692 J. Pečnik: Gradišči pri Dvoru in Mačkovci blizu Žužemberka. Gradišči pri Dvoru in Mačkovci blizu v Žužemberka. Spisal Jernej Pečnik. Premnoge prazgodovinske naselbine, katere nahajamo po vsem Kranjskem, zlasti na Dolenjskem, pričajo nam, da je bila dežela naša že 500 in več let pred Kristusom naseljena malone prav tako gosto, kakor je dandanes. Četrt ure od vasi Dvora se na severovzhodni strani dviga na strmem griči znamenito gradišče. Ko pridem leta 1885. nalašč raziskovat te kraje, zvčm, da je bil na tem griči nekdaj grad, in še dandanes se imenuje kraj »Gradišče«. Na <5ni višini sem našel dobro ohranjeno trdnjavo, prazgodovinsko bivališče, napravljeno izvestno tisoč let pred Kristusom. Vrhu griča je ves prostor visoko obkoljen s kamenitim nasipom, ki se je ohranil tako dobro, da prideš težko ččzenj. To gradišče je imelo dva vhoda, jednega na severu, drugega na jugu. Pri vhodih je nasip navadno veliko višji, in vsak vhod je tak6 širok, da je bilo moči skozenj voziti v gradišče ; torej so vsekakor že imeli vozove. Toda ne samo tukaj, nego na vseh prazgodovinskih stanovanjih sta samo dva vhoda. To močno stanovanje meri v obsegu do 2000 korakov. Sredi nasipa so bržkone stanovali nad petsto let prazgodovinski rodovi. Dobro se pozna, kje so stale koče nekdanjih prebivalcev, vse lesene, zakaj narodje, bivajoči na Kranjskem, sploh še niso poznali zidu. Ondu sem našel 2 m globoko zgolj odpadke nekdanjih ljudij, vse polno lončenih čepinj, kostij vsakovrstnih zverin, vretenca za prejo i. t. d. Sosebno je na tem gradišči d6kaj železne žlindre, znamenje, da so bili tukaj izdelovalci železa in železnega orožja. Izvestno na vsem Kranjskem ni toliko ostankov železne rude kakor na tem kraji in na gradišči pri vasi Korito poleg Dobernič, ne nad poldrugo uro daleč od Dvora. Na teh gradiščih so bile že davno pred Kristusom kovačnice za železo, to pričajo ogromni ostanki, katere lahko pokažem vsak dan. Četrt ure daleč so bile še nedavno fužine za železo na Dvoru, kakor so bile že blizu pred 3000 leti. Na sredi dvorskega gradišča je grozno globoka kotlina, 300 korakov v obsegu. Ljudje mislijo, da so v nji zakopani težki vozovi denarja, ker so baje videli že vsakovrstne prikazni; zato" imenujejo to kotlino »hudičevo kotlino«. Cestokrat že so šli vanjo denar kopat, toda dobili ga niso, pač pa lepe kamenite plošče. Na vzhodni strani, kakih deset minut od Gradišča, na košenicah gospe" Pokove iz Žužemberka, odkril sem po daljšem ogledovanji do dvajset gomil in našel v jedni veliki . gomili nad petdeset mrličev. Bilo je v nji tudi sedem bronastih kotlov, izmed katerih se vidijo nekateri v dežčlnem muzeji; takisto sem našel lep, toda žal, močno poško- J. Pečnik: Gradišči pri Dvoru in Mačkovci bizu Žužemberka. 693 dovan šlčm, jako lepe koralde od jantarja, nekatere debele kakor jabolko, čuden železen meč, kakeršen še ni bil nobeden najden v gomilah na Kranjskem, veliko fibul in drugih znamenitih starin. Tako je imela ta gomila doslej največ starin, kar se jih je odkrilo na Kranjskem, zakaj toliko bronastih posod niso našli še nikjer; poleg tega sem našel v nji šlčm, sulice in jako velike sekire iz domače tvornice. Razkopaval sem še nekatere manjše gomile in našel vsakovrstnih starin, zlasti lepe okraske nekove ženske. Okolo vratu je imela lepe bronaste verižice s precej velikim bronastim konjičem. V drugi veliki gomili so bili zakopani zgolj vojaki, izmed katerih je imel vsak po dve sulici, sekiro in nož; le škoda, da je železo že zelo končano. — Na južni strani, ne četrt ure od tega gradišča, stoji vas Mačkovec. Tukaj vidiš ostanke razsutih hiš iz časov rimljanskih. Veliki kupi kamenja leže" na razvalinah, dasi so vse hiše s cerkvijo vred zidane iz razvalin. Popolnoma se pozna, kje so stale hiše prazgodovinskih prebivalcev; zidovje je iz rimskih dob, vender ni rimsko delo, ampak zidali so tukaj podjarm-ljeni rodovi, stanujoči na gradišči Najčudneje pa je, da ni po vseh dolenjskih gradiščih najti najmanjše rimske starine, kakor je to navadno po Notranjskem, akotudi so morali podjarmljeni prebivalci rabiti rimske posode. Mnogo pa je tudi na Mačkovci rimskih novcev in drugih stvarij. Na vaških njivah je kakih pet gomil, kjer so pokopani prebivalci z gradišča. Sploh mora biti v okolici še dosti starin. Ko so pred nekaj leti ob Krki proti vasi Kot delali apnenico, našli so rimski grob in v njem srebrno verižico, srebrn prstan, lčpo srebrno fibulo in nekoliko srebrnih novcev od Antonina. Bržkone je bil ondu pokopan znamenit vojak, kateri je poginil pri obleganji rečenega gradišča. Prazgodovinci imajo povsod jednake grobe, jednako orožje in jednak nakras; samo to je razloček, da v ubožnejših grobovih ni drugega nego lončene posode, ki pa so pri bogatinih sevčda ličnejše, navadno bolj rdeče, s svinčenastim pasom prevlečene. Po nekaterih krajih so mrliče tudi žgali, n. pr. na Vačah, v Mokronogu, pri Sv Marjeti, Podzemljo, dočim so jih drugje" kar pokopavali. Le-ti so bogatejši od sežganih, kar pa ni nič čudnega, zakaj s sežganimi trupli je zgorel tudi okrasek, katerega so imeli pri sebi. Pri Dvoru so pokopani zgolj celi mrliči, katerih trupla so obložena s kamenjem. Pepel sežganih mrličev je shranjen večinoma v lončenih posodah, pokritih s ka-menitimi, cesto velikimi ploščami, ostanki sežganih kostij pa so poleg velikega lonca s pepelom v skledi ali v drugem lonci. Med pepelom se nahajajo slabe sežgane malenkosti, dočim se navadno le pri kostčh dobivajo okraski dotičnega mrliča. V drugi, tako zvani latenski d6bi, vidimo vso 44 694 M. Valjavec: Koroša, Korošica, Korošec. drugačno šego: vsa trupla so sežgana. V zemljo so izkopane luknje, in vanje so položeni ostanki sežganih mrličev; poleg njih pa nahajamo okraske, orožje i. t. d. V Krškem, meseca sušca 1890. leta. Koroša, Korošica, Korošec. Miklošič v etym. wort. 131 piše: »Korontu: magy. Koront Karnten aus korafb, das in dem ein celtisches volk bezeichnenden carantani steckt. Der name lautet bei Nestor chorutane (choratane): davon stammt Korošec Karntner, vielleicht fiir koročbo.b, asi. *horaštanuTb.« Korošec za Koročec se zdi meni čisto neverjetno zato, ker s nikoli ni za c od tj'+ vokal v naši slovenščini, dasi je v stari slovenščini H. Poglejmo: lent-ja stsl. lešta nsl. leča, n iko li: lesa, pit-ja ,, pišta 11 piča >) : piša, plut-ja „ plušta 11 pljuča )> : pljuša, svet-ja ,, svešta 11 sveča v : sveša, sret-ja srešta 1! sreča v : sreša, vent-jis ,, veštb Ji več v : veš, po-svet-jeni) stsl. po-svčšteirb nsl. posvečen n koli: posvešen hot ješi „ hošteši >) hočeš ., : hošeš, mat-jeha „ mašteha )> mačeha ,, : mašeha, doma-tjb ,, domaštont) )> domač „ : domaš, bada-nt-je „ badašte 11 bodčče „ : bodčše. Po tem takem od Korat-ja more biti le Koroča, govori se pa Koroša, torej je Koroša narejeno nekako drugače. Zraven Korošic, Koroša, Korošica ima Murko še besedo Korošklnja (str. 770). To je izvedeno od adjektiva korošk(i) s sufiksom inja, pa dovodi človeku misel, da je morda Korošec za Koroščec. Znano je, da se daleč po Slovenskem za ŠČ govori s, sČ nastaja od skj + vokal in od stj + vokal, postavimo: tisk 6(-ja)-ti stsl. tištati pisk-elto(-jalb) „ pištalb isk-ješi „ išteši slovenioskvina „ slovenština kost-jak „ koštak-b kost-eniD(-janb) ,, koštanb nsl tiščati tišati n piščal pisal d iščeš ¦ v v ises n slovenščina slovenšina, M koščak košak »; košččn koščn