Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - II Gruppo
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
G o r i z 1 a , Riva Piazzutta, 18 ■ tel. 3177
PODUREDNIŠTVO :
T r i e s t e , Vicolo d. Rose, 7 • tel. 37603
Polletna naročnina..............L	1.250
Letna naročnina.................L	2.500
Letna inozemstvo................L	3.500
Poštno čekovni račun: štev. 24/12410
■		
	i	
		Wi
Leto XVIII. - Štev. 36 (914)
Gorica - četrtek, 8. sept. 1966 - Trst
Posamezna številka L 50
Diakonat kot si ga zamišlja koncil
V času, ko se je krščanstvo začelo širiti iz Jeruzalema po vsej Palestini, sta v judovskem narodu obstajali dve skupini: Hebrejci in helenisti.
Hebrejci so bili Judje, ki so se rodili v Palestini in so govorili aramejski jezik (tako kot naš Gospod) helenisti pa so bili grško govoreči Judje, rojeni izven Palestine, ki pa so se kasneje preselili v Sveto deželo in tam ostali.
Pa se je zgodilo, kot poročajo Apostolska dela, da je prišlo pri obedih ljubezni, agape so jim rekli, ki so sledili sv. maši, do raznih pristranosti. Pri teh obedih so delili med siromašnejše vernike, zlasti med vdove, razna živila in miloščino. Dejstvo je, da so začeli helenisti godrnjati zoper Hebrejce, češ da se pri vsakdanji delitvi miloščine zanemarjajo njihove vdove.
Pritožbe so prišle na uho tudi apostolom. Sklicali so zato množico učencev in rekli: »Ne bi bilo prav, da bi mi opuščali božjo besedo in skrbeli za obede ljubezni. Izberite si zato izmed sebe sedem mož, kateri so na dobrem glasu, polni Duha In modrosti; nje bomo postavili za to opravilo, mi pa se bomo držali molitve In oznanjanja nauka.« (Apd 6, 2-4.)
Ta beseda je močno ugajala vsej množici; izvolili so iz sebe sedem mož, jih postavili pred apostole in ti so molili ter položili roke nanje. Na ta način je tiastal v apostolski Cerkvi razen škofov In duhovnikov nov stan, stan diakonov. Kot se vidi iz poročila v Apostolskih delih, so nastali zato, da bi apostole razbremenili v stvareh, ki se niso naravnost tikale daritve in oznanjevanja božje besede.
Zgodovinski razvoj je šel nato svojo pot. Medtem ko so diakoni na Vzhodu ostali samostojna služba, so pa v zahodni Cerkvi počasi zgubili svoj pomen in je postal diakonat le še zadnja stopnja pred mašniškim posvečenjem.
DIAKONAT POSTAJA SODOBEN
Konstitucija o Cerkvi, ki jo je lansko jesen sprejel II. vatikanski cerkveni zbor, je pa zopet vrnila ustanovi diakonata vlogo in pomen, ki ju je imel v prvih časih krščanstva. V njej je rečeno, da so diakoni možje, ki služijo v vzajemnosti s škofom in duhovniki božjemu ljudstvu potom bogoslužja, oznanjevanja božje besede in izkazovanja krščanske ljubezni. Konstitucija tudi pove, da bodo bodoči diakoni lahko svečano krščevali, delili sv. obhajilo, v imenu Cerkve prisostvovali poroki, t. j., poročali, nosili sv. popotnico umirajočim, vodili skupne molitve in javne pobožnosti kot so procesije ter podeljevali razne blagoslove. Edino, kar ne bodo mogli opravljati, je daritev sv. maše, ki je po bistvu povezana s Kristusovim duhovništvom in jo zato more vršiti le tisti, ki je bil v to duhovništvo s posvečenjem vključen. Zelo važno poslanstvo bo imel bodoči diakon tudi V vseh zadevah krščanske dobrodelnosti, ki danes predstavlja ključ do človeških src in je najbolj naraven izraz vseobsegajoče božje ljubezni.
V zvezi z bodočimi diakoni se je takoj porodilo vprašanje, koga naj se Izbira za diakone. Je mesto med njimi za tiste, ki so že poročeni, ki Imajo družino ali se mislijo poročiti?
V zapadnl Cerkvi je že tisočletna praksa, da morajo živeti tudi diakoni, kakor duhovniki, neporočeni, to je držati celibat. Toda, ker celibat ni božji zakon, ampak le cerkveni predpis, Cerkev lahko vsak hip dovoli, da so diakoni oženjeni.
Koncilska konstitucija izrecno omenja, da bodo red diakonata lahko prejeli tudi odrasli možje, čeprav so poročeni, toda če bo hotel mlad fant postati diakon, bo moral napraviti obljubo celibata kot vsak kandidat za duhovnika.
Koncil je torej v načelu pristal, da so diakoni lahko oženjeni, če so se poročili pred prejemom diakonata. Razlogi, ki so koncilske očete nagnili do te odločitve,
so bili mnogovrstni. Dejstvo je namreč, da so danes obširne pokrajine v Cerkvi, kjer duhovnik brez pomoči diakonov sploh ne more več normalno vršiti svojega poslanstva. V Južni Ameriki so župnije, ki so velike kot naša Vipavska, pa imajo samo enega duhovnika, vernikov je pa 50.000 in več. Slovenski duhovnik v Argentini g. Jakob Fideršek upravlja župnijo Huanguleir, ki je dolga 70 km, široka pa 40 km. Tudi po mestih ni mnogo boljše. V Buenos Airesu npr. niso redke župnije, ki štejejo do 80.000 duš. Podobno je v Afriki in drugih misijonskih deželah, kjer misijonar brez pomoči gorečih laikov sploh ne more razviti večje apostolske delavnosti.
NALOGE SODOBNEGA DIAKONA
Če bo prišlo do diakonata kot stalne ustanove, kako lažje se bodo duhovniki posvetili svojskemu delu!
Vzemimo samo primer prostrane župnije v Južni Ameriki. Diakon bo v posameznih naseljih žarišče duhovnega življenja med verniki: ob nedeljah jih bo zbiral k službi božji, jim prebral sv. pismo, razložil božjo besedo, otrokom nudil krščanski nauk, podelil sv. obhajilo, obiskal bolnike, krstil novorojene. Res je, verniki ne bodo imeli vsako nedeljo sv. maše in prilike za sv. spoved, toda ostala jim bo božja beseda, in že to znači mnogo, saj pravi sv. Pavel, da je vera iz poslušanja, in vedno bodo lahko prejeli sv. obhajilo, kadar si ga bodo zaželeli.
Drugi veliki pomen diakonov v sodobnem svetu bi pa bil njihov stik z verniki, kar velja tako za Evropo kot za ves svet. Dejstvo je, da mnogokje obstaja med ljudstvom in duhovniki nekak nevidni zid. Ljudem se zdi, da jih duhovniki ne razumejo, zlasti ko gre za težave v zakonu, duhovniki pa spet imajo vtis, da jim ljudje ne zaupajo in da se jih izogibajo. Pa je v večini primerov težava res samo v tem, da duhovniki zaradi pomanjkanja časa premalo zahajajo med ljudi, da bi od blizu videli, kako žive in se seznanili z njih problemi. To težavo bi lahko premostili prav diakoni, zlasti če že imajo svojo družino, saj bi istočasno bili del ljudstva, pa obenem modri svetovalci svojim dušnim pastirjem.
Prav zato se zdi pametno, naj bi diakoni nikdar ne bili samo diakoni, temveč imeli svoj redni poklic v svetu, kajti če bi vršili samo diakonsko službo in morali od nje živeti, bi se jim dogodilo isto kot duhovnikom: polagoma bi se od ljudi oddaljili, zaprli v svoj krog in prenehali biti to, zaradi česar jih Cerkev hoče prav danes imeti: biti most med Cerkvijo in svetom. Bolje bo zato, da vršijo svoje poklicne dolžnosti, v prostem času pa se posvetijo vernikom kot dar Gospodu in Cerkvi.
Pri tem bo prvenstvenega značaja organiziranje krščanske dobrodelnosti v farnem občestvu. Prvi kristjani so osvajali zlasti s tem orožjem, saj so jim sami pogani dajali priznanje: »Glejte, kako se ljubijo med seboj!« Dela krščanske ljubezni so najmočnejša pridiga in najboljša propaganda za Kristusov evangelij in za njegovo Cerkev, ki ga oznanja. Prav zato so že apostoli posvetili prvih sedem diakonov, saj so sami čutili, kar je pozneje eden izmed njih, sv. Jakob, izrazil z besedami. »Vera brez del je mrtva!«
ALI BO DIAKONAT KMALU UVEDEN?
Po vsem tem povedanem bo verjetno marsikateri od bralcev želel zastaviti vprašanje: torej bomo kmalu dobili diakone kot ustanovo tudi pri nas?
Kakor zaenkrat stojijo stvari, bodo o tem odločale škofovske konference posameznih držav ali pokrajin. Razpravljalo se bo o tem, ali bi uvedba diakonata prinesla novih koristi v duhovno življenje vernikov.
če se bo Izkazalo, da bi te koristi bile neznatne ali težave, ki so z uvedbo diakonata povezane večje od koristi, je zelo
Argentinska demokratska javnost je že nekaj let z zaskrbljenostjo opazovala, kako so državne univerze vedno bolj postajale visoka šola komunizma in leglo njegove prevratne dejavnosti. Komunistična partija, ki je v Argentini zelo bogata — samo lani ji je njena zbirka med prebivalstvom prinesla 177.364.00 pesov (350 milijonov lir) — je svoje študente po univerzah uporabljala za napadalne oddelke proti policiji. Vse poulične demonstracije z zažiganjem avtomobilov, uničevanjem privatne lastnine pred trgovinami in restavracijami ter spopadi s policijo so bile generalke za pripravo splošne komunistične vstaje.
NESPAMETNA UNIVERZITETNA REFORMA
Najbolj zanimivo pri vsem tem pa je dejstvo, da je komunistom odprl pot do ključnih položajev na univerzi ne kak levičarski minister, temveč sam general Aram-buru, predsednik vlade osvobodilne revolucije, ki je strmoglavila Perona. On je leta 1956 podpisal nov zakon o argentinskih univerzah, ki je uvedel v upravljanje univerz nov sistem, na las podoben tistemu, ki so ga ruski komunisti vpeljali na svojih univerzah po oktobrski revoluciji, pa ga leta 1932 kot nepraktičnega odpravili ter znova dali na univerzah vso oblast rektorjem in dekanom.
V Argentini so pa 24 let kasneje smatrali za modro, da posnemajo Sovjete v njih univerzitetni uredbi. Rektorji in dekani so nehali biti edini nosilci discipline in oblasti. Vodstvo so prevzeli vseuči-liški oz. fakultetni sveti, v katere so profesorji izvolili 50 % članov, akademiki 25 % in diplomiranci (t.j. tisti, ki so na univerzah študije dovršili) tudi 25 %.
Kakor povsod na univerzah, imajo tudi argentinski akademiki svoja društva. Boj za vodstvo se razvija v glavnem med dvema skupinama: reformistično, ki jo vodijo komunisti, ter humanistično, ki je krščansko in demokratsko navdahnjena. Pa so se na buenosaireški univerzi reformisti s svojim načinom propagande, z ustrahovanjem pa tudi s pomočjo mnogih levičarsko usmerjenih profesorjev tako zasidrali, da so dobili večino skoro na vseh fakultetah. Zlasti so napadalni na medicinski, filozofski in gospodarski fakulteti.
UNIVERZA V BUENOS AIRESU LEGLO KOMUNIZMA
S pomočjo univerzitetne reforme je komunistom kmalu uspelo spremeniti državno univerzo v Buenos Airesu v svojo trdnjavo. 70.000 akademikov, od katerih pa konča študije le 10%, je postalo odvisno od diktatov partije.
Univerza je postala kraj neprestanih demonstracij proti vladi, zlasti pa nastopov zoper »jankij-ski imperializem« (yankee = žaljivka za Sevemoamerikance) v Dominikanski republiki in v Vietnamu. Ko je prišel leta 1965 severnoameriški gospodarstvenik W. Roston, šef načrtovanja v ameriškem zunanjem ministrstvu, v Buenos Aires in želel predavati na fakulteti za gospodarstvo, mu komunistični študentje ne samo niso pustili govoriti, temveč so ga zasuli z gnilimi jajci in s paradižniki. Tedanji rektor dr. Raul Olivera je nato zaradi te sramote odstopil.
Komunistični akademiki so šli celo tako daleč, da so aktivno podpirali začetke komunistične gverile v Argentini ter na vso moč pozdravljali sklepe komunistične tri-
Atentat v Južni Afriki
V	torek se je zgodil v Južni Afriki politični atentat, katerega žrtev je postal ministrski predsednik' Hendrik Vervvoerd, znan po svoji rasistični politiki. Zločin se je zgodil v parlamentu, izvršil ga je neki belec grškega porekla. V začetku parlamentarne seje se je podal do vladne mize in večkrat zabodel predsednika Ver-vvoerda. Ta se je v krvi zgrudil na tla, umrl pa je na poti v bolnišnico. Napadalec je v splošni zmedi ranil tudi ministra za šport.
Vervvoerd je bil star 65 let in je uvedel v Južnoafriški zvazi tako zvano politiko »apartheid«-a, ki je uzakonila rasistično
politiko z zapostavljanjem domačega črnskega prebivalstva. Tako imajo vse politične pravice samo belci (tri milijone), medtem ko je deset milijonov črncev brezpravnih. Leta 1951 je prav zaradi te politike Južna Afrika izstopila iz Common-\vealtha.
Smrt južnoafriškega vladnega predsednika je vzbudila po svetu veliko komentarjev. Na splošno vsi državnik; obsojajo politični umor, čeravno pri tem spominjajo na anahronistično in zgrešeno politiko rasne diskriminacije, ki lahko rodi samo odpor.
Huda inflacija v Latinski Ameriki
Velikanska inflacija vedno bolj ogroža gospodarski razvoj Latinske Amerike. Lani je bila zaznamovana naj večja stopnja v Urugiuayu, kjer je znašala kar 85%, dalje v Braziliji, kjer je dosegla 45%, v Argentini 28% in v Čilu 26%. Vlade vseh teh držav so se zato zatekle h gospodarski politiki »zategnjenega pasu« ter omejile na nujni minimum uvoz blaga iz tu-
IIHIIHIIlll .
verjetno, da bo ostalo vse pri starem, t. j. pri duhovništvu, ki mu pomagajo organizirani laiki in goreči verniki.
če se bo pa videlo, da bi koristi diakonata utegnile biti velike, smemo upati, da bomo Imeli čez nekaj let med seboj vzorne diakone, ki bodo z veseljem služili Gospodu in božjemu ljudstvu.
-Jk
jine ter blokirale kredite, s tem' pa tudi trg.
Najugodnejšo bilanco izmed večjih držav Latinske Amerike je imela Meihika, kjer so se cene zvišate le za 4%. Sledijo ji Brazilija (6%), Paraguay (7%), Peni (13%). Uravnovešeno državno valuto je imela poleg malih srednjeameriških držav še Venezuela, kjer so se devizne rezerve povzpele na več kot 800 milijonov dolarjev.
Nagli porast življenjskih stroškov je prizadejal prebivalstvo zlasti v Argentini, Uruguayu, Čilu in Braziliji. Tam so si pomagali z zamranenjem plač in mezd, kar je povzročilo celo vrsto socialnih nemirov. V omenjenih državah je lami stavkalo več kot pet milijonov delavcev in uslužbencev.
kontinentalne konference v Havani na Kubi, ki se je izrekla za revolucionarno prevratnost v Južni Ameriki.
UPRAVIČEN POSEG VLADE ARGENTINSKE REVOLUCIJE
Če so prejšnje argentinske vlade spričo te nevarnosti, ki je grozila Argentini, ostajale brezbrižne, je pa jasno, da vlada argentinske revolucije, ki si je kot cilj zastavila splošno obnovo v državi in moralni dvig naroda, ni mogla ostati indiferentna. Zato je že mesec dni po prevzemu vlade general Juan Carlos Ongania izdal odredbo, s katero je vodstvo univerz znova prenesel na rektorje in dekane, delokrog vseučiliških svetov pa na pristojno ministrstvo. Študentovskim društvom je po tej odredbi prepovedano na univerzah sleherno »politično delovanje«.
Seveda so po objavi gornje vladne odredbe zagnali komunisti na posameznih fakultetah zlasti pa na buenosaireški univerzi silen hrup. Napovedali so zasedbo raznih fakultet, toda policija je energično nastopila in te načrte v kali preprečila.
Ti dogodki so imeli naravno odmev tudi v svetu. In kar je bilo najbolj nepričakovano: komunistom je priskočilo na pomoč zilasti severnoameriško časopisje. Buenosaireški dopisnik lista »New York Times« Maidenberg (žid in levičar) je poslal v ZDA poročilo, da se je v Argentini sprostil pravi nacistični teror in da nreganja policija »demokratske« študente s protijudovskimi (!) vzkliki. Sam severnoameriški zunanji minister je nenadoma postal »ves zaskrbljen nad dogodki v Argentini«.
Tako zadržanje uradnega predstavnika ZDA je argentinsko demokratsko javnost nemalo presenetilo in tudi užalilo. Ni mar argentinska vlada na svojih univerzah storila samo to, kar morajo sedaj delati Amerikanci v Vietnamu? Samo ena razlika je: argentinska policija je proti komunističnim študentom nastopila s palicami, Amerikanci pa morajo uporabljati proti komunistom v Vietnamu letala, topove in strojnice, ameriški vojaki pa umirajo v lastni krvi. General Ongania hoče svoj narod zavarovati pred tako tragedijo.
Med tem so univerze v Argentini spet pričele z rednim delom. Novi rektor buenosaireške univerze dr. Luis Botet je pribil v nastopnem govoru, da v državi ni razen namišljene eksteritorialno-sti tujih poslaništev nobenega kosa zemlje, ki ne bi bil državno področje in zato nedotakljiv. Tudi univerza ni ustanova, ki se je nihče ne sme dotakniti in ki bi smela živeti ob strani države ali mimo njenih zakonov. Zato bodo v bodoče vsi dijaki, ki bodo skušali povzročati nasilna dejanja, strogo kaznovani, v primeru neredov pa bodo univerzitetne oblasti vedno poklicale zvezno policijo. To se je potem kmalu zgodilo. Pri izgredih 22. avgusta je policija v vsem aretirala 83 študentov. Vsi so bili zaradi motenja javnega reda kaznovani s policijskim zaporom 30 dni, čakajo jih pa tudi stroge vse-učiliške kazni. Pravilno je naglasil rektor dr. Botet, da je za ozdravitev splošnih razmer v Argentini najprej treba priboriti avtoriteto oblasti ter spoštovanje zakonskih predpisov.
Stran 2
slavje na Opčinah Mausepie*a trilogija “Ljudje smrt miosoica v *
•*r	pod	bičem	“ zaključena
Spored: ob 4h popoldne v cerkvi sveti rožni venec, sledi procesija s kipom fa-timske Matere božje, sv. maša z govorom na vaškem trgu in sklep. Prosimo, prinesite dosti cvetja. Shod se vrši ob vsakem vremenu. V procesiji gredo vsa dekleta takoj za Marijinimi družbami, vsi možje in fantje za godbo in žene v drugem delu za cerkvenimi pevci. V procesiji in potem pri sv. maši na trgu vsi molimo, vsi krepko sodelujmo. Vsako nepotrebno govorjenje naj odpade, naj vlada povsod red, zbranost, pobožnost in resnost. Le tako bo dosežen namen velikega skupnega shoda: želimo počastiti Marijo kot Mater naše svete Cerkve!
Marijanski shodi so naša velika tradicija, naš ponos, naša zgodovina. Vabimo vse rojake, ki berete te vrstice, pridite na Opčine tudi letos, povabite druge, zato, da nas bo zopet veliko okrog Marijinega oltarja, da bo služba božja na trgu zopet velik dogodek lep za oko in srce! Slovesnost bo vodil in sv. mažo bo daroval naš tržaški gospod škof; cerkveni govor bo imel g. Stanko Zorko iz Rojana.
Dragi rojaki! Naš prvi shod po končanem koncilu naj bo velik dan, resnično skupni praznik vseh, ki z veseljem pozdravljamo Marijo kot Mater naše svete Cerkve!
Rojake vabimo na 18 marijanski shod na Opčine v nedeljo,
11. septembra popoldne
življenja
Letošnje zasedanje francoskih škofov
Francoski episkopat bo imel svoje letošnje plenarno zasedanje od 17. do 22. oktobra v Lurdu. Bo to prvikrat, če izvzamemo zasedanja v Rimu v teku koncila, da se bo sestal francoski episkopat nekje drugje in ne v Parizu. Ta sklep so sprejeli ob zaključku del drugega vatikanskega koncila na predlog lurškega škofa msgr. Teasa. Izbira Lurda ni bila sprejeta iz praktičnih razlogov', marveč zato, ker so vso francoski škofje soglasno izrazili volja, da postavijo sleherni pastoralni napor za ostvaritev koncilskih smernic pod zaščito Marije, Matere Cerkve.
Veroučne knjige in judovski narod
Dunajski nadškof kardinal Ktinig je pooblastil odbor za vzporeditev sodelovanja med j udi in kristjani, naj prilagodi vsebino šolskih veroučnih knjig v Avstriji izjavam vatikanskega koncila o judih. Odstranili bodo iz besedil morebitne manj primerne odstavke in izdelali bolj pozitiven prikaz judovskega naroda v luči božjega načrta odrešenja. Odbor, ki deluje v tesnem sodelovanju z uradom za šolski pouk dunajske nadškofije, upa da bo mogel prve konkretne predloge nuditi že do konca letošnjega leta. Podobne pobude so že sprejele Francija, Belgija in Nemška zvezna republika.
Velikodušen dar katoliški univerzi
Nad 100 hektarov zemljišča je darovala občinska uprava v Buenos Airesu katoliški univerzi argentinske prestolnice. Na zemljišču bodo zgradili novo vseučiliško mesto z zdravniškim inštitutom in bolnišnico. Univerzo, ki ima 10.000 slušateljev', vodijo jezuiti.
Črna hierarhija je že številna
Trenutno je 85 nadškofov in škofov črncev, bodisi da so Afričan; ali pa Ameri-kanci. Med afriškimi jih je največ v bivšem belgijskem Kongu: tam sta dva črnska nadškofa in 10 črnsikih škofov. Sledi Tanzanija z 8 črnskimi škofi, Nigerija s 7, Kamerun in Madagaskar vsak s 5, Etiopija s 4, po 3 pa imajo države Visoki
Volta, Ghana, Uganda, Ruando-Urundi in Togo ■ po dva Basutoland, brazavilski Kongo, Slonokoščena obala, Dahomey, Kenija, Malavvi in Senegal; po enega Gabon, Gvineja, Mali, Rio Mund, Sudan, Južnoafriška zveza in Zambija.
Kapucinski red v številkah
Kapucini imajo danes nad 50 misijonskih postaj. Od teh jih je sedem v Afriki, 14 v Aziji, 11 v Srednji in južni Ameriki, 5 v Oceaniji in 3 v Evropi. Dve od 14 azijskih misijonskih postaj sta na Kitajskem; ti dve so morali začasno zapustiti. Po zadnjih statistikah imajo kapucini 15.181 redovnikov, od teh je 12.181 duhovnikov in 3.529 bratov pomočnikov, novincev po-stulantov in tretjerednikov. Kapucini imajo trenutno na svetu 1261 domov, od teh 653 samostanov in 608 hospicev in rezidenc.
Anglikanska opatija nudi prostor katoliškemu bogočastju
Anglikanska duhovščina je dala na razpolago katoliškemu bogočastju legendarno opatijo v Glastonburyju, katere lastnik je. Poslej bodo katoliški duhovniki lahko tam darovali sv. mašo in vršili vse druge liturgične obrede. Opatija ima zelo častitljiv izvor. Po izročilu naj bi bil tam ustanovil Jožef iz Arimateje prvo cerkev na Angleškem. Zato prihaja še sedaj poleti v to opatijo mnogo romarskih skupin. Lansko leto je anglikanski škaf Hender-son povabil apostolskega delegata v Angliji msgr. I. Cardinale, da je v. tej opatiji kronal Marijin- kip in v njej prvič po štiri sto letih daroval sv. mašo.
Medverska konferenca v Guayani
V	Georgetovvnu v Guayani so se prvič sestali katoliški, hindu m protestantski predstavniki na medversko konferenco. Razpravljanj so se udeležili tudi politični predstavniki in zastopniki vlade. Zgodilo se je prvič, da so se v Guayani udeležili ekumenskega sestanka tudi nekristjani. Nadškof iz Georgetovvna msgr. Guilly je ob tej priložnosti poudaril skupno obveznost za medsebojno razumevanje brez razlike na raso ali vero. V tej državi je 60 odstotkov prebivalstva kristjanov, ostalih 40 odstotkov pa so muslimani in hindu.
Te dni so naše knjigarne na Goriškem in Tržaškem ter uprava našega lista pre-jele pošiljko 3. dela Mauserjevega romana »Ljudje pod bičem«. S tem delom se zaključuje prva slovenska leposlovna trilogija iz časa sovražne okupacije slovenske zemlje ter prvih povojnih let v Sloveniji, napisana v zamejstvu.
Naslov trilogije jasno pove, za kaj gre: slovenski ljudje trpe pod bičem, ki ga vihti zdaj Italijan, zdaj Nemec, najbolj pa komunist pod krinko narodnoosvobodilnega boja. Bič nad ljudmi je tudi vest v dušah in ta je morda še hujši kot tisti, ki udarja po hrbtih. Slednji od nosilcev' Mauserjeve zgodbe se na svoj način rešuje izpod biča: partizan Razpet se mu umakne s samomorom, partizanka Nataša v umiranju, Lidija v blaznosti. Najdaljšo in najlepšo pot pa prehodita Silva in Žalar, ki rasteta izpod pritiskov' v okolju in iz trpljenja v duši, ki očiščuje, v ljubezen in svobodo, ki odrešuje...
Zdaj, ko imamo celoto pre dseboj, laže vidimo njene sestavine. Brez dvoma gre za zgodbo ljubezni, v kateri je čas le toliko zanimiv, v kolikor je ovira tej ljubezni. V ospredju je slej ko prej romantično iskanje harmonije med dvema človekoma, njuno moralno očiščevanje in dozorevanje v smislu idealističnega svetovnega nazora. V tem pogledu je Mauser rastel iz dela v delo in dosegel svoj višek ob koncu. Zalarja in Silvo je po tolikih vijugah pripeljal v skupnost in po-tolikih razočaranjih pognal v rešitev izpod biča v svet — v emigracijo.
V	tretjem delu, ki ima sam 436 strani, pisatelj svoj »bič« raztegne na več oseb, ki so notranje prepletene in ki novelo že razširijo v pravi roman, kar daje temu zadnjemu delu največjo vrednost.
Bič udarja najbolj po Bregarju, ki predstavlja Djilasov »novi razred«, pa ga Bregar najmanj čuti, čeprav se mu na koncu ne more izogniti. Sploh je Bregar glavna oseba tretjega dela. Ob njem pisatelj razodeva vso nesocialnost praktičnega, ne teoretičnega socializma, vso notranjo plehkost nove družbe, politične spletke OZNE, poneverbe novih mogočnikov. Bič zadene Lidijo, agentko OZNE, ki ji slednja ne da doživeti ljubezni ob Bregarju in se reši z umikom v — blaznost. Bič obišče Natašo, ki se je navidezno z Bregarjem rešila v »novi razred«, pa mu uide v počasnem umiranju s pomočjo nove osebe, ki jo ustvari pisatelj: bolniške sestre Virginije, zdaj gospodinjske postrežnice Neže.
Žalar, bivši »napredni katoličan« in Silva, učiteljica iz »liberalne družine« doživita pot nadaljnjega očiščevanja: Silva gre izpred sodišča za protirevolucionarno delo v prisilna taborišča v Teharje in Kočevje; Žalar pa se mora otresati pritiska OZNE, doživljati diktaturo proletariata in na ta način iz sebe odstranjati utvare medvojnih let, ko je s simpatijo spremljal »osvobodilni« boj.
Tako je Mauser pripeljal svoja junaka Zalarja in Silvo na prag emigracije. Ali ne bi bilo prav, da bi zdaj ta svojski par popeljal še skoz; begunska taborišča, ta »lesena mesta«, ki jih je začel opisovati
že na Koroškem, pa ni prišel preko odlomkov?... Zakaj ne bj iz trilogije, ki se je pred 15 leti nekako plašno in negotovo kot novela začela, pa se tako uspešno v tretjem delu končala, zdaj šel v četrto knjigo in morda še dalje? Za nadaljevanje usode teh dveh simpatičnih osebnosti v novem okolju bi mu bili hvaležni ne le naročniki Slovenske ;kulturne akcije, kj je zadnji del izdala kot svojo 61. publikacijo, temveč tudi vsi mohor-jani na Koroškem, Goriškem in Tržaškem ter sploh vsi Slovenci v zamejstvu, ki so v Mauserju našli zvestega nadaljevalca linije Finžgar-Jalen-Bevk-Pregelj ter so mu zato globoko hvaležni za vse stvaritve njegovega peresa.
Knjiga stane v Italiji broširana 2.000 lir, vezana pa 2.600 lir, v Avstriji pa 85 oz. 110 šilingov. Kdor jo bo naročil na našj upravi, naj doda 300 lir za poštnino in ovojnino.
-kj
Dejavnost mehiške Katoliške akcije
Mehiška Katoliška akcija trenutno vodi 1171 središč za oblikovanje in vzgojo, med njimi 841 središč za katekizem. Tečaje obiskuje vsak teden okrog 60.000 mladine in nad 3.000 odraslih.
Že petič je letos posegla smrt v slovensko skupnost v Argentini in tudi takrat iztrgala iz njihove srede mlado, obetajoče življenje — visokošolca, študenta kemije Roberta-Boj Petrička.
Dne 27. avgusta je v družbi brata, zaročenke in njenega očeta, odšel v oddaljeno mesto Pellegrini v Pampi, da bi si tam ogledal neko zemljišče. Na poti je vihar zagnal pred avto veliki grm in avto se je prevrnil. Pri nesreči sta Roberto Boj in oče zaročenke Greko, izgubila življenje. Ostali so bili le lažje ranjeni.
Robert Boj izhaja iz znane družine slovenskih izobražencev' v Argentini. Njegov oče je predsednik slovenskega planinskega društva v Buenos Airesu in podpredsednik Zedinjene Slovenije; mati ga. Danica Petriček pa vneta javna delavka, predavateljica po slovenskih društvih ter pisateljica raznih člankov in razprav. Za možem je prišla s sinovoma v Argentino leta 1953, kjer je Robert dokončal srednješolske študije in se vpisal na buenos-airiško univerzo. Obenem je bil v službi kot kemik v industrijskem podjetju MAR-VEL.
Tragična smrt mladega fanta je globoko odjeknila med argentinskimi Slovenci in tud; mi se pridružujemo žalosti družine in vse slovenske skupnosti, saj je izguba našega človeka vedno nenadomestljiva vrzel v naših vrstah.
Mihajlov o Djilasu
Prof. Mihajlo Mihajlov, ki je postal poznan po vsem zapadnem svetu zaradi svojih odprtih pisem Titu in zaradi svoje namere, da začne v Jugoslaviji z demokratičnim socialističnim gibanjem, je v zamejskem časopisju objavil članek o Milovanu Djilasu (gl. Freie Presse-Korrespon-denz, junij 1966, 4-5). V njem je postavil več zanimivih trditev.
»Avtoriteta Djilasa je danes v Jugoslaviji izredno velika. Mladim ljudem, tudi mladim članom partije, imponira posebno njegova čista revolucionarna preteklost, njegov pogum in njegova brezkompromisnost in nič manj njegova sedanja žrtev za idejo. Večina nekomunistov v Jugoslaviji goji velike simpatije nasproti Djilasu, ne nazadnje zato, ker meni, da se on edini pokori za to, ikar se je pokazalo kot produkt komunističnega fanatizma v času prvih povojnih let, ko je pri tem sam sodeloval in sonosil odgovornost. Djilas je zato danes postal nekako legenda, zlasti med mlado generacija.
»Vprašanje Djilasa ni samo vprašanje bolj ali manj po nedolžnem obsojenega človeka, temveč je mnogo bolj vprašanje socialnega in duševnega zdravja socialistične Jugoslavije in vsega socialističnega sveta. Djilasovo vprašanje je usodno vprašanje za socializem v Jugoslaviji. Djilas ne pomeni vrnitve kapitalističnega sistema. Djilas pomeni demokratični antitotali-tarni socializem. Djilas je simbol v okviru socialističnega družbenega sistema. Usoda socializma v Jugoslaviji je odvisna od Djilasa, kakor ho usoda vseh socialističnih dežel v vzhodni Evropi odvisna od poti,
Najvetja letalska meča v Jugoslaviji
Pretekli petek dne 2. septembra je vso Slovenijo pretresla strahovita nesreča, ki se je odigrala blizu letališča Brnik, kjer bi imelo pristali britansko potniško letalo vrste »Britania«, na katerem je bilo 110 potnikov in sedem članov posadke. Iz nepojasnjenih vzrokov je letalo bilo za celih 180 m prenizko, kar je postalo zanj usodno. Zadelo je ob drevesa in kmalu nato treščilo na tla. Do nesreče je prišlo 40 minut po polnoči. 95 potnikov je našlo strašno smrt med razbitinami gorečega letala, 22 pa je bilo ranjenih, eden je pozneje umrl. To je strašen rezultat nesreče, ki je tako tragično prekinil veselo potovanje britanskih državljanov, ki so hoteli svoje letne počitnice preživeti na istrski obali.
Letala omenjenje družbe so v poletni sezoni trikrat tedensko prevažale potnike iz Veliike Britanije v Jugoslavijo. Do nesreče je prišlo dobri dve uri po odletu iz letališča Lutona v Veliki Britaniji. 20 minut po nesreči so že prihitele aerodromska gasilska in sanitarna služba, nato rešilni avtomobili z zdravniki iz Kranja,
Ljubljane, Jesenic in Kamnika ter domačini iz bližnje vasi Lahovče. Poskrbeli so za takojšnji prevoz ranjencev v bolnišnice. Dva ranjenca sta med potjo umrla, ostali pa so že izven nevarnosti.
Preživele potnike so takoj drugi dan obiskali britanski minister za energetiko Richard Marsh ter predstavniki SR Slovenije. Mestni svet Ljubljane je razglasil v soboto 3. septembra 24 urno žalovanje v Ljubljani. Ljubljančani so razobesili žalne zastave in pokazali iskreno sočustvovanje s prizadetimi ter mnogi darovali kri za ranjence. Ves dan je brnel telefon po ljubljanskih bolnišnicah. Svojci v Veliki Britaniji so izpraševali za usodo svojih dragih.
Krste s 96. žrtvamj so razstavili v veliki dvoranj doma na Taboru. Pokrili so jih z britansko zastavo in kot poslednji pozdrav Slovenije, so na vsako položili venec iz rožmarina in nageljnov s tribarvnim trakom. Ljubljančani so se v soboto poslovili od posmrtnih ostankov 96 žrtev, ki so jih prepeljali v domovino in jih tam položili k večnemu počitku.
ki jo bo ubrala Jugoslavija.
»Vsi, ki vam je dano svobodno in po lastni izbiri voliti za laburiste ali za konservativce, za republikance ali za demo-krate, za socialiste ali za komuniste, in brati časopise tiste duhovne smeri, ki vam ugaja, mislite na to, da mi moramo še vedno glasovati samo za eno edino stranko in brati dnevni tisk izključno ene politične smeri. Ne mislite, da je to samo naš problem. Od naše usode je odvisna tudi vaša usoda. Od demokratičnih sil vsega sveta je odvisno, ali more biti prisiljena ali ne edina vladajoča stranka v Jugoslaviji k temu, da bo spoštovala ustavo in zakone in pripustila legalno delovanje neodvisni demokratični in socialistični politični organizaciji, t. j. dopustiti to, kar je že hotel Milovan Djilas.»
Ta Mihajlov članek je kmalu postal znan tudi v Jugoslaviji. Partija je vrgla nato lahkovernim »tajnost«, da ga je Mihajlov' pisal po naročilu Tita... Del partijcev se hoče rešiti z mitom dobrega Tita po receptu »cesar je dober, ministri so hudobni«. Toda prebivalci Jugoslavije predobro vedo, kolika je Titova osebna odgovornost.
Kako pa mislijo o dovolitvi druge stranke sedanji oblastodržci v Jugoslaviji, dovolj nazorno kaže izjava največjega »slovenskega« učitelja Edvarda Kardelja, ki jo je dal hamburškemu časniku »Welt am Sonntag« (11. julija, torej po odstranitvi Raimkoviča): »Mi smo enako nasprotniki večstrankarskega sistema kakor ene same stranke. V bistvu smo pristaši poli* tičnega sistema brez strank. Gotovo je proces preraščanja revolucionarnega monopola, ki ga je imela v začetku komunistična partija, pri nas že zelo napredoval, kajti komunistična partija se ne istoveti več z državno oblastjo. Mi se nismo oddaljili od socializma. V socialističnem razvoju do danes je bilo premalo marksizma in dosti preyeč estatizma in subjektivističnih praktik.«
Očividno se Kardelj boji več strank, oči-vidno se -boji priznati krivdo marksizma, ki mu je bil do Rankovičevega padca tako nezmoten in pravoveren tolmač. Toda zgodovinski razvoj se ne ozira na Kardeljeve strahove in tudi ne na njegovo pogrošno dialektiko.
Svoboda je mogoča samo tedaj, kadar sploh več ne bo mogoče, da bj se jugoslovanska komunistična partija sploh še kdaj mogla istovetiti z državo.
Kongres družbe sv. Vincencija
Vseazijski kongres družbe sv. Vincencija Pavelskega (lazaristov) bo leta 1968 v Sydney-u. Kongresa se bodo udeležili delegat; te družbe iz Avstralije, Nove Zelandije, Indije, Nove Gvineje, Pakistana in pacifiških otokov. V letu 1965 je družba sv. Vincencija skrbela za 200 misijonskih postaj in razposlala nad 34 ton zdravil in oblačil v različne dežele, ki so na poti razvoja.
ie
ve'
Da
»i;
s«
%
l)f.
i
*i
ie
»»m
*iti
'fri
*j(
iMiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiimiiiuiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiimimiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii^
11. septembra marijanski shod na Opčinah - Pridite!
n,
v
ZAMEJSKO SREČANJE slovenskih izobražencev
Guida d’Arezza“ ISBB
Arezzo, avgust
V	petek, 2. septembra so se začeli zbi-FMi slovenski izobraženci iz vseh predelov v mali vasic; na Krasu — v Dragi pri Bazovici, za katero marsikdo do zdaj ni 'edel, da obstaja. Prvi so prispeli iz naj-oddaljenih krajev: s Koroške, nekateri iz Nemčije in pa tudi nekateri iz bližnjih vasi in iz Trsta. Stavba, katero so koinaj zapustili otroci, ki so bili v koloni SLOKAD-a, je ta večer znova zaživela.
so bila prva srečanja.
_ V soboto pa so začeli že zgodaj prihajati tudi drugi. In ob 9h so se zbrali že ^ začetku zborovanja. Zborovanje je orga-'BZiralo Društvo slovenskih izobražencev v Trstu, zato je predsednik te organizacij prof. Jože Peterlin pozdravil udele-^nce m vodil vse dni zasedanje. V svo-,e» pozdravnem nagovoru je označil na-^ teh dni nekako takole:
Misel, da bi se slovenski izobraženci srečal; in premislili slovenski položaj da-!les. premerili duhovne globine nas sa-in pa globine svojih bratov, da-razmišljali o raznih svojih nalogah, ki imamo kot kristjan; po koncilu in še ’°liko vsega drugega, misel na to srečanje ^ je porodila na Sv. Višarjah. Na tem Mniku so padle vse meje, da prihajamo ■J® s Primorske in s Koroške, iz osrednje Slovenije in iz daljnega sveta, a smo si j® bežno stisnili roke in odšli vsak v sva-P smer.. Predlagali smo te študijske dni. ^sel so sprejeli tako Korošci kot Goriči in tudi mnogi drogi, ki so prihajali ^ daleč. In tako smo tu; z veseljem popravljamo rojake s Koroške, iz osrednje ^ovenije in z Goriške in še posebej vse “Ste, ki so prišli od daleč iz Nemčije, neveri iz Rima, nekateri iz Švice, nekaki iz Združenih držav. Pozdravljam pridne kulturne delavce in tako lepo šte-mladih. Naj Bog blagoslovi to naše Ječanje, da bi se v prijateljskih razgo-'l°rih in resnih in stvarnih diskusijah pobile bratske vezi med nami, da bi drug ^gega bolj razumeli in se bolj povezali skupno narodno družino.
Prvo predavanje je imel predsednik SDZ 12 Gorice, ravnatelj dr. Kacin. Govoril je temi »Položaj Slovencev danes«, stvarno 2 velikim razumevanjem, skrbjo in feeznijo. Celotno slovensko problematike dopolnil koreferat predsednika Nagega sveta koroških Slovencev dr. Va-'tina Inzka in tajnika Slov. kat. skupiti v Trstu, dr. Mateja Poštovana. Iz 5^'sga koreferata smo spoznali položaj «>veneev na Koroškem., dr. Poštovan pa izdelal globoko študijo, ki jo oblikuje pravno politični in moralni pogled
no izdelani razpravi, v krasnem jeziku (to predavanje b; morali poslušati tisti tržaški filozofi, ki pravijo, da ni slovenskih izrazov za filozofsko izražanje!) pritegnil poslušalce. V obširni diskusiji je odgovarjal na najrazličnejša in številna vprašanja.
Potem je govoril dr. Aleš Lokar o »Tehniki sožitja in sodelovanja med ljudmi z različnim svetovnim nazorom«. Koreferat pa je imel dr. Poštovan. Tudi to vprašanje je sprožilo zelo živahno debato, ki se je zaključila soglasno.
Referat dr. Reginalda Vospernika, profesorja na slovenski gimnaziji v Celovcu in koreferat tržaškega zastopnika Draga Štoke sta osvetlila problematiko sodobne mladine. Tudi tu je bilo sproženih mnogo misli, spoznanj in dognanj.
Udeleženci so sklenili, naj b; referati izšli v posebni knjigi, kajti škoda bi bilo, da bi se toliko bogatih misli izgubilo. Na študijskih dneh je sodelovalo skoro 150 izobražencev, nekateri pri vseh predavanjih, nekateri pa samo na tistih predavanjih, ki jim je čas dopuščal. V vseh so pustili ti dnevi in ta srečanja nepozabne vtise. Sklenjeno je bilo, da bo tako srečanje prihodnje leto na Koroškem.
Društvu slovenskih izobražencev moramo nad zamislijo tega seminarja in k odlični organizaciji iz srca čestitati in se mu zahvaliti.
Že štirinajsto leto zaporedoma je staro toskansko mesto v poznem poletju kraj, kjer se srečajo ljudje iz najrazličnejših krajev Evrope in tudi izven nje. Ljubitelji glasbene umetnosti prihajajo konec avgusta v Arezzo, da se udeležijo visoko umetniške prireditve, ki se vrši v imenu meniha Gvidona, tvorca naše notne pisave. Na temnosivem pročelju starinske palače je njemu vzidana spominska plošča z notnimi znaki, ki spominja mimoidočega na prve čase naše glasbene govorice.
To je Arezzo srednjega veka — pa vrnimo se v naše dni! Kot sem že imel priliko osem let opazovati na areških prireditvah, se poleg glasbene zavesti razvijajo tudi občečloveški odnosi, ki dajo umetniški podobi še svoje dopolnilo. Umetniško ustvarjanje namreč vrš; visoko humano poslanstvo kulturnega zbližanja in spoznavanja, kar najbolj prispeva k pravemu sožitju.
Mimo teh obrobnih misli, naj preidem na sam potek zadnjega polifonskega tekmovanja. V prejšnji številki smo že poročali o izidih in zunanjem okviru prireditve. Izmed vseh štirih kategorij (mešani, moški, ženski zbori ter folklora) nosijo gotovo mešan; zbori levji delež. Tudi konkurenca je v tej skupin; navadno najtežja. Letos so morali nastopajoči mešani zbori za polifonsko petje izvajati kot obvezni pesmi T. L. da Victoria štiri-
Tragedija Lužiških Srbov
to vprašanje; na splošno razpravo o
Nšinah je naslonil politično izbiro po-katoliških Slovencev na Primor-. ern. Razprava je žela vsesplošno odo-lvanje (Razen pri dopisniku tržaškega
levnika, ki je gostoljuben sprejem vrnil strganimi *Wki
stavki in potvorjenimi za-do katerih je prišel alj zlona-irtto ali pa izvajanj ni doumel!) >0Poldne je predaval univ. prof. iz Ljub-
e, dr. Janez Janžekovič o temi »Zna-
in svetovni nazor«. Isti predavatelj le govoril tud; v nedeljo dopoldne o te-* »Smisel življenja«. Obe ti predavanji j*4 dali globino študijskim dnem. Dr. Bakovič je kot priznani slovenski filo-^ in teolog s širokim razgledom, v toč-
Medtem ko slovanstvo raste, pa v Vzhodnonemški republiki iz dneva v dan usiha najmanjši slovanski narod: Lužiški Srbi. Dvanajst stoletij jih je požiralo nemštvo; imeli so 300 km dolgo mejo ob Labi od Erfurta do Zhorjelca (Golitz) nad Nišo (Neisse). Sedaj doživljajo zadnje dejanje svoje tragedije, Samo 25 km meje še ima-ja, z vsakim letom jih je manj; ta hip morda šestdeset tisoč!
Usoda tega najbolj polabskega slovan* skega naroda v marsičem spominja na slovensko, le da je mnogo bolj tragična in sedaj že brezupna. Ves čas svojega obstoja je bil narod razdeljen na dve Lužici: Dolnjo in Gornjo. In še jezik je bil pri tem različen, tako da je bilo treba prevajati iz dolnje lužiške literature v gornjo lužiško. Poleg tega je lužiški narod razdeljen po veri v katoličane in protestante; sedaj se jim je pridružila še tretja skupina: ateisti. In ti stoje na čelu naroda. Še celo pravopis jih loči: eni pišejo z latinico, drogi z gotico.
Politična razdelitev je storila svoje: saj so pripadali v štiri okraje, v katerih nobenem niso imeli večine. Bili so vedno manjšina v svoji pokrajini, ki so ji meje skoz; tisoč let določali Nemci. Do leta 1945 so bil; otok v nemškem morju, sedaj so le še kaplja v njem. Po letu 1945 so se vselili v njihove vasi nemški pre-seljenci iz poljskih in čeških dežel. Nastala je dvojezična Lužica.
Leta 1948 je izšel sicer zakon o pravicah lužiiškega srbskega naroda, toda ta zakon je brez moči, kajti vladajočim je več na tem,, da Lužiški Srb; postanejo komunisti kot da se ohranijo narodno
zavedne. Na prireditvah in zborovanjih Srbi govore nemško. Pismo iz glavnega mesta Budišin (nemško Bautzen), ki ima izraz tipično nemškega mesta, ve povedati: »Včasih smo peli "Naše srbstvo iz praha vstaja”, zdaj bi pa mogli tarnati: "Naše srbstvo v blatu leži...”; smo resnično narod, ki umira.«
Tudi Lužiškim Srbom komunizem ni bil blagoslov. Vzel jim je orožje, ki so ga uspešno uporabljali tekom dvanajst stoletij : ljubezen do srbstva in ga nadomestil z besedo vsebinsko praznega socializma.
Prelat v civilu
Msgr. Agostino Casaroli, ki je s strani Vatikana podpisal beograjski protokol, je cerkveni diplomat posebne vrste. Zelo pogosto se ga vidi potovati v civilu; tedaj nosi belo srajco s črno kravato. Vsi vedo, da se obleče tako vedno, kadar potuje v dežele za železno zaveso. Tudi v Jugoslavijo je hodil, ko je vodil pogajanja, vedno oivilno Oblečen. Dobil je navzdevek »Tajni sveti agent 007«.
Brez dvoma je ta prelat, doma iz Casted San Giovanni pri Piacenzi, ena najbolj pomembnih osebnosti sedanje vatikanske diplomacije. Star je 52 let, govori šest jezikov in je znan po svojem odkritem izražanju. Ko se začne razgovarjatd, takoj pove: »Govoril bom jasno, govoril bom to, kar čutim, govoril bom samo resnico, če tudii bo zabolela. Želim, da enako postopate tudi vi!«
glasni motet »Magnum mysterium*< ter G. De Ponteja štiriglasni madrigal »La qual in somm’e ques,ta«. V tej skupini se je prijavilo kar 27 zborov. Za moške zbore sta bili obvezni pesmi Asola »Lapi-daverunt Stephanum« in nek Weelkesov madrigal. Ženski zbori so morali odpeti po eno skladbo Animuccie ter Monteverdija.
Kot že rečeno, so prav tuj; zbori odnesli prva mesta, če izvzamemo gregorijansko petje (kjer sta zmagala zbora iz Assisi in Subiaco). Predvsem bi rad omenil nekaj glavnih značilnosti teh skupin. Zmagoviti oxfordsk; zbor »Schola cantorum« (100 točk na 100!) je v glavnem predstavil angleško polifonijo Weel-kesa, Wilbyja, Gibbonsa itd. To so madrigali z mehko in nežno melodično vsebino, a tudi s fino kontrapunktistično zgradbo, kjer pa vendar kraljujeta harmonija in lirizem. Zbor sam je sestavljen iz akademikov slavnega angleškega vseučilišča in se je pred leti že odlično predstavil v Arezzu pod imenom »Collegium Musicum Oxoniense«. Izredno fina in lahkotna interpretacija, združena s tehnično dovršenostjo je temu zboru upravičeno zaslužila določeno prvo mesto.
Francozi so s; zadnja leta na areškem tekmovanju osvojili vedno prva mesta. Tako naj spomnim na zbora kakor La Psalette d’Orleans ali Ensamble Vocale Philippe Caiilard iz Pariza. Letos smo lahko slišali zbor Le Cantrel de Lvon, ki sicer ne dosega prej omenjenih francoskih skupin, a izstopa zaradi svoje pestre barvitosti in sposobnosti v podajanju tako klasične polifonske ali modeme impresionistične glasbe. Omenim naj npr. De-bussvja in Poulenca, kjer prideta do izraza tako nežnost kot religioznost. Na zaključnem koncertu je zbor v ženski zasedbi zapel »Susoepit Israel« iz Bachovega Magnificat.
Izmed držav srednje-vzhodne Evrope so navadno izšli zmagoviti Madžari in Cehi. Prve je letos zastopal zbor Aleksander Vandor iz Budimpešte, ki je dosegel tretje mesto v ženskih ter četrto mesto v mešanih zborih za polifonijo. Tudi za ta zbor lahko rečem, da je bil znatno nižji od svojih prednikov, npr. zbora Veszprem lansko leto. Osvojil pa je vseeno glasbeno zahtevno publiko z repertoarjem, ki je bil poln Bartoka in Kodalyja, za vokalno glasbo najteže izvedljivih. Češki zbori pa so se dobro postavili. Ce je bil zbor iz Libereca boljši v ženski kakor v mešani zasedbi, je bil v svojem elementu zelo zlit moški zbor iz Brna. Tu bi rad spomnil samo na izredno doživeto podan motet »Duo seraphin« T. da Victoria. Drugače pa smo pri Cehih naleteli na skladbe Smetane, Janačka in Novaka.
Že nekaj let niso Nemci dosegli prvih mest, če izvzamemo krasno izjemo zbora Monteverdi iz Hamburga. Letos so imeli večjo srečo. Mottetenehor iz Miinchena je bil zelo diskretno pripravljen, čeprav ni glasovno presenetil kakor npr. Oxford. Na zaključnem koncertu je z veliko religioznostjo podal Bachovo skladbo »Der Geist hilft unserer Schwachheit«. Izredno pa je začudila izključitev iz finala zbora Berliner Konzertenehor, ki je zelo dostojno predstavil tri Hindemithove madrigale (bil je edini zbor z deli tega modernega nemškega skladatelja, ki je znan
po svoji izredni zahtevnosti. Naj kot zanimivost navedem, da je moški zbor iz Aachena na zaključnem koncertu za televizijo lepo izvajal del staroslovanske maše »lže heruvimi«.
Za Jugoslovane je letos nastopil samo Akademski hor Slobodan Princip-Seljo iz Sarajeva. S precejšnjo natančnostjo je zapel obvezno polifonijo, seveda pa je bil njegov »forte« v folklori. V srbohrvatski in makedonski narodni pesm; je pokazal vso svojo izrazno moč in tudi tehniko. Med ostalimi so avstrijski, grški in španski zbori pokazal; že običajno povprečnost, tako tudi holandski ženski zbor iz Haaga. Slednji pa je prijetno nastopil na cerkvenem koncertu s Faurejevo »Messe basse« ter odlomkom iz Bachove kantate »Der Geist hilft« z orglami. Mladi ameriški zbor The Madison Madrigal Singers (Vienna, Virginia) je predstavil izredno težke skladbe z dodekafomsko primesjo, kakor Coplanda. Tudi če ni dosegel ugodne klasifikacije, je s tem pokazal smisel za resen glasbeni študij.
Zbori iz Italije predstavljajo poglavje zase. Ne dvignejo se nad navadno povprečno raven. To je ugotovil tud; italijanski tisk. Firenška »La Nazione« je s tem v zvezi predlagala, naj bi v bodoče ustanovili eksperimentalne zborovske skupine, ki bi se študijsko lotiile pevske kulture in tako dvignile raven zborovskega petja v Italiji. Med mešanimi zbori iz Italije je bil gotovo najboljši slovenski zbor iz Trsta »Jacobus Gallus«, ki ga vodi Ubald Vrabec. Precizno interpretacijo je pokazal prav v polifoniji, kjer je predstavil še Gallusa »Adolesoentulus«), a kljub temu ga žirija ni sprejela v finale. Za folkloro morda izbira pesmi ni bila najbolj posrečena, saj je tuja konkurenca na tem področju zelo velika.
Od marsikod prihajajo želje po kaki novosti na areškem tekmovanju. Tako so skušali organizatorji že delno ustreči tem težnjam ter so napovedali za prihodnje izdaje natečaj za del maše v narodnih jezikih. To b; nedvomno prispevalo k poživitvi sodobne polifonije. Za prihodnje leto pa je že v pripravi 15. tekmovanje, ki bo posvečeno štiristoletnici rojstva Claudia Monteverdija. Iz vsega se da torej sklepati, da bo v Arezzu ohranila še vedno svoje častno mesto stara glasbena tradicija, ki pa ne bo zavrgla novih idej in teženj.
Andrej Bratuž
Najdaljše stopnišče v rimskih katakombah
Na prostoru med Domitilinimi in Kali-stovimi katakombami so odkril; najdaljše stopnišče rimskih katakomb. Stopnišče izhaja iz polovice 4. stoletja. Ima 99 stopnic; deloma so zidane, deloma iz vulkanske rude; stopnišče je dolgo 35 m in gre v globino 20 m. Večina stopnic je zelo dobro ohranjenih. Novo odkrito stopnišče je edino, ki je napravljeno tako, da se stopnice spuščajo v krogu. Ta posebnost je morda posledica dejstva, da graditelji niso hoteli iti preko mej svojega zemljišča, pod cesto, katere ostanke so tudi našli. To važno odkritje je dosegla papeška komisija za cerkveno arheologijo, ki je izvedla vrsto izkopov. Dela so trajala eno leto. Odstranili so zemljo iz 175 metrov dolgih rovov.
Dne 15. septembra: romanje na Barbano
^MlIlllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllUlllllllllllllllllilinillllllllllUIIIIHIIIIIIIIIIIIIIinilllllllNIIIIIIIUINIIIIIHIIIIIIIIIIIIIIIIIIM^
^Ton
VAN DE VELDE
Srce zmaguje
^====1--------------------.	.::.:-z=r 4Q
T
, °da Mikkers, ki očitno ne obrajta drugih banalnosti, odpre usta in v enem pride dvajset besed iz njih, molto ^issimo, z odmori, ko v njih sploh ob-°*kne, in s takima, ko gre samo po sapo: 'Položaj "Galeone”« (dih) »je postal opa-^ (dih), »tako, da moramo danes« ..10'k in dih) »skleniti, kaj naj v prihod-(molk) »počnemo.« abynck in Vermeulen si prišepctavata l^ke; Fok puli svojo bradico; fSerk-s vpraša naravnost:
.Mikkers, v; ste glavni urednik. Kaj ste da bi se list obdržal?«
Od:
nior, mir in tišina. Mikkersova usta Udobna špranji v šparovčku; Jona da b; porinil prst skoznje, kakor bi
^rii peer> ^ videl, kaj je še notri. ^ hipu, ko hoče Heerendonck povedati mnenje, začne Mikkers z nenavadno
živahnostjo in njegove sicer medle oči se zdaj pa zdaj zasvetijo za naočniki kakor svetilnik in krožijo nad navzočimi. »Gospoda,« pravi glavni urednik, »ukor patra t’Sterkloosa me ne more zadeti. Hočem pa pojasniti svoje stališče,« (dih, dih) »četudi tega nisem dolžan storiti.«
»Ne,« godrnja fSerkloos, »in s pojasnili nam ni pomagano.«
A Mikkers začne znova: »Ce naj govorim pošteno: "Galeona” mi je bila že zdavnaj pretesna;« (dih) »čutim, da sem ji odrasel — ali mileje povedano: da sem se ji odtujil... Človek si žel; pač tudi kaj višjega,« (svetilnik kroži, a se izogiblje t’Serkloosone postave) »in potem« (odmor) »mlada literatura tudi ne more več prenesti utesnjenosti.«
»Utesnjenosti?« zabobni kuta. »Hola! V tem grmu tiči zajec, i Mikkers. To je bil torej ...«
»Oprostite,« šušlja Mikkers, »to je eden izmed mojih razlogov; drugega sem že povedal, tretjič pa... (Tišina, odmor.)
»Prav, kateri je tretji razlog?« Senat izteza vratove.
Tedaj se spreleti razlog, nekoliko otrpel
smehljaj po bledem obrazu in nato sledi konec izpovedi: »Poklican sem na belgijsko poslaništvo v Den Haag.« Tišina.
Jon gleda zdaj vse te obraze in čeprav mu že od mladih nog kapuca in kuta nista kaj dosti ugajali, prekaša ta t’Ser-kloos vendar neznansko vsa njegova pričakovanja. Nekakšne Viljem van Saeftin-gen je, samo drobneje raščen in manj pripravljen k nasilju.
Potem zakliče Sander Vermeulen posmehljivo: »Čestitam!« in van Heerendonck meni abotno, »če je zdaj vsega konec, potem je treba pač pregledati blagajno.«
»Ni končano^« godrnja fSerkloos. »Za vsakega atašeja, ki nas pusti na cedilu,« (svetilnik kroži) »najdemo deset idealistov. Jaz mislim, da z "Galeono” lahko mirne duše nadaljujemo, in menim, da bi poverili glavno uredništvo« (pri tem pogleda Gerritsa, ki zleze v dve gube) »najbolje Jonu.«
Sander in Fok samoljubno ploskata; takšno delo siehememu ljubitelju prisrčno privoščijo. Mikkers zdrgne stekla na svojih naočnikih in vstane.
»Kaj pa je, Mikkers, ali moraš še danes v Den Haag? So kakšni diplomatski za-pletljaji na vidiku?«
»Ne,« pokašljuje ataše, »toda moje delo tukaj je opravljeno.«
»Vsaj deset minut bi moral še izročati posle svojemu nasledniku!«
Da, deset minut (dih) še lahko žrtvuje.
Potem pa se okorajži Jon: »Gospodje, ganljivo je, da ste se s to štacuno domislili ravno mene; ne morem želeti, da bi "Galeona1' nasedla, zakaj« (s smehom potegne iz žepa šop papirjev) »potem ne vem, kje naj sploh kdaj izidejo tile verzi.« Režanje. fSerkloos se glasno smeje. »Toda glavno uredništvo,« pravi Jon, »ni posel za brezposelnega z — eh — s skoraj tremi otroki. Bolje je, da dob; takšno mesto Fok ali Sander ali kak novinec, zakaj — mimogrede povedano — gospodje, na svetu je še nekaj več kakor literatura in tale zavojček tukaj« (pri tem potrka po svojih papirjih) »je zgolj obup nočnih ur in pomanjkanje slehernega veselja! Vi ste novinci« — Jon pogleda t'Serkloosa in fSerkloos pogleda Jona —
»a če bo moral kateri kdaj iz sladkornih drobtin preračunavati, kolikokrat bo še lahko sladkal z njimi svojo juho, potem bo prišel sam do sklepa: literatura je odveč družinskim očetom, če so brez dela, ali pa atašejem, ki jim ni treba delati. Zavojček tule, tovariši, je moj poslednji greh zoper resničnost. Na svidenje!«
Vstane, seže vsem v roko in hoče iti.
»Počakaj,« pravi pater, »jaz grem s teboj.« Drugim pa: »Dajte, da še nekaj dni premislim, kaj bi z "Galeono".«
Skupno z Mikkersem gresta na cesto. Fok in Sander ostaneta nekoliko preše-, nečena v sobi in vlečeta svoji pipi; Job Mikkers stopi v taksi; Jon ga sliši ,ko pravi: »Do Braamovega dvorca.« To je rezidenca ministra de Corbina de Pavota.
»Pridi,« priganja fSerkloos, »finita la commedia in pripoveduj mi rajši o svojih otrocih,«
Jon in pater postopata po cestah in prišlo je nad oba kakor medsebojno spoznanje.
(se nadaljuje)
□ RIŠKE
NOVICE
Spored pobožnosti pri romanju na Barbano
Ob 8. uri občestvena sv. maša z ljudskim petjem; ob 10.30 koncelebracija; ob 2.30 popoldne rožni venec, procesija po otoku in sklep romanja.
Bolna duhovnika
Dva naša goriška duhovnika sta še vedno v bolnišnici in to sta msgr. Srečko Gregorec, ki je v bolnišnici usmiljenih bratov v ulici Diaz ter g. Artur Zaletel, ki je v sanatoriju sv. Justa. Obema želimo božjega potrpljenja v dolgi bolezni in skorajšnjega ozdravljenja.
Tragična smrt mladega elektrotehnika
V železarni Montesanto na Tržaški cesti se je v soboto pripetila težka nesreča, pri kateri je izgubil življenje 25-letni elektrotehnik Tarcis Severo.
Mladi elektrotehnik je po naročilu podjetja ORME iz Gorice hotel pripraviti poseben načrt za transformatorsko postajo v železarni. Med pregledovanjem se je Severo verjetno dotaknil s kovino prevlečenim svinčnikom električnega prevodni-
ka. Tok visoke napetosti ga je vrgel na tla. Takoj so mu priskočili na pomoč in ga skušali z umetnim dihanjem oživiti, a vse je bilo zaman. Tudi v bolnišnici, kamor so ga takoj prepeljali, mu niso mogli več pomagati.
Pogreb Tarcisa Severa je bil v ponedeljek iz oratorija »Pastor Angelicus«, kamor so ga položili na mrtvaški oder, v cenkev sv. Ignacija in nato po sv. maši na goriško pokopališče.
Pokojni Severo je bil član oratorija »Pastor Angelicus«. Odlikoval se je po izrednih zmožnostih in je rad pomagal, kjer je le mogel. Pogreba se je udeležilo veliko ljudstva, zlasti še njegovih prijateljev in učencev industrialne šole, kjer je poučeval, in mestne oblasti.
Obnovljen klub za padalce
'Na goriškem letališču so v soboto znova začeli s tečajem za padalce. Goriški letalski klub je sedaj opremljen z novim štiri sedežnim letalom »Fairchild«, na katerem mladi padalci-diletanti poskušajo svoje letalske in padalske zmožnosti. V nedeljo se je nad 50 ljubiteljev tega športa vrglo s padali iz letala. Bili so to
fantje in dekleta iz Gorice, Vidma, Tre-viša in Pordenona. Padalske vaje se bodo sedaj ponavljale vsako soboto in nedeljo. Tem prvim je prisostvovalo lepo število gledalcev.
Ptičji sejem v občinskem parku
Prva nedelja v septembru je bila na Goriškem zelo lepa in sončna, morda najlepša nedelja v vsem poletju. Zato pa je tudi ptičji sejem, ki ga vsako leto prirejajo ljubitelji perjadi v parku mestne hiše, zelo dobro uspel. Že od zgodnjega jutra so to mestno četrt zabavale ptice s svojim raznolikim petjem, ki so ga nato ojačenega po zvočnikih oddajali tudi v bolj oddaljene dele mesta. Sejem si je ogledalo zelo veliko meščanov, a tudi od drugod so prišli v velikem številu na ta jernejski sejem ptic. Razstavljeni so bili domači in eksotični primerki, oprema ter gojenje ptic. Sodelovali so tudi opona-šalci ptičjega petja s piščalko in brez nje. Manifestacijo je poživil še nastop folklorne skupine »S. Gorizia«, petje zbora »Seghizzi« in pod večer še godba, ki je odigrala vrsto lepih skladb. Ob zaključku so še nagradili najlepše primerke ptic, odnosno njih gojitelje.
tl	'	...	;• . 'iLi-rjv Abm
OLIMPIJA V »SERIE C«
Od leve proti desni, med dvema sodnikoma v belih trenirkah in temnih hlačah atleti Olimpije, ki so odnesli zmago z deželnega odbojkarskega prvenstva v VidniU' V prvi varsti (zadaj): Brajnik, Černič M., trener prof. dr. M. Kranner, Leg® Mario; v drugi vrsti (spredaj); Legiša Z., Prinčič, Susič, Valentinčič.
RADIO
TRST A
RZASKE
NOVICE
Mariborski romarji na Vejni
Preteklo nedeljo je prišla prva večja skupina jugoslovanskih romarjev v Marijino svetišče na Vejno. Bilo je okrog 300 romarjev iz mariborske škofije. V soboto so obiskali Sv. Višarje, v nedeljo popoldne so imeli sklepno romarsko slovesnost v cerkvi na Opčinah in potem so obiskali Vejno, kjer so jih duhovniki svetišča prav lepo sprejeli. G. Lojze Zupančič je romarjem razložil veličastvo 'hiše božje; romarji so zapeli več pesmi, in kar nas
veselo preseneča, prav vsi so izrazili veliko zadovoljstvo nad modernim slogam svetišča. Tržaški spremljevalci smo jim svetovali, naj vedno pridejo na Vejno, kadar imajo priliko, naj svetujejo doma rojakom obisk te Marijine hiše, kadar se vozijo na izlete in romanja v naše -kraje. Svetujemo tudi Tržačanom in Goričanom: radi pripeljite svoje goste in prijatelje na Vejno, rad; tudi sami večkrat pridite na kratek obisk pred fatimski oltar in vedno opravite kratko molitev za slovanski svet pred našim oltarjem sv. Cirila in Metoda.
Teden od 11. do 17. septembra 1966 Nedelja: 9.00 Prenos sv. maše iz župne cerkve v Rojanu. — 10.15 Poslušali boste... Od nedelje do nedelje na našem vailu. —
11.15 Oddaja za najmlajše: S pravljico o-krog sveta: »Cmo žrebe«. Napisal Dušan Pertot. — 12.00 Nabožna glasba. — 12.15 Vera in naš čas. — 15.30 Ivan Pregelj: »Tolminci«: (5) »Leseni križci«, v priredbi Martina Jevnikarja. — 18.00 Najlepše simfonije. — 19.15 Nedeljski vestnik. Urednik: Ernest Zupančič. — 19.30 Italijanske počitnice. — 20.30 Zborovske skladbe G. Viozzija.
Ponedeljek: 12.15 Počitniška srečanja, pripravil Saša Martelanc. — 18.00 Ne vse, toda o vsem - Radijska poljudno enciklopedija. — 18.30 Veliki cerkveni koncert, imenovan »Koncert kronanja«. —
19.15 Iz ženskih tednikov in revij. — 20.35 Robert Schumann: »Genovefa«, opera v štirih dejanjih.
Torek: 12.00 Iz slovenske folklore: Le-
TABOR TRŽAŠKIH SKAVTINJ
Tržaške skavtinje smo letos taborile v Globasnici na Koroškem, okrog 50 km naprej od Celovca, pod goro Peco, kjer spi kralj Matjaž, nedaleč od Klopinskega jezera.
Naš tabor je stal na lepi trati v polkrogu, z visokim jamborom v sredini, sredi smrekovega gozda. V bližini je žu-porel potoček. Okrog in okrog so se dvigale gore porasle z drevesi. Le na eni strani je bil odprt izhod. Od tam je iz vasi vodila pot do tabora.
Že v Trstu smo izdelale podroben program za štirinajstdnevno bivanje na prostem in smo ga skoraj v celoti tudi izvedle. Z namj je bil g. dr. Stanko Janežič, ki nam je na taboru maševal in vsak dan zjutraj pri maši in zvečer pri tabornem ognju povedal mnogo koristnih in potrebnih reči za življenje. Poleg tega nam je še nekajkrat predaval, zlasti na »dan koncila«. Ves čas tabora nam je bil v vseh ozirih v pomoč.
Naredile smo več krajših in nekaj tudi daljših izletov. Najprej smo se odpravile na pot proti rnaij cerkvici sv. Heme, kake dve uri hoda. V cerkvici smo zapele in se svetnici priporočile. Obiskale smo tudi v bližini jamo, kjer je sv. Hema, kakor se pripoveduje, ujela v naročje dekle, ki si je hotelo vzeti življenje, in jo je tako rešila.
Dnevom smo določile razne namene.
Tako smo imele »dan narave«. Tedaj je pet vodov po šest skavtinj, kolikor nas je bilo, šlo zjutraj na delo: ene so nabirale cvetlic* in so jih uredile v zbirko, druge so v vasi poiskale lovca in so ga spraševale o njegovih lovskih dogodivščinah, tretje so študirale drevesa v kraju, četrte zbirale žuželke. Popoldne so vse na sestanku poročale, kaj vse so odkrile.
Na »dan Koroške« smo se skušale seznaniti z deželo, v kateri smo taborile, in spoznati njene prebivalce. V vasi prebiva prof. Hutter, ki nam je razlagal zgodovino Koroške in sedanje razmere. Zvedele smo, da Nemci teže za tem, da bi Slovence popolnoma iztrebili. V Globasnici so razen treh družin sami Slovenci, pa nimajo slovenske šole. Učitelj je Nemec in šola je nemška. Samo nekaj ur slovenščine imajo na teden. Vendar so ljudje v vasi še zavedni Slovenci.
V vaški dvorani smo za ljudi pripravile prireditev. Zapele smo in zaigrale. Ljudje so bili zelo zadovoljni, nekateri starejši so oelo jokali. Povabili so nas v Šmihel, da tam .pokažemo, kaj znamo. Takoj naslednji dan smo šle. Napotile smo se tja kar peš preko polja. Tudi tu so nas lepo sprejeli in zvečer so nas z avtomobili pripeljali v tabor.
Pri nastopih so nam ljudje nekaj darovali. Za ta denar smo naročile avtobus, ki nas je zapeljal do Klopinskega jezera,
kjer smo se kopale, v Št. Pavel, kjer je stara opatija, v Labodsko dolino, kjer je bil sedež lavantinske škofije, v Škocjan do šolskih sester.
Ko smo imele »dan športa«, smo preskusile svoje spretnosti v raznih panogah: v teku, v skoku itd. Na »dan koncila« smo spoznale, kako velikega pomena je za katoliško Cerkev, za vse kristjane in za ves svet drugi vatikanski cerkveni zbor.
Napravile smo daljši izlet na goro Peco, ki se je visoko dvigala za našim taborom. Več ko tri ure smo hodile do vrha. A ko smo dosegle cilj, smo uživale krasen razgled. Šele tedaj smo občutile, da se splača hoditi na visoke gore. Človeka prevzame tako prijetno doživetje, da ga ni mogoče popisati.
Vsak večer smo se zbrale ob tabornem ognju. Vedno je bilo veliko programa: petje skavtskih in narodnih pesmi, pregled dneva, razdelitev služb za naislednji dan, nastopi z raznimi prizori, skeči, duhovna misel, večerna molitev. Vsak taborni ogenj je bil za nas posebno doživetje.
Zadnje dni tabora se nam je zdelo neverjetno, da se bo treba vrniti domov, štirinajst dni je prešlo kakor nekaj dni. Vsem je bilo težko pri srcu, ko smo začele podirati šotore. A tolažile smo se ob zavesti, da se bomo drugo leto zopet srečale na taboru.
Iznajdljivi bober
Na jamboru je vihrala skavtska zastava; ob njim so vsak dan ponavljale skavtske zakone in pele skavtske pesmi
Vsako jutro so se skavtinje zbrale pri sveti maši in prejemale sveto obhajilo
lja Rehar: »Turk že zbira silno vojsko«.
— 19.15 Spoznavajmo naravo. Napisala Mara Kalan. — 19.30 Slovenske pesmi. — 21.00 Gore v slovenski literaturi: Janez Mencinger: »V sanjah na Triglav«.
Sreda: 12.15 Turistični razgledi, pripravil Franc Orožen. — 13.30 Glasba iz filmov in revij. — 18.00 Ne vse, toda o vsem. - Radijska poljudna enciklopedija.
— 19.15 Sodobne bolezni: Gianfranco Ga-ravaglia: »O raku«. — 19.30 Motivi, ki so mladim všeč. — 20.35 Glasbene razglednice. — 21.00 Simfonični koncert. Igra orkester mestnega glasbenega liceja »Ja-copo Tornadini« iz Vidma. Koncert smo
Četrtek; 12.00 1866-1966; Furlanija in Ita-lia: Aldo Rizzi: »Javne in zasebne muzejske zbirke«. — 19.00 Zlata skrinjica. O-troške pesmi in skladbe. Napisala Desa Kraševec. — 19.40 Zbor »Vittorio Vene-ziani« iz Ajella, k; ga vodi Orlando Di-piazza. — 21.00 »Učenjak«. Veseloigra v treh dejanjih, ki jo je napisal Fran Detela. — 23.00 Vokalna polifonija Madrigali Clementa Jannequina.
Petek: 12.15 Žena in dom, pripravila Jadviga Taljat. — 13.30 Glasbeno potovanje. — 18.00 Ne vse, toda o vsem - radijska poljudna enciklopedija. — 18.30 Šlo^ venski solisti. — 19.15 Umetnostne galerije v Italiji: Milko Bambič: »Galerija A-kademije sv. Luke v Rimu«. — 20.35 Gospodarstvo in delo. Urednik Egidij Vršaj.
— 21.00 Koncert operne glasbe. — 22.00 Sindikati v modemi državi: Pietro Re-scigno: (11) »Stavka«.
Sobota:	12.15 Živalstvo Jadranskega
morja: Tone Penko: »Tisti, ki jih samo oko ne vidi«. — 13.30 Pesmi za poletje. — 15.30 Moški zbor iz Jazbin, ki ga vodi Zdravko Klanjšček. — 16.00 Volan, oddaja za avtomobiliste. — 16.20 Tončka Curk: »Hišo zidal«, delo, priporočeno na natečaju RAT Italijanske radiotelevizje za izvirne slovenske novele 1965. — 16.50 Kraji in dežele v simfonični literaturi. — 18.30 Ciganska in madžarska narodna glasba: (1) »Ljudska glasba in njen vpliv na u-metno glasbo«. — 19.15 Počitniška srečanja, pripravil Saša Martelanc. — 20.35 Teden v Italiji. — 21.00 »Praznični uhani«, enodejanka, ki jo je napisal Riccardo Selvatico, prevedla Marija Kacin. — 21.55 Operetne melodije.
>■
pijskiih iger, je bil vrstni red približa enak, le da je Japonska osvojila treti* mesto, na osmem mestu pa je bila Ni^ zemska.
Vprašanje je, ali bo Sovjetski zvezi uspelo obdržati naslov, ali pa si ga bod priborili Čehi, ki so že bili svetovni f* vaki takoj po vojni in pa leta 1956.
Letošnjega prvenstva se udeležuje Italija. Vsa moštva so razdeljena v skupine; prva dva plasirana iz vsake pine se bosta udeležila finalnih tekem ** prvo mesto • te se bodo vršile v
Prva skupina: Češka, Jugoslavija, KW ska, Italija, Izrael, Maroko.
Druga skupina: Sovjetska zveza, ^ džarska, USA, Vzhodna Nemčija, ka, Francija.
Tretja skupina: Romunija, Poljska zozemska, Turčija, Argentina.
Četrta skupina: Japonska, Bolgarija, B** žili j a, Belgija, Finska, Severna Korei*
Nekoliko znosneje na Ceylonu
Ceylonska vlada, ki je dokaj naspi101 katoliški Cerkvi, je vendarle dovolila toliškim duhovnikom, da smejo obis^ vati bolnike v državnih bolnišnicah. ^ voljenje dajejo za vsak primer poseW’ kadar je zdravstveno stanje pacienta slabo in ta sam želi duhovnika. Podo^ dovoljenje so dali tudi drugim ver0* povedim.
OBVESTUA
Za našo mladino smo že prejšnja začeli prirejati duhovne obnove. Tako ^ tudi letos. V ta namen smo poV»^ za voditelja duhovne obnove g. Benei ča, spirituala v malem semenišču v pavi. Duhovne obnove bodo v Alojzi višču:
v nedeljo, 11. septembra ob 9. uri ** dekleta;
v nedeljo, 18. septembra ob 9. uri fante.
o*
Zaključek bo vsakikrat s sv. mašo 11. tiri. Med prvim premišljevanjem mašo bo priložnost za sv. spoved.
Vpisovanje v osnovno šolo za
šo!^
Svetovno prvenstvo v moški odbojki
Te dni se je zbralo na Češkem triindvajset odbojkarskih moštev s celega sveta, da se od 31.8. pa do 11.9. borijo za naslov svetovnega prvaka. Svetovno prvenstvo se vrši vsako četrto leto, zadnje je bilo leta 1962 v Sovjetski zvozi. Takrat je bila lestvica prvih osmih naslednja: Sovjetska zveza, Češka, Romunija, Bolgarija, Japonska, Poljska, Madžarska, Jugoslavija. Tudi na olimpiadi v Tokiu, kjer je bila odbojka prvič na programu oliim-
leto 1966/67 bo po vsem Goriškem 21. do 27. septembra. Začetek pouka 1. oktobra s sv. mašo. Tisti, ki se vpi1 v prvi razred, naj prinesejo rojstni in potrdilo o cepljenju koz. Za vpi5 druge razrede zadostuje spričevalo.
; li*
DAROVI:
Za Alojzijevišče: F. 2 . 5.000; 2. ^ P. V. 2.000; A. F. 10.000 lir.
Vsem darovalcem iskren Bog pov’rlt
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolP^ trgovski L 30, osmrtnice L. 50, več davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Tiska tiskarna Budin v Gorici
Kmečka l>anlta
GORICA - ul. Morelli 14 - tel. 2206
vam nudi ugodne pogoje za trgovske posle in bančne usluge (tekoči računi, vezane in proste hranilne vloge, posojila, vnovčenje in diskontiranje trgovskih menic, posli z inozemstvom, nakup tuje valute, plačevanje davkov in tako dalje)