strop so strmele oči, ki so bile takrat še jasne in široko odprte, še neskaljene od spoznanja, Njih čisti pogled je še tam, svetal in neomadeževan kakor blagoslovljena svetinja. Besede šepečejo, že govore naglas, jokajo in vriskajo; vzdihe slišim, pod odejo pritajene, obraz vidim in na njem smeh. Ijaj, še rosen od komaj posušenih solz. Mladost je sloka in bela vstala od smrti, ovenčana z glorijo dolgih in strašnih dni, ki jim je bila mati,
Mlad študent je romal po svetu, od postaje do postaje, Malokatera teh postaj je bila vesela, malo je bilo solnea, še manj prijaznosti, ljubezni skoraj nič. Ali te mračne, zatohle izbe, vse polne strupa in trohnobe, kletev in solza, žive v spominu kakor sami blagoslovljeni hrami čiste radosti, prešernih sanj in brezkončnega upanja. Če bi bile te stene oškropljene z gnusom in trpljenjem od vrha do tal, napisal sem bil nanje, kar je bilo najbolj skritega, najlepšega, najzvestejšega v mojem srcu; in to je ostalo. Kletev odnese veter, solza se posuši na trepalnicah; žlahtna beseda, izgovorjena šepetaje, ostane večno. Grem po ulici, pa se mi zazdi, da me je poklical, povabil iz temne veže prijateljski glas, »Kaj si že čisto pozabil name? Stopi na prag, pozdravi z besedo vsaj!« Kos življenja je shranjen tam, bo shranjen na vekomaj; kdorkoli bo tam spal, se bo vzdramil ponoči ter bo slišal besede, ki jih bo razumelo njegovo srce.
Tebi, moja dunajska izba, med vsemi najlepši pozdrav! Vsaka rdeča roža na stenah, na stropu je kakor vroča misel, nikoli in nikomur povedana, Že so bile moje oči na stežaj odprte, zamaknjene so gledale v strahoto, ki ji pravijo človeško živ-
ljenje; že je bilo srce omadeževano in ranjeno, je pilo iz keliha, ki pravijo, da je posoda ljubezni; že je bila duša okusila bolestno slast ponosa, opojni grehi častihlepnosti, grenkobo razočaranja Za fantomi so se lovile sanje, same fantom; do zvezd in preko njih so letele misli na slabotnih perotih; in so padale utrujene v potrtost in obup, Kdo je takrat štel moje korake, kdo je videl moje skrčene pesti, moje solze? Kdo je gledal moj od bolečine in srda spačeni obraz, kdo poslušal, sladke in strašne, pobožno proseče in bogokletne besede, kakor jih srce govori le takrat, kadar občuti, da je zaklenjeno samo vase? In kdo je bil priča najvišji radosti in najčistejši ljubezni, vse-obsežni, toliki, da bi jo bilo pred svetom sram? — Še enkrat bi te rad videl, ti ljuba prijateljica moja, z enim samim pogledom bi te še rad pobožal! Kadar se spomnim nate, vem, da jasnejše zasijejo tvoje stene, da se narahlo zganejo rdeče rože. Miza, kjer sem pisal, še diši po čaju in po cigaretah; kdor sedi za njo, vzdigne glavo, posluša, zastrmi zamišljen v najtišje globočine svoje duše, »Tukaj je živel človek!« In brat neznanec pozdravi tiho brata neznanca , , ,
Moje izbe niso bile domovi, postaje so bile Dom je popotniku samo eden. Nanj mislim zdaj, ko se truden in do kraja udan poslavljam od poslednje postaje. Srce občuti na svojem nezmotljivem—dnu, da je poslednja. Pozno je pod noč, težko, da bi bile duri še kje odprte. Veselo pozdravljena, hvaležno blagoslovljena, zadnja prijateljica! Dolgo in težko bom spal, hudo bom sanjal; toda spal bom doma. —
Krivica.'
f Ivan Cankar.
Ob šestih zvečer se je vračal Martin Sobotka od dela; v soboto je bilo, natanko prvega v me secu novembru.  Zgodaj  se je bilo zmračilo, gost in vlažen je bil mrak in Sobotka je bil že vesel svetle izbe in gorke večerje.
Ugledal je na ulici temno gručo ljudi. Stali so pred visoko sivo hišo, pred eno izmed tistih neprijaznih hiš, v katerih stanujejo v tesni, dušljivi gneči jetični delavci; vsa okna so bila odprta in
1 Izšlo v hrvaškem prevodu v »Hrvatskem Dnevniku« v Sarajevu v božični številki 24. decembra 1908,,št. 92, — »Krivica«, kakor jo je priobčil »Ljublj. Zvon« 1909, str. 4—8, \e popolnoma predelana. Op. ur.
kakor iz oken jetnišnice so gledale na ulico črne glave,
Spodaj, pred vratmi, je ležalo na kupu razbito pohištvo; nekaj so bili pometali skozi okno, drugo zavalili preko stopnjic; veliko ni bilo treba razbijati, pohištvo je bilo staro in siromašno, iz blazin je štrlela gnila slama, rjuhe so bile zakrpane,
Med vratmi je stal zelo debel človek, spodobno oblečen, v lica rdeč in tolst. Pred njim je klečala ženska, strahotno suha, v cunje oblečena; troje otrok je stalo tam, beraških in bledikastih, vsi trije so jokali naglas.
r
3
»Samo še štirinajst dni! Samo Še štirinajt dniU je prosila ženska.
»Nobene-ure več!« je odgovoril debeli človek ves miren in zadovoljen,
Sobotka je stopil poleg.
»Kaj pa se je pripetilo?«  je vprašal  soseda,
»Kaj bi se pripetilo? Kar se pripeti stokrat na mesec. Stanovanja ni plačala, pa jo je pognal na ulico, V novembru. In jetična je; tudi otroci, zdi se mi, so jetični,«
Sobotko je spreletel  mraz.
»To je živalsko!«  je vzkliknil.
»Seveda je živalsko!« je pokimal sosed,
»Samo teden dni!« je prosila ženska,
»Nobene ure več!« je odgovoril debeli človek in je bil svetal in zadovoljen.
»Žival!«  je  zakričal  Sobotka,
»Kaj pa to tebe briga, ti ničevnost?« se je razsrdil debeli človek. »Pojdi po " svojih potih, jetika beraška!«
Res je bil Sobotka jetičen in res je bil be-raški, toda kri mu je bušila v lica.
»Zdaj bi pa rad vedel, kdo je jetičen in be-raški!« je vzkliknil ter se priril skozi gručo tik do vrat,
»Vprašam te zdaj, ti sod natlačeni: koga pa si mislil, ko si rekel jetika beraška?«
Debeli človek se je za korak umaknil, Sobotka pa se je okrenil do ljudi.
»Kaj stojite tukaj in gledate, ko ta sod natlačeni suje poštene ljudi v noč in mraz?«.
In v tistem hipu je vzdignil pest in je udaril z vso močjo debelemu človeku v obraz. Komaj je to storil, so se vzdignile vse pesti in nenadoma je ležal debeli človek na tleh, posvalkan in raztrgan, s krvjo oblit . . .
Tako se je zgodilo v soboto, ob šestih zvečer, natanko prvega v mesecu novembru,
Drugo jutro so prišli možje, uklenili so Mar tina Sobotko in so ga gnali in so ga obsodili v ječo za mesec dni, In tako se je tudi zgodilo, da je izgubil Martin Sobotka službo in dom in da je stradal z ženo in s tremi otroci, ki mu jih je bil - Bog dodelil , , ,
Pred božičem, ko je zunaj naletaval droben sneg, sem stopil v krčmo, V krčmi je sedel Martin Sobotka, suh in bled, obraz teman, čemeren, oči v globokih jamah; obleko je imel še vso premo ceno, najbrž se je bil klatil po ulicah od jutra do noči,
»Kaj ti tukaj, Sobotka?« sem ga pozdravil,
»Jaz tukaj! — Tam za mostom sem ustavil spodobnega   človeka   in   sem  mu  rekel:   Gospod,
lačen sem in tako dalje, dajte mi krono! — In človek je bil najbrž blazen in mi je res dal tisto krono. Zdaj sem tukaj; kadar zapijem, kar imam, pojdem in se obesim,«
Tako mirno je govoril in tako mirno je gledal, da sem vedel v svojem srcu: kadar zapije, kar ima, pojde in se obesi, , ,
»Kako se ti godi, Sobotka, da so tako žalostne tvoje misli?«
»Tako se mi godi, kakor vsem tistim ljudem, ki nosijo vrv v suknji , , . Glej, treba je samo, da se človek enkrat spotakne in da nikoli več ne stoji pokonci. Takrat sem pretepel tistega debelega človeka, ki je bil pognal na ulico jetično žensko. Nocoj se bo zgodilo, kakor se je zgodilo tisti večer. Mojo ženo in moje otroke bodo pognali na ulico in nikogar ni, da bi tepel Pilatuža, Jaz sedim v krčmi in pijem. Jokali bodo, morda bo tudi klečala pred njim ... v snegu klečala pred njim, gospod, prijatelj moj... In nikogar ne bo tam, jaz sedim v krčmi in pijem , , .«
Prijel je kozarec z dolgo, koščeno, tresočo roko in ga je izpraznil na dušek; progasta rdečica se je prikazala na suhih licih,
»Kam pojde zdaj, gospod, ko je že noč in mraz in sneg? Kamorkoli, kamor ji ukaže božja roka; ne tebe ne briga, gospod, ne mene! , , , Vode zdaj niso visoke, lahko bodo spali pod mostom , , , Bog z njimi, tudi jaz bom spal . , , dolgo spanje!«
Nenadoma se je čudno nasmehnil, kakor otrok, in mi je pogledal naravnost v obraz.
»Ampak, gospod, nekaj malega je zraven, nekaj čisto otroškega , . , nekaj takega, gospod, kar ni prav in kar me žali... do srca žali, bolj kakor vsa nadloga in nesreča. Če bi tega ne bilo, bi morda vendarle stopil malo tja in pretepel Pilatuža, zato da bi si olajšal vest . . ,«
Pogledal sem ga začuden.
»Prijatelj, gospod, kaj ni čez teden dni sveti večer? . . , Kaj je meni sveti večer? . . , Ampak to je: ob vsakem drugem dnevu v letu, ob vsaki drugi noči bi lahko spal pod mostom in bi se ne pritoževal prehudo . . . samo ne na sveti večer . . . Kje pa boš pod mostom svečo prižgal, kje boš napravil jaslice, kam boš postavil smrekov vršiček? To je! . , . Tisti natlačeni sod je pognal jetično žensko na cesto, toda bilo je v novembru . . . res je bila že zima in res je bila že noč . . , toda bilo je šele v novembru. V novembru bi spal pod mostom, ali na polju, ali za plotom , . . tudi žena bi morda ne jokala preveč in otroci bi se celo kratkočasili , . .' samo ne v decembru, gospod, samo ne na sveti večer ... to ni pravica!«
4
Umolknil je nenadoma, pogledal me je nekako preplašeno, kakor da ga je sram odkritosrčnih besed. Vzel je časopis, ki je visel na steni, in je napol okrenil obraz. Tudi jaz nisem več gledal nanj in sem večerjal, . .
Ko sem vzdignil glavo, sem videl njegove pla-meneče oči in sem bil ves osupel. Njegova lica so bila zardela in vroča, čudno pomladil se mu je bil obraz in je razodeval uporno moč.
»Kaj se je zgodilo, Martin Sobotka?«
Pokazal je s prstom na časopis.
»Povej,  gospod,  po  pravici,  kakor  pred  Bo gom:  ali je resnica, ali je laž, kar pišejo tukaj?«
Bral sem:
Dežela je na svetu, kjer bijejo otroka in gonijo v ječo očeta in mater, ker se je otrok pogovarjal z Bogom v sladkem materinem jeziku . . .
Martin Sobotka je strmel name.
»Ali je resnica, ali je laž?«
»Resnica je!« sem odgovoril in sem povesil glavo,
Bral sem dalje:
Dežela je na svetu, kjer si grešnik in hudodelec, če govoriš jezik, ki ga je govorila tvoja mati. Reci svojemu sosedu: brani se tistih, ki ti strežejo po vesti in poštenju; brani se jih, ki ti ponujajo čast in denar, da jim prodaš materino besedo; tudi tistih se brani, ki zapeljujejo tvoje otroke in tvojo ženo in tvoje bližnje, da bi se izneverili svojemu imenu, svojemu rodu in svoji go vorici. In še nadalje reci svojemu sosedu: vsak človek je tvoj brat in vsak človek ima tisto pravico kakor ti; ni ga, ki bi bil višji od tebe, in ni ga, ki bi bil nižji; kar ti je dal Bog, ti človek ne more vzeti; besednike, ki bodo na očitnem mestu tirjali tvojo pravico, si izberi sam po svobodni volji in misli; ne padaj na kolena pred človekom, ki bije v obraz tebi, tvoji pravici in tvojemu Bogu; in kadar ti udari v lice, udari še ti! — To reci svojemu sosedu in prišli bodo možje in te bodo gnali in te bodo obsodili v dolgo ječo . . .
»Ali je resnica, ali je laž?« je vzkliknil Sobotka,
»Resnica je!« sem odgovoril in si nisem upal pogledati v njegove oči.
Bral sem dalje:1
Dežela je na svetu, kjer nimaš tiste pravice,
1   Sledeči   odstavek   do   »Ali  je  resnica. , ,?«   je  bil  v »Hrvatskem Dnevniku« cel zaplenjen. Op, ur.
ki ti jo je bila dala mati, ko te je rodila; od svojega dela, od svojega polja, s svojim tolarjem, ki se krvav pot pozna na njem, rediš gospoda; in gospod je tvoj gospodar, po njegovi besedi moraš živeti in po njegovem ukazu; in če se okreneš, kakor mu ni po volji, te sune v ječo. Zdaj pa se vzdigni, zdaj reci: svobode zahtevam, tiste svobode, ki mi jo je bila d;ala mati, ko me je rodila; ti, ki praviš, da si moj gospodar in ki me goniš v ječo, ti nisi moj pravični gospodar, ne pred Bogom in ne pred ljudmi; nisem te volil, nisem te izbral, da bi delal pisma, postave in pravice meni in mojim sosedom; svoboden hočem biti, jaz sam hočem biti svoj gospodar! — Komaj si se vzdignil, komaj si tako govoril, pride črn gospod in ti pokaže pismo: Ueber Befehl der Regierung . . , Ti gledaš in strmiš in spoznaš nenadoma, da te gonijo iz te lepe dežele, da ne smeš nikoli več gledati teh temnih gora, ki si jih tako ljubil, nikoli več tega zelenega polja, da nikoli več ne smeš gledati v obraz človeku, prijatelju , . , Nikoli več, nikoli več, zato ker si preveč ljubil te temne gore, to zeleno polje, preveč ljubil svoje brate, prijatelje . . . Beži, skrij se, obupaj kakor Ahasver! —
»Ali je resnica, ali je laž?«
»Resnica je!«
Široko odprte, plameneče so bile njegove oči in ves osupel mi je strmel v obraz.
»To da je resnica, to da ni laž? Povej mi, gospod: kaj je mogoče, da gonijo v ječo človeka zato, ker ljubi svojega bližnjega? Kaj je torej mogoče, da gonijo v ječo Krista samega? Kaj je mogoče, da bijejo človeka, ki je vstal izza gorke peči, izza pogrnjene mize in je oznanil sosedom svobodo, evangelij, hčer božjo?«
»Tako je!« sem odgovoril.
Martin Sobotka je vstal in je oblekel suknjo, Ves mlad in gorak je bil njegov obraz.
»Zdaj moram hiteti, gospod, zelo hiteti, da pretepem tistega Pilatuža > . , Zdaj, gospod, je stvar čisto drugačna , , , Saj ne bodo spali pod mostom, ne na polju, ne za plotom ... ne bo jokala žena moja, ne bo klečala, , , Mlad sem zdaj, gospod, in močan!«
Šel je,
Jaz pa sem spoznal in vsega me je presunilo' krivica, storjena bližnjiku, storjena narodu in vsemu človeštvu, žge v srcu hujše, nego krivica, storjena telesu. Kdor je ranjen in ugleda velike rane na telesu človeštva, je ozdravljen. —
r^