu na naši zemlji. Še bolj so se odtujila narodu veca mesta, cim bolj so potegnila nase promet in s tem nemške in laške trgovce. Promet je obogatil tujce, naroda to ni ogrevalo. Bogatec se ob žuljih slovenskih voznikov, tovornikov, obrtnikov, teža­kov in kmetov, se ti tujci niso spojili z narodom. Ce je prišel prebrisan Slovenec do bogastva, se je pomaknil sicer nekoliko više po lestvici socialnih razmer, toda tam je bil tuj duh, ki je moril narodni cut. Tako je tudi mešcanstvo bilo v narod­nem oziru nam tuje in nas je potujcevalo. Ostal je samo en del razumništva – duhovniki, izvirajoc vecinoma iz kmetiške­ga stanu, ne samo voditelj, ampak tudi edini tolažnik v dolgi vrsti stoletij. Ko se je po mestih, gradovih in trgih šopirila tujšcina, se je v cerkvi s prižnice razlegala božja beseda v materinjem jeziku. Kajpada tudi tukaj ne brez izjeme. Zlasti neu­godno je bilo stanje Slovencev v sekovski škofiji, za njo so odgojevali duhovnike v Gradcu, kjer je bil škof le redkokdaj zmožen slovenšcine. Iz Gradca so pošiljali med Slovence duhovnike, ki vcasi niso znali slovenski niti apostolske vere, božjih cednosti, rožnega venca in drugih molitev in ki so se pozneje le za silo naucili na­šega jezika ter ga bogatili z mnogimi tujkami. Prva cerkvena knjiga, Volkmerjeve Mašne pesmi, so šele iz leta 1783! Mnoge take duhovnike, pomilovanja vredne, so morali šele mežnarji poduciti, da so mogli prav prebrati evangelij in berilo. »Po tri duhovnije ali fare si lahko prehodil,« pravi Slomšek o krški škofiji, »poprej ko si slovenski evangelij našel, in ce je kdo znal sveti pasjon brati ali pa evangelij pove­dati, bil je ljudem imeniten kakor prorok … Slovenskih predig ni bilo dobiti, du­hovniki jih tudi pisali niso. Iz nemških in latinskih bukev so povrhu mlatili. Lehko se ume, da je bilo vec plev ko znanja, kar se govora tice. Duhovniki so slovenske evangelije šele brati zaceli, kadar so nastopili službo, prav pisati izmed sto ni znal ni eden. Še pomnim, kako smo željno poslušali podobarskega mojstra­skazo, ki nam je bral iz nekih starih evangeljskih, okajenih knjig izpreobrnitev svetega Pavla in pasjon. Imeli smo ga kak preroka, ker je znal brati. V treh duhovnijah ni bilo ni le ene slovenske knjige in mislil sem, da imam velik zaklad v roci, ko so mi od dalec za neke dni dobili star evangelij na posodo. Slišati eno tistih pesmi, ki jih je neki kranjski žlahtnik natisniti dal, smo mislili, da smo v nebesih.« (Repež?) In vendar je kljub temu res, kar pravi Slomšek: »Bila je sveta Cerkev edina doslej varhinja, dojnica in mati naše narodnosti in jezika našega. Le ona je zacela izobraževati narode slovenske, vnemati jim luc izvelicanske omike, le ona nam je ohranila in otela iskrico mile materinšcine, da je nemili nemškutarji zadušili niso.« Take so bile razmere po Koroškem in Štajerskem. Boljše so bile po drugih slovenskih pokrajinah. Tam duhovnik ni pogrebal svojega naroda. Posredno ali neposredno mu je bil dobrotnik in ucitelj in prvi je bil duhovniški stan, ki je zahteval za narod primerne in pametne šolske osnove. Dal mu je blagoslov, ko je speci narod probudil glas novega veka, tako zvane svobode, ki je pozivalo abso­lutizem pred sodnijo revolucije. Naš kmet tudi po Jožefu II. še ni bil svoboden. Vezi nevoljstva ga je sicer rešil ta razsvetljenega despotizma polni vladar. Francoska vlada je Slovence v Iliriji (na Kranjskem, gornjem Koroškem in v Primorju) rešila tudi grašcinskega ali patrimonijalnega pravosodja. Nacela francoske revolucije so dovršila tu držav­ljansko ravnopravnost kmetov z bivšimi gospodi. Avstrijska vlada je spet ovrgla nekatere reforme. Obnovila je na podlagi zakonarstva zadnjih dveh desetletij 18. veka osnovo kmetiških razmer proti gosposki. Vpeljala je spet nadgospodarstvo (nadlastniško pravico) grajšcinske gosposke na kmetiških posestvih. Najviši, pra­vi gospodar svoji zemlji torej ni bil kmet Slovenec, ampak grašcak – Nemec. V tem oziru so torej deloma prav imeli tisti, ki so prištevali slovenske pokrajine Nemciji. Štajerskih in dolenje koroških Slovencev ni doletela dobrota francoskih reform. Na Štajerskem in spodnjem Koroškem so ostale gosposke nadlastnik, pa tudi sodnik kmetom podložnikom. Kar je kmet moral dajati in delati gospodi, to je bilo povsod natancno dolo­ceno in od francoske dobe tudi nekoliko olajšano. Pa gosposke so imele zadosti sredstev, ako so hotele pritisniti podložnika, da je moral podvojiti svoje davšcine. Hudo škodo je delala tlaka kmetu. Zamudil je svoje delo, lepo ugodno vreme za oranje svojih njiv, za žetev in setev, za košnjo in pletev, in vendar ni imel gospod dobicka, primernega številu tlacanov. Tlacan je delal ravno kakor tlacan. Privadil se je tam malomarnosti in lenobi in postal je naposled zanikaren tudi za svoja opravila. Gospodarski grehi so se kopicili in zavirali uspeh umnega gospodarstva tudi v poznejših ugodnejših casih. Neugodni so bili zlasti tudi moralni posledki. Tlacan se je moral nauciti rano klanjati gospodu in morda še bolj njegovim uradnikom doli do šlibarja in valpta. »Vaša gnada« je sploh znana cvetlica tega servilizma, ki mori moški ponos našemu kmetu zlasti tam, kjer je bila dežela blagoslovljena z grašcinami. Štajerski slovenski podložnik je vsak odgovor na gospodovo vprašanje zacel z besedami: »Zahvalim za vprašanje.« Pred grajšcinskimi uradniki je imel velik strah, ker so bili med njimi cudaki in sitneži, kakor tisti oskrbnik, ki se je bahal: »Jaz sem cetrta božja oseba na zemlji.« Njemu je moral kmet muhe braniti, drugi kmet pa pred vratmi cuvati kakor ordonanca za razlicne posle, npr. da mu je šel po tobaka za nos. Strahoma se je kmet bližal gradu. »Bližje grada, bližje vraga.« Ko je le grad zagledal, že mu je vpala srcnost, od dalec se je zacel izkašljevati, nos snažiti in klobuk pod pazduho devati. Bojece je lazil po stopnicah do kancelijskih vrat. Potrkal ni, ker je tako vedel, da se mu od znotraj nihce ne oglasi. Predno je prijel za kljuko, si je še lasi nekoliko popravil in stopil v pisarnico in trepetajoce cakal, kedaj se gospodu frbol­tarju1419 zljubi ozreti se vanj in z »no?« ga vprašati, kaj hoce. In gorje kmetu, ce je naravnost povedal, zakaj je prišel, in se ni poprej zahvalil ponižno za vprašanje. Sam Nemec Puff je priznal, da so bili vecinoma tujci grašcaki, oskrbniki gospodje Slovencem, in to nam pojasnjuje, da nahajamo cesto hlapcevsko ponižnost na eni in enako nezaupljivo mrzkost na drugi strani v obcevanju s tujci v nekaterih krajih. In prav tolmaci Urbaš iz teh razmer ravno tiste pege slovenskega znacaja, ki nam jih nasprotniki tako rado ocitajo: nezaupljivost, zanikarnost, zametovanje narodnega in moškega ponosa, surovost in neodkritosrcnost. Koliko pa neki velja odgojitelj, ki je tako spacil znacaj gojencev? Ponos, samosvest in samospoštovanje so viri vseh kreposti. Kedor hoce castiti druge, mora zaceti sam pri sebi, kdor hoce kaj dovršiti, mora biti zmožen požrtvovalnosti in moških cinov, mora zaupati sebi in svojim silam. Pasja ponižnost in jagnecja potrpežljivost sta hlapcevski kreposti kakor širok hrbet in debela koža. Kar velja o posameznikih, velja tudi o narodu. Naš kmet, to je slovenski narod, je moral dalje namesto drugih stanov dajati sinove v vojake. Mešcan in gospod sta bila osvobojena tega davka. Kako je to slabi­lo narod, nam svedocijo krvave in pogoste vojske osemnajstega in prvih desetletij devetnajstega stoletja, pogin naših rojakov v Mantovi za Wurmserja1420 in pritožbe štajerskega prvega deželnega zbora 1848. leta. Pa tudi tisti, ki so se srecno vrnili domov, so bili vecinoma za narod izgubljeni v gospodarskem in moralnem oziru. Ravno slovenskega kmeta pa je najbolj žulil jarem velikih davkov. Leta 1839 so placevali v Avstriji zemljiškega davka 55 milijonov, vseh drugih davkov vkupe pa je bilo le 106 milijonov. Zemljišce je bilo obdavceno poprek s 45 %, hiše s 16 % sirovega dohodka. Kapitalist, ki je imel v bankah ali v državnih papirjih 1419 Verwalter – upravitelj. 1420 Dagobert Sigismund Wurmser (1724–1797), avstrijski feldmaršal. Služil je najprej v francoski konjenici, nato ponudil svoje usluge cesarici Mariji Tereziji in s svojimi prosto­voljci prestopil v cesarsko­kraljevo armado. Njegova obramba Mantove je postala v Evro­pi legendarna. Po sedmih mesecih obkolitve je zaradi pomanjkanja oskrbe moral Man­tovo predati Napoleonu, ki pa ga je iz spoštovanja zaradi hrabrosti odlikoval z medaljo »honneur de la guerre« ter mu s 700 možmi, preostankom njegove enote, dovolil prost odhod, medtem ko je vecina avstrijske garnizije, okrog 20.000 mož, prišla v francosko ujetništvo. naložene milijone in za katerega bi torej morala biti najvažnejša rec ohrana jav­nega reda in države, ni placeval nic za državne potrebšcine. Država je dajala neiz­merne dobicke kapitalistom, ki so ji posojali denar, in najvecji dunajski bankirji (Sina, Todesco) so placevali po 1500 gl.1421 letne pridobnine, najveci tovarnarji pa 50 do 100 gl., veletrži po 500 gl. – kolikor se jim je ravno zljubilo. Zato je leta 1846 znašal ves pridobninski davek komaj 3 milijone za vso državo. Seveda ni manjkalo pritožeb. Že leta 1843 so poslali kranjski stanovi grofa An­tona Auersperga (Anastazija Grüna) z deputacijo k cesarju zastran te stvari, toda na Dunaju je tedaj vladalo nacelo: »Liegen lassen ist die beste Erledigung.«1422 Do 1848. leta niso dosegli nic. Že kataster cesarja Jožefa je preobložil dežele in povzrocil mnogo rubežev in prodaj. Novi kataster, izdelovan od leta 1818–1843, je znižal davek vsej Štajerski za 100.000 gl., povišal pa je ravno davke slovenskega Štajerja. Ormoškemu okraju so narocili 100 % vec davka. Okraj celjski je placeval za 30.000 gl. vec kakor 2˝ krat veca okraja Judenburg in Bruck. V tem ko so cenili na Gorenjem Avstrij­skem dohodek njiv po 5,24 gl. od orala, so nastavili tisto enoto na Štajerskem na 6 gl. in na Kranjskem celo na 8,9 gl. Vse peticije in revizije in komisije od 1833.–1835. leta so imele le ta uspeh, da so se štajerskim Slovencem po ukazu dvorne kancelije davki izdatno povišali! Nektere gosposke na Spodnjem Štajer­skem so gmotno stanje kmetom shujšale tudi s tem, da so jih primorale, da so se odkupili, pa po zelo neugodnih pogojih. Državni poslanec doktor Ulepic je državnemu zboru izracunil, da placujeta Kranjska in Koroška vseh pravih in nepravih davkov po 5,35 gl. od glave na leto, v tem ko placujejo bogatejše kronovine dosti manj, npr. 1819. leta Ceška po 4,53 gl., Moravska in Šlezija po 4,41 gl. in Galicija celo le 2,41 gl., dasi ima Kranjska dosti puste zemlje, krasa in mahu. Istemu zboru je povedal poslanec Morfluck, da placuje novomeški okrog po katastru iz leta 1844 podvojen zem­ljiški davek in da so samo tistim kmetom popustili 25 %, katerih davek se je povišal za vec kakor 100 %, drugim kmetom pa da preti boben. Poleg davka pa je bila še tlaka. Kranjski kmet, cegar posestvo je bilo vredno 250 do 300 gl., je imel do 1848. leta letne tlake do 192 dni, potem je moral dajati desetino od žita, vina, cebel, krompirja, prascev, jagnjet, kopunov, kuretnine in jajec. Koder so lovili polhe, so dajali tudi desetino od polhov. Zelo visok je bil lavdemij, to je pristojbina ob predaji zemljišca. 1421 Gl. – Gulden, goldinar. 1422 »Najboljša rešitev je – pustiti ležati zadevo«. Splošni ucinek vseh teh gmotnih razmer je bil poguben ne samo posamezni­kom in stanu kakor v drugih narodih, temvec je moril naravnost narod sam. Kar je zgubil naš narod po gmotnem propadanju kmetijstva, tega mu ni nadomestil prospeh drugih stanov, katerih naš narod ni imel, tu ni bilo kompenzacije. Kar je zgubil kmet, je zgubil neposredno narod. Nic boljše se ni godilo Slovencem na dušnem polju. Šolstvo je bilo nerazvito, malo je bilo šol, premalo za uka željni in uka potrebni narod. Po Slovenskem je bila, izvzemivši velike kraje, redkokje kaka »trivijalka« in še te so presedale kranjskim stanovom minulega veka. Obširni nacrti Marije Terezije se niso izveli, ker jih ni bilo mogoce izvesti. Kjer pa se je to zgodilo, ni imela osnovna šola za slovenski narod pravega uspeha. Ker je Marija Terezija štela osnovno šolo za prvi zavod za razširjanje nemšcine med nenemškimi narodi, še odlocnejše je to stali­šce zastopal Jožef II., povdarjaje nemško svoje cesarsko dostojanstvo. Dosledno je Napoleon v Ilirskem kraljestvu dvignil na šcit francošcino, poleg nje je zanikal nemšcini veljavo »deželnega jezika« in prepustil samo narodnemu jeziku skro­men koticek, ker se francošcina ni mogla mahoma vliti v slovenske glave. Kako krepko pa je pospeševal njeno veljavo, povzamemo lahko iz tega, da je postala v kratki dobi francoske vlade uradni jezik celó v hribovskih vaseh. Francoska doba Ilirije se razlocuje torej od jožefinske samo v tem, da je Napoleon uvel v male šole slovenšcino kot ucni jezik, v srednje šole pa kot ucni predmet. Restavracija je mnogo premenila. Glede pospeševanja ljudskega šolstva je krenila odlocno na pot Marije Terezije. Cesar Franc I. je odlocno zaukazal usta­navljanje osnovnih šol, naj so zacetkoma še tako pomanjkljive. Celo pastirji ali credniki bi se morali izkazati s spricevalom ljudske šole. Za silo so morale za­dostiti nedeljske šole. V te so morali hoditi zlasti tudi rokodelski ucenci, ako so hoteli postati pomocniki. Seveda so bili tudi tukaj uspehi le skromni v primeri z blagimi namerami cesarjevimi. Cesto ni bilo šolske izbe, ni bilo ucitelja ni knjig, in vesel je moral biti prijatelj narodove omike, ako je cul, da poducuje vaško deco duhovnik, cerkovnik ali doslužen vojak. Grof Francišek Stadion, tržaški guverner, se je n. p. sporazumel s kaplanom, ki je poduceval brezplacno otroke svojih revnih župljanov pod širokimi vejami stare lipe, v kakoršno šolo je hodil tudi Slomšek, duhovnik je bil hvaležen kmetom, da so mu le pošiljali v njegovo šolo otroke in da mu je guverner dovolil to opravilo. Škoda, da niso bili vsi dr­žavniki predmarcne dobe možje kakor Stadion. Bil je sicer jožefinec, toda duh jožefinizma je živel v njem samo v svojih boljših življih, ogibaje se kolikor moci pristranosti in doktrinarstva tega sistema. Bil je Stadion nemški centralist, ko pa je prevzel vlado Primorskega, je odkazal takoj v svojem ucnem nacrtu za osnovne šole odlicno mesto tudi slovenšcini. Prišedši v Trst, je sklical strokovnjake, ki so mu v dveh letih spisali blizo 60 šolskih knjig v štirih jezikih. On sam jim je bil sotrudnik pri tem poslu in je stopil tako rekoc v vrsto šolnikov. Njegovi sveto­vavci, vecinoma trdi Nemci, so se morali potiti. Eden od njih je še pozneje tožil: »Nisem vedel, naj li se naucim najprej italijanšcine, kranjšcine ali iliršcine.« Ker je Stadion vedel, da bi na Dunaju njegove nasvete in vprašanja pokopali nere­šena, ni maral pisati tje, ampak je sam vse vredil v Trstu. Tam je tudi pomnožil šole od dveh na šestnajst in razmerno tako tudi na kmetih. Seveda so se potem tudi duhovniki in ucitelji z vecim veseljem poprijeli težavnega dela, ko so videli, kako se trudi guverner sam. O stanju ljudskega šolstva na Kranjskem govore najbolj jasno nekatere števil­ke. Leta 1844 je bilo malih šol 9 nemških in 84 slovensko­nemških, 1847 je bilo 12 nemških, 23 slovenskih in 60 nemško­slovenskih. Pomladi 1848. leta je ime­lo 3364 davcnih obcin z 493.411 dušami samo 98 glavnih in trivijalnih šol, 102 nedeljski in 6 obrtnih šol. Všolanih selišc je bilo 807, nevšolanih pa 2548. Prva so štela 23.555 hiš, druga pa 43.965. Od 57.036 za šolo godnih otrok je hodilo v šolo samo 11.632. 45.404 otroci so rastli torej brez šolskega poduka, dasi [se] je po besedah deželnih stanov »zbudila v zadnjih treh letih po neumornem in mnogostranskem opominjevanju slovenskega casopisa 'Novice' jako hvalevredna gorecnost, sosebno med mlajšo duhovšcino, za ustanovitev selskih šol; zato pa je zdaj precej šol, v katerih poducuje župnik ali kapelan, katere pa niso vštete v navedene številke. Pa te šole so zgolj zacasne, zavisne od blage volje duhovnikov, ki prostovoljno prevzemajo poducevanje in nocejo, niti ne smejo zavoljo šole zanemarjati svojih pravih poslov«. Šele potem bi prišla ena šola na 100 hiš, ako bi se ustanovilo še najmanj 900 šol. Kar se tice poducnega jezika v kranjskih osnovnih šolah, se razvidi iz navede­nih številek, da je bilo le malo cisto slovenskih šol. Nemško­slovenske pa so bile blizu le tako »nemško­slovenske« kakor dandanašnji šole po slovenskem delu Koroškega, t.j. pravzaprav nemške, ker se je rabila [slovenšcina] le v zacetku. S slovenskimi knjigami so bile šole le slabo preskrbljene, in to s tistimi, ki jih je velela vlada spisati leta 1815. in 1829. leta za slovenske šole po Kranjskem na kmetih, v šole po trgih in mestih pa je uvela nemško­slovenske knjige. Po sosednjih deželah seveda ni bilo nic bolje. Štajerski Slovenci so imeli leta 1847 samo 60 slovenskih osnovnih šol, poleg nekaterih nemško­slovenskih in nemških. Tudi na Štajerskem so duhovniki iskreno delovali ob vzgoji mladine, zlasti so znane zasluge Volkmerjeve. O štajerskih in koroških šolah pa vendar velja beseda Slomšekova: »Dobili smo ABC­tablo, bile so pismenke kak ti raki velike, pa le nemške in latinske. Slovenšcini ni bilo ne duha ne sluha. Slovkali smo in civkali slovenska deca, pisali smo najprej nemško, potem latinsko, le v domacem jeziku ne.« Najboljše dokazilo teh besed so pisma iz škofove ostaline, ki sem jih letos objavil v Zborniku slovenske Matice. On piše domov v nemški frakturi,1423 v kateri mu pišejo od doma. Zakaj? V antiqui1424 pisana pisma bi najbrž doma ne bili znali razvozlati, ker se v tamkajšnji šoli najbrž niti ucila ni. Slovenski šolarcek je dobil v roko tisto nemško slovnico kakor nemški ucenci v Gradcu! V 2. razredu je bral nemško citanko in se ucil evangelija nemški. S to nenaravno pedagogiko so seveda bili ucitelji le mucitelji. Zahtevalo se je ž njo vendar le to, da se narodu vcepi nekaj nemških besed, za pravo omiko pa se ni storilo nicesar. Celo pametni in pošteni Nemci so bili zoper njo. Miklosich, ki kaže, kako so se že davno prej razne oblasti upirale narodnemu jeziku v šoli, pra­vi o tej dobi, ki jo je sam preživel: »Selbst im neunzehnten Jahrhundert lernten und lernen tausende von slavischen Kindern den Katechismus deutsch, ohne einen eizigen Satz zu verstehen« (Zur Geschichte der Lautbezeichnung im Bul­garischen 4).1425 Najvec se je mladina priucila materinjem jeziku v nedeljski šoli, ki je bila slo­venska in se je jela razcvetati od 1830. leta. V tej šoli in pri izpraševanju je strmel duhovni ucitelj, da ne ve ucenec odgovarjati niti slovenski niti nemški. Zato se je duhovnik najprej lotil agitacije za preosnovo narodne šole na podlagi mate­rinšcine. Cim bolj se je preprical, da je ucni sistem brezuspešen, tem bolj mu je rastla gorecnost za versko­nravno vzgojo mladine in tem odlocneje je dokazoval, da se vzvišeni smoter ne doseže, dokler se ne postavi poduk na edino pravo, na narodno stališce. Srednjih šol osnova je bila do leta 1849 ta­le. Gimnazija je imela od 1809. leta 6 razredov, in sicer so bili prvi štirje »gramatikalni«, zadnja dva pa »huma­nitetna« razreda. Od 1808 do 1818 je bilo poducevanje v rokah strokovnjakov 1423 Nemška fraktura – Kurrentschrift ali t. i. rokopisna gotica, v nemškem prostoru splošno rabljena do 2. svetovne vojne. 1424 Antiqua – mišljena je latinska kurziva, obicajna novoveška latinicna pisava za rokopisno rabo. 1425 »Celo v devetnajstem stoletju se je ucilo in se še uci tisoce slovanskih otrok katekizem v nemšcini, ceprav ne razumejo niti enega samega stavka« (K zgodovini bolgarskega glaso­ slovstva). za posamezne predmete (Fachlehrersystem)1426 kakor dandanašnji. Med pred­meti je bilo tudi naravoslovje. Leta 1818 pa se je izrocil vsak razred samo ene­mu ucitelju, ki je pouceval dijake doticnega razreda v posameznih predmetih (Classenlehrersystem),1427 in to pocenši od 1. razreda. Dne 20. septembra 1819 se je iz ucnega nacrta izbrisalo prirodoslovje s fiziko vred. Algebro so omejili na humanitatne razrede. Latinšcina je gospodovala neomejeno, celo pri matematiki se je rabila za poucni jezik. Knjige so ostale stare in vecinoma zastarele. V vecih mestih (v Ljubljani, v Gorici) so bile naposled do 1849. leta tudi visoke šole, zva­ne licej, z dvoletnim tecajem, ki so pripravljale za nadaljne študije na vseucilišcih. Osnova srednjih šol od leta 1819 je bila ocividno reakcijonarska in se ni nik­dar ujemala z zahtevami dobe, v kateri se komaj še sme zahtevati od ucitelja, da naj je kos vsem strokam srednje šole (samo veronauk je poduceval duhovni profesor). Bolj ali manj je bil vsak ucitelj enostranski. Z enakim uspehom ni nihce gojil vseh ved, katerim se je bilo uciti. Samo v enem oziru je bil ta sistem ugoden. Ako je prišel ucenec pod znacajnega ucitelja, ki ga je spremljal štiri leta, se je razvil primeroma lahko krepak znacaj tudi v dijaku, v tem ko vpliva množina uciteljev cisto neugodno tudi na znacaj dijakov. Zanemarjanje realij, zlasti nara­voslovnih strok, je bila velika nedostatnost tega sistema. Ta sistem seveda ni trl samo Slovencev, ampak vse narode. Zanemarjanje slovenšcine je bila slana, ki je pri nas poparila uspeh tedanje šole glede na narodno omiko. Kako poredkoma se je usmilil ucitelj dijakov ter jih poduceval v materinšcini, katere so se mnogi dija­ki radi poprijeli. Kako malo je bilo Copov, Kersnikov, Martinjakov, Globocnikov v Ljubljani, Župancicev v Celju itd.! Vlada je sicer leta 1826 osnovala stolico za slovenski jezik v Ljubljani »v izobrazbo duhovnikov in bodocih državnih uradni­kov in sploh vsakega, ker je v tej deželi slovenšcina narodni jezik in potrebna zlasti duhovšcini in uradnikom okrajnih gosposk«. Toda važnost in korist te stolice so uvideli samo mladi duhovniki. Po gimnazijah je bilo sploh tako, kakor pripove­duje Macun: »Z dobro vestjo … da v tako imenovanem 3. normalnem razredu in v šestih letih nauka na mariborski gimnaziji nikdar ni slišal ni ene besedice slovenske!«, tem bolj zanimivi so koraki oblastva, da bi se nekaj zboljšalo. 1426 Sistem strokovnega ucitelja. 1427 Sistem razrednega ucitelja. II Že leta 1780 so sprožili v Gradcu misel, da bi bilo umestno uvesti v ucni na­crt slovenšcino, ki je tako potrebna duhovnikom, uradnikom itd. Od leta 1810 so se stanovi štajerski pogajali z vlado zastran slovenske stolice, ki je oživela leta 1812, potem pa vsled bolezni Primceve prenehala za nekaj let, dokler ni bil za naslednika imenovan Kvas. Od 1825/26 je bila slovenšcina obvezen predmet za slovenske bogoslovce graškega semenišca in ocividno je narašcalo zanimanje za njo med Slovenci in Nemci. Zlasti živahno se je to zanimanje pokazalo leta 1830 in nadalje, ko je Gradec postal zbirališce lepega krdela nadarjenih in narodno cutecih mladih Slovencev, Vraza, Miklošica, Kocevarja, Trstenjaka, Macuna itd. »Knjižnica slovenska« in govorniške vaje slovenske in pa ucenje slovanskih jezi­kov so bili šola bodocih rodoljubov slovenskih. Tudi gimnazijski ucitelji, kakor Matjašic in Zupancic, so probudili tu in tam kakega mladenica, da se je zacel baviti z materinšcino, n. p. Slomšeka. Lahek ta posel seveda ni bil, ker so se po Slomškovih besedah »vlastenci sramovali, ko ni bilo brati slovenskih bukev, niti najti moža, ki bi jih po slovenski pisal, ko sta nemšcina in latinšcina košato za mizoj sedeli, njihova sestra je pa za vratmi pozabljena medlela«. V Celovcu je Slomšek zacel buditi pri bogoslovcih zanimanje za slovenšcino. Edina slovenska knjiga je bila v semeniški knjižnici Gutsmanov slovar in njegovo kratko premišljevanje vecnih resnic. Tam je našel Slomšek verne zasledovavce. Wiery,1428 poznejši škof, Pikl1429 in Placid Javornik1430 so nadaljevali, kar je pricel Slomšek. Bogoslovci so Wieryu prinašali slovensko spisane predige in Wiery jih je popravljal. Zelo se je to delovanje dvignilo po vstopu Franca Kosarja, Matije Majarja in nekterih bivših dijakov hrvaških gimnazij. »Novice« so našle mnogo castivcev, bralno društvo se je lepo razvijalo in pridružili so se bogoslovcem tudi posvetni gospodje, nekateri menda tudi kot tajni porocevavci vladi ali špiceljni, 1428 Valentin Wiery (1813–1880), med drugimje bil spiritual v celovškem semenišcu, kjer je zaradi znanja slovenšcine tamkajšnje teologe lahko pouceval v slovenskem jeziku. 1858 je bil imenovan za krškega (celovškega) škofa. Kot bogoslovec je bil Slomškov gojenec in je sodeloval v Slomškovem literarnem krožku, ki je izdal rokopisni pesniški zbornik Pesme za pokušno. 1429 Mihael Pikl (1814–1867), nabožni pisatelj in duhovnik. V Mariboru je bil ravnatelj novega semenišca, nato pa stolni dekan in stolni prošt v Mariboru. 1430 Placid Javornik (1803–1864), benediktinec, biblicist, na koncu župnik pri št. Juriju v Labodski dolini. sluteci v tem krogu propagando za panslavizem. Slomšek sam je podaril temu društvu mnogo knjig, ker se je preprical, da se tisti, ki žrtvuje svoje proste ure ucenju materinšcine, tudi odlocno udeležuje izomike svojega naroda, zaradi tega pa še ni »panslavist«. Nemaren jezikoslovec pa je vecinoma zgolj najemnik. Dru­gikrat piše: »Cim bolj se mladi duhovniki posvecujejo koristnemu ucenju, tem lože ubeže skušnjavam. S slovenšcino pa se naj druži prakticni smoter – koristiti narodu. Nikdar ne sme stredstvo postati smoter, kakor je navada nekaterim pre­napetnežem naše dobe.« Rojaki krškega škofa Lidmanskega, Ceha, so delovali v bratovski slogi s koroškimi Slovenci. Seveda se po teh nazorih Slomšek ni mogel po vladnih ali policijskih nazorih tedanje dobe rešiti suma, da je tudi on pansla­vist. Za to natolcevanje pa se on niti zmenil ni, cuditi se je le, da mu to ni zaprlo poti do škofovske casti. Pac pa so že tedaj svarili neke bogoslovce, ki so obcevali z Matijo Majarjem,1431 pa svarilo je bilo zaman. Poleg Majarja je v tem krogu vzrastel tudi Andrej Einspieler.1432 V Ljubljani je zasel stolico slovenskega jezika Metelko. K njemu so hodili v šolo vsi znamenitejši poznejši pisatelji nove dobe. To je pa tudi vse, kar se je storilo za materinšcino v šoli. Vladni sistem so podpirale mnoge okolnosti, n. p. gmotna beda slabo placanih uciteljev, zavisnost od gosposk, narodu neprijaznih, birokratizem v srednji in visoki šoli, saj so bili srednjim šolam poleg »prefektov« ravnatelji navadno uradniki, n. p. okrožni gla­varji, itd. Ubogi ucitelj, odvisen na vse strani, si je želel zato pridobiti in ohraniti priznanje mogocnikov. Strahopetneže in kruhoborce je omajalo še nekaj drugega. Kdor je marljiveje od svojih sodrugov gojil materinšcino, bil je kmalu na glasu, da je – panslavist! Panslavist pa je bila koj prva pošast za samim hudicem. Sam Slomšek je bil pan­slavist, opazovali so ga po vohunih, dasi so mu morali dati dovolilo, da je dajal svojim ucencem iz slovenšcine državno veljavna spricevala. Malo casa, preden je bil imenovan za škofa, je še posebej mocno vzbudil ta sum. Vložil je bil prošnjo, naj mu dovole ustanoviti društvo za izdavanje poucnih slovenskih knjig (1845), pa prošnjo so mu odbili, ne da bi mu povedali razlogov. »Osamljeni upehamo,« pravi Slomšek. »To vidijo sovražne sile in zabranjujejo dobro pod vsakovrstnimi 1431 Matija Majar Ziljski (1809–1892), duhovnik, narodopisec, jezikoslovec in narodni bu­ ditelj. 1432 Andrej Einspieler (1813–1888), duhovnik, politik in publicist. Z M. Majarjem je vodil politicno delo koroških Slovencev, zahteval je zedinjenje Slovenije in neodvisnost Avstrije od Frankfurta. pretegami. Pa to me ne sme ovirati, da delujem po svojih moceh za povišanje casti božje in za blagor naroda, v cegar sredino me je postavila Previdnost. Naše nacelo bodi: Molcimo, ne govorimo nic, delajmo mnogo, potrpimo vse.« Tako misliti ni bilo dano mnogim – narod je imel samo enega Slomšeka. Kakšne posledke je morala imeti navedena šolska osnova? Nemški ucenec je moral zanicevati slovenskega sošolca, ceš da mora biti njegov jezik jako malo­vreden in narod sam zelo neumen, ker nima niti svoje slovnice. Naposled je jel slovenski decek sam o sebi in svojem narodu ravno tako misliti, saj mu je ucitelj dajal vzgled zanicevavca slovenšcine, govorec vedno le nemški in strogo kaznujoc ubogega decka, ki se je spozabil, da je v šoli ali domov gredé govoril slovenski. »Imeli smo leseno blažko na rameni, katero je moral v sramoto nositi, kedor je v materinem jeziku zinil. To je bil zacetek nemškutarije,« pravi Slomšek iz svoje izkušnje in isto nam potrjujeta Kosar in Klun. »To je bil zacetek nemškutarije!« Pa ne toliko zato, ker se je v mladih glavicah kopicilo znanje nemškega jezika, ampak po negativni strani ucnega sistema. Iz­bijaje slovenskemu decku slovenski govor, so mu izbijali castiljubnost in moštvo in mu vcepljali prve elemente tiste izobraženosti, ki je storila Slovence in Cehe tako odlicno sposobne za berištvo niže in više stopnje. Zastrupili so mu znacaj, in to je najhujše! Kaj je pomagalo, da je leta 1840 vlada ukazala spisati slovensko­nemško slov­nico. Ne da bi se po njej pospeševalo ucenje slovenšcine, ampak da bi se decki na podlagi materinšcine laže priucili nemšcini. Slovenšcina naj bi ostala zanemarje­na tudi za naprej. Narod v celoti se v tej šoli seveda ni germaniziral, pac pa cvet njegov, njegovo razumništvo. To se je napilo tuje omike, odlocilo se od domacih tal in stopilo v kolo tuje narodnosti. »Kadar so prišli izšolani ucitelji in cerkovni­ki med slovenski narod, ce ravno rojeni Slovenci, so znali manj kakor v otroški dobi, kadar so šli v šolo. Bili so s slabo slovenšcino godcem in basarjem na smeh … To sramoto obcutivši so jeli gospodje slovenski jezik – ne uciti, marvec crtiti in zanicevati, v smeti metati in pokopavati.« Tako toži Slomšek. To velja posebno o Slovencih na robu slovenske zemlje. Koroški slovenski decek n. p. se je naucil najprej v domaci šoli nekoliko nemšcine, potem je šel v Celovec »študirat«. Tam ni smel govoriti po domace in se niti upal ni ali samo izjemoma, kadar je bil v družbi samih rojakov. Marljivi decek je prebil vse zapreke, požiral potrpežljivo psovke in sline in prekosil kmalu dokaj vrstnikov. Pa cim više se je vspenjal v znanosti in družbi, tem bolj se je oddaljil od svojcev, tem slabše mu je na uho donel materinje besede glas. iz slovenskega decka je postal omikan Nemec, kot tak nastopil pot življenja, kakor spricuje sam Nemec V. Rizzi1433 v »Deutsche Monatschrift f. Kärnten«.1434 Res je, da se je mnogo Slovencev visoko vzpelo, pa bili so že Nemci, ko so dosegli visoko stopinjo. Svoje dostojanstvo so placali z narodnostjo. Germanizo­vani mož slovenske krvi ni poznal vec naroda, cegar sin je bil, vsa veda, ves vpliv njegov je bil izgubljen za narod in je služil le tujemu narodu, navadno pod krinko »državnega interesa«. Tako je nam tuja, v državi gospodujoca narodnost dobivala neprenehoma novih moci iz nenemških narodov, ti pa so morali medleti za rasto­co duševno anemijo. Oni so sejali, drugi pa so želi. Saj naroda ni mogoce omikati, ako mu vzamemo inteligencijo, o ustvaritvi samostojne kulture še govoriti ne smemo. Ako bi se moglo dognati, koliko škode so Slovenci pretrpeli v tem oziru v teku stoletij, bi ta vsota precej presegala dušni kapital, ki smo si ga izposodili od srecnejših sosedov, z obrestmi samimi je narod pošteno poplacal dolg. Na drugi strani bi pa gotovo nastali v sliki kulturnega dela naših sosedov neprijetni presled­ki, ako bi hoteli izbrisati doneske mož, ki niso bili njih »gore listi«. V takih razmerah se seveda ni moglo razcvitati slovensko slovstvo. Kdo naj bi pisal? Kdo bral? Stanko Vraz sam piše Prešernu: »Slovensko pismo pisati stane kaplje slovanske krvi, to znam, ker se cutim vselej, ko spišem slovansko pismo, kakor ubitega.«In vendar je bilo Vrazu neizmerno lože kakor tisocerim naših omikancev, celo takim, ki niso imeli nobene mržnje do slovenšcine. Kdo bi pisal knjige, za katere ni bilo založnika? Ko je Slomšek namerjal izdati molitvenik, so mu rekli knjigotržci: »Slovenskih knjig nihce ne kupuje.« Kopitar pravi: »Kmet ne piše, omikanec je nemški izobražen in renegat. S slovenskim jezikoslovjem se bavi zatorej samo kak diletant, ki mora svoje rojake malone oprošcenja prositi za to »zabavo«.« Razen tega je pri nas kakor drugod dušila slovstvo tudi cenzura. Zabranila je vse, kar ji je le kolickaj bilo mogoce. Do leta 1848 so igrali v ljubljanskem gleda­lišcu samo nemške igre, peli samo nemške pesmi, ako niso izjemoma kedaj zapeli nemški igravci in Krakovcani kake slovenske zoper policijsko prepoved. Zoper ukaz »Nikdar in nikoli se ne sme v gledališcu prepevati slovenski.« je pregovoril doktor Bleiweis nekaterikrat igravce, da so katero slovensko zapeli. Burna pohvala je donela tudi Krakovcanom, ako so nastopili. Guverner Weingarten je pa takoj obdolžil aranžerje takih dogodkov: »Dobro vem, da je vse to naredil doktor Blei­ 1433 Vincenc Rizzi (1816–1856), koroško­nemški pesnik, kritik in casnikar. 1434 »Nemški mesecnik za Koroško«. weis, kterega so gotovo Rusi s srebrnimi rublji podkupili.« Leopold Kordeš1435 je osnoval slovensko gledališko družbo, predelal in poslovenil dve Kotzebuejevi igri, pa kako so ga pogledali, ko je na merodajnem mestu prosil dovolila, da se smeta igrati. Vesel je moral biti, da ga zaradi takega predloga niso takoj zaprli. Niti di­letantom niso dovolili slovenskih iger v gledališcu. Gledališki kritik ni smel niti omeniti, da se je zapela kedaj slovenska pesem. Vec svobode je bilo v Zagrebu, Pragi in Lvovu. »Samo na Kranjskem so hoteli … nekteri visoko kvišku dvignjeni nosovi izvohati na vsak nacin ognjišce strahovite pošasti panslavizma.« Ljubljan­ska cenzura je precrtala Kordešu celo porocila o slovanskih besedah na Dunaju, da celih 40 let se ni dovolilo Krakovcanom prepevati kolede o svetih treh kraljih. V uradih je seveda gospodovala tujšcina. Najbolj hribovska vas je dobivala od gosposke zgolj nemške uradne oklice, razglase itd., dasi so bili uradniki vecino­ma Cehi in Slovenci, in ne Nemci ali Lahi. Zlasti Cehi so bili najeti uradniki, dve tretjini uradnikov so bili Cehi. Ravno v njih se je pokazal z najvecjim vpli­vom ponarodujoci vpliv države (der nationalisierende Einflus des Staates), pa ne v smislu narodne svobode, ampak niveliranja narodnih posebnosti in interesov v prid državi, to je nemški narodnosti. Ceški uradniki, ucitelji in oskrbniki so bili že davno pred Bachom1436 predestinirani »Bachovi huzarji«. Tekmovanje z rojenimi Nemci in ponemcenimi Slovenci so branili nemško uradovanje z ozi­rom na potrebno »upravno enoto«, na državni interes, ceš da je narodni interes v nasprotju z državnim in da se oni morajo klanjati temu. Narodi so zarad države, ne pa država zarad narodov – narodi so zaradi uradnikov, ne pa uradniki zaradi narodov. To je razumljivo tistemu, ki pomni, kako je Metternichova birokraci­ja bila neomejena lastnica vseh javnih oblasti, vsemogocna in neomahljiva na zgoraj in spodaj, nezmožna sicer za plodovito delovanje in nepristopna višim idejam, ako se niso popolnoma ujemale z uradniškimi rubri. Ko se je jelo daniti pri nas, so obsedlali Slovenci po besedah Slomšekovih »kobilo pri repu« pri prvih literarnih poskusih. Ob Sotli so vlekli za ilirstvom, pod Dobracem pa so kovali vseslovanski jezik, vsi pa se prepirali za abc. Majar je kmalu moral uvideti neizvršljivost svojih idejalov, dasi jim je za svojo nebo ostal zvest do smrti. Tem vztrajnejša je bila abecedna vojska, ki so jo zmernejši rojaki 1435 Leopold Kordeš (1808–1879), publicist, pesnik in pripovednik. 1436 Alexander Freiherr von Bach (1813–1893), avstrijski politik, notranji minister v letih 1849–1859, po njem se imenuje »Bachov absolutizem«, obdobje neoabsolutizma, ki je nastopilo s cesarjem Francem Jožefom I. leta 1848. naravnost obsojali. Važnejše je bilo vplivanje iliršcine na Slovence, katere se je poprijelo mnogo Slovencev. Marljivo so se je ucili bogoslovci, dopisovali Ilirskim novinam in Vrazu in v Ljubljani so bogoslovci Vraza pozdravili v iliršcini. Vraz je mislil, da so Dalmatinci, pa so bili le Kranjci, in zatrjevali so mu, da »dišu i živu« za ilirizem. Razumeva se, da se je bogoslovcem kmalu prepovedalo to obcevanje. Pravega politicnega znacaja niso imele ilirske simpatije v Slovencih. Pretiraval je torej Schuselka,1437 trdec, da se po Slovenskem širi ilirizem tako hudo, da »ti­šci Nemce vedno bolj v pusto gorovje koroško«. Tu je gledal mož ilirstvo skozi povecujoce naocnike – policijske. Kal mogoce bodoce snovi je imelo to gibanje v sebi, samo da je slovenstvo kmalu krenilo spet na pot samostojnega narodnega življenja in zapustilo komaj priceto književno združenje s Hrvati. »Ilirci« sloven­ski (razen Vraza) so se vsi sklenili prapora, ki ga je dvignil urednik Novic doktor Bleiweis in konec je bilo jugoslavizma. Moci slovenskega naroda je jako cepila starodavna razcepljenost Slovencev v cerkvenem in politicnem oziru. Ta razkosanost je ustvarila polagoma posebne, separatisticne interesne kroge, razcepila Slovence v Štajerce, Korošce, Kranjce in Primorce, umorila jim skoraj zavest narodne celokupnosti in vpregla slovenske manjšine v služnost tujim vecinam. Tako dalec je dospela odtujenost politicno razdruženih bratov, da je Kranjec pikal in zbadal Slovenca štajerskega trje ali pi­kreje kakor Nemca ali Laha. Bratu Kranjcu pa tudi Korošec ali Štajerec nista kazala toplejše ljubezni. »Divide et impera« se je obneslo tudi naproti Slovencem. V kolikor vrst so nas razbili, na toliko strani so nas vlekli v imenu interesov vsake vrste. Naposled nam niso hoteli pustiti niti narodnega imena. Ako se je pojavila težnja po tesnejši zvezi med locenimi brati ali celo po spoznavanju z ostalimi slovanskimi vejami, takoj je nastal hrup, ceš to je panslavizem. Edino dramilo je imela mala ceta Slovencev iz ideje ilirske in razcvetujocega se slovanskega jeziko­slovja, toda ta ceta je bila majhna, njen vpliv omejen na abstraktne stvari, da ni mogel prodreti v narod. Narod sam ni imel torej nobenih organov. Zanašati se mu je bilo samo na du­hovšcino in na piclo število mlajših rodoljubov med posvetnim razumništvom, na historicno pravo se Slovenci niso mogli pozivati, ker ga ni bilo, odkar so izgubili svobodo. Naše historicno pravo je bilo pravo nesvobode in politicne raz­kosanosti. Zato se je bilo Slovencem postaviti samo na stališce naravnega prava, ki zahteva poleg osebne svobode in državljanskih pravic tudi narodno samostoj­ 1437 Franz Schuselka (1811–1886), avstrijski politik in publicist. nost. Potrebno jim je bilo postaviti se na novo stališce narodnega principa. To se je moglo zgoditi šele leta 1848. Zapušcen je bil naš narod tudi v drugem oziru. Sosedje Slovencev so zgodaj spoznali moc združenih sil, moc asocijacije. Košut je ustvaril Ogrom »obrtno društvo«, ki mu je bilo hkratu politicna vadnica. Hrvatom je grof Draškovic usta­novil narodne citalnice, v katerih je takoj narodno prašanje zadobilo politicno lice, in citalnice so krepko budile narod. Na Slovenskem je sicer bila Kmetijska družba v Ljubljani in na Štajerskem in nadvojvodi Janezu se je posrecilo ustvariti tudi Zgodovinsko in obrtno društvo notranjeavstrijsko. Narod pa o teh društvih ni imel ni sluha ni duha. Leta 1836 je nadvojvoda Janez predsedoval vélikemu zboru Kranjske kmetijske družbe. Bil je shod dobro obiskan, a nadvojvoda je grajal, da ni v zboru tistega elementa, za katerega se je družba ustanovila, v prvi vrsti – kmetov. Leta 1843 je nadvojvoda v Ljubljani spet rekel gospodom Kme­tijske družbe: »Dokler ne pridobite za se kmeta, ne bo družba nic koristila deželi. Castni posli vam malo pomagajo.« Vzrok žalostni apatiji kmetov pa je bil, ka­kor so nacelniki družbini nadvojvodi sami pravili, ta, da se je vse razpravljalo in obravnavalo v nemšcini in vecina kmetov tega jezika ni umela. Te more so družbo in ž njim narod rešili šele tisti, ki so ustanovili »Novice« in podružnice. Politic­nega pomena sicer družba ni zadobila, pac pa je z Novicami pripravljala kolikor toliko narod za preporod in vsaj za duševno, ce tudi ne politicno zjedinjenje. Potrebnost slovenskega lista–casopisa so obcutili rodoljubi že dolgo prej. Skušali so si pridobiti dovolilo za njega izdajanje, pa zastonj, izpodletelo jim je vedno, tako leta 1825, ko sta Holzapfel in Ciglar namerjala izdajati poucno »Slavinjo«, pozneje leta 1838, ko je Kordeš hotel izdajati politicni list Kranjske novice s slovstveno prilogo »Zora«, o kateri pripoveduje Prešeren 19. januarja 1839. leta v pismu Stanku Vrazu in katera bi bil tudi sam rad podpiral, »ce bi bilo le kolickaj upanja, da se ž njim pospeši slovensko slovstvo«. Tudi ideja Blaz­nikova, nastala istega leta, izdajati leposloven list pod redakcijo Prešernovo je ostala nerazvita. Blaznik si še dovolila ni upal prositi, šele leta 1841 je stopil pred gosposko za tako dovolilo, toda njegova prošnja ni bila uslišana, ker je nihce ni podpiral. Zato se je on potem obrnil do obrtnijskega društva, in ko tudi to še ni bila zadostna podpora, leta 1842 tudi do Kranjske kmetijske družbe. Šele ko se je ta obrnila do nadvojvode Janeza, se je posrecilo zadobiti crez leto dni dovolilo za izdajanje »Novic«, ki so bile sprva samo poducen in leposloven list in so poli­tiko sprejele v svoj program šele pozneje. [Janez Bleiweis] Za to podjetje je bila najveca sreca, da je njega vodstvo prevzel trezni in pre­mišljeni doktor Janez Bleiweis, »oce slovenskega naroda«. Bleiweis je bil rojen v Kranju 19. oktobra 1809. leta, ko je ravno Napoleon ustvaril novo Ilirijo. Oce Valentin je bil trgovec v Kranju, kamor je prišel za mladih let iz vasi Trstenika, kjer so bili njegovi roditelji priprosti kmetje. Mati Terezija je bila iz rodovine Smrekarjev. Životopisci Bleiweisovi se trudijo ocetu slovenskega naroda priboriti imenu slovenske korenine, ceš Bleiweis je šele v šo­lah iz Plavež pokvarjeno. Baje je tudi Bleiweis tako pripovedoval. Toda s tem še vendar ne dobi mož slovenskega priimka, ker je Plavež prav tako nemški kakor Bleiweis, naj si ga izvajamo iz »plav­ež« ali iz »Blähhaus«. Do desetega leta je ostal Bleiweis doma in hodil v kranjsko šolo, leta 1819 pa je prišel na gimnazijo v Ljubljano, katero je takrat vodil slovenski pisatelj Matevž Ravnikar, poznejši škof tržaški. V Ljubljani je ostal Bleiweis do leta 1826 in dokoncavši z najboljšim uspehom gimnazijske in modroslovne šole je odšel na Dunaj medicino študirat. Cez šest let je bil promoviran za doktorja zdravilstva na podstavi disertacije »De hirudine medica«,1438 napisane po tedanji šegi v latinskem jeziku. Prva njegova knjiga je bila torej namenjena pijavkam, seveda lekarskim. Tudi pozneje v življe­nju je imel najvec posla s pijavkami, toda s pijavkami svojega naroda. Ker je dobil državno štipendijo, je ostal tudi po strogih preskušnjah na Du­naju, da bi nadaljeval svoje izobraževanje v lekarstvu. Zlasti se mu je priljubi­lo lecenje domace živine ter je kmalu postal asistent na dunajski veliki šoli za veterinarstvo. Leta 1836 je izdal vece, v to stroko spadajoce delo v nemškem jeziku: »Praktisches Heilverfahren bei den gewöhnlichen innern Krankenheiten des Pferdes«.1439 S tem delom si je pridobil lep glas kot živinozdravec. Izvrstnost knjige spricuje to, da se je hitro razprodala in da jo je bilo v 15 letih petkrat na­tisniti (v 1200 iztiskih vsaki krat). Na Dunaju je ostal Bleiweis do leta 1843, ko je bil pozvan za profesorja na tedanje ljubljansko lekarsko ucilišce. Polnih 17 let je torej bival zunaj domovine, da je tam zbiral, kar bo mogel upotrebiti doma, zlasti kot zdravnik. 1438 »O medicinski pijavki«. 1439 »Prakticno zdravljenje notranjih bolezni pri konju«. Ko se je vrnil v Ljubljano, se je k sreci izpraznila služba tajnika Kmetijske družbe, ustanovljene v Ljubljani že leta 1767. Družba si ga je izbrala za tajnika. Bleiweis je ponudbo sprejel, ker je tako že ugajala njegovemu mišljenju. Saj je tudi dosedaj najrajši imel tisto stroko svojega poklica, katera se tice gospodarstva. Z izvolitvijo je nastala nova doba tako za družbo kakor za Bleiweisa in za naš narod. Prva skrb mu je bila pridobiti sredstvo, s katerim bi družba mógla delo­vati na maso narodovo, na ljudstvo, ki je njene pomoci bolj potrebovalo kakor drugi stanovi. To sredstvo je bil poljuden casnik, za katerega je že prej zaprosil po Kmetijski družbi Blaznik. Ko je došlo v Ljubljano dovolilo, je bilo uredništvo poverjeno Bleiweisu, tajniku družbe, ki se je z vnemo poprijel mucnega posla. Bleiweis je sicer znal slovenski, ali po domace, kakor se v Kranju govori. S slo­vensko knjigo se dotlej ni pecal, tudi ce bi bil hotel. Slovenske knjige so sploh bile tedaj redke, zlasti na Dunaju, kjer je dotlej živel. Sedaj pa je moral postati pisatelj slovenski, in to na polju, na katerem ni bilo dosti predhodnikov. III Ko je Bleiweis kot tajnik Kmetijske družbe prevzel izdajanje Novic, še nika­kor ni bila potihnila abecedna vojska. Gajev pravopis, katerega je hudo grajal Kopitar, je našel med Slovenci obilo privržencev. Bleiweisu je v taki sili pomagal njegov prakticni razum. Ker so bile Novice namenjene najprej narodu, da rajši bere, kakor da bi se mucil s pravopisjem, se je Bleiweis odlocil najprej za boho­ricico, ker je ta bila najbolj znana. In bodocnost je pokazala, da je prav storil. Bleiweisu seveda ni urejanje šlo od rok. Na tujem se v narodnem jeziku ni izolikal, ker se je bavil z lekarstvom, in ne s slovenšcino, kot tajnik Kmetijske družbe pa je po pravilih moral prevzeti uredništvo, sprva namenjeno, dokler služba še ni bila oddana doktorju Orlu.1440 Moral se je torej pridno poprijeti ucenja slovenšcine. Sreco je imel, da je dobil literaturo in slovniško izobraženega moža, ki mu je pridno pomagal in popravljal dolgo casa »Novice«, namrec Frana Malavašica,1441 kateri je ostal do leta 1848 najmarljivejši sodelavec. Pridno se je hodil tudi Bleiweis ucit slovenšcine k bogoslovcu Lukežu Jeranu,1442 bivšemu Ilircu. Ce pomislimo, o koliko stvareh je bilo pisati »Novicam«, in da jim je bilo pisati najprej popularno, lahko spoznamo, kako mucen posel je moral to biti za prvega urednika. Vendar si je Bleiweis polagoma pridobil lepo znanje jezika, zlasti cut za polagani njegov razvoj, vsled cesar so ga nekateri, posebno Levstik, zaceli napadati, ker ni hotel in ni mogel leteti in hiteti za skokonogim, vsak dan nove oblike razvešajocim Levstikom. »Novice«, katerih prvi list je izšel 5. julija 1843. leta, so bile povsod sprejete z velikim veseljem, dasi sprva ni bil, kakor receno, njih jezik posebno spreten in lep, vsled cesar jih je Prešeren podražil, da pišejo »rokovnjaško«. Že v cetrtem listu je mogel Bleiweis z veseljem oznaniti, da so našle »Novice« mnogo prija­teljev ne samo na Kranjskem, ampak tudi na Koroškem, Primorskem, celo na Hrvatskem in v Dalmaciji. Preden je minulo pol leta, so imele vec kakor 800 narocnikov, cesar ni nihce pricakoval, saj so bile Vodnikove novice prenehale ravno vsled pomanjkanja narocnikov. Seveda se je za ta uspeh mnogo zahvaliti tistim rodoljubom, ki so že pred »Novicami« probujali narod k branju. Vendar 1440 Jožef Orel (1797–1874), pravnik, sodelavec kranjske kmetijske družbe, pobudnik izko­ rišcanja barjanske šote in ustanovitve prve kmetijske šole v slovenskem jeziku. 1441 Franc Malavašic (1818–1863), književnik in pesnik. 1442 Luka Jeran (1818–1896), duhovnik, nabožni pesnik in pisatelj, urednik verskega casnika Zgodnja danica. gre Bleiweisu zasluga, da je urejal Novice tako, da je vsak Slovenec tedanje dobe mogel najti kaj v njih, dasi jim je glavna vsebina bila to, kar poje Prešeren: »Kar treba je per hiši, za hleve treba, treba je na polji, kar kmet in mešcan s pridom sliši; gosence kaj na repo var'je, kak prideluje se krompir najbolji, kako odpra­vljajo se ovcam garje, preganjajo ušivim glavam gnide.« Dasi so namrec bile poglavitno namenjene kmetijstvu in obrtništvu, so vendar donašale v vsakem listu kmalu tudi kako pesem, povest, zgodovinsko ditiko, jezikoslovno drobtino, to je, znale so zanimati ne samo priprostega, ampak tudi izobraženega Slovenca. Zato so našle podpore tako v masi naroda kakor v izobražencih, kolikor ti niso bili popolnoma ponemceni. Da, po »Novicah« so se mnogi vtujenci streznili in se povrnili k domaci credi. Seveda bi bil uspeh »Novic« še sijajnejši, ako bi bile koj od zacetka vzele v svoj program tudi politiko, za Metternichove vlade pa o tem še misliti ni bilo. Ko je Bleiweis videl, kako lep sad donašajo Novice, je podvojil pozornost in trud za nje. Posvetil jim je ves cas, kar mu ga je ostajalo od profesure in tajništva, dveh dovolj težavnih poslov. Njegov trud za Novice bomo cenili še bolj, ce po­mislimo, da za uredovanje tega lista ni dobival nikake place, ampak je vse posle opravljal zastonj, za dobicek pak, ki ga je imela Kmetijska družba od »Novic«, je tiskal posebne doklade in priloge, kakor bomo videli. Brez honorarja se je tako mucil celih 7 let, kar ni malo. Delati in muciti se za narodovo korist brez nagra­de, to je pravo rodoljubje. Poleg urejanja Novic je napisal Bleiweis še marsikaj za narod, n. p. »Bukve za kmeta, kako se ima per kupovanju, plemenovanju, reji in opravljanju konj sploh obnašati. V Ljubljani 1843«. Druge dele je spisal vkupe s Struppijem1443 leta 1850–53. Kakor mu je bil Vodnik vzor za »Novice«, tako mu je bil tudi zgled gledé koledarja. Koledar je navidez prav malovredna stvar, vendar je glede poduka in kulture pomenljivejši, kakor marsikaka druga knjiga. On prihaja v najmanjše koce, tje, kamor se ne izgubi sicer zlepa kaka tiskovina. To je vedel tudi Kopitar in nagovarjal zato Kmetijsko družbo, naj izdaje Veliko pratiko, ki bi poleg kole­darskih stvari obsegala tudi še poducne clanke. Društvo je naprosilo Bleiweisa, ki se je tudi temu poklicu odzval ter je sestavil pratiko že leta 1844 tako dobro, da se je mogel konec prvega leta pohvaliti: »Dosedaj se je razpecalo 32.000 pra­tik.« To je najbolji dokaz, kako se je koledar narodu priljubil. Pratiko je urejal 1443 Simon Stupi (1812–1880), veterinar, odbornik Kmetijske družbe. Redni profesor na medicinski fakulteti v Pragi. Pisal je v glavnem veterinarske in živinorejske clanke. Bleiweis do smrti, izdajala pa jo je Kmetijska družba. Nazadnje se je razpecevalo pratike do 40.000 izvodov na leto. Že po tem se da posneti, koliko koristnega je spravil v narod in kako je narodu s tem koristil. Leta 1846 je spisal knjigo za narod »Milosrcnost do živali«, v katerem uci narod, da naj ne muci živine, za to delo mu je podelil bavarski vojvoda Maximi­lian, predsednik društva zoper trpljenje živali, castno kolajno in ga odlikoval s posebnim zahvalnim pismom. Glavno polje delavnosti pa so vendar ostale »Novice«. Dasi so bile povsod radostno sprejete in se je kmalu tudi jezik v njih precej popravil, so vendar našle svoje grajace. Kakor niso imeli prej Slovenci skupnega javnega organa, tako tudi edinstvenega jezika. Naravna stvar je bila, da je vsakdo držal svoj domaci jezik za pristno slovenšcino, in cesar ni cul doma, to se mu je zdelo nepravo, nesloven­sko. Nekateri so tožili, da Novice prevec natezajo na gorenjšcino, drugi, da rabijo nekatere neznane štajerske besede, in tretji še druge stvari. Drugi so hoteli zaceti v »Novicah« cele jezikoslovne polemike. Tu je bilo treba treznosti, potrpežljivosti in dobrohotnosti, da se vsi složijo, in ne še bolj razcepijo. Kako je Bleiweis to dosegel? Niti ni zametal dolgocasnih filologicnih razprav niti se ni kapriciral na kako stvar in vse samovoljno obsekaval po svoji glavi. Vsakemu je dopušcal vec ali manj, da piše, kakor zna, ter se je trdno naslanjal na zdravo pamet naroda, ki se bo že s casom odlocil za pravo in locil pleve od zrnja. V enem dnevu se hiša ne more sezidati, kako neki dovršiti knjižni jezik. Zato je Bleiweis vse samo dob­rohotno poduceval, navajal, opominjal in prosil. In to postopanje je obrodilo lep sad. Ko je skoraj vse boljše slovenske pisatelje pridobil za Novice, so ti zaceli malo po malo zapušcati svoje provincijalizme in se naslanjati na kolikor toliko cisto slovenšcino. Tako je dosegel, kar je želel, da se je knjižni jezik ocistil in da se pisatelji v glavnih stvareh vendar niso razlocali. Že konec drugega tecaja je mogel ponosno pisati: »Brez de bi se bahali, zamoremo reci, de so Novice v bližnjih in daljnih krajih med prostimi kmeti in velkimi gospodi prav veliko in prav gorkih prijatlov našle. Clo vsim dopasti pa bi hudo bilo, pravi neki nemški prigovor – zato nas ne žali, ce morebiti nekterim po volji niso. Dve veliko pomenljivi namenbi je cesarsko[k.]raljeva Kmetijska družba z 'Novicami' gotovo že dosegla: Veliko koristnih podukov je namrec razglasila in pri Slovencih ljubezen do materniga jezika mocno zbudila in vnovic oživila.« Tako veselo so nastopile Novice tudi leto 1846. »Nobeno leto ni tolikanj de­ležnikov vnovic pristopilo kakor letos … Z radostjo in ponosam zamoremo reci, da so vsi slovenski pisatelji tudi pisatelji Novic, in de narbolj sloveci med njimi so jeli sploh pisati v obcnim (Gajevim) pravopisom.« To je Bleiweisa pripravilo do tega, da je od leta 1846 sploh zacel tiskati »Novice« v gajici, katero je dotle rabil samo izjemoma, da se bravci polagoma privadijo. Že prej so ga mnogi obdelova­li, naj opusti bohoricico, toda Bleiweis se ni hotel prenagliti in novega pravopisa nikomur vsiljevati, ker je tako vsiljevanje vsakemu sitno, ko nihce ne opusti rad tega, cemur se je privadil. Opreznosti je bilo treba tudi zato, ker je bil Bleiweis poseben clovek, katerega oblastva niso podpirala, da, ga celo krivo gledala. Zato je dolgo odbijal nestrpljive naprednjake in tiskal vsak clanek, ki ga je dobil, v tistem crkopisu, v katerem je bil pisan, dokler se ni preprical, da je res vecina že za novi pravopis. Tudi tukaj je pokazal uspeh, kako modro je Bleiweis postopal. Ako bi se bil prenaglil, bi bila abecedna vojska trajala morda še dalje, kakor je, in utegnil bi bil v slovenskem slovstvu nastati razkol. Ko so »Novice« vsako leto lepše napredovale, je napocilo usodno leto 1848. Kolika sreca za Slovence, da so že imeli tedaj svoj javni organ. Dasi se Bleiweis dotle nikdar ni bavil s politiko, je vendar prav dobro razumel glas casa in se je ta­koj odlocil uporabiti ga za korist naroda. Ko je bila cenzura odpravljena in ustava proglašena, je 12. številko 1848. leta okincal z rdecim okvirjem v znamenje do­sežene svobode ter je zacel bravcem nadrobno razlagati, kaj pomenja ustava itd. Tako je polagoma krenil na politicno polje, na katerem je prav tako pokazal zelo dosti takta. Plašljivci so ga gledé tega svarili, toda on je odgovoril, da so »Novice« narodu posvecene in da mora odslej tudi narod napredovati s casom. Treba ga je torej poducevati o vsem, kar mora v teh casih znati. Treba mu je tudi razložiti nekaj novih besed: »Druge ni, uciti se moramo!« Potemtakem je Bleiweis sedaj cesto razlagal vse, kar se je tikalo politicnega ustroja države, zato je v dodatkih tudi v slovenskem jeziku priobceval imenitnejše zakone. Zlasti modro je napelja­val bravce, kako naj volijo, in je tudi slovenskim zastopnikom dal napotek, kako naj se ravnajo v državnem zboru. Tedaj se je ustanovilo v Ljubljani prvo politicno »Slovensko društvo«, kateremu je bil Bleiweis predsednik in duša. »Letopis slovenskega društva na Kranjskem«, ki ga je izdal Bleiweis leta 1849, prica na široko o delovanju tega društva. Sploh se je Bleiweisu z letom 1848 delo zdatno pomnožilo. K sreci je bil marljiv ter je junaško izvrševal vse naloge pri Kmetijski družbi, novinarske, politicne in narodne. Rodoljubi so leta 1848 naganjali Bleiweisa, naj premeni svoj narodni list v politicni organ, ki bi zastopal slovenski narod ne samo pred narodom, ampak tudi pred svetom. Od takega dejanja so se nadejali sijajnega politicnega uspeha – zedinjenja razkosanega naroda v eno politicno celoto, Slovenijo. To je bila vroca želja tudi Bleiweisova, za katero se je potezal vse življenje, zlasti pa leta 1848. Tudi to željo [je] izjavil na odlocnem mestu. Po svojem javnem delovanju si je pridobil toliko ugleda, da so ga pozvali v tedanji kranjski stanovski zbor, in ko je ta odlocil deputacijo, ki naj gre na Dunaj, da se cesarju Ferdinandu udano po­kloni in mu izrazi želje kranjske dežele, je bil v to deputacijo izbran tudi Bleiweis. Na Dunaju je sprejel deputacijo v cesarjevem imenu nadvojvoda Janez, ki je bil prijatelj slovenskega naroda. Ko je deputacija izjavila dežele udanost, je Bleiweis s svoje strani pripomnil, kako koristno bi bilo za avstrijsko monarhijo, da se vse slovenske zemlje, takrat znane pod imenom Kraljevine Ilirije (Kranjska, Koro­ška, Gorica in Istra), zares spojijo v eno državno skupino, ker bi taka zedinjena Slovenija bila najkrepkejša trdnjava zoper italijansko rovarstvo. Nadvojvoda se ni protivil, da, celo dodal je, da bi bilo to koristno tudi gledé na upravo, ker bi se nje stroški zmanjšali, samo dvojil je, bi li hotele vse slovenske zemlje priznati Ljubljano za glavno mesto. Pri tej priložnosti se je prvikrat cula beseda Slovenija (tuja tvorba kakor Slavonija, ­ija neslovenski sufiks) na samem cesarskem dvoru. Od tedaj je Slovenija geslo in cilj vsakega slovenskega rodoljuba. Tudi Bleiweis se je do smrti trudil, da bi se ta njegov idejal vresnicil, vendar ni negotovemu idejalu hotel žrtvovati gotove sedanjosti. On ni hotel popustiti poti, po kateri je do sedaj uspešno hodil, ni hotel premeniti svojih narodu namenjenih »Novic«, da bi pisal to, kar bi morda ugajalo omikanim rodoljubom, cesar bi pa narod ne razumel. Zatorej je tudi nadalje urejal »Novice« po potrebah naroda, samo da je v vsaki številki na kratko javljal vse znamenite politicne novice in krepko zasto­pal korist slovenske narodnosti. To pa ni bilo pogodu gospodom pri Kmetijski družbi, zato je prevzel izdajanje »Novic« ljubljanski tiskar Blaznik, ki je dajal Bleiweisu majhen honorar, da je ž njim placal svoje pomocnike, Bleiweis sam pa je vecinoma tudi odslej delal zastonj. Leta 1848 se je prvic tudi javno izrazila želja po združenju vseh Južnih Slo­vanov v Avstriji. To željo so gojili tudi mnogi slovenski rodoljubi, da, prišla je v Zagreb k Jelacicu banu posebna deputacija, ki ga je prosila, naj dela na to, da se Štajersko združi s Hrvaškim. Mislilo se je pa, da se uresnicba te ideje more olaj­šati in pospešiti, ako se slovenski jezik tako pomeša s hrvaškim, da bi se kmalu mogla uvesti v slovensko književnost cista hrvašcina. Bleiweis, iskren prijatelj Hrvatov, se takemu združenju sicer ni odlocno protivil in je približevanje sloven­šcine hrvašcini zagovarjal, toda on ni bil idealist, ampak prakticen clovek, ni letal za umišljenimi fantomi, ampak se je držal tega, kar se da gotovo doseci. Zato ni nikakor hotel kreniti tisto novo pot jezikovne mešanice, ampak je modro rekel: »Za Slovence po slovensko! Vse pisanje o poducnih sestavkih bo v navadnim, cisto slovenskim in lahko umevnim jeziku 'Novic', ktere slovenskimu ljudstvu namenjene morajo predvsim skerbeti, de se v bravcih veselje do branja obudi in se jim ne odtegnejo. Tega ne razumemo. Prav je, da drugi casopisi v svojih sestavkih za bolj ucene Slovence višjiga jezika poslužujejo, ki se obcno slovan­skimu bliža – namenu »Novic« se pak v narodnih sestavkih ne prileže drug jezik kakor naš, cisto slovenski, ki ima tudi svoje prednosti. Cistimo jezik, pilimo ga, gladimo ga, trebimo mu mah ptujšine, ki ga obraša, mislimo in pišimo v duhu slovenskim, izposodujmo si posebno, kar nas je bližnjih bratov, besede, ki nam jih manjka – nikdar pa ne pozabimo, de na razumu in omiki ljudstva je vse leže­ce. De si pa zraven svojiga cistiga slovenskega jezika pridobimo tudi popolnoma znanost ilirskiga jezika, naj se na vsaci slovenski gimnaziji napravi tudi ucilišce ilirskiga jezika. Le­to je prava pot vzajemne književne zveze.« Nestrpljivi rodoljubi so zamerili Bleiweisu, ker se je branil hrvašcine, pa kmalu je nastopil cas, ko se je vsakdo preprical, da se je od Bleiweisa zahtevala neprakticna in naravnost nemogoca stvar. Po kratki spomladi svobode je nastopila huda zima absolutizma, ko se ni moglo vec niti misliti na izvedbo kakih vzvišenih narodnih osnov ter se je moralo zadovoljiti s tem, da se reši vsaj to, kar imamo. Tudi ubogo Slovenijo, ki je komaj pregovorila v narodnem jeziku, je zacel zopet tišcati nemški jarem. Kakor drugod v Avstriji tako se je tudi na slovenskem zamaševal in zasipal vsaki vir narodne samozavesti, o kaki narodni politiki ni bilo vec govora. V tem usodnem casu, ko je že marsikdo vzdihnil »koncani smo«, se je pokazala modrost Bleiweisovega postopanja. Pokazali so se blagodejni posledki njegove zmernosti in opreznosti, katera mu ni dala, da bi zabrel v sanjarske osnove ali zagazil v visoko politiko, ker gotovo bi bil tako unicil tudi »Novice«. Kaj bi pa bilo potem? Ko so leta 1848 in 1849 mnogi hrupno napadali vse, kar jim ni bilo po volji, in so ma­homa hoteli odstraniti vse krivice, ki so pritiskale Slovence že stoletja, je Bleiweis zopet in zopet svaril: »Ne strastno, ampak mirno se hocemo boriti za slovenske pravice!« Samo tako je mogel srecno prebroditi temno dobo absolutizma. Vendar se kljub vsi opreznosti ni mogel popolnoma otresti sumnicenja. Tako so leta 1849 novomeški nemškutarji v posebni spomenici natvezli nadvojvodi Janezu, da deluje v Novicah za Ruse. Toda dosegli niso nic. Ko je kmalu potem došel nadvojvoda v Ljubljano, je zavezal obrekovavcem jezik s tem, da je pri ko­silu napil tistim možem (pri tem je z roko pokazal na Bleiweisa), kateri delujejo za prosveto in napredek kranjske zemlje, pridejavši: »Dolžnost vsakega cloveka je, da ljubi svojo domovino in da spoštuje narodni jezik.« Vzrok temu sumnicenju je bilo uspešno delovanje »Novic« za narod. Sprva se niso slovenski sovražniki kar nic brigali za »Novice«, cemu neki naj bi se bali tako neznatnega organa, ki je s cesarskim orlom okrašen izhajal samo ob sredah, ko so njim samim bili na razpolaganje mnogi veliki, vsak dan izhajajoci casniki? Toda 1848. leta so opazili, da se je ne samo velik del inteligencije, ampak tudi prosti narod zacel upirati dotlej vladajocim nacelom germanizacije in se potezati za nacela svoje slovenske, dotlej tlacene narodnosti ter se sklicevati pri tem na »Novice«. Ta imenitna prememba tem ljudem ni šla v glavo, še manj pa so razu­meli njen vir, Bleiweisovo požrtvovanje za širjenje prosvete in napredka. Oni so trdno prepricani, da on dela vse to za ruske rublje. Že zadnjic sem omenil, kako so Bleiweisa zastran slovenske pesmi v gledališcu sumnicili z ruskimi rublji. Namesto pa da bi se usedel na te ruske rublje, je Bleiweisu ravno takrat za­pretila nevarnost, da mu zmanjka celo avstrijskih goldinarjev. Leta 1850 je bilo namrec razpušceno ljubljansko lekarsko ucilišce, na katerem je predaval Bleiweis zdravljenje živine in sodno medicino. Ker je kot živinozdravec dalec slul vsled svojega znanja in prakse, mu je ponudila vlada mastno službo deželnega živino­zdravca ceške kraljevine. Sto drugih bi z veseljem sprejelo tako ponudbo. Bleiweis pa ni hotel zapustiti domace zemlje, katera ga je tako zelo potrebovala. Nekteri mislijo, da je ta ponudba bila le zvijaca Bachova, ker ga je tako zlepa hotel izvabiti na tuje. Ko se mu to ni posrecilo, ga je skušal pozneje z znatno vsoto podkupiti, da bi opustil urejanje Novic. To pa se mu je posrecilo še manj, ker so mu »Novice« že popolnoma prirasle k srcu. Ostal je torej v Ljubljani, da nadaljuje plodonosno delo, cetudi brez službe in place. Pridržal je samo naslov cesarsko kraljevega pro­fesorja in bil imenovan za clana deželnega zdravstvenega sveta. Šele 1856. leta se je izpraznila služba deželnega živinozdravca v Ljubljani. Nihce ni bil za njo bolj pripraven od Bleiweisa in dobil jo je res tudi ter opravljal do leta 1873, ko je sto­pil v pokoj. Ta služba je bila, zlasti tedaj, zelo težavna, ker se je vsak cas pokazala kaka bolezen ter je moral živinozdravec potovati v doticni kraj. Z druge strani pa je ravno tako potovanje Bleiweisu zelo koristilo, ker mu je dajalo prilike spozna­vati želje in potrebe, napake in predsodke prostega naroda in pisati v Novicah primerne clanke, hkratu pa je tudi bolje spoznaval slovenski jezik. Leta 1860 in 1861 je opravljal Bleiweis tudi službo deželnega zdravstvenega svetnika, toda samo zacasno. Definitivno je bila podeljena drugemu in Bleiweis se je moral zadovoljiti z ministrsko pohvalo za izvrstno opravljanje te službe. On tudi ni boljšega pricakoval, ker ni stal na strani vlade, opoziciji pa vlada nikdar ne spleta vencev. Sicer pak je bila Bleiweisova opozicija zelo mirna. Drugacna tedaj tudi ni mogla biti, ako ni hotel spraviti v nevarnost »Novic«. Njegovo politikovanje se je omejevalo na priobcevanje politicnih in domacih dogodkov, na sodelovanje na sejah ljubljanskega mestnega zbora, katerega clan je bil od leta 1848 do 1868. Glavno mu je bilo buditi in gojiti narodno zavest in prosveto, širiti materijalno blaginjo in kmetijski napredek v besedi in dejanju. Najvec po njegovem trudu je ustanovila Kmetijska družba v Ljubljani šolo, v kateri se slovenski kmetiški sinovi uce umnega kovaštva in zdravljenja živine. Poleg te šole je tudi vrt, na ka­terem se opravljajo poskusi z raznim semenjem in drevjem. Od prvega postanka je bil Bleiweis ravnatelj in ucitelj te šole in najvec za svoje ucence je spisal »Nauk podkovstva« (v Ljubljani 1850). V tej šoli je vzgojil v 30 letih, dokler jo je vodil, mnogo prakticnih gospodarjev in videc nje uspeh, so zaceli ustanavljati take šole tudi drugod. Ves cas pa je opravljal službo ravnatelja in ucitelja brez vsake place. Že zgodaj je želel po južnih krajih slovenskih razširiti svilarstvo ter izdal zato leta 1852 »Nauk murve in svilode rediti in svilo pridelovati«. Istega leta je iz­šel tudi nadaljni del njegovih »Bukev za kmeta« ter jel za inteligencijo izdajati »Koledarcek slovenski«, pozneje »Zlati klasi«. Bil je to za Cbelico prvi poskus slovenske leposlovne književnosti v obliki almanahov. Krcil je torej Bleiweis pot tudi na leposlovnem polju, dasi sam ni imel leposlovne žile. Med malo pridobitki 1848. leta, ki so se rešili tudi v dobo absolutizma, je bil nauk slovenskega jezika na srednjih šolah. Ker ni bilo potrebnih slovenskih knjig – Macunovega Cvetja vlada ni potrdila – je Bleiweis pomagal sestaviti berila za 1. in 2. razred. Za 3. in 4. razred jih je sestavil celó sam in jih izdal leta 1854 in 1855. Vsakemu narodnemu podjetju je bil Bleiweis neposredni ali vsaj posredni pocetnik. Tako pri Wolfovem slovarju. Leta 1854 prinese Bleiweis tedanjemu ljubljanskemu knezoškofu Antonu Alojziju Wolfu svoj koledarcek, v katerem je bil životopis Vodnikov. Škof je zacel govoriti o Vodniku, katerega je zelo spo­štoval kot svojega bivšega ucitelja. Bleiweis pripomni, da bi si pridobil velikih zaslug, kedor bi z denarjem pripomogel dovršiti veliko delo Vodnikovo, njegov slovar, katerega slovenski narod tako silno potrebuje. V duši škofovi se je rodila želja izpolniti Vodnikove namere in postal je zares pravi slovenski dobrotnik, ker se je na njegove stroške zacel takoj izdelovati slovar, cegar prvi del je izšel leta 1860 v uredbi Cigaletovi. IV–V Leto 1860 je povrnilo avstrijskim narodom ustavo in ž njo se je zacel vroc po­liticni boj, ki še danes ni koncan. Nemci so smatrali od davna slovenske dežele za svoj plen, sanjaje o veliki nemški domovini od Balta do Adrije. Posrecilo se jim je bilo ponemciti pol Koroške, znaten del Štajerske, mesta in vse plemstvo. Bleiweis je zopet nastopil s svojo zjedinjeno Slovenijo. Nemci so se mu posmehovali, kako naj bi zaseben clovek, živinozdravec (kakor so se mu rogali), mogel podreti njih stoletne osnove. Kmalu pa so opazili, da se ni šaliti, da se masa naroda probuja in se vedno bolj zgrinja k svojemu prosvetitelju. Leta 1861, pri prvih volitvah, je bil Bleiweis izbran v deželni zbor v treh okrajih, v Ljubljani, v Kranju in Kamniku. Zdaj so mu zaceli Nemci, kjer so le mogli, metati polena pod noge. Bleiweisa pa to ni motilo, vrgel se je v politicno morje in s svojo vztrajnostjo skoraj dosegel cast politicnega voditelja (dušni je bil že prej) slovenskega naroda v kranjskem deželnem zboru, kjer se je bil najljutejši boj za slovenske pravice in v katerem je Bleiweis zastopal ljubljanski okraj do svoje smrti, izbran vselej enoglasno. Ni moj namen na široko pripovedovati njegovo delovanje v kranjskem dežel­nem zboru v teh 18 letih. Našteti bi moral stotino krajših in daljših govorov. Ni ga bilo važnejšega vprašanja, o katerem bi ne bil on izpregovoril, vselej slovenske­mu narodu iz srca. Bil je najodlocnejši zagovornik vsakega napredka v narodnem gospodarstvu. Trudil se je olajšati kmetom in narodu bremena. Skrbel je za jav­no zdravstvo in predlagal mnogo koristnega zastran živalskih kug. Najkrepkeje, najodlocneje in najtemeljiteje pa je govoril, ko je šlo za narodne pravice, n. p. za uvedbo narodnega jezika v šole in urade. Ceravno ni bil poseben govornik, ker mu je manjkalo zvenecega glasu in poeticnega zanosa, je vendar vsa zbornica nje­gove govore poslušala tiho in pazljivo. Kakor je pisal, tako je tudi govoril, bistro, razlocno, precizno, ne izgubljajoc se od predmeta, delujoc bolj na zdravo pamet kakor na srce in custva, spoznavajoc stvari, kakoršne so v resnici. Zlasti to zadnje svojstvo, njegova prakticnost, ki ni videla tega, kar so si drugi domišljali, je napra­vila, da je bil na politicnem polju nekak Fabius Cunctator.1444 Nikdar se ni zaletel za ciljem, dokler ni natancno premislil sredstev, ki ga pripeljejo k njemu. Mogoce, da je bil vcasi prevec oprezen, da je videl nevarnosti, za katere se mlajši ognjevitejši možje niso brigali, vendar je pobijal neke liberalne zahteve, o katerih je mislil, da 1444 Quintus Fabius Maximus Verrucosus Cunctator (ok. 280–203 pr. Kr.), rimski politik in vojskovodja. Vzdevek kunktator (obotavljalec) je dobil zaradi njegove premišljene strate­ gije v vojni s Hanibalom. niso primerne sedanjim potrebam slovenskega naroda. Poleg tega je bil prijatelj katoliškega duhovništva, kar so drugi šteli za nekako oviro višemu umnemu in po­liticnemu razvitku. Vse to je povzrocilo v mlajših zastopnikih, ki so hoteli hitreje napredovati, nezadovoljstvo in poceli so se cepiti od starih, dokler si niso naposled ustvarili organ, ki naj bi zastopal nasproti konservativnim »Novicam« nacela no­vejšega liberalizma in odlocnejšega napredka. Ta razkol je slovenskim protivnikom seveda dobro došel in ti so »mlade« silno podpihovali. Nesloga pa je obrodila za Slovence zelo nepovoljen sad. Med stare in mlade so se postavili kakor klin Nemci. Posledek je bil, da so Slovenci izgubili v deželnem zboru vecino. Bleiweis je bil velik prijatelj duhovšcine, ker mu je ta bila najboljši in najprid­nejši pomocnik pri probujanju slovenskega naroda, znamenit faktor narodne kulture. Bleiweis je bil preprican, da bi brez duhovšcine nicesar ne bil dosegel. Videl je, da se ona ravno najbolj zavzema za njegov list. V prvem letu je med blizu 900 odjemniki pripadalo na duhovšcino 470, v tem ko pogrešamo med narocniki prva leta celo našega Prešerna. Znamenita je Bleiweisova žilavost na politicnem polju. Znano je, kako troši politicni boj cloveku silo. Najhujši politicni borci se kmalu umaknejo, ako se jim kmalu ne pokaže zmaga, onemorejo ter se povracajo v pozabljenost, tožec, kako nehvaležno je bojevanje za narodno svobodo in prosveto, ali pa se celo udadó sovražniku. Bleiweis ni v tej borbi nikoli odjenjal, dasi je moral marsikako gren­ko slišati, s katero so ga obsipali neprijatelji in žalibog tudi prijatelji slovenskega naroda. On je do zadnjega ostal na braniku in delal za narodne pravice ne samo z besedo, ampak tudi z dejanjem. Zato je napisal leta 1862 knjižico »Slovenski jezik pa kranjska špraha«, v kateri dokazuje nicevost modrovanja slovenskih ne­prijateljev, ceš da je slovenski jezik izmišljen, narodu neznan in da se po krivici ž njim izpodriva kranjski jezik. Enako so se na hrvaškem znani Turopoljci jezili na Ilirce, da jim ti hocejo lepi hrvaški »vivat« zameniti z ilirskim »živio«. Veckrat so hoteli izbrati Bleiweisa za državnega poslanca, cesar ni hotel prevzeti, ker bi bil moral dlje casa prebivati na Dunaju in tako nekoliko popustiti »Novice« in šole za lecenje živine in pa tajništvo pri Kmetijski družbi. Preprican je bil, da more v Ljubljani vec koristiti narodu kakor na Dunaju. Zato se ni tega nikdar kesal. Doma je pridno deloval na politicnem kakor na narodnem polju in gojil tudi svojo stroko. Plodovi tega delovanja so spisi: »Zur Aufklärung in der Sprachenfrage«;1445 1445 »Zur Aufklärung in der Sprachenfrage besonders in den Volksschulen Krains«, »K raz­pravi o vprašanju jezika, posebno na kranjskih osnovnih šolah«. potem »Die Identität der Rinder – und Schafpest«,1446 za kateri spis se mu je mini­strstvo posebej zahvalilo in nadaljevanje dela »Nauk o umni živinoreji«. Ker se je narodna zavednost zbujala povsod, je bilo treba to plemenito custvo gojiti s primernimi knjigami. V to so pa najprimernejše zabavne knjige, kar je spoznal tudi prakticni in prozajicni Bleiweis. Zato je leta 1864 in 1865 izdal pet zvezkov veselih iger pod naslovom »Slovenske gledališke igre«, in to ne samo zato, da se bero, ampak se na novoustanovljenih citalniških odrih tudi predstav­ljajo. Vecinoma jih je preložil on sam. Eno »Županovo Miciko« je predelal po Linhartu. Da bi jo poboljšal, se pak ne more reci. Tudi leta 1870 je poslovenil še veselo igro »Vdovec in vdova«, ker se je bilo med tem, zlasti po dramaticnem društvu, zbudilo v narodu veselje do dramaticne umetnosti. Poleg teh prakticnih potreb Bleiweis ni pušcal vnemar drugih interesov narod­ne književnosti. Z vso dušo se je poprijel Tomanovega predloga, da se ustanovi Slovenska Matica, ki naj bi se ozirala zlasti na znanstvene potrebe. V resnici se je leta 1865 osnovala Matica. Ko so umrli mlajši pomocniki Bleiweisovi, Toman in Costa, je moral Bleiweis sam prevzeti predsedništvo. Najvece priznanje zaslug Bleiweisovih je bilo praznovanje njegove sedemdeset letnice, ki se je vršilo povsod nenavadno iskreno in v katero so se bili združili stari in mladi, konservativci in liberalci, intelegencija in prost narod. Ne manj kakor 160 obcin ga je izbralo za svojega castnega obcana, iz cesar je razvidno, kako je bil Bleiweis priljubljen zlasti po tem, da je po vsi Sloveniji prirejal tabore, na katerih je narod protestiral in demonstriral zoper nemško vlado, ki mu je odrekala tudi zakonito dovoljene pravice. Odkod in kako je prišlo, da je Bleiweisovo delovanje bilo tako vsporno? Blei­weis je poznal nesrecno usodo svojih prednjikov na narodnem polju, zato se je varoval, da ne bi hodil po njih stopinjah. Niti Prešernove pesmi niso mogle predra­miti naroda iz mrtvila. Zgoditi se je moglo to samo s casopisom. Ko je on prišel v Ljubljano, je bilo za njega dovolitev vse že lepo napisano, in ko je bil imenovan za tajnika vecinoma prakticnemu listu, spoznal je, da samo s kmetijskim naukom ne bo mogel vzdrževati casopisa. Že narocnikov zapiski – iz vseh stanov – so kazali, da mora list biti bolj mnogovrsten, kolikor je bilo to mogoce z ozirom na majhen prostor. Poleg gospodarskih novic je moral prinašati še kaj drugega, kako pripoved­ko ali stvar o narodnih stvareh, o katerih sicer noben list ni govoril. S tem je kmalu spoznal, da hodi pravo pot. Prešeren, ki prvi dve leti ni bil narocnik Novic (bral jih 1446 »Razpoznavnost goveje in ovcje kuge«. je pri Hrovatu), piše o njih Vrazu: »Unsere Kmetijske und rokodelske Novice wirst wahrscheinlich kennen. Sie finden hier wenig Anklang. Vielen ist der Inhalt zu mager, vielen auch die Sprache nicht elegant genug. Ich bin zwar kein Mitarbeiter, wünsche jedoch diesem einzigen in unserer Muttersprache bestehenden Journel ein Fortbestehen. Wenn du dich bei Gelegenheit über dasselbe aussprechen solltest; so ersuche ich dich dies in einer schonensten Weise zu thun. Vielleicht kommt was besseres nach.«1447 Prešeren ima pac prav, da v njegovih krogih niso prav ugodno sodili o njih. Ce pa pomislimo, da vecina lista ni bila brana v Ljubljani (ki je imela komaj 45 narocnikov, od teh dosti grajšcakov in kakih 10 desetošolcev, 1 kofetar, okoli 10 kupcev,1448 vse drugo pa duhovniki), moramo vendar reci, da je za prvo leto bilo dovolj in da je uspeh pokazal, da hodi Bleiweis pravo pot, vtem, ko Preše­ren sam ni do svoje smrti prodal vec kakor polovico »Krstov«, to je 300. Uspeh je torej vsekako govoril za Bleiweisa, zlasti ce pomislimo, kako so se narocniki »Novic« pozneje pomnožili, tako da jih je bilo do 3000. Prvi plod njih je bil ta, da se je branje Slovencem priljubilo, in to ne samo »Novic«, ampak tudi drugih knjig. »Novice« so bile tako rekoc pripravek za Družbo svetega Mohora. Najveca zasluga Bleiweisova pa je, da je Slovence zedinil v knjižnem jeziku, dasi se ni upiral približevanju hrvašcini, seveda polaganomu približevanju. On se ni prenaglil, kakor so to mnogi želeli, ker je vedel, da bi s tem vse pokvaril. Za književno zvezo s Hrvati se ni trudil, pac pa bolj za moralno zvezo. Novice so vzgojile in zbudile celo vrsto pisateljev, razlicnih po strokah, obrav­navanih v njih. Eni so gojili prakticno gospodarstvo in kmetijske stvari, drugi so gojili starinarstvo in jezikoslovstvo, zopet drugi pa lepoznanstvo in med njimi zlasti pesništvo. [Matija Vrtovec] Od prvih nam je na prvem mestu omeniti Matija Vrtovca (1784–1851) iz Šmarij na Goriškem, ki je prvi poskusil pisati v slovenšcini, o kemiji in to v pri­ 1447 »Naše Kmetijske in rokodelske Novice najbrž poznaš. Tukaj niso našle velikega odmeva. Mnogim je njihova vsebina preskromna, mnogim tudi jezik ni dovolj eleganten. Sam sicer ne sodelujem, vendar želim temu, v našem maternem jeziku edinem listu še nadalj­ nji obstanek. V kolikor nameravaš ob priložnosti o tem spregovoriti, te naprošam, da to storiš na zelo prizanesljiv nacin. Morda pa bo sledilo kaj boljšega.« 1448 Kofetar – kavarnar; kupec – trgovec. meroma lepem jeziku. On je prvi podaril Slovencem »Nauk o vinoreji«, knjigo, pisano po svojih skušnjah in obsegajoco cel zaklad za kmeta. V predgovoru po­zivlja bogoslovce, naj se pridno uce slovenšcine, da bodo mogli narodu koristiti. Ne manj važna je druga knjiga za narod »Kmetijska kemija«. V nji pozivlja na­rod, naj se vendar nauci prakticneje ravnati in klice svojim duhovnim sobratom, da se z molitvenimi knjižicami ne doseže vse pri ljudstvu, ampak da je to treba tudi drugaci poducevati v stvareh, ki mu materijalno koristijo. Podal je Sloven­cem tudi prvo popularno »Astronomijo« v Novicah in prvo »Obcno zgodovino«, katere pa ni mogel dokoncati. Dokoncal jo je Mihael Verne. Drugi sotrudniki v stroki kmetijstva so bili: Peter Aleš iz Vodic, ki je izdal »Zvedenega kmeta«; Peter Leskovec, Mihael Peternel, Andrej Fleischmann, Jurij Pajk, Jernej Medved, nabiravec botanicnih imen; Jernej Arko, Janez Križaj, Jožef Bevk, doktor Jožef Orel in drugi. Zadnji s Skopa na Primorskem je bil tudi prvi slovenski advokat, ki je zacel po letu 1848 slovenski uradovati in se je najbolj trudil za posušitev Ljubljanskega barja. Kot potopisec je znan Mihael Brne, nazadnje korar v Trstu, ki je najrajši pri­povedoval o svojih potovanjih, katerih je v Novicah nekoliko popisal, po Vrtov­cevi smrti pa je nadaljeval njegovo Obcno zgodovino in jo objavljal v novicnih dokladah. On je prvi za Linhartom, ki je zacel pri nas prelagati iz francošcine. Poslovenil je Chateaubrianda »Atala«, Bossuetov »Razgovor o obcni zgodovini« in Montesquiejevo »Premišljevanje uzrokov velikosti in upada Rimljanov«. [Franc Pirc] O tujih krajih je dopisoval v Novice tudi misijonar Pirc, ki je zlagal tudi razne pesmi, ki so se kmalu prikupile narodu, dasi nimajo najmanjše veljave. Njegova pesem o popotovanju v Ameriko je veckrat zapisana med narodnimi. O vseh teh pisateljih seveda ni mogoce govoriti, saj so bile takrat odprte »Novice« vsakemu slovenskemu pisatelju, od najboljšega pesnika do zadnjega mazaca. Za preiskovanje kulturnega delovanja o Slovencih so od leta 1843–1860 pravi repertorij. O botaniki je pisal Andrej Fleischmann, o pravoslovnih stvareh Mihael Am­brož, poznejši poslanec, o raznih naravoslovnih receh doktor Jožef Šubic, ki je poslovenil tudi Vergilijev »Georgikon«, katerega je izdal v »Cvetju« Janežic, o kemiji Mihael Peternel. Zanimivejši so za naše namene »Noviški« leposlovci, starinarji, folkloristi in jezikoslovci. Prešeren ni bil nikedar pravi sotrudnik »Novic«, niti tedaj, ko je še živel v Ljubljani, niti pozneje. Kar so »Novice« prinesle njegovih poezij, so vse ali pre­tiskane od drugod ali pa šele objavljene po njegovi smrti. »Novice« so Prešerna vedno zeló povzdigovale še v prvih casih svoje dobe. Leta 1844 so ponatisnile njegov Krst pri Savici. »Ne poznamo je v kranjskem pismenstvu lépši zverste­ne povesti v verzih, kakor je Kerst per savizi, ki jo je naš slavni pevez gospod Dr Presserin spisal in v letu 1836 dal natisniti. Ce je ravno prav veliko Slavija­nam znana, jih je vunder med bravci naših Novic, ki so po raznih slavjanskih krajah razširjene, vec takih, kteri je še ne poznajo. Zato smo slavniga gospoda pisatelja prosili, de bi nam pripustil jo tudi v naših Novicah natisniti. Prav rad nam je dovoljil, kar smo ga prosili. Nate jo tedaj natisnjeno in jo berite s takim veséljem, s kakoršnim jo vam zrocamo! … Ta povest bo našim bravcam živ po­rok, de imajo kaj posebno lépiga od pesem pricakovati, ki jih bode, kakor smo slišali, gospod doktor Prešerin v kratkim na svetlo dal. De bi se to pac prav kma­lo zgodilo. Gotovo veliko naših bravzov je, ki po nih še davnej hrepene!« Kljub ti slavi, katera se ponavlja tudi sicer v »Novicah«, moramo vendar reci, da Novice niso nikdar Prešerna prav razumele. Sodbo o njegovih Poezijah so Bleiweisu, prozajicnemu cloveku, kakor tudi njegovim vrstnikom vedno kalili spomini na cloveka Prešerna, kakršen je bil zadnja leta pred smrtjo. Ko je hotel leta 1886 spo­mladi Žvab1449 pri obcnem zboru Slovenske Matice izpregovoriti nekaj grajalnih besed o Koseskem za »Dodatek«, ki ga je tisto leto dala na svetlo »Matica«, in ko mu je zaradi tega Bleiweis odtegnil besedo, je izrekel o tej priliki, prevec slavec Koseskega, besedo, ki nikakor ni bila umestna. Da Bleiweis sploh ni imel pravega spoznanja za pravo pesništvo, cesar mu po poklicu ne moremo zameriti, da se dokazati iz posameznih listov »Novic«, kjer je bil vsak »nadepoln« pesnik, ki je skrpucal v potu svojega obraza neko­liko rim. Taki »nadepolni« so pozneje postali sicer dobri rodoljubi, poezijo pa so pustili vecinoma na miru. Najlepši dokaz o Bleiweisovi estetiki je to, kar je rekel Jurcicu. Ko mu je ta leta 1865 nesel »Slovensko vilo« in ga prosil, naj bi jo priobcil v Novicah, se je spotikal doktor Bleiweis ob Jurciceve balade – kar je od­pustno – ter mu je svetoval, naj bi taki mlajši ljudje rajši peli o solncu in mescu, 1449 Lovro Žvab (1852–1888), kulturnozgodovinski publicist, v Trstu je bil osrednja oseb­nost slovenskega narodnega življenja. kar je potem Stritarja tako razjezilo, da je priobcil v »Glasniku« svojo zabavljico »Solncu in mescu«. Kar se tice nazorov Bleiweisovih o pesništvu sploh, je znacilen zato že njegov clanek »Baron Klerheim« v Novicah 1846, v katerem poje slavo temu sedaj že popolnoma pozabljenemu pesmarcku in obeta prevod njegovih pesmi, katerih je nekaj po zapovedi Bleiweisovi tudi res poslovenil Malavašic. [Jovan Vesel Koseski] Potemtakem ni cudno, da Bleiweis že leta 1842 vzporeja s Prešernom Koses­kega in ga kmalu nato proslavlja kakor slovenskega Schillerja: »Enak Schillerju v cistosti misel in kreposti jezika so ravno njemu vse lastnosti od nebés podarjene, Slovence znaniti z narcistejšim nemškim pesnikam,« in že leta 1848 se cudi, da ni ves svet preprican, da je Koseski »velikan slovanskih pevcev«. Leto pozneje naznanja vesel »Mesinsko nevesto« in poroca: »Naš preslavni Koseski, kteriga poezije casti ves slovanski narod, se v žalost vsih bravcev že dolgo, dolgo ni ogla­sil v »Novicah«, ktere so od njegovih poezij celi cas narveci kinc dobivale.« Ko ga je leta 1850 povzdignil za mojstra pevcev, je potem zapisal o njem tele diti­rambicne stavke: »Naš slavni Koseski, on, ki nam je pervi razodel velicanstvo slovenske poezije in pred njim nepoznano mogocnost in krasoto jezika našiga, kteriga Slovenia je zacela novo dobo pesništva slovenskiga – kteriga poezije so šele prav vnele serca nadepolnih naših mladih pesnikov. Naj nam bo dolgo ohranjen v slavo in korist domovine!« Ob takih razmerah se ne cuditi, da je vsled Bleiweisove avtoritete in neopo­recno odlocevalne besede »Novic« zaslovel Koseski v vseh knjižnih stvareh in slovel do 1868. leta brez ugovora za najvecega slovenskega pesnika. Kako je prišlo, da je Koseski zacel delovati šele v zadnjih letih Prešernovih, ko je bil vendar starši od njega? Koseski je bil namrec rojen 12. septembra 1798 v Kosezah v moravski župniji na Kranjskem. Po rojstni vasi si je nadel Ivan Vesel ime Koseski. Iz mladih nje­govih let se nam ni ohranilo nic podatkov. Med ondotnim ljudstvom se samo pripoveduje, da je mladi Ivan rad svojim tovarišem na paši predigal in da je govoril tako lepo in vneto, da so ga še starejši radi poslušali. Ugodne gmotne razmere in bistri deckov razum, to je naklonilo roditelja, da sta poslala decka v ljudsko šolo v Ljubljano. Na gimnazijo pa je odšel v Celje, kjer mu je spocetka šla trda. Trudil se je namrec premalo za šolo in se pecal z drugimi predmeti. Kmalu pa se je vdal mar­ljivemu ucenju in postal eden najodlicnejših dijakov. Žuža pripoveduje o njem, da se je Koseski najrajši ukvarjal s pesniškimi deli, zlasti se mu je priljubil Schiller. Ob prostih šolskih dnevih sta zahajala Žuža in Koseski pogosto kam v okolico, polegla na travo in ondi je Vesel tovarišu Žuži predaval na pamet Schillerjeve pesmi ali mu prebiral svoje, v nemškem jeziku pisane, pesniške in igrokazne poskuse. Kadar je predaval kako Scillerjevo delo, pristavil je vselej o tem pesniku pohvalne besede: »Schiller je globok mislec, vzvišen duh in nedosegljiv drugim pesnikom v svojem neiskanem, samotvornem poznavanju idej.« Koseski je imel tudi v Celju, koncem šolskega leta pri razdeljevanju šolskih daril, slavnostni govor, ki je obudil vsestran­sko pohvalo. Zanimanje za pesništvo je v njem vzbudil v Celju najbrž Zupancic, izdajatelj Pegama in Lambergarja in vzpodbudnik Slomšekov. Zadnji dve gimnazijski leti, modroslovna tecaja, je dovršil Koseski v Ljublja­ni, ker teh šol v Celju ni bilo. Tudi tam mu je bila poezija najlubši posel. Posebno ga je k petju vnemal in vspodbujal njegov profesor zgodovine Richter, ki je tudi sam skladal pesmi. Tacas se je seznanil tudi z Vodnikom, Copom in Prešernom. Gotovo ga je obcevanje s temi možmi navdušilo za slovenšcino in ga naklonilo, da je poskusil pesniti v materinjem jeziku. Iz te dobe se nam je ohranil njegov sonet »Potažva«, ki je sploh prvi sonet v slovenskem slovstvu. Naslov za ta sonet mu je nasvetoval Vodnik, kar pripoveduje Koseski sam v Vodnikovem spome­niku tako: »Ko sem o tem (namrec sonetu) z Vodnikom govoril, je sedel stari, castitljivi pesnik ravno za pisalno mizo. Na to vzame svoje slovarne spise v roke, pové mi vec besed za nemški »Trost«, tudi Tolažba je imenoval, poslednji pa mi je vendar nasvetoval »potažva«. Ob tem sem tudi ostal. Zame je to delce le zato va­žno, ker me je z Vodnikom, Copom in posredno tudi s Prešernom, tedaj s tremi možmi, katere tako visoko spoštujem, pripeljalo v duševno dotiko. Vsi trije že v grobu pocivajo in vedó ceniti poslednje besede moje slabe pesmice: Ta tužni dol, te bridke casne sanje, nevihti cilj, zaupnem srcu lom, na listju tem, ni duhu mojmu stanje. Cez groba noc beseda vedno sveta mi kaže tje – mi kaže krasni dom, moj stalni dom: veseli dom oceta! Ta sonet je objavljen 5. junija 1878 z nemško prelogo v Laibacher Wochen Blattu. Ocividno pa je nemška preloga original in slovenski izvirnik samo prelo­ga. V napetolicnih besedah je tedaj Koseski sploh objavil vec nemških pesmi, do grla potopljen v Schillerja. Uže sedmošolec 19 let je 1817. leta priobcil 17. januarja, podpisan »Johan Ve­sel« akademiker«, svojo prvo nemško pesem »Ode auf die Ankunft sr. Excellenz des Herrn Landes Gouverneurs«,1450 potem 17. junija nemško pesem, zloženo po Valvazorju, »Franz Plassmann von. Oedengratz, Ballade«. Tretja je priobcena leta 1818 v treh številkah Laibacher Wochenblatta (18, 19, 20) »Erasmus Lueger Romanze«, popolnoma v Schillerjevem duhu. Cetrta je že omenjeni sonet. Peti, samo nemški pesmi je naslov (24. juli) »Kurth von Roseck Ballade«. Ta vitez je bil oženjen, ali vendar si je želel pridobiti ljubezen krasne, pa zarocene gospodic­ne Kunigunde, ki ga je odpehnila s ponosnimi besedami. On se zaroti v mašce­vanje ter deklico srdit pocaka s hlapci svojimi v tesnem klancu, kadar tudi ona, kakor je uže vedel, pride tje na vozu z možko družino po svojem poslu. Ondi pade vitez v boju nesrecno v svoj goli mec ter se prbode in umrje. Tudi tukaj je bil Koseski zopet na sedlu Schillerjevega visokoslovja: Durch Regen und Sturm vom flammendem Blick, Ritt Kurth auf dem schäumenden Rappen, es flogen die Wälder, die Berge zurück: sein Scloss erreicht er in lobender Wuth und stürmt durch die einsamen Hallen, es wallet, es siedet sein kochendes Blut und Flüche den Lippen entfallen: ein Weib mich zu höhnen? Verderben und Tod!1451 itd. To balado je pozneje Vesel predelal in jo je dal zopet natisniti v Gradškem listu »Der Aufmerksame« leta 1821 v 45. listu, ki je leta 1820 v 51. listu prinesel šesto nemško Koseskega pesem »Die Tanne auf Rauheneck«, balado o grašcaku 1450 »Oda v cast prihoda njegove Ekscelence gospoda deželnega guvernerja«. 1451 Literalni prevod: Skozi dež in nevihto, žarecih oci, / jezdil je Kurt na penecem se vrancu, / leteli so mimo gozdovi in hribi, / za njim sapo lovec hiteli so hlapci. / V divjem besu je prijezdil na grad, / hitec skozi samotne dvorane, / valovi in kipi zavreta mu kri / in kletvic so polna mu usta: / Se mi rogala bo ženska? Poguba in smrt! Warboniku (Vrbovniku), zelo mogocnem, bogatem in srecnem vitezu, imajo­cem prijatelje, blage otroke in duhovito krasno gospó, katera ga je dolgo ljubila od vsega srca, ali pozneje se je ona vendarle strastno zagledala v nekoga drugega in zategadelj svojega moža otrovala do smrti. Ali takoj se grešnica zdrami in v groznem kesanju skoci z grada v globoko brezno ter se ubije. Za svoje zlocinstvo je bila obsojena, da hodi strašit iz groba, dokler ne vzraste do vrhu visokega stolpa velika hoja, katera poda deshe v zibel tistega deteta, ki ga je božja pravica dolocila v nje rešitelja. Hoja nad podrtinami že raste, pa posekana še ni. Do tod gre pesem, katere zacetek slove: Wehe, wen das wilde Wogen wilder Lust zur Sünde riß, zehrend Gift hat er gesogen und der Richter kommt gewiß. Seht ihr dort die stolzen Trümmer an den waldumkränzten Höh'n, in des abendgoldes Schimmer. Prangend und gebiethend steh'n Dicht mit Moos bewachsen stehn? Und den Thurm sich hoch erheben und die Tanne dicht und groß über seiner Mündung schweben, wo sie aus den Steinen schoß? itd Te nemške pesmi Koseskega so za nas zelo zanimive, ker moremo iž njih razu­meti še njegove slovenske. Pricajo nam, da je bil ves navdan Schillerja in da ga je ocaravala Schillerjeva vzvišena struna, ki vcasi sama goni svoj glas cez dovoljene mejnike. Po dokoncanih gimnazijskih študijah je odšel Koseski v pravoslovje na Du­naj in pozneje v Gradec. Leta 1829 je stopil v državno službo, bil nekaj let pri oskrbništvu domén na Goriškem, v Tolminu in Gorici, kjer je služil do leta 1832. Kesneje so ga prestavili v Trst k tedanjemu kameralnemu uradu, pozneje financnemu ravnateljstvu za Primorsko, kjer je postal financni svetovavec. V tem casu je bil vsled hude bolezni upokojen leta 1852. Dolgo casa ni bilo o njem nic cuti. Zastonj išcemo plodov njegove muze v Kranjski cbelici, pri kateri so tedaj sodelovali vsi boljši pesniki. Vendar se je najbrž potihoma uril v slovenskem pesnjenju, in to po vzoru svojih nemških vzgledov, Schillerju. Molcal je celih 23 let, namrec od 1821. do 1844. leta, in šele tedaj, v 46. letu svoje dobe, 4. dan septembra, je razglasil po Novicah v šestomerih in petomerih zloženo svojo pesem »Slovenija presvitlemu, premilostljivem gospodu in cesarju Ferdinandu Pervimu ob veselim dohodu njih velicanstva v Ljubljano«. Ž njo se je prikazal na nebu slovenskega pesništva kakor svetel meteor. In ko je dotlej popolnoma neznani pesnik po Novicah od meseca do meseca celih osem let kar sipal med slovenski svet pesem za pesmijo bodisi izvirno ali poslovenjeno, in ko se je leta 1848 oglasil še z mogocno besedo zoper volitve v frankfurtski parlament, za katerega so celo »Novice« štirinajst dni poprej priporocale kandi­date, je Koseski tako rekoc kar cez noc dospel na vrhunec slovenskega Parnasa, ob enem pa postal tudi nekak voditelj svojega naroda ne samo v pesništvu, am­pak tudi v politiki. Uspeh in vpliv njegovih poezij je bil naravnost fenomenalen. Veselje, s katerim so Slovenci sprejeli ob novem letu 1847 na svetlo dane Poezije Prešernove, se niti izdalec ne da primerjati navdušenosti, s katero so pozdravljali vsak novi plod Veselove muze. Mladenici so od veselja in navdušenosti jokali, ka­dar so prinesle »Novice« kako novo pesem Koseskega. »Novice same,« piše Cigale še leta 1868, str. 172, »so dolžne po lepem delu svojo utrdbo v narodu in svoj uspeh ravno Koseskemu, in kdor je že takrat prebiral Novice, ta bo vedel, kako cislani, kako težko pricakovani, in kadar jih dolgo ni bilo, težko pogrešani so bili plodi Veselove muze. Kako so nas starejše in mlajše stresali, vnemali, navduševali, elektrizovali. Ne priznati tega bi bilo grešno in krivicno. Kaj more biti pesniku umetniku boljša izkaznica te lastnosti nego »applausus populi«? In da je obcinstvo Koseskemu ploskalo, to jest tudi faktum. Drzno je torej v oci toliko živih pric, katerim so Veselove poezije od zacetka znane, ki cutijo neki poseben, njim lasten ritem in neko pridobivno miloglasje v isteh, ter pomnijo, kako je njega dni vse strmelo veselja, ko je Koseski prvic v svojih heksametrih prikazal, cemu je kos zanicevana slovenšcina (v takih heksametrih, kateri so bili še Prešerna izklicali na poskusni boj) – drzno je prosim in predrzno odrekati mu božjega pesništva dar!« Tudi ko ne bi imeli pric za to, kakoršen je Cigale, nam je vse slovensko pesni­štvo, vsa slovenska književnost od leta 1844 do 1860 in še dalje cez to leto najza­nesljivejša prica, kako silen je moral biti vpliv Koseskega poezij na tedanjo dobo. Kakor si je Koseski po svojem rojstnem kraju vzdel priimek Koseski, tako je po »Novicah« kar mrgolelo enakih imen: Kamnogorski, Križnogorski, Ledinski, Lepotanski, Lomski, Podbrezniški, Podgorski, Podlipski, Podratitovski, Podrebr­niški, Sodenski, Ulimski, Vrdolski, Vijanski, Višnjegorski, Vitoški, Zadravski. Kar se nam je rodilo v tistih letih pesnikov, vsi so ubrali pot za Koseskim. Najvec samostojnosti sta ohranila še Jenko in Svetlicic, toda Anton Žakelj, Luka Jeran, Lovro Toman, Fr. Cegnar, Anton Oliban, Matija Valjavec, Anton Praprotnik, Anton Umek, [Fran] Zakrajšek in ves veliki zbor manj znamenitih pevcev v logu slovenskega pesništva nam v svojih predmetih, posebno pa v pesniški tehniki, v svojih rimah in v svojem jeziku jasno razodevajo ocitni vpliv, ki so ga na nje imele poezije Koseskega. Celo mladi Levstik, ki je, kakor pripovedujejo njegovi alojzijeviški soucenci, že takrat ostro kritikoval Koseskega in njegov nepravilni jezik ter ostal njegov nasprotnik do svoje smrti, se ni mogel popolnoma otresti njegovega vpliva. Še leta 1854 poje namrec v »Pervi pomladnji bceli«: Pogledi nad sábo jasne višave, pogledi solnca nebeškega plam, pogledi berstja dreves i planjeve! Al ni vse vesele pomladi znam? Nestvora plam in znam sta ocitna in pristna koseskizma. Kdor prebira pesmi naših pesnikov po Novicah in drugih slovenskih listih med letom 1845 in 1860, se ne more ubraniti vtisku, da je vse pelo pod mogocnim vplivom Koseskega. Zdi se, kakor bi Slovenci tedanjega casa sploh ne poznali Prešerna. Kako je Koseski prešel v meso in kri izobraženih Slovencev tedanje dobe sploh, to nam spet bistvo dokazujejo mnogovrstni citati iz njegovih poezij, brez katerih še dandanes ne moremo popolnoma izhajati. Ni ga patrijoticnega ogo­vora iz prejšnjih in tudi že zdanjih let, da bi se govornik ne skliceval na Koses­kega: Hrast se omaja in hrib, zvestoba Slovenca ne gane! Politicen govornik, navdušujoc svoje poslušavce, je gotovo vselej vskliknil: »Biti slovenske krvi bodi Slovencu ponos!« in »Kdor zanicuje se sam, podlaga je tujcevi peti!« Jezikoslovec je opominjal svoje rojake: Jezik ocistite peg, opilite gladko mu rujo, Kar je najetega v njem, dajte sosedu nazaj! Kincite ga iz lastne moci, iz lastnega vira, Jasno ko struna bo pel, zvonu enako donel, Prical bo vašo modrost na desno, na levo narodom! Slavec hrabrost slovenskih vojakov, nihce ni pozabil navajati verzov: »Mi cvrsti Slovenci smo, gremo na boj za pravdo, za dom, za cesarja!« In ko je kdo pisal nekrolog po zaslužnem rodoljubu, ni pozabil zacenjati s Koseskim: »Ko trombe glas, ko zvon doni od vrlega moža spomin! Kdor je enake vrednosti?« Vsa ta pesem je kar izrabljena za citate. Sploh ako beremo starejše politicne govore ali znanstvene razprave, opise patrijoticnih veselic ali potopise, uradne clanke ali biografije – vsi so napolnjeni s citati iz Koseskega, ki so najvec zajeti ali iz »Slovenija cesarju Ferdinandu«, ali iz pesmi »Bravcem Novic h koncu 1845. leta v spomin«, ali iz »Vojaške«, ali iz pesmi »Kdo je mar?«. In koliko koseskizmov imamo še danes v naši prozi? Navzlic vsem puristom se piše še danes kinc, kinca­ti, oproda, oroslan, sovet, sovetnik, veselja jokati, strahu odreveneti, upašlih lic vstopiti, urnih nog oditi, bravši, ne zmenec se itd. Še dandanašnji srecujemo to­rej brezpogojni vpliv Koseskega v slovenski književnosti na brezštevilnih mestih. Da si je navzlic velikim svojim pesniškim hibam in ocitnim jezikovnim na­pakam pridobil s svojimi poezijami toliko vpliva na našo književnost in toliko slave pri vrstnikih, nam je dandanes, ko hladno in objektivno sodimo njegovo delovanje, le težko umeti, ako ne jemljemo v poštev tedanjih literarnih razmer. Znanje pravilnega literarnega jezika je bilo takrat, ko se je Koseski vglasil, zelo borno. Skoraj vsi pisatelji so bili v slovenšcini samouki. Nekateri so pac kot modroslovci ali bogoslovci poprej po eno ali dve leti poslušali Metelka, ali kar jim je ostalo slovenšcine v glavi, ni bilo veliko. Še najbolj so znali pisati tisti duhovniki in bogoslovci, ki so poprej študirali v Karlovcu, se seznanili tam z ilirizmom in se kot zavedni rodoljubi vrnili v Ljubljano: Lovro Pintar, Anton Žakelj Ledinski in Luka Jeran. Ti trije mladenici so bili pijonirji slovenske, deloma ilirske zavednosti na Kranjskem. Njim je prištevati Blaža Potocnika, Jurija Kobeta in Matevža Rav­nikarja Požencana, od katerih sta tudi zadnja dva zajemala moci iz ilirizma. Luka Jeran je bil, kakor sem že omenil, ucitelj Bleiweisov in pisatelj »Novic« in je z Ma­lavašicem pilil mu njegove spise. Ce so že voditelji in pisatelji »Novic« slovenski pisali, nemški pa mislili, potem si lehko mislimo, kakšni so bili šele bravci. Ko so prišle torej prve poezije Koseskega med svet, ni imelo tedanje obcinstvo nobenega pravega razuma, nobenega cuta za slovniške in jezicne napake sploh, ob katere se zdaj spotikamo pri pesmih Koseskega. Pretiranih in nepotrebnih ilirizmov (vatra, ruke, ništa, majke, medju, htjem ga imeti natrag, gradjan, vodja, napolni, solze roniti itd.) Koseskemu njegovi vrstniki, ki so težili po približevanju našega jezika s hrvaškim, sploh niso zamerili, da, odobravali so jih celo. Pojmi o našem knjižnem jeziku so bili tako zmešani, da so mnogi Prešerna ravno zavoljo njegove ciste in pravilne kranjšcine zapostavljali Koseskemu in ga pitali s Kranjcem, Koseskega pa ravno zavoljo njegove neslane hrvaško­srbske mešanice proslavljali kot napre­dnega in navdušenega Slovana (n. p. Malavašic). Te napake je bilo tedanjim, v jezikovnih stvareh ne prerahlocutnim Sloven­cem, tem laže prezreti, ker sami niso znali boljše slovenšcine, in vrhu tega je Kose­ski udaril res na nenavaden zvon. Njegov jezik so imenovali »hochslovenisch«1452 in pesem Slovenija je prešinjala mnogo bolj od samega Krsta pri Savici. Že pred­meti, ki jih je opeval Koseski v svojih prvih pesmih, so bili velicastni. Vsemogoc­nost božja, slavna preteklost slovenska, vdanost in zvestoba do cesarja, hrabrost slovenskih vojakov, nadarjenost slovenskih sinov, ljubezen do domovine – vse to je moralo razgreti srce njegovim vrstnikom in jih navdušiti za njegove poezije. In te predmete je Koseski opeval v zvenecih šestomerih, kakoršnih ni culo poprej slovensko uho. V retoricno bobnecih verzih, katerih ritmicna dikcija je morala bravca potegniti za seboj, da ni utegnil niti premišljevati njih jedra in vsebine. V tem oziru se je izkazal vernega ucenca svojega ucenika Schillerja … Takrat se je Slovencem ocitalo, da nimajo svoje zgodovine. Koseski pa je še bolj na glas kakor Vodnik Slovencem povedal, da je Slovenija slovela že pred Ri­mom in Bizancem. Že pred Trojo so po njem zveneli slovenski meci. Macedon­ski kralji so cutili ostre pušcice slovenske med hrabrimi cetami, ki je Aleksander Veliki ž njimi pri Arbeli in Gaugameli unicil mogocno perzijansko kraljestvo, so odlocevali njegovo zmago tudi slovenski junaki. Justinian, Dioklecijan, Belizar, Herulec Radagais (Radogost) in Vandal Gensarit, Samo in Svetopolk so bili nje hrabri sinovi! In kar se je zgodilo svetovno znanih dogodkov po Panoniji, Iliriji in Noriku, vseh so se vdeležili Slovenci! In rimsko evangelje, ki so na nje prisegali francoski kralji ob maziljenju, je bilo tudi slovenska knjiga! Te in take zgodovinske neresnice, ki jih pri tedanjem stanju našega zgodovi­nopisja nihce ni kriticno preiskoval, ampak jih je nekriticno širil Jakob Zupan, so seveda Slovenci dobesedno verjeli. Malemu narodu je ugajalo, ker je hipoma prišel do slavne zgodovine. Hvaležen je bil pesniku, ki mu jo je tako drzno po­kazal. Narodni ponos se je zbudil, narodna zavednost se je širila, ceš saj vendarle nismo zadnji na svetu! Sreco je imel Koseski celo z izborom svojih prelog. Med vsemi nemškimi pesniki se je takrat po naših šolah najbolj proslavljal Schiller. Goethe že zavoljo vsebine mnogih svojih pesem ni tako pripraven za šolski poduk. Neizkušeni 1452 »Visoka slovenšcina«. mladenici za nje niso dovzetni. Fantasticnim romantikom in prevratnim mlado­nemškim pesnikom pa je bila šola sploh zaprta. Kako je torej prijalo uciteljem in ucencem, da so mogli tako oboževanega Schillerja, njegove najlepše balade in drame in celo njegovo svetovno znano »Pesem o zvonu« brati in deklamirati zdaj v slovenskem jeziku! In kdo neki bi ne bil ponosen na pesnika, ki je poklonil Slovencem Schillerja v slovenski besedi? Sploh je šola veliko pripomogla do pre­tirane slave Koseskega. Ko se je leta 1848 uvedla slovenšcina v srednja ucilišca, ni bilo na razpolaganje za ta predmet usposobljenih uciteljev. Poduk se je izrocil vecinoma katehetom in sploh duhovnikom. V Ljubljani so ucili slovenski jezik Metelko, Marn, Peternel in Lesar, v Novem mestu franciškani, v Gorici Marušic in Šoler, v Celju Krušic, v Mariboru Raic in Trstenjak. Tem uciteljem gotovo nihce ne more zameriti, ce so, od mladih let navdušeni za Koseskega kot najve­cega pesnika slovenskega, odrivali Prešerna na stran ter dijakom opisovali Ko­seskega kot najvecega slovenskega pesnika, zlasti ker vecina Prešernovih poezij, posebno v nižih in srednjih razredih, ni primerna za šolski poduk. Mnogo pa je, kakor sem že omenil, storil za proslavo Koseskega Bleiweis, ki se je hotel izkazati hvaležnega vrlemu sotrudniku. Leta 1848 je Koseski tudi dejansko posegel v politicno življenje in tudi tako si pridobil spoštovanje svojih sovrstnikov, ko se je oglasil zoper frankfurtski par­lament. Istega leta je v Trstu naceloval »Slavjanskemu zboru« in si pridobil kot starosta velikih zaslug, da se Trst v teh burnih casih ni izneveril avstrijskemu orlu in potegnil z upornimi Lahi in nezvestimi Madjari. Povzdignil je takrat Koseski svoj svareci glas v vezani in nevezani besedi. Mejnik v Koseskega pesniškem delovanju je leto 1852. Tega leta je namrec nevarno obolel ter nato umolknil za celih šestnajst let. Bolezen mu je unicila telesno krepost in potrla mu duh. Žuža pripoveduje, kako ga je v bolezni obi­skal: »Nepremicno ves skrcen je ležal na postelji. Pri njem je bil strežnik, ki mu je moral pomagati, ako se je hotel le kolickaj premakniti. V rokah je imel knjigo preroka Izaije in rekel: 'Prijatelj, kako vzvišene misli se nahajajo pri tem preroku!' Pristavil je, da se cuti vkljub neznosnim bolecinam vendar srecnega, ker skrbi zanj ljubeca žena, ker ima pridne otroke in toliko imetja, da mu ni biti skrbi za vsak­danji kruh. Bolezen je izvirala od neke otekline na lici, katero so mu zdravniki prerezali, morda po nepotrebnem. Vsled nespretne operacije se mu je skrcil ves život. Roke in posebno noge so mu bile odrevenele, da niso nic cutile, niti šivan­kinih pikov. Da bi zadobil zdravje, je šel v abanske toplice pri Padovi, ki so mu dobro godile, tako da je [leta] 1856 že popolnoma okreval. Vendar mu je ostala neka okornost. Oslabel je tudi njegov spomin in otemnel njegov duh. Med tem casom, ko se je znova oglasil leta 1868, je slov.[enska] književnost napredovala na vse strani. Jezik se je razvijal silno, vcasih celo prenaglo. Pesniki in pripovedovavci so dobili v »Glasniku« in v »Cvetju z domacih in tujih logov« primerno glasilo. Slovenci so prejeli med tem Levstikove, Valjavceve, Praprotnikove, Cegnarjeve, Bilceve, Umkove in Jenkove pesmi. Naslajali so se z Erjavcevimi, Mencingarje­vimi in Jurcicevimi pripovednimi spisi in predvsem je leta 1866 zagledala svet Stritarjeva epohalna razprava o Prešernovih Poezijah, ki nam je Prešerna odkrila v pravem sijaju. Zrastel je narod »prerojen, ves nov«, ki je imel o pesništvu dru­gacne vzore in je stavil do slovenskega pesnika više zahteve nego pred 24. leti. In tedaj se je oglasil Koseski vnovic s svojim »Mazeppo«. Razocaranje, ki so ga takrat doživeli Slovenci, zlasti mlajši, ni bilo majhno. Kakor blasfemija so se jim zdele besede, katere so po »Grosser Kolokol«1453 o tem delu zapisale »Novice«: »Po blizu 20­letnem prestanku razglasil je Nestor slovenskih pesnikov – Koseski – nov sad mojsterskega svojega prevodnega talenta, namrec Byronovega 'Mazeppe', ki so nam ga 'Novice' v licni dokladi prinesle. Strah, ki ga izvrstni naš pesnik v predgo­voru razodeva, da je zaostal za duhom jezika slovenskega, kakor se dandanes cez 20 let piše, pokaže se bralcu, ako le nekatere vrstice precita, le kot velika poniž­nost pesnikova, kajti Koseski ne stoji samo na vrhuncu sedanjega jezikovnega raz­vitka, marvec v licnosti (eleganciji) jezika, kakor v dovršenosti izrazov in v lahki in gladki besedi prekosi najbolje sedanje slovenske pesnike. 'Mazeppi' njegovi (sic!) ne vidi se skor, da je prevod, kaže se kot izvirno delo. Mojsterski ta prevod nas živo spominja Prešernovega prevoda Bürgerjeve 'Lenore', ki je res tako izvrstna, da clovek ne ve, kaj je bolje – ali original ali prevod. Slovensko slovstvo, ki tako veselo napreduje, je s Koseskovim 'Mazeppo' res prejelo delo, ki se na vsako stran odlikuje mimo onih obilih fabrikatov, ki pridejo pa zginejo in katerih je dandanes v knjižnem trgu vseh omikanih narodov cele kupe.« To je bil – najbrž iz peresa Muršecevega – vendar prehud poper! Že dolgo napeta struna je pocila, zacele so se kriticne razprave o Koseskem in o njegovem stališcu v slovenskem slovstvu: Stritar kriticna pisma V. v Slovenskem glasniku 1868, 30–137; nato Cigaletov odgovor v »Novicah« 1868, str. 172; Marnov v »Zgodnji danici« 1868, str. 150; Janežic Noviški in Danicin glas v V. literarnem pismu, »Slovenski glasnik« 1868, str. 222–226; Stritarjev odgovor Cigaletu v VI. Kriticnem pismu (Slovenski glas­nik, 1868, 226–233). Stritar je svoj odgovor najprej poslal »Novicam«, ki pa ga 1453 »Veliki zvon«. niso hotele natisniti. Zlasti važen je temu pismu pridejan Stritarjev prevod Byro­novega »Mazeppa«, ki jasno kaže, koliko je Koseski zaostal za drugimi pesniki. Na Cigaleta je ta prevod vplival tako, da je ustavil daljšo polemiko, pisal Stritarju ter ga prosil odpušcenja in mu preskrbel celo službo kontrolnega urednika pri Državnem zakoniku. Dalje so pisali o Koseskem kot pesniku: Levstik v »Pravdi« o slovenskem šestomeru v »Slovenskem narodu« 1878 in v »Zbranih spisih« V. 265; Simon Rutar v Stritarjevem »Zvonu« 1879, str. 274, itd.; Slavomil (Lovro Žvab) o Koseskem v Maticnih knjigah v »Slov[enskem] narodu 1880, l[isti] 91, 92, 93; Levstik v kritiki Kleinmayerjeve Zgodovine slovenskega slovstva, Ljubljanski zvon I., 552 (Zbrani spisi V., 152), in pa Wiesthaler v letnem porocilu maribor­ske gimnazije leta 1874, kjer se ozira na vrline Koseskega. Te razlicne razprave so pokazale: 1. Da Koseski ni izviren, samostvoren pes­niški talent, ampak v prvi vrsti prestavljavec. Izvirne so samo te: Slovenija, Zima, Vojaška, Bravcam Novic h koncu l. 1845 v spomin, Kdo je mar, Novice bravcem ob novem letu 1847, Ne sodi, Naprej, Slovenski jug, Nemškutar, Viribus unitis, Visoka pesem, Jugoevropejski slovar in Dovršivna. 2. O vec pesmih, ki jih je pesnik priobcil za izvirne, se je dokazalo, da so samo na široko razblinjeni prevodi, n. p. »Legenda« je nemška »Das Amen der Steine«, spisal Kosegarten. Razlocek je ta, da matica nima rim in da je prelagatelj mero izpremenil in vso pesem polepšal pa tudi raztegnil, ker je lože v verzih pripovedo­vati v mnogih kakor pa v kratkih in jedrnatih besedah. »Raj izgubljen« je nemška Langbeinova »Die neue Eva«.1454 Koseski je v njej predrugacil rime in mero ter jo po svoje raztegnil, da je zdaj neslana. »Pohlep oslepi« je nemška »Abdallah«, zlo­žil Chamisso1455 po neki bajki iz Tisoc in ene noci. Koseski se je tukaj držal tudi nemške mere, balado pa je zopet raztegnil, ne dodavši ji nikjer lepote. »Zacarana puška« je baje posneta po neki povesti in povest »V jamo pade, kdor jo drugemu koplje« ima že po sebi preeksoticno vsebino, da bi bila izvirna, dasi še ne vemo, od kod je. Posebno karakteristicno za Koseskega je, da niti njegova »Uvodivna«, v kateri pesnik razvija nekakšen program svojega delovanja in povzema vsebino svojih poezij, ni izvirna, kakor se je dolgo mislilo, ampak je precej robato poslo­venjena iz Uhlanda »Vorwort zu der ersten Auflage 1815«, o cemer se je lahko prepricati, ako primerjamo obe pesmi: 1454 »Nova Eva«. 1455 Adalbert von Chamisso (1781–1838), nemški naravoslovec in pesnik francoskega porekla. Pesmi smo pohlevne male, Tihe duše rahla stvar, Ne prepuste ne prezale, Slicnocutnim šibki dar. Voljno vsi nas poslušajte, Govorecim gre pozor! Poterpite, ce se hvalimo, Brez pomerde, ak se šalimo, Nekdaj je govoril, znajte, Grekam clo, – da! Žabji kor. Lieder sind wir Unserer Vater, Schickt uns in die offne Welt, Auf dem kritischen Teater Hat er uns zur Schau gestellt. Nennt es denn kein frech Erkühnen, Leiht uns ein geneigtes Ohr, Wenn wir gern vor Euch Versammelten, Ein empfehlend Vorwort stammelten! Sprach doch auf den griechischen Bühnen Einst sogar der Frösche Chor! In tako gre strofa za strofo! Toda nemški original je ljubezniv, poln prijetnega humorja, njegov slovenski posnetek pa je robat in neslan. Vecidel smo stroge, tužne, Znacaj nam je bridki stok, Vcasih ojstre, nikdar kužne, Vas ne žali zdih in jok. Naš roditelj, tertosadnik, Sam iz lastne skusbe zna, Rozge, ki spomlad se jokajo, Kmetu pridnom žep nažokajo, Tak razumi vinogradnik: Solza v sklep veselje da. Anfangs sind wir fast zu kläglich, Streben endlos Thränen aus. Leben dünkt uns allzutäglich, Sterben muss uns Mann und Maus. Doch man will von Jugend sagen, Die von Leben überquillt. Auch die Rabe weint, die blühende, Draus der Wein, der purpurglühende, In des reifen herbstes Tagen. Kraft und Freude gebend, quillt. VI Kritike Koseskega poezij so pokazale ne samo da Koseski ni izviren, samo­stvoren pesniški talent in da je med njegovimi izvirnimi mnogo preloženih, o ka­terih je on sam zamolcal, da so preloge, ampak tudi da ga tudi kot prestavljavca ni moci vselej hvaliti, ker si mnogokrat izbere drugacno pevsko mero in kitico, kakor jo ima izvirnik, ker mu rabi mnogo izrazov in obratov, ki se z izvirnikom ne skladajo, in ker prelagaje na slovenski jezik, mnogokrat zaide v trivijalnost in neprostovoljno komiko, tako da je vzvišeni izvirnik v slovenšcini smešen in casih celo nemoralen. Zlasti je vecina prevodov iz druge dobe naravnost neslana. Dalje so kritike ocitale Koseskemu, da neusmiljeno mrcvari in mesari slo­venski jezik, ker se ne briga za pravilnost slovenskega oblikovja, ker greši zoper skladnjo našega jezika, ker dela napacne besede, ker daje mnogoterim samo­stavnikom napacni spol, ker dolge besede po metricni besedi nepravilno krci in krajša, ker po nepotrebnem meša v slovenšcino hrvaške izraze in oblike, ker samovoljno kuje besede in rekla, o katerih živ krst ne ugane, kaj pomenijo. O tem, da Koseski mnogokrat zamolci svoj vir, iz katerega je prelagal, in ne samo misel posnel, smo že govorili. Poglejmo še nekoliko njegove izvirne pesmi. Ce tudi je pesem, zvana »Slovenija cesarju Ferdinandu«, najboljši umotvor Ko­seskega in katera je slavo Koseskega takoj ustanovila, da ga že cez dva meseca poz­neje opeva L.(uka) Jeran v pesmi »Gospodu Koseskitu pesniku Slovenije«: »Z pev­sko slastjo – ktera vila te je v zibki nadahnila, – de ko vdari tvoja lira, vsaka druga slast umira – V njene glase vtopljena?«, vendar tudi ta pesem ni delo brez napake. Jezik je res posebno zvenec ter kaže manj peg in hib, kakor mu je pozneje navada. Pa jezik je samo posoda misli. Zlasti cudno se zdi vsakemu, zakaj v tej pesmi »Slove­nija« sama nic ne ve o svojih cinih starodavnih, dorimskih in rimskih vekov? Treba je, da ji pride na uho šepetat »ponosna Klivna Grekinja«, in kadar jo ta poduci, da je slovenska zemlja uže v trojanski boj dajala jeklo ter da je naše strele macedonski Aminta poznal in breg Arbelski bil prica slovenske moci itd,. potem šele tudi Slove­nija vzdigne glavo pokonci in vesela zapoje: »Zdaj, ko junake spoznam, – velikane hrabrosti svoje, – vname se v srcu ko blisk – vrednosti lastne mi cut.« Slovenija, ki je storila slavne cine, niti ne vé, ce je res kaj storila? Kako je to, vpraša Levstik. Saj menda ni mesecna tavala po svetu?Ali morebiti imamo pred sebój le skrito ostro nabrušeno ironijo, ki rogajoco se onim, ki mislijo, da Sloveni uže od nekdaj prebivajo tod, koder jih še danes vidimo? Ironija zopet ne bode, ker so besede ozbiljne (resne) ter nedeljske od kraja do konca, in to zató ne, ker se je baš ta pesem Koseskega porodila iz óne, v katerej nahajamo besede: »Od prvega tukaj – stanuje moj rod, – ce vé kdo za druj'ga, – naj rece, od kod?« Te besede je pel Vodnik v Iliriji oživljeni. On pa je trdno verjel, da je slovensko pleme uže pred silnimi Rimljani živelo na teh zemljah, katere ima še zdaj. Koseski si je torej to osvojil od Vodnika. Vodnik postavlja Ilirijo pred cesarja (Napoleona), ravno tako Koseski Slovenijo pred cesarja (Ferdinanda). Toda Slovenija in Ilirija znacita le slovenski narod in sta zatorej obé jedno ter isto. »Ilirija« Napoleonu pripo­veduje svojo staro in tudi novejšo zgodovino, vse to pa razklada tudi Slovenija Ferdinandu, samo da Koseski nje povest po ljubljenem obicaju razteza, kolikor se da. Glavni razlocek med obema pa je ta, da Vodnik cuti, kar poje v svojih kratkih verzih, Koseski pa se v dolgih šestomerih le dela, kakor bi kaj cutil, in da je Vod­nik skopo naštel nekoliko zgodovinskih dejstev, Koseski pa nagromadil toliko zgodovinske navlake, da je tudi to velika hiba, ker pesem jeci pod ogromno težo brezbrojnih imen. Po vsej pravici moremo Vodnikovo »Ilirijo oživljeno« zvati em­bryo (zametek), iz katere je nastala Koseskega »Slovenija«. Koseski je s ponosnimi šestomeri lice Vodnikove pesmi prestvaril od konca do kraja ter nje prosto misel nekoliko prenaredil, tam zopet na vse strani tako razdaljšal in raznovrstno okitil, da se zdaj od prvobitne podobe razlikuje, kar se dá. Vendar kaže ta pesem Kose­skega v svojih izrazih takšno krepost in gladkobo na nekterih mestih, do katere se je Koseski pozneje le malokje zopet mogel vzpeti, in Levstik misli zato, da je narejena že v mlajših letih pesnikovih, in ne šele o Ferdinanda cesarja dohodu v Ljubljano. Mogocno bobneci, v posebnem zvenku zloženi proizvod ima zatega­delj res nekaj v sebi, kar je Slovence takó premamilo, da so Koseskega do nebes povzdigovali ter ga nad Prešerna slavili še potlej, kadar je njih ljubljenec kar dalje tem globlje padal. Padati pa je zacel že v »Novicah« takój po tem svojem prvem umotvoru. Kak razlocek je že med »Slovenijo« in »Grofom Habsburškim«. Zato se dozdeva, da je mej tema proizvodoma minilo dalje casa, dasi spadajo tudi dru­ge stvari v »Novicah« sploh še v prvo dobo pred boleznijo. V raznih delih sezajo te stvari do 124. strani, zadaj pa jim je prideti še »Divico Orleansko«, »Mesinsko nevesto« in najbrž I. del »Visoke pesmi«. Kar je »Visoke pesmi« Koseski ponatis­nil v »Razne dela«, to je tam cisto pokvaril, ne pa popravil. Mož Koseski je najvec prelagal iz Schillerja, katerega je hotel ne samo doseci, ampak ga celo preseci. Toda to mu ni šlo po sreci! Najboljša preloga utegne še biti »Pesem o zvonu«. Iz Schillerja je tudi poslovenil v prvi dobi balade, romance in pesmi: »Grof Habsburški«, »Hoja na plavž«, »Vodotop«, »Bor z drakonam«, »Besede vere«, »Rokavica«, »Vrednost žen«, »Ibikovovi žerjavi«. Že tamkaj se nahaja mnogo napetega, iz visokoslovja nemškega pevca je prešel v golo pro­zo. V prvo dobo spadajo tudi preloge »Orjaška igraca« Chamissova, oda »Bog« G. Deržavina,1456 XIX. spev Ilijade in Bürg[erjeva] »Divji lovci«. Preloge iz druge dobe 1852–1868 so mnogo nepopolnejše, brez slovstvene vrednosti. V teh pesmih je, kakor pravi Stritar, pravi pešgovor. Ne dviga se tu, kakor je sicer njegova navada, v oblake, ampak prav ob tleh se plazi kakor ob­streljena jerebica. Sem spadajo ostali deli »Visoke pesmi«, rusko­Puškinovih »Pe­tero«, »Ilijade« I., III., V., XII. in XIV. spev ter »Mazeppa«. Tretja doba sega od leta 1868 do smrti Koseskega. Tu se duh njegov že ne pla­zi vec ob tleh, ampak po tleh. Kakor se vsak clovek na stare dni pootroci, tako so tudi Koseskega pesmi te dobe le »igrace« brez vsake vrednosti. Mož si je ž njimi le cas kratil. Ce je kje resnica, da kdor mnogo piše, piše plitvo, velja to o Koseskem. Sem spadajo Chamissove, Uhlandove, Goethejeve, Manzonijeve in Körnerjeve, potem Jugoevropejski glosar (glosar pravih igrac), »Uvodivno dovršivno«, prelo­ga Dantejevega »Pekla« in pesmi v dodatku: iz Lessinga, Schillerja (Gorska pe­sem, Planinski lovec, Prstan Polikratov, Kasandra, Hero in Leander, Diva tujka, Romar, Tekla, glas iz groba, Zmage pir, Moc dane besede, Deklice tuga, Ideali, Vitez Togenburški, Nadoveska pogrebna, Ideal in življenje), iz Körnerja (Skakon Haras), iz Goetheja (Mahadö in Bajadera, Korintska nevesta, Mrtvaški ples) iz Parida Zajottija (Rožna vaza, Vernitva križarja, Spoznanje, Nevesta, Mrtvaški ples Nezábime). Vrednost prelog Koseskega se najlepše razvidi, ako primerjamo njegove pre­loge s prelogami drugih naših pesnikov, n. p. Koseskega »Licovsko gonbo« s Pre­šernovimi »Licovskimi strelci«; njegovo »Pevcu urot« (iz Uhlanda) in »Hero in Leander« s prelogo Cegnarjevo »Pevceva kletev« in »Hero in Leander« (v Cigale­tovi Sloveniji 1848); njegovo odo »Bog« s prelogo Levstikovo. Veckrat je Koseski tujo pesem popolnoma prelil v drugo mero in jo razblinil na široko. Najbolje se razvidi to, ako primerjamo njegovo prelogo Byronovega »Mazeppe« s Stritarjevo. Koseski poje: Je bilo dneva po pultavski bitvi, Kjer Svenje kralja sreca zapusti, Razdjana vsa po ojstri hudi britvi, 1456 Gavril Romanovic Deržavin (1743–1816), ruski državnik, pesnik in dramaturg. Na vseh plateh vojaštva množ leži. Krepost in nje v okrutni krvolitvi Nezvesta kot ostale vse moci, Topovje, konj'ki, peštvo, druge sile K zmagavnemu so caru prestopile. Stritar poje: Pri Poltavi je boj koncán, Bila je Švedu sreca kriva, Tik moža mož leži zaklan, Za kralja zadnjic kri preliva. Ob ljudstvo, slavo je glavar, Oblasti klanjajo se novi, Nezvestim zdaj gospod je car. Enako nesmiselno je prekladal Puškina in Goetheja (n. p. »Jelšni škrat«: Na glavi mu krona je, zadaj repak! – Moj oce, moj oce, o vé mi, gorje!). Ali pa »Tra­gische Geschichte«1457 Chamissova. Koseski jo je nazval »Prazna skusba«. Nevoljin bil je nekido, De zadej ima kite zlo, Sej de bi bilo spredej. Le kako to doseže se? I nu, okrog! Storjeno je. On skusi. – Rep je zadej. Se zaverti na desno plat. Kaj zlodja? Rep je zmirej zad, Na herbet vedno visi. Zdaj zaverti se urnih krac na levo stran in clo drugac, Pa kita je od zadej. 1457 »Tragicna zgodba«. Verti se sem, verti se tje, Je prazen trud, zastonj je vse, Na herbet kita visi. Se suce ko vertavka zdej Nazaj, navniz, nastran, naprej Neplodno! Rep je zadej. Se suce zmir še zdjnih dni, on misli, koncno stece mi! Zastonj! Repák je zadej. Vzgled njegovih glos bodi zadnja: »Kaj postopaš ti za mano«. Kisla se mi je sanjala, Muza modropevka je Roko mi v slovó podala, Rekši de bo prazno vse, Venca mi ne bo spoznala. Ter pristavi: Ni ti dano, Petje v tebi ni dognano. Svetjem ti ne kruli vec, Puhla vsa je tvoja rec. Kaj postopaš ti za mano? Iz tega se vidi, da Koseski vcasi ni presodil pomena in meje slovenskega izraza. Ravno prestavljavec pa mora imeti posebno fin cut za frazeologijo, saj mora po­kazati, da tudi njegova beseda more cisto in pravilno pripovedovati in preliti, kar so ustvarili najveci duševni velikani drugih narodov. Kakšen pa je jezik Koses­kega, n. p. v njegovem »Peklu« Dantejevem, kjer poje med drugim: Hudoba Karon, vatra živa cenjen, Jih goni skup in z veslam koj ga rukne, Ki zdi se mu v premikanju polenjen. Caron dimonio, con occhi di bragins, Doro acconnander tutte le raccogbe Batte col remo qualungue s' adagia. Ko list jesen iz vej za listam cukne, kar ne neha, tak dolgo de posledni drevesa kinc na listnik spodej smukne. Come d' autunno si levan le foglie L'una appresso dell'altra, infinche il ramo rende alla terra tutte le sue spoglie. Tak cepali Adamovi neredni sinovi so za enim drugi urno, priliki cip, kim ticar piska vjedni. Similemente il mal seme d' Adamo, gittansi di quel lito ad una ad una, per cenni, come augel per suo richiamo. Preglejmo, kakšne napake je sploh delal. Vzeti so zgledi samo iz prve dobe in naštel jih je Levstik v Ljubljanskem zvonu I., 571. 1. Koseski pogrešno sklanja samostavnike in zlasti pridevnike. Cudov­cudes, v junaškimu mozgu, sovražniku strašnim itd. 2. Pogrešno sprega glagole: razumiti, menovati (menjevati), trepec zitternd, otevši, gromivši, obhodši, nasiten, utruden. 3. Rabijo mu krivi slovniški izrazi: druj za drugi, na vodjevi glas (na vojev glas), glavo ziblje star (namesto starec). 4. Nápak dela besede: srebroraven – wie sielber blinkend; žerjaven adjektiv – feuerfarbig; pogin namesto poguba; sklep – glas; skoz tern in zern – durch Dorm und Korm, namesto cez drn in strn; jež in peš – zu Ross und zu Fuss.1458 5. napak sestavlja besede: svetivanored – Johanniterorden; skalosteza – Fel­sensteg; pepelognus – ein scheusslich Grau; luskoklep – Schuppenpanzer; mor­želec – mordgierig.1459 Poleg tega piše tudi narazen: hrepenece mor se vležejo živali. 1458 Zitternd – drgetajoc, drhteti; wie silber blinkend – kot srebro lesketajoc, feuerfarbig – ognjene barve; zu Ross und zu Fuss – na konju in peš. 1459 Johanniterorden – red sv. Ivana; Felsensteg – skalna steza; ein scheusslich Grau – ogabna sivina; Schuppenpanzer – luskasti oklep; mordgierig – krvolocen. 6. Nekaterim besedam daje napacen spol, n. p. stern (strn), kal, berst, dlan so mu moške namesto ženske. Tudi piše spotik namesto spotika – Anstoss; ukaza namesto ukaz, derhal namesto drhal. 7. Napak mu rabi deležnik minulega casa na vši – gromivši bliža se namesto grmé. Tacih pomot je poln od konca do kraja. 8. Krivo rabi ter napak stavi predloge: iz noge namesto z noge; prijaznih iz ust namesto iz prijaznih ust; razpotja vprek namesto preko razpotja; soncu okoli na­mesto okoli sonca; leona v krog namesto okrog leva. Tudi tega ves mrgoli Kose­ski, zlasti v poznejši dobi: Zdravje scer tvoj vedni dar nam bodi – s tem pa tih in zadovoljen cut, – vzame ki kar koli se prigodi, – tvoj za dar, ne na nakljucbe but! 9. Daje besedam kriva znacila, n. p. pošast mu je sploh das Ungeheuer, Scheusal,1460 v resnici pa pomenja beseda ponocni strah (gespenst),1461 ker pri­haja ali hodi okrog, pošid, zavoljo cesar tudi Nemec pravi es geht um,1462 kadar pripoveduje, da straši. V Koseskem bereš tudi: v sopehu vojne (keuchend im Gefechte),1463 govoricen namesto govorec, levicen link (namesto levi) itd. 10. V besedah izostavlja notranje samoglasnike: nemc, venc, skira, žvince, pesk, scer, zlo, palca, znamnje, clo, kobilca. 11. Repe seka besedam, zaradi cesar ga je grajal že Stritar: »Kakor hitro mu ni všec kaka besedapa ji kar odstriže rep kakor poreden paglavec nedolžnemu mar­tiniku, ali pa jej odseka celo glavo kakor petelinu, namesto rahlo pravi rah, na­mesto množica množ in nad namesto navad. Rah in nekatere druge skrajšanke, ki mu jih ocita Levstik, rabi sicer tudi narod, n. p. skor, dol, tak, nasprot. Drugi ocitki pa so upraviceni, ce piše slov (das Wort) namesto slovo, zlom namesto zlomek, znam namesto znamenje, opom namesto opomin. Zoper ta ocitek in neke druge se je Koseski odrezal v glosi 17 tako: »Guljo pevce stare, mlade, – tud Koseski jim ne vstreže, – pravjo: ta le drugim krade, – slovam glave, repe reže, – lastnik peti on ne znade. – Kaj pa rece k tem Koseski? – On molci pri pisni deski, – tuhta dalej ter prevdari: – To so puhi, nikda kvari, – snežne kepe niso treski.« Kar se tice ocitka Levstikovega, da je on zasejal tujke doneti, kinc, opro­da, je vzeti Koseskega v obrambo, znane so bile že pred Koseskim. Mogoce pa je, da so se po njegovem vplivu bolj razširile. Kar se tice skladnje, ocita mu Levstik, da ne zna, kakšen sklon hoce ta ali oni glagol imeti: išem klasje namesto klasja; 1460 Ungeheuer – pošast, monstrum, v širšem pomenu: neznansko; Scheusal – pošast. 1461 Gespenst – duh, prikazen. 1462 Hodi naokrog. 1463 Sopihajoc v bitki. gospo sem vprašal namesto gospé sem vprašal itd., dalje grdo nemcuje, ko vidi iti ga – po Levstiku bi moralo biti gredocega ali idocega, ker se po glagolih slišati, videti, cuti, cutiti morajo rabiti deležniki namesto nemških nedolocnikov. V res­nici govori narod in vecina Slovanov, ki so v narodnem govoru particip izgubili, le ko vidi, da gre, kako gre. Enako tudi: bledeti jo vidi in pasti je (v Schillerju er sieht sie erbleichen und sinken hin), pravilno: vidi jo, kako obledela pada. Zvez, ki jih Levstik ocita Koseskemu – pri Bogu namesto za Boga (cf. pri mojej duši); znabiti namesto morebiti – ne moremo zapisati Koseskemu na rovaš, ker so splošne in razširjene v narodu. Druge pa so res graje vredne: v nesreco dans zadeti znaš; proti volji solza tece namesto po sili, kakor poje Prešeren; prosi za odpust namesto odpusta prosi; ima za njo le oci – Augen hat er nur für sie;1464 le v cerkvi (sem se mudil) nekaj za moliti; votlo (namesto zamolklo, hohl); v turnu klenka bron; cas imaš (namesto utegneš, imaš kedaj); odkod prideš namesto greš ali si prišel ali prihajaš. Med nemcevanje je šteti tudi napacne rodilnike, katere rabi Koseski malone namesto vsakega drugega sklona: (Fridolin) je stregel pri­dno vsih stopin (namesto vedno in povsod) savrenski kneginji, kakor de bi htel (ogenj) puhteci bega silnega (namesto z begom silnim ali v begu silnem) v oblak sabo vzeti zemlje tlak; poklice sledecih slov (namesto s temi slovesi); Kdo v led in srež valovje vkuje, – de kamnja zid in tlak velja? (namesto daje trdo, kakor zid iz kamenja ki kakor tlak); Stari Sava pokojne duše spi (namesto s pokojno dušo); (konj) kobilci v kljub poskoci sle (namesto od sle, od veselja); z oklepom bojnim klobucine ovit je (neki vojšcak) šestkrat bil. Zavrti se urnih krac. 15. Vcasi nahajamo napake in nesmisel tudi zastran rime, n. p. v »Divjem lovcu« beremo: »De bi vampu tvojih krav sam krog in krog prirasen bil in s tabo babe vsih težav«. Kdo so te babe, Bürger poje: »und jede Vettel noch dazu«.1465 »Na pevski skus, na skus vozniški, – ki na korintskim bregu griški, – národ edini vsih plemen« (griški namesto grški zavoljo rime); »V gortanu (prav v grtanu) cernimu obób – grozijo rajde ojstrih zob«. Schiller »aus dem schwarzem Schlun­de dräun – Der Zähne schtacheliche Reihn«.1466 Kaj je obób? »Bil je (zmaj), ki peklenska vraža, – pred pragam božje hiše straža«, Schiller: »So hielt er, wie der Höllendrache, am Fuss des Gotteshauses wache«.1467 Torej pomenja vraža Kose­skemu to, kar zmaj. 1464 Le za njo ima oci. 1465 »In še vsaka coprnica zraven«. 1466 »Iz crnega žrela grozi kot želo ostrih, vrsta zob«. 1467 »Tako držal je, kot peklenski zmaj, pred pragom božje hiše stražo«. 16. Casi nikakor ni uganiti, kaj bi Koseski rad povedal. N. p. »pošast, ko živo v dušo pici, – prepir zbudi, pogin prisici«. Kaj je prisici? Najbrž od sicati, sicem, zischen, Schiller piše: »Die Schlange, die das Herz vergiftet, – die Zwietracht und Verderben stiftet.«1468 Kakor smo videli, so naštevali kritiki samo hibe in napake v poezijah Kose­skega. Toda ako hocemo pesnika soditi pravicno, ne smemo biti gluhi in slepi tudi za mnogovrstne njegove vrline. Krivicno in nespametno bi bilo, ko bi pes­nika, ki je živel in pel pred petdesetimi leti, merili z merilom današnjega casa. Kakor sodimo oblastnike, državnike in vojaške poveljnike v svetovni zgodovini po razmerah, v katerih so živeli, po dejanjih, ki so jih izvršili, po uspehih, ki so jih dosegli, tako moramo ocenjati tudi naše pesnike in pisatelje, oziraje se na dobo njih življenja in delovanja, na vpliv, ki so ga s svojimi spisi pridobili na svoje vrstnike, in na posledek, ki se je pokazal vsled njih dušnega stvarjenja v napredku jezika našega in naše književnosti sploh. Kakor odlocuje v politiki v prvi vrsti uspeh, tako je tudi v književnosti upoštevanja vreden uspeh. In ako se postavimo na to edino pravo stališce, potem tudi Koseskemu ne bomo mogli odrekati velikih in trajnih zaslug v našem slovstvu. Prva zasluga Koseskega je ta, da so njegove pesmi zbudile v Slovencih narodno zavednost in silno povzdignile narodni ponos. Slovenci so opustili tisto klecepla­zenje pred mogocnim gospodarjem in oživila se jim je zavest, da so sami sicer majhen, toda cil narod. V tem oziru so poezije Koseskega živahneje in izdatneje vplivale na naše ocete kakor vse politicne razprave, vsi politicni programi, govori in oklici. S kakšnimi sredstvi je Koseski dosegel ta uspeh, tega nam ni preiskovati in ni mu šteti v greh, ce se je posluževal pri tem poleg drugega tudi nekake izmiš­ljene, slavne zgodovine slovenske, zlasti ker so bili takrat o naši starodavnosti in o naših dozdevnih prednikih, starih Ilirih, celo med znanstvenim svetom razširjeni popolnoma napacni nazori. Koseski je zatorej naš prvi in naš najveci politicni pesnik, s katerim se glede fakticnega uspeha nobeden naših pesnikov ne more primerjati, tudi ne Prešeren! V kako lepih sonetih, tercinah in oktavah opeva Pre­šeren ljubezen do svojega naroda. Kako elegicno zveni njegova tožba o zapušceni in zanicevani domovini! Toda tedanjim Slovencem ti milotožni zdihljaji in klici niso ugajali, pac pa jih je zgrabila in navdušila odlocna, moška beseda Veselova. Druga zasluga Koseskega obstoji v tem, da je zbudil cel zbor mladih sloven­skih pesnikov, katerih, kakor n. p. Cegnarja, Jerana, Valjavca in Praprotnika, si­ 1468 »Kaca, ki srce zastrupi, neslogo ustvari in pogubo.« cer ne moremo prištevati k našim najizvrstnejšim pisateljem, kateri so pa vendar naše pesništvo okitili z marsikaterim biserom in vrlo pomagali razvoju našega jezika. Tudi v tem oziru se Prešeren ne more primerjati s Koseskim. Prešeren je bil prevelik genij za svoj cas in narod, Slovenci takega veleuma niso mogli umeti, ker ga niso bili vredni. Zato so ga njegovi vrstniki preganjali ter na njegove poe­zije razlivali svoj janzenisticno zeleni žolc. Zato so mu njegovi rojaki odrekali še dolgo po smrti venec prvenstva. Prešeren še dandanes kakor velikan, nekako osamljen, stoji v slovenskem slovstvu, nekak Eiflov stolp med navadnimi hišami, nima nobenega ucenca, nobenega pravega naslednika. Duševno obzorje Koses­kega je bolje ugajalo njegovim vrstnikom. Njega so bolje in laže umeli, zato so šli za njim. Tretjic moramo biti Koseskemu hvaležni, da je s svojimi drznimi zvezami in obrati in s svojim nepricakovanim besedoslovjem naredil naš pesniški jezik gib­cen in okreten in da je v še viši meri, kakor se je to posrecilo že Prešernu, razrušil spone, v katere je bila vkovana naša prozodija. S tem pa je v pesništvu pot krcil svojim vrstnikom in naslednikom. In cetrtic, da je Koseski zlagal tehnicno dovršene šestomere, tako da se sme po vsej pravici imenovati oce slovenskega šestomera. Tega mu celo najostrejši kritiki niso odrekali, n. p. Stritar, Levstik in Levec. Ako vzamemo v poštev vse te velike zasluge pesnikove in še pridenemo, da so nekateri starejši prevodi njegovi vsaj po nekaterih mestih res lepi, nekatere nje­gove slovenske ode pa tako vzvišene, de nam še danes povzdigajo srce, ako dalje pomislimo, da je Koseski našo književnost obogatil z velikim številom naravnost klasicnih rekov, kakor noben drug pisatelj ne, in ako sploh presodimo Koseskega objektivno po velikanskem vplivu, ki ga je imel na svojo dobo, in po cudovitem uspehu, ki ga je dosegel med vrstniki svojimi, potem moramo reci, da ostane njegovo ime z zlatimi crkami zapisano v zgodovini naše književnosti. VII Pesniki 'Noviški' V dobi, ko se je narod znova prebudil v narodno zavednost, zdelo se je vsakemu rodoljubu, pisatelju potrebno, da pokaže svoje rodoljubje tudi s tem, da zapoje tu pa tam kako pesem, ker s pesmijo se je menilo takrat najbolje delovati na narod. Zato vidimo, da so skoraj vsi naši pisatelji od 1840.–1880. leta zašli tudi na Par­nas, vsak je menil, da že iz samega rodoljubja mora peti. Ce bi ne pesnil, bi se mu to zdelo nekak madež na njegovem pisateljevanju. Na obliko uredniki raznih listov do Stritarja sploh niso gledali mnogo. Vsebina vseh pesmi je bila domovina, vera, pobožnost, poduk. Da ni manjkalo pesmi lepega nauka, to je bila glavna stvar. Didaktika bolj ali manj suhe vrste, po vplivu Slomškovem, patrioticne fantazije po vzgledu Koseskega, opevanje kmetiških prozaicnih opravkov, tu pa tam kaka balada ali pravljica, obdelovaje kako romanticno narodno, po svojem priravnano in pokveceno snov, opisovanje letnih casov, jutra in vecera, to je vecinoma najti v teh pesmih. Le redkoma se najde poštena, globoko cutena liricna pesem, tuja vsem podvrženim, izmišljenim cutom. In ce se že najde kje sujet, ki ne spada v ravno­kar oznaceni okvir, vidimo ga obdelanega nekako banavzicno, posiljeno, pogreto. Prav jasno se nam obzorje takih pesnikov pokaže, ako le povrhu pregledamo njih pesmi po naslovih. Že ti kažejo svoje dobe duh. Ce poje n. p. neki pesnik pesmi, ki nosijo naslov: Zimski cas, Slepi pobic, Ženjice, Zapeljana, Leto, Spomlad, Pastir, Spomladno veselje, Kmetic, Delo, Pticki, Lan, Terilje, Vecer, Nedelja, Zadovoljni, Zvezdice, Starši, Mladi tobakar, Tepena, Pijanec, Smrt, Stvarnik, Zadovoljnost, Srp, Jutranje solnce, Hvaležnost, Duh ljubezni, Mirni vecer, Jesen, Drevo, Dež, Sreca, Up, Šaljiva kukavica, Žalost, Žetva, Božji stolec itd., potem že vemo, kam ga je vtakniti. Poštena liricna pesem ni bila pogodu možem te dobe. Prešeren za­voljo tedaj vladajocega okusa ni mogel priti do veljave, saj so do leta 1866, ko se je uprl tem nazorom Stritar, veljali v literaturi vec ali manj nazori Bleiweisa, ž njim zvezanih duhovnikov, katerim je vsaka pesem, ki je le obsegala besedo »ljubezen«, bila zoprna. Še leta 1856 si Navratil ni upal v citatu narodne pesmi »Kdor pa ce vedit, kaj je ljubezen, mene naj vpraša, jaz mu povem« izpisati besede ljubezen in jo je nadomestil z »lj……« (šest crk). Mož se je bal, da bi potem ne mogel specava­ti svoje knjige »Beitrag zum Studium des slavisches Zeitwortes«,1469 kjer je ta citat. Pesniki, kakor ravnokar naslikani, so vec ali manj vsi, kar se jih je oglasilo v 1469 »Prispevek k študiju slovanskega glagola.« Dunaj, 1856. »Novicah«, le redki so se pozneje otresli verig njih nacel. Vecinoma njih se je se­veda, kakor sem že zadnjic omenil, vdala tudi vplivu »mojstra pevcev« Koseskega, katerega je skušala posnemati tudi v delanju slabih besed in pisanju slabega jezika. [Francišek Malavašic] Prvi pesnik, ki se je v »Novicah« oglasil in jim sploh bil ves cas zvest pod­pornik, je Francišek Malavašic iz gradiškega predmestja v Ljubljani, kjer se je tudi šolal. Tam sta se zanj nekoliko bolj zanimala profesorja Francišek Heinrich in Luka Martinek. V osmi šoli je poslušal Metelka, potem je bil nekaj nad dve leti v Gradcu pravoslovec. Leta 1843 so ga zvabile »Novice« v Ljubljano, da je za nje prelagal nemški pisane Bleiweisove in drugih sestavke. Po prigovarjanju Bleiweisa je stopil v lekarsko šolo ljubljansko in postal kirurg. Leta 1847 je za Metelkom postal prelagatelj vladnih ukazov in zakonov za Kranjsko, kar je ostal do smrti leta 1863. Vzbujen nekaj po »Kranjski cbelici«, nekaj po imenovanih uciteljih, je zacel že v latinskih šolah zlagati pesmi v nemškem in slovenskem jeziku, nazivaje se Milko ali Prostoslav Milko. Prva njegova znana pesem je v Illyrisches Blatt 1838, N° 17, »An Dr Preshern: Veranlasst durch sein Sonett im Illyrisches Blatt, N° 64 ('An die Slowenen, die in deutscher Sprache dichten').1470 V nji priznava, da so bili Slovenci dotlej brez pravega vodnika in se zato obracali drugam, odslej pa da hocejo za njim: Fleug uns, o Liebling heimischer Camöne! Voran mit liederreichen Adlerschwingen Und folgend wollen wir, gleich dir dann singen!1471 Tudi nastopno leto je objavil tam eno nemško pesem, leta 1840 pa že prvo slovensko, in to v obliki glose z geslom »Kdor pozna otcestvo svoje, – njega cast in hvalo poje, – mu dušece vence vije – zgol iz cvetlic domacije« v bohoricici, v št. 1470 »Dr. Prešernu, spodbujeno z njegovim sonetom v Ilirskem listu, št. 64. (Slovencem, ki pesnijo v nemškem jeziku)«. 1471 »Tvoj let naj vodi nas, o ljubljenec domacih muz – Naprej s pesmi polnimi orlovskih kril zamahi! – Sledec ti, kot ti, hocemo tedaj zapeti«. 50 pa že dva soneta »Slovstvo slovensko 1833–1834«, kar je tudi v prozi pisal v »Carniole« II. zvezku, še natancnejše pa pozneje leta 1843 v »Jordans Jahrbücher für slawische Literatur, Kunst und Wissenschaft«. Pesem »Kranjska Sava« iz leta 1841 v Illyrisches Blatt, št. 9, bo težko njegova izvirna: v »Jezicniku« citirani verzi »Nak – noc'mo jih imeti – per kranjski prosti Sav', – katiro c'jo požreti – ti lakomni žerjav'«. Ti verzi spominjajo na znano Beckerjevo pesem: »Sie sollen ihn nicht haben, den freien deutschen Rhein, ob sie wie gierge Raaben, Sich heiser darnach schrein?«1472 Druga pesem v istem letniku je domorodna: Deklica spleta pod Triglavom dva venca, prvega ljubemu, drugega spusti po reki in mu naroca pozdraviti ob Savi vse trate krog in krog. Ideja, kakor jo nahajamo pri Vilharju in Ledinskemu. Poleg cestitke nadvojvodi Ivanu v nemškem in slovenskem jeziku je preložil leta 1842 Stalmovo »Ljubezen«, pozneje pa je tam še objavil pesem »Prstan«, katero je njegov prijatelj A. Kordesch celo preložil na nemšcino. V »Novicah« se je oglasil takoj z zacetka, najprej s prelogami takrat bolj zna­nih nemških pesmi poducne vsebine: »Kako se pride iz vojašnic na slamo«, »Oce naš za odvrnjenje martranja žival«, »Narlepši ime« in pa »Slovó od leta 1843«, dalje znano nemško pesem o zakladu, zakopanem v vinogradu, in »Bodite ka­kor cbele«. Vse te stvari so le male cene. Oblika je popolnoma nedostatna, ce n. p. beremo: »Mislim glejte, tako varjo, – prav' rojak dom in cesarja«. Bolj so se mu posrecile neke pesmi pozneje, dasi ne kaže nikjer prave samostalnosti. Najboljša od vseh je še znana njegova pesem: »Popotniki smo vtrujeni in pot nam je neznana, – ki od modrosti tvoje nam prihodnje še je dana. – S težavam smo povsod obdani – Gospod pri nas ostani!«, toda tudi ta ne bo izvirna, kakor se meni dozdeva. Po narocilu Bleiweisovem je za Novice poslovenil nekaj pesmi Klesheima,1473 avstrijsko­nemškega pesnika, ki je pel v avstrijskem narecju. Te preloge so popolnoma ponesrecene. Po navadi tedanjih casov je opeval cesarja Ferdinanda god v obliki balade »Sanje cesarja Rudolfa I.«, tudi ta pesem se mi ne zdi njegovo pristno delo, ampak samo preloga iz nemšcine. Sploh moramo biti gledé presojanja izvirnosti oprezni pri teh pesnikih, ker so imeli vse svoje rojake, in ne samo priprostih bravcev, za nevedneže in neznatelje tujih literatur, so tujo pesem brez spotike objavili za svojo. Sicer je Malavašic objavil še nekaj pesmi 1472 »Ne bodo je imeli / svobodne nemške rekeRen, / ceprav kot pogoltne vrane / vrešce si jo žele.« 1473 Anton Freiherr von Klesheim (1812–1884), avstrijski pesnik in igralec, rojen v Petrova­ radinu. v »Novicah«, n. p. »Aleluja devetnajstimu malitravnu 1848« in ob Vodnikovi stoletnici. Izvirne njegove pesmi se po kreposti obcutkov ne locijo od navadnih noviških pesmi. Sicer je Malavašic bil mnogostranski pisatelj, dasi posvetnega poklica mož, je prelagal molitvene knjižice, kar je samo na sebi znamenje tedanjega stremljenja. Spisal je slovensko slovnico, ko se je leta 1848/49 nagloma zacela uciti sloven­šcina v šolah, in leta 1849 je zacel izdajati svoj poseben casnik »Pravi Slovenec, list za poducenje naroda«, kjer je objavil zopet vec pesmi, nekaj preloženih tudi iz iliršcine. Spisal je 1848 tudi igro »Nekadaj in zdaj«, ki se je igrala v gledališcu v korist ubožnejših gospodov ucencev modroslovja in zdravilstva, da bi jim bilo mogoce, da si napravijo obleko narodne akademiške straže. Malavašic je bil sprva tudi noviški kritik in je sploh rad pisal o slovenskem slovstvu. Njegovi nazori o Prešernu in Koseskem so bili dolgo casa edino ve­ljavni in priznani. Prvega imenuje pesnika ljubezni, drugega pesnika resnosti in velicastnosti, prvi mu je enak labodu, drugi orlu, podobe, ki so dolgo casa strašile po naših slovstvenih zgodovinah: »Prešernu je natocila usoda vec britko­sti v kupico življenja, Koseskovo serce je s sercnostjo bolj navdala. In v tem je vzroka iskati, zakaj so Prešérnove poezije tako mehkocutne (sentimental), zakaj iz njih vecidel žalost, britkost in nevolja diha, in zakaj so Koseskove tako cverste in krepke, de srce vsaciga, ki jih ume, tako povzdignejo in vnamejo, kakor ga Prešernove pomilovavno omecijo. Zavoljo tega je tudi, de Prešerin v svojih poe­zijah le samega sebe bolj ogledati dá, ko se Koseski bolj po obcinstvu premice. Pa bodi si vsaki mu, kakor se hoce, to je gotovo, de se slednji nju po svojih potih tako dovršno premika, de mora vsak Slovenec, bodi Kranjec ali Štajerc, Korošec ali Gorican itd., obema zasluženi venec slave in pesniškiga prvenstva podati in ju slovenskim klasikam uverstiti ter spoznati, de se, akoravno imate razne pesniške predmete, nju pesniško dejavnost vunder v eno steka: De sta edina, kterih dozdej še nihce Slovencov ne doseže.« Bolj kakor pesnik in kritik si je pridobil Malavašic zaslug kot pripovednik. On sicer ni spisal nic izvirnega, tudi kar je poslovenil, je bilo v umetniškem oziru le roba nižje vrste, ker je povsod gledal bolj na poducno vsebino kakor na umetnost, vendar je on prvi, ki je pri nas zacel širiti to, kar se imenuje »Volksbuch«,1474 s cemer se je ljubezen do branja v narodu podžigala. Tako je poslovenil Zschok­ 1474 »Ljudska knjiga«. kejevo1475 povest »Das Goldmacherdorf«,1476 ki je izšla kot priloga »Novic« leta 1850 z naslovom »Zlata vas« in je doživela nekaj natiskov. Enake vrsti je povest »Štefan, srecni kmet«, dalje je poslovenil Krištofa Šmida1477 »Genovefo« in povesti »Timotej in Filemon«; nemško narodno povest o Till Eulenspiegelu kot Lažnjivi Kljukec in nemški Pavliha. V posnetku je podal znano povest »Stric Tomova koca ali življenje zamorcev v robnih državah Severne Amerike«, ki jo je spisala zname­nita pisateljica Harrijeta Beecher Stowe in je preložena v vse bolj znane jezike. Tudi Alban Stolzev1478 »Oce naš, povest za keršansko ljudstvo« je delo Malavaši­cevo. Da je z životopisom »Oce grof Radecki, cesarsko kraljevi maršal« castivcem tega moža, ki jih je bilo med Slovenci posebno mnogo, zelo ustregel, je naravno. S temi in takimi knjižicami je bogatil sicer ne toliko slovstvo kakor ljubljanske knjigarje in bukvoveze, ki so jih zalagali in pridno razpecevali. Najboljši dokaz za njih popularnost je to, da so doživele po vec tiskov in se beró pridno še danes. On je tudi najbrž poslovenil Bleiweisu knjižico »Milosrcnost do živali«. Leta 1862 je nastopil tudi kot politicen pisatelj v nemškem jeziku, odgovar­jajoc na neko brošuro »Das Deutschthum in Krain«1479 s knjižico »Krain und das Deutschthum«,1480 v kateri zavraca vse predrznosti, neresnice, sumnicenja in logicne kozle doticne brošure. [Anton Žakelj - Ledinski] Boljši pesnik od Malavašica je Anton Žakelj, znan bolj pod imenom rodo­ljub Ledinski, imenovan tako, ker je rojen na Ledinah pri Žireh nad Idrijo 14. oktobra 1816. Šolal se je nekaj casa v Karlovcu, v Novem mestu in pozneje na liceju in v bogoslovju v Ljubljani. Že zgodaj se je vnel za ilirizem. V mašnika je 1475 Heinrich Zschokke, tudi Johann von Magdeburg (1771–1848), nemški pisatelj in pe­ dagog, naselil se je v Švici in prevzel kot liberalni ljudski prosvetljenec vec politicnih dolžnosti. 1476 »Vas izdelovalcev zlata« (alkimistov). 1477 Johann Christoph Friedrich von Schmid (1768–1854), zelo popularen nemški katoliški mladinski pisatelj; sprva preprost duhovnik, na starost stolni kanonik, povzdignjen v plemiški stan. 1478 Alban Izidor Stolz (1808–1883), nemški profesor teologije, ljudski pisatelj in vzgojitelj. 1479 »Nemštvo na Kranjskem«. 1480 »Kranj in nemštvo«. bil posvecen 1842. leta in je služil v raznih krajih, preganjan povsod, vsled cesar se je vdal pijaci, tako da celo Marn meni, da bi bil lehko Prešeren pel o njem »Preoblecen sem kaplancek bil in rad sem pel, še rajši pil.« – in Ledinski je bil Prešern­duhoven. Služil je najprej v Gradcu pri Podzemlju med belimi Kranj­ci, potem v Ribnici, na Blokah, v Mirni Peci, v Poljanah nad Loko, pri Svete­mu Križu poleg Kostanjevice, v Sostrem, pri Svetem Duhu v Velikem Trnu nad Leskovcem, kjer je umrl 26. aprila 1868. leta. Neki znanec piše Marnu o njem: »Bilo je leta 1868, kar dobi nenadoma od škofijstva pisanje, ki se ga zelo zelo pre­straši, mislec, da mu veléva za pokoro v samostan. Ali ga odpre in vidi, da mu je došel dekret za na Rako, veselja ves zavzet hodi od znanca do znanca in vabi za na odhodnjo. Med tem pa se ga poloti pljucnica in v treh dneh je bilo po njem. Ser­ce me boli, ker se spominjam tega izvanredno obdarjenega, ucenega in brihtnega moža,« piše ta znanec Marnov. »Kaj je nemila mu usoda storila iz njega, osobito ko so ga jeli preganjati od nemila do nedraga! Kolikor meni znano, je bil pokojni v duhovnem pastirstvu jako natancen in deloven perva leta. V spovednici bolj na ojstro stran, izvrsten govornik na leci, zlasti v sukanji besed, ker mu je vsaka prišla prav. Pevska žila njegova je tebi že bolj znana kot meni, a ne samo skladal je pesmi, tudi popeval kaj rad in dobro … Kar pa je ranjki prebral in znal, temu se je kar cuditi. Bogoslovske véde 'eo ipso'. Kakor tukajšnji škofijski zapisniki kažejo, je napredoval Anton Žakelj domala v vseh naukih bogoslovnih izvrstno, deloval jako marljivo in vedel se ven in ven pohvale vredno: jezikov preobilo, slovanska narecja pac vsa, govoril in popeval v slovenšcini, hrvašcini, cešcini, poljšcini; italijanski znal govoriti popolno, francosko bilo mu domac jezik. V naravoznanstvu, osobito v geografiji in v geologiji, izveden, sploh ni bilo stroke, o kateri bi ti ne bil znal ne le poveršno, marvec dokaj temeljito govoriti – tudi še v poslednjih letih. I narodnjak je bil, da po vsej pravici mu gre imé »rodoljub«. V družbi je bil vesel, šaljiv, tudi zbadljiv, ce trebalo, govoril z gladko besedo kot »dohtar«, a tudi take pravil, da smo kar popokali od smeha. Kjer je bil on, ondi ni bilo treba veliko govoriti, le poslušali smo. V poznejših letih je bil pac bolj tih, a kadar je izpregovoril, jedernato je bilo. Škoda pac, škoda, takov veleduh! Bil je krotak in pohleven, in kadar ne vinjen, tudi povse dober duhoven pomocnik v pastirstvu. Samo doma ni mogel bivati, niti gledati ne novcev v žepu ne vinca v kupici! Ljudstvo ga je rado imelo in sosebno rado poslušalo njegove izvirne in zanimive ogovore na leci ter, kakor sploh po kmetih, se ni kaj prevec pohujševalo nad njim, kajti trudil se je dostojanstvo vsegdar vsaj nekoliko ohraniti.« »Bil je dobra duša,« piše Marnu drugi prijatelj, »hrupnih tovarišij ni špogal, najrajši se je vsedel1481 s kakim možickom v hram v gorici ter sta ga civkala celi popoldan. Slaboca njegova, a le po neljubih prigodilih in po preganjanju vzrocena, je bila, da je naposled v omotni pijaci zacel utapljati kavrana, ki mu je kljuval serce. A zagernimo plašc keršcanske ljubezni nad njegovimi slabostmi!« Rodoljub Ledinski je bil sprva Ilirec, kakor nam svedoci pismo Krašne Ba­borlicu. To razvidimo tudi vže iz prve njegove v 4. letniku »Carniolie« v sloven­skem in nemškem jeziku natisnjene pesmi »Slavulj in roža«, katera obsega nekaj ilirskih izrazov: slavulj, šir, radostna, narava, dije. V »Novicah« se imenuje prvic leta 1844, kjer mu urednik zahvaljuje za poslane pesmi »Dober svet za pustni cas« in »Dota vboge neveste« pod psevdonimom L-c, L je Ledinec. Prva pod ocitnim imenom Rodoljub Ledinski je natisnjena v 15. listu »Novic« »Pesem o setvi«, v kateri primerja življenje s setvo: »Pridno in neutrudljivo – orjemo vsak svojo njivo, – s petjem gor in dol grede, – sej veljá perst razvaliti – in jo skerbno vso zdrobiti – kakor groba setve gré.« O tej pesmi mislim, da ni izvirna, kakor tudi ni druga, v »Novicah« leta 1845 natisnjena (Razne pota). Sploh bi bilo vse te pesmi marljivo pregledati in poiskati jim vir. Sum, ki mi ga je obudila pesem »Razne pota«, me ne zapušca tudi gledé drugih pesmi Žakljevih, zlasti iz prvih let. Sem spada lepa pesem »Zanicevavcem pevcov« in »Vdova sirota«. Obé sta globoko obcuteni in oblika jima je za tedanjo dobo naravnost izvrstna. Prva se zacenja: »Cemu pevec poje? Marsikdo vprašuje, – saj dandanašnji nam ni pétja mar? – od vsih se pevec godec zasmehuje, – njegova pesem je pac prazna stvar. – Pomisli clovek, da si sad prahu, – de vanj verniti se je tvoj namén – in de pod soncem vse je rop begu, – de bo vesoljnost clo kdej casa plen.« Leta 1846 priobcena »Vdova sirota« je že zaznamovana kot preloga po M. Delarju, pesniku, ki mi je docela neznan. Torej bi to bila prva preloga iz rušcine, pomniti je, da rabi pesnik v nji tudi rusizem son. Po »Kranjski cbelici« vzbujen je izrocil Ledinski Kastelcu tudi nekaj narodnih pesmi, ki jih je objavil leta 1848 v 5. bukvicah, da bi pa bile vse tamkaj priobce­ne pesmi njegove, se mi ne zdi resnicno. Nekaj jih je namrec že leta 1840 izrocil Kastelcu Žemlja. Žakelj je zapisal »Nuna Uršica«, »Mlada Zora« in »Mlada Bre­da«. Te pesmi so obudile veliko pozornost. Dežman piše v Novicah: »Kdo bi ver­jel, da je med Kranjci še tolikanj pevskiga duha, kakor se v teh narodnih pesmih kaže. Slava tistimu, ki jih je nabral, in tako rahla ž njimi ravnal.« Ko je Grün 1481 Na tem mestu je med stranema 57 in 58 v rokopis prilepljena tiskana priloga, Štrekljev clanek: O Ledinskega pesmi 'Razne pota', DS, 1901, str. 438–440. izdal »Die Volkslieder aus Krain«,1482 je Dežman obžaloval, da ni ponemcil tudi »Mlade Brede«. Grün je pesem potem objavil v »Ilustriertes Familienbuch des Oesterreichischen Lloyd«.1483 1853. leta, od koder so jo »Novice« ponatisnile, in to v nemškem in slovenskem jeziku. V zahvalo za to cast je poslovenil Ledinski Grünovo pesem »Cvetje in petje«. »Mlada Breda« sama ni v obliki, kakor jo je priobcil Žakelj, v resnici narodna pesem, ampak je že mocno predelana. Še bolj jo je prelil v koledarcku Bleiweisovem za leto 1856. Žakelj je, kakor vemo, prvi prelagatelj iz rušcine. Leta 1852 je priobcil v »Novicah« prelogo ruske pesmi Prokletje (poleg ruskega od E. Th. barona Rozena). 1482 »Ljudske pesmi iz Kranja«. 1483 Celoten naslov: »Illustriertes Familienbuch zur Unterhaltung und Belehrung häuslicher Kreise, herausgegeben vom Oesterreichischen Lloyd«, »Ilustrirana družinska knjiga za zabavo in poduk v domacih krogih, izdana od avstrijskega Lloyda«. VIII–IX Leta 1855 je [Žakelj] objavil v »Novicah« kratkocasno ribniško povest »Udo­vec«, v kateri opeva rešetarja Andreja Terpina, ki si je s svojo ženico pridobil kravo v hlev za prvim, za drugim sinom doma pa prvo, drugo tele v hlevu, tako da ime »Terpin« je veci laž vsak dan. Toda o tretjem porodu mu umre žena, v lastni preobilni masti mu pogine krava in Andrej žaluje ter žaluje, da stopi troje sosedov v hišo ga tolažit in mirit. Nato pride oce župan, ucenik in brivec, prvi mu ponuja hcer, drugi sestro, tretji svast. Tak hrum in šum je bil okrog njega, ko med prodajavci na dan semnja, on pa jih od jeze zapodi. Istega leta je objavil prelogo Puškinove pesmi »..... .. . ..... ..... .......«1484 pod naslovom »Misli in želja«. Preloga se mu je za tedanjo dobo še dovolj posrecila. Po nji je postal prvi naš prelagatelj Puškina. Ker so ga mno­gi, zlasti med svojimi duhovniškimi sobrati, prezirali, opravljali in obrekovali, zložil je na tako zvani repat sonet, edini dosedaj v slovenskem slovstvu (iz dveh štirivrsticnih in 3. trivrsticnih strof z rimami abba, abba, cde, cde, eff). Toda da bi se mu ravno posebno posrecil, nikakor ni mogoce trditi. V pesmi »Enako nakljucje« primerja pevca in slavca, oba se trudita in pojeta, da vse radostno po­sluša njih petje. Ker pa slavec vsaj med tici slovi, za pesnika pa se malokdo briga, izreka pravicno željo, da naj bi si bila vrstnika tudi v slavi, ker sta si že vrstnika v težavi. Pesem je šteti med njegove najboljše. V istem letu je objavil tudi sonet »Komur že vera v lastno moc ni vzeta«, v katerem dovolj spretno razodeva misel, da moc moža, združena z željo po dejalnosti, pomaga junaku po boju iz trpljenja v zmago, da mu zatorej nikar ni treba obupati. V koledarju Bleiweisovem je priobcil leta 1856 dve narodni in eno umetno. Narodni sta »Mlada Breda« in »Nuna Uršica«, kateri je bil objavil že leta 1848 v Kranjski cbeli. V Koledarcku je obe pesmi zelo prenaredil in svoje prenaredbe skušal opraviciti v pismu do Bleiweisa, kar pa se mu ni posrecilo. Poleg pesmi »Clovecji sled«, kjer opeva v glavnih dobah življenje, in to skoz dete, mladenica, moža »po vedno globoce udrtih stopinjah, dokler na življenja meji dost globok ni sled – za grob«, je objavil tudi v prozi pravljico »Kralj in možaka poštenjaka«, cegar vsebina se strinja s snovjo, ki jo opeva Schiller v pesmi »Die Bürgschaft«. Prenarejanja in samovoljnega popravljanja narodnih pesmi ni opustil tudi nada­lje, kako neki, ko ga je Bleiweis za to še pohvalil! To razvidimo najbolje iz njegove pesmi »Minica«, ki ima prav malo narodnega na sebi. Tudi njegova »Ribiceva 1484 »Brožu li ja vdol' ulic šumnyh«. ljubica« iz leta 1858 je tako nekriticni popravek, pravzaprav ni na nji nic narod­nega, pesnik jo je le podtaknil, in jaz se tudi nisem upal sprejeti jo med narodne. Ribic zapusti ljubico ter se spravlja na tuje. Ljubica žalostna ob studencu sadi rožice in milo ogovarja vsako posebej, ceš rastite in cvetite lepo, povila vas bom v venec in ti, pravi studencu, ki bistro teceš v tujo stran, poneseš ga mojemu ribicu. Lovil bo ribice, pa bo v mrežo ujel moj venec: Povedal v vencu limbar bo, de serce cisto in zvesto ogiblje greha se skrbno. V njem roža naj mu govori, de moje serce vse, vse dni za njim, za njim le hrepeni. V njem majeron naj prica mi, de moje serce vse, vse dni v molitvi zanj, le zanj skerbi. Dušec naj nagelj mu duhti, de moje serce vse, vse dni le njega viditi želi. V njem britki pelin govori, de moje serce vse, vse dni le od britkosti še živi. In mak rudec naj mu pové, de mi zaspalo bo serce, ce se [ne] verne kmalu žé. Kaj takega, kaj tako sentimentalnega zastonj išcemo v narodni pesmi. Ce bi pesem bila res narodna, bi imela kako varijanto tudi od drugod, pa je ni. Še hujši je konec: Ljubica kali studenec s solzicami, ribic pa tiho posluša vse to, vesel pristopi ter rece: »Ne bom slovesa ne jemal, – se v daljne kraje ne podal. – Ce bistriši so tam vodé, – ce lepši ribe tam lové, – deklet pa takih ne dobé!« Pesem je narodni podvržek. Sploh se mi zdi, da Ledinski ni nic napredoval. Pesmi iz dobe do 1855. leta so mnoge bolje od poslednjih. V verzih svoje »Mlade Brede« opeva precej medlo pod naslovom »Vilkóvo« grozni cin, ki ga je storil knez Sapiecha panu Vilkovske­mu, ker mu ta, kakor nekadaj Nabot Ahabu, ni hotel niti za drago ceno prodati svojega gradica Vilkovo, dedine svojih ocetov. Sapiecha povabi Vilkovskega z množico druge gospode na veliko gostovanje. Ko se crez tri [dni] vraca Vilkov­ski, ne more nikjer najti svojega Vilkovega, ker ga je med tem Sapicha ukazal razdejati, poslavši tje sto kozakov. »Razvalili so tvoj grad kamnitni – nam poderli hiše so lesene, razkopali našo lepo cerkev. Naše cede so v Kozmin odgnali, nas pa v jarme vpregli, z bicem bili, de smo mogli tla vasi zorati, pa sami so v brazde sol sejali. Še žené so vpregli, kruto tepli, de vsejano sol so zabranale, zraven pa so se še posmehovali. Ceš de kar bo s take setve zrastlo, se poželo bo brez kos in serpov. Sveršili še le nocoj so delo.« Snov za to pesem je zajel iz poljske balade. V pesmi »Ob vodi« kaže v prispodobi, kako naj bo srce enako vodi, ki se zbegana po kon­cu kmalu spet zbistri, tako naj se naglo umiri tudi srce po kaki nezgodi. Sploh je Ledinski, kakor pripoveduje Marn, izvrsten plavac. »Plaval je brez pocitka ure dalec. Ko je bil v Mirni Peci kaplan, je rad dražil Novomešcane po vodi, sedaj se je prikazal tod, tedaj tam, potem pa spet izginil. Kot dober potapljavec je sredi Krke isteknil studenec, ki izvira iz trde skale, mocan in mrzel po letu. V mnogoterih nezgodah se je tolažil z raznimi pesmimi, v katerih se zrcali njegova vdanost v Boga. Po letu 1858 je le malo vec objavil. Po neugodnih služ­bah in neprijaznih družbah se je v slutnji, da ga tovarši ne umejo, predstojniki pa prezirajo ali celo preganjajo, zacel zahajati v hiše, s smreko znamnjane.« Zdelo se je, da peša na duhu in telesu. Leta 1865/66 so ga prijatelji nagovarjali, naj posloveni za Slovence Wisemanovo »Fabiolo«. Delo je sicer obetal in obetal, pa ga ni dovršil. V rokopisu pa je ostalo, kakor se poroca, mnogo stvari. Marn pravi: »Spiski, kar jih je bilo po smrti v njegovi zapušcini, so se raznesli in najvec si jih je bil prikupil umen slovenski duhovnik, kteri mi jih na iskreno – nekterikrat ponovljeno – prošnjo niti pokazati ni hotel, dasi je lahko razumel, da i jaz ravnal bi ž njimi le razumno.« Ta umen slovenski duhovnik je bil župnik Umek. Ko je Umek naposled vendar izrocil spise Marnu, jih je Marn sežgal! [Anton Oliban] Slicen pesnik kakor Ledinski je Anton Oliban iz Moravec (1824), ki se je šolal v Kamniku in v Ljubljani. Leta 1846 je šel v Celovec v bogoslovje. Leta 1848 so po­liticni viharji pridrli tudi v bogoslovnice, in kakor v drugih so se tudi v celovški ko­vale peticije. Zato so 18 mladih rogoviležev izpodili. Med njimi je bil tudi Oliban. Ker je bil zelo cislan v Celovcu, so ga naslednje leto na prošnjo mnogih njegovih zašcitnikov zopet vzprejeli. Služboval je v Št. Kancijanu v Junski dolini. Prišel je po­tem v Roje in Šmarje v Labodski dolini, kjer je Placidu Javorniku pomagal spisovati razlaganje Svetega pisma. Od tam je bil prestavljen v Šmartno pri Slovenj Gradcu, kjer je poslovenil Štolcev »Oce naš«,1485 na zadnje pa je prišel k Materi Božji na Je­zeru ali k Fari.1486 Umrl je 1860. Popevati je zacel po »Novicah« leta 1845. Nekatere pesmi spadajo med boljšo robo tedanje dobe in so našle mesto tudi v šolskih beri­lih. N. p. »Veliki petek« in »Velika Nedelja«, dva soneta, od katerih je prvi dosegel celo cast, da je bil ponemcen (Lujiza Pesjakova v Triglavu I. 1865, št. 80). Znana je njegova glosa na geslo Kastelcevo »Tjekaj gori se ozrimo, – kjer svetov ne zmer' oko, – jarma žulje pretrpimo, – tam verige se raspó!« in pa »Hvala dreves«. Dalje je znano, da je Anton Oliban pred natiskom pregledal Poezije dokt. Prešernove. Pozneje je pisal v Cigaletovo »Slovenijo« in v »Slovensko bcelo«, v »Drobtinice« in v »Zgodnjo danico«, kjer je raztresena marsikatera njegova pesem. Glede njegovega znacaja pripoveduje v »Novicah« neki Dragotin (Robida?),1487 da je bil precej podo­ben Ledinskemu. Slicni pesniki, kakor so še neki drugi, n. p. Bernard Tomšic, Juri Varl, Andrej Likar, Simon Klancnik in cela vrsta drugih, katere opisovati pa bi nas predalec peljalo. Omeniti hocem le tiste, ki so se vsaj nekoliko odlikovali. [Luka Jeran] Med njimi zavzema eno prvih mest Luka Jeran. Rojen v Javorjih nad Škofjo Loko 1818. je pohajal malo šolo v Škofji Loki. Prvih pet latinskih šol je zvršil v Karlovcu, od koder je prišel leta 1841 v Ljubljano v retoriko. Leta 1843 je stopil v ljubljansko semenišce ter kot bogoslovec tretjeletnik pel novo mašo v Poljanah. Štiri leta in pol je pasel potem duše zunaj Ljubljane, nekaj mesecev v Poljanah, dlje casa v Horjulu. V Ljubljano je zopet prišel 1851, tam pa ni imel obstanka. Leta 1853 je odšel v Afriko za misijonarja. Tropiško podnebje pa mu ni ugajalo. 1485 Prim. Alban Stolz: Ocenaš in deset božjih zapoved. Poslovenil Anton Oliban. J. Blaznik, 1854. 1486 Fara pri Prevaljah. 1487 Dragotin Robida, Olibanov prijatelj, ki je Olibana nazadnje obiskal nekaj dni pred smrt­ jo. Prim. D. Robida: Spomini na grobu Antona Olibana. N, 1862, št. 25–6. Bolan se je vrnil v domovino, kjer je leta 1854 nastopil kapelanstvo v trnovski cerkvi. Še enkrat se je lotil misijonarstva, pa bolezen ga je znova napotila domov. Odslej je bil za kaplana v Trnovem, leta 1869 je postal stolni župnik, 1882. leta pa je dobil Cemžarjev kanonikat. Zelo plodovito njegovo delovanje spada po glavni meri v cerkvenoslovstveno kulturno slovensko zgodovino. Ako odtegnemo prve pocetke njegovega pisate­ljevanja, moramo priznati, da je vse njegovo delovanje merilo na to, da se ohrani in okrepi našemu narodu vera. Vecina knjižnih njegovih del je pobožna. Spisal je celo vrsto šmarnic, molitvenikov, životopisov raznih svetnikov, predig, asketicnih knjig. Sodeloval je pri casopisu, ki ga je leta 1848 osnoval Pogacar in naslednje leto prekrstil v »Zgodnjo danico«, katero sta leta 1852 prevzela Zamejic in Jeran. Od leta 1856 – torej celih 40 let, pa je bil krmar »Danici« Luka Jeran. Vsaka šte­vilka, vsaka stvar prica, kako je dihtel za vero. Skoro da je ni katoliške naprave niti misijona, za katerega bi ne bil on odprl milodarnega predalcka na zadnji strani »Zgodnje danice«. V slovstveni zgodovini spada med tiste može, ki so dali narodu, kar je njegovega. Sprva je bil Jeran ilirec in je kot bogoslovec leta 1843 in 1844 do­pisoval Vrazu ilirski. Kmalu pa je slovo dal iliršcini ter se poprijel narodnega jezika. On je dosti pripomogel, da je zmagala slovenšcina kot slovstveni jezik. Drugo zaslugo je povdarjal že sam Bleiweis ob dvanajstletnici »Novic«, priznavši, da mu je Jeran bil prijazen pomocnik. Omenil sem že, kako se je Bleiweis v uredniških stiskah zatekal v semenišce k Jeranu, ki je bil dobro podkovan v slovenšcini. On je bil prvi dve leti »Novic« desna roka Bleiweisu. Iz Karlovca je prinesel seboj ogenj slovanskega navdušenja, ki se najlepše zrcali v njegovih rodoljubnih pesmih. Prelepa pesem je »Tri solze kralja Rastislava«, živahno je dramatizirana pesem »Ali smem Slovenec biti«, vneto se glasi njegova »Tam, kjer beli so snežniki«, katero je prevel iz cešcine, iz katere je preložil še marsikaj, n. p. iz Celakovskega. Ena ceška narodna pesem, ki jo je on poslovenil, je postala tudi med Slovenci narodna. Poleg cešcine pa je poznal do malega vse slovanske jezike. Vešc je bil tudi italijanšcine, madjaršcine in arabšcine. Vecina njegovih pesmi opeva seveda verske predmete. Med pobožnimi so posebno lepe nekatere Marijine. Jeran je bil gorec castivec Koseskega, katerega je proslavljal v »Novicah« in v »Danici«, in pa nasprotnik Prešernov in sploh vseh pesnikov, ki opevajo ljubezen. Tisto ljubezen, ki pelje v Ljubljanico, Savo in Donavo, pa še kam drugam. Tudi satiricno se bojuje zoper nje, n. p. v Kosceku peklenske komedije, kjer sta si slašcicar in pesnik v peklu v laseh, peklenšcek pa se jima spakuje. Nadaljeval je boj zoper narodne pesmi, dasi jih je kot dijak sam nabiral ter pošiljal Vrazu. V »Zgodnji danici« opisuje 1858 na str. 136 komedije, iz katerih naposled nastanejo tragedije, namrec pesemska kuga. »Kako nevarne de so nesramne in sploh pocutnost zbudujoce pesmi, kaže zlasti tudi to, ker pesem, ko med ljudstvo pride, se tako težko pozabi. Vcasih se valja umazanka cele stoletja v kakim kraju, potem jo pobere še kak nespremišljenež, jo zopet na svitlo da in še bolj razširi. Kakor iskra, ki je že dolgo pod pepelam tlela, potem ko je bila že poprej velik oginj napravila, naenkrat spet dobi sapo in vnovic zacne še hujši požigati. Tako delajo mnoge pohujšljive tako imenovane narodne pesmi, pravljice itd., ki so strup tistim in mec v serce nedolžnosti. In ce so take reci bolj tenko spredene, bolj globoko serce ranijo, kakor nabrušeni mec hujši reže. Torej so tenke pocutnice veliko nevarniši kot debele kvante, kakoršne tudi zamašene ušesa žalijo. Kakor en sam škripac celo hišo ljudi ošemi, tako utegne marsikdo z debelimi bukvami spotikljivih berklarij celimu narodu ušesa šegetati in ob enim pod klobukam narodnosti njegov pravi blagor podkopavati. Svetujemo torej nabiravcem in razširjavcem narodovnih reci, de naj se varujejo zaljubljenih sanjarij, ako nocejo biti mesarji ter rabeljni nedolžnosti in si težkiga zadolženja na svojo vest nakopati.« Zato piše mlademu pesniku: »Vsaka pesem mora dolocen dober namen imeti, primer poduciti, geniti, srce za kako cednost mocno vneti in v dosego tega namena naj vsa pesem meri. Bolj ko pesem s svojo živostjo, micnostjo, slepostjo in z olikano zunanjo podobo ta namen doseže, boljši je pesem. Marsika­teri pa pesmi brez namena delajo, torej pesmi niso pesniške. Njih dosti tudi pesmi s pasjim namenom dela, torej so njih pesmi pasje, to pa se spodobi kvecimu pes­janom in ne kristjanom.« Leta 1864 je celo v 20. strofah popisal peklenske muke »umazanega pisatelja v peklu«. Kadar je izšla kaka leposlovna knjiga, jo je sprejel z osoljenimi opazkami v »Danici«, trdec, da takega pohujšljivega blaga ni treba Slo­vencem. Do zadnjega diha je svaril Slovence pred »babeževskim« slovstvom. Toda iz njegove polemike ni nikdar štrlel napuh, ampak blaga verska vnema. Njegova pisava je bila izvirna, polna drznih konstrukcij, zabeljeval jo je pogostoma s svo­jimi skovankami, ki živo spominjajo pravila, katero daje Prešernov pisar ucencu: »K tem deni konce: aca, išce, uha, on, ovka, ovec [in]druge pritikline. Z nemcurji, mavtarji, liberaluhi nam pridno bogatite jezik borni.« [Andrej Praprotnik] Kakor Jeran na cerkvenem polju tako je deloval [Andrej] Praprotnik na šol­skem. Tam si [je] pridobil glavne zasluge z izdajanjem »Uciteljskega tovariša« in raznih šolskih knjig kakor tudi mladinskih spisov. Kot pesnik se ni nikdar pov­zdignil do posebno visokih misli, tudi si ni prizadeval za pesniško slavo, toda po domace je zapel marsikako pesmico, ki je še dandanes znana. Nekatere njegovih cerkvenih pesmi se prepevajo povsod. [Franc Svetlicic] Najboljši od vseh teh pesnikov, kar so jih zbudile Novice že pred letom 1848 in kateri so v njih zaceli priobcevati pesmi, je Franc Svetlicic. Svetlicic je bil rojen v Spodnji Idriji 2. aprila 1814. Ucil se je sprva v Idriji, pozneje v Ljubljani, leta 1837 slovenšcine pri Metelku. Posvecen je bil leta 1839 in služil najprej za kaplana na Vrhniki, potem je bil župnik v Sorici, v Godovicu do leta 1878 in naposled upokojeni duhovnik na Razdrtem. Zadnje mesece je prebil v Ljubljani, kjer so ga podpirali usmiljeni duhovni tovariši njegovi. Nje­govega uboštva je bila najvec kriva nesrecna banka Slovenija. Svetlicic je zacel priobcevati svoje pesmi po »Novicah« leta 1846. Prvi dve, »Življenja namen« ( Življenje bratje, naše je oranje) in »Najdena domovina«, že kažeta, da je pesnik boljše vrste. Saj je on skoraj edini tudi hodil za Prešernom. Liricne pesmi se mu niso tako posrecile kakor balade, ki so vse hvale vredne, zlasti tiste, katere je zložil po narodnih pravljicah. Kakor Prešeren je rad pel v obliki soneta. Vece balade so »Erazem Ravbar«: »Karkoli je deklic planina rodi­la – nobena ni lepše od Mete cvetela (po Valvazorju in Prešernu); »Turški križ«, »Cerkniško jezero«, »Ukleti grajšcak«, »Zaklad na hudem polju«. Njegove pesmi bi bilo vredno zbrati, ker le tako se dadó pravicno oceniti. Za nje ga je prosil veckrat Bleiweis sam, pa tudi Janežic bi jih rad sprejemal v »Glasnik«. Res, da v tehniškem oziru niso dovršene, ali takrat sploh ni bilo pesnika razen Prešerna, kateri bi se mogel hvaliti z boljšo obliko. [Peter Hicinger] Enake baže pesnik je bil duhovnik Peter Hicinger (1812) v Tržicu, ki je po »Cbelici« vnet zacel popevati ter svoje pesmi donašal Metelku, vaje dijaške duše, vecinoma preloge. V »Novicah« je nastopil, ko se je zoper hvalo Kraševk, ki jo je razglasil Vrtovec, povzel za dolenjske Kranjice, ceš da vec plevejo, zložil pesem »Naprej«, v kateri želi, da clovek napreduje v vsem, le v veri in poštenosti naj ostane star, pisal [je] mnogo gospodarskih clankov, opisoval slovensko deželo, priporocal obrtništvo in slamnikarstvo. Ko je Slomšek pozival na cašcenje Cirila in Metoda, se je tudi on oglasil s pesmijo »Kdo sta castita moža?, – je podo­ba ko Grecije menihov«. Pecal se je potem pridno kot avtodidakt, primeroma s Trstenjakom, dovolj kriticno z zgodovino Slovencev in slovenskih dežel in glavna znanost, katero je najbolj castil, mu je ostala zgodovina. Leta 1848 se je seveda, kakor vsi tedanji rodoljubi, potegoval za vpeljavo slovenšcine v šole ter skušal to zahtevo opreti na stare privilegije – seveda ponesreceno! Njegove tedanje pesmi so vecinoma politicne vsebine brez ognja. Vrival se je v vsa vprašanja in govoril tudi o pravopisu in se sploh rinil med slovnicarje, zaradi cesar ga je Levstik prav dobro okrcal, ker za te stvari sploh ni imel prave razumnosti in razsodnosti. Pel je po­božne in koledarske, pisal poducne knjige,in tje pa sem kako zaokrožil med svo­jim starinarskim delovanjem, ki ni ravno posebne vrednosti, pa je za tedanjo sušo, ki je vladala od 1850.–1858. leta, vendar dobrodošlo in je Slovencem dopala. On je, vsaj kolikor vem, tudi prvi vpeljal aliteracijo v slovensko poezijo v pesmi »Novo in staro«: »Dan se za dnevom dalje pomika, leto za letom lahno poteka«. Pobožne pesmi z mnogimi tedanjimi pesniki je popeval tudi on. Tako je zna­ni Praprotnikovi pesmi »Tebi Marija, o mati premila, – rad bi jest pesmico novo zapel – samo ne vem kako bi zacel« po vrednosti blizu enako pristavil hkratu ob nje izdaji v »Danici« tudi on. Vendar se mora reci, da nekaj psalmov ni napacno preložil, samo da je ves tekst prevec razširil. Od 1854. leta naprej se kaže pri njem vpliv narodne pesmi. Ko je takrat zapel znano pesem »Sred gojzdicev vin­skih gricev – hribec lep zelen stoji«, je zložil tudi v narodnem duhu nekaj pesmi, to je narodne pesmi, ki jih je cul, je popravil, toda tako, da jih vsak rad bere. Znana je med temi »Limbarska gora«. Zoper prenagljene novotarije v knjižnem jeziku je nastopil s pušcicami, n. p. v »Vožnja slovenšcine«: »Kdaj so pocasi vlekli volicki, – zdaj pa jo peljejo cili konjicki. – Mnogo voznikov je, kdo jih ce šteti! – Išejo križem se vsi prehiteti.« Najboljše od vsega pesnikovanja Hicingerjevega so pesmi njegove, pete v narodnem duhu. Tak spev je »Bitva na Vipavskem«, ki se mu je zelo posrecil in bi zlasti kmetiške bravce zelo zanimal, ce bi ga že dobili pred oci. Za tedanji cas je pesem naravnost dobra. »Oj leži, leži pogorje, – od Triglava blizo v morje, – cez pogorje pelje cesta, – v laško zemljo, lepe mesto.« Ko sem jaz bral v »Cvetju slovenskega naroda« to pesem našim kmetom, se je narodu zelo dopadla. Enako je v narodnem tonu peta balada »Sisek rešen«, »Tam beli Sisek mi stoji, – je v Sisku grad na vogle tri«, in ce je 1884 opeval Krilan v narodnem tonu navzocnost cesarja v Ljubljani, ga je v tem že bil prehitel 1856. leta Hicinger, sicer ne popolnoma srecno: »Oj stoji stoji Ljubljana, – oj je z drugo spremenjena (!) – ni z ozidjem ograjena, – ni ne z vrati zatvorjena, – na široko je sprostrta – in na vse strani odprta.« Med najboljšo njegovo pesniško tvarino spadajo Pobožne narodne pesmi v »Danici« 1857, toda prenarejal jih je kakor vsi zapisovavci tedanjega casa, saj pravi sam: »nekoliko poravnal«. Nektere pa vendar niso narodne, pri drugih poprave le malenkostne. Isto je opomniti o njegovi pesmi »O sveti Marjeti«, priobceni v »Domacem koledarju«, katerega je izdajal vec let. On je izdal v pristnem tržiškem narecju tudi satiro na Tržicane, ki so takrat kakor dandanes radi nemškutarili, objavivši v »Novicah« kratkocasnico »Monolog anga, k' noce Cimber bite!« on je tudi tisti, ki je bil vzrok, da je zacel Levstik pisati svoje »Napake slovenskega pisanja«. [Miroslav Vilhar] K noviškim pesnikom je šteti tudi Miroslava Vilharja s Planine (1818–1871), ki je po dovršenih pravoznanskih študijah prevzel gospodarstvo na Kalcu na Pivki. Bil je iskren domoljub in se je trudil vsestranski koristiti. Pesmi je zacel zlagati že zgodaj, najprej nemški v štajerskem »Aufmerksame«, 1845 v Novicah, vsebina pa jim je bila dostikrat suha, kmalu pa se mu je ogrelo rodoljubno srcé in ubral srecen glas liricni. S svojimi pesmimi in lepimi domacimi napevi je vzbudil v narodu ljubezen do petja in muzike, s tem pa narodno zavest. Leta 1860 je zbral svoje pesmi in jih izdal v posebni knjižici, pri kateri pa mu je pomagal in pilil neke pesmi Levstik. Mnogo njegovih pesmi je dandanes postalo narodnih: »Po jezeru bliz Triglava«, »Vipavska dolina«. »Zagorske zvonove« je sam priredil po narodni. Narodno mišljenje in zavednost je hotel zlasti zbuditi po gledaliških predstavah. V ta namen je že leta 1850 izdal prvo slovensko opereto »Jamska Ivanka«, in ko se je po letu 1861 zopet oživilo ustavno in družabno življenje, je marljivo spisaval in poslovenjal gledališke igre, katerih je izdal vec zvezkov: Dete­lja, Župan, Poštena deklica in Pomota. V šestdesetih letih je bil tudi zelo delaven na politicnem polju. Izdajal je z Levstikom casnik »Naprej«, dosedaj morda naj­boljši politicen casnik. Zavoljo nekterih sestavkov, ki jih je spisal Levstik, je mo­ral nazadnje nekaj casa sedeti na Žabjaku, kjer je zložil satiricne »Žabjanke«, od katerih so nekatere postale narodne. Izdajal je zadnja leta tudi svoj koledarcek, ki se je od drugih razlikoval v tem, da je mimo koledarja obsegal samo pesmi, in to samo njegove. [Matevž Ravnikar - Požencan] Slabši pesnik je Matevž Ravnikar Požencan. V ilirski dobi navdušen Ilirec je prelagal ilirske pesnike v slovenšcino, dopisoval v »Ilirsko danico«, pozneje pa zacel dopisovati v »Novice«, katere je zalagal s pesmimi, ugankami in zgodovin­skimi spisi. Poslednji so pisani v duhu kakor pozneje Trstenjakovi. Najvec zaslug si je pridobil z zapisovanjem narodnih pesmi, katerih je zbral lepo število in med njimi zelo lepih. V svojih pesmih pa ni pokazal pravega pesniškega duha, vcasi je naravnost banavzicen. Njegove spise hrani »Matica«. Cudne nazore je imel mož tudi gledé jezika, dasi je pisal primeroma dobro slovenšcino, je vendar menjaval vedno nazore. Knjižnem jeziku: sprva Slovenec, vnet po Cbelici, potem Ilirec, potem zopet Slovenec, leta 1851 je nasvetoval za vseslovanski jezik rušcino, 1852 pa že mešanico iz slovanskih jezikov, za kakoršno so se trudili Majar Razlag, Caf, Toman, Raic. Pozneje je pritrdil v »Novicah« objavljenemu sestavku, naj se v Ljubljani ustanovi viša sodnija slovnice. Razen Metelka, Bleiweisa in Jerana naj bi v tem zboru sedela po dva Štajerca, Korošca in Primorca. Leto 1848 je zbudilo celo trumo pesnikov, nekaj darovitih, še vec pa takih, ki jih je v pesnike privela samo burna doba in navdušenost. Ko je ogenj navduše­nosti ponehal, so potihnili tudi ti pesniki. [Francišek Jeriša - Detomil] Mnogo je obetal Francišek Jeriša Detomil, kateri pa je zgodaj umrl za kolero v dobi 26 let, ko se je po dovršenih pravoslovnih šolah pripravljal na Dunaju za gimnazijsko uciteljstvo. Zacel je peti 1848. leta kot narodni stražnik ljubljanski, Koseskega vpliv pa se mu zelo pozna in ni se ga mogel otresti. Vendar so se ne­katere pesmi priljubile, tako iz ilirske ponarejena »Sim slovenska deklica«. On je tudi priredil Tomašikovo pesem »Hej Slovanke«. Prelagati je tudi zacel iz drugih slovanskih jezikov: iz poljšcine po Niemcevicu »Sonce in megla«, iz cešcine in rušcine prozajicne spise, iz anglešcine je preložil Byronove »Hebrejske melodije«. Jezik mu nikdar ni bil prav cist, nekoliko iliršcine je vedno primešaval v svoje spise, kakor tudi drugi pesniki, slicne vrste namrec. [Lovro Toman - Kamnogorski] Doktor Lovro Toman (Kamnogorski) iz Kamne gorice na Kranjskem, ki je spr­va stopil v državno službo pri cesarsko kraljevem financnem prokuratorju v Lju­bljani, pozneje postal odvetnik v Radovljici, potem v Ljubljani, voditelj Slovencev v državnem zboru, vpliven parlamentarec, prvi predsednik Slovenske Matice. Prvo pesem »Prostost« je objavil že 1847 v Novicah. V nji se že kaže ognjeno rodolju­bje, še bolj pa to velja za tiste, ki jih je objavil leta 1848 in 1849: »Slovenskim dekletam«, »Clovek brez domoljubja«, »Slovenska mati«, »Slavjanski goslar«, »Za Hrvate naše brate«, »Pesem koroških Slovencev«, »Maribor«. Vse te pesmi so vpli­vale na Slovence tedaj tako kakor pesmi Koseskega. Njegova pesem ima namrec, kakor Koseskega, nekaj bobnecega, nerazumljivega. Beseda mu ni uglajena. Lev­stik pravi o njem: »Tvoje pesmi so ko v gnoju Job, duh je nekaj vreden, truplo polno gob.« Zbrane svoje pesmi je izdal leta 1849. Med njimi so se neke po svojih napevih omilile Slovencem (Savica, Mlada mati). Njegova žena, Josipina Turno­gradska (1833–1854), je prva naša pisateljica. V osemnajstem letu je zacela pisati v »Bcelo« Janežicevo, in to priproste povesti: »Nedolžnost in sila«, »Musa izdajnik«, »Slavjanski mucenik«, »Zvestoba do smrti«. Te povesti so zajete vecinoma iz slo­vanskega življenja in slovanske zgodovine. Pisala je tudi v Razlagovo »Zoro«, kjer je v nekaki mešanici pisal tudi njen mož. Nastop te simpaticne ženske je seveda Slovence navdušil in celo mladi Stritar je v pesmi obžaloval njeno prerano smrt. [Luka Svetec - Podgorski] Leto 1848 je vzbudilo tudi Luka Svetca Podgorskega, rojenega v Podgorju pri Kamniku leta 1826. Nastopil sicer ni v »Novicah«, ampak v »Sloveniji« Cigale­tovi, vendar spada po svojem nadaljnjem delovanju med »Novicarje«. V pesmi »Lipa« drami slovensko lipo, naj po studeni zimi vzdigne tudi ona vrhove in širi veje, ona pa toguje. Pevec razume njene zdihe, prosi jo odpušcanja, ker je bila pozabljena doslej. Tega, pravi, nismo krivi mi, kriva je le usoda. Teši jo s sijajno bodocnostjo. Proroški mu zveni beseda, ko ji obeta, da vzide solnce stare slave, ko ji oznanja, da se ji vrne stara cast. Ves narod se bo zbiral krog nje, možje, ve­sela mladina, navdušeni pevci. Pogled v prihodnjost naj ji vedri lice. Lepa pesem tedanjega slovstva je njegova basen »Svecan in cvetica«. Svecanovo sonce izvabi na dan cvetico, ki je dosedaj ticala pod varno odejo. Kar prihrujejo ter jo ugonobe. Pesnik se boji za lipo, toda tolaži se, da po nevihti živeje cika stvarstvo in se tudi lipa širje razprostre (v Tolažbi). Rojakom je naslov pesmi, ki v prvem delu opeva ratarja, obdelujocega novino. Obilen je njegov trud. Ali kako se razveseli, ko vidi, da »zlata se pšenica ziblje, kjer je prej bil trnja stan«. V drugem oddelku spremlja pesnik cebelo, ki spomladi zapušca panj. Ona se ne straši težav, neutru­dno nabira. V tretjem povzame obe podobi, da nam predoci stanje naše domovine, toda ne zdvaja, ampak spominja brate na delo. Znana je njegova oda »Vinski trti« in »Vesela pesem Sebi«, kjer žalost in skrb izroca vetrovom, naj ju odnese, ter vabi veselje v svate. Mladim namenjeni so »Dobro jutro« (v Navratilovem Vedežu) in »Pomladanska« v Slovencu. V »Bceli« je priobcil leta 1850 rodoljubno »darovanje« in didakticno pesem »Tožece drevo«, kateremu v jeseni list za listom gine. Drevo ga kara, ali veter razsaja cedalje huje ter šume klice drevesu, da je spolnilo nalogo in obrodilo sad. Po Koseskega zgledu je zapel v distihih »Slovenija svojim bravcem v zacetku drugega tecaja«. Moralno jedro ima pesem »Danicica«. Svetec je pel tudi balade. Njegova balada »Klepec« v »Novicah« 1853 spominja nekoliko na Prešer­novo Rozamundo. V gradu Grobniku cvete Zlata, edina hci vinodolskega kneza Radoslava. Njena lepota je zaslovela po širem svetu. Snubaci prihajajo od vseh štirih vetrov. Zlata pa ne usliši nikogar. Ona že davno gori za mladenica nepleme­nitaša, ki je ne sme snubiti. Odšel je v daljne kraje iskat slave. Kar prihrumi na Grobnik »junak prvi turške zemlje« Hasan aga iz Bosne. Cul je o krasni Vinodolki. Siloma se polasti gradu, od koder komaj uide Radoslav s sinovoma in snubaci. Zlati pa se ni posrecil beg. Ko jo zagleda turški aga, od cuda mu zastane noga. V srcu mu zagori pohota, ona pa »ko boginja stoji pred agom«. Da ji odloga eno noc. Spodaj se gosti in popiva Hasan s svojimi junaki, gori pa devica trepece in ihti. Spominja se ljubimca, oceta, bratov, meri brezno, ki zija pod njenim oknom. Ko se dan zasvita, se zacujejo koraki po stopnicah. Aga prihaja. Zlata hoce skociti v prepad, kar zapoje trobenta pod gradom. Radoslav je prišel z vojsko in zahteva hcer. Zanjo ponuja vse zaklade, kar jih je v gradu. Poslu, ki je prišel s to ponudbo, odseka Hasan ušesa ter pozivlja na boj kneza ali pa katerega iz njegovih junakov. Nihce se ne gane. Rado­slav sam si opasuje staro ledje. Tedaj stopi predenj mlajši sin. Sprejemši ocetov bla­goslov, gre na boj. Vraca se enorok. Hasan mu je odsekal levico. Takisto je nesrecen starejši sin, ki izgubi desnico, razsrjen plane v boj Radoslav, ali Hasan mu odrobi glavo. Tedaj pristopi od Une s pokrajine turške junak. Bliža se Turkom ko smrtni angel. On premaga Hasana. Zlata je rešena, a žaluje za ocetom, in ko pretece leto [je] cas za poroko. Mladenic, ki jo je rešil ter mašceval oceta, gre znova na Turka si nabirat slave, ponos slovenski, silni Klepec. V tehniškem oziru, kajpada, ima ta balada mnogo napak. Vsak bravec bo pricakoval, da je junak, ki naposled reši Zlato, vendar njen ljubi. Ne, priti mora celo tuj junak! V prozi je objavil Podgor­nik božicno povest iz domacega narodnega življenja »Kazen radovednosti«, ki je prvi javni njegov spis. Zasebno se je uril v pisateljevanju s Cegnarjem in tovariši dijaki že prej kot sotrudnik pisanega dijaškega lista. Ta povest je objavljena v »Slovencu« 1848. leta. »Slovenska bcela« 1851 je prinesla daljšo povest njego­vo »Vladimir in Kosara« iz srbsko­bolgarske zgodovine. Podgorski je marljivo tudi prelagal iz drugih slovanskih jezikov, zlasti je presajal v slovenšcini srbske narodne pesmi in dvoje pesmi iz Kraljedvorskega rokopisa. Iz rušcine je preložil Karamzinovo povest »Pišcal« v »Vedežu«, iz poljšcine pa basen »Kakor ti drugim meriš, tako drugi tebi.« Sodobna kritika je uvršcevala Svetca za Koseskim med prve pesnike poleg Gornickega (Levstika) in Cegnarja. Trdina ga castno omenja v Ljubljanskem casniku, naglašaje kot poglavitno prednost »natancno logiko, ki se nam v vseh pesmah razodeva«. Njegovo doneco pesem je pohvalil tudi Cegnar v »Slov[enskem] glasniku«, cudec se, zakaj ne poje. Kot kritik je nastopil Svetec v »Novicah« 1852. Lotil se je »Zore, jugoslovan­skega zabavnika za godinu 1852«, ki sta ga v Gradcu izdala Radoslav Razlag in Ivan Vinkovic. Ta knjiga je izšla v jeziku, ki je neka mešanica iz raznih slovanskih narecij. To naj bi bil nekak vseslovanski jezik, kakoršnega je zvaril Matija Majar, tej nakani se je resno uprl Podgorski v spisu »Pomenki o Zori«. On misli, da sta nacina, po katerih bi utegnili dospeti do obcega slovanskega jezika, le dva. Ali naj bi se sprejelo kako slovansko narecje za skupni jezik ali pa bi se morala zvariti vse­slovanšcina iz vseh slovanskih jezikov. Na Ceškem in na Hrvaškem so potrdili prvi nacin. Tudi on je zanj, ceš da jezik mora korenine pognati iz enih tal. Le potem, ko bo trdna podlaga dana, je razvitek njegov mogoc. Dokler ta ni položena, je pisati po vseslovansko to, kar na pesek zidati, trud in cas, obrnjena na taka dela, sta brez koristi izgubljena. Potem kaže, kako so Nemci, Francozi, Lahi in Rusi dospeli do skupnega slovstvenega jezika. Enak naravni zakon velja tudi za nas. Nesmiselnost »Zorinega« jezika pojasnjuje potem z zgledi iz slovnice in slovarja. »Prašam tudi, ako bi se jeli po izgledu Zore ravnati in bi se jel Ceh proti Srbu, Slovenec proti Poljaku, Poljak proti Rusu bližati ter bi se bližali križem na levo in desno, ali bi ne bil velik Babel od Balta do Jadrana, od Turov do Kamcatke?« Odlocno zavraca tiste, ki pravijo, da nas je premalo, ter kaže, da že imamo slovstvena dela, katerih slava nikdar ne potemni. »Izobrazujmo besedo ko doslej po narodu, z obzirom na stari jezik in narecja bratov, toda drže se pravih mej, i obljubim, da bodo naše bukve bolj na široko brane, kakor bi mešanica kedaj upati smela.« Svetec se je mnogo bavil z jezikoslovjem. V »Sloveniji« 1850. leta je objavil rodoljubno pisan clanek »Nove oblike«, v katerem brani in priporoca v prvi vrsti 7 oblik: om, oma (am, ama), pri imenih mestoma i n[amesto] e; ega, emu, em (iga, imu, im); lepa polja: lepša suknja; nem – nuti (oti), ul (ol) itd. Šc namesto š, iz sk, st; da (de). Potocnik je v Novicah pobijal nekatere teh oblik, nekatere pa smešil, toda Bleiweis je pripomnil k Potocnikovemu spisu, da ga je razveselil Podgorskega clanek v »Sloveniji«, ker zagovarja stare oblike, vzete iz naroda, katerim se nihce ne ustavlja, ne pa onih ilir­skih, ki so se jih posluževali nekateri pisatelji v I. tecaju »Slovenije«. Podgorski sam je Potocniku odgovoril v »Sloveniji« in mu izpodbijal tocko za tocko. Obveljali so danes vsi predlogi Podgorskega razen nul (nal), nuti (noti). Za nadaljnji razvoj slo­venskega knjižnega jezika so važni njegovi »Slovniški pomenki«, ki so jih prinašale »Novice« leta 1862. V njih je pravilo hrvaško v enklitikah prikrojil za slovenšcino. Podrl jih je še le Škrabec, toda za zgodovino slovenske proze od 60. do 90. leta so ti nauki važni. Tudi v boju o parlamentarnem jeziku, to je v boju, kako se slovenšcina izgovarja, je povzdignil svoj glas, tudi on je bil za to, da se slovenšcina tako izgovar­jaj, kakor se piše, vendar si želi izjeme pri trdem l, kadar stoji pred drugim soglasni­kom ali pred polglasnikom e v koncnicah na ec, en, ek ali na koncu besede, kjer ga je izrekati kakor v. »Novice« so prinesle tudi še vec slovniških clankov iz njegovega peresa. Zlasti zanimiv v zgodovini naše filologije je clanek o naglasu iz leta 1863, kjer je za slovenšcino vpeljal 4 vrste akcentov po Vukovem in Danicicevem vzoru. Janežicu je pomagal pri slovnici, Cigaletu pri Obcnem državljanskem zakoniku, Bleiweisu pri sestavljanju beril ter pridno dopisoval v slovenske liste. [Matija Valjavec - Kracmanov] Najprijetnejši pesnik noviške dobe je pac Matija Valjavec Kracmanov, rojen leta 1831 na Srednji Beli na Gorenjskem. Mladostna leta je opisal prav lepo sam v avtobijografiji, ki jo je uporabil Levec za njegov životopis v Knezovi knjižnici.1488 Pridevek Kracmanov si je pristavil po priimku domace hiše. V šolo je hodil v Kranju, ki se mu je jako prikupil. Dokoncavši tam realko, je odšel v Ljubljano v latinske šole. Življenje v njih in profesorje je opisal Valjavec prav sarkasticno. V 1488 Anton Knez (1856–1892), veletrgovec in mecen, je Slovenski matici zapustil kapital za »Anton Knezovo ustanovo«, ki je izdajala t. i. Knezovo knjižnico – zbirko poucne ljudske književnosti, »katera naj nosi v spomin moje ime in mora biti pisana v strogo narodnem duhu na podlagi katoliške vere, toda v svobodomiselnem smislu«. Omenjen Levcev ži­vljenjepis Matije Valjavca je objavljen v 2. zvezku, 1895. poeziji mu je bil profesor Martinjak, kateremu se je jako prikupil s tem, da je pisal dnevnik o pocitnicah v slovenskem jeziku. »S tem sem se mu tako zavalil v srce, da me ni mogel vec odvaliti ž njega.« Sošolci so mu bili: Costa, Trdina, Božic. Konec šole, ko je prišel vesel domov, je zagledal oceta na mrtvaškem odru. Ni se zajokal, solze so se mu lile šele potem. Ta dušo pretresujoci prizor je opeval pesnik prav lepo v pesmi »Tako je bilo«. V šesti šoli je bil 1848. leta. »V homatiji tega leta sem se malo vpletal, vendar sem šel dve noci s kolom na stražo po Ljubljani, a ko se je ustrojila narodna straža in sta pri njej bili dve študentovski legiji, nisem se med nje vpisal.« Leta 1848 se je šola koncala že junija in prazniki so trajali do Vseh svetih. Ta dolgi cas je poslovenil Goethejevo »Iphigenie auf Tarnus«. Hude boje je imel zaradi poklica, ki naj si ga izbere. Ker ni hotel postati duhoven, jo je pobrisal iz Ljubljane in je doma kmetoval. Šele ko mu je stric obljubil, da ga ne bo silil v semenišce, se je vrnil v Ljubljano. Tedaj je dobil druge soucence, ker je eno leto zamudil: Marna, Mesarja, Torkarja, Žepica. Leta 1850 je koncal gimna­zijo. Že v sedmi šoli je bil pozvan med delavce, ki so zaceli popolnjati Vodnikov slovar. Valjavec popisuje to delo tako: »Delavnica je bila v sobi Kmetijske družbe v Salendrovih ulicah. Bilo nas je polno omizje. Tist, ki je sedel na celu, imel je zvonec pred seboj, da je zazvonil, ce smo preglasno žlobudrali. Eden je bral iz Vo­dnikovega rokopisa, drugi potem isto besedo iz Hernsiusa, in komur je kaj na um prišlo, to se je pripisalo. Iz pocetka je bilo dosti delavcev, ali so se vsak dan bolj odtegali, in ko sem bil v osmi šoli, izdelovalo se je v biblioteki po peti uri popol­dne in tu nas ni bilo nikoli vec delavcev nego štirje: Kosmac, Kastelec, jaz in pa casih ali redko Dimitz. Vecidel pa sva bila samo Kosmac in jaz. Tudi Kastelcu delo ni dišalo. Tukaj – odpusti mi Kastelec, tam na drugem sveti ta greh – sem odnesel vsak vecer po zveženj polen, ki so bila pripravljena za biblioteko, in Kastelcevo pec ob sedmih domu, ker od petih do sedmih sva delala, in s tem sem si kuril ogromno pec, ki je drva kar žrla. Jaz sem polena grabil, Kosmac mi je pa svetil.« Poleti je prepisoval na velike pole, kar se je dodalo k Vodnikovem tekstu, in s tem prepisovanjem in z instrukcijami si prislužil 40 goldinarjev. Po dokoncani gim­naziji je odšel na Dunaj, kjer se je nastanil z Žepicem na Trdinovem stanovanju. Že drugi mesec je dobil majhen postranski zaslužek, tako da mu ni popolnoma pošel humor. Ce je šlo slabo, so si z verzi preganjali revšcino. Tako je v tem casu napravil satiro na Trstenjakove poskuse dokazati, da so bili Noricani Slovani: Kaj bil je Norikum, biló je v dvomu, nobén pisar nam pravega ne znani, katerega bili so debla veja. Pa mož ucen je vstal na našem domu, po njem Slovenci so zares Norcani, Slovenska, ce še ni, pa bo Noreja. Kmalu je zacelo tudi Mohorjevo društvo delovati in izdajati »Goffineja«. Ja­nežic jim je pošiljal nemški tekst, Valjavec, Trdina in Žepic pa so iž njega kovali dober zaslužek, tako da si je prihranil celo 80 goldinarjev. Drugo leto je v Fuhr­mannovem zavodu poduceval živega iskrega fanta Viljema Schererja, poznejšega germanista. Tretje leto je obolel. Na stanovanju je dobil srab in moral v bolnišnico. Ravno ko bi imel zapustiti jo zopet, pa koze, ker je ležal v sobi tik kozavih. Ko je ozdravel, se je naselil na Wiednu,1489 v hišici na vrtu s Stefanom in Majcigerjem. Ker ni hotel vec v Fuhrmannov zavod, se mu je hudo godilo. Pri Miklošicu si je s prepisovanjem sicer nekaj zaslužil, toda premalo. Dobil je vendar majhno vladno podporo, s katero je izhajal do konca semestra, živé po pasje. Ko se mu je tako huda godila na Dunaju, stisnil je, kakor pravi, »nekaj pesmi in zraven dodal nekaj psalmov, da mi jih Bleiweis ni odbil«. Prosil je Bleiweisa, naj mu jih speca. Bleiweis jih je dal Giontiniju, ki je dal za nje 30 goldinarjev. Trdina je leto prej šel za suplenta v Varaždin, Zorc, takratni gimnazijski inspektor v Zagrebu, pa je dal Valjavca in Žepica po Trdini prašati, ali bi ne hotela suplirati v Varaždinu. Z obema rokama sta se oklenila te ponudbe. Na Hrvaško sta šla zato, ker jima je Kleemann rekel, da naj nikar ne mislita na Ljubljano in slovenske kraje, in ker jima ni dišalo na Nemce. Uciteljsko preskušnjo je napravil leta 1855 iz slovenšci­ne in latinšcine, kar je tedaj zadošcalo. Slušal je sicer tudi Bonitza, »ali cez zahtev nisem nikoli hotel kaj službenega delati in torej tudi ne iz gršcine«. Za pravega ucitelja je bil imenovan konec decembra 1855. leta. V Varaždinu je o praznikih krenil semtertja po okolici, po Medjimurju in Ogrskem do Lendave ter je zbiral narodno blago, katerega je nekaj objavil v »Slavische bibliothek« v »Novicah« in potem v knjigi »Narodne pripovedke«, ki se je iz pocetka slabo kupovala, da ni mogel niti tiska placati, tako da se je zaklel, da ne bo nobene knjige vec tiskal na svoje stroške. Oženil se je leta 1864. Leta 1876 je bil premešcen v Zagreb in še istega leta je postal dopisujoci ud jugoslov[anske] akad[emije]. Velika družina ga je prisilila ogledati se še po kakšnem zaslužku, zato je od leta 1876 dalje vse delovanje posvetil akademiji, za katero je spisal obilo korenitih razprav. Umrl je 1897. leta. 1489 Wieden, cetrti dunajski okraj, je nastal leta 1850 z združitvijo vec predmestij. X Valjavec je ne samo marljiv in bistroumen jezikoslovec in nabiravec narodne­ga blaga, on je tudi nadarjen slovenski pesnik. Njegovo književno delovanje se da razdeliti v dvé dobi. Prva sega do leta 1876, ko je pesnil in nabiral slovenske in kajkavske narodne pesmi, povesti, price in vraže. V tej dobi je priobceval svoje spise skoraj samo v slovenskih listih, le malo v hrvaških. Po letu 1876, ko se je preselil v Zagreb, pa so ga osebne zveze z zagrebškimi ucenjaki, zlasti z Danici­cem, in lepo polje, katero mu je odprla jugoslovanska akademija, odtegnile od leposlovne in tradicijonalne književnosti ter ga napotile na uceno jezikoslovno delovanje. Cetudi je dober del tega delovanja veljal slovenskemu jeziku, vendar ni priobceval svojih spisov v slovenskem jeziku, ampak v hrvašcini. Tako sta nje­govega delovanja deležna oba naroda. Pesnika Valjavca je rodilo leto 1848. Pesmi zlagati in pisati kratke povesti je zacel že na niži gimnaziji. Mnogo teh spisov je imel zabeleženih v dnevniku, katerega je, stopivši v peti gimnazijski razred, izrocil profesorju Martinjaku. Svoj dnevnik je nadaljeval tudi med pocitnicami po dovršenem petem razredu. Tudi ta dnevnik, poln pesniškega blaga, je izrocil Martinjaku, ta pa svojemu prijatelju Bleiweisu, uredniku »Novic«. Iz tega dnevnika so prinesle »Novice« 1848 v 2. listu, str. 5, prvo Valjavcevo pesem »Senicica« z opazko vrednikovo: »S pricujoco pesmico vpeljemo prvikrat veliko obetavniga mladenca na slovenski Parnas. Matija Valjavec je imé mladega pesnika, ucenca visoko castitega gospo­da profesorja Martinaka v šesti šoli v Ljubljani, od kteriga imamo, kakor pri­cujoca pesmica spricuje, pri kteri nismo ne cerke popravili, v prihodnje veliko lepih pesniških del pricakovati. Drugo pot bomo iz Valjavcevega dnevopisa (Ta­gebuch), ki ga je v preteklih velicih šolskih praznikih doma spisal, en sestavek v prozi bravcem za poskušnjo podali, namrec pravlico od lesene sklede.« In res so prinesle v 4. listu »Novice« to povest, zopet opremljeno z naslednjo opomnjo urednikovo: »Pricujoco pravlico podamo po obljubi bravcam iz dnevopisa Valjavceviga, kteriga so nam gospod profesor Martinak prebrati dali. Z velikim veseljem smo ga dvakrat prebrali in v njem toliko lepiga našli, de želimo, de bi gospod Marti­nak od svojih ucencov vec takih dnevopisov dobivali. Castiti gospod Martinak imajo namrec posnemanja vredno navado, de svojim ucencam po dokoncani peti šoli, o velicih šolskih pocitnicah, dnevnik pisati ukažejo, naj si bodi v latin­skim, nemškim ali slovenskim jeziku, v prozi ali pesmih, kakor kdo hoce.« Tako v javnost uveden pesnik, kakor so »Novice« uvele Valjavca, je bil za ti­sto dobo brez prigovora priznan pesnik. Od tega casa je bil Valjavec »Novicam« marljiv sotrudnik in je polnih deset let, dokler ni zacel izhajati Janežicev »Gla­snik«, priobceval leto za letom v njih svoje pesniške proizvode. Toda leto 1848 je prineslo Slovencem še polno drugih casopisov in vse te [je] Valjavec zalagal s proizvodi svojimi v verzih in prozi. Pisal je [v] izborno uredovanega Navra­tilovega »Vedeža«, v Cigaletovo »Slovenijo«, v Potocnikov »Ljubljanski casnik« (1850). Povsod je bil najpridnejši med tedanjimi pesniki. Ko so ti casopisi nehali izhajati, kar se je kmalu zgodilo, se je oglašal Valjavec v Janežicevo »Slovensko bcelo« (1850–1853), v »Glasniku slovenskega slovstva«, 1854, v Bleiweisovem Koledarcku (1856), pozneje v »Slovenskem glasniku« (1858–1868), v Vodniko­vem »Spomeniku« (1859), v »Cvetju iz domacih in tujih logov« (1862 in 1866), v Stritarjevem »Zvonu« (1870) in naposled v Trstenjakovi »Zori« (1872). Vrhu tega je izdal leta 1855 knjižico »Pesmi. Zložil Matija Kracmanov Valjavec v Lju­bljani pri Giontiniju na 215 straneh«. Njegovo književno delovanje je torej gledé casa, v katerem je zlagal svoje pesmi, jako razsežno, ker obsega dobo štiriindvaj­setih let, mnogovrstno pa je tudi gledé opevanih predmetov. Kaj ga je vnelo, da je zacel zlagati pesmi, je lehko vganiti. Gotovo so že mla­demu decku zelo razvnele domišljijo narodne pesmi in pripovedke, ki jih je slišal od svoje babice na Srednji Beli in pozneje ucenec ljudske šole pri Mežnarjevih v Kranju. Lepo se spominja babice v »Sanjah«. »Tam gori naša sobica bila je, za deco nas in pa za staro matér, ki ž njo zvecer in zjutraj smo molili, premaljali molitve starodavne, ki jih je znala toliko na pamet, da vsaki dan smo v tednu drugo cakali. A bile so pobožne, tako micne, da kmalu sem in rad se jih nau­cil. Tu gori nam je pripovedovala prelepe, micne vsakovrstne bajke ali svetnika kterega legendo: Od svetega Matija, ki odsekal ocitu si in materi je glavo, kakor so rojenice prisodile; Od svetega Mihéla, kak je prišel pred sveto nebo duše va­govavat; Od svetega Tomaža, kako v sodic zabil je smrt in sédem let jo jécal, da sedem let ljudje nic niso mrli; Od svete Jédrti, kako so miši napredena vreténa ji zglodali, in druge svetne, bajeslovne price: Kako gozdove vodomec preleta in Veles krave varuje in vole in goni jih s planin nazaj jeseni in kake norce znal je briti kurent, kako se je v nebesa sveta zmuzal, da zdaj je med izvoljenimi v raju, da moja mati, to od njé zaznavši, na pustni predvecer še danes moli: »Še 'n oce­naš in cešeno Marijo svetemu Kórantu na cast in slavo, ki bode jutri njega god in praznik.« In zjutraj, kadar vstajala je zarja, golcala je, da svit je to nebeški, da je odlesk presvete luci rajske, ker rajska so takrat odprta vrata, da hodijo skoz njé k ljudem na zemljo in spet od zemlje gor v nebesa sveta poslanci božji, angeli cuvarji s poveljem, naj bedijo nad cloveštvom, da zablodivši kam se ne zadene, in nosijo do Boga sporocila, kako bili so prej ta dan otroci, jeli poslušni ali ne­pokorni. In ko sedeli smo na vrtu v senci, okoli nas so rožice cvetéle in te smo brali, v vence povijali, nad nami pa so ticki podnebésni prepevali si vsak na svoje grlo in mati nam razkladala je pesm: »Od svetega Duha jo kos prepeva, – kalin pa žvižga svet'ga Avguština.« Pod onimle orehom v hladni senci ucila je pozna­vati me crke. »Poglej jo tole. Ta je kot ocali, ki devajo na nos jih stari oca, kadar popoldne ob nedeljih svetih beró povest od mlajšega Tobija in casi od Svetinove družine. Tej crki, vidiš tukaj, g se pravi. Takoj za njo, poglej jo, vidiš tale, ki kakor stol je starega oceta, kadar na njem sedijo pri kosilu. Poglej jo dobro, tej pa h se pravi.« Tako prispodobljaje naucila me vec je v tjednu ko ucitelj v letu.« Vse Valjavcevo književno delovanje kaže, da so te narodne pesmi in pripovedke popolnoma osvojile njegovo dušo. Brez njih bi Valjavec težko bil slovenski pe­snik. V svoji avtobiografiji sam priznava, da se mu je od babice vlila ljubezen do narodnih umotvorin, ki mu ni nikoli popolnoma ugasnila. Zato je bil Valjavec že od dijaških let eden izmed najpridnejših in kolikor toliko bolj kriticnih zapi­sovavcev narodnega blaga. Iz narodnih pesmi, pravljic in pripovedek pa je tudi kakor iz neizcrpnega vira zajemal motive za svoje umetne pesmi, poleg tega pa si osvojil tudi njih dikcijo, frazeologijo, da se njegove pesmi bero kakor prave na­rodne pesmi, n. p. Drobne pesmi. »Šla bi na goro, pa ne gre cez vodo, ni mostu na brvi, ki cez potok drži. Prišel je fantic, tak kren kot ptic, preskocil z mano je globoko vodo. Mi je skocil v srce, da iz njega ne gre. Pa tud' necem tega, da bi šel iz srca.« Ali pa »Oj ti ljuba mala s plamnimi ocmi, ki cez okno gledaš s plamnimi ocmi in mi srce vžigaš s plamnimi ocmi. Ali hoceš, da mi bedno vse zgori? Naj gori, ce hoceš, da mi izgori, Al pa ce hoceš, naj se pogasi, Saj nobena druga nima te moci«. Dalje primerjajte pesmi »Milko«, »Kaj si tak bleda zvezdica«, »Gospo­dic« (narodna anakreontska). »Gospodic pod gradom hodi, – gospodicna v lini stala, – pa mu je z line govorila. 'Pobic, ki po zemlji hodiš! – Kaj bi ti po zemlji hodil? – Hodi k meni, gospodicni. – Ne bo treba kruha jesti, – ni studene vode piti, – ni po crnih tleh hoditi. – Hodil boš po lopah belih, – jedel boš pogaco belo, – srebal boš rebolo sladko, – ljubil mene gospodicno'. Šel sem, šel v te bele zide, – hodil sem po lopah belih, – jedel sem pogaco belo, – srebal sem rebolo sladko, – ljubil gospodicno zalo; Ali pride z mecem angel. – Spodil me je s para­diža. – Spet po crni zemlji hodim, – ajdov kruh prižuljen zobljem, – pijem vodo iz studenca, – ljubim vse in nic ne ljubim.« Enako v narodnem duhu so zapeta »Dva vrta«. »Bratovska ljubezen« je naravnost popravljena narodna pesem »Dra­ži je brat od ljubega« v I. zvezku 711–714, ki jo je zapisal tudi Valjavec. Enako je po narodni narejena »Vasovavec« in »Od nebeške glorije« (I., 306–309) »Menih in rajska pticica«. Kot narodna pesem se bere »Ovsenjak« in še nekatere druge, »Prek Save«, »Ce plavati ne znaš, ne veš, – zakaj prek vode ljubit greš?«. Vplival pa je na Valjavca tudi Koseski, cegar pesmi so takrat slovele. Toda castno in znacilno je zanj, da se je že v mlajših pesmih kolikor moci izogibal koseskizmov, ki so pri njem redki, pa mu vcasi vendar uide kak plam, gib in san, šumon (šum). Valjavec je že iz mladih let predobro poznal narodno govorico in pravo narodno mišljenje, pozneje pa so ga vestne študije o slovenskem jeziku ohranile, da ni zašel na stransko pot. Odpor zoper koseskizme se kaže zlasti v »Sanjah«, kjer pravi: »A ce zalezel kdo me je gosposkih, – Navdušen kteri do­morodec slavni, – Dobil je ves romanticni odgovor – V besedah, po Koseskovo zvarjenih, – Sestavljenih nerodno neslovenski. Umakniv nizozemskim se nižavam, – Izvolil sed sem na to neboticnost, – Da kinc in kras narave pregledavam – In rajskomilo vidokroga micnost – Sto tisoc lepe drage domovine, – Preskrbne matere za verne sine. – Tam, kjer iz zlatosjajnega ležišca – Svoj vstan svetkuje svetli car podanski, – Vsevidno sonce, tam je sklad ce­rišca – Gor kamniških, stolp silno velicanski. – In Grintavec bolj gori gleda goli – V demantosnegoblesku naokoli« itd. še skozi 6 strof. Naposled pravi: »In Bog ve, kaj sem skupaj še naklasil, – Kar vec ne vem in kar sem rad pozabil. – In kdor je dekla­macijo to slišal – In domoljubje v tak izraz odeto, – Navdušen šel je stran od mene, – Jaz pa za njim sem milujoce gledal, – Ker ni razumel, kar sem mu povedal.« Poleg Koseskega tudi Vodnikove pesmi niso bile brez vpliva na Valjavca. Pri nekaterih je ta vpliv ocividen, npr. »Na planini«. »Vstopim se vrh planine, – Solnce ravno gori gre, – Z neboticne visocine – Se mi daljni svet odpre.« Pesem se bere kakor Vodnikov Vršac, izraža iste misli in je pisana tudi v isti meri. Pa tudi druge pesmi kažejo na Vodnika, ki ga je zlasti v mladostnih pesmih rad posnemal v pevski meri. Izmed nemških pesnikov je imel brez dvojbe Goethe nanj najvec vpliva, kar bi se dalo dognati tudi iz pesmi samih, n. p. Valjavcev »Kmet v risu« spominja bravca živo na Goethejevo balado »Der Schatzgräber«,1490 in ravnotako so Valjav­ceve klasicne, v šestomeru zložene pravljice nastale pod vnanjim vplivom Goe­thejeve živalske epopeje »Reineke Fuchs«, ki je prav tako pisana v heksametrih. 1490 »Iskalec zakladov«. Dadó se pak zasledovati tudi vplivi Prešernovi v nekterih pesmih, n. p. v pesmi »Gorje«: »Izgubil vero, upa ni. – Oboje vzela si mi ti. – V pekel verjel sem in nebo, – Podrla ti si vse mi to. – Ko cvel mi je veselja raj, – Poprašam, si li moja kaj?«. Zlasti pa spominja Prešernove balade »Povodni mož« Valjavceva pesem »Katrincica«: »Na ravnem, na planem na sredi vasi – Pa lipa širokokošata stoji. – Pod lipo je senca in v senci je kraj, – Pripravljen za ples je, pripravljen za raj. – Pišcali pojo in pa gosli in bas, – Da sliši in zlega se dalec na vas, – Odglaša, kar žvenk doleti na okrog, – Odmeva dolina, plan, gora in log. – Pod lipo se sucejo urne vrste, – Vse s parom fantini in decle mladé, – Vsem gleda veselje iz polnih oci, – Da žalosten bi bil, le enega ni. – Najlepša v okolju je slava plesu, – Katrincica zala, slovecga glasu, – Ni videlo sonce, ne luna ne dan – Še tacega krasa kot njej je odbran.« Kakor Uršika zala, se tudi ona brani plesavcev, dokler pride po njo hudic rajavec. Snov je Valjavec posnel po narodni pesmi I., št. 83. Verzi pa so glede metra delani po Prešernovih. Toda vsi ti vplivi ne segajo tako globoko v Valjavceve poezije, da bi mogli omajati njegovo pesniško samostalnost. Navzlic njim je znal obraniti krepko individualnost in jasno ocrtan je v družbi slovenskih pesnikov. Popolnoma se sevé ni mogel povzdigniti nad vrstnike, ker cas in razmere, v kate­rih živi pesnik in stvarja umotvore, pritisne vselej nanje znamenje tujih vplivov, ki je kajpada casih komaj vidno. Ako pregledamo Valjavceve liricne pesmi, vidimo v njih neko otroško nedol­žno veselje do lepe prirode, usmiljenost do trapljenih živali, zlasti ljubezen do ptic, resnicno pobožnost in iskreno rodoljubje, zlasti hrepenenje po oddaljeni gorenjski domovini. To so glavni cuti, ki se nam razodevajo v njegovih najsta­rejših pesmih. V vrsto pesmi, ki nam kažejo nedolžno veselje do prirode, spadajo: »Drevo v cvetu«, »Ko gledam spomladi – Cvetoce drevo, – Veselja se smeja – Mi srce sladkó« (Vodnik), potem »Poletni vecer« (pesmi Kranjske cbele), »Na planini« (Vodnik). V drugo vrsto kažoce usmiljenost do živali: »Tice vinopivke«, »Prostost«, »Senicica«, »Bratec in sestrica« in mnogo drugih v »Vedežu« in »Novicah« objavljenih, katerih Levec ni sprejel v svojo izdajo. Vse so iz dijaških let, primerne mladim bravcem, katerim ugajajo še danes. Prava kršcanska pobožnost se razodeva iz pesmi »Ti moj oce« in iz psalmov, ki so do Veselovih casov bili najbolši prevodi. Veselovi pa so izšli 40 [let] za Valjavcevimi, in koliko je v tem casu napredovala pesniška tehnika! Med domoljubne pesmi prištevamo tiste Valjavceve pesmi, v katerih lepo izraža svojo domotožnost, hrepenenje po oddaljeni domovini. Politicnih pesmi ni pel, pac pa je duška dal svoji duši, ko jo je morila osamelost v daljnem dunaj­skem mestu, ter je svoje cute zlil v ganljive pesmi: »Brezgorje«, »V podonavskem mestu – Huda sapa piše, – Kranjskemu ucencu – Crne lasce više«; »Podonavska riba«, kjer nagovarja ribo: »Plavaj za valovi – Doli po Donovi – tja do Save vto­ka – Plavaj gor po Savi – Na slovenske strane, – Gori do Ljubljane, – Pa mi jo pozdravi. – Dalje le po vodi – Brez pomudovanja – Do preljub'ga Kranja – Gor po Savi brodi, – Pa mi ga pozdravi«. Plavaj »V Kokro, 'z Kokre v Bél'co, – Plavaj k vasi Béli – Do moje zibeli – v Storžcevo dežel'co, – Pa mi jo pozdravi: 'Zdrava bodi Bela, – Srecna in vesela, – Drevi kakor davi'« itd. Prekrasna je njegova pe­sem »Danici«, katero je Avgust Dimitz preložil na nemšcino, »Al' na tujem tudi – Zvezda me poznaš, – Ker na mene doli, – Ko doma migljaš? – Zgodnja zbu­jevavka, – Dne oznanjevalka, – Al' me še poznaš?«. Enako mocna ljubezen do domovja je razvidna iz pesmi »Hrepenenje«: »Dalec sem doma, – Duh pa vsak dan roma, – Roma, roma, roma – Dan za dnem do doma. – Kaj si mi storila, – S cim se prikupila, – Si mi priljubila se dežela mila? – Nag sem šel od tebe, – Bil sem sam za sebe, – Brez dobicka, zgube – In brez duše ljube. – Smrti zgodnje zobu – Plen spi oce v grobu, – Kar mi je še ljubo, – Vse mi je pod zgubo. – Pa si mi le ljuba, – Skli me tvoja zguba – In bo vedno sklela, – Nikdar zacelela. – Brez miru, brez neha – Duh po tebi zeha, – Roma, roma, roma – Slednji dan do doma. – Vzeli so mi srecno – Upanje za vecno, – Vendar roma, roma – Vsak dan duh do doma!« Sploh je bila Valjavceva duša s tisoc vezili priklenjena na lepo storžicevo deželo, eno najlepših pokrajin naše domovine. Na zahodu obdana od sinje Save in zelene Bistrice, na vzhodu od globoko tekoce Kokre, se razprostira nad Kranjem do Karavanek ravna zemlja, polna šumecih potokov, zelenih lok, bogatega polja in temnih gozdov, polna prijaznih vasi in belih cerkva in sta­rih gradov in na lepi svet gleda od severja, gozdov polni, proti vrhu skalnati, s snegom kriti Storžic s svojo sosedo zeleno Zaplato na desno in položno Kriško goro na levi. Dalje proti zahodu se vzdigajo sinje Julijske Alpe s Triglavom, proti vzhodu pa orjaški Grintavci. To je ozemlje, na katerem je Valjavec spocel vecino svojih poezij, ki mu je dalo najvec motivov za liricne, najvec snovi za epicne pesmi in katero slavi v tolikih pesmih. Globoko v srce se je pesniku zasadila ta lepa pokrajina in prelepo opeva vrli narod, ki živi po njej, njegove praznike in navade in ljubljeno babico, svojo prvo ljubezen, spomine na dijaška leta v sanjah in smrt predragega oceta v pesmi »Tako je bilo«: »Smejal se mi je Storžec – In migal mi naprot, – Tak kratkocasna bila – Nikoli ni mi pot. – Nikoli po livadah – Ni bil tak srcen cvet, – Nikoli tako sladko – Iz rož ni dihal med.« V to gorenj­ sko pokrajino je postavil tudi torišce svojih najlepših epicnih pesmi, pripovedke »Ovsenjak«, idilo »Zorin in Strelina« in romanticni ep »Zora in Solnca«, katerim vsem daje lokalno planinsko ozadje neko posebno mikavnost. Kakor planinski zrak nad domaco vasjo, so Valjavceve pesmi jasne in ciste, zdrave in vesele kakor Gorenjke, dobrodušne kakor Gorenjec, kadar odloži trdo vnanjost. Rahlocutnost in velika ljubezen pesnikova do roditeljev, se nam razodeva v raznih pesmih in odseva zlasti iz hudih dušnih bojev, ki jih je boril pesnik sam s seboj, preden se je odlocil zoper voljo materino oditi na Dunaj. Bridko žalost, ki jo je napravil sebi in materi s tem, da je odšel na Dunaj, nam plasticno oriše v prvi »Dunajski tercini«: »Prišel je k meni v vas prijatelj 'z bliže, – tovariš s šolske dobe jako plodne, – dve šoli bil od njega jaz sem niže. – Ko je odšel, približajo se mati: Na celu temnem cudnogrbe riže – kazale so mi crke lahke brati – in cudno ganile so me te crke, – nasprotnosti dve jeli sta se klati; – in tolklo mi je srce kar na glasne trke, – krotil sem s težo, kar je vrelo v meni, – gasil, da je letela duša v cmrke. – V besedi skoraj poluzadušeni – poprašajo me: 'Kdo pa ta gospod so?' – V besedi recem kratko izreceni: – 'Študent kot jaz.' In mati spet: 'Od kod so?' – nastavijo v pogumnosti zaceti. – Odgovorim: 'Oné odonegód so!' – 'V kateri šoli so pa že?' – 'V deseti.' – 'Ti si pa tak, da noceš iti vanjo?' – 'Jaz sem pa tak!'– Zacne mi dušo meti – bridkoba, ki zvalila se je nanjo, – in materi je bil odgovor britev, – ki vrezala je rano ji notranjo, – ki zanjo težko se dobi celitev. – Vec dalo meni ni pokoja, – a mater tolažila je molitev. – Meglena mi odzdaj je bila hoja, – zamišljenost me vsega je prevzela, – peklila me je neka sprotnost dvoja, – ki rekel bi, se name je zaklela. – Prišel je cas, da pojdem stran od hiše, – da bo odlocba me od doma vzela. – Locitev kratka, nihce solz ne briše. – Ne briše mati, jaz si jih ne terem, – ni zdiha zame, mati tud' ne zdiše, – v obrazih žlahte žalosti ne berem, – al jeza na me iz oci jim bliska – grozeca: naj te smem, te v prah poterem! – al materi samota srce stiska, – oblije solza lice ji upalo, – da klela bi me, ni tak duša nizka, – ni tako nizko duše ji dognalo. – Le brž iz para pa na sapo zunaj! – Hlapon zažvižga, urno je zdrdralo, – na znojno celo hlad pihlja mi Dunaj.« Isti motiv se ponavlja tudi v raznih oblikah, tudi v drugih pesmih, n. p. »Oce ino mati«. Kako je on, ki je materi do smrti skazoval dejansko ljubezen, cutil in mislil o sinovski nehvaležnosti, jasno kaže pesem »Mati«. »Mimo hiše pelje cesta v daljno stran, – mati nanjo hodi gledat dan na dan. – Vidijo ljudje jo, ni jim tega mar, – vsi puste jo v miru, saj jim to ni kvar. – Sin po njej odšel je, kam, – tega ne vé; – Vé le to edino, da šel za goré. – Hodi in le hodi, dnevi pa tekó. – Mati, kaj li cakaš? Sina vec ne bo! – Ali ona hodi na preljubi kraj, – gleda in pa caka, kakor je dozdaj. – In ga res docaka: pride sin – gospod. – Kak ji srce skace! – mim ga pelje pot! Nic se ni zmenila, pravijo ljudjé, – kdo je videl njeno poceno srce?« Po znacaju in mišljenju je Valjavec pravi Gorenjec, ki je nad vse ljubil svojo slovensko domovino in posebno bridko obcutil, da ni mogel dobiti kruha na Slovenskem. Ta bridkost nam odseva iz vec pesmi, ki so ocitno zložene v prvih letih njegovega službovanja v Varaždinu; tako n. p. v pesmi »Taki so«, »Dejal sem, da je draga – mi domovina blaga. – 'Tako je prav!' so sladko – dejali mi prav gladko, – v oci so se spozrli, – pa vhod mi v dom zaprli!«. Isto vidimo v pesmi »Vrhu varaždinskih gor«, »Vrhu varaždinskih gor – družba trtni sok okuša, – ve­selice glasni kor – pak odbija moja duša. – Umeknil sem se na stran, – pod nebo pod milojasno, – tamkaj vživat božji dan – in naturo tako krasno. – Vem, pogre­šal me ne bo – ni gospod, ni gospodicna. Kupice na glas pojo, – taka godba je premicna. – Ni pogrešil me gospod, – pogreši me dekle mlada. – Gre ter išce me povsod, – po vseh kotih vinograda. – Poleg mene vsede se – v sencico pod socno trto – na zeléno kanape, – po zemljici razprostrto. – 'Al si cuden Kranjec moj, – Ni po godu tebi družba, gospodicen in gospój, – vidim, mrzi tebe služba.' Vec besed iz zalih ust – nisem mogel, da bi cakal, – grozd ta mi je sok prepust – na moj cutni jezik stakal. – 'Kranjec moj!' odgovorim, – druge zamolcim besede. – 'Kranjec moj!' spet ponovim, – vanjo vpnem srepé poglede. – Zgane jo besede glas, – ki jo ž njim sem izgovoril, – z lic ji ide rožni kras, – kjer se prej je tako zoril. – Nic mi ne odgovori, – v tla molcé poglede klóni, – v roke skrije si oci – in glavó na mé nasloni. – Joka se na glasen zdih, na ta zdih sem ji oprostil, – tak odgovor glasnotih – mi zavselej je zadostil.« Zlasti se bridkost, ki jo je obcutil Valjavec sprva na Hrvaškem, vidi v 2. pesmi »Vrhu varaždinskih gor«, »Ponapili so se vina, – vrel iz njih je zloben duh, – zginil jim je iz spomina – trezne pameti posluh. – Spustili so jezo svojo – ne naravnost koj na mé, – padli so na declo mojo, – nanjo brusit šli zobé. – V glavi šlo jim je okroglo, – v srcu pekel jih je strup, – ni jim to v možgane moglo: 'S Kranjcem Hrvatica skup!' Oh, in jaz sem za nje gorel, – odkar diham in živim, – želel, da postanem orel, – da bi precej zletel k njim. – Bog je slišal moje želje, – v srédo médnje me je del, – od njega mi je povelje: bodi brata brat vesél! – Dekle se nasloni name, – ne zjezi je ta njih golk, – mene vprico njih objame, – da nastane precej molk. – In ta molk je bil zgovoren, – on govoril je za mé, – bil pri njih mi to je stóren, – kar je znalo že dekle. – In dekle je toli vedlo, – kol'kor jaz od mladih nog, – in da se za vecno vsedlo – vame je, vé v nebu Bog!« Isto bridkost vidimo tudi v nekaterih sonetih. Vendar mu je ravno v Varaždinu posijalo tudi sonce moške ljubezni v dovzetno srce. Kar je eroticnih iz prejšnjih casov, to so kakor Dunajske tercine, odsevi begotnih ljubezenskih cutov iz dijaških let. Prava ljubezen se je oprijela njegovega srca šele v Varaždinu, kar nam kažeta pesmi »Cudno« in »Grozne sanje«. O postanku te pesmi piše sam: »Zložil sem pesem, ko sem slišal v družbi oficira izgovoriti ime dekleta, ki sem se vanje zatelebaval drugo leto, ko sem v Varaždin prišel. Nésem bil še besedice ž njo pregovoril, ko se je ponevedoma vmes zaletel oni oficir in vzdihnil: 'O Žüli, Žüli!' Bila je to hci Kranjca, ki je bil ta cas uradnik v Varaždinu, dejalo se mu je Matavšek.« Milejša kakor z Julijo mu je bila sreca z Berto, hcerjo geometra, rojenega Hrvata, ki jo opeva v pesmi »Maj in Berta«. Z njo se je porocil leta 1864 in ži­vel v srecnem zakonu do smrti. Ker je slabo znala hrvaški, piše v nekem pismu: »Ljuboval sem nemški in pri tej priliki ji tudi nemške pesmice koval, ki sem jih casih prej nemški napisal, potem pa na slovenski obrnil in naopako. Tri sem še oni dan našel, nate jih, pa jih s slovenskimi primerjajte in pa smejte se, kakšen je zatelebanec.« Pesem »Berti« slove: »Slonel sem pod – oknom, krajšal sem si dolgi cas – z ljubimi deklici, – kakor šega je pri nas. – Kar se ti prikažeš, – sem po ulici si šla, – meni pa zastane – jezik sred pogovora. – Cudno se je zdelo – prec dekletom paznim to. – Pa so koj šle gledat, – kam obrnil sem okó. – Ah da, rece Fani, – mlada Berta sem skaklja, – pazi brate, pazi, – da ti ne bi v srce všla. – Varuj se mi Berte. – Berta je deklicek zal – ino tak deklicek – vkrade moškim srce kmal. – V tem se ti približaš, – vidim, da si lepa koj, – akoravno videl – sem že mnogo lepših roj. – V okca ti pogledam, – najdem, da si lepa res, – akoravno gledal – sem že v lepših sto oces. – Glasek tvoj sem slišal, – muzika je zame bil, – dasi lepši glas mi – že je iz lepših ust zvonil. – Rokco sem ti stisnil, – cutil, da je nežna zgolj, – akoravno stiskal – sem že nežnejših dovolj. – Ali v tvoji bliži – šlo na šir mi je srcé, – ko še pri nobeni – spomeniti se ne ve. – Kaj pa tvoje, Berta, – je cutilo tudi kaj? – Rad bi, rad bi vedel, – al odgovora ne daj!« XI Valjavec ni samo odlicen liricen pesnik. Veci del svojega pesnikovanja je po­svetil epicnemu pesništvu, kar mu je tem bolj prištevati v zaslugo, ker se je tedaj gojila pri nas vecinoma samo lirika. Toda že vzgoja njegova je bila taka, da ga je morala napotiti na epicno pesništvo. Pripovedke in legende njegove babice so že mlademu decku vcepile veselje do epicnih stvari. To veselje mu je rastlo, ko je bival mlad ucenec v Kranju pri ljudeh, ki so ga ohranili v istem duševnem toku, in dolgoletno nabiranje narodnih pesmi ni moglo ostati brez vpliva na njegovo umetno pesniško stvarjenje. Zato se tudi njegova pesniška individualnost nikjer ne razodeva tako odlocno, kakor v tistih epicnih pesmih, ki jim je zajemal snov iz narodnih pesmi, iz narodnih pripovedek, pravljic in legend. V tem oziru je pokazal svojim vrstnikom novo pot, po kateri pa jih [je] le malo šlo za njim. V prvo vrsto njegovih epicnih pesmi je staviti njegove pravljice, zlasti živalske pravljice, zajete iz narodnih ust. Sem spadajo pesmi »Pastir«, »Miš­deklica«, po­tem »Volk Rimljan«, »Osel, kralj zveri« in »Volk in pes«. Pesem »Pastir« je ena najprisrcnejših pravljic. Kakor bister studenec po ze­leni loki tece pesniku v tej pravljici beseda neprisiljenega pripovedovanja, da se ga poslušavec ne more naslušati. Vsebina ji je znana snov narodne pravljice o cudovitem prstenu, ki ga da mati kaca pastircku in ima to moc, da takoj pride 12 slug, ako trkne obenj, in mu izpolni vse želje. Z nedosežnim humorjem nam slika v živalskih pravljicah nezgode volka, ki se je zaklel, da ne bo vec klal drugih živali, pa se je potem premislil svoje obljube in hotel zopet pocenjati staro pre­grešno življenje. Toda prevarijo ga vse živali, katerim je prej prizanesel, kobila, kozel, svinja in petelin, kateri mu zleti na drevo. Volk goljufan zabrne okó po strani na njega, jezen pobere se v gozd, govorec sam sebi besede: Oce moj Rimljan ni bil, pa živil se vendar je dobro, tudi ni bil fiškal, da prebiral bi pose kobilam, merjevec tudi ni bil, da bi kozlom njive premerjal, tudi ni bil muzikáš, da bi godel prašicem in svinjam, pa se je dobro živíl in doživel do starosti lepe. Naj pa nikar še jaz ne bom, že prav mi je bilo, Al' ne jezé me še nic vse moje pekláte nezgode; to me jezi in letó mi je žal, da me tamle na hrastu ta potepuh je goljfal, ki ni vreden, da volk ga pogleda. Lepa je ta, moj volk, zdaj drugega nic ne zaslužim, kakor da lopi me kdo spod tegale hrasta s sekiro tak po crepinji, da koj se zvalim in nikdar ne vstanem. Komaj to izgovori, že vdari kmetavz ga po buci, da se zvali in zgrezne na tla s prebito crepinjo. Komaj imel je še cas, da izustil je take besede: Ta je pa lepa, da zdaj še s seboj se ne sme govoriti! Dalec dognal si jo svet, mor'biti da enkrat še pride, da bo še misliti greh … In smrt mu pristriže besedo. Posebno plasticno nam riše Valjavec klasicni boj neumnega požrešnega volka z zvestim in pretkanim psom Belinom. Volku pomagajo divji prasec, medved in lisica, psu pa macek, racman in gosak. Volk pride prvi na bojišce pod hrast in porazstavi svojo vojsko: prasca v kup stelje, lisica gre na najviši vrh hrasta. Ko po zapóvedi vse se zgodi in stori po povelju, bliža se tudi Belin in junaška Belinova vojska: Njej je na celu on sam, pred njim pa korakajo racman, macek, držec rep moški na vis, maršira za njima, ž njim jo koraci gosak, on puše iz celega kljuna. Spazi lisica vojskó pa zašapne: »Sovražnik se bliža, vojsko vodi Belin in s tamborjem hodi od sprédaj. Tambor udarja na moc, cuj bobnanje: tatata, tata! Stopa za njim vojnik, on puško nosi nabito, streljal bo zdajle na nas; joj, joj, mi nimamo pušek!« Vse, vse umolkne, ko pride Belin nekoliko bliže. Prascu iz listja uho je molélo, nanj sedla je muha. Zmiga, da proc bi jo zgnal, a macek zapazi ta migljaj, Misli si: »Lej mi jo miš!« Pa priskoci in urno pograbi prasca, o joj, za uho. Prestraši se prasec pa puhne vun izpod listja, beži, kar nesó ga nogé vse cetvere. Macek se tudi zboji in pobegne na hrast do medveda. Medved se splaši in strah ga vrže z drevesa na zemljo; Macek še bolj se zboji in pleza še više do vrha, Gor do lisice, ki strah jo pograbi, da tudi opadne In z medvedom zbeži in nic se nazaj ne ogleda. Volkova vojska se v les razbeži, sam volk je pod klado Tical in mirno cepel, bojec se, da kdo ga ne spazi. Drasticno opisuje slavno zmago pretkanega osla nad kraljevim levom. Ker je leva razžalil, da ni kralj vse zverine, se skusita v tem, kdo nalovi vec zverine. Lev gre po pecinah in gozdih in lovi vsakatere živali, osel pa se naredi mrtvega, zato gredo nadenj vsaktere ptice, gavrani, vrane in škanjci in drugi mrhožrci. Osel pa jih šavsa za vrat in mori, kar pride mu blizu, kar umori, to dene na stran, da ne vidijo drugi. Ko pride lev s svojim plenom in hoce ta plen primerjati z oslovim, mu pravi osel, da naj si kakor on nalovi takih zveri, ki po zraku letajo, ako more. Lev ga žalosten spozna za kralja. Ko gre od njega, sreca volka, ki ga pozdravi kot kralja zveri. Lev protestuje proti temu, da bi on bil kralj, ceš to je drugi. Volk mu pravi, da je to le goljufija, in zato naj gré le ž njim pogledat goljufa: Dragi prijatelj, nikar, da se treba kesati ne bode, toda ce noceš drugac, privéživa vkup se za répe, da se zjedinjenima ne zgodi kaj kake nesrece. Zvežeta rep si za rep in gresta na vzvišeno mesto. Tukaj pokaže mu lev, govorec z drhteco besedo. »Vidiš ga, tamkaj leži, ki kralj je vsevrstne zveri!« Zagrohota se mu volk: »Oj brate, nikar ne budali. Hohoho, to ti je kralj. Oh vidiš, da to je le osel!« »Osem jih je, govoriš. Oj, jojmnasta, jojmnasta, beži!« Rece in stece na moc in drci, da se nic ne ogleda, Koder vodi ga pot, po ravnem, po krivem, po gošci. Vlaci volka za rep in ne cuti, da s sabo ga vlaci. Ko se ozre, vidi, da je volk že mrtev in mu jezik visi vun. Lev mu pravi: »Ti se še smeješ? Jaz sem vesel, da sem živ ušel, pred tolikimi kralji meni ni do nikakega smeha. Valjavec se je precej strogo držal narodne pravljice (278), še celo konec »I ja sem v tom lovu bil, imel sem oblecene cizme, obuvene rukavice, cizme na rukah, a rukavice na nogah,« s cemer hoce lepo povdarjati ironijo vse pravljice, je prepel v verze: Jaz sem tudi se zbal te strašne množice kraljev in sem za levom ceptal, de še zdaj od bega sopiham, ter sem vesel, da peté umaknil sem nevarnosti hudi, da sem pritekel do vas, da še presne prinesem novice, porok, da rés je to laž, da se zgodilo to je v taistem casu, ko v klasu je bob in ko rastla je v strocju pšenica. Prav fino ironijo je znal Valjavec podtekniti pravljici o miši deklici. Sploh spadajo te pravljice med najlepše stvari, ki jih je spisal, in so v našem pesništvu tem vecjega pomena, ker so edine te vrste v njem. Vsem je vzel snov iz svojih »Narodnih pripovjesti« in ravno primerjanje, kaj je vstvaril iz neznatne snovi, nam kaže njegovo pesniško moc v pravi luci. Ž njimi je tudi pokazal, kolik zaklad je zakopan v narodnem pesništvu tiste­mu, ki ga zna najti in vzdigniti. Heksametri res niso vcasi popolnoma dovršeni, vcasi mu uide celo kak sedmerostopen, vendar zvene sploh prijetno in jih je šteti med najboljše, kar jih imamo. V zadnji prenareji je skušal tudi v tem oziru od­praviti nestatke, kar razvidimo iz parenteze v pesmi »Volk in pes«, kjer pravi pri heksametru »Ko bi ne bil, kjer si, že dal, kar gré ti, bi zdaj zdaj!« to­le: Oh heksametercek, ves šepast si ti se naredil, cisto iz enozložnih besed! Odpusti mi Stritar, tudi ti Levec, da ni sestavljen po vajnem kopitu! Nisem, zares ne, nalašc ga takega delal, pa ga v Ljubljano bom dal profesorjem, da bi imeli dati vsaj kaj za zgled marljivim gimnazijarcem, kakšen je slab in grd heksameter v našem jeziku. Levstik je za to tudi grajal Levca, da ni v Pravdi o slovenskem šestomeru med pesniki, ki so zlagali dobre šestomere, navedel tudi Valjavca. Druga skupina Valjavcevih epicnih pesmi so njegove narodne legende. Vsebi­no vsem je zajel Valjavec po legendah naroda samega, najbrž vse iz ust babice, ki jih vecino tudi sam omenja v »Sanjah«. V nobeni svoji pesmi ni Valjavec tona, dikcije in vse tehnike narodnih pesmi pogodil tako srecno kakor v legendi »Od nebeške glorije«, zapeti po narodni »Menih in rajska pticica«. Ž njo bi se smela v tem oziru primerjati morda še »Ovsenjak«. Lepe v svoji preprosti besedi in prozorni tehniki so tudi »Znamenja dežja«, »Gospod in sveti Peter sta – na pot o hudi suši šla, – sijalo sonce zlo je vroce, – ker dolgo ni bilo že moce«, potem legenda »Od kod reveži« in »Starcek« po narodni pesmi Starckova smrt. Žalibog ni tem pesmim zadnje leto življenja, ko jih je prirejal za natisek, nekoliko vgladil obliko, kakor je legendo o »Tici pivki« preoblekel v popolnoma novo obliko, da se ta še bolj odlikuje med njegovimi proizvodi. Pesem je karakteristicna za njego­vo naivno pripovedovanje in za tehniko njegovih verzov, kitic in rim. »Zaprta smrt« je zložena v španskih asonancah, kar ji navzlic narodni vsebini ni na škodo, v narodnih pesmih »Sveti Tomaž in smrt«. V drugih dveh legendah »Sveti Mihel« in »Sveti Gregor« je ubral spet besedo po narodni govorici. Prva povzdiga dušo do nebes kraljice, druga pa pretresa srce s svojo tragiko, dokler se bravec ne oddahne, ko pesnik srecno reši tragicno krivdo slovenskega Ojdipa, nemškega »Gregorius uf dem Steine«.1491 Kakor v živalskih pravljicah tako tudi v legendah ni doslej dosegel Valjavca še noben slovenski pesnik. On nam je zložil najvec in najlepših legend, ki bodo preživele mnogo pesmi, katerim se dandanes poje slava. V formalnem oziru se jim res da tu pa tam kaj ocitati, toda pesnik je v teh naivnih legendah namenoma izražal pravo narodno mišljenje, namenoma pripovedoval tako, kakor pripove­duje narod sam, in to se mu je posrecilo v polni meri. Tudi snov ostalih balad, romanc in pripovedek je posneta mnogokrat po na­rodnem ustnem porocilu. Ocividno sloni na njem n. p. ljubezniva pripovedka »Ovsenjak«, »Stoji, stoji tam beli grad, – v tem gradu gospodicic mlad. – On po gosposko je zrejen, – o kmetih slabo poducen. – Od prvih let, od mladih nog, – kar dal mu je življenje Bog, – le zobal je poticice, – iz rumene pšenicice, – na sladkem mleku mešane, – vse s cukrckom potresene«. Dalje je po narodni zapeta globoko cutna balada »Bratovska ljubezen« (v narodne pravljice Draži je brat od ljubega, št. 711–714) in balada o »Katrincici«, romanca o pridni žanjici, in balada »Kmet v risu«. Dve, »Vasovavec« in »Prek Save«, sta posneti po liricnih narodnih. Obé opevata prešernost in podjetnost zaljubljenega mladenica. Zlasti druga je posebno znacilna za nacin Valjavcevega pesnikovanja, za njegovo naivno pripovedovanje in pa za tehniko njegovih verzov, rim in kitic. Balada »Blagi sin« je posneta najbrž po kakšni tuji povesti. Globoko melanholijo izraža »Županja 1491 »Gregorij na kamnu«. hci« in s srce pretresujoco tragiko nam pesnik pripoveduje smrt dragega oceta v pesmi »Tako je bilo«. Karakteristicna za Valjavca [je] tudi pesem »Sanje«, ki pa je ostala le ulomek. V prvem delu nam riše porod nove, napredovne dobe ter opisuje nje herostra­ticne cine: vojsko, kugo, lakoto in obcni državni prevrat do leta 1860. Drugi del je lepa idila, ki se Valjavec spominja v nji cerkvenega žegnanja v svojem go­renjskem domacem kraju. V njem postavlja lep spominek svoji babici in opeva druge dogodke otrocjih let. Iz tretjega dela nam odsevajo lepi spomini na veselo dobo dijaških let na ljubljanski gimnaziji, zlasti spomini na »ljubega oceta Marti­njaka«, Valjavcu nepozabnega ucitelja, in na prijatelje soucence (Trdina, Božica, Žepica). Hudomušno pa omenja tudi dveh uciteljev Heinricha in Luscherja, s katerima ni bil nic kaj zadovoljen, ker sta ga casih pahnila iz ojnic. Lužerja se spominja tako: Ucitelja smo drugega dobili, ki bil je še vrednejši spredaj ema. Poznal ni domorodnosti nobene, ceravno po imenu in po rodu Slovenec bil je, le ni bil Slovenec. Spacili meni Nemci so priimek, oblekli ga v oblicno spako »Wallautz«, da s tem bi pol storili me cloveka. Divjak Valjavec pa obleke tiste nositi dolgo mogel ni na sebi, zacela ga je garati po plecih pa je poskušal, bo li šlo jo sleci. Da, šlo je, toda malo s hudo težo. Ucitelj navali na me neslanost, že tolikokrat prežvecene dokaze: Da z Bogom moja dedšcina po stricu, ta, ki živi v Ameriki bogati In bo zapustil dolarjev miljon mi, a zanj ne vem ne jaz in ne moj oce. »Že prav gospod ucitelj,« jaz mu recem, »ko mi umre v Ameriki ta stricek, bom vedel, kam po dohtarja ne hodit, ki vodil bo in branil mojo pravdo.« In cutil in cuteval sem pozneje, da je odgovor moj zares razumel. Iz ojnic je pehnil me veckrat z bicem,– pripehal s težo sem do »poezije«. Od Valjavca imamo tudi dve veci pesmi, s katerima si je v našem slovstvu postavil lep spominek. »Zorin in Strelina« je tako nežna idila, da ji v našem slovstvu ni para. V podstavi mu služi neki nedolžen roman svojega soucenca Dremalovega Janeza (Trdine). Decek Zorin in deklica Strelina se v otrocjih letih seznanita in spoprijateljita, da kar ne moreta prebiti drug brez drugega. In kaj je bil ta srcni vžig, ki strnil je na prvi mig dve duši mladi pretesno? Bila sicer ljubav je to, tako pa še ne gre ga zvati, oboje dete premlado je še, imé mu tako dati, a kaj je, pravi mi srce, ki samo je to slast cutilo in zanjó vé predobro le ter je ne bode pozabilo do zadnjega življenja dne. Strelina, pridna, nedolžna in lepa deklica, popolnoma prestvari nekoli na­gajivega in prešernega Zorina. Ta odide v mestne šole. Strelina ostane doma. Odsotnost in razdalja pa ne pretrga srcnih vezi, ampak jih le še bolj nategne med obema. Iz prijateljstva se rodi ljubezen, cista ljubezen, ki oba obvaruje greha in zmot. Tako mine nekoliko let. Strelina zraste v lepo, zorno in pobožno devico, Zorina pa v visokih šolah napadajo verski dvomi, da scasoma izgubi vso vero. V takšnem dušnem stanju pride na pocitnice. Ljubezen do Streline je tako mocna, da blizu nje spet potihnejo notranji viharji. Po stari navadi gre Zorin na Veli­kega šmarna dan v cerkev in tu vidi, kako po dokoncanem cerkvenem opravilu Strelina, lepa in cista kakor angel, prejme sveto obhajilo. Z vso strastjo ob tem pogledu napadejo Zorina iznova verski dvomi. Dušo mu osvoji peklenska oblast, spozna, da ni vreden tega angela v cloveški podobi, zbeži iz cerkve in za vedno iz domacega kraja. Strelina, zdaj si pac Strelina, ustrelila si na smrt Zorina. A kaj, Zorin, spet njo dolžiš ter sam si kriv, ker zdaj trpiš? Zorin, Zorin, gorje, Zorin, dozorel, zrel si za pogin. Posebno lepo riše Valjavec v tej pesmi grozno stanje Zorinovo v cerkvi v na­sproti z nebeškim mirom v angelsko cisti duši nedolžne Streline in veselje, ki od­meva po nebesih zaradi nje svetosti in pobožnosti. Lepi so v tej pesmi tudi verzi, v katerih poje pesnik slavo nekdanji gorenski stolici in njeni lepi okolici, Kranju, kjer je preživel srecen nekaj mladostnih let. V duhu nas še vodi po kranjskih cerkvah, ob Savi, ob Kokri, kaže bližnjo in daljšo okolico – Nevtrgano do tik Bohinja. »In Pungrad – de te šent imena! – Ima še vedno to ime, prišla pa bodo že vremena, ki zbrišejo nam spake te!« Zorin in Strelina je eden najstarejših pesniških proizvodov Valjavcevih, njego­vi sledovi gredo nazaj v dijaška leta pesnikova. Zato se nam ni cuditi, da kaže v prvi izdaji leta 1855 še ocitna znamenja mladostnega spocetja bodisi gledé oblike bodisi gledé vsebine. Toda malo mesecev pred smrtjo je Valjavec to idilo korenito predelal, s cemer je mnogo pridobila. Romanticni epos »Zora in Solnca« je poslednje vece pesniško delo Valjavcevo iz casov, ko se je zacel pesnik že poslavljati od pesništva ter se poglabljati v znanstvena raziskovanja. Levec sodi po Valjavcevih zapiskih, da Valjavec potem, ko je priobcil »Zora in Solnca« (leta 1865, zacetek že leta 1863 v Glasniku), ni vec zlagal pesmi, izvzemši kako malenkost. Ako je katero tudi priobcil pozneje, n. p. 1872 v »Zori«, so bile take stvari zložene že mnogo let poprej. »Zora in Sonca« je tedaj najzrelejše delo Valjavcevo. Na nje se je resno pripravljal, zlasti je natancno študiral razmere sul­tanovega harema, navade in življenje njegovih žena itd., kar kažejo mnoge nemške opazke v njegovih dnevnikih. Vse te podrobnosti je potreboval za svoj epos. Valjavec je sicer znal dobro pogoditi narodni duh in narodno dikcijo, vendar je v pesmih mnogokrat zapisal kakšno besedo in obliko, ki bi je ne bil rabil, da ni bil jezikoslovec. V tem se mu je godilo kakor Levstiku, s katerim se je tudi drugaci v marsicem zlagal. Nobena pesem Valjavceva pa ne kaže pesnika jeziko­slovca v taki meri kakor ravno »Zora in Solnca«. Poleg njegove tanke jezikovne vesti so ga silile na to zlasti krepke, moške rime in kratki, jedrnati verzi v tej pesmi. S posebno ljubeznijo se je le malo mesecev pred smrtjo iznova lotil dela, da bi ji dal umetniško in jezikovno dovršeno obliko, ter jo je dvakrat predelal in na cisto prepisal. Kako je nastala »Zora in sonca« nam sam pripoveduje v »Cvetju iz domacih in tujih logov« (1866, 33 zvezek, str. 3) tako: »Pregledovaje svoje nekdanje zapiske narodnih stvari, naletim na prosto naro­dno pesem z napisom Zorinka in Solncica, ki jo je bil leta 1850 moj rojak in žen­sev Janez Valjavec, ki je bil ta cas z menoj vred ucenec na ljubljanski gimnaziji, zdaj je pa jezuit v Požegi, v Srednji vasi na Gorenjskem zapisal, in ki mi jo je nekaj casa potem tudi le malo razlicno od prvega zapisa v pero narekala mati pokojnega mi soucenca Matevža Šavsa iz Predvora na Gorenjskem. Prebravši jo, rece mi nekaj: 'Naredi iz pesmice epiško pesem po svoji glavi', in tako je postala ta pripovedka v verzih. Da pa bravci pozvedi, kako sem dobljeni material porabil, dodajam ono narodno pesem za predgovor tako, kakor mi jo je ona žena narekovala. Taka­le je: Zorika in Solncica Star Vah in stara Vahinja prosiva sta lepó boga, de b' jima dav jen ponos lep. Boh jima j' dav jen ponos lep, boh jima dav je hceri dve. Ta prva j' biva Soncica, ta druga j' biva Zarika. Soncico vkrade turšci car, Zariko vzame španšci kralj. Zaricin mož na semenj gre, pa vpraša mlade Zorice: »Kaj pa ti kupim na semnji, kar bi po všeci b'o tebi?« Zarika tok odgovori: »Kar najdeš tam najlevšega, najlevšega, najdražega.« Soncica na semnji stoji, jin Zar'cin mož tok govori: »Kolko pa Soncica velja?« »Soncica štir sto kron velja, gdor jih ima, ta naj jih da, gdor jih pa nima, nej neha!« Zarika tako govori: »Kaj si mi kupu za semenj! vse levši kakor sama sem, vse draži koker sama sem?« »O nic ne marej Zarika, štenže nam bo pométava, vsak dan bo grš' prhajava.« Sonca j' štenže pometova, vsak dan je levš prhajava. Že mi poklice hvafce vse: »Se pejte vovit ribice, ki so iz imenam kacice.« Zarka je kace kuhova, Sonca jih je pokušava, Soncica gvava zaboli, de precej v lica vobledi. Soncica j' šva v ta gornji stan: »Le vleci vetrcek hvadan, semkaj jiz vašcih deževa, cer so voca jin mat' doma.« Zarika je pošušava, mocnó se je prestrašiva: »O Soncica, sestra moja, de nisem vedva preh tega! Pa sem ti dava kaci strup!« Zarika tudi vomedli jin dušo s Soncico spusti. Koko je vendar to hudó, de sestra sestre ne pozna jin strupa kaciga ji da.« Iz teh kratkih vrstic je zložil Valjavec dolgo in lepo pripovedno pesem, ki spada med najboljše proizvode njegove fantazije. Vsebina ji je ob kratkem ta. V 15. veku udari bosanski paša z malo ceto divjih Turkov na Kranjsko ter oblega ž njimi grad slovenskega grašcaka na Gorenjskem, ki je imel dve lepi hceri Zoro in Sonco. V Zoro se je bil zagledal krepak in zali gorenjski kmetiški mladenic. Tega pa ne ljubi Zora, ampak nje sestra Sonca. Ko zdaj svojo tajno ljubljeno devico vidi v takšni nevarnosti, zbere ceto gorenjskih junakov, plane ponoci na turški tabor ter zmane sovražnika. Samo en Turek uide smrti na naglem konju, a ta odnese sabo drag plen, grašcakovo hcer Sonco. V tem prihiti tudi deželni vladar s svojimi vitezi obleganemu gradu na pomoc. Ko vidi, kako junaško dejanje je izvršil mla­denic, sporoci to cesarju in ta povzdigne gorenjskega korenjaka v plemeniti stan. Ker je zdaj tudi Zora rada videla svojega rešitelja, že misli grašcak na to, da bi si pogumnega in zdaj tudi plemenitega mladenica vzel za zeta. Toda tisti cas pride v njegov grad bogat in imeniten vitez don Almiro. Ni imel slovenke vitez, gospodicna ne Španjolca. Toda Amor tolmacitelj je ljubecega vesoljstva. Iz zemlje je šla Slovenske, da postane španjska dona in vošcila so spremljala iz vsega jo src podloštva … Slovenska Zora s svojo lepoto in ljubeznivostjo kar ocara špansko gospodo in don Almiro presrecno živi ž njo polno leto. Sreca njegova prikipi do vrhunca, ko mu Zora rodi krepkega sina. Don Almiro izpolni ženi vsako željo, ki jo bere ž njenega obraza. V tej sreci pa se Zora prevzame. Ti praviš, da je ni nad mene lepote krasniše nobene na zemlji, koder sonce sveti, veliš, da imam le želeti, Pak imam, kar želim imeti. Prišla do nas je govorica, da lepše ni na širu zemlje, kot je Zaira, sultanica. Kristjani se godi krivica, po sili se ji vera jemlje. Zaira ta me v óci zbada, Napoti se do Carigrada, iz harema mi jo dopelji, da tam ne zvedne cvetka mlada, kjer jo držé vse proti želji. Komaj izrece Zora te besede, že se jih kesa. Zakaj don Almiro, ki je že poprej prehodil pol sveta, izbojeval mnogo bojev in izvršil mnogo neverjetnih junaških cinov, se odpravi nemudoma v Carigrad, kjer prebije celo leto, dokler se mu naposled ne posreci, da podkupi žida, ki je imel pristop v harem. Z njegovo po­mocjo izvede Zairo iz turškega ujetja in jo pripelje na svoj grad na Španjsko, pa je ne pokaže precej Zori, katero strašno grize ljubomorstvo. Don Almiro je napravil velike gosti, ko je Zoro pripeljal na svoj grad. Povabil je vso znano gospodo na botrinjo, ko se mu je rodil sin. Zdaj napove na svojem gradu veliko slavnost, ob kateri hoce španski gospodi pokazati Zairo. In Zaira stopi v sobo, kip z lepoto preposut, da ocesu, ki jo vidi, trep zastane od krasu. Dona Zora, dona Zora tako mi ne prebleduj, kaj tako ti srce vjeda ljubomorstva smrtni strup? Don Almiro, don Almiro tako se ne prehinjuj, zvést si Zori, pa se delaš, kakor da bi bil ji tuj! Zori rojijo po glavi strašne, celo peklenske misli, kako bi se iznebila svoje tekmovavke. Ravno tisti dan pa pride tudi naš slovenski junak v Almirov grad. Ker svoji srcni rani doma ni našel leka, se je napotil na božjo pot k svetemu Ja­kobu v Kompostelje in vracaje se z božjega pota, je hotel tudi pogledati, kako se Zori godi. Tej dojde junak ob pravem trenutku. Ona se hoce mašcevati svojemu možu in kakor misli, da don Almiro gori za Zairo, tako hoce tudi Zora zbuditi v junaku mladostno ljubezen do sebe. Toda ta se slucajno na grajskem vrtu snide z Zairo, spozna v njej Sonco, ji pové, da je Zora nje sestra, Almiro Zorin mož. Sonca mu razodene svojo mladostno ljubezen, svoje cudne zgode. Ljubezen do kranjskega junaka jo je obvarovala, da se ni vdala turškemu cesarju. »Tega hoteti ni mi dala, najbolj podoba tvoja res, ki pred ocmi sploh mi stala in je ko neprelezna skala, pred me in greh nasula jez.« Zdaj se spoznajo vsi in veselja in srece ni ne konca ne kraja. Za teden so bili na poti don, dona, Sonca in junak in z blagom slug povorek tak, da vidca se strmenje loti: Na Kranjsko šli so toti. Privede jih na Kranjsko tir, na Kranjskem bil je sjajen pir, junak se s Sonco je porocil, nad hiši dve se je zoblocil veselja svit, nebeški mir. Ta pesem spada med najboljše proizvode Valjavceve muze, ce tudi spominja v drugem delu nekoliko na Prešernovo Turjaško Rozamundo. Nekatera mesta so v nji tako humoristicno zavita, da se bravec nehote domišlja V. Scheffla.1492 Menj se je Valjavcu posrecila pesem »Brezbožnik«. Kmet, žganjar, bogotajec, požigavec ni ravno mikaven pesniški predmet, pa ta predmet opeva Valjavec prerazsežno, da bravca ne more ugreti, cetudi se ta mora casih cuditi njegovemu krepkemu realisticnemu opisovanju. Valjavec je tudi dober prelagatelj. Tako je n. p. preložil iz Vergilijeve »Enejide« II. 1–197 verz (v Slovenski bceli 1853), Homerjevo »Odisejo« I. spev v Glasniku slovenskega slovstva, Ovidove »Metamorfoze« II, »Cvetere veke ali dobe sveta« v Bleiweisovem Koledarcku 1856, Goethejevo »Ifigenio na Tavridi« v progra­mu varaždinske gimnazije (1856), Sofoklejevega »Ajanta« z uvodom (v Cvetju 1862), Helmovo dramo »Der Sohn der Wildniss«1493 in še nekaj drobnejših stva­ri iz Goetheja, Castellija, Mickiewicza itd. 1492 Joseph Victor von Scheffel (1825–1876), v 19. stol. zelo bran nemški pesnik in pisatelj. Spada med neposredne utemeljitelje Biedermajerske dobe. 1493 »Sin divjine«. XII–XIII [Franc Cegnar] Zadnjic sem govoril o Valjavcu kot epiku in omenil naposled njegovo delo­vanje kot prelagatelja iz tujih jezikov. Prekosil ga je v tem dalec, dasi kot izvirni pesnik nima toliko poeticne sile, Fr.[ranc] Cegnar. Rojen je bil 8. decembra 1826 pri Svetem Duhu blizu Škofje Loke na Gorenj­skem, v okolici, ki nam je podarila tudi Simona Jenka. Dospevši na gimnazijo, se je s svojimi tovariši Luko Svetcem, Bohincem, Francem Jerišo in drugimi pridno vadil v slovenskem pisanju. Izdelovali so slovenske sestavke in si jih tudi med seboj popravljali. Da je tudi nanj vplivala Koseskega muza, to je Cegnar sam ocitno pri­znal ob smrti Koseskega. Med prve pesmi njegove se šteje znana lepa nagrobnica: »Blagor mu, ki se spocije v crni zemlji, Bogu spi, lepše sonce njemu sije, lepša zarja rumeni.« Slovstvenega delovanja se je poprijel zlasti leta 1848. Za prvi razvoj je bil najbolj važen zanj Schiller, do katerega mu je vnel ljubezen Koseski, kakor ta, je zacel tudi Cegnar prelagati iz njega in drugih nemških klasikov in romantikov ter je priobceval svoje preloge v Cigaletovi »Sloveniji«, v »Novicah« in »Ljubljan­skem casniku«. Take preloge so »Slovo Hektorja«, »Žalost deklice«, »Planinski lo­vec«, »Pevceva kletev« Uhlandova, »Prijateljstvo« (Herderjeva), »Hero in Leander«. V natancno poznavanje Schillerja je pridno prebiral komentarje k njemu, zlasti Schwengove. Takrat se je pa tudi navdušil za srbske narodne pesmi, katerih je mnogo prenesel v slovenšcino ter jih objavil v »Sloveniji« in »Novicah«, n. p. »Ko­sovska deklica«, »Stefan Dušan«, »Svetniki dele blagoslov«, »Marko kraljevic« in »Musa Keseržija«. Vpliv teh pesmi se kaže potem tudi v njegovih izvirnih pesmih, n. p. »Vezilo« ali »Vinska trta in oblaki«. Od Srbov je prešel k Bolgarom in pisal tudi v prozi o jugoslovanskih stvareh in možeh – o Milošu Obrenovicu, Simeonu Milutinovicu, o Crnem Juriju, o šegah in navadah pri gostijah, šegah in pokopih. Ko je dovršil gimnazijo leta 1849, se je oglasil za državno službo, ker mu ni bilo dovolj pomockov za vseuciliške študije. Dobil jo je pri brzojavnem uradu v Trstu, kjer je z malimi presledki ostal do smrti in prebil dokaj bridkih izkušenj, ker se je vselej kazal iskrenega Slovenca. Leta 1889 je bil upokojen zavoljo boleh­nosti in je umrl leta 1892. Zgodaj je že postal tudi casnikar. Po odhodu Cigaletovem je prevzel urejanje »Slovenije« in pomagal Melcerju pri »Ljubljanskem casniku«. Da bi bili tedanji casi ohranili ustavno življenje, bi se bil sploh najbrž popolnoma posvetil casni­karstvu, toda absolutizem ga je ohranil pesništvu, katero je pridno gojil do leta 1866, ko se je zopet bolj posvetil novinarstvu. Podpiral je sploh vse perijodicne tiskovine, ki so takrat izhajale. Vidim ga sodelavca pri Bleiweisovem Koledarcku, kjer razglaša narodske pesmi slovenskih narodov avstrianskiga cesarstva, to je n. p. komicevke, poljske, ruske in srbske, pesmi iz Kraljedvorskega rokopisa, v »Novicah« razglaša pesmi ceške, v »Glasniku slovenskega slovstva« »Asanginico« iz srbšcine, »Sanje« iz bolgaršcine, »Goljufana« iz rušcine, »Mladenec« iz cešcine in celo pesmi iz novogršcine. Vendar nahajamo tudi izvirne pesmi, zlasti od leta 1856, toda v njih posnema vecinoma druge pesnike ali pa narodne pesmi, n. p. pesem »Sanj nemilosrdnega kneza«, ki je ociten posnetek Levstikovega »Ubežnega kralja«. Podpiral je seveda tudi »Slovenski glasnik« Janežicev, v njem priobcil budnico slovensko »Hej rojaki, opasujmo uma svitle mece«, pisal sonete in daljšo pesem »Pegam in Lambergar«, katero je Levstik v Glasniku samem del na kriticno rešeto in pokazal napake nje­ga. »Vzel je staro našo pravlico ter ogrnil ji nekoliko srbšcine, kraljedvoršcine, pa morda tudi homeršcine in pesem je bila gotova. Brezi skrbi se rece, da izmed vseh 400 vrstic, jih nima štirdeset, ki so prav cisto izvirne po misli in delu.« In vendar hvali jezik: »Govor naše pesmi je lep, sploh cist in polnoglasen, ter opominja veckrat Kraljedvorskega rokopisa. To uže vemo, da gospod Cegnar je mož, ki zna delati slovenske verze in pesmi, zlasti lirske, junaškim naj bi dal slovo.« Z zbirko svojih pesmi, izdano leta 1860, je postavil mejnik prvi dobi svojega pe­snikovanja. Zbirka obsega poleg izvirnih pesmi dokaj prevodov, zlasti slovanskih na­rodnih pesmi in tudi štiri pesmi iz nemšcine. Druga doba je popolnoma posvecena dramam Schillerjevim, s katerimi si je postavil najlepši spomenik v našem slovstvu. Prelagati drame je zacel že zgodaj, že leta 1849 je preložil opero »Campa« in leta 1850 je v Ljubljanskem casniku objavil za pokušnjo odlomek »Debore«, katero pa je izdalo šele leta 1884 Dram[aticno] društvo. Na to delovanje ga je nagibalo zlasti Slovensko društvo v Ljublj[ani], ki si je bilo stavilo nalogo vzbujati Slovence zlasti s slovenskimi predstavami v gledališcih. Zato so zaceli takrat pridno prelagati tuje igre. Cegnar je razen omenjenih priredil po ceškem izvirniku igro »Rodoljubi«, nati­snjeno v Ljubljanskem casniku leta 1851. Vse to je bilo Cegnarju samo pripravljanjeza prelogo najboljših treh Šilerjevih dram: »Marije Stuart«, »Viljema Tella« in »Va­lenštajna«. Ti prevodi so naravnost mojstrski. Lahko jih stavimo na stran najboljšim prevodom drugih narodov. Zlasti posrecil se mu je »Valenštajn«, katerega mu je popravljal Levstik ter spravil v popolnoma nove nepotrebne oblike, pišoc golobije, potije, celovek, neznanije, notranjest, instr. na oj itd., cemur so se uprli vsi listi. Marljivo je gojil Cegnar tudi pripovedno stroko leposlovja, sicer ne kot izvi­ren pisatelj, ampak kot prelagatelj. Malo znano je njegovo prvo delo »Zgodbe in povesti, polne lepih naukov za otroke pa tudi za odrašene ljudi. Spisal Tilen Jais,1494 poslovenil po 26. natisu Franc Cegnar leta 1849 v Ljubljani«. To je torej tista knjiga, katero je v prelogi Dragotina Šamprla izdal leta 1836 že Stanko Vraz. Poleg pripovesti, ki niso posebne cene in polne moraliziranja, obsega knjiga tudi nekoliko nasvetov, kako je treba snovati šole na kmetih, kako varovati zdravje. V »Slovenskem glasniku« je objavil povest »Kiošica«, ki jo je posnel po neki nemški povesti »Zwei Sultans­Wittwen« v »Triester Zeitung«1495 leta 1854, in kjer je preložil iz poljšcine prvo daljšo povest »Kolišcina in stepe« po Mihaelu Gra­bowskemu, katera je bila leta 1884 vnovic natisnjega v Novem mestu. Najobšir­nejši in najbolj znan Cegnarjev prevod v prozi pa je »Babica« Božene Nemcove, knjige, ki se je po svoji vsebini kmalu prikupila Slovencem zlasti tudi zato, ker slika zvesto kmetiško življenje ceško, katero je našemu tako podobno, ter je pisano v preprostem, pa prisrcnem slogu. S polno pravico se sme postaviti na stran slo­vecemu angleškemu romanu Beecher­Stowe »Uncle Tom's cabin«, samo da ga še presega in se je v novejšem casu preložilo že na vse kulturne jezike. Cegnarju so se posrecili tudi njegovi potopisi in popisi. Od poslednjih je popis Trsta obce znan in tudi potopisa »Potovanje iz Pazina v Trst« in »Iz Trsta v Ljub­ljano« se prijetno bereta ter lepo odlikujeta od podobnih potopisov noviških. Pisal je tudi o slovstvenih prašanjih in prikaznih. Ostro je ocenil Macuno­vo »Cvetje slovenskega pesništva« v »Slovencu«, pohvalil in pograjal Razlagovo »Zoro in zvezdice« zavoljo mešanice, v kateri so pisane, in zavoljo nedoslednosti. V »Glasniku« se je z Levstikom in Stefanom oglasil za ostro kritiko, zahteval temeljito ucenje slovenšcine, da si ustvarimo parlamentarni jezik, nasvetoval lite­rarno društvo, ki bi razpisovalo darila za dobra izvirna dela, priporocal društvo za jugoslavensko povestnico, ki bi izdajalo spise v slovenskem, srbskem in hrvaškem narecju, naglašal, naj Kranjsko zgodovinsko društvo, ki bolj životari, kakor živi, obdeluje domaco zgodovino v domacem jeziku. Blizu šest let (od 1852 do 1858) je naznanjal in ocenjeval v »Novicah« v od­delku »Slovanski popotnik« nove slovenske in slovanske knjige. V tretji dobi svo­jega delovanja, po izdaji »Valenštajna«, ni vec pel, izvzemivši priložnostne pesmi, ampak je šel popolnoma med casnikarje in izdatno podpiral »Ilirskega Primorja­na«, »Primorca« in nazadnje »Edinost«, katero je ravno on povzdignil iz malega polmesecnika do trikrat na teden izhajajocega lista, ki je pozneje postal dnevnik. 1494 Aegidius Jais (1750–1822), nemški benediktinec, cenjen ljudski in mladinski pisatelj (Schöne Geschichten und lehrreiche Erzählungen für Kinder). 1495 »Dveh sultanov vdovi« v »Tržaškem casopisu«. [Anton Janežic] Da se je slovensko slovstvo zacelo bujneje razcvitati, to je v prvi vrsti zasluga Antona Janežica. On sicer ni pisal pesmi in povesti, skrbel pa je za to, da so jih pisali drugi, in deloval zato pisateljsko tem uspešneje na drugem polju. Janežic je ena najprijazniših prikazni v našem slovstvu. Njegov znacaj ga mora prikupiti vsakemu – neutrudno delaven, nesebicen, znacajen, miroljuben in ponižen. On je tako rekoc oce sedanje slovenske pisave. Rojen v Lešah na Koroškem 19. decembra 1828, umrl 18. septembra 1869, je Anton Janežic uže ob preporodu slovenskega jezika leta 1848, dvajsetleten mladenic, izprevidel pomanjkljivosti slovstva našega. Z letom 1848 je z našim narodom tudi pismeni jezik stopil v novo dobo. Delokrog narodov je vsled svo­bodnejšega javnega življenja postal širši. Narod je stopil vnovic na prizorišce zgo­dovine in jel sodelovati pri zgodbah sveta in se oglašati. K temu delu je bilo treba novih besed in izrazov. Živi slovar ljudstva je poznal, pa ta je imel samo imena za cerkev, dom in navadna dušna opravila, ne pa tudi za uradništvo, javno življenje, novinarstvo, za razne znanosti in za izražanje drugih potrebnosti. Koliko so se trudili naši žurnalisti, ko so za novorojeno konstitucijo zastonj iskali izrazov, primer Novice, 1848, str. 55. Želja po slovarju je bila tedaj obcna, Murkov ni vec zadošcal. V dokaz velike Janežiceve marljivosti služi to, da je on, komaj nekaj nad dvajsetletni mladenic, izdal skoro zaporedoma dvoje slovenskih slovarjev, 1850 nemško­slovenskega, 1851 pa slovensko­nemški del, »Popolnega rocnega slovar­ja«. Da ga je to delo stalo neizmernega truda, priznava sam in vsakdo mu rad pritrdi. Prebrati je moral vso tedanjo literaturo slovensko v slovarskem oziru in se ozirati tudi na živi, nezapisani zaklad slovenskega jezika. Janežicev slovar je bil za razvoj in poznavanje našega jezika silno važen. Po nemško­slovenskem delu je bilo tudi menj zmožnim in jezika menj vešcim lju­dem mogoce izražati svoje misli tocneje, ako so hoteli kaj slovenskega napisati. In ravno takih ljudi in pisateljev, ako jih smemo tako imenovati, je štela sloven­ska književnost takrat najvec. Slovenski ucenjaki so bili tedaj vešci skoraj samo tujim jezikom, nemškemu in italijanskemu. Oni so poznali vse podrobnosti in posebnosti imenovanih jezikov, ker so v njih dobivali svojo omiko in so v njih celo zlagali pesmi. Ko pa so hoteli v slovenšcini povedati kaj tocnejšega ali vzviše­nega nad navadne potrebe, so nahajali sila zaprek, ker niso mogli šele po tiskanih spisih iskati doticnih besed. Slovensko­nemški del je z druge strani premnogo pomagal k poznavanju slovenšcine in mlade slovenske književnosti. Ž njim so si mogli tudi slabi poznavavci materinšcine tolmaciti slovensko berilo. Tudi z druge strani je Janežicev slovar interesanten. On je bil temeljni kamen obcni slovenski pisavi v leksikalnem oziru. On je pripomogel k edinstvenemu slovenskemu pismenemu jeziku, ker je širil poznavanje slovenskega besedja, Ja­nežic je ž njim krcil pot slovarju Cigaletovemu in Pleteršnikovemu. Položivši s slovarjem temelj besedju, se je brigal Janežic potem za dvoje: za osnovo boljše slovenske slovnice in za dobro slovensko berilo. Dasi je hkratu skrbel za oboje, vendar se vidi, da je obracal svojo dušno moc na sestavo teme­ljite slovenske slovnice. V izdelovanju takih slovnic je druga neminljiva zasluga Antona Janežica. Toliko odobrena kakor njegova ni bila pri nas nobena slovnica in našla je tudi najvec veljave. Vzroki, da je tako obveljala, so razlicni. Nekaj jih je zunanjih, nekaj notranjih. Med zunanje bi šteli to, da je slovnica neka vrsta obcnonarodnega izdelka v tem smislu, da so jo sestavljati pomagali Slovenci iz mnogih krajev, kateri so Janežicu priobcevali jezikoslovne doneske, dijalekticne in druge opombe, katere je znal Janežic ceniti in jih v knjigi primerno porabiti. Takrat ko je Janežic sestavljal slovnico, so vsi izobraženi Slovenci, ki so se za­nimali za slovstvo, bili tudi v neki meri slovenski jezikoslovci. Vsako delo se je najprej ocenjevalo gledé slovnice in slovarja. Vsak jezikoslovec je skušal v svojem krogu skrbeti za cist jezik. Lavric je v šestdesetih letih zahteval, naj bodo vse slo­venske citalnice en veliki slovnicni tabor. Tudi notranji ustroj tega dela je tak, da ga je treba odobriti. Že obseg jezikoslovskih oblik je v nji tolik, da se sme reci, da je to slovenska slovnica. Janežic se je postavil na širše slovensko stališce, kakor ga je na primer imel Metelko in drugi slovnicarji, ko so obravnavali samo narecje doticne dežele ali celo samo rojstvene okolice kakor Dajnko, Šmigoc, Muršec. Šele Janežic se je povzdignil nad vsa narecja in s tem, da je posnemal in odbiral pravila iz vseh, spisal obceslovensko slovnico. O vodilu, katerega se je držal pri delu, piše sam v predgovoru: »Jezik, v katerem je pisana in ki ga uci, je prava ci­sta slovenšcina, posneta po ljudski govorici vseh Slovencev ob Savi in Dravi, ob Soci in Muri. Prezrlo se ni nobeno narecje, ktero še hrani kako dragotino starega cistega blaga. Skoz in skoz mi je bila vodnica današnja beseda našega naroda.« Druga prednost Janežiceve slovnice je v bogastvu primerov, vzetih iz živega na­rodnega jezika kakor tudi iz boljše literature. Vsako pravilo je objasnjeno in utrjeno s primeri. To daje slovnici neko živost in zvezo z živim jezikom ljudstva. Ta živost dela slovnicne nauke ne samo prebavljive, ampak celó vabljive in zani­mive. Hkratu je shranjen v teh primerih velik narodni zaklad, mnogo slovenskih pregovorov in rekov. Tako spretno združeno teorijo in prakso vidimo redko kje v kaki slovnici sorodnih jezikov. V tej slovnici spoznavamo Janežica modrega pedagoga in ucitelja. Že poleg svoje slovarske in slovniške delavnosti, je obracal Janežic pozornost na slovensko berivo. Tako je on postal oce slovenske beletristike. On je namrec zacel – ako ne gledamo na Drobnicev samo 3 mesece izhajajoc list – prvi iz­dajati slovenski lepoznanski list »Slovensko bcelo«, ki je izhajala od leta 1850 do polovice 1853. leta. V ta list so pisali Podgorski, Toman, Sumper, Josipina Turnogradska, Robida, Rozman, Levstik, Caf, Razlag, Davorin Trstenjak in še vec drugih. Ko je »Bcela« prenehala, je poskušal Janežic iznova ustanoviti tak list. Iz tega se vidi, kako potreben se je zdel Janežicu reden lepoznanski list, ki bi Slovence utrjeval v poznavanju njih jezika in literature in jim vcepljal dovzetnost za blaga custva po najnaravnejšem potu. Z druge strani pak je to tudi dokaz, kako krepak in podvzeten je bil Janežicev duh. Leta 1854 je zacel namrec izdajati v zvezkih »Glasnik slovenskega slovstva«, beletristicen list, ki je ostal pri prvem zvezku, ker zavoljo gmotnih zaprek ni mogel dalje. Stalni list osnovati se mu je posrecilo šele leta 1858. Ta list je »Slovenski glasnik za literaturo in umetnost«, ki je doživel enajst letnikov. »Slovenski glasnik« je jasno ogledalo slovenskih književnih moci tedanje dobe in hkratu najveca Janežiceva zasluga. Okoli glasnika so bili zbrani glavni tedanji slovenski pisatelji: Erjavec, Tušek, Mencinger, Cegnar, Valjavec, Levstik, Jenko, Umek, Jurcic, Andrejcekov Jože; Stritar, Levec, Kersnik so nasto­pili v njem. »Glasnik« je imel za svojo in tudi za poznejšo dobo veliko važnost, posebno tudi v jezikovnem oziru, ker je bil nekaka prakticna šola za lepo in pra­vilno slovensko pisavo; v njem so se izurjali neki pisatelji, ki so pozneje zasloveli za naše najboljše moci. – Ko je Janežic moral nehati z Glasnikom, je vzbudil naslednika, namenjenega bolj priprostemu ljudstvu. Zraven »Glasnika« je izdajal Janežic od leta 1861. prvo slovensko zbirko vecih beletristicnih spisov, katerim je bil okvir »Glasnikov« pretesen, namrec »Cvetje iz domacih in tujih logov«. V tej zbirki so ne samo izvirno slovenski, ampak tudi iz drugih literatur na slovenšcino preloženi spisi. V njem je izšel Jurcicev »Deseti brat«, Valjavceva »Zora in Sonca«, Jurcicev »Cvet in Sad« (prvi del dva snopica), Krekov »Na sveti vecer«, Bilceve in Umkove pesmi in poleg tega vec prelog (Ma­ria Stuart, Viljem Tell, Platonova apologija, Kriton (pater [Janez] Božic), »Babica« Božene Nemceve, Ksenofontovi »Spomini na Sokrata« (Ladislav Hrovat), Vergili­jev »Georgikon« (Šubic), Chocholouškov »Agapija«, Sophocles, »Ajant«, Fernan Caballerova »Alvaredova družina« (Parapat), »Slovo o polku Igorevim«.1496 Pri osno­vi te zbirke ga [je] še vodila nedvomno misel, da edini izvirni izdelki ne zadostujejo beletristicnim potrebam bravcev. Janežic je bil glede tujih literatur in prelaganja njih drugacnih misli kakor Stritar, ki je povdarjal vedno le potrebo izvirnega delovanja. Velike važnosti za razvoj slovenskega lepoznanstva je mimo »Glasnika« in »Cvetja« Janežicev poskus, zbrati narodne pesmi v »Cvetju slovenskega naroda«, katerega je izšel žalibog le en zvezek in obsega prav lepe pesmi iz Valjavcevih, Ma­jarjevih in Cafovih zapisov; potem nekaj manjših del, n. p. almanah »Zarnica« leta 1860 in »Slovenska koleda«, zlasti pa njegova berila, ali kakor jim zdaj nerodno pravijo, »citanke«. K tem je prišteti »Cvet slovenske poezije« leta 1861 in njegove »Cvetnike« leta 1865, 1867 in 1868. Ta berila so takorekoc antologija iz njegovega literarnega vrta, ki ga je on svojerocno gojil. Iz gradiva, ki se je nabiralo pod njego­vimi marljivimi rokámi, z drevja, ki ga je gojila njegova umna roka, je natrgal Ja­nežic najlepše cvetje ter ga ponudil slovenski mladini. Tako je znal vse kali in plode domacega slovstva brž porabiti v pospeh izbraženosti in okusnosti svojih rojakov. Ne manj važne so njegove zasluge za družbo svetega Mohora. Brez njega bi ta družba nikdar ne bila Slovencem postala to, kar jim je zdaj. Kot tajnik je skrbel za dobre spise; breztrudno je naganjal sposobne pisatelje, naj pišejo za družbo. Zelo karakteristicna so v tem oziru pisma Andr. Jožetu, ki jih je objavil Jereb v »Lju­bljanskem Zvonu« 1884. Iz njih razvidimo, kako požrtvovaven in blag mož je bil. Ne manj znacilno je zanj to, kar piše Stritar: »Z delom preobložen je bil sklenil Janežic izrociti izdavanje Glasnika drugim, kakor je sam rekel v svoji skromnosti, 'sposobnejšim' rokam. Pisal je Jurcicu, naj prevzame on z menoj (Stritarjem) vred izdavanje Glasnika. To še ni nic tako posebnega; posebno pa je to: Na prosto voljo nama je dejal, naj izdajeva list sama ali pa tako, da bode on skrivaj v zvezi z nama; in sicer, ako bode kaj dobicka, naj bo najin, izguba pa naj bi samo njega zadela. Morebiti porece kdo: To je vse? Odgovarjam jim: Dŕ, to je vse, in to je mnogo! Iz srca bi želel, da bi se mogel o vsakem naših narodnjakov, slavljenih in neslavljenih, dokler še žive ali po njih smrti razglašati enak dokaz nesamopridnosti.« V »Glasniku« in v »Cvetju« so nastopili oziroma do cvetú spravili svoje delo­vanje poleg mnogih manjših pesnikov, kakor je Bilc, Umek, Flegeric, Mandelc itd., tudi vec mož, ki so slovensko slovstvo bogato obdarili deloma že v Janeži­cevem listu, nekaj pa tudi šele pozneje: sem spada pred vsemi Levstik, Simon Jenko, Erjavec, Mencinger, Jurcic, Stritar, Simon Gregorcic. 1496 »Starorsuski ep, domnevno iz 12. stoletja [Fran Levstik] Fran Levstik je bil rojen 28. septembra 1831. leta v Spodnjih Rétjah, majhni vasi pod Vélikimi Lašcami, pri Joškovih, blizu tam, kjer je rojen bil Trubar in Stritar. V šolo je hodil najprej v Velike Lašce, dve leti je prebil na ljubljanski nor­malki in leta 1844. stopil v I. razred ljubljanske gimnazije; toda takoj prvi mesec se ga loti huda vrocinska bolezen, da je moral izostati iz šole ter vse leto prebiti doma. Jeseni leta 1845. je prišel iznova na gimnazijo, katero je potem brez ma­ture izvršil leta 1853. Ves cas, izvzemši V. razred in prvo polletje VII. razreda, je bil odlicnjak, v II., III. in IV. šoli celo »primo praemio donatus«.1497 Redi, katere je dobival v spricevalih, so iz kršcanskega nauka in zgodovine odlicni (vorzüglich), iz latinšcine, gršcine, iz nemškega in slovenskega jezika vecinoma izvrstni z raznimi hvalnimi dodatki. Zlasti povdarjajo vsi ucitelji jezikoslovnih predmetov, da je izbran stilist. Nekoliko slabejše rede ima iz prirodoznanskih strok, tako mu je suplent K. Deschman v II. semestru VII. šole dal iz prirodo­slovja samo »gut« z opazko »schnelle, richtige Auffassung und vollkommene mathematische Begründung bei wenig verlässlicher Aneignung«.1498 Še slabše se mu je godilo iz matematike, iz katere je dobil enkrat »kaum ausreichend«1499 in enkrat celo srednje (mittelmässig). Matematike sploh ni cislal in v zbirki mladostnih svojih pesmi je nanjo spustil ostro pušcico. Vedenja je bil ves cas vzglednega ali hvalevrednega, samo v V. šoli njega vedenje ni bilo brez graje (»nicht ganz tadellos«).1500 Od tretje do koncane pete šole je bil gojenec knezo­škofovskega zavoda »Collegium Aloysianum«, kjer mu je bil ravnatelj poznejši ljubljanski knez in škof Pogacar, prefekt pa dr. Gregor Tušar, pozneje profesor v Gorici in Jožef Hocevar, pozneje kanonik v Novem mestu. Njegovi soucenci, v Alojzijevišcu so bili Jožef Drašler, Anton Košmerl, Božic, Jozef Rogac, M. Fröllich, Peter Urh, Jožef Marn, Jožef Stritar, sedanji véliki trgovec Jožef Gorup idr. »Vsi ti so bili bistroglavi mladenici, ali prava glava, voditelj in poveljnik jim je bil«, kakor pripoveduje Stritar, »Levstik; njega so radi imeli, ponašali so se ž njim in ga slušali vsi brezuporno, radovoljno. Ne samo oni, vse mu je bilo 1497 »Obdarjen s prvo nagrado« (»prvonagrajen«). 1498 »Dobro«, »hitro in pravilno dojemanje, popolna matematicna obrazložitev ob manj za­ nesljivi nagnjenosti« (do predmeta). 1499 »Komaj zadovoljivo«. 1500 »Ne povsem brezhibno«. pokorno, vsa hiša je bila njegova in on je cesto gospodaril precej preširno in poredno. Sploh je imel to casi precej neprijetno posebnost, da je vedno moral imeti svojega »psicka«, cloveka navadno bolj kratke pameti, s katerim se je igral ter bril svoje burke, iz katerega je kresal iskre svojih dovtipov. Vsa hiša je bila njegova: od samega ravnatelja doli do hišnega hlapca, nic mu ni bilo nedoticno. Katerega se je bilo bolj bati, voditelja ali hlapca, ne vém: on je oba spravil na oder: ravnatelja in slugo. Cetrte ali pete šole dijak je spisal prizor, v katerem sta bila ta dva moža glavni osebi. Kedo drugi bi si bil kaj takega upal. Ravnatelj, izobražen mož in poleg vseh slabosti plemenita duša, tá bi se bil še dal pogovo­riti, ali sluga, sluga, ki ni bil ne eno ne drugo, pac pa krepkih pesti in silno nagle jeze! In mogocen je tudi bil! Ko je Aristofan na oder spravljal svoje »konjike«, si ni noben igravec upal v tej komediji igrati strahovitega Kleona; igrati ga je moral Aristofan sam. Tako tudi naš Levstik. Sam je prevzel vlogo našega Kleona in kako jo je igral! Obraz je znal brez kakega pripomocka izpremeniti, da bi ga ne bila poznala rodna mati. Govoriti je znal in gibati se karakteristicno, vlogi primerno, kakor najboljši igravec. Mi smo gledali in strmeli, kako je kaj takega moci, pa veseli smo bili in privošcili smo oblastnemu možu, da se tako neusmi­ljeno smeši. Drugi dan je bilo hudo ropotanje; sluga je kar rohnel od jeze. Tudi ravnatelj je bil nejevoljen, a brez vidnih nasledkov za našega Aristofana.« Po triletnem bivanju v Alojzijevišcu je konec šolskega leta 1850. na pol prisiljen, na pol radovoljno izstopil iz tega zavoda najvec zavoljo svoje prostoljubnosti in svoje nedolžne razposajenosti, katero so neki napacno tolmacili. Odslej je stanoval pri roditeljih poznejšega novomeškega tiskarja Krajca v Gradišcu. Iz semenišca ga je baje spravil katehet Jožef Globocnik, ki je brez preskušnje prišel iz bogoslovja na gimnazijo. Zaradi svoje energije je bil pravzaprav on ravnatelj Alojzijevišca in gimnazije, pravi ravnatelj se ga je bal kakor kak suplent. Vsako leto je bil ordinarius v sedmi ali osnovni šoli in ucil razen veroznanstva še grško in latinsko, dasi ni imel nobene preskušnje za to. Vse se ga je balo. Dijake je za­lezoval na vseh potih. Vcasih se je preoblekel v kmetiškega fanta ali rokodelca in šel iskat dijakov po pivnicah (zlasti »Na plankah«). Levstik je naredil nanj nekaj epigramov; mož jih je dobil v roke in ni jenjal, da ga ni spravil iz Alojzijevišca, dasi ni imeli sicer nic zoper njega. Po dovršeni osmi šoli je odšel na Dunaj, ker je bil vstopil v nemški viteški red. Na Dunaju je pri jezuitih v palaci vojvode Modenskega, v ulici Beatrixgasse na Kostanjevici prebil nekak novicijat, potem pa je bil kot gojenec II. viteškega reda poslan v duhovsko semenišce v Olomuc. Že na gimnaziji je med dijaki slovel kot summa auctoritas1501 v znanju sloven­skega jezika. Najrajši se je pecal s kmeti. Ko je bil v Ljubljani kak semenj, je šel med Gorenjce ali Dolenjce, izbral si kakega izmed njih, peljal ga v pivnico in si dal praviti narodne povesti. Poleg tega se je posebno vztrajno ucil tudi srbšcine; najlepše junaške pesmi Vukove je znal na pamet. Njegovi ceški sošolci v olomu­škem semenišcu se niso mogli nacuditi, da si je v malo tednih popolnoma osvojil tudi cešcino in da je kmalu znal staroceške spomenike temeljiteje tolmaciti ka­kor sami Cehi. Živahni in dovtipni, modrooki in plavolasi slovenski mladenic je imel v semenišcu kmalu toliko prijateljev kolikor tovarišev. Tudi z ucitelji je lahko izhajal; zlasti je nadarjenega Slovenca cislal profesor Pokorný, ucitelj semitskih jezikov, kateremu je bil Levstik najboljši ucenec. V kratkem casu se je Levstik v Olomucu popolnoma udomacil. Toda tisti cas izda Levstik, pri Blazniku v Ljubljani, drobno knjigo svojih pe­smi in ta knjiga je odlocila usodo njegovega življenja (Pesmi. Zložil Fr. Levstik. V Ljubljani. Natisnil i založil Jožef Blaznik 1854, m. 8. 92 strani). Mladina je slastno segla po njih. V šoli je nastal pravi prevrat. Druge knjige so imele tisti cas mir kakor o pocitnicah, doma in v šoli; tudi v šoli, kamor si pogledal, si videl tisto rdeckasto knjižico v rokah. Ta jo je bral záse, ta drugemu. Ucili so se pesmi na pamet in jih deklamirali v slovenski uri. Pa to se ni videlo rado. Bilo je tedaj v Ljubljani nekaj mož, kakor dandanes duhovnih gospodov, med njimi omenjeni Jožef Globocnik, ki niso bili navdušeni za mladega pesnika – ne samo to; v gorecnosti svoji in bogo­služnosti, so videli v nevarnosti domovino in vero! Delati je bilo treba in delali so urno. V gimnazijo je udarila, kakor pripoveduje Stritar, prva strela. »Nekega dne pride v razred naš ravnatelj, dolg clovek, roke so mu sezale do pol kolena, Ceh po rodu in imenu, suh život, suha duša, dober clovek, ali brez svoje volje. Voljo, krep­ko voljo je imel zanj i zase omenjeni Globocnik. Torej ravnatelj pride v šolo ter nas vpraša, nekako cudno prijazno, kateri izmed nas imajo Levstikove pesmi. Oglasimo se z nekakim veselim ponosom – bila nas je velika vecina. Mož si zabeleži imena, nato nam ukaže z uradno strogim glasom, da naj drugi dan prinesemo vsi svoje izvode. Spogledamo se: Kaj je to? Cul se je nejevoljen šum po klopéh, mož nam še enkrat zabici svoj ukaz, nato odide. Drugi dan pride zopet ter bere zaporedoma zabeležena imena, in kakor je bil kateri poklican, korakal je moško s svojim Lev­stikom v roki proti katedru ter ga položil krepko nanj, ceš tule ga imaš, pa beri ga, jaz si že drugega kupim. Tako nekako smo mislili vsi, ali drugega ni kupil nobeden. 1501 »Najvišja avtoriteta«. Po šoli smo šli naravnost v tiskarnico, kjer se je prodajala knjiga. Dva, po­sebno goreca, sta hitela nekoliko pred nami. Ko smo tako korakali v pogovoru, kar nam prideta naproti od tiskarnice: 'Nic vec Levstika, vse razprodano!' Take novice se pac nismo nadejali, vendar smo se tolažili z mislijo, da se je vsaj knjiga tako hitro razprodala! Ali nic res, nic ni bilo vse razprodano, kakor smo izvedeli skoraj pozneje. Udarila je bila druga strela, sedaj v tiskarno! Blazniku se je reklo kratko in odlocno: 'Ali Levstika v zapor ali pa ne bo vec zaslužka od nas!' Možu obrtniku, kedo ga bo obsojal za to, je bil zaslužek vec kakor Levstik. Da si ohrani zaslužek, zaprl je Levstika in zapecatil in tako je ostal ubogi pesnik v temi, leto za letom, dokler ni prišel od nekod z Nemškega vitez – knjigar Wagner, ki pa ni bil Bog vé koliko vreden, ter ga rešil«. Knjigar Wagner ga je namrec leta 1866. kupil od Blaznika meseca sušca in v nekoliko dneh je bila knjiga razprodana. Ne dolgo potem je udarila tretja strela, v starodavno mesto moravsko, v Lev­stikovo pribežališce. Ni cudno, da se je mladi pesnik živo zanimal, kako se godi njegovim prvencem. »Pridno mi je dopisaval«, pripoveduje dalje Stritar, »ter me povpraševal, jaz pa sem mu odgovarjal ravno tako pridno. Dopisaval je, pravim, meni, ali prejemnik nisem bil jaz sam, vsak je hotel biti in je tudi bil vsakega lista deležen. Kadar je prišlo pismo iz Olomuca, moral sem gori na kateder, kakor hi­tro je bila prilika, ter glasno je brati vsemu razredu. Tako pozornega poslušalstva ni imel noben ucitelj, tudi ne ucitelj verozakonski. Ce je bil prej ropot, da ni bilo cuti grmecega Boga, ko sem nastopil s pismom v roci, je bilo vse mirno in tiho ka­kor v cerkvi. Nekega dne torej poklice ravnatelj Levstika k sebi; Voncina, Zamejec in Globocnik so ga bili denuncirali pri olomuškem škofu, da so pesmi materijal­ne, da zasmehujejo vero itd. Ravnatelj mu pravi, kako ga osebno cisla in rad ima, ali žal – pomagati mu ne more: posebni razlogi, viši oziri, skratka prisiljen mu je dati slovo. Levstik hoce po vsi sili vedeti zakaj. Naposled mu vodja pomoli knji­žico, dobro znano Levstiku; bile so njegove pesmi. Ali kake: vse rdece od kraja, popisane z raznimi opazkami in opomnjami: bogokletje, nevera, razuzdanost, po­hujšljivo, frivolno itd. po nemški seveda. Dve pesmi »Študentovsko« in »Na vseh svetnikov dan« je bil Globocnik prestavil. Kako bi Levstik ne bil vzplamtel o tem pogledu! Vse ni nic pomagalo. Ravnatelj mu je res zagotavljal, da mu verjame. Cez nekoliko dni ga poklice k sebi nadškof olomuški. Njegovim pesmim oci­ta iste pregrehe kakor prej semeniški ravnatelj. Levstik ugovarja, da njegove pe­smi nikakor niso take, kakor jih opisuje zlobna denuncijacija iz Ljubljane, da jih sploh v Olomucu nihce ni bral in tedaj tudi nihce ne more o njih soditi. Ker na nadškofovo prošnjo noce niti pesmi preklicati niti izreci, da mu je žal, da je izdal svoje pesmi, izjavi mu nadškof: 'Jako obžalujem, da ne morete biti delj gojenec mojega duhovskega semenišca!' Ukaže mu izplacati precejšenj viaticum – 100 gld – in Levstik se poslovi od Olomuca. Vsi bogoslovci so ga spremili eno uro dalec in mnogim so se rosile oci, ko so se poslavljali od njega. Sošolcem svojim, pri katerih je bil le 3–4 mesece, je ostal v tako prijaznem spominu, da so se še cez dvajset in trideset let oglašali v Ljubljani pri njem, ce je katerega pot pripeljala z Moravskega na Kranjsko.« Ocitna krivica, storjena Levstiku z grdo denuncijacijo, se mu je poznala po vsem poznejšem življenju. Navdala ga je z živim srdom zoper vse reakcijonarne nakane v slovenskem slovstvu, poostrila in pomnožila je njegov že prirojeni mu odporni duh in s trnjem posula življenja pot možu, ki je bil odslej zaznamovan s sramotilnim pecatom bogokletnega pesnika. Levstik se je z Olomuca peš napotil na Dunaj. Ker ni imel mature, se je hotel zapisati v tehniko, za katero pa ni imel niti veselja niti potrebnih zmožnosti. Za­tegadelj je rajši hodil poslušat Miklošica in se pomenkovat s starim Vukom. Ko mu pa cez nekaj tednov poidejo novci, se odpravi peš v Ljubljano. V Mariboru je vrgel zadnji svoj krajcar v Dravo. Ko pride v Ljubljano, so to kmalu zvedeli njegovi dobri prijatelji Globocnik et consortes ter šli takoj na policijo, kjer so iz­poslovali, da mu je stroga policija prepovedala bivanje v Ljubljani, kar je Levstika tako zbolo, da se je šel pritožit naravnost k tedanjemu cesarskemu namestniku grofu Chorinskemu, ki je na policijski ukaz zapisal s svojo roko: »Herr Franz Levstik kann in Laibach bleiben, so lange er will.«1502 Ker v Ljubljani ni imel nic opraviti, odide domov v Spodnje Retje. Njegovi roditelji so tisto leto (1854) prodali svoj dom ter se odpravljali na novo kupljeno posestvo v Precni pri No­vem mestu, Levstika pa niso mogli pregovoriti, da bi šel ž njimi. Ostal je rajši pri sosedu Iliji (Jožefu Oblaku) v Spodnjih Rétnjah. Ker je bil brez vsega zaslužka, mu dojde dobro prijazna ponudba grašcaka, grofa Rudolfa Paceta, naj pride k njemu na Turn pri sv. Križu v litijskem okraju poucevat njegovih otrok. Na potu z Dunaja se je namrec v Krškem seznanil z nekim Aumannom, cegar brat je bil domac ucitelj na Turnu in se je ravno takrat napravljal, da pojde študirat vojaško medicino; odhajaje je Levstika priporocil za naslednika. Na Turnu je Levstik ostal cez tri leta in bil tem zadovoljneši, ker je imel poleg svojega posla dovolj casa študirati in pisati, kar ga je veselilo. Toda ker je eden njegovih ucencev, grof Viljem, umrl (Levstik mu je v prelepi baladi 1502 »Gospod Franc Levstik lahko ostane v Ljubljani, kakor dolgo želi«. »Knezov sin« postavil dostojen spomenik), drugi, grof Rudolf, pa odšel v tere­zijansko akademijo na Dunaj, je bil Levstik zopet brez kruha in je zopet poiskal gostoljubne hiše svojega soseda Ilije v Spodnjih Rétjah. Naselil se je v leseni kolibi kakor pušcavnik in vase zakopan v knjige prebil tam do malega eno leto, dokler ni prišel jeseni leta 1859. v Senožece in na Kalec za domacega ucitelja k pesniku in grašcaku Miroslavu Vilharju. Življenje, ki ga je preživel takrat Levstik doma, je lepo popisal Stritar v »Zvonu« leta 1889. Na Pivki se je seznanil s krep­ko nepopaceno govorico tamkajšnjega ljudstva. Tam pa je ostal samo dve leti. Že leta 1861 ga nahajamo tajnika novoustanovljeni citalnici v Trstu, od koder se je leta 1862. stalno preselil v Ljubljano po imenu sourednik, v resnici pa edini in dejanski urednik politiškemu casopisu »Naprej«, katerega je z novim letom 1863. zacel izdajati Miroslav Vilhar. Doba od 1862. leta do 1870 je najžalostnej­ša v Levstikovem življenju; tista leta je užil najvec bridkosti, spodletela mu je vsaka stvar, katere se je lotil. Vzorno uredovani »Naprej«so ubile tiskovne tožbe; Levstik sam je prišel v dolgotrajno tiskovno pravdo. Pri glavni razpravi dne 23. decembra 1864. leta je bil Levstik zavoljo clanka »Kaj se nekterim zdi ravnoprav­nost?« obsojen po § 488, 491, 492 in 493 na 3 mesece, Vilhar pa na 1 mesec zapora. Obema je bilo placati tudi pravdne stroške. Tožitelj je bil tedanji okrajni predstojnik ljubljanske okolice J. Pajk. Vsled priziva pa je deželna viša sodnija v Gradcu dné 15. marca 1864 po § 288. k. p. r. Levstika popolnoma oprostila. Levstik je v spomin rajnega »Napreja« zložil pesem, to je parodiral je Prešerno­vo pesem »V spomin Andreja Smoleta«, in jo dal za prijatelje na poseben listic tiskati. Z ozirom na bojazljivost Vilharjevo poje: »Crne te zemlje pokriva odeja, – V grobu tihotnem, bojeci Naprej!« Z ozirom na to, koliko je list stal, poje: »Suknjica tęsna bilŕ ti je dana, – Še menj ti danih bilo je možgan – (ker se nisi znal ogniti pravdnika); – dražjega lista ne pomni Ljubljana, – V petek in v torek si lazil na dan. – Tebe je Martin Jelovšcak postavljal, – Tebe Rubežnik s crnilom gostil, – Levstik je tvoje pisanje popravljal, – A v gospodarja to Vilhar je bil … – Ribnico videl si, videl si Vransko, – Videl gorenjske visoke gore, – Videl ubogo deželo istransko, – Videl mejó si hrvaške zemljé. – Videl povsod si, ko vedno citalci – Vklanjajo samim se dušnim mocem, Kam so pobrali se tvoji laskalci, – Kadar mrzeti zacel si ljudem? – Pravde tiskóvne te moc je zadela, – Dvakrat na tožnej si klopi sedel: – Trešcila v té paragrafov je strela, – Kterih premalo si v glavi imel … Jedna se tebi je želja spolnila, – Da se zdaj bati vec treba ti ni! – Veš da trepętal si vedno preplášen, – Da ne prišel bi ti pravdnik na sled. – Dihati upal si nisi ostrášen, – Bal se nasprotnikov krepkih besed.« Zdaj so nastopili za Levstika najbolj žalostni dnevi. Službe ni imel, sovražni­kov veliko, in sicer med narodnjaki kakor Bleiweis. Imenovan je bil sicer za pr­vega tajnika Slovenske Matice, toda tudi tega kruha mu niso privošcili nekateri rodoljubi, ki so zahtevali, da bodi tajniški posel pri Matici casten, brezplacen posel, dasi so se vsi pametnejši ljudje temu upirali. In res so se kmalu našli ljudje, ki so bili voljni »zastonj« opravljati ta posel, ki so pa naposled za svoj brezplacni posel dobivali vsaj po toliko nagrade kakor prej tajnik Levstik place; Levstik se je navelical vednega drezanja in zbadanja ter se je meseca junija 1865 v posebnem pismu odpovedal tajniški službi, ki jo je opravljal nekaj mesecev. Kmalu nato je prevzel uredovanje Wolfovega slovensko­nemškega slovarja; ker pa so tej stvari razen Levstikovega protektorja tedanjega stolnega prošta Pogacarja odlocevali ljudje, ki niso imeli pojma o znanstvenem kriticnem slovarju in ki so zahtevali prakticni slovar, bodisi dober ali slab, je Levstik prišel kmalu ž njimi v razpor in je izgubil tudi ta zaslužek. Noben udarec ni zadel Levstika tako hudo kakor ta. Kako vestno in korenito se je pripravil na to delo, pricajo njegovi rokopisi, katere je on sam cenil na 20.000 gl. »Srce mu je bilo navezano na slovar,« pravi Stritar, in tisti cas, ko so ga siloma locili od njega, je bilo koncano pravo življenje njegovo. Ta rana mu je krvavela do zadnjega trenutka. Živel je potem zbegan, izgubljen, brez pravega smotra, brez veselja. Leta 1866 mu je v tej stiski prav prišla ponudba, naj spiše slovensko slovnico v nemškem jeziku. Levstik jo spiše v štirih tednih ter dobi 100 gl. nagrade. Slov­nica sicer ni kriticna in dovršena, ker je samo iz priložnosti spisana. Nje nauke so strastno pobijali konservativni ucenjaki, posebno Marn, ker je uvel nekaj novih oblik. Leta 1867. je hotel izdati velezanimivo knjigo »Bucelstvo. Po skušnjah in besedah retijskega bucelarja Jožefa Oblaka spisal Fran Levstik«. Rokopis obsega 112 drobno popisanih listov v cetverki. Dobil je tudi že založnika. Ko je bilo na cisto natisnjenih že šest pol, prišla sta si navskriž z založnikom in Levstik je ustavil nadaljno natiskovanje v veliko škodo vsem našim bucelarjem. Veliko uslugo si je pridobil tudi za slovensko telovadstvo s tem, da je poslovenil »Nauk o telovadbi I. del v Ljubljani, 1867. 23 strani«, s katerim je osnoval imenstvo telovadnih vaj. Ta mož izredne nadarjenosti in razsežnega jezikovnega znanja je bil brez kru­ha, brez stalnega zaslužka. Tista leta Levstik marsikteri dan, ko je zjutraj vstajal, ni vedel, kje bo opoldne kosil, kje zvecer vecerjal. Sploh je bil veckrat tako sestradan, da je bil takoj omoticen, ako je spil le malo merico vina. In tako je ta, v jedi in pijaci vzgledno zmerni mož, prišel tudi na glas, da rad pije. Naravno da so morale te razmere slabo vplivati na ves dušni položaj nesrecnega pisatelja. Levstik je bil plemenite duše, radodarnih rok, z ubožcem bi bil delil zadnji krajcar, za iskrenega prijatelja bi bil dal svojo dušo, toda bil je kolericnega temperamenta, kri mu je hitro vzkipela. Kar je spoznal za pravo in resnicno, to je branil z ognjevito zgovor­nostjo; nazore in prepricanost svojo je zagovarjal odlocno, brezozirno, vsakemu je povedal na vsa usta v obraz, kar je mislil; kadar se je boril, zgrabil je za najostrejše orožje. Že njegova cokata postava, trda hoja, po konci nošena glava z nazaj poce­sanimi dolgimi lasmi, visoko celo, bistri pogled, krepka, nekoliko naprej moleca spodnja celjust so bili živa podoba njegove krepke, živahne dušne odpornosti. Nesrecne razmere, v katerih je živel, so znacaj njegov še poostrile ter spreme­nile njegovo blago dušo veckrat v odurno brezozirnega borivca. Razumljivo je, da mu to ni pridobivalo prijateljev in da je bil zapleten zaradi tega v mnogovr­stne literarne, politiške in socijalne boje. Z odlocevalnimi možmi v citalnici se je razprl, ker niso hoteli za »Slovenski dom« kupiti Maliceve hiše, ki je bila z ve­likim vrtom vred takrat za 100.000 gl. na prodaji. Z Bleiweisom in Lesarjem se je spoprijel zaradi Vodnikovega rokopisa in zaradi tega, ker sta, bojeca se za vpliv svojih »Novic«, nasprotovala ustanovitvi vecega slovenskega politicnega lista v Ljubljani. Z Maticnim odborom se je kregal zaradi Vodnikovih pesmi. Slovenske državne poslance je ostro poprijemal, ker so glasovali za dualizem – izkratka: bil je v vednem boju. In takrat je bilo, da je tedanji slovenski samodržec, cegar ime bi se nikoli ne imenovalo med našimi pisatelji, da mu ni Levstik v slovenšcino prelagal njegovih nemški koncipiranih spisal, dr. Costa, zakrical o njem grozne besede: »Pogine naj pes!« »Crepieren sole der Hund!« Pa ni poginil! Zato so ga hoteli ubiti moralicno! Ker je Levstik ravno takrat ustanavljal satiricno­zabavljiv casopis, ko je ucil slovenšcine barona Conrada,1503 izmislili so si zlobni jeziki in to grdo obrekovanje trdili celo po casopisih, da je Lev­stika podkupila vlada. To nesrecno vest so širili med ljudi ravno tisti možje, ki so si takrat ne s pretanko vestjo delili med se tisocake, zaslužene pri Benstu z gorenjsko železnico. Kako je Levstika bolel ta udarec, o tem prica njegov »Pavliha« in njegove doticne izjave v Stritarjevem Zvonu. O tem pa prica jasno zlasti z žolcem in srcno krvjo dne 6. novembra 1870. leta zložena njegova oda »sovražnikom«: »Razmôtril sem pocetje vaše, – A molcal nisem, ker ne znam; – zató na mé prokletje vaše – in srd, ki ga od vas imam. – Da belo je, vam nésem rekal, – kar je temnó kot crni vran; – za rokovniki nisem tekal, – zato se trn vam zdim strupán. – Jaz nésem po­ 1503 Na tem mestu je Štrekelj nekaj pripisal, vendar je zbledelo in je necitljivo. pom upogibal – ni licemérom se krivíl; poníglavce sem vedno šibal, – zató vražčn sem vedno bíl. – Uboštvo, skrb, od vŕs teptanje – i mraz i glad sem pretrpel, – iz­gubil zveze vse nekdanje, – pred jásli vaše nisem šel! – Pred jŕsli, kjer se dolgoúha – redi živál, da rezgetá, – iz polnega kricí trebuha: – »Kdor tu ne žrč, ta dom izdá!« – Pesŕ ste me imenováli, – Ker biti nisem htel vaš pes; – Od vseh straní ste v mé pljuváli, – Vaš Izrael šcuval je ves! – Ves Izrael v rokŕh z océpki – Še zdaj na mé srdit reží, – Prvaki vsi i njih prilepki – Za grmi, v jarkih, za plotmí. – A vendar glave ne uklanjam – Ter vam ne bodem je nikdár, – I brez bojazni še oznanjam: – Ti tépec si, a ti slepár!« Prava sreca za Levstika je bila, da ga je takrat povabil Stritar na Dunaj uredovat »Zvon«. Ne samo! Stritar, takrat še privatni ucitelj, mu je svoj list ponudil celo v last, pa ker Levstik ni hotel ponudbe sprejeti, mu je odstopil velikodušno tudi službo kontrolnega urednika pri državnem zakoniku. S tem blagim cinom mu je rešil življenje. Nacelnik tistemu oddelku notranjega ministrstva, v katerem se pre­laga državni zakonik v vse jezike avstrijske, je bil takrat sekcijski nacelnik Wagner, dober, pa strog mož, pred katerim so trepetali vsi uradniki. Ker je glavni urednik Cigale nekoliko obolel in je Stritar rekel, da nima casa, je nasvetoval za poma­gaca Levstika. In cudno, Levstik s svojim odlocnim vedenjem, s svojim bogatim znanjem in brzim delom se je strogemu Wagnerju v malo dneh tako prikupil, da je obceval vec ž njim kakor ž vsemi drugimi uradniki. Ko je Cigale spet okreval, je poslal Wagner Levstiku dekret s hvalnim pripoznalom njegovega službovanja in s primerno novcno nagrado. Levstik je s solznimi ocmi kazal ta dekret, rekoc: »Vidite to je prva priznatev mojega delovanja! Kaj takega doslej še nisem ucakal!« V državnem zakoniku je preložil med drugim težaven zakon o novih merah in utežih in izvršilni predpis k njemu (meroskusni red; Aichordung1504). Na Dunaj je prišel Levstik s trdnim namenom, da hoce tudi sam izdajati humoristicen in satiricen list. Stritar mu je dosti prigovarjal, da bi mu iz glave izbil nesrecno misel. Vse besede so bile bob ob steno. Levstik je bil kar zagrizen v to misel, ker se mu je bilo nabralo prevec žolca. Stritar mu je moral naposled sam obljubiti pomoc, ki pa ni bila velika. Stritarjev je v Pavlihi samo naslov in uvodna pesem. Kako so »Pavliho« ubili, sem že omenil. Slucajno se je bilo leta 1872 izpraznilo skriptorsko mesto v licejski knjižni­ ci. Dr Muys, Wagner in zlasti Miklošic, ki je bil te misli, da na to mesto sodi najprej dober slavist, so napeli vse sile, da je naucni minister septembra mese­ 1504 Eichen – umerjati, kalibrirati. ca 1872. leta imenoval Levstika za skriptorja. Gotovo je vsak pošten clovek to mesto privošcil Levstiku; veselili pa se ga niso domaci politicni nasprotniki, ki so mu izrecno ocitali v novináh, da zoblje iz vladnih jasli in da ga je Slovencem tedaj neprijazna vlada poslala v Ljubljano samo zategadelj, da bi tam delal zdra­he. Mnogi prijatelji njegovi so se veselili, ceš kako bo Levstik zdaj delal in pisal! Toda že leta 1870 in 1871 ni bil vec tistega veselega humorja, tiste mladostne živahnosti kakor prejšnje case, cemur se ni cuditi. Odkar je odšel iz Olomuca, se je potikal kakor pravi slovenski Ahasver1505 v vecni borbi za vsakdanji kruh po vseh kotih male domovine. V Ljubljano je prišel že nekako izpremenjen. Res, da se kot skriptor ni zalenobil. Z mladeniškim ognjem je sodeloval pri Tomšicevem »Vrtcu« in zapel v njem svoje nedosežne »Otrocje igre v pesemcah«. Leta 1876. je nad sto svojih pesmi priredil za natisek. »Ljubljanskemu Zvonu« je bil sprva priden sotrudnik in je pod raznimi imeni priobcil v njem dolgo vrsto dovrše­nih pesmi; Erjavcevo »Popotno torbo« je razkladal z jezikoslovnega stališca, toda glavnega svojega dela – slovensko­nemškega slovarja se vendar ni vec lotil. Še leta 1879 ga je škof Pogacar živo prosil, naj prevzame uredovanje slovarja, toda Levstik se ni dal omeciti. Vrhu tega je vsa leta drugega svojega bivanja v Ljublja­ni študiral in delal intenzivno, in velika biblijoteka mu je dajala obilo gradiva. Bral je noc in dan, in le premalo mislil na svoje zdravje. Bral je najraznovrstnejše knjige – celo otrocje povesti. Tako vztrajno delavnega je zalotila Levstika huda bolezen meseca svecana 1885. leta. In kako rad bi bil še živel! Po hudih borbah je naposled dobil službo, ki je bila kakor nalašc ustanovljena zanj, živel je v prijetnih razmerah, redno kakor ura, zmerno. Dasi ni iskal družbe, našel je povsod, kamor je prišel, malo krdelce izbranih prijateljev, ki so ga cislali in ljubili ter radi poslušali casih mo­dro, casih rezko in dovtipno, pa vselej pravicno sodbo, s katero je spremljal vse dogodke in pojave našega javnega, knjižnega in politicnega življenja. Bolezen ga je v kratkem casu potrla. Iskal je pomoci zoper njo pri ucenih zdravnikih in sleparskih mazacih, pa ker je ni našel, se je obrnil naposled do Boga. Po cele noci je premolil, zjutraj ob rani uri hodil k maši, prejemal sv. zakramente, z rožnim 1505 Ahasver – vecni ali potujoci Jud. Legenda iz leta 1602, ki sloni na svetopisemski zgodbi. Cevljar Ahasver naj bi živel okoli leta 30 in bil tisti, ki je z vzklikom »križajte ga« ljudstvo našcuval proti Jezusu in mu, ko je ta nosil svoj križ na Golgoto, prepovedal pocitek pred svojimi vrati. Jezus naj bi ga pogledal in dejal: »Jaz bom stal in pocival, ti pa boš hodil«, s tem prekletstvom je bil Ahasver obsojen na vecno tavanje. vencem se udeleževal cerkvenih sprevodov. Ljudem, o katerih je mislil, da jim je kdaj storil kaj žalega, je podal spet prijateljsko roko in povrnil vsak dolg, vsako krivico z nekako prisiljeno vestnostjo do zadnjega vinarja. Uredil je tudi svoje posvetne stvari, v kolikor so ga še zanimale v njegovem trpljenju, ter zažgal vec pisem in spisov. Tako spravljen z Bogom in svetom, udan v voljo božjo, je v hudih dušnih in telesnih borbah ob 9. uri zjutraj 16. novembra 1887. leta sklenil svoje življenje v Ljubljani na Poljanskem nasipu hišna številka 14 v tistem stanovanju, kjer je svoj cas bival tudi Prešeren. Dne 18. listopada so ga položili v rako pisateljskega društva. Na nagrobnem spomeniku mu je Stritar naredil te­le verze: Ljubezen tvojo vso – prepolno mero Življenja sad dobil je v dar tvoj rod; Ljubezen njemu hranil si in vero, Ko si potil krvav pod križem pot; Ucitelj svojemu narodu, peti, In govoriti si nas ti ucil. Kako se služi domovini sveti, Sijajen vzgled si ti Slovencem bil! Kaj bil si, duša zlata, bratje tvoji Zdaj znajo, ko v preranem spiš pokoji! XIV Ako pregledamo dolgo, petintridesetletno dobo Levstikovega knjižnega de­lovanja (1850–1885), je lahko zaslediti v nji tri glavne oddelke, ki se z vidnimi presledki locijo drug od drugega. Prvo dobo njegovega delovanja bi imenovali lahko pesniško dobo; ona sega od leta 1850., ko se je prvic oglasil s svojimi pesmimi, do leta 1859, ko je prišel za domacega ucitelja k Vilharju na Notranjsko. Pesniško dobo smemo imenovati ta oddelek njegovega življenja zategadelj, ker so domalega vse njegove pesmi, razen tistih, kar jih je posvecenih Franji Malenškovi (1869–1872) ali pa priobcenih v »Vrtcu« (1874–1880), nastale v tem casu, dasi jih je pesnik mnogo priobcil v tisku veliko let pozneje. Zname­nito leto 1848., ki je tako blagodejno poživilo slovensko književnost, nam je rodilo tudi pesnika Levstika. »Novice«, Prešernove poezije, pesmi in prevodi Koseskega, V. zvezek »Kranjske Cbelice« in drugi knjižni pojavi tistega casa so morali z elementarno silo vplivati na dovzetnega tretješolca ter ga napo­titi, da se je tudi sam lotil pesništva ter se leta 1850., petošolec, prvic javno oglasil v »Sloveniji« (list 18) s svojo pesmijo »Vile«, ki jo je pozneje prekrstil v »Povodnjo deklico«. Ohranjeni rokopisi nam pricajo, da se je Levstik, dijak v Ljubljani, bogoslovec v Olomuci, domaci ucitelj na Turnu pri sv. Križu, brez službe živec v Retijah, resno bavil s pesništvom. V prvih njegovih pesmih se pozná Heinejev, Rückertov, Ratenov, zlasti pa Goethejev vpliv. Vendar imajo tudi že te toliko samostvornega duha in dovršene so nekatere tolikanj po obliki in vsebini, da jih smemo prištevati pravim biserom naše književnosti. Levstik je že s tem, da je takrat, ko se je po vsi Sloveniji razlegala slava edinega Koseskega, ko so Toman, Cagnar, Valjavec, Praprotnik in drugi pesniki pobirali stopinje za Koseskim, skoro edini nadaljeval tradicije Prešernove ves cas, dokler se ni oglasil Stritar. Pesnik Levstik sicer ni tako mnogovrsten v pesniških formah kakor Prešeren, ki presega Levstika tudi v dušnem obzorju; toda v posameznih svojih poezijah dosega ali celo nadkriljuje Prešerna v jasni plastiki svojih podob, v pravi (slo­vanski) realnosti svojega mišljenja in cutja, zlasti pa nedosežni dovršenosti svoje pesniške tehnike. V pesmih mu je glavni predmet ljubezen – svoja in tuja. Ta ljubezen je resnicna, zdaj srecna, zdaj nesrecna, nezvestobe je kriv zdaj on, zdaj ona. Vendar tudi za druge naše in cloveške slabosti ni ravno slep, vidi jih, ali ne izraža jih s tako globokim cutom kakor Prešeren, za nje ima le bolj pohlevno sa­tiro kakor tudi naš narod. Sploh misli Levstik zmerom narodno, naj govori o go­spodi ali kmetu, o navadnih stvareh ali ucenih predmetih; morda mu ravno zato obzorje ni tako široko: narod si rešuje vse po domace tako korenito in obširno, kakor ravno more: da bi bolj globoko premislil svoje stanje, težave in nadloge; da bi prišel do jasnih društvenih prašanj, to narodu seveda ni mogoce (Celestin). Svojih dovršenih pesmi pa Levstik ni stvaril izlahka. Dasi je imel jezik v oblasti kakor pred njim samo Prešeren, produciral je pocasi, malokdaj zdržema, ampak skokoma; veckrat je verze pretrgal ter najdeno misel, kateri je hotel dati pesniškega izraza, v prozi vrgel na papir in jo ob ugodni priliki predelal v verze. Pesnik ni bil nikdar zadovoljen s seboj, ker se je v njem vedno jezikoslovec boril s pesnikom. Njegova tenka jezikavska vest ga je vedno silila, da je zložene pesmi predelaval, prepisaval jih iz zbirke v zbirko ter jim naposled, preden so šle v tisek, spet dal drugacno obliko. Ta nezadovoljnost s samim seboj in svojimi pesniškimi izdelki je rastla od leta do leta, cim bolj se je Levstik poglobil v znanje našega jezika. Cuditi pa se moramo, da pesnik v svoji mladostni dobi ni zlagal samo ljubezenskih pesmi in dijaških zdravljic, ampak da sezajo tudi sledovi njegove refleksivne lirike, kakor »Udomacitev« (Clovek je podoben vinski trti), »Knjižna modrost« (Po knjigah samo le prebiva modrost) in celo njegove »Lesnike«, katere bi na prvi pogled vsak postavil v moško dobo pesnikovo, prav dalec nazaj v mladostna leta. Iz Levstikovih pesmi diha neka veselost, zdravost, zadovoljnost, neka mladost in genijalna neskrbnost, katera nas toliko bolj veseli na drugih, ce jo pogrešamo sami na sebi. Zdi se nam, kakor bi nam pesnik klical: »Žalostno je življenje, to je res; pa možu ni spodobno žalovati in tožiti: kaj bo s tem bolje? Veseli bodimo ali pa vsaj delajmo se vesele, da povzdigujemo in podpiramo svoje brate, ki pešajo na poti.« Pesnik, ki tako govori, je naš dobrotnik. Klice nam: Kaj življenje nima nic lepega: Glejte nad vami jasno nebo, krog vas lepo zemljo, polno zelenja in cvetja, življenja in gibanja: Kak lepa je zemlja, kak je nebeška! Ko vstane iz morja zjutraj Spet sonce, rože cvetejo Prepevajo tice … In bratje, v pozemskih takih nebesih, Ki vredna so dana biti, Serafom v dom in svetnikom Ne bomo veseli? On zna vživati lepe božje darove in jih ceniti po pameti, kolikor je kateri vreden. Ljubezen je lepa rec: »Ljubezen je prava sapica sveta, ki v zemljo viharno pihlja nam raj.« Zatorej se je pameten mož ne brani, saj cuti: »In ko bi ljubezen tu ne cvetela, kdo pac bi na revni zemlji prebil? Ko trtica nam srcá ne grela, kako bi se clovek kedaj veselil?« Tako poje, ne bo se pa zatopil v vinu in ne bo se dal vkleniti okroglolicni devici v sladki jarem, da bi se igrala in norcevala ž njim; dá si naložiti ta jarem, kadar ga veseli, ko mu je dovolj, se ga otrese in gre svojo pot. On ne cepi doma za pecjo, kako bi sicer poznal življenje! On skusi pac si kaj po sveti Pretehta sreco vse zemlje, Navaja ga veselje peti In žalost trdi mu srce. Iz vsega, kar sliši in vidi, pije med, dela pesmi, iz žalosti in veselja, iz smešnosti in neumnosti; z medom pije tudi nekoliko strupa, kolikor ga je treba za brambo. Zatorej ne dražite ga: »boj se pesnika: mehke so njegove roke, ko objema prijatelja, trde, ko zgrabi nasprotnika. Ne ubija si glave s pusto spekulacijo, z narodnostni­nim teorijami se ne ubija. Njegova filosofija je kratka in preprosta: Eno pak po­trebno je: Skrbi zase, ljubi brata, dvigni ga, odpri mu vrata in sodnik naj bo srce!« Njegovo veselost in zadovoljnost vidimo iz mnogih pesmi. Koga ne objame vesel, radosten duh, ko bere njegovo pesem »Sramežljiva ljubica«? V nedeljo bilo je poleti, V prijazni cas po polu dné; Na vrtu videl je sedeti Mladenic deklice lepe. Klobucek vzamem si s peresom, Pa mimo tankih srnic grem; Da z ljubeznim me ocesom Pogleda vsaka, dobro vem. Levstikova poezija je bister, zdrav studenec, ki ohlaja in poživlja popotnika, hirajocega v pušcavi življenja. V svojih poezijah se nam kaže Levstik tako rekoc normalnega cloveka, to je ne srednje mere cloveka, kakor so navadni ljudje, ampak cloveka, kakor bi moral sploh clovek biti; srce njegovo se ne zapira nicemur, kar žali in kar veseli cloveka: Vi, ktere pri knjigah obrastel je mah, V život se viharni vrzite, Ne bodi vas radosti, solze ne strah Išcite, vživajte trpite! Razgrne poklic se vam solznih ljudi Nesreca in sreca po sveti; Naj pametnik vas in neumnik uci, Kak' clovek imel bi živeti. Srce njegovo pozna up in strah, želje in hrepenenje, ne pozna pa obupa, v vsem je lepa mera; po kratkem boju se mu pomirijo nasprotja, strinjaje se v lepo, blagodejno harmonijo. V tem je Levstik najbolj podoben Goetheju. V Levstiku nahajamo pogostoma posameznosti, ki nas spominjajo Goetheja, zlasti tisto mir­no vrstenje misli, tisti melodicni tok cutov: Oj ribice prijazne, Kako v vodici hladni Veselo ve živite; Al ve lahko neskrbno V potoku si igrate, Ker v hladni vodi skritih Vas soncece ne najde, Srca vam ne vname. Al meni je vnela Devica ga je lepa, Da vec ga ne vgasijo Potoci vsega sveta In dež iz vsega neba In vse široko morje. Tu nahajamo ravno tiste jasne, telesne, žive podobe, vzete naravnost iz na­ture, iz življenja, pa tisto cudno lastnost, ki jo Goethe sam imenuje »urkräftiges Behagen«,1506 ko je pesnik nekako sam sebe vesel in vé tudi, da so ga drugi veseli; zato pa se jim tudi daje prav na široko: Ko se ocaki sivi Za mizo vsedejo, Zacnejo modrovati, Kak je nekdaj bilo, Kako so tovorili Ko ni bilo še cest, Kako so sol nosili Iz daljnih morskih mest itd. Pa v celi tovaršiji Moj glas je spoštovan, Ce recem: vino pimo! Pijemo ga ves dan! … Vsak se seveda ne sme tako širokega delati ne v družbi ne v pesmi. Enako je vesel samega sebe Bodenstedt Mirza Schaffy,1507 ko se nam stavi vedno v vzgled: Mirza pa je ves drug mož. In vendar se ga bravec ne navelica. Napacno bi bilo sklepati, da je Levstik v svojih pesmih posnemal Goetheja: da niso njegove pesmi ponarejene, da mu gredo naravnost iz srca, se jim vidi na prvi pogled; pesmi so si podobne, ker sta si bila pesnika sorodna po duhu. Da se je Levstik ucil po Goetheju, se mora priznati. Levstik ve izbrati svojim mislim in idejam pravo obliko, zna jih predociti v primerni, lepi podobi. V tehniki nima Levstik kmalu vrstnika pri nas, razen 1506 »Ugodje prasile «. 1507 Friedrich Martin von Bodenstedt (1819–1892), nemški pisatelj, kot ucitelja v Tiflisu (1843–1846) ga je azerbajdžanski pesnik Mirza Safi Vazeh uvedel v kavkaške jezike. Po vrnitvi v Nemcijo je izdal »Lieder des Mirza Schaffy«, pesmi Mirza Šaffyja, ki so doživele velik uspeh v skoraj 300 izdajah. V pesniški zbirki »Iz zapušcine Mirza Šaffyja« (1874, 17. izdaja 1891) pojasnjuje Bodenstedt nastanek svojih pesmi. Prešerna. Kako živo, kako telesno plasticno nam zna staviti svoje podobe, prave podobe pred oci, razvidimo najbolje iz njegove pesmi »Deklica in tic«: Dekle je zajemalo v vedro vodé, V kovano vedro vodíce hladné; Pogleda se v vodó, uzre si obraz, Zacudi se svojemu licu ta cas: »Lepote, ki jo na obrazu imam, Za tri gradove bele ne dam!« Po vejici skakal je ticek vesel Ter deklici mladej peti zacel: »Al kádar bo jeden pravi prišél, Vso tvojo lepoto zastonj bo imčl!« »Kar poješ mi pticek, to sama je laž, A vjeti ne morem te, perje imaš.« »Da moje peruti imela bi ti, Denčs preletela bi hribe, doli; A kder bi se tebi po volji dobil I najsi ubožec najvecji bi bil, Pod tremi gradovi mu streho podaš, Katere na svojem obrazu imaš.« To rekel je pticek ter letel je z vej Iz vej pod nebo, pod nebom naprej. Deklč za njim gleda i rece mu to: »A kaj ko bilo vse res bi takó! Ptic leta nad nam nami ter vidi ljudí, Vé dobro kako se po svetu godí.« Tukaj je pesnik z malimi sredstvi dosegel popoln uspeh: že prva dva verza sta cela slika, ki se še bolj popolni z verzom 3–6. Tako more peti le pravi pesnik, pe­snik redkega daru in one srecne objektivnosti, v kateri se v pesniški dovršenosti zrcali svet. Še bolj dovršena je njegova pesem »Dve utvi«: Dve utvi sta prileteli V jezero pod skalni grad. Tam plavata družno po vodi, Veslata v kristalni hlad. Jaz gledam iz okna dve utvi, In v meni vtriplje srce, Zamaknjeno v dneve nekdanje Na lice usiplje solze. Stritar pravi: »Kedor nic ne cuti pri tej pesmi, komur je treba komentarja tu – njemu ni pomagati. Kar nam tu poje pesnik, to naj nam naslika umetnik, pravi umetnik, in imeli bomo, kar imenuje Francoz paysage intime, Nemec Stimmungslandschaft,1508 do zdaj nimamo ne reci ne imena! Kar svetujemo tu slikarju, to je storil po svoje že skladatelj; Davorina Jenka melodija ti bo izbudila tudi brez besedne podlage enako cutilo.« Primerjati se da pesem po obcutku Goethejevi »Über allen Gipfeln ist Ruh«. Kaj je tehnika, kaj se dá doseci tudi v našem jeziku, to nam je pokazal Levstik v svojem »Umetniku«: v njem je Levstiku odprl slovenski jezik vse svoje zaklade. Ko goni te z mesta, nemirno te ziblje, Kri bije v preozke bregove srcá, Kaj širi se v tebi, kaj v prsih ti giblje, Povedati srce ně um ti ne zna. Zasveti se blisk, Udari grom! Razmakne se skale okorne tisk; Plastí razdrobé se, trga se lom. Iz hramov podzemskih bobni i šumí. A reka svobodna bucí i grmí, V zeleno hití. V valovih i sonce i luna igrá Nad reko se kroži modra neba; 1508 »Razpoloženjska pokrajina«. Srecuje i svoj te obraz iz vodé, Trgove i mesta, drevesa, goré. Vodé obudé se, Plavuti svetle se, I ribice semkaj i tjakaj podé se. Po nebu se pticev poganja oblak, S perotjo reže ujasnjeni zrak Ter suce se v desno, v levo vzigráva; Krdelo letece Seda v valove bežece, Tam mirno plava. Mladenic, ribic, radosti poln, Odpenja coln; Veslá, za veslom veselo pojč Ter mece na môkro mreže svoje. Ob vodi Zeleni lovec hodi; Mej bicje se vmice Obraca poglede Kam otva séde. Po bregu se trava iz rose dviguje, Visoko rase; Po travi se creda jagnjet raduje, Skakaje pase. Stoji tam siv pastir, Ne v svesti si v glavi svojih ocij, I nem strmi Ter vidi in vé, Kaj nekdaj budilo je šum i nemir, Grméti pod zemljo prestajalo né. V Zvonu Stritarjevem je priobcil Levstik vec pesmi, iz katerih nam je razvi­dna njegova goreca ljubezen, ki mu je obvladala vso dušo za mlado deklico pod Šmarno goro, Franciško Malenšekovo Koširjevo. Vsaka beseda, vsaka podoba ali misel nam odpira carobni vrt pesnikove ljubezni, vrt, kjer je ona razcvetela kot cešnjevo drevo, ki belo v sadnem vrtu diši tako lepo. To ni brezskrbna mladostna ljubezen, polna nad in veselja. Pod sencnico je pil sladki strup; kako bi ga ne, saj se mu je prerodil ves svet, ko da ga »v zarji prejšnjih let odeva še mladosti cvet«. Boril se je, ali plamtecega ognja ni ugasil: »Nikdar ne zmisliš ti, Kakň je to hudň, Kakň je to bridko! Gasit' plamen srca, ki vse tako gori, Da se ugasit' ne da – Kako je to hudo, Kako je to strašno! Rotil sem se in klel, Da k tebi spet ne grem, Do groba da molcim V temoti, nevesel: Kakó, zakaj trpim, Trd, samoglŕv in nem, Osôren vsem ljudem. Rotil sem se in klel, In tvojih tolažil: Cvetic in dragih lâs, Braniti se zacel, Odvracal sladki glas, Vseh tvojih narocil, Vseh tvojih pozdravíl. Brezumna, prazna stvar! – Ves tebi izrocčn Od zore v tiho noc, Od noci v jutra žár V lepote tvoje moc Brez upa sem vtopljčn, Brez upa izgubljčn!« Pri njej so mu vse misli: »Ce celo me je utrudilo, Da že me nic ne veseli, Peró omocim spet v crnilo, Ko list pred mánoj bel leži. Na list pokladam misli svoje, Ki vse ob tebi se vrté, Šumi studenec pesmi moje, V njej tvoje sveti se imé.« Nedosegljivo nežno in slikovito naj ji nese sto gorecih pozdravil: »Reci, reci tam takó, Da merjčm brez nje, Da mi strašno je hudo Osem tednov že. Da sem v srci se boril In ljubezen trl, Da zastonj ves trud je bil Ogenj ni umrl. Da želím in prihitim V malo dnevih sam, Ce zgorim in spepelim V njenih žarkih tan!« Kako resnicna, mogocna strast se nam kaže v Levstikovih ljubezenskih pesmih! Za Prešernom še ni nobeden naših pesnikov opeval svojo ljubezen tako. Žarki te strasti se lijejo v bravcevo srce ko toplo, oživljajoce sonce, in cetudi morda srce ni vec mlado, cetudi je obdano z zidom bridkih izkušenj, ti žarki predro tudi trdi zid. Taka je našega pesnika moc. To moc vidimo še potem, ko se mu zacne mraciti nebo ljubezni, ko se je zacne ogibati: »Ne recem ti nikdar, Srce podaj mi v dar; Ponosno mojo dušo Naj rajši stre vihar! A misli vse za te, Tako me, oh skrbe, Da jezik ti clo­veški Tega ne dopové.« Ko se umice od nje, je vendar ne dolži: »Za vse kar zdaj tr­pim, Nic tebe ne dolžim! To bodem jaz govoril, Dokler ostanem živ, Prenagljen kar sem storil, Da sam, da sam sem kriv! Kako jaz, oh kako Dvigati smel okó Do tvoje sem lepote, Zakaj se, oh zakaj opil sem nje omote, Kdaj up imel sem, kdaj? Za tebe vse gori, Bogati in mladi – krasotno vzraslih udov Mladanicem za té Nij žal skrbi in trudov, Vsi k tebi hrepené! Korak umicem v stran, Po trnji ostrem gnan K pokoju v grob tihoten; A vse, kar zdaj trpim, Molce trpim samoten Ter tebe ne dolžim!« Pe­snikovo moc vidimo, cetudi se nam javlja v Stritarjevem in pozneje »Ljubljanskem zvonu« brez imena, zdaj Radovan, Kamenski, Kosan, Borislav, K­S., N. O., G. Z., M. P. Pesnik nosi svojo nesreco z moško odlocnostjo; nikjer ni sentimentalen; poje le, kar je cutil in prebil. Resnicen in zrel je v ljubezenskih pesnih kakor drugod. Posebno dovršen in karakteristicno naroden je v zdravijci »Slovenskim svatom« in »Na Gorenjskem«, ki spadata med najlepše njegove pesmi. Povsod ima pesnik pesniško moc toliko, da mu ni treba iskati pomoci v pe­sniških frazah ali pretiranemu idealizovanju. Nedosežen je Levstik tudi v humoristicni poeziji in satiri; v teh mu pri nas nihce ne sega do rame. Posebne znane so v tem oziru njegove pesmi »Vsak ob svojem casu«, »Diguž in Lesnike«. In kaj šele Levstikove otrocje pesmi. Koliko najivnosti, humorja je v njih! To so pravi biseri otrocje poezije, s kakršnimi se ne more ponašati vsak narod. O njih je obširneje pisal Stritar v »Zvonu« 1880. leta, str. 264, pod naslovom »Nekaj posebnega«. Levstik je tudi v pesmih hud satirik; to nam kaže cela vrsta njegovih zabavljic in pušic: Levstik je vedno imel pripravljeno strelo za naše napake in neumnosti. Kaka lahkota zloga, kaka otrocja priprostost, kaka izbira besed, kako naroden slog; bravec malone misli, da bere kake otroške narodne pesmi; še odraslemu cloveku sezajo do srca, kaj pa šele otrokom, katerim so namenjene. To so vse drugacne pesmi za otroke kakor pa dekadentske Županciceve »Pisanice«, katerih ne more pojmiti še odrastel clovek, in kam šele otrok. Najboljši dokaz temu je tudi njegov list »Pavliha«, v katerem hoce bicati nem­škutarje in narodnjake »Ce bodo delali napake«. V pesniško dobo Levstikovo spada tudi njegov »Martin Krpan z Vrha«, ki ga z istim veseljem beró otroci v ljudski šoli kakor zreli sivolasi možje. Že Stritar je rekel: »Kdor bo enkrat pisal zgodovino slovenske proze, on se bo moral ustaviti, ko pride do Krpana, pa pogledati nazaj – potem naprej in locevati prozo pred Krpanom in za Krpanom. Kar je naših boljših prozajikov, vse je šlo za njim, saj je bilo pa tudi prav!« Krpan je povest, v kateri najde vsak, cesar išce in potrebuje, kdor se hoce zabavati, naj bere Krpana, ne bo se mogel nasmejati komicnim pri­zorom, narodni naivnosti in zdravemu humorju. Kdor se hoce nauciti pravega pripovedovanja in resnicnega opisovanja, v Krpanu ima za to najboljšo knjigo; kdor hoce študirati slovenski jezik ter si osvojiti pravo posebnost slovenskega pisanja, slovenske skladnje, ta ima zopet v Krpanu najvec gradiva, zakaj Krpan je pesniški proizvod, ki druži v sebi vsa svojstva prave klasicne dovršenosti. Satiricna pripovedka je »Doktor Bežánjec v Tožbánji vasi«. V nji bica v kla­sicnem jeziku svetohlinstvo plahtacev, praznoverje in lehkoverje in druge napa­ke nevednega ljudstva. V nji nastopajoci Dr. Pipec je bil ljubljanski nožar N. Hofmann, prijatelj Levstikov, ki je prejšnja leta veckrat v zabavo ljubljanskemu obcinstvu na okno svoje prodajalnice prilepil humoristicni list »Der Messer­schmied Hammer«,1509 katerega je sam uredoval in pisal. Doktorand Kolenec pa je Levstikov znanec Ludvik Germonik, nemški literat, ki je tista leta živel v Ljubljani. Levstika pesnika so Slovenci premalo cislali in ga premalo cislajo še sedaj. To prihaja deloma od tod, da je bilo mnogo izvodov njegovih Pesmi iz leta 1854. unicenih, deloma pa od tod, da je Levstik pel in svoje najlepše pesmi priobceval pod raznimi izmišljenimi imeni ali brezimno; takih, ki bi ex ungue takoj spoznali leonem,1510 je bilo pri nas vedno le malo. Tudi niso mnogi zaradi literarnih in knjižnih bojev, katere so imeli ž njim, sodili objektivno njegovih pesniških zaslug. 1509 »Nožarjevo kladivo«. 1510 Iz latinšcine: leva po krempljih (spoznati), neko celoto spoznati po delcu. XV–XVI Levstik je že dijak imel do jezikoslovja posebno veselje in je že cetrtošolec gra­jal Koseskega, cegar bombast mu je bil zoprn, še zoprneje pa njegove jezikovne hibe. Znanje slovenskega jezika in mišljenja je zajemal iz narodovih ust, iz Me­telkove in Kopitarjeve slovnice in iz srbskih narodnih pesmi. Vukove pesmi so mu bile pravi »hodizmano« (vade­mecum). Da bi bil pa Krpana posnel iz srbskih narodnih pesmi, kakor misli Levec, se mi nikakor ne zdi verjetno. Levec misli na junaško pesem »Marko Kraljevic i Musa Kesčdžija«; toda mnogo bliže stoji Krpanu slovenska narodna pesem o »Pegamu in Lambergarju«, katere tvarino je, kakor Levstik sam dokazuje v I. letniku »Glasnika«, nesrecno obdelal Cegnar; morda je Levstik slišal tudi kako podobno narodno povest. Miklošiceve spise je preštudiral Levstik primeroma kasno; ko je pisal leta 1858 »Napake slovenskega pisanja«, mu ni bil dobro znan, ker ga nikjer ne citira. Tem pridniše se je poprijel jezikoslovja, ko je prišel k Vilharju v Senožece. Do tedaj je živel samo po dolenjskih krajih, zdaj pa je prišel v nov svet, med Notranjce. Kako ga je zanimala notranjska govorica, kaže veselje, s katerim se je v poznejših letih spominjal notranjskega naroda. Ravno iz tega casa imamo najmanj pesmi. Veli­ko je v Trstu obceval s Cegnarjem. Kakor Vilharjevim pesmim tako se tudi Ce­gnarjevi, ne sicer toliko »Babici« kakor »Valenštajnu«, pozna Levstikova pila in »Valenštajnov ostrog« je skoro popolnoma njegovo delo. Nova doba, ki je napo­cila v Avstriji z oktoberskim diplomom leta 1860., je vrgla Levstika tudi v vrtinec politicnega življenja, tako da smemo dobo od 1860–1870 zvati dobo njegovega politicnega delovanja. V tej dobi pa se je marljivo pecal tudi z jezikoslovjem in prebiral samonk, dela znamenitih slavistov. Preselivši se leta 1862 v Ljubljano, je mnogo obceval z Muysom,1511 knjižnicarjem licejske knjižnice, s katerim sta bila dobra prijatelja. Levstik je bil tedaj jako priden, toda borba za vsakdanji kruh ga je ovirala v študijah. Leto 1863. mu je vzela politika z »Naprejem«. Ves list je pisal on sam, celo doposlane uvodne clanke in dopise je popolnoma prenarejal in prepisaval na cisto. Leta 1865. se je ukvarjal z urejanjem Maticnih poslovnih knjig, kar se mu je nehvaležno poplacalo. Iz Maticnega tajnika se je spremenil 1511 Gottfried Muys (1828–1898), zgodovinar, bibliotekar. Leta 1865 je prevzel licejsko knji­ žnico v Ljubljani od Mihe Kastelca. F. Levstika si je izbral za pomocnika, ker po lastni izjavi sam ni imel pojma o slavistiki. v jezikoslovca, pisal je slovensko slovnico, katere pa ni dovršil, ampak dal na svetlo samo nemški pisano slovnico slovenskega jezika, ki je izšla februarja 1866. leta. Potem je tri leta zbiral gradivo za Wolfov slovar, kateremu je položil tako široko podstavo, da bi njegovo življenje ne bilo zadostovalo, ako bi ga bil hotel dovršiti, in naj bi bil še tako priden. Da ni ta cas, ko je imel to delo v rokah, pasel lenobe, kakor se mu je ocitalo, to prica ogromno za ta slovar nabrano gra­divo. Da se mu pravo delo vendar ni odsedalo, to je vzrok njegovo svojstvo, da je vsaki stvari hotel priti do dna in se je pri tem razglabanju oddaljil od pravega smotra in razcepil svoje moci, pecaje se na videz samo s postranskimi študijami. Kazal je, kakor mu je že Miklošic ocital, da je res samouk brez sistematicnega delovanja. Ta sodba vendar ne jemlje njegovemu teženju nic slave; po najboljših moceh se je trudil, da bi vsaki nejasni stvari v našem jeziku prišel do korena ter našel resnico. Možem pa, ki so imeli izdajanje slovarja v rokah, se je zdelo tako delovanje neplodno in zato so ga odslovili. Iz varnega podstrešja pahnjen na ce­sto, se je poprijel Levstik z vso strastjo politikovanja. Spomladi 1868. leta novo ustanovljeni »Slovenski Narod« mu je odprl svoje predale in v njem je Levstik do malega dve leti priobceval svoje, s srcno krvjo pisane uvodne clanke in do­pise, v katerih je ostro šibal nasprotnike naše narodnosti, pa hudo prijemal tudi domace poslance zaradi njih politike, ki je bila po Levstikovih mislih pogubna slovenskemu narodu. Od tega strastnega politikovanja ga je nekoliko odvrnilo leta 1868. delovanje za »Dramaticno društvo«, kateremu je bil prvi predsednik, nekoliko pa tudi uredovanje Vodnikovih spisov, katero mu je izrocila Matica. Levstik je po svojih nazorih – nekriticno – uredil »Vodnikove pesmi«, spisal jim obširen tolmac in priredil za natisek tudi Vodnikovo prozo. Toda tedanji Maticni odbor mu je hotel za njegov res veliki trud dati prav siromaško nagrado (15 gl. od tiskovne pole), kar je Levstika tako ujezilo, da je umaknil svoj rokopis ter se hudo razprl z Maticnim odborom. Kakor solnce z vedrega neba po hudi nevihti je leta 1869. posvetila v Levstikovo nesrecno življenje ljubezen do Franje Malen­škove, ki ga je znova pripeljala nazaj k poeziji. Ta z ozirom na Levstikovo social­no stanje brezupna ljubezen je morala pustiti v njem tem ostreje želo, ker so ga ravno takrat domaci sovražniki prijemali z najbolj strupenim orožjem, da ga je podkupila vlada. Ves žolc, kar se ga je nabralo v njem za osemletnega burnega ži­vljenja v Ljubljani, je izbruhal Levstik po tolikih krivicah, preselivši se leta 1870. na Dunaj, k svojemu »Pavlihi«, ki je prenehal, ko je zacel prijemati celo prijatelje (dr. V. Zarnika) in so mu ti odtegnili pomoc. Tako je ta najnesrecnejša doba Le­vstikovega življenja koncala z veliko disonanco. Levstik je bil po tolikih in tako viharnih bojih, književnih, politicnih in osebnih, telesno potrt in duševno skoraj ubit. Ko je bil 2. septembra 1872. imenovan za skriptorja Cesarsko Kraljeve li­cealne knjižnice v Ljubljani, je završalo po domacih in tujih novinah, da je vlada dala Levstiku to službo za nekako nagrado, da bo nadaljeval boj zoper »prvake in njih prilepke«. Ljubljanski dopisnik »Vaterlanda« je celo trdil, da bo odslej Levstik nekak »opricnik« deželne vlade kranjske. Da je prišel Levstik v Ljubljani do stalne službe, je edino usluga Muysova. Ko je umrl leta,1872 Kosmac Jurij, se je obrnil dr. Muys do deželne vlade z obširnim porocilom, v katerem je svojega prijatelja Levstika predlagal za skriptorsko službo, ter podprl svoj predlog s tem, da je Levstik korenito znanstveno izobražen mož, v slovenšcini in slovanšcini pa pravi vešcak. Koncno je nasvetoval, naj deželna vlada popraša Miklošica, kaj on meni o Levstiku. Miklošic, poprašan od deželne vlade, je izjavil, da za skriptor­sko mesto v Ljubljani ne pozna boljšega moža, kakor je Levstik. To pa Muysu še ni bilo dovolj. Obrnil se je do dobrega znanca, tedanjega financnega ministra Plenerja ter mu toplo priporocil svojega prijatelja, za katerega je tudi Levstikov tedanji nacelnik Wagner storil, kar je bilo v njegovih moceh. Miklošic, Wagner in Plener so vplivali na naucnega ministra Stremayrja,1512 da je službo podelil Levstiku, dasi je imel ta jako nevarnega tekmeca. Kako mocno so se motili Levstikovi prijatelji in neprijatelji, ce so mislili, da se bo Levstik odslej dejanski udeleževal politike, je pokazal ta precej po svojem prihodu v Ljubljano. Do skrajnosti redoljuben si je uredil svoje življenje, da mu je teklo kakor ura. Z doma v knjižnico, iz knjižnice domov, to je bila vsa njegova pot, le iztežka ga je bilo pripraviti na kak izprehod po dolenjski cesti, proti Savi ali Fužinam. Najprej si je do dobra ogledal ljubljansko knjižnico. Prebral je vse knjige, katere mu je bilo dajati gimnazijski mladini v roke; nobena stvarca mu ni bila preotrocja, da bi je ne bil prebral, od Walter Scotta, Bitziusa in Gerstäckerja doli do »Lažnjivega Kljukca«. Ta ljubezen do mladine ga je napotila, da je kmalu po dohodu v Ljubljano stopil v zvezo z Ivanom Tomšicem1513 ter mu prav izdat­no pomagal pri »Vrtcu«, katerega je hotel tudi v jezikovnem oziru popolnoma preosnovati po svojem ukusu. Od 1. julija 1874. leta dalje je bil vec mesecev ves 1512 Karl Ritter von Stremayr (1823–1904), od leta 1870 do 1880 je bil minister za uk in bogocastje, v letih 1879–1880 pa istocasno minister za pravosodje v avstro­ogrski vladi. V tem casu je izdal odlok, s katerim so slovanskim jezikom bile zagotovljene vecje pravice v obcevanju z oblastmi. 1513 Ivan Tomšic (1838–1894), mnogostranski pisatelj in vzgojitelj. Njegovo najvecje delo je bila ustanovitev mladinskega lista »Vrtec«. list Levstikov, pozneje mu je pomagal v daljših presledkih. »Vrtec« je tudi pov­zrocil, da se je Levstik po vecletnem odmoru lotil spet pesništva. Kar je pesmi iz zadnjih let, vse so zložene za »Vrtec«. Poprijel se je tudi marsikakšnega dela, da si je ž njim prislužil novcev; tako je n. p. slovenil porocila deželnega odbora, poslovenil je Milesovo »Podkovstvo«, priredil za natisek Globocnikov »Nauk slovenskim županom«, knjigo, ki je za­voljo jezika (ne oblik!) vredna, da jo veckrat jemljemo v roko, ker se je vedno moci kaj novega nauciti iž nje. Z veliko slastjo se je zopet zakopal v Miklošica in staroslovenske rokopise. Casih je trdil, da bi moral vsak slovenski pisatelj vsaki dve leti vsaj enkrat prebrati kak staroslovenski rokopis, n. p. »Nestorja« ali »Supraseljski kodeks« ali kaj enakega. Od stare slovenšcine je prešel zadnja leta na litavšcino in druge ucene jezikoslovne in zgodovinske stvari. Videlo se mu je, da mu je vse to ucenje le nekaka prijetna zabava, potrebna njegovemu vedno žejnemu in živahnemu duhu; zato je vedno menjaval predmete; za leposlovjem je segal po zgodovinskih knjigah (Zahn, Dimitz), za zgodovino je prišlo na vrsto jezikoslovje in vmes je prebiral zgodovinske spomine in esteticne stvari (Mar­mont, Eckermann). To je delalo njegovo družbo prijetno in zabavno, ker je znal duhovito govoriti o vsaki stvari in je imel vedno svojo posebno in zdravo sodbo tudi o vprašanjih, s katerimi se na videž ni pecal. Politika, katera je poprej tako razburjala njegovo življenje, mu je bila zdaj deveta briga. Prve case, dokler je ho­dil zajutrkovat v kavarnico, je še slastno prebiral velike casnike; pozneje pa, ko je zjutraj rad ostajal domá, ni bral drugih casnikov kakor tiste, katere je prejemala knjžnica. Živo pa ga je zanimalo vsako vprašanje, in o domacih politikih je rad izrekel kako drasticno in pereco sodbo. Tem bolj ga je zanimala slovenska knji­ževnost; kriticno je prebral vsako knjigo in še preden je bila dobro oznanjena, je Levstik že pravil o nji, kaj prinaša dobrega, kaj graje vrednega. Tudi prijateljem, ki so imeli kako vece delo pod peresom, je bil požrtvovalen in moder svetovavec, pravi »vsega sveta pilátež«; o tem jasno prica Erjavceva »Potna torba«, Jurcicev »Tugomer«, Žvabova kritika zoper Koseskega, ves »Vrtec« tistih let in mnogo drugih stvari (Levceva Pr Trub. M.,1514 Pravda o slovenskem šestomeru). Levstik je na svoje rojake bolj kakor s poezijami vplival kot jezikoslovec, ne­koliko s svojimi spisi, veliko pa tudi po svojih prijateljih, katerim je popravljal njih proizvode (Vilhar, Cegnar, Jurcic). Glavni predmet njegovemu jezikoslov­nemu raziskavanju je bila nova slovenšcina; na to je zadnjih trideset let vplival 1514 »Die Sprache in Trubars Matthäus« (Jezik v Mateju Primoža Trubarja). z neko elementarno silo v toliki meri, kakor nihce izmed socasnih pisateljev ne. Takoj s prvim javnim nastopom leta 1854 se je obrnil zoper tiste pisatelje, ki so kakor Majar, Razlag, Toman hoteli iz slovenšcine in iliršcine ustanoviti nov južnoslovanski knjižni jezik. Ravno tako razborito kakor odlocno se je uprl v daljši razpravi tistim, ki so svetovali, da Slovenci popustimo svojo slovenšcino ter vzprejmimo od Hrvatov njih jezik v svojo knjigo. Z vsem naporom svojega bistrega duha in svojega znanja je dokazal, da bi to bila narodna smrt vsega slovenstva – toda predigal je, kakor kažejo novejši poskusi, glušcem! Posebnega, trajnega pomena v zgodovini našega jezika je njegova razprava »Napake sloven­skega pisanja«. V tej epohalni razpravi se Levstik na eni strani upira grdemu nemškovanju v slovenskem pisanju, nepravilnemu besedotvorju in neslovensko, po tujem nemškem duhu zasuknjeni skladnji; na drugi strani pa s svetim ognjem opominja slovenske pisatelje, kje jim je iskati živega studenca našemu knjižnemu jeziku – pri preprostem, nepokvarjenem narodu samem. Na koncu se je zavzel Levstik tudi za kritiko: zdaj ko imamo toliko literature, je kritika ne le mogoca, ampak tudi potrebna. Svoje misli je Levstik dalje razpletal v odgovoru na Hi­cingerjevo kritiko, kateri je Bleiweis dodal pristavek zoper ostro kritiko v našem slovstvu, poudarjaje, ce ti ni všec, pa sam spiši bolje. Levstik je dobil prijateljev in privržencev v Janežicu, Stefanu, Cegnarju. Janežic se je prvi oglasil zoper Hi­cingerja, potem pa tudi Cegnar. Levstik sam pa je s spisoma »Martin Krpan« in »Potovanjem od Litije do Cateža« pokazal prakticno, kako je slovenski prav pisati. Ti spisi so vzbudili mlajše Slovence za pravi narodni jezik. Levstikovi jezikoslovni spisi so raztreseni po »Glasniku«, »Novicah«, »Vrtcu«; bogato zbirko pristnih, knjigi neznanih besed je nakopicil in raztolmacil v Er­javcevi »Potni torbi«. Vendar se mora reci, da je v nekaterih ozirih grešil. Zadnja leta, ko je preštudiral vpliv sosednjih jezikov na slovenšcino, je bil Levstik prehud purist; predalec je segal nazaj v staro slovenšcino, obujal v življenje že izmrle besede, zametal pa, kar se je iz tujine zaneseno že dodobra udomacilo. Tudi nove oblike je mnogokrat izkopaval iz groba, naglo jih menjal ali pa naposled popolnoma zavrgel (n. p. živenije, nij, ja, sedanjest, pl. n. sinove, stvarij itd.). Zaradi tega je cul in zaslužil mnogo graje. Vendar se mora priznavati, da je naš jezik bistveno obogatil z mnogimi lepimi starimi in novimi izrazi, da je iztrebil mnogo tuje ljuljke. Kar je bilo dobrega v njegovih naukih, to so Slovenci vzpreje­li, zavrgli pa, kar je bilo pretiranega. Že s tem je dosegel, da so slovenski pisatelji nekoliko zapustili pot, po kateri so hodili z malimi izjemami do leta 1858, ko se je bilo bati, da vsa naša pisava odreveni v tesnih sponah nemškega mišljenja. Da se je v tem obrnilo na bolje, ni najmanjša Levstikova zasluga, ki ni samo ucil, ampak tudi sam z živim vzgledom pokazal, kako je pisati pravilno, lepo zveneco, v krepkih stavkih izraževano slovenšcino. On ni bil samo slovnicar, ampak, kar je v slovstvu vec vredno, izboren stilist. Živi zgled njegove jedrovite proze je izdal vec kakor njegovi sicer zlati nauki. Korenito znanje, izobražen jezikovni cut, dober esteticni okus, neka prirojena mu odkritosrcnost in resnicoljubnost, združena z moškim poštenjem – vse je naredilo Levstika za prvega našega knjižnega, kakor politicnega kritika. Njegovi soucenci pripovedujejo, da je že ucenec niže gimnazije hudo kritikoval takrat v deveta nebesa povzdigovanega Koseskega in prvi svoj daljši spis je koncal z vzkli­kom: »Bog živi kritiko!« Pri vsem kritikovanju pa se je ravnal po nacelih, katera je sam izrazil v »Lesnikah«: A kádar se oglasíti veljá, Odprí na stežaj si duri srcá, Zavpíj, da vsem se ušesa krika napólne, Cetudi se náte vesoljni svet zakólne I da bi te dvakrat srditi slepci na križ razpeli, Ce nési legŕl, polagoma bodemo vse verjeli. Resnica je bila pred nébom i zemljó; Resnica ostane, ko zemlja, nebesa minó. Premnoge njegove kritike so jezikoslovne vsebine, kar je naravno, saj ni nihce bolje od njega poznal našega jezika. Druge se pecajo s slovenskim slovarstvom, zlasti z Wolfovim slovarjem, pri cegar uredovanju je bil sam udeležen. Tretja vr­sta njegovih kritik se obraca zoper znanstvene in leposlovne proizvode. Levstik, kateremu je bilo pesnikovanje in sploh knjižno delovanje nekako sveto opravilo, je bil tudi drugim strog in neizprosen sodnik. Objektivno je presodil vsa­ko knjigo, vsak pesniški proizvod. Odlocno je pohvalil, kar je bilo hvale vrednega, brezobzirno pograjal, kar je bilo graje vrednega. Pri tem ni locil osebnega prijatelja od osebnega sovražnika; za oba je imel isto kritiško merilo; resnica in pravica mu je bila nad vse sveta in knjižno polovicarstvo v Slovencih ni imelo odlocnejšega sovražnika, kakor je bil Levstik. Zlasti je v tem oziru s svojimi nauki osebno vplival na svoje prijatelje. Noben mlajših pisateljev (Jurcic, Cimperman idr.) ni prišel ž njim v dotiko, da ne bi krepka Levstikova individualnost mogocno vplivala nanj. Res je bila njegova kritika ostra, veckrat preostra, ker mnogokrat prijema pisate­lja takó, da ga mora resnicno boleti; toda nihce ne more zanikati, da bi ne bila zaslu­žena in vselej poucna: ona vedno le zida in ne podira samo. Levstik je s svojo kritiko vedno povedal vec dobrega, nego podrl slabega. Kar se njegovim kritikam more ocitati, je to, da so casih res preosebne. Nikjer pa se ni polemicni znacaj Levstikov kazal tako jasno kakor v njegovih politicnih spisih. Politicnega svojega nasprotnika je prijemal s strupenim kopjem; vecina njegovih clankov bi gotovo ne bila zagledala belega dne, da ni »Slovenski narod« izhajal takrat v Mariboru, dalec od državnega pravdnika, ki je imel svoj sedež v Celju. In ce je ta zaradi njih veckrat urednika po­sadil na zatožno klop, porotniki so ga vselej oprostili. Uvodni clanki, kakor »Tujceva peta«, »Kdo na Kranjskem vlada«, »Slovenci – galgenvögel«,1515 »Brezova mast in naši nemškutarji« itd., so še zdaj v dobrem spominu starejšim rodoljubom. [Fran Erjavec] S svojo prozo je Levstik vplival na ves mlajši zarod, zlasti na Erjavca in Jurcica. Fran Erjavec je bil rojen dne 4. septembra 1834. leta v Ljubljani na Poljanah št. 26 (zdaj 49) nasproti Marijanišcu. Oce njegov, Mihael Erjavec, je bil dolenjske krvi. Domá v Kriški vasi pri Višnji gori je zvršil nekoliko gimnazijskih razredov v Karlovcu, bil pozneje vojak, kjer je dosegel cast narednika (Feldwebla), potem pa je služil pri zakupništvu užitninskega davka in bil naposled paznik ali priglednik v mestni klavnici ljubljanski. Erjavceva mati je bila Ljubljancanka. Nje rodite­lji so imeli malo kramarijo in trafiko v poprej omenjeni hiši na Poljanski cesti. Elizabeta Bezljajeva, tako ji je bilo ime, je slovela v mladosti zaradi izredne svoje lepote! Ko je bil leta 1821. v Ljubljani znani vladarski shod, se je nekega dne prigodilo, da je Eliza Bezljajeva prala perilo na Ljubljanici in si po zvršenem delu umivala obraz, kar pride mimo ruski car Aleksander I. z adjutantom. Ko zagleda car cvetoco perico, se ustavi, potegne iz žepa rdec svilen robec ter ga smehljaje pomoli lepi deklici, da si obriše ž njim mokri obraz. Iz zakona Mihaela Erjavca z Elizo Bezljajevo se je porodilo cetvero otrok, izmed katerih je bil naš pisatelj pred­zadnji. Življenje v domaci hiši nam opisuje Erjavec, seveda poeticno olepšano, v svoji »Žabi«, dolgo casa pa ni ostal Erjavec tam. Ljubljanski mesarji so neko noc neusmiljeno pretepli njegovega oceta, ki je nezavesten obležal in umrl malo dni 1515 Obešenjaški tici. potem. Uboštvo je prišlo nad Erjavceve. Naš pisatelj je iz šole gredé veckrat lacen pobiral po tleh crešnje, ki so jih izgubile branjevke, o prostih dneh pa je s starejšo sestro hodil na Goljavec1516 po suhljad. Cez nekoliko let se mu mati zopet omoži v Zálog, on sam pa je ostal pri materi. Kakor je na naglem izgubil oceta, tako nekoliko let pozneje tudi mater. Nekega dne je hotela hitro steci po stópnicah v globoko klet, spotaknila se in pala tako nesrecno, da se je pri tej prici ubila. Že tedaj in seveda tudi pozneje, je skrbela za Erjavca njegova teta, materina sestra, prej kuharica pri nekem kanoniku, kateri je Erjavec to dobroto povracal pozneje z otroško ljubeznijo in jo kakor svojo mater hranil pri sebi v Gorici do nje smrti. V šoli se mu sprva ni godilo dobro. Prilezel je sicer do cetrtega razreda nor­malke pod ostrega ucitelja Ivanetica; tu pa mu je pošlŕ vsa ucenost. Poduk je bil ves nemški in Erjavec je ujel komaj vsako deseto besedo, konec leta pa nesel debelo dvojko domov v Spodnje Poljane. Vendar je poskusil svojo sreco še drugo leto. Zdajci pa so se mu kar nekega dne odmašila ušesa in razvezal jezik, da jo je znal rezati po nemški. Poslej je bil ves cas, ceprav ne izvrsten, vendar zanesljiv in dober dijak tudi na gimnaziji, kamor je vstopil leta 1847. ter jo zvršil leta 1855. Tista leta je živel v Šiški pri Ljubljani znani Prešernov prijatelj in prirodopisec Ferdinand Schmidt. Za svoje ogromne prirodopisne zbirke je potreboval pomoc­nika in dobra sreca je privela Erjavca že v drugi šoli v Schmidtovo hišo. Vse pro­sté dni je odslej pomagal Schmidtu urejati njegove zbirke ali pa mu je prebiral prirodopisne knjige. Tam se je Erjavec seznanil tudi z mnogimi drugimi kranj­skimi prirodopisci; z Dežmanom, Hauffenom in Hofmannom. V njih družbi je oblazil velik del kranjske dežele ter preteknil marsiktero jamo in votlino; ko je iskal redkih žuželk in polžev. Erjavec je sam to življenje opisal z nedosežnim humorjem v »Crticah iz življenja Šnakšnepskovskega«, natisnjenih v Janežice­vem »Glasniku« leta 1858. Pozneje je Erjavec sam prekrstil ta spis v »Crtice iz življenja in delovanja ucenjaka Schnackschepperleina«. Na gimnaziji je imel Erjavec celo kopo odlicnih vrstnikov: Veceslav Bril, Si­mon Jenko, V. Krmavner, Jožef Stritar, Ivan Tušek, Valentin Zarnik so mu bili sošolci; Ivan Mencinger je študiral dve leti za njim. Take vrle osme šole, kakoršna je bila leta 1854–55., ni še videla Ljubljana. To so možje, ki so poleg Cegnarja, Valjavca in Levstika osnovali pred petnajstimi leti našo leposlovno, zlasti pri­povedno literaturo in so podpirali Janežicev »Slovenski Glasnik«, da ni takoj zamrl. Jeseni leta 1854. so se namrec združili osmošolci Bril, Mandelc, Zarnik in 1516 Golovec. Erjavec ter zaceli pisati literarni list »Vaje«. Shajali so se vsako nedeljo popoldne v Mandelcevem stanovanju v Eggenbererjevi hiši na sedanjem Prešernovem trgu št. 2. Vsak je prinesel seboj, kar je v tednu spisal, ter na glas prebral svojim prija­teljem. Kar je odobrila kritika, to je prišlo v »Vaje«. Skupen sprehod na Rosnice (ali Rožempôt) ali v Šiško na Vodnikov dom je zakljuceval take literarne nedelje. Kaj je bil povod, da so se ti mladenici združili v literarno delovanje? Jeseni leta 1854. so napravili gimnazijci o vélikem dinastiškem prazniku (poroki cesarja) javen koncert. Tedanji katehet, nam že znani Globocnik, je strogo prepovedal osmošolcem pri tem koncertu peti katero si bodi slovensko pesem. Dijaki so se šli v svoji žaljeni narodni zavesti pritožit k svojemu prijatelju in tedanjemu slo­venskemu pisatelju Dragotinu Dežmanu. V lepem ogovoru jih je ta navduševal, naj ostanejo svojemu narodu vedno delavni in znacajni sinovi. Beseda je dala besedo in dijaki poprosijo Dežmana, naj on zacne izdajati slovenski leposloven list. Ta jim obljubi. Ko pa so se oglasili že mnogi slovenski pisatelji, ki mu hoce­jo pomagati, pravi Dežman, da ne utegne biti listu urednik. Stvar se je razdrla. Dijaki pa so ostali mož beseda ter zaceli pisati svoje »Vaje«. Kaj so pisali? Blizu vse, kar je v Glasniku Jenkovih, Erjavcevih, Mandelcevih, Zarnikovih, Tuškovih spisov – katerih je lepa vrsta – vsi ti skoraj so bili porojeni že leta 1855. in priob­ceni v »Vajah«. Te »Vaje«so bile v resnici zibel »Slovenskemu Glasniku«. Iz tega je razvidno, kako resno in pridno so delali ti dvajsetletni mladenici že takrat. Ko je napravil Erjavec maturo leta 1855., se je odlocil za uciteljski stan in od­šel na Dunaj študirat kemijo in prirodopisje. Tam mu je ucna uprava naklonila izdatno podporo s tem, da mu je podelila državno ustanovo, znašajoco 300 gl., s pogojem, da se Erjavec pripravi za ucitelja na realkah, ki so jih takrat zaceli sno­vati v Avstriji. Že junija meseca 1859. leta, torej ne še po celó štiriletnih študijah, se je oglasil Erjavec za preskušnjo, pri kateri pa je imel nekoliko nesrece; iz glav­nega predmeta, iz kemije, je bil potrjen samo za niže razrede, iz naturoznanstva pa za višo realko. Poskusno leto je potem odslužil Erjavec na realki v dunajskem predmestju Gumpendorfu in bil poleg tega od 15. junija do 30. oktobra 1860. leta prefekt v Terezijanišcu. Ker pa je tedaj vsemogocni ministrski svetovavec Kleemann, porocevavec v naucnem ministrstvu, ob vsaki priliki poudarjal, da noben profesorski kandidat slovenskega rodu ne dobi službe na Slovenskem, se je odlocil Erjavec, da pojde na Hrvaško in že dne 30. oktobra 1860. leta je bil imenovan za pravega ucitelja na zagrebški realki. V Zagrebu je prebil Erjavec enajst srecnih let. Hrvatje so ga visoko cislali zaradi korenitega strokovnjaškega znanja in tudi zategadelj, ker je bil izvrsten in vesten ucitelj, ljubezniv prijatelj in kolega in redek, pošten znacaj. Bil je na Hrvaškem kakor doma, govoril dobro hrvaški in se tudi kmalu privadil hrvaškim društvenim obicajem. Hrvaško zemljo je bolje poznal kakor marsika­teri Hrvat, prepotoval je vso od konca do kraja. Tako je leta 1864. z direktorjem Torbarjem in prof. Matkovicem potoval na Klek, na Plešivico in na Plitvicka jezera. Iz Gospica se je Torbar vrnil v Zagreb, Erjavec in Matkovic pa sta šla v Zrmanjo, Knin, Šibenik in odondot po morju v Trst. Erjavec je na turški meji, zlasti v Kršlju, preiskal tamkajšnje podzemeljske jame. Na turško­dalmatinsko­­krajniški meji ustavi oba popotnika sredi gozda znani razbojnik Skundric, pa ne stori jima nic, ko mu povesta, da sta ucitelja, in ne uradnika. Prepotoval je najvec peš tudi Slavonijo, krenil je celó cez državno mejo v Ba­njaluko ter obiskal tudi Srem in Beligrad. Bil je tudi na Ceškem, kjer je obiskal Zlato mesto Prago. Leta 1867. je bil z realcnim direktorjem Torbarjem, prof. Rihtaricem in sedanjim nadškofom Posilovicem v Parizu. Tja se je vozil cez Du­naj, Salzburg, Strassburg, v Parizu se je mudil trinajst dni in se potem vrnil cez Genevo, Lausanne, Bazel, Kostnico, Lindau, Monakovo, cez Tirole, Verono in Trst v domovino. Leta 1873. je obiskal Benetke. Sicer pa je pocitnice prebil v prijateljski družbi v Ljubljani, v Železnikih, v Škofji Loki, na Bledu ali v Kamni­ku. Dasi udomacen na Hrvaškem, je srce ohranil vedno slovenski deželi. Ko je leta 1871. nastopila doba Hohenwartovega ministrstva, je mislil, da so napocili ugodnejši casi; zato je poprosil uciteljske službe na realki v Gorici, kamor je bil res tudi imenovan dne 17. avgusta leta 1871. V Gorici pa se mu je kmalu jelo tožiti po veselem, živahnem Zagrebu, ker tam ni bilo nobene vesele prijateljske družbe, nobene znane rodbine, nobenega javnega slovenskega življenja. Po krcmah in kavarnah je gospodarila furlanšcina, kolegi so bili z redkimi izjemami sami Italijani, nemški Pemci in Tirolci; le red­kokdaj se je mala domaca družba zbrala v citalnici. Zato se je cutil Erjavec zapu­šcenega in žal mu je bilo, da je odšel iz Hrvaškega. Ker ni našel v pofurlanjeni Gorici dušnega užitka, se je zatekel v naturo. Ni ga bilo prostega dne, da bi ne bil obesil popotne torbe cez rame in šel na Kras, v Trnovski gozd, v Furlanijo, v Brda ali proti Vipavi. Casih je odšel kar za vec dni v snežene vrhove Julskih Alp, na Krn, Prestreljenik, Matajur ali v Triglavsko pogorje. Vsak izprehod mu je imel znanstven namen. Hotel je spoznati vse Primorje v geološkem, zemljepisnem in prirodoznanskem oziru. Prebrskal je vsak grmic, zdaj pobral drobnega polža, zdaj ujel hitrega hrošca, zdaj odkrušil kos kamena, zdaj utrgal neznano bilko. Pri tem je vedel spremljevavcu vedno kaj novega povedati. Zanimali so ga vsi dogodki javnega življenja, zlasti ako so se tikali slovenskega národa; zanimala ga je vsaka politicna in literarna novica in o vsaki stvari je imel svojo utemeljeno sodbo. Mož obširnega strokovnega znanja je bil nadarjen s prirojenim okusom in je poznal tudi leposlovne proizvode raznih velikih literatur; slovenske pesnike je znal do malega vse na pamet, znana mu je bila vsaka povest, vsaka še tako nedol­žna domaca razpravica. O sebi in svojih spisih ni rad govoril, ako pa se je vendar zasukala govorica na njegovo delovanje, pomudil se je rad pri takem razgovoru, toda samo zategadelj, da je našteval formalne napake in tehniške nedostatke svojih povesti in znanstvenih razprav, tako n. p. je povest »Zamorjeni cvet« sam imenoval svoje najslabše pripovedno delo. Še najbolj so mu ugajali njegovi na­turoznanski spisi; »Mravlje« se je rad spominjal in na »Domace in tuje živali« je bil nekako ponosen. Kakor sebi je bil tudi drugim pisateljem oster, toda pravicen sodnik; veckrat je grajal, kakor hvalil, pa graja njegova ni bolela; imel je namrec mnogo takta. Morda nikoli ni razžalil nobenega cloveka, dasi je rad ugovarjal trditvam, s ka­terimi se ni ujemal, ter trdovratno branil svoje mnenje, katero je modro izrekel. Ko je po daljšem potovanju posedel okoli ognjišca med Vipavce ali Kraševce in se krepcal z vinom, je oživel njegov humor. Pri tem je vsako frazo in besedo, vsak glas vlekel na uho. Molce je potegnil dnevnik iz žepa ter napisal novo frazo, nov izraz iz narodovih ust. Tako je nabral neprecenljivo gradivo, ki ga je vec let priobceval v Letopisu Slovenske Matice v clankih »Iz potne torbe«, s katerimi je tako lepo obogatil slovenski slovar in slovensko frazeologijo. Da se mu je na svojih potovanjih prigodilo marsikaj, je naravno. Enkrat so ga Laznarji nad Co­povanom imeli za »ravbarja«, ki je utekel iz Gradiške.1517 Posebno tocno in natancno je izpolnjeval Erjavec uciteljske dolžnosti. Bil je strog, vesten, pravicen in ljubezniv ucitelj; ljubili so ga ucenci, spoštovali tovariši in beseda njegova je navadno odlocevala v spornih šolskih stvareh. Ko je leta 1874 obolel ravnatelj, postavil je šolski svet Erjavca za namestnika. Leta 1874. in 1875. ucil je po šest ur na teden na tedanjem goriškem moškem, leta 1879. pa na ženskem uciteljišcu; leta 1886. je postal tudi ud izpraševalne komisije za obcne ljudske in mešcanske šole v Gorici. Ker je bil na glasu ucenjak, je bil 13. novembra 1875. imenovan za rednega vseuciliškega profesorja v Zagrebu; Erjavec je bil sprva voljan prevzeti to stolico ter je tudi v Zagrebu že kot vseuciliški profesor prisegel; vrnivši se iz Zagreba, pa 1517 Iz zapora v Stari Gradiški na Hrvaškem. se je iz raznih vzrokov odpovedal podeljeni mu profesuri, kar so mu Hrvatje po pravici zamerili. Ostal je, kakor sam pravi v nekem listu leta 1886, na šolskem po­lji skozi sedemindvajset let z veseljem in si je vedno prizadeval, strogo izpolnjevati svoje dolžnosti. »Nebojec se, da bi me kdo mogel obdolžiti prevelike samohvale, lahko recem, da sem ucitelj s svojo metodo, s svojim vedenjem v šoli in zunaj šole pridobil si naklonjenost ucencev, spoštovanje tovarišev in priznanje nacelnikov.« Drugo leto svojega bivanja v Gorici dne 23. oktobra 1872 leta se je oženil z gospodicno Marijo Ferfilovo. Veseli dnevi njegovega zakona so bili kratki. Mlada žena zboli nevarno in ni še dobro okrevala, kar se mu zgodi druga nesreca; strela je udarila v njegovo stanovanje in ubila bi kmalu Erjavca in ženo, da ni bilo zvonca, po cegar jekleni žici je odskocila. Strah je imel za ženo hude nasledke; trpela je odslej na razdraženih živcih. Iz tega zakona je dobil troje otrok; decek pa mu je leta 1884. umrl v sedmem letu starosti. Erjavec je zacel bolehati že nekaj casa pred svojo smrtjo. Hiral je vec casa. Od­povedal mu je želodec, pa tudi pljuca so bila nakažena; vendar so prijatelji upali, da bo gledé na njegovo krepko postavo vse dobro. Pa prišlo je drugace. Umrl je nagloma 12. januarja 1887. leta. Delal je ves dan, zvecer je bil v družini nenava­dno vesel in po vecerji je pisal še za Pleteršnikov slovar do 10 ˝ ure, potem je šel pocivat. Kmalu ga zacne daviti kašelj; vzdigne se v postelji, in ko nic ne pomaga, vstane. Soproga mu skuša pomagati z domacimi zdravili – brez uspeha. Poklicejo doktorja [Antona]Gregorcica, ki je opravil v duhovskem oziru, kar je bilo v takih razmerah mogoce. Erjavec se potem zgrudi in po kratkem smrtnem boju umre. Pogreb je bil velikanski, njegova priljubljenost se je pokazala zlasti v tem, da so Slovenci za njegove sirote v štirih mesecih zbrali 2400 gl. Erjavcevo pisateljevanje je ravno tako mnogovrstno kakor razsežno. Napisal je dolgo vrsto ucenih naturoznanskih razprav; sestavil je celo kopo šolskih knjig; nabral obilo jezikoslovnega jeklenega zrnja; njegove povesti in novele se prišteva­jo najboljšim, kar jih imamo do konca prejšnjega stoletja; v potopisih ga doslej še nihce ni dosegel; humoreske spadajo med najboljše; s svojimi »Domacimi in tujimi živalimi v podobah«, s katerimi je genijalno in samostvorno populariziral naturopisje, je podal Slovencem pravo zlato knjigo. Sploh ga ni popularnejšega pisatelja v Slovencih, kakor je Erjavec. Njegova pisava je ugajala duhovnikom, kakor posvetnjakom; ucenjak, kakor ucenec, kmet, kakor gospod prebirata nje­gove spise z isto naslado; gospodicna mestna, kakor kmetiško dekle v pogorski vasi nahaja v njegovih spisih zabave. Erjavec je bil eden tistih redkih pisateljev, ki je znal pisati za ves narod, in ne samo za posamezne dele njegove. Ucenjak na glasu, je s paznim ocesom zasledoval vsak napredek naturoznan­stva ter pokazal svoje razsežno in korenito znanje z mnogimi, v njegovo stroko spadajocimi razpravami. Že leta 1862. je pisal v programu zagrebške realke »O postanku i razvitku trakavica«,1518 dve leti pozneje v »Književniku« »O vlasicah ili trihinah«, v 31. knjigi »Rada«1519 je napisal epohalno razpravo »Slavonija v mala­kologicnom pogledu«, ki je sad vecletnih studij in vecletnega opazovanja. Zavoljo tega spisa ga je izvolila akademija za dopisujocega uda. Njegovo imé je zaslovelo tudi med nemškimi in francoskimi ucenjaki. Družba »Société malacologique de la Belgique« v Bruselji ga je pozvala na sodelovanje in ga imenovala za dopisujo­cega uda. Najveco hvalo je vzbudila razprava »Die malakologischen Verhältnisse der gefürsteten Grafschaft Görz im österreichischen Küstenlande«1520 v progra­mu goriške realke 1877. Povsod je zbudilo soglasno pohvalo. V njej je opisal 111 polžev, ki še prej niso bili znani na Goriškem. [Oskar] Böttger v Frankfurtu je nekega novega polža krstil »Clausilia Erjaveci«. Vec pa kakor s temi ucenimi studijami in razpravami je koristil Erjavec narodu slovenskemu z drugimi spisi naturoznanske vsebine. On je bil prvi profesor, ki je razen botanike oskrbel vse v njegovo stroko spadajoce šolske knjige. Poslovenil je mojstrski »Prirodopis živalstva« po Pokorniju (3 izdaje), »Rudninoslovje ali mine­ralogija« po Fellöckerju in »Somatologijo« po Woldrichu. Kemijo in živalstvo v Schödlerjevi »Knjigi prirode«. Izvirno je spisal ucno knjigo »Prirodopis rudninstva ali mineralogija«. Vecina teh knjig je resda poslovenjena, ali obcudovati jih mora­mo. Kako s tako lepim jezikom, krepkim in jedrnatim zlogom, bistro in prozorno pisavo se ne more ponašati nobena druga šolska knjiga slovenska v toliki meri, ka­kor se odlikujejo ž njimi Erjavceve knjige. Bil je tudi v svojih prevodih silno vesten in natancen. Levec pripoveduje, kako je prirejal za natisek »Prirodopis živalstva« v drugi izdaji leta 1872. »Po tri dni, po ves teden je premišljeval kako posebno ka­rakteristicno besedo ter ugibal, kakó bi ji dal pravo slovensko lice. Pregledavala sva Cigaletov, Vukov in Miklošicev slovar, naposled je morala vendar priti na vrsto – ultima ratio.1521 Pisal je pónjo Levstiku v Ljubljano ali Šuleku1522 v Zagreb. Zato tudi noben ucni predmet v slovenšcini nima tako izbornih ucil, tako dovršene ter­ 1518 Trakulj. 1519 Rad Jugoslavenske akademije. 1520 »Malakološke (podrocje zoologije, ki zajema raziskave mehkužcev) razmere poknežene grofije Goriške v avstrijskem Primorju.« 1521 Zadnja možnost, zadnje sredstvo, kadar ni mogoce doseci skupne, pametne rešitve. 1522 Bogoslav Šulek (1816–1895), hrvaški filolog, zgodovinar in leksikograf. minologije kakor zoologija, mineralogija in somatologija. In kar je najvec vredno, to terminologijo je zajel Erjavec vecinoma naravnost iz narodovih ust. Ne samo za ucenjaka in za šolo, tudi za preprosti narod je zastavil Erjavec svo­je pero, ucil ga je ljubiti naturo, v nje bitjih castiti vsemogocnega Stvarnika, na drugi strani pa v svoj prid obracati mnogovrstne prilike, katere ponuja cloveku natura. Njegove 'Domace in tuje živali v podobah' (5 snopicev) kakor tudi 'Naše škodljive živali v podobi in besedi' so pisane tako lepo, da poleg prijetne zabave blažijo cloveku srce, mu bistrijo um in mu povzdigujejo dušo do Boga. Tako je bilo mogoce pisati samo možu, ki je bil ves cas svojega življenja v živi dotiki s preprostim narodom, ki je korenito poznal njegove nazore o živi naturi, njegove pesmi in pravljice o živih bitjih, in ki je bogate zaklade svojega znanja zavijal v besedo, kakršno je cul iz narodovih ust samih. Spisa o 'Mravlji' in 'Raku' bi delala cast Brehmu1523 samemu; v slovenski literaturi jima ni para. Clovek ne vé, cemu bi se bolj cudil, ljubeznivemu humorju ali lepemu jeziku ali pisateljevi ne­dosežni spretnosti, s katero na najpreprostejši nacin tolmaci najvece naturoznan­ske uganke in probleme. 'Mravlja' se bere kakor epicna pesem in je pisana z vsem znanjem prave pesniške tehnike. Erjavec jo je pisal, ko mu je bilo dvaindvajset let; ali mika nas enako še danes. Mravlja je klasicen umetniški proizvod. Ž njo se more nekako meriti še 'Rak', katerega je Erjavec opisal v 'Ljubljanskem Zvonu' leta 1881. 'Mravlji' in 'Raku' je dal Erjavec tako obliko, da bravec prvi hip ne vé, kaj je pisatelju prvotna in glavna namera: je­li ta dva predmeta na poseben nacin znanstveno opisati ali je hotec ž njima bravca samo zabavati; težko je najti mejo, kje se v teh spisih koncuje naturopis in kje se zacenja leposlovje. Enake vrednosti sta tudi Erjavceva spisa 'Rastlinske svatbe' in 'Žaba'.« S tem pa še ni izcrpano porocilo o Erjavcevem književnem delovanju. Erjavec sicer ni spisal nobene pesmi (v šali je pripovedoval, da je zložil samo eno iz štirih verzov, ki se zacenja, ce se prav spominjam, tako: »Svet Francišk je šel cez murje, Tam je jedel jajca purje«), vendar zavzema tudi v leposlovju slovenskem castno mesto; kjer se omenjajo prvi naši novelisti prejšnjega stoletja, tam se mora ime­novati tudi njegovo ime. Z vsemi odlicnostimi izvrstne svoje pisave je združeval Erjavec neki posebno ljubezniv humor in izreden dar prijetnega pripovedovanja. V tem oziru ga ni 1523 Alfred Edmund Brehm (1829–1884), nemški zoolog in pisatelj, njegovo ime je z naslo­ vom knjige Brehms Tierleben (Bremhovo življenje živali) postalo sinonim za poljudno­ znanstveno literaturo s podrocja zoologije. razen Levstika in Murnika prekosil noben slovenski pisatelj, tudi Jurcic ne. Tudi Jurcic ima dosti humorja, pa njegov humor je nekako rezek, suh in premišljen, Erjavcev pa nežen in priroden. Jurcic pripoveduje tocno, natancno in pocasi, Er­javec naglo in prijazno. V karakteristiki delujocih oseb in v psihološkem razvoju njih dejanja nadkriljuje seveda Jurcic Erjavca, nasproti pa ima Erjavec eno pred­nost, katero zastonj išcemo pri Jurcicu. Jurcic nima za naturo nobenega ocesa, njemu je clovek glavni in edini predmet opisovanja in opazovanja; v Jurcicevih spisih ni nobenega prizora iz nature in ne vidi niti ptic niti cvetlic, ker je prevec suhoparen realist, da bi se oziral na take stvari. Erjavcevim leposlovnim spisom pa dajejo neko posebno milino in lepoto ravno prekrasne slike in epizode, ki izvirajo in so zajete iz natancnega opazovanja nature. Prvo povest je priobcil Erjavec v »Novicah« leta 1857. Imenuje se »Veliki pe­tek«. Žalost v naturi, žalost v srcu mlade Anke, gozdarjeve hcerke, dasi pricakuje ljubimca si Janeza cez dolgo leto spet nazaj. Sova uka, veliki petek je in že noc, gozdar pa vendar nabija puško, da pojde na ponocnega tatu. Po zmoti zadene s smrtnim zrnom Janeza ter se od silne žalosti zgrudi tudi sam mrtev poleg njega. Druga velika noc je bila vesela, lepa. Toda za cerkvijo se vrste trije grobov: usoda lanskega vélikega petka. V Janežicevem »Glasniku« je objavil najprej povest »Na strijcevem domu«, najnežnejšo vseh svojih povesti; nedosežna nje milina, nedolžna naivnost, s kate­ro nam pisatelj opisuje svojo ljubezen do bratranke ali domace božicne obicaje, vabi tudi resnobnejšega bravca spomin nazaj v blažena leta mladosti. Delujoce glavne osebe se nam ne kažejo sicer samé v nikakih dijalogih, vendar pa jih je pisatelj oznacil s svojim pripovedovanjem še dovolj jasno in zaplel in razrešil tra­gicno dejanje mikavno pa naturno. Povest je spomina vredna zategadelj, ker se vidi iz nje, koliko je bilo pisatelju do tega, da bi podal Slovencem novelo, zajeto iz domacega življenja in pisano samostvorno, ne ukrojeno po tujem vzgledu. V »Glasniku« je objavil tudi »Crtice iz življenja Šnakšnepskovskega«, junak teh crtic živi le za mikroskopicno majhne »hroste«, cesto za teh živalic še drob­nejša bedrca, s tem pa ravno – za blaginjo vesoljnega cloveštva, kakor on zatrjuje. Že mnogo kako novo species je zasledil, ki nosi njegovo ime, le križca ali vsaj diplome kake ucene akademije si še želi. Že si je tudi tega gotov, kar se drobni kranjski kebrcek »Adelops« – edini svojega rodu – vozec se naravnost v dunajsko akademijo, z vlakom vred pri Judendorfu ponesreci. Huje kakor Ahil nad Pa­troklom se place ucenjak ob izgubi svojega »Adelopka«. Na nepopisno njegovo sreco se je vendar našla še ena taka živalca. V teh crticah je pokazal Erjavec svojo satiricno žilo. Le naturoslovec in prirojen humorist je sposoben napisati svojim sostrokovnjakom tako satiro, napisana je proti domišljavosti enostransko izo­braženih strokovnjakov, ki mislijo, da se suce blaginja vsega sveta res okoli njih neznatnih uspehov in koprné po križcih in castnih diplomah. Originalni sluga Boštijan je srecen kontrast svojega gospodarja. V povesti »Avguštin Ocepek« slika Erjavec tisto vrsto posili študentov, ki ni­majo glave, zato so pa v življenju cesto z malim zadovoljni. V malem natancni in zvesti pridejo do više stopinje, kakor je tudi Avguštin po desetletni službi prišel od ene na dve dvajsetici dnine. Novelo »Zamorjeni cvet« preveva neka posebna blaga melanholija. V nji nam je pisatelj v pesniški obliki podal žalostno zgodovino prve svoje nesrecne ljube­zni. Valentin, ki po neizmernih gozdovih daljne Minnesotte in ob prostih brego­vih velicastnega Missisipija išce miru in pokoja srcu, to je mutatis mutandis1524 Erjavec sam, in nesrecno omožena in zapušcena Regina v lepem slovenskem gradu, kteri hoce pociti v brezkoncni bridkosti srce, to je bivša nevesta njegova, katero je izgubil, kakor je sam rekel, po svoji krivdi. Vendar kako lepo se prilega elegicni ton nesrecnemu koncu dejanja. Že s prvo vrstico zbudi pisatelj bravcevo zanimanje, katero raste od odstavka do odstavka; bojiš se konca, in vendar ga komaj pricakuješ. Škoda je samo, da ta povest zaostaja v kompoziciji, v tehniki, v znacajih delujocih oseb, v motivaciji dejanja za drugimi povestimi Erjavcevimi. Najboljša Erjavceva povest je novela »Huzarji na Polici«, tiskana v »Glasniku« 1863. leta. V zakotni vasi Polici še nikdar niso imeli vojakov nastanjenih, kam še li konjenikov. Kolika je torej skrb in radovednost, ko se razglasi, da pridejo huzarji! Le grajski dve gospodicni se jih veselita, zbrali sta si že v domišljiji vsaka svoj ideal v uniformi: Julija starejšega ritmojstra,1525 bogatega ogrskega grofa, Berta lepega mladega lajtnanta.1526 Huzarji pridejo; kmetje se kmalu prepricajo, da niso tako strašni, kakor so si mislili, Julija, da niso vsi ritmojstri grofi, Berta, da niso vsi lajtnanti lepi. Vojaki so se ljudem kmalu priljubili, zlasti izvrstni cigan trobar Miško in fini Slovak vahtmajster;1527 v gradu si je ritmojster Mokošinji z izrednimi svojstvi in moškim znacajem kmalu osvojil vsa srca, posebno pa še srce lepe Berte. Edina prav smešna nezgoda zadane mlado moža željno Levko in cigana Miška, ki se za prevroce posvetne želje do dobra pokorita: Levka pusti lepi svoji Anici 1524 S potrebnimi spremembami. 1525 Rittmeister, konjeniški stotnik v avstrijski in nemški armadi. 1526 Leutnant, porocnik. 1527 Wachtmeister, stražmojster, narednik. mladega vahtmojstra, Miško obupa, ker ne more postati neviden, da bi laže kral. Komaj se zavesta Mokošinji in Berta svoje srece, že dojde huzarjem povelje, da morajo zapustiti Polico. Ritmojster tedaj snubi Berto, pa zastonj; ožji zvezi protivi se nepremagljiva zapreka – vera, ker je on protestant. Grašcaka Možino pa potro v kratkem udarci nesrece ter ga sklonijo, da se naposled uda svoji Berti rekoc: »Kar je Bog sklenil, ne more biti slabo.« Kmalu odpelje Mokošinji svojo nevesto na Ogrsko, kamor se v kratkem tudi srecni Možina preseli. Povest ima samo eno na­pako, da je prekratka. Kakor v »Raku« in »Mravlji« je zbral Erjavec vse raznovrstne prednosti svoje pisave in jih položil v to povest. Živahno dejanje, dovršena karak­teristika, prava resnicnost poleg pesniškega zanosa, duhovit dijalog, humor, dovtip in šala, vse to podaja duši slastni užitek, ki je svojstvo pravih klasicnih proizvodov. Težko je povedati, katera oseba bolje ugaja, ali modri oce župan, ki brati ne zna, ali potepuh Matizelj, ki je zdaj, ko prihajajo huzarji v zapušceno vas v nastanitev, najimenitnejša oseba v vasi zató, ker zna nekaj nemški lomiti, ali lepi vahtmojster, ali moža željna vdova Kramarica, ali ljubezniva Anka, ali premeteni huzar cigan Miško, dokler se vse zanimanje bravcevo ne koncentrira okoli junaškega, znacaj­nega in moškega ritmajstra Mokošinija in živahne grajske Berte! Pisatelj nam kaže razlicne slike, vendar nas z nobeno ne utrudi; v pravem trenutku zna eno dejanje pretrgati ter zaplesti drugo. Povest je izšla tudi v srbskem prevodu. Povest »Izgubljeni mož« je resnicna slika ljudi, kakor jih nahajamo tudi med našim narodom dovolj. To so veliki talenti, ki se najlaže izgube ali po svoji ali po krivdi drugih ter se pravi originali potikajo po svetu do rane nesrecne smrti. Tak nesrecen mož je tudi Erjavcev izgubljeni mož, profesor pesništva. Za Janežicevo »Cvetje« je Erjavec prelepo poslovenil »Kitico Andersenovih pravljic«, za družbo sv. Mohorja pa je spisal dve povesti: »Hudo brezdno ali gozdarjev rejenec«, pravi biser šolskih knjižnic, vredna vrstnica Ciglarjevega »Svetina« ali Jurcicevega »Ju­rija Kozjaka«. S prekrasnim jezikom, prirodnim dejanjem in izborno vsebino se odlikuje zlasti zadnja Erjavceva povest »Ni vse zlato, kar se sveti«. Kmet Cerin je zapravil s popivanjem in igranjem dokaj premoženja ter je blizu propada. Vendar še ni izgubljen. Zaman je že veckrat sklenil poboljšati se, naposled pa se vzbudi v njem ponos. Še vec, slucajno ujame nekega vecera na uho molitev žene in nedolžnih svojih otrok, »da bi Bog pripeljal oceta na pravi pot«. Drugo jutro je že ves drugi clovek. Na njivi zadene pa ob rudo, svetlo kakor cisto zlato, ki se prav bogato siplje izpod rovnice. »Bogastvo se mi spet povraca,« si misli in gre v bližnja laška mesta »zlate rude« prodajat, ali noben zlatar je ne mara. Potrt se vrne v Gorico. Po neprijetnem, toda srecnem slucaju se sestane z ucenim pro­fesorjem, nekdanjim sošolcem, ki mu jasno dokaže, da je njegova ruda železni kršec, pa da ni vse zlato, kar se sveti. Ruda tedaj Cerina ni obogatila, pac pa so ga osrecili resni ukori in modri nauki profesorjevi. Kmalu si je spet opomogel in še v pozni starosti je srecen pripovedoval svojo povest. V tej povesti posebno vidimo, kako nas zna Erjavec tudi v preprostem dejanju, ki ga izpolnjujeta le dve važnejši osebi, do konca zanimati. Erjavec je bil velik prijatelj peškoraka, in ako je le utegnil, je porabil vsak prost dan za daljši izlet. Odtod izvirajo mnogi njegovi potopisi, ki jih je objavil v raznih casih in casopisih. Nekateri izmed njih, n. p. »Pot iz Ljubljane v Šiško« ali »Kako se je Slinarju iz Goljavca po svetu godilo?«, imajo namen, s satiro in ironijo šibati napake slovenskih turisticnih pisateljev; drugi pa se smejo prištevati pravim biserom našega slovstva, n. p. »Gostba v Mazinu«, »Na kraški zemlji« in »Med Savo in Dravo«. Zlasti lepa sta prva dva. Kako je v drugem lepo opisano kraško ognjišce, »beseda« v kraški vasi, pri kateri složno sodelujejo sivi župnik, mladi kaplan, šibki ucitelj, kmetiški fantje, zorna dekleta, in se naposled vsi va­šcanje, od prijazne deklamovalke do sivega oceta župana navdušijo za sveto stvar domovinsko, da stojé in odkriti na župnikovo znamenje zapojó »Hej Slovenci!« Tudi drobnejši spisi Erjavcevi niso brez pomena. Mnogo je pisal Erjavec prej­šnja leta v »Slovenski narod«, zadnja leta pa je pomagal pri »Soci«. Profesorju Pleteršniku je prirejal za slovenski slovar prirodoslovno terminologijo; profesorju Cebularju je šel na roko pri njegovi »Fiziki«, Funtku pri prelaganju »Zlatoroga«, Glowackemu pri njegovi flori, Kramarju pri »Kmetijskem berilu« in še mnogim drugim. Zadnje case je pripravljal za tisek »Malakologicne razmere mejne grofije istrske« in »Zoologicne crtice s Kvarnerskih otokov«, študiral je zlasti ribe in pre­potoval zadnjih pet let v ta namen vse Primorje in vso Kranjsko; teh svojih velikih del pa mu ni bilo dano dovršiti. Pri Erjavcu je zanimivo to, da ni nikoli zapisal nobene besede, ob katero bi se kdo mogel spotikati v moralnem ali eticnem oziru. Njegovi spisi so lep odsev plemenite njegove duše. On je menda edini vseh naših pripovednikov, katerim tudi radikalna šola Marnova in Ulage, ki je ostro prijemala Stritarja, ni mogla nicesar ocitati. [XVII] Val[entin] Mandelc Med clani slovenskega Hainbunda1528 v Ljubljani, kateri je podal slovenske­mu slovstvu toliko izvrstnih in korenitih pisateljev, sem pri Erjavcevem životo­pisu imenoval tudi Valentina Mandelca. Med njegovimi rokopisi se je po smrti našel nemško pisan »curriculum vitae«, katerega je sam sestavil in predložil mini­strstvu, ko je prosil za službo javnega ucitelja. Ta je tako naivno, odkritosrcno in s tako srcnim humorjem pisan, da nam lepo pojasnjuje rajnega otrocja in mlade­niška leta in pa ves hod njegovega izobraževanja. Jaz se hocem ravnati po njem, in ga citirati v originalu, kadar posebno karakterizira Mandelcevo mišljenje in cutenje. (Cfr. Zora 1872)! Valentin Mandelc je bil rojen 16. svecana 1837. leta v Kranju. Oce mu ni imel nikake imovine, bil pa je priden sedlar; s svojim rokodelstvom je živil po­šteno svojo družino in prigospodaril zraven še toliko, da si je za nekaj let kupil malo hišo, ko je bilo našemu pisatelju blizu osem let. To hišo je še imela mati 1858. »Was ich als Kind getrieben, davon wüsste ich weniges zu berichten, ich werde wohl viel geweint und viel gelacht haben, wie jedes andere Kind. Den Anfang des Schulbesuches haben wohl wenige in der Weise gemacht, wie dies mir geschehen ist, darum will ich den Vorfall erzählen. In der Herbstzeit hatten mich die Eltern zu meiner Grossmutter in das Dorf Laufen (Ljubno) gegeben, wo ich meine Lust am Obste auslassen sollte. Da mich jedoch die Grossmutter gerne lange Zeit bei sich behalten hätte, schickte sie mich ohne Wissen meiner Eltern in die Schule. Doch der Onkel, der mich das erste mal hinführte, hatte ein Kreuz mit mir. Die Leute hatten mir haarsträubende Geschichten von der Schule erzählt, unter anderen besonders als Schulregel hervorgehoben, dass jeder Schüler die ersten drei Tage in einer tiefen finstern Kammer auf Todtengebeinen kniend zubringen müsste, so dass ich mit dem Onkel in der Nähe des gefürch­teten Schulhauses angekommen nichts besseres zu thun wusste, als über Hals und Kopf davonzulaufen. Ich rannte tief in den nahen Wald und verirrte mich vollständig. Da ich keinen Ausgang wusste, auch den rechten, der mich nach 1528 Hainbund je bila leta 1772 v Göttingenu ustanovljena, v viharništvo (Sturm und Drang) usmerjena literarna skupina, ki je oboževala naravo. Poimenovanje Haimbund se nanaša na balado Friedricha Klopstocka (ki jim je bil neke vrste duhovni oce) Der Hügel und der Hain. Hain – gaj, gozdic. Hause geführt hätte, zu finden fürchtete, blieb ich den Tag über – ich war gegen neun Uhr morgens entflohen­ im Gehölze, jedoch in ziemlich ruhigen Verfas­sung. Erst als ich die Sonne nicht mehr sah, und es um mich zu dunkeln anfieng, begann meine Angst zu wachsen, und die Todtengebeine spukten fürchterlich in meinem Kopfe; auch hungerte es mich und der Frost machte mich zittern, denn es war in den letzten Tagen des Oktober. Wäre ich nicht ein Kind gewesen, ich hätte in jener Nacht wohl schwerliche in Auge zugedrückt, so aber schlief ich am Uferstrande eines Baches, welchen Ort ich mir wegen des grösseren Lichtes aus­gewählt hatte, bis zum hellen Morgen. Ein unbekannter Mann weckte mich auf, es war der Gemeindehirt eines mir ganz fremden Dorfes, der mich, nachdem er mich mit Brot weidlich gesättigt, durch einen Burschen nach Hause bringen liess, wo es unterdessen nicht besonders angenehm zugegangen sein muss. Den folgenden Tag musste ich wieder zur Schule, aber der Onkel hielt mich tüchtig bei der Hand. So habe ich meine Musenfahrt mit einem ziemlich romantischen Spaziergang eingeleitet.«1529 V Ljubljani je ostal eno leto, ostale pocetne šole pa je zvršil v Kranju, kjer je zadnji razred ponavljal, ker je imel šele 9 let. Leta 1847. je stopil v prvi razred ljubljanske gimnazije. Preden je zvršil I. tecaj II. gim­ 1529 Kaj sem zganjal kot otrok, o tem ne bi vedel mnogo povedati, menda sem se kot vsi drugi otroci dosti jokal pa tudi smejal. Zacetek obiskovanja šole pa je verjetno le malokdo do­živel na tak nacin kot jaz. Zato hocem dogodek opisati. Jeseni so me starši poslali k stari materi v Ljubno, kjer naj bi zadovoljil svojemu poželenju po sadju. Ker pa me je stara mati želela za dalj casa obdržati pri sebi, me je brez vednosti staršev poslala v šolo. Stric, ki me je prvi dan pospremil v šolo, pa je imel z mano velik križ. Ljudje so mi namrec o šoli pripovedovali grozljive stvari, med drugim so o šolskem redu posebej omenjali, da mora vsak ucenec prve tri dni klece na okostnjakih prebiti v globoki temni kamri. Ko sva s stricem prišla v bližino šole, ki sem se je tako bal, nisem vedel storiti nic boljšega, kot da brezglavo zbežim. Zdirjal sem globoko v bližnji gozd, kjer sem se popolnoma izgubil. Ker nisem vedel kako iz zagate, tega, da bi našel pravo rešitev, ki bi me pripeljala domov, pa sem se bal, sem cez dan – zbežal sem okrog devetih zjutraj – ostal v gozdu, vendar dokaj dobro razpoložen. Šele ko nisem vec videl sonca ter se je okrog mene zacelo temniti, je moj strah narašcal in mrtvaška okostja so zacela grozno strašiti v moji glavi, pa tudi lacen sem postajal in zaradi hladu sem ves trepetal, saj so bili zadnji dnevi oktobra. Ce ne bi bil otrok, bi tisto noc pac komaj zatisnil oko, tako pa sem zaspal na bregu nekega potoka, kjer sem si izbral prostor zaradi vecje svetlobe in spal do svetlega jutra. Zbudil me je neznan moški, bil je obcinski pastir meni popolnoma tuje vasi, ki me je potem, ko me je izdatno nahranil s kruhom, z nekim mladenicem poslal domov, kjer se med tem ni moglo dogajati nic kaj prijetnega. Naslednji dam sem moral znova v šolo, toda stric me je krepko držal za roko. Tako sem svoje potovanje med Muze pricel s precej romanticnim sprehodom.« nazijskega razreda, mu je nagle smrti umrl oce, kar je bila velika nesreca za vso družino. Ko je izvršil prvi tecaj, mu je rekla mati, da ne more vec placevati zanj, naj torej ostane doma. Tega živi decek ni storil, temvec je šel zopet v Ljubljano na staro stanovanje, kjer pa ni povedal živi duši, da mati nima denarja. »Als es zur Zahlung kam, musste ich klagen, bitten, trösten, die Geduld spannen, end­lich aber dennoch laufen.«1530 Tudi v drugem stanovanju se mu [je] godilo tako. Poldrugo leto ga je trla beda na tak nacin. V cetrtem gimnazijskem razredu je prišel k neki nepremožni družini, kjer je poduceval dva mala decka in dobival za to stanovanje in hrano. »Ein Kaufman hatte sich meiner erbarmt und mir auf mein Bitten Stoff für neue Kleidung gegen spätere Bezahlung gegeben. Mein früherer Anzug war in Stücke gegangen. Ich war nun überglücklich, abgerechnet die Angst, die ich in der ersten Zeit hatte, als ich Unterricht gab – ich war erst 14 Jahre alt, also Kind und Hofmeister zugleich, wie ich denn auch die Rollen in keiner besonders rühmlichen Weise vertauschte.«1531 Tudi v petem gimnazij­skem razredu je ostal pri isti družini in si prislužil celo par goldinarjev na mesec. V šestem razredu je vec ur na dan poduceval in dobil tudi ustanovo v znesku 32 gl., tako da je mogel zaceti poplacevati svoje dolgove, ki jih je napravil v II. in III. razredu; poplacal pa jih je popolnoma šele v sedmem razredu. V osmi šoli je zaslužil že toliko, da je upal položiti na stran lepo vsotico za potovanje na Du­naj. Toda že v sedmem razredu ga je popala prsna bolezen, katera se je v osmem razredu ponovila. Siromak je moral celih šest tednov biti v postelji, posledke bolezni je obcutil še vse prvo leto na vseucilišcu pozneje. Ta bolezen ga je mnogo stala. Prihranil je samo toliko, da je mogel priti na Dunaj. Nikomur ni povedal, koliko ima denarja, ker ga je bilo zeló malo in njegova revšcina bi bila gotovo de­lala hude skrbi materi. Prišedši v veliko mesto, oddaljeno nad 60 milj od doma, je imel v žepu nekoliko krajcarjev. »Ich hatte von Kindheit auf manches bittere erfahren, aber so knapp war es mir noch nie ums Herz gewesen.«1532 Imel je sicer iz Ljubljane dve priporocilni pismi, ker pa se je bal vizitacije, je skril zapecatena 1530 »Ko je bilo treba placati, sem moral tožiti, prositi, tolažiti, nategovati potrpežljivost, nazadnje pa vseeno oditi.« 1531 »Neki trgovec se me je usmilil in mi na mojo prošnjo ter zagotovilo poznejšega placila dal blago za novo obleko, stara obleka mi je namrec razpadla. Sedaj sem bil, ce ne upoštevam strahu, ki sem ga obcutil v prvem casu poucevanja, presrecen. Star sem bil komaj 14 let, torej še otrok in domaci ucitelj obenem, sicer pa mi menjava vlog ni prinesla ravno kakšne posebne slave. 1532 »Že od otroških let sem okusil marsikaj grenkega, toda tako tesno mi še nikoli ni bilo pri srcu.« pisma pod telovnik in ju izgubil. Na sreco je vedel naslov enega pisma na pamet, šel je k doticnemu adresatu in sreca mu je bila mila. Ker so bile zahteve njegove nizke, sta se pogodila. Vendar mu je vkljub temu huda pela, no, bil je zadovoljen. Proti koncu drugega leta je dobil Knafflovo vseuciliško ustanovo, za katero je prosil že v zacetku leta. »Wäre meine Lage eine gute gewesen, dass ich nicht jenes Geld als den einzigen Schmerzensbefreier angesehen hätte, ich würde vergessen haben, dass ich eine Bittschrift geschrieben, und der Gruss der schönen 150 F hätten mich staunen gemacht. Zu Anfang des dritten Jahres wurden zu meiner Existenzfrage ein Paar weitere Fragezeichen gesetzt. Da war es, dass ich erfuhr, man könne eine Staatsunterstützung ohne specielle Protection und Empfehlung einer dem hohen Ministerium nahestehenden Person, und ohne sich für italie­nische Gymnasien zu verpflichten, bloss durch gütige Empfehlung der Herren Professoren erlangen. Es ist beinahe lächerlich diess gestehen zu müssen, aber mir war es nun so geschehen, da ich bei meiner grundsätzlichen Abneigung gegen ausgedehnte Bekanntschaften und sogenannten Freundschaften nur mit einigen wenigen Mitschülern aus den Gymnasialjahren Umgang pflog und auf diesen Gegenstand als einen selbstverständlichen gar nicht zu sprechen kam.«1533 Decembra meseca je torej po priporocilu profesorjev dobil izredno državno pod­poro, katere uživanje mu je bilo potem podaljšano do leta 1859. To so bile v splošnih potezah materijalne radosti in bolecine na njegovem ucenem potu. »Die Freuden reducieren sich so ziemlich auf die Augenblicke, in denen ich Geld bekam, und es nimmt mich geradezu Wunder, dass ich nicht auf halber Bahn Halt gemacht und zur Elle gegriffen habe, um Krämer zu werden. Die Leiden zogen sich aber durch mein Leben, wie eine Gewohnheitssünde; es wäre an der Zeit eine gründliche Absolution.«1534 Na gimnaziji se je ucil pokojnik vseh pred­ 1533 »Ce bi bil moj položaj tako dober, da na tisti denar ne bi gledal kot na edino sredstvo za lajšanje težav, bi pozabil, da sem napisal prošnjo, in bi me pozdrav lepih 150 florintov pre­senetil. Zacetek tretjega leta je k mojemu eksistencnemu vprašanju pristavil nekaj novih neznank. Tedaj sem izvedel, da si je možno pridobiti državno podporo tudi brez posebne protekcije in priporocila neke, visokemu ministrstvu blizu stojece osebe ter brez obveze za služenje na italijanskih gimnazijah, zgolj z ugodnim priporocilom gospodov profesorjev. Saj je to skoraj trapasto priznati, toda meni se je ob nacelnem nasprotovanju razširjenih poznanstev in tako imenovanih prijateljstev zgodilo, da sem se družil samo z nekaj sošolci iz gimnazije, s katerimi se o tem vprašanju, kot samoumevnemu, pac nismo pogovarjali. 1534 »Veselje se precej skrci samo na trenutke, ko sem dobil denar, in prav cudim se, da nisem obstal na pol poti ter se poprijel vatla in postal kramar. Trpljenje se je vleklo skozi moje življenje kot pregrešna razvada, zdaj bi pa bil cas za temeljito odvezo.« pisanih predmetov, »dieses so, jenes so, je nachdem ich mehr lust zu diesem oder jenem Gegenstande hatte. Die meiste Freude machte mir übrigens das, was nicht zur Schule gehörte, die Lectüre der modernen Klassiker. Wenn ich jedoch hier in einem Chaos wandelte und nur kargen Nutzen schöpfte, so ist es nicht meine ei­gene Schuld; meine Lehrer scheinen eine Anleitung nach dieser Seite für ziemlich überflüssig, andere wohl auch solche Lecture für gefährlich gehalten zu haben, wie ich es aus einem Gespräche mit einem H. Lehrer in der 8. Gymn. Kl. ersah, der mir die Lectüre Schillers und Göthes abrieth, denn, meinte er, ich könnte doch nur Gift einsaugen. Ich führe diess nur deshalb an, weil ich mich damit vor mir selbst zu entschuldigen pflege, wenn mir der Gedanke kommt, ich hätte in jener Zeit zu wenig gethan. Dass ich indes dennoch aus jenen und andern Klassikern vieles las, kam daher, dass ich dieselben durch gütige Vermittlung eines mir gewogenen Man­nes aus einer Privatbibliothek bekam; denn in der VII. und VIII. Klasse konnte ich in den Lesestunden die Lyceabibliothek, die nebenbei gesagt, sehr gut ausgestattet ist, wegen des vielen Unterrichtes den ich zu geben hatte, nicht besuchen, in den früheren zwei Jahren wurde mir aber das wenigste von Schiller und Goethe nicht in die Hand gegeben, während man z.B. einen Kotzebue mir zu geben nicht den geringsten Anstand nahm.«1535 Na gimnaziji se je nekaj casa ucil tudi italijanšcine in francošcine; italijanšcina mu je šla slabše, bolje je napredoval v francošcini. Poleg tega mu je bilo ucenje materinšcine najljubše. Prvo leto na vseucilišcu, se je ucil tudi rušcine ter je bral Puškina, Lermontova in nekaj manj znamenitega v izvirni­ku. Glavna stvar mu je bilo ucenje predmetov, ki jih predpisuje ukaz o preskušnji za gimnazijsko uciteljstvo. To vemo iz njegovega »curriculum vitae«. 1535 »Nekaj tako, drugo tako, odvisno od tega,do katerega predmeta sem imel vecje veselje. Sicer pa me je najbolj veselilo tisto, kar ni spadalo v šolo: branje modernih klasikov. Ce pa sem tukaj taval v nekem kaosu in zajemal le piclo korist, to ni bila moja krivda, moji ucitelji so šteli vsak napotek v tej smeri za nekoristen, drugi takšno branje celo za škodljivo, kot sem lahko razbral iz pogovora z nekim gospodom uciteljem v 8. razredu gi­mnazije, ki mi je odsvetoval branje Schillerja in Goetheja, ker je menil, da lahko z njima vsrkavam le strup. To navajam le zategadelj, ker se s tem opravicujem pred samim seboj, ce mi pride na um, da v tistem casu nisem storil dovolj, da pa sem vendarle mnogo bral iz tega ali onega klasika, ki sem jih dobil s posredovanjem nekega meni naklonjenega moža iz neke privatne knjižnice. Kajti v VII. in VIII. razredu med urami branja zaradi obilice poucevanja, ki sem ga moral opraviti, licejske knjižnice, ki je mimogrede povedano bila zelo dobro založena, nisem utegnil obiskovati. V prejšnjih dveh letih pa mi niso dali v roke niti trohice od Schillerja ali Goetheja, medtem ko niso niti malo oklevali, da bi mi porinili v roke na primer kakega Kotzebueja.« Od druge strani vemo, da si je Mandelc leta 1858 na Bledu nekoliko pobil glavo. Takrat so zaceli namrec slovenski dijaki tradicijonalno obiskovati Bled in Bohinjsko jezero. 19. avgusta so obiskali Savico in se vrnili na Bistrico; v družbi so bili Mandelc, Tušek, Erjavec in mnogo drugih. Zabava je bila dijaški živahna. Po 9. uri se odpravi neki gospod L. na odhod in jih vabi, se li hoce kdo peljati ž njim. Ker je bila noc temna, konj pa jako isker, so vsi drugi odklonili vabilo, samo Mandelc je ponudbo sprejel, ker je njegovi romanticni naturi prijala vožnja skozi Štenge. Vožnja do Bleda je bila srecna. Tam sta se ustavila pri Petranu okoli pol­noci. Na trkanje jima odpro in zaspana tocajka jima prinese vina, da se okrepcata za nadaljno pot. Kar v postranski sobi švigne mimo belo oblecena prikazen. »Pri­mi jo«, zaklice prijatelj Mandelcu; ta hiti za belo prikaznijo skozi vežo po stopni­cah v gornje nastropje. Iz sobe v sobo jo zasleduje, naposled mu prikazen v zadnji sobi izgine, zdelo se mu je, da se je v oknu kar udrla. Brez pomisleka skoci za njo, popne se cez okno, hotec jo objeti, pa težko ranjen obleži na trdem kamenju pred pragom Petranove hiše. Razbil si je glavo, pobil se na rokah in nogah, pretresel si možgane in mislili so, da je po njem. Drugo jutro so mu tudi v tem smislu prigo­varjali, Mandelc pa ni hotel o smrti nic cuti. V dokaz še vedno normalne duševne zmožnosti je zložil pesem »Blejski duhovi«, v kateri popisuje ves dogodek. Leta 1859. je bil Mandelc dekretiran v Varaždin, kjer je bil sprva v drugem razredu razrednik, v petem pa ucitelj gršcine. Ucenci niso mogli prehvaliti nje­govega temeljitega znanja in lepega vedenja. Vse predmete je moral razlagati hrvaški, kar mu je bilo v zacetku precej težavno. Toda tedaj sta bila v Varaždinu namešcena dva Kranjca, Žepic in Valjavec, in v njih družbi se je kmalu privadil hrvašcini. Leta 1863. v jeseni je šel na Dunaj, da bi dovršil preskušnje; bil je tam do pomladi 1864. leta, pa vsega ni opravil. Do jeseni je ostal doma v Kranju. V jeseni je dobil dekret za Karlovec, kjer je ostal 7 let in 7 mesecev. Zaradi bo­lehnosti je preskušnje vedno odkladal in šele 1871. pred pustom jih je opravil v Gradcu, pa samo za spodnjo gimnazijo. Mandelc je bolehal dolgo casa. Pisal je 31. oktobra 1869. bratu, tedaj bogo­slovcu v Ljubljani, da bi rad stopil naslednjega dne na pokopališce kranjsko, ki od nedavno krije truplo najmilejšega mu prijatelja Jenka; kadarkoli se spomni nanj, ne more verjeti, da je mrtev, zdi se mu, da je tudi njemu prerezana nit ži­vljenja. Leta 1870. je bolehal vse drugo polletje ter dobil na svojo prošnjo odpust za mesec oktober, šel je v Kranj, kjer se je nekaj casa zdravil pri materi, nekaj casa pri bratu, kaplanu v Loki. Leta 1871. so mu svetovali zdravniki, naj potuje ob pocitnicah na jug, da se mu zdravje utrdi; res je šel na Laško, skozi Rim je prišel do Neapolja. Zdrav se je vrnil domu. Leta 1872 je bil namenjen na Rusko ali smrt ga je prehitela. Umrl je 12. maja 1872. leta. V Karlovcu je bil zelo priljubljen; prica temu je sprevod in slavnost ob blago­slavljanju njegovega spomenika, ki jo je v 1. letniku »Ljubljanskega Zvona« po­pisal Podgoršek. Iz tamkaj obljavljenih govorov je razvidno, da je peval tudi hr­vaški in da je bil podpornik pevskega društva »Zora« in duša gasilskemu društvu. Od njegovih v »Vaje« sprejetih del sta bili pozneje tiskani v »Glasniku« dve noveli »Jela« in »Ceptec«. Snov prvi je vzeta iz dobe reformacije, drugi pa iz narodne vraže. Pripovedovanje je v obeh precej prijetno, zlasti v »Ceptecu«; tudi znacaji so kolikor toliko dobro risani, samo tehnika kaže precej pomanjkljivosti. Vendar sta noveli za tisti cas izvrstni deli in sta Mandelcu najbolj utrdili pisateljsko slavo pri nas. Znamenit je Mandelc kot prelagatelj dramaticnih del. Prvo, gotovo najime­nitnejše dramaticno delo, kar jih je on poslovenil, je Goethejevega »Fausta« prvi del, kateri pa še do zdaj ni objavljen. Rokopis kaže, da je bilo delo zapoceto 1. februarja 1862; prevod prizorov, iz katerih obstoji tragedije prvi del, je koncal Mandelc 17. julija 1862; intermezzo »Sanje o Valpurgini noci ali zlata ženitev Oberona in Titanije« je dodelal 28. julija, prizore »Predigra na gledišcu«, »Prolog v nebesih«, »Coprniška kuhinja« in »Valpurgina noc« je dovršil do 26. decembra istega leta; »Posvecenje« (Zueignung) je napisal 3. marca 1863 leta. Od uvoda, katerega je mislil Mandelc pridejati prestavi, je zabeleženo samo z nekaterimi besedami jedro idej, ki je je hotel pisatelj razvijati. Za »motto« menda so bile namenjene besede: Rojakom: »Ce meni cast, rojakom bo veselje, Gorece so iz­polnjene mi želje!« S Faustom se je trudil mnogo in ga vedno pilil. Rokopis je bil pozneje izrocen Cimpermanu, ki ga je pa hotel popolnoma predelati. Šele ustanovitev dramaticnega društva je vzbudila v Mandelcu zopet delav­nost na dramaticnem polju. Gledaliških igrokazov, kar se jih je prej gojilo po citalniških odrih, je bilo odslej premalo in to pomanjkanje je rodilo v Mandelcu željo, pripravljati slovenskemu odru dobre vesele igre, katere bi bilo moci izvajati z diletantskimi igravci. Svoj sklep je izvršil Mandelc izvrstno in njegovo delovanje v tem oziru je bilo plodonosno. Razen enodejanke: »Bog Vas sprimi kdaj pojdete domu?« po Du Caju­jevi Velkom hier? Wann car vertrekt­ga? v Slovenski Taliji 4. zvezku je prelagal Mandelc samo francoske proizvode, vedoc, da je v veseli igri francoska literatura najbogatejša in najbolj izvrstna. Prva vesela igra francoska, ki jo je poslovenil, in to leta 1867., je bila: »Na kosilu bom pri svoji materi« od De­courcelle­a in Thibouta. Trdil je veckrat, da je to najlepša igra, kar jih je poslove­nil; bila mu je najljubša, ker je iz osebnih, žalibog ne radostnih vzrokov imela zanj znamenit pomen. Še konec 1871. jo je pregledal vnovic in popravil prelogo (23. zvezek). Kmalu nato je poslal dramaticnemu društvu veselo igro »Moja zvezda« po Scribeju (Mon étoile) 45. zvezek. Leta 1868. je poslovenil »Peska v oci«, veselo igro v 2 dejanjih, spisala Labiche et Martin, zvezek 39; »Išce se odgojnik«, spisal Decourcelle et Jaime fils, 13. zvezek Slovenske Talije; »Klobuk«, spisal Girandin v Slovenski Taliji 12. Bolehnost mu je potem branila dolgo casa delati za drama­ticno društvo; zaradi slabega zdravja se tudi ni mogel udeležiti konkurencije za deželna darila, dasi je imel že urejeno snov za komicno opereto. Tem marljiveje pa je jel delati, ko je zopet okreval. Leta 1878. je poslovenil igre: »Gospod Zamuda ali kako hitro mine cas«, enodejanko (po Picardovi M. Musard), 46. zvezek Slo­venske Talije; »Lornjon«, enodejanka po Scribejevi, 23. zvezek Slovenske Talije; »Št«, enodejanka po Scrilejevi »Chut«, 48. zvezek Slovenske Talije; leta 1872 še je poslovenil »Ženski jok«, enodejanka po Girardinovi in Thiboutovi »Le femmes qui pleurent«, 45. zvezek Slovenske Talije, in meseca marca 1872 poslednje delo »Doktor Robin«, enodejanka, spisal Jules des Precary. Vecina teh iger je bila že igrana, kritika, novine in obcinstvo so enoglasno hvalili izbrani ukus in lepoglasni jezik prelagateljev. Ta dramaticna dela so obogatila naše slovstvo. Mandelc je pisal tudi v »Novice«, potem je priobcil vec zanimivih spisov v »Ve­cernicah« in v »Besedniku«. »Najlepši nasmehljaj«, pesem iz njegove zapušcine, ki jo objavlja »Zora« leta 1873., je izšla že prej v »Vecernicah«, poslovenjena je po Goetheju; v »Vecernicah« je še objavil »Lijak« od Gedeona von dder Heide; »Grof in opat« od Hubertija; »Sv. Ignacij« od Borovskega. V rokopisih pa se je našla še ena legenda »Kristjanovo mašcevanje«, gotovo poslovenjena, in nekaj kupletov, ki jih je naredil za igre v kranjski citalnici. O vrednosti neizdanega prevoda I. dela Fausta utegnemo soditi po tem, kako je Mandelc premagal težave prelaganja v pri­povednih pesmih, ki so seveda mnogo laže kakor Faust. Dikcija njegova spominja zeló na Valjavca. Zanimive so nekatere Mandelceve besede za nazore, ki jih je imel o liriki naših pesnikov leta 1872. Pisal jih je Trstenjaku, ko je zacel izdajati »Zoro«: »Pozdravil sem Vašo Zoro z veseljem, in jako všec mi je tudi, da ste združili v nji leposlovje in znanost. Meni je jako ljubo oboje, in veseli me vsaki spis, naj si bo bolj ali manj zanimiv. Le edino nesrecno antipatijo imam proti pesmim, ce niso res izvr­stne. Le pomislite: kakšna huda misel je meni hudobnežu prišla na um. Tale: Jaz bi bil za to, da se vsakemu mladenicu, kateri zacne delati pesmi, da manj jesti. S tem bi se menda vendar dokaj težav prihranilo urednikom in drugim revežem, ki jih na­pada ta verzifikatorna manija. Ali moj predlog ne bo obveljal v zboru mladih glav, in tako bomo pac trpeli – Vi in mi, nadalje to muko, ki jo trpimo že od nekdaj.« [Simon Jenko] Tretji pisatelj, ki je izšel iz slovenskega Hainbunda, je Simon Jenko, rojen na Sorškem polju, pri Gašperju na Podrecem 27. oktobra 1835. v hiši sorodnika Matevža Jenka. Ta hiša je pozneje pogorela ter ostala nekaj let groblja, posestvo pa je prišlo v druge roke. Pozneje so prostor ocedili ter blizu nekedanje hiše sezi­dali drugo. Rojstvene hiše pesnikove torej ni vec. Sovrstnik in prijatelj Jenkov ga je imenoval »pevca sorškega polja«. V njem so tudi zares vtiski otroške dobe ostali v duši vse življenje in mu vzbujali tudi v po­znejših letih tako verno po naturi rojstnega kraja posnete slike. Mirno in srecno so mu tekla prva otroška leta v Gašperjevi hiši. Denarne razmere pri hiši so bile precej neugodne in mati je pozneje pripovedovala, da je prva leta preživela sebe in Šimna (tako ga je bil mavški gospod krstil zoper nje voljo, ki je hotela, da bodi Matevž) s prejo in rocnim delom. Mali Jenko je bil srecen in zadovoljen tudi v revnih razmerah. Mati ga je seveda rada imela in pesnik sam piše, da do sedmega leta ni imel opraviti nic, kakor ptice loviti, drsati se in pozimi vcasi prisiljen po­magati pri preji ali Gašperjevemu ocetu pri tkanju. Prva neprilika se mu je zdela, tri leta staremu, preselitev iz Podreca v bližnjo vas Praše, kjer si je bil njegov oce, Jožef Jenko, pridobil malo kmetijo. Šimen je pa še tudi nadalje vec casa prebil na Podrecu kakor v Prašah, ker mu je tam bolj dopadalo. Tam je namrec stala hiša sredi vasi, društva in drugov enakih let je bilo vedno dovolj in so bili tudi odrastli ljudje radi imeli bistroumnega Šmonca; v Prašah pa stoji Jenkova hiša pod vasjo pri klancu, skoro ob bregu Save; prijala bi samotnemu sanjarju, živo dete pa si je želelo življenje družbe in iger. V otroških letih je bil Jenko živ, vesel decek, ne po­sebno krepkega, ampak bolj šibkega telesa, pa bistrega uma. Z veseljem omenja v svojem dnevniku, pricetem leta 1851, ko je stopil v Novem mestu v peto šolo, da je šel pred sedmim letom k birmi, ker je najbolje znal pri izpraševanju. Neke poteze njegovega poznejšega znacaja se nam kažejo tudi že v tej dobi. Vedno se je moralo ravnati ž njim bolj zlepa in jako malo se je dalo opraviti zgrda in že tedaj je bil jako obcutljiv. V sedmem letu o veliki noci 1842. ga pošljejo starši v šolo, in sicer, ker v domaci fari ni bilo šole, v Smlednik onkraj Save. Pricetek je bil težaven: »prviga pol leta sem se samo buhštabe buhštabirati ucil.« Ob vseh svetih, ko se je šolsko leto pricelo, se je ucil tudi nemško brati. Uspehi so bili vedno bolji, tudi ljubezen do šole vedno veca. Že pot v šolo mu je dajala prijetne užitke; saj gre skozi gozd, po gozdu rasto borovnice, po mlevih ob Savi in po bregovih ne manjka malin, potem po bregu navzdol na brod, z brodom cez Savo, na drugi strani navkreber v Smlednik, po šoli v smleško hosto pod stari grad, kjer je vec borovnic kakor kje drugje; po potu pa letanje in ruvanje s tovariši! Pri takem ruvanju je dobil tudi naš pesnik svoj del: drug decek ga je vrgel ób tla in Jenko je padel tako nesrecno, da si je poškodoval ovratno kost. Na svet pesnikovega »strica«, franciškanskega patra Nikolaja, pošljejo stariši v jeseni leta 1843. mladega Jenka v Kranj, kjer je 31. julija leta 1847 dovršil normalko. Vstopil je bil v 2. oddelek prvega razreda. O tej dobi piše: »Jelo mi je rojiti po glavi, da bi bil skoro ostal domá, pa saj bi bil tudi moral, da me ni vzel o[ce] Nikolaj v Novo mesto.« Tako je leta 1847. zapustil Jenko rojstni kraj na sorškem polju, z uro locitve pa so minila tudi brezskrbna otroška leta. V Novem mestu se je pricelo za mladega dijaka vse drugo življenje. Jesti je dobival v samostanu, in da si je kaj pridobil za druge male potrebe, je bil v prvi in drugi šoli familias, v tretje pa je že pricel poducevati tri svoje soucence. Tako je torej že zgodaj poskusil, kaj se pravi posojati drugim glavo in srce. Toda ta trda šola življenja mu je rodila ponosno samozavest, ki se nam kaže v njegovem znacaju. S ponosom omenja v dnevniku, da si je kmalu prislužil toliko, da mu niso poslali od doma ne krajcarja. Zvest voditelj na težavnem potu skozi gimnazijo mu je bil stric pater Nikolaj, ki ga pesnik imenuje v svojih spominih svojega »narveciga dobrotnika«. Pravza­prav mu ni bil stric, ampak razmere v hiši so bile precej zamotane. Oce Nikolaj je bil sin Matija Jenko (Gašpérja) iz prvega zakona; ta se je porocil v drugo z vdovo, ki je tudi imela otroke iz prvega zakona, med njimi pesnikovo mater. Dasi torej pravega krvnega sorodstva ni bilo med otroki, so se vendar radi imeli in oce Nikolaj je imenoval pesnikovo mater Mino vedno svojo sestro, Simon pa njega strica. Ta pater Nikolaj je bil rojen leta 1809.; v Novo mesto je prišel leta 1839 za zacasnega gramatikalnega ucitelja, leta 1845. je postal stalen profesor, leta 1857. pa je revež oslepel; leta 1853 je odšel v pokoj v Kamnik in je tam umrl leta 1868; v redu je bil 36 let. Ta mož je bil Jenkov glavni podpornik. Pomagal mu je koli­kor mogoce z denarjem, zlasti pa je vodil njegovo izobraževanje. Oce Nikolaj je bil vsem ljudem jako priljubljen in tako so bila tudi Jenku povsod vrata odprta, ko mu je stric oslepel. Kadar je prišel tujec v samostan, je precej prašal po patru Nikolaju; Nikolaj je vedel z vsakim govoriti, z vsakim po svoje. Bral je vse novi­ne, t.j. kak pater, frater ali šolarcek mu jih je bral, on pa mirno poslušal in mislil ter se vcasih popraskal po glavi – njegovo slepo oko je videlo dalec naprej. On je vse vedel, kaj pišejo novine, pa je važne novice pri obedu tako lepo razpravljal, da ga je vse poslušalo; on je vsa dnevna vprašanja bolje znal od tistih, ki so mu novine brali. Ocividec pripoveduje: »Bil sem nekega dne slucajno v kamniškem samostanu pri obedu; pater Nikolaj modro tolmaci in razpravlja neki clanek, kar se oglasi stari p[ater]B.: 'Oh, pater Nikolaj, to je jako lepo. Povejte nam še enkrat! I, kje pa ste to slišali?' – Nikolaj se nasmeje ter mirno odgovori: 'I no, prismoda, kaj ne veš? Saj si mi Ti sam pred pol ure to bral tamle na vrtu pod hru­ško.'« Nikolaj je bil vedno vesel in poleg vseh svojih nadlog dobrega humorja; nic ga ni moglo ujeziti, samo ako so casih pri obedu kakšni nasprotniki našemu narodu zabavljali – to ga je kar razjarilo, kajti bil je narodnjak, da malo tacih. In te svoje principe je vcepil že v Novem mestu mlademu Simonu v glavo ter mu v tem oziru tudi pozneje dajal lepe nauke. Nikolaj je bil jako nadarjen, pošten in pameten mož; pokojni provincijal pater Volcic je rekel o njem: »Schade, dass der gute Nicolaus blind ist; er ist der richtigste Denker in der ganzen Provinz; bei seiner Blindheit sieht er weiter als mancher mit vier Augen.«1536 Ta castiti mož tedaj je bil mlademu, neizkušenemu gimnazijcu vodnik in ucenik, in da je našemu pesniku to vodstvo zelo prijalo, to nam svedocijo glavni katalogi novomeške gimnazije, kajti v njih beremo, da je bil mladi Jenko takoj v prvi šoli (leta 1847–48) drugi premijant; po vseh drugih razredih, od druge do šeste šole pa je bil najodlicnejši, vedno prvi med svojimi sošolci. Iz njegovih redov v razlicnih predmetih omenjam red iz slovenšcine v peti šoli: »Eindrin­gendes Wissen, leicht fliessender Stil, schnelle Auffassung«,1537 v šesti šoli pa: »Vorzüglich, sehr grosse Fertigkeit, ausgezeichnete praktische Anwendung.«1538 1536 »Škoda, da je dobri Nikolaj slep, saj v celi provinci nihce ne razmišlja tako pravilno kot on, kljub svoji slepoti vidi dalje kot marsikdo s štirimi ocmi.« 1537 »Poudarjeno znanje, lahkotno tekoci stil, hitro dojemanje«. 1538 »Odlicno, zelo spreten, izvrstno prakticno izvajanje.« XVIII–XIX Kdo je vzbudil Jenku veselja do pesništva? Oce Nikolaj najbrž ne, ker ni bil pesniška natura. Mnogo pesniškega duha je dobil Simon od prirode in od svoje matere; mnogo je tudi pomogel cas, v katerem so mu tekla mladostna leta. Mo­goce je, da je mnogo vplival nanj oce Zlatoust Pecar, tedanji suplent nemškega in slovenskega jezika v Novem mestu; nahaja se namrec v Jenkovem životopisu opomnja: »Pater Krizostom Pecar nas je opomnil, da bi si »Cebelico« omislili, in na drugem mestu je prvikrat eno mojih detet, namrec »Fantazija na pokopa­lišcu«, pred krvavo sodbo gospoda Krizostoma Pecarja stalo in razsojeno je bilo, da je izvrstno.« Pozneje pa sam omenja, da je vse svoje prvence (kacih 50) drugo leto (1852) sežgal; kaki so bili, kaj so opevali, tega dnevnik ne pove; omenja le omenjene »Fantazije na pokopališcu« in prevoda »Polikratov prstan«. Zvest voditelj je bil Jenku, kakor sem že omenil, oce Nikolaj; on je skrbel za njegovo izobraževanje. Ko se je oce Nikolaj povrnil z Dunaja, kamor je šel zavoljo bolezni na oceh, je prinesel »fantu«, kakor je Jenka vedno klical, v veliko njegovo veselje Sveto pismo v ceškem, poljskem, ruskem, nemškem in grškem prevodu in zraven tudi cirilsko abecedo. Veselo se je Jenko poprijel branja, in kadar je nehala šola in je po šoli koncal poducevanje, je šel skoro vsak vecer k ocetu Nikolaju v samostan, kjer sta prebirala srbsko Sveto pismo; domá je mladi dijak nadaljeval berilo dostikrat do polnoci. Toda ni se ucil le slovanšcine, z ocetom Nikolajem je bral tudi v francošcini »Telemaha« in lahke komedije, v italijanšcini pa »Oprošceni Jeruzalem«. Pa vse to njegovo branje ni bilo urejeno in ni imelo nikakega nacrta; bral je, kar mu je prišlo v roke. Dnev­nik poroca, da je bral v peti šoli kar po vrsti: Pirkerjevo »Tunizijado«, slovenske gledišcne igre, »Theaterzeitung«, »Telemaha«, »Six nouvelles allemande«, »Cbe­lico«, »Slovenski Koledar«, »Iflanda«, italijansko knjigo o spovedi, »Potovanje po Martiniqueu«, Slovenskega Cbelarceka, »Oprošceni Jeruzalem«, Petrarkove rime, Baffona (pour la jeunesse) itd. Cetudi se je pecal s stranskimi predmeti in je s poducevanjem izgubil mnogo casa, ga to vendar ni oviralo, da je bil v šoli vedno prvi. In vendar ni bil zadovoljen. »O nicemer,« piše v svojem dnevniku, »se nimam pritožiti, in vendar kaj lepša so bila leta? Zakaj? Sam ne vem. Zakaj že v sedem­najstem letu moram spoznati, kaj je clovek na svetu!« Mladost, drugim brezskrben cas, je prinesla njemu le truda in težav; narava mu je dala ponosno srce, do groba je bil odvisen od drugih; razmere v življenju so ga vpregle v ozke vojnice. Šola in suhoparni poduk nista zadostovala živemu duhu njegovemu: »Kaj zoprnega,« pravi v dnevniku, »dobim v suhem šolskem mlacenju.« K temu so pac tudi pripo­mogle šolske postave, omejujoce prostost; v tem casu ga je prijela tudi strast káje. Z bistrim ocesom pazi na razmere okrog in izreka o njih mnogo ostrejšo sodbo, kakor bi jo bilo pricakovati po njegovih letih: »Star sedemnajst še komaj let, zani­ceval že ves sem svet.« Naravno je, da se mu veckrat zbudi želja po domacem kraju. »Veckrat kakor sicer,« piše v dnevniku, »mislim na dom in na kraje, kjer sem užil mladostne dni.« Lahko je umljivo, kako se mu je pri takih razmerah naglo usta­novil in utrdil znacaj, in le tako je umeti, zakaj je v dobi, ko se drugi šele pricno razvijati, bil po svojem znacaju že dorastel mož. Vesel cas so mu bile pocitnice, bo­disi da je bival doma na Gorenjskem, ali kar se je dostikrat zgodilo, pod Turnom pri Semicu na posestvu deželnega svetovavca Kuralta, cegar sinova je poduceval. Ko je dokoncal šesto šolo, je bilo treba zapustiti Novo mesto. Zapustil ga je s prijaznim spominom, pa lahkega srca. Oceta Nikolaja ni bilo vec tam; pustiti je moral šolo in se je preselil v Kamnik. Novo mesto samo in natura krog njega ni Jenku prevec težila srca, ako smemo verjeti pesmi, katero je zapel Krki: »Krka, Krka ti lenôba, – In vodá tvojih grdôba, – Nic šumenja, Nic gromenja, – Nic puhtenja Tiho teceš, kakor cas!« itd. Vnela se mu je bila v Novem mestu tudi petošolska ljubezen, ali slovesa mu ni grenila in veselo je pri odhodu napisal te verze: »Vrocino trpel – Cvicek sem pil – Pa vendar vesel – Zraven sem bil.« Jeseni 1853. je stopil Jenko v Ljubljani v sedmo šolo. Z mestom, piše v dnev­niku, seznanil se je kmalu in tudi dopalo mu je; profesorji so bili vsi drugacni kakor v Novem mestu in žal mu je, da ni prej prišel v Ljubljano. Tam je bilo vse drugacno, bolj veselo življenje! V šoli mu res da ni šlo tako izvrstno kakor v No­vem mestu; tudi v Ljubljani mu je poducevanje moralo pomagati do potrebnega kruha, ali jako dobrodejno je vplivalo na Jenkov duh obcevanje s sošolci, katere sem omenil že pri Erjavcu in Mandelcu. Pridružil se jim je tudi Jenko, ki sprva ni imel prevec zaupanja v »Vaje«: v pesmi »Naša dela« izraža naravnost strah, da bo vse vkupe le igranje brez pravega uspeha. Toda njegov strah je bil neupravicen; Vaje so rastle in narastle na vec zvezkov; da mu je tedanji cas v resnici predrugacil mišljenje, odlocil usodo poznejšega življenja, kažejo besede, napisane koncem leta 1853: »To leto je preobracalo.« Takrat je nastalo mnogo najlepših Jenkovih pesmi, na primer »Pobratimija«, »Morski duhovi«, »Zapoj mi pticica glasno«, vec sonetov, »Solze Slovenceve«, pod katerim naslovom se skriva znana globoka cu­tena pesem: »Bridka žalost me prešine, – Ko se spomnim domovine …«, takrat je nastala pesem »Buci morje adrijansko«, pesem »Kje nek zemlja groba krije«, dalje so v »Vajah« pesem »Ognjeplamtic«, ki po vsebini pa ni za natis, in daljša povest »Ljubezen in osveta«. Da je bilo delovanje teh mladih ljudi skupno, kaže ta dogodba. Sedeli so skupaj v Mandelcevi izbi, kjer so se sploh zbirali ter se razgovarjali o spisih, napisanih med tednom. Kar pride nekomu na misel, zakaj bi se namesto posvetnih pesmi, povesti itd. ne dalo napisati tudi kaj pobožnega. Misel se je sprejela s pohvalo in vprašanje je bilo, kdo ima pisati, o cem in kako. Sklenilo se je, dati spisu pesniško obliko, in ker so imeli tri pesnike: Brila, Jenka in Mandelca, se je razpravljalo, kdo prevzame važno nalogo; kar pride tretjemu na misel, zakaj bi pa ne sodelovali vsi? Predlog se je odobril in sklenilo se je dalje, da ima pesem biti sonet in predmet jej bodi prvi bližnji cerkveni praznik. Urno so se lotili dela in kmalu dovršili ta le sonet: Ko ni še stala trdno svetov sila, Pred božjim okom stala je od veka, Pred njim nesreca stala je cloveka, Ki v teku casov bode prirušila; Takrat že v tebi milost je zvolila Cloveštvu revnemu studenec leka. O blagor! Cas nesrece se izteka, Najlepša zora svet je osrecila! Na mavricnih perutih angelj šine Prot crni zemlji iz neba višine, Ni srecnejše oznanil še novice: »Marija, med ženami si cešcena, Od tebe zadostí beseda ena In božji sin spocet je od device. Ker so pesem napisali skupaj, podpisali so jo tudi s »Skupcic« in poslali ure­dništvu »Danice«. Uredništvo je pesem sprejelo in natisnilo, mladi ljudje pa so imeli veliko veselje, da se je njih delovanje odobrilo od strani, od katere pri teda­njih razmerah ni bilo pricakovati prepoznanja. Osmošolec Jenko se je tudi prvic javno oglasil v »Novicah« leta 1855 v listu 20 s pesmijo »Mraknjenje solnca«, pozneje »Solncni mrak« (Solnce mrkne, tma nastane«); »Zaklad« istega leta list, 21: (Le hitro na delo roke, Pod sivo to skalo leže); list 42 »Angelj tužnih«: (Ko obide strah duhá); v listu 56 »Meglenica«, pozneje »Na Grobeh«: (Po grobeh sem hodil, kjer trava zelena); »Divja rožica«, prva s podpisom S. Jenko že po koncani gimnaziji 8. septembra 1855, nesprejeta v zbirko; isto velja o baladi »Vila Zlatinka« (november 1855, 304). V »Novicah« leta 1856, 128, je priobcil aprila prelepo pesem »Mati«: (Dete revno dete malo) in »Sprehod« 152: (In srce ti se ne zbudiš); Pesem »Marsikak dan mojega življenja«, pozneje »Po slovesu«: (Teman oblak izza gore – Privlekel se je nad polje), Novice, 1856, 156; istega leta na str. 246 tudi pesem »Naj bo«: (Izginila komaj mladost). V Novicah leta 1857 nahajamo na str. 24 pesem »Zimski dan«: (Solnce se od dalec skriva); »Zimski vecer«: (Pojdi Minka, zapri duri), str. 28; v listu 8 na str. 32 je listnica uredništva zastran pesmi »Prepis«, o kateri je govor že na 20. strani. Na str. 56. pesem »Noc«: (Solnce rumeno Goro zeleno zadnjic poljubilo je) in »Pogreb«, str. 60: (V zvoniku ura dvanajst bije); na strani 100 »Lilije«: (Lilije trgam, – lilije bele); 1858. na strani 5. »Prepis«, satira. Jenkovo bistro oko v opazovanju drugih in ostra sodba njegova se kaže v tem in v epigramih, napisanih svojim sošolcem. Stritarja, katerega ni nikdar prav maral, je zbol tako: »Da ni od naše baže – Beseda vsaka kaže; – Kar tebi bode belo, – Se crno bo mu zdelo.« Enako trpko in semtertja osebno zbadljivo so napisani drugi. Tudi po maturi leta 1855 so mladi literati ostali kolikor toliko združeni: Er­javec, Mandelc, Stritar in Tušek so odšli na Dunaj, kjer so se vsi vpisali v modro­slovje; nadarjeni Vencelj Bril je med maturo umrl (sošolci so mu napravili slove­sen pogreb v Polhovem Gradcu v zacetku avgusta 1855, leta); Jenko ni mogel tja, kamor ga je vleklo srce. Negotovost in dvojbe opisuje najbolj sam v pesmi »Na razpotju«, ki jo je objavil v »Kresu«, 14. Njegov brat Ivan Jenko, ki sicer nima nobene pesniške vrline, pa je dokaz njegovega tedanjega stanja: Revež, kam se cem podati, Komu ustregel bi, ne vem; Oce svetvajo in mati, Da v duhovni stan nej grem; Kar je žlahte, vsak mi pravi: Dober je duhovni stan, Ima dosti drev' in drvic Fajmošter, kakor kaplan. Kadar vprašam modre glave Kaj bo boljše ino kam Nihce mi ne rece prave, Vsak le misli i voli sam! Ce bi spolnil lastno voljo (Malo mojim pac bo všec), Pustil bi brevir in štolo, Bi podal se v daljni Bec. Vendar mošnja ugovarja, Vem ko pravi: Ti nikdar, Brez pomoci, brez denarja Nama bo težavna stvar. Revež, kam se cem podati, Kaj bi storil, res ne vem Bi na sreco proc podal se, Al' bi ustregel tu ljudem? Pod pesmijo stoji letnica 9/8 1855. Toda treba se je bilo odlociti in »brez pomoci, brez denarja« si poišce Jenko zavetja v bogoslovnici celovški. To mesto si je izvolil, ker je bilo dalje od doma in ker nikakor ni mislil ostati v bogoslovju. Bil je tudi v resnici slab bogoslovec, o cemer nam najbolje spricujejo njegovi zapisniki. Preden je odšel v Celovec, se je mimogredé zaljubil v najlepšo deklico v vasi, v Janezovo Nežo. Ker so ga ljudje zaceli dražiti, je napisal nanjo zabavljico, ki se je tako pricela: Lepa Neža – to je mreža, V ktero fantje se lové; Bolecine vse fantine Ki jo vidjo, v srcu skle. Pa ni hiše, kjer dvoriše Tak' pohojeno bi b'lo, Saj do hrama, kjer spi sama Vsako noc jih roma sto itd. Vaški fantje so zložili tej pesmi napev, popevali so jo in konec vsemu je bil tepež! Mladi teolog pa je bil hvaležen, da ga je odhod v Celovec rešil vseh sitnosti in nerodnosti. Drugi krat sreca na potu od doma v Celovec mater in hcer, gre­doci na semenj; natvezel je jima, da službuje v Celovci v prodajalnici; v zapisniku pa pozneje hudomušno opazi, kako je obraz zategnilo mlado dekle, ko ga je pozneje videlo v crni suknji bogoslovcev. Nevarnejša kakor take otrocarije so bila njegovemu bogoslovskemu poklicu pisma sošolcev in prijateljev na Dunaju. Vsi so se bolje ali slabeje ustanovili in vsako njih pismo je izražalo željo, imeti v svoji sredi pesnika »Ognjeplamtica«. Potemtakem ni cuda, da je prebil v bogoslovnici samo eno leto. Toda koliko žalosti je napravil s tem korakom materi! Zapisniki omenjajo mnogih opominjevanj in svaril, seveda brezuspešnih. Jeseni leta 1856 se je vpisal Jenko na dunajskem vseucilišcu v modroslovje, prvi tecaj je poslušal staro jezikoslovje, drugi tecaj zgodovino. Toda ogrelo ga ni niti staro jezikoslovje niti zgodovina, da se je obeh prijel dosti pridno, ce se sme soditi po spricevalih o kolokvijih; jeseni leta 1857. je prestopil torej s prijateljem Zarnikom k pravoslovju in poslušal pravoslovna predavanja do poletja 1861. leta. Kako se mu je godilo ta cas, si lahko mislimo. Podpore ni dobival od ni­koder nobene; samo Knaflovo štipendijo, tedaj za polovico manjšo od danes, je užival štiri leta. Dnevnika ni vec pisal, le kratki opominki v dnevniku poznejšega casa omenjajo truda in težav, s katerimi se mu je bilo boriti prva leta. Služil si je kruha s poducevanjem; pomagali so mu kolikor mogoce tudi prijatelji, zlasti župnik v Hrenovicah, g. dr. Strbenec, takrat slušatelj prava. Da je moral vsled poducevanja zanemarjati znanstveno izobraževanje, je umevno samo ob sebi. Vendar je bivanje v velikem mestu, prosto življenje in obcevanje s tovariši jako ugodno vplivalo na njegov duh in na pesniško delovanje njegovo. Tudi pro­stejše politicno gibanje, ki se je pricelo za letom 1860, ga je prevzelo, in ga [je] zlasti navduševala misel, da pridejo in morajo priti Slovanom boljši casi. Takrat je napisal verze: »Tisoc let smo že služili – Zdaj pa bomo preložili – Z ostrim mecem in desnico – Bomo pisali pravico.« Dnevnik omenja veselih ur, ki so mu naglo minile v družbi vrstnikov, omenja sitnosti in razporov med slovanskimi dijaki, poroca o malenkostih in dogodbah, kakor jih doživi vec ali manj vsakdo, samo da jih vsak ne zapiše v dnevnik. Redni dnevnik je zacel Jenko pisati zopet leta 1862. Po dovršenem pravoslovju je namrec ostal še dve leti na Dunaju. Mislil je ta cas prebiti stroge preskušnje. Toda poducevanje mu ni pušcalo casa za študije. Bil je tedaj domaci ucitelj pri neki nemški rodovini z imenom »Reinlein«. V aprilu leta 1862. piše: »Kmalu gre­mo na deželo; ­– dni, kar jih še preživim na Dunaju, cutim se še dijaka, potem pa je konec« itd. Dobro cuti, da mu je treba spremembe, ako hoce opraviti preskušnje uspešno, pa manjka mu duševne moci, da bi se odlocil. »Ce pojde tako dalje,« toži, »bom zastarel in izpiti mi bodo zaostali, da jih nikoli vec delal ne bom.« Domace uciteljstvo pri družini Reinlein ga je omehkužilo in mu bilo naravnost pogubno. Leta in leta je delal in se boril; najhujše zapreke je že prestal; treba je bilo še zadnje­ga napora in dosegel bi bil svoj namen, stvaril si ponižno, pa mirno življenje, toda prišel je v razmere, stvarjene kakor nalašc, da se clovek poleni, v malenkostnih skrbeh pozabi, kaj si je prav za prav namenil. Ker se mu je prej godilo vedno slabo, mu je seveda novo brezskrbno življenje ugajalo in zato mu je manjkalo trdne volje in krepkosti, da bi se popustil in znova zacel boj z življenja revo. In vendar vidi, da tako ne more ostati; vidi, da cas hiti, da se leta gube, on pa je vedno na mestu, kjer je bil. Notranje nasprotje, nastalo vsled takih razmer, in nezadovoljnost se izraža ne le v dnevniku, ampak tudi v pesmih te dobe (Trojno gorje). »Morebiti bi bil storil pametnejše, ako bi bil že davno zapustil Dunaj,« stoji v dnevniku, »ker tu mi ne bodo rože cvetele.« Vezala pa ga je na Dunaj brezupna in brezumna ljubezen: »Pri najboljši volji,« piše, »ne morem dolgo pri bukvah sedeti; ljubezen in neumne sanje vzemo cloveku veliko delavnosti. Toda,« stoji na drugi strani, »pametnemu in pridnemu biti, kakor so sploh ljudje, ni mi bilo prirojeno; zato tudi nikoli nic iz mene ne bo. Žalostno pa resnicno! … Najvecja nesreca je,« piše dalje, »ako clovek izgubi pogum, kar se je pri meni že zgodilo. Morebiti, da pridejo boljši casi,« ali vpraša se, »kdaj? Morebiti nikoli!« V takih razmerah je napisal pesnik s svojo srcno krvjo obupano pesem: »Trojno gorje«; porodila se je leta 1862, poslednjo obliko, v kateri je tudi natisnjena, ji je dal pisatelj 1. julija 1863. Bolj in bolj se ponavlja v dnevniku misel, da clovek, rojen berac, je revež na svetu. Da bi imel denarja, misli pesnik, bi bil zadovoljen in srecen; »ali,« piše dalje, »res je žalostno, ce se clovek vzredi idealist in vse materijalno zanicuje, dokler se ne preprica, da se je zmotil; še žalostneje je, ce vidi, da je prepozno obrniti.« Kdor bi se pac cudil, ako upa Jenko rešenja iz tužnih razmer od slepe srece, ako trdno veruje, da kdaj zadene še veliki loz,1539 in mu vedno prevarjenemu prihajajo celo misli o samomoru. »Bog me varuj,« piše sam, »da bi mi ne prišle zopet misli na samomor, kakor se mi je že vcasih zgodilo pri takih razmerah.« Ako pomislimo to njegovo stanje, potem moremo popolnoma razumeti njegove verze: »Moci, moci mi daj, moj Bog! – Da, ko napade me obup, – Ne uklonim silam se nadlog, – Jim stanovitnost stavim vkljub.« Ta srcni razpor in notranji boj je trajal poldrugo leto; slednjic je sprevidel, da mu ni tako živeti dalje. 1539 Los, srecka – veliki los, glavni dobitek. Rekli smo, da se je Jenko na Dunaju brezpametno zaljubil. Ljubezen do žensk ga je sicer ogrela že tudi prej. Celo v »Vajah« nahajamo kitico pesmi »Kmeticica« v prozi, ki kaže, da ni bil gorak lepemu spolu. Pricne se: »Kogar vsaktero krilo Kakor mene Navdá s plamenom, njemu stare rane. Spomin le za nektere dni ostane Ker rano staro nova kmal' prežene.« V tretjem sonetu se poslavlja od »Kmeticice« in jo tolaži pri slovesu: »Le zvedri lice, cuj prisego mojo, Da bo spo­min ostal mi ná te vedno, (Oh da ostal bi tebi tak' cist ná­me!). Tak' dolgo bom lepoto pomnil tvojo In tebe se spominjal uro slednjo, Dokler me druga deva ne uname!« In tudi pozneje izraža enako misel v pesmi »Za slovo«: »Kaj ti ljubezen moja ce, ki meni je igraca, ki, ko pod nebesom meglč, Po vetru se obraca.« Tak nestalen znacaj, kažejo tudi vse druge njegove razmere do nežnega spola. Prva, že omenjena petošolska ljubezen se je rodila v Novem mestu, ko se je zaljubil v sestro svojih ucencev. Ljubezen je bila že davno pozabljena, vsaj zapiski, pisani v Ljubljani, je ne omenjajo nikdar, na novo pa so se mu prebudili stari spomini, ko je leta 1862 bral v »Novicah« o njeni poroki z okrajnim predstojnikom crno­meljskim. Omenjaje te vesti piše v svojim dnevniku na Dunaju: »Sam se moram cuditi, da me je ta novica tako prijela. Bog jej daj srecnih dni, meni pa, da bi jo lahko pozabil. Pozabiti! Cudna beseda! Moje najbolje pesmi mi je navdihnila, in ce hocem zaljubljeno pesem napisati, je vedno ona, na ktero mislim. Enkrat samkrat bi jo še rad videl in vedel, kaj bi mi srce obcutilo; morebiti da je vse vkup le fantazija, ki bi se izgubila, ko bi jo videl, morebiti tudi ne. Prva, dasi otroška ljubezen je vec vredna kakor vse poznejše« itd. Ta vest o poroki prve njegove nikakor ni Jenka ovirala zagledati se v druge. Dnevnik n. p. omenja, da se je seznanil s Francozinjo, bivajoco na Dunaju, bila je, kakor videti, odgojiteljica; zapiski nimajo niti njenega imena. O razmeri ž njo piše: »Ne bom se motil, ce recem, da me mora imeti v želodcu; saj pa tudi ni ženski kmalu [kdo] tako nare­dil kakor jaz nji; šel sem in nikoli vec prišel in še poslovil se nisem.« Kaj jima je prišlo navskriž, ni posneti iz dnevnika, tam stoji samo: »Pomiriti se z njo, je sedaj gotovo popolnoma nemogoce, obcutek pa v srcu nositi, tudi ni nic prijetnega; tako je najpametnejše, da jo pozabim in se je nikdar ne spomnim vec.« Najbolj cudno in tudi najnespametnejše se je zaljubil Jenko predzadnje leto svojega bivanja na Dunaju. Zagledal se je v ženo, ki je bila izobražena in duho­vita, ali starejša od njega in – mati njegovih ucencev. Ali je res njeno obnašanje vzpodbujalo ga k ljubezni, kakor bi bilo soditi iz zapiskov v dnevniku, to je težko dolociti. Vsekakor je bila žena dovolj pametna in razumna, da je razvidela, kako neumestna bi bila taka ljubezen, in skušala jo je tudi njemu izbiti iz glave. Jenku, kakor videti, je segla sprva ljubezen globoko v srce; prica so strastne, dasi po obliki ne dovršene pesmi, napisane proti koncu leta 1862.; strast in dvojbe, ljubezen in žaljeni ponos se izraža v njih. Napisal je v tem casu celó nemško pesem, menda edino, katere ni zložil v materinem jeziku. Ko pa je pesnik izlil svoja cutila v besede, so izgubila tudi svojo moc, povrnil sem mu je mir in pole­gla strast. Crez malo tednov že stoji v dnevniku: »Nespamet je, kaj nemogocega želeti, nepošteno pa, gostoljubje zlorabiti; kjer se cast ne spoštuje, cast ne more vztrpeti.« Poslovil se je mirno, ostal mu je edino spomin. Po odhodu z Dunaja mu malenkostne razmere malega mesta, v katerih je bival, niso mogle ogreti srca. Le zadnji cas življenja mu je še zasvetila ljubezen, kakor spricuje brat Jenkov, toda prepozno. V Kranju je z bridko ironijo in trpko šibal prizadevanje skrbnih mater, priskrbeti odrastlim hceram moža; to kaže pesem od meseca maja 1864: »Tvoja mati, modra žena Vse premisli, vse preudari, Nicesar ne zanemari: Pa še nisi omožena – 'Nina!' tak' je govorila, 'Le ne bodi tak' košata, Saj z gospodom se poznata' (In pri tem te je brcnila!)« itd. Jenkov dnevnik neha z 19. marcem 1863. Ko se je vrnil v domovino, ga ni vec nadaljeval; ali so ga zadrževale skrbi in opravki ali se mu malenkostne razme­re, v katerih je živel, niso zdele zapisovanja vredne, to ni dognano. Po dvajsetletnem študiranju je prišel torej Jenko domu brez izpitov. Doma, v Prašah, je stanoval pri sosedu, ker v domaci hiši ni bilo zanj primernega prostora, jest je prihajal domov, tudi zvecer je sedel doma; najljubše delo o takih vecerih mu je bilo kaditi ter rezljati in delati kletke za ptice. V svoji sobi v samoti se je ucil ter popravljal in prenarejal svoje pesmi, katere je mislil v kratkem dati na svetlobo. Da bi ga bili starši ali sorodniki imeli za »izprijenega študenta«, kakor misli Levec, ni resnica, kakor piše brat Ivan; nasprotno, domaci ljudje niso na­tancno poznali Simonovih žalostnih razmer, on sam pa gotovo ni bil mož, da bi o sebi in svojih revah govoril crez potrebo. Mislili so si, zdaj zvrši skušnje in potem dobi kmalu dobro službo. Jenko je ostal doma štiri mesece. Ta cas se je naucil prvi rigorozum in pripra­vil pesmi za tisk. Tisto nedeljo pred sv. Pavla semnjem leta 1864 (januar) pride v Ljubljano, poišce Levstika, ter mu pové, da hoce iti delat rigorozum, pa nima novcev, ter da je prinesel pesmi – prodajat. Levstik mu svetuje, kakor more v tedanjih casih: ponudi jih temu, ponudi onemu! Drugi dan hodi Jenko od ti­skarja do tiskarja, od knjigarja do knjigarja ter ponuja svoj rokopis. Možje so ga poslušali, a z ramami migali. Jenkove pesmi? Kdo je ta Jenko? In pesmi prodaja ta nesrecnik? Kdo dandanes kupuje pesmi? Kdo jih bere? Ako bi nam ponujal vsaj kakega Repošteva ali Lažnjivega Kljukca, sanjske bukve ali kako povest o ajdovskem gradu in lintvernu – no potem bi se že naredila kupcija, ali pesmi! In še prodaja jih, denarja hoce imeti zanje! Ni zadovoljen, da bi mu jih samo nati­snili in založili. Jenko ni našel kupca. Vsega pobitega ga sreca Levstik popoldne pred franciškansko cerkvijo. Vpraša ga: »Kam?« »Domov!« »Nisi nic prodal?« »Nic!« »Kaj boš pa zdaj?« »Kaj! Pištolo si bom kupil – to se pravi, kupil si je ne bom, ker denarja nimam – pištolo bom na posodo vzel, pa smodnika bom kupil za eno kuglo – pa ustrelil se bom!« Levstik ga prime za roko in mu rece: »Pojdi z menoj! Giontini mene dobro pozna, morebiti se vendar pogodimo.« In ni se Levstik motil! Giontini je nekoliko casa premišljal ter se obotavljal, potem je na Levstikovo prigovarjanje obljubil Jenku za njegove pesmi 300 goldinarjev ter mu nekoliko takoj izplacal. Jenko je vesel odšel v Gradec in je tu 24. januarja 1864 prebil prvi rigorozum. V tem se je Giontini pogodil z ljubljanskim tiskarjem Mi­licem, da bi pesmi hitro in lepo natisnil. Toda nekteri ljubljanski duhovniki, ki so tudi deset let prej zadušili uže natisnjene Levstikove pesmi, so mislili, da crna kuga pomori ves slovenski narod, ako mu pridejo Jenkove pesmi v roke. Zato pošljejo k tiskarju nekega profesorja Z., ki je za grobokopa služil tudi ob pogre­bu Levstikovih pesmi in zategadelj posebno dobro znal ta žalostni posel, s tem sporocilom, da ako on natisne Jenkove pesmi, kranjska duhovšcina pri njem ne bo nic vec niti kupovala knjig niti jih dajala tiskati. Tiskar Milic se ustraši, tako tudi drugi tiskarji ljubljanski; ne ustraši se pa Giontini, ampak pošlje rokopis v Gradec, kjer ga je natisnila Leykamovih dedicev tiskarnica. Meseca novembra 1864. so prišle Jenkove pesmi z letnico 1865. na svetlo. Ko je Jenko prebil prvi strogi izpit, je stopil v pisarnico notarja Jožefa Strgarja v Kranju. Tam je prvi cas služil po 12, pozneje, ko je 13. januarja 1864. leta na­pravil tudi drugi rigorozum, po 15, potem po 20 goldinarjev na mesec! O tem pa naj bi živel! In živeti je moral! Stanoval in na hrani je bil pri upokojenem gluhem in hromem sedemindesetletnem1540 župniku Mihaelu Mladicu (roj. leta 1788.), pri jako originalnem možu. Kadar se je hotel Jenko, poln sarkazma in ironije, iz samega sebe norca delati, je opisoval dobrim prijateljem, kako obedujeta z žu­pnikom. Kuharica postavi velik lonec na mizo, v tem je vse skupaj: juha, meso in prikuha: potem vsak s svojo žlico lovita po velikem loncu, kar kdo ujame, to je njegovo. Toda ta župnik je bil dober clovek ter od našega pesnika za hrano in sta­novanje tudi ni zahteval Bog ve koliko, ampak samo po 6 goldinarjev na mesec. 1540 Najbrž sedeminsedemdesetletnem. Oba, sivolasi starcek iz francoskih casov in duhoviti pesnik najnovejše dobe, sta se rada imela ter prav dobro umela. Ko je bil leta 1866. advokat dr. Valentin Pre­vec odprl v Kamniku svojo pisarnico, je prišel Jenko 3. velikega srpana k njemu za koncipijenta. V tem je prebil tudi tretji rigorozum. Bival je spet poleg svojega strica oceta Nikolaja. Pomagal je pridno Prevcu snovati kamniško citalnico. V Kamniku je ostal malone tri leta. Meseca julija 1869. leta se je s Prevcem preselil v Kranj – uže jako bolan. Bil je namrec od nekdaj drobnega, medlega života. Vecletno gladovanje, vsled jedinšcine neredno življenje in silna strast neizmerne kaje – vsak dan je popušil 16 viržink – vse to mu je zdravje popolnoma izpridilo. Godilo se mu je tako kakor mnogemu pred njim in za njim: dokler bi bil mogel jesti kruh, ga ni imel; ko ga je imel, ga ni mogel! Virginije so mu želodec popol­noma pokvarile in tudi kri je zacel bruhati. V svoji trmoglavosti pa še celo tedaj, smrtno bolan, ni iskal pomoci pri zdravnikih, katere je sovražil iz vsega srca, ampak pri domacih mazacih. Tudi prijatelji ga niso mogli preprositi, da bi bil opustil kajenje. Tako mu je bilo slabše od tedna do tedna. Dne 8. oktobra 1869. se uleže. Poklicejo zdravnika dr. Maleja iz Kranja, pa prepozno. Imel je vroco glavo kakor žarece oglje, pomagati mu ni mogla vec nobena zdravniška pomoc. Prijatelji so sploh mislili, da so se mu vnela pljuca, nekateri celo, da ima tifus, profesor Valenta pa je po bolezenskih znamenjih pozneje izrekel, da so se mu vneli možgani. Zadnje dni je izgubil tudi glas, kmalu potem tudi zavest. Tedanji kranjski kaplan Fr. Tavcar ga je dejal v poslednje olje. Po desetdnevni bolezni je umrl 18. oktobra ob 2. popoldne, neprijaznega, sneženega dne. Tri dni pozneje je oznanil »Slovenski Narod« (21. oktobra 1869, 124) pe­snikovo smrt Slovencem s kratkimi besedami: »Komaj je usoda vzela prezgodaj umrlega Janežica, že ima slovenski narod zapisati drugo izgubo. Umrl je 18. tega meseca v Kranju eden najboljših pesnikov slovenskih, Simon Jenko.« Jenkovo smrt je sicer ne povzrocila, pac pa silno pospeševala žalostna zmota. Tiste dni, preden se je vlegel, je potegnil Jenko za svojega gospodarja cez 700 goldinarjev otroških novcev. Ko je prišel domov, je skril ta denar v svojem sta­novanju, mislec, da ga odda ob priložnosti Prevcu. Ko ga pa res hoce odšteti, ni mogel najti denarja. Pregledal, preiskal, preobrnil je vse stanovanje, pa zastonj, denar je izginil! Strašne misli so mu razgrele glavo, skrbi mu skrcile srce; ta nesre­ca ga je deloma ubila, pomagala mu na smrtno posteljo. Prijatelji so ga prihajali tolažit, on pa se ni dal utešiti, prosil jih je le, naj išcejo denar, ker ga bodo imeli za sleparja, ki je denar izneveril in zapravil. Prijatelji so iskali in iskali, pa vse zastonj. Ko mu je že onemogel glas, je prosece vzdigal roke ter z desnico kazal po sobi, naj išcejo novce. Iskali so, pa ne našli. Pesnik je izgubil zavest. Kakor svet sploh o takih prilikah sodi naglo in nepremišljeno, tako so tudi zdaj dolžili tega in onega, da je denar odnesel. Neka gospodicna, ki je pesniku stregla o njegovi bolezni, pa si ni dala miru, iskala je denarja noc in dan in jih naposled res našla, vseh 700 goldinarjev. Jenko jih je bil pomašil v nogavice ter skril med perilo, potem pa pozabil, kam jih je del. Pokažejo mu najdene bankovce, on pa se ni zavedal vec. Šel je s sveta z mucno zavestjo, da ga imajo ljudje za sleparja. Jenko je umrl v Kranju v svojem stanovanju »Na Duricah« v hiši Marije Berciceve št. 56. Pogreb njegov, ki je bil 20. oktobra,1541 je popisal v »Slovenskem Narodu« profesor Matej Vodušek. Pokopan je bil ob stroških citalniških udov, ker je Jenko bil tak Aristides, qui non reliquit, unde effe.1542 Znamenit je bil njegov znacaj tudi sicer. Prijatelji pripovedujejo, da je bil Jenko, ko je prišel leta 1853. iz Novega mesta v Ljubljano v sedmo šolo, že popolnoma pameten resnoben clovek, dasi je imel komaj 18 let. Svojega možatega znacaja, svojih nazorov o cloveškem ži­vljenju, o veri, o politiki, o slovanstvu od tega casa ni izpreminjal: kakor je mislil o teh receh z osemnajstimi leti, tako je mislil tudi še o smrti svoji. To seveda so poznejše bridke skušnje posamezne strani njegovega znacaja potemnile in poo­strile, bistveno pa ga niso spremenile. Kar je njegove ljubljanske sošolce najbolj osupnilo ter neznanega novomeškega dijaka mnogim v kratkem casu neizmerno prikupilo, to je bilo njegovo možato in zelo odlocno slovansko mišljenje. Imel je samo eno misel: da bi slovanstvo srecno, mogocno in slavno bilo! O vsakem politicnem preobratu se je vprašal najprej: kaj bo to Slovanom koristilo. Dasi ga je vsak napredek v slovanstvu veselil, vendar je veckrat trdil, da ucenjaški zbori in znanstvene terminologije, navdušene pesmi in ucene akademije ne bodo nikoli slovanstva zedinile in oslavile, ampak topovi bodo grmeli in kri bo tekla, kadar se bo snovala slovanska vzajemnost: »Za blagor ocetnjave Naj puška govori.« Rešitve slovanstva se je nadejal od edine mogocne države slovanske. Velikokrat je rekel, da slovanstvo brez ruskega naroda nima nobene bodocnosti. Karakteri­sticna je po tem oziru pesem, katero je zložil že v 7. šoli in jo priobcil potem v »Vajah« pod naslovom »Dan slovanski«: 1541 V rokopisu pomotoma: 20. septembra. 1542 »Aristid, ki ni zapustil nicesar, s cimer bi ga pokopali« (atenski državnik Aristid je po Nepotovem življenjepisu umrl v veliki revšcini). Prišel bo odmenjeni cas, Ko bode razlegal se glas: Od krajev, kjer sonce vzhaja, Do krajev, kjer sonce zahaja, Ko klical Slovane bo skup Od krajev vseh vojskini hrup. Na vojsko, junaci, na bor! Na crne osvete pomor! Kar Laba nas je porodila Kar Dónava mocna gojila Vi vsi, kar napŕja nas Don, I kar vas preživlja sedlon, Vsi cujte grmeti na glas: Prišel je odmenjeni cas! Od krajev, kjer sonce vzhaja, Do krajev, kjer sonce zahaja, Kar nosi Slovana imé, Naj složno podá si roké! V potocih prelivaj se kri! Le zemlja, ki prejšnje si dni Kri hrabrih ocetov popila, Se s trupli njihovim' gnojila Sovražnikov krvco popij, Sovražnikov trupla pokrij. Nad crnimi grobi vesel Slovan bo zastavo razpel, God svóbode bode praznóval Svetá bo straném oznanóval Veselega petja odglas: Da tu je odmenjeni cas! Ta pesem je program Jenkovega politicnega mišljenja. Kako si je pesnik želel tega slovanskega dneva, nam zopet pripoveduje v velicastni pesmi: Ko zaspal bom v smrti, Ne kopljite jame, Kjer vrsté se križi Tam ni mesta zá­me! Na visoki Tatri Jamo izkopljite, Tri drevesa sveta Nánjo zasadite! Tam moj duh bo gledal Na vse štiri strani Dokler bela zora Dneva ne oznani! Zoprn mu je bil vsak partikularizem med Slovani. Kadar je bral v novinah o malostnih prepirih med Srbi in Hrvati, je nejevoljen vrgel list po mizi in rekel: To so otroci! Vsak uspeh ruskega naroda je pozdravljal s srcnim veseljem. Ko so se leta 1863. Poljaki uprli Rusom in so mnogi Slovenci na Dunaju, pitani z nemškimi novinami, želeli zmage Poljakom, vprašali Jenka: No, na kateri strani si pa ti?, jim Jenko kratko odgovori: Na tisti, kjer mora biti vsak pameten Slo­van! Med vsemi slovanskimi narodi edinih Poljakov ni mogel trpeti; ucil se je vseh jezikov slovanskih, samo poljskega ne. O slovanstvu je govoril z najvecim navdušenjem in spoštovanjem. Nobene šale, in da je bila še tako nedolžna, no­benega, niti najboljšega zoper Slovane napérjenega dovtipa ni mogel prebiti niti od najboljših prijateljev; ako pa je celo kedo slovanstvu zabavljal, ga je to do cela razjarilo. Vzor slovanskega ucenjaka mu je bil Palacký. Take nazore je imel Jenko o slovanstvu, za te je živel in gorel, te je širil uže v sedmi šoli med ucenci, te je poveliceval v pesmih ter je pridobival na vseucilišcu prijateljev med mlajšimi tovariši in jim ostal zvest do konca življenja! Poleg tega gorecega slovanskega rodoljubja je Jenko umel dobro ocenjevati vecno lepe proizvode tujih narodov. Nemški, laški in francoski jezik je bral in govoril malo ne kakor materinšcino. Rad je na pamet navajal Petrarkove sonete in Tasove stance. Odkrito je pravil, da so najvec vpliva imeli nanj in na njegovega pesništva razvoj Byron, Heine in Lermontov; poslednji mu je bil najveci slovan­ski pesnik; najvec pa se je naucil od Heineja. Druga Jenkova posebnost je bila njegova dijalektika. On je mislil neizmerno hitro, bistro in logicno. Neumne besede ni mogel trpeti. Takoj je zgrabil naspro­tnika za besedo, zacel ga po Sokratovo prijemati in pestiti, dokler ga ni ugnal. Zato dijaški filistri in nicevedci niso mogli izhajati ž njim; boljši dijaki pa so ga spoštovali in ga imenovali »ta pametni Jenko«. Njegovi dijalektiki prva pomocnika sta bila sarkazem in ironija. Kadar je hotel, zavil je besedo tako, da je užgala in upalila. Do humorja se je malokdaj vzpel, ali kadar se je, je bil njegov humor zdrav in krepak. Casti željan ni bil Jenko. Pac pa je nosil v svojih prsih krepko zavest in pre­pricanost, da je sam pameten mož. Zategadelj mu nikoli niti najucenejši niti najbogatejši clovek ni sape zaprl; vsakemu je povedal svojo. Ta njegov mogocni, prav gorenjski ponos kakor tudi misel, da mora vsak clovek kolikor toliko biti njegovega znacaja, je bila sem ter tja vzrok njegovi odurnosti, ironiji in sarkaz­mu, posebno zadnja leta, ko so mu živci tako oslabeli, da ga je veckrat tudi ne­dolžna nespametna beseda ujezila. Svojega dobrega srca ni zatajeval; bil je sošolcem prijazen in tudi z mlajšimi pri­jatelji kolegijalen ter je v sili in potrebi rad delil z njimi, kar je imel. Svoje domace, zlasti mater, je silno ljubil. Kadar je utegnil, je tekel iz Kranja na ocetov dom. Dasi z mlajšimi brati in sestrami ni bil vselej prijazen ter jim je rad kaj ponagajal, vendar so ga zaradi njegovih dobrih rok in dobrega srca vsi ljubili. Najljubši prijatelj mu je bil Valentin Mandelc, izredno duhovit in vesel clovek. Tega je rad imel pri sebi, kadar se mu je na Dunaju godilo slabo; kdor se je namrec hotel smejati, je moral vedno poiskati le dobrovoljnega Mandelca, kateremu ni humor nikdar pošel. Zadnje case je bil Jenko velik pesimist. Kako tudi ne? Vecna skrb za vsakdanji kruh, suhoparno pisarjenje in pravdanje v zaduhli pisarnici, »željá neizpolnjenih bolecine«, preverjenost, da se njegove visokoletece misli o cloveštvu in slovanstvu ne morejo uresniciti, ocitno sovraštvo ali žaljiva mlacnost razumnih Slovencev do njegovih poezij, o katerih je bil preprican, da so slovenske hvaležnosti vredne, slabo telesno zdravje, vse to mu je vzelo veselje do dela in življenja in truden na duhu in telesu se je ulegel k vecnemu pocitku. Jenko je bil majhne postave in zeló šibkega života. Govoril je tenko, pa raz­locno in pristno. Lepa temna brada, ki mu je segala na prsi, izredno visoko celo, lepi temnorjavi, lepo pocesani lasje so dajali njegovemu obrazu moško in resno podobo; nos mu je bil pravilno vrezan; z drobnimi temnorjavimi ocmi je rad na­mežikoval; samo kadar je govoril s clovekom, takrat ga je veckrat svetlo in debelo pogledal. Lasje na glavi in v bradi so se mu zgodaj pobelili, uže na Dunaju so mu precej osiveli. Brez virginije v ustih ga ni nihce nikoli videl. Jenko je v našem slovstvu imenitna prikazen kot pesnik. Prva dobra poseb­nost njegovih pesmi je, da je pel, kar mu je velevalo srcé, in se ni silil s pomocjo domišljije v tuje situacije; druga pa ta, da so njegove pesmi naturne, priproste, jasne; kar cuti, to nam pové pesnik naravnost, brez okolišev, brez prisiljenih tropov in alegorij. Njegova pesem je kakor zalo kmecko dekle; lepo praznicno napravljena, pa po domace, kar ji le povzdiguje lepoto, ne pa našemarjena z gosposko navlako. To je dosegel Jenko zlasti s tem, da se je držal domacih tal. Pesnik se mora sicer varovati nevarnega posnemanja, naj ima še tako lep zgled pred ocmi, da ne izgubi cisto svoje individualnosti in s tem prave pesniške vre­dnosti; kaj drugega pa je z narodom; narod mu ni nic tujega, saj je on sam le del njegov. Narod sme posnemati pesnik vsaj v obliki, v katero izliva lastni cut. Bolj ko loci in oddaljuje omika cloveštvo od prvotnega, naravnega, nepopace­nega stanja, tem mocneje se mu zbuja hrepenenje, klice in vabi ga nazaj naturi v narocje. Tako je lirika tudi pri drugih narodih zajemala moc iz narodnega vira in s tem zadobila toliko oblast nad cloveško srce. Tako je tudi naš pesnik zadel srecno pravi narodni glas in duh. To se zlasti vidi v tistih pesmih, katerim pesnik ni podelil samo pecata svoje krepke preprostosti, temvec jim je tudi snov zajel iz preprostega življenja kmetiškega ter jim tako vlil preprostega naroda mišljenje in custvovanje. V nekaterih je zadel narodni ton tako izvrstno, da se nam dozdevajo pristne narodne po snovi, jeziku in obliki. Take so »Roža«, »Nevesta«, »Cekin«, »Zadnji vecer«, »Vabilo«, »Lencica«, »Lilije«, »Narodna«, »Nepovabljeni svat«. Narodni pesnik rad zakrije pravo misel s podobo, zlasti ako se jo zaradi ko­cljivosti boji povedati naravnost s pravimi besedami: izgubljeno devištvo opisuje z ovelo cvetico ali izgubljenim vencem. Tako je tudi Jenko uporabil ta predmet v treh pesmih: v »Narodni«, »Mladi Mani« in »Lilijah«. Dolin'ca cvetoca, V dolin'ci studencek Pri njem je deklic'ca Ki vije si vencek. Prišel sem si žej'co Gasit na studencek Deklic'ca mi dala Je srcek in vencek. V drugi pesmi vpraša sonce luno, ali ji je znano: »Kaj da rože v tla so vgnane, Ki vesele so cvetele Po gredicah Mlade Mane?« Saj je še prejšnjega dne videlo Mano radostno ter jasno, igrajoco z vencem krasnim. Luna ji odgovori smehlja­je. »Kaj bi tega jaz ne znala, Snoc je prišel mlad ucenec Cez gredice, Cez cvetice, Vzel je sabo krasni venec.« V »Lilijah« ogovarja deklica bele svoje lilije, katerim je doslej vedno stregla; odslej jih ne bo nosila vec na sonce ne rosila s hladno vodo: »Le usehnite, z mano cvetele, z mano venite.« Ravno taki pogovori nesrecnega cloveka z nemo naturo so znacilni za narodne pesmi. Narodna pesem ne doloca kraja, kjer se kaj godi natancno, ampak ga zaznamuje le splošno, z besedo, stoji, stoji tam, leži, leži tam itd. ali pa rabi polje, vas, grad, mesto, gora in enaka do­locila. Enako Jenko v »Obrazu« XV.: Leži polje ravno, v polju roža krasna; ali v »Roži«: Sred vasi so lipe tri, hišica pri njih stoji. Znacilno je za narodne pesmi ponavljanje posameznih besed in stavkov, pa celih verzov; ž njim hoce naro­dni pesnik posamezno besedo ali pojem ali misel mocneje poudariti in vzbuditi bravcevo pozornost s tem, da se dalje mudi pri nji. Zlasti mnogokrat se ponavlja samostalnik, ki se prvic rabi brez pridevnika, drugic s prikladnim pridevnikom. To sredstvo rabi tudi Jenko: »Nocoj, le še nocoj«; »Rosa, hladna rosa – Kamenje mocila, – Luna, bleda luna – Na nje je svetila«; »Slavec, drobni slavec – Pa vesele kroži«; »Bele cvetice, ledene cvetice«; »Vecni Bog, mili Bog«, »Tajaj led, tajaj led, lice gorko«; »Le kuj, le kuj zlatar«; »Pojdi le pojd' z menoj«. Cele kitice se ponavlja misel ali vrši dejanje, povedano v eni ali v vec kiticah; kitice se pri tem izpreme­nene nic ali le malo, kakor to zahteva misel, n. p. v »Cekinu«: Le kuj, le kuj zlatar, I prav za prstek mlad Naredi prstan zlat, Prekuj mi ta denar! Koj k delu gre zlatar I prav za prstek mlad Naredil prstan zlat, Prekoval je denar. V tej narodni pesmi zastavi pesnik najprej vprašanje, kaj bi moglo biti, na kar kaže, imenujoc znane reci, ki so podobne oni reci. Na to pa odgovori sam, da to ni ona rec, ki bi utegnila biti, ampak – zdaj imenuje pravo stvar. Znan je uvod v »Asanaginico«: »Kaj se beli na zeleni gori? – Al so snegi ali labudovi? – Da so sne­gi, bili bi skopneli, – Labudovi bili odleteli, – Niso snegi, niso labudovi, – Am­pak šator Age Asanage. – Di v zavijala do tri gorska vuka, – Jedan vije u vrh Ro­manije, – Drugi vije u sred Romanije, – Treci vije u dnu Romanije. – To ne bila tri gorska vuka, – Vec to bila tri gorska hajduka.« To svojstvo narodnih pesmi je poznal Jenko in dosegel ž njim mocen ucinek, n. p. v pesmi »Po Slovesu«: Teman oblak izza gore Privlekel se je nad polje, Nad poljem sredi je obstal, Nebo je cez in cez obdal. To ni oblak izza gore, To tudi ni ravno polje, To misel le je žalostna Na sredi srca mojega. Najbolj v narodnem duhu je zapeta pesem »Zadnji vecer«, pesem, ki je posne­ta in prepeta po narodni, kakor je tudi prvotno narodna najbrž »Knezov zet« in tudi »Nevesta« (Zvezde se bliskajo – Luna pa sveti, – Godci pa piskajo – Mojem' dekleti). Z narodno pesmijo ima Jenko skupne tudi razne epitheta ornantia;1543 to sredstvo narodnih pesmi je jako cenil: bela mu je cesta, cvetica, beli grad, bela lilija, mesta, pene, sneg, zora; bleda mu je luna; blešcece – zvezde; bister mu je val, vode; bridke so solze, žalost; cvetno – polje, cvetoce polje; crne so boleci­ne, gomila, zemlja; drobna – mravlja, drobni ptic, slavec; glasen – šum; grme­ca – Sava; hladna – rosa, vodica; jasen – mir, solnce; krasna – roža; malo – dete; mehka – lipa; mlad – junak; mogocna – reka; ognjeno – gorje; pisana – glavica; pobožne – vijolice; ravno – polje; rumeno – solnce; sladki – cut, pesem, smeh, up; sinja – daljava; sivi – oblak; skeleca – rana; svetli – dan; šumeca – voda; šumni – vrtinec; tajno – šepetanje; temen – oblak, borovje; tihi – grob, noc; trdi – hrast; verna – ljubezen; zelena – gora, mah, trava; zlata – ceda (zvezd), pe­sem, zvezde; zvesti – konjic; žive oci, ogenj. Narodni duh preveva zlasti tudi Jenkove balade: »Zaklad«, »Knezov zet«, »Morski duhovi«, »Nevabljeni svat« in »Pogreb«; zadnja je manj balada kakor re­ 1543 »Okrasne pridevke«. sno šaljivo alegorija, predstavljajoca ucinek pusta na mladi svet; one pa so balade v pravem pomenu besede. Dejanje je v njih središce pesmi, manj je merodajen znacaj doticnih oseb. To dejanje nam riše pesnik le po važnih momentih, z ma­limi, krepkimi potezami. Kar je nepotrebno, kar si more bravec sam dodati iz svoje domišljivosti, to je vse izpušceno kakor v narodnih baladah; tako zadobe balade dramaticni znacaj in dejanje se pokaže v vsi moci. Najbolj v narodnem duhu so zapete balade »Knezov zet« in »Nevabljen svat« pa »Zimski vecer«. Kar Jenka tudi sicer prijetno odlikuje od drugih pesnikov, to je njegova zdra­va, zrela filozofija. On vidi reci, kakor so, ne kakor jih vidijo zaljubljeni. Cebele mu niso stvarjene, da jemo o božicu medene potice, dihurji, kune in druge take kosmate živali ne, da se šopirijo gizdave mešcanke z drago kožuhovino. Mar je solncu, ali sije pravicnim ali krivicnim, ali gleda žalostne ali vesele. Kaj odgovarja zaljubljenemu pesniku, ki se mu zahvaljuje, da mu je obsijalo cvetice na oknu? »Tebe, rož ni bilo, – Ko mogocno z neba – Zemlji sem svetilo!« Kaj mar materi naturi obup matere na hcerinem grobu: »Mlade hcere truplo – Cerna zemlja krije; – Poleg jame mati – Bridke solze lije. – Kar oko doseže, –Smeje se nara­va, – Pomlad po grobovih – Cvetje razsipava. – V joku svojo zgubo, – Clovek Bogu toži, – Slavec, drobni slavec – Pa vesele kroži! …« Težavno in znamenje pravega umetnika je to, da z malimi pripomocki doseže veliko. Kako malo, pa dobro ubranih barev potrebuje Jenko v svojih obrazih in kako žive so podobe njegove. XX Katera sredstva rabi, da doseže svoj poeticni namen? Posebno rad rabi, da bi povišal ucinek svojih pesmi, nasprotje. To sredstvo je hvaležno, ako se pre­pogosto ne ponavlja, ker mocno vpliva na bravca in poslušavca; dve nasprotni predstavi druga drugo pojasnjujeta ter povzdigujeta izmed drugih in nad druge, po nasprotnih predstavah se vzbujajo tem mocneje cuti bravcevi. Pesnik vzporeja in stavlja nasproti žalostne in vesele položaje, tožne in radostne slike, prijetne in neprijetne prikazni, posamezne reci in njih lastnosti. To vidimo v ravnokar omenjenem X. obrazu o materi, ki je izgubila hcer, v tem ko po grobovih pomlad cvetje razsipava: Clovek toži – slavec pa vesele kroži. Nasprotje nahajamo tudi v prvi kitici »Na grobeh«: »Po grobeh sem hodil, kjer trava zelena – Z trohljivosti znamenje upa 'poganja.'« Slicen kontrast nahajamo v pesmi »Gori«: »Ko jaz v gomili crni bom pocival – In zelen mah poraste nad menoj«, ki ga malo drugaci zasledimo v 1. sliki 7. obraza: »Zelen mah obrasta – Zrušene zidove.« Nasprotje vidimo v pesmi »Pri oknu«. Ledene cvetlice pokrivajo okno, h kateremu pritiska gorece lice zapušcena deva, v tem ko se po sneženi cesti vesel pelje k poroki njen ljubi. Obupno vzklikne: »Vecni Bog, mili Bog, drži me ti, – Da mi ubogo srce ne skopni.« Kontrast vidimo v »Zimskem dnevu«: zunaj na saneh veseli vaški otroci, v sobi pri peci starcek, ki na tihem solze briše, spominjaje se lastne vesele mladosti. Kontrast vidimo v prvi »Obujenki«: »Zunaj dež je curkom lil – Zunaj je nevihta vila, – Dež na okno je škropil – Midva pa sva se ljubila, – Lep vecer je nama bil.« V 2. obrazu stoji trdi hrast mehki lipi nasproti; v 16. slika nasprotje v naturi: mravlja si zida varno mravljišce na zemlji in nastopi daljno pot sto pedi od doma, orel si stavi gnezdo na višine; »Svet s perutjo meri, – Cez vrhe globi­ne.« V pesmi »Moja pesem« stavi pesnik svoje solze ter rože v nasprotje solzam ter vijolicam: »Iz solza, ki so vesele – Mi rosile moj obraz, – Rože bodo razcve­tele – Ko spet pride cvetja cas. – Iz solza, ki so otožne – Zalivale mi oko, – Pa vijolice pobožne – Pomlad obrodila bo.« Enakih kontrastov se je posluževal tudi Jenkov ljubljenec Heine: »Mein Herz, mein Herz ist traurig, – Doch lustig leu­chtet der Mai. – Mag da draussen Schnee sich thürmen, – Mag es hageln, mag es stürmen, – Klirrend mir ans Fenster schlagen, – Nimmer will ich mich bekla­gen, – Denn ich trage in der Brust – Liebchens Bild und Frühlingslust.«1544 Ali 1544 »Moje srce, moje srce žaluje – veselo pa sveti se maj. – Naj zunaj sneg se grmadi, – naj toca udarja, naj tuli vihar – cetudi hrumec na okno udarja – pritoževal se nikdar ne bom, – saj v prsih svoje ljube podobo nosim in radost pomladi.« pa: »Es liegt der heisse Sommer Auf deinem Wängelein; – Es liegt der Winter der kalte in deinem Herzen klein.«1545 Drugo sredstvo Jenkove tehnike je uporabljanje lepote v naturi, v okraševa­nju svojih pesmi. Njegove slike, dasi ocrtane s preprostimi potezami, so vendar umotvori v najlepšem pomenu besede; to so prave in žive podobe narave in njenega življenja; natura njemu ni mrtva stvar, ampak polna je najzanimivejše­ga tajnega in ocitnega gibanja. Rože, drevesa, gaji, sonce, luna, zvezde, vetrovi, oblaki, pticje petje, vse vabi, mika in navdušuje pesnika. On pa vse navdaja in navdiha z življenjem, vsa natura živi, govori, cuti z njim, poje ž njim. V to mu služi splošno pesniško sredstvo – personifikacija. Primerov je premnogo, n. p.: »Roži mlado lice – Zarudi kot zarja, – Fantu njeno listje – Tiho ogo­varja«; ali »Mehka lipa plaka, – Trdi hrast se smeje« ali »Ko je solnce vsta­lo, – Dajal sem mu hvalo, – Da na oknu rože – Mi je obsijalo. – Solnce mi je reklo: – 'Tebe, rož ni bilo, – Ko mogocno z neba – Zemlji sem svetilo.«; ali »Kar oko doseže, – Smeje se narava, – Pomlad po grobovih – Cvetje razsipa­va.«; ali »Cudno govorico – Kamenje oglaša, – Piš vecerne sape – K meni jo donaša. – 'Tod grede stopila – Je devica na­me!' – 'Name tudi, na­me!' – Gla­sov sto povzame.«; ali »Pesem glasna stresa – Pisane glavice, – Sestra k sestri stiska – Zarudelo lice.«; »Zarja dan pripelje, – Dan darove razne – S sabo nam prinese – Tožne in prijazne.«; ali »Sonce rumeno – Goro zeleno – Zadnjic po­ljubilo je; – V krilo temine – Hribje, doline – Tiho zavili so se.«; ali »Tak si lepa, Kakor zora – Ko pripelje beli dan, – Da vzbudi zelena gora – Se iz težkih nocnih sanj.« Sredstvo personifikacije je sicer splošna last pesnikov, toda malokdo jo je rabil tako preprosto, resnicno in povsem naravno; popolnoma v narodnem duhu in mišljenju. Drugo sredstvo, s katerim oživlja naturo v proizvodih svoje domišljije in ka­tero izvira iz personifikacije, je ogovarjanje neme nature. Tako govori n. p. mo­gocni gori v štirih krepkih vrsticah; zadnjo, naslanjajoco se na misel, da bodo slovenskemu narodu prišli jasni dnevi, je završil tako: »Takrat moj narod, gora, mi pozdravi – Nov rod ponosnih sinov in deklet.« Sorško polje pozdravlja, ko se vrne v rodni kraj, z ljubezni polnim srcem, vpra­šujoc je: »Al' sem ti še znanec, – Sorško polje? – Ker dolgo se nisva – Videla že.« 1545 »Na tvojih lickih vroce poletje žari, v tvojem srcku pa hladna zima leži.« Toda pesnik nagovarja tudi zvezde, vetrove, morje, slavca, škrjanca, razvalino, pa tudi druge stvari n. p. »In srce, ti se ne zbudiš? – In jezik, ti ne govoriš: – Zdaj klije tebi dvojni cvet: – Pomladi cvet, cas mladih let.« Enako nagovarja svojo pesem: »Pesem pojdi miloglasna, – V noci splavaj tja do nje.« Vendar pesnikove slike o naturi, dasi nas navdajajo s cutom zadovoljnosti, dasi nam pesnik predstavlja naravo živeco in delujoco, vendar mu one niso konc­ni namen, ampak samo sredstvo, s katerim hoce delovati na bravcevo domišljijo ter ga tako razveseljevati; one so mu le sredstvo v dosego drugega višega namena, kar nam potrjujejo zlasti njegovi »Obrazi«, ki niso samo obrazi iz nature: v njih nahajamo globlji pomen; iz njih jim done naproti mehki, otožni glasovi pesni­kovi o dvojni ljubezni: do device in do domovine; iz njih dihajo globoke resnice in žalostni prizori resnega življenja cloveškega. Pesnik sam pravi v uvodni pesmi: »In srce umeje cudne govorice, – Ki jih govorijo Zvezde in cvetice.« Sivemu, z vetrom v daljne slovenske kraje plavajocemu oblaku naroca pesnik v tujini, naj mu pozdravi ljubico, šetajoco v ljubem domacem kraju po vrtu. Po mogocni Donavi plava ladja s pesnikom mimo logov, nesoc ga vedno dalje: kakor nosi mogocna reka njegovo ladjo, tako nosi njegovo srce vroco ljubezen. »In mogoc­na reka – Nikdar ne usahne – Pa ljubezen moja – Nikdar ne omahne.« Mehka lipa se place v vecernem mraku, da cetudi vsako pomlad iznova požene zelene veje, vendar redi pod kožo crva, kateri ji je usekal rano. Trdi hrast pa se oholo smeje in caka njenega padca. Katero žalostno resnico s politicnega našega neba je hotel pesnik s to alegoricno sliko oznaciti, vsak lahko ugane. Mlada breza raste sameca med temnim borovjem v rodnem svetu tuja: »Tuja dolga leta – Raste sredi lesa, – Vetra moc jo maje, – Liste joj otresa. – Veter nosi listje – Sestram v daljne kraje – tam ji o samici – Sporocila daje.« Ta breza je podoba osamljenega, sebi prepušcenega naroda, tujca v svojem rodnem svetu. Pesem spominja mocno Heinejeve: »Ein Fichtenbaum steht einsam – Im Norden auf kahler Höhe«.1546 Lepa roža sramežljivo govori ubogemu mladenicu, da jo bo danes njegova ljuba nosila v rumenih kitah, ko se poroci z drugim, in završuje: »Ko ljubezni palo – Bode zagrinjalo, – Moje zadnje perje – Bo na tleh ležalo.« Nasprotni pa podobni dogodek riše pesnik v 20. obrazu. Ves dan caka dekle ljubega pri oknu, dokler ne posije luna, ki ji pove, da je zunaj mesta hodil z drugo in jo vodil za roke. Po teh besedah pa se hitro skrije za oblak, da solzic ne vidi, ki jih dekle lije. V obrazih se vrste še druge snovi. Pesnik nam slika pobožno sosesko v cerkvi; nicevost in 1546 »Na severu, na pustem vrhu, – Osamljena stoji smreka.« puhlost življenja, mogocnost sonca in slabost cloveško, izgubljeno bitko in izgu­bljene nade mladega junaka itd. Pa ne samo v Obrazih, tudi v drugih pesmih, ki slikajo naturo ali prizore v nji, zasledujemo tisti viši namen, ki nam kaže cutece srce ali resno stran življenja. Izmed drugih pesmi je zlasti lepa »Slika«, v kateri vidi bravec takorekoc s seboj in obcuti v sebi nepopisni lepi vecer, ko je solnce zadnjic poljubilo vrhove zele­nih gora, ter so se hribje in doline zavili v nocno temino in se na iztoku prikaže mesec. Vetric zapihlja in zmaje crnozelenkasto jezero, semtertja se zibljejo valcki, v katerih leskece sto in sto micnih zvezdic. In kako lepo uporablja pesnik to po­dobo v eticnem smislu: »Nocna temina, – Slika spomina – Srecnih in žalostnih dni! – Zvezdam blešcecim, – Zvezdam brlecim, – Dnevi, enaki ste vi! – Jezero krasno, – Temno al' jasno, – Ti si podoba srca: – V tebi odseva – Vsakega dne­va – Svit se mi ali tema.« Enako mojstrski nam z markantnimi potezami nariše v štirih verzih zimski dan. Vsaka vrstica prinese nekaj znacilnega, zadnja pa završi sliko. Kako kratko in živo je narisano v drugi kitici življenje vaških otrok, ki vzbuja v starcu spomi­ne na mladost: »Tam na klancu vse je živo, – Vkup so iz vasi otroci, – Vsak sani v premrli roci – Vozi, in drži se krivo.« Jenkove pesmi so nam nekako zrcalo njegovega življenja. Kmalu je spoznal, kako hitro izgine vsa lepota, ki si jo slika mlad clovek s svojo domišljijo; vzori so le morska pena, ki se razdrobi na vsakem kamencku. »Obcutkov, ki nežno srce – Mladen'cu poje in topé, – Kak' polno jih moje je bilo.« Drugi imajo lepo mladost, ce jih tudi pozneje dolete razne nezgode; naš pesnik še teh ni imel: »Star sedemnajst še komaj let – Zaniceval že ves sem svet, – In vem, da v sreco to mi ni, – Pa mi srce tako veli.« Zgodaj je okusil »grenkost in žolc« negotove resnice: »Da vsega, kar up nam obeta, – Pozneje, ko pridejo leta, – Ne spolnijo nam po­lovice.« Ljudje se krog njega vrste, se smejejo in vesele, le njegov duh je teman, »nikomur nic ne govori«. Zato si želi pesnik dalec tja, kjer ni žalosti in težav: »Šel bi cez planjave, – Šel bi cez višine, – Da me žalost mine – In srca težave.« Cudno enaka sta si v žalostni usodi Prešeren in Jenko. Oba sta se trudila v vecnih skrbeh za vsakdanji kruh; obeh mladost je bila mracna, še mracnejša pa njih moška doba. Kakor si Prešeren želi nazaj dni lepših polovico, dasi so »pogosto rjule viharjev jeze«, tako tudi Jenko zastonj zdihuje po tem, kar je srce izgubilo, vedoc, da se ne povrne nikdar vec, pred njim reži samo negotova usoda prihodnjih dni. V pesmi »Korak v življenje« se prispodablja mornarju, ki ga sredi grozne širjave strašita grom in blisk in ga valovi mecejo semtertja. Hrepenec se je napotil v šumni vrtinec življenja, stopil na ladjo, da bi »jadral za sreco nerazjasnjeno«. Toda morje je bilo lažnjivo in ga ni pustilo do zaželjenega brega. Z obupnim srcem klice: »Zvezde prijazne, – Pot mi kažite, – Srecni vetro­vi, – Coln mi vodite.« Preslabega se cuti, da bi mogel prenašati sile in nadloge, ki ga moré, zato mora Boga prositi moci: »Tak krepke, kakor zid gora, – Da, ce se ruši svet okrog, – Propast me najde še moža!« On ni imel Mecena, da bi bil mo­gel s ponosom kakor Horac peti: »Si fractus illabatur orbis Impavidum Ferient ruinae.«1547 Vso svojo stiskano dušo, vse gorje, kar ga je doživel, je izlil v svojo pesem »Trojno gorje«: divjeobupni krik iz prsi ponosnega moža: »Gorje, kdor nima doma, – Kdor ni nikjer sam svoj gospod; – Naj križem svet preroma, – Saj vendar tujec je povsod. – Gorje, kdor se useda – Za tujo mizo žive dni; – Vsak grižljaj mu preseda, – Požirek vsak mu zagreni. – Gorje kdor zatajiti – Prisiljen voljo in srce – Bedakom posoditi – Cas mora, glavo in roke! …« Kako si želi peruti, da bi premeril neizmerni svet in si poiskal miren kot, kjer bi bil sam in svoj gospod. Ljubezen, ki jo opeva Jenko, je nekako mladostna. Iz njegovih pesmi bi bilo težko posneti ljubicino sliko in njen znacaj. Nekaj casa sta oba srecna, vidimo pesnikovo žalost, ko je locen od nje; vendar prenaša tudi smrt te ljubezni mla­dostno lahko; ocividno je, da niso vse pesmi ljubezenske namenjene eni sami. Pesmi: »Prošnja«, »Namen mojih pesmi«, »Izgubljeni up«, »Vabilo«, »Po noci«, »Skrivnost«, »Slovo«, »V tihi noci«, »Po slovesu«, »Obujenke« so pac namenjene drugi, »Zdrava bodi vekomaj«, »Pisavec«, »Zakaj mene ljubiš«, »Rodoljubki«, kakor se da posneti iz njegovega dnevnika, prvi ljubezni, druge pa »To se vpraša«, »Pred sodnjim stolom«, »Tujki« kažejo na druge ljubezni, ker vsebine ni moci spraviti v pragmaticno zvezo s prvimi pesmimi. Iskrenejšo ljubezen, kakor do izvoljene device je gojil Jenko do slovenskega in slovanskega naroda. Žaloval je, da Slovenec nikjer nima pravega vzgleda, da ne najde pravice: ti obcutki so rodili njegove najlepše žalostinke; n. p. »Slovenska zgodovina«: »Kako rod za rodom gine, – To povest je domovine, – Vsemu svetu nepoznane, – Od nikogar spoštovane.« Tuji mec je kriv, da smo izgubili adrijan­sko morje. Ko vidi, da »Trud i boj i rane – Vse je izgubljeno!«, prosi, da bi mu bilo dano narod ljubiti z isto ljubeznijo, kakor ga je ljubil Samo. V Molitvi prosi za Slovane, naj Bog blagoslovi naša dela slabih rok. Zapel je slovansko marselje­ 1547 »Ce se sesuje svet, (me?) bodo neustrašnega potolkle ruševine« (Hor., Ode 3.3, 7–8) – ali z drugacnim poudarkom – »me bodo ruševine potolkle neustrašnega«. zo: Kako? Davorin Jenko je že dolgo imel misel, zložiti neko slovensko budnico. Naroci si besede, kakoršne si je mislil, pri Simon Jenku. Ko dobi pesem, zacne skladati, a ne more prav zadeti. Veckrat jo zapiše in zopet prenareja. Cesar mu ni dal trud in cas, dal mu je ugoden trenutek. V nekem dunajskem listu bere, kako nekdo zabavlja slovenskemu jeziku. Sveta jeza ga zgrabi, vrže casnik iz roke ter gre iz kavarne na pol glasno pojoc proti Pratru. Ko pride tja, sede, zapiše, kar je pel po poti in »Naprej« je bil gotov. Sam sebe navdušuje naš pesnik, zroc na mogocne in bistre vode domovine, one naj pravijo rodu, ki se dviga na dan, da naj bo njegova volja tako krepka kakor domace gore in moc tolika kakor sila njegovih rok, ki trgajo jez in potresajo breg. A mirno, ponosno srce naj ti bo, kot tvoje spomladi polje je cvetno. Tudi on ve, kako malo je mož, še manj gospa in gospodicen, ki se ne sramujejo slovenskega jezika. Grenak sarkazem mu polni dušo ter mu sili v te vrste: Pri zeleni mizi Moški ino ženske, Drušcina gospode Bila je slovenske. Z drušcino možakov Gospodicne zale V našem so jeziku Gladko vse kramljale. Ves zavzet sem gledal Cudu sem se cudil, Da iz sanj ležnjivih Zdajci sem se vzbudil. Pesnik je zvesti sin svojega naroda, zato se upira ljubezni »ljubeznive tujke«: »Lepa tujka, kakor boš cutila – Ti udanost verno z menoj, – Reci, kako boš ti ljubila – Narod moj neizmerno z menoj.« Sicer je preprican, da ne docaka dneva, ko bo narod prost in srecen: a trden up ga navdaja, da ta dan napoci, ko njega ne bo vec: »Ko jaz v gomili crni bom pocival – In zelen mah poraste nad menoj, – Veselih casov sreco bo užival – Imel bo jasne dneve narod moj.« Da bo ta dan pricakoval, naj ga pokopljejo na visoki Tatri, cez sto let pride zopet na svet v do­movino, kjer bo cvel nov rod, sinov naših silni: »Bom gledal, al spolnile – Želje so se mi v tem, – Al mirno v dnu gomile – Naprej pocivat smem?« Jenko je kateksohen lirik, dasi je zapel tudi nekaj balad in spisal nekaj povesti. Vsaka njegova pesem je micna, vsako preveva pesniški duh. Vsako še tako kratko in majhno pesem beremo z veseljem; ta nam kaže to, ta drugo stran njegovega custvovanja. Slika se vrsti za sliko, obrazec za obrazcem, custvo za custvom pred duševnim ocesom. Pesmi, ki jih poje o svoji ljubezni, so razen dveh vse skozi ne­žne; preprosta je oblika, preproste so besede, zato segajo bolj v srce kakor še tako žalostni zdihi ali visoko donece besede naših prisiljenih modernih. K najlepšim spadajo »Obujenke«. Pesmi, posvecene narodu, so polne globoke žalosti, trpke grenkosti in otožnosti, zraven pa take navdušenosti, da bude v cutecem bravcu ljubezen do naroda in navdušenost za njegove pravice. To velja o pesmi »Samo«, »Slovenska zgodovina«, »Adrijansko morje«, »Locitev«, »Naprej«; najslabša med vsemi utegne biti ravno zadnja, dasi je najbolj sloveca. Jenko ni pel samo o svoji deklici, domovini, o lastnem življenju; obdelaval je še druge snovi, ki so pristojale njegovemu mišljenju. Zapušceno, nesrecno dekle, izgubljena nedolžnost, materinska ljubezen, razvaline, grobovi, puhlost in nici­mernost sveta, nicevost življenja. Po grobovih hodi, kjer iz trohljivosti poganja zelena trava, znamenje upa, kjer starost leži in v prahu pociva lepota nekdanja. Nedavno izkopano jamo zagleda, pogleda vanjo »Šest cevljev globoko, tri cevlje široko, – Ki meja je mislim lete­cim visoko«. Pri tem pogledu se mu roke siloma sklenejo na prsih in trohljivosti zaklice grozno hvalo, »Da jek so zamolkel dajale gomile«. Na razvaline gre, kjer zelen mah obrašca zrušene zidove; ondi vprašuje: »Kaj je moc cloveška, – Kaj so njena dela?« Vprašuje o hitro tekocem življenju clo­veškem, ceš »Al so same sanje?« – »Sanje« – jek mu rece«. Pri teh in še nekterih snoveh nas Jenko živo spominja Höltyja in Lenaua. Najvec se je naucil Jenko od Prešerna in Heineja. Prešeren mu je bil vzornik slovenskega pesništva, za Koseskega ni maral in tudi v njegovih mladostnih pe­smih najdemo le malo koseskizmov, katere gre bolj staviti na rovaš tedanje mode kakor na posredno posnemanje Koseskega. S Prešernom se strinja tudi glede obravnavanih snovi – ljubezen do izvoljene device, ljubezen do domovine in naroda slovenskega in razmišljevanje in custvovanje o lastni usodi. Nahajamo pa med Jenkovo in Prešernovo muzo tudi drugih slicnosti. Kakor piše Prešeren nezakonsko mater v neizmerni ljubezni do dekleta, tako ve Jenko v enakem nagovoru naslikati vse bolecine, trude in skrbi ljubece ma­tere, živece le za svojega otroka. Tudi ta mati je že stokrat prosila Boga: »Oce, hudega me brani, Meni sebi ga ohrani!« Tudi ona najde popolno placilo za vse skrbi v detetu, v pridnosti in pobožnosti njegovi. Kakor Prešeren zadel je tudi Jenko pravi v srce segajoci glas nepopisne ljubezni materinske. Kakor se v Prešernovem »Zdravilu ljubezni« sin iznebi srcnih bolecin na voj­ski ter pride do matere list poslan, crno zapecaten: »O mati, tvoj sin je mir do­bil«, tako se tudi oce spominja v »Zimskem veceru« Jenkovem edinega sina, ki je tudi šel v tuje kraje »koder vojska smrt gostuje«. Dolgo ni o njem glasu: »Tretje leto list poslani – Nam njegovo smrt oznani.« Jenko je samo še dalje razsnoval misel: Mati leže in ne vstane vec, ampak osmi dan zaspi v Bogu. Prešernovo »Slovo od mladosti« se nam zrcali v Jenkovi žalostno grenki pe­smi »Naj bo«. Kakor je Prešeren zgodaj okusil sad spoznanja, kakor je razvidel, da vse svetle gradove, ki jih zida v zrak mladina, odnese »dih prve sapce«, da »up golj'fivi« navdaja srce mladenicevo, kakor mu navzlic temu srce zdihuje o izgubljeni mladosti, tako toži Jenko, da je že zgodaj okusil grenkost in »žolc pregotove resnice«: »Da vsega, kar se nam obeta, – Pozneje, ko pridejo leta, – Ne spolnijo nam polovice.« Ljubezen do domovine mu polaga na jezik enake želje kakor Prešernu. Ta želi v sonetnem vencu, da bi nam nebesa poslala Orfeja, ki bi s svojimi pesmimi otajal »Slovencev vseh okrog rodove«, da bi nam srca vnel za cast dežele; on želi, da bi mogel sam, z rožicami svojega Parnasa zbuditi »slovenšcino celo«, da bi vrnili k nam se casi srece. Prav tako navdaja našega pesnika vroca želja in strastno koprnenje po mogocni ljubezni do slovanskega naroda. Tudi on »V pesmih glas bi svoj povzdignil – Z njim Slovane bi navdihnil«. Kakor govori pogostoma Prešeren o sreci sovražni in krivi, ki ga vedno zasle­duje, da so se »pleca že navadila butare« in »usta grenkega bokala«; kakor govori o upu in strahu in praznem srcu v svojem geslu: »Sem dolgo upal in se bal« in drugod; tako pravi tudi Jenko, da ga je »sreca« dala v oblast »Tugi žareci«, da »z upanjem dvom se bojuje«, da se »Miru odpira prazno srce«. Kakor naj pesmi Prešernove pojo le njeno hvalo, ki se bo glasila Slovencem še prihodnje case, kakor pravi Prešeren o svoji pesmi »V nji bom med slovenske brate sladki glas zanesel – Od zahoda do vzhoda tvojiga imena«, tako so tudi Jenkove pesmi zapisane le nji, le zánjo dela on svojo pesem, ki bo nosila njeno hvalo križem svet in se glasila »bo še v casu poznih let«. In on bo dal svoje pesmi »med brate«, naj jo razglasijo: »Naj to razglasijo Po vsi domovini – Koderkol' živijo Majke slave sini.« Kakor prosi Prešeren zvezde: »V hram poglejte, – Mi povejte, – Zvezde, al'res ona spi«, tako jih nagovarja tudi Jenko: »Zvezde, v daljo se ozrite – In poglejte v nje srce, – Zvesto meni oznanite, – Al'res bije še zame.« Prešeren pravi v nekem sonetu, da so njegove oci bile vedno pri nji, da so njegova usta govorila le njeno hvalo, roke pisale po sili njeno ime, noge hodile le po njenem sledu. A prepovedal jim je to dejanje in ubogale so: »Mir dale so roke, noge ravnale. – Po rok, ust in oci so se izgledi.« Tako je ustavljal ljubezen brez upanja, pa želje in misli mu niso bile poslušne, vedno so uhajale k nji. Nekaj podobnega beremo v Jenku: Ko se je pesnik poslovil od svoje deklice, je izrekel njegov jezik: »Zdrava bodi vekomaj« in noge so ga nesle naprej: »Ali srce se usta­vlja, – Vse drugace govori, – Le prisego še ponavlja, – Ne odreci mi veli. – Davno žal je nogam djanja, – Žal jeziku besedi, – Srce vedno le priganja, – Ponoviti blage dni.« Tako bi se dalo še marsikaj podobnega navesti. Videli smo, da je Jenko pesnik najnežnega in najmehkejšega cutja, da pa tudi govori iz njegovih poezij neka grenkost in rezkost, ki vse zanicuje. Jenko je pesimist, kar je postal vsled udarcev, ki mu jih je delila usoda v življenju. Zato v nekaterih pesmih nepricakovane satire, ki so v nasprotju s custvi, ki jih kažejo druge pesmi. Znana je njegova pesmica »Pred sodnjim stolom«: »Kadar bom pred sodnjim stolom stal, – Upam, da me Bog ne bo pogubil, – Samo ce mi bo odvezo dal, – Da sem tebe tak neumno ljubil.« Enaka je pesem »To se vpraša«: »Kadar mene se spominjaš, – Vem da casi me preklinjaš; – Sed puella, quaestio est: – Kdo je kriv, al' ti al' jest? – Ko zvestost sva prisegala, – Jaz legal sem, ti legala – Sed puella, quaestio est – Kdo goljfan je, ti al jest. – Res utegnilo morebiti – Žal komu bi enkrat biti; – Sed puella, quaestio est – Kdo bo to, al ti al jest?« V pesmi »Modrijanom« se huduje nad modrimi možmi, katerih nauki so bili njegovo gorje, ter koncuje tako: »Vrag naj jo vzame – Vašo modrost, – Ki mi je vzela – Mojo mladost!« Pomilovalno satiro slišimo iz pesmi »Sanjacu«: »Po tihi noci mesec plava, – Mladenic tužen zre v nebo, – Zamišljena njegova gla­va, – Srce mu v prsih je tesno. – Ne vdajaj se duhovom mraka, – Zapri srce, zapri oci: – Glej, mehka postelja te caka, – Ozdravit reveža želi.« Podobno pa bolj hudo zbada Heine, od katerega se je Jenko, kakor sam pravi, mnogo naucil, toda vzporejati je našega pesnika s Heinejem bolj glede nežnosti, ljubkosti in drobnosti njegovih pesmi. Takih pesmi pa kakor Heine, kateri se roga vsemu, kar je lepo in blago, Jenko ni zlagal, vsaj jih ni priobcil v svoji edini zbirki. Heine zasmehuje najsvetejše reci, vse zanikuje in oskrunja s strupom svoje frivol­nosti; takih pesmi zastonj išcemo pri Jenku, s cegar plemenito dušo in mišljenjem se taka podlost ni strinjala; dasi rezki in satiricni obrat navedenih pesmi bravca preseneti, vendar ni nikdar prekoracil meje dostojnosti in moške ponosnosti. Pac pa je drugo posebnost posnel po Heineju. Pri tem najdemo vec sku­pin slicnih pesmi z isto tendenco, z istim skupnim naslovom in vecinoma v isti ritmiški meri. Prva pesem takih skupin je najsplošnejše vsebine: pove nam porod sledecih. Nekaterikrat stoji pred skupino takozvani »prolog«, ki služi iste­mu namenu ter je zložen v isti ali pa tudi v kaki drugi meri. Sem spadajo cikli, kakor »Die Heimkehr«, »Frauenbilder«, »In der Fremde«, »Schöpfungslieder«, »Seraphine« itd.; s prologom »Neuer Frühling«, »Lyrisches Intermezzo« itd. Take Heinejeve skupine so porodile Jenkove »Obujenke« in »Obraze«. Kaj je njih vsebina, že vemo. Da se nam slicnost bolj pokaže, primerjajmo prvo pesem iz cikla »die Heimkehr« in uvodno pesem k »Obujenkam«: Heine poje: In mein gar zu dunkles Leben Strahlte einst ein süsses Bild; Nun das süsse Bild erblichen Bin ich gänzlich nachtumhüllt: Wenn die Kinder sind im Dunkeln, Wird beklommen ihr Gemüht, Und um ihre Angst zu bannen Singen sie ein lautes Lied. Ich, ein tolles Kind, ich singe Jetzt in der Dunkelheit; Klingt das Lied auch nicht ergötzlich, Hatt mich doch von Angst befreit.1548 Jenko: Širno sem izkopal jamo, Kakor kadar je pokop. Kadar crni zemlji damo 1548 V pretemno življenje moje – Je nekoc podoba sladka zažarela – Sedaj pa, ko podoba sladka je zbledela – Sem ves obdan s temo noci. – Ko v temi sami so otroci, – Jim pri srcu, v duši je tesno, – Da bi tesnobo premagali – Si pesem glasno zapojo. – Jaz sam, sem tak otrok in pojem – Sedaj v tej temi – In ceprav ta pesem ne zveni veselo – Me vendar strahu osvobodi. Velo truplo v tihi grob. Vso ljubezen sem nekdanjo V jamo del s spominom ran, Kamen sem zavalil na njo, Da je ne pusti na dan. Al' o polnoci gomile Mrtvim truplom se odpró Nocne ure cudne sile Iz grobov jih priženo. Noc življenje v ude zlije, Gibanje vzbudi teles, Bleda luna tiho sije Gleda mrtvih živi ples. In tako se meni casi Kamen od srca odvali Ter iz groba se oglasi Sreca mi nekdanjih dni. Vstanejo nekdanje sanje In spomin skelecih ran Moc ljubezni se nekdanje Spet prikaže mi dan. Še marsikatero drugo slicnost zasledimo v mislih in podobah Heinejevih in Jenkovih poezij. Tako se z ravnokar omenjeno zadnjo strofo strinja Heinejeva prva kitica v 38. pesmi skupine »Lyrisches Intermezzo«: »Manch Bild vergessener Zei­ten – Steigt auf aus seinem Grab – Und zeigt wie in deiner Nähe – Ich einst gele­bet hab.«1549 Z drugo kitico iste Heinejeve pesmi: »Am Tage schwankte ich träu­mend – Durch alle Strassen herum, – Die Leute verwundert mich ansahn, – Ich war so traurig und stumm«,1550 se da primerjati Jenkova 3. kitica v »Ptici«: »Ljudje krog mene se vrste, – Se smejejo se vesele; – Moj duh teman je in molci, – Niko­mur nic ne govori.« Ko beremo Jenkovo »Izpremenjeno srce«, se spominjamo 23. 1549 »Marsikatera podoba pozabljenih dni – Vstane iz svojega groba – In kaže, kako v tvoji bližini – Jaz nekoc sem živel.« 1550 »Opotekajoc se, sanjaje podnevi – Sem taval po ulicah vseh naokrog, – Ljudje zacudeni v mene so zrli – Tako žalosten sem bil in nem.« pesmi v Heinejevi skupini »Lyrisches Intermezzo«; besede v 2. pesmi iste skupine: »Aus meinem Thränen spriessen – Viel blühende Blumen hervor«,1551 srecamo ne­koliko razširjene v Jenkovi »Moja pesem«: »Iz solza, ki so vesele – Mi rosile moj obraz, – Rože bodo razcvetele, – Ko spet pride cvetja cas. – Iz solza, ki so oto­žne – Zalivale mi oko, – Pa vijolice pobožne – Pomlad obrodila bo.« Zaradi teh in drugih podobnosti pa ne smemo trditi, da bi Jenko ne bil sam svoj, ampak da bi bil posnemavec; take slicnosti ne kratijo njegove pesniške vre­dnosti. Saj je naturno, da nam ostane marsikatera misel in podoba v spominu, ko prebiramo cestokrat poezije pesnika, ki nam ugaja. In ce je porabimo, nic ne de; le v tem, kako je porabimo, se kaže duhovitost ali izvirnost ali pa nesamo­stalnost in slepo posnemanje. In tu se vidi Jenkova izvirnost in prava pesniška nadarjenost; nikoli ne posname popolnoma in nepremišljeno, ampak vselej za­suce misel nekoliko drugaci kakor Heine, vselej predrugaci podobo z malimi potezami, da postane poleg vse slicnosti popolnoma nova. Kar sem do sedaj povedal o Jenkovih poezijah, velja seveda samo o zbirki, ka­tero je Jenko sam smatral za vredno, da gre v svet pod njegovim imenom; istega pa bi nikakor ne mogli reci o zbirki, ki jo [je] pred kratkim izdal Engelbert Gangl s tako nekriticnostjo in s takim nepoznavanjem pesnika, slovstva, kakoršna je mogoca samo pri nas in samo, ce pripada clovek k sotrudnikom »Slovenskega naroda«. Pesmi, ki jih objavlja Gangl, so prvi Jenkovi verzifikatorni poskusi, stvari, ki jih je v mladostni šali in nagajivosti spravil na papir, da jih morda bere v veseli šaljivi družbi, nikdar pa ni mislil pesnik na njih izdajo. In kaj nam hoce natveziti Gangl? On pravi: »Te pesmi segajo vecinoma v zadnja leta Jenkovega ži­vljenja.« Izdajavec niti ni pregledal, katere je že objavil Jenko popravljene v svoji zbirki (primer. »Ob Savi«). Za nekriticnost zbirke omenjam samo to: Jenko je pel po Kresu: »Nic o politiki, ker od politike, Glava boli, Al od polica se spet razja­sni.« Gangl pa je napravil: »Nic o politiki, ker od politike glava boli, a od polit'ke se spet razjasni.« Vsa Ganglova izdaja je taka, da utegne Jenku odvzeti slavo, ki si jo je res zaslužil z zbirko leta 1865; zanimiva je samo za literarnega historika, dajati pa jo v roke navadnemu bravcu bi bilo za slavo Jenkovo velika nevarnost. Jenko je objavil v »Slovenskem Glasniku« tudi troje povesti, v katerih je poka­zal za tedanjo dobo lep dar pripovedovanja. »Spomini« so za snov, ki jo obsegajo, skoraj prekratko razpeljani. Slika se nam v nji mašcevanje neke ciganke, katere mož je bil zavoljo tatvine prijet in je v jeci umrl: da bi [se] znosila nad županom, 1551 »Iz solz mojih poganja – cvetocega cvetja mnogo na plan.« pregovori bivšega lubceka županove hcere, da župana ubije, ker je župan prej tudi njega ozmerjal zaradi ljubezni in mu pokazal vrata in je bil tisto noc potem pod županovim oknom tepen. Povest spada med boljše proizvode Slovenskega Glasnika. V posameznih stavkih se kaže humor Jenkov že v tej, sicer resni pove­sti, popolnoma pa prodre v drugi. »Tilka«, katere junak je prismuknjen, samo na želodec misleci polgruntarski fant, ki ga oce in mati hoceta po vsi sili omožiti; pošljeta ga snubit; pesnik opisuje, kako nesrecno je stvar opravil, ker se je vrnil, še preden je prišel v doticno hišo; poleg »Špakšnepskovskega« Erjavcevega in »Krpana« Levstikovega je to prva slovenska humoreska. Tudi tretja Jenkova, v Glasniku objavljena humoreska, slika nam Jeperškega ucitelja, ki rad v loterijo stavi, pa skoraj nobenega ne nauci ni brati ni pisati; zato so ga nekateri vašcani odpravili. Po smrti župnika hocejo napraviti inventar. Ucitelj knjige vaga; zaloti šmarnega pajka in ga zacne loviti, da mu potem številke vlece; misel na loterijo mu zmeša pamet, ker je drugemu povedal dobre numere, sam pa slabe stavil. XXI–XXII [Valentin Zarnik] Med slovenske Hainbundovce je spadal tudi Valentin Zarnik, rojen 14. fe­bruarja 1837. v Repnjah pri Vodicah, v isti vasi, kjer Kopitar. Njegovi roditelji so imeli malo kmetijo v zakupu; ker prihodek ni bil v razmerju s trudom, se je leta 1838. preselil Zarnikov oce z vso družino v Ljubljano, kjer je dobil službo v tedanji cukrarnici na Poljanah. Služil je po 50 kr.1552 starega denarja na dan in dobival k temu še nekatere predmete »in natura«, nekatere po znižani ceni. Ker je imel obilo otrok, ti prihodki niso bili sijajni, vendar je umen gospodar dobro izhajal in vzgajal svoje otroke prav dobro ter skrbel za njih izobrazbo. Pri tem si je še toliko odtrgaval od ust, da je bil narocen na »Novice« in »Zgodnjo Danico«. Hud udarec ga je zadel, ko je leta 1857. pogorela cukrarnica in je z drugimi vred izgubil službo tudi Zarnikov oce. Potegoval se je za drugo službo, ki jo je kmalu dobil. Ni bila mastna, niti odlicna: pometal je mestne ulice, kar mu je vendar toliko vrglo, da je svojce pošteno preživil, da niso trpeli pomanjkanja. Valentin je že par let, preden je cukrarnica pogorela, leta 1855., napravil maturo in odšel na Dunaj. Na gimnaziji se je ucil z izredno marljivostjo tujih jezikov, katere je takrat poducevalo vec javnih in zasebnih uciteljev. On se je s posebno gorecnostjo poprijel francošcine, anglešcine in italijanšcine. Gimnazijci so imeli takrat svoje shode, na katerih so se skušali, kdo zna vec. Zarnik se je bil že na gimnaziji v teh jezikih tako dobro izvežbal, da je nesel seboj na Dunaj lepo spricevalo, vsled katerega je dobil odgojitelja mesto v hiši nekega veletržca Mayerja ter bil tako rešen vseh skrbi za vsakdanji kruh. Na vseucilišcu se je vpisal sprva v modroslovno fakulteto in se nameraval posvetiti zgodovini in poleg tega nemškemu, romanskemu in angleškemu slovstvu. Ucil se je tako marljivo, da je postal clan zgodovinskega seminarja in ga je profesor Jäger nagovarjal, naj se pripravlja za stolico avstrijske zgodovine v Padovi, ki je bila takrat v Italiji seveda zelo nepriljubljena. Te ponudbe Zarnik ni sprejel. Leta 1858., ko se je po Bacho­vem absolutizmu zacelo svobodnejše življenje, je zapustil Zarnik modroslovje in prestopil v pravoslovno fakulteto, ceš da je na juridicnem polju veci in izdatneši delokrog, kakor na katedru. Pravoslovne študije je dovršil leta 1862. in bil leta 1864. promoviran za doktorja prava na vseucilišcu v Gradcu. 1552 Verjetno krajcarjev, Kreuzer. Ko je dovršil pravoslovne študije, je bil od leta 1862. do 1867. vzgojitelj si­nov barona Raucha,1553 poznejšega bana hrvaškega. Bivanje na Hrvaškem mu je bilo zelo koristno. Priucil se je popolnoma hrvašcini, seznanil se s tamkajšnjimi razmerami in odlicnimi možmi, da je pozneje vselej imel dobro sodbo o hrvaških razmerah. Ko je bival pri Rauchu, je mnogo obceval s pokojnim Perkovcem, urednikom »Pozora«, s Torbarjem, Rihtaricem, Miškatovicem in drugimi, zlasti s Slovenci, ki so služili na Hrvaškem, v prvi vrsti z Erjavcem in Tuškom. Njegovo obširno znanje, svetovna omika, pristno in odlocno slovansko mišljenje mu je pridobilo simpatije vseh enako mislecih prijateljev, v katerih krogu so vecer za vecerom razpravljali vsa dnevna vprašanja ter snovali nacrte za boljšo bodocnost. Tako je prišlo, da je bil na Hrvaškem zelo priljubljen in da so mu vsled tega po­nudili zelo castno službo, katere pa ni sprejel, ker ga je z nepremagljivo silo vle­klo domov. Leta 1867 je vstopil za koncipijenta pri doktorju Ploju v Ljutomeru in s tem se je zacelo zanj njegovo politicno življenje. Na krmilu je bilo takrat ministrstvo Giskrovo. Giskra1554 sicer ni bil Slovan, vendar so Slovenci za njegove vlade dihali precej svobodno. Upoštevajoc ugodne razmere je zacel Zarnik v Ljutomeru zelo odlocno delovati. Po njegovem priza­devanju se je ustanovila temkajšnja citalnica in s pomocjo Ploja, Klemencica, Kukovca, Zemljica in drugih rodoljubov tudi prvi slovenski tabor. Tabore so takrat zaceli Slovenci oklicavati po ceškem vzgledu in beseda sama je imela neko carobno privlacno silo. Osmega avgusta 1868. leta je bilo videti v Ljutomeru zastopnike iz vseh slovenskih pokrajin, zbrane vse zavedne rodoljube, stare pr­voboritelje in mlade moci. Velika je bila ta dan vrocina, še veca navdušenost, ko so se v prelepi dobravi z javnega odra prvic culi ognjeviti govori za naše pravice. Kakor elektricna iskra je šla ta navdušenost iz kraja v kraj in tabori so bili povsod na dnevnem redu, skoraj povsod je govoril dr. Zarnik »der gefeierte Taborheld«.1555 Tako na taboru v Žalcu 6. septembra 1868., na taboru v Sevnici dne 2. maja 1869., na Vižmarjih 17. maja 1869, kjer je navzlic groznemu dežju poslušalo taborske govornike nepremicno 30.000 ljudi in se zlasti veselilo dra­sticnih Zarnikovih dovtipov, v Ormožu 8. avgusta 1869, na Bistrici pri Pliberku 1553 Levin baron Rauch (1819–1890), hrvaški ban od 1868 do 1871, bil je oce poznejšega hrvaškega bana (od 1908 do 1910) Pavla Raucha. 1554 Carl Giskra (1820–1879), doktor prava, avstro­ogrski politik, od 1867 do 1870 avstrij­ ski zunanji minister. 1555 Slavljeni junak taborov. 31. julija 1870, v Vipavi 29. junija oziroma 8. septembra 1870., v Cerknici 12. junija 1870, kjer se je za Zarnika potegnila vsa Notranjska, v Žopracah dne 20. septembra 1870, na Gornji Buhli pri Grabštanju 1871. leta. Na teh taborih je govoril Zarnik za »Zedinjeno Slovenijo« in ravnopravnost v šoli in uradih; svoje govore pa je prepletal s tako krepkimi dovtipi, posegajoc v dobo Bachovo in uporabljajoc vse dnevne dogodke, da je poslušajoce taborce na mah pridobil za se, da je vse povpraševalo, pride li doktor Zarnik, in se mu je na­delo ime oce slovenskih taborov. Na taborskem odru se mu je podvojila prirojena živahnost in nepozaben je udeležencem prizor, ko je med njegovim govorom na Bistrici pri Pliberku hkratu zablisnilo na Dobracu, potem pa se zacul mogocen grom. Vse je plaho pogledovalo v stran, Zarnik pa je s krepkim glasom vzkliknil: »Glejte, sam Bog je pritrdil, da je res tako!« Ta improvizacija je napravila nepopisen vtisek in koroški Slovenci so bili kar navdušeni zanj. – Toda taborska navdušenost ni bila dolgotrajna. Polegla je pri nas kakor pri Cehih, kakor marsikaj drugega, ko izgubi mikavnost novosti. Vplivalo je na to najbolj to, da navzlic vsi navdušenosti in tisocero izraženemu javnemu mnenju, vendar ni bilo vidnega uspeha, deloma pa so bili tabori tudi vladi neprijetni in je zacela delati marsikake zapreke. Kmalu po prvem taborju v Ljutomeru je zapustil Zarnik mursko polje in se je preselil v Brežice za koncipijenta pri doktorju Razlagu. Ker mu pa tam ni ugaja­lo, je vstopil še isto leto (1869) v pisarnico doktorja Lorberja v Mariboru, kamor si je želel že zaradi tega, ker je tam izhajal »Slovenski narod«, ki je po svoji pisavi in odlocnosti bil glasilo vsega mlajšega razumništva slovenskega. V Mariboru se je takrat shajala odlicna narodna družba, da, okoli leta 1870. je bil Maribor v marsikaterem oziru slovensko težišce. Kogar je pot zanesel tja, se je ustavil ondu vsaj za par ur; razumništva slovenskega, in to odlicnega, je bilo tedaj veliko, miza v Ronacherjevi gostilnici je bila zvecer navadno premajhna, ker so zahajali tja ne samo mariborski narodnjaki, ampak tudi vsi rodoljubi, ki so prišli z dežele v Maribor. Ronacher, pozneje gostilnicar na Dunaju, dasi po rodu koroški Nemec, je imel slovensko mizo posebno v cislih in je bil ponosen nanjo. Ne samo da so bili Slovenci zelo solidni gostje, zahajali so v slovenski krog tudi odlicni pristaši nasprotnega taborja, ker v vsem Mariboru ni bilo živahnejše in duhovitejše druž­be, nikjer toliko dovtipov in tako prijazne zabave. S Tomšicem in Jurcicem, z doktorjem Kocelijem in Ipavcem in z mnogimi drugimi rodoljubi je razpravljal Zarnik v Mariboru razna narodna vprašanja. V uredništvu »Slovenskega naroda«, v Ronacherjevi gostilnici, se je porodila mar­sikatera misel, ki se je potem zaplodila po vsem slovenskem svetu. Bilo je takrat izredno živahno življenje, delalo in žrtvovalo se je jako mnogo in postopalo zelo energicno. Ko se je leta 1871. ustanovil volilni odbor v Mariboru, se je v malo dneh nabralo vec sto goldinarjev, in agitacija je bila tako intenzivna, da se je v par dneh predrugacil ves volilni okraj. Pri vseh takih podjetbah je Zarnik mar­ljivo sodeloval; marsikateri nagib je bil njegov in tedaj je napisal mnogo clankov v »Slovenski narod«; kakor marsikaterega kranjskega Slovenca pa je tudi njega nepremagljiva želja napotila, da se je povrnil v ožo domovino, kamor se je preselil 1871. leta 10. dne septembra. Vstopil je v pisarno Ahacicevo, v kateri je ostal do leta 1876. Leta 1877 pa je odprl svojo odvetniško pisarnico, kjer je bil strankam zlasti znan po svojem krepkem in drasticnem humorju. Pisarnica je bila do konca njegovih dni dobro obiskovana in on je imel tako v civilnih kakor v kazenskih stvareh obilno klijentelo. Delovanje na politicnem polju mu je pridobilo obilo simpatij. Mnogo obcin ga je imenovalo za castnega obcana. Že 1869. je bil izvo­ljen za deželnega poslanca; leta 1871. ga je deželni zbor kranjski izvolil v državni zbor, katere volitve pa ni sprejel. Nekaj let je bil tudi deželni odbornik, deželni poslanec pa do leta 1883. (20. oktobra), ko je v nevolji zaradi dovoljenih 500 gl. za neobligatni poduk nemšcine na ljudskih šolah odložil mandat, katerega potem ni mogel vec pridobiti, s cemer se je tudi zakljucila njegova politicna karijera. Kot pisatelja Zarnika ne moremo staviti popolnoma na stran drugim njegovim literarno delujocim sošolcem. Vendar si je pridobil lepih zaslug. Pisal je tudi on že v »Vaje«. Z Dunaja se je zacel oglašati kot politicni pisatelj in casnikar. Dne 29. maja 1861. leta so priobcile »Novice« njegov, za tedanji cas, epohalen spis »Obraz državnega zbora«, v katerem je obcinstvu živo naslikal tedanji prvi avstrijski dr­žavni zbor v »Schmerlingovem gledišcu«1556 in glavne njegove govornike in stranke tako zanimivo, da je bil vecerni list Zangove »Presse«, ki je objavil prevod Zarni­kovega dopisa, na Dunaju v parih urah ves razprodan in da so ta dopis ponatisnili vsi tedanji veci casopisi avstrijski, tako dunajski »Vaterland«, ceški »Narodní listy« in »Pozor«, poljski »Czar« v Krakovu in »Przegled« in »Glos« v Lvovu, madj[arski] »Pesti Naplo« v Pešti in hrvaške »Narodne novine« in vsi ti dopisi so pisani tako krepko in izvirno, da so se ljudje kar trgali za tiste »Novice«, ki so prinesle kak Zarnikov clanek. Razen državnozborskih stvari je opisal leta 1861. v »Novicah« 1556 »Schmerling Theater«, ljudski naziv za nemško liberalno skupino v avstrijski poslanski zbornici, poimenovano po Antonu Schmerlingu (1805–1893), liberalnem politiku, od 1860 do 1865 je bil na celu vlade (Staatsminister). Ob podpori te skupine je federalistic­ni, t. i. »Oktoberdiplom« ob nasprotovanju vedno mocnejše madžarske in slovanske opo­zicije, ki ga je na koncu tudi zrušila, nadomestil s centralisticnim februarskim patentom. tudi svoje in doktorja Tomana potovanje na Ceško pod naslovom »Štirje dnevi v zlati Pragi«. Leta 1862 se je oglasil z originalnimi »Pismi slovenskega turista«, ka­terim je dodal še pamflet »Don Quixotte della Blatna vas. Nacrt tragicne komedije v štirih djanjih, s predigro in s petjem za rabo prihodnjih dramatikov, nekoliko v prozi, nekoliko v rimah nacrtal Cervantes mlajši«, v katerem persiflira poslanca Dežmana in njegovo zloglasno »Thierfabel aus Krain«,1557 kjer so bili v vezani be­sedi porogljivo napadeni takratni naši voditelji dr. Bleiweis, Toman, Svetec, Costa, Klun, postrani pa tudi »die Helden vom Zwanzig Gulden Tisch«,1558 med katerimi je bil tudi Zarnik. Brošura, tiskana v Zagrebu, je zadela v crno in bila v nekoliko dneh vsa razprodana, da se je kmalu moral napraviti drugi iztis. Istega leta je spisal izborne svoje »Originale iz domacega življenja«, zlasti dijaškega. Vsi ti spisi kažejo, da je hodil pisatelj v šolo k angleškim humoristom in da je znal to, kar se je naucil tam, združevati z domacim humorjem v blagodejno celoto. Po pravici so ga ime­novali takrat Slovenci prvega slovenskega humoristicnega pisatelja. Leta 1862. se je poskusil Zarnik z dobrim uspehom tudi na leposlovnem polju v »Glasniku«, kjer je priobcil dve povesti, kateri moramo prištevati boljšim pripovednim proizvodom tistega casa, namrec povest »Ura bije, cloveka pa ni« in povest »Mašcevanje usode«, kateri je obe dr. V. Gaj preložil na hrvaški jezik. Po letu 1862. je le redko dopisoval v »Novice« in je zapustil leposlovno polje, na katerem se je oglasil potem samo še dvakrat: prvic z listkom »La belle France« leta 1871 v »Slovenskem narodu«, drugic pa v Ljubljanskega Zvona 1. tecaju., ko je pod naslovom »Iz polupreteklega casa« s prav srcnim humorjem zacel opi­sovati zacetek svojega šolanja in prvo znanje z Erjavcem; žali bog, da teh spomi­nov ni nadaljeval. Umrl je 31. marca 1888. leta; nekaj njegovih spisov je izdal Železnikar, drugi zvezek pa še vedno caka izdaje; njegovi »Originali iz domacega življenja« bi gotovo tudi danes še ugajali. [Janez Mencinger] Po humoristicni žili in naturi je Zarniku podoben dr. Janez Mencinger, kate­rega smemo po vsi pravici prištevati prvim našim pripovednikom. Dobre ocene njegovega delovanja in popisa njegovega življenja še nimamo. 1557 »Živalska basen s Kranjske«. 1558 »Junaki omizja 20 goldinarjev«. Rojen je 26. marca 1838. leta na Brodu v Bohinju. Študiral je v Ljubljani, kjer je zgodaj zacel delati pesmi za »Novice«. Med profesorji je vplival nanj uci­telj nemškega jezika in zgodovine Egger, ki mu je zlasti priporocal ucenje esteti­ke, zgodovine svetovnega slovstva in sploh umetnosti ter ga navduševal, naj bere klasike vseh narodov ter opusti pesnikovanje. Ko je prišel Mencinger na Dunaj, je poslušal sprva dva tecaja predavanja o klasicni filologiji, potem pa se je posvetil pravdoznanstvu. Bil je dolgo let odvetnik v Kranju, sedaj je na Krškem. Na Du­naju se je seznanil z »Glasnikarji« Erjavcem, Tuškom, Mandelcem in drugimi. Mencinger se je mnogo ucil od Dickensa in Jean Paula; humor in satira, ki preveva njegove povesti (pesmi so popolnoma neznane), je popolnoma v duhu teh imenitnih romancierov, tudi nacin pripovedovanja je skorajda isti. V posle­dnjih spisih se je ogrnil v nekako misticno (alegoricno) obleko, ki ga dela manj omikanemu bravcu nekoliko nerazumljivega. Mencinger je kateksohen poet svoje lepe domacije Bohinja, katerega nam po­pisuje od svojih prvih do zadnjih del. Njegove povesti nam kažejo pisatelja, ki v prijetni humoristicni obliki podaja bravcu svoje filozoficno prepricanje o življe­nju in svetu, o narodni vzgoji, politiki in slovstvu. Jezik njegov je šaljiv, kratko­casen in khratu poucen. Bravec bere in se muza nad njegovo šegavostjo, misli si, kako zna kratkocasiti, ali naenkrat mu vrže v dušo nauk, in bravec se ustavi; kako zna uciti. Podobo za podobo iz naroda naslika ti pred ocmi, kako vgiblje kmet, kakor se preriva dijak, kako se nosi gospod, kako jara gospoda, kako se razvija naše slovstvo in z nedoticno satiro udarja, šiba, bica, podira vse, kar je narodu v škodo in sramoto. Mencinger je v pravem pomenu narodu ucitelj. Povzdignimo narod, to je prvi njegov namen, ucimo se misliti, prvo njegovo sredstvo. Mencinger je nastopil kot pripovednik že leta 1859, prišedši na Dunaj, s po­vestjo »Jerica«, objavljeno v 2. zvezku »Glasnika«. Jara gospoda, ki jo pozneje veckrat šiba, ta je tudi v tej povesti tarca, v katero mece strele svoje še ne skelece satire. V »Krokariji«, kjer župani »pisani župan«, ki zna pisati in vse popisuje, celo srenjski bik je bil popisan v dvojih bukvah (da se kaka zmešnjava ne vrine), je bil namešcen nov ucitelj. Na potu tje se je zagledal v brhko deklico, ki se je sama peljala iz mesta. Pa tudi tamkajšnji zdravnik si je želel bogate in razumne Jerice za ženo. Ona pa ni hotela niti neokretnega ucitelja, katerega so vaški fantje zasacili pri vasovanju, pa tudi zdravnika ne, ampak kmetiškega mladenica Pikovega Jako. Tudi v Vetrogoncicu, natisnjenem v »Glasniku« leta 1869, ni opustil Mencin­ger satire na tedanje razmere naše družbe, zlasti po mestih in v dijaških krogih, n. p. v dijaku crne šole: »Ta dijak se je kaj rad ucil, posebno rad je prebiral klasike, nemške, francoske in laške, tudi našega slovstva je toliko vedel, kar se v šoli tirja za eminencijo. To je pa nekaj. Ako postavim, v osmi šoli ne pišeš prav ortograficno, ako v sklanjanju ne lociš kósa od kosá in ne veš iz glave šest oblik, ne dobiš emi­nencije v slovenšcini, ako je nimaš tudi drugod. Naš dijak je pa znal vse to, in še celo Prešernove pesmi je bral en popoldan v bukvarnici. O, Prešernove pesmi sem tudi jaz videl v ljubljanski bukvarnici! To so lepe bukve, tako cedne in bele! Ali Šillerjeva dela so zamazana in cerna in se komaj skupaj drže, pa beró jih tudi mo­žicki, ki komaj na mizo vidijo!« Vsebina Vetrogoncica je v kratkem ta: Vetrogoncic je uvel pri Dankovicevih gospoda Medjo, ki je ravnokar na slovenski predstavi v Ljubljani jako spretno igral vrtnarja in se je s tem prikupil domaci hceri Milki tako, da je zacela zanemarjati Vetrogoncica, ta pa zacel sumniciti in obrekovati pravnika tekmeca. V vrocih letnih mesecih so se Dankovicevi preselili na deželo »na grad«, kamor so skrivaj prihajala lepi gospodicni tudi pravnika Medje pisma. Oce in mati nagovarjata gospodicno, naj vzame Vetrogoncica. Poklicejo notarja, da napravi že­nitno pismo. V tem trenotku pride pismo od dr. Zavijaca v Trstu, v katerem ta naznanja Dankovicu, da je pri propalem brodarju Godlaricu izgubil 80.000 gl., ki so bili dota hcerina. Vetrogoncic odstopi zdaj od snubitve, Milko pa dobi Medja, ž njo pa tudi lepo doto, ker pismo je bilo – izmišljeno, le da neznacajnega Vetrogon­cica odpravijo. Ker se je takrat v »Glasniku« posebno poudarjala potreba kritike, pravi v pripisu pisatelj, da stopa s povestjo srcno pred slovensko obcinstvo, ker se kritike ne boji, in se tudi ne strinja z geslom, da bi bila ostra ocena – »Anlass, meine der Slavistik gewogene Feder ruhen zu lassen,1559 kakor je rekel nemškutar I. S.« V povesti »Zlato in sir« (v Glasniku 1860) nas pelje Mencinger v triglavsko pogorje in »nam dá dihati« sveži pogorski zrak kakor pozneje v »Moji hoji na Triglav«. Pisatelj pripoveduje, da je šel na lov na Grintoljico, planino v trigla­vskem pogorju, in lacen in žejen je dobil mleka od lepe planšarice, ki je brala laške knjige. Naletel je tudi na cudaka Cuka, ki mu je kazal stare umazane knjige, s katerimi hoce najti zaklad. Te knjige – stari umazani Homer – so oce kupili od nekega romarja za 19 cekinov, zaklad pa more najti ž njim le tešc clovek, zato Cuk ni pripustil lacnemu pripovedniku kaj zagrizti, dokler ne najdeta zaklada. Ko je lovec – pripovednik bral Homerjeve verze in Cuk gledal v zemljo, se je lacni lovec poslužil natihoma klobas in kruha. Ko mu je lovec dokazal, da vse njegovo govo­ricenje nic ne velja, pride Cuku misel, da bi se oženil z lepo planšerico, po katero pa pride Italijan. Cuk pa se je preprical, da se z bukvami ne da vzdigovati zaklad. 1559 »Povod, da svoje slavistiki naklonjeno pero pustim pri miru«. V istem letu je priobcil Mencinger v »Glasniku« tudi »Potovanje in premišlje­vanje nekega bankovca«, humoristicno­satiricno crtico, katera pa je ostala torso. Tudi povest »Skušnjave in skušnje« se vrši deloma v Bohinju; priobcena je v »Slovenskem Glasniku« 1865. Vekoslav, sin Martina Lesnikarja, je imel bratran­ca dr. Martina. Ta in prijatelj Ambrož se snideta z Vekoslavom, ko ta potuje na Bled, toda bratranec ne pozna bratranca. Martin je zarocen z bogato gospodicno Agato, v katero je bil Vekoslav kot gimnazijec zaljubljen. Šele na izletu spoznata, da sta bratranca. Pri ženitovanju prijatelja Voljbenka se snideta ta dan tudi z Vekoslavovim ocetom, kateri pripoveduje, kako se je cigan Kilijan zaljubil v njegovo sestro Meto in da je Meta umrla, zapustivši ne­zakonsko hcerko Minko. Pri tej priliki se odloci Vekoslav iti v semenišce; cetrto leto obhaja novo mašo. Istega dné pa umré Minka vsled žalosti, ko izvé svojo žalostno rojstvo, cigan Kilijan pa na njenem grobu. Po letu 1865. se Mencinger, kolikor meni znano, dolgo ni vec oglasil, ra­zen v Razlagovi »Pesmarici« s prelogami nekih pesmi iz Puškina in Lermontova. Iz prvega je poslovenil »Klevetnikom Rusije«, iz Lermontova pa »Domovino«, »Molitev«, »Oblaki in Bodalec«; da bi pa v teh prelogah dosegel Vesela­Vesmina, se nikakor ne more reci. K novemu delovanju ga je obudil »Ljubljanski Zvon«, v katerega prvem letniku je objavil lepo humoresko »Mešana gospoda«, obraz iz vsakdanjega življenja v Vinovaru, ki v marsikaterih tockah živo spominja na Kersnikove »Jare gospode«, kar je pac naturno, ker slikata oba pisatelja življenje naših trgov. V 3. letniku popisuje najprej Ajdovski gradec, o katerem je pel Pre­šeren, ter izreka misel, da je to samo neka skupina skal, ki ni bil nikdar grad, ampak najbrž fužina, in da je Crtomirov grad na Ajdovskem gradcu zidal edini Prešeren v svoji poeticni domišljiji. Zoper robato in surovo pisarjenje v romanih in povestih, katero je izza Andrejckovega Jožeta in zlasti po njegovem vzgledu gojil zlasti Anton Koder, posebno v »Kresu«, je sprožil Mencinger­Sivor1560 svo­jo znamenito satiro »Cmokavzar in Ušprna«, katere mnogi niso umeli, ko se je pokazala leta 1883, dasi je iz »odlocno pristavljeno kanibalšcine poslovenil Sivor« in je za geslo pristavil Prešernove verze »Ak rovtarske vezati znaš otrobi, Nov Orfej k sebi vlekel boš Slovence«. Zoper Mahnicevo kritiko Gregorcicevih poezij se je oglasil s šaljivim govorom »Vodnikov Vršac potlej pa še nekaj. Slav­nostni govor magistra Sulfurija Udrihovica« v »Ljubljanskem Zvonu« 1885. Na šaljivi nacin skuša dokazati, da tici v Vodnikovem Vršacu nenravnost in moderni 1560 Eden od Mencingerjevih psevdonimov. panteizem in da je v Slomšekovih pesmih ravno toliko budaisticno schopenhau­erskega pesimizma in svetožalja kakor v Gregorcicu. Najdaljše delo, kar jih je spisal Mencinger, je njegov alegoricni roman »Aba­don« v »Ljubljanskem Zvonu«, 1893. leta. Mladi mož Samorad Veselin išce vsled nesrecne ljubezni do Cvetane smrti ob iztoku zelene Krke v Savo. Reši ga Abadon, ki nam pove, da ni clovek, ampak skesani peklenšcak, ki so mu na po­strežbo somi. Abadon obljubi Veselinu, da mu pridobi Cvetano, ce mu Veselin odstopi vsaki dan štiri ure spanja, da mu za ta cas preneha vecno trpljenje; zato mu hoce Abadon mimo tega tudi še odkriti sedanjost, minulost in bodocnost ter mu izkazovati razne dobrote, da bo mogel tekmovati z najbogatejšim židom, do­seci plemstvo in razlicne vede, Veselin pa se bo zato moral ogibati vode. Pogodba se sklene na štirinajst dni. Abadon da Veselinu obroc, ki ga dela nevidnega, neslišnega in netehtnega, mu odpira gore in zaklade, misli in usta ljudi. Veselin si natakne obroc na vrat in ostane sam na savskem produ med Brežicami in Krškim. Abadonovi služni duhovi ga preneso s savskega brega v Cvetanin dvor, v sve­tlo svatovsko dvorano, nevidnega. Cvetanin oce je bil plemenit Hrvat iz Zagorja, mati pa Slovenka z Ljubljanskega polja, ženin Cvetanin je Peter Pavlic, 55­letni mož in varuh Cvetane, 21 let stare. Med obema je torej preveliko nasprotje; Cve­tana se je sprla z varuhom in odbežala v stransko sobo, Veselin za njo; hlevnik pa je po dvorani naznanil, da je Veselin utonil v Savi. Ženin Pavlic je vesel, da je izginil tekmec, na drugi strani pa se preplaši, ko zagleda razvneto Cvetano in za njo Veselinovo podobo; zgrudi se na tla. Veselin gre v tej zmešnjavi na cisti zrak. V zrakoplovnici potuje v vse dele in case sveta, v Italijo za rimske dobe, v Mo­nako, Pariz, Ameriko, Indijo itd.; povsod gleda s pomocjo Abadona in svojega obroca ljudem v srca, razumeva sedanjost, minulost in bodocnost. Naposled se snide z mladim clovekom, ki mu pripoveduje povest svojega življenja, popolno­ma enakega Veselinovemu; Veselin vidi v nji sliko svoje mladostne krive vzgoje. V pripovesti pride mladi clovek do dobe, ko se je hotel oženiti s Cvetano: tu, pravi mladenic, se zvršuje moja povest in se zacenja tvoja bajka, Veselin. Ta se cuti silno nesrecnega in velí mladenicu, naj zbeži, ker je njegov duh. Neznani mladenic pa ga zavrne, da ni njegov duh, ampak samo del njegovega duha, in si­cer tista boljša polovica, katere si ni osvojil zlobni duh Abadon, da je glas njegove vesti. Naj Veselin le premisli, kaj je doživel z Abadonom, in naj sedaj spozna, da je lezel vedno niže in niže v robstvo in brezvoljstvo. »Kazal ti je celo kršcanstvo, ideale, blaga nacela in ravno v tem se je ocitovala njegova najhujša zloba; ker hkrati ti je podiral mostove do teh idealov in do prave blaženosti ter te uverjal, da jih zbog nedostatne kreposti ne moreš doseci. Vse to je premišljena dejanjska šola pesimizma, ki privede do preobrata, da prej ali slej obupaš sam o sebi. Zavr­šetek pesimizma je – samomor.« V tem trenutku se odpro vrata; v sobo stopi živa Cvetana, presrcno seže v roko Veselinu, rekoc: »Glej me, Cvetana sem, cudno oteta, otmi se tudi ti gladu in sramote, dotakni se vode!« Razbojniški obrazi Ni­kon, Ubes, Darinka in Ljudmila prirohne, da bi unicili Samorada. Cvetano, ki je omedlela, ujame Abadon sam, najgrša prikazen izmed vseh: Samorad pogleda Cvetani v oci, ki milo prosijo: Dotakni se obroca! Tudi Cvetana je imela namrec obroc okrog vratu. Med tem pa zacne goreti hiša, kjer se je to godilo. Gasivci pridejo, okna se drobe; voda sika iz nastavljenih cevi in tudi Veselin cuti goste hladne kaplje po obrazu. To vse pa so le vrocinske sanje bolnega Veselina, ki se nekega jesenskega jutra prebudi – doma; pri postelji sedi dr. Kres in mu razlaga, da je prebolel hudo vro­cino, da je mati zdrava in bo skoro videl tudi Cvetano, ki opomni, da je povod umobolnosti bila morda knjižnica, v kateri je mnogo ur potratil z brezuspešnim modrovanjem: Vse take knjige, ki razodevajo cloveške rane, pa ne podajajo zdra­vil za nje, so potem zaklenili v zaboj in napisali nanj sv. Avguština izrek: »Sur­gunt inducti et caelum rapiunt et nos cum doctrinis nostris sine corde, ecce, ubi volutamur?«1561 S tem romanom je hotel Mencinger pobijati pesimizem in doka­zati, da cloveštvo vendar vedno napreduje, da pa nastopijo boljši casi samo takrat, ko zavlada v zasebnem in javnem življenju kršcanska morala in pozitivna vera. Zadnje vece Mencingerjevo delo je »Moja hoja na Triglav« (v Knezovi knji­žnici IV), v katerem nas zopet pelje v svojo domovino. »Bohinj še ni našel svo­jega zgodovinopisca; zatorej bi jaz jako rad zaslužil ime bohinjskega Herodota in pripovedoval dogodivšcine domace deželice.« S tem je oznacil namen teh »spominov«, hkratu pa karakteriziral vse svoje dosedanje pisateljevanje. Bohinj in Triglav sta, kakor smo videli, Mencingerju od pocetka njegovega literarnega delovanja torišce, središce ali vsaj velicastno krasno ozadje vseh njegovih del. Go­renjska stran nima med Slovenci vecega obcudovavca in spoštovavca od njega. V carobnodivotno Gorenjsko, v zeleni, raju podobni Bohinj, na blešcece snežnike hrepeni, teži in stremi vsa Mencingerjeva duša. Pri spominu na mladostna leta, 1561 »Neuki vstajajo in si otemajo nebesa, midva pa se z vso svojo znanostjo, glej, valjava po mesu in krvi.« (prevod Sovre in Gantar, Izpovedi 8.8, 1984). Dobesedno: »Neuki vstajajo in segajo po nebu, midva pa, glej, kje se z vso svojo znanostjo brez srca valjava?« ki jih je preživel ob tihem, tajinstveno mirnem bohinjskem jezeru, ob krasnem slapu Savice, ob veselem blejskem jezeru, pri spominih na doživke na planinah, logih in gozdih mu žari oko še dandanes v mladostnem ognju, pero mu preki­peva od zacujenosti in zanosa. Kadar nima kot zgodovinar, potopisec, geolog in mineralog, botanik in zoolog vec realnega gradiva, takrat postane Mencinger celo pesnik, cegar smela domišljija stvarja najpoeticnejše in najoriginalnejše pri­zore, ki se vrše ob Triglavu. Zato si je res zaslužil ime »bohinjskega Herodota«. V »Moji hoji na Triglav« je podal Mencinger celo vrsto dogodivšcin domace deželice. V genijalno ohlapni obliki turistovskih spominov je nanizal tudi veliko zbirko vele zanimivih dogodkov in prizorov, ki so se vršili v 18. in 19. veku v Ljubljani, na Reki, v Karlovcu, v Padovi, v Benetkah, na Dunaju in drugod. V teh spominih pripoveduje Mencinger zanimivo, kako so v 18. stoletju njegovi pradedje tovorili na laško stran, kako so vcasih delovala kladiva sedaj propalih fužin, kake nasledke je imel francoski obrat za Bohinj, kako drakonsko je bil leta 1799. župnik v Srednji vasi proti nezakonskim otrokom, kako se je vedel Valen­tin Vodnik na Koprivniku in kako je ravnateljeval na ljubljanski gimnaziji; dalje pripoveduje, kakšne zasluge si je pridobil Zoisov oskrbnik za blaginjo Gorenjcev, kako je pisatelj študiral na Dunaju z Jenkom, Mandelcem, Tuškom, Erjavcem in Zarnikom, popisuje Janežicevo ljubeznivost do dijaških sotrudnikov pri »Slo­venskem Glasniku« in Janežic celo sam stopi na vrh Triglava, – pa le v sanjah Mencingerja, specega na kupu sena. Poleg tega pripoveduje senzacijsko, slucajev in presenetkov polno povest o življenju, trpljenju in smrti cudaka – modrijana Mlekojeda. Prizori, kakor sestanek pisateljev z Mino, prijateljico iz mladih let, Minin pokop, boj Mencingerjev z malim Bohinjckom, Trinos in Mlekojed in drugi nam kažejo Mencingerja poeta, plasticnega slikarja in realisticnega pripo­vedovavca. Jezik je obcudovanja vreden: nenavadno bogato besedje, prijetno, mnogolicno oblikovje, domaca govorica nas navdaja z zadovoljstvom. Njegova satira je vcasi skrita, vcasi pa dovoj odkrita, zlasti zoper moderne, o katerih piše: »Sedaj živimo v dobi obce svobode. Zakaj se ne bi tudi v slovstvu oprostili vzorov in hrepenenja po tisti lepoti, katere itak ne moremo doseci. Bodimo svobodni tudi proti umetniški resnici! Tako delujmo v duhu sedanje dobe za zlato praktic­no korist in ne za nedosežna nacela. Ce te obseda pisateljska slast, ne kroti je zabadavo, da ne zboliš na živcih, am­pak pisateljuj neumorno. Papir je cudovito potrpežljiv … in nobeden spis ni tako nicev, da ne bi imel poleg pisatelja še kakovega bravca in hvalivca. Kaj naj pišeš, to ti bo velevala slast. Tvoje delo utegne biti vecne slave, dasi tisti, ki beró in hkrati sodijo, porekó, da si dušni revež in šušmar. Kdo pa so tisti citatelji? Naj so veleu­mni, naj so svetovno izobraženi, vendar gledajo z zmotnimi cloveškimi ocmi … in vedno so med bravci v manjšini. Proti njim se dviga ogromna vecina, in ce tem ugaja tvoje delo, zadovoljen bodi. V sedanji dobi parlamentarizma se ne smemo pokoriti esteticnemu trinoštvu manjšine … odlocuj vecina. Glasovi naj se štejejo!« [Josip Jurcic] »Glasnik« Janežicev je zbudil tudi Jurcica. Jurcicev rod izhaja iz Jablanice v sve­tokriški fari poleg Kostanjevice na Dolenjskem. Tam je bil doma Marko Jurcic, rojen leta 1802. Ko je odrastel, je služil vec let na Dolenjskem za postiljona in prišel potem za kocijaža k oskrbniku zatiškega1562 samostana. Odtod se je priženil leta 1840. na Muljavo k Pajštbarju št. 19 ter s svojo ženo Marijo Jankovicevo rodil troje otrok: Marijo, Jožefa in Antona. Drugi otrok Jožef, naš Jurcic, je bil rojen ob 7. zjutraj dne 4. marca 1844. leta. Oce mu je bil, kakor je Jurcic veckrat sam pravil, »boren kmet«. Razen male hiše je posedoval cetrt ali maseljc1563 grunta in se pecal tudi z branjarijo. Z drobno svojo kobilico je vozil iz Ljubljane kolonijal­no blago; korenjak, kakoršen je bil Krpan, zadel bi bil lehko Marka Jurcica voz in kobilico na hrbet in odnesel oboje po svetu. Jožef Jurcic je bil poseben ljubljenec svojega deda, materinega oceta, kateri je, branja vešc, pripovedoval vnuku razne dogodke in pripovedke ter s temi budil njegovo domišljijo. Njegovo življenje je bilo tako kakor vsakega drugega kmetiškega decka. Ko je imel šest let, je moral pasti domaco kravo, s sedmimi je zacel hoditi v šolo na Krko, debelo uro dalec od Muljave. Ker pa se prvo leto ni naucil niti brati – ucitelj mu je bil neki Matija Šušteršic – je obupal ter ostal vse leto doma in tam ga je naucila brati starejša od njega sestra Marija. Izpolnivši deveto leto, je zacel spet hoditi v šolo na Krko, po­zneje pa v slavno mesto višnjegorsko, da bi se naucil nemški in potem laže izhajal v Ljubljani. Ker je decek namrec vedno govoril o šoli in je v Ljubljani živela nje­govega oceta sestra, ki je imela dijake na hrani, so poslali roditelji Jožka leta 1855. v jeseni v ljubljansko normalko. Stanoval je na Poljanah naproti Alojzijevišca. V Ljubljani sta mu bila ucitelja prvo leto Blaž Praprotnik, drugo leto pa Fr. Zentrich. Dovršivši normalko z odliko, je prestopil leta 1857 v gimnazijo, kjer 1562 Zatiškega – Stiškega. 1563 Maseljc – Pleteršnik: 1) cetrt bokala, 2) cetrt kmetije, posestva. mu je uciteljeval izvrstni odgojevavec in izborni latinec, stari Pogorelec. Ker je dovršil prvo šolo z odliko, je bil jeseni leta 1858. na posebno priporocilo krškega župnika Fr. Prevca vzprejet v Alojzijevišce za brezplacnega gojenca. To je bilo za našega Jurcica kakor za siromašne njegove roditelje velika sreca. S tem so bili najprej okrajšani stroški in skrbi za mladega študenta starišem, potem pa je mla­di nadarjeni mladenic našel v Alojzijevišcu moža, katerega se je kmalu oklenil s svojim srcem. Stari prefekt in poznejši direktor Jurij Grabnar, sam bivši pesnik »Kranjske Cbelice«, prijatelj in castivec Prešernov, je kmalu spoznal nenavadni talent Jurcicev ter ga ucil: beri to in to knjigo! Poleg Grabnarja mu je bil moder vodnik in ocetovski prijatelj tedanji prefekt Janez Gnjezda, ki je kmalu spoznal, da potrebuje Jurcic vec leposlovne hrane kakor kdo drugi, in je zatorej v tem oziru zadošcal njegovi želji. Zlasti slastno je prebiral takrat Jurcic nemško pisa­teljico Ido Hahn­Hahn,1564 ki ima poleg vseh svojih marot1565 v tendencijoznih svojih romanih vendar mnogo genijalno nacrtanih, zlasti ženskih znacajev. Imel je Grabnar toliko zaupanja v mladega, pa že takrat resnega in znacajnega gojenca svojega, da mu ni nic rekel, ako je videl pri njem kako knjigo, ki je bila sicer na alojzijeviškem indeksu »librorum prohibitorum«. Tako je Jurcic v roke dobil nekega dne tudi Bleiweisovih »Novic« letnik 1858 in našel tam znamenito Levstikovo razpravo »Napake slovenskega pisanja«. Trikrat je bral ta spis, ki je takrat napravil toliko hrupa, vselej pa mu je vroce prihajalo, tako ga je razvnel. Levstikov nauk: Slovenskim pisateljem se je uciti od priprostega naroda, ne pa pisati po tujih izgledih in svoji glavi – ta zlati nauk si je Jurcic vtisnil globoko v svojo dušo, po tem nauku je pisal vse svoje žive dni. Ta spis, potem Levstikov »Martin Krpan« in njegovo »potovanje od Litije do Cateža« so vplivali ogromno na mladega dovzetnega gimnazijca. Cetrtošolec Jurcic je zacel leta 1861. javno pisateljevati. Imel je doma zgovornega osemdesetletnega deda († 1858), ki je za pecjo sedé mlademu vnuku pripovedoval strašne dogodbe iz turških vojska, o coprnicah in strahovih, o hrvaških tihotapcih, kako so nosili sol in tobak cez mejo na Kranjsko, o Bošnjakih, kako so hodili na Dolenjsko, o Francozih, kako so fante nabirali v vojake, kako so v strah prijemali lopove, se z granicarji bili in streljali okoli Višnje gore itd. Te pripovedi so vnemale živo fantazijo mlademu decku in 1564 Ida Hahn­Hahn (1805–1880), s pravim imenom Ida Marie Louise Sophie Friederike Gustave grofica von Hahn. Nemška liricna pisateljica, mnogo je potovala, tudi po vzho­ du, bila med najbolj priljubljenimi zaradi aristokratskega, vcasih tudi rasisticnega zadrža­ nja, vendar v svojem casu tudi kritizirana. 1565 Marotte – nem. kaprica, muhavost. leta 1861. je nekoliko teh stvari opisal v »Novicah« pod naslovom »Spomini na deda« in pod izmišljenim pisateljskim imenom J. Zavojšcak. Mnogi dnevniki v njegovi zapušcini kažejo, kako vestno je mladi Jurcic že na niži gimnaziji bral in izpisaval knjige. Tudi to je spomina vredno, da je domá na pocitnicah s svojimi vrstniki govoril le malo, z mladimi celo nic, in obceval naj­rajši s starimi ljudmi, katere je vedno izpraševal o preteklih casih. Mnogo je bral na vrtu pod hruško ali pa pisal pri ocetovem uljnjaku. Vsako nedeljo je mladi modri študent obedoval pri župniku Pevcu na Krki, in ko je ta umrl leta 1864, pri nasledniku njegovem Fr. Pecárju. Veckrat je zahajal na bližnji grad Krávjak, nekdanji dom slavnih baronov Ravbarjev, kjer je bil takrat naseljen nemški gra­šcak Ott iz Hessen­Darmstadta. Tam mu je bila na razpolaganje lepa biblijoteka in vselej je bil dobro došli gost prijaznim, omikanim ljudem. Ucil je grajsko gospodicno, literarno omikano, spretno slikarico, slovenšcine in scasoma se je med ucenko in uciteljem vnela ljubezen, nam znamenita tegadelj, ker je Jurcic postavil tej svoji prijateljici stalen spomenik v »Desetem bratu«. Benjaminova Manica v tem romanu je Johanna Ottova s Kravjaka. Narisal jo je po Johanni tako natancno, da ji je dal celo starost Ottove gospodicne (triindvajset let), v tem ko ima Kvas samo dvajset let. Dasiravno sta šla pozneje Jurcic in Johanna vsak svojo pot, vendar sta si ostala prijatelja in si veckrat dopisávala tudi poznejša leta, dokler se ni leta 1878 preselila zopet v Hessen­Darmstadt. Grad Kravjak, kjer se godi povest v Desetem bratu, je kupil leta 1878. od Ottovih neki ljubljanski trgovec ter ga do tŕl podrl. Važno za Jurcica je bilo, da se je seznanil z Walter Scottom. Našel ga je slucajno pri svojem sošolcu Ferdinandu Ulrichu. Zacel ga je brati in romani Scottovi so imeli nanj takšen vpliv, da so tako rekoc odlocili njegovo usodo. Bral ga je noc in dan in zlasti Scottov » Starinar« mu je silno imponiral, da je celo v Desetem bratu znati vec reminiscencij iz njega. Kar je bil Scott svojemu narodu, to je hotel biti Jurcic nam Slovencem. Odlocil se je pisati samo prozo, povesti in romane. In da se je za ta poklic vestno pripravljal, nam prica njegova prva izvrstna povest »Jurij Kozjak«, za katero je sedmošolec Jurcic leta 1864 dobil od družbe sv. Mohorja castno nagrado 100 gl. in katera je slovenskemu narodu tako prijala, da se je koj takrat morala natisniti dvakrat, vselej po 2500 izvodov. Živahno dejanje, posta­vljeno nazaj v strašne case turških vojska, krepko in genijalno risani znacaji in zna­meniti, zlasti Dolenjcem obce znani kraji kakor staroslavni grad Kozjak, velevažni samostan stiški, sloveca božja pot na Krki in cerkev matere Božje na Muljavi, vse to je vzbujalo zanimanje za izborno, s krepkim realisticnim peresom pisano po­vest. »Stari stiški župnik Hinek je tri nedelje zaporedoma pri kršcanskem nauku predigal samó o Juriju Kozjaku in iz vse okolici so ljudje kar vreli v cerkev.«1566 Ta povest je Jurcica seznanila s tedanjim tajnikom družbe sv. Mohora, Anto­nom Janežicem, ki je, spoznavši izredni epicni talent Jurcicev, zacel mu pridno dopisovati, ga vzpodbujati in prositi, naj še piše za Mohorjevo družbo in »Slo­venski glasnik«. To je dalo mlademu sedmošolcu pogum, sedel je ter spisal »Je­sensko noc med slovenskimi polharji« in izvrstno povest »Domen«. Ves slovenski svet, kolikor se ga je takrat brigalo za beletristiko, se je cudil izrednemu novemu pripovednemu talentu, ki se je oglasil v Janežicevem »Glasniku«. Povesti »Tiho­tapec«, »Urban Smukova ženitev«, »Klošterski žolnir«, »Hci mestnega sodnika«, »Golida«, »Dva brata«, »Grad Rojinje«, »Nemški valpet« in mnogi drugi spisi, priobceni v »Glasniku« in v »Vecernicah«, so pricali, da se je Slovencem nenado­ma porodil izboren pripoveden pisatelj. Da bi prosteje dihal ter bolje spoznaval svet in življenje in nekoliko tudi zategadelj, ker ni hotel iti v bogoslovje, je zapustil Jurcic po dovršeni redni šoli knezoškofovsko Alojzijevišce. Stal je popolnoma na svojih nogah in že takrat živel ob svojem peresu; Janežic mu je za razne povesti in razprave, pisane za »Slo­venski Glasnik« ali za Mohorjeve knjige, pošiljal vsak mesec po toliko novcev, da je mogel Jurcic skromno živeti. Toda v osmi šoli mu je njegovo pisateljevanje že rodilo sitnosti. V družbi s Franom Celestinom in Franjem Marnom je dal namrec na svetlo »Slovensko Vilo«, almanah, ki je obsegal povesti, novele, balade in romance. V tej knjižici je priobcil nekaj balad, zlasti pa se odlikuje s povestjo »Dva prijatelja«, katera nam kaže, da jo je spisal mladenic po letih, toda po nazorih dozorel mož; objavil pa je v »Vili« tudi povest »Jurij Kobila« ter za glavnega junaka postavil znanega slo­venskega reformatorja. To je bilo za tiste case drzno! Ucitelji so ga ostro grajali, Bleiweis mu je ocitno v »Novicah« in z osornimi besedami na domu pokazal svo­jo nejevoljo in celó Janežic je Jurcica v »Glasniku« posvaril, kajpada bolj zavoljo povesti »Dva prijatla« kakor zavoljo »Jurija Kobile«! Ucitelj verstva je zahteval, da naj se Jurcic strogo kaznuje, kar pa naposled ni obveljalo. Vendar je Jurcica kma­lu potem zaradi nekega neznatnega pregreška zadela ostra šolska kazen – carcer 8 ur in ne prelepo zrelostno spricevalo. V veliko tolažilo je bilo Jurcicu v tem bridkem casu znanje in prijateljstvo z Levstikom, s katerim se je seznanil leta 1865. Dasi po znacajih jako razlicna, sta 1566 Citat iz Fr. Levca. si bila v mnogih stvareh sorodni naturi; oba slovenska realista, oba sovražnika parketa in velika cislavca slovenskega kmeta, slovenskih beracev in slovenskih originalov. Jurcic je sam veckrat priznal, da mu je dal idejo, pisati »Desetega brata« Levstik s svojim fragmentom »Deseti brat«, katerega je objavil leta 1863. v Vilharjevem »Napreju«. Levstik je sicer cislal véliki talent Jurcicev, vendar si ne moremo misliti ostrejšega kritika njegovim povestim, kakor je bil Levstik. Že o »Desetem bratu« mu je napisal dolgo kriticno razpravo, katero mu je poslal na Dunaj. Vsako povest mu je takorekoc anatomiški razsekal, hvalil njene vrline, ali tudi odlocno grajal, kar se mu je zdelo graje vrednega. Dasi sta veckrat razprla, sta si vendar ostala do smrti iskrena prijatelja. Še pozneje, ko je Jurcic urejal »Slovenski narod« v Ljubljani, je cutil pravo srcno potrebo, prebiti vsak mesec po nekoliko vecerov v Levstikovi družbi in Levec pripoveduje, kako mu je od leta 1873. do 1880. veckrat rekel: »Ako utegneš, pridi zvecer, pojdeva v 'narodni hlev' k Prmétu Levstika obiskat. Res grob je, toda kakor pravi Mefisto v Faustu: 'Von Zeit zu Zeit seh' ich den Alten gern Und hüte mich, mit ihm zu bre­chen' …«1567 Levstik jih je vzprejel, kakor je bil ravno volje. Casih ga je bila sama prijaznost, beseda je dala besedo in v prijaznem pogovoru je minil dolgi zimski vecer. Casih pa je bil slabovoljen in je zarohnel na Jurcica: »No, kdaj boš že jenjal s 'Slovenskim narodom' germanizirati naš narod? Kaj še ni dovolj ponemcen, da ste ga zaceli še s slovanskimi listi nemciti? Ti si zdaj najveci germanizator na Kranjskem. Nemški misliš, slovenski pišeš!« In potem se je vsula na Jurcica dolga vrsta germanizmov, ki jih je Levstik nabral iz »Slovenskega naroda«. Jurcic ga je potrpežljivo poslušal ali pa ga zavrnil: »Kaj ti veš, kako se piše in ureja dnevnik, kateremu moraš biti veckrat sam urednik, sam pisatelj, sam korektor! Potem pa tehtaj in premišljaj posamezne besede! Kako si pa ti urejal tistega 'Napreja'? Po cele dolge dni si tical v pisarni, da si s trudom skrpal na teden po dve ubogi številki malega formata. Potem je bil lehko dobro pisan! Na mojem mestu bi pa ti v enem tednu omagal ali bi pa ne pisal nic bolje, kakor pišem jaz!« Leta 1874., ko so po Ljubljani razsajale osepnice, je pisal Jurcic v kratki domaci vesti, da se po Ljubljani vedno bolj širi – »kózja bolezen«. Ves razjarjen je prišel Levstik tisti dan k obedu, in še preden je sedel, bruhne iz njega: »Ti, ali si že bral?« »Kaj?« »Kaj! Slovenski Narod! Kózja bolezen se širi po Ljubljani! In to piše Jurcic, Jur­cic, ki pravi, da je slovenski pisatelj! Marko Pohlin redivivus je, a ne pisatelj!« In tako je šlo dalje med vsem obedom. Kmalu potem je bil cesar podelil nekomu 1567 »Od casa do casa starega rad vidim in pazim, da z njim ne bi prelomil«. »den Orden des goldenen Vliesses«.1568 Jurcic je rekel v doticnem telegramu v »Slovenskem narodu«, da je doticni Antassy menda »dobil red zlate kožuhovine« (namesto red zlatega runa). Zdaj Levstikova jeza ni poznala nobene meje. Kar je bilo napák v Jurcicevih spisih, vse so dobro osoljene in zabeljene, še enkrat ponovljene prišle na vrsto. In ko je tiste dni neki vecer Jurcic stopil k Prmetu, so bili vsi prepricani, da se grozna toca z bliskom in gromom usuje na ubogega Jurcica. Tako je tudi res bilo. Jurcic nekoliko casa posluša Levstikov ukor, ali prav za prav zmerjánje, potem pa se ujezi in rece: »E kaj boš tako ropotal zaradi ene besede, katero danes beremo, jutri že pozabimo. Saj si še ti, ki noc in dan ticiš v knjigah, ki imaš vsega Vuka v glavi in vsega Miklošica v mezincu, ki si nam spisal slovensko slovnico in nam obetaš slovenski slovár, zapel in tiskat dal pesem, – nota bene pesem! – katero si imenoval 'Spijoca deklica'! 'Spijoc' pa vendar jaz še nikoli nisem pisal. Paperlapa! Takrat sem bil še dijak, ti si pa urednik in pisatelj, toda dandanes hocete pisatelji druge uciti, pa sami nic ne znate!« Šele pocasi se je polegla potem nevihta in sta se oba moža razšla zopet prijateljski. Ko je leta 1865. Jurcic prebil maturo, je odšel na Dunaj, kjer je na vseucilišcu poslušal klasicno filologijo. Poznejša leta je veckrat rekel, da ko bi bil šel v bogo­slovje, bi bil s svojim duhovskim stanom tudi zadovoljen. »Duše bi pasel in za družbo sv. Mohora pisal tako, da bi napisal célo knjižnico samih povesti za narod!« Ako je ob casu tedanjega, sedanjemu podobnega domacega prepira rekel kdo kako besedo zoper pisavo »Slovencevo«, je spomnil Jurcic s humorjem: »E, kaj, ko bi bil jaz postal duhovnik, bi bil zdaj grozno strasten katoliški žurnalist, morebiti celo »Slovencev« urednik, in moje peró bi huje cutili, kakor cutimo zdaj Klunovo!« Kako je živel Jurcic na Dunaju, kako je stradal in prezébal, po vlažnih luknjah prebival, o tem bi njegovi sošolci znali še mnogo povedati. Polotila se ga je neka cudna brezupnost, ki se dá nekoliko tolmaciti z žalostnim materijalnim stanjem tistih dni. Z Levcem sta enkrat pet dni oba živela ob enem samem goldinarju in še tisti je bil vzet na pósodo. Poleg tega je vendar neprenehoma delal ter se pri­pravljal za pisateljski poklic. V tem casu se je rodil njegov »Deseti brat«, narodna knjiga, ki obsega nekatere tako klasicne prizore in tako genijalno risane znacaje, da se svetijo kakor pravi biseri v našem slovstvu in bodo vecno združeni s slavo Jurcicevega imena. 1568 Red zlatega Runa (Ordre de la Toison d'Or), red je ustanovil vojvoda Filip III. Burgund­ski in obstaja še danes, podeljuje se za viteške vrline in spoštovanje Katoliške cerkve. Ob­stajata dve liniji reda, avstrijska in španska. Pravica podeljevanja na avstrijskem ozemlju je bila leta 1953 priznana glavarju habsburške hiše (sedaj Karl Habsburg­Lothringen). Na Dunaju je Jurcic mnogo obceval s Stritarjem. Ž njim v družbi je izdal leta 1869. »Mladiko«, v kateri je priobcil svojo najlepšo in najdovršenejšo povest »Sosedovega sina«. Tam je pod Stritarjevim vplivom zacel tudi pisati drugi svoj roman »Cvet in sad«, katerega pa je dovršil šele 10 let pozneje. Stritar je Jurcica ocaral, da je ta bil prej, kakor je sam vedel, ves Stritarjev ucenec. Res se je pri njem mnogo naucil, vec, kakor je hotel sam priznati, zlasti kar se tice tehnike pisateljske umetnosti; vendar je bil veckrat njegov vpliv, kakor je Jurcic pozneje trdil, zoper njegovo realisticno naturo. To se najbolje spozna iz romana »Cvet in sad«, katerega mu je Stritar tako rekoc v pero narekoval. Takrat so se dunajski, za slovstvo se zanimavši Slovenci shajali vsako nedeljo in vsak praznik v Kornhuberjevi kavarnici pred Elizabetinim mostom na Du­naju in vrhu tega še veckrat ob nedeljah zvecer v Stritarjevem stanovanju, kjer so pekli krompir, jeli svinino in sir, pili pivo – seveda na Stritarjev racun – in poleg tega imeli literarne pogovore. Jurcic se je tudi med tednom veckrat shajal s Stritarjem: Levec, Celestin, Kos in Simonetti so bili Stritarjevi gostje samo ob nedeljah. Jurcic se je s Stritarjem posvetoval o vsakem poglavju romana »Cvet in sad«. Profesor Vesel v tem romanu je ves Stritar. Toda sredi romana je Jurcic opešal. Njegov realizem se je uprl idealizmu Stritarjevemu, da ni mogel dalje. Ko je deset let pozneje zvršil »Cvet in sad«, je imel roman vso drugacno obliko, ves drug konec. Ko je Levec, kateremu je bila osnova romana znana z Dunaja, vprašal Jurcica, kako je to, da je zdaj roman drugace završen, kakor je bil osno­van, mu je Jurcic rekel: »Kaj hoceš, moral sem preboleti dunajski idealizem! Jaz imam drugo naturo!« V osnovi je bil konec romana nesrecen, v zvršitvi pa je srecen; v osnovi se profesor Vesel ustreli tisti dan, ko se Pavlina, bivša ljubica njegova, poroci z Leonom, Veselovim mladim prijateljem, v zvršitvi se vse zmote in zapletke srecno razpredejo in Vesel vzame Pavlino za ženo. Ko je Levec Jurcicu pripomnil, da ta srecni konec ni utemeljen, ker je proti Veselovemu znacaju, je rekel ta: »Pametnih móž med Slovenci je že tako malo, cemu bi se še ti streljali! Profesor Vesel je pameten mož, naj živi!« V tem casu je dr. Vošnjak v Mariboru s štajerskimi rodoljubi osnoval leta 1868. »Slovenski narod«. Malo mesecev potem piše Jurcic Tomšicu, da bi rad vstopil za sodelavca pri listu. V pismu se pritožuje, da mu brez nobene podpore ni vec živeti na Dunaju in da bo moral opustiti študije. Toda tudi že iz pisma se kaže nekak ponos: »ponujam se ne«, je pisal Jurcic – »le ce lastniki mislijo, da bi bilo moje delo koristno za list in za našo stvar, vstopim … Ali je pri vas tudi taka mizerija, kakor tukaj?« Vzdihoval je vmes. Jurcicevo ime je bilo ta cas že povsod znano in visoko cislano. Ponudba je torej dobrodošla in Jurcic je bil vzprejet za sodelavca »Slovenskega Naroda« ter prišel kmalu nato v Maribor. Stanoval je v uredništvu Narodovem, kjer sta se s Tomšicem skupaj utaborila. Bila je to prodajalnica ob tleh, z velikimi vrati na ulici in z malimi postranskimi na dvorišce. V sprednjem delu te prodajalnice je stala pisna miza in omara za spise in casnike. Po vsi sobi pa so ležali na kupu zaprašeni casniki in tu pa tam kaka knjiga. Zadaj je bil temen al­kova in tam sta spala urednika; »ali na posteljah ali na kaki stari zofi, nisem videl«, pravi dr. Vošnjak, ker je zavesa zakrivala ta kot. Pogledati za zagrinjalo pa gotovo nikogar ni mikalo, kedor je videl genijalno razvlako in smeti v sprednji sobi. Lastniki »Slovenskega naroda« so bili spocetka Vošnjak in drugovi, to je tisti ustanovniki, ki so podpisali po enega ali po vec deležev po 250 gold. Upali so ustanoviti s podpisanim kapitalom tiskarnico v Mariboru, pa deficit pri »Sloven­skem Narodu« je požrl ves nabrani denar in v cetrtem letu izhajanja, to je leta 1871, niso vec imeli s cim pokrivati nedostatka. Na sreco se je Franc Rapoc, po­sestnik in tedaj notarski koncipijent v Mariboru, poprijel stvari in v komanditni družbi s Tomšicem in Skázo v Šmarju pri Celju se lotil napraviti novo tiskarnico, za katero je po velikem trudu dobil koncesijo. Ti trije gospodje so potem prevzeli v svojo lastnino tudi »Slovenski narod« in od 25. dne julija 1871. leta je izhajal list v tiskarni »Franc Skaza in drugovi«. Že veliko prej pa so zaceli, kjer se je le dalo, varcevati tako, da so se morali sodelavci zadovoljevati s prav majhno placo. Jurcic ni dobival vec kakor 50 gl. na mesec in casih je trdo šlo še za te krajcarje. Zato je moral misliti Jurcic na drugo. Ker je uvodne clanke in feljtone pošiljal Tomšicu lehko tudi od drugod, se je leta 1870. spet povrnil na Dunaj, kjer je pridno sodeloval pri Stritarjevem »Zvonu«. Ker pa ni imel rednih dohodkov in ker je dal slovó tudi upanju, da napravi uciteljsko preskušnjo, vzprejme ponudbo hrvaškega domoljuba Ivana Voncine ter odide v Sisek, kjer je hrvaška narodna opozicija zoper bana Raucha izdajala dva lista, »Zatocnik« in »Südslavische Cor­respondenz«; zadnjemu listu je bil Jurcic leta 1870. sotrudnik, potem o Prausso­vi bolezni fakticni urednik. Placo je tam dobival precej dobro. Pozneje je veckrat pravil, v kako primitivnih stanovanjih in razmerah so tam živeli žurnalisti in da je imel prav malo opraviti; nemški list uredovati to je šala proti delu za slovenski list. Najvec opraviti imajo škarje in list je gotov. Za slovenski list pa se mora spi­sati malone vsaka vrsta. V Sisku je ostal Jurcic do srede julija 1871. leta. »Slovenskemu narodu« je namrec 24. maja 1871. umrl glavni urednik Tomšic prostovoljne smrti, mucenik in žrtva politikovanja. Idealno navdahnjen, spreten v peresu, s posebno nadarjenostjo spoznavajoc nagibe politicnega in narodnega stremljenja, se je z vso dušo in z velikim veseljem poprijel uredovanja prvega vecega domacega politicnega glasila. Le prehitro je uvidel, da je pri Slovencih toliko mnenj, kolikor glav, in da se ne dá doseci složno koncentricno delovanje. Naj je še tako pazil, da ne povzroci kakšnega prepira, vsilili so mu ga drugi, in kakor je mnogokrat navada, rekli, da on išce prepira. Pri tem ga je vznemirjalo slabo materijalno stanje »Slovenskega naroda« in obupno je gledal v bodocnost, dasi je ta cas že bila ustanovljena tiskarna in »Slovenski narod« izrocen novim lastnikom. Nadaljevati juridicne študije, katerim ga je odtegnila politika, ni vec cutil moci v sebi, ceprav so mu prijatelji zagotavljali pomoci in podpore. Prevec ponosa je cutil v sebi, da bi hotel vzprejemati kake milosti. Zdvojil je sam o sebi in o duševni zmožnosti svoji. Še v dan Tomšiceve smrti so brzojavili Jurcicu v Sisek in popoldne je Jurcic odgovoril, da prevzame uredništvo v dveh mesecih, ker mora prej odpovedati svoje sedanje mesto. Sredi julija se je pripeljal v Ma­ribor in od tistega casa do smrti je bil glavni urednik »Slovenskemu narodu«, izvzemši cas bolezni, ko ni mogel poslovati. Brez Jurcica bi se »Slovenski Narod« najbrž ne bil tako hitro izpremenil v dnevnik; zato se je poganjal najbolj on, ki je vzpodbujal privržence »Slovenskega naroda« na to, da se je ustanovilo društvo »Narodna tiskarna«. Rapoc, vešcak v denarnih stvareh, je sestavil nacrt delniškega društva, katero naj bi v Mariboru prevzelo že obstojeco tiskarnico, v Ljubljani pa napravilo novo v ta namen, da se »Slovenski narod« preseli iz skrajnje slovenske meje v središce in se scasoma poveca v dnevnik. Rapoc je prehodil vse slovenske pokrajine, da je pridobival ro­doljube za delniško društvo, katerega glavnica bi znašala 50.000 gl. Toda oddalo se je le 430 delnic po 100 gl. ali 43.000 gl. S tem zneskom se je kupila tiskarna v Mariboru »Slovenskemu narodu« za 26.000 gl., ostali znesek pa se je porabil za novo tiskarnico v Ljubljani. Da naj se »Narod« preseli v Ljubljano, na to je najbolj priganjal Jurcic; to se je zgodilo jeseni 6. oktobra leta 1872. Od tega casa je bilo Jurcicevo življenje in mišljenje združeno s »Slovenskim narodom« in z vsakim napredkom v našem politicnem, socijalnem ali literarnem delovanju. Ko se je list v Ljubljani do dobra ukoreninil, je zacel Jurcic zopet misliti na leposlovno pisateljevanje. Že leta 1873. je priobcil v »Slovenskem na­rodu« v naglici pisani roman »Ivan Erazem Tatenbah«. Namera spisati ga, se je spocela v njem najbrž leta 1871., ko je zastran »Naroda« obiskal v Slovenski Bistrici Vošnjaka o božicu. Prenocil je pri njem in drugo jutro sta šla pred obe­dom med vinogradi navzgor do vrha, od koder je lep pogled po Dravinjskem in Dravskem polju. Vidijo se Konjice s starim gradom, Žice, Poljcane, Studenice, vse Haloze in Ptuj ob Dravi. Jurcic sicer ni maral posebno za naturske lepote, ali ta kraj mu je tako ugajal, da je rekel: »Tu se bo vršilo dejanje prihodnjega mojega romana.« Ko se je pozneje tiskalo v »Narodu« tretje poglavje romana, je vprašal Jurcic šaljivo Vošnjaka: »Ali poznaš ta vinograd v Visovljah?« Vošnjak misli, da je nemara tudi original Marijanice ugledal oni vecer med dekleti, ki so slucajno šla mimo vinograda in so na prijazno besedo pri kupici vina zapela vec narodnih pesmi, katerih si je nekaj Jurcic zapisal. Še v Mariboru je imel dobro idejo, da je boljše podlistke zacel zbirati v po­sebnih knjižicah. Leta 1876 je zacel izdajati »Slovensko knjižnico«, v kateri je objavil zaporedoma tri svoje romane: »Doktor Zober«, »Med dvema stoloma« in »Cvet in Sad« in naposled tudi svojo prelepo tragedijo »Tugomer«. Dasiravno je imel mnogo dela z listom samim, je vendar snoval nacrte in delal študije za druga dela: za veselo igro »Olikani Slovenec«, za tendencijozni roman »Nemški naseljenec«, za tragedijo »Veronika deseniška«, zbiral je gradivo za roman »Baron Páravic« ter pisal zgodovinsko povest »Slovenski svetec in ucitelj«, katere jako obširno nasnovane in preracunjene na tri debele zvezke, je dovršil dobro tretjino. Sploh je Jurcic od leta 1876. dalje neizmerno oživel; našel je tisto zadovoljnost in tisti notranji mir, katerega potrebuje vsakdo, ki hoce kaj dobrega spisati. Bil je preverjen, da poklica ni zgrešil in da ni »izprijen študent«, kakor so mu veckrat ocitali politicni nasprotniki. Bil je ponosen, da živi od zaslužka svojega peresa, vesel, da se je dokopal v cloveški družbi do spoštovanega imena in veckrat je rekel v veselem razgovoru, da ne gre menjavat z nobenim profesorjem. Dasi je delal že šestnajst let na slovenskem slovstvenem polju, spisal petinštirideset povesti, novel in romanov in poleg tega na stotine uvodnih clankov, dopisov in feljtonov, dasi nam je ustvaril toliko dovršenega in lepega na pripovednem polju kakor noben pisatelj slovenski pred njim, vendar še ni dospel do svojega vrhunca. Vsak, kdor ga je poznal osebno ter ž njim obceval prijateljski in zaupno, priznava, da je najlepše osnove nesel v grob nedovršene, ker ga je v najlepšem in najplodovitejšem razvijanju pisateljskega delovanja zgrabila jeseni leta 1879. zavratna bolezen, od katere je sicer nekoliko okreval, dokler se mu ni ponovila s ponovljeno mocjo. Prav dobrega zdravja ni bil nikoli. Vecna razburjenost v poli­ticnem in narodnem boju je pomnožila kalí bolezni v njegovem, ob sebi slabem životu. Pogostoma je tožil, da mu nobena jed ne tekne, in použil je navadno le juho ali malo pecenke. Leta 1879. je šel, da bi se popravil, za vec tednov na Go­renjsko, kjer je prebil na Bledu krasne dneve. Vrnil se je okrepcan in se pohvalil, da se že dolgo ni cutil tako zdravega. Zacetkom septembra leta 1879 se je zmi­slil, da bi obiskal rojstveni kraj na Muljavi na Dolenjskem, in tam si je nakopal bolezen, katere nasledki so ga položili v grob. Legel je namrec 8. septembra tam o mraku na hladno travo in v misli utopljen ni cutil mrzlega sopuha mokrotne zemlje, dokler ga ni zacelo mraziti. Drugi dan, ko se je vrnil v Ljubljano, ga je že zacelo mraziti. Vendar je še šel na izprehod z Vošnjakom, in ker ga je še nadalje mrazilo, ga je Vošnjak pustil iz citalnice domov. Cez nekaj casa ga gre obiskati pa ga najde v postelji v silni vrocini brezzavestnega. Pomagal mu je še vec dni, dokler ni odpotoval, in se je med tem pokazalo, da se mu je vnela réberna mrena in da se nabira plevriticni eksudat,1569 dolgotrajna bolezen, katere hudi nasledki so znani vsakemu zdravniku. Spravil ga je v hiralnico sv. Jožefa, kjer je predstoj­nica usmiljenih sester precej prevzela Jurcica v oskrbo in mu dala v postrežbo dve usmiljeni sestri. Jurcic je sprva nasprotoval, pozneje pa se vdal in ostal tam vso zimo. Med tem casom je oskrboval uredništvo Slovenskega naroda Grasselli.1570 V hudi zimi 1879/80 se je zacelo Jurcicu šele po novem letu obracati na bolje. Sušca meseca je okreval toliko, da se je mogel odpeljati v Gorico, kjer je sicer našel toplejšega solnca, kjer pa se mu je vrnil tudi želodcni katar. Že se je mislil vrniti v Ljubljano, vendar se je premagal in odšel v Benetke, kjer je sicer nekoliko okreval, da se je vrnil v Ljubljano in zacel aprila zopet urejati »Slovenski narod«. Ko je Stritar naznanil, da neha izdajati »Zvon«, je sklenil Jurcic, dasi telesno še jako slab, ustanoviti v Ljubljani leposloven in znanstven list, kateremu je, ko je še poprej po Levcu Stritarja prašal za dovolitev, dal naslov: »Ljubljanski Zvon«. Lotil se je tega lista s prav mladeniško navdušenostjo in se zvezal z najboljšimi pisateljskimi mocmi, s Kersnikom, Tavcarjem in drugimi. Sam je pisal za list »Rokovnjace« in spodbujal druge pisatelje k sodelovanju. Uspeh je bil nad vsa pricakovanja sijajen. Prvi zvezek, ki je bil tiskan v 1200 izvodih, se je moral za­radi vedno rastocega števila narocnikov še dvakrat natisniti in je bil razposlan v 1900 izvodih. Ta uspeh je Jurcica silno veselil in rad je pripovedoval, kaj bo še spisal za novi list. – Ves cas, ko je bil bolan, je dobival polno placo in takň mu je bilo mogoce celo prihraniti neko vsotico, ki je bila po njega smrti izrocena nje­govim dedicem. V bolezni mu je bilo tudi to pogodu, da se ni bil oženil. Kako hudó bi mu bilo potem umreti. Bila pa je res neka doba, ko je našel žensko bitje, s katerim bi se bil rad združil za vse življenje. Pravil je o tej nameri Vošnjaku, in 1569 Izliv v plevralni votlini. 1570 Peter Grasselli, vitez (1841–1933), slovenski narodni politik, med drugim tudi narodno zavedni ljubljanski župan. kakó bo potem laže delal, ko mu ne bo treba se potikati po krcmah in bo imel domaco hrano. Ogledal si je celo že neko stanovanje. Pa usoda je dolocila druga­ci. Delale so se ovire in konec je bil locitev pricete zveze. Meseca decembra 1880. se je spet hudo prehladil in znova zbolel. Odslej si ni vec opomogel, vendar dela ni opustil in do zadnjega trenutka se je živo zanimal za vse narodne težnje. Aprila 1881. leta je nameraval iti v Gorico, ker pa je bilo vreme slabo, je vedno odlašal in ni mogel zvršiti vec te namere. 9. maja ob Ľ na 10 zvecer je izdihnil svojo dušo. Še oseminštirideset ur pred smrtjo je spisal zadnjo notico za »Slovenski narod«. Misli, da gre proti koncu, se je udal šele za­dnji dan, vendar je še zadnjo uro pred smrtjo svojemu zdravniku dr. Fr. Zupanu pravil, da je »sicer na vse pripravljen, ali da more ravno zdaj umreti in v grob s seboj nesti toliko nedovršenih osnov in toliko nedodelanih nacrtov, to je hudo!« XXV Jurcic je stvaritelj slovenskega romana in slovenske drame. S tem je izražena vsa velika njegova važnost za naše slovstvo. Mnog pisatelj dolgo casa tako rekoc tiplje in poskuša, preden najde pravo polje, kjer more krepko in uspešno razvijati svoje naturne darí in mocí. Jurcic je bil tako srecen, da je zgodaj spoznal svoj talent in krenil takoj, brez dolgotrajnih, brezplodnih poskušenj na pravo pot; spoznal je svoj poklic že v dobi, ko se duhu prvic zacno gibati stvarilne moci. Njega ni slepila in s pravega pota zvabila ble­šceca pesniška slava. Dragega casa ni tratil z zaljubljenimi pesmicami in domo­rodnimi glasi. Poprijel se je takoj poštene proze, in to pripovedne proze, katere nam je bilo in je še se sedaj najbolj potreba. Pripovedni dar je potreben, prirojen dar, kakor drugi umetniški darovi; komur ni podeljen, si ga ne bo nikdar priucil in pridobil, in naj prebere vse romanopisce in povestnike. Druga sreca Jurciceva pa je bila ta, da je tudi slovensko obcinstvo takoj spo­znalo in priznalo njegov talent. Za kar se je že mnogo nadarjenih pisateljev trudi­lo zastonj, casi vse življenje, to je dosegel Jurcic že s svojim prvim spisom: obcno priznavanje, obcno pohvalo. Vse je videlo in dejalo: Tu je talent. Vsako novo delo Jurcicevo je bilo pravo veselje slovenskemu obcinstvu ter mu je množilo število prijateljev in slavo. Zakaj? Prva pisateljska lastnost Jurciceva je izvirnost, lastnost, ki ima pri nas posebno važnost. Jurcic se je sicer ucil, kakor se je uciti vsakemu poštenemu pisatelju, preden je zacel obdelovati slovstveno polje; bral je, kar imajo boljših pripovednih pisateljev drugi narodi, bral je zlasti o svojem casu z mladostno navdušenostjo in z gorko dovzetnostjo nedosežnega Walter Scotta, in to s pridom, kakor kaže vsa njegova pisava. Ucil se je po njem, ali posnemal ga ni. Ohranil si je krepko la­stno individualnost. To je pokazal že s tem, da je takoj stopil v svojih povestih in romanih na domaca tla. To je drugo, kar mu je po pravici pridobilo splošno pri­znanje. Okoli ocetove hiše, po domacem kraju, po slovenski domovini je zgodaj že z bistrim ocesom, zdravim umom in gorkim srcem opazoval življenje, in kar je videl, to nam je stavil pred oci v svojih povestih, v živem dejanju in gibanju, toda ne cisto tako, kakor je posamezne prikazni videlo njegovo oko in kakor de­lajo strogi realisti. Delal je, kakor dela dober slikar, ki prepisuje nature; tu vzame bister potok, tam z mahom zarastlo skalo, tam lepo drevo in vse to, kar je videl tu in tam, združi v lepo, harmonicno celoto ter nam podá resnicno, in vendar ide­alno podobo. Tako nam je ustvaril Jurcic zanimive tipe slovenske. Tako je stopil v življenje tipicni krcmar Peharcek, »Smrekarjev Anton«, prototip imovitega po­nosnega, in »Brašnar« vzgled lahkomiselnega, zapravljivega slovenskega kmeta. Kedó jih ne pozná, kedó jih ni videl tů in tam? Tako se je rodil »Martinek Spak, deseti brat«, tako klasicni smolar Kerjavelj in rokovnjac Rajtguzen! Jurciceve osebe so vse vecinoma žive, in ne kake prazne abstrakcije, to je tretja njegova posebnost; te osebe se gibljejo in vedejo po cloveško, ne kakor kakšne marijonete, in govoré po cloveško. Vsaka vé, kaj hoce, in vsaka ima svoj posebni, lastni obraz. To je, Jurcic zna karakterizirati. Nekoliko krepkih potez in bravec ima jasno pred ocmi obraz, znacaj, kraj, situacijo! Krepko, kratko, jedrnato, to je ena izmed karakteristicnih posebnosti Jurcicevih; z obširnimi govori in raz­pravami nikdar ne dolgocasi bravca, rajši vso stvar preseka mahoma s krepko roko: o pravem casu zna postaviti koncno piko. Preden se je bravec nagledal ali celo navelical prizora, spusti pisatelj zagrinjalo ter mu pokaže novo podobo. To ekonomijo razume Jurcic kakor malokedo. Jurcicevi znacaji so vedno resnicni, najbolj so se mu posrecili temnogledi mo­ški znacaji, katerim tako rekoc pod trdo, razkavo skorjo bije rahlo, globokocutno srce, ki so se ranjeni in užaljeni umeknili svetu in njegovim krivicam in zagrebli v svojo notranjost. Taki znacaji so »Deseti brat«, »Doktor Zober«, »Profesor Vesel« v Cvetu in sadu, rokovnjac »Nande« v Rokovnjacih. Jurciceve ženske sicer niso prav tako izvrstno crtane kakor moški znacaji, ven­dar s svojim vedenjem in govorjenjem bravca nikakor ne motijo, kar je že mnogo; lepe so za silo, pametne so in zdrave tudi, tako da smemo biti z njimi zadovoljni. Kakor sem že veckrat omenil, je vplival na Jurcica na gimnaziji najbolj Wal­ter Scott; tudi pozneje na Dunaju je bil še ves vnet zanj. Temu se ne bomo cu­dili, ako pomislimo, da je isti pisatelj vplival na romanopisje vse Evrope in da je celo oce francoskega realizma Balzac bil njegov navdušen castivec, cetudi mu ni sam nic podoben, ker njegova dela so življenje, Scott pa samo dober dekorater. Razen Scotta sta vplivala na Jurcica tudi še dva druga Angleža, Charles Dickens in Shakespeare. Poznal je seveda tudi novo nemško literaturo, vendar ni nanj noben Nemec tako vplival kakor omenjeni Angleži, pac pa je pozneje tekmoval ž njimi Turgenev, pa ne toliko, da bi bistveno premenil Jurcicev pisateljski zna­caj. Jurcic je ostal na stališcu pisatelja, kateremu je v izpovedovanju glavna stvar romanticna zanimivost poleg kolikor toliko vernega slikanja znacaja in stanja, v katerem so osebe; Turgenevu, kakor Rusom sploh, je namen, da njih slike kažejo podobe iz življenja, njih dobre in slabe strani, in da delujejo na to, da se v društvu budi samospoznavanje in ž njim želja, odpraviti, kar je slabega, in zameniti z dobrim. Kaj takega o Jurcicu, kakor sploh o vseh zapadnih pisateljih ne moremo trditi. Rusi stoje v tem oziru sami. Naš Jurcic kakor vsi zapadni, nemški, francoski itd. pisatelji, se ni povzdignil, ali estetiki bi rekli padel – do stališca, da bi slikal naše ži­vljenje, njega radosti in žalosti, boje in zmage, nade in strah v namen, da bi društvu odprl oci, kar je glavna naloga ruskih pisateljev. On se, kakor sploh vsi zapadnjaki, vendar le omejuje na romanticno zanimivost pripovedovanja, v katerem je pravi mojster, in pa na slikanje znacajev. Zato je tudi dosti povesti na zapadu brez idej iz središca sodobnega življenja, ko je to vendar jako zanimivo in ponuja pisateljem bogato tvarino (n. pr. naš preporod in neprestani boj za obstanek in napredek). Bolj kakor Turgenjevu je podoben Jurcic Gogolju, in sicer v tem, kar je pri njem najvec vredno, v slikanju tipov iz našega kmeckega življenja. Ti tipi so sli­kani s tako realisticno silo, da vsak Slovenec takoj lahko rece: To so naši ljudje, to je naše življenje in mišljenje. Ravno tako, seveda bolj na široko, je predoceval Gogolj ruskemu društvu sliko za sliko iz življenja, ali ne samo kmetskega, ampak tudi kako žive plemenitniki, uradniki itd., in to s tako resnicnostjo, da se je vsa Rusija videla v tem zrcalu ter se ustrašila sama sebe in svojih grdob. Vendar ne bomo delali Jurcicu krivice, ako recemo, da so se mu take žive slike posrecile pre­cej tako ko Gogolju njegove –, toda samo iz kmetiškega življenja, da so drugi zna­caji veliko manj tipicni, ceravno teži Jurcic že po svojem talentu za tem, da bi bili tudi oni karakteristicni. Da ni dosegel tega, ali vsaj ne tako kakor v kmetiških ti­pih, krivo je najbrž to, da je cloveško in zlasti žensko srce in dušno življenje sploh bolj uganjeval, ko pa realno poznal življenje bolj omikanih krogov, in drugic pa to, da se je ucil najbolj od takih, ki jim je romanticna zanimivost glavna stvar. Ko je bil Gogolj že razvil vso svojo genijalnost in ustvaril svoja neumrjoca dela, se je dogodilo pri njem, kar vidimo prav redko, da on sam pravega pomena in prave vrednosti svojih del ni razumel. Kar je napisal najlepšega, je mislil, da je pisano bolj za zabavo, ostre satire ruskega življenja pa in v njej ležece moralne sile skoraj ni vec videl in na zadnje se je zacel celo kesati svojega pisateljevanja, ker je svojo upraviceno in dobrodejno satiro zacel držati za obrekovanje svoje ljube Rusije in ruskega naroda. Kaj takega seveda Jurcicu ne smemo ocitati; samo v tem mu je nekaj podoben, da je on to, kar je najboljše, stavil bolj na zadnje mesto ter v povestih svoje kmeti­ške tipe navajal veckrat tako rekoc bravcu za zabavo, da si nekoliko oddahne ter se tako rekoc malo odvrne od glavnih oseb in glavnega dejanja. Da bi bil ostal Jurcic bolj pri kmetu ter ustvaril še vec kmetiških tipov, da je segel še malo bolj globoko in pridejal zabavi v risanju tipov še kritike in nekaj vec satire, castili bi ga gotovo še bolj in slavili. Spoznavanje samega sebe bi napredovalo gotovo z veco silo in bi v omikanih krogih še bolj budilo poznavanje in ljubezen do priprostega naroda, njegovih radosti in bridkosti. – Cetudi Jurcic vsega ni dosegel, kar je mogel v tem smislu, temu je gotovo krivo nekaj to, da je prezgodaj umrl in ni mogel doseci vrhunca svojega naravnega razvitka ravno v tem oziru; obzorje je slovenskim pisa­teljem in obcinstvu vendar zelo razširil v tem, da smo v plasticni realnosti zagledali pred seboj kmeta, to podlago nerodnega življenja, ter bolj ko kdaj opazili, da je on prava naša kri, zdravo naše meso, in da smo zaceli z vecim veseljem stopati doli k njemu kakor brat k bratu. Cerávno najboljši Jurcicevi tipi nimajo Bog vé kakih idej, vendar je Jurcic pripovednik, prvi naš pisatelj. Toliko realno moc, toliko tipov ni na slovanskem jugu ustvaril še noben pripovednik. In zato je ohranil, tudi ko se je tehnika pripovedovanja predrugacila, vedno svojo moc in veljavo. V pripovednem delovanju Jurcicevem se dadó razlocevati tri stopinje: stopi­nja dedovskih kmetiških pravljic, stopinja historicnih pripovedek in naposled povesti iz sodobnega življenja. Prva skupina je najmanjša. Ž njo je Jurcic pocel svoje delovanje na slovenskem pripovednem polju. V to spadajo najprej »Spo­mini na deda«, štiri povesti iz slovenskega narodnega življenja, narodni motivi o krajnih dogodkih, zimski vecer na preji v slovenski koci, pripoved o potovanju na drugi svet in pravljica o Kralju Matjažu – vse resnicni Jurcicevi spomini na deda, ki mu jih je pripovedoval decku o narodnem delovanju, o vpadih Turkov v slovenske dežele o tihotapcih in starih grašcakih. Tje spadajo tudi crtice iz ži­vljenja našega naroda »Jesenska noc med slovenskimi polharji«, satiricna povest o Kozlovski sodbi v Višnji gori, »Lepa povest iz stare zgodovine«. Vse te crtice, dasi so izdelane lepo in jedrnato brez razvlecenosti in pretiranosti kakor njegove prave povesti, zlasti povesti iz narodne preteklosti, ki so kolikor toliko vendar tudi vzkalile iz spominov mladostnih, iz zgodovinskih zapiskov in kronik, kakor je »Jurij Kozjak« ali pa »Jurij Kobila«. V obeh je snov, kakor pri Jurcicu sploh in tega se je naucil od Scotta – razdeljena tako, da nas ves cas zanima do konca in skoraj ne da prekiniti berila. Med to skupino spada tudi »Grad Rojinje«, lepa sli­ka poštenega, v domacem življenju nesrecnega moža, gospodarja gradu Rojinje. Iz iste dobe je »Hci mestnega sodnika«, v kateri se nam slika nasilje cesarskih namestnikov proti mešcanom avtonomnega mesta ljubljanskega. »Sin kmeckega cesarja« nam govori o posledkih kmetiških uporov na Slovenskem in Hrvaškem. Historicni roman »Ivan Erazem Tatenbah« kaže dogodke iz druge polovice 17. stoletja. Predmet je zarota Zrinjskega, Frankopana in tovarišev zoper cesarja za samostalnost in svobodo. Energicna žena Zrinjskega, Katarina, zaprede vanjo tudi slovenskega plemenitaša Tatenbaha, po rodu Nemca. Zaroto izda neki za­rotnik zavoljo drznega nastopanja Tatenbahovega proti njegovi nevesti in vodi­telji jo placajo z glavo. Tatenbahova žena je angelj domacega mira, v tem ko je Katarina, žena Zrinjskega in sestra Frankopanova, popolnoma prikladna energiji svojega moža in viteštvu brata, najbolj omikanega viteza; Tatenbah je zmes po­nosnega plemenitaša z nekimi, siloma prisvojenimi nazori o potrebnosti boljšega narodnega življenja. O tem romanu se mora reci, da ni dodelan, da je bolj eks­cerpt ali le nacrt vecega plana. Vendar so vkljub temu deli tega nacrta prikladni v celoti in imajo potrebno simetrijo, kar nam tem bolje kaže Jurcica umetnika. Historicna je tudi crtica »Bojim se te!« iz življenja sina Tatenbahovega. Najbolj se je Jurcic pripravljal za svoj roman »Rokovnjaci« in za najvece svoje pripovedno delo »Slovenski svetec in ucitelj«, cegar junak je apostolj Metod, Cirilov brat. Po dovršeni tretjini soditi, bi bilo to njegovo najizvrstnešo, najbolj monumentalno delo. »Lepa Vida« je roman, cegar misel je zajeta iz narodne pesmi. Vida je lepa in zdrava žena, ki je rodila možu že sina. Prevzetna na svojo sreco si je želi še vec. To jo zapelje v greh in s tem si nakoplje krivdo. Lahkomiselnost njena jo spravi v zvezo z razuzdanim Benecanom, ki jo odpelje seboj v Benetke. Vida zacne sanjati o svoji sreci, ali že napoci dan, ko jasno spozna velikost greha, v katerega je pala. Mož je išce, ona se vrne, toda izleciti jo mora samo smrt. Benecan placa z življenjem žalostno igro, vsled cesar pa pogine tudi Vidin mož, ker pri Bene­canih, kakor drugod, gre glava za glavo. Glavno dejanje se vrši v moji domovini blizu devinskega gradu. Za najboljše Jurcicevo delo, vzeto iz njegove dobe, se šteje »Sosedov sin«, spisan leta 1868. V njem se obdeluje stara tema o ljubezni med mladenicem in deklico, katerih družini se sovražita. Ta tema pak je obdelana krepko in v jedr­natem slogu in zaplet dejanj se ne razpleta po slucaju, ampak po delovanju in energiji obeh zaljubljencev. V »Telecji pecenki« in »Pipi tobaka« se nam kaže v srecno pogojenem žanru Gogoljevih povesti tip nezadovoljnega samca oziroma nesrecnega zakonskega moža, vklenjenega v jarem svoje žene. V »Dveh bratih« zastopa misel, da sreca ni v denarjih, ki si jih krivicno dobiva eden bratov, ampak v poštenju, ki krasi drugega: denarji prvemu poidejo in reši ga drugi, med tem obogateli brat. Glavna Jurciceva dela pripovedna pa so in ostanejo »Deseti brat«, »Doktor Zober«, »Cvet in Sad« in »Med dvema stoloma«. Romani, katerih vsebino je posnel Jurcic iz sodobnega življenja in jih okrasil z znacaji, ki jim za zmerom zagotavljajo vrednost v našem slovstvu. Jurcic pa ni samo stvaritelj in pocetnik slovenskega romana, ampak tudi slo­venske tragedije, ker nam je spisal »Tugomera« in nameraval spisati »Veroniko Deseniško«. Fabulo »Tugomeru« je našel slucajno v Giesebrechtovi knjigi »Wen­dische Geschichten«,1571 katero je nekega dne videl pri svojem znancu stud. phil. Peganu na Dunaju. Zacel jo je pisati l. 1870 v trohajih. Ko je imel zvršenih nekoliko nastopov, jih je pokazal Levcu. Levec mu je zacel dokazovati, da trohaji nikakor ne prijajo dramaticnim spisom v našem jeziku, zlasti v tragedijah ne; da je ta verz za naš jezik premalo gibcen in prevec enostaven, tok govora prepoca­sen, dikcija brez vznosa. Nasvetoval mu je peterostopni jambiški verz namesto peterostopnega trohaja. Jurcic mu je po daljšem razmišljanju pritegnil, da Levec prav pravi; toda priznal je, da mu dela jamb vec preglavic. Opustil je vse delo in spisal dramo šele leta 1875. v prozi. Zdaj jo pokaže doktorju Vošnjaku. Kakor prej Levec obliko, tako mu je Vošnjak ovrgel glavnega junaka. Jurcic je apeliral potem na našo najvišo kriticno stopnjo, na Levstika, ki je potrdil, kar sta obsodi­la Levec in Vošnjak. Jurcic se je lotil dela vnovic in z Levstikovo pomocjo je zvršil dramo leta 1876 v jambih. Stritar jo je sprejel s takim navdušenjem, kakor je bila redkokedaj sprejeta kaka knjiga: »Tugomer je tragedija, s katero bi se lahko ponašal vsak narod, tudi nemški! In mi bi je ne bili veseli! Kako naglo je izpolnil gospod Jurcic želje, izrecene nedavno v 'Zvonu'. Ne izpolnil, presegel jih je; na­dejali smo se romana, dal nam je tragedijo. Lepo je osramotil svoje nasprotnike! To je mašcevanje! Kedo bi si bil kaj takega mislil! Morebiti da nas moti nekoliko nenadno veselje, da nam osupnenje kali oko, ali zdi se nam, da je Tugomer dra­ma, po vsem dodelana in dovršena: misel, dejanje, besede, vse izborno! Nic kriti­ke, nic pretresovanja in pojašnjevanja, vse je jasno, vse razvidno. Vsak Slovenec, da le brati zna, naj si kupi 'Tugomerja', bere naj ga in bere, in prepricani smo, da radosten in hvaležen zaklice z nami 'Slava Jurcicu'«. 1571 Heinrich Ludvig Theodor Giesebrecht (1792–1873), nemški pesnik in zgodovinar. V baltskih študijah je objavil precej razprav o severnih slovanskih narodih; tu je verjetno omenjena knjiga »Wendische Geschichten aus den Jahren 780 bis 1182« (Slovanske zgodbe iz let 780 do 1182) v treh zvezkih, Berlin, 1843. [Jožef Iskrac - Frankolski] Tragedija »Veronika deseniška«, katere snov je vzeta iz domace zgodovine in ki jo je v epu obdelal Frankolski, je pisana v prozi, in je sama na sebi dobra, ven­dar prevec epicna in tudi v tehniki ne ustreza zahtevam moderne drame. Jurcic jo je mislil še popraviti in spraviti v verze, toda prehitela ga je smrt. »Glasnik« je vzbudil na slovstveno delovanje tudi še nekaj drugih mož, za katerih prebujo se moramo zahvaliti Janežicu, dasi spada njih delovanje tudi deloma v dobo Stritarjevo. [Fran Celestin] Tak mož je bil Francišek Celestin, eden najumnejših boriteljev za slovansko idejo. Rodil se je 13. novembra 1843. leta v Kleniku (pri Vacah), vasi vaške župni­je, kjer mu je bil oce Juri Kožar. Mladostna leta je preživel v domaci vasi z leto mlajšo sestro Heleno, ki je postala usmiljena sestra. V prva dva razreda ljudske šole je hodil v Vacah, potem pa je na svet župnika Kristana prestopil v 3. razred v Ljubljano, kjer mu je bil ucitelj Andrej Praprotnik. Na gimnaziji so ga zanimale bolj druge kakor šolske knjige; dobil je torej konec prvega pol leta kljuko. To ga je tako streznilo, da se je odslej z vso vnetostjo poprijel naukov ter bil poslej vedno med prvimi odlicnjaki, cetudi se je imel kot sin revnih roditeljev boriti z mnogimi neprilikami. Hodil je k franciškanom na »porto« obedovat in radi verujemo, da je bil upravicen vzdihljaj, ki ga je zabeležil v dnevniku: »Oh, da bi imel vsaj kruha zadosti.« Šele šestošolec je dobil ustanovo nekdanjega tržaškega škofa Ravnikarja, ki je bil tudi Vacan, torej njegov oži rojak. Hvaležno si je to zaznamoval v dnevniku: »Bog daj ranjkemu škofu Ravnikarju nebesa, on je zdaj moj najveci dobrotnik!« V 4. gimnazijskem razredu je utrdil v Celestinu slovansko zavest profesor Macun, ki mu je tudi priskrboval hrvaške novine in knjige. Po sošolcu Alfonzu Vilharju se je seznanil tudi z njegovim ocetom Miroslavom, obceval z njegovo rodbino in zahajal k »besedam« v narodni citalnici ljubljanski, kjer se je navduše­val za slovenstvo. Pri neki »besedi« je bral profesor Macun (kakor pravi beležka v dnevniku) neko pesem iz Kraljedvorskega rokopisa v slovenskem, ceškem, hrva­škem, maloruskem in poljskem jeziku, da bi tako dokazal sorodnost slovanskih jezikov, njegova gospa pa je krasno pela slovenske pesmi. Dasi je blagodejno nanj in na tovariše vplivalo rodoljubje nekaterih uciteljev, vendar to ni bil edini vir oduševljenosti. »Narodna zavest,« pravi Celestinov sošolec profesor Marn, »je ta­krat prihajala sama po sebi od vseh strani. Rekel bi, da je nekaj plavalo po zraku, kar nas je oduševljalo. Nicesar ni bilo videti, in vendar smo vsi nekako cutili, da se casi spreminjajo. Koncana je bila nesrecna vojska leta 1859. Kranjski polk, tedaj Hohenlohe, se je vracal po vojski izza mnogih in mnogih let z Laškega spet v Ljubljano. Paglavci smo šli domace Janeze pricakovat na kolodvor. Takrat je vojaška godba prvic igrala javno po ulicah slovenske pesmi »Milo lunico«, »Pridi Gorenjc« in druge in mi smo kricali »živio«, kar se je dalo. Prišla je »oktobrska diploma« in prvi deželni zbor. Kako željno smo cakali na »Novice«, na »Glasnik« in »Zgodnjo Danico«. Sami smo se vadili v slovenšcini, ker nas v šoli niso ucili. V 5. razredu smo brali že »Narodne Novine« in »Danico ilirsko«, katere nam je bil izprosil Macun od Gaja. Na ceško »Besedo« smo bili sami naroceni.« Celestin je spisoval svoj dnevnik, kakor sem omenil; ohranila sta se dva zvez­ka. Kažeta nam vrlega, pobožnega in rodoljubnega mladenica. Zapisoval si je be­ležke o ucenju, vremenu in raznih dogodkih, ki so se mu zdeli važni. 15. febru­arja 1860 piše: »Zvecer sem se šel šetat; naletel sem na nekega cuvaja železnice; s tem sem se pogovarjal o raznih potrebah slovenskega naroda.« – 21. februarja: »Moj gospodar mi je rekel, da nije treba v kancelijah slovenskega jezika. Ali jaz sem krepko si prizadeval, mu važnost slovenskega jezika za izobraženje našega ljudstva dokazati. Ali ostal je pri svojem mnenju. Žalibog, da mašnici tako malo poznajo potrebe našega naroda.« Leta 1862. meseca februarja je bil izredno priljubljeni gimnazijski ravnatelj Necásek premešcen na Malo stran v Prago. Dijaki so mu priredili v slovo baklja­do in podoknico, v deputacijo pa, ki se je šla poklonit, so bili izvoljeni Celestin, Umek, Starč in Dolžan. Podali so mu vec zvezkov pesmi, ki so jih zložili dijaki nalašc zanj. Za ravnatelja je prišel potem v Ljubljano strogi Mitteis, trd Nemec. Takrat se je prigodila nevarna »Staatsaction.« »V 6. razredu,« pripoveduje Marn, »nam je bil ucitelj iz slovenšcine Valentin Konschegg.1572 Ker jih je bilo mnogo, ki so povsem preucevali jezik in slovstvo slovensko, je bil navadno veden ravs in kavs med uciteljem in ucenci. Celestin, ki je bil posebno nagel in vroce krvi, se je sporekel veckrat z uciteljem, ki je slovenšcine znal samo toliko, kolikor so jo 1572 Valentin Konšek (1816–1899), profesor in politik. Kot profesor je služboval v raznih mestih po Sloveniji, nazadnje v Ljubljani, kjer je bil tudi vodja botanicnega vrta. sploh znali 1848. leta. Vendar je nekako srecno prešlo do zadnjih mesecev. Toda kaj se zgodi pred procesijo na sv. Telesa dan? Trije osmošolci, ki so imeli nositi šolsko zastavo, so prišli v surkah1573 v šolo. Ko je ravnatelj to zvedel, je zabranil nositi zastavo. Mi tega nismo vedeli, sicer bi se bili že pred procesijo ali pa tudi sredi procesije razšli. Zato pa je bilo drugi dan v šoli vse razburjeno. Izhajal je takrat »Naprej«. Ce se ne motim, je donesel Celestin številko »Napreja«, kjer je bila kratka notica o tem vprašanju, 'je li Bogu frak ljubši ali surka?'. Sošolec Kos, zdaj trgovec v St. Peterburgu, nariše hitro na tablo možica s silno dolgim frakom in visokim cilindrom, kako nosi zastavo. Tedaj pa vstopi naš ucitelj slovenšcine, imenuje dva ali tri za poroke, da se podoba ne bo izbrisala, in ves besen odleti, da se kmalu vrne z ravnateljem, ki se je ves tresel od jeze. Zacel je izpraševati, kdo je to narisal, a ko ni dobil odgovora, je zagrozil, da da šolo zapreti, ako do jutri ne zvé krivca. Mi smo se dogovorili, naj pride, kar hoce, da izdajice ni med nami! Drugi dan se je pricela v konferencni sobi preiskava, a seveda brez uspeha. Celi razred je bil kaznovan, posebno obcutljivo poedinci, na katere se je sumilo.« Tudi zadnje leto na gimnaziji je bilo burno. Nekedanjemu sošolcu Jakobu Alešovcu na ljubo, ki je napisal igro »Dimež, strah kranjske dežele«, je šlo vec dijakov v gleda­lišce k tej predstavi. »Po predstavi,« pripoveduje Marn, »smo šli k Žrebcu na vr­cek piva. Prišli so k nam Kocevarji in nekateri od nas so igrali in dobili nekoliko pomaranc. Ta okolnost v zvezi s tem, da so v isti noci bila profesorju nemšcine in zgodovine, Nusslu, razbita okna s pomarancami, je bila povod velikanskim preiskavam na gimnaziji, na katere je spadala tudi naša, seveda odbita pritožba, na ucno ministrstvo in brezuspešna tožba proti svojim ucencem v Križankih. Za Celestina vendar te homatije niso imele daljnih posledic, ako tudi se je navduše­no potegoval za soucenca Edvarda Pfeiferja, kateremu se je kakor drugim godila krivica.« O svecanem šolskem sklepu je imel Celestin govoriti slovenski oprostni govor. Na to priliko se je rodoljubna mladina posebno veselila; tu je z burnim odobravanjem dajala duška svojemu oduševljenju in narodnemu custvu. Cele­stin je lepo sestavil svoj govor in zacel navdušeno govoriti, ali komaj je izrekel nekaj besed, je obtical, zacel je vnovic in vnovic obtical, potem pa je govoril brez prave zveze, brez ucinka; Celestin sploh ni bil govornik. Z Jurcicem je šel Celestin na Dunaj, da posluša slovansko filologijo. Stanoval je vkup z Edvardom Pfeiferjem, bratom poslanca Pfeiferja. Zanimal se je za dija­ 1573 Vrsta moškega kratkega suknjica z našitki, ki je postala del narodne noše v nekaterih krajih Hrvaške, postala je tudi del oprave sokolov in pripadnikov ilirskega gibanja. ške razmere, bil clan slovenskega dijaškega društva »Sava« in ustanovnik »Slove­nije«. Na dijaškem shodu 14. avgusta 1868 je bil tajnik, na shodu 4. septembra 1869 pa predsednik, tedaj že doktor modroslovja. Govoril je takrat za slovensko vseucilišce v Ljubljani in da se uvede rušcina kot obci slovanski književni jezik. Leta 1869 je izdelal tudi naloge za profesorsko preskušnjo, pa jih ni oddal, ker je že meseca novembra odpotoval kot slovanski štipendijat v Peterburg, kjer je Sre­znevskij1574 podpiral njegovo težnjo, da napravi preskušnjo za magistra slovanske filologije. Slovenski vseucilišcniki so ga z bakljado spremili na kolodvor severne železnice na Dunaju. Pozimi leta 1870. so mu oci nevarno zbolele; vid si je bil pokvaril že na gimnaziji; oci mu niso nikdar vec okrevale popolnoma; ko so se mu vsaj nekoliko poboljšale, jo je krenil v Moskvo, kjer je kot slovanski štipen­dijat opravil preskušnjo iz latinskega, grškega in ruskega jezika, iz ruske zgodo­vine in zemljepisja. Toda profesor na moskovski gimnaziji, kakor se je nadejal si, kakor mu je obetal vseuciliški profesor in urednik Moskovskih »Vedomostij«, Leontjev, ni postal, ampak namestili so ga v Vladimiru, kjer je služboval dve leti. Prevelika zima ni prijala njegovim ocem in zategadelj je dobil leta 1872 službo v Harkovu. Študiral je sanskrt in se pripravljal za magistrsko disertacijo. Nena­klonjenost nekega profesorja, ki mu je trikrat premenil nalogo za disertacijo, ga je tako ozlovoljila, da se je jeseni leta 1873. povrnil na Dunaj, dasi mu je bil že odlocen rok za preskušnjo. Nade, katere je gojil, in velike osnove, katere je gradil, ko je šel na Rusko, se niso uresnicile; tudi v domovini ni povsem dosegel zaželenih uspehov. Obljublje­na mu je bila namrec profesura v Zagrebu. Tedanji šolski nadzornik Jurkovic mu je izposloval od hrvaške vlade mesecno podporo 50 goldinarjev že za celo leto prej, preden je došel v Zagreb; to mu je bila velika podpora za bivanje na Du­naju, ko so se mu izjalovile nade, katere je stavil na svoje uceno delo: »Russland seit Aufhebung der Leibeigenschaft«.1575 Imenovan je bil 3. septembra 1876. za suplenta na zagrebški gimnaziji, dokler ne prebije preskušenj na Dunaju. Do­brota je bila zanj, ko mu je Miklošic izposloval, da so mu veljale naloge, katere je bil izdelal že pred odhodom na Rusko. Po prebitih preskušnjah je postal 27. no­vembra pravi ucitelj in leta 1878 tudi ucitelj ruskega jezika na vseucilišcu. Slabi vid in pomanjkljiva zgovornost sta mu povzrocila marsikako nepriliko v službi. 1574 Izmail Ivanovic Sreznevskij (1812–1880), ruski slavist, eden od utemeljiteljev sodobne slavistike. 1575 »Rusija od ukinitve tlacanstva«. Vsled tega je zadnje leto pred smrtjo zaprosil, naj ga umirovijo kot gimnazijskega ucitelja; na vseucilišcu pa je predaval do smrti. Po zagrebškem potresu se je oženil z vrlo Hrvatico, gospodicno Olivijo ple­menito Krajacicevo, zadnjo potomko plemenske rodbine hrvaške, posestnico obširnega imetja v hrvaškem Zagorju. Tam »na Pušci« poleg Zagreba je prebival o pocitnicah, ako ni kam odpotoval. Bil je sicer razdražljive nature, pa nikdar ni nikogar razžalil, da ga ne bi bil takoj prosil odpušcanja. Bil je tih in miren, zato tudi na javno mnenje ni dosti vplival, dasi so ga spoštovali zaradi znanja in nekateri tudi crtili zavoljo žive slovanske zavesti. Svoje prepricanosti ni nikdar tajil, nazorov nikdar prikrival. Zato je imel pretrpeti marsikako nepriliko in pre­ziranje. Vse to je poleg telesne bolehavosti napravljalo na njegovo mehko nrav globok vtisek in v srcu se mu je vcasi pojavila ogorcenost in srditost, ki odseva tudi v njegovih pesmi. Zahajal sicer ni rad v velike družbe, vendar je zelo rad poslušal petje in glasbo, dasi ni bil glasbeno nadarjen; lepa pesem ga je genila do solz. Kranjska trmoglavost mu ni bila neznana; lecil se je sam po svoji metodi in si s tem poslabšal oci; v zadnji bolezni, griži, se je vozil pri najslabšem vremenu v Zagreb in nic pazil na dijeto. Umrl je 29. oktobra 1895. leta. Že v mladosti si je skrbno prizadeval, da bi si pridobil mnogo znanja. Precej na gimnaziji je zacel študirati slovanske jezike in poleg tega italijanski in francoski. To ucenje je nadaljeval na Dunaju, zlasti v cešcini se je vadil pri Šemberi. V Rusiji se je seznanil z mnogimi ucenjaki in ostal ž njimi v prijateljskem in znanstvenem dopisovanju. Iz Zagreba je šel leta 1890. v Krakov, da bi tam poslušal predavanja o poljski literaturi. Na Hrvaškem je obceval z mnogimi književniki; za prijatelje je imel Platona Kulakovskega v Varšavi, Lamanskega v St. Peterburgu, Grota v St. Peterburgu, Budilovica v D[…]1576 Smiciklasa [Tadija] itd. Dasi je pred vsem preuceval rusko literaturo, je poznal dobro tudi književnosti drugih narodnosti in se pecal tudi z ekonomijo in politiko. Zlasti pa mu je bila vedno vzor slovanska vzajemnost; dasi je na Ruskem doživel toliko bridkega, vendar je vedno predigal in poudarjal o važnosti ruskega jezika in ruskega slovstva za druge Slovane. Pisateljevati je zacel Celestin zelo zgodaj, že dijak se je vadil in tako usposobil za poznejše književno delovanje. Prvi tiskani plod njegovega peresa je bila slo­venska šolska naloga, katero je profesor Macun dal uredniku »Uciteljskega tova­riša«, da jo je priobcil. Podpisal se je ondi »Neboslav«. Z Jurcicem in Marnom je izdal almanah »Slovenska Vila«, v katerem je spisal novelo »Oskrbnik lebeškega 1576 Nejasno. grada« in objavil nekaj pesmi. V Janežicevem »Glasniku« je nastopil pod svojim imenom prvic leta 1867., objavivši povest »Mala Furlanka«, v kateri kaže lep pri­povedni talent, in prelogo 6. speva Homerove Ilijade, ki se mu je dovolj posre­cila. V »Glasniku« 1868 je priobcil daljšo povest »Gostinja«, katero smemo šteti med najboljše umotvore »Slovenskega glasnika«; tam je tudi že pokazal, da se je zanimal s slovanskimi jeziki, priobcivši prevod s poljšcine: »Ozir na Podhalane«. Leta 1868. je spisal tudi dramaticno delo »Roza«, katero je izdalo dramaticno društvo v 11. zvezku »Slovenske Talije«. Izvolil si je za vzgled Moliera, sijajen, klasicen, pa nevaren vzgled, ker je današnjih dob življenje drugacno kakor za Moliera; iz Moliera se nam je uciti, ne pa ga posnemati, to je nevarno in to je tudi zapeljalo pisatelja, da je pisal svojo igro v verzih. Vsa igra kaže v mislih in po obliki, da je delo visoko izobraženega, blagocutnega moža, in to je že nekaj; njene osebe pa imajo premalo življenja in krvi v sebi. Igra se je predstavljala samo enkrat in ni dosegla posebnega uspeha. Z Rusije je pošiljal Celestin dopise o ruskih razmerah v Stritarjev »Zvon« in v »Slovenski Narod«; v njih je opisal svoja potovanja in nacrtal življenje v St. Pe­terburgu in deloma v provinciji. V teh, kakor vseh svojih spisih, se je vedno držal nacela: »Vestno bom skrbel, da me ljubezen do slovanstva nikdar ne preslepi, da bi prikrival naše slabosti ali prevec povzdigoval naše kreposti.« Plod njegovega bivanja v Rusiji, ondotnih študij in skušenj je veliko in uceno delo »Russland seit Aufhebung der Leibeigenschaft«, katero je dovršil na Dunaju, ko se je bil vrnil iz Rusije, ter dal natisniti pri Kleinmayru in Bambergu v Ljubljani leta 1875. Delo je ostalo širšim krogom premalo znano, zlasti pri nas ni doseglo zaželenega uspeha navzlic zanimivi, še danes veljavni vsebini. In vendar je izrekla kritika, »da je to izborno delo in da ni nobene knjige o Rusiji, v nemšcini pisane, iz katere bi se zajemalo za tedanji cas tako temeljito spoznanje razmer v Rusiji«. V uvodu riše pisatelj vsestransko in temeljito politicne razmere v Rusiji za Aleksandra I. in Nikolaja I. in opisuje obširno tedanje pojave v književnosti; nato nas seznanja v 1. oddelku z razmerami in položajem kmetiškega ljudstva neposredno pred odpravo in po odpravi nevoljništva; v 2. oddelku s financnimi reformami, v 3. oddelku s sodnimi reformami in vprašanji; v 4. oddelku z reformami v upravi in poduku, v 5. oddelku pa nam opisuje rusko družabno življenje. Vse delo je pisano vestno in marljivo in na podstavi najboljših virov ter ne podaja le strokovno važne, temvec tudi splošno zanimive tvarine v izobilju. Izza tega casa je Celestin sploh zacel štu­dirati socialno vprašanje in na tej podlagi nam je podal vec interesantnih razprav: v Stritarjevem »Zvonu« leta 1877 »Misli«, kjer razpravlja modroslovno zlasti o nacinu delovanja za narod; v »Ljubljanskem Zvonu« 1883 »Naše obzorje«, kate­ro zakljucuje s tem, da konstatira, da obzorje naših pisateljev ni ravno obširno. »Vedna borba za narodno življenje nas sili bolj ali manj naravnost, da si omejimo svoje želje in delavnost na najbolj potrebno in dosegljivo … A kako naj si širimo obzorje? S produktivnim, t.j. najbolj ravno nam in ravno zdaj potrebnim zna­njem« in v dosego tega »nam je treba izbora in zdrave kritike«. Skrbeti pa moramo tudi za narodno blagostanje, ker »ni mogoce doseci prave omike, ako se duševni razvoj ne vrši ob enem s primernim materijalnim«. Leta 1884. je napisal clanek »Žensko vprašanje«, v katerem se je potegnil za ženske težnje po enakopravnosti in je zlasti budil ženstvo k narodnemu delu. Leta 1886. je opisal življenje in delovanje predstavitelja najvece in najvažnejše, t.j. »Zapa­dne literarne stranke ruske« V. G. Belinskega1577 in priobcil nekrolog Aksakova, kakor je že prej sestavil nekrolog Žepica1578 in ocenil dejateljnost Bleiweisovo. Leta 1887. je opisal M. N. Katkova1579 in priobcil dvoje »Slavjanskih pisem« modroslovnega obsega. Leta 1889. je ocenil Vošnjakov roman »Pobratima« in dva poljska romana Aleksandra Glowackiga. Marljiv sotrudnik je bil tudi »Slovanu«, v katerem je priobcil leta 1884 štu­dijo o Gogolju in Puškinu, leta 1885 pa o Lermontovu. Te vestne in temeljite študije o ruskih književnikih so pisane povsem stvarno in kriticno in nam kažejo vrline in napake pisateljev v njih delih. Leta 1887. je objavil poleg predavanja v zagrebškem vojnem kazinu – »Ruske radikalne struje t.j. nihilizem v politiki in literaturi« – obširno razpravo o Stritarju, kjer je blagohotno in pravicno oce­nil vsa Stritarjeva dela; prišel je do zakljucka: »Slovenci smo imeli in imamo še vedno nekaj mož, ki stojec na vrhuncu evropske omike ne pozabljajo svojega naroda, mari ga ljubijo, ljubijo ves narod, delajo in trpe zanj in za slovanstvo. Med nje spada tudi Stritar; v njegovih delih imamo, ne glede na sem ter tja ra­zlito svetožalje – obilo plemenito duševno hrano.« Ko je prenehal »Slovan«, se je oklenil Celestin »Slovanskega sveta«, katerega je podpiral s svetom in drugaci. V njem je priobcil vec clankov o ruskih razmerah, letne preglede in drobtinice, v katerih so raztresene plodovite misli in celi programi, v njih je zapisoval literarne pojave, pa tudi socijalno in ekonomsko razvijanje ruskega naroda. 1577 Vissarion Grigorjevic Belinski (1811–1848), ruski literarni kritik, novinar, jezikoslovec in filozof. 1578 Sebastijan Žepic (1829–1883), gimn. profesor latinšcine in slovanskih jezikov, služboval v Varaždinu, Novem mestu in Zagrebu. 1579 Mihail Nikiforovic Katkov (1818–1887), konservativni ruski žurnalist. Vse njegovo književno delovanje poslednjih let, odkar se je povrnil iz Rusije, nam kaže smoter: seznanjati Slovence z osebami, idejami in razmerami, važnimi za njih napredek. To je sam izrazil v uvodu v životopisu Belinskega: »Redki so možje, ki z mogocnim svojim duhom odlocno vplivajo na svoj narod ter so mu tolmaci napredka in voditelji na potu zdravega razvoja. Delovanje tacih izobra­žencev je poducno ne samo za en narod, ne samo za eno dobo. Posebno mnogo se ima uciti Slovanstvo, in sicer iz prošlosti in sedanjosti drugih narodov in svoje. Naša kulturna sposobnost pa se kaže in se bo kazala v tem, kako umejemo spo­znavati smisel dosedanjega razvoja. Koliko je navideznega kulturnega bogastva in kako srecno bi bilo slovanstvo, ko bi se ga moglo ogibati! Ali ni tako? Omiko sprejemljemo površno in zato ne umejemo prav ceniti ni kulturnega življenja drugih narodov, ni svojih pridobitev, ni potreb.« Slog Celestinov je bil jedrnat, krepak, brez vsake fraze, brez vsake nepotrebne besede; ko so mu nekateri tudi ocitali, da je presuh, toda on se je izrazil: »Jaz ne pišem za otroke.« Celestin je zlagal tudi pesmi, in sicer izvirne v slovenskem in ruskem jezi­ku, ter je prelagal poezije iz rušcine, katere je zvecinoma objavil v »Slovanskem svetu«. Njegove izvirne pesmi so ali ljubezenske ali pa domoljubne ali satiricne. Oblika je pac semtertja pomanjkljiva, tudi so prevec raztegnjene, cuti pa so pri­stni, domoljubje iskreno, satira rezka, v celoti tvorijo ubran akord: ljubezen do slovanstva. Celestin je pisal tudi hrvaški. Leta 1881 je objavil za tedanji cas dovolj teme­ljito študijo o Prešernu v »Viencu« (tudi posebej natisnjeno). Leta 1883 je pisal o Dostojevskem in moskovskem Kremlju, leta 1844 je priobcil književno oznanilo o Trstenjakovem »Weriand de Graz«1580 in o Vošnjakovem spisu o »agrarnem vprašanju«. Leta 1893 je ocenil Vošnjakovo »Lepo Vido«. Nekaj razprav, med njimi eno rusko, je zapustil v rokopisu. Med sotrudnike »Glasnikove« spadajo še neki možje, pesniki, ki niso v pravi zvezi niti s Hainbundom niti z Jurcicem in Celestinom. Ti so Anton Umek, Janez Bilc in Andrejckov Jože. 1580 Davorin Trstenjak (1817–1890), »Weriand de Graz: zgodovinsko­rodoslovna razprava«. V Celovcu 1884. [Anton Umek] Anton Umek (1838–1871), cegar življenje je zelo obširno popisal v »Jezic­niku« Marn v XIII. letniku, se je rodil pri Sv. Ani na Okicu – od tod njegov psevdonim Okiški – v duhovniji boštanjski na Dolenjskem, kjer je sprva hodil v šolo. Na gimnazijo je prišel leta 1855 in dovršil jo je leta 1862. Bil je vedno med prvimi. Obco pozornost je obudil leta 1862. z lepim ogovorom, s katerim je osmošolec, priporocevaje soucencem temeljito se uciti materinšcine, jemal slovo od gimnazije. Po dovršeni gimnaziji je odšel na Dunaj, kjer se je poprijel jezi­koslovja in se marljivo pripravljal za uciteljstvo. Leta 1866. je prišel po nasvetu Antona Janežica v Celovec, kjer je poduceval na gimnaziji poleg gršcine ali la­tinšcine tudi slovenšcino in uredoval po Janežicevi smrti »Besednik«. V kratkem si je pridobil obcno spoštovanje, pri mladini ljubeznivo vdanost. Porocil se je z gospodicno Rabicevo, toda umrl je kmalu potem leta 1871. 15. julija; pokopan je v Celovcu poleg Antona Janežica. Pesmi je poskušal zlagati zgodaj v 2. latinski šoli, pa urednik »Novic« ni mo­gel ž njimi na svetlo; cez nekaj casa je zopet poskusil Umek dati natisniti pesem v »Zgodnji danici«, kjer je potem po geslu »vse za vero in domovino« natisnil vec pobožnih, med njimi žalostnico na tedaj umrlega slovenskega misijonarja Ignacija Knobleharja, ki se je vracal iz srednje Afrike. Zlagal je pesmi o letnih casih »Spomlad«; pesmi pobožne: »Ozir v nebo«, »Venec na grob Antona Glo­bocnika«, »Na cesarico Elizabeto ob prihodu v Ljubljano«, »Glasi britke žalosti o smrti škofa Wolfa«. Poslovenjal je za »Zgodnjo Danico« apologeticne razprave (vera edina prava tolažba po nesreci) po Schliru; zlagal obsmrtnice Randucu; spisal po Prešernovem zgledu sonetni venec Mariji Morski zvezdi – »Ave Maria Stella« s slovenskim naslovom »Pozdrav Zvezdi na morju«. V »Novicah« se je oglasil s pesmijo »Spomladi doma«. Odkar pa je zacel iz­dajati »Glasnik« Janežic, mu je postal Umek sodelavec in je opustil »Novice«, ostal pa zvest »Danici«, kjer je priobceval obsmrtnice, pobožne, in pesmi kakor »Spomladno jutro«. V »Glasniku« se je oglasil s pripovedno pesmijo »Pomoc v sili«, z alegorijo »Pesnik«, s soneti »Spremenjenje«, »Nada in Zmota«. Janežic je njegove pesmi objavljal tudi v Mohorjevih knjigah. Po Deržavinovi1581 odi »Bog« je zložil podobno tudi on. Zacel je tudi zapisovati narodne pripovesti in pisati 1581 Gavril Romanovic Deržavin (1743–1816), ruski pesnik in dramatik razsvetljenstva, tudi ruski politik. slovniške opombe leta 1861. Leta 1862 je prišla na svetlo domaca povest »Osre­cena pravicnost« v »Slovenski Vecernik«, v kateri v dveh delih pripoveduje o usodi Zamanovi in Barbáretovi; pokazati hoce, da vedna srecna je bila in bo pra­vicnost. V njo je vpletena pesem »Ponocna pesem«, v kateri izraža, da je življenje spremenljivo, da hrepenenje poganja srcé. V »Nanosu«, zabavniku za leto 1862, je spisal šaljivo povest »Carovnik«, v kateri pripoveduje, kako je ucenec osmošo­lec pricaral sebi in dobremu možu dobro vecerjo, katero je nezvesta njegova žena pripravila priliznjencu pisarju, kako je vraga pognal izpod soda in kako je v po­trebi celo dobil od žene lepo darilo, da je ne bi ovadil. Tam je objavil tudi povest s koroškega »Previdnost božja« in pesem »Mladenic na razpotju«. Posebno rad je spletal vence v spomin mrtvih. Ko je odhajal Necásek iz Ljubljane, so mu dijaki poklonili »Venec pesmi«. Voditelj jim je bil Umek, kateri je tam objavil 7 pesmi. Po smrti Knobleharja so rojaki njegovi nabirali darov za dostojen spomenik v rojstnem kraju (Škocjanu na Dolenjskem), v Ljubljani in v Chartoumu,1582 iz ostalega denarja pa naj se obdari knjiga, ki bi opevala delovanje misijonarja Cirila in Metoda. Leta 1863 je zvršil Umek svoj slavospev »Abuna Soliman«, katerega so »Danica«, »Novice« in Marn neizmerno cislali in ga stavili nad vse pesmi. Umek opeva v nji slavo in popisuje življenje Knobleharja. V I. oddelku ga opeva v njegovem pripravljanju na misijonsko življenje, v II. pa njegovo in tovarišev misijonsko delovanje med zamorci v srednji Afriki. 1582 Khartum, glavno mesto Sudana. XXVI V I. razdelku kaže »Nebo odprto«, kako se nebešcani radujejo prihodnjega misijonarja, kateri že mladenic »Na razpotju« stori »Sklep«, da svet in življenje daruje Bogu na blagor zamorcem. »Zadnji cas v domovini« obsega pesmi: »Na ledinah«, »V gozdu«, »Soncu«, »Luni«, »Zvezdam«, »Pri potoku«, »Zvonovom«, »Sam sebi«; kadar jemlje slovo, se ga poloti »Otožnost«, toda namen mu daje »Srcnost«, da vzame od svojih ljubih res »Slovo« in »Abuna gre«; spremlja ga »Materina molitev« pri Mariji na Stopnem, poprijema »Vožnja na morju«, po­krepca pa se »Na grobu sv. Petra in Pavla« v Rimu, kjer mu pride huda »Skušnja«, ker ga niso sprejeli v propagando. Nadaljne kratke pesmi slikajo, kaj je Knoble­har pocel v teh skušnjavah, kaj tožil Bogu, »In pod soncem ni strunarja, da bi vredno prav zapel, kaj Gospod mu odgovarja, kaj je srcu razodel.« Pomagal ven­dar je Gospod, da postane »Novi mašnik«, vzame »Slovo od Rima« in »Abunov samogovor na morju« spricuje, da kršcanska Cerkev le daje svit in zmago; in da bi se mogel zanjo boriti uspešno v krajih africanskih, se pripravlja Na Liballu, dokler ga Gospod ne poklice na delo. V II. razdelku razodeva prva pesem »Nebeška prikazen« živo zvezo cerkve z nebeškim varstvom, in da bi ucil vse narode, je prvi prednik »Rilo s tovariši na poti« v Afriko. »Semenj v Hartumu« opisuje, kako se ravna z zamorci v Afriki; da poleg telesne prinašajo misijonarji tudi prostost duhovno, to obeta »Hrepenenje po sv. Krstu«. Toda prvi voditelj misijona Rilo je obolel, »Rilo slovo jemlje«; nje­gov naslednik Knoblehar premišljuje v pesmi »Abuna sam« in nese ga v Afriko še dalje »Vožnja po Beli reki«; da bi pa dobil pomoci, se obrne v Evropo in »Klic po domovini« doseže, da rod Kamov se izroci »Mariji« in se na Dunaju ustanovi Marijina misijonska družba. Mati v »Materini zahvali« casti Boga, da je pred smrtjo svojo videla sina Abuna, katerega z novimi tovariši nova barka »Zgodnja Danica« pelje po Nilu; sam gre »Po pušcavi« na prvo misijonišce v Khartum; »Vojna ustavljena« med Barci in Berci in »Varstvo Božje«. V treh prigodkih spri­cuje moc poslancev božjih, zlasti se skazuje »Abuna Soliman med Barci«, kjer ustanovi v Gondokori1583 drugo misijonišce, in tretje napravi med Kiki pri sv. Križu, da zacveto »Tri nove rože v Afriki«. Pesem »Prošnja za dež« odpravlja vra­žarsko pocetje, »Barski ucenci« hvalijo Boga, »Božicna noc na Nilu« se obhaja, 1583 Gondokora, trgovska postaja na vzhodni obali Belega Nila v južnem Sudanu, 750 milj južno od Khartuma. »Novi zvonovi« iz Ljubljane zapojó v Gondokori, »Štiri želje« poglavarja kiko­vskega se popravijo in utolažijo, »Krst na smrtni postelji« se dovrši, »Abuna in Mogŕ« v razgovoru verno ucita Berce; Abuno mika »Spomin« na domovino, drži in krepca ga »Tolaž« v svetem poklicu, bolan vzame vendar »Slovo od Afrike«, na potu iz Afrike stori sicer »zadnji sklep in vdanost«, izrece Vecnemu, kateri ga poklice k sebi. Na grobu kršcanskega junaka svojega potem »žaluje Slovenija«. V odi »Vekovitost cloveških del« kaže potem pesnik, da v pravem pomenu vekovita so samo dela, storjena v stanu milosti božji. Predzadnja pesem velja z Abuno »Pa­dlim junakom«, v zadnji pa klice pesnik »Z Bogom«. Pristavek obsega »Barske pesmi«, poslovenjene po nemškem prevodu, in nekatera razjasnila k pesmim. To delo Umkovo nikakor ni epicna pesem, ampak zbirka liricnih pesmi, v ka­terih nam predstavlja misijonarja v raznih položajih in nam ne ravno na posebno umeten in primeren nacin hoce pokazati, kaka custva so ga v takih položajih navdajala. To zadnje je glavna stvar, epike, epicnih dogodkov, ki bi jih res popi­soval, je prav za prav v vsi pesmi prav malo; na nje mesto stopijo vcasi samo puste refleksije o njih. Pesmi so bolj liricno­didakticne kakor epicne vsebine, namen jim je, vzbujati v bravcu sveta cutila. Stalne vrednosti vse te pesmi nimajo; pesnik je le pokazal, da zna izlahka verze vsipati iz rokava. Kar veljá o Abuni Solimanu, isto velja o njegovi pesemski zbirki »Sloven­ska blagovestnika sveta Ciril in Metod. Prigode in povesti v spevih v Celovcu v Cvetju iz domacih in tujih logov«. Tudi tukaj popolnoma skoraj odstopa epika, kvecemu da je ta pa druga pesem zapeta v tonu balad in legend. Opeva nam po posvecenju najprej v I. pevanju o Sv. Klemenu papežu in mucencu, v II. kako najde Ciril, takrat imenovan Konstantin filozof, pri Kozarih ostanke sv. Kleme­na, v III. kako nariše Metod, Cirilov brat, bolgarskemu kralju Bogoru poslednjo sodbo in mu jo razlaga; Bogor se dá krstiti in se pozneje odpové vladarstvu. V 4. prideta Ciril in Metod na Moravsko, v petem slika Cirila in Metoda v Rimu, v VI. Cirilovo smrt, v VII. kako ukroti Metod ljutega hunskega vladarja, v VIII. krsti Metod Borivoja, vojvoda ceškega, v IX. popisuje Metodovo smrt. Tudi za Zlati vek, spomenico, izdano v spomin tisocletnice prihoda sloven­skih apostolov, je spisal pesem »Poezija v kršcanstvu«. S tem, da je opeval strogo pobožne snovi in ni nikjer zapel o posvetni ljubezni, se je našim Radamantom tedanjega casa zelo priljubil, in to tem bolj, ker mu je bila verzifikacija kolikor toliko gladka in doneca; tu pa tam ji tudi kak koseskizem ni bil tuj. Tudi mladini se je po nekaterih pesmih in baladah, na primer »Zvon sile«, priljubil in pro­slavljala ga je kot pevca voditelja, nekakega Koseskega II. Levec v »Torbici« mu je zapel posebno pesem; naslovljeno »Blazemu prijatelju«, kjer prva strofa nosi njegov akrostih: »Uceniku hvalo peva – Moja struna v spomin dneva – 'Evo, naj doni vodniku v slavo, – Ki pokazal zvezdo mi je pravo – U poezijo nebeško zdravo.« Tam priznava: »Da docakal sem veselja, Spolnjena je bila želja, – Pri­peljala naju je ljubezen skup. – Ti podal si meni roko, – Ti povzdignil si visoko – V prsih mojih zaneteni zgodnji up. – Vse besede zlate tvoje, – Bile so zdravilo moje, – Pokazale mi so trdno pot: Kjer o luc je zasvetila, – Ki me vedno bo vodila, – Varvala mladostnih prvih zmot.« Tudi sicer so ga povsod jako hvalili. Leta 1863., katerega je podal Slovencem toliko pesmi, je poslovenil tudi Mu­retove »Institutio puerilis«,1584 katera preloga je bila tiskana v zborniku Valentina Fassetta na Dunaju v 11 jezikih avstrijskih in v latinskem izvirniku. Pel je in dopisoval tudi v »Zgodnjo Danico« in »Glasnik«, leta 1865. pa je Janežic izdal njegove nekaj že natisnjene, nekaj še nenatisnjene Pesmi v »Cvetju«. Kakor vsem prejšnjim pesmim je tudi novim vec ali manj predmet »Bog in domovina«; po­ezija mu je sploh sredstvo, da zbuja po njej bravcu v prsih ljubezen do Boga in domovine in zato ga smemo imenovati na kratko didakticnega pesnika. Pel je sicer tudi po izdaji svojih pesmi še dalje, vendar ne vec toliko kakor prej. Po­magal je Janežicu pri »Glasniku« in knjigah družbe sv. Mohorja, pa v »Zgodnji Danici«. Ko je Janežic ustanovil »Besednik«, mu je bil Umek zvest sotrudnik in pozneje urednik. Po njegovi smrti se je poleg nekaj malenkosti objavila v Letopi­su Matice slovenske za leto 1872/73 preloga znanega francoskega romana »Paul et Virginie«, ki ga je spisal Bernardin de Saint­Pierre.1585 Že izbor tega romana nam kaže literarno smer, katero je Umek gojil tudi sicer. [Janez Bilc] Podoben pesnik, pesnik strogo kršcanske morale, je Janez Bilc, rojen l. 1839 v Ilirski Bistrici na Notranjskem, kjer je menda leta 1906. umrl. Pisal je v vezani in nevezani besedi od leta 1856., ko je zacel v »Novicah« opisovati svoj rodni kraj ali bližnje pokrajine po Notranjskem in Istri. Popisal je Bistriško dolino, šege in navade v Bistriški dolini, Cice in Cicarijo, Cerknico, Reko, kjer je dovršil 1584 Marc Antoine Muret (1526–1585). 1585 Jacques­Henri Bernardin de Saint­Pierre (1737–1814), francoski inženir za gradnjo cest in mostov, oprijel se je tudi pisateljevanja. srednje šole. Zbiral je narodne pregovore in narodno blago po Notranjskem in narodne besede za Wolfov slovar, pa narodne vraže za Navratilovo zbirko. Gojil je tudi pripovedništvo, spisavši za Janežicevo »Koledo« povest iz domacega življe­nja »Sveti vecer«. Spisal je tudi zgodovino domace fare Trnovske. Bolj obsežno je njegovo pesniško delovanje. Njegove pesmi so liricne; najvec pesmi je prigodnic, zloženih v slavo raznih svetnikov in odlicnih posvetnjakov; njegove pobožne pesmi je prinašala »Danica« in »Slovenec«, posvetne pa »Novi­ce« in »Glasnik«. Zaslug si je pridobil s prelogami cerkvenih himen, katerih so nekatere res lepo preložene. Izdal jih je v II delih 1869 in 1881, ponatisnjene iz Danice. Združene posvetne in pobožne pesmi je izdal v »Cvetju« Janežicevem pod naslovom »Pervenci«; zacenja se zbirka s pobožnimi, potem prihajajo na vr­sto rodoljubne in slavospevi posameznikom, pesmi o naturi, na koncu »Slovenija oživljena«. V »Danici« je objavil tudi daljšo epicno pesem »Tarbula, keršanska junakinja«, povest iz perzijske zgodovine. Bilc je tudi prelagal ne samo himne iz latinšcine, ampak je preložil tudi iz poljšcine biblicno epizodo »Przenaj swietsza Rodzina« (Sveta družina) po Bohdanu Zaleskem in »Smrt Smail age Cengica« po Mažuranicu Ivanu. Te preloge so se mu še precej posrecile. [Jožef Podmilšak – Andrejckov Jože] Nastop Jurcica in drugih popolnoma narodno pišocih pisateljev je za pisate­ljevanje prebudil tudi Jožefa Podmilšaka – Andrejckovega Jožeta. Rojen v Krašnji 25. marcija 1845. leta pri Andrejckovih, je hodil najprej v domaco zasebno šolo, katero je vodil tedanji župnik in slovenski pisatelj Jurij Varl; ta je spoznal Podmilšakovo nadarjenost in je nagovoril njegove roditelje, da so ga dali v ljubljanske šole, kjer je leta 1860. dovršil z dobrim uspehom cetrti normalni razred pod strogim, ali izvrstnim uciteljem Ivaneticem. Oktobra 1860 prestopi na gimnazijo, kjer ga nahajamo do aprila leta 1867. Na gimnaziji se je poleg navadnih predmetov pridno ucil tudi cešcine in poljšcine. Med pro­fesorji je najvec vplival nanj Vavric. 6. dan aprila 1867 ga potrdé v Kamniku v vojake. Ta cas je bila v Ljubljani volitev v deželni zbor, pri kateri sta propala narodna kandidata Toman in Klun. Zmaga nasprotnikov se je pripisovala vplivu tedanjega deželnega predsednika. Nepremišljeni dijaki so vsled tega zvecer šli mimo predsednikovega stanovanja, dasi jih je prej sam dr. Toman prosil, naj bodo oprezni in pametni. Aprila meseca so se priceli vojaški nabori po Kranj­skem. Na gimnaziji ljubljanski je bilo mnogo dijakov, ki so morali iti k novace­nju. Govorilo se je po Ljubljani, da je deželni predsednik izrecno ukazal pobrati v vojake vse dijake, ki so kolikaj sposobni za to. Z ljubljanske gimnazije je bilo mnogo potrjenih, med njimi Podmilšak; uvrstili so ga med topnicarje v cesarje­vica Rudolfa polk št. 2, ki je tedaj bival v Komarnu na Ogrskem, kamor je moral Podmilšak jeseni leta 1867. To je bil zanj hud udarec, ce se pomisli, da mu je bilo tedaj služiti šest let. Svoje žalostno življenje in obupno stanje popisuje v listu prijatelju; vendar je vztrajal in se polagoma sprijaznil z vojaškim stanom, postal 1868. nadtopnicar, 1869 pa narednik. V tem se je njegov polk preselil v Brno na Moravsko, od koder je prišel leta 1870. na trajen dopust v Ljubljano. Iz skrbi za vsakdanji kruh ga reši ponudba Pesjaka, trgovskega opravnika v Celovcu, ki ga je po posredovanju Simona Janežica, brata Antona Janežica, sprejel v svojo službo, v kateri je ostal vec mesecev. Ker pa je želel, dasi mu je šlo primerno dobro, stalne službe, je prosil za mesto praktikanta pri deželnem odboru Kranjskem, katero je dobil 11. decembra 1871. Tako je prišel Podmilšak zopet v Ljubljano, kjer je mislil tedanji deželni glavar Radoslav Razlag izdajati v nemškem jeziku pisani list »Adria« in je za sotrudnika pridobil tudi Podmilšaka. Toda ta stvar se je razbila, služba pri deželnem odboru mu zaradi majhne place (300 goldinarjev) ni ugajala in zato je porabil priliko, ko je telegrafsko vodstvo v Trstu razpisalo tecaj za bo­doce uradnike leta 1872., da je tudi on prosil vzprejema. Vzprejet v telegrafijski tecaj zapusti deželno službo in gre 1872. leta 18. septembra v Trst, kjer mu je bil v tecaju ucitelj Cegnar, s katerim sta kmalu bila dobra prijatelja. Prebivši preskušnjo, stopi Podmilšak v službo pri glavni brzojavni postaji v Trstu. Tržaško življenje mu sprva ni nic kaj ugajalo, polagoma pa se mu je vendar privadil. Na njegovo rahlo zdravje je slabo vplivala brza mena topline v Trstu in pa prejšnje življenje na Ogrskem. Brzojavno vodstvo ga pošlje konec 1873. leta v Brežice, 11. julija 1874. pa v Št. Jernej na Dolenjsko poucevat v telegrafijstvu. Ko je bival tam, je bil imenovan za telegrafijskega adjunkta 10. avgusta 1874. Konec meseca se vrne v Trst. Gmotno stanje se mu je zdaj zboljšalo, zanj pa prepozno. Njegovo zdravje je pojemalo. Od zdravnika do zdravnika je iskal leka, pa zaman. Dobivši dopust, gre v Kamnik k sošolcu in prijatelju Kljunu, pa vzdih kamniških planin je bil že preoster njegovim pljucem. Telegrafijsko vodstvo, ki ni poznalo njegove­ga nevarnega položaja, ga vpraša, ali hoce iti v Krško poducevat v telegrafijstvu. On temu pritrdi in se odpelje zadnje dni novembra v Ljubljano, odkoder bi imel iti v Krško. V Ljubljani se gre malo sprehajat po mestu; v Zvezdi, prav pred ki­pom Radeckega, pa se mu udere kri, da je ni bilo moci ustaviti. Prijatelj Kavcic, ki je bil ž njim, ga pelje v Slonovo gostilno, dr. Drc kmalu spozna, da mu je le malo vec pomoci; kri mu sicer ustavi, toda njegovo stanje je bilo vedno slabše. Iz gostilnice se da prenesti v bolnišnico, kjer mu je nekaj odleglo, pa le na videz; umrl je na svet vecer 1874. leta. Sreca je bila za Podmilšaka, da se je že cetrtošolec seznanil po »Glasniku« z Janežicem. Ostala sta potem v pismeni zvezi do Janežiceve prerane smrti, dasi se nista poznala po licu. Pisma, ki jih je pisal Janežic Podmilšaku, so zrcalo, iz katerih je razvidno rodoljubje Janežicevo in nacin, kako je navajal mlade pisatelje na knjižno delovanje (Ljubljanski Zvon IV). Podmilšak se je v pisateljevanju ravnal po naukih Levstikovih v Glasniku in zlasti po Jurcicu. K njegovim vzorom je šteti Ciglerjev roman »Sreca v nesreci« (»Svetin«), Levstikovega »Krpana« in Jurciceve spise od 1861–65 leta, zlasti »Jurija Kozjaka« in »Domna«. Iz teh vzorov je takoj uvidel, da je upreti naše pripovedno slovstvo na narodno podlago – tega nacela se je držal do skrajnje meje, tako da je prestopil celo banavzicnost in surovost. Sam pravi: »Reci moram, da sem vedno veliko rajši zahajal med stare kmetske ocake in cvrste fante kakor med one šaljive možice, ki nosijo nekako obleko, ki ni suknja ne pruštof in ji Slovenci še pravega imena ne vemo. Pecal sem se najrajši s prostim ljudstvom, ker so mi narodni obicaji in jezik bili bolj ljubi kakor tista mešanica, ki jo govoré po mestih, in ker so me pri­povedke starih mož in žen vedno bolj zanimale.« Na drugem kraju pravi: »Iskal sem vedno le originalnih krcem, ker vem, da se po takovih marsikaj sliši in zve, cesar bi po imenitnih gostilnicah zastonj iskal.« Zato vidimo, da je vsem spisom njegovim – razen prevodom – vzeta snov iz narodnega življenja. Kmetiški znacaji so se mu vecinoma tudi posrecili. Napako pa ima to, da napravi prerad iz takega znacaja ne tip kakor Jurcic, ampak karikaturo, katera govori kmetavzarski in robat jezik, ki se morda med narodom tu pa tam sliši, katerega pa v slovstvo vendar ni moci uvajati. Enak je v tem oziru Andrejckov Jože poznejšemu pripovedniku Antonu Kodru, tako rekoc njegovemu ucencu, zoper katerega je napisal Mencinger svoj kanibalicni roman »Cmokavzar in Ušprna«. Andrejckov Jože in Anton Koder ne vesta, kje je meja; padata v nizkost in umazanost, katere pa ni odkrivati, ker ni lepa. Zato so se zoper pisavo Andrejckovega Jožeta kmalu oglasili prvi naši pisatelji. Jurcic piše v svojem »Glasniku« leta 1869: »Vedeti pak je treba, da poljudno pisati, in to pi­sati, cesar je našemu narodu treba in primerno, ni tako lahko, kakor je videti, da se nekaterim zdi, kateri mislijo, da res po domace pišejo, pa bi Prešeren našel, »da kolne kmet, take spise bravši«. Treba mnogo s prostim clovekom poslovati, treba oci odprte imeti, preden se more izobražen in tako od nature oddaljen pisatelj udo­maciti v mišljenje prostega ljudstva, in vedeti, kje se ima zaceti in kako razpeljati, da je onemu umljivo, kateri še nima potrebne podlage tega in tega vedenja.« Stritar je sprožil na Andrejckovega Jožeta v Dunajskih sonetih sonet 27: Komur je gracija se nasmijala – Vse smé; postávi se lehkó na glávo, Poréden, grób je – vse mu vpije 'bravo!' – Vse pristoji, resnoba mu in šala. Beseda drzna – njemu prav je pala! – Igra z jezikom, zvija ga šegavo, Vsi elegantno mu slavé pisavo; – Kar on pocnč, gotova mu je hvala. Andrejckov Jože! S škornjami cez rámo – Mehúr za pasom, cez pisársko polje Korákaš peš, ponujaš svojo »kramo«. – Za mizo pri kozarci dobre volje Poslušamo te radi – ęno sámo: – Tobŕk tvoj, Jože, ne diší najbolje. Podmilšakov jezik in pisava sta navadno res narodna. Beseda za besedo mu tece neposiljeno. Povesti, ki jih je izdala družba Mohorjeva, n. p. »Žalost in vese­lje«, na sebi tehnicno slab umotvor, so ravno vsled nacina pripovedovanja povsod bile rade brane. Pripovedovalni talent je ravno glavna stran Andrejckovega Jožeta, razpredek povesti se mu navadno ponesreci. Seveda se v dobi njegovi še ni toliko gledalo na harmonicno zvezo in dušeslovno razvijanje znacajev kakor na gladko in narodno pisavo. Tudi nam je pomisliti, da so vsi spisi Podmilšakovi iz dijaških in vojaških let (po letu 1872 ni pisal nic vec). Od mladega cloveka pa ne moremo zahtevati Bog ve kake dovršenosti in popolnosti, ker mu manjka dejanske skušnje, uglajenosti in omike. Tudi ni Andrejckovemu Jožetu njegova plodovitost dopušca­la, da bi bil spise pilil in gladil; tako delo se je sploh upiralo njegovemu znacaju. Pri njem pogrešamo dovršene vsestranske omike, pravega esteticnega okusa in umeteljniškega takta, torej svojstev, katera mora pravi pripovedni umetnik imeti v svoji oblasti. Ta nedostatek, združen s precejšnjim svojeljubjem in vese­ljem o svojih spisih, ki so se mu vselej zdeli dovršeni in nobene poprave potrebni, je bil vzrok, da je ta sicer nadarjeni pisatelj zapustil le malo dovršenih spisov. Rad je pred tiskom pokazal rokopis, toda ako si ga opozoril na to ali drugo robato besedo, na nenaravno situacijo ali v pesmih na napacen stih, pritrdil ti je rad, da prav praviš, rokopisa vendar ni hotel nikoli popraviti. Levec mu je mnogo­krat dokazoval, da bi se moral podpisovati Andrejckov, in ne Andrejcekov Jože; pritegnil mu je, da prav pravi, podpisa vendar ni izpremenil. Kakršen je bil v ti pravopisni malenkosti, tak je bil v obce tudi v drugih stvareh. Jurcic ga zavoljo njegovih robatih in pretiranih izvirnosti ni cenil visoko, ampak ga imenoval ta­lent brez ukusa. Vrhu tega je Podmilšak zaradi vsakdanjega kruha veckrat pisal to, kar so mu narocali pisati drugi, ne pa tega, kar bi bil pisal rad sam. Rokopisi njegovi so tako rekoc še mokri hodili v tiskarno in veckrat so se o njem uresni­cile besede Börnejeve: »Es ist, als ob ein Fluch auf dem Gelde läge, dass jeder Schriftsteller schlecht schreibt, sobald er ums Geld schreibt.«1586 Toda biti nam je ne samo strogim, ampak tudi pravicnim in priznavati Podmilšaku dar prijetnega pripovedanja, natancnega opazovanja in tocnega realisticnega opisovanja, dar, s katerim se more ponašati le malo slovenskih pisateljev. Pisateljevati je zacel z zapisovanjem narodnega blaga in z drobnimi, vecinoma liricnimi pesmimi; za pesmi pa mu je manjkalo temeljnih pogojev, globoke­ga custva in pesniškega poleta. Zato se je kmalu popolnoma posvetil v prozi. Najboljši njegovi spisi so: »Matevž Klander« (Obraz iz casov francoskih vojsk), »Crtice iz življenja na kmetih«, »Potopisni listi«, povest »Ubežnik«, »Spiritus Fa­miliaris«, »Gregelj Košenina«, potopis »Iz Ljubljane v Komarn«. Povest »Zadnji grof Lombarški«, »Mladi gozdnar«, »Sabinka, slovenska junakinja«, »Berac«. Pri vseh pomanjkljivostih njegovega književnega delovanja, katerih so krivi odnosi, ki je v njih živel, ima vendar tolikih zaslug za napredek naše pripovedne književnosti, da je vreden trajnega spomina v zgodovini slovenskega slovstva. Ako bi bil bolj premišljeno in manj naglo ustvarjal, ako bi mu bila usoda podeli­la brezskrbnejše življenje in omogocila temeljitejšo izobrazbo, bi bil Andrejckov Jože pri svoji darovitosti postal imeniten pisatelj in bi bil naše slovstvo obogatil z marsikaterim dragocenim delom. Ako pregledamo dolgo vrsto njegovih spi­sov in primerjamo kratko dobo njegovega pisateljevanja, se moramo tudi cuditi njegovi plodovitosti, zlasti ce uvažujemo odnose, v katerih je živel kot dijak in vojak, ko mu je vendar preostajalo le malo casa. Jožef Stritar Stritar je zagledal luc sveta leta 1836., 3. marca v Podsmreki pri Velikih Lašcah, torej v tistem letu, ko je Prešeren izdal svoj »Krst« in je takorekoc sklenil bilanco svojega življenja. V mladih letih se je, ker je bil bistre glave, dobro ucil in navzel diha rodnih tal, da si je še dolgo, dasi ni davno vec obiskal domovine, ohranil v spominu dejanje in nehanje našega kmeta, smisel za našo prirodo in naše šege. Tam se je naucil, kako govore med seboj ptici in kako modrujejo živali. Tam je 1586 »Kakor da bi na denarju ležalo prekletstvo, da vsak pisatelj slabo piše, kadar piše za denar.« poslušal narodne pesmi, o kterih v »Zorinu« obžalvaje trdi, da ginejo bolj in bolj iz naroda. V tej otroški dobi je z velikim spoštovanjem zrl na »retijskega gospoda« Levstika, ki je bil 6 let starejši od njega in je znal tako neizreceno ponosno stopati. Seveda ga Levstik tedaj niti pogledal ni, pa Stritar je lehko imel v njem vzor. V 3. normalki je bil Stritar že v Ljubljani in je stanoval na Poljanah št. 16., kakor nam sam pripoveduje v »Spominih« (iz leta 1880). Njegovi tedanji sosedi in njenemu sinu Jožefu Šavsu, poznejšemu njegovemu dunajskemu tovaršu, je posvecena pesem »Pri zibeli« (Zvon, 1870, 6). Žalibog nam je Stritar v teh »Spo­minih« priobcil le majhen košcek iz svojega življenja, namrec le o navedenem Šavsu, o sošolcu Aumannu in nekaj malega o Davorinu Jenku. Leta 1848. je bil Stritar v prvem razredu tedanje ljubljanske še šestrazredne gimnazije. Dvanajstletni decek se pac ni kaj brigal za nemire tega leta. Kot za­nimivo podrobnost nam javlja pozneje pri polemiki zoper Koseskega, da ni sam videl niti tega niti Prešerna. Ker se po malih pojavih že pri mladicu kaže, kak mož bo iž njega, je zanimivo zvedeti, kako je študiral na gimnaziji. Stari katalogi tedanje ljubljanske gimnazije kažejo to le: leta 1848. je bil vpisan v prvi grama­tikalni razred, in to kot »Strittar Joseph«, 12 let star, rojstna dežela Kranjska, rojstni kraj: »Laschitz«, oce: Andrej, kmet; redi so vpisani s številkami. Stritar ima same 1ena (eins),1587 t.j. prvi red z odliko, splošno pa je bil v razredu »Dritter Eminent«;1588 cetrti je bil Erjavec, vpisan kot Erjauz, prvi pa neki stotnikov sin Moritz Schwarzenberg; sedmi je bil Tušek; da bi bil poznejši pisatelj Umek, ka­kor misli Tominšek, se mi ne zdi verjetno, ker je bil dve leti mlajši in je zvršil gi­mnazijo šele 62 leta. Ucni predmeti so bili: verstvo, latinski jezik in slog, zemlje­pisje in zgodovina, matematika, torej nic nemšcine, nic slovenšcine, vrhu tega so se dajali splošni redi iz »Sitten und Verwendung«.1589 Tudi v 2. tecaju ima Stritar v vseh predmetih red z odliko in je bil na koncu leta »zweiter praemifer«.1590 Drugo leto (1849) so se že pokazale sledi boja; Stritarjevo ime je vpisano v ka­talogu kaligraficno z latinico in poleg tedanjih predmetov vidimo zdaj uvršceno tudi nemšcino in slovenšcino; ker ni bilo primernih tiskovin, je polovica predela za latinšcino odmerjena nemšcini, slovenšcina pa je priklopljena gršcini. Tudi v tem letu je Stritar »zweiter Eminent« in konec 2. tecaja »zweiter Preisträger«, v drugem tecaju je tudi njegov rojstni kraj vpisan z gajico »Lašic«. 1587 Ocena 1 je bila tedaj in je še danes v Nemciji najvišja ocena, kakor pri nas 5. 1588 »Tretji odlicnež«. 1589 »Vedenje in zavzemanje«. 1590 »Drugi nagrajenec«. Za Stritarja velike važnosti je, da je s tem letom (1849.) vstopil v Alojzijevišce (»Collegium Aloysianum«). Zavod je bil šele nedavno (1846.) ustanovljen in se je ravno tedaj krepko in svobodno razvijal pod vodstvom blagega in duhovitega Zlatousta Pogacarja, kakor to poudarja tudi tiskano letno porocilo ljubljanske gi­mnazije iz leta 1850. Zavoda se je Stritar spominjal vedno s hvaležnostjo, in ko je pisal skoraj 40 let pozneje v »Ljubljanskem Zvonu« pravkar umrlemu Levstiku krasno svoje zadnje slovo, je postavil Alojzijevišcu lep spomenik (zdaj Zbrani spisi III., 145): »Bilo je tedaj res veselo življenje in gibanje … v (našem) semenišcu. Tisti cas je vladal, to moram posebno poudariti, v Alojzijevišcu neki duh, kakršen ni na­vaden po takih zavodih. Tu ni bilo tiste duhomorne tesnoprsnosti, tistega samo­stanskega somraka, ki se tako slabo prilega mladim dušam in njih razvoju. Neko blagodejno solnce je sijalo nad nami ter z gorkoto v naš dušni in telesni razvoj, in prostost se nam ni omejevala po nepotrebnem.« Tudi niso gledali pisano, ako je kdo tam vzgojen potem odšel na Dunaj, in ne v bližnji seminar, »samo da je kaj poštenega postal, pa je bilo dobro«. – A kar je za Stritarja najvažnejše: tedaj so se nahajale v tem zavodu »najbistrejše glavice gimnazije ljubljanske« in med njimi pravo duševno sredotocje, duša vsemu življenju in gibanju v tem zavodu: Levstik, ki je s svojim resnim nastopom vse potegoval za seboj. Že tu sem segajo prve korenike poznejše Levstikove in Stritarjeve velicine. Prav nic filistrskega ni bilo med temi mladimi navdušenci. Micno je, kar nam pripoveduje Stritar v omenjenem životopisu o njih pocetju: Levstik je v zavodu vladal kakor kak samosilnik, prirejal je dramatske predstave in je bil dramaturg, režiser in igralec obenem; spravil je na oder, kakor sem že omenil, poleg vodje, ki mu v svoji velikodušnosti tega ni zameril, tudi slugo, ki je, oblasten kakor vsi sluge, bil zato prav hud. Od leta 1848. dalje je imelo Alojzijevišce tudi svoj list »Danicico«, ki je že po svojem imenu izražala, da je majckena sestrica »Zgodnje Danice«, porojene prav istega leta: »Slovenska Danicica, tednik mladosti Alojze­višca, v poduk in kratek cas«. Te razmere je treba uvaževati, da razumemo, kako je bilo mogoce, da sta Lev­stik in Stritar stopila v svet z že utrjenimi umetniškimi in pisateljskimi naceli in s spretnim jezikom, v tistih casih, ko iz slovenskih spisov ali votlo doni bombast, ali pa hrešci osušela lesenost, ali pa se je vecini godilo tako kakor dr. Vošnjaku še leta 1870: Vošnjak je, kakor nam v »Spominih« pripoveduje, še leta 1860. prvi svoj do­pis »Novicam« poslal iz Kranja v nemškem jeziku, ker slovenskega ni imel dovolj v oblasti; a Levstik in Stritar sta se že v mladih letih temeljito izvežbala v slovenšcini. A uk se ni zanemarjal. – Ko je bil Stritar v 3. razredu (leta 1850.), se je dosle­dno in z velikim uspehom vpeljavala velika reforma avstrijskih gimnazij in realk, na kateri smo temeljili do Gautscha.1591 Veliki šolski katalogi so urejeni v bistvu tako kakor pozneje do leta 1900, a pri redih je posebnost, da se ne oklepajo suhih predpisanih izrazov, ampak da prepušcajo ucitelju, naj oznacuje vsakega ucenca individualno po svoji in ucencevi individualnosti. Tako se tuintam podajajo cele slike o znacaju ucencev. – Konec 1. tecaja leta 1850. je izstopil Stritarjev tekmec Schwarzenberg in odslej je Stritar prvi v vseh razredih zdaj osemrazredne gimnazi­je. Ucitelji ga ne morejo prehvaliti, nekteri rabijo že pretirano pohvalne izraze. Da se vidi, kako so oznacevali druge, na primer slabe dijake, navajam izmed mnogo­številnih doticnih oznacb nekaj zgledov: Fleiß: »mechaniche Tätigkeit« ali »arbeits­scheu und nicht willig!«; »Aufmerksamkeit; »passiv«, »teilnamslos«; Äußere Form; »leserlich« ali »Anlage zu einer guten Schrift.« Latinšcina: »unmerklich«, »völlige Unwissenheit«.1592 Erjavec nima nic posebno dobrih izpriceval, le v slovenšcini: ausgezeichnet1593 (pouceval je Metelko). Posebno v gršcini je bil Stritar odlicnjak že leta 1851. (I. tecaj): »Hervorragend durch ausgezeichnete Gründlichkeit und Sicherheit, glänzende Fertigkeit und ausserordentliche Ruhe in der Darlegung«;1594 tudi v nemšcini: »ausgezeichnet durch Klarheit der Auffassung, Gewandtheit der Schriftlichen Darstellung, Vertrautheit mit der Grammatik, ausdruckvoller Vortrag.«1595 Tudi za slovenšcino ni Metelko vec tako malobeseden: v prvem tecaju je še samo: »ausgezeichnet durch Gründlichkeit«,1596 v drugem že: »ausgezeichnet durch gründliche Auffassung, lebendige Aneignung und klare Darlegung …«1597 To leto je, kolikor vemo, tudi stopil prvikrat na dan s pesniškim izdelkom, za tedaj le še v ozkem krogu alojzijeviške »Danicice«. Tedanji urednik tega lista, 1591 Paul Gautsch von Frankenthurn (1851–1918), avstrijski politik in veckratni ministrski predsednik. Od 1879 do 1893 je bil minister za šolstvo in kulturo v vladi Eduarda Taaffeja. 1592 Marljivost: »mehansko delovanje« ali »delomrzen in nedejaven«; Pozornost: »pasiven«, »ne sodeluje«; Oblikovanje: »citljivo« ali »sposobnost za dobro pisanje«; Latinšcina: »ne­ pazljiv«, »popolna nevednost«. 1593 Odlicno. 1594 »Izstopa zaradi izredne temeljitosti in gotovosti, blešcece izurjenosti in izredne umirjeno­ sti v predstavljanju.« 1595 »Odlikuje se po jasnem zaznavanju, spretnosti v pisnem predstavljanju, poznavanju slov­ nice in živahnem podajanju snovi.« 1596 »Odlicen zaradi temeljitosti«. 1597 »Odlikuje se po temeljitem dojemanju, živem sprejemanju in jasnem razlaganju«. Josip Marn, nam pripoveduje sam leta 1886. v 126. številki »Slovenca«, da je Josip Stritar, »alojznik 4. gimnazijskega razreda«, v 3. listu dne 2. februarja 1851 Danicici poklonil tole »milico«: »Mala hcerka, lepa deva matere Slovenije, naj ti vila moja speva kar navdaja mi srce. Ko si prvic prikazala se na tihem nebesu ogenj plamenec prižgala že si srcu mojemu. Crni oblaki pokrivali naše mlacno so srce; žarki tvoji pa pregnali so nam temne te megle. Svoje ne odtegni luci, dolgo nas razveseljuj, mater nas ljubiti uci, dan nam jasni oznanuj.« Naj se rece karkoli, leta 1851. je ta pesem za cetrtošolca zelo castna in nam ocitno kaže nenavaden talent. Slabša je budnica »Sloga«, ki jo je prinesla »Dani­cica« istega leta dne 30. marca. Kot petošolec je leta 1852. žel zopet vsestransko, še gostobesednejšo hvalo od svojih uciteljev, in tupatam se že izkristalizujejo znacajnejše poteze, n. pr. ko se o njegovi pridnosti pravi: »kräftig, sehr gründlich, selbsttätig,«1598 ali v verouku: »ausgezeichnet durch allseitig richtiges, sehr gründliches Wissen bei le­bendiger Einsicht, klarer, bündiger Darlegung«,1599 posebno v nemšcini: »ernste 1598 »Stanoviten, zelo temeljit in samostojno dejaven«. 1599 »Odlikuje se po vsestransko pravilnem, temeljitem znanju, živem razumevanju in pove­zanem predstavljanju«. Auffassung, sehr gut geordnete Ideen, zierlicher Stil«1600 – to se glasi, kakor bi bil ucitelj poznal poznejša Stritarjeva dela! Tudi v slovenšcini hvali Metelko med drugim »fertige und richtige Darstellung, Gewandtheit und Richtigkeit in der Darlegung«.1601 – To leto se je ucil Stritar tudi italijanšcine. V šestem razredu (leta 1853.) je ostal na isti višini. V tem letu je stopil pr­vikrat, koliko je meni znano, pred pravo, širše obcinstvo, objavivši, šestnajst let star, v »Zgodnji Danici« (1853., št. 21, z dne 26. velikega travna) štiri sonete, s katerimi proslavlja Marijo. Snov je zanj znacilna: izbral si je, bodoci idealist, najidealnejši predmet vernosti katoliškega kristjana: devico Marijo. Ti štirje so­neti tvorijo ciklus, vsak se naslanja na misel prednjega in v zadnjem, cetrtem, se zlijejo vsi v slavospev »Mariji«. Podpisal se je pod vsakega z drugo šifro (1. – Josip. S; 2. – tr; 3. – it; 4 – ar), a na prvi pogled vidimo, da združene izražajo pesni­kovo ime: »J. Stritar«. Sonetje so po vrsti nastopani: »Luna«, »Danica«, »Zora«, »Mariji«; prvi trije slikajo, kako se razsvetijo zaporedoma luna, danica in zora, a njih blesk presega (4) Marija. Prva kitica prvega soneta se glasi: »Noc temnokrila trudno zemljo krije, molcijo gaja sladke melodije, pociva v miru gora in planjava – in zdaj na nebu Luna gor priplava.« Zadnja kitica 4. soneta pa je ta: »Pri svitu žarnih zvezd in blede Lune z bojeco roko primem liro vbrano in posvetim Marii mlade strune.« Te pesmice so zbudile, ker se dokaj razlikujejo od tedanjih pesmi, po svoji milini in naravni priprostosti tako pozornost, da je 9. junija istega leta (1853.) objavljena zahvalna pesem »pevcu štirih sonetov«, Stritarju (»Zgodnja Danica«, 1853., številka 96.). Tam se pravi proroško o njem: 1600 »Resno dojemanje, zelo dobro urejene zamisli in prijeten stil«. 1601 »Dodelano in pravilno predstavljanje, spretnost in pravilnost v prikazovanju«. »Da mnogokrat bi svoje strune vbrala Ti mlada lira in harmonija prava le glasov domorodnih nam donela!« Leta 1854. je bil Stritar v 7. razredu in se je ucil tudi francošcine. Objavil je v »Novicah« tega leta (stran 204.) žalostinko »Josipini Turnogradski na prerani grob«. Tega leta so dobili Slovenci novo zbirko pravih poezij: Levstikove pesmi – te cudovito krepke in drzno duhovite pesmi so ocarale vso mladino. Prihodnje šolsko leto (1854/55), ko je bil Stritar v 8. razredu, je imel skoraj vsak dijak tega razreda svojega Levstika kar vedno s seboj. A ko je tedanja merodajna slovenska javnost proglasila njegovo poezijo za malodane krivoversko, so bili vsi izvodi v šoli konfiskovani na zvijacen nacin. Stritar je bil baš dobil pismo od Levstika in ga je ob grobni tišini s katedra cital v šoli svojemu razredu. Poleg ucne šole v fizikalnem kabinetu pa je vlekel profesor fizike, Mitteis, vse na uho in je kar gorko ovadil Stritarja zaradi upora in je še pri kolegih deloval na to, da bi bil Stritar izkljucen. A profesor latinšcine in gršcine, duhoviti Petruzzi, se je postavil za Stritarja in je, takisto hodec od kolega do kolega, izposloval, da se Stritarju ni zgodilo nic (Zbrani spisi III., 153). – Tedaj Stritar tudi ni bil vec v Alojzijevišcu, ker se je bil že odlocil, da pojde na Dunaj. Hotel je bil že v II. razredu izstopiti, a vodja zavoda ga je pregovoril, da je ostal še eno leto. – V 8. razredu tudi Stritar ni prvi, ampak cetrti odlicnjak in je dobil le drugo darilo; sodbe profesorjev o posameznih predmetih pa so prav tako pohvalne kakor prej. Po maturi je odšel Stritar na Dunaj študirat modroslovje, a v pocitnicah se je vrnil na svoj dom in tu se je sešel z Levstikom. Ta je študiral svoje jezikoslovne knjige, pilil verze, se igral s svojo veverico, pekel krompir (Stritar, III., 158) in se je metal s kmetskimi fanti. Pri njem se je brezdvomno navzel Stritar finega cuta za psiho našega priprostega ljudstva in plastike v risanju ravno nekaterih prizorov iz kmetskega življenja, cuta, ki je ostal Stritarju zvest tudi cez široka desetletja, ko ni vec zahajal med priprosto ljudstvo. Kakor pece gospod Mirodolski v njegovem romanu krompir, tako ga je pekel Levstik in tako se ga je naucil peci Stritar. Kako oblastno in vendar jovijalno je postopal Levstik s Stritarjem, to nam spisuje ta sam, pa ta stroga šola je bila dobra za mladega Stritarja; tu se je naucil paziti na duh in na obliko, ucil se je skrajnje narodnosti – ogenj se je n. pr. smel pri zakurjenju le ukresati, nikakor zanetiti z žveplenko, in pravi narodni nož je bil – pipec! Bila je to jedka eno­stranost, a oprijemala se je mocne individualnosti in brezobzirne originalnosti. Mladi, bodri, dovzetni Stritar se je molce in nekako z užitkom klanjal tej mocni individualnosti. Tu si je bistril svoj formalni talent in si je vcepil za vse case pre­pricanje, da mora biti v vsem našem delovanju – rekel bi – solidna poštenost in poštena solidnost. Levstik je bil torej Stritarju nekaka kvintesenca domacega vpliva; razume pa se, da je imel Stritar sam odprte oci, in sicer sploh za vse, kar mu je nudil rojstni kraj s svojo originalno, pol resno, pol šaljivo, vedno skoraj sentencijozno govori­co in s svojimi originalnimi tipi. Ta govorica je dala Stritarju njegov nedosegljivo bistri, gladki in neprisiljeni jezik, zabavljajoc in zabavajoc, vse obenem, z vednim tihim: »pa brez zamere!« Posebna sreca je tudi bila, da je živel baš tedaj v onih krajih kmetski truba­dur (napol berac, napol gospod), v našem slovstvu dobro znani »Pikin Jožek«, general kranjskih beracev in zato ne berac: godec, pevec, pošten potepuh, pe­snik in vsevedec. Taka prikazen je bila mogoca le v prejšnji dobi romanticnega beracenja! Tega Pikinega Jožka nam Stritar veckrat predocuje, n. pr. III., 197, v Levstikovem nekrologu, pa še tudi mnogo pozneje, leta 1899., v »Jagodah«, kjer nastopa Jožek v dramatskem spevu, pojoc n. pr.: »Oj Pikin Jože, Pikin Jože ti, kako si lep bil nekdaj, kakor kri in mleko! Stara Pika, tvoja mati, ne mogla bi te takega spoznati.« V drami »Logarjevi« nastopa isti Jožek – sploh se vidi, da so ti mladostni vtiski pri Stritarju neizbrisljivi; vedno se vraca k njim in jih izcrpava v svojih spisih, od prvih do zadnjih, tudi po preteku dolgih let še vedno z neposrednim spominom. To daje Stritarju pravico, da zahteva, naj bodo vsi naši spisi »naro­dni«; kako on umeva pojem narodnosti, je v presenetljivo jasni obliki povedano z izjavo (v »Zvonu« leta 1876., Zbrani spisi II., 315–329), da Slovencem ni toliko treba kakega »Fausta« ali sploh takega orjaškega dela, ampak spisov, ki zgrabijo veliko maso našega ljudstva: »Pustimo (stran 319.) za sedaj tisto visoko literaturo, a ni treba nalašc se izražati po kmetsko; kajti naš kmet je razumen in dovzeten za vse; narodno bodi naše slovstvo (stran 315.), pa ne v zmislu, da bi vedno klicali »domovina!«, ampak da koreninimo v svojem življenju; ono nam naj daje snov, a zveza med slovstvom in življenjem je neobhodno potrebna (stran 320. itd.).« Seveda je prišel do tega veroizpovedanja šele potem, ko je že izkusil bridki sad spoznanja. Slovanstva pa se je ucil pod Levstikovim vplivom iz cistega vrelca, iz srbskih narodnih pesmi. V oži zvezi pa domá ni mogel dolgo ostati z Levstikom; ta je šel za domacega ucitelja k grofu Pacetu in je ostal pri njem tri leta. Stritar pa je na Dunaju nada­ljeval svoje študije. Oba sta odslej študirala tudi življenje. A kolika razlika! Stri­tarja je spremljala srecna ali vsaj svetla zvezda, in njegov talent je prišel povsod hitro do veljave. Blagohotni škof Anton Alojzij Wolf1602 je hotel Stritarja poslati najprej v orientalsko akademijo, pa tega niso mikale te študije, ampak se je od­locil za klasicno filologijo in se je najbolj oklenil znamenitega filologa, filozofa in pedagoga H. Bonitza.1603 Poroca se tale dogodek (Slovar 1887, 93): Nekoc je cital Bonitz z dijaki »Elektro«, kar se mu pretrga nit predavanja in mož ni mogel naprej. Stritar, ki je sedel nekje v zadnjih klopeh, je nadaljeval natihoma, kar bi imel povedati Bonitz. Hitro vpraša profesor: »Wie heissen Sie dort, der Sie mehr wissen als ich?«1604 Bonitz je spoznal bistro glavo Stritarjevo; postala sta si prava prijatelja in sta vkupe brala klasike; Bonitz mu je tudi preskrbel državno ustanovo 400 goldinarjev. Dokoncavši vseuciliške študije, se ni vezal Stritar takoj na državno službo, dasi je ostal zvest svojemu pozivu; vzgajal je sinove imenitnih rodbin in se posvetil javni službi šele leta 1873, ko se je bil oženil in opravil preskušnjo iz klasicne filo­logije. V imovitih krogih je do tega leta vzgajal bivši kmetiški decek tudi samega sebe in je postal v njih prav domac; vse je imelo rado duhovitega mladega moža in ni mu bilo biti v skrbi za vsakdanji kruh. V fini družbi je postal pravi clovek: znacajna kremenitost slovenskega kmeta mu je ostala v mozgu, najhujši brus, svet, pa mu je obrusil kmetiško trmo in zadirljivost. Tako se je v njem spojilo srecno dvoje elementov: slovenska poštenost in nadarjenost pa evropska kultura v harmo­nicno celoto. V takih razmerah se je v njem izcimilo njegovo tolikokrat naglašeno geslo: »tout comprendre c'est tout pardonner!«1605 Zato se sme reci, da je on prvi naceloma enacil slovenstvo s kulturnostjo. Od tod tudi izvira njegov velikanski vpliv na idealno mladino, ki hoce biti poštena, domaca, ki pa jo tudi mika in vlece nase svet in njegove lepote in napredek; od tod tudi izvira nacelno sovraštvo proti njemu pri tistih, ki so slovenstvo kot tako smatrali samemu sebi za zadostno, kot srecno stanje nedolžnega otroka, ki nepokvarjen ne pozna sveta, ceš najbolje je, da 1602 Anton Alojzij Wolf (1782–1859) je bil za ljubljanskega škofa imenovan leta 1824. 1603 Hermann Bonitz (1814–1888), nemško­avstrijski klasicni filolog. 1604 »Kako vam je ime, vi tam, ki veste vec kot jaz?« 1605 »Vse razumeti pomeni vse opraviciti!« ga sploh ne pozna. Ta posebnost ga je spravila naposled v neko nemilost celo pri Levstiku, dasi mu je stal Stritar vedno zvesto ob strani. Med Stritarjevim geslom in med Levstikovimi nazori leži cel prepad. Toda razlika je stopala na dan šele polagoma. Konec petdesetih in šestdesetih let sta imela vsak s seboj dovolj posla. Stritar se je ucil, je pouceval in popotoval s pomocjo rodbin svojih ucencev po Švici in Tirolskem, po Bavarskem in ob Renu, šel je v Pariz, kjer je zbolevši bival dalj casa; crez gorenjo Italijo se je vrnil preko domovine na Dunaj. Najvažnejše postaje z njegovega potovanja so z nedosegljivo poeticnostjo naslikane v njegovih »Popotnih pesmih«, najlepših te vrste, kar jih sploh pozna naše slovstvo. Te pesmi, ki jih pa ni sproti izdajal, tudi pricajo, kako bistro je Stritar opazoval svet, ki ga je prehodil; v svoji izbi pa je hkratu bral važna moderna dela tujih slovstev in se temeljito bavil z esteticnimi spisi ter si uril umetniški ukus z ocesom, duhom in peresom. Levstik pa je obtical v ozkih sponah domace tesnosrcnosti, ki mu je zavi­rala polet; bil je domaci ucitelj, pa le doma, in bil je celo – citalniški tajnik v Trstu. Poskusil se je z uredništvom, pa je komaj ušel jeci, bil tajnik pri Matici, pa se je skoraj odpovedal; izrocili so mu uredništvo Slovarja, da so mu ga zopet odvzeli, in 4 leta [je bil] popolnoma brez kruha. V tem casu pa je Stritarju gladko teklo leto za letom, naucil se je mnogo in tudi zložil kako pesem, ne da bi jo objavil. Leto 1866. je združilo Levstika in Stritarja pod Jurcicevo firmo v literarno podjetje; oba sta bila dobro pripravljena, Stritar bolj notranje, Levstik že priznan pisatelj in strah vseh nasprotnikov. Tedaj so, vsaj na Kranjskem, še gospodovale »Novice«, le »Glasnik« jim je delal nekaj napotja, ker so se ljudje priceli povpra­ševati, ne bi se li mogle tudi »Novice« bolj bližati »Glasniku«; okrog leta 1868. pa so stale še na vrhuncu svoje vplivnosti in bralo jih je vse z navdušenjem. Zdaj je Stritar, ko so se mu ravno najbolj razvile moci, trideset let star, teme­ljito strokovno izobražen, svetovno olikan in iz lastnih skušenj opazujoc s svojega narodno domacega stališca bujno se razvijajoco kulturo, prvikrat nastopil kot kritik, s trojnim namenom, ki ga je nosil že tedaj z vso odlocnostjo v srcu, pa ga naravnost povedal šele 10 let pozneje (leta 1876), ceš: slovstvo ima trojen na­men: izobraziti naš jezik, braniti našo narodnost in 3. izobraziti, povzdigniti in oblažiti narod. V dosego tega namena je zastavil vse svoje pisateljevanje. Iz tega trojnega se dŕ vec ali manj razložiti vsak njegov literarni korak, v tretjem koreni­ni zlasti njegov idealizem in njegova mehkost, ki mu je vcasi pridobila ocitanje mehkužnosti, dasi je, kadar je trebil s pota kamenje, pisal tudi s pereco satiro, o cemer svedoci »Triglavan s Posavja« (1870), zelo zapoprani »Pasji pogovori« (1870), »Dunajski soneti« (1872) in »Drobiž« 1891. Leta 1866 torej je stopil Stritar v zvezi z Levstikom na dan, stopil tako trdo, da je odmevalo po celem slovenskem logu in odmeva še danes. Izdal je torej svoj kriticni uvod v Prešerna, ki je bil po obsežnosti obzorja in po vglobljenosti umevanja do onih casov nedosežen in je vzoren še današnjega dne. Znamenito je, da Stritar ni stopil kar sam na plan; morda je cutil, da bi bil tak nastop vecini povsem neumljiv. Znak posebne razboritosti je, da je Stritar v tistih casih, ko se je bilo bati, da v slovstvu povsem omaga zdravi okus, nanovo odkril tistega, ki se je tudi boril za one tri ideale v slovstvu, da je odkril pomen Prešerna. To je bil pravi kulturni cin in zvršil se je natancno trideset let potem, ko je izšel »Krst pri Savici«. Pri izdaji Prešerna samega pa Stritar ni nic sodeloval, le Levstik je tako radikalno »popravil« Prešerna, da ga skoraj ni vec spoznati v nekterih verzih. Tako sta najodlicnejša naša pisatelja tedanjega casa dvignila na prestol Pre­šerna in narod je strme slišal in se preprical o velikanski razliki, ki je bila med tedanjimi imenitniki v slovenskem slovstvu in med Prešernom. Kako globoko je moralo v njegovih oceh pasti tisto pesništvo, ki se je tedaj šopirilo po Novicah; te so sicer prinesle marsikaj lepega in dobrega, toda kaj podobnega, kakor so Prešernove pesmi, ni najti v njih po Prešernovi smrti. Kako borni so bili tedaj literarni izdelki, razvidimo ravno iz zaznamka slovstvenih del, objavljenega v njih v letu 1866 za leto 1865: s casniki, gimnazijskimi programi in molitveniki vred jih je natancno 50! »Glasnik«, ki je tedaj izhajal že osmo leto, se je moral vkljub vrlinam boriti za obstanek in Janežic je potreboval vso svojo obzirnost, da se je obvaroval interdikta merodajnih krogov, ki so ticali za »Novicami«. In tu je odprl Stritar v zvezi z Levstikom oci, kažoc jim, kako visoko je bil slovensko slovstvo dvignil že Prešeren in kje je torej Slovencem zaceti: pri Prešernu se mora nadaljevati, ne pa vedno prav iznova zacenjati. Kakor odrešenje je završalo po slovstvenem logu slovenskem, ko se je razglašala ta blagovest. Bilo je tedaj treba najprej pokazati, da oznanjevavci novega casa tudi sami kaj znajo: to so jim tudi kaj hitro kot dolžnost stavili pred oci nasprotniki, ki so Stri­tarju zlasti zamerili, da je sodobne pesnike, posebno Koseskega, molce prezrl, ka­kor bi jih ne bilo. Preden je šel Stritar torej s prijatelji na pozitivno delo, je moral s kriticnim omelom obrisati zlati prah, ki je pokrival tedanje pesniške velikaše. Zgodilo se je to v bolj akademicni obliki v »Glasniku« leta 1867. pod naslovom: »Cesa je posebno treba našim pesnikom?,« kjer pravi: »Vpraša se, ali hocemo Slovenci imeti svojo literaturo po zgledu drugih narodov ali ne. Ce jo hocemo, treba nam je kritike … Ce je pa nocemo, pustimo to igraco in šemarijo, pa loti­mo se bolj potrebnih reci.« In malo prej pravi: »Meni je poezija resna, sveta rec – poezija mi je vse, poetje nic! Ker pa mi je poezija sveta rec, kako bi me vcasi ne zgrabila pravicna jeza, ko vidim, kako se v njeno svetišce vrivajo krivi duhovniki in preroki … Kaj pa je korenina in vir žalostnega stanja naše poeticne literature, ce ne odtod, da pri nas o teh receh ni nikakršne sodbe! Kdor pri nas le pisati, to je crke delati zna, je slovenski pisatelj; kdor je zverižil toliko in toliko verzov, on je slovenski pesnik, »nadepolni«, ce je mlad, »slavni«, ce je že malo stariji …!« In drugod se zaveda z vsemi kritiki: »Velika zmota je misliti, da kritika koga ustraši: Bog hotel, da bi imela toliko moc. Ali nima je!« Pravi, »dokazuj pevcetu še tako jasno, da njegove pesmi niso nic prida: še raji jih bo imel – sovražil pa bo tebe!« Cuditi se moramo, od kod ta bistra sodba, unicujoca in spodbujajoca, odkod to poznanje domacih razmer pri Stritarju, ki je že leta in leta živel v tujini. Vsaka njegova beseda je zadela v crno, zlasti pa ta­le: »Ce se kdo postavi po robu, zareže se (prvaki) nad njim: Kdo pa si ti in kaj si? Ti nisi zapisan v našo zlato knjigo. Kdo te nam je postavil za sodnika? Le sama nevošcljivost govori iz tebe!« – Res, Stritar ni zahajal v domovino, pa ustanovil si je na Dunaju drugo domovino; ne samo, da je vse bral, kar mu je prišlo slovenskega v roke, ampak zbiral je tudi okoli sebe na Dunaju svoje bivše vrstnike, sošolce in druge dovzetne Slovence, se je shajal ž njimi in kmalu se je nabralo kolo cilih in mladih mož, vnetih za svoj rod in za umetnost. Stritar je bil prvi med enakimi kot izkušen in o vsem poducen mož. Sploh je takrat ljubil živo, po napredku težeco družbo in zato je vpeljal po starogrškem nacinu sestanke in leta 1867. jeseni se je združil z ožimi prijatelji v neprisiljeno društvo. Shajali so se vsako nedeljo pri njem in vsak je prinašal kaj spisanega, kar je že bilo. Izdelki so se prebrali in prekritikovali; odlocevala je sod­ba Stritarjeva, izrecena vedno kratko in tocno. V tem krogu so dobili prvo kon­kretno obliko esteticni nauki, ki jih je Stritar pac že dolgo nosil v srcu, zavedal pa se jih z vso jasnostjo šele, ko je njih merilo preskušal na tistih nedeljskih vecerih. Jasno je, da so se presojali tudi literarni izdelki nenavzocih, t.j. v domovini bivajo­cih pisateljev. Tako razumemo dvojno smer tedanjih cistilnih Stritarjevih spisov; na eni strani poduk, ki ga daje »mladim bodocim pesnikom« – tako sta naslovlje­ni v »Glasniku« leta 1867. prvi dve »kriticni pesmi« – in na drugi strani, zlasti v poznejših kriticnih pismih leta 1868., ostro presojo domacih književnih razmer. Najprej je koncal svoj spis »Cesa je posebno treba našim pesnikom?«, kjer piše o predmetu, ki naj ga opeva osobito liricen pesnik; v mislih ima edino domace razmere, ceš: »Obilo tri cetrti vse liricne poezije poje ljubezen in ne kaže se, ka­kor bi se hotela ta rec premeniti. Pri nas so se poetje, dokler je bilo mož, ogibali tega polzlega predmeta, razen enega (Prešerna), ki je pa ravno zaradi tega trpel veliko preganjanja. Ko pa so izprevideli, da dolgo casa ni moci izhajati tako, pa so zaceli pocasi strahoma lotiti se tega prepovedanega sadu.« Stritar je sicer tedaj doloceval snov lirike malo enostranski; cudno je n. pr. tudi, da ravno tam poete nekako pozivlje, naj opevajo po klasicnih zgledih vino in pitje, pa obracal je vse to prav tako na domace razmere kakor svoje opazke o takozvanih »rodoljubnih« pesmih. Da je tak idealist ko on pisal ravno tedaj tako realno, tega mu še zdaj nekteri nocejo odpustiti. Saj do današnjega dne ni nihce tako naravnost grajal pe­snikov, ki so si tako obilo privošcili domoljubje, pa so racunali pri tem predmetu najbolj na glasno pritrjevanje. Lahko si torej mislimo, s kako jezo so brali pesniki Stritarjev izrek: »Lepa, blaga cednost je domoljubje; ali meni je ljubše v dejanju kakor v pesmi … Ono samo ob sebi ni pripravno za poezijo, ce ga pesnik ne pri­bliža cloveškemu srcu.« Kako se to vzorno zgodi, je pozneje pokazal Stritar sam. Še en važen izrek se nahaja na navedenem mestu: »Sentimentalnost – zdravi slovenski jezik še nima besede za to cudno neslano zmes in Bog daj, da bi mu je ne bilo treba nikoli: sentimentalnost je prava smrt vse poezije.« Nekteri se cudijo, kako je on mogel napisati te besede, ki je [cez] dve leti objavil »Zorina«. Toda opomniti je, da je ravno Stritar vpeljal v naše slovstvo svetožalje, kterega pa nikakor ne smemo zamenjavati s sentimentalnostjo. Kako on to zadnje razume, je razvidno iz njegovih nadaljnih besed: »Kakor rja ali slana zeleno zelišce zatre in zamori ta kužna bolezen vsako zdravo misel, vsak krepki cut. Tako ubogo pevce nima srca ne za žalost ne za veselje; dremaje se ziblje med enim in drugim, da zaspi in ž njim milovanja vredni bravec. Ce pa tudi najde kdaj ponevedoma kako misel, zrezlja jo na drobne kosce in jo prevlece z osladnimi polževimi slinami, tako da boš zastonj iskal pri njem grižljaja za zdravo grlo in krepki želodec.« Tak sentimentalist Stritar ni bil tudi ne v »Zorinu«, v kterem se pretaka dovolj gorke krvi, a ta kri pólje za vesoljno cloveštvo. Da hoce ljubljanskim literarnim diktatorjem napovedati boj in jim kaliti s hudo obstrukcijo njih mir, to je povedal na koncu svojega spisa, posvecenega našim pesnikom: »Kdor hoce svete dajati našim pesnikom, mora žgati in rezati bule in gobo, ki pokrivajo zdrava telesa; saj ne gre tu za prid in slavo posameznih, saj literatura morda vendar ni kaka usmiljena naprava, kaka bratovšcina, kak za­vod, kjer se onemogli mladi in stari s slavo in hrano rede ob srenjskih stroških.« S takimi trdimi nazori je stopil Stritar odlocno na dan in jih zastopal še dalje v Glasniku leta 1868 v svojih »Kriticnih pismih«, kjer je posebno hudo prijemal Koseskega, branec proti njemu Prešerna. Koseski sam sicer ni delal zdražbe, se ni vtikal v prepir, pac pa so se zanj zavzele »Novice« in »Danica«. Janežic sam je sku­šal pomiriti glasove, pa dasi je bila mladina na Stritarjevi in njegovi strani, je bil posledek vendar ta, da je škodo trpel on. Zmagal je kajpada Stritar, posebej ko je na zbadljivi poziv nasprotnikov, naj le poskusi prevesti le en odstavek Byronove­ga »Mazepe«, izvrstno preložil v štirih dneh 230 verzov in jih poslal »Novicam«. Te pa jih niso hotele natisniti, in zato jih je priobcil v zadnji številki »Glasnika«. Prijatelji so na to Stritarja naganjali, naj izda nekaj svojih del, zlasti pesmi, ki jih je imel mnogo zloženih; pa Stritar se ni dal lahko pregovoriti. Vendar si je štel za svojo dolžnost, da po svojem kriticnem nastopu tudi sam pokaže, kaj zna; to je tem bolj dolžan, ker je v »Kriticnih spisih« glasno naglašal: »Izvirnost, menim, je pri pesniku poglavitna,« in ker je tudi naravnost zahteval, da »pesem mora biti rojena, ne pa narejena.« Stopil je zopet v zvezo s tedanjima najboljšima pisatelje­ma, Levstikom in Jurcicem; leta 1868 je izšla licna knjižica z znacilnim naslovom »Mladika. Izdala in založila Josip Stritar in Josip Jurcic. Prvo leto«, ki je ostala tudi zadnje. Levstik je prispeval s šopkom pesmi, ljubezenskih in drugih pesmi in pobožnih; pa nikjer se ne imenuje z imenom, ampak je podpisan na koncu s šifro –i– , pod pesmijo »Na Gorenjskem« (o kteri trdé neki estetiki v Ljubljani, da ni mnogo vredna, v resnici pa je ena najlepših Levstikovih) s šifro –s–. Jurcic je objavil svojega »Sosedovega sina«, Stritar pa je tu prvic nastopil s svojim psev­donimom 'Boris Miran' (Streiter).1606 Objavil je osmero »Popotnih pesmi«, šest liricnih pod naslovom »Pomlad in jesen«, znani odlomek tragedije »Orest«, bala­do »Izgubljeni sin«, dramaticni prizor »Prešernov god v Eliziji«, razen tega daljšo povest »Svetinova Metka«, clanek »Ako bi clovek vse videl in vedel« in »Evelino«, odlomek iz tedaj še neobjavljenega romana »Zorin«. S tem je hotel Stritar pokazati z zgledi z raznih polj, kaj on more in kako zna prenesti svojo teorijo v prakso. Posrecilo se mu je to tako, da imamo res v »Mla­diki«, ce privzamemo k nji še spise v »Glasniku«, nekakega malega Stritarja, in to z nazori, kakor jih je zastopal še trideset let pozneje, do starosti. Pa tudi taki so sestavki lahko odprli vsem oci do spoznanja, da je nastopil izreden talent. Tako lepih in dosrcnih pesmi, kakor so neke teh poezij, se je le malo slišalo v sloven­skem jeziku. Ce pravi neki slovenski kritik, ki vse ve, da je pesem »Le enkrat daj še, majnik zlati, – Da gledam zorni tvoj obraz; – Ne branim se potem zaspati, – Zagrne naj me vecni mraz …«, ista misel kakor hrvaški »Za jedan casak radosti« (ki mimogrede še hrvaška ni, ampak laška) ali pa kakor v nemški pesmi »Ein 1606 Miran je nasprotje bojevnika – nem. Streiter, Stritar; pred nemškim zapisom priimka Streiter je v rokopisu nejasna okrajšava. Augenblick, gelebt in Paradiese, – wird nicht zu teuer mit dem Tod gebüsst«1607 ali v Faustovem »Werd ich zum Augenblicke sagen: – Verweile doch, du bist so schön!«,1608 potem gotovo ni pesmi razumel! Pesem izraža vendar le hrepenenje, da naj se vrne pomlad, to je ljubezen v pesnikovo srce. Da bi bila pesem »Kaj samec pohajaš mladenic bled, – Glej jasno nebo se nad tabo razpenja, – Pomladi, novega se življenja – Raduje okrog vesoljni svet« sentimentalna, to je vsakemu nedoumno, kdor pesem res bere. Pesem »Pri oknu sva molce slonela« je res prelepa, vredna Prešerna. In kaj šele Jesenska, »Kako si otožno, jesensko nebo!«; »Glej drevje po gozdu rumeni!«. Stritar sam šteje 6. (šesto) teh pesmi med eno najboljših, kar jih je zložil, in dvomi, da bi se dala sploh prevesti v drug jezik, da ne bi izgubila nic. Te pesmi so mladino ocarale in jo vnele za Prešerna. V vsakem oziru mojstr­ske so »Popotne«. Z mehkostjo družijo zdravo, polno realnost. Takih imamo v našem slovstvu le malo. Koga bi ne prijela v dušo globocutna »Kaj sloniš ti lepa žena?« 44 Kako naj se pesniški opeva domovina, kaže rodoljubje v pesmi, to uci »Pozdrav moj cuješ, zlata domovina!« 40 in »Rena voda, lepa voda« 41. Šaljivca nam kaže Stritarja pesem »Nisem Nemec, dekle lepo«, spretnega pisca šaljivih in šegavih dramaticno­epskih prizorov »Prešernov god v Eliziji«, resnega trageda odlomek »Orest«. V povesti »Svetinova Metka« so takorekoc v posnetku vdelane že vse znacil­nejše posebnosti njegovih poznejših leposlovnih spisov. Zacetek je, kakor bi ga bil spisal Jurcic; plasticno se slika kmetiško življenje, nastopajo pa tudi zastopniki boljših krogov, slikani s spretno realistiko; sploh se opazuje združba selskega živ­ljenja z zastopniki izobraženih krogov, kakor jo Stritar ljubi v vseh svojih spisih. V posameznih potezah se že javlja spretnost v risanju kmetskih tipov, kakor je »Biric Sila«, prav tako kakor pozneje v romanu »Sódnikovi«; ljubezen se vrši med pre­prostim dekletom in mladenicem boljšega stanu kakor pozneje v »Logarjevih«. V »Zorinu« se odpove ljubezni Zorin, tu pa se na isti požrtvovalni nacin Metka in v »Gospodu Mirodolskem« Zora. Prelepo je slikana mati, ki pripravlja perilo odhajajocemu sinu. Osebe so, kakor sicer v Stritarjevih spisih, idealizirane, na nekterih mestih nekoliko osladno, vendar so risane resnicno in globoko. Velik je Metkin idealizem, žrtvuje se za ljubezen. Ona je ženski Zorin in stara Marina nas spominja poštenega vagabunda Zaboja v »Gospodu Mirodolskem«. V realizira­nem idealnem svetu se vršijo dogodki, idealizem veje iz vsake vrste ter budi v nas 1607 »Živeti, samo trenutek v raju – predrago ni, poplacati s smrtjo«. 1608 »Ce bom trenutek kdaj poprosil: – Kako si vendar lep! Postoj!« Prevod Boža Voduška. sladko grenko hrepenenje, o kterem slutimo, da ostane neutešeno, pa nas vendar dela srecne: Ce je bila kratka ta sreca, kaj zato? Ali se meri sreca po dolgosti? Taka zavest je blažilna in povzdiguje cloveka nad moreco sedanjost. Ostane mu tolaž­ba, ki jo poznajo že grški tragiki: »Naj izgubljanje cloveka še tako boli in skeli, da si misli, tega ne prenesem, vendar se pretrpi še najhujše trenotje.« V to povest je vloženo tudi nekaj pesmi, ki jih smemo prištevati najlepšim v našem slovstvu: »Za góre sonce mi zahaja« (62) in »Le nocoj še luna mila, – Razsvetljuj mi pot temno, – Danes bova se locila – K ljubi grem jemat slovo!« Posebnost Stritarja in mnogega cloveka je, da ga vcasi obidejo trenutki, ko mu preseda vsa naša kultura in želi biti postavljen iz tega takozvanega olikanega sveta nazaj v staro pristnost in nepopacenost, kakor si jo domišlja. To idejo, spo­min na Rousseaujevo filozofijo, zasledujemo v vseh vecih Stritarjevih delih; tudi že v »Svetinovi Metki«. Teodor, olikan in iz imovite rodovine, govori Metki, ki se zaveda, da je preprosto kmecko dekle: »Metka, ti ga ne poznaš, tako imeno­vanega omikanega sveta, njegove notranje puhlosti in praznote … V njegovem hrupu in šumu, svitu in blesku, ki je toliko za uho in oko, ni nic za srce – tu sem se tebe spominjal!« Tako sodimo vecinoma ne le tedaj, kadar si želimo povrniti se s cloveštvom vred v otroško dobo cloveštva, ampak kadar odpremo srce pravi, neprisiljeni, resnicni otroški dobi, t.j. našim pravim otrokom; kadar smo kulture prenasiceni, tedaj se zatecemo ali v svojo otroško dobo ali pa k otrokom. Tudi Stritar ima rad otroke, to nam sam, kot Zorin, pove naravnost, zlasti razvidimo to iz poglavja o devetletni Evelini, ki ga je že poprej natisnil v »Mladiki«. Tam pravi: »Veš, da imam posebno veselje do otrok; rad se ž njimi pogovarjam in igram, tudi otroci se me cudovito hitro privadijo.« In res nastopajo v njegovih poznejših prizornih spisih pogostoma otroci in ravno otrokom je posvetil zadnje svoje moci, ko je zbral svoje skušnje v dolgem teku in prestanih študijah svojega življenja. Tri oziroma štiri zadnje knjige nje­gove mladini namenjene, izdala je družba sv. Mohorja: »Pod lipo«, »Jagode«, »Zimski veceri« in »Lešniki«. Živalska idila o psu Sultanu in o pregrešnih mislih macka v »Svetinovi Metki« nas spominja poznejših »živalskih pogovorov« Stritarjevih; nahajajo se posebno v »Zvonu« 1878 in znova v »Zimskih vecerih«. Še en spis je Stritar objavil v »Mladiki«, ki je prav tako programaticen, kakor vsi drugi clanki njegovi, namrec spis »Ako bi clovek vse videl in vedel!«. Jedro tici v pritajenem odgovoru na ta vsklik; odgovor bi se namrec glasil: »Skrajno nesrecen bi bil clovek, ako bi vse videl in vedel!« Torej v bistvu zopet Rousseaujeva misel o nesreci, ki jo donaša na svet kultura. Spis je zanimiv že zaradi oblike, ker nam kaže zgled za poznejše Stritarjeve razprave, vecinoma v obliki predavanj, o zelo razlic­nih predmetih; razpravljanje se vrši napol resno, napol šaljivo, vedno z obširnim znanjem, neprisiljeno in lahko; ena misel izvaja drugo, en stavek rodi drugega in mu podaja roko. Dva taka sestavka je objavil že v »Glasniku« (o »Vincu« in »Že­lodcu«), drugi so objavljeni v »Zvonu«: O ljubezni, O soli, O glasbi, O slovenskih imenih, O šestomeru; v »Ljubljanskem Zvonu« »Srce«, tudi »Deveta dežela« in »Zora«, tudi »Popotna pisma« spadajo sem; zgolj satira je: »Triglavan s Posavja«. Omenjeni Stritarjev clanek v Mladiki je zanimiv ne samo s formalne strani. V vedoželjnosti vidi pisatelj vzrok, da silimo vedno v to, kar nam je škodljivo, in da zato postane svet pravi pravcati prostor za nesreco. Cesa nas nauci vse opazo­vanje, ves uk? Ko clovek študira živali, najde med njimi vecni boj za obstanek, vecno medsebojno unicevanje. In isto vidi med ljudmi: Kakor zver zveri moral se je vedno braniti clovek svojega brata cloveka, braniti je moral proti svojemu bratu življenje in imetje, ženo in otroke in svoje dobro ime. Kakor med živalmi tako je med ljudmi: živeti ima pravico, kdor ima moc; kakor v preteklosti tako v sedanjosti, le še vse bolj zmedeno in zoprno, hinavsko, malopridno. In tu naj bi cloveku ne prešla vedoželjnost? Moškega vlece neka posebna moc do ženske, »die dämonische Lust am Weibe«,1609 kakor pravi Hebbel.1610 To je sicer žalostno, pa kaj se hoce. Ženska ima za moškega nekaj posebnega, skrivnostnega, in rad, le prerad si beli glavo, ki mu jo je Bog dal za druge, potrebnejše reci, s to zanimivo uganko. Ko pa ji pride do konca, tedaj ga pa groza obide in spomni se pesniko­vih besed: »Clovek naj gledati nikdar ne sili, kar so z nocjo mu bogovi zakrili.« – Kaj nam je torej treba vednosti in vedno le vednosti? vprašuje pesnik; »kaj mi koristi, ce vidim pod mikroskopom v kapljici vode vse polno plavajocih živalic, v drobtinici sira, ki mi tako diši, gomazecih ostudnih – crvov!« Pesnika tudi nic ne vesele tiste žepne ure, ki se jim vidi vsak zobcek na kolescu. Zakaj ne? Ura mu mora nuditi nekaj skrivnostnega, da jo mora pritisniti na uho, ce hoce vedeti, da gre … Kaj bi bilo, ko bi bil celo clovek ustvarjen tako, da bi se videlo vanj? Konec bi bilo vere, prijateljstva, ljubezni, konec vse poezije. Saj resnica sama na sebi, naga, ni poeticna: taka je le, kadar jo pokriva lepo zagrinjalo. Opoldne, ko lije solnce obilo luc na zemljo, ali je to cas poezije? Zvecer, ko prede tihi mrak 1609 »Demonska privlacnost ženske«. 1610 Christian Friedrich Hebbel (1813–1863), nemški (avstrijski) pisatelj, pesnik in publicist. Njegov najvecji uspeh je bila drama »Marija Magdalena«. tenko, skrivnostno zagrinjalo in zagrinja vanj slednjo stvar, takrat rosi nebo po­ezijo na trudno, hrepeneco zemljo. Zatorej ce hocemo srecno živeti, zatirajmo v sebi hudobno željo, nesrecno radovednost. Saj veste, kaj se je zgodilo tistemu ubogemu mladenicu, ki je razkril s predrzno roko skrivnostno »sajiško podobo«, strašno resnico: »Brez zavesti našli bledega, – Sveceniki so ga drugi dan, – V znožju Izide ležecega!« Vse te izreke bi mi hitro prebrali, bi jim po svojem stališcu za trenutek pritr­dili ali ne, potem pa bi jih pozabili, ko bi izreki ostali osameli v tem Stritarjevem spisu. Pa kaj se je izcimilo iz njih tekom let? Tu so skrite koreninice pozneje tako razvitega svetožalja, dosledno skrajnjega usmiljenja z vsakršno bedo na svetu! V zvezi s svetožaljem pa je doslednji Stritarjev poeticni idealizem. Za poezijo je najbolje, pravi Stritar, da za navedene – grde – tajnosti niti ne ve; te le kvarijo užitek in odjemljejo harmonsko zadovoljnost, ceš bolje je, da se z užitkom cesa ne zavedamo in ostanemo v poeticnem somraku, kakor pa da se kot laži poetje brez užitka prerivamo do kake konkretne resnice. Prevdarjajoc posebnost tega esteticnega naziranja v poeziji, si zopet odkrivamo prvi temelj poznejših Stritarjevih esteticnih študij, s katerimi je pravtako zadel v crno; v navedenih njegovih izrekih ne tici nic drugega nego svaritev pred skraj­njim realizmom – naturalizmom, pred pocetjem, da je poeticnost isto z resnicno­stjo nelepega, grdega. Res, za poeta je morda bolje, da kakih malenkostnih ali celo »grdih« resnic sploh ne ve, in ce jih ve, se ravno v poeziji ne sme ponašati, da jih ve! Tako pridemo do nauka, da je prav poeticno le, kar je lepo, ceprav ne lepo kar samo ob sebi, a vsaj po obliki, v kateri se nam prezentira. To naziranje pa pelje do idealiziranja in do idealov, t.j. do vzviševanja nad pozemsko puhlost ali grdobo. Leta 1868. pa so bile v Stritarju o vsem tem le še slutnje; ko je potem v dolgih desetletjih deloval vedno v prilog temu svojemu nauku in ga oprezno obvaroval nevarne preskrajnje enostranosti, pripušcajoc poeziji vsako snov, da le ni name­noma izbrana iz neidealnega sveta v neidealne svrhe: potem se mu je tudi vse zacrtavalo tem jasneje, ker so polagoma vstajali v slovstvih vzorci, ki so se Stri­tarju zdeli kakor svarilo. Crez skoraj trideset let (leta 1894.) je on prvi opozoril Slovence na šireci se naturalizem (»Nova pota«) in tu je obširno razložil svoje prepricanje, ki je v »Mladiki« povedano le namigoma. Tudi tu mu je pravo izha­jališce za njegovo izvajanje vedoželjnost; a zdaj seveda ni razpravljal o njej kakor leta 1868., ampak zdaj se je poglobil v estetiko in zlasti v psihiški odpor proti le umski vedoželjnosti in povedal je z absolutno resnicnostjo tole: »Poleg vedoželj­nosti ima cloveška duša drugo potrebo, žejo, ki je ne more ugasiti vsa modrost in ucenost tega sveta. Otrok ni srecen, ako se ne more igrati, naj tudi ima vsega dovolj. Clovek potrebuje umetnosti, poezije. Življenje podaja mislecemu in cu­tecemu cloveku toliko nemira, zmot, krivice, bede, da hrepeni zdajpazdaj za ne­kaj casa zapustiti svet in iti drugam v obljubljeno deželo –; videti hoce vzvišeno, ocišceno podobo življenja, ne fotografije.« – »Bosonogemu naturalistu pa, ki po ulici krici: 'Resnice, resnice, ne lepote, resnice nam je treba, bodi še tako grda', in negodnemu mladenicu, ki še ni izgubil mišje dlake, ki pa se nam vriva za ucitelja, ucec nas n. pr., da vseh žensk ni nic prida, ker on pozna le lahkokrilke – takim velja druga trdna resnica: najvec ljudi je takih, ki smo v sredi, ne angeli, pa tudi ne zveri; a kadar je clovek potreben tolažbe in povzdiga, tedaj ne bo iskal ravno kaj grdega, kakor je tudi k slabemu nagnjen, ampak zatekel se bo, ce mogoce, k idealni poeticnosti.« Pozabil pa ni uvaževati, da mora tudi kaj »grdega« seveda služiti pesniku, le ne v njegov edini in pravi predmet; s tem pripustilom mu je bilo mogoce se sprijazniti z »modernimi« v devetdesetih letih in jih v mnogih ozirih izdatno pohvaliti (glej »Ljubljanski Zvon« 1895, 425). Na tak nacin je zavracal Stritar slovenske pesnike od izrastkov, ki hipno uga­jajo, k vecnemu namenu, naj išcejo v cloveštvu cloveka in v cloveku cloveštva. Tu leži nerazrušljiva realnost, trdnejša kakor v nacelnem naturalizmu, ki le razdru­žuje, ki po duši le vrta, a pusti izvrtane odprtine prazne. Tako smo spoznali, da je bil Stritar ob svojem prvem neposredno javnem nastopu leta 1868. že dovršena osebnost, prešinjen z vsemi tistimi idejami, ki jih je zastopal še trideset let pozneje in deloma šele tedaj z vso odkritostjo. Že leta 1868. je dajal odgovor na vprašanja, ki so se naravnost stavila šele dolgo pozneje! Mnogo je pac študiral mladi, za lepoto vneti mož, da so se mu, staremu trideset let, že za vso poznejšo dobo utrdili nazori. Tako je bil obvarovan mnogih zmot in enostranosti, ki jim padejo v narocje premnogi, kateri skušajo vsiljevati svoje nazore drugim še mnogo prej, preden so se utrdili v njih samih. Stritar je tudi v tem pogledu vreden naslednik Prešerna: dovršena stojita oba pred nami, ko se javita na slovstvenem polju. Le ena ideja, ki ji je pozneje posvetil mnogo gorkih besed, in to v casih, ko se ni pri nas še prav nihce ogreval zanjo, le ena ne pošilja svojih žarkov neposredno že v to leto 1868., to je socijalna ideja. Stritar je kot idealist moral biti tudi so­cijalen pesnik, on je prvi, ki je izrecno posvetil svoje umotvore tudi tej ideji, in lahko recemo, da ni pesnika pri nas, ki bi bil to idejo tako odlocno zapisal v svoj program kakor Stritar. Tudi to je svedocba za harmonicno zaokroženost njego­vega pesniškega znacaja; njegovo svetožalje mu je pravi oce smisla za socijalnost, ta oce je neobhodno moral dobiti takega otroka. Ker se je k svetožalju pripoznal Stritar že leta 1868., zato lahko recemo, da se je vnelo gorišce za socijalnost pri njem tudi že leta 1868. Izrecno ga je zastopal pozneje v raznih spisih, posebno v nekaterih »Prizorih« (n. pr. leta 1870. »Kita«, leta 1876. »Najemnina«), torej v dobi, ko se naši jav­nosti o tej ideji niti sanjalo ni; tudi v »Zorinu« leta 1870. n. pr. z izrekom: »Ce ni trpel sam, pa je videl trpeti toliko drugih«; posebno odlocno v raznih pesmih (»Delavska«, »Pisarjev sin«), tako da so mu, kakor nam poroca sam v »Dunajskih pismih« (Zvon 1895), ocitali, da njegovi spisi diše po socijalizmu. Za vse case si je treba zapomniti Stritarjevo socijalno geslo, res idealno in menda neizvršljivo, a vsekakor povzdigujoce: »Vsi delavci, nic trotov, nic fidejkomisov. Kdor noce de­lati, naj ne je; kdor pa hoce delati, imej kaj jesti. To je naš, to je moj socijalizem!« Privzemimo še Levstikove verze, ki jih Stritar v takih zvezah rad citira: »Skrbi zase, ljubi brata, dvigni ga, odpri mu vrata, a sodnik naj bo srce«, potem smemo biti zadovoljni z idealizmom takega pesnika! Celo opevanje »ljubezni« v ožjem pomenu se naj nekaj casa umakne socijalni ideji. Vseobca ljubezen do cloveštva in cloveka mu je nadalje vir najidealnejšega domoljubja. Slišali smo, kako je obsodil tiste bombasticne domoljubne pesmi z umetniškega stališca, pa ni obsojal domoljubja! Opeval ga je gorko kakor ma­lokdo v »Pesmih«. Cist romantik, pa gorko cutec v lepi odi »Mojemu narodu«, objavljeni tega leta, a zloženi, kakor pripoveduje v Zvonu 1879 sam, mnogo prej (stran 99). S krvavo slavo se ne more ponašati naš narod, pa »Ti, rod moj, mili rod, ti hudobije, sovraštva razdejal boš carstvo kleto … tvoj bode venec zmage nekrvave …« To je zorna misel, ki se k njej vedno povraca in ki jo je zlil dvajset let pozneje v krasno pesem »Rojakom« z glasovitim zakljuckom: »Cloveštvo eno bode naj družina, – rešitelj svetu bode naj Slovan!« Da pa ta misel ni le trenutna iskrica, ampak njegova živa vera, nam je povedal naravnost: »Jaz ljubim svoj narod brez ponosa …; Vaša kultura, veliki narodi, ne donaša srece: Voditelj, rešitelj bodi cloveštvu Slovan! Krepko imate dlan, bister um; kar se ž njima doseže, dosegli ste vi; a tu je potreba srca; mehkega, blagega srca in to srce ima Slovan!« Proc pa s puhlim narodnim ponosom! In na strani 446. pravi pesnik: »Jaz pravim samo, da imam, odkar se prav zavedam, to vero, ki je mojega življenja najblažja tolažba, ki je mojemu rodoljubju neomajna podstava. Nesrecnega bi me storil, kdor bi mi dokazal, da je ta moja vera, v kateri živim in umreti želim, prazna vera.« V prijateljskem krogu dunajskem se je torej izkristalizirala Stritarjeva poseb­nost, tam je nastopal kot molce priznana avtoriteta. Prijatelji so videli, koliko ima Stritar zlasti pesmi v zalogi, in so mu prigovarjali, naj jih pošlje v domace liste. A on je imel posebnost, da se je sploh težko odlocal za objavo. Kakor nam pozneje pravi sam, tožec, da je mladina postala vsa drugacna, neidealna, si svojih pesmi ni bil upal poslati Janežicu, v tem ko so jih njegovi sošolci in vrstniki že v latinskih šolah hrabro pošiljali v Celovec »ocetu Janežicu«; ceš »tak svet strah sem imel pred Janežicem in pred sveto poezijo«. Po letu 1868. pa je bilo marsikaj drugace: »Mladika« je vzbrstela in je pro­slavila Stritarjevo ime, »Glasnikov« zadnji letnik (1868) je bil po duhu že ves Stritarjev; tako se je dal Stritar pregovoriti, da je izdal prihodnje leto (1869.) nekaj svojih poezij. To je mala knjižica, obsegajoca 155 strani: »Pesmi, zložil Bo­ris Miran«, ki je bila po preteku okroglih dvajsetih let prva prav vredna, da stoji poleg druge male knjižice, poleg Prešernovih »Poezij«, poleg Levstikovih iz leta 1854. in Jenkovih iz leta 1865. Dolgo smo potem morali cakati, preden je naše slovstvo spet rodilo peto (Gregorcicevo), vredno te družbe. Te Boris Miranove pesmi iz leta 1869. so segle v živo in so potegnile ves mladi svet na mah za seboj. Po pravici! Prebogata je vsebina sedmerih zvezkov Stritarjevih Zbranih spisov in lepe so njegove štiri mladini posvecene knjige, a cvet njegovih del so le te Boris Miranove »Pesmi«. V onih obširnih spisih si išcemo Stritarja, v teh pesmih ga imamo. Tako srcno, tako preprosto cloveško je pel le Prešeren v tistih svojih pesmih, kjer ga ni premagala tuga. Veselje do življenja, oduševljeno uživanje slasti, ki jih nudi svet, je položil Stritar že v svoj moto: »Lehké nogé, lehkó srcé …;« a to uživanje je obdano z vonjem take poezije, da bi moralo zadovoljiti tudi vsakega moralista; to tem bolj, ker so se trenutki tega uživanja menjavali s tiho otožnostjo in s svetožaljem; saj se glasi geslo k III. delu z ocitno naslombo na Prešerna: »Srce mi vtrujeno miruje, – Ne vabi ga v življenja hrup; – Po sreci mi ne izdihuje, – Neznan mu strah, neznan je up.« A to ni trajalo celo dobo življenja kakor pri Prešernu; že IV. obdelek se zacenja: »Nova ljubezen, življenje novó, – Nove mi pesmi iz prsi vró.« O ljubezni se poje mnogo v teh pesmih in to je nakopalo pesniku dokaj nasprotstva, najhujše šele crez petnajst let (»Doktor Junij«, »Dvanajst vecerov«), izcrpala ga pa ljubezen ni … Kdor ne mara ne ljubezni, ne svetožalja, ne sa­tir – »koprive« jih imenuje pesnik – temu bosta prijali vsaj dve pesmi izmed »Popotnih«; prva, posvecena Bledu: »Bog sprimi, svetlo te jezero!«, in »Pozdrav Ljubljani«: »Pozdravi Bog te, belo mesto! – nad tabo sivi, stari grad; – Iz daljne sem dežele zvesto – Prišel te pozno obiskat.« Veliki uspeh, ki so ga dosegle te pesmi – vecjega kakor katerakoli slovenska pesniška zbirka pred njimi – je Stritarja skoraj prisilil, da je stopil izza zatišja. Le en mož, do cigar sodbe bi bilo Stritarju najvec, ni kazal prav nikakega navdušenja za te pesmi; bil je Levstik. Stritar nam sam pripoveduje, da je, sestavši se tedaj z Levstikom v domovini, na izprehodu mu pokazal svoje pesmi, ceš »nŕ, poglej, kaj je to, ce so pesmi, kali?«. A Levstik ni kazal niti veselja niti zanimanja, vsiliti mu je moral Stritar knjižico, naj jo nese domov in pridene svoje opazke; pa šele crez leto dni je dobil knjigo, skoraj po sili, nazaj, prav takšno, kakršno je bil Levstiku izrocil. Levstik je bil pac tedaj – živel je kakor kamen ob cesti – jezen na ves svet. Toda zdaj, ko je Stritar žel take uspehe, je iznova poiskal svojega ožjega rojaka. Stritarja so prijatelji, kakor mu je svetoval že Janežic, pregovorili, da se je odlocil izdajati moderen, umetniško zasnovan, ne le za prosto ljudstvo preracunan list; kr­stil ga je »Zvon« (1870) po ruskem listu »Kolokol« (zvon), ki ga je, borec se za pro­sveto in svobodo, pricel leta 1857. izdajati v Londonu ruski izgnanec Hercen.1611 – Stritar, ki se je s pravo ljubeznijo oklepal Levstika, je prevzel list le zato, ker ga je hotel prepustiti – prijatelju in ga tako rešiti materijalnega in moralnega pogina. Spravil je res Levstika na Dunaj in mu je rekel (Zbrani spisi III, 171): »Zvon ni zame, on je zate ustanovljen!« Levstik pa ni hotel in ni; ves dopoldan mu je Stritar med šetnjo po Lichtensteinovem parku prigovarjal, naj prevzame list, tako da so ljudje že postajali pozorni, gledajoc ju; a vse zaman. Levstik je hotel na vsak nacin izdajati le šaljiv list; iskal je prilike, da bi izbruhal svoj gnev, in Stritar je moral od­jenjati, »Pavlihi« pa je izbral on ime. – Vendar je skrbel za svojega prijatelja; Stritar, ki je bil takrat še privaten ucitelj, je odstopil Levstiku službo kontrolnega urednika pri državnem zakoniku in Levec pravi v Levstikovem životopisu (Levstik, Zbrani spisi II, 325.): »Ne trdim prevec, ako recem, da je Stritar s tem blagim cinom svo­jemu nesrecnemu prijatelju rešil življenje, katero je viselo ob tanki niti.« S tem je bil Levstik res rešen; zakaj posledica te službe je bilo potem (1872) Levstikovo imenovanje za skriptorja licejske knjižnice v Ljubljani. – Ob slovesu z Dunaja je Levstika malo premagala miloba; izvile so se mu besede: »Veš, prijatelj, toliko si storil zame, da tega ne bom nikoli pozabil; vse ti bom povrnil.« Nista se vec videla Stritar in Levstik; Stritar mu je še cesto pisal, a ni dobil odgovora. Zato 1611 Aleksandr Ivanovic Hercen (1812–1870), ruski demokraticni publicist in književnik. je umolknil tudi on (III, 174); ko pa se je nadejal najmanj, pride od Levstika pismo in ž njim – 300 goldinarjev in pismo je bilo tako, da so se Stritarju zasol­zile oci; Boga hvali Levstik, da mu je dal ucakati ta trenotek … zdaj zopet lahko govori s Stritarjem … In crez leto dni je prišlo še 200 goldinarjev. – Nobena poteza pac ni bolj znacilna za malenkostno velikega, bednega Levstika nego ta! Stritar je tudi zdaj racunal na ožjo zvezo s prijateljem, dasi Levstik Stritarje­vih poezij tedaj ocitno ni maral (III, 177); ko si je gradil svojo hišico, ni pozabil njega. Gori pod streho se je zidala prijazna sobica, nekako taka kakor Levstikova v Retjah. Namenjena je bila Levstiku in Stritar mu je pisal: »Pusti vse ter pridi in živi z menoj. V življenja svojega vecerni zarji hoceva se izprehajati družno, pogovarjati se prijazno. Pod eno streho koncajva svoje dni.« – Ni dobil povoljnega odgovora, vendar je cakal in cakal; a leta 1887. je Levstik umrl osamljen. Z »Zvonom« je stopil Stritar na vodilno mesto v slovstvu in je zapocel novo dobo; koncana je bila doba patrijarhatstva in filistrstva in slovensko slovstvo je stopilo iz službe, namenjene le domacim potrebam, v krog evropskih literatur. Zadonel je »Zvon«, kakor se naglaša na 1. strani, »Organ, kateri ne gleda na de­sno, ne na levo, na stranke in osebe, držec se le vecnih zakonov resnice in lepote in ima za vodilo le pravo omiko narodovo«. Iskreno navdušenje in pravi idealizem so bili njegovi prvi podporniki, poleg Stritarja: Celestin, Erjavec, Jurcic, Levec, Ogrinec, Valjavec, ki so navedeni v »Vabilu«. S kako požrtvovalnostjo so dunajski mladi gospodje zastavili vse svoje sile, to je znano; taki casi se, mislim, ne povrnejo nikdar vec, ker tiste mladine in tako srecne skupine odlicnih talentov pac ne bo vec. Središce vsem je bil Stritar; on se je namenil, kakor obljublja v »Vabilu«, podati mladini zdrave, krepke duševne hrane, a tudi središce, kjer se zbirajo in spoznavajo, zbujajo in vadijo mlade moci. In pridobil jih je! Kmalu je stal ob njem (leta 1876.) Emil Leon (dr. Tavcar) in odkril se je neprecenljiv biser, ki bi bil brez Stritarja najbrž ostal zakopan v globini neznanosti: Simon Gregorcic. »Zvon« nam je vzgojil naše klasike, zbistril nam je estetska nacela in je uspo­sobil in olikal jezik za vselej. Literarni zgodovinar si mora zapomniti nekdanjo Kornhuberjevo kavarno na Dunaju, v kateri so se shajali clani Stritarjeve literarne družbe na resne pogovore in resno delo. Glavno delo pri »Zvonu« je bilo na Stritarjevih ramah: nektere številke so skoraj vse njegove: pesmi, povesti, estetskokriticni spisi, listnica uredništva – to so redni njegovi prispevki malodane v vsaki številki vseh šesterih letnikov njego­vega »Zvona«; zato ga po pravici imenujemo »Stritarjev Zvon«. V prvem letniku (1870) je pisal svoje »Literarne pogovore«, v katerih je nada­ljeval, kar je zacel v »Kriticnih pismih«. – Poglavitni njegov spis iz leta 1870. pa je »Zorin«, Stritarjev »Krst pri Savici«, ne le glede važne pomembnosti za pisateljev razvoj, ampak celo po vsebini: Zorinova Dela se odpove – kakor Bogomila – lju­bezni, verujoc v združitev na onem svetu. Sicer – posebno v tehniki – je »Zori­na« seveda primerjati z Goethejevim »Die Leiden des jungen Werther«. – Po­glavitno pa je bilo Stritarju, da je v romanu razpredel svoje svetovno naziranje: usmiljenje z bedo vesoljnega cloveštva; vsa svetovna zgodovina je pesniku le zgo­dovina cloveškega trpljenja – kdo bi torej ne obsojal vojske? Tudi žival na svetu le trpi; edino umetnik dviga cloveštvo iz nesrece in srecni so le trenutki, a tem zaklicimo: trenutje, stoj! Stritar nam nazorno slika tak srecen slucaj: O lepem poletnem dnevu, ko miruje vsa narava in stoji, rekel bi, cas kakor ura, ki se je ustavila, tedaj bi ležal po cele ure vznak v senci in bi želel, da postojijo ti trenutki. Zavzema se tudi za Rousseaujevo pristnost; z zadovoljstvom gleda, kako ljublje­na Dela – kravo molze, on pa ji polaga krmo; ne more se nagledati nedolžnosti polotroka Eveline, ki ji viharna strast še ni skalila mirne duše, njega in Delo pa so enkrat, ko sta se naglo spogledala, le obšle pregrešne – misli … Deloma stopa Stritar preko Rousseauja do starogrškega Sofoklejevega pesimizma ceš, najbolje je za cloveka, ne roditi se, a ce pride na svet, ga cim prej zapustiti. Taki nazori se dajo uveljavljati le kot trenutni domisleki; silili bi se, ko bi jim hoteli prisojati trajnost. V »Zorinu« se Stritar tudi prvikrat zavzema izrecno za ideale; le ti delajo clo­veku življenje cloveka vredno; gorko se tudi spominja domovine, ki nanjo misli tudi v sanjah. Vse te ideje so bile, dasi zajete neposredno iz cloveškega srca, vendar nekaj tako novega in razburljivega, da se je pojavil hud odpor, zlasti v »Danici«, proti »Zorinu« v celoti in proti »Zorinu« posebej, kot pohujšljivemu. Stritar se je bra­nil v posebni prilogi (Zvonu) na duhovit nacin, poudarjajoc posebno, da ume­tnost sama na sebi kakor lepota ni ne poganska, ne kršcanska, ne samo slovenska, ampak le cloveška; tako tudi estetika. Zorin pa ni nic drugega kakor clovek sam na sebi, ne prav pameten, hudoben pa tudi ne; kdor se pa hoce pohujšati, temu ne bo manjkalo prilike. Pri vsem tem je v »Zorinu« vendar dokaj pretirane mehkote, a plemenito je vse. Javni in še bolj prikriti napadi pa so Stritarja vendar toliko ogorcili, da je proti koncu letnika pisal dokaj ostreje. »Triglavan s Posavja« in osobito perece sarkastic­ni »Pasji govori«, naperjeni proti »Novicam« in Bleiweisu, proti zahrbtnim napa­dom in proti razmeram v domovini. Take obrambe je bilo treba, ker so se Stritarju dosledno podtikali slabi nameni, osobito, da pohujšuje mladino, dasi je izrecno javil in potem še veckrat naglašal (n. pr. v uvodu k svojim »Zbranim spisom«): »Zvon ne bo zvoncek za otroke …, ampak za odrasle ljudi; tem pa je treba kazati scasoma svet, kakršen je, in pa zraven, kakršen bi moral biti.« In to res sme trditi Stritar še leta 1887. v omenjenem uvodu, da se v njegovih spisih ne žali nikjer ne poštenje ne sramežljivost in zdravi, nepokvarjeni nravnosti se ne bije nikjer v oci. Posebne omembe zaslužijo v 1. letniku »Klasicne podobe«, ki so nekaj redke­ga v našem slovstvu; zlasti III. Pri Kritonu je izborna kritika noviških in drugih po sili pesnikov. Zgledi so iz Krekovih »poezij«. Konec leta 1870. je »Zvon« brez slovesa prenehal, bolj zavoljo nasprotnikov kakor zaradi težavne in drage administracije, kakor se navadno misli. List z 2000 narocniki že nekaj nese, dasi je neki administrator Stritarja opeharil. Dve leti pozneje (1872) je izdal Stritar svoje ostre, pa dovršene »Dunajske sonete«, ki so hud in skelec odgovor na vse napade nasprotnikov in so naperjeni proti prvakom Novicarjem in Danicarjem. Ti pereci in vendar vedno fini, s popol­no tehniko završeni soneti (47 jih je) sploh nimajo para v našem slovstvu (izvzemši seveda Prešernove zoper Metelkovce in Kopitarja in že prej enega zoper Kreka, ki ni sprejel [… …]1612). Ti soneti pa »Dunajske elegije« (Zvon 1876) in naposled »Drobiž« leta 1891. so izborni satiricni spisi, polni globokih in lepih misli, a vsi premalo znani in premalo uvaževani. Isto velja o »Prešernovih pismih iz Elizije«. Tekla so leta in Stritar, od leta 1873. zakonski mož, je moral misliti na si­gurno bodocnost; stopil je v državno službo na Dunaju in leta 1875. je bil s 1. avgustom imenovan za pravega gimnazijskega ucitelja v Hernalsu, od leta 1880 v 17. okraju dunajskem. Ravno tedaj je bilo izpraznjeno mesto v Novem mestu. Stritar je vložil prošnjo in kot edini prosilec bi bil mesto tudi dobil; a dunajski njegovi predstojniki so mu prigovarjali, naj prošnjo umakne, ceš zagotovljena mu je služba v prestolnici … In tako se je odlocil tek Stritarjevemu življenju, v njegovo in pa tudi našo korist, ker bi na Kranjskem bil najbrž umolknil. Nastopno leto (1876) je iznova zacel izdajati »Zvon« in znacilno je, da je v vabilu blagroval tiste, ki poucujejo mladino v domovini; njemu, žal, to ni dano. 1612 Dve necitljivo zapisani besedi ob robu. Pri tej priliki tudi poudarja socijalno vprašanje in se vnema za idealizem; naš narod nima plemenitnikov – bodimo vsi plemeniti …! V tem letniku, ki ga je res skoraj sam spisal, je nadaljeval »Literarne pogovo­re« in je pricel s prizornimi spisi (n. pr. Apostrof, Kosana, Ljubezen, Najemnina, Obrtnik, Rejenka, Zapeljivec). Poleg lepega cikla »Raja«, ki zrcali pravo navdušenje za slovanstvo, je glavni spis tega leta »Gospod Mirodolski«, njegov najduhovitejši pripovedni spis. Vsa­kovrstne snovi nudi že skoraj prevec, vendar je zaokrožen umotvor in vkljub ob­sežnosti ne tako na široko raztegnjen kakor »Zorin«. Sicer se pa kaže tudi tu, da leži glavna moc Stritarjeva v uprizarjanju, v risanju milieuja; ne v dialogu, ampak v pripovedovanju, – ne v strasti (na strani 229. pravi: »Jaz sovražim strastnost in surovost, kjer jo vidim.«), ampak v gorkoti, in kar je najvažneje, ne v dosledni, napeti kompoziciji, ampak v risanju raznih tipov. V vseh teh ozirih je »Gospod Mirodolski« neizcrpna zakladnica. Navedene posebnosti njegovega znacaja so ga posebno usposobile, v svoje spise kot središce pošiljati žarke iz najrazlicnejših cloveštvo vnemajocih gorišc. Kdor zasleduje naše najnovejše slovstvo, ta bo s posebnim cudom opazoval izborni tip starega Zaboja; pricakovali bi v njem kakega Jurcicevega »Dolefa«, a tu najdemo vec kakor njega: nekaj Cankarjevega junaka – vagabunda! Prav tako nastopa ta Zaboj s svojim pesimizmom in z zanicevanjem cloveštva; o svojem psu pravi (stran 236): »Brutus (tako je psu ime) je pošten pes, ne clovek, a vendar je nehvaležen, dasi sem mu rešil življenje!« In glejte! Pokaže se, da pes ni nehvaležen – on pac ni clovek … Zato ljubi Zaboj le njega! Staremu Mirodolskemu pa svetuje (239): »Precej pri letih ste že; ako Vam je še mogoce, izpreobrnite se, bodite hudobni! Ne zaupajte nikomur, ne bratu, ne sestri, ne ženi, ne otroku … Ta … prokleti cloveški rod bi najraje zdrobil v kosce.« … V nadaljnjem razvoju pa Zaboj, ki se je izpreobrnil v delavnega, dobrega cloveka, ni vec Cankarjev; kajti kako skrbi Zaboj za ubeglo Zoro, to je mogoce le v romanticnem romanu – a bravci to vedno radi bero! Prav tako radi slišijo neverjetno vest, da se je Zora, potem ko je ubegnila z Edvinom, vrnila poštena … V tem romanu se Stritar zavzema tudi za povzdig žena; pogovori o eman­cipaciji povzrocijo celo konflikt v romanu in na strani 262. idd. se jemlje žen­stvo – leta 1876! – v zašcito, kakor bi se vse to godilo trideset ali štirideset let pozneje! Zabavljivo se ugovarja: »Mož naj dela, kar hoce, žena ostani doma, cakaj, tolaži ga, poljubuj šibo, nikjer ne imej svoje volje …« Nasproti temu zagovarja Stritar žensko iz pravocutja in piše idealno, kaj vlece moža k ženi: »mi išcemo, cesar pogrešamo v sebi, one mehkote, nežnosti, rahlo­cutnosti.« – Takisto dehtece piše o ljubezni, vendar ne zabi zdravega realizma, ucec: »Poezija bi bila lehko nekako bolj v zvezi z dejanskim življenjem, da bi pe­sniki ne opevali vedno ljubezni, strasti, junaštva, da bi tako rekoc ne bilo dvojnih zakonov poštenosti, cednosti in pravice, drugih v poeziji, drugih v življenju.« Prava realistna originala v tem romanu sta nadalje oglar Peter in macek Kara Mustafa, ki ne je pticev. V tem letniku stopa Stritarjeva individualnost posebno ostro na dan; vedoc, kaj se mu bo ocitalo, je rekel (gl. Zbrane spise V, 205) jako originalno: »Ako se kdo boji, da bi mu branje mojega lista ne škodilo na duši in na telesu, v tem ali onem življenju, njega prosim, mi to povedati naravnost, brez ovinkov, narocnina se mu povrne vsa brez troškov.« Leta 1877. je poskrbel Stritar tudi za ilustracije, hotec s tem podpirati tudi upodabljajoce umetnike: Šubiceve slike k »Raji«so važna pridobitev tega podjetja. To leto je izšla poleg pesmi (n. pr. »Sreca, poezija in Prešeren«), prizorov in ob­širnih literarnih pogovorov njegova novela »Rosana«, slovenska Mignon, spominja­je tudi na »Desetega brata« (Piškav = Skalar!), polna romantike, pravo veselje naši dorašcajoci mladini. – To leto so Stritarja tudi sotrudniki podpirali dokaj pridno. Hujše je bilo nastopno leto (1878.); urednik je moral zelo mnogo pisati sam in tako je postal ta letnik eden najboljših, dasi je Stritarju zaradi zunanjih na­porov upadal pogum. Izdal je vec prigodnih spisov (Iz Bosne, Ocetovo pismo, Otrocji bazar, Deveta dežela, Zimske podobe, Živalski pogovori), a zlasti roman »Sodnikovi«, svoje zadnje vecje pripovedniško delo, v tehniškem oziru najdovr­šenejše. Kakor v kakem dramaticnem spisu se zlaga sklad na sklad in se po pre­obratu podira sklad za skladom, vedno zanimivo in vedno realno, a vedno tudi navdahnjeno s Stritarjevimi idejami: cudovito je, kako je tu zadel Stritar naše na­rodno življenje; v dihu domace prsti se razvija vse in neprisiljeno je ž njim zdru­žen njegov »socijalizem« in je združeno njegovo nagnjenje k pristni preprostosti (velike tovarne, ki so prinesle mirnemu kraju le škodo, – propadajo!); njegovo svetožalje takisto neprisiljeno, realistno, in vendar z usmiljenjem seka drevesa … Prebrisani drvar Seljan spada sploh med najboljše tipe, kar jih imamo v slovstvu, in njegova hcerka je slovensko kmetsko dekle, da smo nanjo lahko ponosni. Leta 1879. je bil »Zvon« edini slovenski leposlovni list; uspeval pa le ni. Po­stajalo je ocitno, da se tam na Dunaju, dalec od središca Slovenije, ne bo mogel vzdržati, ko so ga njegovi glavni podporniki, dovršivši svoje študije, zapušcali in odhajali v domovino. Stritar pa vsega posla ni mogel opravljati sam in lotila se ga je mala nervoznost; pisal je seveda mnogo, a manjše stvari (Mož z macico, Prile­tnega samca sveti vecer, Ocetov god, Pri vecerji ….); obširno pa je polagal svoje nauke in izkušnje v duhovite »Pogovore«. Cutil jo to leto, da »Zvon« umira, a cast mu ni pripušcala, da bi bil »Zvon« kar mirno ustavil; zato mu je nekako na­vrgel iz lastnega še en letnik in je s tem hotel omogociti, da se v domovini konca­jo priprave za nov list. To je povdarjal sam leta 1879, 384: brez leposlovnega lista Slovenci ne morejo vec biti, a ustanové naj si ga v Ljubljani. Tako se je zgodilo. Leta 1880, v zadnjem letniku, je spisal svoja »lepa popotna pisma«; druga so izšla že v Zvonu leta 1870., potem noveli »Hudi stric« in »Odpusti«, dramaticni spis »Klara« ter je koncal s svojimi »Spomini«. Da bi bil to leto izdajal »Zvon« v lastno škodo, kakor pravi Tominšek, ni res, marvec je šlo listu to leto razmerno dobro, kakor da bi se bili res Slovenci zbali, da izgubé edini leposlovnik. Ko je pricel izhajati v Ljubljani leta 1881 »Ljubljanski Zvon«, se je Stritar nekoliko vdal pocitku, ker je bilo vecletnega truda dovolj; nekaj casa je smel pricakovati, kako se obnese pisateljski zarod, ki ga je vzgojil on. Bil je lehko po­nosen, da je za slovensko inteligenco ustvaril list in da je njegova stvar vendarle zmagovala, dasi se ni nikdar posluževal sredstev, ki bi bila nepoštena. Njegova zdrava kriticna in esteticna nacela si je zapisal »Ljubljanski Zvon« na svoj prapor in deloval v njegovem smislu. Pa že drugo leto 1882. ga najdemo zopet med Zvonovci, uvršcenega med izdajatelje in založnike. Zapel je lepo odo »Tvoj, tvoj sem zopet, sveta poezija!«. Odslej je štel za glavno nalogo svojo, da je opozarjal slovstvene kroge na nove literarne struje in jih svaril pred izrastki. Tako je on še tega leta postavil prvo stražo v boju zoper naturalizem. Odslej je ostal v stalni, dasi že zaradi oddaljenosti nikdar prav tesni zvezi z »Zvonom« še štirinajst let. Krepkeje se je oglasil v lastno obrambo z odgovorom na dr. Junijeve (Mahniceve) »Dvanajst vecerov«. Stritarjevi takrat objavljeni »Pogovori« spadajo med njegove najboljše esteticne spise in so vzor ostre in stvarne polemike. Tukaj brani tudi svoj idealizem, ki res ni Mahnicev filozofski, a vendar lep, ker je Stritar rekel, da naš voditelj bodi srce – nasprotnik pa bi rad, da bi voditelj [bila] razum in prosta volja. Poglavitna vsebina Stritarjevih tedanjih »Pogovorov« je bila kritika tedaj med Francozi vzcvetelega naturalizma, na kterem je obsojal brutalnost in cinic­nost, priporocal pa njegov nacin obdelovanja snovi, poglabljanje v niže stanove in živo risanje. Nato je leta 1886 pripravljal svoje spise za celotno izdajo; »Matica« jih ni kupila zastran »cudnega duha«, ki veje iz njih … To je bilo tesnosrcno, v nekem oziru pa dobro, ker smo jih dobili vsaj nepristrižene, od zasebnega založnika v šestih zvezkih od leta 1882. do 1888., v šestem zvezku s sliko. S tem je Stritar najlepše praznoval petdesetletnico svojega rojstva in lehko se je z zadovoljstvom oziral na svoje spise, po obsegu in vsebini bogate kakor dotlej nobenega pisatelja in kritika. Sicer je leta 1886. tudi dunajska »Slovenija« priredila njemu v cast veliko slavnost, obenem kot dvajsetletnico knjižnega njegovega delovanja. Med izdajanjem svojih del je Stritar utihnil. Komaj so izšla, se je oglasil hud nasprotnik «Rimski katolik«, ocitajoc mu celo stvari, kakor da je pisal leta 1870 »bog« z malo zacetnico in da je priporocal, vsaj za poezijo, slovanska krstna imena namesto starih, poštenih svetopisemskih; sestavljala so se ocitanja iz šal, kakor jih je skoval »Triglavan s Posavja«, n. pr. »Bolje je malo vec verovati nego premalo«. Posebno hudo pa je prijemal Stritarja zastran njegovega glasnega pov­darjanja, da je originalen; ocita mu naravnost: »Da, gospod Stritar, enega samega nazora, ene same misli nimate lastne!« Zlasti se je trdilo, da se je oprijel Scho­penhauerjevega pesimizma in prinašali so se celo neposredni citati iz Stritarja in Schopenhauerja. – Zdaj vemo, da je vse to ocitanje pretirano, a ravno tedaj je nekaj zaleglo, ker se ni pomislilo, da je Stritar svoje doticne ideje že zastopal, predno je poznal Schopenhauerja, in sploh, da se tisti nauki o pesimizmu, nazor, da je za cloveka najbolje, ne biti rojenemu itd., porodijo ob ugodnih trenutkih vsakemu cloveku, in da so take nauke odlocno zastopali že starodavniki. Da je »Gospod Mirodolski« posnetek »Župnika Wakefieldskega«, je Stritar deloma sam priznal, pa to je isto kakor »Zorin«, »Werther« in [......].1613 Kak spomin na razne tuje vzorce najdemo naposled pri vsakem pisatelju, ki daje kake dalekosežne življenjske ali estetske nauke; in kje se sploh najde popo­noma nova snov? Toda od takih slicnic do posnemanja ali celo do naslombe in izposojanja je še sila dalec. Sicer, ako že govorimo o vzorcih: v pesmih je bil – to se menda še ni izrecno naglašalo, Stritarju prvi vzorec – Goethe, gotovo dober vzorec, da, vzor! Prav ravnodušen pa je lahko bil Stritar proti povprecnemu ocitanju, da ima svetožalje, »en vzrok: dušno bolezen, po domace – neumnost!«. Istega kalibra in iste veljave je naval: »Doba Stritarjeva v slovenskem slovstvu je doba fraz; kr­šcanstvo njegovo – fraza, usmiljenost njegova – fraza, slovanstvo njegovo – fraza, socijalstvo – fraza, fraza istotako njegov idealizem.« Na nastopni strani so mu tudi ocitali lakomnost. Ni vredno, da bi pogrevali te ocitno prenagljene napade, ki jih je že Benkovic v Glaserjevi »Slovstveni zgo­dovini« osvetlil. 1613 Necitljivo pripisan naslov nekega dela. Popolnoma molcal na to Stritar ni, a odgovoril je jako mirno v zbirki »Dro­biž« (1891. na Dunaju); to priliko je porabil, da je prodal svoj »credo«, veljaven za vse njegovo delovanje. – V javnosti se je še oglašal tudi odslej, dasi ne mnogo; leta 1893. je n. pr. izšla v »Zorinu« njegova »Olga«, a leta 1894. je spisal aktualni svoj clanek »Nova pota«, opozarjajoc, da naturalizem trka tudi pri nas na vrata; pojavljala se je naša moderna, Cankar je pisal o – »morali« … Stritar sicer ni bil, kakor vemo, popolen nasprotnik modernistov, a v vsem jih tudi ni mogel spremljati; slutil je, da bo delovanje ob njih strani težko in našel je drugje posla, po nacelu izraženem že davno prej, izšla je leta 1895 prva njegova knjiga pri »Družbi svetega Mohorja«: »Pod lipo«. Istega leta ga je še na drug nacin navdihnila muza v blagor domovine: to leto je bilo potresno leto in Stritar je pomagal s pesmimi, kolikor je mogel, celiti rane! – Istega leta je na urednikovo vabilo zopet pisal svoje essaye v »Zvonu« z naslovom »Dunajska pisma«; in sicer tu piše dokaj simpaticno o »novi struji«, pozdravlja z veseljem dva nova talenta (Murna, Govékarja), a že nastopno leto so ga novostrujarji užalili, prištevajoc ga k »stari šari«, in zato se je kratko, a za vselej poslovil od »Zvona« in od naših glasil sploh (Zvon 1896, 276): »Tvoja doba je minila,« pravi si sam, »ce si bil sploh kdaj kaj vreden. Drugi casi, drugi pisatelji, nov rod, novi vzori, novi – ne! vzori; ideali ne smem reci, to je zastarelo …« Leta 1896. je bila obenem šestdesetletnica njegovega rojstva in tridesetletnica njegovega literarnega delovanja, spominjal se je je na kratko »Ljubljanski Zvon« (str. 762), a »Slovenija« na Dunaju mu je 4. decembra priredila slavnostni vecer. Crez tri leta je prišla na svetlo pri Mohorjevi družbi druga njegova mladinska knjiga »Jagode« (1899) in v tem letu je dodal svojim »Zbranim delom« še VII. zve­zek, ki je vanj sprejel spise, po letu 1881. izdane in izmed starejših nekatere prej iz­pušcene. Posebno znamenita je igra v petih dejanjih »Logarjevi«; prva štiri dejanja so jako dobra ter dobro ucinjujejo – zlasti cetrto, peto dejanje pa, ponatisnjeno po prizoru v »Jagodah«, ima s prejšnjimi zelo šibko vez; prva dejanja pa spadajo med najboljše, kar imamo v dramaticnem pesništvu izvirnega. Leto 1902. je prineslo v Družbi svetega Mohorja zopet mladinsko knjigo (»Zimski veceri«), ki ima v sebi mnogo lepega, le premalo otrocji so otroci na nekaterih mestih. Tudi leta 1906. je izšla pri isti družbi cetrta mladinska knjiga: »Lešniki, knjiga za odraslo mladino«, ki obsega poleg 30 pesmi povest »Pavle«, dva igrokaza, pet »Živalskih pogovorov« in »Spomine«. Tu se poslavlja Stritar za vedno od našega obcinstva z njemu lastnim humorjem, združenim s prisrcnostjo in s solzico v oceh, ceš »predno se mu zacne roka tresti od starosti in slabosti, odloži pero pameten pisatelj« (str. 223). Življenje je teklo Stritarjevo mirno ob vestnem opravljanju svoje uradne služ­be leta in leta, desetletje za desetletjem. Leta 1901 je [do]bil – poprej vedno navaden gimnazijski profesor, – ko je stopil v pokoj, viteški križ reda Franca Jožefa. To je zunanja pridobitev tega neizmerno plodovitega življenja. Še zdaj pa je kontrolni redaktor »Državnega zakonika«, dasi ne živi vec redoma na Du­naju, ampak vecinoma v Aspangu,1614 kjer je njegova žena doma. Trideset let je vodil slovensko slovstvo, bil njega glasnik v najnevarnejši dobi, pa tudi vodnik z zgledi in nauki, ki jim je zagotovljena trajna vrednost, dasi se bodo morda na to in drugo stran spreminjali in [se] morda spremenili. Zasluga njegova pak je, da je osvobodil slovensko slovstvo provincijalnih spon in je povzdignil1615 na višino principijalne umetnosti, ter ni pri tem pozabil, da ima slovstvo pravo moc le tedaj, ce je ukorenjeno v domacih tleh. Simon Gregorcic1616 Leto 1844. je za nas Slovence posebno znamenito. Podarilo nam je dva du­ševna velikana, ki sta pripomogla s plodovi svojega duha, da se je povzdignila slovenska književnost do tiste višine, ki je ž nje mogel stopiti naš narodic v vrsto kulturnih narodov. Ta dva moža sta Josip Jurcic, ustvaritelj slovenskega roma­na, in pesnik Simon Gregorcic, eden naših najvecjih lirikov. Njegove poezije so ucile, svarile, vzpodbujale in navduševale ves slovenski narod in isto moc bodo razlivale po širni slovenski domovini, dokler se bo razlegala po slikovitih naših krajih lepa slovenska govorica. Rodil se je naš pevec Simon Gregorcic dne 15. vinotoka 1844 v majhni gorski vasici Vrsno, pol ure nad Libušnjem pod starim Krnom, ki pomenja za goriške Slovence isto kar za Kranjce Triglav. Simonov oce Jernej se je oženil nenavadno mlad. Bilo mu je komaj 18 let, ko je peljal brhko kmecko dekle Katro pred ol­ 1614 Aspang je trg južno od Dunajskega Novega mesta v Spodnji Avstriji. 1615 je povzdignil – ga povzdignil, starejša tožilniška oblika. 1616 Ta stran je v rokopisu zadnja z zaporednim številcenjem od 1 do 267; nato se zacne novo številcenje do 49, ko se rkp. konca. Dejansko je sedanja stran 267 že prva, celna stran nekdaj samostojno sestavljenega zvezka, ki vsebuje obsežno poglavje o Gregorcicu in ki je bil najpozneje ob vezavi privezan glavnemu rokopisu. Vsebina je povzeta po knjigi Anton Burgar: Simon Gregorcic. Dunaj, 1907. Prim. urednikovo porocilo na koncu knjige. ??? tar. Da se je odlocil napraviti za vse življenje velevažni korak že v tako zgodnji mladosti, je iskati vzroka v domacih družinskih in gospodarskih razmerah. Oce Jernej je bil posestnik srednje velike kmetije, ki jo je prav dobro upravljal. Bil je sploh pameten in razumen mož, in vsi njegovi sovašcani so ga imeli visoko v cislih. Hodili so ga vpraševat za svet v vseh važnih vprašanjih. Zaradi tega so ga izvolili tudi za vaškega starešino, katero cast je užival vec let zaporedoma. Jernej Gregorcic je imel vec otrok. Naš pesnik je bil drugorojenec tega zako­na. Kazal je že v zgodnji mladosti nenavadno gibcnost duha in cudovito dober spomin. Pozneje že, ko je bil Gregorcic kaplan v Rifenbergu1617 in ga je njegov oce obiskal, se je vedel prav dobro spomniti iz svoje mladosti, ko je bil še štiri­leten decek, na to­le: Oce Jernej je popravljal hišo in gospodarska poslopja, in Simon je ocetu po tolikih letih tako natanko popisal, kaka da je bila prej domaca hiša, da se je le­ta kar cudil in vzkliknil: Res je bilo tako. To dragocenost, dober spomin namrec, si je ohranil Gregorcic celo svoje življenje. Planinska lega domace vasi: nad njo sivi Krn, pod njo bistra hci planin, dero­ca Soca z bližnjim slapom – je kaj dobro vplivala na Gregorcica. Naravne lepote rojstvenega kraja so se tako vtisnile v njegovo mehko dušo, da jih ni mogla no­bena moc izbrisati. V najkrasnejših svojih pesmih se spominja z nekakim tihim hrepenenjem svojih domacih krajev: Tam gori, tam gori za tretjo goro planina dviguje v nebo se, iz dalje srce omedleva za njo, obraca na njo mi oko se. Razmakni predgorja se temnega zid, zavesa meglena izgini, naj svobodno zopet se pase mi vid po moji, po moji planini! Oj, pašniki solncni, lesovje temno, vi viri, potoki studeni, ti slap moj grmeci, ti selo mirno, pri srci kot nekdaj ste meni! 1617 Reifenberg – Branik. Skakljal je kot majhen decek po planinah, ukal, prepeval in prisluškaval ra­dovedno, kako se odbijajo glasovi, in radoval se je, ko je slišal svoje besede po­novljene. Kot pastircek je pohajal po planini visoki in bilo mu je malo mar, kaj se godi doli v dolini. Pa leta tecejo. »Po bliskovo gre vseh živih dan.« Vedno bi hotel biti clovek mlad, živeti bi hotel življenje mlado in brezskrbno. Pa clovek je ustvarjen za resno delo. Ni mogoce vedno ostati brezskrben pastircek. Treba se je uciti in si nabavljati izkušenj za nadaljni življenski boj. Za našega Simona je prišla doba, ko je bilo treba misliti na duševno izobraz­bo: iti je moral v šolo. Takrat seveda šole niso bile tako urejene kakor dandanes. Po manjših krajih so imeli šolo vecinoma kar duhovniki, in tako je bilo tudi na Libušnjem, kamor spada Gregorciceva rojstvena vas Vrsno. Prvi pouk je užival Simon pri tamošnjem vikarju Bevku, sorodniku sedanjega knezonadškofa gori­škega doktorja Sedeja.1618 Za njim je pouceval Simona vikar Anton Gregorcic, ki je bil v sorodu z Gregorcicevo družino v cetrtem kolenu. Zlasti poslednji je spo­znal izredne darove našega Simona. Pregovoril je oceta, da je poslal nadarjenega sina v Gorico v šole. Pac težko je bilo Simonu lociti se od svojega planinskega doma. Vedno ga je vleklo srce »nazaj v planinski raj«. Po dobro dovršeni normalki vstopi Simon v jeseni leta 1856. v gimnazijo. Prvi razred je ponavljal radi racunstva. Pri tem pa je dobil dobro podlago in po­stal izvrsten ucenec. Radi svoje pridnosti in ubožnosti je bil sprejet leta 1858. v malo deško semenišce. Bil je na ta nacin rešen skrbi za vsakdanji kruh. Ravnatelj malega semenišca je bil takrat duhovnik Respet, ki je bil vnet vzgojitelj mladine, pa mu je vendar primanjkovalo semtertja življenskih izkušenj. Ko je bil Simon v cetrti šoli, je zacel nenadoma rasti in se nenormalno razvi­jati. Do takrat je bil vedno med manjšimi dijaki, v cetrti šoli pa je dosegel pri­bližno isto visokost, ki jo je imel potem v svojih moških letih. Naravno je, da je potrebovalo njegovo mlado, razvijajoce se telo vec in boljše hrane. Simon je imel kolikor toliko sreco. V malem semenišcu je bila takrat za kuharico Urša Pologar­ 1618 Francišek Sedej (1854–1931), teolog, profesor bogoslovnih in biblicnih ved ter semit­skih jezikov, za desetega goriškega nadškofa posvecen marca 1906, se je v slovensko zgo­dovino zapisal kot veliki branitelj narodnostnih pravic Slovencev v dobi fašizma. Zaradi nevzdržnega pritiska italijanskih fašisticnih oblasti tako v Rimu kakor na Goriškem se je po 25 letih škofovanja umaknil: 23. okt. 1931 je bila njegova odpoved v Rimu sprejeta. Dober mesec nato je umrl. jeva iz Komna, Gregorciceva ožja rojakinja in celo nekoliko v sorodu ž njim. Bila je dobrega srca in je skrivaj dajala razvijajocemu se Simonu kruha in vcasih tudi kaj od mesa. Ko je vodja Respet to zapazil, mu ni bilo po volji in je ocital gojencu Gregorcicu, da je trmoglav. No, hujših posledic to ni imelo. Simon se je vedno dobro ucil, na pocitnice pa je hodil domov, kjer sta se mu krepcala duh in telo. V malem semenišcu je imel med svojimi tovariši vec dobrih prijateljev. Med temi mu je bil najljubši in najdražji idealni in duhoviti Ivan Stres.1619 Temu svo­jemu prijatelju je postavil v svojih poezijah neminljiv spomenik. V pesem, posveceno Ivanu Stresu, je položil vsa svoja gorka custva, ki so ga vezala na najljubšega takratnega prijatelja: Kako bi zabil to gomilo, kjer blago tvoje spi srce, ki mi brezmejno vdano bilo ves cas do zadnjega je dne? Ti bil mi nisi brat po krvi, a vec si bil mi tisockrat: Bil meni si prijatelj prvi po srcu in po duhu brat! Teško se clovek od mladosti, teško se loci od nadej, teško se loci od prostosti, od tebe jaz sem se težej. S Stresom in drugimi ožjimi tovariši je prebiral Gregorcic duševne velikane tujih narodov, ucil se je srbšcine in cešcine, zlasti rad pa je cital domacega pesni­ka prvaka – Prešerna. Sploh se je Gregorcic še na gimnaziji silno zanimal za vse književne slovenske pojave, domace slovstvo je ljubil nad vse. To veliko ljubezen do vsega slovenskega, ljubezen za slovenski rod je vcepil svojim ucencem pleme­niti duhovnik profesor Ivan Šolar, poznejši šolski nadzornik v Dalmaciji. Šolar je navduševal svoje ucence za slovenšcino, vzpodbujal jih je k narodnemu delu in jim kazal z veliko ljubeznijo do stvari pot, ki naj jo hodijo mladi narodnjaki, 1619 Ivan Stres (1847–1876), duhovnik, publicist, mladostni prijatelj S. Gregorcica. da se usposobijo za prihodnje ucitelje in buditelje slovenskega naroda. Gregorcic se je še v zadnjih casih svojega življenja spominjal z veliko hvaležnostjo svojega blagega ucitelja. Priznaval je rad, da mu je prav Šolar odkril vso lepoto in cu­dovito bogastvo slovenskega jezika. Lepi nauki profesorja Šolarja so padli pri Gregorcicu na rodovitna tla in obrodili zlati sad. Vživel se je popolnoma v duh slovenskega jezika, študiral je šege in navade domacega ljudstva. Proucevanje pe­snikov velikanov pa ga je privedlo do tega, da je tudi sam poizkušal izlivati svoja custva in misli v lepo pesniško obliko, in tako so nastale prve njegove pesmi, ki jih je pošiljal v Janežicev »Slovenski Glasnik«. Prvence njegove muze najdemo v letniku 1864 omenjenega lista pod skupnim imenom »Domorodne iskrice«. Ta zbirka šteje 13 pesmic, ki jih je Gregorcic pozneje predelal in jih deloma tudi drugace naslovil. »Dneva nam pripelji žar!«, »Eno devo« in druge so bile v tej zbirki. Pripomniti moramo, da je Gregorcic svoje proizvode skrbno pilil. Zato pa so njegove poezije kakor izklesane, kar se zunanje oblike tice – dovršene. Ne smemo pa misliti, da je vsled tega Gregorcic trudapolno koval svoje pesmi. Nika­kor ne! Zlagal jih je lehko in hitro. O neki še nenatisnjeni pesmi piše prijatelju: »Iz teh vrstic tudi razvidiš, kako lehko delam – ako me prava Vila navdihne; pesem je pisana hipoma brez najmanjšega popravka.« O neki drugi, 44 vrstni pesmi »Šumi« pravi: »To sem zložil nocoj v nekoliko minutah; štejem jo med svoje najboljše. 1./4. 1903 ob 11.uri.« Ko je stopil Gregorcic v sedmo šolo, je bilo malo semenišce prenapolnjeno. Vodstvo se je odlocilo v sporazumu s knezoškofijskim ordinarijatom, da se od­dajo nekateri gojenci višjih razredov v veliko semenišce na hrano in stanovanje. Gregorcic je bil med temi srecnimi. V velikem semenišcu se mu je godilo bolje. Tu je dobival tecnejše hrane in tudi kozarec vina, ki mu je kaj dobro teknilo. Tako je Gregorcic zadnji dve leti prav dobro prebil in v letu 1864. napravil ma­turo z odlicnim uspehom. Kam pa sedaj? Gregorcic je stal na razpotju: ali v semenišce ali na vseucilišce. Za prvo pot so govorili vsi razlogi, ki jih mora uvaževati v tem slucaju slovenski dijak; zlasti so mu kazale pot v semenišce slabe gmotne razmere. Na drugo pot – na vseucilišce – ga je vleklo hrepenenje in veselje do klasicnih jezikov. Radi sla­bih gmotnih razmer si je izvolil Gregorcic prvo pot: šel je v semenišce. Hudo je delo našemu pesniku, da se ni mogel posvetiti študijem, ki so mu najbolj prijali, namrec klasicni filologiji. Pozneje, in sicer prva leta, ko je bil kaplan v Rifen­bergu, se je vpisal na modroslovski fakulteti dunajskega vseucilišca kot slušatelj klasicnih jezikov. Uvidevši pa, da bi mu ne bilo mogoce koncati vseucilišca, je opustil nadaljno vpisovanje, študija samega pa se je oklenil še z vecjim veseljem. Uspeh tega je bil, da je poznal grško in latinsko slovstvo jako dobro. Zlasti pa je bil Homer Gregor­cicev ljubljenec. Ob žarkih tega »nesmrtnega solnca« se je ogreval še na stare dni. »Morda se zdaj lotim Homerja,« je pisal dne 1. svecana 1982 Veselu. Prijatelju, ki ga je posetil spomladi leta 1898., je kazal odlomek metriško poslovenjene »Ilijade«. Klasicne osebe je opeval v šaljivih »Pradavnicah« in v »Starodavnicah«. V semenišcu je bil idealni Gregorcic zelo priljubljen. Med svojimi kolegi je štel same prijatelje. Pa ne samo njegovi rojaki, temvec tudi Lahi so mu bili prija­teljski vdani. Gregorcica so namrec že v gimnazijskih letih borbe za življenje na­pravile za zrelega moža s trdno voljo in neomajnim znacajem. Njegova možatost in kremeniti znacaj sta imponirala njegovim tovarišem. Literarno delo, zapoceto že na gimnaziji, je Gregorcic v semenišcu pridno na­daljeval. Prav v svojih bogoslovskih letih je zložil marsikatero pesem, ki je pravi biser v našem slovstvu. Iz semeniških let izvira n. p. krasna pesem »Njega ni«, ki je že popolnoma ponarodela in ima poleg umetnih tudi vec narodnih napevov. Zanimivo je, kako je nastala ta pesmica: Gregorcic se je vcasih v kako misel popolnoma poglobil, pa naj si bo o prostih urah ali pa tudi med predavanji. Nekoc, ko je profesor dogmatike razvijal in razkladal težke verske resnice, je bil Gregorcic popolnoma zamišljen: skladal je pesem »Njega ni«. Profesor preneha s predavanjem in poklice Gregorcicevega soseda, zastavivši mu neko vprašanje. Gregorcic je moral vedeti, da pride potem on na vrsto, vendar je bil toliko vtopljen v konec svoje pesmi, da ni bil kar nic pri stvari. Ko ga torej poklice profesor in ga iznenadi z vprašanjem, ni vedel v prvem trenotku odgovora. V tej stiski se obrne na svojega soseda in mu rece v furlanšcini: »ajudi mi«, t.j. pomagaj mi. Tovariš mu pove nekaj besed, in to je zadostovalo, da je Gregorcic na sta­vljeno vprašanje dobro odgovoril. A pred odgovorom je bila pesem že koncana. Kakor je bil že na gimnaziji izboren dijak, tako se je z vso resnostjo vglobil tudi v bogoslovne študije in dobil je tudi v semenišcu skoro v vseh razredih emi­nenco, to je odlicno. Zaradi trdnega znacaja in velike pridnosti je bil posvecen v mašnika že po koncanem tretjem letu bogoslovja. Slovesno novo mašo je imel dne 27. vinotoka 1867 pri Sv. Duhu na Libušnjem. Ko je bogoslovne nauke dokoncal, je moral Simon ostati še eno leto v semeni­šcu. Kot cetrtoletnik prefekt je imel nalogo, da je vodil gojence svojega oddelka na izprehod. Vcasih ko je bil dobre volje in so ga gojenci za to prosili, jo je zavila cela družba pod njegovim pokroviteljstvom pod kako »vejo« na kozarcek rujnega vinca, kar se jim je dobro prilegalo, ne da bi jim kdo vzel to za zlo, in disciplina ni trpela, ker so se lepo in dostojno vedli. Tako so minila Gregorcicu leta izobraževanja in kot mož je stopil v resno življenje. Prva njegova služba je bila v Kobaridu, lepem goriškem trgu ob deroci Soci. Tu je našel mladi idealni duhovnik z mehko pesniško dušo rodovitna tla za svoje delovanje. Ustanovil je citalnico, ki je bila ena prvih na Slovenskem. Navduševal je ljudstvo za vse dobro in blago, vadil je mlada grla v lepem slovenskem petju, sam pa je vcasih zapel kak samospev, ker je imel lepo zvenec bariton. Prirejal je v citalnici razne ljudske igre, ki jih je solil s svojimi duhovitimi šaljivkami. Njegovi cerkveni govori, sloneci na eticnih mislih, so bili kratki in jedrnati. Bili so jasni in popolni po vsebini in obliki. Do šole je imel posebno ljubezen. Še v poznih letih se je spominjal svojih ucencev, kakor so se tudi le­ti njega spominjali s hvaležnostjo. Kaj cuda, da ga je ljubilo ljudstvo ob takem delovanju! Pa tudi njegova cer­kvena oblast je pripoznala, kako izboren delavec da je bil Gregorcic v vinogradu Gospodovem, zato je došel pesniku od knezonadškofijskega ordinarijata pohva­len dekret. Da pa je mogel Gregorcic tako plodonosno delovati narodu v veliko korist, zato gre nevenljiva zasluga tedanjemu kobariškemu dekanu Andreju Jekšetu. To je bil ljudomil, vsestransko izobražen duhovnik, ki je kmalu spoznal s svojo bi­stroumnostjo nenavadne darove, ki so bili skriti v mladem sveceniku Gregorci­cu. Uvidevši, da Simon ni posebno trdnega zdravja, se je žrtvoval Jekše sam in veliko cerkvenih in duhovnih dolžnosti je opravil namesto kaplana Gregorcica. Ce je bil dekan le prevec z delom obložen, je rekel ljudem: »Pojdite h kaplanu, ce more, naj gre.« Gregorcic se je pac dobro zavedal, kakega predstojnika da ima v Jekšetu. Zato mu je bil brezmejno vdan in vecno hvaležen. Ljubil ga je kakor svojega oceta. In Jekše je bil mož, ki je imel pogum, da je stal na Gregorcicevi strani tudi potem, ko so napadali pesnika razlicni stanovski tovariši radi njegovih poezij. V tistem casu je pošiljal Gregorcic svoje proizvode v dunajski »Zvon«. Stritar, urednik in lastnik listov, je bil silno vesel takega sotrudnika. Napravila se je med tema pesnikoma prisrcna vez, ki je našla odmeva v medsebojnem dopisovanju. Še v zadnjih casih svojega življenja je Gregorcic rad odkrito priznal Stritarja za svojega ucitelja, dasiravno je bila nastala leta 1884. med njima neka mala neskladnost zaradi politicnih okolišcin. Pa vrnimo se k Jekšetu! Gregorcic je posvetil svojemu pokrovitelju in res požrtvovalnemu prijatelju lepo pesem pod naslovom »Vrlemu možu«. Zlata ne išci v teh vodŕh zastonj ves trud! srebra ne koplji v teh gorŕh, ne drugih dragih rud! A vec od srebra in zlata pri nas doboš, tu biser drag se lesketa ta biser – blag je mož! On vreden, da visoko bi, najviše stal, da svit njegov široko bi po svetu krog sijal. Zatem opisuje pesnik razlicne lepe lastnosti, ki so dicile Jekšeta, poudarja zla­sti njegovo modrost, skromnost in ucenost, posebno pa obcuduje njegov jekleni znacaj. Pesnik se smatra za srecnega, da je bilo njemu usojeno pod tako izbornim vodstvom delovati, in obžaluje, da ni moglo trajati to skupno delovanje dalj casa. Konca pa to pesem tako­le: O trosi Bog ti srece rož na vse poti, a nam pa daj še mnogo mož, mož vrlih kot si ti! Pesem je pisana s srcno toploto in neizmerno vdanostjo ter dokazuje, kako visoko je spoštoval in ljubil Gregorcic svojega dekana. Ko je pesem izšla, je bil profesor Janez Jesenko, oseben prijatelj pesnikov, tako navdušen zanjo, da je na­pisal pesniku daljše pismo, mu cestital na res pesniškem umotvoru ter zatrjeval, da je pesem najlepša, kar jih je doslej zložil Gregorcic. Pesnik je bil priznanja od take strani odkrito vesel. V Kobaridu je bil Gregorcic od leta 1868 do 1873. Za dnevi srece in notranje zadovoljnosti so napocili zanj dnevi skrbi in raz­ocaranja. Po skoro petletnem blagonosnem delovanju v Kobaridu je prišel leta 1873. za kaplana v Rifenberg. Tu ga je ljudstvo ljubilo in spoštovalo, a njegov novi župnik Brezavšcek žal ni bil – Jekše, temvec mož, ki se je Gregorcic ž njim slabo razumel. Nikakor se nista mogla sporazumeti! Kar je Gregorcic napra­vil, vse je Brezavšcek obsojal. Gregorcic je imel ob nedeljah popoldne kršcanski nauk. Videl je uspeh nedeljskih popoldanskih pripovedi v razlagi svetih resnic, pozivljal in ucil je ljudstvo, naj živi sveti veri primerno, opustil pa je vsako oci­tanje in zabavljanje. Zaradi tega se je zdel Brezavšcku premehak in odvzel mu je kršcanski nauk. Stanovala sta vsak za se: Brezavšcek v župnišcu, Gregorcic v kaplaniji. Zanimivo je, kako Gregorcic sam pripoveduje o svojem razmerju do Bre­zavšcka: »Kar se tice mojih sitnosti, niso take, da bi jih ne mogel preboleti, pa tudi ne takšne, da bi me ne bolele. Zdaj sem popolnoma osamljen v Rifenbergu. Moj župnik Brezavšcek ne izpregovori z mano že mesec dni, in to kaže prav ostenta­tivno pred ljudmi. Ako ga pozdravim v cerkvi (saj drugje ne trciva vkup), moj pozdrav ignorira ali pa se prav mogocno in merjeno pokloni kakor kak škof; vidi se mu, kako pazi, da za linijo prenizko ne nagne svoje cestite glave, ceš cuti, decko, koliko sem nad tabo! Za njegov god sem mu vošcil tudi v cerkvi, tako sva imela vedno navado, a on je ostal gluh in nem! Tako se vede z mano, ne da bi vedel zakaj! Storil mu nisem najmanjše stvarice, da bi imel za to kaj vzroka, le podkuriti ga je moral kdo. Koliko sem storil zanj v Rifenbergu, kako sem ga vedno pri ljudstvu branil in zagovarjal – zaradi stvari, ne zaradi osebe! Kako sem se vsem veljakom zameril sprico njega – to mi je placilo! Zdaj ko vidi, da nimam z nikomer vec prijaznosti, se mu ne zdim vec nevaren in potreben! Prav ti je Ši­men! Zakaj segaš za druge v žrjavico.« Ta izjava Gregorciceva pac dobro osvetljuje obcevanje malih ljudi z velikani duha. Tudi z nekaterimi duhovniki sosednih župnij Gregorcic ni mogel dobro zdelovati; najbrže so bile temu krive njegove pesmi, ki so ta cas izhajale v »Zvo­nu« in vzbujale radi lepih misli in dovršene oblike splošno obcudovanje med tedanjim omikanim slovenskim obcinstvom. Radi cisto malenkostne stvari je prišel Gregorcic v zamero pri tedanjem dorn­berškem župniku Kramarju. Bila je nekoc vecja družba duhovnikov zbrana. Po­govarjali so se o tem in onem. Dornberški župnik omeni neko pijaco »škavec«, ki jo kmetje delajo na sledeci nacin: na tropine nalijejo vode in imajo to za domaco rabo, zdi se jim boljša od vode, ker vsaj po vinu diši. Gregorcicu sta bila ime in stvar neznana, zato se je obojnemu nasmejal in prav nedolžno brez najmanjše žal misli podražil Kramarja: »Kaj, ali tako znate v Dornbergu?« Drugi dan dobi Gregorcic od Kramarja pismo, žaljivo pisano, iz katerega je spoznal, da je vzel dornberški župnik nedolžno šalo za žalitev, kakor da bi mu bil sleparijo ocital. Gregorcic se je zavzel, bil je cisto razocaran. Imel bi bil vzroka dovolj na tak list ostro pisati, a pisal je prijazno in se po resnici zagovarjal, da ga ni mislil žaliti. Kaj stori dornberški župnik? List pošlje Gregorcicu neodprt nazaj! Umevno je, da je tako ravnanje zelo bolelo rahlocutnega Gregorcica. Župnik Kramar je bil taka trda narava, in gotovo ni imel v mislih žaliti Gre­gorcica. Njemu v prilog in v njegovo cast moramo navesti, da je bil on edini izmed duhovšcine komenske dekanije, ki ni hotel podpisati zaupnice doktorju Mahnicu dne 17. kimavca 1889. (Glej »Rimski Katolik« 1889, str. 666) Pozneje sta se Kramar in Gregorcic tudi sprijaznila. Ljubljanski župan Ivan Hribar pripoveduje o tem to: »Z župnikom Kramarjem je kesneje Gregorcic dobro zdelaval. Dvakrat se je sešel v moji družbi ž njim v Dornbergu in obakrat je bilo z obeh strani neprisilje­ne zabave in opopranih prijateljskih zabavljic. Pripominjam pa, da sem ga za prvi sestanek s Kramarjem le težko pregovoril in da je šel nekam nevoljno z Gradišca z mano v Dornberg.« Pa tudi drugace Gregorcicu ni bilo življenje v Rifenbergu postlano z rožicami. Kot katehet je imel zelo veliko opravila. Moral je hoditi poucavat kršcanski nauk na Brje, v vas, tri cetrt ure oddaljeno od Rifenberga. Odlocili so mu za kakih 70 poti celih 25 florintov, kasneje pa, ko je protestiral, po 8 krajcarjev od kilometra. Pravdo, ki jo je imel Gregorcic zaradi tega z okraj­nim šolskim svetom, je izgubil. A tudi služba v Rifenbergu sama na sebi je bila naporna in je presegala Gre­gorciceve telesne moci. Moral je iti vcasih do šestkrat na dan obhajat, kar je bilo zlasti v zimskem casu sila neprijetno, ko mu je bila burja zvesta spremljevavka na potu. Dogodilo se je, da je prišel v soboto zvecer pozno v noci od težavnega opravila domov, drugi dan v nedeljo pa imel že ob šestih mašo s pridigo. Njegovo veliko požrtvovalnost in ljubezen do cerkve in šole je priznal tudi knezoškofijski ordinarijat s tem, da je poslal Gregorcicu pohvalen dekret, ki sem ga že prej omenil. Glasi se v približnjem slovenskem prevodu tako le: »Visokocastitemu gospodu Simon Gregorcicu, kaplanu v Rifenbergu Vaše blagonosno delovanje v vinogradu Gospodovem, prvic kot kaplana v Kobaridu, drugic kot kaplana v Rifenbergu, je knezonadškofijskemu ordinarija­tu dobro znano. Na obeh mestih ste izpolnjevali ne­le duhovske dolžnosti vselej z vztrajno marljivostjo, temvec ste tudi ucili z najboljšim uspehom otroke kr­šcanski nauk bodisi v cerkvi kakor tudi v šoli, in sicer po izbrani metodi, zlasti še v Rifenbergu, veliki in težavni župniji, od doma zelo oddaljenima šolama, kjer zdaj blagonosno delujete. Knezonadškofijski ordinarijat si šteje v prijetno dolžnost, izraziti vam polno zadovoljnost in zasluženo priznanje, kar naj služi v vecjo cast božjo in v prospeh zvelicanja duš. Knezonadškofijski ordinarijat v Gorici, dne 1. prosinca 1878. Andrej svoje­rocno nadškof.« Ta laskavi dekret od nadškofijskega ordinarijata je povzdignil Gregorcica, da je še bolj vneto in gorece deloval v blagor in prid svojih župljanov. Pri tem pa so pešale njegove moci. Seveda ga je ljudstvo ljubilo, ali kaj pomaga, Gregorcic je imel v Rifenbergu pac mnogo castivcev, prijatelja pa ne enega, ki bi mu bil razkril svoje težave. Pogrešal je silno prijateljskega srca, ki bi bil iz njega crpal tolažbo. Bridko se pritožuje Gregorcic v pismu na prijatelja Gruntarja, da je tako sam. Vabi ga prisrcno in hrepenec k sebi, rekoc: »Jaz cutim prav živo potrebo vcasih biti v prijateljski, zlasti v tvoji družbi. Tedaj me vsaj za trenotke zapusti temni Savlov duh.« Pa pri vseh teh križih in težavah ga njegova šaljiva žila ni popolnoma zapu­stila. Prijatelja krega v pismu, zakaj da se ne oglasi: »Molcanje je lepa cednost, a te cednosti imava midva prevec! Ko bi red trapistov še ne bil ustanovljen, usta­novila bi ga midva! Seveda bi mu ne dala tako trapastega imena!« Gregorciceve moci so pešale bolj in slednjic se je moral odlociti, da zapusti težavno službo v Rifenbergu. Šel je v zacasni pokoj in prebil ta cas razen v Rifenbergu v Gorici, deloma pa pri svojem prijatelju Ignaciju Gruntarju, tedaj notarju v Logatcu. Za šest mesecev je dobil pokojnine – cujte in strmite – 105 florintov avstrijske velja­ve! Dasiravno pa je v Rifenbergu toliko pretrpel telesno in duševno, vendar se je nerad in nekako s težkim srcem locil od tega krasnega kraja, kar svedoci krasna pesem »Slovo od Rifenberga«. Pac zadnjikrat vam s tega kraja, slovo jemljoc, jaz govorim; srce mi bridka bol navdaja, beseda skoro mi zastaja, a Bog le vé, kako trpim! Kaj pac bi težko mi ne bilo? Tu bival sem nad osem let, tu vse se mi je prikupilo, to ljudstvo mi je drago, milo, in ljub mi je ta krasni svet. Rodila mene je planina, ocetov dom mi tam stoji; vendar ti gricki, ta dolina se druga zde mi domovina, za svoje štejem vas ljudi. Zato se poslavlja pesnik težko od tega kraja, hudo mu je pri srcu, solze ima v oceh in gorko prosi nebo, naj obvaruje te cvetne doline in zlate vinske grice pred vsem zlom, na drugi strani pa naj ohrani ljudstvo plemenito in krepostno; želi, naj bi uspevalo seme, ki ga je vsejal on, in obrodilo zlat sad; potem, pravi, bo ta kraj dom blagosti, bo srece dom in dom kreposti, potem ta kraj bo pravi raj. In kako ginljiva je sklepna kitica! To želja moja je edina o naj nebo jo izvrši! sedaj pa z Bogom, ti dolina, vi starcki sivi, ti mladina, Oj, z Bogom, dobro ljudstvo ti! Kakor pravi Gregorcic v tej pesmi, je živel v Rifenbergu nad osem let. V tem casu se je vsled svoje dobrodušnosti in uglednega življenja omilil ljudstvu in Rifenbercani so mu pripravili krasen odhod. Ko je odhajal Gregorcic na svojo novo službo na Gradišce, je bil ves Rifenberg na nogah, otroci kakor njih starši, in nemalo jih je jokalo, ker jim je bilo tesno pri srcu, da jih zapušca tako blag gospod. Župan z vsemi obcinskimi svetovavci ga je spremil do Dornberga. Ob tej priliki je bil Gregorcic tudi imenovan za castnega obcana rifenberške­ga. V zacasnem pokoju je premišljal Gregorcic, kam naj bi prosil, kadar okreva. Tako težke službe kakor v Rifenbergu ne bi mogel vec prenesti, tudi ce bi se mu bilo zdravje popolnoma povrnilo. Ta cas je bila razpisana služba vikarja na Gradišcu blizu Prvacine. Gradišce je izmed najslabših vikarijatov v goriški nadškofiji, a Gregorcic se vendar odloci, da poprosi za to službo, mislec, bom imel vsaj telesno mir. V tem oziru piše svojemu prijatelju: »Kakor sem ti pisal, prosil sem zaradi bolehnosti in utrujenosti za lahki vika­rijatek na Gradišcu pri Prvacini, snoci mi je došel odgovor, da se kmalu izpolni moja želja. Služba tam je slaba in ljudje nekda nezaupljivi – a jaz sem tako sla­boten, da sem prisiljen prositi za morda najslabši vikarijat v škofiji, ker menim, da tam telesno ne bom trpel.« Pri tej priliki lehko omenimo, da bi bil dobil Gregorcic službo tajnika pri Matici Slovenski v Ljubljani, ko bi bil hotel prositi. – Izpocetka tega ni hotel, a pozneje mu je bilo žal, ko je videl, da ne doseže zlepa mirnega življenja. Sam pravi: »Stokrat sem se že pokesal, da nisem prosil za tajništvo pri Matici, in kesal se bom gotovo vse življenje. Kako bi tam imel telesno lehko in kar bi bilo duševne­ga delovanja, bilo bi mi v veselje. Zdaj se bom moral potikati po kotickih, kamor nikdo drugi nece!« Gregorcic je torej sprejel službo vikarja na Gradišcu. Velikega travna leta 1882. se je odpravil tja. Gradišcani so mu prišli že v Dornberg naproti in so ga slovesno spremili v svojo vas. Tega leta je izdal Gregorcic prvi zvezek svojih poezij. Dolgo je ukrepal in premišljal, ali bi se podpisal s svojim pravim imenom ali pa bi pridejal svojim pesmim izmišljeno ime. Slutil je namrec, da bodo nekateri to ali ono pesem napacno umeli, cujmo, kaj sam pravi! »Tudi meni vcasih prihaja izkušnjava, da bi izdal zbirko svojih pesmi; a ko jih pregledujem, spoznavam, da ne smejo pod mojim imenom na dan. So že take vmes, da bi mi jih farizejci in otroci zamerili ter da bi moral trpeti zaradi njih. Ko pa bi bil šel k 'Matici', izdal bi jih bil gotovo. Tako pa najbrž ne bodem videl zbranih svojih rim.« Velike notranje boje je imel torej Gregorcic zaradi podpisa na svoji pesniški zbirki. Vendar pa je – kot odkrit znacaj – tudi tukaj ravnal odkrito. Sklenil je, da se podpiše s svojim pravim imenom. Tako­le piše: »Glede podpisa svojega imam samo še par dni casa, ker potem moram Kleinu poslati naslov knjige; pomislim, še nekoliko, a najbrž, da se podpišem.« To pismo je datirano 4. sušca 1882 in je važno tudi zaradi tega, ker govori o postanku ene najlepših Gregorcicevih pesmi, o »Oljki«. Poslušajmo! »Knjigi dodam še dve pesmi; eno teh sem ta hip koncal (ob Ľ 3h popoldne); napisal sem danes blizu 70 verzov. Naslov pesmi je 'Oljki', šteje blizu 40 verzov; morda jo pošljem prej tudi 'Zvonu', ker je oljcna nedelja tukaj.« Z veliko nape­tostjo je zasledoval Gregorcic tiskarniška dela svoje knjige. S prijatelji si je v tem oziru mnogo dopisoval in se posvetoval ž njimi o tem in onem. Posebno živahno pa je dopisoval z notarjem Gruntarjem, ki je prevzel založništvo. Priobcujemo tu odlomek iz pisma, ki bi utegnil zanimati širšo javnost: »Papirja ne bom vec narocal, naj se tiska za enkrat 2000 iztisov; iz razprodaje knjig bom nekoliko razvidel, koliko so moje poezije res priljubljene. Ako bi zmanj­kalo knjig, bi me veselilo, cez kaj casa naredi se lehko druga izdaja. – Glede dat iz mojega življenja se mi zdi, da niso potrebna. Zdaj naj kritikujejo pesmi, biografija naj se piše po smrti; morda jo spišem celo sam kdaj, da ne narede iz mene kaj druge­ga, nego sem v resnici. Cloveka dobroto poznajo samo prijatelji, svet naj pozna po­eta!« V zadregi je bil Gregorcic, komu naj posveti svoje poezije. V prvi vrsti je mislil na svoje osebne prijatelje, pa le­ti so v svoji skromnosti odklonili tako odlikovanje. V nekem pismu na Gruntarja pravi Gregorcic: »Knjiga se tiska; dozdaj sta že dve poli na cisto tiskani in drugi dve sta korigi­rani. Knjiga bo tako lepa, da do zdaj ni imela nobena slovenska pesniška zbirka tako lepe zunanje oblike. Jaz sem podpisal svoje pravo ime in Tebe kot založnika. Posvetil knjige nisem nikomur, ker se je Erjavec branil in tudi Ti!« Okrog velike noci je prišel prvi zvezek Gregorcicevih poezij na svetlo. Kakor receno, se je tiskala knjiga v 2000 izvodih. Uspeh je bil velikanski. Nobena slovenska knjiga se doslej ni tako hitro razpe­cala kakor prav prvi zvezek Gregorcicevih poezij, ki so vzbudile veliko senzacijo po vsem slovenskem svetu. Ce pomislimo, da se je prodalo v treh mesecih 1800 izvodov, moram pripoznati, da je to za naše malenkostne razmere res nekaj veli­kanskega. Cistega dobicka je imel Gregorcic pri tem zvezku nad 2000 K.1620 Kaj je napravil s tem denarjem? Njegovim domacim na Vrsnem je trda predla. V svoji milosrcnosti se odloci Gregorcic, da pomaga domaci hiši. In res! Od tega dobicka je dal v korist rodne domacije 1600 K. – Pac ena lepih potez vec na njegovem blagem znacaju! Omenili smo že, kako hitro se je knjiga razpecavala. Pa ne samo gmotni uspeh knjige je bil velik, marvec tudi moralni. Gregorciceve poezije so citali povsod. 1620 K – Krone; 1 krona – 100 hellerjev, uvedena je bila ob denarni reformi leta 1892 in je za­ menjala dotedanji gulden ali florint in sicer 2 kroni za en gulden, ki pa je ostal v obtoku še do leta 1900. Elegantna knjižica po zunanji obliki in vsebini je bila tudi v kmecki hiši doma. Prebiral jo je ucenjak, s seboj jo je nosil pastircek, šolski mladini pa je bila najljub­ša spremljevavka. Vsem je bila mila in draga družica, samo nekaterim ni ugajala. In ravno to neznatno število je zadostovalo, da je Gregorcic trpel neizreceno, ker ga je bolelo, da ciste plodove njegovega duha napacno umevajo prav njegovi stanovski tovariši. Kako skromno pošilja svojo knjigo med svet: Poet, le malokomu znan, leži po svetu razmetan; da kip njegov bi vam podal, raztresene sem ude zbral – ne vseh! … a kdor pregleda te, spozna mu glavo in srce. Raztresene ude je torej zbral pesnik in te ude je zacela trgati neusmiljena kritika. Ocitalo se mu je razlicno: da zagovarja necistost, da razširja krive nauke (»Cloveka nikar!«), sama ocitanja, ki so morala zadeti v srce blagega Gregorcica, ki je bil sam duhovnik. Pesniku sveceniku kaj takega ocitati, to je najhuje! In to tako po krivici! Gregorcic je bil pri izbiranju svojih pesniških predmetov sila izbircen. Dobro je vedel, kje so meje, ki jih ne sme prekoraciti kot pesnik, še bolj pa se je zave­dal, da so mu kot pesniku duhovniku odprta le ozka pota. In Gregorcic se je res tudi vedno gibal v natanko dolocenih mejah. Nikdar se ni oddaljil niti za las od katoliških resnic, kakor je bilo cisto njegovo srce, kakor so bile plemenite in clovekoljubne njegove misli, tako so bile tudi njegove poezije lepo dehtec šopek svežih rahlih rožic, saj niso njegove poezije nic drugega kakor odsev njegovega plemenitega srca. Zaradi prvega zvezka Gregorcicevih poezij je nastala na Slovenskem cela lite­rarna vojska. Ni naš namen, da bi pisali kritiko o tem literarnem boju. Omejiti se hocemo le na stvari, ki se ticejo Gregorcicevega življenja. Na eni strani – pri ogromni vecini slovenskega razumništva – je našla knjiga zasluženo priznanje, na drugi pa velik odpor. Tedanja duhovšcina je bila z ma­limi castnimi izjemami v taboru Gregorcicevih nasprotnikov. Veliko je deloval moralni pritisk od zgoraj. Razlicne avtoritete so govorile in dosti! Prvi napad na Gregorcica je uprizoril »Slovenec« X. številka 53, dne 11. veli­kega travna 1882; za tem napadom je prišel drugi hujši v istem listu številka 64., dne 10. rožnika 1882. Izprva je tudi »Slovenec« kakor drugi slovenski casniki lepo pohvalil Gregorcicevo »zlato knjigo« in cestital slovenskemu narodu, ki mu je vstal tak pesnik. To se je zgodilo pod uredništvom Filipa Haderlapa, a dne 1. velikega travna 1882 je postal »Slovencev« urednik upokojeni župnik Jožef Jeric, mož, ki ni imel nobenega smisla za poezijo. Tedaj je zavela v duhovniškem glasilu Gregorcicu neusmiljena sapa. Veliko ogorcenost je vzbudila profesorja Janka Pajka »Kritika Gregorcicevih poezij« v »Kresu« II., str. 379–391. V tem sestavku je opozoril Pajk na neke ne­dostatke, ki po njegovem mnenju kvarijo popolni in cisti vtisek Gregorcicevih pesmi; pogrešal je harmonije v pesnikovih mislih, steknil je v pesmi »Cloveka nikar« budistiško naziranje, ocital nejasnost celih pesmi in posameznih mest. Ocital je pesniku nekatere slovnicne hibe in naglas, ki se mu je ponekod baje sila delala. Taka je bila sodba profesorja Pajka o Gregorcicevih »prvencih«, kakor jih je imenoval, trdec, da jim manjka še mnogo do klasicnosti. »Slovencu« in »Kresu« so korenito odgovorili leta 1882. pesnikovi prijatelji v knjižici »Gregorcicevim kritikom odgovor in pouk«. Naravno je, da so Gregorcicevih poezij omenjali in jih ocenjevali vsi tedaj izhajajoci slovenski casniki. Duhovniško casopisje je bilo edino v tem, da so poezije premalo verne, z eno besedo take, kakršnih ne bi smel peti katoliški du­hovnik. Gregorcic je vsem tem napadom pozorno sledil. Poslušajmo, kako piše! »Novice sem bral, prijazne so; a bral sem tudi zadnjega »Slovenca« od te ne­delje. Nikdar bi ne bil mislil, da ta ucena gospoda tako napak bere! Saj vendar je ocitno, da se moje pesmi tako brati in umevati ne smejo. Danes jim napovem boj v 'Slovenskem Narodu' s temi besedami: »Slovencev« tesnosrcni napad, ki krivega pac razumljenja je rad, strahu mi kar nic ne zadaje. Zavrnem jih v »Zvonu« – pevaje! Da svojim protivnikom stavim se v bran, to domu sem, stanu in sebi dolžan, dolžan sem to tudi castiti gospodi, ki pesmi in mene prijazneje sodi! A dasi napad na me je srdit, pušcic ne bom rabil, bom rabil le – šcit! Le sebe bom branil, protivnika ne bi rad ranil! A ce se pa to dogodi, da kaka pušcica nazaj prileti; to, vrla gospoda, ni moja krivica, ne moja, le vaša vas rani pušcica! Tako! Obrambo spišem pa za 'Zvon'!« Svojo obljubo je Gregorcic izpolnil. Kmalu za tem je poslal »Ljubljanskemu Zvonu« svojo »Obrambo«, ki je prišla v dveh številkah na svetlo in obsega »XV odgovorov«. Izšla je ponatisnjena tudi v posebni knjižici. Glede svoje »Obrambe« piše Gregorcic Gruntarju: »Branim se sicer brez zabavljanja, a odlocno, da ne bo »Slovenec« mislil, da išcem pri njem milosti. Slišim, da so izkušali Marnovci tudi prošta Zupana spra­viti na svojo stran (kako nabirajo vojsko zoper me!), a bogoslovec Lavrencic je nato nesel proštu zvezek mojih poezij ter mu zaznamoval vse od »Slovenca« na­padene pesmi. Prošt, prebravši obtožene verze, rece, da ne najde v njih nobene, niti najmanjše verske nekorektnosti. Pripomniti moram, da je bil prošt strog duhovnik. No, ako še strogi možje ne morejo stopiti pod njih bandero, bo malo njih krdelo, in Simon, ceprav se mora sam boriti ž njimi, ne umakne se z bojišca. Ta kopica je najbrž mislila, da me ubije s prvim udarcem, da hitro vsa duhovšci­na s škofijo (vred) na celu plane na me. Do zdaj se jim ni posrecilo!« Pa kako bridko se je motil Gregorcic! Mislil je seveda, da se bo bil pošten boj. Sam pravi tako lepo v svojih poezijah: »Ti streti me moreš, potreti nikdar, osode sovražne besneci vihar.« In strla ga je huda kritika, pristrigla mu peruti, vzela mu kolikor toliko pesni­škega poleta, toda mišljenje njegovo, trdi in kremeniti znacaj ni bil potrt, njegov tilnik ni bil sklonjen, bilo pa mu je hudo in tesno pri srcu. Cutil se je kot duhov­nik ponižanega. Bolelo ga je, da so ga prav njegovi stanovski tovariši napacno umeli ter ga strastno napadali.1621 1621 Temu mestu sledi v rokopisu med str. 19 in 20 prazna stran, ki ni oštevilcena, na nji pa stoji le naslov »Slovensko slovstvo izza Prešerna«, ki vsebinsko nikakor ni umesten in je bil verjet­ no kdaj prej zapisan na Štrekljev pisalni papir, uporabljen potlej za poglavje o Gregorcicu. Branil se je; zagovarjal se je, kakor more to storiti pesnik nasproti ljudem s trdimi naceli, ki živijo v nekaki fiksni ideji, kakor da bi bila njih nacela dogme. Jasno je, da je težavno stališce proti takim ljudem zagovarjati se kot pesnik. Ven­dar je rešil Gregorcic stavljeno si nalogo nad vse castno s svojo »Obrambo«. Vojskovodja Gregorcicevih napadovavcev je bil dr. Anton Mahnic, tedaj še ne bogoslovni profesor v Gorici, ampak le prefekt v Alojzijevišcu, sedaj škof na otoku Krku. Kar je »Slovenec« pricel leta 1882., to je nadaljeval pozneje dr. Mahnic. V go­riškem »Folium dioecesamum« (škofijskem listu) je jel objavljati v latinskem jeziku svoje modroslovske in slovstvene spise; naperjeni so bili predvsem zoper slovensko slovstvo. Ker se je bila med tem casom zgodila v Ljubljani velika izprememba – na škofijski prestol je za svobodoljubnim Ivanom Zlatoust Pogacarjem sedel Jakob Missia, ki je prišel iz nemškega Gradca – dvignili so kvišku svoje glave Gregorcicevi protivniki; njihova moc je jela rasti. Pod pokroviteljstvom Missijevem1622 in pod vodstvom doktorja Mahnica se je zacela iznova gonja proti Simonu Gregorcicu. »Slovenec« je prinašal 1884. in 1885. listek, ki je moral našega pesnika v dno srca boleti. Naslov mu je bil »Dvanajst vecerov. Pogovori doctorja Junija z mla­dim prijateljem«. Pisatelj teh vecerov, dr. Mahnic, se je spravil nad divno pesem »Cloveka nikar« in ji podložil ideje, kakršnih Gregorcic nikdar ni gojil. Pesnika je branil v »Slovencu« goriški katehet Hilarij Zorn. Temeljito je zavrnil nato Mahnicev napad Gregorcic sam v listkih »Slovenskega Naroda«. Ljubljanski gospodje, stojeci krog »Slovenca«, so namerjali še huje udariti ne­ljubega jim pesnika. Neki jako ugledni duhovnik je pisal v Gorico semeniškemu vodji doktorju Gabrijelcicu, da naj vendar poizvedo za kak madež Gregorcicev in naj ga sporoce v Ljubljano. Gabrijelcic je bil pesnikov pristaš; izrocil mu je ljubljansko pismo. Mahnicevega napada in ostudne poizvedbe o njegovih moralnih napakah, ki jih ni imel, niso šle pesniku nikdar iz spomina. Ko mu je župnik Vrhovnik malo mesecev pred smrtjo v misel vzel onega gospoda poizvedovavca in omenil nekaj hvalnega o njem, je dejal Gregorcic: »Tistega pisma ne morem pozabiti.« Rekli smo že, da se je vnela radi Gregorcicevih poezij cela vojska v literarnih slovenskih krogih. Na eni strani je bil dr. Mahnic s svojimi pristaši, na drugi pa je bil Gregorcic s svojimi castivci in prijatelji. Poslednji so reagirali na neosnovane napade na pesnika in bil se je sila viharen boj. Z obeh strani je bilo dosti zabavljic. Bilo je, kakor da bi šlo za vero. Adresne 1622 Avtorjev pripis: Mislejevem. zaupnice so se vrstile druga za drugo. Izmed duhovšcine jih je bila vecina na Mahnicevi strani. Bilo je pac nekaj castnih izjem vmes, katerih ni bilo strah tudi javno se pokazati za somišljenike in branitelje po nedolžnem preganjanega pesni­ka. In to malo številce Gregorcicevih stanovskih prijateljev je lilo pravo tolažbo v njegovo dušo. V nekem pismu na svojega prijatelja omenja z zadošcenjem adresne zaupnice, ki mu jo je poslalo 18 gorenjskih duhovnikov. Zaupnice in tolažilna pisma so poslali tudi razni zasebniki in razna slovenska društva. Poslušajmo Gregorcica, kaj pravi zlasti o adresni zaupnici! Omenjeno pismo na notarja Gruntarja se glasi: »Ne zameri, ker sem to pot z odgovorom tako kasen! Še nikoli nisem imel tako mnogobrojne korespondence kakor zdaj in prigodi se mi veckrat, da kak odgovor pozabim. Adresna zaupnica po zunanji obliki ni nic, le navadno pismo je, vsebina je pa precej lepa! Spisana je na god sv. Cirila in Metoda in od tega godu je vzet uvod, v katerem pravi, kako sta se ta dva slovenska blagovestnika borila zoper temo poganstva (recte nemštva, bi jaz rekel). In po tisoc letih, nadaljuje pismo, žuga nam nova poganska ideja (recte nemška), materijalizem, zoper katerega da se kakor nov apostol borim jaz. Koncno me pozivlja, naj srcno nadaljujem svoje delo. Tako le! – Podpisanih je 18 gorenjskih duhovnikov, med temi 7 župnikov. Malo število, v primeri z ogromno množico slovenskih duhovnikov! Vecina du­hovnikov je proti meni, nekateri popolno, nekateri deloma. To je pa gotovo, da je moja drobna knjižica vzburila duhove. Ko bi Ti vedel, kako se posvetujejo, konferirajo, kako išcejo zaveznikov moji protivniki! A da bi me umeli, no, to pa ne, to pa ne! Jaz sem dozdaj svet še previsoko taksiral, menil sem, da ima vec možgan! Najnedolžnejše pesmi obsojajo, n. pr. 'V pepelnicni noci', 'Na sveti vecer', 'Moj crni plašc'. 'Moj crni plašc' tolmaci neki prav visoko ucen duhovnik ravno diametralno nasprotno, nego se mora tolmaciti. V goriškem semenišcu me zagovarja edini Gabrijelcic! Vidiš, da se v tem cloveku nisem motil! Jeran je pisal v goriško semenišce, kaj naj pocne z mano. Poslal je ostro kritiko v pregled, katero je mislil vzeti v 'Danico', a Goricani so mu vendar odsvetovali! Ocital jim je menda v dopisu, kake duhovnike (n. pr. mene!) da zrejajo! Rifenberški župnik (poeticna duša!) je izrekel o poezijah to nezmotno sodbo: 'Besede, to so besede!' No, pustimo jih!« Ljubljanskemu knezoškofu Ivanu Zlatoustu Pogacarju je poslal Gregorcic en izvod svojih poezij, na kar se mu je Presvetli pismeno ljubeznivo zahvalil, pohva­lil je poezije ter slednjic izrazil željo, da bi ga rad poznal tudi osebno. Gregorcic se je v resnici odzval ljubeznivemu povabilu visokega gospoda in ga je posetil na njegovem gradu na Goricanah. Škof je pesnika objel in poljubil. Kaj takega je bilo pesniku po vsej pravici v veliko zadošcenje. Vzradošcen se je izrazil: »Ako so taki možaki na moji strani, koga bi se bal!« Še nekdo drug je bil na Gregorcicevi strani, ki ga je pesnik visoko cenil. To je bil njegov kobariški dekan Jekše. Le­ta se je živo zanimal za Gregorciceve poezije ter je tudi poslal pesniku oceno in svojo sodbo o njih. Ves vesel piše Gregorcic svojemu prijatelju: »Bolj kot vse kritike me je razveselil listek, ki sem ga snoci dobil; glasi se tako­le: 'Pesnik Šime! Prebral sem vaših poezij prav 63 strani. Ena boljši kot druga. Nisem mislil, – ne zamerite! Bral sem Vaših poprej kake dve ali tri, pa se mi je zdelo vse nekoliko tožno – svetožalje, nezadovoljnost itd., ali zdaj vidim, kako sem se motil! Živeli boste, dokler bodo Slovenci! – Kadar bo Vaše delo v drugo tiskano, kar se bo gotovo kmalu zgodilo, poskrbite za manjši format, tako da ga lehko vsak, ko gre na izprehod, v mavho dene, ker Vaše pesmi bodo Slovence povsod spremljale kakor Horacijeve nekdanje Rimljane.'« Gregorcic nadaljuje: »Tako piše, ali veš kdo? Naš vrli, pošteni Jakše! To priznanje od tega moža, ki ga tako globoko spoštujem in srcno rad imam, mi je bolj dobro delo, kakor ko bi mi bilo pisalo 100 drugih.« Ta priznanja in zaupnice so blagodejno vplivale na Gregorcica. 28. prosinca 1885 je spisal pesem »Prijateljem«, v kateri pravi: »Kedor je sam, lehko ga vsak zatira, ce sam je, pasti mora še junak; a kogar broj tovarišev podpira, pogum mu rase, dasi je šibak, stoterna moc tako se v slednjem zbira … Zato z veseljem nove spet cvetove zasajal bom od vas krepko podprt, gojil skrbno vse žive bom jih dnove, pri delu naj me najde bleda smrt!« In pri delu ga je res našla smrt. Zadnjo noc pred smrtjo je bil do 11. ure pri delu. Pripravljal je tvarino za nov zvezek svojih poezij. Ko ga je drugo jutro zade­la kap, so ležale na pisalni mizi še odprte svetopisemske bukve, ki jih je prejšnjo noc prevajal v pesniško obliko. Kakor omenjeno, so vplivali neosnovani napadi Gregorcicevih stanovskih tovarišev zelo na njegovo mehko dušo, da, naravnost unicujoce. Sam se izraža tako­le: »Polastila se me je velika pesniška suša. Menil sem, da bodo duhovniški napadi pri meni ostali brez nasledkov, a niso. Že prej sem vsako pesem obrnil desetkrat, preden sem jo vrgel med svet, zdaj sem postal še bolj skropulozen.« Gregorcicevi stanovski prijatelji so šli v oceni prav gotovo predalec. Pozneje so uvideli to in bilo jim je žal. Tudi škof Mahnic je spoznal, da je sodil Gregorci­ca prestrogo in je hotel svojo krivico popraviti. Spravil bi se bil rad s pesnikom. Poslal je v ta namen pred leti nekega duhovnika h Gregorcicu z narocilom, naj vpraša pesnika, ce bi mu bilo ljubo, da ga obišce. Gregorcic mu je bil kot pravi kristjan že davno odpustil prizadete krivice, ali popolnoma pozabiti jih ni mogel. Tako popoln tudi on ni bil, da bi bil prijateljsko sprejel svojega bivšega brezob­zirnega nasprotnika, ki mu je povzrocil toliko grenkih in bridkih ur s svojo pri­stransko in krivicno kritiko. Zato je odgovoril odposlanemu duhovniku: »Bolje je in raje vidim, da me ne obišce. Razburila bi se itak oba!« Po veliki noci istega leta (1882) se je odlocil Gregorcic, da sprejme službo vikarja na Gradišcu. Odšel pa je tja brez dekreta, kar mu je bilo tem ljubše, ker je mogel v neugodnem slucaju pustiti službo, kadar bi hotel. Omenili smo že, kako lepo odhodnico so mu pripravili Rifenbercani. Spre­mili so ga do Dornberga. Tu pa ga je cakalo starešinstvo z Gradišca in ga slovesno spremilo na njegovo novo službo. Izpocetka na Gradišcu ni bilo nic kaj prijetno življenje. Stanovanje njegovo ni bilo posebno ugodno. Pritoževal se je pa zlasti nad veliko vrocino. Primerilo se je, da se je spekel, ko je prijel za kljuko hišnih vrat. Pomisliti moramo, da je imela vrocina vcasih do 43°R. Služba na Gradišcu je bila popolnoma nestalna. Kakor receno, je odšel Gre­gorcic brez dekreta službovat. Zato tudi ni imel nobene urejene place. Bil je na­vezan na negotove prispevke svojih župljanov. Ne smemo se torej cuditi, ce mu je prišlo na misel zgraditi si svoj lastni dom. Povod za to misel mu je dala neka ugodna prilika. Svojemu prijatelju Gruntarju piše: »Tukaj se prodaja po dražbi Tomincevo premoženje zelo po ceni. Lotila se me je cudna misel in Erjavec jo odobruje, da bi tudi jaz svoj denar spremenil v ze­mljišce. S tem imam naenkrat pol vec vrednosti in dohodka od svojega kapitala. (Znacilno za Gregorcicevo naivno naziranje v tem oziru!) Tako bi potem tudi tukaj izhajal brez stradanja. Bil bi zagotovljen za poznejše case, za stara leta, ce jih ucakam. Ostal bi potem lehko tukaj, kjer imam toliko pocitka, kakor bi ga ne imel nikjer drugje. Prosim Te, da mi, kolikor moreš, pomagaš, in to tem preje, ker je v najkrajšem casu dražba. – Tudi Erjavec, ki je bil vceraj pri meni, videc, da je svet precej dober nakup, namerava kupiti neki vinski breg. Kos, ki ga mislim vzeti jaz, je zelo na lepem kraju, velik, ima krasen razgled na furlansko stran in v hribe. V najem ga dam prav lehko. Ti se boš morda smejal moji nameri, a jaz moram kaj skrbeti, da si zagotovim pošteno in primerno eksistenco.« Gregorcic je zašel torej v svojem mišljenju zopet v »prvotnost«, kakor sam pravi, hotel je postati kmet. Delo na pesniškem polju so mu zagrenili prestrogi ocenjevavci, sploh ni vedel, se mu li še povrne veselje do pesništva, delati je hotel na pravem, naravnem polju kot kmet. Njegove dušne ovcice so bile zelo vrocekrvne. Gre­gorcic je imel veliko opravila ž njimi. Ravnal pa se je vedno po pregovoru: lepa beseda lepo mesto najde. Ni se motil. Cez nekaj casa je sam priznal: »Sicer se mi godi precej dobro, a ceprav moji Krivošijanci vcasih zrogovilijo tudi proti meni, ker niso vajeni biti svarjeni. Na Gradišcu samotarim. Nekam cudno se mi zdi še vedno. Sicer pa me ljudstvo uboga. Vedenje v cerkvi in šoli je že vse drugo! Tu je torej že nekaj doseženo! Pocasi morda vendarle pojde!« Gmotne razmere Gregorciceve so bile takrat prav slabe. Stalnih dohodkov – kakor receno – ni imel, ker je bil navezan na negotove prispevke svojih župlja­nov, poleg tega se je moral še zadolžiti, ker je kupil del omenjenega posestva na javni dražbi. Dohodki njegovi so bili tako picli, da se je moral resno bati, da ne ostane nekega dne na cesti brez kruha. Ko piše svojemu prijatelju za god (dne 31. malega srpana 1884), pravi med drugim: »Tu na Gradišcu je mizerija! Od 4. malega travna 1883 do današnjega dne dobil sem od ljudi 180 florintov a. v.1623 Iz tega lehko razvidiš, da mi ni niti misliti na kako potovanje (k cemur ga je pri­jatelj nagovarjal), ker mi bode v kratkem zmanjkalo denarja za vsakdanji kruh.« Te žalostne razmere so kaj neugodno vplivale na pesnikovo zdravje. Ponujala se mu je prilika, da bil šel službovat v Vrtojbo, kjer bi imel boljše dohodke in bi bil bliže Gorici, pa se ni hotel podvizati za to, in sicer zato ne, ker je bil že kupil na Gradišcu zemljišce in je sklenil ostati tam, naj pride, kar hoce. Glede na to se sam izraža tako­le: »Z Vrtojbo ne bo nic, in ako bom imel iz kupljenega sveta toliko priboljška, da bom tu lehko izhajal, niti ne pojdem odtod. Tu imam mir in tega potrebujem!« Kako telesno slab da je postal, nam kaže naslednji slucaj: Nekoc je imel govor v Prvacini, in ker je govoril nekoliko dalje kakor po na­ vadi, je komaj dostal in spoznal je, da zanj težko delo ni vec. 1623 Torej za obdobje 16 mesecev, kar znaša okrog 11 florintov na mesec; a. v. pomeni »aktu­alne veljave«. Da bi svoje slabe dohodke nekoliko izboljšal, je poprosil na ponovno pri­govarjanje svojih prijateljev pri ministrstvu za pisateljsko ustanovo. Dolgo ni bila prošnja rešena. Slednjic pa je vendarle prišla ugodna rešitev in ustanova je priromala po mnogih ovinkih v prave roke srecnega pesnika. Zanimivo je, kako Gregorcic sam pripoveduje o tem: »Štipendijo sem torej dobil. Bil sem stvar že docela pozabil, ker sem bil uverjen, da ne dosežem nic. In glej! Kakor iz oblaka mi pade kos zlatega jabolka v narocje. Koliko tehta, še ne vem; ko dobim doticni dekret, Ti hitro naznanim. Ako mi novce kmalu nakažejo, ne bode mi treba toliko dolgo delati, a treba bode vendar. – Zdi se mi, da so gospodje v Gorici kakor zmenjeni, da mi pojedó kolikor mogoce s pisarijami in komisijami. Odkladajo, zavlekajo, zavijajo, da je joj! Menijo pac: 'Tu je debel kos, ugriznimo!' Ko bi vedeli, kako moram iskati po vseh poteh, da bi spravil vkup kupnino!« No, pa Gregorcic je bil vesel, da je sploh kaj dobil. Saj je bil tako z malim zadovoljen! Njegovi prijatelji so ga hoteli spraviti na katehetsko mesto v goriško realko. Zlasti se je zavzemal za to semeniški vodja dr. Gabrijelcic. Pa Gregorcic ni hotel o tem nicesar vedeti. On, sin planin, pa da bi šel z dežele v mesto! »Jaz ne morem trpeti mesta,« piše svojemu prijatelju. Ne misli, da bi tam kaj pridobil glede po­ezije: »poezije ni v mestu, ona biva na deželi!« Tudi v Ljubljano bi bil lehko prišel, in sicer za kurata v prisilno delavnico. Tudi ta služba bi bila vsaj gmotno prijetna zanj. Ne imel bi prevec posla in delal bi laže tem vec na pisateljskem polju. Pa Ljubljana ga ni mikala; ljubil je le bolj Goriško. Tudi se je bal v Ljubljani preostre zime, ki bi lehko škodovala njego­vemu itak rahlemu zdravju. – Pozneje je Gregorcic tudi poizvedel, da je pisal Missia, tedanji škof ljubljanski, Gregorcicevemu škofu Zornu, naj le­ta ne dobi službe v Ljubljani. Missia sploh ni bil nikak prijatelj Gregorcicev in pesnik se je nekoc izrazil, da je Missia napravil Mahnica, da je napisal tako ostro in brezob­zirno kritiko o prvem zvezku poezij. Tacas je Gregorcic nekoliko okreval. Da svoje zdravje še bolj utrdi, so mu na­svetovali njegovi prijatelji, zlasti tedanji ljubljanski župan Ivan Hribar, naj potuje kam v južne kraje. Gregorcic se je odlocil za Dalmacijo. O tem potovanju nam pripoveduje pesnikov prijatelj Vatroslav Holz tako­le: »Prišel sem v postu leta 1889. v uredništvo »Slovenskega Naroda«, kjer sem dobil poleg urednika Ivana Železnikarja tudi doktorja Josipa Vošnjaka. 'Kako se ima kaj Gregorcic?' me vpraša poslednji. 'Gospodje! pripravite njegov nekrolog!' sem odgovoril ter opisal njegovo ne­ugodno gmotno in zdravstveno stanje. 'Bomo pa pobirali zanj,' meni doktor. 'Pobirali, pobirali!' se oglasi Železni­kar. 'Gospod profesor! stopite Vi sami do nekaterih imovitih narodnjakov, da zlože primerno vsoto za pesnika. Jaz sem sicer sam revež in imam kopico otrok, a tu je moj desetak kot prispevek.' 'Pa kako bi mu poslali nabrani denar?' me vpraša dr Vošnjak. 'Pošljite mu ga v imenu Pisateljskega podpornega društva kot darilo za veliko noc!' sem ga poucil. In tako se je tudi zgodilo. Dr. Vošnjak je nabral v par dneh 400 K[ron], ki so mu jih poslali, in Gregorcic je šel v Dalmacijo, kjer se je, kakor mi je pisal pozneje 8. ki­mavca 1889, dobro imel in se mu je zdravje okrepcalo, duh pa se mu je razvedril. 'Po Dalmaciji godilo se mi je prav dobro – deželo in ljudi pa že sam poznaš', je pisal.« Na svojem potovanju po Dalmaciji naleti Gregorcic v Dubrovniku na svojega prijatelja Borštnika, ki je tam služboval kot profesor. Ves vesel se ponudi Bor­štnik pesniku za spremljevavca, izprosi si nalašc v ta namen za par dni dopusta, in tako skupno odpotujeta v Crnogoro. Domov prišedši pa zopet ni imel nic kaj prijetnega življenja. Prišel je zopet v denarne zadrege. Pesnik si pri svojih prepiclih dohodkih ni mogel privošciti niti najmanjšega razvedrila. V tej stiski ga opozori notar Gruntar, naj proda Kleinmayru in Bambergu pravico za ponatis prvega zvezka svojih poezij. Gregorcicu je bil ta nasvet jako všec. Pooblasti torej svojega prijatelja, naj se pogodi v njegovem imenu s tiskarno. Pogodba se je sklenila in Gregorcic je dobil od gospoda Bamberga 800 florintov. S svojo kmetijo je imel veckrat nesreco. Ko je vse najlepše kazalo, mu je pobila toca. Cisto umljivo je torej, da je privrela iz njegovega srca krasna pesem »Nevihti«, ki so jo njegovi nasprotniki toliko obsojali. In vendar ne vsebuje ta pesem nic drugega kakor prošnjo in molitev kmeta trpina, naj nebo obvaruje poljske pridelke, najvecje in skoro edino bogastvo kmetovo. Pesem »Nevihti« je spesnil Gregorcic o priliki, ko se je nekoc peljal v Gorico in je nevihta napravila pri Prvacini strašno razdejanje. Kakor receno, je tudi pesnikove nasade vcasih toca obiskala. Priobcujemo tu odlomek iz nekega njegovega pisma, ki je obenem jako zna­cilen za nazivanje tedanjih Gradišcanov: »Tukaj na Gradišcu je vse potolkla toca, meni najbolj: sem slabo študiral ve­cerno šolo, ker ne znam toce 'panati'. Tukaj pripisujejo vecinoma to toco škofu! Ko hodi namrec on okoli birmovat, je gotovo toca. Vceraj je rekel osemdesetletni starec: 'Jaz tega ne ucakam, pa moji mlajši gotovo dožive, da cesar izda postavo, da škof ne bo smel hoditi okoli, ampak da bodo otroci morali hoditi v Gorico k birmi.'« Gregorcic je hotel postati popoln kmet. Sezidal si je lastno hišo na svojem, poprej že kupljenem zemljišcu. Hotel se je umekniti v samoto, navelicavši se službe in vsega. Ganljivo je, kako piše prijatelju: »Jaz sem vzgradil hišo, ki je sicer pokrita, a ne še prav dodelana. Spomladi pojdem bivat v njo. In tedaj pa pustim tudi službo. Vem, da mi bo težko izhajati, a raje bom glodal suhe skorje, nego služil v takih razmerah. Napadi v »Slovencu« na me kot duhovnika so mi zagrenili življenje in pobrali vse veselje do delovanja na duhovniškem polju. Kmetoval bom, in ce mi pride kdaj kaka ideja, jo vržem na papir. Tako naj sklenem svoje dni. Težko mi bo izhajati, sosebno, ker sem naredil nad 2000 florintov dolga in penzije ne vem, ce dobim kaj – a ce bi pa nikakor ne mogel živeti, se pa izgubim kam po svetu, saj se bo že še našel kdo, da me sprejme v službo, tu pa služil ne bom!« Prav resno je mislil Gregorcic svojo službo popolnoma pustiti. V velikem travnu leta 1887. je službo tudi odpovedal. Izgubil je vse veselje; povsod sitnosti, od vseh strani zapreke – podpore od nikoder – navelical se je. »Vrhu tega,« je rekel, »bi moral Gradiškovcem ali zastonj služiti ali jih rubiti!« Ni enega ni dru­gega ni maral. Možje Gradiškovci so namrec vprico prvaškega župnika odlocno izrekli, da brez rubljenja ne morejo iztirjati. Takim ljudem Gregorcic ni maral služiti, raje je stradal. Tako lepo piše: »Obdeloval bom 'hrib', ce me bo veselilo, kaj pisal – tako naj mi dnevi teko. Prišel sem tudi jaz v prvotnost nazaj; kar mi je bilo namenjeno mlademu, doletelo me je starega, postal sem kmet in pastir.« Tudi v teh neveselih razmerah je ohranil Gregorcic nekaj šaljive žile. Postal je »hribar«, tako se je rad podpisoval zlasti v dopisih ljubljanskemu županu Hribar­ju (n. pr. dne 4. rožnika 1902: Tvoj brat »hribar«). V tem casu se mu je ponujala zopet ugodna služba. Prišel bi bil lahko za domacega kaplana k rodbini kneza Windischgraetza na Planino. Pa kakor je od­klonil že prej vse boljše službe, tudi te ni hotel sprejeti. Župniku Ivanu Podboju, ki je pri tej stvari posredoval, piše: »Hvala Vam iskrena za Vašo skrb in Vaš trud. Vendar so se moje razmere tako obrnile, da ne morem od doma. Lani sem si postavil hišico, ki pa še ni izdelana. Zdaj dobim denarja toliko, da si stanovanje izdelam in olepšam. Drugemu nad­zorstva ne morem in ne maram izrociti, ker bi najbrž ne delal po mojih mislih. Tudi sem prevzel poleg tega tako literarno delo, da moram imeti svojo knjižnico pri rokah. Moram se torej odreci casti, služiti svetli knežji rodovini in veselju: uživati lepo naravo in gosti hlad na Planini. Preprican sem, da svetla knežja rodbina ne pride zaradi tega v nikake zadrege: ima gotovo maševavcev na izbor. Prosim, sporocite to blagovoljno svetli kneginji.« K Windischgraetzovim je bil pozvan pesnik najbrže 1887. leta, ko je bil ure­dnik pesniškemu oddelku »Slovanovemu«. Na to cika menda tisti odstavek pi­sma župniku Podboju, kjer govori pesnik o takem literarnem delu, ki zahteva, da ima svojo knjižnico pri rokah. Gregorcic torej ni hotel sprejeti te ugodne službe; hotel je živeti sam za se, od nikogar odvisen. Zaradi tega je zacel precej potem, ko je odpovedal službo v škofiji, akcijo za pokojnino. V ta namen se je obrnil na slovenske poslance, da bi ga priporocili pri nauc­nem ministrstvu. Zlasti s Tonklijem1624 je o tej stvari veckrati govoril in ga prosil pomoci. Nekoc piše Gregorcic: »S Tonklijem sem spet govoril, rekel mi je iznova, da je minister obljubil. A povprašal me je tudi, kako sem zapisan v škofiji, ceš da najbrže se bo minister obrnil do nje z vprašanjem. Rekel sem mu, da menda prijateljev tam nimam, ker so vsi protivniki mojih poezij. A da bi škof hotel mi snesti zaradi tega penzijo, vendar ne verujem, ker je dobra duša.« Pesnik je poslal prošnjo za pokojnino namrec naravnost na ministrstvo, ne potem knezonadškofijskega ordinarijata. To prošnjo so mu popolnoma odbili. – Ko je bil pesnik že nekaj let izven duhovnega pastirstva, je zopet nastopil službo vikarja na Gradišcu, da je mogel ponoviti prošnjo za penzijo. Spisal je prošnjo za pokoj v nemških verzih; podpiral pa ga je pri celi akciji njegov dekan Hvalica v Št. Petru pri Gorici. Tudi sedaj so pri ministrstvu stvar zavlacevali. Slednjic so vendarle rešili njegovo prošnjo in odlocili so mu »knežjo« pokojnino 225 florin­tov na leto. Dekan Hvalica, ki mu je prišla rešitev prošnje v roke, ni hotel pe­snika o tem obvestiti. Kot blag mož ni maral rahlocutnemu Gregorcicu še s tem greniti življenja. Zapocel je na tihem delati za zvišanje pokojnine. Gregorcicu se je cudno zdelo, da ni o rešitvi njegove prošnje ne duha ne sluha. Veckrat je vpra­šal o tem svojega dekana, ki ga je vedno tolažil in mu prigovarjal, naj potrpi še nekaj casa. Zapoceta tiha akcija dekana Hvalice je imela uspeh. Dne 10. svecana 1899 je vendar priromal z ministrstva dekret, s katerim se je zvišala Gregorcicu 1624 Josip Tonkli (1834–1907), odvetnik in politik, ustanovil je slovensko citalnico v Kanalu ob Soci. Leta 1867 je bil izvoljen v deželni zbor. pokojnina »ausnahmsweise« (izjemoma) na 340 florintov. Ko je dekan Hvalica povedal Gregorcicu, kako penzijo da so mu odlocili prvotno, se je izjavil, da bi pokojnine 225 florintov ne bil sprejel. Gregorcic je torej dobil pokojnino po enajstletnem bivanju na Gradišcu. Nekako dve leti je deloval tu kot nastavljen vikar. Za vikarja je bil namrec imenovan 11. prosinca 1887. leta. Preselil se je bil že prej v svojo hišo ter kmetoval. Semtertja je zapel zopet kako pesem in dal duška svojim custvom. Kmalu potem ko se je odpovedal svoji službi, so dobili Gradiškovci novega vikarja Andreja Žnidarcica mlajšega. Ta se ni mogel razumeti niti z Gregorcicem niti z ljudstvom. Gregorcic je maševal slednji dan v cerkvi kakor po navadi. Intencije so mu pošiljali njegovi duhovski sobratje, zlasti pa sta ga na ta nacin podpirala trnovski župnik Ivan Vrhovnik, ki je bil sploh najljubši prijatelj Gre­gorcicev izmed kranjskih duhovnikov, in dekan Ivan Vesel iz Trnovega pri Ilirski Bistrici, ki je znan v slovenskem slovstvu zlasti zaradi krasne prestave psalmov in kot izboren prevajavec iz rušcine. Z Veselom je jel obcevati Gregorcic leta 1887., ko je deloval kot sourednik pri »Slovanu«. V svoj pesniški krog je povabil tudi Vesela, pisoc mu dne 24. malega travna 1887 leta: »Dovolite, da smem potrkati na Vaša vrata ter se Vam predstaviti. Nekoliko sva si že davno znana in upam, da nekoliko tudi prijatelja. Vi vsaj ste meni že davno znani kot pisatelj in zlasti kot prelagatelj ruskih pesmi, katerih ste se lotili s srecno roko. Znano Vam bo morda, da uredujem zdaj jaz pesniški oddelek »Slovana«, kateri ima namen seznanjati Slovence z literaturo nam sorodnih bra­tov. Vi gotovo niste opustili polja, na katerem ste tako marljivo delovali. Prosim torej Vas prav lepo, da bi blagovolili »Slovanu« pokloniti kaj svojega in tudi kaj iz rušcine preloženega. Slovencem s tem prav ustrežete.« Pobratima sta si postala blaga duhovnika in pesnika ob sestanku v Gorici leta 1889. Vesel je omenil tedaj Gregorcicu, da mu pošlje psalme v pregled, kolikor jih je poslovenil. »Tega pac radi popravkov treba ne bode, ker tisti, ki si jih poslal že v javnost, dovolj pricajo, da si sam dovolj korenito podkovan ter da Ti pomoci ni treba« – piše Gregorcic obzirno »psalmistu«, kakor je imenoval Vesela, dne 2. velika srpana 1890. »Ako bi mi jih pa o priliki poslal zato, da bi imel pri njih jaz spet enkrat kaj duševnega užitka, to bi me srcno veselilo.« Gregorcic je koncno poudarjal, da bodo poslovenjeni psalmi »dragocen prirastek k naši literaturi«. Vesel mu je poslal svoje delo in Gregorcic mu je marsikaj popravil, zboljšal in predelal. Med prijateljema se je zasnovalo živahno obcevanje, katerega sad je knjiga umetniško preloženih psalmov, ki je izšla leta 1892. »Vendar enkrat! zaklical sem veselo, ko si mi sporocil novico, da so psalmi šli v tisk. Knjiga bo Slovence goto­vo razveselila,« pisal je Gregorcic psalmistu dne 17. malega travna 1892. Poleg obširnega 118. psalma je preložil Gregorcic še precejšnje število drugih. V »Tolmacu« na koncu knjige je konštatiral to Vesel glede na 118. psalm; a na­meraval je še dodati opombo: Vsakdo, kdor pozna original, lehko spozna, koliko je zgubil slovenski narod s tem, da je umolknil divni pesnik, odkar ga je … Toda Gregorcic je odsvetoval Veselu tako izjavo: »Glede Tvoje opombe k temu (118) psalmu bi bilo moje mnenje, da samo kratko omeniš, da je psalmov prevod moj. Ako bi pisal, kot nameravaš, mašceval bi se dr. Mahnic nad Tabo; saj poznaš njegovo naravo.« Zopet lep dokaz za Gregorcicevo skromnost! Drugo delo Veselovo, ki mu je bil sotrudnik Gregorcic, je bila »Ruska antolo­gija«. Poslovenil mu je sedem ruskih pesmi. Prevodi so klasicni. Dne 17. velikega travna 1900 je poslal naš pesnik dve poslovenjeni Puškinovi pesmi: »Sneženi plaz« in »A. P. Kernovi« s pripomnjo: »Za poslednjo sem se potrudil in menim, da ne zaostaja mnogo za originalom. Obdrži oboje, popravljal ne bom vec. Pošlji mi še dve odlicni pesmi v prevajanje. Ali preložim »Zimsko jutro« – ne vem. Opis je velekrasen, a tudi samo opis. Zakaj je ostal Puškin s pesmijo »u ležanky«, ne umem. Šel naj bi do milih mu lesov in orjaški genij njegov ustvaril bi lehko krasno romanco ali celo balado.« »Ruske antologije« ni dovršil Vesel, ampak Anton Aškerc; od tega dela je od­trgala Vesela dne 10. grudna 1900 smrt, ki je zelo potrla Gregorcica. Dragemu prijatelju v spomin je zložil lepo pesem in epitaf. Povrnimo se zopet h Gregorcicu na Gradišce! Poleg Vesela in Vrhovnika mu je pošiljal intencije blagi njegov prijatelj nepo­zabni dekan Jekše. Tekom let je ljudsvo na Gradišcu Gregorcica vzljubilo in radi tega trumo­ma zahajalo k njegovim mašam, zlasti ob nedeljah. Posledica tega je bila, da so bile maše vikarja Žnidarcica slabše obiskovane. To je seveda Žnidarcica jezilo in žalostilo. Pritoži se pri svojem predstojniku prvaškem župniku Poljšaku in ga pregovori, da se je obrnil v tej zadevi na ordinarijat. Uspeh pritožbe je bil, da je ordinarijat zapovedal Gregorcicu, da mora brati mašo pri zaprtih vratih in vsako nedeljo ob drugi uri. Tudi zvonenje bodisi k maši bodisi med mašo je bilo zabranjeno, da ne bi ljudstvo vedelo za glavne dele sv. maše. Pa vse ni nic poma­galo. Ljudstvo je prej ko slej zahajalo v velikem številu h Gregorcicevi maši. Pri cerkvenih vratih je gledala skozi špranjo stara ženica in opozarjala ljudstvo, kadar je bilo povzdigovanje. In verna množica je na prostem pokleknila in molila. Žni­darciceve maše pa so bile obiskane prav tako slabo kakor prej. O tem pripoveduje profesor Josip Ivancic malo drugace: »Pravi vzrok, zakaj je moral Gregorcic maševati pri zaprtih vratih, je bil ta­le: Gradiškovci so ob nedeljah bili le pri 'suhi' Gregorcicevi maši, ostali so torej brez pridige in pouka. Žnidarcic in ordinarijat jih je pa hotel prisiliti, da obiskujejo Žnidarciceve maše s pridigo.« Zakaj pa je moral Gregorcic potem tudi ob delavnikih pri zaprtih vratih ma­ševati? O postanku te cudne odredbe pripoveduje Vatroslav Holz tako­le: »Prvikrat so mu (Gregorcicu) zaprli cerkev dne 19. velikega srpana 1888. leta vsled pisme­ne naloge župnika Josipa Poljšaka. Bil sem isti dan popoldne pri pesniku, ki mi je dal citati doticni dekret, pri cemer se je jokal. Dne 25. velikega srpana 1888 je 'Slovenski Narod' to ožigosal v 'Nedeljskem pismu' in dne 2. kimavca 1888 je bila cerkev spet odprta na ukaz nadškofa doktorja Alojzija Zorna, ki je kregal župnika, da je dal Gregorcicu tisti (pismeni) ukaz!« Bodisi že kakor hoce, odredba je bila krivicna; Gregorcic je ni zaslužil. Ljud­stvo je dalo odduška nad tem neumnim postopanjem ordinarijata in je revolti­ralo. Mislimo si lahko, kako težavno stališce je imel Gregorcic. Miriti je moral razburjeno ljudstvo, ker sicer bi bila padla na njega sumnja, da ljudstvo hujska. Napravil je vlogo na ordinarijat, pojasnil je vse natanko in prosil: »Dajte mi do­maci oltar in ne bo nobenega blizu.« Gregorcica je silno bolela stroga odredba ordinarijata, kar je pri tako nežno razpoloženi pesniški naravi umljivo. Zaprl se je pred celim svetom in trpel na se veliko svoje gorje. Bil je tako potrt in razburjen, da so se morali njegovi prijatelji resno bati, da mu veliko gorje in razburjenje ne pretrga niti življenja. To je bil neznosen cas za ubogega pesnika. Levec je bil takrat sprt z Gregorcicem, ker je Gregorcic prestopil k »Slovanu« in je opustil – »Zvon«. On ni hotel vec pisati, za drugega pa menda ni ali je le slabo poskrbel.1625 Zaprl se je v svojo sobo in je po cele ure korakal semtertja, pri tem se pa cutil izmucenega, pobitega in od vsega sveta zanicevanega. 1625 Ta stran ni oštevilcena in ni jasno, kam tocno spada. Nekoc, pozno v noc, je hodil po svoji sobi. Kar se zacuje trkanje na hišna vrata. Gregorcicu se je zdelo cudno, kdo naj bi bil tako pozen gost – bilo je namrec že ob 11. uri – zato naroci svoji zvesti služabnici Cilji, naj pogleda, kdo da je; potem mirno pricakuje poseta. Cez nekaj casa stopijo v njegovo sobo trije duhovniki. Bili so to: prvaški župnik, neki kanonik iz Gorice in še neki drugi duhovnik. Tolažili so nesrecnega pesnika in mu prinesli veselo vest od ordinari­jata, da so mu povrnjene vse prejšnje pravice glede maše. Ti ljubi ponocni gostje so ostali do štirih zjutraj pri pesniku. Pozneje je dobil Gregorcic tudi pravico, da je smel imeti domaci oltar in brati mašo doma. »Privatoratorium«, domaci oltar, je dovolil Gregorcicu »kapitularvikar« An­drej Jordan z dekretom dne 23. velikega srpana 1897. Nadškof Missia je te pra­vice še povecal s tem privoljenjem, da mu sme streci pri maši strežnik, in ce bi jih bilo vec potrebnih, tudi ti. S tem se je izpolnila Gregorcicu ena najgorecnejših želja. Njegovo življenje je dobilo neko dolocno lice, imel je nekak odprt cilj pred ocmi, in kar je bilo glavno, imel je mir. In tega je tako zelo potreboval. Saj so bile njegove telesne moci že skoraj vse obrabljene. Le duh mu je bil še vedno svež in krepak. Zatekel se je zopet k Muzam. Tudi prva njegova leta na Gradišcu niso bila neplodonosna, kar se tice pro­dukcije na pesniškem polju. Krog l. 1888. je imel že toliko gradiva, da bi bil lahko napolnil en zvezek. Vendar za enkrat ni hotel tega storiti. »Drugega zvezka najbrž ne izdam,« pravi. »Pozneje enkrat, ako se mi nabere kaj druzega blaga, izdam ga. V ta namen bom zbiral stare, in ako kaj novih zlo­žim, shranim si jih v miznici, da bode v drugem zvezku tudi kaj novega, še ne natisnjenega.« Pozneje se je Gregorcic premislil in je izdal drugi zvezek svojih poezij. S posre­dovanjem Ivana Hribarja, sedanjega ljubljanskega župana, je prevzel založništvo slovenski mecen Josip Gorup. Izplacal je Gregorcicu nenavadno visoko vsoto, namrec 6000 K. Pesnik je bil nad tem cinom kar najprijetneje iznenaden. S tem denarjem je poplacal svoje dolgove. Cisto jasno je, da ni imel Gregorcic nobenega veselja, izdati drugega zvezka svojih poezij. Pomisliti moramo samo, kako krivicno je sprejela kritika od neke strani prvi njegov zvezek. Ko se je tiskal drugi, piše prijatelju: »Pesmi izidejo menda šele o veliki noci, ker so v tiskarni pocasni. Za me ni to prepocasno, saj vem, kaj me potem caka. O vsebini sam ne smem soditi. Le to recem, da sem se cuval, da bi se pametni ljudje ne mogli spotikati. Vsem, vem, da ne ustrežem. Zagnali se bodo v me, kakor so se že; a jaz imam v tej stvari mirno vest.« Drugi zvezek Gregorcicevih poezij so sprejeli Slovenci precej hladno. »Lju­bljanski Zvon«, ki je prvemu zvezku – »zlati knjigi« – slavo pel, je privošcil dru­gemu zvezku bornih sedem vrstic. Gregorcic je bil užaljen. Tem bolj se je bavil z drugim zvezkom dr. Mahnic takoj v prvem zvezku »Rimskega Katolika«, zasnovanega v obrambo pristnega katolicanstva leta 1888. Mahnic priznava, da je Gregorcicevo obzorje v drugem zvezku bolj kršcansko, nego je bilo v prvem, da je v njem le malo ali nic tistega duhomornega pesi­mizma, ki se je ocital nekaterim pesmim prvega zvezka (st. 81); a zato prijema pesnika zaradi njegovih ljubezenskih in domovinskih pesmi. Kdor je zavezan s celibatom, da ne more in ne sme peti o ljubezni, ako hoce zvest ostati svoji obljubi. Mahnic je nastavil pesniku past: »Ali res v srcu cutiš, kar pevaš, ali ne cutiš? Ako res cutiš, vprašamo te, kako se to zlaga s tvojim duhovskim poklicem; ako ne cutiš, nisi pravi lirik, ker tvoja pesem je gola fikcija« (st. 83). Prav tako je stopil dr. Mahnic pred našega pesnika kakor nekdaj pred Krista farizeji, moleci mu davcen denar. Gregorciceve nedolžne ljubezenske pesmi obsoja imenovani kritik tudi zato, ker se ž njimi pohujšujejo slovenski fantje po deželi, katerim pridejo Gregorcice­ve poezije zaradi poljudne, narodne oblike posebno v roke. Izmed Gregorcicevih rodoljubnih pesmi ne ugajajo Mahnicu zlasti »Velegrajska kuga«, »Blagovestni­kom« in »Prebiral sem pratko«. Zaradi poslednje ocita pesniku, da ne prizanaša nevesti sv. Duha, katoliški cerkvi, ker jo dolži narodnostne strastnosti (st. 88). – To je bil drugi napad Mahnicev. Tretjic in zadnjic se je lotil dr. Mahnic Gregorcica v »Rimskem Katoliku« leta 1891. (str. 297). Naš pesnik je tedaj ob geslu papeža Leona XIII: »Ceznaturna ljubezen do cerkve in naturna ljubezen do domovine sta obe iz enega in istega vecnega vira: dvojcici sta, in Bog je obeh zacetnik in vzrok.«, pel: I. Vprašanje glasno, cuj hrumi: Li naródnost, li sveta vera, katera prva jé, katera?« To v tabora nas dva deli. II. K cemu, oj bratje, ta razpor? Kaj treba pravde in prepira? Obe iz enega ste vira Ce prihajata odzgor! III. Protivna ena drugi ni: Bogu sta iz srca rojeni, obe od Njega posveceni, obema naj srce gori. IV. In to srce je brez meja, ljubav ta dvojna v njem prostora imeti more in pa mora: Ljubav do doma, do Boga. V. Oj bratje, rad bi vas pozval: Vsi z duše neizmerno silo ljubimo domovino milo in Njega, ki dom tak nam dal! Nazor, ki ga je tako lepo razvil Gregorcic v tej pesmi, je prav tisti, ki ga srecu­jemo v pastirskih listih velikega biskupa Strossmayerja; a kaj je dejal na to Mah­nic? »Pesniku Gregorcicu zdi se tedaj nesmiselno vprašanje: katera je prva, vera ali narodnost? Z drugimi besedami: brezsmiseln je boj, ki ga bojujemo z libe­ralizmom, in prav imajo vsi radikalci pri »Narodu«, »Slovanskem svetu«1626 itd., kateri trdijo, da vera ni v nevarnosti, da liberalcev sploh na Slovenskem – ni.« In nato je apostrofiral pesnika s trdimi, prav skalnatimi besedami: »Mi si za zdaj Gregorciceve besede dobro zapomnimo … Njemu samemu pa bi svetovali, bolje da bi raji molcal, kakor tako pisal; drugace tudi mi ne bomo molcali, in ako bo moral katero trdo slišati, vedi, da si je zakrivil sam. Mi ne poznamo nobenih ozirov, ko gre za cistost nazorov.« 1626 »Slovanski svet«, izhajal je med leti 1891–1895 v Trstu. Za svoje delovanje je dobival Mahnic zaupnico za zaupnico od slovenske du­hovšcine; prvo mu je poslala konferenca kanalske dekanije, prvi je bil podpisan na tej dekan Franc Vidic. Oglasili so se z zaupnim pismom tudi ljubljanski du­hovniki, slaveci doktorja Mahnica in trdeci med drugim: »S svetlim žarom svoje bogoslovske in modroslovske vednosti temeljito preiskujete.« Ostala leta na Gradišcu je Gregorcic precej mirno prebil. Kmetoval je, zani­mal se za svoj vinograd in tuintam zložil kako pesmico. Službe ni hotel nobene sprejeti. Leta 1901. Gregorcic nevarno oboli: S popolno pripravo in mehko resignaci­jo je gledal košceni smrti v obraz. Pa vendar je še okreval. Prebolelega pesnika je posetil ljubljanski župan Ivan Hribar z dvema prijate­ljema: Ivanom Vrhovnikom in Vatroslavom Holzem. Zapazili so v njegovi hišici na hribu nedostatek, ki bi bil utegnil postati usoden za slabotnega Gregorcica – njegova spalnica je bila brez peci – podnevi se je grel pesnik v kuhinji ob ognji­šcu, ponoci pa je spal v nezakurjeni sobi. Dasi se je nekaj casa branil pesnik, na­rocil je župan v Ljubljani primerno pec in jo poslal s pecarjem vred na Gradišce. Dne 25. vinotoka 1901 se mu je zahvalil Gregorcic tako­le: Šala je bila, a šala vec ni – Kahljenka sobo že mojo krasi, vcerja postavljena, vedno pripravljena, da mi iz spalnice zimo podi, udom pa starim deli mehko prijetno toploto. Bodi darivcem za kras in dobroto srcna zahvala izjavljena! Tej zahvali je dodal še pripomnjo: »Res, ako bi tudi ne bila potrebna, že le­pota je nekaj vredna. Snoci me je obiskal župnik dornberški ter se izrazil: 'Saj je ko kakšna kapelica!'« V pismu 25. grudna 1901 ljubljanskemu županu omenja Gregorcic zopet svoje nove gostje: I pec? Pozimske te ure mi greje, in ogenj iz nje se kot škratelj mi smeje! Misli in custva, ki so obhajala Gregorcica med boleznijo, je pesniško obdelal in nastal je tretji zvezek njegovih poezij. Delal je, kakor je pisal prijatelju, »s hitrostjo brzovlaka«. Tudi ta zvezek je založil Josip Gorup, ki je placal pesniku 3000 K. Gregorcic se je cutil blagemu mecenu hvale dolžnega in posvetil mu je tretji zvezek. Veledušnemu gospodu Josipu Gorupu: Ta šop, iz pestrih rož spleten, naj Tebi bode posvecen, saj posvecenja vreden ni nihce med nami bolj kot Ti, noben Sloven, oj blagodušni naš mecen! Tretji zvezek je kritika precej mrzlo sprejela. Naravno je, da ne dosega ta zve­zek prvega ni drugega. Pomisliti moramo samo to, da je nastal ta zvezek, ko je bil pesnik v bolezni in bedi. Vkljub temu pa se najde tudi v tem zvezku mnogo dragocenih biserov. Koga ne presune z neko tiho melanholijo sledeca pesmica: Tone solnce tone, za vecerne gore ž njim le moja toga vtoniti ne more. Zjutra solnce vstane lepše še žarece, ž njim pa radost meni vstati nikdar nece. Toni solnce, toni, drugim topi boli, njim na radost vstajaj ce za me nikoli. Gregorcic je bil odlocen nasprotnik naših naturalistov, dekadentov, secesioni­stov … bil je clovek prejšnjega pokolenja. V Gregorcicevih pesmih ni nic rafini­ranega, preumetnega, odlikujejo se po preprostosti in jasnosti. Ni jim treba nika­kega razlaganja. Gregorcic se drži pravila, da se mora vsaka pesem sama po sebi razumeti. Imel je geslo, ki ga je 1. svecana 1892 priobcil v pismu Ivanu Veselu: Cim naravneje, tem verjetneje, tem prijetneje, tem veljavneje. Oglejte si in preberite n. pr. št. V. v tretjem zvezku in videli boste, kakšna poezija je to! Pomlad prihaja v deželo, vse poživlja, vse prenavlja, prinaša življenje, prinaša nade; samo k pesniku se ne nagne, le njega ne poboža s toplim svojim dihom, kajti pesnik je list na hrastu, ki je ostal še cez zimo. Kljuboval je najhujši zimi, o dihu po­mladi pa mora odpasti, da novi izpod se izcimi. Pomlad ga prežene in da prostora novemu življenju. Zanimivo je, kako sta Strossmayer in Stritar sprejela tretji zvezek Gregorcicevih poezij. – Strossmayer je pisal dne 27. velikega travna Gregorcicu: »Dragi moj prijatelj in brat v Jezusu Kristu! Iz vsega srca hvala Vam za Vaše poezije, ki ste mi jih poslali. Vse so klasicne: zaslužijo, da se jih primerja s starimi grškimi in rimskimi. One segajo v srce in dušo narodu in opevajo naše najvišje smotre. Hvala še enkrat. Priporocam se Vašemu spominu, Vaši sveti ljubezni, vaši pobožni molitvi. Prijatelj in brat v Jezusu Josip Juraj Strossmayer lastno rocno biskup.« Profesor Stritar se izraža v pismu iz Aspanga pri Dunaju dne 20. velikega travna 1902 o imenovanih poezijah sledece: »Dragi prijatelj! Z velikim veseljem sem prejel vašo knjižico, s še vecjim sem jo bral. To so Gre­gorcicevi glasi, znani glasi, in vendar novi! Pa kako prosto se gibljete! To je zrelost! »Posmrtnice« so kar genialne! Toda kaj bi hvalil, kar je nad hvalo. 'Maior omni laude.'1627 Bodite hvaležni stvarniku za lepi dar, ki Vam ga je podelil, pa mi tudi.« Po prestani bolezni se je odlocil Gregorcic, da da deželi slovo in odide v mesto. Cudno! Prej nikoli ni hotel nicesar slišati o mestu, on, sin planin, na stara leta mu je prišla ta misel v glavo. Zato proda svojo hišo in zemljišce ter se preseli v velikem travnu 1903 v Gorico. Tu si najame na Katarinijevem trgu št. 4 v prvem nadstropju stanovanje. Napravil si je domac oltar in potem je tudi maševal doma. Na vecer je zahajal pogostoma v gostilno »Pri zlati zvezdi«. Tu se je shajal s svojimi prijatelji. Pogovarjali so se o dnevnih vprašanjih, o njegovih poezijah itd. Vracal pa se je že precej zgodaj domov, kjer je delal navadno pozno v noc. Nje­gova strežnica mu je prigovarjala, da naj gre spat, on pa jo je zavrtel in odgovoril, da dela najlaže ponoci. V tem casu je nastalo najvec njegovih pesmi. 1627 »Vecji je od vsake hvale.« V Gorici je bil povsod dobro poznan. Mladina ga sploh ni drugace imenovala kakor »Goriški slavcek«. Rad je zahajal h kapucinom in franciškanom, kjer je imel dobre prijatelje. Ocetje kapucini so mu celo ponudili brezplacno stanovanje s hrano in popolnoma prost izhod in prihod. Pa Gregorcic je gostoljubno po­nudbo ljubeznivo in hvaležno odklonil. Tudi goriški knezonadškof dr. Sedej mu je ponudil stanovanje v svoji palaci; to je bilo par tednov pred njegovo smrtjo. Skoro neposredno pred zatonom svojega življenja je prišel obiskat svojega prijatelja notarja Gruntarja v Ribnico. Ostal je tu tri tedne. Videti je bilo, da se mu bodo povrnile kolikor toliko njegove moci. Pocutil se je razmeroma še dosti dobro in splošno se je mislilo, da mu je usojenih še nekaj let življenja. Maševal je v Ribnici vsak dan. Pa videlo se je, da je to velika žrtev od njegove strani. Ker so ga vedno bolele noge, se je moral bati, da vsak cas pade. In strašna zavest, da bi morda padel z Najsvetejšim v roki, mu je lila tako grozo v dušo, da ga je kar pot oblival. Ob nedeljah je opravil mašo prav zgodaj, namrec še pred 6. uro, da bi mu ne bilo treba maševati pozneje v zatohlem zraku. Visoko je spoštoval Gre­gorcic ribniškega dekana Franceta Dolinarja. Blagi dekan je pesniku z veseljem postregel, ce mu je mogel. Dal mu je na razpolago voz, ki se [ga] je Gregorcic enkrat poslužil, in sicer ko je napravil izlet na Velike Poljane. Izpocetka Gregorcic ni nic zahajal v družbo. Hotel je biti sploh nepoznan. Prosil in rotil je prijatelja, naj ga ne predstavi nikomur. Kolikor bolj pa so rastle njegove moci, toliko bolj živahen je postal. Notar Gruntar se je cudil, da ni pre­vec ugovarjal, ko ga je povabil s seboj v gostilno. Da, privadil se je tako, da je celo sam šel na pivo. Otroke je imel zelo rad; zlasti tihe, sentimentalne. Ce je prišel v družbo, je s posebno slastjo poslušal lepo narodno petje. Raz­jasnil se mu je obraz, razširile so se oci in pozabil je za trenutek, da ni poseben prijatelj družbe. Delal je s svojim prijateljem kratke izlete. Šel je n. pr. k Novi Štifti, kjer službuje njegov znanec in prijatelj iz davnih let župnik Karol Klinar. Nad vse prisrcno je bilo svidenje teh dveh duhovnikov, obeh vztrajnih narodnih delavcev. Kdo ne pozna krasne skladbe »Slepca«? Njen duševni oce je župnik Klinar. Mimogrede omenjeno je on tudi skladatelj lepe pesmi »Na straži«, ki se je prište­vala že mnogim domacim in tujim skladateljem. S svojo služabnico, ki je bila tudi prišla v Ribnico na povabilo Gruntarjeve gospe, in sicer pesniku v pomoc in sebi v razvedrilo, je napravil izlet v Novo me­sto in v Kandijo. Strogo je zabical služabnici Cili, naj ga nikomur ne izda. Hotel je biti popolnoma nepoznan. Obiskal je bolnico usmiljenih bratov v Kandiji in se je jako laskavo izrekel o vzornem delovanju clovekoljubnega zavoda. Bratje so mu dobro postregli kot duhovniku in šele pri svojem odhodu je povedal, koga da so pogostili. Seveda je bilo potem splošno veselje v bolnici. Po treh tednih se je odpravil iz Ribnice. V Ljubljani pa se je ustavil zopet pri svojem ljubem prijatelju Ivanu Vrhovniku. Potem je odšel za nekaj dni v Cerklje na obisk ljubljanskega župana Ivana Hribarja. Iz Cerkljan je napravil dne 27. malega srpana (1906.) v spremstvu župana Hribarja izlet na Skarucino, kjer je bil ta dan velik shod. Spotoma se je pomudil v Vodicah na grobu županovega brata Frana Hribarja, za cigar nagrobni spomenik je bil svoje dni poslal nežno kitico poezije. O tej priliki se je seznanil z vodiškim naduciteljem Julijem Slapšakom, ki je skromnega pesnika z navdušenim vzklikom, da do smrti ne pozabi dneva, ko je spoznal najslavnejšega še živecega slovenskega pesnika, génil do solza. O tej priliki je tudi obiskal Gregorcic na Dovjem svojega dragega prijatelja župnika Jakoba Aljaža, ki je uglasbil mnogo najlepših njegovih pesmi, in potem se je odpeljal po novi železnici domov v Gorico. Med potjo se je ustavil pri Sv. Luciji in v Tolminu, kjer so mu napravili Tolminci lepo serenado. Zdelo se je, da hoce Gregorcic še enkrat ven v naravo, da hoce še zadnjikrat podati roko v slovo svojim najljubšim prijateljem na Kranjskem. Nihce ni mislil, da je vecer Gregorcicevega življenja tako blizu. Mislilo se je, da ga je njegovo potovanje po Kranjskem malo okrepcalo, a domov prišedšemu so pešale moci bolj in bolj. Že je stala košcena smrt z neusmiljeno koso tik nje­gove postelje … Naslednje posnemljem vecinoma po »Gorici«: Dne 15. listopada 1906 je bil Gregorcic zopet enkrat pri »Zvezdi«. Bil je vesel in dobre volje. Razgovarjali so se o njegovih delih. V zadnjem casu se je bavil namrec zlasti s prevodi iz Svetega pisma. Rekel je, da Jeremijeve žalostinke ne bodo zadostovale za cel zvezek, da bo torej potreba še nekaj narediti. Pogovor je slucajno nanesel tudi na domaco politiko. Pesnik je rekel: »Ta prepir nam mnogo škoduje. Saj bi se lehko združili vsi dobromisleci pod narodno zastavo in pri skupnem delu v blagor naroda, kakor je nekdaj bilo. Poudarjalo naj bi se v politiki to, kar nas druži in veže, a ogibalo se onega, kar nas loci. Ljudstvu se ne sme izpodkopavati vere, v ostalem naj pa vsakdo sam uredi svoje razmere do Boga in naj bo za to odgovoren.« In ko mu je v tem vsa družba pritrdila, rekel je še odhajajoc: »Mi dobro mislimo, žalibog, da današnjega sveta ne spreobrnemo; nas nocejo poslušati.« To so bile, izvzemši pozdrav, zadnje besede, ki jih je izgovoril v družbi okoli 7. ure zvecer. Zdi se, da je pesnik slutil, da ga zadene kap. Ko je bil profesor Ivancic tisti zadnji vecer v njegovo družbo prišel, mu je nekako krcevito roko stiskal in mu je ni hotel izpustiti. Govoril je tudi o kapi. Ko je prišel domov, je hotel svojo oporoko nebistveno prenarediti, služabnica pa mu je rekla, naj se ne razburja in naj gre pocivat. Doma je delal nenavadno dolgo v noc. Drugo jutro, to je v petek, je vstal živahen in dobre volje. Ob 7. uri je maševal doma v svoji kapelici. Pred epistulo se mu kar na enkrat zacne zapletati jezik, da ni mogel vec razlocno moliti. To je opazila takoj njegova služabnica Cila in mislila, da mu je slabo. On pa stopi na prag in pravi: »Ne morem vec, ne morem! Mrtvoud me je zadel!« Zahteval je ogledalo, a na obrazu ni opazil nobene premembe. Sedel je k pisalni mizi in izkušal nekaj zapisati, kar pa ni bilo vec mogoce. Niti ena crka ni bila citljiva. Brž so poklicali zdravnika doktorja Breclja. Zdravnik ga je našel sedecega pri mizi, na kateri je ležalo sveto pismo, vec popisanih papirckov in zapecateno pismo z napisom: »Moja oporoka«. Rekel je zdravniku, naj ga le pusti umreti, ceš: »ker sem sklenil racune svojega življenja.« Zahteval je izpo­vednika, a v posteljo se je branil iti in je dejal, da hoce umreti zunaj postelje. Zadnjo popotnico je prejel stoje; le malo se je pripognil. Med boleznijo je dr. Brecelj dvakrat poklical v posvet zdravnika doktorja Aleksija Rojca. Prve dni je bil bolnik precej zmeden, a od nedelje do srede je bil pri zavesti, tako da so zdravniki imeli upanje, da okreva. Sicer ga je napadala njegova stara bolezen zlatenica, a vendar bi morda bil okreval, ko bi v sredo ne bila pritisnila pljucni­ca. Bolnik, prezgodaj ostarel in splošno oslabel, ni bil kos temu napadu. Vedno bolj je slabel in v petek so mu moci vidno pešale. Katastrofo so pricakovali že ponoci. Le tupatam se mu je za malo vrnila zavest. Pet minut pred smrtjo je bil pri polni zavesti. Ko so mu podali v roko sv. razpelo, ga je krcevito pritisnil na umirajoca usta in poljubil. Pri njegovi postelji so bili zbrani: njegov bratranec župnik, postrežnica, izpovednik in prijatelj kapucin oce Lin ter dr. Brecelj. V soboto 24. listopada dopoldne ob 10. uri 10 minut mu je nehalo utripati srce in Simona Gregorcica – ni bilo vec. Kakor blisk je šla po širnem slovenskem svetu novica: »Naš Simon Gregorcic je umrl.« Vsi slovenski listi so prinesli to vest. Goriški listi so priredili posebne izdaje, drugi pa so prinašali med novicami nekrologe, posvecene spominu umr­lega. Raz hiše goriških Slovencev so še isti dan zavihrale crne zastave. »Slovenska citalnica« je odpovedala svoj koncert s plesom, ki bi se bil imel vršiti v soboto zvecer. Tudi »Solkanski Sokol« ni priredil napovedane veselice s plesom. Pa ne samo v Gorici, marvec tudi po drugih slovenskih mestih so visele crne zastave v znak, da je preminil eden najvecjih slovenskih pesnikov nove dobe; ljubljenec slovenskega naroda. Oporoko so odprli v soboto dopoldne na sodišcu v navzocnosti sodnega sve­tnika Rutarja in profesorja Josipa Ivancica, ki ga je pokojnik dolocil za izvrševav­ca svoje oporoke. Za glavnega dedica imenuje v oporoki vzorni »Šolski dom«. Nadalje doloca med drugim, da ga morajo pokopati na Libušnjem pri Sv. Lo­vrencu, da naj bo pogreb popolnoma preprost ter da se ga ne sme secirati. Zacenja pa se oporoka tako­le: »V imenu presvete Trojice! Ko duh zapusti svoje telesno bivališce, naj telesne ostanke izroce sv. Lovrencu na pokopališcu rojstne duhovnije libušenjske. Pogreb bodi preprost: prah sem in pepel!« V soboto popoldne in v nedeljo so romale množice slovenskega ljudstva iz Gorice in bližnje ter daljne okolice na Gorišcek, kjer je ležal mrtvi pesnik. A ne samo Slovenci, tudi Italijani so prišli kropit »velikega pesnika Slovencev«. Ob krsti je delala neprestano castno stražo dvojica Sokolov. – Obraz pokojnika je bil miren in svecanosten. V nedeljo popoldne je bil dohod obcinstvu za nekaj casa zabranjen, ker so jemali mrlicu masko. Obiskujoce obcinstvo, ki ga je bilo vedno vse polno, si je s posebnim za­nimanjem ogledovalo mali oltarcek v hišni kapelici, kjer je pokojnik vsak dan maševal. Še vedno je ležal ondi oni mašni plašc na oltarju, kamor so ga položili, ko je mašnika zadela kap, mašne knjige so ležale ravno tako na svojem mestu, le zaprla jih je bila strežnica. Lep in naravnost velicasten je bil mrtvaški sprevod. Po ulicah, koder se je sprevod pomikal, so vihrale raz mnogo hiš crne zastave, iz oken, kjer prebivajo Slovenci, so visele manjše zastavice in crne preproge. Trgovine so bile na Kornu in v Gosposki ulici z malo izjemo zaprte vse. Vec tisoc ljudi se je zbralo v ponedeljek zjutraj na Gorišceku za zadnje sprem­stvo blagemu pokojniku. Nekako ob Ľ 9. uri zjutraj se je zacel pomikati sprevod. Ob straneh po ulicah je stalo vse polno ljudstva. Skoro pol ure je trajal sprevod. Imponiral je posebno resen nastop šolske mladine. Pogled na pisano množico na Travniku je bil velicasten. Med tem pa se je krsta blagoslovila v cerkvi ob obicaj­nih molitvah. Lepo je zapelo v cerkvi »Glasbeno in pevsko društvo« žalostinko: »Blagor mu!«. Navzoc je bil v cerkvi tudi nadškof dr. Sedej. Po dolocenem redu se je sprevod nato zopet pomikal nazaj na Gorišcek, kamor je dospel okrog ˝ 10. ure. Tu je že cakal drugi voz, v katerega se je imela položiti krsta. Preden so vzeli krsto ven, je naravnost ginljivo izpregovoril deželni odbornik profesor Berbuc pesniku v zadnji pozdrav in odpeljali so ga v rodno zemljo. Nebo je bilo jasno in lepo, v srcih pa je zavladala nepopisna bol, ko je crna prst bobnela na telesne ostanke našega Simona Gregorcica. Pokopan je naš pevec z glavo proti oltarju, blizu svojega oceta. Visoki vrh castitljivega Krna pa gleda na njegovo gomilo … Povodom smrti velikega pesnika so došle od vseh strani števile brzojavne so­žalne izjave. Velicastni sprevod je moral imponirati tudi Italijanom v Gorici, katerih ta­kratno vedenje pri tej priliki se mora pohvalno omeniti. Posebno so pa sijajno dokazali zavedni Slovenci na Goriškem, kako so ljubili in castili svojega najve­cjega pesnika. Gregorcic je bil mož precej velike, sloke postave, lepih, živih, sivkasto modrih oci in visokega cela, kar mu je vse vtisnilo znak nekaj velikega, duhovitega. Bil je planinski sin. Na svoje domace planine ni pozabil svoje žive dni. In reci sme­mo, da je zložil veliko svojih najlepših pesmi spominu svojega rojstvenega kraja. Ljubil je svoj rojstveni kraj tako, da je hotel tudi ležati v domaci zemljici. Ta želja se mu je izpolnila. Domaci planinski zrak mu je kaj dobro del. Ni bil sicer od narave posebno krepak, toda dokler je bil še doma, je bil zdrav; pokvaril si je zdravje šele v malem semenišcu v Gorici. Imel je trakuljo; zaradi tega parazita je trpel grozno lakoto v malem semenišcu. Ko se je je iznebil, je rekel v šali, da je poginila lakota. Ubog že od doma je ostal tak vse svoje življenje. Ko bi bil hotel, bi se mu bilo pac lahko boljše godilo. Saj so mu ponujali od vseh strani dobrih in lahkih služb. Pa hotel je biti prost in ni sprejel službe, ki ji ni bil kos. Iz tega vzroka ni hotel na primer sprejeti tajništva pri »Matici Slovenski«, ki bi bilo kakor nalašc zanj. Pa poslušajmo njega samega! »Zakaj nisem kompetiral za tajništvo pri 'Matici Slovenski'? Ker resultat mo­jega premišljevanja je bil ob kratkem ta, da nisem mogel upati biti posebno koristen pri tem zavodu; samo zaradi svoje komoditete pa nisem maral prositi.« Na ugodnost in udobnost torej Gregorcic ni dal mnogo. Saj sam tako lepo uci: Ni praznik, predragi mi, naše življenje, življenje naj bode ti delaven dan! Od zora do mraka rosan in potan, ti lajšaj in slajšaj cloveško trpljenje! Ne plaši se znoja, ne straši se boja, saj moško dejanje krepcuje moža, a pokoj mu zdrave moci pokonca, dejanje ti ljubi, a boj se pokoja! Dolžan ni samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan. Na delo tedaj, ker resnobni so dnovi a delo in trud ti nebo blagoslovi! Prostost in neodvisnost! to je bila Gregorciceva parola in zaradi tega ni hotel sprejeti privatnih služb. Ce je videl, da se kje ne more izkazati koristnega, se ni silil v ospredje. Bil je tudi predemokraticen za to. Poglejmo! Dobil bi bil netežko službo v knežji rodbini v Planini. Kaj piše glede tega prijatelju? »Prav lepo se Ti moram zahvaliti za prijazno skrb, ki jo imaš zame; vendar naj Ti kar naravnost povem kot prijatelju, da jaz nisem za knežje hiše: Prenavaren,1628 preprost, a tudi preponosen sem! Vezan bi bil prevec na zunanje oblike, katerih trpeti ne morem, in moral bi se uklanjati, cesar nocem in mi tudi ni treba. Najbolje se pocutim med enakimi. Vesti naj se umem, kakor me je volja!« Iz teh vrstic pac jasno govori duh demokraticnosti in obenem tudi duh pono­sa. Kakor je bil Gregorcic skromen do skrajnosti, tako je bil tudi toliko ponosen, da ni hotel nikoli ukloniti tilnika. Vedno je ostal mož, dasi je bil dostikrat sam. Imel je pac prijateljev, ali ti niso bili pri njem. Bili so eden tu, drugi tam, in le redko se mu je nudila prilika, da se je mogel osebno odkriti svojemu prijatelju. Od njegovega kaplanovanja v Ko­baridu datira veliko njegovo prijateljstvo, ki ga je vezalo s pesnikom Krilanom in s pisateljem Erjavcem. Tem trem1629 prijateljem se je pridružil Ignacij Gruntar. Navduševali so drug drugega za narodno delo, delali vsak na svoj nacin za pov­zdigo narodne ideje, za boljšo bodocnost slovenskega naroda. Krilan (Josip Pagliaruzzi) je bil dober epicni pesnik. Gregorcic je njegove daro­ve zelo cenil. Precej ko sta se spoznala, sta cutila drug do drugega kakor neko pri­vlacno silo. Seveda je bil Gregorcic takorekoc Krilanov ucitelj in Krilan se je tudi s ponosom štel za ucenca takega mojstra, kakoršen je bil Gregorcic. To razmerje je imelo res nekaj prisrcnega, ker sta se našli dve pesniški, mehko cuteci duši. 1628 Verjetno bi moralo biti zapisano prenaraven. 1629 Mišljeni so Krilan, Erjavec in Gregorcic. Leta 1881. piše Gregorcic prijatelju Gruntarju: »Kar se tice Krilana, ga pac Ljubljancani krvavo potrebujejo. Njegove pesmi so prav lepe – ceprav niso pisane v Levstikovem jeziku, kar niti treba ni. Na Slovenskem zdaj nimajo boljšega poe­ta, nego je naš Krilan. In zdaj se je še Bric prav srecno oglasil s pesmijo 'Pri Soci'. Poezija je zapustila Savo ter preselila se na Soco!« (Bric je bil namrec tudi Gorican.) Pa pesniku Krilanu ni bilo usojeno dolgo življenje. Še ne dobro vstopivši v svet, se je že moral preseliti v vecnost. Ko se je videlo, da se bo Krilanu najbrže utrgala nit življenja, piše Gregorcic s tiho žalostjo notarju Gruntarju: »Vceraj sem videl tudi Pagliaruzzijeve (rodbino Krilanovo). Stari Pagliaruzzi mi je skrivaj povedal in solze so se mu udrle, da se boji za Pepija, da, še vec, da meni, da je gotovo izgubljen. 'Meni je obupati,' joce ubogi mož! Jaz sem ga to­lažil in rekel, da jaz tega ne morem in nocem verjeti in res! Pepi pravi, da ima le oslo,1630 kakor lansko zimo. Našel sem ga pri mizi, videti je zdravega lica in ko prej lepo rejen; tudi je bil ves cas vesel, ves kakor po navadi. Jaz ne morem ra­zumeti, in vendar trdi zdravnik, da … Bog obvaruj! To bi bila res nesreca! Takih zlatih mladenicev potrebuje domovina. Izguba bi bila zanjo velika, za naju pa še vecja. Jaz ne morem verjeti.« Tudi razmerje Gregorcicevo do Erjavca ni bilo nic manj prisrcno. Razlika ta, da sta si tu stala dva zrela moža naproti. Erjavec je bil velik kriticen duh; pesnik je veliko dal na njegovo sodbo. Kar je rekel Erjavec, to je držalo. Gregorcic ni nikoli zamudil prilike, kadar je šel v Gorico, da ne bi bil obiskal dragega svojega prijatelja. Posvetiti mu je hotel iz velikega spoštovanja in prijateljstva prvi zvezek svojih poezij – kakor smo že slišali – a Erjavec je v svoji skromnosti to odklonil, ceš s tem ne bi knjiga nic pridobi­la. – Preden je izdal Gregorcic prvi zvezek svojih poezij, je dal rokopis v pregled Erjavcu, ki je mnogim pesmim dodal pripomnje. Na rokopisu prvega zvezka stoji pesnikova beležka: »NB: Opazke, pod nekaterimi poezijami s svincnikom napi­sane, so od blage roke pokojnega profesorja dr. Erjavca, kateri mi je te pesmi pred tiskom blagohotno pregledal. 10./ 7. 1888. S. Gregorcic. lastno rocno.« Gregorcicevo veliko nagnenje do narave je Erjavec kot zoolog in botanik še povzdignil. Erjavec je vplival na pesnika, da se je le­ta zacel intenzivneje baviti z botaniko. In težko si našel rožo, ki bi ji ne vedel Gregorcic slovenskega, nemške­ga in latinskega imena. 1630 Ta beseda je v rokopisu dvojno podcrtana, morda pomeni oslovski kašelj. Kako da je spoštoval tudi Erjavec Gregorcica, kaže velika skrb za njegovo zdravje. Tu odlomek iz pisma Erjavcevega prijatelju Gruntarju: »Naš Simon je bil zadnji cas zopet nekaj bolehen. Duh je mocan, ali telo mu ni za težko delo, kakor ga ima v Rifenbergu. Zadnjic, ko se je že prav slabega cutil in bi bil najrajše legel v posteljo, moral je delati od blizu ranega jutra do blizu druge ure po poldne.« Tudi Erjavcu ni bilo usojeno dolgo življenje. Leta 1887. je zatisnil svoje oci na veliko žalost Gregorcica. Od kobariških prijateljev je ostal Gregorcicu samo še notar Gruntar, od dru­gih bližnjih rojakov pa profesor Ivancic. Na Kranjskem mu je bil najljubši prijatelj trnovski župnik Ivan Vrhovnik v Ljubljani. Njemu je zaupal vse skrivnosti, ž njim se posvetoval o literarnih zade­vah. Vrhovnik pa je bil najvecji podpiratelj pokojnikov. O velikem srpanu leta 1901. je pisal Gregorcic prijatelju Ivancicu: »Denarja res nimam; crešenj je bilo res polno, a cena? Skoro zastonj! Menda nisem gospodar v žepu 10 forintov. Sreca, da imam od vrlega Vrhovnika maše po 1 forint; s tem in z mastno penzijo se izhaja. Odlocili so mi bili 225 forintov, a le na oporekanje Hvalice so mi 'izjemno' prisodili 340 forintov.« V istem pismu nadaljuje: »Zdaj pa še enkrat na Vaju prijateljstvo hvala! Vidim, da imam še nekaj mi dragih na svetu. Vidva me vabita; vabi Vrhovnik, vabi župan Hribar v svojo vilo v Cerkljah, kjer boš imel vso oskrbo, vabi župnik v Dovjem – Triglavan Aljaž, vabi naš Žlogar, kjer bi imel sobo in 'skromno hrano'. Ali me hocete ne razcetve­riti, pac razpeteriti! No srcna hvala Vam vsem. Prijateljstvo dobro dč.« Isto tako visoko je cenil tudi ljubljanskega župana Ivana Hribarja, ki ga je tudi vedno rad posecal in ki je bil ž njim v nepretrganem dopisovanju. Kar se pa poezije tice, je bil Gregorcicu glavna avtoriteta Stritar. Pod neko pesem »Samson« je zapisal Gregorcic besede: »Za Stritarja v neoporecno sodbo! On je za me – 'Roma locuta'« 24./4. 1903. Še mnogo drugih prijateljev je imel Gregorcic; med njimi je bil na primer Kragelj, Holz, Rutar, oce Otokar Cejan, Trinko itd. Omenili smo že duhovitega Stresa in dekana Vesela. Kakor nekaka zvezda vodnica in tolažnica je spremljal Gregorcicevo življenje od njegovega kaplanovanja v Kobaridu naprej – dekan Jekše. Slišali smo že mno­go lepega o tem blagem možu. Cujmo še genljivo vošcilo Jekšetovo Gregorcicu za novo leto 1888! »Bi se pa ne bilo cuditi, ako niste prav zdravi. Ko viharji od vseh strani v cloveka butajo, ni drugace, kakor da napadi ne pridejo samo do kože, ampak da sežejo tudi do srca cloveka, vec ali manj vznemirjajo in tudi telesnemu zdravju škodujejo. Tu ne pomaga nobena filozofija: clovek je clovek, obcutljiv vsak, eden bolj, drugi manj. Srecen, kdor more reci s sv. Pavlom 'Meni je pa celo malo mar, od cloveškega dne sojenemu biti'. Ostanite možak! Ko Vaše novo delo na dan pride, ste prepricani, da se bodo oglasili poklicani in nepoklicani. Hvala naj Vam bo v tolažbo in spodbudo k novemu delu, grajo pa spregledajte. – Kdor malo razume, se navadno šopiri veliko.« Gregorcic je bil takih besedi jako vesel. Bilo mu je v veliko zadostilo, da mu daje mož, kakor je bil Jekše, tako tolažbo. Kake nazore je imel Gregorcic o svetu, nam dobro kaže naslednji slucaj: Kakor vemo, se je vpisal kot kaplan na modroslovski fakulteti dunajske univerze kot reden slušatelj gršcine in latinšcine. Znano nam je tudi, da je vpisovanje opustil. Zakaj? Cujmo, Stritar ga je vabil: »V Bec ne pojdem, ostanem doma, spoznavam dan na dan bolje, da nisem za svet in da svet ni zame – najbolje, da sva locena. Ni­mam vec niti moci niti poguma, da bi se vrgel v hrum in šum življenja, prepozno je! Poleg tega se tudi bojim, da to, kar bi mi imel dati in pokazati svet, bi nikakor ne povzdignilo mi podrtih moci – marvec bi le užalilo in potrlo srce. Še to malo, kar mi je znano o svetu, mi je prevec! Klasike hocem pa vendar tudi v naprej prebirati, da se kaj naucim in da si s poštenim poslom odganjam sitne muhe.« Iz tega sledi Gregorcicevo naziranje o svetu, na drugi strani pa kaže, kako ljub mu je bil študij klasicnih jezikov. Iz velikih mislecev grških in latinskih si je nabiral življenjsko modrost, iž njih je zajemal pravo uteho in tolažbo. – Na tem mestu lahko omenimo, da je bil Gregorcic jako naobražen mož. Poleg sta­roklasicnega slovstva se je zanimal v prvi vrsti za domace slovensko, poznal je dobro slovanska slovstva, pa tudi nemško in italijansko mu ni bilo tuje. Izmed pesnikov velikanov je najbolj cislal »nesmrtno solnce« Homerja, Shakespeareja, Goetheja in pred vsem seveda tudi našega pesnika, prvaka, Prešerna. O priliki, ko je obiskal na Goricanah knezoškofa Ivana Zlatousta Pogacarja, sta napravila s prijateljem Gruntarjem izlet na Bled, Bohinj in k Savici. Tu je pesnik obcudoval naravno krasoto in se zamislil v boje starih Slovanov, predocil si je krst Crto­mirov, kar nedosegljivo opeva Prešeren v svojem »Krstu pri Savici«. – Tudi za socialne pojave se je brigal. Poznal je na primer jako dobro italijansko pisateljico Ado Negri, ki jo je visoko cislal. Njegove poezije niso le izkljucno naša last. Mnogo njegovih pesmi je pre­vedenih zlasti na hrvaški jezik, pa tudi druga slovanska slovstva imajo precej prevodov Gregorcicevih poezij. V nemšcino [sta] lepo preved[la] nekatere pesmi [Edvard] Samhaber [in] [Anton] Funtek (slabo I. Mohorov – [Ivan] Pregelj). Gregorcic je bil v prvi vrsti Slovenec, potem pa Slovan z dušo in telesom. Ko se je vršila leta 1885. na Velehradu velika slavnost v proslavo tisocletnice blagovestnikov sv. Cirila in Metoda, je navdušen hitel tja. Med drugimi je bil v njegovi družbi tudi župnik Vrhovnik. Prišla sta na Velehrad in brala tam sv. mašo: Vrhovnik pri Cirilovem, Gregorcic pri Metodovem oltarju. Trpece cloveštvo je bilo Gregorcicu zelo pri srcu. To dokazujejo pred vsem njegove pesmi v delavskem listu »Svetilnica«. Pa tudi dejansko je to pokazal, in sicer v dosti slucajih. Pesnik – trpin Josip Cimperman je živel v veliki bedi. Prikovan na posteljo brez vsakega zaslužka je pretrpel ne samo velike telesne, temvec tudi dušne muke. Na Cimpermanovo bedo je opozoril pesnika Vatroslav Holz v pismu jeseni leta 1882, nakar je odgovoril Gregorcic s pismom, ki ga je priobcil Holz v 5. številki »Slovana« leta 1907. Gregorcic, sam skoro brez kruha, je pisal svojim prijateljem in prosil za nesrecnega trpina, kar bi ne bil storil záse nikoli. In sam mu je namenil ves honorar celega leta, ki bi ga bil imel prejeti od »Zvona«. Pac plemenito srce! Pa saj sam poje: Odprto srce in odprte roke imej za trpecega brata! On se je v polni meri ravnal po svojih lastnih clovekoljubnih naukih. Ko je leta 1895. potres poškodoval Ljubljano, poslal je Gregorcic nesrecnikom 200 K v dar. Ljubezen njegovega srca je bila brezmejna. Sam je trpel pomanjkanje, da je le mogel pomagati sobratom. Prišedši za stalno v Gorico, se je zopet lotil prestavljanja Sv. pisma. V delu je imel krasno hebrejsko pesnitev: Joba. Z Jobom se je pecal že leta 1892. Takrat je pisal Veselu: »Jaz prevajam Jobovo knjigo in bom to poletje s prevodom gotov.« Vendar pa ni šlo tako naglo. Joba je imel dalje v rokah, nego svetuje Horacij, da naj se knjiga natisne šele v devetem letu po postanku. S svojim pesniškim genijem je presadil orijentalsko poezijo na domaca slovenska tla. Prevod je izšel leta 1904. Z Jobom je zavrnil tistega, ki mu je ocital pesem »Cloveka nikar«. Vsi slovenski listi brez izjeme so se pohvalno izražali o zares veliki pesniški vrednosti tega kra­snega prevoda. In kdo je imel gmotno korist od tega? »Šolski dom« v Gorici, ki je bil Gregorcicu tako zelo na srce prirastel. »Šolski dom« je ljubil in negoval s tako skrbjo, kakor more le ljubiti in negovati šibko svoje detece ljubeca mati. »Job« je prinesel 1800K, in ves ta denar je prišel »Slovenskemu domu« v korist. Pa ne samo to. Gregorcic je kupil sam kot avtor kakih 17 izvodov prevoda, da jih je mogel porazdeliti med svoje prijatelje. Kje najdete dandanes še tako nesebicnost? Pri vseh svojih piclih dohodkih je bil pesnik trikrat ustanovnik »Šolskega doma«, veckrat pa je daroval po 20 K. In ko je potoval ali obiskaval svoje prijatelje, je vedno trkal na usmiljena njih srca in prosil podpore za »Šolski dom«. Zanimiva je zgodovina o Gregorcicevem cilindru. V prijateljski družbi je bil leta 1906 v Gorici tudi pogovor o cilindru. Pesnik je rekel, da je imel v življenju le en cilinder, ki ga je nosil na dan nove maše. Deželnosodni svetnik Matija Rutar opomni: »No, Tvoj cilinder postane še ime­niten!« Pesnik vpraša: »Kaj mi daš zanj v prid 'Šolskemu domu'?« »Štirideset kron,« odgovori Rutar. Kupcija je bila sklenjena in isti hip je spisal pesnik te­le verze: Pac taki starini bi rogal se žid; a šolski mladini zdaj prišla je v prid. Listek s temi verzi je prilepil k prodanemu cilindru. »Šolskodomski« mladini je posvetil himno, doktorju Antonu Gregorcicu pa to­le pesmico: Ocetu »Šolskega doma«! Naš »Šolski dom« Tvoj zlat je vzor! Bog daj mu blagoslov odzgor! Bog sreco vsakemu daj tudi, Ki zanj žrtvuje se in trudi! Med prvimi si prvi – Ti! Bog vecni vse naj Vas živi! Hvaležni zavod. Gojenke uciteljišca v Gorici so prosile pesnika, naj jim napravi kake verze v »spominsko« knjigo. Rad jim je ustregel. Ce je pa videl, da je kaka peticna vmes, je rekel: »Rad ustrežem Vaši želji; samo 5 K morate dati za 'Šolski dom'.« Vse to je delal Gregorcic iz velike ljubezni do mladine. Gorko je ljubil svoj rod in dobro je vedel, da je v mladini prihodnost, zato je obracal vso svojo skrb in pozornost na mladino. Odtod tolika njegova ljubezen do »Šolskega doma«; zato ga tudi ni nic tako bolelo in žalostilo , kakor napadanje tega koristnega šolskega zavoda. Gregorcic je bil od nog do glave mož poštenjak, jeklen znacaj in vrl rodoljub kakor malo med nami. Najbolj je ljubil resnico in pravico. Kot katehet je navajal otroke v prvi vrsti na odkritosrcnost. »To je ona cednost pri mladini,« je rekel, »na katero se naslanjajo vse druge.« Zaradi tega pa je odpustil otrokom rad vse, samo laž in neodkritosrcnost je preganjal, zaradi teh dveh pregreh je otroke brez­obzirno kaznoval. Zavoljo omenjene svoje maksime je ljubil, spoštoval in cenil znacajne ljudi. »Znacaj,« je rekel, »izvira iz trdne volje in to treba spoštovati, nadarjenost je dana od narave.« Potoval je jako malo. Omenili smo že, da se je udeležil leta 1885. slavnosti na Velehradu in da je potoval s prijateljem Borštnikom po Dalmaciji in Crni gori. Povemo samo še, da je šel leta 1881 na Jurcicevo slavnost na Muljavi, kjer pa ni hotel sprejeti slavnostnega govora: »Ceš, ne maram se kazati radovedni množici.« Še istega leta se je vršila tudi v Logatcu velika slavnost v korist Jurci­ceve ustanove. Aranžiral je vso stvar pokojni pesnik Ivan Resman s prijateljem Gruntarjem. Samo iz Ljubljane je prišlo do 400 izletnikov s posebnim vlakom. In takrat je prišel tudi Gregorcic s svojima prijateljema Krilanom in Erjavcem. Po dobro izpali slavnosti so šli Gregorcic, Krilan, Erjavec, Resman in Gruntar na Planino, kjer so se ustavili zvecer v Lavricevi gostilni. Ko so zvedeli Planinci, da so taki imenitni gostje pri Lavricu in da je celo Gregorcic vmes, so v velikem šte­vilu prišli tje in zasedli gostilniške prostore. Vnela se je jako živahna zabava. Kar se oglasi tedanji planinski kaplan k besedi. Napravi se mir, on pa zacne: »Slavna gospoda!« Gregorcic si je že moral misliti, da mu hoce govornik napiti, pa ravno tega ni hotel; zato da govorniku znamenje z roko, da njega ne omenja; le­ta se ni dal motiti in govori naprej: »V veliko cast si štejemo, da …« Pri teh besedah Gregorcic vstane in ostentativno zapusti dvorano. Mislimo si lehko splošno raz­ocaranje, ki je nastalo med poslušavci, govornik pa ni koncal svojega govora. Gregorcicevi prijatelji so se morali veliko truditi, da se je dal preprositi in je šel v dvorano nazaj; zagotoviti pa so mu morali poprej, da bo imel ves vecer mir pred govori! V svoji skromnosti Gregorcic ni hotel, da bi se ga v njegovi navzocnosti hvalno omenjalo. Drugi dan po aferi so se sešli omenjeni prijatelji pri kosilu v gostilni. Gregor­cic, Krilan in Resman so govorili ves cas v verzih, duhoviti Erjavec je pridejal vca­sih kako modro, in bila je res prava neprisiljena zabava v ožji prijateljski družbi. O naši narodni zavesti ni imel posebno velike vere. »Mi Slovenci smo žalibog premalo vztrajni,« pravi v nekem pismu. »Naše navdušenje je podobno le zažga­nemu škopniku slame, nekaj trenotkov lep, velik plamen, a potem kupcek pepe­la, drugega nic; – gorel ni niti tako dolgo, da bi si pri njem clovek skuhal kropa za vecerjo. Tako se godi vsaki ideji, ako se ji pridno ne donaša kurjave. Neti in neti, da plamen, ki si ga vnel, ne ugasne.« In vendar Gregorcic ne obupa. Svojega prijatelja navdušuje za narodno delo. Vztrajnost premaga vse težave. Poslušajmo, kako uci svojega prijatelja! »Kar se tice Tvoje tožbe o življenju – no! to vem tudi jaz, da mnogo prida ni; a pri vsem tem menim, da sodiš nekaj preostro. Vsega Ti ni dalo, cesar si iskal, vsi ideali se ne bodo uresnicili – a nekateri, menim, da vendar­le! Ako ne vidiš pri svojem delovanju kar naglo ocitnega ploda – ne obupaj! Jaz sem pa preprican, da delo poštenega in znacajnega moža ne ostane brez vpliva in sadu! Vsako zrnce ne rodi, a vsako tudi ne strohni! Delaj naprej in uveril se boš, da nisi živel zastonj.« Pri vsem svojem težkem in neprijetnem življenju Gregorcic vendar ni popol­noma izgubil humoristicne žile. O priliki svojega bivanja v Ribnici 1906, ko je bil dobre volje, je zložil prijatelju Gruntarju te­le verze: Oj, ta stari naš Ignacij, Je ljubitelj vil in gracij Vila vsaka, ce je živa njemu pa se dopadljiva, Vilo vsako on vesel, rad bi kušnil in objel. Te verze je trenutkoma napisal na kos casopisnega papirja. Njegov humor dobro oznacuje tudi tole: Neki gospod mu je bil poslal v presojo sonet, ki pa je imel menda 17 verzov. Pesnik mu je odgovoril: Oj Marko, moj Marko! Pred Bogom Ti svet si in velik poet, toda za »sonet« prav tak si, ko »cic je za barko.« Oh, parce »sonettis«, mi Marce! Ce je potreba nanesla, je segel tudi po ironiji in sarkazmu. Satiricne vsebine so na primer pesmi, ki jih je leta 1901. objavljal v »Gorici«. O njih se je izrazil v pesmi »Panj sršenov« takole: Cebel ne gojim, gojim zdaj – sršene, še precej strupene. – Sršenov pa polhen je panj, kako skrbim zanj! Skrbno jih kot oce redim in kakor »profesor« ucim: zlete naj mi, kakor velim! Odprl sem njih ul in roj se iz njega je vsul – ne vem pa, ce moje narocbe je cul. A moji sršeni zares so pošteni, ne vem pa, kje želo puste – – – A ce te je picil – sršen pac kriv ni, najbrž si nadražil ga – ti. Življenja Gregorcic ni sovražil. Videl je, da je vse, kar je na svetu, delo nezmo­tnega Stvarnika. Vsaka stvar ima svoje mesto v prirodi. Tako tudi ženska; ona je ustvarjena, da lajša in slajša možu težke življenjske poti, mu vodi gospodinjstvo in vzgaja otroke. Nekega dne se je izprehajal po svojem vrtu, premišljal je o svetu in življenju in zapisal potem te verze: Cemu li se cudiš, da siv že mož z dekletcem mladim in cvetnim se ženi? Saj tudi pomladje, prepolno rož, najbližje stoji pri zimi studeni. Da, blizu sta res, a skupaj nikdar, in ce sta vkup, sta gotovo si v kvar: v objemu tem pac bo zimi skopneti, oh, ali pa mlademu cvetju umreti. V obce se ozira Gregorcic v svojih poezijah, kadar govori o ljubezni, na slo­vensko dekle kot tako. Pri pesmi »Ne zveni mi« na primer je mislil prijatelj, da je imel Gregorcic v mislih Adelo, sestro pesnika Krilana. Pesnik pa mu je odgo­voril: »Ne zveni mi! ni namenjena, kakor ti sodiš, Adeli, nego vsaki pošteni in lepi deklici.« Nelepe ženske so se mu smilile. Rekel je: »Smili se mi vsaka ženska, ki ni obdarjena z lepoto; kajti ona še­le cuti, koliko da ji je narava s tem odvzela, ko vidi, kako se ponašajo njene lepe tovarišice z naravnim bogastvom – z lepoto.« Gregorciceva ljubezen do ženstva je bila samo idealna, taka, ki jo je lahko porabil v poeziji. Njegov duh je vplival na njegovo okolico. Njegova kuharica Cila je znala skoro vse njegove poezije na pamet. Pa ne samo njegove, marvec tudi mnogo Prešernovih. Bila je tudi nekaj casa v službi pri doktorju Sedeju, ki je bil takrat še kanonik. Pozneje je prišla Cila zopet h Gregorcicu. Med tem casom je postal dr. Sedej knezonadškof goriški. Nekoc so vprašale na sadnem trgu ženske Gregorci­cevo kuharico: »Cila, zakaj si pustila kanonika Sedeja? Vidiš, zdaj bi bila lahko škofova kuharica!« Poštena Cila pa jim je odgovorila: »Škofov je dosti, Gregorcic je le eden!« Mašcevalnosti Gregorcic ni poznal! Sam je rekel: »Mašceval se ne bi nikoli nad nikomer, da bi mu škodovalo.« Najboljši dokaz za to je dejstvo, da se je udeležil pogreba nekega sobrata duhovnika, ki je bil vir njegovega preganjanja. Odpustil je svojim nasprotnikom tudi preganjanje in napade, s katerimi so mu grenili življenje od leta 1882. naprej; sicer pa teh napadov ni nikdar poza­bil in boleli so ga še dolgo casa. – Dokaz, kako so ga skeleli ti udarci, je pesem »Mahnicu«, ki je privrela iz njegovega ranjenega srca 15. velikega travna 1902. Znani napadi v »Slovencu« in »Rimskem Katoliku« so neizmerno oškodovali naše slovstvo. Dne 10. rožnika 1901. je pisal Gregorcic prijatelju: »Mahnic et compania sta mi snedla najbrž dva zvezka.« V neki pesmi pravi: Od bratov je prišla grenkost, – od njih pozneje i sladkost, obojno pomnil bom do groba. – Vse bratom zlobnim odpustim, – a dobrim sreco vso želim. Ce je obolel, so mu morali prijatelji silno prigovarjati, da je sprejel zdravnika. Ko je prišel v Ribnico, ga je cakala vsak dan pred zajtrkom in pred obedom na mizi bela tekocina, sanatogen, zmešan z vodo. Dasiravno je bil docela uverjen, da mu to ne bo nic koristilo, je vendar z neko resignacijo izpil, ni pa mogel drugace, dal je odduška svojim custvom, rekši: »Dobro, sedaj na stara leta mi dajete zopet mlece, samo mlece in jaz se pokorim kakor otrocek!« Njegova pesniška produktivnost tudi na stara leta ni usahnila. Slišali smo že o vec pesmih, kako so nastale. Župnik Kurincic pa pripoveduje o pesmi »V pepelnicni noci« tole: »Samo o eni pesmi vem, kako jo je zložil, in sicer o oni prekrasni pesmi, zaradi katere je rajni dr. Žarnik jokal, ko jo je prvikrat v »Zvonu« cital, namrec »V pepelnicni noci«. Zložil jo je Rifenbergu. Pravil mi je, da je šel na Brje po­ducevat kršcanski nauk. Nazaj grede je zagledal pokopališce rifenberško ter jel premišljevati; bil je razpoložen, in še preden je došel domov, jo je imel zgruntano ter zvecer je bila že vsa napisana.« Leto 1901. je bilo za Gregorcica najhuje, a tudi najplodovitejše. Bolan je bil, v gmotnih stiskah je živel, a vendar je skoro vse pesmi iz tretjega zvezka v tem letu spisal. Malega srpana 1901 je pisal prijatelju Ivancicu: »Komaj plazim okoli hiše. 'Matte' moje noge so še bolj polne nadloge … Jaz delam s hitrostjo brzovlaka; od velike noci spisal sem pesmi okoli 70 in nacrtov še polno. To mi je v tolažbo; delujoc pozabim na vse bolecine. Denarja res imam. O novem letu so prišli 'eksekutarji' zarubit mi 3 kotle in 2 omari – smejal sem se jim in pokazal, da davek je placan. Zdaj zopet žugajo z rubežem na vse premicno in nepremicno. Smejal se jim bom zopet, ker mi niso osebno dostavili opomina in nimajo mojega podpisa v protokolu. Dal sem jim smeje v zadnjic vina, ko pridejo rubit, dam ga zopet.« Nekoc je sedel v Gorici zopet pri »Zvezdi« v družbi svojih prijateljev. Kar se raznese vest, da je preminil najvecji mož Jugoslovanov: vladika Strossmayer. Vse navzoce je žalostna vest silno pretresla. Profesor Ivancic je spremljal pesnika do njegovega stanovanja. Ko mu je že hišna vrata odprl, mu je rekel, naj zloži spominu velikega moža pesem. Gregorcic pravi: »Kje vzeti misli? Saj sem mu že vendar posvetil 5 pesmi!« Bilo je okrog desetih, Gregorcic gre v svojo sobo in ob polnoci je bila že koncana krasna dolga pesem na Strossmayerja, ki so jo potem prinesli slovenski in hrvaški listi. Gregorcic je dobro vedel za svoje najlepše pesmi, pa ni hotel nic povedati. Rad pa je citiral iz drugih pesnikov. Citate iz raznih starih klasikov, iz Goe­theja (posebno iz Fausta) je kar stresal kakor iz rokava. Tudi Ovid mu je bil pri srcu. – Jezik je imel za najvecji cudotvor. Prijalo mu je posebno primerjalno jezikoslovje, s katerim se je veliko bavil. V politiko se pokojni pesnik ni vtikal, pac pa je zasledoval njen razvoj, obsojal domace prepire in ekstremne stranke. Popolnoma je bil preprican, da se dajo doseci uspehi le z zložnim delovanjem. Zato je izkušal leta 1899. prepreciti razdor na Goriškem. To se mu ni posrecilo in za svoje posredovanje je žel nehvaležnost in napade v casnikih. Na tak nacin izzvan, je objavljal leta 1901., ko je politicen boj najbolj vihral, svoje politicne satire v podlistku »Gorice«. Politicne pesmi je pisal že pred to dobo, na primer »Velegrajska kuga«, »Blagovestnikom« itd. Bratomorne prepire je šibal v politicni pesmi »Veliki bolnik«. V poslanici »Carju Nicolaju« je prosil ruskega vladarja, da se naj usmili Poljakov, ki jih hocejo zatreti Nemci. – Znacilna je želja, ki jo je izrazil Gregorcic ljubljanskemu županu Hribarju dne 23. kimavca 1901, pisoc: »Prosim, pomisli, ali bi bilo res nemogoce zbliža­nje dveh slovenskih strank. Seveda bi morala vsaka stranka nekoliko odnehati. Ti bi bil pri tem najboljši posrednik.« V prijateljski družbi je postal rad vesel. Ob takih prilikah je bil duhovit, vcasih tudi zbadljiv; ljubil je duhovit in dovtipen pogovor in želel je v svoji pore­dnosti le izzvati kak duhovit odgovor. In ce se mu je to posrecilo, tedaj se je prav prisrcno smejal. Tudi ce mu je kdo odgovoril z enakim orožjem – s sršenom, je bil zadovoljen. – Gregorcic je rad vpletal rime, kadar je govoril; rimovane so bile vecinoma njegove napitnice in pisma njegova so polna rim; celo v naslovih so mu rabile (dne 29. vinotoka 1902 je pisal prijatelju Ivanu Hribarju; v naslovu te dopisnice stoji: »I. Ljubljane mešcan, I. Slovenije župan«). Znacilno za Gregorcicevo pevsko žilo je gotovo tudi to, da je delal verze še skoraj neposredno pred svojo smrtjo. Za zadnji svoj imendan (28. vinotoka 1906) je dobil nebroj cestitk od vseh strani. Na neko vošcilo je odgovoril tako­le: Že tisoc in tisoc vošcil sem dobil, ko prej pred vošcili, slej »srecen« sem bil, in vem, da mi vaša vošcila ne bodo nikdar se spolnila; a vendar veselje srce mi prešinja, ce kdo se v daljavi me vcasi spominja. Po posvetnih dostojanstvih Gregorcic ni hlepel. V svojih poezijah veckrat fino ironizira pehanje za redovi in odlikovanji. Leta 1981. je posvetil Ivanu Hri­barju pesem, ki se zacenja: Pac križev si imel dovolj, a zlatega ne križa. – Zato jaz cenim te tem bolj, to viša Te, ne niža. Znacilna za njegovo naziranje glede odlikovanja je sledeca anekdota: Neki gospe se je sanjalo, da mu je pripela na prsi veliko redov. Ko je Gregorcic o tem zvedel, se je smejal in rekel: »Toliko redov! o katerih se meni nikoli ne sanja. Saj bi tudi nobenega ne sprejel; pa cemu o tem govoriti, ko pac nikomur ne pride na um, da bi mi ga ponudili.« »Pocetki slovenskega slovstva.« Prva stran I. dela Štrekljeve Zgodovine. Karel Štrekelj in slovenska literarna zgodovina Zdi se, da je bila usoda Karla Štreklja v desetletjih po njegovi smrti podobna kot pri vecini priznanih znanstvenikov. Ko dobivajo status klasikov svoje vede, se glavne poteze in splošni pomen njihovega opusa prikazujejo tako rekoc v per­spektivicni skrajšavi, podrobnosti pa se pocasi zabrišejo in porazgubijo. Tisto, kar oznacuje aktualno stanje stroke, je v zavesti njenih vsakokratnih predstavnikov praviloma omejeno na dela sodobnikov in neposrednih predhodnikov za eno ali kvecjemu za dve generaciji nazaj. Kar presega to mejo, je že stvar specialistov, ki se ukvarjajo z zgodovino strok. Vecji odmev dosežejo njihova prizadevanja le takrat, kadar si zastavijo za cilj prevrednotenje minulih dogodkov ali osebnosti; primerna priložnost za to so seveda njihove okrogle obletnice. Ob spominu na stoletnico smrti Karla Štreklja (1912) želimo pritegniti zani­manje strokovne in širše javnosti za znane in tudi za nekatere manj znane vidike njegovega opusa.1 Vendar velja spomniti, da je bil Štrekelj deležen precejšnje po­zornosti že proti koncu prejšnjega stoletja. Ob stoti obletnici izida prvega zvezka njegove velike zbirke Slovenske narodne pesmi je bilo njemu in Matiju Murku posveceno mednarodno znanstveno srecanje v Ljubljani (1995); poleg kongre­snega zbornika2 se je z njim ukvarjalo še nekaj posameznih objav. Ob tej prilo­žnosti je bila priklicana v spomin in podrobneje kot prej osvetljena marsikatera znacilna sestavina njegovega dela, vendar se predstave o njem v glavnih potezah niso bistveno spremenile. V današnjem obzorju naših humanisticnih ved je Štre­kelj slej ko prej navzoc in pomemben predvsem kot etnolog oziroma folklorist, malce manj kot jezikoslovec in še znatno manj kot literarni zgodovinar. To se seveda ujema z dejanskim obsegom in specificno težo deležev, kakršne zavzema vsaka teh strok v njegovem celotnem opusu. Toda ravno literarni zgodovinarji bi lahko bolj kot doslej upoštevali dejstvo, da je bil Štrekelj prvi profesor, ki je dve desetletji pred ustanovitvijo prve slovenske univerze predaval v Gradcu tudi 1 Prvi del te spremne študije, ki govori o teoreticnih izhodišcih literarne zgodovine pri Štreklju, povzema avtorjevo razpravo »Štrekelj, Pypin in opredelitev literarne zgodovine«, Slavisticna revija 45 (1997); z nekaj spremembami je bil vkljucen v knjigo Med književno­stjo, narodom in zgodovino (2007); celota pa je v mocno skrajšani verziji izšla v Slavisticni reviji 61 (2013), št. 3. 2 Razvoj slovenske etnologije od Štreklja in Murka do sodobnih etnoloških prizadevanj. Zbornik prispevkov s kongresa (…). Ljubljana, 1995 (Knjižnica Glasnika Slovenskega etnološkega društva 23.); – Vzporedna izdaja: Traditiones. Zbornik Inštituta za slovensko narodopisje 24, Ljubljana, 1995. v slovenšcini, med drugim celoten kurz iz zgodovine slovenskega slovstva, in da mu že zaradi tega pripada pomembno mesto v razvoju naše literarne vede. Misel na to ni sicer nikoli zašla cisto v pozabo, vendar je komaj kdaj spodbudila na­daljnje podrobnejše raziskave. To si je mogoce pojasniti najprej s pomanjkljivo obdelano zgodovino naše stroke. Tej splošni okolišcini se pridružuje še neka po­sebna: Štrekelj teh svojih predavanj ni objavil, temvec je njihov rokopis obležal v zapušcini, ki je od njegove smrti shranjena na graški univerzi in s tem prakticno dostopna le redkim posebej zainteresiranim poznavalcem.3 Njegov naslednik na graški univerzi Rajko Nahtigal je bil usmerjen v obco slovansko filologijo; njego­ve ucence je bolj pritegovalo slovensko narodopisje in niso kdove kako prizadev­no popularizirali njegovega literarnozgodovinskega dela, zlasti sprico tega, ker se je že kmalu zacela uveljavljati vrsta mlajših raziskovalcev in hitro prevzemala vodilno vlogo v stroki. Ne glede na to je v zgodovinsko­razvojni perspektivi naše literarne vede dejstvo, da je v njej ob tem casu nastalo takšno delo, samo po sebi zadostna spodbuda, da se zacnemo nekoliko podrobneje ukvarjati z njim. Strokovna literatura je tu in tam že opozarjala na nekaj znacilnih Štrekljevih nacelnih stališc in konkretnih literarnozgodovinskih dognanj.4 Še kar podrobno so bile opisane tudi zunanje okolišcine, povezane s to platjo njegove dejavnosti, zato jih lahko tukaj samo preletimo. Tradicija slovenistike v Gradcu se zacenja s kratkotrajnim delovanjem Janeza Nepomuka Primca na tamkajšnjem liceju v letih 1811–1813.5 Pozneje jo je vec desetletij (1823–1867) nadaljeval Koloman Kvas,6 cetudi zgolj v obliki praktic­nega jezikovnega pouka. Šele Gregor Krek7 (habilitiran 1867, upokojen 1902), ki je deloval na reformirani univerzi v ugodnejših kulturnopoliticnih razmerah, je povzdignil prakticno uporabno stroko na raven filološke vede; gojil jo je seveda kot nelocljiv sestavni del slovanske filologije. Dosti pozneje, na zacetku devetdese­tih let, je bila na univerzi v Gradcu ustanovljena druga slavisticna katedra z jasno opredeljenim slovenisticnim težišcem. Na to katedro je bil prvi poklican Vatroslav 3 Prim Kropej 1988; Kropej 1995; Kropej 2001. – O Štrekljevi zapušcini je pisal že Murko v nekrologu (Murko 1912, predvsem str. 541). 4 Mdr. Murko 1912; Kranjec 1971; Kropej 1988; Kropej 1995; Kropej 2001. 5 Prim.: France Kidric: Korespondenca Janeza Nep. Primca 1808–1813, Znanstveno društvo, Ljubljana, 1934. – Breda Slodnjak: Primic Janez Nepomuk, SBL II, 8. zvezek, 1952. 6 Prim.: Janko Glaser: Kvas Koloman, SBL I, 4. zvezek, 1932. 7 Prim.: Avgust Pirjevec: Krek Gregor, SBL I, 4. zvezek, 1932. – Darko Dolinar: Gregor Krek, v Dolinar 2007, str. 189–200. Oblak, ki je predaval tudi že posamezna obširnejša poglavja iz slovenske literarne zgodovine.8 Po njegovi prezgodnji smrti (1896) je bil na njegovo mesto imenovan Štrekelj. V dobrem poldrugem desetletju je imel predvsem jezikoslovna oziroma filološka in etnološka oziroma folkloristicna predavanja, znatno manj je bilo lite­rarnozgodovinskih. O zgodovini slovenskega slovstva je predaval dvakrat, prvic v študijskih letih 1899–1901, drugic 1903–1905. Predavanja so obsegala celoto od »pocetkov slovenskega slovstva« do »dobe Slovenskega Glasnika in Zvona Stri­tarjevega«9 oziroma »od brižinskih spomenikov do Gregorcica«.10 Glede na ta­kšen obseg predmetnega podrocja je mogoce njegov kurz primerjati z dotedanjimi celotnimi literarnozgodovinskimi pregledi, se pravi predvsem s Kleinmayrovim (1881) in Glaserjevim (1894–1900); Copov rokopis, poslan Šafáriku (1831), bi lahko veljal za zacetnika tega žanra, ne pa Šafárikova priredba Copovega prispevka (objavljena 1864), ki je povsem drugace organizirana. Že površna primerjava po­kaže, da Štrekelj dalec presega svoje predhodnike: Kleinmayra sploh v vseh ozirih, med drugim že samo po obsegu zajete snovi; Glaserja sicer ne po tem vidiku, temvec po primerni selekciji gradiva, po jasno izpeljanih linijah obravnave, po argumentiranem kriticnem odnosu do starejših literarnozgodovinskih piscev, pa še posebej po premišljenih temeljnih opredelitvah vede in njenega predmeta. Ali bi bilo torej glede na to treba priznati Štreklju pomembno mesto ne le zaradi formalnega in organizacijskega razvijanja stroke, se pravi njenega uvaja­nja v visokošolsko institucijo, temvec tudi zaradi njenega vsebinskega širjenja in vzpostavljanja njenega teoreticno­metodološkega ustroja? To domnevo podpira mdr. trditev ene najboljših poznavalk Štreklja, da so njegova predavanja »prvi ohranjeni znanstveni pregled literarne zgodovine Slovencev«.11 Žal si z drugimi dosedanjimi obravnavami Štrekljevega literarnozgodovinskega opusa pri posku­ 8 Murko 1899. V tem delu je podrobno opisano nastajanje druge slavisticne katedre v Grad­cu (str. 206–209, 224–227). – Rudolf Kolaric: Oblak Vatroslav (Ignacij), SBL II, 6. zvezek, 1935. – Nove osvetljave Oblakovega dela so prispevali referenti na mednarodnem simpo­ziju Obdobja na ljubljanski univerzi v decembru 1996 ob stoletnici Oblakove smrti; prim. zbornik Vatroslav Oblak, Ljubljana: Filozofska fakulteta (…), 1998 (Obdobja 17). 9 Štrekljevi naslovi poglavij iz rokopisa. 10 Murko 1912, str. 540. – Štrekelj je ob ponovitvi kurza prispel le do polovice, do prerodne dobe; pri tem ni vec bistveno posegal v pripravljeni rokopis, le obogatil ga je z nekaterimi stvarnimi popravki ali dodatki, tudi posameznimi obsežnejšimi, in z nekaj številnejši­mi bibliografskimi dopolnili. (Prim. Kropej 1988; Kropej 1995, str. 32, 38–40; Kropej 2001, str. 73, 75). 11 Kropej 1995, str. 32. – Prim. tudi Kropej 2001, str. 61–63. su celovitega ovrednotenja ni mogoce kaj dosti pomagati, saj so se dotikale skoraj izkljucno le posameznih vidikov in opozarjale na njihovo zanimivost in relevan­tnost.12 Potemtakem bi se izcrpen in utemeljen odgovor na zastavljeno vprašanje moral opreti na opis in analizo celotnega Štrekljevega kurza. Še pred tem pa se nam odpira bližnjica vsaj do nekaterih osrednjih problemov: v uvodnem poglav­ju so namrec najprej opredeljene temeljne teoreticne in metodološke znacilnosti literarnozgodovinske vede, temu pa sledi podrobna anotirana bibliografija dote­danjega slovenskega literarnozgodovinskega pisanja, ki nekajkrat prehaja v širše povzetke in kriticne ocene pomembnejših obravnavanih spisov. *** Izhodišcni vidik, po katerem si Štrekelj prizadeva opredeliti literarno zgodo­vino, je obseg njenega predmeta. Pri tem ne ravna pretežno sistematsko, temvec pretežno zgodovinsko­razvojno. Zacenja z ugotovitvijo, da se je obseg predmeta literarne zgodovine v 19. stoletju iz mnogih razlogov nenavadno razširil. Zastavil se je problem raziskovanja obce literature, ki pa je zaradi množice razlicnih rele­vantnih vidikov veliko prevec zapleten. Zato se raziskovanje vecinoma omejuje na nacionalno literaturo, ki jo obravnava v zvezi z drugimi podrocji narodnega in družbenega življenja, pa tudi z mednarodnega primerjalnega vidika. Preuceva­nje literature mora poleg svojega ožjega predmeta – del in avtorjev – upoštevati vsaj še ljudsko pesništvo, jezik in povezave literature z njenimi zunanjimi pogoji v narodovem družbenem in duševnem življenju. Literarna zgodovina je oddelek filologije; medtem ko ta raziskuje celotno zgodovino duševnega življenja narodov v vseh njenih pojavnih oblikah, se li­terarna zgodovina omejuje na raziskovanje izdelkov v besedi. Ta dejavnost se je zacela na podrocju starih klasicnih literatur in deloma cerkvenega slovstva, kjer je bilo treba najprej zbirati in restavrirati ostanke vseh besedil. V poznejši ra­zvojni fazi je iz množice ohranjenih spomenikov izbirala samo tiste z umetniško vrednostjo in se tako preobrazila iz katalogiziranja in opisovanja del in avtorjev v zgodovinsko­umetnostno ali zgodovinsko­literarno kritiko, ki pa je iz obmocja svojega zanimanja izkljucevala ne le vse, kar ne sodi med umetnostne zvrsti, tem­vec tudi umetnostna dela manjše estetske vrednosti. V novejšem casu se je takšno omejevanje izkazalo kot nevzdržno in treba je bilo iskati ustreznejše rešitve v Tako je npr. Murko že v nekrologu (Veda 1912, str. 540–541) opozoril na Štrekljevo po­zitivno vrednotenje reformacijske dobe. razlicnih smereh. Zelo pomemben korak je napravil Taine, ko je v raziskovanje literature vkljucil nravstvena stanja, iz katerih nastajajo literarna dela, in prvotne sile (raso, družbo, moment), ki dolocajo nravstvena stanja. Tainovi nadaljevalci, pa tudi nasprotniki, so odkrivali razlicne nove vidike obravnave. Njegova dela so našla priznanje v Nemciji, kjer se je v podobno smer razvijala filologija; po­membno je bilo zlasti to, da je pritegnila v obravnavo elemente ljudskega pesni­štva v srednjeveški literaturi in v sodobni folklori. Tako so glavni tokovi novejše literarne zgodovine zavrnili nekdanje izkljucno estetsko­umetniško stališce in se usmerili v preucevanje literature kot psihologije naroda. Vendar se temeljne opredelitve predmeta in metod v stroki še vedno niso ustalile, ampak ostajajo neusklajene in vprašljive. Štrekelj opozarja na nekatere vidike te problematike ob razpravi germanista Hermanna Paula o metodiki literarne zgodovine, objavljeni v temeljnem kompendiju Grundriß der germanischen Philologie. Zlasti podrobno povzema Paulovo obravnavo vsebinskega obsega pojma literatura. Na koncu ob Paulovem pretresu metod prikaza oziroma zgradbe literarnozgodovinskega dela ugotavlja, da ni priporocljivo mehanicno vztrajati pri enem samem nacrtu, tem­vec je treba kombinirati razlicne poti obdelave in se pri tem ravnati predvsem po znacilnostih predmeta v njegovem zgodovinskem razvoju. *** Obravnavani uvodni tekst je zanimiv z vec strani. Med tukaj upoštevanimi ali samo omenjenimi raziskovalci literature je nekaj imen, ki še zmeraj sodijo med klasike stroke, in nekaj takrat aktualnih, danes pa cisto pozabljenih. Najvec je francoskih: Sainte­Beuve, Taine, Hennequin, Faguet, Guyot, Brunetičre; nepricakovano malo je nemških: omenjen je Wilhelm v. Hum­boldt, obširno je povzet Hermann Paul, citirana sta Bernhard Ten Brink in Wil­helm Wets; od ruskih je naveden Aleksander N. Pypin, vendar samo v referencah. Glavna teža teksta je na problemskem prikazu. Literarna zgodovina je opre­deljena kot del široko pojmovane filologije, njeno današnje stanje je nasledek konvergentnega razvoja »zgodovinsko­umetnostne kritike« (zlasti v Tainovi vari­anti) in nemške filologije od romantike naprej. Najbolj relevanten vidik za opredelitev stroke je obseg njenega predmeta. Od najvecjega možnega – obce literature, ki zajema dela vseh dob in jezikov, – se omeji na narodno literaturo, po drugi strani pa se razširi od samih literarnih del in avtorjev na sosedna podrocja, na njihove medsebojne zveze, na procese nastajanja literature in silnice, ki usmerjajo te procese. Rezultat takega širjenja predmeta je koncepcija nacionalne literature, ki je izraz psihologije naroda, se­veda pogojene s sklopom realnih socialnih in zgodovinskih faktorjev, in temu ustrezna zamisel nacionalne literarne zgodovine. Štreklju za potrebe uvoda v literarnozgodovinski kurz ocitno zadostuje opre­delitev stroke po predmetu. Nadaljnjih, pretežno metodoloških problemov se skoraj ne dotika; tako ne pove nicesar o nacelih periodizacije ali o vrednotenju, pac pa se ustavi le še ob nacinu prikaza ali zgradbi literarnozgodovinskega dela. Iz izrecnih opredelitev je mogoce izlušciti njihove temelje, ki ostajajo vsaj de­loma implicitni. Literatura je obravnavana v casovno­razvojni razsežnosti, kot eden med realnimi zgodovinskimi pojavi; njena zgodovinskost je tako samou­mevna, da v tem obzorju kaka problematizacija njene narave sploh ni mogoca. S tem se po eni strani ujema nacin njenega raziskovanja: njegov temeljni modus je literarna zgodovina, o teoriji ali njenih ožjih disciplinah sploh ni govora, nacelna utemeljitev in osnovni metodološki razvid delovnih postopkov pa sta vkljucena v sestav stroke zgolj kot pomožna elementa. Po drugi strani je literatura geneticno in funkcionalno vpletena v dogajanje realnega zgodovinskega sveta in torej odpr­ta za raziskovanje silnic, ki jo determinirajo od zunaj. Skratka, to pojmovanje lite­rarne zgodovine in njenega predmeta sodi v obmocje pozitivisticnega historizma. *** Ce postavimo obravnavani Štrekljev tekst v potek slovenske literarne zgodovi­ne in njenega samorazumevanja, se pokaže, da je po vseh navedenih znacilnostih dokaj nenavaden, pravzaprav kar izjemen. Nasploh ni bilo mogoce o naši stroki na Slovenskem dotlej prebrati še nic takega, kar bi bilo tej kratki utemeljitvi vsaj od dalec podobno po stopnji informiranosti, širini razgleda, zahtevnosti krite­rijev in ambicioznosti ciljev. Ce se pri tem Štrekljevem tekstu omejimo samo na to, kaj in kako izbira in prevzema iz tedanje evropske literarne vede, lahko ugotovimo, da je njegova pretehtana in z dobrim poznavanjem opusa podprta karakteristika Taina, dopolnjena s pripombami o njegovih sodobnikih, sopotni­kih, nadaljevalcih in kritikih njegovega dela (mdr. o Hennequinu, o katerem je podrobno pisal Prijatelj šele kakega cetrt stoletja kasneje13), najzgodnejša tako obširna in s samostojno kriticno presojo podprta predstavitev francoskega lite­rarnoznanstvenega pozitivizma ter nekaterih njegovih mejnih tendenc na Slo­venskem. Podobno, dasi z manj ilustracijami in oznakami posameznih avtorjev, 13 Prijatelj 1928; delna objava v Prijatelj 1953. velja za karakteristiko nemške filologije. Ali bi potemtakem glede na vse pove­dano morali Štreklju že samo zavoljo tega uvoda odmeriti dosti pomembnejše mesto v razvoju naše stroke, kot so mu ga obicajno pripisovali doslej? Ta misel, spodbujena s celo vrsto posameznih formulacij v tekstu, izziva med drugim k temu, da poskušamo natancneje preveriti avtorjeve vire in referen­ce. Dejstvo, da so v tekstu zelo obširno povzeti odlomki literarnozgodovinske metodike po Hermannu Paulu, nas najprej navaja k domnevi, da je bil eden Štrekljevih glavnih virov Grundriß der germanischen Philologie – veliko sistema­ticno kolektivno delo, ki je izhajalo v Straßburgu od zacetka devetdesetih let 19. stoletja naprej in takoj obveljalo za temeljni kodeks germanistike. Vendar ne smemo zanemariti še drugih referenc, med katerimi sta najbolj nejasno formu­lirani dve od skupno treh omemb znamenitega ruskega literarnega zgodovinarja Aleksandra N. Pypina. Pri njihovem preverjanju pa se je pokazalo, da teoreticni del uvoda v Štrekljevo Zgodovino slovenskega slovstva sploh ni Štrekljevo izvirno delo, temvec prevod, in da je njegov pravi avtor Pypin.14 Vprašanje, zakaj je to dejstvo prišlo na dan šele pred nedavnim, si je mogoce pojasniti z nekaj preprostimi okolišcinami. Štrekelj svojega rokopisa ni namenil za objavo, zato mu ga pac ni bilo treba natancno dokumentirati. Na koga in kako se je oprl pri sestavljanju uvoda, je nakazal na že omenjenih mestih, ampak tako skrceno, da je zadostovalo kvecjemu za lastno rabo.15 Tisti, ki so pozneje pisali o njegovem literarnozgodovinskem delu, pa so se zanimali dosti bolj za vsebino kurza kakor za uvodne utemeljitve, zato kakega pomisleka o njegovem avtorstvu ni bilo zaslediti. Ocena o pomenu Štrekljevega prispevka k teoreticni in metodološki uteme­ljitvi literarne vede na Slovenskem se s to ugotovitvijo seveda spremeni. Vendar pa nam ta sprememba hkrati obraca pozornost v dotlej nepricakovano smer. Kako to, da je clovek, ki se je formiral v znanstvenika in dolga leta deloval v avstrijskem akademskem okolju in je torej moral imeti v razvidu pomembne zastopnike svoje stroke predvsem iz nemško govorecega kulturnega prostora ter vsaj še tiste od drugod, ki jih je nemški prostor sprejemal – kako da si je tak clo­vek poiskal glavno oporo za nacelno utemeljitev svoje stroke drugje, zunaj tega 14 Prim. Dolinar 1997. 15 Na zacetku rokopisa vzporedno z drugim podnaslovom stoji oznaka »(Po Pypinu)« in na koncu prvega stavka je naveden vir »(Pypin 32)«, vendar je ta stavek v poznejši avtorjevi redakciji crtan. – Na str. 14 zgoraj je zapisano »(Pypin 1–14)«, kar si je treba tolmaciti kot navedbo vira za ves teoreticni del uvoda, ki se tukaj konca. kroga? Ali je razlog predvsem poklicno strokovni – to, da je bil slavist, ki se je precej ukvarjal tudi z rusko literaturo – ali pa se v tem dejanju izraža še kak drug vidik? Pri tem sklepanju pac ne moremo mimo znanega dejstva, da so si Slovenci v tem casu iskali oporo zoper napredujoco germanizacijo v slovanski orientaciji, ki so jo gojili privrženci razlicnih kulturnopoliticnih usmeritev.16 Toda ce si je Štrekelj že iskal oporo v ruski slavistiki, ni težko razložiti, zakaj se je odlocil ravno za Pypina. V zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja je bil namrec Aleksander N. Pypin v nemškem in avstrijskem prostoru, še posebej pri Slovanih v habsburški monarhiji, dobro znan kot literarni in kulturni zgodovinar ter pu­blicist, intimen poznavalec in oster kritik ruskih družbenih in kulturnih razmer, skratka, kot eden vodilnih ruskih intelektualcev. Zanj so kajpada vedeli filologi, še posebej tisti, ki so daljši cas bivali v Rusiji (npr. Fran Celestin, Matija Murko, pozneje Ivan Prijatelj), in drugi poznavalci ruskega kulturnega in družbenega dogajanja. Znan pa je bil tudi širši kulturni javnosti. Njeno naklonjenost si je pridobil zlasti s tem, ker je nasprotoval panslavizmu, podloženemu z velikoru­sko ideologijo, in zagovarjal enakopravnost in samostojen razvoj vseh slovanskih kultur. To je bilo mogoce razbrati predvsem iz Zgodovine slovanskih literatur, ki jo je napisal skupaj z Wlodzimierzom Spasowiczem.17 Njena prva izdaja na Slo­venskem sicer še ni bila kaj dosti znana, pac pa je veliko bolj odmevala druga, bi­stveno razširjena izdaja, ki je samo leto dni po objavi v Rusiji zacela izhajati tudi v nemškem prevodu.18 Slovenski casniki in casopisi so precej obširno porocali o izvirniku in prevodu; razumljivo je, da jih je pritegovala predvsem Pypinova obravnava slovenske literature. Najpodrobneje in najbolj kriticno poglobljeno se je s tem delom ukvarjal Ljubljanski zvon. Pa tudi pozneje je v slovenskem peri­odicnem tisku zaslediti še nekaj glasov o Pypinu;19 njegovo ime se pojavlja kot 16 Prim. Curkina 1995. 17 A. N. Pypin, V. D. Spasovic: Obzor istorii slavjanskih literatur. St. Peterburg, 1865. – Isto­rija slavjanskih literatur A. N. Pypina i V. D. Spasovica. Izdanie vtoroe, vnov pererabotan­noe i dopolnennoe. St. Peterburg, I–1879, II–1880. Soavtor Wlodzimierz Spasowicz je napisal samo poglavja o poljski literaturi, vsa druga so Pypinova. 18 Geschichte der slavischen Literaturen von A. N. Pypin und V. D. Spasovic. Nach der zweiten Auflage aus dem Russischen übertragen von Traugott Pech. Leipzig, Brockhaus, I–1880, II/1­1883, II/2–1884. – O odmevu te knjige in Pypinovega dela nasploh prim. tudi: Curkina 1995, poglavje Ruska slovenistika zadnje cetrtine 19. in zacetka 20. stole­tja, predvsem str. 141–142. 19 Podatki o tem so zbrani v kartoteki tujih literarnih avtorjev v slovenskem periodicnem tisku na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. nesporna avtoriteta v zadevah slovanskih literatur in kultur, pa tudi v debatah o nacelnih vprašanjih literarne zgodovine. Vec pozornosti so Pypinu tudi pri nas posvetili na zacetku 20. stoletja, ko so v Rusiji slavili petdesetletnico njegovega dela in sedemdesetletnico življenja; temu je zelo kmalu sledil še sklop nekrolo­gov. Slovensko pisanje o Pypinu je bistveno dopolnil in zaokrožil Prijateljev esej v Ljubljanskem zvonu leto dni po njegovi smrti.20 Pozneje je zabeleženih v našem tisku le še nekaj bolj ali manj nakljucnih omemb. Štrekelj se ni oprl na Pypinovo najbolj znano, razširjeno in dostopno delo, temvec je raje posegel po njegovi Zgodovini ruske literature (1–4, 1898–1899). Ta je bila sicer napovedana kot tretji, sklepni del Zgodovine slovanskih literatur, ven­dar je še dolgo dozorevala, tako da je naposled izšla šele tik pred koncem stoletja. Uvod v to knjigo je bil torej tisti Pypinov najnovejši tekst, ki si ga je samo leto dni po izidu izbral Štrekelj za temeljno vodilo svojemu literarnozgodovinskemu delu. Znacilnosti tega teksta, ki bi utegnile biti za zgodovino naše stroke tako pomembne, potemtakem niso plod samostojnega Štrekljevega raziskovanja in presoje. Vendar sprico tega ne bi smeli zaiti v drugo skrajnost in odrekati Štre­klju sleherno teoreticno­metodološko kompetenco; da je takšne zmožnosti imel, prica med drugim že kriticni pretres slovenske literarne historiografije takoj v nadaljevanju obravnavanega uvoda. Vsekakor mu je treba priznati, da si je zelo dobro izbral predlogo, na katero se je oprl. O drugih, vsebinskih razlogih, ki so ga nagnili k takšnemu izboru, je mogoce sklepati s precejšnjo verjetnostjo. Najprej je opazno to, da je posegel po najnovejšem dostopnem delu, ki je izpricevalo poznavanje aktualne problematike; potemtakem je bil s strokovno literaturo na tekocem.21 Pypin je bil nedvomno dober poznavalec ne le zahodno­ in srednjeevropskih literatur, temvec tudi evropske literarne vede; in ne le poznavalec, temvec sou­stvarjalec, v mnogih pogledih enakovreden avtorjem, o katerih govori v obrav­navanem tekstu. Poleg tega je ta tekst nelocljiva sestavina velikega sinteticnega literarnozgodovinskega dela, ki je s kvaliteto in prepricljivostjo svojih izvajanj in dognanj potrjevalo veljavnost svojih teoreticnih izhodišc. Po tem je moral biti blizu tudi Štrekljevi koncepciji filološke vede kot celote, ki ne dopušca izkljuc­ 20 Prijatelj 1906; tudi v Prijatelj 1953. 21 S terminološkega vidika je vredno omembe, da Štrekelj pri prevodu Pypinovega teksta povzema poimenovanji »literatura« in »literarna zgodovina«, v svojem besedilu in tudi v naslovu celotnega kurza pa dosledno uporablja termina »slovstvo« in »slovstvena zgodovi­na«; v uvodu nekajkrat zapisana razlicica »literaturni, ­a« je ocitno kalk iz rušcine. nih ozkih specializacij ali osamosvojitve teoreticne in metodološke refleksije od nosilnega toka zgodovinskega razpravljanja. Štrekelj je bil torej res samo sprejemnik in posrednik Pypinovih stališc, ven­dar se je dobro zavedal, kaj sprejema in posreduje. Iskal je nekaj, s cimer bi lahko zadovoljil potrebe svojega nastajajocega kurza, te pa je iz današnje casovne razda­lje mogoce gledati tudi širše, kot potrebe slovenske literarnozgodovinske vede na takratni razvojni stopnji; in ko je našel tekst, ki mu je povsem ustrezal, ga je pac v celoti prevzel, namesto da bi sestavljal svojega. Potemtakem lahko nekoliko pa­radoksalno ugotovimo, da je literarna veda na Slovenskem v tem casu dobila po obsegu sicer razmeroma skromno, a dovolj kvalitetno razlicico teoreticno­meto­dološke utemeljitve v znamenju evropskega pozitivizma in historizma – vendar tega kljub svoji vkljucenosti v avstrijsko­nemški kulturni prostor ni dobila po najkrajši možni poti, temvec tako rekoc po ovinku, skoz optiko reprezentativ­nega ruskega zastopnika stroke. Ta ugotovitev pa ne dodaja novih podrobnosti samo k podobi o razvoju naše literarne vede, temvec tudi k podobi takratnih rusko­slovenskih literarnih in kulturnih odnosov. *** V drugem delu uvoda pregleduje Štrekelj vire za slovensko literarno zgodovino. Dotedanji tovrstni poskusi so po njegovem prepricanju le redkokdaj presegli sto­pnjo registracije in opisovanja knjig in piscev, vendar je kljub temu v njih mogoce najti izhodišcno orientacijo za nadaljnje delo. Torej obravnava ustrezne avtorje po kronološkem zaporedju, navaja bibliografske podatke o njihovih spisih, pomemb­nejšim dodaja krajše ali daljše vsebinske oznake in nekaterim tudi znacilne citate. Na zacetek postavlja Valvasorja z dodatkom šesti knjigi Slave vojvodine Kranjske. Presenetljivo je, da ne navaja zgodnejših spisov Trubarja (Register und summarischer Innhalt), Andreaeja (Christliche Leichpredig) in Hrena (Memoriale scribendorum). Sklepati je mogoce, da ni upošteval Trubarjeve lastne apologije in Andreaejeve po­smrtne hvalnice iz istih razlogov kot Hrenove polemike, dasi bi mu bile prejšnje objave (vsaj o Trubarju in Hrenu) dosegljive, in je rajši dal prednost Valvasorjevi zgodovinsko objektivnejši obravnavi; poznejši Dolnicar (Bibliotheca labacensis pu­blica) mu pac še ni bil dostopen.22 Da se ni omejeval na slovenske vire, pricata zapis o Johannu Leonhardu Frischu, iz katerega navaja znacilne odlomke, in omemba Štrekelj ga je sicer imel v evidenci; to dokazuje naknadno vpisana obrobna pripomba »Thalberg!!« na ustrezni strani rokopisa. Christiana Heinricha Haseja, ki ga pa ni imel v rokah. Pohlin (Bibliotheca Carnio­liae), Schnurrer (Slavischer Bücherdruck in Würtemberg), Kopitar (slovnica in drugi spisi), Dobrovský (Slavin, Slovanka), Šafárik (Geschichte der slavischen Sprache und Literatur) so na kratko oznaceni; pri Vodniku so zabeležena samo ustrezna mesta iz Geschichte Krains, ne pa zgodnejše Povedanje od slovenskiga jezika. Metelko je zastopan s slovnico, ki da sloni vecinoma na Kopitarjevih podatkih, in z rokopisno Pismenico, ki vsebuje odlomke iz nekaterih starocerkvenoslovanskih spomenikov, njegovo slovensko pismenstvo pa se opira na Copov bibliografski pregled z nekaj dodatki. Kvaliteta in pomen Copovega prispevka sta potrjena z navedki iz Kopi­tarjevega spremnega pisma Šafáriku in iz Jireckovih uredniških pojasnil. Vendar je bil Copov spis objavljen z veliko zamudo. Pred tem so bili dostopni in kolikor to­liko zanesljivi viri za porocanje o slovenskem slovstvu le Kopitarjeva in Metelkova slovnica ter njuni drugi spisi, dokler ni nastopil Janežic; njegov pregled slovenskega slovstva je ostal edini ucbenik, ki so ga še dolgo casa uporabljali v šolah. Štrekljev pretres virov za slovensko literarno zgodovino postaja od srede 19. stoletja cedalje podrobnejši. Upošteva marsikaj, kar se danes zdi odvecen balast; vprašanje je le, cemu posveca vecjo in cemu manjšo pozornost. Tako mu izid Copo­ve­Šafárikove zgodovine, ki jo dosledno poimenuje bibliografija, ne prinaša bistve­nega napredka v raziskovanju slovenske literature. Drugacno mnenje ima o Levcu: njegova predavanja na goriški gimnaziji, življenjepisi in objave virov, posebno za Prešerna, pricajo, da je bil »najboljši poznavatelj našega slovstva«. Navzlic tej trditvi pa Štrekelj posveca najvec dejanske pozornosti Josipu Marnu. Dokaj obširno pov­zema literarnozgodovinske vsebine njegovega Jezicnika in stvarno ocenjuje njegove boljše in slabše strani. Med slabše sodi npr. to, da Marn vecinoma ne upošteva av­torskih biografij, ampak samo objavljena dela, in da tece njegova obravnava loceno po posameznih avtorjih (to je v zadnjih desetih letnikih popravil), med boljše pa to, da so njegovi podatki v glavnem preverjeni in zanesljivi, ker jih je pridobival v oseb­nih stikih z avtorji in uredniki, ki so mu bili nenadomestljiv vir informacij. Splošna tendenca njegovega pisanja pa se kaže v tem, da poskuša poudariti pomen kato­liških pisateljev nasproti protestantskim in duhovnih vsebin nasproti posvetnim. Med tujimi pisci, ki so obravnavali slovensko reformacijo, zasluži najvec po­zornosti Theodor Elze. Štrekelj navaja vsebinski pregled njegovih glavnih spisov. V navezavi nanje oceni Geschichte Krains Augusta Dimitza, ki da je vir prever­jenih podatkov in zajema širok izbor strokovne literature. Kleinmayrova Zgo­dovina slovenskega slovstva je komajda vredna omembe, ne toliko zaradi lastnih skromnih ugotovitev, temvec zaradi Jagiceve in še bolj Levstikove kritike. Pac pa zasluži vec pozornosti Istorija slavjanskih literatur Pypina in Spasowicza v drugi, razširjeni izdaji, po kateri je bil narejen tudi nemški prevod. Štrekelj ceni njeno težnjo po enakopravni obravnavi vseh slovanskih književnosti, vendar ostro graja delež slovenske, ki da kaže hude vrzeli že pri poznavanju strokovnih del, iz cesar sledijo stvarne pomanjkljivosti in napacne ocene. Veliko ustreznejša je podoba slovenske literature, ki jo je v zelo omejenem obsegu prispeval Gregor Krek za enciklopedicno delo Oesterreich-Ungarn in Wort und Bild. Pravo nasprotje tega je Glaserjeva Zgodovina slovenskega slovstva. Polna je biografskega in bibliograf­skega balasta, a nakopicena snov ni samostojno in kriticno obdelana; povrh tega je pri navajanju podatkov skrajno nezanesljiva.23 Prijetno se od nje razlikujejo literarnozgodovinski prispevki v Sketovi Citanki za sedmi in osmi razred srednjih šol, Gavriloviceva Pisma o književnosti kod Slovenaca in Murkov oris slovenske literarne zgodovine v ceškem Ottuvem Naucnem slovniku, seveda v skladu z vsa­kokrat drugacnim obsegom, namenom in ciljnim obcinstvom. Štrekljev pregled virov za slovensko literarno zgodovino se zakljuci s sistematicnim naštevanjem življenjepisnih in problemskih clankov v periodiki ter s pozivom k zbiranju in objavljanju avtorskih korespondenc.24 *** Potem ko smo se seznanili s Štrekljevimi teoreticnimi izhodišci in s pretresom relevantnih virov, je cas, da si pobliže ogledamo njegovo literarnozgodovinsko delo. Predavanja z naslovom Zgodovina slovenskega slovstva obsegajo štiri semestrske tecaje, v katerih je obdelal svoj predmet od zacetkov do sodobnosti. Rokopis ni dokoncan, ampak je to prvi zapis z nedvoumnimi sledovi poznejše redakcije. Delo je torej provizoricno in zaradi tega po obsegu in kakovosti precej neizenace­no. Na okolišcino, ali je neko vprašanje pri Štreklju obravnavano bolj podrobno ali bolj površno, vpliva že to, kako je bilo obdelano pri predhodnikih; npr. pri protestantski dobi se je lahko oprl na številnejša in zanesljivejša prejšnja dela (Kostrencic, Elze, Dimitz) kot pri dveh naslednjih, katoliški in razsvetljenski dobi, kjer se je moral bolj zanašati na lastno raziskovanje. 23 To Štrekljevo kriticno mnenje o Glaserju se v marsikaterem pogledu ujema z že objavljenimi sodbami V. Oblaka (Ljubljanski zvon 1895, Archiv für slavische Philologie 1896) in F. Vidica (Ljubljanski zvon 1895–1900), odreka pa mu zasluge celo za tisto, za kar so mu jih drugi recenzenti vsaj napol priznavali, namrec za množico biografskih in bibliografskih podatkov. 24 Rokopis drugega, bibliografskega dela uvoda izpricuje, da ga je Štrekelj po prvem zapisu še bistveno predeloval in dopolnjeval. Casovno zaporedje obravnave poteka skladno s periodizacijsko shemo, ki pa ni povsod jasno in dosledno izpeljana. Prvi tecaj obsega dve poglavji, oznaceni kot »pocetki slovenskega slovstva« in »protestantovska doba« s podpoglavjem »protire­formacija«. Tudi naslednji tecaj je dvodelen. Prvo poglavje ni naslovljeno z nobe­nim periodizacijskim terminom, iz rabe v tekstu pa je razvidno, da zanj še najbolj velja oznaka »katoliška doba«. Drugo je z naslovom oznaceno kot »doba osvetna ali predromanticna25 (1765–1830)«. Tudi v tretjem, vsebinsko enotnem tecaju bi smeli pricakovati uvodno oznako dobe, vendar srecamo termine »romanticen«, »romantika« oz. »romantizem« šele na sredini med orisom Prešernovega življenja in karakteristiko njegovega opusa, obcasno pa se pojavljajo še proti koncu poglavja pri avtorjih graškega kroga. Povod za drugacno umestitev periodizacijske oznake je v tem, da sta konec drugega in zacetek tretjega tecaja vsebinsko povezana: drugi se konca s crkarsko pravdo in z ekskurzom o Metelkovem poznejšem delovanju, tretji se zacne s Copom po crkarski pravdi in nadaljuje s Kranjsko Cbelico. Ocitno je imel Štrekelj težave z mejo med razsvetljenstvom in romantiko in je o romantiki izrecno spregovoril edinole pri Prešernu, medtem ko se je sistematicnemu opre­deljevanju dobe pri njegovih sodobnikih in pri splošni karakteristiki slovstva rajši izognil. Tudi na zacetku cetrtega tecaja je izbral sestavljen opis »doba izza ilirizma, doba Novic in prebuje l. 1848, doba Slovenskega Glasnika in Stritarjevega Zvo­na«. Za »realizem« v vlogi casovno opredeljenega periodizacijskega termina je bilo v slovenski literarni zgodovini še prezgodaj, dasiravno sta kritika in publicistika že živahno razpravljali o njem. Pac pa se v Štrekljevi obravnavi Prešerna pojavlja »realizem« kot ahistoricna, tipološka oznaka, ki opisuje doloceno težnjo v komple­ksnem odnosu pesnika in njegove poezije do stvarnosti. »Pocetki slovenskega slovstva« so casovno zamejeni s pokristjanjevanjem in s koncem srednjega veka. Protestantska doba se zacne z nastopom reformacije, zajema tudi protireformacijo in se konca s tridesetletno vojno. Katoliška doba sega od tridesetletne vojne do druge polovice l8. stoletja. Najbolj natancno je opredeljena prosvetljena doba z mejnima letnicama 1765 in 1830. Oris dobe, v katero sodi romantika, nima v naslovu casovnih dolocil, vendar nam prejšnji in poznejši podatki nedvoumno povedo, da se zacne okrog leta 1830 in konca med letoma 1843 in 1848. Razpon med zadnjima letnicama hkrati oznacuje zacetek nove dobe, ki sega do sodobnosti. 25 »Osvetna« – prosvetljena, razsvetljenska; »predromanticna« – to je ocitno prva ali ena med prvimi znanimi rabami te besede, vendar ima tukaj drugacen pomen kot poznejši termin, za katerega je znacilna vsebinska razlika od razsvetljenstva. V tak casovni obseg bi na prvi pogled sodilo vse slovstvo od zacetkov do danes. Toda iz predkršcanske dobe so ostali kvecjemu posamicni religiozni in folklorni drobci, ki so v poznejši kršcanski preobleki komaj prepoznavni. Slovenska slov­stvena zgodovina se torej dejansko zacne s pokristjanjevanjem, ker je to prvo ob­dobje z ohranjenim pisnim gradivom. Tukaj so deležni najvec pozornosti cirilme­todovska misija in Brižinski spomeniki. Poznejši srednjeveški teksti in odlomki pa so le vrsta osamljenih, bolj ali manj nakljucnih zapisov, zanimivih kvecjemu z je­zikoslovnega ali kulturnozgodovinskega vidika, toda brez prave slovstvene veljave. Sklenjena pisna in tiskana tradicija se zacenja s protestantizmom. Po kratkem obcezgodovinskem uvodu je na vrsti natancen biobibliografski pregled, urejen po casovnem zaporedju piscev. Na prvem mestu po obsegu in pomenu je Tru­bar, nato Krelj, Jurišic, Bohoric, Dalmatin. Sledijo manj pomembni pridigar­ji in prevajalci od Tulšcaka do Felicijana Trubarja, pa tuji avtorji, ki so imeli malo ali nic zvez s slovensko protestantsko cerkvijo, kot Megiser in Hutter. Po­sebej so obdelani kajkavski protestantski pisci. Prikaz protestantizma se konca s kratko oznako njegovega slovstvenega in kulturnozgodovinskega pomena. Kot sklep protestantske dobe je v posebnem podpoglavju obdelana protireformacija z osrednjo osebnostjo, škofom Hrenom. Ker se ta doba pri Štreklju zakljuci šele s tridesetletno vojno, so nekatera besedila, ki jih drugi zgodovinarji ponavadi uvr­šcajo v poznejšo, katoliško dobo, kot zlasti meditativna proza Adama Skalarja, tukaj obravnavana še v sklopu protireformacije. Med protireformacijo in ponovnim razmahom katoliškega slovstva je v slo­venskem obmocju minilo približno pol stoletja, ne da bi izšlo kako tiskano delo. To vrzel izrabi Štrekelj tako, da predstavi kajkavsko slovstvo v 17. stoletju, ki si je po zatrtju protestantizma opomoglo nekoliko hitreje kot osrednjeslovensko, in pri tem upošteva tudi latinske spise kajkavskih piscev. Nato nadaljuje s Schönleb­nom, Kastelcem in Valvasorjem. Razpravlja o zacetkih slovenske dramatike, obe­nem pove nekaj besed o latinski šolski, nemški in italijanski dramatiki na naših tleh; obširno predstavi škofjeloški pasijon, nakar še Drabosnjakove bukovniške igre.26 Sledijo Academia operosorum, pridigarji Svetokriški, Hipolit, Rogerij, Ba­sar, nato skupina piscev sredi 18. stoletja s Steržinarjem in Paglovcem, anonimne praznoverske knjige in polihistor Popovic. Poglavje se zakljuci z odlomkoma o kajkavcih in ogrskih (tj. prekmurskih in porabskih) Slovencih v l8. stoletju. Andrej Šuster ­ Drabosnjak (1768–1825) seveda ne sodi v obravnavano, katoliško, tem­vec v naslednjo, razsvetljensko dobo; to je eden redkih primerov, kjer daje Štrekelj pri razporejanju snovi prednost zvrstni sorodnosti pred kronološkim zaporedjem. Po kratkem splošnem uvodu v prosvetljeno dobo sledi podroben opis dejav­nosti Marka Pohlina, Pisanic in Pohlinovih nasprotnikov. Nato pridejo na vrsto Kumerdej in Japelj, prizadevanja za vzpostavitev šolstva, obnovljena Academia operosorum, delo za nov svetopisemski prevod. Osrednje postave te dobe so Linhart, Zois, Vodnik, Ravnikar, Kopitar. Za njimi sta opisana Primic in usta­novitev stolice za slovenšcino v Gradcu. Veliko pozornosti je posveceno Metelku in Dajnku ter njunim prizadevanjem za reformo crkopisa. To poglavje zakljucuje do podrobnosti osvetljena crkarska pravda, sklepni ekskurz pa spremlja Metelka še cez meje obravnavane dobe do smrti. Tretji tecaj se na zacetku ukvarja s Copom (razen njegove že opisane vloge pri crkarski pravdi) in s sodelavci Kranjske Cbelice. V navezavi nanje je prikazan Urban Jarnik s pesniškimi, filološkimi in zgodovinskimi deli. Osrednja osebnost tega poglavja je Prešeren. Podrobnemu pregledu njegovega življenja sledi ka­rakteristika opusa. V njegovem pesniškem znacaju prevladujejo tri glavne ideje – ljubezen, domoljubje, razmerje med idealom in resnicnostjo. Ob vprašanju oblike Štrekelj docela prevzema pesnikovo razdelitev Poezij. Pri obravnavi posa­meznih pesmi se marsikje zadovolji z enostavno prozno obnovo. Za geneticno razlago se potrudi tam, kjer ima na voljo primerno sodobno snov, kot npr. v satiricnih pesmih in epigramih, ali folklorne in zgodovinske vire, kot npr. Val­vasorja pri Povodnem možu in pri uvodu v Krst pri Savici. Pri soocanju Prešerno­vih in Petrarcovih sonetov pa se povzpne celo do primerjalne tematske analize. Obravnava Prešerna se zakljuci s posmrtnimi izdajami, prevodi in sprejemom v javnosti; vse to je vodilo k njegovi postopni kanonizaciji, pri kateri je bila od­locilna Stritarjeva spremna beseda k izdaji Poezij. Prikaz te dobe dopolnjujejo Slomškovo vsestransko delovanje in pa literarno gibanje v Gradcu z Miklošicem in Vrazom ter prvim poskusom ilirizma pri Slovencih. Cetrti tecaj se zacne z ugotovitvijo, da so leta 1848 nastopili Slovenci kot »prebujen narod«. Do tega mejnika so prišli z dokaj neugodnih izhodišc. V so­cialnem ustroju so bili prikrajšani, ker je bilo plemstvo in mešcanstvo tujerodno ali potujceno, kmecko prebivalstvo pa se je le postopoma otresalo fevdalne po­drejenosti, pestile so ga vojaška obveznost in visoke dajatve. Dodatni razlog za slabo stanje naroda je bila pokrajinska razcepljenost. Duhovšcina je vecinoma izvirala iz kmeckega stanu, a samo njen del je gojil materni jezik v cerkvi. V šoli je imela slovenšcina zanemarljivo vlogo, vecinoma kot priprava za cimprejšnji vstop v nemšcino. Ker je bilo šolstvo nerazvito, splošna izobrazba ni uspevala. Literatura je bila podvržena strogi cenzuri, v gledališcu je bila raba slovenšcine sploh prepovedana. Nekateri prerodno usmerjeni izobraženci so iskali izhod iz te stiske v ilirski orientaciji, ki pa pod politicnimi pritiski ni zdržala dolgo casa. Vec uspeha so imela prizadevanja za ustanovitev slovenskega casnika. Po nekaj spo­dletelih poskusih so 1843 izšle Kmetijske in rokodelske novice. S tem se je zacelo vecletno prehodno obdobje, ki je doseglo vrh leta 1848. Toda ce Štrekelj dokaj natancno opisuje splošne razmere, ki so pripeljale do marcne revolucije, pa sa­mega politicnega in družbenega prevratnega dogajanja ne prikaže neposredno in v celoti, temvec ga motri iz omejenega zornega kota Novic in Bleiweisove udelež­be v njem. Za tem uvodnim delom sledijo individualne biografije. Prvi je na vrsti Bleiweis, za njim Koseski, manj pomembni noviški pesniki, Valjavec, Janežic, Levstik, Erjavec, vajevci, Jenko, Mencinger, Jurcic, Celestin, Stritar in Gregorcic. Ohranjeni rokopis ne dopušca nedvoumnega sklepa o tem, kako ga je Štre­kelj nameraval pripeljati do konca; preneha namrec sredi stavka pri Stritarju in se nadaljuje z Gregorcicem na novo oštevilcenih straneh.27 Ali naj verjamemo zacetni napovedi, da je predmet kurza slovensko slovstvo »v dobi Slovenskega Glasnika in Zvona Stritarjevega«, in sklepamo, da ga je prvotno res hotel koncati s Stritarjem, ali pa na podlagi poznejše obravnave Gregorcica domnevamo, da je nameraval obdelati še prve sodelavce Ljubljanskega Zvona, Doma in sveta in Slovana, med njimi vsaj Kersnika, Tavcarja, Aškerca in Levca, s cimer bi dosegel vsebinsko utemeljeno periodizacijsko locnico ob izteku realizma? To vprašanje mora zaenkrat ostati brez odgovora. *** Prehajamo k osvetlitvi vsebinskih vidikov Štrekljeve literarne zgodovine. Pomen izraza »slovensko slovstvo« pri Štreklju ni jasno razložen. Sicer se nje­govo osrednje obmocje prekriva z izrazom »slovstvo v slovenskem jeziku«, vendar to še ne ujame vseh pomenskih odtenkov. Kot mejne primere je treba dodati vsaj dela v tujih jezikih, ki so bila v rabi tudi na Slovenskem in so jih napisali slovenski avtorji, ali dela, ki so bila po vsebini zvezana s slovensko problematiko ne glede na poreklo in kraj bivanja avtorjev ali kraj objave. Na prvi pogled se zdi, da Štrekelj pri tem nima povsem izcišcenih kriterijev. Vendar nikoli ne izgubi izpred oci dejstva, da so bili slovenski pisci razen redkih izjem dvo­ ali vecjezicni, ker jih je v to silila sociolingvisticna situacija. V starej­ 27 Upoštevati je treba možnost, da je avtor dodajal posamezne sestavine v rokopis tudi še po ponovitvi. Prim. op. 1616 na str. 1157. ših dobah so literarne zvrsti sicer nastajale pretežno v slovenšcini, polliterarne in pragmaticno funkcionalne pa vecinoma v nemšcini (oziroma v italijanšcini ali madžaršcini) in latinšcini, kakor so pac narekovale jezikovne in izobrazbene kompetence razlicnih skupin ciljnega obcinstva. Dober primer za to so že pro­testantske knjige z znacilno porazdelitvijo na slovenske glavne tekste in nemške uvode, predgovore, posvetila. Tudi barocni polihistorji so samoumevno pisali v nemšcini in latinšcini. Šele v razsvetljenstvu so si prvi nosilci preroda postavili za cilj, da bi postopno uveljavili slovenšcino v javni rabi na cimvec podrocjih. Vendar je bil cez približno pol stoletja položaj še vedno tak, da je v pogovorih med izobraženci, v njihovi korespondenci, strokovnem in znanstvenem pisanju, pa tudi v šoli, uradovanju in vsem javnem komuniciranju prevladovala nemšci­na. Šele sredi 19. stoletja je slovenšcina osvajala nova in nova podrocja množicne rabe in se je hkrati z njo krepila tudi slovenska literatura. Štrekelj sicer le poredko razpravlja o teh razmerah, še najveckrat ob uvodnih splošnih oznakah posame­znih dob, a se jih ves cas zaveda in se pri obravnavi posameznih avtorjev ravna v skladu z njihovo vecjezicno prakso. Nadaljnji problem pri opredeljevanju predmetnega podrocja je položaj ljud­skega slovstva.28 Na videz je Štrekelj tukaj v nasprotju sam s sabo. V uvodu v ce­loten kurz namrec (po Pypinu) zahteva, da mora literarna zgodovina upoštevati tudi ljudsko slovstvo, v samem kurzu pa skorajda ni sledu o tem. Pri poskusu pojasnitve tega nasprotja med Štrekljevimi teoreticnimi pogledi in prakticni­mi rešitvami je treba upoštevati medsebojna razmerja filoloških strok v takratni sistematiki znanosti. Vse devetnajsto stoletje in še cez je veljala filologija za eno temeljnih humanisticnih ved. V predmetnem in metodološkem pogledu je bila to kompleksna celota, ki jo je po širšem pojmovanju sestavljala cela vrsta podre­jenih strok od jezikoslovnih in umetnostnih do zgodovinskih in filozofskih, po ožjem pa vsaj jezikoslovje, literarna zgodovina in narodopisje. V skladu s tem so tudi Štrekljeva dela razporejena na vsa tri podrocja. Ker pa uvršca ljudsko slovstvo v narodopisje, kljub drugacnemu nacelnemu stališcu pac ne cuti prak­ticne potrebe po tem, da bi ga vkljuceval še v literarno zgodovino. Dodaten, a ne pojasnjen razlog za izdvajanje ljudskega slovstva iz literature so razlike v meto­doloških postopkih: po takratnih predstavah je za razlaganje literarnih del treba poznati življenjske poti avtorjev, pri ljudskem slovstvu pa to ni mogoce, ker so njegovi avtorji praviloma neznani. 28 Prim. Dolinar 2007, poglavje Ljudsko slovstvo, str. 53–62. Štrekelj še zdalec ni bil edini, ki se je spopadel s problemom primerne umesti­tve ljudskega slovstva. Njegovi rešitvi se je najbolj približal Matija Murko. Kot fi­lolog širokega profila se je zavzemal za enakopravno zastopanost jezikoslovja, lite­rarne zgodovine in narodopisja. Tej najmanj razviti filološki disciplini je posvecal posebno pozornost, tako da ga skupaj s Štrekljem štejejo za njenega utemeljitelja na Slovenskem. Tudi on je videl sistemsko mesto ljudskega slovstva v etnologiji. Sicer pa so bila stališca o tem vprašanju dokaj razlicna. Kar zadeva predhodnike Štreklja in Murka med literarnimi zgodovinarji, sta edino Cop in Macun uvršcala ljudsko slovstvo v zgodovino slovenske literature. Do neke mere sorodno stališce je zagovarjal Krek, vendar le, kolikor se je nanašalo na celoten slovanski svet v zgodnjih obdobjih, medtem ko mu je bila na ravni slovenske literature ta rešitev tuja, podobno kot pred njim Janežicu, hkrati z njim Kleinmayru in Marnu ali kmalu za njim Glaserju. Po Štreklju in Murku pa je prišlo do preobrata, ki je povezan z osamosvajanjem literarne zgodovine in narodopisja oziroma z njuno izlocitvijo iz prejšnjega skupnega obmocja filologije; odslej sta stroki posegali na vmesno podrocje ljudskega slovstva vsaka s svoje strani ali si ga delili. Štrekelj podobno kot pri ljudskem slovstvu ni naklonjen širjenju predmetnega obsega svoje stroke še na drugih podrocjih; še zlasti se izogiba vkljucevanju sta­rocerkvenoslovanskega slovstva v slovensko literarno zgodovino, kar je bilo dokaj pogosto pri njegovih predhodnikih v drugi polovici 19. stoletja. V nasprotju s takšnim splošnim odklonilnim odnosom pa vendar izjemoma pritegne v obravna­vo kajkavske pisce 16.–18. stoletja. Ker pri tem ne daje nobene utemeljitve, jo je treba poiskati drugje. Za prvo silo jo najdemo v njegovi zbirki Slovenske narodne pesmi, ki prav tako vsebuje kajkavska besedila. Ta odlocitev je na kratko pojasnjena v uvodu k prvemu delu zbirke. Štrekelj kot razlog zanjo navaja upraviceno skrb, da se ne bi velika zbirka hrvaških ljudskih pesmi, ki jo je zacela izdajati Matica Hr­vatska v Zagrebu, izkazala ravno tako omejevalna do kajkavskega blaga kakor aka­demijska izdaja hrvaškega slovarja: založnica je namrec objavila samo zapise pesmi iz novejšega casa in se ni ozirala na starejše variante, zlasti ne na tiste, ki pripadajo drugacni narecni osnovi kot knjižni standard. To seveda posega v širše vprašanje o upoštevanju jezikovnega in slovstvenega razvoja tako kajkavcev kot drugih južno­slovanskih narecnih skupin. Tega pa Štrekelj na tem mestu ne nacenja, temvec se zadovolji s kratko izjavo, da popolnoma pritrjuje Jagicevemu stališcu.29 29 V razpravi V. Jagica »Ein Kapitel aus der Geschichte der südslavischen Sprachen«, Archiv für slavische Philologie 17, 1895, str. 47–87. Ta skopa ugotovitev je potrebna vsaj bežnega pojasnila. Slavistika je kmalu po zacetku 19. stoletja pa tja do njegove druge polovice zagovarjala trditev, da so se južni Slovani naselili na Balkan v dveh valovih. Prvi, ki se je s presledki razpro­stiral od Crnega morja do Panonije in vzhodnih Alp, je bil etnicno in jezikovno soroden in je ohranil prvotno skupno ime Slovani. V vmesni prostor je posegel drugi val, ki so ga sestavljali etnicno nekoliko drugacni Srbi in Hrvati. Takemu pogledu na etnogenezo južnih Slovanov se je pridružila karantansko­panonska teorija o izvoru starocerkvenoslovanšcine, na kateri je temeljilo prepricanje, da sta starocerkvenoslovanšcina in slovenšcina v kar najtesnejši sorodstveni zvezi, tako da se jima prilegata imeni »stara« in »nova slovenšcina«. Potemtakem bi sodili starocerkvenoslovanski teksti v zgodovino slovenskega slovstva; in res so jih tja pod oznako »staroslovenski« uvršcali literarni zgodovinarji od Janežica in Marna do Kleinmayra in celo do Glaserja. Štrekelj je tu zavzel drugacno stališce v skladu z novejšim razvojem slavistike, ki mu je dajal osnovni ton Jagic. On in njegov ucenec Oblak sta utemeljila makedonski izvor starocerkvenoslovanšcine, in ko se je njuna teorija splošno uveljavila, je bil s tem ovržen razlog za uvršcanje starocerkvenoslovanskih tekstov v slovensko literarno zgodovino.30 Njen sestavni del je pri Štreklju ostalo samo najstarejše obdobje do nasilnega konca cirilmeto­dovske misije v Velikomoravski in Panoniji. Štrekljeve poglede na kajkavsko slovstvo je prav tako mogoce razložiti na te­melju razvoja južnoslovanske filologije. Kopitar in Miklošic sta zaradi jezikovnega sorodstva prištevala kajkavce v slovensko obmocje (podobno tudi Vuk Karadžic, le da brez natancne argumentacije). Njune nazore o diskontinuiteti južnoslovan­skih narecij, izvirajoci iz domnevne locene naselitve Hrvatov in Srbov ter njiho­vega posebnega jezikovnega substrata, je nadomestil Jagic s teorijo o jezikovni bližini med vsemi južnimi Slovani: torej so južnoslovanska narecja od skrajnega zahoda do skrajnega vzhoda naselitvenega podrocja ne glede na razlicna poime­novanja med seboj v sorodstvenem razmerju, tako da bližnja geografska sosešcina pomeni tudi vecjo jezikovno sorodnost. Jagiceva argumentacija je tu pretežno jezikoslovna. Pri obravnavi slovstvenih vprašanj je bil pripravljen pritegniti še kulturne, verske in politicne vidike, vendar jih v glavnem ni izcrpal. Njegova splošno priznana vodilna vloga v tedanji mednarodni slavistiki pa je Štreklju oci­tno bila zadosten razlog za to, da je na temelju bližnjega sorodstva med vzho­dnoštajerskimi in kajkavskimi narecji sprejemal kajkavšcino po izvoru kot del 30 Prim. Dolinar 2007, poglavje Brižinski spomeniki, str. 66–69. slovenskega jezika in uvrstil kajkavsko slovstvo v starejših zgodovinskih dobah v slovensko obmocje. To se je zgodilo samoumevno, brez ustrezne argumentacije. Štrekelj se namrec nikjer nacelno ne izjasni o slovenski narodnostni pripadnosti kajkavskega slovstva v 16.–18. stoletju, le tu in tam mu pri obravnavi posameznih piscev uide kaka izdajalska pripomba, ki kaže v to smer. Sprico tega lahko samo posredno sklepamo, da so jezikoslovni in narodopisni razlogi, ki so govorili v prid bližini kajkavšcine s slovenšcino, pri njem prevladali nad kulturnozgodovinskimi in državnopoliticnimi, ki so pricali o razlikah med njima. Ta odlocitev, s katero je dejansko prisvojil dobršen del hrvaške slovstvene tradicije, pa v slovenski literarni zgodovini skorajda ni našla posnemovalcev; eden redkih, ki je šel po njegovi sledi, je bil Grafenauer v Kratki zgodovini slovenskega slovstva (I, 1917). Štrekelj tudi ni sodeloval v razlicnih hipoteticnih konstrukcijah »slovenšci­ne pred Trubarjem«, pa naj je bilo njihovo ozadje samoslovensko ali cepljeno z novoilirskimi težnjami.31 Primer za prvo so denimo poskusi Petra Radicsa, da bi povzdignil socialni položaj slovenšcine v poznem srednjem veku, s tem ko je tr­dil, da so jo gojili v cerkvah, šolah, uradih in celo na habsburškem dvoru. Drugi primer so razlicni poskusi prisvojitve glagolice v slovensko kulturno dedišcino. Po tej poti sta npr. Jožef Benkovic in Josip Gruden hotela poudariti domnev­ne zasluge katolicanov za zacetke slovenske književnosti in s tem rešiti njihovo prednost pred protestanti. S povsem drugacnega, novoilirskega idejnega ozadja je Fran Ilešic obžaloval, da je protestantom uspelo utrditi temelje za slovensko književnost, ker so s tem onemogocili ali vsaj odložili zaželeno jezikovno in kul­turno združitev s Hrvati in Srbi. Štrekelj je te in podobne poskuse razširitve predmetnega podrocja sloven­ske literarne zgodovine spremljal s kriticno skepso; gojil je sistematicen dvom o vsem, kar ni podprto in preverjeno z racionalnimi dokazi, pa naj bi bilo z naro­dnospodbujevalnega vidika še tako vabljivo. *** Po Štrekljevem pojmovanju literarne zgodovine sodijo v njeno osrednje pred­metno obmocje brez vsakršnega dvoma dela in življenja avtorjev. Po zahtevah iz uvoda kurza je treba poleg tega upoštevati še ljudsko pesništvo, jezik in povezave literature z njenimi zunanjimi pogoji v družbenem in duševnem življenju naro­da, pa tudi v mednarodnih razsežnostih. Vendar se je pri obravnavanju ljudskega 31 Prim. Dolinar 2007, poglavje Reformacija, str. 83–85, 87–90. slovstva že pokazalo, kako se Štrekljeva nacelna teoreticna navodila prilagajajo prakticnim okolišcinam. Kateri od preostalih relevantnih dejavnikov se torej uvršcajo v širši krog razlage in v kakšnem medsebojnem razmerju so ti dejavniki, je odvisno od posebnosti vsakokratne dobe. Vse do druge polovice 18. stoletja je slovstvo služilo predvsem verskim po­trebam, vendar v zelo razlicnih razmerah. V zgodnjem srednjem veku je najpo­membnejši zgodovinski proces pokristjanjevanje, ki ima vec razsežnosti: versko, cerkvenoorganizacijsko, državnopoliticno in narodnostno. V drugi polovici 8. in na zacetku 9. stoletja so Karantanci deloma prostovoljno deloma nasilno sprejeli novo vero in hkrati zgubili politicno samostojnost. Sredi 9. stoletja je cirilme­todovska misija za kratek cas omogocila panonskim Slovencem stik z novo vero v sorodnem, njim razumljivem jeziku. Štrekelj opisuje prvo in drugo fazo na obcezgodovinski dogodkovni ravni s številnimi podrobnostmi, pri interpretaciji tega dogajanja pa poudarja vlogo narodnostnih vidikov, ki so se takrat izšli v ško­do Slovencev. Obravnavo prvih ohranjenih tekstov s konca 10. stoletja, Brižin­skih spomenikov, vodi vprašanje, ali pripadajo bolj starocerkvenoslovanskemu ali bolj slovenskemu obmocju. Štrekelj povzema glavne jezikoslovne argumente nasprotujocih si strani in se po njihovem medsebojnem tehtanju odloci za slo­vensko stran. V naslednjih stoletjih so nastajali le posamezni zapiski povecini verske vsebine, pa tudi nekateri posvetni odlomki, a so bili osamljeni in niso ustvarjali tradicije. Protestantsko dobo oznacuje zacetek sklenjene slovstvene dejavnosti, ki je imela za glavni cilj širjenje nove vere. Njeno jedro sestavljajo dogmaticni in ekse­geticni teksti, poleg tega sodijo k njim besedila napol posvetne ali cisto posvetne vsebine, ki posredno utirajo pot novim verskim naukom ali ustvarjajo pogoje za njihovo sprejemljivost. To je postavljeno v obcezgodovinski okvir z nepogre­šljivimi cerkvenoorganizacijskimi, državnopoliticnimi in socialnimi silnicami, v katerih se zgodovinska pripoved šele zaokroži in dobi pravi smisel. Upodablja široko reformacijsko gibanje, ki si je zavestno in organizirano prizadevalo za svo­je cilje; proti koncu te dobe pa se mu je ravno tako zavestno in organizirano postavila v bran protireformacija in dosegla zmago. Tudi slovstvo v katoliški dobi je v glavnem še zmeraj nastajalo iz verskih potreb in se je v skladu z veljavnim verskim naukom širilo po razlicnih zvrsteh. Poleg liturgicnih in drugih cerkvenih tekstov so se razvijale meditativna proza, pridižna ali retorska proza, duhovna drama, nabožna pesem. Posvetno vsebino pa so imela zgodovinska ali rajši receno polihistorska dela, pisana v nemšcini ali latinšcini, katerih glavni namen je bil gojiti deželni patriotizem ne glede na jezikovno in etnicno pripadnost. V razsvetljeni dobi slovstvo prvikrat ni bilo vec podrejeno pretežno verskim potrebam, ampak je zasledovalo tudi ali predvsem posvetne cilje. Stekel je pre­rodni proces, v prvi fazi omejen na podrocje slovenskega jezika, v katerem so nastajali zacetki posvetne literature s pesništvom Pisanic in Vodnika ter z Lin­hartovo dramatiko, poleg tega pa tudi primerki pragmaticnih ali funkcionalnih slovstvenih zvrsti, kot so poljudno poucna, šolska in uradovalna. Doba romantike je imela dva glavna vsebinska poudarka. Poezija, ki jo je gojil krog cbelicarjev in ji je dajal teoreticno podlago Cop, je dosegla estetski višek s Prešernovim opusom. Hkrati je na ravni osnovne pismenosti potekal dolgotrajen spopad med nasprotujocimi si crkopisi in utrjevali so se standardi za enoten knji­žni jezik; ob poljudno poucnih pripovedih pa so nastajali zacetki umetniške proze. V dobi po marcni revoluciji je slovenšcina prodirala v javno rabo in v primer­javi s še zmeraj prevladujoco nemšcino osvajala cedalje številnejša nova podrocja. Razmahnili so se slovenski casniki in casopisi, ki so med drugim ponujali cedalje vec prostora literaturi. Ta je sprva nastajala iz rodoljubnih nagibov, polagoma pa so se poleg njih ali ne glede nanje uveljavljali estetski kriteriji. Nova slovenska literatura je postala množicna tako na produktivni kot tudi na receptivni strani. Jenko, Levstik, Jurcic, Stritar, Gregorcic so reprezentativna imena, ki pricajo o njeni zvrstni raznolikosti in doseženi estetski kvaliteti. *** Nekaj besed naj velja še Štrekljevi literarnozgodovinski metodi. Avtor na za­cetku vsakega poglavja odpre kratek splošen pogled na obravnavano dobo, na koncu mu vcasih, toda ne zmeraj, doda ustrezen sinteticen povzetek. Osrednji del pa je posvecen individualni obravnavi avtorjev, vecinoma razvršcenih po ca­sovnem zaporedju. Važnejšim odmeri prostor za sklenjeno biografijo, ki ji sledita opis in karakteristika del; pri manj pomembnih vkljuci opise del v biografsko shemo. Prizadeva si sestaviti kolikor mogoce natancne in popolne življenjepisne podobe. Upošteva prispevke avtorjev ne le v slovstvu, ampak na vseh podrocjih javnega delovanja, zlasti na verskem, kulturnem in znanstvenem. Ima veselje do stvarnih podrobnosti, ki jih navaja vcasih iz primarnih virov, a še pogosteje in bolj izcrpno iz strokovne literature, tako da njegov kurz predavanj po tej pla­ti prekaša celo dotlej najobširnejše in najpopolnejše sorodno delo, Glaserjevo Zgodovino slovenskega slovstva. Bližina virom zbuja obcutek stika s predmetom preucevanja, kar po eni strani daje Štrekljevim zapisom vtis neposredne živosti; po drugi strani pa se vendarle zdi, da je zabeležil marsikatero podrobnost kar na prvi pogled in ni utegnil opraviti nujnega izbora ter uravnoteženja gradiva. Dalec pomembnejše od navedenega pomisleka je to, da se ne more izogniti eni glavnih nacelnih težav biobibliografske metode, namrec temu, kako naj uskladi in­dividualne življenjske in ustvarjalne poti s kolektivnim zgodovinskim dogajanjem. Le­to prevladuje edino v uvodih k posameznim poglavjem, kjer so po historicni metodi na kratko opisane znacilnosti vsakokratne dobe. Brž ko je to opravljeno, pa imajo v nadaljnjem razpravljanju absolutno prednost sklenjene biografije. Te­meljna enota opisa sta torej življenje in delo posameznega pisca. To doloca znacilno razporeditev snovi, ki se ji mora prilagajati že kronološko zaporedje dogodkov. Ker je pozornost usmerjena predvsem v individualne dosežke, so nadindividualni po­javi in procesi, kot skupine, šole, tokovi, gibanja, ki so po poznejšem pojmovanju bistven sestavni del zgodovinskega poteka, pri takšnem postopku nujno podrejeni biografski shemi; zaradi tega prikaz celote neizogibno utrpi vecjo ali manjšo škodo. *** Pri Štreklju na prvi pogled ni najti kaj dosti nazorskih opredelitev. Posredno povedo nekaj o tem le podatki o njegovem javnem delovanju. Znanstvene in strokovne clanke je objavljal v Ljubljanskem Zvonu, Letopisu in Zborniku Slo­venske matice, Casopisu za zgodovino in narodopisje, obcasno tudi v Slovenskem narodu; bil je stalni sodelavec Jagiceve revije Archiv für slavische Philologie; posa­mezne teme pa je spremljal tudi v Slovencu ter Domu in svetu. Vsekakor je imel vec prispevkov v glasilih liberalnega tabora, a pri tem ni bil izkljucevalen. Najvec priznanj, domacih in mednarodnih, je požel za Slovenske narodne pesmi, toda zbirka je na Slovenskem dajala tudi povod za ostre interne in javne kritike in polemike. Pri njenem urejanju je namrec postavil v ospredje znanstvenokriticna nacela: zajeti je hotel vse znane pesmi z vsemi variantami v natancnih zapisih ne glede na morebitne estetske in moralne pomisleke; nenaklonjeni kritiki, najvec iz katoliškega tabora, pa so si prizadevali, da bi bila izdaja poljudna in besedila v njej splošno razumljiva ter po strogih moralisticnih kriterijih neoporecna. Vse kaže, da je bil Štrekelj po svetovnonazorskem prepricanju zmeren libera­lec. Te orientacije pa v svojih spisih ni izpostavljal, marvec je bolj kot karkoli dru­gega želel biti zagovornik objektivne znanosti. Kot privrženec historizma je zgo­dovinske akterje ocenjeval po njihovem celotnem delu in poskušal doseci, da bi bila spoznanja o njih kompleksna in nepristranska. Zlasti takrat, kadar je naletel na osebnosti z nasprotujocimi si zgodovinskimi vlogami, se je potrudil poiskati razloge, ki govorijo v prid eni in drugi strani. Naj to ponazorimo z nekaj primeri. V dobi reformacije in protireformacije sta glavna antagonista Trubar in Hren, ki ju pri delovanju vodijo nasprotni verski nagibi, za literarno zgodovino pa je odlocilen prispevek vsakogar izmed njiju k razvoju slovenskega slovstva. Tru­barjeve zasluge so tu zlahka razvidne, medtem ko je ocena Hrenovega deleža bolj kompleksna. Izgon protestantov, požigi njihovih knjig in podobno so si­cer negativna dejanja, vendar skladna s splošno prakso te dobe, razumljiva iz versko­politicnih razlogov in do neke mere opravicljiva s prejšnjimi podobnimi dejanji protestantov. K Hrenovemu celotnemu portretu bistveno prispeva nje­govo spoznanje, da je treba za uspeh protireformacije delovati tudi na podrocju slovenskega slovstva, in iz tega sledeca avtorska in organizacijska aktivnost; poleg tega dopolnjujeta Hrenovo podobo še njegovo mladostno latinsko pesništvo ter spodbujanje likovne umetnosti in glasbe v zreli dobi. Drugi primer je t. i. abecedna vojska, v kateri so se soocili na eni strani Cop s Prešernovo pomocjo in na drugi zagovorniki metelcice, med katerimi je kmalu prevzel glavno vlogo Kopitar. Spor, ki se je zacel okrog novega crkopisa, je prerasel v spopad za estetsko umetnost, namenjeno izobraženemu obcinstvu, v katerem so zmagali njeni zagovorniki. Vendar to Štreklja ne odvezuje, da ne bi tudi nasprotni strani priznal veljavnosti nekaterih njenih argumentov in nasploh ne cenil njenih siceršnjih slovstvenih, kriticnih in filoloških dosežkov; ti so najbolj razvidni iz njegove obravnave celotnega Kopitarjevega in Metelkovega življenja in dela. Tretji zgled je primerjalna recepcija Prešerna in Koseskega v krogu Novic in med mladoslovenci. Koseski je zlasti v prvi fazi svojega delovanja veljal noviškim sodelavcem in bralcem za vrh slovenskega pesništva. Mladoslovenci so se temu upirali, ga kritizirali, za kar so našli primerne povode zlasti v zadnji fazi njego­vega pesnikovanja, in v nasprotju z njim povzdigovali Prešerna. Kanonizacija Prešernove pesniške veljave je dosegla višek ob izdaji Poezij s Stritarjevim uvo­dnim esejem; približno ob istem casu je bil Koseski razvrednoten z unicujocimi kritikami njegovega jezika, verzifikacije in prevodnih ter adaptacijskih poskusov. Štrekelj pa se odmakne tako od njegovih zagovornikov kot tudi od nasprotnikov, korektno opisuje literarno dejavnost Koseskega v vec življenjskih obdobjih in navaja razloge za protislovno vrednotenje pri razlicnih ocenjevalcih, a pri tem priznava spreminjajocim se ocenam relativno casovno upravicenost. V vsem tem lahko zasledimo Štrekljevo prizadevanje za nepristranskost, do­segljivo iz zgodovinske distance. Preteklost je hotel prikazati takšno, kakršna je dejansko bila; z drugimi besedami, objektivno. Prizadeval si jo je presojati pred­vsem po njenih lastnih, socasnih merilih. Te namere pa se ni mogel dosledno držati, ampak je v praksi kombiniral to skupino kriterijev s kriteriji poznejših dob oziroma sedanjosti. Kljub vsem prizadevanjem za objektivno spoznanje ni mogel shajati brez aksiomaticnih predpostavk o dejavnikih, ki vplivajo na podo­bo preteklosti. V zadnji posledici, na najbolj abstraktni ravni sta takšna dejavnika narodnost in zgodovina, pojmovana brez vsakršnih izrecnih metafizicnih komponent. Na­rodnost je relativno staticna, njena glavna dolocila ostajajo po koncani etnoge­nezi nespremenljiva (v slovenskem primeru vsaj od casa Brižinskih spomeni­kov). Zgodovina je dinamicen dejavnik; zgodovinski razvoj poteka v glavnem progresivno; kljub temu da zadeva na velike ovire, je usmerjen k nezaustavlji­vemu napredku in v zadnji fazi pripelje do splošne osvoboditve ter neomejene konkurence ustvarjalnih sil. Zgodovina je univerzalen, narodnost pa singularen dejavnik. Narodnost se izraža na tak nacin in v takšni meri, kot ji to dopušcajo ali omogocajo zgodovinske razmere. Slovstveni potek se torej kaže kot rezultan­ta medsebojnega ucinkovanja zgodovine in narodnosti. V slovenski slovstveni zgodovini je temeljna vrednota ocitno tista, ki je znacilna edino zanjo, to pa je slovenska narodnost. Štrekelj pri interpretaciji zgodovinskega dogajanja poudarja vlogo narodnost­nih vidikov, ki se v razlicnih dobah kažejo na razlicne nacine. Na zacetku srednje­ga veka opozarja na izgubo državne in politicne samostojnosti ter na okrnjeno socialno strukturo, sprico katere je bilo izražanje narodnosti v daljšem obdobju prizadeto. V dobah, v katerih je prevladovalo versko slovstvo, so bili narodnostni vidiki sicer prisotni, vendar potisnjeni v obrobno vlogo. V razsvetljenstvu se zacne prerodni proces, ki najprej zavestno obudi domaci jezik in slovstvo, nato pa zajame cedalje vec podrocij javnega življenja, v drugi polovici 19. stoletja po­stane množicen in se razvije v pravo narodno gibanje. Štrekelj se ves cas zavzema za njegovo enotnost, celo takrat, ko je že nastopila v njem prva notranja delitev. Vidi škodo, ki jo je to povzrocilo gibanju, in opozarja na nacionalne nasprotni­ke, ki še podpihujejo ta spor. Tu je prišlo do temeljnega razlocka med njim in naslednjo generacijo zgo­dovinarjev pretežno liberalne usmeritve, ki se je najbolj pokazal pri odnosu do polpretekle dobe. Štrekelj je ocenjeval staroslovence tudi ali predvsem po me­rilih njihovega casa, mlajši pa so prevzeli kriterije mladoslovencev in ocenjevali staroslovence po njih. Ta razlika v stvarnem prikazu in vrednostnih kriterijih se pridružuje postopkom, s katerimi se je zapisal biografsko­bibliografski metodi in ki se niso vec ujemali s prevladujocimi metodološkimi vzorci mlajše generacije. To nas pelje k sumaricni oceni Štrekljevega prispevka k razvoju stroke. Ce pritegnemo sodbi, da je njegovo delo izpricevalo »tedaj docela moderno pojmo­vanje literarne zgodovine«,32 je dosegel najvec, kar se je v tem casu sploh dalo doseci, in to ne glede na pomislek, da so njegova nenatisnjena univerzitetna predavanja dejansko bila dostopna zelo omejenemu krogu obcinstva. Toda strokovno in širše družbeno okolje se je že kmalu zacelo spreminjati. Ena pomembnih novosti je zadevala organizacijo znanosti: tako kot že neko­liko prej germanistika in romanistika se je od preloma stoletja naprej preobli­kovala tudi slavistika in njeni sestavni deli so se locevali po predmetnem in po nacionalnem vidiku. Druga, bistvena sprememba se je zgodila na politicnem in družbenem podrocju s koncem svetovne vojne in razpadom Avstro­Ogrske. Vzporedno s tem preobratom so se na novo ustanovljene ali temeljito preobliko­vane institucije v državah naslednicah usmerjale k prevrednotenju preteklosti s poglobljenim študijem nacionalnih ved. Tudi na Slovenskem se je literarna veda že od zacetka stoletja postopno osamosvajala iz dotlej enotne slovanske filologi­je; ob ustanovitvi ljubljanske univerze33 pa je dobil ta proces nov zagon, ko so strokovno podprta in nacionalno afirmativna stališca njenih zastopnikov zbujala dovolj široko družbeno podporo. Ceprav so Štrekljeva dognanja še lep cas obdržala veljavo vsaj na bibliografski, biografski in dogodkovnozgodovinski ravni, so v literarni vedi že kmalu nastopi­le posamezne pomembne novosti. Še najvec je bilo prizadevanj za vkljucitev ljudskega slovstva v literarno zgo­dovino. Za to se je najprej zavzemal Ivan Prijatelj v dveh kratkih pregledih, na­menjenih neslovenskemu obcinstvu, ki sta izšla v vec izdajah med letoma 1904 in 1920.34 Podobno stališce je zastopal Ivan Grafenauer v Kratki zgodovini sloven-skega slovstva, vendar ga je podrobno dodelal šele v objavah iz tridesetih let in še 32 Kropej 1995, str. 38. 33 Prim. Dolinar 2007, poglavje Ljubljanska univerza in literarna veda: slavistika in sloveni­stika, str. 117–134. 34 Zoltan Jan: Izhodišca v pregledu »Slovenacka književnost«. Prijateljev zbornik, Ljubljana, Slovenska matica, l975, str. 130. pozneje. Ljudsko slovstvo je vkljucil v literarno zgodovino s pomocjo tematske in motivne analize; s tem mu je uspelo nadomestiti faktorje, vezane na avtorjevo osebnost, brez katerih si dotedanja metodologija ni mogla predstavljati sklenje­nih povezav med literarnim delom in njegovimi naravnimi ter zgodovinskimi determinantami. Po Grafenauerju pa je uvršcanje ljudskega slovstva na sam za­cetek literature in vzporedno z njenim nadaljnjim razvojem postalo tista rešitev, ki jo je odtlej zagovarjala vecina slovenskih literarnih zgodovinarjev. Nasprotno se obravnava srednjega veka, reformacije, protireformacije in ka­toliške dobe v prvem zvezku Kidriceve Zgodovine slovenskega slovstva na osnovni gradivski ravni še vedno ujema s Štrekljevo, le da jo dopolnjuje z vec stvarnimi ugotovitvami, predvsem pa s sinteticnimi pogledi in vrednostnimi poudarki. Šele Grafenauer je v polemikah s Kidricem in v nadaljnjem poglobljenem študiju poiskal nove poti za literarnozgodovinsko obdelavo srednjeveškega pismenstva. Najvec sprememb so bile v casu po Štreklju deležne obravnave novejših dob od razsvetljenstva naprej. Povezane so z deli generacije literarnih zgodovinarjev, med katerimi so igrali osrednje vloge Prijatelj, Kidric, Grafenauer in Žigon, po­leg njih pa je v dvajsetih in tridesetih letih nastopila še množica mlajših. Tukaj bomo omenili samo glavne mejnike, razvidne iz njihovih celovitih literarno­zgodovinskih zamisli, kakor so dozorele po prvi svetovni vojni, in zanemarili zgodnejše, bolj fragmentarne poskuse. Prijatelj je v nastopnem predavanju na ljubljanski univerzi »Literarna zgodo­vina« ocrtal teoreticno­metodološki zaris stroke35 in pri tem po globini zamisli dalec presegel Štrekljevo uvodno poglavje. Vrsta njegovih literarnozgodovinskih študij se je nadaljevala z »Duševnimi profili naših preporoditeljev« (1921) in s posameznimi orisi važnejših vprašanj, ki so predstavljala ogrodje za literarno in kulturnopoliticno zgodovino druge polovice 19. stoletja. Vendar Prijatelj ni vec utegnil dokoncati celote; po njegovi smrti jo je rekonstruiral in izdal Anton Ocvirk. Podobno je Kidric z monografijo o Dobrovskem (1930) zacrtal pregled prerodne dobe, ki jo je nato podrobno osvetlil v nadaljnjih zvezkih svoje Zgodo-vine slovenskega slovstva (2–5, 1931–1938). Ena njunih glavnih metodoloških novosti je bila ta, da sta namesto niza­nja individualnih biografij in bibliografij obravnavala sinteticne vidike: literarne skupine, krožke, središca, katerih clani so se oblikovali pod sorodnimi vplivi in 35 Prijatelj 1952; prim. poglavje o njem v Dolinar 2007, str. 229–240. imeli sorodno literarno ideologijo.36 Vpeljala sta periodizacijo po generacijah, v menjavi katerih se odraža vpliv casa, in prek njih prišla do ravni dob, kjer se najbolj ocitno kažejo zgodovinske spremembe. Najvišji nosilni pojem v tej literarnozgodovinski koncepciji je prerod. Odlo­cilen je za razumevanje narodne zgodovine, z njim so povezani in od njega odvi­sni vsi pojmi, ki sestavljajo njeno teoreticno konstrukcijo. V skladu z njo poteka zgodovina z nekega dolocenega izhodišca in je usmerjena k nekemu dolocenemu cilju. Pri tem se pokažejo razlike med potekom, znacilnim za razvite, in onim za nerazvite narode. Nerazviti so v preteklosti zaradi neugodnih zgodovinskih raz­mer zašli v zamudo; to poskušajo nadomestiti v procesu preroda, s katerim si pri­zadevajo dohiteti razvite narode. Prerod se zacne s prizadevanji za gojitev dotlej zanemarjenega narodnega jezika, najprej v slovstvu in literaturi, potem postopno na cedalje vec podrocjih od poljudnega in strokovnega spisja prek casnikov in casopisov ter šolstva in znanosti do gospodarstva, politike in državne uprave. Hkrati s tem, ko se širi jezikovna raba na razlicna podrocja, postaja prerodno gibanje vse bolj množicno in prehaja iz pretežno kulturne v širšo družbeno sfero; njegov koncni cilj je politicna samostojnost naroda. Takšna zamisel Štreklju ni bila povsem tuja, saj tudi on v slovstveni zgodovini zasleduje narodni razvoj. Vendar je to zacetna, v marsikaterem pogledu še nedo­recena, nedomišljena in vcasih celo nezavedna oblika poznejše, dozorele prerodne koncepcije, kakršno sta razvila predvsem Prijatelj in Kidric ter so jo v posameznih vidikih dopolnili njuni sodobniki in nasledniki. Kar zadeva obseg predmetnega podrocja, se ta koncepcija razprostira iz literarne in kulturne sfere v družbeno in nacionalno. Metodološko pa sledi nacelom pozitivizma, kar pomeni, da odkriva vzrocne in funkcionalne zveze med literaturo kot koncnim produktom in narav­nimi ter zgodovinskimi dejavniki, ki vplivajo nanjo ali jo determinirajo. *** To so bile glavne novosti, ki so nastopile v slovenski literarni zgodovini po Štreklju. Ce želimo oceniti njegov razvojni pomen za stroko, je primerjava z nji­mi ravno tako povedna kot po drugi strani primerjava z dosežki njegovih pred­hodnikov in sodobnikov. Ob upoštevanju obeh vidikov se pokaže, da pripada Štreklju mesto pomembnega veznega clena med prejšnjo, filološko, in poznejšo, 36 Prim. France Kidric: O literarni zgodovini, LZ 1927; tudi v Izbranih spisih III, 1978, str. 287–290. pozitivisticno koncepcijo nacionalne literarne zgodovine. Starejšo je zastopal v njeni zreli fazi in se uspešno izogibal skoraj vsem njenim skrajnostim; logiko novejše je v nacelu razumel, a vendar ni sprejemal vseh njenih stvarnih in meto­doloških posledic. To pa mu je opredelilo cisto doloceno vlogo v zgodovini naše stroke in mu hkrati zacrtalo meje, ki jih ni vec mogel prestopiti. Darko Dolinar Uporabljena literatura Curkina Iskra V., 1995: Rusko-slovenski kulturni stiki od konca 18. stoletja do leta 1914. Ljubljana: Slovenska matica. Dolinar Darko, 1997: Štrekelj, Pypin in opredelitev literarne zgodovine. Sla­visticna revija 45, št. 1–2, str. 247–262. – Predelana verzija v knjigi Dolinar 2007. Dolinar Darko, 2007: Med književnostjo, narodom in zgodovino: razgledi po starejši slovenski literarni vedi. Celje: Celjska Mohorjeva družba; Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Jagic Vatroslav, 1895: Ein Kapitel aus der Geschichte der südslavischen Sprachen. Archiv für slavische Philologie 17, str. 47–87. Kidric France, 1292–1938: Zgodovina slovenskega slovstva od zacetkov do Zoisove smrti. Razvoj, obseg in cena pismenstva, književnosti in literature, 1–5. Ljubljana: Slovenska matica. (Str. 1–136 po drugi, predelani izdaji prvega sno­pica, 1932.) Kranjec Marko, 1971: Štrekelj Karel. SBL III, 11. zvezek, str. 693–696. Kropej Monika, 1988: Karel Štrekelj in njegova narodopisna dedišcina. Lju­bljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo. (Magistrska naloga; razmno­žen iztis.) Kropej Monika, 1995: Karel Štrekelj. Prerez skozi življenje in delo. Traditi-ones 24, str. 25–48. Kropej Monika, 2001: Karel Štrekelj: iz vrelcev besedne ustvarjalnosti. Lju­bljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Murko Matija, 1899: Dr. Vatroslav Oblak. Ant. Knezova knjižnica 6, Lju­bljana, Slovenska matica, str. 142–3l3. – Posebni odtis: Ljubljana 1900. – Skraj­šana nemška verzija: Wien 1902. Murko Matija, 1912: †Karel Štrekelj. Veda 2, str. 529–542. Murko Matija, 1951: Spomini. Iz cešcine prev. Vladimir Murko. Ljubljana: Slovenska matica. Prijatelj Ivan, 1906: A. N. Pypin. Ljubljanski zvon 26. – Tudi v: Prijatelj 1953, str. 85–113. Prijatelj Ivan, 1919: Literarna zgodovina. (Nastopno predavanje na lju­bljanski univerzi 1919.) – Prva objava: Prijatelj 1952, str. 1–36. Prijatelj Ivan, 1928: Uvod v zgodovino kritike. Ljubljana: Društvo sluša­teljev filozofske fakultete. (Skripta.) – Delna objava: Prijatelj 1953, str. 33–84. Prijatelj Ivan, 1952–1953: Izbrani eseji in razprave, 1–2. Ur. Anton Slod­njak. Ljubljana: Slovenska matica. Pypin Aleksander N., 1898: Istorija russkoj literatury, 1. del. St. Peterburg. Razvoj slovenske etnologije od Štreklja in Murka do sodobnih etnoloških prizade­vanj. Zbornik prispevkov s kongresa (…). Ljubljana 1995 (Knjižnica Glasnika Slovenskega etnološkega društva, 23.); – Vzporedna izdaja: Traditiones. Zbornik Inštituta za slovensko narodopisje, 24, Ljubljana 1995. Uredniško porocilo. Po stoletni odsotnosti Štrekljeve Zgodovine slovenskega slovstva Opis in nastanek rokopisa Od nastanka Štrekljeve monumentalne Zgodovine slovenskega slovstva do nje­ne objave je minilo dobrih sto let. Zasnovo znanstvene izdaje takega rokopisa zato bistveno dolocajo podatki o njegovem nastanku, sedanjem stanju in avtorje­vih poznejših posegih v tekst, s svoje strani pa na koncept vpliva tudi dolgotrajna odsotnost Štrekljeve Zgodovine v sistemu slovenske literarne vede. Rokopis teh prvih univerzitetnih predavanj o slovenski literaturi v slovenskem jeziku je vecinoma nastal v letih 1899–1901,1 ko je Štrekelj v štirih semestrih obravnaval slovensko slovstvo od Brižinskih spomenikov do druge polovice 19. stoletja. Zadnji del, ki se je dotikal že avtorjeve sodobnosti, je Štrekelj pozneje še razširil, zlasti z obsežnim poglavjem o Gregorcicu. Rokopis je shranjen v štirih obsežnih zvezkih v knjižnici Inštituta za slavi­stiko Univerze v Gradcu pod signaturo 2374/1–4. Vsi zvezki skupaj obsegajo cca. 1250 listov. Vse štiri rokopisne knjige so vezane v formatu manjše osmerke, format papirja je 21 x 17 cm. Ali je vezava sodobna ali iz casa po Štrekljevi smr­ti, trenutno ni ugotovljeno. Listi so popisani enostransko, le na prednji strani, opombe in dodatki se pojavljajo tudi na hrbtni strani listov. Vse štiri knjige vse­bujejo tudi vec vloženih in prilepljenih listov, tako rokopisnih kakor izrezkov iz casnikov in celo nekaj manjših tiskovin. Listi so popisani s crnilom, na številnih mestih pa so navzoce sledi popravljanja, sprva tudi s crnilom, pozneje predvsem z (modrim) svincnikom. Paginacija je veckrat pretrgana oz. jo zapletajo dodatno prilepljeni listi, paginirani posebej. Nastanek teh štirih rokopisnih zvezkov se vecidel ujema s casom predavanj. Ceprav je zacel Štrekelj o slovenskem slovstvu predavati študentom šele v polet­nem semestru 1899, pa je verjetno, da so vsaj uvodna poglavja I. dela predavanj nastajala že v letu 1898.2 1 Te in vse nadaljnje navedbe razporeda Štrekljevih predavanj na graški univerzi so povzete po Kropej 2001, str. 59–66. 2 Prim. Kropej 2001, str. 59. Ce predavanja razvrstimo casovno, dobimo tale pregled. I. del – uvod, od Brižinskih spomenikov do konca 16. stoletja – poletni se­mester 1899, II. del – barok (tudi pri Kajkavcih) in razsvetljenstvo – zimski semester 1899/1900, III. del – Prešernova doba – poletni semester 1900, IV. del – »Nova doba« ali »Slovensko slovstvo izza Prešerna« – poletni seme­ster 1901. Ti podatki se skladajo z napovedjo, s katero je poleti 1899 Štrekelj sklenil I. del predavanj: »Z dobo po tridesetletni vojski nadaljujem zgodovino slovenskega slovstva drugo leto. Srecne pocitnice.« Podobna napoved s prijaznim vošcilom študentom koncuje tudi III. del predavanj – o Prešernu in sodobnikih – poleti 1900: »O dobi 'Novic', 'Slovenskega Glasnika' in Stritarjevi dobi bom govoril, ako Bog da, drugo leto. Vesele in srecne pocitnice!«3 Kot je videti, avtor v tem trenutku še ni imel v nacrtu poglavja o Gregorcicu. S to datacijo je opredeljen nastanek glavnine rokopisa, lahko recemo: glavna in prva faza njegove geneze. Štrekelj je predavanja o slovenskem slovstvu ponovil v letih 1903–1905, ven­dar se zdi, da le do konca III. dela, »od protireformacije do preporoda«, torej do razsvetljenstva. Verjetno so prav iz te dobe tudi mnogi popravki in posegi v tekst z barvnim svincnikom, ki pomenijo avtorjevo drugo redakcijo teksta. K svoji Zgodovini slovenskega slovstva pa se je Štrekelj vrnil še tretjic. Tedaj je namrec IV. delu rokopisa dodal ali vsaj mocno razširil poglavje o Stritarju; v njem namrec izrecno omenja Stritarjevi pozni deli Zimski veceri iz leta 1902 in Lešniki iz leta 1906.4 Ti obsežni dodatki torej niso povezani z drugo fazo geneze teksta, ko je Štrekelj ponovil svoja predavanja in tekst vecidel le redigiral, marvec pomenijo tretjo fazo nastajanja. Da je bil Stritar že del prvotnega nacrta, prica omenjena napoved na koncu III. dela; ni pa moc v rokopisu enostavno razbrati, do kod sega staro besedilo poglavja in kod se zacne novo – ce ni Štrekelj poglavja o Stritarju kar scela napisal šele po letu 1906, kar je precej verjetno. Štrekelj je v tem casu dodal predavanjem tudi poglavje o Simonu Gregorcicu (ki ima v rokopisu samostojno paginacijo od [1] do 49), kar se je po vsem sodec prav tako zgodilo šele po letu 1906 – kajti v tem poglavju je omenjen goriški 3 Prim. str. 268 in 883. 4 Prim. str. 1142. nadškof Francišek Sedej, ki je postal nadškof šele marca 1906, še bolj obširno pa piše Štrekelj o Gregorcicevi smrti 24. novembra 1906. S primerjavo besedil ugotovimo, da je obsežno poglavje o Gregorcicu predavatelj pravzaprav povzel po knjižici Antona Burgarja, ki je datirana na Dunaju velikega travna 1907, kar je terminus post quem tega poglavja.5 Iz primerjave rokopisa in knjižnice je sicer razbrati, da je smer prenosa ver­jetno tekla od Burgarja k Štreklju.6 Vendar kaže upoštevati, da je bil Štrekelj še iz goriških gimnazijskih let prijatelj Pagliaruzzija – Krilana, ta pa je bil bližnji prijatelj Gregorcica, Gruntarja in Erjavca. Po tej ali podobnih poteh bi utegnil Štrekelj imeti informacije ali gradivo, s katerim bi lahko pomagal Antonu Bur­garju pri pisanju knjižice, mu morda odstopil lastne zapiske ipd. To so seveda zgolj domneve, odprte za nadaljnje raziskovanje. Toda k njim nas napeljuje vpra­šanje, zakaj neki bi sicer Štrekelj, ki je docela samostojno in znanstveno po virih sestavil svoja impresivno bogata predavanja, besedilo enega predavanja sprejel od mladega pisca iz generacije svojih študentov? To vprašanje za zdaj ostaja odprto. Najsi bo s poglavjem o Gregorcicu tako ali drugace, dejstvo je, da je bilo to kakor tudi obsežno poglavje o Stritarju napisano šele po letu 1906 ali 1907. Tako vidimo, da se je Štrekelj vracal k svoji Zgodovini in se z njo ukvarjal domala celo desetletje v treh fazah: 1898–1901, 1903–1905 in okrog 1907. 5 Prim. Burgar 1907, str. 5. 6 To smer nakazujejo predvsem mesta, ki kažejo, da je Štrekelj v rokopisu napake popravljal glede na pravilno obliko v tiskani, Burgarjevi verziji, denimo: napako (izpust) na listu 23 (slika 290 v faksimilu elektronske izdaje, IV. del ZSS), ki se glasi »h Gregorcicu z narocilom, naj pravi kristjan že davno odpustil prizadete krivice,« je Štrekelj naknadno s svincnikom popravil podobno, kakor stoji v knjigi, vendar ne cisto identicno: »h Gregorcicu z narocilom, naj vpraša pesnika, ce bi mu bilo ljubo, da ga obišce. Gregorcic mu je bil kot pravi kristjan že davno odpustil prizadete krivice,« prim. tudi Burgar 1907, str. 39 (v tej knjigi str. 1177). To mesto kaže evidentno prepisovalno napako, znacilno za rokopise, pri kateri prepisovalec del izvirnika spregleda in preskoci, zato je zapis pomanjkljiv, v tem primeru kar nelogicen, in šele z naknadnim popravkom je zares smiseln, pa tudi približno skladen z Burgarjevo knjigo. V Štrekljevem tekstu pa najdemo tudi druge, zagonetne popravke, ki bi lahko kazali na drugacno razmerje med rokopisnimi predavanji in natisnjeno knjižico, denimo: svetopisemske knjige > svetopisemske bukve; toda pri Burgarju stoji na tem mestu kar »svetopisemske knjige« (Burgar, str. 39; v tej knjigi glej str. 1176). Zakaj je torej Štrekelj pri sebi v rokopisu popravil knjige > bukve? Takšnih mest je vec in kažejo na možnost, da bi Štrekelj razpolagal z neko starejšo inacico (Burgarjevega?) besedila, denimo s tisto, o kateri Burgar govori celo v svojem uvodu (str. 4), ceravno tam ne omenja Štreklja. Koncept urejanja Ko bralec pristopi k Štrekljevemu rokopisu v štirih knjigah, stoji pred velikim znanstvenim delom izpred enega stoletja. Med tem, ko je bila napisana vrsta poznejših literarnih zgodovin, je ta živela svoje nevidno, rokopisno življenje, brez vpliva na znanstveno kulturo zadnjega stoletja. Ko se poglobimo v Štrekljev rokopis, vprašanje o tem, kako takšno delo izda­ti, izgubi vso samoumevnost. Sto let staro besedilo, cetudi je znanstveno, je nam­rec moc prepisati na zelo razlicne nacine. Rokopis nas prisili, da se vprašamo, denimo: naj lepi, toda nekoliko starinski Štrekljev jezik posodabljamo ali ne? Naj izraze, ki jih današnja norma prepozna kor narecne, nadomestimo s knjižnimi ali ne? Naj posegamo v staro, tedaj komaj nastajajoce strokovno izrazje literarne vede ali ne? Naj osebna imena, zapisana na razne nacine, poenotimo ali ne? Itn. Te uredniške odlocitve moramo, ce naj delamo po verodostojni tekstnokritic­ni koncepciji, izpeljati iz enotnega principa. Takšen princip, iz katerega sledijo vsa redakcijska nacela, smo prepoznali v naslednjem sklepu: prav zato, ker je Zgodovina slovenskega slovstva Štrekljevo ve­liko, a neznano znanstveno delo – veliko tako po obsegu snovi kakor po nacinu obravnave in vsestranski vrednostni uravnoteženosti njene predstavitve –, prav zato je primerno ohraniti vso historicno originalnost Štrekljevega jezika in izra­žanja, da bi izdaja s tem tembolj pokazala, kako pomembno znanstveno delo je nastalo v casovno oddaljeni dobi, ko je bil naš jezik še v mnogocem drugacen, predvsem pa je bilo strokovno izrazje še na zacetnih stopnjah razvoja. Znan­stvena edicija naj torej aktualizira neokrnjeno podobo historicnega avtorjevega teksta v sodobnem kontekstu. Bralec 21. stoletja naj odkrije Zgodovino takšno, kakor je Štreklju potekla izpod peresa konec 19. stoletja. Vernost naše izdaje prvotni podobi teksta v rokopisu naj bralcu posreduje doživetje avtenticnosti, hkrati pa tudi historicne oddaljenosti ali drugosti Štrekljevega besedila. Zato smo se odlocili za t. i. kriticni prepis z minimalno redakcijo. Seveda naj naše urejanje besedila upošteva tudi avtorjeve posege, ko je v letih 1903–1905 svoje besedilo na mnogih mestih redigiral, tekst dodajal ali transponiral, pri tem v ro­kopis lepil listke, crtal, vpisoval kazalke ipd. Ta Štrekljeva redakcija je nedvomno del geneze celotnega dela, zato jo je treba organsko umestiti v glavni tekst edicije. Prepisovalna in redakcijska nacela Naša izdaja predstavi Štrekljevo besedilo v t. i. kriticnem prepisu. Z njim smo želeli rekonstruirati besedilo tako, da ustreza avtorjevi intenci, kolikor jo je moc zanesljivo razbrati iz posegov. Drugic, ohraniti smo želeli vso historicno leksikalno in obliko­skladenjsko podobo besedila, v kateri je tekst prvotno nastal in je del forme, s katero je ucinkoval na slušatelje. Tretjic, besedilo smo primerno posodobili zgolj na pravopisni ravni. Uredniški posegi so se držali okvira tako zasnovane minimalne redakcije, v kateri morebitna vprašljiva ali nejasna mesta zgolj identificiramo in minimalno komentiramo v opombah pod crto. Opisana nacela smo prakticno realizirali po naslednjih vodilih. 1. Locila, veliko zacetnico, pisanje skupaj ali narazen ipd. uredimo po sodob­nem pravopisu, posegov ne zaznamujemo. 2. Narekovaje normaliziramo (pogosto je avtor zapisal samo zadnji nareko­vaj, prvi pa manjka), popravimo po smislu. 3. Kar je Štrekelj v rokopisu podcrtal, v prepisu predstavlja kurziva. 4. Prepis ohranja vse zgodovinske posebnosti Štrekljevega jezika, ceprav de­lujejo starinsko (npr. ki se dadó brati, nekoliko starih bajek in povedek, iz crnega kamena, ž njim, kedor, kedaj). 5. Lastna imena: ohranimo tudi vse Štrekljeve posebnosti v zapisu osebnih, krajevnih idr. lastnih imen, ceravno so v izvirniku neenotna, npr. Hotimer, Tru­ber; solnograški itn. Imena so poenotena po sodobni rabi v imenskem kazalu. 6. Avtorjeve emendacije: v rokopisu precrtane besede ali zveze se opusti, ce je avtorjeva namera jasna; morebitne dodatke in vrivke vkljucimo v besedilo organsko, po smislu in avtorjevih intenci. Ce mesta ne moremo razrešiti, ga v opombi pod crto opišemo. 7. Ocitne napake: mesta, kjer so se avtorju vrinile ocitne napake, popravimo in po potrebi v opombi opišemo prvotno obliko. 8. Uredniške konjekture: nejasna mesta, za katera domnevamo pravilno bra­nje oz. rešitev, izpišemo v oglatih oklepajih; po potrebi pojasnimo v opombi. 9. Neberljivo, lakune: neberljiva in nerazrešljiva mesta rokopisa zaznamuje­mo v prepisu s tropicjem v oglatih oklepajih […] in v opombi opišemo proble­maticno mesto. 10. Kratice in okrajšave razvežemo tako, da razvezani del postavimo v [oglati oklepaj]. Splošnih okrajšav, ki so bile v Štrekljevem casu obicajne in za katere predvidevamo, da bi jih Štrekelj v objavi tudi sam obdržal, ne razvezujemo (ipd., itn., sv. idr., jim pa damo sodobno obliko, denimo: n. pr. > npr.). 11. Citati: navedke prepišemo tako, kakor jih najdemo v rokopisu; redigira­mo jih enako kakor Štrekljev tekst. Tujejezicne navedke prevedemo v opombi pod crto. 12. Stvarne opombe so omejene na pojasnila, potrebna za jasno razumeva­nje – zlasti glede imen in historicnih dogodkov, ki iz slovenske literarne zgodo­vine niso sami po sebi znani. Po teh vodilih je besedilo, upamo, predstavljeno dovolj kriticno in hkrati ver­no rokopisu. Toda ostaja dejstvo, da avtor tega besedila nikoli ni pripravil za objavo: v njem so razni prilepljeni listici in premestitve besedila, katerih pomen je bilo mogoce razumeti in vkljuciti v glavni tekst, in taki, ki so ostali nejasni. Pri­lepljenih tiskanih inseratov, razen pesmi, nismo prepisali, pac pa nanje opozarjajo opombe. Naslovi glavnih sklopov, kakor Pocetki slovenskega slovstva, Protestantov-ska doba idr. so izvirno Štrekljevi; na mestih, kjer takšnih naslovov ni predvidel, sta postavljena uredniška naslova Barocna doba, Romanticna doba, medtem ko je naslov Slovensko slovstvo po Prešernu povzeto po Štrekljevi sintagmi Slovensko slovstvo izza Prešerna.7 Celotna Zgodovina slovenskega slovstva je objavljena tudi v elektronski izda­ji na portalu Elektronske znanstvene monografije . Ta uredniške posege v tekst po gornjih vodilih dokumentira še bolj graficno na­zorno kakor tiskana knjiga. Pripraviti besedilo tiskane knjige je sicer uredniško zahtevno zaradi razbiranja težavnih mest in razvršcanja transpozicij; toda v ek­doticnem ali tekstnokriticnem smislu tiskana izdaja Zgodovine slovenskega slovstva ne povzroca vecjih težav, saj temelji na ideji linearnega besedila in ne vkljucuje bolj kompleksnih izdajateljskih konceptov. Precej težja je v ekdoticnem pogledu priprava elektronske izdaje z njenimi šir­šimi možnostmi. Tu sta eden ob drugem prikazana digitalni faksimile izvirnika in kriticna transkripcija. Ker so zaradi avtorjeve druge redakcije bili precejšnji deli besedila preurejeni ali preneseni, je razmerje med faksimilom in kriticnim prepi­som vse prej kot enostavno. Preneseni in vstavljeni deli besedila so v prepisu elek­tronske izdaje oznaceni in opremljeni s kazalko na stran faksimila, kjer se de facto nahajajo. Pri tem je glavni tekst po Štrekljevi novi redakciji ponekod sestavljen iz Prim. opombo 1620 na str. 1173 ali v faksimilu elektronske izdaje sliko 4_286. drobnih odlomkov z razlicnih listicev. Slediti to sosledje na faksimilu je precej te­žavno. Slediti temu redu, ga rekonstruirati – to je ravno naloga kriticnega prepisa. Nedvomno pa je med faksimilom in kriticnim prepisom opaziti nemajhne razlike v poteku teksta, ker med njima prihaja na dan napetost med t. i. »dokumentar­nim« in »kriticnim« vidikom teksta. Razlika med obema aspektoma je tem vecja, ker je Zgodovina slovenskega slovstva tekst, ki je v dolocenem smislu dokoncan, v dolocenem pogledu pa ostaja nedokoncan. Dokoncan je kot predloga za univerzi­tetna predavanja, »nedokoncan« pa je z gledišca monografske objave, ki jo prejema s to izdajo. Faksimile ali t. i. »dokumentarna« predstavitev teksta bolj izraža vidik nedokoncanosti tega besedila; kriticni prepis, ki skuša podrobno rekonstruirati avtorjevo redakcijsko voljo, pa napravi pomemben korak k vecji dokoncanosti besedila. Z gledišca te dvojnosti in celo napetosti med obema predstavitvama be­sedila bo elektronska izdaja morda ostala celo bogatejša kakor tiskana. Po stoletju Štrekljevo veliko delo prihaja po dobrem stoletju od nastanka na dan kakor z obnovljeno mocjo in aktualnostjo. Z velikim znanjem in spretnostjo poveže Štrekelj številne biografske podrobnosti iz življenja pisateljev in jih predstavi kot življenjski okvir njihove literarne dejavnosti. To stori tudi s pomocjo množice anekdoticnih drobcev, ki oživljajo osebnostne like naših pesnikov in pisateljev. Štrekljeve anekdote, denimo, kako je Jakob Zupan pridigal »zeljnatim glavam« (prim. str. 693), ali o Metelkovi suknji ali o tem, kako je Metelko praznoval s prijatelji, ce je odkril kakšno lepo slovensko besedo (str. 653), in mnoge druge so eksemplaricni drobci, prek katerih se razkriva znacaj posameznika in osvetljuje njegovo delo, posredno pa tudi duha in dobo. Druga odlika njegove Zgodovine je, da Štrekelj celostno razume povezanost vseh literarnih ravni slovenskega slovstva, od preprostejših, bolj ljudskih besedil, prek religioznih in vzgojnih tekstov srednje literarne zahtevnosti vse do vrhun­ske Prešernove poezije. Ne ceni zgolj slednje, da bi zametoval vse drugo, marvec razume pomen razlicnih estetskih leg in raznih plasti slovenskega slovstva. Zato poleg Prešerna ceni tudi Koseskega, poleg cebelicarjev tudi Slomška in njegov koroško­štajerski krog. S tem je povezana tretja posebna odlika, zaradi katere je Zgodovina slovenskega slovstva danes še posebej aktualna: Štrekelj zna namrec ceniti tako Trubarja kakor Hrena, tako Pohlina kakor Vodnika, tako Prešerna kakor Bleiweisa in Koseskega, tako Valjavca kakor Slomška, tako staroslovence kakor mladoslovence. Vsakogar je skušal razumeti iz njega samega, iz njegovih notranjih prizadevanj za slovensko slovstvo in glede na to, kaj je k našemu celostno razumljenemu slovstvu resnicno prispeval. Po stoletju, polnem ideoloških bojev, je v tem cutiti veliko novost in svežino. S tem stoji Karel Štrekelj visoko nad notranjimi spori ne le posameznih pisateljev v naši književnosti, marvec tudi visoko nad ideološkimi boji, ki so jim poznejši literarni zgodovinarji odprli vrata v svoje literarne zgodovine. Tudi v tem se Štrekelj kaže kot vsestranski klasik slovenske duhovne kulture. Matija Ogrin Literatura Anton Burgar: Simon Gregorcic. Življenjepis. Založil Ignacij Gruntar. Ljub­ljana: Uciteljska tiskarna, 1907. Marko Kranjec: Karel Štrekelj. Slovenski biografski leksikon. Slovenska bi-ografija. SAZU, ZRC SAZU, 2013 . Monika Kropej: Karel Štrekelj: iz vrelcev besedne ustvarjalnosti. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2001. N. B. Posebna zahvala za nastanek te edicije gre prof. Ludviku Karnicarju, ki je urednika izdaje leta 2004 opozoril na obstoj Štrekljevega rokopisa, ga prija­zno opogumljal k izdaji ter naklonjeno spremljal potek dela. Imensko in stvarno kazalo Imensko in stvarno kazalo vsebujeta osebna in stvarna imena iz celotne Štre­kljeve Zgodovine slovenskega slovstva I–IV, navzoca tako v glavnem besedilu kakor v uredniških opombah. Kazali sta sestavljeni po naslednjih vodilih. 1. Po pravopisni podobi se imena v kazalu lahko razlikujejo od pojavitev v samem Štrekljevem besedilu, saj so tu zapisana po sodobnem pravopisu in po­enotena glede na sedanjo rabo. Kjer zaradi pomanjkljivega navajanja natancna dolocitev oseb ni mogoca, je dodan usmerjevalni podatek, navadno o poklicu (v oklepaju). 2. Kot glavno geslo je izbrano splošno uveljavljeno ime; psevdonime razkriva kazalka, drobnejše razlike v zapisu priimka pa so podane v oklepaju; ženske so naceloma podane z moževim in ne z dekliškim priimkom. Osebki istega priimka so podani skupaj – številka ob priimku pomeni, da se le­ta ne nanaša na konkre­tnega posameznika, ampak na družino oz. je posameznik nedolocljiv. Sorodstve­ni izrazi se nanašajao na, z gledišca liteararne zgodovine, kljucno osebo v družini. 3. Številka v oklepaju oznacuje stran, na kateri se ne pojavi dano ime, temvec le svojilni pridevnik, izpeljan iz osebnega imena. 4. Vprašaj ob številki pomeni, da ni bilo mogoce ugotoviti, ali se ime v bese­dilu nanaša na pripisano osebo. 5. Pri daljših naslovih del je naceloma podano skrajšano ime z navedbo pisca, prevajalca ali urednika (v oklepaju). 6. Dela so podana v izvirniku, razen slovanskih, ki so vecinoma precrkovana v gajico, ne pa tudi jezikovno posodobljena. Imensko kazalo Abele, tajnik F. K. Frankopana 319 Abraham, freisinški škof 72 Abraham a Santa Clara 37, 49, 372, 653 Adalvin, salzburški nadškof 64, 65, 67, (68) Adelung, Johann Christoph 409, (557) Aestius, razlagalec Biblije 494 Agamemnon 459 Agapito, Girolamo 544, 607 Ahacel, Matija (Komatár) 50, 624, 727, 731, 841–844, (847), (851), (853), (854) Ahacic, dr. J. (odvetnik) 1084 Ahacic, Kozma 807 Ahasver (Vecni Jud) 46, 1007 Aksakov, Ivan Sergejevic (1116) Akvinski, Tomaž 301 Alauda, gospa (roj. Schrottner) 258 Alauda, Melhior 258 Albers, dr. Matthäus von Hagel 130 Albrecht, Andrej 579, 616, 618, 674, 776 Albreht Pruski, vojvoda 129 Aleksander, poslanec 101 Aleksander I. Romanov, ruski car 856, 1026, 1115 Aleš, Peter 919 Alešovec, Jakob 1112 Alfieri, Vittorio (635), 802, 803 Alvinei, pisec 716 Alic, Jurij 621–623, 626, 630–632, 640, 644 Alic, Tjaša 16 Alighieri, Dante 804, 866, (870), (936, 938) Ali Haisa 348 Aljaž, Jakob 1193, 1199 Alkuin, salzburški škof 62 Alvar López, (E)manuel 294, 431 Ambrož, Miha(el) 647, 919 Amerling, dr. Karol Slavoj 760 Anakreont 543, 550, 800, (970) Andreaš, Miha 728, 841, 843, 844 Andechs­Meran, Bertold, oglejski patriarh 70 Andechs­Meran, Henrik, 70 Andechs­Meran, Zofija, 70 Andersen, Hans Christian (1036) Andreä, dr. Jakob, kancler tubinškega vseucilišca 135, 136, 163, 168, 195 Andrejcic, Sebastijan 203 Andrejckov Jože . Podmilšak, Josip Andrioli, Francišek 540, 541 Angelar, Metodov ucenec 70 Anhaltski, Joahim, grof (Joachim Ernst) 129 Anhaltski, Wolfgang 129 Ankershofen, Gottlieb Freiherr von 731 Anno (Annon), freisinški škof 65–67 Anton, Karl Gottlob von 512 Apel, Primož . Japelj, Primož Apfaltrer, Franc 477 Apfaltrer, Janez (Ivan) 85 Apih, Josip 889 Apolon 156, 157 Apovnik, Pavel 16 Appeltauer, Karl 601 Aquaviva, Francesco 805 Arden, Enoch 789 Aristarh 410, 831 Aristides 1060 Aristofan 568, 999 Aristotel 446 Arko, Albin 45 Arko, Jernej 919 Arno, salzburški nadškof 62 Astraea 382 Aškerc, Anton 1184, 1226 Atena 676 Attems, baron 703 Atto (Hatto), freisinški škof 61 Augustin, karantanski mašnik 60 Aumann, Kajetan 1002, 1128 Aurelij, Herman 819, 820 Aurelius, karantanski župan 60 Auerspergi . Turjaški Auer, Simon 115 Atzelt 349 Augustic, Tomo 307 Avenarius . Haberman, Janž Avgust, saški volilni knez 129 Azula, Ludvik pl. 746 Babian(o), beneški tiskar 314 Baborlic 950 Babukic, Vjekoslav 713, 880–882 Bacchus 156, (358) Bach, Alexander von 902, (913), (1081, 1083) Bacan, Franjo 303 Balla, ogrski odposlanec 313 Balzac, Honore de 1105 Bamberg, Otoman 1115, 1180 ali Fedor) Baraga, Friderik Irenej 53, 578, 616, 632, (642), 647, 668 Barbo, reški glavar . Waxenstein, Franc Barbo Baricevic, Adam Alojz 431 Bartmann (Barbatus) Philippe 222– 224 Bartsch, Zacharias 151, 152 Basar, Jernej 49, 384, 385, (386), 392, (464), 1224 Batthyány, grofi 119, 303, 306, 359 Baudouin de Courtenay, Jan Ignacy Niecislaw 75, 76 Baumgarten, Leopold 674, 750, 751 Beaumarchais, Pierre Augustin Caron de 518 Beecher Stowe, Harriet 948, 993 Becker, Rudolph Zacharias (453, 948) Bedekovic, Josip pl. 305, 427 Bedencic, Janez 543 Bedenk, Kasilda 16 Belinski, Vissarion Grigorjevic 1116, 1117 Bellarmino, Roberto Francesco Romolo 390, 397 Bellegard, grof 568 Belostenec Orlic, Ivan 287, 288, 293, 296, 430, 431, 472, 557, 598 Benedikt XIII., papež 390 Benkovic, Josip (52), 53, 239, 382, 390, 493, 708, 1155, 1230 Benko Vinkovic, Benedikt 274, (283), 284 Berbuc, Ivan 1196 Bercic, Marija 1060 Berislavic, Franjo 304, 307 Berislavic, Stefan 296 Berke, Peter 428 Bernardin de Sain Pierre, Jacques­Henri 1122 Bernbacher, založnik 438 Bernhard, koroški vojvoda 76 Betlen, pisec 716 Bevk, Janez vikar 1159 Bevk, Jožef 919 Bileamo . Celakovský Bilc, France 612, (740) Bilc, Janez 704, (930, 996), 997, 1117, 1122, 1123 Bitzius 1022 Blaznik, Jožef 551, 714, 759, 763, 766, 769, 904, 906, 911, 955, 1000, 1001 Bleiweis, Janez vitez Trsteniški 40–42, (54), 518, 558, 647, 648, (707), 721, (763), 766, 769, 774, (825), 826, 829, 834, 901, 903, 905–918, 920, 921, 929, 944, (946), 948, (951), 952, 956, 958, 961, 965, 967–969, (990), 992, 1004, 1005, 1024, 1085, 1093, 1095, 1116, 1151, 1226 Bleiweis, Terezija, mati (roj. Smrekar) 905 Bleiweis, Valentin, oce 905 Bló, Pavel 257 Bogdan, Martin 279 Bodenstedt, Friedrich Martin von 1013 Bohinc, Andrej 579, 616 Bohinjec, Peter 52, 53, 991 Bohoric, Adam 35, (36), 90, (162), 166, 171, 180, 182, (183), 184– 187, 193, 194–199, 202, 203, 205, 206, 209, 216, 219–221, 225, 236, (237) tudi Styrus 261, 335, 341, 354, 375, (376, 377), 378, 379, (381, 391), 395, 422, 423, (439), 443, (460), 502, 507, 546, 630, (647), 653, (674), 851, 1224 Bonac, Janez 719 Bonaparte, Napoleon 534–536, 576, (864), 892, 894, 905, 935 Bonca, Ferdinand . Vonca, Ferdinand Bonfini, Antonio 326 Bonifacij, misijonar 61 Bonitz, Hermann 1135 Bon, Joannes 464 Bonomo Peter, tržaški škof 95, 124 Borecký, Jaromir 838 Borislavic, Judita (roj. Malenic) 288 Borislavic, podban 288 Borkovic, Martin 294, 325 Borkowski, Dunin 570 Börne, Ludwig 1127 Borovski 1045 Boroš . Habdelic, Baltazar pl. Borštnik, prof. 1180, 1203 Boruitz, grecist 967 Borut, karantanski knez 59, 818 Bossuet (919) Boštjancic, Matija 263 Boštjancic, Uršula 263 Böttger, Oskar 1032 Bowing, angleški jezikoslovec577 Božic (Woschitsch), Antoni 114 Božic (Woschitsch), Michel 114 Božic (Woschitsch), Janez 966, 982, 996, 998 Branislav, slovansko ime 76 Branivoj (psevdonim) 53 Bratislav, slovansko ime 78 Bratkovic, Nikola 296 Brecelj, Anton 1194 Breh, Alfred Edmund 1033 Brencij, Johannes 97, 108, 121, 149, (157), (168), 183, (199), 207, 220, (234) Brenner, Martin 245, 248 Bretzen Johan 220 Brezavšcek, Andrej 1165 Breznik, Anton 581 Brezovacki, Tituš 426, 427, 429, 653 Bric . Zorzut, Ludvik Brigido, Pompej 476 Brigido, Mihael 496, 579 Briglevic, Martin 296 Bril, Veceslav 1027, (1028), 1051, 1052 Brink, prof. p. Guilelmus 422, 424 Brizičre, francoski diplomat 312 Brne, Mihael 919 Brunetičre, Ferdinand 29, 1215 Buchfellner, nabožni pisec (618) Bucic, Mihael 231, 232 Bucic, Nikolaj 231 Bucic, Jurij 231 Budik, Peter 731 Budilovic, Celestinov prijatelj 1114 Budina, Lenart 90, 256Budina, Leonhard 111–113, 134, 182 Budinic, Šime 327 Budislav, slovansko ime 78 Bukovacki, Franjo 313 Bullinger, Henrich 102 Burgar, Anton 1157, 1242, 1243 Burger, Jožef 171, 614, 618, 727, 628, 731, 746, 841, (842) Burger, Luka 503 Bürger, Gottfried August 721, (754, 755, 793, 930, 936), 941 Büsching, Anton Friedrich 54, 417, 420, (422) Byron, George Gordon Noel lord 863, 864, 866, 869, (870), (930, 936, 961), 1062, 1140 Caballero, Fernando 996, 997 Caf, Oroslav (Jurij) 54, 867, 870, 878, 880, 882, 883, 996, (997) Camene, italske boginje 505 Camőes, Luis 804 Campadelli, nabožni pisec 428 Cankar, Ivan (1152), 1156 Capello von Wickenburg, Matthias Constantin 861 Caraffa, nuncij 262 Castelli 990 Cegnar, Fran 42, (53), 926, (930, 936), 942, 964, 991–993, 996, 1009, 1020, 1023, 1024, 1027, 1124 Cejan, Otokar 1199 Celestin, Fran 51, 52, 1010, 1095, 1098, 1110–1112, 1114–1117, 1218, 1226, 1149 Celestin, Helena 1110 Celestin, Olivija pl. (roj. Krajacic) 1114 Cerar, p. Jordan 494 Cerera 156 Cerfogli, Jožef 499, 502 Cervantes, Miguel Saavedra 804, 866 Cezar, Gaj Julij 258, 807, 830 Chamisso, Adalbert von 931, (936, 937) Chateaubriand 919 Chiudina, dr. Jakob 840 Chlay iz Golinjana 138, 139 Chocholoušek 996 Chorinski, grof 1002 Christalnick, Gothardi 227 Cicero, Mark Tulij 372, (431), 814 Cigale, Matej 15, 42, 53, 225, (378), 558, 708, 853, 914, 925, 930, 931, (955, 962, 969, 991, 995), 1006, (1032) Cigler Janez 49, 52, 465, 616, 632, (642), 709–712, 729, 904, (1036), 1125 Cigler Jože 709 Ciccarelli, Antonio 446 Cimperman, Fran Serafin 42 Cimperman, Josip 51–54, 701, 825, 1025, 1044, 1210 Cinderio, Zrinskega stotnik 307 Cipriani, horjulski župnik 579 Cobenzl . Kobencl Codelli de Fahnenfeld, Petrus Antonius 383 Codelli de Fahnenfeld, Valentin 385 Collona, Marcantonio 805 Collin, Heinrich Joseph von 533, 549, (589) Comenius . Komenský Conrad, baron glej Levstik 1005 Conti, Andrej 464 Conti, Anton . Conti, Andrej 464 Conzalli, Zacharia, 373 Cosmeroviuss, Januss Cristof 300 Costa, dr. Henrik 519, 539 Costa, Henrik Etbin 39, 43, 539, 917, 966, 1085, 1005 Costede, Angelus 248 Crato, Johannes von Krafftheim 198 Crescimbeni, Giovani Maria dei 320 Crobat . Hrovat, Martin Crobath, dr. Blaž 674, 748, 751, 762, 769, 824, 918 Crobath, Benvenut 825 Crusius, Martin 164, 184 Cunctator, Quintus Fabius M. V. 915 Cusani, Jožef 397 Cvekelj, Luka 132, 143, 144, 182, 212, 213 Cvekelj, Matija 90 Cvetko, Franc 583, (584), 586, 589, 591, 595, 598 . . Cop, Matija (Slowenischer ABC­Krieg No. 1, 635; No. 3, 637) Candek, Janez 35, 250, 260, 261, 264, 330, (335) Cebron, Cecilija (Cila), Gregorciceva strežnica 1192, 1194, 1206 Cebular, fizik 1037 Cehovic, Matija 296 Celakovský, František Ladislav 51, 633, 635–637, 687, 697, 698, 701, 702, 750, 751, 753, 759, 760, 764, 782, 803, 822, 837, 862, 868, 956 Cengicpaša Sokolovic 305 Cepe, Franc, štajerski duhovnik 605, 873 Cesnik, Ivan 700, 798 Cikulini, Ivan 425 Cop, Anton 762 Cop, Elizabeta, roj. Ovsenjak 667 Cop, Marija 674 Cop, Matija, oce (po rodu Brancljev) 444, 449, 667 Cop, Matija (*1797) 12, 13, (38), 39– 41, 174, 266, 294, 336, 339, 383, 389, 401, 504, 505, 540, 564, 578, 615–617, 635–639, 644, (645), 667–676, 678–685, 693, 694, 698, 700, 701, (703), 704, 724, 746–48, 751–753, 755, 757–759, 762–764, 772, 775, 776, 800–802, 805, 813, 823, 831, 834, 837, 857, 862, 863, 897, 922, 1213, 1221, 1223, 1225, 1228, 1232, 1234 Crnetic (Levakovic), Matija 297 Crv, Tine/I. . Gestrin, Fran Cucic, Šimun 426 Cupik (Tschupick), Janez Nepomuk 457 Curkina, Iskra Vasilijevna 1218 Dagarin, Jožef 543, 765, 766, 773, 774, 776 Dagobert, frankovski kralj 818 Dajnko, Peter 559, 584, 589, 603, 606, 613, 615, 616, 618, 620– 625, (628, 629, 631), 633, 634, (640), 641–645, 667, 740, 752, (778), 859, (861), 995 , 1225 Dalemisel . Rižner, Vid Dalmata, Anton 116, 122, 128, 138, 140, 141, 168, 174, 176, 214, 234 Dalmatin, Barbara 207 Dalmatin, Janez 207 Dalmatin, Jurij 35, (36), 149, (152), 158, 161, (162), 166, 174, 175, 184, 185, 87, 188–191, 193–207, 215, (217), (218), 219, 220, 224, (228), 230, 237, 244, (252, 253, 258), 259, 260, 265, 335, 339, 340, (375), 398, 432, 446, (493), 503, 546, (776), 851, 1224 Dalmatin, Marko 207 Damascen, pater 426 Damian, bukvarnica (860) Danecki . Kosmac, Jurij Danicic, Đuro (965), 968 Dankowski 877, 878 Davy, Humphry 745 Debeljak, ucitelj 746 Debevec, Janez Krstnik 497, 503, 508, 543, 562, 608, 609 Decourcelle, fr. Komediogarf 1044, 1045 Delar, M. 950 Deliman(o) in Kumila 309 Delišimunovic, Krsto 306 Della Bella, Ardelio ­ Fiorentin 557 Demonikus (gl. Izokrat) 449 Demosten 743 Denis, Michael 424 Denker, Willhelm 453 Deodorus, karantanski župan 60 Deržavin, Gavril Romanovic 936, 1118 Desselpruner, suknar 517 D'Este, Hipolito kardinal 101 D'Este, Leonora 809 De Doris, Andrej 96 Dev, Anton Feliks . Dev, Janez Damascen Dev, Janez Damascen (Utilis) 449, 450, 460, 461, 463, 492, 496, 516, 530, (532), 544, (545, 547), 552 Dežman, Dragotin 1028 Dežman, Karel 42, 545, 950, 951, 998, 1027, 1085 Diachki, Istvan 232 Diana 156 Dickens, Charles 1086, 1105 Diener, Johannes 188 Dietrich, Veit 97 Dijaneševic (Dijaneževic), Nikola 289 Dijon Kasij 543 Dillhern, Andrea 1220 Dimitz, Avgust 37, 43–45, 85, 104, 130, 187, 340, 492, 535, 693, 966, 973, 1023, 1221, 1222 Dirnböck, odvetnik 603 Ditelina . Frankopan, Fran Krsto Dittmayr, Jörg 203, 204 Dobrovský, Josef 38, 79, 430, 557, 564, 568, 571, 572, 577, 589, 596, 600, 606, 612, 613, 615, 623, 625, 627, 628, 636, 650, (695), 703, 731, 737, 739, 805, 877–879, 1221,1237 Dolinar, Darko 1212, 1217, 1227, 1229, 1230, 1236, 1237 Dolinar, France 1192 Dolinar, Luka 578 Dolnicar pl. (Thalberg), 512Dolnicar, Aleš Žiga 371, 372, 1220 Dolnicar, Janez Anton (Sedulus) 371 Dolnicar, Janez Gregor (Providus) 35, 262, 360, 363, 372 Dominkuš, Ferdinand 872, 876 Domitrovic, Petar, zagrebški škof 280, 302 Dostojevski, Fjodor Mihajlovic 1117 Dovžan, sošolec Frana Celestina 1111 Drabosnjak, Andrej . Šuster Drabosnjak, Andrej Dragolitz, Jurij 96 Draškovic, 284, 286 Draškovic, 2Ivan III. 288 Draškovic, 2Jurij, škof 231, 233 Draškovic, 2Gašpar 291 Janko 904 Drašler, Jožef 998 Drc, dr. 1125 Dreer, Francišek, rektor 385 Dremalov Janez . Janez Trdina Drobnic, Jožef 854–856, 880, 996 Droh(us), karantanski župan 60, 819, 820 Duca, podmaršal 570 Du Ca, nemški komediograf 1044 Eberau Peter von, ban grof 139 Eck, Adam von 206 Eck, Hannibal von, 136 Ecker, Anton pl. 365 Edling, grof Janez Nepomuk Jakob 437, 450, 454, 461, 463, 464, 487–490, 492, 493, 496, 510 Eger, ljubljanski tiskarji in založniki 689 Eger, Janez Friderik, 438, 449, 450, 493, (495), 511, 518, 521 Eger, Marija Terezija 532 Eger, Janez Leopold 549, 553, 613 Eggenberg, Ruprecht von 362 Egger, prof. zgodovine 1086 Eichhorn, P. Ambros 731 Egidij, benediktinec iz Ruš 581 Einspieler, Andrej 899 Einspieler, Anton 42, 51 Eitzing, Krištof 119 Eitzing, Ulrih 121, 122 Ekihard, diakon v Karantaniji 60 Elij Donat 494 Elze, Theodor 43–45, 51, (52), (263), 335, 1221, 1222 Endter, Wolfgang Moriz 348, 351 Engelman – Nožar, Leon 41 Enej 801, 802 Engelshaus, Marija Ignacija, grofica 824 Enij, rimski pesnik 227 Erdodi, družina 284 Erdodi Tomaš 234 Erdodi Palffy, Miklós 298, 306, 307, 325 Erharbert, mašnik karantanski 60 Erizzo, Francesco – beneško dož 312 Erjavec, Elizabeta (Elliza) (roj. Bezljaj), mati 1026, 1027 Erjavec, Fran 42, 51, 616, 652, (930), 996, 997, (1007, 1023, 1024), 1026–1037, (1038), 1043, 1050, 1051, (1080), 1082, 1085, 1086, 1091, 1128, 1130, 1149, 1170, 1177, 1197–1199, 1203, 1204, 1226 Erjavec, Marija (roj. Ferfila), žena 1031 Erjavec, Mihael, oce 1026 Ermin . Kumpf, Johann Gottfried Eskulap 156 Esterházy Nikolaj de Galanta 287 Esterházy, Pavel 283 Euonim, Antonio M. 199 Ezop 613, (649, 652), 729 Faber, Janez 392 Fabiani, stiški opat 489 Fabianic, duhovnik 139 Faganel, Jože 37 Faguet, Auguste Émile 28, 1215 Fanton de Brunn, Jožef Ignacij 465, 466 Farest, Andrej 90 Farlatti 231 Fasseto, Valentino 1122 Fašank (Faschang) 206 Krištof, pridigar 125 Hans 193 Fauriel, Charles­Claude 869 Feichtinger, Jurij 602, 603 Feistenberger, Hans . Tulšcak, Janž Fekonja, Andrej 43, 50–53, 806, 852 Felbiger, Johann Ignaz von , saganski opat 487, 488 Fellinger, Johann Georg 601, 722, 726, 728, 731 Fellöcker (minerali) 1032 Ferstl (bukvarnica) (858), 871 Feyerabend, Sigmund 195 Filip III. Burgundski 1097 Fiorentin . Della Bella, Ardelio Firenzuola, Agnolo 635, 636 Fischer, izdajatelj 836, 837 Fister, Anton 674, 675 Fixlmiller, Aleksander 405 Flacij . Vlacic, Matija Flegeric, Božidar 53, 997 Fleischmann, Andrej 919 Fleury, André­Hercule de 497 Flora 156 Florjancic, Janez Stefan 372 Foerster, Vladimir 52 Forest, Jurko 113 Fraier, Adam 268 Francisci, Erazem 347, 348, 351, 353, 357 Francelj, Jarnej 50 Francišek Saleški 428 Franjo I., Hasanovic Ergeljski 276 Frankopan, 318 Frankopan,Franjo Krsto (Marhio Francišek) 306, 307, 316–320, 327 Frankopan,Juraj 284 Frankopan,Nikola 303 Frankopan,Vuk 312 Frankopan Zrinski, Ana Katarina 303, 306–308, 312–315, 317, 1108 Franul von Weissenthurn, Johanna 856 Franul von Weissenthurn, Vincenc pl. 52, 541, (559) Fras, Jakob . Vraz, Stanko Franklin, Benjamin 601 Franz, nürnberški prof. 414 Frencelius, Abraham 557 Freudenschuss, Gašper 243 Freyer, Henrik 610 Freyherr zu Eck und Hungerspacher, Hanns Josef 111 Fridrich, stolni prošt 847 Frisch, Johan Leonhard 11, 35, (36), 1220 Frischlin, Nikodem 184, 185, 187, 194, 195, 217 Frölich, Ambrož 118, 119, 140 Frölich, Erazem 53, 405 Frölich, M. 998 Fucek, Štefan 429 Funtek, Anton 52, 837, 1037, 1201 Gabrijelcic, dr. 1174, 1175, 1179 Gabrowski, M. 838 Gaj, Ljudevit 429, 576, 626, 644, 647, 714, 740, 743, (762), 805, 806, 867, 875, (880), 881, 882, (907, 910), 1111 Gaj, dr. Velimir 45, 296, 1085 Gall baroni Gallenstein, 703 – Anton 561 – Franz 160 – Jakob 160 – Jurij 90 – Krištof 206 – Mertlin 206 – Maks 218 – Štefan 257 Gallenberg, 343 Gallenberg, Gregor Žiga 343 Gallenberg, Janez 195 Gallenberg, Janž Žiga 487 Gallenberg, Jošt 131, 133 Gallenfels, Anton pl. 343 Gallenstein, družina 343 Gallerstein 731 Gallicius, Philipp 102 Galovic, Nikola 275 Gaisruck, Franz Sigmund 511, 520 Galjuf, Ivan 425 Gangl, Engelbert 1079 Gantar, Kajetan 14, 1090 Garrick, David 762 Gartner, šolski nadzornik 206 Garzarolli, pl. gospa 517 Garzonij, Deziderij 258 Garzonij, Hieronim 258 Gasparotti, Hilarius 427 Gautsch von Frankenthurn, Paul 1130 Gavrilovic, Andra 49, 837, 1222 Gazotti, Avguštin 430 Gebhard, šolski nadzornik 206 Gebhardi, Ludwig Albrecht 514 Geiger, sadjar 730 Gellert, Christian Fürchtegott 409, 500, 583 Georgicevic, Atanasij 296 Gerbelj, Nikolaj Vasiljevic 838 Germonik, Ludvik 839, 1019 Gerstäcker, Friedrich 1022 Gervinus, Georg Gottfried 26, 31 Gesner, Konrad 424 Gestrin, Francišek 825 Gfrörer, August Friedrich 62 Gibbon, Edward 658 Gieselbrecht, Heinrich Ludvig Theodor (1109) Gilms, Albreht 217 Giontini, Janez 967, 969, 1058 Girardin, Emile de 1045 Giskra, Carl 1082 Giustinian, Marcantonio, dož 325 Glaser, Janko 1212, 1213, 1228, 1229 Glaser, Karel (11, 47, 48), 49, 50, 53, 55, 76, 85, 104, 162, 189, 330, 334, 336, 340, 382, 389, 400, 432 Glavar, Peter Pavel 381 Glavic, Jurij Andr. 296 Glavinic (Franjo) 35 Glazer, Marko 860 Gleim, Johann Wilhelm Ludwig 583 Glic, Arsenij 428 Globocnik, Felicijan 844, 853, 897, 1000–1002, 1023, 1028 Globocnik, Jožef 999 Globocnik, Aleksander . Prus, Boleslaw Globocnik, Julij 1037 Glušic, Konrad 243 Gmeiner, Franc 437 Gnjezda, Janez 1093 Godec, Jurij misijonar 646 Gocara, mašnik karantanski 60 Goëss, Janez Anton 395, 471 Goethe, Johann Wolfgang von 31, (637), 802, 821, 864, (870), 928, 936, 937, (966), 971, 990, (1009), 1012, 1013, (1015), 1042, (1044), 1045, (1150), 1155, 1200, 1208 Gogolj, Nikolaj Vasiljevic 1106, 1108, 1116 Goldenstein, Franz vitez 767 Golicnik, Janez 465, 581, 851, 853 Gollmayer, dr. Jurij 538, 562, 607 Golmajer, Matija 748 Golob, duhovnik 582) Gonzaga, Ercole 101 Gorazd, karantanski knez 59 Gorazd, bolgarski škof 69, 70, 818 Gorican . Zorzut, Ludvik Goriški slavcek . Simon Gregorcic Gorjanec (psevdonim) . Štrekelj, Karel Gorjup, Franc 581 Gorup, Josip 1186, 1190 Gornik, Ivan 50 Goršcak, Josip 431 Gorup, Jožef 998 Gostiša, dr. Andrej 572 Gottschall, Jonathan 839 Gottsched, Johann Christoph 409– 412, 419 Gottweiss, Ivan 633, 641 Govac (Kovac), kmet 249 Govekar, Fran 1156 Göstl, Fran 52 Grabancijaš (Grabancijar), Matijaš (lik) 426, 427 Grabnar, Jurij 719, 1093 Grabrijan, Jurij 746 Grafenauer, Ivan 400, 1230, 1236, 1237 Grafenweger, Ana Rosina von . Valvasor, Ana Rosina Grasselli, Peter 1102 Gray, Thomas 714, 716, 870 Grbec, Marko 372 Grbec, Matija (Matthias Garbitius Illyricus ) 166, 167, (223) Gregor, župnik v vodicah 112 Gregor (nepoznan) 211 Gregorcic, Anton 1031 Gregorcic, Anton, dr. 1202 Gregorcic, Anton, vikar 1159 Gregorcic, Jernej 1157 Gregorcic, Jernej, st. 1158 Gregorcic, Katra 1158 Gregorcic, Simon (51), 53, 825, 997, 1031, (1088), 1089, (1147), 1149, 1157–1180, 1182–1194, 1196– 1209, 1213, 1226, 1232 Greiner (Greiser), dvorni porocevalec 482 Greiner, Janez Lavre 858, 859, 861 Greyseter, Mathias 349 Grgur, Petev 302 Grimm, Jakob Ludwig Karl 577, 578, 869, (871) Grimšic (Grimbschitz), Jurij Adam, baron 248 Grosser, dunajski tiskar 456, 457 Grot, Celestinov prijatelj 1114 Grozdek, Daniel 296 Gruber, Avguštin 611 Gruber, Gabriel (454), 524 Gruden, Josip 1230 Grün Zelenec, Anastasius 747, 749, 750, 794, 823, 835, 839, 869, 874, 879, 893, 950, 951 Gruntar, Ignacij 1167, 1170, 1173, 1175, 1177, 1180, 1181, 1192, 1197–1200, 1203, 1204 Gruppenbach, Georg 163, 195, 222 Gubec, Matija (295) Gundhar, mašnik karantanski 60 Guntz, matematik 543 Gusic (Gussich), Seifried baron (Resolutus) 466, 492, 493, 496 Gutman, Andrej (Agathander) 604, 872, 874 Gutsmann, Matija 467 Gutsmann, Ožbolt 50, (393), 445, 466–474, (559), 598, 606, 739, 740, (778) Guyau, Jean­Marie 29, 1215 ­h­. Bohinjec, Peter Habdelic, Baltazar pl. (Boroš) 288 Habdelic, Juraj 275, 288–290, (292), 293–296, 598 Habdelic, Ivan 288 Haberman, Janž 187, (209) Habsburžani 325, 1098 – Ana, roj. Jagelova, kraljica Ogrske in Ceške 96 – Eleonora Avstrijska, nadvojvodinja 312, 313 – Eleonora, cesarica 320 – Ferdinand I., cesar 88, 90, 96, 97, 101, 115, 119–121, 123, 132, 133, 136, 137, 140, 141, 144–147, 175, 252, 322 – Ferdinand I. Avstrijski 688, 911, 925, 927, 935, 946 – Ferdinand II., cesar nadvojvoda 144, 204, 205, 231, 245–247, 250, 251, 257, 283, 303, 320 – Ferdinand III., cesar 278, 303, 319, 320, 322, 361, 364 – Ferdinand IV., cesar 284, 286 – Filip II., španski kralj 805 – Filip III., španski kralj 361 – Franc I., cesar 252, 502, 528, 535–537, 564, 857, 894 – Franc Jožef, cesar 902 – Friderik III., cesar 262 – Janez, nadvojvoda 525, 904, 911, 912 – Jožef I, cesar 325, 425, 518 – Jožef II., cesar 252, 437, 440, 449, 450, 460, 461, 463, 475, 490, 492, 530, 543, 567, 891, 893, 894 – Karel, nadvojvoda 242–244 – Karel II., nadvojvoda 144, 146, 147, 204, 206, 22 – Karel V., cesar 127, 167, 301 – Katarina, hci Ferdinanda I. 101 – Leopold I., cesar 279, 289, 300, 304, 306, 307, 313, (314), 325, 327, 329, 359, 425 – Leopold II., cesar 518 – Leopold Wilhelm (Viljem) 320 Maksimilijan I., cesar 86 – Maksimilijan II, cesar 108, 109, 110, 112–115, 118–121, 123, 129, 133, 136, 138, 140, 141, 144, 146, 225, 226, 231, 252, 326 – Marija Ana, infantinja 361, 688 – Marija Bavarska 242, 245, 257 – Marija Terezija, cesarica 364, 400, 418, 430, 437, 440, 450, 461, 463, 467, 474, 476, 481–489, 492, 518, 523, 545, 892, 894 – Rudolf, sin Franca Jožefa 47, 1124 – Rudolf I., cesar 946 – Rudolf II, cesar 229, 245, 252, 326, 726, 727 Hacquet, Balthasar 415, 416, 437, 454, 511, 544, 732 Haderlap, Filip 1172 Hadrijan II., papež 65, 66 Hafner, Stanislav 15 Hagedorn, Christian Ludwig von 406, 500, 550 Hahnemann, Samuel 645 Hahn­Hahn, Ida 1093 Hainbund, Göttinger 1117 Halla, Matija 499 Haller, Albrecht von 406, 419 Hamel, dr. Adam, 494 Hanka, Václav 613, 646, (650), 760, 878 Hanke, Gottfried Benjamin 461 Hanuš, Ignac Jan 38 Hanž župnik v Toplicah 112 Hanžic, Marko 735 Harer, Krištof 248 Harer, Mihael 248 Harman, Gašper 621, 622, 624, 633 Harrer, Melhior 363 Hartl, Wilhelm von 9 Hartwach, Johann 115 Hase, Christian Henrik 36, 1221 Hasiber, David 95 Hasl, Jožef 50, 445, 466, 474, 581 Hašnik, Jožef 844, 853, 854 Hattala, Martin 878 Hauffen, kranjski prirodolsovec 1027 Haumann, Jakob 248 Hauptmann, Johann Gottlieb (440) Hebbel, Christian Friedrich 1143 Heide, Gedeon von odder 1045 Heimon, mašnik karantanski 60 Heine, Heinrich (1009), 1062, 1068, (1070), 1074, 1076, 1077, (1078), 1079 Heinrich, prof. Francišek Ksaverij 674, 945, 982 Heinze, nemški jezikoslovec 419 Heinzel, Richard 50 Helm, Joannes 333, 341, (990) Hennequin, Émile 28, 29, 1215, 1216 Henrik VIII. Tudor 101 Hera 991 Herberstein, Anton Janez Nepomuk 491 Herberstein, Jožef 306, 307, 313, 325, (681) Herberstein, Karel Janez 437, 488, 489, 491, 493, 495, 510, 529, 530, 541 Herberstein, Žiga 35, 86, 699 Herberstein, Žiga Krištof 371 Herbinius, Joannes 557 Hercen, Aleksander Ivanovic 1148 Herder, Johann Gottfried von (695), (732), (851, 991) Herkel, jezikoslovec 509 Herkul 157 Herrmann, August, zgodovinar, 728, 731 Hermann, Franz Benedict 545, 743 Hermanrich, pasovski škof 65–67 Hermannstahl, Hermann von 674, 676, 703 Hermannstahl, Amalija, roj. Oblak 679 Hernsius, slovaropisec 966 Herod Antipa 368 Herzan, Ferenc 433 Hettner, Hermann Theodor 26 Heumann, Johannes 410 Hevenesi, Gabriel 445 Hey, dr. N. 414 Heym, Johann 557 Heynatz, gimnazijski ucitelj 418 Hieronim iz Loke 119 Hildebrand, M. Johannes 107 Hipolit Novomeški, p. 42, 237, 339, 374–380, 392, 393, 395, (439, 460, 541), 614, 653, 1224 Hitzinger, Peter 41, 53, 267, 647, 648, 703, 958, 1024 Hladnik, Franc 543, 555, 672, 746 Hocevar, Jožef 998 Hödler, Martin 363 Hofer, Jurij, vicedom 133 Höfer von Kremsmünster, Matthias 413 Hoffman, Mihael 465, 579 Hofmann, N., nožar 1019 Hofmann, kranjski prirodoslovec 1027 Hofhalter, Rudolf 232 Hohenlohe 730, 1111 Hohenwart, 703 Hohenwart, Carl Sigmund von 1029 Hohenwart, Francišek 517, 530, 543 Hohenwart, Žiga pl. 491, 498, 499 Hohenwart, župnik 498 Hölty, Ludvig Christoph Heinrich 863, 1074 Holzapfel, Ignacij 616, 716–718, 904 Holz, Vatroslav 47, 1179, 1189, 1199, 1201 Homer 9, 107, 651, 758, 782, 804, 808, 866, 870, (990), 1087, 1115, 1162, 1200 Homerberger, Jeremias 152, 193, 194 Hondt, Peter de . Kanizij, sv. Peter Horac 15, 540, 557, 566, 617, 627, 628, 671, 682, 756, 1072, 1176, 1201 Horatius . Zupan, Jakob Horodijnski, grof 762 Hosius, škof 123 Hotimir, karantanski knez 59, 60, 818, 819 Hradecky, Janez Nepomuk 763, 829 Hrašovec, Franc 855 Hren, Lenart 256 Hren, Tomaž 35, 36, 51, 54, 71, 89, 151, 182, 204, 206, 221, (237), 239, 245, 248–251, 253, 256– 258, 260–265, 267, 330, 333, 334, 344, 360, 361, 363, 493, 653, 1220, 1224, 1234 Hribar, 701 Hribar, Ivan 1166, 1179, 1181, 1186, 1189, 1193, 1199, 1208, 1209 Hribar, Fran 1193 Hrovat, Florentin 53 Hrovat, Ladislav, p. 40, 53, 996 Hrovat, Martin 459, 465 Hubad, Franc 54 Huber, Alfons 62 Huberti, 1045 Hudec, Jan 838 Hudournik 267 Humboldt, Wilhelm von 25, 1215 Humelj, Bonaventura 745 Hus, Jan 88 Hutter, Elija 228–230, 1224 Hutter, Leonhard 260, (494) Hvalica, dekan 1182, 1183, 1199 Ilešic, Fran 55, 86, 449, 1230 Ingenerij, Ivan, koprski škof 238 Ingvo, knez 734 Inocenc X., papež 276 Invernici, prevajalec (568) Ipavec, Benjamin 15 Ipavec, casnikar 1083 Iskrac, Jožef (Frankolski) 1110 Isolani, Johann Ludwig Hektor von 303 Istvanffy, Miklós (Ištvanfi, Nikola) 296, 326 Ivancic, Josip 1185, 1194, 1195, 1199, 1207 Ivanetic, Martin 1027, 1123 Ivan, nadvojvoda . Habsburžani, Janez, nadvojvoda Ivankovic, Andrej 396 Ivanovic, stotnik 307 Ivan Sigismund 252 Ivan Zapolja 252 Ivekovic, Franjo 296 Izokrat 449 Jacobi, Johann Georg (852) Jäger, prof. zgod. 1081 Jagic, Vatroslav 45, 46, (52, 55), 69, 73, 74, 141, 310, 565, 575, 689, 838, 1221, 1228, 1229, 1233 Jagniatovius, Nikolaj 261 Jagovic 268 Jaime, fr. komediograf 1045 Jais, Aegidius (Tilen) 993 Jajus, spremnik Ignacija Lojolskega 96 Jaklin, Mihael 588, 589 Jakobili, jezuit 427 Jakomini, Jožef Anton vitez (581) Jambrešic, Andrej 293, 294, 430, 431, 557 Jancic (Janšic), Pavao 296 Janez, apostol 160 Janez, braniborski mejni grof 129 Janez VIII., papež 66–69 Janez Evangelist 369 Janez Krizostom 384 Janez Krstnik 355 Janezova, Neža 1053 Janez Svetokriški 41, 49, 372, 373, 377, 383, 384, 653, 1224 Janez Vetrinjski 78 Janežic, Anton 39, 42, 727, 740, 821, 841, 919, 930, 958, (962), 965, 076, (969, 992), 994–997, 1024, (1027, 1034, 1036), 1059, 1091, (1092), 1095, 1110, (1115), 1118, 1122, (1123), 1124, 1125, 1137, 1139, 1147, 1148, (1161), 1221, 1226, 1228, 1229 Janežic, Simon 1124 Janša, Anton 54, 465, (581) Janša, Lovro 54 Janša, Valentin 54 Jan, Zoltan 1236 Japelj, Jera, mati 491 Japelj, Jurij(Secretus; Silvanides Driadius) 51, 53, 335, 377, 387, 432, 437, 474, 489, 491–499, 501–504, (505), 507, 511, 520, 543, 730, 594, 653, 1225 Japelj, Primož, oce 491 Jarnik, Jože 723 Jarnik, Urban 50, (54), 470, 471, 473, 559, 599, 601, 613, 614, 617, 624, 629, 630, 632, 636, (642, 643), 644, 703, 723, 724, (725), 727– 737, (738), 739–742, 751, 752, (778), 842, 843, (861), 880, 1225 Jarnik, dr. V. 1021 Jaquin, botanik 424 Jaskaj, Ivan 296 Javornik, Placid 649, 898, 955 Jazon 451, 452 Jean Paul 1086 Jebacin, Martin Jožef 478–481 Jeglic, Bonaventura Anton 54 Jekše, Andrej 1163–1165, 1176, 1184, 1199, 1200 Jelacic, ban hrv. 911 Jelacic, Simon 425, 426 Jelnikar, oce Anton 494 Jelovšcak, Martin 1003 Jelovšek, France (618) Jelovšek, Ernestina 744, 764, 765 Jelovšek, Franc 765 Jenko (vulgo Gašper) Jenko, Davorin 1015, 1073, 1128 Jenko, Ivan, brat 1052, 1057 Jenko, Jožef, oce 1046 Jenko, Matevž/Matija 1046 Jenko, Mina, mati 1046, 1047 Jenko, Nikolaj, »stric« 1047–1050, 1059 Jenko, prof. na Dunaju 572 Jenko, Simon 40, 42, 50, 51, 652, 926, (930), 991, 996, 997, 1027, (1028), 1046–1069, 1071–1080, 1091, (1147), 1226, 1232 Jensen, Alfred 840 Jenull, Johann 731 Jera, ime 76 Jeran, Luka 42, 882, 907, 926, 927, 942, 955–957, 961, 1175 Jereb, Gregor 52, 997 Jeremija, prerok 66 Jeric, Jožef 1172 Jerin, Urban 618, 627, 645, 674, 682, 683, 746 Jeriša, Francišek (Detomil) 41, 51, 961, 991 Jesenko, Janez 49, 1164 Ješenak, Ivan P. 581 Jež, Niko 670 Jirecek, Konstantin Josef 38–40, 1221 Jöchliger, Volbenk 258 Johan, tajnika Nikolaja s Krka84 Jokschisch, Andre 114 Jonke, Jurij 580 Jordan, lužiska slovnica 613 Jordan, Andrej 1186 Jorg, mestni pisar 114 Jörg, grof, novomeški nadduhovnik 125 Juda Iškarijot 368, 830 Julijani, Fran 833 Jungmann, Josef 39, 650 Junona, 156 Junona, Mars 156 Junona, Minerva 156 Junona, Neptun 156 Junona, Poluks 156 Jupiter (Iovis) 156 Juranic, sigetski junak 308 Juranic, 431 Jurcic, Anton, brat 1092 Jurcic, ded 1093 Jurcic, Josip (Jožef) 50–52, 719, 920, (930), 996, 997, (1023), 1025, 1026, 1034, (1036), 1083, 1092– 1102, 1104–1110, 1112, 1114, 1117, 1123, 1125, 1126, (1136), 1140, 1141, 1149, (1152), 1157, (1203), 1226, 1232 Jurcic, Jožef 51, 52 Jurcic, Jurij 1224 Jurcic, Marija (roj. Jankovic), mati 1092 Jurcic, Marija, sestra 1092 Jurcic, Marko (vulgo Pajštbar), oce 1092 Jureš, Juraj 425 Jurešic . Juricic, Jurij (Jurišic) Juricic, Jurij 52, 97, 125, 126, 130, 132, 142–145, (163), 171, 174– 176, (177), 179–181, (186), 208, (209), 211, 213, 239, 265, 344, 345, 1095 Jurišic, Miklavž, deželni glavar 95, 96 Jurjevic, Gabrijel 296, 300, 301 Jurjevic, Jelena (roj. Jambrekovic) 300 Jurjevic, Matija 300 Jurkovic, Jože 16, 1113 Jüstel, Josef Alois 590, 591 Kacijanar von Katzenstein, Franc, ljubljanski škof 96, 123, 124 Kacijanar von Katzenstein, Ivan 90 Kacijanar von Katzenstein, Julija 244 Kacic Miošic, Andrija 328 Kalan, Anton,p. 388 Kalister, Matija 551, 564, 612, 671, Kaliwoda, Leopold 449 Kalmandi, Krsto 296 Kaltenhauser, Wolfgang 248 Kamienski, Henryk Michal 864 Kanizij, Peter 261, 330, 390, (397), 449, 720 Kant, Immanuel 682 Kapaun, Erasmus 735 Kapelle, Tomaž 257 Kappe, prof. 409 Kappus, Ivana . Zois, Ivana Kappus von Pichelstein, Karel Jožef pl. 488 Kapucin, Gregor 425 Karadžic, Vuk Stefanovic 52, 69, 570, (575), 577, (617), (860), 862, (867), 875, 876, (965, 1000), 1002, (1020, 1032), 1097, 1229 Karamustafa paša, Merzifonlu (macek) 1153 Karamzin, Nikolaj Mihailovic(964) Karel Martel 515, 516 Karel Veliki 62, 63, 515 Karlin, Davorin 55 Karlman 68 Karnicar, Ludvik 17, 1250 Kastelec, Matija 35, 36, 237, 336– 341, 343, 345, 373, 379, (380), 381, (449), 493, 546, 653, 1224 Kastelec, Hiacint 338 Kastelic, Miha 38, 551, 572, 616, 630, 645, 673–675, 679, 681, 686–689, 698, 713, 714, 717, 801, 802, 823, 830, 832, 862, 863, 874, 881, 950, (955), 966, 1020 Kastor 156 746 Katkov, Mihail Nikiforovic 1116 Katon, Porcius Uticensis ml., rimski pesnik 449, 806 Katon, Porcius str., rimski pesnik 806, 807 Kaunitz, Wenzel Anton grof 492 Kausler, Eduard, pl. 203 Kavcic (Kaucic), Filip 289 Kavcic (Kaucic), Fridolin 52 Kavcic (Kaucic), Andrej 602, 607 Kavcic, Podmilšcakov prijatelj 1124 Keglevic, grofi 323 Kek, Jožef 616, 646 Kelbel, Lenart 525 Kelbin, Juraj 289 Kempcan, Tomaž 296, 339, 374, 379, 388, 389, 395, 427, 464, 616 Kemperle, Štefan 397 Kern, dr. Vincenc 532 Kersnik, prof. 897 Kersnik, Janko 52, (1088), 1102, 1226 Kery, madžarski grof 307 Kette, Dragotin 813 Khosen, gospod 368 Kidric, France 352, 1212, 1237, 1238 Killerdorfer (ali Mitterdorfer) 731 Kirchperger, Fabijan 140 (Kirchberger) Kisel, Ivan (Hans) 143, 189, 206, 209 Kisel, Jurij, von Kaltenbrunn 148, 149, 200 Kisel, Marija, roj. Paradeiser 209 Klaj, Anton 722 Klajžar, Ivan 860 Klancnik, dr. Simon 41, 955 Klapše, Pavel Franc 391 Klaus Mihael 158 Kleeman, dr. J. (ministrski svetovalec) 721, 967, 1028 Kleinod Guldenes 230 Klein, tiskar 1169, 1180 Kleinmayer, Ignac (11), 392, (394), 493, 518, 739 Kleinmayer, Julij pl. 45, (48), 689, (790, 931), 1115, 1213, 1221, 1228, 1229 Kleist, Ewald Christian von, 500 Klemen VIII., papež 245, 254, 390 Klemen X., papež 278 Klemencic, sodeloval pri pripravi taborov 1082 Klement, Jurij 217 Kleon 999 Klerheim, baron 921 Klesheim 946 Kletwod, Jur 450, 461 Kliment Ohridski 70, 74, (75) Klinar, Karol 1192 Klinc, Luka 149, 161, 216 Klinc, Jurij 217 Klinkowström, Friedrich August von 747 Kljun, Podmilšcakov prijatelj 1124 Klombner, Matija 90, 96, 110–113, 119, (122), 125, 130–133, 138, 143, 168, 172, 174–176, 182, (203), 208, (209), 210, 211, 213 Klopstock, Friedrich 1038 Klucenko, Bazilij (Malorus) 669 Klun, Franc 602, 900, 1085, (1097) Klun, Karel 1123 Klun, Vincenc Fereri 39 Knafelj, Jernej 242, 243 Knafelj, Luka, dobrotnik 381, 747, 1041, (1054) Knap, Jakob 250 Knar, prof. 858 Knez, Anton 965 Knobelj, Pavel 52, 550 Knoblehar, Ignacij 1118–1120 Kobe, Jurij 41, 880, 882, 927 Koben, Martin, župnik 723 Kobencl (Cobenzl), Filip 248 Kobencl (Cobenzl), Janez 258 Kobencl (Cobenzl), Janez Filip grof 505 Kobencl (Cobenzl), tajnik 134 Koberstein, Karl August 419 Kobila, Jurij . Juricic, Jurij Kobinger 113 Koblar, Anton 261, 365 Koceli, casnikar 1083 Kocelj, panonski knez 64, 65, 67, (68) Koch, Janez 349 Kochen, p. Martin 429 Kocijancic, Boltižar 428 Kocmut, Martin 603 Kocevar, Janez 148, 206 Kocevar, Štefan 864–866, 870, 876, 880, 898 Kocevarcic, Janez 148 Koder, Anton 50, 1088, 1125 Koerner, Theodor, 549 Kohem, Martin 50 Kohler, založnik v leipzig (lipsk) 741 Kolaric, Rudolf 1213 Kolenec, ucitelj 529 Koler, Jeromen 229 Kollar, Jan 576, 868, 869, (875), 878, 879 Kolonic, Leopold, kardinal 325 Kolonitsch, Hans, kaplan 114 Kološani, Adam 427 Koman, dr. 682, 683 Komavnar, V. 50, 1027 Krmavner V. Komel pl. Socebran, Andrej 53 Komenský, Jan Amos 375, 703, 707 Kömm, Ivan Nepomuk 854 Koncilij, Adam 96 Konstantin . sv. Ciril Konstantin, Sebastian 248 Konstantin Veliki 512 Konšek, sodnik v Kranju 766 Konšek, Valentin 1111 Konzul, Štefan 109, 114–117, 121, 128, 138–141, 168, (175), 176, 213, 214, 234 Kopitar, Jernej (38), 39, (41, 42), 52, 72, 75, 79, 105, 130, 171, 180, 191, 230, 231, 236, 254, 334, 372, 374–378, 386, 388, 389, 409, 410, 415, 447, 448, 464, 473, 475, 504, 509, 516, 518, 523, 525–528, 540, 541, 543, 559, 561–573, 575–578, 589, 592–596, 598–600, 606, 608, 609, 611–613, 615, 617, 618, (622), 626–629, 635–638, 840–642, 644–646, 650, 740, (741), 743, 674, 680–684, 689, 690, 692, 694, (702), 703, (729), 732, 736, 751–753, 757, 760, 763, 776, (778), 791, 805, 806, 812, 831, 832, (859), 860, (861), 862, 877–879, 882, 901, 907, 908, (1020), 1081, 1151, 1221, 1225, 1229, 1234 Koprivec, Nikolaj 250 Kordesch, A. 946 Kordeš, Leopold 839, 902, 904 Kordic, Simeon 279 Koren, Tatjana 16 Korn, knjigarnar 508, 538 Körner , Theodor 835, 936 Kornhuber, krcmar (1098, 1149) Kornik, Fr. 432 Korš, Feodor Jevgenijevic 838 Korytko, Emil 540, 550, 646, 761, 762, 764 Kos, Franc 76, 1098 Kosar, Francišek 53, 831, 832, 898, 900 Kosec, Štefan 268 Kosegarten, Ludvig Gotthard 703, 931 Kosender, Fr. Jod. 431 Koseski, Jovan Vesel 701, 707, 718 Kos, Ivan 1112 Kosmac, Jurij 746, 678, 717, 720, (722), 966, 1022 Kostrencic, 1222 Kostrencic, Ivan 43, 44, 319 Kostrencic, Marko 111, 112, 114, 122, 134, 174–176, 208, 211 Kossuth, Lajos 904 Košan, Janko 55 Košar, Jakob 619, 864, 873 Košir, šentruprtski župnik 776 Košmerl, Anton 998 Kotljarevskij 753 Kotnik, France 400 Kotzebue, August von (855, 902), 1042 Kovacic, Josip Emanuel 693, 703, 721 Kozar, mašnik v Karantaniji 60 Kozler, Peter 54, 611, (746) Kožar, Juri 1110 Krafft, Johann 197, 198 Kragelj, Andrej 1199 Krajacevic, Nikola (Sartorius) 275, 282 Krajec, novomeški tiskar 999 Kralj Matjaž (lik) 157 Kraljic, Gregor 288 Kraljic, Margita pl. 288 Kramar, Filip, duhovnik 1165, 1166, 1189 Kramar (kmetijsko berilo) 1037 Krasnik, Ivan 602 Krašna, Jakob 713, 880, 881, 883, 950 Kraus, Martin . Martin Crusius Krcelic, Adam Boltižar 233, 234, 427, 429 Krek, Gregor 15, 47, 78, (996), 1151, 1212, 1222, 1228 Krelj, Sebastijan 44, 134, 149, 161, (163), 166, 168–172, (174), 176–179, (180), 181, 183, 186, 207, 208, 237, 239, 265, 334, 340, 546, 1224 Krempelj, Anton 53, 54, 589, 621, 622, 624, 805 Kremžar, Leopold, kranjski založnik 550, 648 Krentzer, Gabrijel 174 Krilan, Adela 1206 Krilan . Pagliaruzzi, Josip ­ Krilan Kristan, Matevž, župnik 1110 Kristjan, Zr. S., brezniški župnik 667 Krištof, oce 365 Krištolovec, Ivan 296, 427 Kriton, tiskar 1151 Križaj, Janez 919 Križan, dr. Josip 50 Križanic, Juraj 328, 476 Križek, Václav 39 Križnik, Gašper 54 Kropej, Monika 1212, 1213, 1236, 1241 Krpan, Martin (lik) 1020, 1024, 1092 Krsnik, ucitelj fizike 607 Krstnik (Kerstnik), Janez 667, 674 Krumpak, Janez 844 Krušelj, Ivan 296 Krušic, uci slo v Celju 929 Kržišnik, Jožef Marija 544 Ksaverij, Francišek 342, 382, 383 Ksenofont 996 Kukuljevic Sakcinski, Ivan 233, 296, 300, 316 Kukovec, sodeloval pri taborih 1082 Kulakovski, Platon 1114 Kumerdej, Blaž 437, 474–482, 484– 486, 488, 490, 492, 494–496, 502–508, 510, 511, 520, 526, 531, (533), 543, 594, 653, 1225 Kumperger, Kasper 206 Kumpf, Johann Gottfried (726), 731 Kumpreht, Judita, roj. Bohoric 216 Kumpreht, Meljhijor 216 Kumpreht, Marko 143, 216, 217 Kumras, Peter . Pohlin, Marko Kunitsch, M. 541 Kunšic, Ivan (680) Kurad, Andrej 602 Kuralt, Martin 510, 578, 1050 Kurelac, Fran 316 Kurincic, župnik 1207 Kurz zum Thum und Goldenstein . Goldenstein, Franz Kušar, Ivan 841 Kutnar, Francišek 848 Küzmic, Mikloš 433 Küzmic, Štefan (Šurdanski) 432 Kvas, Kolomon (559), 589, 602–604, 606, 619, (620), 621, 623, 632, 640–644, 858, 859, 861, 864, 870, 898, 1212 Kvintilijan 635, (651), 652 Labiche, fr. komediogarf 1045 Labolovic, Martin 425 Lada, boginja 71 Ladislav, pater 336 Lah, Anton 619 Lakmandi, Ivan 296 Lakner, Anton 602 Lalangue, Jean Baptiste 431 Lamartine, Alphonse de 869, (870) Lamber, Jožef 89 Lamberg, Abraham 227 Lamberg, Janez Jakob, deželni glavar 133, 206 Lambergar (lik) 854, 857 Lamonski, Celestinov prijatelj 1114 Lamormaini, Wilhelm 283 Lampe, Francišek 53 Langbein 931 Langus, Matej (Matevž) slikar 674, 679, 767, 811, 834 Langus, Hedvika 674 Laritz, dr. Alojzij 860, 861 Lasslov 233 Lašcan, A. 676 Latin, mašnik v Karantaniji 60 Latomus, Andrej, kaplan špitalske cerkve 95 Lavra (lik) 771, 772, 788 Lavrencic, Ivan 1173 Lavrencic, Primož 392, 546 Lavric, aktiven pri taborih 995 Lavric, Ivan 1203 Lavrin, Franjo 603 Lazar, Mihael 51 L­c . Žakelj, Anton Leander 991 Leard, John 669 Leban, Janko 45 Lebzelter, Hans 203, 204, 220 Ledwich, dr. 826 Legat, Jurij 746 Legiša, Lino 451, 452 Légnici, M. Ks. 411 Leikner, Oto pl. 839 Lekše, Franc 53 Lelj, bog ljubezni, psevdonim . Kastelic, Miha Lenan 1074 Lencek, Jernej 401 Lendošek, Jožef 52 Lendovšek, Mihael 850, 852 Lenkovic, Janez/Ivan 119, 243 Leon XIII., papež 1187 Leon, Emil . Tavcar, Ivan Leonhard – Brunner, Fontana, Budina, Bageus (562) Leontjev, Pavel Mihajlovic 1113 Lermontov, 1042, 1062, 1088, 1116 Lesar, Anton 54, 929, 1005 Lesnicar, dekan 395 Lessing, Gotthold Ephraim 409, 419, 583, (752), (851), 936 Lethmüller, Ignac 422 Levakovic, Matija . Crnetic, Matija (Levakovic) Levakovic, Rafael 428 Levec, Fran 40, 46, (48), 51–53, 55, 560, 562, 604, 679, 685, 744–747, 750, 769, 773–776, 834, 839, 852, 856, 858, 943, 965, 972, 980, 984, 996, 1020, (1023), 1095, 1097, 1102, 1109, 1121, 1126, 1148, 1149, 1185, 1221, 1226 Levicnik, Jernej 42, 718, 752 Levstik Gornicki (vulgo Joškov), Fran 42, 45, 50–52, 228, 336, 549, 551, 616, 652, 712, 720, 744, 790, 792, 794, 802, 803, 808, 813, 836, 837, 907, 926, (930), 931, 934, (936), 939–941, 943, 959, 960, 962, 964, 980, 985, 992, 993, 996–1007, 1009–1013, 1015, 1017–1027, 1032, 1034, 1057, 1058, 1080, 1093, 1095–1097, 1109, 1125, 1128, 1129, 1133–1137, 1140, (1146), (1147), 1148, 1149, (1198), 1221, 1226, 1232 Leyser, dr. Polikarp 197–199 Lichtenstein, Ulrih von 733 Lichtenturn, baronice 693 Lichtner, M. G. (726) Lidmanski, krški škof Ceh 899 Likar, Andrej 855, 955 Likar, Anton 41 Likavec, Josip Kalasanc 645, 858 Lin, oce (kapucin) 1194 Linde (Bogumil) 51 Lindegg, kraljevi tajnik 119 Linhart, Anton Tomaž (Agilis, samo­stansko Kristijan) 47, 52, 437, (454), 465, 490, 492, 506, 507, 510–522, 526, 528, 529, 531, 539–541, 543, (551), (644, 653), (732), 735, 762, (775), (834), 917, 919, 1225, 1232 Linné, Carl von 406, 410 Linsenmayr, Anton 79 Lionelli, Tobias . Janez Svetokriški Lipold, Jožef 844, 851 Lipovšek, Anton 603 Livij 593 Liza, Prešernova stanodajalka 746 Ljubic, Šime 46, 105, (237) Lobkovic, Václav Eusebius 307, 314 Lodereker, Peter 36 Logar, Bertej 16 Logar 1134 Lokovic, Gregor, kršcanski pridigar 114, 125 Lomonosov, Mihail 557 Lopašic, Radoslav 329 Lorber, 1083 Lotric, Matija 41 Lovrencic, Nikola 328, 431 Lubomir 629 . Slomšek, Anton Martin Lucifer 368, 403 Lucina 157 Luckinic, Doroteja . Ritter Vitezovic, Doroteja Ludvik II. Nemški 65, 68 Ludvik XIV, francoski kralj 313 Luka, evangelist 215 Luk(ij)an, Mark Anej 605, /807 Lukijan iz Samosata 873 Luksemburški, Karel IV. 329 Lupa 156 Luscher, ljubljanski gimnazijski prof. 982 Lušin, Franc Ksaver goriški nadškof 560 Luter, Martin (44), 82, (88, 89), 95, 100, 101, 106, 107, 111, 128, 135, 141, 143, (155), 163, 166–169, (175), (181), (191), (193), 207, (209), (218), 222, (224), (230), (239, 247, 249, 251, 252), 259 Luteranska lasulja . Herberstein, Karel Janez Luxemburg, Dionysius von 402, 403 Mácha, H. 760 Machner 621 Macun, Ivan 43, (46, 47), 50, 186, 649, 707, 880, 882, 883, 897, 898, (914, 993), 1110, 1111, 1114, 1228 Macek Jurij, duhovnik Radec na Dolenjskem 125,132, 148 Madalhoh, škof karantanski 60 Maffei, Jožef 524 Magdalenic Matija(š), Vladislav 296, 297 Mahnic, Anton 1154, 1166, 1174, (1175), 1177, 1179, 1184, 1187– 189, 1206 Maioran, mašnik karantanski 60 Majar, Franc 766 Majar, Matija (Ziljski) 39, 42, 46, 53, 707, 740, 743, 880, 882, 883, 898, 899, 902, 961, (997), 1024 Majciger 967 Major, Jurij 570 Majoram, duhovnik iz Salzburga 819 Makovic, dr. Anton 466, 417 Malavašic, Fran(ce) 41, 46, 649, 907, 921, 927, 928, 945–948 Malaverec, Gregor 425 Malej, zdravnik v Kranju 1059 Malej, Peter 540, 541, 549 Maleševec, Ivan, uskoški duhovnik 125 Malenic, gospa A. 285 Malenic Judita . Borislavic, Judita Malenšek Košir, Franja 1009, 1017, 1021 Mali, p. 261 Malic 1005 Mallner, trgovski vodja 772 Mally, ljubljanski tiskar 315 Malyk, Volodymir Kyrylovyc997 Mandalhoh, duhovnik 819 Mandelc, Janez (Janž) 50, 161, 176, 177, 179, 185, 189–194, 207, 209, 232–234 Mandelc, Valentin 42, 997, 1027, (1028), 1038, 1043–1045, 1050– 1052, 1063, 1086, 1091 Manlin, Ivan 233 Manzoni, Alessandro 936 Marcijan Kapel(o) 10 Margareta Rožmarinka, vdova 204 Marn, Fran 55, ucil slovenšcino v Ljubljani 929, 1095 Marn, Jožef (11), 38, 40–43, (46), 53, 55, 225, 339, 340, 389, 390, 392, 393, 400, 578, 679, 688, 690, 806, (930), 949, 954, 966, 998, 1004, 1037, 1111, 1112, 1114, 1118, 1119, 1131, (1173), 1221, 1228, 1229 Marnavic, Ivan Tomko 296, 326 Markovic, Janez 257 Marks, župnik v Zaspu 112 Mars 156 Marsshal, Andrej, ljubljanski krznar 158 Martelanc, Ivan 16 Martin, fr. komediograf 1045 Martinjak (Martinak), Luka 674, 897, 966, 968, 982 Martinek, Luka 945 Marušic, Andrej 704 Marušic, Lovrenc . p. Romuald Marušic, uci slo v Gorici 929 Matakovic, Boltižar 428 Matavšek, Julija 976 Matej, apostol 169 Matej, beograjski škof 279 Mathes, župnik v Mengšu 112 Matijevic, Jožef Arnošt 428 Matjašic, Jurij 853, 860, 898 Matthison, Friedrich von 863, 864 Matkovic, zagrebški prof. 1029 Matošek, dr. Jan 539, (558) Maurer, Ivan 279 Maximilian, bavarski vojvoda 909 Mayer, veletrgovec 1081 Mayer, M. (frater, graški zgodovinar) 152 Mayer, E. 771 Mayer, Simon M. 731, 735 Mayr von Mayregg, Janez Jurij, 378, 383 Mayr von Mayregg, Janez Krstnik 315, 331, 341, 349, 350 Mayr von Mayregg, Jožef Tadej 331, 343 Mažuranic, Ivan 1123 Mecen 1072 Medved, Anton 53 Medved, Jernej 919 Megerle, Johann Ulrich . Abraham a Santa Clara Megiser, Hieronim (Jeromen) 218, 224–228, (255, 260), 346, (376), 392, 393, (471), 653, 734, 819, 1224 Meidinger, Johann Valentin 595 Melanchton, Filip 107, 115, (135), (142), 166, 182, 185, (223), 256 Melzer, prof. Anton 539, 857, 992 Mencinger, dr, 771, (930), 996, 997, 1027, 1085–1091, 1125, 1126 Mencinger, Janez 1125, 1226 Mendelssohn, Moses, 500 Menke, Otto 409 Merceric, Leonardo 141 Merk, dr., dunajski svetnik 517 Mertlitz, Leonard (Lenart) 96 Mesar, sošolec Valjavca 966 Metternich, Clemens (902, 908) Meusel Andreas D. (Musarlus) 200 Mezinger, Martin 584 Mésanguy, A. 562 Metastasio, Pietro (500) Metelko, Fran Serafin 12, 38, 39, 41, 558, 559, 564, 565, 606–618, 620, (622, 623), 624, 625, 627, (628, 629), 630, (631), 632–636, 639, 643, 645–650, (651), 652, 653, 667, 668, 674, (681), 682, 683, (686), 704, 713, 718, 725, 731, 737–740, 751, (752), 757, (778), 801, 803, 831, 834, 837, (861), 811, 899, 929, 945, 958, 961, 995, (1020), 1130, 1132, 1221, (1223), 1225, (1234) Metelko, Matija 606 Metelko, Polona (roj. Krsnik) 606 Mickiewicz, Adam (761), 870, 990 Midi, Jurij 257 Mihael, bolgarski kralj 76 Mihelic, Janez 49, 450, 451, 460 Mihelic, Matija 602 Mikec, Mihael 35, 36, 261, 264, (335) Miklavcic, Jurij 503, 543 Miklavz, pfarer in Tschiembo 112 Miklošic, Fran 41, (42), 43, 45, (54, 55), 80, 267, 293, 294, 426, 427, 433, 565, 571, 578, (613), 650, (707), 708, 851, 853, 862–872, 875–880, 896, 898, 967, 1002, 1006, (1020), 1021–1023, (1032), 1097, 1113, 1225, 1229 Mikloušic, Tomaš 234 Mikolic, Francišek, brat 496 Mikolic, Jožef, lj pomožni škof 496, (498) Mikulic, družina 284 Mikulic, Aleksander, škof 348 Mikuš, Krištof 248, (249) Milcetic, Ivan 219 Milic, ljubljanski tiskar 1058 Milko, Prostoslav . Malavašic, Fran(ce) Milutinovic, Simeon 991 Minerva 156 Miran, Boris . Stritar, Josip Miroljub (psevdonim) . Slomšek, Anton Martin Mirus, Martin 196 Missija, Jakob 1174, 1179, 1186 Miškatovic, 1082 Mitteis, Heinrich 1111, 1133 Mladic, Mihael 1058 Mocnik, Matej 42 Modest, karantanski podeželski škof 60, 819 Modrinjak, Štefan 53, 585, (586), 587, 589, (604), 872 Moerle, vitez 538 Moliere, Jean­Baptiste Poquelin 1115 Montagnana, Polydor de 148, 160, 243 Montesquieu, Charles (Louis) de Secondat 28, (919) Moore, Thomas 825, 826 Mordaks, Jošt 206 Morfluck, kranjski poslanec 893 Morhart, Ulrih 99, (104), 100, 115 Mosel, Ignaz von (572) Moškon, Alfred 339 Moyses, Štefan 324 Mrak, Ignacij, misijonar 646 Mrcina Matija 160 Muchar, Albert 83, 858 Muhovec, Anton 746 Mulih, Ivan 428 Mulih, Juraj 425, 427 Müller, Karl Otfried 869 Mungersdorf, P. 349 Muret, Marc Antoine 1122 Murko, Anton 54, (559), 583, 584, 603, 628, (629), 639–632, 636, 640–644, 830, 831, 838, 853, 858–861, 862, 864, 867, 870 Murko, Matija 52, 55, 1211–1214, 752, 1218, 1222, 1228 Murn, Josip (Aleksandrov) 1156 Murnik, humorist 1034 Muršec , Jožef (Živkov) 42, 46, (649), 860, 874, 879, 880, (930), 995 Mušicki, Lukijan 577, 703 Muze 156 Mužar, Andrija 287 Mužinic, Dora (roj. Habdelic) 288 Mužinic, Mihael 288 Muys, dr. Gottfried 1006, 1020, 1022 Myr, litovski grof 129 Nádasdy, Ferenc III. grof 306, 313, (316) Naglic, Ivan 740 Naglic, Martin 378, 450, 461, 503, 543 Nahtigal, Rajko 1212 Narat, Ivan 588, 589, 622 Naum, Metodov ucenec 70 Nausea, Friderik, škof 210 Navratil, Ivan 42, 45, 52, (53), 54, 877, 944, (963, 969, 1123) Neboslav . Celestin, Fran Necásek, František 41, 653 Necásek, Janez Nepomuk 1111, 1119 Negri, Ada 1200 Nepos, Kornelius 856, 1060 Neptun 156 Neubauer, Fran 888 Neidlinger, prof. 569, 570 Nestor, menih . Zupan, Jakob Newton, sir Isaac (491) Niemcevic 961 Nemcová, Božena 993, 996 Nicman, H. 837 Nikl, prednik družine Jarnik 723 Nikolaj I. Romanov, ruski car 1115, 1208 Nikolaj, kvestor s Krka 84 Nikolic, Petar 279 Nodier, Charles 544 Novak, Vuk 297 Noves, Odilberto de 815 Noves, Laura de 810, 814, 815 Nusser, Hans 204 Nussl, ucitelj 1112 Oblak, Jožef (Ilija) 1002–1004 Oblak, Vatroslav 9, 15, 34, 49, 51, 53, (54), 55, 74, 80, 82–84, 219, 220, 256, 266–268, 341, 865, 1213, 1222, 1229 Oblak, dr. Janez Nepomuk 674 Obrenovic, Miloš 991 Ocvirk, Anton 1237 Ognjeplamtic . Jenko, Simon Ogrin, Matija 17 Ogrinc, Josip 53, 1149 Ojdip 981 Oliban, Anton 41, 926, 954 Omulec 583 Opala, Elias M. 199 Opeka, dr. Mihael 53 Opmeer, Peter 284 Orbilius plagosus (Oribij tepežkar) 671 Orehovacka, Katarina 289 Orel, Jožef 616, 907, 919 Orest 1141 Orfej 782, 809, 1075, 1088 Orlovic, Jerolim 287 Orožen, Fran 52 Orožen, Ignacij 252, 582 Orožen, Valentin 844, 851, (853) Oršic, Franjo 431 Oršic, Krsto II. 306 Ortenburški, Janez grof 248 Osiander, Andreas 195 Ossian 864 Ostaneck Hans 209 Ostrowski, Ladislaw 864 Ostrowski, Tadeusz 864 Ostrožinski, Ognjeslav Utješenovic 714 Otokar Štajerski 78 Oton Buhovski 77 Ott, grašcak 1094 Ott, Johanna 1094 Otto, Jan (49) Ovid(ij) Naso, Publij 372, 714, 761, 804, (990), 1208 Ovsenek, Ignac 834 Ovsenek, Janez 834 Ovsenjakovi . Cop, Matija Pace, Anton 839, 1135 Pace, Rudolf, grof 1002 Pace, Rudolf, sin 1003 Pace, Viljem 1002 Pacherneker, Leonhard 151, 152, 236, 264, (335) Pagliaruzzi, Josip – Krilan 51, (746) Družina, 959 Paglovec, Francišek Mihael (381), 382, 387–390, (464, 467), 491, 497, 1224 Paglovec, Janez Ludvik 389 Pajek, dr. Jožef 54, 401, 868 Pajer, Leopold 432 Pajk, Janko 50, 52, 55, 85, 841, 1172 Pajk Jurij 919, 1003 Pajk Pavlina (roj. Doljak) 53 Palacký, František 570, 576, 1062 Paleario, Clonio 142 Palffy, družina 284 Palinur, krmar 801, 802 Palinur (psevdonim) . Cop, Matija Pallas, Joannes Bartholomaeus 294 Pan 156, 452 Pan Maciek 637 . Cop, Matija Paradeiser, Ernst 307 Paradeiser, Sigmund 307 Paradeiser, Susana Joanna 341 Paradiso, Francišek knjižnicar 494 Parapat, Janez 53, 997 Paris 361 Pasman (Pazman), Peter 303, 380, 281 Patrokel 1034 Paul, Herman 10, 30, 31, 33, 34, 1215, 1217 Paul, Ivan 431 Pavel, škof 67 Pavelski, Vincencij 831, 832 Pavic, Em. 339 Pavlic, Peregrin 499 Pavlin (Plinijev dopisnik) 449 Pavlin II., patriarh 62 Pavšek, Jurij 609, 674, 753, 754, (755), 764, 803, 831, 832 Pech, Traugott 46 Pecar, Francišek (Franc) 401, 1094 Pecar, Zlatoust (Krizostom) 1049 Pecovic iz Lancpreša 221 Peesenegger, Franc 669 Pegam (lik) 854, 857 Pegan, stud. Phil. 1109 Pegaz, mitološki krilati konj 702, 710, 711 Pekec, Anton 618 Penižek, Josip 837 Penn, Heinrich 839, 840 Penzel (Pencelj), Abraham Jakob 543, 567 Peran, pl. dolenjski glavar 477 Perger, Alojz 589 Pergošic, Janoš 232 Perkovec/ac, hrv. casnikar 1082 Pesenegger, prevajalec Anakreonta 534, 536, 543, 550 Pesjak, trgovec 1124 Pesjakova, Luiza 955 Petacic, Petar 285, 305 Petak, Leopold Jože Hanibald, tržaški škof grof 391 Peter, aposto l 160 Peternel, Mihael 679, 919, 929 Peter Veliki 326, 328 Petran, blejski krcamr 1043 Petrarka, Francesco 637, 773, 788, 809, 810, 814–817, (871), (1049, 1062), 1225 Petricevic, Ivan 288 Petretic, Petar zagrebški škof 54, 278–283, 285, 291 Petrovic Karadorde, Đorde 991 Petrovskij, N. M. 838 Petruzzi, Peter 1133 Pfaffel, Gottlieb Konrad 583 Pfeifer, Edvard 1112 Pferschmannin, Marija Kristina 395 Philopatridus Illyricus . Trubar, Primož Pica, Jernej 90 Piccolomini, Enea Silvio de 85, 351 Picardo, M., fr. Komediogarf 1045 Pij II., papež . Piccolimini, Enea Silvio de Pij VI., papež 461 Pij VIII., papež 611 Pikl, Mihael 898 Pilat, Poncij 368, 369 Pinhak, Jožef 530, 531 Pintar, Lovro 880, 882, 927 Pintar, Luka 52, 580, 637, 689, 791, 794, 801, 806, 823, 830, 834, 836, (837) Pinzet, ucitelj francošcine 544 Pipin Mali 62, 515, 781, 809, 818 Pipin II. Srednji 515 Pirc, Franc, misijonar 579, 646, 919 Pirjevec, Avgust 1212 Pirker (Tunizijada) 1049 Piroter (Pyroter), Benedikt 207, 218–220 Pischoff, Pantaleon 204, 206 Pitschick, Hans, župan 114 Plantic, Nikola 428 Platon 156, 770, (996) Plavec, Lovrenc 258, (832) Plauer, Mat. 262 Plener, financni minister 1022 Pleteršnik, Maks 55, 227, 293, 378, 393, 777, (995, 1031), 1037, (1092) Plinij 449, (757) Plo(j), odvetnik 1082 Plut 782 Pluton 156 Podboj, Ivan 1181, 1182 Podgoršek, Josip 1044 Podlogar, Urša 1159, 1160 Podmilšak, Josip (Jožef) 52, 53, 996, 997, 1088, 1117, 1123–1127 Podreka, Peter 52 Pogacar, Jože 667 Janez Zlatoust 956, 998, 1004, 1007, 1129, 1174, 1176, 1200 Pogacnik, Jurij Žiga (Sollicitus) 371 Pogledic, stotnik 307 Pogodin, Mihail 576, 577 Poklukar, Jožef 700, 881 Pohlin, Anton, oce 437 Pohlin, Jožef, brat 454 Pohlin, Marko (Novus) 11, 37, 41, 50, 225, 264, 333, 340, 371, 377, 379, 382, 386, 389, 391, (404), 422– 424, 437–443, (444), 445–455, (456), 457, 459–461, 463–468, (471), 474, 492–494, 496, 498, 503, 507, 508, 521, 529, 530, 543–545, (547), 552, 553, 572, 573, 592–596, 598, 616, 653, 740, 794, 1096, 1221, 1225 van Poieten, knjižnicar 424 Pokorný, prof. v Olomoucu 1000, 1032 Pokrzywnicki, 864 Polikrat (1049) Poljšak, Josip 1184, 1185 Poluks 156 Pompej, rimski vojskovodja 807, 830 Poncij Pilat 110, 228 Popel z Lobkovic, Václav Eusebius . Lobkovic, Václav Eusebius Popovic, Janez Žiga Valentin 51, 54, 404V07, 409, 410, 412–419, 422–424, 445, 557, 581, 606, 612, 627, 635, 1224 Popovic, Matej (Matija), uskoški duhovnik 125, 126 Pope, Alexander 510 Porfirogenet, Konstantin 806 Posilovic, zagreški nadškof 1029 Possart, Anton Fedor (869), (871) Potocnik, Blaž 42, 53, 54, 565, 616, 620, 627, 630, 632, 645, (649, 650), 674, 680, 682, 683, 686, 703–705, 707, 708, 881, 927, 965, 969 Povh, zasebni ucitelj 387 Povoden, Simon 582, 583 Prankh, Krištof 248 Praprotnik, Andrej 42, 53, 690, 691, (930), 957, (959), 1009, 1110, 1119 Praprotnik, Anton 926, 942 Praprotnik, Blaž 1092 Praunsperger, Viljem, ljubljanski župan 195, 206 Prauss, casnikar 1099 Pražnikar, Jakob, kaplan 844, 845, 846 Precary, Jules von, fr. komediograf 1045 Pregel, Martin 96, 113 Pregelj, Ivan (Mohorov) 1201 Prelog, dr. Matija 54, 853 Prelokar, Tomaž 86, (87) Preradovic, Petar 837, (852) Pressel, prof. 760 Prešeren, Alenka, sestra 747 Prešeren, France 40, 41, 45–47, 51, (52), 54, 231, 518, 540, 544, (558), 564, 575, 616, 630, 633, 634, 636, 637, 639, 667, (671), 674–676, (678), 680, 681, 683– 686, (687), 689, 697–700, 702, 703, 707, 710, (712), (713), 714, (716), 718, (719), 720, (721), 722, 729, 743–753, (754), 755–776, (777), 778–780, (784), 786–789, (790), 793, 794, (798), 799–817, (818), 820–826, 828–841, (852), (860), 861–863, 865, 867, 868, 870, 871, 874, 877, 882, 901, 904, 907, 908, 916–918, 920–922, 925–927, (929), 930, 935, (936), 941–945, 947, 949, 955, 956, (957), 958, (963, 972, 990, 1003), 1008–1010, 1014, 1017, (1027, 1028), 1071, 1074–1076, (1087), 1088, 1117, 1125, 1127, 1128, 1137–1139, 1141, 1145, 1147, (1151), 1160, 1173, 1200, 1206, 1221, 1223, 1225, 1232, 1234 Prešeren, Janez Krstnik, prošt (Resolutus) 371 Prešeren, Jurij 249 Prešeren, 747, france 748 Prešeren, Jakob, stric 746, 748 Prešeren, Janez, prošt 745 Prešeren, Jerica, sestra 749 Prešeren, Jožef, stari stric745–748 Prešeren, Jožef, brat 746 Prešeren, Jurij, brat 746 Prešeren, Katarina, sestra 746, 765, 773, 774 Prešeren, Mati 744, 746, 747 Prešeren, Mina, sestra 747, 749, 769 Prešeren, Simon (vulgo Ribic), oce 744 Pretis, Simon de 543 , 591 Pretorius 796 Prevec, Fran 1093, 1094 Prevec, Valentin 1059 Prijatelj, Ivan 1216, 1218, 1219, 1236–1238 Primic, Janez Nepomuk 16, 50, 551, 573, 574, 586, (587), 588, 589, 591, 592, 595–5601, 604, 606, 612, 703, (727), 732, 743, 898, 1212, 1225 Primic, Julij(an)a Marija 762, 771– 773, 809–811, 814, 815, 823 Prme, Levstikov prijatelj 1096, 1097 Probst, prof. 861 Properc 756 Prunc, Erich 15 Pruner, Krištof 90 Prus, Boleslaw 1116 Puchmayer, Antonín Jaroslav 613, 627 Purkathofer, kanonik 623, 630 Puckheimi (rodbina) 203 Pustavrh, Franc 381, (382) Puškin, Aleksander Sergejevic(936), 937, 952, 1042, 1088, 1116, 1184 Püttler, Volbenk 257 Pypin, Aleksander Nikolajevic 10, 23, 25, 27, 34, 39, 46, 575, 576, 1211, 1215, 1217–1219, (1220), 1222, 1227 Quintus 566 Rabatta, knezoškof 1670 333 Radetzky von Radetz, Joseph 948, 1124 Radics, Peter Pavel 43, 50–52, 54, 80, 82, 85, 87, 209, 228, 247, 330, 332, 346, 360, 510, 761, 839, 1230 Radivoj, sigetski junak 309 Radojcic, Krsto . Delišimunovic, Krsto Radzivil, litovski knez 129 Raffaj, Stjepan 328 Raic, Anton 51, 265 Raic, Božidar 54, 432, 880, 883, 929, 961 Raic, neki Srb 328 Rainer, ravnatelj graške gimnazije 591 Rain, Jurij 259 Rajmund VI. . grof della Torre Valsassina Rajšp, Vinko 16 Rákóczi, Ferenc I. 306, 312 Rákóczi, Ferenc II. 306 Rákóczi, Jelena (roj. Zrinski) 312 Ramus, Petrus (Pierre de la Ramée) 186 Rant, Felicijan 616 Rapoc, Franc 1099, 1100 Rask, Rasmus Christian 621, 622 Rasp, Maksimilijan Leopold (Indefes­sus) 371, 381, 382, 387, 390 Rastislav, velikomoravski knez 62, 956 Raten (1009) Ratkaj, Juraj 283–286, 302, 326 Rauch, hrv. ban 1099 Ravbar, Krištof, lj škof 88, 89, 95, 124, 1094 Ravnik, Franjo, 616 Ravnikar, Matevž 41, 536, 543, 560–562, 564, 553, 558–562, 564, 565, 568, 572, 578, 600, 607–609, 611, 612, 615, 617, (618), 625, 628, 631, 632, (642, 648), 649, 653, 690, 703, 713, (722), 751, (752), 778, 803, 880, 882, 905, 1110, 1225 Ravnikar, Matevž Požencan 41, 559, 616, 927, 961 Razlag, Radoslav 707, 883, 961, (962), 964, 993, 996, 1024, 1083, (1088) Rayanmont, G. 339 Rebic, Elija 537, 832 Rebrovic, L. 306 Redeskini, Maksimilijan Adam Jošt 464, 546 Reginhar, mašnik karantanski 60 Reginbald, mašnik karantanski 60 Reginbert, mašnik v Karantaniji 60 Reichhardt, Adam Friderik 384, 389, 390 Reichart, Hans 204 Reigersfeld, Franc Borgia Karel, 484, 485, 498 Rein (Rain), France pl., oce 150 Rein (Rain), France Jurij plemeniti 149, 150, 209 Rein (Rain), Margerita (roj. Paradeiser) 209 Reiner, Johann Jakob 198 Reinlein, družina 1055 Reith, Ignac (Groš) 401 Reja, Andrej 581 Renn, Paul 731 Repic, dr. Franc 517 Repež, Filip Jakob 50, 398, 399, 890 Resman, Ivan 1203, 1204 Respet, Andrej, ravnatelj semenišca 1159, 1160 Resterer, R. 401 Reš, Juraj 428 Retzer, Janez 546 Ribernik 692, 694 Ribic, Simon . Prešeren, Simon Richbald, duhovnik 64 Richter, Franz Xaver Johann 38, 543, 556 Richter, Josip 51, 516, 922 (prof. Zg.) Riebl – Tattenbachov sluga 306 Riedl iz Erfurta, ucitelj 418 Rieger, František Ladislav (43) Rihar, Gregor, st. 704 Rihar, Jožef 51, 503, 543 Rihtaric, 1029, 1082 Risto, Emanuel 431 Ritter, Paul 450, 461 Ritter Vitezovic, Antun 322 Ritter Vitezovic, Doroteja (roj. Luc­kinic) 322 Ritter Vitezovic, Ivan 322 Ritter Vitezovic, Jurij 322 Ritter Vitezovic, Pavao (Pavel) 233, 316, 322–329, 347, 349–351, 425, 431 Rizzi, Vincenc 839, 901 Rižner, Vid 603, 619, 621, 623, 632, 642, 643, 858 Robic, dr. M. 603, 860, 861 Robida, Dragotin 955, 996 Rodde, slovaropisec 557 Rodoljub Ledinski . Žakelj, Anton Rogaca, Jožef 998 Rogan, Jožef 41 Rogerij Ljubljanski, p. 49, 383, 384, 427, 1224 Rojc, Aleksij 1194 Rojko, Gašper 437, 581 Rokavec Gašper 97, 112, 125, 130, 132, 144 Roland, pesnik 681, 682 Romani, Anton 431 Roman, sluga F. K. Frankopana 317 Roman, p. 381 Romeo in Julija 756, 757 Römer Sebastian 114 Romuald, oce 365–367 Ronacher, krcamr (1083) Rosalin, duhovnik 494 Roschmann, Anton 407–409, 419 Rosolenz, Jakob prošt 247 Rossegk, družina 343 Roštlapil, Josip 51 Rottmann, J. 603 Rotterdamski, Erazem 108, 141, (232) Rousseau, Jean Jacques (1142), (1150) Rozena, baron E. Th. 951 Rozman, Jožef 54 Royer, tiskar 583 Rückert (1009) Rudmaš, Simon 632, 640, 848 Rudolf, Alois 840 Rückert, Friedrich 875 Rupnik, Gašper 546 Rutar, Matija 1195, 1199, 1202 Rutar, Simon 76, 931 S . Zupan, Jakob Sacy, Silvestre de 577 Sade, Ugo di 815 Sainte­Beuve, Charles Augustin 27, 1215 Saleški, Sv. Francišek (854) Salm­Reifferscheidt, grof in krški škof 499, 724 Saloss, Amonnix 819 Samassa, Anton, ml. zvonar 833, 834 Samhaber, Edvard 839, 1201 Samo, knez 735, 781, 809, 818, 928, 1072 Samo, karantanski župan 60 Sandic, Martin 303 Sakcinski . Kukuljevic, Ivan 296 Sartori 732 Sat, Janez 258 Sava, Metodov ucenec 70 Savinec, Andrej 163, 188, 189, 193–195, 206, 218 Saxon, Janez 229 Schaffy Vezeh, Mirza 1013 Scalich (Skalic), Pavel 113, 122, 240 Scharf, duhovnik 510 Scheel, cenzor 466 Scheffel, Joseph Victor von 839, 990 Scheinigg, Janez 50, 723 Scherer, Viljem 967 Scherr, Johann 839 Scheuchensteul, Anton pl. 745, 750, 751, 771 Scheyer, Franz (Francišek) von 186, 195, 206 Schiller, Friedrich von 31, 705, 717, 721, 726, 776, (852), 864, (870), 871, 921–924, 928, 929, 935, 936, 941, 942, 952, 991, 1021, 1042, 1087 Schilling, Janez Jakob (Sedatus) 384, 388, (492, 495) Schlegel, August Wilhelm von 637, 792 Schlegel, Friedrich 792 Schleger, Danijel 258 Schleger, Marija (roj. Pocusota) 258 Schleicher, August, 878 Schlick, grofica Elisabeth roj. Ungnad 141 Schlözer, August Ludwig von 513 Schmaitz, Mathes, komtur v Metliki Schmerling, Anton 1084 Schmid, Johann Christoph 562, 578, 618, 619, 853, 867, 872, 874, 948 Schmidt, Ferdinand 832, 833, 1027 Schneider, Krištof 148 Schneider, Leksikograf iz Wroclawa 577 Schneider, Matija 600 Schnurrer, Christian Friedrich von 38, 44, 110, 115, 118, 130, 1221 Schödler (knjiga prirode) 1032 Schön, Josip 668 Schönberg, Matija 449 Schönleben, Janez Ludvik 35, 36, 174, 175, 330–336, 346, 361, (390), 512, 1224 Schopenhauer, Arthur 1155 Schott, Theodor 103 Schottky, Julius Maximilian 424 Schrattenbach škof 404, 510 Schueller, profesor zgodovine602 Schulz, pl. Stražnicki, profesor 674 Schumi tiskar 158, 159 Schuselka, Franz 903 Schüß, Johanees 199 Schütz, Fr. 584 Schwarz, Christian Gottlieb 409 Schwarz, Friderik 396 Schwarz, Volbenk 258 Schwarzenberg, salzburški nadškof in knez 848, 849 Schwarzenberg, Moritz 1128, 1130 Schwegel, Jožef 42 Schweng (991) Scott, Walter 863, 1022, 1094, 1104, 114 1105, 1107 Scottus, Andrea 297 Scribe, fr. komediograf 1045 Scrile, fr. komediograf 1045 Sedej, Francišek 1159, 1192, 1195, 1206 Seebach, Peter, ljubljanski škof 244 Seelfisch, Samuel, knjigar 195–197, (198) Seelbach, Peter von 132 Seidl, Johann Gabriel 843 Seifried, Jurij von Trübenegg 206 Selden, kancler 134 Selnicerus, Nikolaus 199 Seneca, Lucij Anej, rimski govornik 807 Senjanin, Anton 105, 106 Sent­Martonj, Ignac 432 Sermage, Peter Troll 430 Sever, Mihael 433 Sevšek, Luka 844 Seyerl, Jurij 113, 119, 158 Shakespeare, William 429, (869), 1105, 1200 Sibila 5 Sickel, Theodor von 81 Sigersdorfer, predikant 242 Sigismund I. Stari Jagielonski88 Sijarto, Štefan 434 Silvan 505 Sikot Carcanus 261 Sikst V., papež 446 Sily, Janoš 433 Simeon I. Veliki, bolgarski kralj 88 Simoncic, dr. France 45 Simonetti, 1098 Simonic, dr. Francišek 54, 267 Simplicius, Bartholomeus 44, 217 Simrock, Karl Joseph 810 Sinebad (Sined), bard 424, 461 Sindinger 206 Sinkovic, Mihalj. 431 Sivor . Mencinger, Janez Skalar, Adam (55), 265, 266, 381, 1224 Skaza, Franc 1099 Skedl, Jožef Mihael 9 Sket, Jakob (48), 78, (149), 352, 824, 1222 Skolla, Oton 646 Skopec, Andrej 646 Skrbinec, Pashal (Paskal) 51, 543, 578 Skundric, 1029 Skupcic . Vaje (Vajeci) Skvarca, Janez 302 Slade, katoliški vikar 148 Slamnik, Ivan 603 Slapšak, Julij 1193 Sleidan, Johannes Philippson von, zgodovinar 128 Slivec, Krištof 206 Slodnjak, Breda 1212 Slomšek, Anton Martin 42, 47, 491, 613, 614, 621, 624, 629, 632, 636, (642, 643), 647, 718, 724, 730, 737, 738, 740, 743, 751, 752, 831, 832, 841–846, 848–851, (852), 853, 854, (856), 857, 860, 889, 890, 896, 898–902, (922, 944), 959, (989, 1225) Slomšek, Marko 845 Slomšek, Štefan (Novak) 845 Smiciklas, Tadija 1114 Smole, Andrej 518, 540, 551, 616, 644, 674, 753, 762–764, 766, 769, (775), 784, 789, 782, 880 Smolnikar, duhovnik 740, 743 Smotricky, Maletij 557 Sobieski, Jan III. 325 Sofoklej (990), 996, 1150 Sokrat 770, 996, (1063) Solarik 877, 878 Sommaripa, fra Gregorio Alassia da (55, 81, 82), (225), 253–256, 346, (376), 393, 653 Som(m)eli, P. Henricus 380, 388 Sonnenfels, Joseph 406, (437), 510 Sorcan, dr. Jakob 494 Sottner, Ivan Mihael 427 Sovic, Matej (Matija) 557 Sovre, Anton 1090 Span, Martin 424 Spandau 591 Spangenberg, Johannes 97, 168, (169), 176–181, (186) Spangenberg, M. Cirjak 222, 223 Spankau, general 307 Spasowicz, Wlodzimierz 1218, 1222 Spasovic, V. D. 46 Spendov, duhovnik 488 Sperger, A. 411 Spiera, Francesco 101 Spies, Placidus 343 Spindler, Christoph 44, 168, 183, 193, 194, 206, 217, 221 Sporer, Peter 257 Srbenegg, jezuit 426 Sreznevskij, Izmail Ivanovic 74, 741, 743, 1113 Stade, augsburški tiskar 511 Stabej, Jože 438–440, 442, 443, 448, 450, 832 Stadion, Francišek grof 894 Stalm (946) Stanic, Valentin 40, 604, 615, (717), 721, 752 Stapletone, Thomas 265, 267 Stare, sošolec Frana Celestina 1111 Starnberg, gospod iz Ribnice 133 Starovašnik, Jurij 387 Stasjulevic, peterburški tiskar46 Stefan 967, 993, 1024 Steidel, Rafael Ioaness 466 Steiner, Bernard M. 193, 194 Steinfelder 206 Stich, Erazem 167 Stiparic, Štefan 114 Stobej, Jurij, škof 245 Stojan, Mihae l854 Stolz, Alban Izidor (948), 955 Stolz, Vatroslav 1185 Stotzinger, zaupni sluga 122 Stratimirovic, škof 570 Straub, Jurij 204 Strbenec, g. župnik 1054 Strel, Janez 705 Stremayr, Karl Ritter von 1022 Stres, Ivan 1160, 1199 Stubenberg 225 Stupi (Struppi), Simon 908 Stradiot, Gregor (na Krasu) 125 Streibig, G. J. 426 Strgar, Jožef 1058 Stritar, Andrej 1128 Stritar, Josip (40, 46), 50–52, (558), 616, 652, 771, (773), 777, 779, 780, 786, 790, 808, 813, (814), 815, 822, 825, (831), (838), 839, (883), (889), 921, 930, 931, 936, 937, 940, 943, 944, 962, 969, 989, 996–1001, 1003–1006, 1008, 1009, 1015, 1017, 1018, 1027, 1037, 1052, 1098, 1099, 1102, 1109, 1110, 1115, 1116, 1126, 1127–1156, 1163, 1191, 1199, 1200, 1213, 1223, 1225, 1226, 1232, 1234 Stroj, Mihael 767 Strossmayer, Josip Juraj 1188, 1191, 1207, 1208 Stržinar, Ahacij 50, (381), 382, 385, (392), 1224 Stucin, duhovnik 740 Stulli (Stulic), Joachim 557 Stupica, Lovro 614 Sumper, pisal v Bcelo 996 Sussiuli 294 Sušnik, Francišek 294, 430 Svetec Podgorski, Luka 707, 962– 964, 991, 996, 1085 Svetic, Fran 52 Svetlicic, France 41, 926, 958 Svetniki 156, 157, 254, 465, 578 Stamf, Elij 257 Stojan, slovansko ime 76 Strauss, Aleš 256, 257 Strauss, Jakob 256, 257 Strauss, Jerica (roj. Sporer) 257 Svetka, slovansko ime 76 Svetopolk, moravski knez 67, 68, 70, 928 Svetopolk, slovansko ime 78 Svetogoj, slovansko ime 76 Svobodin, slovansko ime 76 Széchy, Katarina 303 Széchy, Marija 313 Szolenski, Karol 431 Šabic, M. 840 Šafárik, Josef Pavol 38, 39, (40, 42), 83, 104, 174 , (266), 294, 297, 336, 338, 383, 389, 399, 401, 429–431, 505, 575–577, 615, 626, 650, 674, 680, (741), 743, 843, 862, 868, (875), 878, 879, 1213, 1221 Šamprl, Ivan Dragotin 868, 993 Šandor, Trpljan 253 Šavs, Jožef 1128 Šavs, Matevž 985 Šcerbatov, Mihail Mihailovic 735 Šefer, Uršula 796 Šembera, Alois Vojtech 1114 Šerf, Anton 619 Šerpel, Milivoj 310, 323 Šilobod Bolšic, Mihael 431 Šimek, Maksimilijan 509, 614 Šišic, J. 883 Škerjanc, Jernej . Morhart, Ulrich Škofic (Škofic), Nikolaj 174 Školnik (psevdonim) 632 Škrabec, Stanislav 74, 397, 744, 965 Škrinar, Jožef 503, 543, 607, 649 Škrinjaric, Blaž 233, 234 Škrlj, jezuit 397 Škvorc, Štefan 427 Šlakar (Šlakaer), Janez Nepomuk 564, 612 Šmid, Krištof 720 Šmigoc, Ivan (559), 586, 589, 591, 595, 598, 602–604, 616, (641), 995 Šoklic, Jakob 869 Šolar, Ivan 1160, 1161 Šoler, uci slo v gorici 929 Šoštaric, Jakob 603 Šraj (Schrey), Modest 498, 503, 543 Štefan VI., papež 70 Štefanova, Rozka 670 Štoos, Peter 714 Štrekelj, Afra, žena 15 Štrekelj, Karel 9–13, 15, 16, (17, 24), 27, 32, 34, (69), 83, 130, 131, 304, 315, (327), 379, 382, 388, 403, 466, 470, 560, 562, 604, 612, 615, 628, 674, 678, 488, 724, (725), 736, 756, 759, (825), (827), (831), (950), 1005, (1173), 1211–1231, (1232), 1233–1235, (1236), (1237), 1238 Štrekelj, Ljudmila, hci 15 Štrekelj, Marie, hci 15 Štuhec, Jožef 583, 584 Šubic, Jožef 919, 996 Šubic, Jurij 1153 Šulek, Bogoslav 1032 Šuman, Josip 45 Šurmin 233 Šuster Drabosnjak, Andrej 369, 370, 1224 Šušteršic, Matija 1092 Švab, Gašper 578, 616, (642) Švagel, Fortunat 428 Švajger, Janž 158, 161, 193, 194, 202, 215 Švajger, Andrej 215 Taine, Hippolyte 10, 26–29, 1215, 1216 Tarrest 182 Tasilo II., Agilolfing (bavarski vojvoda) 59–61, 781, 819 Tasso, Tarquato 318, 359, 798, 809, (1062) Tattenbach, Gottfriedu Wilhelm 304 Tattenbach, Ivan Erazem (Hans Erasmus von) 304, 306 Taufferer, Inocencij 398, 488 Taufferer, Ksaver, opat stški, baron 510 Tavcar, Fran 1059 Tavcar, Janez 250, 257 Tavcar, Ivan 1102, 1149, 1226 Temistokles (596) Temlin, Ferenc 433 Ten­Brink, Bernhard 26, (29), 1215 Terencij, rimski dramatik 865 Textor (Tekstor) Urban, ljubljanski škof 96, 97, 123, 124 Thalberg . Dolnicar Thám, Jarel Ignác 557 Thauzy, Francišek, zagrebški škof 328 Thanhauser, Florijan, prefekt 531 Theotmar, slazburški nadškof 68 Thibout, fr. komediograf 1044, 1045 Thonhausen, grof 289 Thun und Hohenstein, Leopold von 850 Thurn, 136, 343 Thurn, Ahac 111, 189, 205, 216 Thurn, Jožef 205, 206 Thurn, Jurij 136 Thurn, Ludvik 206 Thurn, Vid 90 Thurn, Wolf 194, 195 Ticknor, George 26 Tieglech, pisec 716 Tiffernus Mihael (Deberski) 166, 167, (175), (209) Tilly, Johann Tserclaes 250 Timon, kronikar 326 Tischel 113 Tit Livij . Livij Toggenburg, švicarski vitez 810 Toman, Lovro (Kamnogorski) 604, 883, 917, 926, 961, 962, 996, 1007, 1024, 1085, 1123 Toman Vipavski 112 Toman 763, kipar 766 Tomašic, Ivan 326 Tomašik 961 Tominc, Alfred (1177) Tominšek, Josip 1128, 1154 Tomsa, František Jan 557 Tomšic, Anton 1083, 1098, 1099, (1100) Tomšic, Bernard 41, 42, 955 Tomšic, Ivan 53, 1007, 1022 Tonkli, Josip 1182 Torbar, direktor zagr. Realke 1029, 1082 Torkar, Valjavcev sošolec 966 Torkoš, Jožef 432 della Torre Valsassina della Torre Valsassina, Matija Thurn 254 della Torre Valsassina, Rajmund VI. 253, 254 Torres, grof Emanuel de 486, (487), 488, 493 Trautson, Johann Josepg grof von 409 Trapassi, Pietro Antonio D. B. . Metastasio, Pietro Traven, Anton 503 Traven, Jakob 748 Traven, dr. Janko (Traun) 824, 825 Traven, Janez 579 Trdina, Janez 42, 964, 966, 967, 982, 983 Trdoglav, slovansko ime 78 Trenz, Prešernov znanec 752 Trinko Zamejski, Ivan 52, 1199 Trissino, Gian Giorgio 636 Trnski, Ivan 837 Troppenau, mešcan 363 Trost, Andreas 349 Trotz, slovaropisec 557 Trpinc, Fidelij 668 Trstenjak, Anton 855, 858, 860, (862), (865) Trstenjak, Davorin 47, 42, 52–55, 360, 869, 870, 873, 880, 898, 929, (961, 966, 969), 996, 1045, 1117 Trtnik, 836 Trubar, Anastazija 164 Trubar, Barbara 164 Trubar, Barbara ml. 164 Trubar, Felicijan 44, 163, 164, 193, 200, 216–218, 220–222, 224, 1224 Trubar, Felicijanov sin 164 Trubar, Gertraud (Jerica), Anastazijina hci 164 Trubar, Magdalena 164 Trubar, Primož 35, 36, 41, 44, 51, (54), 55, 79, (81, 82), 84, 87, 95–98, 100, 103–118, 120–136, 138–140, 142–158, (159), 160– 64, 166–168, 170, (174), 175, 176, (179), (180), 181, (182), 188, (189), 193, (195), 199–202, 206, 208–210, (211), (212), 213–215, 218–220, 224, (231), 238, 239, (240), 242, 243, 256, 257, 265, 334, 335, 340, 344, 443, 507, 546, 601, 851, 998, 1220, 1224, 1230, 1234 Trubar, Primož (sin) 159, 164 Tschabuschnigg, Adolf von731 Tulšcak, Janž 50, 114, 125, 130, 132, 174, 187, 193, 206–209, 1128, 1224 Tulšcak, Katarina 208 Tulšcak, Jakob 209 Tulšek, Mihael 721 Turgenjev, Ivan Sergejevic 1105, 1106 Turjaški 82, 362, 748 , 749 Turjaški, Andrej 160, 718 Turjaški, Anton 293 Turjaški, Anton Alexander . Anastazij Grün, Zelenec Turjaški, Dietrich 111 Turjaški, Herbart 131, 147, 293 Turjaški, Janez 131 Turjaški, Janez Herbard 293, 304– 306 Turjaški, Jožef II., Franc Anton, passavski škof 469 Turjaški, Krištof 160, 195, 206, 207, 215 Turjaški, Theodorik 293 Turjaški, Volk Engelbert206, 362 Turjaški, Wolfgang 293 Turnograjska, Josipina 51, 962, 996, 1133 Tustic, Jakob 426 Tušar, dr. Gregor 998 Tušek, Ivan 42, 652, 996, 1027, (1028), 1043, 1052, 1082, 1086, 1091 Tušek, dr. Ucitelj 746, 754 Udrihovic, Sulfurij . Mencinger, Janez Uhland, Johann Ludwig (852), 875, 931, 936, 991 Ulaga, kritik kršcan 1037 Ulcar, Jožef 498 Ulepic, dr., kranjski poslanec 893 Ulrich, Ferdinand 1094 Ulrich von Lichtenstein 76, 77, 78 Umek, Anton 41, 926, (930), 954, 996, 997, 1111, 1117–1119, (1121), 1128 Umek, neimenovana žena, roj. Rabic 1118 Ungnad, Ivan (Hans) III. baron Sovneški 44, 51, 113, 115, 116, 121, 122, 126, 128–131, 136, 138–141, 143, 144, 167, 172, 176, 182, (192), 210–214 Ungnad, Ivan (Hans) Ludwig 141 Urban VIII., papež 301, 401 Urbaš 892 Urek, Andrej 844 Urh, Peter 998 Usraim beg 147 Utz, Johann Peter 550 Vajic, župnik 138 Valenta, prof. 1059 Valjavec, Berta 976 Valjavec, Janez 39, 650, 985 Valjavec, Matija (Kracmanov) 40, 42, 54, 105, 106, 232, 616, 650, 926, (930), 942, 965–973, (974), 975, 977–985, 987, 990, 991, 996, (997), 1007, 1027, 1043, 1045, 1149, 1226 Valvasor, 346 Valvasor, Ana Rosina (roj. von Grafenweger) 348 Valvasor, Anna Maksimila (roj. Zetschker) 348 Valvasor, Janez Vajkard 11, 34–36, 54, 86, 168, 174, 175, 206, 264, 322, 323, 326, 330–332, 336, 338–340, 346–355, 357–360, 376, (379), 512, (693), 697, (722), 750, (755), 794, 795, 797, 819–821, 823, 923, 958, 1220, 1224, 1225 Valvasor, Jurij Žiga 346 Valkun (Vladuh), Hotimirov nasled­nik 819, 820 Valjhun, lik iz Krsta pri Savici 820, 822 Valtunk, karantanski knez 60 Valuk, karantanski knez 59 Varena, Jožef vitez 590, 601 Varl, Jurij 41, 955,1123 Varman, duhovnik 819 Vaton, mašnik v Karantaniji 60 Vavric, ucitelj 1123 Vega, Jurij 50, 53, 543 Veha, Jurij . Vega, Jurij Vehovar, Matevž 856 Venera, boginja 76, 156, 809 Vergerij, Ivan 101 Vergerij, Peter Pavel 54, 100–106, 108, 110, 111, 114, 122, 134, 239 Vergil, salzburški škof 60, 819 Vergilij Maro, Publij 408, 412, 462, 494, 567, 643, 866, (870), 919, (990, 996) Veriti, Franc 465, 579, 632, 642 Verne, Mihael 616, 919 Vesel, svetovalec 691 Vesel, Ivan 1162, 1183, 1184, 1190, 1199 Vesel Koseski, Jovan 40, 42, 45, 46, 50, 53, 616, 920–9931, 934, 935, 936–945, 947, 956, 961–964, 971, 991, 1009, 1020, 1023, 1074, 1121, 1125, 1137, 1139, 1239, 1266 Vesel­Vesmin 1088 Vidic, Fran 52, 55, (550), 1189, 1222 Vidic, Jožef 602 Vidmar, Luka 35, 445, 446 Vilhar, Alfonz 1110 Vilhar, Miroslav 946, 960, 1003, 1009, 1020, 1023, 1096, 1110 Vinkovic, Benedikt . Benko Vinkovic, Benedikt Vinkovic, Ivan 964 Virk, Jožef 51, 856, 857 Visarion, menih 279 Vischer, Georg Matthäus 349 Višer, M. C. 149, (157), 220 Vitelic, Anton (Vittelius) 274 Vitkovic, Ivan 432 Vitoglav, slovansko ime 78 Vlacic, Matija (Flacius) 166, 168, 223, (224) Vlahovic, Gregor 130, 134, 140, 148, 208 Vlahovic, Peter 206 Vlašic .Vlacic, Matija Vodlan, Honorat 503 Vodnik, Hugo 541 Vodnik, Jera (roj. Pancč) 529 Vodnik, Jožef, oce 529 Vodnik, Jurij, ded 529 Vodnik, Marcel, stric 529 Vodnik, Miha, praded 529 Vodnik, svetnik, krški mešcan 360 Vodnik, Valentin (samostansko Marcellianus) (38, 39), 41, 42, 45, 47, (49, 51), 52, 55, 237, (247), 360, 376, 378, 423, 438, 450, 460, 461, 503, 505, 507, 510, 520, 521, 525, 526, 528–537, 539, 540, 542, 544–559, 561, 562, 564, 565, 568, 572, 573, 589, 592, 596, 598, 599, 601, 609, 611, (612, 617), 631, 632, (649), 668, 671, 676, 686, 688, 703, 704, 707, (712), (713), (721), 722, 728, (739, 740), 743, 744, 751, (752), 762, 763, (774), 778, 779, 791, 803, 805, 823, (832), 880, (907), 908, 914, 922, 928, 935, 947, (966, 969), 971, 972, (1005, 1021, 1028, 1088), 1091, 1221, 1225, 1232 Vodušek, Matej 54, 844, 854, 1060, 1141 Vogrin, Lovro 853 Vojnic, Jakob 450 Vojnovic, Ivan 306 Vojnovic, Štefan 325 Vojska, župnik na Igu 691 Vojtišek, Antonín 743 Vojvoda Modenski 999 Volcic, Janez 42, 1048 Volkmer, Leopold (tudi Volkmayr, Volkmar) 582, 583, 584, 585, 830, 831, 837, 844, (861), (862), (890, 896) Volk, Simon 745 Voltaire (755) Vonca, Ferdinand 579 Voncina, Ivan 1099 Voncina, Leon 41, 1001 Vondrák, Václav 72, 73, 74, 75 Vorenc, Gregor 493, 653 Vostókov, Aleksander 74, 75, 575, 577, (650) Vošnjak, Josip 50, 52, 1099, 1100– 112, 1109, 1116, (1117), 1129, 1179, 1180 Vramec, Anton 52, 232–234, 326, 328 Vrancic, Faust 36 Vranic, Anton 431 Vraz, Dragojila 883 Vraz, Stanko 50, 51, 54, 575, 585, 587, 643, 644, 686, 741, 743, 782, 806, 807, 837, 851, (852), 862, 864–880, 882, 883, 898, 901, 903, 904, 918, 956, 993, 1225 Vrbec, Mihael 184, 206 Vrecko , Andrej 50 Vrhovec, Matija 41, 224 Vrhovnik, Ivan 49,1174, 1183, 1184, 1189, 1193, 1199, 1201 Vrne, Mihael 41, 53 Vršic, Martin 619 Vrtovec, Matija 46, 918, 958 Vukmir, Uskok 582 Vukovacki, poslanik 313 Vulkan 156 Wachler, Ludwig 332 Wagner, Janez Krstnik, 543 Wagner, Wilhelm Kaspar Otto 1001 Wagner, nacelnik oddelka notranjega ministrstva za državni zakonik 1006, 1022 Walland (Balant), Jožef 722 Waldeck, Ludwig 840 Waldmüller, Robert 839 Welhal (Gradcan) 829 Wallenstein, Albrecht Wenzel Eusebius von 250, 302 Walther, Bernard 258 Wappenmaler, risar grbov 709 Wasserthal, piarist 424 Waxenstein, Franc Barbo 139, 140 Weigel, Oswald 230 Weingarten 901 Weissenthurn (778) Weixler (Weyxler), Janž 138, 143, 148, 168, 169, 211, 243 Weitz, J. B. (zagrebški tiskar) 287 Weitzinger, Alojz 620 Welbich, Lovrenc 614 Welsberg, Viljem von, briksenški škof 266 Weralt, profesor kmetijstva 601 Wererr, Janez 349 Werner, Abraham Gottlob 524 Werner, Richard 601 Werth, Johann von 303 Wesselénnyi, Ferenc 306, 313 Wesselénnyi, Marija . Széchy, Marija Wetz (Wets), Wilhelm 29, 1215 Wiching, duhovnik 68, (69), 70 Wickenburg, guverner, grof 861 Wider, Antonij 381, (382) Widerhofer, Gašper 861 Widmanstätter, Jurij, , graški tiskar 260, 261, 293, 294, (341, 383) Wiedenmann, E. 279 Wiener, Paul evangelijski škof 44, 51, 95–97, 123, 124, 210 Wiery, Valentin 898 Wiesenauer, Franz 861 Wiesthaler, Fran 51, 52, 149, (551), 690, 703, 833, 931 Wikosch, prof. Zg na Dunaju 743 Wilde, Franc 538 Wilfan, prošt 746 Winde (psevdonim) 628 Windischgrätz, družina 348 Windischgrätz, knez Oton 1181, 1182 Wiseman (954) Wisniowiecki, Michal Korybut 313 Wodnik, Peter Hugo 541 Woldrich (somatologija) 1032 Wolf, Anton Alojzij 50, (52), (432), 558, (562), 646, 649, 678, 690– 692, 704, 719, 748, 914, (1004, 1021, 1025), 1118, (1123), 1135 Wolf, Joannes 266 Wolf, Matevž 503 Wolf, Friedrich August 577 Wolfgang, župnik 112 Wolfgang, palatinski grof na Renu 142 Wolfinger, Janez 218 Wolland (Walland), Jožef 503, 543, 607 Wollstein, Janez Gottlieb 465, 521, 527 Wondrašek, lekarnar 543 Wregand, Gregor 217 Wucherer, semeniški ravnatelj 499 Wulfen (Walfen), Ksaverij baron 491, 499 Wurmser, Dagobert Sigismund 892 Würtemberški, Krištof, vojvoda 102–104, 108, 112, 113, 115, 117, 128, 129, 131, 132, 135, 136, 141, 166, 167 Würtemberški, Ludvik, vojvoda 194, 199 Würtemberški, Ulrih 167 Wuttke, casnikar 49 Zaengerl, Roman, graški škof 605, 873 Zagajšek, Mihael 464, 465, 581 Zagrebec (Zagrebcan), Štefan 427 Zahar, Oskar 806 Zajotti, Parid 936 Zakrajšek, Francišek 39, 840, 926 Zakotnik, Dizma 546 Zaleski, Bohdan 1123 Zalokar, Janez 54, 565, 616, 618, 627, 648 Zamejic, Andrej 956, 1001 Zang, casnikar Prese 1084 Zarnik, Valentin 652, 1027, (1028), 1054, 1081–1085, 1091 Zavadlal, Mihael 341 Zavojšcak, J. 1094 Zbašnik, Fran 52 Zborovcic, Benedikt (107) Zschokke, Heinrich (Johann von Magdeburg) 601, 947 Zeidler, Justin 602 Zelenic, Josip 362 Zelenko, Jurij . Zagajšek, Mihael Zelenlugovic, Ljubimir . Ritter Vitezovic, Pavel Zelking, Hans Kristof von 223 Zelking, Ursula van (roj. van Prag) 222, 224 Zelli, Rafael 544 Zemljic (ljutomerski tabor) 1082 Zentrich, Fran 1092 Zetschker, Anna Maksimila . Valvasor, Anna Maksimila 348 Zichy, Jožefa 431 Zicsy, Ferencz 426 Zima, Luka 50 Zinzendorf, Franz Ludwig von 326 Zislpacher, župnik na Krškem 112 Zizenceli, Jožef 352, 353 Znojilšek, Blaž 221 Znojilšek, Janez 143, 196, 199, 216, 218, 221, 222, 224 Znojilšek, Suzana roj. Spindler 221 Zoilos I., kralj 107 Zois von Edelstein, Anton pl. 769 Zois von Edelstein, Franjo, baron 603 Zois von Edelstein, Ivana pl. (roj. Kappus) 523 Zois von Edelstein, Karel Filip Evgen 525, 528, 541, 543 Zois von Edelstein, Mihael Angelo 523 Zois von Edelstein, Žiga 254, 339, (374), 437, 502, 505, 507, (509), 510, 511, 516, (518), 520, 521, 523–532, 543–545, 552, 556, 559, 561, 567, 568, 600, 609, 637, (638), (693), 703, 803, (1091), 1225 Zorc, gimnazijski inspektor 967 Zorcic, Pavao 278 Zorn, Hilarij 1174, 1179 Zorn, Alojzij 1185 Zorzut, Ludvik 1198 Zrinski, 231, 318, 327 Zrinski, Adam 300 Zrinski, Ana Katarina . Frankopan Zrinski, Ana Katarina Zrinski, Avrora Veronika 307, 314 Zrinski, Ivan Antun Baltazar 305, 307 Zrinski, Jelena . Rákóczi, Jelena 312 Zrinski, Jurij (oce) 302, 305, (307) Zrinski, Jurij (sin) ­ ban 302 Zrinski, Jurij, sin Nikole Šubica 324 Zrinski, Marija Sofija (roj. Löbl) 306 Zrinski, Nikola (Sziget) 302, (307, 308), 310 Zrinski, Nikola – ban, brat petra 278, 286, 303, 305, 306, (307), 308, (309), 310, 311 Zrinski, Nikola Šubic 305, 323, (324), 327 Zrinski, Petar ­ grof 284, 286, 296, 297, 302–317, 323, 1107, 1108 Zrinski, Zora Veronika . Zrinski, Avrora Veronika Zrinij, Jurij 221, 232 Zupan (Suppan, Župan), 928 Zupan (Suppan, Župan), dr. Fr. 1103 Zupan (Suppan, Župan), dr. Gregor 494 Zupan (Suppan, Župan), dr. Jakob 41, 51, 462, 526, 559, 589, 592, 595, 598–600, 614 , 626, 627, 636, 674, 678, 687–704, 713, 714, 740, 745, 752, 753, 756, 764, 776, 798, 812, 832, 1107, 1108 Zupan (Suppan, Župan), dr. Jakob Francišek 516 Zupan (Suppan, Župan), Lovrenc (Lavrencij), stiški prelat 258 Zupan (Suppan, Župan), Sebastijan 494, 543 Zupancic (Supantschitsch, Župancic), prof. Janez Anton 541, 546, 624, 776, 845, 897, 898, 922, 1018 Zvecic, Jurij 126, 139, 140, 143, 175, 211 Žakelj Ledinski, Anton 41, 883, 926, 927, 946, 948–952, 954, 955 Žan, J. 708 Žarnik, dr. 1207 Žefarovic, Hristofor 323 Žegar, Matija 402 Železnikar, Ivan 1179, 1180 Žemlja, Jožef 41, 644, 712–714, 716, 881, 950 Žepic, Sebastijan 966, 967, 982, 1043, 1116 Žigon, Avgust 1237 Žitnik, prof. 256, 258 Živcic 206 Živcic, Baltazar N. 138 Živcic, Gregor 182 Živcic, Matija 138, 139, 168, 193 Žlogar, Anton 1199 Žnidarcic, Andrej ml. 1183–1185 Žuža, Anton 50, 922, 929 Žvab, Lovro (Slavomil) 50, 51, 256, 920, (1023) Ybmar, Bolteshar 153 Svetopisemske osebe Absalom, sin Davidov 159, 160 Ana, veliki duhovnik 368 Danijel 229 David 159, 160, 369, (428, 459), 550, (566) Izaija, 198, 207, 929 Jakob, 160 Jeremija, 1193 Job 962, 1201, 1202 Jožef 773 Juda, 160, 211, 214 Malahija, 229 Marija Magdalena 369 Marija Salome 369 Marija Kleofe 369 Mojzes 459, (494, 496), 651, 780, 811 Salomon 452, 478, (521) Samson 367, 368 Veronika 369 Svetniki Sv. Afra 157 Sv. Agata 156 Sv. Ana 157 Sv. Anastasius 157 Sv. Andronik 65 Sv. Anton 156, 315 Sv. Anton Padovanski 438, 454, 455 Sv. Alojzij 392, 605 Sv. Apolonija 157 Sv. Avguštin 396, 446, 459, 479, 759, 822, 970, 1090 Sv. Barbara 157, 337 Sv. Bendel 156 Sv. Benedikt 157 Sv. Blaž 157 Sv. Bonaventura 266 Sv. Boštjan 157 Sv. Brigita 315, 401, 402 Sv. Britius 157 Sv. Ciril 34, 36, 49, 64, 69, (74), 75, 378, 446, 573, 589, 606, 611, 612, 626, 628, 629, 734, 849, 959, (1108), 1119, 1121, 1175, 1201 Sv. Ciriacus 157 Sv. Cosmas 157 Sv. Crispyana 157 Sv. Cryspin 157 Sv. Damianus 157 Sv. Donat 449 Sv. Egidij 156 Sv. Emigdij 449 Sv. Erazem 157 Sv. Eulogi 156 Sv. Eustahij 157 Sv. Felicijan 427 Sv. Florijan 156, 449 Sv. Gal 156 Sv. Gregor 157, 162 Sv. Gutman 157 Sv. Gregor 372, 981 Sv. Hema 712 Sv. Hieronim 362, 368, 376, 427, 446, 479 Sv. Iudocus 156 Sv. Ignacij Lojolski 96, 291, 384, 385, 464 Sv. Izidor 449 Sv. Jakob 989 Sv. Janez 157,449 Sv. Jedrt 969 Sv. Jernej 162, 565 Sv. Jožef 849 Sv. Jurij 140, 156, 157, 251 Sv. Kajetan 388 Sv. Katarina 157, 291 Sv. Klemen 161 Sv. Krištof 676 Sv. Lenard 157 Sv. Loi 156, 157 Sv. Longinus 369 Sv. Lucas 157 Sv. Lucija 162 Sv. Luka 89, 279 Sv. Magdalena 157 Sv. Margareta 157 Sv. Marko 157 Sv. Marija, Mati Božja 369, 959, 1051 Sv. Martin 156, 197, 705 Sv. Matija 969 Sv. Metod 34, 49, 64–69, (70, 74), 75, 446, 589, 611, 626, 849, 959, 1108, 1119, 1121, 1175, 1201 Sv. Mihael 402, 969, 981 Sv. Nikolaj 156, 157, 336 Sv. Otilija 157 Sv. Pavel 67, 100, 109, 125, 126, 135, 150, 160, 165, 190, 254, 287, 449, 691, 1120, 1200 Sv. Pelagij 156 Sv. Peter 65–67, 69, (161), 176, 344, 691, 693, 1120 Sv. Petronela 157 Sv. Rok 157 Sv. Savel 1167 Sv. Senan 51 Sv. Sulpicij 338 Sv. Terezija 618 Sv. Tomaž 969, 981 Sv. Urban 156, 161 Sv. Urh 157 Sv. Valentin 157 Sv. Vid 162 Sv. Vincenc Pavlanski 849 Sv. Vladislav 284 Sv. Wolfgang 157 Samomastniki, svetniki vetra, neba, toce, grmenja 156, 157 Sestavila Rok Dovjak in Neža Pahovnik Stvarno kazalo Abadon (Mencinger) 1089 Abbildung und Beschreibung (Hacquet) 415 ABC knižica (Küzmic, M.) 433 Abeceda za prve šole (Vodnik) 533, 542, 556 Abeceda ali azbuka (Vodnik) 533, 556 Abecedarium (1555) 104, 105 Abecedarium und der klein Catehismus (1550) 100 Abecedika (Pohlin) 438 Abecedna knižica za deželne šole (Dajnko) 626, 628 Abecedna vojna 50, 55, 573, 604, 628, 633, 636, 637, 639, 640, 643–645, 647, 648, 667, 674, 681, 684, 686, 695, 700, 731, 738, 756, 757, 812, 841, 858, 902, 910, 1234 Abecednik (Trubar) 98, 144 Abecednik (Machner) 621, 624, 632 Abecednik (Ravnikar) 562 Abecednik nemško slovenski za šole (Metelko) 616 Abecednik za slovenske šole (Metelko) 616 Abgandlung über den Mergel (Popovic) 422 Ariss der slovenischen Literaturge­schichte (Zakrajšek) 39 Ab urbe condita (Livij) 593 Accademia de’ Crescenti 319 Academia operosorum 360, 371, 372, 387, 388, 437, 454, 455, 457, 463, 464, 466, 492, 493, 495, 505, 511 Academia philoharmonicorum 371 Acta eruditorum 409 Acta sanctorum 825 Acta sanctorum hiberniae 825, 826 Adagia carniolica (Mihelic) . kraynski pregovori (Mihelic) Adrianskoga mora Sirena (Zrinki, P.) 308, 309–311, 323 Adriai tenfernek Syrenaia (Zrinski, N.) . Adrijanskoga mora Sirena (Zrinski, N.) Adrijanskoga mora Sirena (Zrinski, N.) 278, 308 Aemona’s Feyer (Linhart) 511 Aemona vindicata (Schönleben) 332 Africa, ep 814 agenda 149, 150, 162, 219 agenda tu je koku se te imenitne Božje službe opravlajo 162, 219 Ahacijeve pesmi 719, 847, 851, 853, 854 Ajant (Sofoklej) 990, 996 Akademie der Künste (Berlin) 583 Akademie der Wissenschaften (Dunaj) 44 Akademie der Wissenschaften (München) 583 Allgemeine Zeitung, casnik 714 Ali smem Slovenec biti (Jeran) 956 Alphabetarium Carniolicum (Vodnik) 510 Alphabetisches Verzeichniss aller Ortschafts und Schlössernamen (Freyer) 610 Alphabetum Sclavorum 83 Alpenglühen, zbirka 839 Amico Zvetkoni (Modrinjak) 587 Andeutungen über Kärntens Ger­manisierung (Oris germanizacije Koroške), spis 732, 736 Andoht povna viža 446 Anhang der Vorrede des Lehrgebäude der slowenischen Sprache (Metelko) 648 Angelj molitve 847 Angel varuh 315 Angel varuh (Gutman) 605 Anleitung zur Rechenkunst 617 Anmerkung (Gutsmann) 468 Annales Carinthiae 227 Anno climacterico (Schönleben) 331, 332 Annalen für Literatur und Kunst 415 Anton Klaj pobožni istrijanski grajan, spis 722 Antona Janšaja podvucenje (Golicnik) 465 Apel in cevljar (Prešeren) 638, 757 Apologija avgzburške izpovedbe 141, 142 Appendix ad declarandam editionem huius libelli orthographicam (Petretic) 281, 282 Arcadia Goritiae 464, 505 Archiv für slavische Philologie 45, 46, 49, 73, 83, 341, 399 Arcticae horulae (Japelj) 502 Arcticae horulae succisivae (bohoric) . slovnica (Bohoric) Arfe, pesem 724 Artaxerxes (Metastasio) 500 Articoli oli dejli te prave stare vere kršanske (1562) 127, 132 Artikuli ili deli 130 Assemanijev kodeks 572 Auserlesene historische alte und neue Nachrichten 409 Avguštin Ocepek (Erjavec) 1035 Avgzburška izpovedba (96), 110, 124–128, 132, 135, 141, 142, 145, 146, 151, 152, 201, 202 Avstrijska akademija znanosti 16 Avstrijska cerkvena agenda 223, 224 A Zríniász (Zrinski, N.) . Zrinijada (Zrinski, N.) Babica (Nemcová) 993, 996, 1020 Babištvo ali Porodnicarski vuk za babice (Vodnik) 539, 558, 653 Bahaci cetvero bolj množnih Slave rodov, zabavljica 806 Baron Turjaški Andrej, pesnitev 718 Baruh, prerok, del sv. pisma 719 Basni (Ezop) 649, 652 Beantwortung der Frage (Japelj) 501 Beitrag zum Studium des Slavisches Zeitwortes (Navratil) 944 Beiträge zur Kunde Berühmter Krai­ner (Prispevki h znanju o slavnih Kranjcih), spis 695 Belin (Dev) 461, 516 Bemerkung einer Landlehrers (Školnik) 632 Bemerkung über das neu aufgelegte windische Nahmenbüchlein (Murko) 641 Beneški rokopis . Cernjejski rokopis Berilo greško (Vodnik) 558 Berilo za drugi klas malih šol na kme­tih (Metelko) 645 Berilo za male šole na kmetih (Metelko) 645 Berilo za osmi razred (Miklošic) 45, 267 Berti (Valjavec) 976 Besednik, casnik 1118 Betbüchlein 200 Bezeg, spis 211 Biblia sacra Ebraice … 230 Biblia tu je vse svetu pismu starega in novega testamenta . Biblija (Dalmatin) Biblia, to je svetiga prisma prvi del 190 Biblia sacra (Japelj­Kumerdej) 495, 594 Biblija (Dalmatin) 161, 185, 187, 193, 194, 197, 203–206, 208, 215, 217, 220, 228, 230, 253, 258, 260, 265, 339, 341, 375, 493 Bibliotheca Carniolia (Pohlin) 37, 38, 50, 264, 377, 379, 423, 424, 438, 445, 449, 459, 466, 494, 794, 1221 Bibliotheca Labacensis (Dolnicar, J. G.) 35 Bildung der windischen Sprache (Winde) 628 Bitva na Vipavskem (Hitzinger) 959 Blätter aus Krain, casnik 330, 332 Blagomir pušcavnik 649 Blagor prostim, pesem 687 Blagovestnikom, pesem 1187 Blagur ribam v vodi, basen 729 Blätter für landwirtschaft und indu­strie 842 Blaže ino Nežica v nedeljski šoli (Slomšek), 847 Blaženoga Augustina Gazotti [...] živlenje (Krcelic) 430 Bleiweisova pratika 707 Blumen aus Krain (Linhart) 511, 522 Bog obvaruj cesar Franca (Vodnik) 550 Bog Vas primi Kraljeva Venus 733 Bogomila (Belostenec) 287 Bosna captiva (Vitezovic) 329 Božja pot na Dobrovi, spis 722 Božje in hudiceve hiše v Ljubljani, 833 Branja . Nemško­slovenska branja (Primic) Bratovske bukvice sv. Roženkranca (Kastelec) 341, 342 Brehms Tierleben (Brehm) 1033 Breve exercitium (Kastelec) 340 Brez mehirja plavati, basen 729 Brižinski spomeniki 38, 61, 72–75, 613, 648, 650, 731, 734, 737, 740, 1213, 1224, 1229, 1231, 1235 British museum 62, 66 Bruška pacifikacija 242, 243 Brünner patriotisches Tagblatt, casnik 557 Bucelice, pesem 724 Buci morje adrijansko (Jenko) 1050, 1074 Bukolika (Vergil) 408 Bukuvce od žvinskih bolezni (Fanton de Brunn) 465, 521 Bukuvce tega uselej trpejocega molenja (Conti) 464 Bukuvce za rajtengo (Pohlin) 449 Bukve k usecihrnemu špoganju (Poh­ lin) 459 Bukve od kuge inu bolezni (Fanton de Brunn­Linhart) 465, 521, 527, 653 Bukve za kmeta (Bleiweis) 908, 914 Bukve za pomoc inu prid kmetam (Ješenak) 581 Bukvice od slejda inu navuka Kristusa (Hipolit) 379 Bürgerliches Lesebuch (Povoden) 582 Cabala (Bolšic) 431 Campanula Zoisii 525 Cantio de Zrinji Petro . Placna pe­ sma Petra Zrinskog (Kukuljevic) Cantilenae variae (Kalobska pesmarica) 381 Carinthia, casnik 626, 629, 632, 686, 695, 697, 718, 725, 727, 731–733, 735, 738, 860 Carmen ad J. Strauss (Strauss, J.) 256 Carniola, casnik 762, 946, 950 Carminum carniolium (Prešeren) 752 Carniola antiqua et nova (Schönleben) 332 Catehismus (1555) 105 Catehismus in der Windischen Sprach (1550) 99 Catechismus Petra Canisia, tu ie Chistianski nauk (Candek) 264 . Veliki katekizem Petra Kanizija Catehismus s dvejma izlagama 149, 155, 158, 159, 162, 219, 220 Cekin (Jenko) 1065 Celovški rokopis . Rateški rokopis Ceptec (Mandelc, V.) 1044 Cerkniško jezero (Svetlicic) 958 Cerkovne pesmi (Japelj) 493, 504 Cerkovno lejto ali Evangeljski navuk (Gorjup) 581 Cerkvena pesmarica z Loc 16 Cerkveni red 134–136, 143–146, 215 Cesar in opat 721 Cesarsko Kraljeva licealna bukvarnica v Ljubljani, spis 721 Chatechismus ali Kratki zapopadik (Schönleben) 335 Christianus moribundus (Cusani) 397 Christoph Schmid’s Biblische Gescichte (Schmid) 562 Cmokavzer in Ušprna (Mencinger) 1088, 1125 Collectanea et historia Carinthiaca 227 Collegium Carolinium nobilium 250 Comentarii dela volgar poesia (Crescimbeni) 320 Concordaktiae bibliorum 464 Conferenzen (Dajnko) 626 Constitutiones et Decreta (Schilling) 388 Conversio Bagoariorum et Caranta­norum 61 Cotta’sche Bibliothek der Welliteratur 47 Crescenti 319 Crisis über die Kraynerische Gramma­ tik (Popovic) 423, 445 Croatia rediviva (Vitezovic) 329 Cvet in sad (Jurcic) 996, 1098, 1101, 1105, 1108 Cubus 229 Cvet slovenske poezije (ur. Janežic) 997 Cvetje iz domacih in tujih logov (ur. Janežic)919, 930, 969, 985, 990, 996, 997, 1036 Cvetje jugoslovansko (Macun) 649 Cvetje slovenskega naroda 959, 997 Cvetje slovenskega pesništva (Macun) 914, 993 Cvetje z vrta sv. Franšicka 397 Cvetniki (ur. Janežic) 707, 997 Cvetnjak ali rožnjek (Šerf) 619 Cvet sveteh (Gasparotti) 427 Cvinglijanec 110, 117, 136, 176 Cvinglijanstvo 102, 163 Czar, casnik 1084 Cyrillisirung des windischen Alphabetes (Zupan) 626, 695 Canjške gmajne, pesem 724 Casnikarstvo in naši casniki 49 Casnik za zgodovino in narodopisje 400 Castitno vošejne te kranjske dežele (Zizenceli) 352 Cebelarju, pesem 689 Cebelarstvo (Golicnik) 581 Celarstvo (Dajnko) 619, 623 Cerkarska pravda (Prešeren) 756, 757 Cernjejski rokopis 83, 84 Cesa je posebno treba našim pesnikom, spis 1138 Ceská akademia císare Františka Josefa pro vedy, slovesnost a umení Ceška predica Slovenki, pesem 705 Ceška nova književnost, casnik 626 Ceského Museum, casnik 38, 39, 633, 687, 697, 743, 753, 837 Citanka za sedmi in osmi razred srednjih šol (Sket) 48 Cloveka nikar!, 1171, 1172, 1174, 1201 Cloveško življenje, pesem, 713 Copovi galicijski dopisniki 670 Crkarska pravda . abecedna vojna Crkarska pravda (Prešeren) 630, 633, 637, 687 Crtice iz življenja na kmetih, 1127 Crtice iz življenja Šnakšnepskovskega (Erjavec) 1027, 1034, 1080 Cudni dihur (Prešeren) 637 Cupiceva zadužbina 49 Daj moža, spis 711 Damon Meliti (Jarnik) 726–728, 743 Danica, 1132 Danica Horvatzka, casnik 714, 740, 805, 867, 868, 875, 880–883 Danicarjam, pesem 805, 882 Dan slovanski (je ko) 1060 Das innere Lehngut im Slowenischen (Prunc) 15 Das Todesfest der alten Slaven … (Starih Slovanov praznik smrti …), spis 732 De agno paschali 233 De Bagoariorum et Carantanorum (O spreobrnenju Bavarcev in Karantancev) 735 73 De Civitatis Dei (sv. Avguštin) 446 De coelo venerat exercitus Angelorum, pesem 217 De Columnis Herculis (Schwarz) 409 Decretum, koterega je Verbeci Ištvan Diacki popisal 232 De divinatione (Cicero) 372 De imitatione Christi . Hoja za Kristusom (Kempcan) 296 Dem Doctor und Professor Iacob Supan, pesem 703 Dekadenca 50 Dekletam (Prešeren) 750, 787, 789, 796, 840 De hirudine medica (Bleiweis) 905 De lingua Carnorum et Illyricum slavonica (Hase) 36 Denica, pesem 724 De nuptiis Mercurii et Philologiae (Marcijan) 10 De officiis (Cicero) 431 Der Abt und der Kaiser (Bürger) 754 De regnis (Krcelic) 429 Der Aufmerksame, casnik 619, 620, 628, 632, 640, 923, 960 Der Gang zum Eisenhammer (Hod k fužini), pesem726 Der Kampf mit dem Lindwurme im Sonnenfelde (Boj z zmajem na soncnem polju), pesem 726 Der Messgesang – Mešna pesem (Volkmer) 583, 890 Mašne pesmi Der Messerschmied Hammer 1019 Der Turnier zwischen den beyden Rittern (Zupancic) 546 Der Weg zum Wohlstand (Werner, R.) 601 Des Prinzen de Ligne Urtheil über Slaven und Slavismus (Princa De Ligna mnenje o Slovanih in slaviz­mu), spis 695, 702 Descriptio Asiae et Europae (Piccolo­mini) 85 Deseti brat (Jurcic) 996, 1094, 1096, 1097, 1105, 1108, 1153 Deset zapuvidi v postu 335 Deset zapovedi v verzij 255 De sophisticis elenchis (Aristotel) 446 Deteljica ali življenje treh kranjskih bratov, francoskih soldatov, povest 712 Deutsche Einflüsse auf die bömische Romantik (Murko) 50 Deutsche Monatschrift für Kärnten, casnik 839, 901 Deutsche Revue 839 Deutscher Musenalmanach, casnik 874 Deutsch­slovenisches Lesebuch . Nemško­slovenska branja (Primic) 574 Deutsch­Slovenisches und Slovenisch­Deutsches Hanwörtebuch (Murko) 631 Deutsch­windisches Wörterbuch (Gutsman) 471, 473 Deutsch­Windisch­Latein Wörterbuch . Slovar (Vodnik) Deutsch­Slowenisch­Lateinisches Wörterbuch . Slovar (Vodnik) Devica Orleanska (Levicnik), pesnitev 718 Devištvo, pesem 831, 832 Dictionar ili reci slovenske (Habdelic) . Slovar (Habdelic) Dictionarium bilingue 557 Dictionarium Latino­Carrniolicum (Kastelec) 339 Dictionarium Latino­Carrniolicum (Vorenc) 494 Dictionarium quatuor Linguarum 225, 392 Dictionarium trilingue (Cigale) 378 Dictionarium trilingue (Hipolit) 374 Dictionarium quatuor Linguarum 392 Dictionnaire dex Trevonx 419 Die ältesten schriftlichen Denkmäler der Slaven (Metelko) 38 Die Anfänge des Protestantismus in Krain (Elze) 44 Die Bildung des Zeitwortes (Oblikovanje glagola), spis 737 Die Erhörung (Schlegl, A.) 792 Die Feldmühle (Richter) 516–518 Die frühesten Opfer des Protestantis­mus in Kärnten (Elze) 44 Die Identität der Rinder – und Schafpest (Bleiweis) 917 Die Indianer in Nord Amerika (Pirc) 580 Die Kirchenglocken in Krain (Cer­kveni zvonovi v Kranju), spis 714 Die Leiden des jungen Werther (Trpljenje mladega Werterja) 1150, 1155 Die malakologischen Verhältnisse (Erjavec) 1032 Die neue Erdbeschreibung (Büsching) Die nothwendigsten Anfangsgründe (Popovic) 409, 419, 422 Dies irae dies illa (Vodnik) 550 Die Schweizerfamilie (Švicarska družina), igra 856 Die Slovenen (Teschen, Procháska): Die slovenische Literatur (Šuman) 45 Die slovenischen protestantischen Bibelbücher (Elze) 44 Die slovenischen protestantischen Gesangbücher (Elze) 44 Die slovenischen protestantischen Katechismus (Elze) 44 Die slovenischen protestantischen Postillen (Elze) 44 Die Sprache in Kastelec (Zavadlal) 341 Die Superintendenten der evangeli­schen Kirche in Krain (Elze) 44, 163 Die Universität Tübingen und die Studenten aus Krain (Elze) 44 Die Venetianer Trias 835 Die vier Hauptnationem Europas (Štirje glavni evropski narodi), spis 732 Die Volkslieder aus Krain (Grün) 951 Die Wasserbraut (Grün) 794 Die Wissenschaft des Slavischen Mythus (Hanuš) 38 Die Worte des Glaubens (Beseda vere) 705 Die Wocheim und der Triglau (Bo­hinjski kot in Triglav), spis 721 420 Dijacke junacke (Frankopan, F. K.) 317 Dijanje lepeh cednost (Pohlin) 449 Diogeneš (Brezovacki) 426, 427 Diporti del Crescente Divisi (pripisa­ no Leopoldu Wilhelmu) 320 Discacciamento delle nuove lettere (Firenzuola) 635, 636 Divja rožica (Jenko) 1051 Djanje svetnikov 848, 853 Dnevniki škofa Hrena 263 Dober nauk ali kratko poducenje se casne in vecne nesrece obvarvati 710 Dobro jutro, drama 721 Dobrovoljke, zbirka 853 Dobrovoljni strelec, zbirka 853 Dogodivšcine štajerske zemlje (Krempl) 805 Doktor Bežánjec v Tožbánji vasi (Lev­ stik) 1019 Doktor Zober, 1101, 1105, 1108 Dolenec, pesem 713 Domace in tuje živali (Erjavec) 1030, 1031, 1033 Domaci koledar 960 Domen (Jurcic) 1095, 1125 Dom in svet, casnik 11, 50, 52, 239, 382, 401, 950, 1226, 1233 Domoljuben nacrt (Kumerdej) 474 Domorodne iskrice 1161 Domu me mika, pesem 719 Doneski k zgodovini književne zveze med Cehi in Slovenci, zbornik Slovenske matice 680 Don Quixotte della Blatna vas (Zar­nik) 1085 Dovtip 49, 318, 518, 541, 640, 693, 711, (746), 768, 770, 774, 832, 835 Dozdevna smrt, basen 710 Dramaticno društvo 47, 992, 1021, 1044, 1045 Dramatika in slovensko slovstvo (Ilešic) 55 Dramilo (Vodnik) 549 Drevar ali beli gaber 856 Drobiž, spis 1136, 1151, 1156 Drobtinice, casnik 39, 643, 647, 707, 722, 848–851, 853, 854, 858, 889, 955 Drugi del novega testamenta 1563 Družba sv. Mohorja 560, 712, 918, 967, 1036, 1094, 1095, 1097, 1126, 1142, 1156 Družba verniga cloveka z Bogom (Bohinc) 579 Duhovna bramba 400, 401 Duhovna vahta 402 Duhovne jacke posluvanja (Mulih, J.) 425, 426 Duhovne pesmi (Klombner) . Ene duhovne pejsmi Duhovni studenc 710 Duhovni varuh za mladost (Vršic) 619 Dunajska pisma, 1146, 1156 Dunajske elegije, 1151 Dunajski soneti 1126, 1136, 1151 Duše verne (Habdelic) 296 Dva brata, 1108 Dvanajst vecerov, 1147, 1154, 1174 Dvanajsterec 299, 308, 324, 328 Dve utvi (Levstik) 1014 Ecce Homo 367, 369 Edinost, casnik 47, 55, 993 Ehre des Herzogthums Krain (Valva­sor) . Slava vojvodine Kranjske (Valvasor) Eine zweyte erfreuliche Erscheinung in der slovenischen Literatur (Kvas) 632 Ein Wort über den Laibacher ABC­Streit (Kopitar) 636, 683 Elegia Matthaeo Ravnicher 561 Elegija 499, 502, 504, 522, 528, 585 Elegija na Matija Copa (Prešeren) 758, 759 Elektra, drama 1135 Elementale Labacense 184, 185 Elementa peripatheticae (Kacic Mio­šic) 328 Emaus­evagelium 38 Ena kršanska molitvica zoper te sra­motne laži 223 Ena molitev tih kršenikov 105 Ene duhovne pejsmi 143, 148, 175, 215, 221 Ene duhovne pejsmi inu nikitiri psalmi 143 (2. del pesmarice) Eneida 412, 462, 567, 643, 990 Eno je dete rojeno 335 Enu malu besediše, 581 Entwurf einer Abhandlung (Popovic) 422 Epode (Horac) 540 Erasmi Annotationes (Rotterdamski) 108 Erazem Ravbar (Svetlicic) 958 Erfeuliche Erscheinung in der slowe­nischen Literatur (Slomšek) 629 Erinnerungen aus Illyrien (Spomini iz Ilirije), spis 695 Erlkönig, 870 Erste epistel (Goethe) 802 Erste Linien eines Vesuches (Anton) 512 Erstes Probestück (Popovic) 407, 419 Estetika (31, 34, 40, 50), 256 Etimologija (413, 424), 446, (457) Etnograf . narodopisec Etnolog . narodopisec Etymologie der Namen der Flüsse in Kärnten (Etimologija recnih imen na Koroškem), spis 695 Etymologikon (Jarnik) 738 Etymologisches Wörterbuch (Höfer) 413 Eva 295, 350, 367 Evangelia inu listuvi (Candek) 260, 261, 264, 330, 653 Evangelia inu listuvi (Schönleben) 333, 334, 653 Evangelia inu listuvi (4. izdaja) 388, 653 Evangelie inu Branje (Gutsman) 51, 473 Evangelijska hrana 847 Evangelij sv. Marka iz samostana v Štivanu 76 Evangeliomi na vse nedele (Dajnko) 618 Evangelisti 649 – Luka 398 – Matej 398, 579, 649 – Marko 76, 398 Evangeli svetega Joana (Od Joana svetoe blagovestvovanje) 648 Evangeliji in branje na vse nedele … (Jarnik) 730 Exemplar od svetiga Bonaventura (Skalar) 266 Excerpta ex Adami Bohorizh (Popovic) 422 Exercicije (Hoffman­Cigler) 465 Exercitia (Ignacij Lojolski) Duhovne vaje, 384, 385 Exercitium poeticum (Vitezovic) 323 Ezopove basni 729 Fabule in pesmi (Volkmer­Murko) 583 Fantazije na pokopališcu (Jenko) 1049 Fantovskim, pesem 687, 689 Fare thee well (Byron) 870 Fasciculus Palmarum (Habdelic) 293 Faust (Goethe) 1044, 1045, 1096, 1208 Fizika (Cebular) 1037 Fleuryjev katekizem 497 Flora (Hacquet) 454 Flos Physico­Mathematicus (Valvasor) 359 Folium dioecesanum tergestinum 238 Forderung (Edling) 463 Formula concordiae 161, 215, 217 Formula veritatis 224 Forschungen zur neueren Litteraturgeschichte 50 Francoska revolucija 88, 777, 891 Franu Kralju Ilirjanov, pesem 697 Frauenbuch (U. von Lichtenstein) 76 Frauendienst (U. von Lichtenstein) 76 Für die slowenische Literatur (Kvas) 640 Gartlic za cas kratiti (Frankopan, F. K.) 317–319 Gazela 778, 787, 808, 816, 838 Gazele (Prešeren) 757, 761, 763 Gazophylacium (Belostenec). Slovar (Belostenec) Gazophylacium illyrico­latinum (Belostenec) ). Slovar (Belostenec) Gegenstände der öffentlichen Vertheidigung (Prešeren) 749 Geigers Lehrbüchlein von der Obst­baumzucht (Geigerjev ucbenik o sadjarstvu) 730 Genovefa (Malavašic) 948 Georgika (Vergil) 870, 919, 996 Gesangbücher 176 (preveri naslov) Geschichte der Predigt in Deutschland (Linsenmayr) 79 Geschichte der Slawischen Sprache und Literatur (Šafárik) 38, 40, 266, 294, 627, 680, 863, 1221 Geschichte des Herzogthums Krain (Vodnik) 38, 533 Geschichte Krains (Dimitz) 44, 45, 340 Geschichte Krain’s (Radics) 330 Geschichte (Rojko) 437 Glad je osla gosti naucil, basen 729 Glagolica 35, 69, (75, 87), (103), (104), (114), 115, (116), 118, (128), 130, (140), 141, 142, 168, 176, 185, 186, 254, 378, 441, 443, 446, 528, 557, 635, 669, (693), (695), (702) Glagolita Clozianus (Kopitar) 38, 72, 73, 473, 569, 646, 648, 684, 760, 832 Glasnik slovenskega slovstva, casnik 969, 990, 992, 996 Glasoviti Hrvati prošlih vjekova (Kukuljevic) 296 Glavni cleni kršcanskega nauka 130 Glos, casnik 1084 Glosa 778, 804, 955 Glosa (Prešeren) 757, 764 Glosar 456, 457 Glossarium Slavicum (Pohlin) 456, 457, 459 Glosator, pesem 832 Gocah, ein ächtendes Wort (Gocah, cenjena beseda), spis 695 Godec, pesem 713 Golob (Modrinjak) 585 Gorenec, pesem 713 Gornika up, pesem 705 Gorski zakon 267 Gospod Mirodolski, spis 1141, 1152, 1155 Gospodic (Valjavec) 970 Gospodina Kristuše zemeljski žitek (Habdelic) 296 Gosposki stališ spoznan od kmeta (Modrinjak) 587 Gostba v Mazinu (Erjavec) 1037 Gostinja, 1115 Gottschedovci 419, 413 Gradec in Slovenci 16 Gradja za povjest književnosti hrovatske (Lopašic) 329 Graf von Habsburg (Grof Habsburški), pesem 726 Grammatica croatica (Vitezovic) 327 Grammatica Latino­Germanico­Scla­vonica (Hipolit) 378 Grammatica oder Windisches Sprachbuch 394 Grammatic für Windische (Jaklin) 589 Grammatik der slowenischen Sprache (Slovnica slovenskega jezika) 707 Grammatisch­kritisches Wörterbuch der hochdeutschen Mundart (Adelung) 557 Griechische Lesebuch 558 Grob, pesem (Kastelec) 687 Grundriß der germanischen Philologie, 1215, 1217 Grosser Kolokol, casnik 930 Grundlegung einer deutschen Sprachkunst (Gottsched) 411, 419 Grundriss der germanischen Philologie (Paul) 30, 31 Gusle i tambora (Vraz) 585, 587 Györi Katechismus 433 Haeresis fulminata (Schönleben) 361 Hasanaginica 992, 1066 Hcere svet (Prešeren) 755, 792, 793, 840 Hci mestnega sodnika, 1107 Hci na grobu matere, pesem 705 Hebrejšcina 415, (668), 694, 724 Heksameter 324, 463, 510, 547, 702, 778, 925, 931, 943, 971, 980, 1023 Herders Schilderung der schlavischen Völker in den Ideen zur Philoso­phie und Gescichte der Menschkeit (Herderjev opis slovanskih narodov v razmišljanju in filozofiji in zgodo­vini cloveka), spis 695, 732 Hesychii glossographi epistemistes Russus (Kopitar) 38, 171, 569, 806, 832, 882 Himna 262, 536, 550, 583 Histoire de la littérature anglaise (Taine) 28 Historia de Valachorum (Petretic) 283 Historia ecclesiae cathedralis (Dolnicar, J. G.) 262 Historiae linguae sclavonicae (Frisch) 35, 36 Historia razsipnoga sina (Magdalenic) 298, 299 Historiarum de rebus hungaricis libri (Istvanffy) 326 Historie Cathedralis (Krcelic) 429 Historie (Fucek) Historisches Verein für Krain (Kranj­sko zgodovinsko društvo) 37, 43, 241, 438, 993 Hišna postila 163 Hišna tabla 149, 150, 220 Hymnologium slavicum (Hren) 253, 262 Hoc scio pro certo (Prešeren) 638 Hoja za Kristusom (Kempcan) 374, 379 Homeopat 640, 645 Homeopatija 645 Homilija 61, 72–75, 84 Hore mile (ljudska), 300 Horvacka od Kristuševoga narodjenja (Kapucin) 425 Horvatske vittie dobroselenje (Jelacic) 426 Hrana evangeljskih naukov (Slomšek) Hrepenenje, pesem 718 Hrvaška 287 Hrvaška kronika (Vitezovic) 326, 327 . Kronika aliti spomen svega svita vikov (Vitezovic) Hrvatenje 460, 552, 589, 649 Hrvatska akademija znanosti i umetnosti 326, 1032 Hundert Ausdrücke die Verzehrungssteuer betreffend (Sto izrazov, ki se uporabljajo pri davku na potrošnjo), spis 695, 702 Humor 584 Humoreska 1031, 1080, 1088 Hungarica fasc. 122 317 Huzarji na polici (erjavec) 1035 Hvala kmetickega stanu ino tobacie trave (Volkmer) 584 Hvale po Metrodoru, pesem 697 Idioticon avstrijskega narecja (Popovic) 410, 412, 418, 423 Iliada (Homer) 936, 1115, 1162 Iliria oživlena (Vodnik) 534, 536, 549, 556, 934 Iliria zvelicana (Vodnik) 535, 536, 549, 551 Illyria magnificata (Vodnik) 535 Illyria rediviva (Vodnik) 535 Illyricum sacrum 231 Illyrisches Blatt, casnik 620, 635, 640, 644, 646, 676, 683, 686, 687, 695–697, 700, 714, 721, 750, 755, 756–758, 761–763, 773, 787, 802, 832, 874, 945, 946 Ilirska danica, casnik 961 854 Ilirski Primorjan, casnik 993 Ilirsko kraljestvo 670 Ilustriertes Familienbuch (Grün) 951 Imperatorska akademija znanosti v Sankt Peterburgu 9 Index vocum (Jambrešic) 431 In grammaticam vindicam (Popovic) 423 In übler Laune, pesem 681 Instructio pro processione 365 Inštitut za slovansko filologijo graške univerze 10, 13, 15 Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede 13 I pedanti (Alfieri) 635, 802 Irish melodies and songs by Thomas Moore 825 Iskana dežela, pesem 718 Iskrice (Vodnik) 550 Istocniki dlja slavjanskoj filologii (Jagic) 55, 689 Istorija slavjanskih literatur (Pypin­Spasovic) 46 Ita, die Gräfin von Togenburg (Ita, Togenburška grofica), 720 Ivan Erazem Tatenbach (Jurcic) 1100, 1107 Ivan Zbogarc (Nodier; Kržišnik) 544 Izbrani spisi (Pajek) 85 Izgubljena vera 841 Izpisavanja vractvenih ved (Lalangue) 431 Izpovedi (sv. Avguštin) 479 Iz polupreteklega casa (Zarnik) 1085 Iz Preširnovega življenja (Zupan) 51 Izvestja muzejskega društva za Kranj­sko 365 Izvlecek tega velikiga katekizma/mali katekizem (Edling) 463, 488, 489 Jacke ili narodne pjesme prostoga i neprostoga puka hrvatskoga (Kurelac) 316 Jager na lovu šraja 335 Jahrbuch der Gesellschaft für die Geschichte des Protestantismus in Oesterreich 44, 179, 180 Jamska Ivanka, opereta (Vilhar) 960 Janez Žiga Valentin Popovic (Vodušek) 54 Janzenisti 753 Jara gospoda (Kersnik) 1088 Jeaner Literaturzeitung 512, 515 Jean Sbogar (Nodier) 544 Jedilni red 357 Jedro kršcanskih resnic (Gesetzbuch der Christen) 729 Jeka od Balkana, žalostinka 714 Jeprški ucitelj (Jenko) 1080 Jezicnik 11, 40–43, 46, 225, 386, 389, 392, 574, 679, 946, 1118, 1221 Jezikoslovje, primerjalno 742, 875 Jezus je od smrti vstal 80–82, 216, 255, 335 Jezus moje želje (Gutman) 605 Jezus Sirah ali njegove bukvice 189 Jihoslované (Murko) 49 Jordans Jahrbücher für slawische Literatur, Kunst und Wissenschaft, casnik 946 Josua, svetopisemska knjiga 230 Jožefinec 492, 894 Judovsko dekle (Prešeren) 763, 793 Jugoslavenska akademija znanosti i umetnosti 326, 329, 967 Junker und Knecht (Junker in hlapec) 856 Jurij Kobila, 1107 Jurij Kozjak, slovenski janicar, 1036, 10941107, 1125 Kako se je Slinarju iz Goljavca po svetu godilo (Erjavec) 1037 Kalendarium aliti misecnik horvatski (Vitezovic) 326–328 Kalendarium horvacki (Petretic) 283 Kalendarium slovenski (Petretic)282, 283 Kam (Prešeren) 759, 788, 838, 840, 841 Kärnten und Krain (Krek) 47 Kärtnerische Zeitschrift (Koroški casnik) 727, 731 Katekizem 82, 255, 261, 280, 330, 335, 390, 391, 397, 428, 433, 449, 463, 473, 488, 489, 497, 504, 556, 562, 579, 581, 618, 627, 631, 639, 646 Katekizem (Cusani) 397 Katekizem (Kek) 646 Katekizem detcinji (Krajacevic) 274 Katekizem za odrašeno mladost (Albreht) 579 Katechismus, edna malahna kniga (1561) 118, 130 Katechismus nebst einer Anzahl geist­licher Lieder (Katekizem in nekaj duhovnih pesmi) 148 Katekizem 105, 118, 119, 137, 149, 150–152, 166, 171, 172, 184, 200, 201, 220, 222, 223, 231, 238 Katekizem (1585) 220, 221 Katekizem (Brencij) 102, 183, 220 Katekizem (Jezuitski) 151, 152 Katekizem (Krelj) 183 Katekizem (Luther) 141, 222, 224 Katekizem (Trubar) 98, 122, 151, 172, 199, 210, 215 Katekizem (Znojilšek) 218 Katekizem dr. Martina Lutra 222 Katoliki 91, 101, (123), (124), (125), (132), (134), 136, (144), (146), 148, (151), (152), 153, (174), (175), (181), 205–207, (208), (213), (221), 231, 234, (236), (238), (239) Katoliška cerkev, epopeja 718 Katoliške pejsme (Schönleben) 334 Katoliš kršcanskega vuka pejsme (Stržinar) 383 Katoljški nauk od zakramentov (Švab) 578 Katrincica (Valjavec) 972, 981 Kdor kol pod milim nebom živi, pesem 858 Kinc osebujni (Berke) 428 Kje so moje rožice (ljudska) 52 Klara, dramaticni spis 1154 Klasicizem 777 Klasicne podobe, 1150 Klasje 767, 777, 779 Kleine Sammlung solcher altslavischer Wörter (Jarnik) 739 Klepec (Svetec) 963 Klinkowströmov zavod 747 Klimentova homilija 74, 75 Koca strica Toma (Beecher Stowe) 948, 993 Kmetam za potreba in pomoc (Mildhajm) 653 Kmetijska družba 521, 524, 609, 904 Kmetijska kemija (Vrtovec) 919 Kmetijske in rokodelske novice 39–41, 48, 50, 267, 336, 337, 381, 382, 560, 644, 646–648, 650, 688, 705, 711, 713, 716, 717, 720, 721, 743, 759, 763, 790, 803, 830, (835), 853–856, 858, 882, 883, 889, 895, 898, 903–914, 916–921, 925, 927, 930, 935, 945–948, 950–952, 955–958, 960–965, 967–969, 972, 980, 991–994, 999, 101, 1005, 1009, 1024, 1030, 1034, 1045, 1047, 1051, 1052, 1054, 1056, 1081, 1084–1086, 1093– 1095, 1109, 1111–1113 , 1118, 1119, 1122, 1123, 1129, 1133, 1136, 1137, 1139, 1140, 1150, (1151), 1223, 1226, 1234 Kmet Izidor z svojimi otroki (Dajnko) 619 Kmetijsko berilo (Kramar) 1037 Knezova knjižnica 40, 965, 1090 Kniga pobožnosti (Dajnko) 618 Knjiga listin (Zahnov Urkundenbuch) 76 Knjiga molitvena za bolnika (Küzmic, M.) 433 Knjiga pesmena in molitvena (Küz­mic, M.) 433 Knjiga prirode (prev. Erjavec) 1032 Knjiga slovenska (Marn) 41, 42 Književna zgodovina slovenskega Štajerja (Macun) 43, 883 Književnost : casnik za jezik i poviest 41, 43, 186, 310, 1032 Knjižnica Gajeva (Gaj, V.) 45 Klnjižnica slovenska 898 Knjižnica sv. Cirila in Metoda 49 Knjižni jezik 91, 266, 526, 577 Koledarcek slovenski (ur. Bleiweis) 914, 969, 990, 992, 1049 Koledar Družbe sv. Mohorja 560 Kolednica iz 16. stoletja (Žabnica) 157 Kolednica o sv. Treh kraljih (Lj Kra­kovo) 902 Kolegij Kongregacije de propaganda fide 141 Kolo, casnik 355, 741, 876 Kolomonov žegen 400, 401 Komedija od celiga grenkiga terplenja (Šuster Drabosnjak) 370 Korabljica (Kacic Miošic) 328 Koran 147 Koroške Žalik žene (Die slovenischen Sibyllen), spis 732 Kortonica, koroška deklica, povest 712 Kozlovska sodba v Višnji gori, 1107 Kozmografsko društvo (v Nürnbergu) 414 K Prešernovem življenju (Levec) 51 Krain und das Deutschthum (Malava­šic) 948 Krainisch­deutsch­leteinisch Wörter­buch (Kastelec) 339 Kraljedvorski rokopis 686, 687, 734, 869, 964, 992, 1100 Kraljeva srbska akademija znanosti v Beogradu 9 Krajnska dužela želi tudi svoj dikcijo­narjum imeti (Dev) 455, 461 Kranjec dolžen hrovatenja, pesnitev 669, 812 Kranjska cbela 952 Kranjska cbelica 41, 551, 558, 630, 632–635, 640, 674, 680–682, 686–689, 696–702, (703), 704, 710, 713, 714, 717, 719–722, 727, 729, 731, 752, 753, 755– 760, 763, 776, 794, 798, 801, (803), 805, 809, 825, 826, 828, 830, (832), 837, 841, 860, 863, 870, 871, 881, 925, 945, 950, 952, 958, 961, 1009, 1049, 1093, 1223, 1225, 1232 – I. 717, 720 – II. 717, 720, 722, 727 – III. 710, 713, 718, 719, 727 – IV. 713, 718, 720–722, 727 – V. 713, 714 Kranjska pratika (Vodnik) 520 Kranjska Sava (Malavašic) 946 Kranjske narodne pesmi 874 Kranjske novice 904 Kranjske prisege . prisege mesta Kranj Kranjski Bucelarcek (Pintar) 580 Kranjski Nestorcik (Zupan) 699 Kranjski vrtnar (Pirc) 579 Kranjšcina 378–380, 384, 386, 387, 388, 391, 395, 402, 438, 440, 444, 451, 457, 459, 462, 466, 467, 501, 502, 506, 509, 516, 517, 529, 538, 552, 563, 57 , 609, 611, 616, 624 Kratak pregled slovenske literature (Macun) 43 Kratak pregled slovenske literature sa dodanim recnikom (Macun) 43 Kratka povestnica slovenskega pravopisa (Fekonja) 52 Kratka summa (Küzmic, M.) 433 Kratka viža k Bogu (Redeckini) 464 Kratka zgodovina slovenskega slovstva (Grafenauer) 1230, 1236 Kratki zapopadek kršcanskega navuka (Paglovec) 390 Kratki zapopadek potrebnih katoliških naukov (Kastelec) 340 Kratkocasne uganke (Pohlin) 457 Kratko vodilo za malo in veliko berilo (Slomšek) 850 Kratki navuk za vsakega cloveka 710 Kraynska Grammatika (Pohlin) . Slovnica (Pohlin) Kraynska Kroneka (Pohlin) 459 Kraynski pregovori (Mihelic) 49 Kres, casnik 11, 50, 228, 268, 396, 401, 730, 741, 806, 824, 841, 868, 1052, 1079, 1088, 1172 Kres, pesem, 724, 727 Kriposti Ferdinanda II. (RatkajI 283 Kristjan(i) (100), (120), (123), (124), (126), (127), (136), (142), (143), (150), (161), (169), (177), (201), (202), (207), (209), (222), (232), (233) Kristjanske bukvice 252 Kristjanske resnice (Gutsmann) 445, 467–469, 471 Kriticna pisma, 1139 Kriticni spisi, 1140 Kritika (Levstik), 551 Kriton (Platon) 996 Kronika kratka slovenskim jezikom spravljena 233 Kronika vezda znovic spravlena 233 Kronika 78 (rimana), 326, 459, 653 Kronika aliti spomen svega svita vikov (Vitezovic) 328 Kronika (Valvasor) . Slava vojvodine Kranjske (Valvasor) 347–349, 360 Krst 251, 356, 565 Krst pri Savici (Prešeren) 676, 707, 714, 716, 759, 763, 787, 800, 801, 806, 813, 818, 820–823, 840, 918, 920, 928, 1127, 1137, 1200, 1225 Kršanske lepe molitve 199, 218 Kršanske leipe molitve za vse potrebe ino stanove 209 Kršanske lepe molitve (Dalmatin) 252 Kršanske lepe molitve (Tulšcak) 50 Kršanski katoliški nauk (Albreht) 579 Kršanski katoliški Navuk (Ravnikar) 562 Kršanski nauk za Ilirske dežele (Vod­nik) 533, 535, 556 Kršanski nauk za slovenske šole (Jelo­všek­Burger­Jerin) 618 Kršcanska gmajn spuvid (Schönleben) 334 Kršcanski nauk (Habdelic) 296 Kršcanski nauk (Mulih, J.) 427 Kršcansko devištvo 847 K slovesu (Prešeren) 763, 788, 838 Kuharske bukve (Vodnik) 555 Kupid 369 Kurze Beleuchtung des von dem Lehrer der windischen Sprache (Murko) 642 La critique scientifique (Hennequin) 28, 29 Lado Horvatski iliti Sibila (Vitezovic) 328, 329 La folle journé ou Le mariage de Figaro (Beaumarchais) 518 La Giulia russa (Agapito) 544 Laibacher Wochenblatt 539, 923 Laibacher Zeitung 330, 378, 517, 648 L’art au point de vue sociologique (Guyot) 29 Latinica 36, 87, 107, 141, 168, (169), 170, 171, 190, 557, 606, 612, 625–628, 633–635 Latovšcina 609 Laudes ac tituli Martino Luthero haeresiarchae congruentes (Dalma­tin) 259 Lautlehre der slowenischen Sprache … (Glasoslovje slovenskega jezika …) 707, 708 Lauras auxiliatoribus Hungariae Ana­grammaton (Vitezovic) 325 Lauretanske device Marije hiža (Hab­delic) 291 Lažnjivi Kljukec ali nemški Pavliha (Malavašic) 948, 1022, 1058 Leben Antikristi (Luxemburg) 402 Lehrbuch der windischen Sprache (Dajnko) 613, 618, 619 Lehrgebäude der böhmischen Sprache (Dobrovský ) 613 Lehrgebäude der rusischen Sprache (Puchmayer) 613 Lehrgebäude der slowenische Sprache (Metelko) . slovnica (Metelko) Leipziger gelehrte Gesellschaft 359 Lekcionar (Zborovcic) 107 Lenora (Prešeren) 752, 755, 793, 794, 798, 930 Lepa Vida, 1108, 1117 Leseni križec ali pomoc v potrebi (Lah) 619 Lesnike (Levstik) 1010, 1018, 1025 Letopis slovenskega društva na Kranjskem 910 Letopis Slovenske matice 11, 54, 80, 83, 85, 105, 219, 256, 266–268, 432, 700, 708, 741, 776, 1030, 1233 L’évolution des genres dans l’histoire de la litterature (Brunetičre) 29 Lexicon latino­illyricum (Vitezovic) 327 Lexicon palaeoslovenicum 878 Lexicon sive dictionarium Graecolatinum (Gesner) 424 Leykam – Josethal, tiskarska družina 260, 1058 Libušin soud (Palacký), 571 Licovi strelci 835 Lieder des Mirza Schaffy (Bodenstadt) 1013 Lieder des Franz Prešeren 839 Lilije (Jenko) 1052, 1064, 1065 Limbar med trnjam (Pohlin) 449 Limbarska gora (Hitzinger) 959 Listi (Jurjevic) 300 Listi, katere je Prešeren Vrazu pisal (Bleiweis) 54 Litanije inu Molitve (Japelj) 493 Literarische Scherze (Prešeren) 637 Literarna zapušcina doktorja Franceta Prešerna (Bleiweis) 54 Literarni pogovori (Stritar) 1150, 1152–1154 Literaturblätter 839 Lizimakuš (Srbenegg) 426 Ljubezni tiranija, sonet 930 Ljubljanska splošna spoved . Stiški rokopis Ljubljanska stolnica 95, 96, 123 Ljubljanski casnik 708, 964, 969, 991, 992 Ljubljanski rokopis . Stiški rokopis Ljubljanski zvon 11, 40, 43, 45, 50– 52, 83, 84, 228, 256, 262, 336, 550, 637, 689, 701, 718, 760, 767, 794, 793, 802, 806, 811, 822, 825, 833, 834, 838, 852, 856, 997, 1007, 1018, 1033, 1044, 1085, 1088, 1089, 1102, 1116, 1122, 1125, 1129, 1143, 1145, 1146, 1154, 1156, 1170, 1172, 1173, 1185, 1187, 1201, 1207, 1218, 1219, 1226, 1233, 1240 Ljudska pesem 9, 10, 15, 24, 32, 50, 248, 254, 282, 383, 392, 425, 460, 546–548, 550, 580, 583, 644, 646, 753, 888, 919, 950–953, 955, 956, 959–961, 970, 972, 981, 985, 991 (srbska), 1020 (srbska), 1065 Loci communes theologici 107 Locis Theologicis 151, 152 Logarjevi, dramska igra 1141, 1156 Lubezen Jožefa II. (Dev) 449, 450, 460, 461, 463 Lublanske novice (Vodnik) 49, 460, 532, 535, 546, 549, 552–554, 907 Luc inu senca (Hrovat) 459, 465 Lumen naturae (Valvasor) 359 Luna, 1132 Lysti inu Evangelia (Japelj) 496, 504 Magazin für deutsche Literatur des Auslandes 839 Magazin für Historiographie unf Geographie (Büsching) 420 Magistrale, del Sonetnega venca 809, 810, 838 Majhnje prpovedovanja (Debevec) 562 Maksima (Prešeren) 761, 763, [786] Mala kranjska kronika (Zupan) 699 Male povesti (Ravnikar) 562 Mali besedenjak slovenskiga in nemškiga jezika (Kek) 646 Mali katekizem (Kanizij) 330 Mali katekizem (Mikec) 261 Mali katekizmus (Temlin) 433 Malo berilo za slovenske šole (Metel­ko) 650 Manuale za rabo (Bedekovic) 427 Marcianist 465, 595 Marcianizem 467, 592, 595, 599 Marianske Kempensar (Pohlin) 449 Marija Magdalena, drama 1143 Marijine pridige 847 Marko Pohlin: Kraynska grammatika; Bibliotheca Carnioliae (ur. Faganel) 37 Marsikateri romar gre v Rim, pesem 815 Martin Krpan z Vrha (Levstik) 1018, 1020, 1024, 1080, 1093, 1125 Mašcevanje usode (Zarnik) 1085 Mašne bukvice 710 Matej Cigale, slovenski jezikoslovec (Navratil) 53 Matevž Klander, 1127 Mati (Jenko) 1051 Matijaš Grabancijaš dijak (Brezovacki) 426 Mazeppa (Byron) 930, 931, 936, 1140 Med dvema stoloma, 1101, 1108 Medicina ruralis (Lalangue) 431 Med književnostjo, narodom in zgodovino: razgledi po starejši starejši sln literarni vedi 1211 Memento mori (Prešeren) 756, 763, 765 Mémoires de l’Académie Celtique 638 Memoria regum et banorum (Ratkaj) 284, 286 Meniške legende 157 Mesinska nevesta (prev. Koseski) 921, 935 Messias (Poppe) 510 Metamorfoze (Ovid) 990 Metelko v slovenskem slovstvu (Marn) 41 Michael Andreasch, der Landweber und Dichter 843 Miklosich’s Jugend­ und Lehrjahre (Murko) 50 Mila pesem (Vodnik) 438, 461, 544 Mila pesem (Mihelic) 49, 450, 460 Milica (Vodnik) 457 Milosrcnost do živali (Bleiweis) 909, 948 Minnesang 78 Misijonske katoliš kršcanske pejsme (Lavrencic) 392 Miss Jenny Love (Linhart) 511 Miš deklica (Valjavec) 977, 980 Mittheilungen des historischen Vereins für Krain 37, 38, 43, 45, 89, 241, 390, 438, 519 Mittheilungen des historischen Vereins für Steyermark 45 Mittheilungen über Gegenstände der Landwirtschaft 842 Mlada Breda (ljudska) 950, 951, 953 Mladika, casnik 1098, 1140, 1142– 1144, 1147 Mladi Robinson (Vranic) 431 Mladogramatiki 10 Moja hoja na Triglav (Mencinger) 1087, 1090, 1091 Moj crni plašc, pesem 1175 Mojemu narodu, 1146 Moj spominek (Vodnik) 545, 547, 549 Molitev pregnanih 106 Molituvne bukuvce (Pohlin) 449 Molitva po pridigi (Schönleben) 334 Molitvena knjižica (Küzmic, M.) 433 Molitvena knjižica (Krajacevic) 274, 282 Molitvene bukvice posebno za mlade ljudi 704 Molitvenik (molitvena knjižica) 252, 427, 429, 449, 459, 578, 605, 616, 618, 619 Molitvice za bolnike 710 Monolog anga, k’ noce Cimber bite (Hitzinger) 960 Mravlja (Erjavec) 1030, 1033, 1036 Mrtvecne pesmi (Sijarto) 434 Muhe, pesem 687 Na dan sv. Katarine (Frankopan, F. K.) 319 Nádasdy (Kurelac) 316 Nagovor 323 Na Gorenjskem, 1140 Na kosilu bom pri svoji materi (Mandelv, V.) 1044 Na kraški zemlji (Erjavec) 1037 Napake slovenskega pisanja (Levstik) 803, 960, 1020, 1024, 1093 Napitnica, pesem 852 Naprej (Hitzinger) 958 Naprej (Jenko) 1060, 1073, 1074 Naprej, casnik 960, 1003, 1020, 1073, 1074, 1096, 1112 Naravoslovec 372, 414–416, 544 Naravoslovje 406, (418, 422), 524, 568 Na razpotju (Jenko) 1051 Na straži, pesem 1192 Na sveti vecer, pesem 1175 Narodna tiskarna 1100 Narodne novine, casnik 43, 867, 1084 Narodne pesmi ilirske (Vraz) 644 Narodne pripovedke (Valjavec) 967, 980 Narodní listy, casnik 1084 Narodopis, casnik (Šafárik) 741, 743 Narodopisec 294, 415, 544 Narodopisje Slovencev (10), 400 Narucne knjižice (Matakovic) 428 Našega zvelicitelja zemeljski žitek (Habdelic) . Gospodina Kristuše zemeljski žitek (Habdelic) 296 Naše obzorje (Celestin) 51 Naše škodljive živali (Erjavec) 1033 Naši bukovniki (Kotnik) 400 Natale solum (Bedekovic) 427 Nauk kršcanski (Kastelec) . Praxis catechistica Nauk murve in svilode rediti (Bleiweis) 914 Nauk o telovadbi (Levstik) 1004 Nauk o umni živinoreji (Bleiweis) 917 Nauk o vinoreji (Vrtovec) 919 Nauk podkovstva (Bleiweis) 914 Nauk slovenskim županom (Levstik) 1023 Nauk za babice 854 Na vseh svetnikov dan (Levstik) 1001 Nebeški cilj (Kastelec) 341, 373 , 449 Nebeška procesija (Prešeren) 758, 763, 829, 833 Nebu na zemlji po božji bolji (Kastelec) 340 Necimurni up (Prešeren) 630, 805, 834 Neiztrohnjeno srce (Prešeren) 763, 841 Nekadaj in zdaj (Malavašic) 947 Nekaj o razmerju slovenskih Trubarjevih spisov k protestantskim hrvatksim knjigam (Vidic) 55 Nekatere crtice iz slovenskega slovstva, spis 721 Nekoliko drobtinic iz Cigaletovega življenja (Navratil) 53 Nemško­slovenska branja (Primic) 574, 600, 601, 727 Nemško­slovenski slovar pravnega in ekonomskega izrazja (Apovnik­Karnicar) 16 Nemško­slovenski slovar (Cigale) 708 Nestorjeva kronika 1023 Ne zveni mi, pesem 1206 Nevesta Kralja Matjaža 546 Nezakonska mati (Prešeren) 763, 789, 790, 838 Nevesta iz otoka Cipros, drama 870 Nevihti, pesem 1180 Nibelunška kitica 778 Ni vse zlato, kar se sveti (Erjavec) 1036 Njega ni, pesem 1162 Noch ein Wort über die neue sloweni­ sche Orthographie (Zalokar) 648 Nordlingerska bitva (bitka) 141 Noth und Hilfsbuchlein (Becker) 453 Notranjšcina 340, 341, 381 Nouvi zákon ali testamentom (Küz­ mic, Š.) 432 Nova musa Vienna (Vitezovic) 325 Nova pisarija (Prešeren) 564, 635, 756, 764, 791, 802, 803 Nova pota, spis 1156 Nove besedne bukve (Vorenc) . Dictionarium Latino­Carniolicum (Vorenc) 494 Nove oblike (Svetec) 964 Novice . Kmetijske in rokodelske novice Novice in dr. Bleiweis (Marn) 41 Noviga testamenta posledni del 149, 160 Novine, casnik 740 Novi nemško­slovenski bukvar (Primic) 601, 606 Novi testament (Trubar) 87 Novi vedež za smeh in cas kratenje Slovencem (Gutman) 605, 873 Novogrška slovnica (Possart) 869, 871 Novo in staro (Hitzinger) 958 Novostrujarji 52 Nuna in kanarcek (Prešeren) 763, 824 Nuna Uršica (ljudska) 950, 952 Nuovo Discacciamento di lettere inutili, zapisi o Abecedni vojni 682, 683 O akrostih v Prešernovih Sonetih (Pintar) 52 Obcna zgodovina (Vrtovec­Brne) 919 Obcni državni/državljanski zakonik (Cigale) 931, 965, 1006, 1157 Obhajilo 120, 124, 136, 143, 144, 146, 147, 150, 155, 211, 219 Oblega Sigetska . Odilenje Sigetsko (Vitezovic) Obrazec (formula, zlasti pravna) 32 Obrazi (Jenko) 1065, 1067, 1068, 1070, 1071, 1077 Obraz državnega zbora (Zarnik) 1084 Obraz slovenskoga narecja u Koruškoj (Jarnik) 741 Observationes in scriptione et lectione (Svetokriški) 373 Obujenke (Jenko) 1068, 1072, 1074, 1077 Ocena Prešernovih Poezij (Stritar) 46 Ocenaš 61, 83, 115, 139, 143, 144, 155, 186, 201, 202, 211, 238, 255, 344, 356 Od Divice Marije cez lejtu 335 Od Divice Marije v adventu 335 Odilenje Sigetsko (Vitezovic) 323, 324, 327 Odiseja (Homer) 990 Od kmestva (Volkmer) 583 Od kreposti toplic (Pajer) 432 Odlocba o krivoverstvu 113 Od nasledovanja Kristuševoga (Hab­delic) 296 Od nasleduvanja Kristuševoga (Krišto­lovec) 296, 427 Od prvega popotovanja v Ameriko (Pirc) 580 Od srice nestalnosti (Frankopan, F. K.) 319 Od Svetiga duha ob finkoštim casu 335 Od S. Krsta. Ta mahina agenda 150, 219 O drevne­pol’skom jazyke (Baudouin de Courtenay) 76 O Duhovni brambi (Grafenauer) 400 Od za Kristusa hojenja bukvice 396 Od zidanja cerkve na Šmarni gori, pesem 828 Od železne ceste (Prešeren) 763, 790, 829 Oesterreichischer Beobachter, casnik 570, 860 Oesterreichische Revue, casnik 39 Oesterreich­Ungarn in Wort und Bild (ur. Rudolf Habsburški) 47 Officium za božic in veliki teden 708 Ognjeplamtic (Jenko) 1051 Ogrski Slovenci 53, 64, 252, 653 Ohlas písní ruskych 687, 868 Okranjšane zgodbe Sv. pisma (Švab) 578 Oljki, pesem 1169, 1170 Opominjevanje k’pokori (Traven, J.) 579 O pouku slovenskega jezika (Ilešic) 86 Opravk tega cloveka (Schönberg) 449 Opsidio Szigetiana (Zrinski, N.) . Propast Szigeta (Zrinski, N.) 278 Opus Selectum (Švagel) 428 Orbis pictus (Hipolit) 375, 376, 541 Orbis pictus (Komenský) 375 Orest (Stritar) 1141 Orglar, pesem 800, 813 Originali iz domacega življenja (Zarnik) 1085 Oryctographia Carniolica (Hacquet) 415 Osem inu šestdeset sveteh pesem (Redeckini) 464 Os Lusiadas (Camoens) 804 Osode, pesem 853 O, sladku ime Jezus 342 Osservatore Dalmata, casnik 840 O stoletnici Vodnikovih Ljubljanskih novic (Vrhovnik) 49 Ostromirov evangelij 38, 650 – Hankova izdaja 650 – Vostókova izdaja 650 Ostroška Biblija 577 Ostrovica (Jarnik) 614 Ost und West, casnik 743, 843 Osvobojeni Jeruzalem (Tasso) 359, 798, 1049 Otrocja Biblija (Krelj) 171, 236 Otrocje igre v pesemcah (Levstik) 1007 Ottuv Naucný slovnik 46, 49 O, Vrba 757, [784], 840 Ovsenjak (Valjavec) 971, 974, 981 Ozaljski književni krog 287 Oznanila cesarsko­kraljeva 50, 646 Pabulum spirituale (Zagrebec) 427 Pad no zdig cloveka (Šerf) 619 Palmarium Empyreum . Zmagovita nebesa (Rogerij) Panj sršenov, pesem 1205 Panonska teorija 575 Papež 101, 106, 128, 132, 137, 145, (151), (152), 172, (182), 206, 231 Papeža Pija VIII. Apostolsko Pismo (Metelko) 611 Papisti 105, 106, 151, 160, 224 Parallelsätze der italienischen und slowenischen Sprache (Kvas) 619 Parizina (Prešeren) 835, 870 Passion iz vseh štirih evangelistov 190 Passionsbüchlein (Valvasor) 349 Passion tu je bridku trplenje (2. del Sv. Pisma) 189 Pastir (Valjavec) 977 Pastirski list (Herberstein) 492 Pastirski list, casnik 849 Patent (Pohlin) 449 Patroni menstrui (Pohlin) 459 Patru Damascenu (J. B. K.) 426 Paul Wiener, Mitreformator in Krain (Elze) 44 Pavliha (Levstik) 1005, 1006, 1018, 1021, 1148 Pegam in Lambergar (ljudska) 522, 546, 857, 922, 992, 1020 Pejsem od te velikih odpustikov (Str­ žinar) 383 Pentatevh 187, 190, 230, 496, 562 Perpovedi, pravljice, izgledi 853 Pesem k božji službi v rimski katoliški Cerkvi (Volkmer) 584 Pesem na cast. Sv. Marije 82 Pesem o nicevosti sveta 382 Pesem o Pegamu in Lambergarju (Župancic) 845 Pesem o zvonu (prev. Koseski) 929, 935 Pesim krajnskih brambovcev (Vodnik) 549 Pesmarica 82, 253, 255, 261, 262, 317, 334, 335, 382, 398, 425, 504, 578, 619, 653 Pesmarica (ur. Razlag) 1088 Pesme duhovne 425 Pesme hrvatske (Cucic) 426 Pesme k tem opravili te svete maše (Volkmer) 583 Pesme od mocvirskega posušila, pesem 832 Pesme za brambovce (Vodnik) 533, 549, 550 Pesme za pokušino (Vodnik) 533, 546 Pesme za pokušno (Slomškov krožek) 898 Pesme Valentina Vodnika (ur. Smole) 551 Pesmi (Jenko) 1147 Pesmi (Levstik) 1000, 1001, 1133, 1149 Pesmi (Stritar) 1146, 1147, 1148, 1149 Pesmi (Valjavec) 969 Pesmi in glasba z Južne Koroške (Karnicar­Logar) 16 Pesmi po Koroškem in Štajerskem znane, pesmarica 843 Pesnik 33, 41, 43, 76, (258), 287, 294, 296, 297, 298, 299, 300, 301, 308, 316, 317, 318, 323, 328, 347, 362, 382, 392, 425, 426, 442, 448, 460, 504, (511), 523, (530), 535, 542, 543, 544, 546, 548, 549, 550, 551, 558, 578, 582, 583, 585, 587, 601, 635, 643, 650 Pesništvo 31, 32, 33, (34), 46, 47, 533, 551, 582 , 584, 650 Pesti Naplo, casnik 1084 Petere Mojzesove bukve (Ravnikar) 562 Pet kamenov prece Davidove (Reš) 428 Pet sveteh Petkov (Pohlin) 449 Pevcu (Prešeren) 762, 792, 838, 840, 841 Pevec, pesem 853 Pfälziesche ökonomische Gesellschaft 422 Phantasmen (Kochen) 429 Pharsalia, pesnitev 807 Pikin Jožk, 1134 Pipa tobaka, 1108 Pisanice od lepeh umetnost 49, 448, 449, 450, 455, 460, 462, 463, 532, 544, 547, 653, 688, 755, 1225, 1232 Pisma Jarnikova Stanku Vrazu (Bleiweis) 54 Pismenica ali zgodovinsko razvitje in razcvetje slovenskega jezika (Metelko) 38 Pismenost ali grammatika za prve šole (Vodnik) 533, 535, 542, 556 Pismo o književnosti kod Slovenaca (Gavrilovic) 49 Pismo o pesništvu (Horac) 557, 617, 627, 628 Placna pesma Petra Zrinskog (Kukuljevic) 316 Plac smrtelnosti (Magdalenic) 298, 299 Plorantis Croatae saeculo duo (Vite­zovic) 329 Pobožna in kratka premišljavanja (Plantic) 428 Pobožne narodne pesmi (Hitzinger) 960 Pobožnost sv. Alojzija (Gutman) 605 Pocetki grammatike, to je Pismenosti francoske (Vodnik) 533, 556 Pod oknom (Prešernom) 763, 787, 838, 839, 841 Podvucenje inu molitve (Redeskini) 464 Podvucenje za babice (Makovic) 466 Poezije (Gregorcic) 51, 1088, 1147, 1157, 1163, 1169, 1170, 1171, (1172), 1173, 1176, 1180, 1198, 1201, 1206, 1209 Poezije, 2. zvezek (Gregorcic) 1186, 1187, 1201, 1206, 1209 Poezije, 3. zvezek (Gregorcic) 1189, 1190, 1191, 1201, 1206, 1209 Poezije (Prešeren) 46, 684, 756, 757, 759, 761, 762, 763, 774, 777, 785, 800, 801, 802, 809, 818, 821, 822, 823, 828, 829, 835, 837, 838, 920, 925, 929, 930, 955, 1007, 1147, 1225, 1234 Po jezeru bliz Triglava (Vilhar) 960 Pokorni i mnozi ini psalmi Davidovi (Budinic) 327 Poletni vecer, pesem (Kastelec) 689 Poletni vecer, pesem (Žemlja) 713 Politische Blätter, casnik 648 Pomenki o Zori (Svetec) 964 Pomum granatum (Matijevic) 428 Popevke kršcanske 425 Popevke pod svetim Mašami 425 Popisavanje živlenja (Pohlin) 449 Popisuvanje Krajnske dežele (Vodnik) 551 Popolni rocni slovar (Janežic) . Slovar (Janežic) Popotna torba (Erjavec) 1007, 1023, 1024, 1030 Popotne pesmi, 1136, 1140, 1141, 1147, 1148 Popotniki smo vtrujeni (Malavašic) 946 Popotnik vozke inu široke poti (Veriti) 579 Popotovanje od Litije do Cateža (Lev­stik) 1024, 1093 Poskocnice (Frankopan, F. K.) 317 Poskus zgodovine Kranjske (Linhart) 511, 512, 513, 514, 515, 516, 520 Poslednji pastirski list (Matelko) 611 Po slovesu (Jenko) 1052, 1066, 1072 Posmrtnice, pesem 1191 Postila 100, 111, 137, 142, 150, 151, 163, 168, 176, 177, 180, 181, 187, 189, 207, 209, 218 Postila 130, 142, 234 Postila (Krelj) . Postila Slovenska Postila (Brencij) 168, 234 Postila (Spangenberg) 138, 168, 169, 176, 177, 178, 179, 180, 186 Postila (Vramez) 234 Postila vnovic spravlena 234 Postila Slovenska 163, 169, 170, 171, 181 Pošta Slovenije 16 Postava za col in državino samoproda­jo 646 Potažba (Koseski) 922 Potopisni listi, 1127 Pot iz Ljubljane v Šiško (Erjavec) 1037 Pot svetiga Križa 390 Pot v nebesa (Bonca) 579 Povedanje od slovenskiga jezika (Vo­dnik) 460, 552 Povodni mož (Prešeren) 681, 752, 755, 794, 860, 972, 1225 Pozor, casnik 1082, 1084 Praefationes et epistolae Desiderii Erasmi Rotterdami 232 Praktisches Heilverfahren bei den ge­wöhnlichen innern Krankenheiten (Bleiweis) 905 Pravi Slovenec, igra 856 Prebiral sem pratko, pesem 1187 Predgovor k hrvaškemu 1. delu novega testamenta 154 Pregled slovenskega slovstva 39, 43, 49 Prekop (Prešeren) 798 Prstavek krajnskih pejsem (Japelj) 493 Put svetoga Križa (Glic) 428 Prakticna slovensko­nemška gramatika 707 Praktikant 603 Praxis catechistica (Kastelec), 340, 343 Prašanja in odgovori (Makovic) 466 Pratika 390, 507, 526, 528, 532, 549, 551, 553, 581, 908, 909 Pravda o slovenskem šestomeru 931, 980, 1023 Pravi Slovenec, casnik 947 Prava pot k dobrimu stanu (Primic) 601 Pravnik, casnik 267 Predectva in postila (Vramec) 52 Predige za vse nedele ino svetke (Šerf) Ptujebesedar, pesem 699 619 Pred sodnim stolom (Jenko) 1072, 1076 Pred stolom tvoje milosti (Japelj) 546 Pred tabo na kolenih (Japelj) 546 Prekmurski knjižniki in knjige 54 Premilo tužita dva Vugra viteza (ljudska) 300 Premišluvajna na vsaki dan tega tedna (Paglovec) 390 Preporodyeni Ceh 428 Prese, casnik 1084 Prešernov god v Elizij, 1140, 1141 Prešernova pisma iz Elizija, spis 1151 Preširenklänge (Prešernovi zvoki), 839 Pridege na nedele (Pohlin) 457 Pridige iz bukvic, imenovanih Exerci­tia sv. Oceta Ignaca (Basar) 384 Pridige za vse Nedele (Japelj) 497 Prijatelju, pesem 853 Prijateljem, pesem 1176 Primorec, casnik 993 Primus Truber und die Reformation in Krain (Elze) 44 Priricnik ali razlike mudrosti cvetje (Vitezovic) 328 Prirodopis rudninstva ali mineralogija (Erjavec) 1032 Prirodopis živalstva (prev. Erjavec) 1032 Prisega iz Štajerja 267 Prisega koroška 268 Prisega ljubljanskega mesta (Simonic) 54, 267 Prisege mesta Kranj 55, 85 Prizori, 1146 Prodechtva (pridige) 234 Profesor Josip Marn (Karlin) 55 Programma de invertato (Popovic) 422 Prokopa Svobode . Preporodyeni Ceh Propast Szigeta (Zrinski, N.) 278 Protestanti (43, 44, 81, 82, 89, 90), 96, (97), (101), 108, (109), 119, 120, 122, 123, 125, 131, 132, 133, 134, (136), 144, 148, (152), 153, 155, 159, 160, 162, 163, (166), 168, (170), (171), (172), 174, (179), 182, (187), (188), (193), 199, (207), 210, (216), 217, 219, (220), 224, (230), 231, (232), 236, 237, 238, 239, 242, 243, (244, 245, 246), 248, (249) Protestantizem 148, 149, 151, 203, 205, 215, 218, 224, 228, 231, 234, 236, 250, 251, 252, (253), 254, (255, 256, 260), 261, 263, 264, 285, (341), 434, (437), 546 Protestantische Postillen 209 Prozelitizem 278 Prpomock Boga prav spoznati (Ravnikar) 561 Prva ljubezen, pesem 804, 817, 837 Prvi del novega testamenta 1563 Prvi del novoga testamenta vštevši do djanja apostolov 130, 163, 168 Prvi otca našega Adama greh (Habde­lic) 288, 294, 296 Przegled, casnik 1084 Psalter svetoflorijanski 570 Psihologija (naroda) 24, 25, (27), 28, 29, 30 Punica, ep 814 Pustna (Jarnik) 743, 843 Pušcicarjem, pesem 832 Put na nebo (Sottner) 427 Putni tovaruš (Frankopan Zrinski, A. K.) 314 Racunica (aritmetika) 431, 449, 617, 653 Rad Jugoslavenske akademije 310, 323, 1032 Raja, pesnitev 1153 Rateški rokopis 83 Razgovarjanje (Senjanin) 106 Razgovor ugodni naroda slovinskog (Kacic Miošic) 328 Razkri jezik cudovito Mesa no krvi skrivnost (Volkmer) 583 Razlicne pesmi 805 Realenciklopaedie für protestantische Theologie und Kirche (Herzog) 44 Red je duša opravil, spis 847 Redemptoris mundi, bratovšcina 363, 364 Red zvelicanstva (Sever) 433 Register und summarische Innnhalt, 1220 Register und summaricher Inhalt aller der Windischer Bücher, naznanilo (Trubar) 116 Reims spomenik 38 Reisen durch Oesterreich (Hermann) 545 Rek 59, 357, 646 Relata refero (Prešeren) 638 Relatio de Episcopatu Svidnicensi (Petretic) 283 Repicu, pesem 832 Repoštev 1058 Rezijanšcina 741 Ribic (Prešeren) 761 Ribici tih Ludy (Japelj) 500 Riegruv Naucný slovnik 43 Rijecnik hrvatskog jezika v dveh zvezkih (Ivekovic) 296 Rjecnik (Karadžic) 860 Rima (78), 300, 308, 324, 546, 548, 585 Rimski katolik, casnik 1155, 1166, 1187, 1206 Rodoljub 50, 491, 521, 587, 608, 614 Rodoslovje 332 Rojakom, 1146 Rokovnjaci, 1102, 1105, 1108 Romanca 755, 756, 757, 787 Romantika 777 Romantika v Slovanih (Murko) 52 Romarske bukvice (Repež) 398 Romarsku drugu blagu (Repež) 398 Römische Denkmäler in Illyrien (Vodnik) 539 Rosana, 1153 Roza, drama 1115 Rozprovy Ceské akademie císare Františka Josefa 73 Roža (Jenko) 1064, 1065 Rožmarin, pesem 853 Rübezahl 796 Rudninoslovje ali mineralogija (prev. Erjavec) 1032 Ruska antologija (Vesel) 1184 Russkaja beseda, casnik 39 Ruska misel, casnik 838 Ruth, svetopisemska knjiga Sacrum Concionum (Pasman) 281 Sacrum promptuarium (Svetokriški) . Sveti prirocnik (Svetokriški) Saggio grammaticale italiano­Cragno­lino (Franul von Weissenthurn) 541, 559 Salomonove pripuvesti 187, 191 Salve regina 80, 81 Sammlung der windischen Stamm­wörter (Gutsman) 473 Sammlung der Wurzelwörter (Jarnik) 742 Sammlung fremder Wörter (Jarnik) 742 Sanje (Valjavec) 969, 971, 980, 982 Sanjske bukve 1058 Satira 259, 315, 426, (605), 755, 756, 778, 802, 803, (804, 825), 832, (872), 873 Satyre Ovidijeve (Valvasor) 359 Scena 32 Sebastiain Krelli Catechesis Slavica 172, 207 Sedemletna vojna 523 Sedem sinov (Žemlja) 644, 714, 716 Sedmina 356 Sentencie vsakojacke (Frankopan, F. K.) 317 Sestina 788 Sila spomina (Prešeren) 763 Silva des romances viejos 869, 871 Sinajski evhologij 73, 74 Sin kmeckega cesarja, 1107 Sisek rešen (Hitzinger) 959 Slava rajnim rodoljubom in utemelji­teljem našega slovstva , spis 851 Slavische Wölker (Slovanski narodi), spis 732 Slávy Dcera 868 Slávy Duch 862 Syllabus vocabulorum grammaticae (Habdelic) 294 Syllabus vocabulorum in Illyricum (Jambrešic) 431 Symmicta de dialectis germanicis (Popovic) 424 Synopsis Catechetica (Klapše) 391 Skupspravlanje Kraynskih Pisanic (Dev) 449, 450 Slava vojvodine Kranjske (Valvasor) 34, 322, 323, 331, 347, 348, 349, 351, 359, 797, 1220 Slavin, casnik 38 Slavinja, casnik 904 Slavische Anthologie 47 Slavische Bibliothek, casnik 80, 565, 967 Slawische Jahrbücher 603 Slawischer Bücherdruck in Würtem­berg (Schnurrer) 38, 1221 Slawische Sprachlehre (Japelj) 501 Slepec, pesem 1192 Slika (Jenko) 1071 Slovan, casnik 1116, 1182, 1183, 1185, 1201, 1226 Slovanka, casnik 38, 1221 Slovanska citanka (Gerbelj) 838 Slovanske starožitnosti 868 Slovar (Belostenec) 287 Slovar (Habdelic) 293 Slovar (Hutter) 260 Slovar (Janežic) 994, 995 Slovar (Jarnik), 739 Slovar (Levstik) 1136 Slovar (Lodereker) 36 Slovar (Megiser) 260 Slovar (Pleteršnik) 52, 995, 1031, 1037, 1092 Slovar (Sommaripa) 55, 81, 82, 254, 256, 376, 393 Slovar (Sušnik) 430 Slovar (Vrancic) 36 Slovar (Vodnik) 557, 739, 740, 966 Slovar (»Wolfov«) 914, 1004, 1021, 1025 Slovenci in 17. vek v književno­zgo­dovinskem oziru (Jeglic) 54 Slovenc tvoja zemlja je zdrava (Vodnik) 528 Slovenec, casnik 55, 708, 776, 963, 964, 993, (1097), 1123, 1171, 1172, 1173, 1174, 1181, 1206, 1233 Slovenija, akademsko društvo 55 Slovenija, casnik 39, 55, 853, 955, 962, 964, 965, 969, 991, 1009, 1113 Slovenija presvitlemu (Slovenija cesarju Ferdinandu) (Koseski) 925, 927, 928, 931, 934, 935 Slovenischen Altertümer (Slovenske starožitnosti), spis 732 Slovenischen protestantischen Gesam­ngbücher 174 Slovenjenje 460, 552, 564 Slovennska Grammatika (Zagajšek) 465 Slovenska akademija znanosti in umet­nosti (SAZU) 13, 16 Slovenska Bcela 39, 55, 650, 955, 962, 963, 964, 969, 990, 996 Slovenska koleda (ur. Janežic) 997 Slovenska matica 9, 43, 54, 339, 346, 551, 776, 917, 920, 961, 962, 965, 1004, (1005, 1020), 1021, 1030, 1136, 1154, 1169, 1196 Slovenska slovstvena zgodovina (Va­ljavec, J.) 39 Slovenska Talija 47, 1044, 1045 Slovenska vila (ur. Jurcic) 920, 1095, 1114 Slovenska zgodovina (Jenko) 1072, 1074 Slovenske gledališke igre (Bleiweis) 917 Slovenske narodne pesmi (Štrekelj) 9, 1211, 1228, 1233Slovenske vecernice 858 Slovenski dom (Hrovat) 40 Slovenski glasnik, casnik 50, 712, 717, 722, 858, 883, 889, 921, 930, 958, 964, 969, 984, 992, 993, 997, 1020, 1024, 1027, 1028, 1034, 1035, 1044, 1079, 1080, 1085–1088, 1091, 1092, 1095, 1110, 1111, 1115, 1117, 1118, 1122, 1123, 1125, 1136– 1140, 1143, 1147, 1157, 1161, 1213, 1223, 1226 Slovenski jezik pa kranjska špraha (Bleiweis) 916 Slovenski koledarji in koledarniki (Benkovic) 53 Slovenski narod, casnik 49, 53, 55, 931, 1026, 1037, 1059, 1060, 1079, 1083, 1084, 1085, 1096, 1097, 1098, 1099, 1100, 1100, 1101, 1102, 1103, 1115, 1172, 1174, 1179, 1185, 1188, 1233 Slovenski silabikar (Küzmic, M.) 433 Slovenski svet, casnik 1116 Slovenski svetec in ucitelj 1101, 1108 Slovenski Štajer, casnik 43 Slovensko društvo 558, 649, 910 (Bleiweis) Slovensko gledališce (Trstenjak) 47 Slovensko­nemška slovnica (Slomšek) 850 Slovensko­nemški katekizem (Dalma­tin) 207 Slovensko­nemški slovar pravnega in ekonomskega izrazja (Apovnik­Karnicar) 16 Slovensko­nemški in nemško­slovenski rocni besednik (Murko, slovar) 860 Slovenšcina na ljubljanskem liceju (Pleteršnik) 55 Slovenšcina v besedi in pismu v šolah in uradih (Radics) 54, 85 Slovnica (Bohoric) 35, 185, 186, 199, 236, 237, 376, 377, 381, 391, 422, 423, 460 Slovnica (Dajnko) 778, 858 Slovnica (Janežic) 39, 995 Slovnica (Jarnik­Gutsmann) 778 Slovnica (Kopitar) 38, 39, 79, 180, 518, 559, 568, 569, 573, 606, 611, 622, 628, 638, 729, 778, 859, 1020, 1221 Slovnica (Kumerdej) 520, 526 Slovnica (Levstik) 1004, 1021, 1097 Slovnica (Malavašic) 947 Slovnica (Metelko) 39, 613, 614, 615, 628, 737, 751, 778, 1020 Slovnica (Murko) 631, 858 Slovnica (Pohlin) 438, 444, 446Slovnica (Šmigoc) 641, 778 Slovnica (Vodnik) 778 Slovnica (Weissenthurn) 778 Slovniški pomenki (Svetec) 965 Slovo od mladosti (Prešeren) 681, 687, 755, 770, 784, 804, 837, 838, 860, 1075 Slovo od mojega hrasta (Volkmer) 584 Slovo od Rifenberga, pesem 1167 Slovo o polku Igorjevem 997 Slovstvena zgodovina v slovenski ljudski šoli (Leban) 45 Slowenische Sprachlehre (Metelko) 616 Societas slovenica 16, 50, 589, 618 Société malacologique de la Belgique 1032 Soca, casnik 40, 55, 1037 Sodnikovi, roman 1141, 1153 Soldaška (Prešeren) 756, 790 Somatologija (prev. Erajvec) 1032 Sonetje ljubezni (Prešeren) 837 Sonetje nesrece (Prešeren) 757, 763, 784, 785, 837, 840 Sonetni venec (Prešeren) 762, 808, 809, 810, 814, 821, 837, 838, 840 Sosedov sin (Jurcic) 1098, 1108, 1140 Specchio spirituale 339 Specimen vocabularii (Popovic) 423 Spegel te cistosti (Kastelec) 340 Spevnik (Vodnik) 551 Splošni nauk od kranjskih crk (Zalokar) 616 Spomenik šeststoletnice (Navratil) 54 Spomini (Jenko) 1079 Spomini (Stritar) 1156 Spomini na deda (Jurcic) 1094, 1107 Spomini na grobu Antona Olibana (Robida) 955 Spomini na Jožefa Cimpermana (Opeka) 53 Spomini na Sokrata (Ksenofont) 997 Spomini na znamenite može slovenske (Holz) 47 Spomini o Jožefu Jurcicu (Levec­Voš­njak) 51, 52 Spomini o Levstiku (Stritar) 52 Spomlad, pesem 852 Srce ali samospoznanje in zboljšanje cloveškiga srca (Metelko) 646 Sreca v nesreci (Cigler) 712, 1036, 1125 Srecna vecnost 446 Sršen . epigram Stara cerkvena slovanšcina 38, 42, (45), 72, 73, 74, 75, 528, 552, 553, 557, 572, 577, 635, 640, 650 Stara pravda 86 Stari in nouvi testamentom (Küzmic, M.) 433 Statuta Bonifacii 61 Stemmatographia ilirskih rodovin in dežel (Vitezovic) 323 Stemmatographia sive armorum (Vi­tezovic) 329 Stešemo svoj colnicek si nov, pesem 801 Stihma Božja (Repež) 399 Stiški rokopis 80, 81 Sto in petdeset posvetnih pesmi (Dajn­ko) 584 St. Senanus and the lady 825, 826 Studie z oboru církveneslovanskéjo písemnictví (Vondrák) 73 Südslavische Correspondenz, casnik 1099 Südschlawische Zeitung, casnik 855 Summe christlicher Lehre (Zbirka kršcanskih naukov, Krelj) 172 Supraseljski zbornik 38, 1023 Sv. Avguštini Enchiridion za eno skušno (Pohlin) 459 Svecan in cvetica (Svetec) 962 Sveta maša ino kršansko ppremišlovanje (Ravnikar) 562 Sveta vojska (Paglovec) 389, 464 Svetega pisma Starega testamenta prve Mojzesove bukve (Pohlin) 459, 494 Svete Lucije andoht (Paglovec) 389 Svete pesme (Potocnik) 616, 620, 627, 645, 653 Svete Terezije premišljevanje (Burger) 618 Sveti Aleksi (Brezovacki) 426, 427 Sveti Evangeliomi (Krajacevic) 274 Sveti Evangelioni (Petretic) 280, 282 Sveti Pavel v enim listi 190 Sveti Post (Hasl) 445, 466 Sveti Post (Pohlin) 445 Sveti Postni Evangelium (Pohlin) 449 Sveti prirocnik (Svetokriški) 373 Sveti veliki teden ali molitve in cere­monije (Albreht) 579 Svetinova Metka 1140, 1141, 1142 Svetobolje 786 Svetoivanski evangelij . evangelij sv. Marka iz samostana v Štivanu Sveto opravilo za šolarje 848 Sveto Rešnje Telo 287, 344 Sv. Ferenca Salesiuša (Kocijancic) 428 Sv. Senan (Prešeren) 763, 825, 826 Szigeti veszedelem (Zrinski, N.) . Propast Szigeta (Zrinski, N.) Syngramma suevicum (syntagma suevicum) 102 Škofjeloški pasijon 365 Škofjeloški rokopis 86 Škof Matevž Ravnikar (Levec) 560 Šmalkaldska vojska 96 Šola vesela lepega petja … (Slomšek) 848 Šolski prijatelj, casnik 55 Špejgel duhovni (Kastelec) 339 Špitalna cerkev Ljubljana 122, 133, 206, 207 Številstvo za slovenske šole (Metelko) 617 Študentovska (Levstik) 1001 Šula tega premišluvana (Skalar) 266 Šumi, pesem 1161 Ta celi katehismus, eni psalmi (Trubar) 81, 82 Ta cejli psalter Davidov 148 Ta celi Catehismus 148, 172, 224 Ta celi catehismus, eni psalmi (1584) 149, 158, 160, 161, 187, 200 Ta celi novi testament (Trubar) 96, 161, 162 Ta dan je vsega veselja 334 Ta Euangeli svetiga Mateusha (1555) 104 Tagespost, casnik 15, 401 Tako je bilo (Valjavec) 966, 973 Ta kratki virtemberški katekizem 220 Ta kratku Agnus dei, pesem 216 Ta male Katekizmus (Pohlin) 449 Ta mali Katecjismus ali Kershzanski na­vuk (Mikec) . Mali katekizem 264 Ta mali Katekizmus (Japelj) 496 Ta veliki Katekizmus (Gutsman) 473 Ta velki Katekizmus (Japelj) 489, 492, 504 Ta prvi deil tiga noviga testamenta (1557) 106, 161, 240 Ta prvi psalm z njega tremi izlagami 160 Ta slovenski kolendar 161 Ta stara božicna . Ta dan je vsega veselja Ta stara velikonocna . Jezus je od smrti vstal Tat v mlinu, drama 855 Ta veseli dan ali Maticek se ženi (Lin­hart) 518, 527, 528, 551, 644, 762, 775, 880 Te deum laudamus 282, 342 Telecja pecenka, 1108 Télégraphe officiel 535, 544, 557 Te odprte ali odklenene dure (Pohlin) Ta celi catehismus (Dalmatin) 190 459 Teresianum 37, 409, 424, 747, 749 Tevtonska kombinacijska metoda 641 Tezaver slovenskega ljudskega jezika na Koroškem 15 Thalbergova ustanova 690 Theatrum mortis humanae (Valvasor) 349 Theologische Zeitschrift 849 Thesaurus polyglottus 225, 226, 227 Thomas de Kempis Carniolicus de Imitatione Christi (Kastelec – Hipolit) 339 Thomasa Kempensaria Bukve (Paglovec) 389 Tilka (Jenko) 1080 Tipologija književnosti 33, 34 Tobiove bukve (Paglovec) 389, 390 Todtentanz (Vitezovic) 347 To govorjenje od branja S. Pisma (Debevec) 497 Topographia (archi)ducatus Carnioliae modernae (Valvasor) 349, 350 Topographia Archiducattus Carinthiae (Valvasor) 350 Topographia Salisburgensis (Valvasor) 349 Toponomastika 610 Tovariš, casnik 40 Trattare utilissimo del beneficio di Gesu Cristo crocifisso, verso i Christiani 142 Tresor de livres rares et precieux 230 Tridentinski koncil 251 Tridesetletna vojna 265, 268, 310 Tri duhovne pesmi 158 Triester Zeitung 993 Triglav, casnik 955 Triglavan s Posavja, spis 1136, 1143, 1155 Trije rokopisi iz prve polovice XVII. veka (Oblak) 54 Tri solze kralja Rastislava (Jeran) 956 Tristoletnica tiskarstva v Ljubljani (Arko) 45 Tri želje so Anastasiusa Grüna, pesem 835 Trojno gorje (Jenko) 1055, 1072 Trubar, Hren, Valvasor, Dolnicar: O slovstvu na Kranjskem (ur. Vid­ mar) 35 Tugomer (Jurcic) 1023, 1101, 1109 Tu malo besediše (Pohlin) 455, 456, 457 Turjaška Rozamunda (Prešeren) 756, 793, 838, 840, 963, 990 Uciteljski tovariš, casnik 957 Über das slowenische Alphabet, 620 Über die Aufgaben der Literaturge­ schichte (Ten­Brink) 26, 29 Über die Bemerkungen, 620 Über das slavische Evangelium zu Rheims (O slovanskem evangeliju v Reimsu), spis 695 Über die literarische Wechsel­seitig­keit zwischen den verschiedenen Stämmen 879 Udovec (Žakelj Ledinski) 952 Ueber Litteraturgeschichte (Wets) 29 Umeteljnost in umeteljna obrt Slovencev (Radics) 54 Universale glossarium (Popovic) 423 Untersuchungen vom Meere 405, 406, 408, 409, 410, 412, 413, 414, 417, 419, 421, 422 Urkundliche Beiträge zur Geschich­teder protestantischen Literatur (Kostrencic) 43 Ustno izrocilo 10, 32 Ura bije, cloveka pa ni (Zarnik) 1085 Vadenje za brati (Kumerdej) 488 Vaje (Vajevci) 1027, 1028, 1044, 1050, 1051, 1056, 1060, 1084, 1226 (vajevci) Vaje cerkvene zgodovnosti 847 Valvazor z ozirom na slovanstvo (Radics) 346 Varh (Smole) 551, 644, 762, 775, 880 Vaterland, casnik 1084 Vaterländische Blätter , casnik 573, 741 Vecernice, casnik 1095 Vedež, casnik 55, 873, 963, 964, 969, 972 Veldidena urbis (Roschmann) 407, 408, 409, 419 Velegrajska kuga, pesem 1187 Velika pratika (Vodnik) 528, 532, 546, 551 + kranjska! Veliki katekizem (Jakomini) 581 Veliki katekizem (Kanizij) 720 Veliki katekizem (Wölbic) 730 Veliki katekizem Petra Kanizija (Can­dek) 261 Veliki katekizem (Reja) 581 Vergleichung des polnischen Rhines­(Jarnik) 742 Veronika Deseniška 1101, 1109, 1110 Versuch einer Geschichte von Krain (Linhart) . Poskus zgodovine Kranjske (Linhart) Versuch einer Vereinigung (Popovic) 413, 422 Versuch einer wissenschaftlichen dänischen Rehtschreibungslehre (Rask) 621, 622 Versuch eines Etymologikons (Jarnik) 630, 739, 740, 741 Versuch über die Krainer Rechschreibung (Kumerdej) 505 Veseli hribcek, pesem 844 Veselje Štajerca, pesem 852 Vetrogoncic (Mencinger) 1086 Vienac 51, 296 Vila Zlatinka (Jenko) 1052 Vinska bratva (Modrinjak) 587 Vinska trta, pesem 844 Viola Zoisii 525 Viridarium exemplarum (Kastelec) 340 Visoka pesem, del Svetega pisma 719 Viteška pesem (Pohlin) 451, 461 Vitta Vergilii (Elij Donat) 494 Viža sveto mašo slišati (Hoffman) 465 Vocabulario italiano e schiavo (Som­maripa) . Slovar (Sommaripa) Vocabularium ali Wortherbuch 395 Vodnikove pesmi (ur. Levstik) 551, 653, 1021 Vodnikove pesmi (ur. Prešeren, Smole) mus mit ähnlichen Wurzellauten 762 Vodnikov spomenik (ur. Radics) 247, 688, 707, 721, 727, 743, 969 Vodnik ucitelj ljubljanske gimnazije (Pleteršnik) 55 Vöre kršcanske kratki navuk (Temlin) . Mali katekizmus (Temlin) Vošcilna pesem 257, 351 Vožnja slovenšcine (Hitzinger) 959 V pepelnicni noci, pesem 1175, 1207 Vracitel betegujoce živine (Oršic) 431 Vracitel betegujoce živine (Zichy) 431 Vrlemu možu, pesem 1164 Vršac (Vodnik) 549, 971, 1088 Vrtec, casnik (ur. Tomšic) 1007, 1009, 1022, 1023, 1024 Vsakdanje spomišlane vernih karšan­skih dušic (Skalar) 266, 267 Vsakdanji kruh (Pohlin) 449 Vselaj inu nikuli, to je vecnost (Skalar) 266 Vso sreco ti želim (Prešeren) 823 V spomin Andreja Smoleta (Prešeren) 763, 784, 792, 1003 V spomin Matija Copa (Prešeren) 763, 800 Vulgata 103 Wendische Geschichten 1109 Wertvolle Anzeige eines werthlosen Buches (Levstik) 45 Wiener allgemeine Literatur Zeitung, casnik 570 Wiener Diarium, casnik 449 Wiener Jahrbücher der Literatur, casnik 570, 626 Windische Sprachlehre (Gutsmann) 470, 559 Wirtemberški cerkveni red 141, 142 Wittenbergische Kirchenagend 219 Wöchentliches Kundschaftsblatt in Herzogthum Krain 377 Wöchentliche Gelehrte Nachrichten 407, 420 Xaverianische Ehr und Gnadenburg 382 Zabavljivi napisi (Prešeren) 756, 763 Zabavljivi sonetje (Prešeren) 837 Zabavljivi spisi 805 Zacetek vucenja slovenskega (Dajnko) 618 Zadna pridiga (Metelko) 611 Zadnji vecer (Jenko) 1064, 1066 Zadovoljni Kranjc (Vodnik) 529, 545, 549 Zagorski zvonovi (Vilhar) 960 Zarjavele device, pesem 824 Zarjovena dvicica, pesem 824 Zarnica (ur. Janežic), casnik 997 Zastavici, dovtipa 835 Zatocnik, casnik 1099 Zavetek žitka sv. Felicijana (Jakobili) 427 Zbornik slovenske matice, casnik 1233 Zbrane molitve (Japelj) 493 Zdrava Marija 83, 255 Zdravilo ljubezni 840 Zdravljica (Prešeren) 763, 828 Zganke za vrime kratiti (Frankopan, F. K.) 317 Zgodbe svetiga pisma za mlade ljudi (Ravnikar) 562, 608, 611, 649 Zgodnja danica, casnik 705, 707, 717, 722, 849, 858, 907, 930, 955, 956, 957, 959, 960, 973, 1051, 1081, 1111, 1118, 1119, 1120, 1122, 1123, 1129, 1132, 1139, 1111, 1150, (1151), 1175 Zgodovina ljubljanske stolnice (Dol­nicar, J. G.) . Historia ecclesiae cathedralis (Dolnicar, J. G.) Zgodovina slovenskega slovstva (Glaser) 47, 48, 49, 55, 1115, 1222, 1233 Zgodovina slovenskega slovstva (Kleinmayer, J.) 45, 48, 790, 931, 1221 Zgodovina slovenskega slovstva (Štre­kelj) 13, 15, 1217, 1222, 1238 Zgodovina slovanskih literatur 1218 Zgodovina slovenskega slovstva (Kid­ric) 1237 Zgodovinsko in obrtno društvo notra­njeavstrijsko 904 Zimske urice (gl. tudi Bohoric, Adam) . Slovnica (Bohoric) Zimski veceri, 1156 Zimsko jutro, pesem 1184 Zlata vas (Zschokke) 601, 648 Zlati klasi 914 Zlatorog 1037 Zmaga ljubezni (Hren) 258 Zmagovita nebesa (Rogerij) 383, 427 Zoisia (zel) 525 Zoisit 525 Zoisle (ajda) 526 Zora, casnik 12, 855, 904 (ideja), 962, 964, 969, 1038, 1043, 1045 Zora, pevsko društvo 1044 Zora in Solnca (Valjavec) 974, 984, 985, 996 Zorin, 1128, 1139, 1140, 1141, 1142, 1146, 1150, 1152, 1155 Zorin in Strelina (Valjavec) 974, 983 Zori(n)ka in Solncica, ljudska 985 Zrcalo mariansko (Habdelic) 290 Zrcalo pravedno (Mulih, J.) 427 Zrinijada (Zrinski, N.) 308, 309 Zrn/Kern ali vonuzetek teh metodneh bukvi (Edling­Kappus) 463, 488 Zur Aufklärung in der Sprachenfrage (Bleiweis) 916 Zur Geschichte der Lautbezeichnung (Miklošic) 896 Zvedeni kmet (Aleš) 919 Zvesti tovarš (Paglovec) 389, 390 Zvezdje (Jarnik) 743 Zvezdogledom (Prešeren) 752, 756, 794, 800 Zvon (Stritarjev Zvon), casnik 40, 50, 773, 791, 839, 889, 931, 969, 1003, 1005, 1006, 1017, 1018, 1099, 1102, 1109, 1115, 1128, 1134, 1142, 1143, 1148, 1149, 1150, 1151, 1153, 1154, 1156, 1163, 1165, 1170, 1173, 1185, 1201, 1207, 1213, 1223, 1226 Zvoncas iliti premišljevanja (Magdalenic) 297 Žaba (Erjavec) 1027, 1033 Žabjanke (Vilhar) 960 Žensko lice, gazela 808 Žensko vprašanje 1116 Žitek dveh verneh Kristuševih službe­nic (Krištolovec) 296 Življenja srecen pot za mladence (Slomšek) 847 Življenja svetnikov (Mulih, J.) 427 Življenje svetnikov in prestavni godovi (Veriti) 579 Životopisi, prvi prispevki k zgodovini slovstva 851 Županova Micka (Linhart) 516, 517, 518, 527, 528, 721, 855, 917 Sestavila Rok Dovjak in Neža Pahovnik ZGODOVINA SLOVENSKEGA SLOVSTVA III–IV KAREL ŠTREKELJ Uredil Matija Ogrin Besedilo za izdajo pripravili, pregledali in opombe napisali Darko Dolinar, Monika Deželak Trojar, Andrijan Lah, Zala Macek, Darja Markoja, Neža Sagadin, Luka Vidmar, Fanika Vrecko, Edvard Vrecko Imensko in stvarno kazalo sestavila Rok Dovjak, Neža Pahovnik Izdali INŠTITUT ZA SLOVENSKO LITERATURO IN LITERARNE VEDE ZRC SAZU SLOVENSKA AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI KARL-FRANZENS-UNIVERSITÄT GRAZ, GEISTESWISSENSCHAFTLICHE FAKULTÄT, INSTITUT FÜR SLAWISTIK Za izdajatelja MARKO JUVAN Založila Založba ZRC, ZRC SAZU Ljubljana, 2014 Za založbo OTO LUTHAR Glavni urednik ALEŠ POGACNIK Likovna oprema ŽARKO VREZEC Stavek in prelom ALENKA MACEK Tisk Cicero Begunje d.o.o. Naklada 300 izvodov © 2014, Založba ZRC, Ljubljana Knjiga je izšla s pomocjo Javne agencije za knjigo RS, Slovenske akademije znanosti in umetnosti in Fundacije dr. Bruno Breschi. Karel Štrekelj (1859–1912) je imel na univerzi v Gradcu v letih 1899–1901 predavanja o slovenski literaturi Zgodovina slovenskega slovstva I–IV. To so prva univerzitetna predavanja o slovenski književnosti v slovenskem jeziku. Hkrati je Štrekljeva Zgodovina vec kot to: je monumentalna, klasicno uravnotežena sinteza vse dotedanje vednosti o slovenskem slovstvu, podana na bogatem ozadju zgodovinskega, socialnega in zlasti jezikovnega razvoja. Ta knjiga prinaša III. in IV. del Štrekljevega rokopisa v historicno zvestem, kriticnem in komentiranem prepisu. Štrekelj odpira v knjigi presenetljivo svež, izviren pogled na Prešernovo in Bleiweisovo dobo ter cas do izteka 19. stoletja z vrsto velikih in manjših, danes skoraj pozabljenih osebnosti. Cas, v katerem ni manjkalo sporov in nesoglasij, Štrekelj prikaže z višje perspektive: vsako osebnost skuša pojasniti v luci njenih lastnih prizadevanj v zgodovinskem casu in prikazati bralcu, v cem je njen prispevek k slovenskemu slovstvu. S tem stoji Karel Štrekelj visoko nad notranjimi spori ne le posameznih pisateljev v naši književnosti, ampak tudi visoko nad ideološkimi boji, ki so jim poznejši literarni zgodovinarji odprli vrata v svoje literarne zgodovine. 789612 546694 http://zalozba.zrc-sazu.si 9 42 €