
v

r

%■

Umni

fliiiUli«

Po lastnih skušnjah spisal

Er. Jančar.

kaplan pri Negovi Mizo Radgone.

Izctela

Družba sv. Mohora.

Slovenskih večerni«' XVI. zvezek.

¥ Celovcu 1887.

Natisnil Jožef Blaznik v Ljubljani.

J


.J

-


Umni

VIN O REJ EC.

Po lastnih skušnjah spisal

France Jančar,

kaplan pri Negovi blizo Radgone.

Izdala

družba sv. Mohora.

Slovenskih večernic XVI- zvezek.

V Celovcu 1867.

Natisnil Jožef Blaznik v Ljubljani.

Z dovoljenjem vis. čast. kerškega knezoiskofijstva.

Kazalo

Stran,

Predgovor ..III

§. 1. Od vinske terte ali tersa sploh.1

„ 2. Od tertnih delov.1

„ 3. Terte za izverstno žlahtno vino.2

„ 4. Terte za brajde, zobanje in slabo vino.17

„ 5. Od gnoja ..24

„ 6. Od novega vinograda.26

„ 7. • Od rožjenišnice.29

„ 8. O grobanji.31

„ 9. Od obrezovanja tert ..34

„ 10. Od okopavanja tert.37

,, 11. Od pletve tert.41

„ 12. Od vezatve.42

„ 13. Od kositve trave po goricah ..45

„ 14. Od koljatve.46

„ 15. Od odščipavanja listja.48

„ 16. Od stiskavnice (preše).49

„ 17. Od tergatve .51

„ 18. Od vinske posode.53

„ 19. Od pivnic ali kleti • • ~i .55

., 20. Od mošta. .. . 65

„ 21. Od raznih posebnih vin ..58

„ 22. Od droži.60

., 23. Od pošiljatve vin v razstave.61

„ 24. Od brajd .62

25. Od sovražnikov tert.64

,, 26. Od zboljšanja stiskavnic.67

„ 27. Vinska ludra s sladkorjem ali tropinsko vino ... 69

„ 28. Opravila za vsaki mesec v letu.72

„ 29. Pregled, kako vinograd enega orala poplačuje stroške

skozi leto.80

„ 30. O nekterih gospodarskih rečeh.82

Splošna vodila vinorejcn...95

Popravek:

Na strani 6. v 13. versti od spodaj beri: m er zli zemlji
je le srednje rodovitnosti  namesto: merzli zemlji; je le itd.

Dragi vinorejec! vtisni si te tri besede v serce:
„bodi zvest, pokoren in delaven!“ To troje je temelj
tvoje in gospodarjeve sreče. Zvest si, ako se skerbno
ne le sam, ampak tudi tvoja družina varuje vsake
škode, ktera bi po vaši nepazljivosti lastnika zadela,
bodi si z nemarnostjo, lažjo, pijančevanjem, ponočnim
voglarjenjem ali celo s tatvino. To vas sramoti pred
svetom in pred Bogom, in taki, kakor večna Resnica
pravi, „nebeškega kraljestva posedli ne bodo.“ Bo¬
dite torej zvesti, da si časno pa večno srečo pri¬
dobite.

Dalje vam pravim: bodite pokorni svojim gospo¬
darjem ! Pokorni ste, ako njih povelje na tanko spolnujete;
saj veste, da je na tem veliko ležeče. Vi bi ne ubogali
prav, ako bi vam lastnik rekel: „vežite terto“, vi bi
pa druga dela opravljali; med tem pa bi prišla nevihta,
vihar ali se vsula celo toča, in pridelek bi bil uničen
za dve leti.  — Lastnik je žalosten, in vi ste pobiti.
Povejte mi: kedaj boste škodo in krivico lastniku po-
vernili? Zato rečem: ubogajte! in dobro se vam bo
godilo. Zakaj sv. pismo uči: „ubogljivi mož bo o zmagah
govoril

IV

Svetujem vam pa še to: „bodite delavni.“ De¬
lavni boste, ako vas ljubezen do dela veže in imate
veselje nad svojimi opravili, brez ozira na plačilo,
če vas tudi lastnik ne gleda, vidi vas pa Bog. To je
vam samim tudi velika čast. Saj veste pregovor: „delo
človeka hvali.“ Zato ljubite svoj stan, delajte radi,
imejte veselje do svojih nalog in dolžnosti, in kar se
danes lahko opravi, ne odlagajte na jutri; s tem si
obvarujete zdravo telo, veselo življenje, sladko spanje
ter si pripravite potrebni živež: „Kdor ne dela, naj
tudi ne je, 11  uči sv. apostelj Pavel. Delati pa moramo
vsi: eni z glavo, drugi z rokami, tretji s celim ži¬
votom. Nikakoršno delo ni sramotno, le lenoba je
sramota.

Zapomnite si torej te tri besede: „zvesto, pokorno,
in delavno,“ tako si boste kruh in nebesa ob enem
zaslužili. Ako vam je gospodar preterd, saj si lahko
druzega poiščete: pridni hlapec najde pridnega gospo¬
darja. Vendar si zapomnite besede rajnega knezo-
škofa Slomšek a, ki pravijo: „goste preselitve, redke
suknje 11 .

Učite se radi. Da se boste pa lože naučili in pri¬
vadili svojih opravil, zato sem vam, dragi vinorejci!
ob kratkem sestavil nektere najpotrebniše nauke, sicer
že bolj ali manj znane, kteri pa vam bodo vedno
prijetniše življenje delali in vas še do veče popolnosti
in sreče pripeljali. Tu najdete poredoma najvažnejša
vodila: kako se mora oskerbovati gnojnišče, ker gnoj
je „zlata ruda, (i  da ga bo povsod zadosti: več gnoja,
več blaga; kako s terto o različnih časih ravnati in
jo obdelovati, da več grozdja da itd. Tudi sem pridjal
še nekoliko drugih gospodarskih reči, od kterih naj
si vsak vinorejec saj toliko zapomni, da svojo pozornost

tudi na te oddelke domačega gospodarstva oberniti ve
in se spozna.

Berite marljivo sami; ako pa vi sami ne znate,
naj vam bero vasi otroci.

Naj se sprejme tudi drugi, veliko veči natis mojega
„mladega cincarja 11  z enako radostjo in blagovoljnostjo
kakor pervi. S to prošnjo zjedinjam še željo, naj
bi moje delo premili domovini, posebno pa mladim
vinorejcem spešno koristilo; in ako sem le kapljico
pridjal k blagru mile Slovenije, to mi bode plačila
zadosti. Z Bogom!

Pri Negovi blizo Radgone  1. maja 1866.

Fr. Jančar


.

■

«! T i '■ ■ -• , r

'


V I


'e\>»II,oi'vH

t





§. 1. Od nilske terte ali tersa sploh.

Vinska terta je iz Azije doma. V Armeniji je
Noe po splošnem potopu perve terte zasadil in je
pridno obdeloval; on je bil pervi vincar ali vinorejec.
V Kavkazu se nahajajo še zdaj najlepše in največe
terte; en sam grozd tehta po 8 do 14 liber ali funtov,
da ga im d cela družina dovolj zobati.

Vinska terta povsod raste; ali vina ne dd pov¬
sod, ker ne dozori. Solnčna lega jej je najljubša, ako
ni premokra ali presuha. Plemen vinske terte štejejo
okoli 4000.

Tu vam, predragi Slovenci, popisujem nektere
najboljše terte za razne kraje in lege za izverstno
žlahtno vino, nektere žlahtne pa za vino in za zo¬
banje. Vinorejec naj perve pozna, da pridelke naj¬
žlahtnejše kapljice spešno in koristno na najvišo stop¬
njo spravi, in tako sebi in lastniku k blagostanju po¬
more ; druge pa naj mu bodo znane za domačo lahko
pijačo, za zobanje in prodajo grozdja, ter mu prilož¬
nost dad6, si sposobnih tert izvoliti za različne brajde.

Najpopred pa bo dobro, nekoliko razjasniti izraze
in imena, ki se po slovenskem Štajerji rabijo:

§. 2. Od tertnih delov.

1. Rozga ali mladika  je neposrednje dozor-
jena izrastlina iz stare terte.

2. Reznik  se imenuje mladika na eno, dve, tri
ali štiri očesca (očka) obrezana.

3. Bik, konjič, butica, locen, vtikanica,
ker se v nekterih krajih s koncem v zemljo vtakne,
pravi se mladiki na 8,10,12 in še več očes obrezani.

Umni vinorejec. 1

— 2  -

4. Čerunič, verunik, šparon se imenuje
mladika na 5 do 6 očes obrezana.

5 .  Ključ  za rožjenišnico je mladika s 4 ali 5
očesi, do poldrugega čevlja dolga, z 1 palec dolgim
starim lesom, ali tudi brez starega lesa.

_ 6. Vlač  e ni  ca  je mladika pripognjena in v sre¬
dini zakopana v zemljo, kjer korenine požene. En
konec se stare terte derži; drugi pa z dvema ali
tremi očesi, tudi v obliki bika, je zunaj zemlje; v*
zadnji podobi se z bičjem na količ priveže.

7. Zaležnicaje  mladičica, pognana na letoš¬
nji novi mladiki ali rozgi.

8. Kobila  je suhi les na stari terti.

§. 3. Terte za izverstno žlahtno vino.

Za izverstno žlahtno vino v raznih krajih in le¬
gah so sledeče terte:

1. Rivček beli,  (Weisser Riessling). Terta je
majhna, podobe pritlikove, les kerhels, belorumen,
z vidljivimi rujavimi risami in bližnjimi členi, očesi.
List je 6 palcev dolg in širok, debel s petimi verhi,
precej narezljan, kdaj kdaj tudi le s tremi verhi; sred¬
nji verh je širok, kratek, tumpasto osten, stranski
verhi narazen stoječi in razrezani; vsak verh je na¬
prej in nazaj zavihan; razrezki so precej razširjeni;
peceljnov razrez jako tesen, s spodnjimi stranskimi
verhi močno prekrit, na kraju z velikimi in tumpa-
stimi robmi; zgorej neraven, zgerbančen, kdaj kdaj
mehurčast, spodaj volnat; na veršiču mladike večkrat
z rumenimi kerpami. — Listni pecelj je 3 do 3Y 2
palcev dolg, rudečkast, nekoliko volnat, krastav. —
Grozd je majhen, gost, kdaj kdaj rahel, navadno ne¬
koliko sveržnat, redkoma prost, grozdni pecelj kratek
in debel; jagodni pecljiček debel, bradovičast, vzvi-
šenina na koncu z rujavkasto rinčico obdana. Jagode
majhne, okrogle, rumeno-zelene, belo-rumene, rumeno-
rujave in v polni zreloti rudeče-rujave, belomelnate,
večkrat černo-pikaste, mesnate, dišeče, aromatične,
prijetno in sladko okusne, z dvema peškama.

Ta terta je že precej daleč razširjena, in želi
jako priležno južno ali južno-zahodno lego na bre-

- 3 —

žinah, kjer ima dovolj zavetja zoper ostre vetrove, ter
bolj toplo in suho ko težko, vlažno ali mokro zemljo,
v kteri je rada gobasta; v takošnji zemlji in legi
grozdje popolnoma dozori in vino dobi svoj dišeči,
aromatični okus. Kjer šipon raste in dozori, zamore
se brez pomisleka ta terta zasajati. Terta v navadni
zemlji le srednje v les raste in je majhna, v novini
pa in na novo prekopani rodovitni zemlji zrastejo
mladike poldrugi seženj dolge; ravno tako tudi v dobro
pognojeni zemlji veselo stori in ima veliko veče grozdje.
Lani sem dal ključe v novini zasaditi, in so nekteri
3 čevlje dolge mladike pognali. Vendar naj se ne
obrezuje na bike, temuč na dva, tri reznike, tako
grozdje pred dozori, je veče in daje boljše vino. Kdor
tedaj izverstno, aromatično, dišeče vino želi, mora jo
na reznike rezati.

O cvetji je jako stanovitna, ako le ni preveč merzlo,
in navadno veliko kavernik grozdja nastavlja. Dozori

E ozno, kakor šipon, zato se ni prenagliti s tergatvijo.

»okler so jagode zdrave in mesnate, še niso zadosti
zrele; le takrat so svojo popolno zreloto dosegle, ko
se je meso razkrojilo in se koža od jagod potegniti
da. Gnjiloba rivčkova je posebne baze, ktera ne vniči
grozdja tako naglo, kakor pri druzih plemenih; jagode
so še takrat stanovitne in rabljive, ko so že od terte
padle. Ta terta je kralj za najizverstniša in najžlaht¬
nejša vina; od nobene druge terte se ne dobi tako
dobro, nježno, dišeče aromatično vino, in da bi tako
dolgo stanovitno ležati smelo, kakor od rivčeka; to¬
da to se le doseže z zasajanjem v prikladnih legah,
z nizkim obdelovanjem in čakanjem do prezrelote
njenega grozdja. Na tak način bo vinorejec sicer manj
pridelal, zat6 bo pa sebi in kraju slavo izverstnih pri¬
delkov pridobil. — Od takošnega vina naj se okoli
20 pintov (bokalov) med drugo nedišeče vino s petimi
vedri avstrijskimi zmeša, pa bo vse drugačnega okusa,
tudi nedišeče. Za tako vedro vina se 15 do 20 gld. pla¬
čuje; neki vinorejec je dobil celč 55gld. za vedro vina
od leta 1834.

2. Traminec rudeči,  (Rother Traminer). Terta
je majhna, les kratek, černo-rujav, gost, kakor s sa¬
jami posejan, pikast, s kratkimi členi. List je okrogel,

1 *

- 4 -

5 palcev dolg in širok, večkrat za % palca sirji ko
daljši, s tremi ver hi, kratek, navadno na eni strani
globokeje vrezan; srednji verh širok,tumpast, na pol
okroglo osten; stranski verhi široki, narazen stoječi,
kdaj kdaj razrezani; zgorej temno-zelen, na rebrih
in posebno pri peceljnu belovolnat, rumeno-umazan,
navadno na krajih zavihan, neraven, spodaj bledo-
zelen, volnat; listna rebra spodaj in zgorej rudečkasta.
Listni pecelj je kratek, rudeč, nekoliko volnat. Grozd
majhen, gost, zgorej širok, sveržnat, grozdni pecelj
kratek, rudečkast. Jagode so okrogle, inače podolgaste;
o nepopolni zreloti rudečkaste, s previdljivimi rumeno-
marmoriranimi risami, v popolni zreloti svitlo ru-
deče, sivo-rudeče, bakrene boje, sive, skoraj modro-
melnate s previdljivimi pikami, ktere se navadno okoli
prog znajdejo, sivo-progaste, nekoliko debele kože,
mesnate, sočnate, jako sladke in dišečega, aroma¬
tičnega okusa z dvema peškama.

Terta hoče zavetje, bolj suho, toplo kot mokro
in težko zemljo; v zadnji stori debeleji steržen in
lože pozebe. Navadno preterpi in zderži bolj vroče
in suhe letine ko kterakoli druga terta. Terta se mora
nizko deržati in primerno obrezovati, inače v rodovitni
zemlji na reznikih ni tako rodovitna in manjše grozdje
ima kot na bikih. O cvetji je precej stalna in na¬
vadno dozori, ter rada rodi. Traminec rudeči daje
posebno v mladosti prijetno, sladko, ognjeno, stano¬
vitno vino, ktero se berž razvije. S tem se poprav¬
ljajo druga vina, kterim slajave in moči manjka.

Grozdju mokrota nič ne škoduje jn zamore do no¬
vembra na terti ostati, brez da bi gnjilo; o vroči le¬
tini stori civebe, iz kterih se samotok ali sladin dela.
Ta terta tudi v srednjih legah veselo raste, in je vsega
razširjenja vredna.

3. Traminec beli,  (Weisser Traminer). Ta
terta se od rudeče loči le po belo-zelenih in v zre¬
loti rumenih, žoltih jagodah ter po pepelno-sivem
lesu. Listje ima z rudečo celo enako. Obdeluje se
kakor rudeči Traminec, le nekoliko pozneje dozori,
je pa zat6 bolj rodovitna. Vino je jako stanovitno,
terpežno , zlato-rumeno , žolte boje, aromatično in
ognjeno, ter se berž razvije. Grozdje je jako terpežno;

5 —

v topli jeseni se zgerbanči, osuši in se takrat sladin
iz njega nareja.

4. Žlahtna mušica rudeča,  (Rother Klev-
ner). Terta je srednje velikosti, večkrat majhna; les
tenek, temno-rujav, černo-umazan in pikast. Členi so
3 do 4 palce narazen. List je okrogel, 6 palcev dolg
in širok, s tremi pa tudi petimi kratkimi vrezi, spo¬
daj nag, le rebra in v kotih belo-volnat, nekaj dolgo-
peceljnat 3 in pol palcev. Grozd je majhen, jako
gost, prost, navadno valeku podoben, kdaj kdaj sveržnat.
Pecelj je kratek in debel; jagode jako sladke s pri¬
jetno dišavo, podolgaste, večkrat okrogle, umazano
sivo-rudeče, v topli jeseni modro-rudeče, nekoliko
pikaste, krastave, s sivo moko, tenke kože, jako soč-
nate, nježnega mesa, z dvema peškama. Boja se spremi¬
nja po letinah in je težko popisati, vendar se po slabi
barvi spoznii.

Terta povsod rada raste, v mladosti jako na les
žene, potlej je rodovitna. Njen les pred dozori kot
kterekoli druge terte, in je terpežna zoper zimski in
pomladanski mraz; listje jej pred odpade. Obdeluje
se na bike in reznike. Tudi za brajde je dobra. O cvetji
je jako stanovitna, zgodaj dozori, odrasla je silo ro¬
dovitna. V slabejih legah zasluži pervo mesto in daje
sladko prijetno vino, ktero se z drugim pomešuje. To
vino se najbolj za „peno“ šampanjevca rabi.

5. Žlahtna mušica modra,  (Blauer Klev-
ner). Ta terta se od rudeče v tem loči, da v jeseni
njeno listje ali celo rudeče, ali pa samo rudeče-pi-
kasto postane, in pa da je njeno grozdje temno-modro;
od. rane mušice se tudi v tem loči, da je 14 dni poz-
nej.grozdje modro in zrelo, ter ima tenko kožo in
bolj sočnate jagode prijaznega okusa. Obdeluje se
kakor rudeča žlahtna mušica, kteri je v rodu. Tudi
rudeče izverstno vino se iz nje dela.

6. Habšovina bela  (Fischtraube). Terta je
močna, mladike bledo-rumene, černo-pikaste, 3 do 4
palcev z naraznimi popki, členi. List je okrogel, s tremi
verhi in kratkimi vrezi, zgornja stran gladka, na mlaj¬
ših nekoliko volnata, spodaj volnata s 3 do 3 1 / a  palca
dolgim peceljnom, belo-volnatim rudečim. Grozd je
srednje velikosti, prost, rahel, dolg navadno 5 do 6

— 6  -

palcev in še čez do 12 palcev. Pecelj je tenek, 2 do
2y a  palca dolg, nekaj rudečkast. Jagode ima okrogle,
večkrat majhne, rnmeno-bele, močno černo-pikaste,
tenke kože z vidljivimi žilami, sočnate, ognjene in
sladke , dišavno-okusne, z eno redkokrat z dvema peš¬
kama. Obdeluje se navadno; ne raste močno v les,
zato se naj na reznike reže; je rodovitna in ne dozori
pozno.

Grozdje dd terpežno, jako dobro, nježno, sladko,
aromatično, belo-zlato, žolto vino, z izverstno dišavo,
skoraj kot rivček.

7. Šipon,  (Mosler). Terta je močna; mladike
rumeno-rujave, na veršičih belo-rumene, lepo-rujavo
risaste, globoko brazdnate, černo-pikaste, z razširjenimi
debelimi členi. List s tremi verhi, kratkimi vrezi,
velik, zgorej bledo-zelen, gladek, spodaj jako kosmat.
Pecelj dolgin volnat. — Grozd je velik, gost, prost,
redkokrat sveržnat, 6 do 8 palcev dolg; pecelj debel,
rujavin kratek. Jagode podolgaste, proste, tudi okrogle,
sočnate, rumeno-zelene, v dobrih letinah rujave s ko¬
stanjevo bojo prevlečene, v senci rumeno-zelene, tenko-
pikaste, nekoliko debele kože, žilnate, sočnate, sladke,
aromatične, z dvema peškama.

Ta terta je najbolj po slovenskem Štajerji raz¬
širjena. Želi pa gorek vroč kraj in toplo ozračje, za¬
vetno lego v straneh pobrežin. V težki zemlji in slabi
legi, posebno nizki, namenu ne zadostuje: ona je jako
nježna in terpi o mrazu zimskem in spomladanskem
več od drugih plemen, najbolj v nizkih legah in v
merzli zemlji; je le srednje rodovitnosti. Raste močno
v les in se vsakemu obdelovanju prileže. O cvetji je
stalna, pozno dozori, zatč jej topla lega služi, da do¬
zori in civebe stori, iz kterih se jdadin nareja.

Iz šipona so do seh dob na Štajerskem najžlaht-
neja vina delali, kterih slava je tudi po druzih de¬
želah znana, in v srednjem veku so ga velikaši kaj
radi serkah. Tako je slovelo ljutomersko, radgonsko,
mariborsko, kapelsko, črešnjevsko; ktero zadnje se
je s svojo miloto in slajavo posebno odlikovalo, lju¬
tomersko pa s svojo silno ognjeno močjč.

Vino je sladko, jako ognjeno, stanovitno in olj¬
nato; manjka mu pa dišave, ktera druga vina zna-

- 7  —

čuje. To vino se še le v svojem tretjem letu razvije
in zadobi svoj značaj, kterega obderži do 7. ali 8. leta,
potlej pa svojo ognjeno moč izgublja in mileje pri¬
haja. Njegova moč se vkroti, ako se mu vino iz žlaht¬
nih tert primeša. Da se pa moč ohrani, priliva se mu
vsako drugo leto novo vino od šipona.

Za nemške kraje štajerske ta terta ni; tam zraste
le kislo vino.

8. Rivček beli taljanski,  (Weisser Walsch-
riessling). Terta je majhna, mladike tenke, berhke,
rumeno-rujave, lepo risaste, gladke; členi 3'/ 2  do 4
palce narazen. — List je 6 palcev širok, 7 dolg, tenek,
s petimi verhi, globoko vrezan; na krajih jako ostro,
dolgo in ostno ozobljen; zobci navadno rumeno-uma-
zani; zgorej raven, gladek, svetlo-zelen, z rumeno-
svitlimi rebri; spodaj tu in tam volnat. Listni pecelj
nekoliko volnat, redkokrat rudečkast. — Grozd je
srednje velikosti, rahel, sveržnat, kdaj kdaj gost, zgo¬
rej širok; navadno izvira iz zgornjega grozdnega
peceljna stranski sverž’, ki za-se majhen grozdič stori.
Grozdni pecelj je navadno 2 do 3 palce dolg, ru-
meno-rujav, terd, sterljiv; jagodni pecelj dolg, tenek,
z jako debelo kratko rinčico. Jagode okrogle, ru-
meno-zelene, v topli jeseni svetlo-rumene in rujavo-
umazane, z vidljivimi žilami, redko pikaste, sivo-
moknate, tenke kože, sočnate, o polni zreloti prijaz¬
nega okusa, z dvema peškama. Terta je že močno
razširjena in jako priljubljena. Želi pa zelo dobro
rahlo lego, močno in toplo zemljo. Vendar tudi v težki
zemlji rada raste, da je le zrahljana in rodovitna.
Kjer šipon raste in dozori, tudi ta dobro stori, in še
vsikakor prednost zaslužuje od une zavoljo svoje velike
rodovitnosti in terpežnosti zoper zimski mraz.

Inače pa raste povsod, in v dobri zemlji stori
les nad poldrugi seženj visok, da je vse prepreženo;
v taki zemlji mu ne škodijo biki, sicer se pa na 3, 4
reznike obrezuje, in ti gotovo toliko donašajo grozdja
kakor bik z reznikom, k temu še grozdje pred
dozori.

V prekopani novini vsajeni ključi brez vsega do¬
datka spešno rastejo in storijo mladike nad 3 čevlje
visoke v pervem letu. Južno-zahodna stran se jej dobro

- 8  —

prileže, tudi v bolj nizkih legah, ker ne pozebe rada,
naj le ima zavetje.

Leta 1864 je toča meseca junija radgonske vino¬
grade sila hudo potolkla, v jeseni pa še zgodnji mraz
pritisnil, in tako ves up pridelka za prihodnje leto
vničil; in zares niso druga plemena kavernik v
tolikem številu nastavila, kakor oba rivčeka, ktera
sta največ in najlepše grozdje dala, kar ju tudi vtem
obziru jako priporočuje.

Ta terta daje jako močno in stanovitno vino, toda
dišave — boucjueta — nima kakor uni rivček. Vendar
se vino za 20 do 40 gld. štertinjak draže prodaja,
kot vino od navadnih tert.

9. Plaveč rumeni,  (Gelber Plavez). Terta je
močna, terpežna; mladike dolge, debele, rudeče-ru-
mene, tenko brazdnate, le na zdolaj risaste, členi so
3 do 4 '/ 4  palca drug od druzega z velikimi, modrimi
gladkimi očesi. Listje okrogel, velik, 7 palcev dolg in ši¬
rok, s tremi verhi, s kratkimi vrezi; zgornja stran gladka,
spodnja volnata z dolgim, rudečim, belo-volnatim pe-
celjnom. Grozd je velik, rahel, sveržnat, redko gost,
osten. Pecelj je dolg, debel, rumeno-zelen. Jagode na¬
vadno okrogle, proti peceljnu omlajene, svetlo-rumene,
jako tenko pikaste, kakor z rijo poštupane; nasolnčni
strani kostanjasto-rujave, z belo moko, tenke kože, z
vidljivimi žilami in peškami, jako sočnate, sladke in
ognjene, z eno ali dvema peškama.

Terta močno v les raste; zato se na bike inrez-
nike obrezuje in v vsaki zemlji rada raste. O cvetji
je jako stanovitna in rodovitna, prenese celo jesensko
mokroto, in navadno v jeseni dozori.

Ta rodovitna terta daje jako dobro, stanovitno,
belo, visoko rumeno vino. Tudi za zobanje je prav
dobra.

10. Žlahtna mušica  bela, (Weisser Klevner).
Terta je majhna, mladike kratke, kostanjeve, boje temno-
risaste, černo pikaste, s kratkimi členi. — List okrogel,
6 palcev širok in dolg, tenek, s tremi, redkokrat s
5 verhi in kratkimi vrezi, rumeno-zelen; rebra pri
peceljnu nekoliko volnata; mlado perje čisto; pecelj
3 palce dolg, na strani nekoliko rudečkast, čist. —
Grozd majhen, debel, prost, kdaj kdaj sveržnat. Grozdni

- 9 —

pecelj kratek, debel, sterljiv, černo-pikast. Jagode
okrogle, kakor pri modri žlahtni mušici, belo-rumene,
s tenko sivo moko in nježno pikaste, tenke kože,
mehko-mesnate, sočnate, jako sladke, s prijetnim o-
kusom in z dvema peškama. Terta povsod rada raste,
da se jej le gnoji, rano dozori in listje odpade. Kjer
drugo grozdje ne dozori, je ta na pravem mestu.

Obdeluje se nareznike, hobato raste tudi na bike.
O cvetji je stalna in terpežna, ter jako rodovitna,
precej zgodaj dozori. Vino daje dobro, prijetno, sladko,
ktero se v mladosti posebno prikupi, v starosti pa
močneje postaja. Iz tega grozdja se tudi „pena“ šam-
panjevca dela. Naj se torej zasaja; rano dozori in je
rodovitneja od rudeče žlahtne mušice.

11. Klešec rumeni,  (Gelber Ortlieber). Terta
je srednje velikosti; mladike so svitlo-rujave s černimi
vzvišenimi pikami, drobno posejanimi, in s kratkimi
členi. — List 6 palcev širok, kdaj kdaj daljši, debel,
s tremi verhi, temno-zelen, z rudečimi rebri neko¬
liko volnatimi, od spodaj kocast; pecelj 3 do 4 palce
dolg, rudečkast in kosmat. Grozd je majhen, prost,
redkokrat sveržnat, jako gost, da se težko jagoda iz¬
vzame; pecelj navadno 1% palca dolg, debel rujavo-
rudeč. Jagode so majhne, okrogle, kdaj kdaj stisnjene,
belo-rumene, jako gosto s černimi pikami in rijo po¬
sejane, sivo-bradovičaste, tenke kože, mehkega mesa,
sočnate, sladke in prijaznega okusa, z dvema peškama.

Terta v težki zemlji prav dobro stori; toda grozdje
rado gnjije o mokroti, v suhi letini pa zdravo ostane.
Kedar druge terte zavoljo prevelike vročine poginejo,
ta v lahki zemlji in v slabi letini spešno raste in jej
nič ne škoduje. Ta terta je v vseh razmerah naj-
rodovitniša že v tretjem letu. Obdeluje se na bike in
reznike, in celo na zaležnicah in mladičicah, iz sta¬
rine pognanih, ima grozdje. Ako s pomladi pozebe,
požene na novo s kavernikami mladike; grozdov ima
po 40 do 50. Skoda, da grozdje tako hitro gnjije; z zgod¬
njo pletvino, odščipavanjem listja in porezovanjem ver-
šičev se temu nekoliko vokom pride, in takb grozdje
bolj solnca vživa.

Vino se šteje k bolj izverstnim pridelkom, ima
jako veliko slajave s prijaznim dišečim okusom, ktero

— 10  -

s svojim sladkorjem celo bele in rudeče žlahtne mu¬
šice vino prekosi, in se zato močnim vinom prime-
šuje, da sladkeja in mileja postanejo; samo za-se se
rado skazi. Ta terta zasluži občne razširjave.

12. Žlahtnina rudeča,  (Rotber Gutedel). Terta
je srednje velikosti; mladike so kratke, temno-rujave,
z gostimi očesi in bolj risaste; grozdje ima rahlo,
redko, sveržno, precej debelo; pecelj dolg, droben in
nekoliko rudečkast; jagode so okrogle, rudeče, tenke
kože, sočnate, sladkega okusa, z dvema peškama.
Terta je za vsako lego in povsod rodovitna, toda vino
je lahko. Ljubi težko in večkrat pognojeno zemljo.
Obrezuje se bolj na reznike; o cvetji je stalna in tudi
za brajde sposobna. Rodovitnost se v 5. letu začne.

13. Mušica zelena, zelenčič,  (Griiner Syl-
vaner). Terta je srednje velikosti; mladike spodaj
rumeno-rujave, v sredini nekoliko risaste, zgorej belo-
rumene, z 2 do 3 palce naraznimi debelimi členi. —
List s tremi verhi, okrogel, majhno vrezan; zgornja
stran rumeno-zelena in rumeno-madežna; spodaj bledo-
rumena, zelena, čista in gola. Pecelj 2 do 3 palcev
dolg, rumeno-zelen, čist. Grozd sredenj, večkrat maj¬
hen, gost, prost, kdaj kdaj sveržnat; pecelj kratek, ru¬
meno-zelen, tenek, žilav. Jagode okrogle, zeleno-ru-
mene, malo malo pikaste, rujavo-krastave, tenke kože,
sočnate, zelenega mesa, jako sladke, z dvema peškama.

Terta je nekoliko čutljiva in zbirljiva, kar se zem¬
lje tiče; mladike so rahie , krastave, zgorej redko
kdaj dozorijo, pozebejo o zgodnjem jesenskem in zim¬
skem ostrem mrazu, posebno v težki in mokri ilovici,
in takrat je nerodovitna-

Zavoljo rane zrelote jo je dobro saditi v manj
primernih legah v suho zemljo, kjer je stanovitna in
jako rodovitna. Ker rada pozebe, zato se le na rez¬
nike obrezuje. O cvetji je jako stanovitna in prenese
mokro vreme brez škode; s tem bolj je pa grozdje
čutljivo, o jesenski mokroti rado gnjije, posebno
v težki zemlji, dozori zgodaj, že sredi septembra.
Grozd je* sila sladek in nježnega okusa. Terta je
tudi za nizke brajde, in je jako rodovitna.

Za vino je izverstna v slabih legah, kjer boljša

— 11  -

plemena ne dozorijo. Vino je v mladosti jako sladko,
toda z drugim se mora zmešati, ker samo za-se se
že v pervem letu skazi; zat6 se ima mlado povžiti,
ali pa z drugim pomešati. Kedar se z drugim grozd¬
jem pomešano stiskuje, je vsega priporočila vredna.

14. Kavka modra,  (Blaue Kauka). Terta je
majhna, pritlikovna; les tenek, rudeče-rujav, černo-
pikast, očesca 3 do 3 1 / 3  palcev narazen. List okrogel,
debel, triverhnat, kratko-narezljan, tudi cel s tremi
ostni; zgorej negladek, gubast, proti jeseni z rudečimi
kerpami, večkrat cel6 z rudečijo, spodaj kosmat; rebra
jako kocasta in žimasta. Pecelj 3 do 4 palcev dolg,
kosmat, rudečkast. —- Grozd je srednje velikosti, več¬
krat majhen, rahel, sveržnat, redkokrat gost; grozdni
pecelj 2 do 3 palce dolg, rujavo-rudeč, tenek; ja¬
godni pecelj jako bradovičast, s povišenim sivim, ob
času zrelote rudečim robom. Jagode majhne, okrogle,
večkrat plošnate, temno-modre, čutljivo-pikaste, žilave
kože, sočnate, dišeče, aromatične, z dvema peškama.

Terta je nekoliko čutljiva in zbirljiva v zemlji
in legi; da bo grozdje sladko in dišeče, mora rasti
v dobri legi južne brežine in v suhi topli zemlji, ka¬
kor: apneni, peščeni in kremeneni; v težki ilovici je
nerodovitna in ne velja. Da bo terta močno rastla,
potrebuje rodovitne zemlje, večkrat pognojene.

Obrezuje se na reznike, tako pred dozori in grozdje
je bolj aromatične slajave, ter boljše vino daje od
grozdja, na bikih pridelanega. O cvetji je čutljiva. —
Vino od rudeče-listne kavke se stavi v pervo versto,
in je med rudečim vinom najbolj aromatično, dišeče,
blizo tako, kakor vino od belega rivčeka, manjka mu
pa prijetna slajava, inače je jako ognjeno in stanovitno.

15. Klešec modri,  (Blauer Ortlieber). Terta je
terpežna, stanovitna; mladike drobne, rum eno-ruj ave,
nekoliko pikaste, tenko in globoko brazdnate, s krat¬
kimi členi. — List sredenj, okrogel, 5 palcev širok
in dolg, s tremi verhi majhno vrezanimi, na krajih
top; zgorej sivo-zelen, spodaj bledo-zelen, v mladosti
cunjast, volnat, kakor z moko posejan; pecelj 2% do
3 palce dolg, navadno rumeno-zelen. — Grozd sre¬
denj, tenek, mehek, na solnčni strani rudečkast; jagode
okrogle, čutljivo pikaste z vzvišeno krasto, černo-

— 12

modre, z belo štupo, tenke kože, sočnate, sladke,
nekoliko britkega okusa, s tremi peškami; pozno
dozori.

V slabih legah in v topli letini daje jako dobro
vino. Zasluži pa boljše lege, ker se v srednjih letinah
še dobro vino prideluje. Terta je jako stanovitna, povsod
rada raste in se na reznike obrezuje. — Grozdje daje
jako močno, ognjeno, sladko, stanovitno, nekoliko
britko-dišeče vino. Da se temno-rudeče vino dobi,
odbero se jagode, zmečkajo in sok na jagodnih ko¬
žicah vreti pusti, potlej se iztisne. Vino se v dobrih
letinah v steklenice pretoči in kot burgundsko vino
prodaja. Ta terta je vredna zavoljo svoje stanovit¬
nosti o cvetji, rodovitnosti in dišave v toplih legah
veliko večega razširjenja.

16. Kadarka modra,  (Blaue Kadarka). Terta
je jako močna; les debel, rudeče-rujav, temno-risast,
černo-umazan. — List podolgast, 7 palcev širok in
7 '/r, dolg, debel, s tremi verhi, navadno kratko vrezan.
Zgornja stran temno-zelena, svitla, zgerbančena in z
brado vicami, spodnja klobučinasta, zgornje listje v šop¬
kih volnato kosmato; rebra jako r6da, sirova, rumena,
z žilami vred belo-ščetinasta; pecelj 4% do 5 palcev
dolg, rudečkast, gladek, redkokrat nekoliko volnat. —
Grozd velik, gost, prost, navadno z dvema verhoma,
iz peceljna še drugi verh požene, kiza-se nekoliko manjši
grozd naredi. Pecelj kratek, rujavo-rudeč. Jagode okro¬
gle, proti peceljnu omlajene, černo-modre, majhne, sivo-
krastave, jako tenke kože, belo-mesnate, močno sočnate,
prekoredno sladke in dišeče, z 2. ali 3. peškami.

Terta jako v les raste in vsako obdelovanje za
ljubo ima; toda vsaka zemlja jej ni po volji; v apnenini,
laporji in kremeninije sila rodovitna in zgodaj dozori.
O cvetji je stalna, jako rodna, le v dolgem dežju in
v neprilični zemlji, posebno mokri, se rada otrese. —
Grozd je sila sladek in okusen, jako tenke kože, ne
gnjije hitro, v topli jeseni stori civebe, in da jako
sladko, rudeče stanovitno vino. V toplih krajih in
legah se naj zasaja.

17. Portugizar rani modri,  (Friiher blauer
Portugieser). Terta je srednje velikosti; mladike, les,
cimetne boje, nekoliko risast, rujavo-pikast, z dva

- 13

— tri palce naraznimi členi, očesi, ki so temneji od
lesa. — List je 6 palcev dolg in širok, tenek, s pe¬
timi verhi, kratko zrezljanimi ali tudi celimi; zgornja
stran je gladka, temno-zelena, skoraj svitla; spodnja
bledo-zelena, celo gola, le tu in tam v kotih na rebrih se
vidijo tenke, bele dlake; proti jeseni postaja listje bolj
ali menj rudeče. Pecelj jesredenj, 2% do 3 */ 2  palca
dolg, gol, zelen, redkokrat na solnčni strani rudečkast.

— Grozd je srednje velikosti, gost, o neprijaznem
času cvetja nekoliko rahel, prost, redko sveržnat. Pe¬
celj tenek, kratek, rumeno-zelen, černo-risast. Jagode
so okrogle, temno-černo-modre, rudeče-rujavo pikaste,
tenko bradovičaste, belo-moknate, jako tenke kože,
pod kožo rudeče-mesnate, z 2 ali 3 peškami, jako
sladkega okusa. Grozd ima podobo zelene miške
ali žlahtne mušice Černe.

Terta skoraj v vsaki zemlji in legi rada raste;
je tudi za brajde, kjer se na bike obrezuje; v goricah
se pa mora na reznike rezati, da ne oslabi. Grozd je
jako sladek in predobrega okusa, in ker zgodaj
dozori, je prav, da se v slabejih in manj priličnih
krajih in legah zasaja, kjer druga plemena ne dozo¬
rijo; ta terta še tam sladko, temno-rudeče in stano¬
vitno vino daje.

18. Tičnik černikasti,  (Wildbacher). Terta
je srednje velikosti; les tenek, kerhek, gladek, nježno
brazdast , svitlo rudeč, s 3 do 3y 2  palca naraznimi
z belo-volnatimi očesi. List je okrogel, 5'/ 2  palca
širok in dolg, s tremi verhi, majhno narezanimi;
zgorej temno-zelen, gladek; spodaj gol, le reberne
žile nježno-volnate, kosmate in ščetinaste. Glavna
rebra v začetku rudečkasta, jako belo-ščetinasta. Pe¬
celj navadno 3 palce dolg, modro-rudeč, belo-ščetinast,
volnat, debel in zeleno-risast. — Grozd je sredenj,
večkrat majhen, gost, kdaj kdaj rahel, sveržnat, tudi
prost in gost. — Pecelj iy 2 —3 palce dolg, neko¬
liko volnat, rumeno-zelen, okoli mladike lesne boje,
le na solnčnem kraji rujavo-rudeč. Jagode so majhne,
okrogle in černo-modre, jako belo-volnate; po odstra¬
njeni moki se vidijo nježne rujavo-rudeče pike, tenke,
žilave kože, sočnate, kislo dišeče, navadno s tremi
peškami.

- 14 -

Terta raste povsod, in se obdeluje kakor se komu
poljubi. Na nemškem Stajerji sem videl 4 čevlje
visoko in debelo ko roka; postara se jako, pa vendar
ne izgubi svoje rodovitnosti. Posebno rodovitna je
na reznikih, in celo na mladikah, iz spečih očes po¬
gnanih, ima obilno grozdja. Terta se tudi z dobrim
vspehom na drevesa spušča in razpeljuje. V dobrih
letinah da močno, prijetno, britko pa stanovitno šil-
harsko vino; da bo vino bolj rudečkasto, zato se
grozdje s peceljni vred iztiskuje.

19. Babo-va rudeča,  (Babotraube). Terta je
močna, les svitlo-rudeč, černo-pikast; očesi 3 do 4
palcev narazen. — List 7 do 8 palcev širok, in za '/ 2
palca daljši, tenek, s petimi verhi, kratko zrezljdn;
srednji verh jako širok in tumpast, s širokimi raz¬
rezi;, stranski verhi jako veliki, narazen stoječi; zgo-
rej gol, svitlo-zelen, navadno rumeno-umazan, cel6
gubast; spodaj jako tenko volnat, tako da se le reber
in žilic derži. Pecelj 3, kdaj 4 palce dolg, debel,
svitlo-rudeč, černo-pikast, kdaj kosmat. — Grozdje
prost, precej velik, gost; le v neprijazni letini rahel;
podoben v barvi in obliki prostemu grozdu rudeče
žlahtnine; grozdni pecelj podolgast in močen; jagodni
peceljček rumeno-zelen, sivo-pikast. Jagode so okrogle,
svitlo-rudeče, precej z rumenimi černkastimi pičicami
posejane, sivo-bradovičaste, majhno melnate, tenke
kože, sočnate, sladke in prijaznega okusa; redkokrat
z dvema peškama.

Terta v dobri zemlji in pri dobrem obdelovanji močno
v les raste in se lepo ponaša ob zidovji in v brajdah;
zavoljo zgodnje zrelote tudi v goricah dobro stori,
toda tu se mora na reznike rezati, da ne oslabi, ako
se jej ne gnoji, in je jako rodovitna. O cvetji je sta¬
novitna in dozori pred ko žlahtna rudeča, navadno
že sredi septembra. Za zobanje je neki boljša ko
za vino. Ta terta je še malo razširjena.

20. Arbst modri,  (Blauer Arbst). Ta terta se
loči od modre žlahtne mušice v tem, da ima manj
narezljano, bolj ravno, skoraj okroglo listje, z debelim
in krajšim listnim peceljnom, poglavitno pa s prav
debelim grozdnim peceljnom in poznejo zreloto. Ob¬
deluje se kakor modra žlahtna mušica in je nekoliko

- 15  -

bolj rodovitna, dozori pa nekaj pozneje, in daje moč¬
neje vino od modre žlahtne mušice. Zasluži, da se
razširi kakor modra žlahtna mušica.

21. Laški moder,  (Fruher blauer Walscher).
Terta je srednja, les temno-rujav in še temneje risast,
z 2 do 3 palce naraznimi členi. List s tremi verhi,
kratko vrezljan; srednji verh kratek in širok; stranski
široki; list je majhen, 5 palcev dolg in širok, na
krajih tumpasto-ozobljen; zgorej raven, temno-zelen,
svitel; spodaj so rebra in žile jako kosmate in šče-
tinaste. Pecelj je rudeč, tenek, spodaj nekoliko kosmat,
3 palce dolg. Grozd je majhen, 3 do 4 palce dolg,
navadno gost, sveržnat, kdaj kdaj rahel. Pecelj je
tenek, rumen, 2 palca dolg. Jagode so okrogle, černo-
modre, redko pikaste, rujavo-progaste, močno belo-
moknate, tenke kože, pod kožo z nježnim rudečim
mesom, z dvema peškama, sladkega okusa. Ta terta
je že precej razširjena. Raste v vsaki legi in zemlji,
celo na zahodnjih krajih in v težki zemlji je še z
obilnim grozdjem obložena, ter precej zgodaj dozori.
Grozd je sila sladek in dobrega okusa, zato je tudi
za zobanje priljubljen; za vino je terta izverstna, po¬
sebno na severnih krajih in legah manj dobrih, kjer
druga plemena ne dozorijo.

Obdeluje se bolj nizko na reznike, kakor na bike,
dozori zgodaj in je jako rodovitna. Na dolgih bikih
oslabi in ne rodi; je stalna o cvetji in v mokroti
grozdje ne gnjije lahko, v topli jeseni stori civebe,
in daje jako dobro černo vino. S temno-zelenim in
svitlim listjem ter z belo moko, sktero je grozdje pre¬
vlečeno, se v jeseni berž od drugih spozna.

22. Postič modri,  (Blaue Mtillertraube).Terta
ima spomladi celo belo, kakor z moko poštupano
perje; je srednje velikosti, les dolg, grozdje srednje
veliko, gosto; jagode modre, z modro moko, rudečim
mesom, sočnate, precej sladke.

Terta je stalna o cvetji in rodovitna, v jeseni
zgodaj dozori in daje tudi rudeče dobro vino; ljubi
rodovitno, lahko zemljo, in se obrezuje na bike in
reznike.

23. Brenkova rudeča,  (Bettlertraube). Ta
terta ima veliko grozdja in zgodaj dozori; ker je na

— 16 —

Štajerskem doma, naj se torej tu tudi omeni; grozdje
se z drugim pomešano iztiskuje.

24. Mušica rana, gospinšnica, bur-
gundar,  (Friiher blauer Burgunder-Klevner). Ta
terta se loči od modre žlahtnine s svojo zgodnjo
zreloto, manjšim rahlejim grozdjem, s terdimi koži¬
cami na jagodah. Ta terta je skozi in skozi slaba
terta za vino, in je le zavoljo svoje rane zrelote za
brajde. Za zobanje ima toliko vrednosti, da je že ju¬
lija in avgusta za to; toda jagode so majhne, meso
terdo, in svojo slajavo še le o polni zreloti dobijo.
Ljubi pa toplo lego, inači se osiplje o cvetji in tudi
ne dozori tako zgodaj; v slabi legi in lošnem kraji še
le meseca oktobra dozori.

Ta terta se skoraj povsod najde, in tudi vino
delajo iz njenega grozdja, toda jako malo zd&; ker
pa ne gnjije in grozdje lahko do oktobra na terti visi,
ako ga tiče, muhe, ose, mravlje ne povžijejo, zadobi
grozdin sok veliko slajave, in se takrat že zamore
burgundskemu vinu podobna pijača pridelati. K temu
še terta v merzlih zimah ne pozebe lahko, kakor druga
plemena, in ker zgodaj dozori, je še sposobna za tiste
merzle kraje, kjer druge sorte ne dozorijo. Na Če¬
škem navadno to pleme kraljuje.

Še več plemen tert bi se dalo popisati, ktere iz-
verstno vino dajejo, toda naj bo teh zadosti. Le toliko
naj se še omeni v polajšek vinorejcu, da si za razna
vina in razne kraje in lege ve sposobna plemena iz¬
voliti, in sicer:

Plemena, iz kterih se najizverstniše in najžlaht¬
nejše belo vino nareja so: 1. Rivček beli. 2. Traminec
rudeči. 3. Traminec beli. 4. Žlahtna mušica rudeča.
5. Žlahtna mušica modra. 6. Habšovina bela. 7. Šipon.

Plemena, iz kterih se dobro, stanovitno, navadno
močno belo vino dela na priličnih krajih in legah, sta:
1. Rivček beli, taljanski. 2. Plaveč rumeni itd.

Plemena iz kterih se srednja, navadno lahka
bela vina dobijo, so : 1. Žlahtna mušica bela. 2. Klešec
rumeni. 3. Žlahtnina rudeča. 4. Mušica zelena itd.

Plemena, iz kterih se rudeče vino perve verste
napravlja, so: 1. Žlahtna mušica modra. 2. Kavka
modra. 3. Klešec modri. 4. Kadarka modra itd.

Za lahkeja rudeča vina 30  naslednja plemena:
1. Portugizar rani modri. 2. Laški moder. 3. Tičnik
černikasti itd.

Plemena, ktere v najboljših legah najžlahtneje
vino dajo in ob enem času dozorijo, so sjedeča: 1. Riv-
ček beli. 2. Rivček beli taljanski. 3. Šipon. 4. Hab-
šovina bela. 5. Kavka modra. 6. Klešec modri. 7. Ka-
darka modra.

Plemena, kterih grozdje precej zgodaj dozori, in
še tudi v srednjih krajih in legah se dobro vino pri¬
deluje, so: 1. Traminec rudeči. 2. Traminec beli.
3. Plaveč rumeni. 4. Klešec rumeni.

Plemena, kterih grozdje zgodaj dozori, cel6 na
merzlih krajih in neugodnih legah, pa še vendar nježno
vino daje, so ta-le: 1. Žlahtna mušica rudeča. 2. Žlahtna
mušica modra. 3. Žlahtna mušica bela. 4. Arbst modri.

Plemena, ktere v toplih, vročih letinah civebe
storijo in se iz njih sladin ali samotokdela, so: 1. Tra¬
minec rudeči. 2. Traminec beli. 3. Šipon itd.

Za „peno“ šampanjevca, so sledeča plemena:
1. Žlahtna mušica rudeča. 2. Žlahtna mušica bela.*)

§• 4. Terte za brajde, zobanje in slabo vino.

Doslej smo razkazali plemena tert za razna vina
v različnih krajih in legah; sedaj pa naj slede ne-
ktere žlahtne terte za slabo vino, domačo pijačo, iz-
verstne pa za zobanje in vspešno prodajo njih grozdja
v bližnja mesta; ob enem se opisujejo tudi nektere
terte zavoljo svoje velikosti in posebnosti. Terte za
brajde so:

1. Žlahtnina muškatna,  (Muskatgutedel).
Ta terta daje najboljše grozdje za zobanje, ki je iz-
verstnega okusa in jako terpežno. Od bele žlahtnine

*) Opomba. Le velikaši dobro storž, ako vsako pleme posebej
zasajajo, posebej tergajo, posebej iztiskajo in posebej sode nali¬
vajo; takim utegnejo razmere in različnosti vin bolj znane biti,
da je zboljšajo in lože v ravno vago spravijo.

Manjši vinorejei pa naj plemena mešajo, grozdje raznih sort
ob enem iztiskajo in čisto kapljico, brezi vode prilite, v sode sprav¬
ljajo. Imeli bodo več in dobrega vina; pa tudi kupcev dovelj,
kar jim iz serca želimo.

Umni vinorejec. 2

- 18

se ta-le vtem loči, da nekoliko slabe] e mladike dela;
grozdje je bolj terdo-meseno, z rumenejimi jagodami,
ktere prikupuje sila nježni muškatni okus; posebno
v dobrih legah in primernem vremenu se tako odli¬
kujejo, v slabih in mokrotnih letinah pa ta okus večkrat
cel6 manjka; dozori v začetku oktobra.

Terta ljubi dobro zavarovano lego, močno zemljo
in kratko rez, to je, na reznike se obrezuje. Je
nekoliko čutljiva o cvetji, na pravem mestu pa precej
stalna in terpežna, jako rodovitna, z velikimi in zgo¬
daj dozorjenimi grozdi, ki imajo jako prijetni, sladki,
nježni muškatni okus.

2. Kerhljikovee,  (Krachgutedel). Jagode so
velike z debelim mesom; ko je zoblješ, pokajo med
zobmi. Vino je boljše, ko od bele žlahtnine. Rada
raste v močni zemlji na južni strani, in se prav pri¬
leže brajdam. O cvetji jej malo kaj škoduje, je rodo¬
vitna in da velike lepe grozde, ki se dajo dalje hra¬
niti, in rano dozori.

3. Žlahtnina bela,  (WeisserGutedel). Terta
močno raste, požene dolge rudeče-rujave, risaste in
pikaste mladike; grozdje ima rahlo, sveržnato, včasi
gosto in prosto bolj dolgo; pecelj je dolg, tenek, ru-
deč, jagode so okrogle, tudi podolgaste, zeleno-rumene,
rujavo-umazane, tenke kože, svitle in z belo mreno
prevlečene. Meso je nježno, sočnato, sladko dišečega
okusa, z dvema peškama. Kedar o cvetji dežuje, ima
manjše jagode, vendar prav sladke. Vino da slabo,
lahko, mehko, brez moči, zato se mora mlado povžiti;
po pervem zavrenji je boljše odrivčeka belega. Sadi
se naj tam, kjer rivček in traminec ne dozorita. Za
zobanje je kaj dobra. Raste povsod in je tudi za brajde
jako prikladna.

4. Žlahtnina pariška,  (Pariser Gutedel). Ta
terta je iz okolice Pariza na Francoskem; grozdje od
te terte navadno v mesta na prodajo nosijo, ker ga
mestjani jako ljubijo. Okoli 50 let je že tudi pri nas
znana in precej razširjena, posebno med gosposkimi
vinorejci. Ima belo-rumene in tenko naznamnjene
jagode, nježen izversten okus; grozdje se d4 dolgo
dolgo hraniti.

Terta ne raste tako močno ko bela žlahtnina,

- 19  —

in ljubi zavarovano lego na brajdah ter nizko obre¬
zovanje; tako je precej rodovitna in daje imenitno
grozdje^za mizo. Za gorice pa ni; tu ne rodi.

5. S p a n j o 1 z r e z 1 j k  n i, (Geschlitzblattriger-Gut-
edel). Terta srednje raste; les je slab, tenek, rujavo-
rudeč; očesi ima 2y a  palca narazen. List je petero-
pecljat, ves zrezljan in se že od daleč pozna. — Grozd
je rahel, sveržnat, v dobri zemlji velik; jagode so
zeleno-rumene, v gorki jeseni s kostanjevimi kerpami,
tenke kože, mehkega mesa, sočnate, dobrega okusa,
z dvema peškama. Vino dsi dobro in prijetno, toda
ne stanovitno, je le za zobanje; po goricah zasajen
ne rodi.

6. Žlahtnina rudeča,  (Rother Gutedel). Je
že zgorej popisana, število 12. str. 10.

7. Mu š k at sivi,  (Grauer Muskateller). Ta se od
unih le v tem loči, da ima manj muškatnega okusa,
in z rudeče-sivo bojo na jagodah, ktere so nektere
rudeče, bledo-rudeče, večidel pa rudeče-marmorirane
in risaste, med kterimi se nahajajo večkrat čisto ru¬
mene jagode. Grozdje je jako žlahtno za zobanje za¬
voljo svoje slajave, kar jo priporoča za brajde.

8. Muškat černi,  (Schwarzer Muskatgutedel).
Terta je močnejša in jagode so veče kot bele žlahtnine.
Ljubi pa močno zemljo in zavetje na brajdah, jako
v les žene, je stalna o cvetji, ter rodovitna na bikih
in reznikih. Grozdje ima srednje velikosti, z okroglimi
jagodami temno-modrimi, dozori oktobra in se dd dolgo
ohraniti. Šteje se med najboljše grozdje za zobanje;
loči se od rudeče žlahtnine z volnatimi veršiči na
mladih rozgah, tudi ima veče černo-modre jagode z
dobrim okusom in terdim mesom.

9. Muškat beli,  (Weisser Muskateller).Grozdje
po goricah malokdaj popolnoma dozori, zato je tudi
vino le srednje, s tem bolj pa je za brajde na toplih
krajih.

Grozdje je veliko, dolgo, z jako stisnjenimi ja¬
godami, prosto, kdaj kdaj tudi sveržnato; pecelj je
kratek in debel; jagode so srednje velikosti, okrogle,
redkokrat podolgaste, rumene, pikaste, z vidljivimi
žilami, z 2 ali 3 peškami; meso terdo, lirustnato, s
sladkim muškatnim okusom; dozori zadnjega septembra.

- 20  —

Terta močno raste in stori dolge rudeče-pikaste
mladike z volnatimi veršiči. Želi jako topli kraj pri
zidovji, zato pa je sila rodovitna zizverstno okusnim
grozdjem. Zavoljo svojega močnega odrastka je spo¬
sobna za stene in svisli. Obrezuje se na reznike in
bike. V dobri letini daje sila dišavno, sladko grozdje;
v slabih letinah pa je kislo in nima muškatnega okusa.

10. Muškat rudeči ali rujavi,  (Rother oder
brauner Muskateller). Ta terta daje prav okusno
grozdje, in potrebuje toplega kraja pri stenah. Jagode
so okrogle, navadno pol palca široke, temno-rudeče,
na odsolnčnem kraju večkrat zelene, s sivo moko pre¬
vlečene, s tremi peškami. Meso je precej terdo z moč¬
nim muškatnim okusom. Dozori v začetku oktobra.
Obdeluje se kakor bela žlahtnina.

11. Moršina modra,  (Blauer Trollinger). Terta
je jako močna, debelnata, v premerji več palcev debela.
Les rumeno-rujav, skoraj belo-rumen, globoko brazd-
nat,  zvito-risast, černo-pikast; členi so 3—4 palce
narazen. — List je tenek, 8 palcev širok in dolg,
s tremi redkokrat s petimi verhi, kratko narezljanimi;
srednji verh je jako jako širok, kratek, enak. Žgornja
stran je ravna, gladka, rumeno-zelena, spodnja svitlo-
rumena, gola, z belo-lasnatimi rumenimi rebri in ži¬
lami. Listni pecelj je močen, 4—5 palcev dolg,
navadno rumen , kdaj kdaj rudeč. — Grozd je velik,
večkrat jako velik, 4 do 5 funtov težek, gosto sveržnat,
piramidne podobe. Grozdni pecelj tenek, kratek, ru-
meno-zelen, od mladike do jagode zelen in rujavo-
umazan. Jagodni pecelj tenek, kratek, rumeno-zelen,
z majhnimi nježno-bradovičastimi verščeki. Jagode
so okrogle, v stisnjenem stanu vidljivo podolgaste,
temno-rujave, navadno proti peceljčku svitleje-modre,
skoraj rudeče, brez pikic, tenko bradovičaste, nekoliko
debele kože, mesnate, sočnate, z dvema peškama, do¬
brega okusa, pozne zrelote.

Terta je jako stanovitna, poganja ze!6 močne
mladike, in pokrije steno več štirjaških sežnjev. Ako se
na dva reznika odreže, požene mladike 12 do 15 sež¬
njev dolge; zat6 se najbolj prileže stenam in brajdam
na topli južni strani, kjer se na reznike in bike
obrezuje. O cvetji je nekoliko čutljiva; ako je dež

— 21  —

ne vlovi, je sila rodovitna, toda nekoliko pozno do¬
zori; le v topli jeseni ob zidovji je grozdje jako do¬
brega okusa.

Ta terta daje največe grozde, 4 do 5 liber težke,
tako da en grozd več ljudem zadostuje; o zreloti je
grozdje jako dobro; naj se torej pomnožuje.

Grozdje se da jako dolgo hraniti, pa vendar ne
gnjije; zato se pušča na terti in se v papirnate ka¬
pice obvije, da mu ptice in mokrota ne delate kvara,
in tako se ohrani cel6 do božiča na terti.

12. P1 a v e c rumeni,  (Gelber Plavez). (Gl. st. 8).

13. Portugiška rana modra,  (Friiberblauer
Portugieser). (Glej st. 12).

14. Žlahtnina-kraljeva,  (Konigsgutedel). Ta
terta se od rudeče žlahtnine v tem loči, da je bolj temno-
rudečih z modro štupo, rudeče-mesnatih jagod, ki se
berž po cvetji vrudečost spreminjajo in se vidijo kot
dozorjene; grozdje je bolj rahlo, stergano, z majhnimi
jagodami jako sladkimi. Koža med zobmi poka, ko
se zoblje; meso je nježno in okusno, vendar ni tako
dobro, kakor od žlahtnine rudeče. Jagode so okrogle,
temno-rudeče, z modro moko in zvišano piko, ktero
zeleni kolobar obdaja. Dozori v začetku oktobra z
žlahtnino rudečo.

Terta močno raste; les je rudeče-rujav; listje ima
temno-zeleno, ki se v rudečo bojo spreminja, tudi
listni peeeljni so rudeči; vse je na terti bolj rudeč-
kasto mimo druzih plemen. Povsod rada raste; reže
se na reznike in je precej stalna o cvetji in obilno
rodi.

15. Babo-va rudeča,  (Rothe Babotraube).
(Glej st. 14).

16. Mušica zelena,  (Griiner Sylvaner). (Glej
st. 10).

17. Kraljeva bela,  (Weisse Konigstraube).
Terta je jako močna; mladike dolge, spodaj svitlo-
rudeče, zgorej bledo-rudeče, černo-pikaste.

List je okrogel 6% palca širok in dolg, tenek,
s petimi verhi, redkokrat s tremi; srednji verh je širok,
serčne podobe, vrat na pol tako širok kakor srednji
verh, kratko-osten; stranski verhi so razširjeni, široki,
navadno razdeljeni s širokimi prerezi, v kterih se

— 22  —

večkrat zob vidi; zgorej raven, slabo zelen, spodaj
tenko volnat; mlado listje skoraj golo, rebra rumena,
jako ščetinasta; pecelj podolgast, zeleno-rumen, red¬
ko kdaj rudečkast.

Grozd je jako velik, rahel, dolgo-sveržnat, redek,
viseč. Grozdni pecelj precej dolg, rudeče-rumen,
jako bradovičast. Jagode nekoliko podolgate, blizo
palca dolge in široke, rumeno-zelene, na solnčni strani
belo-rumene, redko tenko sivo-pikaste, sive z velikimi
progami, belo-pikaste, nekoliko debele kože, tenkega
mesa, sočnate, sladke in prijetnega okusa, z 2 ali 3
peškami.

Obdeluje se kakor druge žlahtnine in povsod
rada raste, je jako rodovitna in jej ni berž ktera
enaka v rodovitnosti; o cvetji je jako stanovitna,
kakor tudi v jesenskih mokrotah, ter precej zgodaj
dozori.

18. Laški moder,  (Friiher blauerWalscher).
(Glej st. 15).

19. Mušica rana,  (Friiher blauer Burgunder).
(Glej st. 16).

20. Damascen rani beli,  (Friiher weisser
Damascener). Terta stori velik grozd, rahel, kdaj
sveržnat; pecelj je dolg in zelen, jagodni peceljni so
dolgi in tenki, zgorej debeleji in krastavi; jagode so
dolge in rumene, tenko pikaste, sočnate, z nježnim
mesom in prijetnim sladkim okusom, velike kakor
rumene slive cibore. O neprijaznem vremenu je več
majhnih nedoraščenih jagodic. Dozori v sredi ok¬
tobra. Terta zraste močna, in stori dolge, svitlo-ru-
jave, risaste in pikaste mladike z golimi veršiči. O
cvetji je občutljiva in terpi o merzloti, zato želi za¬
vetja in toplih krajev. Obrezuje se na bike in reznike.

21. Izabela.  Terta je iz severne Amerike, z
dišečim grozdjem, kakor jagode, srednje velikosti;
jagode so Černe, jako svitle, sivo-modre, podol
gato-okrogle, mesnate. Dozori v začetku oktobra.
Ta terta hitro raste, vsaka zemlja jej je dobra, in
se ne da lahko uničiti. Obrezuje se najbolj na bike,
je za brajde in blizo potov dobra. Tudi po goricah
rada rodi, toda prevelik les stori v dobri zemlji, in
s tem senco dela drugim tertam; po dve in tri mla-

— 23  -

dičice požene iz enega očesa, in vsaka ima po dva
grozdeka. Vino dobi poseben okus, ki se pa po času
zgublja.

22. Žlahtnina cesarska,  (Kaiserlicher Gut-
edel). Terta ljubi dobro zemljo, s kamenjem in čepi-
njami zmešano. V pervem letu slabo raste, v 3. in 4.
letu pa jako močne, z debelimi sterženi kratko-čle-
nate mladike požene, očesa ima le 2 palca narazen;
je sila rodovitna; reže se na reznike. Grozdje je ve¬
liko, rahlo, sveržnato, večkrat en funt težko ; jagode
so rumeno-zelene, večkrat rujavo-umazane, svitle, zelo
sočnate, okrogle, sila debele, tako da ena tehta pol
lota, s tenko pa terdno kožo, in so torej terpežne.
O cvetji jej berž hladna mokrota škoduje, dozori konec
avgusta, in je le za brajde na topli strani kacega
poslopja.

23. Gosjenog modri,  (Blauer Gansfiissler).
Za brajde najbolj sposobna terta; pozno dozori. Grozdje
ima veliko, 10 do 12 palcev dolgo in zgorej 6 palcev
široko, gosto, z večimi verhi; pecelj je dolg in debel,
v jeseni rudečkast; jagode so velike, stisnjene, po-
dolgate, černo-modre, sladko-kislega okusa. Dozori
v zadnji polovici oktobra. Terta močno raste, in po¬
stane s časom več čevljev v okroglini debla debela.
Mladike so jako močne in dolge, rudeče-rujave in
brazdnate, njih veršiči so volnati. O cvetji je nježna
in jej berž kaj škoduje, zato se naj v zavetji razpeljuje.

24. Cesarski penj s smokvinim listjem,
(Feigenblattriger Imperialj. Terta je drevnata, močna;
mladike debele, rujavo-rumene, le spodaj risaste,
členi 3 do 4 palce narazen, z mnogimi rujavimiker-
pami. — List je velik, debel, s 5—7 verhi, sred¬
nji je dolg, proti peceljnu jako omlajen; stranski
verhi so tumpasti, z omlajenim vratom; spodnji verh
navadno razdeljen, kakor bi imel list 7 verhov,
na krajih kratko, tumpasto, obodno zrezljan; vsi
razrezi so razširjeni; zgorej je raven, temno-zelen,
spodaj bolj ali manj belo-volnat, tako da se še listna
ravnina vmes čista čuti, tenko žilast; rebra so precej
močna, rumena, belo-ščetinasta, spodaj nekoliko vol-
nata. — List je smokvinemu listu jako podoben. Listni
pecelj je debel, navadno širok, gladek, na solnčni

- 24 —

strani rudečkast, spodaj jako odebeljen, 4 palce dolg.
— Grozd je jako velik, večkrat 3 do 5 liber (funtov)
težek, en čevelj dolg, jako sveržnat, rahel, dolg, ru-
meno-zelen. Jagodni peceljni so tenki, dolgi, nekoliko
bradovičasti; jagode so jako velike, okrogle, kdaj kdaj
podolgaste, debelo-kožnate, nekoliko mehko-mesene
z vidljivimi žilami, z 2 ali 3 peškami, rumeno-bele,
nekaj melnate, na solncu rujavo-umazane, sive in
majhno bradovičaste.

Dozori precej pozno, zat6 je za stene in brajde;
obdeluje se bolj na bike in je pozno rodovitna. Grozdje
je za zobanje; menda pa tudi za vino, ktero se
doma med delavci popije; z drugim grozdjem iztis¬
njeno vendar ne bi črev pregrizlo.

V polajšavo pregleda in izvolitve boljših plemen
za brajde, naj se tu njih vrednost ob kratkem ponovi.

Najnježneje grozdje za zobanje dajejo sledeča ple¬
mena : 1. Žlahtnina muškatna. 2. Kerhljikovec. 3. Žlaht-
nina bela. 4. Žlahtnina pariška. 5. Žlahtnina rudeča.
6. Muškat sivi. 7. Muškat černi. 8. Muškat beli. 9.
Muškat rudeči ali rujavi.

Za temi sledijo plemena, odkterih se precej dobro
grozdje za zobanje dobi: 1. Moršina modra. 2. Plaveč
rumeni. 3. Portugiška rana modra. 4. Žlahtnina kra¬
ljeva. 5. Babova rudeča. 6. Mušica zelena. 7. Da-
mascen rani beli.

Zgodnje grozdje za zobanje daje: 1. Mušica

rana. 2. Laški moder.

Terte za velike brajde in zidovje so sledeče:
1. Moršina modra. 2. Gosjenog modri. 3. Izabela modra.

Grozdje posebne velikosti in pozne zrelote dajejo
naslednje terti: 1. Damascen rani beli. 2. Moršina
modra. 3. Gosjenog modri. 4. Cesarski pen j.

§. 5. Od gnoja.

Na misel mi prihaja, da sem bral v nekih bukvah
sledeče važne besede: „Ako hočeš svojo hčer omožiti,
pojdi in poglej pri snubaču najprej njegovo gnojnišče,
in berž boš videl, komu boš hčer dal; ali bo pri zetu
tvojem kruh imela ali ne." In zares že pregovor pravi:
„Kakoršno gnojnišče, takošen gospodar".

- 25 -

Gnojnišče mora biti hlevu na senčni strani; ako
pa to ni mogoče, naj se pri njem oreh ali kostanj
zasadi, da gnoju senco dela in ga solnce ne osuši.
Mora se pa tudi okoli gnojnišča rov ali graben izko¬
pati, da se deževnica in snežnica mimo gnojnišča od¬
tekate. Gnojnišče naj bo nagnjeno proti jami, v ktero
se steka gnojnica. Ta jama mora biti na najniži strani
gnojnišča tako napravljena, da iz hlevov vsa gnojnica
(scavnica) po žlebeh va-njo teče, preobilna pa in po
gnojnišči polita se lahko spet v jamo cedi. Sila ne¬
umno ravnajo tam, kjer gnojnico iz hlevov naravnost
po jarkih na pote, klance in ceste napeljujejo! Tak
gospodar si sam podkopava lastna tla, na kterih
vendar misli terdno stati, da se prej zgrudi z gospo¬
darstvom vred. —

Gnojnišče naj bo tako veliko, da se vsikdar z
novo izkidanim gnojem ves gnojni kup enako na debelo
pokrije, ali saj polovica. Da boš vedno veliko gnoja
imel, torej tudi kruha, skerbi za to, da ti nikoli ne
zmanjka zemlje na drugi strani gnojnišča, in ako je
ni blizo, navozi ali nanosi je, da jo vsakrat na novo
izkidani gnoj 3 do 4 palce in še bolj na debelo raz-
gerneš in ž njo gnoj pokriješ. Nikoli pa ne opusti,
da berž ves kup (z gnojnico) poliješ, kar se mora
vsak teden najmanj dvakrat, ako ni mogoče trikrat,
zgoditi. Za polivanje so najbojša majhna vedra z roč¬
nikom, kjer sesavek ni. Pripravljena perst ali zemlja,
posebno pa peščenina, je tudi kaj dobra nastelj v
hlevih pri govedih; s tem se veliko slame prihrani,
kar posebno takrat veliko zaleže, ko se je malo slame
in merve pridelalo. Tudi pepela na gnojnišče potrositi
ne zanemarjaj; sicer pa spravljaj vse: blato, rušje,
saje, plevel, rožje, smeti itd. na gnojnišče. Okoli hiše
naj bo vse snažno.

Tako napravljeni gnoj je za njive, travnike, po¬
sebno pa še za vinograde dober; ni se bati, da bi
se terta od gorkega novega gnoja smodila; koristi že
pervoleto. Vedi še to: ako je svet, kterega misliš
gnojiti, peščen, moraš na gnojnišče ilovice nametati.
Ako pa moraš ilovnati svet gnojiti, poskerbi si peska
za gnojnišče, tako boš zboljšal rodivno zemljo.

Tak gnoj je masten, vlažen in ni plesniv; plesniv

gnoj ni vreden, da se kramp zamahne va-nj, to so
mi že moj rajni oče pravili. Ako je gnoj masten in
vlažen, more se navadno izvažati, ko si ga na vozu
z desko pogladil; inače se pa brez škode le v ple¬
tenih koših odpeljava, kamor ga je treba, in berž naj
se podorje ali podkoplje. Sicer se pa mora z zemljo
pokriti, kakor v goricah, kamor se v jeseni ali po
zimi nanosi, kolikor le mogoče. Po travnikih se pa
berž v jeseni raztrosi.

Ne čudi se, moj prijatel, in ne rekaj: to je sitno
delo, tako nikdo ne ravna itd. Ni res! Jaz že od leta
1852 tako gnojnišče oskerbljujem in prav zadovoljen
sem. Tudi drugi umni gospodarji se tegaderže in jim
ni žal. Poskusi torej tudi ti in se pred prepričaj, ako
te pod pazduho ne boli, in potlej reci: To ni prav,
to ne veljd. —

§. 6. Od novega vinograda.

Za nov vinograd ali gorico je najboljša zemlja
ta, ktera ni pregosta, ni prerahla, vendar bolj rahla
kot gosta, ktera ni sloka (lošna) niti prerodovitna,
pa vendar bolj rodovitna kot sloka, ktera ni na rav¬
nini niti na višini, temuč na majhni brežini, niti suha
niti močvirna, pa vendar nekoliko vlažna, ktera nima
virenščin, pa vendar zadostne vlage za tertne kore¬
nine. Ta vlaga pa ne sme biti ni britka ni slana,
inače pokaži vinski okus in zaderžuje rast terte.

Naši vinorejci spoznavajo vedno bolj in bolj pred¬
nost rivčekovo, ker ga vsako leto več in več zasa-
jajo; toda šipon, traminec, žlahtne mušice, klešec itd.
se nimajo zanemarjati.

Ne najdeš radgonskih vinskih brežin ali goric, v
kterih se ne bi videle saj tu in tam po 2—3 čevlje
globoko prekopane ploše ali lehe sredi vinograda,
ktere se s pomladi z rivčekom na novo zasade, slabeja
plemena pa iztrebijo. Po goricah je tako globoko ko¬
panje in premetavanje zemlje, da zgornja zemlja na
dno pride, kaj dobro ne le za zboljšanje spodnje zemlje,
temuč ima tudi to dobro, da se vse korenine starih
tert čistejše izrujejo. Ali bolje bi še bilo, ko bi se stare

- 27 -

izkopane terte na dno pometale in z zemljo zasipale,
kakor pa, da se domd sežigajo.

Dva do tri čevlje se mora tudi ondi prekopati
zemlja, kjer se misli nov vinograd zasaditi.

Nov vinograd se more s sajenkami ali s ključi
zasaditi, in to ali jeseni, ali pa spomladi, kakor
vreme dopusti. Navadno se s pomladi zasaja, in sicer
s vkoreninj enimi sajenkami eno- ali dveletnimi; s tare j e
se ne primejo tako hitro; en do poldrugega čevlja
globoko, ali kakor so dolge , dodaja se jim dobre
sperstenine; le eno oko mora zunaj zemlje biti; na¬
razen pa ena od druge 2—3 čevlje; koreninice se
jim pred porežejo do 5 ali 6 palcev.

Z vlačenicami se najlože bližnji prazni prostori
nadomestijo.

Nekteri vinorejci dajo po prekopanih plešah sa-
jenke 3 čevlje eno od druge saditi tako, da je na
vse strani rajda videti, kar je lepo gledati in tudi
solnce terto od vseh strani lože obseva. Takim sa-
jenkam se morajo količki postaviti, ker že pervo leto
močne mladičice poženo. Obdeluje se kakor drug vino¬
grad, in še le v tretjem letu se mora terta na rod
obrezati, ko se je že dobro vkoreninila. V taki saje-
nišnici se ne sme tudi v pervem letu noben drugi pri¬
delek vsejati. Ako ktera terta ne raste, mora se
z novo vkoreninjeno sajenko ali pa z vlačenico od bližnje
terte prazni prostor napolniti, da vedno polne rajde
ostanejo.

S sajenkami nov vinograd zasaditi, je dobro,
ker se za eno leto pred pridelek pričaka. Za en oral
se računi 10 tisuč sajenk, kjer se redkeje zasaja;
ena tisučina sajenk velja 15 do 18 gld. K temu še
prekopanje zemlje, zasajenje in kolje itd. zat6 mora
vinorejec 300 gld. pripravljenih imeti za en oral no¬
vega vinograda.

Lani sem dal dva orala gozda podreti, izruti,
zemljo prekopati, in še maja meseca 2000 ključev od
rivčeka zasaditi brez kacega dodatka, ker je zemlja
deviška. Nekteri so pognali po dve mladiki, nad 3
čevlje visoke, ktere sem dal v jeseni izruti in je na
drugih krajih tako globoko položiti, kakor so dozor-
jene mladike dopustile, ter sem tako iz ene terte dve

- 28 —

novi mladi terti položeni ali pogrobani dobil. Letos
pa si ‘ ” ' ' dnjega aprila zasadili.

doli izkopljejo najmanj čevelj globoko, ker je zemlja
že pred dva do tri čevlje prekopana in torej rahla.
Ključi se v jame postavijo en čevelj saksebi; ker vsi
ne rastejo, zato gosteje. Od spodaj mora biti dobra
zemlja; kjer je ni, pridene se jim tratnice, dobre
persti, nekoliko plevnjeka zavoljo vlage; vse se za¬
suje in potlači. Le eno oko naj bo zunaj, da ključ
več koreninic stori. Druga rajda se napravi 3—4
čevlje od perve, da se že v drugem ali tretjem letu
lože redoma na sterminah in brežinah, najmanj dva
čevlja globoko, pogrobajo, tako da je potlej terta po
dva čevlja povsod ena od druge, ali saj rajde po dva
čevlja narazen; v raj dah pa tudi terte smejo le eden
ali poldrugi čevelj stati, da se z motiko med nje za-
more in je solnce lahko obseva.

Tudi te nježne mladike se morajo slabejenaeno
oko, močneje na dva očesca že jeseni ali s pomladi
obrezati, skozi leto pa zemlja okoli njih skerbno
rahljati in zemljina skorja pazljivo zdrobljevati, da
mladičice lože ravno in brez ovir rastejo.

O kopi se do tretjega člena korenine porežejo,
ker ključi za nov vinograd morajo najmanj čevelj
dolgi biti, da tako spodaj veče korenine store.

Zasaja se s ključi do Janževega. Nekteri jeseni
ali s pomladi narezane ključe v zemljo na glavo po¬
stavijo, ter je do 4 perste na debelo zgorej s plev-
njekom in perstenino pokrijo, češ, da pred koreninice
spuste, in tako presajene se rajše primejo. Kjer ni
časa za sajenje jeseni ali s pomladi, tam je dobro to
ravnanje; inače je pa najbolje ključe naravnost v
odločeni kraj zasaditi, ko najpred s pomladi, da se
okoli njih zemlja vleže in je pomladanski dež več¬
krat napaja; zalivati ves nov vinograd, ni mogoče.

S klinom ljuknjo napraviti in ključ va-njo vtak¬
niti, ni prav.

Pervo leto zasajeni ključi ne potrebujejo neob-
hodno količkov, čeravno hobato rastejo. Tudi se zamore
med rajdami novega vinograda proso ali ajda posejati
pervo leto, da mladičicam senco dela; vendar ne pre-

Jame se od zgorej

29 -

blizo tert, da se lože obdeluje; najbolje je pa nič sejati,
da bo zemlja močneja.

S ključi nova gorica zasajena začne se v 4. letu
na rod obrezovati, ker takrat je že zadosti vkoreni-
njena terta Za en oral novega vinograda je treba 14
tisuč ključev, ki se med nami dobivajo po 2 do 3 gld.
tisočina.

Ktera plemena si naj vinorejec izvoli za svojo
novo gorico, toježezgorej povedano. Vendar se to ne
d& na tanko določiti, in se morajo razne reči presoditi
in prevdariti, kakor: kraj, podnebje, lega, zemlja,
zaželena množina in dobrota pridelkov itd. Dobro
obdelani in v moči ohranjeni vinograd mora 15 do
16.000 tert imeti na enem oralu. Tak vinograd ne bo
imel preveč majhnih grabic, temuč veče grabice in
lepo redno zasajeno terto. Po takem bo mejic manj
in bolj ozkih, tako da se bo brenta in breme trave
varno nosilo; ne pa tako široke, da bi se lahko s
štirimi konji brez over vozilo! — Tako tudi naj ne
bodo previsoki sepi, ki le senco delajo bližnjim tertam;
kar se o kopi zemlji odpotegne, to se mora od zgornje
grabice napolniti, in ne le na sepe gledati, temuč na
ves vinograd, ker se tudi po grabicah grozdje terga.

Kdor bi hotel na novo obsajenem vinogradu terto
v nizke brajdice razpeljati, moral bi terte 4 do 5 čevljev
saksebi vverste nasaditi. Tako razpeljane brajdice so
lepe, in pri tleh dobro vino raste. Tudi se le same terte
okopavajo, obdelujejo in gnojijo in veliko grozdja dado.

Za takošne brajdice so dobri navadni koli. Poleg
vinogradskih potov je terta izabela najsposobneja, ker
ljudje njenega grozdja ne zobljejo zavoljo nenavad¬
nega okusa in ker jako v les raste; zat6 bi se lahko
dal z nekolikimi tertami ves vinograd v obliki brajd
bolj ali manj obvarovati.

§. 7. Od rožjenišniee.

Vsak vinograd naj ima rožjenišnico boljših ple¬
men. Zemlja, kjer se misli rožjenišnica napraviti,
mora se pred dva čevlja globoko prekopati in pri¬
kladno južno lego imeti.

Rožjenišnica naj bo v obliki (podobi) gredic

30 —

osnovana, da se lože pleve, okopuje in obrezuje, sla-
beje na eno, močneje na dve očesi.

Kedar je treba za rožjenišnico ali nasaditev no¬
vega vinograda ključev poskerbeti, (ki se pa morajo
za en palec od lanskega lesa vrezati, ako je mogoče,
ker terta na starem lesu največ koreninic spusti; za¬
voljo te podobe se tako prirezani mladiki ali rozgi
„ključ“ pravi), naj se to že meseca oktobra pred ter-
gatvijo zgodi, ko se še grozdje in listje vidi na terti
in lože spoznajo boljša plemena. Takrat je dobro
takošna plemena z apnom precej pobeliti na starini,
inače megla in dež opereta apno, ali pa v kole takih
tert poprek treščico vtakniti; tudi je dobro belo cm
njico obviti, da se zaznamnjajo. V jeseni novembra
ali zgodaj s pomladi se od rodovitnih tert najmočneje
mladike porežejo in se berž v rožjenišnico ali pa
v nov vinograd zasade. Ako bi v jeseni slabo vreme
ne dopustilo saditve, morajo se ključi v kletih med
pesek ali zunaj v zemljo pokopati po dolgem, da stoje
in se od zgorej z dobro perstenino kacih 5 palcev
pokrijejo; če tako delj časa s pomladi v zemlji osta¬
nejo in so preobernjeno postavljeni, spustijo tudi zgorej
majhne koreninice, in se potem presadijo, kamor jih
kdor hoče, še ob Janževem. Tako se tudi ravni s
ključi, ki se s pomladi porežejo in se berž ne zasadijo,
toda s tem razločkom, da teh ni treba globoko za-
grebati, vsikakor jih pa z zemljo pokriti, inače se vsuše,
če bi le na pol bili v zemlji, ker čez zimo ne ostanejo.

Naj se že v jeseni ali spomladi ključi zasujejo,
nikoli jih ne smč več na zraku biti, kakor le toliko,
kolikor se jih neposrednje potrebuje, ko se sadi, kacih
100 k večemu; ostali pa morajo spet zagrebeni ostati,
ker jih veter, solnce, sila hitro osuši.

Za rožjenišnico so ključi dobri, naj so le s tremi
očesi, navadno pa en ali pol drugi čevelj dolgi. Za
novo gorico pa morajo najmanj čevelj dolgi biti, da
se lože vročini zoperstavljajo in več vlage v globokeji
zemlji vživajo.

Kratki ključi se morajo v rožjenišnici zalivati,
zategadel ti v novi gorici ne veljajo, ako so' pre¬
kratki in bi se jim o pervi kopi vse koreninice po¬
rezale; delo bi bilo vso zastonj.

- 31 —

V rožjenišnici se ključi pol čevlja en od drugega
pošev, nekoliko proti bregu nagnjeni, kakor so dolgi,
plitveje ali globokeje, položijo v gredici poprek
do zgornjega očesa v pervi rajdi. Druga rajda se
spet za pol čevlja niže napravi, in ravno tako, kakor
perva rajda, napolni itd.; očesa se nekoliko z drobno
perstjo pokrijejo. Iz rožjenišnice se potlej eno- ali
dveletne sajenke najvspešneje presajajo; starejše 3
do 4 letne se sicer na novem svojem stanovitnem
mestu v jame položijo, kakor pri grobanji, ker imajo
daljše mladike, toda godi se jim kakor vlačenicam
in stari presajeni terti: kumernega odrastka so v per-
vem letu.

V rožjenišnico 10 štirjaških sežnjev gre nad
1400 ključev. Tisuč sajenk velja 10 do 18 gld. med
nami; torej barantija ne bi bila slaba!

Ako se imajo vkoreninjene terte, sajenke ali ključi
kam poslati, morajo se v moker mab do zgornjega
očesa zaviti, ključev pa še cel6 spodnji konci v repo
ali krompir vtakniti ali v vlažno ilovico na en palec
debelo djati in dobro povezati. Od bližnjih krajev se
v škafi z nekoliko mlačne vode prenašajo postavljeni,
ali pa prosto o večerih doneso in berž v zemljo
pogrebejo.

Nekteri enoletno grobanje in položene vlačenice
izvzemajo in presajajo, toda to se mi škoda zdi. Spet
eni peske v gredice sejejo; drugi očka z en palec
dolgim lesom iz mladik porežejo in tudi v gredice
pogrebejo, in tako ne le sajenke pridobivajo, temuč
še nova plemena na tak način odgojujejo; ali vse to,
razun za kratek čas, bode jim, dozdeva se mi, ko¬
marje loviti in nič pridobiti: za kakih 7 do 8 let se
še le kakošen pobirek na tako izrejeni terti dočaka.

Zgorej popisana pot je najkrajša in najvspešnejša.

§. 8. 0 grobanji.

Terta naj bo od terte dva čevlja; tako spešno
raste, gorkoto in zračje vživa, rada rodi in grozdje
dozori. Kdor pa želi gosteji vinograd in ga resnica
vodi: „več tert več grozdja" ta mora rajde vsikakor

32 -

dva čevlja narazen ohraniti, da se lože hodi, nosi,
obdeluje in solnce grozdje obseva; v rajdah pa za-
more terte tako saksebi imeti, da je z motiko lahko
okopuje, tedaj en ali poldrugi čevelj eno od druge;
inače ne bo niti cviček niti matiček: vse bo zadušeno.

Vinograd se najlože zgosti z grobanjem, kedar
je les zdrav, dozorel in zadosti velik; po toči se naj
nikoli ne groba; nabite mladike pogrobane v zemlji
odperhne, in tako se mladike s staro pogrobano terto
vred končajo. Tudi vlačenice se takrat naj ne vla¬
gajo ; bolje je s sajenkami prazne prostore zasajati,
ker teh rezniki zunaj zemlje ostanejo.

Kjer je tedaj praznega prostora, kar se vsako
leto najde, če tudi se vinograd skerbno obdeluje (za¬
kaj mraz, goba, miš, červ, motika, toča itd. veliko
tert uniči), tam naj se z grobanjem, vlačenicami in vko-
reninjenimi tertami ali sajenkami iz rožjenišnice na¬
polni. Zato bo priden vinorejec že o pletvini prevdarjal,
kje da so rečine, in ktera terta boljšega plemena naj
se pripravi z večimi mladikami za jesensko ali spom¬
ladansko grobanje; šilharja, zeleniko in vsake take
baže terte pa bo iztrebil, ktere ne rode, se poviničijo,
ne dozorijo ali slabo vino dado, vendar tako, da ne
bo pustil praznega prostora, saj je „bolje nekaj kakor
nikaj.“

O grobanji se jama izkoplje dva čevlja, tudi pet,
šest itd. dolga, kedar se več starih tert vlaga v eno
jamo, en ali dva čevlja široko, kakor rajda nanese
in potrebuje, do enega in pol globoko; na dno se
nekoliko dobre zemlje nasterže, stara terta se na-njo
položi, mladike se varno v rajde razpostavijo, na te
se spet nekaj dobre persti dene, sedaj se gnoja na-
siplje v primeri tert in razgerne po jami, toda ne na
mladike neposrednje, potem se pa jama z zemljo na¬
polni in potlači; mladike se zunaj zemlje porežejo do
2 ali 3 očes. Pri razpolaganji mora grobar paziti, da
jih ne polomi, inače je zastonj delo; pa tudi gledati
na to, da se stara terta saj za eno koreninico derži,
bodi-si kot nit debelo, je že zadosti, bo že rastla
vspešno, sicer se bo slabo deržala saj pervo leto,
dokler spet novih koreninic ne stori, ali pa cel6 usahne,
toliko na tem leži. Tudi stara terta dobrega plemena

— 33 —

z eno mladiko se tako pomladi. Da se mora na stermih
brežinah dva čevlja in še čez globoko grobati, vsak
vin car vč, ker tam voda največ persti odnaša in tako
gnjezdo na dan spravlja in terto slabi. Na bolj vlažnih
krajih je treba globoke jame izkopati, na dno vejnik
vložiti, na to dobre persti, potem terto, na-njo spet
dobre zemlje in gnoja, zadnjič pa vse dobro zasuti
in potlačiti. V take dnike je tudi dobro peska nanositi,
da se preveliki mokroti in tertnim gobam v okom
pride, ako se noče graben izkopati, s kamenjem na¬
sipati in zgorej z vejem in zemljo pokriti, in še-le
na to terto razpeljevati ali zasaditi. Inače pa terta
komaj čevelj globoko okoli sebe živež serka iz zemlje
in dobro stori, česar se vsak lahko prepriča o kčpi,
ko se korenine do tretjega člena porezati morajo, da
jih torej zgorej največ novih požene.

Za grobanjem se z vlačenicami najpred stanovitna
rodna terta dobi. Mladika se en čevelj in še čez glo¬
boko v sredi zakoplje ; en konec mladike se derži
stare terte; drugi konec pa z 2 ali 3 očesi, tudi v obliki
bika z 8 očesi, je zunaj zemlje in se količu priveže;
tako veliko grozdja d&; v jeseni ali s pomladi se od
stare terte odreže, in tudi en čevelj in še čez globoko
zakoplje, toda korenin ne otresati; s sprednjim koncem
vlačenice se ravnd, kakor z drugo terto. Tako postane
na mestu stanovitna terta, ako se ne presadi.

Da so le dolge, močne in zdrave mladike za vla-
čenice, to se ume že iz zgorej rečenega. Kjer tedaj
ni tako dolgih mladik, potreba pa je očividna, zamore
se na bikih zadnja najdaljša mladika za vlačenico
osnovati; kar je pa na starem biku mladik, se
močneje na reznike obrežejo, potlej pa se odreže tik
glavne terte vse, in tudi s starino vred enako globoko
pokoplje, tako da najmočnejše mladike na bikovem
rezniku spet nove po raj dah razpostavljene stanovitne
terte dadč. Tudi je dobro v jeseni, ako vreme do¬
pušča, iz rožjenišnice eno- ali dveletne vkoreninjene
terte, sajenke, globoko do enega očesa zasaditi, ker
se s pomladi dostikrat opravila kopičijo. Kjer v raj dah
za vsaki ključ ali sajenko posebej jamico delajo in
jim še kake dobre reči pridevajo, v bližini je pa zemlja
slaba, tam bo sicer pervo leto spešno rastla, dokler
Umni vinorejec. 3

— 34 —

najde dobre sperstenine, potlej bo pa terta kumerno
životarila; zatb je svetovati, naj bi se saj v slabi zemlji
naravnoč po rajdi jame izkopale, in po celi jami
dobre sperstenine potrosilo, da tako terta saj po
jamah najde dobrega živeža, ker terta sila dolge ko¬
renine v dobri zemlji že pervo leto požene, večkrat
na tri čevlje dolge. Poslednjič še to: Kdor želi, da
mu presajena terta že pervo leto rodi, naj s pomladi
zdravo mladiko v sredi upogne in jo v spleteni jerbas
ali koš vloži, kakor vlačenico v zemljo; naj jamo iz¬
koplje, jerbas, vkterem je mladika, s perstjo napolni
in vse skupaj zakoplje, koncu mladike pa količ pri¬
stavi, da se nove mladike privežejo na-nj. V jeseni
ali s pomladi se iz zemlje vzame, ko se je konec pri
stari terti odrezal, in se zakoplje na novem mestu z
jerbasom in zemljo vred, pa ne da bi se v jerbasu
vkoreninjena terta otresla. Tako hitro rodi, ker je
v stari legi in zemlji.

Kdor hoče priljubljeno žlahtno terto pomnožiti,
naj zeleno mladiko o Janževem v zemljo vloži in jo
nekoliko s perstjo zasuje in zagrebe; tako raste na
obeh straneh, v sredi korenine spusti; potlej se od
terte odreže in presadi.

Rozge ali ključe naravnost med staro terto po vino¬
gradu saditi, je brez vspeha. 13 let je moj vincar
tako ravnal, pa sem zelb malo ali ničesa dočakal, ker
v enem mojih vinogradov trava večkrat nad 5 čevljev
visoka zraste; moški je prezrejo okopavati skozi leto,
ženske pa s travo vred tudi mladičice pokosijo.

§. 9. Od obrezovanja tert.

Terta se spešno s škarjami obrezuje; kobile pa
ali z večimi škarjami ali pa z ročno žagico požagajo,
da bo vsa terta gladka in lična.

Pri tem opravilu naj si vincar zapomni kot po¬
glavitno reč to, da bo terta „pravo mero“ visoka, in
sicer: ne niža od pol čevlja, in ne viša od čevlja.
Ako je niža, pride grozdje na zemljo, ako pa je viša,
bo grozdje kislo. Nizka terta močneje raste, rajšarodi
in dozori.

Za bike in reznike se morajo vselej najmočnejše

— 35 —

in dozorjene mladike odločiti, tako tudi za vlačenice
in ključe, najdaljše za perve, in od krepkih rodovitnih
tert pa za poslednje osnovati.

Terte se obrezujejo mesca februarja ali svečana,
ako je mogoče. Tudi v jeseni je prav dobro in ko¬
ristno, naj le vreme in druga opravila dopuste, ker
se obrezina osuši, očesa bolj s sokom napnč in tako
so terte rodovitneje. Včasi jim je sneg dobra odeja.
Vsikdar je pa najbolj takrat obrezovati, ko „muzga
več ne kroži po terti“, inače veliko moči zgubi, ako
se joče. Obrezovati se mora vselej en palec nad očesom
gladko brez razpokline, da se pervo oko ne zalije
in ne osuši.

Ako je terta slaba, odrežejo se tik debla vse iz-
rastlike razun ene najmočneje zrele mladike, ktera
se obreže do 2 ali 3 očes; če je pa stara terta visoka,
na najniži mladiki, zgornja pa naj boža bika; v pri¬
hodnjič se bik s starino vred do najnižega reznika
poreže ali odžaga, da bo terta niža. Ako je pa terta
močna, pustita se jej bik in reznik; vse druge izrast-
like se pa gladko odrežejo. Nektere terte so jako
močne, ne le na sepih in mejicah, temuč tudi po dobro
obdelanem vinogradu, grabicah; tem naj se 2 reznika
in bik, ali pa en reznik in 2 bika naložijo izmed naj¬
močnejših mladik; ali pa po 3, 4 in še več reznikov,
ker nektere terte tako ne smejo na bike obrezane
biti, postavim: rivček, klešec in vse, ktere kratek
les storijo: K čemu je krava v hlevu, ako ne molze.

Biki naj bodo, ako je le mogoče, zgornje najviše
mladike, da terta nizka ostane, ker se biki drugo
leto porežejo. Se ve, da se takim tertam prihodnje
leto ne sme toliko naložiti; namesti teh pa bodo druge
terte sposobne.

Nektere terte jako v les rastejo, kakor: šilhar,
izabela itd. Tem se po dva in še več bikov, pa en
ali dva reznika pustita; perva terta inače ne rodi,
drugi pa ne škoduje.

Je pa tudi terta, ktera veliko kavernik nastavi,
potlej se pa ali osiplje ali grozdje pouniči in jagodice
postanejo sila drobecne; taka terta naj se izruje ali
z boljšo počepi, inače nič ne pomaga. Cepi se terta
v zemlji ali zunaj zemlje. V zemlji se terta pol čevlja

3*

- 36 -

globoko prereže, v sredi razkolje in ena ali dve mla¬
diki boljšega plemena vtaknete, da se skorja skorje
prejme, potem se ž ilovico okleje in s cunjo obveže
cep in ilovica tako, da samo mladike zunaj cepljenja
ostanejo, jama pa se rahlo zasuje. Zunaj zemlje se
ravno tako cepi; toda v zemlji kaže bolje, ker zunaj
zemlje cepljena terta še rada nove mladike iz zemlje
poganja. Ali paziti je treba pervo leto, da se prijete
mladike ne polomijo. Se ve, da mladike tako dolge
biti morajo, da jim zunaj zemlje še dve očesi ostanete.

Toda svetovati je, naj bi se rajše z vlačenicami
slabe nerodovitne ali inače nekazne terte nadomestile
tako, da se od najbližnje dobre terte mladika v obliki
vlačenice ali z grobanjem na izkopano slabe terte
mesto vloži in to tako dolgo dela, dokler se vse
terte manjše vrednosti ne odstranijo, kdor noče vse
na enkrat izkopati in boljša plemena zasaditi. Tako
ravnanje je veliko bolj zanesljivo od cepljenja.

Ako bi pa kdo želel za kratek čas občudovanja
vredno terto imeti, in sicer ob poslopji ali brajdah,
zamore jo z različnimi plemeni zunaj zemlje v lanske
mladike do dve očesi porezane ali tudi stareje cepiti.

Na brajdah so slobodno 3 ali 4 čevlje dolgi biki,
ako je terta močna. Na velicih brajdah pri poslopjih
se more tako ena terta počasi na vse kraje razpeljati,
in veliko grozdja da. Pred 5 leti sem neki terti 4
mladike na dolgost enega sežna razpeljal; terta še
zdaj lepo raste in rada rodi; toda vino na brajdah
ni stanovitno niti dobro; ali za domačo potrebo in
pijačo bi bilo vendar svetovati, naj bi pod vinogradi,
kjer je sadonosno drevje redoma nasajeno, se med
drevesa žlahtne terte zasadile in na vsako stran dre-
vesino razpeljale; kedar ni sadja, bode vendar grozdja;
slive so s tem kaj zadovoljne in še rajše rodč.

Pri obrezovanji brajd se mora posebno na to
gledati, da se mladika mladike ne dotika, temuč da
je mladika od mladike najmanj čevelj viša ali niža,
tako tudi rezniki ne smejo pregosto skupaj biti; inače
postane goščava, in grozdje nebo solnca vživalo, pa
tudi nove mladike se ne morejo povezati. Stari
les z enim ali dvema reznikoma naj se odreže, da
tertne mladike bolj narazen pridejo, spešneje rastejo

— 37

in bolj rodijo. Ni pametno vse mladike pustiti; le
močneje naj ostanejo, in ktere se brajdam in prostoru
po zmožnosti terte bolj prilegajo itd.

Na čiruniče po goricah rezati ni priporočila vredno,
ker navadno na zgornje dve ali 3 očesa žene, reznik
s tremi očesi pa izostane, ne žene in tako visok,
krempljast, gerd ters zraste. Bolje kaže, jej dva
krajša reznika naložiti, ki nič manj grozdja ne dasta,
in terta je lična.

Pogrobani terti se drugo leto nič ne naloži; na¬
vadno tudi grozdja nima.

Stara koža na terti se mora odergniti, in se jej
vse nepotrebne gumpe, kremplji, kobile odžagati,
skorja pa obere in poterga.

Kedar toča poslednje dni maja ali perve dni junija
(rožnika) terto potolče in so mladike zelo poškodovane,
tedaj se spet do enega očesa obrežejo; kajti upati je,
da saj za reznike terta dozori, ako je le količkaj
jesen lepa. Poznej se že nič več ne da storiti.

Ko je leta 1861 strašen vih&r eno stran ljuto¬
merskih goric v začetku junija uničil, obrezal sem
eno terto z dvema mladikama, zelenima brez grozdja
in že en čevelj visokima do dveh očesec, in jako
me je veselilo videti nove pognane mladike z grozdi-
čema, ki sta še menda dozorela, ker je bila dolga,
lepa in topla jesen.

Ako pa j e spomladanski mraz terti škodoval, obre¬
žejo sejbolj odgnane mladike. To isto je učiniti/j smodu,
ko terta nobene mladike ne stori, temuč vse je kot
v šopeku zgnjeteno listje, naj se najmočnejša izrast-
lika do enega očesa poreže, druge pa obero in omulijo.
V tem očesu se terta zopet oživi, da je še celč kaj
sadu dočakovati. Eno leto se na tak način vsikdar
pridobi.

§. 10. Od okopavanja tert.

Vinogradi se okopujejo navadno dvakrat, čim
prej, tem bolje. Do zadnjega marca bi se morala
perva kop dokončati. Sicer se nekteri vinorejci s tem
tolažijo, da se z odlaganjem perve kopi spomladan¬
skemu mrazu v okom pride, kajti po kopi terta kacih

- 38

8 dni miruje; toda resnično je tudi to: „v otepi kopati

I 'e polovico obrati." Zat6 naj se nikoli ne odlaga kop,
:o je vgoden čas; le v lepem vremenu naj se gorice
okopujejo. Predkopjo naj se toliko kolja izpiplje in na
zemljo položi, ne pomeče, ker bi se tertina očesca
lahko poškodovala, kolikor se misli okopati, da kolje
zastonj na zemlji ne perhni, ker včasi delj časa de¬
žuje ali celč sneži. Pri okopovanji naj bo ljudi raje
manj ko več; za en oral so dve ali tri osebe zadosti,
da ga spešno in krepko obdelajo. Kopači naj so trezni
in naj pazljivo delajo, da tert ne posekajo in poškod-
vajo. Zgornje korenine se morajo do tretjega člena,
posebno pri mladi terti in grobanji, porezati, da terta
na spodnje korenine bolj dela; inače bi spodnje ko¬
renine odperhnele, zgornje se pa porezale in tako bi
terta usahnila. Le kjer so terte plitvo sajene ali po-
grobane, porežejo se korenine do drugega člena; zemlja
se ima dobro, najmanj za pol čevlja zrahljati. Nikoli
pa naj ne opuste kopači poveršne tratnice k terti, in
kedar se ob enem gnoji, gnoja blizo terte pristergati.
Gnoj se mora v težki in mokri zemlji plitvo podkopati,
ker tu tudi korenine niso globoke, da lože živež do¬
bivajo; v lahki in peščeni zemlji pa čevelj globoko,
ker so korenine v taki zemlji zmožne globokej e segati,
in se jim torej le tako ustreže z gnojem. Grude kaže
vsikdar spreoberniti, da se trava ne vidi in zemlja
lepo poravnd; kolje pa k vsaki terti 4 do 5 palcev
više postavi. Vsaka terta naj bo v breg nagnjena.
„Dobro kopati je polovico gnojiti".

Pri mladih nježnih zasajenih tertah se ne smejo
količki izpipati, da se vidijo in ne poteptajo ; s posebno
pazljivostjo naj se obdelujejo, da se ves up ne uniči.

Rožje namesto gnoja o kopi k tertam devati in
podkapati, to ni svetovati, razun ako se prav globoko
podkoplje in se kopač truda ne ustraši, inače ga pri¬
hodnjo kop spet najde in mu veliko ovir dela; verh
tega utegne še plitvo pokopano rasti, kakor se vidi
po klancih. — Prav dobro in koristno pa je o gro¬
banji, rožje namesto vejnika na dno polagati; tudi
z zemljo pokrito, da strohni in preperelo z zemljo
vred v vinograd nanošeno, je tertam velika dobrota.
Ali našim vinorejcem služi v kurjavo.

- 39 -

Ako bi o pervi kopi dež ali celo sneg zemljo
uterdil, treba je to v drugi kopi z globokejim delom
o lepem vremenu popraviti.

Kjer se lično dela in je malo kopačev, skoplje
se od žlaka do šepa en jan; potem kopači ritnisko
gredo in pred seboj poravnavajo in kolje stavijo k
tertam, da se nobena stopinja ne vidi in je ravno,
čisto kakor na gredah po vertih. Kjer je veliko kopačev,
tam so tudi posebni ravnači, ki pa vsi enako iz dneva
v dan delajo, kakor tisti težaki, kterim je le za to
mar, da dan preide, oni pa dnino vzdignejo. Zat6 je
po takih goricah in pri takih kopačih in ravnačih za
ravnači tako zeleno kakor pred kopači, le raztergane
zelene kepe se vidijo; terta pa nič ne ve o najmanjši
postrežbi. Uboga terta, kako si poterpežljiva in za¬
dovoljna!

Berž po pervi kopi se povežejo biki z bičjem
h količem; najbolje s konci navzdol, ako je mogoče,
kajti biki morajo s konci nagnjeni biti proti zemlji
kake 3—4 perste, da se terte tako ne slabijo in se
grozdje zemlje ne dotika, inače pa popred ali kakor
bolje kaže. Povežejo se zato berž po kopi, da redno
žend in več grozdja dado ter se napeta očesa ne obri¬
jejo; pri všibovanji je paziti, da se ne zlomijo in ne
potare jo.

Tudi je dobro bike k lastni terti v obliki oboda
spodaj privezati, ali paziti je, da jih ne stareš in po¬
lomiš, ker so kerhki. Takošno ravnanje terte ne slabi.

Nekteri dve — tri očesa na bikovem veršiču po-
tergajo ali porežejo, in tako veršič v zemljo kake
4—5 palcev globoko vtaknejo, da koreninic ne spuste;
toda terta pri tem več terpi, ker mladike in grozdje
na biku ali vtikanici ves živež le od nje vlečejo in
dobivajo.

Za posebnosti voljo, ali kjer je dovolj prostora,
tudi ne škoduje, če se biki z zdravimi očesi na ver-
šičih pol ali en čevelj globoko v zemljo vtaknejo ali
zakopljejo, da koreninice poženi, in takopustč; potlej
se pa ž njimi ravni kakor z drugo terto, samo da
se jim prihodnje leto rezniki na obodu prirežejo; pri
zemlji pa se z mladikami ravni kakor s staro terto.
Takošna terta dobi podobo brajdice, ktera dosti grozdja

- 40 -

da. Pri brajdah je taka oblika najprikladniša in kaj
prijetna.

Potem se sepi nasipljejo, ako se to ni že zgodilo
pred povezovanjem bikov, od kterih se opervi kopi
ne sme brez pomislika zemlja preveč odstraniti, da
se koj zadostno z zemljo od zgornje grabice pod sepom
napolnijo, vendar ne previsoko kot zglavniki, da sence
ne delajo in mejice očistijo. Pri nasipovanji sepov
je treba paziti, da se ze!6 rahlo mladje ne odkerhlja.
Napravijo se tudi jame po mejicab, da se zemlja
vlavlja in ne splavi v doline.

Da bo vinograd vedno močen in rodoviten, naj
se skerbi, da se saj vsako peto leto z gnojem pognoji;
peščeni pa vsako tretje leto; inače pa naj se marljivo
groba, ko je les za to.

V drugič se vinogradi kopati prično perve dni
meseca maja, ko je že mladje nekoliko odraslo in
so mladičice uterjene, tedaj 3—5 palcev dolge. Koplje
se bolj plitvo in po verbu, da se zemlja okoli ko¬
renin še enkrat zrahlja, in da se plevel zatare. Na¬
vadno se začne druga kop okoli sredi maja.

Da se trava, posebno perenka ali pirnica zatare,
ki tertnim koreninicam veliko živeža prikrajša in od¬
vzame, in terta bolj živahno raste, dajo nekteri vino-
rejci v tretje kopati, in sicer ko je že po vinogradu
grozdje ocvetelo; tedaj okoli zadnjega junija ali v
začetku julija. Ta kop je dobra, toda neogibno po¬
trebna ni. Tudi vreme in druga pravila je večkrat
ne dopustč.

Kdor tretjo kop želi, vincarju drugo kermo odkaže,
da zamore svojo živino prerediti, ker vincar navadno
z vinogradsko mervo svoja goveda redi.

Drugi pa z grahorom (graborko) svoje vinograde
gnoj e, to je: grabora dajo posejati po slabih grabicah,
kjer terta kumerno raste; toda podkopati jo morajo
takrat, ko je v cvetji, inače nič ne izd&, marveč ško¬
duje, ker terta nima ne zračjane gorkote, in jo zaduši.
Podkopovanje (podkašanje) grahora se mora varno go¬
diti, ker se to delo ravno takrat opravlja, ko se grozdje
mehča in se lahko z motikami natolče in poškoduje,
večkrat pa celo odkerhne. Tako gleštana terta zares
začne živahneje rasti in zeleni v pozno jesen, ter visoke

— 41

mladike požene, da se lahko pogroba; kar se ne sme
zamuditi, ker ta moč berž mine.

§. 11. Od pletve tert.

Po drugi kopi se začne pletev, kedar so že mladike
en peden ali 5 do 6 palcev dolge in se grozdeki že
vsi vidijo, kar se godi do sv. Urbana; vsikako se pa
mora pletev dokončati pred cvetjem. Ta pletev je
zatd, da terta ne oslabi, da se sposobne mladike po-
skerbe in ohranijo za sedanji in prihodnji rod, terti
pa nepotrebne moči ne jemljejo, ter da več zraka,
svitlobe in solnca vživa. Zato se morajo vodene mla¬
di čice po stari terti, ali kjer dve vkup rastete in ktere
nič grozdja nimajo, obrati, da ne jemljejo potrebnega
živeža grozdnati mladiki. Tako se tudi na reznikih
in bikih vse mladičice potergajo, ktere nimajo kavernik,
razun če so močne mladike in se za prihodnje leto
pustiti morajo, bodi-si na reznikih, iz kterih bodo pri¬
hodnji rezniki in biki, ali na stari terti spodaj, da bo
prihodnje leto spodaj reznik, in se tako stara visoka
terta zniža; tudi takrat je terti več mladičic pustiti
dobro, če tudi nima kavernik, kedar je treba rečine
z grobanjem napolniti, vlačenice napeljati, ali prazni
kraj na brajdah prihodnjič prepreči.

Razun tega je treba gledati pri tem opravilu, da
se mladike z grozdjičem ne omulijo in ne potergajo.

Ob kratkem si naj plevec ali plevkinja zapomni:
naj se na visoki stari terti tudi majhna mladičica,
blizo zemlje pognana, za prihodnji reznik ohrani in
ne omuli. Ob enem naj se pazi za potrebno prihodnje
grobanje na vlačenice, obilnejši rod pri močnih tertah,
da se jim pusti več krepkih mladik, akoravno so brez
grozdja. „Rezač in plevec“, sta največa toča v vino¬
gradu , ako svojega dela ne umeta.

Pred cvetjem se v drugič poišče in poterga vse,
kar nima grozdja in kar ne kaže za prihodnjo potrebo,
tako da samo mladike z grozdjem in tiste, ktere so
za prihodnje reznike in bike ali druge potrebe, osta¬
nejo. Ob enem se zdaj tudi na bikovih mladičicah
veršiči pritergujejo ali odščipavajo, saj pred cvetjem,

— 42 —

če je mogoče, ko imajo že 8 do 10 listov, inače pa
po cvetji, tako da se jim samo 2 do 3 listi nad zgor¬
njim zadnjim grozdom puste; tako bo grozdje veče,
pred dozori in več solnca vživa.

Nekteri tudi drugim mladikam veršiče ob istem
času pritergavajo, da debeleji in čversteji les postane,
ali bolj na rod dozori in se mrazu lože ubrani ter
veče grozdje daje; biki pa tako niso daljši, ko kve-
čemu 12 očesec dolgi, in jim torej tako ravnanje
ne škoduje za prihodnje leto: komur vreme in čas
dovoli, naj tako dela. Inače pa se to isto dožene
tudi takrat, ko se trava iz vinogradov kosi in spravlja,
ter ob enem veršiči mladikam porezujejo. Tudi na
brajdah se veršiči mladikam odščipavajo, kakor raz¬
mera ukazuje.

Da na takih odščipanih mladikah potlej zaležnice
poženo ali izrastejo, to se tako razume. Zatb je treba
tudi te odščipovati do 2 ali 3 očes, ko se trava kosi,
ako se že pred ni zgodilo. Nikoli se pa ne smejo za¬
ležnice od mladike odtergati, bodi-si na rodni ali
jalovi mladiki; kajti zaležnica ravno terti in grozdju

S omore, da debeleje postane, in vodeni sok iz gor-
koreninic in, bližnjega očesca serka in povživa,
da ne požene. Ce ostanejo zaležnice na mladiki do
jeseni, bode oko prihodnje leto rodovitno; ako se pa
po leti poterga ali poreže, bo oko le na les gnalo,
grozdja ti pa ne bo dalo: zato se morajo zaležnicam
samo veršiči pritergovati ali odščipavati.

Plevel se ne sme po vinogradu na kolji sušiti,
temuč zunaj vinograda kje, ker se lahko na kup
zgrudi in mladike na terti odkerhne, pa tudi senco
terti dela. Plevel je dobra klaja za živino.

§. 12. Od vezatve.

Ko se je doveršila pletev ali muljatev, in so mla¬
dike že poldrugi čevelj visoke, tedaj ni odlagati z
vezatvijo; inače vetrovi in večkrat viharji hobato rašče
mladike polomijo in odtergajo v veliko škodo z naj-
obilnejšim grozdjem, posebno na sepih in mladem
grobanji, kjer terta najpred žene.

O vezatvi se navadno novo kolje v vinograde

- 43

nosi. Nese naj se ga vselej le toliko na enkrat v vino¬
grad, kolikor se ga potrebuje o vezi, da se ne zaliva
kake 3—4 tedne zastonj po mejicah in sepih ležeče.
Močno ga postavi 4 palce nad terto in od solnca, da
bo terta bolj na solncu, in če ni močno postavljeno,
ga veter podira in mladike odkerhuje. Močna, ho-
bato rašča terta potrebuje močnejih kolov, manjša
pa slabejih in krajših. Tako tudi mlado grobanje in
sajenke ne potrebujejo močnih kolov; na grobanji
bodo rezniki le kratki prihodnje leto, ki navadno
grozdja nimajo, sajenke pa tako preveč ne žen6.

Zgodnja vezatev najbolj pospešuje in ohranuje
močen, raven les, mladike in terto jako jako varuje
škode po toči, ktera tako le po kolji in veršičih ter-
tinih klesti, do grozdja pa v dobro obdelanem vino¬
gradu ne more, in dostikrat se je cela mladika za
kolom zdrava z grozdjem vred obvarovala.

O vezatvi je posebno gledati in skerbno paziti,
da nikjer grozdič ne pride med vezilo (povreslo), ker
tako zavit bi ne mogel cvesti, ne se razviti in lepo
dozoreti; majhen pritlikovec ti ostane. Pervo povezilo
se vsikdar nad grozdjem napravi; mladike naj se ne¬
koliko proti zemlji potisnejo, da grozdje bolj zunaj
okoli mladik visi, lepše raste, ga solnce bolj obsijava
in lože zori. Drugo povezilo pride nad pervo itd., tedaj
po dvoje in troje, kakor potrebuje dolgost mladik.
Dobro je povezavati saj tu in tam, kjer so mladike
hobato izrastle in so za prihodnjo potrebo.

Tudi brez kolov je dobro krajše mladike na
veršičih v šopek povezati z enim povezilom. In kedar
toča pred vezatvo vinograde potolče, se mladike tudi le
v šopke povežejo, ker prihodnje leto ni veliko do¬
čakati, tedaj les brez koristi.

Kjer terte en do poldrugega čevlja v rajdah ali
sicer narazen stoje, zadostuje en kol, na kteri se
mladike od obeh tert privežejo.

O vezatvi je treba paziti, da se mladike ne zlo¬
mijo, posebno že precej uterjene in odrastle na gro¬
banji.

Na brajdah se tako povežejo, da se stena ali
prazni kraj pokrije, in mladike v križ, ena na drugo,
ne pridejo in sence grozdju ne delajo.

— 44

Veže se navadno z reženo slamo; dve betvi se
v sredi zlomite, da vezilo iz 4 betev obstoji, kar se
lahko stori, ako je slama pred namočena bila. Tudi
pšenična slama je dobra; ali vincarji je nočejo rabiti,
menda ker jo rajši živini pokladajo.

Nekteri vinorejci ne puščajo ljudi v vinograde,
kedar je grozdje v cvetji ali pa moka na njem, češ,
da to sila škoduje. Na enem grozdju na brajdah sem
moko vso obrisal, pa vendar je dozorel. In tako bi
ta utegnila bosa biti. Toda svetoval ne bi nikomur,
ker je zoper naravo, kajti kar grozdu gre, naj mu
bode. V manjših goricah je to mogoče in se lahko
tako ravna. Ali kdaj bodo pa veči vinorejci svoje
vinograde obdelali, ako bi vincarji ne smeli v vino¬
grad, kedar grozdje cvete, kar 14 dni, včasi tudi tri
tedne terpi. Pa ravno majhni vinorejci malo na to gle¬
dajo, in vendar se v primeri veliko večih in tudi do¬
brih pridelkov vesele od unih.

Iz tega izvira ta-le nauk: Po vinogradu naj se
delo redoma opravlja, kakor stan terte potrebuje in
vreme dopušča. Drugič naj vincar pazi, da sam cve-
tečemu grozdju škode ne dela s tem, da mu z obla¬
čilom cvetje pobriše in poterga. Tretjič dokler je
kakošno delo po vinogradu, naj ga ne odlaga, bolje
prej ko potlej, kedar je ugodno vreme za to; naj
marljivo in pazljivo dela, kedar le v gorico more,
inače se primeri, da bi rad delal, pa ne bo mogel,
ali pa je že prepozno.

Tu sem naj se pristavi še drugo nenavadno opra¬
vilo, in sicer: rinkanje tert. Za tako delo imajo po¬
sebno orodje, take škarje, ktere berž zgotovijo rin¬
kanje; inače se pa to tudi z nožem opravi. Z nožem
se namreč skorja na stari lanski terti dvakrat okroži
en četertal palca n v širini; toda stari les se ne sme
raniti, niti svoje perve neposrednje kožice omajiti;
poveršnja vnanja skorja se duplje (oderzne) in delo
je dogotovljeno. S tem, pravijo, se pridobi veče grozdje
in veče mladike; ker skozi prerezano skorjo sok ne
more hitro v zgornjo mladiko, dokler rinčica spet
ne zaraste, postaja grozd veči in mladika debeleja.

To se utegne po vinogradu za kratek čas tu ali
tam, na brajdah pa veliko lože storiti in poskušati,

— 45  -

kdor ima mirno roko, da vse skorje do lesa ne oderzne:
inače pa ne bo ne večega grozdja niti veče mladike
dočakal, marveč grozdje in mladike v nevarnost po¬
stavil, da je pervi veter polomi, ker so potem jako
rahle ali se pa celč posule. Po tem takem to opravilo
ni vredno nobenega priporočila.

§. 13. Od kositve trave po goricah.

Za vezatvijo sledi kositev trave po vinogradih.
Kteri vinorejci dado trikrat gorico kopati, tem ni treba
trave kositi. Ali navadno se tako ne ravnd; in vin-
carji radi gledajo, da si čem več merve za živino
spravijo iz vinogradov, ker ti so večidel njih edini
travniki; zat6 pa radi čakajo s kositvo, da jim trava
veča zraste, grozdje pa zadušeno po močnih goricah
po svitlobi in zraku zdihuje; ob enem pa tudi sajenke
terpe, ker je zavoljo obilnosti trave zanemarjajo in
rajši puste, kakor bi pa okoli njih travo izruli in ob
to betvico prišli. Da je temu tako, spričuje tudi to,
da nekteri vincarji le zategadel celo grahora sejejo
po goricah, da si več klaje pripravijo; terti pa naj bo,
kakor rado. To pa ni prav. Star vinorejec je rekel:
„do velike gospojnice (velikega šmarna) mora trava
iz vinograda biti". Ker pa to dostikrat po velicih
vinogradih ni mogoče, zakaj po težkih dogotovljenih
opravilih vinograjskih navadno moški oddirjajo s tre¬
buhom za kruhom; včasi tudi ženske in dekline s
serpmi ali motikami naHervaško odrinejo, da si par
krajcarjev zaslužijo za obleko in svoje potrebe, in
tako le vincarice same travo kosijo. Na vsak način
pa naj se opravi kositev saj do male gospojnice (ma¬
lega šmarna). Pri tej žalostni prikazni je pa vendar
to dobro: da je, ker se pozneje kosi in če utegne med
tem kaka nevihta ali celo toča prihruti, grozdje ne¬
kako bolj v zavetji; verh tega branijo grozdje tudi
tertni veršiči, ki se navadno o kositvi porežejo. V
dobro gleštanem in gnojenem vinogradu zraste trava
4—5 čevljev visoko in še čez.

Kositi naj se začne tam, kjer se je vezatev začela;
kositi se mora poredoma, ne zdaj tu, zdaj tam. Ako
je majhna trava, pusti jo. Dobro je paziti in gledati

- 46 -

pri liositvi na sajenke, ktere imajo še nježne in male
mladičice; inače je vse upanje zastonj, ako se jim
mladičice s travo vred pokosi. Raztresene ženske,
ki le na travo in druge reči mislijo, ne pa na svoje
delo, pa to rade store.

Sedaj se morajo tudi veršiči mladikam porezati,
ker že mladike spodaj začenjajo rujave prihajati, in
je že les blizo svojo visokost dosegel ali dorastel;
toda paziti je na prostor, ali ni za prihodnje grobanje,
ali za polaganje vlačenic in potrebo ključev, da se
prenizko ne porežejo. Tudi na bikih in zaležnicah
se veršiči odlomijo ali porežejo. To porezovanje po¬
maga, da je terta čverstejša, bolj močna in rodovit-
niša, ter se mrazu lože ubrani, grozdje pa pred dozori.

Da se mora pokošena trava zunaj vinograda sušiti,
to se samo po sebi razume. Nespodobno in jako
škodljivo ravnajo torej one ženske, ktere travo v
snope vežejo in je na kole natikajo in ,tako sušč.
Ako kdaj potrebujeta terta in grozdje svitlobe, zračja
in gorkega solnca, gotovo je sedaj skrajni čas, da
se terti in grozdju privoši taneobhodnapotreba: ven
tedaj s travo, ven s snopjem.

§. 14. Od koljatve.

Kolje pri nas navadno skozi celo zimo in leto
po vinogradih postavljeno ostane, in tako le spodnji
del kola strohni in se tudi drugače brez velikih stroškov
in zamude silnejih opravil ne da storiti. Le o pervi
kopi se izpiplje in med terte položi, pri nježnih sa-
jenkah pa mora ostati, da se ne pomendrajo in za-
sipljejo. Vsak kopač pred seboj ležeče kole vzdigne
in je za seboj na že okopani kraj dene tako, da očes
na tertah ne poškoduje, ako ga sam berž za seboj
k terti ne postavi; inače pa poravnači to store. Kol
mora na zgornjem severnem kraji terte 4—5 palcev
od nje postavljen biti, da koreninic ne poškoduje in
ne rani, pri pogrobani terti pa bliže, ker ta še nima
korenin.

Kolje naj ne bo ne previsoko in ne predebelo,
da grozdju sence ne dela, tudi ne visoko ošpičeno,
da prehitro ne strohni in ne odpade; kakošnih 4—5

47 -

čevljev naj je visoko in dober palec debelo, pa lepo
gladko. Tudi je dobro kolje preobračati, to je: spodnji
del, ki je zdaj v zemlji, naj bo vprihodnjič zgorej,
tako se nek kol uterdi in veliko dalje terpi; osti se
le novo kolje.

Kolje tam staviti, kjer terte ni, je potrata; in
vendar se to v mnogih goricah, posebno na sepih
in mejicah najde in vidi, češ, da to je lepo: le ker-
tove pameti ljudjč tako delajo.

Kolje se nareja iz jel; od mladih jel ni terpežno;
v tretjem letu je že po njem; od starejih smolnatih
pa 4—5 let terpi in še dalje. Tisuč tacih kolov je
pred veljalo 10—12 gld., sedaj se ga dobiva po 8 gld.
— Mecesnovo kolje je kaj dobro in terpežno, toda
predrago pride; velj&nad 15 gld. tisočina. •— Kosta¬
njevo in hrastovo je jako redko videti, in je še draže
od mecesnovega. Ogri, ki si krajcarja iščejo, iz česar
ga le dobiti morejo, ga nek sedaj v Radgono pri-
važajo po 12 gld.; tako zakladajo tudi z dervami vse
mesto za majhen denar; sila kola lomi. Toda to za
nas ni pravilo.

Tudi sem videl svilo ali drat po raj dah razpe¬
ljano, namesto kolja, in sohicam pribito; ali za na¬
vadno rabo to ni.

Iz slivovega lesa se jako dolgo terpeči količki
narejajo; naj se torej take priložnosti ne opuščajo.
Taki količki so tudi za nizke brajde sila prikladni.

Najbolji kup pa tudi najbolje terpeče kolje je
akacijevo, ktero se vsako leto lahko seka tam, kjer
je dovolj zasajenih mladih akacij, ki so že v pervem
letu nektere za kol zadosti dehele; le obelijo se in
poostrijo na debelejšem koncu; iz korenin berž še v
obilnejšem številu rastejo. Taki kotički ali prostori
se že najdejo, da se akacijve sajenke ali seme posa¬
dijo ali poseje. Takošna hosta je kaj koristna.

Za en oral goric v najboljšem stanu se potre¬
buje vsako leto dve tisočine kolja.

Terta je že povezana, trava že pokošena, veršiči
na mladikah tudi porezani, pa vincar še-le ne sme
rok križem deržati.

Včasi pridervi kakošen vihar, in velika sreča je,
da je terti in grozdju prizanesel in le kolje poderl.

— 48  —

Zato naj vzame voljno kladivec v roko, in naj z ve¬
seljem poderte kole postavlja in zabija, ako drugače
ne more. Naj gleda na grozdje, da nikjer na zemlji
ne leži ali se je ne dotika; tu naj zemljo odgrebe,
da grozdje ne gnjije. Tako naj pričakuje vesele ter-
gatve. Poprej naj pa še eno sliši.

§. 15. Od odščipavanja listja.

Dva ali tri tedne pred tergatvo dajo nekteri vino-
rejci listje okoli grozdja odščipati, da grozdje bolj
zori. V dobrih, gorkih, toplih letinah, ko je skozi leto
bolj suho ko mokro, je terta meseca oktobra že zrela,
saj od spodaj, in grozdje se lahko praži. V slabih,
mokrotnih, deževnih letinah bo pa malo zdalo in ko¬
ristilo, prej še škodovalo, ker terta se iznebi listja,
s kterim zrak serka in živež dobiva, grozdje pa se
spari, ker nagloma na svitlo vroče solnce pride in
terdo, debelo kožo dobi.

Ako se terta skozi leto primerno glešta in o ve-
zatvi umno ravna, kakor letina donese: vino bo dobro
ali slabo, izverstno ali pa cviček. Ce bi k temu pa
še huda ura ali toča prihrula, pa je škoda še veča.
Ker je pa vse naše delo srečkanje: naj stori torej
vsak, kakor mu je drago. Le pri rumenem klešcu
bi bilo naravnoč ukazano takrat listje odščipati, in to
samo okoli grozdja, kedar se je bati mokre jeseni.
To naj bi se storilo rajše prej ko potlej, ker ta terta
zgodaj dozori, grozdje pa rado gnjije, in bi se tako
nekoliko gnjilobi v okom prišlo, ker bi grozdje več
solnca vživalo. Pri drugih tertah pa bi bilo le v suhih
letinah tu pomoči iskati, kedar kerme za živino pri¬
manjkuje; listje se pa mora odščipovati innetergati,
da očesom ne škoduješ. Sila napačno je z roko mla¬
diko od zgorej do tal vleči, in tako ne le vse listje
omuliti in očesa obrisati, temuč še z listjem vred kožo
po mladikah razčesati: to delo ni le brez usmiljenja,
marveč brez pameti. Varuj se tega.

Sedaj se pa raduj pridni vincar, ker tvoja skerb
in strah skozi leto se bližata zaželenemu koncu; toda
vse naj se zmerno, redno, možato godi, zakaj nevar¬
nosti so še le takrat prestane, kedar je mošt že v kleti.

§. 16. Od stiskavniee (preše).

Preden se od tergatve govori, ne zdi se nam
odveč, da se nekoliko stiskavnica (preša) in stiskanje
ne slovenskem Štajerji v splošni rabi in navadi popiše.

Od spodaj ima stiskavnica dva podvala, dva čevlja
široka in visoka, poldrugi seženj pa dolga. Nad tima
leže štiri tramovi, blizo en čevelj debeli in dva sežnja
dolgi, kteri imajo na konceh glavice vrezane, da se
zagozde primejo in dno lože skupaj žene. Na te se
položi 4—5 dilj; vsaka meri 10 čevljev dolžine, dva
širine, in 3—4 palce debelosti, na koncčh so izdolbene
3 palce v širini in enega v globini, da se poprek po¬
loži v dolbljino po robu spet ena dilja, poldrugi seženj
dolga na tej in uni strani, in en čevelj visoka; zgorej
se jima pa napravi lična lista „pest“, kar znese blizo
poldrugi čevelj višine. Ta stranska stena se z železom
od zgorej doli skozi prevertano pest in diljo spodaj
pod majhnim tramičem močno zaškerne na obeh stra¬
neh. Na drugih dveh straneh se ravno tako dve dilji
blizo dva čevlja visoki in 3 palce debeli položite in
spodaj z zagozdami stisnete z vsemi položenimi diljami,
na koncih pa v sredi z železom zaškernete s popreč¬
nima diljama. Tej štirivoglati podobi, v znotrajni
svitlobi poldrugi seženj dolgi in široki, v stenah pa
poldrugi čevelj visoki, pravi se „kernica, pod, preša",
tu sem se o tergatvi grozdje nosi.

Pri glavicah srednjih dveh tramov, na podvalih
ležečih, ste spet v prednji podval vdolbeni in močno
vterjeni dve sohi „preslici“ z imenom , dva sežnja
visoki in pol čevlja debeli; v zadnjem podvalu pa
tudi dve preslici jako vdelani, in le poldrugi seženj
dolgi, blizo en čevelj pa debeli; obe preslici ste s
poprečnim lesom, „sedlo“ se temu lesu pravi, zgorej
zvezani prednje in zadnje; nad sedlom je pa „konj“
iz hojevega lesa, tako se reče tramiču, ki preslice
prednje in zadnje zgorej skupaj derži.

Med preslicami leži stiskavnik (prespan) na po-
rivavnikih, iz gabrovega ali bukovega lesa narejenih
(riglih), ki so skozi predolbene preslice porinjeni,
3— 4 čevlje dolgi in dva dobra palca debeli, s krat¬
kimi ročniki, v zadnjih preslicah jih je po 6—7 razne
Umni vinorejec. 4

- 50 -

širine potisnjenih, v prednjih pa le en sam „persni
porivavnik" štirivoglati; prejšni se rabijo o stiskanji,
na zadnjem se pa stiskavnik kakor na persih ziblje.
Zato imate prednji dve preslici le vsaka 3 posamezne
štirivoglate luknje, med tem ko ste zadnji dve pre¬
slici blizo 6 čevljev predolbeni, v kterih porivavniki
drug na drugem leže, na njih pa stiskavnik.

Stiskavnik ima pri zadnjem koncu gabrov okrogel
les porinjen, ki sega skozi obe preslici, da ne more
niti naprej niti nazaj, „igla“ se mu veli. Predej pa,
kak poldrug seženj od preslic, ima štirivoglato luknjo,
skozi ktero gre premikavni, tudi v sredi luknjat plohič
iz hruškovege lesa, „žmek“ po imenu; ravno na tem
mestu je pa od spodaj gori okrogla luknja skozi stis¬
kavnik in žmek, skozi ktero se vreteno, iz hruškovega
lesa, po glavicah ali jabelkih pomika, ktero, ko se
zavertuje, stiskavnik gori ali doli žene. Kedar ga gori
žene, morajo se od zad porivavniki izvzeti, da niže
zamore, in se nad stiskavnikom porinejo; med tem
se tudi persni porivavnik izvzame, da se stiskavnik
predej niže premikuje, in tako ves koš stisne. Že
pred od moških, v sili tudi od žensk, z bosimi umi¬
timi nogami zdruzgano in zmečkano grozdje se v 4
perste široko, iz borovice spleteno, 8—10 sežnjev
dolgo ostno (cufto) povije in pomeče; ali pa, kakor
je sedaj že splošna navada, v obroče spravi, kterih
spodnji je največi, zgornji pa najmanjši; temu kupu
se pravi „koš.“ Nad ta kup se okrogla plošča „dveri <<
imenovana, ker zapre verh koša, na vsaki strani z
dvema kratkima ročnikoma položi; na dveri pridejo
plohi po dvoje navskriž in tako versto narede, kterih
zadnji je „mečak“, ki poprek leži in ga stiskavnik
popolnoma prime ali se na-nj vleže in koš silno stisne,
vreteno ima na spodnjem koncu večkrat kakih 15
stotov težko kamneno težilo, in kedar to visi, pravi se:
„težilo visi". To se pa razun pervega koša veselej
godi; pri pervem se zavoljo preobilne soče ne dd
obesiti; takrat se z razdiranjem koša le pol ure čaka,
da se nekoliko obcedi. Pri drugem košu se že težilo
obesi in visi eno uro, pri ostalih pa se prenehuje
poldrugo ali dve uri s predelovanjem koša. Koši se
6 do 7krat narejajo skozi noč.

Tu je popisana le srednja stiskavnica; nahajajo
se pa še veče in manjše. Razun omenjenega lesa, je
drugo vse iz hrastovega. Nekteri posestniki imajo
kaj lične stiskavnice, ne le razno umetno narezljane,
z oljem napojene, ampak celo barvane; taka stiskavnica
veljd 300—500 gld.

Da so naše stiskavnice velikanske in dosti pro-
štora potrebujejo, to se more iz zgorej povedanega
razviditi. Zato imajo nekteri vinorejci stiskavnice v
posebnem hramu, z imenom stiskavnica, preša, iz
kterega moštnarice mošt v škafih v pivnico (klet)
v sode nosijo. Drugi imajo stiskavnico blizo pivnice
pod eno streho, od koder po žlebu mošt v kad, v piv¬
nici na primernem kraju postavljeno, teče. Pri tretjih
se nahaja stiskavnica neposrednje nad pivnico, v ktero
mošt po cevih naravnoč skozi rešeto v kad teče, kar
je najprikladneje.

Pred tergatvijo kakih 4—5 dni naj vincar kernico,
skozi leto razsušeno, z zagozdami stisne, železna ver-
tila zaškerne in potem s kropom zapari, da se na¬
vleče; zat6 naj jej večkrat dno z vodo poliva. Voda
naj do zadnjega dne pred tergatvijo na kernici ostane,
potlej se pa iz nje izpusti, in kernica lepo oplakne,
pomije in pomete. Tudi druge posode, kakor škaije,
brente, pute, čebri, lajte in vse, kar se pri tergatvi
potrebuje, bodi čedno in snažno. Voda naj bo pri¬
pravljena za kuhanje ali parjenje sodov, za umivanje
rok in nog stiskavnicarjev, prešarjev in oplakovanje
lopat, motik in metelj.

§. 17. Od tergatve.

čas tergatve se ne dfi določno vstanoviti, ker
zračje, lega, zemlja, pa tudi različna plemena tert
razni čas odkazujejo. Rivček dozori poznej ko zelena
mušica, ta spet poznej ko žlahtna mušica in klešec
itd. Poglavitno pravilo je, takrat tergati, ko je že naj-
viša zrelota dognana, ker takrat ie največ sladkorja
v grozdji.

Pozneja tergatev kakih 8 ali 14 dni stori veli¬
kanski razloček v obilnosti sladkorja in dobroti vina.
Bolj ko je grozdje zrelo, boljše je; vendar je gledati na

4*

- 52  —

mehko grozdje, ktero hitreje gnjije in se uniči, da
ni škode. Pri najžlahtnejem grozdji, kakor rivčeku,
tramincu itd., ktero še le v svoji prezreloti, rivček
cel6 še-le v pervi gnjilobi najvišo stopinjo žlahtnosti
doseže, je pozna tergatev najboljša; sicer je vina manj,
pa je tem boljše.

Jesenski mraz le nedozorelemu grozdju škoduje,
zrelemu pa ne. Ako sneg na grozdje pade in je to zrelo,
tedaj mu nič ne škoduje; inače pa naj se nekoliko soli po¬
trosi in večkrat pretaka, bo pa tudi dobro, kakor sem
se leta 1859 prepričal v ljutomerskih goricah o vinu,
ktero se je iz grozdja iz pod snega leta 1858 nabralo
in iztisnilo, in prav dobro bilo tudi brez dodane soli.

Vsako pleme bi se moralo posebej tergati: zrelo
posebej in nezrelo posebej, tako tudi zdravo in gnjilo ;
uno bo izverstno vino, to lahko in za domače po¬
trebe. Tako naj ravnajo, ki si slavo pridobiti želč s
prežlahtno vinsko kapljico, in dobro ime zunaj dežele
razširiti prizadevajo.

Manjši vinorejci pa dobro store, ako vse grozdje
brez razločka dozorjeno tergajo in ga ob enem izstis-
nejo, in tudi dobro vino dobe. Koliko je tako vino
bolji kup, toliko ga veča obilnost nadomesti.

Gnjili okus se o pervem pretakanji zgubi in nič
ne škoduje.

Pri vsakem delu je bolje manj ljudi imeti, le pri
tergatvi naj jih bo več, da se pred stiskanje začne,
če mogoče, že po poldne, da se kernica do drugega
dne okoli osmih zjutraj že sprazni tropin, in spet
grozdje na-njo nositi zamore, kedar tergatev več dni
terpi.

Kolikor se grozdja čez dan naterga, mora se
skozi noč izstisniti, da se grozdje ne pari in vgorkoti
(segreje). Tergatev se naj opravlja o lepem vremenu.
V brentah grozdje mečkati je jako nevarno za nošnjo
in cel6 škoda, ker se najboljši mošt razčapljuje.

Kedar je po letu v premer ji 18 stopinj gorkoteR.,
tedaj bo vselej dobro vino.

O času tergatve za naše kraje pa naj se sploh
pomni: Tergatev bi šene smela pred sv. Terezijo za¬
četi, da grozdje bolj dozori in več sladkorja dobi,
pa tudi ne po vseh Svetih, ker je nevarno zavoljo

— 53 -

nestalnega vremena; inače pa se po letini in vremenu
kraja ravni. Le zrelo grozdje naj setergain v lepem
vremenu; suhe, Černe jagode na grozdih se morajo
odstraniti, da mošta ne pijo. Kdor v dežji bere, dobi
res deseti del več, pa tudi desetkrat slabeje vino.
Zrelo grozdje se pozna na suhem, rujavem peclju.
Nezrelo grozdje naj ostane za domlatke. —

Pri tej priložnosti je prav dobro, povezila prereza-
vati, da so mladike proste in se majajo, in ako je velik
sneg, da jih k zemlji pripogne, ker s snegom pokrite
manj pozebejo.

Kedar je slaba letina, kakor leta 1864, in grozdje
ni prav zrelo, od toče jako natolčeno, ali o zgodnem
jesenskem mrazu celo več ali manj pozeblo, tedaj je
dobro, v vsako šesto brento (puto) eno sako (pest)
kuhinske soli potrositi, vino se tako pred očisti, postane
gladkeje in bo potem bolj zdravo. Najbolje pa je,
komur se stroški ne smilijo, v vsaki polnjak spetimi
vedri 25 ali saj 15 funtov sladkorja vreči, se ve,
stolčenega, in to berž, ko je do dveh ali treh palcev do
pilike napolnjen sod, da zdrobljeni sladkor z moštom
vred zavre; poznej bi se sladkor na dno vsedel brez
koristi. Tako se d& vsaki manj sladki mošt zboljšati.

§. 18. Od vinske posode.

Že zgorej smo rekli, naj se pred tergatvo vse
posode, škafi, brente itd. očedijo in osnažijo. Lijavka
(lakomica) in škafi za mošt in pretakanje vina in vse,
kar v to služi, naj bo posebej v čednem kraji hranjeno.

Vse to veljS, toliko bolj od sodov, da so snažni
in dobri, ker v njih vino ostane.

Ako se je skozi leto kak sod izpraznil in je velik
z vratcami, naj se dobro izpere in z metljo skozi
vratca omije. Ker se iz pivnice zavoljo prevelikosti
ne more spraviti, če se ne razdene, zato naj se v
kleti par dni na vratca postavi, da se očedi, potlej se
spet zadela in se mu žveplo vžge, da ga znotraj po¬
polnoma osuši; kar se mora vsak mesec skozi leto
ponavljati. Ge je pa manjši sod, polnjak, mora se
tudi dobro z verigo omiti in zadnjič s čisto vodo
oplakniti, potem se pa v senco na sapo dene z od-

— 54 -

perto piliko navzdol in brez čepa na dnu, da se hi¬
treje posuši; zato je dobro sod precej podložiti, potlej
ga pa na suhem kraji hraniti.

Droži ni puščati v sodu; treba je vse čisto iz
soda spraviti, ker rade gnjijo in smerdljiv duh narejajo.
Svinjam jih je nevarno dajati, ker rade po njih ikre
dobijo. Kako z drožmi ravnati, to bom pozneje povedal.

Nov sod, s petimi vedri, je najboljši za mošt in
zlasti za vino. Staro posodo je treba prej dobro po¬
gledati, ali ni plesnjiva, ali niso droži v nji segnjile,
ali ima inače kak hud, zopern duh. Tak sod se mora
prej popraviti ali z žveplom ali z živim apnom; naj¬
boljše pa je, da se izkuri, to je, dno se izvzame in
se slama ali rožje ali skalje v njem sežge, in tako
ožge ves sod, potem dobro izmije; zadnjič se spet
zadela in zapari s pridjano eno ali več žlicami soli,
ali pa se z vinom izkuha in zapari. Nov sod se s
kropom zapari, kteremu nekteri vinorejci tertnega
listja, kutine, dišeče trave: janževe itd. pridevajo,
sicer pa je ni tako v zmes neobhodno potrebno. Sod
se nekoliko prekucuje in valja, dušek izpusti in zopet
zabije; čez nekoliko ur se voda, ko se je sod že na¬
vlekel, izlije in s čisto vodo izplakne ter ohladi.

Na vsak polnjak se računi 15 brent ali put grozdja;
in tako se berž ve, koliko polnjakov bo treba, ko je
že znano, koliko brent je grozdja.

Vsak les za vinsko posodo ni dober; iz starega,
mehkega in kerhkega hrasta je najboljši. Nekteri tudi
dobre in sposobne sode za vino iz jelovega in me-
cesnovega lesa narejajo. Pravi se, da terd, mladikast
hrast dela terdo, neprijetno, včasi še celo kislo vino;
tega se še nisem prepričal. Menda bi utegnilo temu
mnenju pripomoči tudi to, da se ta les teže obdeluje
mimo pervega kerhkega hrasta. Vendar tudi tak hra¬
stov les ni velikega priporočila vreden, ki ima velike
luknjice, skozi ktere vedno vino moči, in jele zoljem
ali firnižem namazan boljši.

Tudi iz murbnega, slivovega, verbovega lesa je
sod dober in rad dobro vino dela; manje vrednosti
je pa črešnjev ali bukov, gabrov in hruškov, za nič
pa orehov.

- 55  -

Za hrastovim lesom je najboljši kostanjev, toda
zavoljo velikih luknjic namazan ali pohojen naj bo.

Nekteri imajo cel6 kamnite sode; ali predragi so.

§. 19. Od pivnic ali kleti.

Dobra pivnica nareja dobra vina. Pivnice naj so,
kar je najbolj moč, na severnih podzemeljskih hladnih
in suhih krajih, da se vina ne skazijo in obroči raz
sodo ve ne popokajo in tako nenadoma vino izteče;
toplota je za grozdje, pa ne za vino. Take pivnice
imajo po zimi zadostne gorkote, da vino nezmerzne,
po leti pa dovolj hladnosti, da se vino ne pokvari;
vino je v rednem miru. Le v nadzemeljskih kletih v
hudih zimah zmerzne vodena reč, pa vino ne. V sredi
ostane najmočnejše vino, med tem ko je okoli vina
voda zmerznila in se lahko skozi prebiti led pretoči.
Kolikor več je vode med vinom, toliko raje zmerzne.

Takim kletem naj se o poletni vročini s tem v
okom pride, da se jim z zasajenim drevjem senca
naredi in vino hladno obvaruje. Tu so brajde po¬
sebno dobre.

Tudi vetrovi vino jako vzdignejo; zato naj so
pivnice v zavetji, in se jim takrat okna nimajo od¬
pirati. Po zimi pa o silnem mrazu naj se celo z
ajdovico ali ajdinično slamo zadelajo.

Dalje stresovanje ali nabijanje v hišah, pod kte-
rimi so pivnice ali kleti in je vino v njih, ali pa tudi
poleg hiš, da se tla in poslopja stresajo, bodi-si s
sekanjem derv ali strelbo — vse to vzdigne droži. Vino
hoče mir imeti.

Posebno so pa škodljive dišeče reči v pivnicah,
kjer je vino, kakor: kislina, repa,krompir, zelje itd.
ker vino rado tak duh na-se vleče. Kislo zelje naj
se par ur v skledi nad piliko postavi, pa je vse vino
skaženo, tudi najboljše; tega sem se v neki hiši sam
prepričal, naj torej služi v svarilo drugim.

§. 20. Od mošta.

Pervi mošt, ki se v kad nateče, je najboljši; ta
ima najmanj žlemastih delov in droži v sebi, in daje

56 -

najžlahtnejše vino. Ker se koš šest- do sedemkrat
nar e j a, mora po takem tudi mošt razne vrednosti in
lastnosti biti, ki se v kad nateka. Da bo pa vendar vse
vino enako, mora se od pervega mošta, ki se v kad
nateče, v vsaki polnjak 10—12 škafov vliti. Potem
se spet 6—8 škafov v vsak polnjak vlije; sedaj se
z nalivanjem preneha tako dolgo, da je ves mošt, ki
se je iz večih košev izstisnil, v kadi; s tem se
poslednjič dopolni do dva ali tri palce pod piliko, da
mošt v sodu vre in ne izmetuje. Le tako bo vino v
vseh sodih enako. Sedaj se pilika s tertinim listjem
po dvoje ali troje skupaj pokrije, da jih miši ne
odnesč.

Mošt naj se v 24 urah pretoči, da se berž oprosti
velike in debeleje nesnage, čorbe, droži; vino bo tako
dosti prijetneje. Včasi se zamore že za 10 ali 12 ur
v drugi dobro pripravljeni sod pretočiti, ki pa naj
dobi precej žvepla vžganega, da se ostale droži rajše
vsedajo in vrenje polagoma godi, kar se ima vsikdar
pri mladem vinu učiniti; s tem se tudi vino prej iz¬
čisti in dalje sladko ostane, ker bolj rahlo vre. Pri
starem vinu pa ni žvepleno vžiganje neobhodno po¬
trebno, razun da se sod spozna, ali je plesnjiv ali ne.

Ako se še drugi dan terga in stiskuje, je dobro,
te sicer še ne goste droži na koš vliti in je z grozdjem
vred stisniti. Kedar pa to ni, naj se v poseben sodec
vlijo in naj čakajo do februarnega pretakanja; ali
pa se, če je letina prav dobra in grozdje popolnoma
dozorelo, da so tudi droži prav dobre, v v slabo, kislo
starše vino vlijo in se tako zboljša. Škoda pa je, z
dobrim vinom kislo poboljšati, ker malo kislega vina,
kislemu prilitega nič ne zda, mnogo dobrega pa škoduje
dobremu vinu, ker je potem tega manj, uno pa pri
vsem tem ni veliko boljše.

Ko je sod tako napolnjen, začne v gorkem vre¬
menu berž vreti, in to s tem prej, čem bolj toplo
grozdje se je natergalo. Ako v pivnici ni 12 stopinj
gorkote, mošt ne vrč; tako ostane dolgo sladek, pa
tudi dolgo godlja. Mošt od leta 1858 je skozi celo
zimo in še prihodnje leto čutljivo vrel, in sod ni smel
zabit biti, ker je v mrazu izpod snega grozdje na¬
brano bilo.

- 57 -

Navadno silno vrenje terpi le kakih 10—12 dni,
redkokrat dalje.

O dobri letini naj se v pivnice, kjer je veliko
mošta v pervem vrenji, varno bodi, da močni hlap,
hudi dušivec, človeka nagloma ne zaduši.

Nekteri napolnijo sode cel6 do pilike z moštom,
ki o vrenji s pervega izmeče od sebe bolj debele
mesnate grozdne reči, potlej pa pene; te porabijo
skerbne gospodinje za drožice, se pomesijo med pro¬
seno moko, narede majhne hlebčike, ki berž skipe in
je na solncu ali v hiši posuše, da potlej ž njimi
kruh mesijo. Toda zavoljo velike zgube mošta in
potem vina ni svetovati splošnega takega ravnanja.

V drugič se vino meseca februarja (svečana) pre¬
taka, proti jeseni tretjikrat, in prihodnje leto četer-
tikrat; potem naj mirno leži in se z dobrim vinom
dopolnuje, tako terpi blizo 50 let vedno boljše pri¬
hajajoče, razun ako okolšine drugače pokažejo. Dokler
mošt vre, pokrije se sod s tertnim listjem, potlej s
plošnatim čistim kamnjem, zadnjič z hrastovim okrog¬
lim čepom zadeluje pilika, ki pa tudi okrogla naj bo,
da se sod popolneje zadeluje, ko se vino dopolnuje.

Vino se mora dopolnjevati, sicer bi kislo in ka¬
nasto postalo, ker vino vedno izlilapuje in zrak prazni
prostor napolnuje. To se pa s tem odpravi, da se
redno dopolnjava: novo, ko je zavrelo, kar 8 ali 14 dni
terpi, vsaki 8. dan, potlej vsaki 14. dan in zadnjič
vsak mesec. Zato je najboljše onega plemena vino,
kakoršno je v sodu. Ako ga pa ni, naj se saj slabeje
ne jemlje. Stara izverstna kapljica se s čistim kre¬
menom, kižljekom, dopolnuje. Kedar se pa z novim
vinom polni, mora se večkrat pretakati, ker vedno
vre in droži dela. Da se vsikdar čep in pilika snažno
obrisati morata, to se samo ob sebi razume. Kedar
je pa že kan, kar se pri slabem vinu rado najde, je
lijina cev globokeje v vino spustiti, da se z vinom
ne zmeša. Kanasto vino se le skozi čisto ruto pre¬
točeno očisti, in naj se popije.

Belo navadno vino je najbolj terpežno, rudeče je
že bolj nevarno; s tem pretakanjem se pa vsako vino
najpred popravi, včasi tudi, če se mu novega doda
in spet vreti mora.

- 58 —

§. 21. Od raznih posebnih vin.

1. Sirup.

Ta sladki, gosti in prijetni požirek se na Oger-
skem o dobrih letinah nareja, in sicer tako-le: O ter-
gatvi se odbere najbolj zrelo grozdje najslajšega ple¬
mena; jagode se osmučejo, zmečkajo in zdruzgajo,
mošt pa v kotel spravi, v kterem pri ognju zavrč;
potem se vlije v čisto snažno vreče, skozi ktero se
v posodico ali steklenice odceja; posode se močno
zadelajo in na hladen kraj postavijo.

2. Sladili ali samotok.

Ta prijetna, okusna, sladka kapljica se pri nas
prideluje, kedar grozdje civebe o preveliki zreloti v
gorkih letinah nareja, ali je inače prezrelo grozdje
najžlahtnejih plemen, kakor: šipona, traminca itd.
Naj se civebe od šipona in traminca v posebno po¬
sodo odbero, na to se od tretjega koša mošt va-njo
vlije, da se civebi navlečejo in napijo, potem se s ka¬
kim ročnikom premešajo in zdruzgajo, in zadnjič stis¬
nejo ter mošt v sod spravi. Ali pa, kedar ni civeb,
mora se najlepše grozdje zdravo in najbolj zrelo o
suhem vremenu potergati in na slamo položiti, da se j
osuši; potem se jagode odpecljajo v posodo, ktera
se z dobrim vinom nalije v razmeri zgerbančenih jagod,
več ali manj, da se napijo, in se ravna kakor zgorej
rečeno.

Leta 1858 sem videl pri nekem vinorejcu, ki je na
pervi način tri polnjake sladina naredil, in pint (bokal)
za 1 gold. v okolici prodajal.

3. Pclinoyec.

Ta britka, sicer zdrava pijača, ktero sem pred
25 leti na Hervaškem pokusil, dela se tako-le: Sod
se razdni in po koncu postavi; va-nj se na dno perva
versta najboljšega in najlepšega grozdja zdeva, potlej
druga versta pelina in drugih dišečih reči, tretja versta
spet grozdja, četerta pelina itd. do verha sodovega,

- 59

ki se napolnjen dobro zaveči in nabije, potlej se z
dobrim starim vinom nalije skozi piliko, ter za var¬
nosti voljo z verigami terdno poveže, da ga ne raz-
žene. Cez nekoliko tednov, ko se je znotranja zmes
navzela in očistila, je dobra pijača.

4. Pena ali šampanjevec.

Ta pijača veliko šundra dela in se je drago pla¬
čevala; sedaj se tudi pri nas v Gradcu dela in ni
tako grozno draga. To sloveče šumeče francosko vino,
ki se iz žlahtne mušice, rudeče in bele , dela vsako
leto, bodi-si letina kakoršna koli; kedar vino ni dobro
dodenejo toliko sladkorja, da je prijetno in sladko,
ki se pri vrenji popolnoma zedini in razkroji. Vino
očistijo z ribjim klejem, da je čisto ko solnce; da
vino šumi, ne puste ga popolnoma zavreti, temuč
ga s pomladi berž v steklenice pretočijo in terdno
zamašijo in zavežejo. Steklenice na posebne, zato že
narejene liste razpoložijo na glaviško, in je časi
kakošne nesnage, droži, oproste in spet dopolnijo,
ali pa je v pesek potisnejo. Izmed sto jih kdaj kdaj
čez polovico razžene: tedaj ni čuda, daje tako drag.

5 .  Prosta dobra kapljica.

Da se s posebno dobro kapljico brez vsega truda
tudi manj premožni vinorejec razveseliti zamore v
sredi svoje družine, zadobi tako izverstno kapljico,
ako si od tretjega koša steklenice (flaške) napolni,
pretoči in dobro zamaši. Taka pijača je ko ogenj;
m čem stareja, tem boljša.

6. Rudeče ali černo vino.

Rudeče ali černo vino se nareja iz rudečega ali
černega grozdja. Vino dobi rudečo ali černo bojo iz
kožic rudečih ali černih jagod. V ta namen mora
mošt na zdruznjenih in zmečkanih jagodah ali grozdji
v pokritem sodu, da se preveč ne izhlapi (na kerniei
bi se zelo spuhtilo, ker se lahko pokriti ne more),
kakih 14 dni ali tri tedne pustiti, da se prav mošt

60 -

rudečine ali černine navzame in zavre; potlej se na
kernico, spravi vse skupaj, mošt in zmečkano grozdje,
se izstisne ko navadno večkrat do čistega; sodi se
nalij6 po znanem načinu, in se potlej ž njim ravna
kakor z drugim moštom in vinom; toda tako vino je
manj stanovitno in terpežno.

§. 22. Od droži.

Že zgorej je bilo povedano, da se mlade droži,
ktere se v 10 ali 24 urah po pervem pretakanji mošta
dobijo, lahko drugi dan z grozdjem ob enem stisnejo,
če se več dni terga; ako pa to ni, naj se te droži v
slabo vino vlijo, da ga zboljšajo. Tudi jabelčnici ali
hruškovici ne škodujejo, marveč pijači večo moč in
boljši okus dajo. Nikoli pa ni svetovati jabelčnice ali
hruškovice, še tako malo in še tako dobre, vinu pri-
lijati: tako se ne le pijača, temuč tudi polnjak po¬
kvari, da ni za vino. Sicer pa naj se v posebni po¬
sodi droži do spomladi ohranijo, in kar se je vina
učistilo, ker so se droži med tem časom uterdile in
vsedle, pretoči. Droži se z unimi, ktere se o drugem
pretakanji dobe, v eno ali več prav močnih vreč na
kernici vlijo in terdno zavežejo ter eno čez drugo,
in na te dve poprek spet dve napolnjeni vreči, po¬
ložijo, ako jih toliko treba. Nad ta vreča se dveri
denejo s plohi, in kakor navadno izstisnejo, s tem raz¬
ločkom, aa se to rahlo, po malem in pazljivo opravlja,
da vreča ne popokajo: tako se iz dveh veder droži
eno vedro takošnega vina pridobi, kakoršno je na
drožeh bilo. Stare droži ne dajo okusnega vina.

Suhe droži v vrečih se' v kad vsipljejo in z vodo
stanjšajo, in še-ie sedaj se žganje iz njih kuha. Ako
bi se te skuhane droži zopet kuhale, toda zmočnejim
ognjem, bi se voda in rujavo-oljnate kaplje cedile,
in dalo bi to „grozdno olje“, ktero ima popolnoma
vinski okus. V slabo, lahko vino tako grozdno olje
djano, ga jako zboljša.

Take droži, že v drugič skuhane, se potem v kotlu
ali kadi tri ali štiri dni mirno puste, da se počasi
ohladijo, in se zgorej na verhnini in ob stenah terda
skorja napravi, „ vinski kamen“, ki se pobere in proda

- 61  -

kakor uni iz sodov. Ostanki so prav dober gnoj, ki
se na gnojnišče spravi ali pa k najslabejim tertam
naravnost v vinograd.

Tako se droži najbolj koristno in spešno porabijo.
Kdor ne verjame, naj poskusi.

§. 23. Od pošiljatve vin v razstave.

Vsako leto se razpisujejo v raznih deržavah in de¬
želah razstave za vino; zato ne bo škodovalo nekoliko
besedic tudi o tej zadevi spregovoriti v pridobitje veče
slave vinskim pridelkom. Kdor želi vino v razstavo
kamurkoli poslati, naj si sledeče zapomni: Steklenica
naj bo lična, snažna in do zamaška popolnoma na¬
polnjena, čez vse prijaznega in vabljivega pogleda,
z lepimi, z različno bojo olepšanimi napisnimi listki,
ki se z bukvoveznim klejem ali gumijem na stekle¬
nico prilepijo.

Napisi, naj so prav lično in čitavno napisani.
Te besede in mnenje naj se nikomur otročje ne do¬
zdeva : svet je že takov; v steklenici utegne zlata
vredna kapljica biti, pa zavoljo svoje zunanje slabe
ali nobene mikavne vabljivosti nikogar ne briga, mimo
se gre brez pogleda na zlato robo.

Vino za razstavo mora biti dobro, čisto in lepo;
mora se že pred olepšati in očistiti v drugi požvepljeni
posodi, potem pa za kakih 8 dni po pretaki s čistim
ribjim klejem (Hausenblase) očistiti, da bo svitlo ko
solnce. Ko  je tak6 vino popolnoma čisto in svitlo,
ne spravi se po čepu ali .pipi, ampak po vlaku, naj¬
bolje po cevi iz gutaperče ali gumilastike, ktere en
konec se v sodec drugi v steklenico do dna postavi,
iz posode mirno v steklenico.

Zamaški morajo na tistem koncu, kjer se vina
dotikajo, brez luknjic biti; zato naj se pred v čisto
vroči vodi razmočijo, dobro obrišejo in s strojem
(mašino) v steklenico potisnejo, ali pa s kakim lesom
tako v steklenico zabijejo, da tik vina pridejo. Od
zunaj se zamašek tik stekleničnega vratu odreže, s
cinkovim papirjem ovije in terdno z motvozjo zaveže.

Vino poblojeno, motno ali kalno, in ktero se na
boji (barvi) preminja, naj se ne pošilja v razstave;

62  —

to bi škodovalo ne le raz stavni k u, ampak vsemu vinu
ondašnjega kraja.

§• 24. Od brajd.

Med vsemi sadonosnimi rastlinami je terta naj-
sposobniša, da se ž njo koristno olepšajo stene, svisli
in brajde. V vsaki obliki in podobi se zamore spešno
obdelovati. Pri parnah, hlevih, stenah, drevji, brajdah,
veselišnicah (Lusthaus) se majheni trud z velikim in
obilnim sladkim pridelkom, večkrat bolj ko po go¬
ricah v nekih letinah odškoduje in poplača. Vsako
leto navadno kratkočasno njeno obdelovanje se po-
verne z denarjem iz prodanega grozdja in po pri¬
delani pijači za domače potrebe.

Vem za nekega verhovščaka, ki ima eno terto
na hruški razpeljano, od ktere navadno vsako leto
2—3 vedra vina prideluje; inače pa goric nima. Dru¬
gega posestnika poznam, ki v svojem vertu, četert
orala velikem, na brajdah, med gredicami postavljenih,
z raznimi tertami 12—15 veder vina dobiva; veliko
grozdja pa še proda in ga družina pozoblje. Jaz sam
sem leta 1864 na brajdah največ grozdja natergal,
ker ga tam silna toča ni tako ostro oklestila.

Vino iz brajdnega grozdja sicer ni posebne do¬
brote; lahko in mehko je brez ognjene moči, tedaj
ni za prodajo. Ali ker je vendar dobra pijača za te¬
žake in domače potrebe, in se v enem letu popije,
ker terpežno ni in stanovitno, stroškov pa nobenih
posebnih ne vzrokuje: zat6 naj se ne zanemarja tako
lepa prilika s toliko obilnimi obrestmi, ki se še s tem
lahko pomnožijo, da se odločijo za brajde izverstna
plemena, kterih dišeče in prijetno grozdje se v bliž¬
njih mestih drago prodaja.

Med te plemena se štejejo, kakor je že v večem
številu spredej popisanih in se nektere le zavoljo lah-
kejega pregleda ob kratkem tu ponovijo, sledeča:

1. Žlahtnina muškatna.  V dobri legi in pri¬
jetnem vremenu dobi grozdje sila dober muškatni
okus, ki mu pa v slabih letinah popolnoma manjka.
Za zobanje je perve verste, jako terpežna terta in
dozori v začetku meseca oktobra.

- 63 —

2.  Kerhljikovec. Ima prijetno sladko nježno
meso, je rodovitna terta, zgodaj dozori, že zadnjega
septembra, in je terpežno grozdje ter splošno ljubljeno.

3. Žlahtninabela.  Ta terta zasluži zavoljo
svoje zgodnje zrelote, že zadnjega septembra dozori,
svojega prijetno-sladkega okusa in terpežnosti v ohra-
njenji pervo versto za zobanje in splošnega zasajanja.

4. Žlalitn ina pariška.  Ta terta daj e iz verstno
grozdje za zobanje, želi pa topli kraj in zavetje.

5. Žlahtn inarudeča.  V močni dobri zemlji
je jako rodovitna in ni zberljiva, se zamore na za-
hodnji ali izhodnji strani zasaditi. Ko so jagode po¬
polnoma rudeče, tedaj so najboljše.

6. Muškat černi._  Terta želi topli zavarovani
kraj, ne prenaša mokrega vremena in prevelike vro¬
čine, tudi je nježna o cvetji, ima najlepše černo grozdje.
Terta je sila rodovitna izmed vseh plemen, in ima
velike večkrat čevelj dolge grozde, ki navadno terto
pokrijo, da človek ostermi o njeni obilnosti; toda
muškatnega okusa nima.

7. Muškat beli.  Ta terta dobro stori v za¬
vetji na toplem kraji v močni zemlji, je za olepšanje
zidovja in svisel itd. V dobrih letinah daje drago
izverstno dišečo, jako sladko grozdje, ktero se dobro
plačuje.

8. Žlahtnina kraljeva.  Ta terta se s tem
odlikuje, da so vsi deli rudeči. Jagode že po cvetji
rudeče prihajajo, kar jo povišuje; daje za zobanje
priljubljen grozd in se na reznike obrezuje.

9. Žlahtna mušica rudeča.  Za nizke brajde
je najsposobneja, v pervih letih močno v les žene, potlej
je pa jako rodovitna.

10. G o s j e n o g. Kdor hoče obširen prostor ali
kraj ob poslopji ali drugej z eno terto pokriti, je ta
najboljša, zavoljo svojega lepega odrastka, prekoredne
rodovitnosti in posebnosti svojega grozdja. S to terto se
celo dvorišče lahko pokrije in s tem prijetna senca dobi.

Kar se tiče obdelovanja brajd, povedali smo že
pri posameznih tertnih opravilih; tu naj se le to še
opomni, da se biki na brajdah ne smejo previniti,
kakor se rado po vinogradih z biki dela. Na braj-
dinih bikih bodo prihodnje leto spet biki in rezniki

— 64

puščeni, zato se presukniti ali natreti ne smejo, le s kon¬
cem niže privezati, da ves tertin sok v prednje očesa ne
tišči. Da se na brajdah stari les z enim ali dvema,
tudi z večimi, pa slabimi rezniki iztrebiti mora, to
je že rečeno. Gleda naj se le na to, ali je terta močna
ali ne; pervi se več naloži, zadnji manj. Tudi ni po¬
zabiti svitlobe, ktere grozdje potrebuje, da se vse ne
pomota kakor snop, in tako senca dela. Vse naj bo
lično in koristno razpeljano, da se mladike med in
nad grozdjem lahko povežejo. Mladike, ktere niso za
prihodnjo rabo, ali pa predolge, te se slobodno pri-
tergujejo; le zaležnic ni tergati, ampak porezati, kakor
je že zgorej omenjeno. Pamet, bistra glava bo ostalo
izpeljala, da bo hasnovito in razveseljevavno.

O sajenji tert blizo zidin je treba vedeti, da se
terta najmanj 2—3 čevlje od stene zasadi, in še le
potlej, v drugem ali tretjem letu bliže pogroba, ker
pri steni vlage nima; živež terta od zunanje zemlje
dobiva, kjer svoje korenine razprostira. Luknje, ktere
miši skozi steno narejajo, morajo se zamašiti.

Da se na različne načine tudi v posodah za okna
terta lahko rodovitno obdeluje, in se iz nje vsake baže
podobe napravljajo, tega se bo iz vsega popisanega
in povedanega vsak vinorejec sam lahko prepričal,
in če se mu zljubi, to tudi poskusil.

Tudi od hranitve grozdja se le toliko omeni, naj
se tisto grozdje za to odloči, ktero je terde kože in
prav dozorelo, naj se pusti na brajdah, dokler je le
moč, potlej pa v hladnem suhem hramu obesi ali p«
na suho slamo položi, da se nekoliko posuši ali zvene!
tako se da zlo dolgo, včasi celo do novine ohraniti'
Grozdje mora biti zdravo in čisto; ktero je za to naj;
prikladneje, razvidi se lahko iz popisanih plemen. ZatA
ne kaže dalje od tega govoriti, ker poglavitna reč
je: pridelke pomnožiti in blagostanje povikšati.

§. 25. Od sovražnikov tert-

Ob kratkem se naj nekoliko pove od sovražnikov
vinske terte, da se pridni vinorejec tudi tem ve ju¬
naško v bran postaviti.

1. Vinorejec sam.

Marsikteri vinorejec z nenaravnim in napačnim
obdelovanjem terto terpinči in sebi največo škodo dela.
To se godi o kopi, obrezovanji, pletvini itd., ako se
ne gleda ne na moč in lastnost terte, niti na zemljo
itd. Pri umnem, rednem in skerbnem opazovanji in
obdelovanji bo pa vinorejec vedno z večimi pridelki
odškodovan, ako se derži po razmerah navedenih
pravil.

2, Drevje.

Posebno visoki černi les : hoje, smreke se morajo
odpraviti, ker terta njih hlap in puhtenje serka, in
tako grozdju, ako ga še nekoliko v bližini zraste, ne¬
prijeten okus daje. Isto škodljivo je sadonosno visoko
drevje blizo ali celo v grabicah vinograda, ker terta
svitlobe in solnca želi, pod drevjem in v senci pa
grozdja ne stori. Zato naj orehi, kostanji, jablane,
črešnje, hruške niso preblizo goric; v vertu naj so.

3. Štiri noga le živali.

Psi, zajci, lesice itd. veliko škodo narejajo, ker
veliko grozdja poškodijo in uničijo, ako se ga navadijo ;
zajci celo terto oglojejo in ohrustajo. Postreljati je,
to je najbolje. Tudi miši in podgane sila veliko kvaro
storijo. V njih luknje se naj borovice natlači ali po¬
ložijo krogljice, napravljene iz krušne meče, v ktero
se fosfor ali glavice od vžigalic pomešajo.

4. Ptice.

Najhujši so borovnjaki, škvorci, drozgi in vrabci,
ki v trumah priletajo, jagode snedo ali raztergajo, da
je potlej muhe, mravlje, ose itd. popijo. Tu dobro
store uni, ki blizo gozda terto z belim grozdjem za-
sade, ker rudeče ali modro grozdje srake in druge
ptice pred zagledajo. Nekoliko jih tudi klopotci ostra-
»ijo, bolje pa je odganjati jih ali streljati. Gnjezda
os in seršenov se naj pokončajo, mravljinjaki pa s
kropom poparijo.

Umni vinorejec.

5

66  —

5. Šilček (viličar), Rebenstccher.

Ta stvar je silo škodljiva drevju in terti, inače
lepa stvarca; navadno je svitla, zlato-zelena, z rude-
čimi nogicami, truplo je skoraj štirivoglato, od zad
o kroglasto, moški ima na vratu dva ostna (špici). Ne
zasučejo samo listja, v kterih jajčica zalegajo, temuč
kavernike (grozdiče) in mladičice prebodejo, da se
vsuše. Poklati jih je najbolje, zasukano listje pa
pobrati in sežgati.

6. Hrošči.

Tudi ti veliko škodo delajo, zato se naj pobirajo
in pokoljejo, ker dado dober gnoj.

7. Mraz.

Kedar skozi zimo terta pozebe, najprej glej, ali
je s koreninami vred pozebla. Taka se mora izruti.
Ako je pa samo nad zemljo zmerznila, taka se naj
z boljšo začepi tako: v staro terto se luknja zverta
in nova mladika va-njo vtakne in obveže ter z zemljo
zasuje; dobro je pri nji znamenje napraviti, da se
lože obvaruje pervo leto.

Spomladanski mraz še bolj škoduje terti ko zimski,
ker ta posamezne vniči, uni pa sploh mladičice po¬
pari. Ako je mraz Škodoval meseca maja, tedaj naj
se veče mladike do enega očesca porežejo, nektere
celo grozdje imajo, ki ga pred niso imele.

Tudi je dobro, kedar se je bati spomladi v jasni
mirni noči brez vetra, da bi utegnilo zmerzovati, da
se zažgo na večer velike kupe vlažne, mokre slame,
plevela in germovja. Tak ogenj napravi veliko gostega
in mokrega dima, ki se vleče čez vinograd; ta dim
pa tudi zrak tik tal napolni z vodenim soparjem, in
to brani, da zemlja ne zmerzne. Ko je mirna noč
brez sape, ostane dim na mestu; toda vsi bi morali
tako ravnati.

8. Smod in plesnina.

() smodu se mora terta na novo do enega očesca
obrezati, kakor o spomladanskem mrazu.

67 —

Za plesnino so pa različna sredstva iztuhtali, ka¬
kor: žvepleniti terto, s pepelom gnojiti itd., ali naj¬
bolj je terto močno ohraniti, jo umno obdelovati in
s popisanim gnojem jej v pomoč prihajati, ter vse
dobro odzgorej pričakovati: zakaj le edini Bog je, ki
bo terto ozdravil. On daje rast in vse, kar imamo.

§. 26. Od zboljšanja stiskalnic-

Gospoda si veliko prizadeva, kako bi se stiskanje
grozdja polehkotilo, zboljšalo in z manjšimi stroški
opravljalo, pa vendar popolnoma delo dognalo. Iznašli
so že različne stroje ali mašine (stiskavnice), toda naših
navadnih stiskavnic (preš) še ni nič nadomestilo, tem
manj prekosilo. S tem pa ne rečem, da ne dobimo
kedaj boljših, priličniših novih stiskavnic, ki ne bodo
tolikega prostora potrebovale, pa tudi druzganje grozdja
z nogami odstranile; kar je dostikrat manj vabljivo
gledati, posebno ko so še ženske na kernici podvezane.

Ker se tedaj rabijo skor povsod stare navadne
stiskavnice, kakor so popisane v §. 16, zat6 je želeti,
naj bi tam, kjer se na novo delajo in stavijo, ne bile
na tako visoki podvali, in vretena se niže spustila,
da ne bo treba visoko po več stopnicah na kernico
grozdja nositi, ampak od tal naj bi se lahko čez pesti
na dno (pod) iz brente vsipavalo; tako bi se dosti
blata odstranilo, kterega inače brentarji na Črevljih
v kernico ali dno nanosijo, in večkrat cel6 v moštu
čapljajo in hodijo, ko grozdje nosijo. Nekoliko se
temu v okom pride, ako se deska čez pesti položi
ali v kernico na kratkih nogah klop postavi.

Taka vsa nova stiskavnica velja 300—500 gld.;
nektere so jako lične in obširne. Škoda, da toliko
prostora jemljejo in veliko podstrešja potrebujejo;
včasi je stiskavnik sam nad 4 sežnjev dolg, kernica
pa dva sežnja široka in dolga.

Za polajšanje stiskanja in spešnega urnejega
opravila, nam je mlin (kista) z dvema valekoma znan
in ni drag: za 2, 3 gld. se dobi. Mlin se v kernico
postavi, in dva človeka, eden na eni strani, drugi
na drugi verti valeka tako, da se valek proti valeku
obrača ali verti. Nad valekoma je grod ali kišta,

5*

- 68  -

zgorej širja, spodaj ozka, da grozdje samo med valeka
pride. V grod ali kišto se iz brente grozdje vsiplje,
valeka se zavertita, in že je vse grozdje zmečkano
na podu z moštom vred; mošt se v kad odceja skozi
rešeto, peceljni in jagodine kože se pa proč porivajo.
Tako je veliko več prostora na kernici, kakor bi ga
bilo, ako bi se celo grozdje v kernico nosilo. Potlej
se ta drobiž na en kup, ki se „koš“ imenuje, v cufto
ali, kakor je sedaj že splošna navada, v brezove obroče
pomeče; nekteri imajo celo železne, ki so pa manj
prilični zavoljo teže. Na ta koš pridejo „dveri“, na
te plobiči križema, kterih zgornji je „mečak“; vreteno
dva človeka ženeta in stiskavnik se vleže na mečaka
in tako koš stisne. Ko se še težilo na vretenu vzdigne,
ktero je skozi žmek visoko zgnano, stisne se koš
silovito; zakaj stiskavnik sam ima nad 50—80 stotov,
k temu še težilo na vretenu kakih 15 stotov ali centov.

S cufto, ktera je iz borovice spletena, 4 palce
široka in 10 sežnjev dolga, in menda zavoljo nepri-
ličnosti in težkega vzdigovanja že iz navade in rabe,
stiskajo le še stareji vinorejci; inače je pa jako ter-
pežna do 30 let in še čez. Ako se varno rabi, ne
potrebuje popravka, med tem ko se obroči skoraj
vsakokrat popravljajo.

Koši se razdirajo in narejajo 6- do 7krat, od po¬
poldneva in skozi noč do druzega dne; s pervim se
le pol ure čaka, z drugim eno uro, z ostalimi pa pol¬
drugo ali dve ure prenehuje. Tako se 10—12 pol-
njakov natisne ali napreša skozi noč; pa bolje kaže
manj in čisteje, ko dosti in slabeje.

Tropine se za žganje porabijo, potlej pa svinjam
dajejo; nekteri je pa proč mečejo. Naj bi je saj na
gnojnišče pometali!

Kjer imajo take kište (mline), ljudje lahko do
večera tergajo, in dosti več obero, ker se jim ni bati
velikega kupa na kernici; na večer berž stiskavničarji,
3_4 jih mora biti, zamorejo stiskati, in mošt nobene
sile ne dela. Sicer je pa bolje pred začeti, popoldne berž,
ko je že kakih 90—120 brent na kernici, z druzga-
njem in z mečkanjem, da si stiskavničarji vsaj ne¬
koliko proti jutru počijejo, posebno takrat, kedarter-
gatev skozi cel teden in še dalje pri enem vinorejcu

— 69

terpi. Zato je dobro več ljudi za tergatev najeti,
da od osmih zjutraj do opoldne ali do ene po poldne
omenjeno število brent grozdja natergajo. Zobanje
naj tu lastnika ne ostraši; zakaj to je vse eno: ako
je tergaveev veliko, bodo se enkrat nazobali; ako jih
je pa malo, bodo pa ti večkrat zobali, ker morajo
večkrat in dalje tergati.

Na tropine nekteri vode nanosijo in dajo je ski¬
sati, potlej pa stisnejo. Iz začetka je to pijača, „ludra“
imenovana, potlej pa je jesih. Ko bi se to ponavljalo
in še kakih 10—12 funtov sladkorja na vsako vedro
pridevalo, tedaj bi se pijača sila pomnožila, pa tudi
draga bi bila.

Tako po priliki sta dva Francoza delala in ve¬
liko halabuko, vrisk in ropot po svetu zagnala. —
Nam tega ni treba, ker, žalibog! še naravnega in do¬
brega vina draže prodajati in ga dalje čez avstrijske
meje dober kup spraviti ne moremo. Tega se hočemo
prepričati v sledečem sestavku.

§. 27. Vinska hidra s sladkorjem ali tro-
pinsko vino.

Tu naj stoji ves sostavek, ki sem ga razglasil
v „Novicah“ 1. 1865, str. 338, od besede do besede,
da se ob kratkem razvidijo vse okoliščine unega leta,
in delovanje vinske ludre s sladkorjem. Sestavek se glasi:

Sila malo se je letos v onih goricah, kjer je lani
toča vse pomandrala, grozdja natergalo. Tej pomanj¬
kljivosti je nekoliko še spomladanski mraz in nepri¬
jazno vreme o času cvetja pripomoglo. Ali tako lepo
dozorjenega grozdja še ne pomnim, kakor je letošnje.
Ne le šipon je imel, rekel bi, polovico zgerbančenega
jagodja ali civeb, tudi mavrovina (portugizar) in celo
rivček, pečen in rumen (žolt), ki je letos največ in
najlepšega grozdja dal, se je kerčil na nekterih tersih.

Da se je letos v mnogih goricah, posebno v rad¬
gonskih, natergalo malo grozdja, vidi se na priliko
iz tega: Eden je dobil iz nograda z 19 orali komaj
27 brent, drugi na 3 oralih poldrugo brento ali puto
grozdja, manjši posestniki so pa grozdje ali pozobali,
ali, če ga je brenta bila, po 2 gld. prodali. Toda

- 70

kapljica bo izverstna, ktera se že v kadi po 80 gld.
štertinjak plačuje brez posode.

Tudi jaz sem le 31 brent natergal v enem vino¬
gradu na enem oralu. In ker je mošt ko olje, mo¬
rajo tudi tropine prav dobre biti in po tem bolje, ker
je bilo veliko civeb, ktere se izstisniti popolnoma ne
dajo. Zato si mislim, bilo bi škoda, ako bi se te pri¬
ložnosti ne poslužil in si en polnjak ludre s sladkorjem
v poskušnjo ne napravil, češ, ,,ako je že krava preč,
naj še tele gre“, ako je ne zadenem , kakor graški
tednik priobčuje.

Šestkrat dam izstisniti ali koš napraviti iz nater-
ganega grozdja, ter napolnim dva polnjaka. Drugi
dan ob osmih zjutraj oprostijo koš in ga puste. Ob
devetih dam 40 funtov sladkorja v grudah, prav do¬
brega, na kernici (stiskavnici) razdrobiti, tedaj 8 funtov
na 40 bokalov vode. Potem prekopljejo koš in ga na
stran v kernici spravijo. Sedaj nanosijo vode za en
polnjak pa sladkor, ki se berž raztaja, potlej pa tro¬
pine razgernejo. Popoldan pretočijo mošt in tudi droži,
okoli 30 pintov ali bokalov, to je > vsedenega, gostega
mošta, zaukažem na kernico med vodo in tropine vliti.
Vse to dam dobro premešati, da se tropine navlečejo.

Cez 4 dni in noči grem gledat in si mislim, da
bo ta mešanica vrela in se skvarila; toda mošt v sodu
ni veliko gibal ali vrel, še manj pa tropine na oslad-
korjeni vodi; menda, ker je o tergatvi precej hladen
veter vlekel, potlej pa je dva dni deževalo in nekoliko
merzlo bilo. Dam torej napojene tropine poteptati in
trikrat stisniti, to je: trikrat koš narediti; vsakokrat
je tehtilo (vaga) eno uro viselo. In tako dobim en
polnjak ali 5 veder ludre s sladkorjem.

Po okusu se nič ne loči od mošta: mastno je,
pikeče, sladko, le bolj prazno, mehko, vodeno od
pravega mošta se okuša, kar je naravno. Menda bo
vrelo v sodu, in se tako razvilo in razodelo, kakošne
važnosti daje to početje. Inače pa stane vkupno pol¬
njak 14 gld. 48 kr.

Toliko priobčujem za zdaj. Ko se bom pa pre¬
pričal o terpežu in lastnosti te pijače, bom dragim
našim vinorejcem naznanil.

Pri Negovi 14. oktobra 1865.

71  -

i

Na to razglasilo morem že sedaj odgovoriti, ko
je tropinsko vino s sladkorjem že veliko čez polleta
staro, in sicer sledeče:

Vinska ludra s sladkorjem je delala v sodu ka¬
kor uno čisto in naravno pridelano : je vrela (šumela),
ali bolj na tiho in mirno, tudi gren (čern) se je po¬
kusil na-nj za 8 ali 10 dni; vendar se je že takrat
precej grenko ali britko po peceljnih okušalo, in to
še tudi sedaj prevladuje, čeravno je za 6 tednov pre¬
točeno bilo in srednji škaf droži imelo; kar bo se
menda po času zgubilo, pa tudi ludra pošla. —

Inače je lepe, svitle, rujave boje; ne kislo, ne
sladko, ne vino, ne jabelčnik ali hruškovec, z eno
besedo: ne ve se, kaj se pije; prazno, lahko, mehko,
brinjeva predsili; nekoliko bolje od naravne vode:
žejo ti ugasi.

Da je temu taka, čuditi se ni; saj jelenekterim
mogoče kemijsko reči razkrojiti in tako pomanjkljivost
umetno nadomestiti. Komur so znane te-le reči: alkohol
(moč), ogelna kislina (oglec), sladkorja obilnost, kis¬
lina, droži, vode ne reči, potrebno primerjanje ozračja,
gorkote, vlažnosti itd. skozi leto, v tropinah, moštu
ali vinu, od kterega leta je: ta naj z umetnijo po-
množuje, popravlja in zboljšuje svoje pridelke, ako
si noče drago pameti kupiti. S tem manj je pa to
priporočila vredno tem, ki si naravne dobre pijače
v zadostilo za domače ljudi in težake iz grozdja od
tert na drevji razpeljanih, od brajd na stenah in po¬
sebej postavljenih, iz jabelk, hrušelt, in celo iz tropin
jabelčnih, hruškovih in grozdinih prosto ludro lahko
popravljajo brez posebnih stroškov; inače pa saj dober
kup si je lahko poskerbijo.

Ce je slaba letina, bode vino slabo, kislo; in to
z boljšim vinom popravljati, je očitno škoda; po takem
je boljšega vina manj, kislo pa ni zboljšano. Tedaj
najbolje: dobri kup ga prodati, in se tolažiti: „da
nisi goric prodal", temuč le kislo vino; ali pa ga
sam popij, če se ti čreva ne smilijo: popravljajo naj
vina barantači, kakor jim drago. Za dobra vina se
pa tako kupci potegujejo.

- 72 -

§. 28. Opravila za vsaki mesec v leta.

Ko je tako vse leto v vednem strahu in bojazni
pred nevihtami in drugimi nesrečami mirno prešlo;
ko je tergatev veselo dognana, in mošt v pivnicah
in hramih že svoj prijazni duh okoli razširja, naj
skerbni in pošteni vinorejec na novo misli, česa je
tu ali tam treba. Zato bo berž po tergatvi pod vino¬
gradom ali na drugih homcih zemlje na kupe na¬
metal, tako imenovane „oslice“ delal, in jim po verhu
jame napravil , da je z gnojnico poliva in zboljšuje,
ter si tako dobre persti pripravil za grobanje, sa¬
jenje in sepe , ne pa, kakor nekteri neporedni, ne¬
umni vincarji delajo, po vinogradih živine pasel, —
česar noben umen vinorejec ne terpi.

Da se mladi vincar lože ravna in spominja svojih
opravil, zato se mu tu ob kratkem ponavljajo :

Mesca januarja (prosinca). Zavoljo snega
in mraza se ne da veliko storiti ta mesec; vendar
so večkrat prav lepi dnevi, v kterih se lahko kaj
dela, na priliko:

Za nov vinograd ali kjer se stara nerodovitna
z novo boljšo terto zasaditi misli, naj se zemlja o
lepih dnevih, 2-3 čevlje prekopuje, da se zrahljd
in dobra poveršna zemlja na dno, slaba pa na vzgor
pride. Stara izruta terta s koreninami vred se naj v
pervo na dno pomeče, in še-le na-njo dobra zemlja.
V taki zemlji se sajenke in ključi najrajši prijemljejo,
rastejo in rodijo, v deviški zemlji celo brezi vsega
dodatka.

Kjer je močvirje in zategadel grabice ozke, vi¬
soke in mnoge, da terta gobava ne postaja, kar jej
pa malo pomaga — naj se grabni 4—5 čevljev globoki,
enga do dva pa široki izkopljejo. To se do 2 čevlja s
kamenjem, kremenom, vejami, hlodjem itd. napolni,
ako se nočejo za take vodotoke posebne perstene
cevi kupiti in vložiti, kar bi rekel vekoma brez po¬
pravkov terpi, potem pa z zemljo zasuje, da se voda
odceja in rast pospešuje. Na tako vsušenem kraji se
morejo veče in širje grabice narediti; mejic pa ni
treba širokih delati; 3—4 čevlje so zadosti široke, da
se lahko trava, gnoj itd. sem ter tje nosi.

- 73 -

Naj se pripravljajo jame 2—3 čevlje dolge in
še čez, ako misliš več sajenk ali ključev saditi po
redu; globoke naj bodo te jame dva čevlja, enega
pa široke, kjer se ima s pomladi terta saditi.

Take jame so jako pripravne za spomladansko
sajenje.

Naj vincar napravlja kole iz hrastovih ali kosta¬
njevih vej, ker ostali les se mora za potrebniše reči
oberniti, 4—5 čevljev so zadosti dolgi. Tudi iz sli¬
vovega lesa so jako terpežni koli; za palec debele
akacije se morajo za to rabo presekati.

Gnoj, ki se pa mora z zemljo pokriti, in meša¬
nica (kompost) naj se v vinograde nosi.

Zadnjič, ako zavoljo slabega vremena ne moreš
zunaj delati, popravljaj si svoje orodje, motike, lopate
za metanje grozdja na koš, sekire, nože, vijenke,
škarje, lestvice, metlje, brente, škafe, jerbase itd.

Mesca februarja (svečana). Kar se ni ja¬
nuarja dognalo, to naj se zdaj stori. Kjer so ferte
položene in pokrite ali v slamo zavite, naj se opro¬
stijo in odmotajo, ako se ni več bati hudega mraza,
kar se na nekterih mestih z brajdnimi tertami
godi.

Pri obrezovanji terte se mora vselej na zrele,
zdrave in močne, rodovitne mladike gledati; večkrat
so drobne čverste mladike bolj rodne od debelih z
velikim sterženom. Take naj se na rod, z dvema
bikoma in reznikoma obrezujejo , inače pa na kratke
reznike; po tri, štiri se jim puščajo. Naj se pazi na
sad, plod in na prihodnji močni les ; grobanju enega
leta, sajenkam do tretjega, ključem pa do četertega
se nič ne naklada ; pervo navadno nima grozdja v dru¬
gem letu, zadnje se pa mora bolj vkoreniniti. Ako
je škodoval zimski mraz, naj se vsa pozebljina po¬
reže tik debla; inače pa do čverstega zdravega očesa.
Rez naj se naredi vsikdar med očesoma, bolje više
ko niže, da se zgornje oko ne zalije ali osuši; stari
kremplji se pa morajo odrezati in skorja odderzati.
Na čiruniče ni kazno rezati; kjer misliš čirunič na¬
rezati, naj bo reznik, in dobro boš zadel. Obrezuje
naj se terta vsikdar takrat, ko še ni muzga v nji;
jeseni ali zgodaj s pomladi, naj se le v vinograd

- 74 —

more, kar je večkrat o lepem vremenu od devetih
zjutraj do treh popoldne menda mogoče. Ne gledi
na druge, in ne rekaj: „drugi tudi še ne režejo,
kopljejo" itd.; čem pred je delo dogotovljeno, tem
bolje je.

Po toči nabite, ranjene mladike so dobre za bike,
da so le očesca zdrava; pa za drugo rabo ves les ni.

Mesca marca (sušca). O obrezovanji naj se
vzamejo mladike za ključe od zdravih dozorelih tert,
ki so močne in če tudi ne debele, imajo pa gosteja
očesa in tanek steržen, ter so čverstega lesa in rodne.
Ako je mogoče, naj bo za en palec starega lesa na
ključih, kjer vsajeni največ koreninic spustijo; inače
se pa spodnji konec tik očesa prereže na ključu, ki
v zemljo pride. Po 30, 50—100 se jih poveže in v
zemljo pogrebe, ako se berž v rožjenišnico ne polo¬
žijo en čevelj dolge, pošev pol čevlja saksebi, da se
koreninice ne tergajo in ranijo, kedar je izkopujejo
in dalje sade. Tudi ključi s tremi, štirimi očesi so
dobri za rožjenišnico; potlej se o presaditvi globokeje
položijo, kakor nova pognana mladičica dopušča, da
jej samo eno oko zunaj zemlje ostane.

Z grobanjem se najhitreje vinograd zgosti, potem
z vlačenicami; toda to se naj le takrat dela, kedar
skozi leto ni bilo toče in je terta dozorela. Pri vla-
čenicah je to dobro, da, če tudi miš ali červ, iz kterih
postanejo hrošči, vlačenico pohrustajo, še vendar stara
terta čversta in zdrava ostane. Kjer v raj dah ena
ali več tert ven pride, tam se od bližnje terte z zdravo
mladiko prostor napolni, ali pa cela stara terta po-
groba in rajda dopolni. Dobro je, da taka vlačenica,
ako na mestu ostane, gnoja dobi; ako se pa presadi,
tedaj ga jej ni treba. Pri grobanji pa gnoja naj ne
zmanjkuje ali saj prav dobre persti; če se spodaj še
vejnika dobi, je pa še. bolje.

Tudi cepiti terto je dobro, komur se ne vnoža,
z boljšo in rodovitnejo; to hitro poboljša terto; le
pervo leto je paziti pri okopavanji na cepljenje, da
se ne pogrudi. Cepi se kakor drevje, toda šest palcev
v zemlji najbolje kaže; ali pa se luknja v staro terto
zverta in žlahtna bolja mladika va-njo vtakne, z ilovico
zadela in s cunjo obvije, ter terta z zemljo zasuje.

- 75  -

Brajde naj se tudi otrebijo in okopljejo. Naj se
skerbi za bičje brezovo za povezila bikov in brajd;
toda brezinih veršičev ne rezati, na stranskih vejah
se naj poišče. Tudi špagovina ali zaverniki so za to
dobri. Kop se zdaj začne.

Mesca aprila (malega travna). Kar se ni
marca zgodilo, mora se doveršiti zdaj. Perva kop naj
bi se v začetku marca opravila, inače pa saj do polovice
tega mesca. V otepi kopati, je polovica obrati, dalje:
dobro kopati, je pol gnojiti. Okopi se kolje izpiplje
in polaga, ne meče med terto, in berž za seboj na
okopani kraj k terti postavlja 3—4 palce nad terto
severnega kraja, da jej sence ne dela. Močneja terta
dobi močneje kolje, slabejša slabeje. Pri mladih sa-
jenkah in grobanji se kolje ne izpiplje , da se sadež
ne pomandra in pohodi ali celo zasiplje. Kolje naj
bo brez skorje in gladko, 4—5 čevljev visoko.

Nov vinograd se zdaj sadi, ako se ni že jeseni
ali pred pervo kopjo, da nježne sajenke ali ključe
aprilovo deževno vreme večkrat namaka in se zemlja
okoli njih vsede; inače pa ne škoduje tudi poznej,
celo o Janževem saditi: vendar prej je boljše. Jame
naj se poprek ali po dolgem brežine izkopljejo in
dobre sperstenine va-nje nasiplje, da sajenke ali ključi
saj po jamah dobrega živeža najdejo, kjer je slaba
zemlja.

Berž po pervi kopi se morajo sepi nasipati, da
se očesca na bikih in reznikih ne otepejo, grabice in
mejice sčistijo in strebijo, in jame v nižavah naredijo,
da voda zemlje ne odnaša. Od sepov naj se ne vleče
brez pomisleka o kopi preveč zemlje preč, sepi da
se lože iz grabic napolnijo, kjer druge nanošene zem¬
lje za to ni; tudi ni treba jih previsoko nasipavati. Ce
je terta že stara in visoka, pogrobaj jo.

Potem se biki privežejo z brezovim bičjem, špa-
govino ali zavernkami h količku ali k lastni terti; ne¬
koliko se morajo previniti po vinogradih, ali na brajdah
pa ne, in s prednjim koncem niže privezati; toda
paziti je treba, da se ne zlomijo in da si mladike
potlej sence ne delajo. Na že rahle pognane popke
gledaj, da jih ne obrišeš in potergaš ali omuliš.

O pervi kopi se najmanj pol čevlja globoko koplje,

— 76 —

in koreninice se do tretjega člena porežejo, posebno
pri grobanji in mladih sajenkah, da terta globokeje
korenine poganja in se tako hitro ne uniči. Gnoj se
deva blizo terte, v težki zemlji plitveje, 4—5 palcev glo¬
boko, v lahki peščeni pa tudi čevelj globoko, zgornja
zemlja pa vsikdar k terti pristeržuje. Taka kop je
zlata vredna. Po malo, pa dobro naj se koplje.

Mesca maja (velikega travna). V tem mescu
se prejšnja dela dokončajo. Ključi se v rožjenišnico
pošev razpoložijo in pogrebejo, ako se to prej ni zgo¬
dilo, da-si so že pognali. Tako se dalje tudi nov vino¬
grad ž njimi zasaja. Potem je drugo okopavanje bolj
plitvo in rahlo, da se plevel zatare in zemlja nekoliko
zrahlja.

O pletvi se vse odbere in poterga, kar ne kaže
za drugo leto, da bi se pleše zagrobale ali terta zni¬
žala. Namladičicah, posebno bikovih, morajo se ob enem
veršiči do dva lista nad zadnjim grozdekom odšči-
povati in vse nepotrebne izrastlike pobrati, da terti
živeža brez koristi ne jemljo. Inače naj se pa puste
mladike tudi brez grozdja za prihodnji les, za zni¬
žanje terte, ako je visoka in je mladika spodaj iz
starine izrasla; ali paziti je, da se mladičice z grozdjem
ne potergajo.

Tudi novo zasajeni vinograd se zopet zrahlja, da
mladičice čversteje in bolj ravno rasti zamorejo ; kjer
mladje ne morejo ven, naj se zemlja varno in paz¬
ljivo odgrebe, da se ne osmuče. Dostikrat se pre¬
zre o rezi in kopi sajenka, da raste potlej na vsa
očesa in mladičice so šopku podobne; tu naj se naj¬
močnejša pusti, vse druge pa potergajo, inače ne bo
ni ena, ni druga kaj prida. To isto naj se stori o
smodu ali kedar ktera terta v germ zeleni in nobene
prave mladike ne požene, da namreč najmočnejšo
mladičico pusti, ostalo pa vse pobere in pomuli; tako
bo živahne j e rasti jela.

Ako ktera dobra stara terta medlo (kumerno)
raste, vzemi kravjeka in scavnice, še bolje živinske
kervi, prilij jej toliko ali dvakrat več vode, pomešaj
vse dobro in daj nekoliko dni stati. Potlej odgrebi
pri terti na zgornjem kraji zemljo, pa tako, da do
korenin ne prideš, vlij 2—3 pinte (bokale) tega

- 77

zdravila proti večeru v jamo, in pusti jo odperto
skozi noč, potlej jo pa zasuj.

Ako bi v tem mescu mraz ali toča terto poško¬
dovala, morajo se iznova obrezati, saj bolj odgnane
mladike, ker še za reznike mladika dozori.

Mesca junija (rožnika). Ako se zapazijo kje
nepotrebne izrastlike na bikih, reznikih ali starini, naj
se še zdaj omulijo; zaležnice pa pritergujejo ali od-
ščipavajo.

Na grobanji, sepeh in mejicah, pa tudi mende po
grabicah v dobri zemlji terta močne mladike dela,
ki tako rekoč vidama rastejo; naj se vežejo čem prej,
tem bolje. To je jako brani in obvaruje pred točo
in viharji, in lepo ravno rastejo. Ker so pa kerhljive,
morajo se pazljivo od zemlje vzdigovati, da se ne
odkerhnejo. Vežejo se z reženo slamo (tudi pšenična
je dobra), dva čevlja dolgo. Dve betvi na dvoje djani
ste zadosti za eno vezilo; napravi se jih po dvoje,
troje itd., kolikor dolgost potrebuje; dobro je pove¬
zovati, kjer je treba; mladike se morajo nekoliko
proti zemlji pritisniti, da lepše grozdje zunaj na zračji
in solncu visi; nikoli se ne sme listje, tem manj pa
še grozdje vmes povezati. Vez se naj ne odlaga. Do
zadnjega tega mesca se ima vez dogotoviti.

Mesca julija (malega serpana). Kjer se še
ni vez dognala, naj se berž doverši. Terta, ktera
nima grozdja ali inače za prihodnjo rabo potrebnega
daljšega lesa, zamore se zgorej v šopek povezati;
tako naj se zvežejo tudi druge terte pritlikovčeve
podobe, bodi-si z grozdjem brez kolov, včasi pa tudi
dve terti z mladikami na sred nju postavljeni kol,
da se tako kolja prihrani, kjer ga ni neobhodno treba.

Tu pa tam se že morejo veršiči na mladikah pri-
tergovati, da grozdje in les bolj čversta postaneta,
predno dozorita, in se tako mrazu lože ubranita. Na
novih mladikah, kjer zaležnice poženo, ne smejo se
potergati, ampak veršiči porezati 2—3 liste nazaj.

Ako je burja kolje poderla, naj se postavi in
grozdje oprosti, kjer se zemlje dotika. Tudi trava se
že mora začeti kositi.

Mesca avgusta (velikega serpana). V tem
mescu je dobro vso travo po vinogradih pokositi

- 78  —

in jo odpraviti; v snopeh na kolji se ne sme po go¬
ricah sušiti, da grozdju ne dela sence, ktere najmanj
potrebuje, in da grozdje zračja in svetlobe več dobiva
in gorkote vživa.

Kjer je grahor za gnojenje posejan, mora se,
predno je v cvetji, podkopati, da grozdja ne zaduši;
kosite v naj se varno opravlja, da se grozdje ne
pobije ali podere. Isto naj pazijo tisti, ki v tretjič
vinograde brez grahora okopujejo, dane bo več škode,
ko prida.

Med gospojnicama (šmarnicama) naj se vejnik
dela, ki je jako koristen pod grobanjem. Najboljši
vejnik je iz jelševih vej z listjem vred; tudi je dober
od okleščenih živih mej , ali pa po hostah nekazno
germovje: mlade topole, ternje, škrobotinje itd. Vsa
taka zbrav, v majhne snopičke, en čevelj dolge in
pol debele, povezana, je izverstna podlaga pri ka-
košnem koli grobanji. Naj se torej ta jako hasnovita
reč ne zanemarja in tudi tam vpelje, kjer še doseh-
dob ni v navadi, postavim v ljutomerskih in radgon¬
skih goricah; se ve, da se mora potem globokeje
grobati: to pa vendar nič ne škoduje.

Mesca septembra (kimovca). Nekteri še v tem
mescu vinograd v tretjič okopujejo, ko se grozdje
začenja mehčati, kar pa ni velike vrednosti, ker
grozdje je po tem sila potolčeno in zmlačeno. —Vejnik
se naj dodela, kolikor ga bo treba, trave po goricah
ne sme več cemperja biti. Nekteri odščipujejo tudi
listje, da grozdje več solnčne gorkote dobiva; pa bolje
je veršiče prirezovati mladikam, da bode les čver-
steji in rodovitneji in da grozdje pred dozori z lesom
vred, tako listje že samo po sebi od zrelote odpade
do tergatve. O deževnem vremeni se še celo ne sme
odščipavati, ker bi gnjilo. Pri klešcu bi še bila iz¬
jema, ker ta terta zgodaj dozori in njeno grozdje o
mokroti beržgnjije; ali le okoli grozdja bi se jej naj
odščipalo in precej zgodaj.

Kjer grozdje na zemlji leži, izkoplje se jamica,
da prosto visi in ne gnjije. Kedar ose ali seršeni
grozdje serkajo in pijč, morajo se gnjezda poiskati in
pokončati. Tako se morajo tudi mravljinjaki, ki

- 79 -

drevju in grozdju jako škodujejo, s kropom popariti
in ugonobiti.

Mesca oktobra (vinotoka). Da se boljša ple¬
mena tert za pomnožitev poznajo, zatd se v tem
mescu zaznam vajo z apnom na starini, s tresčico v
kol poprek vtaknjeno ali s kako cunjico obvezano.
Kernica se kakih 4—5 dni pred tergatvijo s kropom
zapari, da se navleče; vsa druga posoda naj bo čista,
snažna in pripravljena.

Tergatev se ne začenja povsod ob enem času
zavoljo raznega podnebja in različnosti tert, kterih
ene prej, ene pozneje dozorijo. Nekteri vinorejci žele
veliko imeti vina; ti prej tergajo; kterim pa Je za
boljše vino mar, tergajo poznej. Pri nas na Štajer¬
skem najbolj kaže, tergati od sv. Terezije do vseh
Svetnikov. Vince bo, kakoršna je letina, suha ali
mokra, vino dobro ali slabo. — V dežji naj se ne
terga, naj se povezila prerezavajo, da bo terta prosta
in se majala. Mošt se ne sme nikoli v slab, plesnjiv
sod djati; ta plesnjevi okus se nikdar od vina ne
spravi: sam ga boš pil.

Pri tergatvi nai so ljudje vedno pošteni, zmerni
in v božji dobri volji.

Mesca novembra (listopada). Kjer je potreba
in skozi leto toče ni bilo, naj se zdrave terte po-
grobajo, vlačenice položijo; tudi iz rožjenišnice naj
se sajenke presade. Ako vreme dopušča, mora se
terta obrezovati; rane se prej zacelijo, očesa se s
sokom bolj napolnijo in napno, in tako rodovitneje
postanejo; tudi se ne jokajo; močno je slabi, če se
s pomladi pozno obrežejo in solzijo. Slaba terta se
mora na kratki reznik obrezati, da k moči pride in
si opomore ali pa jo pogroba, če ravno ima eno mla¬
diko. Na drugih krajih terto polagajo in jo z zemljo
ali listjem pokrivajo; kjer se d4, naj se tako stori,
saj pri bolj nježnih in občutljivih tertah. Na brajdah
se pa terta v slamo povij e in obveže, in tako
mraza obvaruje. Kjer je pa že obrezana in terta v
rajdah stoji in je nizka, more se z zemljo osipati
in tako zoper mraz obvarovati. Kjer so vinogradi
na ravnini, tam se vse skozi tako dela.

Mesca decembra (grudna). V tem mescu se

— 80

zemlja, dobra perst iz „oslic“ in gnoj v gorico nosi.
Tedaj naj se gnoj z zemljo pokrije, kolikor se da o
zmerznjeni zemlji. Peščeni vinograd se mora vsako
tretje leto pognojiti, ilovnati s težko zemljo pa vsako
peto leto najmanj.

Ako se skerbno groba in zasaj a in dobro okopu j e,
bode vinograd vedno močen in veliko pridelkov do-
našal. Se celo takrat, ko drugi, ki bi le tergali in
tergali in mnogo natergali, vinogradu pa nič ne dajali
— tako rekoč skozi perste gledajo, bode se umen
vinorejec veselil nad svojim pridelkom iz svojega
dobro oskerbovanega vinograda. Kravo le dojiti, klaje
jej pa ne dajati, to bi vsak bedak rad.

Se ve da se ves vinograd na enkratne pognoji;
to ni mogoče, temuč tako in toliko se mora vsako
leto grabic pognojiti, da se najmanj tretje v pešče¬
nem, peto Ičto pa v ilovnatem vinogradu z gnojem spet
tje pride, kjer se je pred tolikimi leti začelo; inače
se pa mora tam gnojiti, kjer je les najslabeji, in tako
dalje: kar je vse eno. Kedar se pa še druga dela dajo
opravljati v tem času, naj se doženo.

Inače naj pa si mladi vincar in pridni obdelo-
vavec vinograda oddahnem odpočije, da se z veselim
upom v novem letu novih, zopet obilnih pridelkov
razveseljuje, sebi in drugim v blagostan, kar mu iz
serca vošimo.

§. 29. Pregled, kako vinograd enega orala
poplacnje stroške skozi leto.

V sledečem razkazku podajam častitemu bralcu
pregled, kako vinograd enega oralapoplačuje stroške
skozi leto. Zaznamoval sem si je za svoj pomnež
vsako leto od goric po svojem rajnem očetu podedo¬
vanih od leta 1848 do konca leta 1865. Očividni so
veči pridelki od leta 1856 naprej; to pa od tod, ker
sem se leta 1854 na domačo milo mi zemljo preselil,
in tako večkrat priložnost imel, gorico videti in jo
krepko obdelovati.

Splošni stroški za en oral vinograda znašajo 50 gld.
vsako leto.

Umni vinorejec.

6

- 82

Doklada.

§. 30. 0 nekterih gospodarskih rečeh.

Dobro in koristno je vinorejcu tudi o gospodar¬
skih rečeh kaj vedeti; zakaj večkrat se mora poga¬
njati za gospoda po njivah, travnikih itd. in ga na-
domestovati. Pa tudi samemu vincarju in prostemu
poljedelcu je treba v sedanjem času kaj več vedeti, ko
le hruške peči. Svet napreduje v raznih iznajdbah,
stroški so vedno veči; kdor tedaj ne maha naprej,
zaostane s kislim obrazom sebi in drugim v nadlogo.

Zatorej ponujam tu vinorejcem nekoliko poduka
o njivah, travnikih, o živinoreji, o sadnem vertu in
o gozdu.

a) Od njiv.

Vincarji navadno nimajo veliko njiv v svojo rabo,
in zato ne kaže obširno o poljedelstvu govoriti. Naj
to, kar imajo, dobro obdelujejo, ne le vincarji, temuč
tudi drugi posestniki. Kjer so njive na homcih ali
na brežinah leže, tam se ne sme navzdol orati, temuč
poprek, da se dobra zemlja ne odplavi brez koristi
na ceste in v grape.

Ako je peščena njiva pognojiti, mora se na gnoj-
nišča ilovice nametati; kjer pa je ilovno polje, naj
se peska primeša gnoju; tako se svet popravi in
zboljša. Da bo veselih pridelkov pričakovati, treba
je ž' njiv vse stran spraviti, kar sevi ali obdelovanju
škodovati zamore. Kamenje naj se skerbno pobira in
ž njim potje poravnajo, kteri so večidel sila slabi za
ljudi in za živino; pečine je treba, ako so v zemlji
izkopati ali izstreliti, in kar je moč z njive spraviti,
če ni mogoče pervo leto — pa drugo.

Okoli njiv se mora nepotrebno germovje in hrasti,
ki jako škodijo setvi, posekati; kjer so pa žive meje,
naj se ponižajo, da žitu sence ne delajo in se mer-
česi ne rede. Mejnike je treba spoštovati ko lastno
punčico.

Ogoni naj so široki, ker se na takih več prideluje,
razun če je njiva močirna; v peščeni zemlji pa že
celč ni treba ozkih ogonov.

83 —

Leta 1856 kupim njivo, en oral veliko, in prašam,
koliko je ta njiva pridelkov dajala, imela je ozke
ogone. Reko mi: v najboljši letini priraste na njej
6 kop žita. Jaz dam iz 16 ogonov 8 napraviti, in od
tistega časa pridelujem 10—12 kop: razloček očividen.

Za seme se mora vselej najlepše in najteže zernje
odločiti; tako zerno ima močno kal, včasi dve po tri
betvi požene. Zato ne kaže v dobri zemlji pregosto
sejati, celo ozimine ne, posebno če se še jeseni precej
vkorenini.

Sejejo in sade naj se take reči, ktere več haska
ali koristi donašajo, in se lože v denar spravijo ter
so potrebnejše, postavim: pšenica, koruza, merkvica
(korenje), bob, fižol, leča itd. Koruzo je dobro poprej
s terpentinovim oljem pomočiti, da je ptice ne požr6.

Ako se z gnojem tako i’avna, kakor je v začetku
popisano, bode ga povsod zadosti, in vsaka njiva za
razna semena sposobna in dobra.

Svetovati je, naj bi se kmetovavci strojev ali
mašin čedalje bolj posluževali, tako bi veliko več
pridelovali in na sev manj zernja pometali, delo pa
bi hitreje od rok šlo, česar se pri sejanji koruze z
mašino vsak lahko prepriča.

Oj, da bi se posestniki porazumeli in razmetana
svoja zemljišča skup djali, da bi jih ne imeli tako
oddaljenih in razkosanih! —

Naši vinorejci, pa tudi drugi posestniki, radi dosti
živine redč, ker to je njih blago. Dobro; naj pa
tudi za veliko kerme skerbe s tem, da si travnike
zboljšajo, detelje na njive in po travnikih na razme¬
tane kertine posejejo, ter si pese obilno pripravijo
za-se in živino. Kjer je več njiv, naj se cela, kjer
jih pa ni, naj se pod goricami ali saj po dva ali tri
ogone na njive in celo po sadunosniku nemške detelje
(lucerne) poseje! Zato mora zemlja dobra in precej
globoko zorana ali prekopana biti. Ta majhni trud
pa tudi nemška detelja obilno povrača skozi 15—20
let in še dalje brez vsega opravila, k večemu da se
jej z mavcem kdaj kdaj postreže. Daje se po štirikrat
v letu kositi. S pomladi, ko je še vse rujavo, že ta
zeleni, ker več čevljev globoke korenine dela in jej
tudi nobena suša ne škoduje. Tako ne bo trebalo

6 *

- 84 -

po gozdih in dragih ptujih krajih trave skrivoma na¬
birati ali krasti, kjer se večkrat mlado drevje s travo
vred pokosi, kar je sila gerdo in greh.

Po travnikih nekteri iz jarkov izkopano zemljo na
obe strani nakupičijo v podobi jezov; potlej se pa
čudijo, od kod da mokrota na travnik prihaja, in da
kisla merva raste namesti sladke. Na tak način voda
v travnik prihaja, ali odtekati v jarke in grabne ne
more, ker jo jez zaderžuje. Zato naj marljivi vincar
in skerbni gospodar take jeze pri grabnih, homce in
zvišave na travnikih v nižave in mokrotne kraje raz¬
vozi in razgerne, da se voda lahko v jarke odceja.

Ako je pa kak studenček kriv, da je travnik
močiren, naj se po travniku brazda vreže ali izkoplje
rov pošev, ne z ravnima stenama, če tudi čevelj globok;
zgorej naj bo čevelj širok, na dnu pa ozek. Kjer je
treba 2—3 čevlje globokega grabna ali jarka, naj se
izkoplje za čevelj širok in tako globok, da se more
voda v glavni jarek odtekati, njemu na dno naj se

so dobre tako položene, da ena , 0 0  ,

pa na njima v jarku leži); to naj se z vejami pokrije
in z zemljo spet zadela in poravnd: tako se voda od¬
ceja v glavni jarek, zverh pa lepa trava raste. Sicer
pa tudi ne prizadene preveliko stroškov, kdor si
perstene cevi omisli in je tako v globok jarek po¬
loži, da se ena druge derži, in so nekoliko nagnjene
proti glavnemu jarku, kamor se ima voda odcejati; ali
jarka ni treba tako širokega kopati. Zadnjič se tudi
ta z zemljo zaspe; travnik bo suh in dobra merva
bode rastla.

Na tako nasipani in poravnani travnik se s pomladi
seneni drob, travna semena ali detelja poseje; dru¬
gače se pa kisla merva s potrošenim pepelom berž
v deteljo in sladko kermo spreoberne.

Ako so travniki bolj suhotni, naj se jeseni z
gnojem ali z gnojnico, kteri se dva dela vode prilije,
pognojijo. Tudi s pepelom, sajami, apnom, mavcem,
celč s krompirjevo natjo (zelenjadjo) se travniki gnoj e.

Voda naj se, kjer se d&, le s pomladi na travnike

b) Od (ravnikov.

dene kamenja, sosebno kremena

— 85 —

spušča, in sicer, dokler ni trava že za dva palca dolga.
S pomladi se mora s travnikov vse dračje pobrati,
gnoj, jeseni raztrošen, pograbiti in na kupe spraviti,
potlej pa nagnojnišče ali sperstjo zmešan v vinograd
ali na njivo ž njim; tudi kertine razkoplji in jarke
iztrebi, in ves ta trebež na gnojnišče zvozi. — No¬
benega germa po travnikih ne terpi. Mejnike spoštuj,
posebno o kositvi.

Navadno kosijo travnike okoli sv. Vida. Kosi
naj se takrat, kedar je trava že večidel ocvetela;
inače ni niti seno, niti slama, niti otava. Otava pa
se kosi, kedar je toliko zrastla, da ni upati veče.

Ako je pa travnik tako močen in dober, da se
da trikrat kositi, je prav, pervikrat kositi zadnjega
maja ali ko začenja cvesti; drugič zadnjega julija,
ali kedar otava dosti velika zraste; in tretjič zadnjega
septembra, ali kedar vreme dopusti in velikost trave
kaže. Se ve da se takemu travniku mora v pomoč
priteči, bodi-si z gnojem, bodi-si z zredčeno gnojnico,
da zamore trava globoke j e svoje korenine v zemljo
poganjati, in da se po vodi nanošena razna semena
lože in hitreje vkoreninijo. Kar še potem zraste, naj
se pokosi ali o suhem vremenu popase.

Vsa merva, bodi-si seno ali otava ali kar si bodi,
mora biti dobro posušena, in se najbolje hranuje
pod slamnato streho v skednju ali v parnah; toda tu
morajo podloženi biti tramovi, da spodnja merva ne
operhne. Včasi je slabo vreme o kositvi in se ne da
na travniku do dobrega posušiti, tedaj naj se v senci
tako sklada, da pride ena lega slame, druga merve itd.
Tudi je dobro, jo osoliti in stlačiti, da se skisa.

Hrani naj se seno posebej, ktero je za konje in
vole, in pa otava posebej, ktera je za molzne krave.

Tošelj (divji čebul) se rad po neštevilnem semenu
zaplodi tudi na dobre travnike. V jeseni požene iz
čebula po pokošeni otavi berž kake 3 — 4 palce dolgo,
bledo-rudeče cvetje, prihodnje leto pa so bombeki
polni z obilnim semenom; ti naj se pokosč, ako ga
popipati ni mogoče, z zelenim precej velikim perjem
vred, kakor hitro se zapazijo glavice med perjem,
in zelenjad za gnoj oberne.

— 86  —

c) Od živine.

Lepa živina je posestniku ponos. Lepo živino
bo le tisti imel, ki jo ljubi; pa tudi živina bo njega
ljubila. Pregovor pravi: kakoršen je človek do živine,
takošen je do človeka.

Živine naj vsak posestnik, torej tudi vinorejec,
le toliko redi, kolikor je lahko preredi. Boljše manj
pa dobro, kot veliko pa slabo; verjemi, zgube ne bo
nikjer. — Tudi terpinči je ne, ker je to zoper za¬
poved božjo.

Živini se mora vsikdar zvesto, in sicer v obrokih
kerme dajati; ne preveč na enkrat, daje  pod se
ne vleče, temuč večkrat toda toliko, da se nasiti;
poslednjič se napoji ali v hlevu ali se na vodo žene,
tako se ob enem tudi sprehodi.

Kermi se živina trikrat na dan: zjutraj od petih
do sedmih, opoldne od ednajstih do ene, zvečer od
petih do sedmih. Na nekterih krajih sem videl le
dvakrat na dan živini klaje dajati in jo kermiti, in
sicer od osmih do desetih pred poldnem, in popoldne
od treh do petih; pa to ni priporočila vredno. Tudi
mi se radi trikrat na dan nasitimo, in verh tega še
kakega namečka ne čertimo, marveč želimo; tem
bolj pa živina, ki nam pomaga vse opravljati in nam
vse daje, kar ima. To ume vsaka kmetica, želarkinja
in vincarica, ki komaj čaka molže, in to po trikrat
na dan.

Pasti živino je potrata in velika zguba; na slabih
spašnikih živina terpi in gnoja nič ni; le jeseni se
sme na dobrih pašnikih o lepem vremenu pripustiti.

Vsak večer naj se živini dobro nastelje; tudi
ilovica je dobra stelja; izkida pa po leti vsak teden
dvakrat, po zimi pa enkrat, iz konjskih hlevov pa
vsaki dan, da konjem kopita ne gnjijč.

Hlevi naj so snažni in čedni, brez pajčevin in
zračni; ni dobro, da so po leti vedno zaperti.

Gnojnica (scavnica) se mora iz hlevov po položenih
žlebih v gnojniščno jamo brez over odcejati, da zidovje
škode ne terpi in da živina na suhem stoji. Pri snago-
Ijubnih ljudeh sta v vsakem dobro vravnanem hlevu
v kakem kotičku: kertača in češelj (strigel), s kterima

- 87  -

se živina snaži in čisti, kar jej sila dobro tekne: to
je pol klaje.

Živina se ne sme naglo prehladiti; vroči, potni
živini se ne sme dajati niti jesti, niti piti, dokler se
ne ohladi. Ako zboli, pokliči učenega in skušenega
zdravnika; nikoli pa ne kliči neumnega mazača. Ža
rano merzla voda pomaga. Ako se je prehladila, s
slamo jo ribaj in odeni. Ako jo napne, vzemi nekoliko
neugašenega apna in z vodo jej ga v gobec vlij ali
pa nekoliko salmijaka, ki ga v lekarnici ali apoteki
dobiš; to zadnje pomaga hitro, ko bi pihnil. Kdor
pa želi več o tem vedeti, naj si kupi „živinozdravilstvo,“
ktero sta spisala dr. J. Bleiweis in dr. Strupi vLjubljani.

Tudi sol za lizanje živini jako koristi; inače jej
pa kaj dobro tekne s slano vodo poškropljena suha
kerma ali klaja, ktero s slastjo je; toda preveč soli
se jej ne sme dajati.

Pretepajo in terpinčijo živino le hudobnega serca
ljudje; le taki pravijo: „Saj ne moli, in tudi v nebesa
ne pride pa tudi ti ne, dokler boš tak. —

Z brejo živino posebno lepo ravnaj in jo oskerbuj ;
bolj jo kermi, ker za se in za mlado več živeža po¬
trebuje, vendar ne preveč, da ti ne zboli; ta ti pre¬
moženje povekša. Le neusmiljeni bedaki brejo živino
po trebuhu ali po glavi in očeh tepo in bijejo, jej
velika bremena nakladajo in v klance ž njo dirjajo,
po kerčmah posedavajo in serkajo, živino pa brez
klaje zunaj puste, potlej pa z brejo kobilo lete ali
naglo jezdarijo proti domu, bodi-si v ravnicah ali po
klancih. Enako sirovo in neumno je, ovce poditi ali
pripustiti, da se breje krave bodejo itd.; vse to spravi
žival v nevarnost, da utegne zvreči.

Manjše živali, kakor ovce, svinje ne potrebujejo
pomoči o rojstvu, kobile in krave pa večkrat. Takrat
se mora izučeni živinozdravnik poklicati. Mlado ži-
valšče pusti materi, ki ga najbolj redi in varuje; le
svinje včasi svoje mlade raztergajo in požro. Mlade z
žganjem namazati, je smerti obvaruje. Teleta in žrebeta
pa naj so v maternem toplem hlevu posebno po zimi;
ni tedaj usmiljeno, mlade v drug hlev zapirati in je
ob rokih k materam spuščati. Ako so matere zel6
molzno, naj se pomolzejo, da mleko ne zastane in se

— 88  —

ne sterdi in tako vime ne zboli, dokler mlado vsega
mleka brez škode ne posesd. Kdor hoče mlado žival
odrediti, mora jo najmanj 6—8 tednov pri sescu
pustiti, dokler se navadne kerme priuči. Kedar je
mati na paši, naj tudi mlado skaklja, to mu koristi.
Kedar matere ni, daje se mlademu mlačno moknato
mleko. Da se mora mati v tem stanu dobro rediti,
to se samo ob sebi razume, to materi in mlademu jako
tekne. Perva in zadnja teleta so za mesarja. Ako
želiš veliko žival, moraš veliko mater imeti; bik tu
nič ne pripomore. Pravijo: kdor hoče teličko, ko se
krava poja, naj jo poprej pomolze; kdor si pa bikca
želi, naj kravo s polnim vimenom k biku žene.

Tele se zadosti odebeli pri materi skozi 4 do 5
tednov; kedar se mu pa še jajca v mlačno moknato
mleko priterjajo in dajejo, bode pa ko cmok debelo.
Odraščena goveda se po majhnem debele ali pitajo,
in sicer tako, da se jim iz začetka dobrega sena in
v poparjeni rezanici repa, pesa, korenje itd. daje;
potlej pa se jim klade več dobre kerme potresene,
tudi korenstva kuhanega ali sirovega, nekoliko osolj-
njenega z oblodo na debelo zmlete koruze, rži itd. daje.

Svinjam se iz začetka z dobrimi pomijami repa
daje, potlej gosteje, vmes kuhano ali sirovo zrezano
korenje, pesa, kompir, ječmen itd. Želod da terdo mast.

Svinjina se mora vsikdar prav dobro v vreli vodi
skuhati ali speči; to isto naj se zgodi s klobasami,
mesenimi in drugimi, v kterih je kaj svinjskega droba,
tako se mogoče trihine pokončajo, in jed je zdrava.

d) Od sadonosnega drevja.

Kakor naj ima vsak vinograd svojo rožjenišnico,
tako naj bi imel tudi vsak sadonosnik svojo drevesnico,
izktere se prazni prostori v Sadovniku nadomestujejo.

Vsak človek ljubi sad, tem bolj ako je žlahten,
ker je zdrava jed; tudi vincarju ne preseda.

Sadonosno drevje je ali divje ali žlahtno. Divje
ni vredno, da žlahtnemu prostor krade. Zategadel
se morajo na priličnih solnčnih krajih in legah: pod
vinogradi, po brežinah, pri potih in cestah, pri hišah
itd. divjaki, ako žlahtnih dreves ni dobiti, že jeseni
posaditi; ako pa to ni mogoče, naj se jim jeseni vsaj

- 89

jame izkopljejo, da se s pomladi v dobro pripravljeno
zemljo redoma presade in cepijo.

Za cepljenje so le leseni popki, ki so sredi veršnih
mladik nastavljeni in najlepši; mladike se pri cep¬
ljenji za 3 popke prikrajšajo, da lepše žen6. Ti cepiči
se z verhov žlahtnih dreves urežejo, predno muzga žene
in se ohranijo v persti, palec globoko zakopani.

Požlahtnujejo se divjaki različno; tu naj se na¬
vadno cepljenje omeni: boljše je jedro od lupine.

Cepi se v razklad. Deblo se gladko odreže, raz¬
kolje in žlahtni cep pri strani v podobi zagozdice
v nežlahtno deblo tako vtakne, da se lub z lubom
sprime; cepa spodnji popek naj bo noter obernjen,
da se deblo prej zaraste in pokrije, oboje se pa s trakom,
z voskom namazanim, poveže, ko se je vsa rana s
cepilnim voskom poprej zamazala.

Cepilni vosek se pa tako-le dela: vzemi rumenega
voska, čiste smole in terpentina v enaki primeri; to
troje na žerjavici vkup stopi, potem pa vmerzlovodo
v skledo zlij in z rokami stlači.

Pri vsakem cepljenji, kakor je že zgorej rečeno,
mora spodnji cepičev popek znotraj in ne zunaj debla
biti, da se rana lepše zaraste in glaclko deblo postane;
cepa ni nikoli osliniti, ali ga v ustih imeti.

V razklad cepiti je najstarša in najnavadniša šega
žlahtniti divja drevesa, kar zanesljiva rast cepljenja,
dobro opravljenega, poterjuje in priporoča. Cepi se
od februarja do majnika, ko se že napeti ali zeleni
popki kažejo. Divje drevesce mora biti v soku, cep
pa, da v sok prihaja.

Le sadje enakega plemena se dd vkup žlahtniti.
Hruške pa se dajo v mnoge hruškove divjake, v ku¬
tino in v glog cepiti; črešnje v višnje in višnje v
črešnje; marelice v breskve in slive itd. Cepi se v
razni visokosti debla ali celd na vejah za to odloče¬
nega drevesca. V sredi debla ne kaže cepiti, posebno
takrat ne, ko je že predebelo, cep pa majhen, ki ne
more obširnost starega debla napolniti in se rana
zarasti. Sploh naj se 5 do 6 čevljev nad korenino mlado
drevesce cepi; to pa naj bo en perst ali saj pol palca
debelo.

Lepo je gledati drevo z raznimi plemeni cepljeno;

- 90

človek se nehote čudi obilnosti raznega sadja, njegovi
barvi, velikosti in zreloti. Eno mojih sadonosnih dreves,
jablan, ima 10 plemen raznih jabelk cepljenih, in me
jako razveseljuje.

Sadonosno drevo, jablan, hruška itd. mora šest
do sedem čevljev visoko deblo imeti, in pa lepo krono,
tako da ena serčna veja naravnoč kviško raste, tri
ali štiri pa okoli one; zato se postranske in ne pri-
lične veje porežejo, kakor tudi one, ktere bolj na
vzdol rastejo in se obešajo, razun tistih, ki je sad
pripogiblje pri že bolj odrašenih; takrat se pa morajo
spodnje veje ali podpreti ali privezati z vervjo ali
z drugo kako rečjo k gornjim vejam.

Da bo lepo drevo spodobne visokosti in lepe krone
(kar je posebno pri jablanih in hruškah blizo cest in
potov zasajenih gledati, da veje ne visijo preveč na
cesto in vozačem neprilik ne delajo), mora se mlado
drevesce že od tretjega do petega leta obrezovati in
se mu prihodnja lična podoba dajati.

Kdor pa želi pritlikovce (nizka drevesa), ta naj
je niže cepi in tako obrezuje, da mu zaželeno podobo
dado. Zato so jablančkiin tudi hruške, v kutino cep¬
ljene, in breskve itd. sposobne. Celo v posodah se
tako drevesce lahko za kratek čas in lepoto obdeluje,
vendar se mora mesca junija v drugo obrezovati in
mu posoda večkrat premenjevati, da korenine več
prostora dobivajo.

Izmed jablan kaže najbolj „kosmače“ (mošanc-
karje itd.) pomnoževati. Ta jabelka so okusna, dišeča
in dolgo terpe; tudi dobra jabelčnica je iz njih in se
sirova prelahko prodajajo. Med hruškami pa dajo naj¬
boljšo hruškovico tepke, naj se torej zasajajo, ki rade
rode. Tudi maslenke, ki se že v velikem številu med
nami najdejo, se naj razširjajo. Žlahtni jablančki in
hruške se torej lahko dobivajo.

Ako močno rašče drevo vendar ne rodi, naj se
mu nekoliko korenin poseka, nekaj vej odvzame, koža
prereže, toda ne do lesa; ali pa se spodnje veje k deblu
privežejo v obliki oboda. Eno mojih jablan že 20. leto
raste in še nisem videl le enega jabelka, in letos je
polno polno cvetja.

Vse sadonosno drevje naj se v taki razmeri za-

— 91 —

saj a, da bo zrelega sadja skozi celo leto do pozne
jeseni dovolj.

Jame se morajo 2 čevlja globoko in 3—4 široko
izkopati. Ako je zemlja mokrotna, treba je za en čevelj
debelo kremena in drugega kamenja na dno nametati
in drevesce više, celo zraven zemlje, na dobro perst
postaviti, h količku privezati in majhen zasip okoli
njega napraviti. Slaba zemlja se mora z boljšo perstjo
popraviti, in drevesca tako globoko vsaditi, kakor je
pred presajanjem v zemlji bilo. V jeseni je najbolj
mesca novembra saditi; tako drevce s pomladi raste,
kakor bi vedno tam stalo. Poškodovane korenine je
treba porezati, vej pa toliko, kolikor ima korenin:
več korenin, več vej. Drevesca v gnojnici namakati,
to je umori; bolje je je v zemljo na pol pogrebsti,
da se jim korenine ne usuše, kdor jih berž ne zasadi.

Drevesca naj so zdrava in lepo rašča in ravnega
gladkega debla.

Sade se pa 2—4 sežnje saksebi, kakor prihodnja
velikost drevesa potrebuje: slive gosteje, hruške, ja¬
blane, orehi, kostanji redčeji, da si sence ne delajo.
Vsikdar se pa mora suhljad iztrebiti in pregoste veje
porezati, da je solnce lože obseva in sad dozori.

Obrezovati in iztrebljati drevesa mora se že jeseni
skozi vso zimo do pomladi, dokler spet muzga ne
kroži; le pri orehih se nikoli ne sme veršič porezati,
ker ima velik steržen, in drevo bi usahnilo ali saj od
znotraj trohneti jelo; niže postranske veje pa naj se
le porežejo ali požagajo, da dobi lepšo podobo ; tudi
deblo bo veliko več vredno z lepšim lesom. To isto
naj se godi s kostanji, ki potem prav veselo na visoko
in debelo rastejo.

Jablančki se ne sade pregloboko, tudi preplitvo
ne, da se jim korenine ne osuše, najboljše kakor so
pred stali, toda ljubijo bolj dobro ko preslabo zemljo.
Okopavanje jim jako hasni, in rodovitnost pomnoži
bolj kot gnoj. Dobro jim teknejo venci, narejeni okoli
debel, da se voda vlavlja in korenine dosti vlage do¬
bivajo in živahneje rastejo. — Jabelko je sila ko¬
risten sad: za jabelčnik, jesih, za sirovo jed in za
prodajo; suh je kaj dober in zdrav, ako se skuha.

92

Jabelčnih plemen je blizo tisoč. Tako štejejo tudi
hruškinih plemen čez 900.

Hruške ljubijo bolj rahlo zemljo, sperstenino in
topel kraj. Sad6 se malo globokejše od jablank, in
okopavanje jim zlo hasni. Tudi hruške so velik bla¬
goslov božji; za kaj in kako so dobre, vsak vč.

Češnje v vsaki zemlji rastejo. Sade se plitvo, le
malo globokejše od sliv.

Slive ali češplje in vsa enaka plemena se morajo
plitvo saditi, da le zemlja korenine zakrije. Slive ne
terpč dolgo; zato je treba, da si jih vincar in vsak
posestnik vsako leto kaj zasadi. Gosto posajene dobro
storijo; vendar naj se po redu sadč, da pogleda ne
žalijo in lahkomiselnosti gospodarjeve ne oznanujejo;
ljubijo zavetje. Pri hišah, kjer imajo dobro zemljo, ktero
posebno ljubijo inktera jim dobro tekne, rade rastejo
in rodijo. Na kterih je vinska terta, imajo skorej vsako
leto nekoliko sadja, če tudi indej ni ne ene slive videti.
Trebijo naj se; iz korenin pognanih mladik ni puščati,
da se odurnemu germu v okom pride. Daj jim sper-
stenine okoli debla. Koliko je ta sad vreden in ko¬
risten zdravim in bolnim ljudem, tega se je menda že
vsakdo prepričal.

Orehi ljubijo vsako zemljo, niso zbirljivi; vendar
se po brežinah najboljše obnašajo, velika drevesa so
in radi rode. Sirovi orehov sad se jeseni z lupino vred
sadi, in sicer le kakošna dva palca globoko, s pomladi
že kali in raste, ako ga miši niso pojedle. Orehi radi po-
zebejo. Tudi orehov les je za mizarska dela kaj hasnovit.

Kostanj ne pozebe tako hitro, in za ljubo ima
vsako zemljo; tudi na odsolnčni strani dobro stori. Od
mladega se mora trebiti in snažiti; tako bo lepše
rastel, lepši les dal (ki je tudi za doge in zakolje jako
dober po vinogradu) in imel veliko več sadu, ki
prav za tergatev o sv. Mihelu dozori. Sad dolgo ne
terpi, berž se zgerbanči ali očervivi. V ježicah v suhi
pesek zakopan se najdalje ohrani. Inače pa se tudi
tako ohranuje in jako dolgo ostane: posuši kostanje
na peči do dobrega, in potlej jih na suh kraj spravi.
Tako posušeni kostanji se morajo pred kuho ali rabo
kakih 24 ur v vodi namakati, da se napno in lože
skuhajo; potem so ti tako lični in dobri, kakor bi je

93

ravno z drevesa otresel. Sadi se jeseni sirovi kostanj,
in s pomladi žene in raste.

Da se sadonosno drevee strupenega zajčjega zoba
obvaruje, napravljajo nekteri iz kravjeka, peska, ilovice
in apna, kar v vodi zmešajo, zmes, s ktero debla orna-
žejo; nekteri pa je jeseni s slamo ob vij 6. Drugi sve¬
tujejo, debla namazati s salom. Mazanje debla sicer
čisti skorjo maba in merčesev; toda ponavljati ga je
treba, ker megla in dež pa tudi sneg maz operd in
debla so spet gola. S slamo obvijati drevesca najbolj
kaže (tudi koruzna slama je dobra), ker je to naj-
gotoviša pomoč zoper zajca, in o hudi zimi tudi zoper
pozebo. Zadnjič svetujejo nekteri, da se iz slame na¬
pravljeni traki tako na vejice obešajo, da se gibljejo
in bingljaje zajca odpodijo.

Crešnjev, slivov, kostanjev, hruškov, orehov les
je koristen za mizarska, tesarska, kolarska in druga
dela; zat6 naj se brez pomislika ne žge. Drevje je
treba merčesev čistiti in obirati; z mjilino vodo (žajfnico)
gosence pomočene k mestu poginejo.

Zrelo sadje se pozna na suhih pecljih. Kar je
žlahtnega, za shrambo namenjenega sadja; naj se pre¬
vidno obterguje, da se ne natolče. Sad pa, iz kterega
se dela pijača, naj se otrese, ne oprekla, s preklo se
drevesu veje klestijo in sadje natolče in bi poprej
jelo gnjiti.

Zimska jabelka in hruške, ktere dolgo terpe in
se lahko prodajajo, je treba posebno skerbno spraviti,
in je v kaki sapni shrambi na dilje na muhe postaviti,
kjer ne zinerznejo.

Noben sad ni ves ob enem času zrel, tudi na istem
drevesu ne. Torej se mora nedozorelo sadje pobirati,
svinjam kuhati ali za jesih obračati. Sadje se sirovo
je ali iztisne ali posuši. Proda se sirovo ali suho.

V dimu se ne sme nikoli sad sušiti, ampak v peči
po kruhu, ali pa, kedar ga je dosti, v takih sušivnicah,
ki imajo spodaj obokano peč, nad njo pa več les, ktere
se dobro zapro, da se od prave, ne prehude vročine
suši. Olupljeno in izkoščičeno sadje: slive, hruške,
breskve itd. tako posušeno, se lahko in drago prodi.

e) Od sadja.

— 94 —

Tudi žganje se dela iz sliv, breskev, hrušekitd.
Srednji in nekazni sad se oberne za drugo rabo, so-
sebno za jabelčnik ali hruškovec. Ta pijača terpi
2—3 leta; mora pa se večkrat pretočiti: pervo leto
dvakrat, drugo in tretje leto pa enkrat, da se ne skisa.

V tak sod ne sme priti vino, ker jabelčnikov okus
dobi. Za jabelčnik in hruškovec naj bo slabeji sod,
ki ni za vino. Nikoli se ne sme jabelčnik, bodi-si še
tako dober, k vinu prilivati; zakaj potem ni vino niti
jabelčnik.

Bolj zgodnji sad se navadno ne dd, dolgo časa
sirov ohraniti.

Sad jesenskih, tedaj poznejših jabelčnih ali hruš¬
kovih plemen, se najboljše čez zimo hrani v kletih
na suhem zračnem kraji na policah in večkrat do
binkošti terpi; toda tedaj ni več tako prijetnega okusa.

Tudi dobro stori, kdor jabelka (menda tudi hruške)
zdrava v kako posodo, polnjak ali kišto tako nadeva,
da vso lego napolni, med prazne prostore pa peska
nasiplje in nekoliko pervo versto pokrije, potem se
druga lega ali versta jabelk nadeva, in spet s peskom
pokrije, in tako do verha ravna, dokler se posoda ne na¬
polni. Pesek vlago na se vleče, in jabelka vedno prijaz¬
nega okusa ostanejo, toda pred rabo jih je treba omiti.

f) Od gozdov.

Veči vinorejci in posestniki imajo tudi gozde, in
ker je sami redkokrat vidijo in pregledujejo, je vin-
carjeva dolžnost čuvati je in oskerbovati prostovoljno
ali z dovoljenjem gospodarjevim.

Kjer je gozd, ima vincar listja za nasteljo dovolj,
in gotovo si sme v njem tudi suhljad za kurjavo na¬
birati, ako že odločenih derv ne dobiva.

Kjer je temu tako, naj si prizadeva, grozdne ta¬
tove odganjati, kteri travo z mladim drevjem vred
tergajo in kosijo ali v mladih hostah celo živino pa¬
sejo — in tako mlademu drevju sila veliko škodo delajo,
ker je živina objč; zgodi se pa tudi, da sami rašči
les sekajo.

Listje, ki lesu gnoji, se ne sme vsako leto na
enem kraji grabiti, temuč vsako drugo ali tretje leto.

Le krevljasti, dostali les naj se iztrebi, nikdar pa

95 -

rasči; in kedar je ukazano gozd podirati, naj se po-
redoma v enem delu vse poseka, da mlad lože raste.

Skerbeti je, da se po primernih krajih akacija
zaseje ali zasadi, ktera bo vsako leto dovolj in jako
terpečega kolja za vinograde dajala. Na prostornih
legah naj se želod in kostanj, dva palca globoko v
zemljo že jeseni zaseje ali zasadi, da se dobi več listja
in boljšega lesa za sode in druge reči. Orehe pa na
sterminah in brežinah sadi. Kjer jako redko drevesa
stoje, naj se jesen, jelka, hoja in smrečje, dve- ali
triletne, jeseni ali s pomladi varno zasadi, da se ko¬
reninice ne poškodujejo. Travje in roževje naj se od
časa do časa pomuli, goščava pa, ko že odraste, naj
se potlej iztrebi s koreninami, da gozd bolj raste.
Smreke, hoje in mecesni se ne smejo klestiti, ti se
sami čistijo; po klestenji dobijo rane, iz kterih se
smola cedi, kar jih v rasti zaderžuje. Topole, mač-
kovec in malovredna v goščavi stoječa drevesa naj
se posekajo in vejnik iz njih napravi, kakor tudi od
malopridnih gozdnih tatov ob glavo djano drevje, to
je: kterim so tatovi veršiče porezali ali posekali.

Za vsako rabo najbolj kaže mesca decembra,
potem pa januarja les sekati, in sicer od kraja, kjer
je ukazano, da se lože spet na novo zaredi.

Kdor o gospodarskih rečeh želi popolnejšega pod¬
uka , naj si omisli Zalokarjevo „Umno kmetovanje".

Splošna vodila vinorejcu.

Ob koncu naj se dostavijo nektera vodila za po¬
višanje časnega blagostanja in večne sreče:

1. Bodi živ,  z dušo in telesom resničen krist¬
jan;  vadi se v ponižnosti in terpljenji; spolnuj dolž¬
nosti sv. vere brez ozira na to, kar drugi delajo; nedelje
in praznike posvečuj, in se varuj o takih dnevih po¬
svetnih opravil sam in tvoja družina: s tem bi si
nakopal prekletstvo namesto blagoslova. Juterne in
večerne molitve nikdar nikoli ne opusti; ostajaj rad
doma in prebiraj dobre knjige, da se iz njih kaj prida
naučiš.

2. Bodi mož beseda;  ljubi resnico ko nebesa,
laž pa čerti ko pekel. Ne terpi opravljanja, kletve,

96 —

pijančevanja, nečistosti in tatvin še v tako majhnih
rečeh. Skerbi, da boš sam vsega za se in družino
dovolj imel. Dobivaj in služi si več, kakor izdajaš:
tako si boš opomogel. Ptuje ljudi in mejnike pri
miru pusti.

3. Ljubi red in snago  v hiši in zunaj hiše,
česar naj se tudi vsa družina privadi. O pravem času
se naj gre k jedi, k delu, k molitvi in počitku. Vsako
orodje naj bo snažno in vsikdar na svojem kraji.
Bodi skerben in pazljiv v majhnih reččh, da do večih
prideš; saj veš, da se iz jagod polnjak vina nalije,
in iz zerna se gibanica speče. Trebuh naj ne bo
tvoj bog.

4. Bodi pravičen;  daj družini, kar jej grč,
bolje več, ko manj. Tirjaj pa tudi od nje keršansko
zaderžanje, zvestobo pri opravilih in lepo ravnanje z
živino. Živina, ktera rebra kaže, in streha, na kteri
se raglje vidijo, je žalostno spričevalo slabega gospo¬
darstva ; varuj se tega. Kedar imaš dobro letino, prodaj,
kar je odveč, in denar posodi poštenemu človeku, na
kterega se v prihodnjič opiraš, ali ga pa vloži v hra¬
nilnico. Pomisli, da ima leto 365 dni in da se vsak dan
trikrat je. Ne kupuj reči, če jih ne potrebuješ; inače
so ti predrage.

5. Bodi terd in varčen  sam in družina tvoja;
ne terpi prevzetne ošabne noše, ne hodi po kerčmah,
plesiščih, sejmih in pojedinah; nikoli panegledaj na
krajcarje za čast božjo ali za domače potrebe, da v
gospodarstvu kaj zboljšaš in si lepših dohodkov za¬
gotoviš. Na novo poslopje takrat misli, ko imaš drugo
že vse pripravljeno: bolja je bajtica slamnata, kakor
palača zlata -- v dolgovih; na lastne noge se opiraj.
Omisli si tudi kako slovensko knjigo, kak časnik:
Novice itd., kar dostikrat več zdd, ko ves trud in
delo skozi leto, ako se napačno opravlja.

1