S LAVISTICNA REVIJA
ČASOPIS ZA LITERARNO ZGODOVINO IN JEZIK

LJUBLJANA XIII. LETNIK, 1-4 1961/62
VSEBINA
RAZPRAVE
Dušan Pirjevec: Ivan Cankar in naturalizem ........................................................1
Mirko Rupel: Trubar in Hrvati ....................................................................................49
Dušan Voglar: Vodnikovo poznavanje Horaca ......................................................60
Tine Logar: Slovenski govori v Istri in njihova geneza ....................................88
Joka Zigon: Prcšernoslovne študije II ......................................................................98
Veno Täufer: Prvi odmevi M. Gorkega v slovenski javnosti ..............................117
Bojan Čop: Etyma balto-slavica V ..............................................................................181
Mirko Rupel: Trubar išče novega pridigarja za Ljubljano ................................211
Oton Berkopec: Doneski k literarnim stihom Prešerna in Čopa s Fr. Čela-
kovslcim in Fr. Palackim ..........................................................................................225
Jakob Rigler: Tendence pri razvoju 1-a ..................................................................241
ZAPISKI IN GRADIVO ................................................. 253
KNJIŽNE OCENE IN POROČILA ..................................... 303
G 91191
I «s Ц	f"**} л, . , - a
V*Ji.	4/ fr fJc/G? J /'•'
SLAVISTIČNA REVIJA
Izdajajo Slavistično društvo o Ljubljani Inštitut za slovenski jezik pri Slovenski akademiji Inštitut za literature pri Slovenski akademiji
Uredniški odbor: FRANCE BEZLAJ, ANTON OCVIRK, DUŠAN PIRJEVEC,
JOSIP VIDMAR
Rokopise sprejema odgovorni urednik ANTON OCVIRK Murnikova 18, Ljubljana
Reklamacije in naročila sprejema Državna založba Slovenije
Tisk Triglavske tiskarne v Ljubljani
S LAVISTIČNA
REVIJA
/
ČASOPIS ZA LITERARNO ZGODOVINO IN JEZIK
LETNIK XIII 1961/62 LJUBLJANA
Uredniški odbor FRANCE BEZLAJ ANTON OCVIRK DUŠAN PIRJEVEC JOSIP VIDMAR
i
Odgovorni urednik ANTON OCVIRK
Izdajajo
SLAVISTIČNO DRUŠTVO V LJUBLJANI INŠTITUT ZA SLOVENSKI JEZIK INŠTITUT ZA LITERATURE PRI SLOVENSKI AKADEMIJI
Založnica
DRŽAVNA ZALOŽBA SLOVENIJE Za založbo odgovoren Ivan Bratko
Tiska
TRIGLAVSKA TISKARNA V LJUBLJANI
KAZALO
RAZPRAVE
Berkopec Oton: Doneski k literarnim stikom Prešerna in Čopa
s Fr. Čelakovskim in Fr. Palackim ...................... 225
Čop Bojan: Etyma balto-slavica V: 1. SI. koristb. 2. bârati. 3. *dreoje. 4. Slvn. tavati. S. obotavljati se. 6. tune. 7. žbzlb, žbzlo .................................................... 181
Logar Tine: Dialektološke študije: XI. Slovenski govori v Istri
in njihova geneza ....................................... 88
Pirjevec Dušan: Ivan Cankar in naturalizem ................................1
Rigler Jakob: Tendence pri razvoju 1-a ............................................241
Rupel Mirko: Trubar in Hrvati ...................................................49
Rupel Mirko: Trubar išče novega pridigarja za Ljubljano ________211
Taufer Veno: Prvi odmevi Maksima Gorkega v slovenski javnosti ................................................... 117
Voglar Dušan: Vodnikovo spoznavanje Horaca .............. 60
Zigon Joka: Prešernoslovne študije: 3. Življenjsko ozadje in pe-
semske zveze »Izgubljene vere« .......................... 98
ZAPISKI IN GRADIVO
Angyal Andriju: Razvitak madarske sluvistike .............. 278
Berkopec Oton: Kopitarjevi prepisi slovenskih ljudskih pesmi
v zapuščini Josefa Dobrovskega ......................... 253
Berkopec Oton: Južnoslovanski rokopisi na praški razstavi ...	284
Budal Andrej: O slovenistiki v Italiji po drugi svetovni vojni	267
Rupel Mirko: Dve pismi Štefana Konzula ........................................275
Rupel Mirko: Nova protestantska knjiga ..........................................301
Slizinski Jerzy: Sienkiewiziana slovenskie ................... 298
♦ ' *
»
KNJIŽNE OCENE IN POROČILA
Kranzmayer Eberhard: Ortsnamenbuch von Kärnten. I. Siedlungsgeschichte Kärntens von der Urzeit bis zur Gegenwart im Spiegel der Namen. II. Alphabetisches Kärntner Siedlungsnamenbuch (France Bezlaj) ......................... 303
Pro domo (Josip Badalič) .................................... 311
Še enkrat Badaličeva Jugoslavica (Mirko Rupel) ............ 312
TABLE DES MATIERES
ARTICLES DE FOND
Berkopec Oton: Contributions aux relations littéraires de Prešeren et Čop avec Fr. Čelakovski et Fr. Palacky ......... 225
Čop Bojan: Etyma balto-slavica V: 1. SI. koristь. 2. bârati.
3. *dreoje. 4. Slvn. tavati. 5. obotavljati se. 6. tune. 7. žbz/ъ, žbz/o .................................................... 181
Logar Tine: Etudes dialectologiques XI: Les parlers slovènes en
Istrie et leur genèse ..................................... 88
Pirjevec Dušan: Ivan Cankar et le naturalisme .............. 1
Rigler Jakob: Les tendences d'évolution du i ................ 241
Rupel Mirko: Trubar et les Croates ......................... 49
Rupel Mirko: Trubar cherche un nouveau prédicant pour
Ljubljana .............................................. 211
Täufer Veno: Les premiers échos de l'œuvre de M. Gorki dans
le vie publique slovène ................................. 117
V oglar Dušan: Vodnik, connaisseur d'Horace ................ 60
Zigon Joka: Etudes sur Prešeren. 3. Le fond réel et les connexions littéraires de la Foi perdue (Izgubljenu vera) .... 98
NOTES ET DOCUMENTS
Angyal Andrija: Le développement des études slaves chez les
Hongrois ............................................... 278
Berkopec Oton: Les chansons populaires slovenies transcrites
par Kopitar pour Dobrovski ............................ 253
Berkopec Oton: Les manuscrits yougoslaves à l'exposition de
Prague .................................................. 284
Budal Andrej: Les études slovènes en Italie après la deuxième
guerre mondiale ........................................ 267
Rupel Mirko: Deux lettres de Stefan Konzul ................. 275
Rupel Mirko: Un nouveau livre des protestantes slovènes ..... 301
Slizinski Jerzy: Sienkiewicziana slowenskie ................. 298
COMPTES RENDUS ET CHRONIQUE
Kranzmayer Eberhard: Ortsnamenbuch von Kärnten. I. Siedlungsgeschichte Kärntens von der Urzeit bis zur Gegenwart im Spiegel der Namen. II. Alphabetisches Kärntner Sied-lungsnamenbuch (Francè Bezlaj) ........................ 303
Pro domo (Josip Badalič) .................................... 311
En réponse à Badalic (Mirko Rupel) ......................... 312
Dušan P i r j e d e с
IVAN CANKAR IN NATURALIZEM1
I
Najstarejši literarni poskusi Ivana Cankarja so ohranjeni iz leta 1891.2 To je dokajšnje število še precej okornih verzov, ki jasno pričajo, kako se je mladi pesnik mučil s tradicionalnimi verzifikator-skimi pravili, e predpisi o metričnem redu, obliki/ in zaporedju rim, in ki kažejo, da je njihov avtor živel še daleč od tedaj aktualnih literarno idejnih problemov, ki so razburjali slovensko javnost in bili vzrok ter predmet javnega razpravljanja. Prav takšno je tudi vse, kar se je Cankarjevega ohranilo iz leta 1892. Mladi pesnik je živel tedaj še popolnoma v lastnem svetu in v območju literarne tradicije. Zato so v njegovih domoljubnih stihih očitni odmevi Gregorčičevih pesmi, medtem ko nosijo poskusi ljubezenske izpovedi neutajljive sledove.Prešernovega in Jenkovega vpliva.
Verzi pa, ki so se ohranili iz leta 1893, že kažejo, da se je v pesniku ravno v tem letu izvršila nenadna, a pomembna notranja sprememba. Cankar je odkril Antona Aškerca, se navdušil ne le za njegovo borbeno
1	Pričujoča študija je prvo poglavje obsežnejše razprave, ki raziskuje Cankarjev idejni in literarni razvoj tja do leta 1900, in sicer predvsem v luči vprašanja, katere prvine evropske dekadence in simbolizma je naš pesnik sprejel, kako jih je preoblikoval in kakšen je bil rezultat tega v strukturi njegovih del. Študija se opira tudi na gradivo, ki ga je avtor zbral in analiziral v razpravi Ivan Cankar in evropska dekadenca in simbolizem in ki še ni objavljena. V pričujoči študiji je precej mest in trditev, ki se neposredno nanašajo na to razpravo in ki so logična posledica tam zbranih podatkov in ugotovitev. Ker razprava javnosti ni dostopna, se v takšnih primerih ne moremo nanjo sklicevati s primerno opombo.
Pri citatih iz tistih Cankarjevih pisem, ki so objavljena v CP, navajamo samo datum, ne pa tudi knjige in strani.
2	Tu in v naslednjih odstavkih imamo v mislih predvsem tiste Cankarjeve verze, ki so večinoma še neobjavljeni in ki jih pod raznimi signaturami hrani rokopisni oddelek NUK. Nekaj tega gradiva je bilo objavljenega v »Cankarjevem zborniku 1921«, v »Slovenskem jeziku« (Koblar, Delo Ivana Cankarja v »Zadrugi«, SJ 1939 in 1941), v zborniku Podoba Ivana Cankarja, v »Novih obzorjih« (Gspan, O prvih Cankarjevih pesniških poskusih, NO 1949, 560 — tu je tudi popis vsega tega gradiva s signaturami rokopisnega oddelka).
1 Slavistična reviju
i
realistično epiko, marveč tudi za ideje, ki jili je izpovedoval ta liberalni duhovnik in ki so bile izraz tedanje napredne, svobodomiselne slovenske inteligence.
Cankar se je tako zelo ogrel za Aškerca, da je pri priči napisal kar dve pesmi v njegovo obrambo in hvalo: Junaška pesem iz današnjih dni ter Svoboda, ki ima značilen podnaslov: »Odgovor ,Slovenčevemu' podlistku«, se pravi odgovor in napad na podlistek, ki je izšel v »Slovencu« dne 13. maja 1893 z naslovom Svoboda misli in ki napada ter se norčuje iz Aškerčeve pesmi Grešnik."
Ti dve pesmi kažeta hkrati z drugimi verzi, ki so nastali v tem času, kakor п. pr. Pred škofijo in Modrijan, da je postal Cankar v letu 1893 navdušen pristaš liberalizma ter odločen sovražnik klerikalne miselnosti in politike kljub vernosti, ki jo je prinesel z doma, in kljub temu, da je bil še istega leta sodelavec Mahničevega »Rimskega katolika« oziroma njegove »Dijaške priloge«.4 S tem pa je mladi pesnik zapustil svoj subjektivni svet in se odtrgal od literarne tradicije, našel je stik z aktualnim kulturnim in političnim dogajanjem na Slovenskem in skušal vanj tudi aktivno poseči. Ta stik z živo resničnostjo je takoj spočetka sprostil pesnikovo borbeno naravo in Cankar je stopil, kakor kažejo omenjene tri pesmi, v slovensko kulturno življenje z borbeno, napadalno kretnjo, ne kot opazovalec, marveč kot borec.
S tem da se je navdušil za Aškerca ter nastopil proti Mahniču in slovenskemu klerikalizmu nasploh, s tem da se je začel ogrevati za svobodomiselno ideologijo, pa je Cankar prevzel tudi liberalni literarni program: realizem, kakršen se je uveljavljal predvsem v delih Aškerca in Kersnika. Iz tega časa sicer nimamo ohranjenih nobenih Cankarjevih načelnih izjav, ki bi nam omogočale, da bi rekonstruirali njegov tedanji estetski ali literarni nazor, zato pa so tembolj zanimiva njegova dela, ki so nastajala od prve četrtine leta 1893 dalje. Velik del ohranjenega gradiva iz let 1893 do 1896 kaže izrazit Aškerčev vpliv, saj je pisal Cankar predvsem balade in romance, kakor so Ungnadooi gostje, Mohamed in Kadiča, Slaoina itd. itd.5 Res je sicer, da se vsa ta epska in epsko lirska produkcija zaradi marsičesa dovolj razločno oddaljuje od Aškerca in nas tako prepričuje, da je bil mladi epik povsem drugačna osebnost kakor pa
3	Glej tudi: Koblar, Delo Ivana Cankarja d tZadrugit, S J 1939, 174.
4	Podatke o Cankarjevem sodelovanju v »Rimskem katoliku« glej v CZS XXI, str. 217, op. k str. 218; str. 218, op. k str. 22, in str. 219, op. k str. 26.
5	Glej opombo 2.
avtor Stare pravde. Kljub temu pa so obsežnost in nekatere važne značilnosti te epske in epsko lirske produkcije jasen dokaz, da vse to ni nastajalo slučajno, da Cankar ni zgolj po naključju pisal epske verze, marveč se je za vsem njegovim prizadevanjem skrivala zavestna želja, približati se svojemu literarnemu vzoru — Antonu Aškercu.
Poleg epskih del pa je pisal Cankar v istem času tudi ljubezenske pesmi in osebno izpovedne verze, ki nimajo nič skupnega z njegovimi epskimi težnjami in njegovim epskim vzorom.8 Večine teh pesmi Cankar ni objavil, vse pa so takšne, da pričajo o močni lirski usmerjenosti svojega avtorja. Čeprav je Cankar te svoje lirske izpovedi pred javnostjo v glavnem skrival, je vendarle očitno, da so nastajale kot nasprotje njegovih epskih prizadevanj, nastajale so po nujnosti tistih lastnosti njegove osebnosti, ki se niso mogle izživeti samo v objektivni, liberalno deklarativni in realistični epiki.
Morda se Cankar tega notranjega nasprotja, značilnega za vso njegovo produkcijo v letih 1893 do< 1896, sploh ni zavedal, saj je bilo njegovo epsko hotenje izredno močno, tako da je vedno odločneje izpodrivalo lirično izpovednost. Zato se v njegovi poeziji vedno bolj poredko pojavljajo čista lirska dela, dokler ni navsezadnje tudi za svoje lirske težnje našel epsko formo. Dosegel je to zlitje predvsem v ciklu Helena, o katerem je sam izjavil med drugim tole: »Cankarjevi proizvodi niso toliko lirične pesmi, kolikor romance«, se pravi: lirsko epske forme, kakršne je pisal tudi Aškerc.7 Tako je dosegel Cankar vsaj začasno nekakšno ravnotežje med epsko realistično voljo in prirodnimi lirskimi pobudami, med literarnim programom in spontanim čustvom.
To dejstvo se je izrazilo na svoj način tudi v Cankarjevih načelnih izjavah. V mislih imam zlasti njegov odgovor na Dermotovo kritiko cikla Helena. V tej protikritiki je razložil svojo posebno teorijo o poeziji, in njena bistvena značilnost je skrita v poskusu, kako s stališča epičnega oziroma realističnega literarnega programa opravičiti in dati veljavo tudi erotični poeziji.
Cankar pravi med drugim: »Kdor je bral .Heleno', bo zapazil, da ima vsaka misel, ali bolje rečeno vsak čut, realno podlago«, ter dostavlja, da on sam »čutov ne Tazlaga: v vsaki njegovi pesmi je narisana situvacija
e Vse te pesmi so v gradivu, ki ga omenja opomba 2.
7 Cankdrjeva izjava je v njegovem Odgovoru na Dermotovo kritiko mojih pesmij, glej CZS XXI, 166.
i*
3
in šele ta vzbuja čutstva, ne pa da bi se iz čutov izvajale posledice... Ravno ta situvacija pa je tudi tisto vsled česar Cankarjevi proizvodi niso toliko lirične pesmi kolikor romance«.
Svoje misli je pojasnil celo s konkretnim primerom, ko je skušal razložiti naslednje štiri zaključne verze iz tretje pesmi cikla:
Uvela roža tam leži, na poti pred menô, — iz njene roke pala je, ko šla je tod mimo.
Cankar zavrača Dermoto takole: »In ta roža se je morala omeniti v zadnji kitici, zakaj ljubica je morala pokazati pesniku sama, da ne mara več zanj; in to je storila indirektno, ko je spustila iz roke cvetlico ' ravno, ko je šla mirno njega. Jaz sicer vem, da bi Dermoti bolj ugajalo, ko bi nazadnje deklamovala Helena s solznim patosom svojo ljubavno odpoved.«
Cankar zahteva torej realno situacijo brez slehernega komentarja in deklamiranja. Ta realna situacija pa naj sama po sebi vzbuja v bralcu čustva, kakršna je pesnik v situacijo položil. Ideja o realni situaciji nas seveda po vsej pravici spominja na nekatere temeljne zahteve epske realistične poezije. Cankar je to zahtevo prenesel tudi na erotično področje in dodal »čute« ali »čutstva«. In tako je našel možnost, da je tudi v epski formi pripovedoval o svojem čustvenem življenju, čeprav ga je moral izpovedovati preko realne situacije.
S tem pa se je oddaljil tudi od Aškerca oziroma od njegove deklarativne epike. To je v odgovoru Dermoti tudi naravnost povedal, ko je primerjal Aškerca s Klopstockom.
Toda v času, ko je pisal Cankar svojo Heleno in bral v Zadrugi svojo »proiikritiko«, se je začel na Slovenskem boj za »novo strujo«, ki ga je povzročila Govekarjeva novela Sama svoja in sprožil »Učiteljski tovariš«, ki je v prvi številki za leto 1896 prinesel oster napad na to delo. Poleg tega je v prvi številki »Ljubljanskega zvona« za isto leto začel izhajati Govekarjev roman V krvi, ki predstavlja prvi večji tekst slovenskega naturalizma. Zato je seveda nenavadno, da v Cankarjevem odgovoru Dermoti ne moremo odkriti ničesar takega, kar bi kazalo, da je vse to dogajanje kakorkoli vplivalo tudi na avtorja Helene. Isto velja tudi za njegovo kritiko Kržetovili Lovcev, ki jo je bral v Zadrugi dne 8. februarja 1896. Y tej kritiki je Cankar spregovoril načelno o prozi in
je imel tako prilike več ko dovolj, da bi vsaj omenil tudi »novo strujo« in njena načela. V nasprotju s tem pa je med vzori dobre proze omenjal Goethejevega Wertlierja, torej izrazito delo romantičnega sentimenta-lizma.8
Dejstvo, da ni ne v prvem ne v drugem Cankarjevem »predavanju« prav nobenih sledov žolčnega boja okrog naturalizma, je tembolj presenetljivo, ker se je bil že leta 1895 seznanil s Franom Govekarjem." Poleg tega je prebiral naturalistično glasilo »Vesna« in ji leta 1894 poslal celo neki prispevek.10
Vendar pa Cankarjeva neprizadetost v boju okrog »nove struje« ni bila dolgotrajna. Zadnje dni marca 1896 se je za nekaj dni vrnil z Dunaja v Ljubljano sam Fran Govekar. Kakor kažejo njegova ohranjena pisma, je imel navado, da je svoje znance in prijatelje nenehoma nagovarjal, naj kar naprej in čim več pišejo v prid naturalizma in v obrambo njegovih spisov, ki so pri delu publike in kritike vzbujali dokaj oster odpor.11 Zato je naravno, da je skušal tudi Cankarja pridobiti za javni nastop, za obrambo »nove struje«. Cankar je bil kot prijatelj vedno zelo zvest, in zato ni nič čudnega, da je Govekarju obljubil, da bo za Pod-gornikov »Slovanski Svet«, ki je po ukinitvi »Vesne« postal za nekaj časa glasilo mlade naturalistične generacije, napisal poseben članek o naturalizmu in se pridružil Govekarjevi vojski, ki je v »Slovanskem svetu« in »Edinosti« branila naturalizem in Govekarja. Toda svoje obljube ni tako kmalu izpolnil, in zato ga je Govekar v pismu z Dunaja dne 14. maja 1896 takole opomnil: »Podgornik že jedva čaka Vašega članka o novi leposlovni struji. Obljubili ste mi za gotovo. Torej na delo!!«12
Ta drobna epizoda vzbuja domnevo, da se je Cankar navdušil za naturalizem šele pod neposrednim Govekarjevim vplivom. Zato je naravno, da se je hkrati navdušil tudi za Govekarja in ga je v pismih, ki mu jih je v letu 1896 pošiljal na Dunaj, nenehoma hvalil, spodbujal in primerjal celo z Levstikom. Kljub temu pa je svojo obljubo izpolnil razmeroma pozno. Storil je to pravzaprav šele v članku Anton Aškerc,
8	Kritika Kržetovih Lovcev je v CZS XXI, 180.
9	Glej Govekar, Cankarjeva pisma meni, LZ 1934, 97.
10	Glej Listnica uredništva in upravništva, »Vesna« 1894, z dne 5. februarja.
11	Glej zlasti Govekarjeva pišma Vidicu, Ellerju in Minki Vasičevi (vse v rokopisnem oddelku NUK).
12	Glej CP I, 165.
ki je izšel v oktobrski in decembrski številki »Ljubljanskega Zvona« za leto 1896.
Članek sam je bil sicer zamišljen kot poročilo o Aškerčevi zbirki Lirske in epske poezije, katere izid je Cankar z navdušenjem pozdravil že v avgustovi številki »Ljubljanskega Zvona«. Že tu je obljubil, da bo napisal »obširnejšo oceno ali bolje študijo«, in ta »obširnejša ocena« se mu je res tako razširila, da ni pisal samo o Aškerčevi zbirki, marveč o Aškercu nasploh. Pri tem pa je segel še dalje; razpravljal je o literaturi in o njenem trenutnem položaju, o njenih nalogah in sodobnih prizadevanjih. Čeprav nikjer ne uporablja izraza »dosledni realist« ali »naturalist« in čeprav govori samo o realizmu in se sklicuje na Dostojevskega in Gogolja, pa je vendar očitno, da je pri vsem tem mislil zlasti na naturalizem, in zato je posebej omenjal tudi Zolaja, Maupassanta in Bourgeta. Iz članka je očitno, da so bile vse njegove simpatije na strani Govekarja in trdno je bil prepričan, da je edino prava pot pot naturalizma. Zato je skušal vsaj posredno ovreči vse tiste argumente, ki jih je do tedaj nakopičila slovenska publicistika v svojem odporu proti naturalizmu, in skušal je posebej dokazati upravičenost moderne, naturalistične literature.
Ta članek sicer ne kaže, da bi bil Cankar res do vseh podrobnosti poznal, oziroma v celoti sprejel naturalistično teorijo, kljub temu pa po svoji tehtnosti, doslednosti in zlasti po svoji borbenosti presega vse, кат so dotlej pristaši nove struje javno napisali v obrambo naturalizma. Zaradi tega nam sme njegov esej o Aškercu veljati za najbolj borbeno izpoved naturalističnega programa na Slovenskem. Ravno to dejstvo pa nas hkrati opozarja, da si Cankarjevega navdušenja za naturalizem ne moremo razlagati samo kot posledico Govekarjevega vpliva in GovekaT-jevega prepričevanja, in nikakor ne smemo misliti, da je njegova javna obramba naturalizma samo posledica obljube, ki jo je dal svojemu prijatelju.
Cankarjevo navdušenje za naturalizem je logična posledica vsega njegovega miselnega in literarnega razvoja od leta 1893 dalje, se pravi od trenutka, ko se je ogrel za Aškerca, za realizem in liberalizem. Hkrati pa je tudi izraz dejstva, da je naturalizem ustrezal določenim, povsem naravnim težnjam in lastnostim njegove osebnosti. To so tiste lastnosti in težnje, ki jih v njegovem delu in življenju odkrijemo tako rekoč že na prvi pogled, so najlaže razložljive in sta jih naša literarna kritika in literarna zgodovina že kmalu opazili in poiskali tudi njihove vzroke in
izvore. V mislili imam predvsem Cankarjev upor proti vladajoči družbi, proti njenim ustanovam in konvencijam od ekonomske in politične ureditve do moralnih načel in pravil lepega vedenja. V mislih imam pa tudi njegov nenehen in oster protest proti družbenim in moralnim krivicam in krutostim, njegovo razkrivanje notranje laži vladajočega sloja, skratka njegovo družbeno pa tudi konkretno politično revolucionarno usmerjenost, ki se je povsem jasno, neposredno in z izredno močjo uveljavljala ne le v njegovem literarnem delu, v njegovih črticah, dramah, romanih, esejih, kritikah in polemikah, marveč tudi v njegovi politični akciji, v njegovem delu za socialno demokracijo, pa tudi v načinu njegovega življenja.
Vse te značilnosti pesnikovega dela in življenja so gotovo posledica njegovega socialnega izvora in okolja, iz katerega je izšel. Naša literarna zgodovina je zbrala že dovolj podatkov o težkih razmerah in hudi revščini, ki jo je moral trpeti Ivan Cankar tako doma na Vrhniki kakor tudi kasneje kot študent in poklicni pisatelj. Prav tako pa tudi ne pogrešamo več popisov okolja in razmer, v katerih je Cankar odraščal. Morda bolj ko vse rekonstrukcije in vsi opisi pa so zgovorna Cankarjeva dela sama, v katerih se vrača v svojo mladost ter opisuje svojo mater in očeta, sestre in brata, pa tudi okolico, v kateri je kot otrok sproletarizi-rane družine preživljal svojo mladost. Med večjimi deli naj omenim samo Na Klancu, Grešnik Lenart in Moje življenje.
Vendar pa Cankarjeve revolucionarne usmerjenosti, zlasti pa intenzivnosti njegovega družbenega upora ni mogoče zadovoljivo pojasniti, če se sklicujemo samo na njegov socialni izvor, na proletarsko in pol-proletarsko okolje, kjer se je rodil in doraščal. Marsikdo je namreč preživljal svojo mladost v precej podobnih razmerah, pa zato njegov notranji razvoj ni potekal tako kakor pri Ivanu Cankarju. Kdor hoče tedaj razumeti pesnikovo socialno borbenost in njegovo kasnejšo socialistično usmerjenost, mora upoštevati tudi nekatere bistvene značilnosti tedanjega družbenega, političnega in kulturnega življenja na Slovenskem.
V času Cankarjeve mladosti je slovensko družbeno življenje nosilo že vse znake moderne razredne diferenciacije, ki je bila posledica razmaha kapitalističnega gospodarstva. To splošno znano dejstvo lahko dokažemo med drugim tudi z nekaterimi statističnimi podatki. Tako je bilo na primer leta 1880 v Ljubljani 1104 samostojnih podjetnikov, ki so se ukvarjali z industrijo, obrtjo, trgovino in prometom. Istega leta so te gospodarske panoge zaposlovale 2730 delavcev in dninarjev. Čez deset
let je število samostojnih podjetnikov narastlo že na 2455, število delavcev in dninarjev pa na 6016.13
Ti skopi podatki, ki veljajo resda samo za Ljubljano, dovolj jasno ponazarjajo splošno' smer gospodarskega in družbenega razvoja. Vedno večji razmah kapitalističnega gospodarstva in z njim zvezano naraščanje števila proletariata pa sta seveda nujno povzročala notranje razredne konflikte in napetosti, ki so se v času splošne evropske in ameriške gospodarske depresije samo še stopnjevale. Tako je v Ljubljani že leta 1871 izbruhnila stavka krojaških pomočnikov. Še mnogo pomembnejša pa so bila mezdna gibanja v zasavskih revirjih, ki so zbudila izredno velik odmev, hkrati pa bila sestavni del splošno avstrijskega delavskega gibanja. Posebej velja omeniti večtedenski rudarski stavki v letu 1889 in 1892.14
V	toku razrednega boja si je proletariat ustvarjal tudi svoje izobraževalne, strokovne in politične organizacije ter tako prispeval, da se je tudi na Slovenskem širila socialistična miselnost. Že leta 1867 je nastalo v Ljubljani strokovno izobraževalno društva za tiskarje. Tej zgodnji delavski organizaciji so sledila nova društva, na slovensko ozemlje je vedno bolj prodirala tudi avstrijska socialna demokracija in leta 1896 je bila slednjič ustanovljena jugoslovanska socialno demokratska stranka.
V	začetku devetdesetih let, ko je Cankar pisal svoje prve verze, je imelo slovensko delavstvo za seboj že dve desetletji organizacijske in borbene tradicije, kar je pomenilo, da so videle proletarske množice izhod iz stiske v lastni uporniški akciji in da se torej niso več hotele podrejati vladajočim strankam, ideologijam in predpisom. Cankar je tedaj doraščal v času, ko je tisti družbeni sloj, ki mu je pripadal, tudi na Slovenskem že sprejel ali pa vsaj že poznal idejo borbe proti uradnemu redu. Ravno zaradi tega se nam zdi povsem naravno, da odkrijemo pri Cankarju že zelo zgodaj izrazito socialno upornost in družbeno kritiko. To velja predvsem za črtice, kot so Dobrotnik, Morala, Slavnostni
13	Glej ustrezne zvezke Oesterreichische Statistik; Vogelnik, Gradivo k poklicni statistiki prebivalstva za razdobje od 1890—1931, »Tehnika in gospodarstvo« 1940, št. 1/2 in 3/4.
14	Za spoznavanje zgodovine slovenskega delavskega gibanja, delavskih organizacij in za vpogled v odnos slovenskega intelektualca do delavstva in socializma je najvažnejši vir peta knjiga Prijateljeve Slovenske kulturnopoli-tične in slovstvene zgodovine V, ki je v tisku. Prav tako tudi Kermavnerjeva polemika s Petretom v »Našem svetu« 1950.
govor, Pri nas, ki so nastale v letih 1893 do 1895 in ki so po svojih bistvenih značilnostih socialne in politične satire.
Za ves nadaljnji Cankarjev razvoj pa je nedvomno pomembno, da so omenjena gospodarska in družbena dejstva povzročila važne spremembe v slovenskem političnem in duhovnem življenju. Obe vladajoči stranki in ideologiji, liberalizem in klerikalizem, sta se znašli pred težkimi vprašanji, ki jih nista bili sposobni uspešno rešiti. Oficialno sta se obe postavili na stališče vladajočega razreda, ostro sta obsodili organizirano borbo proletariata in socialistične nauke, hkrati pa sta doživljali globoke notranje krize ali vsaj neprijetne pretrese. Tako je prišlo na shodu zaupnili liberalnih mož leta 1894 do ostrili sporov med vodstvom na eni ter med liberalnimi politiki iz Primorske in predstavniki mlade liberalne generacije na drugi strani.15 V klerikalni stranki, ki sta jo sicer od nekdaj odlikovali večja notranja enotnost in discipliniranost, sicer ni prišlo do tako očitnih spopadov, kljub temu pa je moral Mahnič javno potožiti, da podira »Dom in svet« to, kar gradi »Rimski katolik«. Prav tako moramo tudi priznati, da je bila politika, ki jo je zastopal Janez Evangelist Krek, vendarle precej drugačna kakor pa smer in prizadevanja Antona Mahniča in njegovih privržencev. Oba sta sicer črpala iz istega vira, iz papeževega Syllaba in enciklike De rerum novarum, vendarle so imeli njuni postopki kaj različne odmeve in gotovo ni naključje, če je »Slovenski Narod« očital krščanskim socialistom in posebej J. E. Kreku, da je njihova krivda, če se je na Slovenskem v tolikšni meri razširila socialistična miselnost.18
Hkrati z družbenimi in političnimi procesi, ki smo jih omenili, se je začelo med slovenskimi izobraženci prebujati zanimanje za socialna vprašanja in za socializem. Že leta 1869 je dunajska Slovenija priredila predavanje z naslovom' Kaj je socialno vprašanje in kako je nastalo, v šolskem letu 1880/81 pa je v istem društvu govoril A. Sancin O komunizmu in socializmu,17 Slednjič je tudi Stritar zapisal znane besede o socialnem vprašanju, ki trka z železno pestjo na vrata slovenske družbene zavesti.
15 Glej SN 28. novembra, 1., 4., 5., 6. in 7. decembra 1894; SN 1895, 10. aprila; »Vesna« 20. decembra 1894, str. 283, Zaupni shod in napredno dijaštvo, ter str. 289, V slovo in naročilo; SS 1895, str. 7, 19, 175.
10 Glej »Narodov« uvodnik Kdo je kriv, SN 27. aprila 1896.
17 Vencajz, Spomenica, 129, 133.
Za odnos slovenske inteligence do delavskih društev pa je posebej značilno dejstvo, da je hotelo delavsko društvo »Slovanska lipa« že leta 1870 izvoliti za svojega častnega člana Valentina Zamika, medtem ko so nemški člani društva vzdrževali redne zveze z Dragotinom Dež-manora.1' Slednjič se je za socialistične ideje ogrel pod Turnerjevim vplivom tudi Cankarjev vzornik Anton Aškerc.19
V skladu s temi splošnimi dogajanji je potekal tudi Cankarjev razvoj, ki ga je sam zelo plastično popisal v predavanju Kako sem postal socialist. Cankar izjavlja, da nekako do leta 1895 ni vedel o socializmu ničesar. Pač pa je že vedel za socialno demokratsko stranko, o kateri je mislil, da je nekakšna politična sekta, ki je izobčena iz cerkve in države. Vedel je tudi za Zelcznikarja, vendar je bil zanj to le norec in razbojnik. A ne le to. Pod vplivom šole in vere je bil Cankar tedaj celo hud nasprotnik socializma, kakor priča njegova črtica V življenji, ki je nastala verjetno v februarju leta 1895 in ki je satira o sociabstičnem agitatorju Tonetu Mlakarju. V črtici najdemo celo sarkastičen opis socialistično usmerjenih delavcev, ki da so »zabuhlih obrazov in rdečih očij, delajo samo včasih, pijo pa zmirom ... In ti so najhujši socijalni demokrati! Naravno! Kajti kakšna imenitna prekucija donese včasih dobička takim ljudem, ki ne znajo pridobiti denarja, ali pa so prezanikrni«.
Ce Cankar sam pravi, da nii vedel ničesar o socializmu, moramo to pravilno razumeti. Ravno črtica V življenji je dokaz, da je vedel ne le za socialno demokracijo, marveč tudi za nekatere socialistične ideje. Vendar s temi idejami ni soglašal, ni poznal njihovega pravega pomena in smisla ter jih je odločno obsojal. Spremembo v njegovih političnih nazorih je povzročil slednjič J. E. Krek. Kakor sam pripoveduje v predavanju Kako sem postal socialist, je zvedel od nekega rodoljuba, da je izšla knjiga Črne bukve kmečkega stanu. Rodoljub je menil, da je knjiga sicer dobro napisana, vendar puntarska in nevarna. To je mladega pesnika spodbodlo, da si je knjigo poiskal, jo prebral in tako je »navsezadnje občutil, da nekaj na svetu nii v redu«. Toda ta občutek krivice je bil, kakor sam pravi, v njem že od mladih let in se je v njegovem delu nenehoma izražal in stopnjeval ne glede na njegove trenutne politične simpatije in antipatije ter dobival vedno bolj zavestne oblike.
18 SN 4. marca 1870.
10 Glej Marja Boršnik, Aškerc, zlasti poglavje Med liberalizmom in socializmom.
Ravno temu njegovemu prvotnemu občutku o krivičnosti sveta in družbe, njegovemu interesu za socialna vprašanja, kar je prebudila v njem Krekova knjiga, ter njegovi upornosti pa je ustrezal predvsem naturalizem, ki je razkrival družbeno krivico in moralno krutost, govoril o razpadanju družbe ter o prihodu novega, pravičnejšega sveta, ter se tako približeval socializmu, socialistični ideologiji in politični akciji socialne demokracije. To sicer res ne velja za ves francoski naturalizem, zlasti ne za Maupassanta, pač pa vsaj deloma za Zolaja.
Neprimerno bolj revolucionarni so bili nemški naturalisti, o katerih ugotavlja Oskar Walzel, da so bili vsi Marxovi privrženci in pristaši socialne demokracije.20 V potrdilo Walzkmh izjav bi lahko navedli vrsto stvarnih podatkov, vsi pa bi nam dokazovali, da je bil nemški naturalizem v glavnem marksistično usmerjen, njegovi predstavniki so se bolj ali manj očitno udeleževali politične akcije, ki jo je vodila socialna demokracija, bili njeni člani in sodelavci njenega periodičnega tiska.
Tudi za slovensko naturalistično generacijo, ki se je zbirala okrog »Vesne«, so značilne bolj ali manj očitne simpatije za socializem in socialno demokracijo. Socialistične tendence med to akademsko mladino, ki je uradno veljala za liberalni naraščaj, so bile tako močne in so se po vsem videzu uveljavljale tako javno, da je moral »Slovenski Narod« dne 1. maja 1896 objaviti poseben uvodnik z naslovom Vseučilišniki in socija-listična stranka. Uvodnik pričenja z naslednjo ugotovitvijo: »Z začudenjem smo čitali, da so se tudi nekateri naši visokošolci oklenili avstrijske socialistične stranke in to nas navdaja s skrbjo> za bodočnost, takisto za bodočnost dotičnih dijakov, kakor za bodočnost našega naroda.« Po precej obširnem razpravljanju, ki naj bi pojasnilo, kako je vendar sploh mogoče, da se mlad slovenski izobraženec navduši za socialistične ideje, in po dolgi vrsti argumentov, ki naj bi slovenskega študenta prepričali, da nima pri socialistih prav ničesar iskati, se je naš uvodničar menda nenadoma zavedel, da njegove misli niso kdo ve kako prepričljive, zato je posegel še po zadnjem sredstvu ter zagrozil: »Socijalistična stranka priznava izrecno, da je revolucionarna in zato jo vladajoči krogi zelo pisano gledajo. Kdor se v dijaških letih s. to stranko druži, temu bo težko dobiti kruha, zlasti sedaj, ko je strah pred socijaliizmom velik. Na državno službo dotičnik skoro misliti ne more. Socijalistični sodnik, so-cijalistični politični uradnik je nemogoč, a tudi kot zdravnik ali advokat
20 »Die Naturalisten bekannten sich zu Karl Marx«, O. Walzel, Deutsche Dichtung von Gottsched bis zur Gegenwart IT, 208, Potsdam 1930.
bi imel socijalist v nas sila težavno stališče, zlasti če bi hotel poseči praktično v politiko.« Zadnja grožnja se je kasneje uresničila na Henriku Turni.
Na ta »Narodov« uvodnik nismo opozorili, da bi prikazali stališče slovenskega liberalizma do socialističnih idej in delavskega gibanja, marveč zato, ker jasno kaže, da se je v začetku devetdesetih let med slovensko univerzitetno mladino socialistična miselnost že precej utrdila. Zato nas ne preseneča, ko izvemo, da so bila v šolskem letu 1896/7 v dunajski »Sloveniji« tudi predavanja z naslednjimi naslovi: Rimsko pravo in socijalizem; Najnovejši pojav na socijalnem polju; Vpliv Marxovih idej na socijalizem; Socijalna demokracija s posebnim ozirom na primorske Slovane. Morda ni odveč dodati, da je zadnje predavanje pripravil Jože Srebrnič, kasnejši znani primorski komunistični voditelj.21
Naravno je, da so se te socialistične tendence izrazile tudi v najrazličnejših načelnih izjavah o literaturi in naturalizmu. Govekar je že leta 1895 trdil v »Slovanskem Svetu«, da podaja sodobna proza »umetniški izvršeno fotografijo sedanjega socijalnega stremljenja« in dodal: »Moderna literatura se nazivlje rejalistična in naturalistična, mogli bi jo imenovati tudi demokratično literaturo z načelom izjednačenja vseh stanovskih razlik.«22
Dosti obširneje in mnogo bolj jasno je o revolucionarnih težnjah naturalizma spregovoril Faustus-Jančar, ko je v »Slovanskem Svetu« z dne 15. marca 1896 posegel v boj okrog »nove struje«. Jančar trdi, da je glavno načelo naturalistične literature pripovedovanje čiste resnice, in ravno »resnično risanje naših odnošajev« je po njegovem mnenju vzrok, da ima naturalizem toliko sovražnikov. Y nekdanjih časih so bile razmere mnogo bolj patriarhalne, »sedaj pa so začele čudne misli ljudem po glavi rojiti. Prejšnje razmerje se jim nikakor ne zdi več tako naravno, in nekaka napetost se kaže med različnimi stanovi. Delavcu, ki z napornim delom jedva ohrani sebe in svojce od glada, zdi se blišč in sijaj, v katerem živi bogatin, kot zasramovanje njegove bede«. Nove ideje pa . po Jančarjevem mnenju prodirajo celo med bogataše, od katerih sicer ne bi imelo smisla zahtevati, naj se odrečejo svojim privilegijem, vendar pa »morajo priznati, da sedanja socijalna ureditev ni pravična«. Svojo vest si tolažijo z raznimi dobrodelnimi dejanji, vendar pa nekateri izmed
21	Glej SN 16. decembra 1896 (Dnevne vesti) in SN 23. junija 1897 (Dopisi).
22	SS 1895, 238.	,
njih niso tako sentimentalni. »Tem mora slavna policija priti na pomoč in bedo uganjati v najskrajnejše kote velikih mest, kjer ne more motiti nikogar.«
Jančar je torej v svoji obrambi naturalizma dovolj očitno poudaril, da je ta literarna smer družbeno revolucionarna, hkrati pa izpričal tudi svoje demokratične in socialistične ideje. Zato je seveda naravno, da je tudi širša slovenska javnost začela polagoma verjeti, da ima naturalizem družbeno revolucionarne in napredne lastnosti. Na to dejstvo je sicer že pred leti na svoj neinteligentni in brutalni način opozoril dosledni sovražnik sleherne umetnosti Anton Mahnič, ko je leta 1890 v svoji aprio-ristični slepoti in popolnem nerazumevanju stvarnih dejstev proglasil Stritarja za očeta verskega in socialnega naturalizma, Tavčarja pa za komunista. Stvarnejše je o tej zadevi spregovoril mladi filozof Ivan Bernik, ko je pisal svojo študijo o lepem. Bernik je posebej poudaril: »Podlaga naturalizma je... rnaterializem in njegova posledica, socija-lizem.«23
Vsem tem in podobnim izjavam, ki so spravljale naturalizem v neposredno zvezo s socializmom, pa se je v letu 1896 pridružilo še dejstvo, da je slovensko delavsko časopisje proglasilo Aškerca in Govekarja za delavska pisatelja.24 To je povzročilo burno debato v obeh slovenskih dnevnikih. Za nas sedaj ni važno, kako je ta debata potekala, kdo se je je vse udeležil in kakšni argumenti so se pojavljali. Pač pa je pomembno predvsem dejstvo, da so tudi slovenski socialni demokratski aktivisti občutili Aškerčevo epiko in Govekarjevo prozo kot nekaj revolucionarnega in proletarskega. Hkrati pa je bilo ravno s to polemiko pred vso slovensko javnost v zelo aktualni in ostri obliki postavljeno vprašanje o socialistični, revolucionarni usmerjenosti naturalizma.
Ivan Cankar se je tedaj srečal z naturalizmom v tisti fazi njegovega razvoja, ko je že postal socialističen in ko se je ta njegova usmerjenost tudi na Slovenskem že javno izpričala. In ravno ta njegova lastnost je Cankarja privlačevala, hkrati pa bila izredno pomembna za njegov notranji Tazvoj. Vse to je jasno razvidno predvsem iz celotnega njegovega članka o Antonu Aškercu. Tu najdemo marsikatero misel, ki so jo izrekli
23	»Vesna« 1894, 154. Glej tudi naslednjo izjavo: »Naturalizem naglasa, da je demokratično in socijalistično nadalinjen«, Svetič, O novih slovstvenih strujah v Slovencih, LZ 1896, 263.
24	O tem poroča podrobno Marja Boršnik v svoji monografiji o Aškercu, str. 159 si.
pred njim že drugi slovenski pristaši naturalizma. Tako je Cankar prepričan, da je naturalizem upravičen zlasti zaradi tega, ker izraža sodobno življenje, za' katero je značiltno dejstvo, da zahtevajo zatiranci vedno glasneje socialnih reform in da postaja boj med pravico in egoizmom vedno hujši. Za Aškerca se Cankar navdušuje posebej zato, ker se v njegovih pesnitvah zrcali »moderno življenje, kakršno je: brezuspešni boj zatirancev za svobodo in pravico, oholi zasmeh hinavcev in egoistov«, ker >se je oklenila globoko čuteča pesnikova duša Aškerčeva zatiranih stanov«, »trpi s tlačenimi narodi, borečimi se za svobodo,« in ker preveva vse njegovo delo »ljubezen do trpečega človeštva«. Aškerčeva Pesmarica neznanega siromaka je za Cankarja »obupen krik zatiranega srca in glasen protest trpina, omahujočega pod jarmom krivice«. Najpomembnejše se mu zde tiste pesmi, domoljubne in socialne, ki nudijo »črno sliko krivice in trpljenja«, ter dodaja, da se je ravno po Aškerčevi zaslugi tudi v literaturi »prikazal ta upali obraz«, obraz zatiranega, trpečega človeka.
Navedli bi lahko še mnogo podobnih izjav, vse pa bi dokazovale, da se je Cankar navduševal za Aškerca, za realizem in naturalizem, za Govekarja, Zolaja in Maupassanta, za Dostojevskega in Gogolja predvsem zaradi njihove družbene kritike, zaradi njihovega protesta in obtožbe, skratka zaradi njihovih socialno kritičnih in socialno revolucionarnih lastnosti. Zato ni čudno, da je takoj po svojem prihodu na Dunaj proglasil Govekarja za prvega socialno-demokratskega pisatelja. To njegovo izjavo nam je ohranil Govekar sam v pismu svoji zaročenki z dne 17. oktobra 1896, kjer beremo med drugim: »Cankar se je tukaj prvi večer spri s vsemi Slovenijani... Cankar je tudi izjavil, da sem jaz, ,prvi socij. dem. pisatelj in najboljši slove, novelist'.«26
Ce nič drugega, pa ta izjava dovolj glasno priča, da je imel Cankar v času, ko se je navduševali za naturalizem, tudi določene simpatije do socialne demokracije in da je prevzel tudi nekatere socialistične prvine. O tem nas še posebej prepričuje tudi dejstvo, da je v članku o Aškercu kot nekakšen izraz lastnega prepričanja citiral naslednje Aškerčeve verze:
Ljubimo se, bratje, tu, dokler živimo! In v raj si prestvarimo svet ta sami! Ljubezen — to sredstvo čarovno je sveto, in zemljo v najlepši nam raj spremeni.
25 Govekarjevo pismo Minki Vasičevi je v rokopisnem oddelku NUK.
Ljubezen rodila svobodo bo zlato, ne bo več sramotnih verig in okov. Vsi, kar nas svet nosi, le bratje in sestre, ne bo več trinogov, ne bo več robov!..
Povsem očitno pa je, da ne smemo pretiravati s Cankarjevim socializmom, ki ima še močne krščanske primesi, saj govori mladi pesnik o ljubezni do vseh zatiranih ljudi, »o čisti in nesebični ljubezni, kakršno je učil le Jezus Kristus«. Toda naj bodo razlike, ki so v tem času ločile Cankarja od oficialne ideologije socialno-demokratske stranke in od znanstvenega socializma Marxa in Engelsa, še tako velike, je vendar jasno, da ne bi proglašal Govekarja za socialno-demokratskega pisatelja, če ne bi čutil določenih simpatij do te stranke, o kateri je še pred letom in pol trdil, da delavce samo vaTa in zapeljuje na kriva pota. Če nič drugega, lahko trdimo' vsaj to, da se je pesnikov odnos do politične organizacije proletariate bistveno spremenil. Značilno pa je, da so se te simpatije v večji meri pojavile pri njem po vsem videzu ravno v času, ko se je opredelil za naturalizem. Iz tega je možno sklepati, da so se njegovi politični nazori spremenili tudi pod vplivom naturalizma in da je tudi javna debata o socialistični usmerjenosti slovenskega realizma in naturalizma prispevala, da je začel Cankar drugače ocenjevati socialno demokracijo in njena načela. Ko tedaj razmišljamo o Cankarjevem odnosu do naturalizma, ni dovolj, če ugotovimo samo, da je naturalizem ustrezal prirodni pesnikovi družbeni upornosti in borbenosti, marveč moramo po vsem videzu dodati tudi, da je tej njegovi borbenosti in upornosti ravno naturalizem dal bolj izrazito socialistično smer, ji nudil oporo in jo tako stopnjevali Pri tem se seveda zavedamo, da je revolucionarnost Govekarjeve proze minimalna. Neprimerno odločnejši pa je bil Aškerc — toda ko govorimo o revolucionarnem vpHvu naturalizma na Cankarja, imamo v mislih predvsem naturalizem kot splošen pojav.
t
II
Syoj esej o Antonu Aškercu je Cankar do konca napisal šele na Dunaju in ko je nekako ob koncu novembra 1896 pošiljal v Ljubljano uredništvu »Ljubljanskega Zvona« njegov zaključek, je torej še vedno prisegal na zastavo doslednega realizma ter se vsaj nekoliko navduševal tudi za socialno demokracijo in za nekatere socialistične ideje. Znano pa je, da se je kmalu nato odpovedal naturalizmu. Kakor lahko raz-
beremo iz njegovih izjav v pismih raznim prijateljem in znancem, se je že v januarju 1897 navduševal za Maeterlincka in Dehmla, dokler se ni v zadnjih dneh februarja dokončno odločil in se dokončno postavil na stran dekadence in simbolizma.26 Opraviti imamo tedaj z izredno pomembno notranjo preusmeritvijo, ki je po svoje določila ves nadaljnji pesnikov idejni in literarni razvoj, zlasti pa opredelila značaj njegove umetnosti. In kadarkoli si skušamo pojasniti to daljnosežno notranjo spremembo, vedno opozarjamo predvsem na tisto dekadenčno in simbolistično literaturo, ki jo je mladi pesnik spoznal na Dunaju in ki mu je odkrivala nove svetove, posredovala ideje in izrazna sredstva, ki so bila nekaj povsem drugega kakor pa to, kar mu je nudil naturalizem. Veliko je dejstev in dokumentov, ki neutajljivo pričajo, kako močno je moderna literatura očarala Ivana Cankarja — in zato je povsem v skladu z zgodovinsko resnico, če se pri razlaganju tistih pobud, ki so gnale našega pesnika stran od naturalizma in ga vedno bolj vklepale v svet dekadence in simbolizma, sklicujemo zlasti na Bahra, Maeterlincka, Verlaina, Emer-sona itd.27 Vendar pa takšne razlage ne morejo pojasniti vsega. Vprašanja Cankarjeve notranje preusmeritve ni mogoče omejiti samo na vprašanje pobud, ki jih je naš pesnik prejemal od modernih pesnikov, pisateljev, mislecev in publicistov. S svojo notranjo preusmeritvijo, s svojo obsodbo naturalizma in s svojim pristankom na dekadenčna in simbolistična splošno idejna in estetska načela se je Cankar dejansko uvrstil med tiste evropske intelektualce, pesnike in pisatelje, ki so ob koncu stoletja doživeli enak idejno literarni razvoj. Če ob tem dejstvu upoštevamo vse, kar vemo o Cankarjevih konkretnih zvezah s tedanjo moderno evropsko literaturo, potem nam seveda postane takoj jasno, da nimamo opraviti samo z neko čisto individualno duhovno usodo in da nas torej raziskovanje Cankarjeve idejne in literarne poti vodi do notranje problematike in notranje dinamike splošno evropskega duhovnega gibanja ob koncu stoletja. Z drugimi besedami: pred nami je vprašanje, zakaj so se začeli evropski izobraženci odpovedovati naturalizmu in pozitivizmu in zakaj so se začeli navduševati za subjektivizem, sen-zualizem, spiritualizem in celo za mistiko? Za nas, ki hočemo opisati predvsem miselno in umetniško rast Ivana Cankarja, seveda ni važno, da bi mogli v okviru pričujoče razprave odgovoriti na to vprašanje do
20 Podrobno razpravlja o tem razprava loan Cankar in dekadenca in sim-
bolizem, ki je omenjena v opombi 1.
27 Glej opombo 26.
vseh podrobnosti in z vso natančnostjo opisati splošni proces preusmeritve. Naša pozornost mora biti kljub vsemu vendarle osredotočena predvsem na Cankarjevo literarno* in publicistično delo in naši posegi v splošno evropske probleme morajo biti podrejeni našemu glavnemu cilju, se pravi, da mora biti naše prizadevanje takšno, da bo odgovorilo na vprašanje, zakaj je Cankar zapustil naturalizem.
Ko skušamo odgovoriti na to vprašanje, si moramo najprej ogledati, kakšno je bilo razmerje med naturalistično literaturo in miselnostjo na eni ter med dekadenčno literaturo in dekadenčnim čustvovanjem na drugi strani. Pri tem se seveda zavedamo, da je pred nami izredno pomembno in zelo zapleteno vprašanje, kar moramo prav posebej poudariti predvsem zato, ker se evropska literarna historiografija s tem vprašanjem še vse do danes ni podrobneje ukvarjala. Zato ga tudi naša študija ne bo mogla dokončno razrešiti, marveč bo opozorila samo na nekaj najbolj značilnih pojavov in najbolj vidnih dejstev.
Najprej lahko ugotovimo, da so nekatera bistvena izhodišča naturalizma presenetljivo podobna nekaterim najvažnejšim splošnim nazorom, kakršne lahko odkrijemo v delih dekadenčnih pesnikov. Y mislih imam zlasti odnos do družbe, do vladajočega družbenega reda. Najbrž ni treba posebej navajati posameznih citatov in dejstev, da bi z njimi dokazovali, kako predstavlja naturalistična literatura v pretežni večini ostro kritiko in celo dosledno negacijo vladajoče družbe in vseh njenih institucij od gospodarstva preko morale do pravil lepega vedenja. Naturalistična književnost je večinoma literatura razkrinkovanja, obtožbe in protesta. Zato je naravno, da so nekateri naturalistični pisatelji simpatizirali s socialističnimi idejami, zopet drugi pa so se, kar velja zlasti za Nemčijo, pridružili političnemu delovanju socialne demokracije.
Tudi dekadenčno miselnost navdihuje kritičen odnos do vladajoče družbe, dekadenčni pesnik dosledno odklanja vladajoči družbeni red in vse uveljavljene norme. Zato živi izven in proti družbi, živi večinoma kot bohem, ki že s svojim vsakdanjim življenjem negira družbo in protestira proti veljavnemu redu. Zato je naravno, da najdemo tudi pri dekadentih dovolj izrazite socialistične simpatije in da se njihov odpor proti vladajoči ureditvi sprosti kdaj pa kdaj celo v revolucionarnih gestah in izjavah. Ne da bi se spuščali v podrobnosti, lahko tedaj trdimo, da sta bila1 tako naturalizem kakor dekadenca proti veljavnemu redu stvari, zavračala sta, napadala ali pa vsaj odklanjala meščansko družbo, se upirala njenim ustanovam in zanikovala vse, kar je ta družba
2 Slavistična revija
17
proglašala za dobro, pravilno in lepo. V obeh primerih je torej pred nami bolj ali manj oster spopad z družbo, z vladajočim družbenim redom. In to je prvo dejstvo, ki nam ne dovoljuje, da bi nastanek dekadence obravnavali popolnoma ločeno od naturalizma, ter nam dokazuje, da prehod s pozicij naturalizma na pozicije dekadence ni mogel biti tako nenavaden, kakor se utegne zazdeti za prvi pogled.
Poleg tega splošnega odnosa do družbe pa moramo opozoriti še na nekatere druge zelo izrazite literarne in idejne značilnosti evropskega in še posebej francoskega naturalizma, ki so bile takšne, da so se v določenem trenutku in v določenem okolju utegnile kar nenadoma spremeniti v negacijo samega naturalizma, porajale iz sebe izrazito dekadenčna prizadevanja ali pa vsaj pripravljala pot dekadenčni miselnosti. To velja najprej za ves tisti sklop idej oziroma idejnih temeljev, ki bi jih morda lahko označili z izrazom »pozitivistična spoznavna teorija«. Naj se zdi še tako nenavadno, pa je vendarle res, da je mogla ta spoznavna teorija, ki je prisegala samo na to, kar je pozitivno, in ki je hotela zagotoviti objektivnost človekovega spoznanja, kaj hitro postati izhodišče za povsem subjektivistične in celo solipsistične nazore. Najzgovornejši pa tudi najočitnejši primer za to je uvod, ki ga je Maupassant napisal v svoj roman Pierre ei Jean.Tu beremo med drugim tudi naslednje misli:
»Quel enfantillage... de croire à la réalité, puisque nous portons chacun la nôtre dans notre pensée et dans nos organes. Nos yeux, nos oreilles, notre odorat, notre gout différente créent autant de vérités qu'il y a d'hommes sur la terre. Et nos esprits, qui reçoivent les instructions de ces organes, diversement impressionnés, comprennent, analysent et jugent comme si chacun de nous appartenait à une autre race.«
Maupassant se v teh stavkih še vedno giblje v območju pozitivistične teorije, ki trdi, da so čuti edina zanesljiva vez med subjektom in objektom. Toda pozitivizem in naturalizem sta videla v tem dejstvu edino in povsem zanesljivo jamstvo za objektivnost našega spoznanja. Maupassant pa je iz istega dejstva izvajal popolnoma nasproten zaključek, dokazoval je relativnost in skrajno subjektivni značaj naših percepcij in naših spoznanj. In zato je v svojem članku o Zolaju posebej poudaril: »Car la vérité absolue, la vérité sèche n'existe pas.« Tako je prišel Maupassant do popolne negacije glavnega Zolajevega načela, ki je zahtevalo absolutno, čisto in suho resnico.
Navedli bi lahko še več podobnih Maupassantovih misli, vse pa bi dokazovale, kako je z dosledno uporabo nekaterih temeljnih pozitivi-stičnih in naturalističnih načel prišel do šubjektivizma in individua-
lizma. Šc več, notranja logika stvari ga je privedla do tega, da je n. pr. v noveli L'Horla med drugim zapisal celo:
»Comme il est profond ce mystère de l'Invisible! Nous ne le pouvons sonder avec nos sens misérables, avec nos yeux qui ne savent percevoir ni le trop petit, ni le trop grand, ni le trop près, ni le trop loin.«
Čeprav moramo pri analizi navedenih, besed upoštevati tudi dejstvo, da je njihova čustvena osnova skrita v pisateljevi bolezni, pa so za nas vendarle nadvse zanimive. Kažejo nam, da Maupassant ni kot naturalisti in pozitivisti vztrajal pri tezi, da je realno le to, kar je pozitivno, marveč nenadoma spregovoril o bivanju nečesa nadrealnega, »nepozitiv-nega«, za kar je upodobil izraz »l'Invisible«.
Spričo tega je povsem naravno, da je zavrgel celo izraz »naturalist« in »realist« ter je v skladu s svojimi nazori in opirajoč se na nekatere Flaubertove misli trdil v uvodu k romanu Pierre et Jean med drugim tudi tole: »Les Réalistes de talent devraient s'appeler plutôt les Illusio-nistes.« Ta stavek je sicer zgovoren sam na sebi, vendar ni odveč, če dodamo še naslednjo izjavo iz La vie errante: »Une œuvre d'art n'est supérieure que si elle est en même temps un symbole et l'expression exacte d'une réalité.«
Za Maupassanta je torej resnični umetnik iluzionist, ki v umetninah uteleša svojo lastno vizijo sveta. Dovršeno umetniško delo mu je hkrati tudi simbol — in zato nas ne preseneča, če je v predgovoru k romanu Pierre et Jean govoril s simpatijo celo o simbolistih, poudarjal, da so njihove umetniške sanje vredne vsega spoštovanja, in posebej opozarjal, kako se simbolisti dobro zavedajo, da je umetnost težka zadeva.28
Vse citirane in omenjene Maupassantove misli so nedvomno v tesni medsebojni zvezi in docela logično izvirajo ena iz druge. Tako lahko trdimo, da je prispel Maupassant v svet subjektivizma in iluzionizma, do simbola in Nevidnega po povsem logični poti. In vendar je bilo njegovo izhodišče popolnoma poziiivistično in naturalistično. Samo dosledno je uporabil teorijo občutkov in že ga je zaneslo v negacijo pozitivizma in naturalizma. Pri tem seveda ne smemo spregledati, da se je navdihoval tudi pri Flaubertu, Spencerju, Schopenhauerju, Hamiltonu in Hart-mannu.20 Kljub temu pa je očitno, da je njegova misel logično rastla iz
28 O vseh teli vprašanjih Maupassantovega svetovnega nazora in umetnosti govori zelo podrobno predvsem André Vial, Guy de Maupassant et l'art du roman, Pariz 1954, glej zlasti poglavja: La doctrine de Maupassant et ses jugement critiques; La vision du monde; L'empreinte du Naturalisme.
20 Glej opombo 28.
2*
19
pozitivističnih principov in se zaradi svojevrstne narave teh načel spremenila nenadoma v njihovo negacijo.
Kakor je naturalizem lahko porajal iz sebe izrazit individualizem in subjektivizem, tako je nudil tudi vse možnosti za uveljavljanje senzua-lizma in imoralizma. Virov za imoralistične in senzualistične tendence je v naturalizmu več. Naturalizem je pravzaprav razvrednotil ves moralni kodeks. To je storil najprej s kritiko družbe in njenih ustanov. Ta kritika je že sama na sebi pripravljala pot dosledni negaciji sleherne nadosebne in objektivne norme. Poleg tega vemo, da so bila naturalistična gnozeo-loška načela izrazito senzualistična, še bolj pomembno pa je, da je naturalizem poudarjal v človeku predvsem njegovo biološko naravo in njegove fiziološke prvine, kakor je to razvidno ne le iz naturalističnih likov samih, marveč ravno tako tudi iz vrste načelnih Zolajevih deklaracij, zlasti tistih, ki jih najdemo .v njegovem romanu Oeuvre. Če dodamo k temu še dejstvo, da je naturalizem z izrednim veseljem popisoval erotično in seksualno življenje, smo s tem opozorili na vse najvažnejše naturalistične elemente, ki so pripravljali pot in utrjevali tiste koncepcije, ki so za edino gibalo človekovega ravnanja proglašala njegove nagone in strasti. Za primer bi zopet lahko navedli Maupassant a. Njegov senzual i stični odnos do ljubezni in do erotičnih zadev sploh je tako splošno znan, da ni treba o tem posebej razpravljati. Pač pa se nam zdi posebej važno, da poudarimo njegov izrazito čutni odnos do narave, kakršnega razodevajo n. pr. naslednji stavki iz novele Sur l'eau:
»Je jouis de tout à la façon d'un animal... Mon corps de bête se grise de toutes les ivresses de la vie. J'aime le ciel comme un oiseau, les forets comme un loup rôdeur, les rochers comme un chamois, l'herbe profonde pour m'y rouler comme un cheval, et l'eau limpide pour y nager comme un poisson. Je sens frémir en moi quelque chose de toutes les espèces d'animaux, de tous les instinct, de tous les désirs confus des créatures inférieurs ... Quand il fuit beau comme aujourd'hui, j'ai dans les veines le sang des vieux faunes lascifs et vagabonds, je 11e suis plus le frère des hommes, mais le frère de tout les êtres et de toutes choses.«
Pred nami je zanosila izpoved doslednega senzualizma, ki je tako odločna, da ukinja človeka kot družbeno bitje in ga spreminja v favna in žival. Za nas pa je ta izpoved pomembna predvsem zaradi tega, ker dokazuje, kakšne razsežnosti je senzualizem lahko dosegel že v okviru samega naturalizma in da torej dekadenčni senzualizem ni nekaj povsem novega, zaradi česar ga ne smemo obravnavati tako, da.ne bi pri tem pomislili tudi na podobne pojave v območju naturalistične literature.
Slednjič moramo omeniti še vprašanje pesimizma, saj vemo, da navdihuje dekadenco oziroma večino dekadenčnih pesnikov izrazito pesimistično čustvovanje. V nasprotju s tem pa vemo, da je Emile Zola v skladu s splošnimi evolucionističnimi načeli verjel ne lte v napredek, marveč tudi v prerod družbe in človeka, kar pomeni, da preveva njegovo literarno delo svojevrsten optimizem. Vendar pa ogromne naturalistične freske, ki so v kar se da živih barvah razkazovale in prikazovale notranjo pokvarjenost družbe in človeka, niso mogle vzbujati kdo ve kako intenzivnih optimističnih občutkov, pač pa so bile takšne, da so bralcu utegnile navdihovati bolj pesimistične prognoze. Še bolj velja to za naturalistično koncepcijo človeka. Človek, kakršnega je prikazoval naturalizem in kakor ga je pojmoval pozitivizem, je bil v svojem bistvu precej nesimpatičen avtomat, nad katerim so upravljale fiziološke zakonitosti in ki je bil kot nepomemben in povsem nemočen delec podrejen delovanju splošnih naravnih zakonov, tako da se je spreminjal v nebogljen drobec ogromne, a povsem hladne in neusmiljene zgradbe vesolja in narave.
Spričo vsega tega je naravno, da so se n. pr. v tako imenovanem zgodnjem nemškem naturalizmu pojavljale izrazite fatalistične in pesimistične tendence. Izmed vseh drugih naj navedemo samo naslednje besede, ki jih je zapisal Bleibtreu:30
»Die Menschen erschienen wie Puppen in der Hand unüberwindlicher Mächte... Wir sind automatische Maschinen. Was aber die Maschine ins Rollen bringt, wer weiß das!... Man muß sein Teil bezahlen, ob man will oder nicht, in hilfloser Unterwerfung.«
Podobno miselnost in precej enako čustvovanje najdemo tudi v naslednjih Maupassantovih stavkih, ki so iz novele Sur l'eau:
»II passait sur moi, ce son faible et bizarre, comme 1111 semeur d'épouvante et de délire, car il eut aussitôt la puissance d'eveiller l'affreuse détresse sommeillant toujours au fond du cœur de tous les vivants. Qu'était-ce? C'était... la voix de ce qui passe, de de qui fuit, de ce qui trompe, de ce qui disparaît, de ce que nous n'avons pas atteint, de ce que nous n'atteindrons jamais; la maigre petite voix qui crie l'avortement de la vie, l'initulité de l'effort, l'impuissance de l'esprit et la faiblesse de la chair.«
Seveda ni naš namen, da bi podrobneje govorili o Maupassantovein pesimizmu. Dejstvo je, da je pesimizem eno izmed prevladujočih čustev
30 Horst Claus, Studien zur Geschichte des deutschen Frühnaturalismus, str. 51, Halle 1933.
v njegovi literaturi in posebej je za nas zanimivo, da se je Maupassant ravno tako kot Huysmansov dekadenčni junak Des Esseintes zatekal k Scliopenliauerju. Ce dodamo še, da je Maupassantova misel prejela marsikatero pobudo tudi od Spencerja, Hamiltona in Hartmanna, potem je očitno ne le, kako ga njegovo pesimistično življenjsko občutje približuje dekadenci, marveč nam postane tudi jasno, da je naturaliste Maupassanta interna logika samega naturalizma privedla do tistih avtorjev, od katerih so mnoge važne pobude črpali tudi dekadenti in kasneje celo simbolisti.31
Morda bi vse to, kar smo doslej navedli, zadostovalo že samo na sebi, saj opisane značilnosti dovolj jasno ponazarjajo notranje odnose med dekadenco in naturalizmom. Kljub temu pa je potrebno, da opozorimo še na nekaj drugih dejstev. Podrobnejša analiza dekadenčnih literarnih del nas namreč prepriča, da je tudi v sami idejni in estetski strukturi dekadence marsikaj takega, česar si ne moremo pojasniti drugače, kakor da pomislimo ravno na naturalizem in na vse tiste vezi, ki vežejo deka-denčno miselnost na naturalistično literarno gibanje. Nadvse značilno je, da je J. K. Huysmans že potem ko se je odpovedal naturalizmu, in potem ko je že napisal svoj dekadenčni roman A rebours, zasnoval svojevrstno teorijo o tako imenovanem spLritualietičnem naturalizmu. Nič manj značilno> ni, da je postala ta teorija v Evropi zelo popularna, saj jo je v celoti sprejel tudi Hermann Bahr, od njega pa je slednjič preko J. F. Krejčija in Vladimira Foersterja prodrla celo v Slovenijo.32
Prav tako zgovorno je tudi dejstvo, da se dekadenca nadvse rada spušča na družbeno dno, da jo nenehoma privlačijo motivi erotičnega in seksualnega življenja. Huysmans opisuje erotične in seksualne avaniure svojega junaka ravno tako odkrito in s prav takšno natančnostjo, kakor je storil to n. pr. Zola v romanu La Terre. Hkrati pa nam tiste strani
51 Maupassantov pesimizem dobi celo značilnosti tistega čustva, ki mu pravijo Francozi »tristesse de chaire. O tem priča 11. pr. tudi naslednji njegov stavek o spolnem aktu: »Qu'y a-t-il... de plus ignoble, de plus repugnant que cet acte ordurier et ridicule de la reproduction des êtres« (L'Initule Beauté). Za nas je zanimiva tudi naslednja Bernikova izjava: »Svetovno naziranje naturalizma je pesimistiško, kar nam spričujejo vsi naturulistiški proizvodi« (»Vesna« 1894, 154). Tudi v Cankarjevem eseju o Aškercu najdemo izrazito pesimistične misli, kakor priča med drugim naslednji njegov stavek: »Človek, samo nemočen atom v vesoljnem stvarstvu, je ustvarjen, da trpi, da se bojuje — brezuspešno.« Ta misel je nenavadno podobna Bleibtreujevim izjavam, ki smo jih citirali.
32 O vsem tem podrobno poroča razprava loan Cankar in evropska dekadenca in simbolizem.
Huysmansovega romana, kjer vidimo glavnega junaka na poti k zobnemu zdravniku in na železniški postaji, dokazujejo, da je dekadent kaj rad uporabljal tipično naturabstična sredstva vedno, kadar je hotel prikazati banalnost in grdoto vsakdanjega življenja.
Slednjič naj omenimo še problem impresionističnega stila. Impresionistični stilni postopek so izumili naturalisti, predvsem brata Goncourta, in nemški naturalisti, v prvi vrsti Arno Holz, so ga skušali izpeljati do zadnje konsekvence.33 Ni dvoma, da je impresionizem v literaturi nastal kot dosledna aplikacija senzualistične gnozeologije, kakršno je razglašal pozitivizem in kakršno je od njega prevzel naturalizem. Za nas pa je nadvse pomembno dejstvo, da je večina dekadenčne poezije izrazito impresionistična, oziroma da je impresionizem kar najbolj ustrezal ne le naturalističnim, marveč tudi dekadenčnim težnjam.
Seveda pa vse to, kar smo povedali in na kar smo opozorili, ne pomeni, da je mogoče med dekadenco in naturabzcm postaviti enačaj. Naša razmišljanja nimajo namena, da bi tako rekoč ukinila dekadenco kot samostojen, od naturalizma bistveno različen literarno idejni pojav. Popolna in dosledna afirmacija dekadenčnih prvin je v bistvu popolna negacija naturalizma.34 Naše razpravljanje je govorilo samo o genezi dekadenčne miselnosti in hotelo je pokazati, da je ta geneza mnogo bolj zapletena, kakor pa se zdi na prvi pogled. Pri tem pa smo lahko opazili, dia si nastanka dekadence ali vsaj nekaterih njenih najbolj vidnih značilnosti ne moremo zadostno razložiti, če ne upoštevamo tudi naturalizma, njegovih notranjih zakonitosti in njegove notranje dinamike. Podatki, ki smo jih navedli, nam. kažejo najprej, da je temeljno izhodišče naturalizma močno podobno, če že ne kar identično z glavnim izhodiščem dekadence. V obeh primerih gre za spopad z vladajočo družbo, za negacijo ali vsaj kritiko vladajočega reda in ustaljenih norm. Poleg tega smo v naturalistični literaturi lahko odkrili še precej drugih takšnih lastnosti, ki so vodile v subjektivizem, individualizem, senzuabzein in
33	O bratih Goncourtih in njuni poti do impresionizma glej zlasti Pierre Sabatier, L'Esthétique des Goncourt, Pariz 1920. Zanimivo je dejstvo, da je Hofmannsthalov impresionizem nastal pod neposrednim vplivom nekaterih teorij Ernesta Macha — te teorije pa so v resnici samo dosledna aplikacija po-zitivističnega senzualizma.
34	Iz vsega tega je razvidno tudi, kako težko je opredeliti dekadenco, in zato je naravno, da zelo prepričljivo učinkuje misel, češ da je dekadenca v resnici samo prehodni pojav med naturalizmom in simbolizmom. O tem posebej razpravlja tudi naša študija loan Cankar in evropska dekadenca in simbolizem v svojem prvem poglavju.
pesimizem, skratka do takšnih načelnih nazorov in odnosov, do takšnih čustev in razpoloženj, ki so tipična Tavno za dekadenco. Če pravilno ocenjujemo navedene zglede, potem smemo reči, da je v določenih primerih prehod iz naturalizma v dekadenco pravzaprav samo posledica dosledne uporabe nekaterih temeljnih naturalističnih in pozitivističnih načel. Za preskok iz naturalizma v dekadenco torej ni bila nujno potrebna nekakšna nenadna prekinitev, dovolj je bila tista tako rekoč prirodna negacija, ki nastane, ko določena načela res dosledno izpeljemo do kraja.
Vendar pa -z našim razpravljanjem, kakor smo že poudarili, nismo hoteli rešiti problema v celoti, nismo hoteli podrobno razpravljati o evropskem naturalizmu in dekadenci nasploh. Glavni namen naših razmišljanj je bil, da z njimi po svoje prispevamo k razjasnitvi notranje preusmeritve Ivana Cankarja. Če namreč naše dosedanje ugotovitve držijo, potem je očitno, da se Cankar za dekadenco in simbolizem ni odločil samo zaradi pobud, ki so prihajale do njega iz tedanje evropske dckadenčne in simbolistične literature. Vse kaže, da so tudi v njem delovali tisti posebni naturalistični impulzi, o katerih smo razpravljali in ki so kljub svoji naturalistični provenienci povzročali nastanek deka-denčnih prvin. V trenutku torej, ko je Cankar sprejel naturalistični literarni program in prevzel naturalistično miselnost, je hkrati vsrkal vase tudi nekaj takšnih miselnih in čustvenih sestavin, ki so v določenem trenutku in same iz sebe utegnile prebuditi v njem dekadenčna prizadevanja. To je tembolj naravno, ker je bil Cankar takšna pisateljska osebnost, ki ni nikdar hotela kar pasivno pristati na tuje teorije in programe in ki se zato njegovo delo nikdar ni moglo spremeniti v mehanično adaptacijo tujih vzorov. Njegovo sprejemanje je bilo ustvarjalno, vedno je hotel biti samosvoj in originalen, zato je naravno, da naturalistični principi, ki jih je sprejel, v njem niso mogli okameneti v dokončno dogmo, marveč so doživljali zaradi pisateljevega ustvarjalnega napona določen razvoj, doživeti so morali najrazličnejše spremembe — in ker sta bila v teh principih tako rekoč že apriori zapopadena možnost in nujnost razvoja v smer dekadence, je popolnoma naravno, da sta se ta možnost in nujnost uveljavili tudi v Cankarjevem delu.
Vse te naše načelne trditve pa bodo dobile vrsto konkretnih potrdil, brž ko si bomo nekoliko podrobneje ogledali Cankarjev idejni in literarni razvoj. Zanimivo in zgovorno je že to, da je pesnik sam v pismu Antonu Aškercu z dne 16. maja 1897 dekadenco takole definiral: »ona
je na znotraj obrnen naturalizem«. Cankar sicer dostavlja, da je to »malo nerodna« oznaka, vendar pa je očitno, da se je zavedal, da je izhodišče dekadenčne literature pravzaprav v naturalizmu oziroma v nekaterih njegovih prvinah.
Še bolj pa je važno, kako je pesnik sodil o svojih lastnih delih. Za svoja prva, bolj ali manj izrazito dekadenčna dela je sam proglasil pesniški ciklus Dunajski večeri in skupino petih »vinjet«: Ada, Pismo, Mož pri oknu, Glad in Zadnji večer. O Dunajskih večerih je v pismu Aškercu z dne 16. maja 1897 povedal tole: »Meni ugajajo ,dunajski večeri', ker se .bližajo dekadenci'.« O omenjenih petih vinjetah pa je v nedatiranem pismu, ki ga je v začetku februarja 1897 poslal Govekarju, rekel tole: »Zdaj ves ličim v dekadentili in ruski psihologiji, zato se Ti bo moj slog nekako čuden zdel, vsaj sprva.« In Govekar je v odgovoru, ki ga je najjisal ob koncu februarja, potrdil: »Vinjete so čisto à la Dostojevskij in à la — dekadenca.«35
Položaj je dovolj jasen. Vsa omenjena dela je Cankar obravnaval že kot plod in izraz svoje nove usmerjenosti, svojega navdušenja za dekadenco in simbolizem. To ni nič nenavadnega, vendar pa je za nas pomembno predvsem dejstvo, da je vsa (a dela zasnoval že v času, ko je bil še prepričan naturalist. O Dunajskih večerih je v pismu Govekarju z dne 23. januarja 1897 rekel tole: »Moderna sta zdaj v nas samo Aškerc in Kette, katerima se mislim pridružiti jaz v vsi ponižnosti, kadar pošljem v ,Zvon' ,Dunajske večere'.« To pa pomeni, da je načrt za cikel navdihovala simpatija za Aškerca, za realizem in za naturalizem, v njem je hotel Cankar izpričati svojo pripadnost realističnim in naturalističnim načelom. Tudi njegova okolica se je jasno zavedala, da gre za naturalistično poezijo1. Tako vsaj lahko razberemo iz Vidičevega pisma Ellerju z dne 1. februarja 1897, kjer beremo med drugim tudi: »Cankar klamfa cel ciklus ciparskih pesmi z naslovom .Dunajski večeri'.«30 In ko je pesnik v dunajskem realističnem literarnem klubu prebral prvih pet pesmi, je Vidic spet poročal Ellerju dne 4. marca 1897 takole: »Cital nam je Cankar krasen ciklus .Dunajski večeri', ki je vzlasti mene silno navdušil.«37 Tudi ta Vidičeva izjava je po svoje značilna, saj se je v tem času še vedno navduševal za naturalizem in za Govekarja. Njegova hvala nam sme veljati za dokaz, da so tisti slovenski akademiki, ki so se
35	CP I, 187.
36	NUK, Ms 701.
37	Prav tam.
ogrevali za naturalistično literaturo, videli v Cankarjevih verzih takšno delo, ki je bilo v skladu z njihovim naturalističnim okusom.
Nekaj podobnega lahko trdimo tudi za omenjenih pet črtic, se pravi za tistih pet vinjet, ki jih je Cankar poslal ob koncu februarja 1897 Govekarju za »Slovenski Narod«. Vse kaže, da smemo prvotno pobudo za te črtice iskati v tistem literarnem načrtu, ki se mu je porodil kmalu po prihodu na Dunaj in ki ga je opisal v pismu bratu Karlu z dne 11. novembra 1896 takole: »In sicer mislim napraviti štiri krajše novele.« Moiiviko teh novel je pesnik takole opredelil: »To so namreč ženske, katere stoje iz katerega koli vzroka izven družbe, katere so takorekoč brez pravic, ne da bi kaj zakrivile... iz same nesreče; ženske, — to je najboljše — za katere se živ človek ne briga, kakor bi jih ne bilo na svetu. .Verlorene' — to ni prav, zakaj nekatere so čisto poštene, v pošteni službi itd., a so vendar pozabljene.«
Ne samo čas, v katerem je nastal, tudi njegova vsebina dokazuje, da se je ta načrt porodil iz povsem naturalističnih nagnjenj. Cankar je hotel v duhu naturalistične literature obravnavati čisto socialni problem in se je hotel lotiti zlasti motiva prostitutk. To je razvidno že iz navedenih stavkov samih. Še bolj nam pa postane to očitno, če si ogledamo naslednji stavek iz pisma Pavli Kermavnerjevi z dne 26. novembra 1896, kjer pravi: »Da žensk, bi bilo na razpolago, toda le takih, ki so izven družbe, izgubljene.«88 Сапкат uporablja tako v opisanem načrtu kakor tukaj izraz »izven družbe«, le da je tam pomen tega izraza nekoliko omejil, medtem ko označuje z njim v pismu Pavli samo še prostitutko in nič drugega. To dejstvo sme vsaj nekoliko razveljaviti tisto omejitev, s katero se je zavaroval, ko je svoj načrt sporočal svojemu bralu.
Prvo realizacijo tega načrta predstavlja izgubljëïïïr novela, ki se v Cankarjevih in Govekarjevih pismih iz tega časa pojavlja kot Izobčenke I, V kavarni. O njej je 11. decembra 1896 pisal Govekar Ellerju tole: »Cankar je srečno napisal 22 kvart listov uvodne povesti ,Zvona': .Izobčenka 1 V kavarni'. Prav imenitno, čisto à la Raskoliiikov, precej blata in malo dolgčas.«30
Ta Govekarjeva izjava *je zanimiva, ker govori o »blatu« in tako v duhu tedanjega izrazoslovja, ki sta ga uporabljali slovenska publicistika in literarna kritika, zelo jasno in celo maliciozno poudarja naturalistično barvo Cankarjeve novele. S to novelo pa Cankar svojih
38 Cankarjevo Izbrano delo I, 506.
30 NUK, Ms 701.
načrtov ni izčrpal, vsaj kar se motiva izobčenk in prostitutk tiče. Ta motiv se je kasneje namreč pojavil kar v treh od petih vinjet, in sicer v črticah Ada, Mož pri oknu in Pismo. In prav zaradi tega smemo te vinjete vsaj deloma proglasiti za realizacijo tistega literarnega načrta, ki ga je dne 11. novembra 1896 sporočal svojemu bratu.
Po vsem tem smemo najbrž zapisati, da imamo v obeh primerih opraviti z enakim pojavom. Obakrat je bila prvotna pobuda izrazito naturalistična. Iz tega si lahko razložimo tudi motiviko: naturalistična pobuda je povzročila, da obravnavajo Dunajski večeri motiv prostitutke in prešuštva, in ista pobuda je določila tudi motiviko omenjenih treh vinjet.
Vendar pa se je prvotna zasnova le počasi realizirala in na koncu je pesnik realizacijo naturalistične pobude proglasil za takšno> delo, ki nosi že dovolj očitne znake moderne, dekadenčne literature.
Že to dejstvo samo bi bilo lahko dovolj trden dokaz zu misel, da je Cankarjeva preusmeritev potekala razmeroma mirno, brez večjih notranjih pretresov, konfliktov in kriz. Očitno je, da naturalistični značaj prvotne pobude ni mogel biti ovira za postopno uveljavljanje novih, nenaturalističnih, izrazito dekadenčnih elementov. Do istih in še bolj prepričljivih zaključkov nas privede tudi podrobnejša analiza obravnavanih Cankarjevih del samih.
Vzemimo cikel Dunajski večeri. Ko je Cankar ta cikel na Dunaju zaključil, je vseboval samo pet pesmi, in sicer: 1. V sanjah težkih spava mesto; 2. Ah ne, ne hodi več od tukaj; 3. Vzduh opojen težak: bledih luči j svit; 4. Ne vstajaj, ne vstajaj!... Ah, moj bog, — kako; 5. Pod oblačnim sivim nebom. Te pesmi so v istem zaporedju postavljene na začetek cikla tudi v prvi izdaji Erotike, v drugi izdaji je pesnik cikel močno preuredil.
Vseh teh pet pesmi se ukvarja z erotiko, in sicer v glavnem z dvema motivoma: prostitutka in prešuštvo oziroma nezvestoba. Kakor je razvidno iz tega, kar smo že doslej povedali o ciklu, je očitno, da je tak izbor motivov posledica Cankarjevih naturalističnih tendenc. Dodati pa moramo še naslednjo njegovo izjavo, ki govori o istem ciklu v pismu bratu Karlu z dne 18. januarja 1897 takole: »Ljudje se bodo najbrž jezili.« Cankarjev namen je bil napadalen, kritičen. Hotel je pokazati greh družbe in ljudi.
Kljub temu, da je motivika enotna, pa je med posameznimi pesmimi velika razlika. 2e na prvi pogled je očitno, da so najprej nastale prva,
druga in Jgeta pesem, medtem ko sta tretja in četrta očitno kasnejšega datuma. Prvo, drugo in peto pesem je pravzaprav težko opredeliti, ker so v bistvu še močno tradicionalne in nenavadno spominjajo na cikel Helena. O tem nam pripoveduje že struktura verzov, saj je metrična shema ne le povsem očitna, marveč tudi z vso silo udarja skoz besedno gradivo, tako da prevpije prirodni ritem čustva. Popolnoma drugačna je struktura verzov v ostalih dveh pesmih. Vzemimo za primer samo prva dva verza četrte pesmi, ki se glasita:
Ne vstajaj, ne vstajaj ! ... Ah moj bog, — kakô pohotna ti ustna drhtijo.
Nenavadno močne pavze, ki jih ponazarjajo tri pike in pomišliai. ter enjambement, skoraj popolnoma zabrišejo metrično osnovo, tako da se lahko prirodni ritem dovolj močno uveljavlja. Vendar pa nam zdaj ne gre za razlike v ustroju stihov. Opozoriti hočemo na mnogo pomembnejše zadeve, ki jih bomo lahko kaj hitro odkrili, če bomo pazljivo primerjali med seboj peto pesem, ki je starejša, s četrto pesmijo, ki je gotovo naspala precej kasneje. Peta, se pravi starejša, se pričenja s takimle opisom dveh prešuštnikov:
Pod oblačnim, sivim nebom sanjala je noč jesenska; ali midva, roko v roki na divanu sva sedela.
Četrta, ki je mlajša, opisuje v uvodnih verzih enako situacijo. Kakor v peti gre tudi tukaj za dva prešuštnika. Pesem pripoveduje takole:
Ne vstajaj, ne vstajaj!... Ah moj bog, — kako pohotna ti ustna drhtijo; v objemu trepeče ti belo telo, od mraza ti lica bledijo!
Razlika je očitna. Pri prvi ni ničesar usodnega, ničesar razburljivega, nasilnega ali strastnega. Prešuštni par sedi lepo na divanu in se drži za roke. To je pravzaprav nekakšna precej naivna idila. Povsem drugačna je druga pesem. Idilika in naivnost sta izginili, nikjer ni nobenega di-vana, in namesto da bi se prešuštnika držala za roke, poje pesem o pohotnih ustnih, o objemu in trepetajočem telesu. Namesto nedolžne idile strast in pohota. Kakor da so se pesniku nenadoma odprle oči. Prej je
videl oba ljubimca skoz nekako rožnato zaveso, zdaj sta gola pred njim, v pohotnem objemu, ki ga preti razkleniti nenaden strah.
Prav takšne so tudi razlike, ki jih odkrijemo med zaključki obeh pesmi. Y prvi toži prešuštna žena takole:
In temno je vse krog mene, temno, prazno v srcu mojem, kadar plaka moja mati in preklinja me moj mož.
Y drugi pesmi pa ljubimec prešuštno ženo v zaključnih stihih takole spodbuda:
Ne boj se, — ne vstajaj!... Nikogar ni... Otrok tvoj v zibelki mirno spi, tvoj mož sedi v krčmi in pije.
Tudi tu so razlike očitne. Y prvi pesmi slišimo samo miloben kes, ravno tako miloben, kakršna je uvodna idila na divanu — in ta kes je tako miloben, in samo prešuštvo je tako idilično, da bi lahko oba ljubimca še kar naprej sedela na divanu in se držala za roke. Y drugi pesmi pa zmaga pravica strasti m bralec ve, da se bo kljub intervenciji strahu ponovilo to, kar opisujejo uvodni verzi: ustna bodo postala spet pohotna in bela telesa bodo spet drhtela v objemu. V prvi pesmi je kes zaradi greha, tu je pred nami afirmacija greha.
In tako bi lahko primerjali kar naprej. Lahko bi ugotavljali razlike v metaforiki, v besednem gradivu, epitetonezi itd. Vedno bi našli v bistvu iste razlike. Vendar pa menim, da zadostuje že to, kar smo navedli, saj nam jasno kaže, kako so prve pesmi previdne, kako previdno se je Cankar loteval teh delikatnih in »problematičnih« motivov. Sele v drugih dveh pesmih se je pesnik sprostil. Šele tu je zmagala strast, zmagalo je načelo senzualizma in zato se je nenadoma vse spremenilo od strukture verza do epitetoneze. Zaradi tega sta drugi dve pesmi mnogo bolj udarni, mnogo bolj borbeni, hkrati pa je v njih mnogo več senzualne napetosti in čutne vznesenosti.
Razlike, ki smo jih ugotovili, pa dopuščajo misel, da cikel pravza-__prav ni enoten. Prvo, drugo in peto pesem loči od tretje in četrte toliko bistvenih sestavin, da ni mogoče govoriti o res enotnem, v sebi sklenjenem ciklu. Kljub temu pa je Cankar vse te pesmi združil v eno samo enoto in jih med seboj celo premešal, kar vsekakor pomeni, da sam ni čutil teh razlik in da je torej tisti proces, ki ga je gnal v vedno moč-
nejši senzualizem, se pravi vedno bliže dekadenci, vedno bolj stran od naturalizma, potekal v njem dovolj mirno, notranje logično, tako rekoč nevidno.
Bistveni element, zaradi katerega se prva, druga in peta pesem tako očitno ločita od ostalih dveh, je izrazita senzualnost. Njej moramo dodati še blasfemijo, ki se je nenadoma pojavila v tretji pesmi, kjer poje pesnik o nebeški krasoti greha in kjer ovija kupljeno ljubico v Madonin plašč. Senzualizem in blasfemija pa sta dve takšni lastnosti, ki že izpričujeta dekadenčno miselnost, hkrati pa vzbujata domnevo, da so pri nastanku teh dveh pesmi že neposredno sodelovali novi, dekadenčni, modernistični vzori. Na tako misel nas navaja predvsem četrta pesem, ki smo jo že nekoliko podrobneje pregledali in ki obravnava motiv prešuštva. Ta motiv sam nas namreč povsem upravičeno spomni na Ri-charda Delimla, za katerega vemo, da je bila to ena izmed osrednjih tem njegove poezije. Vendar pa tu ne gre toliko za snov. Mnogo bolj pomemben je način obravnavanja. In ravno zaključek Cankarjeve pesmi nas najbolj spominja na Delimla. Ljubimec v Cankarjevi pesmi svetuje, kakor smo že navedli, prešuštni ženi takole:
Ne boj se, — ne vstajaj!... Nikogar ni... Otrok tvoj v zibelki mirno spi, tvoj mož sedi v krčmi in pije.
Skoraj prav tako svetuje ljubimec prešuštni ženi v Dehmlovi pesmi Im Reich der Liebe, ko ji pravi (Weib und Welt, 82, 2. izd.):
hier kannst du ruhig deinen Mann mit mir betrügen, für mich morden.
Ce naša domneva o Dehmlovem vzoru drži, potem je očitno, da so razlike med posameznimi pesmimi cikla Dunajski večeri hkrati tudi posledica novih zunanjih pobud, kar pomeni, da se razloček med njimi samo še povečuje. Očitno je, da so' sredi nastajanja cikla začeli vdirati v Cankarja tudi novi zunanji impulzi in tako razširjali njegov prvotni koncept. In kljub temu je Cankar združil v enoten ciklus tiste pesmi, ki so nastale pod vplivom novih vzorov, s tistimi verzi, ki se jih ta vpliv še ni bil dotaknil. To pa pomeni, da pesnik niti v trenutku, ko je že sprejel vase prave dekadenčne sestavine, še ni začutil razlike med dekadenco in svojo prvotno naturalistično pobudo ter svojim prvotnim naturalističnim namenom.
Ako bi hoteli na kratko povzeti to, kar smo doslej ugotovili, bi lahko rekli takole: sprva je bila izrazita naturalistična pobuda, na začetku je bil izrazito naturalistični načrt. V procesu realizacije se je uveljavljala vedno večja mera senzualizma, ki je na eni strani logična posledica samega naturalizma, na drugi strani pa plod novih, pravih dekadenčnih pobud in vzorov. Ta proces je potekal brez sleherne prekinitve. V trenutku, ko je Cankar začel sprejemati dekadenčni senzualizem, mu to- še ni narekovalo, naj zavrže naturalizem, in tako predstavlja prva redakcija Dunajskih večerov v resnici svojevrsten spoj naturalističnih in dekadenčnih prvin ter so hkrati izraz Cankarjevega logičnega, mirnega . razvoja iz naturalizma k dekadenci. Tega procesa, ki ga moramo poznati, če hočemo razumeti značaj Cankarjeve literature, ki je nastajala v tem času, pa si ne bi mogli pojasniti, če ne bi upoštevali tega, kar smo ugotovili o razmerju med naturalizmom in dekadenco nasploh. Ali z drugimi besedami: tiste značilnosti, ki nam jih je razkrila analiza nastanka in notranjega razmerja v ciklu Dunajski večeri, si pač ne moremo pojasniti drugače, kakor da upoštevamo misel, češ da je že sam naturalizem odpiral pot v smer dekadence in da dopuščamo možnost, da se je ta splošna zakonitost po svoje in zadosti močno uveljavila tudi v Cankarjevem delu.
Na podlagi vsega tega pa se nam kar sam od sebe razreši še en problem, ki ga odkrijemo brž ko nekoliko bolj pazljivo spremljamo Cankarjev literarno idejni razvoj. Znano je, naše razpravljanje pa to po svoje potrjuje, da se je Cankar navdušil za dekadenco in sprejel njen senzualizem v začetku leta 1897, se pravi torej v času, ko je bila dekadenca v Evropi kot odnos do sveta v glavnem že premagana, ko se je že izkazala njena notranja nezadostnost in ko se je evropski intelektualec že odločno otresal moralnega relativizma in se zato oklepal simbolizma oziroma spiritualizma in çelo mistike. Prav tako je znano, da je Cankar kaj kmalu zavrgel dekadenčni senzualizem in da je bila njegovi naravi čutnost prej odvratna kot pa privlačna. Tako se je začel Cankar po kratki dekadenčni epizodi približevati spiritualizmu, kakršnega je spoznal pri nekaterih tedaj znanih in aktualnih evropskih avtorjih. Spričo vsega tega nastaja vprašanje, kako da je Cankar sploh zapadel čaru dekadenčnega senzualizma in kako da ga ni že takoj od začetka očaral simbolistični spiritualizem? To vprašanje si lahko pojasnimo le, če upoštevamo pesnikova naturalistična prizadevanja. Zdi se, da so bile naturalistične pobude v njem tako močne, da so se morale najprej kar se
da intenzivno izživeti, preden se je lahko oklenil povsem novih idej in si ustvaril nov odnos do sveta. Tako je moral iti Cankar isto pot kakor večina evropskih intelektualcev oh koncu stoletja. Ta pot pa je zaradi specifičnih lastnosti naturalizma in njegovih posebnih razvojnih možnosti vodila najprej v senzualizem, od tod v dekadenco in šele nato v simbolizem. Ravno tisti elementi v naturalizmu, iz katerih se je po njihovi notranji logiki lahko porajal dosledni senzualizem, nam lahko pojasnijo Cankarjevo pot. Zato ker se je svoj čas ogrel za naturalizem, je moral Cankar postati za nekaj časa glasnik senzualizma, kar pa mu je omogočalo in ga sililo hkrati, da je sprejel tudi izrazito dekadenčne pobude.
III
Seveda pa z vsem tem še nismo do kraja razrešili problema, ki nas zaposluje. Res je sicer, da moramo pri analizi Cankarjeve notranje preusmeritve upoštevati vse tiste naturalistične prvine, ki so bile po svoji naravi takšne, da so utegnile same po sebi porajati dovolj izrazite in včasih celo zelo nasilne senzualistične težnje. Prav tako je tudi res, da moramo v čim večji meri upoštevati vse tiste pobude, ki jih je Cankar sprejemal iz moderne, se pravi iz dekadenčne in simbolistične evropske literature. Vendar pa smo z opisom notranje dinamike naturalizma in z ugotovitvami, ki nam pripovedujejo, v kakšni meri in kdaj je naš pesnik spoznal moderno literaturo, prikazali tako rekoč samo neka zunanja dejstva, opisali smo pravzaprav samo možnosti, ki so bile Cankarju dane. Še več, opozorili smo tudi na nekatera takšna objektivna dejstva, ki so sama po sebi s precej veliko intenzivnostjo usmerjala Cankarjev razvoj tako, kakor je tudi v resnici potekal. Kljub temu pa še vedno nismo prišli do prav vseh prvin, ki so določale in določile pesnikovo pot. Očitno je, da moramo pri tako ustvarjalni osebnosti, kakršna je bil naš pesnik, najvažnejše vzroke za njegovo preusmeritev iskati predvsem v njegovi naravi, v njegovi psihični strukturi, v njegovem: posebnem in enkratnem miselnem in čustvenem svetu. To pa konkretno pomeni, da Cankar naturalizma ni zapustil samo zaradi nekaterih zunanjih pobud, pa naj so bile te pobude še tako nasilne in prepričljive, marveč se je to zgodilo predvsem zaradi tega, ker se v naturalizmu niso mogle izživeti res vse lastnosti njegove narave, skratka, ker naturalizem ni ustrezal prav vsem čisto prirodnim težnjam njegove osebnosti.
Seveda je treba to misel podrobneje opredeliti in utemeljiti s konkretnimi dejstvi. Vendar pa tega ne borno storili tako, da bi najprej skušali v zaključeni podobi podati psihofizični ustroj Cankarjeve osebnosti in nato to podobo primerjali z možnostmi, ki jih je nudil naturalizem za čim popolnejšo sprostitev in čim doslednejše uveljavljenje te osebnosti. Psihološke ekspertize so naloga poklicnih psihologov, in literarnemu zgodovinarju, ki se spušča 11a to področje brez primerne podpore znanstvene psihologije, vedno preti nevarnost, da zdrkne v sim-plif ikacije in prazne špekulacije. Poleg tegai je dolžnost raziskovalca literature, da raziskuje predvsem literarna in literarnozgodo vinska vprašanja. Zato je očitno, da nas mora zanimati Cankar samo kot literarni ustvarjalec in zato je naravno, da se moramo ukvarjati predvsem z literarno, umetnostno manifestacijo vprašanja, ki je pred nami. Če je namreč res, da naturalizem ni ustrezal prav vsem težnjam Cankarjeve osebnosti, potem je bilo nujno, da je dobilo to dejstvo tudi svoj poseben in očiten literarni izraz in zato lahko literarni zgodovinar dokaže tezo o neskladnosti naturalizma s Cankarjevo osebnostjo samo tedaj, kadar lahko v pesnikovem odnosu do posameznih literarno idejnih pojavov, v njegovih miselnih in literarnih iskanjih, predvsem pa v njegovem delu odkrije takšne prvine, ki si jih ni mogoče pojasniti drugače, kakor da sprejmemo misel o apriornem oziroma o naravnem nasprotju med pesnikom in nekaterimi temeljnimi zahtevami naturalizma. Pri tem pa je seveda očitno, da se takšno raziskovanje ne more sklicevati predvsem na tiste umetnine, ki so nastale šele potem, ko je pesnik že zavrgel naturalizem. Ravno nasprotno, sklicevati se mora najprej na tista njegova dela in iskanja, ki so nastala za časa njegovega navdušenja za naturalizem in pred njim. V našem primeru to pomeni, da se bo naša analiza ukvarjala s tisto Cankarjevo literaturo, ki je nastala nekako do konca leta 1896.
Znano je, da zahtevata realizem in naturalizem od ustvarjalca, naj se čimbolj umakne v ozadje in naj pusti govoriti samim dejstvom, ki jih ne sme komentirati, še manj pa prirejati po svojem okusu, po svojih simpatijah in antipatijah. Opisana dejstva morajo govoriti sama zase. Cankar je to zahtevo poznal in nanjo pristajal. To nam dokazuje že njegova teorija o realistični poeziji, kakršno poznamo iz njegovega odgovora na Dermotovo kritiko Heleninega cikla. V istem duhu pa je napisan tudi njegov esej o Aškercu. Tu je večkrat poudaril, da je glavna odlika realističnega oziroma naturalističnega ustvarjalca* v tem, da prikazuje samo to, kar je resnično, objektivno, ne da bi v opisovanje zu-
5 Slavistična revija
nanjili dejstev vnašal lastna nagnjenja in nazore. Tako n. pr. za Aškerca posebej ugotavlja med drugim tole: »Pesnik ne jadikuje in ne toži — ampak slika, vestno in natančno ... ne blaži1 in ne prikriva ničesar.« Z isto mislijo je napisana tudi naslednja pohvala Aškerčevih verzov: »A siromak Aškerčev kaže brez vsake gostobesedne zgovornosti, brez patetičnega deklamovanja — s koščeno, žuljavo roko na svoj sestradani obraz, na svojo nago deco.« Zato je Cankarju vsa Aškerčeva poezija en sam »Ecce homo!« in zato je še posebej poudaril: »Kakor socijalne, tako vplivajo tudi domoljubne pesmi Aškerčeve najmogočneje takrat, kadar nam slika črno sliko krivice in trpljenja, a to brez vsakega komentarja.«
Ni dvoma: Cankar se je ogreval za izrazito realistična in naturalistična literarna sredstva. Hotel je imeti samo natančno podobo objektivnega sveta, brez slehernega komentarja, brez zgovornosti, jadikovanja, tožb in deklamiranja; skratka: literarna umetnina naj bo samo natančna podoba stvarnosti, in te podobe ne sme kaliti prav nobena osebno izpovedna nota. Če pa podrobneje pregledamo^ Cankarjeva prozna dela, ki so nastala tja do konca leta 1896, moramo priznati, da se 011 sam ni mogel podrediti vsem tem strogim realističnim in naturalističnim zahtevam. Ne le to, vsa ta proza razodeva nadvse močne težnje po subjektivizaciji in celo lirizaciji, kar priča, da je hotel pesnik samega sebe v svojih delih nenehoma uveljavljati in postavljati v ospredje. O tem nam pripoveduje že dejstvo, da je od približno enaindvajsetih iz tega obdobja ohranjenih proznih del in poskusov več ko polovica napisanih v tehniki tako imenovane pripovedi v prvi osebi (»Icherzählung«). Res je sicer, da pripoved v prvi osebi ni nujno znak subjektivizacije, o čemer se lahko prepričamo, če natančno pretehtamo vrsto Maupassantovih novel. Tudi francoski naturalist je uporabljal pripoved v prvi osebi, toda oseba, ki pripoveduje, ni pisatelj sam, pisatelj samo zapisuje to, kar v prvi osebi pripoveduje nekdo drug. V takšnih primerih je subjektivnost skrčena tako rekoč na najmanjšo možno mero: pisatelj ni niti pripovedovalec, niti priča dogodka ni več, je samo še zapisovalec.
Drugače je s Cankarjem. Predvsem moramo opozoriti, da so nekatere njegove pripovedi v prvi osebi dejansko samo nekakšne lirske meditacije brez dejanja, brez dogodka in brez pravega opisa1. Takšne so n. pr. Materi, Moj prvi pogled na morje, Ponočna tišina je meni ljuba in Kakor nekdaj. Ako izvzamemo zadnjo, ki je verjetno iz leta 1895, predstavljajo te črtice prve Cankarjeve prozne poskuse sploh, ki so nastali v letu 1893.
Zaradi tega moramo ravnati z njimi zelo previdno, vendar pa dovolj jasno izpričujejo pesnikovo težnjo po subjektivizaciji in lirizaciji.
Toda pripoved v prvi osebi ima še druge možnosti za subjektiviza-cijo, oziroma daje možnost za subjektivizacijo tudi takrat, kadar popisuje avtor neki povsem konkreten, realen dogodek, realne osebe. Prva možnost je ta, da ostaja avtor sicer dosledno samo pripovedovalec, da torej ni zapleten v opisano dogajanje, vendar pa vnaša v opis svoje lastne komentarje, uveljavlja lastne nazore in lastna čustva. Za primer vzemimo črtico Oče in sin, ki je izhajala v »Slovencu« od 23. do 27. aprila 1896 in ki je po vsem videzu nastala v času, ko je Cankar že zasnoval svojo teorijo o realnih situacijah brez komentarja, ki jo je razložil v svoji obrambi Heleninega cikla.
Črtico pričenja stavek: »Ob LjubijA stoji hiša, o kateri se je človeku zdelo, da so Brežani čisto pozabili nanjo« (CZS II, 47).
Tu se avtor še ne pojavlja povsem neposredno, skrit je za nedoločenim »človek«. Kaj kmalu pa se položaj popolnoma zjasni, saj beremo že v naslednjem odstavku tudi tole pojasnilo: »Pri nas doma tudi ni bilo nikdar nič novega, kar jaz pomnim, pa je vendar prišlo vsak večer par sosedov vasovat« (CZS II, 48).
Pisec je zdaj stopil iz anonimnosti in nedoločnosti. Bralcu je jasno, da pripoveduje zgodbo avtor sam v svojem imenu in da hkrati presoja vse stvari čisto po svojih nagnjenjih, na podlagi lastnih izkušenj, da torej nima namena biti samo hladen, neprizadet poročevalec. Zato je povsem naravno, da kmalu za tem beremo naslednji opis notranjščine Majnikove hiše (CZS II, 49) :
Ravno tako starinsko je znotraj. Stene niso ne bele ne črne, a tudi sive ne, in prav ta brezbarvnost je človeku neprijetna: spominja ga, a sam ne ve zakaj, na katerikoli mučni dogodek iz davnih, davnih časov, še iz otročjih let, in ga užalosti. To je, kakor bi gledal v zrak jesenskega jutra: nebo je mokro in belo-modre, skoro sive boje, po zemlji pa plavajo megle, kakor gozdne deklice, ki plakajo in iščejo izgubljenega čarobnega česalnika: ti gledaš predse v tiho daljavo, gledaš nepremično, in četudi je vse brezbarvno, mokro in mirno, zdi se ti, da vidiš nekje pred sabo, kako pokopavajo tvojo mrtvo majko, ali kako pleše ti draga deklica na svoji svatbi, ženin pa jo gleda izza mize z veselimi očmi... To vidiš, streseš se in zamrmraš: »kakšen bedak sem pač!« ... a v srcu ti ostane nekaj mučnega, nerazumljivega.
Podobnih mest je v isti črtici še več in očitno je, da imajo v strukturi Črtice svojo posebno funkcijo. Vendar nas zdaj ta odlomek ne zanima glede na zgradbo pripovedi, marveč kot izraz subjektivizacije. Očitno je, da navedeni stavki nimajo prav nobene zveze s tisto Cankarjevo zahtevo,
3«
35
ki hoče imeti samo realno situacijo brez komentarja. Pred nami je pravi »komentar«, je tako rekoč prava osebna izpoved z izrazitimi liričnimi sestavinami. Avtor tu ne opisuje samega predmeta, ne trudi se, da bi kar se da natančno in vestno naslikal »realno situacijo«, marveč nam skuša konkretni predmet prikazati s posredovanjem čustev, ki mu jih vzbuja. Še več. Cankar niti teh čustev ne opisuje, še manj pa jih analizira, pač pa nam jih hoče tako rekoč neposredno sugerirati s pomočjo posebnih podob. Zaradi tega se je mera subjektivnosti samo še povečala in zaradi tega se pojavlja celo težnja po ritmizaoiji, saj edino primerno urejen ritem lahko neposredno sugerira valovanje pesnikovega čustva.
O skoraj enaki meri subjektivizacije lahko govorimo tudi v vseh tistih primerih, ko pesnik sicer nima namena, da bi bralcu kar se da plastično posredoval svoja čustva, marveč ko sredi pripovedovanja razlaga svoje nazore in tako komentira dogodke in osebe, ki se v njih pojavljajo. Tu ne mislimo toliko na nekakšne brezosebne aforistične domislice, marveč na komentarje, ki jih izreka pesnik v imenu samega sebe. Takšnih primerov je v Cankarjevi zgodnji prozi nešteto. Naj navedeni samo kratek citat iz satirične črtice Pri nas, kjer berem med drugimi komentarji tudi tele besede (CZS II, 23).
A program?... Mislim, da smo ga napisali; a za gotovo tega ne morem trditi. Jaz se ne ravnam po nobenem programu, Bob tudi ne, Šilo tudi in drugi Volčjani še manj... In to je prav; saj ima vsak svojo pamet.
Podobne intervencije se pojavljajo celo v takšnih delih, ki sicer niso pripovedovane v prvi osebi. Tako se 11. pr. Slavnostni govor zaključuje takole (CZS II, 47):
Leto potem sem videl Prosena v Ljubljani. Strašno je shujšal; iz obraza so štrlele kosti, a osinela koža se mu je vsa nagrbančila.
Še mnogo močnejši pa utegne biti subjektivni značaj tistih pripovedi v prvi osebi, pri katerih je pisatelj sam vmešan v dogajanje in se torej ne pojavlja samo kot pripovedovalec, marveč tudi kot ena izmed delujočih osel). Tudi takšnih del je precej. Najbolj značilne so Stari Znoj, Na Drenovem, Gospodična Kajön, »Blage duše«., Albert.
V teh delih ima pesnik priložnost, da nenehoma opisuje vse stvari in vsa dogajanja samo v luči svojih lastnih čustev in nazorov. Avtor je zdaj samo ena od prizadetih oseb in zato se mu ni več treba truditi, da bi bil objektiven, da bi skušal prodreti v psiho in razumeti posebne lastnosti drugih ljudi. Za primer vzemimo citat iz črtice Na Drenovem. Tu beremo tole (CZS XXI, 46):
Meni je novelistovo govorjenje donelo na uho, kakor da bi slišal od daleč dolgočasno klenkanje vaških zvonov ali jednakomerno tiktakanje ure.
Cankar ne popisuje novelietovega govorjenja, ne dovoli, da bi si bralec na podlagi opisa »realne situvacije« sam ustvaril sodbo o tem govorjenju, pač pa raje kar naravnost in kar takoj pove lastno sodbo, oziroma posreduje bralcu svoja čustva, ki mu jih zbuja konkretno dejstvo.
Seveda je očitno, da v takih delih Cankar lahko zelo veliko govori o sebi, o svojih čustvih, mislili in dejanjih. Še bolj pomembno pa je, da sme tako rekoč sam voditi dejanje in potek dogajanja, da ga lahko zasuče, kakor mu narekuje njegov namen. Med mnogimi primeri naj opozorimo na črtico »Blage duše«. Avtor se pogovarja s svojo nekdanjo študentovsko gospodinjo. In sredi tega pogovora pisatelj nenadoma, brez slehernega vzroka, samo po logiki svojih lastnih asociacij zastavi naslednje vprašanje: »Kako pa gospodična Ivanka, Vaša hči? Ali je zdrava?« (CZS II, 117.) S tem nenadnim vprašanjem je pisatelj nenadoma zasukal dogajanje v povsem novo smer, in sicer v tisto, kamor ga je silil njegov prvotni namen.
Po vsem tem lahko rečemo, da pripoved v prvi osebi pri Cankarju nima istega značaja kakor v veliki večini Maupassantovih novel. Docela očitno je, da je naš pesnik uporabljal to sredstvo zaradi tega, da bi ustregel tistim svojim notranjim impulzom, ki mu niso dovolili, da bi postal hladen objektiven poročevalec in ki so zahtevali od njega, da daje svojemu delu vedno močno subjektivističen značaj.
Med posebna sredstva subjektivizacije moramo prišteti tudi ironijo, sarkazem in satiro. Ze na prvi pogled je očitno, da ironični, satirični ali sarkastični spisi niso isto kot neprizadet in natančen opis, kot vestno, podrobno poročilo. Kakor v liriziranih proznih odlomkih, v načelnih izjavah in komentarjih, tako stopa pisateljeva osebnost tudi z ironijo, s satiro in sarkazmom neposredno pred bralca. Zato je naravno, da najdemo v zgodnji Cankarjevi prozi razmeroma veliko število satir in mnogo takšnih del, v katerih se pojavljata ironija in sarkazem. Najbolj očitne satire so: Dobrotnik, Morala, Pri nas, Gospodična Kajôn, Gospod Ognjišček in gospod Mravljinček in Albert. Pa tudi v drugih, kakor so: Stari Znoj, Vaški farizej, »Blage duše« itd., najdemo mnoge ironične in satirične poudarke. Omenili smo deset del, in to je skoraj polovica vseh zgodnjih Cankarjevih proznih tekstov, kar dokazuje, kako močni
so bili v našem pesniku ironični in satirični, se pravi subjektivizacijski impulzi.
Po vsem tem nas ne bo presenetilo, če moramo ugotoviti, da je med Cankarjevimi zgodnjimi deli le malo takih besedil, za katera bi lahko rekli, da se je v njih realizirala zahteva po mirni, objektivni pripovedi. Omenimo lahko samo fragment Med svetom, deloma Slavnostni govor, Dve družini, deloma Ura in Sreča.
Vse, kar smo navedli, je po našem mnenju dovolj jasen dokaz za tezo, da je bila težnja po subjektivizaciji že od vsega začetka tako rekoč prevladujoča značilnost Cankarjevega proznega ustvarjanja in da je tudi navdušenje za naturalizem ni moglo zatreti. O tem nas prepričuje najprej to, kar smo povedali а črtici Na Drenovem, ki je nastala verjetno v času prijateljevanja z Govekarjem v poletju 1896 in ki jo je, kakor lahko domnevamo iz Govekarjevega pisma pesniku z dne 29. januarja 1897, priredil za tisk celo sam Govekar, ne da bi mogel zmanjšati mero subjektivizacije v njej. Prav tako zgovoren dokaz pa je tudi novela Albert, ki je bila natisnjena v »Slovencu« v dneh od 25. septembra do 7. oktobra 1896, torej v času, ko se je bil Cankar že za gotovo vnel za naturalizem. V noveli je marsikaj takega, da jo smemo proglasiti za eno najbolj naturalističnih Cankarjevih besedil. 2e motiv blazneža priča o čisto naturalističnih pobudah, še posebej pa podroben opis napada blaznosti in samega blazneža na Studencu. Za vsem tem se morda skriva pobuda, ki je prišla iz Zolajevega L'Assommoir ja. Tudi nekateri drugi elementi pričajo o naturalističnih pobudah, med njimi n. pr. naslednji opis množice (CZS II, 152):
Na veselem, nemirnem kretanju, na obrazih, na govorjenju in smehu živahne, prerivajoče in suvajoče se množice se pozna jasni, veliki teden. Tu hite goloroke, životne, rudeče krščence s košaricami s trga, tam stopa zamišljen star penzijonist z obnošenim frakom in bliščečimi naočniki; mimo ogla jo je zavil visok, širokopleč gorenjski kmet s pipo v ustih in rokami v hlačnih žepih; za njim pa hiti z drobnimi koraki njegova okrogla ženica, vsa natovorjena z najrazličnejšim mestnim blagom; suh Dolenjec v irhastih hlačah in s sivim, ši-lastim obrazom hodi po trgu sem ter tja, ne zinene se za množino okroglih in koščenih komolcev, ki ga sujejo in zbadajo od vseh stranij.
Pred nami je poskus kar se da natančnega opisa, ki je vanj avtor vnesel nešteto podrobnosti.40 Prav tako natančni, podrobni in stvarni
40 Zanimivo je, da je Govekar n. pr. ravno »detajlovano slikanje« imel za največjo značilnost in največjo odliko-naturalistične proze. To je razvidno zlasti iz njegovega pisma Vidicu iz začetka leta 1896 (NUK, Ms 701). Prav tako zna-
so v isti noveli tudi opisi obrazov, oblek in prostorov. Vseli teh opisov, zlasti pa njihove natančnosti, podrobnosti in stvarnosti si seveda ne moremo razlagati drugače kakor z domnevo, da so izraz in posledica Cankarjevih naturalističnih simpatij in njegovih naturalističnih vzorov.
Kljub temu pa novele ni mogoče spraviti v sklad z naturalistično doktrino niti ne z naturalističnimi vzori. Novela je pripoved v prvi osebi, kar daje že samo na sebi možnost subjektivizacije. Predvsem pa se je težnja po subjektivizaciji uveljavila v ironiji in satiričnih poudarkih. To je na prvi pogled očitno že iz tistih strani, kjer Cankar popisuje Tar-manovo blaznost. Vzrokov za njegovo blaznost Cankar ne išče v medicinsko ugotovljivih dejstvih. Tarman je znorel zato, ker se je preveč trudil za »omiko narodovo«, za »sveto stvar«. Blaznost ga je napadla po narodni slavnosti, ki jo je sam organiziral, sam vodil in na kateri je doživel tako rekoč najvišje priznanje v svojem življenju, najvišje priznanje za svoje delovanje za »sveto stvar« (glej CZS II, 167—170). Ni treba dokazovati, da takšna »analiza« blaznosti nima ničesar skupnega z naturalističnim opisom blaznežev, pač pa naj posebej poudarimo, da je Cankarjev postopek v bistvu satiričen. Blaznost je tukaj dosledno satiričen element, ki naj z vso močjo razkrije nesmisel in laž »domoljubnega« prizadevanja za /sveto stvar«. Z drugimi besedami pa to pomeni, da se je v Cankarjevem delu določen naturalistični element spremenil v sredstvo satire. Isto velja tudi za natančni in podrobni, Govekar bi rekel »detajlovani« popis, pa naj Cankar popisuje določene osebe ali interjerje. Za primer naj navedem samo naslednji opis Petrove obleke (CZS II, 153):
In tudi oblečen je moj prijatelj kakor nekdaj: vse nekako visi od njega, kakor bi ne bilo urezano zanj; hlače predolge, suknja prekratka, a povsod vse polno gub; kravata mu uhaja neprestano nad nizki ovratnik, manšete mu silijo izpod rokavov, premajhen klobuček na Petrovi glavi izgleda, kakor bi prišel na nepravo mesto.
Natančnost in podrobnost tega opisa smemo gotovo proglasiti za posledico naturalističnih pobud. Toda naturalistična sredstva tukaj nimajo namena, da bi kar se da natančno in stvarno rekonstruirala objektivne predmete, pač pa so postala sredstva komike, ironije in satire. Cankar je torej res uporabljal določene naturalistične postopke, vendar
čilno je tudi njegovo pismo Minki Vasičevi iz marca ali aprila 1896. Tu sprašuje svojega dekleta za najrazličnejše podrobnosti o navadah, oblekah itd. na porokah, da bi bil lahko tako njegov opis poroke v romanu V kroi res kar se da »detajlovano naslikan«.
jih je uporabljal tako, da je šel preko iutencij naturalistične literature, uporabljal jih je kot sredstvo za subjektivizacijo.41
Iz vsega tega pa sledi en sam in dovolj prepričljiv zaključek: Cankar se ni mogel podrediti osnovnemu naturalističnemu načelu, ki terja od pisatelja, naj bo hladen, znanstveno neprizadet in objektiven poročevalec in analitik. Očitno je, da Cankar ni hotel samo natančno in neprizadeto popisovati ljudi, njihove navade in grehe, marveč se je hotel predvsem izpovedovati, hotel je soditi in napadati.
Natančnejša analiza pa odkriva v Cankarjevi zgodnji prozi še druge lastnosti in tendence, ki se prav tako niso mogle skladati z zahtevami in načeli naturalistične literature. V njegovih tekstih namreč lahko odkrijemo néki svojevrsten dualizem, oziroma bolje: večina teh besedil je zgrajena na načelu svojevrstnega nasprotja, protislovja, kontrasta in celo konflikta. To značilnost najdemo že v prvi objavljeni črtici Moj prvi pogled na morje, ki je izšla v »Dijaški prilogi« »Rimskega katolika« v začetku leta 1893. Ko gleda na morje, se mu nenadoma porodi naslednja vizija (CZS XXI, 23):
Kuj mi ni prišlo na misel v tistih trenutkih! Zdi se mi, da se dvigujejo iz svetle megle bela jadra; mnogoštevilno brodovje se vozi hitro in mirno — vozi se junak Enej s tovariši, ko beže iz Troje. V daljavi je grad Eola. Kako drve vetrovi od tam, razkrope brodovje; grom bobni, blisk šviga po nebu kot ognjena kača... Al ni tam na visoki skali grozna pošast? Da, to je Scila, in na oni strani vrtinec Karibda. Na belih ladijah prijadra Odisej, ko išče svoj dom. Huj, kako hitro veslajo brodarji, huj, kako se masti zver s trupli grških junakov!
Tam daleč je Olimp — na njem mogočni bogovi preganjajo se med seboj, sovražijo se — vsak varuje svoje ljubljence na zemlji.
Tej fiktivni in precej naivni, vendar zanosni viziji pa sledi naslednji preklic (CZS XXI, 23):
Ali, to ni Olimp — to je na desni nizek hrib s trdnjavo; na njem niso bogovi, to so le oljke in njihove dolge sence. To ni brodovje Enejevo in Odise-jevo — to je parnik, kateri hiti v pristanišče; in Scila na visoki skali je le siv dim, kateri se širi in izgublja.
Z vso upravičenostjo lahko trdimo, da je pred nami na eni strani poetični privid, ki pesnika čustveno nenavadno vnema, na drugi strani
41 Tak način je Cankar ohranil pravzaprav skozi vse svoje delo, tudi potem ko je že dokončno zavrgel naturalizem. Opozorimo naj samo na opis gospoda davkarja v črtici Gospod daokar se je zamislil (CZS I, 133); črtica je izšla v »Slovencu« 11. septembra 1897. Cankarjev opis blazneža spominja na nekatere podobne Gogoljeve like.
pa opis konkretne resničnosti, ki ni prav nič poetična, vzbuja v pesniku občutek deziluzije in ima funkcijo zanikanja poetične vizije.
Y isti črtici imamo še eno, še bolj vzneseno vizijo, ki je prav tako nastala ob pogledu na morje. Glasi se (CZS XXI, 24):
Zdelo se mi je, da sem videl čudno svetlobo, ne zlato ne srebrno. Vse, kar sem videl, je bilo svetlo, kaker bi bilo v ognji. Plavajo gori in doli angelji z velikimi perotnicami, oblečeni v dolgih haljah ...
Vizija se v tem stilu nadaljuje in ko je zaključena, se zgodi tole (CZS XXI. 24):
Kar skoči nekaj poleg mene; jaz planem kvišku, se ozrem in ne daleč zagledam velikega — zajca. »Oh, čakaj me ti dolgoušec hudobni!« zakričim in planem za njim. Ali noge se mi zapleto v grmičevje in nenadno ležim na tleh in moj nos tiči mej koreninami zavitih vejic.
Vsi stavki, ki smo jih doslej navedli, so seveda zelo nebogljeni, in tisti zajec učinkuje kaj komično. Vendar pa je očitno, da imamo tudi tu isto nasprotje med prividom in stvarnostjo. In čeprav obravnavana črtica ne pomeni nikakršne estetske vrednosti, moramo iz nje navesti še en odlomek, ker nam pojasnjuje vsebino opisanega nasprotja. Glasi se (CZS XXI, 24):
Morje je temno, samo na izhodu so valovi posrebreni — luna vstaja —
O kako veličastno je to!
Tako veren in pobožen sem bil malokdaj, kaker v teh trenotkih. Vrtelo se mi je v glavi, ko sem pomislil, kako veličasten je šele tisti, kateri je to vstvaril. In tu se mi je gnjusilo to hudobno glasno življenje, kjer ljudje pri vsakem migljeju zasramujejo svojega stvarnika, in stvarnika krasne prirode, te krasne prirode, katera se kaže krog mene v vsi svoji lepoti. In zopet se izpreminja vse pred mano: nebo sa zasveti — tako mi je bilo, kaker takrat, ko začno v pol-spanju trepalnice padati in se vse v krogu zavrti.
Cankarjeve besede so povsem nedvoumne: življenje je hudobno in zato se mu gnusi. Medtem pa so poetične vizije tako rekoč neposredna posledica ali funkcija njegovih plemenitih vzgibov in torej hkrati negacija hudobnega sveta.
Skoraj natančno iste lastnosti srečamo tudi v drugi Cankarjevi objavljeni črtici, ki ima naslov Ponočna tišina je meni ljuba in ki je nastala v istem času ko prejšnja. Črtica se pričenja takole (CZS XXI, 26):
Kako skrivnostno se razlega zvečer nad mestom pesem zvonov! Noben predrzen glas ne moti tega svetega miru! Ali vendar; tam spodaj v zadulili krčmi hrešči in evili nekaj, in vabi goste v šumen ples ... O, kako ste podle, misli človeške, kako gazite po mlakah, in to v trudu in večnem obupu, časih
pomešanim z divjim veseljem. O, da bi se dvignile saj za trenotek nekoliko višje, da bi čutile saj za trenotek blaženo zadovoljstvo, tisto nebeško srečo, katera polni srce dobrega človeka — in z gnjusom bi zrle nazaj v pogubljivo zmešnjavo ljudi...
Zopet je pred nami hudobna in banalna resničnost: zaduhla krčma, šumen ples, mlaka, trud in večni obup, pogubljiva zmešnjava nesrečnih ljudi. Na drugi strani pa je spet vizija: nebeška sreča, ki polni srce dobrega človeka in ki jo je Cankar v isti črtici popisal takole (CZS XXI, str. 27):
In lepa sreča odeta v krasnem, bliščečein plašči zadovoljnosti, v roki svoje vsemogočno žezlo, ljubi mir, stopi predme v vsi svoji krasoti.
Popolnoma jasno je, da gre zopet samo za privid, za vizijo, ki se poraja kot nasprotje grdemu svetu.
Opisano nasprotje in opisani dualizem pa sta še globlje posegla v strukturo obeli črtic. Treba je samo nekoliko natančneje prebrati že citirane uvodne stavke v črtici o ponočni tišini, pa lahko takoj ugotovimo, da imamo tudi nasprotje med lepo naravo in grdim družbenim življenjem. To nasprotje je Cankar v prvi črtici celo eksplicite ugotovil, ko je zapisal (CZS XXI, 25):
Na dvoriščih lajajo psi, na strehah se derejo mački, iz gostiln se sliši krohot ljudi j. Huj, kako nasprotje z lepim pogledom na morje, z veličastno naravo!
In še nekaj je, na kar velja opozoriti. Pred nami ni samo nasprotje med vizijo in realnostjo in niti ne samo nasprotje med naravo in družbo, marveč tudi nasprotje med pesnikom in družbo. To je prav dobro razvidno iz uvodnih stavkov črtice Ponočna tišina je meni ljuba, kjer govori Cankar o »zaduhli krčmi« in postavlja proti »pogubljivi zmešnjavi ljudi« svojo lastno vizijo in svoje dobro srce. Isto velja tudi za drugo črtico, in sicer za tisti odlomek, ki smo ga prav tako že citirali in kjer pripoveduje Cankar o ljudeh, ki zasmehujejo stvarnika, proti njim pa postavlja svojo lastno vernost, iz katere se mu porajajo veličastne vizije.
Najbrž je vsakomur jasno, da se ne bi toliko ukvarjali s tema dvema drobnima, estetsko nepomembnima besediloma, ko ne bi bili prepričani, da so imele lastnosti, ki smo jih iz njih izluščili, izredno velik pomen za vse Cankarjevo nadaljnje delo. Prepričani smo namreč, da tisti dualizem, ki se pojavlja v teh dveh delcih, ni nikdar več zamrl. Utrjeval se je, razširjal svoj akcijski radij, dobival vedno nove oblike in postajal vedno bolj nasilen. Y obeh obravnavanih črticah je sicer še zelo abstrakten in se pojavlja v obliki osebne izpovedi in načelne ugotovitve. Toda v
črtici Stari Znoj, ki je prav tako verjetno iz leta 1893, pa se je že objektiviziral, dobil je obliko enkratne konkretne usode. Nasproti si stojita iluzija starega Znoja in njegova okolica, ki kruto in brezobzirno potepta njegov privid, njegove sanje, njegove upe. Isto lahko rečemo n. pr. še za črtice iSlavnostni govor, Oče in sin, Sreča, v določeni meri pa tudi za Dve družini itd.
Ze v črtici Vaški farizej, ki je nastala kmalu za prvima dvema proznima besediloma, pa je dobil ta dualizem značaj nasprotja med lažjo in resnico. Cankar popisuje vaškega farizeja, ki pridiga poštenost, sam je pa skoz in skoz pokvarjen ter postane slednjič celo morilec. Podobna je tudi črtica Dobrotnik, ki je izšla v »Slovencu« oktobra 1893. Y prvem delu je opisano zborovanje »dobrodelnega društva«, na katerem proslavljajo predsednika Poprtnjaka, ker je že toliko storil za reveže. Y drugem delu pa vidimo, kako Poprtnjak brutalno nažene reveže, ki so ga prišli prosit pomoči, in tako z dejanjem demantira besede, ki so bile v njegovo hvalo izrečene na zborovanju.
V tej črtici pa je Cankarjev dualizem, kakor je razvidno, dobil že socialno tendenco. Medtem ko so partnerji v črtici Stari Znoj socialno neopredeljeni in medtem ko polom starega Znoja nima nikakršnega socialnega značaja, pa ima konflikt v Dobrotniku že izrazito socialno obeležje. Isto velja za Slavnostni govor. Nosilec iluzije je tukaj pisar Prosen, v katerem je Cankar deloma upodobil svojega očeta. Nosilec življenjske krutosti pa je trška gospoda. S tem pa je Cankarjev dualizem dobil že skoraj popolnoma razredni značaj, o čemer nas dokončno prepričata predvsem črtica Sreča in daljša povest Dve družini, ki sta obe iz druge polovice leta 1896. Kot nosilci iluzij se v zgodnjih Cankarjevih delih večinoma pojavljajo socialno in moralno zapostavljeni ljudje. Proti njim stoji krutost življenja kot takega, in kadar dobi ta krutost konkretno podobo, jo predstavljajo bogataši, birokrati, skratka predstavniki ali najemniki vladajočega reda.
Opisana dualistična koncepcija pa pri Cankarju ni privzela samo socialne vsebine. Od vsega začetka je imela tudi etični značaj, kar smo lahko kaj hitro ugotovili že pri analizi obeh njegovih prvih dveh objavljenih proznih besedilc. Takšen značaj je razviden iz naslednje formule: iluzija je lepa in plemenita, življenje grdo in hudobno. To pa pomeni, da so nosilci iluzij plemeniti ljudje, ali z drugimi besedami: socialno in moralno zatirani ali zapostavljeni ljudje, v katerih tli iluzija, so kljub svoji revščini in popolni bedi v resnici visoko etična bitja. Vse pa, kar
ruši to njihovo iluzijo, vse, kar preprečuje, da bi se ta iluzija lahko realizirala, je neplemenito, moralno zavrženo ali vsaj problematično. Precejšnje je število črtic, ki to dokazujejo. Posebej naj na tem mestu imenujemo še enkrat samo Doe družini in Srečo.
Opisane svojevrstnosti in tendence, ki so se uveljavljale v Cankarjevi prozi vse do konca leta 1896 in ki jih je mogoče ugotoviti tako rekoč že na prvi pogled, pa so v popolnem nasprotju z nekaterimi temeljnimi načeli in najznačilnejšimi potezami naturalistične literature. Naturalizem sicer pozna razredno diferenciacijo družbe, vendar ji ne daje konkretnega etičnega pomena ali vsebine. Naturalistični proletarec je kot žrtev okolja in podedovanosti sicer res dokument o družbeni krivičnosti, vendar pa je to pijanec, pohotnež, grabežljivec, skratka žival, v kateri je iskra duha in plemenitosti1 že skoraj docela ugasnila. Ogledati si je treba samo proletarce v Zolajevem romanu L'Assommoir ali v Germinalu. Vsi so žrtve alkoholizma in seksualnih ekscesov, živijo po logiki najnižjih instinktov in celo upornik Étienne Lautier ne more ubežati sili podedovanih deformacij, tako da se mu plemenita uporniška akcija v najodlo-čilnejšem trenutku sprevrže v moralno dvomljiv, nekontroliran izbruh fiziološke nasilnosti. Podobni so tudi proletarci v Govekarjevem romanu V kroi. Po logiki miljejskili in fizioloških determinant so naturalistični proletarci ne le socialno, marveč tudi moralno na dnu.
Drugače je pri Cankarju, saj na takšno koncepcijo sploh ni mogel pristati. Njegovi proletarci so praviloma nosilci plemenite iluzije. Zato je bilo že apriori nemogoče, da bi iz romana Na klancu nastal L'Assommoir, da bi se Francka — Cankarjeva mati spremenila v Gervaise, Mihov Tone — Cankarjev oče prelevil v Jacquesa Lantiera in mala Francka — pesnikova sestra ni mogla postati Nana.
Iz tega si lahko- pojasnimo ne le izvor, marveč tudi vsebino tistih prvih Cankarjevih kritičnih občutkov, ki so se mu že v zimi 1896 začeli vzbujati proti naturalizmu in o katerih je kasneje bratrancu Izidorju povedal tole: »Takrat je bil Govekar v svoji slavi in je uganjal tisto zlagano naturalistično reč, ki je jaz nisem nikoli maral, ker sem v natu-ralistih čisto pravično čutil nerodno- tapecirane romantike.«
Ta kritična misel, ki očita naturalizmu romantiko, je seveda osupljiva, zlasti še, ker vemo, da ima ravno simbolizem vse polno romantičnih lastnosti in ker je Cankar sam javno proglašal, da pomeni moderna, se pravi dekadenčna in simbolistična literatura nekakšno obnovo
romantike.42 Vendar nam postane stvar takoj jasna, če vemo, da moramo v Cankarjevi kritiki videti svojevrsten odmev nekaterih kritičnih pripomb, ki jih je o naturalizmu zapisal Hermann Bahr in ki jih je Cankar lahko spoznal predvsem iz Bahrove kritike Hirschfeldove drame Die Mütter. Kritika je izšla v tedniku »Die Zeit« dne 24. oktobra 1896. Bahr je trdil, da navdihuje naturaliste romantična predstava o heroični in močni osebnosti. S to predstavo ocenjujejo ljudi okrog sebe in v imenu te predstave opisujejo predvsem človekovo bedo in nemoč. Pri tem pa zaradi svojih »romantičnih spominov« obravnavajo tega človeka s sovraštvom in jezo, namesto da bi ga obravnavali z ljubeznijo in sočutjem. Natura-listi po Bahrovem prepričanju dokazujejo samo to, kako zunanje stvari človeka zasužnjujejo in pri tem z obtožujočim prstom kažejo: Glejte te bedne ljudi. Potrebno pa bi bilo nekaj drugega, ravnati bi bilo treba tako, kakor ravna mladi nemški dramatik Hirschfeld, ki sicer prikazuje krutost in trdoto življenja, vendar pa ga hkrati navdihuje spoznanje, da so ti bedni ljudje sami na sebi dobri.
Ta kratek prikaz nekaterih Bakrovih misli, ki jih je Cankar za gotovo poznal, nam more dovolj prepričljivo razložiti, kaj je motilo našega pesnika pri naturalizmu. Zavračal je, tako vsaj lahko sklepamo, romantično predstavo o močni, heroični osebnosti, ni mu bilo do tega, da bi bedne, od življenja zapostavljene ljudi zaničeval in sovražil, in ni hotel verjeti, da so od krutosti sveta zatirani ljudje sami na sebi slabi.
Zaradi vsega tega se nam zdi tudi povsem naravno, da v svojem eseju o Aškercu ni niti z besedico omenil niti miljejske niti dednostne teorije, ki predstavljata v nekem smislu teoretični temelj naturalizma. In vendar lahko trdimo, da je obe ti dve teoriji poznal, saj ju je v enem izmed poglavij svojega romana V kroi Govekar zelo obširno razložil. Vse to je bilo Cankarju tuje. Niso ga zanimale miljejske in fiziološke determinante, ni ga zanimal človek kot pasivni rezultat objektivnih zakonitosti. Cankarjevega človeka, njegovega pozitivnega junaka, niso vodili instinkti, vodili so ga prividi, iluzije — hrepenenje.
Ti prividi pa niso bili nekaj povsem abstraktnega, bili so le prividi konkretne življenjske sreče, bili so izraz upanja v boljše življenje. Ze v črtici Ponočna tišina je meni ljuba smo odkrili, da je središče Cankarjeve vizije sreča, ki jo je — naj mi bo dovoljeno še enkrat citirati — takole opisal (CZS XXI, 27):
42 Glej uvodna dva odstavka kritike Doe izvirni drami, CZS If, 339.
In lepa sreča, odeta v krasnem, bliščečem plašču zadovoljnosti, v roki svoje vsemogoče žezlo, ljubi mir, stopi predme v vsi svoji krasoti.
Tudi Znojeve sanje so sanje o sreči. Isto velja za pisarja v črtici Slavnostni govor, za starega Majnika v črtici Oče in sin, za staro mater v črtici Ura, za vso Vejanovo družino v povesti Dve družini in za Ne-žiko, v kateri je pesnik upodobil svojo mater, v črtici Sreča.
Ko pa si skušamo pojasniti, zakaj se je v Cankarjevih delih s tako intenzivnostjo uveljavilo načelo iluzije, načelo sanj o življenjski sreči, je naravno, da pomislimo najprej ravno na pesnikov življenjski položaj. Ze nä prvi pogled je očitno, da se za vsem tem, o čemer smo razpravljali, skrivajo realni problemi njegove lastne eksistence, tako moralne kakor materialne in socialne. Y kakšnih stiskah je doraščal Cankar, zelo jasno kažejo naslednji verzi, ki so nastali v juliju 1892 in ki se glasijo:
Mati! vsak me zaničuje, kdor me revnega pozna.
Očitno je, da je Cankar materialno in socialno krutost doživljal tudi in celo predvsem kot moralno zapostavljenost. Vendar pa pri tem ne gre pozabiti na dejstvo, da so nekateri liki, ki so v njegovi zgodnji prozi nosilci iluzije, pravzaprav samo literarne upodobitve njegove lastne matere in njegovega lastnega očeta. To velja 11. pr. za pisarja Prosena v Slavnostnem govoru, za Nežiko v Sreči in za Vejana in Vejanovko v Dveh družinah. Razlago za to dejstvo nam verjetno lahko nudi naslednji stavek iz pisma, ki ga je 21. januarja 1893 pisal materi za god in ki se glasi: »Naposled Vam vošim jedino to, da bi dočakali dan, ko poda sreča vsi vaši rodovini roko.«
Ni bil samo njegov osebni problem, ki ga je mučil. Bil je problem vse družine, ki ji je pripadal. Očitno je, da so Cankarja na dom, na družino vezale nenavadno trdne in skorajda neuničljive vezi. V skladu s tem je tudi njegov odnos do matere, ki mu pomeni pravzaprav nekakšno najvišjo moralno normo in etično zapoved. Zato moramo pomisliti tudi na to izredno navezanost na rodbino in mater vselej, kadar skušamo razrešiti probleme, o katerih razpravljamo. Ravno tu je eden glavnih vzrokov, da je Cankar svojega proletarca praviloma očistil grehov, s kakršnimi ga je obložil naturalizem, in vžgal v njem luč čiste iluzije in plemenitega hrepenenja.
Naše razpravljanje torej kaže, da je bilo v Cankarjevi osebnosti mnogo takšnih prvin, ki se v ozkih okvirih naturalizma niso mogle zares
sprostiti in ki so se zaradi tega izražale v takšnih nazorih, občutjih pa tudi v takšnih literarnih posebnostih, ki so v nasprotju z nekaterimi temeljnimi načeli naturalistične miselnosti in z najbolj značilnimi oblikovalnimi postopki naturalistične literature. Že v najzgodnejših Cankarjevih proznih poskusih smo odkrili svojevrsten dualizem: nasprotje med iluzijo, prividom sreče in kruto, banalno resničnostjo. Očitno je, da je Cankar doživljal življenje že od vsega začetka kot nekaj sovražnega, grdega in nevrednega. Nasproti temu je postavljal iluzije in sanje. Toda tisto bistvo, do katerega se hočemo dokopati, je skrito v značaju, v konkretni vsebini tega konflikta, tega dualizma. Tudi Zola je imel svoje »ideale«, in tudi v njegovem delu lahko zasledimo nasprotje med človekovim hotenjem in resničnostjo, o čemer nam zlasti zgovorno pripoveduje roman Oeuvre. Toda naturalist je spopad med človekovo vizijo in resničnim življenjem opisoval neprizadeto in včasih celo z nekakšnim zadovoljstvom, zlasti kadar je hotel poudariti svoje prepričanje o ne-utajljivih in vedno zmagujočih naravnih zakonitostih. Naturalist je človeka vedno žrtvoval svojemu objektivizmu.
Drugače je bilo s Cankarjem. Ivan Cankar ni bil »sposoben«, da bi spopad med iluzijo in resničnostjo, med prividom sreče in družbeno krivico prikazoval kot nepristran, hladen, objektiven opazovalec. Njegova prizadetost v tem spopadu je bila drugačne narave. Njegova navezanost na iluzijo in privid je bila takega značaja, da se ni mogel postaviti v položaj neprizadetega poročevalca, pač pa je zahtevala od njega nekaj povsem drugega: nenehoma je moral braniti iluzijo pred nasilnostjo življenja, nenehoma jo je moral izpovedovati in opevati, v njenem imenu je moral soditi ljudi in družbo. Zato ni mogel sprejeti naturalističnega objektivizma in zato je tudi njegova zgodnja proza, o kateri smo razpravljali, tako močno subjektivna.
S tem so, po našem mnenju, vsaj v glavnih potezah opisani najvidnejši vzroki, zaradi katerih Cankar ni mogel ostati naturalist in ki so ga gnali najprej v dekadenco, nato pa v simbolizem.
Résumé
Dans l'introduction de son étude t Ivan Cankar et le ivaturalisme» l'auteur décrit, à base des documents conservés et pour la plupart inédits, l'évolution littéraire et idéologique de Cankar jusqu'au milieu de l'année 1896, c'est-à-dire jusqu'au moment où celui-ci s'engoua du naturalisme et adopta le programme littéraire des naturalistes. La partie principale de l'étude est consacrée à l'attitude de Cankar en l'ace du naturalisme: l'auteur examine d'abord les raisons pour lesquelles Cankar s'est enthousiasmé pour la littérature naturaliste, et les tendances naturelles de sa personnalité qui l'en rapprochaient. Ensuite il se demande pourquoi Cankar s'est lassé relativement vite du naturalisme et pourquoi il s'est tourné dès le début de l'année 1897 vers la décadence et le symbolisme. Pour expliquer cette réorientation intime du poète, il faut d'abord tenir compte de l'influence exercée sur lui par la littérature européenne décadente et symboliste de son temps; l'auteur a traité ce sujet d'une manière plus détaillée dans son étude encore inédite /пап Cankar, la décadence et le symbolisme européens. Mais dans l'étude présente, il insiste sur la nécessité de prendre en considération divers autres faits aussi. Il nous rappelle que le passage du naturalisme à la décadence et au symbolisme a été, vers la fin du X1X° siècle, un phénomène européen général, ce que confirment, entre autres, les biographies spirituelles des K. J. Huysmans, de Hauptmann, de Bahr, etc. L'auteur essaie d'expliquer ce phénomène surtout par ces éléments de la mentalité naturaliste qui présentent eux-mêmes des analogies frappantes avec certaines qualités manifestes tie la mentalité décadente, pu qui ont l'ait naître un climat et des idées représentant les composantes caractéristiques du mouvement décadent. Le passage du naturalisme à la sensibilité et la mentalité décadentes est donc, de l'avis de l'auteur, un chose rigoureusement logique. C'est pourquoi il voit dans ce fait une des raisons décisives de la réorientation de Cankar. Il essaie de justifier cette affirmation par l'analyse des œuvres que Cankar a écrites pendant lu période de cette réorientation même.
Dans la partie terminale de son étude, il essaie de démontrer que la personnalité de Cankar a été telle qu'elle ne pouvait absolument pas trouver sa pleine réalisation dans les limites de la conception naturaliste et du programme littéraire naturaliste. En analysant sous cet angle la prose de Cankar datant des années 1893—1897, il démontre, entre d'autres choses, que Cankar, tout en ayant emprunté certains éléments naturalistes, n'a pu créer un seul texte conforme aux exigences principales de l'esthétique naturaliste et s'accordant avec les modèles naturalistes du poète. L'auteur termine en mettant en lumière un trait caractéristique de la prose de Cankar: ce penchant extrêmement fort qui le pousse à introduire dans tout ce qu'il écrit le subjectif, et même le lyrique; en analysant le monde des idées et des sentiments du poète, il tente enfin de décrire ces éléments de sa personnalité qui n'ont jamais cessé de l'entraîner au delà des limites du naturalisme et qui ont fini par le conduire nécessairement dans le domaine de la décadence et du symbolisme.
Mirko Rupel
TRUBAR IN HRVATI
(Ob 400-letnici ustanovitve biblijskega zavoda v Urachu)
Trubarjevo ime se blešči v marsikateri hrvaški knjigi 16. stoletja, glagolski in cirilski, dà, celo njegova podoba krasi prenekateri izvod teh knjig — čeprav ni napisal ne ene hrvaške besede. In vendar je vse to razumljivo, če poznamo zasluge, ki jih ima za hrvaški protestantski tisk 16. stoletja.
Trubar se je že kot otrok lahko seznanil s Hrvati in njih govorico, saj je v njegovem času prav skozi Raščico držala važna pot s Hrvaškega in Dolenjskega čez Bloke proti morju.1 Kakor je sam povedal, je v mladosti spoznal hrvaškega slikarja, ki ga je najel oče, da bi poslikal domačo cerkvico sv. Jerneja.2 Ta slikar pa je bil iz Istre, kàkor je pokazal Fr. Stelè,8 in tako nam vsaj nekoliko postane umljivo, zakaj je oče poslal 12-letnega Primoža študirat na Reko. Pomisliti je treba še, da so reški trgovci zelo živahno kupčevali s kranjskimi,4 pa je Trubarjev oče utegnil imeti dobrega znanca trgovca, ki mu je spravil sina v reško šolo. Njegov študij na Reki je trajal komaj leto dni in je docela v temo zavit. Iz Trubarjeve izjave5 smemo sklepati, da se je na Reki gibal med glagoljaši. Če je tako bilo, pa ni dosegçl posebnih uspehov, ker je pozneje moral priznati, da ne zna glagolice ne brati ne pisati.6 Seveda je razumel srbohrvaščino, ker trdi, da je slovenski jezik skoraj enak hrvaškemu7 in da tega kakor vsi Kranjci in Metlicam precej dobro razume.8 Nekje je namesto »precej dobro« zapisal, da ga Kranjci in Slovenci »za silo« raz-
1	A. Melik, Prometni položaj Raščice v Trubarjevi dobi. Drugi Trubarjev zbornik, Ljubljana 1952, 57—64.
2	P. Trubar, Katehismus z dvejma izlagama 1575, str. 239.
' Fr. Stelè, Vloga reformacije v naši umetnostni zgodovini. Drugi Trubarjev zbornik. 119—150.
4	J. Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, Celovec 1910—1916, 416.
5	P. Trubar, Ta prvi dejl tiga noviga testamenta 1557, str. b IV a.
6	P. Trubar, tam, str. b I a.
7	P.Trubar, Register und summarischer Inhalt 1561, str. A IV b.
8	Th. Elze, P. Trubers Briefe, Tübingen 1897, 43.
4 Slavistična revija
49
Mirko Rupel
umemo, »a mnogo bolje kakor češki, poljski ali lužiški jezik«.0 Na Reki, se zdi, se je pod vplivom hrvaščine preimenoval iz Trobarja v Truberja.
Še preden je moral leta 1548 zapustiti domovino, je gotovo večkrat srečal Hrvate, zlasti hrvaške duhovnike begunce, o katerih je znal povedati, da »se povsod po- slovenskih deželah vzdržujejo z branjem maš«.10
Vsekakor je že iz tistih časov izpričano njegovo zanimanje za Hrvate in njih usodo. Tako sam navaja, da je dobil informacije o Hrvatih in Srbih, ki jih je porabil za svoje nadvse zanimivo poročilo v glagolskem Prvem delu novoga testamenta 1562, od Žige Višnjegorskega (Weiehsel-bergerja), od tistega, ki je leta 1528 kot cesarski odposlanec potoval na turški dvor. Žiga Višnjegorski pa je imel svoj dvorec v Laškem, imel je tudi bližnji trg Radeče in grad Žebnik.11 Tako se je Trubar po vsej verjetnosti že okrog leta 1530, ko je prišel v Laško za Bonomovega vikarja, seznanil z Višnjegorskim ter zbiral podatke o Hrvatih in Srbih, zlasti o tistih, ki so bili pod turško oblastjo.
Ne more biti dvoma, da se je naš reformator čutil povezanega s Hrvati in se zanje zanimal, še preden se je lotil dela za hrvaško protestantsko knjigo. Lahko mu verjamemo, ko pravi, da je že tedaj, ko je še pridigal na Slovenskem, prosil boga, »da bi se sv. pismo in druge dobre krščanske knjige prav prevedle in natisnile v slovenskem in hrvaškem jeziku«.12 Njegov čut povezanosti tako s Slovenci kakor s Hrvati izhaja ne samo iz zavesti, da sta si obe ljudstvi sorodni, temveč predvsem od tod, ker si je gnal k srcu njuno enako usodo: trpljenje, ki so jim ga prinašali Turki, in kulturno zaostalost, v kateri jih je držala rimska cerkev. Tako je jasno povedal v Ta prvem dejlu tiga noviga testamenta 1557 ter strnil svojo misel na robu v tele besede: »Slovence in Hrvate neprenehoma grozno mučijo, nimajo pa nobene prave duhovne tolažbe.«13
Tudi ko je pisal svoji prvi dve knjigi, je mislil na Hrvate, saj ju je označil za »poskus, ali bi se dala slovenski in hrvaški jezik pisati in brati tudi z latinskimi in nemškimi črkami«.14 Mar se za temi besedami ne skriva tudi misel, naj bi Hrvati pustili svojo glagolico in se rajši oprijeli gotice ali latinice? Bodisi kakor koli že, še v posvetilu k Matevžu, torej leta 1555, je štel k slovenskemu jeziku ne samo Kranjce, Štajerce, Do-
0 P. Trubar, Ta prvi dejl..., str. a III a.
10	P. Trubar, tam, str. с II b.
11	Orožen, Das Bistlium und die Diözese Lavant IV/2, 211, 232.
12	P. Trubar, Ta prvi dejl..., str. a II a.
13	P. Trubar, tam, str. a II a.
14	P. Trubar, tam, str. a III a.
lenjce, Kraševce in Istrane, temveč tudi Bezjake in Hrvate ter utemeljeval svoje pisanje v »kranjskem jeziku« s tem, da ga vsi našteti morejo razumeti.16
Prav tedaj, ko je tako pisal, pa se je dokopal do prepričanja, da so potrebne tako slovenske kakor hrvaške knjige. Takrat se je na književnem področju srečal s svojim nekdanjim preganjalcem Petrom Pavlom Vergerijem. Znano je, da si je ta ambiciozni Italijan zamislil prevod sv. pisma v neki vsem ali vsaj južnim Slovanom razumljiv jezik,10 a na realnih tleh stoječi Trubar je vztrajal pri slovenskem prevodu, pač pa si je skupaj z Vergerijem prizadeval, da bi kje iztaknil »dva Hrvata, ki bi dobro govorila dalmatinski ali bosanski ter dobro in prav znala pisati hrvaški (t. j. v glagolici) in cirilski«.17 Značilen je poudarek, ki ga že tu daje Trubar živemu, sodobnemu hrvaškemu govoru in takemu, ki se govori v središču srbohrvaškega ozemlja. Zakaj odklanjal je tisto hrvaščino, ali bolje, cerkvenoslovanščino, ki so jo vsebovali glagolski misali in brevirji, češ da v njih »duhovniki sami ne razumejo mnogih besed, še v nedeljskih in navadnih evangelijih ne«.18
Pri iskanju hrvaških pomočnikov pa Trubar in Vergerij nista imela sreče. Tudi se je njuna literarna zveza kmalu pretrgala. Koristila je bolj slovenskemu kakor hrvaškemu slovstvu, saj je dala kar štiri slovenske tiske, v hrvaškem jeziku pa so tedaj natisnili v Tübingenu samo drobno polemično Razgovaranje. Ni znano, kdo mu je avtor. Kraj tiska, Tübingen, bi kazal na Vergerija ali na nekoga, ki je sestavil delce po njegovem navodilu. Po M. Mirkoviču19 naj bi bil avtor Matija Vlačic. Mirkovicevo dokazovanje o Vlačicevem avtorstvu pa je manj prepričljivo že zato, ker hoče Mirkovič še dokazati, da je Vergerij-Trubarjeva Ena molitov iz 1555. leta prav tako Vlačičeva, dà, Razgovaranje in Ena molitov sta mu celo' ena knjiga. Že sama signatura pôl pa vsakomur pokaže, da gre za dve knjižici, in nobenega dvoma ne more biti, da je Oratione Verge-rijevo delo — saj najdemo v knjižici celo Vergerijevo ime — in da jo je Trubar prevel v slovenščino.
Zanimivo1 je zasledovati, kako sta se Vergerij in Trubar, potem ko sta se razšla, vsak zase in vsak po svoje trudila za hrvaško knjigo. Ver-
ls P.Trubar, Ta evangeli svetiga Matevža 1555, str. A 2 b.
16	Fr. Kidrič, Prof. M. Murko o »početkih jedinstvenega književnega jezika Hrvatov in Srbov«. LZ 1922, 189.
17	P. Trubar, Ta prvi dejl..., str. b I a.
18	P. Trubar, tam, str. a III a.
10 M. Mirkovič, Matija Vlačič Ilirik, Zagreb 1960, 446 si.
4*
51
gerij je maja meseca leta 1557 poslal petdeset goldinarjev Andreju Fo-restu v Ljubljano, da bi mu priskrbel dva hrvaška prevajalca,20 vendar ni uspel. У naslednjem letu se je napotil k volilnemu knezu Ottheinrichu v Palatinat prosit denarne podpore za hrvaški tisk.21 Najbrž ni ničesar dobil, ker se je leto zatem obrnil v isti zadevi na wiirttemberškega vojvodo Krištofa.22 Jeziti ga je moralo, ko je spoznal, da Trubar bolje uspeva ne le pri izdajanju slovenskih knjig, temveč tudi pri pripravah za hrvaški tisk. To je bilo mogoče, ker je vse Trubarjevo delo bilo premišljeno in načrtno, zlasti pa, ker je imel moralno in gmotno podporo svojih rojakov v Ljubljani. Tako je leta 1557 izdal obširen zbornik z naslovom Ta prvi dejl tiga noviga testamenta, ki pomeni pravi začetek njegovega samostojnega književnega dela. Y njem je formuliral tudi načrt za izdajanje hrvaških knjig, pišoč takole: »To naše prevajanje pa bo po mojem mnenju napotilo tudi nekatere hrvaške duhovnike, ki se povsod po slovenskih deželah vzdržujejo z branjem maš, da se bodo naučili brati latinsko pisavo in da bodo naše spise prevedli v svoj jezik in pismo.«23 Poudaril je tudi, da znajo hrvaški jezik mnogi Turki in da ga govorijo in pišejo celo v Carigradu na dvoru turškega cesarja.24 Tu se jasno kažejo Trubarjevi širši pogledi glede namena njegovega literarnega dela in prvič se med vrsticami lahko razbere zveza med tem delom in spreobrnitvijo Turkov.25
Za uresničenje svojega načrta pa je Trubar potreboval Hrvata, ki bi bil ne samo spreten v pisanju, temveč tudi protestant, poleg tega pa bi moral znati tudi slovenski; zakaj zamišljal si je vso stvar tako, da bi hrvaške knjige nastajale kot prevod njegovih slovenskih. Zato je poudarjal, tudi če je slovenski pisal, da piše za Slovence in Hrvate.20 Ker so ga skušnje poučile, da bi težko našel primernega hrvaškega pomočnika v domačih krajih, se je odločil za Štefana Konzula. Menda je bil
20	Kausler-Scliott, Briefwechsel zwischen Cristoph, Herzog von Württemberg, und Petrus Paulus Yergerius, Tübingen 1875, 182; Th. Elze, Die sloveni-sclien protestantischen Bibelbücher des XVI. Jahrhunderts. JGGPÖ XVI, 1895, 195 in 120—122.
21	Kausler-Scliott, Briefwechsel, 184.
22	Kausler-Scliott, Briefwechsel, 211—213.
23	P. Trubar, Ta prvi dejl..., str. с II а—с II b.
24	Р. Trubar, tam, str. a III a.
25	G. Stökl, Die deutsch-slavisohe Südostgrenze des Reiches iin 16. Jahrhundert, Breslau 1940, 105.
20 P.Trubar, Tiga noviga testamenta ena dolga predguvor 1557, str. к 3 a; isti, Ta drugi dejl tiga noviga testamenta 1560, str. a III a.
spoznal že tedaj, ko je Konzul bival pri njem v Rotlienburgu, da s tem glagoljašem ne bo lahko delati, toda boljšega ni upal dobiti. Tako se je zgodilo, da se je Konzul o božiču leta 1557 na Trubarjevo prigovarjanje lotil prevajanja slovenskih knjig v hrvaščino. Ker je pustil službo kan-torja v Chamu, mu je Trubar priskrbel novo zaposlitev v Rotlienburgu, a Konzul se je zanjo zahvalil, češ da je bolan in da se bo zdravil v Re-gensburgu.27 Menda se je zanašal na Trubarjevo pomoč, posebno še, ker je izvedel, da je ta dobil iz domovine nekaj denarja za tisk slovenskih knjig, pa je priropotal v Kempten k Trubarju, zahtevajoč od njega denar.28 Slovenski reformator, ki za svoje literarno delo ni zahteval plačila (svojim rojakom npr. je pisal: »Tu tolmačene, pisane, izlage inu zlage se vom Slovenom zabston sturi.«20), se je razliudil, a spričo svojega velikega načrta je moral pustiti vnemar vse Konzulove slabosti. Ni pa zaupal ne njemu ne njegovim prevodom. Ker si sam ni upal soditi o njih, je poslal poleti 1559 Konzula z rokopisi na Slovensko,30 da bi tam izrekli sodbo o njegovem delu. Y Metliki je Konzul dobil ugodno oceno svojega dela81 in s Trubarjem sta sklenila naročiti glagolske čiJke.82
Ko je leta 1560 izšel Ta drugi dejl tiga noviga testamenta, je ТгиЬат v njem lahko razglasil, da se je Štefan Konzul lotil prevajanja knjig v jezik, ki je v rabi tja do Carigrada,33 ter zdaj javno in jasno izrekel misel o pokristjanjenju Turkov s protestantsko knjigo. Tedaj so tudi izdelali glagolske črke in natisnili dva poskusna lista.84 Veliki glagolski poskusni list, vsebujoč tudi nekaj svetopisemskega teksta, kaže, da je glagoljaš Konzul začel svoje literarno delovanje čisto v smislu cerkveno-slovanske tradicije, in bi bil to smer ohranil, ko bi bil imel opraviti samo s svetopisemskimi besedili. Vendar je moral prevajati po Trubarjevih spisih, ki so bili sodobnejše vsebine in napisani v živem ljudskem jeziku.
Hkrati je dobil v Antonu Dalmati premišljenega sodelavca, ki je pridno
»
27 Konzul rotlienburškemu mestnemu svetu 5. februarja 1559, gl. v tem letniku SR str. 276.
58 Tli. Elze, P. Trubers Briefe, 150.
29	P.Trubar, Ta celi kateliismus, eni psalmi inu... pejsni 1574, str. 173.
30	Tli. Elze, P. Trubers Briefe, 247.
31	Iv. Kostrenčič, Urkundliche Beiträge zur Geschichte der protestantischen Literatur der Siidslavcn in den Jahren 1559—1565, Wien 1874, 1—2.
32	Th. Elze, P. Trubers Briefe, 71.
33	P.Trubar, Ta drugi dejl tiga noviga testamenta 1560, str. a IY а.
34	M.Rupel, Der große und der kleine glagolitische Probezettcl von 1560. Die Welt der Slaven II, 1957, 257.
popravljal njegove prevode. Nanj se je Trubar bolj zanašal ko na Konzula ter izjavil: »Ko bi ne bilo gospoda Antona (Dalniate), bi se bili z našimi hrvaškimi prevodi pred vsakomer osramotili.«35
Trubarjevo hrvaško podjetje se jo bližalo uresničenju. Nekaj denarja je sain priskrbel s pomočjo svojih ljubljanskih prijateljev,30 nekaj je nabral Konzul.37 Trubar je upal dobiti kako faro blizu Tiibingena ter z njo preživljati sebe in Konzula.38 Vendar se ni zavedal, da zbrana sredstva niti za začetek ne bodo zadostovala. Verjel je npr. Konzulu, ko je ta trdil, da bodo črke veljale samo 50 goldinarjev.39 V resnici so pa stale mnogo več. Tako je Konzulu zmanjkalo denarja, pa je v zadregi brez Trubarjeve vednosti prosil Ivana Ungnada za posojilo.40 Ta mož, ki je ob znani ovadbi proti Trubarju leta 1559 le-tega moralno podprl41 in obljubil gmotno pomoč,42 je zdaj s posojilom prvič dejansko pomagal ter se začel zanimati za južnoslovansko knjigo.
Po novem letu 1561 sta se imela siliti v Tübingenu Trubar in Konzul, oni prišedši iz Kemptena, ta iz Regensburga, da bi dala v tisk prvi sad novega podjetja — glagolski katekizem. Vsem tistim, od katerih si je obetal podpore, je Trubar že prej naznanil izdajo te glagolske knjige kot gotovo dejstvo, tako zlasi vojvodi Krištofu, Ivanu Ungnadu in Uiriku Eitzingu.43 Ko pa je poln veselih upov prišel v Tübingen, ga je pretreslo, ker je izvedel, da je Konzul resno zbolel in da ni upati na skorajšnje okrevanje.44 Izvedel je tudi, da je ta njegov pomočnik napravil dolg, še preden se je knjiga začela tiskati. Vse mu je narobe hodilo. Kaj naj stori? Trubar ni bil takšen, da bi bil kar tako vrgel puško v koruzo. Stopil je k Ungnadu v Urach in se oglasil v Stuttgartu pri vojvodi ali njegovih oblastnikih45 ter dosegel, da so se v Tübingenu sešli učeni možje, ki se
35 Th. Elze, P. Trubers Briefe, 247—248.
30 Th. Elze, tam, 148; M. Rupel, Dva Trubarjeva računa. SR Vili, 1955, 108, 111.
37	Fr. Bučar, Računi o dohociina i troškovima za hrvatsku protestantsku tiskarnicu u Urachu-Tiibingenu u godinama 1561. do 1563. Grada za povijest književnosti hrvatske IX, 1920, 227.
38	Th. Elze, P. Trubers Briefe, 293.
39	Th. Elze, prav tam.
40	Fr. Bučar, Ivan Ungnad i jugoslavenska tiskara u Tübingenu. Car-niola VI, 1915, 232.
41	Th. Elze, P. Trubers Briefe, 35—37.
42	Th. Elze, tam, 54.
43	Th. Elze, tam, 99.
44	Th. Elze, tam, 99; M. Rupel, Dva Trubarjeva računa. SR VIII, 1955, 108.
45	M. Rupel, prav tam.
jim je pridružil tudi Ungnad. Sklenili so, da je treba delo nadaljevati.4'3 Tedaj se je Ungnad odločil, da prevzame Trubarjevo slovensko-krvaško podjetje. Ne bomo se dosti motili, če izrazimo domnevo, da se je Ungnad odločil za tak korak, ker je spoznal ne le mnenje učenih teologov, naj bi se Trubarjevo začeto delo nadaljevalo, temveč tudi enako željo vojvode Krištofa in le-tega naklonjenost Trubarju in njegovemu prizadevanju. Podobno se je čutil pozneje odgovornega za svoje podjetje »po najmilost-ljivejšem ukazu češkega kraljevega dostojanstva«47 le zato, ker mu je kralj Maksimilijan sporočil, da želi, naj si za to podjetje še naprej prizadeva.48 V januarju 1561 je torej bil ustanovljen južnoslovanski biblijski zavod. Ungnad mu je postal lastnik in blagajnik, Trubar principal, Konzul prevajalec in korektor.
Ne more biti naš namen, da bi tu podrobno obravnavali delo biblijskega zavoda in kaj je Trubar zanj storil. Dotakniti se hočemo le najvažnejših vprašanj, ki naj osvetlijo Trubarjevo vlogo v njem. Predvsem je Trubar imel jasno izdelan načrt za več let: izdati vrsto slovenskih knjig, poskrbeti za srbohrvaške prevode teh knjig v glagolici in cirilici, a vrhunec vsega naj bi bila izdaja biblije. Ta načrt je sprejel tudi Ivan Ungnad. Če ga v biblijskem zavodu niso docela izpolnili, so bile krive razprtije med Trubarjem na eni in Konzulom in Ungnadom na drugi strani. Trubar ni maral Konzula že zaradi njegovega značaja ne, zlasti pa ni zaupal njegovemu jeziku ter si želel pomočnika iz središča srbohrvaškega jezikovnega področja, iz Bosne,49 saj je z glagolsko in cirilsko knjigo hotel vplivati po vsem srbohrvaškem jezikovnem ozemlju. Ko je tedaj izvedel za jezikovne napake v Konzulovih delih, je morda preostro z znanim »viel falsch«50 razhudil tudi Ungnada, zakaj ta se je z vso dušo oklenil svojega podjetja in skrbno bedel nad pravovernostjo in pravilnostjo svojih izdaj. Vrh tega je Trubarjevo kritiko obrnil tudi na vsebino hrvaških knjig in kljub Trubarjevemu zatrjevanju, da je meril le na jezikovne napake, trmasto poglabljal nasprotja. Silno se je razhudil tudi zaradi Trubarjevega načrta, da bi se prevajanje v hrvaščino preneslo v Ljubljano.51 Upoštevati je treba še, da je na Ungnada močno vplival
40 Th. Elze, P. Trubers Briefe, 99—100.
47	Th. Elze, tam, 160.
48	Iv. Kostrenčič, Urkundliche Beiträge ..., 29.
49	Th. Elze, P. Trubers Briefe, 107.
50	Th. Elze, tam, 188 si.
51	Iv. Kostrenčič, Urkundliche Beiträge, 88—93.
Matija Klombner, ko je v dolgih in številnih dopisih črnil Trubarja. Ta aktivist, ki so ga po Trubarjevem prihodu v Ljubljano precej v kot postavili, je hotel delovati za biblijski zavod mimo ljubljanskega super-intendentai Organiziral je prevajanje v slovenščino, posebej v srbohrvaščino, najemal ljudi, dajal nasvete ipd. Pri lahkovernem Ungnadu je našel precej odziva, vendar je bilo njegovo delo povečini jalovo. Un-gnad mu je nasedel z objavo Enih duhovnih pejsni, a ko je zaradi tega dobil ostro lekcijo od kranjskih deželnih stanov,02 je praktično odpravil tisk slovenskih knjig iz svojega podjetja.53 Bolj zaradi kranjskih oblastnikov ko zaradi Trubarja je dal natisniti še Slovensko cerkovno ordningo, a po vseh težavah ob izdaji te knjige je izrecno izjavil, da ne bo poslej tiskal nobenega Trubarjevega dela več.54 To je bilo 20. septembra 1564, a nekaj mesecev zatem je umrl. Z njegovo smrtjo je tudi uraški zavod razpadel.
Gotovo je, da je bila velika škoda, ker Trubar osebno ni bil ves čas navzočen v Urachu. Tam je bil od ustanovitve zavoda do 9. junija 1561 in od 20. septembra 1561 do konca maja 1562, torej vsega le dobro leto. V tem času je lahko neposredno delal za zavod. Zatem je njegov vpliv čedalje bolj pojemal, vendar je, čeprav je bil v Ljubljani preobložen z delom, še leto dni pisal nemška posvetila za hrvaške izdaje. Zadnje tako posvetilo nosi datum 4. maja 1563.
Do tega časa je izšlo pri uraškem zavodu dvanajst srbohrvaških knjig in v njih je deset Trubarjevih posvetil. Vendar je med njimi že na zunaj razloček. Pod tistimi štirimi posvetili, ki jih je napisal, ko je še bival v Urachu, se bere samo njegovo ime, druga pa, ki jih je sestavil v Ljubljani, nosijo poleg njegovega tudi ime Dalmate in Konzula. Celo vsebinsko je razloček: medtem ko so prva napisana z veliko prizadevnostjo in prizadetostjo ter se dotikajo številnih perečih vprašanj, postajajo druga posvetila čedalje bolj medla in skoraj neosebna, ker so zvečine teološke vsebine in brez tistega poleta, ki je značilen za Trubarja, kadar je pisal o svojih rojakih in o svojem literarnem delu.
Po maju leta 1563 je nastopila še druga sprememba. Dotlej izdane hrvaške knjige razen novega zakona so nastale kot prevod ali prireditev Trubarjevih slovenskih. Poslej pa so v biblijskem zavodu šli mimo Trubarjevih del ter n. pr. na novo prevedli in izdali augsburško veroizpoved
52	Th. Elze, P. Trubers Briefe, 379.
53	Th. Elze, tam, 359—401.
54	Th. Elze, tam, 423—426.
po izvirniku (Spovid 1564), čeprav so v glagotekih in cirilskih Artikulih iz leta 1562 že imeli isto veroizpoved v Trubarjevi priredbi.
Uraški biblijski zavod si je sani izpodkopal temelje, ko sta Ungnad in Konzul iz njega izrinila slovensko knjigo ter s tem pretrgala zvezo s kranjskimi deželnimi stanovi in njih cerkvijo. Deželni stanovi in ljubljanski superintendent Trubar so bili zavodu močna opora in so mu dajali tudi tolikšno organizacijsko pomoč, kakršne n. pr. Klombner sam nikoli ne bi bil zmogel, čeprav se je v Ljubljani imel za njegovega poglavitnega zastopnika. V trenutku pa, ko je zavod zapravil oporišče v Ljubljani in na Kranjskem, je z zgolj hrvaškimi knjigami ostal osamljen, brez zveze s terenom, zakaj med Hrvati samimi se reformacija ni mogla prav razviti. Vzroki so bili različni: bližina turške meje, velik vpliv rimske cerkve na področju beneške in dubrovniške republike, nezadostno zanimanje plemstva v banski Hrvatski, nezaupanje do tujcev in ne nazadnje tudi premajhen ugled hrvaških reformatorjev in slovstvenih delavcev.
Ko ne bi bil razdor med Trubarjem in Konzulom tako velik, bi bil Trubar potem, ko je kmalu po Ungnadovi smrti bil pregnan iz Ljubljane ter se vrnil na Nemško, lalvko rešil uraški zavod. Ungnadovi sinovi so bili pripravljeni še naprej skrbeti za očetovo ustanovo05 in tudi vojvoda Krištof ne bi bil odtegnil svoje pomoči. S svojim ugledom bi bil Trubar obvaroval zavod pred razpadom ter znal poskrbeti tudi za potrebna sredstva. Tako pa še pogledat ni šel v Urach. Konzul in Dalmata sta leta 1566 odšla50 v Regensburg in tu dve leti kasneje izdala zadnjo hrvaško protestantsko knjigo. Tedaj si je Trubar prizadeval, da bi jima za to knjigo priskrbel v Frankfurtu lesoreze, vendar brez uspeha.67 Poslej se ni več zanimal za hrvaški tisk, tudi ga ne omenja več ne v svojih spisih ne v pismih. Posvetil se je docela slovenski knjigi, kakor je bil sklenil po bridkih izkušnjah že konec leta 1562: »Pri svojem slovenskem prevajanju bom ostal, dokler bom živ, a s hrvaškim nočem imeti nič več opravka.«68 Res je do zadnjega diha pisal in poskrbel po razpadu biblijskega zavoda še za 16 slovenskih tiskov.
Kar se jezika tiče, se Trubar ni dal vplivati od hrvaščine. Držal se je načela, ki si ga je postavil v začetku svojega pisateljevanja: »Inu mi
55 Iv. Kostrenčič, Urkundliche Beiträge ..., 229.
50 Th. Elze, P. Trubers Briefe, 40.
57	Th. Elze, Die slov. prot. Postillen. JGGPÖ XIV, 1893, 126—127.
58	Th. Elze, P. Trubers Briefe, 255.
nesmo v le-timu našimu obračanu oli tolmačevanu lepih, gladkih, visokih, kunštnih, novih oli neznanih besed iskali, temuč ie gmajnske krajnske preproste besede, katere vsaki dobri preprosti Slovenec lehku more za-stopiti.«50 Med nenavadne besede je štel tudi hrvaške, kakor je jasno povedal s temle stavkom: »Nenavadnih in hrvaških besed nisem hotel primešavati niti si novih izmišljati.«60 Da je dobro poznal hrvaške besede, različne od slovenskih, je večkrat izpričano. Tako je nekje zapisal: »To besedo lex Nembci imenujejo gesetz, ti Krovati inu Peami zakon, mi Krajnci рак po tej nembščini ni pravimo postava.«01 In ko mu je ocenjevalec, ki je bil Hrvat, leta 1560 grajal germanizme, se je zagovarjal, da bi bil lahko postavil — in včasih da tudi je — vzrok nam. uržoh, milost nam. gnacla, pogublene nam. ferdamnene, prid nam. nuc, život nam. leben, dedina nam. erbščina, plačilu nam. Ion itd., da pa je hotel ohraniti navadni kranjski jezik.02 Nasprotno pa ne more biti dvoma, da sta Konzul in Dalmata prevzela v svoje prevode marsikatero slovensko jezikovno posebnost, kakor je pokazano ob glagolskih in cirilskih Arti-kulih.03 Zato ni imel prav Fr. Fancev, ko je brez primerjave s slovenskimi teksti zanikal slovenske vplive.84
Trubarjeve zasluge za hrvaške protestantske knjige 16. stoletja so zares velike, ker je on pravi začetnik južnoslovanskega zavoda v Urachu. Do tega so ga privedli stiki, ki jih je imel s Hrvati od rane mladosti, in poleg verske vneme zlasti zavest, da so Hrvati in Srbi prav kakor Slovenci potrebni pomoči. Njegovo delo za hrvaško knjigo pa so pretrgala bridka razočaranja, ki jih je doživel v sporih z Ungnadoin in Konzulom, in gotovo tudi spoznanje, da na Hrvaškem ni bilo tistega uspeha, ki ga je pričakoval od hrvaških tiskov.
59 P. Trubar, Ta evangeli svetiga Matevža 1555, str. A 3 a.
00 P. Trubar, Ta prvi dejl..., str. с I b.
81 P. Trubar, Ta drugi dejl tiga noviga testamenta 1560, str. с 4 a.
02	Tli. Elze, P. Trubers Briefe, 68.
03	M. Rupel, Glagolski in eirilski Artikuli in njih razmerje do Trubarjevih. Slavia VIII, 1929, 526 si.
64 Fr. Fancev, Jezik hrvatskih protestantskih pisaca 16. vijelca. Rad JAZU 212, str. 147 si., in 214, str. 1 si. Prim, še M. Murko. Nekoliko reči o jeziku srpsko-hrvatskih protestantskih knjiga. Daničičev zbornik, Beograd-Ljubljana 1925, 72 si.
Trubar in H r Dati Résumé
L'article «Trubar et les Croates» parle des services rendus par le réformateur slovène Primož Trubar au livre protestant croate. Son intérêt pour les Croates date du temps de sa jeunesse. Sincèrement attaché non seulement au peuple slovène, mais aussi aux autres peuples slaves du Sud, il créa avec Stefan Konzul une entreprise pour la publication des livres slovènes et croates. Celle-ci pourtant se débattait, dès le début, en de graves difficultés. Elle fut sauvée par Ivan Ungnad qui fonda en 1561 l'Institut biblique d'Urach. Au début, cet institut était placé sous la direction de Trubar et il publiait d'après ses directives des livres slovènes et serbo-croates. Plus tard, Trubar perdit, du fait de son absence et de ses querelles avec Konzul et Ungnad, le contrôle de ses activités. En évinçant le livre slovène, l'Institut perdit son point d'appui en Slovénie et le soutien moral des Etats provinciaux de Carniole. La mort d'Ungnad en 1564 précipita sa ruine. Par la suite, Trubar ne s'intéressait plus aux livres croates, mais il fit imprimer encore 16 publications slovènes.
Dušan V o gl ar
VODNIKOVO SPOZNAVANJE HORACA
Poleti 1793 se je Žiga Zois seznanil z Valentinom Vodnikom ter ga spet pridobil za književno delo. Med obema se je kmalu razvilo precej obsežno dopisovanje, ki nam kaže, kako je Zois bistril Vodniku načelne poglede na pesništvo. Pri tem je značilno, da mu je že v svojem prvem pismu postavil za edinega vodnika rimskega pesnika Q. Horaca Flacca: »Prerokujem Vam pa, da se Vam bo pesniška žila, pa naj se zdi še tako usahla, polagoma povsem neopazno spet odprla, če boste v ostalem študirali edinole Horaca.«1 In naj je Vodnik v svoji pesmi Moj spominek še tako poudarjal svojo slovensko izvirnost, je prav v tej pesmi kljub vsemu jasno razkril svoj dolg antiki: misel, razglasiti ljudem, da mu njegove pesmi prinašajo nesmrtnost, je prevzel po znani Horacovi odi Exegi monumentum, čeprav jo je seveda izpovedal po svoje.
Vodnikov odnos do- Horaca sistematično še ni raziskan. Ce bi bilo to storjeno, bi lahko z večjo gotovostjo zarisali nekatere poteze Vodnikovega duševnega obraza. Preko tega osrednjega problema bi si namreč lahko v precejšnji meri razjasnili Vodnikovo razmerje do antike sploh in izrekli jasne teze o vprašanju, v koliki meri lahko v zvezi z Vodnikom govorimo o klasicizmu. Na problem klasicizma pri Vodniku in tudi Zoisu smo pozorni zato, ker pred nami razgrinja vrsto nadaljnjih vprašanj. Za prvega slovenskega pesnika, kakor imenujemo Vodnika, je namreč značilno, da je njegova poezija, za katero je potreboval toliko zunanjih pobud, nastajala v krožku, v katerem zasledimo takoj v začetku tudi že rahle odmeve sodobnejših (ne najsodobnejših) idej, namreč odmeve angleške predromantike (Ossian) in nemškega gibanja »Sturm und Drang« (Bürger). In raziskovanje mesta, kakršnega je imel v Vodnikovem idejnem svetu Horac, naj prispeva k raziskovanju tistega časa, ko so se v njem prepletali in uveljavljali tako različni in celo nasprotujoči si vplivi.
Za sedaj bomo skušali dognati le Vodnikovo spoznavanje Horaca. Pri tem moramo upoštevati, kakšen odnos do Horaca sta Vodniku nudila
1 Zois Vodniku 20. marca 1794. (Vodnikov spomenik, Ljubljana 1859, 46.)
Vodnik odo spoznaoanje II or аса
ali kar vsiljevala cloba in okolje. Takratna humanistična gimnazija, Pohlinov krog pisaničarjev, Zoisovo omizje — tod so se križale različne struje in se uveljavljala različna pojmovanja. Zato bomo tudi postopoma raziskovali, kako so> ga obravnavali v gimnaziji, kakšno mesto je imel v pisaničarskem krožku, v kakšnem smislu ga je priporočal Zois in kako ga je utegnil spoznavati Vodnik, ko je bil že sain profesor na ljubljanski gimnaziji. Tako bomo pripravili temelje za kasnejše raziskovanje sadov Horacovega vpliva na Vodnika.
1. HORAC - SOLSKI KLASIK
Temeljna spoznanja o latinski in grški književnosti in tudi temeljne nazore o njiju je Vodniku izoblikovala ljubljanska gimnazija.
Ta je prav v času Vodnikovega šolanja (1769—1775) hkrati z vsem avstrijskim šolskim sistemom doživela veliko spremembo: iz jezuitskih rok je ob ukinitvi jezuitskega reda (1773) prešla pod državno upravo. Toda to je bila le zunanja sprememba, ki je le počasi dobivala veljavo,2 medtem ko je v vsebinskem pogledu ostalo za sedaj še povsem pri starem — za profesorje so bili nastavljeni preoblečeni jezuitje,3 pa tudi govorniške in pesniške vaje, ki so jih dajali učencem v zadnjih dveh razredih, so si bile še vedno zelo podobne.4 Tako lahko upravičeno v grobem še enačimo ljubljansko gimnazijo za časa Vodnikovega obiskovanja njenih zadnjih dveh razredov z ukinjeno jezuitsko gimnazijo in z jezuitskim šolskim sistemom, kakršnega je določala Ratio atque institutio studiorum Societatis Jesu,6 ki je bila temeljna uredba za jezuitsko šolstvo.
2	Sele novembra 1775 so bile sprejete »Leges academicae« in izdana posebna navodila prefektom humanističnih šol. Prim. Johann Nečasek: Geschichte des Laybacher Gymnasiums (Programm und Jahresbericht des K. u. K. Obergymnasiums zu Laibach, 1859, 1860, 1861) in akte v Osrednjem državnem arhivu Slovenije (= ODAS) (Publ. polit., Lit. S., Num. 19, Vol. 2, 5).
3	To so bili Martin Naglic, Johann Harmayr, Janez Jakob Knauer. Prim. SBL in omenjene akte v ODAS.
4	Primerjal sem tiskana gimnazijska poročila »Nomina in arena litteraria vietorum, qui insigni munificientia inclytorum Ducatus Carnioliae Statuum in aula acadcmica Collegii Societatis Jesu Labaci proemiis donati sunt aut his proxime accesserunt« za leta 1772, 1773 in 1776.
5	Dokončna verzija te uredbe izvira iz 1599. leta, veljala pa je nespremenjena še do 1832. leta. Peter Franz Wagner, ki je anonimno izdal 1735. leta
priročnik za profesorje (Instructio privata seu typus cursus annui pro sex humanioribus classibus in usu inagistrorum S. J., Tyrnaviae, 1735), je prepisoval iz nje kar cele odstavke.
»
Jezuitski red je svoje šolstvo zgradil na temelju humanističnih tradicij.0 Jezuitske šole so širile poznavanje klasičnih pesnikov in govornikov in jezuiti so bili tedaj največja skupina učiteljev klasičnih jezikov. Zato so tudi želi upravičeno priznanje in uživali ugled. Toda očitno se je tudi kazalo, da le preveč poudarjajo pri svojem šolstvu samo formalne vidike: ob spoznavanju latinščine in antične literature naj bi se učenci naučili oblik pravega mišljenja in si pridobili sposobnost pravilnega in lepega izražanja. Svojim šolani so zastavili čisto formalno-jezikovni cilj: kar najpopolnejšo prisvojitev latinščine po načelu: »brati, pisati govoriti«. Latinščino so- obravnavali kot živ jezik. Svoje učence so- skušali pripeljati do posnemanja Cicerönovega blestečega stila, oziroma vsaj do izražanja v lepili frazah.
Toda to je bil cilj — dosežen pa naj bi bil s takratnimi pomanjkljivo izobraženimi in za pedagoški poklic dostikrat neprimernimi magistri in profesorji, z vsem formalizmom takratnega pouka in z neskončnim učenjem na pamet. Res je sicer, da so pouk na jezuitskih šolah odlikovale sistematičnost, urejenost in ustaljenost — toda kasneje so se izkazale za usodno oviro. Medtem ko so Evropo preplavljali novi in novi idejni tokovi, se je jezuitski red krčevito oklepal pravil iz! zadnjih let 16. stoletja. V njegovem šolstvu, ki je bilo nekdaj temelj ugleda in moči jezuitskega reda, se je pričelo kazati nazadovanje in propadanje.
Za jezuitsko šolstvo je bila značilna velika zaprtost vase in nedostopnost za vplive iz zunanjega sveta, torej iz sodobnega evropskega duhovnega življenja. Če pa so kakšni vplivi vendarle prodrli tudi na jezuitsko: gimnazijo, se je to zgodilo zelo pozno, tako da so pomenili pravzaprav že nekaj zakasnelega. Ta značilnost je obveljala tudi za gimnazijo, kakršno je obiskoval Vodnik, saj zasledimo v tistem času le imena Pope, Denis ipd. in pa skromne drobce nemškega pesništva.7
0 Podatke o jezuitskem šolstvu jemljem v glavnem iz naslednjih znanstvenih del: Theobald Ziegler, Geschichte der Pädagogik v zbirki: Handbuch der Erziehungs- und Unterrichtslehre für höhere Schulen I, 1, München 1909. — Wagenmann: geslo »Jesuiten Jesuitenschulen« v »Encyclopädie des gesammten Erziehungs- und Unterrichtswesens« (A. Schmid) III, 762. — Johann Kelle, Die Jesuiten-Gymnasien in Österreich. Prag 1873. — Bernhard Duhr S. J., Geschichte der Jesuiten in de,n Ländern deutscher Zunge. München-Regensburg 1928. — Ludwig Koclv S. J., Jesuiten-Lexikon, die Gesellschaft Jesu einst und jetzt. Paderborn 1934. — Heinrich Boehmer, Die Jesuiten. Stuttgart 1957.
7 Prim, učbenik »Oratoriae ас poeticae institutionis pars prior, Viennae 1763«. —Alexandra Popa zasledimo v zvezi z A.T.Linhartom, ki je 1773.leta sestavil v VI. razredu Ein Gedicht von der Naturphilosophie in deutschen Hexa-
Vodni k od o s p ozn a d an je II or аса
Za posamezne latinske pesnike, med njimi tudi za Horaca, je lahko mladi Vodnik slišal mimogrede že v nižjih razredih gimnazije, toda neposredno spoznavanje rimskega pesništva sta učencem nudila šele oba najvišja (humanitetna) razreda, deloma pa tudi že IV. razred.
Učna snov je bila med posamezne višje razrede razdeljena takole: 1. Syntaxis (IV. razred, najvišji gramatikalni) je nudila že prve temeljne pojme o »okrašeni sintaksi« in vezani besedi. Poleg Ovida so brali mogoče tudi že Properca in Tibula. — Učna knjiga je bila Institutiones latinae, pars quarta ... (Dunaj 1766).
2.	Poësis (V. razred, prvi humanitetni, imenovan tudi kar liumanitas) je bila namenjena pripravljanju temeljev elokvence (»eloquentia«). V njej so se (poleg retoričnih pravil) učili temeljnih poglavij pesniške teorije: razdelitev pesništva, značilnosti pesniškega stila, načini pesniškega izražanja, različne manjše pesniške oblike. — Učna knjiga je bila Ora-toriae ac poeticae insiituiionis pars prior (Prvi del govorniškega in pesniškega nauka), katero je izdal na Dunaju leta 1763 jezuit Janez Krstnik Noghera. — Brali naj bi Vergila, Katula, Tibula, Properca, Ovida, Mar-tiala in Horaca, ki je bil v učbeniku zastopan s 17 odami in II. epodo.
3.	Rhetorica (VI. in zaključni razred) pa je imela nalogo, seznaniti učence s popolno elokvenco, zato so v njej dopolnjevali že v prejšnjem razredu naučena pravila in razlagali še preostale lirske oblike in pa epiko in dramatiko. — Učna knjiga je bila Oratoriae ac poeticae insiituiionis pars posterior (Poslednji del govorniškega in pesniškega nauka).
Brali so Cicerona, Vergila, predvsem pa Horaca. Izmed Horacovili pesmi je šolska knjiga vsebovala izbor iz njegovih od, epod, satir in pisem in pa delo Epistola a d juvenes Pisones, de re poetical
Kakor vidimo, so morali v zadnjih dveh razredih gimnazije prebrati precejšnje število rimskih pisateljev in pesnikov. Zato so lahko vsakemu izmed njih posvetili le malo časa; malo dlje so se ustavljali le ob Cice-ronu, Vergilu in tudi Horacu. Toda vseeno je moral profesor prenekatero
metern (verjetno zametek kasnejšega spisa »Ueber die Nutzbarkeit der natürlichen Philosophie«, Linhart: ZD, 253. Prim, mnenje A. Gspana na str. 576) in prevedel v latinščino Popovega Messiasa (Nomina in arena lit. vietorum, 1773). Veliko vprašanje pa je, ali lahko to pojmujemo kot vpliv jezuitske šole ali ne! — Denisove pesmi so uporabljali kot pripomoček za spoznavanje nemškega jezika (prim, že omenjene akte v ODAS, vol. 6).
8 Nečasek navaja nekoliko drugačne podatke — ker se je verjetno opiral le neposredno na Ratio. Zanesljive podatke nudijo že omenjani akti v ODAS in učbenik za te razrede.
M?
Horacovo pesem kratko in malo1 izpustiti. Kako je izbiral — tega ne bomo dognali nikoli ter zato lahko o tem le ugibamo. Je mar pustil kaj poudarka pesmim, v katerih izraža Horac svoje poglede na življenje? Ali pa je dajal prednost odam, posvečenim cesarju Avgustu? In v koliki meri so predelali Iloracovo Pismo o pesništvu?
Takšno ugibanje bi dobilo svoj pomen tedaj, če Vodnik Horaca kasneje sploh ne bi več vzel v roke. Tako pa moramo pri našem raziskovanju težiti predvsem za tem, da si razjasnimo, kakšen odnos do tega rimskega pesnika so mu posredovali na gimnaziji.
Pri tem naletimo na značilno prepletanje jezuitske šolske tradicije in novejših pogledov na obe antični književnosti. Tedaj so se namreč spopadala novejša pojmovanja s starini, zgodnjim humanističnim izročilom, zaverovanim v stil in imitiranje. In nasledek tega so bili nazori, kakršne lahko zasledimo pri ljubljanskem profesorju Janezu Jakobu Knauerju, ki je učil Vodnika v petem in šestem razredu vse predmete.9
O bivšem jezuitu in kasnejšem kanoniku Knauerju imamo malo podatkov, saj se lahko opiramo le na nekaj biografskih del10 in na naslove govorniških in pesniških vaj, ki so jih sestavljali njegovi učenci 1772. in 1773. leta11 in ki nam vsekakor izdajajo predvsem Knauerjeve nazore. Vendar lahko tudi iz tega izluščimo marsikaj, po čemer se je razlikoval od povprečnih jezuitskih profesorjev.
Bil je učen mož, kasneje član obnovljene (1781) Academiae opero-sorum12 in eden redkih avstrijskih jezuitov, ki so še v drugi polovici 18. stoletja, ko je tudi mednje prodrlo zanimanje za astronomijo, geometrijo ipd., še publicistično ukvarjali s klasično filologijo,13 čeprav tudi pri njem čutimo precej smisla za naravoslovje in eksaktne znanosti.14
Zavzemal se je za marljivo prebiranje klasičnih piscev in pesnikov.16 To je sicer malo pomemben in pravzaprav samoumeven podatek — toda
9 ODAS.
19 SBL in viri, katere navaja že ta.
11	Naslove najdemo v Nomina in ar. lit. vict. Kakšne govorniške in pesniške naloge so sestavljali Vodnik in drugi učenci 1774. in 1775. leta, ne vem, ker nikjer nisem našel gimnazijskih poročil za ti dve leti.
12	Kidrič, Zgodovina, 219, in Pohlin, Bibliotlieca Carnioliae.
is Pregled in primerjavo lahko napravimo po »Scriptores Provinciae Au-striae S. J. I, Viennae 1855«. Knauer je v Ljubljani izdal v letih 1772—1779 nemške prevode več Ciceronovih govorov.
14	To sklepam po naslovih nekaterih govorniških vaj njegovih učencev leta 1773.
15	Prim, naslov govorniške vaje: »Oratio Academica de necessitate exerci-tationis stvii et lectionis assidue Auctorum classicorum« (Nomina 1772).
Vodnikovo spoznavati je U or ас а
le za tistega, ki ne ve, na kakšni ravni je bilo avstrijsko jezuitsko šolstvo v drugi polovici 18. stoletja. Dve pričevanji iz tistega časa nam povesta vse:
»Brez obširnega in vsakodnevnega prebiranja starih (pisateljev in pesnikov) moramo nad pravo latinščino kar obupati... Drugače pišejo tisti, ki (so si pridobili latinščino) iz leksikonov, drugače pa tisti, ki so se je naučili iz rimskih avtorjev samih: prvi pišejo latinske fraze, drugi pa zares latinsko.«10
»Ne glede na to, da sem bil v šolah večinoma tako imenovani prvi, vseeno nisem v svojem 21. letu razumel nobenega klasičnega pisca — niti Cornelia Nepota, iz katerega sem se potem v nekaj mesecih naučil več latinščine, kot pa sem je pridobil v šestih letih, katera vendar nisem zapravil za nič drugega.«17
V jezuitskih šolah so namreč pričeli nadomeščati neposredno branje klasikov z učenjem na pamet iz šolskih knjig o retoriki ali pa iz knjige o metrični umetnosti, »to je umetnosti elegantnega zlaganja verzov«, o kateri pravi njen sestavljalec, da je »v njej zbral primere za stil v to-bkem številu, da bi bilo upati, da ne bo nikogar, tudi učenca bolj topega duha ne, ki ne bi povsem dojel moči pravil« in katerega ne bi avtor »po tej kratki poti srečno pripeljal do ne nesrečnega zlaganja pesmi«.18
Tudi so klasike izpodrivali z raznimi postklasičnimi pisci, cerkvenimi očeti, novejšimi jezuitskimi pesniki— kljub tako jasnemu predpisu Ratie: »Pri prebiranju naj se razlagajo samo stari avtorji in na noben način novejši.. .«10 Trdili so, da so za mladino — »kakor kažejo izkušnje stoletij« — stari klasični pesniki pretežki in da so primernejši ter »koristnejši« novejši latinski pesniki, ker obravnavajo predvsem snovi, ki so »bolj znane in bolj jasne«, in »skoraj vedno običajne stvari, ki zadevajo bodisi našo dobo, bodisi čas naših očetov, pa tudi gotovo manj oddaljene in skrivnostne stvari«. Še več: pesmi novejših latinskih pesnikov so »koristnejše za vcepljanje ljubezni do vladarjev«!20
16	Iz predgovora k šolski knjigi za četrti razred: »Institutiones latinae p. IV, 1766.«
17	Iz pisma državnega svetnika Karla barona Kressela cesarici Mariji Tereziji (cit. po Kelle, 136).
18	»Ars metrica, id est Ars condendorum eleganter versuum...«, sestavni del III. dela Alvarezove slovnice v vseli njenih različnih izdajah.
10 Ratio, 104.
20 Iz predgovora k »Analecta poetica Provinciae Austriae Societatis Jesu a Carolo Klein ...« Viennae, Pragae, et Tergesti 1757.
5 Slavistična revija
65
'ludi Knauer se je zanimal za novolatinsko pesnjenje 17. in 18. stoletja,21 vendar se je v svojih nazorih ognil pravkar prikazanim skrajnostim.
Nikakor pa ni mogel mirno nekega drugega pomisleka zoper klasike, namreč mimo pomisleka — ki ni bil značilen le za jezuite — ali je dovoljeno branje poganskih pesnikov, ki bi vendar lahko — kljub lepemu stilu — pokvarili nravi doraščajoče mladine.22 Branje klasikov je bilo dovoljeno, vendar le na »krščanski način«, ki se je omejeval na spoznavanje jezika in različnih vidikov stila, obenem pa zahteval, naj dobe učenci v roke klasike le v prečiščenih izdajah (v katerih so morale biti črtane vse »nedostojne stvari in besede« in — če ni šlo drugače — je morala izpasti tudi cela pesem) in celo sploh prepovedal branje kakšnega preveč nevarnega avtorja (n. pr. Terenca).23
Glede samega obravnavanja klasikov v šoli je bil profesor Knauer v marsičem dedič jezuitske tradicije. Za vzgojitelja so ga vzgojili še po starem: svoje učence naj pripravi tako daleč, da se bodo znali v latinščini lepo izražati in da bodo obvladali »perfectam eloquentiam«.24 Temu formalistično lingvističnemu cilju je bilo podrejeno tudi prebiranje kla-
21 V svoji knjižnici je imel namreč precej takšnih zbirk, poleg tega pa še priročnik za pesnjenje v latinščini »Observationes poeticae, veterum et recen-tiorum poëtarum exemplis illustratae in ususm seliolarum et poëseos cultorum à R. P. Joanne Dekeno è S. J.Coloniae Agrippinae, 1710« (prim. Knauerjev zapuščinski akt v ODAS).
23 To je bilo značilno tako za jezuite in katoličane kot za protestante in v prvi polovici 18. stoletja celo za takega humanističnega vzgojitelja (prim. Hazard, Evropska misel, 182 si.), kakršen je bil Charles Rollin (prim, nemško prireditev njegove knjige — priporoča jo učbenik za IV. razred — »Anweisung, wie man die freyen Künste lehren und lernen soll.« 4. Aufl., Leipzig 1770. Poglavje »Ali je dovoljeno branje poganskih pesnikov?«, str. 296 si.).
23	Prim. Rollin (300); Eduard Stemplinger (Horaz im Urteil der Jahrhunderte, Das Erbe der Alten, 2. Reihe, Y, Leipzig 1921, str. 11); Ratio (13 in 122) in seveda prečiščene izdaje Horaca, kakršne je pripravil p. Iuvencius (Jouvancy). — Izgubo so nadomestili s »pokristjanjenimi« klasiki: Horac je postal »Horatius Christianus«, komedije v Terencovem stilu, seveda z biblijsko vsebino, so bile izdane v knjigi »Terentius Christianus« (Rollin jo celo še hvali, 214), jezuit Bernard Pannagl pa je izdal »Metamorphosis Metamorphoseos, seu transmutatio profanarum fictionuin Ovidii in sacras veritates Evangelii« (v Pragi 1712, prim. F. M. Pelzel, Boehmische, mährische und schlesische Gelehrte und Schriftsteller aus dem Orden der Jesuiten, Prag 1786) — pri čemer mu ni kaj očitati, saj je vendar »oblika velikega pesnika ostala ista« (Pannagl v predg., cit. po Kelle, str. 23). — S pokristjanjevanjem Horacovih pesmi so se ukvarjali predvsem jezuita Balde (»nemški Horac«) in Sarbie^ski (»poljski Ilorac«) pa benediktinec Rettenbacher (prim. Stemplinger, 49 in 117—130).
24	Gl. Ratio in Wagnerju (obakrat predpise za humanitetna razreda).
У o d ni k od o spoznavanje II or аса
sikov, ki je služilo le spoznavanju jezika in kvečjemu še pesniške tehnike, ne pa tudi seznanjanju z umetniškimi dosežki antike. V šolskih knjigah zbrana slovnična, metrična, stilistična in podobna pravila so ponazarjali z drobci iz klasikov, njihova dela so jim bila »exempla«.25 Branje klasikov v šoli jc poudarjalo le jezikovno stilistične vidike: njegovo ogrodje sta bili slovnična analiza in ugotavljanje posameznih jezikovnih posebnosti (fraz in podobnega) latinščine.20 V skladu s temi vidiki je bila tudi paraphrasis (obnova prebrane pesmi s svojimi besedami), kateri se je kdaj pa kdaj pridružila še posebna metrična — torej oblikovna — vaja: versio (preobrnitev) kakšne pesmi iz ene metrične sheme v drugo. Takšna versio je bila del poti k višjemu cilju, k imitatio, sprva najvišjemu namenu jezuitske humanistične vzgoje.27
Tej tradiciji so se upirala novejša humanistična pojmovanja, ki so poudarjala zahtevo, naj študiranje klasikov vzgaja duha in okus. Novega načela se je oprijel že Wagner v svojih navodilih profesorjem ter se v nasprotju s slovničarjem Alvarezom in zastarelo Ratio, katero je drugače kar pridno prepisoval, izrekel za vzgajanje okusa in proti »guljenju« pravil.28 Sprejela ga je tudi Vodnikova šolska knjiga in udarila po tradiciji golega formalno jezikovnega izobraževanja in nebogljenega imitiranja klasikov. Ko govori o prebiranju in razlaganju klasikov, namreč pravi, da je treba razumeti, da »ni edini način urjenje in posnemanje« in da »je treba skrbeti, da se izobrazi učenčev duh; takšen naj bo ves pouk, da bo ustvarjal umetnike, ne pa delavce«. In na koncu Horacovih izbranih od in epod je opozorilo: »Vse to sem pridejal iz Horaca, pa ne zato, da bi se sedaj učenci urili v njegovem metrumu, ampak da bi se naučili lepote stila in oblik oziroma idej (duha) pesmi.«29
Kljub temu, da so bila ta načela nejasno izražena in — v času, ko so imele književnosti v nekaterih narodnih jezikih za sabo že dolgo in uspešno pot — še vedno zaverovana v pesnjenje v latinščini, so vseeno pomenila približevanje estetskim vrednotam antičnih književnosti.
25 Prim. Ratio, 122, in naslova »Exempla poetica« oziroma »Exempla lon-giora« (Inst. lat. p. IV oziroma Orat. ac poet. inst. p. I).
20 Gl. Ratio (104—105, 117) in Wagner, Instructio (7, 18,7 si.).
27	Prim. Alvarez (Institutiones grammaticae III, Viennae, 161) in Klein (Analecta poetica, 1757, odstavek »Non placet imitatio?« v predg.). To posnemanje, ki nuj bi bilo tekmovanje, je bilo v največ primerih preprosto prepisovanje (prim. Klein, Analecta, 341).
28	Instructio, 232—233.
20 Orat. ac poet. inst. I, predg. in str. 600.
5*	67
Pri profesorju Knauerju takih idej o obravnavanju klasikov v jasni obliki ne moremo zaslediti, čeprav se je moral z njimi seznaniti v Wag-nerjevi Instructio in v učbeniku, katerega je uporabljal v šoli. Mnogo očitnejša pa so znamenja tradicije in njene sheme za prebiranje klasikov
—	saj je učence silil k parafraziranju in prav v zvezi s študiranjem klasikov poudarjal le urjenje stila.30
Vendar zato še ne moremo trditi, da v klasikih ni znal odkriti nobenih umetniških vrednot. Poleg ukvarjanja z govorništvom31 je namreč zanj značilno veliko zanimanje za pesništvo,32 o katerem je imel visoko
—	čeprav enostransko — mnenje, ki ga je znal prenesti tudi med dijake.33 V tem Knauerjevem navdušenju za pesniško umetnost začutimo premik v jezuitskem odnosu do klasičnih pesnikov in do pesništva sploh: nekdaj jim je bilo govorništvo nad pesništvom, zdaj pa so pričeli postavljati pesništvo na prvo mesto in mu namenjati vzvišene naloge, kakor je to storil pisec že navedene šolske knjige za peti in šesti razred.31
Spremenil se je tudi odnos do posameznih klasikov: zdaj so pričeli bolj upoštevati Ovida, Vergila, Horaca. Predvsem Horaca. Janezu Krst-niku Nogheru, sestavljalcu šolske knjige, je Horac »najboljši pesnik«,
30	Prim, naslov govorniške vaje »Oratio Academica de necessitate exerci-tationis styli et lectionis assidue Auctorum classicoruin« (Nomina 1772) in pa: »Oratio Andromaches ad Astynactem filium in funere Hectoris, ex Ho-mero« in »Oratio Andromaches ad Hectorem, sese hostibus offerentein, juxta Homerum« (Nomina 1773). — Tradicija je menda imela še precej veljave tudi pri drugih profesorjih in sploh na vsej ljubljanski gimnaziji. Prim. »Oratio, qua ostenditur, quam necessaria sit solida praeceptorum rhetoricorum cognitio ad insignem eloquentiae laudem aspiranti«, Nomina 1773.
31	Prim, njegovo prevajanje Ciceronovih govorov (op. 17) in izdani izvirni govor »Trauerrede auf Joseph den Zweiten«, Laibach 1790.
32	Prim, novolatinske pesniške zbirke v njegovi knjižnici! Pa tudi sain se je ukvarjal s pesnjenjem, sicer ne v latinščini, ampak je sestavljal priložnostne ode v nemščini (Scriptores in Wurzbach; SBL o tem ne ve ničesar), katere je objavljal najverjetneje v časopisu »Laibucher Zeitung«, ki ga je nekaj časa tudi sam urejeval (Hist, annua Col. S. J.Lab, in SBL).
33	0 tem govorita naslova govorniške vaje »Von dem unsterblichen Ruhme der Dichtkunst« in »paradoxon« »Qui Poetarum Carmine celebratur, ei ad im-mortulitem nihil deest« dveh njegovih učencev iz 1772 (Nomina 1722), posebej pa še kasnejši kronist: »... med učenci je nadvse povzdignil obe umetnosti, zlasti še pesniško, v kateri se je tako zelo odlikoval, da se zdi, kakor bi bil rojen za prav to umetnost ustvarjanja« (cit. po SBL, ki je vzel ta lat. stavek iz Hist, annua).
34	»...pesništvo ni samo najplemenitejši užitek, ampak tudi najvišja čast; prav nič ni primernejšega zu pridobivanje slave in nesmrtnosti imena tako ustvarjalcu kot... možem in rodovom: zato so ga imela vsa ljudstva v največji časti in skoraj za božansko stvar ..(Orat. ac poet. inst. I, 355.)
Vodni k od o s p o z na d a nje Horaca
»pesnik najvišjega dulia«, »voditelj in učitelj«.85 Njegove verze neštetokrat uporablja za ponazoritev posameznih pravil, posamezne Horacove misli in načela pa v svoji teoretični obdelavi pesništva navaja tolikokrat,30 da lahko njegovo1 delo ocenimo kot predelavo, razširitev in dopolnitev Horacovega Pisma o pesništvu: prevzel je njegova splošna načela o pesništvu in pesniku, potem razpravljanja o dramatiki in epiki, vse to nekoliko izpopolnil in dodal še nova poglavja (o metafori, o tropih, o nekaterih pesniških zvrsteh, ki jih Horac ni obravnaval), tako da je delo postalo zaokrožena celota.
Iz vsega tega se nam jasno izlušči za naš problem najpomembnejše dejstvo: medtem ko je Vodnik za svoje spoznavanje Horaca našel v šolski knjigi obilo spoštovanja in navdušenja polnih besed, hkrati pa tudi dovolj pretehtano izrečene oznake, zasnovane v vse obsegajočem pogledu na Horaca — so- bila Knauerjeva pojmovanja pesništva enostranska, zaverovana le v eno njegovo nalogo, namreč v nalogo prigod-niškega pesnjenja.37 Prav v takšnem odnosu do pesništva lahko slutimo poglavitne značilnosti Knauerjcvega odnaša do rimskih pesnikov in posebej do Horaca.
2. HORAC V POIILINOVEM KROGU PISANIČARJEV
S Pohlinom se je Vodnik seznanil leta 1773, ko je hodil v četrti razred ali pa pravkar pričel obiskovati petega, in postal član njegovega, takrat šele oblikujočega se pesniškega krožka, kasnejših pisaničarjev. Tu se je lahko neposredno srečal s svojevrstnim vplivanjem antike na še nebogljene poskuse slovenskega posvetnega pesništva. Teoretična podlaga tem poskusom naj bi bila poglavja o pesništvu, ki jih je Pohlin priključil
35 Prim. Orat. ac poet. inst. I, 356, 445; II, 391, 405, 406.
30 Naj prepišem le dvoje najznačilnejših mest (Horacove besede—v prevodu dr. A. Sovreta, Celje 1934 — sem podčrtal, v oklepaju je zvezek in str. učbenika) : »Kakšen je smoter pesništva? Razveseljevati in koristiti, kakor pravi Horac: Zebljico zadene d glaoico, kdor veze koristno s prijetnim.« (I, 354.) — »Kaj je preobrnjen red? Kakor ustreza pravilni red razumu, tako ustreza preobrnjeni red čustvom in pesniškemu zamaknjenju: oba sta skladna naravi, katero slika in posnema pesništvo: Pesniteo je kakor podoba.« (II, 385.)
37 Saj se je sam vneto ukvarjal s priložnostnim pesništvom in govorništvom ter k temu spodbujal tudi svoje učence (prim, naslove pesniških in govorniških vaj v Nomina 1772, 1773). S tem se je pridružil tradiciji in splošni navadi (prm. enako delovanje prof. Harmayerja — »Scriptores« in pa »Nomina« 1773).
svoji Kraynski Grammatiki iz leta 1768. Ta »poetika« je res lahko delovala kot spodbuda, nikakor pa ne kot kolikor toliko izčrpno navodilo, kako naj se začetnik loti verzificiranja v slovenščini. Toda po vsej verjetnosti Polilin tudi ni imel niti najmanjšega namena, da bi spisal popolno poetiko. Upošteval je namreč, da daje mladim slovenskim izobražencem vse nauke o pesništvu že latinska šola38 — zato je sestavil le skromen dodatek, da bi pokazal, kako veljajo prozodična pravila tudi za slovenščino in kako se dajo- tudi slovenske besede spraviti v verze.
Poglavitni cilj gimnazijske pesniške vzgoje je bilo še vedno pesnjenje v latinščini, torej novolatinsko peenikovanje, ki se je rodilo v humanizmu, se navdihovalo ob antičnih pesnikih in cvetelo tudi še v 18. stoletju.30 V takšnih prizadevanjih gimnazijskega pouka lahko vidimo (poleg prakse klasicizma, baroka ...) enega najpomembnejših posredovalcev antične tradicije, saj je za pesniški krožek, kakršen je bil pisa-ničarski, povsem naravno, da so se njegovi člani pri svojih prvih stopinjah opirali predvsem na tisto, k čemur eo jih silili v šoli in kar so počeli že tam.40
Odmevov antične tradicije najdemo v našem prvem pesniškem krožku precej.
V svoji slovnici je Pohlin obravnaval slovenske verze po- načelih kvantitativnega verzifikacijskega sistema ter jih nategoval na kopito antične prozodije.41 Tega verjetno ni povzel le po svojih čeških slovni-čarskih vzornikih,42 ampak mu je bilo antično pojmovanje verza tako
38 Tako je sodil tudi Matija Čop, ko je v kritiki Pohlinove slovnice predlagal, naj bi poglavje o »spevorečnosti« Polilin raje črtal, ker »se ne tiče početja navadnega človeka, ampak le učenega, ki pa se je lahko s takšnimi stvarmi spoznal že pri drugem jezikoynem pouku.« (Pohlin, Kraynska Grammatika, H. izd., 1783, 248.)
30 Takšne cilje gimnazijskega pouka dokazujejo šolske knjige, učni načrti in pesniške vaje učencev, najbolj značilno pa je Linhartovo prevajanje Popovega Messiasa — v latinščino! (Nomina 1773.) — Snovi tega poznega novolatinskega pesnikovanja so bile skromne in enostranske, omejene v glavnem na moraliziranje in hvaljenje predstojnikov pa vladarjev: v bistvu banalno mešanje »koristnega s prijetnim«, kakor se je izrazil pesnik Sautel (»Sed tarnen utilibus miscemus dulcia: Punctum, utile qui dulci miscuit, omne tulit« predgovor к »Lusus poetici allegorici, sive Elegiae, oblectandis animis et moribus infor-mandis accommodatae... P. Petro Justo Sautel, S. J.«, Tyrnaviae 1729).
40	Menda najzgovornejši dokaz za to je Vodnikova »Mila pesem, peta P. Marku A. D. za odhodnjo, kadar je v letu 1775 iz Ljubljane na Dunaj šel«.
41	Prim. Poglavje »Von der Tonsprechung«.
42	Prim. dr. Anton Slodnjak: Geschichte der slowenischen Literatur, Berlin 1958, 84.
Vodnikovo spoznavanje Horaca
v krvi, da niti pomislil ni, dà za slovenščino ni primerno. V skladu s tem je Lilo tudi njegovo priporočanje antičnih verznih tipov, recimo heksa-metra.43
Med sadove antične tradicije in prevzemanje le-te spada vsekakor praktično uporabljanje antičnih metrumov, pesniških oblik in zvrsti. Od teh lahko v treh letnikih Pisanic zasledimo poleg heksametra še elegični distih, sapfično kitico, elegijo.44 '
Značilen odmev antike pa so antična božanstva s poslovenjenimi imeni — na primer Belin, Ilromak, Roženevitarča — ki so jih pisani-čarji vpletali v svoje pesmi in katere je tako rekoč priporočil Pohlin v svoji slovnici.45
Toda globljih vplivov antike v pesniških poskusih pisaničarjev ne moremo najti. Čeprav jim je antična književnost vsekakor pomenila eno najpomembnejših literarnih vrednot — zato sta si Pohlin in Dev izbrala za svoje prve slovenske verze prevajanje rimskih pesnikov46 — je bila antika v njihovem pesnjenju vendarle nekaj površinskega, nalepljenega. Njihovega opiranja na antiko niso rodila klasicistična načela, temveč psevdoklasicistična manira, kateri je bila antika le sredstvo za doseganje na poseben način pojmovane veličine in ki je životarila v priložnostnem pesnjenju in povsod tam, kjer so si skromni in epigonski duhovi zaželeli vsaj malo bleska — z izposojevano antiko. Zato je za pisaničarje značilno, da jim je pogled obtičal le na zunanjih in najsplošnejših značilnostih antičnih književnosti.
Sredi takšnega odnosa do antike sta pravi izjemi dve manjši pesmi, objavljeni v zadnjem tiskanem letniku Pisanic (1781). Oba avtorja — Valentin Vodnik in gimnazijski profesor Martin Naglic — sta se namreč zgledovala neposredno pri rimskem pesništvu, konkretno pri Horacu, in tu zajela temeljno misel za svoji pesmi.
43	Kr. Grammatika, 1768, 179.
44	Heksametre je uporabil Pohlin, distihe Naglic, Mihelič in Vodnik, sapfično kitico Vodnik, elegija je bila Vodnikova »Mila pesem...« — medtem ko je Damascen Dev najraje uporabljal rimane aleksandrince (celo pri prevajanju Vergila!).
45	Kr. Grammatika, 184.
46	Zgled Devovega prevajanja klasikov v rimanih aleksandrincih je prinesla Pohlinova slovnica: odlomek prve Vergilove ekloge in 9. pismo iz Ovidove zbirke »Heroidesc (SBL jih napačno imenuje »Ovidijeve junaške pesmi«). O Pohlinovem prevajanju Martiala govori dr. J. Šlebinger (Pisanice — prvi slovenski pesniški almanah. Izvestje II. drž. gimnazije, Ljubljana 1906, 27). Značilno pa je, da se nista lotila nobene Horacove pesmi.
Vodnikova Prošnja na Krajnsko modrino, tri sapfične kitice obsegajoča prošnja za pesniški dar in pesniški navdih, nas takoj spomni na antične evokacije muz, med njimi čisto določno na Horacovo Descende coelo.. .47 V Nagličevi pesmi Nečemernost tega sveta je poanta pesmi — vanitas mundi — izpovedana sicer povsem krščansko, toda misel, opozoriti prijatelje na smrt, kjer bodo brez cene vsi častni naslovi in vsi zakladi sveta, je povzel iz Horacovih pesmi.48
Edino ti dve pesmi izmed vseh pisaničarskih pesniških poskusov nam torej, kažeta poglabljanje v antiko, in sicer prav v Horaca, ter neposredne vplive tega. Prav zaradi te izjemnosti ju moramo imeti predvsem za posledico' šolske tradicije imitiranja klasikov oziroma zajemanja iz njih, ne pa za plod kakšnega Pohlinovega ali Devovega opozarjanja na antiko in bogastvo antičnega pesništva. Pohlinovo in Devovo v površni psevdoklasicistični maniri izživljajoče se prizadevanje za slovensko posvetno pesem ni moglo roditi niti takih pobud in je bilo torej za Vodnikovo spoznavanje Horaca dosti manj pomembno kot pa jezuitska šolska tradicija.
3. HORAC — PO ZOISU PRIPOROČANI VZOR
Za dobo od razpada pisaničarske družbe do STečanja s Zoisom poleti 1793 ne moremo pričakovati kakšnih posebnih pobud za nadaljnje oblikovanje Vodnikovega odnosa do rimskih pesnikov in posebej do Horaca, saj se za leposlovje niti ni več toliko zanimal.49 Zato je bil pogovor s Zoisom za Vodnika še toliko pomembnejši: misliti je pričel spet na pesnjenje in dobil v Zoisu mentorja, vse drugačnega kot sta bila Pohlin in Dev.50
To je razkril Zois že s svojo prvo potezo: Vodniku je priporočil, naj se opre neposredno na rimsko klasično pesništvo — in sicer prav na
47	Descende coelo et die age tibia regina longum Calliope melos ... Auditis? An me ludit amabilis insania?...
Več o tem mora povedati nadaljnje raziskovanje Horacovega vplivanja na Vodnika.
48	Prim. Horacove ode: II. 14, III. 24, in IV. 7.
49	Na Koprivniku se je Vodnik ukvarjal z mislijo, da bi napisal zemljepis Kranjske (prim. 1. Zoisovo pismo Vodniku, Vod. spom., 45).
50	Prim. dr. Ivan Prijatelj: Duševni profili slovenskih preporoditeljev, Ljubljana 1935, 52.
Vodnikovo s p o z n и d a n j e II or аса
Horaca, ki je sam gradil svoj pesniški opus na grški klasiki. Horaca mu je postavil za edini pesniški vzor.51
Pri tej svoji prvi mentorski nalogi se je vsekakor moral ozirati na skromno literarno obzorje koprivniškega lokal ista, katerega so šole — seveda po svoje — seznanile le z antično književnostjo. Pa tudi sam je deloma zaradi istih vzrokov močno cenil antiko in imel kljub svojemu ukvarjanju z naravoslovjem veliko občutka za humanistične učenosti. Svoj humanistični1 okus je pokazal recimo pri izbiranju nagrobnega napisa Linhartu.52 Y svoji knjižnici pa si je zbral v glavnem vse pomembnejše klasike,53 ki mu menda niso ležali le na policah.
Toda če preiskujemo, od kod pobude za takšno Zoisovo izbiro literarnega vzora slovenskemu pesniku-začetniku, najdemo še nekaj različnih odgovorov.
Najprej moramo upoštevati Zoisovo šolanje v Italiji, kjer je cvetel študij klasične filologije54 in hkrati tudi vsakršno priložnostno in »učeno« pesnjenje v imenu klasikov, konkretno Horaca oziroma Anakreonta.50 Z obojim se je v času šolanja dobro seznanil; možno je tudi, da je še sam pesnil v duhu takratne mode, saj je verjetno bil član pesniške akademije Dei Ponti, ki je bila na zavodu v Reggio Emilia osnovana zato, da bi navajala gojence »k pesnikovanju in razpravljanju o filozofiji«.50 Toda pri takih pobudah iz časov šolanja v Reggio Emilia moramo biti previdni, ker so jih — kakor bo pokazalo nadaljnje razpravljanje — kasneje precej preglasile druge ideje.
Kot zelo pomemben pobudnik za Zoisovo izbiro Horaca se nam pokaže tudi Linhart. O njem in o njegovih Blumen aus Krain je prof.
Kasneje je prišel na misel, naj bi Vodnik bral tudi Macphersona, toda z značilnim pridržkom: »...dobro bi bilo, če bi prebrali keltske Ossianove in Fingalove pesmi... samo posvariti vas moram, da nikoli ne posnemajte nabreklega in z metaforami in podobami preobloženega tona (stila).« (Zadnje pismo Vodniku, Vod. spom., 61). Nikjer pa ni pričevanj, da bi ga Vodniku res poslal in da bi ga ta bral.
52	Prim. Vod. spom., 52.
53	Gl. Zoisov knjižni katalog (ODAS, Zoisov arliiv, fasc. 19), kjer najdemo poleg posameznih avtorjev še dve obsežni antologiji klasičnega pesništva.
54	V drugi polovici 18. stoletja so na primer klicali v nemške dežele učene može, da bi dvignili propadajoča humaniora, prav iz Italije. (Duhr: Geschichte der Jesuiten, 32).
55	О tern pesnjenju v Italiji govori zelo plastično Paul Hazard (Evropska misel, 224).
50 Več o tem glej: dr. M. Kacin: Še nekaj o Zoisovem šolanju v Reggio Emilia. Izvestje srednjih šol s slovenskim učnim jezikom na tržaškem ozemlju. Trst 1958, 6 si.
Prijatelj zapisal: »A nad vsemi temi iz sodobnosti sosedov privzetimi gesli zmagoelavi svobodnjaški, po> življenju sezajoči klic, ponavljajoč in upoštevajoč klasicistični Horacijev vzklik: Carpe diem!«57 Verjetno v tej tako splošni ideji ne moremo videti kakšnega čisto določenega in neposrednega opiranja na Horaca, posebno še, ker tudi v ostalih Linhartovih delih in pismih ni dokazov za to. Pač pa ne morem»1 mimo nečesa drugega: v svoji zbirki Blumen aus Krain je z velikim navdušenjem objavil v originalu in prevedel v nemščino »39. in 40. odo iz prve Horacove knjige« (obe novo odkriti odi sta se kasneje izkazali za potvorbi).58 To Linhartovo navdušenje za Нотаса je za nas toliko pomembnejše, ker je Zoisu pomagal pri kritikah Vodnikovih pesmi in bil v literarnih vprašanjih njegov svetovalec.50 Zato je precej verjetno, da se je Zoisov nasvet Vodniku, naj študira edinole Horaca, izoblikoval tudi na temelju pogovorov z Linhartom. Vendar je zaradi Linhartove smrti (1795) ostal Vodnikov mentor le Zois.
Predvsem pa je Horac kot literarni vzor povsem ustrezal Zoisovim splošnim nazorom o umetnosti. Temelj njegovega umovanja je bil racionalizem.80 Evropski racionalizem je v leposlovju iskal »razumnega duha literature«, iskal pravila in zakone — naposled pa ostajal zvest klasicizmu prejšnjega stoletja.01 Tudi Zois je v imenu razuma sprejemal in razvijal klasicistične umetnostne nazore. Klasicizem je nudil urejenost, razumnost, trdno določena pravila ter obetal uspeh marsikateremu talentu. Zato ni naključje, da so se ga tako radi oklepali pisci poetik in
57	Prijatelj: Profili, 48.
58	Linhart jima je dodal pripombo: »Ti dve Horacovi odi sta za nas nova prikazen, kajti nobena izmed znanih izdaj ju ne vsebuje... Ob tem odkritju prijatelji muz ne morejo biti ravnodušni.« (A.T.Linhart, ZD I, Ljubljana 1950, 240.) Kako je bilo s tema dvema podvržkoma, razlaga A. Gspan (isto, 511).
50 Zois je v svojih pismih Vodniku čisto jasno pisal o Linhartovi pomoči (Vod. spom., 48 in 50). Glede Linhartove vloge svetovalca Zoisu pravi A. Gspan čisto naravnost: »...je bil (sc. Linhart) vsaj proti koncu življenja kot literarni sobesednik in kritik bolj on Zoisu mentor, kot pa, tako vsaj smo doslej trdili, narobe.« (Ob Linhartovem ZD, Jezik in slovstvo, 1960/61, 2, 53.)
00	Prim.: A. Gspan v Zgodovini slovenskega slovstva I., SM Ljubljana, 385 do 386, in Prijatelj, Profili, 46. — Kako je racionalizem obravnaval umetnost, si lahko ogleduš v »Encyclopédie littéraire ou Dictionuire raisonée d'eloquence et de Poesie«, Paris 1771, in pa v »Encyclopédie francoise, latine et angloise, ou Dictionaire universel des arts et des sciences«, Londres 1771 (glej geslo »Art«. Obe je imel Zois v svoji knjižnici, gl. ODAS).
01	Prim. Hazard, Evropska misel, 208 si.
Vodnikovo s p ozn a v an j e II or аса
mentorji zamudniških narodov. In če je, recimo, v Franciji rodil »le še sadeže brez soka in okusa — ni bilo tako drugod po Evropi .. .«02
Y Zoisovi knjižnici so imeli med teoretiki večino klasicistični pisci: Nicolas Boileau, Charles Batteux in Johann Christoph Gottsched.03 Iz njihovih del je lahko Zois jasno spoznal, kolikšnega pomena je za klasicizem izmed velikih vzorov — izmed Yergila, Cicerona, Ovida, Horaca, Pindarja in drugih — prav Horac.
Boileau je že samo z naslovom svojega dela — L'Art Poëtique — priznal svoj dolg Horacovemu Pismu o pesništvu, ki je s stoletji dobilo naslov De arte poetica ali kar Ars poetica. Sicer pa najdemo v Boileau-jevem delu poleg neposrednega omenjanja Horaca tudi več verzov, ki so skoraj dobeseden prevod iz Horacovega Pisma o pesništvu in so skladno vključeni v celoto.04
Batteux je sicer prevzel in posplošil Aristotelovo načelo o posnemanju kot temelju umetnosti, vendar je v tem iskal opore pri Horacu ter celo postavil Horacov verz za motto celim Principes de la littérature,05
02 Prav tam.
63 To kaže pregled Zoisovih knjižnih katalogov. Imel je Boileaujeva zbrana dela, ne le »L'Art poëtique«, in sicer v amsterdamski izdaji iz 1729. leta v 4 knjigah. — Izmed Batteuxovih del najdemo samo »Les Quatres Poëtiques, d'Aristote, d'Horace, de Vida, de Despréaux (= Boileau), avec les traductions et les remarques..., Paris 1771.« •— Imeti je moral tudi Ramlerjev prevod Batteuxovih »Principes de la littérature«: »Einleitung in die schönen Wissenschaften nach dem Französischen des Herrn Batteux, mit den Zusätzen vermehret von Karl Wilhelm Ramler. Wien 1770« (prim. Zoisovo pismo Vodniku, Vod. spom., 60). — Gottschedovih knjig je imel več: najprej »Versuch einer Critischen Dichtkunst durchgehend mit den Exemplen unserer besten Dichtern erläutert, anstatt einer Einleitung ist Horazens Dichtkunst übersetzt, und mit Anmerkungen erläutert ...von Johann Christoph Gottscheden. Leipzig 1751«, poleg tega pa še tri druge njegove knjige.
04	Prim. Nikola Šop: Knjiga o Iloraciju, Beograd 1935, 47.
05	Primerjaj odlomek: »Splošna pravila pesništva so vsebovana v posnemanju... Prvo splošno pravilo pesništva: Združiti koristno s prijetnim. To je Horacov nauk:
Omne tulit punctum, qui miscuit utile dulci,
Lectorem delectando, pariterque monendo.« (Les Beaux Arts, 155)
ali pa: »Horac ima v svoji pesniški umetnosti isto načelo (se. načelo posnemanja Respice exemplar inorrnn vitaeque jubebo doctum imitatorem, et vivas hinc ducere voces ...
Vivas voces ducere — to je tisto, kar imenujemo slikati po naravi. In ali ni vse to povedano v eni sami besedi: Ex noto fictum carmen sequar?« (Isto, 20,) — Za motto je vzel prav verz »Ex noto fictum (carmen) sequar.«
Horacovo Ars poetico je imel za »zakonik razuma za vse umetnosti nasploh«.68
Ramier je v svojili verzih skušal doseči Horaca in je imel samega sebe za »Horaca« cesarja Avgusta Friderika.67 Prevedel1 je in za nemške razmere izpopolnil Batteuxove Principes de la littérature, v katere je vstavil tudi Horacovo Pismo o pesništvu kot »zakonik dobrega okusa«, jo vsestransko priporočil in opremil z obsežnimi komentarji.68
Gottsched v svojem delu Versuch einer Critischen Dichtkunst zelo pogosto omenja Horaca, ga navaja in se nanj sklicuje.60 Horacov verz iz De arte poetica je vodilo vsej knjigi,70 Horacovo teoretično delo pa se mu sploh zdi zanjo najkoristnejši uvod.71 Za vse, kar je povedal Horac, trdi, da »je zelo razumno: in od njegovih predpisov se ne smemo oddaljiti niti za las, ne da bi se odmaknili od resnice, narave in zdravega razuma«. Horac mu je vodnik, ki lahko mladim pesnikom kaže pravo pot, saj so celo »mnogi s Horacem spet našli nazaj s svojih zmotnih poti.«72
Vse te štiri klasicistične teoretike — če štejemo mednje še Ramlerja, je imel Zois v svoji knjižnici. NjegOvo odvisnost od Boileauja in Batteuxa so naši literarni zgodovinarji že večkrat raziskovali in dokazovali.
Zanimiv problem pa se pojavi ob Gottschedu. V zvezi s Zoisom ga raziskovalci doslej niso omenjali.73 Lahko bi računali, da je imel na barona-mentorja podoben vpliv kot sta ga imela Boileau in Batteux — če pri tem upoštevamo vsaj to, kako je Gottsched postavljal Lloraca za vodnika mladini pesnikom. Ko je Zois svetoval Vodniku za edinega
00 V spremni besedi k Horacovemu Pismu o pesništvu v »Les Quatre Poétiques« je zapisal: »To je zakonik razuma, za vse umetnosti nasploh: to je dober okus, spremenjen v pravila.«
67 Walzel Oskar: Deutsche Dichtung von Gottsched bis zur Gegenwart. I. del. Handbuch der Literaturwissenschaft. Wildpark-Potsdamm 1927, 68.
08	V uvodni pripombi к Horacovemu delu pravi: »... mislimo, da ne bi bilo napak, če bi naše delo zaključili s Horacovo poučno pesnitvijo, katero bo vsak imel za zakonik dobrega okusa.« (Einleitung, 214—5.) Zelo zgovoren za Ramler-jevo parafraziranje in komentiranje Horaca je njegov komentar k začetku »Pesniške umetnosti«: »Ves ta del je poln pravil o enotnosti. Ker pa so večinoma skrita v alegorijah, je torej treba vzeti proč zagrinjalo...« (Einleitung II, 222.)
09	Prim. Versuch, zlasti str. 7, 92, 141.
70	»Scribendi recte sapere est et principium et fons.«
71	Prim. Versuch, 3.
72	Versuch, 5 in 7.
73	Primerjaj: dr. Ivan Grafenauer: Vodnik-pesnik (Ljubljana 1918); dr. Ivan Prijatelj: Duševni profili; dr. Fr. Kidrič, Zgodovina; A. Gspan: Razsvetljenstvo (Zgodovina slovenskega slovstva, SM 1956); dr. A. Slodnjak, Geschichte der slow. Literatur (Berlin 1958).
Vodnikovo spoznavanje II or аса
vodniku Horaca, se je pri tem gotovo mnogo bolj opiral na Gottsclieda kot pa na Boileauja ali pa Batteuxa!
Razumljivo je — če se povrnemo spet k odnosu klaisicistov do Horaca — da so klasicistični teoretiki cenili predvsem Horacovo Pismo o pesništvu, veiida/r kažejo nekatere njihove sodbe, da so v enaki meri spoštovali tudi druga Horacova pesniška dela in se nad njimi navduševali.7''
Horac jim je s svojim delom potrjeval poglavitne nauke njihove teorije o pesništvu. Bil jim je vzor, kako je treba pesem zgraditi smotrno, kako izbirati izraze in brusiti jezik, iskati primerno okrasje: biti torej discipliniran in nenehno nadzorovati samega sebe ter se podrejati razumu.
V tem je že tudi del odgovora na vprašanje, v kakšnem smislu, s kakšno intonacijo je Zois govoril o Homcu Vodniku. Zoisovo priporočanje Horaca pa je kljub temu, da je čisto določno in nedvoumno, zelo megleno in le splošno. V zvezi z njegovim prerokovanjem, da se bo Vodniku »polagoma povsem neopazno spet odprla« »pesniška žila«, če bo študiral »edinole Horaca«,1 si seveda lahko predstavljamo marsikaj. Vseeno pa lahko postavimo nekaj tez.
Predvsem lahko trdimo, da je imel Zois pred očmi vse Horacovo pesniško ustvarjanje: ode, epode, satire in epistole s Pismom o pesništvu vred. Zelo enostransko je namreč mnenje, da bi Zois takrat, ko je Vodniku priporočal v študiranje edinole Horaca, mislil le na Horacovo Ars poetico, ne pa na celoten opus tega rimskega pesnika,75 še manj pa je seveda verjetno, da bi sam Vodnik razumel to mesto v Zoisovem pismu prav v tem smislu. Zois namreč v svojih pismih Vodniku Pisma o pesništvu nikoli ni posebej omenjal — edinole enkrat samkrat je zelo zastrto namignil na neko Horacovo misel iz tega dela70 in s tem dokazal, da ga dobro pozna — drugače pa je vedno pisal le Horac, misleč s tem pač vse
74	Batteux je n. pr. pisal: »...beremo mnogo več Horaca (sc. kot Vergila). Osnovni vzrok je v tem, da ima zaslugo, da je za nas danes mnogo bolj poučen kakor Vergil, ki je bil menda bolj poučen kot Iiorac za Rimljane.« (Les Beaux Arts, 161—2) in »Horac — prvi in edini med Latinci, ki je popolnoma uspel v odi...« (Principes III, 214.)
75	Samo »Pismo o pesništvu« upošteva recimo Slodnjak: »Er (sc. Vodnik) sollte sich zuerst nur durch die Horazische Ars poetica führen lassen.« (Geschichte, 98.)
70 V 6. pismu je zapisal: »...bomo spet vzeli celotno pesem v roke in poiskali najmanjše Maculas in carmine t (Vod. spom., 52), kar nas spominja na 351. verz Horacovega »Pisma o pesništvu«: »Ubi plura nitent in carmine, pauci» nec ego offender maculis.«
njegovo tlelo. In tudi iak'rat, ko je Vodniku pošiljal Horaca, to prav gotovo ni bila le Ars poetica, ampak kakšna izdaja Horacovih zbranih del.77
Seveda je imel Horacovo teoretično Pismo o pesništvu kot raciona-list, prepričan v moč pravil, za zelo pomembno (klasicistom je bilo vendar »zakonik razuma« oziroma »zakonik dobrega okusa«!), vendar to še ne pomeni, da drugih Horacovih del pri svojem pisanju Vodniku ni upošteval ali da nanje ni mislil. Ko je v svojem prvem pismu Vodniku odsvetoval prevajanje ali posnemanje,78 s tem gotovo ni hotel Vodnika odvrniti od prevajanja ali posnemanja samo enega Horacovega dela, namreč Horacove Pesniške umetnosti. Sploh pa lahko domnevamo, da se je Zois odločil za priporočanje tega rimskega pesnika — praktika in teoretika hkrati — tudi zaradi mnogostranskosti in vsestranskosti njegovega književnega dela.
Značilno je, da je Zois zahteval, naj študira edinole Horaca, od pesnika, kateremu je v duhu razsvetljenstva zastavil nalogo, naj zlaga predvsem pesmi, ki bodo- namenjene le ljudstvu in ki bodo imele jasne vzgojne smtore79 — in to- kljub temu, da je imel razsvetljenski vek po eni strani Horaca za pesnika lahkotnih verzov, polnih mehkobe in miline, ter ga imenoval »Horace voloupteux«.80 S tem je povsem jasno zavrnil tradicijo pesnikovanja po' Horacovih vzorih, kakršna se je razbohotila v 18. stoletju v Italiji ali Nemčiji81 in katero je sam, kakor sem že rekel, verjetno poznal. Zois je zdaj dobro ločil: na eno plat je potisnil carmina, anakreontske pesmice, viže, ki služijo le zasebnemu uživanju — na drugo stran pa je postavil pesmi, ki imajo namen, buditi in razsvetljevati ljudstvo.82 Tem bodi vzor Horac!
Gotovo je pri tem mislil na značilno filozofsko in didaktično pobar-vanost Horacovih pesmi. Horac je namreč v veliki meri polnil svoje pesmi — tako ode kot epistole ali epodc ali satire — s filozofskimi razmišljanji in nauki ter je mnoge svoje verze obrusil v sentence, ki so
77	Prim. Zoisovo pismo (Vod. spom., 48). Posebne izdaje zgolj »Pisma o pesništvu« iz tiste dobe nisem zasledil nikjer. Šele dosti kasneje je Zois prišel na misel, da bi poslal Vodniku tudi kakšne »Regelbticher« (pismo 4. avgusta 1795, Vod. spom., 55).
78	Vod. spom., 46.
79	Prim. Vod. spom., 45, 47, 49, 50, 52.
80	Kot Voltaire (gl. Hazard, Evropska misel, 225).
81	Prim. Walzel in Hazard. 224.
82	Takšno razdeljevanje lahko razberemo iz Zoisovih pisem, najbolj pa se kaže v že omenjeni oceni »Dramila« (Vod. spom., 49 si.).
Voclriikooo spoznavanje Horaca
živele stoletja in stoletja, saj so si jih mnogi prepisovali, jih ponavljali v pogovorih in pismih, jih polagali v usta svojim pesniškim junakom, jih vrezovali v grbe, pečatnike, nagrobnike ter nazadnje počastili njihovega avtorja s pridevkom »ethicus«.83 Modrovanje o življenju in izrekanje naukov za življenje je ena bistvenih značilnosti Iloracovega pesnjenja. Zois jo je dobro poznal, ker je na primer Horacove besede »smrt je zadnja meja stvari« vključil v svoje premišljevanje o smrti.84 Gotovo pa jo je tudi cenil, saj je sam zahteval, naj bo Vodnikovo pesnjenje prosvetljen-sko poučno, didaktično. Najbolj jasen vpogled v Zoisove razsvetljensko utilitaristične nazore o pesništvu nudi njegova sodba o zaključnih verzih (»Lenega časa strgan rokav — palca beraška, prazen bokal«) Vodnikovega Dramila, ki se glasi: »Zaključek, ki ima več vrednosti kot sto pridig glede na učinek in več kot sto tisoč ,carmina' glede na pravi ljudski ton in ljudski okus — takšni verzi ostanejo večni.«85 Opore za določanje takšnega namena oziroma pomena pesnjenja v slovenskem jeziku pa je našel obilo ne le v Horacovem pesniškem delu, temveč predvsem v njegovem Pismu o pesnišlou, namreč v znamenitih verzih »Omne tulit punctum, qui miscuit utile dulci, — lectorem delectando, pariterque monendo«,80 ki so ju klasicisti in racionalisti sprejeli kot poglavitno načelo pesniške umetnosti in ki ju je Zois — kakor kažejo njegovi nazori — ne le poznal, temveč se po njiju tudi ravnal. Svoje kritike Vodnikovih pesmi, recimo Zadovoljnega Kranjca in Dramila, je gradil prav na načelu »koristno' s prijetnim«.87
Vseh teh svojih pogledov na Horaca Zois Vodniku ni posebej in podrobno razkladal, vendar jih je ta lahko razbral iz Zoisovih splošnih nazorov o umetnosti ter po njih usmerjal svoje študiranje Horaca.
83	Prim. Stemplinger, 23—35.
84	Dne 10. septembra 1809 si je Zois skiciral odgovor za Kopitarja: »Sokrates et Horaz! Mors ultima linea reruin.« (Kidrič, Zoisova korespondenca II, Ljubljana 1940, 85. Verz je iz Horacove Epist. I, 16). Na Horaca se je skliceval tudi Kopitar: »...si non ma virginité (wenn könte das, und Horaz lesen?), doch mon pucelage noch zu vergeben habe.« (Isto, 122.) Vprašanja, kakšno mesto so imeli v Zoisovem krožku antični moralisti Sokrat, Horac, Epikur, na tem mestu seveda ne morem podrobneje obravnavati.
85	Vod. spom., 50.
80 »Vse priznanje požanje, kdor pomeša koristno s prijetnim, ko bralca zabava in mu hkrati svetuje« (De arte poetica, 343—4).
87 Značilen odlomek iz kritike »Dramila«: »Lepa je trupla tvojiga rast — ima nekaj neprimernega v besedi truplo, ki tukaj ne more biti rabljena — misel je dobru in resnična...«
I oda dovolj jasno je Zois zapisal, do katere meje naj gre Vodnikovo zajemanje iz Horaca. Obenem s predlogom, naj se loti Horaca, je Vodniku že v prvem pismu zabičal: »S prevodi in posnemanji bi tako ali tako ne bilo nič pomagamo. Sedanji čas zahteva izvirnost.. .«88 S tem se je odločno uprl tradiciji neustvarjalnega, v bistvu jalovega in brezpomembnega posnemanja klasikov ter ostro in že kar na začetku zavrnil misel, da bi Vodnik Horaca posnemal. In precej nedvoumno je s tem tudi že definiral namen, s katerim naj Vodnik proučuje Horaca: ne zaradi prevzemanja kakšnih vsebinskih ali idejnih elementov — čeprav je mentor sam našel pri Погаси kakšno misel, ki ga je pritegnila8'1 — in ne zaradi iskanja novih pesniških oblik — čeprav je Horac zbral izredno množico različnih verzov in kitic in čeprav je Zois sam čutil, da si Vodnik ni znal izbrati vedno najprimernejši verz.89
Kot značilnost, na katero naj bi bil Vodnik pri prebiranju Horaca pozoren, ostanejo torej — poleg didaktičnosti, katero smo že obravnavali — le določene prvine njegovega stila: jasnost in prečiščenost njegovega pesniškega oblikovanja, njegovo elegantno izražanje, lahkotno obvladovanje jezika, precizno in obenem neprisiljeno, zanosno izpovedovanje misli. Ta plat Horacovega pesnjenja naj bi spet prebudila Vodniku pesniško žilo, oziroma mu pomagala pri prvih korakih pesniškega oblikovanja v slovenščini. Zois mu je v svojih pismih nenehno poudarjal pomen jezika oziroma izbrušenega pesniškega izraza,90 pa tudi Vodnik sam je moral sredi težav, ki jih je imel z obvladovanjem jezika, postati pozoren na eleganco Horacove pesniške besede. To je bilo deloma v skladu tudi s tem, kar so mu o Horacu govorili že v šoli.
Iz vsega povedanega lahko izluščimo zaključno tezo: Za Zoisovo pojmovanje antike in posebej Horaca je najbolj značilno, da je svoje klasicistične in racionalistične nazore praktično in v nekaterih najbolj
88 Vod. spom., 46. Pri tem je zanimivo, da operira s pojmom »Originalität«. V uporabljanju takšnega argumenta bi lahko — če k temu pridenemo še pojme »Volksgeschmack«, »Volkston« (Vod. spom., 50, 52), »Volks-Poesie« (48), katere Zois tudi uporablja kot zanj zelo pomembne argumente — videli odmeve pred-romantičnih idej, vendar sem mnenja, da moramo tu misliti predvsem na Zoisove razsvetljenske in utilitaristične namene, kakršne je imel s slovensko poezijo.
80 Prim. 6. pismo, kjer Zois odsvetuje verz tipa »Kranjci mladica nekdanga zaroda«, govori o »nenaravnem 13-zložnem verzu« ter priporoča enajsterec, kakršnega poznajo na primer Italijani (Vod. spom.. 52—4).
1,0 Prim, celotno kritiko »Dramila«, potem pa še stavek: »Bis nun herrscht aber in den Versen, so wie sie hingeworfen sind, noch viel zu prosaisches, syn-taxalisch-gedelmtes, sprachängstliches...« (Vod. spom., 54).
Vod ni k od о spoznaoanje Horaca
bistvenih vidikih postavljal nasproti naukom jezuitske gimnazije in zmedenim psevdoklasicističnim pojmovanjem pisaniičarskega krožka. Po vzor je segel nazaj v čisto, klasično antiko, se uprl jalovemu posnemanju klasikov, utemeljeno zavrgel kvantitativni verzifikacijski sistem in se zavzel za akcentuacijsko načelo,01 se odrekel prevajanju klasikov' kot začetni nalogi slovenskega pesnika, se izrekel proti psevdoklasicistični maniri uporabljanja antične mitologije,02 nastopil z vsemi svojimi argumenti proti pisaničarskemu pesnjenju hvalnic vladarjem in medlemu pesnjenju zaradi pesnjenja samega03 ter s tem razgrnil pred Vodnikom nove vidike za spoznavanje Horaca in sprejemanje njegovih pobud.
Vodnik vse dotlej, dokler se ni srečal s Zoisom, seveda v antiki, konkretno v Horacu, ni videl takšnega vzora, kakršnega mu je prikazal njegov novi mentor že v svojem prvem pismu. Sploh pa Horaca v tistih 13 oziroma 14 letih literarnega molka verjetno ni več vzel v roke in mu je menda celo že nekoliko zbledela predstava o tem rimskem pesniku, tako da ga je hotel zdaj ponovno brati in je prosil Zoisa, naj mu ga pošlje na Koprivnik. Tako ga je pričel spet prebirati šele spomladi 179404 — dotlej so pa tudi vse Zoisove sugestije visele v zraku. Za Vodnikovo spoznavanje Horaca pod Zoisovim mentorstvom pa je zelo pomembno še tole: Zois mu je poslal na Koprivnik tudi nekaj teoretičnih knjig o pesništvu.05
Dokumentirani sta le dve imeni: Karl Wilhelm Ramler in Charles Batteux.00 Vodnik je torej dobil in prebral Ramlerjev prevod Batteuxo-vili Principes de la liiiéraiure.m
Toda na podlagi Zoisovega »in«, ki ga je vstavil med obe imeni, lahko domnevamo, da je Vodnik nemara bral še kakšno Batteuxovo
91	»Ker pa o muzikalnem sistemu Grkov in Latincev ne vemo ničesar, bi bilo zelo odveč, če bi pesništvo živih evropskih jezikov spravljali na natezalnico prozodije.« (Vod. spom., 54.)
92	»Grški in rimski mitologiji se morate povsem ogniti: prav zato tudi raznim bogovom, prenesenim po le-tej v slovanska imena...« (Vod. spom., 61.)
93	Vodnik je že v Pisanicah z »Zadovoljnim Kranjcem« (in »Klekom«) ubral nova pota in prav na tej pesmi je Zois gradil vse svoje upe... (Vod. spom., 48.)
94	Zois je pisal Vodniku 4. aprila 1794, da mu bo poslal Horaca z naslednjim slom (Vod. spom., 48).
95	Prim. Zoisova pisma 4. avgusta, 4. oktobra in 30. novembra 1795 (Vod. spom., 55, 58, 60).
90 Dne 30. novembra 1795 je Zois pisal: »Veseli me, da ste v Batteuxu in Rammlerju pregledali celotno logiko in tehnologijo pesništva« (Vod. spom., 60).
97 Einleitung in die schönen Wissenschaften nach dem Französischen des Herrn Batteux, mit den Zusätzen vermehret von Karl Wilhelm Ramler. Wien 1770.
6 Slavistična revija	81
ti.
originalno delo-, čeprav za to ni nobenega drugega dokaza. Alfonz Gspan in dr. Anton Slodnjak — če se omejimo le na novejše raziskovalce — sta o tem vprašanju postavila vsak svojo tezo. Toda trditev, da je bil to prav Cours de belles-lettres,08 se nam ne zdi dovolj podprta. Tudi misel, da je Zois poslal Vodniku »Boileaujevo, Batteuxovo in Ramlerjevo poetiko« — torej kar tri knjige! — trdi dosti več, kot pa nudijo dokazi, s katerimi razpolagamo.00 Najbolj verjetno se nam zdi, da je bilo s formulacijo »Batteux und Rammler« mišljeno eno samo delo, namreč le Ramlerjev prevod Batteuxovili Principes de la littérature, ker mu je Zois iz zadrege nazadnje poslal od vseh obljubljenih »Regelbücher« edino to.100
Ob Batteuxovi knjigi se ustavljamo zato, кет je Vodnik lahko v njej spoznal poleg »celotne logike in tehnologije pesništva« tudi Batteuxove nazore o Homcu in pomenu njegovega dela, obenem pa tudi Ramlerjeve komentarje k lloracovemu Pismu o pesništvu. O Batteuxovem in Ram-
08 To trdi dr. A. Slodnjak, ko pravi: »Kasneje mu (sc. Vodniku) je Zois dal Batteuxov Cours de Belles-Lettres v originalu in v Ramlerjevem prevodu, da bi spoznal .logiko in tehnologijo pesniške umetnosti'.« (Geschichte, 98.) Ta trditev vsebuje dve netočnosti:
Ramier ni prevedel le Batteuxovega dela »Cours de belles-lettres«, ampak izdajo Batteuxovili teoretičnih spisov z naslovom »Principes de la littérature«, ki je združevala 3 Batteuxova delu: »Les beaux arts, réduits à un même principe«, »Cours de belles-lettres« in »Construction oratoire«.
Finalni stavek »da bi spoznal .logiko in tehnologijo pesniške umetnosti'« napačno prikazuje dejansko situacijo. Edino znano Zoisovo priporočilo za »Regelbücher« pravi: »da bi Vam priskrbel nekaj branja« — in ničesar več (Vod. spom., 55). Besede »logika in tehnologija pesniške umetnosti« so iz Zoisovega kasnejšega pisma, ko je Vodnik knjige že prebral; možno je celo, da so Vodnikove in da jih je Zois posnel iz nekega neohranjenega Vodnikovega pisma pred 30. novembrom 1795, v katerem mu je Vodnik sporočil, da je poslane knjige že predelal.
Precej neverjetno se nam zdi, da bi Zois pošiljal isto teoretično delo obenem v nemškem prevodu in v francoskem originalu.
98 A. Gspan, Razsvetljenstvo, Zgodovina slovenskega slovstva, SM, 1956, 406.
Z izrazom »Ramlerjeva poetika« menda misli — podobno kot dr. Fr. Kidrič (Zgodovina, 271) — Ramlerjev prevod Batteuxovili »Principes...«. Toda kljub nekaterim dopolnilom — predvsem prevodu Horacove »Pesniške umetnosti« — tega ne bi mogli imenovati »Ramlerjeva poetika«. Izraz »Batteuxova poetika« meri tedaj bodisi na »Cours de belles-lettres« bodisi na »Principes de la littérature«. Za Boileaujevo »L'Art poëtique« pa v Zoisovih pesmih ni nobenih neposrednih dokazov. Mogoče je Gspan vzel Batteuxovo ime za posredni dokaz in sklepal, da je Zois poslal Vodniku Batteuxovo knjigo »Les quatre poëtiques«, v kateri je ta izdal ne le Boileaujevo, ampak tudi Aristotelovo, Horacovo in Vidovo poetiko. Bi Zois za označitev takšne knjige zapisal le »Batteux«?
100 Prim, pisma: 4. avgusta 1795 jih je Vodniku obljubil, 4. oktobra pa se opravičuje, da jih še vedno ni poiskal! (Vod. spom., 55, 58.)
VodnikoDo spoznavanje Нотаса
lerjevem odnosu do Horaca smo na kratko govorili že v začetku poglavja, zato naj zdaj — ne da bi se spuščali v podrobnosti — le še enkrat poudarimo, da je bilo Horacovo Pismo o pesništvu obema temeljno teoretično delo, da sta imela Horacovo pesniško delo, predvsem seveda ode, za višek rimskega pesniškega ustvarjanja, in da sta v raznih zvezah in ob različnih priložnostih nenehno poudarjala Horacove odlike. Tako je to teoretično delo dopolnilo Zoisovo priporočanje Horaca, omogočilo Vodniku temeljit vpogled v Horacovo pesniško doktrino in mu pojasnilo nekatere vrednote Horacove pesniške tvornosti.
4. HORAC IN VODN1K-PROFESOR
Jeseni 1796 se je Vodnik za vselej preselil v Ljubljano. Odtlej lahko računamo še z večjim in neposrednejšim Zoisovim vplivom, obenem pa tudi z intenzivnim samostojnim izobraževanjem, saj je leta 1798 postal profesor na ljubljanski gimnaziji.
Dokumentov o tem, česa vsega sta se v pogovorih lotevala pesnik in njegov mentor, seveda nimamo. Vendar se ne moremo zmotiti, če sklepamo', da je sredi prerodnili načrtov in množice nalog pa opravkov nanesla v Zoisovem kabinetu beseda kdaj tudi še na klasike in na samega Horaca ter tako poglobila prvotna mentorjeva priporočila.
Vodnik je prišel zdaj v Ljubljani v neposreden stik tudi s Zoisovim krožkom, za katerega je bilo značilno, da je bil — poleg svoje izrazite slovenske prerodne usmerjenosti — tudi humanistični krožek.
Linharta na žalost ni več našel med živimi. Pač pa se je Kopitar ukvarjal v Zoisovi hiši »posebno marljivo s klasičnim študijem« in je to svojo prvotno humanistično usmerjenost in »zaljubljenost« v lepoto grških in rimskih klasikov ohranil še kasneje.101 V svojih pismih je pozneje rad uporabljal drobce latinščine in navajal citate iz različnih rimskih književnikov, med njimi tudi Horaca.102
Vodnik se je srečal tudi1 s Kumerdejem, ki je prav dve leti prej pripravil svoj Poskus zgodovinsko-kritične kranjsko-slovenske slovnice in v njem tudi poglavje o slovenski prozodiji.108 V tem poglavju, od katerega imamo le odlomek, Horaca samega sicer nikjer posebej ne omenja, vendar s tem ni rečeno, da ga v svojih racionalističnih in nor-
101	Prijatelj, Profili, 55—60.
102	Prim, vsaj Istočniki I, 324, in Prijatelj, Profili, 41, op. 64.
103	Priin. Slodnjak, Geschichte (97) in rokopis v NUK (Ms 561).
6*
83
mativnih pojmovanjih pesništva ni upošteval niti kot pesnika niti kot teoretika. O antiki je lahko povedal marsikaj tudi prof. Penzel, ki je v začetku Vodnikovega bivanja v Ljubljani še zahajal k Zoisu in ki je bil izveden v klasični filologiji.104
Nov, odločilen korak pa je za Vodnika vsekakor pomenilo leto 1798, ko je postal profesor najvišjega razreda ljubljanske gimnazije. Njegovo zanimanje je bilo zdaj odločno usmerjeno v študij, prevajanje in razlaganje klasikov, med njimi seveda tudi Horaca. Na gimnaziji se je Vodnik spoznal s profesorjem Peeseneggerjem, ki je bil odličen poznavalec klasikov. Toda prvotne vezi med njim in Vodnikom so se kasneje verjetno močno zrahljale, saj je bil Peesenegger celo1 uradno grajan zaradi nekolegialnosti. Kakšnih globljih vplivov na Vodnika glede njegovega odnosa do Horaca ni mogel imeti.106
Novi' poklic je od Vodnika zahteval, da si svoje poznavanje rimske in grške književnosti kar najbolj izpopolni. Mogoče mu je to razbilo prejšnje enostransko zanimanje za Horaca, vendar mu je vsekakor poglobilo razumevanje antičnih pesnikov in s tem tudi Horaca.
V ta namen je imel na voljo bogato Zoisovo knjižnico', kjer je našel dovolj klasikov, ki so bili opremljeni z bolj ali manj bogatimi komentarji.
Zbirati pa si je pričel tudi lastno biblioteko. V Ljubljani je bila sicer odvisna od slučajnih nakupov in od naročanja z Dunaja, iz Trsta ali Benetk. Izredno pomemben priliv, pravzaprav pravo jedro, pa je pomenil nakup dela Penzlove knjižnice 1799. leta.106 Vodnik je tedaj kupil približno 250 knjig. Poleg najrazličnejših izdaj skoraj vseh latinskih in grških književnikov si je izbral tudi klasicistične teoretike Boileauja, Gottscheda in Marmontela, potem Fénélonove Dialoge, različne novola-
104 Objavljal je tudi dela s področja klasične filologije in pesništva in prevajal iz grščine (SBL).
i»5 prj]n, SBL. Pomemben je bil za problem odnosa Vodnik—Anakreont, saj je leta 1803 prevedel v nemščino zbirko »Anakreontea«.
106 Glede letnice dr. F. Kidrič sam ni vedel, kako bi: v svoji Zgodovini j( zapisal »1799, morda 1798« (402), v SBL pa je leta 1935 menil, da je bila licitacija Opravljena »med 23. junijem in 20. julijem 1798, ko je izpričano plačilo za Vodnikov nakup« (geslo Penzel). Toda na zapisniku o Vodnikovem nakupu in plačilu knjig iz Penzlove knjižnice je datum »20. Julli 1799« (Narodni muzej v Ljubljani, Vodnikiuna). Vodniku je bilo mesto »profesorja poetike«, kakor je zapisano v naslovu omenjenega akta, izročeno šele sredi avgusta 1798 (prim. Prot. Exhib. in Politicis za 1798. leto, št. 5267 v ODAS, in Pleteršnik: Vodnik — učitelj ljubljanske gimnazije. Jahresbericht des K. u. K. Obergymnasiums z« Laibach 1875, 25). Tudi ni verjetno, da bi se'moz, ki je imel opraviti s tem spisom, zmotil v letnici — in to celo za eno leto naprej!
Vodnikovo spoznavanje II or ас а
ti neke pesnike in latinska teoretična dela o pesništvu .. .107 V svoji knjižnici je tako kaj kmalu zbral dovolj knjig, ki so mu omogočale študij in razumevanje klasikov ter si tudi lastile nekaj vpliva na svojega lastnika.
Horac je bil v njegovi knjižnici zastopan izredno pogosto — kar v petih različnih izdajah!108 To je še toliko pomembneje, ker ga je moral nabavljati posebej in od drugod in ga ni dobil že v Penzlovi knjižnici. Imel je torej precej možnosti in gotovo tudi namena, da ga kar najbolje spozna.
Poleg komentarjev v teh izdajah pa so Vodniku kazale pomembnost klasikov, posebej še Horaca, in mu jih tolmačile tudi različne klasicistične teoretične knjige. Ramferjev prevod Batteuxa je bral že prej, mogoče ga je zdaj, ko ga je imel doma, spet vzel v roke. Batteuxa v originalu pa ni imel. Morda je Gottschedov Versuch in Boileau jevo poetiko videl že v Zoisovi knjižnici, toda sedaj, ko si ju je nabavil za lastno knjižnico, ju je seveda lahko podrobno preštudiral. V vseh teh klasicističnih teoretičnih delih je lahko — kakor smo videli že v prejšnjem poglavju — prebral ploho navdušenih besed о Погаси in opazil njihovo1 veliko odvisnost od njegove pesniške teorije.
Izmed ostalih knjig z Vodnikovih polic, ki bi mogle vplivati na njegov odnos do Horaca, so menda najbolj zanimivi Fénélonovi Pogovori mrtvih. Med različnimi dialogi najdemo tudi pogovor med Horacoin in Vergilom, s katerim hoče Fénélon podati svoje poglede na posebnosti, pomen in veličino teh dveh tolikokrat primerjanih pesnikov. Horac in Vergil v pogovoru drug drugega povzdigujeta v oblake. To pač lahko počneta, saj oba uživata nesmrtno slavo, tako da njunima muzama ni treba, da bi bili ljubosumni druga na drugo. Kako sta tudi različna! Horac je uspel s čudovito raznolikostjo, nežnostjo in obenem vzvišenostjo svojih od. Pokazal je resno filozofijo, globoko poznavanje ljudi, predvsem pa ogromno znanja in dovolj sile, da bi lqhko ustvaril še večja dela.
107	Glej seznam nakupljenih knjig (Nur. muzej, Vodnikiana) in pa »Lieita-tions Protokol« in »Verzeiclmiss der in dem Vodnikischen Verlass befindlichen Bücher« iz 1819. leta (Vodnikov zapuščinski akt, ODAS).
108	Imel je naslednje izdaje: Q. Horatii Opera, illustravit Christ. Gnil. Mit-scherlich. Lipsiae 1800. — Q. Horatius Flaccus, Birminghamiae 1762. — Q. Horatii Flacci Opera, cura Millero. Berolini 1761. — Q. Horatius Flaccus. Dillingae 1766. — Horazens Lyrische Gedichte, von Eschen. Prag 1801. — 15 od (iz vseh 4 knjig) je prevedel v nemščino K.W. Ramier in objavil v svoji pesniški zbirki (Lyrische Gedichte, Wien 1783), katero je imel Vodnik (Vodnikov zapuščinski akt v ODAS).
Res, tudi napake lahko najdemo — vendar mu je uspelo najti v odah pravo ubranost, ki je bolj raznolika kot Vergilova.109
Takšna je bila Fénélonova oznaka Horaca, dovolj neposredno napisana in dovolj zgoščena, da je lahko Vodniku povedala marsikaj — vendar nič biistveno novega ali odločilnega, kajti za Vodnikovo spoznavanje Horaca je značilno, da sta bila med vsemi vplivi, ki so lahko oblikovali njegovo pojmovanje Horaca in katere smo zdaj v glavnem že vse pregledali, najmočnejša jezuitska gimnazija in mentor Zois: jezuitska gimnazija, ki je Vodnika usmerjala v posnemanje klasikov in s tem tudi Horaca, in pa Zois, ki ga je od tega odvračal, zahteval od njega razsvetljensko didaktično pesnjenje za ljudstvo in mu kazal pomen izbrušenega pesniškega izraza. Vsekakor bo treba pri nadaljnjem raziskovanju problema Vodnik—Horac ta dva vpliva in njune pobude najbolj upoštevati.
Résumé
Dans son étude «Vodnik, connaisseur d'Horace» l'auteur nous dit d'abord que Vodnik u reçu ses premières notions sur lu littérature de l'antiquité, donc aussi sur Horace, au lycée de Ljubljana qui avait conservé, malgré les modifications de son organisation lors de l'abolition de l'ordre des jésuites, les traits caractéristiques d'un'collège des jésuites. Horace y était lu et étudié dans les deux dernières classes. On se servait de l'ouvrage Oraioriae ас poeticae insti-tutionis pars prior, resp. pars posterior (Vienne 1763/64), dont l'auteur, le jésuite J. B. Nogliera, fervent admirateur d'Horace, avait fait siennes aussi les doctrines théoriques du poète. Mais le professeur Knauer était, dans son enseignement des classiques, un vrai héritier des traditions jésuites dont le but était surtout l'etude formaliste de la langue. C'est pourquoi il obligeait ses élèves à paraphraser les classiques, à faire des exercices de style qui étaient pour lui l'objectif principal de ces études. Dans son explication d'Horace se reflétait sans doute sa conception bornée de la poésie qui était celle d'un versificateur de circonstance.
Le cercle des poètes du recueil Pisanice eut pour Vodnik, en ce qui concerne sa connaissance d'Horace, assez peu d'importance.
Celui qui lui fit voir Horace sous un jour nouveau fut Zois, son mentor depuis l'année 1793. Il lui conseilla de prendre pour modèle les poètes de l'antiquité, et notamment Horace. L'idée que Zois se faisait d'Horace avait sa source dans les théories classicistes de Boileau, de Batteux et de Gottsched. C'est à cette époque que Vodnik étudia lui aussi les Principes de la littérature de Batteux duns la traduction de Ramier. Il est intéressunt que Zois eût proposé à Vodnik comme modèle Horace, tout en lui demandnnt des poésies destinées
109 Fénélon: Dialogues des Morts (Vodnik je imel amsterdamsko izdajo iz leta 1719, jaz sem uporabljal pariško izdajo izbranih del): »Horace et Virgile, Caractères de ces deux poëtes.«
Vodnikovo spoznavanje H от ас а
seulement au peuple et poursuivant des buts pédagogiques. Zois avait en vue le côté philosophique et didactique des poèmes d'Horace, et il pensait sans doute aussi au vers célèbre «Omiie tulit punctum, qui iniscuit uitel diilci...» Ce qui devait aussi lui paraître toujours actuel, c'était la pureté, la clarté de sa création poétique, ainsi que son maniement élégant et précis de la langue. Zois déconseillait pourtant toute imitation d'Ilorace. Ses opinions étaient donc manifestement opposées à certaines doctrines du lycée et aux conceptions pseudoclassiques du cercle des Pisaniee.
Lorsque Vodnik eut été nommé en 1798 à un poste de professeur au lycée de Ljubljana, il fut obligé de se remettre à l'étude des classiques. Sa bibliothèque privée s'enrichit de nombreuses éditions des classiques grecs et latins, ainsi que des ouvrages des théoriciens classicistes (Boileau, Gottsched, Batteux); il possédait aussi les Dialogues des morts de Fénelon. Peu à peu, il se procura cinq éditions d'Horace, dont certaines commentées, se qui prouve qu'il avait la possibilité, et sans doute l'intention, d'approfondir sa connaissance de ce grand poète.
Tine Logar
DI ALEKTOLOŠKE ŠTUDIJE* XI
SLOVENSKI GOVORI V ISTRI IN NJIHOVA GENEZA
Slovenski govori v Istri so med tistimi našimi govori, o katerih se doslej ni mnogo pisalo. Pred vojno se je z jijimi bežno ukvarjal poljski jezikoslovec M. Malecki, ki je 1930. leta izdal študijo »Przeglqd slowian-skieh gwar lstrji«, katero je v mnogo večji meri kot slovenskim posvetil opisu čakavskih in štokavskih istrskih govorov. Vendarle je bilo tudi tistih nekaj strani, kjer razpravlja o slovenskih istrskih govorih, za našo diale'ktologijo med obema vojnama izredno dragocenih, saj so bile tu prve za domačo in mednarodno javnost napisane presenetljivo zanesljive informacije o govorici tistih zamejnih slovenskih krajev, kamor noga našega (lialektdloga več kot 25 let ni smela stopiti in ki jili kot etnično in jezikovno slovenskih uradno pravzaprav niti ni bilo.
Razpravljajoč o istrskih slovenskih govorih, Malecki najprej določa njihov teritorij oziroma razširjenost. Na vzhodu segajo po njem na črti Trst—Reka do Markovščine, odtod dalje pa jih linija Markovščina— Ratitovec—Sočerga—Trebeše—tek reke Dragonje do izliva' v morje loči od čakavsko-slovenskih in čakavsko-štokavskih govorov. Na tem teritoriju razločuje Malecki dva govora: jugozahodnega pomjanskega in severovzhodnega dekanskega. Meja med njima poteka po njem od Kopra preko Pobegov in Cezarjev do Kubeda, odtod dalje pa po cesti Trst— Buzet do Sočerge in Dvorov. Tu omenjene vasi spadajo po Maleckem še k dekanskemu govoru, o katerem pravi, da je po vsem svojem razvoju bolj slovenski, kar se kaže zlasti v bogatem razvoju vokalizma, predvsem v diftongih in reduciranih vokalih. Na drugi strani pa ima pomjanski govor za sorodnejšega s srbohrvatskimi istrskimi govori, kar se zlasti kaže v preprostem vokalizmu, nionoflongih in v manj razviti vokalni redukciji. Malecki seveda na kratko našteva tudi vse poglavitne značilnosti in razločke med obema govoroma.
* Glej Slavistično revijo XI. 1958, 145—155.
Drugi, ki je pisal med obema vojnama o teh govorih, je bil Fran Ramovš. V svojih Dialektih jim je odmeril 3 strani. Lastnega gradiva o njih ni imel, zato je uporabil tisto, ki ga je objavil Malecki. Tudi on razločuje dva dialekta: jugozahodnega imenuje šaurinskega, severovzhodnega pa brkinskega. Mejo med njima pa je potegnil od Škocjana pri Kopru na Lopar—Lačno in Zazid, torej deloma drugače kot pred njim Malecki. Sicer pa je šavrinskemu dialektu pripisal tiste značilnosti, kot jih ima Malcckega pomjanski govor, brkinskemu pa lastnosti dekan-skega govora. Bistvenih korektur, sprememb ali dodatkov v tem pogledu pri Ramovšu ni. Pač pa jc novo to, da je svojemu brkinskemu govoru odmeril mnogo širše ozemlje, kot ga je imel Malcckega dekanski govor, kajti vzhodno mejo je pomaknil s črte Trst—Markovščina prav na nekdanjo deželno mejo med Istro in Kranjsko, mejo, ki je potekala po sredi Brkinov nad notranjsko Reko in ki je po Ramovšu hkrati zahodna meja notranjskega narečja. Tako bi se po Ramovšu po večjem delu Brkinov govorilo brkinsko narečje, po svojih jezikovnih značilnostih identično z Malcckega dekanski m govorom. Tu je Ramovš napravil dve napaki: na eni strani je pripisal zahodnemu delu Brkinov do nekdanje deželne meje govorico, kakršno je Malecki našel mnogo bolj zahodno od tod, po pravi Istri, na drugi strani pa se po njem v Brkinih govorita dva različna, čeprav v marsičem sorodna dialekta; istrski brkinski do deželne meje, potekajoče po sredi Brkinov, in notranjski od tod dalje proti vzhodu.
Če bi Ramovš imel priliko se vsaj bežno pomuditi v Istri in Brkinih in prisluhniti tamkajšnjemu govoru, kar pa mu pred vojno ni bilo mogoče, bi takoj spoznal, da ta razmejitev med notranjskim in njegovim brkinskim dialektom ni realna. Brkini so namreč enoten, iz kraja v kraj, seveda malo zdiferenciran dialektičen prostor, koder se govori približno taka govorica, kakršno je Ramovš opisal v svojem notranjskem dialektu, torej govorica, ki jo zelo podobno slišimo okoli Ilirske Bistrice, po Pivki, okoli Postojne, po Krasu okoli Sežane in končno bolj ali manj podobna, genetično pa vsekakor isto, tudi po večjem delu zgornje in srednje Vipavske doline v okolici Vipave in Ajdovščine. Ta govorica sega na zahodu in jugu prav do tiste črte, ki jo je Malecki označil kot vzhodno mejo svojega dekanskega govora, namreč do linije Trst—Markovščina. Govorica zahodno od tod, torej po Maleckem dekanski govor, pa ima že nekatere poteze, po katerih se bistveno in tudi akustično zaznavno razločuje od brkinske oziroma notranjske. Takega brkinskega dialekta,
kakršnega je domneval Ramovš, torej ni, kajti po Brkinih se govori 110-tranjščina. Do tega zaključka sem prišel pred leti po nekajtedenskem dialektološkem delu za SLA po Brkinih. Do istega sklepa je prišel kasneje asistent Jaka Rigler, ki si je za svojo doktorsko tezo izbral prav podroben jezikovni opis tega dialektičnega področja. Kot že v nekaterih drugih primerih se je tudi tu pokazalo, da je Ramovš ob razumljivem pomanjkanju podatkov s terena pri razmejevanju dialektov pripisoval preveliko važnost še ne tako starim upravnim mejam, ki so za današnjo jezikovno razčlenjenost največkrat brez večjega pomena, kajti te vrste meje niso bile take pregraje, ki bi ovirale ali celo onemogočile medsebojno občevanje ljudi z obeh strani. Večinoma je mnogo pomembnejša za dialektizacijo geografska ovira, hribovje, gorovje, reka, močvirje in podobno, če je v resnici bariera, ki če že ne onemogoča, pa vsaj otežuje komunikacije. Nadalje seveda tudi prvotna naselitev ali kasnejša kolonizacija. To so stvari, ki jih človek vedno znova lahko ugotovi pri terenskem dialektološkem delu.
Po vsem, kar sem povedal, nimam namena govoriti o govorici po Brkinih, čeprav je geografsko že v Istri, saj o njej razen že rečenega ne bi mogel dati nič bistveno novega, zavedajoč se seveda, da je to notranjska govorica. Razen tega pa je o njej napisal J. Rigler debelo študijo, v kateri podrobno, od vasi do vasi zasleduje in opisuje vsak najmanjši pojav in njegovo spremembo v sosednji vasi. Svoj prikaz bom posvetil tistemu istrskemu jezikovnemu ozemlju, ki je zahodni sosed brkinskih notranjskih govorov in ki ga je prav na kratko opisal že Malecki. V preteklih letih sem se po teh krajih v zaledju Kopra, Trsta, Izole in Pirana mudil več tednov in zbral precej bogato dialektološko gradivo, ki sem ga nato urejal, med seboj primerjal in tako skušal priti do nekih jasnih pogledov o njem. Vendar kljub dovolj velikemu gradivu iz skoraj vseh večjih istrskih slovenskih vasi popolnoma zadovoljive sinteze o teh govorili še ne bi mogel dati. Vedno bolj sem prepričan, da je Malecki, čeprav je študiju teh govorov posvetil malo časa, videl jasno in presojal pravilno. V Istri jugozahodno od Brkinov se res govorita dva govora: pomjanski ali po Ramovšu šavrinski, ki je bližji srbohrvaškim, in de-kanski ali kakorkoli ga že imenujemo, samo ne brkinski, ki je razvojno popolnoma slovenski. Meja med njima je po mojih mislih prej tista, ki jo je začrtal Ramovš, kakor pa ona, ki jo navaja Malecki, kajti govorica Smokvice, Movraža, Sočerge in Rakitovca, ki jo Malecki prišteva k dekanskemu govoru, je bližja pomjanskemu ko dekanskemu, čeprav jo
1) i ale k t о.I о š к e št и d i j e
nekateri, zlasti mlajši razvoji, tesneje povezujejo z dekanskim področjem. Pač pa je sredi tako imenovanega dekanskega govora — in to je novo — jezikovni otoček s Kubedom, Gračiščem, Hrastovljami, Dolom in Zazi-dom (kako govore v Podpeči in Loki, ne vem), kjer govore drugače kot v Dekanih, pa tudi ne tako kot v Pomjanu oziroma Šavrinih, pač pa zelo podobno kot v Brkinih in sploh na Notranjskem.
Oglejmo si sedaj po vrsti govorico vseh teh treh pasov.
I. južno in jugovzhodno od Trsta, v krajih, kot so Dolina, Boršt, Mačkovlje, Plavje, Škofije, Osp, Tinjan, Kastelec, Sacerb, Dekani, Ri-žana, Bertoki, Cezarji, Pobegi, Sv. Anton, Prešnica, Podgorje, Klanec in gotovo še kje, se govori govorica, v kateri so se v homogeno enoto zlili taki pojavi, ki so značilni na eni strani za notranjske, na drugi pa za beneško kraške govore, poleg tega pa so v njej nastali še nekateri avtohtoni istrski razvoji. Glasoslovna osnova teh govorov je po mojem mnenju notranjska, se pravi, to ozemlje so v osnovi naselili ljudje, ki so govorili notranjsko. Med notranjske prištevam zlasti tele pojave:
1.	и < y y dolgih in kratkih zlogih (typ, typet, tyxna, тух a, l'y pit, klebyk, кагсуТ, cebyla, žyr, fryste, sty ta — Prešnica; lykna, byza, syxa, ryxa, па гуц — Kastelec);
2.	sovpad refleksov za predtonični in kratko poudarjeni i in и (m)č, sët, split, m'<)š, fèc; кгЪх< ptyx — Podgorje; lesîca, cepila, zamedîla — Dekani) ;
3.	razvoj psi. охи (mis, büs, гп%, nûc — Kastelec; küiv.a, süra, üs, ûkua — Dekani; kûst, mesü, üku, z-/fi» — Prešnica);
4.	razvoj o > ио/иэ, kajti beneški govori ob srednji Soči, Idrijci in Nadiži imajo zanj še sedaj široki o. Mnenja sem, da so nej^oč ti govori bili razširjeni po vsem zahodnem robu slovenskega ozemlja in tudi v zaledju Trsta (yüoba, гпор, rûote, na rüobi — Prešnica; ukrüoyu, ul-kûot, kûot — Podgorje);
5.	polglasnik temne barve v vseh kratkih, kratko poudarjenih in sekundarno poudarjenih zlogih (moyla, bbzyac, staža, danas, daska — Prešnica; pasa, dažja, staža — Dekani; skbdin, samin — Podgorje);
6.	razvoj -o > -öl-u ali celo v -ua ter -o > -uo in -q > -ie (šilu, ka-ritu, kühl, mlîekô — Prešnica; киагџа, sis sastrua — Dekani).
Od konzonantičnih pojavov je notranjski ohranjeni ali na novo nastali velarni / pred zadnjimi vokali (žbiela, kulua, galüop, čalua — Dekani).
Prav gotovo notranjska je tudi sekundarna palatalizacija velarnih konzonantov k, g, h, ki je po teh krajih še splošna (müoce, na klibiiče, frCtšce, и bûoscii; borješe, bitêje; lieše, roarieše, .sû.si'x, muse — Dekani; zîenste, na smrïeti, liesnti, ruofe; nûoje, düoje; na striesi, mleši, yrîesie — Prešndca; müocie, lîesnéi, scîra, и smeje, strîje, и trïepsiç — Podgorje).
Pojavov, ki so po svojem izvoru lalvko notranjski, pa tudi splošno obrobni /ahodn »slovenski, kot so on ali и za dolgi vokalični t, prehod g v spirant y, palatalni glasovi Г, n, f/c, šf/šc, seveda ne štejem med samo notranjski prispevek k nastanku tega govora.
Psi. ê zastopa v tem govoru diftong le. To zastopstvo seveda ni notranjsko, kajti tedaj bi pričakovali ei/ai ali celo dolga eje, medtem ko je ie značilen tudi za govore po zahodnem Krasu, dalje za vse beneške dialekte do Rezije kakor tudi za govorico ob srednji in zgornji Soči. da omenim samo najbližji teritorij tega refleksa. Tega važnega zastopnika za nekdanji с vsaj na videz ni mogoče spraviti v notranjsko poreklo tega istrskega govora. Vendarle mislim, da si je stvar mogoče po vsem verjetno razložiti tudi iz notranjščine. Predstavljam si jo takole: Govorica z razvojem ê > ie se je razširila od Koroške preko Rezije, Benečije in zahodnega Krasa do morja v okolici Devina in Trsta, tu pa je na široki fronti zadela na govoriico, ki je prodirala proti morju in v Istro z Notranjskega. Kot povsod, kjer sta na slovenskem ozemlju trčila druga ob drugo dialektični bazi z glasovoma ie oziroma ei za prvotni ê, se je tudi tu začelo prilagajanje in približevanje, in sicer na ta način, da se diftong ei nio-noftongira v e/e, ki pa se utegne nato ponovno diftongirati, vendarle ne več v ei, ampak v ie, in prav to se je moralo zgoditi v tem istrskem govoru. Zato sem mnenja, da ie za ê tod ni direktno prevzet iz beneško-kraških govorov, ampak sekundarno razvit iz notranjskega ei zaradi intenzivnega in že starega stika tega govora z beneškimi in kraškimi govori, ki so imeli ie za ê že od vsega začetka (pîesa, rîepa, lîetu, če-riešna, želiezu каШепи, dïïetu, ynlezdu — Dekani; kulîenô, svîeéa, sîenô, polîenù, sîeme, nerîesac — Osp; mlîekô, па mlïefe, па smrïeti, cîesta, liešnti, brîe%, palîeno, и i перу i — Prešnica; brleza, mlesac, drievi — Podgorje).
Po mojem mnenju akustično in genetično najzanimivejši pa je v tem govoru današnji zastopnik za dalje za padajoči in novoakutirani <?, namreč glasovna skupina ie. Mnenja sein, da gre tu za istrsko inovacijo, nastalo po križanju notranjskega ie za iste psi. glasove in zahodno slovenskega oziroma beneškega e, kakršnega še danes govore za etimološki
è in è po Benečiji, ob srednji Soči, v Solkanu in drugod, medtem ko so nekdanji široki zastopnik za q v teli južnih beneških govorih preko à že razširili v a, a ga v nadiškem dialektu in deloma po Banjški planoti še danes slišimo. Ko je prišlo do kontakta med notranjščino in beneškimi govori na široki fronti po Krasu in zaledju Trsta, se je v beneščini teh krajev gotovo še govoril e za q, medtem ko so Notranjci imeli zanj že îe. Po kontaminaciji obeh refleksov [le X e > ie) je tako nastal diftong je, ki je za te govore tako zelo karakterističen (triêsen, viežen, piet; liet, žbjela, ušiesua, ziele — Dekani; yliêdou, piêlnk, dniêma, uliesa, daroiesa, čiesen, nebjesa — Prešnica; riep, y unie do, sarcle, riebra — Podgorje).
V tej zvezi bi rad samo mimogrede opozoril še na eno stvar, da je namreč po mojem mnenju celotno kraško narečje, kakor ga je opisal Štrekelj in za njim Ramovš, sekundarna tvorba, nastala zaradi mešanja beneško-slovenskih (briških) in notranjskih jezikovnih elementov. Kjerkoli se 11. pr. po Krasu prav do morja še govori glas a za psi. q, je to ostanek nekdanje beneške govorice, nekoč razširjene vse do morja pri Deviinu in Trstu, danes pa preplavljene in prekrite z notranjskimi dialektičnimi nanosi. Do tega rezultata me je privedlo lingvistično geografsko raziskovanje po Vipavski dolini, na Krasu in v Istri.
Za glasovno karakteristiko tega istrskega govora moram navesti vsaj še dve podrobnosti: prehod končnega -m > -n, ki je lasten tako rekoč vsemu slovenskemu in hrvaškemu zahodu (dielan, triesen, plie sen, sieden — Kastelec; kusîn, kr aro an, s копэп, pSsan — Osp) in rabo predloga pri (pele, peli) z genetivom. Tu gre lahko za vpliv srbohrvaških govorov (kod), lahko pa sta se tudi med seboj pomešala predloga pri in poleg (par zida, par strica, par kuana — Dekani).
Govorica tega področja je torej v glasovnem pogledu po mojem mnenju v bistvu notranjska, le dva, trije elementi v njej so posledica mešanja starih beneško-kraških govorov in notranjščine oziroma na tej osnovi samostojno razviti. Znatnih vplivov srbohrvaških istrskih govorov tu ni (lokalni и za dolgi vokalični l se je razvil iz starejšega ou po asimilaciji, ne pa naravnost iz ul kot v sli.!), silen pa je romanski delež v besednem zakladu. Dokaz za popolnoma slovenski glasoslovni razvoj teh govorov so zlasti številni diftongi na eni in reducirani vokali na drugi strani.
II. Sredi pravkar obravnavanega istrskega dialektičnega ozemlja je jezikovni otoček, kjer se govori deloma drugačna govorica, kot sem jo doslej opisoval. Pri tem mislim na govore vasi Kubed, Gradišče, Ilra-
stovlje, Dol in Zazid (kako je v P od peči in Loki, ne vem, ker jih nisem obiskal!). Zdi se, kot da se je tod ohranila konservirana čista notranjska govorica brez prej opisanih inovacij: refleks za ê je tu ai/ä/e, torej kot kjerkoli na Notranjskem, na Pivki, v Brkinih ali Vipavski dolini (stêina, и lasçx, trabu%, mçi%, kulänua, latua, dätya, vatar, cala, lapa, narêisac, maèac, bra% — Kubed; ynezdo, strela, тех, pena, dleta, stre%a — Gra-čišče). Nobenega sledu ni tod o glasovni skupini îe za prvotne e-jevske vokale in nosnik <?. Pač pa zanje govore običajni notranjski zastopnik, diftongični îe (prîela, pies, žlebe me, pletak, ylîedan — Gračišče; teilet a, rie p, devlet, pîeta, nayle — Kubed).
Kako< bi sii razložili ta jezikovno geografsko nenavadni pojav? Mislim, da si ga je mogoče razlagati na dva načina: ali gre za ohranitev stare govorice, torej za jezikovni arhaizem, ki se je obdržal v odročnih, manj pristopnih krajih, ali pa so se v te kraje v kasnejših stoletjih priselili novi naseljenci z Notranjskega in se njihova govorica še ni utegnila asimilirati jezikovni okolici. V prid te druge hipoteze bi govoril morda interesanten pojav v njihovi govorici: izredno labiovelarna narava nekdanjega э, ki je privedla do tega, da se tod za labiali govori zanj glasovna skupina цэ ali v posttonični poziciji и (puas, muayla, buazyuje; samun, cäpuc, krâmpuT — Kubed). Izredno labiovelarne zastopnike za polglasnik v resnici najdemo ponekod na Notranjskem, kjer govore zanje široki o (pôs!).
111. Tretji dialektični teritorij obsega ostalo ozemlje slovenske Istre s takimi kraji, kot so Pornjan, Šmarje, Marezige, Krkavče, Nova vas, Sočerga, Trebeše, Rakitovec in drugi. Seveda tudi tod govorica ni popolnoma enaka, vendarle je med posameznimi vasmi toliko bistvenih skupnosti, da lahko govorimo o enem samem dialektu, ki se v nekih važnih stvareh zelo loči od obeh prej imenovanih. Medtem ko se okoli Marezig za ê in o še slišita diftonga ie in uo, za vse ostale psi. vokale pa sami monoftongi, pa sta na ostalem ozemlju v smeri proti hrvaškim istrskim govorom tudi ta dva zastopana z ozkima e in o, tako da je tod monoftongični vokalni sistem popolnoma prevladal. Same monoftonge slišimo v Rakitovcu, Sočergi, Trebešali, Pomjanu, Krkavčali, Ravni, Novi vasi, Kortah in v njihovi okolici.
V teh krajih imamo po večini tri kvalitetne odtenke dolgega e-ja, in sicer ozki e za nekdanji ê (sveta, mleko, yriêzdo, snex ,narêsàc, repa, dleta — Pomjan; nadeja, mesac, kuleno, žalezo, mêsto, sema, leyji — Krkavče; smrekroa, cepoc, naresoc, ynezda — Sočerga; mesoc, cepoc,
klešfe — Trebeše), dalje široki e za nosni q, za e in è, ki je po mojem mnenju nastal po monoftongizaciji glasovne skupine ie, katero govore za te glasove po sosednjem ozemlju, ki sem o njem govoril prej (petak, naredit, sreta, klela, yledas, let, met, dneiva, šes, sedan, reku, zele — Po-mjan; žbela, %f<?ra, papêu, uce, pês, petàk, predà — Krkavče; taleta, petok, tresen, sarce, met, let — Trebeše; jetra, zela, prela, pero, zêgon, učera — Sočerga) ter končno izredno široki ü ali celo sprednji ä za sekundarno poudarjena e in a, dalje za kratko akcentuirana e in a, za posttonični с in končno tudi za kratko poudarjeni in posttonični a v zaprtem zlogu (-at in -at). Vsi ti glasovi so v vseh navedenih pozicijah sovpadli v eni sami vokalni kvaliteti a/à (sastra, matla, rašato, nasaš, culo, zamja, tala, časkn, žulot; staklo, šaman, и samne, magla, pusa; xmat, cvak; gat, brat; sarsàn, sarch, lica, gen. slSma — Krkavče).
Najpresenetljivejši je vsekakor sovpad refleksov za etimološki e in a v navedenih legah, saj spominja na podoben pojav v štajerskih govorih. Vendar je tam razumljiv, ker je tudi dolgi a prešel v e, tu pa je dolgi a seveda zastopan z a oziroma a. Ta istrski sovpad mora biti mlad in ga je gotovo sprožila šele vokalna redukcija.
Govorica vasi Rakitovec, Sočerga, Trebeše in verjetno tudi Movraža ima tu kot še v nekaterih drugih stvareh drugačen razvoj in do sovpada teh vokalov ni prišlo.
Za sekundarno poudarjeni e imajo tod dolgi ä/ä, za polglasnik v enaki poziciji in pod nekdanjim kratkim akcentom pa dolgi ali kratki a, medtem ko je polglasnik v posttoničnem zaprtem zlogu zastopan celo s širokim o, ki ga slišimo še v Loparju, Marezigah, Truškah in okolici (tata, čalo, mane; staža, papor, na tAšte, dhjzia, dàska, màgla; z&joc, prasoc, Idnoc, neresoc, pätok — Rakitovec; t ata, lumeš, zamia; sâmin, раки, danas, skädin, pâpar; tuûrok, luûnoc, zvirok, mêsoc, ôson, Nêmoc, petok, cedon, noyfit — Sočerga; kläpat, pata, dïïbeu; sämin, dažja, ska-din, pôpok, mravînoc, opajok, yjSpoc, sêdon — Trebeše; jârom, lonoc, cêpoc — Lopar).
Glas о se je realiziral v teh krajih bodisi v treh odtenkih kot ûo, o in a, kar slišimo v Marezigah in okolici za q in o, dalje za sekundarno poudarjeni o oziroma za a, bodisi v dveh kvalitetah kot ozki dolgi o za nosnik q in ô ter za sekundarno poudarjeni o in kot a za nekdanji dolgi a. Na področju Pomjana, Krkavč, Ravni, Nove vasi in Kort pa je novo akutirani o prešel v dolgi и in sovpadel z refleksom za stari padajoči o,
medlem ko je v Sočergi in Trebešah padajoči in novo akutirani o dal ozki o, sekundarno poudarjeni o pa prešel v glasovno skupino uâ (galop, zop, pot; kôsa, rôsa, ôso, kôstan; nûs, külo, müs, пки; kirža, пја, düher: brâna, 15ne, mSša, dräga — Krkavče; rvos, stroora, mos, box, prôsen; koža; kuäsa, ruäsa, duäbra, %uädu, пиана, prua.su, kuana, luänoc, uäkno, punuäci, tuärok, puätok, uatrok — Sočerga). Refleks uâ za sekundarno poudarjeni o navezuje področje okrog Sočerge in Trebeš na dekanski govor in ga oddaljuje od pomjanskega.
Omenjene tri vasi imajo razen tega tudi to skupno potezo, da nekdanjega dolgega i/-ja ne zastopa več en sam refleks, temveč slišimo zanj kar po dva ali celo tri izmed tu navedenih glasov: у, и, a, na, medtem ko povsod drugod govore notranjski refleks y podobno kot tudi и za stari padajoči o (mis, гпх)-
Za dolgi vokalični l slišimo v tem tretjem dialektičnem pasu povsod u, vendar se da dokazati, da se je razvil iz starejšega ou po asimilaciji, tako da gre tudi tu za slovenski in ne hrvaški razvoj.
Razen navedenih posebnosti je še več drugih razločkov med tem in prejšnjima dvema dialektičnima ozemljema. Navedel bi samo še nekatere: v tem pasu predtonični in posttonični e teži proti ä/ä; kratko poudarjeni vokali so se podaljšali in bili tako eliminirani; refleksa za kratko poudarjena i in й sta tudi tod sovpadla (et), vendar sta drugačna kot tam; glas g se je tu večinoma ohranil, če pa je postal pripornik, je še blizu zaporniku; Ï je na več krajih prešel v j (Sočerga, Trebeše in Krkavče), medtem ko je drugod ohranjen kot Г; v skupini la je tod srednji in ne velarni Z; neznana je sekundarna palatalizacija velarov itd.
Skratka, za ta teritorij je značilnih toliko posebnih razvojev, da sta imela Malecki in za njim Ramovš popolnoma prav, ko sta mu pripisala poseben dialekt. Vendar je kot prejšnjima dvema nedvomno tudi temu osnova notranjščina, ki pa je poleg že opisanih beneško-slovenskih doživela tudi intenzivne vplive sosednjih hrvaških govorov. Nasledek tega je predvsem odprava kompliciranega notranjskega diftongičnega sistema kot tudi direkten prevzem nekaterih hrvaških razvojev (a za а, deloma и za y, g za у itd.). Temu činitelju je najbrž treba pripisati tudi odpravo rezultatov sekundarne palatalizacije velarov, čeprav so ti ludi sicer na umiku.
Preden končani, bi rad na kratko povzel osnovne ugotovitve svojega referata:
V	Brkinih se govori notranjsko narečje, ne pa istrski brkinski dialekt s tako karakteristiko, kot jo je zanj navedel Ramovš, ki je podatke prevzel po Maleekega dekanskem govoru.
Nekdanja istrsko-kranjska deželna meja ni dialektična meja med notranjščino in Ramovševim brkinskim dialektom.
Posebna istrska govorica se začenja šele na črti Trst—Markovščina— Rakitovec ali še bolje, na črti Trst—Slavnik—Rakitovec.
Od te linije pa nekako do črte Škocjan—Kubed se govori govorica, ki je pretežno notranjska, vendar so v njej nastali tudi neki razvoji kot rezultat intenzivnega mešanja beneško-kraških in notranjskih pojavov (ie za ê, ie za ç).
V	Kubedu, Gračišču, Hrastovljah, Dolu in Zazidu se je ohranila glasovno čistejša oblika notranjščine kot severno od tod.
Na teritoriju južno od črte Koper—Kubed—Zazid se govori posebno narečje, ki mu je osnova sicer tudi notranjska, vendar so nanjo v glasovnem pogledu intenzivno vplivali sosednji hrvaški govori in deloma spremenili njeno prvotno obliko (odprava diftongov!).
Rakitovec, Sočerga, Trebeše in verjetno tudi Movraž se v nekaterih bistvenih potezah ločijo od prejšnje govorice, hkrati pa se tesneje navezujejo na Kubed, Gračišče in Ilrastovlje in s tem na dekansko področje (o- > uä).
Vsi istrski slovenski govori so sprejeli v svoj besedni zaklad veliko število zelo starih izposojenk iz beneške romanščine.
Résumé
Dans son étude «Les parlers slovènes en Istrie et leur genèse» l'auteur arrive aux conclusions suivantes:
1.	Dans les Brkini, on parle le dialecte de la Carniole-Intérieure.
2.	Le parler particulier de l'Istrie ne commence qu'au delà de la ligne Trieste—Slavnik—Rakitovec.
3.	Entre cette ligne et la ligne Skocjan—Kubed on parle un parler dont le caractère prédominant est celui du dialecte de la Carniole-Intérieure, bien que certaines de ses particularités soient le résultat d'un mélange des phénomènes appartenant au Karst cnitien avec ceux propres à la Carniole-Intérieure.
4.	Ли Kubed et dans quelques villages de ses environs se trouve conservée une forme du dialecte de la Carniole-Intérieure plus pure en ce qui concerne la phonétique.
5.	Au sud de la ligne Koper—Kubed—Zazid on parle un parler qui a pour base le dialecte de la Carniole-Intérieure, mais qui a subi l'influence intense des parlers croates voisins.
7 SlavistiCia revija
97
Joka Ž i g on
PREŠERNOSLOVNE ŠTUDIJE* 3
ŽIVLJENJSKO OZADJE IN PESEMSKE ZVEZE »ZGUBLJENE VERE«
V zadnjih sto- letih se je o pesmi »Zgubljena vera« v literaturi nabralo dokaj različnih sodb, tako različnih, da sta si npr. ena najstarejših, Stritarjeva iz 1866., in ena najmlajših, Vidmarjeva iz 1954. leta, docela nasprotni glede vprašanja, ali je pesem jasna ali ne. Prvi je zapisal, da je »sama na sebi popolnoma umljivas;1 drugi, da »ostane v ,Izgubljeni veri' usodni ,pogled', ki mu [pesniku] vzame vero, popolnoma nejasen«.2 Če je s »pogledom« zares tako, s »pogledom«, ki motivira poanto pesmi, potem menda tudi pesem v celem ne more biti »popolnoma umljiva«. Da to tudi Stritarju samemu pravzaprav ni bila, kaže njegov pristavek, češ »Zgubljena vera« ima »to posebnost, da ji, ker je očitno osebna, razlagalec ne vé pravega mesta odkazati med drugimi njene vrste«.3 Po drugi plati pa je tudi Vidmar vendarle povedal nekaj določenega o »usodnem pogledu«, da je namreč po tem motivu »Zgubljena vera« »spet nekakšna ponovitev soneta ,Odprlo bo nebo' in balade ,Ribič'« ter da je »poglèd« v oni »podoben« pogledu v teh dveh pesmih.4 Vidmar je torej o »pogledu« pravzaprav precej ugotovil, in sicer nekako isto kot že Francè Kidrič dvajset let prej:5 »en sam poglèd« v »Zgubljeni veri« je nejasen, dokler ga ne primerjamo [je »podoben«] s pogledom v omenjenem sonetu in baladi.
Ali pa to smemo storiti? Menim, da upravičeno1 samo- tedaj, kadar tudi »poglèd« v »Zgubljeni veri« pripada istemu doživljaju, istemu spletu doživljajev kakor onadva. S tem pa pridemo v spor z dognanji, glede
* Glej Slavistična revija XII, 1959/60, 151—169.
1	Pesmi Franceta Preširna... 1866 (= PP 1866), 31.
2	Dr. Francè Prešeren, 1954 (= P 1954), 44.
3	PP 1866, 31.
4	P 1954, 44—45; na drugačen način tudi Avgust Žigon — glej v nadaljevanju!
» LZ XXXIV, 1934, 284.
katerih je naša novejša literarna zgodovina enotnega mnenja, z dognanji, da »Zgubljena vera« ni posvečena Juliji kot »Odprlo bo nebo ...« in »Ribi««, marveč neki drugi deklici, in da je bila 1841. ali 1842. leta, ko naj bi bila pesem nastala,6 doba Primčeve za pesnika že daleč za časom.
Da se rešimo iz tega precepa, moramo ali zavreči zgornjo primerjavo ali pa ovreči navedena dognanja.
Rekli smo, da so to izsledki naše novejše literarne zgodovine. Starejša namreč ni bila istega mnenja; starejša, od Levstika in Stritarja pa vse' do Avgusta Žigona, je bila prav tako enodušna glede tega vprašanja, seveda v drugem smislu. Problema »julija ali kaka druga deklica« sploh poznala ni; zanjo je obstajala za Prešernovo pesem samo Julija in zato o tem, komu je »Zgubljena vera« namenjena, sploh razmišljala in razpravljala ni. Levstik je v svojih rokopisnih razlagah Prešerna samo pripomnil, da ima ta pesem tudi nekoliko tistega »grenkega pelina« za prevzetno deklico kot »Sila spomina« in da bi po njegovem mnenju v »Poezijah« 1847 morala stati prva pred drugo, ne pa obratno.7 Zanj je bilo torej samo po sebi razumljivo, da sta obe pesmi namenjeni isti osebi. Stritar pa v svojem uvodu iz 1866. leta sploh ničesar nima, kar bi nas tu zanimalo. O »Zgubljeni veri« izrecno v zvezi z Julijo je prva pisala menda šele Ernestina Jelooškova. Po njenem pripovedovanju je nekoč prebral poslovodja stare Primčevke, Andrej Mallner, Prešernovo verzifi-cirano dramo zapuščene deklice, »Slovo Krištofbirtove Rez'ke svojemu ženinu Hofpauru«, pred obema Primčevkama, ki sta bili v zgodbo zapleteni in morda moralno sokrivi: »Primčeva gospa in hči sta molče poslušali — toda pesem ni naredila nobenega vtiska, kajti Hofpauer je vzel svojo Marijo..., Prešeren pa je izprevidel, da je njegova ,Julija' brez srca.
,Le sveta, čista glorija, ki vera da jo, je prešla'.«8
To svojemu času in avtorici primerno naivno razlago o nastanku »Zgubljene vere« je povzel tudi Fran Leveč, češ ko je Prešeren izvedel od Mallnerja, kako in kaj, »zloži ,Izgubljeno vero' — slovo od Primčeve Julije«!0
« Francè Kidrič, Prešeren I (= P I), 1936, VII.
Zbrano delo VI, 1956, 223—224.
8	Nemški spomini v Slovanski knjižnici, v prevodu in tisku šele 1903, Spomini na Prešerna (= Spomini...), 83—84.
9	Dunajski Zvon V, 1879, 55, po nemških spominih Jelovškove.
k
Levčevo sodbo so pozneje drugi v jedru zgolj ponavljali, tako npr. Edvard Samhaber,10 Anton Aškerc,10a loan Prijatelj,11 Ivan Grafenauer12 in, zadnji v tej vrsti, Avgust Zigon.
Le-ta je zelo obširno razpravljal o naši pesmi. Kot Levcu mu je bila »neizprosno slovo... Juliji« in »sklep vse .Julijine' poezije, sklep, ki opeva — smrt Julijino za poeta«;13 »zadnja pesem in zadnja beseda vse Prešernove poezije — Juliji«.14 Tu da se zopet prikaže, po dobrih sedmih letih, »nit, ki se je v Prešernovi poeziji kakor na presék utrgala tam pred .Krstom' [!], tam v tistem sonetu o strmi katastrofi Julijine dobe, v sonetu o nenadnem srečanju Julije ob ženinu njenem [»Odprlo bo nebo...« j ; nit, ki se je poslej prav dotu [!] kar docela izgubila v Prešernovi pesmi... Povzame jo zdaj Prešeren v tem .slovesu' svojem«. In zakaj? Po Zigonu je Prešeren v začetku štiridesetih let zopet mislil na izdajo svojih »Pesem«, in ta »literarna ideja« naj bi bila »rodila umetniško tendenco, da bodi to zaokrožena, sama v sebi vsebinsko in formalno celotna zbirka«. Tedaj se je pesnikova »retrospektivna analiza... zavedla dejstva«, da v dotedanji njegovi poeziji »slovesa«, »tega konca, glej, ni! Y življenju samem sicer ne, a pač pa je dotlej v poeziji Prešernovi bilo tisto najintimnejše dejstvo vsega razvoja poetovega, dejstvo Julijinega vpliva bstalo brez pravega organskega sklepa, ker je bila Prešernova pesem nekoč popustila Julijo кат tam sredi ceste, v drugih rokah: ob ženinu njenem. Prešernova poezija o Julijinem vplivu je dotlej zevala tu iz široke umetniške zevi; in vstala je umetniška ideja: dopolniti in skleniti do popolne celote, kar je ostalo nedokončano. In ,Bog te obvari!' ter .Izgubljena vera' sta genialna realizacija te ideje«.15
Po Žigonu je potemtakem »Zgubljena vera« nastala »ne iz spontanske kali, ampak iz prav določenega spoznanja neke kompozicijske potrebe«,1" ali drugače, za nastanek te pesmi ni bilo drugega vzroka kot to, da je Prešeren nekoč (»ob ženinu«) pozabil Juliji reči svoj pesniški »adijo«, na kar se je pa 1842. leta vendarle spomnil — itd.
10	Preširenklange 1888, 29.
10a Prešernove Poezije 1902, Uvod XX.
11	Drama Prešernovega duševnega življenja (= Drama...) 1905, separat 19.
12	ZNSS I, 1909, 110; KZSS I, 1917, 144, in 19202, 153.
13	Francè Prešeren, poet in umetnik (= P 1) 1925, 128.
" P I, 136.
15 P I, 128—129.
10 P I, 137.
Kakor smo videli, se je Leveč glede naše pesmi 1879. leta strinjal z mnenjem Ernestine Jelovškove. Res je, da mu je bila tedaj že znana Podbojeva družina in Prešernovo razmerje do nje v začetku štiridesetih let, posebno- še do ene izmed dveh tedaj še neporočenih hčerk, ker se je vsaj že v začetku 1875. leta seznanil s tedaj še živečo tretjo hčerko Betty, poročeno Koglovo. Ta je aprila istega leta napisala nekaj svojih spominov na Prešerna, ki jih je potem Leveč priobčil v slovenskem prevodu.17 Toda Koglova naše pesmi ni omenila in zato je Leveč glede nje lahko še vedno ostal pri svoji stari sodbi. Proti koncu stoletja pa to ni bilo več mogoče. Franc Drenik, zet Antonije Podboj-Večeve, mu je namreč v pismu z dne 15. aprila 1897 med drugim sporočil tudi, da »,Izgubljena vera' meri na Molinijevko, ki1 je baje prestopila k evangelski veri«.18 Z Molinijevko je menil Podbojevo Jerico.
Vprašanje, kateri deklici je naša pesem namenjena, se je s tem zapletlo. Toda Leveč Drenikovih spominov iz neznanih vzrokov ni nikdar objavil; ostali so dolga desetletja v njegovi mapi. Šele Francè Kidrič je 1935. leta na podlagi omenjenih dokumentov in drugih virov opisal do tedaj neznano zgodbo iz Prešernovega življenja, zgodbo njegove zadnje, brezupne ljubezni.19 Zavrnil je sicer Drenikovo sporočilo, da bi bila »Molinijevka«, Jerica Podbojeva, menjala konfesijo, in popravil še nekatere njegove zgrešene trditve, sprejel pa podatek glede »Zgubljene vere« in na tej osnovi zavrgel tradicionalno sodbo, da je pesem slovo od Julije. Kako nenavadno je vse to bilo, kaže najbolje okoliščina, da je Kidrič sam še leto dni prej pisal o »Zgubljeni veri« v smislu naše starejše literarne zgodovine.20
Za novo adresiranje pesmi je na videz pričala tudi okoliščina, da je bila »Zgubljena vera« natisnjena prvič šele 13. junija 1842,21 torej prav v času Prešernovega »zadnjega vala«, ko je nastalo in bilo prvič natisnjenih še nekaj njegovih pesmi, za katere je, tudi po pripovedih Koglove in Drenika, vedel, da so izraz ljubezni do »poslednje Lavre«, tako »Ukazi«, »K slovesu«, zlasti pa menda še to, da je zadnja, »K slovesu«, pesem, ki jo naslov sam deklarira za slovo, izšla že 31. marca 1842, torej
17	NUK, ms. 456, št. 4; SN VIII, 92, 24. aprila 1875.
18	NUK, ms. št. 456, št. 15; LZ LV, 1935, 312.
19	Poslednja Prešernova Lavra; LZ LV, 1935, 311—16.
20	LZ LIV, 1934, 284.
21	Curniolia V, št. 13.
L
več mesecev pred »Zgubljeno vero«.22 Enako je, mutata puella, glede teh dveh pesmi sodil že Zigon: »1842: Leto objave — slovesa od ženske.. .«23
Končno je bilo še nekaj, kar se je Kidriču zdelo, da podpira njegovo tezo: »Medtem ko je značilna oblika Prešernovih izpovedi Juliji sonet, se izpoveduje pesnik Metkini hčeri le v obliki teksta za petje.«24
Iz vseh teh razlogov je zdaj, 1935. leta, našo pesem uvrstil v niz tistih pesmi, ki pripadajo »časom prvih ugotovitev, da se Metkina hči ozira po drugem...: Prošnja, Vso srečo ti želim«, in tistih, »s katerimi se je poslavljal od ženske [poslednje Lavre] in ljubezni: K slovesu, Izgubljena d era, Ukazi, Sila spomina, Mornar, Neiztrolinjêno srcé«.20
Od tedaj pa so vsi naši literarni zgodovinarji, kakor že rečeno, v sodbi', kateri ljubezni pripada »Zgubljena vera«, istega mnenja. Leto 1935 je potemtakem glede vprašanja, kako in kam življenjsko zasidrati »Zgubljeno vero«, prelomnica'. Edinole Anion Slodnjak je spočetka še omahoval, češ »mogoče, da je ta pesem zadnji spomin nanjo [na Julijo) in slovo od nje — mogoče da je posvečena Podbojevi Jerici«26 ali da »o tej prekrasni pesmi ne moremo reči določno, ali velja Jubji ali Jerici. Posvečena je obema in vsem tistim dekletom, od katerih je pesnik pričakoval razumevanja in zvestobe«.27 Končno pa je le opustil svoje pomisleke in se pridružil splošni sodbi, trdeč, da sta razplet ljubezni med Prešernom in Jerico »povzročili razočaranje in nevera v dekletovo zvestobo (prim, pesem Izgubljena vera). Nezaupljivemu pesniku je bil preveč ,en sam pogled', s katerim je dekle pozdravilo v njegovi pričujočnosti mladega Davida Molina ..., ki se je začel potezati za njeno roko, ali morebiti katerega drugega moškega iz stalne družbe v Peklu... Zdaj se mu je šele v bridkem razočaranju razvezal pesniški jezik in pisal ter priobčeval je nove pesmi: Bog te obar'= K slovesu (IB 1842, 31. marca in Carn. 1842, 8. apr.), Zgubljena vera (izvirnik in nemški prevod v Carn. 1842, 13. jun.), Prošnja, Vso srečo ti želim, Ukazi in dr.«28
22	III. Blatt, št. 13, v slovenščini, Carniolia IV, št. 98, 8. aprila 1842, pa v slovenščini in nemščini; F.Hermann v. Hermannsthal je tu prvotni naslov »Bog te obar!« prevedel s »Zum Abschied«, kar je pozneje sprejel tudi Prešeren.
23	Komentar k Prešernovim Poezijam. Kronološki pregled... 1922 (= P V), str. 52.
24	LZ L V, 1935, 316.
25	LZ LV, 1935, 316.
20 Poezije doktorja Francéta Presérna, 1946 (= PP 1946), 58.
27	Poezije doktorja Franceta PreSérna, 1951 (= PP 1951), 203—204; v uvodu XXIX do XXX že drugače!
28	SBL II, 1952, 550.
Enako so med te pesmi uvrstili »Zgubljeno vero« tudi Alfonz Gspan in Mirko Rupel,™ Stanko Janež30 in Lino Legiša, le-ta z zamišljeno pripombo, da stoji »malo- zase« od drugih.31
Na poseben način pa je v zadnjih letih med druge pesnikove verze našo pesem uvrstil in jo opredelil Josip Vidmar. Zanj so v zadnjem Prešernovem ljubezenskem, Podbojkini hčerki posvečenem ciklu »bistveno nove... pesmi, katere bi označil kot pesmi slovesa, ločitve, spomina. Ta življenjski položaj je v Prešernovi erotiki nov; v zvezi z Julijo je bil tako rekoč nemogoč. Od nje se ni nikdar poslavljal ali ločeval, v zvezi z njo je mogel samo resignirano tožiti, tu pa gre za razhod, za ločitev. Pesmi tega doživljaja so tri: ,K slovesu', ,Zgubi jena vera' in ,Sila spomina'«.32 Podobno je v posebno, toda Juliji namenjeno skupino »Peta doba: Slovo...« te pesmi združil in jih v tem smislu komentiral že Avgust Žigon.33
Tako si glede življenjskega ozadja »Zgubljene vere« dandanes stoji nasproti dvoje mnenj. S tem pa je pravzaprav implicite že izrečena sodba, da mlajše ni ovrglo starejšega, da mlajše zato ni dovolj prepričljivo, pa tudi obratno; sodba, ki jo je treba podpreti.
Na kakšne opore se naslanja novejše, Kidričevo?
Najprej na tradicijo, na Drenika. Glede njega je treba najprej povedati, da ni posebno zanesljiv traditor; zlasti imena oseb rad zamenjuje.34 Njegovo sporočilo pravzaprav tudi nič drugega ne pove, kakor da v Podbojevi družini in med sorodniki-potomci naše pesmi niso razumeli. Zato so »vero« tolmačili naivno, v osnovnem pomenu »religija«, ki da jo je baje Jerica menjala, in zato da pesem »meri« nanjo, ker pač nihče drug v tem krogu takega »greha« storil ni.30
Drugi razlog bi bilo leto' prvega natiska pesmi. To pa ne pomeni prav ničesar, zlasti ne pri Prešernu, ki je, kakor je dovolj znano, tudi pet in še več let zadrževal posamezne pesmi pred natiskom.
29	Prešernov album, 1950 (= PA 1950), 309, 311.
30	Pregled zgodovine jugoslovanskih književnosti 1, 1953, 160.
31	Zgodovina slovenskega slovstva II, 1959, 121.
32	P 1954, 44.
33	Prešernova čitanka (= P IV), 1922, 93; P I, 128, 129—130.
34	Prim, zadevne že omenjene Kidričeve popravke v LZ LV, 1935, 312.
35	Tako je razumel »vero« tudi Umberto Urbani v prevodu soneta »O
Vrba ...«: la fede di mia madre; gl. Silva Trdina, Besedna umetnost II, 1958, 307.
Is,
Tretji: »značilna oblika« Julijinih pesmi da je sonet, Podbojevi pa se pesnik izpoveduje »Ze v obliki teksta za petje«. »Značilna« — gotovo, ne pa edina! Pomisliti je treba samo na »Prekop« pa na »Ribiča«; in »Kam?« prav gotovo tudi vabi komponista.
In še zadnji: Vidmarjeva skupina treh pesmi (»K slovesu«, »Zgubljena vera«, »Sila spomina«), ki da pomeni v Prešernovi poeziji moti-vično nekaj bistveno novega, slovo, ločitev, spomin, česar prej, pred 1842. letom, pri njem ne najdemo. Vidmar izhaja v svojem eseju od postavke, da je »literarna zgodovina opravila svoj posel«,88 to se pravi, da je dokončno utrdila kronologijo Prešernovih pesmi in jih pravilno postavila v njih življenjski okvir. Ko pa smo to opravilo glede na »Zgubljeno vero« pravkar na kratko pregledali, smo uvideli, da so razlogi, ki govore za Kidričevo novo adresiranje naše pesmi, nezadostni in neprepričljivi.
Kaj pa starejše mnenje?
Tudi tu stoji na prvem mestu tradicija, ali natančneje, literarna farna, ki pa govori seveda drugače kot podbojevska, kar že samo po sebi kliče k previdnosti. Na taki negotovi osnovi so potem Leveč in drugi prisojali »Zgubljeno vero« Julijinemu ciklu. Toda fama kljub pregovoru ni vedno »božji glas«; Ernestinina pripoved o vzniku naše pesmi se je že Kidriču zdela »povsem neverjetna«.87
Drugi in zadnji razlog: Zigonova arhitektonsko-kompozicijska nujnost za nastanek pesmi »K slovesu« in »Zgubljena vera«, med kateri da je Prešeren pozneje, 1843. leta, »vložil« še »prehod«, »Silo spomina«, in tako da je nastal »po> čisto umetniški poti... trospev« Juliji »za slovo«.88 Danes vemo po Kidričevih raziskavah za gotovo, da prva in tretja nimata korenin v-doživljaju »Julija«. Žigonovega »/rospeoa« Juliji v slovo torej ni; mogoče pa je potem tudi, da niti »Zgubljena vera« ni tako »slovo«.
Momenti, ki bi govorili za starejše mnenje, so potemtakem še šibkejši od tistih za novejše, oziroma jih pravzaprav sploh ni.
Po vsem tem pa moramo začudeni reči, da glede »Zgubljene vere« do zdaj pravzaprav še nismo prišli nič dlje kot Stritar 1866. leta: ne vemo ji pravega mesta odkazati...
Tako brezupna pa zadeva menda le ne more biti. Poskusiti je pač treba še enkrat najti zadovoljivo rešitev.
38 P 1954. 7.
87	LZ LIV, 1934, 284.
88	P I, 128, 129—130.
Zigoiiovega »trospeva« Juliji v slovo ni, smo ugotovili pravkar, ker dve pesmi te dozdevne skupine, »K slovesu« in »Sila spomina«, gotovo ne pojeta o Juliji, marveč o eni izmed mladih Podbojevih deklic. Vidmar jih zato imenuje »pesmi slovesa« od nje. Dejansko pa moramo enako oznamenovati še druge pesmi iz zadnjega Prešernovega ljubezenskega venca, tako »Ukaze«, ki se celo končujejo s poslovilnimi besedami »Bog te obari!«, torej z istimi, ki so bile prvotno naslov pesmi »K slovesu«,89 in »Mornarja«. Imeli bi potemtakem štiri, ne samo dve. Kakšno pa je to slovo v prvi tu naštetih pesmi? Resignirano, otožno, toda prijazno: »žal besede v ustih ni, Žale misli v srcu ni«. Enako je tisto v »Ukazih«: višjega varstva želi pesnik deklici. In »Mornar« tudi podobno: »Bodi zdrava, sto tebi sreč želim!«
Vse drugačno pa je »slovo« »Zgubljene vere«: »Do krutosti trda vsebina. Tako ni iztrgal in odslovil iz svojega življenja zlepa kdo v svoji poeziji ter z dostojanstvom tako silno ponižal tja globoko doli pod svojo pot kdo svojega — ,ideala'. Zbogom, — hči zemlje! Zavrgla si ti — Mi-sterij, in Misterij — je zavrgel zdaj tu tebe«, ga je označil že Avgust Zigon.40
»Zgubljena vera« je zares prava diskriminacija nekoč ljubljene deklice in ostro nasprotje blagemu, odpuščajočemu tonu v zgornjih treh pesmih.
»Zgubljena vera« po svoji miselni strogosti in čustveni hladnosti nikakor ne gre v okvir pesmi, s katerimi se je Prešeren v letih 1842, 1843 poslavljal od Podbojeve; »Zgubljena vera« stoji gotovo »malo zase«, kakor je zapisal že Lino Legiša.41
Ko je konec januarja 1837. leta prišel v Ljubljano iz Galicije pregnani Emil Korytko, sta se s Prešernom brž seznanila, postala prijatelja in se vzajemno učila slovenščine oziroma poljščine. Prešeren je hitro napredoval in že konec februarja s Poljakovo pomočjo prevedel Mickie-wiczev sonet »Resignacija« v nemščino ter ga dal v začetku marca natisniti v ljubljanskem literarno-zabavnem tedniku.42 Že dolgo je splošno mnenje, da je Prešeren sonet ponemčil zato, ker je bil po vsebini tako	\
blizu disonancam, ki so tedaj trgale njegovo dušo. Po Ivanu Prijatelju je takrat stopal iz krize, iz obupa, v katerega je tonil zaradi izgube
39	III. Blatt 31. marca 1842, št. 13, in Carniolia IV, št. 98, 8. aprila 1842.
40	P I, 136; na str. 128 je pa to slovo »mirno, prijazno«!
41	ZSS II, 1959, 121.
42	III. Blatt 4. marca 1837, št. 9.
Julije, »v drugo fazo, in sicer v ono resignacijo, v kateri najde zdravi, z vsemi nitkami na življenju viseči Slovan neko novo eksistenco«, v resignacijo, sorodno tisti, ki jo izraža Mickiewiczev sonet.43 Podobno je sodil Francè Kidrič, da je namreč pesem »naravnost odgovarjala pesnikovemu razpoloženju spomladi 1837, ko je njegova ljubezen do Julije umirala, a njegovo srce postajalo prazno«,44 oziroma da se »tako čudovito sklada z njegovim nastrojem v času, ko je morda prvič čutil, da bi mogla umreti tudi njegova velika ljubezen«.45 Tudi sicer beremo v literaturi isto, čeprav z drugimi besedami: pesnikova vdanost v usodo je bila »blizu« Mickiewiczevi (Legisa);46 sonet je govoril »kakor iz njegove duše« (Vidmar)47 in podobno.
Občutje »Resignacije« pa ni bilo Prešernovemu samo blizu; pesem ga je tako prevzela, da mu je bila nekaj časa nenehno pričujoča, delujoča z nekaterimi svojimi mislimi in predstavami ter s svojo motiviko tvorno na njegovo pesniško fantazijo, imaginacijo in izražanje.
V nizu pesmi lahko to opazimo.
Ze Matija Murko je opozoril na to, da so misli gesla »Poezij«, »Sem dolgo upal...«, iz Mickiewicza,48 Vidmar pa, da pesmica »po glavnem motivu nekoliko spominja na prvo kitico poljskega soneta«.48* Paralele in konkordance se dado nadalje nakazati za »Ribiča«, npr.: »Sieht er mit kecker Stirn ein lüstern Aug* ihn messen« — »morske dekleta nagé... bi drugi se ne ogibal nas«; »Er flieht der Göttin Bahn« — (ribič) »nič več se na zvezdo' ne ozre«; »Die Göttin: die Ird'sclie« — »visoko na nebi zvezda«: »do pasa morske dekleta nagé«; »lässt er jede Hoffnung fahren« — »obup mu zaliva srcé zvesto« itd.
Zlasti vidne in jasne pa so take in drugačne zveze med prevodom »Resignacije« in »Zgubljeno vero«.
Tu imamo najprej primero »Sein Herz gleicht einem Tempel aus vergang'nen Jahren« — »srce je moje bilö oltar«; Prešeren je Poljakov klasicistični »tempel« samo zamenjal z domačim baročnim in prav zato za Slovence veliko bolj nazornim »oltarjem«. Tu je nadalje zopet tista
43	Drama Prešernovega duševnega življenja, 1905, separat 22.
44	LZ LI V, 1934, 686.
45	P II, 1938, 366—67.
46	ZSS II, 1959, 116.
47	P 1954, 32.
. 48 Misli k Prešernovemu življenjepisu, LZ XXI, 1901, 131; primerjaj tudi Kidrič, P II, 1936, 378 in op.
48a p 1954, 40.
neusmiljena antiteza kot v »Ribiču«: »einem Tempel..., wo nicht thronen die Gottheit will, und Sterbliche nicht dürfen wohnen« — »pred bogstvo ti, zdaj — lepa stvar«. Nikjer v vsej dotedanji Prešernovi poeziji ni govoTa o srcu-oltarju in o ženi-bogstvu; na te izraze naletimo šele prvič in tudi zadnjič v naši pesmi, ki je gotovo* mlajša od prevoda »Re-signacije«. »Zgubljena vera« potemtakem nedvomno očituje črte, ki jih moramo oznamenovati kot reminiscence ali odmeve na poljski sonet. In ker se take črte sicer pokažejo v Prešernovih verzih samo v bližini prevoda omenjenega soneta, v letih 1837, 1838, v »Ribiču« in v geslu »Sem dolgo upal...«, je verjetno, da je tudi »Zgubljena vera« vsaj po spočetju, po zarodku nekako iz istega časa, ne pa šele iz 1842. leta, čeprav je treba priznati, da bi bilo samo po sebi tudi to mogoče.
Prešernovo razmerje do dveh mlajših Podbojevih deklic je bilo, kakor vemo iz pripovedovanja Betke Koglove, docela domače.49 Bili sta to tisti tip preproste in prijazne gostilničar j eve hčerke, ki ga poznamo iz Kersnikove malomeščanske idile. Prešeren jih je, po istem viru, tudi rad prijemal za gole токе. Še sam pravi v pesmi »Ukazi«, da mu je ljubljena deklica ukazala, da se ne sme njenih »belih rok dotaknit'«, to se pravi, da se jih ne sme več »dotaknit'«. »Roke« so seveda le pars pro toto, kajti in volu je bilo vse več:
/
... kak bi bil
jest srečin, ak ovil krog pasa bi roké, te stisnil na sercé ...
Deklica v »Zgubljeni veri« pa mu je bila nekoč »bogstvo«, ki ga je obdajala »sveta, čista glorija«; tako »bogstvo« pa je tabu, nedotakljivo v mislih m željah, kaj šele v dejanju. Deklico naše pesmi je potemtakem Prešeren častil zopet kot tisto Dunajčanko' iz 1821/1822. leta, ki jo je imel po njegovih besedah za Madono-, to je za nekaj svetega.60 Pri Podbojevih pa je bilo, kakor smo videli, precej drugače.
V »Zgubljeni veri« pesnik tudi približno nakaže, koliko časa je minilo med »pred«, ko mu je bila deklica »bogstvo«, in »zdaj«, ko je samo še »lepa stvar«:	v
Otèmnil ni ga časa beg, nič manj ni bel pers tvojih sneg.
40 NUK, ms. 456, št. 4; SN VIII, 92, 24. aprila 1875.
50 Jelovškova, Spomini na Prešerna, 1903, 12.
Za ljubezen Podbojeve deklice se je Prešeren začel potegovati po sodbi literarne zgodovin© nekje v letu 1840 ali celo v začetku 1841.51 Najbrž smemo reči, da šele po maju 1840, ko mu je umrl prvi otrok in je bil zopet glede na Ano manj vezan. Končalo pa se je njegovo snubljenje vsaj že marca 1842, pred 31. istega meseca, ko je dal natisniti »K slovesu«.52 Ker moramo suponirati nekaj tednov za oblikovanje te pesmi, lahko pomaknemo nje življenjsko ozadje ija v začetek 1842. leta ali celo v konec prejšnjega. Časovni razmak med začetkom in koncem tega Prešernovega zanimanja bi bil potemtakem dokaj majhen, dobro leto, kvečjemu poldrugo. Eno ali poldrugo leto pa pač ni »časa beg«; to mora biti dokaj več, nekaj podobnega kot na primer >več let« v »Ribiču«.
Po vsem tem pa menim, da lahko sodbo o tem, komu je namenjena »Zgubljena vera«, formuliramo že precej določno: zaradi velike razlike v tonu in načinu razhajanja med pesnikom in deklico v pesmih, ki so gotovo posvečene Podbojevi, in v »Zgubljeni veri«; zaradi motivične zveze le-te pesmi s prevodom »Resignation« in potemtakem verjetne genetske bližine obeh; zaradi značaja Prešernovega razmerja do Podbojeve deklice, ki nikakor ni bilo razmerje do »bogstva«, in zaradi »časa bega«, let, ki jih zadnji pesnikovi ljubezni ne moremo prisoditi, je skoraj gotovo, da »Zgubljena vera« s Podbojevo nima nobene zveze.
Ugotovljeno je bilo zgoraj, da primer »srcé-oltar« in »žena-bogstvo«
ne najdemo nikjer v Prešernovi poeziji niti pred »Zgubljeno vero« niti
pozneje. Nahajamo pa v le-tej pesmi nekatere misli, predstave in izraze,
ki jih pesnik v verzih, posvečenih Podbojevi, nikdar ne uporablja, pač
pa večkrat v pesmih Julijinega cikla. Pomudimo se samo pri enem
primeru: »soe/a, čista glorija« (»Zgubljena vera«) — »ljubezen čista«
(peti sonet »Sonetnega venca«); »čiste željč, čisti ogenj« (»Ribič«); »un-
stranska glorja« (»Marsk'teri romar...«); »svit glorje« (»Odprlo bo
nebo...«); nadalje še nemški: »der lieil'ge Glorienschein« (»Der ver-
lor'ne Glaube«);	, ,
»doch seh ich sie an mir vorüber schweben,
sie, die in stiller Glorie scheint wie keine,
nicht wag' ich meinen Blick empor zu heben.«
(»Wie brünstig ...«)
»57e«52a — Julija! »Bogstvo«, ki si ga pesnik niti pogledati ne upal
51	Kidrič, LZ L1V, 1934, 313, 314; Slodnjak, PP 1951, XXIX, in SBL II, 549—550.
52	Kidrič, 1. c.; Slodnjak, 1. c.
52a Besedico je podčrtal Prešeren sam!
N
Nobenega clooma ne more biti več o tem, kdo je tista deklica, ki jo je nekoč obdajala »sveta, čista glorija«, deklica, ki je bila nekoč »bogstvo«, a je zdaj, v »Zgubljeni veri«, samo še »lepa stvar«.
Prvo vprašanje ob naši pesmi, vprašanje, v katero območje Prešernovega življenja in snovanja jo je treba uvrstiti, bi bilo s tem, mislim da dokončno rešeno; odkazali smo ji pravo mesto: »Zgubljena vera« spada v isti Prešernov ciklus kot sonet »Odprlo bo nebo ...« in balada »Ribič«,^ V Julijinega. Ovrgli smo potemtakem zadevno nasprotno sodbo naše novejše literarne zgodovine in zdaj smemo upravičeno primerjati tudi »poglede« v naštetih treh pesmih, o čemer smo v začetku tega sestavka še dvomili.
Pričakovali bi zato, da je s tem »pogled« v »Zgubljeni veri« postal docela jasen, ker je »podoben« ali mogoče celo enak ostalima dvema. Toda nejasnosti še ni konec: za čigav pogled pa pravzaprav gre? Na videz nepotrebno vprašanje, v resnici pa upravičeno, ker sta mogoča in v literaturi tudi že dana dva različna odgovora. Avgust Zigon na primer je menil, da gre za Prešernov pogled na Julijo v določeni situaciji: »Ko strela iz jasnega stré nenadno srečanje z realno Julijo, z Julijo ob ženinu njenem [sonet »Odprlo bo nebo...«], — njeno moč do poeta. En sam pogled [pesnikov na Julijo ob ženinu], — vsa ,sveta, čista glorija, ki vera da jo, je prešla'.«53 Drugače zopet Slodnjak. Y sonetu »Odprlo bo nebo...« naj bi bil Prešernu dušo »do kraja razoral nasmeh njenih, od ljubezni razsvetljenih oči, s katerim je hitela ženinu naproti«, medtem ko je njega »merila po izidu Sonetnega venca z mrzlim pogledom,«64 oziroma »njena sreča, sijoča ji iz nasmejanih oči«, naj bi ga bila »spomnila, s kakim pogledom je merila njega«.55 Isto naj bi bilo z »Zgubljeno vero«: »nezaupljivemu pesniku je bil preveč ,en sam pogled', s katerim je dekle pozdravilo v njegovi pričujočnosti mladega Davida Molina... ali morebiti katerega drugega moškega iz stalne družbe v Peklu«.50 Slodnjak ima torej v nasprotju z Zigonom v mislih vedno dekletov pogled na ljubega.
Mislim pa, da je zadeva s »pogledom« v resnici drugačna in bolj preprosta. Ne gre namreč za opisani »ali — ali«, marveč za nekaj drugega.
53	P I, 72.
54	PP 1946, 256.
55	PP 1951, 267.
5« SBL II, 1952, 550.
\
Razen v sonetu »Odprlo bo nebo ...« in v »Zgubljeni veri« rabi Prešeren besedo »pogled« seveda še večkrat. Vzemimo le dva primera iz »Krsta pri Savici«!
Prvi je iz 9. stance:
O blagor, blagor, Čertomir! ti vneta je deklica od tvojiga pogleda ...
Drugi pa iz tiste znamenite 49. kitice, ko »mavrica na bledo Bogomilo lepote svoje čisti sij izlije«:
De ni nebo nad njim se odklenilo, de je na sveti, komej si verjame, tak Čertomira ta pogled prevzame.
Črtomira seveda ne prevzame njegov pogled, ta fiziološki proces, marveč to, kar ta proces njegovi zaznavi posreduje, »poglèd«, ki se nudi njegovemu »pogledu«; »pogled« ima torej dva pomena: aspectus, le regard, der Blick, in spectaculum, le spectacle, der Anblick, to, čemur danes navadno pravimo z novinko »prizor«, npr.: »Strašen prizor (= pogled)!«57
Beseda »poglèd« ima v 9. kitici prvi pomen, v 49. pa drugega.
Neki »poglèd« pa silovito prevzame tudi Prešerna, v sonetu »Odprlo bo nebo ...« namreč, samo da pesnik ni zamaknjen kot Črtomir, marveč pahnjen »v obupa brezne«;
Oči nje od ljubezni razsvetljene smejale so se zvoljen'mu naproti, bil priča sim nju sreče nezrečene;
Mi pred očmi je v nàr temnčjšim koti poglèd ta ...
Pesnik je bil priča, je videl njuno srečo, in ta »poglèd = prizor« mu noče izpred oči...
Enak pomen ima naša beseda tudi v kvartetah tega soneta: pogubljeni bodo po sodnem dnevu videli »vso srečo« izvoljenih, in ta »po-
57 Pleteršnik, s.v. »poglèd« drugega pomena nima, pač pa pozna »prizor«. — der Anblick kot novoknjiževno besedo.
glèd prizor« jih bo ustrašil bolj kot vsi strahovi iz pekla; zaradi njega ne bodo našli miru na vekov veke.
Pravilnost takega tolmačenja naše besede potrjuje tudi Prešernov nemški prevod soneta »Odprlo bo nebo...«, kjer stoji za »pogled« obakrat »der Anblick«.
Y sonetu »Odprlo bo nebo...« potemtakem ne gre za Prešernov pogled na Julijo, še manj pa za dekletoo pogled na ljubega, marveč za »pogled =s prizor«, ki se nenadoma razgrne pred pesnikovim »pogledom == očesom«.
Isto pa velja tudi še za en tak »pogled«, ki ga nahajamo v baladi
»Ribič«:
Nocoj bi drugi odperl oči,
bi vidil [prizor], kak blizo strelca stoji
lepota, ki zanjo sercé ti gori.
Po vsem, kar smo že do zdaj ugotovili, jc, mislim, brez pomisleka jasno, da je ta »pogled = prizor« enak enemu v zgornjem sonetu. Ni potemtakem ta »pogled« onemu samo »podoben«, niti ne gre v baladi za nekakšno »ponovitev« takega motiva v Vidmarjevem smislu,68 marveč le za nov izraz, za novo pesniško formulacijo istega doživljaja, ki je pesnika tako pretresel. In ker zdaj vemo, da je »Zgubljena vera« posvečena Juliji, moramo tudi za »en sam poglèd« te pesmi, ki izoliran »ostane popolnoma nejasen«, reči, da tudi le-ta onima pogledoma v sonetu »Odprlo bo nebo...« in v baladi »Ribič« ni samo podoben, ampak da je z njima identičen.
Prav tako je tudi neposredni nasledek »pogledov« v prvih dveh pesmih isti: »obupa brezni«, oziroma »obup mu zaliva srce«; nasledek v »Zgubljeni veri« pa je drugačen, o čemer več drugič.
Zaradi »enega samega pogleda = prizora« je Prešeren izgubil »vero«. Vero v kaj? Katero vero?
Marsikdo gotovo poreče, da je to vendar jasno »samo po sebi«, češ vero, da je oboževanka »ideal ženstva« (Ivan Grafenauer),68 inkarnacija popolnosti ali vsaj ženske popolnosti, ali tudi vero, da je »poetiški ideal«
(Josip Stritar),00 »pesniški ideal« (Anton Aškerc),01 da je »višnji ideal«,
>
58	P 1954, 44—45.
59	KZSS I, 1917, 144; 19202, 153.
00 PP 1866, 26.
61 Preščrnove Poezije, Uvod XX.
realizacija »najvišje Lepote«, (Ivan Prijatelj),02 kar je zgolj estetska varianta prvega odgovora.
Taka in podobna mnenja se mi zde ali prelagodna ali prenapeta in največkrat tudi niso kaj več kot zgolj besede. Prav tako se ni mogoče zadovoljiti s trditvami Ernestine Jelovškove in drugih, da je izgubil »vero v ženo«, vero v žensko zvestobo in podobno,03 ker so presplošne in ker pri Juliji o razmerju zvestoba — nezvestoba do pesnika sploh ni •mogoče govoriti. .Formulacija Petra Pajka o izgubljeni veri »v možnost realizacije večno ženskega na svetu«04 pa je zame, ne morem si pomagati, nerazumljiva. Nič dosti bolje mi ni z Zigonovo vero v Ifigenijo, ki »pomagaj tisti veliki potrebi najgloblje subjektivnosti! Ne vnanji fakt [deklica] kot tak zase ter njegova objektivna kakovost; tudi ne tisti problem...: razmerje moškega do ženske ali narobe...; ampak lastni notranji problem ter njegova razrešitev v smislu .zdravja svoje duše', ,sreče na zemlji'«!05 Julija — Ifigenija naj bi pesniku omogočila »tisto lajšo pot do .centralnih' stikov [to se pravi: pot do Boga], pot ljubezni, ki jo je poet iskal ob njej ..Ni pa to, celo po besedah Žigona, prav nič kar tako samo po sebi umljivega, kajti Prešeren da je »mistik« in taka »pot ljubezni« — »misterij«.07
Osnovno misel te težke filozofije srečamo v bolj preprosti formulaciji tudi pri Slodnjaku: Iz globin svojega obupa se je Prešeren zatekel k Juliji kot Orest k sestri Ifigeniji, ki »mu je odvzela prekletstvo obupa in ga ozdravljenega vrnila v življenje. Isto srečo je pričakoval pesnik tudi od Julije«.08
Od kod Žigonu Ifigenija?
Najbrž je tako tolmačil Prešernove verze iz soneta »Ur temnih...«:
Ko v veži je Orest Dijane mile zadôbil spet bil zdravje duše svoje, tak bi bilé se od ljubezni tvoje vmirile persi, lica se zjasnile.
02 Drama Prešernovega duševnega življenja, separat 18—19; Duševni profili... 1935, 121—122.
»» Spomini... 1903, 7; Slodnjak, PP 1946, 239, in SBL II, 1952, 545, 550.
04	LZ LI, 1931, 51.
05	P I,'52.
»» P I, 132.
07 P I, 136.
os pp 195(! 261; bistveno enako tudi PP 1946, 239, in SBL II, 1952, 539.
Kakor je videti, Prešeren Ifigenije ne imenuje, marveč le »Dijano milo«. Kaj pomeni ta epiteton?
Po Francetu Kidriču rabi Prešeren zelo rad pridevnik »mil«, in sicer v dveh pomenih: prvič v pomenu »tožeč«, drugič pa »ljubek«.80 Toda »mil« nikdar ne pomeni »ljubek«, marveč le »ljub«70 (»mila mati«, »mili bog«), kar bi bilo prvo; drugo in glavno pa to, da Prešeren rabi ta pridevnik še v tretjem, to se pravi v osnovnem pomenu, v pomenu »barmherzig, gnädig, mild«.71 Primeri iz pesnika, ki jih navaja Kidrič za »ljubek«, kakor »jim milši zvezde... sijale«, »nikjer ni zvezde mile«, »božji sklepi mili«, to jasno kažejo. Enako še Prešernova raba tega pridevnika v negativni obliki: »sreče togotne... nemili ukaz«, kjer je prvotno stalo celo »neufmiljen ukas«.72
Svoj osnovni pomen pa ima »mil« tudi v zgoraj navedenih verzih: Kakor je Orest v svetišču (»v veži«) usmiljene, milostljioe Dijane (= Ar-temide) zadobil...
Smisel naše kvartete bi bil zatorej: Kakor je Oresta odrešila božja milost, tako bi bila mene tvoja ljubezen; ali drugače na kratko: tam odrešenje po milosti, tu po ljubezni.
Y drugi kvarteti soneta »Ur temnih...« potemtakem Ifigenije sploh ne najdeš, razen kadar imaš kot klasično izobražen človek nenehno v mislih antično mitologijo oziroma literaturo in jo od tod interpoliraš, ne da bi se tega zavedal.
Sicer pa tudi pri Grkih take Ifigenije, kakor si jo je zamislil 2i-gon, ni. Po Evripidu (tragedija »Ifigenija v Tavridi«) Oresta zaradi umora matere slaba vest muči do blaznosti (»bolan na duši«: Prešernovo »zdravje duše«); da se орете greha in ozdravi, mora po Apolonovi zapovedi oditi v Tavrido, tam ugrabiti Artemidin (= Dijanin) kip, ga spraviti v Atiko' in tukaj postaviti boginji svetišče, nakar bo deležen usmiljenja, milosti bogov.78 Le-ta potemtakem prinese v antični drami Orestu očiščenje prav tako, kakor smo to videli pri Prešernu.
Samo pri Goetheju (»Iphigenie auf Tauris«) naj bi po mnenju nemške literarne zgodovine nesrečnega Tantalida reševala čistost in plemenitost žen e-sestre.74
P II, 1938, 389.
70	Pleteršnik, s. v.
71	Pleteršnik, s. v.
72	Carniolia IV, 98, 8. aprila 1842; enako še v revizijskem rokopisu »Poezij«.
73	Pauly-Wyssowa, RE2, s.v. Euripides in Ipliigeneia.
74	Prim. Oskar Walzel, Deutsche Dichtung von Gottsched bis zur Gegenwart I, 1930, 236—237, 263.
8 Slavistična revija
113
Žigon je v svojem komentarju Prešernove vélike ljubezni neupravičeno apliciral klasicistično pojmovanje orestiade, posebej Ifigenije, na njegovo razmerje do Julije; pri tem ga ni motilo niti to, da le-ta ni bila pesnikova sestra, kar je bila Ifigenija Orestu, temu pa niti Ifigenija po Goetheju ne »bogstvo« kot Julija Prešernu.
Julija-Ifigenija kot pomočnica za »pot do ,centralnih' stikov« Prešernu pač nikdar ni bila ne v mislih ne v željah.
Prešeren je izgubil vero, da je Julija voljna in zmožna take ljubezni, ki bi mu bila »vmirila prsi«. In kakšno bi moralo biti to čustvo? Takšno, o kakršnem poje pesnik sam v verzih, ki so kot »Zgubljena vera« namenjeni Juliji: »porosêno od ljubezni čiste, kali, kar žlahtniga je, žene zale« (»Sonetni venec«, 5.); »več let mu žarki zvezde lepé... v persih budêjo čiste želje«; »mlad ribič, od čisti ga ognja vnet...« (»Ribič«); »sein Herz gleicht einem Tempel..., wo ... Sterbliche nicht dürfen wohnen ...« (»Resignation«).
Čista: nečutna ljubezen; Cankarjeva »breztelesna luč«!76 Prešeren potemtakem svoje čustvo trga od mesa, ga sublimira in pričakuje isto od svoje deklice. Ne samo pričakuje, Prešeren veruje. Veruje, da tako eterično doživlja tudi Julija, in zaradi tega jo vidi v »sveti1, čisti gloriji«, kot »bogstvo«. To vero pa zaradi »enega samega pogleda = prizora« izgubi, zaTadi prizora, v katerem spozna, как blizu strelca, blizu telesne združitve z njim stoji njegova Lepota ...
Vera v čisto ljubezen žene: ali nismo s takim tolmačenjem zopet na starem, ali nismo zaplavali zopet v tisto idealistično pojmovanje, ki se vleče v naši literarni zgodovini od Stritarja dalje, da je bilo namreč Prešernovo čustvo do Julije le »poetična ljubezen«, zgolj »stremljenje po idealu«?70 Da je bila ta deklica zanj samo »srečna snov« in »ugodno izrazilo«, »abstraktni vpliv«, kateremu je dal »konkretno ime«?77 V tisto, kakor poreče marsikdo, neživljenjsko pojmovanje, ki ga je tako naivno-drastično izrazila Ernestina Jelovškova: »Ta ljubezen je bila čista in nesebična; tako ljubita samo pesnik [Prešeren] in plemenita ženska [to se pravi: Ernestina]! Nasproti pa je moška ljubezen poželjiva. Če ljubi mož, hoče tudi že imeti, vživati .. .«7S
78 Milan in Milena, Zbrani spisi XVII, 1934, 133. Tudi Slodnjak govori večkrat, npr. SBL II, 1952, 545, o »čisti ljubezni«.
70 Stritar. PP 1866, 27; Prijatelj, Drama ..., sep. 19.
" Zigon, P I, 67.
78 Spomini... 1903, 90.
' Ernestinine trditve so zgolj sentimentalna tolažila osamele žene iz »romantičnega« cimpermanskega miljeja. Tako ne ljubijo ne pesniki ne »plemenite ženske«; tako ljubijo le ljudje z določenimi duševnimi ovirami, z določenim kompleksom, ki je uravnaval tudi Prešernovo [in Ernestinino!] ljubezensko doživljanje. Le-to pri njih ni celovito, integrirano kot pri drugih, marveč razklano, razcepljeno na erotiko in seksualnost. Posledice so zaradi tega neprijetne za posameznika in za družbo: »Da man nicht begehren kann, wo man liebt, und nicht lieben kann, wo man begehrt, sucht man auf der einen Seite die .hohe Frau', der man dient, die man anbetet und hochverehrt, die man sich aber in keiner sexuellen Beziehung vorstellen vermag. Auf der anderen Seite gibt man einem ,Hang zum Kiichenpersonal' [Ana] nach oder geht zur Dirne.«70
Natančneje o tem v okviru pričujočega sestavka ni mogoče govoriti. Za zdaj mora biti dovolj, če smo pojasnili, da je naše soglašanje s stri-tarjevskim pojmovanjem Prešernove ljubezni do Julije zgolj navidezuo.
Sonet »Odprlo bo' nebo ...«, balada »Ribič« in »Zgubljena vera« so posvečeni Juliji.
Osnovni skupni motiv »pogled == prizor« jih še tesneje veže. Pravzaprav so vse tri pesmi samo po času in načinu različne, v besedi umetniško objektivirane reakcije pesnika na isti doživljaj. Z vso pravico bi jih zares lahko označili kot »trospev«. Ker očituje »Zgubljena vera«, kakor smo videli, paralele in konkordance z Mickiewiczevo »Resigna-cijo«, smemo tudi prevod tega soneta pritegniti k zgornji skupini. Celo samo slovenski originali teh verzov kakor da pesnika niso saturirali, marveč se mu je zdelo potrebno dati dvema pesmima, sonetu in »Zgubljeni veri«, še nemško obliko. Prvega je povrhu dal tudi natisniti v prevodu in originalu že 1837. leta v ljubljanskem literarno-zabavnem tedniku.80
Število teh po zvrsti in jeziku različnih tekstov zgovorno priča, kako je udarec pesnika zadel in nenehno vznemirjal in kako ga je vedno znova skušal abreagirati.
78 Ernst Schneider, Psychologie der Jugendzeit, Bern 19522, 262. 80 III. Blatt 23. septembra 1837, št. 38.
8»
115
R é s u in é
Dans son étude «Le fond réel et les connexions littéraires de La Foi perdue (Zgubljena vera)» l'auteur essai de résoudre le problème de l'inspiratrice de ce poème de Prešeren. Les historiens de la littérature slovène proposent deux solutions: la génération aînée (Avgust Zigon et autres) l'attribue à Julija Primic, tandis que leurs successeurs (France Kidrič à partir de 1935) pensent qu'il s'agit d'une fille de la cabaretière Metka Podboj. Mais les arguments cités par les uns et par les autres ne résistent pas à une analyse critique. C'est pourquoi l'auteur de l'étude présente reprend la question et essaie de la tirer au clair. En analysant La Foi perdue et certains autres poèmes dont le motif de base est analogue, et en comparant ces textes avec diverses circonstances de la vie du poète, on arrive à identifier l'événement qui a fait naître le poème, ce qui permet de conclure que La Foi perdue ne peut aucunement s'adresser à une des filles Podboj, mais uniquement à Julija.
Cette conclusion nous aide à situer tout un groupe des poèmes de Prešeren que leur sujet apparente au poème étudié: Le sonnet «Le ciel s'ouvrira ...», la ballade «Le pêcheur» et la traduction allemande du sonnet de Mickiewicz «Resignation».
Veno T auf er
PRVI ODMEVI M AKSIMÀ GORKEGA V SLOVENSKI JAVNOSTI
I
Aleksej Maksimovič Peskov je s pisateljskim imenom Maksim Gorki objavil prvi spis — novelo Makar Čudra — leta 1892 v listu »Kavkaz« v Tiflisu. Pogosteje je začel objavljati1, po mentorski spodbudi Vladimira Korolenka, šele v letu 1896. Postal je popularen, in ko je leta 1898 izdal prvi zbirki novel in črtic, je hipoma zaslovel po vsej Rusiji.1 Tematika, idejnost in junaki njegovih spisov ter svežina in izvirnost izraza — takratnemu ruskemu kulturnemu svetu je vse to pomenilo pravo odkritje. Maksim Gorki je bil nekaj nenavadnega in obenem obet nečesa novega. Z Gorkim se je pojavila v absolutistični in birokratski Rusiji drznost in svobodoljubnost v še neznani obliki in takratno rusko inteligenco, ki je zagrenjeno životarila, begala med najrazličnejšimi skrajnostmi ali pa že iskala perspektive v socialni demokraciji, so spisi mladega pisatelja silovito navdušili: »Geroi Gorkago — instinktivnye vragi kakogo by to ni bylo poraboščenija. Polnaja svoboda ih ličnosti vsegda stoit dlja nih na pervom plane. I nikakija, daže samyja blagoprijatnyja materialnyja uslovija, ne mogut pobudit ill postupitsja svoimi želanijami, hotja by i očen smutnymi, dopustit kakoj by to ni bylo kompromise v etoni otno-šenii.« (Bocjanovskij.)2 Nedvomno, umetniška izvirnost in privlačnost,
1	Splošna literatura: Maksim Gorki j: Dela. Izdanie Tovariščestva Znanie, S. Petersburg 1900—1904. — I. Razkazy. — II. Razkazy. — III. Razkazy. — IV. Razkazy (Fqma Gordjejeo: Doadcat šest i odriu). — V. Razkazy (Troe; Pesnja o bureoestnike). — VI. Meščane: Na dne.
Ilja Gruzdev: Gorki j i ego or em ja, Moskva 1948. — Filia Holzman: The Young Maxim Gorky 1868—1902, New York 1948. — Valerij Kirpotin: Život, stvaralaštvo i revolucionarno društvena delatnost M. Gorkog. Beograd 1946. — Bratko Kreft: Portreti, Ljubljana 1956. — A. Ovčarenko: O polozitelnom geroe v tvorčestve M.Gorkogo 1892—190? (stati), Sovjetskij pisatel, Moskva 1956. — Roskin: Zizn Maksima Gorkogo, Moskva 1944.
2	V. F. Bocjanovskij: Maksim Gorkij (Kritiko-biografičeskij etjud), S.Petersburg 1901, str. 47.
ampak v prvi vrsti »žgučaja žažda pravdy« in »smelost kritičeskoj raboty« sta bila pri Maksimu Gorkem tisto, kar sta bralec in takratna kritika videla »samym prevoshodnym i zdorovym elementom tekuščej literatury«.3
Neobičajna popularnost in aktualnost mladega pisatelja ni ostala brez odmeva preko meja Rusije. Ob prelomu stoletja je prišel Maksim Gorki tudi v slovensko kulturo in njenim takratnim specifičnim razmeram, težnjam in tokovom primerno doživel odmev ali sprejem.
Kadar govorimo o odmevih ruske literature na Slovenskem v 19. stoletju, moramo upoštevati posredne poti teh odmevov prek nemškega (v prvi vrsti Dunaja) pa tudi češkega kulturnega območja. Na prelomu stoletja pa ob primeru Gorkega ugotavljamo, da o kakšnem posredništvu ni govora. To je presenetljivo in važno literarno zgodovinsko dejstvo, ki ga je vredno poudariti, posebno* še, ker ne velja samo za naš primer, marveč za vso tedanjo rusko literaturo, za vsa imena, ki so se začela v tem času pojavljati v slovenski kulturni javnosti. Posredništvo tujih kultur je v tem trenutku, in kot vse kaže, ravno ob Gorkem zgubilo svojo vodilno vlogo. Raziskovalcu ga ni treba več tako neizbežno upoštevati, zakaj ni ga bilo več ali pa je bilo nepomembno oziroma zgolj sekundarne, dopolnjujoče narave ob neposrednih odmevih iz prvega vira.
Spise sodobnega ruskega pisatelja Maksima Gorkega in pa kritične sestavke o njem so slovenski razumniki brali v izvirniku; prevajali so ga iz ruščine, in kadar so pisali ali poročali o njem, so uporabljali podatke iz ruskih knjig, revij in časnikov. To trditev najbolj splošno potrjuje takratno zanimanje širokih krogov slovenskega izobraženstva za ruski jezik in literaturo, katero se je kazalo v ustanavljanju krožkov za popularizacijo* in učenje ruskega jezika, v rastoči kvantiteti publicistike, ki se je posvečala ruski literaturi in kulturi ter življenju v Rusiji sploh, v porastu prevodov ruskih avtorjev in tako naprej. Za naše raziskovanje odmevov Maksima Gorkega pa so še posebej zgovorni primeri Aškerca, Murna, Grivca, Govekarjeve in vrste drugih, zlasti pa še Ivana Prijatelja. Vredno je pripomniti, da je bil Gorki znan pri nas vsaj že istočasno in pa celo popolneje ko v marsikaterem vodilnem kulturnem središču zahodne Evrope. Trditev, da je Maksim Gorki vstopil v slovensko kulturo neposredno, torej ni sporna, razumljivo pa je, da so pisci upoštevali
3 Andreevič: Kniga o Maksime Gorkom i A. P. Čehove (S priloženiem avtobiografii Gorkago). S.Petersburg 1900, str. 170.
marsikaj, kar so pisali o nenavadno slovečem pisatelju bosjakov v Nemčiji, Avstriji, na Češkem, saj se je o Gorkem pisalo tedaj po vsej Evropi. Tako je bila nedvomno marsikateremu za rusko literaturo vnetemu slovenskemu izobražencu znana Briicknerjeva zgodovina ruske književnosti iz leta 1905, v kateri je pisec posvetil na kraju knjige Gorkemu polne tri strani (»... scharfe, protestirende Note ist das Interesanteste bei Gorkij.«)
Nedvomno je bil Ivan Prijatelj tisti, ki je v »Ljubljanskem Zvonu« leta 1901 Maksima Gorkega z določenimi posledicami predstavil slovenski kulturni javnosti, zakaj vse naše nadaljnje zanimanje za tega pisatelja je šlo v glavnem po poti, ki jo je pokazal Prijatelj. Ni pa točno, da bi Prijatelj tudi prvi pisal pri nas o Gorkem in ga prvi prevajal.4 Ze leta 1899, torej sedem let po nastopu in šele dobro leto po dokončnem prodoru mladega pisatelja, naletimo v »Katoliškem obzorniku« na ime Maksim Gorki in obenem celo na daljšo kritično oznako v spisu Nekoliko o novejši ruski književnosti. Avtor sestavka je bil Prijateljev sošolec in poleg njega najresnejši ter najvnetejši proučevalec ruske literature v generaciji naše moderne — Fran Grivec.4a
Avtor članka je izšel iz kroga mladih razumnikov, ki so se s posebno vnemo ukvarjali z rusko literaturo, se učili ruščine in brali ruske knjige, kar je pokazala med drugim že Grivčeva razprava o Ruskem realizmu in njega glavnih zastopnikih v almanahu »Na razstanku«. Delo za almanah in kasnejša prizadevanja članov te abiturientske skupine kažejo, da je bil osrednja osebnost omenjenega dogajanja Ivan Prijatelj.5 Prijatelj in Grivec sta bila avtoriteti v poznavanju ruske literature in pa v zanimanju zanjo. Z dokajšnjo gotovostjo lahko domnevamo, da Maksim Gorki sodelavcem almanaha »Na razstanku« še ni bil znan, ker bi ga sicer Grivec zelo verjetno v svojem prispevku omenil. Ta je naletel nanj najbrž šele po počitnicah 1898,® ko se je skupina razšla, Ivan Prijatelj pa je bil že na Dunaju.
Grivčev članek Nekoliko o novejši ruski književnosti je resno napisan, dasi je bil pač primerno stiliziran za objavo v Ušeničnikovi reviji.
4	Anton Slodnjak v opombah k Izbranim razpravam in esejem Ivana Prijatelja I, Slovenska Matica 1952, str. 627.
4a G. F. (= Grivec Fran); Nekaj o novejši ruski književnosti, Katoliški obzornik 1899, str. 155.
5	Prim.: Dušan Pirjevec v Opombah k Zbranemu delu Josipa Murna II, DZS 1954, str. 355.
0 Gl.: D. Pirjevec v citiranem delu, str. 357 in 358.
k
Še posebej pa je že razkrival usmerjenost mladega bogoslovca v probleme, ki jim je kasneje v življenju posvetil glavno pozornost, namreč prizadevanju za pomiritev in združitev »Razkolne« vzhodne in rimskokatoliške cerkve.7 Ta teološka miselnost, ki se na kraju spisa razločno vidi v razpredanju omenjene ideje, kaže, kako je bila obenem ena glavnih pobud, da se je Grivec ukvarjal z rusko literaturo. Iz celotnega spisa in iz obravnave avtorjev, ki se jih je lotil, sicer ni čutiti zavestne nenaklonjenosti do novejših ruskih sodobnikov, vendar pisec ni prikrival, da občuduje in daje prednost klasikom realistične umetnosti, ki jo je tudi na zaključku svojim tezam primerno in s poudarkom označil kot »realistično — idealno«. Preden pa je prešel k posameznim pisateljem, ki si jih je izbral za predstavnike novejše ruske književnosti, je skušal očrtati ruske družbene razmere in splošno vzdušje, v katerem ustvarjajo in delujejo s svojimi spisi.
Zelo zgovorna za Grivčevo idejno' izhodišče je njegova trditev, da v sedanji ruski književnosti ni osebnosti, ki bi literaturi »dala določeno smer«. Po Tolstoju in Dostojevskem, izrazitih idejnih piscih, je Grivec pogrešal idejnosti, ker za nazorska razglabljanja, ki niso imela vsaj približnih religioznih okvirov ali moralističnih tendenc, da bi jih vsaj kolikor toliko lahko vsklajeval s katoliško mor al ko, ni imel posluha. Miselne poudarke, v kakršne so težili Čehov, Gorki in sodobniki, ni jemal za dovolj resne in globoke ter jih je odklanjal. To je razkril zelo jasno sam, ko je dalje ugotavljal, da so »megleni jeseni« in »nejasni dobi brez gotove odločne smeri« krive družbene razmere v Rusiji, za katere je trdil, da so v prehodnem stanju. Grivec je predstavil obe vodilni stranki: na-rodnike in »drugo po moči — stranko sociabstov — ali kakor se tudi imenuje, ekonomičnih (dialektičnih) materiialistov«, pristavil pa je takoj, da to nista »odločni« smeri, ki bi s svojimi idejami lahko vodili družbeno življenje, ter se tako najboljši literarni talenti gibljejo svobodno' in le kdaj približajo tej ali oni smeri. Iz te uvodne, tendenčne slike družbenih razmer je prešel Grivec na kritiko literature in premočrtno našel v takih negativnih razmerah vzrok naslednjemu graje vrednemu pojavu, namreč pojavu simbolizma in dekadence v Rusiji, ki ju pisec načelno obsoja in odklanja. To je bila druga stvar, ki je bodla Grivca, ortodoksnega katolika in obenem občudovalca Tolstoja in Dostojevskega. Problem je takoj postavil na idejno bazo: v vdoru modernih zahodnoevropskih formalnih
7 GL: SBL — Fran Grivec.
in idejnih teženj ni videl koristi za rusko literaturo, pač pa oslabitev realizma, idejne jasnosti in družbene funkcije književnosti. Zakaj, kot posnamemo iz zaključka spisa, klasični realizem je, po1 Grivčevem mnenju, zaradi aktivne družbene opredeljenosti tako rekoč naravnost katoliško usmerjeval dosleden svetovni nazor in iskal socialnih rešitev. Zmedene socialne razmere in v njih pomanjkanje pravih »značajev«, »pravih tipov« so, po njegovem mnenju, vzrok, da se pisci, ki so povrh tega še druge ali tretje vrednosti, ne znajo več primerno idejno orientirati v življenjskih pojavih in ločiti pomembno od nepomembnega. Zato trpi tako formalna kot idejna plat umotvorov in pa psihologija:
»In ni čuda, da se je v ruski literaturi začel pojavljati dekadentizem in simbolizem ... Sočasni pisatelji ne znajo opisati zmedenega socijalnega življenja, ne morejo zadeti na žilo žive istine. Temu so vzrok lužnjive estetične teorije, ki so zavladale poslednja leta, lažnjivi realizem, ki se je izpremenil v fotografijo življenskih pojavov, in nesposobnost anulizovati pojave sočasnega socijàlnega življenja. Nimajo trdnega, doslednega svetovnega naziranja, nimajo določnih idej, določnih širokih in globokih idealov. Zato se v Rusiji hlastno čitujo pisatelji, ki vsaj malo znajo razpravljati društvena vprašanja.«
Pravzaprav so bile te ostre zahteve po doslednem svetovnem nazi-ranju, po idealih in krilatice o lažnivih estetskih teorijah, ki spreminjajo literaturo v navadno* fotografsko obrt in ki jih je Grivec tu izrekel na račun ruske literature, Celiova, Gorkega in sodobnikov, v slovenski literaturi tistega časa že znane iz Mahničevih časov in »Rimskega katolika«.
Po takem zaključku v uvodu, ki pa da slutiti, da pisec članka vsaj nekoliko te pisatelje še šteje za naslednike realizma, preide k posameznim avtorjem. Dosledno svojemu pogledu je iskal v njih idejnosti, s katero se največkrat ni strinjal, a je skušal v njihovih spisih odkrivati formalne kvalitete.
Pretres novejših ruskih pripovednikov začenja s Korolenkom, katerega prišteva med najpriljubljenejše sodobne ruske noveliste, kar je razumljivo, saj poudarja, kako poleg tega, da so zanj značilne ženska nežnost, »ljudomilost« in inehkost ter tiha otožnost, vendar nikoli ne preide v pesimizem. Novejše spise Zinaide N. Hippius-Merežkovske je pretežno odklonil, ker se v njenih povestih jasno kaže vpliv dekadence. Posebno dosti pomislekov pa ima pri A. P. Čehovu, ki je sicer po mnenju mnogih kritikov najnadarjenejši med novejšimi pisatelji, toda intelektualni problemi Čehova so Grivcu tuji, in če mu na eni strani prizna veliko izvirnost v psihološki analizi in nadarjenost za realistično podajanje ter celo kdaj »turgenjevsko pesniško krasoto« v slikanju narave,
ga po drugi strani obsoja. Posebno mu zameri ostro slikanje kmečkega življenja, v katerem ni pisatelj odkril nič tiste vernosti, katero je Grivec v zaključku članka poudarjal in podčrtal kot pozitivno možnost bodočnosti ruskega naroda. Pisec ni pokazal posluha za bolečino Cehova in njegovo filozofijo prihodnosti, ki hrepeni iz razkrajajoče se stvarnosti. Očitno je pri Cehovu Grivca motilo posebno to, saj se je ob tem pisatelju razpisal najbolj na široko in skoraj v polemičnem tonu. In tako rekoč z zadoščenjem je ugotovil škodljivost pomanjkanja vodilne ideje, kar se kaže pri Cehovu v tem, da pogosto sodi preveč pesimistično. Grivec ga je obsodil kot pesimista, čigar sarkazem je včasih že oduren in brez moralne resnosti.
Grivec je pokazal pri pisanju o Cehovu tolikšno prizadetost in vnemo, da ne moremo dvomiti, da ga je bral. A. M. Peškovu s psevdonimom Maksim Gorki je tudi posvetil precej prostora, vendar je čutiti, da ga je bolj poznal po ruskih literarno kritičnih virih in ga še ni mnogo prebiral. Najprej je povedal, da sodi med najmlajše ruske pisatelje in da se je na literarnem polju pojavil leta 1895. Komaj pa ga je označil za zelo močan in izviren talent, je že pristavil, da je velika nevarnost, da se bo »udal popolnoma dekadentizmu«. To nevarnost za talent Gorkega vidi v posebnosti, da pisatelj naglo pograbi prizor ali dogodek, ki je napravil nanj močan vtis, in ga nemudoma zapiše. Tako pod vplivom naglih motivov piše hitro, »kar škodi tehniki in pisatelja tera proti strastni dekadentski struji, tisti struji, ki z blazno brzino speje v neznano daljavo«. Potem ko je pisec poudaril, da so že realisti risali tipe nepotrebnih ljudi, ki imajo sicer lepe misli in načrte, a so brez energije, pravi:
»Gorki je pa vpeljal v slovstvo nov pojav v človeški družbi, zastopnike ,petega stanu', proti družbenemu redu se boreče ljudi brez pravic, brez imetja, brez gotovega cilja. V vrstah teh ljudi se nahajajo bosopeti postopači in podobni elementi, ki se zavedajo svojega nizkega stališča v človeški družbi, zato ji pa zavidajo, jo sovražijo in ji izkušajo škoditi; drugi se pa izkušajo povzpeti višje, se zavedajo osebne svobode in svojega človeškega dostojanstva ter zahtevajo, da ostala družba prizna njih pravice. Iz vrste teh nemirnežev in nezadovoljnežev jemlje Gorki snov za svoje spise in zato v njih prevladuje valovito, nemirno, burno čuvstvo; v vsem se kaže nekak nemir in strastna naglica, iz njih veje neko čudno sovraštvo in nezdrav cinizem.«
Na prvi pogled je vidno, da Grivec precej svobodno interpretira Gorkega svobodoljubnost in uporništvo. Oboje je prevesil v egoistično in anarhistično puntaTstvo, točneje, v sovraštvo do ljudi in nevoščljivost, kar je lahko hitro in z določeno tendenco ožigosal za cinizem. Ta sodba
je bila značilna za Grivca, vendar se je kasneje v bolj ali manj določni obliki še ponavljala v slovenski publicistiki v smeri, ki jo je zastopal Grivec. Romantična drznost revolucionarstva in včasih rahlo nietzsche-janske poteze nekaterih junakov Gorkega so Grivca motile. Y tem je videl sovraštvo in cinizem in idejam Gorkega ni priznal pozitivnih teženj; v bistvu mu je štel v dobro le, da zna z umetniškimi potezami slikati naravo in ima čut za naravo, »kar blažilno vpliva na čitatelja«,
je blažilno dostavil' Grivec in še enkrat zapisal, kar je povedal že prej:
»
»Gorki je v jedrnatem slogu in z nenavadno plastiko načrtal mnogo zanimivih, popolnoma izvirnih značajev, toda v naglih načrtih ni dovolj obdelal in pojasnil novih tipov.«
Podobno kot pri Čehovu je Grivec tudi pri Gorkem ugotovil, da pisatelj na najvažnejša življenjska vprašanja ne dâ nikakega odgovora, ker pač, po njegovem, nima jasnega svetovnega naziranja in zategadelj zapažamo dekadentske poteze v značajih in tehniki. Ker ni našel pri Gorkem značajev in tipov v smislu klasičnega realizma in se ni znašel v modernejšem pisateljskem prijemu, predvsem pa ravno tako ni znal primerno razbrati idejnosti, ki veje iz teh spisov, največkrat pa jo odklanja že načeloma, je Gorkega obsodil, in to od vseh pisateljev, ki jih je predstavil, najostreje. Zavrnil ga je naravnost kot pisatelja, v čigar delih na splošno prevladuje »surovi, brezupni pesimistični naturalizem«, to pa so bile besede, ki so imele tedaj v slovenskem literarnem življenju težak in nničen prizvok. Na kraju odstavka o Gorkem je celo pristavil, da se je Maksim Gorki v noveli Varenjka Olesooa »ponižal celo do pornografije, ki je bila vedno izključena iz boljšega ruskega slovstva«.
Na koncu pregleda je predstavil Grivec še enega avtorja, v katerem je našel to, kar je pri vseh drugih pogrešal — religioziio tendenco. Ta avtor je V. Svetlov in Grivec je podrobneje poročal o njegovih dveh obširnih romanih (ugotovil pa je, da ima Svetlov bolj smisel za oblikovanje krajših tekstov), katerih teza je: treba je verovati, sicer je človek izgubljen.
Nedvomno se je pisec razprave O novejši ruski književnosti močno naslanjal na ruske vire, zlasti na oba kritika, ki ju je sam navedel kot avtoriteti in ju tudi jasno karakteriziral kot odločna branilca in čuvarja tradicije: Miliajlovskega in Protopopova. V vsem spisu pa je bilo očitno piščevo stališče — samostojno seveda v primeri z ruskimi viri, zakaj sicer so bile vse te ideje pri nas v tem času močno znane v zvezi z Mah-ničem — katerega posledice so bile nedvoumne zahteve: dogmatična
katoliška težnost, moralnost, izdelan katoliški svetovni nazor, kar naj bi omogočalo jasnost in natančnost v oblikovanju tipov in značajev. Te zahteve, združene s predstavo1 prave umetnine po vzorcih klasičnih mojstrov Tolstoja, Dostojevskega in drugih, so nujno budile v piscu odpor do modernih psiholoških prijemov in stilne razgibanosti pri avtorjih, kakršna sta bila na primer Čehov ali Gorki, kar je vse šablonsko obsodil za dekadenco in simbolizem. Revolucionarno idejnost ali pa vsaj že osiro kritičnost teh avtorjev je odklanjal kot cinizem ali ljudomrzništvo, medtem ko je izvor takega odnosa teh pisateljev, ki so jim ga vsilile nevzdržne in gnile družbene razmere — Grivec označil za pesimizem. Vendar pa le ni mogel zapisati, da so slabi pisatelji, priznal jim je talent in moč, poleg tega pa je videl že v tem neko ceno, da se sploh ukvarjajo z družbenimi problemi.
Leto dni po prvi omembi Maksima Gorkega je izšel prvi slovenski prevod enega izmed njegovih spisov, črtica O hudiču, »ruski spisal Maksim Gorkij«.8 Po formalni plati s to črtico Gorki pač ni bil najbolje predstavljen slovenskemu občinstvu, saj je sestavek že sani po* sebi dokaj feljtonističnega značaja. Glede na prostor, kjer je bila objavljena, pa je bila ta slabost še poudarjena. Pač pa je v idejnem pogledu to izrazito Gorkijevo delo z ostro protimeščansko in družbeno kritično ostjo: hudič obudi pred štirimi leti umrlega pisatelja in ga povabi na nočni sprehod ter mu pokaže, kako udobno živi njegova žena — s trgovčičem. Pisatelj potem v daljšem zaključku meditira, da je dostojnih ljudi že dovolj, treba je popolnih. Hromi pa ga zavest, da je sebi in drugim nemogoče pomagati, zakaj spoznanje pride prepozno.
Naslednji prevod pa je predstavil Maksima Gorkega primerno njegovi umetniški vrednosti in izvirnosti. Slovenski bralec je to lahko spoznal v prevodu »poeme« Šestindvajset in ena, ki ga je objavil v prvi številki »Ljubljanskega Zvona« leta 1901 Ivan Prijatelj. Prevajalec je pridal prevodu tudi krajšo »biografsko črtico«, v kateri je kratko označil pisatelja. Tega prevoda in drobnega spremnega eseja ni Prijatelj objavil slučajno, niti ga ni »Ljubljanski Zvon«, ki ga je urejeval tisti čas Anton Aškerc, prinesel priložnostno. Pomemlmost in posledice tega dejanja lahko pretehtamo, če upoštevamo, da je bil to ob takratni revijalni uredniški praksi sploh, »Ljubljanskega Zvona« pa še posebej — prvi prevod
8 SN 1900, št. 249—251, O hudiču. Ruski spisal Maksim Gorkij. (Prevajalec ni podpisan.)
tujega avtorja v leposlovni reviji, namenjeni do tedaj izključno domači literaturi.
Prijatelj še ni govoril v nobenem na Slovenskem objavljenem članku ali eseju, do omenjenega v »Ljubljanskem Zvonu«, neposredno ali posredno o Gonkem. Verjetno ga še v prvi polovici leta 1900, ko je napisal in poslal Aškercu za »Ljubljanski Zvon« Razpravo o Tolstojevem romanu Vstajenje in esej Ruski roman in moderna francoska književnost, ni poznal, oziroma bral.0 Tako tudi še ni omenjal Gorkega ali pisateljev njegovega kroga v eseju Tip slovanskega skitalca v ruski poeziji, ki ga je zaradi Aškerčevega samovoljnega krajšanja objavil tisto leto v »Slovenki«.10 V njem je obravnaval problem ruskega intelektualca, ki ga je tuja kultura odtujila narodu in je tako postal skitalec na lastni zemlji; ta problem tudi Gorkemu ni bil tuj.
Nekako proti drugi polovici leta 1900 se je, kakor kaže, Ivan Prijatelj intenzivno ukvarjal z Maksi mom Gorkim, intenzivno v toliki meri, da je celo postal v dunajskih literarnih krogih nekak izvedenec za tega v takratnem kulturnem svetu naglo slovečega Rusa; zakaj, kako bi ga sicer Uredništvo' modernistične dunajske revije »Wiener Rundschau« naprosilo, naj zanje prevede Gorkega in napiše o njem informativen članek. Tako je v 11. številki omenjene revije leta 1900 izšla Das Lied von Falken (mit einer kurzen Biografie Gorkijs),11 kar naj bi bila menda prva objava Maksima Gorkega v dunajskem literarnem svetu.
Ne dolgo za dunajsko je sledila tudi objava Šestindvajset in ene in biografske črtice Maksim Gorkij.12 Prijatelj ni to storil le po lastni iniciativi, zakaj urednik Aškerc ga je v pismu oktobra 1900 in potem novembra še enkrat izrecno prosil za članek o Gorkem, kateremu naj doda še kratek prevod.13
» LZ 1900, str. 101.
10	Slovenka 1900, str. 228.
11	Ivan Prijatelj: Duševni profili slovenskih preporoditeljev, Ljubljana 1933. Glej Bibliografijo spisov dr. I. Prijatelja, št. 8.
12	LZ 1901, št. 1, str. 38, Maksim Gorkij. Biografska črtica. Sestavil Ivan Prijatelj. — Str. 40—52, Šestindvajset in ena. Poema. Spisal Maksim Gorkij. Prevedel Ivan Prijatelj. — Ponoven prevod te zgodbe pod naslovom Solnce jetnikov je objavil nepodpisani prevajalec v »Zarji« 1912. leta.
13	V pismu z dne 17. oktobra 1900 je pisal Aškerc Prijatelju na Dunaj: »Priporočam se Vam tudi, da mi za gotovo pošljete za novi letnik kako študijo, t. j. članek, ki ne bodi predolg, o Garšinu, Cehovu, o Gorkem.« — »Tudi bi mi jako ustregli s kakimi prevodi iz Gorkega.« V pismu 29. novembra 1900 je spet pisal: »Iz Gorkega'mi morate pripraviti kak prevod.« Pisma v NUK.
Prijateljeva biografska črtica je kratka, vsegà komaj dve strani, in še od tega je večji del teksta povzetek Gorkega avtobiografije iz revije »Žizn«, »kateri je Gorkij duša« — kakor je zapisal Prijatelj. Po povzetku in citiranju odlomkov iz pisateljeve avtobiografije je pisec članka orisal v kratkih, plastičnih potezah nenavadni literarni pojav Maksima Gorkega. »Kakor kamen v vodo je padel neugnanec v rusko republiko s svojimi drznimi, proletarskimi ,bosjaki'«, je zapisal Prijatelj in predstavil GoTkega kot mladega pisatelja z nenavadno svežim talentom, ki največ obeta v mladi ruski literarni generaciji. Navedel je, da so pred kratkim v Rusiji že drugič natisnili pet zvezkov Gorkijevih Povesti in v četrtem zvezku je izšla poleg pisateljevega doslej najobsežnejšega teksta, romana Foma Gorcljejev, tudi »skica« Šestindvajset in ena. Ko je podčrtal, da »vsa slava ne тоте privezati mladega pisatelja na kulturno udobno mesto«, je Prijatelj okarakteriziral Gorkega s citatom iz njega samega:
»Človek mora biti rojen v kulturni družbi, da more najti v sebi potrpljenje, celo življenje preživeti sredi nje in niti za trenotek ne zaželeti, da bi šel kam iz sfere vseh teli težkih pogojev, ki jih je uzakonil običaj malenkostnih, strupenih laži, iz sfere bolestnega samoljubja, idejnega sektantstva, vsakojake neodkrito-srčnosti — z eno besedo, iz vse te nečemurnosti vseh nečemurnosti, ki omrzuje čuvstvo in pokvarja um. Jaz sem se rodil in vzgojeval zunaj te družbe, in vsled tega meni prijetnega vzroka ne morem jemati njene kulture v velikih dozah, ne da bi se od časa do časa oglasila v meni vsiljiva potreba stopiti iz okvira kulture in se malce osvežiti od črezmerne kompliciranosti in bolestne finosti tega življenja. V vasi je skoraj prav tako neznosno tesno in otožno kakor sredi inteligence. Najboljše je kreniti v mestno beznico, kjer je, čeprav vse umazano, vendar vse tako prosto in odkritosrčno, ali pa iti na izprehod po rodnih poljih in potih, kar je jako zanimivo, zelo sveži človeka in ne zahteva od njega drugega sredstva nego dobre in trdne noge.«
S tem citatom je Prijatelj dovolj dobro predstavil »neugnanca«, pisca »drznih, proletarskih bosjakov«, kot nekonformista, upornika, ostrega kritika in strupenega sovražnika uzakonjene in urejene družabnosti ter strastnega svobodoljuba. Iz besed Gorkega je očitno tudi, da pisatelj ni več — kakor klasiki — navezan na kmeta, zemljo in vaško življenje, kjer mu je skoraj ravno toliko »neznosno tesno in otožno kakor sredi inteligence«. Y njem je romantična ambicija družbenega outsiderja po prostodušnosti, sproščenosti in odkritosrčnosti beznic, potepuhov in družbeni neformalnosti najnižjih slojev. Lahko rečemo, da je slovenski bralec iz Prijateljeve biografske skice dobil za naše takratne razmere jasno revolucionarno podobo Maksima Gorkega kot drznega, ognjevitega
upornika proti sleherni konvencionalnosti in kompliciranosti družbe, proti moralnim in mentalnim deformacijam njenega ostarelega organizma. Vidimo, da je ta upornost, združena z neko široko in samozavestno romantično1 gesto, še neorganizirana, neusmerjena, ampak je bojevitost proti vsemu in vsakomur, ki utesnjuje, duši in izkrivlja resnico. In tak živ pojav, prikazan iz tako dinamične družbene perspektive, kot ga je predstavil Prijatelj, je nujno moral doživeti v slovenskem kulturnem življenju odmev, sprejem ali pa odklanjanje. Vsekakor je Prijatelj z zgovorno in umetniško prepričljivo Gorkijevo črtico Šestindvajset in ena podkrepil takšno pisateljevo1 podobo.
Maksim Gorki, kakor ga je predstavil Ivan Prijatelj, namreč svež, drzen in bojevit sovražnik vsega, kar najčešče imenujemo malomeščan-stvo in filistrstvo, je moral nedvomno — kakor samega Prijatelja — pritegniti nase našo moderno. Kaj nas gornji odlomek, ki si ga je izbral Prijatelj, ne spomni nekaterih tonov v najznačilnejših Murnovih pesmih, pa tudi Kettejevih, Župančičevih, Cankarjevih? Do Gorkega so čutili duševno sorodnost, z njim jih je družil odpor do moralno nagnite meščanske družbe, ljubezen do svobode in občudovanje vsega močnega in svobodnega. S Prijateljevo dejavnostjo sta ta sorodnost in pa to zanimanje zapustila sled v slovenski javnosti. Ce bi raziskovali nekoliko globlje, zlasti še, če bi upoštevali n. pr. njegovo korespondenco in korespondenco njegovih vrstnikov in sodobnikov, bi hitro ugotovili, da zanimanje za Gorkega ni bilo osamljen ali poseben primer. Upoštevajmo, da so si ti mladi ljudje zelo živahno izmenjavali mnenja, svoje literarne spise, še zlasti pa knjige sodobnih evropskih avtorjev itd., in z gotovostjo lahko trdimo, da je še marsikdo iz te generacije, ki jo imenujemo moderna, takrat vedel za Gorkega, se zanj zanimal in ga bral. O tem nam mimogrede poroča sam Prijatelj v uvodu k Murnovim Pesmim in romancam, kjer je zapisal, da ga je o veHki noči leta 1901, ko se je vračal na Dunaj, že umirajoči pesnik prosil, naj mu pošlje »zdravega in smelega Gorkega, da ga bo čitak.14 Poleg tega pisma, ki je o njem poročal Prijatelj v svojem eseju, najdemo^ v Murnovi korespondenci s Prijateljem še dve pismi na Dunaj, v katerih ga je prosil za spise Gorkega, in besede iz drugega pisma — »Prosim te, daj se požuriti malo in pošlji mi Gorkega kmalo v to nemarno Cukerfaberko ...« — kažejo, da si ga je zelo želel brati. Prijatelj mu ga je poslal, ker se mu je Murn v enem zadnjih pisem
14 I. Prijatelj: Aleksandrov (Josip Murn). — Murn: Pesmi in romance. V Ljubljani 1903, str. XXIII.
za knjigo zahvalil. Najbrž pa je Gorkega nekoliko poznal tudi prej, ker ga je omenil v pismu Fanici Vovkovi že na začetku leta, ko je očital njenim pesmim vpliv Gorkega.16
Prijatelj se z Gorkim ni ukvarjal le mimogrede in slučajno, saj je imel v mislih načrt, kako bi za Čehovim izdal še knjigo- Gorkega. Tega pa ni mogel uresničiti, ker založnik Schwentner zaradi slabega knjigo-tržkega uspeha zbirke novel Čehova Momenti zamisli ni bil naklonjen.16 Tako po prevodu in biografski črtici v »Zvonu« Prijatelj pet let ni več pisal posebej o Gorkem, le omenjal ga je večkrat v zvezi z drugimi pisci1 in problemi; na primer leta 1904 v »Slovenskem Narodu« v eseju Izprehodi po Parizu,1'' ko je mimogrede opozoril na Gorkega ditirambe o Človeku, ali pa v spisu o A. N. Pypinu leta 1906 v »Ljubljanskem Zvonu«, ko je ravno tako mimogrede omenil, da je ta učenjak sicer Gorkemu priznaval talent, a leposlovni revolucionarji okrog njega so se mu zdeli pretirano mračni1.18 Posebej o Gorkem je Prijatelj spet spregovoril v oceni knjige Minke Govekarjeve Ruska moderna — v »Ljubljanskem Zvonu« leta 1906. Y kasnejšem razpravljanju nam bo ta ocena na poseben način odkrila, kaj je pomenil Prijatelju Gorki, oziroma kako globoko se je ta pisatelj vrasel v kulturni tok, ki mu je pripadal Prijatelj.
Seveda ne sodi v pričujočo razpravo o prvih odmevih Maksima Gorkega v slovenski javnosti, da bi se ustavljali ob izredni in večkrat odločilno pomembni posredniški vlogi, ki jo je imel Ivan Prijatelj v naši kulturi ob začetku stoletja in še potem vrsto let, ko je prevajal, pisal ali opozarjal k prevajanju mnogih, zlasti sodobnih evropskih avtorjev, še posebej pa ruskih. Očitno pa je, da sta bila njegov prevod in članek
15 Murn: Z brano delo, DZS 1954, knjiga II., str. 194: Pismo Prijatelju na Dunaj 18. aprila 1901. Na isti strani pismo Prijatelju na Dunaj 29. aprila 1901. — In str. 195. Pismo Prijatelju na Dunaj 20. maja 1901. — In str. 176. Pismo Fanici Vovkovi 9. januarja 1901.
18 Anton Slodnjak: Izbrani eseji in razprave 1. Prijatelja I, Uvod, str. XX.
17	Glej SN 1904; Izbrani eseji in razprave II, str. 337, Diskurz o ulici (V Parizu, 28. oktobra 1904). — Med drugim je pisal o ruskem idealizmu, navdušenju za idejo: »Eden največjih Rusov se je v zaletu za duhovnim principom z vso resnobo in vsemi ne malimi talenti svojimi vzdignil zoper znanost, umetnost in kulturo, ker ni slučajno šla v njegovo logično stavbo. To je bil Tolstoj. Dunes pa vam poje Gorki v svojih ditirambih na človeka, da ga ni čudeža razen človeka. .Človek — to je čudež!'«
18	A. N. Pypin, LZ 1906; Izbrani eseji in razprave. II, str. 109: »O novejših pisateljih Pypin ne govori rad. Leposlovni revolucionarji, zbrani okrog Gorkega, so mu pretirano mračni. Gorkega ima vseeno za talent. Modernistov okrog Merežkovskega in moskovskih dekadentov okrog Baljmonta ne more trpeti.«
o Gorkem odločilna spodbuda za vstop Maksima Gorkega v slovensko kulturno zavest. V primeri s kasnejšimi pisci o Gorkem je predstavljal Prijateljev prispevek sicer kvantitativno malo, a resnosti in pomembnosti njegovega dejanja ter posledic se zavemo, ko začutimo iz Prijateljevega prispevka, kako neposredno in s poudarkom je podčrtaval demokratičnost njegovega pisanja, ko je odkrival v Gorkem zdrave, demokratične, svobodoljubne tone. To je posebno važno, ko primerjamo Prijatelja z Grivcem. Prijatelj je brez neprijetnega prizvoka sumničenja o nihilizmu in anarhizmu podčrtal v Gorkem dejansko in resnično demokratičnost uporništva proti konformizmu in filistrstvu. V Prijateljevem prizadevanju se je tedaj v slovenski javnosti odrazil najintenzivnejši in odločilni odmev Maksima Gorkega, kakršnega je v tem času doživljal pri nas in zlasti pri mladi generaciji, odmev, ki smo ga opazili pri Murnu in ga bomo zasledili še mnogo let kasneje na primer v Debeljakovi recenziji v »Ljubljanskem Zvonu«. Prijatelj je odločilno vplival na afirmacijo tega pisatelja pri nas in vsi kasnejši pozitivni odmevi so šli v tej smeri.
Po Prijateljevem prevodu in predstavitvi Maksima Gorkega se je pričenjalo pri nas pojavljati to ime večkrat in pogosteje, predvsem v »Ljubljanskem Zvonu«, a že tudi drugje, pojavili pa so se še trije novi prevodi: vsi v podlistku »Slovenskega Naroda« leta 1901.19 To so bili prevodi treh dokaj značilnih zgodnejših črtic Gorkega. Kan in njegov sin je romantična zgodba — pisatelju jo pripoveduje star potepuški Tatar — o tragičnem zaključku strastne ljubezni očeta in sina do kozaške sužnje; druga je znamenita povest bosjaka Makarja Čudre, polna poezije, drznosti in svobodoljubja, o ponosnih ljubimcih: ciganki Raddi in Lojku; in tretja je črtica Mati, v kateri pripoveduje pisatelj žalostno zgodbo1 o pismih, ki jih je pisal neki starki v imenu v Sibirijo pregnanega prijatelja, njenega sina, da ne bi starke umoril s strašno resnico. V zadnji črtici je že bila prisotna znana pisateljeva ideja, ki so jo poudarjali tudi naši recenzenti tri leta kasneje ob priliki uprizoritve Gorkega drame Na dnu, namreč, da je laž umestna, kadar koristi pravičnosti ali dobroti.
19 Kan in njegoD sin. Ruski spisal Maksim Gorkij. (Prevod ni podpisan.) SN 1901, št. 36—38. (У »Primorcu« 1905 ponovno prevedel nepodpisani prev.) — Makar Čudra. Ruski spisal Maksim Gorkij. (Prevod ni podpisan.) SN 1901, št. 65—70. V »Primorcu« 1906 ponovno prevedel Alojz Gradnik; v »Slovenskem Kmečkem koledarju« 1909 »poslovenil Anton P.«; za podlistek v »Zarji« 1912, »prevedel V. F.'«. — Mati. Ruski spisal Maksim Gorkij. (Prevod ni podpisan.) SN 1901, št. 135.
9 Slavistična revija
129
V letu 1901 sestavkov o Maksimu Gorkem v »Ljubljanskem Zvonu« ni bilo. Srečamo pa njegovo ipie mimogrede še štirikrat v raznib ocenah oziroma poročilih urednika Antona Aškerca. Iz teh bežnih pripomb razberemo, da je Aškerc ruskega pisatelja nenavadno visoko cenil. Ko je poročal o Prešernu v Korševem prevodu, je z zadovoljstvom ugotovil, da bodo pesniku sedaj pravi tovariši veliki ruski pisatelji evropskega slovesa in med Puškinom, Lermontovom, Gogoljem, Tolstojem, Čehovoin in drugimi imeni je naštel tudi Gorkega,20 ki ga je kasneje v nekem drugem poročilu prišteval s Cehovom in Tolstojem med tiste ruske pisatelje, ki niso samo enakovredni zahodnim, neslovanskim, ampak celo presegajo »vse druge svetovne pisatelje«.21 Pri zadnji formulaciji je sicer očitno, da je Aškerca nekoliko zaneslo slovansko navdušenje. Njegovo precenjevanje vsega slovanskega je znano. V poročilu o knjigi kritik Volyn-skega,22 ki je izšla v Peterburgu, je Gorkega le omenil, da pa ga jc upošteval kot pomembnega in klasikom enakovrednega pisatelja, vidimo tudi po tem, ker je v pohvalni oceni prevoda Momentov Cehova pozival Prijatelja, »naj nam prevede še kako delo iz Maksima Gorkega, Tolstega, Dostojevskega in iz drugih pisateljev ruskih«.23
Razen v Prijateljevem spisu in Aškerčevih beležkah v »Ljubljanskem Zvonu« se je pojavljalo ime Maksima Gorkega v letu 1901 še čisto slučajno in so bile te omembe nedvomno prej posledica vedno bolj rastoče popularnosti pisateljevega imena po svetu kot pa kakega globljega zanimanja zanj. Takega značaja je bila nedvomno beležka v »Domu in svetu« Ruska književnost, kjer beremo, da so zdaj pri ruskem beročem občinstvu dokaj bolj kot pesniki priljubljeni pripovedniki v prozi, »kakor L. N. Tolstoj, M. Gorkij, H. Sienkiewicz«.24 Tako prvič naletimo na ime Maksima Gorkega v slovenski literarni reviji, ki je bila tedaj po pomembnosti takoj za »Ljubljanskim Zvonom«. »Dom in svet« tudi kasneje še nekaj let ni izoblikoval jasnega in dokončnega stališča do tega pisatelja kljub že omenjeni zelo* nedvoumni opredelitvi Frana Grivca v »Katoliškem obzorniku«. Ravno tako priložnostna je bila tudi omemba v »Slovenki« leta 1901 v rubriki Nove knjige, kjer beremo v poročilu o srbskih in hrvaških revijah, da »Brankovo kolo — od novega leta dalje
20	A.Aškerc: Ves Prešern d ruskem prevodu. LZ 1901, str. 53.
21	A.Aškerc: Ruska antologija v slovenskih prevodih. LZ 1901, str. 642.
22	A.Aškerc, A. N. Yolynskij: Borba za idealizm. Kritičeskija staty. S.Petersburg 1900; LZ 1901, str. 571.
28 A.Aškerc, A. P. Cehov: Momenti. Prevedel Iv. Prijatelj, LZ 1901, str. 356.
24 DS 1901, str. 369.
prinaša krasni roman Gorkega Foma Gordjejev«.25 Čeprav so bile ta čas v našem lisku omembe Gorkega še priložnostne, vendar kažejo, da je to ime postajalo znano in vzbujalo zanimanje. Ravno zaradi tega je posebno značilno za to obdobje odmevov Maksima Gorkega na Slovenskem, da je naš tisk dokaj budno in s pozornostjo spremljal in zaznamoval tudi istočasen odmev in pojav Gorkega v hrvaški književnosti. Prvo takšno poročilo, kakršnih mu je kasneje sledilo še več, je bila zadnja omemba Maksima Gorkega v slovenskem lisku v letu 1901: recenzija v »Slovencu«20 o hrvaškem prevodu romana Foma Gordjejeo, ki je tedaj že izšel v Zagrebu v knjižni obliki.27 Iz navdušenja recenzenta nad romanom in iz dokaj podrobnega obnavljanja vsebine lahko z gotovostjo sklepamo,28 da je poročevalec knjigo v resnici prebral in je ni le šablonsko opisal, kakršna je prišla na urednikovo mizo. Po slogu in po globini je bila ocena čisto povprečne žurnalistične vrednosti, pisec se je zadovoljil s hitrimi in bežnimi zaključki in impresijami, opazimo pa, da se je navdušil nad Gorkim. Roman je označil kot »žalostno, srce pretresujočo tragedijo, ... eno onih, ki nam jih nudi življenje dan za dnem, ki pa jih mi ne opažamo«.
Iz analize vsebine je očitno, da recenzent še ni dojel tistega elementa nemira in svobodoljubja v Fonii, ki so ga kasnejši pisci o Gorkem predvsem poudarjali. Roman mu je pomenil bolj socialno in psihološko analizo trgovskega sveta in življenja in, dasi je opazil v Gordjejevu nagnjenost k rezoniranju, mu je bil junak »premalo energičen«. Značilno je za »Slovenčevega« recenzenta, da je poudaril, kako je junak »velik nasprotnik nemorale, a sam preveč slab«. Skratka — v oceni že čutimo, čeprav še ne toliko zavesten in izoblikovan, tisti strogo opredeljeni, načelni idejni odnos do Maksima Gorkega, ki ga je po svoje že jasno izpovedal Grivec in ki je postal kasneje značilen za klerikalni del slovenskega tiska. »Slovencev« recenzent je sicer iskreno navdušen vzkliknil: »To vam je psihologija, to analiza dušnih problemov!« — ampak se obenem zavedal, da to ni umetnost, ki bi jo lahko brezpogojno priporočal.
25 Slovenka 1901, str. 101.
28 Slovenec 1901, št. 268.
27	Foma Gordjejev. Ruski nupisuo Maksim Gorkij. Preveo Milan Šurič. Zagreb 1901.
28	Ko je nu zaključku ocene pohvalil hrvaški prevod zaradi izvrstnega, Sladkega in lepega sloga, je celo pristavil: »Tiskarna pa bi bila oskrbela lahko lineiSi papir in opremo. Pri čitanju oči preveč trpe. ker se črke preveč udirajo v slabem papirju.«

In na koncu se je umaknil ter poudaril, da knjiga zaradi naturalističnega opisovanja nemorale, pri čemer je svareče pokazal na francoski vpliv, ni priporočljiva za mladino.29
Naslednje leto, 1902, srečamo v slovenskem tisku, razen v novi literarni reviji — »Slovanu« — a tu šele proti koncu leta, sicer maloštevilno in neobsežno, a pomembno gradivo o Gorkem. Če torej odštejemo »Slovana«, katerega nova funkcija pri uvajanju Gorkega sodi že v naslednje obdobje odmevov, so to leto izšli približno istočasno vsega skupaj trije spisi v zvezi s pisateljem. To sta bila daljša sestavka, prevoda dveh ruskih avtorjev, ki sta poglobila in razširila Prijateljevo informativno impresijo v »Ljubljanskem Zvonu« in odločilno sodelovala še dolgo pri formiranju našega takratnega odnosa do Gorkega, medtem ko je tretji, edini izvirni spis o Gorkem v tem letu, poglobil in rahlo revidiral vtis recenzije v »Slovencu«. Prevodi pa so se počasi množili in še vedno vzbujajo vtis bolj priložnostne podlistkarske objave. »Slovenski Narod« je to leto prinesel groteskno satiro malomeščanstva Vrag,30 »Slovenec« je tiskal prevod alegorične pravljice o morju Razdrobljeni okovi,31 »Svetilnik« pa je proti koncu leta objavil črtico Tovariša in klasično bosjaško zgodbo Gorkega Jemeljan Piljaj.3-
Omenjeni trije spisi pa so bili: v »Ljubljanskem Zvonu« članek Akila Volynskega Ruski novelisti, v »Slovenki« prevod spisa Maksim Gorkij Evgenije Martove iz Peterburga, v »Domu in svetu« pa je ocenil Lovro Pogačnik že omenjeni hrvaški prevod Foma Gordjejeva. Oceno je Pogačnik razširil v informativno razpravico o pisatelju, a se je precej zgledoval pri spisu Martove.
Akil Volynski, v tistem času dokaj popularen, larpurlartistično usmerjen peterburški literarni in gledališki kritik, je razpravo napisal
28 Prav tam. »Le škoda, da se Gorkij še ni otresel onih naturalističnih,
podrobnih opisovanj nemorale, ki se jih .je navzel v domovini; dobil jih je od Francozov. Knjige nikakor ne moremo priporočati zlasti mladini ne.«
30	Vrag. Spisal Maksim Gorkij, SN 1902, str. 84 (prevajalec ni podpisan).
31	Razdrobljeni okovi. Spisal Maksim Gorki. Poslovenil N.K. Slovenec 1902, št. 196, 198.
32	Tovariša. Ruski spisal' Maksim Gorkij. Poslovenil Lj. Skalarjev. (Črtico je v »Domovini« 1904 ponovno prevedel E. Olgin.) — Jemeljan Piljaj. Ruski spisal Maksim Gorki (prevajalec ni podpisan). Svetilnik 1902, št. 23, 24, in 1903, št. 2, 3. — Črtico je za »Primorca« 1906 na novo prevedel Alojz Gradnik in jo 1911 tudi uvrstil v knjigo Drobnih povesti Maksima Gorkega. Prevod Fedorja Gradišnika pa je izšel v »Narodnem dnevniku« 1909 in naslednje leto v knjigi njegovih prevodov Povesti Maksima Gorkega. Nepodpisani prevajalec je objavil prevod črtice v »Zarji« 1912.
•
posebej za »Ljubljanski Zvon« na prošnjo urednika Antona Aškerca.35 Pričel je z ugotovitvijo, da je izšla moderna ruska literatura iz obeh velikanov — normalnega Tolstoja in blaznega Dostojevskega, in da se zdaj razvija v smeri k drugemu. Oba je kratko označil in prešel k Cehovu, ki mu pomeni največji talent moderne ruske beletristike. O njem je zapisal, da je izredno senzibilen slikar normalne ruske duše, ki trepeče in boleha v razkroju ruske družbe ob koncu stoletja. Korolenku je priznal lep, zlasti deskriptiven talent, a mu je očital liberalizem; nato je prešel h Garšinu, ki ga je postavil za mejnik med staro in novo literaturo, za njegova dela pa sta značilna poetični humanizem in brska ekstaza. Potem pa je nadaljeval:
»Glede široke popularnosti pa se more z Garšinom primerjati samo današnji mladi pisatelj Maksim Gorkij in kakor se nam dozdeva, je že dosegel vršino svoje slave. Njegov talent že ne napreduje več, morebiti celo pada... Nikakega dvoma pa ni, da je eden najoriginalnejšili današnjih talentov in morebiti ravno zato, ker je nekako divji, privlačuje čitateljstvo k sebi.«
Nato je avtor kratko očrtal življenjsko pot pisatelja-bosjaka in ugotovil, da je ta v literaturi ustvaril nov tip, tip bosjaka; to je človeka, ki se je odtrgal od zemlje, a se vendar ne prišteva k množici mestnega proletariata. Y spisu Volynskega se je pojavila prvič v slovenskem tisku tudi politična oznaka Gorkega: to je levičar, ki je zelo blizu marksističnemu gibanju; vendar pa je avtor poudaril, kar je bila o Gorkem v tistem času točna ugotovitev, da namreč pisatelj vseeno »ni pristaš tega gibanja, kajti namesto instinktov razredne borbe nosi v sebi instinkt individualnega svobodoljubja, nekak anarhističen element, ki ga približuje nekaterim zapadnoevropskim literarnim strujam«. Yolynski je nato podčrtal še en element pisateljskega sveta Gorkega, kateri je bil v njegovih prvih delili, bosjaških, večkrat opazen: ničejanstvo. Pokaže se, kadar se v pisatelju zbude neke posebne moči, ki ga dvignejo nad vsakdanjo posvetno moralo. Takrat je »nekoliko podoben tudi Dostojev-skemu«, je pripomnil Yolynski. Skoraj preroško pa je poudaril, potem
ko je ugotovil, da je novost in svežost vzrok uspeha tega pisatelja: /
»On je brez dvoma vrgel v rusko literaturo nov ferment, ki s kvasom dekadentstva vred osnuje bodočnosti nove literarne organizacije.«
Pomisleke je izrazil Volyns'ki glede formalne plati spisov Gorkega. Zanj je bil Gorki neharmonski oblikovalec, čigar dikcija je včasih groba,
33 Ruski novelisti, za »LZ« spisal Akil Volynskij (S.Petersburg). (Iz ru-
skega rokopisa prevedel A. Aškerc.) LZ 1902, str. 91.
tudi prisiljena; njegove barve so svetle, a tudi cesto kričeče, retorične, »kakršne rabi človek silnih čustev, ki pa nima dovolj samokritike in izobraženega okusa«. Ker Volynskega niso posebno prizadeli socialni in družbeno kritični poudarki Gorkijeve proze, je razumljivo, da ga je večkrat motila njena formalna literarna nedoslednost, in tako na primer v črtici Šestindvajset in ena ni iskal toliko etičnega in psihološkega problema, kolikor je podčrtal estetski kontrast Tanjine nravne zmage.
Ko je na kratko označil še ruske dekadente54 in na kraju mimogrede ocenil delo nekaterih manj pomembnih sodobnih pisateljev,35 je zaključil s hvalnico Gorkemu:
»Vse te pisatelje ljudje radi čitajo, toda njih popularnost popolnoma za-temnjuje slava takšnega pisatelja, kakršen je Gorkij, ki se dviga pred njimi kakor kaka nedosežna vršina.«
Očitno nam je torej, da je Volynski, ki je bil, kakor kaže, precej blizu ruskemu simbolizmu in misticizmu, Gorkega cenil kot velikega in za rusko literaturo pomembnega pisatelja, povedal pa je skoraj naravnost, da ga oblikovna stran njegove umetnosti moti, medtem ko lahko iz tona v spisu kdaj celo razberemo, da mu pravzaprav Gorki-pisatelj ni bil blizu, Gorki-človek pa morda še posebno ne.3fl Vendar, ne glede na včasih preveč domač ton, ki je rad postal vzvišen, kadar je govoril o Gorkem, je bil prispevek Akila Volynskega nedvomno pomemben.
34	Dekadenco je definiral kot »stremljenje k čisti estetiki, odcepljeni od vsakega drugega višjega ideala«. Na kratko v rahlo nenaklonilnein tonu je označil Minskega, Merežkovskega, Hippiusovo in Sologuba. Zaključil je, da so, kot na zahodu, tudi ruski dekadenti pričeli »zopet plavati v idealistui struji. Na Ruskem je takšna nagla evolucija dekadentstva čisto naravna, ker ga ni naroda na svetu, v katerem bi bila dekadentstvu nasprotna struja tako močna, kakor je religijozua struja; iu tudi zategadelj je ta pojav tako naraven, ker je dekadentstvo čisto kulturno seme, ki so ga zanesli zapadnoevropski vetrovi v blatno Rusijo«.
35	Jasiuskij, Nemirovič-Dančenko, Gnjedič, Aljbov, Boborykin, med ostalimi še Mamin-Sibirjak, Potapenko, medtem ko mladih, kot so bili Bježetski, Bunin, Timkovskij, Meljšin, Čirikov, Veresajev (zadnja dva »sta mlada, tudi tendenciozna pisatelja, nekoliko nagnjena k marksizmu«), še ni hotel ocenjevati.
30 To da slutiti formulacija: »V nekaterih njegovih podobah se čuti domišljavost« ali pa dokaj ostra ugotovitev: »Včasih se v njem zbudi nekaj zlobnega, brezobzirno-negativnega.« Vendur je pa tudi res, da je pisal v podobnem ostrem, včasih vzvišenem tonu še o drugih, n. pr. o Minskem, Merežkovskern. Skozi vrstice je Volynski dal večkrat vedeti, da večino modernih avtorjev, ki jih obravnava, osebno pozna, oziroma je v tem krogu dokaj domač. Z resničnim občudovanjem je govoril, razen o Dostojevskeni in Tolstoju, Ie še o Cehovu.
Predvsem je plastično orisal Maksima Gorkega v določenem družbenem in celo političnem okolju, in kar je bilo za slovenskega bralca posebej važno, določil mu je mesto in pomen v toku sodobne ruske literature ter poudaril njegovo veliko vlogo za njen nadaljnji razvoj. Ravno tako je podčrtal izvirnost Gorkijeve pisateljske snovi in njegovo prepričljivo pesniško moč ter obenem opozoril na formalne slabosti.
Bralec, ki ga je pTi nekaterih formulacijah Volynskega v oceni Gorkega morda ostra kritičnost z rahlo skepso na dnu še motila ali begala, si je pa lahko deloma poglobil in predvsem razširil podobo o pisatelju v članku, posvečenem izključno Gorkemu, ki je približno istočasno izšel v »Slovenki«. V opombi beremo, da je bil obširni spis Maksim Gorkij izpod peresa Evgenije Mart iz Petrograda preveden iz septembrskega zvezka »Sozialistische Monatshefte« za leto 1901.37
V uvodu je avtorica poudarila veliko in vsesplošno priljubljenost pisatelja in ugotovila, da Gorki ni slučajno tako nenavadno uspel. Samo kot literarni oblikovalec ne bi Gorki povzročil tolikega zanimanja, Mar-tova je skušala ugotoviti globlje psihološke in socialne korenine tega uspeha. Gorki je po njenem odkril, da pod evropsko kulturno polituro »vkljub dvestoletni hudi dresuri carizma, vkljub kapitalističnemu gospodarstvu«, še žive, oslabljene in podjarinljene, v polevropski, polazijski ruski duši »skitniške želje starih TuSkih navad in tista obča slovanska naklonjenost k melanholiji, razmišljanju, k besnim orgijam, katerim sledi utrujenost in kes«. Vse to se je v pisateljevi duši okrepilo, k čemur je pripomoglo njegovo življenje potepuha-ruskega proletarca, ali kakor je nekoliko naivno zapisala avtorica, »lahko bi se reklo romantično« življenje; kasneje so zelo pogosto ponavljali v slovenski publicistiki to oznako »romantičnega« življenja Gorkega.
Predvsem je Martova ugotovila, da so bosjaki Gorkega pravzaprav tisti nadarjeni, a nepotrebni ljudje, ki jih je ruska literatura že prikazovala in so ji dragi. Vendar pa je podčrtala bistveno izviren odnos Gorkega do teh ljudi, zakaj on namreč do njih ne goji usmiljenja oziroma sočutja ter ga ne vodijo pri tem kakršni koli humani' nagibi. Docela v nasprotju z literarno tradicijo Gorki celo občuduje svoje bosjake kot svobodne in odkrite ljudi, »dasi ne taji, da so zelo hudobni« in da ne poznajo »socialnih, niti altruističnih občutkov«. Martova je to imenovala »nebrzdan ali čudno privlačen kult svobode«, ki je v borbenem odnosu
37 Maksim Gorkij. Evgënija Mart. Petrograd. Slovenka 1902, str. 76. (Prevajalec ni podpisan.)
/
do družbe. Ta njegov kritični in borbeni odnos do družbe, ki ga sicer tudi pisatelj sani do takrat še ni jasno izdelal in opredelil, je tolmačila avtorica dokaj enostransko, posplošila je zgolj pisateljevo psihološko izhodišče in pri tem pozabila na sociološki okvir in motiv upornosti Gorkega. Tako je izenačila kulturo in civilizacijo s predstavniki kulturnih institucij gnile carske oziroma kapitalistične družbe, katerim je predvsem veljalo sovraštvo Gorkega, in prišla do absurdne trditve, ki za Gorkega, pesnika takrat že objavljene himne o Človeku, pač ni mogla veljati: da sovraži kulturo in civilizacijo sploh; trditev, ki pa so jo slepo povzeli še nekateri pisci o Gorkem pri nas. Od tod njena posplošujoča sodba, da Gorki inteligenco zaničuje, kar je seveda deloma držalo, kolikor je bila to meščanska, moralno in intelektualno degenerirana inteligenca tistega časa, ki jo je spoznal pisatelj v prestolnici in po vsej trhli carski Rusiji. Toliko pa je bilo nadaljnje razpravljanje Evgenije Martove točno, ko je zlasti dobro podčrtala, da Gorki poleg banalnega samoljubja in duševne velosti najbolj zaničuje strahopetnost inteligence, ki se kaže v »instinktih zaslužka«, to je v filistrstvu in konformizmu. Ta strahopetnost je »velika zavora«, ki jo je imenoval pisatelj strah pred življenjem, strah, ki prikrajša človeka za najlepše in najdragocenejše, za heroizem. Zato pa so Gorkemu ljubi bosjaki, zakaj v njih vidi ljudi, ki so premagali »dušeči, ... sramotni strah pred življenjem«.
Y naslednjih, večkrat razvlečenih odstavkih svojega spisa je skušala Martova analizirati psiho bosjaka Gorkega in psihološke motive bosjaštva. Ugotovila je, da pokaže pisatelj vsaj za hip junaka z njegove najboljše strani, pri čemer razkrije njegovo človeško vrednost ali lepote duše, nakar pride do »eksplozije«, ko pade nazaj v umazano in banalno bosjaštvo, v katero pa ga neizogibno sili odpor do vsega trdnega, urejenega in stalnega, zakaj tak urejen svet vzbuja v bosjaku »žalost, zaničevanje in težko tesnobo«. Bosjaštvo je bilo po mnenju Gorkega sprva elementaren pojav in je izviralo, kot je razložila Gorkega Martova, v ljubezni do svobode in v nezadovoljstvu z življenjem v družbi. Avtorica je videla vzrok bosjaštva v »zanimivi psihologiji elementarnega ruskega življenja, ki še blodi po temi in kjer še zavest slabo funkcionira«. V romanu Foma Gordjejeo je po njenem mnenju prikazal pisatelj hrepenenje brez realnega temelja, hrepenenje, kakršnega vzbuja neka nejasna želja po absolutni resnici, pravici in iskrenosti med ljudmi.38
58 Analiza Martove romana Foma Gordjejeo se je pojavljala v kasnejših spisih o Gorkem pri nas še večkrat, najprej že takoj v Pogačnikovi oceni.
Objektivne korenine bosjaštva je skušala Martova odkriti v značaju ruskega naroda in njegovi zgodovini, pri čemer je opozorila, da moramo upoštevati in pomisliti:
»... na pritiskanje državne moči, na žalostno jednoličnost meščanskega življenja, pa tudi na okolnost, da ruske oblasti storijo vse, kako bi razdrle vsako vez med ljudmi ter jih pustile brez vsakega upa in osamljene... V naraščanju proletarijata in v kompliciranosti življenja v obče nahaja ta nagon ugodna tla, in zato ima Gorkij prav, ko trdi, da so skitalci postali socialna prikazen in da sestavljajo razred zase.«
Gorki, po besedah Martove, ne vidi v svojih junakih samo nesrečne ljudi, temveč ljudi z zahtevami, »ki jih resnično življenje ni moglo zadovoljiti«. Ta zahteva je lahko tudi iluzija. Kot primer take teme je navedla Martova novelo Šestindvajset in ena, ki jo je analizirala precej točneje in s poudarki, ki so bili bliže pisateljevi tezi kot pa že omenjena interpretacija Volynskega. Y teh bednih likih Gorkega je opuzila v prvi vrsti ljudi, ki ne poznajo ponižujočega strahu pred življenjem in so se naučili uživati lepoto trenutka. To so ljudje, ki ničesar ne prikrivajo in se ničesar ne boje ter nimajo ničesar izgubiti. Zatorej gledajo na vsakdanjo življenjsko gonjo- s ponosnim zaničevanjem.39
Gordjejeva je označila avtorica za človeka, ki je že po naravi nesposoben za kompromise ter je bosjak in proletarec kljub bogastvu, človek, ki ni dorasel borbi, ampak z naslado še pospešuje svoj propad.
39 Analizo Martove Šestindvajset in ene navajam, ker je ilustrativna za naše takratno razumevanje Gorkega. To in druge njene analize še večkrat srečamo ali pa vsaj zelo podobne misli v zvezi z drugimi spisi Gorkega. Govekar in Govekarjeva sta včasih dobesedno po Martovi prepisovala vsebine spisov Gorkega.
»Zaprti v temno in vlažno klet, pripeti na delo, ki ga sovražijo, razjedeni od si file, krast in drugih ostudnih bolezni, ti ljudje vendar ne pozabljajo, da so tudi oni bili ljudje, in hrepene po solnčnem žarku, ki bi jim razsvetlil temno življenje. In ko so našli ta solnčni žarek v obliki neke uboge hišne, obdajajo ga z nekim uprav religijoznim obožavunjem, čuvajo ga, popolnoma nedolžni, celo v svojih mislih vsakega blata... Kur pa Gorkega in nas k tem ljudem predvsem rivlači, to je njihova žilavost, ki nam pada včasih posebno v oči, ko je vsa-emu takorekoč zapisano na čelu: ako hočeš uživati življenje, bodi previden! — ko nas zalizuje tisti mučni in ponižujoči strah, da prej ali slej vse izgubimo. Te parije ne poznajo nikakršnega strahu, ne poznajo tiste ponižujoče skrbi za bodočnost; oni so se naučili velike umetnosti: uživati lepoto vsakega trenotka. Oni so nepremagljivi. Njih ne more nikakšna izkušnjava pödmititi, nikakšna sila streti. Z ust se jim nikdar ne izvije kakšnu luž, neresnica in hinavščina, ker se oni ničesar ne boje. Oni nimajo ničesar izgubiti: ker nosijo vse v sebi, svoj jednotni duh, ki razume ničevnost življenja, ničnost in mučnost vseh človeških nagnjenj. Oni vidijo pred seboj zdaj strahopetno, zdaj ogorčeno borbo za veselje življenja; oni vidijo, kako tekajo ljudje mimo njih z obrazi izkrivljenimi od pohlepa, sovraštva in zavisti, a oni stojijo izven te gonje, gledaje na vse to polni ponosa in oholega zaničevanja.«
Evgenija Martova je zaključila spis o Gorkem z mislijo, da je ta pisatelj »simbol nezadovoljenega, upornega duha«, ki v borbi z banalnostjo življenja napne vse svoje »nekultivirane, nedisciplinirane, divje« sile. Gorki ni voditelj, mu je štela v dobro avtorica, in ne ponuja nikakršne filozofije in nikakršnega kodeksa življenja. Vsekakor je bila pomembna misel Martove, ko je poudarila, da je Gorkega »mlada in lepa romantika«, ki jo je imenovala »srečna izjema v ruski književnosti«, pisatelja približala občinstvu in olajšala razumevanje njegovih umotvorov. Spis je zaključila z ugotovitvijo, ki ni bila značilna zgolj za odmev Gorkega v domovini, temveč v podobni meri tudi za odmev pisatelja na Slovenskem, v avstro-ogrski jaro kapitalistični Cankarjevi »dolini šent-florijanskk :
»Gorkij nam je pripovedoval o svobodi, o možnosti, da je človek svoboden tudi pod pritiskom našega časa, ki postaja od dne do dne bolj filistrski, on nam je predočil naš nemir, naš brezmočni protest, našo strahopetnost, ki se sramuje sama sebe — je-li potem čudo, da si je pridobil našo ljubezen?«
Spis Maksim Gorkij Evgenije Martove je bil očitno pisan z velikimi simpatijami do Gorkega in njegove umetnosti in je bil poleg Prijateljeve biografske črtice najbolj navdušujoč izmed vseh člankov, ki so dotlej pri nas izšli o tem ruskem pisatelju. Razprava je tudi v primeri z Volynskim nastala iz nedvomno dokaj naprednejših stališč in nazorskih izhodišč tako za takratne razmere carske Rusije kakor naše avstro-ogrske. Kaže pa, da je bila avtorica bliže anarhizmu kakor pa marksizmu oziroma ruski socialno-demokratski struji, saj se je v članku mimogrede celo sklicevala na Mihaila Bakunina. Vendar pa je slovenski bralec kljub rahli konfuz-nosti in nekoliko aktualistiičnemu tonu brez dvoma razširil svoje poznavanje Gorkega in se približal njegovim bosjakom. Evgenija Martova je iz psihološkega izhodišča, iz sociološkega le mimogrede, opozorila na obstoj in izvor tega značilnega ruskega socialnega problema, iz katerega zornega kota je slikal Gorki svoj čas in obdeloval aktualne teme sodobne družbe. Poudariti moramo, da je nastopajočega mladega ruskega pisatelja predstavila1 predvsem kot pesnika svobode in svobodne aktivnosti ter strastnega kritika družbe.
Tretji članek O' Gorkem, ki je izšel leta 1902, bi pravzaprav sodil po vsebini že bolj v naslednje poglavje, sem ga uvrščam le bolj zaradi kronološke razporeditve gradiva, a vendar deloma tudi zaradi pomembnosti. Pisec poročila o hrvaškem prevodu romana Foma Gorcljejeo in njegovem
avtorju Maksimu Gorkem — Lovro Pogačnik v »Domu in svetu«40 — je očitno poznal spis Evgenije Martove iz »Sozialistische Monatshefte«,41 S£ij jo je v nekaterih odstavkih skoraj dobesedno prepisal.
Pogačnikov članek torej ne moremo šteti toliko za samostojno delo, kolikor moramo bolj upoštevati dejstvo, da je bila to prva resna in iz-črpnejša omemba Gorkega v drugi vodilni slovenski literarni reviji, vendar pa za nadaljnji odnos revije do pisatelja Pogačnikov prispevek ni ostal značilen.
Pogačnikov članek je bil pomemben in izviren zaradi uvoda in zaključka. Pisec je predstavil Maksima Gorkega kot pesnika, ki je, enakovreden naslednik velikih literarnih prednikov, »vstal iz proletariata« in se je tako izpolnila napoved Dostojevskega, namreč, da bo za Nekra-sovom izšel prvi veliki pesnik iz preprostega ljudstva. Zaključil je poročilo o romanu z ugotovitvijo, »da plava nad povestjo revolucionarni duh Gorkega, ki se ti vsiljuje v srce«. Sicer pa je Pogačnik predstavil Gorkega bolj ali manj po Martovi: to je pisatelj o bosjakih, ki je sam živel42 »to življenje, ki je res jako zanimivo, naravnost romantično«. Poudaril je, da Gorki v nasprotju z literarnimi predhodniki svoje junake občuduje kot resnične, odkrite in svobodoželjne, zadovoljil se je z ugotovitvijo, da so posledica posebne psihe ruskega življenja, »ki se razvija še sedaj v tesnih, omejenih razmerah«, in prešel v dokaj nadrobno obnavljanje vsebine romana, pri čemer se je raje zaustavil pri zapletih in razpletih fabule in manj pri idejnih in psiholoških momentih, za katere ni pokazal kaj dosti več posluha kot njegov predhodnik v »Slovencu«. Navdušili pa so ga »čarnokrasni opisi narave, posebno ob Volgi«, mehka melanholija in romantika, kar po njegovem mnenju loči Gorkega od drugih ruskih pisateljev.
S člankom Lovra Pogačnika v »Domu in svetu« se je zaključil in obenem že prešel odmev Maksima Gorkega v slovenski javnosti iz svojega prvega v drugo obdobje. Ruski pisatelj in njegovo delovanje je bilo slovenskemu bralcu predstavljeno v glavnih črtah, ravno tako je bil vsaj v osnovi, čeprav še ne vedno zavestno, izoblikovan že tudi naš odnos do tega kulturnega pojava: z Grivcem idejna kritika in odklanjanje, s Prijateljem in moderno' duševna sorodnost in občudovanje, v spisu Martove
40	Lovro Pogačnik: Foma Gordjejev, DS 1902, str. 52.
41	Ko je Pogačnik pisal članek, prevod v »Slovenki« prav gotovo še ni mogel iziti. Oba spisa sta izšla približno istočasno v začetku 1902.
42	Nekoliko svobodno in z napakami je povzel po Martovi uvtobiografijo Gorkega iz »Zizni«.
pa so bili že neki elementi, ki jih je kasneje najbolj poudarila socialno-demokratska oziroma delavska publicistika v populariziranju Gorkega-revolucionarja. Vendar vsi ti elementi v odmevu Gorkega se tedaj v slovenski javnosti še niso določno izoblikovali v zavesten odnos. Tisti hip je bil Gorki še svež pojav, ki se je oblikoval, poglabljal in niansiral — odkrila ga je naša moderna in ga s Prijateljevo osebnostjo predstavila, zdaj pa ni bil več samo njena last. Z letom 1902 je postal Maksim Gorki vedno bolj lastnina vse slovenske kulturne zavesti. Njegova podoba pri nas je že bila okvirno izdelana in jasna: to je velik pisatelj, naslednik ruske realistične klasike, uporniški in svobodoljuben duh, njegova dela odlikujeta poetična romantika in velika izvirnost snovi ter motivov. V tem so si bili do tistega trenutka enotni vsi pisci o Gorkem na Slovenskem.43
II
V drugi polovici leta 1902 je začel izhajati pod uredništvom Frana Govekarja elegantno opremljeni »Slovan«. S to revijo se je pričelo novo obdobje odmevov Maksima Gorkega v slovenski javnosti1. Njegovo ime se je pojavilo že v prvi številki in potem ga srečujemo skoraj v slehernem zvezku skozi nekaj letnikov. »Slovan« je bila slovenska revija, ki je v obdobju do leta 1906/1907 objavila največ člankov in beležk o Gor-keni ali v zvezi z njim. Večino jih je prispevala Minka Vasičeva oziroma Govekarjeva, poleg Prijatelja v tem obdobju najbolj zaslužna popula-rizatorka Maksima Gorkega na Slovenskem, njej je delovanje tudi uspelo zaključiti s knjigo prevodov Gorkega in njegovih pisateljskih tovarišev.
Prvič srečamo v novem »Slovanu« Maksima Gorkega v poročilu Vladimira Jelovška. Ta je pisal iz Prage o tamkajšnji uprizoritvi drame Gorkega Malomeščani v Narodnem divadlu.41 Poročilu se pozna, da je bilo napisano pod močnim in neposrednim vtisom drame, o kateri je pisec izjavil, da sicer ni formalno dovršena, a deluje z »nepremagljivo silo«. Dramo je Jelovšek predstavil kot problemsko: borba dveh gene-
43	Obširna komparativna študija slovenske publicistike bi pokazala, da je bil Maksim Gorki eden tistih tujih pisateljev, o katerih se je pri nas izredno dosti pisalo od njegove prve omembe pa vse do danes, saj je bilo samo od Grivčevega članka pa do leta 1914 pri nas natisnjenih preko 100 raznih člankov, esejev, razprav in beležk o njem ali v zvezi z njim in skoraj ravno toliko prevodov njegovih spisov v podlistkih in knjigah, antologijah ali samostojnih zbirkah.
44	V. Jelovšek: Malomeščani, Slovan 1902—3, str. 30.
racij, stare in mlade. Omenil je, da je sicer že Turgenjev obdelal ta problem, a pri njem »se završuje vse mirnejše: Bazarov veruje vase. Tu pa nihče ne veruje ničesar«. To je tragedija ruskega človeka, ki ne more koristno porabiti svoje energije: »in tako smo prišli po ostrih satirah Gribojedova ... in Gogolja... h Gorkemu, do grenke elegije, ki prehaja ze v slab sarkastičen smehljaj«. Pesimistični starec Ibsen se je zdel Je-lovšku vseeno svetlejši. Drama Gorkega pa ga je potrla, vendar ga je tolažila misel, da je pisatelj takega poguma in resnicoljubnosti tudi nekakšna perspektiva za ruski narod.
Temu dokaj živahnemu in prizadevnemu poročilu o dramatskem prvencu Gorkega je sledil v »Slovanu« kmalu nov članek o Gorkem-dramatiku. Minka Govekarjeva je poročala, očitno po različnih ruskih časopisnih virih, o uspehu krstne uprizoritve drame Na dnu v Moskvi.45 Dramo je tamkajšnja kritika sprejela z deljenimi mnenji: eni ne vidijo v vsem ruskem slovstvu dela, ki bi bilo podobno tej drami, medtem ko drugi opozarjajo na podobne motive in obdelave snovi pri Dostojevskem in Tolstoju.40 Poročevalka je poudarila, da pa so vendar ti in oni priznali delu vrednost.
Zdaj so se vrstile v reviji skozi vse številke različne beležke o Gorkem ali pa v zvezi z njim. V glavnem je vse prispevala Minka Vasičeva, deloma pa njen mož, urednik Fran Govekar. Tako kmalu spet beremo o Gorkem, da v Moskvi z velikim uspehom ponavljajo Na dnu, da avtor ze piše novo dramo z naslovom Židi.'7 V isti številki se prvič v slovenskem tisku pojavi ime Leonida Andrejeva.48 V kratki beležki ga je predstavila Vasičeva. Od nje zvemo, da ga nekateri ruski kritiki postavljajo v isto vrsto s Korolenkom, Čehovom in Gorkim ali celo nad nje. Govekar je v informativnem poročilu o Izvirnih dramah na slovanskih odrih pisal, da bodo uprizorili v Moskvi najnovejšo dramo M. Gorkega.40 V
45 M. ( = Minka Vasičeva): Na dnu, Slovan 1902—3, str. 101.
48 Vasičeva se je, kaže, še najbolj naslanjala na kritiko v časopisu »Novoe vremja«: »In dobri starček Luka, ki spravi končno le z ljubeznivimi besedami vse propalice na pravo pot, ali ne spominja na Tolstega Akima v drami Moč teme?« — Iz zadnjega stavka je očitno, da Vasičevi še ni bil popolnoma znan in jasen problem drame Gorkega.
47	Maksim Gorkij, Slovan 1902-3, str. 130.
48	M. (= Minka Vasičeva): Leonid Andrejev, Slovan 1902—3, str. 163.
ы Fr. K. (= Govekar): Izvirne drame na slovanskih odrih, Slovan 1902—3, str. 165.
isti številki beremo o drami Maksim Gorkij,™ o drami Brez opor;51 tu je Govekar poročal1, da je Gorki »najpopularnejši ruski pisatelj, a tudi v inozemstvu, zlasti na Nemškem, je postal nenadoma izredno priljubljen«. V naslednji številki revije spet srečamo novico o novi drami, ki jo Gorki ravno piše;52 spet o Andrejevu,53 ki je izjavil, da "mora biti za uspeli v veliki meri livaležen prijateljski pomoči Maksima Gorkega. V beležki o Stjepanu Petrovu Skitalcu'Ji beremo, da Gorki načeluje moskovskim modernistom. In naslednja številka je prinesla celo fotografijo Gorkega v krogu teh prijateljev,55 in še v naslednji številki zvemo, da je njegova drama Na dnu izredno uspela v nemških gledališčih, zlasti v »Kleines Theater«, kjer so jo igrali 200-krat.50
Poleg teh beležk sta izšla v »Slovanu« leta 1902/3 še dva daljša spisa, ki sta pomembna za naše raziskovanje prvih odmevov Gorkega v slovenski javnosti. Članek Frana Govekarja Romantik vagabundstva Maksim Gorkij57 je bil skoraj dobeseden, le včasih bolj svoboden prevod oziroma priredba članka Evgenije Martove. Za nas je važno predvsem to, kako je pisec poudaril v uvodu, da je »zanimanje za Gorkega danes ne le v Evropi, nego tudi v Rusiji večje, kakor za Tolstega, Čeliova ali za
60 Slovan 1902-3, str. 165. — Y njej nastopajo »najmarkantnejše osebe iz novel in romanov Maksima Gorkega«.
51	K. (= Govekar) — Maksim Gorkij: Brez opor, Slovan 1902—3, str. 165. Govekar je poročal o izredni popularnosti pisatelja doma in na tujem, zlasti v Nemčiji. Nova drama »se vrši v krogih modernega ruskega plemstva, ki je — brez opore med narodom — nesposobno ustanoviti si redno in pošteno življenje«.
52	Slovan 1902-3, str. 232. V novi drami nastopajo trije junaki: zastopnik aristokracije, birokracije in mestnega proletariata. Piše jo na Krimu.
53	M. (= Vasič-Govekarjeva) : Leonid Andrejev in grofica Z. A.Tolstoj, Slovan 1902—3, str. 232. — Pisala je o velikem zanimanju, ki ga vzbuja ruska literatura zadnja desetletja po vsem kulturnem svetu, in dostavila: »Zlasti trozvezdja Puškin, Ljermontov in Gogolj, potem Turgenijev, Dostojevskij in Tolstoj, sedaj Čehov, Gorkij in Andrejev, so imena, ki jih mora poznati vsak izomikanec.«
54	M. (= Govekarjeva): Stjepan Petroo Skitalec, Slovan 1902—3, str. 232. Ruska literatura je dobila novega pisatelja, pridobil ga je Gorki, ki načeluje moskovskim modernistom: Andrejevu, Buninu, Teleševu, Čirikovu i dr. Skitalec je realist in rahločuten poet ter ima »v svojih novelah skoraj iste sujete, kukor njegov prijatelj Gorkij, vendar so barve njegovih slik tako izbrane, kolorit njegovih podob iz življenja ruskega proletarstva tako fin in nežen, da nud-kriljuje včasih celo Gorkega«.
55	Fotografija: Maksim Gorki o krogu soojih prijateljev (Skitalec in Gorkij, Andrejev, Šaljapin, Bunin, Telešev, Čirikov). Slovan 1902—3, str. 365.
56	Maksima Gorkega drama Na dnu, Slovan 1902—3, str. 362.
57	F. K. (Fran Krašovec = Fran Govekar). Slovan 1902—3.
kateregakoli živečega ruskega poeta«. Ponovil je misel Martove, da na Gorkega »mnogi zro kot na apostola čakajoč njegovih plamenečih be-sedij«, in preden je prešel na pisateljevo biografijo, je zapisal:
»Prav zato, ker so Gorkega dela tako tipično ruska, so neprecenljive umetniške vrednosti. Gorkij je kot še nihče doslej, podrl plot med izhodom in zahodom, posvetil z bengalično svetlobo v skrito, doslej še nerazsvetljeno temo.«
Mimo teh misli, ki pa so skoraj gotovo vzbudile še posebno zanimanje za Gorkega med bralci »Slovana«, Govekar ni prišel do izvirnej-ših zaključkov,58 temveč je sledil Martovi v oznaki bosjaštva kot psihološkega in socialnega pojava, povzel po njej vsebinske analize spisov Gorkega in ravno tako- iz njenega članka prepisal citate iz del, ki jih je Martova vpletla v svoj spis. Y bistvu je torej predstavljal Govekarjev članek Romantik oagabundstoa Maksim Gorkij le nekoliko prekrojen spis Martove, saj Govekar ni prispeval izvirnih ali novih misli niti podatkov, vsa njegova originalnost je bila v tem, da je tu in tam kaj izpustil ali pa prestavil posamezne odstavke.
Za širšo slovensko javnost je bil informativno bogatejši in pomembnejši prispevek Minke Govekarjeve o Gorkem in njegovem pisateljskem krogu.50 Potem ko je v uvodu članka Ruska moderna Govekurjeva ugotovila, da je ruska literatura po vsem kulturnem svetu v modi, se je ustavila pri skupini, ki jo je zbral okrog sebe Maksim Gorki. Ti pisatelji so vtisnili pečat vsej mlajši ruski literarni generaciji ter so v kratkem času dali ruskemu slovstvu dela visoke umetniške vrednosti. Za te talente je značilno, da »so vsi bosopetniki... ali mestni proletarci ali pa sinovi priprostega naroda«, in so se v nasprotju s prejšnjimi generacijami, ki so sicer že tudi pisale o življenju najnižjih plasti naroda,00 »gibali v svojih otroških in mladeniških letih sami ,na dnu', ...bili so sami bos-jaki«. »Genialnega« Gorkega ni predstavila posebej; kratko se je ustavila pri najznačilnejših predstavnikih njegovega kroga: Andrejevu, ki
58 Tudi po dostavkih o dramah Malomeščani in Na dnu, ki so bili očitno zbrani po tujih' virih, verjetno nemških, bi se dalo sklepati, da Govekar še ni imel v tem času samostojnega odnosa do Gorkega in je pisatelja ter njegova dela le malo poznal.
50 M. V. (= Minka Vasičeva-Govekarjeva), Ruska moderna, Slovan 1902—3, str. 365.
60 Prav tam: »Sljepcov, Uspenskij, Sasodimskij, Zlatovrockij in še mnogo drugih je pač študiralo z veliko vnemo ljudsko življenje, vse svetle in temne strani naroda ter njegove težnje, a kot sinovom takoimenovanih boljših stanov, jim je nedostajalo neposrednosti, one tajne izrazilne moči, ki je ne nadomesti niti nujskrbnejše študiranje in znanje.«
se ji je zdel najbolj zanimiv in nadarjen, Skitalcu, Cirikovu, Teleševu in Buninu. Govekarjeva je poudarila, da ta pisateljski krog predvsem druži živahno poglabljanje v »sočasne socialne borbe in težnje ruskega naroda, v njega mišljenje in čustovanje«. V teh realistih, katerih dela pa so tudi polna poezije, je videla Govekarjeva dragocen kulturen dokument sodobne Rusije in obenem poleg klasikov polpretekle dobe — v nasprotju z »brezizraznim kozmopolitizmom« slovstva na zahodu — obet za slovansko bodočnost v slovstveni umetnosti 20. stoletja.
Ko zaključujemo pregled prvega letnika »Slovana«, lahko rečemo, da je revija zelo veliko prispevala k popularizaciji Maksima Gorkega na kraju 1902. in začetku 1903. leta. Zlasti pomembno pa je, da sta oba omenjena članka, ki sta izšla v zadnjih dveh številkah tega letnika, torej že leta 1903, še posebej pa dolga vrsta beležk, raztresenih skoraj po vseh številkah, opozarjali predvsem na najnovejše ustvarjanje Gorkega, na uveljavljanje njegove dramatike. Ko je »Slovan« v teh beležkah in še v podobnih v naslednjem letniku poročal slovenski javnosti o uspešnem in hitrem uveljavljanju dramatike Gorkega v Rusiji in po svetu, je nedvomno prispeval svoje k izrednemu uspehu drame Na dnu pri ljubljanski uprizoritvi dve leti kasneje.
Dejavnosti, ki jo je za Gorkega razvil »Slovan«, se je v letu 1903 pridružil še »Ljubljanski Zvon«. Tudi tu beremo bolj ali manj le informativne beležke, katerih večino j.e celo zanesel v revijo urednik »Slovana« Govekar. Tako v beležki o Leonidu Andre jenu,01 v kateri piše Govekar o ruski literaturi kot edinem polju svobodnega mišljenja v Rusiji in se je zato »mogočniki bojijo«, beremo, da je v zadnjih dveh desetletjih talent izumrl, ostala sta le še Tolstoj (Čehov je premalo »tendenciozen«) in zdaj polno zveneči »čvrsti, kljubujoči protest« Gorkega, ki se mû je pridružil Andrejev.62 Tudi naslednje tri beležke o izrednem uspehu drame Na dnu v »Malem gledališču« v Berlinu,63 o četrtem ponatisu Gorkega zbranih povesti in romanov64 in o delnem
01 C.G. (= Fran Govekar), Leonid Andrejev, LZ 1903, str. 190.
62 Andrejeva je označil za mojstra novele, na katerega je sicer »nemalo« vplival Gorki, a je »v mnogih stvareh od njega popolnoma različen«. Manjka mu »dražesti«, ki je značilna za Gorkega. Je pa izredno originalen v predstavljanju, v nadrobnem slikanju in fini psihološki analizi. Govekar je še zapisal, da je to pisatelj mračnih motivov z močnimi mističnimi elementi.
03 —k (= Govekar): Nova drama Gorkega, LZ 1903, str. 191. Govekar je menil, da je drama pri tujem občinstvu kljub temu, da tega življenja ne pozna, uspela zlasti zaradi poetičnosti.
01 LZ 1903, str. 256.
neuspehu Na dnu v domovini,65 je prispeval Govekar. Podobnega informativnega značaja so bile še ostale tri beležke v »Ljubljanskem Zvonu« tistega leta, ki jih je napisal Aškerc. Poročal je o zanimanju Francozov za Ruse,66 med drugim o francoskem prevodu drame Na dnu, o »peter-burškem župniku« Petrovu in njegovi knjigi o sodobnih ruskih pisateljih67 ter o tem, da bo Gorki postal gledališki ravnatelj.68
Zanimivo pa je, da v tem letu, ko je bilo v »Slovanu« in »Zvonu« Polno Gorkega, nikjer drugje v slovenskem tisku ne naletimo več na nobeno omembo Gorkega — razen mimogrede in posredno v kratki beležki o ruskem slovstvu v »Domu in svetu«, v kateri je Fr. Štingl omenjal vpliv Gorkega na nekega začetnika.60
Leta 1903 so se že počasi množili prevodi Gorkega; od petih v tem letu so bili kar štirje v podlistku »Slovenskega Naroda«, in to v krajših časovnih presledkih. Med temi prevodi sta bili na primer Boles,10 zgodba ° prostitutki, ki piše ljubezenska pisma namišljenemu ljubimcu in ki sta jo v članku omenjala Martova in Govekar, ali pa prisrčna in poetična bosjaška črtica Nekdaj v jeseni11 ki je doživela do leta 1914 še vrsto Prevodov. Druga dva prevoda v »Slovenskem Narodu« sta bila še: medi-
«5 (= Govekar): Gorkega drama Na dnu, LZ 1903, str. 447.
08 —š ( = Aškerc) : Rusi in Francozi, LZ 1903, str. 384. Aškerc je navedel, da je »Revue de Paris« prinesla razpravo o Korolenku; »Revue Bleue« v treh zvezkih prevod Gorkega Na dnu, »Revue Latine« pa študijo Emila Fagueta o Tolstoju in Dostojevskem. Francozi so prevedli že tudi Andrejeva.
67	—a— (= Aškerc): Rusko slovstvo, LZ 1903, str. 693. Z veliko simpatijo Je poročal o Petrovu, ki se ukvarja zelo »prostodušno« z vsemi aktualnimi Problemi. V knjigi O naših pisateljih je Petrov pisal posebno o Gorkem, za katerega je ugotovil, da tako kot večina modernih pisateljev ne zna utešiti hrepenenja po resnici, zna ga le izražati. Pisatelji morajo biti vodniki k spremembi življenja, izražati morajo nove ideje, staviti življenju »višje smotre«, cesar pa večina ne zmore, niti Gorki.
68	—š— (= Aškerc): Gorkij gledališki ravnatelj, LZ 1903, str. 704.
00 Fr. Štingl: Ruska književnost, DS 1903, str. 311.
70	SN 1903, št. 139, 141. (Prevajalec ni podpisan.) — Ponovno jo je prevedel 2& »Primorca« 1906 Alojz Gradnik, ki jo je vključil tudi v Drobne povesti, 1911. Nepodpisani pa jo je prevel pod naslovom Bolesij v »Zarji«, 1912.
71	SN 1903, št. 152—153. (Prevajalec ni podpisan.) — V »Primorcu« 1906 jo J® prevedel Alojz Gradnik in objavil tudi v Drobnih povestih, 1911; v »Domovini« 1908 je izšel nov prevod pod naslovom Zgodba iz mladosti. Isti prevod je Ponatisnil »Naš dom«, 1909, v »Soči« 1910 jo je pod naslovom Jesenska noč Prevedel Fedor Gradišnik; »Slovenec« je 1914 objavil ponoven prevod z naslovom V noči.
^ Slavistična revija
145
tativna alegorija Pred obrazom življenja72 in pretresljiva slika iz vaškega življenja Odhod.''3 Peti prevod pa je bil ponoven prevod črtice Pred obličjem življenja74 v »Rdečem praporu«.
»Slovan« za leto 1903/4 je nadaljeval s popularizacijo oziroma z aktualnim informativnim poročanjem o Maksimu Gorkem, pri čemer mu je vedno bolj sledil »Ljubljanski Zvon« in celo že »Dom in svet«. Ta vnema za Maksima Gorkega je šla tako daleč, da srečamo njegovo ime tako rekoč v zvezi s skoraj vsako novico iz Rusije. Tako je na primer zapisal Govekar v »Slovanu« v beležki o Ruskih gledališčih,76 da poje v carski operi v Moskvi F. Šaljapin, »prijatelj Gorkega«, v nadaljevanju pa beremo, da igrajo v »Hudožestvenem teatru« Ibsena, Hauptmanna, Przybyszewskega, Čehova, Gorkega in druge moderne avtorje. Ime Gorkega srečamo1 še v beležki Govekarjeve ob smrti kritika Mišhajlovskega,78 ona je poročala tudi o Zborniku ruskih modernistov, ki ga je nameraval izdati Gorki,77 in O' skorajšnji uprizoritvi njegove nove drame Letovi-ščarji v »Hudožestvenem teatru«;78 Govekar je pisal še o Ruski drami med Nemci,'10 kjer je poudaril, da Dunaj prek Berlina spoznava slovansko dramatiko, zlasti Tolstoja in Gorkega. Celo Bogumil. Vošnjak v Pismih iz Rusije80 ni mogel, da ne bi vsaj omenil, kako se je seznanil z »imenitnim« pisateljem Petrovim,. »intimnim prijateljem Gorkega in Andrejeva«. Pač pa je pomembna napoved repertoarja slovenskega gledališča za naslednjo sezono, kjer beremo, da bodo igrali »poleg del klasikov. tudi drame Ibsena, L. Tolstoja, M. Halbeja, M. Gorkega«81 in v
72	SN 1903, št. 111. (Prevajalec ni podpisan.) — Ponoven prevod še isto leto v »Rdečem praporu«- pod naslovom Pred obličjem življenja; pod tem naslovom tudi prevod v »Edinosti«, 1907.
73	SN 1903, št. 157. (Prevajalec ni podpisan.) — Pod naslovom Izvod jo je prevedel za »Primorca« 1907 Alojz Gradnik, tudi v Drobnih povestih, 1911; nov prevod nepodpisanega prevajalca pod naslovom Izprevod v »Zarji«, 1912.
74	Rdeči prapor 1903, št. 13. (Prevajalec ni podpisan.)
75	Slovan 1903/4, str. 59. c. r. (= Govekar).
78 M. V. ( = Minka Vasičeva-Govekarjeva) : Umrl N. Mihajlovski, Slovan 1903/4, str. 124.
77	Slovan 1903/4, str. 189,
78	M. G. (= Minka Govekarjeva), Maksim Gorki: Letoviščarji, Slovan 1903/4, str. 223.
70 Slovan 1903/4, str. 387.
80	Slovan 1903/4.
81	Slovensko gledališče, Slovan 1903/4, str. 286.
prvi številki naslednjega letnika že naletimo na Govekarjevo oceno uprizoritve drame Na dnu.
Pred to uprizoritvijo pa je izšlo leta 1904 še nekaj beležk in člankov o Gorkem ali v zvezi z njim v »Domu in svetu« in v »Ljubljanskem Zvonu«. Tako je Vladimir Levstik pod psevdonimom Vladimir Mihajlo-vič napisal Črtico iz ruske književnosti A. P. Čehov,*2 v kateri je takoj v uvodu zapisal, da šteje današnja Rusija tri pisatelje, ki so si pridobili nenavadno veljavo doma in po širnem svetu: Tolstoja, Gorkega in Če-liova.83 Levstik je poudaril pomembnost Čehova in Gorkega v nasprotju z večino sodobnih ruskih pisateljev, »ki hodijo po starih sporočanili polih«, njuno delovanje pa je »bogato novih momentov... njuna Muza se bojuje proti zmešnjavam sodobnega duševnega življenja; prilagodila se je potrebam časa in dozorujočim teoretičnim in praktičnim življenjskim vprašanjem«. Toda že nekaj mesecev kasneje je ob priliki smrti A. P. Čehova izšel v »Dopiu in svetu« članek profesorja Štifterja Spomini po A. P. Čehovu,B1 ki je bil popolnoma nasproten po duhu in zaključkih Levstikovemu. Avtor je odkrito pokazal odpor do mlade ruske literature in njenega uspeha v Evropi, ki se mu je zdel krivičen do starih klasikov, katere Evropa komaj pozna po imenu ali pa sploh ne, zakaj »Evropa« ne pozna niti Ščedrina, ki v nadarjenosti ne zaostaja za Čehovim, »mej tem, ko ista ,Evropa' Gorjkega kar na rokah nosi ter ga tako boža, da treznemu opazovalcu od tega slavljenja kar slabo prihaja ...«. Članek je zaključil v prepričanju, da bo tudi Čehov, in ostali moderni ruski avtorji z njim, dobili pripadajoče »ne najodličnejše« mesto v panteonu ruske književnosti, ker »manjka mu one idealne vsebine, ki povzdiguje književno vrednost«. Ta odpor proti pretiranemu poudarjanju in slavljenju Gorkega pač še ni bil znanilec tistega, ki se je nekaj let kasneje pri nas res pojavil, zakaj tisti je bil v imenu Čehova in za Čehova ter zlasti mistika Andrejeva, odpor prof. Štifterja pa je bil mnogo globlji in v »Domu in svetu« je ostal kot trajen in v bistvu že vseskozi prisoten tih odpor slovenskega klerikalizma proti revolucionarnemu, ateističnemu in individualističnemu ruskemu pisatelju, ki se je leto kasneje v reviji tudi odkrito manifestiral V »karakteristiki« Maksima Gorkega.
82	DS 1904, str. 103. Vladimir Mihajlovič (= Vladimir Levstik).
83	Na kraju spisa je Levstik priporočil bralcu Momente Ivana Prijatelja in njegov predgovor o Čehovu. Zanimivo je, da je to knjigo ob izidu urednik DS Lampe precej ostro napadel.
84	DS 1904, str. 574.
V »Ljubljanskem Zvonu« je bil Gorki leta 1904, če ne štejemo Zbaš-nikove ocene uprizoritve Na dnu v ljubljanskem gledališču, ki jo je prinesla zadnja številka »Zvona« v tistem letu, omenjen v dveh krajših sestavkih. V prvem — Katere pisatelje čita najraje učeča se ruska mladina** — beremo, da je Gorki na drugem mestu za Levom Tolstojem in pred Dostojevskim; v nekrologu Antonu Pavlooiču Čehovuse pa je pisec poudaril, da je bil Čehov poleg Gorkega najodličnejši predstavnik novejše ruske literature. V novembrski številki »Ljubljanskega Zvona« pa je v rubriki Slovensko gledišče stalni revijin gledališki recenzent dr. Fran Zbašnik že obljubil oceno uprizoritve dramskega dela Maksima Gorkega Na dnu,87 ki jo je naslednji »Zvon« res prinesel.
Gorkega drama Na dnu je po velikem uspehu na krstni uprizoritvi leta 1902 v Moskvi prišla zelo hitro na evropske odre. Tedanji bralci slovenskih literarnih revij so lahko zvedeli za uspeh te drame v »Kleines Theater« v Berlinu in za uspeh, ko je Reinhardt potem s to uprizoritvijo gostoval na Dunaju. O gostovanju Hudožestvenikov v Pragi je poročal Jelovšek. Slovensko deželno gledališče v Ljubljani je postavilo v načrt repertoarja dramo Na dnu že za sezono 1903/04 (v tej sezoni je bila drama uprizorjena v hrvaškem gledališču v Zagrebu in v srbskem gledališču v Beogradu), a do uprizoritve je prišlo šele v naslednji sezoni.
Premiera Gorkega drame Na dnu je bila v lorek, 25. oktobra 1904, dramo je prevedel Fran Kobal, režiral pa mladi češki igralec Jaroslav Tyšnov, ki je postavil z njo menda svojo najuspelejšo predstavo za časa angažmaja v Ljubljani.88 Uprizoritev je vzbudila močno zanimanje, omogočila je Slovencem, da so se najbolj neposredno seznanili z Gorkim in bila obenem izredna in najprimernejša priložnost, da so se ob njej razpisali, ne glede na to, da je uprizoritev tudi sicer gledališko zelo uspela.80
Med vsemi članki, ki so izšli v zvezi z uprizoritvijo drame Na dnu, vzbudi našo pozornost prvi v tej vrsti, obširen spis Maksim Gorkij: Na dnu življenja, ki ga je s podnaslovom Razmotrivanja v dveh nadaljevanjih objavil Ferdinand Turna v »Slovenskem Narodu«.00 Mladi, socialistično usmerjeni Turna je bil član dijaške literarne skupine »Naša moč«
85 LZ 1904, str. 192.
88 LZ 1904, str. 512.
87	LZ 1904, str. 701.
88	Gl. Janko Traven: Maksim Gorki in slovensko gledališče, »Gledališki list. Drama« 1953/54, št. 8, str. 164.
88 Janko Traven v omenjenem članku, str. 165.
00 SN 1904, št. 243, 245.
in je malo pred tem potoval po Rusiji,91 o čemer je sam pripovedoval v potopisni črtici z ostro proticaristično ostjo, ki jo je uvrstil na začetek zbirke literarnih skic in črtic V znamenju življenja. Zbirko je leta 1905 izdal v samozaložbi,92 isto leto, ko je na Dunaju izdal tudi prvi in edini zvezčič Novih esejev.03 Tumova Razmotrivanja so predstavljala prvi poskus, približati se ruskemu pisatelju s takratnih slovenskih marksističnih stališč, s sociološko in filozofsko analizo njegovih junakov ter snovi in tako odkriti idejo, ki jo je umetnik vložil v umotvor.
Pisec je pričel z izhodiščem, da moramo vse duševne proizvode razumeti kot odraz resničnosti in da imajo zato svoj izvor v človekovih socialnih razmerah. Z rastočo industrijo sta zrasli tudi pomembnost in moč proletariata in: »ta novi, dosedaj nepoznani faktor... ta nova, moderna, socialna dejstva in stremljenja so našla v slovstvu ... v najnovejšem času svoj veren odsev v takozvani moderni literaturi in njenem velikem oddelku... dramaturgiji«.94 Po tem splošnem uvodu je Turna kratko predstavil naturalizem s Hauptmannom in s Sudermannom, ki sta vpeljala v dramatiko moderni proletariat in njegov svet, in prešel na Gorkega, o katerem je zapisal, da je največji sodobni naturalistični dramatski duh ter je Hauptmanna »prekosil v velikem, in če je mogoče v vsem«. Turna je predstavil Gorkega kot umetniškega opisovalca najnižjega sloja človeštva. Temu sloju so se sicer že poskušali približati nekateri njegovi ruski literarni predhodniki, a brez uspeha. Gorki pa je odkril tudi v teh bosjakih človeka, krivca za pogine in bedo tega ljudstva pa v vladajoči družbi. Najmočneje je izrazil to stališče v svoji najnovejši drami Na dnu.
Po tem uvodu Tuma najprej na kratko analizira dramo po formalni plati. Poudaril je, da se je Gorki, podobno kakor v novelah in romanih, izognil slehernim efektom, se tako sicer oddaljil pretežni večini moderne dramatike, a zato vsakdanje življenje prikazal brez primesi pripetljajev, v čemer je ravno njegova revolucionarna sila. Pač pa je Turna pogrešal
91	Menda v družbi z Radivojem Peterlinom-Petruško. Tega se spominja akademski slikar Maksim Gaspari, ki je bil ravno tako član dijaške umetniške skupnosti in sodelavec njenega rokopisnega glasila Naše moči.
92	Ferd. Lev. Tuma, V ztiamenju življenja. Skice in črtice. Risbe: Maksim Gaspari. Založil pisatelj. Natisnil Л. Slatnar v Kamniku 1905.
03	Novi eseji; št. 1. Janko Kukovec: Umetnost in kritika. Dunaj 1905. Izdaja in ureja F. L. Tuma.
04	Tu je pristavil Tuma pripombo, da »se je izvršil tak preporod n. pr. v romanih že davno prej«, in pri tem očitno mislil na kritični realizem 19. stoletja.
konsekventnost dramaturgi je, namreč osredotočenost na junaka, zakaj v tej drami Gorkega osebe po njegovem mnenju preveč filozofirajo.
Po krajšem intermezzu, v katerem je meditiral o dramatiki na sploh in o nalogi dramatike in dramatika v sedanjem času — namreč zastopati proletariat in bičati meščanske razmere — je prešel na vsebinsko analizo drame Na dnu.
Gorki je z veliko močjo odkril duševne globine teh nesrečnih ljudi, da bi videli ljudje, kako v njih še obstaja možnost napredka, da so iz mesa in krvi in da so* padli tako nizko le zaradi obstoječe družbene ureditve. Ni pa se Gorki po njegovem mnenju povzpel nad Tolstojevo staljšče, ker še vedno zgolj nemo apelira za pomoč. Tisto, kar edino vodi Gorkega v konflikt z obstoječo socialno ureditvijo, je njegov duh; to je filozofija, ki veje iz njegove drame in njenih junakov. Turna je poudaril:
»Gorkij hoče pokazati, da osebe same ne morejo izpremeniti svojega dosedanjega življenja in pričeti novo, in prav zaradi tega se oklepajo materializma, t. j. naziranja, da se izpremeni človek in njegov način življenja šele z izpre-membo tistih življenjskih razmer, v katerih živi, da zavisi človek, ves njegov ,jaz' le od tega, kar ga obdaja.«
Gorki se je tega zavedal, je Turna nadaljeval, in na tem je zasnoval konflikt drame — prišel je človek, ki je pokazal njegovim bosjakom obupni položaj in pa slehernemu izmed njih, da je tudi v njem nekaj tiste vrednosti, s katero more koristiti človeštvu, toda — prepozno! Nihče ni več sposoben, da bi pričel novo življenje. Tako je pesnik zaključil in nas pozval, da moramo »rcspektirati človeka že kot otroka, kajti človek, to je nekaj velikega! To je nekaj, kjer tiče vsi začetki, vsi konci... zaradi njega morate žrtvovati celo resnico, kajti: resnica — to je človek ...«. Nihče se ne pogrezne tako globoko, da bi bile v njem uničene vse kali za poboljšanje; Gorki to dokazuje, ko je pokazal najnižje, ki niso več zmožni niti iluzij o boljšem življenju. Prišel je Luka, ki je odkril nekje na njihovem dnu še nezavedno bivajočo vero v človeka. Luka je človek, ki daje »padlim pogum k okrepitvi«. Zakaj po pisateljevem mnenju, je zapisal Turna, smemo dati človeku kot tako okrepilno sredstvo celo laž, če se le more s tem preroditi spet v človeka. Luka je značaj s »specifično ruskim koloritom«, ki ima »notranji nagon človeka pomagati... žrtvovati se za koga«. Turna je zaključil, da Gorki iz spoznanja o popolni nedolžnosti teh ljudi in nemoči pričeti novo življenje, »izvaja ..., da se mora izpremeniti prej okolica teh ljudi in da jih samo pridigovanjc ne more rešiti njihovega pogina«, za katerega nosi krivdo vladajoča družba, »obstoječi red«.
S tako doslednostjo ni sledil Gorkega mislim do Ferdinanda Turne in dokaj časa za njim noben recenzent pri nas. Odmev, ki ga je vzbudila Umetnost Gorkega v Tumi in morda z njim v našem takratnem socialno-demokratskem toku, je ostal v naši tedanji publicistiki še osamljen, bil pa je znanilec novega odnosa do Gorkega, ki se je pojavil v slovenskem delavskem tisku malo pred prvo svetovno vojno, jasno in zavedno formuliran pa šele po vojni oziroma oktobrski revoluciji z nastopom mlade povojne generacije.06
»Slovenski Narod« je prinesel po Razmotrwanjih Ferdinanda Tu me še oceno uprizoritve, ki je izšla v rubriki Slovensko gledališče06 takoj po premieri. Nepodpisani kritik, najbrž Miroslav Malovrh,07 je priznal uprizoritvi izredno dovršenost, laskavo je pohvalil igralce in režiserja ter podčrtal, da je občinstvo prevzela nenavadna moč umotvora. Zapisal je, da je Na dnu »veledramatsko delo« kljub temu, da ni grajeno po Aristotelovih estetskih pravilih. Toda ta »inferno«, ki se mu vsak »spodoben človek v snažni obleki izogne« in ki ga je Gorki popisal neusmiljeno resnično, ni vzbudil v gledalcu studa, temveč največje usmiljenje. To je, po mnenju ocenjevalca, pisatelj tudi hotel doseči. Dejanje je zanemarjal, da se je lahko posvetil osebam, tipom, »originalom«, ki so' kljub propa-losti in zavrženosti vendarle ljudje. Dramatik jim je z največjo pozornostjo položil »na jezik... ali v srce... uprav evangelijsko idejo, na kateri sloni cela igra: tudi ta na dno življenja padli izmeček človeštva se da še rešiti in zopet povzdigniti — z ljubeznijo«. Ocenjevalec je na koncu poudaril, da nima drama samo:
»...svoj velik umetniški pomen, nego tudi svoj socialni pomen: pesnik nam kaže, da žive na dnu človeške družbe ljudje, ki se jih ne sme z zaničevanjem prepuščati njihovi usodi, nego se jim mora podati roko in jih z ljubeznijo pripraviti do novega življenja.«
Zanimivo je, da je podoben moralni nauk kakor liberalni »Slovenski Narod« našel v drami Gorkega, seveda z ideološkimi korekturami in pripombami, tudi gledališki kritik »Doma in sveta« Adolf Robida.08 Tudi ta je najprej ugotovil, da »drama proletarcev« Na dnu imena drama po
05 France Bevk: Maksim Gorki (Ob 60-letnici), Edinost 1928, str. 64. — Bratko Kreft: Maksim Gorki (Ob 60-letnici), Novi čas 1928, št. 3, 4. — Maksim Gorki — 60-letnica, Pros veta 1928, str. 77. — Čulkovski: Maksim Gorki, Pod lipo, 1925, št. 11, 12. — Čulkovski: Maksim Gorki, Delavska politika 1928, št. 21.
98 SN 1904, št. 245.
07	Gl. omenjeni članek Janka Travna, str. 165.
08	A. R.: Slovenska drama, Na dnu, DS 1905, str. 58.
Aristotelovih pravilih ne zasluži, ji je pa priznal, da je zelo izviren prikaz ruskih nižjih slojev. Robida je menil, da Gorki kaže »randevous propalih« v luči ljubezni »in veleva: odpusti«. Sodrga živi v spominu na prejšnje čase, skuša se rešiti, a se ne more, ker je brez ljubezni in moči. Ko spoznajo svoj bedni položaj, postanejo cinični in zvale vso krivdo na usodo. Mednje je dramatik postavil apostola, ki trosi njegove ideje, skuša pomagati s svetom, pridiga, skuša poboljšati z ljubeznijo. Njegovo delovanje, po Robidi, pa je negativno — »kot vse delo Gorkega«. Robidi je bil Luka junak besede, ko pride do dejanj, omaga. Oceno je zaključil s sodbo: »Gorkij je popoln materialist, in sicer materialist najbolj odurne vrste.« Skliceval se je na Dostojevskega, ki je dobro vedel, »da umetnost ne obstoja samo v tem, da se podaja občinstvu dobro in slabo tako, kot je, ampak je upošteval estetično pravilo, da se mora slabo le do gotove mere staviti v nasprotje z dobrim«. Y drami Na dnu pa Robida tega ravnovesja ni našel, zakaj Luka je le mož besede, ne dejanj. »Kakor Suder-mannu in Hauptmannu, tako manjka tudi Gorkemu one poživljajoče moči, ki jo imenujemo vero«, je zapisal Robida in obsodil naturaliste, da stikajo po beznicah ter rišejo eksistence, ki niso vredne njih talentov. Ob zaključku ocene je napadel moderno dramatiko v celoti in jo odklonil, ker ta dokazuje, da je človek odvisen od okolja in mora postati to, »v čemer živi: a pri vsem tem ne pokažejo, kako«. Ti dramatiki so ljudje, ki delujejo le negativno, a pozitivno stran socialne bede prezirajo in je ne upoštevajo. Tako je Robida na koncu članka prišel s svojo idejno ostjo neprikrito na dan: »pridigujejo vedno le ljubezen, a ljubezni v pravem pomenu besede, verske ljubezni ne poznajo«.
Recenzent v »Ljubljanskem Zvonu«,00 dr. Fran Zbašnik, je podobno kakor ocenjevalec v »Slovenskem Narodu« tudi poudaril v uvodu poročila, da Na dnu ni drama v običajnem pomenu besede, »kjer dejanja ni, ondi tudi razdelitev v dejanja ni možna«, temveč — prizor v štirih odmorih, ker na odru govorijo, samo govorijo in modrujejo. Zbašnik je vzkliknil:
»In vendar, kako nam pretresejo dušo ti sami na sebi mrtvi prizori, kako se nam stiska srce spričo njih, kako trepeče duša!« — »Nekaj z elementarno silo delujočega tiči v teh kopicah gnusobe, ki nam jih je nagrmadil Gorkij v svojem delu.«
Vsak teh propadlih ljudi je filozof in tako del bistva Gorkega — dalj se Zbašnik ni spustil v analizo junakov drame. Povedal je lé še, da se te »živali v človeški podobi« za trenutke zavedo svoje propalosti,
»» LZ 1904, str. 765.
zahrepene po lepšem, svetlejšem življenju, in v tem je njihova tragika, zakaj pogreznejo se vedno spet na dno. Zbašnik je primerjal dramo s »staro pesmijo« o prikovanem Prometeju in zaključil sodbo o drami Na dnu, da je, »kar se tiče zunanje sestave igre, slaba drama, kar pa se tiče njene vsebine, nekaj vele-globocega, nekaj grandijoznega, nekaj, kar pretresa človeka skoro kakor Goethejev Faust«. V zadnjem odstavku je pohvalil uprizoritev in igralce.
Medtem ko so vsi trije prejšnji ocenjevalci skušali najti neke idejne osnove ali poudarke v drami, jo je Fran Govekar v »Slovanu«100 gledal ozko skoz očala epigonskega in površnega naturalista. Ugotovil je, da Gorki sicer nima tehnike kakor Sardou ali Bissou, da pa so dejanja medsebojno logično zvezana z razvojem ljubezni obeh osrednjih oseb. Zavrnil je očitek, da je Gorki nanizal v drami le negativne tipe, ker so v njej tudi simpatične osebe, ki hrepene po luči, idealih, taka sta Nataša ali Luka. Po teh »srčno dobrih trpinih« je sklepal Govekar, da je »torej družba na dnu ruskega življenja vendarle verjetna, realistična, z dobrimi lastnostmi in slabimi instinkti — resnični ljudje«. Nato se je kritik Govekar vprašal po ideji drame in ugotovil: klasikom so idejo drame vsilili šele profesorji, medtem ko so klasični dramatiki skušali prikazati le odlomek življenja v dramatičnem konfliktu značajev.
Fran Govekar ni našel v drami Na dnu revolucionarnih idej, v delu je odkril le prizadevanje za naturalistično slikanje miljeja:
»Tako tudi v naturalističnem delu Gorkega ni treba iskati posebne ideje, ker smo povsem zadovoljni, ko vidimo pred seboj zanimiv kos iz življenja ruskega naroda, tragične slike iz dejanja in nehanja bosjakov, toda podaja jih v toli originalni in prepričevalni obliki ter v toli prisrčnem tonu, da ljubimo pridigarja (Luko) in verjamemo njegovi pridigi.«
Po petih letih, odkar se je pojavilo ime Gorkega v slovenski javnosti, se je pripetilo ob premieri njegove drame Na dnu prvič, da so se Slovenci razpisali ob njegovem posamežnem delu, prvič se je ravno tako pojavilo večje število člankov tako rekoč hkrati in od toliko avtorjev; kar pa je predvsem pomembno — hkrati so reagirale različne osebnosti, ki so predstavljale različna, v marsičem ali pa celo popolnoma nasprotujoče si razumevanje, sprejemanje ali odklanjanje Maksima Gorkega na Slovenskem v celoti in ne samo njegove drame. Iz vseh petih sestavkov o drami je tako na prvi pogled očitno, da je bila uprizoritev v gledališču piscem le primerna prilika, ob kateri so s pomočjo bolj ali
™> Slovan 1904/5, str.'29.
manj temeljite analize dela izpovedali svoje mnenje o Gorkem, o njegovi umetnosti in celo o sodobni literaturi sploh, kolikor so ga lahko šteli za predstavnika vsaj nekaterih njenih teženj. V teh ocenah uprizoritve lahko razberemo prvič tako hkrati, spontane in direktne, obenem pa samostojne odmeve na Gorkega v tako rekoč vseh tedanjih glavnih tokovih slovenskega literarnega in tudi kulturnopolitičnega življenja. Ocene so namreč izšle v listih in revijah, ki so zagovarjale odločna kulturnopolitična stališča skupin, gibanj ali celo političnih strank in napisali so jih ljudje, ki so izpovedovali v njih s svojim sodelovanjem izrazite kulturnopolitične nazore, katerim so prikrojevali syoja literarno estetska merila in zahteve. In tako ugotovimo, da je ravno zaradi te ozke povezanosti člankarjev s trenutnimi težnjami in stanjem v različnih tedanjih tokovih slovenskega družbenega življenja doživel Gorki z dramo Na dnu — kljub živemu zanimanju in celo navdušenju — z odmevom v javnosti (z izjemo Tumovega prispevka) v bistvu nerazumevanje in še več: priložnost so nekateri porabili za boj ali obračun z nasprotniki oziroma za razlaganje mnenj in misli, ki neposredno z Gorkini ali njegovo dramo niso imela posebne zveze, pomenila pa so obenem tudi nedvoumno odklanjanje Gorkega in njegove drame.
Te ugotovitve seveda ne veljajo za Ferdinanda Tumo. Ta se je edini v slovenski javnosti trudil razložiti» umetniško in družbeno poslanstvo drame Na dnu z naprednih stališč, ki so bila blizu dejanski revolucionarni, socialistični koncepciji Gorkega, vendar pa so šli vsi štirje ostali recenzenti mimo Tumovih Razmotrioanj, čeprav so ta izšla že nekaj dni pred premiero v gledališču. Lahko pa mirno sklepamo, da v »Ljubljanskem Zvonu«. Zbašnik, ki se je trudil v moderni drami Gorkega najti še neki klasični princip tragične krivde, tega umotvora ni dojel niti po njegovi formalni strani, za njeno družbeno kritiko in revolucionarni socialni protest pa s svojim iskanjem romantične tragičnosti ni pokazal nobenega posluha. Ravno tako se je Govekar v »Slovanu« z naivnim naturalističnim formalizmom izognil vsebinskemu in idejnemu jedru drame. Medtem ko sta kritika, ki sta bila najbolj neposredno vezana na nazorsko in politično opredeljeno glasilo — Miroslav Malovrh kot predstavnik liberalnega in Robida kot predstavnik klerikalnega tabora — ideje Gorkega ponaredila, spačila poanto drame in razlago prikrojila trenutnim potrebam. V »Slovenskem Narodu«' je Malovrh razložil dramo Na dnu kot liberalistično moralko socialne pomoči, v »Domu in svetu« pa je Adolf Robida izpričal svojo ozkosrčno in napadalno klerikalno
sovražnost proti vsemu, iz česar ni štrlela ortodoksna katoliška, mahni-čevska idejnost, porabil je priliko za napad na moderno naturalistično dramatiko in jo v celoti z Gorkim vred odklonil kot nemoralno in škodljivo.
Ne glede na najrazličnejše odmeve, ki jih je vzbudila uprizoritev drame Na dnu v slovenski kulturni javnosti in ki smo jih lahko zasledili v omenjenih petih recenzijah, je umetnina vzbudila nenavadno pozornost; uprizoritev je umetniško prepričala v celoti, kar so ji priznavali vsi kritiki, ter je pomenila tedaj zelo velik gledališki dogodek. To je ostalo zabeleženo tudi v dveh tako različnih revijah, kot sta bili »Dom in svet« in »Slovan«, kjer v prvi na vprašanje: Kaj nam je nudil letošnji repertoar dobrega, stoji Na dnu, Martina Krpana, Hamleta in Moč teme;101 v »Slovanu« pa je ob uprizoritvi Tolstojeve Moči teme zapisal Govekar, da je ta drama poleg prizorov Na dnu najgloblje učinkovala na slovensko občinstvo.102
Zanimivo pričevanje, kako zelo je morala drama Gorkega odmevati med izobraženstvom, in kar je posebno pomembno, med dijaško mladino, zasledimo celo v Izvestjih с. kr. II. državne gimnazije d Ljubljani o šolskem letu 1904-1905, kjer stoji, da sta v osmem razredu pri profesorju slovenščine Josipu Westru kar dva dijaka nastopila s prostima govoroma o Gorkem: 1. Maksim Gorki kot dramatik (Gerne Ivan) in 2. Maksim Gorki, zastopnik ruske moderne (Ladiha).103 Oba, predvsem pa prvega mladega predavatelja -t- in prav gotovo tudi njunega učitelja — je nedvomno spodbudila uprizoritev Na dnu v Deželnem gledališču.
Kljub uspešni uprizoritvi in tolikšnemu odmevu drame Na dnu, katere prevod ni bil natisnjen, pa so izšli v letu 1904 le trije prevodi daljših novel Gorkega: v »Gorenjcu« Z godba hudodelstva,10* v »Domovini« pa Moderne lučice in Tovariša.106
Leto, ki je sledilo uprizoritvi drame Na dnu, pa je bilo leto. ko se je ime Maksima Gorkega v naših revijah najpogosteje pojavljalo. To je
101	DS 1905, str. 317.
102	Slovan 1904/5, str. 155. — Njegov zaneseni vzklik na kraju ocene — »Kje v nedogledni nižini so ostali Hauptmann, Drayr, Halbe, Ernst, Sudermann in dr. pod višino, na kateri stojita Tolstoj in Gorki« — je bil pač posledica Govekar-jevega površnega stila, a ravno tako očitno tudi odraz uspeha drame Gorkega na slovenskem odru.
103	Izoestje, v Ljubljani 1905; založila с. kr. II. državna gimnazija; str. 55.
104	Gorenjec 1904, št. 40 do 53. (Prevajalec ni podpisan.)
105	Domovina 1904, št. 16, 18, 20, 22, 24. Prevel E. Olgin. — Domovina 1904,
št. 48, 50, 52, 54. (Prevajalec ni podpisan.)
bila nedvomno posledica prodornega uspeha drame, a še mnogo bolj razburljivih dogodkov v Rusiji — rusko-japonske vojne in revolucije, ki ji je sledila, in je v njej Gorki odigral vidno vlogo; poleg tega pa je nehote vzbudila posebno pozornost za pisatelja še carska vlada, ko ga je zaprla. Surova akcija je sprožila glasne in ostre proteste vse takratne kulturne Evrope.
Odmev krvavih dogodkov in usode Gorkega je našel prostor tudi v takratnem slovenskem tisku. Seveda se je kazal ta odmev bolj v številčnosti kot pa tehtnosti prispevkov, zakaj tudi nadalje so se poročevalci v glavnem omejevali zgolj na informacijo. Tako nista n. pr. ravno »Slovan« in »Ljubljanski Zvon« prinesla nič posebno izvirnega in novega, medtem ko je »Dom in svet« šele zdaj čutil potrebo, da je treba izreči jasno in dokončno besedo o nenavadno slavnem in aktualnem pisatelju.
V »Slovanu« je n. pr. po omenjeni oceni drame Na dnu poročal Govekar O ruskih dramskih nooitetah1M in precej prostora posvetil novi »socialni« drami Gorkega Letoviščarji, o kateri je zapisal, da ni uspela, ker je »brez lepega dejanja« in pa ker je v njej pisatelj zelo kritično obsodil apatično ali nenravno rusko inteligenco. Ze v naslednji številki je poročal1 isti avtor o Rdečem smehu Leonida Andrejeva,1"7 prijatelja preganjanega Gorkega, s katerim je zdaj skupaj v preiskovalnem zaporu. In v naslednji beležki zvemo, da je Gorki dramo Otroci solnca,10* v kateri obravnava konflikt med staro in novo generacijo ruske inteligence, napisal v ječi. Govekar je zaključil z novico, da se je Gorkemu v ječi zdravje poslabšalo, in vzkliknil: »Po Vereščaginu in Cehovu naj ruska umetnost zgubi še Gorkega?« Y napovedanem repertoarju slovenskega gledališča za sezono 1905/6 pa zasledimo tudi Maksima Gorkega z dramo Malomeščani.100 Dramo je najbrž na Govekarjevo spodbudo prevedel S. Domicelj, a na oder ni prišla ne to sezono ne naslednjo, čeprav so jo ponovno napovedovali; nedvomno ni ustrezala kulturno izra-
100 Slovan 1904/5, str. 159. — Po Govekarjevih besedah je drama Letooiščarji
slika ruske inteligence, ki propada, ker je brez zveze z narodom in življenjem. Le dolgočasi se, spletkari, se predaja naključju in družabnostim. Gorki pa jo
opominja, naj dela za tiste, ki stoje nižje. Letooiščarji so, je menil poročevalec,
tragedija ruske apatične buržoazije in kot taka je polna resničnih očitanj.
Gorki v njej vzklika: »Vun iz tega blata! Ne ubijajmo lastne svobode!« Beležko
je kasneje v celoti porabila Govekarjeva pri sestavljanju uvoda v Rusko
moderno.
107 Slovan 1904/5, str. 188.
198 Slovan 1904/5, str. 190.
">• Slovan 1904/5, str. 286.
žito zahodno usmerjenemu in v Franciji šolanemu profesorju Frideriku Juvančiču, ki je tedaj zamenjal Govekarja na mestu intendanta slovenskega gledališča.110 Ob koncu letnika pa je objavila v »Slovanu« Minka Govekarjeva pod psevdonimom Milena Dobova še obširen spis Moskovska. modema,111 ki je bil v glavnem le močno razširjen in izpopolnjen prispevek o Ruski rhoderni iz »Slovana« pred dvema letoma. Novi članek je bil nekak izvleček iz uvoda, ki ga je napisala za knjigo prevodov iz Gorkega in tovarišev Ruska moderna in ki je izšla ob koncu leta 1904.112
Avtorica je v spisu Moskovska moderna, ki je z naslovom Maksim Gorkij in tovariši le deloma razširjen izšel kot uvod v knjigi, v glavnem ponovila misli in podatke, ki jih je zbrala iz vseh lastnih ali lujih beležk ali člankov, objavljenih do tistega časa v slovenskem tisku v zvezi z Gorkiin, Andrejevom, Skitalcem, Čirikovom, Buninom, in pa seveda vse, kar ji je prišlo prav za uvodne stavke predgovora iz spisov o Dostojev-skem, Tolstoju in drugih klasikih. Poleg lastnega in moževega gradiva iz »Slovana« je največ uporabila znane članke: Martove, Volynskega in Prijatelja.
Govekarjeva je pričela z ugotovitvijo, da je Evropa odkrila rusko literaturo s Turgenjevoin ; poudarila je, da so bili v ruski umetnosti vedno prisotni aktualni problemi in hrepenenje ter bolest. Pisatelji so bili socialni kritiki in najpogumnejši borci, ki so šibali napake javnega življenja. Od Gogolja dalje je v ruski literaturi vedno prisotna struja naturalizma, spojenega z idealizmom, posledica česar je bila literarna analiza zunanjega in notranjega življenja v človeku in naravi. Do Gogolja in Dostojevskega je bila ruska literatura domena višjih stanov, šele z njima, ko je usihala romantika in byronizem, se je pojavila »z epohalno silo demokratska struja realizma«, z njo pa boj za enakopravnost vseh slojev. Moderni umetnik, v nasprotju s klasično umetnostjo, katere »moč je bila fantazija«, upodablja človeka v njegovi vsakdanjosti ter išče njegovo individualnost, zasleduje prirodo v njeni moralni brezbrižnosti ter kaže neumorni napor človeštva za vsestransko enakopravnost vseh. Namesto »junakov« sta se zdaj pojavili narodna masa in borba za kruh in politično svobodo. Vse to, je pisala Govekarjeva, daje
110 Gl. Janko Traven: Maksim Gorki in slovensko gledališče, 1. e.
w Slovan 1904/5, str. 368.
112 Ruska moderna. Gorkij, Andrejev, Skitalec, Bunin, Čirikov. Novele in črtice. Prevela Minka Govekarjeva v Ljubljani 1905. Natisnila in založila Klein-mayr & Bamberg.
snov modernim spisom. Sodobna ruska literatura ni larpurlartistična, niti le izraz lepote,113 ampak »visoka pesem, kličoča ,in tyrannos'«. Po tem uvodu, polnem splošnih idej in gesel, ki so bila tisti čas v zraku v zvezi z ruskimi dogodki in literarnimi razmerami, in polnem posploševanja in napačnega ali vsaj enostranskega presojanja ruske literature, se je Govekarjeva posvetila vsakemu piscu posebej, t. j. Gorkemu in tovarišem, sodobnim ruskim pisateljem, za katere je poudarila, da so predvsem glasniki stomilijonske ruske, po svobodi hrepeneče in za večje politične in kulturne pravice boreče se mase. Tu je največkrat celo dobesedno uporabila že znano gradivo. Zaključila je ravno tako zvesto po prejšnjem članku o Ruski moderni, ki ga poznamo iz »Slovana« 1902/3.
Ob izidu knjige so razen Prijatelja vsi recenzenti šli mimo uvoda molče ali pa z zgolj šablonsko frazo, da je dovolj informativen. Preden pa se ustavimo pri teh odmevih na knjigo Govekaričinili prevodov, si oglejmo še nekaj vmesnih dogodkov.
Y »Ljubljanskem Zvonu« je v razburljivem letu 1905 spremljal tako rekoč skoraj na vsakem koraku delovanje in usodo Maksima Gorkega Radivoj Peterlin-Petruška, ki je poročal o dogodkih kot očividec, vojaški begun, neposredno iz Rusije. Novice so bile v glavnem takšne, kakršne smo brali v »Slovanu«. Med drugim je poročal, da so bila dela Maksima Gorkega prepovedana in da je pisatelj v preiskavi; dve številki kasneje zvemo, da je Gorki že. na Krimu, kjer se zdravi in piše novo dramo iz delavskega življenja, njegova dela pa že spet igrajo; še nekaj številk kasneje zvemo celo, da je bil nekaj časa na Finskem, kjer ga je portretiral Repin, itd.114
Na izredno popularnost Gorkega v revolucijskem letu nas opozori tudi članek O Maksimu Gorkem v glasilu katoliškega dijaštva »Zori«,115 kjer so ponatisnili kratek članek Friderica Loličja iz francoske revije »Annales«. Pridan je bil kratek uvod, v katerem je bilo povedano, da so spisi Gorkega, v katerih se pisatelj bori za reformo nezdravih ruskih
113 Očitno je, da Govekarjeva ni poznala v sodobni ruski literaturi razen Gorkega in njegovega kroga nobene druge struje, n. pr. močnega kroga simbo-listov, nii pa je nanje pozabila, kar ji je v oceni upravičeno očital Prijatelj.
1,4 LZ 1905, str. 127, Rad. P.—n (= Radivoj Peterlin-Petruška): Maksim Gorkij je prečital v Peterburgu novo povest Straža. — LZ 1905, str. 124, Rad. Р. п.: LetovUčniki. — LZ 1905, str. 256, llud. Р. п.: M. Gorkega dela prepovedana. — LZ 1905, str. 384, Rad. Р. п.: M. Gorkij na Krimu. — LZ 1905, str. 702, Rad. Р. п.: Otroci solnca. — LZ 1905, str. 704, Rad. Р. п.: Maksim Gorkij spisal tri nove novele.
115 Zora 1905, sir. 96.
socialnih razmer, tudi deloma povzročili sedanje nemire in da je vlada zato »segla po Gorkem«. V prevedenem francoskem članku pa beremo legendo o železnem prstanu,110 s katero je hotel pisec pokazati izredno priljubljenost pisatelja med ruskim narodom.
Razumljivo je, da spričo tolikšne aktualnosti Gorkega tudi revija »Dom in svet« ni mogla mirno mimo njega. Poleg Robidove ocene drame Na dnu naletimo v »Domu in svetu« leta 1905 še kar štirikrat na pisateljevo ime. Tako je nepodpisani poročevalec kratko in po tujih virih ter ne ravno z naklonjenim tonom pisal o krstni premieri Letoviščnikoo,117 potem srečamo beležko, da je Gorki postal glavna oseba neke drame,118 vidimo Gorkega na fotografiji Skupina ruskih modernih,110 pod katero je napisano, da je bil »zaprt ob zadnjih izgredih kot revolucijonar«; najpomembnejša pa je bila nedvomno »karakteristika« O Maksimu Gorkem,120 ki jo je verjetno napisal Izidor Cankar.121
»Revolucionarnega duha, ki je zadnji čas zavel po celi Rusiji, pripisuje ruska vlada v veliki meri Maksimu Gorkem in njegovim spisom«, je pričel pisec in označil te spise za krepak protest proti življenjskim razmeram v Rusiji. Gorki je »napel vse sile, da potrese to zemljo, da se začne sramovati socialnih ran in madežev ... On slika, da s svojim sli-
110 Lolié je zapisal, da je Gorki zelo simpatičen in skromen človek, ki živi v krogu družine in je splošno priljubljen. Navedel je legendo o železnem
prstanu, »ki je odločen, da prehaja iz rok v roko med onimi ruskimi pisatelji,
ki bodo oznanjali svojim rojakom glas upanja in svobode in ki bodo največ
pomagali, da se one ljubljene sanje ruskega možika uresničijo, namreč: razde-
litev zemlje«. Prvi ga je nosil Vladimir Sveti, ki je krstil Rusijo in ji dal prvo
knjigo. Potem je skozi mnogo rok prišel do Turgenjeva, ki ga je dal Tolstoju,
ta ga je zdaj namenil Gorkemu.
117	DS 1905, str. 190.
118	Fr. Št.: Gorkij — junak v drami. DS 1905, str. 768. Spisal jo je neki Scholz, obravnava življenje Gorkega do aretacije januarja t. L, prvič bo uprizorjena v Berlinu.
»» DS 1905, str. 544.
120	DS 1905, str. 575, C. (= Izidor Cankar): O Maksimu Gorkem. (V kazalu letnika pripis: Karakteristika.)
121	Letopis SAZU, knjiga 15, str. 96; Bibliografija spisov Izidorja Cankarja se prične s prvo objavo v DS 1906. Iz. Cankar je pisal v DS posebno o hrvaških novitetah, a zasledimo članke tudi o Dostojevskem itd. Podpisoval se je Franc Bregar ali C. ali c. Vendar v omenjeni bibliografiji ni navedenih nekaj člankov, ki so podpisani s to šifro, а jih je očitno pisal Iz. Cankar: n. pr. poročilo o Izabranili pripoviestih M. Gorkega (Zagreb, MH 1906) — DS 1907, str. 90. Domnevo potrjuje podoben slog, zlasti pa podobne oznake Gorkega kot »filozofa anarhizma«, čigar junaki sovražijo družbo itd. Če ta domneva drži, je članek O Maksimu Gorkem publicistični prvenec Iz. Cankarja.
kanjem ustraši«. To je besni Gogolj in Gorki ni samo revolucionar, še liuje: 011 je nihilist. Pred njegovim radikalnim niliilizinom ne najdejo milosti nobena načela, nobene družbene norme. Za primer je navedel nekaj ostrili citatov in kritičnih misli iz romana Foma Gordjejeo, ki jih je Gorki zapisal na račun tiska in časnikarjev, nakar je pripisal še dolg odstavek iz romana, ki mu je zavzel skoraj polovico karakteristike. V njem govori Gorki o bodočnosti Rusije, o gnilobi meščana in o pravih, delovnih ljudeh, ki bodo zmagali. Izidor Cankar je iz tega odlomka zaključil, da je to »prava jakobinska teorija«, in končal svoj članek s svarilom:
»Oni, ki se naslajajo z deli Gorkega, se ne morejo s tem ravno pohvaliti. Kajti Gorki niti njih ne more trpeti: on je revolucionaren socialist in radikalen nihilist.«
Tako je Gorki v »Domu in svetu« šele zdaj dobil javno, direktno in, v prvem delu, točno oznako revolucionarnega socialista, ki sicer ni bila izrečena s simpatijami, a je povedala tisto, kar bi morali drugi pisci že mnogo prej; da pa tega niso storili, je razumljivo, ker so razen Ferdinanda Turne pisali v tem času o revolucionarnem ruskem pisatelju v slovenskih listih in revijah tako rekoč izključno ljudje liberalne politične usmerjenosti, ki so se previdno izogibali direktnim in jasnim formulacijam ter raje bolj nedoločno in na splošno opisovali. Tipičen primer takega pisanja o Gorkem je bila 11. pr. Govekarjeva.
Formulacije pisca karakteristike Maksima Gorkega pa so bile popolnoma jasne, direktne, v smeri od Grivca v »Katoliškem obzorniku« mimo ocene v »Slovencu« in drobnih, bežnih opazk v »Domu. in svetu« so bile zdaj nedvoumne in dokončne. Gorki ni bil pisatelj, ki bi ga katoliški krogi slovenske kulturne javnosti cenili in priporočali. Pisatelj je bil obsojen in klasificirali kot škodljiv, jakobinsko nihilističen upornik in ciničen rušilec idealov, t. j. buržoaznih družbenih in moralnih norm, ki jih Cerkev upošteva kot družbeno tvorna.
Leta 1905 je Gorki pri Slovencih pričenjal dobivati ustaljenejše mesto v kulturni zavesti: funkcije v razvojni poti generacije moderne je preživel, v liberalistični meščanski kulturi je že bledela in zgubljala čar tančica njegove romantičnosti, romantične upornosti, Gorki je pričenjal dobivati žive korenine v novi plasti našega življenja — v kulturi delavskega razreda, kjer je obstal in trajno zaživel kot socialni pisatelj, eden izmed elementov revolucionarne, po novih človeških in družbenih odnosih težeče zavesti.
V	letu 1905 je izšla vrsta prevodov novel in črtic Maksima Gorkega. V »Domovini« in »Našem domu« je izšla njegova sloveča himna revoluciji Pesem o hudourniku,12- v delavskem »Našem listu« črtica Klanje Zidov123 in v goriškem listu »Primorec« sta izšli zgodbi Kan in njegov sin12* in èna najlepših bosjaških zgodb Maljva125 v prevodu Vladimira Levstika126 (ki je že leto prej prevedel roman Foma Gordjejev, a je prevod izšel šele čez osem let). Y tem letu so dobili Slovenci že tudi prve prevode umetnin Gorkega v knjižni obliki: v Ljubljani je izšla že omenjena knjiga Minke Govekarjeve Ruska moderna, katera je štirim prevodom Gorkega dodala še nekaj prevodov Andrejeva, Skitalca, Bu-nina in Cirikova; v Gorici pa je izšla v Gabrščkovem Vencu slovanskih povesiij kot IX. zvezek127 zbirka prevodov iz Andrejeva, Cehova, Dostojevskega i. dr., med katerimi sta bila dva iz Gorkega, oba ponatisa prevodov v »Primorcu«.
Y	letu 1906 so bili vsekakor najpomembnejši prispevki slovenske literarne publicistike, ki je bila posvečena Gorkemu, ocene in poročila ter odmevi na knjigo Govekaričimh prevodov Ruska moderna, s katero je bil Gorki prvikrat predstavljen pri nas v knjižni obliki, prvič hkrati z več prevodi. Prijateljeva recenzija v »Ljubljanskem Zvonu«, Aškerčeva v »Slovanu« in Finžgarjeva v »Domu in svetu« so bile obsežne in značilne, ostalo ni bilo toliko izvirno, še manj pomembno.128
t22 Domovina 1905, št. 28. (Prevajalec ni podpisan.) — Naš dom 1905, str. 68 in 69, Pesem o hudourniku (prevajalec ni podpisan). V »Gorenjcu« 1907 je prevedel И vso črtico Hudournik. Podnaslov: Satira na ruske družabne razmere.
123 Naš list 1905, št. 3, 4. (Prevajalec ni podpisan.)
m Primorec 1905, št. 3 in 4. (Prevajalec ni podpisan.)
125	Primorec 1905, št. 20 do 39. Novela. Iz ruščine preložil V. L.
126	V Slovanu 1905/6, str. 156, beremo v poročilu о IX. knjigi Venca slovanskih povestij, Gorica 1905, da je Gaberščku že 1904. leta »nek literat« predložil prevode Tolstojeve Vojne in mira, Ane Karenine ter Gorkega Foma Gordjejeo. Leta 1906 je Ana Karenina izšla, prevajalec se je podpisal z X, in je bil Vladimir Levstik. Roman Gorkega Foma Gordjejev je izšel šele 1911 kot podlistek v »Soči« in 1912 pri Gaberščku v knjižni obliki. Obakrat prevajalec ni podpisan, a Anton Debeljak, LZ 1913, str. 219, je sodil, da je prevod Levstikov.
ш Vsebina: P. Kočič: Jazbec pred sodnijo; L.Andrejev: Laž; Dostojevski: Paradoksist; O.Mirabeau: Prijatelja; M. Gorkij: Kan in njegov sin; A. Mickie-wiez: Kdo je boljši; Cehov: Pred sodnijo; L.Andrejev: Stena; M. Gorkij: Maljva. Novela. Iz ruščine preložil V.L.
128 Edinost 1906, št. 14, В.—В. 1. Ruska moderna Minke Govekar. Člankarica je hvalila Govekarjevo, sicer pa prepisovala njene misli iz uvoda knjige ali pa citirala odlomke iz prevodov. — LZ 1906, str. 53, Ruska moderna.
H Slavistična revija
161
Y uvodu ocene129 je Ivan Prijatelj pripomnil, da je Govekarjeva sprejela v knjigo samo »družino Gorkega«, ki trenutno uživa pri najširši publiki na Ruskem in tudi na zahodu res nenavadno naklonjenost, in dodal, da je čisto prav, da jih je predstavila slovenskemu občinstvu. Pri njih naj bi se naša »šolsko plaha, boječa in stidljivo okorna« literatura zgledovala neposredne in nebrzdane sile izraza »brez fil istrskih ubla-ževanj, kadar gre za to, da pride do besede s kruto roko poteptano življenje samo in golo«. Te ruske pisatelje je Prijatelj imenoval »soci-jalne advokate« in njihova dela so »bolj socijalni fakti nego umetniški proizvodi«, ker današnja Rusija in »deloma tudi mi na zapadu ... skoro pozabljamo v teh težkih ruskih dneh, da kovačnica ni atelje in delavnica ne tempelj«. Prijatelj je ugotovil, da so Gorki in tovariši storili že velike stvari, njihove knjige so v mnogih izdajah razširjene po vsej Rusiji, »a v hramu ruske umetnosti je njih kotiček dokaj majhen«. Poudaril je, da bi bilo slabo za veliko rusko umetniško dušo, če ne bi delovali v sedanjem času tudi drugi in večji umetniki. Prijatelj je vzkliknil: »Hvala Bogu, da jih ima, krasne pesniške duše, čuteče povsem moderno...« Na tem mestu je tudi očital Govekarjevi, da jih ni vsaj v uvodu omenila, ker je bralec tako dobil vtis, da so zdaj ti pisatelji edini potomci Go-golja, Turgenjeva, Dostojevskega itd. Kritik je očital Govekarjevi, da jih je s temi velikimi realisti imenovala v eni sapi, so pa v resnici potomci Gljeba Uspenskega, Levitova, Slepcova in Pomjalovskega, kar so celo sami izjavili. Iz vsega tega je tudi Prijatelj sklepal, da je Ruska moderna povsem nepravilen naslov knjige. Svoj ugovor je utemeljil iz dveh razlogov: Prvič, če namreč z besedo moderen razumemo sodoben, potem saino Gorki in tovariši nikakor ne morejo predstavljati sodobne ruske poezije;131 in drugič, če pa samostalnik moderna rabimo v pomenu, ki ga je uvedel v kritiko Herman Bahr in se ga je polastila nova literarna zgodovina, potem pomeni ravno nasprotno umetnost, kakor jc umetnost Gorkega in tovarišev:
»Ta literarna družina sloni namreč skozinskoz na materijalizmu, na mehaničnem svetovnem nazoru in nima čisto nikakega zmisla za iskanje novodobne duše, za hrepenenje po finejših dušnih horizontih, z eno besedo: za 0110 novodobno poezijo, ki jo sedanja literarna kritika imenuje na kratko .moderno'.«
129	LZ 1906, str. 445. Dr. Ivan Prijatelj, Minka Govekarjeva: Ruska moderna.
130	Tu je Prijatelj dodal: »in je tudi najbrž nočejo, ker so raje.praktični socijalni delavci nego pesniki. Seveda ostanejo vkljub temu pesniki, ker svojih
talentov zatajiti ne morejo«.
Prijatelj je kritiziral še pojme in formulacije, ki jih je uporabljala pisateljica uvoda, po njegovem mnenju te oznake:
»Spominjajo čisto na .estetične' definicije naših takozvanili .novostrujarjev' iz sredine devetdesetih let, kjer se je ,stara' in ,nova' literatura karakterizirala s takimi, estetično čisto indiferentnimi izrazi: aristokratnost in demokratnost, fantazija in analiza, l'art pour l'art in socijalnost. Danes, ko je naša literatura sama že premagala itak efemerni pojav naturalizma, se slišijo take razlage kakor čivkanje zaostale ptice selilke... «
V drugem delu ocene je pohvalil prevode, a ni bil zadovoljen z izborom,131 pri čemer je zelo značilno, da je predlagal, naj bi od Andrejeva, ki je v zadnjem času zrastel visoko nad družino Gorkega, raje prevedli Življenje Vasilija Tibejskega, njegov znameniti Rdeči smeh in pa globoke Prikazni. Namesto malo nadarjenega Skitalca bi tudi raje videl v izboru Kuprina, ki se je v poslednjem času lepo razvil.
Kar je Prijatelj v uvodu ocene nakazal le načelno, se je v teh predlogih že jasneje pokazalo: Prijateljev odnos do Gorkega se je spremenil; čeprav tega ni povedal naravnost, je več kot očitno, da mu je bil ljubši n. pr. Andrejev, in to njegova zadnja dela, v katerih se je ta umetniško in filozofsko dokončno razšel z Gorkim in se pričel razvijati v vse konsekventnejši misticizem »iskanja novodobne duše«, kot je to imenoval v oceni Prijatelj. Najbrž se ne motimo, če ne vidimo v Prijateljevem načelnem ugovoru proti neprimernemu naslovu Govekaričine knjige prevodov zgolj formalni ugovor literarnega zgodovinarja, temveč tudi nezadovoljstvo in nepotešenost ob takem izboru iz sodobne ruske literature. Se več: neki tihi odpor proti »socijalnemu advokatu« Gorkemu in njegovemu krogu, ki se je uveljavljal na račun drugih ruskih pesnikov, »čutečih povsem moderno«. Prijatelj še zdaleč ni zanikal umetniške vrednosti teh pisateljev, ni pa jih priporočal našim mladim pisateljem za umetniški vzor, temveč le kot zgled umetniškega poguma in širine v obravnavanju življenjskih pojavov.
Prav gotovo Prijateljev odnos do Gorkega in njegove umetnosti ni bil zgolj njegov osebni odnos, dasi je bil v tisku še osamljen, toda v kratkem času so mu sledili podobni glasovi. Očitno je, da je šest oziroma sedem let po prvem odmevu Maksima Gorkega pri nas minil čas, ko je n. pr. Murnu pomenil ta umetnik nekaj »zdravega in smelega«, zakaj
Pripombe je imel 11. pr. pri izbiri Gorkega: »Iz Gorkega krajših stvari se mi zde najbolj značilne in slovenskega prevoda vredne: Konooalov, Jemeljan Piljaj, Starka Izergil, Šestindvajset in ena, Na plavili ali Varenjka Olesova.«
prepričani smo lahko, da rahločutni pesnik ni razumel s tem neko socialno bojevitost, »praktično socijalno« dejavnost, kot je zdaj to imenoval Prijatelj. Med tem časom je doživel odmev Gorkega pri nas že neko pot, in če lahko v tistem hipu, to je v letu 1906, še štejemo Prijatelja za predstavnika teženj duhovnega toka, ki ga imenujemo slovenska moderna, točneje — tistega toka moderne, ki so ga predstavljali do neke mere Prijatelj, Zupančič in VI. Levstik, potem moremo reči, da Maksim Gorki, kakršen je živel tedaj v slovenski kulturni zavesti, ni potešil več tega toka, ki je šel v nove dimenzije z novimi umetniškimi, idejnimi in formalnimi zahtevami. Z drugimi besedami: Maksim Gorki enemu delu, tistemu živemu in razvijajočemu se toku slovenske umetnosti, ki je sim-patiziral s sočasnimi zahodnimi literarnimi strujami, ni bil več odkritje, še manj vzor, bil je že njegova last ter je s tem postajal preteklost in tradicija. Prvi znak tega je bila Prijateljeva ocena Govekaričine Ruske moderne.
V	reakcijah različnih predstavnikov slovenske javnosti na Gorkega ob uprizoritvi drame Na dnu smo videli, da so se nekateri borili zoper Gorkega kot predstavnika tuje, ne domače literature, v njem so videli možnost vdora tujih, nezaželenih literarnih in nazorskih stremljenj, tako je n. pr. Robida izkoristil oceno za napad na naturalizem. Gorki je torej bil leta 1904 še tujec, odmev od zunaj. Zdaj pa, dve leti kasneje, sta bila Gorki in njegovo literarno delo že popolnoma primeren povod za obračunavanje med posameznimi literarno estetskimi in idejnimi tokovi slovenskega kulturnega življenja. Gorki je postal spričo novega položaja in novih, Gorkemu nasprotnih vplivov in spodbud od zunaj — del slovenskega kulturnega življenja. Obravnavati Gorkega, zagovarjati ali pa obsojati ga, je zdaj pomenilo isto, kot zagovarjati ali obsojati nekatera domača kulturna prizadevanja. Eno stran tega pojava smo opazili ob Prijateljevem članku, druga pa je ob knjigi Ruska moderna prišla posebno lepo do izraza v dveh Aškerčevih ocenah te knjige, ki ju je napisal za »Slovana«.132
V	prvi, krajši, je pisal bolj na splošno o ruski literaturi, oceno prevoda je obljubljal za prihodnjič; v uvodu je ponavljal misli, ki jih je že večkrat zapisal, o izredni svetovni popularnosti ruske sodobne literature in dostavil, da mora brati, kdor hoče razumeti ruske politične in socialne razmere, rusko leposlovje, ki je najjasnejši odmev ruske duše in misli.
m Slovan 1905/6, str. 57, & (= A.Aškerc). — Slovan 1905/6, str. 155, A.
GoTki in tovariši pa niso le najodličnejši zastopniki ruske moderne, ki slovi po vsem svetu, ampak stoje tudi v prvih vrstah ruskih naprednja-kov. Ko je pohvalil prevod, izbor in uvod v knjigo ter jo toplo priporočil, je nedvoumno končal:
»Tu ni dekadeutnih megla in moralnega močvirja, ne besedičenja brez zrnja — to je pristna slovanska poezija, polna solnca in gorkote, ki človeka čuteče duše vznaša, navdušuje in mu nudi najlepših užitkov!«
Ob tem napadu na zahodno usmerjeno »dekadentno meglo in moralno močvirje«, v nasprotju s slovansko izvirnostjo Gorkega in tovarišev, ki človeka ogreje in navduši, ne pa s svojo dovršeno formo pusti hladnega in sili v malodušje, je .Aškerc nedvoumno namigoval na takratno mlado slovensko ustvarjanje, verjetno še posebej na Cankarja.
To misel še določneje potrjujejo Aškerčeve formulacije v drugi oceni, kjer je iz ugotovitve, da so Gorki in tovariši predstavniki najmlajše ruske novelistike, sklepal na popolno upravičenost naslova knjige, kot ji ga je dala Govekarjeva:
»Vsak literat ve, kaj pomeni v literaturi ali umetnosti ,moderno'. Beseda nima tistega plitvega pomena, kakor n. pr. v obrti, ...nego hoče reči: ti ljudje so najmlajši, pišejo v duhu sedaj vladajočih idej. Če se ne motim, je ta izraz za literaturo po francoskih vzorih skoval najprej Herman Bahr. Kar je v literaturi resnično lepo, kar nam kaže globočino človeške duše in kar nam slika življenje verno v dovršenem jeziku, ostane zmirom .moderno', Homer in Šekspir sta še danes .moderna'. Da se beseda .moderen' v literaturi često zlorablja, da si ta pridevek včasi prisvajajo ekstravagantni dekadenti, ki hočejo imponirati samo s svojim vihravim slogom, z brezštevilnimi pomišljaji in pikami namesto z resnično lepoto, je znano.«
Zato so, je poudaril Aškerc, pisatelji v knjigi Ruska moderna moderni v dobrem pomenu in niso modernisti zategadelj, ker bi se bistveno razločevali od starejših in bi naj kazali nekaj čisto novega. Ti moderni so šli samo korak dalje. In kot lahko razberemo iz nadaljevanja ocene, je videl Aškerc котак dalje v tem, da so ti pisatelji, v prvi vrsti pa Gorki, odkrili literaturi nov svet, najnižje sloje družbe. Gorki n. pr., je pisal Aškerc, ta »milieu«, v katerem je sam preživel mladost, slika z »naturalistično vernostjo«, pri čemer je pokazal v slikanju »toliko genialnost, da je v nekoliko letih zaslovel za prvega novelista v svetovni literaturi!« Za Gorkim (v knjigi je Aškercu najbolj ugajala zaradi plastičnosti črtica Kan in njegov sin) je prišel k Andrejevu, ki mu ni bil tako blizu, »ni tolik realist in fotograf življenja kakor Gorkij«, in je zanj le kratko ugotovil, da je globok mislec in velik nasprotnik vsega zla, ki

se šopiri v Rusiji. Na kraju ocene pa ni pozabil odločno podčrtati, da nad temi modernisti, ki se najbrž niso do kraja razvili,133 stari velikani od Gogol j a do Cehova še vedno veljajo v vsej svoji klasičnosti, zakaj mladi so kot umetniki v primeri s klasiki preenostranski, ker se ukvarjajo skoraj le z bosjaki.
Ni dvoma, da je Aškerc cenil Gorkega, kakor ga je cenil pred nekaj' leti. Prav gotovo mu je dejansko pomenil enega največjih sodobnih vrhov v literaturi, medtem ko se je za njegov krog bolj malo menil. Vendar pa se vidi, da je mislim v oceni v dokajšnji meri botrovalo ne toliko navdušenje nad umetnostjo Gorkega kot usmerjenost domače literature, ki razočaranemu in užaljenemu Aškercu ni bila po volji, zlasti pa ne Prijateljevi literarni nazori in še manj Cankarjeva umetnost.
Ravno tako so našle takratne slovenske literarne razmere in borba teženj svoj odraz v tretji oceni, ki jo je v »Domu in svetu« objavil pi-satelj-realist in privrženec idej J. E. Kreka — Fr. S. Finžgar.134
V uvodu je ugotovil, da bo bralec iz »impresijskih slik ruskih mo-dernikov« takoj začutil, da so ti mužiki kot naši kmetje, saj se ravno tako obnašajo in možujejo. In te naivne, preproste duše, ki pri rafini-ranem Francozu vzbujajo senzacijo, bi morale pri nas spodbuditi k pisanju. Ko je pohvalil prevod in izčrpnost uvoda, se je Finžgar ustavil na 12. strani Govekaričinega uvoda pri stavku, ki se mu je zdel, kot kaže, zelo pomemben in aktualen: »Danes beletristično slovstvo ni več l'art pour l'art, nego je visoka pesem, kličoča ,in tyrannos'.« Finžgar je zapisal:
»S tem stavkom in s to sodbo o namenu slovstva so potemtakem ruski modernisti izpodbili toliko poviševani izrek l'art pour l'art. In prav imajo. Vsak spis, če je kaj vreden, mora imeti idejo. Jasno izražena ideja je pa že tendenca — torej ga ni spisa, ki zaleže, da ne bi bil tendenčen. Kdor bi pisal brez ideje, piše brez tendence, tisti je pa mehanik, igračkar z besedami. Seveda je nekaj drugega pisati ,in usum delphini'. O tem ne govorimo v umetnosti.«
Bilo bi pretirano reči, da je bil Finžgar glasnik tistega odnosa do Maksima Gorkega, ki se je v naslednjih letih izoblikoval na Slovenskem v socialističnem tisku in ki je poudarjal socialno tendenčnost ter razredno pripadnost oziroma borbenost tega pisatelja. Nedvomno pa je bil pisec socialnega romana Iz modernega sveta (1904) temu odnosu v mar-
133 Za Gorkega je slepo povzel po mnenju Volynskega iz LZ (1902), da je »bojda že dosegel zenit svoje ustvarjalne moči«.
ш Fr. S. Finžgar: Gorkij, Andrejev, Skitalec, Bunin, Čirikoo. Novele in črtice. Prevela Minka Govekarjeva. DS 1904, str. 114.
sičem zelo blizu in bil s tem v določeni meri tudi glasnik tistega Maksima Gorkega, ki se je v slovenski kulturni zavesti pričel pojavljati z našo socialno tendenčno literaturo, Maksima Gorkega, ki je bil že nekaj povsem drugega kakor pa pisatelj »zdravili in smelih« bosjaškili povesti, polnih poezije in romantične upornosti ter individualizma. Finžgar n. pr. ni več iskal tega v delili Gorkega, ampak je podčrtaval druge ideje: konflikt med staro generacijo, otopelo in vdano v neogibnost krivične družbene ureditve, in mlado, ki išče nove poti in možnosti življenja, potem občutek za tovarištvo, kolektiv, potrebo po kolektivu, in nazadnje možnost, da zrasejo pravični in boljši človeški odnosi, ko se bo zrušil gnili stari svet. In Finžgar je imel živo pred očmi rusko revolucijo, ki se je odigravala tiste dni, ko je oceno zaključil:
»Peza robstva je pripognila ruski narod do tal, od zgoraj se je razširil smrad do pralni blatnega sela, ves birokratski parfum ga ni mogel udušiti — in zganila se je narodova duša in v njenem imenu kličejo bosjaki, ki nimajo izgubiti drugega kakor življenje in še to bratu na korist. In sedanjost kaže, da ti klicarji niso vpili v gluhe stene — ruski narod vstaja, kri teče, ali upati je, da iz krvi bosjakov vzrastejo prava in temelji boljših dni.«
Ze na prvi pogled opazimo, da so se vse tri ocene močno razlikovale v svojem obravnavanju Maksima Gorkega. To so bila tri različna estetska in idejna izhodišča, tri razlikujoče se smeri našega takratnega kulturnega življenja, v katerih je Maksim Gorki doživel različen odmev. Prijateljeve in z njim literarno najradikalnejše, modernistične, če smemo tako reči, estetske in idejne umetniške zahteve leta 1906 na Slovenskem Gorki ni več zadovoljil. Pozornost te smeri slovenskega literarnega razvoja je težila v Gorkemu nasprotne ali vsaj tuje cilje. Starajoči se in odmirajoči tok, ki ga je v tem primeru predstavljal Aškerc, užaljen in nad moderno že razočaran, je videl v Gorkem velikega slovanskega pesnika in uspešnega sodobnega realista, naslednika realistične klasike, zgled in opomin zahodnjaško in protirealistično usmerjeni mladi slovenski literarni ustvarjalnosti. Tretji tok, ki je z modernimi socialnimi idejami oživljal oziroma pomlajal in nadaljeval tok realistične domačijske literarne tradicije, je sprejel Gorkega še najbolj neposredno in pristno: kot socialnega pisatelja in Tealista. VendaT pa je imel odnos do Maksima Gorkega v vseh treh smereh dva skupna imenovalca: Gorki je upoštevanja vreden sodobni ruski pisatelj s svetovno slavo in zanimiv oziroma aktualen umetnik, pisec, v čigar delih se ne kažejo jasno samo družbene razmere razrvane Rusije, ampak je celo dosti pripomogel k sedanjim revolucionarnim dogodkom.
V	slovenskem tisku iz tistega časa zasledimo predvsem znake tega tretjega odmeva. Vse beležke in manjši članki, ki so razen omenjenih treh ocen izšli v letu 1906, so bili še vedno v slogu, po obsegu in vsebini na nivoju aktualnega poročanja o Gorkem in dogodkih, s katerimi je bil ta v zvezi. Največ jih je omenjalo Gorkega s posebnim poudarkom na aktualno temo revolucije v Rusiji. Odmev Maksima Gorkega pa je postal že tako vsesplošen in razširjen, da je pomenilo poznavanje tega pisatelja celo merilo na razgledanost tedanjega slovenskega izobraženca.135
V	letu 1906 še ni opaziti, da je upadalo zanimanje za Gorkega. Revije »Slovan«, »Ljubljanski Zvon« in zdaj že tudi »Dom in svet« so ga pogosto omenjale. V »Slovanu« beremo, da je najnovejšo dramo napisal v ječi,138 v »Ljubljanskem Zvonu«, v katerega je še vedno dopisoval Radivoj Peterlin-Petruška,317 zvemo v kratkem pregledu Ruskega leposlovja 1906. leta,138 da je bilo le-to v poslednjih dveh letih polno odmevov prevrata, ki se je odigraval v Rusiji; poročevalec se je najprej ustavil pri novih delih Tolstoja in Gorkega. V podobnem poročevalskem tonu je prinesel tudi »Dom in svet«, n. pr., da Poljaki od vse ruske književnosti poznajo le Gorkega in Andrejeva130 ali pa, da v bosjaški knjižnici v Nižjem Novgorodu povprašujejo bosjaki po delih Gorkega, vendar ta niso v ruskem ministrskem katalogu za ljudske knjižnice.140 »Ljubljanski Zvon« pa je v napovedi repertoarja slovenskega gledališča za sezono 1906/7 ponovno obetal dramo Malomeščani, ki seveda ni bila uprizorjena.
Leto 1906 je bilo pomembno tudi zaradi tega, ker se je pojavila vrsta novel in črtic Gorkega, katere je načrtno prevajal in objavljal Alojz Gradnik v »Primorcu«141 oziroma »Soči«.142 Nekatere so bile pri nas že
135	Venec slovanskih povestij IX, Slovan 1905/6, str. 156. Y beležki o tej knjigi prevodov, med katerimi sta bili tudi dve noveli Gorkega, beremo, da morajo le-te »biti znane vsakemu resnično literarno izobraženemu Slovencu«.
136	M. Gorkij: Otroci solnca, Slovan 1905, str. 127.
137	Rad. P—п.: Rjepinov portret Gorkega, LZ 1906.
138	Rad. Р. п.: Rusko leposlovje 1906. leta. (Kratek pregled.), LZ 1906, str. 768.
139	Fr. St. (= Stiftar): Vpliv poljske književnosti na rusko, DS 1906, str. 225.
149 Fr. Št.: Kaj čita rusko preprosto ljudstvo, DS 1906, str. 319.
141	Primorec 1906, št. 9, 10, 11, Nekdaj v jeseni. Iz ruščine prevel A. G. — Primorec 1906, št. 12, 13, 14, 15, 16, 17, Makar Čudra. Iz ruščine prevedel A. G. — Primorec 1906, št. 19, 20, Bole. Iz ruščine prevel A. G. — Primorec 1906, št. 22, 23, 24, 25, Jemeljan Piljaj. Iz ruščine prevedel A. G. — Primorec 1906, št. 27, 28, 29, 30, 32, Zgodba z zaponkami. Iz ruščine prevedel A. G. — Primorec 1906, št. 37 do 50 (razen 44, 48), Starka Izergil. Iz ruščine prevedel A. G. — (Novelo je pod istim naslovom prevedel tudi Fedor Grašnik v »Narodnem dnevniku« 1909.)
142	Soča 1906, št. 30 (priloga), Pesem o sokolu. Iz ruščine prevel A. G. — Nov prevod nepodpisanega prevajalca je izšel v »Zarji« 1912.
v prejšnjih letih prevedene, medtem ko so ostale, med njimi n. pr. klasična Starka Izergil, doživele zdaj prvo slovensko objavo. Vse prevode iz tega in naslednjega leta je prevajalec čez pet let zbral v samostojno knjigo Drobnih povesti Maksima Gorkega. Razen Gradnikovih ne zasledimo leta 1906 v slovenskem tisku nič prevodov Gorkega.
Obdobje 1902—1906 je bilo torej v znamenju vsesplošnega zanimanja za Gorkega, odmev se je razširil tako rekoč v vse plasti in tokove slovenskega kulturnega življenja, kolikor to lahko sklepamo po našem tak ratnem tisku. Nedvomno je bilo ime Maksima Gorkega eno najpopularnejših, ki so jih omenjali pri nas v tistem obdobju, in je pomenilo živ pojav v slovenski kulturi. Izoblikoval se je odnos do tega sodobnega ruskega pisatelja, se poglabljal, preciziral, razširjal in diferenciral v posameznih tokovih našega kulturnega življenja. Gorki je postal aktualen, omenjali so ga vsepovsod in ob vsaki priložnosti, pojavljali so se pogosteje prevodi in obdobje široke aktualnosti Gorkega na Slovenskem je doseglo kulminacijo ob uprizoritvi drame Na dnu ter se zaključilo z odmevi na prve prevode v knjižni obliki.
HI
Y letnikih vseh treh slovenskih literarnih revij, za leto 1907 pa nenadoma srečamo ime Gorkega v vsaki le po enkrat:143 zabeležili so hrvaški prevod Izabranih pripoviesti Maksima Gorkega, zbirko 11 črtic in novel, ki je, opremljena z obširnejšim uvodom, izšla pri »Matici Hrvatski« 1906 v Zagrebu.144 »Zvon« in »Slovan« sta knjigo samo notirala, v »Domu in svetu« pa je spet pisec s šifro »c«, verjetno ponovno Izidor Cankar, ob tej priložnosti nekoliko omilil ostre trditve, ki smo jih brali v reviji leta 1905 o Maksimu Gorkem. Vendar pa je pisec po dveh letih revidiral sodbo o Gorkem le do neke meje: priznal mu je veliko umetniško moč in pesniško lepoto, toda v obsodbi pisateljeve idejne usmerjenosti je ostal nepopustljiv. Ko je analiziral povesti in črtice, je dosledno poudarjal v njih le tiste strani, ki so podkrepljevale njegovo ideološko sodbo ozi-
143	Matica Hrvatska, LZ 1907, str. 119. — 1. c. (= Izidor Cankar), Maksim Gorkij: Izabrane pripoviesti, MH 1906, DS 1907, str. 90. —■ Matica Hrvatska, Slovan 1906/7, str. 158.
144	Maksim Gorkij, Izabrane pripoviesti. Uvod napisao Martin Lovrenčic. U Zagrebu, MH 1906; Slavenska knjižnica 14. — (Moj suputnik; Pjesan o sokolu; Jemiljan Piljan; Čelkaš; Makar Čudra; Starica Izergil; Dogadjaj sa zaponcima; Pripoviest o vragu; Maljva; U stepi; Skitalec.)
roma obsodbo. Iz trditve, močno podobne oni izpred dveh let, namreč, da je Gorki radikalni nihilist, ki se je zdaj glasila, da je Gorki »pesnik bosjakov in umetnik filozofskega anarhizma« — je iskal v njegovih junakih predvsem protest in sovraštvo do družbe. Po piščevem mnenju pomeni družba tem ljudem zgolj gručo ljudi, zapletenih v zakone, kjer davijo drug drugega. Analizo je namenoma naslonil predvsem na najbolj zgodnje romantične bosjaške črtice, da je lahko našel v njih elemente individualizma in kult nebrzdane sile ter nietzschejansko oboževanje popolne avtonomnosti. S tako nasilno in prirejeno analizo je prišel do trditve, ki jo je pripisal Gorkemu:
»Močnemu I je] vse dobro in dovoljeno, ker mu je volja najsvetejši zakon ... Cim bolj nevkročena je človeška volja, čim bolj je v nasprotju z vsemi zakoni in navadami družbe, tem lepša in popolnejša je... Moč naj zadene ob moč — to je vrhunec lepote!«
Tako je lahko pisec nemoteno prišel do zaključka, da je Gorki kot filozof krut in brutalen ter seveda nedosleden, a ravno tako mirno je mogel zapisati trditev, ki jo je skozi članek tudi vseskozi pripravljal — »kot pesnik je pa gorak in vroč ter vreden naslednik Čehova. V njegovi poeziji vse kipi moči in sil, narava in kri«. Tako je Gorkega kratkomalo poenostavil in omejil na romantičnega zanesenjaka nezavednega navdiha, zakaj »njegova prava elementa sta morje in stepa«.
Ta članek ni bil tako nepomemben in ni bil samo času primerna modernizacija »Dom in svetovega« odnosa do Gorkega. Ni bil zakasneli in revidirani odmev Maksima Gorkega-bosjaka, temveč namerno prikrojena podoba Maksima Gorkega, kakršno je slovenski klerikalizem vztrajno ohranjal še dolgo kasneje, ko je zanimanje zanj po prvi vojni ponovno oživelo: ločiti Gorkega umetnika, lirika, romantika in nadaljevalca klasične realistične tradicije od Gorkega — borca za proletarsko revolucijo in novi družbeni red.145
Razen na omenjenih treh mestih naletimo na ime Gorkega leta 1907 v slovenskem revijalnem tisku le še enkrat — mimogrede je bil omenjen v »Zvonu« v Napovedi repertoarja slovenskega gledališča za sezono 1907/8.146 Medtem ko je intendanca prejšnji dve leti obljubljala le Malo-meščane, je obetala to pot kar dve drami, poleg Malomeščanov še Otroke sonca. Na oder pa ni prišla ne ena ne druga.
us Prim. DS 1936, Fr. Terseglav: O Maksimu Gorkem.
140 LZ 1907, str. 637.
S prevodi črtic in krajših novel Gorkega pa so* se pričeli počasi polniti še novi slovenski časopisi. Poleg novih Gradnikovih prevodov v »Primorcu«147 srečamo prevode še v »Gorenjcu«148 in tržaški »Edinosti«.149 Značilno pa je, da so bili to še vedno prevodi, večkrat že ponovni, pisateljevih zgodnejših del.
Pomembno pa je bilo leto 1908, ker se je to leto začel manifestirati nov odmev Maksima Gorkega na Slovenskem. Y začetku tega leta namreč v slovenskem tisku prvič naletimo na članek o pisatelju v izrazito delavskem časopisu. To je bil članek Maksim Gorki s podnaslovom Življenjepis slavnega ruskega pisatelja, ki je izšel v »Delavskem listu«, glasilu slovenskih socialistov na Primorskem.100 Članek sicer ni prinesel nič novega, tudi napisan je zelo preprosto in ni člankar dodal nič lastnega in izvirnega. Važno pa je, kakšen odlomek je člankar izbral iz spisa sodruga Gorkega, kot bodo zdaj večkrat imenovali v delavskem tisku pisatelja. Z značilnim odlomkom iz pesmi Človek — pesnik govori v njem o sramotnosti življenja, v katerem eni izkoriščajo druge, da bi si omogočili uživanje, ter poudari, da hoče družbo, v kateri »bi bil vsakdo izmed ljudij tudi res človek« — je avtor članka podčrtal razredno pripadnost in revolucionarnost Maksima Gorkega.
Mimo drbbne beležke v »Zvonu«, da je Gorki napisal novo dramo, ki pa je bila v Rusiji prepovedana,151 v letu 1908 ne naletimo nikjer več na njegovo ime — celo prevajalska dejavnost je skoraj zamrla. V vsem letu najdemo le en prevod: že dvakrat prevedeno črtico Nekdaj v jeseni, to pot pod naslovom Zgodba iz mladosti (Domovina 1908).152
Izšla pa je to leto že tretja knjiga, v kateri je bil zastopan tudi Gorki, to je bila zbirka prevodov Štiri ruske slike.153 Tu sta bila pona-
147 Primorec 1907, str. 3, Izvod. Iz ruščine prevel A. G. — Primorec 1907, št. 9 do 38, Maksim Gorkij: Gerkaš. Iz ruščine prevel A. G.
,48 Gorenjec 1907, št. 42, 43, Človek. Iz ruščine prevel Y. Y. Uvod. V uvodu je »prelagatelj« dokaj osebno meditiral o poemi Gorkega, o nujnosti energije in vzvišenega smotra, ideala. Pisatelja je označil za sovražnika duševnega suženjstva fn tlačanstva. — Gorenjec 1907, št. 46, Hudournik. Satira na ruske družabne razmere. (Prevajalec ni podpisan.)
140 Edinost 1907, št. 130, Pred obličjem življenja. (Prevajalec ni podpisan.)
150	Delavski list 1908, št. 1.
151	LZ 1908, str. 320.
152	Domovina 1908, št. 138, 148 (prevajalec ni podpisan).
153	Zbirka znamenitih povesti I. Štiri ruske slike. V Ljubljani 19081 »Narodna založba«. Maksim Gorkij: Človek. Iz ruščine prevel J. J.; Uvod. Ant. P. Čehov: Pevka. M. Gorkij: Hudournik. Satira na ruske družabne razmere. I. S. Turge-njev: Randevous.
tisnjena oba prevoda, ki sta izšla prejšnje leto v »Gorenjcu«: pesem v prozi Človek in pa Hudournik s podnaslovom Satira na ruske družabne razmere.
Leta 1909 že naletimo v slovenskem tisku na jasno izraženi pomislek proti Maksimu Gorkemu tudi s strani liberalcev oziroma literarnih psevdomodernistov, ki so do zdaj pisali o Gorkem in se zanj navduševali z najbolj splošnimi in neopredeljivimi, površnimi in abstraktnimi frazami. Zanimivo je — kar pa obenem budi tudi dvom v pristnost in izvirnost — da se je po sedmih letih nenehnega populariziranja pisatelja v slovenski javnosti pojavila skeptična misel o njem v »Slovanu« in celo izpod peresa Minke Govekarjeve v kratkem članku o Ruskem slovstvu.164 Avtorica je v uvodu ugotovila, da sodobna ruska literatura nima talentov, ki bi vzbudili zanimanje, kot so ga nekoč »narodni junaki« Gorki, Andrejev in ostali pisci tega kroga. Rusko literarno občinstvo se je naveličalo »Rdečega smeha, tuge in joka«, hoče spremembe, in revije polnijo prevodi Hauptmanna, Sudermanna, Wilda, Hainsuna. »Celo drame toli popularnega in priljubljenega Gorkega odbija danes ruska publika, dočim jih je pred dvema letoma jedva pričakovala«, je zapisala in dodala, da po romanu srednje vrste Mati ni dal nobenega večjega dela. Njegova nova drama Poslednji je bila, kakor vse druge, le niz slik, »mračnih in odurnih ... brez rastočega razvijanja burnih čustev, brez dramatičnega dejanja«.
Še manj izvirnosti in lastne skušnje v novem odnosu do Gorkega je pokazal štiri leta kasneje in prav tako v »Slovanu« Fran Govekar v snobističnih formulacijah, ko je omenjal Gorkega v poročilu o hrvaškem prevodu nekega romana Merežkovskega.165 Govekar je zapisal, da je dobil Lev Tolstoj po smrti vredne naslednike: »Andrejev, Cirikov, Gorki, Korolenko, Nemirovič-Dančenko, Skitalec in Merežkovski, ki mu je velik del ruske in evropske kritike prisodil častni naslov prvaka v moderni ruski lepi književnosti, češ da presega po svojem izrednem, vsestranskem pesniškem talentu in po grandioznosti svojih del vse vrstnike«. Več ko očitno je, da ni imel Govekar o tem, kar je zapisal, nobenega lastnega mnenja, kot celo ni imel lastnega odnosa niti do Gorkega in Andrejeva, Merežkovskega ali katerega koli pisca, ki jih je v gornjem citatu v eni sapi naštel.
154	Slovan 1909, str. 31.
155	Fran Govekar, Merežkovskij D. S.: Peter Veliki I. Aleksej. Roman iz
ruske povijesti. MH 1912. Slovan 1913, str. 60.
Očitno je, da se je že vseskozi površinski odnos do Gorkega v tem toku slovenske kulture ravno tako razblinil v refleksu tujega odnosa, kakor se je pričel. Priznati pa moramo, da je ravno ta plast prispevala s prevodi Gorkega in z informacijami o njem velik in pomemben material, ki je odločilno vplival na oblikovanje odnosa ostalih plasti tedanjega slovenskega kulturnega življenja.
Do zadnjih strani »Ljubljanskega Zvona« v letu 1913 in prvih strani »Doma in sveta« za leto 1914 sta izšla pri nas vsega skupaj le dva članka o Gorkem. To sta bila odmeva na samostojni knjigi prevodov Maksima Gorkega. Prva je bila beležka dr. Janka Šlebingerja v »Ljubljanskem Zvonu« 1911158 ob prevodu Alojza Gradnika Drobnih povesti M. Gorkega, v kateri se je recenzent omejil zgolj na kratko oceno prevodov. Drugi članek pa je zanimiv in zgovoren, a je bil bolj v zvezi z našimi takratnimi literarnimi in kulturnimi razmerami kot v neposredni zvezi z Gorkim.
Kakor pred leti Aškerc ob knjigi Ruska moderna, je to pot v »Naših zapiskih« za leto 1913 recenzent romana Gorkega Foma Gordjejev,157 Henrik Turna, porabil priliko, da je, vendar dokaj bolj direktno in celo brutalno napadel sodobne slovenske literarne razmere. Tuma je pisal le malo, in še to dokaj šablonsko o romanu in Maksimu Gorkem ter je po dveh, treh v impresionističnem slogu zabeleženih vtisih o vsebinskih in formalnih vrednotah romana takoj udaril po Cankarju pa tako le pod drugim naslovom nadaljeval recenzijo, ki jo je objavil na prejšnji strani lista o Cankarjevi povesti Milan in Milena. Tuma je vzkliknil brez posebne prejšnje zveze in skoraj žaljivo namigoval:
»Kako drugače Gorki obdelava in rešuje spolno ljubezen od Cankarja! Dočim je ljubezen za bolne duše močan strup, je za zdravo ravno to, kar ogenj železu, ki hoče postati jeklo! *— Cankar-Milanova ljubezen je strup! ,Človek se rodi v trpljenju, da bo stremil, kakor iskre navzgor!' — Cankarjevo trpljenje tlači k tlom! Človek je življenje in razven človeku sploh ni življenja! Cankarjev človek je negacija življenja! Foma je v marsičem podoben Milanu, zato mu kuin Majakin zakliče: ti si gnila bolezen svojega očeta.«
Vendar pa kaže kljub zavestnemu prikrojevanju Gorkega za nasprotje Cankarju tudi Tumova recenzija, da je bil ruski pisatelj v tistem
L5° LZ 1911, str. 220. J. Poljanec (= Dr. J. Šlebinger), M. Gorkij: Drobne povesti. Prev. dr. Alojz Gradnik.
157 Naši zapiski 1913, str. 118 do 189.---(= H. Tuma), Maksim Gorki:
Foma Gordjejev.
času, to je leta 1913, na Slovenskem dokaj določen pojem optimističnega, k napredku, kvišku stremečega pisatelja-borca humanista.
Novi odnos do Gorkega, v primeri s prejšnjo predstavo o Gorkem pisatelju-bosjaku, pa se ni pokazal samo v člankih in razpravah, ampak se je izoblikoval v javnosti tudi s pomočjo množice 26 prevodov Gorkega: črtic, novel in dveh romanov, kar je vse izšlo v letih 1909 do 1914 v slovenskih časopisih in v štirih knjigah — dveh zbirkah krajših spisov in dveh romanih, ki sta že prej izhajala v podlistkih. Deloma so ta odnos pomagali ustvarjati tudi uvodi prevajalcev v knjigah, kot sta bila n. pr. Gradišnikov v Povestih ali uvod v že omenjeni zbirki Štiri ruske slike.
Prevodi Maksima Gorkega so se pojavljali v teh letih tako rekoč povsod: od koledarjev158 do mesečnikov, tednikov in dnevnikov.150 Poleg Gradnika so se pojavili že tudi drugi prevajalci, ki so načrtno prevajali Gorkega za časopise in so te prevode kasneje večinoma izdali v knjigah: Fedor Gradišnik je objavil nekaj najboljših prevodov izmed tistih, ki jih je tiskal v celjskem »Narodnem dnevniku«,100 v knjigi Povesti Maksima Gorkega;101 Gradnik je izdal že omenjene prevode iz »Primorca« v knjigi Drobne povesti Maksima Gorkega;102 Vladimir Levstik pa je pri Gaberščku v Gorici izdal prevod romana Foma Gordjejev,163 potem ko je
158	Slovenski kmečki koledar 1909, str. 139 do 151, Makar Gudra. Poslovenil Anton P. — Slovenski kmečki koledar 1910, str. 104 do 113, Na božični večer. Poslovenil Mirko V. Brezovnik.
159	Poleg »Narodnega dnevnika«, »Soče« (roman Foma Gordjejev) in »Zarje«, ki jih navajam posebej, še — Naš dom 1909, zv. 8, str. 48 do 60, Zgodba iz mladosti (prevajalec ni podpisan). — Soča 1910, št. 143, 144, Jesenska noč. Preložil Fedor Gradišnik. — Domači prijatelj 1914, št. 2, str. 57 do 59, Povest o ljudeh (prevajalec ni podpisan). — Rudar 1914, št. 17, Duševni boji (prevajalec ni podpisan). — Slovenec 1914, št. 144, V noči (prevajalec ni podpisan).
190 Narodni dnevnik 1909, št. 189 do 201, Starka Izergil. Preložil Fedor Gradišnik. — Narodni dnevnik 1909, št. 231 do 237, Jemeljan Piljaj. Preložil Fedor Gradišnik. — Narodni dnevnik št. 238 do 247, V stepi. Preložil Fedor Gradišnik. — Narodni dnevnik 1909, št. 250 do 289, in 1910, št. 1 do 12, Orlov in njegova žena. Preložil Fedor Gradišnik. — Narodni dnevnik 1910, št. 39 do 76, Konovalov. Preložil Fedor Gradišnik.
101 Maksim Gorki: Povesti. Na slovensko prevedel Fedor Gradišnik. 3. zvezek knjižnice »Narodne založbe« v Celju, Celje 1910. Uvod; prevodi: Jemeljan Piljaj. V stepi, Orlov in njegova žena, Konovalov.
162	Maksim Gorki, Drobne povesti. Poslovenil dr. Alojzij Gradnik. V Gorici. Tisk »'Goriška tiskarna« A. Gaberšček, 191). Vsebina: Nekdaj v jeseni, Pesem o sokolu, Makar Čudra, Boles, Jemeljan Piljaj, Zgodba z zaponkami. Starka Izergil, Izvod, Čerkaš, Moj sopotnik.
163	Maksim Gorki: Foma Gordjejeo (prevajalec ni podpisan, а je bil Vladimir Levstik), Gorica 1912, Slovanska knjižnica v Gorici (181 do 186).
izhajal v podlistku »Soče«;1"' pomembno je bilo pojavljanje vrste prevodov Maksima Gorkega skozi tri leta v socialdemokratski »Zarji«,105 ki se je začelo v letu 1911 z objavo »socialnega romana« Mali (izhajal je vse leto) in ga je verjetfio prevedel urednik JEtfcTn gjasfan; leto kasneje je tudi ta roman izšel v knjižni obliki.100
Leta 1913—1914 pa odkrijemo na straneh »Ljubljanskega Zvona« oziroma »Doma in sveta« članka, ki sta zelo zgovorna dokumenta za to obdobje odnosov do Maksima Gorkega na Slovenskem. Zlasti je zanimiv prvi, v »Zvonu«, — ocena Antona Debeljaka romana Foma Gordjejev107
—	ki izpričuje, da je bila tedanja slovenska mlada literarna generacija, ki je nastopila po moderni, že na poteh, ki so vodila proč od Gorkega in njegove umetnosti in težila k novim, predvsem zahodnim literarnim vzorom. To je bil rod mladih, ki je bil v odnosu do Gorkega zelo blizu Prijateljevemu odnosu, kakor ga je ta izpričal leta 1906 v recenziji Gove-karičine Ruske moderne.
Že v prvih besedah, ki jih je zapisal Debeljak, je bil kratko izražen odnos do Gorkega v teh 13 letih, odkar se je pojavil in se potem oblikoval in spreminjal pri mladi generaciji, ki je doraščala ob uveljavljanju moderne:
»Včasih so nas potepuške povestice, pesmi o sokolu, o valovih, ki naska-kujejo jez in podobne, kur elektrizirule.«
Obsežni roman, je ugotovil Debeljak, kaže, kakor da bi Gorki v ve-likem opešal; tudi kot dramatik se ni posebno uveljavil. Bil pa je Gorki, je pisal Debeljak:
»...na prelomu stoletja poleg Cehova najvažnejši borec proti gnilim so-cijalnim razmeram, zastopnik teoretskih in praktičnih življenskih problemov. Samouk, skitalec kameleonske pestrosti v poklicu, je bil v tujini precenjevali na rovaš zdravnika Cehova; oba pu sta privedlu pripovedništvo iz abstruktnih tujih tirnic na domača intimna tla.«
Soča 1911, št. 120 do 150.
165 Zarju 1912, št. 315, Pesem o sokolu (prevujalec ni podpisan). — Ibid. 1912, št. 316, Pesem o strakošu (prevajalec ni podpisan). — lbid. 1912, št. 316, Pzprevod (prevajalec ni podpisan). — Ibid. 1912, št. 369 do 372, Solnce jetnikov (prevujalec ni podpisan). — Ibid. 1912, št. 373 do 374, Duševni boji (prevajalec ni podpisan).
—	Ibid. 1912, št.-388 do 390, Na stepi (prevajalec ni podpisan). — Ibid. 1912, št. 393, Bolesij (prevajalec ni podpisan). — lbid. 1912, št. 462 do 464, Jemeljan Piljaj (prevajalec ni podpisan). — lbid. 1912, št. 466 do 469, Makar Čuclra (1892). Prevedel V. F. — lbid. 1913, št. 592, Kmet in vojak (prevajalec ni podpisan).
108 Maksim Gorki: Mati. Socialen roman. V Ljubljani 1912. Založba »Zurja«. ■Tisk »Učiteljsku tiskarna«.
107 LZ 1913, str. 219.
Clankar je torej odločno poudaril prvenstvo Čeliova in ugotovil, da ni prišel ta umetnik do zaslužene veljave zaradi pretirane popularnosti Gorkega. Značilno je, da je v nadaljevanju ocene tudi odklonil Gorkega-socialnega pisatelja, oziroma mu je prisodil umetniško ceno le kot pesniku bosjakov: »Najvarneje stopa Gorki, kadar predstavlja bosjaka: rojeni iz resnice in smelih sanj, kljubujoči tendencam svoje atmosfere, sovražniki kompromisov, hočejo ti čudaki lastno prosto pot skozi svet.«
Antonu Debeljaku, predstavniku v simbolizem težeče struje sodobne mlade slovenske literarne generacije, je pomenil Gorki le še dokument preteklosti, ki sicer ima svojo ceno, a mu je bil tuj in mu ni predstavljal več žive spodbude. O »zdravih in smelih« bosjakih, ki so navduševali Murna in njegov čas, je Debeljak v letu 1913 ugotovil:
»Umestno prišedši v čas epigonske realistike so bili nov, osvežujoč tip ter ostanejo v bolj socijalni nego umetniško opiljeni ruski knjigi zastopniki pete družabne plasti in varovanci Gorkega.«
Y skladu s svojim odnosom do Gorkega kot v prvi vrsti socialnega pisatelja, je Debeljak v analizi romana Foma Gordjejeo iskal predvsem socialne in družbeno kritične poudarke ter ni odkrival v tem delu več nikakih mističnih elementov bosjaštva, kakor jih je svoj čas na primer Martova in za njo drugi. Poetičnost in romantična upornost bosjaštva sta za Dcbeljaka izgubili čar, socialni tendenci pa ni priznaval umetniške vrednosti.
Zadnji spis, v katerem srečamo ime Maksima Gorkega v slovenskem tisku pred prvo svetovno vojno, je bil prispevek Adolfa Ivančiča o Leo-nidu Andrejevu v »Domu in svetu« leta 1914.168 Avtor je pričel z ugotovitvijo, da pomen genija ni samo v vplivu na sodobnost, temveč tudi v vrednotah, ki se ohranjajo v bodočnost, ter je poudaril, da živimo v prehodni dobi, ko pereči socialni, politični in kulturni problemi, odtrgani od starega življenja, visijo nerešeni v zraku. Ivančič je bil prepričan, da mnogi umetniki obupujejo nad zmago: n. pr. Gorki ali Cehov. Cehov, ki je podal najvernejšo sliko predrevolucijskega življenja v Rusiji, je videl le zmago banalnosti nad vsem lepim in čistim ter je neskončno trpel, vendar pa je bila v njem tudi klica pozitivnosti: hrepenenje po boljši bodočnosti. Gorki pa je »bolj robusten talent«. Tudi on vidi, da je Rusija bolna, »a njegov protest proti njej je silen, zahteva po zdravljenju krepka«. Vendar je Ivančič ugotovil, da je Gorki ustvaril malo pozitiv-
1,18 DS 1914, str. 184.
nega, le končni cilj je spoznal jasno, ampak pisatelj do njega ni mogel najti poti. Njegovi junaki želijo iz vsakdanjosti, hrepenijo po resnici, a sredi poti jim zmanjka moči. Od tod obup nad življenjem, a kljub vsem porazom žene Gorkega življenjska sila k venomer novim poskusom. V tem je, je pisal Ivančič, zdravo jedro njegove ustvarjalnosti. Vendar pot sodobne literature vodi dalje od Gorkega in Čehova in teži v popolnejši prerod. Na tej poti je že najnovejši glasnik moderne Rusije — Andrejev. V njem sta zbrana vsa sila hrepenenja po rešitvi iz neznosnega življenja in končni obup nad lastno nemočjo. Skrajno' stopnjevana nezadovoljnost z razmerami je ravno pri Andrejevu dosegla vrhunec. Ta druži v sebi življenjsko filozofijo Čehova in Gorkega, le da je njegovo trpljenje še večje: »tragika kaosa, nemoč pred usodo in protest proti njej; od tod kratka pot do patološkega, ki ga veže z — Dostojevskim«.
Tako je bila tudi poslednja manifestacija odnosa do Gorkega v slovenski javnosti pred vojno jasna — Ivančič je dal vso prednost Andrejevu in njegovi umetnosti. Gorki je pomenil tudi'temu člankarju kakor prej Debeljaku že element preteklosti, v njem je videl pisatelja, ki si je sicer mnogo prizadeval za izboljšanje ruskega življenja, vendar tega prizadevanja ni znal umetniško pravilno usmerjati; Ivančič je izpovedal, da vodi razvoj literature proč od robustnih in krepkih protestov — v globine in skrivnosti tragične človekove eksistence, v brezna usodne kaotičnosti, v razboljene in mračno razgibane labirinte človeške duše, skratka: v misticizem.
To pa je bilo pač daleč od Gorkega, daleč tako od romantične upornosti, od sovraštva do vsega filistrskega, gnilega in umazanega kakor tudi od revolucionarne zavesti o krivični ureditvi družbe in nujnosti, da jo je treba odločno preurediti. V tistih kulturnih tokovih slovenske javnosti, ki so v letih 1906 do 1914 stremeli k takim vzorom, kakršen je bil na primer Andrejev, Gorki ni mogel več predstavljati žive spodbude, aktualnega razburjenja.
Le nekaj dni po' izidu »Doma in sveta«, ki je prinesel omenjeni članek, je izbruhnila prva svetovna vojna. Res, da nasilno, a le deloma, je pretrgala nadaljnje uvajanje Gorkega na Slovensko. Med vojno ni izšel o njem noben članek, a prevodi so se še pojavljali;100 v tem času srečamo
169 Slovenec 1917, št. 284, 285, Zazubrina. Iz ruščine prestavil M. Kačur. — Naša moč 1916 —1917, št. 15, Ure (prevajalec ni podpisan). — Glasnik avstrijske tobačne zveze 1917, št. 10, Ure. (Prevajalec ni podpisan.)
Gorkega že tudi v slovenskem tisku v Ameriki.170 Značilno pa je, da se je tako doma kot v Ameriki pojavljal v pretežni meri v delavskem, napredno oziroma socialistično usmerjenem tisku. To pa sodi že k novim odmevom proletarskega pisatelja Maksima Gorkega v slovenski javnosti.
Po letu 1906 je odmev Maksima Gorkega v taki obliki, kot se je izražal v prejšnjem obdobju, namreč v veliki množini aktualnih informativnih beležk, tako rekoč zamrl. Za trditev, da je v naši kulturni javnosti splahnelo zanimanje za Gorkega, je ta pojav pač nezadosten. Da je usahnil vir aktualno informativnega poročanja o pisatelju in njegovi dejavnosti, je treba iskati vzrok tudi v tem, da je Gorki tisti čas odšel v dolgoletno na pol prostovoljno izgnanstvo v inozemstvo, v Ameriko in nato v Italijo. Videli pa smo v nekaterih člankih, ki so bili objavljeni v slovenskem tisku do prve svetovne vojne, da se je v določenih tokovih, predvsem v strujah mlade in aktivne slovenske kulture, izoblikoval nov odnos do pisatelja. Gorki je prenehal biti aktualna spodbuda.
Po drugi strani pa ne moremo mimo dejstva, da so pomenila ravno ta leta pred vojno leta najintenzivnejšega prevajanja Gorkega pri nas, ko smo dobili že prve samostojne knjige prevodov njegovih spisov. To kaže, da zanimanje za pisatelja ni moglo- zamreti, ampak je le dobilo drugo obliko. Gorki je postal last slovenske kulturne zavesti v toliki meri, da je bil vključen v našo kulturno tradicijo v najširšem smislu te besede, postal je last najširšega slovenskega kulturnega občinstva. Tako pa je dobil njegov odmev pri nas že nove poudarke, novo vsebino in nov pomen, kar se je kmalu jasno izoblikovalo v odnos do Maksima Gorkega kot v prvi vrsti socialnega pisatelja, glasnika proletariata in njegovega razrednega boja. Maksim Gorki — realist in borec proletariata — je doživel v slovenski kulturi ponoven, vsesplošen in vpliven odmev v glavnem šele v obdobju po prvi vojni, odmev, ki je skrival od vseh prejšnjih v sebi najmočnejšo vsebino in intenziteto učinka.
Prvi odmevi pisatelja-bosjaka Gorkega, ki so se pojavili v slovenski javnosti in kulturi leta 1899, dosegli kulminacijo v času revolucije v
170 Ameriški družinski koledar 1915, str. 143 do 145, Ura (prevajalec ni podpisan). — Ameriški družinski koledar 1917, str. 94 do 96, Pesem o sokolu (s portretom pisatelja, prevajalec ni podpisan). — Čas 1916 (Chicago), str. 124 in 125, Izdajalčeoa mati. Prevedel F. K. (= Frank Kerže). — Čas 1916 (Chicago), str. 365 do 367, Vera in srce. Prevedel F. K. — Čas 1917 (Chicago), str. 136 do 138, Moč materinstva. Prevedel F. K.	«
Rusiji leia 1905 o!) prvih knjigah prevodov v slovenščino oziroma 1904 ob priliki uprizoritve njegove drame Na dnu na slovenskem odru, pa potem počasi začeli pešati, ti odmevi, ki so se v petnajstih letih odrazili v prek sto člankih, esejih, razpravah in beležkah o njem ali v zvezi z njim in v skoraj ravno tolikšnem številu prevodov njegovih spisov v revijah, časopisnih podlistkih in knjigah, antologijah ali samostojnih zbirkah, so se že pred nasilnimi vojnimi dogodki 1914 utišali sami, zamrli sami po svoji lastni notranji zakonitosti.
Résumé
L'auteur étudie «Les premiers échos de l'œuvre de Maksim Gorki dans la vie publique slovène».
Le succès du jeune écrivain russe Maksim Gorki, qui était devenu à la veille du vingtième siècle extrêmement actuel et populaire dans toute l'Europe, ne passa pas inaperçu chez le public slovène. Mais les Slovènes n'avaient pas besoin d'intermédiaire pour le découvrir: ils s'intéressaient vivement à la littérature russe qui était admirée surtout par la jeune génération, celle des poètes de «l'école moderne». Depuis 1899, quand il est mentionné pour la première fois dans un article du «Katoliški obzornik» dont l'auteur, Fran Grivec, le rejette pour des raisons idéologiques, jusqu'au début de la première guerre mondiale, Gorki fut cité plus de cent fois clans diverses notices, préfaces, articles et études, et pendant cette même période on publia plus de cent traductions de ses textes, soit dans les périodiques soit en volume, et parmi ceux-ci même deux de ses romans.
En 1901, Ivan Prijatelj publia dans le «Ljubljanski Zvon» sa traduction du récit Vingt-six et une en ajoutant une notice sur l'auteur (quelques mois plus tôt, il avait présenté l'écrivain de la même manière au public viennois, resp. autrichien, dans la «Wiener Rundschau»). Cet article de Prijatelj eut une importance décisive: en soulignant la lutte intrépide de Gorki contre l'esprit petit-bourgeois, le conformisme et les philistins, il attira l'attention du public, et notamment celle de «l'école moderne», sur cet auteur russe.
Mais les réactions des divers milieux culturels slovènes de l'époque étaient très différentes, et cette différentiation devenait de plus en plus prononcée; au moment de la représentation du drame Les Bas-fonds au Théâtre national slovène (1904) et au temps de la révolution russe de 1905, les divers groupes culturels et politiques prirent des positions clairement définies en face de l'écrivain. L'opinion des milieux catholiques trouva son expression dans une «caractéristique» publiée dans lu revue Dom in svet par Izidor Cankar (1905) qui condamna l'écrivain en le traitant de révolutionnaire nihiliste. En revanche, Gorki trouva des admirateurs fervents et fidèles dans la classe ouvrière. Dans les années uvant 1906, Gorki comptait donc en Slovénie parmi les écrivains étrangers les plus populaires et les plus discutés.
Après que cette controverse eut dépassé son point culminant, les articles sur Gorki se firent plus rares, tandis que les traductions de ses œuvres continuaient à multiplier jusqu'à la guerre de 1914, surtout dans la presse ouvrière. L'intérêt porte à cet écrivain prit une forme nouvelle. Gorki fut incorporé à la tradition culturelle slovène, dans le sens le plus large de ce terme, en sa qualité d'écrivain social, prolétaire et révolutionnaire. Les échos éveillés par son œuvre chez la génération de «l'école moderne» et chez ses successeurs se turent d'eux-mêmes, puisque ceux-ci avaient choisi une autre orientation idéologique et esthétique.
Bojan Čop
ETYMA В ALTO-SLAVIC A V1 i. SI. KORISTh
je splošnoslovanska beseda. Ima dve pomenski jedri, »plen« v stcsl. korisib in v rus.-csl. koristoljubivb, češ. korist; »korist, dobiček« pa v ostalih slovanskih jezikih, npr. rus., slvn. Oblike pri Vasmerju, Russ. EW I, 638, in pri Bernekerju, SI. EW I, 570 si. Tu tudi etimologije, toda neprepričljive.
Splošna sodba je, da je pomen naše besede prvotno »plen«. Ta pa je rezultat sovražne dejavnosti na tujem imetju oziroma ozemlju, in to predvsem v vojnem času. V predzgodovini naše besede more tičati se-masiološki element, ki ustreza takšnim razmeram ali pa je neposredno oznaka za »vojsko«.
Tu se takoj srečamo s prastarim in splošnoindoevropskim izrazom za pojma »vojska« kot vojujoče se moštvo in »vojska« kot dejavnost takega moštva ali »vojna«. Nahajamo ga v dveh oblikah: a) *koro-s v lit. karaš »vojna« in et. perz. kara- »vojaki, vojska; narod«; b) *kôr-io-s v gr. y.olç-avoç »vojskovodja, kralj«, lit. kârias »vojska«, got. harjis id., srir. cuire »truma, množica«; nadaljnje pri Pokornyju, Idg. EW, 615 si.
Res je, da so besedo koristb že vezali s pravkar predstavljeno ievr. skupino, vendar preko glagola kori-ti (stcsl. u-koriti »karati«, pokoriti »premagati, podvreči«), kar je pa pomensko precej tvegano,2 oblikovno pa naravnost iz trte izvito.3 Dejstvo je namreč, da ni kombinirani sufiks -s-ti- nikjer drugje v rabi kot v abstraktih na -os-tb, tu pa prastar: si. dblg-os-tb = het. dalug-as-ti! Ce bi hoteli priti do glagolske osnove kori-, bi torej morali izhajati iz glagolskega podaljška s -s/x-, ievr. *-sk'~ ali sam *-s-; prvo bi predstavljalo inkohativno tvorbo od i-jevske glagolske osnove, prim. lat. con-cupï-scô; drugo pa deziderativno tvorbo iste osnove;
1	Nadaljevanje k SR XII, 170 ss.
2	Prim. Bernekerja, l. cit.
3	K tvorbi predvsem Yondrâk, Vgl. SI. Gr. I2, 648; ta tvorbo imenuje »dunkel«; na isto mesto postavlja besedo čeljustь, kjer gre prav tako verjetno za prvotno sestavo; o tem kdaj drugič.
v obeli primerih ni v slovanski spregi nobene osnove za tako razlago; razen tega je abstraktni -ti- pridejan navadno na enozložne korene.4
V takem položaju smemo domnevati, da je koristb nekdanja sestava. Ta misel je seveda na prvi pogled naravnost pregrešna; če je res, da je prvi del naše besede ievr. izraz za »vojsko«, torej o-jevsko deblo, bi pričakovali v sestavi njegov končnik; in za drugi del se na prvi pogled res ne da reči, da tiči v njeni resničen nominalni element, saj kaj takega, kar bi imelo v samostojni rabi strukturo *ish in bi bilo pomensko primerno za našo besedo, nikjer ni najti. Toda že (Okoliščina, da se osnove s sufiksom -ti- silno rade uporabljajo kot drugi člen sestav — primerjaj blago-détb, do-bijlb, аъ-тъНъ, po-včstb itd., itd.5 — pričo do neke mere, da smo na pravi poti. Y takih sestavah je namreč vedno možno pričakovati kako izredno kratko ali glasovno do popolne nespoznavnosti izmaličeno glagolsko osnovo. Seveda pa je spet res, da je s stališča slovanske leksikografije tudi ta metoda do neke mere tvegana, saj takih tvorb slovanski jeziki do sedaj niso poznali. Upoštevajmo pa:
1.	da je beseda koristb tudi v primeru, da gledamo v koncu sufiks, docela osamljena; tako z domnevo o sestavi nismo nič na slabšem;
2.	da v njej stoji, če je naša razlaga pravilna, kot prvi del izraz za »vojsko, vojno«, ki ga v samostojni rabi že v slovanskem prajeziku ni bilo več, tako da je sestava nastala pred praslovanščino. Tam pa so veljali besedotvorni zakoni, ki so časovno in s tem tudi tipološko bližji praindoevropskim.
Zamisel o sestavi s prvim delom »vojska, vojna« in s končnim pomenom celote »plen« ne potrebuje mnogo semasioloških utemeljevanj; znano je, kdaj »plen« nastaja; izraz za »vojaštvo, vojska« je osnova tudi v lat. glagolu populor »plenim«, ki izhaja od populus v starejšem pomenu »vojaštvo, vojska, truma«; podobno nein, verheeren od Heer; ipd.0 Preostane nam naloga, da pokažemo, kaj je pomenil drugi del sestave, kaj je ta doprinesel k pomenu celote in kakšno je bilo njegovo razmerje do prvega dela.
Domnevam, da je v 2. delu skrit ievr. glagol *dhe- »postaviti, položiti; delati, ustvariti«,7 ohranjen v si. 11. pr. v dë-ii, dč-lo, -dejb itd. Glas
4	K temu sufiksu v splošnem Vondrâk, op. cit., 645 ss., o -ostь 648 ss., o liet. -asti Sturtevant-Halm, Comp. Gr. of the Ilitt. Lg.', str. 76, § 106.
5	Prim. Brugmann, Grdr. II, l2, 428ss.; Liebert, Das Nominalsf. -ti- passim in tako dalje.
« Walde-Hofmann, LEW3 II, 339.
7 Pokornv, Iclg. EW, 235 ss., prinaša celotno skupino.
Etyma balto-slaDica V -s- pred abstraktovskim sufiksom -ti- je ostanek našega debla: -s-ti- je namreč moglo nastati iz *-t-ti-, kjer prvi -t- predstavlja katerikoli ievr. dentalni zapornik; prv. torej v naši besedi *-dh-ti-; potrebna je le razlaga tako močnega »brušenja korena *dhë-, saj sicer zabteva sufiks -ti-normalno šibko stopnjo korenskega elementa in ta bi pri nas bila *dlia-.s Pozabiti pa ne smemo, da je naša beseda kot celota prastara, tako da v njej verjetno tiči tip, ki je bil v rabi v prajeziku; j>rajezik pa je imel navado, da je v 2. delu sestav, kadar je le-ta bil enklitičen, pri težkih bazah uničil tisti element, ki je v polno poudarjenih besedah dal *a; ta element, »laringal« po znani teoriji de Saussura in njegovih naslednikov, je bil konsonant, ki pa je mogel biti tudi zlogotvoren; v enklizi je ostal konsonant in v poziciji med dvema drugima konsonantoma (*dh- in -t- pri nas) je moral izpasti brez sledi.0 Primerke te vrste pozna zlasti sti. besedotvorje:10 od da- (ievr. *dö-) »dati« je ptc. na -ta- v sestavi -tta-: dêvâ-t-ta- »Božidar« (lastno ime), abstraktum na -ti- v sestavi -t-ti-: bhaga-t-ti-š »darilo sreče«; od dlia- »postaviti« je nomen agentis korenskega tipa v sestavi samo -dh~: agni-dh- »ime svečenika«, prv. »tisti, ki postavlja ogenj«; itd.
Tako je torej naš -s-ti- pravilno nastal iz ievr. enklitičnega *-dh-ti-. Ostane pred njim stoječi del: ta je kori-, torej mora izhajati iz ievr. predloge z dolgim -ï- ali eventualno z dvoglasnikom -ei- na kraju; za sestavo, kjer pričakujemo čisto deblo (torej tukaj *koro- ali *korje-]) je to vsekakor nenavadno; na glagol *kori- se ne moremo sklicevati, kajti ta nam ne bi dal sintaktično ustrezajočega prvega člena.
Wackernagel je pred mnogimi leti v Mél. de Saussure, 125 ss., pokazal na zelo zanimivo indoiransko poladverbialno tvorbo na -ï in jo povezal s posebnim, do tedaj nepojasnjenim genitivom sg. o-jevskih debel na -ï, ki je v rabi v latinščini in keltskih jezikih. Staroindijske primere je porazdelil v 3 pomenske skupine; nastopajo namreč vedno v zvezi z enim od glagolov: kar- »delati, narediti«, bhü- »postati«, as-»biti« in v odnosih med glagolom in tvorbo na -ï nastajajo rahle pomenske razlike:
a) »narediti za to, postati to, kar označuje nomen«: mithunî karöti »pari, druži«, mithunî bhavanti »parijo se« in mithunî syam id. k mi-ihuna- »par, paren«; samï-kar- »ravnati« k sama- »raven« itd.;
8	Priin. sti. -dhi-ti- »postavljanje«, gr.	itd. pri Pokornyju, 237.
9	Torej *dheH-tî- > *dha-ti-, toda *^-dheII-ti- > **-dhH-ti- > **-dli-ti-.
10	Gl. pri Wackernaglu, Altind. Gr. I, 81—83, zl. 82.
b)	»deležnega narediti, deležen postati tega, kar označuje nomen«: krüri-kar- »raniti« od krüra- »rana«, grämt-bhü- »postati lastnik vasi« od grama- »vas«;
c)	»v območje tega spraviti, priti, kar označuje osnova«: mail-kar-»pod brano spraviti, branati« od matyà- »brana«, samïpï-bhû- »v bližino priti« od samipa- »bližina«.
Staroindijski primeri se v ogromni večini tvorijo od a-jevskih, t. j. ievr. o-jevskih debel; v tej oblikovni posebnosti torej docela soglašajo z rabo sklonila -i v zgoraj omenjenih jezikih. Wackernagel pa je poskušal s sintaktično analizo latinskega genitiva na -Ï pokazati, da celo v podrobnostih obstajajo sorodnosti med rabo šti. oblik na -Ï in latinskim genitivom na -i. Tako stoji ta genitiv od najstarejših tekstov sein predvsem pri faciö in sum: multï, maximï, tanti, nihili itd. faciö; tantl, nihili sum »visoko, zelo visoko,, toliko, nič ne cenim; toliko sem, nič nisem vreden«; drugi glagoli so redki, očitno sekundarni; faciö pa se uporablja tudi izven genitiva pretii v zvezi z genitivom na -ï; značilni so primeri: aliquid compendi faciö »prihranim, skrajšam kaj«, lucrï f. aliquid »pridobiti«, aequï istuc faciö »vseeno mi je«, isluc aequï bonique faciö »prav in primerno se mi zdi«, nihil reliquï faciö »ničesar ne opustim«.
Wackernagel poudarja, da se pravkar obdelani latinski primeri težko razložijo z rabo običajnega genitiva, nasprotno pa odlično soglašajo z -i-kar- stare indijščine; prav kot zadnji, tudi lat. -i faciö izraža »spreminjanje v to, kar predstavlja nomen« in »spravljanje nečesa v območje, izraženo v gen. na -t«.
Lat. faciö spada k ievr. osnovi *dhë- »postaviti« in Wackernagel posebej poudarja,11 da obstaja rahla razlika med sti. rabo oblik na -t in lat. zvezami genitiva na -ï s faciö ravno zato, ker ima faciö prvotno pomen »postaviti«. Ce je temu tako ali pa ne — tudi »delati, narediti« je že ievr. pomen našega korena — na vsak način nam si. koristb, pod pogojem seveda, da je bilo pravilno razloženo, prinaša prastaro frazo *korï12 dhë- »v območje, pod oblast vojske postaviti« ali »narediti za
11	Op. cit., 134 si.
12	Pri tej obliki je povsem postransko vprašanje, ali izhaja iz ievr. osnove *koro- ali *korio~; kajti oblika na -ï se je ustvarjala tako, da je -i- sufiksa *-io-pred njo izpadel, prim. sti. mati k matyà- zgoraj in enako lat. compendi od compendium! Iz litavskega käras — kärias vemo, da je vsaj baltščina podedovala obe ievr. debli; toda lit. käras pomeni »vojna« in vse oblike na -io- »vojska« (st. perz. kara- je verjetno izvedenka iz *koro- »vojna«, kjer je podaljšava ko-
last ipd. vojske«. Lepše pomenske osnove za poznejšo oznako »plena« si res ne moremo zamisliti.
Preostane postransko vprašanje, ali je taka zveza mogla biti dovolj tesna, da je dovolila nastanek pravega kompozita indoevropskega tipa. Zgoraj sem že omenil, da se abstrakta na -ti- izredno rada uveljavljajo ravno v sestavljenkah; na drugi strani je ravno ievr. glagol *dhë-, tisti torej, ki smo ga iskali v končniku besede koristb, edini od ievr. glagolov bil zmožen stopiti tudi z nominalnimi debli v tako tesno povezan sin-tagma, da je ustvaril pristno sestavljenko. Primeri za to so daleč naokoli znani in priznani: ievr. starosti je *k'red-dhë- »verjeti, zaupati« v sti. srad-dadhäti, lat. crëdô in ir. cretim;18 enako *men-dhë- »svoj razum usmeriti kam, biti živahen« v sti. mëdh-п »modrost, razum« —av. mazdä »spomin«, gr. [i,av&-dvco »učim se« itd., prim, z ievr. *mens- k *ménos »razum« *menz-dhë- v sti. man-dhä-tür- »premišljujoči, pobožni«, av. mi\zda~ »vtisniti v spomin« itd.;14 v teh dveh primerih je nomen akuza-tivni objekt; toda čisto z našim adverbialnim *korl soglaša v sintaktični funkciji man- »v roko, v roke« v italski sestavi z *dhë-, lat. mandö »izročim« in osk. aa-mana-ffed »mandavit«, manafum »mandavi«.15
Nadaljnja razlaga je odveč. Slovanski besedi koristb je po zgornjem osnova ievr. tvorba, ki je zanimiva iz dveh razlogov: 1. kaže na adver-bialni *-i in s tem Wackernaglovim italo-keltskim in indoiranskim primerom pristavlja enega s čisto drugega področja; 2. drugi del sestave, prv. *-dh-ti-, kaže obravnavanje glagolskega debla, ki je bilo v navadi le v najstarejši dobi.
2. BÂRAT1
poznata slovenščina v pomenil »izpraševati« in bolgarščina v konkretnejši rabi: bâram »tipljem, iščem, brskam«. Razlag, ki bi bile vredne diskusije, ni; pri Bernekerju, SI. EJV I, 43, je beseda temna; Mladenov, Bzlg. ER, 17, primerja rus. beril »jemljem«; pomenska razlika je prevelika. Morda obstaja prastara zveza kljub temu, gl. sp.!
Glagol je po zunanjosti iterativ znanega a-jevskega tipa s podalj-šavo korenskega vokala. Primerjati smemo slvn. karati k psi. *kori-ti
renskega vokala — vrddhi po sti. besedotvorni terminologiji — imela isto — denominativno — funkcijo kot sufiks *-io- v *kor-io- »ki pripada vojni = vojna truma«) in je verjetno, da *korl v naši besedi spada li *korio-.
13	Pokorny, op. cit., 580.
14	Pok., 730.
15	Pok., 740.
{stcsl. u-koriti idr.), ali pa še prej kâlnti »cepiti« k prez. psi. *köl-ti (rus. kolöf, srb. klati, slvn. klali); v zadnjem imamo pred seboj težko dvozložno bazo, ievr. *kola~. Če si zamislimo podobno formalno vrsto tudi v sklopu našega iterativa, bo bûrati šlo na osnovni prezent *bör-ti iz *bhora~.
Po znani in priznani razlagi gre *kôl-ti h grški skupini, kjer stoji ista težka dvozložna baza, toda v dvakratni redukcijski obliki: manjka tudi vokal 1. zloga, torej ievr. *kla-; atematski aorist v ptcp. drtO-xÀdç »odlomivši« pri Anakr., od tega sek. prezent кЫсо »lomim«; poleg te osnovne baze pozna grščina tudi d-jevsko podaljšavo *kla-d- v иАа<5-apô-ç »lomljiv« in xAddoç »odlomijena veja«; gl. Boisacqa, DEGr. s. dd. in Friska, Gr. EW s. do., pa Pokomyja, Idg. EW, 545 ss., z nadaljnim materialom.
Ta paralela nam daje oporo za iskanje etimologije našega bûrati in seveda za njegovo formalno presojo. Glagol barati postavljam b grški skupini, ki dosledno sloni na osnovi (pQaô-: (pQdÇco »dam razumeti, pokažem, pojasnim« in med. (starejše, aktiv je sek., v funkciji kavzativa dodan k medialnim oblikam) q>QdÇo/nai »biti mnenja, meniti; premišljati, preudarjati, naklepati; opaziii, zaznavati«; dalje (рдадг'/д in qpçdô-ficov »pameten, moder«. Vsi navedeni primerki in vsi pomeni so že lio-merski.
Očitno imamo pred seboj grško glagolsko deblo д>да-б-, kjer je na prastaro osnovo *bhra- stopil sufiks -d-, kot smo ga srečali že zgoraj pri korenski obliki *kla-d- v gr. xAaâ-apô-ç in sor. Potemtakem smemo brez težav postaviti enačbo: si. kidati — *köl-ti — gr. хЫ-œ — gr. xla-ô-
sl. barati — *bor-ti — gr. *срда- — gr. <pQa-ô-,
Preostane nam pomen. V slovanskem glagolu je treba izhajati iz konkretnega, v bolgarščini najbrž vsaj približno ohranjenega »tipati, segati po«. Slovenski pomen je prav tako kot (bolgarski »iskati« očitno že močno abstrakten. Na grški strani pa imamo popolnoma abstraktne pomene, povsem omejene na področje duševnega dela; vsekakor je treba izhajati iz pomenov, ki smo jih srečali pri mediju, saj se s tem skladata tudi obe zgoraj navedeni nominalni tvorbi. Pomen »razumeti, dojeti« pa je često le aplikacija konkretnega »zgrabiti, prijeti« na duševno področje: prim. slvn. do-jeti, nem. begreifen, it. capire, frc. comprendre itd. itd. Kos grškega pomena je tako pojasnjen, z njim pa vsi ostali. Prvotno je torej grški glagol pomenil skoraj isto kot slovanski.
Potemtakem je treba za si. barati in grško deblo (pQa-ö- res izhajati iz ievr. glagofskega sistema, zgrajenega na dvozložni bazi z o-jevskim vokalom v 1. zlogu.
Kot smo zgoraj videli, je bil pomen prvotno čisto konkreten in je zaznamovala naša skupina neko kretnjo s telesnim delom, ki more »ti-, pati«, torej kretnjo z roko. Takemu pomenu pa je vedno le s težavo možno dognati predzgodovino; le navezava na material z drugačnimi pomeni more dati trdno oporo. V našem primeru bi mogli navezati na kak že poznan koren tipa *bher~; takih je v indoevropskem slovarju že cela množica, gl. zbirko pri Pokornyju, Idg. EW, 128 ss. in 163ss. S tem bi preprečili nastavitev še enega takega korena, saj to vodi v hudo zmedo. Toda naj obračamo že znane korene s podobno glasovno strukturo, kakor jih hočemo in moremo, nobeden ne nudi dovolj primernega pomena. Y poštev pride predvsem *bher- »prinesti, nesti« (Pok., 128 ss.), kjer se pojavlja težka dvozložna baza n. pr. v sti. bhârï-тап- »oskrba, breme« = srh. breme in rus. dial, berémja, v gr. fut. Bla-q>Qr}au) itd. »spustiti noter« idr., v kelt. *brü-tu- »iudicium« (ir. bräth »sodišče«) idr. Tudi izrazov za »roko« ne manjka: sti. bharitram, arm. burn; vendar so zadnji izvedeni iz korena *bher- tako, da pomenijo telesni del, ki »nosi«. Morda bi pa vendarle arm. burn kot naslednik ievr. imena delujoče osebe ali stvari *blwr prišlo v poštev kot osnova za tedaj denominativni barati?? Grško (pQdÇœ bi tedaj moralo samostojno izhajati iz tega korena, k pomenu prim. ir. bräth!
3. SI. *DREVJE
je splošnoslovansko (stcsl. drevTe »prej, nekdaj, davno«, rus. drévTe »davno« itd.); prav tako pridevnik, izveden od tod: stcsl. dreobûb in dreoTbrib »daven, star«, rus. dréonij »starinski, star«, češ. dfevni, srb. staro-drčvan.
Sem pa po vsej verjetnosti spada tudi pomensko zase stoječi slvn. drevi »danes zvečer« z drëoisnji.
K etimologijam prim. Berneker, SI. EW I, 221 sl„ in Vasmer, Russ. EW I, 368. Nobena ni prepričljiva, zato smemo poskusiti ponovno svojo srečo.
Vnaprej naj opomnim, da naša skupina ni enotna: gre za dve pomensko in prav tako oblikovno ter glasovno ostro ločeni jedri, na eni strani za izraze s pomenom »davno itd.« in z osnovo s kratkim -e-jem, na drugi pa za slovensko besedo z zgoraj omenjenim pomenom in z -ê-,
ki priča za prv. *-ë-, psi. *-e-! Prvo temelji na starem komparativu, drugo predstavlja očitno lok. sg. nekega substantiva, podobno kot davë, slvn. dävi. Kljub tem očitnim razlikam pa ne bi bilo razsodno gledati v njiju dve od prajezika sem različni osnovi; naša naloga je nasprotno v tem, da dokažemo, da je med njima tesna zveza in da predstavljata le dve varianti prvotno enotnega debla.
Najprej si seveda moramo ogledati izvenslovanske besede, ki so po mojem mnenju sorodne s slovansko skupino. Skoraj sami od sebe se ponujajo:
1. betitska skupina:
a)	ka-ru-û »prej, doslej, že« s pridevnikom ка-ги-й-i-li-iš »prejšnji, nekdanji; prastar, daven« (k sufiksu -üi- gl. Friedrich, Heth. El. I, 13, § 54b);
b)	ka-ru-û-a-ri-roa-ar ipd. ter ka-ri-ma-ri-iva-arUi »jutro«, navadno v rabi kot adverbialni akuzativ v pomenu »zjutraj, zarana«. Gl. Friedrich, Heth. Wb., 101 in 104.
Da postane lietitska skupina porabila za etimologijo, je najprej potrebno povedati nekaj besed o njeni glasovni in oblikovni strukturi. Inlernohetitsko nima nadaljnje etimološke navezave, niti ne obstaja kakršnakoli od istega debla izvedena tvorba drugačnega tipa, ki bi nam pomagala naprej. Tudi izvenhetitski poskusi so do danes bili preveč nespretni, da bi jim mogli verjeti.17 Toda posebnosti v pisavi — ta je
19 Ti dve besedi se pišeta na precej različne načine, poleg že navedenih pisav dobimo: ka-ru-û-iva-ri-ma-ar, ka-a-ri-ma-ri-roa-ar; dalje — ljudsko-etimo-loško po Kammenhuber, OLZ 1954, 229 ■— ločeno v dva dela: ka-ru-û a-ar-ri-iva-ar, ka-ru-û a-ri-rva-ar; ka-ru-û-wa-ar-ma-ar. Glej Kammenhuber, 1. cit., Friedrich, Heth. Wb., 1. Erg.-heft, 9; toda na večino teh variant je opozoril že Hrozny, Spr. d. Hethiter, 79, op. 5. Silno redki pisavi z dodatkom -a- za prvim znakom ni treba pripisovati nobenega pomena. Gl. sp.
17 Tako je Hrozny (gl. op. 16!) videl v кагй adverbialno tvorbo na -r kot v sti. kâ-r-hi »kdaj?«, izpeljano od kazalnega zaimka ka- »ta tukaj«; čisto tako Kronasser, Vgl. LF d. Hetli., 155, § 169; Kr. parulela lat. ölim k ille pa je pomensko zgrešena; razen tega Hrozny ne da razlage za končni -u, Kronasserju pa je temna končnica -m.
karumarimar itd. naj bo sestavljenka po Hroznem, L cit., iz kam in gla-golnika arriroar, ki naj bi šel po njem 11 gr. Sp&çoç »zgodnje jutro«, lut. orior itd., torej celota »das Friih-Aufgehen«; zvezo z omenjeno grško besedo je predlagal tudi Pedersen, Murš. Sprachl., 54.
Benveniste, BSL 50, 41, je karumarimar primerjal s sti. šaroara- »somrak«; tu ruzluga pa nas sili k izločenju adverba кагй iz konteksta, kur pomeni hudo metodično nupako; tudi če bi bila oblika karimarimar prvotna, karumarimar pa analogično po кагй, ne bi mogli ostati pri B. ruzlugi, ker bi karim- kuzulo drugačno glusovno strukturo, kot jo zahteva sti. izraz.
zlogovna in ima svojstvene zakonitosti, ki so za beleženje besed indo-evropskega porekla često kaj usodne18 — in medsebojno formalno razmerje skupin a in b nam dajeta vendarle upanje. Besedi pod b sta nedvomno opremljeni s sufiksom -mar, ki služi za tvorjenje glagolskib abstrakt,10 prim, turija-таг »vpreganje« od turija- »vpreči«, uroa-rvar »prihod« od uma- »priti«. Če izločimo -mar, dobimo karumari-, karimari-, kar mora biti po pravkar povedanem glagolsko deblo; končni del le-tega, -ari-, nam prikliče v spomin precej redko, zato pa toliko jasnejšo glagolsko pripono -arija-;20 ta je deloma deverfjalna, deloma pa denomi-nalna; nas zanima zadnja funkcija: od osnove šakumant/d- z nejasnim pomenom21 izvira šakumand-arija- »ostati nepraznovan (o prazniku)«; od debla gimmantjd »zima« pa je izšla glagolska tvorba gimmand-arija-»prezimovati«. Zadnji primerek je za nas nadvse dragocen: izhaja od časovne oznake, je torej pripadnik iste pomenske skupine kot naša dva karumari- in karimari-. Pomenski razvoj pri zadnjih dveh je tedaj nekako isti kot pri gr. ôq&qsvco »dvigniti se zgodaj, zgodaj biti na delu«, izvedenem od Ôqïïqoç »zora, zgodnje jutro«, ali v srb. po-raniti »zgodaj vstati« od rano. Potemtakem je dvojica karum-ari-, karim-ari- izvedena od adverba v t. a jn pomeni »zgodaj vstati ali pod.« oziroma »preživeti, prebiti jutro«.22 In glagolnik na -mar k temu, karumari-mar itd., ne more pomeniti nič več in nič manj kot »zgodnje vstajanje, čas zgodnjega vstajanja«. Stavek kot Murš. Spracht, oso., 20 si., karuivarimar-ma (mahhan) marapta pomeni potemtakem prv. »zgodaj je vstal in se umil«.23
Do sedaj smo obravnavali obe hetitski tvorbi z -ari(ja)-24 kot enakopravni; toda gotovo je, da si v vokalizmu nista identični, pa naj se z njimi še tako utepamo; v tem oziru je pač tudi klinopis zagotovo precej
18 Največja težava za to pisavo je srečanje s konsonantnimi skupinami, saj je teh v indoevropski hetitščini mnogo več kot v akadščini: celo skupine treh in več konsonantov so razmeroma pogoste. Prim. Friedrich, Heth. El. 1, 6 ss., § 22 ss.
18 Gl. že pri Hroznem, /. cit. (op. 16).
20	K temu sufiksu Frisk, Indogermanica, 27 ss.
21	Friedrich, Heth. Wb„ 178.
22	Sprejemljiv pa bi bil tudi pomen »svitati se, daniti se«!
23	Pri tem je treba vzeti naš adverb kot prv. samostojen enočlenski — no-minalni — stavek »(bilo je) zgodnje vstajanje i. p.«.
24	Kot zgoraj v tekstu omenjeni turija-roar kaže, bi tudi pri našem glagol-niku pričakovali *karimarija-mar; -ari-ivar je pu čisto pravilna, znanim hetit-skim vokalnim redukcijam ustrezajoča oblika; turija-mar pa pripada živemu glugolskemu sistemu in je v svoji glasovni strukturi sekundaren, ima -ja- po oblikah, kjer se je ta skupina mogla obdržati.

jasen.26 Ker je malo verjetno, da bi obe obstajali od pamtiveka, je treba odločiti vprašanje, katera od njiju je prvotnejša; tu nam pomaga preprosto razmišljanje: če je osnova кагй, bo treba sicer vzeti karumari-kot pravilno izvedenko, toda karim-ari- ostane nerazloženo, kajti -im- ne bi mogel nikdar nastati iz -П; če pa postavimo, da je кагй sâmo nastalo iz nekdaj drugačne oblike, se takoj vse razloži: tista starejša oblika je dala karim-ari-, saj je samo po sebi jasno, da je karimarimar razmeroma stara tvorba, ne pa nekaj, kar bi nastalo prav v zadnjem času pred zapisom; in ko se je po glasovnih zakonih, ki so od tedaj veljali, stara oblika preoblikovala v кагй, je nastopila zaradi umljive stalne asociacije pretvorba glagola karimari- v karumari-.
Tako spoznamo, da je osnovni adverb karü nekdaj imel drugačno obliko, in to takšno, ki je bila sposobna preiti v karu, na eni strani in v karirn- na drugi; ker je karim- predvokalna oblika, кагй pa nedvomno predkonsonantna,20 je imela praoblika, skupna obema, na koncu u-jevski dvoglasnik; edino ta namreč more preiti pred konsonanti v -п, pred vokali pa obdržati ločena oba sestavna dela. Ker je nadalje karu nedvomno nek sklon u-jevskega debla, pa zelo malo verjetno nom./ak. sg. ntr., temveč najbrž lok. sg.,27 smemo postaviti za končnik -u praobliko *-ёи; *-ёт- pred vokali dâ brez težav -im-, kolikor se sme upoštevati pisava z -i- kot ustrezajoča resnični izreki; -ë- se je pač zožil. Tako je formalna stran hetitske skupine jasna.
Preostane prednji del, zapisan z znakom ka- in z začetkom r-ovskega znaka. Po normah, ki veljajo za klinopis, moramo citati sprednji del kot |fcr-].28 Za to govori ne le dejstvo, da se ka-ru-û piše dosledno tako, s
25 Ze ka-ru-u-ma-ri-ma-ar moramo brati kot \-ruw-] in ne kot [-rrc>-], saj je -u- pisan dvojno; še manj pa smemo prezreti ka-ri-roa-ri-roa-ar, kjer ni nobenega razloga za izreko \-rro-\, saj se taka skupina mora pisati po veljavnem pravilu z znakoma -ru- + -ma-; znak -ri- ima vokal druge vrste, kot ga približno ponazarja -m- v naslednjem znaku in zato predstavlja resničen vokal svetle barve; na tej okolnosti se zruši Benvenistova etimologija, omenjena v opombi 17.
20 Hetitski izglasni dvoglasniki so se v stavčni zvezi pojavili mnogo češče pred konsonantnim vzglasjem naslednje besede, kot pa je to znano iz ostalih indoevropskih jezikov, saj je v hetitskem vzglasju ohranjen »laringal« v obliki konsonanta h-, medtem ko je v ostalih jezikih ta izginil in pustil vokalu do vzglasne lege.
27	Ievr. *-ëu, sti. v sûnâu, got. (> dat.) sunau, stvnem. suniu, si. synu. Ce je temu tako, imamo pred seboj jasen primerek monoftongizacije dolgega dvo-glasnika v hetitščini; do sedaj so bila mnenja o tem deljena.
28	K težavam s konsonantnimi skupinami gl. op. 18; v vzglasju je že skupina dveh konsonantov težavna, prvi konsonant mora v pisavi nujno dobiti
tako imenovano plene pisavo pri drugem vokalu, temveč tudi pisava izvedenk pod t. b je dokaz za to, saj je naravnost presenetljivo redko v prvem »zlogu« za znakom ка- postavljen še znak -a-, ki bi edini mogel pričati za to, da je bil vokal med k- in -г-. V takem primeru mora odločati statistika,20 in ta je odločno na strani izreke s [kr-]. Dostaviti smem, da pisava ka-ru-ü kaže na dolžino -ü in da tudi ta okoliščina resnično kaže na nekdanji enozložni značaj besed: a) v dvo- in večzložnicali se dolžina — razen če temelji na kontrakciji mladega datuma — redko in zelo neredno piše; v naši besedi pa je stalno pisana, kar kaže, da je morala biti posebno izrazita; taka dolžina nastopa le v enozložnicali; — b) v dvo- in večzložnicali je besedni akcent navadno na predzadnjem ali še bolj k začetku besede pomaknjenem zlogu; končni zlog je torej ne-poudarjen, tako da ne nahajamo nikjer očitno ohranjenih dolžin v končnicah, ohranjenih iz prajezika; če je torej v naši besedi končnica tako stalno pisana »plene«, je gotovo enozložnica.
Pri okluzivah je hetitski jezik poznal razvrstitev, ki ni v skladu s štirimi tipi, podedovanimi iz prajezika; zato tudi v pisavi ni nobene doslednosti pri razločevanju okluziv ,ki so bile v prajeziku zveneče, od tistih, ki so bile nezveneče.30 Zato se 11. pr. znaka ta in da rabita v besedi dai »postavlja« in v besedi pittäi »beži«,31 čeprav je prvo iz ievr. *dhë-, drugo iz *peta-\ Znak k a- v naših besedah je prav zato historično dvoumen: za njim se more skrivati ievr. tenuis ali media ali media aspirata
spremstvo »pomožnega«, v resnici neobstoječega vokala; ker pa pogosto tudi res govorjene vokale pišejo z uporabo znaka konsonant + vokal, je začetek ka-ru- praktično dvoumen; vendar se je izkristalizirala norma, da se pri stalni uporabi zaporedja znakov tipa konsonant + vokal sme prvi vokal obravnavati kot nerealen. Prim. Friedricha op. cit., § 24; večinoma odloča izvenhetitska etimologija: ravno ta nam dovoljuje, da predlog in adverb pa-ra-a »nuprej, ven (iz)« beremo kot \pra], saj stoji v drugih ievr. jezikih *pro.
Na žalost pa hetitski teksti niso dosledni: števnik tri- bi morali pisati ti-ri-ali te-ri- ali ta-ri- in to res semtertja stoji v njih; t*da v sti. izposojenki za »trikraten obrat« se števnik »3« piše ti-e-ra-: ti-e-ra-roa-ar-ta-an-na (in vrsta variant v 2. delu). Zato tudi v našem primeru silno redka pisava s ka-a- v začetku pomeni le napako, morda zato, ker je pisal po nareku in ob zlogu ka glas -a- narekovalca vzel kot resničen.
29 O pomembnosti statistike pri ugotavljanju resnične glasovne strukture v klinopisnih tekstih z indoevropskimi jeziki gl. Laroche, BSL 52, 28 itd.
39 Sturtevant je dognal vendarle, da se med vokali nasledniki ievr. nezve-nečih okluziv pišejo dvojno, nasledniki ievr. zvenečih in zvenečih aspiriranih pa enojno; prim. npr. Sturtevunt-Halin, Comp. Gr. of the Ilitt. Lg.2, 55 ss.
31 Primere za tako nihanje daje Friedrich, Heth. El. I, 6, § 21.
guturalne vrste. Le etimologija more določiti potemtakem izvor glasu, ki tiči za začetnim fc-jem.
Pomenski odnosi v hetitski skupini so bili pojasnjeni že pri Peder-senu, Murš. Sprachl., 54: po njem je prvotni pomen »zgodaj zjutraj«, po izgubi stikov z dnevom samo »zgodaj«, nato »davno, v davnih časih« in nazadnje čisto splošno »prej« in »že«. P. spominja na podoben razvoj v germ, air: to je identično z agi- v gr. ägiavov »zajtrk« in izhaja iz lok. *aieri »zjutraj«; v got. air imamo pomen »zgodaj, JiQCùi«, le še z rahlim stikom s pojmom »dan«, toda tudi ta ne obstaja več v got. kom-parativu airiza »prejšnji«, adv. airis »prej« =a nem. eher; stnord. är »zgodaj (zjutraj)« pa je pomen razvilo preko »prej« v »nekdaj, davno«, priin. iir oar aida »bilo je zgodaj v časih = v pradavnim«. Dostavim naj še uralsko skupino: fin. aamu in karagas. (samojed. dialekt) umun »jutro«, toda st. fin. aa mut in mordv. umok »davno«.32
Očitno je po zgornjem pomen »zgodnje jutro« v hetitski skupini prvoten. Pravkar podana razlaga pa daje možnost tudi za razlago slovanskih pomenov. Tu imamo prav tako na eni strani pomen »davno«, in ta je razložljiv iz »zgodaj«, zadnje pa iz »zgodaj zjutraj«; na drugi strani pa vidimo slvn. drêvi sicer ne v pomenu, ki bi se ujemal s pomenom het. karirvarimar, pač pa vsaj povezano z dnevnimi časi. Vprašanje je torej, kako si razlagamo ta slovenski, brez dvoma res nenavadni pomen. Najprej naj omenim, da je v časovnih oznakah cesto opazen močan preskok v pomenu; izraz, ki je do tedaj stal v natančno določeni relaciji do drugih iste skupine, je to relacijo izgubil in se navezal drugje.
Eden najbolj drastičnih primerov je znan iz skupine besed za »včeraj«: sti. hyâs, gr. X>Jég, lat. lieri itd. pomenijo vedno »včeraj«. Toda dvakrat srečamo v tej skupini pomen »jutri«: v got. gistra-dagis (toda nem. itd. gestern »včeraj!) in v alb. d je, vendar zadnje le na nekem dialektičnem področju, sicer pomeni »včeraj«. Prim. Pokorny, Idg. EW, str. 416.
Če je bil pomenski premik v pravkar razviti skupini tako silno močan, natančno v obratno, je tudi za slvn. »danes zvečer« v nasprotju z »zjutraj« v si. *drevje dovoljeno domnevati kaj takega. Toda ob pritegnitvi nadaljnjega materiala iz germanskih jezikov postane taka domneva odveč, če pravilno presodimo celoto.
32 Gl. Collinder, Fenno-Ugric Voc., 2, in Toivonen, Suomen kielen etymologinen sanakirja 1, 1 si.
2. Sorodna je po mojem mnenju še germ, družina: stnord. gryjandi »zora«, stšved. gry »daniti se«; besedi sta sorodni z nem. grau, stvnem. grdo, stnord. grär, prim. nem. grauen »daniti se«! Skupina kot celota predstavlja podaljšek na -ёи- k ievr *g'her- »sijati, blesteti, bleščati«, od koder slvn. zora, zarja itd. Gl. Pokornyja, op. cit., 442, in к nord, besedam Johannesson, Altisl. EW, 359.
Slovanski in hetitski izrazi se skladajo z nord, gryjandi, gry, grär in nem. grauen v tem, da imajo vsi korensko obliko na -eu-, torej na u-jev-ski dvoglasnik. Pred tem stoji v vseh glas -r-; le neposredni vzglasni konsonant je na prvi pogled brezupen: het. k- je sicer primeren za vsakršno ievr. predlogo, toda med germ, g- (ievr. *g'h-) in si. d- je res bistvena razlika.
Vprašanje je pomembno, saj brez povoljne rešitve tega ni nobenega dokaza za sorodnost primerjanih skupin. K sreči obstaja v slovanskem glasovnem sistemu neka značilna poteza, ki nam pomaga na pravo pot: naši jeziki od prastarih časov sèm težijo za tem, da odstranijo podedovano skupino sr in paralelno seveda tudi zr; kolikor sta ti dve skupini bili izoblikovani v dovolj stari dobi — ko ta tendenca še ni mogla priti do veljave — so ju nadomestili kasneje s str, zdr. Toda v primeru, da so nastopile posebne — časovne ali zgolj glasovno-kombinatorične — okoliščine, je mogel biti rezultat omenjenega odpora drugačen. Vzemimo konsonantno skupino *g'r- ali *g'hr-; iz ievr. palatala je, kot je znano, nastal v slovanščini z, toda jasno je, da je za tem dolga razvojna pot; palatalni zapornik je moral najprej postati palatalna afrikata, *dž, nato, po izgubi zaporniškega elementa, *ž. Ce pa je stal ta palatal pred -r-, je zelo verjetno, da sploh ni nikdar dosegel pravkar omenjene prve razvojne stopnje, t. j. ni postal afrikata; zadostuje, da je tendenca, ki smo jo omenili zgoraj, dovolj stara. Tako bi *g'r~, *g'hr- sicer postalo d'r-, ne bi pa moglo razviti -z-; ker pa v tisti davni dobi palatalni d drugod še ni nastopal kot samostojen fonem, je seveda prišlo do substitucije z navadnim d-jem, dobili smo dr-.33 S to razlago premostimo prepad med
33 Dejstvo je, da doslej še nobena etimologija ni prinesla primera za to, kaj je nastalo iz ievr. konsonuntnih skupin *gr- in *glir- v vžglasju; v notranjosti besed imamo -zdr-, toda to je nekaj drugega, kajti tu se je z mogel restituirati po sorodnih besedah brez sufiksa -r-. Res je sicer tudi to, da je v ievr. slovarju malo besed z omenjenima konsonantnima skupinama v začetku. Toda pomanjkanje primerov kaže samo po sebi na to, da razvoj v slovanščini ni mogel biti preprost in da je rezultat moral biti precej oddaljen od prvotne oblike. Skrito je težko najti.
germansko in hetitsko obliko s palatalnim guturalom na eni in slovansko z c/-jem v vzglasju na drugi strani.
Sedaj se moremo povrniti k pomenu. Germanska skupina kaže tako lepe paralele k hetitskemu pomenu — »zgodnje jutro« še ni čisto svetlo, torej je nem. grauen vzor tudi za het. pomene — da smo nedvomno na pravi poti, ko jo vključujemo v našo etimologijo. Nem. grauen od grau »siv« pa je obenem tista vodnica, ki nas pripelje do pravilne razlage slovanskih pomenov. Tu je pomen »davno« nedvomno paralelen s het. pomenom »nekdaj, prej, davno« in po vsem zgornjem izhaja iz prv. pomena »zgodaj (zjutraj)«, »ob zori«. Toda tudi slovenski drêvi je sedaj bližji razjasnitvi. »Danes zvečer« je nedvomno prvotno le »zvečer«, posebna opredelitev je sekundarna. Pojem »zvečer« je blizu pojmu »večerni mrak« ali pa pojmu »čas večerne zarje«; o besedah zarja in zora pa smo že rekli, da sta med seboj sorodni in da dalje celo spadata v isto etimološko skupino kot drevi in *drevje. Tako bi smeli trditi, da je drêvi lok. sg. su'bstantiva, ki je formalno identičen z ievr. *g'hrëuo-s »siv« (nem. grau) in ki je mogel imeti v skladu s pomenskimi razmerami v tej etimološki skupini dva pomena: »mrak (jutranji in večerni)« in »zora, zarja; čas zarje«;.bil je torej sposoben postati oznaka zgodnjega jutra ali poznega večera. Prim, še, da je slvn. mrak zelo verjetno sorodno z nem. Morgen.™
Preostane nam sedaj še obdelava oblikovne strani primerjanih besed. Germanske so jasne: ievr. barvni adjektiv * g'hrëuo-s »siv« in glagol *g'hrü~ie\o »siveti, bledeti, daniti se«. S prvo od teh praoblik je identična slovenska beseda drêvi, gl. zg.!
Het. кагп gre na internohetitsko *g'lirëu, lok. sg. navidezno it-jevskega debla (*g'hrü- ?), kar dokazuje karirvarirvar na eni strani, posebnosti pisave — ki zahtevajo čitanje kot [кгп] — na drugi. Toda pri germanskih besedah in nič manj pri slovanskih je misel na deblo *g'hrü- kot samostojno nominalno tvorbo skrajno neverjetna. Zato smemo hetitsko *g'hrëu vzeti kot analogično pretvorbo po dveh splošno znanih lokativih sg. na -ëu: ievr. *diiëu »podnevi« v lat. diû »podnevi«, inter-diü »čez dan«, stir. in-dlu, kimr. he-ddym »danes«;36 in ievr. *noq'Hëu, *nq'-ltëu »ponoči« v
3,1 Ievr. *morko-s = si. *тогкъ, k temu pa substantivirani ptc. na -eno-v Morgen, got. maûrgins, gl. Pokorny, ldg. EW, 733 si.; ta paralela nam kaže še to, da je možno, da so tudi v skupini *ghreu-l*glier- nekoč obstajale pomenske nianse kot »mrak, mračen« (zadnje > »siv« v grau!); s tem se še lepše razlože pomenski prehodi.
35 Walde-Hofmann, LEW3 I, 375; Pokorny, op. cit., 185.
lat. noctCi in sti. aktäu.M Zadnje je zanimivo zato, ker je povezano na eni strani z besedo *noq'H- »noč«, na drugi pa z got. ühtroö »jutranji svit«; sem spada sti. aktû-s »tema, noč — svetloba, žarek«. Po vsem tem je verjetno, da je lietitska beseda tudi sama nekoč bila deblo na -o-, torej kratko in mafo identična s slvn. dreD-i!
Preostane slovanski '"'drevje. Ta je formalno tako podoben besedi *perd-je »prej«, da smemo tudi *drev-je vzeti za star komparativ.87 Kakšna je' bila oblika osnove, iz katere je ta komparativ izšel, moremo samo ugibati. Res pa je, da se drev- razlikuje v eni točki od vseli do sedaj obdelanih besed: vsebuje kratek -e-. Ce bi priznali temu indoev-ropsko starost, bi morali nastaviti poleg *g'hrëuo- ipd. še obliko s krat-čino v korenu. In kar je še hujše, obe vzporedni obliki bi bili ohranjeni na ozkem ozemlju in povrh v zelo tesno sorodnih pomenih. To nas sili k domnevi, da je -e- na kakršenkoli način nastopil namesto prvotnega -č-ja. Analogija ne pride v poštev; kajti pomensko sorodni ievr. *nénos »star« je izginil iz praslovanskega besednega zaklada tako zgodaj, da je njegov vpliv neverjeten; tudi glasovni struktura tega adjektiva je pre-različna.
Tako bomo poskusili razložiti odklon besede * drev-je v vokalu -e-s čisto glasoslovnimi sredstvi. Eden od najznačilnejših pojavov balto-slovanskega vokalnega sistema je nastop intonacije kot sredstva za ustvarjanje opozicij med sicer identičnimi dolžinami.88 Nedvomno je ta
30 Walde-H., /. cit.; Pokorny, op. cit., 762 si.
37	H komparativom tega tipa prim. Yondrâk, Vgl. SI. Gr. II2, 271, 311, 334.
38	Naj tu navedem nekaj dokazov za to, da so dolgi dvoglasniki v resnici v neki natančne časovne opredelitve potrebni dobi praslovanščine postali kratki, oziroma se izenačili v trajanju prvega dela s tako imenovanimi kratkimi; pregled je potreben zaradi tega, ker je zgornja razlaga že sicer močno obremenjena z raznovrstnimi težavami glasovnega značaja.
1.	Skupine *il, *Cd, *ïr, *itr, nastale iz ievr. dolgih zlogotvornih *l in *r, so prešle na slovanskih tleh v ьl, ъl, ы, ъг, podobno kot se je prvi del teh dvo-glasnikov skrajšal tudi v litavski knjižni izreki: îl, ùl, ir, ùr.
2.	Y skupinah tipa tert in tort je treba vsaj za sredinsko lego domnevati dosledno kvantitativno enakost akutiranih s cirkumflektiranimi: to jasno dokazujejo rus. cléreoo — beré'za. oôron — oorôna, zöloto — bolöto; nikjer v njih ni nobenega znaka o kakršnikoli kvantitativni razliki med rastočo in padajočo vrsto.
3.	V pravkar omenjenih skupinah gresta akutirana tölt in tort na predloge z dolžino v prvem elementu dvoglasnika; ta dolžina je deloma že ievr. starosti; tedaj gre za primerke z dolgo prevojno stojmjo v korenu, tako n. pr. v aoristu; tudi v *oofna, ki je v opoziciji z *dб?пъ tako kot sti. nar-i- »žena« z när-»mož«; deloma pa je dolžina — vsaj tako verjame večina raziskovalcev —
pojav v zvezi s postopno izločitvijo razlik med prajezičnimi dvo- in trimoričnimi dolžinami: kvantiteta se umakne intonaciji; tako se n. pr. *ei — *ëi nadomesti z *el — *éi.
Ta pojav more razložiti nastop kratkega -č-ja v komparativu *dreo-je. Ko se je ta prvič pojavil, je veljalo še pravilo, da je skupina vokal + polvokal и pred -j- (-i-) prešla v dvoglasnik; prim. sti. Savyâ-s »levi«
nastala sekundarno na prabaltoslovanskih tleh s tem, da je skupina a!o + г absorbirala takoj za njo stoječi *э: *а/э > *äl itd. Čeprav bi o drugem tipu mogli soditi tudi drugače, ni potrebna nadaljnja diskusija o njem, ker je za naše potrebe ta tip neizdaten: pri njem je prišlo do absorpcije nekdanjega -э šele tako pozno, da sta se stara a in ö že davno zlila v enoten vokal, verjetno *г!, in tako ne bi mogla podpreti naše teze. Toda prvi, indoevropsko dolžino vsebujoči tip je drugačen: tu sta bila ievr. dolga vokala ä in 6, ki sta se sicer povsod držala zase do pozne dobe, na baltski strani do danes, na slovanski pa sta se zlila v enoten vokal — danes ä — nedvomno šele zelo pozno. Če bi torej skupini ievr. dolžina + r itd. morali priznati, da se je taka držala v dobo pra-slovanščine in dalje, bi seveda morali pričakovati, da je na baltski strani *äl. *är dalo nekaj drugega kot *öl, *ör; imamo pa n. pr. oarna! Pri ô-jevski dvojici, enako pa seveda tudi pri enako oblikovanih prajezičnih dvoglasnikih z nosni-koma na koncu, pa bi za lit. pričakovali ùl, ùr, ùn, ùm; prim, pülii »pasti«, kjer je deblo *puol- prešlo sekundarno iz prezenta puolu v infinitiv! Očitno je torej, da se je kvantiteta prvega dela dolgih dvoglasnikov začela izgubljati že v dobi baltoslovanskega sožitja.
4. Dvoglasnik *-ëu- z dolgim -č-jem je dal prav natančno isti rezultat kot *-ëu- s kratkim ë-jem; dokaz je enakost pogojev, v katerih nastopata palatuli-zacija ali nepalatalizacija konsonantov pred tema dvoglasnikoma: prim. zl. si. čudo in *kudo (ohr. v ruščini), kjer gre zaradi intonacije v srb. čudo in zaradi oblike redukcijske stopnje v gr. xvdog »slava« nedvomno za prv. *kèud-; navadno razlagajo prvo kot nastalo v primerih s svetlim vokalom za <f-jem, drugo pa tam, kjer je za d-jem stal nepalatalen vokal.
Razlika, ki jo opažamo, je pri teh dveh dvoglasnikih edino v intonaciji; potemtakem je moralo priti pri dolgem dvoglasniku do kvantitativne spremembe; pomembna pa je nadalje še okoliščina, da je naš dolgi dvoglasnik prišel do refleksa и: da moremo tak refleks doseči, moramo iz prvega dela dvoglasnika eu najprej narediti o: ou; kaj takega pa pri dolgem eu ne bi bilo možno, če bi dolžina ostala tako dolgo ohranjena, kolikor površno opazovanje more sugerirati.
Spoznanje o dolgem eu je nedvomno pomembno za našo etimologijo: že brez točk 1—3 bi mogli za naš *dreu- zahtevati v legi pred komparativom -j-varianto *dreu-.
Nadaljnje razpravljanje je odveč, čeprav bi mogli pritegniti še: različno obravnavanje praslovanskih dolžin pod vplivom intonacije v srbščini na eni strani in v češčini na drugi; obravnavanje dvoglasnikov v germanskih izposojenkah; i. dr.
Dodam naj, da je *drëu-jos > *dreu-je kot komparativ dovzetno za meta-tonijo (Vondrâk, Vgl. SI. Gr. I2, 259 si.), tako da bi že ta okoliščina sama na na sebi pomenila zamenjavo *ëû iz *ëû z *ёй; torej bi zadnji, dvoglasnik stal tu tudi, če se v akutiranem *ёи prvi ê ne bi skrajšal.
naspr. si. šujb id. iz *seu-io-. Tako bi dobili *dreu-jos.'ia Tu bi se -eu- kot dvoglasniška skupina moralo skrajšati v -eu-: *drëu-jos. Toda poleg te oblike je stala tudi nekomparativna, tista, ki je dala ta komparativ, ali pa tista, ki je dala slovensko drêvi; ta je tedaj že imela konsonantni -v-in je po uveljavljenju pravila, kjer se komparativi tvorijo že od osnov na konsonant -v-, nesposoben združitve s prednjim vokalom v dvoglasnik, prenesla svoj -v- v obliko *dreujos; tako smo dobili *dreD-jos > *drev-je.
Tu je nastopila nazadnje diferenciacija glasovne strukture v skladu z diferenciacijo v pomenu: drev- v pomenu »star, starodaven«, drev- v oznaki za del dneva.
4. Slvn. TAVATI in 5. OBOTAVLJATI SE
sta dva glagola, za katera ni znana nobena izvenslovenska zveza. Pri Pleteršniku stojijo:
tavati v pomenili »herumtappen« (po temi tavati) in »unsicher gehen«; k temu deminutivno tavljdti »furchtsam herumtappen« (toda primer naglo stopi! kaj tavljaš? pri Plet. prej pomeni »kaj se obiraš?«);40 о-tâvljati v pomenih »verzögern, verschieben« in otâvljati z delom »mit einer Arbeit zögern, langsam arbeiten«; otâvljati se »zaudern«; obotavljati se »zaudern, zögern, säumen«.41
Za osnovo in izhodišče bomo vzeli seveda tavati. Kako je le-tega treba presoditi v posameznostih, je težko vprašanje; če gre za nekdanji iterativ, je istega tipa kot 11. pr. plavati; vprašanje pa je, ali smemo potem tako kakor za plavati plovo tudi za tavati nastaviti osnovni prezent *tovo. Za vsa ta vprašanja bi dobili odgovor iz kakega izvenslovanskega jezika, kjer bi imeli ohranjen primaren prezent. Tega pa, žal, ni najti.
Ta pomanjkljivost pa ni tragična; kljub morfološki nejasnosti je slovenski tavati predstavnik stare besedne skupine, ki jo nahajamo v naslednjih besedah:
30 Komparativni sufiks navajam tu kar v najstarejši — ievr. — obliki, medtem ko je deblo že v mlajši, vsaj kar zadeva začetek; relativna kronologija vseh treh glasoslovnih pojavov, ki so bistveno preoblikovali našo besedo (*ghr-> *dr-, *-eu- > *-eu- > -ev- in *-jos > *-jo > -je) je še premalo jasna, da bi smeli postavljati naznačenim spremembam ustrezne oblike.
40	Pleteršnik misli, da gre za izposojenko iz nem. tappen; toda nemški -pp-ne more dati slovenskega -v- in pomenska vsebina slovenske skupine je preširoka za to misel.
41	Pleteršnik navaja tudi obotavica »der Taumel, z. В. vom Rausch«. Pomensko vsekakor zelo zanimivo.
1.	si. tuiie »zastonj, zaman«, o čemer gl. št. 6!
2.	v baltskih in germanskih besedah, ki jih deloma prinaša že Рокоту, Idg. EW, 1098, več pa jih je najti pri Miihlenback-Endzelinu, Lett.-deutsch. Wh. s. dd.; iz teh del in iz Jôhannessona, Altisl. EW, 450 si., naj navedem naslednje:
a)	lit. taujô-ti »potepati se« — let. taüjät »unentschlossen, im Zweifel sein, nicht wissen, was man wählen soll, tasten«;
let. taüna »ein langweiliger, sich nicht zurechtfindender oder fauler Mensch« in taûnût »zögern, zaudern, nicht fertig werden, langsam sein«;
let. tumelêtiês »bei der Arbeit unbeholfen, erfolglos sein«;
let. tùls »töpelhaft, langsam bei der Arbeit«, tûïût »säumen, langsam sein, zögernd an die Arbeit gehen, ungeschickt bei der Arbeit sein«; tûjâtiês i. dr. »langsam gehen, sich langsam fortbewegen« itd.
b)	stisl. paul »etwas Andauerndes, Verwickeltes und Langwieriges«, paul-saetinn »cunctabundus«, paul-reiS »anhaltender, ermattender Ritt«, pauli »gründliche Bearbeitung; weitläufiger Redner; Klemme, schwierige Lage«; norv. tula, tyla »ruhig sitzen und säumen« itd.
Pokorny, l. cit., izvaja letske in germanske besede iz ievr. osnove *tü-lo- »säumig und langweilig im Arbeiten, Reden u. dgl.«. S tem sicer pokrije v polovični meri vsaj tvorbe z -lo- — zgoraj omenjene besede s tem sufiksom imajo namreč različne prevojne stopnje v korenskem delu! — ne zajame pa ostalih besed, kjer srečujemo sufikse -jo-, -no-oziroma -njo-, -m(o)-.
Če primerjamo pomene baltskih in germanskih besed s pomeni v slovenski skupini, opazimo neverjetno podobnost, bolje skoraj popolno enakost. V vseh skupinah je osnovna niansa »počasnost gibanja, delovanja«, »neodločnost oziroma brezciljnost pri gibanju, delu itd.«. Baltski in germanski glagoli in izvedenke iz njih pa pomenijo često tudi »dolgovezno govoriti, čvekali ipd.« in sploh radi zaznamujejo nepravilnosti v govorjenju. Pomenska vsebina naše skupine je bila po teh ugotovitvah precej široka; verjetno je pa celo, da še to, kar je bilo pravkar povedano, ne zajame vsega.42 Naj bo s- tem vprašanjem tako ali drugače, za nas je etimologija slvn. tavati in obotavljati se rešena. Očitno je tudi, da slo-
42 V letski skupini se dobe tudi pomeni kot »preplesti, zamotati«. Ker pa ni moj namen, razložiti ievr. skupino v celoti, temveč le postaviti slovenske besede z njim tipičnimi pomeni v primeren izvenslovanski kontekst, take letske primere opuščam. K podobnim germanskim besedam prim, zgoraj v tekstu stnord. paul!
vanski jeziki niso podedovali vse pomenske vsebine, temveč le zgoraj omenjeni prvi dve niansi; o prenosu na »govorjenje« namreč pri nas ni sledi.
Baltski -П-, -ай- in germ, -п- kažejo na ievr. težko bazo. Kako pa je ta v resnici bila zgrajena, nam zgornji material ne more povedati. Tudi slvn. tàoati je v tem pogledu premalo jasno, gl. zg.!
6. TUtlE
»zaman, zastonj, brez haska« in iz tega izvedeni pridevnik Ыпьпъ »brezuspešen, zastonjski« sta precej obširno zabeleženi praslovanski besedi: stcsl. tune »dcogedv«, rus. tûne in tunnyj itd.; tudi slvn. оЪ-s-tônj in za-s-tönj spadata sem.43
Etimološko skupina še ni pojasnjena.44 Do ddbre razlage pa pridemo, če našo skupino navežemo na osnovo, obravnavano v članku 4—5 tu spredaj. Tam smo spoznali skupino s pomeni »brez dela pohajkovati, brez haska se ukvarjati« ipd. Lepše pomenske podobnosti si težko predstavljamo.
Prislov tune je nedvomno nom.-ak. sg. sr. sp.45 debla na -jo-; sem gre še slvn. stûnjaia kot deblo na -ja. Potemtakem imamo opravka s tvorbo na -no- -f- -jo/ä-. Prav tako tvorbo pa smo srečali v prej omenjenem sestavku, in sicer v let. taü-n-ä-t »oklevati, omahovati, počasen biti pri
43	Mimogrede: zastonj (in njegov sinonim obstonj) sta pri Pleteršniku prevedena z »umsonst, ohne Bezahlung, unentgeltlich«, »vergebens, fruchtlos« in »zwecklos, ohne Grund«; vsi ti pomeni se lepo skladajo z izvenslovanskimi in kažejo obenem na skupino tavati, čisto v skladu z zgoraj v tekstu podanim. Zakaj slovenisti zavračajo zastonj v pomenu »zaman«, mi ni jasno (primerjaj SI. pravopis 1950, str. 889, pod zaman).
44	Vasmer, Russ. EW III, 153, nima nobene razlage; Mladenov, B%lg. ER, 642 si., misli na koren *tou-, *tu- v si. *t%sčb »prazen«, kar pa je preveč »korenska« etimologija, pa tudi z intonacijo ni v redu; Machek, Čes. ES, 542, pa si predstavlja etimologijo takole: tun- iz *tup-n-, k lit. tâup-ti »skrčiti«, taupùs »varčen« itd., si. prv. »stisnjen, varčen«: pomenske in tudi oblikoslovne težave.
Vokal -a- v poljskih besedah je zelo težaven: tani »poceni«, tanieč »poceniti se«; prim. Brückner, SI. et. j. pol., 565 (»wylqcznie polskie«). Če bi smeli misliti na naš tune, bi -a- morda razložili z ievr. *-ö[u]-, saj je tune izšlo iz težke baze
45	Prim. Vondrâk, Vgl. SI. Gr. IIs, 274.
40 »Psovka osebi, katera noče delati« Pleteršnik. Beseda je zunanje — če
jo zamislimo brez predloga s--v celoti identična z let. tauna, gl. zg. v tekstu;
vprašanje, ali gre za že prabaltoslovansko tvorbo, je težavno, toda z glagolom taûnât obstajajo zveze, vsaj preko tuAel
delu, nikamor ne priti z delom«. Ker je tudi slovanski -u- nujno naslednik ievr. in tudi prabaltoslovanskega dvoglasnika -пи-,47 imamo pred seboj baltoslovausko skupno tvorbo *täu-n-ja\ä- »brezdelnost, postopanje itd.«.
Naša razlaga nam prinaša ne le baltoslovausko izogloso visoke vrednosti — saj je primer izveden od iste prevojne stopnje korena in ima ista dva sufiksa na obeh straneh, da ne govorimo o enakosti pomena! — ampak nam tudi daje potrdilo, da slvn. tavati in obotavljati se nista edina primerka obravnavane ievr. skupine na slovanskih tleh; iz popolne osamljenosti iztrgana se namreč moreta uspešneje uveljaviti kot arhaična ostanka.
7. SI. 2bZZ/b, 2bZLO
je znana beseda, ki ima za seboj tudi precej dolgo pot kot kulturna izposojenka (slvn. žezlo itd.). Zabeležena jè v stcsl.: žbzh msk. »gdßöoç, virga«, kolekt. žbzlije, pa žbzh fem. (i-deblo) in tudi z -e- v prvem zlogu: žezh »ßaxvrjgia, virga« in kolekt. žezlije v Supr. in Cloz.; v rus. žezl, gen. žezla »palica; žezlo«, bolg. žezvl, češ. žezlo.
Etimološke poskuse našteva Vasmer, Russ. EW I, 414; nobeden ni prepričljiv.
Če smemo izhajati iz oblike z -ь- kot prvotne,48 predlagam naslednje izvenslovanske navezave:
1.	lit. gûikstë »Hopfenstange, Signalstange, Ackerpfahl« z let. dzeik-ste »šiba« in g'eikste »Rute zum Viehtreiben, Hopfenstange« pri Fraenklu, Lit. EW, 128, in Mühlenbach-Endzelinu, Lett.-deutsch. Wb. I, 695, in I, 540; zveza z rus. žičina »šiba, bič«40 je malo verjetna;60
2.	arm. čel, čil, čiul, gen. sg. čli in cloy, gen. pl. člach in člich »ramo, ramicello«, Ciakciak pristavlja tudi čiulkh matanch »diti, dita«, prv. »vejice prstov« (prim, spodaj 3Ü);
3.	kimr. bys in bret. biz »prst«, sr.-ir. biss ega »ledena sveča«, kot predstavniki prakelt. *bis-ti-s »veja«, so bili povezani z germ, izrazi z
47	Intonacije v let. taûnât na eni, v slvn. ob-, zastönj in tudi v rus. tunnij na drugi strani kažejo skupno na prvotni akut, s tem pa na ievr. dolgi dvo-glasnik. Prim, še op. 44 k polj. a-jevskim oblikam!
48	Pogostnost -e- namesto psi. -ь- v 1. zlogu v posameznih slovanskih jezikih je nedvomno vsaj deloma posledica kulturne izposojenke žezlo. Vendar pa to ne odstrani vseh težav.
49	Büga, RFV 67, 249.
50	Prim. Vasmer, Russ. EW I, 427. Ruska beseda je dialektično skrajno omejena in že kot taka verjetno novotvorba (od žica?).
Etyma b alt o-slavic a V
začetnim *kw-: stnord. koistr msk. »veja« in kvïsl »razcepljena veja«; vendar pa so zadnji negotovi, najbolj seveda kvïsl že zaradi pomena »razcepljen«; zraven teh pozna namreč germanska skupina celo vrsto besed s pomenom »veja«, ki so izvedene brez vsakega dvoma od ievr. *dui- »dva«; srdn. troist »veja« itd.; zato germanisti v splošnem mislijo, da gre v stnord. izrazih za disimilacijo *tm- nasproti notranjemu -st-; prim. Pokorny, Idg. EW, 232 in 481; osebno pa menim, da nič ne ugovarja nastavitvi pragerm. nedisimiliranega *kmis- in da je kvïsl najbrž posledica križanja skupine, izvedene od števnika »2«, s skupino z ievr. korenom, ki je dal besede, obravnavane v tem članku.
Glasovna struktura naših besed je silno pestra. Toda pomenska enotnost, pa dejstvo, da se vse besede dado izvesti iz korena z i-jevskim vokalizmom in z -s- na koncu, dovoljujeta združitev pod eno streho.
Armenski č- je itak razložljiv le iz ievr. *g--, ki se je pred prvotnim -i-jem palataliziral. Po zunanjosti in po pomenu je ta armenska beseda naravnost presenetljivo podobna dvema drugima armenskima izrazoma:
a)	cel, cil, ciul »bilka, steblo«, gen. cli; po Pedersenu, KZ 39, 402, k ievr. *g'ëi-, *g'ï- »kliti« v got. keinan itd.; to dokazuje arm. sestavljenka эп-ciul »klica, poganjek«;
b)	šel, šil, šiul »ramicello, ramo; festuca, pagliuzza, filo di paglia«, šli, tudi šloy, gen. pl. šlicli; po Pedersenu, KZ 39, l. cit., k gr.prAôç »zelena krma; suha trata«?
Vse armenske besede imajo potemtakem po tri oblike v nom.-ak. sg.; te so plod notranjearmenskih glasovnih zakonov; -i- je v vseli treh prvoten korenski vokal, kot nesporno dokazujejo genitivi, kjer je korenski vokal izpadel po znanem zakonu o redukciji predtoničnih zlogov; v takih zlogih pa -e- ostane nedotaknjen! Pred velarnim -l, ki pripada istemu zlogu, se je prv. -i- spremenil v -e- tudi v starinski besedi aseln, gen. aslan »igla«, ki s svojim gen., nastalim iz *asilan, dokazuje prv. obliko *asiln tudi za nom. in predstavlja armenskega sorodnika si. izraza osbla »osla« iz ievr. *ak'i-la.61
Ker je izglasna pozicija v nom.-ak. sg. premajhna baza za dokončno uvel javi j en je velarnega -l- v vseh treh armenskih besedah, je dovoljeno iskati še druge vire tega glasu; taka je tudi nekdanja konsonantna sku-
51 Gl. Meillet, Esq. armЛ 43. K primerjavi s si. besedo Pokorny, Idg. EW, 19.
pina52 in ker je pri šel in cel malo verjetno, da bi jo kdajkoli imela — prim, zgoraj naznačene etimologije! — preostane naš čel, čil, čiul: tu smerno izhajati iz nekdanjega *čili/o- in to izvesti iz ievr. *gHslilo-.
Baltski izrazi so lažji: lit. g- in let. g'- oziroma dz- so brez težav izvedljivi iz ievr. *g--; koren je tu v polni stopnji, ievr. -oi- in -ei-. Nekoliko zmede dela konsonantna skupina -kšt- oziroma -kst-; vendar pa smemo takoj navesti celo vrsto pomensko sorodnih besed iz baltskih jezikov, ki vsebujejo podobno zgrajene korene ip kažejo pred debelnim končnikom isto konsonantno skupino:
a)	lit. kiekštas »podrto drevo« = let. cieksts, po pomenu = sieksts pod e;
b)	let. ciksta »Knüppel, Feuerbrand; die Bretter, die man an morastigen Stellen unter einen Heuschober legt«, tudi eikste, eiksts, čiksts »ein an sumpfigen Stellen mit Strauchwerk bedeckter Weg«;
c)	let. îksts »eine Rute«;
d)	let. jàiksts »Schwungstange einer Wiege«, jaikst-iiia »eine dünne Stange, ein Pergel oder ein Stäbchen«; let. jeikste, jeiksts »eine lange, dünne Stange, Hopfenstange, Angelstiel«, tudi brez j-: eikste, eikstina;
e)	let. siêksts, tudi siêksta, siêkste »ein Stück Lagerholz, ein liegender Block im Walde...; Querleiste an der Harke, in welcher die Zinken sitzen; iid. itd.«, lit. šiekšias »entwurzelter Baumstamm, ein Block für Gefangene«; itd.
K navedenim in še drugim besedam gl. predvsem Mühlenbach-Endz., op. cit. I, 380 in 393; I, 835; II, 95 in 109; III, 857 si. Naj bo izvor posameznih besed takšen ali drugačen, gotovo je, da so te besede vplivale druga na drugo in ne ravno nazadnje posredovale tistim, ki so sredino imele nekoč drugače oblikovano, tudi konsonantno skupino -kšt-, -kst-; potemtakem tudi v gaikšte in njenih sorodnikih -kšt- ne predstavlja nobene težave več: vzet je po kiekštas itd.
Kot prvotne oblike smemo potemtakem za gaikštč itd. domnevati *g'iois-t-, *g'-'eis-t-.
Germanski *kmis-l- z dolgim -i- v korenskem delu sme seveda biti postavljen k pravkar ugotovljenim praoblikam baltskih besed, saj je njega -i- razložljiv iz -ei-. Edini neobravnavani primerek, kelt. *bis-ti-s, pa je bil že od drugih razložen s praobliko *g'Hs-ti-s.
52 Tako *ln > // > l Meillet, op. cit., 48. Ker iz arm. džil/l »kita« izhaja, da morda *sl da prvotno navadni Z, bi za čil prišla v poštev polnejša oblika; toda džil z navadnim l more spet biti analogično.
Preostane nam slovanska skupina-. Ta je nedvomno pomensko tako blizu vsem ostalim, da je res skoraj nespametno misliti, da gre za različna korena v slovanski skupini na eni, v ostalih treh na drugi strani.
Tudi formalna stran govori za sorodstvo: dejstvo je, da opažamo n. pr. v arm. skupini močno nihanje med o-jevsko in i-jevsko, pa celo a-jevsko fleksijo, in to v vseh treh primerkih, ki sem jih naštel zgoraj. Podobna menjava med različnimi fleksijami obstaja tudi v slovanski skupini: v začetku pričujočega sestavka smo videli primerke o-jevskega debla moškega in srednjega spola, pa enkrat celo primerek i-jevskega debla. Ta opazni paralelizem v nepravilnosti in negotovosti zastran de-belne oblike ne more biti slučajen. Po mojem mnenju je treba v ozadju tega pojava gledati delovanje več raznovrstnih tvorb:
Če vzamemo o-jevsko fleksijo slovanskih besed kot prvotno pri tem tipu izvedenke, torej pri tvorbi z -Z-ovskim sufiksom, bi žbzlo- in arm. čilo- predstavljala enega od obeh polov; armenska fleksija po a-jevski bi morda šla na kolektivni plural na -а k o-jevskemu singularu moškega spola ali pa je sploh odraz nekdaj- srednjega o-jevskega debla.
Na drugi strani pa keltski *bis-ti-s kaže na tvorbo z znanim i-jev-skim sufiksom; in možno je, da je tak substantiv obstajal tudi v starejši fazi armenščine in slovanščine poleg o-jevskega na -lo-\ tu bi potem imeli vir i-jevske fleksije. Seveda je pa možno navesti tudi vrsto drugih, pomensko sorodnih besed z i-jevskim deblom, n. pr. *ui-ti-s »upogljiva vrhova veja« ipd.
V besedotvornem pogledu je torej jasno, da naša skupina kot celota izhaja iz dveh jeder: 1. iz tvorbe na -lo-: si. in arm. besede; 2. iz tvorbe na -ti-: kelt. *bisli-; verjetno tudi baltska skupina, katere deblo na -ë je prav lahko nadomestilo za nekdanje i-jevsko; sicer pa ta i-jevski tip obstaja pri letalskih paralelah, ki so navedene na str. 202, 11. pr. v sklanji besed îksts in jàiksts!
Ker imajo vse baltske besede pred -tf-jem sufiksa jasen sibilant oziroma šumnik in se ta pojavlja tudi v keltskem izrazu in v stnord. koistr, je priznati, da je ievr. koren imel obliko na -s-, *g'-'eis- in *g'±is-; notranje-arinensko potrdilo te korenske oblike je velarni -I-, gl. zgoraj! Preostane nam le še slovanska beseda.
Ker je ta v vsem, kar je do sedaj razloženo, docela identična z armensko, ta pa izhaja iz ievr. *g'Hs-lo-, je pri slovanski nenavadno to, da namesto pričakovanega nezvenečega -s- oziroma njegovega refleksa za -i-jem, -.v-, stoji zveneči -z-. Na prvi pogled je ta nezdružljiv z ievr.
*-s-jem; treba bi bilo poseči po kaki drugačni korenski obliki, n. pr. *g'iig'lg'h- ali po bolj zapleteni sufiksovi obliki, n.pr. *g'-liz-dhlo-. Vendar pa je vse to iskanje rešitev odveč, če priznamo pravilnost zakonu, ki ga je pred mnogimi leti postavil jezikoslovec Zupitza:53 ievr. *-s- more preiti v praslovanski -z- pod pogojem, da stoji okoli njega in predvsem v začetku besede zveneč konsonantizem; gre za delno asimilacijo na okolico, za neke vrste Vernerjev zakon v slovanščini, če upoštevamo okoliščino, da je poudarjen vsakokrat zlog, ki se začenja z -z-. Najvarnejši med Zupitzovimi primeri je vsekakor adjektiv *ёъггъ-(къ) »drzen«: preko primerjave le-tega s sti. dhršnd- »drzen«, dhçsnô-ti, dharšati »je drzen«, got. ga-dars »upam si«, gr. ÏÏQaavç »drzen«, lit. drqsùs »hraber«54 ne more nihče, pa naj se Zupitzovemu zakonu upira še tako trmasto.
Dodajam, da sme na podoben način si. glezrib, g\ezbn%, glezbiib »gle-ženj«55 dobiti primerno navezavo: beseda je vsekakor prvotno oznaka členka, ki se v njem noga pregiba, torej mora vsebovati — po neštevilnih paralelah — glagofeko-osnovo s prv. pomenom »pregibati«; tako dobimo, če navežemo na ievr. *elek-*B v arm. olokh »golenica, noga«, lit. ûolektis »laket«, aïkânè »komolec« itd.; *leks- nahajamo v gr. Ao£ôç »zapognjen, poševen«, kimr. llechroedd »pobočje« ipd. Slovanske oblike izdajajo nekdanji paradigma debla na -n-, tako da smemo iti na *leks-én-, *leks-n-; to bi dalo v času, ko je veljalo Zupitzovo pravilo, *legz-n- itd.; nazadnje bi preskočil -g- iz sredine v vzglasje, v skladu s težnjo pra-slovanščine, da odstrani pretežke konsonantne skupine. Paralela je si. gnezdo, kjer sorodniki57 kažejo na praobliko z n- v začetku; vendar moramo tu domnevati pred -zd- vrinjeni sekundarni -g-, toda ta pojav je znan iz baltskih jezikov.58
53	KZ 37, 397 si. Ugovori, deloma upravičeni, morejo zadeti le posameznosti.
54	Zanimivo je tudi, da Pokorny, Idg. EW, 259, slovanskih besed sploh ne omenja, niti ne kot negotovih sorodnikov, čeprav je s »vielleicht« navezal toll. tsar »hrapav« na ievr. *dhers- »upati si«, kljub nenavadnemu toll, pomenu in pomanjkanju -s- na koncu korena. Kot vidimo, prava masovna psihoza.
55	Posamezno jezične oblike in poskusi: Berneker, SI. EW I, 302; Vasmer, Russ. EW I, 272 si.; Fraenkel, Lit. EW, 829.
50 Izven gleznъ je skupina na razpolago pri Pokornvju, Idg. EW, 308 si.
57	Lat. nidus, sr.-ir. net, stvnem. nest, lit. lizdas, gl. Pokornyja, 887.
58	Primere gl. pri Endzelinu, Lett. Gr., 172 ss., in Otrçbski, Gram. lit. I, 383 si. Zadnji izrecno pravi na str. 385: »Wobec pierwotnej jednosci a požniejszej daleko idqcej zbiežnošci rozwojowej grupy jçzykowej stowiaiiskiej i baltyckiej naležaloby przypuszczac, že wtrqeenie к, g w pozycji przed s, st wîasciwe bylo i grupie jçzykowej slowianskiej. Zagadnienie to wymaga jednak dopiero do-kladniejszego zbadania.« Zgoraj v tekstu sta na razpohigo dva primera, gleznъ
Naj Zupiizovo pravilo drži ali ne, žbzlo itd. je tako tesno povezano s praobliko armenske besede, da bi bilo res nespametno zavreči to razlago. Obstaja pa še vedno možnost z *g'Hz-dhlo-.™
Résumé
1° SI. koristb «butin — (secondairement) profit, avantage, gain» est, selon nous, apparenté à i.-eur. *koro-s, *kor-yo-s «troupe, armée — guerre». La partie *kori- remonte à une forme adverbiale en -ï de date indo-européenne, expliquée par Wackernagel dans Mél. de Saussure, 125 sqq. Il semble que -sti-, de sa part, renferme un abstrait indo-européen *-dh-ti-, à expulsion de -a-, selon le procédé bien connu des mots atones, ce qui nous mène à y reconnaître le nom verbal de *dhë- «poser».
Le tout dérive d'une locution archaïque *kori dhë- «poser dans le domaine de l'armée» = «soumettre au pillage» qui est parallèle à celles des langues v. indienne et latine; on rappellera avant tout les locutions latines à verbe faciö: compendi faciö, lucri faciö, etc., car faciö enferme la même racine que nous trouvons dans kori-stb■
Le syntagme *korï-dlië-, d'où *korï-dh(a)ti- «le fait de soumettre au pillage», décèle la faculté de la racine *dhë- de fournir des composés au premier membre nominal: cf. i.-eur. *k'red-dhë- «croire», *men-dhë- et *menz-dhë- «appliquer
s prv. *-ksn- in gnèzdo s prv. *-zd-, prvo dokazuje možnost premeta -g-ju, drugo to potrjuje in prinaša primer s sekundarnim -gzd- namesto ievr. *-zd-.
Ob bližnji priložnosti se bom vrnil k temu pojavu z novimi primeri. Tu naj omenim še, da je tudi tako pogostni -x- namesto pričakovanega -s- v medvokulni legi najbrž vsaj deloma posledica vrivanja -klg-: -s- > -Ars- > -х- je najnarav-nejša razvojna črta.
K besedi gnezdo naj pristavim, da let. jezik pozna prav tako vrinek -g-: ligzda, ligzds; predprasl. *nègzdô- je torej prav verjetno.
Tistim pa, ki ne verjamejo v zgoraj nakazane spremembe, naj povem, da nenavadni refleksi vedno slone na nenavadnih glasovnih pojavih. Da za gleztvb do danes ni nobene pametne etimologije, kaže bibl. v op. 55; tudi za gn- v gnezdo še niso našli razlage: poskuse gl. pri Bernekerju I, 313; prim. Vaillant, Gr. comp, des lg. si. I, 92; itd.
su Pri obravnavi armenske besede zgoraj v op. 52 sem opozoril, du mordu *-sl- ne zudostuje zu razlago arm. velurnega -1-; tedaj bi nam tu nastavljena praoblika z ievr. *-zdhl- prišla kar prav. Pripominjam, da jc zaradi vzporednega *gnis-ti-s indoevropski osnovi *gueis- treba pripisati glugolski značaj; ime orodja oziroma sredstva na *-dhlo- je tedaj pričakovano.
Na zadnjem mestu naj se obrnem še enkrat k Zupitzovemu pravilu: naše žbzlo itd. je imelo -s- zu -i-jem in bi utegnil kdo trditi, du je ta vokal preprečeval nastanek -z-ja, ker je -s- moral postati -š- in nato -x-; toda prav isto velja za dъrzъ[-kъ): tudi tu -r- ni imel nobenega vplivu na razvoj z-ju; očitno je, du je Zupitzovo pravilo delovalo davno pred časom, ko se je -s- spremenil v velurni spirunt -x-.
son esprit à qqch» et ital. *man-dhë- «mettre dans les mains de qqn». Si notre explication est exacte, le slave a conservé, dans le mot koristb, un archaïsme qui mérite d'être remarqué par les linguistes.
2° Slvn. barati «interroger» et bulg. baram «tâtonner, toucher, chercher» sont itératifs d'un verbe *bôr-ti issu de la base lourde *bhora- dont la forme *bhra- semble apparaître dans le verbe grec <fçâ-Çu> «faire comprendre, expliquer, indiquer; (moy.) penser, réfléchir, méditer; remarquer, s'apercevoir, etc.» qui à coup sûr était primitivement une désignation d'une certaine activité physique qui nous échappe mais qui ne devait nullement être loin de la notion qu'exprime le verbe bulgare. On peut rendre compte des deux verbes si l'on compare *kôl-ti «abattre, percer» de *kola- avec son congénère gr. кЛа-ш «briser» et xAa-S-açôg «fragile».
Le groupe pourrait être inséré dans un des groupes de mots à racine *blier-déjà connus; mais aucune de ces racines n'admet un rapprochement naturel et dépourvu de difficulté sëmasiologique; cf. peut-être *bher- «porter, apporter» qui fournit p. ex. irl. bräth «tribunal» et un certain nombre de formes à base lourde tant bien qu'aussi des désignations de la main en tant que la partie du corps qui «porte», v. ind. bharitram et arm. burn: il se peut que barati et cpçâÇu) soient proches des mots cités en tant que désignant un geste exécuté par la main.
3° Le groupe slave dreoje «jadis, il y a longtemps» avec l'adjectif drevbûb «ancien, antique» et slovène drêvi «ce soir, aujourd'hui le soir» appartiennent aux groupes de mots suivants:
a) hitt. karû «jadis, auparavant, déjà», karumarimar et karimarimar «matin», adv. «de bonne heure». Ici, les deux derniers mots semblent être des abstraits verbaux en -mar d'un verbe *karu/imariya- «se lever de bonne heure» ou
sembl., issu — au moyen du suffixe -ariya--de karû ou une forme de celui-ci
plus ancienne tout comme gimmand-ariya- «passer l'hiver» de gimmant- «hiver». Le -('- devant -mar semble être le résultat de -iya- en syllabe atone et qui doit avoir été remplacé, dans le système vivant, par -iya- conservé dans d'autres formes. Pour expliquer les variantes karuw- et karim-, il faut trouver une explication probable de la forme de l'adverbe karû; celle-ci est, à notre avis, un locatif du type ancien en -eu des thème en -u-; mais les parents slaves et ceux du groupe germanique cité sous b suggèrent un substantif en -o- et n'admettent un locatif athématique du type mentionné que si celui-ci est refait d'un *-ëu-oi sur le modèle de i.-eur. *diyëu «du jour» (lut. diû) et *noq4tëu «pendant la nuit»; tout de même, il semble que telle influence est assez naturelle^ dans un mot qui doit, lui-même, avoir appartenu au groupe de mots désignant les parties du jour. Or *karimariya- serait la forme du verbe qui a été forgée sur la forme primitive en -eu-, et *karumariya- est refait d'après la forme récente karû, après le passage de -eu à -û.
Pour le sens du groupe hittite, v. Pedersen, Murš. Sprach!., 54: karimarimar ou karumarimar atteste le sens «temps matinal, le temps du jour poignant» pour karû qui, lui, a subi une altération du sens parallèle à celle de germ, air «tôt» — «auparavant» — «jadis, il y a longtemps». Nous ajoutons finn. aamu et karsgasse uniun «matin» — finn. aamut et mord, umok «anciennement».
b) germ. *grëma- «gris» et v. norr. gryjandi «aube», v. suéd. gry «poindre (jour)» (Pokorny, Idg. EW, 441 et suiv.); cf. all. grauen «poindre (jour)»!
Le sens de nos groupes semble être d'une clurté limpide: les mots germaniques s'appliquent presque aux mêmes notions que les mots hittites. Et le mot slave dreo-je semble remonter à la même notion que hitt.. кагй: «aube, temps du jour naissant»! Mais il y a une exception: slvn. drêoi; elle s'expliquera ou bien par une sorte d'inversion du sens connue de germ, gistra- «d'hier» dans got. gistradagis «demain» et d'alb. dje «hier» et «demain»; ou bien on s'appuiera au sens du groupe germanique cité sous b: ici, il y a all. grauen qui dérive de l'adjectif grau: si l'on pose un thème primitif *ghrëuo- — »le fait d'être gris, crépuscule», on peut appliquer ce mot tant bien au «temps où le jour se lève» qu'au «temp où la nuit tombe»; le sens du mot slovène est expliqué immédiatement. Mais quoi qu'il en soit, le mot drêoi appartient au groupe des désignations des parties du jour et par là ne peut être séparé ni du groupe hittite ni des mots germaniques, à condition que la forme des mots slaves admet le rapprochement.
On voit que la forme du groupe slave renferme une difficulté très grave: un d- slave ne peut pas, selon les règles connues, répondre à une palatale indo-européenne. Mais il ne faut pas oublier que ce d- se trouve suivi immédiatement par un -r- et que les groupes de consonnes sr et zr ne sont admis, en slave, qu'à une époque récente; on peut dès lors procéder de la façon suivante: *ghr- suggéré par le groupe germanique a passé d'abord à *dr- où une occlusive dentale palatalisé marque le point de départ de l'évolution en direction de *z-, enfin de z- historique; cette occlusive évolua, dans d'autres positions, en une affriquée *di-; ici, le développement de la partie sifflante était interdit par le -r- subséquent; l'évolution devait s'arrêter là, à l'exception du faible changement de d- palatal en d- non palatalisé.
En hittite, la graphie ka-ru-û montre qu'il s'agit d'un mot monosyllabe. On lira \krû\ et \krimarimar], \krumaritoar].m On souscrira dès lors volontiers à notre étymologie.
A l'intérieur du groupe slave, il y a un problème peu important: le groupe panslave de dreo-je comporte un -e- bref et s'oppose par là au mot slovène où il y a un -ë- protoslave issu de -ë- indo-européen.
Cette différence exige une explication; en premier lieu, on peut songer à deux degrés d'apophonie différents; mais, semble-t-il, il est peu probable que, dans un groupe sémasiologiquement aussi homogène à son stade primitif et attesté sur un domaine aussi limité, soient employées deux formes différentes de la racine; il n'y a en outre que la forme à -ёи/п- qui soit assurée par les faits extra-slaves. On devra expliquer la dualité slave au moyen d'un phénomène purement phonétique et de date postérieure à l'indo-européen commun. On tiendra compte du fait qu'en slave, à une époque reculée, toute diphtongue au premier élément long devait devenir brève, l'opposition des intonations remplaçant celle des quantités de date indo-européene. De -ëu-, on aura -eu-. Quant à
00 La variante ka-a-ri-ma-ri-ma-ar ne peut pas parler en faveur de la lecture [karim-], car elle est isolée; elle peut être posée à côté de ti-e-ra-roa-ar-ta-an-na (au lieu de \tri-martanna]) du texte de Kikkuli.
lu forme où ce phénomène peut avoir eu lieu, on songera tout naturellement au comparatif en *-yos, forgé, sur la base de l'adverbe conservé dans slvn. drêoi, d'après le modèle de *perd-je; etc. auquel il était lié par son sens. A cette époque-là, un -èv- à -o- consonne devait devenir diphtongue en se trouvant devant une consonne (cf. šujb «gauche» en face de v. ind. saoyâ-\). De là, on aurait *dreu-je; ici, un nouveau remaniement eut lieu: au lieu de rester dipthon-gue, -eu- devait être remplacé par -eo- où le -e- bref demeurait intact et le -v-s'est introduit sous l'influence de l'adjectif en *-ino-; etc. qui allait plus tard devenir drevbûb, -ъпъ
On voit que notre explication tient compte de tous les éléments aberrants du groupe slave. On peut désormais croire que les mots drevje et drêoi appartiennent à une souche de date ino-européenne; des changements purement phonétiques ont complètement obscurci la forme primitive.
Le système des formes qui ont donné les mots en question sera comme il
suit:
1.	*ghrêuo-s «gris» = gerin. *grëma-z; de là all. mod. grauen;
2.	*ghrêuo-m ou sembl. «crépuscule, aube, soir», d'où:
a)	liitt. karû ([fcrit]) et karirvari-rvar {\kriw-});
b)	slvn. drêoi, loc. sg.;
c)	si. *dreo-je;
3.	*ghru-ye- «poindre (jour)»: v. norr. grjjjandi, etc.
• C'est le groupe germ, qui a conduit notre discussion à une fin satisfaisante en introduisant dans notre groupe une racine à palatale initiale et qui comporte des significations capables d'expliquer les usages variés de mots slaves et hittites et de donner, en même temps, l'étymologie même de la partie radicale de ces mots. 11 y a probablement une innovation commune dans les deux groupes hittite et slave.01b
4° Slvn. tavati «herumtappen» et «unsicher gehen» (Pletcršnik) avec 5° obotavljati se «zaudern, zögern, säumen» (le même) sont parents de si. tune «en vain», v. ci-dessous, n° 6°, et des mots baltiques et germaniques que voilà: lit. taujôti «vagabundieren», let. taujût «unentschlossen, im Zweifel sein, nicht wissen, was man wählen soll, tasten»; let. taünat «zögern, zaudern,-nicht fertig werden, langsam sein», tùls «tölpelhaft, langsam bei der Arbeit»; etc. (v. Mühlen-bach-Endzelin, Lett.-deutscli. Wb. IV s. vv. tumelêtiês, tûjâtiês, tûFàt; etc.); v norr. paul «etwas Andauerndes...», norv. tula, tyla «ruhig sitzen und säumen»; etc. V. Pokornv, Idg. EW, 1098, et Johannesson, Aisl. EW, 450 s.
Les deux mots slaves, slvn. tâvati, dont o-bo-taoljati se est dérivé, et tu/îe, attestent la racine des dérivés balto-germaniques en dehors de ces deux groupes
01 On pourrait songer même à un comparatif du type archaïque en *-is, cf. lat. rnagis, qui, au temps où il allait être remplacé par la forme plus récente en *-yos, pouvait influencer celle-ci par son -v- en tant que conservé en qualité de consonne, en position devant *-is.
61l) Le mot slovène drêvi représente иџе forme archaïque qui s'oppose à drev- de l'ensemble des autres langues slaves; ceci ne peut choquer personne: il s'agit d'une langue de la zone marginale.
de langues; tavati, en particulier, la présente dans un verbe itératif sans aucun élargissement.
5° SI. tune — pour les formes des langues historiques, v. Vasmer, Kuss. EW III, 153 — «en vain, gratis» est parent du groupe de mots cité sous n" 4°. En particulier, il s'accorde avec le verbe lette taûnât, en tant que reposant sur une formation nominale à deux suffixes, -no- et -jo-, combinés; cf. avant tout slvn. s-tiinja, sobriquet désignant une personne paresseuse!
6° Le mot slave žbzlo, žbzlix, žbzlb «rameau, bâton, sceptre» est à rapprocher, selon notre opinion, des groupes de mots suivants:
a)	lit. gâiksté «Hopfenstange, Signalstange, Ackerpfahl» avec let. dzeikste «verge» et geikste «Rute zum Viehtreiben, Hopfenstange» qu'on trouve chez Fraenkel, Lit. EW, 128; etc.; le russe žičina «verge, fouet» est trop restreint quant au domaine de son usage pour être comparé;
b)	arm. čel, čil, čiul «ramo, ramiccllo», selon le dictionnaire de Ciakciak, qui souligne la phrase čiulkli matanch «diti, dita» (cf. sous c!);
c)	gall, bys et bret. biz «doigt», m. irl. biss ega «glaçon, chandelle de glace», de *bisti-s, comparé fréquemment avec v. norr. kvistr «rameau» et kvlsl «rameau scindé», ce qui peut être retenu, dans le contexte des mots cités ci-dessus, à condition que kvisl, tout au moins, ait subi une altération du sens sous l'influence du groupe germ. *tivista-; etc. issu du nom de nombre *dui-.
Le groupe sous с fait ramener tous les groupes cités à une racine i.-eur. *gi'eis-, *guis- «rameau, bâton»; il n'y a pas de difficulté d'ordre phonétique, sauf dans le groupe slave: arm. Č-, issu de *gu- palatalisé devant -i-, laisse supposer que la voyelle de la racine du mot čel; etc. était -i-, et que celui-ci peut passer à -e- devant -l-, on le sait par aseln «aiguille» de *ak'ilû — v. si. osb/a «pierre à aiguiser» (cf. gén. aslan!).
Dans le groupe baltique, ce n'est que -kšt- interne qui embarrasse. Mais on peut citer un nombre assez grand de mots lettes et lituaniens où ce même groupe de consonnes figure et où il se laisse expliquer par des racines de structure fort diverse; c'est sous l'influence de celles-ci que notre groupe de mots a obtenu -kšt-.62
C'est à côté des mots slaves qu'il y a de graves difficultés: le indoeuropéen peut en tout cas devenir Ž-; mais le -z- intérieur laisse supposer que le mot n'est pas parent immédiat des autres mots. Tout de même, la structure des mots slaves est très proche de celle du mot arménien čiul: les deux enferment un suffixe -l- et il y a partout un flottement dans la flexion: en slave, le mot peut être thème en -o-, masculin ou neutre, ou bien thème en -i-féminin; et le mot arménien a: gén. čli et cloy, gén. pl. člach et člich. Ce fait nous fournit une preuve que deux mots ont mené une vie commune et que, dans cette époque-là, ils ont subi l'influence d'un autre groupe de mots: il paraît que la flexion en -o- est celle de la formation à suffixe -l- et que l'autre, celle en -i-, appartient au type en -ti- attesté dans notre groupe par celt. *bisti-s. Les formes de notre groupe à suffixe -t- (-ti-,
82 V. dans le texte slovène, ou bien chez Mühlenbach-Endzelin, Lett.-deutsch. Wb. s. vv. cieksts, ciksta, iksts, jàiksts, jaikstina, jeikste, siêksts.
14 Slavistična revija
209
etc.) suggèrent une analyse en *g'-4$s + suffixe -lo- dans le groupe si. žbzlo et arm. čiul; mais si le mot arménien impose cette reconstitution, le mot slave y répugne à cause de son -z-, Il y a deux possibilités d'expliquer cette anomalie: a) Zupitza, dans KZ 37, 397 et suiv., a posé une règle selon laquelle il est possible de rendre compte de -z- aberant des mots tels que *(1ыгъ(-къ) «hardi» où l'étymologie la plus convaincante mène à un prototype à -s- indo-européen tout à fait sûr. Les conditions que Zupitza croyait indispensables à cette sonorisation ne manquent pas non plus dans notre žbzlo, etc.: entourage sonore, avant tout une consonne sonore au commencement du mot.'3 b) La forme *guis-ti-s et les autres mots à suffixe -t- suggèrent une racine verbale; il se peut donc que les deux mots, arm. čiul et si. žbzlo, soient issus d'une formation à suffixe *-dhlo- (nom d'instrument): *guiz-dhlo-m concilierait les deux mots et expliquerait le -z- du slave.
Quoi qu'il en soit, le mot žbzlo et ses congénères laissent entrevoir un groupe ancien issu d'une racine verbale *gtieis- qui servait avant tout à fournir des désignations des matériaux à l'usage des métiers comme vannerie, etc.
63 Nous ajoutons *glezrгъ, *glezbnb, *glezbnb »cheville du pied«, où nous voyons un *legzn-, *legzhn- issu de i.-eur. *leks-n>■, *leks-én- »jointure, endroit où un membre (ou une de ses parties) est attaché et fléchi«, racine *elek- chez Pokorny, Idg. EW, 308 s.
Le -g- interne devait ou bien tomber ou bien être transporter à une autre place, au moment où le système phonétique du slave commença à éliminer les groupes trop embarrassants hérités de la langue commune. Un exemple analogue est, selon notre opinion, gnézdô, où le slave à constitué d'abord, parallèlement à let. ligzda, ligzds, un groupe -gzd-, puis, à l'époque de l'élimination des groupes de consonnes, en a transporté le -g- à l'initiale du mot.
Les faits inconnus jusqu'ici et traités ci-dessus d'une façon trop courte seront étudiés exhaustivement dans une autre étude.
Mirko Rupel
TRUBAR IŠČE NOVEGA PRIDIGARJA ZA LJUBLJANO
Povod za pričujoči članek je dala najdba več doslej neznanih Trubarjevih pisem. Gre za prepise, ohranjene v zapuščini hamburškega pastorja in zgodovinarja Bernharda Raupacha (1682—1745),1 ki je izdal več knjig o avstrijskem protestantizmu2 ter zbral veliko gradiva tudi za zgodovino protestantizma na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem, a ga zaradi prezgodnje smrti ni mogel več porabiti. Njegova zapuščina, spravljena v liamburški državni in univerzitetni biblioteki, je v literaturi le redko omenjena.3 V zadnjem času jo je pregledal gospod Oskar Sakrau-sky, evangeljski župnik v Plajberku na Koroškem, in v God. theol. 1146 našel več Trubarjevih pisem; ljubeznivo mi je posodil njih mikrofilmski posnetek ter mi jih prepustil v objavo. Za to mu bodi izrečena iskrena hvala.
Ko so po Kreljevi smrti vviirttemberški teologi in zlasti Jakob An-dreae preprečili, da bi flacijanec Gašper Melissander4 prišel za pridigarja v Ljubljano, so tu sklenili, da si poiščejo superintendanta na Wiirt-temberškem. Za to so se odločili toliko laže, ker sta se Trubar in Jakob Andreae nekako sredi leta 1568 sama ponudila odborniku kranjskih deželnih stanov Ivanu Jožefu Ecku, da hočeta poiskati novega pridi-
1	Allgemeine deutsche Biographie XXVI, 429; K. Eder, Bernhard Raupach: Festschrift zur Feier des zweihundertjährigen. Bestandes des Haus-, Hof- und Staatsarchivs I, Wien 1949, 714—725.
2	B. Raupach, Evangelisches Oesterreich, das ist, Historische Nachricht von den vornehmsten Schicksahlen der evangelisch-lutherischen Kirchen in dem Ertzherzogthum Oesterreich, Hamburg 1732. — Isti, Erläutertes Oesterreich, das ist, fortgesetzte historische Nachricht... I—III, Hamburg 1736—1740. — Isti, Presbyterologia Austriaca oder historische Nachricht von dem Leben, Schicksalen und Schriften der evangelisch-lutherischen Prediger in dem Ertzherzogthum Oesterreich, Hamburg 1741. — Isti, Zwiefache Zugabe zu dem Evangelischen Oesterreich, Hamburg 1744.
» Prim. n. pr. Th. Elze, JGGPÖ III (1882), 27; Dedic, JGGPÖ LXV-LXVI (1944—1945), 180.
4 M. Rupel, Povabilo in odpoved Gašperju Melissandru, SR VIII (1955), 209—224.
garja.5 Tako so se kranjski deželni stanovi dne 4. avgusta 1568 uradno obrnili na Jakoba Andreaeja0 in na Primoža Trubarja7 s prošnjo, naj jim priskrbita primerno osebo. V obeli dopisih so poudarili, naj bi novi pridigar bil predvsem učen in naj bi znal slovenski. K drugemu pogoju pa so iz previdnosti dostavili s>če mogoče«, zakaj vedeli so, da bo takšnega težko dobiti. Tudi Janž Khisel, ki je prejšnje leto postal deželni oskrbnik, je o tej stvari pisal Trubarju prijazno pismo.8
Trubar se je koj lotil dela ter najprej prosil vojvodo Krištofa, da bi smel najeti kakega wiirttemberškega duhovna za Ljubljano. Vojvoda je naročil cerkvenim svetovalcem v Stuttgartu, naj Trubarju pomagajo, in ti so mu svetovali najprej nekega Saksonca, češ da bo pri avstrijskih oblasteh imel lažje stališče kakor kak Wiirttemberžan. S Trubarjem sta se dogovorila, da pojde na jesen sam brez žene v Ljubljano. Vendar se je mož premislil0 in tajnik cerkvenega sveta Lovrenc Schmidlin je to sporočil Trubarju.10 Ta mu je 29. septembra odgovoril takole:11
Dem ehrnhafften und fürnehmen herrn Laurentio Schmidlin, Stuttgart, secretario etc.
Günstiger lierr secretarius. Jch liab erstlich mündlich von herrn d. Osian-dro,12 nochmals von euch schrifftlich vernommen, daß der salischer [prav: sachsischer] prediger distmal ins Crainer land nicht will, darum er seine kinder und weih zu seiner entscliuldigung gen Stuttgart gebracht. In der zeit haben abermals die fürnehmste herrn und landleuth aus Cruin dem herrn doct. Jacobe Andreae und mir geschrieben.13 Jhr schreiben an mich ,hab ich den geistlichen räthen beym herrn d. Osiandro die nächstvorige woch geschickt, jetzund aber beym zeiger diß briefs, meinem cooperario Georgio Weinschreyer, schick ich euch, was obgemelte herrn dem herrn d. Jacobo und der lierr landsverweser lierr Hans Kiesel14 mir insonderheit, wie man dem m. Melisandro 100 fl. verehrt,15 haben geschrieben. Solche beide schreiben laßt die herrn geistlichen
5 T.Elze, Primus Trubers Briefe, Tübingen 1897, 451, 472.
0 Prepis v hamburški drž. in univ. biblioteki, Cod. theol. 1146. 36 in 44.
7	Prepis prav tain, 47 in 48—49; gl. tudi Elze, Trubers Briefe, 451.
8	Dne 9. avgusta 1568, prepis v hamburški drž. in univ. biblioteki, Cod. theol. 1146, 48.
0 Elze, Trubers Briefe, 453.
10	Prim. Elze, tam, 453; Schmidlinovo pismo ni ohranjeno.
11	Prepis v hamburški drž. in univ. biblioteki, Cod. theol. 1146, 45. Glede načina objave gl. SR VIII (1955), 210, op. 10. Skrajšane besede sem izpisal; očitne napake sem popravil, a popravke obrazložil v oglatem oklepaju.
12	Dr. Luka Osiander je bil dvorni pridigar v Stuttgartu in cerkveni svetovalec, gl. Elze, Trubers Briefe, 551.
13	Gl. opombo 6 in 7.
14	Gl. opombo 8.
15	Gl. M. Rupel, Povabilo in odpoved G. Melissandru, SR VIII (1955), 221.
räth lesen, und ich bitt sie durch Gott, daß sie an der crainerischen kirchen das beste tliun. Mir ist anzeigt, wie der herr Georg Reuter aus Bayerland vertrieben, soll in Crain tüchtig seyn, derlialben so bitt ich die herrn räth, daß [sie] ihm zuschrieben und ernstlich zusprechen, daß er sich zu obgemelten gottseeligen beruft laße brauchen, dieweil er noch stark, 40 jalir alt, ein gesund weil) ohne kinder hat, deßwegen er diese condition keines wegs soll versäumen. Er mag über 1 oder 2 jähr wieder raus ziehen, so fer [v tekstu stoji iverd, izvirnik je imel pač uer = fer, danes fern] ilime die condition, wie ich solches nicht verhoffe, nicht [te besede ni v tekstu, vendar jo smisel zahteva] gefallen wird.Wann er gleich nicht der hochgelehrten einer ist, daß ersieh der Jesuiter wolt besorgen, soll er wißen und vergwißt seyn von den herrn und landleuth in Crain, wo es [v tekstu pomotoma er] den herrn von Oesterreich erlaubt würde, frey, sicher mit den Jesuiter[n] zu disputiren, sie würden ihres theils d. Jacobum Andreae und seines gleichen darzu brauchen. Darum, wann er nur den predigtstuhl jn teutscher sprach wohl versiehet, so hat er seinem beruff ein genügen gethan, wird er darum auch seine besoldung empfahen. Jn summa, thu er das best. Der fried mit den Türcken ist auf 8 jähr beschloßen, aber die gräntzer [v tekstu Grätzer] habn kein fried. Commendate me dominis consiliariis. Die festo Michaelis [v tekstu: Melhardis},10 anno 68. Yester deditissimus Truberus.
Daß die herrn consiliarij in nahmen unsers gottseligen frommen fürsten dem Georgio Reuter widerum mit einer guten condition, wo er zu Labacli nicht mehr bleiben, vertrösten, so wird er können gehen. Jcli will ihm und seinem weib zehrung geben.
Ker s saškim pridigarjem ni uspel, je torej Trubar opozoril cerkvene svetovalce na Jurija Reuterja, ki je tedaj bil menda v Jesingenu. Da ni posebno učen — pravi — zato naj ga svetovalci potolažijo, da mu ne bo treba disputirati z jezuiti. Če bi v avstrijskih deželah take disputacije bile dovoljene, bi poklicali Jakoba Andreaeja ali koga drugega njegovega kova. Dovolj bo, če bo dobro nemški pridigal. Trubar je potemtakem precej zmanjšal zahteve, ki so jih prvotno postavili kranjski veljaki glede kvalifikacije novega superintendenta. O saškem pridigarju kakor o Reuterju je Trubar pisal tudi v Ljubljano.17
Cerkveni svetovalci so medtem poklicali v Stuttgart Job. Brauna, župnika v Linsenhofnu, ter se z njim pogajali 19. oktobra.18 Razložili so inu razmere v Ljubljani, poudarjajoč, da tam zelo cenijo duhovne, jih branijo, dobro plačujejo in obilno obdarujejo. Če mu ne bo všeč, se lahko
16	Da je prav »Michaelis«, kaže pismo deželnim stanovom, v katerem je Trubar prav tako poročal o župniku Reuterju in ga datiral »an s. Michels tag in 1568 jar« (Elze, Trubers Briefe, 455).
17	Trubar dež. glavarju, oskrbniku in odbornikom kranjskim 29. septembra 1568, Elze, Trubers Briefe, 451—455.
1H Prepis zapisnika v liamburški drž. in univ. biblioteki, Cod. theol. 1146,47.
vrne, ker mu bodo obranili mesto na Württemberskem. Braun je bil pripravljen oditi na Slovensko, dejal pa je, da se mora poprej še pogovoriti z ženo. — Istega dne so se pogajali tudi z Mat. Campanom, župnikom v Walddorfu, a ta se je koj izgovoril z ženino boleznijo.18
Ker niso pridobili ne prvega ne drugega, so se svetovalci odločili, upoštevajoč Trubarjev predlog, za Reuterja. Dne 10. novembra je doktor Oslander naznanil Trubarju, da sme župnik iz Jesingena, torej Reuter, v Ljubljano.10 Vendar tudi z njim očitno ni bilo nič. Naključje pa je naneslo, da je 24. novembra prišel po opravkih k svetovalcem Nikolaj Körner, župnik v Dachtelu. Brž so ga vprašali, ali bi hotel v Ljubljano. Privolil je, a postavil tele pogoje: da ga bo fara v Dachtelu čakala vsaj četrt leta in da dobi denar in konja za na pot.20
Ko je Trubar od dr. Dietricha Schnepfa, generalnega superintendenta v Tübingenu, zvedel za Körnerja in da je »hoino literarius et in lingua graeca«,21 je moral biti prepričan, da je našel pravega moža, ki bo še pred božičem v Ljubljani. Tem večje je bilo razočaranje, ko je na svoj dopis dobil od Körneja kaj čuden odgovor:22 da ne more kar tako na dolgo pot, da mora poprej opraviti s svojimi nasprotniki, da se mora preskrbeti z obleko in potnimi potrebščinami in da mora dobiti konja: če se vse to ne bi dalo urediti, rajši ostane doma v topli sobi. Trubar se je zaradi takšnega obiranja razhudil ter (v neohranjenem pismu) zabrusil Körnerju, naj kar ostane na toplem. Ta pa ni bil takšen, da bi bil mirno pospravil ostre besede. Napisal je pikro pismo,23 sprejel odpoved, a bahavo dodal, da bi bil šel na Kranjsko brez družine ne za nekaj mesecev, temveč kar za dve leti!
Trubarju se je za malo zdelo, da mu cerkveni svetovalci pošiljajo samo oženjene duhovnike, ki se zaradi svojih družin obirajo in bi radi velike plače.2' Zato se je ozrl po kakem mladem teologu ter menda kar mimo cerkvenega sveta zaprosil vojvodo za magistra Krištofa Spinalerja, ki je tedaj še študiral. Ker pa so za le-tega predstojniki v tiibinškem štipendiji! menili, da je še nesposoben za župnika v deželi Kranjski, je
10 Elze, Trubers Briefe, 456.
20	Prepis zapisnika v hamburški drž. in univ. biblioteki, Cod. theol. 1146, str. 47.
21	Schnepf Trubarju 1. decembra 1568: Elze, Trubers Briefe, 457.
22	Körner Trubarju 4. decembra 1568: Elze, tam. 457—458.
23	Körner Trubarju 7. decembra 1568: Elze, tam, 459.
24	Elze, tam, 455.
vojvoda 26. iiovembra odločil, naj še naprej študira, da bo v prihodnje za kaj višjega poraben.25 Trubar pa ni obupal ter še zmeraj mislil na Spindlerja: 6. decembra ga je povabil v Derendingen ter mu dal pridigati, da bi ga preizkusil.20 Zanašal se je tudi na Andreaeja, da mu bo, brž ko se vrne iz Braunschweiga, pomagal izprositi Spindlerja.27 O vsem tem je pisal v Ljubljano ter prišepnil deželnim odbornikom, naj pišejo njemu in Andreaeju, da želijo dobiti neporočenega duhovna.28
Trubar je svoj neuspeh s Körnerjem naznanil cerkvenemu svetovalcu dr. Bidenbachu. Ta mu je v odgovoru29 pograjal Körncrja, češ da je bil prepočasen, hkrati pa tudi Trubarju očital, da je bil prenagel. Zdi se, da je Trubar zdaj hotel popraviti svojo prenagljenost, pa je za božič spet pisal dachtelskemu župniku. Dasi Körner ponovnega poziva ni odklonil, pa ga tudi sprejel ni.30 Trubarja je to jezilo, tembolj, ker je 29. decembra dobil çismo iz Ljubljane,31 v katerem deželni odborniki spet sprašujejo zaradi pridigarja. Nič čudnega, če so bili nestrpni, saj na svoj dopis z dne 4. avgusta (!) sploh še niso prejeli nikakega odgovora.
O svojih skrbeh in težavah je Trubar potožil v pismu z dne 30. decembra. Ohranjeni prepis32 ne navaja naslovnika, po vsej verjetnosti pa je bil to dr. Schnepf. Pismo se glasi:
Ehrwürdiger, hochgelehrter lieber herr doctor. Weichermaßen die herrn aus Crain von wegen eines predigers dem herrn d. Jacoben und mir bey diesem eigenen botten, zeigern diß briefs, geschrieben (dieser bott ist impius, er wüßte nit, warum er heraus sey geschickt, darum sugt ihr ihm auch nichts davon), werden e. e. aus beyliegendem schreiben lauter vernehmen. Dieselbe wollet auch den herrn christlichen räthen fürtragen, sie mögen auch des herrn d. Jacoben schreiben wol aufthun. Daß aber mein schreiben, welches ich noch im monat 8-bris den herrn jn Crain von wegen eines predigers, fürnelimlich von pfarlierrn zu Jesingen, liab geschrieben, ihnen nicht zu kommen, auch ein faß mit büchern, befremdet mich nit wenig. Besorg, die wölf zu Saltzburg werdens aufgebebt haben. Der teufel reiß ihnen ihre köpf bald ab. Amen.
Und nachdem ich am Gregorio Faschang, geweßten Stipendiaten, einen gewißen botten im land Crain gehabt und daß ich den herrn in Crain von pliar-
25 Vojvodov dopis superintendentom in magistru domus štipendija v Tü-bingenu 26. novembra 1568: Evang. Stift Tübingen, arhiv V, 5, 2.
20 Elze, Trubers Briefe, 456.
27	Elze, tam, 456, 472.
28	Elze, tam, 456.
29	Bidenbach Trubarju 10. decembra 1568: Elze, tam. 460.
30	Körner Trubarju 27. decembra 1568: Elze, tam, 461.
31	Kranjski dež. odborniki Trubarju 28. novembra 1568: Elze, tam, 452.
32	Hamburška drž. in univ. biblioteka. Cod. theol. 1146. 45.
herrn von Dachtel, was er noch gesinnt, die Wahrheit hab mögen schreiben, hab ich zu ihm einen eigenen botten abgefertigt, ihm gar vernünfftig geschrieben, auch meine teutsche vorrede über [v tekstu pokvarjeno wo er] den windischen psalter und epistolas Pauli [v tekstu pokvarjeno E. David:],33 darinn ich der herrn in Crain pietatem et virtutes erzele, zugeschickt, verhoff[t]e ihn damit zu bewegen, daß er desto williger hienein würde ziehen. Was er mir geantwort, werdet aus beyliegenden seines schreiben vernehmen. Daß ich die Warheit bekenne, ich acht ihn für ein hoclitragener [!] maun, der in Crain nicht tüglich, dieweil er bey dem frommen graffen von Hohenloh nit konte bleiben, und führt jetzimd mit einem alten weib ein langwühriges recht. Jcli bitt die herrn noch um mr. Spindler, den ich weiß, daß er werde den herrn in Crain lieb und werth. Es würde auch auf ihn nicht so viel gehen, oder nehmb deu pfarherrn zu Aurach. Sagt den herrn räthen, daß sie um Christi willen an der craine-rischen kirchen das best tliun, und wenn sie einen aufbringen, so wolt ich diesen pott 14 tag noch länger auf ihn warten laßen. E. e. und den räthen tliue die obgemelte kirchen und mich unterthäniglich und treulich befehlen. Derendingen, penultima X-bris, anno 68. E. e. gehorsamer un^ dienstwilliger Primus. Trüber.
P. S. So fern die herrn den m. Spindierum nit begehrten, so will ich biß auf herrn doct. Jacoben ankunfft oder [v tekstu: der] der herrn aus Crain under schreiben mit keinem pfarherrn weiter handien.
S tem pismom je Trubar spet hotel vplivati posredno po Schnepfu na cerkvene svetovalce, da bi mu prepustili mladega Spindlerja. Naslovniku pošilja pismi kranjskih deželnih odbornikov z dne 28. novembra, eno naslovljeno nanj (na Trubarja), drugo na odsotnega Andreaeja, ter ga prosi, naj ju predloži cerkvenim svetovalcem. Ker je nekaj dni kasneje, dne 5. januarja 1569, poslal Trubar isti pismi Bidenbaehu v Stuttgart,34 ju je Schnepf (ta je bil v Tübingenu) pač vrnil in svetoval Trubarju, naj ju sam pošlje v Stuttgart.
, Iz pisma vidimo, kako je Trubarja skrbelo, ker njegov dopis, ki ga je poslal v oktobru (v resnici ga je pisal 29. septembra),35 in sod s knjigami nista prispela v Ljubljano; meni, da so oboje pobrali »volčje v Salzburgu«, t. j. avstrijski vladni organi, zato »naj jim hudič kmalu odtrga glave!« Dopis pa se je do danes ohranil v državnem arhivu Slovenije in je torej le prišel v prave roke, čeprav z zakasnitvijo. Nadalje je v pismu utemeljil, zakaj se je ponovno obrnil na Körner ja: ker je študent Fašang ravno bil namenjen v domovino, je hotel sporočiti deželnim sta-
33	Prim, skoraj enak stavek v Truburjevem pismu Bidenbuchu 5. janu-urju 1569, tu niže str. 217.
34	Gl. niže str. 217.
35	Elze, Trubers Briefe, 450.
novom, kako je s tem župnikom. Pri tem ga označuje za malo primernega, če niti pri grofu Ludviku Kazimiru Hohenloheju ni imel obstanka. Zato naj mu gospodje svetovalci dado magistra Spindlerja. Če to ne gre, pa se ne bo več pogajal z nobenim, dokler se ne vrne Jakob Andreae ali dokler ne dobi novih navodil iz Ljubljane.
Pa se je le še moral pogajati — in prav s sitnim Körnerjem. Pod vtisom pisma iz Ljubljane mu je namreč še četrtič pisal30 in zahteval, naj jasno pove, ali pojde v Ljubljano ali ne. Prišlo je cclo do osebnega srečanja, pri katerem sta se pošteno sporekla. O vseh svojih sitnostih s Körnerjem je Trubar poročal Viljemu Bidenbachu dne 5. januarja 1569 takole:87
Dem ehrwürdigen, hochgelehrten, ehrnhafften und fürnehmen herrn, herrn doct. Willielm Bidenbach.
Ehrwürdiger, hochgelehrter, ehrhaffter, günstiger und lieber herr, die gnad Christi, alles guts und viele glückseelige zeit wünsch ich e. e. und euch zuvor, und ich gib euch liiemit zuvernelimen, daß die christlichen herrn und landleut in Crain (welche mit allen christen von hertzen erschrocken und trauern werden, daß der liebe Gott unsern gottseligen fürsten, den rechten patrem, currum et aurigam populi Isra., hoc est, universalis ecclesiae Domini zu früh, wie wirs achten, zu sich genommen38) haben abermals diesen botten, zeiger diß briefs, zum herren d. Jacob. Andreae und zu mir geschickt und geschrieben von wegen eines predigers, wie ihr aus beyligendem ihrem schreiben werdet vernehmen. Das an herrn d. Jacobuin mögt ihr ihn ohn allen nachtheil auffbrechen und also beide den geistlichen räthen fürlegen.
Und hieneben solt ihr wißen, daß ich vor 14 tag30 dem pfarherrn zu Dachtel, herrn Nicoli Kürnero, zum dritten mal [v tekstu napak zum deut:] bey eigenem botten geschrieben, nachdem er sich in seinem andern schreiben40 an mich hat vernehmen laßen, wann ich ihm nit also zornig geschrieben hätte, er wolt gen Labach allein ohn weib und kinder gezogen seyn und nit allein 'Л oder Vi jähr, sondern 2 gantze jähr darinn blieben seyn. Und dieweil solcher unser paulinisch und barnabischer zank, act. 15, ihm zum guten geraicht, denn wenn er meinem begehren nach gezogen wäre, hätte [er in] große]r] kälte auf dem saltzburgischen gebürg und in tlialen erfriehren niüßen, derhalben so bitt jeh ihn, er wolle sich noch ins land Crain bewegen laßen; da werde er ein gottselige kirche haben und viel früchte schaffen. Und ich habe ihm meine teutsche vorrede über den windischen psalter, epistolas Pauli und über die 3 confes-
30 Gl. pismo Körner Trubarju 1. januarja 1569: Elze, tam, 462.
37	Prepis v hamburški drž in univ. biblioteki, Cod. theol. 1146, 45—46.
38	Vojvoda Krištof je umrl 28. decembra 1568.
39	O božiču 1568.
40	Dne 7. decembra 1568: Elze, Trubers Briefe, 459.
siones41 zugeschickt, darinn [v tekstu pomotoma dann] ich der herrn und frauen in Crain pietatem et reliquas virtutes erzehlt, mit dem ihn wollen bewegen, daß er desto lieber und frölicher hienein ziehen würde. Auf solches hat er mir geschrieben,42 warum wolt er hienein ziehen, dieweil andere nicht ziehen wollen und er will [v tekstu napak mit] sich darauf bedenken. Nun wie diser bott verschienen donnerstug43 ist zu mir kommen, hab ich den 4й"! botten zu jhm geschickt, geschrieben, wie abermals ein eigener bott dem herrn d. Jacobo und mir von herrn und landleuth schreiben von wegen eines predigers gebracht: derhalbcn so bitt ich ihn, er woll mir cathegorice respondiren, ob er ins land Crain ziehen und in 12 oder 14 tagen sich aufmachen will: so lang wolt ich den botten aufhalten, der mit ihme würde hieneinziehen. Durauf er mir wider geschrieben,44 er will selbst auf den nächsten montag zu mir gen Tübingen kommen und alle sacli mit mir beschließen.
Solches hub ich dem herrn d. Schnepff unzeigt, jhn gebetten, wann der pfurherr von Duchtel zu jhm komme, duß er mich lnße wißen, man werde mich in der buchtruckerey finden. Also ist er um 3 ulir nach mittag kommen, aber wie der d. Schnepff sein Unbeständigkeit erfuhren, hut mit ihm nichts hundlen wollen und lmt den magistrum Krapnerum zu mir geschickt, ich soll selbst mit ihme hundlen. Hirauf bin ich mit dem mr. Krapnero zu ihm in das Wirtshaus zum Pondorffer gungen, ihn zu einpfungen. Gedachte, daß er kommen seye... [tu očitno nekuj manjka], nach längs die sacli erzelt, statum ecclesiae Carnio-lanae anzeigt und gebetten und ermahnt, er soll solche vocatio nachkommen. Entgegen hat er in longum discutiens angefangen die seltzame argumenta fürzubringen, deren etliche ich hernach anzeigen will. Daraus der mr. Krapner und ich ulßbald abgenommen, daß er ein geltnarr sey. Und nach dem abend wnren wir von ihm gangen, dem wirth befohlen, er solle ihm genug geben, ich wils zahlen, und zu ihm gesagt, er sol sich unders bedenken, ich will zu morgen wieder zu ihm kommen und von der such weiter reden und beschließen. Zu morgen vor und beym eßen war sein gestern zeigen. Und nachdem mr. Krup-nerus nicht mit uns wolt eßen, sind nach dem eßen zum Krapnero gangen und abermals von neuem den lmndel fürgenommen, aber bey ihm nichts erhalten mögen. Seine argumentu sind diese: Jst die pruedicutur zu Löbach so gut und sicher, warum schickt der lierr Brentius und die andere geistliche räthe ihre tochtermunner oder vetters und schwägers nicht dahin und nur ein dorff pfüff-lcin? Und dieweil ihr etliche, der lierr Reüter, diueonus zu... [izpuščeno, ker prepisovalec ni znal brati], und andere haben die condition abgeschlagen, so würde man ihn vor einen leichtfertigen mann hulten, duß ers angenommen. J tem wann er gezogen war oder noch zöge und erfrichre am wege, wer wolt ihn sein leben versichern? Jtem die herrn aus Crain schicken ihm weder cost noch geld, benennen die besoldung nicht. -Jtem er woll hüben ein lierr. besol-dung. Nolo, sprach er, spem tanto labore et pcriculo.
41	Posvetilu v naslednjih treh knjigah: Ta celi psalter Davidov 1566, Sve-tiga Pavla listuvi 1567 in Artikuli oli dejli te prave stare vere krščuuske 1562.
42	Dne 27. decembru 1568: Elze, tum, 461.
43	Dne 29. decembra 1568.
44	Dne 1. januarja 1569: Elze, tum, 462.
Was wir ihme darauf geantwortet, möchtens kaum auf ein buch papier bringen. Ich hab ihm versprochen, mit einer guten kost und mit 20 fl. auf die reyß zu versehen, mit 200 thaler jährlicher besoldung, mit großen Verehrungen, mit zehrung hienein und heraus, in summa, ihn vertröst, er soll gehalten werden wie mr. Curtius4" zu Grätz in Steyer. Darauf geantwortet, was ist der Curtius, ich hab sein schreiben gesehen, schreibt dem d. Widenbach teutsch schlechte hand, er will mit der lincken lmnd beßer als er schreiben. Er hab von seiner pfarr mehr dann 200 thaler, hab auch zu erben nicht wenig, darum woll er gewiese starčke besoldung haben. Ich widerlaß jhme der herrn aus Crain schreiben, daß sie sich gegen ihme mit der zehrung und besoldung wohl halten, daß er damit zufrieden seye. Aber das hat nichts geholffen. Mit dem hat er mich zum zorn bewogen, hab ihn capitulirt47 und gesagt: jhr sucht nicht victoriam Christi noch propugationem suae ecclesiae, sondern allein Sicherheit und großgeld, darum seyd ihr nicht zu keinem kirchen dienst nutzlich. Jch will und mag euer nicht. Auf das hat er von mir begehrt seine zehrung, d. Schnepff habe ihm versprochen, sein mühe nud zehrung soll ihm erlegt werden. Darauf hab ich ihm 2 paar gulden geben. Iliemit schick ich auch sein 2 letzte schreiben.48 Letztlich bitt meine günstige und gebietende herrn die geistlichen räth und euch, sie wollen in anderweg der armen crainerischen kirchen helfen, nem-licli mit dem mo. Spindlero, ihme diese last auflegen. Ich hoffe, es werde die crainerische kirchen zu nothdurfft mit ihm versehen seyn. Mein eilend ge-• schriebenes legts im besten aus. Yalete et commendute consiliurijs me fideliter. Derendingen, 5. jan. anno 69. Deditissimus Truberus.
Pismo, napisano v naglici, je nadvse zanimivo, ker nam lepo karak-terizira Trubarja. Kako živahno zna očrtati svoje srečanje s Körnerjem: prosil ga je, moledoval, naj vendar pojde v Ljubljano, poskušal s humorjem, pravzaprav z ironijo; nazadnje pa se je razjezil ter ga pošteno oštel. Nasprotnika je tako spretno očrnil, da je vsakdo, ki je prebral to poročilo, moral dati Trubarju prav. In res so Bidenbach, Schmidlin in Osiander v svojih odgovorih Trubarju49 krepko obsodili Körnerja. Ko pa so se raznesle govorice o njem, je mož stopil do dr. Bidenbacha ter zvedel, kako o njem sodijo. Zato je napisal dolgo dolgo opravičilo,50 naslovljeno na cerkvene svetovalce, v katerem dokazuje, da je Trubar kriv, če ni šel v Ljubljano, in da on ni snedel dane besede.
40 Med graškiini pridigarji se Curtius ni dal dognati.
47	Oštel sem ga.
48	Körner Trubarju 27. decembra 1568 .in 1. januarju 1569: Elze, tam, 461 in 462.
49	Bidenbach Trubarju 7. januarja 1569, Bidenbach in Schmidlin Trubarju 8. januarja 1569, L. Osiander Trubarju 8. januarja 1569: Elze, tam, 463—465.
50	Prepis v drž. in univ. biblioteki v Hamburgu, Cod. theol. 1146, 50—54.
Medtem so cerkveni svetovalci našli novega kandidata, m. Evzebija Freya, župnika v Echterdingenu, se z njim 7. januarja dogovorili51 ter ga Trubarju v pravkar omenjenih odgovorih toplo priporočili. Trubar jim je spet pisal 9. januarja tole pismo:52
Dem ehrwürdigen, hochgelehrten ehrnliafften herrn, herrn d. Willi. Bidenbach und Laurentio Schmidlin etc.
Günstige, vertraute, liebe herrn. Euer 2 schreiben03 und postscripta hab ich vor halber stund heut nach der predigt in der kirchen von den 2 stuttgartischen und laibachisclien botten empfangen, daraus vernommen der lierren christlichen räthe und euer treue und liebe gegen der crainerischen kirclie, wie ihr den herrn magistrum Eusebium Frey bewegt, der crainerischen kirchen zu dienen, daß ich mich im nahmen derselben aufs höchst bedanke. Die gemelte kirche soll auch solches vor aller weit am jüngsten gericht von euch sagen und rühmen.
Hierauf gib ich euch zu vernehmen, daß eine ehrsame landschafft durch den herrn landsverweser Hannsen Kiesel per Wechsel durch den herrn Haugen54 mir und andern t60 fl. zuempfangen verordnet laut beyliegendes des herrn Haugen handschreiben, welches geld der Haugen nit bey dem laibachisclien botten, sondern bey dem strasburgerischen botten mir im gemelten brief verspricht zu schicken, und hab also bißlier auf den botten und gelt gewartet. Also hab ich nachten meinen gewesenen Schreiber55 zu Labach, der jetzund in Martiniano stipendie ist, zum wirth zum schaff geschickt fragen laßen, ob der Jörg, geldbott von Augspurg, sey die woch bey ihm gewest. Spricht der wirth, ja, am nächsten mittwocli sey er da gewesen und auf Straßburg geritten, kein brief noch geld bey ihm verlaßen, welches mich nicht wenig anficht. Die arge, untreue weit macht mir allerley gedanken. Der Teuffei ist seiner werthen kirchen feind. So hab ich des junkers Frantz Gall50 aus Crâin geld, das er mir zubehalten geben, mit welchem ich den pfarrherrn von Dachtel abfertigen wollen, verbraucht zum gebau meines liauses und hub um ein stück garten, an meinem gelegen, 45 fl. dieser Tag so paar ausgeben. Das alles schreib ich den lierren in Crain,57 schick auch ihnen euer beide schreiben, daraus sie lauter vernehmen, daß ein. gewieser prediger vorhanden, und so fern sie einen solchen
51	Prepis zapisnika prav tam, 49—50.
52	Prepis prav tam, 49.
53	Pismo W. Bidenbacha z dne 7. januarja ter pismo Bidenbacha in Schmid-lina z dne 8. januarja, gl. op. 49.
54	Matija Ilaug, trgovec in bančnik v Augsburgu, je imel dobre zveze s Kranjsko, gl. Elze, Trubers Briefe, 134, 480.
55	Bil je to Jurij Dalmatin, takrat v Tiffernovem štipendiju (»in Martiniuno stipendio«).
50 Franc Gall s Podpeči (Gallenstein) se je imatrikuliral na Uibinški univerzi 26. novembra 1568, SBL I, 199.
57 O tem je Trubar pisal v Ljubljano šele 18. januarja (Elze, Trubers Briefe,
mit weib und kind haben wollen, daß sie dem herrn d. Jacob und mir schreiben und gewiß geld mir zukommt, wollen wir ihnen zu schicken. Ich schreib auch hiemit dem mr. Eusebio Frey, daß er auf weitern beschied, biß ander geld und schreiben bekomme, erwarte. Jn eyl Derendingen, anno 1569, 9. jan. Com-mendate me dominis.et salutate nostros. E. e. und ehrnv. gehorsamer und dienstwilliger Primus Truberus.
Trubar se v pismu zahvaljuje svetovalcem za njih skrb, da so mu našli novega kandidata. Vendar je tokrat čisto drugače ravnal kakor poprej. Medtem ko je Körnerja čimprej hotel spraviti v Ljubljano, se je zdaj obiral ter se izgovarjal, da nima denarja; zato da bo pisal v Ljubljano in vprašal, ali želijo tam pridigarja z družino. Pisal pa je šele 18. januarja. Ali ni čudno, da se je tokrat tako obiral? Kdor po-zna Trubarjevo vztrajnost, da ne rečem trmo, se ne bo čudil. Odkar si je vtepel v glavo, da hoče dobiti mladega Spindlerja, ni vrgel puške v koruzo, čeprav so temu nasprotovali tako Spindlerjevi predstojniki v tiibinškem internatu kakor tudi cerkveni svetovalci v Stuttgartu. Čakal je Jakoba Andreaeja, da mu ta pomore. Ker ga ni bilo, je naposled le moral pisati v Ljubljano. Pisal pa je čisto drugače, kakor bi bili pričakovali cerkveni svetovalci: poudaril je, da ima Evzebij Frey ženo in petero otrok, od katerih je najstarejšemu šele šest let; potovanje cele družine bi torej precej stalo. Pokazal pa je na Spindlerja, češ da ni oženjen in da ga upa pridobiti z Andreaejevo pomočjo. Zato naj deželni odborniki še enkrat pišejo Andreaeju in njemu, da izrecno želijo Spindlerja, in šele na koncu dopisa (v postskriptumu) ali na posebnem lističu naj dodajo, da bi se v skrajnem primeru, če ne bi mogli dobiti Spindlerja, zadovoljili s Freyem.68 — Mimogrede izvemo iz pisma, da si je Trubar začel zidati hišo in dokupil nekaj sveta za vrt.
Deželni stanovi so Trubarju v glavnem ustregli ter v dopisu njemu in Andreaeju59 podčrtali, da želijo neporočenega pridigarja, niso pa navedli Spindlerjevega imena. Andreaeju so poslali 50 zlatih kron za trud, Trubarju 40 tolarjev za trud in stroške. Oba sta se zdaj z vso vnemo lotila svoje naloge. Trubar je 7. marca sporočil svetovalcem vsebino ljubljanskega pisma,80 Andreae pa je poklical Spindlerja ter ga pripravil do tega, da je obljubil iti v Ljubljano, če mu svetovalci do-
58 Elze, Trubers Briefe, 471—472.
50 Dež. stanovi Trubarju 10. februarja 1569, dež. stanovi Andreaeju 10. februarja 1569: Elze, tam, 468—469.
00 Gl. niže v Trubarjevem dopisu Bidenbachu, Osiandru in Schmidlinu z dne 8. marca; Trubarjevo pismo z dne 7. marca pa ni ohranjeno.
volijo in naročijo. To je Andreae naznanil svetovalcem 8. marca01 in jih lepo prosil, »wollend diesen göttlichen beruff fortgehen laßen und ohne verzug ihme auflegen, daß er alsbald sich aufmache, dann albereit das roß, zelirung und alles verordnet, das zu seiner reyse dienstlich«. Istega dne je tudi Trubar ponovno pisal svetovalcem. Njegovo pismo se glasi:02
Denen ehrwürdigen, hochgelehrten, éhrhafften herrn, herrn Willi. Bieden-bach, der hl. schrift d., und Lucasen Osiandro und Laurentio Schmidlin secre-tario, aile 3 zu Stuttgart.
Ehrwürdig, hochgelehrte, vertraute liebe freund und herrn und christliche briider. Aus meinem gestrigen schreiben, an e. e. 'gethan, habt jhr vernommen, welcher maßen die herrn und landlcuth aus Crain abermals bey eigener bott-sclmfft durch Augspurg dem herrn d. Jacobo Andreae zugeschickt und hoch gebetten, daß wir jhnen einen [v tekstu pa pomotoma zu einem] gelehrten prediger, der unverheuratliet, mit kindern nicht bedacht [und] wegen des weiten und schwehren wegs aufs bäldigst solten schicken. Und sie haben auf gemeltcn prediger alle nothdurfft, cost und gelt verordnet. Hierauf hat herr d. Jacob mit dem m. Spindler, dieweil die herrn in ihrem schreiben ihn [v tekstu: zu schreiben] mit nahmen nenne|n] und zum solchen werck für andere begehren, heut gehandelt und dahin bewegt, so wie ihm unter den herrn geistlichen räthen und Superintendenten werde aufgelegt, duß er gen Labach soll ziehen, so will ers mit willen tliiin, es begegne ihm darüber, was Gott will.
Hierauf so ist un e. e. im nahmen der gantzen cruiiierischen kirchen mein durch Gott bitten, ihr wollet denen herrn geistlichen räthen solches fürtragen, sie erbitten, daß sie unverzogentlich dem mr. Spindlero schreiben und uufflegen, duß er sich in lund Cruin zuerhaltcn 8 oder 10 tag erheb. Bey mir soll er kost und zehrung, auch alle nothdurfft haben, dann die noth erfordert, daß ein prediger vor ostern in Crain sey. Tübingen, 8. martij anno 69. Reverendae do-minationis vestrae deditissimus Truberus.
V tem pismu trdi Trubar, da želijo v Ljubljani prav Spindlerja in da ga kranjski gospodje in deželjani izrecno imenujejo v svojem pismu. Kakor že omenjeno, pa tega v njihovem pismu, vsaj v ohranjenem konceptu, nikjer ni.03 Pač pa je Spindlerja imenoma navedel v svojem (ne-ohranjeiiem) pismu odbornik Eck,04 tako da se Trubar le ni docela zlagal. Vsekakor pa je prav ta trditev znatno pripomogla, da sta Andreae in Trubar uspela.
01 Prepis v drž. in univ. biblioteki v Hamburgu, Cod. theol. 1146, 50.
42 Prepis prav tam, 44—45.
63 Gl. opombo 58.
04 Elze, Trubers Briefe, 473—474.
Že il. marca je v imenu vojvode Ludvika bil izdan akt,85 naslovljen na Andreaeja in Trubarja in hkrati na vodstvo tiibinškega štipendija, ki se začenja takole: »Lieben getreuen. Wir haben euer, des probsts und cantzlers, und unsers pfarherrn zu Derendingen Primi Trubers anbringen, einen kirchendiener so gen Laibach zu schicken und sonderlich unsern Stipendiaten mr. Christophorum Spindler von Göppingen betreffend, welchen die lierren und landleuthe in Crain auf empfangenen bericht vor einem andern leyden möchten etc., vernommen.« V nadalj-nem se bere dovoljenje Spindlerju, da sme v Ljubljano, čeprav se je kot štipendist obvezal služiti vojvodi.
Teden kasneje, 18. marca, je bil Spindler ordiniran,00 a naslednji dan je Trubar zmagoslavno pisal kranjskim gospodom in deželjanom ter pri tem priznal in opravičil svojo zvito potezo: »Hvala Bogu, pa smo vendarle iztrgali svetovalcem magistra Krištofa Spindlerja s trditvijo, da ga vi, milostni gospodje, imenoma želite, čeprav je to izrazil samo gospod Eck.«67 Dne 10. ali 11. aprila 1569 je bil mladi mož že v Ljubljani. Tu je deloval kot superintendent do smrti leta 1591.
Novo gradivo, predvsem pet Trubarjevih pisem, nam omogoča precej natančno predstavo o vlogi, ki jo je imel naš reformator, ko si je prizadeval, da bi našel novega voditelja protestantski cerkvi na Kranjskem. Značilno je, da se je odločil za mladega magistra, čeprav je vedel, kako težaven bo njegov položaj v Ljubljani. Gotovo mu je bil Spindler zelo všeč zaradi znanja in tudi značaja, da se je tako gnal zanj. Nova pisma so tudi važen prispevek k Trubarjevi podobi, ker nam kažejo njegovo vztrajnost, spretno iznajdljivost, da ne rečemo ribniško zvitost, in celo humor; kažejo nam tudi, kako se je znal sukati med najuglednejšimi nemškimi teologi, kako je znal nastopati in kolikšen ugled je imel.
Résumé
Dans son article «Trubar cherche un nouveau prédicant pour Ljubljana», l'auteur étudie, à base de nouveaux documents découverts à la Bibliothèque d'Etat et Universitaire à Hamburg dans les papiers laissés par B. Raupach — qui comprennent 5 lettres de Trubar jusqu'ici inconnues — les démarches entreprises par le réformateur slovène, au temps de son exil en Allemagne, pour obtenir du consistoire de Württemberg à Stuttgart un pasteur capable de diriger
65 Prepis v drž. in univ. biblioteki v Hamburgu, Cod. theol. 1146. 50.
00 Elze, Trubers Briefe, 477.
«7 Elze, tam, 473—474.
les destins de l'Eglise réformée de Ljubljana, démarches faites à la demande des Etats provinciaux de Carniole qui désiraient remplacer le surintendant Krelj, mort en 1567. Plusieurs candidats désignés par le consistoire refusèrent ce poste en raison de leurs familles nombreuses, de l'éloignement et des risques du voyage. Les passages les plus intéressants de cette correspondance concernent les pourparles de Trubar avec le pasteur Nicolas Körner qui se sont terminés par une querelle. Trubar ayant reconnu que les pasteurs d'un certain âge et mariés n'étaient guère disposées à accepter un poste en Carniole. il chosit le jeune magister Spindler. Mais le consistoire s'y opposa, en alléguant qu'il devait compléter ses études. Trubar réussit pourtant, en agissant avec beaucoup d'adresse et en utilisant l'influence du chancelier de l'Université Jacob Andreae, à «arracher» le jeune Spindler au consistoire et à l'envoyer au printemps de 1569 à Ljubljana où il resta jusqu'à sa mort (1591). Les documents publiés représentent une contribution très intéressante à l'étude de la personnalité de Trubar, car ils apportents une nouvelle preuve de sa persévérance, de son adresse et de son ingéniosité et montrent combien grand était son prestige parmi les théologiens allemands les plus éminents.
/
Oton Berkopec
DONESKI K LITERARNIM STIKOM PREŠERNA IN ČOPA S FR. ČELAKOVSKIM IN FR. PALACKIM
I. PREŠERNOVE GLOSE K NOVI PISARI JI
Ohranjena Prešernova rokopisna ostalina je zelo skromna. Razen rokopisa Poezij, pesmi v Kastelčevi zapuščini ter nekaj pisem, listin in posvetil nimamo ničesar, kar bi nam omogočilo podrobneje osvetliti življenje in delo genialnega tvorca naše umetne poezije. Zato je vsaka nova najdba kakršne koli drobtinice izpod Prešernovega peresa ne le dragocena pridobitev za prešernoslovca, marveč tudi razveseljiv dogodek za vse častilce našega največjega pesnika. Ruski puškinisti so izdali v fotografskih posnetkih in s podrobnimi komentarji že skoraj vse, kar je bilo napisano »rukoju Puškina«. K temu jih nista vodila samo ljubezen in spoštovanje do dela največjega ruskega pesnika, marveč tudi znanstveni razlogi. Tudi za nadaljnji razvoj slovenskega prešernoslovja bi bila velikega pomena podobna izdaja vseh doslej znanih Prešernovih rokopisov, saj so za študij pesnikovega dela včasi izredno važne na prvi pogled neznatne pravopisne, vsebinske in tudi pisne značilnosti posameznega rokopisa. Skoraj prav tako dragoceni pa so za prešernoslovca rokopisi Prešernovega najbližjega prijatelja in svetovalca Matije Čopa.
Prav zaradi teh dejstev me je vselej, kadar koli sem čital Prešernova in Čopova pisma Fr. Lad. Čelakovskemu, silno mikalo, da bi poiskal tiste priloge, ki- jih omenjata v svojih pismih, ker sem slutil, da bi bili lahko v njih sledovi Prešernove in Čopove roke. Ze pred leti bi rad z njimi razveselil svojega nekdanjega učitelja in našega največjega prešernoslovca Fr. Kidriča, toda takrat je bil moj trud brezuspešen. Šele letos, ko sem podrobneje preiskoval bogate knjižne fonde knjižnice Narodnega muzeja v Pragi, sem našel, kar sem iskal.
Gre za drugi snopič Kranjske Čbelice, o katerem piše Prešeren Čelakovskemu v pismu z dne 29. aprila 1835: »Unterdessen sind, weil ich auch nicht ganz nachgiebig gewesen, bei 10 Exemplare mit dieser skan-
15 Slavistična revija	225
dalosen Stelle gedruckt worden (wovon gegenwärtig 1 initfolgt).«1 Šele potem, ko sem imel ta redki primerek Čbelice v roki, mi je bilo povsem jasno, zakaj ga ni mogel najti Ivan Prijatelj, ko je leta 1904 iskal v omenjeni knjižnici razno gradivo za svoje delo in ko je odkril Čopove glose k Prešernovi »Novi pisariji«, ki jih je ta s svinčnikom vpisal med verze v izvodu 2. snopiča Cbelice, poslanega Šafariku.2 Knjižničar iz konca preteklega stoletja, ki ni vedel o dragocenosti tega z vezje a, katerega od vlage umazana naslovna stran priča, da je dolgo ležal pozabljen v kaki knjižnični kleti, ga je namreč dal vezati skupaj s knjižico Antona Funtka »Zabavišče slovenskim otrokom« (Ljubljana 1887) in s 3. snopičem Kranjske Čbelice tako, da je na prvem mestu Funtkovo delce in tudi na hrbtu v polplatno vezanega konvoluta (sign. 80G183) sta s pozlačenimi črkami natisnjena samo naslov in letnica »Zabavišča«.
Da je ta primerek Kranjske Obelice res tisti, o katerem piše Prešeren Celakovskemu, izpričujejo ne samo tisti trije znameniti verzi
Saréî bi Ihkoda blo! Sdaj od nedelje Do druge îheïtkrat le îerze jim vname, In îhega je, kdor pride pred, pred melje,
marveč tudi glose k »Novi pisariji«, pisane s Prešernovo roko:2a
na str. 30: na levem robu (pisano od spodaj gor) med verzi 15—10: Loquitur Metelko
na str. 32: na levem robu (pisano od spodaj gor) med verzi 50—44: dieselben na str. 33: na desnem robu (pisano od zgoraj dol) med verzi 67—72: dieselben na str. 34: na levem robu (pisano od spodaj gor) med verzi 93—91: Metelko na str. 35: na desnem robu (pisano od zgoraj dol) med verzi 106—111: Ravnikar Pavfhek
na str. 36: na levem robu (pisano od spodaj gor) med verzi 122—112: Ravnikar Pavjhek
in med verzi 132—129: Eidem
Omenjeni trije verzi so na levi strani občrtani s polkrogom. Glose so pisane s svinčnikom. Drugih beležk ali kakršnih koli znamenj v snopiču ni.
Kljub temu, da smo na podlagi podatkov o Prešernovih sodobnikih že vedeli, katere ljudi in kakšne nazore je v »Novi pisariji« pesnik žigosal, so te beležke za nas nedvomno zelo dragocene. Prvič zato, ker so
1	Prim. Prešeren I, 1936, str. 294.
2	Prim. IMDK, let. XVIII (1908), str. 56—57.
2:1 Vse Prešernove in Čopove nemške glose so pisane v frakturi.
od samega pesnika in ker je to edini primer, da je Prešeren sam priznal, na koga je s svojo satiro meril, drugič zato, ker je označil celo verze, ki se nanašajo na posamezne osebe in njih nazore na slovensko književnost. Odslej dalje nam bo vsebina »Nove pisarije« tudi po- tej strani povsem jasna. Značilno pa je, da je to odkril ravno Čelakovskemu, in to v času abecedne vojne med Čopovim krogom čbeličarjev in reakcionarno jan-zenistično skupino metelčičarjev. To nam jasno dokazuje, kako veliko je bilo Prešernu in Čopu do tega, da bi prav češki prijatelji slovenske književnosti čitali in pravilno razumeli vsebino »Nove pisarije«, v kateri se zrcalijo slovenske kulturne razmere in zaostalost, proti kateri se morata boriti predstavnika mlade, napredne generacije.
Kakor smo že omenili, je Čop že skoraj dve leti prej, 27. junija 1831, poslal preko Kopitarja P. J. Šafarlku v Novi Sad izvod 2. zvezka Kranjske Čbelice, v katerem je v pesmi »Nova pisarija« med vrsticami prevedel v nemščino veliko slovenskih besed in izrazov, o katerih je sodil, da jih niti1 ta učeni slavist najbrž ne bo mogel pravilno razumeti.3 Čeprav je to storil nekako v okviru svoje zgodovine slovenske književnosti, ki jo je prav takrat pošiljal Šafafiku, je vendarle značilno, da je poznavalca južnoslovanskih književnosti še posebej opozoril prav na to pesem.
Y isti pošiljki kakor 2. zvezek Čbelice, ki ga je poslal Prešeren Čelakovskemu, pa-so bile tudi številke IB s Čopovim prevodom članka Če-lakovskega in s Čopovim dodatkom k temu prevodu, v katerem tudi tega češkega prijatelja slovenske književnosti še posebej opozarja na »Novo pisarijo«: »Die verkehrte Ansicht, als wäre die Sprache des Landsmanns an sich schon Styl, rügt Dr. Preschern treffend in seiner Satyre ,Nova Pisarija' (Kr. Zhbel. II, str. 30), einem in mehrfacher Hinsicht merkwürdigen Gedichte, ivelches der böhmische Recensent gewiss näher berücksichtigt haben mürde, roenn ihm die speciellen Beziehungen desselben bekannt gewesen wären.« (Podčrtal О. В.4)
Ta Čopova opomba je nastala nedvomno v zvezi s Prešernovimi glosami. Na podlagi njene vsebine in iz dejstva, da je bila poslana skupno z glosami, lahko sklepamo, da je Čop nagovoril Prešerna, naj Čelakovskemu gloisira satiro, da jo bo pravilno razumel in morda le naknadno prevedel v češčino ter jo natisnil v ČČM obenem s primernim komentarjem, da bi jo češki čitatelji pravilno razumeli.
3	Prim. op. cit. IMDK, XVIII (1908).
4	IB, 16. februarja 1883, № 7, str. 26.
Celakovsky je kmalu nato v pismu z dne 9. maja 1833 potrdil Prešernu prejem poslanega mu snopiča Kranjske Čbelice, v katerem priznava: »Ihr Gedicht .Nova pisari ja' gefiel mir gleich beim ersten Lesen, allein ich musste es unbeachtet lassen, weil mir dessen nähere Beziehungen nicht bekannt waren. Nun ist es mir klar. Ich danke für 2 Bändchen mit den Varianten .. .«6
Celakovsky satire »Nova pisarija« v svoji oceni Čbelice sploh ni omenil. Iz njegovega pisma vidimo, zakaj tega ni storil. Šele Prešernove glose so mu pripomogle, da mu je postala njena vsebina jasna. Čopova pripomba pa ga je opozorila tudi na njeno umetniško vrednost. Oba prijatelja sta sedaj upravičeno pričakovala, da bo Celakovsky storil mladi slovenski poeziji novo uslugo. Toda to se ni zgodilo. »Nove pisa-rije« ni prevedel niti takrat niti pozneje.
II. PREŠERNOVE GLOSE H GAZELAM
Kakor je znano, so izšle Prešernove Gazele na dveh straneh »Ausserordentliche Beilage zum Illyrischen Blatte Nr0 28. vom 13. Juli 1833«. Doslej nismo vedeli, da je Prešeren poslal svojemu češkemu prevajalcu in častilcu Fr. L. Čelakovskemu tudi to pesem.
Ta izvod je v konvolutu, o katerem bomo podrobneje spregovorili nekoliko pozneje. Za nas je dragocen zlasti zato, ker so tudi na njem Prešernove lastnoročne beležke.
Že med gori navedenimi debelo tiskanimi podatki Ausserordentliche Beilage... in trojno črto, ki loči tekst Gazel od njih, je pripisal Prešeren:
Aus dem beanständeten 4ten Bändchen der Zhebeliza
V tekstu Gazel pa so med vrsticami prevedene nekatere slovenske besede v nemščino, in sicer:
v 5. pesmi v 8. verzu nad besedo nepokoju: Unruhe Dat v 4. pesmi v 1. verzu nad besedo opravljajo: verläumden v 4. pesmi v 5. verzu nad besedo îpovid: Beist v 5. pesmi v 8. verzu nad besedo Serpdni: Juli
v 5. pesmi nad 10. verzom »Pred ko îtaroît bo Maliaon njega rani«: Antequam
seneetus erit Maliaon ejus vulneri v 6. pesmi v 8. verzu nad besedo plazliilo: Lohn v 7. pesmi v 4. verzu nad besedo odi: Dativ
v 7. verzu nad besedo Rasujsdanim: Efrenatis v 8. verzu nad besedami terzjalke poreko: Betschwestern
5 Prešeren I (1936), str. 299.
Okrog verzov
De Helenina lepota, tolkanj mosli pred Trojo Imert,
Ni posâbljena, le péîem lama brani — zliaî hiti!
je po levi strani polkrog in pod enakim znamenjem je v praznem prostoru pod levim stolpcem pripisano:
Bei dieser Stelle hat der Censor Kopitar Frage aufgeworfen:
*Num tu putas Helenam Ilornero dedisse?«
Naj omenim še to, da je na prvi strani v 1. beležki spodaj pod tekstom v besedi Tibillus prečrtan drugi i in nad njim napisan u, in tako je popravljena napaka (v Tibullus).
Vse Prešernove beležke so pisane s peresom. Y prvih dveh gazelah so vse rime podčrtane z rdečim svinčnikom, gotovo od Čelakovskega.
Te glose h Gazelam je pisal Prešeren nekako med 15. junijem 1833, ko je Cop videl vrnjeni rokopis 4. zvezka Kranjske Čbelice pri okrožnem uradu in ko je bil ta kmalu nato izročen Kastelcu,0 in med začetkom julija 1834, ko je ta snopič izšel.7 To lahko zanesljivo sklepamo- na podlagi Kopitarjeve opazke »Nuni tu putas ...«, ki jo Prešeren navaja, in na podlagi pripombe »Iz zadržanega 4. snopiča Zhebelize«, ki je bila napisana, preden je 4. snopič izšel.
Nastane vprašanje, kdaj je Prešeren poslal Gazele Čelakovskemu.
V ohranjeni korespondenci med obema pesnikoma ne najdemo o tej pošiljki nikakršnega sledu, ker ravno iz tistega časa ni nobenih pisem. Kakor je znano, je Celakovsky pisal Prešernu 9. maja 1833, naslednje Prešernovo pismo Čelakovskemu pa je datirano z 22. avgustom 1836.
Preostajata torej dve možnosti: 1. da je Prešeren odgovoril Čelakovskemu na pismo z dne 9. maja in mu obenem poslal Gazele, pa to pismo ni ohranjeno, ali 2. da jih je poslal po nekom, ki je potoval v Prago. Sodeč po vsebini Prešernovega pisma z dne 22. avgusta, zlasti pa po vsebini pisma Čelakovskega Čopu z dne 10. marca 1835,8 je zelo malo
» Prim. Kidrič, Prešeren (1938), str. CCC1X.
7	Ibid., str. CCCXVII.
8	ZMS VI (1904), str. 184: »Was machen die Herren Preschern und Kasteliz? Gern würde ich ihnen schreiben, allein für den Augenblick bin ich zu sehr mit Geschäften überhäuft, u. Denn ich nicht irre, schulden Sie mir beide eine Antwort t (podčrtal О. В.). Prešeren mu torej ni pisal že tako dolgo, da ne pomni, če je on dolžan odgovor Prešernu ali Prešeren njemu.
verjetno, da bi Prešeren Čelakovskemu že prej odgovoril. Tudi na podlagi raznih znanih okolnosti iz Prešernovega življenja v tem času lahko sklepamo, da se pesnik takrat ni ukvarjal s korespondenco. Zdi se torej najbolj verjetno, da se je Prešeren sicer takoj po izidu Gazel odločil, da jih pošlje svojemu častilcu v Prago in da je že takrat napisal glose, da pa jih ni odposlal vse do avgusta 1834. Takrat pa so se mu nudile kar tri možnosti: 1. Y začetku marca je obiskal Ljubljano znani češki prirodo-slovec in slovansko-prerodno usmerjeni publicist Jan Svetopluk Pressl. Ta se je srečal tudi s Prešernom, kakor je razvidno iz pesnikovega pisma Čelakovskemu 22. avgusta 1836." 2. Konec avgusta sta se ustavila v Ljubljani na povratku iz Italije v Prago češki pesnik Karel Hyuek Mâcha in njegov prijatelj jurist Strobach ter se srečala s Prešernom in njegovo družbo.10 3. Tik pred njunim obiskom pa je odpotoval na Dunaj in v Prago M. Cop, ki se je ob tej priliki sestal s češkimi preroditelji, zlasti seveda s Celakovskim.11
Težko je presoditi, katero od teh treh možnosti je naš pesnik izkoristil za pošiljatev Gazel Čelakovskemu. Najbolj verjetna se mi zdi prva, in to zato, ker je imel pošiljko že pripravljeno in jo je torej poslal že ob prvi priložnosti, ki se mu je ponudila. Ni pa seveda izključeno, da je vzel pesem s seboj šele Cop, ki je odšel tja konec avgusta 1834. Skoraj gotovo je obenem z Gazelami poslal Prešeren Čelakovskemu tudi Sonetni venec, ki je izšel v februarju tistega leta in je v konvolutu tik za Gazelami, toda brez kakršnih koli rokopisnih beležk. Ta izvod ni enak tistemu, ki ga je Prešeren posvetil Burgarju in ki ga popisuje Viktor Steska.12 Je na ročnem, neobrezanem papirju (brez vodnega znaka) formata 19 X 23 cm.
III. ČOPOVE GLOSE K ČLANKOM V Iß
Prav tako kakor na iskanje Prešernovih rokopisnih beležk, me je napotila korespondenca med Čopom in češkimi preroditelji Palackim in Celakovskim, da sein v knjižnici Narodnega muzeja v Pragi iskal tudi
0 Prešeren 1 (1936), str. 311: »Der rege Eifer, der bei den Czechen nach den Berichten des Herrn Professors Pressel, H. Maha, dr. Amerling herrscht, erfüllt uns mit Freude...« in »Indem ich Sie bei Gelegenheit eine Empfehlung an Prof. Présel... auszurichten bitte...«
10	Prim. Kidrič, op. cit., str. CCLXXII.
11	Prim, pismo Čelakovskega Copu v ZMS VI (1904), str. 183.
12	Prim, članek Paberki o Prešernu. КО V (1901), str. 24. Тиф izvod, o katerem poroča Gr. Krek (Prešernov album, 1900, str. 750), ima drugačen papir.
tiste številke IB, ki jih je poslal Cop v Prago in o katerih fcmo iz njegovega pisma Celakovskemu, da so od njega »postilirane«.
Celakovsky je poslal, kolikor je znano, 24. decembra 1832 Prešernu s pismom tudi »ein paar Aushängebögen« iz CCM s svojim člankom о Kranjski Čbelici in s prevodi štirih Prešernovih pesmi. Pismo in prilogo je moral Prešeren prejeti okrog 4. januarja 1833. Kakor lahko razberemo iz Čopovega pisma Palackemu z dne 14. januarja 1833, ki ga objavljamo v celoti na koncu tega članka, so najbrž takoj po prejemu pošiljke vsi trije prijatelji, Prešeren, Cop in Kastelic, na skupnem sestanku odločili, da je treba Celakovskega kritiko prevesti v nemščino in jo> objaviti v prilogi IB. Ker pa Cop ni popolnoma obvladal češkega jezika,18 so naprosili nekega Ceha, ki je kot uradnik služboval v Ljubljani, naj članek dobesedno prevede. Ta je to storil in Cop je njegov prevod korigiral. Ker kljub temu še ni bil zadovoljen s prevodom in ker so mu ostala nekatera mesta v članku nejasna, ga je sklenil poslati v Prago v pregled in odobritev. Poslal pa ga ni naravnost Celakovskemu, kakor smo doslej mislili,14 pač pa uredniku CCM Frant. Palackemu, s katerim sta se srečala prejšnje leto na Dunaju, in sicer s pismom 14. januarja 1833, ter ga naprosil, naj prevod pregleda, dopolni in popravi. Ker pa bo po Čopovem mnenju tudi Celakovskemu gotovo veliko na tem, da bodo dobili nemški čitatelji dober prevod, naj ga dâ Palacky mogoče njemu v pregled in mu ga potem takoj vrne. Palacky je Čopu ustregel in mu dva do tri dni nato prevod vrnil s Celakovskega pripombami in z njegovimi »prijaznimi vrsticami«15 ter s svojim pismom, v katerem ga naproša, naj mu pošlje tiste številke IB, v katerih bo izšel prevod članka. Cop je čakal z odgovorom Celakovskemu vse dotlej, dokler ni izšel prevod in njegovi lastni dodatki, čeprav je medtem prejel od češkega pesnika še nekaj knjig (... als durch die mir neulich von Ihnen zugekommenen »tokens of remembrance...«). Ko so izšli, se mu je dne 14. marca 1833 za vse skupaj zahvalil ter mu poslal zaprošene številke IB s pismom, v katerem med drugim pravi: »Was mit Ihrem Artikel bey
13 Prim. Čopovo pismo Pulackemu z dne 14. januarja 1833 in njegovo izjavo Celakovskemu z dne 14. marca 1833 »bey meiner höchst geringen Kennzniss der böhmischen Sprache...« ZMS VI (1904), str. 181.
11 Prim. Avg. Pirjevec, Matija Čop: Izbrano delo, 1935, str. 89, in Fr. Kidrič, Prešeren, 1938, str. CCLIV.
15 To pismo Celakovskega doslej ni bilo eruirano.
uns geschah, werden sie aus den anliegenden (von mir hin und wieder postillierten) Num des ,Illyr. Blattes' ersehen.«10
Celakovskega članek je bil tiskan v 6. številki Ljubljanskega tednika IB z dne 9. februarja 1833, Čopovi dodatki pa so izšli kot nadaljevanje v 7. številki z dne 16. februarja in v 8. številki z dne 23. februarja 1833. Y 10. številki IB z dne 9. marca 1833 pa je izšel pod šifro .—. odgovor Jožefa Burgerja.
Cop je torej 14. marca 1833 lahko poslal Celakovskemu samo navedene številke IB.
Tudi ko sem našel to Čopovo pošiljko Celakovskemu, se nisem čudil, zakaj je bila vse do danes neznana in zakaj je ni mogel svojčas najti Prijatelj, ki jo je najbrž iskal prav tako kot 2. zvezek Krajnske Zhbelize, o katerem smo govorili. Omenjene številke IB so namreč vezane še s 16 drugimi slovanskimi tiski iz prerodne dobe v konvolut (sign. 7 A 34 — obrozeni), na katerega prvem mestu je razprava Petra Keppena »O pro-ishoždenii, jazykë i Iiteraturë litovskih narodov. Sanktpeterburg 1827.«17 Brošure je dal vezati v polusnje konec tridesetih let sam Celakovsky. O tem nam priča Obsali, ki ga je sain napisal na prvem praznem listu, in njegov podpis v levem spodnjem kotu na notranji strani platnice. Po stari signaturi, po pečatu in exlibrisu (sedaj prelepljenem z exlibrisom Knjižnice Narodnega muzeja) vidimo, da je konvolut v preteklem stoletju pripadal Akademski knjižnici v Pragi.
Omenjene od Сора »postilirane« štiri številke IB so po literarno-zgodovinski strani važne in za bodočo kritično izdajo Čopovih spisov
10 Prim. ZMS VI (1904), str. 181.
17 Zaradi zanimivosti nuj navedemo še ostale privezke: Sbirka nčkojih rččili, koje su ili u gornjoj ili u dolnjoj llirii pomanje poznane. U Zagrebu 1835. — Dobrowsky, Jos.: Die Bildsamkeit der Slawischen Sprache. Prag. — Тут Wossebnje cžeszenym njedy Ssobustawqm Prjedarskeho Towarstwa Lipsku... Lipsku. — Hanka, W.: Jaroslaw witiez nad Tatary. W Praze 1823. — Michanovich, A.: Zusammenstellung von 200 Laut- und Sinnverwandten Wörtern des
Sanskrites und Slawischen. — Danica Ilirska, teč. II, 1836, br. 10—15, s člankom
Včk. Babukiča »Osnova slovnice slavjauske narečja ilirskoga. — Illyrisches Blatt 1833, Nr 6, 7, 8, 10. — Nuovo Discaeciamento di lettere inutili... Laibach
1833. — Ausserordentliche Beilage zum Illyr. Blatte №» 22, 23, 1833. — Ein Wort
über den Laibacher ABC-Streit. — Ausserordentliche Beilage zum Illyr. Blatte
№° 30, s prilogo Literarische Scherze in August Wilhelm v. Schlegel's Manier. Vom »Doctor-Dichter P.<. — Ausserordentliche Beilage zum Illyrischen Blatte
Nro 28 (Gasele). — Sonetni venez. — Sledi še šest drobnih čeških in eden bratislavski tisk.
zelo dragocene, zato prinašamo točen popis vseli Čopovih beležk in popravkov. Pisane so s črnilom, večinoma po obeh robovih teksta.
IB Nr 6 z dne 9. februarja 1833:
Na str. 22 v desnem stolpcu je v 21. vrstici Viele minder popravljeno na robu v Viel weniger,
v 23. v. je ob začetni črki S. zvezdica in na robu pripisano Supan, Dr. u. Prof. der Theologie, sehr gelehrt etc. gegenwärtig wegen allerlei/ Narrenheiten suspendiert, v 41. v. je pripisana ob kratici Gr. številka 1, ob kratici L-k
pa številka 2 in na robu pojasnilo 1. Grabner )
n t . , ., > Studierende 2. Levizhnik J
Na str. 23 je v levem st. popravljen v 3. verzu pesmi Al prav se pilhe... naglas v besedi kopita na kopita,
v desnem st. je v 4. v. ACB-Fache popravljeno v ABC-Fache, med 39—42 je na desnem robu beležka: Ich weiss nicht, ob ich hier Ihren Sinn gefasst. Na str. 24 je v 40. v. levega st. ob besedi Smole križec in na levem robu beležka: wir declinieren — ole, -eta wie le -eta. Začetek besed je bil pri vezavi knjige odrezan.18
IB N' ? z dne 16. februarja 1833:
Na str. 25 je v levem st. v 11. v. za besedico gleich križec in na levem robu beležka: Conf. Kopitar's Note in Schaf far ik's Gesch. der slaw. S pr., S. 493,
v 12. v. istega st. je k da pripisan ß (torej daß), v desnem st. je v 26. v. za besedo gebrauchen križec in na desnem robu beležka: nahmentlich Ravnikar, nun Bischof in Triest. Na str. 26 je v levem st. 20, v besedi Andere popravljen veliki Ava, v desnem st. je na koncu prvega odstavka križec in na desnem robu beležka: Von Ravnikar, Salokar, Potozhnik, Veriti, Shvab, Baraga (nun Missionar bey den Ottawas in Amerika) etc.,
v istem st. na desnem robu med 32.—45. v. beležka: Wer sollte glauben, das eine solche Entschuldigung nöthig wäre!
18 Čop je imel najbrž za potrebno, poučiti Čelakovskega o sklanjatvi tega imena, ker je le-ta v pismu Prešernu mislil, da se piše Smolet (prim. ZMS VI [1904], str. 169).
Na str. 27 v levem st. v 14. v. za besedo osliivlena križec ia na levem robu beležka: ein Lob gedieht auf Napoleon von Vodnik's (sledi prečrtano dem Pi) Krain. Gram., ivelches ihm die Entlassung aus d. österr. Dienst zuzog,
v desnem st. ob 5. v. na desnem robu glosa: Kaminski etc., v desnem st. v 36. v. v besedi Pifarja pripisan i (torej Pifarija), spodaj pod črto popravljeno Czeskian v Cheskian in eno vrstico dalje je za besedo können križec in na desneip robu beležka: Kollàr's > SI am y Deer a« besitzt hier niemand; ich habe sie einmahl in Lemberg bey Kaminski gesehen (zadnjo besedo podčrtal Cop).10 Na str. 28 v levem st. v prvi v. drugega odstavka pred besedo Assonanz vstavljen člen die.
IB Nr 8 z dne 25. februarja 1835:
Na str. 30 v levem st. je v zadnji v. v besedi Jungman nad n potegnjena črtica (torej Jungman), za njo napravljen križec, na levem robu pa pripisana beležka: Oder verstehe ich die Stelle Jungmann's nicht recht?,
v desnem st. v drugem odstavku v 38. v. za besedo enthalten križec in na desnem robu beležka: mas aber freilich bey Su-pan's Gedichten nicht fall ist — Na str. 31 v desnem st. pod črto je popravljena letnica 1529 na 1524 in v naslednji v. je eta und prečrtana in za epsilon na robu pridano und omega (torej epsilon und omega).
IB Nr 10 z dne 9. marca 1855:
Na str. 29 v levem st. v 23. v. za besedo Dasein križec in na spodnjem robu beležka: durch den Druck von allerley ... sledi še nekaj
10 Kaminski, Jan Nepomuceu (1777—1855), poljski pesnik, dramatik in pre-
vajalec, ustanovitelj lvovskega gledališča (1810), katerega ravnatelj je bil do
leta 1833. Urednik lista »Gazcta lwowska«. Med drugim je izdal tudi dve zbirki
pesmi: Soneti, Lwôw 1827, in Przeklady i ulotne miersze, Lw6w 1828. — Doslej
nismo vedeli, da je bil med Čopovimi znanci v času njegovega bivanja v Lvovu
(1822—1827) poleg Karola in Mikolaja Boloza Antoniewicza ter Wuclawa Zale-
skega i. dr., ki jih omenja Kidrič (SBL I, str. 100—101), tudi ta poljski pisatelj, ki
se je živo zanimal za slovanske literature. Iz Čopove beležke je razvidno, da je
Čop vsaj videl Kollârjevo zbirko sonetov »Slavy dcera« že takoj po izidu prve izdaje (1824) v Lvovu in da je ni »še meseca februarja 1833 poznal le po Bow-
ringovih angleških prevodih iz 1832«, kakor trdi Kidrič (Prešeren p, str. CLXI) na podlagi Čopovih tiskanih vrstic v IB, št. 7 z dne 16. februarja 1833, str. 27.
besed, ki pa so bile pri vezavi knjige odrezane; vidijo se samo ostanki,
v desnem st. je na koncu prvega odstavka za latinskim besedilom na desnem robu beležka: vid. Kop. Gr. p. Številka je bila odrezana pri vezavi knjige, v istem st. na desnem robu ob 26.—28. v. klicaj. Na str. 40 v levem st. za prvo v. klicaj, in na levem robu med vrsticami i—3 ter ob 11. vrstici ravno tako klicaja, na koncu drugega odstavka za besedo rechnen pripisano: das wollen mir hoffen, na levem robu ob tretjem odstavku beležka: Welch' ein Schluss!,
v desnem st. na desnem robu ob 14., 19. in med 25.—27. v. klicaji in v predzadnji vrstici članka za besedo1 Literatur križec in na desnem robu beležka: von Katechismen und Gebetbüchern.
*
Celakovsky je imel 9. maja 1833 v rokah tudi Čopov Nuovo Discac-ciamento di lettere inutile, ker se zanj zahvaljuje v pismu iz tistega dne Prešernu: »Ich danke für 2 Bündchen mit den Varianten u. H. Cop's N. Discacciamento, das ich bisher nur flüchtig durchlesen konnte, allein hinlänglich habe ich ersehen, dass er ein geschickter General u. in der Taktik sehr erfahren sei. Künftig mehr darüber. Meine Empfehlung an ihn, so wie an H. Kastelic.«20 Ta vsebuje 13. (30. marca), 14. (6. aprila), 15. (13. aprila) in 17. (27. aprila) številko »Ausserord. Beilage zum IB«, ima posebno paginacijo (17 strani) in samostojen naslovni list.21
V tej brošuri ni nikakršnih Čopovih glos, marveč samo nekaj njegovih popravkov, in sicer:
Na str. 1 v l.v. levega st. je prečrtana beseda vorigen in namesto nje je vstavljena v 2. v. za besedo Jahre letnica 1831, ki je napisana na levem robu teksta,
v istem st. je v 14. v. v besedi errinnern prečrtan prvi r (torej erinnern).
20	Prim. Prešeren I (1936), str. 299.
21	Točen popis naslovnega lista: Nuovo Discacciamento di lettere inutili, Das ist: Slowenischer ABC-Krieg. Eine Beilage zum Illyr. Blatt (:Vom Bibliothekar Zliop.:) Laibach, 1833. Gedruckt bei Ignaz Aloys Edlen v. Kleinmayr. V prepisu, ki ga navaja Zigon v ZMS Y (1903), str. 117, sta dve majhni razliki (das z malo začetnico in za Laibach ni vejice).
Na str. 3 sta v desnem st. v 23. v. v besedi Lautes dve zadnji črki prečrtani.
Na str. 5 je v levem st. v 13. v. v besedi Bleibung prečrtan n iu ob strani
v levem robu nadomeščen s črko r. Na str. 6 je v levem st. k besedi aussprechbar pridana v levem robu končnica er (torej aussprechbarer).
Ker ni bilo doslej v literarni zgodovini in bibliografiji jasne slike o nastanku brošure Nuovo Discacciamento,22 se mi zdi potrebno vso stvar razjasniti.
Pod navednim naslovom sta izšli dve različni izdaji. Prva od njih obsega gori omenjene štiri številke posebne priloge IB, v katerih je izhajala Čopova razprava Slowenischer ABC-Krieg s podnaslovom Eine Erwiderung auf den Artikel: »Krainische Literatur« in Nr. 10 des Illyr. Blattes, podpisana z r, ki ima 17 tiskanih in eno prazno stran. Izšla je v nekaj izvodih takoj po izidu 17. številke IB 27. aprila 1833, in to je poslal Čop med drugim tudi Čelakovskemu ter jo obetal Kopitarju v tistem velikonočnem načrtu pisma, ki ga omenja Zigon: »In ungefähr 8 Tagen dürfte es vollständig gedruckt seyn, und da werde ich es Ihnen durch Dr. Fluck ... übersenden können.«23 O tej izdaji piše Čop Kopitarju tudi v pismu z dne 2. oziroma 3. maja 1833, da mu jo pošilja, in med drugim tudi to, da ga je stala 20 fl.
Po tej izdaji se je abecedna vojna nadaljevala na straneh posebnih prilog IB v številkah 22, 23, 27 in 30. Y 27. številki je bilo natisnjeno Kopitarjevo pismo Metelku, ki je izšlo potem tudi posebej. V 30. številki posebne priloge pa so poleg Čopovega članka izšle tudi Prešernove »Literarische Scherze in August Wilhelm v. Schlegel's Manier«.
Pozneje, najbrž avgusta ali septembra 1833, je dal Čop vse članke, ki so izhajali v IB in v posebni prilogi, pod naslov Nuovo Discacciamento di lettere inutile itd., da bi podal jasno sliko poteka abecedne vojne, ker se je dobro zavedal velike zmage, ki jo je dosegla napredna struja v boju z nazadnjaki. Čelakovskega razporeditev posameznih člankov v kon-volutu nudi točno sliko nastanka Discacciamenta in obenem priča, kako pazljivo je češki pesnik sledil poteku tega kulturnega boja med Slovenci.
22	Prim. A. Zigon: Nekoliko stvari izpod Čopovega in Prešernovega peresa. ZMS V (1903), str. 116—117, in A. Pirjevec v opombah h knjigi Matija Čop: Zbrano delo. V Celju 1935, na str. 93—94.
23	A. Zigon, op. c. v ZMS Y (1903), str. 99.
IV. DOSLEJ NEOBJAVLJENO ČOPOVO PISMO FR. PALACKÉMU
V Literarnem arhivu Narodnega muzeja v Pragi je ostalo vse do najnovejšega časa24 nezapaženo Čopovo pismo z dne 14. januarja 1833 znanemu češkemu zgodovinarju in prvemu uredniku Časopisa Českeho Musea Františku Palackemu. Vedeli pa smo zanj iz odgovora Palackcga Čopu 26. januarja 1833. Po' vsej priliki je to prvo pismo, ki ga je Čop pisal svojemu češkemu znancu. S Palackim sta se srečala na Dunaju med 18. aprilom in 4. majem 1832, kakor lahko sklepamo na podlagi uvodnega stavka Čopovega pisma. Palacky je takrat zbiral v dunajskih arhivih in knjižnicah gradivo za svojo obširno Zgodovino češkega naroda. Najbrž ju je seznanil Kopitar, sàj je ta češkega zgodovinarja dobro poznal »vsaj od 1. 1823«.25 Takrat sta bila »gromovnik« in češki učenjak še v dobrih odnosih, pozneje pa sta si — kakor je znano — po Kopitarjevi krivdi prišla navzkriž.
Čopovo pismo, napisano v frakturi na obeli straneh danes že nekoliko porumenelega lista velike osmerke, se glasi:
Laibach, 14. Jäner 1833.
Verehrter Herr und — ich glaube ob sagen zu dürfen — Freund!
Ihr freundschaftliches Benehmen gegen mich bey meiner letzten Anwesenheit in Wien ermuthiget mich, Sie mit einer Bitte zu belästigen, deren Gewährung ich um so eher hoffen darf, da der Gegenstand derselben Ihnen nicht ganz fremd ist.
Herr v. Celakovsky hat die Herren Preîhérn und Kaîteliz durch die Zusendung der in Ihrer Zeitschrift erschienenen Anzeige der Kranjîka Zhbeliza auf das Angenehmste überrascht. Wier lasen diese so wohlwollende Beurtheilung mit dem grössten Interesse — nicht nur wegen des Lobes [podčrtal Čopi, dessen sie diese Unternehmung würdigt, sondern selbst wegen des Tadels [podčrtal Čop[, den sie hie und wieder enthält, welcher uns nicht minder willkommen ist; denn er ist grösstenteils Wasser auf unsere Mühle. (-.Ich spreche per »uns«, nicht als wäre ich ein Mitarbeiter an der Zhbeliza — die unbedeutenden, mit Z. unterzeichneten Gedichte sind von einem gewissen Ziegler [podčrtal Сор] ■— sondern nur, weil ich an dem Erfolge meiner Freunde Antheil nehme:). Es ist daher sehr natürlich, dass wir diese Recension auch nnserm (podčrtal Cop] Publikum bekannt zu machen wünschten, was am freylichsten durch das sogenannte »Illyrische Blatt«, eine Beilage der Laibacher Zeitung, geschehen kann, in welchem Blatte ohnehin die Zhbeliza noch gar nicht angezeigt worden ist. Es handelt sich also um eine genaue und richtige deutsche Uibersetzung Ihres
24	Da to pismo ni izgubljeno, smo zvedeli prvič iz seznama Františka Baflie: Jugoslavica v Literarnim archivu Narodniho musea. Praha 1957.
25	Prim. Kidrič v SBL I, str. 504.

Artikels. Wir haben denselben wohl beyläufig [podčrtal Сор] verstunden, nali-mentlieh ich [podčrtal Cop| mit Hülfe des Polnischen; indessen wollten wir doch, um sicher zu seyn, auch einige geborne Böhmen über Einzelnes fragen, die uns indessen wenig Auskunft zu geben wussten. Einer derselben hat eine schriftliche Uibersetzung des ganzen Artikels versucht; ich habe dieselbe, da in derselben mehrere offenbare Unrichtigkeiten vorkamen, etwas durchcorrigiert; aber Manches blieb mir dunkel oder zweifelhaft, da Euere Wörterbücher Re-schelius,30 D. Ad. z Weleslavjna,27 Wussin,28 Tomsu20 etc. einen gleich im Stich lassen.
Wir sind daher so frey, Ihnen hiemit eine Abschrift dieser von einem Böhmen verfertigten und von mir etwas verbesserten (oder verschlechterten) Uibersetzung einzusenden, mit der Bitte, dieselbe durchsehen, die darin vorkommenden Lücken ausfüllen und nahmentlich die rotli angestrichenen Stellen, wenn es nöthig seyn sollte, berichtigen zu wollen. Vielleicht würde H. v. Celakovsky selbst so gut seyn, diese Mühe zu übernehmen, da es ihm zunächst daran liegen dürfte, dass seine Arbeit den deutschen Lesern nicht zu sehr entstellt vorgelegt werde. Die verbesserte Uibersetzung wünschten wir sobald als möglich mit der Briefpost zurückzuerhalten. (Es versteht sich von selbst, dass das Briefporto der H. Kaîteliz hier zahlt, da er dabey zunächst interessiert ist.* [Naslednji stavek je pripisan na levem robu pisma.] *Nur ein Récépissé bitten wir der Sicherheit wegen dort zu nehmen. Der Artikel wird dann sogleich (wahrscheinlich mit einigen Postillen von mir begleitet) ihm »Illyr. Blatt« erschienen.
Die Herren Preîhern und Kaîteliz lassen sich einstweilen durch mich bey H. v. Celakovsky — den Sie wohl häufig sehen — für das Gesendete verbindlichst bedanken. Preîhern wird nächstens selbst schreiben.
Da H. v. Celakovsky den Dr. Preîhern auf die böhmische Uibersetzung von Bürger's Leonore aufmerksam macht, so ersucht mich H. Kaîteliz, der sich eben mit einer Bearbeitung von Schiller's »Glocke« beschäftigt, anfragen, ob etwa eine gute [podčrtal Cop] böhmische Uibersetzung der selben vorhanden ist. Wäre dieses der Fall, so würden sie uns sehr verbinden, wenn Sie dieselbe, sie mag einzeln, oder sonst in irgend einem Bande erschienen seyn, (gegen unverzügliche Vergütung der Kosten) mit dem Postwagen unter seiner Adresse (Michael Kaîteliz, Scriptor an der K. K. Lycealbibliothek) hieher einsenden möchten, falls Ihnen dies nicht zuviel Ungelegenheit machen würde.
20 Tomas Reschelius (Rešelius ali Reši), 1520—1562, češki katoliški pisatelj in leksikograf, avtor latinsko-češkega (1560) in češko-latinskega slovarja (1562).
27	Daniel Adaiu z Veleslavina (1545—1599), češki pisatelj in založnik, lastnik slavne češke tiskarne, je izdal med drugim slovarje Nomenciator quadri-linguis (1598) in Silva quadrilinguis vocabulorum et phrasium boli., lut., graecae et german. lingue 1598 in 1683.
28	Kašpar Vusm, češki leksikograf, je izdal med drugim Dictionarium von dreien Sprachen (1700—1706).
29	František Jan Tomsa (1753—1814), češki preporodni pisatelj, je izdal med drugim Vollständiges Wörterbuch d. böhmisch., deut. u. latain. Sprache (1791), katerega nova izdaja v dveh zvezkih je izšla leta 1805—1807.
Ich bitte sowohl wegen dieses eiligen und unförmlichen Gekritzels als wegen eines Anliegenes tausendmal um Vergebung, u .verharre mit ausgezeichneter Hochachtung
Ihr ergebenster Mathias Zhop Lycealbibliothekar
Ich würde Sie bitten mich H. v. Hanka zu empfehlen, aber ich darf es
kaum wagen, da ich ein längst erhaltenes Schreiben von Ihm nicht beantwortet.
*
Čeprav ne prinaša gradivo iz praških knjižnic in arhivov, ki ga objavljamo, nikakršnih prav posebno važnih odkritij, se mi vendar zdi, da predstavlja zanimiv prispevek k češko-slovenskim literarnim stikom v tridesetih letih preteklega stoletja. V njem je nekaj novih podatkov, ki bodo pomagali ne samo precizirati nekatere domneve in trditve predvsem biografskega in bibliografskega značaja, marveč tudi pojasniti neke momente v zvezi z delom čebeličarjev. Poleg tega bodo pripomogli k boljšemu poznavanju deleža čeških preporoditeljev v razvoju slovenske književnosti v zelo važnem obdobju bojev za nov, napreden odnos do slovenskega jezika in literature. Danes vemo, da ta delež ni bil majhen. Celakovskega ocena KB in njegovi prevodi Prešernovih pesmi so bili v naši literarni zgodovini pravilno ovrednoteni, zdi se mi pa, da še vedno ni bil zadosti ocenjen pomen korespondence Prešerna in Сора s češkimi preporoditelji.
Pismeni in osebni stiki, ki sta jih Cop in Prešeren navezala s češkimi preporoditelji, so samo nadaljevanje lepih odnosov med predstavniki slovenskega in češkega preporoda iz časov Dobrovskega,30 na drugi strani pa jih lahko smatramo za začetek bogatili in plodnih vezi, ki so se spletle in utrdile med obema narodoma v nadaljnjih desetletjih 19. stoletja. Ti stiki še vedno čakajo na svojega zgodovinarja. Saj nimamo o njih vse do danes večjega dela. Zelo verjetno bi jih znanstveno obdelal že v začetku stoletja Ivan Kunšič, da ga ni mladega ugrabila smrt. Preden pa bo napisana zgodovina kulturnih stikov med našima narodoma, bo treba opraviti veliko heurističnega dela, predvsem v Pragi; pa
tudi v Ljubljani se bo gotovo našlo še marsikaj zanimivega. Na misli
«
90 Prim. Fr. Kidrič: Dobrovsky in slovenski preporod njegove dobe. Ljubljana 1930.
imam ne samo arhivsko, marveč tudi tiskano gradivo po časnikih in revijah. Tej bodoči zgodovini naše literarne vzajemnosti s Cehi je namenjen tudi ta prispevek, ki mu bodo pozneje sledili še drugi.
Résumé
Avec la publication et l'explication des documents que l'auteur a découverts aux bibliothèques et dans les archives de Prague l'image des relations entre F. Prešeren et Matija Cop d'une part et F. Palacky et L. Celakovsky d'autre part devient plus complète. Les documents découverts:
1.	Le second numéro de la «Krajnska Cbelica» envoyé à Celakovsky par Prešeren et contenant son poème satyrique Nova pisarija que le poète avait munie des remarques spéciales pour expliquer à Celakovsky certaines allusions.
2.	Le supplément spécial de «l'Illyrischen Blatt» datant du 28. juillet 1933 qui continet les Gazele de Prešeren. Entre les vers, le poète a noté la traduction allemande ou latine de quelques mots slovènes.
3.	Les numéros de «l'Illyrisches Blatt» dans lesqueles se trouve la traduction de l'aperçu sur la littéruture slovène écrit par Celakovsky. Les exemplaires sont munis de quelques remarques et corrections faites par M. Cop.
4.	Le Nouvo discacciamento de Cop corrigé par l'auteur et destiné à Celakovsky.
5.	La lettre inédite de Cop à Palacky du 14. janvier 1833.
Jakob Rigler
TENDENCE PRI RAZVOJU L-A
Iz praslovunščine so slovanski jeziki podedovali trojni l (l, l, T). Čeprav sta v tej trojnosti nastopala samo dva fonema, so vendar vsi slovanski jeziki težili k poenostavitvi. Med drugim je pogosto prišlo tudi do sprememb velarnega l. Nekateri jeziki in dialekti so velarni l še obdržali, drugi so ga spreminjali v različne glasove. Dostikrat je imel l glede na pozicijo^ dvojen razvoj; drugače se je namreč razvijal končni in antekonzonantični l kot l pred vokalom.
Različne možnosti razvoja l-a in v glavnem tudi teritorialni obsegi posameznih inovacij so bolj ali manj poznani. V glavnem torej vemo, kako se je l razvijal; ostane pa vprašanje, zakaj se je tako razvijal.
V jeziku se sicer mnogokrat spremeni določen glas v drugega, razvijajo se novi fonemi in izginjajo stari, spreminjajo se celotne fonološke strukture. Večkrat tega še nikakor ne moremo zadovoljivo pojasniti. Tudi pri l-u ne moremo popolnoma točno reči, da se je tu razvijal tako in drugje drugače samo zaradi tega ali onega vzroka. Na razvoj vpliva večinoma več faktorjev in šele njihov skupni učinek povzroči spremembe. Vemo, da se l lahko artikulira na različne načine (prim. Broch, Očerk, 32 si., in tam naved. lit.), na kar morda vpliva določena artiküla-cijska baza. Ze to je eden izmed vzrokov različnega razvoja. Pogostna dvojnost v razvoju l-a pred vokalom (skupina la) in l-a, ki zlog zapira (končni in antekonzonantični -l), je gotovo do neke mere utemeljena z eksplozijo prvega in z implozijo drugega l, kot je domneval že Tomson (Izv. otd. r. jaz. i slo. XVI, 3, 151—4). Toda pri tem so delovali tudi še drugi vzroki.
Iz današnjega stanja v slovenščini se da kaj hitro razbrati neko' vsaj rahlo medsebojno povezanost med izgovorom o-ja in razvojem l-a. In ne samo v slovenščini. Pozneje, ko sem iskal razlage pri drugih slovanskih jezikih, sem našel omenjeno pri Frinti (Fon. pov., 78), kar pa on v glavnem zavrača, da je že Bogorodicki (Obšči kurs russ. gramm., 376) menil, da je k spremembi l-a pripomoglo to, če je bil podoben glas že za prvotni d. Tega mnenja menda niso sprejeli in v 5. izdaji, ki mi je edina

dostopna, ga več ne najdem. Vendar natančneje formulirano, povezano tudi z razvojem l > o in ob upoštevanju še raznih drugih momentov, takšno gledanje na razvoj l-a ni brez vrednosti. Seveda ne gre pri tem toliko za način izgovora prvotnega o kot za fonološki sistem govora.
Mislim, da je bila za tendence, ki so usmerjale razvoj l-a, ena izmed bistvenih važnosti fonološka struktura posameznih dialektov oziroma govorov. Ce je govor že imel v svojem sistemu u, potem se je l razvijal v u, kadar seveda niso nastopili kaki drugi faktorji. Ce pa u-ja v govoru ni bilo, potem je l lahko ostal ali pa se je tudi razvil v kak drug glas, bodisi y, Q, ipd., lahko v Z in seveda ostane tudi možnost, da se je tudi v takem govoru Tazvil v u, saj se v jeziku lahko razvijajo novi glasovi. Važna pa je bila za razvoj l-a celo distribucija glasu u. Ce je govor poznal u samo v poziciji na koncu zloga oziroma pred konzonantom (označujem z -u), pred vokali pa je imel labiodentalni v, potem se je navadno razvil v и le končni in antekonzonantični l, medtem ko je v govorih, ki so imeli pred zadnjimi vokali bilabialni и (m), večkrat prešel tudi l pred vokali (skupina la) v и (m). I se je torej najraje vključeval v že obstoječe glasove. Bil je sicer dovolj frekventen, da bi se iz njega lahko razvil nov glas, toda začel se je spreminjati najbrž kmalu po dobi, ko so slovanski jeziki in njihovi dialekti uredili svoje zastopstvo za indoevropski oziroma praslovanski u/m in je ponekod bila lahko še živa tendenca proti bila-bialnim pripornikom bodisi nasploh ali v določeni poziciji. Primerjaj o času sprememb ro-ja ter o tem, kako se to odraža tudi v substitucijah /-ja pri Popoviču (ZslPh XXIV, 32 si., zlasti 40—42) in tam navedeni literaturi. Spremembe l-a v že obstoječe glasove so bile možne zato, ker so zaradi tega le redke besede sovpadle.
Vpliv fonološke strukture govora na razvoj l-a pač ne gre jemati kot zakon, ampak le kot močno tendenco, ki je usmerjala razvoj. Seveda je ponekod iz prvotnega središča inovacija lahko zajela nekoliko večje ali pa tudi manjše ozemlje, kot bi pričakovali. Večkrat bo to mogoče pojasniti z bolj ali manj izrazito artikulacijo bilabialnega spiranta za d. Drugod so spet nastopili razni drugi faktorji, ki so bili močnejši od navedene tendence, n. pr. tuji vplivi (kot pri režijanskem -l), včasih verjetno tudi stvari, ki nam iz dosedanjih opisov dialektov še niso razvidne, kot n. pr. morda različna frekvenca posameznih glasov, nekdanje mešanje prebivalstva ipd. Ponekod pa je nasprotovanje navedeni tendenci lahko samo navidezno, kajti v govoru imajo sicer lahko za v labiodentalni spirant v vseh pozicijah, vendar pa imajo lahko kljub temu
še u, ki je nastal po diftongizaciji vokalov, če je diftong razpadel na dva fonema (prim, spodaj o slovaških liptovskih narečjih).
Za govore, ki so poznali samo o, a je v njih tudi prišlo do sprememb Z-a, je jasno, da lahko pričakujemo razvoj v и (seveda poleg razvoja v Z) in ne v o ali podobno^ v primeru, če so spremenili vsak Z (tudi pred vo-kali), torej če je novi glas ostal tudi še v konzonantski funkciji (aZa > ama in ne aha), če pa so taki govori spremenili samo končni in antekonzonantični Z, potem lahko pričakujemo v njih prej širši refleks kot u. V govorih, ki poznajo za etim. m razvrstitev va : au (kjer sta o in u kombinatorni varianti), bo švapanje najmanj verjetno.
V slovenščini, ki je znana po svoji dialektološki razčlenjenosti, je tudi razvoj l-a zelo pisan. Ker je treba ločiti končni in antekonzonantični l od l-a pred zadnjimi vokali, so v slovenskih dialektih naslednje možnosti: -l, la; (-Z, la;) -l, la; -и, la; (-и, la;) -и, la (tudi knjižno); -џ, иа; -и, та; -и, va; -f, la; -i>, la; -о, la; -a, la.
S problemom l-a v slovenščini so se ukvarjali razni avtorji od znanstvenikov do politikov, ki so se potegovali za elkanje ali so se borili proti njemu. Vendar to ni dosti pripomoglo k znanstveni obdelavi tega problema. Celo Škrabec, ki je precejšen del svojega obsežnega dela posvetil boju proti elkanju, je pomemben na tem področju predvsem zaradi žilavega vztrajanja v obrambi pametne izgovarjave. Ne brez zaslug boja proti elkanju, ki se je končaval prav v času, ko je Ramovš pisal Kon-zonantizem, pa je razvoj l-a v Ramovševem Konzonantizmu (HG II) zelo podrobno obdelan. Le malo manj kot četrtino cplotne knjige je porabil za obdelavo raznih l-ov. Tu je dokaj podrobno obdelan historični razvoj l-a, in kolikor so viri dopuščali, datirane posamezne spremembe. Podano je tudi današnje stanje v narečjih, a še podrobneje je to podano v Dialektih (IIG VII). Manj se je Ramovš spuščal v iskanje vzrokov za te spremembe. Panonski -o, -a je sicer razlagal z neintenzivno artikula-cijo, toda ni poskusil pojasniti, zakaj bi ta neintenzivna artikulacija nastopila.
Na kratko podan pregled razvoja l-a v slovenščini, ki potrjuje navedeno tendenco, bi bil tak:
-l, la imajo še do danes ohranjen v večjem delu Bele krajine (glej HG II, 10; VII, 137, 141; Logar, SR XI, 148, 154; zelo podroben opis pa ima J. N. [avratil] v DiS 1889, 193—6). Ohranjen je l zlasti v sedanji Beli krajini, v južnem delu pa dobimo l (oziroma Z) celo pred prednjimi
vokali. Na tem ozemlju z I ne poznajo bilabial-nib spirantov, zato nam postane laže razumljivo, zakaj je tam l ohranjen.
Splošen prehod vsakega, tudi končnega t > l imajo le v štirih rezi-janskih vaseh (Baudoin, Opyt, § 37). Tam sicer imajo bilabialne spirante, toda razvoj l > l je bil tam vplivan po enakem razvoju v furlanščini (prim. Škrabec, Cv. XXX, 10 d).
Ti pojavi obsegajo manjša ozemlja. Večino slovenskega ozemlja pa zajema prehod končnega in autekonzonantičnega l > и. V џ se je -I razvil na vsem ozemlju, ki ima u za -d (glede na knjižno pisavo pišem v
—	etimološko je bil to seveda m). Izjema so le omenjene rezijanske vasi
—	zaradi tujejezičnega vpliva. V druge glasove se -l na tem ozemlju ni razvijal. Sega pa razvoj -l > -u v obrobnih predelih še nekoliko čez meje ozemlja z -v, in sicer v šokarskem dialektu v Beli krajini, obsotelskem, delu osrednjega štajerskega dialekta od Šmarja na vzhod, kozjaškem, goričanskem in kostelskem dialektu. To so vse prav majhni dialekti na robu strnjenega področja s prehodom -l > u. Močna inovacija -l > и je tu segla nekoliko preko robov. Vendar za vse navedene dialekte še ni gotovo, da v njihovem sistemu ni bilo glasu u. V kozjaškem dialektu imajo (po HG VII, 168) n. pr. za б diftong ou, au, pozicijsko tudi öu, za it imajo üu, öu, za sekundarno poudarjeni o imajo оџ. Do sedaj še nimamo podrobnih študij o teh dialektih, da bi mogli ugotoviti, ali gre pri teh difiongih za en fonem ali skupino foncmov. Da pa sta vsaj v nekaterih od teh dialektov trčili skupaj dve do neke mere nasprotujoči si tendenci, namreč inovacija -l > и in nasprotovanje bilabialnim pripornikoni, nam kaže med drugim n. pr. severni del obsotelskega dialekta, kjer tudi za и < -l lahko dobimo labiodental (v izglasju zaradi izgube zvenečnosti -f; primere glej v HG VII, 154; pojav omenja tudi Zlogar, Letnik с. кг. real, gim. v Kranji 1872, 13, vendar njegovi podatki niso zanesljivi). Isto kaže tudi analogija, ki uvaja v nom. sg. substantivov in adjektivov analogični l (n. pr. s toi itd.); mislim namreč, da se ni razvila zgolj po naključju v tolikšnem obsegu prav v goričanskem dialektu ili okolici ter ponekod v obsotelskem dialektu.
V panonski dialektični skupini imajo za -l drugačne reflekse. V večjem delu so ga razvili v (prekmurski, haloški, del prleškega dialekta), v delu Prlekije pa v -n (glej Ilešič, JA XXVI, 529—534; Ramovš, HG II, 11 si.; VII, 179, 181, 188; za razmejitev tudi Kolarič, Pogovori o jez. in si. |1955], 58, popravek pri Zadravec, JiS I, 61). V goričanskem
dialektu je nekaj mešanja, vendar iz do sedaj znanih podatkov dejansko stanje ni popolnoma razvidno.
Tudi v panonski dialektični skupini se je torej pojavila tendenca po spremembi -l. Toda pri -l ni bila ustnična artikulacija tako močna kot pri u, zato je novi glas, ker v njihovem sistemu prej ni bilo- it-ja (diftong on < б je bil in ponekod je še zdaj en fonem), lahko prešel1 v -p (sprva najbrž ozek). Manj verjetno se mi zdi, da bi v panonski dialektični skupini imeli že povsem izobražen -it in da bi šele nato z neko docela novo inovacijo ta u prešel v p (glej Ramovš, HG II, 11, 15, oziroma že prej Štrekelj, O Levč. prav., 60, za hrvaščino pa že Jagic, Gram. jez. lièrv., 73; medtem ko Pâvel, A vashidegkuti, 80, nastavlja za prekmurščino il > io > iiu). Tudi če bi bila vmesna stopnja u, česar pa povsod nikakor ni treba nastavljati, bi se ta Ц, ker dialekt ni ljubil bilabialnih it-jevskih glasov, po vsej verjetnosti zelo hitro spremenil v kak drug glas. Vsi dosedanji dokazi za nekdanji panonski -it pa so brez vrednosti, -iiu namreč ni dovolj močen dokaz za nekdanji splošni it, ker je и v tem primeru le kombinatoma varianta k -p, kajti tudi za etimološki o dobimo v taki poziciji it, n. pr. sliuča < suhoča (zaradi onemitve h). ü je namreč pritegnil refleks za -l v svoje artikulacijsko območje, zato je zanj it. Da bi bil prejšnja stopnja sedanjega -o že povsem izobražen u, ne dokazuje niti dejstvo, da je v prekmurščini iiu tudi za nekdanji -il, kar je najmočnejši Ramovšev argument za zaporedje u > p. i je namreč prehajal v ü tudi v primerih, ko ni bilo v soseščini izrazito močne labialne artikulacije, kot n. pr. sùrotka, plačalo ipd. Zlasti pa nam nepotrebnost tega zaporedja dokazuje to, da tudi za io dobimo iiu v primeru t iiu < liho (h onemi).
Ker v panonski dialektični skupini niso imeli v sistemu u-ja, novi glas iz -l ni imel možnosti, da bi se povsem vključil v sistem. Vokala o in a so imeli, vendar do tedaj tudi samo kot zlogotvorna, medtem ko pravzaprav celo zlogotvornega u-ja tudi niso imeli drugače kot morda v nekaterih tujkah, onomatopoetičnih in ekspresivnih izrazih, kajti stari u je prešel v it, novi iz l pa je šele nastajal. Posledica vsega tega je nestabilnost refleksa za -l na vsem tem področju, zlasti pa še na ozemlju Prlekije, kar se kaže tudi v različnih variantah na tem že tako majhnem ozemlju.
Če je bila artikulacija ustnic in jezikovega hrbta še manj izrazita kot v prekmurščini, je za -l lahko nastopil tudi -3 (prim, tudi Ribarič, SDZb IX, 69—72), kar imajo v delu Prlekije. Če imajo kraji blizu Rad-
gone sicer -a, za poudarjenim a-jem pa u, moramo v tem videti nekak disimilatorični proces, ki je nanj najbrž vplivalo še sosednje ozemlje z u. Ne vemo pa tudi, koliko so v nekaterih krajih oblike z -a prevzete iz sosednjih govorov, kajti še danes se ozemlje z -a baje širi (Kolarič, 1. c.). Pri tem današnjem širjenju oblik z -a gotovo ne gre za fonetični razvoj, ampak samo za prevzemanje, kajti širijo se prav tako oblike, kjer za fonetični razvoj (seveda v okviru tega dialekta) sploh ni možnosti. Razvoj -i) > ki ga nastavlja Ramovš (1. c.), ni izključen, celo bolj verjeten je kot razvoj y > o. Toda dokazovanje s težavnimi razmerji žo proti spa, doč »daleč« proti kopanca ali noganca ne bi bilo posebno prepričljivo, tudi če bi ne bilo nasprotujočih primerov kot molianca »pinja« ipd., ki jih pa Ramovš ne navaja. Zanesljivo sklepanje onemogoča pomanjkanje podatkov, saj imamo z vsega tega ozemlja nekaj več podatkov le za Videm' ob Ščavnici. Vendar bi dejstvo; da v Prlekiji ü ni pritegnil refleksa za -l v svoje območje, ampak da imajo tudi züa, kazalo do neke mere na to, da je bil refleks za -l v Prlekiji že od začetka širši kot v Prekmurju. Temu mnenju ne nasprotuje sedanji ozki -o v ostalem delu Prlekije, kajti ta ožina je sekundarna. V Prlekiji je namreč vsak -o ozek in tak je moral postati tudi refleks za -l, ko- je postal zlogotvoren, če se je hotel vključiti v sistem kot -o, ali pa se je moral še bolj razširiti v -a. Morda je prav v ožini prleškega o vzrok, da dobimo na delu tega ozemlja a < -L Toda vse ozemlje z -a < -l je majhno in za zdaj ni mogoče niti povsem zanesljivo reči, ali gre res za popolnoma avtohton pojav ali pa je morda vplivan po kakih uskoškili naselitvah.
o in zlasti a, ki sta bila kot refleksa za -l sprva nezlogotvorna, sta pogosto postala zlogotvorna. To je povzročilo določene spremembe v strukturi besed, proti čemur je nastopila težnja po poenostavitvi, ki je rodila številne analogije.
Pred zadnjimi vokali je imel l na precejšnjem delu slovenskega ozemlja enak razvoj kot končni in antekonzonantični. Poleg manjših, že omenjenih področij v Beli krajini in Reziji z Z in /, imajo paralelen razvoj končnega -/ in l-a pred zadnjimi vokali, in sicer v и (jo) v vsej koroški dialektični skupini, v gorenjščini, južno od Ljubljane pa tudi v manjšem delu dolcnjščinc (skoraj do Turjaka). Ločeno od tega ozemlja dobimo ta pojav, ki ga po navadi imenujemo švapanje, še pa manjšem ozemlju v okolici Prezida do Delnic, kar je deloma na slovenski, deloma na hrvaški (kajkavski) strani (prim. Ramovš, HG II, 5; Strolial, Rad 153, str. 134).
Na vsem ozemlju s tem razvojem, z izjemo področja pri Prezidu, imajo za o pred zadnjimi vokali bilabialni spirant. V koroščini imajo za l in ou, a v gorenjščini je artikulacija vsaj zdaj manj zaokrožena (m); po novejšem razvoju pa že prehaja v gorenjščini lokalno m- > o (ne glede na izvor). Tisti del dolenjščine, ki švapa, tega novega gorenjskega pojava ro > d še ne pozna.
Kot je pri končnem -l razvoj v -u segel nekoliko čez mejo -u, za -v pa razvoj la > иа/та nasprotno ni zajel vsega ozemlja z та za va. Zajel je sicer vse področje z močno in zaokroženo labialno artikulacijo za o (n. pr. koroški dialekti), izostal pa je v glavnem v nekaterih dialektih z nezaokroženim ali celo neizrazitim bilabialnim spirantom (deloma rov-tarski in beneški dialekti, pohorski dialekt). To torej ne nasprotuje omenjeni tendenci, če upoštevamo pri tem v različnih dialektih različne variante fonema m v različnih pozicijah (n. pr. -џ : m-) in poleg tega še pri samem 1-й zgoraj omenjeno Tomsonovo tendenco (implozija : eksplozija), a pri naših zahodnih dialektih morda še furlansko sosedstvo. Na manjših obmejnih področjih in v večjih krajih pa je švapanje tudi že izpodrinjeno.
Zelo vebk del slovenskega ozemlja je l pred zadnjimi vokali drugače razvil kot končni in antekonzonantični -l. Poleg že omenjenih področij z m za knjižni v ter obenem z la ali la in z izjemo okolice Prezida ima vse drugo slovensko ozemlje, ki ima labiodentalni v pred zadnjimi vokali, za nekdanji l pred zadnjimi vokali l ali pa še malo velaren l. V glavnem imajo la (poleg Bele krajine): črnovrški, horjulski, logaški, notranjski, medijski, gornjesavinjski in del dolenjskega dialekta. Pri tem la gre vsaj ponekod gotovo še za ostanek in ne za novo velarizacijo, kot misli Ramovš (HG II, 4; VII, 72, 73, 93). Na starost tega l-a kaže to, da sta ponekod z razvojem l' > l postala l in l samostojna fonema, ki ju potem različne vokalične spremembe več ne tangirajo. S tem se nam tudi pojasni na prvi pogled nenavadna razvrstitev /-a v medijskem dialektu, ki je po prejšnjem pojmovanju ostala nerazložena (podrobneje glej SR XI, 209, op. 4).
Na ostalem področju slovenskega jezika imajo pred zadnjimi vokali l.
Omenil bi še to, da lahko tudi ponekod na Gorenjskem (okolica Bohinja) razvijejo v določenih pozicijah asimilatorično na sosednje konzo-nante la > la (prim. Baudouin, Otcety, § 83, 85).
Poseben problem pa predstavlja prezidsko švapanje. To bi se v slovenščini še najmanj ujemalo z navedeno tendenco. Danes pozna namreč
ves kostelski dialekt -I > -и, v severozahodnem delu pa celo švapanje, čeprav ima za knjižni d v vseh pozicijah d (oziroma f). Že prej je bilo omenjeno, da se l sicer lahko razvije v и tudi v govorih, ki nimajo drugega u. Kot pa za zdaj še ne vemo, kako je n. pr. z diftongi ou, iiu, оџ v kozjaškem dialektu (glej zgoraj), ali namreč predstavljajo en ali dva fonema, prav tako tudi ni preiskano, kako je z diftongi v kostelskem dialektu, ki diftongira vokale navadno v drugo smer (uo), kar bi lahko povzročalo švapanje (ker bi v primeru, da sta fonema u -f- o, stal и pred vokalom). Vendar taka razlaga ni verjetna, ker so diftongi na tem področju najbrž obravnavani kot en fonem. Najvažnejše, kar je treba tukaj upoštevati pri razlagah, pa je, da je to ozemlje jezikovno zelo mešano. Čeprav jc Strohalova trditev o pozni kajkavizaciji nekdanjih čakavcev na tem ozemlju v takšni obliki in s takšnimi argumenti kot so Strohalovi (NVj XIX, 110; XXXIX, 77 itd.) po vsej verjetnosti neutemeljena, je vendar treba računati z močnim naseljevanjem Slovencev iz severnejših predelov v te kraje, kjer je bilo nekdaj razvito železarstvo. Gre torej najbrž za direkten vpliv slovenskih govorov s švapanjem, saj poroča Laszowski (Gorski kotar i Vinodol, 42) o doseljencih iz Fužin na Gorenjskem. Ne vemo pa tudi, koliko je vplival na razvoj l-a slik s kočevskimi nemškimi naseljenci, ki jih je bilo v tem predelu nekaj menda celo slo-veniziranih (glej Tschinkel, Grammatik der Gottscheer Mundart, 1). Kočevarji so namreč tudi sami prevzeli l in ga do neke mere tudi razvili v џ (Tschinkel, 1. c., 138 si., zlasti 139). Švapanje na tem področju ni povsod popolnoma izvedeno. V Delnicah (Strohal, Rad 153, str. 134, 148) ga ni pred u-jein (< o, da ga ni pred etim. u, ki je prešel v ü, je razumljivo).
Kraji okrog Kostela imajo saino -l > -u (in -v za -v). Tu gre lahko samo za nadaljevanje običajne slovenske inovacije ali pa tudi za vpliv priseljencev. Do neke mere je gotovo treba upoštevati tudi to zadnje, saj bi drugače težko razumeli, da je n. pr. v Ravni gori u tudi za -d (razvidno iz primerov pri Majnarič, JF XVII, 139), medtem ko je v Brodu ali tudi v Lokvah (Strohal, Rad 1%, str. 65, in 152, str. 171, NVj XXXIX, 229) prevladala nasprotna tendenca in imajo navadno -d tudi za -u < -l.
To bi bil kratek pregled razvoja l-a v slovenščini. Vsaj do neke mere je s tem tudi pojasnjen ta razvoj, ki je bil do zdaj v glavnem pojmovali le kot produkt neštetih slučajev. Razumljivo, da ob takem pojmovanju razvoja l-a odpadejo tudi razlage o analogičnem in ne glasoslovnem razvoju la > la ter o potrebnosti razvoja la > la pred razvojem -t > и (Štre-
kelj, O Levč. prav., 45—48; Ramovš, HG II, 8—10), čemur je deloma nasprotoval že Škrabec (Cv. XVIII, lOd; XXII. 2с—d). Razvoj la > la nikakor ni nujen pred razvojem -l > u, čeprav sta se tedaj oba l-a verjetno že razlikovala (prim1. Škrabec, Cv. XX, 9 d, 10 с—d; prim, tudi zgoraj navedeno Tomsonovo tendenco). Prav tako ne moremo,imeti la namesto la za analogično, ker bi bilo povsem nerazumljivo, zakaj bi se analogija, ki bi morala biti tako močna, da bi se iz končnic prenesla celo v korenske zloge, ustavila pri končnem in antekonzonantičnem -l. Primerov s so-nantnim l, kjer bi ne bilo nobene skupne točke, ki bi dala podlago za analogijo (Ramovš, HG II, 9), je gotovo manj kot korenskih primerov z l pred vokalom, kjer nikakor ni večjih možnosti za analogijo kot pri iolt < tlt. Gledano s perspektive celotne strukture jezika, je popolnoma jasno, da je razvoj la > la glasosloven in ne analogičen.
Za ostale slovanske jezike niti ni nujno pričakovati, da bodo kazali delovanje istih tendenc kot slovenščina. Zlasti jeziki s precej drugačno fonološko strukturo (kot n. pr. poljščina) so lahko razvoj drugače usmerjali. Vendar v precejšnji meri tudi ostali slovanski jeziki kažejo pri razvoju l-a delovanje podobnih tendenc kot slovenščina. Za popoln pregled bi bilo treba podrobno analizirati vse njihove dialekte in govore. Vendar kot slovenska tudi druga slovanska narečja niso vsa podrobno obdelana; dosti literature tudi ni dostopne, v raznih sintetičnih delih pa pogosto ne posvečajo dovolj pozornosti teritorialni razširjenosti. Razen tega bi bilo treba ugotoviti fonološke sisteme v historičnem razvoju, saj so v določenem obdobju bili lahko dani pogoji za tak ali drugačen razvoj, nadaljnji razvoj pa je to lahko zabrisal (tu mislim predvsem na razne monoftongizacije). Takšnih analiz tu vsekakor ni mogoče delati. Zato bi za ostale slovanske jezike dodal samo nekaj najvažnejših podatkov in pripomb.
Srbohrvaščina ima večinoma labiodentalni o, poleg tega v glavnem ne diftongira vokalov, tako da u-ja navadno ni v njihovem sistemu. S tem je razmeroma dobro v skladu tudi razvoj l-a. V čakavščini in kaj-kavščini se je pogosto1 razvil v -l, v štokavščini v glavnem v -o, deloma v -a, pred vokali v srbohrvaščini v l, ki pa je ponekod tudi na pol ve-laren. Kot za slovensko panonsko dialektično skupino najbrž tudi v srbohrvaščini ni treba nastavljati za predhodno stopnjo že povsem izobraženega u. Že od vsega začetka je bil najbrž ponekod refleks za -l širši, drugod ožji. Tudi ta ožji refleks je končno sovpadel z o, čeprav ga dobimo v historičnih tekstih nekajkrat zapisanega z -o ali -u. Drugod se
že znatno pred temi zapisi pojavlja -o (o zapisih prim. Jagič, Gram. jez. hèrv., 73; Rad 9, 121; Belič, E J IV, 517; o -I prim, tudi še Ivšic, Rad 196, str. 189—190). Nekaj takega imamo še danes v Banatski Črni gori z ožjim -o < -l kot iz etimološkega o, v Rekašu pa celo fakultativen izgovor ц in zelo ozkega y (Ivic, Godišnj. Fil. fak. u Novom Sadu I, 151). Izgovor v Rekašu pa lahko podpira romunski vpliv, kajti govor je obkrožen z ro-munščino in vsaj knjižna romunščina pozna u. Timoško-lužniški del staroštokavskih govorov, ki kot makedonščina in bolgarščina ni voka-liziral končnega t, pozna za o sicer m v vseh pozicijah, vendar je ta m zelo neizrazit, pasivno artikuliran (glej Belič, Dial. ist. i juž. Srb., 153, 164; SDZb II, 22).
V makedonščini in bolgarščini imajo v glavnem l ali l in labioden-talni w za o. V vzhodni bolgarščini imajo v določenih pozicijah tudi и (Miletič, Das Ostbulg., 89, 155, 200, 234), vendar bi vse kazalo, da je ta и že mlad, sekundaren. Razen tega prehaja v posameznih krajih, predvsem v zahodni makedonščini -l > и (Mladenov, Gesch. d. bulg. Spr., 131; Vidoeski, Porečkiot govor. 21) in prav redko celo l pred vokali > m (Vidoeski, 1. c., 21). Ker v zahodni makedonščini intervokalični o pogosto onemi (Koneski, Godišen zb. Fil. fak. Skopje I, 111 si.), tam v najbrž ni bil izrazito artikuliran, tako da pojav l > u, ki je v makedonščini gotovo mlad, ni naletel na kako tendenco nasprotovanja bilabialnim pripor-ii i ko m.
Ruščina ima v glavnem d in l, v nekaterih narečjih pa tudi drugačne reflekse, го, и za -o imajo zlasti v južnem in zahodnem delu južnoveliko-ruskih govorov, v delu vzhodne skupine severovelikoruskih in v nekaterih srednjevelikoruskili govorih (Durnovo, Očerk, 173). и < -l pa imajo v zahodnem delu južnovelikoruskih govorov in v severovzhodnem delu evropske SSSR (Avanesov, Očerki, 169, 171). Večkrat se и za l in za -d krijeta, dosledno pa ne. Nimajo prav na vsem ozemlju z и za -o prehoda -l > џ. V s. v. r. pa imajo prehod -l > и tudi v nekaterih govorih z -o (vsaj po podatkih pri Avanesovu, Očerki, 171, Kuznecovu, Russ. dial., 65, medtem ko Durnovo, Vvedenijc, 116, 118, omejuje v s. v. r. u za -o in u < -l na isto ozemlje). K temu bi pripomnil, da. misli Avanesov (Očerki, 171) pri s. v. r. razvoju l-a na tujejezični vpliv. V nekaterih rçdkib sibirskih in severnih govorih poznajo tudi prehod l > m pred vokali (švapanje), kar pa je prav tako znano nekaterim tamkajšnjim neruskim dialektom (Kuznecov, 1. c., 65).
V	ukrajinščini in beloruščini imajo и za -d in obenem prehod -l > џ, ki je ponekod v določenih kategorijah že analogično odpravljen.
V	gornji in dolnji lužiščini imajo za o bilabialni glas v vseli pozicijah (tudi pred vokali), obenem pa so razvili tudi vsak l > u, m (podobno kot v naši koroščini).
V	poljščini s pomorjanščino je zelo pogosten prehod vsakega l > u; obenem pa imajo za v večinoma labiodental (le v nekateih področjih in morda samo v določenih pozicijah imajo tudi и — prim. Urbanczyk, Zarys, 26 in tudi 62). Poljščina bi se zato še najmanj ujemala z navedeno tendenco'. Vendar bo treba glede možnosti, da je bil v sistemu vendarle tudi u, upoštevati razne diftongizacije vokalov (o poljskih diftongih kot skupinah fonemov glej Stieber, Rozwoj fon., 48), saj že najstarejši podatki o poljskem švapanju (walczenie) kažejo sovpad no < lo z uo < o (glej Z wolinski, BPTJ IX, 90si.). Zaradi (vsaj v dostopni literaturi) večinoma samo približno lokaliziranih pojavov in različnih možnosti, da v dialektu eksistira m/u, ni mogoče tu navesti, koliko je na ozemlju z m/u < l lahko že prej eksistiral m/u. Razen tega je treba upoštevati, da je razširjenost u < i v sedanjem obsegu razmeroma mlada (zelo se je razmahnila v 19. in 20. stoletju — GHJP, 151) in mogoče tedaj jezik že ni več nasprotoval bilabialnim pripornikom ter da gre ponelfod lahko tudi za prevzemanje iz sosednjih morda naprednejših področij (podobno kot lahko opazujemo pri nas vdiranje »-ja v Belo krajino — glej DiS 1889, 194). Razen tega pa poznajo ponekod menda tudi podobne pojave kot slovenska panonska dialektična skupina ali srbohrvaščina, saj poroča Škrabec (Cv. XVIII, 5 d) o poljskem dialektičnem а>1 (citira Baudouina, Encykl. Povsz. II. XXII, 814).
Podobno stanje kot v poljščini je v češčini in slovaščini, samo da tam и za -v dialektično bolj pogosto nastopa (prim. Frinta, Foil, pov., 14 si.), a prehod l > и je redkejši. Diftongi pa so različno obravnavani, ponekod kot en fonem, drugod kot skupina fonemov. Včasih lahko razvoj navedeni tendenci samo na videz nasprotuje. Navedel bi samo primer iz podrobno opisanih slovaških liptovskih narečij. V vseh liptovskih narečjih so razvili končni -l > и (deloma je и že odpravljen) le v vzhodnem delu (in na dveh prav majhnih področjih) imajo u tudi za l pred vokali. Obenem pa imajo na koncu zloga и za -v na vsem ostalem liptov-skem ozemlju, le v tem vzhodnem delu z и iz vsakega l imajo za d labiodental v vseh pozicijah (prim. Stanislav, Lipt. nâr., 185, 195 si.). Toda prav v tem vzhodnem delu razpade diftong uo < o zaradi izgube kvan-
щ
titetnih korelacij na dva fonema, medtem ko je na ostalem ozemlju ta diftong en fonem (Stanislav, 1. c., 46). Na ta način so imeli v vzhodnem delu и celo pred vokali, in to je po vsej verjetnosti vplivalo na splošen prehod l-a v u.
Verjetno bo na podoben način mogoče še marsikje spraviti razvoj i-a v sklad z navedeno tendenco. Upoštevati pa je seveda treba, da je obravnavana tendenca samo en faktor, ki je vplival na razvoj, sedanje stanje pa je rezultat še številnejših drugih faktorjev.
Résumé
Le son l se développait sous l'influence des nombreux éléments, cependant la structure fonologique des dialectes fut une des fortes tendences directrices de son évolution. C'est un fait qui concerne surtout l'évolution ancienne du son, lorsque dans les langues et les dialectes slaves la tendence déterminant la modification du m vieux slave probablement ne s'était pas encore évanouie. L'existence du и ainsi que la distribution du n furent des moments importants eonditionant l'évolution du i: dans certains dialectes dans tous les cas l devient ulm, tandis que dans les autres ce changement ne s'est produit que duns lu position finale et uvunt lu consonne, ce qui n'est pus un pur hasard. Muis l'image du système d'un dialecte n'est pas complète sans и qui résulte da la diphtongaison des voyelles, dans le cas où lu diphtongue représente un groupe de phonèmes. De même c'est lu structure du diulecte dont dépend l'évolution de -l en o, ou -l en u.
Duns la lungue slovène, lu modification du son l coïncide en gründe ligne avec la tendence mentionnée. Mais cette tendence n'est qu'un des éléments de l'évolution, qui ont formé l'état actuel de la langue. L'évolution du l de Rezija, par exemple, fut aussi sous l'influence de l'idiome de Friouli, tandis que le dialecte de Prezid porte l'imprunte cle la colonisation, etc. La supposition que le changement -l > -o, ou -l > -a produit duns le groupe diulectule de Pannonie résulte d'un и ancien et complètement formé n'est pas acceptable. De même, la modification -l > -l précédant les voyelles finales ne s'est pas produite par l'analogie mais suivant les lois phonétiques, et la supposition que le changement la > la soit antérieure à l'évolution -l > -u est inténable. Le l dialectal actuel qui précède la voyelle finale est grosso modo un survivant de l'état ancien et n'ést uucunément un produit de quelque vélarisation nouvelle. La distribution du son l (c'est à dire de sa vuriuntc interdentale) dans le dialecte de Medija s'explique par le même phénomène.
Les tendences pureilles à celles qui on dirigé la langue slovène se manifestent duns une gründe mesure uussi duns les uutres lungues slaves.
ZAPISKI IN GRADIVO
KOPITARJEVI PREPISI SLOVENSKIH LJUDSKIH PESMI V ZAPUŠČINI
JOSEFA DOBROVSKEGA
Utemeljitelja slavistike Josefa Dobrovskega lahko po pravici imamo tudi za prvega slovanskega znanstvenika-narodopisca. Njegovo zanimanje za narodopisje je v tesni zvezi s proučevanjem jezika in preteklosti najprej češkega, pozneje pa vseh slovanskih narodov. Prav tako kakor v jeziku je tudi v ustnem izročilu, to je v ljudskih pesmih, pregovorih in pripovedkah, videl neizčrpen vir za spoznavanje materialnega in duhovnega življenja slovanskih narodov v najstarejših časih. Izpričano je, da se je leta 1789 zanimal za češko ljudsko pesem1 in da je pozneje z vedno večjo vnemo iskal možnosti za proučevanje slovanske ljudske pesmi. Ze iz njegovega Slavina leta 1806 vidimo, da je poznal slovansko narodopisje bolj kot kdorkoli njegovih rojakov in da je bilo njegovo zanimanje usmerjeno zlasti k narodopisju južnih Slovanov. To zanimanje se je po izidu Slavina še stopnjevalo, in sodeč po njem in po njegovih pismih, lahko sklepamo, da je nameraval v Slovanki (ki je bila nadaljevanje Slavina) izdati večji izbor slovanskih ljudskih pesmi, če ne celo posebne zbirke. Te svoje namere pa ni izvršil najbrž zato, ker se mu ni posrečilo dobiti zadostnega števila takih pesmi, ki bi vsebovale tiste elemente, za katere je menil, da so pogoj za dobro ljudsko pesem. Njegovo merilo pa je bilo predvsem historično-filološko. Čeprav se nam iz današnje perspektive zdi, da bi bil Dobrovsky s svojim znanjem in s svojo znanstveno avtoriteto lahko veliko več storil za poznavanje in uveljavljenje umetniških vrednot ljudske pesmi jugoslovanskih narodov v svetu, vendar nikakor ne gre podcenjevati njegovih zaslug v tej smeri. Ni spadal sicer med njene prevajalce in ni pisal v evropskih revijah razprav in člankov o njenih lepotah, kakor so to storili pozneje nekateri sloviti predstavniki romantične generacije, toda s svojimi pobudami v korespondenci s takratnimi znanstveniki in drugimi kulturnimi delavci ji je veliko pripomogel k' slovesu, ki ga je bila deležna nekaj let pozneje.2
Prve, čeprav skromne podatke o slovenskem narodopisju, zlasti o slovenski ljudski pesmi, je Dobrovsky lahko črpal iz Valvasorja, Linharta in Hacqueta.
4 Leta 1806 je objavil v Slavinu izvleček iz Ilacquetove knjige,8 ki je vseboval nepovoljno sodbo o slovenskem jeziku in ljudski pesmi.4 Izvajunje tega fran-
1	Prim, študijo Karla Dvonika v kritični izdaji zbirke Fr. Vlad. Čelakovskega Slovanske narodni pisnč (Pralm 1946), str. 556.
2	Prim. Jovan Kršič: Dobrovski i srpska narodna poezija v zborniku Josef Dobrovsky. Pralm 1929. str. 183—192.
3	Auszüge. (Aus des Hrn. Prof. В. Hacquet's Abbildung und Beschreibung der südwest- und östlichen Slaven.) Slavin 1806, str. 298—305.
4	I. Gaithaler und die Gaithulerin. »Die Männer singen wohl auch Volks-
lieder dabei, welche aber ohne Harmonie und manchmal unanständig sind. Kein
Volk hat gute Dichter und achtungswürdige Volkslieder, wenn es in seiner
Sprache arm ist, und diess ist der Fall bey diesen Winden und ihren Nachbaren
den Krainern.« (Str. 299.)
cosko-nemškega naravoslovca, ki ima sicer pomembne zasluge zu prva proučevanja slovenskih krajev in ljudi, gotovo niso bila pogodu ne samo poljskemu učenjaku Bandkiemu, ki je zelo pametno ošvrknil neslovanskcga etnografa,5 temveč tudi Dobrovskemu. Sam takrat še ni dovolj poznal ne slovenskega jezika ne narodopisja, da bi bil odgovoril Hacquetu; beležka poljskega znan-. stvenika je izšla šele v drugi izdaji Slavina leta 1834. Zdi se pa, da mu je ravnd Hacquetova površna karakteristika dala povod, da je hotel dobiti iz prve roke podatke o jeziku in narodopisju Slovencev.
Korespondenca z Valentinom Vodnikom, ki jo je slovenski pesnik sam sprožil s svojim pismom leta 1806. se pač ni mogla razviti v tisti meri in v takšni obliki, kakršno si je češki slavist želel. V obeh Vodnikovih pismih6 ni bilo veliko gradiva, ki bi bilo Dobrovskemu v njegovem delu in prizadevanju kaj posebno koristilo. Vodnik pač ni bil človek, kakršnega bi bil znameniti slavist potreboval. Tega je našel šele v mladem Zoisovem tajniku Jerneju Kopitarju.
V tistem času je bil Kopitar eden najboljših poznavalcev slovenskega jezika, pa tudi narodopisje je poznal vsaj toliko ko drugi člani Zoisovega kroga. Ljudske pesmi je gotovo slišul že v svojem rojstnem kraju kot pnstirček in tudi pozneje nu svojih obiskih domače hiše ter si je najbrž vsaj nekatere od njih tudi zapomnil. Niso pa vzbujale njegovega posebnega zanimanja, saj je videl v njih prej pohujšljivo reč kot lepo ali zanimivo. Saj vemo, kako se je takrnt predvsem pod vplivom cerkve gledalo pri nas na ljudsko pesem. Šele v hiši barona Zoisa, kamor se je nadarjeni mladenič preselil leta 1803, je imel priliko zvedeti kaj več tudi o ljudski pesmi in njenem pomenu in si o njej ustvariti nazor, ki pa je bil vsekakor pod močnim vplivom barona Zoisa in krožka prosvetljencev, ki se je shajal pri njem. Lahko bi ga označili približno takole: ljudska pesem je zanimiva predvsem kot ostanek pesniške starodavnosti (Überbleibsel des dichterischen Alterthums). Najlepše in najstarejše ljudske pesmi so poskočnice ali viže. Ostale, zlasti pripovedne pesmi, pa so bolj ali manj plodovi mežnarskega pesnikovanja iz mlajše dobe in zato nimajo kake posebne vrednosti. Tudi pesmi o Lambergarju in Pegamu, ki jo je poznul v Linhartovi nemški prepesnitvi v Zupančičevem nemškem prevodu in v njegovi samostojni izdaji z izvirnikom Vodnikove redakcije in nemškim prevodom (1807) ni posebno cenil.
Kopitar je vedel, da se je Zois že v mladih letih zanimal za slovensko ljudsko pesem, da si je že v letih 1781—1782 zapisoval v okolici svojih fužin in gradov po Gorenjskem poskočnice in da ima rokopisno zbirko pesmi, ki je služila predvsem v razvedrilo gostov. Gotovo je tudi poznal vsaj nekatere od teh pesmi in vsaj slutil, da niso vse ljudskega izvora, marveč da je marsikatera od njih Vodnikova, Zoisova in Japljeva domislica; ni pa seveda vedel, katere kitice so njihove in katere ljudske.
II. Der Krainer und die Krainerin. »Eigentliche Volkspoesie haben sie nicht. Ihre Lieder sind unbedeutend, so wie ihre Sprache unvollkommen, welche ein schlcchter Jurgon ist. Indessen wissen sie ihre wenigen Gesänge noch so ziemlich zu modeln (verfassen oder absingen?)« (str. 304).
5	»Ein Böhme, Pole. Russe würde wohl Mühe haben einen solchen Slnvoniec zu verstehen, wenn er singt, um so mehr ein Deutscher. Hätte Hr. H. lieber ein Paar, selbst solche unanständige Liederchen aufbehalten, als über die Armuth einer Sprache geredet, die er nicht kann. Bandkie.« (Slavin, 2. izd., str. 113.)
6	Prim. Vaclav Burian: Dvu dopisy Valentina Vodnika Josefu Dobrovskemu. Slavia TV (1925/26), str. 123—127.
Kakor je znano, so se začele Kopitarjeve zveze s slavnim češkim slavistom 30. marca 1808, ko je ta za Zoisovim in Vodnikovim hrbtom pisal Dobrovskeinu obširno pismo, v katerem ga je podrobno obvestil o svojem delu in o literarnem početju slovenskih prosvetljencev. Jeseni istega leta je s Zoisovo podporo odpotoval študirat na Dunaj. V njegovi odsotnosti je v začetku leta 1809 prispel odgovor iz Prage na Kopitarjev ljubljanski naslov, se pravi v Zoisovo hišo. Mecen je pismo odprl in ga nato poslal svojemu bivšemu tajniku na Dunaj. V tem pismu je Dobrovsky položil svojemu novemu dopisniku in slovenicis vrsto vprašanj, med katerimi jih je bilo nekaj, ki se nanašajo na slovensko ljudsko pesem, pravljico, uganke in pregovore: »... e.) Gibt es erweislich alte Volkslieder? Sind sie 4 oder 8-sylbig; eine kleine Probe davon, f.) Wer hat sich in Liedern (oder der Poesie) vor andern, früh oder spät ausgezeichnet? Gibt es Fabeln oder Räthsel? g.) Gibt es gedruckte Sammlungen von Sprichwörtern? In einem Krain. Kalender sah ich einst Sprichwörter und Räthsel, sed non notaui annum etc. Probe solcher, die keine Übersetzungen aus andern Sprachen sind.«7
Dejstvo, da je Dobrovsky že v svojem prvem pismu zastavil nekaj vprašanj, nanašajočih se na slovenski jezik in narodopisje, dokazuje po eni strani, da je v tem času intenzivno proučeval slovansko narodopisje in zbiral gradivo s tega področja, po drugi strani pa, da se je zavedal, kako pomanjkljivo je njegovo poznavanje slovenskih ljudskih pesmi, pregovorov in pripovedk. Ker ni bilo tiskanega gradiva, je bil pač primoran iskati tekste in razne podatke s korespondenco, toda ravno med Slovenci ni imel drugega dopisnika kot Vodnika, s katerim pa, kakor smo že rekli, ni mogel biti zadovoljen. Potreboval je človeka, na katerega bi se bil lahko zanesel. »Mir war es aber lieb einen Mann zu haben, den ich doch über Krainisches befragen konnte, weil man doch so leicht anstossen kann, wie Hacquet...« piše v svojem pismu Kopiturju.8 In takega človeka je v mladem in častihlepnem Zoisovem tajniku tudi našel.
Pri vprašanju pod e o ljudskih pesmih se je Kopitar kajpak takoj spomnil mecenove zbirke štirizložnih viž in razgovorov za Zoisovo mizo, ki so se nanašali na slovensko ljudsko pesem, zato se je takoj obrnil nanj: »Dürfte ich um eine Abschrift der vishe für Dobrovsky bitten?«0 V sodbi, ki jo je sporočil Dobrovskeinu, se zrcalijo ne le njegovi nazori o ljudski pesmi, temveč tudi Zoisovi in ostalih slovenskih prosvetljencev. »Alte Volkslieder dürften die Krainer schwerlich aufzuweisen haben: Die Bekehrer müssen in Vertilgung derselben fleissig und glücklich gewesen sein. Nur einzelne Zeilen, Disticha, die wir vishe-Melodien nennen, von ullerlei Metris, auch gereimte, natürlich meist erotischen Inhalts, gehen herum; sie sind Volkslieder, aber schwerlich älter, als das Cliri-
7	V. Jagič: Pisma Dobrovskago i Kopitaru v povremennom porjadke. SPB 1885, str. 28.
8	Ibid., str. 29.
0 France Kidrič: Zoisova korespondenca 1808—1809, Ljubljana 1939, str. 147. Ne morem si razložiti, kako je mogoče, da Zois že 24. januar ja 1809 (gl. Kidrič, op. е., str. 140) piše Kopitarju glede viž: »Stadelmans Auszug und die Vishe werden Sie nun wohl schon empfangen haben. Letztere werden Sie für Dobrow-sky selbst exzerpieren, und zu beurteilen wissen.« Saj Zois vendar ni mogel, še preden je viže poslal, domnevati, da jih je Kopitar že sprejel. Da bi jih bil poslal Kopitarju kar sam od sebe, ko je prečital pismo D., je izključeno, ker jih je Kopitar prosil od njega šele 1. februarja. Kronološko in vsebinsko si ni mogoče tega razložiti drugače, kakor da je izdajatelj Zoisove korespondence pripojil kak list iz poznejšega Zoisovega pisma k pismu z dne 24. januarja.
stenthum. Ich lmbe den B. Z. um eine Abschrift für E. H. ersucht, welche also seiner Zeit überschicken werde. Überhaupt ist der Krainer gewissennassen ôû)(pçù>v, enthusiüstiert sich nicht leicht.«10
Tudi v odgovoru nu vprašanje pod f se ponovno vrača k ljudski pesmi in iina pri tem v mislih viže: »Die Bauern selbst, besonders die Hochzeitgeiger, godzi, machen zuweilen nicht üble Lieder, die aber, wie die Ilias, vorerst nur von Mund zu Mund fortgepflanzt werden, ohne dass sie jemand aufschreibt... In Winter, wenn die benachbarten Mädchen abwechselnd Spinngesellschaften bis Mitternacht hinein halten, werden lauter heilige Lieder gesungen!«11 Zadnji stavek priča, da je Kopitar sicer poznal življenje v gorenjski vasi, toda njegova trditev je le presplošna. Čeprav je res, da so na mnogih prejah peli tudi pobožne pesmi, vendar pa ne bo držalo, da bi bile predice pele samo pobožne. Saj že naše tiskane zbirke pričajo o nasprotnem.
O bajkah in ugankah pa je lahko nudil Dobrovskemu le skopo informacijo: »In den Sackkalendern hat Vodnik in den letztern Jahren einige Fabeln versificiert (gereimt), die, wie die zum Theil eben aus ihnen miederbestehende Sammlung die Peîme sa pokuîhino, nicht übel sind.«12 Zunimivo je, da ni navedel Kratkočasnih ugank M. Pohlina.
Pri vprašanju pod g o slovenskih pregovorih se je Kopitar spomnil razgovora z baronom Francom Zoisom, ki mu je o počitnicah prejšnjega leta rekel, da ima »ein Kruinisches Buch mit Sprichwörtern«13 in Pohlinovo izdajo Biblio-theca Carnioliae, kjer je bila omenjena Miheličeva rokopisnu zbirka pregovorov. Sporočil je to Dobrovskemu,14 obenem pa je pisal v Gradec Francu Zoisu ter obvestil o tem svojega mecena v Ljubljani. Pozneje se je pokazalo, da je imel Franc Zois Megiserjevo »Puroemiologia polyglotta« (1592), Miheličeve rokopisne zbirke pa mu ni mogel kljub prizadevanju priskrbeti niti mecen. Та je zastonj iskal sledov po župniku in njegovem rokopisu.15 Ostalo je upanje, da bo mojstru lahko ustregel Jakob Zupun, ki naj bi poslal Dobrovskemu v zahvalo za Slavina svojo rokopisno zbirko pregovorov.16 Toda niti to se ni zgodilo.
Kopitarjeva prošnja za prepis viž Zoisu najbrž ni bila preveč pogodu. Saj je vedel, da je Dobrovsky jezuit, večina viž pu je bilu erotične vsebine, nekatere od njih so bile celo precej »kosmate«. Poleg tega pa se je zavedal, da so on, Vodnik in Japelj mnogim od njih »očetje ali pa vsaj botri«. Ker pa je lahko domneval, da je Kopitar Dobrovskemu že sporočil, da je 011 lastnik rokopisne zbirke ljudskih pesmi, ni mogel prošnje odreči. Tolažil pa se je najbrž z upanjem, da bo slavni slavist uporabil pesmi samo v znanstvene namene in da jih ne bo objavil. Poslal je torej svojemu varovancu zbirko, toda z resnim opozorilom, da sme prepisati in poslati Dobrovskemu samo kakih dvajset unukreont-skih pesmi, nič več. V pismu od 9. do 12. februarja pravi: »Vislie habe den pesme [Vodnikove Peîme sa pokuîhino 1806, op. О. В.| beigelegt mit heutigen Postwagen — nur 20 anacreontische darf der Meister sehen, die übrigen sind = Damn.«17
10	Jagič, op. е., str. 40.
11	Pruv tam, str. 40.
12	Prav tum, str. 40.
13	Kidrič: Zoisova korespondenca 1808—1809, str. 148.
14	Jagič, op. c., str. 40—41.
15	Kidrič, op. c., str. 151, 156, 176, 184; Jagič, op.c., str. 59, 135 in dr.; Kidrič: Zgodovina slovenskega slovstva, str. 412—413.
10 Jagič, op. c., str. 135.
17 Kidrič: Zoisova korespondenca 1808—1809, str. 155.
Kopitar je Zoisu potrdil prejem zbirke 5. marca. Ko jih je čital, se je pač ponovno prepričal, da mnoge od njih niso ljudske, saj so vse preveč spominjale na Vodnikove »okrogle«. Ker se je zavedal, da bi se s pošiljko umetnih pesmi pri Dobrovskem, ki je prosil za ljudske pesmi, blamiral in mogoče tudi zato, ker je nameraval Vodnika pri češkem slavistu zopet nekoliko očrniti (češ duhovnik, pa piše take stvari), je nedolžno vprašal Zoisa: »Sind aber die wirklich alle Volksvishe? Ist z. B. das Si kuharca îtara pa pridna sa dél, de ogin ne vgaîne mahlajva pepél, nicht aus Japels oder Vodnik's Fabrik?«18
Zois mu je takoj 8. marca poslal pojasnilo z zahtevo, da mu mora original zbirke vrniti: »Obiges Verzeichnis [gre za neki antikvarijatni seznam inkunabul, op. O. B.J müssen Sie mir zurückschicken, denn ich habe keine Abschrift davron behalten. Ebenso di Vishe, unter welchen — mahlajmo pepel — ganz original Vodnik ist. Unter den erotischen sind mehrere sein, und mein, auch Japel's. Gerade die anakreontischen sind die ältesten, wirklich aus dem Munde des Volks, und meines Erachtens nur Überbleibsel von Liedern etc. Bezeichnen Sie mir seiner Zeit jene, die an Dobrovsky schicken werden.«19
Zoisova opazka je bila Kopitarju seveda dobrodošla in jo je, kot bomo pozneje videli, tudi uporabil. Sedaj je vedel, da so anakreontske pesmi ljudske, ostale pa da so Vodnikove oziroma Japljeve ali Zoisove. V pismu z dne 14. aprila 1809 sporoča svojemu mecenu, da je prepisal iz zbirke 27 viž in jih poslal Dobrovskemu: »An Dobrovsky habe vor 6 Tagen expediert... 27 vishe mit wörtlicher Übersetzung.. ,«20 To je zadnja omemba Zoisove zbirke viž v Kopitarjevi korespondenci in tudi zadnja sled po njej.
Prepis in prevode viž je torej Kopitar poslal mojstru kot prilogo pošiljki dne 7. aprila 1809. Vse doslej se ni našlo v nobenem viru nikakega podatka, na podlagi katerega bi lahko sklepali, da je Kopitar Zoisu zbirko vrnil, in če jo je vrnil, kakšna je bila njena nadaljnja usoda.
Prof. France Kidrič jo je dolga leta z njemu lastno vztrajnostjo in temeljitostjo brezuspešno iskal in podrobno proučeval vse okoliščine, na podlagi katerih bi se dalo sklepati, kakšna je bila njena vsebina. Zato se je dobro zavedal tudi važnosti, ki bi jo imel v tem pogledu vsaj Kopitarjev prepis tistih 27 viž, ki jih je ta poslal Dobrovskemu. V Jagičevi izdaji korespondence med Dobrovskim in Kopitarjem niso bile objavljene, Kopitar pa jih v svojem pismu Dobrovskemu z dne 7. aprila 1809, s katerim je viže poslal, sploh ne omenja. Tudi iskanje v Dobrovskega zapuščini je bilo brezuspešno. Kidrič je bil torej primoran, če je hotel dognati vsaj Vodnikov delež na Zoisovi zbirki, proučiti Kastelčeve in Vrazove prepise iz zbirke Vodnikovih poskočnic, ker se tudi Vodnikova zbirka ni ohranila. Rezultat svojih dognanj je objavil v enem samem odstavku predgovora k Zoisovi korespondenci: »Zoisova zbirka ,viž', ki se prvič pojavlja v Kopitarjevem pismu Zoisu z dne 1. februarja 1809, je obsegala gotovo več nego samo tistih 27 poskočnic, o katerih govori Kopitar Zoisu v pismu z dne 14. sept.' 1809. Pripadali so ji teksti različne provenience: zapisi narodnih pesmi, ki jih je nabral Zois predvsem po Gorenjskem, kamor ga je do 1793 vodil poklic; lastna zbirateljeva oblikovanja; Japljeve domislice, torej stvari, ki spadajo nekako v dobo 1780—1784; Vodnikovi doneski, torej stvari iz dobe po 1795. Zbirka je utegnila ob mecenovi smrti še biti v njegovi zapuščini, čeprav je verjetno, da je posamezne erotične komade uničil. Skoraj
is prav tam, str. 174.
10 Prav tam, str. 176.
20 Prav tam, str. 193.
gotovo je uvrstil Vodnik vse Zoisove narodne, toda samo ugibati se da, kaj iz Zoisove zbirke ,viž' je prešlo v Vodnikovo zbirko poskočnic, ki se nam je ohranila največ po Kastelčevih in Vrazovih prepisih. Prezreti se ne sme, da v Vodnikovi zbirki ni ohranjena njegova domislica Je kuharca stara', omenjena v Zoisovem pismu Kopitarju z due 8. marca 1809, edini komad iz Zoisove zbirke ,viž', ki je trdno izpričan .. ,«21
Pri študiju virov za medsebojne češko-slovenske literarne stike v 19. stoletju se mi je lani posrečilo najti v Literarnem arhivu Narodnega muzeja na Strahovu v Pragi Kopitarjev prepis viž. Prepis je v zapuščini Dobrovskega pod sign. 4 C 13. Vsebuje pet strani osmerke. Po levi strani so prepisane viže, po desni je Kopitarjev prevod, na koncu pa je Kopitarjev pripis Dobrovskemu. Viže so označene s številkami 25 do 47. Slovenski tekst je pisan v bohoričici, nemški v gotici. Ker nisem mogel primerjati tekstov pesmi z rokopisnim gradivom (Smole, Kastelic, Vraz) v NUK v Ljubljani, navajam beležke k posameznim vižam v glavnem po Streklju (SNP), po Vodnikovih pesmih v redakciji Fr. Levstika, Ljubljana 1869 (VP), ter po podatkih, ki mi jih je poslal o nekaterih pesmih iz Vrazove zapuščine (VO) prof. A. Gspan.
25
25
[1] Moje lubze je Itara navada, de smirej kaj toshi al sheli: po nozhi kolénza rasklada, po dnevi jo glavza boli.
Meines Liebchen ist alte Gewohnheit, dass sie imer was klangt, oder wünscht: bei Nacht legt sie die Kniechen auseinander, bei Tage das Köpfchen ihr thut weh.
26
Po nozhi je perîhel, po nozhi je Ihel, je nekaj perneîel, pokasat ni 'tel.
27
ïnozh je bil, pa je îhel, pa bo îpet drev perîhel, ak bo ïpet drev perîhel, pa bo pod kolter îhel.
28
V. Je béla ko mléko, Rudézha ko krî, salubleno gléda, na îmeli îe dershî.
26
Bei Nacht ist er gekomen,
bei Nacht ist er (fort)gegangen: hat etwas gebracht, wollte es nicht weisen.
27
Gestern nachts war er, und ist fort, und wird wieder heute Abends komen:
wen er wieder
kouit,
wird er unter die Decke gehen.
28
Sie ist weiss wie Milch, Roth wie Blut, Verliebt schaut sie, auf Lächeln hält sie sich. cf. dulce
ridentem dulce loquendtem.
Enga godza bi vséla boîh smirej veîela, ko kruha ne bo, sagodel ti bo.
29
29
Einen Geiger soütes du nehmen, möchtes wirst imer lustig seyn: weïï Brot nicht seyn wird, au/geigen wird er dir.
21 Prav tain, str. 22—23.
в
[2] Kruha b' ti dala:
ajdov je (jédov je) —
Lubzhiza moja! Bog de je!
31
Je béla ko mak Rudezha ko rak, pa vrozha ko pézh, kdo pojde k' njé lézh?
32
Prelubi moj lubzhik, kako îi ti lép! — Ma!h jirhaîte lilazhe pa Ilamnik perpét.
30
Brot möchte ich dir geben
beiden ist es: (jéda a jém, sicut ôvcog) Liebchen mein
Gott (Lob!) dass es ist.
31
Sie ist weiss wie Mohn, roth wie Krebs, und heiss wie Ofen, wer (will) wird zu ihr liegen gehen?
32
Uberlieber mein Liebster,
wie bist du schön: — hast schaflederne (schwarze) Hosen, und Strohhut aufgebunden.
33
Le godzi godite, le dnarje îlushite, petîze îo vaîhe, dekleta pa naîhe.
34
Vîo nozh pod oknam trobio,
ne morem ïpat: sjutrej me mati klizhejo, fe m' toshi vïtat.
33
Nur, Geiger geiget (zu), nur verdienet Geld:
die Siebzehner (5 Batzen Stücke) sind euer, die Mädeln aber unser.
34
Die ganze Nacht blasen sie unter dem Fenster,
ich kaïï nicht schlafen. Des morgens mich die Mutter ruft (rufen) kann nicht aufstehen mird mir schwer
35
[3) Lubze ne sapuîtim
zélo nozh per nji Ipim, noter do béliga dné de îrake raglâjo nad mé.
36
Presgodej je davi petelin sapél.
Moja lubza je djala: de b' slodi ga vsél.
35
Liebchen verlass ich nicht,
die ganze Nacht bei ihr schlafe, bis hinein zum weissen Tage, dass die Elstern raglajen auf mich.
36
Zu früh hat heute früh
der Hahn gekräht: mein Liebchen sagte: dass ihn der Böse hohle!
37
Prelubi îhent Lenard,
kako Ii ti îvét: maîli majliino faro, pa doîti deklét.
37
Überliebter St. Lenard,
wie bist du heilig: — hast kleine Pfarre, aber (viele) genug Mädeln.
38
Ko b' drusga ne iméla
ko lepga moshâ, sa miso b' îidela pa gledala b' ga.
39
Ni gorîhiga fanta
ko Mizkin Anshè îe k' voglu perpravi, pa liiïlio sashgè.
40
îo rekli ludje,
de baba vîe ve: kej dekle leshé to vedit ne Ime.
41
IUI Как lim se îmejal, poîmelival, kadar lim krilo povsdigval
42
Dan beli raspozliil,
petelin sapél, od lubze poîkozhil, pa lilazhe sapél. [Pesem je prečrtana]
43	'
Yîo nozli [ni nehala] je bezala
lo delno nogo: Do dav ni nehala: omlatil lim jo.
44
Itergane lilazhe pénesov nizh, noter pa Ikazhe bres pirja tizh
45
Sa plotam lim Ital, Prot liiïhi lini Izal, Lubza smerjala me, jes pa îmejal.
38
Well ich nichts anders hätte,
als einen schönen Mail, hinter dem Tisch möchte ich sitzen, und schauen ihn.
39
Es gibt keinen stattlichem Buben,
als der Anshe der Mizka, — er macht sich an die Ecke und zündet das Haus an (i. e. er pistt es an)
40
Die Leute haben gesagt,
dass die Alte alles weiss; wo die Mägde schlafen, das darf sie nicht wissen.
41
Wie hab ich gelacht,
gelächelt, als ich die Schürze aufhob!
42
[Brez prevoda] Est Vodniki.
43
Die ganze Nacht schlug sie herum mit dem rechten Beine,
bis heute früh hat sie nicht aufgehört: ich habe sie zusamengedroschen
(quasi zur Strafe)
44
Zerrissene Hosen, kein Geld.
drin aber springt herum
ohne Federn ein Vogel (tizli cf. cum. ptâk)
45
Hinter dem Zaum stand ich, gegen das Haus pisste ich : Liebchen schalt mich, ich aber lachte.
46
[5j Le majno îim rekel:
Nur ein wenig sprach ich: vozu wirst du mir seyn? schnell hatte sie ganz betliränt die Augen:
zhimü mi bolh ti? je hitro jiméla vîe îolsne ozlii.
Le majhno îim rékel: ti î' lubza mojti, je hitro poîtala veîelga îerzâ.
Nur ein wenig sprach ich: du bist mein Liebchen: schnell ward sie fröhlichen Herzens.
47
Pobizh je podel v Biîtrizo pobil ïi od noîa îhpizizo.
47
Bubchen fiel in die Bistriza, schlug sich von der Nase das Spitzchen weg.
Aus b. Z. Brief (Februar)
Unter den (112) Vishe scheint mir keine einzige würdig der Dobr x x vorgelegt zu werden. Wählen Sie höchstens 20, anakreontisclien Sines. Alle übrige sind damned! ----das
Unter den erotischen sind noch mehrere sein, mein, Japels. — Gerade die anakreontisclien und [ena beseda nečitljiva] sind die ältesten, wirklich aus dem Munde des Volks, und sie sind meines Erachtens, Überbleibsel von Liedern, etwa ihre Anfangsstrophen, oder einzelne beliebte Stellen, wie z. b. Zherno gléda / Drobno grè / To je moje / Veselè.* was wirklich griechisch schön gesagt ist. —
V. 25: Tisk.: Cel. III, str. 216.
У. 26: Prepisal A. Smole (VO III b, 118, in VO III c, 128). V Vrazovi jez. priredbi (VO XVI, knj. 1, str. 26). Tisk.: Cel. III, str. 216 (Štrekelj ne omenja!), SNP II, št. 3580. VP je nimajo. V. 27: Prepisal Smole (VO III b, 120). Štrekljeva pripomba, da jo je prepisal Vodnik, je najbrž napačna. Gre za Vrazov prepis, ki je v VO (Cvetje ljubljansko, str. 28, št. 102). Tisk.: SNP II, št. 3296. VP je nimajo. V. 28: Prepisal Smole (VO III a, 33, in Illb, 121). V Vrazovi jez. priredbi (VO XVI, knj. 1, str. 22, in VO IV, 40/5). Tisk.: Cel. III. str. 214. Od tod КС III, str. 89; SPKN I, str. 26; VP A št. 24; SNP II, št. 2852. V. 29: Prepisal Smole (VO III a, 50) in Vraz (VO XVI, knj. 1, str. 31, in VO IV, 46/27). Tisk.: Cel. III, str. 216 (Strekelj napačno 214!); КС III, str. 89; SPKN I, str. 36; VP A, št. 49; SNP II, št. 4637 a. V. 30: Vodnikov rkp. 1. 96, 97, 98 in 99. Kastelčev prepis (VO XX, 53/6) in Vrazov (VO XVIII, 32/3). Tisk.: SNP II, št. 3533. V. 31: lz Vodnikovega rkp. (Kastelic) 37; Smoletov prepis (VO III b, 124), Vrazov (VO XVI, knj. 1, str. 27). Tisk.: Cel. III, str. 214; VP A, št. 57; SNP II, št. 2884.
V, 32: Iz Vodnikovega rkp. (Kastelic) 17; Smoletov prepis (VO III a, 32), Vrazov (VO XVI, knj. 1, str. 22). Tisk.: VP A, št. 23; SNP II, št. 2911.
V. 33: Iz Vodnikovega rkp. (Kastelic) 62; Tisk.: Čel. III, str. 216 (Štrekelj napačno str. 214!); SPKN I, str. 28; VP A, št. 51; SNP II, št. 3630, in III, št. 5238.
V. 34: Iz Vodnikovega rkp. (Kastelic) 64; Smoletov prepis (VO IHb, 125), Vrazov (VO XVIII, 33/4). Tisk.: VP В, št. 24; SNP II, št. 3586. V. 35: Prepis Smoleta (VO III e, 239); Vraza (VO XVI, knj. 1, str. 28, in VO IV,
28/24). Tisk.: SNP II, št. 3550. V. 36: Smoletov prepis (VO III e, 240); Vrazov (VO XVIII, 56/3). Tisk.: VP A,
št. 69 (varianta, Strekelj je ne omenja); SNP II. št. 3545. V. 37: Zapisal Vodnik. Variante (VO IV, 37, 10, in XVI, str. 24). Tisk.: SPKN I,
str. 32; VP A, št. 37; SNP IV, št. 8548. V. 38: Iz Vodnikovega rkp. (Kastelic) 23; Vrazov prepis (VO XVI, knj. 1, str. 24, in VO IV, 49/3). Tisk.: Čel. III, str. 216 (Strekelj napačno 214!), od tod КС III, str. 89; od tod SPKN I, str. 36; VP A, št. 31; SNP II, št. 4700. V. 39: Vrazov prepis (VO XVI, knj. 1, str. 21). Tisk.: SNP II, št. 2952. V. 40: Iz Vodnikovega rkp. (Kastelic) 59; Smoletov prepis (VO lile, 245);
Vrazov (VO XVIII, 56/4). Tisk.: VP A, št. 52; SNP II, št. 3762 in 3763. V. 41: Tisk.: Čel. III, str. 216 (Strekelj je ne omenja!).
V. 42: Doslej neznana. Vrazov prepis v njegovi jezikovni priredbi (VO — Cvëtje
ljubljansko, št. 52, str. 23). V. 43: Doslej neznana. Vrazov prepis v njegovi jezikovni priredbi (VO —
Cvetje ljubljansko, št. 54, str. 24). V. 44: Doslej neznana. Vrazov prepis v njegovi jezikovni priredbi (VO —
Cvčtje ljubljansko, št. 124, str. 30). V. 45: Doslej neznana.
V. 46: Po Streklju od »neznanega zapisovalca«. Tisk.: Čel. III, str. 214; od tod
KČ III, str. 90; od tod SPKN I, str. 36; SNP II, št. 4075. V. 47: Vrazov prepis v njegovi jezikovni priredbi (VO XVI, knj. 1, str. 29, in
VO IV, 47/23). Tisk.: VP В, št. 12; SNP II, št. 3603. Ii kuharza Itara...: Smoletov prepis (VO III a, 56); Vrazov (VO XVIII, 41/25).
Tisk.: SNP II, št. 4047. Zherno gleda...: Iz Vodnikovega rkp. (Kastelic) 58. Smoletov prepis (VO III a, 51); Vrazov (VO XVIII, 51/20). Tisk.: VP В, št. 22; SNP II, št. 2924 in 2925.
Rokopis viž nam nudi, opiraje se na korespondenco med Kopitarjem in Dobrovskim ter Zoisom, nekaj zanimivih dognanj.
Kakor smo videli, je pisal Zois Kopitarju, da sme prepisati in poslati Dobrovskemu največ dvajset anakreontskili pesmi. Kopitar mu je sporočil, da jih je poslal 27, v resnici pa jih je bilo samo 23. Dalje, iz Zoisovega pisma je jasno, da si je mecen želel, naj bodo te pesmi samo anakreontske in da jih njegov tajnik izbere, ker se je pač zavedal, da je v zbirki veliko kitic, ki po svoji vsebini niso primerne in vredne, da pridejo v roke slavnega slavista, ki je bil poleg tega še duhovnik-jezuit. Kopitar Zoisovi želji po izboru ni ustregel, marveč je št. 24—47 viž iz zbirke kratkomalo prepisal in jih poslal Dobrovskemu kot »eine kleine Probe« slovenskih ljudskih pesmi.
Naj si razložimo prvo dejstvo, kakor že hočemo, saj to ni tako važno, če je Kopitar poslal tri pesmi več ali manj, mogoče da se je pri štetju tudi zmotil — vsekakor pa se je treba vsaj nekoliko zamisliti ob vprašanju, zakaj ni upošteval Zoisove želje, kolikor se nanaša na izbiro pesmi, saj se je vendar moral zavedati, da s svojim ravnanjem škoduje ugledu svojega dobrotnika.
Pri bežnem pregledu Kopitarjevega rokopisa bi lahko domnevali, da ni kompleten, da začetek rokopisa manjka in da je poslal Kopitar Dobrovskemu 47 viž. To domnevo zavrača s Kopitarjevo roko napisana rimska številka IUI na četrti strani rokopisa in njegova izjava v pismu Zoisu z dne 14. aprila 1809, da je poslal 27 in ne 47 viž.22 Poleg tega pa bi bil Kopitar v primeru izbora prav gotovo označil pesmi z zaporednimi številkami 1—23, odnosno s Zoisovo nume-racijo, ki seveda ne bi bila zapovrstna. Njegovega početja si ne moremo razložiti drugače, kot da se je izboru namenoma izognil, ker si ni upal izbirati iz gradiva, o katerem je iz Zoisovih vrstic in tudi po lastnem dognanju sprevidel, da nima kake posebne narodopisne vrednosti. Tudi ni mogel točno vedeti, katere od poskočnic so res ljudske in katere od članov Zoisovega omizja. Sicer pa Kopitar v nobenem pismu — niti Zoisu niti Dobrovskemu — ne omenja, da je pesmi izbral. Le Zois je bil najbrž prepričan, da so prišle v roke Dobrov-skega samo izbrane, vsebinsko neoporečne kitice.
Iz Zoisove zbirke, o kateri zdaj za trdno vemo, da je vsebovala 112 pesmi, nam je Kopitar ohranil 23 viž v zaporednem prepisu ter dve v pripombi Dobrovskemu na koncu rokopisa. Kakor je videti že iz beležk k posameznim pesmim, so bile skoraj vse znane, le vedeli nismo, da so bile v Zoisovi zbirki. Nova pesem, ki ni bila doslej izpričana v nobenem drugem rokopisu, je pravzaprav samo pesem pod št. 45. Doslej nenatisnjene pa so še pesmi pod št. 42—44. Te štiri pesmi so vsebinsko »opolzle«, in to je bil najbrž tudi vzrok, da se nam niso ohranile, oziroma da niso bile objavljene.
Pretežna večina teh in seveda tudi ostalih pesmi v Zoisovi zbirki je nastala tako, da so zapisovali motiv (domislico) ljudske pesmi in ga priredili (zaobrnili) po svoje, tako da ni pesem pravzaprav niti ljudska niti umetna, marveč vsakega nekaj. Samo nekatere od njih so res ljudske, mogoče z neznatno priredbo teksta. Med te spadajo vsekakor št. 29, 33, 36, 37, 38, 46 in Črno gleda, drobno gre... Pesem pod št. 28 je sicer Kopitar označil z V[odnikj, vendar tudi njo štejemo med ljudske. Zelo predelane ljudske pesmi pa so št. 25, 26, 27, 32, 34, 35, 40. Izpod Vodnikovega, Zoisovega in Japljevega peresa po so št. 30, 31, 39, 41—45, 47 in Je kuharca stara..., pa še te dišijo po ljudskih. Kdo pa je zložil to ali ono od njih, ne bo mogel najbrž nihče dognati na podlagi same vsebine. Še celo za št. 42, ki jo je Kopitar z gotovostjo pripisal Vodniku, ni zanesljivo, da je res njegova. Edino za tisto o kuharici lahko verjamemo Zoisu, da je res Vodnikova.
Čeprav poznamo samo slabo četrtino vseh kitic, ki jih je vsebovala Zoisova zbirka viž, lahko sedaj na podlagi njih z veliko gotovostjo sklepamo, katere ali bolje kakšne so bile ostale pesmi v zbirki. Podrobna primerjava tekstov s tistimi v Štrekljevi zbirki je prinesla zanimivo dognanje, ki naj pomaga pri nadaljnjem raziskovanju, namreč, da se prepisi Andreja Smoleta skoraj popolnoma ujemajo s Kopitarjevim prepisom. Na podlagi tega lahko sklepamo, da je imel Smole v rokah Zoisovo zbirko ali Vodnikov prepis in da je najbrž vso prepisal. Vsekakor bo sedaj potrebno njegove rokopise v VO v tej smeri podrobno proučiti in jih primerjati z Vodnikovimi in Vrazovimi. Po mojem mnenju bo ta primerjava, ki je sam ne morem opraviti, prinesla zanimive rezultate, na podlagi katerih se bo dalo vsaj približno ugotoviti še ostalih 87 pesmi Zoisove zbirke.
22 Prim, opombo U. Tudi kontrola rokopisa pisma (A. Gspan) je ugotovila, da je številka 27 točna.
Rokopis Kopitarjevega prepisa slovenskih ljudskih pesmi iz Zoisove zbirke nam je dokončno pojasnil tudi vprašanje, od kod je dobil Frant. Lad. Celakovsky tiste »Slovinïke pelni«, ki jih je objavil v originalu in v češkem prevodu ieta 1827 v 3. zvezku svoje znamenite zbirke »Slowanské nârodnj pjsnë« na str. 214—217. Kakor je znano, se je ta češki pesnik in poznejši Prešernov častilec in dopisnik začel zanimati za slovenski jezik in slovenske ljudske pesmi leta 1819, ko je študiral v Lincu. Iz njegove korespondence s prijateljem Jos. Kamarytom23 vemo, da sta bila v tem obdonavskem mestu med njegovimi sošolci tudi dva dijaka iz nekega koroškega mesta, najbrž iz Celovca, ki sta mu pomagala pri učenju slovenščine in ki sta mu tudi posredovala vsaj dve koroški ljudski pesmi (»Ti moje dekletce lepa« in »Čej si liodou, čej si biu«), ki jih je poslal Kamarytu in katere je objavil že leta 1822 v prvem zvezku Slovanskih narodnih pesmi (str. 193—195). Ker Celakovsky ni mogel vzeti slovenskih ljudskih pesmi, objavljenih v 3. zvezku Slovanskih narodnih pesmi iz nobene tiskane zbirke slovenskih ljudskih pesmi, ker pač take takrat še ni bilo, se je splošno mislilo, da je tudi te zapisal od omenjenih koroških študentov v Lincu.24 Nekateri literarni zgodovinarji in narodopisci pa so domnevali, da bi jih bil lahko dobil tudi iz Ljubljane in da so mogoče iz Vodnikovega rokopisa.25 Kopitarjev prepis jasno izpričuje, da jih je dobil od Dobrovskega.
Ko je Celakovsky med 1822—1824 zbiral gradivo za drugi zvezek Slovanskih narodnih pesmi, ni imel nobene slovenske ljudske pesmi. Stiki s koroškima sošolcema so prenehali, drugih virov pa ni bilo. Zato se je obrnil na Dobrovskega, o katerem je pač vedel, da je svoj čas zbiral gradivo za svoj zbornik Slavin (pozneje Slovanka). Dobrovsky mu je dal pesem o Lambergarju in Pe-gamu,2e ki jo je Celakovsky obenem s svojim prevodom objavil leta 1825 v
23	Korespondence a zâpisky Frant. Ladislava Čelakovskeho. Vydal Fr. Bily. I. Praha 1907.
24	Takega mnenja je še K. Dvorak v omenjeni izdaji Celakovskega Slovanskih narodnih pesmi. Slovenski recenzent te knjige Fr. Bernik (SR V—VII, 1954, str. 406) ima to domnevo za pravilno, pripušča pa možnost, da je dobil Celakovsky poskočnice od Dobrovskega.
25	Prim. Fr. Ilešič: Vzajemnost česko-slovinska v minulosti. Slovansky pre-hled IV (1902), str. 464.
20 Dobrovsky je imel dva izvoda Zupančičeve knjižice »Der Turnier zwischen den beyden Rittern Lamberg und Pegam« (Laibach 1807). Prvega je poslal 5. oktobra 1811 znanemu nemškemu jezikoslovcu, literarnemu zgodovinarju in narodopisen Jaeobu Grimmu (prim. Dobrovskega pismo Grimmu v AslPh I, 1876, str. 624—630) s pismom, v katerem med drugim pravi: »Sie erhalten hiermit durch die Besorgung des Hrn Leibchirurgus Mann... Ritter Lambergs Turnier in krain. u. deutscher Sprache. In der Vorrede heisst es zwar, die Ueber-setzung sey beynahe wörtlich, allein die Vergleicliung lehrt, dass zwar der Sinn richtig auigefasst, aber oft nicht ein Wort dem andern entspricht. — Ich setze noch aus dem Briefe des Hrn Kopitar hinzu: ,Alte Volksromane haben die Krainer gedruckt keine: aber interessante Fragmente Hessen sich aus Volkserzählungen retten, si esset qui sciscitaretur. — Lamberger und Pegam (Böhmen?) den Sup. herausgegeben, ist ein dergleichen Volksroman, wurscheinlich von einem Naturdichter (Mesner sind es meistens bei uns) gedichtet, i. e. in Verse gebracht.' — Sie sehen, verehrter Hr., was man für Antworten auf Anfragen über diess und jenes bekommt. Richtiger ist die Bemerkung Kopitar's...« (nadaljevanje pisma se nanaša na posest Brižinskih na Kranjskem). Na to pismo je Grimm odgovoril: »Auch der krainisehe Ritter Lamberg ist nicht uneben und ich hätte gern mehr dergleichen, Herr Kopitar sagt: .interess. Fragmente Hessen sich aus Volkserzählungen retten, si esset qui sciscitaretur' mir wären solche
2. zvezku omenjene zbirke (»Kriîtof Lambergar inu Pegam«, naslov češkega prevoda »Zpčw o sedanj«, str. 186—199) in Kopitarjeve prepise in prevode viž iz Zoisove zbirke. Čeprav Celakovsky nikjer ne omenja, od kod je dobil tekste slovenskih viž, nam že primerjava besedila popolnoma zanesljivo izpričuje njegov vir. Saj ni med obema tekstoma druge razlike kot dva naglasa, ki ju je Celakovsky najbrž po pomoti prezrl... Če pomislimo, da gre za tuj jezik in nenavaden črkopis, lahko še danes občudujemo prepisovalca, stavca in korektorja teh pesmi. Med opombami (str. 231) je objavil Celakovsky tudi beležko o vižah »Vishe, gsau kratické pjsniêky, negvjce k wùli nâpewu zhotowené, а nepochybne od nëmeckého: die Weise, tak nazwané. Hudbiéky gegich negsau slowanského ducha, ale podobagj se rakauskym a štyrskym, což i pad werSû dowozuge.« Iz te beležke lahko sklepamo, da je Celakovsky slišal tudi melodije slovenskih poskočnic. Kje in od koga, bo treba še dognati.
Celakovsky je objavil od 23, pravzaprav 25, pesmi samo osem. Njegov izbor je ponoven dokaz finega čuta, ki ga je imel za ljudsko pesem. Saj je izbral res najlepše in najpristnejše pesmi, in sicer 46, 28, 31, 38, 41, 25, 33 in 29. Zelo verjetno pa je, da je bilo njegovih prevodov nekoliko več, da pa je cenzura, nad katero se pritožuje v pismih prijatelju Kamarytu, nekatere od njih prepovedala tiskati. Pri izboru pa so imeli seveda veliko vlogo tudi oziri na čitatelja, saj je bila zbirka namenjena širokim krogom občinstva, tudi mladini, in zato ni mogel v njej objaviti »pohujšljivih« verzov. Najprej je objavil dvo-kitično vižo št. 46 in ji dal naslov Aučinek slow (Učinek besed). Poskočnici 28 in 31 je združil pod skupni naslov Popis déwcete, medtem ko je ostalih pet objavil pod zaglavjem Popewky. Pri prevajanju se je trudil, da ohrani v posameznih verzih vsaj število zlogov, mere pač ni mogel. Podrobna primerjava prevoda s slovenskim originalom in s Kopitarjevim nemškim prevodom dokazuje, da si je s tem dobesednim prevodom pomagal in da je ta celo zakrivil vsaj tri netočnosti: v 28. viži »zaljubljeno gleda« — Cel. »ma laskavé očko«, Kop. sicer »verliebt schaut sie«, toda lat. pripomba dulce; v 33. viži »petice so
Mittheilungen von grossen Werth, sey die Erzähl, in Prosa oder Reimen, aber ich wage es kaum darum zu bitten. Besonders aber verlangte mich nach allem was einen mythischen, fabelhaften Anstrich hat...« (Prim. August Sauer: Aus Jacob Grimms Briefwechsel mit slavischen Gelehrten. Prager Deutsche Studien VIII, 1908, str. 597—98.) — Drugi izvod Lambergarja je sprejel Dobrovsky od Kopitarja in se mu zanj zahvaljuje v pismu z dne 13.oktobra 1811 (prim. Jagič, op. c., str. 217) in dodaja: »Mit Vergnügen las ich ihn und verstand ihn besser, als neuere Schriftsteller. Mein Exemplar schickte ich an den kön. Bibliothekar Grimm zu Cassel, der ihn in seine Volksbücher aufnehmen, d. i. darin anführen wird, damit die Krainer nicht leer ausgehen.« Ko je Kopitar to zvedel, je slovenski tekst pesmi o Lambergarju in Pegamu pravopisno popravil in ponekod celo po svoje redigiral, prav lepo in čitljivo prepisal ter jo poslal Dobrovskemu (prim. Jagič, op. c., str. 220). Ta prepis je v Dobrovskega zapuščini; objavil ga je Jagič (op. c., str. 225—228) površno» z nekaterimi manjšimi napakami in spremembami. Ta Kopitarjev izvod Zupančičeve knjižice (ki je danes v knjižnici Narodnega muzeja v Pragi — sign. 80 G 173 — in v katerem sta dve Kopitarjevi s svinčnikom pisani rokopisni beležki: Dafh pro oajhi ob verzu Io prasni vaïh pogovori ter velko go[podjtoo ob verzu Imajo velk goîpoîtivô) je posodil Dobrovsky Čelakovskemu, kot dokazuje primerjava tekstov in ne Kopitarjev rokopis, namenjen Grimmu, ki pa mu ga Dobrovsky ni poslal. — Zanimivo je, da Kopitar ni opozoril Dobrovskega na to pesem že v odgovoru na njegovo prvo pismo, čeprav jo je, kakor smo že rekli, dobro poznal. Slej ko prej jo je zamolčal namenoma, ker jo je pač imel za »versifikacijo mežnarja
vaše« — Cel. »sedmiky jsou vaše«, Kop. »die Siebzehner sind euer«, v 41. viži »posmehval« — Cel. »usmival«, Kop. »gelächelt«. Ponekod je prevod svoboden (»Ko b' druzga ne imela / Ko lepga moža«, Cel. »Kdybych jû liezkého / Mu-žička mêla«; »Le dnarje služite« — Cel. »penize uschovejte« in dr.), vendar ga lahko na splošno ocenimo kot dobrega, ponekod celo zelo posrečenega.
Kakor je znano, je ponatisnil Kastelic pet vsebinsko najbolj nedolžnih viž iz Celakovskega zbirke v >. zvezku КС. Samo ljubljanske cenzurne razmere, ki so bile veliko bolj ozkosrčne kot praške, so bile najbrž krive, da ni objavil vseh devet. Teh pet viž je pridal k osmim pesmim »iz Smoletoviga zbira (predelane, kolikor se je treba zdelo)«, med katerimi so tri viže: »Na ojstro ročico...«, »Aj ti serborita...« in »Jest nočem bogate...« Zanimivo je, da je od ponatisnjenih pesmi imel eno (»Ko b' druzga ne imela...«) v svojih rokopisih, prepisano iz Vodnikove zbirke, dve (»Bi godca si vzela...« in »Je bela ko mleko...«) pa sta bili v Smoletovi zbirki, ki jo je poznal, kakor je videti iz omenjene njegove pripombe. Vzrok, da ni navedel domačega rokopisnega vira, marveč tujega tiskanega, si pač razlagamo tako, da je natisku in prevodom slovenskih ljudskih pesmi v zbirki odličnega češkega pesnika pridajal vebko važnost, ker se je tudi zavedal, da so to prvi tuji prevodi naše ljudske pesmi. Hotel pa je najbrž tudi opozoriti na lepoto slovenske ljudske poezije, ker je pač nameraval tiskati v prihodnjih zvezkih Čbelice kaj več iz gradiva, ki ga je imel dovolj na razpolago. Prepričan sem. da so bile tudi te tri viže »iz Smoletoviga zbiru« prepisane iz Zoisove zbirke.
Usoda našega rokopisa je podobna usodi rokopisne zbirke ukrajinskih ljudskih pesmi, o kateri je pisal svoj čas prof. V. A. Francev.*7 Tako kakor leta 1809 na Kopitarja, se je nekaj let pozneje obrnil Dobrovsky na profesorja krakovske univerze Jerzyju Bundtkiega s prošnjo za ukrajinske ljudske pesmi. Та mu je poslal — zelo verjetno celo po Kopitarjevem posredovanju — zbirko kolomyjek, ki, mimogrede povedano, spominjajo po svoji obliki in vsebini na naše poskočnice, kar je opazil že Strekelj, prim, uvod k 2. zv. SNP, str. VI, ki je ležala pri Dobrovskem vse dotlej, dokler je ni ta najbrž obenem s slovenskimi teksti izročil Celakovskemu, ker je pač sam ni mogel uporabiti. Celakovsky je izbral od 65 pesmi samo devet (večina drugih je zelo »nespodobnih«, še veliko bolj ko so slovenske), in jih objavil skupaj s prevodi v Slovanskih narodnih pesmih. Tudi za te pesmi je bil vir dolgo neznan, čeprav so se nekateri slavisti, posebno prof. Jiri Ilordk, pošteno trudili, da bi ga odkrili. To se je posrečilo šele Francevu, ko je našel v zapuščini Dobrovskega omenjeni rokopis.
Tako kakor ukrajinski je tudi slovenski rokopis važen ne samo po vsebinski struni, marveč tudi kot dragoceno pričevanje o zanimanju »očeta sla-vistike« za življenje slovanskih narodov, za njihov jezik in narodopisje. Čeprav teh pesmi sam ni nikoli objavil, so mu vendar nudile vsaj v neki meri vpogled v slovenski jezik in v pesniško ustvarjalnost slovenskih ljudi. Niso mu pa seveda nudile tistega zgodovinsko-filološkega bogastva, kakršnega je najbrž pričakoval, bogastva, kakršno je že prej poznal v ruskih in pozneje v srbskih in hrvaških ljudskih pesmih. Kakor za prosvetljence sploh, je bila namreč tudi za Dobrovskega ljudska pesem zanimiva predvsem kot ostanek davnega življenja, običajev in jezika slovanskih prednikov. Ni imel veliko smisla za njeno estetsko stran, za pesniški izraz in prispodobo. Ni opazil marsikatere lepote, ki
27 Maloruské narodni pisnč v pozustalosti J. Dobrovskeho. Narodopisni vëstnîk českoslovansky, г. XVI (1923), č. 1—2.
so jih pozneje, v času romantike, občudovali njegovi učenci, predvsem Celakovsky. Zato je rokopisno zbirko slovenskih ljudskih pesmi izročil v prave roke, ki so izbrale iz njene skromne vsebine najlepše kitice in jih prelile v če-ščino. Po zaslugi Dobrovskega, ki je dal slovenskemu prerodu toliko koristnih pobud in nalog,18 se nam je ohranil vsaj del Zoisove zbirke viž. Samo njegovemu zanimanju za slovensko ljudsko pesem se imamo zahvaliti, da si je Kopitar izposodil od svojega mecena zbirko viž in prepisal iz nje skoraj četrtino njene vsebine, na podlagi katere si bomo lahko ustvarili celotno podobo zbirke, o kateri nismo doslej vedeli več ko to, da je obstajala. Iz objavljenega gradiva o odnosu »očeta slavistike« do slovenske ljudske pesmi pa se tudi jasno vidi, da je bil Dobrovsky prvi od tujih narodopiscev izven meja naše domovine, ki so se zanimali za našo ljudsko pesem in ki je pripomogel, da je slavni češki pesnik prevedel eno od naših najlepših in najzanimivejših pripovednih pesmi in nekaj poskočnic ter jih uvrstil v svojo znamenito zbirko slovanskih narodnih pesmi. Ko bi ne bil imel Kopitar toliko predsodkov proti »Lambergarju in Pegamu« in ko bi bil znal oceniti njene vsebinske in pesniške vrednote, bi bila lahko ta naša pesem prav po zaslugi Dobrovskega že nekaj let pred srbskimi prodrla v svet, kjer bi bila gotovo deležna velikega zanimanja. Čeprav se ni zelo kritični češki učenjak strinjal s Kopitarjevo oceno -te pesmi, je vendar to oceno sporočil Grimmu, in to je menda zadostovalo, da ni te pesmi niti znanstveno niti literarno izkoristil.	oton Berkopec
O SLOVEN1STIKI V ITALIJI PO DRUGI SVETOVNI VOJNI
Slavistika se je v Italiji krepko razvila v dobi med obema svetovnima vojnama. To je bilo precej nuravno. Nove meje južnih in raznih drugih Slovanov so lajšale nove stike med Slovani in Italijani. V Italiji so se ustanovile nove stolice za nekatere slovanske jezike ali jezikovne skupine. Temu je sledil večji razmah slavističnih naukov zlasti v Rimu, Neaplju, Turinu, Padovi in Benetkah.
Med italijanskimi slavisti je bilo zmeraj tudi nekaj takih, ki so se v presledkih radi posvečali slovenistiki. Pregledni sestavki o tem v Zbornikih tržaške založbe Luč pričajo, da so se nekateri italijanski slavisti radi okoriščali z možnostmi, izvirajočimi iz neposrednega sosedstva med Italijani in Slovenci. Drugi so kmalu po prvi svetovni vojni radi prevajali važnejša slovenska slovstvena dela ter pojasnjevali svojim rojakom njih pomen. Posebno priljubljeno je bilo prevajanje lirskih pesmi ter novel, črtic in povesti.
Druga svetovna vojna je marsikod znova spremenila prejšnje meje. Po njej se je delo italijanskih slavistov širilo in dopolnjevalo. Tudi zdaj so ostali Slovenci Italijanom najbližji slovanski narod, in ta bližina je često odtehtala okolnost, da spadajo Slovenci k manjšim slovanskim narodom. Ponavljajo se znana imena iz prejšnje dobe: Caloi, Cronia, Damiani, Giusti, Maver, Salvini, Urbani ter tu in tum zazveni kakšno mlajše.
Bartolomea Calvija je zbližalo s slovenskim slovstvom njegovo službovanje na slovenskem učiteljišču v Tolminu po prvi svetovni vojni. Njegovi prevodi Cankarjevih del z obširnimi slovstvenimi uvodi so se s stalnim izpopolnjevanjem v poznavanju jezika in slovstva boljšali. Bivanje v Ljubljani mu je poglobilo
!8 Prim. Kidrič: Dobrovsky in slovenski preporod njegove dobe. Ljubljana 1930.
pogled v slovenski svet, da po vojni lahko uspešno nadaljuje svoje znanstveno delo tudi na področju slovenistike.
Med prve italijanske slaviste sodi Arturo Cronia iz Zadra (roj. 1896), redni profesor na slovanski stolici v Padovi, kjer se posveča predvsem srbohrvaščini, včasih bolgarščini in češčini ter, kolikor utegne, tudi slovenščini. Njegovo obsežno znanstveno delo kaže veliko razgledanost po vsem področju slavistike. Njegovi spisi razodevajo živahen temperament; kadar se mu zdi potrebno, zna biti njegovo pero ostro in polemično. Precej slovenistike je posejane po njegovem najobsežnejšem povojnem delu La conoscenca del mondo slavo in Italia, bilancio storico-bibliografico di un millennio (Istituto di studi adriatici, Venezia. Officine Grafiche STED1V, Padova 1958. Str. 792). Pod črto spremljajo razpravo skrbno zbrane bibliografske beležke o vseh obravnavanih vprašanjih. Kdor bi napravil izvleček vsega, kar se tiče slovenistike, bi imel pred sabo monografijo s tega področja. Knjiga ima sedem delov. V prvem delu z naslovom »V sivini cerkvenega in posvetnega srednjega veka« (str. 3—75) poroča, da so se prvi baje po-kristjanili Hrvati, za njimi Slovenci, nato Srbi, Cehi. Bolgari, Poljaki in zadnji Rusi, v dobi od 638 do 998, pri čemer Rim ni bil vedno v ospredju, ker so delovali tudi frankovski misijonarji, na vzhodu pa bizantinski. Navaja Fr. Kosa Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku. Omenja; kar so pisali o odnosih med Slovenci in Italijani Calvi, Maver, Cusin, Budal. »Ilistoria Lan-gobardorum« Pavla Diakona se mu zdi precej zanesljiva, ker se jc pisec delno sam udeležil dogodkov in je poznal mnogo navedenih oseb. Ker pa je ves zavzet za Langobarde, se zdi Čroniji včasih pristranski, n. pr v zgodbi o furlanskem grofu Vec.tariju. Ne verjame, äa je ta s petindvajsetimi vojščaki pregnal pri Čedadu pet tisoč Slovencev. O teh pravi: »Ljudstvo, ki zna kakor slovensko razpršiti bojevite bavarske čete, ki zna uničiti v dobršni meri samo s kamni in sekirami celo vojsko furlanskih konjenikov ter oblega in zavzame 603, čeprav družno z Obri, Creinono in Mantovo, ki ju iztrga Bizantincem, in prodre okrog 642 s svojo mornarico v vojvodino Benevent in oblega Siponto — a tu zamenjuje Pavel Slovence s Hrvati — ljudstvo, ki ima ,valida miiltitudo', ,exercitus cum magnis viribus' ter zna biti junaško in obenem gostoljubno (okrog 620 je našel neki Pavlov prednik na begu iz obrskega ujetništva gostoljubje in zavetje med Slovenci), tako ljudstvo ga ni moglo puščati hladnega. Čeprav se zdi, da prevladujejo v njegovih beležkah preprosti obmejni dotiki in obmejna trenja, Pavel vendar čuti in sluti pomembnost, ki so jo na tisti šahovnici lahko imeli Slovenci, in zapušča kot zvesta straža Foruma Julii, ki je bil ,Forum Italiae', svoje vtise italijanskim potomcem, da bodo o tem obveščeni in jim bo glas zgodovine prav tako v pouk kakor prikazi iz resničnosti« (str. 40 in 41). Poudarja važnost slovenskih izposojenk pri romanskih sosedih, ker so prav te žive priče o tesnem sožitju, kakor so to pojasnjevali Schuclmrdt, Trste-njak in Strekelj. »Slovani so v resnici vstopili v Italijo s Slovenci,« pravi dalje in riše, kako so v 7. in 8. stoletju prišli do Tilmenta in v Rezijo, tudi pod ogrskim pritiskom v 9. in 10. stoletju; nekaj Slovencev se je nato umaknilo ali izginilo, del pa se je ohranil skoraj nedotaknjen do danes kot slovenski polotok. Pisec zasleduje najstarejše italijanske in tuje spise o njih od 1856 dalje (Bion-delli, Ascoli, Musoni, Baudouin de Courtenay). Govoreč o Čedadskem evangeliju iz 5. in 6-, stoletja z mnogimi slovanskimi imeni, označuje ta spomenik »kot sijajen uvod ob začetku odnosov med Slovenci in Italijani«. Cronia je ponovno pisal o njem, v nemščini v Wiener slavisehes Jahrbuch, II (1952), v italijanščini pa kot »Revisione dei nomi slavi nell'antico Codex Aquileiensis« v Studi Aqui-leiesi (1953).
V	drugem delu z naslovom »Pridobitve in odkritja renesanse« (str. 79—176) pripoveduje o škofovanju Eneja Silvija Piccolominija v Trstu 1447 z župnijo na južnem Štajerskem, kur mu je omogočilo vmešavanje v zadeve slovenske cerkve. Pod črto omenja Petra Pavla Vergerija mlajšega iz Kopra ter njegove odnose do Trubarja, opirajoč se na Calvija in Narodno enciklopedijo srpsko-hrvatsko-slovenačko (1929). Navedena so »Poročila iz Nemčije« Leonarda Mo-ceniga z vestmi o Slovencih ter o Koroški in Štajerski (str. 110). Giovanni Tarcagnota in njegovi nadaljevalci so v delu »Delle historié del mondo« (Benetke 1610) pisali o Slovencih, imenovanih »Schiavoni«, ter o njihovih vdorih v Italijo (str. 125). O drugih, manjših zgodovinah pravi, da poznajo Slovane precej nepopolno, Slovencev in Slovakov pa sploh ne.
Tretji del se imenuje »V ozračju despotizmov in manirizmov« (str. 179 do 295). V zvezi s cerkvenimi prizadevanji za protireformacijo se mimogrede omenjajo tudi Slovenci (str. 182). Kratko je obgovorjen »Vocabolario Italiano e Schiavo«, s celotnim dolgim naslovom, Gregorija Alasie da Sommaripa iz leta 1607 (str. 198). Izvemo, da »Annales Ecclesiastici« (1588) govore o Slovanih, a ne o Slovencih (str. 216). Netočna in nezanesljiva je zbirka »Gli costumi, le leggi, et le usanze di tutte le genti« (Benetke 1588), ki jo je sestavil Giovanni Boemo Aubano Aleinanno, kjer so kot Slovani našteti: »Ruteni, Polacchi, Boemi e Carinzi cioè Sloveni« (str. 223—224, opomba 3).
Cronia očita Francescu Braccioliniju, ki je izdal v Rimu 1637 »Bulgheria convertita«, da ne upošteva ostalih južnih Slovanov: »Srbi, Hrvati in Slovenci se ne prikažejo na slovstvenem obzorju. Ne omenjajo se niti v številnih pesmih, ki opevajo kristjanske vojne in pohode na Balkanu proti Turkom in v katerih bi vendar mogli in morali imeti svoj delež, saj so se bojevali pod Szigetom, vzdolž Vojne krajine, z Evgenoin Savojskiin in z drugimi. Njihovo prikritje pa je popolno, čeprav ne namerno.« (Str. 279.)
Četrti del prikazuje »Podnebje obnove« v drugi polovici 18. stoletja (str. 299 do 351). Glede slovenščine za Italijane opozarja na »Saggio grammaticale italiano eragnolino«, ki ga je 1811 objavil v Trstu Franul de Weissenthurn po Kopitarjevi slovnici, z dodatkom Linhartove komedije »Matiček se ženi«. O tem je pisal U. Urbani v listu »Corriere di Trieste« 20. julija 1952: Uno studio d i Vincenzo Franuli sui diadetti illirici.«
V	petem delu je opisana »Borbena in šolska romantika« (str. 355—467). S slovenskega področja se omenjajo zahteve po Zedinjeni Sloveniji 1848 (str. 358). O Mazziniju izvemo, da se je zanimal najbolj za Poljake, ne za Slovence in Bolgare (str. 388). Več umevanja kaže Cavour, ki misli na istočasen upor zoper Avstrijo v Italiji in med avstrijskimi narodi, vštevši Slovence (str. 394). Ko je Biondelli 1856 objavil »Prospetto topografico-statistico delle colonie straniere d'Italia«, je prikazal tudi Slovence v tedanji Italiji (str. 401). Odkritje Slovanov v lastni hiši je podžigalo Italijane, da so češče pisali o svoji »Slavia italiana« v dobi 1846—1868 (Ascoli, Valentinelli, Amati, Valente, Facchinetti; str. 414). Nekateri italijanski pisci so si izbirali slovenske snovi, n. pr. Quirici Viviani v romanu »GZi ospiti di Resist (1827), o čemer je razpravljal M. Matičetov v Razgledih 1952, ali Antonio Gazzoletti v pesnitvi »Ln Grotia d'Adelbergai (Trst 1853). V listu Osservatore triestino so včasih izhajali prevodi slovenskih narodnih pesmi, ki jih je prirejal Chiudina (Čudna; str. 465).
V	zadnjih dveh delih se govori o Slovencih zmeraj češče. Šesti del riše dobo »Po izoblikovanju italijanskega kraljestva« (str. 471—571). Cronia pravi: »Slovenci so vzbujali pozornost Italijanov predvsem, rekel bi izključno zato, ker so bili njih mejaši in so imeli v posameznih odsekih skupne pasove in tudi
jezikovno slabo označene meje. Zato je zanimal bolj ko njih politično življenje in njihova kulturna dejavnost v Sloveniji njihov zemljepisni, etnični položaj v obmejnih deželah ter v naselbinah v Italiji. Za te stvari so se zanimale akademije in kongresi v Rimu, Florenci, Vidmu, ki so se jih udeleževali dobro podkovani zemljepisci kakor Musoni in slovanski jezikoslovci kakor Baudouin de Courtenay. O njih se je poročalo tudi z ozirom na Hrvate, naseljene po istrskih krajih. Tako se je čutila tudi v splošno informativnih spisih nujno jezikovna nota z bolj ali manj političnim prizvokom. Slo je, kakor je dejal Podrecca, za deželo .Slavia italiana'.« Dodana je cela stran bibliografije od 1875 do 1912 (Marinelli, Vulicevic, Baudouin de Courtenay, Podrecca, Sturolo, Mar-sich, Rutar, Musoni, Leicht, Loschi, Fracassetti, De Gasperi, Bizjak; str. 504 in 505). Cronia priznava: »Daleč smo še od resnične slavologije, a njene kali so že v zarodku in določajo poprejšnji zgodovinski primer. V primeri s prejšnjo dobo je ta napredek, če ne v širjenju snovi — a koliko več se je zdaj pisalo o južnih Slovanih! — vsaj v njenem pojmovanju in obdelovanju. Res, še zmeraj izhajajo brezbarvna in neizvirna dela, ubožna v mislih in dokumentaciji, a vedno bolj si utira pot neposredno pričevanje, osebni in preverjeni vtisi; vse sili v strokovnost ter vedno jasnejša in trdnejša postaja zavest važnosti slovanskega sveta« (str. 506).
O Slovencih dodaja kasneje: »Kakor smo videli, so Slovenci vzbujali zanimanje samo v zvezi s tako imenovano Italijansko ali Furlansko Slavijo. Gotovo so imeli — razen narečij in ljudskih sporočil — prav malo takega, kar bi moglo očarati slovstveno zgodovino in kritiko« (518). Občutljivemu Slovencu se bo zdelo to ob misli na bujno 19. stoletje od Vodnika in Prešerna do prve svetovne vojne vendar malo prepikro in omalovažujoče. Korak naprej se zdi Croniji za slovenščino v Italiji objavljanje slovnic in slovarjev (Premru, Sket-Loschi, Guyon, Valjavec, Iskravec; str. 521). Dober predhodnik v specializaciji italijanskih slavistov se mu zdi kljub svojim hibam in začetništvu Bruno Guyon, ki se je z ljubeznijo poglobil v slovenščino in srbohrvaščino ter to poučeval v neapeljskem Istituto Orientale; po letu 1912 pa je poučeval italijanščino na univerzi v Beogradu. Označuje ga tako: »Bolj ko literat ali poljudni znanstvenik se v njem očituje filolog ali glotolog, ki se zanima za posamezne slovstvene snovi, za posamezne jezikovne pojave, naj jih obravnava v časopisih ali naj jim daje znanstveni ton in namen v resnejših revijah. Vihati nos zaradi njegovih dosežkov bi bilo prazno; tu zanima njegova ubrana smer« (str. 528). Govoreč o prevajanju iz slovanskih slovstev, poudarja Cronia, da so manjša «lovstva še zmeraj dolgo ostajala v senci, tudi malo, a krepko slovensko slovstvo. Celotna slovenska dela se, žal, niso prevajala. R. Golouli je 1911 objavil v Milanu z naslovom »11 grido delta follat dramatiziran zadnji prizor iz Cankarjevega »Hlapca Jerneja«. F.Pirman je izdal v Trstu 1894 *Riflessi di poesia e prosa slooena«. Canini in Chiudina ter nekateri drugi so po tržaških in istrskih listih ali v revijah iz Italije objavljali kaj malega iz slovenskega pesništva. A to so le obrobni slovenski okraski vsega slovanskega Parnasa, medtem ko ostaja slovensko slovstvo kot celota v temi. »In pomislimo,« vzklika pisatelj, »da sta bila Kette in Murn že mrtva, Cankar in Zupančič pa že velika!« (str. 547). Ivana Trinka, ki je pisal v obeh jezikih, imenuje »italo-sloveno« in omenja njegovo pesnitev ^Propast Ogleja« z italijunskim prevodom >Eccidio di Aquileia< (1896). Carlu Del Balzo očita, da je pozabil na J. Koseskega prevode iz Danteja, ko je 1889—1909 izdal v Rimu petnajst debelih zvezkov »Poesie di mille autori in-torno a Dante Alighierit (str. 551). Slovence je omenjal G. Caprin v spisu >Lingue slave e civiltà tedesca in Austria« (1913) in naslednje leto v spisu
>Trieste, slooeni e slavismot. Italijanske revije in listi iz Zadra, Pulja in Trsta so skušali širiti poznavanje slovanskega sveta, pri čemer so nujno dajali prednost srbskohrvatskemu in slovenskemu slovstvu. V Trstu je izhajala revija Pensiero slavo s kotom Mus a slaoa, kjer je prišlo na vrsto tudi nekaj prevodov iz slovenskega slovstva.
Zadnji del obsega dobo »Med obema svetovnima vojnama« (str. 575—711). Zanimanje za posamezne slovanske narode nuglo narašča. V Italiji se množijo zlasti publikacije o najbližjih Slovanih, Hrvatih in Slovencih; od 1915 do 1918 se oglašajo z novimi spisi znana imena iz prejšnje dobe, pa tudi nekatera nova: Caburi, Dudan, Tamaro, Randi, Gayda, Ratti, Danielli, De Baci Venuti, Ram-baldi, Taramelli, Fedozzi, Melcliiori, Corsi, Pedrazzi, Roncagli, Marioni (str. 592). Pojavljajo se pisatelji novih slovnic, priročnikov in slovarjev za učenje slovenskega jezika: Prezzolini-SkarloDnik, Mara Gregorič (v knjigi krivo Gregorčič), M. Migliorini, G. Lombarde (str. 598). O Slovencih ponavlja Cronia, da po svojem tisočletnem podložništvu, vsiljenem po tujih gospodarjih, tudi v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev niso mogli vzbujati posebnega zanimanja. Beleži nekaj del o njih: Musoni, Gli Sloveni (Jugoslavi occidentali, Videm 1919); C. O. Urbani, Slooeni e il movimento jugoslaoo, Rim 1919; Danielli, La struttura delle Prealpi Friulane, Florenca 1921; P.Pisenti, Problemi di confine. 11 clero slavo, Videm 1925; S.Muratti, Cenni sugli alloglotti delle prooincie orientali di confine, Rim 1928 (str. 625). Nadaljuje se prevajanje iz sodobnega slovenskega slovstva, zlasti iz Cankarja, Zupančiča, Tavčarja in Bevka. Omenjajo se: L.Sal-vini, Liriche Slovene moderne, Neapel j 1938; U. Urbani, Piccolo mondo sloveno, Ljubljana 1941, ter iz povojne dobe L. Saloini, Sempreverde e rosmarino, Rim 1951; knjiga je označena kot najboljša antologija slovenskega pesništva.
Kot informativni spisi o slovenskem slovstvu se omenjajo: E.Damiani, Cultura slooena in Italia. Appunti bibliografici v Slavistični reviji III (1950); L. Sabini, Italijani o slovenski kulturi v Slavistični reviji IV (1951); U. Urbani, Jugoslovanska slovstvena dela v italijanskih prevodih v Naši sodobnosti II (1954).-
Izčrpno in živahno je Cronijevo razgledovanje po italijanskih revijah, ki se posvečajo Slovanom in slavistiki ter upoštevajo rade tudi prispevke s področja slovenistike. Pod naslovom »V kraljestvu fantazije« razpravlja Cronia o slovanskih snoveh v ustvarjanju italijanskih pisateljev in ugotavlja, da je bilo tega v fašistični dobi zelo malo. V Sloveniji se n. pr. začenja avtobiografski romun tLuci ed ombre su terra slaoat, ki ga je napisal Nimbo D'Aurora med italijansko zasedbo (Milan-Rim 1949). Zelo razveseljiv pojav se mu zdi v Italiji nastajanje založništev s programom izdajanja pretežno ali izključno slovanskih avtorjev ali spisov o njih; v taki založbi je 1928 izšla v Rimu Cronijeva obsežna razprava Ottone Zupančič. Med najvažnejše spadu zadnje poglavje »Studi slavistici« (str. 649—711), kjer pisatelj pojasnjuje, kako so se razmere postopoma boljšale, našteje današnje italijanske slaviste in pregledno očrta njihovo delo in dosežke nove slavologije. Priznava, da je lingvistika vobče, posebno pa sloveni-stika, nekam zanemarjena, češ: »In complesso è mancato un vero slovenistac (»Skratka, pravega slovenista sploh ni bilo«, str. 687). Hujše vrzeli so za silo mašili tudi slavistični »gostje in zavezniki« iz slovenskega tabora: Kleinmayr, Grammatica della lingua slovena, Trst 1919; G. Sablich, L'interprete sloveno, Milan 1919; G. Trinko, Grammatica della lingua slovena, Gorica 1930; A.Kacin, Esercizi per la Grammatica slovena di G. Trinko, Gorica 1931; M. Gregorič (krivo: Gregorčič) Štefani, Grammatica sloveno, Trst 1936; L. Zeriav, Errori ti-pici di lingua derivanti dallo sloveno. Trst 1936; G. Pavich, Un po'di sloveno.
Novi Ligure 1941; G. Nemi, Grammatica della lingua slovena, Gorica 1931; G. Androvič, Dizionario delle lingue italiana e slovena, Milan 1936 in 1941 (preveč lirVatizmov) ; A. Bajec in P. Kalan, Dizionario italiano-sloveno, Ljubljana 1941; A. Budal, Antologia slovena ad uso delle scuole inedie, Gorica 1928; G. Pa-vich, Frasario italo-croato-sloveno, Rim 1941. A. Res in A. Budal sta prispevala članke o nekaterih slovenskih pisateljih v Enciclopedia Italiana. O slovstvu so pisali: I. Grafenauer, Nuova letteratura slovena, v Europa Orientale, Rim 1924; I.Maffei in F. Šinkovec Mayer kot uvod k Zupančičevi Dumi, 1924; I. Trinko, Storia politica, letteraria ed artistica della Jugoslavia, Videm 1940.
Cronijevo obsežno delo zrcali precej verno tisočletne napore italijanskih znanstvenikov, posebno današnjih italijanskih slavistov, da bi Italijo zmeraj bolje seznanjali s slovanskim svetom. Poudarja stalni napredek današnje italijanske slavistike: »Znatno naraščanje je opaziti zlasti v slovanskih študijah na posameznih univerzah, kjer se nove in stare stolice vrstijo z raznimi poverjenimi mesti in lektorati za slovanske jezike in slovstva« (str. 708). Glede višješolskega poučevanja slovenščine bi bilo pripomniti, da jo je med obema vojnama poučeval v Istituto Superiore di economia e commercio v Benetkah Alojzij Res, v letih 1941—1943 pa pisec teh strani. Na univerzi v Trstu predava že mnogo let zgodovino slovenskega slovstva Romeo Colognati. Slovenščina kot jezik, ki je tej univerzi med vsemi slovanskimi jeziki najbližji, se ne poučuje. Prošnja pisca teh strani za tako poučevanje ni bila sprejeta. Cronia zaključuje svojo knjigo z geslom: »Ne romantika, temveč pozitivizem, ne utopije, temveč resničnost« (str. 709). V tem duhu je sestavljen njegov spis >Un inedito e grande dizionario sloveno-tedesco di Stefano Kocijančiči, Studi Goriziani 1954.
Enrico Damiani (1893—1953) iz Rima je bil ravnatelj knjižnice poslanske zbornice ter profesor za bolgarščino na univerzi v Rimu, v Neaplju pa profesor bolgarščine in poljščine. Imel je zelo široko obzorje, poznal je tudi druge slovanske jezike in je včasih posegel v slovenistiko. n. pr. v Slavistični reviji III (1950). kjer je poročal o razširjenosti slovenske kulture v Italiji. Rad je prevajal iz slovenskih pesnikov za italijanske revije. Za veliki izbor slovanske pripovedne proze Novellieri slavi, ki ga je izdal De Carlo v Rimu 1946, je Damiani prevedel Jurčičevo »Telečjo pečenko«, Erjavčevo iN i vse zlato, kar se sveti«, Finžgarjev »Naš vsakdanji kruh«, Cankarjevo »Tujo učenostt in Pregljeve »Runje«. Kakor je v sodelovanju z Jankom Ježem prevedel 1944 Jurčičevega »Sosedovega sina«, tako je z njim pripravil 1947 za prvo knjigo zbirke »Modra kolajna« založnika Del Romano v Perugi knjigo »La mamma« z najlepšimi stranmi o materini ljubezni iz vseh Cankarjevih del.
JVolfango Giusti, redni profesor za ruski jezik in slovstvo na univerzi v Trstu, se je rad posvečal vsemu slovanskemu svetu, s prevodi večkrat Slovencem, včasih lužiškim Srbom, Polabccm in podkarpatskim Rusom. Splošno slovanska vprašanja rad motri z zgodovinsko filozofskega stališča. Prevodi iz slovenščine so kazali sprva kakšno pomanjkljivost, danes pa je njegovo slovstveno delo pretehtano, zanesljivo in točno. Tudi Slovence upošteva njegovo povojno delo »// congresso slavo di Praga (1848)«, ki je izšlo v Trstu ob stoletnici praškega kongresa, 1948. S podobnega področja je spis >Cesure Balbo e i problemi del mondo slavo«, Trst 1957.
Giovanni Maver iz Dalmacije (roj. 1891) se je na Dunaju poglobil v roma-nistiko, a se je brž po prvi svetovni vojni razgledal po slovanskih jezikili in zasedel 1920 novo slovansko stolico v Padovi, kjer je dajal prednost srbohrvaščini; devet let nato je postal redni profesor za poljščino na univerzi v Rimu.
Danes velja za glavnega italijanskega slavista poleg E. Lo Gatta in A. Cronije. Ustanovil je revijo Ricerche slaoistiche, ki pod njegovim uredništvom lepo uspeva. V raznih dobah se je rad uspešno loteval slovenističnih problemov. Iz povojne dobe bi bilo omeniti, da je za rimsko zbirko tNooellieri slaoic prevedel Levstikovega »Martina Krpana« (1946). Sestavil je zelo dober pregled zgodovine slovenskega slovstva. Slavistične študije v Italiji je izborno očrtal v spisu »La slavistica in Italia« v reviji Scuola e cultura nel mondo II (1957) in v razpravi »SlaDistika и Italiji* (Beograd 1957).
Luigi Saloini (1911—1957) iz Rima, nadzornik v naučnem ministrstvu, poznavalec mnogih tujih jezikov, najbolj pa slovanskih, se je odlikoval kot kritik in slovstveni zgodovinar, pa tudi kot izvrsten prevajalec in sestavljavec antologij. Prevajal je iz bolgarščine, poljščine, maloruščine, hrvaščine in slovenščine. Prvo slovensko zbirko, »Liriche slooene moderne« (Ljubljana-Neapelj 1938), je z leti zelo razširil in izdal 1951 obširno knjigo >Sempreoerde e rosmarino« v založbi Carlo Colombo v Rimu (str. 279) v zbirki »La Bilancia-Antologia di letterature straniere — Poeti sloveni moderni«. Skoraj sedemdeset strani slovstvenega uvoda od začetkov slovenskega slovstva do sodobnikov predstavlja zgoščeno, kritično razpravo, poživljeno s prevedenimi odlomki iz raznih dob slovenskega pesništva, od stare zahvalne pesmi ob ustoličenju na Gosposvetskem polju do Župančičevega odlomka iz »Zimzelena pod snegom«. Zelo toplo je opisana ljudska umetnost (str. 25). Zal se je vteplo nekaj tiskovnih, pravopisnih in drugih napak, ki si jih Slovenec lahko sam popravi, italijanskega bralca pa zavedejo v zmoto, n. pr.: Damašen (Damascen, 20), Praktika (== Pratika, 20), nedosledno je Mattia Gubec poleg Ilija Gregorič (22) in Tomaso Hren poleg Primož Trubar (24). Iz Svetokriškega, ki ga piše Lionelli in Leonelli, citira, da so ženske »mačke nature« namesto »mačje nature«. Zakaj Novo Mesto? (24). Podobno: Brdaus (26), Zeleniki (= Železniki, 27), Klar (= Blaž) Kumerdej (30); »Novice« bi bilo bolje »Notizie«, ne »Giornale«, ker niso bile dnevnik (33); Paglov je preveč okrnjeno za Paglovec (36); Bradavska (= Bradaška) in Parapat (39) nista potrebna. Ivo Gruden (55) bodi Igo Gruden. Pri Moletu navaja »Tristia ex Ponto« namesto »Tristia ex Siberia« (59). Pri Debeljaku se ne ve, ali je Tone ali Tine (64). Bibliografija priča o veliki razgledanosti in kritičnosti. Motijo razne nepopolnosti: Ramouš (= Ramovš); reformacje; Časopis za slovenski jezik, Književnost in zgodovina; für die geistige Leben (= für das geistige Leben) (str. 69); pri Slovencev (— pri Slovencih); Runschau (= Rundschau); poezia; I.Kosovel (= J.Kosovel); slovsta (= slovstva) (str. 70); Kronaka (= Kronika); sveže (= zveze) (str. 72); srednem (= srednjem); Socjalna; durch dem Slawischen Süden (= durch den slawischen Süden); Matečetov (= Matičetov) (str. 73); Macum (= Macun) (str. 74). Sledi antologija s prevodi 115 pesmi iz 32 pesnikov od Prešerna do Franceta Kosmača. Če bi se izbor začel z Valentinom Vodnikom, ki je pel pretežno v 19. stoletju, bi zbirka bila vernejše zrcalo vse slovenske poezije. Pred vsakim pesnikom stoji primeren, skrbno sestavljen slovstveni uvod o njem (o Prešernu n. pr. deset strani), kar daje z uvodno razpravo že nekakšno slovstveno zgodovino slovenskega pesništva. Omenimo še nekaj važnejših netočnosti: velika puntarja (= velika puntarija, str. 79 in 143); Scheuchenstal (= Scheuchenstuel); Ernesta (= Ernestina); Janes (= Janez, str. 80); Dem Andenken dem M. C ( = 'Dem Andenken des Matthias Čop); Moventi della conversione di Čop (= Moventi della conversione di Črtomir, kajti za tega gre, str. 84); Edward (= Edvard); v Prešernovem pesništva (= v Prešernovem pesništvu); Luka Puntar (= Luka Pintar); August (= Avgust); nemški sonetti ( = nemški soneti, str. 87); Tonka Zidarjeva (= Tona Zidarjeva, str. 116); Ziegler
Zapiski in gradivo
(= Cigler); Jugoslovenska Knjigarna (= Jugoslovanska knjigarna, str. 117); Iz srbskohrvatskega vira mora biti »Bečki soneti« namesto »Dunajski soneti« ter »Stritarjevo doba« namesto »Stritarjeva doba« (str. 122). Namesto Preveč stoji Pavec (str. 126). O Gregorčiču krivo poroča, da je po maturi odšel na Dunaj, namesto, da bi bil rad odšel, in da je že s 13 leti spesnil »Iskrice domorodne«, namesto z 18. »Oljki« je prevedeno »Gli ulivi« namesto »All'ulivo« (str. 133). Str. 134 stoji »Venti serate«, str. 135 pa prav »Dodici serate« za Mahničevih »Dvanajst večerov«. Aškerčeva »Prva mučenica« je navedena kot »Prvi muče-niki« in prevedena »Primi martiri« namesto »Prima martire« (str. 143). Niko Župančič (str. 163) mora biti Niko Zupanič. Izidor Cankar je dvakrat označen kot Ivanov brat (fratello) namesto kot bratranec (cugino, str. 176 in 237). Vsi pesniki imajo svoja domača slovenska imena, le Cvetko Golar je postal Florian (str. 228). Gruden ima Primorske pesmi, ne Primorske pesme (str. 239). Pri Klopčiču so omenjene »Izabrane pesmi« namesto »Izbrane pesmi« (str. 261). Sal-vini prevaja brez rim. Slovenska jedrnatost ga včasih sili v ovinke, n. pr.:
Tudi Prešernov »Magistrale« je brez rim, a prevajalec je ohranil akrostih, ki je rahlo spremenjen: Primicova Iulia (str. 99). Knjiga je Italijanom dober kažipot po slovenskem pesništvu.
Umberto Urbani, rojen v Kopru 1888, se je že zgodaj uvrstil med neutrudne prevajalce iz srbskohrvatskega in slovenskega slovstva; obenem je pisec tehtnih slovstvenih člankov o pisateljih in pesnikih, iz katerih je zelo uspešno prevajal. Za svojega bivanja v Ljubljani se je še bolj poglobil v zaklade slovenskega slovstva. Mnogo let je poučeval srbohrvaščino na tržaški univerzi. Svoje mnogo-stransko kulturno delo za zbliževanje med južnimi Slovani in Italijani je vneto nadaljeval tudi po drugi svetovni vojni. Tu naj omenimo njegovo obširno razpravo »Jugoslovanska slovstvena dela v italijanskih prevodih« v Naši sodobnosti II (1954), str. 453—467, kjer se razgleduje daleč po tem področju in se dotika zanimivih vprašanj iz slovenistike. Opozarja na Salvinijevo ugotavljanje, da je slovenska narodna pesem v primeri s srbskohrvatsko v Italiji zelo malo znana, in zahteva, da bi bilo treba raziskati vzroke za to. Poudarja Calvijeve zasluge in prizadevanja Renate Steccati, ki je 1932 prevedla nekaj slovenskih narodnih pesmi iz Furlanije za »Rivisto di letterature slave«. Razpravo je iz italijanskega rokopisa prevedel J. G., in to je najbrž povzročilo, da se je R. Steccati prevedlo, kakor da gre za moškega. Urbani povzdiguje Damianijevo dejavnost. Hvali Carla Paulettija, ki je 1953 prevedel tSinjega Galeba« Toneta Seliškarja. Našteva še več drugih novejših italijanskih prevodov iz slovenskega slovstva, tudi Jurčičevega »Jurija Kozjakat, ki ga je 1947 prevedel Ferdinand Kolednik za »Istituto di propaganda libraria« v Milanu. Doslej še ni zgodovine slovenskega slovstva v italijanščini. Urbani je vselej živo občutil to vrzel. Sestavil je rokopis za tako delo, a doslej se mu še ni posrečilo, da bi ga objavil. Urbanijevo prevajalsko in znanstveno delo na področju slovenistike je brž po prvi svetovni vojni v marsičem oralo ledino, postopoma se je širilo in poglabljalo in bo vselej ohranilo svojo ceno.
V primeri z delom, ki so ga italijanski slavisti po drugi svetovni vojni opravili na področju drugih, zlasti večjih slovanskih jezikov, se morda zdi, da se slovenistika ni prebujno razvijala. Glede prevajanja je treba pomisliti, da
ko rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak!
sarà ognuno e il confine vedrà buoni vicini!
libero
M. Rupel:
P i s m i Š. Ko rizul и
so se po prvi svetovni vojni mnoga peresa strastno zagnala na najbolj znane pesnike in pisatelje in njih najbolj znana dela. Tedaj se je Cankarjevemu »Hlapcu Jerneju« primerilo, da so nastali skoraj istočasno trije prevodi in sta dva skoraj hkrati izšla. Takratni prevajalci so pobirali samo smetano in pisali obširne razprave in uvode k svojim prevodom. Pozneje se je prvo navdušenje nekoliko poleglo. Morda je tudi kak prevod manjših del obtičal v miznici. Nove meje po drugi svetovni vojni so pustile mnogo manj Slovencev v Italiji. Diplomatske napetosti so se vlekle in se vlečejo še danes. Prevladuje slovenski manjšini zelo neprijazno ozračje, ki ne pospešuje navdušenja italijanskih slavistov prav za slovenistične probleme. Po drugi strani ne bo mogoče nikoli izbrisati jezikovih mejii med Slovenci in Italijani. Prav te meje med dvema velikima svetovoma, slovanskim in romanskim, bodo ohranile vselej svoj pomen in svoj
čar-	Andrej Budal
DVE PISMI ŠTEFANA KONZULA
Matija Murko je v svojem delu Die Bedeutung der Reformation und Gegenreformation für das geistige Leben der Südslaven, Prag und Heidelberg 1927, str. 177, opozoril na dve pismi Štefana Konzula, spravljeni v nUrnberškem državnem arhivu. Pridržal si je njuno objavo, vendar mu je to preprečila smrt.
Prvo pismo, ki nosi signaturo »Reichsst. Rothenburg, Nr. 2084, fol. 214«, je napisano na obeh straneh lista pisarniškega formata in je brez posebnega naslova. Pisava je latinica, ki se naslanja na tiskane črke, torej precej nenavadna za nemški dopis tistega časa. Pismo se glasi takole:
Erbar, ernnuest, fürsichtig vnd weyse, ginstige, gebietunde herren. Ich gib e. e. f. w. in aller vnterthanigkheit zuerkhennen, das mich von erbarnn, glaub-irdigen personen yzund vnd vor der zeit zumermallen angelangt ist, wye das ein bös gerüchte van mir zw nachtlmil meinen eren hie allenthalben in der stat solte gesagt vnd ausgepreitet werden, villeicht ists auch für e. e. f. w. khumen, alls hette ich mit einer meide (welche des herren Hansen Hopfersteters tochter sein soll) ways nit was vnerlichs gehandelt habenn. Nun weys ich gleich wall, das dise reden vom teuffl, dem vatter aller vnbarhait, durch seine instrumenten auff mich erdicht seind, dan gott der gerecht vnd warhafftig sambt meinem gebilsen sein meine zeugen, das mir in disem vall gantz vnd gar vnrecht ge-schiecht, dan gott lob ich mich (one rueme zemelden) durch die gnaden gottes bis her dermaîsen alhie gehalten, von allen bösen argwon vnd gestalt verhüetet, das ich aigentlich weys, das khein mensch mit grundt der warhait etwaß vnerlichs, erbarnn vnd christlichen wandel zebider, vngemeß auff mich darthuen mag. Darumb ich auch dise böse falsche nachred für vergeben vnd löß [böß?] vnutz geschwätz gehalten, neben anderen meinen anfechtungen bis hero geduldet, gott beuolhen vnd nit verantwarten wollen. Die weill aber auch einem christen gebüren will durch götliche billiche mitl, als durch die obrigkhait, sein eher zuschitzen vnd zuerhalten, hab ich liiemit am ersten e. e. f. w. mein vn-schuld wöllen anzeygen, liierauff auch in aller vnterthanigkheit vmb gottes willen bittende e. e. f. w. alls ordenliche, vom gott gesetzte obrigkheit, wölchen alles ybel, huererey, ehebrucli vnd vnordenliche wesen zu straffen von gott beuolhen ist, disem falschem außgeben auff mich dem grundt der warhait zu-guet weiter vnd vleisiger nachfragen, vnd wouer sich dann in der warheit erfunde, das ich vnerlichs, wie von mir ausgegofsen, oder ichts wider mein pryesterlich stand vnd ampt were, in diser stat die gantz zeit meiner ankhunfft
vnd liye bleibcns aergerlichs gehandelt, will ich durch euch am leib vnd leben billickhich anderen zum exempel ernstliche straffe leiden vnd gedulden.
E. e. f. w. wollen also dise mein aynfeltige, doch warlmfftige entschuldi-
gung (wölche ich vmb verlezung gottes vnd meiner eren willen nit habe vnter-
laîsen mögen im besten erkhennen. Dennen ich mich hiemit auch vnterthanigst
will beuolhen habenn.	тг г	, ,t. . ,
E. e. f. w. vntertlianigster
Stephanus Istereicher
Pismo je naslovljeno, kakor sklepamo po njegovem uvodu in po signaturi, na mestni svet v Ilothenburgu. Žal je brez datuma. Po ljubeznivem sporočilu državnega arhiva v Niirnbergu št. 2267 z dne 15. avgusta 1956 se ne dd datirati po drugih spisih, ki so z njim vred spravljeni pod isto signaturo, ker gre za zbornik pisem, ki so ga uredili šele pod konec 17. stoletja. Gotovo mu takrat niso dali pravilnega mesta, saj so pred njim uvrstili pisma iz let 1592 in 1597, za njim pa taka, ki so nastala 1606—1608. Iz pisma samega pa izhaja, da je moralo biti napisano v času, ko je Konzul dalj časa živel v Rothenburgu.
Y Rothenburg je prišel Konzul ves bolelien in brez sredstev v novembru 1552, se zatekel k Trubarjevim ter dobil pri njih stanovanje in hrano (Rupel, SR XI, 1958, 201). Y tem mestu je ostal tako dolgo kakor Trubar, torej do junija ali julija 1553, in se je nato z njim preselil v Kempten. Pismo je potemtakem moglo nastati med novembrom 1552 in julijem 1553, dejal bi, da sredi tega razdobju, ko se je Konzul že udomačil: v prvi polovici leta 1553.
Iz pisma izvemo, kako se je po mestu raznesel glas, »da je z nekim dekletom, baje s hčerjo gospoda Hansa Hopfersteterja, nekaj nepoštenega počel«. Zaradi tega je, pač na Trubarjevo pobudo, ker so temu govorice morale biti nerodne, pisal mestnim svetovalcem, da ima čisto vest, pa naj oni kot oblast, ki ji je »od boga ukazuno kuznovuti vsukršno hudodelstvo, kurbarijo, prešuštvo in nerednost«, preiščejo zudevo ter ga, če je kriv, kaznujejo na životu in življenju. Ni znano, kako se je zadeva končala. Verjetno ni bilo nič resnega, vendar je značilno, da so sploh mogle nastati takšne govorice o človeku, ki je bil vendar duhovnik. Tudi niso nezdružljive s Konzulovim značajem, kakor se nam odkriva v ohrunjenih dopisih, zlasti v Trubarjevih, dasi je treba upoštevati, da gre za Trubarjeve izjave v času, ko je bil s Konzulom hudo sprt (prim. Elze, P. Trubers Briefe, 146 si., 245 si.). — Jezik v pismu kaže, da ga je pisal Slovan (prim, oblike ginstige, glaubirdigen, vnbarhait, gebijsen, zebider itd.).
Drugo pismo s signaturo »Reichest. Rothenburg, Nr. 2084, fol. 165« je prav tako na listu pisarniškega formata in brez posebnega naslova. Pisano pa je čisto drugače ko prvo, numreč v gotski kurzivi. Bere se tukole:
Fürsichtige, ersam vnd weiß herrn burgermeister vnd ratt, sondere günstige vnd gebiettundt herren. Eur f. e. w. sindt jeder zeit mein christlich angedechtig gebet vnd guntz willige diennst zuuoran bereit.
Ersam, weiß, günstig herren, ich bin durch meinen lieben herren vnd freundt Primus Trüber, pfarherren von Kempten, schrifftlich bericlit worden, wie dus ewr f. e. w. mir auf sein vnderthenig bittliclis anlungen ejn beneficium zuuerlassen günstiglich bewilligt vnd zugesugt haben, welchem ich, das weiß gott, wann es an [ohne] meine grosse leibs schwachaitt, dergleichen das mein liebe haußfraw on jetzt ein kindtpeterin vnd auch zum thail mit kranckait beluden, gern aufs ehst in gehorsam nuchkomen war. Hab mich auch derwegen
von Cham, aida ich mit einem beneficium versehen gewest, gen Regenspurg zue wider erholung meiner gesundthait vnder die artzt vnd in die cur, aida ich gleich diß jar mit Verleihung göttlicher gnaden zuuerharen gedacht bin, begeben miiessen. Sag hierauff demnach ewr f. e. w. gegen mir gantz vätterlich vnd christlichen erzeugten guetthatten mit anbiettung eines beneficium, wie oben gemelt, vnterthainigen hohen vnd grossen danck mit diesem erbietten, wo ich solches künfftiger zeit vmb ewr f. e. w. mit meinen gleich wol armen vnd vnachtsamen diennsten widerumb beschulden möchte, sollen mich ewr f. e. w. jeder zeit willig vnd vmbschlegig befinden.
Solches hab ich dennoch ewr f. e. w. sich verner darnach haben zurichten, vnangezaigt nit wollen verhalten, denen ich mich hieneben in aller gehorsam alß meinen lieben herren vnd vätter alfceit beuellien tliue etc.
Datum Regenspurg den 5. februarij im .59. jar.
Ewr f. e. w. diennstwilliger caplan	Steplianus Consul
on jetzt in Regenspurg wonendt.
Pismo je, kakor kaže signature, naslovljeno na rothenburške mestne svetovalce. Nastalo je v času, ko je Trubar pripravljal svoje slovensko-hrvaško literarno podjetje in je Konzul že prevajal slovenske knjige v hrvaščino. Ta je pustil službo v Clmmu zaradi bolezni ter se preselil v Regensburg, da bi se tu laže zdravil. Tako je jasno povedano v našem pismu. Pozneje, v novembru 1561, pa je Konzul, že v sporu s Trubarjem, drugače prikazal stvar, vprašujoč, zakaj neki ga gospod Primož ni rajši pustil v njegovi dobri službi (Elze, P. Trubers Briefe, 154); trdil je torej, da je na Trubarjevo pobudo pustil službo v Chamu. To pa je malo verjetno, ker se potem Trubar ne bi bil trudil, da bi mu bil našel novo zaposlitev v Rotlienburgu. V Regensburgu je bil brez službe. Kako se je nameraval preživljati? Ali je menil dobiti tu kako novo službo? Ali je računal na plačilo za prevajanje? Vsekakor je ne dolgo zatem priropotal v Kempten k Trubarju in terjal od njega denar, ker je izvedel, da je Trubar dobil iz domovine tisoč goldinarjev. Tisti denar pa je bil za kritje tiskarskih stroškov. Nič čudnega, če se je Trubar, ki zase ni vzel niti beliča, razhudil, ko je Konzul nastopil tako, kakor da bi mu pritikalo plačilo za delo pri slovenskih knjigah (Elže, P. Trubers Briefe, 150).
Naše pismo je pomemben prispevek ne samo za Konzulovo biografijo, temveč tudi za presojo razmerja med njim in Trubarjem. Konzul, ki se je šele lotil literarnega dela, prevajanja slovenskih knjig, se je lahkomišljeno zanašal na Trubarja, pustil službo v Chamu in se branil sprejeti novo v Rothenburgu. Trubar, ki si je tedaj prizadeval tudi za hrvaški tisk, je vsekakor čutil neke obveznosti do svojega pomočnika. Zavedal se je, da ga sam ne more vzdrževati, pa mu je zato priskrbel beneficij v Rothenburgu; uspel je, ker so tu gotovo nekaj dali na priporočilo svojega nekdanjega pridigarja. Vendar je moral debelo pogledati, ko je zvedel, da Konzulu ni do beneficija. Tudi ta skušnja mu je morala dati slutiti, da s Konzulom ne bo lahko delati. Spričo velikega načrta, ki je vseboval izdajo slovenskih in hrvaških knjig, pa je moral pustiti vnemar vse nevšečnosti, med njimi tudi Konzulove slabosti. Spomnil se je, koliko sta ši z Vergerijem zaman prizadevala, da bi našla hrvaškega pomočnika. Zato je moral biti zadovoljen, da je pridobil Konzula. Ni mu kazalo drugega ko potrpeti. Pozneje pa ni potrpljenje nič pomagalo. Čim bolj ju je delo družilo, tem bolj sta ju ločila značaja, dokler ni prišlo do očitnega in hudega spora.
Mirko Rupel
RAZVIT AK MADARSKE SLAVIST1KE
1.	Početke madarske slavistike moramo tražiti negdje na granici kasne renesanse i ranog baroka, u onim feudalnim krugovima, koji su iinali veze i sa slavenskom i sa madarskom kulturoin. Takvu atmosferu nalazimo ponajviše u današnoj Hrvatskoj i Slovačkoj, ali takoder u Zapadnoj Madarskoj. Plemiči ovik područja bili su pouajviše dvojezični, dapače mnogojezični ljudi, koji su vladali osim jednim slavenskim jezikom takoder madarskim i latinskim, moždu i talijanskim jezikom.
Jedan od njili bio je humanistični svečenik, Hrvat iz Dalmacije, Faust Vrančič (Faustus Verantius, 1551—1617), prvi naučili uporedivač madar-skoga i slavenskoga (to jest hrvatskosr^skoga) jezika. Tipičan je fukat, da je bio više godina tajnik cara Rudolfa II i živio u ovom meduuarodnom ambijentu »rudolfinskog Praga«, u kojem suvreniena nauka vidi najvažniji centar kulture kasne renesanse, takozvanog »manirizma«.1
Vrančič je predstavnik manirizina. Atmosfera ovoga prijelaznoga doba inspirira ga, da napiše svoje veliko djelo, petjezički rječnik »Dictionarium Pen-taglottum«. Ovdje nalazimo prve tačne etimologije madarskih riječi slavenskog porijekla. Zato moramo s godinom 1595. datirati početak madarske slavistike, premda je Vrančič bio Hrvat. Ne smijemo zaboraviti činjenicu, da je pružila bogata romano-slavenska gradska kultura stare Dalmacije vrlo povoljno tlo za takav humanističan pothvat.
2.	Zanimljive pojave su takoder dvojezični plemiči bivše Gornje Ugarske, na primjer slavni palatin Dorde Thurzo, pokrovitelj madarskog i slovačko-češkog protestautizma, veliki mecena umjetnosti i književnosti. U svoine dvoru živi onaj Ivan Fanchali Job, koji je napisao i sačuvao tekst kasnorenesansne ljubavne poezije na madarskom i slovačkom jeziku,2 osim toga slavni pjesnik Ivan Rimay, jedan od prvih predstavnika madarskog književnog baroka, ali ujedno prevodilac čeških husitskih pjesama. U vezi s tim moramo takoder spomenuti glasovitog šopronjskog gradonačelnika Krsta Lacknera, koji je sam bio porijeklom Nijemac i pisao latinski, ali je bio po majci uuuk velikog hrvat-skog reformatora Stjepana Konzula. Vjerojatno je, da je imao Lackner takoder slavistične interese, jer u njegovo vrijeme bilo je još živo slavensko bogosluženje u hrvatskim selima oko Šopronja.
3.	Prvim slavistom, koji je pisao inadarski, možemo svakako smatrati ranobaroknog plemiča Grgura Pethöa. Obitelj Pethö imala je još u 18. stolječu velike posjede oko Blatnog jezera (Balaton), na primjer srednjovjekovnu tvrdavu Rezi, medutim jedna loža obitelji pohrvatila se več u 16. stolječu. Ovoj loži pripada Grgur Pethö de Gerse, pisac »Kratke madarske kronike« (Rövid magyar kronika), knjige napisane madarski, ali pune hrvatskih, dapače južno-slavenskih eleinenata.3
Nije čudno, da je izdavač Pethöove kronike bio Nikola Zrinski, ban hrvatski i pjesnik madarski. Sjajni predstavnik barokue kulture u Jugoistočnoj Evropi bio je ne samo političar, vojskovoda i pjesnik, nego i stručnjak u slavističnim pitanjima. Čitao je na primjer Orbinijevu knjigu »II regno degli Slavi«
1	Vidi G. R. Hocke: Die Welt als Labyrinth. Manier und Manie in der europäischen Kunst. Hamburg 1957.
2	Vidi J. Mišianik-S. Eckhardt-T. Klaniczay: Balassi Bâlint Szép magyar komcdiâju. Budapest 1959.
3	Vidi Zeitschrift für Slawistik, 1960, V, 145—146.
te glosirao tekst na hrvatskosrpskome jeziku. Svoj veliki ep »Szigeti veszedelem« napisao je doduše madarski, ali pod silnim utjecajima hrvatsko-dalmatinske književne i narodne tradicije. Čitav Zrinsko-Frankopanski krug je vrlo za-nimljiv za povijest hrvatske i madarske barokne književnosti, kulturnih odnosa i takoder za razvitak slavistike.
4.	Važna tačka madarsko-slavenskih dodira i slavističkog interesa uopce bilo je u doba baroka trnavsko sveučilište. Ovdje su se nalazili slavenski, madarski, njemački, čak i rumunjski profesori i slušaoci. Sveučilište samo bilo je na srednjovjekovni način rasčlanjeno na četiri naroda: na narod madarski, njemački, hrvatski i slovačko-češki. Službeni jezik bio je naravno latinski, ali disputirati bilo je moguče takoder madarski, hrvatskosrpski, češki ili njemački. Ovaj zrak trnavskog sveučilišta je bio nesumnjivo vrlo ugodan za razvitak slavističkih študija. Zanimljivo je, da se u trnavskom ambijentu ujedinjuje više puta barokni slavizam i barokni hungarizam, to jest oduševljenje za Sla-venstvo i simpatija za ugarsku, dapače madarsku tradiciju. Veoma karakteristična je na primjer pojava baroknog isusovca-profesora Samuela Timona. Timon je več samosvijesni Slovak, ali ujedno vjerni sin stare Ugarske. Glavno Timonovo djelo »Imago antiquae Hungariae« (1735) je tipičan izraz ove prelazne situacije.
5.	Na granici kasnog baroka i ranog prosvjetiteljstva, Slavenstva i Madar-stva, stoji Matija Bel (1684—1749), simpatična pojava 18. vijeka. Porijeklom Slovak, usvojio je Bel takoder madarski i njemački jezik, ali pisao je najradije latinski. Taj je jezik njegove knjige »Notitiae Hungariae novae«, gdje Bel črta povijesni zeinljopis sjevernougarskih županija te nam daje vrlo zanimljive podatke i o slavenskoj problematici. Bavi se mnogo ethnologijom, pitanjima slovačkog naseljavanja i narodnog karaktera. Kao luteranski svečenik i pitomac njeinačkog pijetizma bio je usko povezan s husitskom tradicijom i s kultom češkog jezika,4 ali napisao je i madarsku gramatiku. Uglavnom Bél je još tipičan predstavnik barokne kulture, baroknog univerzalizma. Njegova baština živi ne samo u madarskoj, nego i u slovačkoj slavistici.
6.	Kritički duh prosvetiteljstva, koji se je pojavio djelomice več kod Bela, dao je novi polet nauči o jeziku. To znači novi odsjek takoder u povijesti madarske uporedne lingvistike. Na prekretnici 18. i 19. vijeka nalazimo odmah tri darovita predstavnika ovih študija Beregszâszija, Gyarmathyja i Kassaija.
Orijentalist Pavao Beregszaszi (1750—1828), pitomac slavne visoke škole u Sârospataku, izdao je u Leipzigu knjigu »Ueber die Aehnlichkeit der ungarischen Sprache mit den morgenländischen« (1796). Ovdje je obratio pažnju dosta spretno i na madarsko-češke te madarsko-ruske etimologije. U ovome smjeru djelovao i Samuel Gyarmathy (1751—1831), Madar iz Erdelja, značajan lingvist. Kao drug velikog Dobrovskoga, poznao je dobro stručnu književnost svoga vremena. Josip Kassai (1767—1842), katolički svečenik u varošici Szerencs, nije imao takovu erudiciju, ali kao praktični znalac istočnoslovačkoga narječja, mogao je obaviti korisna istraživanja u oblasti madarsko-slavenske etimologije.
7.	Največa pojava madarskog kasnog prosvjetiteljstva, zaslužni pisac i reformator književnog jezika Franjo Kazinczy (1759—1831) igrao je važnu ulogu i u razvitku slavistike. Premda je imao jedamput polemiku s Kopitarom, bio je uopče pisatelj Slavenstva, poglavito Južnih Slavena. Jedan od njegovih vrlo
4 Ed. Winter: Die tschechische und slowakische Emigration in Deutschland im 17. und 18. Jahrhundert. Berlin 1955, 214—220.
bliskih drugova bio je srpsko-madarski pjesnik Mihajlo Vitkovič. Kazinczy je prenio u madarski jezik »Hasanaginicu«, divio se srpskoj narodnoj poeziji i dopisivao se s Lukijanom Mušickim. Yladao je dosta dobro slovačkim te ukrajinskim jezikom: u njegovoj baštini nalazio se opis jedne nepoznate slo-vačke narodne balade »Mila, mila srdce moje«, iz oblasti Istočne Slovačke.5
Vjeran Kazinczyjev drug je bio Karlo Dorde Rumy (1780—1847), poni jem -čeni Madar, veoma plodan poliliistor. Pisao je poglavito njemački, madarski ili latinski, ali znao je takoder slovački i poljski jezik. U Srijemskim Karlovcima,. gdje je bio pet godina ravnatelj pravoslavne velike gimnazije, naučio je od Georgija Hranislava srpski te imao živi interes za kulturni i književni razvitak srpskog naroda. Napisao je mnogo slavističkih članaka te bio je u dodiru s ljudima kao što su initropolit Georgije Stratimirovič, Jernej Kopitar, Pavao Josip Šafarik, Jân Kollar, Ljudevit Stur. U privatnome životu dosta nesrečan, borio se junački protiv madarskog šovinizma i bio je strastan i pravedan bra-nilac prava slavenskih naroda.
8.	Više problematičan i manje simpatičan čovjek je Franjo Toldy (1805 do 1875). Književni liistorik i kritik Toldy — prvobitno Franz Schedel — bio je sin njemačke obitelji iz Budima. Pomadario se dosta brzo i nastojao biti predstavnikom madarskog uacionulizma.6 Usprkos tome imao je izvjesnu sim-patiju za Slavenstvo. Kao gimnazijalac učio je u Košicama slovački, zatim kao mladi kritik publicirao je u svom časopisu »Tudoiudnytdr« različite članke o češkoj, ruskoj i poljskoj književnosti. Poštovao je osobito Mickiewicza, ali došao je u vezu takoder s Kolldrom i s velikim srpskim realistom Jakovom Ignjatovičem.7 Kao mladi učenjak posjetio je Prag, kasnije i Novi Sad i na kraju života Zagreb. Naravno, Toldyjevo stajalište nije bilo uvijek dosljedno; više puta nije se mogao osloboditi nacionalističkih predrasuda.
9.	Jedinstveniji je odnos prema Slavenstvu takozvanog »prešovskog kola«. Ovo kolo stvaraju kasniji evangelički biskup Josip Székâcs, prijevodilae srp-skih narodnih pjesama na madarski jezik, liistorik Ljudevit Haan — sam evangelički svečenik — te pisae Gyula Sarosy. Svi su preživjeli svoje gimnazijske godine u donjozemaljskoj varošici Berinčok (Mezôberény). Ovu varošicu ustanovili su u 18. stolječu brižljivi slovački kolonisti, koji su stvarali ovdje, usred madarskih pustara, mali otok više gradske civilizacije. Ponos grada je bila evangelička škola, gdje je nastavnički zbor kultivirao ravnomjerno madarski, slovački te njemački jezik. Pomadareni Slovak Székâcz (Sekač), poslo-vačeni Njemac Haan i madarski mali plemič Sarosy stvorili su ovdje osnove svoje slavistične orijentacije. Ovu su orijentaciju nastavili zatim u madarsko-slovačko-njemačkom ambijentu značajne prešovske evangeličke akademije.
Székacs i Sarosy imali su više pjesničke, Haan više naučne ambicije, ali svi su radili marljivo na maclarsko-slavenskoj književnoj i kulturnoj uzajam-nosti. Osobite zasluge imaju Sdrosy i Haan: Sarosy kao sauČesnik protuastrij-ske oslobodilačke borbe, Haan kao odlučni branilac slavenske kulturne orijentacije u vremenu šovinističkog huškanja. Književno djelo Székdcsa, Haana te Sdrosyja znači lijepo poglavlje u povijesti madarske slavistike.
5	J. P. Baldzs: Eine slowakische Volksballade im literarischen Nachlaß von Kazinczy. Studia Slavica, 1959, V, 401—427.
6	J. Weidlein: Die verlorenen Söhne. Kurzbiographien großer Ungarn deutscher Abstammung. 1. Wien 1960, 111—116.
7	Vidi I. P6th: Eötvös Jözsef szerb vonatkozdsd levele. Irodalomtörteneti Közlemenyek, 1961, LXV, 197—199.
10.	Usamljen je bio borac madarski pjesnik, novinar i kritik Imre Caspar (1854—1910). Njegovu veličinu, njegove zasluge spoznalo je tek naše doba.8 Gâspâr, deklasirovani sin maloplemičke obitelji, branio je hrabro Slavenstvo, poglavito Slovake pred napadima pretjeranog i nestrpljivog madarskog nacionalizma. Život njegov je bio težak i tužan, ali pun književnog i kulturnog rada. Bio je iskreni poštovatelj i učenjak velikog slovačkog pjesnika Sladkoviča, preveo je Mickiewicza te napisao lijepe knjige i članke o slovačkom narodu i
0	slovačkoj književnosti. Iako nije bio stručnjak, nemoguče je napisati povijest madarske slavistike bez njega.
11.	U povijesti madarske slavistike moramo spomenuti takoder Ladislava Mednyânszkyja (1852—1919),jednog od najboljih predstavnika modernog slikarstva. Bio je aristokrat, porijeklom barun, ali je živio kao deklasirani skitnica, kao vječni putnik i bohem, najviše u Budimpešti, Parizu i Beču. Imao je drogove iz nižih slojeva ondašnjega društva: skitalice, truljare, kočijaše, ali usprkos tome njegov utjecaj i njegov ugled bio je vrlo silan i u intelektualnim krugo-vima. Pisao je zanimljiv dnevnik, koji je važan dokumenat njegova nemirnog života i njegova doba.9 Kao njegov suvremenik Karl Kraus — da citiramo Miroslava Krležu — i Mednydnszky »je imao neobično jako razvijenu nagonsku, upravo paklenu slutnju, kako dolazi oluja«.10 Dobro je vidio, da je revolucija neizbježiva.
Slavenski je elemenat igrao u njegovu životu, radu i mišljenju veoma važnu ulogu. Lutao je vrlo rado po Ilrvatskom Primorju i u Dalmaciji, posje-tio je Crnu Goru i radio u poljsko-slovačkim Karpatima. Ovi doživljaji odrazu ju se u njegovu dnevniku i u njegovim slikama. Imao je smisla ne samo za slavenski krajobraz, nego i za ljude i za kulturti, volio je osobito rusku književnost, suvremeno rusko slikarstvo te Matejkovo djelo. Zato ime Mednyânszkyja ne može ispasti iz našega pregleda.
12.	Prvi izvanredni, kasnije redoviti, profesor slavistike na budimpeštan-skom sveučilištu je bio Josip Ferenc. Porijeklom Slaven — vjerojatno Slovak — predavao je s velikom ambicijom i sasvim u duhu kasnoromantičnog »slaveno-filstva« povijest slavenskih literatura, jezikoslovlje, pa i slavensku etnografiju
1	arheologiju. Samostalnih radnji on nažalost nije objavio, ali njegova predavanja bila su na nivou vremena. Pojam slavenske filologije on je obuhvatio još u smislu romantičnog univerzalizma, kao opču nauku o Slavenstvu.
Njegov nasljednik na katedri, Oskar Asboth (1852—1920) bio je više jezikoslovec, ali i on nije zanemarivao istraživanje književnosti i narodoznanstva. Bijaše smjeli novator. Postavio je naučno ispitivanje madarsko-slavenskih odnosa na nove temelje. Isticao je vrlo važnu ulogu starobugarskih elemenata u povijesti madarskog jezika, ali ne bijaše jednostrani i beskritični »bugaro-man«, naprotiv ukazao je takoder na važnost lirvatskosrpskog i češkog kulturnog i jezičnog utjecaja.
Imao je odlične osobne veze s Vatroslavoin Jagičem: u teškim godinama prvog svjetskog rata je potpomagao starog Jagiča i materijalno. U vremenu uzajemno šovinizma borio se hrabro za madarsko-slavenski sporazum, tražio je prijateljski kontakt s ruskim, slovačkim, srpskim i hrvatskim naučnim kru-
8	Vidi L. Sziklay: A szâzadvég ellenzéki irodalmânak tôrténetébûl: Gâspâr Imre. Budapest 1955:
9	Mednyanszky Laszlô naplôja. Budapest 1960.
10	Hrvatska književna kritika VI: Miroslav Krleža. Zagreb 1953, 373.
govima. U prvoj madarskoj proleterskoj revoluciji bio je dekan Filozofskog fakulteta u Budimpešti. Hortliyjeva fašistička kontrarevolucija progonila je zbog toga starog učenjaka, koji je izgubio profesorski te akademski položaj i umro kao žrtva barbarstva i nečovječnosti. Močna Asbôthova pojava niti do danas nije naišla na dostojnu ocjenu.
13.	Bratučed je Oskara Asbotha bio pisac, kritičar i političar Jovan As-both (1845—1911), jedan od najkulturnijih ljudi kasnog madarskog devetnaestog stolječa. Književnik Gavrilo Halasz, ova tragična žrtva njemačkog fašizma, imao je vrlo dobro mišljenje o Asbothu te ga karakterizirao kao »fanatika nivoa«, koji je tražio »nadmočnost duha u zbunjenostk.11 Premda je bio Jovan Asboth predstavnik konzervativnih, čak nacionalističnih misli, shvatio je i po-znao Slavenstvo, razutnio pravo slavenskih, poglavito južnoslavenskih naroda na život i kulturu. Balkanske države je poznavao iz vlastitog iskustva, imao je veze sa Jagičem i Miklošičem te napisao vrijednu knjigu o Bosni.
Znalac Južnog Slavenstva, naročito Bugara bijaše dugogodišnji vrlo plodni i mnogostrani etnograf i kulturni historik Adolf Strausz (1854—1944), profesor Istočne trgovačke akademije u Budimpešti, autor mnogobrojnih knjiga i članaka o južnoslavenskoj problematiki. Izdao je na primjer madarski i njemački prijevod bugarskih narodnih pjesama: ova je knjiga imala velik medunarodni uspjeh.
Treči daroviti madarski slavist ovog vremena, Martin Hajnal (1883—1906) umro je nažalost brzo. Bio je stalni suradnik Jagičeva »Archiva« te madarskog naučnog časopisa »Egyetemes Philologiai Közlöny«. Bavio se mnogo pitanjima hrvatske književnosti te hrvatsko-madarskih kulturnih odnosa. Njegova rana smrt bila je teški gubitak za madarsku slavistiku.
14.	U godini 1894. organizirala je madarska vlada iz političkih razloga katedru hrvatske filologije na budimpeštanskom sveučilištu. Prvi profesor Edvard Margalits /Margalic) bio je sam porijeklom vojvodanski Hrvat te dobar klasični filolog, ali na slavističkom polju radio je više kao tumač srpsko-hrvatskih narodnih pjesama i kao bibliograf. Njegov lijepi prijevod ciklusa o Kraljeviču Marku još je danas klasično djelo. Usprkos tome njegov nasljed-nik Rudolf Szegedy bio je dosta suhoparan filolog. Samo kasnije, poslije prvog svjetskog rata, dobila je katedra u osobi Josipa Bajze profesora s visokim naučnim kvalitetima.
Josip Bajza (1885—1958) bio je kao čovjek i političar dosta problematičan karakter. Bio je iskren prijatelj Hrvata, ali je predstavljao oštru protusrpsku orijentaciju i — kao drug zloglasnog bana Raucha — sanjao takoder poslije rata o austro-ugarskoj-lirvatskoj monarhiji, pod žezlom Habsburgovaca. Tek na kraju života započeo je Bajza djelomično revidirati ove pogrešne ideje, jer je vidio opasnost od fašizma i njemačkog imperijalizma.
Kao književni te kulturni historik bijaše Bajza veoma marljiv i darovit učenjak. Znao je dobro stariju i novu hrvatsku i srpsku književnost i bio je na primjer prvi madarski propagator Miroslava Krleže. Vrijedni su takoder Bajzini članci o Gunduliču, Kanaveloviču, Njegošu, Balskom te o pitanjima Gradiščanskih Hrvata.
15.	Nije mogao dobiti nažalost sveučilišnu katedru, več sapio na kraju života privatnu docenturu Avgust Pavel (1886—1946), veliki predstavnik madarske slavistike u vremenu izmedu dva rata. Porijeklom Slovenac iz sela
11 Hulusz Gâbor vâlogatott l'râsai. Budapest 1959, 377.
Cankova u Prekomurju studirao je u Budimpešti slavensku, madarsku te kla-sičnu filologiju i l)io najdarovitiji student Oskara Asbötha. Zbog simpatije za madarsku proletersku revoluciju progonila ga je pobjednička horthyjevska kontrarevolucija kao i majstora Asbötha.
Iz obiteljskili razloga Pavel nažalost nije mogao primiti poziv ljubljanskog sveučilišta i morao je živjeti u Sombathelju, kao gimnazijalni profesor te ravnatelj županijskog muzeja. Ipak marljivi i mnogostrani učenjak mogao je stvarati takoder u malogradskom ambijentu. Dobro je primijetio Vilko Novak, da je Pavel sjedinio u sebi učenjaka, pjesnika i praktičnog čovjeka.12
Svoju pjesničku karijeru počeo je Pavel slovenskim pjesmama, pod pseudo-nimom »Sinek Martinek«. Kasnije je pisao madarsku liriku te prevodio slovenska, hrvatska i srpska djela na madarski jezik. Osobito je volio i cijenio Ivana Cankara. Kao mladi učenjak napisao je disertaciju o slovenskom dija-lektu sela Cankova, zatiin različite članke o pitanjima slovenskog i hrvatsko-srpskog jezika, etnografije te književnosti. U Sombathelju osnovao je Pavel časopis »Vasi Szemle«: ovdje je objavio niz vrijednih članaka o madarsko-južnoslavenskim kulturnim i književnim dodirima. Premda »oficijalna« nauka horthvjevske Madarske nije podupirala Pavlove težnje, izradio je svoj časopis u važan slavistički organ.
Jedva jedvice primio je u godini 1941. privatnu docenturu na segedinskom sveučilištu, ali fašistički rat otežavao je djelo ovog progresivnog učenjaka. Madarski šovinizam spriječio je na primjer izdavanje kompletne školne gramatike prekomurskog narječja iz Pavlova pera. Doživio je još oslobodenje Madarske i početak nove, demokrutske ere, ali več je bio smrtno bolestan i umro u siječnju godine 1946.
16.	Vodecu je ulogu igrao u inedunarodnoj sveučilišnoj slavistici profesor Jovan Melich u Budimpešti. Porijeklom Slovak, bijaše nažalost više puta pod jakim utjecajem madarskog nacionalizma i revizionizma. Ipak bi bila pogreška, prešutjeti zasluge ovog patrijarlm madarske slavistike, koji još danas živi i radi. Melich je bio učenik Jagica, zatim je istraživao naročito slavenske tudice madarskog jezika te onomastiku i toponomastiku stare Ugarske.13
Najprogresivnija je bila uloga onih mladih književnika i filologa, koji su študirali u meduratnom vremenu na čehoslovačkim te jugoslavenskim sveuči-lištima te mogli crpsti iz najboljih vrela suvremene slavistike. Ovdje moramo spomenuti takoder krug budimpeštanskog časopisa »Apollo« te takozvanih »narodnih pisaca« (népi irôk). I jedan i drugi je kultivirao sistematski slavensku orijentaciju madarske nauke i književnosti. U Budimpešti postojala je kratko vrijeme takoder »Jugoslavensko-inadarska revija«. Nažalost, fašizam i rat razrušili su ove lijepe inicijative, no mnogo vrijednih predstavnika današnje madarske slavistike počelo je svoj naučni put u ovim krugovima.
17.	Poslije oslobodenja oživjela je madarska slavistika novim poletom. Osnovane su katedre slavistike i rusistike na svim madarskim sveučili-štiina, gdje radi mnogo stručnjaku te se odgajaju generacije, koje če širiti poznavanje slavenskih jezika i slavenske kulture. Ali teško je ocijeniti rad ovih mnogih ljudi, koji još žive i bave se slavistikom. Zato je bila naša namjera, prikazati onu manje poznatu prošlost madarske slavistike, koja je osnova njezina današnjeg razmaha.	Angyd
12	Slavistična revija, 1956, 198.	i
13	Vidi St. Kniezsa: Jolmnn Melich. Studia Slavica, 1957, III, 1—5.
Bibliografija
A. Angyal: Der Entwicklungsgang der Slawistik in Ungarn. ■— Wissenschaftliche Zeitschrift der Friedrich-Schiller-Universität Jena, gesellschafts- und sprachwissenschaftliche Reihe, 1956/57, VI. 69—83. A. Angyal: Karl Georg Rumy, ein Vorkämpfer der deutsch-slawisch-ungarischen
Wechselseitigkeit. Wiss. Zeitschrift Jena, 1958/59, VIII, 109—134. L. Gdldi: Sur quelques pionniers des rapprochements étymologiques slavo-
hongrois. Studia Slavica, 1955, I, 5—28. L. Gâldi: De Gyarmathy à Miklosich. Studia Slavica, 1956. II, 289—329.
E.	Kovâcs: Das Lebenswerk von Adam Mickiewicz und die ungarische Öffent-
lichkeit. Studia Slavica, 1956, II, 251—269. L.Sziklay: A szlavisztikai kutatâs irodalomtôrténeti'rûsunkban és a felsöoktatas.
Felsöktatdsi Szemle, 1957, VII, 38—47. L.Sziklay: Die Anfänge der ungarischen Slawistik. Zeitschrift für Slawistik, 1959. IV, 647—673.
J.Tibensky: Predstavv o Slovanstve na Slovensku v 17. а 18. storoči. Histo-ricky časopis, I960, VIII, 198—224.
F.	Wollman: Slovanstvî v jazykovë literarnim obrozenî u Slovanu. Praha-Brno
1958.
JUZNOSLOVANSKI ROKOPISI NA PRASKI RAZSTAVI LETA 1877
Sredi sedemdesetih let preteklega stoletja je naglo rasla narodna zavednost in samozavest češkega meščanstva. Ugodne gospodarske razmere, zlasti porast domače industrije, sta mu pripomogla k blaginji, ta pa k politični in kulturni veljavi, kakršno je imelo le malo narodov Avstro-Ogrske monarhije. Medtem ko je še nekaj desetletij pred tem češki meščan nemškutaril in se tresel pred avstrijsko-nemškim plemstvom in buržoazijo, je postal sedaj ponosen na svoj jezik in preteklost, še več, vse bolj in bolj poudarja svoje zveze s slovanskimi narodi, zlasti z Rusi in južnimi Slovani. Češki meščanski tisk tistega časa je prepoln navdušenja nad uspehi ruskega orožja in nad hrabrostjo bosensko-hercegovinskih upornikov v bojih s polmesecem. Prevodi iz ruske in južnoslovanskih književnosti spadajo med najbolj priljubljeno branje čeških čitateljev tistega časa; njih število raste iz meseca v mesec, iz leta v leto.
Ni torej prav nič čudnega, da so se leta 1875 odločili češki stavci, ki so imeli takrat že močno in tudi bogato organizacijo, da priredijo v Pragi razstavo svetovnega periodičnega tiska in redkih domačih in tujih rokopisov in da ob tej priložnosti tudi oni pokažejo svetu, zlasti pa avstrijskemu neinštvu, da se »praci a vysledky ducha vyrovnajî počtein a silou močnejšim narodûm«,1 kakor je napisal neznani češki časnikar. In v resnici, če pogledamo bibliografijo češkega periodičnega tiska do leta 1877, vidimo, da so se imeli s čim postaviti in pokazati, kakšna velesila je bil že takrat njihov tisk. Saj je samo v čeških deželah izšlo do takrat preko 600 časnikov in časopisov. Ker pa so hoteli stavci pokazati tudi slavno državno in kulturno preteklost češkega naroda, so se odločili, da priredijo obenem z razstavo tiska tudi razstavo rokopisov, in to v svetovnem merilu,, da se bo videlo, da spadajo Čehi med najbolj kulturne narode sveta.
Priprave za razstavo so trajale več ko poldrugo leto. Posebni pripravljalni odbor, ki ga je vodil izredno podjetni faktor Daniel Sluničko, se je obrnil na
1 Prim. Pokrok (Pralia), št. 135, z dne 16. maja 1877.
sestrske organizacije stavcev po vsem svetu in na posamezne zbiratelje rokopisov doma in na tujem ter jih naprosil za sodelovanje in pomoč. Odziv je bil izredno velik. Dne 15. maja 1877, ko je bila v Mešfanski Besedi v Pragi slavnostna otvoritev razstave, kateri so poleg praškega župana, deželnega glavarja, češkega plemstva, poslancev in številnih čeških pisateljev, umetnikov in znanstvenikov prisostvovali tudi ugledni tuji gostje, zlasti novinarji,2 je bilo razstavljenih 7316 primerkov svetovnega tiska in nekaj tisoč rokopisov.3
Razstava je trajala razmeroma kratko, samo do 10. junija, in vendar jo je obiskalo preko 7.000 ljudi, kar je za tiste čase vsekakor impozantno število. Češki in nemški dnevniki so prinašali o razstavi podrobna poročila in dolge članke, ki so se v nekaterih časnikih nadaljevali tudi v več številkah (Pokrok, Narodni listy, Čech, Politik in dr.). Češki stavci so poželi za svoje delo zasluženo priznanje in hvalo, iz katere se je ponovno oglašala zadovoljna samozavest češkega rodoljubnega meščanstva. Ze omenjeni poročevalec v Pokroku n. pr. piše: »Typografové češti, od jakživa horlivî a statečni spolubojovnici ve velkčm boji našem za dustojné Cechû postaveiii ve svčtč, podnikli čin, kteryž všim pravem jak jim, tak i vlasti slouži ke chvale nevšedni.« Najboljše poročilo o razstavi pa je napisal slavni češki pisatelj in novinar Jan Neruda. Njegov podlistek v dnevniku Narodni listy podpisan s šifro Л (ki mi je dal — mimogrede povedano — pobudo k iskanju ostankov gradiva z razstave), je bil edini, ki je omenil tudi slovenske rokopise na razstavi, in to s stavkom, ki dokazuje, da se je ta znameniti književnik zanimal tudi za politične in kulturne razmere na Slovenskem (o čemer pa imamo kajpada tudi druge dokaze): (»Jsou zde) Anastasius Grün (lirabč Auersperk), jenž reki o literature slovinské, že ji možno odnést pohodlnë pod paždi, a slovinšti obrové Preširn a Vodnik, o jejichž velikosti nemâ mimoslovansky svet ani tušeni«.4
Prireditelji razstave so izdali tudi katalog, ki ga je sestavil že omenjeni Daniel Sluničko.5 Iz njega je razvidno, kako je bila razstava organizirana in urejena. Tvorila sta jo dva samostojna oddelka: periodični tisk in rokopisi. Tisk je bil razporejen v več skupin: avstrijski po deželah (ne po jezikih), evropski po državah (abecedno), ostali pa po kontinentih (Azija, Afrika, Amerika, Avstralija).6 Slovenske dežele so bile uvrščene v oddelek »Ostatni zeme rakou-skč«. Razstavljenih je bilo 26 raznih slovenskih časnikov in revij (bibliografija pa jih izkazuje do leta 1877 že 86). Za čuda ni bilo med njimi Vodnikovih Lublanskih Noviz, Kranjske Čbelice, Pravega Slovenca, Slovenije, Ljubljanskega časnika, Glasnika slovenskega slovstva, goriške Domovine, Zvonu in dr. Razstavljeni so bili seveda tudi nemški listi, ki so izhajali v slovenskih deželah.
2	Prim, poročila skoraj v vseli čeških in nemških praških dnevnikih dne 16. in 17. maja 1877.
3	Poročevalec v Narodnih listih (16. maja) navaja 2300 rokopisov, poročevalec v Čechu (18. maja) pa 5955. Najbrž šteje prvi samo večje rokopise, drugi pa tudi avtograme-podpise.
4	Narodni listy 1877. št. 142, str. 1. Stavek je v zvezi z Nerudovo pripombo, da so se na razstavi znašli drug poleg drugega rokopisi majhnih in velikih pisateljev ter zastopnikov nasprotujočih si idej in taborov.
5	Seznam časopisu a rukopisû vystavenych Typografickou Besedou v Praze 1877. Praha, Typografickâ Beseda 1877. 8«. 5 + 120 str.
6	Zanimivi so nekateri podatki: iz čeških dežel je bilo razstavljenih 635 številk raznih časopisov in časnikov, iz Istre in Dalmacije 32, iz Srbije 62. iz Črne gore 3, iz Rusije 243, iz Nemčije 1664, iz Afrike 91. iz Amerike 838 itd. Prim, tudi Jan Vondrušku: Strucny prehled ûstïednfho spolku Typografickâ Beseda v Praze od r. 1862 už do r. 1887. V Praze 1887, str. 129—132.
V drugem oddelku razstave so bila poleg rokopisov cesarjev, kraljev, papežev, kardinalov, raznih državnikov in politikov pisma, odlomki del ali vsaj podpisi slavnih pisateljev (Goethe, Schiller, Lamartine, Hugo, G. Sande, J. Verne, Milton, Dickens, Puškin, Mickiewicz, Ševčenko, Turgenëv in mnogi dr.), znanstvenikov (Darwin, Haeckel, Büchner, Guizot, Lesseps in dr.), umetnikov (Wagner, Liszt, Chopin, Matejko in dr.), raznih junakov in pod. Samo po sebi se razume, da so bili češki rokopisi najštevilnejši in da so bili na razstavi zastopani skoraj vsi količkaj znameniti predstavniki češke kulturne preteklosti. Razstavljene so bile cele kolekcije posameznih čeških arhivov in privatnikov ter tujih zbirateljev. Med največje in najbolj zanimive eksponate je spadala zbirka društva Typografickâ Beseda v Pragi, ki je nastala med pripravo razstave iz prispevkov poslanih od posameznikov ali pa od tujih tipografskih združenj. Rokopisi so bili razstavljeni po zbirateljih, ne pa po deželah, narodih ali jezikih, zato se je zgodilo, da so se rokopisi iste osebe pojavili v raznih zbirkah.
Tudi v tem oddelku so bili Južni Slovani po številu rokopisov kar dobro zastopani, vendar pa ne tako, kakor bi zaslužili. Med slovenskimi, hrvatskimi in srbskimi rokopisi je bilo več takih, ki so ostali vse do danes neznani, ki pa so za našo kulturno zgodovino tako važni, da jih je potrebno evidentirati, vsaj nekatere slovenske pa objaviti. Radi zanimivosti in preglednosti bom navedel točno po Slumčkovem katalogu (z napakami vred) vse podatke o jugoslovanskih rokopisih:
Zbirka praškega nadškofa kardinala Friderika Schrvarzenberga:
IV. knjiga: Haulîk, G., arcib. Zagreb, f ll.kvčtna 1869.7
Zbirka dr. Jaromira Celakovskega, adjunkta praškega mestnega arhiva:
Št. 17: Miletič Svetozar, politik. 1873 a.8
Zbirka dr. Ladislava Celakovskega, prof. botanike na univerzi v Pragi.0
St. 8: Cop Mat., (Ilir), spisov. 1833 a.10
Št. 18: Karadžič Vuk Stefanovič, srbsky spisov. 1827 a.11 26: Korytko Emil, polsky spisov, a.12 46: Prešern Frant., dr., spisov. 1833 a.13 65: Vraz Stanko, slov. spisovatel. a.14
7	Rokopis je danes neznano kje.
8	Letnica na koncu pomeni čas nastanka rokopisa, črki a pismo ali večji rokopis, с podpis.
9	Rokopisi te zbirke so prešli v Arhiv Narodnega muzeja, kjer so tudi še danes.
10	Pismo Fr. Lad. Celakovskemu z dne 14. marca 1833, objavljeno v ZMS VI, 1904. str. 180—182.
11	Pismo Fr. Lad. Celakovskemu z dne 9. decembra 1827, objavljeno v Bily: Korespondence a zäpisky Fr. Lad. Čel. I, str. 332.
12	Pismo Fr. Lad. Celakovskemu iz leta 1839, ki ga je objavil VI. Francev v LZ 1900, str. 621.
13	Pismo Fr. Lad. Celakovskemu z dne 14. marca 1833. Prim. Prešeren I, 1936, str. 290—292.
14	Pismo Fr. Lad. Celakovskemu z dne 6. januarja 1841, objavljeno v Bîly: Korespondence a zdpisky Fr. Lad. Čel. II, str. 542.
Zbirka Josefa Vâclaoa Friča, pisatelja v Zagrebu:15
Št. 9: Bogišič V., dr., profesor slov. prava na université v Odëse. Dubrovnik. List s podpišem со člena jihoslov. akad. 37: Kvaternik Eugen, adv. a politik. * 1825 v Zahrebč. Zastrelen 8. rijna
1871 v Rakoviekém povstâni. Turin, 1864 a. 49: Mrazovič M., advokat v Zâlirebë. * 1824 v župč Križevečkč. 1869 a. 53: Popovic, red. »Glas Črnogorca«. 1875 a.
59: Strossmayer Jiri, lidumil, biskup Dakovarsky. * 4. ûnora 1815 v
Osčku v Slavonii. Roma 1867 a. 61: Šafarik Jan dr., srbsky senator, byvaly prof. a bibliotekar.
* 14. listopadu 1814 v Kis Körösi. Bëlehrad 1859 a. 65: Tkalac, byv. redaktor »Ost und West«, Horvat, nyni sekretar ital-ského ministr. * 6. kvčtna 1824 v Karlovci Ilorvatském. Paris 1865 a.
Zbirka dr. Juliju Grégra, lastnika »Narodnih listov« v Pragi:10
Sakcinskij Ivan Kukuljevič, dëjezpytec v Zahrebč. * 29. kv. 1816 ve Varaždinč.
Šafarik Janko dr., srbsky a ëesky spisovatel. * 14. listop. 1814 Kis-Körös.
Zbirka rodbine po J. J. Hanušu, bibliotekarju Univ. knjižnice v Pragi.
Št. 8: Miklošič Frant., doktor prav, styrsky slavista, * 20. listopadu 1813 a.1»»
Zbirka Martina Hattale, prof. jezikoslovja na univerzi v Pragi:
Št. 1: Berčič Ivan, profesor v Zadru. Zader f 1870. a.17
2: Bogišič V., dr. prof. slov. prav. v Odëse. * Dubrovnik. 1869. a.18 5: Danilo Ivan, žurn. v Zadru. 1870. a.19 8: Jagič V., prof. reči a liter, v Berline, a.29 11: Krek Gregor, dr. prof. v Styrském Hradci. 1866. a.21 13: Rački Frt., dr. a historik a Zâhrebu. * 25. prosince 1829. 1864. a.22
15	Rokopisov iz te zbirke se mi doslej ni posrečilo najti. Najbrž pa so v zapuščini tega znamenitega revolucionarja (1829—1891), ki je živel v Zagrebu od leta 1871 do 1877 kot urednik časnika »Agramer Zeitung«.
16	Usoda obeh rokopisov te zbirke je neznana.
16a Nemško pismo Hanušu, datirano 20. januarja 1857, je danes v arhivu Narodnega muzeja v Pragi (dalje ANM) pod sign. 3 A 7.
17	Pismo je pod sign. 2 A 9 v ANM, kjer je še preko 20 drugih pisem Ber-čiča Hattali.
18	Pismo z dne 14. avgusta 1869 Hattali, danes v ANM pod sign. 2 В 11.
19	Pismo je pod sign. 2 C 21 v ANM, kjer sta še dve drugi pismi Danila Hattali.	,
20	Pismo je pod sign. 2 E 49 v ANM, kjer je še šest drugih Jagičevih pisem H.
21	Pismo z dne 2. oktobra 1866 je pod sign. 2 G 64 v ANM, kjer je še osem drugih Krekovih pisem H.
22	Pismo je skupaj s 16 drugimi v ANM pod sign. 3 C 30.
Št. 19: 22:
Zbirka Bogoljuba Jooanooiča, urudnikti ministrstva prosvete v Beograda:
Vsebuje 54 številk, skoraj izključno samo podpise srbskih politikov, prosvetnih delavcev in pisateljev, med njimi M. Bana, Jov. Boškoviča, Stojana Boškoviča, Ilije Garašina, Jov. Gavriloviča, Ljub. Nenadoviča, Stojana Novako-viča, Jov. Rističa, Mil. Šapčanina in dr.
Zbirka Jul. V. Patzaka, trgovca v Pragi:
Št. 2: Auersperg, hr. Ant., (Anastasius Grün). * ll.dubna 1806 Laibach, t 1876. a.23
Zbirka Jaroslaoa Pospišila, knjigarnarja v Pragi: Št. 23: Šafank Jan Drahoti'n, dr. stdtni rada v Bčlehradč. 1839 a.
Zbirka neimenovanega dobrotnika:24
Št. 11: Kozenn Blažej, učitel mathem. a prirodovêdy v Olomouci. 1865 а. 18: Radič Jirf, ministr srbsky 1862. с.
Zbirka, ki jo je daroval Jul. Radesey, Prokurist с. кг. dvorne tiskarne na Dunaju:25
Št. 8: Auersperg Ant. Graf (Anastasius Grün), bâsnîk. 1868 a. 110: Klun, Prof. Dr., spisovatel. 1861 a. 113: Kordesch Leopold, spisovatel. Lwow 1845 a.
Zbirka V.Žaluda, posestnika v Horicîch: III. knjiga: Zigmund svob. pan Zois z Edelsteiuii, majitel liuti'.20
Zbirka prireditvenega odbora:27 Št. 10: Auersperg Anton Alexander, Grav von (Anastasius Grün), bâsnîk. * 1806 Laibach. 1876 a.28 30: Bleiweiss J., prof, dr., Costa, dr. vûdc. nâr. strany v Lublani. a.2" 49: Cigale Matëj. 1876 a.
23	Usoda tega pisma je neznana.
24	Usoda obeh pisem neznana.
25	Vsa tri vsebinsko malo važna pisma so v gradivu razstavnega odbora.
20 Usoda rokopisa neznana.
27	Iz te zbirke se niso ohranili rokopisi št. 167, 300, 427 in 441. Ostali so v ANM.
28	Pismo prireditvenemu odboru Tipografske Besede z dne 22. aprila 1876, vsebujoče samo en stavek, namenjen za razstavo.
28 Zanimivo je, da je prireditelj kataloga stisnil oba prvaka pod eno številko. Niti Bleiweis niti Costa nista bila zastopana s kakim daljšim rokopisom. Bleiweis je — najbrž za to priložnost — napisal »modri«, zanj karakteristični izrek: »Od Boga izvira edinost, od vragov prepir. Odkodi to? Bog je en sam, vragov pa mnogo.« Od Coste pa je poslal nemške verze, datirane: Laibach, 5. August 1852:
Der roarheit soll Dein leben dem recht geweihet sein; Dein herz sei Gott ergeben
die ehre bleibe Dein. Etlibin Heinrich Costa.
99: Gaj Ludevit, dr., spisovatel a majitel knihtisk. v Zâlirebë. 1846 a.80
167: Janežič Anton, c. kr. profesor, a.
178: Jovanovič Bogoljub, urednik v srbském ministerstvë osvëty v Bčle-hradë, zvlâStni priznivec této vystavy. 1877 a.
183: Kastelic Miho, bibliotékar.
242: Ljubibratic vojvoda, vojevûdce povstalecky. 1876 a.31
300: Pelagič V., archimandrit bulharsky. Praha a.
309: Pirk Franz, nârodni liospodâr. Lw6w 1846 a.32
319: Prešern Franc, dr., slov. spisovatel. a.
382: Šafarik Jan Drahotin, dr., ces. a srbs. spisovatel, stâtni rada v Bële-hradë. * 14. listopadu 1814 Kis-Körös. 1839 a.
400: Tittelbach F. F., profesor a spisovatel. Novy Sad. 1874 a.
407: Trstenjak Davorin, spisov, slov.83
412: Uzelac Poter, vûdce povstalcû Hercegovskych. 1876 c.
416: Verné Mich., vyd. »Zgodovina Kranjska«. 1854 a.34
417: Vertovec Mat., vyd. »Vinoreja a kmet.«. 1948 a.35
419: Vesel-Kosecki Janez, a.30
425: Vodnik Valentin, prvi slov. pesnik a Zois Sigmund, svob. pân z Edel-steinu. Ljubljana 1796 a 1765. a.37 ■
427: Vrbica Maša, vojen. zâst. cernohorsky v Srbsku. 1876 a.
441: Wuckowic Gawro, vudce povstalcû hercegovskych. 1875 a.
454: Zois Anton, sv. pân z Edelsteinu. Ljubljana, a.
30	Nemško pismo nekemu češkemu tiskarju.
31	Zanimivo pismo iz Linea.
32	Štiri strani dolgo nemško pismo ameriškega misijonarja in sadjarja Franca Pirca (1785—1880) J. Bleiweisu iz Arbre Croche z dne 31. marca 1846. To mesto je razločno pisano in zato je tembolj čudno, da ga je sestavljavec kataloga čital kot Lwow.
33	Trstenjakov, dve strani obsegajoči rokopis vsebuje predgovor k neki razpravi, ki se začenja takole: »Ker je moja prva razprava o slovanskih elementih v Venetščini, dasiravno pomanjkljiva, našla pri učenjakih, ki so v jezikoslovju strokovnjaki, prijazno sprejetje, in ker me je več učenih prijateljev spodbujalo, naj dalje zasledujem in preiskujem jezikovski zaklad venetščine, sem se lotil tega težavnega dela, ki ga imenuje eden vele čestitih mojih prijateljev nar težavniši problem jezikoslovja, in predlam tuke drugo raspravo prijateljem jeziko in starinoslovja v blagovoljno presojevanje...« Datiran je: Na Ponikvi den sv. Martina 1874. Na tretji, drugače prazni strani je posvetilo: Piis manibus amici dilectissimi Georgii Caf. Poleg tega rokopisa je bil na razstavi konec pisma (najbrž Bleiweisu, ki je ostali del pisma izrezal), ki se glasi: »...bati, dragi moj — to nas uboge kmete sila pobija in malodušne dela. Primite srčni pozdrav! Vaš hvaležni Trstenjak. Na Ponikvi, vel. petek 1876.«
34	Tudi Vernetov rokopis je bil predstavljen samo z dvema izrezkoma iz pisma Bleiweisu, datiranega v Terstu 30 dan Maja 1854 s podpisom Mih. Verne.
35	Nemško pismo na dveh straneh J. Bleiweisu z dne 13. januarja 1848, St. Veit.
30 Pesem pod naslovom Posvečeno bodi tvoje imé. Je to prvih osem verzov III. dela »Visoke pesmi«. Prim. Razne dela pesniške in igrokazne Jovana Vesela-Koseskega. V Ljubljani 1870, str. 111. Veselov podpis (Janez Vesel) je priložen na posebnem lističu.
37 Samo faksimile Vodnikovega in Zoisovega rokopisa, litografiranu priloga Vodnikovemu spomeniku (Ljubljana 1859).
Po končani razstavi so dobili lastniki rokopisov svoje zbirke nazaj, vendar pa je marsikaj ostalo v arhivu organizatorjev, najbrž zato, ker lastniki niso zahtevali gradiva nazaj ali pu so ga celo darovali. Tiste zbirke, v katerih so bili tudi jugoslovanski rokopisi, so bile vrnjene vse, razen kolekcij Bog. Jo-vanoviča in Jul. Radeseya. V arhivu Typograficke Besede pa je ostalo skornj vse grudivo, ki so ga praški stavci sumi nabrali domu in v tujini in razstavili pod svojo firmo. Prireditelji so ga po končani razstavi deponirali v Ndprstko-vem muzeju v Prngi, kjer je obležnlo vse do leta 1928, ko je po zaslugi Renate Tyršove in z odločbo rnvnateljstva muzeja prešlo v last arhiva Narodnega muzeja v Pragi,38 kjer je danes v petih kartonastih škatlah pod signaturo 83 P 71—83 P 75. Poleg slovenskih rokopisov, ki jih omenja Sluničkov katalog, sem našel tu še tri, ki v katalogu niso zubeleženi, najbrž zato, ker so prišli v Prago prepozno, šele potem, ko je bil katalog dotiskan: Levstikovo pismo Janezu Krajcu, Slomškovo pismo Bleiweisu in pesem Luize Pesjakove »Puluc-kemu«. Vsi trije rokopisi so bili doslej neznuni. Objavljumo jih obenem z ro-kopisomn Mat. Cigaleta in Antona Zoisa, ki ju katalog omenja pod št. 49 in 454.
Pismo Frana Levstika Janezu Krajcu39
Blagorodni Gospod!	Na Düna ji 8/4 870
Ako hočete priti na Dunaj, zdaj imate ugodno priliko. Pri Mehitaristih dobodete takoj službo. Stavili bi nemški, a največ slovenski, namreč »Zvon« ter moj list »Pavliho«. Jaz sem o tem pri Mehitaristih vže govoril, in rekli so, da Vas radi precej vzamejo. Tudi stroški za pot se Vum povrnejo. Dunajska tarifa je Vam znuna in delavcev zelo primanjkuje. Blagovolite mi pisati, ako morete priti, in kdaj bi prišli? Odgovora se nuglo nadejoč, pozdravlju Vas
Vaš sturi prijutelj
Fr. Levstik III. Ungurgasse 39
Čeprav ni v pismu naveden naslovljenec, vendar lahko na podlagi vsebine z gotovostjo sklepamo, da je bil odposlan Janezu Krajcu (1843—1921), ki je bil do leta 1869 stavec v Eggerjevi tiskurni, od koder je 3. junuurjn 1870 prešel v Blaznikovo tiskarno, kjer je bil od septembra 1871 do oktobra 1877 faktor. Levstik je poznal Krajca že nekaj let pred tem, ko mu je pisal to pismo, vsekakor pa februarju leta 1868, ko je pristopil kot podporni član v izobraževalno društvo ljubljanskih tiskarjev, kjer je postal že istega meseca društveni učitelj slovenščine.40 Krajec je bržkone kdaj v razgovoru z Levstikom izrazil željo, da bi šel rad v službo na Dunaj, zato se je ta spomnil nanj, ko je začel izhajati »Zvon« in ko je pripravljal svoj huinoristični list »Pavliho«. Domneva, da bi bilo pismo lahko adresirano tudi Martinu Jelovšku (1832—1916), stavcu v Mariboru in bratu Ane ter stricu Ernestine Jelovškove, zavrača že dejstvo, da sta se ta dva med seboj tikala (prim. Levstikova pisma v Pirjevčevi izdaji, str. 131
38 Prim, članek dr. Miloslava Novotnega »Na pamet velikého dila«, Literarni noviny, let. 13 (1928/1929), str. 221.
30 Pisano s črnilom na pisemskem papirju formata 14,5 X 23 cm.
40 O Levstikovem odnosu do ljubljanskih tiskarjev prim. Pirjevec, Levstikova pisma, Ljubljana 1931, str. 132.
do 140). Na podlagi tega pisma bo treba popraviti Zigonovo trditev, da datira dopisovanje med Levstikom in Krajcem šele iz novomeške dobe Krajčeve, to je od leta 1878 dalje.41
Pismo Antona Martina Slomška Janezu Bleimeisu*-
Preblagi Gospod Doktor!
Dragi stari Prijatel!
Opet ste me razveselili z Svojim milim darilom, pa še več z ljubeznivim pozdravilom za novo leto. Daj nam Bog napredovati, kakor smo preteklega leta začeli; 'slovenšina za toliko lepše raste, zakolikor jo potrivniki tlačijo; in naj se v kratkem, kak zaupam, zadosti obraste, jo poruvati mogoče ne bo. Madva sva, nadjam se, ene misli, pa kar sim jaz prepočasen, ste Vi po mojem mnenji prenagli. Tako ni bilo meni po volji, da ste Krajnci Svojo veliko peticijo ministru poslali, kajti ste ravno skoz to naše protivnike toliko razkačili, da sedaj v nas reglajo huje od kuščerjev, dokler so poprej mirno spali, in niso branili slovenšini napredovati.43
Naša naloga je bila in bo slovenšino toliko v slovstvu in književstvu okrepiti, da je ne bode sram se svoji sestri nemšini vštrici vstopiti, da ne bodo nemškutarji nam zabavljali, da nimamo knjige razun »Malega Katekizma«, kar je grda laž. Kdor čita Novice Vaše, pregleda naše Besednike in Slovarje, pozna trojno poslovenjeno sveto Pismo itd. kaj takega čvekal ne bo. Pred vsim pa Vam hvala gre. predragi gospod Janez, da ste z svojim prizadevanjem naše slovstvo tako veličastno povzdignili, in veseli me, da moji rojaki zasluge Vaše vredno spoznajo, in se ravno napravljajo, Vas z slavno Mijoljko slovesno počastit.44 Bog Vas ohrani nam še dolgojaleta, in blagoslovi prizadet je Vaše!
Prav imate, ki pravite, da se bode potreba za včro in za narodnost boriti; nemška kultura bi nam rada našo sveto včro ugasnila in našo narodnost zalila, nas ponemšila in nam lešarbo svojega merzlega rationalizma prižgala. Pač je potreba, da si roko podamo, in svojo pravo včro, pu tudi narodnost krepko branimo, kakti drago dvojno dedšino naših očetov. Prosim, da Vašega gospoda Očka, prijatla mojega, v mojem imeni prav lepo pozdravite, in povejte, da jim za novo leto vse blago in dobro željim, pa se jim tudi prisrčno priporočim, nuj ne le za svoje sine, ampak tudi za me včasih pomolijo, nuj num dober Bog pravo razsvetlenje, potrebno moč, pa tudi srečo da; zakaj Očkova misel je bila in bo ostala resnica, da ni zadosti le delati, ampak ravno tuk potrebno tudi moliti.
Naš ljubeznivi stolni Prošt Fridrich45 se Vam prav lepo zahvaljuje za Vaše vošilo in darilo, ter Vam prijazno naznanijo, da scer nemškutar niso, pa tudi Miroslav nočejo biti, ter ostanejo pri starem kopiti.
41	Prim. LZ 45 (1925), str. 597.
42	Nupisuno s črnilom na petih straneh pisemskega formatu 17 X 21 cm.
43	Slomšek ima na misli znamenito peticijo ministrskemu predsedniku Schmerlingu, katere iniciator je bil Bleiweis in pod katero je bilo okrog 20.000 podpisov. Objavljena je bilu v Novicah 1. maja 1861. Ivan Prijatelj: Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina II, Ljubljana 1956, str. 45 in sled.
44	Dne 12. januarja 1862 je prišlo v Ljubljano 12 odposlancev štajerskih Slovencev, na čelu z Davorinom Trstenjakom, ki so slovesno izročili dr. Blei-weisu srebrno majoliko kot priznanje za njegove zasluge za slovenski narod. Prim. Ivnn Prijatelj, op. cit., str. t47.
45	Franc Fridrih, od 1835 do 1865 stolni prošt luvantinski, ožji rojak in
dobrotnik Slomškov. Prim. AZN I (1930/32), str. 298.
Naša čitavnica dosedaj prav dobro izhaja; Bog daj, da bi ne opešala, kakor se rado ovakim in takim napravam godi.
S tim maličkimi čerticami se Vaši stari prijaznosti priporočuje
Vaš stari prijatel
V Maribori 5. januaria 1862.	Slomšek Anton
Dr. Fran Kovačič, ki je objavil (AZN I, 1930—32) sedemindvajset Slomškovih pisem dr. Janezu Bleiweisu, tega pisma ni poznal in ga ne omenja niti med izgubljenimi ali pogrešanimi. Zaman ga iščemo tudi v kronološkem pregledu Slomškovih pisem. V zadnjem letu življenja velikega rodoljuba in dobrotnika z okorno, tresočo se roko napisane vrstice kažejo starčevo ljubezen do slovenskega jezika in njegov odnos do Bleiweisa in njegove družine. Lepo dopolnjujejo njegov govor duhovnikom na Slatini septembra 1861.40
1. stran
Pesem Luize Pesjakove >Palackemui47
Domovina, domovina,
Češki moj prelepi svét!
Ti na zemlji mi jedrna,
Ti ljubezni moje cvét!
Od Šunrnve, kder šumčče
Voltave izvör kipi,
Dar do Lahe, ki bobnéce
S krkončških gôr leti,
Glasno klical bi z besedo neprestano:
Ljubite očino, iz nebés vaiu dano!
Češke žene, njih zvestoba, In junakov čeških glas, Češka prejšnjih dnij svetloba, Češkega jezika kras, Naj blišče se po vsem sveti Slâvo si povsod svojèe;
2. stran
Plod naj obrodijo cvéti Za rodovi rod netčč. Da bi delo trudno zvestega ti sina K temu pripomoglo, sveta domovina!«
To je mislil mož izbôren,
Ki se duh inu čudi moj;
On, v kreposti divotvôren,
Izpoznàl poziv je svoj,
Njemu vse daril živenje,
Njemu dal mladost sladko,
Dôbe moške boj, trpenje,
Modro starosti glavo.
Roka njega zdaj tresljiva je in véla
Dokončala, kar v mladosti je začela.
Knjiga, dômu posvečena, V večno čast mu in korist, Zgodovinska je zvršena, Jeden v njej le prazen list,
48 Prim. Novice 4. decembra 1861, str. 401, in Prijatelj, op. c., str. 57—58. 47 Pisemski dvolisten papir formata 13,8 X 22,4 cm. S črnilom pisana pesem na treh straneh, zadnja je prazna.
3. stran
Sem na prazni list pisala
Pismen sedem od zlata
Bode Klijona, da stala
Tam do konca bi sveta.
Vzvešeno irné, Palacky, tvoje milo
Bode v večnem ondu blesku se svetilo!
V Ljubljani 23. aprila 1876
Češka vlast denès praznuje
Slaven, veličasten dan,
Tebe z njim poveličuje,
Ki si védno njena bran;
Jug in sever Ti čestita,
Vshöd pozdrav pošilja vroč,
Duša vsaka plemenita
Klanja se Ti spoštujoč.
Oj, oprosti, da se ženske glas bojčči
Drznil tudi čut izreči svoj goreči!
Lujiza Pesjukova
Pesem, ki po vsej verjetnosti ni bila doslej natisnjena, je nastala ob priliki veličastnih proslav znamenitega češkega zgodovinarja in politika, »očeta naroda« Františka Palackega (1798—-1876), ki so se vršile po vsej Češki in dosegle vrhunec v Pragi 23. aprila 1876, dober mesec pred njegovo smrtjo. Tudi slovenski tisk tistega časa je posvetil češkemu velikanu dokaj pozornosti. Saj je imel na staroslovcnsko generacijo, zlasti na našega »očeta naroda« precejšen vpliv. Pesem Pesjakove, čeprav je zaradi dolgoveznosti ter jezikovnih in formalnih pomanjkljivosti pesniško slaba, lepo izraža ne samo odnos pesnice, temveč večine slovenske inteligence do Palackega in Čehov. V rokopisni ostalini Pesjakove (NUK, Ms 488) bo gotovo dovolj gradiva, ki bo podrobneje objasnilo njeno zanimanje za Čehe in češko literaturo, iz katere je prevajala (Češke legende v SG 1865, pesmi slabega in danes popolnoma pozabljenega pesnika Vaclava Poka Podčbradskega, N 1871).
Pismo Matije Cigaleta Janezu Bleiioeisu's
Dragi Prijatelj,	Na Dunaji 6/2 76
Napisal sem zopet dve stvarci za Novice, če jih hočete vzeti. Ako bi se Slovaki zopet vrnili k Čehom, bilo bi kaj važno za vse Slovane.49
Tiste grdobe »ne da bi« v Novicah še nisem zasledil, toliko večkrat pa v Slovenci in Učit. Tov. Pa saj takö nič ne pomaga. Še prof. Marn neče dati slovo svojemu nenaravnemu besednemu redu: n. pr. mislim, da bila je prilika (namesto: da je bila) itd. Dokazati pa tudi neče, da ima prav. Naj kaj napiše in če me prepriča, da je po Dalmatinu, Vodniku, Vuku itd. prav, kakor on piše, jaz se bodem precej podvrgel. —
V zadnjem Učit. Tov. stoji str. 38 v 1 vrsti Glumač je stopal v razbeljeno peč in jemal s seboj kapuna, in čez nekoliko časa ven prišedši, je bil kapuii na pol pečen. Kdo je ven prišel, glumač ali kapun? (reete: kopun).
In na strani 44 pravi: Uč. Tov. prinaša (!) v svojih prihod?ijih številkah imenik šolskih knjig, (namesto: bode prinašal). In taki ljudje hočejo pisati slovenski. Difficile est satyram non scribere.
48	Štiri s črnilom popisane strani pisma formata 13 X 21 cm.
49	Ena od »dveh stvarc« bo najbrž poročilo »Nitra«, slovaški almanah Mi-loslava Jožefa Urbana (N 1876, št. 7, str. 52), druge nisem ugotovil.
Tudi Novice so me v zadnjem 1. razjezile, ker imajo: moraličen (nam. moralen), diktatoričen, mesto: diktatorsk, materijelen m. materijalen.
Ta se ve da vredništvo ne more vsemu kaj, to iz svoje skušnje vem. Žalostno je, da ljudje nič ne mislijo in da se nikakor nečejo učiti.
Mornarski duhovnik Fajdiga mi je odgovoril, vendar si nisem dosti na boljem. Pa tudi stvar ni kaj važna.
Rad bi vedel, kako se Yam zdi Stritarjev Zvon. Toliko mislim vendar, da bode pomagal izpodriniti Levstikove novotarije v pisanju. Ali Vrtec res piše zdaj tako, kakor Novice?
O politiki najraje nič, ker ni mogoče, da bi kaj dobrega prišlo na dan za Slovane. Vendar če turški Slovani le nekoliko okrevajo, bomo imeli vsi dobiček. Žalostno je samo, da mi ne učakamo veselih časov. Težko.
Do včeraj smo imeli kake 14 dni enako temačno vreme (—3 stop. R.) in ves čas kosmato drevje (inje), česar še nikoli ne pomnim, da bi bilo toliko časa ostalo, in včeraj je napadlo ped snega, da se veje na drevju šibijo, ker je sneg obvisel na pritrjenem inji.
Zdravstvujte!	Vaš iskrni
MCigale
Pismo Antona Zoisa Janezu Bleimeisu50
Častiti gospod in prijatelj!
Jerala bo, ne dvomim, novo službo v zadovoljnost predstojnikov ravno tako opravljal, kakor mnogoletno mojo in cesarjevo.
Ne lahko ga bom pogrešal, privošim mu pa zboljšanje svojega položenja, ktero mu je dobrovoljnost mojih prijateljev podelila.
Naše stanje se slabši dela od dne do dne; sovražniki prežajo na nas od vsih strani, sdaj pa še Mladi nočejo spreviditi, kako delajo le v taistih veselje in prid, če podkopavajo zaupanje ljudstva do Starih. Dnarja, dnarja, dnarja se potrebuje! pravijo, mi pa potrebujemo desetkrat domačega miru!
Dobrega počutka ne morem se hvaliti, zopet se ne bom mogel udeležiti seje matičinega odbora; primoran bom, odpovedati se tudi tej časti.
Vam in Vaši gospej srčno se priporočam in vedno ostanem
Vaš
zvesti prijatelj
Na Brdu 28 okt. 1872.	in sluga A. Zois
Prešernov rokopis »Zdravicet
Kakor je razvidno iz Sluničkovega kataloga, je bil Prešeren zastopan na razstavi z dvema rokopisoma. V zbirki dr. Jar. Čelakovskega je bilo, kakor smo že omenili, Prešernovo pismo Fr. Lad. Čelakovskemu z dne 14. marca 1833; v zbirki Tipograficke Besede pa je bil pod št. 319 razstavljen rokopis prvih šestih kitic »Zdravice«.
Rokopis na obeli straneh lista velikosti 16,5 X 21 cm, ki je danes v škatli s signaturo 83 P 72 in je v ovitku iz sivkastega papirja z napisom: Doktor Franc Prešern (é popravljen, prvotno je bilo najbrž Preširn) Slovinec (z drugo roko pod Prešern). Spodaj pa je opazka, napisana z isto roko kot gornji napis: NB. Preshern ist alte Schreibart, und schrieb später selbst Prešern.
50 Z vijoličastim črnilom popisani dve strani pisma formata 13,5 X 21,5 cm.
Na desnem gornjem kotu rokopisa je prilepljen originalni Prešernov podpis v bohoričici, izrezan najbrž iz nekega pisma, ker so nad njim sledovi (spodnji deli) črk. V levem gornjem kotu je z modrim barvnim svinčnikom napisano NB ter podčrtano. Na prvi strani je v gornjem desnem oglu z navadnim svinčnikom napisana številka 25, na drugi strani (v gornjem levem kotu) pa 26'.
Rokopis obsega prvih šest kitic Zdravice. Dejstvo, da manjkata zadnji dve kitici, je bilo zanesljiv kažipot k dognanju, da gre za del rokopisa, ki ga omenja dr. Avgust Zigon v razpravah »Korytkova pogodba z Blaznikom«51 in »Prešernova Zdravica«.52 V konvolutu s Prešernovo zapuščino, ki je danes v NUK v Ljubljani (Ms 392), sta pod št. 15 zadnji dve kitici »Zdravice«, ki ju je Zigon označil v svojem tabelarnem pregledu rokopisov (LZ 40 [1920], str. 668) s črko P, kar pomeni, da je po Zigonovem mnenju »rokopis ostanek iz cenzurnih dveh rokopisov Poezij, nastal ob nastajanju tega rokopisa, a Prešern ga je izločil zaradi tega ali onega defekta«. V članku »Prešernova Zdravica« pa pravi »ohranila se nam je Prešernova Zdravica vsa le v dveh lastnoročnih rokopisih in poleg tega še v dveh natiskih Prešernovih; v dveh rokopisih njegovih pa •— brez 3. strofe« in dodaja v beležki: »Rokopis Prešernov pod štev. 15 v literarni zapuščini njegovi ne šteje tu, ker obseza le zadnji dve strofi, na listu papirja enake oblike kakor Prešernova rokopisa Poezij.«
Zdi se kar neverjetno, da je ravno Zigon, ki mu ni ušla nobena malenkost v zvezi s Prešernovo zapuščino, šel tako mirno mimo teh dveh kitic »Zdravice« in da ni iskal rokopisa ostalih šestih. Saj sta kitici lepo na čisto prepisani in bi se bil moral domisliti, da ni pesnik prepisal samo konca pesmi.
Sedaj imamo celotno »Zdravico« v treh rokopisih, v dveh pa pesem brez tretje kitice. Primerjava praškega rokopisa z ostalimi štirimi je zanimiva predvsem po pravopisni strani, zlasti glede na ločila in naglase. Te in vsebinske razlike bodo brez dvoma nudile prešernoslovcem zanimivo gradivo, na podlagi katerega bodo med drugim lahko bolj točno kot doslej ugotovili spremembe v Kastelčevi (Krajnska Čbelica, 5. zv.) oziroma Bleiweisovi (Novice 1848, št. 17) objavi.
Rokopis Kastelčeve pesmi »Za oezilo Drju Francetu Prešernu«
O tej Kastelčevi pesmi, ki spada med najboljše, kar je napisal urednik Krajnske Čbelice, smo prvič zvedeli v Bleiweisovem članku »Literarna zapuščina doktorja Franceta Prešerna«.53 Pesem je bila v že omenjenem konvolutu s Prešernovo zapuščino, toda leta 1877, ko je bil ta v rokah Ernestine Jelovškove, je bila iz njega odstranjena. O njeni usodi bo govora nekoliko pozneje. Bleiweis je objavil pesem skoraj popolnoma točno, le v naslovu (Za vezilo Drju Francetu Preîhernu...) in v tekstu (slaščico, odpré, Po gosto) je nekaj manjših pravopisnih razlik.
Rokopis formata 21 X 16,8 cm na zelo zmečkanem, pozneje izglajenem papirju, je bil razstavljen v zbirki Typograficke Besede pod št. 183. Je brez kakršnih koli beležk, samo letnica 1845 je podčrtana z modrim svinčnikom. Sedaj je v ANM v škatli s sign. 83 P Vi.
51	LZ 40 (1920), str. 668.
52	DS 38 (1925), str. 283.
53	LMS 1875, str. 153—179.
Ključ k odgovoru na vprašanje, kdo je poslal slovenske rokopise na razstavo praških stavcev, najdemo v že omenjenem Sluničkovem katalogu. V predgovoru je namreč rečeno: »Da smo se sploh upali oprijeti takega dela, je zasluga našega zaupanja v že ponovno izpričano pomoč bratskih društev tipo-grafov in vseh stavcev doma in v tujini, dalje tega, da smo se zanesli na izdatno pomoč naših rojakov doma in na tujem. Prav tako nam ni bilo neznano, da hrani Praga v svojem krilu izobilje redkega gradiva, ki smo se ga potrudili dobiti za naše namene.« Na koncu kataloga, kjer se društvo čeških stavcev zahvaljuje tistim, ki »imajo največ zaslug za uspeh te-le prve razstave časopisov in rokopisov v Pragi«, pa je omenjeno tudi društvo tipografov v Ljubljani (str. 119) in med posamezniki »Krajec Jan, reditel knihtiskarny, Lublaü« (str. 120). Ker je to edina oseba od Slovencev, ki jo prireditelji omenjajo, ni dvoma, da je poslal slovensko gradivo za praško razstavo on.
Typografickâ Beseda v Pragi se je najbrž obrnila s prošnjo za rokopise znamenitih Slovencev na Izobraževalno društvo tiskarjev v Ljubljani, ki je bilo ustanovljeno 9. februarja 1868, to pa je pooblastilo Janeza Krajca, ki je bil takrat delaven član njegovega odbora, naj zbere gradivo za praško razstavo. Ta je v svoji korespondenci poiskal Levstikovo pismo, za ostale rokopise pa se je bodisi neposredno ali pa po tujem posredovanju obrnil na Janeza Bleiweisa, ki mu je poleg svojega lastnega dal na razpolago še rokopise A. M. Slomška, M. Cigaleta, E. H. Coste, Fr. Pirca, D. Trstenjaka, M. Vertovca in M. Verneta. Saj so bila vsa njihova pisma naslovljena nanj.
Bolj zanimivo pa je vprašanje, od koga je dobil Krajec rokopis »Zdravice« in Kastelčeve pesmi »Za vezilo Drju Francetu Prešernu«.
Kakor smo že omenili, sta bili obe pesmi med Prešernovo zapuščino, ki jo je po Prešernovi smrti hranil Bleiweis vse do leta 1876, ko jo je moral na zahtevo dr. Pogazhnika predati Prešernovi hčerki Ernestini Jelovškovi, ta pa jo je izročila Rad. Razlagu; pozneje je prišla v Levstikove roke, nato v Levčeve in nazadnje kot dar založnika Bamberga v Licejsko knjižnico v Ljubljani.54 Bleiweis je poslal Prešernovo zapuščino Ernestini 1. junija 1876, torej prav v tistem času, ko je Krajec zbiral rokopise za praško razstavo. Ce bi Krajec dobil oba rokopisa pred tem dnevom, bi mu jih moral dati Bleiweis, če pa jih je dobil pozneje, mu jih je izročila Jelovškova. Čeprav se je veliko pisalo o neodgovornem postopanju Bleiweisovem s Prešernovo zapuščino in čeprav je dal Krajcu za razstavo osem drugih rokopisov, pričajo v tem primeru razna dejstva, da je bil »oče naroda« nedolžen in da je oba rokopisa lahkomiselno izločila iz zapuščine Prešernova hčerka.
Ze Zigon je dognal v omenjeni razpravi, da je »Ernestina že na Dunaju odstranila... deset rokopisov, ki jih pa ni nikoli več vrnila v zapuščino Prešernovo«,55 ter omenja med njimi pod št. 9 Kastelčevo pesem »Za vezilo...«. NekoUko dalje pa pravi: »O Kastelčevem ,vezilu dr. Francetu Prešernu 3. grudna 1845.' pa mi je (Ernestina) ogorčeno pravila sama, ne da bi jo vprašal, da ga je ona .uničila', ker ,žali Prešerna', vsa jezna na Bleiweisa, da je prav ta, češ da pamflet o Prešernu objavil. A je li pa iz te nevolje morda z .vezilom' vred odstranila Ernestina iz zbornika, da se izbriše iž njega vsak sled Kastelčev, tudi oba slovenska soneta njegova? У tej točki je bila namreč fanatična! Ali pa je bilo vse to troje morda en sam rokopis?«56
54 Prim. Zigonovo razpravo »Korytkova pogodba z Blaznikom«.
M LZ 40 (1925), str. 747—748.
56 Prav tam, str. 749.
Žigon ni vedel, ker mu tega tudi Ernestina ni povedala, da je odstranila iz zapuščine tudi tri četrtine rokopisa ene najznamenitejših očetovih pesmi. Bil je pač prepričan, da je Prešeren prepisal samo zadnji dve kitici! Kako neki bi označil njeno ravnanje! Iz njegovih vrstic pa se vidi, da ga je Ernestina tudi glede rokopisa Kastelčeve pesmi bodisi namerno napačno informirala, da ga je uničila, ali pa je pozabila, komu ga je dala.
Kakor vse kaže, je bil posrednik med Krajcem in Ernestino njen stric Martin Jelovšek, ki je bil od jeseni 1869 do leta 1877 stavec v Mariboru, od novembra 1877 do leta 1882 pa stavec v Blazuikovi tiskarni.57 Krajec in Jelovšek sta se dobro poznala, saj sta skupaj delala v Egerjevi tiskarni vse do leta 1869.
Kakor smo že rekli, je bila razstava praških stavcev velik kulturni dogodek, ki mu je posvetilo veliko pažnje skoraj vse češko in nemško časopisje. Glede na takratne živahne kulturne in politične stike med Čehi in Slovenci in prav tako zaradi dejstva, da so bili tudi slovenski stavci povabljeni k sodelovanju, bi lahko po pravici pričakovali, da bo razstava imela lep odmev tudi v slovenskem tisku. Toda začudo je ni noben slovenski dnevnik niti zabeležil.58 Samo Laibacher Zeitung59 je prinesla kratko poročilo, v katerem je po praških listih obvestila o številni udeležbi in zanimanju za razstavo ter o nekaterih novih rokopisih na njej, zlasti pa seveda o pismu grofa Radeckega. Slovenske udeležbe sploh ne omenja. Prav tako nas preseneča sama izbira gradiva za razstavo. Če računamo s tedanjimi kulturnimi in političnimi razmerami na Slovenskem ter s težavami, ki so jih imeli slovenski stavci pri zbiranju rokopisov, razumemo, da niso mogli priskrbeti rokopisov prédstavnikov slovenske protestantske književnosti, Valvasorja, Pohlina, Linharta idr., ne moremo pa razumeti, da niso poslali vsaj še nekaj rokopisov tedanjih slovenskih političnih veljakov in pisateljev, n. pr. Tomana, Razlaga, Stritarja, Jurčiča, Trdine i. dr. Vsekakor lahko sodimo, da se ni Krajec posvetoval niti z Levstikom niti s kakim drugim predstavnikom mlajšega rodu, marveč se je zadovoljil s tem, kar je dobil od Bleiweisa, ali pa si Bleiweis, ki je o vsem odločal, ni želel, da bi bili zastopani na praški razstavi drugi Slovenci razen tistih, ki jih je sam izbral.
Se slabše kot Slovenci pa so bili zastopani na razstavi Hrvati in Srbi. Saj ni bilo na njej ne samo rokopisov nobenega od dubrovniških pisateljev, marveč tudi ne Preradoviča, Mažuraniča, Bogoviča, Šenoe (ki je živel deset let pred tem v Pragi in bil na Češkem zelo znan), Botiča, Trnskega, Fr. Markoviča i. dr., od Srbov pa Obradoviča, Radičeviča, Njegoša, Sterije Popoviča, Jovanoviča-Zmaja, D. Jakšiča in mnogih drugih znamenitih srbskih književnikov, da ne govorimo o politikih in znanstvenikih.
Kljub skromnemu številu in slabi izbiri rokopisov pa bodo vsaj nekateri od njih, ki so se ohranili, zanimiv donesek k zgodovini našega slovstva, saj bodo pripomogli izpopolniti nekaj vrzeli v delih starejših literarnih zgodovinarjev, popraviti njihove napake in pojasniti nekatera doslej nejasna vprašanja.
Oton Berkopec
57	Prim. SBL I, str. 397.
58	Za to dognanje se zahvaljujem Štefki Bulovčevi, ki je pregledala slovenske časnike in časopise iz časa razstave.
59	Št. 120 z dne 28. maja 1877.
S1ENK1EW1CZIANA StOWENSKIE
Henryk Sienkiewicz naležy bezprzecznie do najlepiej znanych w Slowenii pisarzy polskich i do dziš dnia jego dzieia ciesz^ siç tam duzq popularnošcij.
Pierwszym bodaj tlumaczem autora Krzyzakôw na jçzyk sloweiiski by! Piotr Miklavec,1 ktôry pod pseudonimem Podravski wydal v r. 1892 swöj prze-klad pt. Z ognjem in mečem (Ogniem i mieczem).2 Tluinaczenie tejže powiesci wydane w tymze roku przez Maticç Slovenska w Lublanie3 zaostalo przyjçte bardzo przycliylnie przez krytykç slowenskq.4
Dopiero po dziewiçciu lataeh, po ukazaniu siç pierwszego przekladu w formie ksiqžkowej, wydano w Goricy Quo vadiš?, rowniež w tlumaczeniu Po-dravskiego.5 A ž siedem pozycji ksiqzkowych przytacza Bibliografia przekladöw, opublikowana w LIX tomie dziel Sienkiewicza (opierajqca siç o ile ehodzi о pozycje jugoslowiaiiskie glôwnie na bibliografii Benešicia) z lat 1902—1905. S3 to Črtice z ogljem (Szkice wçglem),® trzecia czçsé ïrylogii — Mali vitez (Pan Wotodyjowski),7 po raz trzeci Z ognjem in mečem,8 Quo vadiš?,® Križarji (Krzy-žacy),10 Rodbina Polaneških (Rodzina Polanieckich)" oraz Potop.12
W roku 1907 wydano Jermač Zmagovač (Bartek zwyciçzca),13 zaš w latach 1907—1908 ukazaly siç Zvonikar,14 Brez dogme (Bez dogmatu)15 oraz Na polju
1	Tom LIX Dziel Henryka Sienkiewicza, Dzieia Sienkiewicza w przekla-dach. Bibliografia, Warszawa 1953, przytacza tylko 16 przekladöw dziel Sienkiewicza na jçzyk sîowenski. Bibliografij tç uzupelnil J.Wierzbicki swoj^ cennq Bibliografij jugoslowianskich sienkiewiczianôw (Uzupelnienia), Pamiçt-nik Slowiaiiski, VIII, 1958, s 189—206.
2	Z ognjem in mečem. Historični roman. Poslovenil Podravski, Novo mesto, Krajec, 1892. Por. R. Zawiliiiski, Slowenski tlumacz Sienkiewicza, Kraj, 1892, XI, nr 36, s 7 oraz X. Ze stosunkow polsko-slowenskich, Przeglqd Powszechny, 1907, t 96, s 157—160. W pišmie tym ogloszono röwniez list Sienkiewicza do Podravskiego z r. 1887.
3	Z ognjem in mečem. Povest iz davnih let. Pr. M., Ljubljana, I/II, 1892, III/IV, 1893.
4	Por. recenzjç F. Lampego w Dom in Svet, 1893, nr 4, s 187—188 oraz autora kryjqcego siç pod bter£\ S w tymže pišmie, 1894, nr 7, s 222—223.
5	Quo vadiš? Roman iz Neronove dobe. Poslovenil Podravski, Gorica, 1901. Por. P. Miklavec, Quo vadiš in Križarji, Slovan, 1902—1903, s 42—44 oraz szkic pt. Ob 40 letnici Sienkiewiczevega romana Quo vadiš?, Slovenec, 1936, nr 222, s 13.
8 Črtice z ogljem. Povest. Ta tretja. Kratkočasna povest. Poroka po pomoti. Slika iz amerikanskega življenja. Posl. Podravski, Gorica, 1902.
7	Mali vitez. Zgodovinski roman. Posl. Podravski, I/III, Ljubljana, 1902.
8	Z ognjem in mečem I/II, Ljubljana.
° Quo vadiš? Zgodovinski roman, Ljubljana.
10	Križarji. Zgodovinski roman. Posl. Podravski, I/IV, Ljubljana.
11	Rodbina Polaneških. Roman. Posl. Podavski, I/III, Ljubljana. Por. re-cenzjç w czp. Slovenski Narod, 1904, nr 286, s 1.
12	Potop. Zgodovinski roman. Posl. Podravski, Gorica, 1904—1905. Por. re-cenzjç P.: H. Sienkiewicz — »Mali vitez«, »Potop«, ter »Rodbina Polaneških«, Slovan, 1904, s 252.
13	Jermač Zmagovač. Prel. Fr. Virant, 1906. Por. recenzjç w czp. Duhovni Pastir, 1908, nr 11, s 615—616.
14	Zvonikar. Posl. J. Glonar, Domovina, 1907, nr 149—151, 1908. nr 1.
15	Brez dogme, Gorica (1907?, 1908?).
slave (Na polu chwaly),18 a po krôtszej przerwie, w г. 1912 urocza povviešc Sienkiewicza dla mlodziezy — Skozi pustinje in puščavo (W pustyni i pusz-ezy).17 A ž osiem pozyeji tîumaczen z Sienkiewicza na jçzyk slowenski notujemy w okresie miçdzywojennym. Sq to w r. 1923 Z ognjem in mečem, tym razem w tlumaczeniu R. Molè,18 Potop, w przekladzie tegož,19 w r. 1929 ponownie Na polju slave oraz Quo vadis, tym razem w tlumaczeniu J. Glonara.20 Przeklad Lenarda Skozi pustinje in puščavo ukazal siç po raz drugi w Lublanie w г. 1931 a nowe tlumaczenie Krzyzuköw, piôra R. MolÖ21 w г. 1934. Tenže byl prawdo-podobnie autorem anonymowo w 1935 r. wydanego przekladu Mali vitez.22 Fragment z Potopu pt. Y službi Najsvetejše wydano w Goricy w r. 1938.
Po drugiej wojnie swiatowej wydano w Lublanie w r. 1952 V puščavi in goščavi w nowym przekladzie, dokonanym przez F. Vodnika, zaš poszczegôlne tomy Trylogii w latacli 1953, 1955 i 1956.23
Wspomnieé nalezy rôwniez przedstawienia zdramatyzowanego Quo vadis? na scenie lublanskiego teatru w 1903 r.24
Jak wiçc widac z powyzszego, pierwszy przeklad slowenski dziel Sienkiewicza ukazal siç dopiero w dwanascie lat po pierwszych tlumaczeniach па jçzyk chorwacki, ogloszonych w roku 1880 na lamach pisma literackiego Vije-nac, ktore juž w r. 1873 przynioslo krotki^ notatkç informacyjnq o polskim pisarzu. Najwiçksza popidarnosciq cieszyl siç w Slowenii pierwszy tom Trylogii — Ogniem i mieczem — wydany w latach 1892—1953 až piçc razy. W dalszej kolejnošci id$ Pan Wolodyjowski — na rôwni z Quo vadis? i W pustyni i puszczy — po trzy, dalej Potop, Krzyzacy i Na polu slawy — po dwa a Rodzina Polanieckich, Bez dogmatu, i kilka drobniejszych utworöw, po jednym wydaniu.
Na czolo tlumaczy wysuwajq siç pod wzglçdem ilošci dokonanych prze-kladöw Piotr Miklavec, z ktörym Sienkiewicz byl w kontakcie listownym, oraz Rudolf Molè.
Rzecz jasna, že poszczegôlne przeklady nie stojq pod wzglçdem literackim па jednakowym poziomie. Do szczegölnie udanych nalezy zaliczyé przede wszystkim tlnmaczenia dokonane przez R. Molè oraz F. Vodnika. Pierwsze bodaj obszerniejsze studium, poswiçeone Sienkiewiczowi i jego dzialalnošci literackiej w jçzyku slowenskim — to artykul pt. Henrik Sienkiewicz in njegova dela,
18 Na polju slave, Gorica (1907?). Por. recenzjç w czasopismach Dom in Svet, 1906, пг 11, s 714, oraz Slovan, 1908, s 28—29.
17	Skozi pustinje in puščavo. Roman iz Mahdijevih časov. Prev. Dr Leopold Lenard, Ljubljana, 1912. Por. recenzjç w czasopismach Ljubljanski Zvon, 1912, пг 12, s 675; Duhovni Pastir, 1912, nr 12, s 661 oraz Dom in Svet, 1913, nr 1, s 35—36.
18	Z ognjem in mečem. Povest iz davnih let. Prev. R. Molè, Ljubljana, 1922. Por. recenzjç w czp. Ljubljanski Zvon, 1924, nr 11, s 696—698.
10 Potop. Prev. R. Molè, Ljubljana, 1923, por. recenzjç w czp. Ljubljanski Zvon, 1924, s 499—501.
20	Quo vadis? Zgodovinska povest iz mučeniške dobe. Prev. J. Glonar, Gorica, 1929.
21	Križarji. Prev R. Molè, Ljubljana, 1934. Por. recenzjç F. Vodnika w czp. Slovenec, 1934, nr 233, s 8 oraz Slovenec, 1936, nr 56, s 7.
22	Por. recenzjç В. Borko pt. Trije prevodi iz poljske literature, Jutro, 1936, nr 62, s 7.
23	Z ognjem in mečem. Zgodovinski roman (prev. R. Molè), Ljubljana, 1953,. Mali vitez (Priredio M. V.), 1955, Potop. Zgodovinski roman (prev. R. Molè), 1956.
24	Por. recenzjç F. Zbašnik w czp. Ljubljanski Zvon, 1903, nr 2, s 123—125.
ktôry ukazal siç na lamach czasopisma Soča z 1900 r.25 W tymže roku ukazal siç w Ljubljanskim Zvonie obszerny szkic, napisany dla tego pisma przez Po-laka J. M. Steina pt. Henrik Sienkiewicz. Literarna slika, tlumaczony przez autoru. kryjqcego siç pod inicjalami D. M.26 Zaš w roku nastçpnym, kiedy to obchodzono jubileusz dwudziestopiçciolecia dzialalnošci literackiej autora Krzyzakôw, ukazaly siç na lamach pism sloweiiskich artykuly A. Aškerca27 oraz J.Godeca,28 poswiçcone temu jubileuszowi.
Szerokim echem na lamach pism slowenskich odbila siç rôwniez šmierč pisarza polskiego. Obszerne nekrologi oglosili Slovenec,29 Slovan,30 oraz Dom in Svet.31 Ljubljanski Zvon32 zaš wydrukowal artykul pt. Przybyszewski о Sienkiewiczu.
W roku 1936 ogîosiî V[iktor] S[molej] w czp. Slovenec33 artykul pt. 50 letnica Sicnkicwiczeve trilogije. Z okazji dwudziestej rocznicy šmierci ukazal siç w tyinze pišmie szkic piâra T. Debeljak pt. Ob 20 letnici smrti H. Sienkiewicza,34 zaš w dwa lata pôzniej na lamach Prijatelja tlumaczenie wspomnienia Wl. St. Reymonta pt. Kako sam se seznanil s Sienkiewiczem.35
Pierwszym bodaj miastem polskim, ktôre wystawilo wielkiemu pisarzowi pomnik by la Bydgoszcz. Uroczyste položenie kamienia pod pomnik odbyîo siç w paždzierniku 1926 roku a w lipcu roku nastçpnego nastopilo odsloniçcie pomnika. Wtedy nie zapomniano о wyprôbowanym przyjacielu Polski, o Matihu Murce,30 dobrym znawcy literatury polskiej,37 ktörego Komitet Budowy Pomnika zaprosil do wziçcia udzialu w tej uroczystosci.
Bawiqcy wtedy w Dalmacji, w miejscowošci Makarska, uczony, ktôry w latach 1904—1928 utrzymywal zresztq zywy kontakt listowny z polskim jçzy-koznawcfi, profesorem Uniwersytetu Jagiellonskiego, Janem Losiem (1860— 1928), nie mögl jednak przybyc na odsloniçcie pomnika. Odpowiedz jego z dnia 20 VII 1927 zachowala siç w zbiorach Miejskiej Biblioteki Publicznej w Byd-goszczy38 i brzmi:
25	Soča, 1900, nr 103—109.
26	Ljubljanski Zvon, 1900, nr 8, s 495—504.
27	A[ntoni] Ajškerc], Sienkiewiczev jubilej, Ljubljanski Zvon, 1901, nr 1, s 75—76.
28	Janez Godec, Henrik Sienkiewicz. K petindvajsetletnici njegovega pisateljevanja, Dom in Svet, 1901, nr 3, s 129—134.
29	Henrik Sienkiewicz, Slovenec, 1916, nr 264, s 1.
30	P. Henrik Sienkiewicz, Slovan, 1916, s 334.
31	Leopold Lenard, Henrik Sienkiewicz, Dom in Svet, 1917, nr 1—2, s 67—69.
32	Ljubljanski Zvon, 1917, s 221—222.
33	Slovenec, 1934, nr 9, s 4.
34	Slovenec, 1936, nr 296, s 9.
35	Prijatelj, 1938, nr 4, s 145—147. (Poslovenil Joža Glonar.)
30 Dzialalnošč naukowq Murki omöwil juž w r. 1910 T. St. Grabowski w artykule pt. Dr Matija Murko i jego dotychczasowa dzialalnošč naukowa, Przeglqd Powszechny, 1910, II, s 26—41, 206—228.
37	W ksiqzce pt. Spomini, Ljubljana, 1951, pisze Murko па str. 106: »Iz poljskih časnikov sem se naučil dovršeno poljščine, kateri sem bil dotihmal posvečal manjšo pozornost, ter sem študiral poljsko kulturno življenje čitajoč literarna in umetniška poročila. Tako n. pr. sem bral Sienkiewiczev roman .Rodzina Po-lanieckih'...«
38	Syg. Rkp III 187.
Makarska, Dalmacija, SHS 20/VII 1927 Komitet budowy pomnika H. Sienkiewicza w Bydgoszczy
Zahvaljujem se vam lepo za povabilo k otkritju spomenika H. Sienkiewicza katerega se žalibog ne morem udeležiti. Slava velikemu poljskemu in svetovnemu pisatelju.
Čast mestu ki mu je postavilo prvi spomenik!
Z odličnim poštovanjein	Dr M Murko
profesor Karlove univerze v Praze Jerzy Slizinski
NOVA PROTESTANTSKA KNJIGA
V jubilejnem zborniku »900 Jahre Villach«, ki je izšel 1960 v Beljaku, poroča Oskar Sakrausky na str. 447—457 o srečni najdbi slovenskega katekizma, natisnjenega 1580 v Ljubljani (Ein bisher unbekannter slowenischer protestantischer Katechismus aus dem Jahre 1580). Novo odkriti tisk ima tale naslov:
CATEHISMVS TV JE TY NAR POTREIBNISHI shtuki nashe Kerizhanske Vere, sred kratko saltopno islago inu Hislino Tablo, inu drugimi potrebnimi na-vuki [Vin jeta I
MATTH. 6. Yîzhite nerpoprei Kraileîtvu ßo-shie inu negovo Pravizo, taku vain bo vîe tu drugu perverslienu. VLVBLANI M. D. LXXX.
Knjižica je zvezana v debelem zvezku 8X 13 cm skupaj s teinile tiski: Dalmatin, Ta celi kateliismus, eni psalmi inu... pejsni 1579; Dalmatin, Salomonove pripuvisti 1580; Tulščak. Krščanske lejpe molitve 1579 — torej s tremi knjigami, ki so se prav tako natisnile v Ljubljani. Zanimivo je, da gredo le-te tri knjige med največje redkosti, saj so bile doslej znane samo v enem izvodu v Kopenliagnu. Sakrausky je našel novi katekizem v Goricah na Koroškem.
Sestavljen je takole: Za naslovnim listom manjkata dva lista (Sakrausky sklepa, da sta vsebovala nemški predgovor ali posvetilo), nato je slovenski predgovor; tudi ta ni ohranjen v celoti, temveč le na osmih straneh, pa manjka vsaj en list. Tako nam ni sporočen avtor, ki se je gotovo podpisal vsaj na koncu nemškega ali slovenskega predgovora. Jedro knjige obsega Lutrov mali katekizem iz leta 1529; tudi dokaj čedne podobe (ohranjenih je 16) soglašajo z Lutrovimi. Zatem so vprašanja in odgovori pred obhajilom, ki jih pripisujejo Lutru, in spet vprašanja z odgovori, ki jim je avtor Justus Menius in ki so jih
radi objavljali v nemških katekizmih za onimi prvimi vprašanji. Knjigo zaključuje molitev za mir.
Glede avtorja meni Sakrausky, da utegne biti Jurij Dalmatin, previdno pa pristavlja, da bo mogla to razjasniti šele natančna jezikovna analiza. Kdor pa pozna Dalmatinov jezikovni razvoj, kakor ga je lepo analiziral Franc Ramovš v ČJKZ I (1918), 114—130, lahko brez pomišljanja prisodi avtorstvo novega katekizma Dalmatinu. Pisava (grafika) v njem docela soglaša s pisavo v njegovih knjigah, izdanih pred 1581, t. j. pred revizijo Biblije. Tako piše v našem katekizmu: ie, dvanaist, Sakai (i za glasova j in i; po reviziji j), tretij, ftoij (ij za ji; po reviziji ji), Kraili, sheile (il za T; po reviziji lj), podouzheine, ohrai-nen {in za n; po reviziji nj), skusi, nashe (nedoslednost v pisavi sičnikov in šumevcev; po reviziji doslednost), s'Slatom, o'Vodi, v'Vezher (sporadična raba apostrofa pri predlogih; po reviziji dosledna raba apostrofa v takih primerih) itd.
Kakor drugod, se tudi v tej knjigi Dalmatin pri prevajanju natanko ravna po predlogi (Trubar n. pr. je zelo prosto prevajal) in v predgovoru se nič ne oddaljuje od svoje teme, ki se tiče katekizma, njegove rabe in koristi. Tudi to potrjuje, da smemo razglasiti Dalmatina za avtorja.
Sakrausky je tudi posrečeno razložil nastanek novo najdenega katekizma: bil je potreben v zvezi z akcijo za podpis Formule concordiae in kot dokaz luteranske pravovernosti naših protestantov nasproti flacianističnim tendencam
tistegačasa-	M.Rupel
Л
KNJIŽNE
OCENE IN POROČILA
Eberhard Kranzmayer, ORTSNAMENBUCH VON KÄRNTEN. I. SIEDLUNGSGESCHICHTE KÄRNTENS VON DER URZEIT BIS ZUR GEGENWART IM SPIEGEL DER NAMEN. II. ALPHABETISCHES KÄRNTNER SIEDLUNGSNAMENBUCH. — Archiv für vaterländische Geschichte und Topographie. Band L, LI. Herausgegeben vom Geschichtsverein für Kärnten. Klagenfurt 1956—1958. (Nadaljevanje.)
Peto poglavje svoje knjige je Kranzmayer posvetil slovenski kolonizaciji Koroške. Slovencem priznava vsaj, da so prvi, najstarejši naseljenci v deželi, ki so se jezikovno še ohranili med današnjim prebivalstvom. Pustimo ob strani Kranzmayerjeve splošne podatke o jezikovno mešanem ozemlju, kakor imenuje slovenski del Koroške, prav tako pa tudi številke, s kateremi operira po uradnih avstrijskih statistikah iz zadnjih petdeset let. Ni naloga jezikoslovca, da bi jih kritično precenil. Omeniti pa je treba njegove splošne nazore o alpskih Slovanih.
Slovenska kolonizacija Koroške se je po njegovem mnenju izvršila v obdobju med letom 590 in 740, trajala je torej poldrugo stoletje. Načelno soglaša z M. Kosom, da so se Slovenci širili na Koroškem v smeri starih rimskih cest in da so ustanovili prva kolonizacijska jedra na križiščih in razpotjih. Naselili so se samo na starih kulturnih tleh in skoraj pol tisočletja je preteklo, preden so se razširili povsod, kjer srečujemo danes sledove slovenskega imenotvornega procesa. Po letu 740 pa je začela na Koroško prodirati intenzivna bavarska kolonizacija, ki je že v sorazmerno kratkem času potisnila Slovence popolnoma v ozadje.
Kranzmayer odločno zavrača mnenje, da so Slovenci naselili Koroško v dveh migracijskih valovih, od katerih naj bi se prvi pojavil že okoli leta 560 do 570, ker je antična škofija Teurnia v dokumentih izpričana še po letu 580. Prav tako ne verjame hipotezi, da bi mogli biti predniki koroških Slovencev mešanica različnih slovanskih rodov. Hrvati, ki so na Koroškem dokazani, in Dudlebi, ki ne pridejo v poštev, niso zanj imena starih slovanskih rodov, ampak samo dve obliki gornje fevdalne plasti med Slovani, prvi iranskega in drugi germanskega porekla, enako kakor tretji, ki naj bi bili avarska ali turkotatar-ska družabna smetana.
V onomastiki in v jezikoslovju nasploh smo vedno skeptični do vseh zgodovinskih hipotez, ki so zgrajene na posameznih, največkrat težko dokazljivih in dvomljivih etimologijah. Ime Hrvatov je res še najbolj verjetno iranskega porekla, to je danes že precej splošno sprejeto, čeprav z vso rezervo, ki jo narekuje raziskovalcu opreznost v takšnih primerih. Da pa bi bila za Dudlehe edina verjetna etimološka razlaga prav ustna, v dunajski tradiciji ohranjena etimologija iz germanskega daudulaib, »der Erbe der Toten«, se mi zdi vendarle nekoliko preveč fantastično. Če bi se Kranzmayer vsaj toliko potrudil, da bi skrbno zbral in čim bolj kritično pretresel vsa mnenja, ki so bila doslej izrečena o tem težavnem imenu z različnimi germanskimi, slovanskimi, skitskimi in predindoevropskimi razlagami, ter bi se nato odločil za tisto, ki bi se mu zdela najbolj verjetna, bi mu priznali vsaj znanstveno poštenost. Tako pa
kramlja in razvija hipoteze kakor v podlistku kakšnega dunajskega revolver-skega časopisa. Kosezov zares ne moremo ugotoviti nikjer drugje kakor med Slovenci in Hrvati, toda Lessiakova etimologija njihovega imena ne ustreza rekonstrukciji v kose»dzь. V čast štejemo staremu Nahtigalu, ki je pred smrtjo pošteno priznal največjo verjetnost traški etimologiji tako osovraženega Oštirja. Vsa ta imena se niso istočasno pojavila med Slovani in ni nujno, da bi vsa pomenila neko plemiško plast. Čudno se mi zdi, da Kranzmayer ni posvetil pozornosti imenom kakor Ščedem in Tschedram, ki so po poreklu participi prezenti pasivi *scçdinrb in ёс^готъ k južnoslovanskemu glagolu stedëti in zahodnoslovanskemu štedriti, kar poleg vrsto drugih zgodovinskih in jezikovnih argumentov priča, da jezik slovanskih prišlecev vendarle ni bil tako enoten, kakor bi moral biti po Kranzmayerjevih izvajanjih. Če najdemo v slovenščini danes drugega poleg drugega glagole, kakor n.pr. čleti, člejem in sklêti, sklëjem (danes knjižno skeleti, skelim), jih ni mogoče razložiti drugače kakor iz *faščlëti in *t%sklèti z malenkostno, toda pogostno pomensko diferenciacijo »hrepeneti« : »boleti«, je v prvem južnoslovanski in v drugem zaliodnoslovanski razvoj glasoslovne skupine skl- v času razselitve Slovanov. Danes bi bilo v sla-vistiki že zelo težko zagovarjati euotni praslovanski jezik in enotno naselitev vsaj na jugu, v Alpah in na Balkanu.
Skrajna meja slovenske kolonizacije na ozemlju današnje Avstrije je na zahodu črta Luggau—Assling do gora, ki oklepajo Defreško dolino, na severu greben Visokih Tur s prodorom proti Gasteinu, nato greben Nizkih Tur do prelaza Mandling ob zgornji Aniži, Dachstein in črta južno od Ischla do Steyra. Kranzmayer ugotavlja, da so na tem ozemlju imena slovenskega porekla vedno bolj redka v smeri proti zahodu in proti severu. Zato je zanj logično, da so prišli Slovenci na Koroško od jugovzhoda ob Dravi navzgor. Pri tem pa posebej opozarja, da posamezno slovensko ali slovenizirano ime še ne pomeni, da je bil kraj z okolico v času imenotvornega procesa zares izključno slovenski. Šele, kjer so slovenska imena bolj na gosto nasejana, govorimo lahko o dejanski slovenski kolonizaciji.
Slovenske naselbine, ki jih najprej omenjajo, leže na robovih ravnin in širokih dolin, kasneje pa se širi kolonizacija bolj v zaledje, na bregove in v stranske doline, ne pa po odprtem svetu. Vendar je situacija za vsako koroško dolino nekoliko drugačna. Slovenski živelj je bil povečini že prešibak, da bi se soudeležil kasnejšega intenzivnega srednjeveškega krčenja ledin. Le tik ob rekah Molni, Krčici in Labodnici so slovenska krajevna imena redka, bolj na gosto se pojavljajo tam, v višjih legah. Za Labodsko dolino misli Kranzmayer, da so si jo zase rezervirali slovanski gospodarji Avari. Šele po letu 790, ko so bili Avari premagani, bi se Slovenci lahko začeli širiti po dolini navzgor, preprečil pa jim je to premočan pritisk bavarske kolonizacije.
Takšno sklepanje je seveda preveč spekulutivno, da bi ga sploh mogli upoštevati. Opozoril bi samo na dejstvo, da se je slovanska metateza likvid *Albanta v *Labgta izvršila okoli leta 800 in substitucija slovenskega -b- v bavarski -d- (-f-) je bila mogoča kadarkoli po tem datumu. Zato je popolnoma neosnovana Kranzmayerjeva trditev, da je moglo biti ime sprejeto iz slovenščine v bavarščino najkasneje v začetku devetega stoletja. Rekel bi lahko s stališča jezikoslovja obeh jezikovnih skupin, da najprej takrat. Takšnih navidezno nedolžnih glasoslovnih zlorab najdemo pri Kranzmayerju celo vrsto. Tako na primer trdi, da so bila predslovanska imena koroških rek tipu Drau, Möll, Gail sprejeta v bavarščino naravnost od ilirskih in keltskih staroselcev brez sloveuskega posredovanju. Ime Zilja je zadovoljivo pojnsnil Ramovš v Sla-
F. Bezlaj:
Kranzmayer, Orts namen bue h o on Kärnten
oiji I 28 in v Historični gramatiki II 275; prav tako tudi Ekblom, Germ, und slao. Palatal. 44. Nemci so s svojim -g- substituirali ne samo slovanski -g-, ampak tudi palatalizacijske reflekse do -dz-, za katerega niso imeli svojega glasu. Ta glasoslovni pojav gotovo ni isti kakor pri Ostrooica, zapisano prvič leta 860 Astaruuiza, kjer gre za reflekse tretje palatalizacije. Palatalizucije se niso izvršile preko noči in če imajo najstarejša od Slovanov v nemščino sprejeta imena končnice -iccha ali -ing, to še ne pomeni, da se palatalizacija v slovenščini takrat še niti ni začela, ampak refleksi zanje še niso dosegli svojega zadnjega razvojnega stanja. Prav takšna stara germanistična zmota je, da bi Slovani ob prihodu v Alpe svoje -y- izgovarjali še kot -u-, ker ga je nemščina tako subsiituirala. Se v devetem in desetem stoletju je slovanski polglasnik -ь-prevzet v nemščino kot -i-, gotovo pa ga Slovani niso tako izgovarjali.
V glasoslovnih analizah je Kranzmayer doslej že večkrat dokazal, da ni močan. Čeprav za slovenska rečna imena na Koroškem ni izpričanih drugih nemških refleksov kakor -itz(a) in so krajevna imena tipa Maudling, Liesing.Lob-ming in Stiibing omejena le na skrajni sever, ki je najprej prišel v stik z Nemci, nas nemško Gila za slovansko Dzila ne preseneti. Feminizacija predslovanskih imen v slovanščini je regularna in neprimerno bolj pogostna kakor v germanščini.
Največ previdnosti pa zasluži tako imenovana »kartografska metoda«, ki jo je Kranzmayer povzel po Schvvarzu in, kakor pravi, še izpopolnil. Njeno bistvo je v tem, da si izbere nekaj imenskih tipov, ki so v dokumentih najprej izpričana. Logično je sklepanje, da so ta imena gotovo samo stare, prvotne tvorbe, veliko vprašanje pa je, če so zares samo te najstarejše. Prva imena, ki se pojavijo v dokumentih, verjetno niso niti najstarejša niti edina, ki so eksi-stirala že takrat. Pred letom 900 je na Koroškem izpričanih šest krajevnih imen, vseh skupaj se do leta 1000 omenja trideset. Iz tega gradiva si je Kranzinayer izbral pet različnih imenskih tipov, izvedenke na -in, na -iče in -ica, sestavljenke z ves in lokativna imena na -acli. Pri izboru ga niso vodili slavistični vidiki, ampak samo stanje v ponemčeni imenski verziji. V imenih na -in se po Kranzmayerjevem lastnem priznanju pojavlja kar osem različnih slovanskih sufiksov, slavistični izvedenec, ki bi upošteval še možnosti sufiksalnih Konglu-tinatov in eventualnih substratnih substitucij, bi jih naštel še več. Analizirati bi jih bilo mogoče samo, če bi zanesljivo rekonstruirali njihovo primarno slovansko sestavo. Vsa ta skupina, ki tvori približno en odstotek koroških krajevnih imen, je bila tvorna do leta 900, ker se pozneje več ne pojavi nobeno takšno ime.
To je dokaj slučajen rezultat, povrhu dokaj relativne vrednosti. Imena tipa Ledina Kranzmayer že a priori izloči. Pri posesivnih izvedenkah iz antroponimov tipa Trdina -f jb se gotovo moti. Po vsem slovanskem svetu velja ta posesivni imenski tip za najstarejšega, doba njegove produktivnosti je gotovo za vsako slovansko pokrajino drugačna, slediti pa bi bilo treba vsem izvedenkam s posesivnim -jb sufiksom, ne pa samo eni konglutinirani obliki. Prav tako dvomimo, da bi bile sestavljenke z oas tvorne na Koroškem samo do leta 1100. Na kasneje koloniziranem kočevskem ozemlju imamo pri nas SloDensko in Nemško vas, omenil bi celo najmlajšo tvorbo te vrste, Črno vas na ljubljanskem barju. Imen na -iče je v Sloveniji sorazmeroina malo, potrebovali bi še splošno slovenistično stratigrafsko preiskavo. Kranzmayer postavlja zanje datum do 1200, zdi se pa, da so v Sloveniji prva izgubila svojo produktivnost. Na Koroškem jih je nekoliko več. Morda pripadajo samo eni slovanski naselitveni plasti. Imena na -ach so po Kranzmayerju tvorna do leta 1300. Tudi v tem lokalu se lahko pojavlja več različnih slovanskih pluralnih imenskih tipov. Ker je stanovniško ime na -jane lahko dolgo živelo poleg adjektivnih izvedenk
in se večkrat celo menjavalo z njimi, preden se je dokončno udomačilo, so tudi tu zaključki dokaj relativni. Imena na -ica pa so ohranila svojo produktivnost skozi vse obdobje trajanja imenotvornega procesa.
Koroška je premajhna in rekonstrukcije imen, ohranjenih samo v ponem-čeni verziji, niso in ne morejo biti vedno nedvomne. Prepričan sem pa, da bi bili rezultati drugačni, če bi si Kranzmayer izbral na primer stara sestavljena slovanska in germanska antroponiina, ki so se po vsej srednji Evropi začela okoli 1000 naglo umikati krajšim hipokoristikoin, in preiskal, kako so zastopana v koroški toponimiji in s kakšnimi formanti so izvedena. Ali se že pri njih pojavljajo posesivne izvedenke z -odъ in -тъ? Ali so takšna dvodelna germanska antroponima izvedena s slovanskimi ali z germanskimi jezikovnimi sredstvi? Y Sloveniji strogo razlikujemo imena tipa Vižmarje, Gunclje, izvedena iz nemških antroponimov s slovenskimi sufiksi, od imen tipa Mengeš, ki je vseskozi nemško genetivno ime. Po sprejemu krščanstva so Slovenci, ki so pripadali salzburški nadškofiji, pogosto dobivali pri krstu izrazita germanska imena, ki pa vendarle še niso dokaz prave germanske kolonizacije. Če bi smatrali vsak tuj antroponim z domačo končnico za hibridno ime, bi ne samo v slovenščini, ampak tudi v nemščini in v drugih modernih jezikih ostalo dokaj malo domačega. Zato se mi Kranzmayerjevi dokazi ne zde vedno objektivni. Krajevno ime Slamanja gorica, nemško Ameisbiichl skoraj gotovo ni bilo okoli leta 750 slovenizirano iz prvotnega nemškega *Salmannesbuchil, saj je današnje nemško ime neprimerno bolj deformirano od slovenskega. Nekdo, gotovo Slovenec, je dobil pri krstu biblijsko ime Salamon, ker so bila biblijska imena do približno leta 1000 zelo priljubljena, kasneje pa strogo prepovedana. V nemščini je Salamon že zgodaj v praktični izreki sovpadlo z domačini nemškim antro-ponimom Salmann. Zato ni nujno, da je v slovenskem današnjem imenu meta-teza nemškega -al- > -la-, lahko je samo reducirano iz starejšega -ala-; nemško začetno -s- v zgodnjih izposojenkah da v slovenščini ž-, nemško ime Ameisbichl pa kaže povrh napačno dekompozicijo, ker so smatrali začetni s- za prepozicijo. Takšnih primerov je pri prevzemu slovanskih krajevnih imen v nemščino zelo veliko. Kranzmayerjevo glasoslovno dokazovanje je s tem temeljito omajano in meja prevzema se od 750 pomakne visoko navzgor v 11. ali 12. stoletje.
Šele kadar bomo razpolagali s celotno onomastično analizo zgodovine kolonizacije na slovenskem ozemlju, bomo lahko natančneje določevali koroške posebnosti. Tudi v Sloveniji je malo rek, ki bi imele nad 20 km toka, s slovanskimi imeni. Pomanjševalnice na -ica pri najvidnejših potokih so enako fre-kventne. Res sta Savinja in Dravinja izjemi. Vemo pa, da so se te oblike razvile šele v najmlajši razvojni dobi in sta se v primarni slovanščini glasili *Savbna, *Draobna, kar je dalo kasneje nemško Sann in Drann, 890 Treuuina. Ne vemo pa, ali je ta v rečnih slovanskih imenih nenavadni sufiks zares domač ali samo substitucija za predslovanski deminutivni sufiks -ina. Zato je več kakor tvegano izvajati madžarsko Herpeny preko starovisokonemškega *Hre-pinnia iz slovenskega *Rabinja. Mogoče bi bilo samo *Rabbna, kar pa bi nemščina gotovo substituirala drugače. Gotovo pa -inja, ki do danes še niti ni prodrlo v vse sklone, ne more biti predslovanski sufiks.
Prav tako mora slavist oporekati Kranzmayerjevi trditvi, da so se slovenske sestavljenke z Des razvile samo na ozemlju starega bavarskega avstrijskega vpliva. Res se je praslovansko obsb, znano v starejši dobi kot apelativ vsem Slovanom, utrdilo v toponomastiki samo na zahodu. V Rusiji je prevladala dereonja, na Balkanu selo, kar je morda sovpad dveh različnih besed, *sedlo »naselbina« in *selo »pole«. Vendar pa areal imen z Dbsb po slovanskem svetu
F. Bezlaj:
Kranzmayer, Ort s namen buch oon Kärnten
daleč presega nekdanje bavarsko-avstrijsko kulturno območje. Najstarejše pomenske razlike med obsb in sedlo ne poznamo. Po navadi trdijo na podlagi etimologije, da je bila obsb prvotno rodovno središče. Ce naj verjamemo novejšim kulturnim zgodovinarjem, so bili Slovani v času preseljevanja narodov še na pol nomadi, ki so sezonsko menjavali bivališča in so se začeli stalno naseljevati najprej v 7. stoletju. Mogoče je suponirati, da se je stalno naseljevanje Slovanov začelo najprej na zahodu in je bilo potrebnih najmanj dveh do treh stoletij, da je zajelo ves slovanski svet. To je dovolj dolgo obdobje, da se je zabrisala pomenska diferenciacija dveh ali treh besed. V Sloveniji se zde imena na selo povečini mlajša kakor ona na vas, čeprav je med prvimi že tudi nekaj očitno zelo starih. Isto velja za Koroško. Pozornost zasluži samo koroški tip z enotnim naglasom tipa Bilcôos, Biljöos, Gods, ki presenetljivo spominja na češko rabo in ga drugje v Sloveniji ne najdemo. Vsi drugi Kranzmayerjevi argumenti s statistikami vred lahko odpadejo, ker ne rekonstruirajo in ne vrednotijo sufiks. izvedbe sestavljenk.
Tudi pri analizi imen na -iče bi bilo mogoče marsikaj pripomniti. V sla-vistiki je splošno sprejeto mnenje, da so se ta imena razvila iz starega sufiksa -itio in nimamo razloga dvomiti, da bi imeli opraviti z drugačnim, neznanim formantom. Preseneča nas izredna razširjenost- teh imen na Koroškem v primeri s Slovenijo, prav tako tudi množina nemških refleksov za ta slovanski sufiks, ki jih Kranzmayer podrobno razbira. Trden odgovor bi mogla dati šele vsestranska slavistična in germanistična analiza vsakega izmed teh imen posebej. Dokaj verjetno tudi za slovenska imenu ni edino izhodišče sufiks -itio, ki je tvoril pluralna rodovna kolektiva. V Sloveniji je živelo drug poleg drugega dvoje imenskih dublet, n. pr. Črnuče < *Čhrnut(a) + je (selo) in stanovniško ime *Čbrnut-j-jane, kar se je šele v mlajši dobi izenačilo v današnji pluralni tip. Ni redek tudi akuzativni pluralni kolektiv tipa Nooake, ki bi po mlajši dialektični palatalizaciji tudi prešel v -če. Slovenski sufiksalni aglutinati dopuščajo različne zveze -k -f- j, -kt + j itd. Ker je večina slovenskih krajevnih imen prvič zapisanih šele v 19. stoletju, ko jih je analogija že izenačila, bi samo iz variabilnosti nemških prevzetih imen v historičnih zapisih lahko vsaj deloma sklepali na razvojno pot slovenskih imenskih oblik. Po Kranzmayerju je danes ena dvanajstina vseh koroških krajevnih imen prešla v to kategorijo, ki jo kar pavšalno imenuje »-ifc-Bildungen«.
Skrivnostni -s v nemškem imenu Veldes za Bled ne more biti stari lokal pluralis na -ah od stanovniškega imena na -jane: *Beldjasb. Med najstarejše slovenske glasoslovne pojave prištevamo razvoj -dj- > -j- in ni verjetno, da bi Nemci ob svojem prehodu še slišali -d-. Pri imenih substratnega porekla, ki jim z današnjimi lingvističnimi sredstvi še ne moremo določiti zanesljive etimologije, je vsako glasoslovno špekuliranje zelo nevarno. Če so se res po prihodu Slovanov na zgornjem Gorenjskem še obdržali otočki staroselcev ali drugih etničnih skupin, kakor sklepajo po svojih najdbah arheologi, je razlika med slovenskim in nemškim imenom lahko drugačnega izvora.
Vsa takšna in podobna sklepanja so prenagljena in zato je tudi večina statističnih podatkov v odstotkih pri posameznih imenskih tipih dvomljive vrednosti. Kranzmayer pravi, da druge izvedbe za Koroško komaj prilmjujo v poštev in navaja izvedenke na -j-, ki so ohranjene po njegovih podatkih samo v bornih ostankih s primeri kakor Loibl, Ljubelj iz staroslovanskega *Ljubj(i) »der Beliebte«. Za nas je Ljubelj konglutinat iz antroponimične osnove 1'иЬъ, razširjen s hipokorističnim sufiksom -ъГь (staro ulis) in iz tega je tvorjeno posesivno ime s starim -jь sufiksom. Zaradi vmesnega vokala ne moremo ručunati z epente-tičnim -l- in tvorba imena bi nam bila pri vsakem drugačnem poskusu razlnge
popolnoma nerazumljiva. Res pa je, da imena tipa Ljubelj, Radelj najdemo izven Slovenije samo še pri sosednjih kajkavcih, dalje proti jugu pa popolnoma prenehajo. Takšne skoraj površne rekonstrukcije omogočajo Kranzmayerju večino njegovih daljnosežnih sklepanj. Slovansko antroponimijo odpravi s kratkim odstavkom na pol strani skupaj s sestavljenkami tipa Dropolje in omenja pri tem, da se slovenščina izogiblje sestavljenk. Pri tem pa poudarja, da so v češčini sestavljenke v toponoinastiki in navede Mlekojëdy, Tloustooousy. Verjetno pejorativni ali karakteristično kolektivni vzdevki tipa Kozesmoje, pri nas Krabonoš in podobni, so res najbolj pogostni v češki toponiiniji, pri nas bi pa zaslužili posebne obravnave, ker naglo ponehajo proti jugu.
Vsa ta »kartografska metoda« imenskih tipov pri Kranzmayerju bi potrebovala najprej solidne slovenistične obdelave. Iz priloženih skic. na koncu knjige je razvidna geografska razširjenost slovenske in nemške kolonizacije v posameznih obdobjih, druga skica pa prikazuje areale obravnavanih slovenskih imenskih tipov. Slovenska naselitev Koroške ni bila po Kranzmayerju nikdar kompaktna. Bilo je samo pet večjih otokov z izrazito slovensko tvornostjo, namreč spodnja dolina Molne, zahodni breg Belega jezera, okolica Millstatta, del pobočja Svinjške planine in Korice in pas južne Koroške, ki pa je bil deloma pretrgan. Bavarska kolonizacija je do leta 1200 zasegla že celo Koroško. Toda medtem ko so severnejše otoke slovenske kolonizacije in večino jezikovno mešanega ozemlja naglo asimilirali, so Slovenci na južnem Koroškem v mlajših obdobjih izpodrinili starejše bavarsko prebivalstvo in celo pridobili na prostoru.
Obžalujemo, da bo treba vse to delo opraviti še enkrat, če bomo hoteli dobiti znanstveno bolj objektivno sliko razvojnega procesa. Ako upravičeno dvomimo v verodostojnost Kranzmayerjevih navedb o Slovencih, izgubi na vrednosti tudi njegovo prikazovanje nemškega naselitvenega procesa. Kranzmayer zavrača vse dosedanje teorije o poreklu avstrijskih Nemcev. Zanika udeležbo Frankov v najzgodnejših obdobjih, enako tudi drobcev drugih nemških rodov. Avstrija je od vsega začetka dalje čisto bavarska. Kljub analizi imen tipa Slovenj Gradec, Pajre, Frankenstein itd. priznava Frankom sumo uraden vpliv vojvodstva Sponlieimov in bamberške škofije. Preseneča nas, da nikoli v nobeni zvezi ni niti pomislil na možnost takšnih fevdalnih vplivov vseh Nemcev na Slovence, vsaj v najzgodnejšem obdobju.
Tudi za bavarsko kolonizacijo se poslužuje Kranzmayer slavističnih glaso-slovnih dokazov, ki se mu zde za nemško zgodovino neprimerno važnejši kakor za slovensko. Z istimi sredstvi, kakor jih je uporabil pri imenu Slamanja gorica, dokaže, da je bilö tudi ime Savinje, stvn. Semina sprejeto naravnost od pred-slovanskega prebivalstva in celo slovensko Solčava je moralo biti že pred letom 750 sprejeto iz nemščine, sicer bi imeli v slovenščini na začetku ž kakor je v mlajši izposojenki Zolcpoli. Po vsem, kar je povedal o kolonizaciji Koroške, je popolnoma neverjetno, da bi bil takšen skrajni konec gorske doline naseljen že tako zgodaj, in to celo po Bavarcih. Problematika imena Solčava za nas ni tako preprosta, kakor se zdi Kranzmayerju. Ime je bodisi umetna slovenizacija iz dobe ilirizma po nemškem imenu iz najmanj poltisočletja kasnejše nemške kolonizacije, ali pa tiči morda v njem predslovansko rečno ime *Adsalluta. Pri Kranzmayerju so zmotne bodisi etimologije ali pa je celo glasoslovni zakon napačno uporabljen. Ne bi si upal na primer imena Pustritz iž predslovanskega *Bustrussa razlagati s slovansko metatezo, ker gre tu nedvomno za kratki u, ki je dal polglasnik. Prav tako si ne bi upal kraja Wutschein zaradi enkratnega zapisa Budisdorf datirati kot substitucijo pred letom 780. Iz slovenskega historičnega gradiva poznam dovolj primerov pisave -b- v času, ko so ga Bavarci
F. В в zla j :
Kranzmayer, Ortsnamenbuch von
Kärnten
substituirali z -v-, saj pisarji listin niso bili vedno trdi Nemci in marsikdo med njimi je bil bolj vešč latinščini, zato ni tako strogo pazil na bavarska glasoslovna pravila.
Prehod zgodnjeslovenskega a > o se je po Kranzmayerju izvršil najkasneje pred sredo 9. stoletja zaradi zapisov Astaruuiza 860 in Glodnizze 890 za isti glas. V slavistiki že davno več ne verjamemo, da bi naši predniki v dobi naselitve v Alpah še izgovarjali praslovanski vmesni glas med -a- in -o-, različno pa so substituirane razlike v kvaliteti in kvantiteti obeh vokalov pri prehajanju iz jezika v jezik še v mnogo mlajši dobi.
Zavreči je treba tudi Kranzmayerjevo domnevo o zgodnjih slovenskih na-zalih -an- in -un-. Nemška pisava Lavanta za Labgt(a) in Adamunti za Adrnont na Štajerskem ne dokazuje nič. Štajerski Admont razlagajo že nekaj desetletij kot substratno ime, ne več iz slovanskega *oodomçnt%, kar je povzročalo vrsto glasoslovnih pomislekov. Koroško Vodmot, nemško Admund pa je enako kakor slovenski Vodmati iz slovanskega *о1тд1ъ, rus. ômut »tolmun«.
Več ko dvomljivo je tudi Kranzmayerjevo sklepanje, da bi v severnem delu Koroške živelo slovensko narečje, ki je poznalo -a- za stari polglasnik. Sklepa na to po vzliodnotirolskem apelativu Daarver »felsiger Talschluss« iz slovanskega dbbrb enako kakor krajevno ime Daher pri Millstattu. Poleg dhbrh je verjetno eksistiralo tudi *dobrъ, na kar lahko sklepamo iz slovanskih imen in na Pohorju izpričanega apelativa dobra. Stari polglasniki so do konca 10. stoletja največkrat substituirani v nemščino z -i- in -u- z nekaterimi izjemami, ki jih ni mogoče vedno zadovoljivo pojasniti.
Nemške glasoslovne zakone uporablja Kranzmayer razumljivo neprimerno bolj precizno kakor slovenske, in njegovi podatki bodo gotovo koristili tudi slovenistu. Zanimivi so njegovi podatki o krajevnih imenih po cerkvenih pa-tronih, ki jih je na Koroškem preko 200; po njegovi presoji jih izvira dobra polovica iz protireformacijske dobe. Deset odstotkov teh imen se glasoslovno niti ni zrastlo s krajevnim narečjem. Slovenska krščanska imena so po njegovem mnenju povečini prevzeta iz nemščine skupaj s sent-; imena Ioanje selo, Ioanek se mu zde novo importirana. Vendar razlike med Slovenijo in Koroško niso tako velike, da bi jih bilo potrebno posebej poudarjati. Cerkev in plemstvo so bili važnejši razširjevalci germanizacije kakor nemški kmet, ki se je naselil šele kasneje. Mesta so bila nedvomno že od prvih začetkov dalje nemško orientirana. Od 18 koroških mest imata samo dve slovensko ime, Friesacli in Ferlach, ker je Velikovec dvomljivo ime. Tudi rudarstvu in industrializaciji, ki sta pomagala utrjevati nemški videz dežele, posveti Kranzmayer primerno pozornost.
Piscu slovenske zgodovine kolonizacije bodo Kranzmayerjeve ugotovitve gotovo koristile. Škoda, da niso vedno dovolj zanesljive in jih je mogoče v vsem, kar se nanaša na Slovence, samo kritično uporabiti. Ce primerjamo njegovo sliko s celotnim slovenskim ozemljem, bomo odkrili mnogo skupnih potez. Nemške dublete k domačim imenom prevladujejo do 19. stoletja. Vsa večja in pomembnejša središča dobe že zelo zgodaj nemška imena, imena manjših krajev pa niso bila dosledno ponemčena. Neznatni zaselki pa često niso utegnili dobiti ponemčenega imena. Tej imenski razvrstitvi se Kranzmayer popolnoma izogne, bila bi pa neprimerno bolj realna. Morda zaradi tega v drugem delu ne navaja več historičnih zapisov imen, ker bi preveč omajali njegovo tezo o kontinuiteti nemštva. Iz vsega, kar vemo o Koroški, je za nas smešna trditev, da je bilo v 14. stoletju na Kranjskem, Goriškem in na spodnjem Štajerskem več in celo večjih nemških otokov, kakor je bilo v istem času slovenskih na Koroškem.
Če vzamemo v roke Kosovo Gradioo za zgodovino Slooenceo in pregledamo medsebojno razmerje slovanskih in tujih antroponimov, ki jih navajajo najstarejše listine, bomo videli, da so stara slovanska antroponima pravnih oseb in prič prav tako v manjšini kakor na Koroškem. Šele v kasnejših listinah je več domačih imen. Zato se Kranzmayer zadovolji, da navede stanje samo za 9. stoletje. Prevode imen, na katere tudi opozarja, zasledimo celo v srbskih in ruskih listinah, čeprav se tam kažejo v drugačni luči. Poleg domačega je imela marsikatera pravna oseba tudi krstno ime iz krščanskega imenskega fonda. V salz-burški cerkvi je bilo krščansko ime razumljivo nemško. Tudi pri takšnih primerih Kranzmayer vsaj deloma pretirava. Precej fantazije je treba imeti, da se pogosten hipokoristik Tessina rekonstruira v *Soetosel, kar naj bi ustrezalo nemškemu Ra(t)poto. V imenskih prevodih, ki so vedno zanimivo področje za jezikoslovca, pozablja Kranzmayer na ljudsko etimologijo, ki deluje še danes. Ker se je postavil na stališče, da je največkrat primarno nemško ime in je slovenski imenski par samo prevod, je moral sprejeti marsikatero etimologijo, ki se zdi slavistu dvomljiva. Vendar je to področje, ki bo zahtevalo še posebnega študija.
Nihče ne zanika Kranzmayerju bogatega znanja in razgledanosti v germanski filologiji in v metodah onomastičnega raziskovanja. Prepričani smo celo, da bi bila marsikatera podrobnost v njegovi knjigi drugače zajeta, če bi slovensko in slavistično imenoslovje razpolagalo s takšnimi sintetičnimi deli kakor nemško. Mnogo je vprašanj, ki so slavistično še premalo raziskana, da bi danes mogli odgovoriti nanja. Kranzmayerjevo delo nain ne sme postati zgled, ampak samo spodbuda. Analiza imenskih tipov in njihove vloge v slovenskem imenotvornem procesu in solidno obdelan slovenski imenski fond nam bo šele omogočil vsestranski kritični pretres Kranzmayerjevih tez. Gotovo bo potrebno, da se bomo še desetletja vračali k njegovi knjigi, ki je prvi poskus vsestranske sinteze. Ne nameravamo braniti nekakšnih apriornih slovenskih stališč. Priznamo tisočletni vpliv nemške kulture na celotnem slovenskem ozemlju, ne samo na Koroškem. Znanstveno raziskovanje mora biti vedno iskanje objektivne resnice, ne pa sredstvo za razpihovanje nacionalnega šovinizma. Jezikovno mešana področja, kakor je Koroška, so gotovo neprimerno bolj zahtevna za vsestransko znanstveno obdelavo kakor čisto nemška ali slovenska pokrajina. Zato pa zahteva njena razvojna problematika najstrožje metodične discipliniranosti, ki ji Kranzmayer ni bil vedno kos. Prevečkrat posplošuje in se pusti zavesti domišljiji, pritegne samo tisto gradivo, ki govori njemu v prid, ne operira vedno pravilno s slavističnimi dognanji in jih tudi premalo pozna. Njegove etimologije slovanskih imen so površne, dostikrat samo približne, zadovolji se s tem, da ugotovi osnovno imensko bazo, nadaljnji izvedbi pa ne posveti nobene pažnje. Redko je slovensko ime na Koroškem, za katerega ne bi mogel najti primerjalnega gradiva v slovanskem imenoslovju. Pomagalo bi mu pri rekonstrukcijah tvorbe, ki so težavne celo tam, kjer je slovenska verzija še danes ohranjena, ne samo v nemških substitucijah. To je največja pomanjkljivost drugega dela njegove knjige. Upali smo, da bomo v drugem delu našli podrobno dokazilno gradivo, ki bo dopolnjevalo njegova izvajanja v prvi knjigi. Zadovoljil pa se je samo z najnujnejšimi imenskimi podatki brez poglobitve, kar onemogoča kritično uporabo. Toda podrobne pripombe k posameznim imenom bi zahtevale malodane posebno monografijo, saj samo Miklošič in Lessiak ne moreta zadostovati za neoporečno rešitev vsega koroškega imenskega fonda slovenskega porekla.
Kranzmayerjevo delo ni in ne sme biti zadnja beseda, ki je bila izrečena
0	kolonizaciji Koroške in o slovenski udeležbi v njeni zgodovini. Naša naloga pa je, da s podrobnim delom preverimo in korigiramo ne samo njegove splošne trditve, ampak tudi njegovo gradivo.
France Bezlaj
PRO DOMO
Badaliceoa bibliografija Jugoslaoica usque ad annum MDC i njezini kri-tičari.
U posljednjem broju Slavistične revije za god. 1959/60 (XII, str. 294—296) osvrnuo se M. Rupel na gornje bibliografijsko izdanje (Baden-Baden 1959-1960)
1	iznio pritom niz bibliografijsko-tehničkih neujednačenosti toga izdanja, uključujuči ovamo i tiskarske griješke. Večina tih tehničkih, mjestimice i sa-svim nevažnih omašaka lako je uočljiva i popravljiva za svakoga dobronamjer-nog korisnika te publikacije, a pogotovu za stručnjaka. Uzmemo li рак u obzir, da takvo djelo, štampano u neslavenskoj zemlji s upotrebom latiničkih, čiril-skih i glagoljskih pismenâ, pa i fotomehaničkim putom, povlači sa sobom veoma kompliciran postupak, a s njime i teško izbježive tiskarske griješke, •— onda je svako glasno čudjenje (uskličnici!) takvim griješkama diktirano posebnim pobudama. Ne bih se zato ni obazirao na taj Rupelov osvrt, da nišam u njemu prepoznao mrzak pokušaj, da se s prljavom kupkom, vašarski oki-cenom šumom uskličnika, izbaci i — zdravo dijete.
Evo u čemu je stvar:.
Inozemni stručnjaci, koji su se dosad osvrnuli na tu publikaciju, pristupili su k njoj kao k prvom i, po njihovu mišljenju, vrlo uspjelom izdanju, koje je u jednom sustavnom prijegledu pokušalo po prvi put obulivatiti sav jugosla-venski tisak XV—XVI stolječa, rastrkan dosad u partikularnim i inozemstvu teže pristupačnim bibliografijskim vrelima pojedinih jugoslavenskih naroda. I pristupajuči tome prvom pokušaju sa širili vidika, u smislu njegove osnovne informativne namjene, nisu se ni na čas dali zaslijepiti slučajnim tehničkim ili čak i tiskarskim griješkama i izgubiti s vida glavni zadatak i — odliku publikacije. I zato če francuski recenzent A. Basanoff, nakon iscrpljive analize djela, zaključiti svoje razmatranje riječima: »En tous cas, la bibliographie de M. Badalič reste d'une importance capitale pour les spécialistes des imprimés yougoslaves« (Bulletin des bibliothèques de France, V-e année, No 3, Paris 1961).
Važnijom, medutim, od te i takvih ocjena smatram u konkretnom slučaju činjenicu, koja je došla do izražaja u osvrtu (na to izdanje) dra. Josefa Stumm-volla, generalnog direktora bečke Nacionalne i univerzitetske biblioteke: po njegovu mišljenju to je djelo pokazalo, kako je bilo nepravedno dosadašnje potcjenjivanje kulturne uloge Jugoslavena u XV in XVI stolječu. Zato on pozdravlja tu publikaciju kao prvi pokušaj bibliografije ukupne stare jugosla-venske štampe, koji zorno svjedoči o razmjerno velikom učešču Jugoslavena u štampi tih ranih stolječa. »Die Rolle, die das heutige Jugoslawien im Rahmen des europäischen Kulturgeschehens während des 15. und 16. Jahrhunderts spielte — piše dr. Stummvoll (BlBLOS, österreichische Zeitschrift für Buch- und Bibliothekswesen, Jg. 10, H. 2, str. 95—96, Wien 1961) — wird noch immer eher unter- als überschätzt. So gilt es nach wie vor die Dinge ins richtige Lot zu rücken. Daher muss man die vorliegende Arbeit von Josip Badalič begrüssen, die den ersten Versuch einer Gesamtbibliographie der südslawischen Frühdrucke darstellt und den verhältnissmässig grossen Anteil der Jugoslaven an der vulgärsprachlichen Typographie eindringlich vor Augen führt... Von
grossem Wert ist die Einleitung, in der Badalič dem Leser wesentliche Einblicke in die Frühgeschichte der südslawischen Druckkunst vermittelt.«
Tako strani, objektivni i naučni recenzenti.
Ipak, moram reči, i Rupelov osvrt ima, ma i nehotice, jednu pozitivnu stranu: on ne spominje ni jedne jedite slovenske bibliografijske jedinice, koja nije našla mjesta u bibliografiji Jugoslavica (XV—XVI st.). A upravo ta pot-punost obuhvačene grade pri prvom pokušaju i jest stvaran uspjeh izdanja, koji ne bi smio pogled dobronamjernoga recenzenta ograničiti isključivo na tehničke neujednačenosti takve publikacije.
Na kraju još kratka informativna napomena: bibliografiju Jugoslavica priredio sam na izričiti poziv francusko-njemačke univerzitetske naklade (Librairie Heitz, S trassbourg-Baden-Baden), koja je pokrenula, pod nadzorom UNESCO-a, niz takvih nacionalnih bibliografija XV—XVI stolječa. »Es ware schade — pisao mi je izdavač — wenn die jugoslawischen Drucke in einer derartigen internationalen Gemeinschaftsarbeit fehlen würden...« (Pismo od 1. IV. 1958.) I tako — dixi et salvavi animam meam.
Pa zato neka karavana ide dalje — do drugoga izdanja bibliografije Ju-
Reči moram, da me je Badaličev odgovor na moje poročilo o njegovi bibliografiji Jugoslavica presenetil, ker je dokaj drzen. V svojem poročilu, ki sem v njem predvsem upošteval slovenske tiske, sem namreč jasno navedel dejstva, ki kažejo, da je Badalič sestavil svojo bibliografijo, ne da bi bil pogledal knjige, da ne pozna novejše literature o tem predmetu, da dostikrat niti razumel ni, kar je bral, da znu iz ene knjige napraviti dve, celo iz rokopisa tiskano knjigo itd., skratka, da je skrajno površen. Zato sem kar se dâ obzirno obžaloval, »da si nekateri upajo pisati o slovenskih literarnih stvareh, čeprav jih premalo poznajo, a se ne potrudijo, da bi se o njih poučili«.
Vse to pa je Badaliču »mrzak pokušaj, da se s prljavom kupkom, vašarski okičenom šumom uskliCnikâ, izbaci i — zdravo dijete«. Odločno odklanjani podtikanje nečednih namenov. Rad bi pa le vedel, kje je tisto »zdravo dijete«, saj sem pokazal, da je precej bolno. Badalič bi se rad izmazal, da gre za slučajne tehnične napake. Res čudna tehnika, če kdo originalne glagolske naslove transkribira v latinico, a postavi bibliografske opombe v glagolico. Slučajno?
Zelo značilno je Badaličevo navajanje tujih ocen. Nanje bi človek kaj dal, ko bi jih bili napisali poznavalci naših starih književnosti. Sicer pa ob takem Badaličevem bahanju lahko vsakdo presodi, katero pisanje je »vašarski oki-čeno«, moje poročilo ali njegov »Pro domo«.
Kar se tiče popolnosti, trdi Badalič, da mu nisem mogel ničesar očitati. Ko bi bil skrbneje prebral moje poročilo, bi bil našel v njem naslednja opozorila: manjka Ta slovenski kolendar 1557, odveč pa so št. 128, 137, 171 in 140. Ko bi bil pregledal literaturo o poskusnih listih, ki sem mu jo priporočil, bi bil pritegnil vsaj še mali glagolski poskusni list 1560. Manjkata potemtakem dva tiska, štirje so odveč.'Ali je to popolnost?
Badaličeva zamisel, izdati bibliografijo naših starejših knjig, je bila dobra in koristna, njeni izvedbi pa, žal, ni bil kos ali pa se ni potrudil, kakor bi se bilo spodobilo. Človeka je sram, da se naša znanost v taki obliki predstavlja v tujem svetu. Zato ponovno protestiram proti tako zanikrni obdelavi slovenske književnosti pred svetom.	Mirko Rupel
goslavica.
Josip Badalič
SE ENKRAT BADALIČEVA JUGOSLAVICA
SOMMAIRE
ARTICLES DE FOND
Dušan PirjeDec: Ivan Cankar et le naturalisme......................................................1
Mirko Rupel: Trubar et les Croates .................................................................49
Dušan Voglar: Vodnik, connaisseur d'Horace ........................................................60
Tine Logar: Les parlers slovène en Istrie et leur génèse ....................................88
Joka Zigon: Etudes sur Prešeren ................................................................................98
Veno Taufer: Les premiers échos le l'oeuvre de M. Gorki dans la vie publique slovène ............................................................................................................117
Bojan Čop: Etyma balto-slavica V ............................................................................181
Mirko Rupel: Trubar cherche un nouveau prédicant pour Ljubljana ............211
Oton Berkopec: Contributions aux relations littéraires de Prešeren et Cop
avec Fr. Celakovski et Fr. Palacky ....................................................................225
Jakob Rigler: Les tendences d'évolution du l ........................................................241
NOTES ET DOCUMENTS ............................................................................................253
COMPTES RENDUS ET CHRONIQUE ..................................................................303
REVUE DE SLAVISTIQUE
Publiée par la Société de SlaDistique de Ljubljana l'Institut linguistique de l'Académie slovène l'Institut de littérature de l'Académie slovène
Comité de rédaction: FRANCE BEZLAJ, ANTON OCVIRK, DUŠAN PIRJEVEC, JOSIP VIDMAR
Prière d'adresser les manuscrits à M. ANTON OCVIRK, directeur de la Revue,
Murnikova 18, Ljubljana
Les abonnements et les réclamations sont reçus par la Državna založba Slovenije
Imprimé par la Triglavska tiskarna, Ljubljana
Шт
' ■ m






iW
• :



; ' :
»1




*
'C t • '
в " - • , v1 ; « <1	л t •
I .. • v 4 '


-


111



-S*?«



.Mm
%., HH I
• K "' .
' ^ " , \\-r-: \
- > :



rv ; .liiip - Ш!
pi
ш

b< wsa*"

•J,'. i
IÄ

"'B




«
ш
i „у" 'f^wl





II


V-
...... y >
ш
'yXii

"i
te*
ftStirS
lift

Si
шж
Щ IÊI

ш mm

; pi m
ж
ШШ


lil


■


Ш


Ш


Ш
silili