Dve prošnji. Zavedna slovenska mladenka s Pohorja nam je poslala sledeči članek: Mnog« se je že pisalo o nalogab in dolžnostili, katere oaiaga vojna uašemu ženstvtu Velike so te naloge in skoro se zdi, da.so preogromne za šibka ženska ramena. Za vzgled pa si vzemimo naše možejunake: ne strašijo se žrtev, katene prinaša vojska v svojem krvavem znamenju. Dolžnost naša, dolžnost ženstva je torej, da posnemamo te neustrašene može. Sicer n© moremo služiti ljuMjeni domovini s tem, da bi sukale orožje; naš prostor je drugje, drugje se rabijo naše moči. Kaj ne, predrage, me noftemo zaostajati zadaj, kadar nas kliče domovina. Skažimo se vredne hčere naše mile Slovenije. In ko se bodo vračali naši junaki-zmagovalci, ovenčani z vencem lovorike, ko bo domovina prosta vseh sovražnikov, tedaj, žene in dekleta, ali se vam ne bo širilo srce ponosa in zavesti da ste tudi ve po svojih močeh pripomogle k zmagi? Kako bi mogle sicer pogledati v oko tem junakom, ako bi sedaj, sredi dela, omagale? Nikakor! Me hočemo sodelovati, tudi me bočemo biti deležne onega sladkega občutka, da smo storile svojo dolžnost. Domovina sme zabtevati vsako žrtev. Možio in lantje so prisegli zvestotto cesarju in d o movin i, Kje je tisti, kateri bi te prisege ne držal? Ni gav vrstab našihmož, naših borilc e v. Vedno hite neustrašeno, pogumno naprej, vedno polagajo nove žrtve na oltar domovine. Vera, upanje in ljubezen, kldo ne pozna teh lepib sestric? Še ena naj se jim pridruži, zlasti sectaj v vojnem času. Verujmo v Boga, v nje govo previdnost in dobroto, fcajti, kdor veruje, bozvaličan. Zaupajmo v boljšo bodočnost; Ijubimo našo roflno zemljO, ne zapuščajmo je v času, ko potrebu>e pomoči nas vsel?. In zdaj pricte četrta sestrica, z v es t o b a Predrage! Naši možje so prisegli zve^tobo cesarju. Komu pa ste jo prisegle ve? Ali ne onim mučencem, ki trpe tam na tujem, ki krvave svojo sr5no kri, ne samo za domovino, temveč tudi za nas vse? Tukaj se dotaknem točke, o kateri bi boljše bilo, da bi se je ne bilo treba dotakniti, Same ste že gofovo brale ali slišale, kako žalostne posledice prinaša vojna z ozirom nanekatere — ne na vse, Bop obvaruj — ženske, Moramo in hočemo napovedati boj tej kugi, ki se pogubljivo razširja po celem sedanjem svetu. Dobro ime je bilo slovenskemu ženstvu vedno sveta reč. Mar naj sedaj, ko nam vojna itak že vse vzame, tudi naše pošteno ime izgine? Radi par izgubljenih bitij, ki so izgubila vero v same sebe, naj nosi celo ženstvo sramotni pečat propalosfi? Varnjmo se slabe druščine! Star pregovorpravi, da eno gnjilo jabolko pokvari deset dobrib. Posvečujmo se delu, v delu najdemo pozabljenje, delo je zdravilo zoper slabe misli. S krepko voljo in zdravim razumom ttodo premagane vse težkoče, katere nalaga vsakemu njegov poklic. Bodri naj nas zavest, da napo6i 6as, ko mine tudi to vojno zlo. Bodimo pa močne, da nam ne bo treba povesiti oči ob času svidenja. Junake, katerili ne podere smrtonosnai Iroglu, ne morilno jeklo, te junake bi podrio spoznanje, da so bili izdani tam, kjer so prieakovali ljubezin in zvestobe. In 6e se ne povrne vsak nazaj v naše kroge, ako ga krij«, tuja zemlja, potem smo dollne, da Jabtimo njih spomin. In ve žene, ki imate deco, odgajajte jo v krščaiiskem in sloveDskem duhu, da postaneja enkrat iz nje dobri ljudje, vredni sinovi junaških očetov, vneti katoMani, zavedni Slovenci! V mladini leži vsa pri • hodnjost; skrbite tedaj, ve matere, da se bode naša Ijuba domovina povzdignila, da se bo delo, začeto od njih očetov, nadaljevalo v blagor naroda. Dve prošnji ste to, kateri polagam na srce v. semu našemu ženstvu. Bodite zveste domovini, bodita pa tudi zveste možera-junakbm, Ako storite to, pa boste dovolj storile. H. Z.