1 I Per 342/19B7 10005101,7/8 |QT*W|| ^velogorsk* fica GORICA 1967 250-LETNICA KRONANJA STEV. 7-8 SVETOGORSKE ČUDODELNICE ^oetogorska kraljica MARIJANSKA REVIJA Izdaja konzorcij »SVETOGORSKE KRALJICE«. * Za vsebino odgovarja Peter Flander, Trst - Trieste (Italija), Ulica Rapido 3/1, Telefon 724183 Tisk: Tiskarna Grafica Goriziana • Gorica - Gorizia. Z dovoljenjem nadškofijskega ordinariata v Gorici - štev. 920/67 z dne 28. aprila 1967. KATOLIŠKI TISK ki sem ga izdal v povojnem času (1954- 1966): — Knjiga OBLJUBE SRCA JEZUSOVEGA z Devetdnevnico, Pater Paté D.J., uvod k tej drugi izdaji napisal msgr. prelat Dr. Jakob Ukmar, v dvobarvnem tisku na 80 straneh................................ — Knjižica SVETOGORSKA KRONIKA in Devetdnevnica v čast sve- togorski Kraljici (3 izdaje».................................... — Knjižica SVETE VIŠARJE in Devetdnevnica v čast Brezmadežni (2 izdaji)...................................................... — Knjižica SVETI JOŽEF in Devetdnevnica, Zgodovina božje poti v Ricmanjih pri Trstu......................................... — Stenski koledar SVETOGORSKA KRALJICA (13 izdaj ) . . — Žepni koledarček «Svetogorska Kraljica» (5 izdaj ) .... Revija SVETOGORSKA KRALJICA (6 številk) .... — 12 SVETIH PESMI (dve izdaji), uglasbil msgr. St. Premrl za mešani zbor in za ljudsko petje........................................ - HIMNA SVETOGORSKE KRALJICE, uglasbil msgr. St. Premrl, za mešani zbor..................................................... — SVETI JOŽEF, pesem, uglasbil msgr. St. Premrl za mešani zbor in za ljudsko petje ............................................... — 3 MAJNIŠKE PESMI, uglasbil msgr. St. Premrl, za mešani zbor - CUJTE NOCOJ, božična pesem, uglasbil Lojze Mav (dva napeva) za mešani zbor .............................................. — Podobice svetogorske Kraljice v dvobarvnem tisku (6 izdaji) . — Podobice brezm. Srca Marijinega z Litanijami.................. — Podobice brezm. Srca Marijinega — 5 prvih sobot .... — Podobice presv. Srca Jezusovega — 9 prvih petkov .... — Podobice božjega služabnika škofa Slomšeka z molitvijo za njegovo beatifikacijo .....................■........................ Podobice slovanskih apostolov sv. Cirila in Metoda z molitvijo za zedinjenje vseh kristjanov...................................... — Razglednice presv. Srca Jezusovega — 9 prvih petkov — Razglednice Svete gore pri Gorici <4 izdaje).................. - Podobe svetogorske Kraljice (mali format) ..................... - Fotografije svetogorske Kraljice (mali format)................. Fotografije svetogorske Kraljice (veliki format)................ izvod 260 lir » 100 » » 100 » » 150 » » 130 » 30 » » 100 » » 400 » » 70 » » 50 » » 100 » » 60 » komad 10 » » 15 » » 15 » » 10 » » 15 » » 15 )) » 15 » » 15 » » 50 » » 200 » » 400 » VSE TO LAHKO DOBITE: na upravi SVETOGORSKE KRALJICE - Peter Flander, ulica Rapicio 3 Trst - Trieste ; v Katoliški knjigami v Gorici; v Knjigarni Fortunat v Trstu in v Tržaški knjigarni v Trstu. HL'-. P ÌAOy Ose iz ljubezni do . x Ciirn, d Vnliitìnn dee- "VGl dtenirum. d (JUhirc Strnckan. cerni-, -.tur dano Snem JTirO.cuSoJa. Smntjo Sdente, 'Mdnjind JÌfSna, Jkonhi Sna -ti jirecejlionnùty ddUUJuii di infrnjcnjitam. tfijtetunL. To je ena desetina dokumenta o kronanju čudodelne podobe svetogor-ske Kraljice. O tej zgodovinsko važni listini sem že govoril med intervjujem na radiu Trst A dne 8. decembra 1965. Takrat sem tudi dejal, da bom še nadalje iskal dokumente o Sveti gori in sicer zato, da bi naše ljudstvo lažje seznanil o izredno važnem pomenu te naše slavne božje poti in da bi Marijini izvoljenki Urški Ferligojevi pomagal doseči čast oltarja. Dosti časa sem porabil za to trudapolno delo, saj sem bil kar petkrat v raznih arhivih v Vatikanu. Toda moje prizadevanje je dalo dobre uspehe: do sedaj najdeni dokumenti štejejo 393 listov; spisani so v latinskem in nemškem jeziku. Nemške listine o Sveti gori sem našel v državnih arhivih na Dunaju. Peter Flander KDOR V BOGU ŽIVI, V BOGU UMRJE! IZ SVETOGORSKE ___________ZGODOVINE___________ 7. NAJDBA PLOŠČE Z ANGELSKIM POZDRAVOM črvovo pisanje, ki tu sledi, nam priča, kako so tedaj še mnogo pozneje mislili o tej najdbi. On pravi: Ko se nekega dne na vso moč upirajo okoli živoskalnatega mesta ter kopljejo, podkopu-jejo, vzdigujejo, krhajo in drobijo, zadene delavec s krampom ob trdo skalo; površje se odkrha in ... o čuda! Med skalami se prikaže štirioglata, uglajena plošča iz bledoru-menega marmorja, na kateri so okoli in okoli ob robu izdolbene z lepimi gotskimi črkami besede angelskega češčenja. Sredi obrobka so pa v povprečnih vrstah vsekana razna znamenja v kolobarčkih tolarjeve velikosti. Kdo je zanesel ta kamen med skale pustega vrha, od kod je sem prišel ta starinski spomenik, ve sam Bog. Težko je kaj ugibati o tej znamenitosti. Zgodovina o tem molči, niti najtemnejšega ustnega izročila nimamo, pa tudi verjetno ni, da bi kdaj bilo stalo vrh Skalnice kakor bogočastno znamenje. Sedaj vemo, da je resnično stala tam gori cerkev in nam najdba ni več nekaj čudežnega, kakor so takrat nanjo gledali. Smemo pač misliti, da je božja Previdnost takrat dopustila še to nevednost, da je nepričakovana in skrivnostna najdba ljudi bolj spodbudila k zidanju cerkve na kraju, kjer je že nekdaj stala in si jo je Marija izvolila za kraj milosti. Zato so sklepali, kakor riše dalje zgodovinar Crv: Nedvomno je ta kameniti spomenik v nekaki zvezi s prikaznijo Matere božje na tem mestu. Besede angelskega pozdrava in v kamen vklesane simbolične podobe (n. pr. golobje, labodi, pelikani, rože, zvezde itd.) se nanašajo na nebeško Kraljico. Zakaj se je ravno na mestu prikazala, kjer je bil ta kamen v zemlji skrit, zakaj je ta spominek davne preteklosti ravno pri zidanju tega svetišča prišel na dan, to je njena skrivnost. Skoda, da imamo le še en kos te skrivnostne plošče kajti čez dve tretjini je je izginilo leta 1786, ko je bilo svetišče zatrto in razdrto. Ostanek je sedaj vdelan v marmornat obod v steni na evangeljski strani oltarja sv. Jožefa (Tako je bilo do prve svetovne vojne, po vojni pa so ga vzidali v steno na levi strani vhoda v zakristijo za glavnim oltarjem). Ljubezen do Matere božje je delo pospeševalo tako, da so do jeseni 1544 cerkev že v toliko dozidali, da jo je bilo mogoče posvetiti, čeravno zidanje še ni bilo povsem končano. POSVEČENJE CERKVE Generalni vikar oglejskega patriarha Egi-dij Falcetta, škof kaprulanski je posvetil novi veličastni tempelj in štiri lesene oltarje 19. nedeljo po binkoštih, 12. oktobra 1544. Glavni oltar Matere božje je bil postavljen v milostni kapeli, ki pa je bila takrat veliko nižja in proti cerkvi bolj zaprta. V kapelici na desni strani je stal oltar sv. Lucije, sv. Uršule in tovarišic, v kapelici na levi strani oltar sv. Lenarta, sredi kora pa oltar sv. Trojice. Zdi se, da so premišljeno posvetili en oltar sv. Uršuli in drugega sv. Lenartu: prvega patroni osrečene pastirice, drugega spominu njenega jetništva, kajti sv. Lenart je patron jetnikov, zato ga tudi upodabljajo z verigami v rokah. Ker je potem ljudstvo bržkone zar menjavalo sv. Uršulo s pastirico Urško, kakor jo še danes ljudstvo imenuje »sveto Uršulo«, so odstranili oba oltarja in ju nadomestili z drugimi, »iz pravičnih razlogov in po postavni oblasti«, kakor pravi zgodovinar P. Pasconi. C Se nadaljuje) SVETOGORSKA KRONIKA Sveto goro obiskuje vedno več romarjev V preteklih dveh letih je bilo na Sveti gori izredno veliko romarjev. Prišli so iz vseh krajev Slovenije, iz Slovenskega Primorja, z Goriškega in s Tržaškega. Lepo število romarjev pa je bilo tudi iz inozemstva, kar pomeni, da je svetogorska božja pot svetovno znana. Nedvomno se bo v tem svetogorskem jubilejnem letu število skupnih romanj še povečalo. V jeseni bo pa tudi starejšim ljudem možno obiskati svetogorsko čudodelnico, saj bo takrat - kakor je bilo naznanjeno po radiu in v časopisih - že delovala žičnica iz Solkana na Sveto goro. Nekateri slovenski verniki iz salezijanske župnije sv. Janeza Boška v Trstu so se lansko jesen na Sveto goro prišli zahvalit svetogorski Kraljici za njeno milostno posredovanje v bolezni č. g. Antona Resena, ki je njih dušni pastir Romanje je organiziral sam. g. Resen predvsem zato, da se je ob tej priliki mogel osebno zahvaliti svetogorski Cudodelnici za srečno prestano delikatno operacijo na očesu Ob priliki njegove vrnitve med vernike je bila na oljčno nedeljo 3. aprila 1966 v cerkvi Marije Pomočnice salezijanske župnije v Trst lepa verska slovesnost. Urednik »Svetogor- ske Kraljice«, g. Peter Flander iz Trsta, je imel naslednji govor: Velečastiti naš dušni pastir ! Kakor so ob Jezusovem slovesnem vhodu v Jeruzalem množice vzklikale: Blagolslov-Ijen, ki prihaja v imenu Gospodovem!, tako na današnjo oljčno nedeljo slovenski verniki salezijanske župnije sv. Janeza Boška v Trstu z velikim veseljem kličejo vam: Blagoslovljeni, ki v imenu Gospodovem zopet prihajate med nas! In prav je tako, saj se res čutimo srečni, ko boste po vaši nekratki odsotnosti zaradi bolezni, danes spet opravili daritev svete maše, ki je za nas Evine otroke v tej solzni dolini poroštvo za zveličanje naših duš. Ker imamo vašo vrnitev med nas za veliko milost, se spodobi, da se zanjo s prisrčno zahvalo oddolžimo neskončnemu dobremu Bogu in milostni svetogorski Kraljici, kateri smo vas dnevno v molitvi priporočali. Nedvomno je Ona pripomogla, da se je vaše zdravje toliko izboljšalo, da boste spet lahko nadaljevali svojo dušnopastirsko službo v čast Bogu in v blagor slovenskim vernikom. Trdno smo upali v pomoč svetogorske čudodelnice, saj vemo, da ste vedno bili Njen goreč častilec, že v otroških letih, kajti zibelka vam je tekla v hiši vernih staršev tam v sončni Gorici pri podnožju slavne Svete gore, kjer naša ljubljena Mati in Kraljica že 427 let dobrotno kraljuje, posluša in uslišuje prošnje našega trpečega ljudstva. Toda slovenski verniki te župnije se hočemo danes oddolžiti Gospodu Bogu še za drugo nič manj pomembno milost: namreč za dvajseto obletnico slovenske službe božje v tej župniji. V slavo božjo in vam, velečastiti naš dušni pastir, v znak hvaležnosti in v priznanje za vašo zvesto dvajsetletno skrbno vršitev dušnopastirske službe vam podarimo ta kelih, v katerega smo v duhu položili vse skrbi, bridkosti in težave naših družin z željo, da bi vi pri povzdigovanju z njim vred dvigali k Bogu tudi naše prošnje, da bi v dušah vseh slovenskih vernikov te župnije vatikanski koncil obrodil obilo dobrih sadov. Na ta župnijski praznik, ki ga je naredil Gospod Bog, vam obljubljamo našo nadaljnjo naklonjenost in vam zagotavljamo naše molitve, da bi mogli uspešno nadaljevati med nami svojo dušnopastirsko službo; k vašim željam pridružimo tudi naše in prosimo posebej, da bi vas Bog obranil pri najboljšem zdravju do skrajnih let, ko bi polni zaslug mogli reči z apostolom Janezom: »Tiste, ki si mi jih izročil, sem ohranil!« Da bo pa to lažje doseženo, pa sedaj vsi v duhu pokleknimo pred oltar svetogor-ske čudodelnice in jo ponižno tako prosimo: Mati, svetuj nam na zemeljski poti, strma je, težka, korak negotov, preko nevarnosti naj nam pomaga tvoja beseda in tvoj blagoslov! Kraljica svetogorska, prosi za nas, ki se k Tebi zatekamo! Sprejmite torej ta kelih tudi kot spomin na jubilejno leto II. vatikanskega koncila s prošnjo k sv. Petru: Sveti Peter, varno vodi ladjo svete Cerkve zdaj! Nas podpiraj, z nami bodi, nam odpri še sveti raj! Peter, združi vse kristjane, brate naše, vse Slovane. Daj, da eno bomo vsi, v eni Cerkvi združeni! * Koledar za jubilejno leto 1967 250-letnica kronanja svetogorske Kraljice Ker je letošnja 13. izdaja koledarja «Svetogorske Kraljice» zaradi velikega povpraševanja popolnoma pošla in so mnogi ostali brez njega jim tukaj podam nekaj njegove vsebine. Kvišku srca, verni Slovenci! Na Sveti gori zvon zvoni, hitè k Mariji romarji. Le pojte, romarji, lepo, častite Mater kronano! — O, da! v tem svetogorskem jubilejnem letu bomo izredno goreče častili in slavili svetogorsko Marijo — našo Kraljico, ki je pred 250. leti (6. junija 1717) bila slovesno kronana na Travniku v Gorici. Prav bi bilo, da bi se v tem presrečnem letu vsi Slovenci izkazali za vredne otroke naše preljube svetogorske Matere - Kraljice. Prav vsi se ji poklonimo, jo prisrčno zahvalimo za njeno ljubeznivo naklonjenost našemu narodu, saj je ob večkratnem prikazovanju pastirici Urški Ferligoj (leta- 1539 s svojo pri-čujočnostjo počastila našo slovensko zemljo na Skalnici in si tam izvolila svoj prestol. Zavedajmo se, da je to od Boga podeljeno odlikovanje za nas Slovence zelo važno! Zato se potrudimo, da se bo proslava 250-obletnice kronanja naše preljube svetogorske Gospe povsod, kjerkoli že prebiva naš rod, vršila v vsem sijaju in v veselem krščanskem razpoloženju, da bodo naši zgodovinarji lahko zapisali v zgodovino slovenskega naroda, da smo Slovenci z veličastno proslavo tega zgodovinsko važnega jubileja ponovno dokazali, da smo zares Marijin narod! In to duhovno bogato dediščino naših vernih prednikov hočemo izročiti našim potomcem. Naj zanamci vedo, da je na naši slovenski zemlji vedno in provsod prebival zdrav in globokoveren rod, ki je goreče častil svetogorsko Marijo-Kraljico, in da mu je Ona tudi v najhujših časih stala ob strani, ga tolažila ter mu nešteto izrednih milosti podelila! Zato jo pa v tem blaženem letu prav lepo zahvalimo ! Obrnilo se je Leta 1914 je šel v vojsko tudi zakonski mož, ki je prej le prerad pil, zapravljal tedenski zaslužek, puščal družino brez denarja in ženo zvečer še pretepal. V vojski se je mož vendarle spomnil svoje ženice in otrok in jim pisal: »Ljuba žena! Tu je hudo, ker moramo dostikrat stradati. S sovražnikom se bijemo. Piši kako je sedaj domav. itd. -Zena pa je odgovorila: »Ljubi moj mož! Pri nas se je sedaj vse obrnilo. Sedaj dobivam jaz za podporo denar in dobro izhajam. Ti, revež, sedaj stradaš. Prej st ti mene pretepal, sedaj pa drugi tebe tolčejo. Te pozdravlja tvoja žena« itd. - Ta dogodek je resničen. Illlllllllllllllll POKOJ IMI DOBROTNIKI SVETE GORE Nadškof msgr. Hijacint Ambrosi Prevzvišeni je skoraj enajst let pravično vladal goriško nadškofijo in med tem časom je bil naklonjen tudi nam primorskim .Slovencem. Leta 1959 je bil obstoj revije »Sveto-gorska Kraljica« v resni nevarnosti, saj so ji nasprotniki stregli po življenju in jo za vsako ceno hoteli ukiniti. Tedaj se je on zanjo blagohotno zanimal in zadevo ugodno rešil, tako da so po izidu 1. in 2. številke, ki ju je tiskala tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, bile vse naslednje številke z njegovim dovoljenjem tiskane v Gorici. Pokojni vladika, četudi nadškof in metropolit goriški, je ostal ponižen in preprost kot ustanovitelj njegovega reda sv. Frančišek Asiški. Kot urednik revije in koledarja »Svetogor-ska Kraljica« sem bil dvakrat pri njemu v avdijenci. Obakrat me je z očetovsko ljubeznijo sprejel in se z mano prisrčno pogovarjal. Pohvalil je moj apostolat v slavo svetogor-ske Kraljice in me spodbujal, naj ga nadaljujem. Zelo je bil vesel knjige »Obljube Srca Jezusovega«, ki sem jo z dovoljenjem patra Antona Prešerna D.J. dal ponatisniti in je uvod za to drugo izdajo napisal msgr. prelat dr. Jakob Ukmar. A tudi knjižica »Sv. Jožef«, ki sem jo izdal ob dvestoletnici litanij! tega svetnika, ga je zelo zanimala. Ko jo je v moji pričujočnosti pregledoval in je na zadnji strani zagledal uglasbeno pesem Sv. Jožefa, me je vprašasl : »Kako se poje ta pesmica?« Vi jo gotovo znate zapeti! Prosim vas, zapojte mi jo! »Četudi nekoliko v zadregi, sem se opogumil in mu jo zapel. Tedaj pa je kar dvakrat vzkliknil: »Zelo je lepa!« Dodal je še: »Vi ste prav rojeni za ta apostolat!« Ko me je spremljal do glavnih vrat nadškofijskega dvorca, mi je pred slovesom še rekel : »Tudi jaz sem govoril slovensko, ko sem bil še otrok, ali potem, ko so me dali v kapucinski zavod, sem vse pozabil!« Prevzvišeni je bil torej po rodu Slovenec. Nadškof msgr. Hijacint Ambrosi, rojen pri Sv. Jakobu v Trstu 23.1.1887, umrl v kapucinskem samostanu Thiene pri Vicenzi 26.9. 1965; k zadnjemu počitku položen v kripto goriške stolne cerkve 29.9.1965. Pater Anton Prešeren D.J. Prav na zgodovinsko nedeljo 7. marca 1965, ko je bil slovenski jezik prvič rabljen pri daritvi sv. maše in so se tega izredno važnega dogodka prisrčno veselili vsi verni Slovenci, je iz Rima dospela žalostna novica, da je ta veliki sin prelepe Gorenjske umrl v generalni hiši jezuitskega reda v Rimu. V zgodovini slovenskega naroda prav gotovo ne najdemo Slovenca, ki bi bil v svojem življenju vršil tako važno in delikatno službo, kakor jo je ta častitljivi jezuitski pater, saj je bil kot generalni predstojnik jezui-skega reda v Rimu imenovan za asistenta za vse slovanske narode. In ta njemu zaupana težka služba je pomenila odlikovanje našega naroda, v mnogoletni odgovorni službi se je ves žrtvoval za trpeče slovanske narode, m vse to iz ljubezni do Boga in do bližnjega. Zato ga Slovani zelo pogrešajo. Z njegovim Oče Anton Prešeren D.J. provincial in asistent za slovanske narode odhodom v večno domovino smo najbolj prizadeti mi Slovenci, saj je za naš narod storil izredno veliko dobrega. Nedvomno bi s popisom njegovih neštetih dobrih del nastala debela, vsebinsko bogata zgodovinska knjiga. Patra Prešerna sem osebno dobro poznal. Za mojega triletnega bivanja v Rimu sem mu dostikrat ministriral pri nedeljski sv. maši, ki jo je za rimske Slovence daroval v kapeli generalne hiše častitih sester v ulici dei Colli. A tudi službeno sem ga enkrat na teden obiskoval, kajti njemu, ki je bil asistent za slovanske narode, sem dostavljal pošto direkcije papeževega Vzhodnega zavoda na trgu S. Maria Maggiore, kjer sem privatno študiral. V ta zavod, ki je spadal pod vatikansko jurisdikcijo, pa je vsako leto prišel na vizitacijo, da je pregledal potek administracije ter končno odobril zaključno letno bilanco. Tudi po mojem odhodu iz Rima se najina prijateljska vez ni pretrgala, kajti on, ki je bil goreč častilec svetogorske Marije - Kraljice Slovencev, je zelo cenil moj apostolat, posvečen Njeni slavi. To je razvidno iz njegovih številnih lastnoročnih pisem, saj se vsako zaključuje z vzpodbudo, naj nadaljujem to plemenito delo v blagor Slovencem in v korist Matere sv. Cerkve. Zelo sta mu ugajala koledar in revija »Svetogorska Kraljica«. Ko sem mu nekoč potožil, da se moram zelo boriti za njun obstanek zaradi nasprotnikov, mi je takole odgovoril: «Le naprej z vašim apostolatom za našo Kraljico! Pa le korajžno!« In je še dodal: »Čudim se, da se vaši nasprotniki ne zavedajo, da bodo zaradi krivičnega nasprotovanja morali dajati odgovor Bogu! Kaj pa sploh hočejo? Saj je revija dobra in vse pohvale vredna!«. Pater Prešeren je zelo ljubil slovensko petje, še posebno so mu bile všeč Marijine pesmi. Ko sem mu poslal svoje svetogorske pesmi, ki jih je uglasbil msgr. Premrl, se mi je nemudoma lepo zahvalil in mi čestital; dodal je še: »Vaše lepe pesmi bom dal našim dekletom, da bodo kdaj zapele v čast naši Kraljici. Četudi Gorenjec po rodu in velik ljubitelj brezjanske Marije, se je vedno pravično izražal glede svetogorske Marije kot Kraljice Slovencev. Nikoli ni potvarjal zgodovinske resnice o Sveti gori, pač pa se je vidno radovai vsakokrat, kadar sva govorila o svetogorski Kraljici. In prav zaradi prikazovanja Urški na Skalnici je imel Sveto goro za največjo in zgodovinsko posebno važno in slavno slovensko božjo pot. Dosti je tudi pripomogel, da je bila čudodelna podoba svetogorske Kraljice, poškodovana zaradi vandalskega ravnanja njenih ugrabiteljev v goriški stolnici, tako hitro popravljena in se je zopet mogla vrniti na svoj svetogorski prestol. Pater Prešeren pa je tudi z veseljem podprl mojo apostolsko akcijo glede slovenske polnočnice pri Sv. Jakobu v Trstu: »Zelje slovenskih vernikov, ki sem jih razložil v prošnji, naslovljeni svetemu očetu Piju XII., so bile končno uresničene. S posebnim papeževim dovoljenjem se torej od leta 1952 slovenska polnočnica za slovenske vernike v Trstu vrši na božično vigilijo zvečer v omenjeni cerkvi. Ko sem se mu osebno zahvalil za njegovo podporo v tej važni zadevi, je rekel: »Dragi Peter, to ni moja zasluga, ampak je Gospoda Boga, ki ti je vdihnil važno misel, a si storil to veliko apostolsko delo v prid dušam slovenskih vernikov v Trstu«. Radi se spominjajmo v molitvi tega pokojnega častitljivega vzornega duhovnika. Naj nam tudi iz nebes pomaga reševati težke probleme našega naroda. Ohranili ga bomo v trajnem spominu! V SLUŽBI PRESVETEGA SRCA JEZUSOVEGA ZADOŠČUJMO! Večkrat se nam vsiljuje vprašanje: Kdo je kriv, da je na svetu toliko strašnega gorja? Kdo je ta veliki zločinec? Pravi in najgloblji povzročitelj vsega hudega je greh. Tako nas uči vera. Boga smo žalili, od njega se oddaljili, z njim pretrgali zveze in se vse preveč zakopali v častnost in čutnost, za duhovne dobrine pa je otopelo naše srce. Zato prihajajo nad nas hude preiskušnje in stiske. Izraelski narod je padel nekoč v sramotno sužnost. Zakaj? Sv. Duh odgovarja po preroku: »Se li ni to tebi zato zgodilo, ker si zapustil Gospoda, svojega Boga . . . Mene, studenec žive vode, so zapustili in si kapnice skopali, kapnice predrte, ki ne morejo držati vode« (Jer 2,17.13). Greh, grešniki so krivi vseh hudih preskušenj. Ali naj poberemo kamenje in ga vržemo v te zločinske grešnike, ki so krivi toliko gorja? Le počasi. Drugače nam bo Gospod rekel : Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen ! Vsakdo naj se udari na svoje grešne prsi in naj iskreno prizna : moja krivda, moja krivda, moja prevelika krivda! Da, tudi naši grehi so izzivali in priklicali božje kazni. Soodgovorni in sokrivi smo za stiske, ki nam jih je Bog poslal. Vsi smo namreč med seboj tesno povezani v eno družino, zato naši grehi škodujejo vsemu občestvu. Z očmi vere smo našli sokrivca sedanjih stisk: same sebe. V duhu vere naj pa tudi odkrijemo veliko in sveto dolžnost, ki nam jo nalaga zlasti sedanji čas : dolžnost molitve, pokore, žrtve v zadoščenje božjemu Srcu za vse grehe, da potolažimo božjo jezo, ganemo božje Srce k usmiljenju in odpuščanju ter odvrnemo božje šibe. Naši grehi so Boga razsrdili, naše zadoščevanje ga bo potolažilo, ker bo uničilo grehe. Zato ne tarnajmo brezplodno in ne godrnjajmo! Rajši veselo dajajmo spravo in zadoščenje božjemu Srcu za vse žalitve in se temeljito k njemu spreobrnimo. Bogu in Zveličarju z grehi storjene krivice moramo popraviti, prizadejane žalitve poravnati, odtegnjeno čast nadomestiti, po grehu kršeni božji red obnoviti. Kratko: zadoš-čevati moramo za svoje brezštevilne grehe, žalitve in malomarnosti. Gospod sam je izrazil željo po našem zadoščevanju, ko se je pred 302 leti prikazal sv. Marjeti Mariji Ala-kok in ji odkril svojo neskončno ljubezen. Kakor žalosten zaradi tolikih in tolikerih žalitev nehvaležnih ljudi, je takole bridko potožil — o da bi se te besede vsi globoko vtisnili v srce in bi jih nikdar ne pozabili : »Glej to Srce, ki pa za svojo neskončno ljubezen ne le ne prejema nobene zahvale, ampak nasprotno, pozabo, prezir, sramotitve, in to včasih tudi od tistih, ki so mu dolžni posebno ljubezen.« Iz teh in ša drugih Jezusovih besed, ki jih je govoril sv. Marjeti, je donel v svet svareči klic : Kristjani ne grešite vendar, poboljšajte se, delajte pokoro, zadoščujte za grehe, temeljito se spreobrnite ! Če tega ne storite, vas bodo zadele hude kazni božje Pravičnosti. Ta tolažba ranjene božje ljubezni je pretresla nekatere, mnogih pa ne. Grehi so vse glasneje izzivali | božje kazni. Tedaj je vztrepetalo materinsko Srce naše nebeške Matere. Prišla je v Fatimi na zemljo (1917) in nam spregovorila preresne, prose- « če in svareče besede: »Ljudje božji, ® ne grešite več, poboljšajte se, delajte pokoro, zadoščujte za grehe temelji- 1 to se spreobrnite!« In kako zaskr- | bljeno, preteče je govorila! Zakaj? Ker ni mogla več zadrževati pravične roke svojega Sina, ki hoče kaz- • novati nezvesti in hudobni svet. Lju- ] dje se niso spametovali, zato nas že hudo, hudo udarjajo strašne božje kazni. Presv. Srce Jezusovo v kapeli čč. šolskih sešter Kje je naša rešitev? V pokori in zadoščevanju božjem Srcu Jezusovemu. Tako nam govori glas od zgoraj, Jezusov in Marijin glas. Tako nas uči tudi verni tolmač božjih želja, Kristusov namestnik papež Pavel VI. On toži, da je sveta dolžnost zadoščevanja nekaterim vernikom še neznana, drugim pa premalo mar. Vsi moramo zadoščevati pravičnemu Bogu, ker smo vsi grešniki, podvrženi poželjivosti in obteženi z mnogimi zadolžitvami. Pa za grehe drugih zadoščujmo. Vsi kristjani so deležni Kristusovega skrivnostnega duhovništva, njegove daritvene in spravne službe, zato mora vsakdo, ne samo maziljeni duhovnik, prinašati zase in za vse ljudi spravne daritve za grehe (Hebr) 3,3). Tako z Jezusom sodelujmo pri razdeljevanju blaženih sadov odrešenja in nekako do- pri Sv. Ivanu v Trstu. (Naslikal Tone Kralj) polnjujmo, kar po odredbi božje Modrosti še manjka Zveličarjevemu trpljenju za Cerkev (Kol 1, 24). Dolžnost zadoščevanja žaljenemu božjemu Srcu so prav dobro razumeli tisti štirje pariški študentje, ki so leta 1912 začeli z nočnim češčenjem v francoskem narodnem svetišču presv. Srca na Montmartru v Parizu. Žrtvovali so spanje, da bi spravno tolažili Zveličarjevo Srce za mnoge drzne pregrehe pokvarjenih pariških nočnih zabavišč. Začeli so štirje in le Bog je vedel za njihovo velikodušnost zadostilno žrtev. Pa njih število je v dvajsetih letih naraslo na 600 študentov, poleg mnogih zastopnikov iz drugih stanov. Vsi ti žrtvujejo vsaj del noči v vzvišeni zadostil-ni namen. (Se nadaljuje) Sveti Lenart na Bukovem pri Cerknem Prijatelji naše revije so mi večkrat izrazili željo, da bi radi vedeli kaj iz življenja sv. Lenarta. Ker sem jim obljubil, da bom njegov življenjepis pripravil in objavil, je prav da jim to željo izpopolnim sedaj, ko je ta čudodelnik omenjen v tej številki v članku »Iz svetogorske zgodovine«. Z objavo se pa tudi hočem izkazati hvaležnega temu svetniku, saj je poleg svetogorske Marije nedvomno pripomogel, da so se moji dragi v družini ter župljani z župnikom po desetdnevnem begunstvu v Montecatiniju v Toscani spet srečno vsi vrnili na svoje domove. In to se je zgodilo pred 26. leti (1941), v času ko je fašistična Italija napadla Jugoslavijo. Ta naš župnijski zavetnik je pa tudi meni pomagal, da sem se, ko sem bil sedem let v vojaški službi v južnih krajih Italije, po vojni srečno vrnil v svoj rodni kraj. Naj mi bralci oprostijo, če se jim bo moje pripovedovanje zdelo predolgo. Naravno je, da v mojih prsih srce še vedno v ljubezni bije do naših gora in do našega dobrega vernega kmečkega ljudstva, za kar pa je predvsem zasluga mojih dragih staršev, ki so me krščansko vzgojili in pa dobrih dušnih pastirjev. Nemajhna zasluga pa je tudi našega slavnega pesnika Simona Gregorčiča, kajti iz njegovih čudovito lepih Sveti kraj Jezusovega rojstva v Betlehemu -Na romanju po Sveti deželi sem se v molitvi spomnil vseh bukovskih župljanov, prijateljev in dobrotnikov sveto-gorskega tiska. Ob tej priliki sem slovenskim frančiškanom in šolskim sestram v Jeruzalemu podaril kopije čudodelne podobe svetogorske Kraljice. Tako je Ona tudi v Sveti deželi češčena ! pesmi sem spoznal njegovo gorečo ljubezen do domače grude in do svojih ljudi. In kakor se je on rad vračal na rodno Vrsno, tako se tudi jaz z veseljem vračam v svojo rojstno vas Zakojco, k sv. Lenartu na Bukovo, ki je moja bivša župnija. Naselitev ljudstva v okolici Cerkna V okolici Cerkna ni nobenih sledov o človeških bivališčih v predzgodovinski dobi. Za časa Rimljanov po naših deželah (to je v prvih stoletjih po Kristusu) je peljala tovorna pot od Svete Lucije po Baški dolini do Koritnice in nato čez Bukovo in Orehek v Cerkljansko dolino, od tod pa dalje čez Planino in Oselico v Poljansko dolino, v Škofjo Loko! Ta pot je tudi vsa poznejša stoletja do novejše dobe tvorila zvezo med Škofjo Loko, Tolminom in Furlanijo, bila je dobro znana trgovska pot. Ob nji je bila v rimskih časih postojanka v Cerknem na Gradišču. 2e ime samo, potem sledovi nekega zidovja tamkaj, vojaško orožje in nekaj rimskih novcev, ki so jih našli, kaže, da so na Gradišču v rimski dobi živeli ljudje. Morda je bila sprva tukaj le vojaška utrdbica za varstvo poti in počivališče za potnike a sčasoma so se tam okoli Gradišča nastanili tudi poljedelci. Bili so iz rodu Keltov, ki so kakih 400 let pred Kristusom zasedli našo deželo in zagospodovali nad prejšnjimi ilirskimi rodovi. Ob koncu 6. stoletju po Kr. pa so prodrle po tej poti iz Poljanske doline čez gozdnato hribovje prve skupine naših prednikov v Cerkljan-sko dojino in se tukaj naselile, druge pa so se pomikale dalje, zasedle Šentviško planoto in doline ob Bači, dolenji Idrijci in gorenji Soči. Kmalu so se naši predniki preselili više po sončnih gorskih pobočjih in tako prišli tudi na Bukovo in v Zakojco. Seveda so bile to le majhne in redke naselbine, saj je bilo še leta 1377 v vsem cerkljanskem okraju komaj 200 kmetij in 6 košanij, t.j. manjših obdelanih kosov. Prva vas na Cerkljanskem, ki jo najdemo zapisano v starih listinah, je Otalež: leta 1063. Pozneje zasledimo Kojco (v starih listinah se bere: Kozica): leta 1146, ko je deželni gospodar, oglejski patriarh, podelil pet kmetij v »Kozici« samostanu v Gornjem gradu na Štajerskem, da bi mogel tam rediti ovce za svoje redovnike. Gornjegrajska posest na Kojci in Karte-činah se v urbarih omenja še leta 1326, 1335 in 1426. Selce: tri kmetije v tej vasi je dobil od oglejske cerkve v fevd Radius de Gallano a se jim je leta 1263 odpovedal; eno kmetijo je imel v fevdu leta 1282. Radijev sin Ulrik, leta 1300 pa celo vas; leta 1335 sta v tej vasi prejela tri kmetije Konrad iz Neumburcha in njegova žena Jakobina. Urbar iz leta 1591 omenja da je tolminsko gospodstvo imelo svoja posestva na Kojci, na Bukovem in v Laharni. Urbar tolminske gospoščine ( »gastaldia« ) omenja cerkljansko dekanijo že leta 1377. Istega leta so tudi že obstajale naslednje vasi (številke zraven pomenijo kmetije oziroma hiše): Bukovo 4, Kojca (Kozica) in Kartečine skupaj 8, Bukovski vrh 4, Selce 3, Žabče (Žabelče) 4. Na Cerkljanskem je torej bilo trebljenje za obdelovanje pripravnejše zemlje v glavnem končano že pred letom 1377 in so že takrat nastajali prvi manjši obdelani kosi (košanije) in pozneje še rovti na strmejših in Na pokopališču za cerkvijo sv. Lenarta na Bukovem čakajo vstajenja med drugimi ž pijani župnik Janez Mlakar in njegovi starši ter sorodniki; starši in sorodniki pisatelja Franceta Bevka; moj oče Pavel in še nekateri sorodniki iz naše rodbine Flander-Pagon. osojnih krajih. Bajtarstvo, (hiše z majhnim kosom zemlje) se je v večji meri pokazalo šele v 15. stoletju. Urbar iz leta 1633 imenuje tolminske podložnike tudi v naslednjih vaseh: Bukovo, Kartečine, Podkozica (Kojca), Selce, Zakozica (Zakojca). Leta 1664. pa so plemiči Formentini imeli svoje kmete: na Bukovem dva, v Jesenici in v Cerknem pa po enega. Tudi plemiči Col-lorediji so imeli svoja posestva v Jesenici. Da so naši kraji bili naseljeni že v prastarih dobah potrjuje najdba kipa stare boginje Izide v Bukovskem vrhu ali takozvanem «Lukmano-vem vrhu«. Cerkev sv. Lenarta na Bukovem Sveti Lenart je na Primorskem zaslovel že v 11. stoletju. Njegovo ime, ki so ga francoski misijonarji v srednjem veku prinesli na Bavarsko in ga je tamkajšne ljudstvo poslej zelo častilo, je od tam prodrlo tudi v naše kraje. Številne cerkve, ki so jih naši verni predniki postavili v čast temu sveitnikui, pričajo kako goreče so ga ljubili in častili ; največjo čast pa so mu izkazovali kmečki ljudje. Zato velikokrat najdemo njegove cerkve po naših živinorejskih krajih, zlasti ob pašnikih in planinah, da bi varoval dragoceno kmetovo imetje pred boleznimi in nesrečami. Podobe nam ga pogosto predstavljajo z verigami v rokah; ker se je neki obsojenec v molitvi zatekel k njemu in bil rešen težkih verig, je sv. Lenart zaslovel kot zavetnik jetnikov. Zato se je grgarska pastirica Urška Ferligoj v času svojega trikratnega jetništva na goriškem gradu zatekla k sv. Lenartu in bila vselej čudežno rešena iz ječe. V spomin na njeno jetništvo pa so sv. Lenartu posvetili en stranski oltar v prvi svetcgorski baziliki. Kakor je omenjeno v knjigi »Vodič po Furlaniji«, je cerkev sv. Lenarta na Bukovem stala že v 11. stoletju. V knjigi prof. Rutarja »Zgodovina Tolminskega« iz leta 1882 beremo naslednje: »Jako znana je tudi Cukovska pripovedka o Turkih. Ti priderejo ravno v soboto proti večeru na vrh Bukovskega sedla. Ko začujejo zvonjenje iz cerkvenega stolpa, spregovori turški načelnik : »Le buči, buči, sv. Lenart, še nocoj bodo moje mule na tvojem oltarju zobale in moji junaki iz tvoje čaše (keliha) rujno vince pili!« - Toda ko Turki hočejo naprej, se mulam začnejo noge udirati, tako da se nihče ni mogel zganiti z mesta. Zaradi tega so se razkačeni morali vrniti in Bukovci so bili rešeni. Še dandanes imenujejo mesto, kjer so se mule pogrezale, »Žrelo« in v spomin čudnega rešen j a še zdaj zvonijo vsak petek ob treh popoldne«. V Bevkovi povesti »Pravica do življenja« je omenjeno, da je leta 1625 na Bukovem bila lesena cerkev sv. Lenarta; da je istega leta tam opravljal dušnopastirsko službo vikar Valant; da je takrat edina go-s tj Ina na Bukovem bila v vikarjevi hiši (župnišču), ki jo je vodila Valantova sestra Brigita, seveda z dovoljenjem deželnega glavarja v Tolminu, vipavskega grofa Vida Gašperja Dornberga, katerega namestnik je bil plemič Formentini. Plemič Colloredi je pa na Bukovem imel celo svoje posestvo. Po ljudskem izročilu bi na takozvanem kraju »Pri stari cerkvi« na Nemcih nemški rudarji bili postavili leseno cerkev. Verjetno se je to zgodilo okoli leta 1787, ko so na Nemcih začeli kopati svinčeno rudo. Po odhodu tirolskih rudarjev zaradi opustitve kopanja je ta cerkev razpadla. Ostala pa je cerkev sv. Ubalda v Orehku, ki so jo tudi oni sezidali. Čeprav je bila vera našega ljudstva rimskokatoliška, vendar je v preteklih stoletjih imela še neke posebnosti, katere so bile odpravljene. Tako se vidi iz zapisnika cerkvene vizitacije od leta 1767. da so na Bukovem po obhajilu obhajancem dajali vina, da so si splaknili usta. Prevod iz latinščine je naslednji: »Kdo je dal obhajancem vino za popla-kovanje ust?« Odgovor je bil: »Krčmar«. - »Ukazano je bilo, naj se vedno preskrbi za poplakovanje ust obhajancev tako vino kakor za daritev svete maše, najboljše kakovosti, da se pri poplakovanju ust ne zgodi kaj nespodobnega«. (Naddijakonski arhiv v dekanijskem uradu v Tolminu). Pri vizitacijah drugih cerkva se kaj takega ne omenja, torej ni mogoče vedeti, ali je bila navada tudi po drugih krajih na Tolminskem. V istem času pa se 5. cerkvena zapoved ni glasila tako kakor dandanes, temveč : »Ti imaš odrajtovati zapovedano desetino in kvartež«. Tako so nekateri duhovniki še v novejšem času učili. Zanimiva je tudi vsebina zapisnika cerkvene uprave na Bukovem »Dohodki in stroški od leta 1646 do leta 1737«, ki sem ga našel v državnem arhivu. V tem dokumentu so imena prednikov sedanjih družin bukovske župnije. Zadaj na levi strani se beli rojstna hiša župnika Janeza Mlakarja v Zakojci. Ustanovitev župnije Bukovo Bukovo je do leta 1247 spadalo pod župnijo Šentviška gora, potem pa pod župnijo Cerkno. Po starih listinah, ki sem jih našel v raznih arhivih, bi do leta 1747. bilo kuracija, a potem je postalo lokalna kaplanija in ekspozitura, katere dušni pastir je omenjen kaplan Pirih Mihael. Zato pa tudi prvi dve matični knjigi, krstna in mrliška, nosita letnico 1747. Leta 1844 je pa končno postalo samostojna župnija. Pobudo za ustanovitev župnije na Bukovem je dal duhovnik Mlakar Janez, rojen v Zakojci 8.12.1783, posvečen v duhovnika 12.12.1813. Najprej je opravljal dušnopastirsko službo v Jagerščah in tam je leta 1843 zaprosil nadškofijsko oblast v Gorici naj ustanovi župnijo na Bukovem. V ta namen je Mlakar podaril 3000 florintov (približno 600.000 lir) Cerki sv. Lenarta. In prav on je bil prvi župnik na Bukovem, kjer je umrl 16. junija 1855. Mlakar je bil iz bogate kmečke družine. Posestvo njegovih staršev je bilo tako veliko, da so po njihovi smrti, ko so ga razdelili med svojce, nastale kar tri velike kmetije. Njegova rojstna hiša takozvana »pri Mlakarju« stoji še danes, toda zaradi popravil se je njena zunanjost nekoliko spremenila. Dobila je tudi novo ime »pri Brouču«, kajti oče sedanjega gospodarja, ki je prišel iz Znojil, je hišo kupil od Mlakarjevih sorodnikov. A v njej ni več nobenega župnikovega sorodnika. Le nekateri daljni Mlakarjevi sorodniki še živijo v Zakojci in tudi po svetu. Nekoliko v sorodstvu z Mlakarjevo rodbino je tudi naša družina, kajti moj pok. stric Anton Flander se je poročil z Amalijo Mlakar, ki je bila župnikova pranečakinja. Omembe vredno je tudi to, da sta dve važni verski knjigi župnika Mlakarja slučajno prišli v moje roke. Iz njiju je črpal krščanski nauk, ki ga je ob nedeljah in praznikih v bukovski cerkvi na prižnici razlagal tedanjim župljanom. Še so čitljivi njegovi bolj razumljivi pismeni izrazi, ki jih je tu pa tam zamenjal s starimi. Na prvi strani I. knjige je zapisano: »APOSTOLSKA HRANA BOGOLJUBNIM DUŠAM DANA po branji apostolskih listov in drugih bukev svetega pisma za nedelje ino svetke cerkveniga leta — pervi del — Pisal ANTON SLOMŠEK nekdanji nadfajmošter u Vozenici — VCelovci natisnil ino na prodaj ima Janez Leon — 1849« ; knjiga ima 240 strani. Druga knjiga pa nosi tale naslov: »SHODNI OGOVORI — Spisal in izustil MATIJA VERTOVEC fajmošter v Št. Vidu nad Ipavo — Na svitlo dani od slovenskiga družtva v Ljubljani 1850 — Natisnil Jožef Blaznik« ; knjiga ima 172 strani. V letih 1766-1783 je v lokalni kaplaniji na Bukovem bilo 86 družin z 486 dušami: Kartečine 5 — 30; Kojca 18 — 100; Žabžče 6 — 37, Seuca 3 — 30; Hiše v Lipetah 27 — 126; Spodnje Bukovo 5 — 34; Zakojca 22— 129. Po ustanovitvi župnije na Bukovem pa je bilo leta 1881 : 816 duš, leta 1936 : 900, leta 1964: pa še komaj 450 duš. Da se je število župljanov tako zelo zmanjšalo, je krivo izseljevanje v večje industrijske centre. Od leta 1900 dalje so v župniji vršili dušnopastirsko službo tile duhovniki: Sitar, Klopčič, Rutar, Pišot, Hliš, Ferjančič, Šorli, Komac, Zavrl, Mozetič in Hvala, kateri je bil neprekinjeno 28 let na Bukovem. Od leta 1964 do 1966 je župnijo upravljal g. Melinc, ki je župnik na Grahovem ob Bači. Sedaj jo pa upravlja g. Munih. Pod župnijo Bukovo spadajo tele vasi : Bukovo, Spodnje Bukovo, Zakojca, Kojca, Kartečine, Žabžče, Laharna, Selce in Bukovski vrh. Dušnopastirska služba je dokaj naporna zaradi precejšne oddaljenosti nekaterih vasi od cerkve. Težka in dolga je tudi pot z železniške postaje Grahovo ob Bači do Bukovega, saj je dobro poldrugo uro hoda. Ljudje so siromašni v svojem kmetovanju in v večnem boju z naravo: pozimi si v debelem snegu komaj utarejo gaz do župnijske cerkve in v dolino, kratko poletje z nevihtami jih priganja k delu, da skoraj ni počitka, mokre jeseni groze z nalivi in hudournimi vodami. Silno trdo je njihovo življenje. Zelo težko se služi denar. Zato pa notranjščina župne cerkve še vedno čaka preureditve. Zelo potrebno bi bilo zamenjati vse tri lesene oltarje (sv. Lenarta, Brezmadežne in sv. Boštjana) z marmornatimi. A tudi novih orgel še ni ; prejšnje so bile popolnoma izrabljene, zato so jih prodali in zanje kupili majhen harmonij, ki pa ne zadovoljuje župljanov. Da bi ljubi Bog naklonil to milost, da bi se našla denarna sredstva za potrebe cerkve sv. Lenarta na Bukovem ! Praznik župnijskega zavetnika. sv. Lenarta, ki je 6. novembra, se vsako leto obhaja zelo slovesno. Navadno je tedaj peta sv. maša domačega župnika z asistenco dveh sosednih dušnih pastirjev. Lepa pridiga, mogočno zapeta himna tega svetnika in melodično pritrkavanje zvonov zelo ganejo srca vernikov iz domačih in sosednih vasi. Kdor stopi v svetišče tega slavnega svetnika, občuduje številne rožnate vence, ki na ta praznik krasijo notranjščino, kar priča, da so župljani ponosni na svojega zavetnika, da ga ljubijo. Na Bukovo je zelo rad prihajal pokojni Vladika nadškof in metro- polit goriški dr. Frančišek Borja Sedej, rojen v Cerknem. Ko je leta 1927 obhajal svoj zlati jubilej, petdesetletnico mašništva in je prišel birmovat na Bukovo (tudi mene je birmal), so mu župljani priredili zelo slovesen sprejem; za njegov prihod so postavili številne mlaje in slavoloke, cerkev sv. Lenarta so pa izredno lepo okrasili z venci in rožami. Vladika je na mejo dveh župnij Orehka in Bukovega, prijahal na lepem konju. Po končanih govorih so mu pripeljali drugega konja, ki pa se je ob pogledu na njegov širok rdeči pas tako splašil da je vsak poskus, da bi ga zajahal, bil zaman. Preskrbeli so mu drugega starejšega konja, kateri ga je potem mirno nesel do župnišča. In tega njegovega slovesnega vhoda v župnijo sem se spomnil na svojem lanskem romanju v Jeruzalemu, ko sem iz misala čital evangelij cvetne nedelje, o Jezusovem slovesnem vhodu na osličku v sveto mesto. V živem spominu mi je tudi še blagoslovitev treh župnijskih zvonov, katerim je Prevzvišeni dal tele imena: Marija, Lenart in Florijan. Kmalu po slovesnosti se je vladika poslovil od duhovnikov in župljanov. Otroci so se pa obesili zadaj na njegovo kočijo in on se jim je prijazno smehljal ter z dvignjeno desno roko blagoslavljal vse navzoče. Ta njegov prihod na Bukovo je bil zadnji, kajti po krivdi fašističnega režima je nadškof Sedej podlegel hudemu pritisku. Svetogorska Kraljica, ki jo je vse življenje zelo ljubil in častil, mu je uslišala zadnjo željo : sprejela ga je v svojo slavno svetišče na Sveti gori. Kljub hudi denarni stiski je iz kmečkih domov prišlo nekaj poklicnih izobražencev, od katerih pa živi samo še ugledni in Slovencem priljub- Moja rojstna hiša. Na levi stoji moja 87-letna mati Marjeta Pagon, na desni teta Marička. Zelo hvaležen sem svoji materi, da mi je že v nežni mladosti vžgala v srcu ljubezen do Marije. Na gričku za hišo na klopi se je naša družina v vročih poletnih večerih hladila. K nam so prihajali sosedje in z njimi smo veselo prepevali stare pesmi npr. : Nocoj je pa en lep večer - Slovenski fantje pri Soči doma . . . Včasih pa je stric France zaigral na harmoniko kako lepo. A tudi vriskanja ni manjkalo, saj so Zakojčeni korajžni ljudje ! Ijeni pisatelj France Bevk — moj sovaščan, saj se je rodil v Zakojci. S svojim neutrudnim delom še vedno bogati kulturo našega naroda. V večnost so pa odšli: duhovnik Pajntar Štefan iz Bukovega; dr. Alfonz Serjun, zdravnik specialist za notranje bolezni z Bukovskega vrha ; dr. Jožef Oblak, sodnik in svetnik civilnega sodišča v Trstu, tudi iz Bukovega; slikar Jurij Golob, ki se je pred 200 leti rodil pri Graparju v Zakojci in se menda učil slikarstva v Poljanski dolini nad Škofjo Loko, je pa lepo izdelal božje grobove naših hribovskih cerkva. Bukovski župljani so vedno bili zavedni Slovenci. Po vaseh je bilo veliko zanimanje za prosveto in kulturo. V Zakojci je že leta 1902 obstojalo Bralno društvo. Po prvi svetovni vojni pa so povsod nastala prosvetno - izobraževalna društva. V Zakojci je bilo ustanovljeno leta 1922. Vaščani so veliko žrtvovali za njen napredek. Člani dramskega odseka, pri katerem so sodelovali tudi moji bratje in sestre, so vsako leto uprizorili po dve igri. Vsem vaščanom pa je bila na razpolago dobro urejena knjižnica. A tudi lepo število naročnikov je bilo na razne revije (»Naš čolnič«, »Mladika«). Toda po nekaj letih, ko je na Primorskem fašizem začel divjati ‘proti Slovencem, je vse društveno delovanje moralo prenehati. V ljudski šoli je bil ukinjen slovenski pouk, učitelja Leopolda Dakskoblerja, ki je več let služboval v Zakojci, so zamenjali z italijansko učiteljico. V živem spominu mi je še kako je on nas otroke po-gostoma vodil v senožet nad vasjo samo da nam je brez skrbi lahko bral iz mladinske revije »Novi rod«, kajti v šoli je bil slovenski jezik strogo prepovedan. Oltarček Matere božje v moji hiši. Nedvomno je Ona moji materi in sestrinim otrokom v zadnji vojni v smrtni nevarnosti rešila življenje. Leta 1941 je pa za župljane spet prišla huda preizkušnja. Zaradi Mussolinijevega napada oziroma vdora v Jugoslavijo so na veliki teden karabinjerji izgnali s silo vse ljudi iz župnije in jih s tovornim vlakom iz Grahovega odpeljali v Montecatini (Toskana). Tudi jaz sem z njimi delil usodo, kajti nekaj ur pred prisilnim izgonom iz Zakojce sem iz Sardinije prišel domov na vojaški dopust. Domačemu župniku Florjanu Hvala sem bil kar dobrodošel, saj sem mu vse dni našega izgnanstva v Montecatiniju ministriral pri sv. maši in kolikor je bilo možno, tudi tolažil naše prestrašeno ljudstvo ter ga spodbujal k zaupanju v božjo pomoč, to je, k upanju v skorajšno vrnitev domov, kar se je, hvala Bogu, tudi zgodilo. Zadnja svetovna vojna pa je vzela življenje številnim župljanom. Naša družina je izgubila kar štiri člane: oče je zaradi tedanjih žalostnih razmer prerano umrl ; brat Ivan je umrl v nemškem koncentracijskem taborišču Dachau : brat Ciril je izgubil življenje ob nemškem bombardiranju; brata Leopolda so pa fašisti ustrelili. Sestri Frančiška in Marija sta izgubili može v koncentracijskih taboriščih v Nemčiji, sestra Matilda pa se je zelo bolna vrnila iz nemške internacije. Tudi bratu Andreju je vojna pustila težke posledice na zdravju. Veliko hudega je med vojno prestala moja še živa 87 let stara mati. Preživljati je morala sebe in tri otroke moje internirane sestre. S temi sirotami se je prav čudežno rešila iz goreče hiše, ki se je vžgala Moje nečakinje Dominka, Jožica in Dragica pred jaslicami v moji hiši. Naredil jih je moj brat Leopold. A njega ni več, ker je v zadnji vojni postal žrtev fašizma. zaradi bitke med partizani in fašisti. Kljub temu, da je fašistična strojnica streljala prav pred glavnim hišnim vhodom, so se srečno zatekle k sosedu. Da so moja mati in otroci internirane sestre nedvomno bili v božjem varstvu, pričata naslednja dogodka. Lepi 90 cm visoki kip Marije z Jezuščkom v naročju, ki ga je v hiši moj pokojni brat Leopold postavil na provizoričen oltar, pregrajen z vezenim prtom, na katerem je bil napis »ZDRAVA MARIJA« je ostal popolnoma nepoškodovan, to je, ogenj se ga ni dotaknil; ta kip sem jaz kupil leta 1938 v Katoliški knjigarni v Gorici z namenom da bi v moji rojstni vasi Zakojci, ki ni imela nobenega verskega znamenja, s pomočjo vaščanov postavil zanj kapelo. Tudi kip presv. Srca Jezusovega v vdolbini hišne stene, ki sem jo nalašč dal napraviti in okrog nje sem sam naslikal venček vinske trte ter zapisal »BLAGOSLOVIL BÒM DOMOVE KJER SE BO ČASTILA PODOBA MOJEGA SRCA«, je ostal nepoškodovan, to je, stena s tem svetim znamenjem je ostala pokonci, medtem ko je vse drugo zgorelo. Moja rojstna hiša, ki je ob bitki med fašisti in partizani do tal pogorela, mi je v nepozabnem spominu, kajti v njej : — mi je tekla zibelka in nad mano se je sklanjala moja ljuba mamica, me pobožno prekrižavala ter mi prepevala lepo uspavanko ; — sem vsak večer na kolenih kleče s starši, z brati in s sestrami molil sv. rožni venec in litanije Matere božje; — so me starši pripravili na prvo sv. obhajilo in na sv. birmo; — smo se otroci veselili vsakega cerkvenega praznika, še posebno pa velike noči, ker sem na župnikovo odredbo pri. procesiji Zveličarje-vega vstajenja nosil veliko svečo, moj brat Ivan pa farno bandero; — sem vsako leto o božiču postavil velike jaslice, ki so jih domači in vaščani občudovali in se ob njih radovali.; — se je naglo razvijala domača obrt: oče in starejša brata so izdelovali vsakovrstno domače kmečko orodje, lesene posode in velike košare, ostali trije bratje smo pa iz leskovih viter in iz vrbja pletli raznobarvne košarice in tudi opletali steklenice, kar sva z bratom Cirilom z lahkoto prodala gospodinjam v Idriji in Soški dolini; — so moje sestre v družbi sosedovih deklet v zimskih večerih sedele okrog velike javorove mize in med petjem domoljubnih ter nabožnih pesmi so hitele klekljati takozvane »idrijske čipke«, moja mati pa je pridno predla volno ali pletla nogavice ; — je vedno bilo živahno, kajti moja brata Ivan in Andrej, sta opravljala tudi frizersko delo; marsikateri gospodar pa je poklical mojega očeta ali pa brata Ivana kadar je obolela kaka žival, četudi sta bila le samouka, ne kakšna poklicna živinozdravnika ; zelo pogostoma sta našo družino obiskovala, dva strica : Tonče, ki je bil precej čudak zaradi praznoverja a dober mizar in tudi večkratni občinski pastir na otavniški planini; nekaj zanimivih dogodkov iz njegovega življenja poleg drugih svojih spisov o običajih v naših krajih sem objavil v knjigi prof. Turnška »Od morja do Triglava« pod naslovom »Vraže na Cerkljanskem«. Drugi stric France, nadarjen kakor pokojni oče moje matere, pa je v hišici pri okencu kot samouk iz več vrst pločevin izdeloval kuhinjsko posodo, svetilke in še druge gospodinjske predmete, popravljal harmonike in tudi nove izdeloval; zelo rad je igral na harmoniko in kot Tonče se je tudi on razumel na takozvano »zagovarjanje za prisad« ; in to skrivnost je podedoval od svojega očeta Andreja. — se mi je porodila želja, da bi postal duhovnik, a tega poklica po krivdi fašistične diktature nisem dosegel. Prošnja, ki sem jo naslovil na tedanjo državno oblast, da bi v goriškem semenišču smel brezplačno študirati mi je bila zavrnjena s pripombo, da v naši družini nihče ni vpisan v fašistično stranko. Tedaj sem se odločil in šel kar peš preko hriba Porezna k misijonarjem lazaristom v Groblje pri Domžalah, da bi tam študiral za duhovniški poklic. Toda svetovali so mi, naj se vrnem domov in naj zaprosim za potni list v Jugoslavijo, da moji domači ne bi imeli težav. Na županstvu v Cerknem so mi potni list od 1935. do 1938. leta samo obljubljali. Potem so me pa poklicali v obvezno vojaško službo, ki je zaradi druge svetovne vojne trajala skoraj sedem let in je mojemu zdravju pustila trajne posledice, kajti na Sardiniji sem kar trikrat dobil malarijo, zaradi katere sem trikrat moral v bolnico in trikrat na okrevanje, a v Kalabriji sem obolel na pljučih ; — v moji rojstni hiši sem pred petintridesetimi leti začel tudi svoj apostolat; o njem — če mi bo čas dopustil — mislim napisati knjigo. KOMUR BOG POMAGA, VSE PREMAGA ! Sueti Lenart, pmèavnik Po cerkvah, posebno na deželi, se pogosto vidi podoba svetnika v črni obleki z zlomljeno verigo v roki; to je sv. Léonard ali Lenart. Rodil se je v stari frankovski rodbini plemenitim staršem, ki so bili na dvoru kralja Klodvika I. zelo spoštovani. Tudi on je bil služabnik na kraljevem dvoru in je s Klodvikom vred od sv. Remigija (1. oktobra) prejel sv. krst; morda mu je bil kralj sam krstni boter. Po sv. krstu, razsvetljen od nadnaravne luči sv. vere, zapusti kraljeve dvorane, videč, da sredi hrupnega veselja prerade gospodujejo laži in prilizovanja, nezvestoba, hinavščina, lakomnost, napuh, gizdavost in posvetnost, nevoščljivost in druge take pregrehe. Vzame si za zgled sv. Remigija in hoče slediti njegovim stopinjam. Ko je ta svetnik spoznal njegovo nagnjenje in voljo, ga je posvetil za diakona. Kakor mojster, tako se je tudi učenec Lenart z vso gorečnostjo odlikoval v delih krščanske ljubezni. Vse, kar je imel, je veselo delil z ubogimi. Zelo rad je oznanjal evangelij nevednemu ljudstvu. Kristjanov je tedaj bilo v frankovski deželi še malo, kajti od Klodvika do popolnega spreobrnjenja njegovega ljudstva je trajalo nad sto let. Zato je Lenart še bolj goreče spreobračal malikovalstvu in vražam vdano ljudstvo h Kristusovi veri. Glas o njegovi zgovornosti je prišel do kraljevega dvora. Ponudili so mu visoke časti, celo neko škofijo. Toda Lenartu so bile znane sladkosti Kristusove ponižnosti in njegovega jarma, zato se je izogibal vsem častem. Njegova največja želja je bila, da bi v tihi samoti popolnoma odmrl svetu. Odpravi se v samostan Misi, dve uri oddaljen od mesta Orleansa, katerega prednik je bil opat sv. Maksi- min. V to družbo sprejet živi po Zgledih opata Maksimina, da si pridobi vseh tistih čednosti, ki so odlika vsakega samostanskega duhovnika. Po Maksimovi smrti leta 520 pa sklene, da se svetu popolnoma umakne in kje v neznani samoti dokonča svoje življenje kot puščavnik. Z dovoljenjem višjih se odpravi skozi Be-riško pokrajino proti Povenskemu gozdu, ki se je razprostiral več milj daleč proti Limožu. Spotoma vidi na več krajih malikovalske podobe. Goreče začne oznanjati evangelij tistim prebivalcem. Ker mu Bog dodeli tudi dar čudežev, da bolnike ozdravlja in hudobe izganja, ima njegova beseda še več vpliva na surova srca. Kmalu po vsej okolici ni nikjer več nobenega malikovalca ; mladi in stari prosijo za sv. krst. Poln veselja nad temi deli božje milosti se naposled odmakne v Limožki gozd. Njegova jed so jagode, korenine in divja zelišča, njegova radost pa molitev in premišljevanje. Toda gorečnost in skrb za duše ga vleče med ljudstvo ,da ga pouči v resnicah svete vere. V času njegovega bivanja v tem gozdu se dogodi, da mu prideta nasproti kralj in kraljica, ki sta bila na lovu. Nepričakovano začnejo kraljico obhajati težave, kakršnim so podvržene matere. Njeno in otrokovo življenje je bilo v smrtni nevarnosti. Ko kralj zagleda svetnika, ga prosi za božjo voljo, naj za kraljico moli. Lenart poklekne in moli. Po molitvi se s kraljico in detetom vse srečno izide. Iz hvaležnosti mu kralj ponudi bogatih darov; a Lenart ga prosi, naj jih rajši razdeli med uboge. Sprejme le kos tistega gozda, kjer se je zgodil čudež, da tam sezida kapelico na čast Materi božji in majhen samostan, v katerem mo- re prebivati Zato da temu kraju ime »Nobilak«, to je: plemenitaško posestvo. Kmalu se mu pridruži več mož, katere je privabilo njegovo sveto življenje, nakar vsi skupaj služijo Bogu. Njih živež je kruh in sočivje, in njih pijača bister studenec, ki začne baje na Lenartovo molitev tam izvirati. Moč njegove molitve pa stori še veliko drugih čudežev. Zato ljudje iz bližnjih in daljnih krajev prihajajo k njemu in ga prosijo pomoči. Posebno se mu smilijo ubogi jetniki, katerih življenje je bilo tedaj silno žalostno. Franki so namreč bili zelo vneti za vojsko in zato tudi vedno v bojih s sosednimi narodi. V vojni zajete vojake so uklepali v železi e Ln z njimi ravnali kakor s sužnji. Te jetnike torej Lenart obiskuje, jih tolaži in veliko jih reši iz suž-nosti. Da, njegova ljubezen do jetnikov je tako goreča, da zahaja tudi v ječe hudodelcev, jih poučuje in veliko pridobi za Boga. Zavoljo te izredne požrtvovalnosti do bližnjega zaslovi daleč po svetu. Zato se mu celo daljni jetniki priporočajo, kakor da bi bil že med izvoljenimi svetniki v nebesih. In glej! Verige jim padajo z rok in nog ter mu jih prineso v znamenje svoje hvaležnosti; prosijo ga tudi, da smejo pri njem ostati in se pokoriti. Ob vsem tem pa se Lenart še bolj ponižuje pred Bogom, se zelo pokori in se noč in dan trudi za zveličanje duš. Komaj da od molitve vstane, neutegoma hiti v bližnje vasi in trge oznanjevat božjo besedo, poučevat nevedne; trdovratne svari in opominja ter grešnike vodi k Bogu. V tej dobrodelni službi Gospodovi se postara, dokler ga Gospod Bog v visoki starosti ne pokliče po zasluženo plačilo 6. novembra okoli leta 559. Pokopljejo ga v cerkvici, ki jo je dal sezidati, in njegov grob je zelo priljubljen kraj trpečim in stiskanim. MOLITEV Sveti Lenart, ki si s svojo gorečo molitvijo in s svojim srčnim usmiljenjem posredoval pri Bogu tolažbo in rešitev mnogim ubogim jetnikom, prosi za vse grešnike, da bodo njih duše rešene grešnih vezi in večne smrti in tako dosegle svobodo svojih otrok. Amen. Lenart, naš svetnik častiti, k Tebi se zatekamo. Zvesti hočemo Ti biti, nam pomagaj milostno. Vsi farani Te častimo, z lepim petjem Te slavimo. Vedno, ko goduješ Ti, vsak župljan se veseli. Sveti Lenart luč nam bodi, kadar temna noč grozi. Nam življenja čolnič vodi, vsem nebeški raj odpri. Predniki so Te ljubili, za patrona izvolili. Tudi nam priljubljen si, radi Te imamo vsi. KOTIČEK ZA BOLNIKE Nekaj lepega in veselega Kdo med nami ni nikoli žalosten? Kdo še ni na tem svetu nič trpel? Ne dobite ga pod soncem ! Trpljenje in žalost sta delež Adamovih otrok, pregnanih iz Taja, tavajočih po dolini solz. Človek pride z jokom na svet, in s soizo v očesu se poslovi od njega. Otrok mora biti star vsaj že eno leto, da more usta raztegniti v smehljaj, pošteno se zasmeje šele pri štirih letih, prejoka in prevpije pa v tem času vsalk, tudi kraljevi otrok, že toliko, da so ga vsi itaveličani poslušati. Solzna dolina, — ne nosiš zastonj tega imena! Če je pa trpljenje naš delež na svetu, naš vsakdanji spremljevalec, če — kakor pravimo — igra tako veliko vlogo v našem življenju, potem je pač žeto, žeto potrebno, da imamo prave misti, prave pojme, prave nazore o trpljenju. Največja — ali še bolje rečeno: vsa nesreča pri trpljenju je namreč ta, da imamo trpljenje za veliko nesrečo. Zato trpimo neradi, z godrnjanjem, pritoževanjem in obupavanjem, in zato — brez zasluženja ali vsaj z majhnim, premajhnim zasluženjem. Ko bi torej prišel kdo med nas, pa bi nam, ki trpimo, in pri tem tarnamo, rekel: Prijatelj, to kar imaš ti za nesrečo, je pravzaprav le tvoja sreča; poglej si to reč od druge strani, pa se ti bo vsa drugačna videla; to je biser, zaklad, samo poznaš ga ne. Ko bi nam kdo to povedal, bi nam storil veliko dobroto, bi nami trpljenje olajšal in osladil; potem bi trpeli rajši in z večjim zasluženjem. Da je trpljenje sreča, biser, zaklad — kdo je to rekel? Pojdite to komu pripovedovat; kdo vam bo verjel! Cel svet je od nekdaj ravno nasprotno mislil, in vsak človek — le vprašajte kogarkoli — vam bo povedal, da so trpljenje in križi in težave in žalosti naša nesreča. Ko bi leuteh ne bilo na svetu, potem bi bilo že prijetneje živeti. Od nekdaj je svet trpeče in žalostne pomiloval, vesele in »srečne« pa blagroval. Vsi ljudje tako mislijo in govorijo. Nekdaj pa je prišel od nekod nekdo — saj za vse žalostne in trpeče ga vsi dobro poznate; nenavadno je bilo njegovo življenje: v hlevu je bil rojen kakor nobeden, umrl pa na križu kot hudodelec. Ta izredni mož je prišel med ljudi in začel govoriti čisto drugače, kakor ljudje navadno govore! Odprl je nekega dne usta in spregovoril, česar svet dotlej še ni slišal: Blagor Žalostnim! Blagor trpečim! Blagor preganjanim! Blagor žalostnim? Preganjanim? Kaj pa govoriš?! Mož, kdo ti je to povedal, od kod imaš te nauke? — Hočete vedeti, od kod? Iz nebes! V nebesih tako mislijo o žalosti in trpljenju. Blagor žalostnim, trpečim1, jokajočim! To je nebeški nauk, nebeška modrost, nebeška filozofija. Da, nebeški nauk, nebeška modrost. O dragoceni nauk, o blaženi nauk, ki spreminjaš pelin v sladkost, trnje v rože, solzno dolino v nebeški preddvor! Ta nauk je za vse trpine v resnici »evangelij« to je: veselo oznanilo. Kakor sonce posije na mračno zemljo, jo razsvetli, da zažari v sončnem blesku, tako razlije ta nauk nebeško luč na solzno zemljo, in naše trpljenje — križ — zažari v tej luči v nebeškem blesku, da se nam križ vidi ves drugačen, ves lepši, svetlejši, prijaznejši, prikupnejši, kakor pa ga gledamo z navadnimi očmi. O blažena usta Gospodova, ki ste nam prinesla in oznanila ta nauk; blaženo oznanilo zemeljskim trpinom; nebeško zdravilo za naše rane sveti evangelij ! Ta nauk je prinesel »mir ljudem na zemlji, ki so dobre volje«. Mir — ob vsem preganjanju, vdanost — pri vsem trpljenju, zadovoljnost — pri vsem pomanjkanju. Blagor žalostnim! Blagor trpečim! Blagor jokajočim! Tako nas uči naša vera. O kako lepa je ta vera! Že samo ta nauk nam priča, da ta vera ni doma na zemlji, da je višjega izvora, da je prišla od drugod, od zgoraj, iz nebes, od Boga samega. Vera, ki spreminja jok v smeh in solze v bisere !... In nauk, ki nam ga je Bog-človek prinesel iz nebes, je on tudi sam najprej izpolnjeval. Bog, ki mu je bila zibelka — jasli, njegov delež — sumničenje in preganjanje, njegovo krepčilo — žolč, smrtna postelja — križ, blazina — trnjev venec. In za tem vzornikom, s križem obloženim, s trnjem venčanim, sumničenim, sovraženim, preganjanim celo življenje, so hodili skozi vsa stoletja njegovi zvesti učenci in prijatelji — tudi s križem obloženi, s trnjem venčani, sumničeni, sovraženi, preganjani. In šteli so si v ruijvečjo čast in srečo, da so mogli biti podobni svojemu Gospodu. Za kelih grenko-sti so dobili v delež čašo nebeških sladkosti, katerih ni mere ne konca. In zdaj okušajo, kako res je, kar so govorila usta Gospodova. Blagor žalostnim, ker potolaženi bodo! Potolaženi, razveseljeni, osrečeni, vzradošče-ni brez konca in brez mere! ... Pa bi mi hoteli več vedeti, bolje razumeti, drugačen delež imeti kakor ti božji izvoljenci?! Kaj pa mislimo! S slepoto smo udarjeni, če križ proglašamo za našo nesrečo; mrena je na naših očeh. Mi vidimo samo zemljo in nič drugega; samo eno ped pred seboj in nič naprej. O sveta vera, luč nebeška, odpri nam naše oči, razsvetli našo temo, razjasni in razžari nam to na videz mračno zemljo, in te nam zoprne križe in težave na njej, da bomo vzkliknili s polnim prepričanjem: O sveti križ, življenja luč, o sveti križ, nebeški ključ, ponižno te častimo, zvestobo obljubimo, zvestobo obljubimo! PROŠNJE - ZAHVALE - DAROVI PROŠNJE Svetogorski milostni Materi božji se priporočajo: — C S., Rim: Da bi spet zadobila izgubljeno zdravje; da bi se brat spreobrnil. — G.K., Trst: Da bi se neka oseba vrnila v naročje svete katoliške Cerkve. — V.O., Trst: Da bi se neka zelo važna zadeva pozitivno rešila. — N.K., Gorica : Da bi se zelo bolnemu, otroku vrnilo zdravje. — E.O., Trst: Da bi se mi zdravje utrdilo, da bi spet lahko opravljala vsako delo. — N’.I., Trst: v treh važnih zadevah, v upanju da bom uslišana, če je božja volja. — V.D., Gorica: Da bi otroke obvarovala vseh nevarnosti. ZAHVALE Svetogorski milostni Materi božji se zahvaljujejo: — S.D., Trst: Hvala Tebi, svetogorska Kraljica, ker si uslišala našo gorečo prošnjo: po 28 letih je naš dragi očka spet opravil svoje verske dolžnosti. — Z.P., Gorica: Bodi zahvaljena naša dobra Mati in Kraljica, ker si nam v večkratni stiski čudovito pomagala. — H.D., Trst: Neskončna hvala Tebi, o Marija svetogorska, ki si mi na moj zaupni klic v skrajni sili prihitela na pomoč. Rešila si me iz rok neznanca, ki me je silovito napadel in mi hotel vzeti torbo z denarjem. —- Dr. Br., Trst: Zelo hvaležna za večkratno uslišanje v važnih zadevah. DAROVI ZA TISKOVNI SKLAD »SVETOGORSKE KRALJICE« Poberaj Ana, Trst: 2000 lir; č.g. Zlobec, Trst: 2000 lir; Trošt, Trst: 4000 lir; N.N., Trst: 200 lir; N.N., Trst: 370 lir; NJSI., Trst: 1000 lir; Marijina družbenica. Trst: 5000 lir; N.N., Trst: 3500 lir; Druž Br., Trst: 10.000 lir; Flaiban, Trst: 2000 lir. Trgovina K., Trst: 7000 lir; N.N., Trst: 1000 lir; Krivec, Trst: 50 lir; Bratuž, Gorica: 2000 lir; Cej David, Gorica: 1000 lir; Trg. K., Gorica 2000 lir; Cebron, Rim: 2000 lir; Metlika, Trst: 1000 lir; N.N., Gorica: 20.000 lir; Schmatz K., Trst: 10.000 lir; V spomin č.g. M. Fileja N.N., Gorica 2000 lir; veleč. g. msgr., N.N., Gorica: 2000 lir. ZA P U O K IN ZABAVO NEZGODE ROMARJA ^Jerneja (drobca 7. Bilo je v soboto zvečer. »Kdo bo jutri maševal?«, se je ves zaskrbljen izpraševal župnik. Prepozno je bilo, da bi iskal namestnika. Poklical je k sebi mežnarja, ki ima toliko brihtnosti premalo, kolikor je ima gospod preveč. CERKOVNIK ZMEDA »Cene, ali boš mogel jutri stopiti na prižnico in zbranemu ljudstvu naznaniti, kar je potrebno za drugi teden?« » Bom, gospod, pa še kako rad«, je živahno odgovoril cerkovnik Zmeda. »Torej poslušaj pazno in si dobro zapomni. Ko prideš na prižnico, pozdravi lepo krščansko Hvaljen Jezus! Potem povej: Danes ne bo sv. maše, ker se je gospod sinoči malo ponesrečil, pa ne prav hudo. Se razume, da danes ne boste imeli greha, ker ne boste pri maši. Jutri bo gospod že na nogah in bo zapovedan praznik sv. Petra in Pavla. V sredo bo poročna maša za Trebu-šona Maksa in špica Dinko. Kdor ve za kak zadržek, ga še lahko naznani. Našli so prstan. Kdor ga je izgubil, ga dobi v zakristiji. V četrtek popoldne bo sveta spoved k prvemu petku. Prihodnjo nedeljo se bo pobirala miloščina za sv. očeta. »Nato gospod še enkrat vse ponovi in vpraša Ceneta: »Ali boš znal povedati?« »Kako ne, saj nisem otrok!« In je odšel. Naslednje jutro je z velikim ponosom stopil na prižnico, ali pogled na množico ga je zbegal ... « ZVEZDICE IN CVETICE »Nič čudnega, se je oglasil spet g. Cvek, saj še učenemu patru Stanislavu se je baje zgodilo pri prvi pridigi, da se je zmedel. Začel je: »Zvejzdice in cvetii . . . i . ce . . . Cvetii . . . i . ice in zvejzdice . . . Zvejzdice in cvetii . . . i . ce . . . in tam je ostal in nikdar več si ni upal na prižnico«, »Cerkovnik zmeda pa se je osrcil in je pogumno pozdravil: »Bog daj srečo! Gospod se je ponesrečil. Ni greha. Danes ne bo sv. maše. Ni prav hudo. Če jutri gospod vstane, bo praznik sv. Petra in Pavla. V sredo se vzameta. Trebušen Maks in Špica Dinka plačata sv. mašo. Bo zapovedan praznik. Kdor ima kak zadržek, naj ga naznani g. župniku. Dobi prstan v zakristiji. V četrtek popoldne se začne prvi petek. V nedeljo bo pobiral miloščino sv. oče « In je še dodal : »Zapomnite si dobro!« Zapomnili so si res dobro in branjevka Ivanka je takoj prišla k meni: »Sveto, sveto, sladko! , kaj smo slišali v Kjudrovici, samo tam je kaj takega mogoče slišati«. Nežki je bilo že preveč, komaj je dihala. Ko so se oddahnili, je menila Tinica, da bo burja, ker je nad Čavnom zastava. JERNEJU MUZA VENCE PLETE Gorica se bliža. Nežka, ki jo je bil na Volčji dragi prevzel pesniški duh in je do šem-petrskih Gavg bulila v kos papirja in po njem pisala in čitala in spet pisala, je nenadoma zmagoslavno vstala: »Lepo ste nas zabavali g. Trobec. Za spomin vam sem napisala pesel, ki jo bomo takoj zapeli po napevu: Še kikelco prodala bom. itd. Poskušajmo : Naš Jernej Trobec je junak, ni zlepa kdo mu kje enak. Bog živi mnogo ga še let na temle božjem svet. Zapeli so pesem enkrat, dvakrat, dokler ni šla gladko, na koncu pa je Nežka izročila Jerneju v spomin listek z novo pečeno poezijo na njegovo ime. Pod pesmico je napisala: Ohranite blag spomin Neèiki Močnoživi, pesnici v kraški Koprivi. »Gorica! Gorica!« Jernej je spravil skupaj svoje stvari, niti dežnika ni pozabil, vtakni z veliko skrbnostjo poezijo v žep na prsih in ob petju njegove himne ga je g. Cvek porival skozi vrata iz voza po stopnicah in čez tračnice v restavracijo. (Se nadaljuje) V MOLITVI PRED ČUDODELNO PODOBO SVETOGORSKE KRALJICE Ne pozabimo na naš duhovni molitveni sestanek pri svetogorski Mariji, ki je vsak dan ob 7. uri zjutraj in ob 9. uri zvečer. Kdor se ne bi mogel udeležiti prvega, naj se udeleži drugega. Torej ob določenih urah bomo po namenih sv. očeta Pavla VI. in apostolstva molitve zmolili 3 zdravamarije z vzklikom: Kraljica svetogorska, prosi za nas! P. Flander : Soeìogorski I / j a Ieri - UCrnljici Pred Tvojo podobo, o ljubljena Mati, ponižni se zgrinjajo verni ljudje. Gorečo ljubezen Ti hočejo dati, pri Tebi presrečno je vsako srce. Vesela si romarjev, kronana Mati, zvestobo ponovno prisegli so Ti. Vodnica še dalje jim hočeš ostati, da enkrat deležni nebes bodo vsi. Na Tvojem obrazu je rajska milina, dobrotno oziraš se v romarje vse. Neskončna je Tvoja ljubezen za Sina, a tudi za ljudstvo Ti bije srce. In Ti si neštetih bolnikov Zdravnica, ozdravljeni Tebi zahvalo pojo. Kako si nam draga, Slovencev Kraljica, kristjanom je Tvoje kraljestvo sladko. Ob 100-letnici nove maše pesnika V mašnika ga je posvetil goriški nadškof msgr. Andrej Gollmayer dne 20. oktobra 1867. Prvo daritev je opravil v cerkvi sv. Duha v Li-bušnjem pri Kobaridu. Daritev bodi ti življenje celo : Oltar najlepši je — srca oltar, Ljubezen sveta v njem — nebešk je žar, Gospodu žrtva — vsako dobro delo. O, da srcé gojilo bi vsekdar Ta sveti žar, naj živo bi gorelo, Enako kresu vedno ti plamtelo, Bogu in domu žgalo vreden dar ! Odločno odpovej se svoji sreči, Goreče išči drugim jo doseči, Živeti vrij mož ne sme za se. Iz bratov sreče njemu sreča klije, Veselje ljudsko njemu v òku sije, In tuja solza mu meči sreč! DARITEV