Perva Davidova pesem
posvečena stoletnimu godu
častitljiviga gospoda
JOŽEFA JUSTINA, *)
starašina krajnske duhovšine. (Po dalmatinskim opata J.  Gjorgja).
Srečen mož! ki ne zahaja Po hudobnih grešni volji, Mimo gre, sedeti graja Na kovarstva kužnim stoli:
Temuč ljubi po vsi moči On Gospodov zakon sveti, Ga razmišlja v dnevu v noči In objema v duši vneti.
On bo ko drevo zeleno , Ki mu zemlja je po godi, Delal senco preljubljeno Ob tekoči bistri vodi.
Obrodil bo ob svojim časi Sladko sadje, lepo cvetje, De ozaljša in okrasi Z venci jesen in predletje.
List ne more mu opasti, Ko divja nevihta silna, Ker ga varje v sladki lasti Blage sreče roka obilna.
Kratko pak ne bo hudoben Se vdeležil take sreče: Gnusnim' prahu bo podoben , Ki ga veter kviško meče.
Ker visoko Božje znanje Dobre, hude ve stopine, In de grešno popotvanje V pogub človeka rine.
Povišujte Božje dela
Večno Trojstvo na vse glase :
Slava pela — poje — pela,
Se Mu bo na večne čase!                      —n.
,           .               .
*) Gospod Jožef Justin, dosluženi kaplan, rojeni vRadolci 25. Sušca 1746, živijo sedej v Gradcu, kjer je vrednik teh Novic lani ž Njimi govoril.