1. štev._Januar. — 1880._Letnik III.
CERKVENI GLASBENIK.
Organ Cecilijinega društva v Ljubljani.
Izhaja po enkrat na mesec in velja za celo leto z muzikalno prilogo vred 2 gold., za ude Cecilijinega društva in za cerkve ljubljanske škofije 1 gold. 50 kr. Vredništvo in opravništvo sta v Alojznici.
Nekoliko v orgljanji.*)
Med vsem glasbenem orodjem so edino orgije to veliko prednost in pravico zadobile, da smejo pri božji službi same peti, ko nasprot drugo glasbeno orodje ne sme drugače delovati, nego pri spremljevanji pevcev. Radi obsega, različnosti ter vezave glasov, pred vsim pa radi neke mirne vzvišenosti ter dostojnosti se ne dajo orgije nikakor nadomestiti. Celo najizverstnejši harmonij ne more v kaki večji cerkvi male pa dobre orgije nadomestiti; kajti harmonij se prepraznoglasno in preslabo sliši ter more le v malih cerkvicah ali kapelicah zadostovati. Res je, da se pogreša pri orgijah ona priprava, vsled katere bi se dalo čedalje glasneje potem pa zopet pojemaje, sedaj tiho in milo potem pa zopet glasno in resno igrati, kakor se da to pri piščalih, goslib, na glaso viru ali tudi na harmoniji doseči, ker le tako je mogoče lepo igrati — a ravno ona pomanjkljivost (in v resnici se to pogreša, sosebno pri spremljevanji petja) daje orgijam neko mirnost, objektivnost, ter brezstrastnost, ki jih za cerkev tolikanj priporoča. Ko nasproti glasbo z drugimi instrumenti sv. cerkev zelo omejuje**) daje orgljanju v liturgičnih knjigah neko posebno pravico in prednost. — (Pr. Ca3rem. Ep. 1.1. c. 28 in mnoga cerkvena določila glede orgljanja.)
Dobro bi bilo morebiti tu nekoliko omeniti o orgijah, o njih sostavi, o načertu, stroških, kako naj se poskusijo, kako popravijo i. t. d. Toda namen tega sostavka mi tega ne dopušča. Opozorujem pač bralce v tem obziru na jako ceno knjižico od B. Mettenleiterja: „Die Behandlung der Orgel, Regensburg, Pustet." —
Noben instrument ne prizadeva tolikanj truda, ne zahteva toliko vaje celo pri nadarjenih, nego orgije. Kdor se jih ni mnogo in temeljito učil, ostane škripač. Obžalovati je, da se dandanašnji na učiteljskih pripravnicah nevednost v cerkveni glasbi zelo pospešuje, deloma, ker so učenci z drugimi predmeti preobloženi, deloma pa tudi, ker se v ta namen le malo ali nič ne stori, in tako kmalo še slabih organistov ne bodemo dobivali od te strani, če bode tako
*) Po knjigi „Zwei wichtige Fragen der Mrchenmusikalischen Reform" (Begensburg, Pustet), katero je spisal A. D. Schenk, predsednik Cec. društva Tridentinske škofije in jo priporočamo bralcem našega lista, da si jo umislijo. Vred.
**) Cone. Mediol. naravnost zahteva: Organo tantum in ecclesia locus sit; tibise, cornua et reliqua musicas instrumenta excludantur.
naprej šlo. Slavni učitelji in virtuozi terdijo, da se mora skozi 6 — 8 let vsak dan po 4 ali 6 ur vaditi, kdor hoče na gosli dobro igrati, — koliko časa, koliko vaje potrebuje še le orgljavec, ki ima mnogo težjo nalogo?
Napačno je, da se učenci s početka večjidel le na glasoviru vadijo. Vsakako se morajo kmalu na orgijah ali harmoniji vaditi, da se privadijo mirno ter vezano igrati, na kar jih sosebno mnogo premalo pazi, kajti na orgije igrati je vse kaj druzega, kakor na glasovir. *) Mnogo važnejši pa je še vsebina tega, kar se igra. Pač revček oni učenec, ki se ni že od pervega začetka za orgije izobraževal, ampak edino le na glasoviru igral male poskočnice, popotnice, mazurke i. dr.! Orgljarski učenec mora koj po pervih pojmih neprenehoma škale igrati, razun tega pa tudi z malimi odstavki v vezanem sloku pričeti; skuša naj koj iz početka to, kar igra, v posamezne dele razdeliti ter določiti, iz katerih akordov ali trizvokov je stavek zložen; dalje mora vse naloge iz harmonije pismeno izdelovati ter se v transponiranji in sostavljanji uriti. „Zelo je priporočati, pravi Kothe, orgljarske učence zgodaj na to napeljevati, da se kratkih izglednih odstavkov na pamet učijo, kajti musikaličen spomin se mora, kakor vsaka druga duševna zmožnost z vedno vajo bistriti ter krepiti. Orgljarski učenec se mora neprenehoma pečati z preludijami, sostavki za orgije sosebno v starih cerkvenih tonih. Tako pridemo tedaj do glavne naloge ali dolžnosti kerščanskega orgljavca, — on mora znati preludirati. — Sv. cerkev tudi odobruje, da celo ukazuje, da naj se gotovi prenehljeji pri cerkvenih opravilih primerno z orgljanjem izpolnujejo. Vendar pa se ta igra ne prepušča samovolji orgljavčevi — ampak on mora tako igrati, da se igra z umom in počutki, s pomenom in delom svetega opravila strinja. On si mora prizadevati žalovanje, resnost ter ponižno počeščenje primerno izražati, mora pa tudi radost in veselje kazati v bolj živi, slovesni igri, toda vedno mora biti igra dostojna, ne otročja, ne prezvita pa tudi ne prederzna. On ne sme dolgosti in kratkosti igri določevati, ampak sedaj mora počasno sedaj hitreje igrati, kakor namreč liturgija pri altarji zahteva; mora pa paziti, da aa konci stavka ali misli, ki jo je izrazil na nagloma ne preneha ali da, kar je že morebiti enkrat, dvakrat igral, ne skuša še dalje igrati, kajti tako bi lahko blagočutje žalil.
Tako postane tedaj orgljavec pesnik, skladatelj. In sicer ima on najtežje pesništvo — improvisatio; kajti on mora brez pripravljanja, brez premisleka zlagati. Kako malo jih je, ki bi se upali brez priprave redno in jedernato govoriti. Kako slabe so večidel pridige brez prave priprave? Je-li preludiranje, bodisi že kakoršnokoli hoče, morebiti ložje? Je mar mogoče, da bi brez vse priprave oni nepretergano govorili, ki še enega razumljivega, pravega stavka ne zna narediti ? Potem tudi ni mogoče, da bi orgljavcu kar na enkrat globoko-miselna medigra pod perste šinila, ki morebiti še štiri takte1 obsegajoče ka-dence ne zna zapisati. Radi tega se tudi sliši tolikanj nespametnega dibljanja in igranja, kije popolnoma prazno, nemelodično, puhlo ter abotno, kakor blebetanje starih bab.	(Konec prih.)
*) Pogosto nahajamo orgljavce, ki se tast tako dotikajo, kakor bi bile razbeljeno železo; drugi zopet s tako serditostjo po tastah tolčejo, kakor bi res mislili, da je glas tem močnejši, glasnejši, čem bolj po tastah tolčejo, kakor tudi otroci v šoli tem bolj vpijejo, čem bolj jih tepeš. —
Govor preč. p. Hugolina Sattner-ja pri III. občnem zboru Cecil. društva 7. avg. t. I.
(Konec.)
Gospoda moja! Le tista liturgija pa je v resnici dobra in lepa, ki bistvo, kateremu služi, prav zvesto in živo izrazuje. Ne stori li tega naša liturgija? Nikdo še ni in ne bo boljega iznašel. Napačno bi bilo, kakor v verskih rečeh, tako tudi v liturgiji slediti privatnemu menenju. Le Cerkev sama, katero sveti Duh razsvetljuje, ima pravico vstvariti podobo ali način molitve, način spokor-jenja; ona po svojem žaluje, po svojem se veseli božjih skrivnosti. Akoravno pa je liturgija tolikanj vzvišena po svojem ustanovitelji, visoka po svojem namenu, namreč: vzbujati in oživljati sv. vero, zdi se mi vendar, da jo še premalo cenimo. Pravijo sicer, da žlahtnuje serce, ali ona tudi mogočno vpliva na človeško nravnost; zakaj, ko bi človek nič več ne ločil delavnega dne od praznika, ko bi se ne vdeleževal praznične službe božje, ko bi človek le navezan bil na svojo delavnico in bi ne slišal več veličastnega kora v cerkvi in mili don zvonov, ko bi ne gledal več lepih obredov, ornatov in slik nebeških svetnikov: o tedaj bi tudi njegov čut, njegovo mišljenje in življenje vsakdanje postalo in se pohlapčilo; nič več ne bi prejemal vtisov, kateri v njem bude pohlevnost, ponižnost in radovoljno vdanost. — Kristus je tedaj liturgijo postavil, da nas k veri dovede, kakor je ona sama iz vere izšla.
Liturgija je pa le takrat lepa in vzvišena, ako se strogo, natanjčno in nepokvarjeno izpolnuje. Da pa liturgija ostane nepokvarjena, imenoval je papež Sikst V. (1585—90) odsek kardinalov, tako zvano „Congregatio rituum", ki ima v vsih liturgičnih vprašanjih tako oblast in veljavo, kakor papež sami. Razen relikvij si sv. Oče v tej zadevi niso nič prideržali. Tej kougregaciji, ki v imenu in pooblastilu rimskega papeža deluje in določuje, imajo brez izjeme podvreči se tudi najvikši duhovni pastirji, da se doseže, kar piše papež Klemen VIII. v predgovoru misala: „Gotovo se spodobi, da mi, ki smo vsi eden v enem telesu, namreč v sv. Cerkvi, in ki imamo delež na enem telesu Jezusa Kristusa, da imamo tudi en način službe božje in enake obrede". Tudi papež Urban VIII. zapoveduje, da se imajo dekreta te kongregacije, ab om-nibus et ubique (povsod in od vsih) spolnovati.
Gospoda moja! Ako sem doslej le o liturgiji govoril, zgodilo se je to, ker je liturgija s cerkveno glasbo v najtesnejši zvezi; ker je cerkveno petje, djal bi, člen liturgične verige. Ni je liturgije brez petja. Oba sta si v taki zvezi, kakor telo in duša. V obredih nam vera govori kot v svojem telesu, v petji nam govori kot v duši. — Kamor se je sveta vera razširila, tje jo je spremljevala rimska liturgija, in ž njo so šli učeniki cerkvenega petja. Tako n. pr., ko je papež Gregor I. (595) poslal opata Avguština s 40 spremljevalci na Angleško, bili so med njimi ali ž njimi tudi učeniki cerkvenega petja, Zgodovina nam pove, ko je isti Avguštin, tadaj že škof Kanterburski, ustanovil poleg škofijskega sedeža, samostan se slovečo šolo, da se je med raznimi predmeti podučevalo tudi v petji, in od ondot so se razpošiljali učitelji petja, kamorkoli se je širila sv. vera. Cesar Karol Veliki poklical je, da bi se petje po
njegovem kraljestvu vredno in v edinosti z Rimom veršilo, pevce iz Rima, kateri so potem pri imenitniših cerkvah ustanovili pevske šole.
Iz tega je dovolj razvidno, da so imeli v istem času boljše pojme o cerkvenem petju, ali vsaj to je razvidno, da sta si petje in liturgija brat pa sestra. Oba sta se takrat lepo razcvitala; vestno se je izpolnjevala liturgija, in njej je stalo vredno na strani cerkveno petje. To je bilo zlasti v škofijskih cerkvah, in v samostanih, ki so veliko veliko žertvovali za cerkveno petje. A dandanes, kako se jima godi? O liturgiji sicer ne smem reči, da je propala; a ne verši se več z isto preciznostjo in skerbjo, kakor nekdaj. Druga je s cerkveno glasbo. Propadla je po deželi in v mestih, ker še v škofiijskih cerkvah dostikrat ni bilo najti vzora ali zercala, po katerim bi se ravnalo. V mestih je propadla, ker je moderni duh vrinil se v cerkev; po deželi je propadla, ker so slabi pevovodje došli tjekaj; ker za cerkveni kor ni bilo denarnih pripomočkov; ker so glasbo večkrat eksekutirali godci, ki so zjutraj igrali na koru, a popoldne ravno to na plesišu; ker so za-njo slabo skerbeli duhovni, ki sami niso znali več koralnega petja za altar. Gospoda moja! Resnica je, ako je človek dalje časa sam sebi prepuščen, ako nima nikogar, nad katerim bi se zgledoval, ako se vda napačnemu okusu, kmalu tudi on postane suženj svojih razvad. Kakor v verskem življenju, tako je tudi v liturgično-glasbenem. Vedno potrebujemo izgledov in spodbuje. Zato se zbiramo v cecilijanske shode, da se zgledujemo in k novemu delovanju spodbujamo.
In da pridem enkrat do svojega predmeta, kak razloček je med svetno in cerkveno glasbo? Pojdimo v kako cerkev, kjer se moderno poje in gode, kaj čujemo? Šumeče orgljanje brez zisteine, nič tematičnih stavkov, nič gladkega, ampak polno disharmoničnih akordov in vse igranje brez takta. In to je še najbolje na koru. Masna kompozicija ni nikakor primerna tekstu; skladatelj je delal po opernem slogu. Kor menjava se solo, z dueti, terceti; a največ ropota je prihranjenega za finale. Jaz sem že mnogokrat čul tako „elegant-no" mašo, a nikdar me ni ganila, še manj \strajen vtis v meni pustila. Najboljša sodba o njej pa je obnašanje ljudstva. To pride, posluša en čas in grč, ne zmene se za altar. Gospoda! Prepričal sem se sam: največ ljudi je v cerkvi pri ofertoriji, kajti takrat se pričakuje pikanten solo kake priljubljene pevke. Tudi Čredo z Et incarnatus se rad posluša. Kak vtis pa naredi taka glasba na poslušalce? Poslušajmo, kaj pravijo iz cerkve grede: A to je iz-verstna pevka, ta ima glas! Da bi bil pa kdo vero obudil, ali mislil na skrivnost, katero tekst obdeluje, in je že po prazniku znana, o tem ni govora. — Zdaj pa pojdimo v manjšo cerkev, ker se — če tudi ne s tako slovesnostjo — obhaja daritev sv. maše. Iz kora ne verši ^elegantna" godba, pač pa nam milo doni na uho spodobno petje malega kora. Orgije ne prebuče petja, vsaka beseda se razume. Vzemimo, da se poje le koral, se ve da umetno, vprašal bi: Kaj nas bolj gane, kaj je v naši duši zapustilo pobožen in melanholičen vtis? Ktera glasba nas je opominjala k molitvi, perva ali druga? Jaz sem prepričan, da druga. Od nepodučene strani se nam očita, da je cecilijanska glasba, da je koral žalosten, otožen. Zdaj ste jo zadeli, zdaj ste pokazali vašo globoko-čutnost. Pravo cerkveno petje je ravno tisto, ki veje duha spokornosti. Moderna glasba raduje le čute, pravo - cerkveno pa sega v našo dušo in nas po-
polnem prevzame. Ne čudimo se pa, da to petje marsikomu ne dopade in celo nekterim duhovnikom ni všeč. Saj je vse naše mišlenje posvetno postalo, tudi pojenjuje resnoba v verskih rečeh, in mlačno je hrepenenje in ljubezen do milega nam Odrešenika; posveten človek pa ne ume, kar je duha; zatoraj moramo pripraviti naše notranje, in glede pevcev kakor poslušalcev smelo bi se reči: „fili mi, ante cantum praepara cor tuum". (Sin moj, pred petjem pripravi svoje serce.)
Gospoda moja! Katoliška glasba je liturgična glasba; ona je bistveni del slovesne službe božje. Mogoča je božja služba brez petja, a slovesne službe božje ni brez petja. Glasba se ima podvreči vsim pravilom, ki so dane za božjo službo sploh Cerkvena glasba ni koncert, kjer bi se ravnalo po osobnem okusu, le da je tekst pobožnega zaderžaja. Kakor se hiša božja razlikuje od drugih hiš in stanovanj, enako se mora ločiti cerkvena glasba od posvetne. Glasba, ki cerkvenim zahtevam ne vstreza, ne sme se šopiriti na sv. mestu; taka glasba le moti in kali božjo službo.
Določila sv. Cerkve so pa tako natančne, da si vsakojake dvome lahko razsodimo. Ne morem in ne smem zahtevati tolike poterpežljivosti od strani preč. gospodov, da bi jim naštel vsaj po verhu imenitnejši dekreta, ampak navedem le splošno zapoved, dano od Tridentinskega zbora v 22. seji, ki se glasi: „Ab ecclesiis vero musicas eas, ubi sive organo, sive cantu lascivum
aut impurum aliquid miscetur,---arceant, ut domus Dei vere domus
orationis esse videatur, ac dici possit". (Iz cerkve naj se odpravi tista glasba, ki ima v orgijah ali v petji kaj polzkega ali nespodobnega, da se bo hiša božja v resnici imenovala hiša molitve.) Zdaj je vprašanje, kdo bo sodil, kaj je lascivum aut impurum? Ljudstvo, kateremu se je dozdaj prodajala le slaba hrana? Organist, ki je izrasel in živi po starem kopitu? Duhovnik, ki ni prejel nikake glasbene izobraženosti? — Ali bodo pa sodili možje, ki so od mladih nog vživali zdravo hrano, ki so se seznanili z duhom prave cerkvene glasbe in poznajo cerkvene zahteve? Ali ne bode sodilo društvo, ki si je naložilo dolžnost, skerbeti za vresničenje in spolnovanje cerkvenih določil? Kdo bo dvomil o avktoriteti Witt-a, Konen-a, Haberl-a itd., katerih delovanje je od rimskega prestola vseskozi pripoznano, katerih program smo mi popolnem podpisali? Ti ravno so nam povedali, da je bila naša dosedanja glasba le mu-ziciranje; in čem bolj so oni svoje delovanje razvili, tembolj smo se prepričali, da stoje na cerkveni podlagi. To nam kažejo tudi brezštevilne pripoznanja avstrijskih in nemških škofov, ki cecilijansko družbo enoglasno in živo priporočajo duhovnikom in pevovodjem. Nas loči od one družbe le opravilni jezik, kajti cecilijanstvo je iz katoličanstva izšlo; katolišk je njegov predmet in namen in katoliški so njega razširjalci. Ali vendar še naše društvo nima istega zaupanja v škofiji, kakor ga zasluži tako eminentno katoliška stvar. Gospoda! Kaj bi se bal resnico povedati: Celo med višjimi duhovniki so nekteri, ki orožje zoper mlado društvo obračajo, ki bi radi nekako reakcijonirali in menda najraje pri starem muziciranji ostali. So po deželi gospodje, ki terdijo, da tamkej ni tal za cecilijanizem. To terditev podre marsikaki kor na Kranjskem, še bolj pa po Tirolskem, kjer imajo majhne fare izverstne pevske zbore. Kakor je nek sv. mož djal: Dajte mi dobrih duhovnov in cel svet bodem spre-
obernil, tako rečem jaz danes: Dajte mi dobrih pevovodjev, in celo Kranjsko bodem pocecilijanil! Kdo nam pa priredi zmožne pevovodje? Morebiti učiteljska pripravnica? Lahko, ko bi hotela. A dobro imamo še v mislih, da se je marsikateremu učitelju sramotna zdela služba organista. Zdaj je slavno mini-sterstvo tej službi izbrisalo znak sramote, in zaukazalo zopet podučevanje v orgljanji. Hočemo počakati kakšen bode vspeh. — Naša orgljarska šola ima tedaj prirediti zmožne organiste, kar je tudi vestno pričela. Šola pak je dete našega društva, čemu toraj njemu toliko nasprotnikov?
Vendar ne bom dalje apologije delal? Dobrotljivi Bog bode društvo ohranil in blagoslovil, saj je konečni namen društva čast in poveličanje božje. Pod slavnim pokroviteljstvom milostnega g. kneza in škofa bode društvo se vterdilo in cvelo. Blagoslov božji pak, katerega so milostni gospod prošt pri sv. maši prosili, naj se obilno razlije nad društvo; naj bi Gospod Bog vsem borilcem cecilijanske ideje — duhovnim in svetnim — podelil vstrajnost in prepričevalno moč, ter jim v plačilo podaril tisto harmonijo duše, tisti mir, katerega je sv. Avguštin toliko časa iskal in slednjič tudi najdel v Bogu, h kateremu je klical: „Inquietum est cor nostrum, Domine, doneč requiescat in Te!" (Nemirno nam je serce, o Gospod, dokler ne miruje v Tebi!)
Dopisi.
— Od Kerškega obrežja. Č. gosp. urednik! Dovolite mi, da se zopet enkrat oglasim v cenjenem ^Glasbeniku" po dolgem prestanku. Sedaj teče že četerto leto, odkar je cecilijansko prizadevanje na Kranjskem javno podobo nase vzelo. Društvo deluje že četerto leto, a »Glasbenik" je stopil v 3. tečaj. Mnogo se je v tem času storilo od strani društva in tudi „Glasb." je pošteno izpeljal svojo nalogo, kar se bo gotovo pozneje raje priznalo nego danes, ko so cerkveno-glasbene razmere še precej zmedene. Tudi sad je rodilo vestno prizadevanje društva, kar pričajo dopisi „Glasbenika". Gotovo se je tudi več storilo, kakor je tam zabilježeno, a poročil manjka. Ker še dandanes velja pregovor: Verba movent, exempla trahunt (besede ginejo, zgledi vlečejo), svetoval bi jaz tovarišem, naj poročajo vsak nov korak, ki so ga storili v zboljšanje cerkvene glasbe. Witt sam pravi, da so poročila v njegovih listih več izdala, nego vse razprave in znanstveni spisi. Se ve, da teh tudi list ne bo opustil. In če se druzega ni storilo, odpravili so se največji pregreški zoper svetost kraja, kjer se najsvetejša daritev opravlja, in to je tudi nekaj. Pri vsem tem je pa še obilo cerkva, kjer se še ni nič spremenilo, obilo je še organistov, ki se odmikajo reformi cerkvene glasbe, ker se boje dela in požertvovalnosti, katero ta reč zahteva. Se ve, plače niso Bog vedi si kaj, a prav veliko je orgljarskih služeb po 100, 150, 200 gl., semtertje še več; le malo jih je pod 100 gl. In ako orgauist nič druzega ne stori, kakor v nedeljo malo poorglja, pevk pa nikdar nič ne uči, potem še teh ne zasluži. Gotovo se bo dalo pozneje kaj storiti za zboljšanje plače orgljarskih 6lužeb. Večja nadloga je, da se pevci in pevke skoro nič ne remunerirajo. Na mnogih krajih tega res ni treba, a semtertje, zlasti v tergih in malih mestih, kjer se za božji „lon" manj prizadevajo, trebalo bi pevstvu podpore. Ako vsak zakristijski deček prejme kaj plače za ministriranje, zvonenje itd., naj bi se pač od pevcev in pevk ne tirjalo preveč idealizma. Je sicer namen cecilijanskih društev, razširjati ideal: „Pevati v božjo čast"; a pevci in pevke mnogokrat zamude s skušnjami svoj posel, in zarad tega bi morali biti odškodovani tam, kjer to zahtevajo ali vsaj želč. Kolikokrat sem čul iz ust tega ali onega organista: Ko bi bili moji pevci vsaj nekoliko remunerirani, o koliko bi se dalo storiti! Tako pak jih nimam pri skušnjah in v cerkvi je, da le je. „Gospodje pri altarji itak niso preobčutni". Res, da so duhovniki v tej zadevi bolj občutni, kmalo bi našli sredstev, tem nezgodam priti v okom, Ko bi
enkrat proderlo spoznanje, da je petje in orgljanje ne le za to, da pavze pri altarji dopolni, ampak da je zlasti petje imeniten, glede slovesne svete maše celo bistveni del službe božje, potem sem prepričan, da bode duhovnik in ljudstvo, katero kljub vsemu pomanjkanju še zmirom rado daruje za cerkvene potrebe, vse storilo, da bo pevski zbor za--mogel vspešno razvijati svoje delovanje po pravilih sv. Cerkve. Zatoraj preč. gg. župniki I Ako ima vaš organist voljo preustrojiti ali zboljšati cerkveno petje, sezite mu pod ramo, pomagajte mu z besedo in djanjem; potem pa imate tudi pravico od njega zahtevati, da se ravna po cerkvenih in umetniških pravilih.
Ako Vam drago, č. g. urednik, bodem prihodnjič neko drugo pomanjkljivost obravnaval, katera zboljšanje cerkvene glasbe še bolj zaderžuje. *) Za danes z Bogom!
—	Iz Žallne. (Nasvet.) Za hitreje in vspešniše razširjevanje in vdomačenje cecili-janskega petja bi po mojih mislih veliko pripomogle dekanijske cecil. družbe, kakor imajo na Nemškem (in tudi v sekovski škofiji) svoje „Bezirksvereine". Muzikalni duhovni, učitelji, organisti, uradniki, učiteljice, spretne pevke itd., naj bi se združili ter imeli o posebnih časih pevske produkcije. Za kraj, čas in predmet produkcije bi se zedinili; v vsakem kraju naj bi se pevci in pevke zadevnih pieg doma naučili in pred očitno produkcijo naj bi bila splošna poskušnja pod naj spretnišim dirigentom. Tako n. pr. naj bi se osnovale pevske slovesnosti ob godovanji zadevnega g. župnika, ko pridejo že tako bližnji duhovni vkup, lahko bi bila bolj kasno, n. pr. ob 11., slovesna peta maša, če drago tudi z asistenco in če je veliko ljudi, tudi s kakim ogovorom zastran petja. Ljudje bi imeli večkrat priliko lepo cerkveno petje slišati, bi bili tudi o tem bolj podučeni in pravo cerkveno petje bi se kmalu udomačilo. Enaka prilika bi bila o smerti kakega duhovna, o birmi, o šolski pre-skušnji itd. S tem bi se tudi očitno pokazala ljubezen in spoštovanje duhovnih sobratov do domačega duhovnika v dokaz, da imajo še druge boljše namene, kakor le jest in pit priti; pokazala bi se tudi edinost med učiteljskim in duhovskim stanom, pokazala bi se sploh cerkvena edinost v obredih in v petji, ker bi se povsodi enake slovesnosti veršile. Prav potrebno bi bilo to tudi zato, da bi se duhovni praktično vadili in naučili liturgične speve prav peti, kakor tudi psalme v različnih tonih in variacijah, kakor jih zahtevajo antifone, ne pa vse le po poljubnosti in pokvarjeno, ali vsak po svojem, kakor se n. pr. „libera" pri kakem pogrebu duhovnega sliši napačno peti, ali n. pr. Requiescant in pace itd. — Kjer je zmožen organist in kjer imajo otroci posluh, naj bi se tudi ti na note učili in sčasoma produkcij vdeležili. Jaz n. pr. sem začel v ponavljavni šoli letos otroke na note podučevati in upam, da ne bo brez vspeha. — Tak predlog, da bi se dekanijsko pevsko društvo ustanovilo, sem mislil letos o nekem shodu duhovnikov staviti, pa slabo vreme jih je veliko zaderževalo, da niso bili pričujoči, toraj sem za zdaj opustil, pa si ga prihranim za drugi primerniši čas. Morda bi bilo dobro, da to reč očitno sprožite in morda se potem na več krajih taki predlogi stavijo in društva vstancrve. Saj imajo Nemci že polno tacih društev.
Naše priloge.
Štev. 1. tega leta prinaša lahko harmonizovani „Credo" za 4 glase ali za 1 glas z orgijami. Zmiraj se toži čez dolgost ,, Čreda" — tukaj imate najkrajši; v 4 minutah se lahko izpelje. (V stolnici se je „Čredo" celo figuralnih maš pri zornicah izpeljal v 4 ali 5 minutah. — Glede na vse druge obrede pri sveti maši vprašamo, kaj da bi se smelo izpustiti iz „Creda", če se drugo vse natanko po predpisu izpeljuje?
Razne reči.
—	Pregovor pravi, da vsi ljudje vse vedo; mislimo da ne sklepamo napak, ako rečemo, da več listov več prinaša nego en sam. Zato nasvetujemo p. n. gospodom svojim naročnikom, kateri bi v cerkveno - glasbenih zadevah radi kaj več izvedeli, naslednje cerkv, glasbenike, da se na enega ali druzega ali na vse naroče:
1)	Flieg. Blatter fiir kath. Kirchenmusik v. Dr. Fr. Witt (15. letnik). Izhajajo 15. dan vsacega meseca z muzikalno prilogo in veljajo za celo leto le 2 marki. Naroči se na pošti ali pa pri Fr. Pustetu v Regensburg-u.
2)	Musica sacra, Zeitschrift fiir Reform und Forderung der kath. Kirchenmusik t. Dr. Fr. Witt. Cena za celi letnik (12 listov in 12 prilog) 2 marki. — Naroči se na pošti ali pri Fr. Pustetu v Regensburg-u.
3)	Wiener Blatter fiir kath. Kirchenmusik v. Jos. Bohm. Izhajajo po enkrat na mesec brez muzikalnih prilog ter veljajo za celo leto po pošti 1 gld. 20 kr. — Naročnina naj se pošlje opravništvu na Dunaj, I. Tiefer Graben 36.
4)	Cyrill, časopis pro katolickov liudbu posvatnov; redaktor F. J. Lehner. Izhaja po enkrat na mesec z muzikalno prilogo, ter velja za celo leto 2 gld. — Naročnino prejema opravništvo v Karlinž (Prag), čislo 234.
5. Der Kirchenchor. Eine gemeinverstandliche Zeitschrift fiir Kirchenmusik. Izhaja po enkrat na mesec brez muzikalne priloge in velja po pošti 80 kr. — Naročnina se pošilja vredništvu v Gaschurn (Vorarlberg).
—	Dunaj slovi kot „musikopolis", ker ima izverstnih glasbenih zavodov in pevskih moči toliko, kolikor nobeno drugo mesto ne. In vendar se cerkveni glasbi tam slabo godi, ker se ne dela razloček med glediščem in hišo božjo. Marsikaj povedo o tej malomarnosti „Wiener BI. f. kath. Kirchenm.", med drugim tudi to, da je 15. nov. pri slovesni sv. maši v novi votivni cerkvi neka sloveča pevkinja za ofertorij pela laško arijo „Lascia c.h'io piango" iz Haendel-ove opere (!) „Rinaldo". Pojasnila k temu ni treba. — Da, celo šaljivi list „Kikeriki", se norčuje iz cerkv. glasbe na Dunaji; tako n. pr. piše v št. 86 od 26. oktobra 1879: Kar se tiče cerkveno-glasbenih vlog, tudi zmiraj bolje napredujemo. Tako n. pr. je pretečeno nedeljo v votivni cerkvi, kjer se je pervikrat opravljala slovesna maša, možki pevski zbor za vlogo pel „znano neapolitansko barkarolo". S časom utegne tudi naša domača pobožna barkarola: „In Weidlingau", ali duha povzdigajoča: „Eins, zwei, drei, an der Bank vorbei", ali kaka ,,priserčna" Strauss-ova „Schnellpolka" služiti za cer-kveno-glasbeno vlogo? — Tako „Kikeriki". —
—	Zanimiv rokopis se je našel v knjigarni ljubljanskega semenišča: Missa da ca-pella deli' Antonio Caldara, vic. maestro della Capella Ces. Knjiga, imperialfolio, obsega na 78 straneh popolno latinsko mašo (ordinarium) za sopran, alt, tenor in bas. Glasovi so tako spisani, da sta sopran in tenor na eni, alt in bas na drugi strani. Note so velike, tako da pevci ne potrebujejo prepisov, ampak vsi lahko od daleč iz knjige pojo. O notranji snovi maše ne moremo še danes poročati; le toliko smemo reči, da je dobra. Skladatelj A. Caldara, roj. v Benetkah 1. 1678. je bil učenec svojega rojaka Legrenzi-ja. Ko je bil 19 let star, predstavljala se je že njegova perva opera. L. 1714 je postal kapelnik v Ma-tovi; 1. 1718 je šel na Dunaj, tam dobil naslov dvornega podkapelnika, ter podučeval cesarja Karola VI. skladati. Od 1. 1736. je pisal le za cerkev; 1. 1738 se je vernil v Benetke in tam 1.1763 umeri. Caldara je bil rodoviten skladatelj; temu je priča čez 50 oper, mnogo oratorijev; maš, psalmov in drugih cerkvenih skladeb pa brez števila.
©glasnik«
Ant. Foerater: Nova „teoretično-praktična pevska šola", drugi pomnoženi natis z velikimi tipami Milic-eve tiskarne v jako lepi obliki. Obsega 110 melodičnih vaj in pesmi 1-, 2-, 3-in 4-glasnih, ozira se na samospev in zborovo petje v vsih tonih „dur" in „moll" (besede so slovenske in nemške), prinaša vse umetne izraze prestavljene, je sploh po večletni izkušnji tako praktično sestavljena, da se more vsak glas po nji popolnoma in temeljito izuriti. Cena knjigi obsegajoči 88 strani je z ozirom na prelepo obliko jako nizka, namreč 75 kr. (pod zavitkom po pošti 5 kr. več) j zato se nadejamo, da bodo vsi, katerim je mar za dober poduk v petji, radi segli po tej novi šoli.
Op. 20. Bequiem za 4 glase ali pa za. 1 glas z orgijami. („Cerkv. gl. 1879 št. 10., 11. in 12.) Partitura in 4 glasovi skupaj veljajo 1 gold.; 4 glasovi posebej 40 kr. (16 strani); pervi glas sam (celi zbor pevski laliko poje tudi enoglasno) veljalOkr.
NB. Današnjo številko „Cerkv. gl." pošljemo vsim čč. bralcem, katerim smo ga pošiljali lansko leto; ako bi ga kdo ne hotel letos prejemati, prosimo, naj si prihrani naslov in kazalo lanskega letnika, ta list pa s prilogo naj pošlje nazaj. Kdor obderži 1 štev., tega zapišemo med naročnike.	Opravništvo.
Pridana je listu 1. štev. prilog.