Misli  o(b)   knjigah
LUCIJA STEPANČIC
Evald Flisar: Velika žival samote. Vodnikova založba 2001
Tistim, ki potujejo predaleč, se utegne zgoditi, da se slejkoprej znajdejo tam, od koder so prišli. Leta 2002 je Zemlja še vedno okrogla, dejstvo pa gre Evaldu Flisarju na roko: po svoje najboljše delo je prišel domov. Roman je umeščen v značilen slovenski pejsaž, pa v dosti manj povprečno, a še vedno tipično zafrustrirano družino. Za drastično stopnjevanje zavor poskrbi pubertetniška prenapetost prvoosebnega Adama, živčna iztirjenost njegove matere in sumljivi sloves očeta zdravnika. Štirinajstletniku iz tako imenovane dobre družine (besedna zveza ohranja trdovratno ciničen pomen) preostane le še potovanje po "notranjih svetovih", posledično pa tudi po "človeški psihi in njenih skrivnostih". Dedna obremenjenost napoveduje bližnja srečanja s psihiatrijo, očetova "genialnost" je prav tako pogubna kot materina "slaboumnost". Medčloveški odnosi, družinski konflikti, materinske zvijače in zvijače materinskega kompleksa, medicinski poskusi na živalih, abortus, prešuštvo in neučinkoviti prijemi psihiatrije; priložnosti za kritiko in/ah satiro ne manjka, ena in druga pa kar zbledita ob hipnotični moči, ki prežarja tekst in se v valovih širi navzven. V romanu spregovorijo sanje, njihova fantastična govorica pa pušča razlagalsko modrost z izbranimi citati, koncepti in pristopi vred daleč za sabo.
Najboljše Flisarjevo delo? Saj ne, da avtorjeva dosedanja dela ne bi bila tehtna in prepričljiva, da novele in romani ne bi premogli literarnega presežka, da podobe ne bi očarale. Od "predaleč" pa je očitno mogoče iti še dlje in naleteti na mehanizem, ki učinkuje strogo znojtrajliterarno in s fantastično učinkovitostjo uveljavlja hkratnost ideje in podobe, misli in
Sodobnost 2002 I 1000
Misli  o(b)   knjigah
čustva. Potreba po vprašanjih in odgovorih je dokončno utihnila in prepustila razmah povsem spontanim vzgibom. Ti so sicer strahotni, vendar docela avtorjevi. Ne iščejo več, le še gledajo in najdejo. "V svetu domišljije, kjer domuje lepa književnost... je zarota vse, kar se dogaja", beremo na začetku Potovanja predaleč. Bežna domislica pa je preživela zavestno strategijo, ki obvladuje predzadnji roman, in se v novem uveljavila kot polnokrvna realizacija. O preskoku priča nenazadnje tudi suverena avtorska drža: naraščajoče brezup-nosti ne spremlja naraščajoča zaskrbljenost, pač pa obvladano, drzno in izzivalno stopnjevanje domišljije. Avtor je spregledal na nepričakovan način: ne s tem, da bi presekal gordijski vozel modrosti in doživel razsvetljenje, pač pa je v nekem trenutku, dobesedno in metaforično, pogledal skozi svoje lastne oči. "Podobe so", kot pravi Bachelard "veličastnejše od idej". Na ta način pa se lahko sprejme tudi dejstvo, daje "bolje biti nevrotik kot Buda."
In kaj so zagledale oči, ki so se nenadoma odprle? Nič posebnega, v začetku je le razgled "na cesto v podolju, na zdravstveni dom, ki se je, preperelo siv in oglat, šopiril na začetku vasi, na šolo, kije kot slaba vest čepela med hišami na nasprotnem pobočju in na domačo hišo pod nama, domala skrito očem v razkošju cvetočega sadovnjaka." Na videz banalno izhodišče pa se razpre v prizore, ki skozi zasanjano brezčasnost poletnih (kasneje pa tudi jesenskih) dni preigrajo celotno lestvico od biblijske silovitosti do baladne zloslutnosti v znamenju globoko dvoumnega erosa. Vstop v sanjski svet je sprva komajda opazen: "Ko je udarilo poldan, me je obšlo, da bije stolpna ura tik nad menoj. Hip kasneje so zaklenkah zvonovi, silno daleč, skoraj kot zamolklo večerno zvonjenje iz daljne vasi. Čeprav sem vedel, da prihaja spolzko in zamolklo donenje iz cerkve na bližnjem hribu, sem obrnil glavo, da bi videl, ah ni morda v travnikih zrasla druga cerkev."
Genius loči, ki se razvija v zakulisju stereotipov, stimulira nenavadno ostrino čutnih zaznav, te pa se sproti plemenitijo z resonanco notranjih svetov. Flisar se poglablja v nič več samoumevno vidnost in slišnost, v sence in vonjave, v veličastno ganljiv mimohod letnih časov. Svojo novo senzibilnost je začuda razvil v okolju, ki je daleč od vzpodbudnosti eksotičnega toposa. Na novo zagledane stare prizore je zaupal najstniku, ki o karieri svetovnega popotnika nima pojma: skozi sanje, dnevne in nočne, jih podaljšuje v neskončnost. Sanjsko gradivo je bogato zdiferencirano, prizori so razkošno čutni, poetični, morbidni, profetski, arhetipski, erotični, peklenski, nebeški, navsezadnje pa (v zvezi z očetovsko-sinovsko zaroto), pikareskni in obešenjaški. Vse do strahote poslednjega obračuna, kjer se vse izteče v kruto zaresnost. V krvoločnost, ki pa se je pripravljala že v realnosti, saj so scene le odblesk počasnega ubijanja, zatiranja, ki ga pod okriljem normalnosti vsak dan s tako samoumevnostjo serviramo drug drugemu.
Domišljijski svetovi, kot je ugotavljal že Nietzsche, ne ležijo nekje zunaj resničnosti, pač pa v njenih najbolj iskrenih globinah. Bohotna sanjska hipertrofija se izkaže kot najobčutljivejši seizmograf realnosti. Moment nezavedne
Sodobnost 2002 I 1001
Misli o(b)  knjigah
resnicoljubnosti, ki jo Veyne pripisuje sanjskim, pesniškim in mitotvornim energijam, je kratkomalo prednost, da se izreka resnica, ne da bi se nanjo posebej mislilo. Tako da se je konec koncev že mogoče vprašati, "ali so njegove sanje sploh sanje, ali so nemara resničnost, ki jo zaradi njene šokantnosti doživlja predelano v sanjske podobe". Resničnost se izkaže za mnogo bolj kruto od sanj, te pa se izražajo veliko precizneje, kot so sposobni dojeti vpleteni strokovnjaki in nestrokovnjaki. Saj je vsakomur laže prebirati in citirati Freuda in Junga, kot pa v grotesknih scenah prepoznati in priznati lastne grehe (v primeru Adamovega očeta so to eksperimenti z živalskimi mladiči, zlorabljanje mladoletnice in nenehno poniževanje soproge). Peklenske skrivnosti vsakdanjosti so kot na dlani, le da se ob vsesplošnem sprenevedanju razkrivajo v "praznini, kjer ni nobenih znamenj in kažipotov, in kjer se mora sproti odločati, v katero smer se bo odpravil."
Nezavedno se izraža s pretiravanji in ima divje primitiven okus, temu pa sledijo tudi osebe, ki se prikazujejo kot v ukrivljenem zrcalu. Njihovo čudaštvo ne služi muhasti potrebi po dekoraciji, pač pa prepričljivo odraža otročji spek-takel podtalnega življenja. Šokantni sanjsko-resnični prizori pripadajo nesramni resnicoljubnosti, ki je skregana z lepoto in pametjo, očitno pa tudi z dobroto ali vsaj s "preračunano, dolžnostno, neiskreno" dobronamernostjo. Latentni pomeni nenadoma preplavijo vse manifestno izražene vsebine, pisateljska tehnika pa se ne omejuje na razkrinkavanje. Nadvse pozorno si velja ogledati že načine, kako različni posamezniki vstopajo v Adamov fizični in psihični svet. Usodna Eva se sprva ne razlikuje kaj dosti od senc in šumljanja vročega poletnega dne, nemarni prostitutki pa najprej zagleda iz avta, polnega zakre-ganih dedcev, ki drug drugega pošiljajo v rit. Gibanje osebje najstrože usklajeno z dinamiko Adamove notranje resničnosti in se lahko stopnjuje celo do bom-bastičnosti: dedek Dominik se pojavi skozi blisk in grom, z afriškimi bogovi za hrbtom, sumljivi Sime pa skozi živčne trzljaje obrazne mimike. Koreografija je varna pred sleherno cenenostjo, vseskozi jo obvladujejo globoki odmevi vzgibov, pometenih pod preprogo.
Medtem je tudi taki in drugačni pedagogiki povsem odklenkalo, pa naj se trudi biti materinsko zaskrbljena ali strokovno podkrepljena. Edini, ki z uspehom poučuje, je Adam sam: med brskanjem po očetovi kleti naleti na posodo s splavljenim zarodkom. Svojemu nesojenemu bratu prinaša podobe sveta, v katerega se mu ni bilo dano roditi, sporoča mu sanje, ga poučuje in je kot kak guru neprestano v skrbeh za blagor njegovega duha. So se srečanja z duhovnimi učitelji tako izpela? Za cinizem ni prostora, mračne bratovske seanse so polne nežnosti, iskrenost, ki jih preveva, pa daleč presega vsako bogoiskateljstvo. Bratovska ljubezen je slednjič sposobna najti izhod iz brezizhodnega in vzbuditi pozornost osebe, ki edina presega situacijo. Je dedek Dominik reinkarnacija Flisarjevega popotnika? Ki pa ničesar več ne išče in tudi ničesar več ne uči. Prek njega se globoko zavožene okoliščine spet poplemenitijo z enkratno vrednostjo mladosti.
Sodobnost 2002 I 1002
Misli  o(b)  knjigah__________________________________________
Iz povedanega morda še ni dovolj razvidno, da je roman vendarle tudi zelo berljiv. Tako da se lahko (kljub vsemu) še enkrat spomnimo intenzivnega doživljanja v otroštvu. Za vedno izgubljenih globokih vtisov, ki sijih čez leta, ko gledamo ista drevesa in travnike, enaka poletja in jeseni, ne znamo več razložiti. Ko ostaja le še nejasen občutek opeharjenosti. Ob prizorih, ki so in niso isti. Ko je "vse skupaj blizu in hkrati oddaljeno, kot da prihaja iz sveta, ki ni več moj."
Sodobnost 2002 I 1003